67
Usoda ptujskih Nemcev  
ob koncu druge svetovne vojne
irena mavrič-Žižek*
1.01 Izvirni znanstveni članek 
UDK 94(497.4Ptuj=112.2)"1945"
Irena Mavrič-Žižek: Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne. Časopis 
za zgodovino in narodopisje, Maribor 90=55(2019), 3–4, str. 67–88
Avtorica v svojem prispevku oriše usodo ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne 
vojne. V uvodnem delu najprej na kratko predstavi osvoboditev, nato pa ravnanje 
takratnih oblasti z nemškim prebivalstvom na Ptuju in njegovi okolici.
Ključne besede: Nemci, volksdeutscherji, KNOJ, OZNA, ptujski sodni zapori, tabori -
šče Strnišče pri Ptuju, taborišče Hrastovec pri Lenartu v Slovenskih goricah, usmrtitve, 
obsodbe, zaplembe premoženja, izgoni nemškega prebivalstva
1.01 Original Scientific Article 
UDC 94(497.4Ptuj=112.2)"1945"
Irena Mavrič-Žižek: The Destiny of Germans in Ptuj at the End of World War II. Review 
for History and Ethnography, Maribor 90=55(2019), 3–4, pp. 67–88
The treatise outlines the destiny of Germans in Ptuj at the end of World War II. In the 
introduction part, the author first presents the liberation and afterwards the attitude 
of the then authorities towards the German population in Ptuj and its surroundings.
Key words: Germans, Volksdeutsche, KNOJ (People’s Defence Corps of Yugoslavia), 
OZNA (The Department of People’s Protection), Ptuj court prisons, Strnišče near Ptuj 
camp, Hrastovec near Lenart in Slovenske gorice camp, executions, convictions, con-
fiscations of property, deportations of German population
 * Dr. Irena Mavrič-Žižek, muzejska svetovalka, Muzej narodne osvoboditve Maribor, 
Slovenija, irena.mavric@mnom.si

68 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
o svoboditev ptuja
Po preboju nemške fronte na Madžarskem
1
 v drugi polovici marca 1945 so se 
boji med nemškimi enotami in Rdečo armado, ki je bila okrepljena z Bolgari, 
premaknili na madžarsko-slovensko mejo. Po osvoboditvi Središča ob Dravi 
4. aprila so umikajoče se enote 2. nemške tankovske armade zasedle položa-
je na utrjeni črti Središče – Kog – Šafarsko-Štrigova – Razkrižje. Po hudih, 
skoraj vsakodnevnih spopadih, ki so potekali okolici Koga, Huma, Loperšic 
in Frankovcev ter so trajali vse do 7. maja, se je 8. maja nemška vojska začela 
umikati proti Ormožu, Ptuju, Gornji Radgoni v Avstrijo, da bi se izognila 
jugoslovanskemu oziroma sovjetskemu vojnemu ujetništvu.
2
 Glavni umik 
enot 22. in 15. nemškega korpusa z več kot 30.000 vojaki čez Ptujsko polje je 
potekal med 7. in 8. majem 1945. Nemškim vojakom so se na umiku pridru-
žili ustaši, četniki, vlasovci in bežeči civilisti.
3
 Neposrednih bojev za Ptuj ni 
bilo, mesto je bilo osvobojeno v sklopu zaključnih operacij za osvoboditev 
Slovenije. Zadnji nemški vojaki, pripadniki okupatorjeve oblasti in domači 
izdajalci so mesto zapustili v popoldanskih urah 8. maja. Ob svojem umiku 
so poleg cestnega in železniškega mosta čez Dravo razstrelili še železniški 
nadvoz pri Rogoznici in most čez Grajeno pri gostilni Zupančič.
4
 V zgodnjih 
jutranjih urah 9. maja je v mesto prispela bolgarska armada, v večernih urah 
pa popolnoma izčrpani borci prekmurske brigade. Naslednji dan, 10. maja, 
so v mesto prispeli v spremstvu Haloške čete
5
 člani okrajnega odbora OF in 
 1
 Po velikih umikih od jeseni 1944 do januarja 1945 je nemška vojska z ostanki madžarske 
vojske utrdila svojo fronto na jugovzhodnem in severozahodnem robu Blatnega jezera. 
Po dotoku novih sil iz zahodne fronte iz Italije in Jugoslavije je na Hitlerjevo povelje kljub 
pomislekom in upravičenim ugovorom nekaterih visokih vojaških funkcionarjev nemška 
vojska začela v prvi polovici marca protiofenzivo za ponovno osvojitev ozemlja do Do-
nave, vendar brez uspeha. Enote Rdeče armade so v drugi polovici marca prebile fronto 
severno od Blatnega jezera ter 29. marca 1945 stopile na območju Gunsa na avstrijska tla. 
Na južnem krilu sta Rdeča armada in enote I. bolgarske armade 29. marca prebile fronto 
2. nemške tankovske armade ter jo potisnile do obrambne črte na slovenskem Štajerskem 
ki je potekla na desnem bregu Mure od Radgone do Razkrižja in v Slovenskih goricah od 
Razkrižja do Drave pri Ormožu. Enote 27. in 57. sovjetske armade so od 28. marca do 4. 
aprila osvobodile vse Prekmurje, I. bolgarska armada ter nekateri deli Rdeče armade pa 
Medžimurje; v: Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne v Sloveniji, Naša Obramba, letnik 2, 
štev. 6, 6. junij 1970 str. 3.
 2
 Irena Mavrič-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945, magistrska naloga, Univerza Ljublja-
na, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2007, str. 178; (dalje navajam: Mavrič-Žižek, Ptujsko 
okrožje 1941–1945).
 3
 Prav tam. 
 4
 Prav tam. 
 5
 Haloška četa je bila ustanovljena 10. aprila 1945. Bila je »terenska mobilizacijska če-
ta« z nalogo zbiranja in spremljanja novincev (skrivačev in prostovoljcev-dezerterjev iz 
nemške vojske) v redne partizanske enote. Komandir čete je bil Martin Pišek iz Apač, 

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 69
okrajnega komiteja KPS. Vojaško oblast v mestu je prevzela komanda mesta, 
civilno oblast pa okrajni odbor OF.
6
povojna usoda ptujskih n emcev
Prof. Franjo Baš
7
 je o usodi spodnještajerskih Nemcev zapisal tole: »V svesti 
si svoje krivde so njih voditelji zapustili pred osvoboditvijo deželo ter se podali 
v Avstrijo /…/ ostale pa je zajela nemesis zgodovine in večni bog pravice v 
zemlji, katero so pomagali zaigrati v roke tujcu in do katere niso znali najti 
odnosa /…«.
8
 Vodilni štajerski Nemci (gre za 2883 oseb) so še pred koncem 
vojne pobegnili v okolico Muraua, Judenburga, Schladminga, Lienza, Feld-
kirchna, Bludenza in Gmunda.
9
 Zaradi članstva v Kulturbundu, petokolona-
politični komisar pa Ivan Rau-Branko. V skoraj enomesečnem obstoju je četa uspela 
zbrati in poslati v brigade na Pohorje prek 70 novincev, pretežno Slovencev. Borci čete 
so novince spremljali preko Slovenske Bistrice ter jih na javki pod Pohorjem predajali 
brigadam. Četa se je zadrževala na območju zahodnih Haloz v okolici Bolfenka, Jelovic, 
Planjskega, Kočic, Dolene in Doklec. Med 7. in 8. majem 1945, v času umika nemške 
vojske preko Ptujskega in Dravskega polja, so borci čete izvedli nekaj manjših napadov 
na nemške kolone ter jih ovirali pri njihovem umiku. Dne 22. maja 1945 je bila četa v 
celoti vključena v sestavo ljudske milice; v: Ivan Rau-Branko: Haloška četa, v: 5. ptujski 
zbornik (urednik: Vlado Horvat), Ptuj 1985, str. 205–208.
 6
 Mavrič-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945, str. 179–180. Komando mesta, ki jo je vodil 
Jože Luzner-Miha, je ustanovil štab Prekmurske brigade. Predsednik okrajnega odbora 
OF je bil Franc Belšak-Simon.
 7
 Franjo Baš, etnolog, geograf, zgodovinar in muzeolog se je rodil 22. januarja 1899 v kraju 
Kamenče. Po končanem študiju geografije in zgodovine na ljubljanski univerzi leta 1925 
se je zaposlil kot profesor na gimnaziji v Mariboru. Leta 1932 je postal banovinski arhi-
var, leta 1937 pa je dosegel, da so mariborski grad namenili muzeju in arhivu. Postal je 
ravnatelj muzeja ter zanj zbral večino gradiva in uredil stalno razstavo. V letih 1937–1941 
je bil urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje, v letih med 1945–1949 je sodeloval 
pri restituciji med okupacijo odtujenega kulturnega premoženja. V letih med 1950–1952 
je bil vodja odseka za muzeje, galerije in spomeniško varstvo na Ministrstvu za znanost 
in kulturo ljudske republike Slovenije, do leta 1962 pa ravnatelj Tehniškega muzeja Slove-
nije. Vodil je preureditev Tehniškega muzeja v Bistri, zavaroval je spomenike na Ravnah 
na Koroškem in v Kropi. V letih med 1950–1963 je bil prvi predavatelj muzeologije in 
spomeniškega varstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V raziskovalnem delu se je po-
svetil povezovanju kulturne politične, etnološke, arheološke, geografske in muzeološke 
dediščine. Umrl je 30. aprila 1967 v Ljubljani; v: Enciklopedija Slovenije, knjiga 1 A/Ca, 
Ljubljana 1987.
 8
 Tone Ferenc, Nemci na Slovenskem med drugo svetovno vojno, v: »Nemci« na Slovenskem 
1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nečak), Ljubljana 1998, str. 120 (dalje navajam: Fe-
renc, Nemci na Slovenskem med drugo svetovno vojno).
 9
 Božo Repe, »Nemci« na Slovenskem po drugi svetovni vojni, v: »Nemci« na Slovenskem 
1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nećak), Ljubljana 1998, str. 145 (dalje navajam: Re-
pe, »Nemci« na Slovenskem po drugi svetovni vojni).

70 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
ške dejavnosti ter nacifikacije nemške manjšine pred drugo svetovno vojno 
(1933/34–1941), ostre in nasilne okupacijske politike, etnocidnih (množič-
no izganjanje Slovencev, germanizacija itd.) in deloma genocidnih ukrepov 
(usmrtitev ostarelih in duševno bolnih ljudi spomladi leta 1941, usmrtitve 
pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja itd.) nemškega okupatorja ter 
sodelovanja velike večine slovenskih Nemcev, so ob koncu vojne narodno-
zavedni Slovenci zahtevali kolektivno odgovornost Nemcev na slovenskem 
narodnem ozemlju. Kljub temu pa so povojne oblasti v Sloveniji poskušale 
pri precejšnjemu številu Nemcev in volksdeutscherjev ugotoviti individualno 
krivdo. To velja še posebno za tiste, ki so bili osumljeni vojnih zločinov in 
drugih kaznivih dejanj.
10
Usodo ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev po koncu druge svetovne 
vojne lahko zaradi pomanjkanja dokumentarnega gradiva prikažemo le fra-
gmentarno. Večina ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev, ki so se počutili 
ogrožene zaradi svoje predvojne dejavnosti v Švabsko-nemški kulturni zve-
zi (Kulturbund)
11
 ter sodelovanja z nemškim okupatorjem med vojno, se je 
pravočasno še pred koncem vojne umaknila na varno v Avstrijo. Ob odhodu 
so iz stanovanj odnesli denar, dragocenosti in del premičnega premoženja; 
le v redkih stanovanjih je ostalo nekaj pohištva in oblačil.
12
 Njihov umik je 
opisal takratni župan Josef Wressnig
13
 v izjavi, ki jo je 28. junija 1953 zapisal 
 10
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 114.
 11
 Krajevna skupina Švabsko-nemške kulturne zveze Ptuj (Ortsgruppe des swäbisch deut-
schen Kulturbundes Pettau-SDKB) je bila ustanovljena 26. avgusta 1931. Ob ustanovitvi 
je štela 153 članov. Dejavnost ptujskega Kulturbunda (KB) je segala preko Ormoža in 
Središča do Ljutomera in Apaškega polja ter v obmejne kraje Prekmurja. Krajevno sku-
pino je najprej vodil trgovec Egon Schwab, od leta 1934 magister farmacije Leo Behrblak, 
februarja 1939 pa je vodstvo prevzel uradnik hranilnice Josef Wressnig. Marca 1941 je 
postal Ptuj središče okrožja (Kreis SDKB Pettau). Tik pred vojno je bilo v Kulturbund 
(KB) vključenih 542 oseb iz Ptuja; v: Mavrič-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945, str. 8–10.
 12
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 114; Marjetka Božičko, Povojne zaplembe nemškega 
premoženja v ptujskem okraju, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Maribor, Zgo-
dovinski oddelek, Maribor 2007 (dalje navajam: Božičko, Povojne zaplembe nemškega 
premoženja).
 13
 Josef Wressnig, rojen 2. novembra 1890, uradnik hranilnice, zaupni mož Pokrajinskega 
obmejnega urada (Gaugrenzlandamt), od februarja leta 1939 vodja ptujskega KB, član Ile-
galnega šturma, od maja 1941 do 18. septembra 1941 okrožni vodja Štajerske domovinske 
zveze (ŠDZ) ptujskega okrožja, od 18. septembra 1941 do konca vojne župan mesta Ptuja. 
Dne 13. aprila 1944 je bil imenovan za častnega župana »hauptamtlichen Burgermeister 
der Stadtgemeinde Pettau«. Častna listina mu je bila izdana 7. julija 1944; v: Irena Mavrič-
-Žižek, Ptujski Nemci od konca 19. stoletja do leta 1945. Doktorska disertacija, Univerza 
v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2016, str. 160 in 210 (dalje navajam: Mavrič-
-Žižek, Ptujski Nemci). 

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 71
v Gradcu prof. dr. Balduin Saria.
14
 Nemške družine so začele zapuščati mesto 
v začetku aprila 1945, ko se je fronta približala štajerski meji pri Dravskem 
Središču. Okoli 10. aprila 1945 so se iz mesta najprej umaknile ženske in otro-
ci. Za njihov prevoz je bilo v okoliških vaseh zaseženih 40 vprežnih vozil. Po 
ukazu zveznega vodstva Štajerske domovinske zveze (ŠDZ) so v mestu ostali 
samo moški, ki so morali kot člani Volkssturma kakor jim je bilo ukazano 
»braniti Ptuj do poslednjega moža«. Okrožni vodja Štajerske domovinske zve-
ze Fritz Bauer
15
 je imel dopoldan 8. maja s svojimi sodelavci še zadnji štabni 
razgovor. Sporočil jim je novico o kapitulaciji Nemčije, hkrati pa jih je raz-
rešil vseh dolžnosti. Ptuj je okoli 11. ure dopoldan zapustil tudi župan Josef 
Wressnig. Z osebnim avtomobilom se je odpeljal proti Avstriji, še preden je 
umikajoča se nemška vojska ob treh popoldan razstrelila dravska mostova.
16
 
Med družinami, ki jim je uspelo aprila 1945 pobegniti, sta bili tudi znani 
ptujski družini Ornig
17
 in Blanke.
18
 
 14
 Dr. Balduin Saria, klasični zgodovinar, arheolog in numizmatik, se je rodil v nemški me-
ščanski družini na Ptuju 5. junija 1893. Po končani osnovni šoli in gimnaziji na Ptuju je 
nadaljeval študij arheologije in antične zgodovine na Dunaju, kjer je leta 1921 doktoriral. 
Leta 1926 je postal izredni profesor na oddelku za zgodovino starega veka in arheologijo 
na Univerzi v Ljubljani. V času okupacije je sprejel povabilo graške univerze, kjer je bil 
od leta 1942 do konca vojne profesor za staro zgodovino jugovzhodne Evrope. Od leta 
1953 je deloval kot samostojni raziskovalec pri Südost-Institutu v Münchnu. Umrl je 3. 
junija 1974 v Gradcu; v: SLB, geslo dr. Balduin Saria, elektronska izdaja.
 15
 Fritz Bauer se je rodil leta 1911 v Gradcu. V začetku okupacije je bil najprej imenovan za 
političnega komisarja okraja Ptuj – podeželje, od 1. julija 1941 po združitvi okrajev pa 
za političnega komisarja ptujskega okrožja. Februarja 1942 je postal deželni svetnik. V 
septembru (18. 9.) 1941 je prevzel tudi okrožno vodstvo Štajerske domovinske zveze ter 
ga vodil do konca vojne. Po odhodu okrožnega vodje Štajerske domovinske zveze za ljuto-
merski okraj ing. Romana Nemca v vojsko leta 1944 je Bauer prevzel še vodenje Štajerske 
domovinske zveze za ljutomerski okraj. V dopoldanskih urah 8. maja 1945 je z umikom 
zadnjih nemških vojakov in nemških uradnikov tudi on zapustil Ptuj; v: Mavrič-Žižek, 
Ptujsko okrožje 1941–1945, str. 22.
 16
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 120 in 121.
 17
 Začetnik družine je bil Josef Ornig, štajercijanski politik in ptujski župan, ki se je rodil 7. 
junija 1859 kot sin mlinarja Matije Orniga in Apolonije, roj. Senekovič v Hrastovcu v Slo-
venskih goricah. Izučil se je za peka. Leta 1886 se je poročil s hčerko znanega gostilničarja 
na Bregu Avrelijo Straschill. Ob prevratu in neuspelem poizkusu ohraniti Ptuj »nemški« 
je še pred koncem vojne, leta 1918, skupaj z ženo Avrelijo pobegnil v Gradec. Naselil se 
je v svoji vili v bližini Gradca v Mariagrün. Umrl je v Gradcu 12. marca 1925, njegove 
posmrtne ostanke so kasneje pokopali skupaj z ženo Avrelijo na ptujskem pokopališču. 
V zakonu so se mu rodili štirje otroci, dve hčeri in dva sinova: Josef Oskar (1889–1935), 
diplomiran inženir ter Pavel Ornig (1894–1966), ki je po očetu na Ptuju prevzel vsa pod-
jetja in firme; v: Marija Hernja Masten, Ptujski Župan Josef Ornig (1859–1925), tipkopis, 
Ptuj 2000.
 18
 Rudolf Pertassek, Pettau die älteste steirische Stadt, Graz 1992, str. 147 in 148. Začetnik 
znane tiskarske družine Blanke na Ptuju je bil Wilhelm Carl Blanke, ki se je rodil leta 
1824 v kraju Rostock-Mecklenburg. Kot knjigoveški pomočnik je prišel na Ptuj, kjer se 

72 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
Paul Ornig
19
 je skupaj z ženo Ruth in štirimi otroki, Helgo, Elizabeto, Nor-
bertom ter Hermanom, aprila 1945 zapustil Ptuj ter pobegnil v Gröbming, v 
poletju 1945 pa so odšli v Salzburg k družini Schramke. Skupaj z advokatom 
dr. Ottom Blankom iz Maribora sta ustanovila tovarno testenin in keksov v 
kraju Hallein. Do upokojitve je imel tudi vinsko klet v Gradcu. Umrl je leta 
1966 v Salzburgu.
20
 Zdravnik Wilhelm Blanke
21
 je skupaj z družino pobe-
gnil pred koncem vojne v Schladming, kasneje pa v Gradec, kjer je leta 1959 
umrl.
22
Ob koncu vojne je v mestu ostalo le nekaj Nemcev in volksdeutscher-
jev. Zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva ne moremo ugotoviti, koliko 
je leta 1854 poročil s hčerko usnjarskega mojstra Josefino Mock iz Lipnice. Na Ptuju sta 
odprla majhno knjigarno in papirnico, kmalu zatem pa sta kupila hišo na glavnem trgu, 
kjer sta si uredila knjigarno, tiskarno in papirnico. Po njegovi smrti leta 1899 je posle 
prevzel sin Wilhelm Paul. V njegovi tiskarni so tiskali Nemcem prijazen časopis Štajerc. 
Wilhelm Paul Blanke se je leta 1888 poročil s Ptujčanko Roso Strasill, v zakonu so se mu 
rodili štirje sinovi in dve hčerki. Najstarejši sin Wilhelm je študiral medicino, drugi sin 
Herbert se je posvetil tiskarstvu ter je po očetu prevzel knjigarno in tiskarno. Tretji sin 
Otto je dokončal študij prava ter je bil odvetnik v Mariboru. Sin Gunter je umrl v mla-
dosti, hčerka Herta pa je živela v Berlinu; v: Pertassek, Pettau, str. 147 in 148. 
 19
 Paul Ornig, rojen 9. januarja 1894 v Ptuju, po poklicu vinski trgovec, član KB od leta 1931. 
Med okupacijo je bil zadolžen za gospodarsko politiko v okviru okrožnega Delovnopoli-
tičnega urada (Arbeitspolitisches Amt), za kratek čas (maj – avgust 1941) je v okrožnem 
vodstvu prevzel tudi vodenje kulturnega urada (Kultur Amt), od 1. oktobra 1942 pa do 
konca vojne je v krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Ptuj – levi breg vodil celico 
I; v: Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (AMNOM), fond: St. HB, Kreisfürung 
Pettau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Draufer, Fragebogen; šk. K 11/8 mapa: 
Kartoteka uradnikov St. HB. Kreis Pettau; glej tudi: Irena Mavrič-Žižek, Ptujski Nemci, 
str. 220 in 222. 
 20
 Petrassek, str. 163 in 164. 
 21
 dr. Wilhelm Blanke, zdravnik, se je rodil 24. januarja 1889 v Ptuju. Po končani ljudski šoli 
in gimnaziji v Ptuju je leta 1907 nadaljeval študij medicine v Gradcu, ki ga je končal leta 
1913. Med prvo svetovno vojno je bil najprej vojaški zdravnik v Galiciji, nato pa zdravnik 
na vojni ladji. Po koncu vojne je nekaj časa služboval kot zdravniki na graški kliniki. Leta 
1919 se je poročil z Erno Heinrich, hčerko primarija iz Fürstenfelda, leta 1920 pa se je z 
družino preselil na Ptuj. V Ptuju je bil član KB, Društva nemških visokošolcev v Ptuju, 
Športnega kluba Ptuj ter podporni član nemškega pevskega društva. V letih med 1925–
1937 je bil član ptujske Šlarafije ter član Društva zdravnikov Štajerske v Gradcu. Leta 
1941 je bil sprejel v NSDAP. Dr. Wilhelm Blanke je bil udeležen pri množičnem zločinu, 
ki so ga nacisti v prvih mesecih okupacije izvedli nad duševno prizadetimi in telesno 
onemoglimi ljudmi v hiralnici v Ptuju in Muretincih. Bil je v zdravniški skupini, vodil jo 
je Karl Matl iz Gradca, katera je v začetku junija 1941 pregledala okoli 140 oskrbovancev 
v omenjenih zavodih. Že 9. junija 1941 je prispelo v hiralnico v Muretincih 5 avtobusov, 
ki so oskrbovance odpeljali v Avstrijo v evtanazijski zavod Hartheim pri Linzu, kjer so 
jih med 20. junijem in 2. julijem 1941 pomorili; v: AMNOM, fond: SODI, ovoj 2, mapa: 
Primeri dopisovanja VDA Graz II 1934–1943, Lebenslauf dr. Wilhelm Blanke; Mavrič-
-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945, str. 117. 
 22
 Petrassek, str. 148.

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 73
pripad nikov nemške narodne manjšine na ptujskem območju je bilo usmr-
čenih med vojno oziroma takoj po osvoboditvi. Še pred koncem vojne so v 
Podlehniku partizani ustrelili lastnico hotela v Ptuju Marijo Osterberger, ker 
je septembra 1944 prijavila orožnikom v Podlehniku kurirje kurirske postaje 
TV 8, ki jih je srečala pri svoji zidanici pod Duhom blizu Dežnega. Zaradi 
njene prijave so 27. septembra 1944 v spopadu na Dežnem pri prehodu preko 
Dravinje blizu Zgornje Pristave padli 4 kurirji, 3 težko ranjene kurirje pa so 
Nemci ujeli.
23
 8. maja 1945 so v njegovem vinogradu na Mestnem vrhu ustre-
lili vodjo urada za kmečko politiko Hansa Straschilla.
24 25
Slika 1: Josef Wressnig, župan mesta Ptuja, med okupacijo (fototeka MNOM)
Prve aretacije ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev so se začele takoj po 
osvoboditvi v maju 1945. Potekale so po že pripravljenih seznamih, izvajali 
 23
 Rado Zakonjšek, Partizanski kurirji, Ljubljana 1985, str. 461; Totengedenkbuch der 
Deutsch-Untersteirer, Graz 1970, str. 227 (dalje navajam: Totengedenkbuch).
 24
 Hans Straschill, rojen 25. decembra 1903 na Ptuju, gostilničar, posestnik in trgovec z 
lesom, član KB, Ilegalnega šturma in NSDAP. Med okupacijo je vodil okrožni prehranje-
valni urad (Ernährungsamt). V okrožnem vodstvu ŠDZ je bil med okupacijo zadolžen za 
vodenje urada za kmetijsko politiko (Agrarpolitisches Amt), hkrati pa je bil tudi okrožni 
kmečki vodja (Kreisbauernführer). Kratek čas od maja do začetka avgusta 1941 je vodil 
tudi Krajevno skupino ŠDZ Ptuj-desni breg; v: AMNOM, fond: St. HB, Kreisfürung Pet-
tau, šk. K 11/2, mapa: Ortsgruppe Pettau-rechtes Draufer, Ortsgruppenführung, Pettau 
6. Mai 1941, Fragebogen, Dopis 9. avgust 1941; šk. K 11/8 mapa: Kartoteka uradnikov St. 
HB. Kreis Pettau; Mavrič-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945, str. 26.
 25
 Petrassek, str. 172; Totengedenkbuch, str. 230. 

74 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
pa so jih pripadniki Korpusa narodne odbrane
26
 (KNOJ) in Narodne milice 
pod vodstvom OZNE.
27
 Največkrat so osebe prijeli v stanovanjih, pogosto pa 
tudi na ulicah in drugih javnih mestih. Vzrok za aretacijo je bilo članstvo v 
Kulturbundu, v NSDAP, v Štajerski domovinski zvezi (ŠDZ) ter protinarodno 
delovanje.
28
 Po seznamu zapornikov OZNE na Ptuju, ki ga hrani Zgodovin-
ski arhiv na Ptuju in ga je v zvezek pisal paznik v ptujskih sodnih zaporih 
Dominik Glušič
29
 od maja do 4. junija 1945, je bilo v prvem mesecu svobode 
aretiranih in zaprtih 364 oseb, od tega je bilo 241 ali 66,21 % moških in 123 
ali 33,79 % žensk. Največ oseb, kar 343 ali 94,23 %, je bilo iz ptujskega okraja, 
19 oseb ali 5,22 % je bilo iz drugih okrajev, dve osebi ali 0,55 % pa sta bili vpi-
sani brez podatkov o bivališču. Iz Ptuja in bližnje okolice je bilo 209 oseb ali 
57,42 %.
30
 Njihova nadaljnja usoda je bila zelo različna: 117 oseb ali 32,14 % so 
iz ptujskih sodnih zaporov odpeljali v taborišče Strnišče, 17 oseb ali 4,67 % v 
Lovrenc na Dravsko polje, izpuščenih je bilo 43 oseb ali 11,81 %. V Maribor 
so v nadaljnjo obravnavo odpeljali 7 oseb ali 1,92 %, tri mladoletne otroke 
(0,82 %) so predali socialnemu skrbstvu, eno osebo (0,27 %) pa so predali v 
nadaljnjo obravnavo ptujskemu načelstvu OZNE. Pri 48. osebah ali 13,19 % 
v seznamu ni navedeno, kaj se je z njimi zgodilo, za 121 oseb ali 33,24 % 
pa je zapisana oznaka »Hitlerjev rajh«, kar je za dotično osebo pomenilo  
 26
 Korpus narodne obrambe-KNOJ je bil ustanovljen 18. avgusta 1944. Enote korpusa so 
bile zadolžene za izvajanje aretacij, straženja koncentracijskih taborišč in izvajanje li-
kvidacij; v: Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v 
Sloveniji, Ljubljana 2007, str. 8 (dalje navajam: Mikola, Dokumenti in pričevanja o kon-
centracijskih taboriščih). 
 27
 OZNA je ustanovil vrhovni komandant NOV in POJ in poverjenik za narodno obrambo 
Josip Broz Tito, 13. maja 1944 v Drvarju. Predstavljala je obveščevalno in protiobve-
ščevalno službo. V Sloveniji je bila ustanovljena junija 1944, njen načelnik pa je postal 
Ivan Maček-Matija. Bila je neposredno podrejena Komunistični partiji ter je predstavljala 
njeno tajno politično policijo za obračun z njenimi nasprotniki. Svoje izpostave je imela 
v partizanskih enotah, v okrožjih, okrajih in mestih. Marca 1946 je bila ukinjena, iz 
njenega III. odseka je nastala vojaška kontraobveščevalna služba (KOS), ki je delovala v 
okviru obrambnega ministrstva. Iz ostalih odsekov pa je nastala Uprava državne varnosti 
(UDBA), ki je delovala v okviru ministrstva za notranje zadeve; v: Mikola, Dokumenti in 
pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih, str. 8. 
 28
 Repe, »Nemci« na Slovenskem po drugi svetovni vojni, str. 159; Milko Mikola, Dokumen-
ti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji, v: Dokumenti in pričevanja 
2, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2009, str. 13 (dalje navajam: Mikola, 
Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih).
 29
 Dominik Glušič je ob koncu seznama v zvezek zapisal, da je »nadaljevanje v zvezku II«. 
Zapisal pa je tudi »in koliko ljudi je odšlo v Hitlerjev rajh mi ni znano in moj kolega Pichler 
je takrat z menoj vred zapustil, to zločinsko organizacijo«. Usoda drugega zvezka ni znana. 
Oznaka »Hitlerjev rajh« je pomenila smrt. Pichler je bil prav tako paznik v ptujskih sodnih 
zaporih.
 30
 AMNOM, Seznam zapornikov zapora OZNE v Ptuju iz maja in junija 1945, fotokopija. 
Originalni seznam hrani Zgodovinski arhiv Ptuj.

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 75
smrt.
31
 Nekateri aretiranci, zaprti v ptujskih sodnih zaporih, so bili tudi zasli-
šani. Zaslišanja z njimi so opravili predstavniki komande mesta Ptuja, pred-
stavniki Narodne zaščite, v glavnem pa predstavniki OZNE. Po ohranjenih 
podatkih naj bi v sodnih zaporih na Ptuju zaslišali 94 oseb.
32
 V juniju in juliju 
so začeli z aretacijami ostalih nemških prebivalcev-volksdeutscherjev.
33
 Dne 
18. julija 1945 so člani okrajnega komiteja KPS Ptuj v poročilu zapisali, da 
»ena najvaž nejših političnih nalog v našem okraju to je »čiščenje petokolonskih 
elementov« še vedno ni tako uspela, kakor bi bilo potrebno«. Kljub politični 
kampanji se pri ljudeh kaže le interes, da se polovijo »najbolj vidni tipi«. Člani 
Kulturbunda in NSDAP so v glavnem zaprti, ostalo pa je še precej Ortsgrup-
penführerjev, ki so se marsikje vrinili v krajevne odbore OF in postali celo 
sekretarji. Poročilo zaključujejo, da sedaj vse te odbore pregledujejo in odstra-
njujejo iz njih vse, kar je »politično nezdravega«.
34
 Za mnogimi aretiranimi 
osebami se je v prvih mesecih svobode izgubila vsaka sled. Po nepopolnem 
seznamu, ki je objavljen v knjigi Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer, 
ki jo je leta 1970 izdalo Društvo nemških Spodnještajercev v Avstriji, je bilo v 
prvih mesecih svobode s ptujskega območja odpeljanih, ustreljenih oziroma 
pogrešanih 88 oseb, med njimi jih je bilo 58 ali 65,91 % iz Ptuja in bližnje 
okolice.
35
 Večino aretiranih oseb so odpeljali v taborišče v Strnišče pri Ptuju,
36
 
 31
 Prav tam.
 32
 Repe, »Nemci« na Slovenskem po drugi svetovni vojni, str. 163. 
 33
 Prav tam, str. 159; Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih, str. 13.
 34
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 124. Še ostrejši so bili člani okrajnega komiteja KPS 
Ormož 25. junija 1945 ko so na seji sklenili da je potrebno »izvesti /…/ popis vseh švabskih 
funkcionarjev tako Kulturbunda, Ortsgruppenführerjev, Zellführerjev, Blockführerjev, 
Sturmführerjev in drugih ter vseh onih, ki so se očitno stalno družili z okupatorjem …«. 
 35
 Totengedenkbuch, str. 222–233. 
 36
 Koncentracijsko taborišče v Strnišču (danes Kidričevo) je bilo ustanovljeno sredi ma-
ja 1945. Najprej ga je upravljalo načelstvo OZNE za okraj Ptuj, nato pa ga je prevzelo 
načelstvo OZNE za okrožje Maribor, nadzor nad njim pa je imelo načelstvo OZNE za 
Slovenijo v Ljubljani. Prva skupina Nemcev je v taborišče prišla že 19. maja 1945. Šlo je 
za 120 kočevskih Nemcev – moških, ki so morali zapustiti družine, ki so bile na vlaku 
na mariborski železniški postaji. Druga skupina, okoli 300 Kočevskih Nemcev – moških 
pa je v taborišče prispela 29. maja. To so bile družine Kočevskih Nemcev, ki so z vlakom 
krenili 8. maja iz Krškega ter po hudih zapletih prispeli v Maribor šele 29. maja. Kraj 
osrednjega taborišča za pripadnike nemške manjšine v Sloveniji sta izbrala major OZNE 
Mitja Ribičič – Ciril in Komandant slovenske divizije KNOJ Bojan Polak – Stjenka. V Str-
nišče so bili internirani vsi volksdeutscherji, Kočevarji, Nemci po civilnih službah – de-
lavci v tovarnah, poštah, železnicah, občinah in drugih ustanovah. Pripadnikom nemške 
manjšine so se v taborišču pridružili tudi vsi tisti Slovenci, ki so med vojno sodelovali z 
okupatorjem. Usoda taboriščnikov je bila različna; določeno število Nemcev in Slovencev 
so brez prehodnega sodnega postopka pomorili, ostale Nemce so izgnali, večino Sloven-
cev pa so po nekaj mesecih internacije izpustili; v: Mikola, Dokumenti in pričevanja o 
koncentracijskih taboriščih, str. 12 in 13.

76 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
ki je bilo od junija 1945 osrednje taborišče za pripadnike nemške narodno-
sti. V taborišču so bili z njimi zaprti tudi Slovenci, ki so se s svojimi dejanji 
prekršili zoper slovensko narodno čast. Zaprte so bile cele družine, kasneje 
so otroke brez staršev, stare do 15 let, odpeljali v dvorec Turnišče pri Ptuju, 
najmlajše pa v avgustu v ormoški grad.
37
 Ravnanje z interniranimi pripa-
dniki nemške narod ne manjšine se v taborišču ni bistveno razlikovalo od 
ravnanja z interniranci v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Tudi tukaj 
so bili izpostavljeni najhujšim oblikam fizičnega in psihičnega trpinčenja, 
stradanju in nalezljivim boleznim, kot so griža, diareja in celo tifus.
38
 Gro-
fica Helena Fünfkirchen
39
 iz Gornje Radgone je strniško taborišče opisala 
takole: »Taborišče Strnišče je najbolj žalosten kraj, ki si ga je mogoče zamisliti. 
Nikjer ni bilo sence, cesta je vodila med barakami, ki so bile postavljene druga 
ob drugi /…/ Vsaki baraki je bilo 30 do 50, tudi do 60 ljudi, samih žensk ali 
samih moških. Naša baraka je imela 38 oseb, med njimi tri otroke vendar k 
sreči večje, ki niso kričali. Vsi smo spali na tleh /…/ V Strnišču ni bilo cerkve, 
duhovnika, zvona, ure, sploh nobene vegetacije, samo revni borovci in nekaj 
pohabljenih hrastov. Si je sploh mogoče zamisliti bolj žalosten kraj? Nam žen-
skam ni šlo sploh tako slabo, ubogi možje /…/. Do 50 in 60 krat so se morali 
vreči na tla in se na hitro spet dvigniti ter ponovno leči, z obrazom obrnjenim 
k tlom. Če ni šlo dovolj hitro, se je pomagalo z bičem« To je bila kazen za 
majhen prekršek in je morala delati pokoro vsa baraka. Bunkerji so bili vedno 
prepolni …«.
40
 Med strniškimi interniranci so se znašli tudi nekateri vidni 
člani ptujskega Kulturbunda, kot so Hermann Kersche in njegova žena Ma-
rija, Franz Korsche starejši, Dasch N, Feliks Koss, Franz Plazotta, Karl Wes-
sely in drugi.
41
 Mnoge internirance so ob prihodu v taborišče brez vsakega 
sodnega postopka ustrelili ter jih zagrebli v bližnjih gramoznicah, mnogi pa 
so v taborišču umrli zaradi lakote, izčrpanosti in nalezljivih bolezni. Največja 
umrljivost je bila med mlajšimi otroci in starci. S ptujskega območja je bilo v 
strniškem taborišču po objavljenem seznamu v Totengedenkbuchu usmrče-
nih 44 oseb, pripadnikov nemške narod ne manjšine, od tega jih je bilo 25 iz  
 37
 Mikola, Dokumenti in pričevanja o koncentracijskih taboriščih, str. 15 in 16.
 38
 Prav tam, str. 15. 
 39
 Grofico Heleno Fünfkirchen je OZNA aretirala v noči na 5. julij 1945. Preko zbirališča v 
Slatini Radenci so jo odpeljali v taborišče Strnišče. Taborišče je zapustila s skupino inter-
nirancev 20. avgusta 1945, ko se je z vlakom v živinskih vagonih odpeljala prek Jesenic v 
Avstrijo; v: Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 143.
 40
 Prav tam.
 41
 Totengedenkbuch, str. 222–233. Seznam v knjigi Totengedenkbuch Deutsch-Untersteirer 
navaja, da je bilo interniranih v strniško taborišče 47 oseb, od teh je bilo 35 iz Ptuja. 

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 77
Ptuja.
42
 Po navedbah člana mariborske OZNE Zdenka Zavadlava
43
 so večje 
število strniških internirancev v poletju odpeljali na Hočko Pohorje, kjer so 
jih postrelili in zagrebli v izkopane jame. Med ustreljenimi je bilo tudi 14 
Nemcev in Volksdeutscherjev iz Ptuja.
44
 Zavadlav, ki je sodeloval pri ustreli-
tvah, je v svojih spominih zapisal: »Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu 
pravimo transport! Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz lju-
bljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, 
tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Naložena mi je skrb za transport za 
ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da 
tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s kamioni. Opremljeni smo s plašči in 
zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in 
tam nas bo čakal knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport /…/ 
in za organiziranje likvidacije. Taborišče Šterntal. Upravnik in zdravnik /…/ 
nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in 
tako ustreljeni. Popustita. S knojevci naložimo na dva kamiona kakih šestdeset 
ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Kamioni, zveza-
nje rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo. /…/ Kje so bili, oziroma kaj so 
zakrivili tile, namenjeni za današnjo ustrelitev, ne vem /…/ Vzpenjamo se proti 
Pohorju. Tam nekje na polovici proti mariborski koči zavijemo na desno. /…/ 
Do izkopanega grobišča je treba iti peš. /…/ Knojevski borci so vsi maščevalno 
 42
 Prav tam; Mikola, Dokumenti in pričevanja o koncentracijskih taboriščih, str. 18; Toten-
gedenkbuch, str. 222–233. Ptujski profesor zgodovine Janez Janžekovič ocenjuje, da je 
v tem taborišču umrlo, oziroma so bili ustreljeni ali drugače umorjeni okoli 800 do 1000 
internirancev.
 43
 Zdenko Zavadlav, udeleženec NOB, se je rodil 29. maja 1924 v Šoštanju, po končani 
osnovni šoli je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Mariboru in v Ljubljani. Leta 1941 se je 
družina preselila najprej v Ljubljano, nato pa Štandrež. Med vojno se je aktivno vključil v 
narodnoosvobodilno gibanje, bil zaprt v Gorici in Rimu, po prihodu iz zapora pa je delal 
kot član VOS za Goriško. Leta 1944 je bil premeščen na Štajersko, kjer je bil v oddelku 
OZNE za Štajersko in Koroško. Po vojni je postal namestnik načelnika OZNE v Mari-
boru. Leta 1946 je bil premeščen v Beograd; zadolžen je bil za obveščevalno dejavnost 
v Italiji. Kasneje se je zaposlil v TAM-u. Vojaške oblasti so ga leta 1948 obtožile, da je 
zahodni agent ter ga obsodile na smrt. Po posredovanju družinskega prijatelja mu je bila 
sodba spremenjena na 20 let ječe. Po prestanih 6. letih zapora je bil pogojno izpuščen. Do 
upokojitve je delal v gostinstvu in hotelirstvu. Umrl je v Ljubljani 15. septembra 2006; v 
elektronska izdaja Šaleškega biografskega leksikona.
 44
 Totengedenkbuch, str. 222–233; Mikola, Dokumenti in pričevanja o koncentracijskih 
taboriščih, str. 18; Zdenko Zavadlav, Iz dnevniških zapisov mariborskega oznovca, 1. 
del: leto 1945, Maribor 1990, str. 91–93 (dalje navajam: Zavadlav, Iz dnevniških zapisov). 
Ptujski profesor zgodovine Janez Janžekovič ocenjuje, da je OZNA iz koncentracijskega 
taborišča Strnišče odpeljala na Pohorje približno 400 internirancev, med njimi je bila več 
kot polovica štajerskih in kočevskih Nemcev ter sodelavcev okupatorja.

78 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapor-
nike prisilijo, da pojejo »Deutschland, Deutschland über alles!« /…/ Pridemo 
pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. /…/ Po 
pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da 
padejo žrtve v jamo …«
45
 Nekateri aretirani Nemci in volksdeutscherji s ptuj-
skega območja pa so bili odpeljani v taborišče v Hrastovec
46
 pri Sv. Lenartu v 
Slovenskih goricah; med njimi sta se znašla lastnica opekarne Terezija Celotti 
in Franz Korsche mlajši. V seznamu 96 žrtev taborišča je navedeno tudi 15 
oseb iz Ptuja in okolice. Umorjeni in pokopani so bili na kraju, kjer je danes 
ribnik.
47
Podatke o sodelovanju Nemcev in volksdeutscherjev v okupacijski upravi, 
o njihovem odnosu do Slovencev in narodnoosvobodilnega boja je zbirala Ko-
misija za ugotavljaje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev za Slovenijo s 
svojima podružnicama in okrajnimi referenti za pripravo odločb o razglasitvi 
ljudi za vojne zločince ter odbori OF slovenskega naroda in deloma tudi orga-
ni KPS za t. i. »čiščenje«.
48
 Konec avgusta 1945 je okrajni referent ekspoziture v 
Ptuju dr. Lovro Lipič podružnici komisije za severovzhodno Slovenijo poročal 
da v ptujskem okraju še vedno živi okrog 127 Nemcev (volks deutscherjev). 
Tik pred koncem vojne jih je iz okraja pobegnilo 302, odšli so večinoma na 
Zgornjo Štajersko in Koroško. Aretiranih oziroma zaprtih v taboriščih je 
65 Nemcev. Iz ptujskega okoliša se je prostovoljno javilo v nemško vojsko 
20 Nemcev in volksdeutscherjev, s tajno državno policijo, gestapom, pa jih 
je sodelovalo 15. V bojih z enotami narodnoosvobodilne vojske je padlo 12 
Nemcev, v nemški vojski na fronti pa 13. V Ptuju in ptujskem okolišu ni bilo 
nobenega domačega Nemca oziroma volksdeutscherja, ki bi bil od vsega za-
četka nasprotnik hitlerizma oziroma bi se držal indiferentno do okupatorja. 
Prav tako se tudi nihče ni aktivno boril v vrstah NOV in POS. Poročilo pa je 
zaključil z ugotovitvijo, da so bili vsi Nemci v Ptuju in ptujskem okolišu brez 
 45
 Zavadlav, Iz dnevniških zapisov, str. 91 in 92.
 46
 Taborišče Hrastovec je bilo ustanovljeno v drugi polovici maja 1945. Grad kot primeren 
kraj za taborišče je izbral zloglasni oznovec Bogdan Hrovat – Puklasti Miha. Komandant 
taborišča je bil Franc Peršal – Rajko. Sredi julija 1945 naj bi bilo zaprtih v taborišču že 
2400 internirancev, poleg Kočevarjev, so bili tudi iz Maribora, Laškega in Prekmurja. 
Taborišče je delovalo le kratek čas do 6. septembra 1945; v: Marjan Toš, Zbirno taborišče 
Hrastovec pri Lenartu, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 74, Nova vrsta 39, 
štev. 3–4, Maribor 2003, str. 426–429.
 47
 Prav tam, str. 446–448. Med umorjenimi se omenjajo: Terezija Celotti, Elizabeta Dvor-
šak, Hilda Frank, Karel Kophad, Franc Korsche, Ana Lorberk, Friderik Lorbek, Anette 
Müllender, Marija Murko, Marija Pravčič, Ana Rochberk, Gisela Schaffer, Hans Stein-
bruckener, Karolina Teutschert, Marija Wessely in Pavla Wessely.
 48
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 123 in 124. 

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 79
izjeme člani Kulturbunda.
49
 V elaboratu Predstavniki slovenskega nemštva 
1918–1945, ki ga je pripravila Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in 
njegovih pomagačev za Slovenijo, Podružnica za Severovzhodno Slovenijo, je 
zapisanih 3221 imen, med njimi je 750 oseb ali 23,28 % iz ptujskega okraja. 
Največ, kar 649 oseb ali 86,54 %, je bilo članov Kulturbunda, vodij šturmov 
vermanšafta je bilo 55 ali 7,33 %, med vodji blokov, celic in vodij krajevnih 
skupin ŠDZ pa se omenja 46 oseb ali 6,13 %.
50
Vojaška in civilna sodišča na Slovenskem so po vojni obravnavala zelo 
malo domačih Nemcev in volksdeutscherjev, vidnejših predstavnikov oku-
pacijskega sistema, ob njihovi navzočnosti. Od ptujskih Nemcev jim je uspe-
lo aretirati in obravnavati na sodišču le nekaj; med njimi je bil tudi Otmar 
Scheichenbauer,
51
 član Ilegalnega Sturma, ki je sodeloval pri prevzemu oblasti 
ns Ptuju leta 1941, med vojno je ovajal narodno zavedne Slovence gestapu, je-
seni 1943 je postal član NSDAP, pozneje pa je kot pripadnik deželne straže in 
tehnične pomoči skrbel za varnost v mestu. Zaradi svojih dejanj je bil obsojen 
ter usmrčen.
52
 Precej večje število pomembnejših nacističnih funkcionarjev, 
to velja tudi za ptujske Nemce in volksdeutscherje, pa so vojaška sodišča v 
Sloveniji po vojni obsodila v njihovi odsotnosti. Pred vojaškim sodiščem v 
Mariboru je bilo avgusta 1945 obsojenih 31 nacističnih funkcionarjev iz nek-
danjega ptujskega okraja, med njimi je bilo 25 Ptujčanov.
53
 V odsotnosti so 
 49
 AMNOM, fond: KUZOP, mapa: Volksdeutscherji po maju 1945. Okraj Ormož pa je komi-
siji poročal, da na ormoškem območju živi se vedno 35 Nemcev oziroma volksdeutscher-
jev, iz okoliša je pobegnilo 45 oseb deloma na Štajersko deloma na Koroško, aretiranih in 
v taboriščih je 40 oseb. V nemško vojsko so kot prostovoljci vstopilo 12 oseb, prav tako 
12 oseb pa je sodelovalo z tajno državno policijo. V boju z narodnoosvobodilno vojsko 
sta padla 2. Vsi domači Nemci, teh je bilo 60, so bili včlanjeni v Kulturbund. 
 50
 AMNOM, fond: KUZOP, elaborat: Predstavniki slovenskega nemštva 1918–1945.
 51
 Otmar Scheichenbauer, jugoslovanski državljan, nemške narodnosti, je bil rojen 23. 
oktob ra 1891 na Ptuju, po poklicu je bil ključavničar ter posestnik na Ptuju, član Kultur-
bunda. Smrtna kazen nad njim je bila izvršena v letu 1946.
 52
 AMNOM, fond: KUZOP, Scheichenbauer Otmar-zaslišanje pred vojaškim sodiščem v 
Mariboru 9. julija 1945.
 53
 Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, Vestnik Mariborskega okrožja, leto I, štev. 42, 
28. avgust 1945, str. 3; (dalje navajam: Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem). Poleg 
Ptujčanov so bili obsojeni še Maks in Marija Ulm, Josipina Pongratz, Oton Kralj, Ari-
bert in Elizabeta Brodar. Maks Ulm, graščak iz Zavrča, član KB in kasneje član NSDAP, 
med okupacijo vodja krajevne skupine ŠDZ Zavrč, je bil obsojen na smrt z streljanjem, 
njegova žena Elizabeta, članica KB ter zagrizena nemčurka, pa na 6 let odvzema svobode 
s prisilnim delom. Prav tako na 6 let odvzema svobode s prisilnim delom je bila obsojena 
Josipina Pongratz, graščakinja iz Dornave zaradi članstva v KB in ker je bila »zagrizena 
nemčurka in zatiralka Slovencev«. Oton Kralj, usnjar iz Ormoža, je bil zaradi članstva v 
KB in v NSDAP, sodelovanja v komisiji za izseljevanje Slovencev ter izdelovanja usnja za 
potrebe nemške vojske obsojen na smrt z obešanjem. Na smrt s streljanjem je bil obsojen 
tudi Aribert Brodar, veletrgovec z vinom v Ormožu zaradi članstva v KB in v NSDAP ter 

80 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
bili obsojeni na smrt s streljanjem: prokurist Ervin Pirich in zdravnica dr. 
Greta Celotti.
54 55
 Na smrt z obešanjem: opekarnar Albert Scharner
56
 in ing. 
Franz Celotti.
57 58
 Na 20 let odvzema svobode s prisilnim delom: tovarnar 
Paul Pirich, trgovski nameščenec Leopold Scharner,
59
 veletrgovec z vinom 
Paul Ornig, trgovski nameščenec Franz Stross in Josip Stross.
60
 Na 18 let 
prostovoljnega vstopa v »SS-edinico«. Njegova žena Elizabeta, »zagrizena hitlerjanka« je 
bila zaradi članstva v KB obsojena na 6 let odvzema svobode z prisilnim delom. Vsem je 
bilo odvzeto tudi celotno premoženje.
 54
 Dr. Greta Celotti, rojena Lebinger 11. julija 1897 v Litiji, jugoslovanska državljanka nem-
ške narodnosti, pred okupacijo je živela na Ptuju, po poklicu zdravnica, poročena z in-
ženirjem gradbeništva Franzem Celottijem, članica KB, decembra 1941 je bila sprejeta v 
NSDAP. Avgusta 1941 je prevzela vodenje Ženskega urada v okrožju. Urad je vodila do 
1. avgusta 1943, ko je bila na lastno željo zaradi preobremenjenosti z delom zdravnice 
razrešena; AMNOM, fond: St. HB. Kreisührung Pettau, šk. K 11/8, Kartoteka uradnikov 
St. HB. Kreis Pettau.
 55
 Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, str. 3. V njuni sodbi je bilo zapisano, da sta bila 
člana KB in NSDAP ter da sta bila soudeležena pri komisiji za izseljevanje Slovencev.
 56
 Albert Scharner,«večletni bojevnik za nemštvo«, se je rodil 8. marca 1891 v Ptuju, po 
poklicu je bil trgovec in lastnik opekarne, Od leta 1931 je bil član KB, od leta 1936 član 
Ilegalnega Sturma, zaupni mož Pokrajinskega obmejnega urada, od novembra 1941 pa 
član NSDAP. Prvega junija 1941 je postal župan ptujskega mesta. Županske posle je vodil 
do 18. septembra 1941. Med okupacijo je vodil Vodstveni urad II (Führungsamt II), ki 
je skrbel za obdelavo propagandističnih vprašanj in usmerjanje kulturnega razvoja. Do 
septembra 1942 je bil v omenjenem uradu zadolžen tudi za propagando; AMNOM, fond: 
St. HB. Kreisührung Pettau, šk. K 11/8, Kartoteka uradnikov St. HB. Kreis Pettau; glej 
tudi Mavrič-Žižek, Ptujski Nemci str. 221 in 222.
 57
 Ing. Franz Celotti, rojen 15. aprila 1897, inženir gradbeništva, od leta 1931 član KB, od 
leta 1936 član Ilegalnega šturma, zaupni mož Obmejnega pokrajinskega urada, od no-
vembra 1941 pa član NSDAP. Od 8. aprila do konca maja 1941 »komisarični župan« mesta 
Ptuja. Med okupacijo je bil zadolžen za tehniko v okviru okrožnega Delovnopolitičnega 
urada (Arbeitspolitisches Amt).
 58
 Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, str. 3. V sodbi za Alberta Scharnerja je sodišče 
zapisalo, da je bil član KB in NSDAP ter organizator in pomagač pri prisilnem izselje-
vanju Slovencev. Bil je drugi nacistični župan in vodja Führungsamta ŠDZ. Za Franza 
Celottija so v obsodbo zapisali, da je bil član KB in NSDAP, bil soudeležen pri komisiji 
za izseljevanje Slovencev, prvi nacistični župan mesta Ptuja, zaupnik vermanšafta. V 
ptujskih sodnih zaporih je pretepal Alojza Štrafelo iz Markovcev.
 59
 Leopold Scharner, rojen 25. septembra 1892, po poklicu trgovec, član KB od leta 1931, 
član Ilegalnega šturma, med okupacijo je vodil urad za protiletalsko obrambo v Krajevni 
skupini ŠDZ Ptuj-levi breg; v: AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2, 
mapa: Ortsgruppe Pettau-linkes Draufer, Fragebogen.
 60
 Ptujski nacisti pred sodiščem, str. 3. Omenjenim osebam je bilo v obsodbah očitano, da 
so bili člani KB in Ilegalnega Sturma, kasneje med vojno pa so postali še člani NSDAP. Za 
Paula Piricha so zapisali še, da je dal Ilegalnemu Sturmu za vojaško vežbanje na razpolago 
tovarniške prostore. Leopold Scharner je bil obsojen tudi zato ker je na Borlu pretepal 
Alojza Štrafelo iz Markovcev. Josip Stross pa je bil soudeležen pri komisiji za izseljevanje 
Slovencev.

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 81
odvzema svobode s prisilnim delom Silva Pirich
61
 in Rudolf Kraker.
62 63
 Na 
15 let odvzema svobode s prisilnim delom: Elizabeta Pirich, Berta Scharner 
Adela Scharner Ruth Ornig in dr. Uta Kraker.
64 65
 Na 10 let odvzema svobo-
de s prisilnim delom: tovarnar svile Ferdinand Stross, Alojz Kraker.
66
 Na 8 
let odvzema svobode: Dagmar Hintze
67
 Na 6 let odvzema svobode: Terezija 
Celotti, nekdanja lastnica opekarne, Valerija Stross, Antonija Stross, Marija 
Hintze in dr. ing. Voldemar Hintze. V obsodbe so zanje zapisali, da so bile 
članice KB ter »zagrizene hitlerjanke«.
68
Vsem pripadnikom nemške narodne manjšine je oblast takoj po koncu 
vojne zaplenila nepremično in premično premoženje, ki je prišlo pod upra-
vo narodne imovine.
69
 Do sredine decembra 1945 je Okrajna zaplembena 
 61
 Sylvia Pirich, rojena 1. septembra 1911 na Ptuju, jugoslovanska državljanka nemške na-
rodnosti; do 1. avgusta 1943 je bila voditeljica oddelka za gospodinjstvo in narodno go-
spodarstvo v okviru okrožnega ženskega urada (Amt Frauen), zatem je prevzela vodenje 
okrožnega Ženskega urada. Urad je vodila do konca vojne; v: AMNOM, fond: St. HB. 
Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka uradnikov St. HB. Kreis Pettau. 
 62
 Rudolf Kraker, rojen 20. aprila 1902 v Ptuju, jugoslovanski državljan, nemške narodnosti, 
trgovec, član KB, Ilegalnega šturma. Med okupacijo je bil vključen v Vodstveni urad II 
(Führungsamt II), kjer je skrbel za tisk; v: AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, 
šk. K 11/8 Kartoteka uradnikov St. HB. Kreis Pettau. 
 63
 Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, str. 3. V obsodbi so za Silvijo Pirich zapisali, da 
je hčerka tovarnarja, da je bila članica KB in NSDAP ter soudeležena pri izseljevanju Slo-
vencev; za Krakerja pa, da je bil član KB in NSDAP ter da je vršil gospodarsko sabotažo, 
ker je v rajh odpeljal velike zaloge blaga.
 64
 Dr. Uta Kraker, rojena 10. marca 1907. Med okupacijo je bila vključena v Vodstveni urad 
II (Führungsamt II), kjer je bila zadolžena za propagando v okviru ženskega dela; v: 
AMNOM, fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/8 Kartoteka uradnikov St. HB. 
Kreis Pettau.
 65
 Ptujski nacisti pred vojaškim sodiščem, str. 3. Obsojene so bile zaradi članstva v Kultur-
bundu in v NSDAP. 
 66
 Prav tam. V izreku sodbe so zapisali, da je sta bila člana KB ter sta med vojno vršila go-
spodarske sabotaže, ko sta v rajh odpeljala velike zaloge blaga. 
 67
 Prav tam, str. 3. Za Dagmar Hintze ženo tovarnarja s šampanjcem v Vičavi pri Ptuju, so 
v obsodbi zapisali, da je bila prostovoljni agent gestapa.
 68
 Prav tam str. 3.
 69
 Mikola, Dokumenti in pričevanja 2, str. 12; Brane Oblak, Povojne zaplembe premoženja v 
ptujskem okraju, v: Ptujski zbornik VI/1 (urednik: Bojan Trebuc), Zgodovinsko društvo 
Ptuj 1996, str. 681 in (dalje navajam: Oblak, Povojne zaplembe v ptujskem okraju). Pri 
zaplembah premoženja po 9. maju 1945, ki so ga izvedle povojne oblasti v Jugoslaviji, gre 
za prisilne odvzeme zasebnega premoženja v korist države brez povračila odškodnine. 
Pravna podlaga za ta ukrep je bil odlok AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v 
državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so 
ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, kateri je bil sprejet 21. novembra 1944 v Beo-
gradu. Po omenjenem odloku jev državno last prešlo vse premoženje nemškega rajha in 
njegovih državljanov na ozemlju Jugoslavije, vse premoženje oseb nemške narodnosti, 
vse premoženje vojnih zločincev in pomagačev ne glede na njihovo državljanstvo ter 
premoženje vsake osebe, ki je bila s sodbo vojaških ali državljanskih sodišč obsojena na 

82 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
komisija
70
 na Ptuju izdala 841 odločb o zaplembi, od teh je bilo 90 vročenih 
lastnikom, ostalih 751 pa oskrbnikom.
71
 V obdobju od 27. avgusta 1945 do 
4. avgusta 1946 je izdala za ptujski okraj 940 odločb, med njimi je bilo 883 
odločb ali 93,94 % izdanih osebam nemške narodnosti.
72
 Od zaplenjenega 
premoženja, ki je bilo prej v lasti nemškega rajha, je uprava narodne imovine 
na Ptuju prevzela inventar tovarne »Bata« v vrednoti 32.934 din, nemške de-
narne zavode Reifeissenkasse Ptuj, Volksbank, Kreissparkasse s hranilnimi 
vlogami in nepremičninami, posestva Štajerske hranilnice v velikosti 311 ha, 
nemški Društveni dom (Vereinhaus) v izmeri 18603 m³ ocenjeno z vrednostjo 
613.000 din, inventar posestev Štajerske domovinske zveze v Mestnem vr-
hu, inventarja v bivšem finančnem uradu, Bivšo kmetijsko-nabavno zadrugo 
Ptuj (Lagerhaus-Genossenschaft) z inventarjem v vrednosti 42.830,40 din, 
inventar mlekarne Ptuj (Mlakerei Pettau), višjo upravo Videm pri Ptuju s 4 ha 
zemljišč (Oberverwaltung Treun) ter evangelijsko cerkveno občino (Evange-
lische Kirchgemeinde) s pokopališčem, vrtom in cerkvijo.
73
 Nemcem in ose-
bam nemške narodnosti na Ptuju in v bližnji okolici so zaplenili 12 podjetij, 
katerih cenitev inventarja je znašala skupaj 3.831.028 din.
74
 Pri tem nista bili 
zajeti cenitvi tiskarne Blanke in tovarne usnja Paula Piricha, saj so bili tiskar-
ski stroji in vsi stroji tovarne usnja odpeljani neznano kam, ne da bi jih prej 
izgubo. Izvzeto je bilo le premoženje tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah narodnoo-
svobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. Zaplembo premoženja so izrekala 
vojaška in redna sodišča, sodišče slovenske narodne časti ter upravni organi s svojimi 
zaplembenimi komisijami. Vojaška sodišča so v ptujskem okraju izrekla 12 zaplemb, so-
dišče slovenske narodne časti – senat na Ptuju pa je v času od 12. julija do 31. julija 1945 
izrekel 40 zaplemb.
 70
 Okrajno zaplembeno komisijo pri okrajnem NO na Ptuju so sestavljali: Dobnik Ljubo, 
član okrajnega narodnoosvobodilnega odbora na Ptuju, Ranfl Alojz, načelnik uprave 
narodne imovine na Ptuju in Viktor Knez, diplomirani pravnik na Ptuju, ki je bil tudi 
predsednik komisije. Namesto Dobnika in Kneza sta bila 7. decembra 1945 v okrajno za-
plembeno komisijo imenovana Hlebec Ernest in Karl Klobučar. Zaplenjeno premoženje 
sta ocenjevala na način, da so na vrednost premoženja, izračunanega iz leta 1939, dodali 
še 30 %. Okrajna zaplembena komisija je izdajala zaplembe od 27. avgusta 1945 do 4. 
avgusta 1946; v: Božičko, Povojne zaplembe nemškega premoženja str. 55 in 61.
 71
 Božičko, Povojne zaplembe nemškega premoženja, str. 80. 
 72
 Prav tam, str. 62 in 63.
 73
 Prav tam, str. 80.
 74
 Prav tam, str. 81; Oblak, Povojne zaplembe, str. 685. Med podjetji so bile zaplenjene: 
opekarna v Rogoznici z posestmi v velikosti 7 ha, stavbeno podjetje, žganjarna in izdelo-
valnica alkoholnih pijač, usnjarsko podjetje v Ormožu, tovarna usnja na Ptuju, gradbeno 
in opekarsko podjetje Scharner z inventarjem v vrednosti 1,397.020 din, podjetje za izde-
lavo penečega vina, tiskarna in papirnica, tovarna slamnatih tulcev, tovarna aluminija, 
tovarna strojil, barvarna in čistilnica z inventarjem v vrednosti 491.140 din ter podjetje 
za gradnjo cest Staug s kamnolomom v Majšperku.

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 83
popisali in ocenili.
75
 Nadalje so zaplenili 36 trgovin z vrednostjo 1,134.19 din 
ter eno veletrgovino z blagom v vrednosti 303.808 din in z inventarjem v vred-
nosti 158.291 din. Večino blaga je prevzel Odsek za trgovino in preskrbo pri 
okrajnem ljudskem odboru.
76
 Odvzetih je bilo 18 gostiln (med njimi trije ho-
teli), katerih skupna vrednost inventarja je znašala 302.463 din ter 21 obrtnih 
delavnic, med katerimi so bile ocenjene le štiri velike v vrednosti 1,070.539 
din. Gospodarskemu odseku – referat za obrt pri okrajnem narodnoosvobo-
dilnem odboru, je bilo predanih 16 obrtnih delavnic.
77
 Ptujskim Nemcem in 
volksdeutscherjem je bilo v mestu in bližnji okolici zaplenjenih 162 hiš s par-
celami, katerih površina je obsegala 24,8 ha.
78
 V zaplenjenih hišah v mestu, ki 
so prišle pod upravo mestnega narodnoosvobodilnega odbora, se je nahajalo 
277 stanovanj, 56 trgovskih ali obrtnih lokalov, 10 skladišč, 13 delavnic, 6 
garaž, dve kleti, dva poslovna prostora, ena pisarna in gospodarsko poslopje 
s hlevi.
79
 Poleg stanovanjskih hiš, obrtnih delavnic in trgovskih obratov jim 
je bilo odvzetih tudi 181 posesti. Zaplenjene posesti, katerih skupna površina 
je znašala približno 4.620 ha, so zajele obsežne vinograde, pašnike, travni-
ke in njive. Skupna vrednost zaplenjenih nepremičnin ptujskim Nemcem in 
volksdeutscherjem je bila ocenjena približno na 17 milijonov dinarjev.
80
 Po 
odloku AVNOJA z dne 21. 11. 1944, je bilo v mariborskem okrožju, kamor je 
spadal tudi ptujski okraj, pripadnikom nemške narodne manjšine do sredine 
leta 1946 zaplenjenih 32.259 ha zemljišč. Kar 14 % so predstavljale zaplembe 
nemškega premoženja v ptujskem okraju, oziroma 4 % zaplemb v Sloveniji.
81
 
Do konca leta 1946 je bilo v ptujskem okraju izdanih 453 zaplemb, med njimi 
je bilo 92 % nemških.
82
Kljub temu, da Jugoslavija v Postdamskem sporazumu, podpisanem 2. av-
gusta 1945, ni bila omenjena med državami, katerim so zavezniki dovolili 
izgon pripadnikov nemške narodne manjšine, je to storila. Za izgon so bili 
določeni vsi nemški in avstrijski državljani ter vsi volksdeutscherji in Slo-
venci, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem.
83
 V mariborskem okrožju, 
 75
 Oblak, Povojne zaplembe, str. 682.
 76
 Božičko, Povojne zaplembe nemškega premoženja, str. 80.
 77
 Prav tam.
 78
 Prav tam, str. 81.
 79
 Prav tam, str. 82.
 80
 Prav tam.
 81
 Prav tam. V okraj so spadale današnje občine Ptuj, Ormož, Zavrč, Dornava, Majšperk, 
Juršinci, Gorišnica, Kidričevo, Videm in Destrnik – Trnovska vas.
 82
 Prav tam, str. 83.
 83
 Mikola, Dokumenti in pričevanja 2, str. 10 in 47–49; Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 
114–119. Načrti o povojnem izgonu pripadnikov nemške narodne manjšine so začele na-
stajati že med vojno. Ing. Janko Mačkovšek iz vrst liberalcev je v letih 1941–1943 izdelal 
celo vrsto spomenic in elaboratov, v katerih se je dotaknil tudi povojne usode »tujerodcev« 

84 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
kamor je spadal tudi ptujski okraj, so z izgoni začeli septembra 1945. Najprej 
so izgnali pripadnike nemške narodne manjšine iz Dravske doline – iz ob-
močja Marenberga (danes Radlje ob Dravi), nato iz Dravograda in okolice, 
sledile so Slovenske Konjice z okolico, Slovenska Bistrica z okolico, Ptuj z 
okolico, Ormož in Ljutomer z okolicama, Apaška kotlina, na koncu pa je iz-
gon zajel tudi Nemce iz Prekmurja. Izgnanci so imeli na razpolago le kratek 
čas, uro ali dve, da so si pripravili prtljago, ki so jo lahko sami odnesli. V 
taborišče Strnišče so jih pripeljali s tovornimi avtomobili in avtobusi.
84
 Pri 
aretacijah ptujskih Nemcev in volksdeutscherjev, določenih za izselitev, ki 
so potekale v septembru 1945, je sodeloval tudi Zdenko Zavadlav. V svojih 
spominih je opisal aretacije takole: »Stari srednjeveški Ptuj ponoči. Stavbe s 
slikovitimi portali, vežami in stopnicami. Vzpenjamo se v stanovanja, kjer naj 
bi bivali tisti, ki jih iščemo za izselitev. V glavnem so to starinsko opremljena 
prenatrpana stanovanja s starimi prebivalci, ki skoraj ne govorijo slovensko. 
Na naša sporočila o izselitvi reagirajo zelo panično. Vse skupaj je pravzaprav 
ena sama velika revščina«.
85
 V Poročilu o selitvah volksdeutscherjev iz LRS 
v letih 1945–1946, ki ga je pripravil leta 1951 major Udbe Zvone Debevec, je 
na slovenskem ozemlju. V elaboratu »Kolikšna je življenjska moč in kolikšne so latentne 
in strokovne rezerve Slovencev radi prevzema posestev in poslov, ki jih imajo tujerodci 
na slovenskem ozemlju« z dne 11. oktobra 1941 in v »Projektu deklaracije Slovenske za-
veze«, ki je nastal februarja oziroma marca 1942, je kot cilj postavil »očiščenje slovenskega 
ozemlja od tujega elementa«. V okviru OF so se z vprašanjem nemške narodne manjšine 
v Sloveniji začeli ukvarjati leta 1944. Pokrajinski odbor OF je 31. avgusta 1944 sprejel 
Odlok o izgonu od nemških oblasti naseljenih tujcev in o odvzemu ter zaplembi njihove 
imovine. Med priseljenci so prevladovali kočevski Nemci v t. i. »Brežiškem trikotniku«. 
V okrožnici, datirani z datumom 1. september 1944, so bila podana tudi navodila, kako 
ravnati s Kočevarji, Besarabci in drugimi priseljenci pri izgonu iz domov pregnanih 
Slovencev. Posebna študijska komisija pri Predsedstvu SNOS pa je konec novembra 1944 
pripravila elaborat, ki je predvideval izgon vse nemške narodne manjšine s slovenskega 
ozemlja. Predsedstvo AVNOJ-a pa je 21. novembra 1944 sprejel odlok o prehodu so-
vražnikovega imetja v državno lastnino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb 
in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Izjema so bili le tisti 
pripadniki nemške manjšine, ki so se aktivno borili v enotah narodnoosvobodilne voj-
ske in partizanskih odredov Jugoslavije. Ker je bilo teh zelo malo, je bila na zaplembo 
premoženja obsojena dejansko celotna nemška narodna manjšina v Jugoslaviji in s tem 
tudi v Sloveniji.
 84
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 135 in 136. 
 85
 Zavadlav: Iz dnevniških zapisov mariborskega oznovca, 1. del: leto 1945, Maribor 1990, 
str. 87. Za aretacije v Ormožu pa je v svojih spominih zapisal naslednje: »/…/ Ormož in 
okolica. Večinoma meščani v svojih meščanskih stanovanjih. Volksdeutscherji. V Ormožu 
selimo tudi iz gradu /…/. Tam naletimo samo na hišnika, ki nas odpelje h grofici v jedilnico. 
/…/ Velika pravokotna, s svečami osvetljena jedilnica /…/ Servirajo večerjo. Grofica sedi ob 
mizi v sredini, več metrov oddaljena na vsakem koncu pa dva moška. Popolnoma mirno 
sprejmejo naše sporočilo o izselitvi in pripravi prtljage. Grofica samo prosi, da bi lahko 
dokončali večerjo …«

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 85
bilo iz Slovenije po vojni izgnanih skupaj 9.474 pripadnikov nemške narodne 
manjšine. V omenjenem poročilu je bilo iz Ptuja in bližnje okolice izseljenih 
151 oseb ali 1,59 %.
86
Po številnih aretacijah, usmrtitvah in izgonu pripadnikov nemške manjši-
ne so v mestu in ptujski okolici ostali le še redki Nemci. Ob prvem povojnem 
popisu prebivalstva v Jugoslaviji, ki je bil izpeljan 15. marca 1948, je na oze-
mlju Ljudske republike Slovenije živelo samo še 2.406 oseb z nemškim ma-
ternim jezikom. Od teh se je opredelilo za Nemce 1.824, za Avstrijce pa 528.
87
 
V ptujskem okraju je živelo 83 oseb, kar je predstavljalo 3,45 % vseh nemških 
prebivalcev na slovenskem ozemlju oziroma 0,11 % celotnega prebivalstva 
v okraju. Za prebivalce nemške narodnosti se je izreklo v okraju 54 oseb ali 
0,07 %, za prebivalce avstrijske narodnosti pa 29 oseb ali 0,04 %. Na Ptuju je 
živelo le še 30 Nemcev ali 0,7 %.
88
viri in literatura
viri
Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (MNOM)
– fond: Südostdeutsches Institut (SODI), ovoj: 2, mapa: Primeri dopisovanja VDA Graz 
II 1934–1943
– fond: Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, Podružni-
ca za severovzhodno Slovenijo (KUZOP), elaborat: Predstavniki slovenskega nemštva 
1918–1945
– fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk. K 11/2 mapa: St. HB. Ortsgruppe Pettau linkes 
Drauufer, mapa: St. HB. Ortsgruppe Pettau rechts Drauufer
– fond: St. HB. Kreisführung Pettau, šk: K 11/8, Kartoteka uradnikov St. HB. Kreis Pettau
č asopisje
Vestnik Mariborskega okrožja, leto I, 1945
 86
 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 136–137 in 139; Mikola, Dokumenti in pričevanja 2, 
str. 10. Debevc je v poročilu zapisal, da je akcijo izvedbe izseljevanj izpeljala Ozna, izse-
ljene osebe pa so se pošiljale v Avstrijo manjši del pa tudi v Madžarsko. 
 87
 Mikola, Dokumenti in pričevanja 2, str. 10.
 88
 Mitja Ferenc, »Nemci« na slovenskem v popisih prebivalstva po drugi svetovni vojni, v: 
»Nemci« na Slovenskem 1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nećak), Ljubljana 1998, str. 
299; Popis prebivalstva 15. marec 1948, str. 412.

86 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
literatura
Franjo Baš, Saria Balduin. Slovenski biografski leksikon (elektronska izdaja).
Marjetka Božičko, Povojne zaplembe nemškega premoženja v ptujskem okraju. Diplomska 
naloga. Maribor 2007.
Mitja Ferenc, »Nemci na Slovenskem v popisih prebivalstva po drugi svetovni vojni. 
»Nemci« na Slovenskem 1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nećak). Ljubljana 1998, 
str. 271–322.
Tone Ferenc, Nemci na Slovenskem med drugo svetovno vojno. »Nemci« na Slovenskem 
1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nećak). Ljubljana 1998, str. 99–144.
Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne v Sloveniji. Naša obramba, letnik 2, štev. 6, junij 1970, 
str. 3–15.
Marija Masten Hernja, Ptujski župan Josef Ornig (1859–1925). Tipkopis. Ptuj 2000.
Irena Mavrič-Žižek, Ptujsko okrožje 1941–1945. Magistrsko delo. Ljubljana 2007.
Irena Mavrič-Žižek, Ptujski Nemci od konca 19. stoletja do leta 1945. Doktorska diserta-
cija. Ljubljana 2016.
Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji. 
Ljubljana 2007.
Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji. Lju-
bljana 2009.
Brane Oblak, Povojne zaplembe premoženja v ptujskem okraju, Ptujski zbornik VI/1 (ur. 
Bojan Trebuc), Zgodovinsko društvo Ptuj 1996, str. 679–692.
Ivan Rau, Haloška četa. 5. ptujski zbornik (urednik: Vlado Horvat). Ptuj 1985, str. 
205–208.
Repe Božo, »Nemci« na Slovenskem po drugi svetovni vojni. »Nemci« na Slovenskem 
1941–1945, zbornik (urednik: Dušan Nećak). Ljubljana 1998, str. 145–172.
Marjan Toš, Taborišče Hrastovec pri Lenartu. Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 
74, nova vrsta 39, Maribor 2003, str. 425–450.
Sergej Vrišer, Baš Franjo. Enciklopedija Slovenije, knjiga I A/Ca. Ljubljana 1987, str. 204
Zdenko Zavadlav, Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca (izbrani listi) 1. del: leto 
1945. Maribor 1990.
t he d e Stiny o F German S in Pt Uj at the e nd  
o F w or Ld w ar ii 
Summary
The main retreat of the occupational forces through the Ptuj field happened between 7
th
 
and 8
th
 May 1945. There were no direct combats for the city, which was liberated within 
the operations for the liberation of Slovenia. The last German soldiers and members of the 
occupying forces left Ptuj on 8
th
 May 1945 in the morning hours. Josef Wressnig, the mayor 
of Ptuj, also left the city. Most of the Germans and “Volksdeutsche” left the city already 

Irena Mavrič-Žižek, Usoda ptujskih Nemcev ob koncu druge svetovne vojne 87
at the beginning of April 1945 and went to Austria, for they were afraid of consequences 
for their pre-war Nazi activities and collaboration with the occupying forces. At the war’s 
end, there were only a few members of the German minority left in the city. The first ones 
were arrested already in May according to the prepared lists of OZNA (The Department of 
People’s Protection). Until June 1945, there were 364 Germans and Volksdeutsche arrested 
and sentenced to the Ptuj court prisons; 343 or 94,23 % of them were from the Ptuj area. 
Most of the arrested persons were sent to the concentration camp Strnišče near Ptuj and 
some were deported to the camp in Hrastovec. Their destiny was very different. Some of 
them were executed in the camps in Strnišče and Hrastovec, some were taken to Pohorje 
and shot there, a lot of them disappeared without a trace. In August 1945, the Maribor 
court-martial convicted 31 Nazi officials from the Ptuj district, even though they were not 
even present in court. Among them were 25 Germans and “Volksdeutsche” from Ptuj. 4 
persons were sentenced to death, the others were imprisoned for many years with forced 
labour and their properties were confiscated. Until the beginning of 1946, the district 
confiscation commission in Ptuj issued 940 confiscation orders; 883 orders (or 93,94 %) to 
persons of German nationality. 12 companies, 36 shops, 1 wholesaling, 15 inns, 3 hotels, 21 
craftsmen workshops, 162 houses, and 181 properties of 4.620 hectares, were taken from 
Germans and “Volksdeutsche” in Ptuj and its surroundings. In autumn 1945, 151 persons 
of German origin were deported from Ptuj and its surroundings.
Due to numerous arrests, executions, and deportations of members of the German mi-
nority, only a few German stayed in Ptuj and its surroundings. The first census survey in 
Yugoslavia, which was conducted on 15
th
 March 1948, shows that there were 83 persons of 
German nationality living in the Ptuj district and these were 0,11 % of the whole popula-
tion. Only 30 Germans or 0,7 % lived in Ptuj.
d a S Schick Sa L von den d e Ut Schen in Pt Uj/Petta U  
am e nde deS Zweiten we Ltkrie GeS 
Zusammenfassung
Der größte Rückzug der Besatzungsarmee durch den Ptuj/Pettau-Feld ereignete sich 
zwischen dem 7. und dem 8. Mai 1945. Es gab keine direkten Kämpfe um die Stadt, die 
während der Kämpfe für die Befreiung Sloweniens befreit wurde. Die letzten deutschen 
Soldaten und Mitglieder der Besatzungsbehörde verließen Ptuj/Pettau am 8. Mai 1945 in 
den Vormittagsstunden. Mit ihnen ging auch der Bürgermeister von Ptuj/Pettau, Josef 
Wressnig. Die Mehrheit der Deutschen und Volksdeutschen aus Ptuj/Pettau verließ die 
Stadt aus Angst wegen ihrer nazistischen Aktivitäten und Kollaboration mit dem Besat-
zer schon Anfang April 1945 und ging nach Österreich in die Sicherheit. Am Ende des 
Krieges waren in der Stadt nur noch wenige Mitglieder der deutschen Minderheit. Erste 
Festnahmen ereigneten sich im Mai nach im Voraus vorbereiteten Listen der Abteilung 
für Volksschutz (OZNA). Bis Anfang Juni 1945 wurden 364 Deutsche und Volksdeutsche 
festgenommen und in das Ptuj/Pettau Gerichtsgefängnis gebracht, davon 343 bzw. 94,23 
% waren aus dem Ptuj/Pettau Gebiet. Die Mehrheit wurde in das Konzentrationslager 
Sterntal gebracht, einige auch in das Lager in Hrastovec/Gutenhag. Die Schicksale der 
festgenommenen und inhaftierten Deutschen und Volksdeutschen aus Ptuj/Pettau waren 
unterschiedlich. Einige sind in dem Sterntal oder Hrastovec/Gutenhag Lager ums Leben 
gekommen, andere waren auf Pohorje/Bachern erschossen, einige sind spurlos verschwun-
den. Vor dem Mariborer/Marburger Militärgericht wurden im August 1945 in ihrer Ab-
wesenheit 31 Nazi-Funktionäre aus dem Ptuj/Pettau Gebiet verurteilt, darunter waren 25 

88 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES
Deutsche und Volksdeutsche aus Ptuj/Pettau. 4 Personen wurden zum Tode verurteilt, 
die anderen wurden auf langjährige Gefängnisstraffen mit Zwangsarbeit sowie Vermö-
gensbeschlagnahme verurteilt. Die neue Regierung beschlagnahmte den Mitgliedern der 
deutschen Minderheit ihr ganzes bewegliches und unbewegliches Vermögen. Bis Anfang 
August 1946 stellte die Bezirkskommission in Ptuj/Pettau 940 Bescheide aus, darunter 883 
oder 93,94 % an Personen deutscher Nationalität. Den Deutschen und Volksdeutschen 
aus Ptuj/Pettau und Umgebung wurden so 12 Firmen, 36 Geschäfte, 1 Großhandel, 15 
Gasthäuser, 3 Hotels, 21 Handwerkerwerkstätte, 162 Häuser und 181 Landbesitze mit 
Gesamtfläche von 4.620 Hektar beschlagnahmt. Im Herbst 1945 wurden aus Ptuj/Pettau 
und Umgebung 151 Personen deutscher Nationalität ausgesiedelt.
Nach zahlreichen Festnahmen, Hinrichtungen und Vertreibungen der deutschen Minder-
heit blieben in der Stadt Ptuj/Pettau und deren Umgebung nur noch wenige Deutsche. Zur 
Zeit der ersten Volkszählung in Jugoslawien am 15. März 1948 lebten auf dem Ptuj/Pettau 
Gebiet noch 83 Personen deutscher Nationalität oder 0,11 % der Gesamtbevölkerung. In 
Ptuj/Pettau lebten nur noch 30 Deutsche oder 0,7 %.