celostno zdravje Skrb za Vzgoja, junij 2022, letnik XXIV/2, številka 94 5 Ob epidemiji, onesnaženosti, naraščanju stresa in kronične utrujenosti se sprašujemo, kako lahko poskrbimo drug za drugega. Kaj lahko naredijo šole v svojem okolju? Kako lahko s sodelovanjem pomagamo ljudem, ki so bolni, in vsem drugim, da ne bi zboleli, da bi ohranjali zdravje? Ob mnogih izzivih se vedno bolj kristalizira pomen skupnosti in različnih dejavnosti v skupnosti za razvoj zdravja, kar navadno poimenujemo skupnostni pristop k zdravju. Skupnostno izobraževanje za zdravje Kaj lahko naredimo po epidemiji? Skupnostni pristop k zdravju Skupnostni pristop k zdravju sloni na sis- temu mnogih akterjev v skupnosti (posa- meznikov, organizacij, skupin), njihovega znanja, medsebojnih odnosov in komuni- kacije, pravne in finančne ureditve, upra- vljanja in drugih povezav, ki ljudem omogočajo pogoje za zdravo življenje. V tem dinamičnem sistemu se šole, vrtci, društva, zdravstvene organizacije pove- zujejo z mediji, gospodarskimi organiza- cijami, in sicer zato, da ustvarjajo pogoje za zdravje ljudi v skupnosti. 1 Če hočemo zdravje ohranjati, razvijati (ali vračati, ko zbolimo), potrebujemo znanje, navade in vrednote, podporne medsebojne odnose, ki jih vzgajamo. Medgeneracijsko povezovanje in vzgoja za zdravje Primer povezovanja za razvoj zdravja, zna- nja o zdravju in veščin sta osnovna šola in/ali vrtec, ki spleteta odnose z lokalnimi društvi pri pripravi dejavnosti za ozave- ščanje o zdravem načinu življenja. To so lahko delavnice o nevarnih odpadkih ali o pomenu gibanja. Kaj je boljšega, kot če se vnuki in stari starši povežejo pri gibanju in organizirajo peš prihajanje v šolo? Ali lahko naredimo še kaj boljšega, kot pove- žemo aktivne starejše, ki z osnovnošolci kolesarijo in odkrivajo kulturno dediščino v šolskem okolišu? S takimi strategijami, ki jih že izvajajo nekatere šole in vrtci (npr. 'pešbus' in 'bicivlak'), spodbujamo socialno povezovanje, gibanje in medgeneracijsko Nives Ličen, izr. prof. dr., je zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje učenje v vsakdanjem življenju, ukvarja se predvsem z biografskim učenjem v odraslosti, izobraževanjem starejših in skupnostnim izobraževanjem. sodelovanje ter razvoj medsebojnega zau- panja. V tujini so tovrstne dejavnosti znane kot walking bus in bike train in jih krepijo prav zato, da se mladi in starejši več gibljejo. Mnoge šole in tudi univerze, npr. Univer- za Illinois, College of Agricultural, Consu- mer & Environmental Sciences; Michigan State University (Growing the next Gene- ration, 2021), organizirajo medgeneracij- sko vrtnarjenje, kjer preko medgeneracij- skega povezovanja promovirajo zdravje in blagostanje s pomočjo pridobivanja vr- tnarskih spretnosti. S tem širijo poznava- nje zdravega prehranjevanja in tudi znanje Foto: Metod Pezdir celostno zdravje Skrb za 6 Vzgoja, junij 2022, letnik XXIV/2, številka 94 o pridelavi hrane. Hrana najde svojo pot v šolsko kuhinjo, kjer jo uporabijo za ma- lice. Skupno obdelovanje vrta ne prispeva le k spoznavanju zdrave hrane in gibanja, temveč želijo preko teh dejavnosti zmanj- šati prepad med generacijami in spod- buditi pozitivno prepoznavanje odnosov izven družine ter zdrav način življenja. Primer vpliva na ozaveščanje o zdravju je tudi dejavnost aktiva podeželskih žen- sk, ki organizira razstave zdrave hrane ali zdrave pridelave zelenjave in sadja. Pri skupnostnem izobraževanju za zdravje je zelo pomembno, da posamezni primeri ne ostanejo le na ravni enkratnih projektov, temveč se razvijejo v kontinuirano prakso. Skupnostni pristop k zdravju vključuje tako dejavnosti za ljudi, ki so bolni (npr. povezovanje bolnikov v društva, povezo- vanje pri ozaveščanju o prehrani in dietah bolnih), kot tudi dejavnosti, ki delujejo kot preventiva oz. spodbuda za zdravo življenje. Šole imajo s svojo vzgojo otrok veliko vlogo pri razvoju prepričanj in na- vad zdravega načina življenja. Hkrati pre- ko otrok vplivajo tudi na družine. Več kot ljudje vedo o zdravem spanju, počitku, zraku, zelenjavi ipd., večja je možnost, da se bodo bolj zdravo prehranjevali. V na- slednjem koraku pa je tudi večja možnost, da bodo kot aktivni državljani zahtevali, da umaknejo iz prodaje nezdrave pijače za otroke in nezdravo hrano, da odločevalci sprejmejo zakone, ki vplivajo na zdravo življenje. Ranljivost in rezilientnost Človek je ranljiv in doživlja mnoge stiske; zdi se, da je v sodobnem svetu stisk vse več. Francoski psihiater Boris Cyrulnik je oblikoval pojem rezilientnost (odpor- nost, trdoživost), s katerim poimenuje moč posameznika (in skupnosti), da te- žave premaga. Kako lahko skupnostno izobraževanje prispeva k razvoju rezili- entnosti in preko tega tudi k duševnemu zdravju? Preprost odgovor je v besedah, da »pomagamo nositi bremena drug drugemu«. Z besedami vzgoje in izobra- ževanja to imenujemo tudi podpiranje in usmerjanje (ang. coaching), informira- nje, svetovanje, formalno in neformalno mentorstvo, soodločanje. Mogoče se rav- no pri rezilientnosti najbolj opazi, da je skupnostno izobraževanje usmerjeno v ohranjanje zdravja in oporo vsem bol- nim ter ranljivim skupinam. Skupnostni pristop namreč ne zanika bolezni, ampak se usmerja predvsem v zmožnosti, ki jih imajo ljudje, četudi so bolni, usmerja se v preventivo za zdravje. Skupnostno izo- braževanje za zdravje si postavlja vpraša- nja, kot so npr.: Kako lahko z izobraže- vanjem izboljšamo zdravje? Kako lahko skupaj delujemo, da pomagamo najšib- kejšim? Pri tem zdravja ne razumemo le kot odsotnost bolezni, temveč predvsem kot sposobnost, da človek usmerja svoje življenje, da deluje v povezavi z drugi- mi. Človek potrebuje oporo, da razvije opolnomočenje in rezilientnost. Opora pa je lahko strokovna (profesionalna) ali/in podpora skupin. Papež Frančišek je v svojem nagovoru strokovnjakom na konferenci o mentalnem zdravju (Mes- saggio del Santo Padre Francesco …, 2021) dejal, da je pomembno vključiti v zdravljenje celoten »kontekst«, v katerem bolni živi, poskrbeti je treba za »občutek skupnosti«, saj zdravljenje ni le naloga medicinskih strokovnjakov, temveč je naloga vseh, da povezujejo znanstvena spoznanja s humanostjo skupnosti in razvijejo vključujočo skupnost. Razmi- šljanje, da je treba bolj skrbeti za zdravje tistih, ki so v vlogi proizvajalcev, ker več prispevajo družbi, kot za zdravje in do- bro počutje krhkih, bolnih, nemočnih, je razmišljanje, ki pozablja na dostojanstvo trpečih. Prav skupnostna skrb za zdravje je vključujoča. Zgodbe za skupnostno izobraževanje za zdravje Za skupnostno izobraževanje za zdravje so se razvile mnoge strategije. Omenili smo medgeneracijsko povezovanje, men- torstvo, svetovanje. Med novejšimi strate- gijami so skupna ustvarjanja novih praks, ki se lahko gradijo tudi z uporabo narativ- nih metod z raziskovalnimi delavnicami, z uporabo sodobne digitalne tehnologije ali pa s klasičnimi pripovedmi 'v živo'. Na- rativne metode delujejo povezovalno in hkrati dekonstruirajo predsodke o bolezni in nemoči. Uporabimo jih lahko za učence vseh starosti, od vrtca do univerze za tretje življenjsko obdobje. Uporaba narativnega gradiva je ena od metod v skupnostnem izobraževanju za zdravje, ki spodbuja medsebojno razumevanje in sprejemanje (A Tale of Tales, 2021). Pojavljajo se pro- jekti z naslovi, ki vključujejo besedne zve- ze »zgodbe kot most«, »digitalne zgodbe za zdravje«; so del promoviranja zdrav- ja ali pa sprejemanja ljudi, ki so zboleli. Učenci lahko zgodbe zbirajo, zapisujejo, pripravijo intervjuje ali videoposnetke. Po zaključku epidemije je veliko možnosti, da v skupnosti z učenci zberemo zgodbe in preko tega ponovno vzpostavljamo pove- zave, odnose, ki so se v času epidemije raz- rahljali. Začnemo lahko z delovnim naslo- vom »Veš, kaj se mi je zgodilo?« ali »To ti moram povedati«. Epidemija je prizadela vse ljudi, nekatere s smrtjo svojcev, druge s težkim potekom bolezni, tretje z brezpo- selnostjo ali prenatrpanim urnikom dela od doma. Izkušnje je treba premisliti, da bi jih lahko preoblikovali v spoznanja in iz njih izšli z večjo odpornostjo. Prve korake lahko naredimo prav s pripovedovanjem, ki ga doživimo kot osvobajajočo prakso iz strahu, naslednje pa z uporabo drugih participatornih metod, kot je npr. metoda fotografiranja (photovoice), snemanje fil- mov, ustvarjanje gledaliških dogodkov. Skupnostno izobraževanje za zdravje se v t. i. ekologiji znanja prepleta s skupnostno psihologijo, zdravstvenimi vedami, medi- cino, umetnostjo idr., vse z namenom, da prispeva k družbenim, kulturnim in psi- hičnim dejavnikom, ki vplivajo na zdrav- je, dobrobit in odpornost ljudi v nekem okolju. Literatura • Growing the next Generation: Grandfriends and gardens (30. 6. 2021). Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www. canr.msu.edu/resources/growing-the-next -generation-gran- dfriends-and-gardens. • Messaggio del Santo Padre Francesco alla conferenza nazionale della salute mentale (14. 6. 2021). Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www.vatican.va/content/francesco/it/ messages/pont-messages/2021/documents/20210625-mes- saggio-salutementale.html. • A Tale of Tales: Using Story-Based Techniques for Health Edu- cation, An Interview with Dr. Tapati Dutta (2021). Pridoblje- no 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www.nchec.org/news/ posts/a-tale-of-tales-using-story-based-techniques-for-he- alth-education. Opomba 1 Več o skupnostnem izobraževanju gl. v tematski številki revi- je Andragoška spoznanja, št. 2(2021): Izobraževanje odraslih na področju zdravja: pomen družbenokulturnih dimenzij in interdisciplinarnosti. Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/issue/ view/741.