Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177
PODUREDNISTVO :
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXI. - Štev. 32 (1062)
Gorica - četrtek, 7. avgusta 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Runisuarie on m dom Afrika je doživela svoj veliki dan
im, da se ni zgodilo namerno, da je povsod Nixonu vzklikala in mahala z	JM	J
Sodim, da se ni zgodilo namerno, da sla v preteklem tednu istočasno potovala po svetu dva zastopnika dveh najmočnejših velesil na svetu: sv. oče Pavel VI., poglavar katoliške Cerkve, ki je največja moralna sila v današnjem svetu, in pa Richard Nixon, predsednik ZDA, ki so trenutno najmočnejša vojaška in gospodarska velesila. Obe potovanji sta sovpadali in obe sta imeli vsako svoje značilnosti.
NOSILEC MIRU
Pavel VI. je šel v Ugando v središče Afrike predvsem kot poglavar katoliške Cerkve, kot naslednik apostola Petra in kot Kristusov namestnik. Zaradi tega je njegovo potovanje imelo svojski značaj moralnega in duhovnega poslanstva. V tem okviru velja poudariti, da je sv. oče šel v Afriko zato, da tamkajšnjim ljudstvom pomaga na poti miru. Kajti afriške države so res dosegle neodvisnost, toda neodvisnost še ne pomeni miru. Notranji spori in zunanji konflikti ogrožajo mir in s tem neodvisnost številnih afriških držav.
Trenutno pomeni največjo nevarnost vojna v Nigeriji med zvezno vlado in biafr-skim ljudstvom, vojna, ki se vleče že dve leti, ki je povzročila že na milijone žrtev, posebno med otroki in starejšimi osebami, in ki ne more priti do pravične pomiritve. Vatikan se je v tej vojni zelo izpostavil s krščansko dobrodelnostjo do ene in do druge vojskujoče se strani. Toda sv. oče bi rad napravil še več, rad bi spravil obe sprti strani, da bi se med seboj pomirili.
V ta namen je izrabil svoj obisk v Kampali v Ugandi, da je imel razgovore z zastopniki zvezne nigerijske vlade in z zastopniki biafrskih bojevnikov. Ukradel je čas spanju in počitku za te razgovore. Vidnega uspeha ni dosegel, čeprav so nekateri že napovedovali, da bo prišlo do mirovnih razgovorov med obema zastopstvoma. Vendar, čeprav za sedaj ni bilo vidnih uspehov, je s svojim delom Pavel VI. znova izpričal svojo veliko ljubezen do afriških narodov in do miru v svetu.
OCE VSEH
Potovanje Pavla VI. v Ugando je bilo tudi potovanje očeta vseh kristjanov in vseh ljudi. V duhu tega očetovstva je počastil ugandske mučence v svetišču, ki so ga zgradili protestantje njim na čast in tam skupaj s protestanti molil. Svoje očetovstvo je izpričal tudi do vseh ostalih Afričanov, saj je s svojim obiskom in s svojimi srečanji obsodil kakršno koli obliko ločenosti (apartheida) in rasnega razlikovanja. Jan Smith v Rodeziji in drugi beli možje v Afriki nimajo Afričanov za sebi enakovredne, Pavel VI. pa je bil med njimi kot eden izmed njih. Tako je ne samo z besedo, temveč še bolj z zgledom vlil afriškim ljudstvom zavest, da so tudi ona enakovredni člani človeške družbe. Po zgledu apostola Pavla je izpričal, da v božjem kraljestvu ni razlike med črncem in belcem, zato je vsem postal vse, da bi tudi črnce utrdil v božjem kraljestvu.
V ZNAMENJU OPOREKANJA
Iste dni kot Pavel VI. v Afriki je bil predsednik Nixon na potovanju v Južni Aziji in v Romuniji. Potovanje ameriškega predsednika ni bilo tako zgodovinsko važno kot ono Pavla VI., vendar je tudi to potovanje imelo svoje značilnosti, predvsem v tem, kako so Nixona sprejemali po raznih prestolnicah. Povsod, kjer se je Nixon mudil v Aziji, so ga vlade lepo sprejele, toda povsod so bile tudi močne protiameriške demonstracije (Južni Vietnam, Indija, Pakistan, Tailandija). Močne policijske sile so bile zaradi tega potrebne, da so krotile izzivače. Potovanje po južni Aziji je bilo torej v znamenju oporekanja.
SIMBOL SVOBODE
Cisto drugače pa je bilo v zadnji prestolnici, ki jo je Nixon obiskal, v Bukarešti v Romuniji. Na televizijskih zaslonih smo videli ogromno množico ljudstva, ki
jc povsod Nixonu vzklikala in mahala z zastavicami. Trdijo, da je v Bukarešti sprejelo Nixona pol milijona ljudi. Verjetno jih je bilo še več. Nikjer pa ni bilo opaziti kakih policajev, ki bi ljudi odganjali in krotili.
Kaj se je zgodilo? V demokratičnih državah so Nixonu oporekali in mu žvižgali, v komunistični državi pa so mu pripravili spontan triumf. Kako si to razlagati? Zelo enostavno: v svobodnih državah južne Azije uživajo svobodo in so zaradi tega dovzetni za komunistično propagando, ki hujska proti Ameriki, v Romuniji so pa izkusili, kaj je sovjetski imperializem, in so zato v Nixonu pozdravili zagovornika neodvisnosti in svobode.
Kdor je lačen, zna ceniti kruh, kdor nima svobode, ta ve, kaj je svoboda.
GLASNA OBTOŽBA
Indirektni obtožbi, ki jo je zoper sovjetski imperializem izreklo romunsko ljudstvo s svojim toplim sprejemom predsedniku Nixonu, se pridružuje glasna obtožba, ki jo je prav te dni izrekel ruski pisatelj Anatolij Kuznecov. Ta je prižel s potnim listom v London in tam na lepem izginil. Cez nekaj dni se je oglasil in izjavil, da noče več domov. Pojasnil je tudi, zakaj. V pismu, ki ga je naslovil na komunistično partijo, piše: »Potem ko sem več let resno razmišljal, sem prišel do popolnega odklona marksizma-Ieninlzma. Sodim, da je ta nauk popolnoma preživet, okostenel in neumen...«
V pismu na Zvezo sovjetskih pisateljev pa izjavlja: »Kot član Zveze sovjetskih pisateljev od leta 1959 sem napisal vrsto del, v katerih sem se skušal držati našel "socialističnega realizma”. Toda ob vsakem delu, ki sem ga napisal, so postajali pogoji težji in bolj mučni zaradi omejitev, ki so mi jih stavili. Po dolgem razmišljanju in obilnih izkušnjah sem spoznal popolno popačenost, neumnost in reakcionarnost "socialističnega realizma”.«
Potem pojasnjuje še, kako nevzdržni so pogoji, v katerih morajo delati sovjetski pisatelji v neprestanem strahu pred cenzuro in pred policijo. Nobeno njegovo delo ni izšlo takšno, kot ga je napisal, ker vsako je cenzura »popravila«. Svoje rokopise je moral zakopavati v zemljo, da bi mu jih policija ne našla. »Petindvajset let sem upal, da bom smel pisati in objavljati svoja dela brez vsakih omejitev in brez strahu. Prazno upanje...« Končno ni vzdržal več. »Nisem mogel več pisati ne spati ne dihati.« Ko se mu je posrečilo stopiti v svobodno Anglijo, je pretrgal z življenjem, ki mu je postalo nemogoče. * * *
Trije možje so v teh vročih dneh z besedo in zgledom vsak po svoje govorili človeštvu. Vsi trije se ujemajo v enem: SVOBODA in MIR sta neprecenljivi dobrini za človeka.
(r+r)
Pretekli četrtek ob treh popoldne po krajevnem času je sveti oče s posebnim letalom dospel na letališče Entebbe v Ugandi. Ko se je prikazal na stopnicah letala, so ga zbrane afriške množice navdušeno pozdravile. Bobni so razglašali novico, začeli so se plesi in petje. Tradicionalno afriško veselje je tako prišlo do polnega izraza. Papež je nasmejan pozdravljal zbrano množico. Pet državnih poglavarjev mladih afriških držav je bilo na letališču. Predsednik Ugande, Obote, je izrekel svetemu očetu dobrodošlico, nato mu je predstavil državne poglavarje. Sv. oče je v odgovoru dejal, da Cerkev ne bo ostala brezbrižna ob pogledu na potrebe Afrike. V vsaki afriški državi se bo prizadevala za gospodarski in socialni napredek. Govor je zaključil z vzklikom: »Bog naj vodi Ugando! Bog naj blagoslavlja Afriko!«
ZMAGOSLAVNI PRIHOD V UGANDSKO PRESTOLNICO
Na odprtem avtomobilu s kardinalom Rugambvvom iz Tanzanije ob strani je sv. oče odpotoval proti Kampali, glavnemu mestu Ugande, ki je oddaljeno 35 km. Okrog avtomobila se je zgrnila množica. Nič ni pomagalo policijsko spremstvo. Cesta je bila skoro zaprta. Avto se je le počasi pomikal naprej. Potrebni sta bili dve uri, da je sprevod prišel v Kam-palo. Ljudje so se hoteli dotakniti sv. očeta. Sprva je papež podajal roke in se prepuščal ljudem, a dolgo ni šlo tako, ker je bil v nevarnosti, da ga potegnejo iz avtomobila. Zato se je začel sam z naglimi kretnjami dotikati njihovih rok in se spretno izogibal, da bi ga kdo za roko prijel. Tako se je ponavljalo vso pot.
V Kampali se je za trenutek ustavil v nadškofovem stanova-
Nova enobarvna vlada v Italiji
Točno po enem mesecu ima Italija zopet vlado. Rumorju, dosedanjemu ministrskemu predsedniku, sicer ni uspelo obnoviti vlade levega centra, pač pa je sprejel od obeh socialističnih strank zagotovilo, da ga bosta v parlamentu podpirali, čeprav bo vlada enobarvna, tj. sestavljena le iz članov' demokrščanske stranke.
Nova vlada ima 24 ministrov, od katerih je 17 poslancev in 7 senatorjev. Zaprisegla je to sredo, Rumor pa se bo tako parlamentu kot senatu predstavil ta petek, 8. avgusta. Vse kaže, da se bodo razprave o zaupnici končale do 12. t. m., saj bi tudi obe poslanski zbornici radi šli čim-prej na počitnice.
Vidne osebnosti v novi vladi so poleg Rumor j a še Moro (zunanje ministrstvo), Restivo (notranje ministrstvo), Gui (državna obramba), Ferrari-Aggradi (šolstvo)
in Colombo (zaklad).
Na podlagi dogovora s socialisti naj bi nova vlada nadaljevala s programom prejšnje vlade leve sredine. Upravne volitve naj bi bile šele spomladi, da bi tako sovpadale s predvidenimi deželnimi volitvami.
Nova enobarvna demoikrščanska vlada ne bo imela lahkega življenja. Za jesen se pričakujejo številni sindikalni spori za obnovitev delovnih pogodb, med njimi zlasti kovinarske. Od politične modrosti socialistov bo predvsem odvisno, ali se bo nova vlada mogla uveljaviti in biti uspešna. Če bi jo zrušili, bodo postale državnozborske volitve neizogibne. Italija pa bo praktično morala izbirati le še med Krščansko demokracijo in komunisti. Zdravi demokraciji to gotovo ne bi bilo v korist.
NIX0N0V0 ZMAGOSLAVJE V BUKAREŠTI
Petindvajset let so Romuni morali čakati, da so po zasedbi sovjetskih čet lahko dali duška svoji želji po neodvisnosti, svobodi in samostojnemu izbiranju poti v socializem. Obisk ameriškega predsednika Nixona preteklo soboto, 2. avgusta jim je končno dal priliko za to.
Bila je to izrazita protisovjetska — ne protisocialistična — manifestacija. Brez siljenja ali organiziranega zbiranja se je zbralo ob 18 km dolgi cesti, po kateri se je vozil Nixon z letališča v romunsko pre-
stolnica
v Kampali,
glavnem mestu
Ugande,
kjer je sv. oče
zaključil
konferenco
afriških
škofov
stolnico, pol milijona oseb. To pomeni, da je vsak tretji prebivalec Bukarešte hotel osebno izreči dobrodošlico ameriškemu predsedniku.
Nixon je v svojem govoru poudaril misel, da če smo lahko dosegli Mesec, ni razlogov, zakaj ne bi mogli doseči tudi sodelovanja med narodi. Svet moramo gledati takšnega kot je, se pravi, z vsemi njegovimi različnostmi v barvi kože, v jezikih in družbenih sistemih. Treba bo ustvariti pogoje za pravičen mir na svetu, kar vse vključuje tisto sodelovanje, potrpežljivost in vztrajnost, ki so bile potrebne za osvojitev Lune.
Voditelj Romunije je Nixonu odvrnil, da se je Romunija odločila za pot, ki naj ji prinese dostojno, uspešno in svobodno življenje. »Menimo — je dejal in bila ju očividno zaznavna ost proti moskovskim vlastodržcem — da se morajo odnosi med narodi graditi na načelih miroljubnega sožitja, na upoštevanju neodvisnosti države, medsebojne enakosti in nevmeša-vanja v notranje zadeve nekega naroda.«
Te izjave Moskvi gotovo niso bile všeč, toda njeni voditelji so bili mnenja, da je bolj pametno ne dajati žolčnih izjav. Raje bodo poskrbeli, da ostale države vzhodnega bloka ne bodo skušale posnemati Romunije na njeni samostojni poti. Vsekakor je Romunija z Nixonovim obiskom v svetovni javnosti mnogo pridobila. Njena politika blokovske neodvisnosti in samostojnosti je prejela nov zagon, Sovjetska zveza bo morala še bolj paziti, da se ne zaleti kot lani na Češkoslovaškem, Severna Amerika pa je postala prisotna na področju, ki je bilo doslej izključna domena Moskve. In to ni malo.
nju, nakar je šel v stolnico, kjer so bili zbrani afriški škofje na vseafriški škofovski konferenci.
SREČANJE Z AFRIŠKIMI ŠKOFI
Škofje so tri dni razglabljali o položaju Cerkve v Afriki, vendar se niso toliko ustavljali pri verskih kot pri gospodarskih in socialnih problemih Afrike. Škofje so v zaključni izjavi pozvali Evropo, naj pokaže solidarnost z Afriko ne le z ganljivimi izjavami, ampak s praktično pomočjo. Škofje priznavajo, da so bile pod-vzete razne spodbude, ki jih pohvalijo, vendar je vse to premalo. »Naši narodi so lačni in žejni pravice. Tretji svet je žrtev krivice,« pravijo škofje. Zato pozivajo vse vlade, naj se ravnajo po načelih pravičnosti in naj v črnem kontinentu pomagajo odstraniti rasno in versko diskriminacijo in bratomorne boje.
Sv. oče je v zaključnem govoru dejal zbranim škofom, naj ohranijo tradicionalni verski nauk katoliške Cerkve, imajo pa vso pravico, da vnesejo v življenje afriške Cerkve svoja izročila in svoje kulturno bogastvo. Sv. oče je dejal, da se spravlja afriška Cerkev v resno nevarnost, če bi hotela po svoje tolmačiti evangelij. Mnogo se govori o tem, kako naj se v Afriki vrši misijonsko delo, kako naj se prilagodi Cerkev afriški kulturi. Sv. oče pravi, da je to brez dvoma velik problem. A rešitev je v tem, da mora tudi afriška Cerkev sloneti na Kristusovem nauku, ki ga veruje in izpoveduje vesoljna Cerkev. Le tako se bo afriška Cerkev zavarovala, da ne bo zašla v kak zmotni afriški separatizem.
Sv. oče je potem dejal, da je Cerkev v Afriki dokončno zakoreninjena. Za nadaljnjo rast Cerkve v Afriki morajo odslej skrbeti predvsem afriški kristjani sami. S hvaležnostjo pa se je treba spominjati tistih, ki so prinesli Afriki Kristusov nauk. Mnogi misijonarji pomagajo še danes Cerkvi v Afriki s svojim nesebičnim delom. Zgodovina misijonskega dela v Afriki je zgodovina ljubezni do bližnjega, zgodovina junaštva in žrtev. Ta zgodovina še traja in bo trajala še dolgo, čeprav so afriški škofje prevzeli vodstvo. Sv. oče je priporočil: »Pomoč sodelavcev, ki prihajajo od drugod, vam je še vedno potrebna. Naj vam bo draga in jo cenite. Znajte jo združiti s svojim pastoralnim delom.«
Afriška Cerkev ima pred seboj neizmerno nalogo. Za vse Afričane mora biti mati in učiteljica. Združevati mora tradicijo z modernim življenjem. Navajati mora ljudstva na nove oblike organiziranega življenja. Očiščevati mora družinsko življenje in ohranjati, kar je plemenitega. Navajati mora ljudi k socialnim krepostim kot so poštenost, treznost, zvestoba. Afriška Cerkev naj podpira vse dejavnosti v skupno korist, zlasti šolstvo, pomoč ubogim in bolnikom. Cerkev naj podpira Afriko pri iskanju sloge in miru.
DRUGI DAN OBISKA
V petek, 1. avgusta je sv. oče s predsedniki afriških narodnih škofovskih konferenc daroval sv. mašo na prostem na nekdanjem letališču. Prisotnih je bilo okoli 100.000 ljudi. Med sv. mašo je po-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Izmisijonsketorbep.RlldeŽa Val ogorčenja v Sloveniji
Živimo v času, ko ni lahko pisati, sai se čez noč vse prevrača. Zambija, država, v kateri živim, se pripravlja na referendum. Volivci naj bi z glasovanjem odločili, ali naj ima vlada pravico, da državno ustavo spremeni, kadar se ji zdi primerno. Na cerkvenem polju naj bi nadškof domačin zamenjal inozemskega nadškofa Polno sprememb pa je tudi moje življenje. Predstojniki me kaj radi posojajo in pošiljajo tja, kjer je treba kako luknjo zamašiti. Tega sem sedaj že tako vajen, da svoje stvari držim kar v kovčkih.
Naži jezuit je, ki delujejo v Zambiji, razmišljajo o ustanovitvi zambijske vice-pro-vince, čeprav bodo še naprej odvisni od prispevkov, ki bodo prihajali iz Severna Amerike, Irske, slovenskega zamejstva in iz Jugoslavije. Prispevek Jugoslavije k tej bodoči vice-provinci ni ravno majhen: 7 patrov, 3 bratje, I bogoslovec in ena laična pomočnica. Naše brate so nam kar pobrali za druge postojanke, kar me je nagnilo, da sem začel delati na to, da bi mi Jugoslovani v okviru bodoče vice-pro-vince dobili lastno področje.
Naši patri so se izkazali kot »terrific«, kakor se je izrazil neki univerzitetni profesor, to je, nad vsa pričakovanja. Vsakdo izmed njih je že prišel v Zambijo s pol
otrok in me vsi pozdravljajo z mahanjem rok. Kakor da bi se vozil sam predsednik države! Še huje je, ko grem skozi svoje župnijo. Tako se poženejo proti vozilu, da me je kar groza.
Razumem pa se dobro tudi z odraslimi Ko jih obiskujem po gostilnah, me sprejmejo kot svojega vinskega bratca. Ah, te gostilne! V Zambiji, ki ima štiri milijone prebivalcev, se spije dvakrat več kot v Keniji, ki jih ima enajst milijonov. To sem bral v naših časopisih. Bogati rudniki bakra utegnejo postati pravo pro-kletstvo za to državo.
Drugače so pa Zambijci zelo priljudni. Neki Italijan, ki je dospel iz Libije, se je izrazil o njih, da so prava jagnjeta. In res so tako ljudomili, da se jih mora vzljubiti. Sicer je tudi res, da so leni in brezbrižni. Pa kaj, ko jim zemlja tako bogato rodi in zime sploh ne poznajo.
Mnoge je že prevzel življenjski materializem. Poleg krasne hiše hočejo imeti služabnike, a jih skušajo plačati čim manj Imajo avtomobile, ki jim požro dobršen del plače. Denar in Bog gresta težko skupaj. Lepi denarci kličejo po lepi ženi, zato mora iti prejšnja, s petimi otroki in še več, s trebuhom za kruhom. To postaja že nekaj vsakdanjega. Bogastvo ljudi go-
Bodoči črnski duhovniki — upanje Cerkve v Zambiji. Misijonska postaja Matero inia kar štiri semeniščnike. Magister Stanko Rozman SJ deluje kot vzgojitelj in profesor v semenišču blizu Lusake. V Materu je tudi noviciat afriških redovnic. Duhovni voilja
je p. Jože Kokalj SJ
nim znanjem angleščine, da so ga mogli predstojniki takoj poslati na kako misijonsko postajo, da se tam nauči enega domačih jezikov. P. Tomažin je že po treh mesecih dobro mlatil jezik domačinov, vsi ostali pa po petih mesecih. Da to ni malo, kaže primer s prišlimi Poljaki. Ti so po enem letu bivanja v Zambiji še vedno pri učenju angleščine!
Gotovo nam je v čast in ponos, da s^ vsi borijo za naše patre in brate. Vsakdo od naših ima na skrbi popolnoma neodvisno postojanko s polno odgovornostjo, pa še cel kup izrednih obveznosti, ki mu »sladijo« življenje. Tako sem npr. jaz trenutno župnik predmestne fare z oko'i
20.000	ljudmi, zraven pa še kaplan umobolnice, kjer vsak dan mašujem za brate, ki jo vodijo. Na svojem župnijskem pod ročju, ki je dolgo sto kilometrov, oskrbujem pet podružnic, katere obiščem enkrat na mesec. Moja župnija šteje 1900 družin, ki sem jih že vse obiskal in vnesel v kartoteko. Od 9. junija sem postal še uradno imenovani kaplan zambijskega vojaškega letalstva. Ti letalci imajo svoje naselje blizu mednarodnega letališča. V njem živi nad dvesto družin.
Sam stanujem pri bratih v umobolnici, prav na robu moje župnije, tako da imam do farne cerkve kar pet kilometrov. Jesti moram angleško hrano, ki je za naš želodec nekaj strašnega. Belijo s svinjsko mastjo. Nikdar ene juhe! Nikoli testenin! Nikoli riža! Jem vedno sam v svoji mali. res mali sobici. Zaenkrat ni denarja, da bi mi zgradili župnišče.
Cerkve tudi še ni, saj je predmestje šele štiri leta staro. Imamo le začasno kapelo, ki pa je kar prijetna in udobna. Lepe klopi so za okoli 280 ljudi. Krstov je bilo od septembra lani 350, toda porok le trinajst. V ta trnek ne zagrabijo. Obveznos' je prevelika.
Samo dober kilometer od kapele, na poti na letališče, smo ta mesec pričeli z jezuitskim noviciatom. Trenutno je v njem 15 novincev iz petih držav. Morda mi bodo dovolili, da bom stanoval tam, seveda, če bom sploh tukaj ostal. Kakor slišim, bi me spet radi prestavili. Tej župniji sem bil le posojen! Zato se ne skušam preveč nanjo navezati, čeprav lahko edini v mestu Lusaki rečem: »Jaz poznam svoje in oni poznajo mene.« Eden najbolj ganljivih prizorov, ko se vozim svojih pet ''.Home trov v šolo je, ko srečujem na stotine
tovo ne bo osrečilo. To ugotavljam vsak dan znova tako pri belih kot pri črnih. Koliko več sreče najdem v hišah gosto naseljenih predmestij! Hiša je pretesna, pa se živi na vrtu pred hišo, na soncu, na zraku, pred božjimi očmi. Naj bi božje oko počivalo tudi nad vami, vam želi
p. Radko Rudež SJ
S TRŽAŠKEGA
Kramarske zdrahe na Ponterošu
V tah najbolj pasjih dneh se v Trstu bije vroča »bitka za Ponterošo«, katere vzroki segajo nekaj mesecev nazaj, ko je mestna občina sklenila, da preuredi promet in uporabo področja ob Kanalu. V ta namen je številne kramarje pozvala, naj se preselijo pred Silos ob želežniški postaji ter jim tam uredila potreben prostor. V začetku so jim posli še kar šli, zadnje čase pa so se kramarji začeli pritoževati, da se večina jugoslovanskih in drugih kupcev usmerja še vedno proti Pomterošu, kjer je ostalo še nekaj stojnic. Zato so se kar na svojo roko »preselili« spet h Kanalu. Občinski stražniki so jih začeli preganjati in nalagati globe zaradi nezakonite zasedbe javnega prostora, a jih še niso uspeli pregnati. Občina jim grozi celo s sodno prijavo. Kljub temu okrog trideset prodajalcev še vedno vztraja pri svoji zaihtevi, !ki se glasi: ker ima Ponterošo magičen vpliv na inozemske kupce, se nova tržnica pred Silosom ne more uveljaviti.
Nove cene mleka
Tržaški prefekt dr. Cappellini, ki je po zakonu predsednik pokrajinske komisije za cene, je z dekretom z dne 28. julija določil naslednje nove cene mleka: liter mleka v steklenici stane 120 lir, polliter-ska steklenica 60 lir, odprto pasterizirano mleko pa 110 lir za liter.
Ta sklep je prefekt sprejel zaradi pritoževanja prizadetih kategorij, ki trdijo, da so se v zadnjih letih znatno povečali njihovi stroški v zvezi s proizvodnjo in prodajo mleka. Vendar po mnenju živinorejcev to malenkostno povišanje njim ne bo v korist. Po njihovem mnenju je cena mleka prenizka, ker so proizvodni stroški občutni.
O gospodarskem zapostavljanju Slove- le cestni odseki Beograd-Novi Sad (Srbija), Sarajevo-Zenica (Bosna), Peč-Priština-Niš (Kosovo in Srbija) ter Bar-Ulcinj (Črna gora), ne pa odseki v Sloveniji Hoče-Levec in Postojna-Razdrto. Naj pri tem omenimo, da je prejšnja vlada, ki ji je predsedoval Hrvat Špiljak, na svoji seji 27. decembra 1968 ta dva odseka sprejela v seznam takojšnje gradnje. Pod Slovencem Mitjem Ribičičem, v Trstu rojenem in v velejugoslovanskem duhu vzgojenim, ki je vedno ministriral Beogradu, nikdar pa čutil slovensko, se je pa moglo zgoditi, da je vlada, ki ji on predseduje, gladko poteptala svoje prejšnje sklepe.
Mitja Ribičič, ki uživa letni oddih v Strunjanu, je dopisnikom ljubljanskega »Dela«, »Primorskih novic« in ljubljanskega radia prostodušno priznal, da je zvezni izvršni svet soglasno ('torej je bil tudi on za to) sklenil, da se da prednost drugim republikam. Dodal je še, da je obstoječi sklep njegove vlade nepreklicen, potem pa je skušal vreči slovenski javnosti pesek v oči z izjavo, da se popolnoma strinja z odločnimi stališči delovnih ljudi v Sloveniji, ki zahtevajo nujno izgradnjo cest.
Toda slovensko javno mnenje se to pot
nije s strani Beograda bi mogli našteti veliko primerov: za koprsko pristanišče, ki je za slovensko gospodarstvo bistvenega pomena in za železnico, ki povezuje pristanišče z zaledjem, ni hotela zvezna vlada v Beogradu prispevati niti dinarja; prav tako JAT iz Beograda stalno bojkotira ljubljansko letališče Brnik in preprečuje pri zvezni vladi, da bi slovensko letalsko podjetje Adria-Aviopromet smelo uvesti lastne letalske proge; znane so tudi težave, s katerimi se mora boriti Splošna plovba iz Pirana pri svojem poslovanju; do viška zapostavljanja Slovenije pa je prišlo 16. in 17. julija letos, ko je zvezni izvršni svet v Beogradu (tj. zvezna vlada) meni nič tebi nič kar na svojo roko, ne da bi obvestil izvršni svet (vlado) Slovenije, izpustil iz spiskov cest, ki naj bi se začele takoj graditi, dva cestna odseka bodoče avtoceste Šentilj-Nova Gorica in sicer Hoče-Levec (pri Celju) ter Postojna-Razdrto.
Čeprav vstopi v Jugoslavijo preko Slovenije kar 97 % vseh vozil, 95 % potnikov in 50 % tovora, je Beograd sklenil, da se Mednarodni banki za obnovo in razvoj predložijo v odobritev za četrto posojilo
  ..............
Novi krstni obred za otroke
Na mali šmaren, 8. septembra, bo začel veljati novi krstni obred za otroke, ki je bil objavljen letos na dan Gospodovega vnebohoda 15. maja. Celotni obrednik ima v latinskem izvirniku 91 strani, pa je od tega 16 strani dogmatičnega in pastoralnega uvoda, da bi krst dobil res tisto mesto, ki mu gre med tremi zakramenti uvajanja v krščansko življenje. Navodila posebej opozarjajo, da je krst zakrament vere, ki jo morajo namesto otroka imeti starši, botri in celotno farno občestvo. Vsi ti, zlasti starši, so poklicani k sodelovanju pri krščevanju.
Novi obred se prav v tem odločno razlikuje od starega, da je namenjen odraslim udeležencem skoraj bolj kot otroku: krstitelj (duhovnik ali diakon) pri vratih v cerkev vpraša starše, kakšno ime so dali otroku in kaj hočejo, da naj Cerkev' naredi. Odraslim je (v cerkvi) namenjeno opravilo božje besede s primernimi prošnjami za vse potrebe, kar more včasih biti kar mašno besedno bogoslužje Otroka nato mazilimo s krstnim oljem.
Uvod v krst je vedno (v krstilnici) blagoslov krstne vode, ki mora biti sveža, lahko tudi tekoča; le v velikonočnem času uporabljamo vodo, ki je bila blagoslovljena pri vigiliji. Nato se starši in botri odpovedo hudemu duhu in izpovedo vero, otroka pa krstimo z oblivanjem ali potapljanjem, nato pa še mazilimo s sv. krizmo.
Na koncu so običajni pojasnjevalni ob redi: bela obleka, krstna sveča (prižgana na velikonočni sveči, ki vse leto stoji v krstilnici) in obred »efeta«. Nato gredo pred oltar, kjer vsi zmolijo očenaš, krsti telj pa blagoslovi starše in vse navzoče, oziroma nadaljuje mašo, če je krst med mašo.
Na drugem mestu je v obredniku obred za krščevanje enega samega otroka, pa še poseben obred za krščevanje velikega števila otrok hkrati. Nekoliko drugačen je obred, če krščuje katehist, cisto kratek pa obred krščevanja v smrtni nevarnosti. Zadnji je obred nad otrokom, ki so ga v sili krstili, pa je potem ozdravel in ga prinesejo v cerkev, da je slovesno sprejet v občestvo Cerkve.
Za opravilo božje besede so na izbiro tri berila iz stare, šest beril iz nove zaveze tar 12 odlomkov iz evangelijev. Tudi med molitvami, spevi in blagoslovi bo kr-stitelj lahko izbral tiste, ki bodo pastoralno najbolj ustrezale razmeram in udeležencem. Seveda je to spet nova obremenitev, a Cerkev' nam jo nalaga, ker hoče, da tudi obredi čim bolje pripravijo ljudi na prejem zakramentalnih milosti (B 61).
Krst naj bi delili ob nedeljah, ker je velikonočni zakrament in le izjemoma enemu samemu otroku. Če je otrok zdrav, Cerkev' ne naroča več takojšnjega krsta; počakali naj bi vsaj toliko, da lahko mati sama prinese otroka v cerkev. Če pa starši niso verni, naj bi dušni pastil najprej poskrbel za pripravo staršev na zakrament vere. Krst naj bi bil redno v farni cerkvi, na domu pa le v smrtni nevarnosti, ker se moramo bolj zavedati, da s krstom stopimo v občestvo Cerkve. Za slovesno skupno krščevanje bo treba poskrbeti tudi primerne pesmi, ki najbolj spodbujajo občestvenega duha.
Nikdar doslej ni imela Cerkev tako premišljeno sestavljenega obreda za kršče-
vanje otrok, zato se bodo morali delilci in sodelavci zelo potruditi, da bodo izčrpali vse možnosti in da bodo staršem, botrom in vsem vernikom dopovedali, kako velik zakrament je sv. krst.
Letošnji kongres »Cerkve v stiski«
27. julija se je zaključil v Konigsteinu v Nemčiji 19. kongres »Cerkve v stiski«, ki se je vršil letos pod geslom »Nemir v svetu«. Udeleženci so razpravljali o vzrokih nemira in iskali poti, da bi uspešno premagali sedanjo krizo v svetu.
Slovenik — lep doprinos k duhovni razgledanosti slov. duhovščine
Nadškofijski ordinariat v Ljubljani v svoji zadnji okrožnici priporoča pomoč za slovenski zavod v Rimu Slovenik. Priporočilo takole zaključuje: »V Rimu je nad 50 narodnih zavodov, skoraj vsaka kongregacija ima svojega. Če računamo, da bo povprečno imela vsaka škofija tri duhovnike v Sloveniku in se računata dve leti za vsakega, bo to lep doprinos znanstveni specializaciji in duhovni razgledanosti naše duhovščine.«
ni pustilo uspaivati. Završalo je kot v panju. Zlasti glasna sta bila občinska odbora v Mariboru in v Novi Gorici, pa tudi slovensko časopisje ni molčalo. »Primorske novice« so v svoji goriški izdaji čez celo stran prinesle naslov »Vsa slovenska in zlasti primorska javnost se ne strinja z odločitvijo zvezne vlade«. Delegacija zahodne Primorske, v kateri so bili župani občin Nova Gorica, Tolmin in Ajdovščina, trije zvezni in dva republiška poslanca, vsi izvoljeni na Goriškem, je v soboto, 2. avgusta obiskala Ribičiča v Strunjanu in mu izrazila ogorčenje Primorske ob nepojmljivem sklepu beograjske vlade.
V Novi Gorici te dni ljudje ne govorijo o drugem kot o avtocesti. To je tudi razumljivo, saj je postal v Sloveniji avtomobil splošno ljudsko vozilo. Ljudem ne gre v glavo, da se zapostavlja gradnja avtoceste na račun južnih republik, ki sploh še skoro ne poznajo prometnih problemov, medtem ko so ceste v Sloveniji že preobremenjene in prav zato vsakodnevno prizorišče smrtnih nesreč.
Velik odjek je imela s tem v zvezi izjava izvršnega sveta Slovenije, ki je bila nenavadno ostra in odločna in je treba nje sestavljalcem izreči vse priznanje.
Izvršni svet z ogorčenjem ugotavlja, da ga zvezna vlada v Beogradu sploh ni obvestila, da bo razpravljala o posojilu za gradnjo novih cest; zvezna vlada je samovoljno sprejela sklep, ki pomeni velik udarec za Slovenijo, saj gre mimo gradnje in modernizacije ceste Šentilj-Nova Gorica, ki je izrednega pomena za ves gospodarski, zlasti pa prometni in turistični razvoj Jugoslavije; pri tem je boleče zlasti to, da je Slovenija od vseh sredstev federacije, namenjenih za gradnjo cest v Jugoslaviji prejela v razdobju 1956-1969 komaj 3,4 odstotka, pri tem pa si je zgradila izključno s svojimi sredstvi koprsko železnico, pristanišče in vrsto cestnih odsekov. Zato je povzročil sklep zvezne vlade v Beogradu med Slovenci splošno ogorčenje, vznemirjenje, občutek neenakopravnosti in izigravanja, kar že ima zelo hude negativne politične posledice. Spričo vsega tega je izvršni svet republike Slovenije sklenil:
1. Zvezni izvršni svet v Beogradu naj o pereči zadevi nujno ponovno razpravlja ter uvrsti tudi odseka Hoče-Levec ter Postojna-Razdrto v četrto posojilo pri Mednarodni banki za obnovo in razvoj;
2. na prvem naslednjem zasedanju skupščine socialistične republike Slovenije bo govora o položaju, ki je nastal v zvezi z modernizacijo ceste Šentilj-Nova Gorica in s sklepom zveznega izvršnega sveta z dne 16. in 17. julija 1969.
  umu
Afrika je doživela svoj veliki dan
dil v bolnišnici za paralitične otroke. V Ugandi je 30.000 takih o-trok. Sv. oče je šel od postelje do postelje, božal otroke in jih poljubljal.
NA KRAJU UGANDSKIH MUČENČEV
V soboto se je sv. oče podal v kraj Munongo, kjer gradijo svetišče v čast 22 ugandskim mučencem. Jekleno ogrodje je že postavljeno in kažejo se prve oblike novega svetišča. Sredi cerkve je oltar, ki ga je sv. oče posvetil. Nato je daroval sv. mašo na prostem. Oltar so postavili na otočku sredi majhnega jezera. Griči okoli jezera ustvarjajo naravni amfiteater. Številne množice so tako z lahkoto sledile sv. maši. Težko je presoditi, koliko ljudi je bilo zbranih pri sv. maši, brez dvoma več sto tisoč. Tu je bila zares afriška Cerkev zgrnjena okoli svojega pastirja, Kristusovega namestnika na zemlji.
Pozno popoldne v soboto se je sv. oče poslovil od Ugande. Širili so se sicer glasovi, da bo papež podaljšal svoje bivanje v Kampali, če bi bilo to v korist mirovnih pogovorov med Nigerijo in Biafro. Vendar do kakih sprememb prvotnega potovalnega načrta ni prišlo.
Papežev obisk v Ugandi pomeni za Cerkev v Afriki važen mejnik v njenem življenju. Cerkev v Afriki se je ob tem obisku bolje za-vedla odgovornosti, ki jo ima za vse afriško prebivalstvo, vesoljna Cerkev pa je spoznala, da mora Cerkvi v Afriki nuditi bolj učinkovito pomoč.
(Nadaljevanje s 1. strani) svetil dvanajst afriških škofov. V govoru je zopet poudaril naloge afriške Cerkve, naj sodeluje pri prizadevanju za dosego miru in za zboljšanje gospodarskega položaja.
Potem je šel sv. oče v parlament, kjer so ga sprejeli državni poglavarji, člani parlamenta in diplomatski zastopniki. V parlamentu se je papež predstavil kot oče, kar pomeni njegov naslov. Povedal je tudi, da ga veže na Afriko velika ljubezen. Po njem vsa Cerkev pozdravlja Afriko. Zahvaljuje se za svobodo, ki jo Cerkev v Afriki uživa, da more vršiti svoje poslanstvo. Cerkev noče Afriki vsiljevati evropske kulture na škodo afriške kulture. Sv. oče je nato obsodil kolonializem vsake vrste. Afriški narodi imajo polno pravico do neodvisnosti.
Nato se je dotaknil vprašanja miru. Cerkev obsoja zatekanje k sili. Medsebojni spori se najbolje rešujejo s pogajanji ob učinkovitem posredovanju mednarodnih organizacij. Ni prav, da nastopa človek proti človeku, ampak človek naj bo za človeka, torej goji naj bratstvo.
Sv. oče jev govoru posebej omenil spor med Nigerijo in Biafro in na številne nedolžne žrtve, ki jih je ta spor že zahteval. Nato se je sv. oče ločeno sestal z državnimi poglavarji in kasneje z diplomatskimi predstavniki. Na sedežu ugandskega parlamenta se je sv. oče ustavil mnogo dalj, kot je bilo predvideno.
Popoldne je sv. oče obiskal razne bolnišnice. Dalje časa se je mu-
RAZGOVOR Z DR. DRAGOM ŠTOKOM
V drugi polovici julija je deželni svet Furlanije-Julijske Benečije s 107. sejo končal svoje poletno zasedanje. Za kratek pomenek smo se ob tej priložnosti obrnili na našega predstavnika v deželni zbornici dr. Draga Štoka.
Kaj menite o splošnem delu zbornice In o vašem prispevku tem naporom?
Zaključili smo zelo naporno letno zasedanje in upam da — posebno s stališča slovenskih volivcev — tudi uspešno. Kot predstavnik Liste Slovenske skupnosti sem bil vedno in povsod prisoten, interveniral sem ob vsakem važnem zakonu, vlagal interpelacije, vprašanja, konkretno sem posredoval pri vseh deželnih odbornikih in pri predsedniku Berzantiju za naše stvarne potrebe in želje, tako za tržaške, za goriške kot tudi za beneške Slovence. Upam si trditi, da sem izrabil vsako priliko, da sem pomagal in politično zastopal težnje Slovencev v vseh treh pokrajinah.
Opazili smo vaša prizadevanja na socialnem področju. So vas rezultati zadovoljili?
Ekonomska zaostalost, revščina, izseljevanje so hude rane, ki uničujejo predvsem Beneško Slovenijo. To človeka boli! Mislim, da ni bilo doslej še nikdar toliko govora o Benečiji v okviru deželnega sveta. Zato so se odgovorne oblasti tudi zganile. To delo moramo nadaljevati; saj končno ne gre samo za temeljne narodnostne pravice Beneških Slovencev, gre tudi za njihove človečanske pravice, za njihovo socialno-gospodarsko napredovanje; gre za to, da bi Beneški Slovenci doma prišli do kruha, drugače se nam bodo vasi v Rečanski, Nadiški, Terski in Rezijanski dolini popolnoma izpraznile.
Pa tudi sicer sem budno spremljal delo na socialnem področju: tako sem ob priliki zakona za mesečno podporo slepcem in gluhonemim predlagal, da se ta zakon razširi na vse kategorije invalidov. Kot znano, je namreč precejšen odstotek invalidov na milost in nemilost prepuščen družini, v kateri so se rodili ali pa dobrodelnim ustanovam. Če je invalid član bogatejše družine, potem še gre; če pa je član revne družine, potem je tragedija dvakratna. Zato sem zaželel tak zakon, ki bi omogočal dostojno življenje vsem priznanim invalidom.
Pa intervencije na drugih področjih?
Velikokrat sem posegel na delavsko in sindikalno življenje: izboljšanje delovnega razmerja, konstruktivna pomoč kmetovalcem, ureditev položaja ladjedelnice v Sv. Marku v Trstu ter v tovarnah Safog-Nuova San Giorgio v Gorici. Mislim, da je prav, da se je LSS krepkeje in konstruktivno zanimala za te pekoče probleme delavstva in kmetijstva.
In naše narodnostne zahteve?
Tem je Lista Slovenske skupnosti posvetila seveda prednostno in stalno pažnjo. Zal je Rim s svojo skoraj diktatorsko vnemo onemogočil deželo pri globljem reševanju slovenskih zadev. Rim si namreč prilašča absolutno pravico na tem področju. Kljub temu pa je bilo nekaj storjenega: slovenski predstavniki v važnejših komisijah, prispevki slovenskim kulturnim organizacijam, izglasovanje zakonskega osnutka za kazensko zaščito narodnih manjšin, itd. Pozitivno dejstvo pa je predvsem premik v italijanskih demokratičnih vrstah: ni več tistega gluhega nerazumevanja ali celo odkrite antipatije
do naših zahtev in želja; v italijanski tabor je prodrla težnja po pravičnem reševanju naših problemov. Pot, ki jo moramo prehoditi, pa seveda ni tako ravna in lahka: čaka nas še veliko truda, prigovarjanja, boja. Želeli bi, da bomo v tem delu stalno deležni objektivnega spremljanja in pomoči matične domovine, ki ima v posesti mednarodno diplomatsko orožje in lahko napravi primerne korake.
Dvojezični napisi povsod, kjer žive Slovenci, da bodo tako tudi tujci vedeli, da tu živi slovenska narodna manjšina, potem ureditev slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem, kakor tudi pouk slovenščine v osnovnih šolah Beneške Slovenije; pravičen odstotek Slovencev v javnih službah, itd.
Imate že kakšne načrte za jesensko zasedanje deželnega sveta?
Seveda! Prihodnje zasedanje bo potekalo v vročem vzdušju: imeli bomo namreč v jeseni spet volitve, morda celo državne. V takih okoliščinah niso glave vedno hladne, kar bo zato tudi vplivalo na delo v deželnem svetu. Kot predstavnik LSS pa bom skušal izpopolniti čim več programa volilne koalicije med Slovensko skupnostjo, SDZ iz Gorice ter Slovensko levico iz Trsta. Upam, da ne bom razočaral slovenskih volivcev, ki so mi zaupali svoje preference, zato bom tudi vnaprej objektivno delal za vse Slovence v naši deželi, če bo kak zakon dober, bom glasoval zanj, če bo slab, bom glasoval proti. Menim, da mora biti naša beseda v deželnem okviru še naprej znanilka svobodnega življenja ter znanilka upravičenih teženj slovenskega ljudstva. Danes postaja naš glas še toliko bolj dragocen in veljaven, spričo po novnih razkolov, razprtij ter čudnih manevrov v glavnih italijanskih strankah. Ta splošna kriza italijanskega strankarskega sistema nam bodi v pouk, da je nepopravljiva škoda siliti s svojimi dragocenimi glasovi v večkrat brezizhodne ulice italijanskih strank!
Gledate z zaupanjem v bližnjo prihodnost?
Prihodnost nam morda ne bo samo z rožicami posuta, toda biti moramo optimisti. Treba bo pomoči in konkretnega sodelovanja med političnimi skupinami v okviru Liste Slovenske skupnosti, da bo delo čim bolj uspešno. Marsikdo bo moral v ta namen — če mu je res za slovensko stvar — od polemik preiti na pošteno politično sodelovanje. Pustiti bo treba osebne prepire, spletkarjenja ter nevoščljivosti ob kraju in osredotočiti svoje delo in moči za blagor slovenskega zamejskega ljudstva, za blagor slovenstva v zamejstvu in posredno za blagor vseba slovenskega naroda, čigar pristni in zvesti sinovi hočemo ostati.
Razdelitev vinskih nagrad v Nabrežini
Minulo sredo so na vrtu hotela Approdo, ki ga upravlja Dušan Ferluga, ob prisotnosti krajevnih in drugih oblasti razdelili nagrade za najboljša vina, ki so bila razstavljena na 8. vinski razstavi za področje Devin-Nabrežina. Prvo nagrado za črno vino je prejel Pertot Celestin, drugo Dušan Radovič in tretjo Angel Legiša. Za črno vino pa je prejel prvo nagrado Angel Legiša, drugo Danilo Radovič in tretjo Mirko Košuta.
Seja izvršnega odbora Slovenske skupnosti
V petek, 1. avgusta se je sestal na redni
Slovenščina v poštnih uradih
Pred nekaj meseci je tudi naš list poročal, da v razpisu natečajev za ravnatelje poštnih uradov v tržaški okolici, ki je pretežno slovenska, ni bila postavljena zahteva po znanju slovenskega jezika za poštne urade v Sv. Križu in v Dolini. O tej nerazumljivi pomanjkljivosti je pred meseci bil govor tudi v dolinskem občinskem svetu, in to na pobudo svetovalca Slovenske skupnosti prof. A. Tula, ki je na to zahtevo opozoril krajevno občinsko upravo.
Zadeva je po politični liniji prišla do ministra za pošto in telekomunikacije v Rimu, ki je te dni odgovoril na zadevno vprašanje poslanca Škerka. Minister sedaj sporoča, da tudi za poštne urade v Sv. Križu in Dolini zdaj velja pogoj o znanju slovenščine.
ski zbor bazoviške »Lipe« nastopil v Ljubljani leta 1909 na odprtju Prešernovega spomenika na sedanjem Tromostovju, na kateri je sodeloval še pevski zbor iz Bo-Ijunea. Od nekdanjih ustanoviteljev društva je živ samo eden, a prosvetno delo nadaljujejo njihovi mlajši potomci, ki tako ohranjajo kulturno dediščino svojih prednikov.
Cigani so romali
Peto mednarodno romanje ciganov je imelo letos za cilj Marijino svetišče No tre Dame de Banneaux v Belgiji. Zbralo se je okoli štiri tisoč ciganov iz vseh evropskih dežel. V nedeljo, 13. julija je belgijski kardinal Suenens v somaševanju z drugimi škofi opravil daritev sv. maše za zbrane ciganske romarje.
seji izvršni odbor Slovenske skupnosti. Politični tajnik dr. Drago Štoka je poročal o delovanju v preteklih dneh in se predvsem zaustavil ob obisku, ki ga je odposlanstvo Slovenske skupnosti opravilo v Rimu, kjer se je sestalo s podtajnikom prosvetnega ministrstva in mu obrazložilo položaj slovenskega šolstva na Tržaškem. Dr. Štoka je nato omenil tudi razgovor, ki ga je imel o podobnih vprašanjih s tržaškim šolskim skrbnikom Angioletti-jem. Te dni pa je bil sprejet pri deželnem odborniku Stopperju, kateremu je orisal težki finančni položaj Slovenskega gledališča v Trstu in zahteval, da se podpora deželne uprave znatno poveča. Odbornik Stopper je zagotovil svoje posredovanje v okviru tekočega leta.
Večji del seje je izvršni svet Slovenske skupnosti posvetil vprašanjem, ki so v zvezi s pripravami za bližnje pokrajinske volitve in volitve v okoliških občinah. Izvršni odbor je določil posebno pripravljalno komisijo, ki se bo bavila s pripravami na volitve. V to komisijo so bili izvoljeni dr. Drago Štoka, dr. Simčič in Drago Legiša.
Žrtve angleškega turista
Z rešilnim avtom jugoslovanskega Rdečega križa so v petek, 1. avgusta zjutraj pripeljali v tržaško splošno bolnišnico tri ranjence, ki so se precej poškodovali pri prometni nesreči v bližini Predjamskega gradu pri Postojni.
Ponesrečenci so 69-letni Ladislav Šonc in njegova žena 64-letna Marija Malnar-čič, oba po rodu iz Tomaja, a živeča v Firencah ter njun 43-letni nečak Rado Šonc, župnik v Košani. Pred nekaj dnevi sta omenjena zakonca prišla h g. župniku na obisk in ta jima je hotel razkazati med drugim tudi Predjamski grad. Toda na nekem ovinku, nekaj kilometrov pred gradom, se je vanje čelno zaletel s svojim vozilom neki angleški turist, ki je na ovinku izgubil oblast nad avtomobilom. Pri tem so se poleg vozil poškodovali le potniki v Sončevem »renaultu 10«.
Ladislav Šonc je prejel hudo rano na čelu, žena je pretrpela hud udarec v prsni koš, g. župnik pa je prejel udarec v glavo in desno stran prsi. Slednji se bo moral zdraviti najmanj 15 dni. Interniran je na 1 kirurškem oddelku.
		
NOVICE IZ SLOVENIJE
Slovensko ljudsko gibanje proučilo sedanji politični položaj
Na svoji zadnji seji pred počitnicami dne 30. julija je Slovensko ljudsko gibanje proučilo politični položaj in nekatere smernice bodočega dela. S posebnim zanimanjem je vzelo na znanje razvoj slovenskega šolskega vprašanja, ki je tako pomembno za slovensko manjšino. Obravnavalo je tudi poročilo o obisku delegacije Slovenske skupnosti pri podtajniku prosvetnega ministrstva Rosatiju 22. julija.
Izrazilo je tudi zahtevo, da se slovenska tehnična šola odpre že v prihodnjem šolskem letu.
Kdor je zadnjo soboto ali nedeljo zavil proti Števerjanu, je lahko opazil ogromen dim, ki je pokrival pobočje Čavna pod vasjo Trnovo. Neki pastir je odvrgel cigaretni ogorek, in ker je bilo od dolgotrajne suše že vse ovelo, je imel požar lahko pot za svoj razmah. Zajel je površino 600 hektarjev in uničil nad tisoč mladih borov, ki so jih bili zasadili na področju pod vasjo Trnovo.
Kulturna pritlikavost slovenske radiotelevizije
V četrtek, 24. julija ob 8. uri zvečer je slovenska radiotelevizija prenašala uradni sprejem treh ameriškim vesoljcev na letalonosilki, ki so se bili pravkar srečno vrnili na zemljo. Predsednik Nixon jih je prisrčno pozdravil in trije vesoljski junaki so sproščeno z njim govorili. Slovenski poročevalec je spretno prevajal njih besede, očividno mu angleščina ni delala težav. Nato pa je prišlo do prizora, ki ga slovenska radiotelevizija kar ni mogla prebaviti. Nixon je odstopil prostor pri mikrofonu možu, ki je bil po vsem videzu vojaški duhovnik. Astronavti, ki so bili še prevkar razigrani, so se nenadoma zresnili in glave so se jim sklonile. Očividno je bilo, da molijo, da so stopili v stik z Nekom, ki je modrejši, višji in močnejši od njih. Samo slovenski napovedovalec ni znal več angleščine. Ni vedel več povedati, kaj govori mož v belem in njegov glas je zamrl. Nekdo drug je nato začel govoriti o zdravniškem pregledu, ki čaka astronavte, pa o uspehih človeštva in po-podobno.
Potem je slovenska radiotelevizija oddajo končala; najbrž je bilo preveč »mučno« gledati »zmagoslavno človeštvo«, ki so ga predstavljali trije vesoljci, s sklonjenimi glavami, še bolj pa je bilo mučno tisočem slovenskih gledalcev, ki so bili priča, kako skromen verski obred lahko slovensko radiotelevizijo čisto vrže iz tira.
in 17. uro. Požar se je širil izredno hitro, zato so poleg poklicnih gasilcev iz Nove Gorice ter prostovoljnih gasilcev iz Branika, Dornberka, Anhovega in Avč priskočili na pomoč še vojaki iz Ajdovščine. Osemsto oseb se je dva dni borilo z razbesnelimi plameni in jih končno užugalo. Seveda bo treba vse področje požara še naprej nadzirati, saj je ostalo še dovolj žerjavice pod pepelom, šele izdaten dež bo mogel dokončno odstraniti nevarnost novega ognja.
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Silen požar na pobočju Čavna
70-Ietnica društva »Lipa« v Bazovici
Prejšnjo nedeljo so v Bazovici slovesno praznovali 70-letnico ustanovitve prosvetnega društva »Lipa«. Ustanovili so ga neke nedelje popoldne pod košato lipo na dvorišču gostilne pri cerkvi leta 1899. Pobudo zanj so dali razni tedanji javni delavci. Med njimi ima največ zaslug Hra-broslav Ražem. Zanimivo je, da je pev-
Spored od 10. do 16. avgusta 1969
Nedelja: Prvi; 11.00 Sv. maša. 13.30 Svetovno kolesarsko prvenstvo v Belgiji. 17.45 Beg ponoči, telefilm. 18.45 Glasbeni program. 21.00 življenje z očetom. — Dragi:
18.00	Neapelj: italijansko prvenstvo v plavanju. 21.15 Začelo se je takole, glasbeni program. 22.25 Na meji Arizone, telefilm.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Zakonska postelja, film. — Drugi: 21.15 Srečanja 1969.
22.15 Mednarodni klavirski festival.
Torek: Prvi: 21.00 Veprova vlada. —
Dragi: 21.15 Gospodarski položaj na Češkoslovaškem. 22.25 Cavalier Tempesta, komedija.
Sreda: Prvi: 21.00 Abesinija v času po kolonializmu. — Drugi: 21.15 Velike velo trigoviine, film. 22.45 Kino na deželi.
Četrtek: Prvi: 21.00 Rdeči trikot. — Drugi: 21.15 Zakopane civilizacije: Uničenje mesta Pompei. 22.15 Glasbeni program.
Petek: Prvi: 11.00 Verska oddaja. 11.30 Prenos maše po evroviziji iz opatije Clair-vaux v Franciji. 16.00 Svetovno kolesarsko prvenstvo v Brnu. 2.00 Senza rete, glasbena oddaja. — Drugi: 21.15 Geminus. 22.15 Skrita umetniška dela.
Sobota: Prvi: 21.00 Glasbena predstava.
22.15 En obraz, ena zgodba. — Drugi:
21.15 Kozarec piva, komedija. 22.20 Lahkoatletski troboj v Veroni: Italija - Velika Britanija - Češkoslovaška.
Ogenj je izbruhnil v soboto med 16,30
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIItlllllllllllllllllllllllilllllillillilllllllllllllllllllllllllllllllllllillllltlllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIHIIllllllltllllM^
Ti ledilji v Dotardih iR 21. nri nebno Mariju sinje s procesiji ie debmraM paneikaiii
tllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUlllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIH
t Msflr. Janez Hladnik
me spominjali še izza dni, ko sem bil pri stricu »farovški hlapec«.
39
V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI)
NA MISIJONSKI KONGRES NA POLJSKO
Šele v Šent Vidu pri Stični me je čakal teden dni oddiha kot priprava na slovesnost ponovitve nove maše prihodnjo nedeljo, ki je bila 7. avgusta.
Ko sem v prijetnem hladu počival, je nonadno prihrumel neki avto. Polaki so imeli v Šent Vidu svojo pristavo. Bil je dr. Ujčič, z njim tržaški škof dr. Fogar in kdo še vse... Jaz pa hitim kot Marta in nanesem kruha in vina ter ponudim nepričakovanim gostom, ki so prišli pozdravit strica.
»Prevzvišeni! Tukaj imamo novomašni-ka!« reče dr. Ujčič, Že je klečal pred menoj škof in vsi drugi hitro na kolena, jaz Pa, kaj som hotel. Dal sem škofu in vsem drugim novomašni blagoslov.
Naslednjo nedeljo je bila mogočna množica ljudi pri moji novi maši. Vsi so se
V tretjem letu bogoslovja sem zašel v delovni okoliš prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Mož z »velenemškim« priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi, doma pa iz Zabnic pod Sv. Višarjami. Njegovo
mladostno navdušenje, živahnost in raz-boritost so nas očarale, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in za Cerkev.
Po njegovi pobudi smo dobili misijonsko čitalnico, kjer je bilo revij in časopisov v vseh jezikih. Apologetika in misijo-nologija sta bili njegovo poklicno področje. V narodnem pogledu je bil on na versajski konferenci v Parizu, da bi rešil slovensko Koroško. Jokal je, ko smo jo izgubili.
Ker sem jaz najbolje znal francosko, je mene povabil in mi ponudil dva tisoč dinarjev podpore, če se odločim iti na misijonski kongres na Poljsko in sicer v Poznanj. Sprejel sem ponudbo in spravil
še od drugod nekaj denarja, da je bilo dovolj za na pot, katero sem skušal kar mogoče smotrno pripraviti. Kongres je bil napovedan za 30. september in za 1. in 2. oktober. Dunaj, Brno, Praga, Olomuc, Krakov, Mogile, Poznanj, Gnezno, Čen-stohova, Opava in Ljubljana, tak je bil moj potni načrt. Ogledal sem si Dunaj, kjer sem ostal pet dni, v Brnu kar deset, v Pragi spet pet dni, v Olomucu dva dni. Obiskal sem cistercijanske patre v Gomili na Poljskem, kjer so iz Stične obnovili samostan, ki je izumrl.
V Poznanju sem imel predavanje v fran coščini na velikem zborovanju z naslovom: »Slovenci in misijonstvo«.
V Gneznem sem ministriral dr. Ehrlichu na grobu sv. Vojteha, apostola Poljakov. Dobila sva se pri prihodu v Poznanj in v Gneznem sva se zopet razšla, kajti on je hodil svoja pota kot mož, ki je imel pomembne stike z nemškimi apologeti in antropologi.
V Pragi sem bil ravno na dan sv. Vaclava, 28. septembra. Isti dan sem obiskal slovito Vaclavsko kapelico na Hradčanih. Pa sem prav tam doživel ostro bridkost.
Stopim v cerkev s čudno lepo zunanjostjo. Krasna hiša božja! Kje pa je Najsvetejše? Iščem, da pozdravim Gospoda. Ni večne luči? Ni je! Nikjer je ne vidim. Ob izhodu cerkve pa berem: Ta tempelj je bil izročen »češki Narodni cerkvi«.
Doživel sem pa tudi redko veselje. Do Censtohove sem prišel ob treh zjutraj. Grem naravnost na Jasno Goro v slavno Marijino svetišče. Sprejme me ljubezniv duhovnik in mi ponudi: Če želim posteljo in če bi lahko imel »veliko sv. mašo«. Saj sem imel toliko potreb, svojih in naših slovenskih ter katoliških, katere bom predložil Mariji. Malo sem se odpočil, nato pa 4. oktobra ob 10.30 pristopil in pel slovesno sv. mašo v čenstohovi. Ko sem podelil blagoslov, je bronasta zavesa zakrila podobo črne Marije.
5. septembra sem odpotoval iz Ljubija ne in 8. oktobra sem stopil pred seme-niškega vodja, ki je potegnil uro in ugotovil: »Zadnji hip ste prišli, gospod Janez Prav!«
Mnogokaj sem imel pripovedovati o svojih doživljajih na daljnem potu. Postavil som na preizkušnjo znanje svojih jezikov,
saj sem si domišljal, da znam nemško, češko, poljsko. O nemščini bi kar rekel, da se mi je obnesla. Manjkalo mi je pač besednega zaklada, toda nikdar nisem prišel v nepriliko, ko se je bilo treba kaj pogovoriti.
Drugače je bilo pa z mojo češčino. Ko sem bil v Brnu, sem dobil prijazen začasen dom po -posredovanju nekega duhovnika, ki me je naprosil, naj ga neke dneve z mašo nadomestim. Pa je prišla vmes prilika, da so me sestre samostana, kjer je bil omenjeni gospod kaplan, naprosile, naj dam tudi popoldanski blagoslov. Kar lepo junaško sem opravil po kranjsko. Po prvih vzklikih litanij pa zaslišim kihanje, kmalu pa so bruhnile svete nune v glasen smeh. Kaj mi je preostalo drugega kot utihniti. Brez dvoma je bila moja češčina neznansko zabavna.
Ko sem bil med Poljaki, je tudi največkrat prišlo do tega, da smo se poslužili nam vsem Slovanom najbolj skupnega jezika — nemščine. Toliko sem pa le pridobil v teh dveh slovanskih jezikih, da sem ju potem brez težave bral in razumel.
(Se bo nadaljevalo)
ZA KMETOVALCE
Odprtje mednarodnega bloka na Plešivem
Blok na Plešivem sicer obstaja že od dneva, ko je začela veljati nova jugo-slovansko-italijanska meja, ki je Novo Gorico odrezala od Goriških Brd, toda tega bloka so se mogli posluževati do sedaj le zemljiški dvolastniki; vsi ostali so morali, če so hotali priti npr. iz Krmina v Medano, napraviti ogromen ovinek preko italijanske Gorice in Nove Gorice čez Plave in Vrhovlje v Brda.
Pred časom so oblasti na obeh straneh meje asfaltirale pot med Krminom in Dobrovim. Sedaj je prišlo do tega, da je bil mednarodni prehod dvignjen v II. kategorijo, to se pravi, posluževali se ga bodo lahko vsi, ki imajo obmejne prepustnice. Vendar to še ni zadosti. Gorica, Krmin in Videm nujno potrebujejo pred vrati Brd prehod I. kategorije, čez katerega se da nemoteno potovati s potnimi listi. Upajmo, da bo tudi do tega v doglednem času prišlo.
Sama svečanost odprtja novega mednarodnega prehoda se je izvršila v soboto,
2.	avgusta dopoldne. Novo Gorico je zastopal župan Šimac, Krmin pa župan Stecchina. Med drugimi je bil navzoč tudi slovenski industrialec in občinski odbornik iz Krmina Ivan Prinčič. Občinstvo so sestavljali v glavnem Slovenci, saj živijo na obeh straneh meje. Slavnostna govornika sta bila oba župana, ki sta soglasno poudarjala, da je novi prehod posebej pomemben, saj bo še poglobil vezi med dvama ljudstvoma, ki sta vedno živeli v sožitju in ju vežejo premnogi isti običaji pa še krvne vezi.
Sledile so pogostitve: prva kar na samem bloku; potem so bili italijanski gostje povabljeni na kosilo v Neblo; zvečer je pa krminska občina pripravila za jugoslovanske predstavnike večerjo pri Sirkovih na Plešivem.
Taborjenje slovenskih goriških skavtov
Letos so slovenski goriški skavti zadeli loterijo tako glede vremena kot glede kraja, ki so si ga izbrali za svoj tabor.
Najprej so se ustoličili ob Koritnici blizu Loga pod Mangartom starejši skavti. Taborili so od 15. do 29. julija. Bilo jih je okrog trideset.
Za njimi sta tabor prevzeli skupina mlajših skavtov, »volčiči« imenovanih, in skupina goriških skavtinj. Ti se bodo vrnili v Gorico v petek, 8. avgusta. Vsaka skupina šteje približno 25 članov. Brez dvoma je to lep uspeh požrtvovalnih voditeljev, da so zbrali nad 70 mladih ljudi in jih popeljali v prosto naravo, kjer se usposabljajo za samostojnost v življenju.
To so lahko ugotovili tudi starši in prijatelji skavtov, ki so v velikem številu zadnjo nedeljo obiskali tabor naših skavtov in prisostvovali živahno podanemu sporedu, v katerem so nastopajoči prikazali svoje veščine.
Naj še omenimo, da so te dni taborili tudi slovenski skavti in skavtinje s Tržaškega: dekleta v dolini Lepene blizu Trente, fantje pa v Naborjetu v Kanalski dolini. Gotovo nam bodo tudi oni poslali kak dopis, kako so se imeli.
Doberdob
Nova razsvetljava v vasi je prav na dan Marije Snežnice (5. avgusta) prvikrat — recimo očarala — naše vaščane. Res koristna in lepa stvar. Pohvala in zahvala vsem, ki so pripomogli k tej zadevi. Ulice so sedaj ponoči razsvetljene kakor v kakšnem mestu. Le pridite v nedeljo — na praznik — da se sami o tam prepričate!
Spored praznovanja Marije Snežnice: Priprava s tridnevnico. V nedeljo ob 10*' sprejem novomašnika iz Sedla pri Kobaridu, slovesno maša z ofrom in novo-mašnim blagoslovom. Blagoslovitev elektrificiranih zvonov. Zvečer ob 9h: blagoslov z Najsvetejšim, procesija z baklami in svečami po vaških razsvetljenih in okrašenih ulicah s kipom Matere božje, pesmi, litanije; pred cerkvijo zaključek z govorom in duhovnimi popevkami (spirituals) ob spremljavi ansambla, kar bo nekaj izrednega. Vabimo vse bližnje in daljne k naši tradicionalni Marijini slovesnosti! Če vabijo drugi vsako nedeljo na nešteto raznih prireditev, festivalov, prav zato ker so poletni meseci, potom smemo tudi mi vabiti, zlasti ker gre za lepo in koristno stvar, s katero izpolnjujemo Marijino prerokbo in željo: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi!«. »Pridite k meni vsi! Jaz sem Mati lepe ljubezni in kateri mene
razlagajo bodo imeli večno življenje« (Knjiga Modrosti). Dobrodošli torej, duhovniki, pevci, skaviti, narodne noše, Marijini častilci... Za vse je prostor — pri Mariji — in v prijazni tovarišiji.
Izlet z romanjem k istrski obali: Reka, (Trsat), Karlovac, Zagreb, Marija Bistriška in Ljubljana bo v soboto in nedeljo 16. in 17. avgusta. Sporočamo, da se lahko prijavi še kdo od drugod do torka, 12. avgusta v doberdobskam župnišču.
Cigani so preplavili našo deželo
Te dni v naši deželi kar mrgoli ciganov; zlasti mnogo jih je videti okrog Čedada, kjer se bo baje v kratkem izivršila poroka hčerke nekega ciganskega poglavarja. V ta namen so prišli v naše kraje ne le cigani iz Italije, temveč tudi iz drugih evropskih dežel.
Policija je seveda budno na preži in je že imela nekaj uspehov. Tako so v Gorici orkrili nekega Francesca Hudoroviča iz Južme Italije, ki je imel še na dolgu 22 dni zapora zaradi kraje. Seveda so ga takoj priprli, da kazen odsluži. Pa se je nato oglasila njegova žena Ana Levak in zaprosila, če bi lahko videla svojega moža. Pregledali so še njej dokumente, in glej . nesreče, ona pa je bila obsojana zaradi neke sleparije na šest mesecev ječe, ki pa se ji je bila do sedaj srečno izognila. Talko je bila še Ana povabljena, da sledi svojemu možu. Ta jo bo moral, ko bo prišel čez tri itedne iz goriških zaporov, potrpežljivo čakati skoro pol leta, da bosta spet lahko nadaljevala svoje skupno nomadsko življenje.
Poroka v Rablju
Pred oltarjem sv. Ane v rabeljski cerkvi sta si obljubila večno zvestobo Antonio Mazzolini, bivajoč v Žabnicah, po materi Slovenec, po očetu Furlan, in Lucija Kovač, zdravniška asistentka v Trbižu, doma v Rablju, kjer se vneto udejstvuje v cerkvenem zboru in v Katoliški akciji. Bilo srečno!
Tudi v Rablju letos dežja skoro ne poznamo. Letoviščarjev ne manjka, prednjačijo pa Holandci, ki se pridno poslužujejo kampinga na zapadnem obrežju rabeljskega jezera. Veliko od njih pa jih letuje tudi v Bovou onstran Predela, ki je že nekako postal njih domena.
Lovišča in plačilo škode na kmetijskih pridelkih
Deželni zakon št. 13 z dne 11. julija 1969 prinaša določila o ustanovitvi in upravljanju lovskih rezerv na deželnem ozemlju. Tako je na Tržaškem proglašeno za lovišča v nabrežinski občini 4604 ha površin, zgoniški 3120, repentaborski 1274, tržaški 8405, dolinski 2439 in miljski 1370 ha, tj. pravzaprav vsa površina tržaškega ozemlja. Na Goriškem so za nas zanimiva sledeča lovska področja: Kapriva 621 ha, Krmin 3467, Doberdob 2636, Dolenje 1245, Fara 1013, Gorica 4081, Tržič 2021, Moša 609, Gradiška 1079, Zagraj 1413, Števerjan 1125, Sovodnje 1642 in druga. V videmski pokrajini pa so lovske rezerve v sledečih nam znanih krajih: Ahten 3335 ha, Čedad 5056, Rožaški koren 1254, Dunja 6917, Dreka 1327, Fojda 4511, Grmek 1632, Brdo 4765, Naborjet-Ovčja vas 11.989, Gorjani 2570, Neme 3382, Ponteba 9767, Praprotno 3323, Podbonesec 4795, Rezija 11.919, Re-zjuta 1986, špeter Slovanov 2398, Šent Lenart 2700, Sovodnje 2210, Srednje 1917, Tipana 6546, Tarčent 3508, Trbiž 20.559 itd.
Upravljanje rezerv je poverjeno italijanski lovski zvezi in sicer na poldagi pravilnika, ki ga morajo šele sestaviti v roku 6 mesecev. V vsaki pokrajini bodo sestaviil pokrajinski lovski odbor, M bo prevzel upravo lovišč. Novi zakon je končno upošteval številne pritožbe kmetov nad divjačino, ki vsako leto povzroča občutno škodo po raznih nasadih in skuša urediti zadevo t^ko, da morajo posamezne rezerve ali njihov konzorcij ustanoviti sklad, iz katerega bo odbor plačeval škodo, ki jo povzroči kmetijstvu stalna divjad. Pokrajinski lovski odbor ima nadalje možnost, da zaščiti kmetijski pridelek tudi tako, da v nujnih primerih dovoli predčasen lov na določene vrste stalne divjadi, vendar ne pred 1. septembrom. Omenjani pravilnik bo tudi določal največje število divjadi, ki bo v določenem okolišu še dopustna z ozirom na koristi kmetijstva ter bo nakazal, kaj naj se ukrene, če bi stalna divjad povzročila posebno hudo škodo.
Novi lovski zakon, ki je samo začasen, upošteva tudi koristi kmetijstva in nudi vsaj delno možnost povračila škode, ki jo povzroča divjačina na pridelkih. Koliko bo ta zakon učinkovit in koristen za kmeta, odvisi predvsem od priznanja obsega povzročene škode in od sredstev, s katerimi bo razpolagal lovski odbor.
Inž. Janko Košir
Širite »Katoliški glas"
X
OBVESTILA
Prihodnji teden naš list ne bo izšel
Prihodnji teden je po vsej Italiji teden počitnic, splošno znani in od vseh zaželeni »ferragosto«. Da omogočimo tudi našemu osebju nekaj dni zasluženega in potrebnega oddiha, naš list prihodnji teden kakor večina tednikov v Italiji ne bo izšel. Tudi pisarna »Katoliškega glasa« bo ostala zaprta en teden, tj. od 11. do 16. avgusta; naš list pa bo spet redno izšel v četrtek, 21. avgusta.
Deveti dušnopastirski tečaj zamejskih duhovnikov bo v Tricesimu od 25. do 27. avgusta.
Duhovne vaje za slovenske duhovnike
bodo v Trstu v Domu duhovnih vaj »Le beatitudini« od 31. avgusta zvečer do 4. septembra zjutraj. Prijave sprejema g. Marij Gerdol, župnik v Boljuncu, 34010 Bagnoli della Rosandra, tel. (040) 228126.
Duhovne vaje v Trstu. Vodstvo šolskih sester v Trstu, ul. Docce 34, tel. 95545 sporoča, da se bodo v provincialnem domu vršile tridnevne duhovne vaje za dekleta s pričetkom v četrtek, 21. avgusta ob osmih zjutraj.
Vpisovanje za ekumensko romanje v
Ohrid je končano. Tisti, ki morda še niso poravnali cane za potovanje, naj to store do 15. avgusta tam, kjer so se vpisali. Kot je bilo že javljeno, se bo romanje vršilo od 15. do 24. septembra.
Župnija sv. Marije Magdalene v Bazovici pri Trstu prireja
ŠTIRIDNEVNI IZLET
od 9. do 12. septembra
Ustavili se bomo v Padovi, Bologni, Arezzu, Assisiju, Perugi, Firencah, La Verni, San Marinu, Ravenni. Cena je
25.000	lir. Kdor bi se rad pridružil, se lahko priglasi po telefonu (22 61 17 -bazoviški župnijski urad) ali pismeno. Čas prijave je do 17. avgusta.
Goriški nadškof msgr. Cocolin sredi slovenskih goriških skavtov, ko so taborili v Logu pod Mangrtom
DAROVI Ob priliki 70-lelnice redovnega življenja m. Terezije Hanželič in za stoletnico obstoja kongregacije šolskih sester daruje Milka Goričan po 2.000 lir za: Katoliški dom, za Alojzijevišče in za Zavod svete Družine.
Za Alojzijevišče: družina Komjanc ob prvi obletnici mamine smrti 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine v Gorici: Ga. Di-
lena 5.000; družina Komjanc ob prvi obletnici mamine smrti 10.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Mirošič
1.000, Polde Tomažin 2.000, Edijeva nona
2.000, ob koncu šolskega leta I. in II. razred osnovne šole v Gropadi 2.800, ob krstu Andreja Križmančiča 7.000, Milan Leban
1.000, Liguori 1.000, ob poroki Ade Žagar in Jožeta Guštinčiča 3.000, Soszko 10.000, Cipci-Demistura 5.000, ob krstu Aleksandra Bevilacqua 5.000, ob krstu Marine Milkovič 3.000.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Iz Beneške Slovenije
Nov doktor teologije
Na papeški univerzi Gregoriana v Rimu je nedavno postal doktor bogoslovja Marino Qualizza. Pred znanim bogoslovnim profesorjem p. Mavricijem Flickom je uspešno branil svojo doktorsko disertacijo »Izrael v zgodovini odrešenja po nauku sv. Tomaža Akvinskega«.
Novi doktor bogoslovja se je rodil leta 1940 v Podutani (župnija sv. Lenarta v Slovenski Benečiji). Po opravljeni gimnaziji v Vidmu je bil poslan v Rim, kjer je bil ves čas bogoslovskih let gojenec lombardskega semenišča. Leta 1965 je bil v Vidmu posvečen v duhovnika in bil takoj nato imenovan za profesorja slovstva v malem videmskem semenišču v Castelle-rio. Od lani uči tudi nemščino in slovenščino v videmskem velikem semenišču.
Novemu gospodu doktorju, sinu slovenskih staršev in ljubitelju slovenske besede se v čestitkah pridružuje tudi naš list.
ZAHVALA
Ob smrti naše ljube mame
Ide Franceschini vd. Foccaro
se toplo zahvaljujemo darovalcem cvetja in vsem, ki so na katerikoli način izkazali svoje sočustvovanje. Posebna zahvala g. župniku Štanti, devinskemu dekanu g. I. Kretiču in stolnemu vikarju dr. K. Humarju.
Žalujoča sinova In hčerka z družinami
Jamlje, 2. avgusta 1969
ZAHVALA
Ob smrti naše preljube sestre
Gizele Čus
se najprisrčnejc zahvaljujemo vsem, ki so drago pokojnico spremili na njeni zadnji poti in zanjo molili ter nam na kateri koli način izrazili svoje sočustvovanje.
Gorica, 5. avgusta 1969
Žalujoča družina
RADIO
TRST A
Spored od 10. do 16. avgusta 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15
17.15	(samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob de lavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: Tisoč in ena noč (6) »Prvo Sindbadovo potovanje«. 12.15 Vera in naš čas. 13.30 Glasba po željah. 15.30 G. Cataldo: »Srečno pot, Pavel«. Igra v treh dejanjih. 17.10 Revija orkestrov. 18.00 Simfonična pesnitev.
18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Iz slovenske folklore: V starih časih: »Nej tou služet cesarji«. 22.10 Igra Zagrebški godalni kvartet. 22.20 Zabavna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušav-kami«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Čar glasbenih umetnin. 17.35 Kaj bi rad videl in kam bi rad šel. 17.55 Kako in zakaj. 18.30 Zbor »G. Tartini« iz Trsta. 20.30 Glasba od vsepovsod.
21.00 Odlomki iz svetovnih romanov: W. Goethe: »Izbirna sorodstva«. 21.30 Romantične melodije.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Bednarik: »Pratika«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Dogodivščine iz vsega sveta (7) V. Gorresio: »čudež na božično noč«.
19.45 Zbor »Slavec« iz Ricmanj. 20.30 Offenbach: »Hoffmannove pripovedke«, fantastična opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 Najlepši trgi Italije: Rafko Vodeb (7) »Trg Čudežev v Pisi«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 17.35 R. De Benedetti: Pionirji elektrike (19) »Pacinotti iznajde dinamo in elektromotor«. 18.30 Ljudske pesmi. 19.10 Lupine: »Higiena in zdravje«. 19.15 Prijetne melodije. 20.30 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.00 Umetniki o sebi (6) »Ondina Otta«.
13.30 Glasba po željah. 18.50 Fantazija ci' ganskih motivov. 19.10 Iz mitologije filma: Zvezdniki (7) »Douglas Fairbanks sen.«.
20.30 Eugene Labiche: »Poljubiva se, prijatelj«. Komedija v enem dejanju.
Petek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Praznična matineja. 11.00 Motivi iz filma »Bambi«. 11.15 Zora Saksida: »Mati božja na Barbani«. Mladinska igra. 12.00 Marijine pesmi v izvedbi zbora ljubljanskih bogoslovcev. 12.15 Kam v nedeljo? 13.30 Glasba po željah. 16.45 Operetna fantazija. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.35 R. De Benedetti: Pionirji elektrike (20) »Max\vell izreče teorijo elektromagnetnih valov«. 17.55 Naši športniki. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 »Romanja včeraj in danes«. 19.25 Priljubljene melodije. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.45 Koncert operne glasbe. 21.35 Veseli utrinki. 22.00 Gorzanisove skladbe za lutnjo. 22.15 Zabavna glasba.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 Tone Penko: »Gozdni sadeži«. 13.30 Glasba po željah. 15.55 L. Davanzo: »Varna pot«, oddaja o prometni vzgoji. 16.45 čirule-čarule, pesmi, igre in pravljice za otroke. 17.20 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Moj prosti čas. 18.30 Otroški zbor iz Lesec na Gorenjskem. 19.10 Umetniki o sebi (7) »Jože Babič«. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 Jože Seražin: »Mokočevi«. Drama v treh dejanjih.
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 10. do 16. avgusta 1969
Nedelja: 9.30 Narodna glasba. 16.00 Jugoslovansko atletsko prvenstvo. 19.15 Glasbeni film.
Ponedeljek:	18.30 Skrivnost Williama
Staritza. 19.20 Poljudno-znanstvani film. 20.35 F. S. Finžgar: Razvalina življenja. 21.40 Melodije Jadrana - Split 69.
Torek: 18.00 Grand variete, oddaja za otroke. 18.20 Jazz festival v Ljubljani.
18.45 Po Sloveniji. 19.05 Po sledeh napredka. 19.35 Vaše noge. 22.05 Skoraj vsak večer ob dvajsetih.
Sreda: 18.30 Polju d n o-zn a n st ven i film -Velika pustolovščina. 19.00 Pisani trak.
četrtek: 18.45 Padalci. 19.15 Noč na odprtem morju. 20.35 Lepa naša domovina.
21.15	Leonardo da Vinci, kulturni film.
Petek: 18.15 Mladinski pevski festival v Celju. 18.45 Risanka. 19.00 Po Sloveniji. 19.20 Svet na zaslonu. 20.35 Celovečerni film.
Sobota: 17.55 Novi ansambli - nove melodije. 18.25 Disneyev svet. 19.15 Sprehod skozi čas - loto 1948. 21.35 Rezervirano za smeh. 22.00 Serijski lilm.