Slovenija in Avstrija bosta izmenjali podatke o elektrarnah v Krškem in na Golici Od srede, 1. avgusta, naprej velja med Slovenijo in Avstrijo naslednji dogovor: Slovenija bo Avstriji posredovala vse podlage o varnosti in delovanju jedrske elektrarne Krško, Avstrija pa bo isto naredila za vodno elektrarno na Goli-ci/Koralpe, ki na slovenski strani neposredno ogroža prebivalstvo Mute, Radelj, Bistriškega jarka in drugih predelov dravske doline. Ta dogovor, katerega sta sprejela slovenski vladni podpredsednik dr. Leo Šešerko in avstrijska ministrica za okolje dr. Marilies Flemmingova, je v bistvu glavni izkupiček pogovorov, ki so bili v sredo, 1. avgusta, v Krškem; udeležili so se jih še: slovenska ministra za energijo in varstvo okolja dr. Miha Tomšič in Miha Jazbin-šek, hrvaški energetski minister dr. Božo Udovičič, namestnik koroškega deželnega glavarja dr. Zernatto in vodja zelenega parlamentarnega kluba Andreas Wabl. Na pogovorih sta bila tudi Ingrid Za-blatnik, zastopnica koroških Zelenih, in Wurmitzer, zastopnik koroške Ljudske stranke. Pogovor je pokazal, da so bili na avstrijski strani problemi v zvezi z vodno elektrarno Golica doslej skoraj popolnoma neznani, kar ji gotovo ni v čast. (Nadaljevanje na str. 2) Vabimo na deželno zborovanje Koroške enotne liste, ki bo v nedeljo, 19. avgusta 1990, s pričetkom ob 14. uri v Slomškovem domu, 10.-Oktober-Str. 25 v Celovcu. Zborovanje bo pod geslom „DA BO AVSTRIJA BLIŽJA EVROPI — NARODNE SKUPNOSTI V PARLAMENT!“ Delegati prejmejo posebno delegatsko vabilo. Deželno zborovanje KEL je odprte narave. Ali naj KEL nastopi jeseni samostojno na parlamentarnih volitvah? naš tednik LETO XXXXI. Številka 31 Cena 8,— šil. (10 din) petek, 3. avgusta 1990 Poštnina plačana v gotovini Celovec P.b.b. Erscheinungsort Klagenfurt/ Izhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt/ Poštni urad 9020 Celovec Ali naj Koroška enotna lista letos, 7. oktobra, nastopi s samostojno kandidaturo na državnozborskih volitvah? 0 tem trenutno razpravljajo v KEL, ki bo o tem vprašanju odločala na svojem deželnem zborovanju 19. avgusta. Naš tednik je ta teden zbral različna stališča zagovornikov ter tistih, ki navajajo pomisleke. (Več na straneh 8 in 9) Namesto na jezero, na žegnanje na Peco ... • Interetičnost — da ali ne? Kaj mislijo naši bralci o uvedbi dvojezičnosti na vseh področjih, kjer je bila doslej zasidrana slovenščina? Bo slovenski narod rešila asimilacije tako imenovana „interetičnost“, ki jo zdaj nekateri ponujajo? Naš tednik je povprašal svoje bralce, kaj menijo o tem. (Rezultati povpraševanja na strani 16.) • Šport Evropski mladinski grand-prix: Kolesar Peter Wrolich peti. Prva tekma med SAK in Nogometno reprezentanco Slovenije. Strani 14/15 32° so namerili preteklo nedeljo. Mnogim se ni ljubilo niti ležati na katerem od prenapolnjenih kopališč ali na prenapolnjeni plaži ob jezeru. Obiskovalci žegnanja na Veškem stanu na Peci pa so se gotovo bolje odrezali, saj je bilo za „ohlajevanje“ dobro poskrbljeno. (Več na domačih Straneh.) Foto: Dumpelnik Politika/Gospodarstvo STRAN q petek, O 3. avgusta 1990 Politika/Gospodarstvo Ministrica Flemmingova: Golica je zadnji avstrijski ekološki grob Pogovor v Krškem, v senci jedrske elektrarne, si je ministrica Flemmingova gotovo predstavljala nekoliko drugače: s šarmiranjem in poudarjanjem dobrih odnosov med sosedi, kamor si greš lahko sposojati „jajčka in moko“ in s stalnim opozarjanjem na strah avstrijskega prebivalstva pred najbolj inhumano energijo, to je jedrsko. Slovenske sosede je skušala pripraviti do tega, da bi končno pristali na takojšnje zaprtje jedrske elektrarne (JE) Krško. Predstavniki Slovenije, vice-premier Šešerko in ministra Tomšič in Jazbinšek pa so dejali, da je zaprtje JE Krško stvar suverene odločitve Slovenije, ki itak hoče nuklearko zapreti leta 1995. Tako( pa bo zaprla rudnik urana na Zirovskem vrhu, leta 1992, takšen je slovenski protijedrski vozni red, pa bo plebiscit o zaprtju slovenske nuklearke. Glavni adut („oreh, ki ga lahko sosed dobi“, kot je dejal Šešerko), pa je bila hidrocentra-la na Golici/Koralpe, ki s svojim 90-metrskim jezom ogroža prebivalstvo na slovenski strani (na avstrijski strani pod jezom nihče ne živi). In izkazalo se je, da avstrijski zastopniki o problematičnosti in vprašljivosti te hidroelektrarne domala ničesar niso vedeli, seveda tudi ne o strahovih slo- venskega prebivalstva. Ministrica Flemmingova, ki je nekoliko prej tako poudarjala strah Avstrijcev pred JE Krško, je dejala, da je Golica zadnji avstrijski ekološki greh; zgrajena je bila brez zadostnih preverjanj skladnosti z okoljem (Umweltverträglichkeitsprüfung) in brez upoštevanja pomislekov prebivalstva. Res je, da je Slovenija pri Golici udeležena z 20 %, kar je posebej omenil Zernatto; Šešerko pa je dejal, da se je prejšnja vlada „požvižgala“ na vse pomisleke, predvsem na glavnega, da Golica leži na potresni črti in bi v primeru tresenja zemlje vodni pljusk lahko imel grozotne posledice (več sto do več tisoč mrtvih), in dala svoje soglasje. Novi slovenski parlament pa je začetek tega tedna soglasno sklenil, da Slovenija prepoveduje Ministrica Flemmingova je obiskala jedrsko elektrarno Krško. polnjenje jezu, dokler ni vse rešeno. Minister Tomšič je dejal, da bo Slovenija kot nadomestek za Krško začela graditi savske elektrarne in plinske elektrarne; Andreas Wabl ter namestnik koroškega deželnega glavarja Zernatto pa sta poudarila, da mora Avstrija Sloveniji pri tem pomagati. „Pomoč je lahko tehnološka, strokovna ali pa v obliki toka", je menil Šešerko. Trd oreh pa bo očitno Hrvaška. Minister Udovičič meni, da je jedrska energija manj škodljiva kot sta kisli dež in ozon. Če pa želi Slovenija zapreti Krško, potem pa mora Hrvaški dajati na- domestni tok, in sicer kar 25 let, kot predvideva pogodba o gradnji JE Krško. Franc Wakounig iz Krškega VABILO Vabimo na posvet slovenske mladine Čas: sobota, 4. avgusta 1990, ob 14. uri Kraj: gostilna SEHER Velinja vas POSVETOVALI BI SE O NASLEDNJIH TEMAH: • mladina v samostojnem slovenskem zastopstvu • šolstvo: Nam zadostuje pouk slovenščine ali hočemo slovenski pouk? • življenjska vrednost narečja • Slovenci in zaščita narave • praznik slovenske mladine? • razno Vabljeni so: KDZ, SKSS, Klubi in študentje, KM, Podeželska mladina, Mlada KEL Vabijo: Zalka Kuchling, Saša Sturm, Matija Kampuš, Veronika Pietzka, Tone Starman in Albert Smrečnik Javna dvojezična šola v C3|ovCÜ ±e jeseni? Ce ne doma' bomo otroke učili - plavi iniciativa Premier Peterle pri papežu in Andreottiju Iniciativa za javno dvojezično šolo v Celovcu je na posebni tiskovni konferenci jasno zahtevala, da dežela in občina prenehata z nečastnim taktiziranjem o pristojnosti. Do jeseni naj se pristojne oblasti odločijo, kje v Celovcu bo javna dvojezična šola, poskrbijo pa naj tudi za učitelje. Prijave dokazujejo, da potreba po javni dvojezični šoli je. V prvi razred je_ prijavljenih sedem otrok. „Če jeseni zaradi zavlačevanja deželnega glavarja Jčrga Haiderja šole še ne bo, bomo otroke učili doma,“ je dejal govornik iniciativne skupine staršev za dvojezično ljudsko šolo v Celovcu dr. Jože Messner. Slovenski premier prof. Peterle nadaljuje z vrsto državnih obiskov v sosednjih državah. V ponedeljek, 30. julija, je obiskal Italijo in Vatikan, kjer se je srečal s papežem Janezom Pavlom II. in italijanskim ministrskim predsednikom Andreottijem. Prizadevanje za suverenost Slovenije je s tem doseglo visoko mednarodno priznanje; obisk je za krepitev statusa suverenosti izjemnega pomena. Papež je Peterleta sprejel v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo in se izkazal kot dober poznavalec razmer. Središčni točki pogovora sta bili slovenska suverenost in papežev obisk v Sloveniji. Iz papeževih besed, da za obisk še moli, pa je čutiti, da še vedno obstajajo težave. Andreotti je slovensko pot k suverenosti označil kot normalno in povsem primerno evropskemu razvoju. Izrazil-je tudi pripravljenost podpreti prizadevanja Slovenije približati se evropskim inštitucijam. Premier Peterle je v pogovoru z Andreottijem posebej načel problem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji in njegov osnutek ocenil kot nezadosten. Italijanski ministrski predsednik je obljubil, da bo Italija upoštevala slovenske pripombe. Proti večeru se je Peterle v Trevi-su sestal z ministrom za promet, Berninijem in s predsedniki vlad severozahodnih dežel Italije: Furlanije-Julijske krajine, Trenti-na in Južne Tirolske. Te dežele se vse bolj zavzemajo za samostojno gospodarsko in zunanjo politiko do Evrope in želijo Slovenijo in Hrvaško vključiti kot povsem enakovredni partnerici. Predsednik Peterle je tik po vrnitvi domov v pogovoru z Našim tednikom načrte omenjenih dežel imenoval kot zelo zanimive, ker izhajajo predvsem iz načela regionalnega sodelovanja. Lojze Peterle je obisk v Italiji ocenil kot izredno pomemben za Slovenijo, njeno suverenost in za vključevanje v pomembne in odločujoče evropske razvojne procese. Franc Wakounig Pliberk: Topšpon in Stefitz zaprla Hud gospodarski udarec za občino Pliberk! Pred kratkim je zaprla vrata tovarna Topšport, ki je odpustila 10 delojemalcev. Zdaj pa je najavil stečaj podjetja tudi Ferdinand Stefitz; v njegovem podjetju je bilo zaposlenih 70 delojemalcev. V stečaj firme Feste/Stefitz se je vmešal tudi državni tožilec, ki preverja pravilnost najave stečaja. Stefitz ima obveznosti v višini 90 milijonov šilingov, zara- di česar je najavil stečaj. Njegov sin je menda pripravljen odkupiti tovarno. Firma Feste je šla že leta 1983 v stečaj, ustanovili pa so jo leta 1980. Že julija pa je zaprla svoja vrata tovarna Topšport v Nonči vasi, kjer so izdelovali samo še delovne rokavice. Topšport, ki je še v 70. letih izdeloval smučarske rokavice za avstrijsko smučarsko reprezentanco, je odpustil 10 delojemalcev. Kot vzrok za to potezo poslovodstvo navaja previsoke personalne stroške pri proizvodnji delovnih rokavic, ki so jih izvažali v Jugoslavijo (!). Samo Slovenija bo odločala o zaprtju JE Krško Eden od prvih mednarodno zelo odmevnih korakov nove slovenske vlade je bila vsekakor napoved, da do leta 1995 zaprejo jedrsko elektrarno (nuklearko) Krško. V sklopu razprav o češkoslovaških nuklearkah so se ponovno spomnili tudi slovenske, in kot kaže docela upravičeno. Ne samo, da stoji na potresni črti, tudi njena tehnična oprema in varnostne naprave ne odgovarjajo več sodobnim zahtevam. V posebnem pogovoru z Našim tednikom je podpredsednik slovenske vlade in visok funkcionar Zelenih Slovenije, dr. Leo Šešerko, zavzel stališče do tega vprašanja in do morebitne kontrole avstrijskih strokovnjakov; zakoličil pa je tudi stališče Slovenije v zvezi z vodno elektrarno na Golici/Koralpe, ki ogroža prebivalstvo slovenskih vasi in naselij Bistriški jarek, Muta, Radlje in Vuzenica (upoštevali smo le najožjo okolico elektrarne). Dr. Šešerko pravi, da sta JE Bohunice in JE Krško primerljivi le v tem, da jedrska energija ni obvladljiva, nikakor pa ne, kar zadeva tehnične pomanjkljivosti in površnosti. Takoj, to je do konca leta 1990, bo slovenska vlada zaprla rudnik urana na Žirovskem vrhu. Podpredsednik vlade pa ne vidi potrebe, da bi morali avstrijski strokovnjaki pregledovati JE Krško, ker ima Slovenija sama pristojne strokovnjake, poleg tega pa delovanje nuklearke nadzira mednarodna atomska agencija na Dunaju. Za leto 1992 je predviden inšpekcijski pregled te agencije v slovenski nuklearki. 1991 ljudsko glasovanje o zaprtju Krškega Leta 1991 bo v Sloveniji, po sprejemu nove ustave, ljudsko glasovanje o vprašanju zaprtja JE Krško; Šešerko pričakuje, da bodo ljudje podprli predlog vlade, naj leta 1995 nuklearka neha delovati. V primeru, da bo ljudstvo predlog zavrnilo, Šešerko celo dopušča možnost svojega odstopa. O zaprtju JE Krško bodo odločali edinole Slovenci. Obisk oz. sprejem Flemmingove v Krškem je po Šešerkovih besedah izraz dobre volje. O hrvaških interesih v zvezi z JE Krško (Hrvaška je sogra-ditelj in dobiva 50 % proizvedenega električnega toka) pa je podpredsednik slovenske vlade dejal, da imajo, po njegovem mnenju, že tudi Hrvatje zadržke do nuklearke. Pred letom 1992 bi Krško zaprli edinole zaradi tehničnih zapletljajev ali v primeru če občina Krško ne bi več podaljšala roka za skladiščenje na območju nuklearke. In tako smo pri zelo pomembni točki dokončnih skladišč jedrskih odpadkov. Sedaj Slovenija in Hrvaška vzporedno iščeta možna mesta, vendar pa se Šešerko nagiba k rešitvi, da se jedrske odpadke skladišči na Hrvaškem; Slovenci imajo že nuklearko in rudnik urana. Slovenija tudi ne pride v poštev za tovrstno skladišče, ker je gosto poseljena in njena geološka sestava ni pripravna za sprejem sevajočega odpada. Vprašanje skladišč pa mora biti rešeno najkasneje do leta 1992. Tudi elektrarna na Golici problem! Podoben problem kot JE Krško je za Slovenijo vodna "elektrarna na Golici/Koralpe. Obe elektrarni po mnenju podpredsednika obremenjujeta globalno razmerje med Avstrijo in Jugoslavijo. O primeru Golice pri nas nič ne slišimo, kar je tudi razumljivo, saj jez stoji tik ob državni meji in ne ogroža niti enega Avstrijca, pač pa neposredno več sto Slovencev. Jez, visok 90 metrov, stoji na potresno aktivnem področju. Že sama izbira kraja je vprašljiva. Omeniti pa je potrebno, da je strokovno ekspertizo za jez delal seizmološki zavod v Skopju, ki je na slabem glasu, češ, da v vsakem primeru daje ugodne ocene graditeljem in sicer brez potrebnih študij na modelu. Izredno neugodna za Slovenijo je tudi pogodba in po kriterijih sedanje vlade absolutno ni več sprejemljiva. Zato Šešerko domneva, medtem se je to tudi že zgodilo, da bo slovenski parlament Avstriji predlagal, naj se jez ne napolni in da se problematična vprašanja, kot na primer odškodnina ter strah prebivalcev, ki živijo pod jezom, na novo preverjajo. Na vprašanje, če bo dal pristanek za polnjenje, je podpredsednik dobesedno dejal: „Pod nobenim pogojem si nisem pripravljen naložiti moralnega bremena, da bi dal pristanek za polnjenje jeza in ogrozil cel kup človeških življenj.“ Torej, dokler obstaja možnost, da pride do nesreče, očitno ne bo pristanka. Sedaj je na potezi avstrijska stran. Če od svojih sosed zahteva, naj razumejo strah in skrbi avstrijskih državljanov, potem ista Avstrija ne sme niti za ped ogrožati ali ustrahovati svojih sosedov. To velja tudi v primeru Golice, pa čeprav ni tako „aktualna" nevarnost kot JE Krško. A nevarnost, naj bo vodna ali jedrska, ostane nevarnost! Pripravil Franc Wakounig Občinska politika OBČINSKA SEJA V ŠENTJAKOBU V ROŽU Bo dobilo šolsko društvo „Siidmark" plebiscitno darilo v zahvalo za germanizacijo? V ponedeljek, 30. julija 1990, je bila v Šentjakobu v Rožu občinska seja, ki je imela kar 26 točk dnevnega reda. Razpravljali in sklepali so o cestni razsvetljavi do železniške postaje v Kotu. Na dnevnem redu je bila tudi točka o ustanovitvi in voljenju odbora za zadeve družin. Ta odbor je zakonito pogojen. Vanj sta bila imenovana po dva člana socialistične, svobodnjaške in ljudske frakcije. Odbornik SGS Jozej Ottowitz je zastavil vprašanje, kaj je z zastopniki naše frakcije, ki tudi zastopa slovenske družine. Odbornik Reinhold Kropivnik (ÖVP) je podprl predlog, da pridejo v ta odbor tudi zastopniki slovenskih družin. Župan je nato odgovoril, da bodo frakcije o tem še razgo-varjale in odgovor sporočili Socialno gospodarski skupnosti. Nadalje so sklepali tudi o razdelitvi občinskih lovišč na tri občinska lovišča in priključek lovišča (Jagdanschluß) v katastrski občini Podgorje na Bistrico v Rožu; ta razdelitev oz. zakupnina naj bi veljala od 1. 1. 1991 do leta 2000. Obravnavali in sklepali so tudi o prvem dopolnilnem proračunu za redni občinski proračun za leto 1990, ki znaša šil. 7.380.000, —, ter o prvem dopolnilnem proračunu za izredni občinski proračun za leto 1990 v višini šil. 14,816.000,—. Najvažnejše postavke so med drugim nakup zemljišča šil. 1.600.000, prezidava občinske hiše 3,100.000, asfaltiranje cest ter 1,852.000 za ljudsko šolo v Podrožci. Zadnji znesek je plebiscitno darilo zvezne vlade. Nadalje so sklepali tudi o izgradnji kolesarskih poti med vasjo Dravlje in Spodnjo Reko ter med Bistrico in Dragožičami. Ker pa so stroški za izgradnjo teh poti precej visoki, so sklenili, da zaprosijo Zvezno vlado za finančno pomoč. Potrdili so tudi subvencijo za nakup orgel v farni cerkvi v Pod-gorjah, ki znaša šil. 50.000,—. Nadalje so razpravljali tudi o spremembi občinskega sklepa z dne 9. 11. 1988 v zvezi z obračunom davka z zabave ob prireditvi „Miklova Zala“; od prvotno predpisanega davka šil. 96.000, — so po predložitvi ne- prodanih vstopnic in po pogovoru s tajnikom SPZ dr. Malejem pristali na plačilu šil. 21.150,—, kar je takoj plačljivo. Predlog SGS: plebiscitno darilo razdeliti pravično K 15. točki dnevnega reda o uporabi plebiscitnega darila je Socialno gospodarska skupnost po § 41 odst. 2 AGO dala naslednji pismeni predlog: „Plebiscitno darilo Zvezne vlade v višini šil. 1,800.000 naj tržna občina Šentjakob v Rožu uporabi enakopravno: a) za podporo gradnje nove ljudske šole v Podrožci; b) za gradnjo novega dekliškega doma Zavoda šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu. Utemeljitev: Po določilih avstrijske zvezne ustave (člen 14, odst. 6) so za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih šol pristojne občine. Poslopje dosedanje ljudske šole v Podrožci ni v lasti občine temveč šolskega društva „Südmark“ in nikakor ne odgovarja prostorskim potrebam sodobne šolske vzgoje. Zato je za Pod-rožco neobhodno potrebna gradnja nove ljudske šole, ki mora tudi po organizacijski plati odgovarjati določilom zvezne ustave. Tudi zavod šolskih sester je potreben podpore Zavod šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu je s šolskim letom 1989/90 pričel s prvim letnikom višje strokovne šole za gospodarske poklice. Za naslednje šolsko leto je sprejetih že 30 novih učenk. Zato je potrebna izgradnja šolskih prostorov v dosedanjih internatskih prostorih in gradnja novega internata. Ta predlog je prebral odbornik Jozej Ottowitz v slovenščini in nemščini; nato se je razvnela diskusija. Župan je trdil, da strokovna šola v Šentpetru ne spada v okvir šol, ki jih mora vzdrževati občina, marveč je to zadeva Zveze. Župan je tudi razložil, da bodo zahtevali ekspertizo, ki bo pokazala, ali bodo šolo „Südmarke“ sanirali ali pa bodo sezidali novo ljudsko šolo. Če bodo šolo „Südmarke“ sanirali, potem bodo sklenili t. i. „Fruchtgenußvertrag“, s katero se bo morala „Südmarka“ odpovedati vmešavanju v zadeve šole, kar pomeni, da bodo imela vstop v šolo tudi vsa društva, kar doslej ni bilo mogoče. Iz vsega govoričenja je bilo razvidno, da se je župan izvijal na vse strani; samo dokončne uporabe plebiscitnega darila za šolo „Südmarke“ ni priznal — čeprav je bilo iz vrst drugih frakcij slišati, da gre samo za sanacijo šole „Südmarke“ in nikakor ne za gradnjo nove ljudske šole, ki bi bila last tržne občine Šentjakob. Sticker: Sanacija ni rentabilna____________________ Odbornik Jozej Sticker je poudaril, da je večina staršev šoloobveznih otrok v Podrožci proti sanaciji stare šole, ker nikakor ne odgovarja sodobnim šolskim prostorom in ker bi bil še nadalje lastnik šole šolsko društvo „Südmark“. Odbornik Janežič je na vsak način zahteval delitev tega plebiscitnega darila v dve enaki vsoti, tako da bi tudi šola v Šentpetru dobila svoj del. Po izčrpni diskusiji o tej točki so dali prvi predlog občinskega sveta na glasovanje; proti je glasovala samo SGS. Ker pa je bil predlog Socialno gospodarske skupnosti prej naveden na dnevnem redu, se je moralo tudi o tem predlogu glasovati. Za predlog so glasovali odborniki Socialno gospodarske skupnosti, vse ostale frakcije pa so bile proti. Socialno gospodarska skupnost je vložila še en predlog po § 41 AGO, v katerem predlaga, naj občinski svet sklene, da pri deželi Koroški zaprosi za dodelitev potrebnih finančnih sredstev v višini šil. 2,000.000,— za zavod šolskih sester v Šentpetru; sestre ta denar potrebujejo za gradnjo novega dekliškega doma ter za gradnjo razrednih in funkcionalnih prostorov za Višjo šolo za gospodarske poklice. Ob koncu seje je župan predlog pre- r ................................i V Občinski odborniki Socialne ■ ■ gospodarske skupnosti/Soziale S F Wirtschaftsgemeinschaft stav- k Ijajo po s41 odst.2 AGO k ^ ^ točki 15 dnevnega reda 'posvet in sklepanje o uporabi ple- V biscftnega darila zvzene H W vlade sledeči k M H Plebiscitno darilo zvezne ] ■ vlade v višini šil. 1,800.000, H naj tržna občina Šentjakob v H uporabi enakomerno za ■ H a) podporo gradnje nove ljudske ■ H šole v Podrožci; J ^*Jb) gradnjo novega dekliškega doma zavoda šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu. UTEHELJITEV: Po določilih avstrijske zvezne j ustave (člen 14, odst.6) so za ustanovitev in vzdrževanje javnih ljudskih šol pristojne občine. Poslopje dosedanje ljudske šole v Podrožci ni v lasti občine temveč šolskega I društva 'Siidmark’ in nikakor ne odgovarja prostorskim potrebam sodobne šolske vzgoje. Zato Je za Podrožco neobhodno potrebna gradnja nove ljudske šole, ki tudi po organizacijski^ obliki odgovarja določilom I avstrijske zvezne ustave. Zavod šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu s šolskinl letom 1989/90 pričel s prvim letnikom višje strokovne šole i za gospodarske poklice. Za nas-| lednje šolsko leto Je sprejetih že nad 30 novih učenk. Zato Je potrebna Izgradnja šolskih prostorov v dosedanjih Internatskih prostorih in gradnja novega Internata. bral in ga dal v obravnavo občinskemu predstojništvu. Med drugim so obravnavali tudi o pogodbi (Konsulentenvertrag), sklenjeni med tržno občini Šentjakob ter gopsodom Kurtom Stefanom iz Podgorij, za izdelavo turističnega koncepta za občino Šentjakob v Rožu. Delo naj bi se časovno omejilo od 1. 7.1990 do 30. 9. 1990 in od 1. 2. 1991 do 28. 2. 1991. Honorar za to delo naj bi znašal šil. 60.000,—, potni stroški pa bodo najbrž znašali šil. 10.000,—. Nadalje je bila sprejeta tudi odredba o tržnem redu za tržno občino Šentjakob v Rožu. Sprejeli so tudi sklep o nakupu hladilnice (Kühlzentrale) za mrtvaško vežico v Šentjakobu, v znesku šil. 91.220,— V svojem poročilu je župan povedal, da tržna občina Šentjakob doslej še ni dobila deželnega plebiscitnega darila, medtem ko je dobil samostan v Dobri! vasi že 35 milijonov, za Peco pa se je že dodelilo 15 milijonov, nekaj milijonov pa je šlo za turizem in ceste v Podjuni; tako je ostalo samo še šil. 10,000.000. Deželna vlada je obljubila, da bo to stvar še enkrat obravnavala. Ml Reportaža Umrl je bivši zvezni kancler dr. Bruno Kreisky Bivši avstrijski zvezni kancler dr. Bruno Kreisky je umrl preteklo nedeljo na Dunaju v 80. letu starosti. Kreisky je bil od leta 1970 do leta 1983 zvezni kancler in je sodil med najuglednejše avstrijske politike povojne dobe ne le v Avstriji temveč tudi v svetu. Bruno Kreisky se je rodil 22. januarja 1911 na Dunaju. Njegovi starši so bili židovskega pokolenja. Od svojih študijskih let je bil Bruno Kreisky tesno povezan s socialno demokracijo, kateri je posvetil največji del svojega življenja. Pripravil Silvo Kumer Za časa .Ortstafelstruma“ je bil Kreisky tudi v Celovcu, kjer so pred Delavsko zbornico zahtevali nacionalni demonstranti, naj zapusti kancler Delavsko zbornico pri zadnjih vratih. Kreisky tega ni storil: „Ein Kanzler verläßt das Haus nicht durch die Hintertür“, je bila njegova izjava. Leta 1938 ga je zaprl Gestapo, po petih mesecih zapora je moral emigrirati na Švedsko, od koder se je vrnil leta 1949 zopet v Avstrijo, kjer je bil kot uradnik zunanjega ministrstva svetovalec tedanjega zveznega predsednika Teodorja Körnerja. Leta 1959 je postal Kreisky zunanji minister; od leta 1970 do leta 1983 pa je bil zvezni kancler. Na tem mestu je imel precej opraviti tudi z vprašanjem avstrijskih narodnosti, posebno še z vprašanjem koroških Slovencev. Leta 1985 je v intervjuju za Naš tednik razložil svoje stališče o nekaterih vprašanjih v zvezi z reševanjem manjšinske politike. V intervjuju je poskušal trezno oceniti dejanski razvoj, ki vsekakor ni bil v zadovoljstvo koroških Slovencev; le-ti so od zveznega kanclerja marsikdaj pričakovali Bruno Kreisky je kot zvezni kancler vodil številna pogajanja med vlado in zastopniki koroških Slovencev. (V ozadju: mag. Filip Warasch, dr. Matevž Grilc in Karel Smolle) več trdnosti nasproti koroškemu tristrankarskemu paktu. Posebni mejniki v manjšinski politiki zveznega kanclerja so bili preštevanje manjšine, zakon o narodnih skupnostih ter „Ortstafelstrum“. Izvlečki iz intervjuja bivšega zveznega kanclerja Kreiskega z Jankom Kulmeschem ob 30-let-nici podpisa državne pogodbe, maja 1985: Kreisky o „Ortstafelsturmu“ Der Ortstafelstreit war für mich jedenfalls etwas vollkommen Unverständliches und die jetzige Regelung ist für mich ein Kompromiß, den ich akzeptiert habe. Dieser Ortstafelstreit kann doch nur die eine Begründung gehabt haben, daß einige gedacht haben, ein Ort mit einem slowenischen Namen sei bereits ein Stück Sloweniens. Man muß ja immer wieder versuchen, sich auch den Standpunkt der anderen zu erklären. Trotzdem bin ich der Meinung, eine gewisse Großzügigkeit wäre hier zweckmäßiger gewesen — schon deshalb, weil in der Zwischenzeit die Grenzen zwischen Österreich und Jugoslawien voll und eindeutig abgesteckt und anerkannt sind. Und zwar in einem der Verträge, die ich mit Popovič geschlossen habe. Und ich kenne keinen Zeitpunkt, in der Jugoslawien wieder Gebietsansprüche gestellt hätte. O izpolnitvi člena 7 ADP Mir scheint diese Sache kompliziert zu sein und sage ganz offen, am liebsten wäre mir, wenn ein Zustand herrschen würde, wo die Minderheit das Gefühl hätte, daß sie eine volle Entfaltungsmöglichkeit hat. O svojih prvih stikih s koroškimi Slovenci Im Zusammenhang mit den Verhandlungen über den Staatsvertrag habe ich entdeckt, daß der Riß zwischen Jugoslawien und der Sowjetunion uns eigentlich zugute kommt. Nun haben wir diese Minderheitenschutzbestimmungen, von denen die Slowenen behaupten, daß sie nicht in voller Übereinstimmung mit dem Geist des Staatsvertrages erfüllt. Ich glaube, es müßte genügen, wenn man eine gewisse Großzügigkeit an den Tag legen würde. Es gibt ja eh viele Ämter, für die sich die Slowenen nicht interessieren. Ich bin der Meinung, daß sich die Slowenen interessieren, z. B. Zollbeamte zu werden. O preštevanju manjšin Ich würde schon sagen, daß die Minderheitenfeststellung für die damalige Zeit notwendig war. Aber sie ergibt nicht das absoluteste Bild der echten Verhältnisse, weil sich die Menschen eben sehr oft von subjektiven Gründen leiten lassen. Ich war von der Minderheitenfeststellung vom Anfang an nicht sehr begeistert und habe gesagt, man solle doch die Leute in Ruhe lassen. Aber ich bin einer Kärntner Einheitsfront gegenübergestanden, war konfrontiert mit einer ÖVP-Forderung und haben letzten Endes dem zugestimmt. Lieber wäre mir gewesen, man hätte das getan, was man tun muß. O Haiderjevem prizadevanju o manjšinskem vprašanju Haider engagiert sich aus demselben Grund, warum er die lächerliche Äußerung getan hat, wenn es eine echte Nazinachfolgepartei geben würde, so wäre das die stärkste Partei Österreichs. Ich wurde damit auch in Amerika konfrontiert. Haider konnte dies nur gesagt haben, weil er sich damit eine gewisse Stärkung seiner Gefolgschaft erwartet. Und so macht er es auch mit Minderheiten: er wühlt diese Frage ununterbrochen auf, um diejenigen, die sich dadurch angesprochen fühlen, zu gewinnen. Innerlich ist ihm die Minderheitenfrage wahrscheinlich wurscht. O možnostih, kako v prihodnje reševati narodnostna vprašanja Ich habe da eine praktische Lösung gewählt und habe gesagt: Setz ma uns zam, sags ma jetzt, was sind eure Forderungen und versuchen wir sie Schrit für Schritt zu erfüllen. Ich würde das immer noch für den besten Weg halten, den man beibehalten soll. * * ! : I I I % Rož — Podjuna Zilja Jezikovni tečaji nemščine pri Mohonjevi Pri Mohorjevi že od nekdaj posvečajo posebno pozornost vzgoji in izobraževanju mladine. Ob izkušnjah, ki so jih pridobili ob pripravi tečajev slovenščine za otroke slovenskih izseljencev v Ameriki, so se letos odločili, da tovrstno dejavnost razširijo tudi na organiziranje tečajev nemščine za mladino iz različnih evropskih dežel. Teh jezikovnih počitnic, ki potekajo v treh tritedenskih terminih od 1. julija do 31. avgusta, se bo letos udeležilo skupno prek 230 otrok, starih 12 do 18 let. Udeleženci tečaja so nastanjeni v Modestovem domu, kjer je poskrbljeno tudi za popoldanske dejavnosti pod nadzorom vzgojiteljev. Pouk nemščine je po najsodobnejših didaktičnih načelih pripravila skupina mladih profesorjev, ki imajo že izkušnje s poučevanjem nemščine kot tujega jezika. Spoznavanje Koroške zaokrožuje tudi vrsta izletov in obiskov raznih naravnih in kulturnih znamenitosti. Širok odmev, na katerega je Mohorjeva naletela ob pripravi letošnjih jezikovnih počitnic, je lepa vzpodbuda za nadaljnje delo na tem področju. B. U. Godba na pihala v Šmihelu: Srečanje s pihalnimi orkestri Gorenjske, Štajerske in Dolenjske V soboto, 30. junija, se je Društvo godba na pihala Šmihel na povabilo Zveze kulturnih organizacij občine Jesenice udeležilo srečanja pihalnih orkestrov Gorenjske. V veliki športni dvorani Jeseniških železarjev se je zbralo 8 godb iz vse Gorenjske, katere so v skupnem koncertu predstavile svoje repertoarje ter s svojim znanjem navdušile številno publiko. Kot edina godba iz zamejstva je bila Godba na pihala Šmihel deležna posebne pozornosti. Po končanem koncertu smo se v prijetnem vzdušju, ob jedači in pijači, spoznavali in sklepali nova prijateljstva. V nedeljo, 8. julija, pa je naša godba že tretjič gostovala v Ločah pri Brežicah na spodnjem Štajerskem, kjer so pripravili veliko slavje ob 70-letnici gasilske godbe na pihala Loče. Za ta praznik so povabili kar 12 pihalnih orkestrov z Dolenjskega in Štajerskega ter šmihelsko Društvo godba na pihala. Na srečanju v Ločah, kjer je sodelovalo nad 500 muzikantov, smo spoznali mnogo novih prijateljev ter sklenili, da se bomo še večkrat srečali in poglabljali prijateljske stike. Društvo godba na pihala Šmihel pa ne goji le tradicionalne godbe na pihala, marveč je letos ustanovilo svojo Big-Band. Ta se je prvič predstavila na pomladnem koncertu v Pliberku. V četrtek, 2. avgusta, pa bodo sodelovali na prireditvi SPD „Srce“ v Dobrli vasi. Vabimo vse glasbenike širom po Koroški, da se vključijo v naše društvo in sodelujejo z nami. Posebej vabimo učence in absolvente glasbene šole, da se nam pridružijo. Javite se na naslov:_ Društvo godba na pihala, 9143 Šmihel 7. Čestitamo Tanja Sienčnik iz Dobrle vasi je pred nedavnim na dunajski univerzi uspešno zaključila študij živino-zdravstva. Mladi živinozdravnici iskreno čestitamo in ji želimo mnogo uspeha in veselja v poklicu! Pred kratkim sta si v romarski cerkvi v Nonči vasi obljubila večno zvestobo Veronika Riedl in mag. Andi Germ, oba iz Nonče vasi. Novoporočencema iskreno čestitamo in jima želimo obilo sreče in božjega blagoslova na njuni skupni življenjski poti! Petru Trampuschu in njegovi izvoljenki Renati vse najboljše na skupni življenjski poti! Wiliju in Aški Ošina vse najboljše na skupni življenjski poti! V soboto bosta stopila pred poročni oltar Gottfried Hajnžič in Marija Kežar. Na skupni življenjski poti vse najboljše! Gretki Možina iz Doba pri Pliberku in Seppiju Jeniču z Letine pri Šmihelu se je te dni rodila hči, ki jo bosta krstila na ime Natalie. Srečnima staršema iskreno čestitamo, novi zemljanki pa želimo vse najboljše na življenjski poti! Svojo 80-letnico v Celovcu praznuje Mici Valentin. Prisrčne čestitke in še mnoga leta! Društvo upokojencev v Šentjakobu čestita svojim članom Francu Kuežniku, Terezi Obilčnik, Nani Prantner in Hanziju Dissingerju za osebne praznike. Na Blatu pri Pliberku obhaja svoj 75. rojstni dan Kristina Flödl. Iskrene čestitke ob jubileju! Društvo upokojencev Podjuna čestita svojim članom Mariji in Ani Partej, Ljudmili Sienčnik in Janezu Kuchlingu. Na Proboju obhaja svojo 60-let-nico Marta Plesnik. Iskrene čestitke! Žnidarjev! mami v Pribli vasi vse najboljše ob 80-letnici! Na Zgornjih Jezercah pri Vrbi praznuje Ana Lukan 75-letnico življenja. Vse najboljše tudi v bodoče! Pred kratkim je svoj 80. rojstni dan obhajala Kristina Spitz, pd. Privaznikova mama, v Štebnu pri Globasnici. Že iz mladostnih let je vneta pevka. Več kot 65 letje članica cerkvenega zbora v Štebnu. Izvira iz Konradove družine, kjer se je veliko prepevalo. Tako je desetletja pela pri mešanem družinskem kvartetu Konrad-Petjak, ki je nastopal na mnogih prireditvah in v Radiu Celovec. Zvesti članici je prišlo ob visokem jubileju čestitat SPD „Edinost“ Šteben; društveni moški zbor „Franc Leder-Lesičjak“ pa ji je zapel vrsto domačih pesmi. Želimo ji še mnogo zdravih let! H. W. Zopet lep uspeh Glasbene šole 21. in 22. julija 1990 je bilo mednarodno tekmovanje harmonikarjev v Camalo blizu Benetk. Na tem tekmovanju je sodelovala tudi Slovenska glasbena šola na Koroškem. Marko Kassl, učenec Majde Golob, je na tem tekmovanju dosegel osem od desetih možnih točk in s tem osvojil tretje mesto v kategoriji C. Isti učenec je že meseca aprila sodeloval na tekmovanju deželnih glasbenih šol na Koroškem in prejel prvo nagrado. Ponovni uspeh v Italiji je dokaz, da se je Slovenska glasbena šola na Koroškem enakovredno vključila v glasbeno dogajanje evropskih dežel. Učencu Marku Kasslu in učiteljici Majdi Golob iskreno čestitamo! GŠ Dvojezični kažipoti V Selah — Naš fotograf Marjan Fera je iz Sel na uredništvo prinesel precej slik, ki dokumentirajo dvojezičnost Sel. Naj o tem spregovori tale slika. Rož — Podjuna — Zilja 18. avgusta 1990, ob 10.30 Srečanje treh dežel na Višariah V soboto, 18. avgusta, se bodo na Višarjah zbrali verniki iz Slovenije, Koroške in Fur-lanije-Julijske krajine. Skupno z videmskim nadškofom Alfredom Battistijem, ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem in krškim škofom Egonom Kapellarijem bodo ob 10.30 obhajali bogoslužje v štirih jezikih: v italijanščini, furlanščini, slovenščini in nemščini. Geslo letošnjega romanja je: Marija, mati skupnega doma evropskih ljudstev. Dosedanje postaje romanj, ki združujejo več narodov, so bile: Višarje, Centa, Gospa Sveta, Krka in Brezje. Svete Višarje so romarska pot v Italiji, ki leži na tromeji med Jugoslavijo, Avstrijo in Italijo. Na goro vozi posodobljena žičnica, ki v eni uri na vrh lahko pripelje do 700 romarjev. Cena je 7000 lir (šil. 70,—). Cilj romarske poti lahko dosežete tudi peš, in sicer po dveh urah hoje. Ministrski predsednik Lojze Peterle rad zahaja na Višarje. Lani se je udeležil srečanja Slovencev z vsega sveta. Na sliki ga vidite z župnikom Vinkom Žakljem. Foto: Gotthardt Žegnanje na Vaškem stanu Kot vsako leto je bilo tudi letos žegnanje na Veškem stanu pravi ljudski praznik Podjune. Predsednik planinske zadruge Franc Fera je domačinom sporočil novico, da je odslej na Veškem stanu možno točiti tudi pijačo in ponuditi domačinom in letoviščarjem okrepčilo. Mnogo ljudi iz vseh krajev Podjune pa tudi z drugih krajev se je zbralo na god sv. Ane na Veškem stanu. Zaradi vročine je navzočim še posebej teknila pijača in jedača. Množica ljudi pred kapelo na Veškem stanu Kotmara vas: t Eli Pack Po dolgotrajni, hudi bolezni je v petek, 27. julija, pri eliza-betinkah v Celovcu umrla komaj 50-letna Eli Pack iz Trabe-sinj pri Kotmari vasi. Pogreb je bil v sredo, 1. avgusta. Možu Joziju, hčeri Magdi z družino, sinoma Jožku in Andreju, materi in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje! Naj počiva v miru! Daljše poročilo bomo objavili v naslednji številki NT. Pliberški „ioprnak" ho letos suh Suha na letošnjem pliberškem „jormaku“ naj ne bi bila grla obiskovalcev, ampak noge. Znamenitega blata na „jormaku“ v prihodnje ne bo več; pliberški občinski svet je namreč dal zgraditi gramozne ceste, ki bodo tudi v primeru dežja zagotavljale neovirano hojo po „jormaku“. V preteklosti so obiskovalci jormaka neštetokrat gazili s škornji do kolen po blatu, kar je bilo konec koncev tudi ena od značilnosti „jormaka“. Velike težave pa so imeli seveda oni, ki so razstavljali na „jormaku“ in s svojimi vozili vedno znova obtičali v blatu. Mestna občina Pliberk je investirala v nove gramozne ceste milijon šilingov, ki naj bi se obrestovali z večjim številom obiskovalcev. Pliberški „jormak“ je vsako leto v prvem tednu septembra, letos 1., 2. in 3. septembra. Koroške počitnice ob učenju jezikov Latinščina, nemščina, slnvenščina V Domu v Tinjah so bile v tednu od 21. do 28. julija Feriae latinae in Slovenske počitnice. V Slomškovem domu v Celovcu pa so se dekleta iz Slovenije, ki nameravajo obiskovati šolo šolskih sester v Šentpetru, tri tedne posvečala nemškemu jeziku. Ob napornem delu je bilo tudi dovolj časa za sproščeno kramljanje in spoznavanje koroških znamenitosti. Mag. Miha Vrbinc je tudi letos udeležencem Slovenskih počitnic razkril lepote slovenskega jezika, drugega deželnega jezika na Koroškem. Foto: Perne „Nužejevo žegnanje Kot že vsa leta, so se tudi letos Selani med seboj pomerili v nogometu. Ta turnir je postal že tradicionalen, saj ga prirejamo že 10 let. Nastopi moštev so pokazali izenačeno moč in to na precej visokem nivoju. Selani pa niso dokazali svojih zmogljivosti le na športni ravni, temveč tudi na družabni. Posebna zahvala velja vsem, ki so prostovoljno pomagali in nesebično poskrbeli za pijačo in jedačo. Turnir so spremljali tudi domači župan Berti Wassner, ki je celo sam igral, domači župnik Mirko Rakounig ter letos zopet uspelo župnik Drobnič. Naš „Nuža" pa je poskrbel za prijetno zabavo. Zato se imenuje ta turnir tudi „Nužejevo žegnanje“. Moštva so se takole razvrstila: 1. Dinamo Borovnica, 2. FC Škrbina, 3. Inter-Beton Cerkev, 4. Dampf-Šajda. Ob koncu bi se rad zahvalil še vsem tistim, ki so nas podprli s pokali oz. pijačo. To so: gostilna Malle, Kristijan Ogris, Walter in Maksi Rakuschek, podjetje Rausch, župan Berti Wassner ter Hanzi Wieser iz Bajdiš. Fridl Mak ' PIŠE MAG. JANKO KULMESCH _______ Napoved kandidature KEL v državni zbor: Veliko zagat, malo ‘ugledov Na začetku svojega prispevka bi rad poudaril: veseli me, da je NT pozval k široki diskusiji o (ne)smislu samostojne kandidature KEL v naslednji državni zbor. Upam le, da poziv ni bil zaman. Zagata, v kateri se tokrat nahajamo, je zares hudičeva. Hudičeva zlasti še za trdne zagovornike samostojnih volilnih nastopov narodne skupnosti. Z mnogimi od njih sem se v zadnjih dneh pogovarjal, kako naj postopamo 7. oktobra. Več kot 90 odstotkov je tokrat do lastne kandidature zavzelo kritično, odklonilno stališče. To zagato oz. strah pred programiranim neuspehom je najbolj drastično izrazil nek občinski odbornik KEL, znan kot dolgoletni ter vneti zagovornik samostojnega političnega zastopstva. Vprašal je: „Zakaj vsaj enkrat ne bi smel voliti SPÖ?" Glavni argumenti, katere naštevajo nasprotniki samostojne kandidature KEL pri bližajočih se državnozborskih volitvah, so: • Možnost, da bi tokrat prišli v državni zbor, je „minus 100 procentov“. • Če naši ljudje že v naprej vedo, da ni te možnosti, temu primerno tudi volijo. To se npr. vidi pri deželnozborskih volitvah, kjer je podpora KEL, v primeru z občinskimi, precej šibkejša. • Skoda denarja. Tam, kjer ga bi potrebovali, npr. za občinske časopise, ga celovška centrala nima, za neizgledno kandidaturo oz. dragi volilni boj pa ga ima. • Drugo leto bodo občinske volitve. Pričakovani volilni poraz KEL bo našim občinskim odbornikom škodoval, ne bo jih pa motiviral. • Včasih kot pripadnik KEL res ne veš, kaj si. Enkrat naj bi bil samostojen, drugič alternativen, enkrat zelen, drugič spet samostojen. In prihodnjič? Ti argumenti ne zvenijo nelogično. Najmanj pa je, da jih moramo jemati resno. Zlasti še, če pridejo od ljudi, ki imajo do večinskih strank odklonilen odnos, ki že desetletja sodelujejo v samostojnem volilnem gibanju in brez katerih bi samostojno politično nastopanje bilo na vsak način obsojeno na neuspeh. Dejansko KEL že dalj časa stagnira oz. nazaduje, ker nima izgleda za mandat. Dejansko je tako, da celovška centrala za občinske časopise (in druge krvavo potrebne reči) nima denarja in bi se morali v že večji meri zavedati potrebe po smotrni uporabi finančnih sredstev. Dejansko volilni poraz KEL ne more biti nekaj mesecev pred občinskimi volitvami v oporo Enotnim listam. Se bodo po morebitnem nazadovanju naših glasov pri občinskih volitvah umivali v celovških centralah roke kot Poncij Pilat? Bilo pa bi tudi napačno, če bi brez vseh pomislekov ignorirali tiste, ki zagovarjajo samostojen nastop KEL. Njihovo pričakovanje je veliko — bila naj bi to prva večja ljudska podpora v zahtevi po stalnem vseavstrijskem manjšinskem poslancu v dunajskem parlamentu. Toda kaj, če 7. oktobra te „večje ljudske podpre“ kljub temu ne bo? Če se bi izkazalo, da je bila kandidatura KEL kon traproduktivna? Drugo vprašanje, ki ga postavljajo zagovorniki samostojne kandidature, pa se glasi: In kakšna naj bi bila alternativa? Vprašanje, na katerega ni lahko najti odgovora, a ga bo treba. ■, Kako priti iz te dileme? Najmanj, kar potrebujemo, je čim večja udeležba na deželnem zborovanju KEL. Datum (19. 8.) in čas sta vse drugo kot posrečena, kar gotovo ne kaže na premišljeno in načrtno delovanje predsedstva KEL. Kljub temu pa velja: Vsak, kateremu je samostojno gibanje vsaj malo pri srcu, naj 19. avgusta pride v Celovec in zastopa svoje stališče. Vsi skupaj naj najdejo odločitev, ki bo vsaj kažipot iz te zagate. Bistvenega pomena je zavedati se svojih demokratičnih pravic. Še posebej, ko^e treba najti odločitve, ki jih ne bi smeli skuhati samo nekateri celovški odborniki ali pa celo neka posamezna oseba. Pripravil Silvo Kumer Jože Blažej, Letina: 1. Lastno zastopstvo narodnih skupnosti v državnem in deželnem parlamentu je zelo pomembno; za to se je treba zavzemati! 2. V trenutnem položaju se mi ne zdi smiselno kandidirati z lastno listo na državnozborskih volitvah, ker ne bi bilo uspeha. Trud in denarna sredstva lahko vložimo bolje. Tu mislim predvsem na učenje slovenščine na podeželju in druge projekte. Janez Lipnik, Škocijan: 1. Narodne skupine potrebujejo astnega zastopnika v deželnem in državnem zboru; seveda mora ta zastopnik tudi kaj napraviti za narodne skupnosti. 2. V trenutnem položaju pa naj KEL ne bi kandidirala, ker bi ne imela volilnega uspeha; za mandat je potrebno preveč glasov! Janez Kuchling, štriholče: 1. Ravno ob delovanju našega poslanca Smolleja smo videli, kako pomemben je lastni zastopnik v parlamentu. Zato sem mnenja, da morajo imeti manjšine avtomatično zastopnika v državnem in deželnem zboru. 2. Lastna kandidatura pri naslednjih državnozborskih volitvah bi lahko dala tej zahtevi gotovo precej teže, ki pa je odvisna od volilnega uspeha. Realnih možnosti za mandat ni, zato bo gotovo mnogo volilcev mnenja, da je to „stran vržen“ glas. Zato mislim, da v trenutnem položaju ne bi bilo smiselno kandidirati. Matevž Wakounig, Sveče: 1. Lastni zastopnik v deželnem zboru bi nam zelo koristil, enako v parlamentu. 2. Lastna kandidatura KEL ima smisel za deželni zbor. Pri državnozborskih volitvah pa KEL sama nima možnosti, da bi dobila svojega poslanca. Zato naj jeseni ne kandidira! Peter Korpič, Kršna vas: 1. Na vsak način potrebujejo narodne skupnosti lastnega zastopnika v parlamentu in tudi v deželnem zboru, ker le prizadet človek lahko deluje z vso vnemo; tak človek ima potrebne informacije in zaledje v narodni skupnosti. 2. Kdor si ničesar ne upa, tudi nikoli ne bo ničesar dosegel. Gotovo je taka kandidatura tvegana zadeva, saj je možen tudi poraz, ki bi nikakor ne bil v podporo zahtevi po lastnem zastopniku v parlamentu. Toda, kdo je kdajkoli mislil, da bo prišel Smolle v parlament? Mag. Mirko Oraže, Semi-slavče: 1. Podpiram zahtevo po lastnih zastopnikih v parlamentu in deželnem zboru. 2. Doslejšnja oblika sodelovanja med narodnimi skupnostmi in Zelenimi, ki so jim nudili avtonomni mandat, je bila idealna. Lastna 5 ^ AH naj KEL 7. oktobra samostojno kandidira za pariament? Deželno vodstvo Koroške enotne liste bo 19. avgusta na deželnem zborovanju predlagalo samostojno kandidaturo pri državnozborskih volitvah, ki bodo 7. oktobra letos. Deželno vodstvo KEL utemeljuje samostojno kandidaturo s tem, da bi le-ta pomenila krepitev zahteve po spremembi volilnega reda v smeri, da bi bilo tudi avstrijskim narodnim skupinam omogočeno avtonomno zastopstvo v državnem in deželnem zboru, podobno kot v obstoječih ustanovah v nekaterih sosednjih državah. Diskusija o smislu samostojne kandidature 7. oktobra je izzvala že mnogo razprav; nasprotniki samostojne kandidature navajajo kot protiargument majhne možnosti za uspešen izid, saj bi KEL samo na Koroškem potrebovala pribl. 25.000 volilcev. Zato smo se odločili, da v tej številki NT napravimo neke vrste javno razpravo. Poslovodeči tajnik KEL mag. Rudi Vouk v svojem članku navaja vzroke in pomen kandidature, mag. Janko Kulmesch pa navaja pomisleke. 0 tem smo povprašali tudi nekaj ljudi in jim postavili dve vprašanji: 0 Ali je potreben lastni zastopnik narodnih skupnosti v parlamentu in deželnem zboru? B Se Vam zdi v trenutnem položaju samostojna vseavstrijska kandidatura KEL 7. oktobra smiselna? kandidatura KEL za državni zbor pa bi imela smisel le, če sodelujejo tudi vse ostale manjšine v Avstriji. Vprašanje pa je, ali bo KEL uspela, ko nima zastopnika niti v deželnem zboru. Marija Stern, Stara vas: 1. Lastne zastopnike v deželnem in državnem zboru na vsak način potrebujemo. 2. Brez podpore Zelenih samostojna kandidatura KEL oktobra ne bi imela smisla, ker enostavno ni možno realno računati z volilnim uspehom. Potrebnega bi bilo preveč truda, ki ne bi bil poplačan. Marija Hedenik, Velinja vas: 1. Na vsak način potrebujemo lastne zastopnike v parlamentu in deželnem zboru. Vse govori za tako rešitev. 2. Popolna lastna kandidatura KEL za državni zbor oktobra ne bi imela smisla. Argument, da bi bila to podpora zahtevi za lasten mandat, v danem položaju ni dovolj močan; nevarnost neuspeha je prevelika! Franc Wutti, Ločilo: 1. Velika škoda je, da od jeseni naprej ne bomo več imeli svojega zastopnika v parlamentu. Potrebovali pa bi ga tudi v deželnem zboru. 2. Po moje ni pametno, da o lastni kandidaturi sploh razmišljamo. Škoda bi bilo truda in energije, ki jo na drugi strani nujno potrebuje- mo za naše narodno delo. Sigi Stropnik, Libuče: 1. Narodne skupnosti bi morale imeti svoje zastopnike v parlamentu in deželnem zboru, to pa ne glede na številčno moč. 2. Vprašanje samostojne kandidature pri državnozborskih volitvah letos oktobra pa bo treba temeljito premisliti. Volilni neuspeh bi pomenil precejšnjo škodo, pa čeprav bi skušali utemeljevati samostojni volilni nastop kot edino možno alternativo. Peter Hribernik, Žihpolje: 1. Lastni zastopniki v deželnem in državnem zboru bi bili velikega pomena. 2. Če vidimo lastno kandidaturo v luči, ki naj služi podpori zahtevi po lastnih zastopnikih narodnih skupin v parlamentu, sem za kandidaturo. To bi nam mogoče lahko pomagalo doseči cilj — imeti lastnega zastopnika v parlamentu, ne glede na številčno moč narodne skupnosti. Peter Novak, Malence: • 1. Jasno je, da nam bi zastopnik v deželnem in državnem zboru lahko mnogo pomagal, zato ga tudi potrebujemo. 2. Lastna kandidatura letos oktobra bi pomenila nepotrebno trošenje energije in finančnih sredstev. Bolj pametno bi bilo čas vložiti v pogajanja za lastnega za- stopnika narodnih skupin v parlamentu oz. deželnem zboru. Valentin Čertov, Sele-Srednji kot: 1. Koroški Slovenec v parlamentu in deželnem zboru lahko zelo veliko naredi za našo narodno skupnost. 2. Nima smisla. To pa zato, ker je KEL premajhna skupina, ki nima niti teoretično možnosti, da bi prišla v parlament. Kandidirati samo zato, da bo KEL videti na volilnem listu, pa sploh nima smisla. Premalo glasov bi bilo in tisti, ki bi KEL volili, bi bili po volitvah razočarani. Bolje je, da se ta energija in denar, ki bi bila potrebna za samostojno kandidaturo, uporabi bolj učinkovito za narodno delo na Koroškem. Erika Muri, Kotmara vas: 1. Na vsak način potrebujemo svojega zastopnika v parlamentu, prav tako v deželnem zboru. 2. KEL naj na vsak način kandidira, ker je to edina alternativa. Zeleni nas nočejo več, druge stranke pa tudi nimajo zanimanja za narodne skupnosti. Z lastno kandidaturo bi podčrtali našo zahtevo po lastnem parlamentarcu. Ernst Piček, Holbiče: 1. Lastnega zastopnika v parlamentu in deželnem zboru vsekakor potrebujemo. 2. Lastno kandidaturo bi bilo potrebno res dosledno premisliti, ker ni izgleda na uspeh. Mislim celo, da je brezsmiselna in nepotrebna potrata denarja. Na deželni ravni je položaj seveda drugačen. Martin Pandel, Dobrla vas: 1. Ni dvoma, da je samostojen zastopnik narodnih skupin posebnega pomena, to smo videli že ob delu poslanca Smolleja. 2. Jaz sem vedno bil zagovornik samostojne kandidature, če je potrebno tudi na državnozborskih volitvah, kjer se lahko predstavimo javnosti kot subjekt in podčrtamo zahtevo po lastnem zastopniku v parlamentu. Hanzi Dragaschnig, Kostanje: 1. Šele ko smo dobili lastnega človeka v parlament, je širša javnost postala pozorna na nas, precej se je premaknilo na boljše. 2. Prednosti in pomisleke samostojne kandidature bo potrebno temeljito diskutirati v vseh gremijlh in šele potem odločiti. Reportaža PIŠE MAG. RUDI VOUK Kandidatura kot znak prihodnosti Ko so na Koroškem s spremembo volilnega reda razkosali dvojezično ozemlje na tri dele, se je predsedstvo KEL leta 1979, ker ni imelo upanja na uspeh, hotelo odpovedati kandidaturi na deželnozborskih volitvah. Baza KEL je odločila drugače. Res je sicer, da smo v primerjavi z letom 1975 izgubili dobro tretjino glasov. Toda, ker smo kljub temu, da ni bilo upanja, da bi uspeli, kandidirali, smo ostali strnjena stranka, ki je pozneje postala enakovreden partner sprva Alternativni listi in pozneje Zeleni alternativi: po sedemdesetih letih pa ji je zopet uspelo spraviti Slovenca v državni zbor. Prepričan sem, da brez trdovratnega samostojnega nastopanja KEL tudi danes ne bi bili priča nastajanju slovenske frakcije v SPÖ. Če bi dali velestran-kam naše glasove zastonj, nikdar ne bi spreminjale odnosa do Slovencev. Le ker se je tudi slovenskim socialistom ponujala resna alternativa — nenazadnje, ker je Karel Smolle v parlamentu dokazal, da ni politik besedičenja in resolucij, temveč politik resnega in politično doslednega dela —, je bila SPÖ pripravljena sprejeti slovensko frakcijo. Zopet je morala postati zanimiva tudi za slovenske socialiste. Ena od možnosti KEL je, še naprej podpirati Zelene in v naslednjih štirih letih poizkušati zopet vzpostaviti avtonomijo manjšinskega mandata. Najbolj so si prizadevali odpraviti avtonomijo manjšinskega mandata namreč prav tisti pripadniki narodnostnih skupin, ki so točno vedeti, da s svojimi koncepti znotraj narodnostnih skupin ne najdejo večine. Prav tako kot se v drugih vprašanjih krčevito branijo demokratičnega večinskega odločanja in bi raje imeli nek v naprej določen program, jim je pri Zelenih uspelo zamenjati posvetovanje manjšinskega mandatarja z vsemi merodajnimi organizacijami narodnostnih skupin z zelo splošno formuliranim manjšinskim programom. Verjetneje pa se mi zdi, da po štirih letih manjšinskega mandata Zelenih sploh ne bo več, ker se bodo naveličali prepirov znotraj posameznih narodnostnih skupin. Mislim pa, da tudi iz drugih razlogov nadaljnja podpora Zelenim ne bi bila pametna. „Narod ni stranka," je bilo že večkrat zapisano. Naša vizija je, da dosežemo avtonomen mandat narodnostnih skupin, ki ni odvisen od nobene stranke. Mislim, da so z delovanjem Karta Smolleja v parlamentu vse stranke spoznale pomen avtonomnega manjšinskega mandata: samo s pomočjo tovrstnega mandatarja je mogoče najti rešitve, ki jih sprejme tako večinski narod kot tudi narodnostna skupina. Zato takšen mandatar ne sme biti odvisen od nobene stranke, ker sicer manjšinska politika zopet postane predmet strankarske politike in strankarske taktike. Takšen mandatar sme biti odvisen samo od samih narodnostnih skupin. Zavedam se, da narodnostna politika ne more biti edino politično udejstvovanje koroških Slovencev. Zato naj se ta vizija glasi tako, da lahko koroški Slovenec mirne volje da svoj glas katerikoli stranki, dodatno pa naj voli zastopnika svoje narodnostne skupine v parlament. Ni nujno, da bo ta zastopnik KEL, če se večina koroških Slovencev odloči za slovenskega socialista, zelenega, krščanskega demokrata, se pač odloči zanj. Zagotovljeno mora biti samo nekaj: mandatarja lahko potrdi ali odstavi samo narodnostna skupina sama in ne nobena stranka. Pred vrati je reforma volilnega reda. Podali smo se v pogajanja, da v času reforme ustanovimo tudi avtonomen manjšinski mandat, kakršnega že poznajo v večini naših sosednjih dežel. Samostojna kandidatura KEL na državnozborskih volitvah 7. oktobra pa lahko učinkovito podkrepi tako zahtevo. Ko smo leta 1983 prvič nastopili skupaj z ALÖ, smo na dvojezičnem ozemlju dobili samo 2300 glasov. A ti glasovi so bili baza za vstop koroškega Slovenca v parlament čez tri leta. Tudi pri teh volitvah je lahko že 2000 glasov baza za bodoči avtonomni manjšinski mandat. Zato bi bila samostojna kandidatura 7. oktobra sicer brez smisla, če bi gledali le na rezultat teh volitev, ker mandata sedaj gotovo ne bo. Kandidatura pa bi bila znak za bodočnost. Za tako odločitev je potreben pogum in zanesljiva podpora baze. Če na deželnem zborovanju KEL 19. avgusta vsaj dve tretjini delegatov ne bo podprlo samostojno kandidaturo KEL, kandidature ne bo. Potem moramo razmišljati naprej: seveda obstaja verjetnost, da bi bila tudi odločitev proti predlogu deželnega vodstva KEL prav tako pametna kot tista leta 1979. Lahko pa je tudi narobe! Kultura Josef Friedrich Perkonig —100 let V petek, 3. avgusta, bo minilo 100 let, odkar se je rodil v Borovljah v Rožu JOSEF FRIEDRICH PERKONIG -pesnik in pisatelj, eden med največjimi koroškimi ter avstrijskimi nemškimi besednimi ustvarjalci. Ta največji in najbolj znani Brovlanc ali Brovčeč, se je rodil v hiši, ki se ji je po domače tedaj reklo „pr’ Jodja". Danes je tam Sattmann in na hiši je pritrjena spominska plošča. V družini je bilo pet otrok: trije fantje in dve dekleti. Perkonigov oče Miha se je rodil leta 1860 v Resniku in je bil puškar in graver. Ker je bil iz Resnika, je vse življenje rad zahajal v taberno „Na Huaba“ — danes je to gostilna „Flasch“ in njegova rojstna hiša je stala samo lučaj od imenovane gostilne. V pesmi „Mein Vater — Moj oče" pravi Perkonig med drugim: „ . . . Mein Vater war Graveur. Seine lange Kerkerhaft versüßte selten eine vertrauter Duft und Ton, nur die alte Bauernerde grüßte durch das Fenster den entlauf nen Sohn.“ Ob koncu pesmi je svojemu očetu hvaležen, da je njegova težka žrtev odprla sinu lepši svet: „Vater, spät vermag ich dich zu lieben: Träne war der Rost an manchem Span. Weil DU in der strengeren Haft geblieben, ist die schöne Welt MIR aufgetan.“ Perkonigov oče si je kot priden graver zgradil svojo hišico v Borovljah, v današnji Gartengasse štev. 1. Imel je — kakor je bila tedaj navada — priimek „Puhtel,“ zato so rekli hiši navadno „pr Fuhtelna“. Gospod Nant Turk iz Resnika, ki je letos obhajal svoj 85. rojstni dan, se še dobro spominja Perkonigovega očeta. Josef Friedrich Perkonig imenuje svoj rojstni kraj Borovlje večkrat VAS (Dorf), to pa zato, ker so postale Borovlje šele pred 80 leti deta 1910) trg (Markt). Prej so bile seveda vas. Perkonig je bil tedaj star že 20 let. Samostojna fara pa so Borovlje šele od 1768 dalje; torej je najmlajša rožanska župnija! To pomeni, da je Perkonig preživel svoja otroška in mladeniška leta na boroveljski vasi. Doživel je pristno vaško življenje v tedaj še pretežno slovensko govorečih Borovljah, čeprav on sam ni več govoril slovensko, ker je bila njegova mati, kmečka hči iz nemškega Glantala, iz Glanegga in so v družini govorili le nemško. Zato je postal nemški jezik Per-konigova materinščina. S slovenščino se je seznanil le na ulici. O očetu piše, da je znal slovensko govoriti in peti, kakor ljudje njegove generacije v Rožu. Z ljudmi je govoril najraje slovensko. Verjetno je tudi mislil v tem jeziku. Nemščina je bila tedaj še drugi jezik. Perkonig piše dalje: Pogovarjali so se nekaj časa nemško, nato slovensko K mojem očetu so pogosto prihajali ljudje v delavnico: sosedje, prijatelji, večinoma so bili to zgovorni piliji = puškarji . . . Tako se je zgodilo, da so se pogovarjali nekaj časa nemško, nato slovensko, včasih več nemško. Zgodilo se je, da so tu in tam preskakovali hitro iz enega jezika v drugega, kakor se jim je pač bolje zdelo. Imel si občutek, da se uporabljata oba jezika, obe govorici brez kakih pravil, poljubno, kakor pač to zahteva trenutek .. . Danes ... se mi zdi, da so govorili ljudje slovensko tedaj, če je bilo srce v posebni meri soudeleženo, če je šlo za stvari, ki so zadevale njihovo bližje življenje; morda je govorila tedaj iz njih njihova mladost, in ta je bila pretežno slovenska . . . Večkrat so zapeli tudi kako staro domačo pesem s slovenskim in nemškim besedilom. Ne bi rekel, da so bile pesmi različne . . . Perkonig pravi dalje: Kot otrok sem slišal gotovo marsikatero slovensko pesem, pel pa nobene nisem. Zato se mi danes zdi, da sem v svojem življenju nekaj zamudil. Jaz sem se po lastnih zmotah, ki so jih zakrivili seveda lažnivi preroki, in po tuji krivdi odtujil drugi, nič manj lepi duši moje domovine. Skozi vsa mlada leta mi je prigovarjal duh časa — in Bogu bodi potoženo — jaz sem mu verjel, da ima slovenski jezik v naši deželi le še manjvredno gostinsko pravico, da mora pri gosposki mizi utihniti in se mora zadovoljiti s požrtvovalno ljubeznijo svojih maloštevilnih zvestih pristašev . . . Kako pravični smo bili otroci, poleg nemščine smo se naučili še slovenščine, in se ga nismo sramovali . . . Žebral sem nekaj časa slovensko, kakor nas je župnik pri verouku naučil, preklinjal in zmerjal pa sem nemško . . . Igrali smo se otroci dvojezično^ izštevanka, ki smo jo sami skovali, se je glasila: „Adn, dva, tri, du stoßt mi und i stoß di!“ Dolgi dialogi so bili slovenski Neka stara ženska nam je pripovedovala zgodbe v obeh jezikih: dolgi dialogi so bili slovenski, potem pa je prišel tudi nemški jezik na vrsto. Vendar od tega prijetnega dvospeva nimam nič več v ušesu, ker mi je nestrpen čas vse ugrabil . . . Tako konča Perkonig svojo črtico — prispodobo „Z dvema jezikoma — Mit zwei Zungen“, katero začenja z znano ugotovitvijo, da rasteta — oz. sta rastla — nemški hrast in slovenska lipa na otoškem pokopališču drug poleg drugega in so se korenine ter listi obeh dreves pomešali. Josef Friedrich Perkonig je bil v svoji mladosti, ali bolje rečeno v prvi polovici svojega življenja, posebno pa med plebiscitom in po letu 1920, razborit zagovornik nemštva na Koroškem. Bil je kronist obrambnega boja in pesnik meje. Leta 1938 pa je bil Perkonig literarni vodja in glavni besednik za .anšlus'. Slovencem tedaj življenjskih pravic na Koroškem ni priznal. Posebno njegova knjiga .Heimat in Not', ki jo je izdal leta 1921, je polna negativnih formulacij. Gospod direktor Valentin Košutnik, pristen Brovlanc, mi je pravil, da si je izposodil v nekdanji celovški študijski knjižnici — Studienbücherei — to knjigo, v katero je Perkonig lastnoročno zapisal, da mu je žal, da jo je napisal. Smiselno je stalo tam zapisano: „Es tut mir leid, daß ich dieses Buch geschrieben habe." Verjetno je do tako hudega sovraštva v letih po plebiscitu privedlo Perkoniga tudi dejstvo, da so Slovenci oz. Jugoslovani med plebiscitom odvedli Perkonigovega očeta in ga zaprli na ljubljanskem gradu. Tam si je baje nakopal bolezen, za katero je potem leta 1920 prezgodaj umrl. V .Heimat in Not' je zapisal, da te krivice, storjene njegovi družini, ne more odpustiti. Pri slavnostnem govoru 10. oktobra leta 1935 pa se je le prebil do sprave: „Ich habe doch vergessen und doch verziehen.“ Čeprav je bil Perkonig navdušen nad veliko Nemčijo in je nosil v tistem času tudi politično odgovornost kot občinski svetnik, kot deželni poslanec, kot narodnopolitični referent, kot namestnik vodje ,der Reichs-schrifttumskammer im Gau Kärnten' in je pozdravil priključitev Avstrije in Koroške k veliki Nemčiji z visokoletečimi besedami: „Es war mir, als spränge das Land in die Sterne hinein.“ Po drugi svetovni vojni je stremel za tem, da se je znebil teh ozkih gledanj. Krivice, ki jih je storil koroškim Slovencem, je skušal vsaj deloma popraviti; bil je odprt do slovenskega vprašanja in je kazal razumevanje za slovensko kulturo in za slovenski jezik na Koroškem. Pismo, ki je enkraten dokument za umetnika Ko so začeli nacisti sredi aprila 1942 izseljevati koroške slovenske družine, je Perkonig, ki je bil tedaj sam visok strankin funkcionar, sestavil spomenico, ki je enkraten dokument za umetnika. Našli so koncept, ki je naslovljen na tedanjega koroškega Gaulei-terja dr. Rainerja. Pri tem nastaja seveda vprašanje, ali je imel Perkonig tudi dosti poguma, da je to pismo res odposlal, ali je bil to le pogumen prvi korak, pred drugim odločilnim korakom, da bi spomenico res odposlal, za kar mu je morda zmanjkalo poguma, ker se je zavedal posledic zaradi tako predrznega vedenja?! Seveda pa je tudi možno, da je Gauleiter Rainer Perkonigovo pismo prejel, prebral in raztrgal, uglednega in nadvse zaslužnega soborca pa posvaril, naj si nikoli več ne drzne, kaj takega ponoviti. — Navajamo nekaj izvlečkov iz tega pisma oz. iz te Perkonigo-ve spomenice: Ich mußte mich zu dieser Ansicht erst allmählich und mühsam durchringen, denn nach 1920 war mein Urteil über das slowenische Problem in Kärnten durch die Trauer über den Tod meines Vaters getrübt, der infolge schlechter Behandlung durch die slowenischen Besatzungstruppen in Ferlach im Jahre 1920 gestorben war. Meine allmähliche Bekehrung wurde mir erleichtert durch die fortschreitende Erkenntnis, daß die Slowenen ein Volk sind, das wohl die Achtung der Welt verdient ... Ich kann mich der Ansicht eines anderen ostmärkischen Dichters, der die slowenische Sprache „eine Sprache von Roßknechten" genannt hat, absolut nicht anschließen . . . Najbolj markantni so tile stavki: Die Slowenen gehören zu dem Bilde, das man sich von Kärnten macht, nicht nur die Deutschen haben auf die Slowenen abgefärbt, auch diese haben zu dem seelischen Akkorde Kärntens einen Klang beigesteuert, um den es ärmer wäre, verstummte es jemals. Po njem je v Borovljah poimenovana ljudska šola Spomenik tudi priča o njem Ob stoletnici rojstva največjega sina mesta Borovlje bodo prihodnji petek v Borovljah velika praznovanja: godba bo imela koncert na prostem, odkrili bodo spominsko ploščo, nasadili Per-konigovi drevesi dob in lipo, otvo-rili bodo razstavo „100 let Josef Friedrich Perkonig," peli bodo domači zbori — med njimi je tudi zbor Slovenskega prosvetnega društva; pošta je izdala ob priliki praznovanja posebno Perkonigovo znamko v vrednosti 5 šilingov. Perkoniga pa so počastili tudi že v preteklosti: v Borovljah stoji njegov spomenik, po njem se imenuje boroveljska ljudska šola, v Celovcu stoji njegov nagrobni spomenik, pa tudi cesta nosi njegovo ime; v Celovcu obstaja tudi že mnogo let družba ,Josef-Friedrich-Perkonig-Ge-sellschaft', ki je izdala vsa Perko-nigova literarna dela. Takoj po 2. svetovni vojni je začel Perkonig prevajati slovenske literate v nemški jezik. Prevedel je Cankarjevo črtico „Iz doline šentflorijanske“ — „Aus dem Florianital“, pet delov Cankarjeve zbirke črtic „Moje življenje" —-„Mein Leben", Tavčarjev roman „Cvetje v jeseni" — „Herbstblüte“ ter pravljice Frana Milčinskega. V spisu „Der Kärntner Slowene“ — Koroški Slovenec — pravi Perkonig ob koncu: „Dolgo nisem imel ne ušes ne srca, da bi poslušal pritajene zvoke v drugem jeziku dežele in da bi čutil vse ogrevajoče ter hkrati človeško razburjajoče, kar prihaja od slovenskega naroda in njegove kulture . . . Brez koroškega Slovenca bi bila Koroška revnejša . . . Tudi dušo dežele bo koroški Slovenec prepojil . . . Dragi rojaki, dajte mu kraja ob vaši mizi, ponovite njegovo lepo šego: položite hleb kruha pred njega in postavite zraven poln vrč!" dr. Anton Feinig Kultura Kulturni stenogram Klasična moderna od Boeckla do Wiegeleja Do 31. avgusta si lahko v prostorih Moderne galerije v Velikovcu ogledate razstavo klasične moderne v likovni umetnosti, ki prikazuje dela Boeckla in Wiegeleja. Wiegele je znameniti zastopnik Ziljskega Čajnskega kroga/ Nötscher Kreis. Razstava je odprta od ponedeljka do petka od 10. do 12. ure in od 16. do 18. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure. Stari nacionalizmi — nova Evropa V sodelovanju z Oddelkom za človekove pravice v Evropskem svetu v Straßburgu z Zveznim ministrstvom za umetnost in raziskovanje na Dunaju, s študentskim zastopstvom celovške univerze, z UNIKUM-om, s partnerskimi univerzami iz Ljubljane, Maribora, Trsta in Vidma je pripravila Univerza za izobraževalne vede v Celovcu simpozij z naslovom STARI NACIONALIZMI — NOVA EVROPA. Simpozij bo trajal od 5. do 10. oktobra 1990. To bo prispevek ob praznovanjih 10. oktobra, ki naj ustvari drugačno gledanje. Na tem mednarodnem simpoziju bodo obravnavali preteklost, sedanjost in prihodnost etničnega samoprikazovanja. Sodeloval bo tudi prof. Erwin Ringel, in sicer z referatom Govor deželnega glavarja, ki ga ni imel. Draga — četrt stoletja Letošnji študijski dnevi DRAGA 90 so že petindvajseti po vrsti. V tem času se je na Dragi srečalo precej ljudi, ki so predstavili svoje misli; le-te so bile podlaga za politično pomlad v Sloveniji, njihovi avtorji pa so danes na vodilnih položajih. Med letošnjimi predavatelji je tudi koroški Slovenec, diplomat, dr. Zdravko Inzko. Predaval bo na temo Slovenija s perspektive širšega sveta. Na okrogli mizi ob petindvajsetletnici Drage bo sodeloval tudi državnozborski poslanec Karel Smolle. Sodelujejo še Spomenka Hribar (Ljubljana), Ivo Jevnikar (Trst) in Janez Zorec (Pariz). Draga je bila v preteklosti svobodna tribuna, kjer so Slovenci z vseh koncev sveta razpravljali o treh časih našega bivanja — o preteklem, sedanjem in prihodnjem. Na Dragi so v preteklih petindvajsetih letih predavali naslednji koroški Slovenci: dr. Valentin Inzko, dr. Reginald Vospernik, dr. Vinko Zwitter, Feliks J. Bister, dr. Fran Zwitter, dr. Janko Zerzer, dr. Joško Tischler, dr. Janko Messner in dr. Pavel Apovnik. 100 let Perkonigovega rojstva — Borovlje ___________slavijo_____________ Mesto Borovlje se letos lahko ponaša z vrsto jubilejev, od katerih sta zelo pomembna predvsem dva: 100-letnica rojstva pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga (Sepp) in 60-letnica mestnih pravic. Na današnji dan pred sto leti se v Borovljah rodil Perkonig. Na njegovi rojstni hiši, kjer je trgovina s papirjem Tschauko, bodo danes, ob 9. uri, slovesno odkrili spominsko ploščo. Nato bodo pri njegovem spomeniku na trgu vsadili lipo in dob, ki naj bi simbolizirala pisateljevo zakoreninjenost v slovenski in nemški bitno-sti. Odprli bodo tudi posebni poštni urad, kjer bo na voljo posebna Perkonigova znamka. Svečanost bodo olepšali moški zbor SPD „Borovlje", moški zbor „Alpenrose“ in boroveljska godba na pihala. Zvečer pa bo v veliki dvorani mestne hiše literarna prireditev, na kateri bodo brali dela J. F. Perkoniga. Galerija Rožek—pestra Poletna razstava Ena od stalnic rožeške galerije je Poletna razstava znanih koroških in tujih likovnikov. Letošnja Poletna razstava se je začela v petek, 27. julija, in prvi obisk je pokazal, da z vrsto razstav galerija v Rožeku privabi ljubitelje umetnosti tudi brez večjega hrupa. V Rožeku med drugim razstavljajo Giselbert Hoke, Hans Staudacher, Hans Bischoffshausen, K. Vouk, Fatima, Peter Krawagna, Hugo Wulz. Razstava je odprta do 9. septembra, na ogled pa je od torka do nedelje med 15. in 18. uro. foto: Franc Wakounig Radio/Pri reditve STRAN 12 petek, 3. avgusta 1990 PETEK, 3. avgusta „Drava, povej mi . . . “ — razstava v Borovljah. SOBOTA, 4. avgusta Od pesmi do pesmi — od srca do srca. NEDELJA, 5. avgusta 6.30—7.00 Dobro jutro na Koroškem. — Duhovna misel (žpk. Jože Valeško). 18.10-18.30 Dogodki in odmevi. PONED., 6. avgusta Vsa sreča sveta — pastir na planini. TOREK, 7. avgusta Partnerski magazin. SREDA, 8. avgusta Glasbena sreda. Večerna 21.05-22.00: 25. obletnica smrti dr. Franceta Petka. ČETRTEK, 10. avgusta Rož — Podjuna — Zilja. V petek, 3. avgusta 1990: „Drava, povej ml ... “ 60 let Je že od tega, odkar so Borovlje dobile naziv mesto. V okviru praznovanja tega Jubileja je v Borovljah v mestni hiši na ogled tudi zanimiva razstava „Stara Drava“. V Razstavi se srečamo z zanimivimi posnetki iz časa ko je Drava še svobodno otirala pot po Rožni dolini. Dandanes je seveda vse drugače: ÖDKjevska realnost je zdavnaj opravila z obliko stare Drave, še pa se najdejo ljudje, ki vedo, kako je bilo svojčas, ko so morali še z brodom preko Drave, včasih ko Je mdr. nastal cel sklop lepih slovenskih ljudskih pesmi od „Mi smo pri Dravci doma“ do „Je na Dravci mehlica“. NA TELEVIZIJI „DOBER DAN, KOROŠKA“, 5. avgusta 1990, ob 13. uri na FS 2 Predvideni so naslednji prispevki: Žegnanje na Peci Strojni krožek v Podjuni Turizem ob Klopinjskem jezeru Tekma koscev na Radišah Marjan Tschertou — težavnostno plezanje Kolesar Peter Wrolich je uspel na evropskem kriteriju T A T E D E N V R A D I U PRIREDITVE (OTOIMTIW IMILTmiM ilPP rol@!r®w!]|(ii*. Trg/Feldkirchen — Breže 1:1 (1:1, 0:0) streljanje enajstmetrovk 7:6 2. kolo avstrijskega pokala (15. avgusta) VSV - SAK, Pliberk — Steyr, Trg — VOEST, Köflach/Kindberg - Spittal, Anif/SAK 1914 — Austria, Deutsch-landsberg/Bärnbach — WAC; V okviru praznovanj 20-letnice obstoja SAK igral z amatersko reprezentanco Slovenije Prvo tekmo po razglasitvi Deklaracije suverenosti Slovenije je amaterska reprezentanca Slovenije odigrala s SAK. Preteklo soboto je SAK povabil slovensko amatersko reprezentanco na prijateljsko tekmo, čemur so se nogometaši iz Slovenije rade volje odzvali. S slovensko amatersko reprezentanco so prišli na Koroško tudi najvišji zastopniki Nogometne zveze Šlovenije, s predsednikom Rudijem Zavrlom na čelu. Obojestransko je bilo poudarjeno, naj bi v prihodnje prišlo do tesnejšega sodelovanja. Leta 1976 se je SAK pobratil s prvoligašem Olimpijo in doslej sodeloval predvsem z njo; na Nogometni zvezi Slovenije so vedno „obžalovali“ tako stanje, saj so bili tudi oni pripravljeni pomagati SAK. Prvi korak sodelovanj med SAK in Nogometno zvezo Slovenije bosta dve tekmi letno, po ena na Koroškem in v Sloveniji. SAK — amat. repr. Slovenije 2:4 (0:3) Gola za SAK: Florjančič in Blažej Sodnik: Peter Ruch ~ -ff J •»«S jgjgggj y'J\L VDi j. V-9* -» sr.-: 96 % 96 % 8 % ZA PROTI ZA PROTI ZA PROTI ZA PROTI ZA PROTI Ali naj slovenska kulturna društva prirejajo kulturne prireditve dvojezično? Ali naj slovenska društva in organizacije odslej pišejo svojim članom dvojezično? Ali naj pričnejo koroški Slovenci govoriti doma s svojimi otroci dvojezično? Ali naj postane Naš tednik dvojezičen? Ste za uvedbo „interetičnosti“ na vseh področjih? Ali naj poteka pouk na Slovenski gimnaziji v isti meri v slovenskem in nemškem jeziku in se preimenuje v In-teretično gimnazijo za Slovence. Mislite, da bo in-teretičnost rešila slovensko narodno skupnosti pred popolno asimilacijo? Ali naj se skuša krepiti narodna samozavest v lastnih vrstah in se potem išče in ustvarja močne mostove k naro-du-sosedu v deželi? Zanimivi rezultati povpraševanja med bralci Našega tednika 100 % vprasancev odklanja „intereticnost" kot rešiteljico slovenskega naroda; 84 % jih odklanja preimenovanje Slovenske gimnazije v „Interetično“ gimnazijo; 92 % vprašancev se zavzema za to, da ostane slovenščina družinski pogovorni jezik; le 8 % pa jih je za dvojezičnost tudi v družini. Pojem o interetičnosti, ki naj uvedli na vseh področjih, kjer bi jo po mnenju nekaterih je bila doslej zasidrana izključ- no slovenščina, je v zadnjem naša anketa, je to tudi večina, času med koroškimi Slovenci ki zahteva najprej krepitev na-zašel v marsikatero vročo raz- rodnosti v lastnih vrstah in nato pravo. Nekateri v interetičnosti zagovarja sodelovanje z naro-vidijo edino možnost, za pre- dom-sosedom. živetje koroških Slovencev; Povprašali smo 50 bralcev drugi pa se odločno branijo Našega tednika, ki so svoje vsem tem poizkusom. Kot kaže mnenje dali anonimno. 50-letnica smrti župnika Pollaka v Sentlipšu Kaj vam pomeni Preteklo nedeljo, 29. 7. 1990, smo v Sentlipšu obhajali 50-letnico smrti gospoda župnika Jožefa Pollaka. Gestapovci so ga odvedli v zapor v Celovec 21. 10. 1939, kjer je ostal do začetka marca 1940. Od tam so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen-Oranienberg, kjer je 24. 7. 1940 tudi umrl. Z gospodom dr. dr. Ostravs- ricelj, g. Marketz, g. Cergoj in kyjem so sv. mašo sooblikovali gospod dekan Srienc. Slav-vsi domači duhovniki — g. Ka- nostni pridigar je bil g. dekan Srienc, ki je še živa priča vseh zločinov, ki so se tiste čas dogajali v šentlipški fari. Ganljive so bile vse besede, ki jih nam je povedal. Glasile so se tako: „Ko bi danes mogel g. župnik Pollak vstati iz groba, bi gotovo glasno zaklical: .Šentlipš, Sentlipš, kam ploveš!?'“ Po maši pa smo šli na grob rajnega g. župnika Pollaka. Žalosten je bil pogled na množico ljudi, ki so stali med pesmijo, Glej, kako pravični umira, ki so jo peli šentlipški cerkveni pevci; med ljudmi ni bilo niti tistih, ki so bili pokojnikovi sotrpini. Žalostno za faro! Šli so raje na druge veselice. Kje je njihova zavest in vest? Zelo smo pogrešali tudi glavne cerkvene odbornike, ki imajo drugače veliko besedo v fari, a jih ta dan ni bilo videti. Naj za vse nas velja: Upajmo v Gospoda, zakaj bi se ga bali. „interetičnost"? Največje težave so imeli povprašanci s pojmom „interetičnost“. Zato na tem mestu navajamo nekaj poskusov, kako naši bralci ocenjujejo in razumejo ta pojem. Ta beseda mi gre na živce. To je isto, kot večjezičnost. Interetičnost? Dva jezika, dve kulturi. Ima opravka nekaj z ljudmi. Interetičnost ni nič dobrega. To ni beton in ni pesek. S tako „malto“ ni mogoče graditi trajnih temeljev. To je nekaj v zvezi z Messnerjem. Marija Stern