Vaš prijateljček.
>Gotovo bo prepozno,« si misli uboga mamica, kajti zdaj je vedela: sveta Devica mi ga bo vzela!
Naslednji dan so poklicali zdravnike specialiste (to je take, ki se na davico še posebno razumejo); no-benih stroškov se niso ustrašili, samo da bi ljubega sinčka iztrgali smrti iz koščenih rok. Toda kaj pač more opraviti zemeljska mamica proti rajski mamici!
Ko so zdravniki dajali poguma in upanja, ko so trdili, da je vbrizgano zdravilo bolezen ustavilo, sta se Gvidon in mamica spogledala globoko v oči, to se pravi, pogledala si v dno srca, in se razumela.
Deset dni je preteklo v mučnih skrbeh, potem se mu je pa kar zares izboljšalo. Fantek je kaj malega tudi jedel in z mamico kramljal.
Kolikšna sladka radost za materino srce, ko se ji je Gvidon odkril popolnoma tak, kakršen je bil, od-kril prvič v življenju!
Ko je nekega dne zopet govoril o svoji ljubljeni skrivnosti, je mati slišala nekaj, česar ne bi nikoli pri-čakovala.
84
Pomenkovala sta se tudi o šoli in o Gvidonovih tovariših. Tedaj pa potegne Gvidon mamico čisto blizu in ji odkrije nekaj podobnega, kakor tisto noč, ko je zbolel: »Mamica, pogosto si me kregala radi šole, in hudo me je bolelo. Kaj hočeš, mamica; rekel sem sam pri sebi: Moj poklic bo, da pojdem kmalu v nebesa. Čemu naj se torej trudim za izpite, ki jih nikoli delal ne bom? Kadar nam je torej učitelj razlagal, sem jaz sanjal o stvareh, ki so lepše od slovnice. Joj, koliko in kako lepih stvari sem se naučil, kadar sem počasi molil Zdravo Marijo!«
Vsaka Gvidonova beseda je kakor puščica prjba-dala srce ubogi mamici, da je kar naprej jokala, pa ne samo radi prihodnosti, ampak tudi radi pretek-losti. Svojega dragega sinčka je torej tako slabo razu-mela!
Vpila je nad njim, ga kregala in poniževala! No in zdaj izve, da ni bil radi lenobe raztresen; zdaj tudi razume, zakaj ji je tolikrat rekel: >Toda, mamica, saj ne lenarimU
Kako visoko zdaj ceni po njegovi pravi vrednosti tega fantka, tako ponižnega, tako ljubečega, tako 6i-stega, da ga je sama blažena Devica v Lurdu, ki vse ve, nagovorila: Moj ljubi Gvidonček!
Gvidon, ki je toliko pretrpel, in ki je hranil skriv-nost, se ji je zdel kakor mala posvečena hostija; komaj se ga je upala dotakniti, tako blizu dobremu Bogu se ji je zdel.
Toda joj! Kako malo je doslej razumela Gvido-novo ljubezen, koliko časa izgubila! Vse lepe sanje so izginile kajti kristjanka je, zato sluti: Gvidon je tako vzvišen, tako veličasten, tako lep, da je samo za svojo drugo, nebeško mamico!
Otročiči moji, Gvidon bo v svoji duši §e bolj zrastel. Gotovo se še spominjate, kako sem vam pravil o njegovi zmoti glede šole, ko je ta ljubi angelček mi-slil, da se njemu ni treba učiti. Ko je zrl smrti v oči, je tako lepo preprosto odkril svojo belo, čisto, ne-dolžno dušo.
Kadar v šoli ni poslušal, zato ni poslušal, ker »je mislil na lepše stvari«. Vdajal se je dolgim, pobožnim
85
sanjam, pa ui inislil, da s tem kaj hudega dela; tudi, kadar so ga kregali, ga je bolelo, pa vendar se ni izga-varjal.
»Mamica, radi šole si me velikokrat kregala in me je hudo bolelo.«
Zdaj pa je v mračni sobici trpeč jasno spoznal, da so ga mamica in učitelji po pravici kregali, prav živo se je zavedel, da se je glede učenja zmotil, zato je pa tudi takoj napravil trden sklep: Vse dušne muke, vse telesne bolečine, vse strašne smrtne boje hoče po-nižno darovati Bogu v spravo!
^lali mučenec je rad ponavljal besede desnega razbojnika: Kar trpim, trpim po pravici.
»Mamica, Jezušček mi daje priliko, da se spokorim za svojo lenobo v šoli, zato da bom mogel iti naravnost v nebesa.« Mogoče je s svojo lenobo dajal pohujšanje, morda so prav radi njega še drugi lenarili!
»Povej mi, mamica, kaj pomeni beseda: zado-ščenje?«
In glejte-. Gvidon je čisto pieprosto, molče in ju-naško sprejemal vse iz ljubezni do svojega Jezuščka, katerega je bil razžalil.
Angel se je spremenil v spokornika.
Prijatelji Fongalanskih so pripovedovali, da so dečka v bolezni vsak dan obiskovali, da ga pa nikoli niso videli drugačnega kot popolnoma vdanega in popolnoma zadovoljnega.
Isto je potrdil tudi ¦vodja Gvidonove šole. Meseca februarja 1925 je v časopisu svoje šole »Med nami« zapisal takole:
»Gvidon je svoji skorajšnji smrti jasno gledal v oči, ne da bi se bal. Gledal ,jo je in se ji smehljal.«
(Dalje.)