Na svet človeka pahne tarana roka
V	sovražne mu narave krilo tuje ; Tako na breg: samotnega otoka Nesrečnega mornika val izpljuje . Pred njim leži morja rav&n široka, Stermo za njim gor&vje se dviguje; Vse mu požerla morja globočina, Življenje golo mu je last edina !
Življenje golo — žalostna dobrota! Neznan, neprošen dar temne veljave ; Posuta s ternjem so življenja pota, Bridkosti, truda polna in težave ; Po njih človeška vbija se sirota, Dokler ne odrek6 nogč kervave, Dokler resnica smert ji ne odvzame Bremena, ki kervavo žuli rame.
Glej! zemlja večno živa je in mlada, Z neba jo vedno mlado solnce greje ;
V	jeseni velo listje z drevja pada, Pomlad ozeleni mu zopet veje; Človeku, ko je izbežala, nada Mladosti zlate, več se ne prismeje. Sirota človek ti, ne mati prava, Brez serca mačeha ti je narava'
Terpljenja morje krije vse prostore,
V	bregovih tesnih je veselja reka ; Oh koliko terpljenja vžiti more,
A malo radosti serce človeka ! Grešiti ni mu dano brez pokore, Brez greha kazen rada ga doteka : Kedčr v tej solzni je dolini rojen, Gotfiv terpljenja del mu je prisojen.
Čemu ves trud, vse solze? Kaj nam zanje Življenje daje? Slava? — prazna pena! Ljubezen? — O mladosti zlate sanje, Ti paša sercu mlademu medena ! Ti mineš, kakor cvetje pomladanje ! Z vest6st? — Beseda lepa brez pomena! — Vse mine kakor senca nam, edina Zvesto nas spremlja bolečina !
Vse nično ! — Bolečina je resnica, Edine nje tajiti ni mogoče! Če ni zadela njena te pušica,
V	trepetu čakaj ure ti bodoče! Ti, ki veselje zdaj ti žari lica, Pretakal skoraj sfilze bodeš vroče ; Če ne terpiš, a vidiš vsaj terpeti, Kako pač mirno mogel bi živeti !
Prometej je človeštvo, prikovano Na stermo peč jeklinimi okovi;
V	oblast kervavemu kragulju dano, Ki nanj se spušča z ostrimi nohtovi; Serce mu kljuje, terga, pozno, rano — A z neba mirno gledajo bogovi! Nikdar se gladni kragulj ne napase, Serce človeštvu, glad kragulju rase !
Prijatelj ! Tebi polna je do roba Odmerjena terpljenja bila kupa ; Življenja ti je znana vsa grenkoba, Ti pil obilost bridkega si strupa. Po udili bolečin divja ti zloba, A serce vendar naj ti ne obupa; Ko ti prepolna je terpljenja mera, Tolaži naj te sladka moja vera.
Nebo, če se ne motim, se odpira, Poglej, dani se, potolažen bodi! Tema beži, nje sad sovraštvo vmira, Ljubezen, dneva hči, ki slepca vodi, Siroto brani, sčlze ji otira, Med brati se oživlja in narodi: Ljubezen sveta med narodi, brati Človeštu sama more pomagati!
Narava zveri je, da zvet sovraži, Stvari so neprijazne si in tuje; Ljubezen, človek ti, človeku kaži, Nad vse stvari ljubezen te dviguje! Kdor bratom um bistri, serce jim blaži, Človeštvu težko on gorje zlajšuje ; Posvetil bratom si duha kreposti, Ti miren bodi, storil si zadosti! —
B. M.
pOSPOD ^VilRODOLSKI.
XIII.
Mračilo se je že, ko je stopal postaren mož po slabo uglajeni stezi preko gostega smerekovega gozda. Ni ga motilo, da so se mu noge, trudne ali nemarne, pogosto izpotikale ob korenine, ki so se spenjale tu in tam čez stezo, debelim kačam podobne; ni ga plašila tema, ki je gledala tako strahovito z debelimi, černimi očmi iz med goščave; dobre volje je bil, zdaj je žvižgal, zdaj popeval kratke pesmice s hripavim glasom, ki se pa vendar ni neprijetno razlegal po samotnem gozdu; zdaj je oponašal sovo, ki se je oglašala v smerečji, zdaj metal svoje pokrivalo za netopirji, ki so mu preletavili pot. Mudilo se mu ni, kakor je bilo videti; po časi je korakal, da si ni bilo videti gozdu konca ne kraja pred njim. Strah ga ni bilo; vse je kazalo, da je mož vajen gozda in noči. Tudi ni vedel, zakaj bi se bal; zlato in srebro, in kar je sploh posvetnega blaga, ni ga težilo na potu; in tudi, kar je imel na životu, težko da bi bilo mikalo razbojnika, ki preži za germovjem ob cesti. „V pričo razbojnika pel serčan bo prazen popotnik", pravi rimski pesnik. Bal se torej ni naš popotnik, prazen je bil in razen tega je vihtil v zarujeveli roki krepko gerčavo gorjačo in nekoliko korakov pred njim je mirnodušno stopal zvest tovariš: velik, kosmat pes; star je bil res in suh, kakor njegov gospod; vendar ni mu bilo upati, tako hudo je gledal in nekaj zob si je bil še ohranil iz življenja nadlog za silo! Bal se ni, pravimo, naš popotnik, prej bi se ga bil kedo drug vstrašil, ako bi ga srečal sam v gozdu, zlasti po noči; po vsej svoji prikazni je bil nekako v sredi med razbojnikom in beračem. Vendar ne bodemo ga dalje popisovali: bralec, ki nas je prijazno spremljal do zdaj. upamo da ga je že ugenil, njega in njegovega tovariša, ako se še spominja moža, katerega so bili prinesli na pol mertvega v Mirni dol. Spominja se morebiti še čudnega tovariševega imena, njegovega gotovo ne; povedali mu ga nismo, ne vedoč, da ga srečamo še kedaj. Dajmo mu, kakor vsem osebam te povesti, izmišljeno ime, imenujmo ga Zaboja.
Zaboj torej je koračil pozno po gozdu. Ko se je naveličal žvižganja in petja, jel se je za kratek čas pogovarjati se svojim tovarišem :
„Kam se ti tako mudi, žival božja? Strah te morda vendar ne bo, kaj? Ce nama bo prenočiti nocoj v gozdu, saj ne bo pervič, in zadnjič morebiti tudi ne. Brutus, Brutus! Meni se zdi, da si postal mehkužen na svoje stare dni; gorke večerje si želiš in mehke postelje starim kostem; po človeškem obličji hrepeniš; morebiti še doživim, da bodeš prijazno z repom migal, da bodeš roko lizal človeku! Ali sem te tako učil? O Brutus, Brutus! ne zabi mojih naukov, ne izneveri se sebi in meni; ne žali me, ne delaj mi sramote! Ostaniva
19*
si zvesta; nikomur dobre besede, prijaznega pogleda; ne prilizujva se, ne prosiva; sovraživa, zaničujva kakor do sedaj človeka 1 — Lačen si? Ne bodi len; tod po germovji poišči: zajca bi pač težko dohajal, ali kaka miška bi se ti še dala vjeti; ne bodi tako izbirčen, moj Brutus, za silo tudi mišje meso! In če tudi miši ne vjameš, brez večerje ne bodeš, nič se ne boj; kos kruha imava, zasluženega ne iz-prošenega; zaslužen kruh, dober kruh! Samo prositi ne; nobeden človek na svetu ni vreden najine prošnje! Vidiš, Brutus, kako lepo te učim! Ali ti me ne poslušaš; kaj imaš, kaj vohaš in cviliš. Brutus ?"
Pes zares ni več poslušal; videti je bilo, da je našel nekaj nenavadnega ob potu. Vohal je in cvilil, z repom je migal ter obračal se proti svojemu gospodu. Zaboj radoveden pospeši korake. Ko pride do mesta, kaj vidi! Ženska v gosposki obleki je ležala ob potu: mesec, ki je bil priplaval na nebo, obseval je mlado, bledo obličje. Oči so ji bile zaperte; Zaboj je mislil, da spi; speče dekle v takem času, v takem kraji! Jame jo buditi, dekle se ne zdrami; vendar za trenotje odpre malo oči, potem zopet zamiži. Takoj je izprevidel Zaboj, da je dekle onemoglo in zgrudilo se ob potu. Upala lica so mu jasno pričala, da je sirota mnogo prestala, morebiti celo lakot ter-pela, gotovo pa je bila utrujena. Kaj začeti? Pomagati je treba, ali kako ? Do bližnje vasi je dobro uro hoda, in dekle ne more hoditi. V zadregi se posvetuje se svojim tovarišem po stari navadi:
»Kaj bo pa zdaj, Brutus ? Pravo preglavico si mi nakopal se svojim vohanjem na glavo! Kaj je bilo meni tega treba? Ti stojiš in me gledaš; svetuj, kaj je storiti? Tukaj je vendar ne moreva pustiti, dasi ima človeško podobo. Jaz sovražim človeštvo, kakor veš: vendar človek ne more vedno ravnati po svojem prepričanji. Zdi se mi, Brutus, da toliko veš, kakor jaz. Ne! Jaz nekaj vem, dobra misel, Brutus! prav dobra; kaj praviš? Blizo tukaj, kakih dvajset korakov od pota v stran, na desno, ima oglar Peter, najin prijatelj, svojo kolibo; saj poznaš Petra; prenočevala sva že pod njegovo streho v slabem vremenu. Dober mož, Peter! Zadeniva ter nesiva jo pod njegovo streho; človek stori, kar more. Ali kako bi se to najbolje nosilo? Ne spominjam se, da bi bil kedaj prenašal človeka. Tvoja pomočmi bode, kakor vidim, malo prida; poskusimo tako, saj ne bode pretežko".
Inv Zaboj vzame deklico v naročje, kakor jemlje mati dete iz zibeli. Čudno je bilo videti gerčavega, zanemarjenega moža, s kako skerbnostjo in rahločutnostjo se je vedel pri tem nenavadnem poslu; popravljal in naravnaval ji je obleko, ki je bila v neredu, krilo ji je potegnil čez noge, da bi se ne videle, rekoč:
„'Vidiš, Brutus, tako je treba! Pa kaj ti veš, kako se je vesti z gosposkim ženstvom! Kmet si bil, kmet boš, okoren, neolikan, neotesan: jaz sem živel nekedaj med gospodo, malo da nisem bil sam gospod. Kaj ne? težko verjeti, ko me človek zdaj takega vidi. Kako je to lahko! Nesel bi jo do perve vasi; samo bojim se, da bi mi
sirota ne ugasnilo v naročji po potu. Očital bi si, ako bi se kaj zgodilo; nagle pomoči je treba!"
V takem pogovoru pridejo do kolibe ; dekle je ves čas ležalo, kakor da bi spalo, možu v naročji. Koliba je bila temna, kar ni moglo biti po volji vsmiljenemu Samarijanu.
»Nič luči! Peter je z doma, pri svojem delu; križ! Kaj bo zdaj ! Dobro, da je vsaj vrata pustil odperta: mož se ne boji tatov; ko bi človek vsaj vedel, kje tiči, da bi ga šel poklicat na pomoč. Pa kaj govorim? poskusimo, kar moremo; bo že kako!"
In oprimši stopa v tamno, borno poslopje, ter tiplje okolo sebe. da bi se ob kaj ne zadel z nežnim bremenom v naročji. V kolibi otiplje pogerneno klop, ki je bila oglarju za posteljo ; nanjo položi dekleta. Posrečilo se mu je tudi, da najde kos lojeve sveče, in kar je treba, da se luč naredi. Serce se mu je olajšalo, ko je gorela luč m razsvetljevala ubožno stanico. Hitro poišče nekoliko stare obleke, ter jo podloži dekletu pod glavo, da bi tako terdo ne ležala. Izzuje ji čeveljce, da bi si bolje počila.
„Do tu je bilo še vse po sreči!" govori sam se seboj; „sirota še diha, če tudi po malem, iskrica še teli; treba vpihati jo do plamena. Tam-le bo nekaj, saj sem vedel, da mož ne bode brez takega zdravila!"
In s police ob steni vzame stekleno posodo; derži si jo pred oči rekoč :
„Malo, malo, vendar bo za silo; imenitna ni ta pijača, a koristna. Peter, brez tvojega dovoljenja!"
Odmaši posodo, vlije nekoliko kapljic dekletu na sence ter ga začne rahlo dergniti z dlanjo, potem drugo sence in zadnjič čelo. Ne brez vspeha! Dekle izpregleda, gane z roko, ki ji je prej, kakor inertva ležala ob životu. Videti ji je bilo, da bi rada govorila, ali imela ni dovolj moči. Kmalo zopet zamiži: vendar mož je bil zadovoljen.
„Vem, kaj bi rada," govori pologlasno, „če tudi povedati ne moreš; vode ti je treba; hitro po vode! Ti, Brutus, pa res nisi za nobeno rabo; ti stojiš in gledaš, pomogaš ne. Nocoj sem pervič nezadovoljen s tabo ; ker že ni, da bi te kam poslal, ostani tu pri njej nžt straži: samo posode je treba!"
Pogleda po izbi in v kotu vidi lončen verč; vzame ga ter urno odide. Vedel je za studenec, ki je tekel blizo oglarjevega domovja. Kmalo se verne s polnim verčem. Kozarca pač ni bilo pri hiši, vedel je, da bi ga zastonj iskal: znal si je pomagati. V votlo dlan desne roke vlije iz verča vode, potem ji privzdigne z levico glavo, in polno dlan ji nastavi k ustom. Ko je dekle začutilo hladno vodo, začne jo hlastno srebati in požirati. Voda jo je tako okrepčala, da izpregovori se slabim glasom:
»Kje sem?"
„„Nič se ne bojte; pri dobrih ljudeh!"" tolaži jo Zaboj; ,, »slaba streha, dobri ljudje! Samo mirni bodite; ne govorite mi, slabi ste, pokoja vam je treba; vse bo še dobro; meni zaupajte, ki
sem vaš zdravnik; ne glejte me tako plašno; obraz in obleka ne obeta mnogo, vem; a na vnanjost ni gledati, meni verujte. Najbolje, da zaspite, ako mogoče.""
„Ker ste tako dobri, prosila bi vas —" Mož ji ne da izgovoriti; migne ji z roko, da naj bo mirna : »Poskusite zaspati, ako mogoče ; spanje najbolje zdravilo ; potem bomo že videli, kaj se da še storiti."
Tako jo je tolažil; ugenil je bil njeno željo, ali kako ji vstreči? Tekel bi v vas, kakor še nikoli ni tekel; ali dekleta samega pustiti
—	nevarno! Kaj, ko bi prikolovratil Peter ? dekle bi se ga vstrašilo, strah bi ji škodil. Res je imel večerjo pri sebi: toda kaj bo kos terdega kruha oslabelemu gosposkemu dekletu ? Ko bi se vendar kaj našlo pri domu ? — Pri oglarji'? Malo upanja; vendar poskusiti je treba.
Mož iztakne in preišče vsa kota. Imel je nocoj očitno srečo Iz skrivne shrambe izvleče nekaj v papir zavitega.
„Kedo bi si bil kaj takega mislil ?" govori zadovoljen in vesel: „glej, glej! stari dimež ti zajuterkuje kakor gospoda! Gotovo ima tudi mleko kje skrito; černega ne verujem da bi pil, tako gosposki vendar še ni: poglejmo tam v oni lonček na polici! — Saj sem vedel! Peter, jutri boš brez zajuterka; nič ne de, tolaži se : ti nisi edini poštenjak, ki gre zjutraj s praznim želodcem na delo. To bo nam za večerjo, in brinovca tudi ne bo, pomagaj si enkrat z vodo!"
Že je gorel ogenj, skoraj brez dima; oglar je imel suha dreva. Prijetna gorkota se je širila po hladnem prostoru; dobro je dela oterplim udom oslabelega dekleta, ki je bilo zopet zaspalo. Pri ognji sta stala lončka za večerjo. Zaboj je netil ogenj in kuhal, Brutus pa, ki je videl, da ni potreba njegove pomoči pri kuhanji, spravi se k postelji ter začne lizati zdaj roke, zdaj noge spečemu dekletu. Lepo ga je bilo videti, kako mirno je stal, ko mu je bila v spanji položila roko na glavo; ni se genil, da bi ne probudil dekleta.
Voda je vrela v loncih; Zaboj pa je stal poleg ognja zamišljen. Oudna misel mu je rojila po glavi; pomišljal se je in spominjal r tako nekako znan se mu je dozdeval ta ženski obrazek: in ta glas
—	gotovo ga je že čul nekedaj, ali kje ? Misel mu ne da miru, obletava ga in nadleguje kakor sitna muha, ki je ni odgnati. Po perstih stopa proti postelji in gleda dekleta. Nemogoče ! in vendar ji je tako podobna! Nemogoče ? Na svetu je vse mogoče, in živemu človeku se vse lahko primeri! Vse zastonj; ni se mogel iznebiti spomina na hišo v prijazni dolini, kjer je ležal nekedaj tako, kakor leži sedaj tam ona deklica. V oni gostoljubni hiši je videl — ali se mu je samo sanjalo V — zdelo se mu je, da je videl deklico, vesela hčerko srečnega očeta — oči, lasje, obrazek, vse tako, in vendar vse tako izpremenjeno! Če je res ona, kaj je sirota preterpela v tem kratkem času! čudno je bilo možu v serci pri tej misli. Serce se mu je tajalo kakor led, ki ga obseva gorko pomladansko solnce. O da bi se motil, da bi ne bilo vse nič res !
«
Večerja je bila gotova. Prijetni duh, ki se je razlegal po izbi, probudi dekleta; oči se ji žare, sirota je bila — lačna!
Dragi bralec! ali si že kedaj v svojem življenji videl lačnega, prav lačnega, gladnega, izstradanega človeka ? Videl si ga, kaj ne da ? in podal si mu hrane; in ko je tako prav hlastno in slastno povžival podano mu hrano, povej, nič se ne sramuj: ali nisi čutil tedaj naj-višega, najslajšega veselja, ki ga more čutiti človeško serce? Ako nisi imel te sreče, milujemo te: ti ne veš, kaj je največe veselje na svetu; ti ne umeš besed izveličarja, ki pravi: Lačen sem bil, in vi ste me sitili! — Mati, ki doji dete na persih. tfca, ki mlade pita — kogar ne gane ta pogled, m vreden človeškega imena. O človek, bodi dober, blag in vsmiljen; vsmiljenje, vsmiljenje te povzdiguje nad vse stvari tega sveta!
Ali vernimo se zopet v zakajeno oglarjevo kočo. Zaboj je sovražil človeštvo, in vedel je, zakaj. Serce mu je bilo odreven&o; ali ko je videl, kako gre v slast ubogemu, tujemu dekletu pripravljena večerja, malo da ni skakal in vriskal se samega veselja! S kako radostjo je opazoval, kako so se ji zopet žarila obledela lica! Mati ne more čutiti slajšega veselja, ko vidi, da bolno dčte zopet rado je, gotovo znamenje, da se mu povrača tolikanj zaželeno zdravje.
Zaboj bi v tem trenotji ne bil menjal s cesarjevim kuharjem; tako ponosen je bil, tako sam se seboj zadovoljen. Ali tu ni bil samo kuhar, bil je tudi zdravnik, in zdravniška vest ga je opominjala, da je treba hudo izstradanemu človeku po malem dajati jedi, da se oslabeli želodec počasi zopet privadi hrane. In res ji je hotel že od ust odtegniti na pol izpraznjeno posodo; ali ko ga je dekle tako milo pogledalo, ni si mogel kaj, pustil jo je piti v božjem imenu, dokler je bilo kaj v posodi. Ko se mu je hotela zahvaljevati, prestreže ji besedo:
„Že dobro, že dobro, govoriti mi ne smete; zdaj lepo zaspite in jutri zjutraj vstanete zdravi in veseli; tako, lahko noč! Dekle mu poda roko, oberne se v stran in terdno zaspi. Zaboj ji še nekoliko posteljo popravi, potem ugasne svečo, ki je bila že skoraj do dna pogorela, ter otide s pesom iz stanice. Zunaj pod oknom napravi ležišče sebi in svojemu tovarišu. Nikoli ni še tako sladko spal — brez večerje!	B. M.
JSTARA j3oLGARKA.
Podoba iz devetnajstega stoletja! Popotnik:
O groza, groza, kakoršne ok6 Človeško ni še gledalo na svetu ! Serce se kerči, kri se mi seseda! — — Ko videl gozde, njive sem požgane, Ko videl goste kupe sem pepela,
Po versti razpostavljene po polji — Kertina pri kertini, žalostni Vpepeljenih človeških koč ostanki! --Kjer bival je pod nizko streho rod, Ubožen, vendar srečen in vesel — Pri delu si je oče brisal pot, Zibala dete je in pela mati; In čedica veselih je otrok Po hiši njima tekala, igrala! In zdaj ? — Vse sam pepel! — In iz pepela Mole ogorki černi — nemogoče ! — Og6rki ti človeške so podobe!! Ko videl grozne sem prikazni tš, Dejal sem: Zdaj si videl vse — preveč! Kar gledal si z očmi, preseza glas, Ki se po vsej razlegal je Evropi ! In zdaj ? — Od groze se kolena mi Šibe! — Po kervi gazim — kri le-ta Po žilah gorka tekla je človeških ! Človeška trupla nakopičena Zapirajo mi pot — brez glav! Glave Na kup visoko so zložene tam! Da bi mižale vsaj ! — a gledajo Z debelimi očmi, strašan pogled! Molče mi govorijo : Ecce homo! — Roke, noge raztresene leže, Odsekane, kakdr od debla veje ! — Glej ! čern oblak se bliža ; krokarji Hripavo krokajo, — lete na pašo i — Živali božje, černi krokarji! Zdaj ne, zdaj ne ! samo zdaj, prosim, ne ! Saj skoraj zapustim ta strašni kraj ; Nikd6 potem ne bo vam branil paše! — — Cerkvica na zelenem hribu ti!
V	zavetje tvoje pribežali so — Tak6 pod kokljo drobna piščeta Pred jastrebom se plašna skrivajo ; Prišel je divji jastreb ; piščeta Podavil je in kokljo! — Ti cerkvica Braniti nisi mogla njih, ne sebe ! Podavljeni leže okolo tebe!
Ti okajena in razrušena
V	nebo moliš zidovje nemo svoje.
O groza! duh strašan, mertvaški duh, Hlapi iz hrama božjega ; — gorje ! Človeških trupel polno je svetišče !
V	oltar ooi še zdaj obračajo — Mertve oči! — in roke proti tebi Devica, mati sveta, stezajo,
Da bi branila ti jih, pomočnica ! — Dušice vzela k sebi si v nebo, Njih trupla tu leže zadušena! — Do svete blažene podobe tvoje Ni plamen upal se in černi'dim; Surovega divjaka roka je Prebola persi, iztaknila ti Oči! — — Nazaj! zapusti groze kraj, človeku prestrašan je ta pogled!
Kaj živega, poglej! se giblje tam Med mertvimi? — Ob potu sklonjena Podoba ženska, sivih las, čepi,
V	naročji dete — mertvo! ji leži! O! — dete brez oči! — očesci mu Obe je vražja izteknila roka!
Na persi dete mertvo si pritiska, Ročice merzle z gorkim dihom mu Ogreva; — zdaj v naročji ziblje ga; -In zdaj — cvetice bere ob potoku, Cvetice modrobojne kot ok6, — In glej! cvetice vtika ljubčeku
V	globini dvč, kjer bile so oči, Da bi oči imelo spet, sirota! —
—	Oj pridi, Turek sim, divjak, in glej Če iskra čuta v tebi še teli,
V	človeka spremeni te ta pogled ! —
—	Tako igra se starka, grozna igra! Smehlja se, pogovarja se z otrokom; čuj, kaj zblaznela starka govori?
Starka:
Oj sladko dete moje, ljubček moj! Dejali so, strašili me ljudje, Da izteknil je Turek ti oči' — Gerdi ljudje ! zakaj me strašijo ? Vedo, kako te rada jaz imam, Golobček beli, sladki Milko moj ! In ti imaš me, staro mater, rad, Še matere, očeta ne tako. Strašili so me. da ne gledaš več! Seveda nisi gledal, ker si spal; In pa bol&n si tudi malo bil; A stara, mati vzela te v naročje, Ogrela merzle je ročice ti, In zdrav si zbudil se in izpregledal! In zopet vpiraš v me očesci, modri Kakor cvetice modre ob potoku! —
—	Oj, oj! ti zdrav si zdaj, a stara mati -Ne vem, kak6 to? glava me boli, — Červa imam, če se ne motim, v glavi; Po glavi verta, rije, kljuje mi, Možgane stare mi razjeda eerv! — Drugačen ves se zdaj mi vidi svet: Kervavo, glej, nad mano je nebft, Kervavo drevje, trava je kervava, Kervav je potok, vse kervavo, hu!
Kaj hočeš, mož? Kedo, odkod si ti? Kaj tu stojiš in gledaš me molče ? Ti nisi naš, — vsi naši so poklani, Ostala sem edina jaz, gorje ! — A Turek tudi nisi, ko bi bil, Zaklal bi tudi mene, kakor druge! — Oči solze ti — Turek nima solz! Iz daljne, tuje si dežele ti,
Od strani, kamor solnoe nam zahaja.
Ljudjč so govorili tod pri nas,
Da srečni tam prebivajo ljudje,
Ne vejo, kaj je Turek ; je-li res ?
Verjeti jaz ne morem, da bi bil
Na svetu srečen kje, brez Turka, kraj;
Zakaj bi mi sami imeli Turka ? —
Ti gledaš me stermečimi očmi,
Ti meniš da norim; mogoče, da!
Kaj čudo, če zares se blede mi
Po stari glavi! Tujec, čuj in sodi!
Pet sinov sem imela, pet hčeri;
Vsi živi, zdravi bili so in srečni.
Otroke lepe so imeli vsi;
Veselje jih je bilo gledati,
Ko so okolo stare matere
Rojili, kakor roji roj čebel
Po detelji cvetoči! — Zdaj sem sama!
Ta, ki v naročji mojem mirno spi,
Najmlajši bil je Nade moje sin,
Najmlajše! — Rada sem imela vse,
Ta bil je ljubček, serček, Milko moj!
Jaz sem zibala ga in pitala,
Jaz pestovala in tešila ga,
Pri meni v postelji je spal po noči. —
In zdaj ga vidiš — — ! Pojdi, verni se
V	deželo svojo spet, ki nima Turka!
V	deželo daljno k vam prišel je glas, Kak6 se nam godi! Verjeli niste; Prišel si gledat; videl si in veš,
Kako je nam! — Zdaj dobro! Verni se! — Obetali so, priti uam v pomoč: Povej, da ni več treba nam pomoči!
B. M.
JPri studencu.
(Obraz iz narave.)
Tu v prijetni dolinici pri bistrem, hladnem studencu je ono idilno zatišje, oni poetični kraj, kjer se o hladnem poletnem večeru čuje tisto sladko zaljubljeno pogovarjanje, tisto ljubko šepetanje mi-Ijenih devojek, vmes pa žuborijo ravno tako ljubko mej seboj bistri vrelčevi valčeki. Kajti zvečer, ko je že zatonilo na zahodu žarko solnee, ko se že vračajo mukajoče krave z napetimi, polnimi vimeni s paše domov in se daleč na okrog razlega čedaikov rog in zvon-kljanje zvoncev, ki vise ob vratu beketajočim ovcam in meketajočim kozam, vodnicam ostale drobnice, — ki tudi ne pozabi studenca, da se ondi napije — od velikega kodrovolnega ovna do najmanjšega nježnega jagnjiča, — ko polagoma pada mrak na zemljo, ko se že svetita na jasnem nebu svetla večernica in serpasti polomesec in ko se druga za drugo prižigajo nebeške zvezdice : zbirajo se pri studencu
berhke, žarnolice vaške deklice se zavihanimi rokalci in belimi predpasniki, z verči v rokah ali vedri pod pazuho. Tedaj se prične krat-kočasno pogovarjanje in sladki smeh, da zvonijo mehki, ljubki glaski — in se izgubljajo v blagodejnem večernem hladu in mirni tišini temnega mraka. A tam na holmu zraven pa, kjer rasto trije košati gabri, tam v goščavi zelenih gabrovih vej drobi slavec svoji družici, ki sedi na mehki posteljici priprostega pritlešnega gnjezda ter skriva in greje pod gorkim životkom ljubeznjivo družinico, svojo talečo. krepko donečo pesem o ljubezni. Pač dobro razumejo one slavčevo jasnoglasno pesem in v serce jim sega, — v ljubeznipolno serce ljubeznipolna melodija. — In tiha sreča in radost objema jim nedolžne duše. — Ko so se pa našepetale in nasmijale te divne vodne vile pri srebropenim vrelcu, napolni vsaka svojo posodo in odidejo ti po stezi proti domu. Med potom pa krepko in milodoneče zapojo, da se razlega njihovo petje v večerni mrak in sapice hladnega zefira odnašajo zvoneče glase. Kmalu vse potihne, le vrelčevi valčeki mer-mljajo neprestano, enakomerno dalje, menda se zibljejo berzo tekoč v sladkih sanjah. —
In morda se tudi zbirajo v krasni svetli noči o luninem svitu vodne vile pri studencu in se ondi oblačijo v sive meglice in v sre-berno mesečino ter si razpletajo svoje dolge svilene kodre in si vpletajo vanje bliščeče kristalne bisere in potem rajajo in plešejo kolo in si vmivajo s čisto studenčico kot češnje žareča ličeca in koralno rudeče ustne in prebeli vrat in prebele vitke ročice in snežnobele persi in se sladko smejejo, — morda prav tako, ali malo drugače, kakor poje naš Preširen :
Tu pri studencu sedi tudi otožen mladenič in zre zamišljen v bistro vodico, zraven pa si plete vence, kakor ga nam predočuje pesem Schillerjeva : Mladenič pri potoku :
Kako drugače in vendar kako lepo tudi poje naš pesnik pri potoku :
Enkrat se valovi morja razdele, Prikažejo ž njih se dekleta lepe, Do pasa morska dekleta nage Se kopljejo, smejejo in pojo. —
V vir je zerl, kako je s cvetjem Val za valom se podil.
Pri potoku je mladenič Tih sedčl in venec vil;
In tako beže mi dnevi Urno kakor vir beži, In tako mladost bledi mi Kakor cvetje se suši.
Oj ribice prijazne, Kako v vodici hladni Veselo ve živite ; A ve lahko neskerbno V potoku si igrate, Ker v hladni vodi skritih Vas solnce tu ne najde,
Sercd vam ne nname. A meni pa unela
Devica ga je lepa,
Da več ga ne vgasijo Potoci vsega sveta
In dež iz vsega neba In vse široko morje!
Hladna vodica pa šumlja mermljaje mimo in bistri vrelcevi val-čeki žuborijo mej seboj ter se vbijajo skakljajo s kamena na kamen ob medpotne skale in priklanjajo in zibljejo travne bilke, ki rasto ob strani čistega potočiča, in biserne studene kapljice podijo se v urnem teku druga za drugo, — kakor brezskerbna deca, ki leta po zelenili travnikih in pisanih livadah vijoč vi cvetne vence, igraje se v dobrodejnem vetriču z volnimi rumenimi svojimi laščeki, — tako hite te vodne sestrice v nižavo in v begu pritiskajo se druga k drugi, poljubljajo se in rajajo in šepečejo si sladko na uho. In kedor ume tolmačiti, kaj si šumljajo in šepečejo peresa, ko jih maje vetrič, kaj si gerlijo golobje na pristrešni diljici, umel bode tudi skrivnostno šumljanje mermljajočih vrelčevih valčekov.
Nekatera teh brezskerbnih sestric, teh čistih kapljic, pač tudi skoči na kako travno bilko, da se malo poziblje na nji, — pa zopet odskoči nazaj ter hiti za tovarišicami; — le toliko je postala, da je čula mladeničev pozdrav do drage. — —
K studencu pride tudi sama čez dan nekatera deklica z vedrom po vodo in — kakor poje pesnik:
Dekle zajema si v vedro vode, V vedro kovano vodice hladne, Pogleda se v vodo, si vidi obraz, Začudi se svojemn licu tačas : Lepote, ki jo na obrazu imam, Za tri gradove bele ne dam. —
In sveto pismo, ki je bilo ,dušna hrana slavnemu nemškemu pesniku Schillerju v njegovi mladosti, pripoveduje nam, da je pri studencu napojila Eebeka prišedši zvečer po vodo le hlapca Abrahamovega in njegove velblode, — le hlapca Abrahamovega, ki jo je snubil za njegovega sina Izaka. Pri studencu na polji, kjer se je napajala drobnica, snidel se je pervikrat Jakop z lepo pastarico Rahelo. hčerjo Labanovo, svojo bodočo soprogo, za katero je potem služil sedem let, „ki so se mu pa zdela kakor malo dni zavoljo prevelike ljubezni." — Na tem srečnem kraji, pri bistrem studencu, naletel je po naključji tudi Herman na verlo Dorotejo, tu sta se razgovar-jala in zerla v studenec —
Gledala sta si v obraz v zercalu nebesne modrine, Kimala si in ljnb6 pozdravljala se v bistrem zercalu!
In tu pri čistem studencu je pač še dandanes oni srečni kraj, kjer se shaja mladenič se svojo drago; kjer se zaljubljeno pogovarjata in si pogledujeta v nebeške oči in se poljubljata v žareča lica in se zibljeta v sladkem upu prihodnjega združenja. — prihodnje sreče. — In blagor njemu, ki mu v sercu klije še le živo upanje, ki mu še ni minola »življenja lepša polovica." —
Med te poetične prizore pa se nam vrivajo tudi čisto prozajični, kajti tudi praktični ljudje se shajajo pri studencu. Mnogo kateri žejni
in trudni terpin, nekateri zaprašeni omamljeni popotnik obišče izvir hladnega vrelca, kjer kipi iz peščenih tal voda bistra kakor ribje oko, hladna kot led, okrepčevalna kakor blagodejni, ozdravilni, blagodišeči balzam, da si pogasi hudo žejo in se okrepča, derže se zlatega vodila
Pindar-ovega
Voda najboljša. —
Pri studencu pa se tudi verše žalostni, rekel bi tragični prizori, kajti časih se tudi pripeti, da hladni vrelec ni mirni kraj tihe sreče, temveč kakor poje narodna pesem :
Na merzlem studenčku Je deklica prala, Je prala, je prala,
Je milo jokala Jokala, jokala Je reva bridki.
Ali pa, kakor poje narodni pesnik češki :
Deklica teče
V	potok po vodo. Vodo zajema
V	vedra kovana. K dekli po vodi Kitica plava, Kita dišeča
Z rož in vijolic. Ko bi jaz znala, Kitica krasna!
Kdo te po hladni Vodi je spustil, Temu bi dala Venec svoj z glave !"
Začne devica Kito loviti, Pade, oh pade V hladno vodico! —
S. P. H.
jL O N A.
Gospod urednik! Ker vidim, da ste res popustili literarne pogovore, nezvesti svoji nekedanji obljubi, da jih hočete podajati Zvo-novim bralcem v vsakem listu: ker se tudi nikedo drug ne oglasi in govori o stvari, katera se mi vidi silno važna: ne čudite se mi, gospod, da sem se odločil izpolniti obljubo, katero sem vam dal precej nepremišljeno, morebiti tudi upajoč, da je ne bodete za res jemali. Ne bojte se, zdražbe ne bodem delal ne »kalil miru", kakor pravite, da se je že bal nekedo. Izkušal bodem mirno pisati in priljudno, kolikor je moči samotnemu puščavniku. Sicer pa bodem pisal tako, kakor mislim sam, ne oziraje se na menenja in nauke raznih lepoznancev, naših in tujih. Mnogi mojih nazorov vam morebiti ne bodejo po volji; vendar prosim vas, pustite vse tako, kakor je pisano. Lepo-znanstvo ni kakor evangelij ali matematika, kjer veljajo gotovi, neomajni zakoni; tu nima nikedo pravice terditi: tako je, in ne drugače! Lepoznanski nauki so čisto subjektivni; kakor pri porotnih sodbah sme tu vsak soditi po svojem prepričanji, ne glede na pisane paragrafe; iz posameznih menenj potegne se poprečina in to je potem
zakon v lepoznanstvu. Zato lepoznanski zakoni ne morejo imeti stalnosti, večne veljave: izpreminjajo se po krajih, časih in narodih. Ako pravim, da sme vsak govoriti o lepoznanskih stvareh, upam, da bode vsak pameten človek razumel, kako to mislim; saj je tudi po ideji vsak lahko, in vendar ni vsak porotnik. Hotel sem reči samo to, da v lepoznanstvu nezmotnost nima veljave. Poslušajmo kar kedo pove, ako pove kaj neumnega, smešnega: njegova škoda, „tant pis pour lui!" Tako poslušajte tudi mene blagovoljno; ako se ne zlagate s katero mojih misli, pustite jo, kjer je; če je tudi morebiti kriva sama, potrebna je vendar v zvezi; červivega jabelka ni treba klatiti, samo se skoraj izproži in pade. Tudi to vas naj ne moti, ako najdete v mojem besedovanji tu pa tam kako misel, katero ste že sami izrekli. Jaz ne iščem izvirnosti, da bi kaj čisto novega povedal, kar ni Še prišlo nikomur na misel; meni je samo do tega, da se kaj koristnega učimo, nauk naj pride od katere koli strani: če je nauk dober, našim razmeram posebno primeren in potreben, naj se dvakrat, trikrat pove in razloži, da bode vsakemu jasen. In zdaj začnimo!
Da je slovstvo — tu govorimo samo o lepoznanskem — vsakemu narodu potrebno, to je bilo že večkrat, tudi v tem listu, povedano in povdarjeno. Da je nam, v naših posebnih razmerah, dvakrat potrebno, o tem izpregovorimo nekoliko besed.
Ohraniti si hočemo najprej svojo narodnost; to je naša pravica in naša dolžnost! Narodnost — to je narodni jezik. Koliko se je že govorilo in pisalo, vpilo in prosilo, da se naj slovenščini odpro vrata učilnic in uradov! Kako ubogo malo se je doseglo! Odgovarjalo^ se je nam: Kadi bi, ali vaš jezik ni še dovolj razvit in izobražen; »vaše slovstvo, kolikor ga imate, človek lahko vzame pod pazuho;" delajte, skerbite, da ga izobrazite, tako da ga bode moči uvesti brez škode v javno življenje, potem se zopet oglasite! Ali smo v resnici zaslužili tak odgovor, ali pa je bil tak odgovor samo izgovor, to vprašanje pustimo tu na stran. Zapomnimo si, dobro zapomnimo samo to, da „od zgoraj" ne pričakujmo pomoči, brainbe naši narodnosti, našemu jeziku. V naših rokah edino je bramba in pomoč! Za naš jezik bode toliko storjenega, kar sami zanj storimo, ne več, ne manj! Dejalo se je nam, kakor pravi Francoz: „Aide-toi et le ciel faidera!" Pomagaj si sam in pomagajo ti nebesa! Pustimo vse prazno upanje in pričakovanje; tako je! In to je morebiti dobro; saj prav, v resnici naše je samo to, kar si s trudom pridelamo in priborimo; vse drugo se nam lahko vzame, kakor nam se je dalo. Ozrimo se na naše brate Hervate; njim se je mnogo dalo; oni imajo že, kar bodo morebiti^ komaj imeli naših otrok otroci. In vendar vprašajte jih, ali so srečni ? Ali se jim zdi njih narodnost dovolj zagotovljena in uterjena ? Ako hočejo biti odkritoserčni, kakor je spodobno med brati, odgovore vam, da ne! Bleda skerb jih plaši, da ne morejo biti veseli svojega bogastva; Damoklejev meč jim visi nad glavo, ko sede pri polni mizi. Svojega premoženja nimajo v gotovini; v vrednostnih listih ga imajo,
katerim se vrednost vzdiguje in pada po vremenu v višavi; in bati se je, da pride vihar in popilme in odnese vse veličastvo! Njih moč, njih narodnost nima korenin v ljudstvu, velikansko poslopje ni zidano na krepkih, stanovitnih tleh. Slovenci smo siromaki v primeri z našimi brati, vendar ako bi nam bilo mogoče menjati z njimi, ne vem, ali bi bila menja nam v korist; jaz vsaj bi se pomišljal! Malo imamo, ali kar imamo, to je naše ! Nam ni treba gledati na vreme, je-li jasno, ali se zbirajo sivi oblaki na nebu ; ni nam treba skerbno poprašavati, kako vreme bode jutri. Hervaško prosto ljudstvo je po večini „rudis indigestaque moles ;" narodnost je njemu deveta skerb ! Zakaj je tako ? — Na to vprašanje ne pristoji 11 a m odgovor. Mi imamo ljudstvo za sabo, zato ne propademo. To je mnogo, a ne vse! Začeli smo dobro, a delo ni še na pol storjeno. Kedor hoče biti učen, treba najprej da se nauči branja in pisanja, a kedor zna brati in pisati, ni še zato učenjak.
Kaj izvira iz tega, kar sem rekel, in kar so rekli tudi že drugi pred mano? Mnogo važnih naukov, katere premišljajmo in pre-vdarjajmo ter v serci hranimo, in, kar je poglavitno, po njih delajmo.
Pervo je to: Naša naradnost je edino nam izročena, da jo hranimo in branimo; nam samim je skerbeti zanjo. Narodnost torej mora biti nam bolj sveta, nego drugim narodom, katerim je zagotovljena.
(Dalje prih.)
jvfove knjige.
Društvo sv. Mohora, zavod, s katerim se Slovenci zares lahko ponašamo pred vsemi narodi, rekoč: Pokažite, kje imate vi kaj enakega? začelo je izdajati Slomšekove spise: vse hvale vredno početje! Slomšekovih spisov nam pač ni treba obširno priporočati; vsak Slovenec pozna Slomšeka in njegove zasluge zlasti za prosto ljudstvo. Še zdaj se radi spominjamo, s kakim veseljem smo brali njegove »Drobtinice". Malokedo je znal tako kakor Slomšek govoriti s prostim ljudstvom; vidi se mu, da mu gre vsaka beseda od serca, da mu izvira iz blage duše in iz gorke ljubezni do svojega naroda. Dozdaj je prišla na svitlo perva knjiga: „Pesmi, zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek" s pisateljevo podobo. Pesnik »po milosti božji" ni bil Slomšek; njegovih pesmi ne smemo meriti z merilom, katero nam podaje lepoznanstvo; tudi Slomšek sam bi se ne bil pustil meriti s tem merilom: ali, kakor pravi Juvenal: »Facit indignatio versum", nevolja mi vdihuje pesmi, tako je smel reči Slomšek, da je postal pesnik iz same ljubezni do ljudstva, in ljubezen svet premaga. Slomšekove pesmi so odsev blagega, veselega serca, čiste, pobožne duše; zato upamo, da najdejo mnogo hvaležnih bralcev!
Prišla nam je v roke drobna knjižica z naslovom: „Pesmi, zložil Libor val Buren. Interesantno, pikantno ime! Kedo je Libor val Buren? „La recherche de la paternite n'a pas lieu", ali, kakor že pravi „Code Napoleon;" torej pustimo očeta in vprašajmo, kako je dete. — Srednje mere: ne preveliko, ne premajheno; ne prelepo, ne pregerdo, kakor so sploh pri nas otroci. Buren ni Burns, kaj more on za to! Slovenci nismo Angleži, z malim smo zadovoljni; bodi nam torej dobro došel tudi Buren: val buren se ne vali po Cerkniškem jezeru! A kaj se vedno izpotikamo ob imenu! Če se je ta imenoval „Boris Miran", zakaj bi se drug ne kerstil za »Libor val Burna?" Pravice nimamo, soditi po imenu; ako niso vse pesmi Miranove mirne, zakaj bi bile Burnove burne? In res niso burne! Prav mirne so in pohlevne in z dobro vestjo jih priporočamo vsem dobrim ljudem. „Wer vieles bringt, wird Manchem et\vas bringen", pravi Goethe; val Buren opeva Boga in ljubezen, posebno pa rodoljubje; zato jih smemo priporočati pobožnikom in posvetnjakom: vsak najde v njih svoj del. Res, pesmi niso slabe; mnogo smo že brali slabših.
Listnica uredništva. Gospoda, ki nam je poslal »pojasnilo", prosimo, naj ne bode hud, da mu nismo še izpolnili pravične želje. Stvar je jako sitna, bojimo se „zamere;" nam se tako radi podtikajo povsod hudobni nameni. Kakor hitro bo mogoče, pismeno; zdaj je opravka čez glavo. Prijazen pozdrav! — G. J. C. Kako za boga! morete misliti, da je bila naša pohvala „ironija!" Kaj res že ne smemo ne grajati, ne hvaliti? Sicer pa ne mislite, da je človeku na sramoto, ako kaj dobrega zadene po „instinktu". Kar je najboljšega vstvaril pravi pesnik, vstvaril je po »instinktu", ne po suhoparnih pravilih! — G. A. K. Za poslane spise lepo hvalo; do zdaj nismo imeli še časa, da bi jih pregledali in videli, kaj je nam za rabo; vaše ime nam že daje dovolj poroštva in radi porabimo, kar se nam zdi našemu listu primžrno, o svojem času. Rokopis je dobro hranjen in verne se vam, kader velite.
P
P O M B A.
Gospode četertoletne naročnike opozorujemo, da je njih naročnina potekla že se zadnjo številko; uljudno jih torej prosimo, da naj po-nove naročilo, ako jim drago.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Lob.