140 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Pogovarjala se je Irena Kirn Preteklost in tudi sedanjost je treba raziskovati vedno znova Intervju z Majo Vardjan Maja Vardjan (1971) je arhitektka in kustosinja, ki raziskuje slovensko arhitekturno in oblikovalsko produkcijo 20. stoletja ter sodobne ustvarjalne prakse. Med letoma 1997 in 2011 je bila urednica za arhitekturo pri reviji Ambient, med letoma 2007 in 2010 je kot kreativna direktorica vodila galerijo T5 Project Space. Bila je sloven- ska dopisnica revije A10 New European Architecture ter avtorica publikacije Design in Dialogue o sodobnem slovenskem in nizozemskem oblikovanju. Od leta 2013 je zaposlena kot kustosinja za arhitekturo in oblikovanje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani. Sodelovala je pri pripravi številnih publikacij in razstav, med njimi so denimo Silent Revolutions: Sodobno oblikovanje v Sloveniji (2011), Pod skupno streho: javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (2013), Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije (2015, 2016), Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor (2018), Made In: pripovedi obrti in oblikovanja (2020) ter Svet zno- traj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes (2021). Zaslužna je za ključne spremembe in vplivnost lju- bljanskega Bienala oblikovanja (BIO). Skupaj z Janom Boelenom in Cvetko Požar je bila sokustosinja BIO 50 3, 2, 1 … TEST (2014), z Angelo Rui pa sta kurirali 26. BIO Daleč, tako blizu (2017), za katerega je prejela nagrado ICOM Slovenija. © A ng el a Ru i »Pomembno je, da na obravnavane tematike, tudi na zgodovino, vedno gledamo s kritične pozicije današnjega trenutka. Ta pozicija pa se seveda ves čas spreminja. Zato je treba preteklost in tudi sedanjost raziskovati vedno znova.« Intervjuji z arhitektkami Maja, ko sem si pod vašim vodstvom v MAO ogledala razstavo Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes, sem razmišljala o vaši vlogi in delu. Kdo je pravzaprav kustos oz. kustosinja? Delovanje kustosa danes obsega zelo široko področje dejavnosti in praks ter presega enoznačno definicijo. Še najraje kustosa opišem kot mediatorja oziroma prevajalca različnih vsebin različnim skupinam občinstva. Vloga ku- stosa v muzeju je večinoma povezana z raziskovanjem in skrbništvom zbir- ke. Moja vloga je nekoliko drugačna, saj se poleg zbirke ukvarjam tudi s so- dobno arhitekturno produkcijo in oblikovanjem. Pri tem mi ni blizu pozicija, s katere kustos podaja nekakšno absolutno resnico, ampak to delo razu- mem v smislu povezovanja različnih prostorskih in časovnih kontekstov, pri čemer me zanima predvsem razstava kot medij, ki sproža vprašanja in pre- mislek o svetu, v katerem živimo. Kot arhitektko me seveda zanima način kuriranja, kjer kustos deluje pro- jektivno, kot aktiven soustvarjalec v vseh stopnjah procesa ustvarjanja raz- stavnih projektov. Razstavo razumem kot arhitekturni projekt. In v tem projektu nisem le raziskovalec, ampak tudi producent, ki sodeluje v vseh etapah projekta in jih usmerja. Tak način delovanja lahko najbolje ilustri- ram s kuriranjem Bienala oblikovanja, ki smo ga leta 2014 iz primerjalne razstave končnih izdelkov preoblikovali v produkcijsko platformo za razvoj alternativ obstoječim sistemom vsakdanjega življenja. Pri tem smo preiz- praševali vsakdanje aktivnosti, kot so bivanje, oblačenje, hrana, hoja, turi- zem, naprave, ki jih vsakodnevno uporabljamo, ter skozi razvoj projekta, ki je bil procesno naravnan, spodbujali premislek o našem načinu življenja in hkrati razvijali projekte, ki vodijo k spremembam. Pomembno je, da na obravnavane tematike, tudi na zgodovino, vedno gledamo s kritične pozi- cije današnjega trenutka. Ta pozicija pa se seveda ves čas spreminja. Zato je treba preteklost in tudi sedanjost raziskovati vedno znova. 141arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Maja Vardjan Projekt Made In: pripovedi obrti in oblikovanja, testiranje materialov na delavnici Ustvarjanje podatkov pod vodstvom Urbana Magušarja, Lukasa Wegwertha in Nicolasa Coeckelberghsa, Radovljica, 11. 9. 2019 Razstava Predmet in zbirka, MAO, 14. 11. 2019–31. 12. 2021, kustosinji: Maja Vardjan in Cvetka Požar © K le m en Il ov ar © L uk a Ka rli n Ob ogledu razstave me je prešinilo, da je kustosinja skrbnica arhitekture, nekdo, ki arhitekture ne postavlja v muzej, temveč jo ves čas ohranja živo. Kot kustosinja z vsakim projektom vdahnete življenje nečemu iz muzeja, odpirate, razširjate, oživljate. Skozi ogled razstave Svet znotraj sem bila ves čas v sedanjosti – v sedanjosti tridesetih let, petdesetih, osemdesetih let. Nikoli nisem bila v zaprašeni muzejski preteklosti. Morda je to ena od vlog kustosa, da vsakič znova preteklost postavlja v sedanjost? S tem ste lepo odprli vprašanje arhiva. Arhiva kot enega izmed polj razisko- vanja, ki je temeljno za delovanje kustosov v muzeju. Sama arhiva in zbirk muzeja ne razumem le kot nabor predmetov, projektov in dokumentov, ampak predvsem kot vir idej, ki so ustvarjale in še danes oblikujejo naš vsakdan. Arhiv razumem tudi kot produkcijsko orodje, saj ga pogosto obrav- navam kot sredstvo za produkcijo novih vsebin oziroma aktualizacijo idej preteklosti v današnjem času. Morda se vam je zato ob ogledu razstave zdelo, da so predstavljeni projekti tako blizu. S sokustosinjama Cvetko Požar in Katjušo Kranjc smo razstavo zasnovale tematsko in interier izpostavile kot integralni del arhitekture, in ne le kot opremljanje prostora. Teme, ki smo jih izpostavile – nove kulture bivanja, telo in prostor, zunaj/znotraj, celostna okolja, fluidnost – so pri obravnavi interierja vedno aktualne. Pri koncipira- nju razstave je razmislek, kako prezentirati izbrano gradivo, izjemno po- memben, in tu ne morem iz kože arhitektke: za razliko od kustosov, ki gra- divo predajo oblikovalcem, želim soustvarjati postavitev razstave, saj jo imam za pomemben del kuratorske strategije. Kar zadeva vprašanje oživlja- nja arhiva, pa upam, da vprašanja, ki jih odpira razstava, ostajajo tudi, ko gradivo pospravimo v depo. Ne zanimajo me toliko razstave, ki z nevtralne pozicije predstavljajo izbrane primere arhitekture kot edinstvene objekte, ampak razstave kot orodje, s katerim lahko arhitekturo obravnavamo veliko širše. Z razstavo lahko izzivamo obstoječi način mišljenja in delovanja ter odpiramo nove teme, ki so pomembne za obravnavo. Seveda se projekti med seboj razlikujejo in specifika projekta narekuje tudi način dela. Pri kuriranju monografskih, retrospektivnih razstav arhive običaj- no raziskujemo linearno in sledimo kronologiji, ni pa nujno, da temu sledi tudi koncept razstave. Kustos na razstavi vsebine predstavlja skozi naracijo in pri tem lahko uporablja različne medije. Če se vrneva k arhivom: z Angelo Rui sva pri kuriranju bienala Daleč, tako blizu simultano raziskovali številne arhi- ve in iz njih izločili posamezne fragmente, ki so služili kot aktivatorji za pre- mislek o tematikah, ki sva jih želeli obravnavati. S tem ko so bili predmeti iz različnih kontekstov postavljeni skupaj s sodobnim materialom, so se vzpo- stavljali novi pomeni in scenariji, ki si jih pred tem nisva mogli zamišljati in jih razvijati. Zanima me, kaj se zgodi, ko povežeš različne svetove. Ko to opisujete, se mi izrišeta pomembnost in unikatnost vašega strokovnega delovanja za slovenski prostor, kajti stvari se lotevate izjemno celostno. Lokalnost in hkrati popolna odprtost v svet, širša povezanost. Tako MAO kot ljubljanski Bienale oblikovanja tudi zaradi vaše vloge nista nekaj zaprašenega, ampak nekaj živega in vabljivega. Svojo vlogo kustosinje v ekosistemu slovenske arhitekture in oblikovanja težko komentiram, to raje prepuščam drugim. Se pa nenehno zavedam odgovornosti, ki jo imam kot kustosinja v nacionalnem muzeju. Muzeji ar- hitekture so že od svojih začetkov izjemno pomemben instrument za ra- zvoj stroke in arhitekturne razstave igrajo eno ključnih vlog v zgodovini arhitekture. Skozi politike zbiranja, načine raziskovanja, produkcijo razstav in publikacij, omogočanje in spodbujanje diskurza in ne nazadnje s produ- ciranjem novih del so institucije izjemno pomembne za pozicioniranje ar- hitekture v širšem družbenem, kulturnem in političnem kontekstu. Muzeji za arhitekturo in oblikovanje so specifični, preprosto zato, ker delujejo na področju disciplin, ki v svojem bistvu vedno reagirata na obstoječe, in sko- zi svoje delovanje težijo k spremembam, k napredku. To je bistvo vsakega dobrega arhitekturnega oziroma oblikovalskega projekta. In ti projekti so genetski material muzeja, brez njih muzeja ne bi bilo. To seveda velja tudi za moj poklic, brez dobre arhitekture in oblikovanja oziroma brez ustvarjal- cev, ki so in tudi danes ustvarjajo, bi bil moj poklic nesmiseln. Zato čutim odgovornost, da s svojim delovanjem na različne načine prispevam k ra- zvoju stroke, da po svojih močeh ustvarjam pogoje, ki omogočajo mišljenje in razvoj arhitekture in oblikovanja. Ob raziskovanju preteklosti vedno sku- šam vzpostaviti tudi aktiven odnos do ustvarjalcev danes. Zbirke muzeja so javne, dostopne vsem, zato moramo spodbujati njihovo raziskovanje in biti odprti za iniciative, ki prihajajo od zunaj. Kot pravite – muzej obstaja zaradi arhitektov in arhitekture. Hkrati gre za obojesmerni odnos – muzej in vaše delo tvorita ekosistem, ki podpira ustvarjalce arhitekture, študente in vso javnost. Vaš pristop k projektom in izzivom je celostno, interdisciplinarno razumevanje. Verjamem v povezovanje strok, zato – če je v okviru projekta le mogoče – povezujem različne discipline. V okviru BIO 25 so denimo multidisciplinarne skupine pod vodstvom mednarodnih ustvarjalcev pri razvoju projektov so- delovale s strokovnjaki, kot so filozofinja, plesalec, podjetnik, raziskovalec hrane, pisateljica, športnik in znanstvenik. Tovrstna interdisciplinarna stiči- šča omogočajo produkcijo novega znanja in posledično lahko nastali projek- ti vplivajo tudi na naše obnašanje. Hkrati se mi zdi zelo pomembno tudi lo- kalno – mednarodno povezovanje oziroma pogled na lokalne specifike s širše, globalne perspektive. Za razvoj tovrstnih projektov je potreben pre- mislek o vlogi muzejske institucije, saj se ta s časom spreminja. Če so bili v 19. stoletju muzeji ustanovljeni predvsem kot izobraževalne institucije in je bila njihova primarna vloga predstavljanje obstoječega, je danes drugače. Veliko muzejev sicer še vedno deluje kot utrdbe avtoritete, po drugi strani pa se spreminjajo v udobna okolja za preživljanja prostega časa. Zato je pomemben nenehen razmislek o tem, kaj je sodoben muzej. Zame muzej zagotovo ni prostor za izobraževanje, ampak me zanima kot okolje, v kate- rem lahko ustvarjamo pogoje za izmenjavo znanja, idej in mnenj. Izobraže- valni programi sodobnega muzeja so v bistvu javni programi – v smislu ustvarjanja enakovrednega diskurza in dialoga. Pri tem stroka seveda mora 142 arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Odprtje razstave Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor, MAO, 19. 12. 2017, kustosi: Tadej Glažar, Tina Gregorič, Maja Vardjan © L uk a Ka rli n Intervjuji z arhitektkami ohraniti svojo vlogo, hkrati pa mora diskurz odpreti različnim skupinam in s tem ustvarjati različne skupnosti, ki se formirajo skozi razstave, publikacije ter vzporedne programe in dogodke. Dejstvo je, da odprtje razstave ni ko- nec projekta, ampak šele začetek dialoga z različnimi skupinami javnosti. Kako bi lahko v vašem pristopu, ki ste ga omenili in ki je bistven za kakovostne spremembe družbe, zaznali vlogo ženske? Kot odpiranje prostora, povezovanje? Kakšna je vaša izkušnja, kako je biti ženska v odnosih in sodelovanjih? Težko posplošujem, a morda je ravno sposobnost obravnavanja aktualnih problematik v smislu povezovanja oziroma mediacije med različnimi akter- ji v procesu ustvarjanja novih vsebin tisto, kar bi lahko izpostavila kot pred- nost v delovanju žensk. A zase nisem prepričana, ali je moja senzibilnost povezana z mojim značajem ali z dejstvom, da sem ženska. Kako pogosto so kuratorke ženske? Na področju kuriranja arhitekture in oblikovanja obstaja uravnotežena za- stopanost obeh spolov. Tako lokalno kot mednarodno je veliko žensk, do- brih, vrhunskih kustosinj, ki premikajo meje svojih disciplin. Če dobro po- mislim, je med zame referenčnimi ustvarjalci razstav pravzaprav več žensk kot moških, na kar prej nisem nikoli pomislila. Paola Antonelli, Giovanna Borasi, Marina Otero Verzier, Mariana Pestana, Angela Rui, Amelie Klein – to je le nekaj kustosinj, ki stojijo za naprednimi, prelomnimi in hkrati sen- zibilnimi razstavnimi idejami. Še enkrat bi poudarila sposobnost mediacije, pri čemer je treba predvideti različne scenarije, tudi v smislu, ali bo pove- zava, ki jo vzpostavljaš, delovala ali ne. Zdi se mi, da znamo ženske dobro presoditi, kdaj se različni akterji med sabo ujamejo in dobro sodelujejo, pri tem se zanašam tudi na intuicijo. Vendar uspeh ni vedno zagotovljen, tudi sama sem včasih presodila napačno in se projekti niso razvijali, kot je bilo načrtovano, kar je normalen del procesa. Sicer menim, da razlike med žen- skami in moškimi niso v željah po uspehu v poklicu, ampak predvsem v priložnostih, ki jih dobimo, zato je na vodstvenih položajih še vedno več moških – a tudi to se spreminja. Študirali ste arhitekturo, ste arhitektka, vaš partner je arhitekt, živite z arhitekti, v svetu arhitekture, predani arhitekturi. Kje so vaši začetki, kakšna pot vas je pripeljala v svet arhitekture – v poklic kustosinje? Pravzaprav si na začetku nisem želela študirati arhitekture. Moj oče je bil arhitekt konservator, delal je na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slove- nije in v Restavratorskem centru, zato je bila arhitektura doma vedno priso- tna. Sama sem jo, zlasti kot najstnica, skozi njeno nenehno prisotnost doži- vljala skoraj kot breme. Ker sem rada pisala, sem v prvi vrsti želela študirati novinarstvo. Kljub temu so me starši preusmerili v arhitekturo, in danes pri- znam, da so imeli prav. Študirala sem po inerciji, ni me potegnilo. Sem pa zelo hitro ob študiju začela delati za oddajo Studio City in v galeriji Anoni- mus, kjer sem se ukvarjala z vsebinami, ki so bile povezane z arhitekturo, oblikovanjem, umetnostjo. Arhitekturo sem spoznavala in raziskovala na način, ki ni sledil šolskemu kurikulumu in študijskemu procesu. To je trajalo kar nekaj časa, skoraj desetletje. Nato sem na simpoziju v Architekturzentru- mu Wien spoznala Roemerja van Toorna, ki je na inštitutu Berlage predaval arhitekturno teorijo in medije. Šele on mi je skozi kritičen razmislek o tem, kaj vse je lahko arhitektura, zares odprl vrata v svet arhitekture, pa tudi obli- kovanja. To sta namreč področji, ki me enakovredno zanimata. Postalo mi je dokončno jasno, da arhitekturno delovanje ni le projektiranje, ampak je ar- hitektura tudi mišljenje, intelektualno raziskovanje. Pri tem so lahko razstave odlično orodje, s katerim arhitekturo in oblikovanje obravnavamo kot spro- žilec diskusije o širši kulturni, družbeni in politični situaciji. Zato menim, da bi si težko izbrala boljši poklic. V delu kustosinje resnično uživam in ne morem si predstavljati, da bi lahko delala kaj drugega. Zanimivo, da ste izpostavili tudi oblikovanje. In hkrati logično, če se ozremo v zgodovino, kjer so bili mnogi dobri arhitekti tudi oblikovalci predmetov, ne zgolj stavb, pomislimo npr. na Mächtigov kiosk K67. Veliko pomembnih arhitektov 20. stoletja se je ukvarjalo tudi z oblikova- njem, saj sta arhitektura in oblikovanje v smislu celostne obravnave graje- nega okolja zelo sorodni disciplini. Zato je povezovanje arhitekture in obli- kovanja zame danes samoumevno. Situacija pri nas je povezana tudi s tem, da je bil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ustanovljen šele leta 1984, zato je veliko oblikovalcev študiralo arhitekturo. Pomembno vlogo sta pri tem igrala tudi Edvard Ravnikar in njegova eksperimentalna smer B, ki je spodbujala delovanje arhitektov v vseh merilih, od oblikovanja predmetov do arhitekture, urbanizma in regi- onalnega planiranja. Številni vplivni oblikovalci in oblikovalke izhajajo iz njegovega seminarja, tudi Saša J. Mächtig, ki je oblikoval kiosk K67 in šte- vilne druge sisteme urbane opreme. Ko govorimo o ženskah in moških v stroki, kaj je bistvena vloga ženske, kaj dodaja ženska? Iskreno se nikoli nisem zavestno spraševala o svoji vlogi kot vlogi ženske v stroki. Nikoli nisem čutila, da imam zaradi tega, ker sem ženska, kakšne prednosti oziroma pomanjkljivosti pri delovanju v svojem poklicu. Vedno sem se počutila enakovredno in nikoli nisem občutila pritiskov, drugačne obravnave ali spolne diskriminacije. Vem, da je to privilegirana situacija, ki se lahko spremeni. Se pa kot ženska zelo zavedam dejstva, da zgodovina arhitekture temelji na izpostavljanju opusov velikih moških arhitektov, v svetovnem merilu zlasti belcev. Ena od odgovornosti institucij, kot so mu- zeji, je tudi, da ponovno premislimo zgodovino arhitekture in oblikovanja ter jo vzpostavimo tudi skozi delovanje žensk in drugih skupin, ki so bile pogosto prezrte. V tem pogledu imamo pred seboj veliko dela, kar je zelo vznemirljivo. Nekaj korakov v tej smeri je bilo tudi pri nas že narejenih, tudi ta številka AB-ja je eden od njih. V tujini je bila na primer v zadnjem času organizirana vrsta razstav, ki izpostavljajo oblikovalke in arhitektke. A veči- na jih ženske predstavlja kot ustvarjalke posameznih projektov in predme- tov, le malo pa jih raziskuje širši kontekst in pomen njihovega ustvarjanja za razvoj stroke. Pogrešam bolj celostne raziskovalne pristope, veliko je treba še narediti. Upam, da bo ena od mojih naslednjih raziskav zajela rav- no vlogo žensk v slovenski in jugoslovanski arhitekturi in oblikovanju. Izje- mne avtorice so med njimi, treba jim je dati vidno mesto, ki jim absolutno pripada. Moškim ustvarjalcem, ki prevladujejo v zdajšnjem kanonu zgodo- vine arhitekture, se pogosto pripisuje tudi absolutno avtorstvo projektov. Tudi to je eno od vprašanj, ki jih je treba obravnavati, saj je kar nekaj izje- mnih ustvarjalk delalo z moškimi sodelavci, ki so jih običajno zasenčili ozi- roma so jim odrekli priznanje. Kot sem že omenila, je treba zgodovino raziskovati vedno znova. Naj izpo- stavim primer različnih razumevanj laboratorijske kuhinje arhitektke Bran- ke Tancig, ki je bila del razstave Svet znotraj. Kuhinja je nastala kot njeno diplomsko delo leta 1953, kmalu je sledila industrijska proizvodnja. Ele- menti kuhinje so bili dimenzionirani na podlagi natančne študije gibov žen- sk pri gospodinjskih opravilih. Njena ideja je bila povezana z racionalizacijo in optimizacijo teh opravil predvsem zaradi zaposlovanja žensk v času po- vojne Jugoslavije, saj niso več ostajale doma. Večina jo torej povezuje z emancipacijo žensk, a lahko jo razumemo tudi drugače. Mnoge feministke 143arhitektov bilten • architect's bulletin • 228 / 229 Maja Vardjan Ustvarjalci 24. bienala oblikovanja – BIO 50: 3, 2, 1 ... test, Ljubljana, 14. 2. 2014 © L uc ija n & V la di m ir ideji laboratorijske kuhinje očitajo, da je bila zasnovana izključno po meri žensk, njene dimenzije so omogočale delo zgolj ene osebe, kar temelji na tradicionalni vlogi spolov in kuhinjo definira kot prostor za izključno ženska opravila. Zato je pomembno, da dopuščamo možnost obravnave projektov in predmetov z različnih pozicij, saj ne obstaja samo ena, absolutna resnica. Kaj vas je pripeljalo k tematiki žensk? Pred dvema letoma sem moderirala razpravo na mednarodni konferenci o oblikovalskih arhivih in zbirkah, kjer so sodelujoči izpostavili problematiko raziskovanja monografskih arhivov, zlasti moških arhitektov. Zanimalo nas je tudi, kako se spoprijeti s konvencionalnimi načini in politikami zbiranja gra- diva, ki temeljijo na uveljavljenih in danes preživetih kriterijih, kot je recimo nacionalnost. Kolegice iz Belgije in Nizozemske so predstavile projekt, ki je strateško mapiral in analiziral institucionalne in zasebne arhive žensk, ustvar- jalk, z namenom zapolniti vrzeli in dopolniti zgodovinske podatke. Verja- mem, da tovrstno raziskavo potrebujemo tudi v našem širšem prostoru. Pri tem je treba napisati novo, večplastno zgodbo razvoja arhitekture in obliko- vanja, ki je povezana z bojem za enakopravnost in enakovrednim prizna- njem. Gre za kompleksno vprašanje, ki ga moramo načeti. Dejstvo je, da imamo tudi v arhitekturni in oblikovalski zbirki MAO manj del ustvarjalk, čeprav imajo izjemne opuse, ki pa praviloma niso bili v ospredju. Zato je treba premisliti tudi strategijo zbiranja. Vprašanje je, kaj je razlog za nastalo situacijo. Eden od njih je verjetno tudi manko samopromocije ustvarjalk, ki so imele poleg dela tudi ključno vlogo v družinskem življenju, zaradi česar so ti arhivi ostali v predalih ali bili celo izgubljeni in uničeni. Maja, kako usklajujete strokovno delo in materinstvo? Težko. Med mojim strokovnim delom in materinstvom je nedvomno nape- tost, ki je posledica mojega značaja. Zelo težko vzpostavljam ravnovesje med delom in družinskim življenjem, saj ne znam potegniti jasne meje med njima. Postavljanje mej je nekaj, kar pri kolegicah in kolegih in tudi pri svojem partnerju zares občudujem. Res pa je tudi, da imam v zasebnem življenju izjemno podporno okolje, ki mi omogoča ekstremne odklone. Trudim se, da so občasni. Gre za izjemno strast do dela? Če mi projekt pomeni izziv, se mu lahko obsesivno predam, pri čemer nika- kor ne znam prekiniti dela, kar seveda vpliva na situacijo doma. Še dobro, da mi sin neprestano nastavlja ogledalo, zdaj, pri trinajstih letih, pa še raje pošlje kakšno bodico. Humorno, a zbode. Kakšen je pomen arhitekture za prihodnost? Na nek način bo v odgovoru skrit tudi nasvet za mlade, ki želijo vstopiti ali že vstopajo v polje arhitekture. V arhitekturi je treba premisliti številne vidike načrtovanja in gradnje v kon- tekstu okoljske problematike in podnebnih sprememb. Vsi mi – in s tem tudi mladi – moramo preizprašati svoje ustaljene navade in delovanje, tako v poklicu kot zasebno, da bi rešili to urgentno situacijo. Pri tem je treba upoštevati vse vidike načrtovanja arhitekture, tudi ekstrakcijo naravnih vi- rov in proizvodnjo materialov, pri čemer je treba temeljito spremeniti tudi gradbeno industrijo. Odmakniti se moramo od razumevanja arhitekture kot singularnega objekta, ki je funkcionalen zgolj v svojem lastnem okviru, saj je treba arhitekturo razumeti kot del širšega okoljskega in družbenega kon- teksta. V arhitekturi, pa tudi nasploh je treba spremeniti neoliberalistično logiko nenehne ekonomske rasti, saj nas je prav ta pripeljala v krizno situa- cijo. Enega od potencialov arhitekture vidim v formiranju pogojev, ki omo- gočajo življenje v skupnosti. V ustvarjanju odzivnih prostorov, ki se lahko prilagajajo in omogočajo različne uporabe različnim družbenih skupinam. Pomembno vprašanje je tudi, ali je res treba graditi novo in novo. Velik potencial vidim v praznih in neizkoriščenih obstoječih prostorih. Tovrstni premisleki lahko spodbudijo drugačne, nove pristope v arhitekturi in morda celo vzpostavijo ravnovesje med človekovim in naravnim okoljem. Kako lahko arhitektura kot orodje vpliva na spremembo odnosov? Iz zgodovine arhitekture poznamo vrsto primerov, ko je arhitektura sproži- la spremembe naših medsebojnih relacij. Včasih že zelo majhni posegi sprožijo velike spremembe. Na enega od tovrstnih primerov smo naletele pri raziskovanju interierjev. Gre za preboj v steni med jedilnico in dnevno sobo. Ta relativno preprosta gesta je sprožila popolnoma drugačno upora- bo prostorov. Nekdaj strogo ločena prostora – salon in jedilnica – ki sta bila namenjena predvsem reprezentanci, sta s prebojem postala območje za druženje družine. Ta združeni, skupni prostor je arhitektka Dušana Šantel Kanoni izjemno lepo poimenovala kot stanovalnico. Tudi prostorski kon- cepti denimo Fürstove šole v Stražišču ali Kristlovih bolnišnic so stimulirali način izobraževanja oziroma omogočali bolj humano doživljanje bolnišnič- ne arhitekture. Teh primerov je kar nekaj. Med aktualnejšimi so recimo odprte pisarne in lofti, ki so prostorske invencije sredine 20. stoletja, a so se v času pandemije izkazali za problematične in izjemno nefunkcionalne. V kontekstu vprašanja glede odnosov bi še enkrat poudarila pomen arhi- tekture pri vzpostavljanju prostorov za skupnost. Prostorov za izmenjavo mnenj, dialog, protest. Arhitektura je lahko spodbujevalnik teh izmenjav, a tudi brez nje bomo ljudje našli način za druženje, kar nazorno dokazujejo petkovi protesti, ki ob zapiranju določenih con mesta, kot je recimo Trg republike, vzniknejo na drugi lokaciji. Pričakovanja, da bomo z arhitekturo spremenili svet, so nerealna. Verjamem pa, da delovanje na mikroravni lahko sproža velike spremembe in da je v tem smislu arhitektura lahko transformativna. V najinem pogovoru ste omenili bivanje na Nizozemskem in to, da ste skoraj ostali v tujini. Potem pa vam je na nekem srečanju arhitekt Vojteh Ravnikar rekel … »Ti spadaš sem.« To je rekel v pogovoru, ki sva ga imela na poroki prijate- ljev, v času, ko sem resno razmišljala o selitvi v tujino. Ta dogodek se mi zdi zanimiv. Tudi zato, ker zdaj delujete kot kustosinja v Sloveniji. Kako bi ga opisali? Nekaj let sem živela med Ljubljano in Amsterdamom in ta situacija mi je zelo ustrezala. Dokončno selitev sem odlagala, predvsem zaradi družine, prijateljev, zavedam se kakovosti življenja, ki jo imam v Ljubljani. Sama sebe sem prepričevala, da je selitev na Nizozemsko prava stvar, a hkrati sem o tem nenehno dvomila. Vojteh Ravnikar me je po naključju ob pra- vem času prizemljil. Seveda v Sloveniji nisem ostala zaradi te izjave, zago- tovo pa je v tistem trenutku v meni nekaj prelomila, zato kot izjemno in- tenziven trenutek še danes ostaja z mano. Za konec – kakšno je vaše sporočilo ženskam, arhitektkam? S svojim raznolikim in večplastnim delovanjem moramo vzpostavljati stal- no razpravo o našem položaju v arhitekturni stroki in pri tem delovati v smeri ustvarjanja pogojev za enakovredne priložnosti, ne le žensk, ampak tudi mladih in vseh drugih, ki lahko z dobrimi idejami prispevajo k arhitek- turni kulturi in družbi.