..

			Leopold Suhodolčan

			SKRITI DNEVNIK





Prvo poglavje - Nenavadni beg


			Mirt ni več poslušal učitelja, ki je z velikim zanosom razlagal pri tabli prostornino piramide. Mahal je z rokami, si z levico popravljal velika, črna očala, z desnico pa risal in spet brisal okostja številnih teles. Videti je bilo, ko da je mladi učitelj zagorel v lastnem geometrijskem ognju, učenci pa stoje z boječimi očmi okrog tega ognja in ga zaverovano opazujejo.

			Svoje stvari je že pospravil, zvezek za zvezkom je previdno deval v šolsko torbo. Kdaj pa kdaj je pogledal v četrto klop k Dušanu, nato pa še v zadnjo, kjer se je pretegoval Poldrugi Martin, kakor so klicali sošolca z velikimi rokami. Opazil je, da sta tudi onadva že pospravila svoje reči in da Dušan že drži za torbo, pripravljen, da skoči proti vratom, takoj ko se bo oglasil šolski zvonec in bo učitelj odhitel z dnevnikom pod pazduho na hodnik.

			To je Mirta vznemirilo. Kaj neki hočeta od mene, se je vprašal. V odmoru sem jima povedal, da moram po pouku takoj domov. Kaj se prav danes obešata name? Ne morem z njima na potep. Mogoče pa imata kaj drugega v mislih. Kdo ve. Vsekakor me hočeta po pouku zadržati.

			Jezilo ga je zmerom bolj, da je bil nepreviden pri pospravljanju svojih reči. Planila bosta pred mano k vratom, ne bom se jima mogel izmuzniti, si je govoril.

			Nenadoma pa ga je spet ohrabrilo naključje. Učitelj je poklical Dušana k tabli. Moral je ponavljati za njim, kar je pred tem razložil. Dušan je stokal in zardeval, se obračal po pomoč k razredu. Poldrugi Martin je resda nekaj krilil z rokami, toda Dušan si ni znal pomagati s čudnimi indijanskimi znaki.

			Takrat se je oglasil šolski zvonec. Razred je zašumel, učitelj je ošteval Dušana zavoljo nepazljivosti. Tako je Mirt pridobil čas. Pritihotapil se je ob steni do vrat, tam pa se je pridružil učitelju, ki je medtem utrujeno stopil s katedra. Naslednji trenutek je bil že na hodniku, od koder se je pognal po stopnicah. Vendar so že zacepetali za njim koraki Poldrugega Martina.

			V pritličju je smuknil za vežna vrata in se potuhnil. Ali me je opazil, mu je kljuvalo v srcu. Toda Poldrugi Martin - in za njim je pridirjal še Dušan - sta se že prerivala s šumečo množico šolarjev skozi velika, steklena vhodna vrata.

			Ko pa se je šum na hodnikih polegel, je Mirt stopil izza vrat. Zagledal ga je sošolec Vinko ali Polžev tajnik, kakor so mu rekli, ker je bil vedno in povsod zadnji, a je imel najlepšo pisavo v razredu.

			»Kaj ne greš domov?« ga je vprašal začudeno.

			»Na Iva še čakam,« se je izgovoril Mirt.

			»A tako,« je zamrmral Polžev tajnik in odkoracal počasi po veži.

			Zdaj se je Mirt pognal proti zadnjim vratom. Preden pa je skočil na dvorišče, je zaslišal v veži nagle korake. Prisluhnil je.

			»Si kaj videl Mirta?«

			Bil je glas Poldrugega Martina.

			»Videl sem ga,« se je zaslinil Polžev tajnik.

			»Kje?!«

			»Ja, hm! V veži...! Tamle ... «

			Mirt ni več čakal. Stekel je čez šolsko dvorišče na ulico.

			Najbrž sta Dušan in Poldrugi Martin pred šolo debelo gledala, ko me ni bilo nikjer, se je tiho nasmehnil.

			Pa saj sta že za mano! Oba!

			Zavil je v stransko ulico. Čeprav se drugače ni ustrašil tekme v teku, se je zdaj kmalu upehal. V začetku se je vse preveč zagnal, razen tega se je pozimi nekoliko polenil. To zimo ni bil na smučanju kakor prejšnja leta. Zaradi bolnega očeta ni mogel nikamor.

			Kako bi bilo, če bi se ustavil in zasledovalca lepo počakal, je zdajci pomislil. Naj mi kar povesta, kaj hočeta od mene. In prav danes mi ne dasta miru, prav danes, ko se mi tako neznansko mudi domov. Eh, kar počakal ju bom, je že sklenil. Ko pa je zavrl korak in se ozrl, je videl, da se je število zasledovalcev pomnožilo. Dušan in Poldrugi Martin imata z mano čisto posebne namene, ga je spreletelo. Kaj pa če Poldrugi Martin mislil, da sem jaz zatožil njega in Dušana, potem ko sta se predvčerajšnjim ves dan potepala in ju ni bilo v šolo?

			Stekel je dalje in prispel na široko ulico. Moral je na levo, proti železniškemu prelazu. Zasledovalci so se mu približali. Že je razločno slišal, kako ga Dušan kliče, naj počaka.

			Česar se je tisti trenutek najbolj bal, se je res zgodilo. Zaporničar mu je pred nosom zaprl zapornice. Kmalu se je pred prehodom ustavila reka pešcev, avtomobilov, motorjev in koles. Najbolj neučakani so se povzpeli po stopnicah na mostiček, ki je visel čez progo. Med njimi je bil kajpada tudi Mirt. Prehiteval je ljudi, vpili so za njim, ko je med tekom zadeval obnje, toda ni se ustavljal in ne oziral. Na vrhu stopnišča je treščil v pravega orjaka s temnimi očali, ki se mu je nalašč postavil na pot, potem ko je videl, da se mu mudi. Mirtu je padla aktovka na tla, toda ljudje se niso ustavljali, stopali so čez aktovko ali pa tudi nanjo, tako da je ni mogel pobrati. Orjak s temnimi očali se je naslonil na ograjo, potisnil roke v žepe in se mu na ves glas smejal.

			Ko se mu je končno le posrečilo, da je rešil aktovko, je zaslišal, da so zasledovalci že prihiteli do stopnic. Nato je njihove korake preglasil ropot brzovlaka, ki se je pripodil izza ovinka.

			Mirt je bil upehan in ves iz sebe. Pisk lokomotive, v hipu ko je švignila pod stopniščem, ga je zmedel do kraja, ni mogel več teči. Občutek zmedenosti in pobitosti se je v njem še stopnjeval, ko so se zapornice dvignile in mu je za hrbet prišumela reka pešcev, avtomobilov in motorjev. Skoraj vdano je čakal, kdaj mu bo Poldrugi Martin položil svojo krepko roko na ramo in bo zabrundal: »Fant, pa te le imamo...«

			Tedaj je zagledal na koncu ulice hišo, v kateri je stanoval. Bila je visoka, komaj so jo zgradili, lani so se vselili vanjo. Sedem nadstropij visoko se je dvigala, rdeči balkoni so vabili v varno zatočišče. Ne smem odnehati, nikoli se ne smem predati, se je predramil in se pognal prek križišča.

			Zaslišal je rezek pisk prometnega miličnika. Nepravilno in ob nepravem času je stekel čez križišče. In res je tik za njim cvileče zavrl osebni avto. Toda Mirt se ni ustavljal, preslišal je klice miličnika in zmerjanje šoferja. Brezumno je tekel, tekel po pločniku.

			Zasledovalci pa so zaostali, saj niso smeli več tako brezglavo čez križišče kot Mirt.

			Komaj je dosegel hišo in skočil v vežo, je zaloputnil za sabo težka vrata in jih zaklenil. Nato se je s hrbtom naslonil nanje, težka šolska torba mu je polagoma zdrsnila iz rok na tla. Globoko je dihal, roke so mu skoraj mrtve visele ob telesu. Vedel je, da mora navzgor po stopnicah, v peto nadstropje. Stanovalci bodo prihajali mimo, zagledali ga bodo in spraševali, kaj mu je.

			Toda ni mogel dalje.

			Že so pritekli za njim. Drug za drugim so se ustavili pred vežnimi vrati, ki so bila zastekljena z mlečnim steklom. Ukrenil je glavo in zagledal njihove zabrisane postave. Poldrugi Martin se je z vso močjo obešal na kljuko, Dušan pa je pritisnil nos ob motno steklo.

			Trenutno je bilo vse tiho.

			Nato je nekdo potrkal. Mirt se je stisnil še bolj v kot. Zadržal je dih.

			»Mirt, odpri!« je zaslišal Poldrugega Martina.

			»Odpri, saj vemo, da stojiš za vrati,« je glasno zaklical Dušan. »Vidimo te.«

			»Saj te ne mislimo pojesti,« je čez trenutek prijazno rekel Poldrugi Martin. »Le nekaj bi te radi vprašali.«

			Skozi megleno steklo je zagledal nos ob nosu. Kar šest jih je naštel. Vsi nosovi so bili še enkrat večji kot v resnici. Kot bi sami nosorogi prežali name, je pomislil. Nosorogom pa ni dobro odpirati. Pa čemu bi jim tudi odpiral! Ničesar jim nisem dolžan in oni meni tudi ne.

			Ponovno so trkali.

			»Čuj, odpri! Nekdo bi rad šel v hišo. Pri vas stanuje,« je slišal Dušana. »Pravi, da se mu strašno mudi... «

			»Je res ali je zgolj past,« je razmišljal Mirt in pritisnil oči na steklo. Toda zaman se je trudil, da bi kaj ugotovil. Zdaj je čakal samo še, da bo kdo od stanovalcev prišel po stopnicah in bo hotel iz hiše. Najbolje bo, da kar brž odidem v stanovanje, je sklenil.

			»Če nočeš, pa bodi, kjer si,« je tedaj na ulici zagodrnjal Poldrugi Martin. »Saj nam ne boš ušel... Jutri se bomo pomenili s tabo ... V šoli.«

			Mirt jim ni odgovoril. Ne da bi odklenil vežna vrata, je počasi odšel navzgor po stopnicah. V peto nadstropje. Sredi stopnišča pa se je nenadoma spomnil, da je zaradi nečesa drugega težko čakal na konec pouka. V hipu je pozabil na svoje zasledovalce, ni več mislil na to, da bo moral naslednji dan v šolo in da se bo srečal z njimi.

			Zadnje stopnice do stanovanja je pretekel. Ni mu bilo treba pozvoniti, vrata v stanovanje so bila odklenjena.

			V predsobi je bilo tiho, skoro pretiho. Vrata v kuhinjo so bila na pol odprta. Tu v kuhinji ni našel nikogar. Štedilnik je bil mrzel, radio je počival. V veliko okno se je neutrudno zaletavala prva spomladanska muha. Postalo mu je tesno pri srcu. Ni se spomnil, da še ni odložil težke šolske torbe. Nehote je še sam začel upoštevati tihoto, ki je mrzla ležala po stanovanju, po prstih se je odpravil v dnevno sobo. Tudi ta vrata so bila le priprta.



			Zagledal je mamo. Sedela je na kavču in se zamaknjeno ozirala skozi okno. Glavo si je podpirala z roko. V obraz je bila bleda, nepremične so bile njene oči. Senca zavese ji je legla na čelo in Mirtu se je zazdelo, da se vleče senca vse od njenega visokega čela do sonca.

			»Mama!«

			Ozrla se je, a še ni trenila z očmi, ko da se še ne zaveda, kdo stoji pred njo.

			Mirt je naredil korak proti njej in jo še enkrat polglasno poklical.

			»O, Mirt,« je vzdihnila in se predramila. Vstala je in senca ji je zdrsnila s čela na tla. »Zdi se mi, da si danes zgodaj doma, ali ne?«

			»Vso pot sem tekel... «

			Obstala je tik pred njim, se sklonila in mu vzela iz rok težko aktovko s šolskimi knjigami. Položila jo je na mizico ob steni, kjer je zmeraj pisal domače naloge.

			»Mama, so ti kaj sporočili?« je vprašal neučakano.

			Sele tedaj se je mama docela predramila. Senca, ki je malo prej zdrsnila z njenega čela na tla, je ležala zdaj daleč za njenim hrbtom.

			»Seveda, sporočili so ... Telefonirali so ... Danes lahko greva k njemu. Kar ob enih morava biti v bolnišnici... Pridi, dala ti bom obed ... «

			Ko je hitela mimo njega, je Mirt vprašal:

			»Mama?«

			Mama se je ustavila.

			»Potem je očku že bolje, ali ne, če smeva k njemu?«

			»Saj veš, kako so nama rekli pred desetimi dnevi, ko sva ga zadnjikrat obiskala... Zdaj vaju ne bomo prej spustili k njemu, preden ne bo kazalo na boljše... «

			Odhitela je v kuhinjo in mu začela pripravljati obed. Počasi je stopil za njo.

			»Za očka sem že vse pripravila,« je govorila tiho.

			»Tudi jaz mu bom nekaj nesel... V nedeljo sem fotografiral češnje za našo hišo... Saj veš, da me je zadnjič vprašal, če so se že razcvetele... «

			Obrnil se je k oknu. Na prostranem dvorišču so rasle tri mlade češnje. Bile so v najlepšem cvetu.

			Se nobeno leto niso tako cvetele. To je bilo njihovo prvo veliko cvetoče leto. In tedaj se je spomnil, da jih očka še ni videl cveteti.

			Postal je žalosten.

			Ni se zmenil za zasledovalce, ki so se počasi vračali po ulici, razločno jih je videl skozi okno. Ni slišal mame, ko mu je rekla, da ima obed že na mizi.





Drugo poglavje - Očetova skrivnost


			V mestnem avtobusu še za mamo nista dobila sedeža. Kazalo je, da se vsi potniki peljejo do postaje pred bolnišnico. Mirt je stal za šoferjevim sedežem, mama pa se ni mogla preriniti za njim. Vedno se je rad vozil tako, da je bil blizu šoferja. V posebno veselje mu je bilo, če je lahko opazoval cesto pred sabo. Polagoma je postal eno s šoferjem, postal je on sam, bolj spretno je drvel po ulicah, bolj hitro, kot najboljši dirkač je zavijal na ovinkih. Hodil je v zadnji razred osnovne šole; bil je velik fant, z močnim, koščenim obrazom in trdimi lasmi, nikoli se ni mogel prav počesati. Njegove velike oči so bile otroške in odrasle obenem: znale so biti otroško zaupljive, žalostne in vesele, skrivale pa so v sebi tudi trpkost in resnost odraslega človeka. Nikoli ni bil odličnjak, tiho in razmišljujoče je poslušal učitelja, skoro nikoli ni nič spraševal, toda učitelji so vedeli, da se lahko zanesejo nanj, da jih ne bo razočaral, ko bodo preskušali njegovo znanje.

			Mislil je na očeta. Mesec dni ga že ni videl. Z mamo nista smela k njemu v bolnišnico. Zdravniki so rekli, da bi mu obiski samo škodili. Mirt tega ni mogel razumeti. Zdelo se mu je, da bi bil še bolj bolan, če bi ležal v bolnišnici in bi nikogar ne pustili k njemu.

			Torej mu je zdaj že bolje, je razmišljal, zdaj ko smeva spet k njemu.

			Zelo je bil navezan nanj. Sicer se spominja, da ga je očetova roka le poredkoma pobožala. Na primer takrat, ko je Mirt ležal bolan in mu je pljučnica malone izglodala mlade oči. Njuna velika, skrivna vez je živela v tem, da se je oče pogovarjal z njim, če je le utegnil, že ko je bil Mirt čisto majhen, ko še v šolo ni hodil. Pozneje ga je oče spraševal, kako je bilo v šoli, pa o tem, če je Mirtov sošolec ravnal prav, ko je potisnil sošolko v mrzel potok. Ko so ga začele zanimati resnejše stvari, sta se pomenkovala o veliki vojni, ki jo je Mirt poznal le iz knjig in iz očetovega pripovedovanja, še nazadnje, preden je oče zbolel in je moral spet v bolnišnico (skoraj vsako leto je moral za kakšen mesec v bolnišnico) sta dolgo v večer govorila o črncih, ki morajo v Južni Ameriki v vlakih še zmerom sedeti v posebnih oddelkih in hoditi v posebne šole. (Mirt je bil prebral Kočo strica Toma). Potem ni mogel zaspati, temveč je vročično sanjal o tem, kako se z letalom pelje naravnost v Južno Ameriko in tam začne pot velikega junaka in osvoboditelja zasužnjenih črncev.

			»Mirt!« ga je poklicala mama, »na naslednji postaji izstopiva.«

			Mirti se je ozrl, se odsotno nasmehnil in pokimal.

			Zdelo se mu je, da svojega očeta že dolgo ni videl. Skušal si je priklicati v spomin njegovo podobo, njegov nasmeh, in pa to, če ima še vedno tako bele roke, bolj bele in mehke kot dobra žena. Mislil je na to, če jima bo prišel naproti, morebiti celo do velikih vhodnih vrat, ali pa bo ležal v postelji in se ne bo smel dvigniti, ko bosta spet odhajala. Tako kakor je bilo ob zadnjem obisku.

			Mama se je prerila do njega in mu položila roko na ramo. Avtobus se je počasi ustavljal.

			Izstopili so domala vsi potniki. Z njima so odhiteli proti vhodu v bolnišnico.

			Molčala sta. Mirt je stegnil roko proti cekarju, ki ga je nosila mama, da bi ji pomagal. Spet je pripravila za očeta najrazličnejše stvari. Tako je bilo tudi zadnjič. Tako je bilo vsakokrat, kadar ga je obiskala. Malo pred odhodom sta mu zložila vse stvari na posteljno omarico, mama pa mu je naročala: »Le glej, očka, da boš pojedel kekse, tole čokolado in pomaranče, pa sploh, le glej, da veš ... « Potem je oče bledo pokimal in se nasmehnil. Toda pri naslednjem obisku sta navadno našla v omarici še vse stvari, še dotaknil se jih ni.

			Pred vrati se je mama ustavila. Mirt je že čakal na to. Vsakokrat se je za trenutek ustavila. Vedel je tudi, kaj bo spregovorila. »Mirt, ne sprašuj očka preveč,« mu bo naročala. »Raje mu ti povej, če si zadnje dni kaj doživel... Kaj veselega mu povej... « Toda tokrat se je Mirt zmotil. Mama še besede ni rekla. Samo pogledala ga je, oči so se ji zasvetile kot rosne kaplje, ki so se po dežju ohranile na velikem listu. Z roko pa mu je popravila lase, ki so mu zdrsnili na čelo. Nato je naglo stopila mimo njega skozi vhodne duri.

			Mirt je pohitel za njo. Zdaj je pozabil, da je pričakoval očeta že pri vhodnih durih. Videl je mamo, kako je drobila pred njim čez veliko dvorišče. Zdela se mu je suha in drobna, kot da jo je že začela upogibati starost.

			Hodniki v bolnišnici so bili na novo očiščeni: bela vrata, bela okna, beli zidovi, bele bolniške sestre, beli hodniki, vse belo, belo. Tako so bili obiskovalci, ko so se brž razkropili po vsej stavbi, videti kot pisani, živi madeži.

			Mamo je komaj dohajal. V tretjem nadstropju je sredi hodnika ustavila bolniško sestro. Ta se je smehljala kot porcelanast kip, ki predstavlja boginjo Tolažbe. Odpeljala ju je v bolniško sobo, saj so očeta medtem premestili.

			Soba je bila majhna, ozka in dolga kot kak hodnik. V njej so bile štiri postelje. Ena je bila nedotaknjena.



			V zgornjem kotu sobe tik ob oknu je zagledal očeta. Mama je takoj odhitela k njemu, Mirt pa je še za hip ostal pri vratih.

			Nekaj čudnega se je medtem zgodilo z očetom, je pomislil Mirt. Doslej je bil vsakokrat videti veliko boljši v obraz, a je bil slabe volje, malo je govoril in ves čas obiska se ni nasmehnil. To pot je bil videti slab, oči so se mu zgubljale za koščenimi ličnicami in lasje so mu do kraja osiveli. A bil je nasmejan in prešerne volje. Dvignil je desnico in pomahal Mirtu, češ sin moj, kaj pa še čakaš, se ti morda ne zdim pravi.

			In pozneje, ko sta z mamo že sedela ob njegovi postelji, se Mirt še zmerom ni opomogel od začudenja. Tudi mama se je smehljala, svetli kaplji v očeh sta se ji raztopili v sonce.

			»Kako ti je? Zdi se mi, da si že dosti boljši... Tudi lani je bilo tako... Kako da naju niso pustili tako dolgo k tebi?« je govorila mama.

			Oče je samo skomignil z rameni, češ kaj jaz vem, nato pa je dejal: »No, Mirt, si mi prinesel slike?«

			»Sem,« je naglo odgovoril Mirt in potegnil iz notranjega žepa pisemski ovoj, kamor je shranil fotografije. Po eno jih je dajal očetu.

			Oče jih je pregledoval, sprva vse v naglici preletel, potem pa jih začel gledati znova. Mama in Mirt sta brez besed sledila njegovemu pozornemu pogledu.

			»Hm, tolikokrat si slikal češnje pred našo hišo,« je mrmrajoče vzkliknil oče, ne da bi dvignil pogled.

			»Mislil sem, da si želel videti, kakšne so v cvetju... «

			Očetu so zatrepetale roke, nekaj slik se mu je zmuznilo iz rok na odejo. Mama jih je pobrala. Po kratkem premolku je vprašal:

			»In praviš, da si jih tudi sam razvijal?«

			»Sem ... V krožku na šoli... Veš, zdaj smo si v nekdanjem kabinetu uredili temnico.«

			»Kar dobro si se že naučil.«

			»Nikogar ni bilo zraven, ko sem jih razvijal. Prosil sem tovariša učitelja ... «

			Bolnik na sosednji postelji je začel močno kašljati. Vsi v sobi so se ozrli k njemu.

			»Bi poklicala sestro?« je vprašala mama.

			»Ni treba. Precej bo mimo,« je rekel oče. »Že tretji mesec ni dobil obiska.«

			Res se je bolnik spet umiril in mirno zatisnil oči.

			»Boš kaj jedel?« je mehko vprašala mama. »Glej, prinesla sem ti jabolčni zavitek.«

			»Hvala, Ana, ne bom zdaj... «

			»Zmerom si ga imel tako rad.«

			Oče je zložil fotografije in kupček obdržal v rokah. Pogledal je Mirtu v oči.

			»Ko bom spet zunaj, se bomo odpeljali za nekaj dni na Koroško ... Na Poljano ... Že dolgo nisem bil doma ... «

			»Kristina me v vsakem pismu vabi, naj pridemo... Oh, pa sem pozabila pismo doma! Pa še na kredenco sem si ga pripravila, da ga ja ne bi pozabila ... «

			»Meni pa je Peter pisal - očka, saj se ga še spominjaš - naj pridem k njemu na počitnice,« je Mirt zagorel z očetom.

			»Šli bomo. Vsi trije. Ti, mama in jaz... Konec maja, takrat bom najbrž že doma, takrat bo najlepše na Koroškem ... «

			»Samo če bo dovolj toplo zate,« je rekla mama zaskrbljeno.

			»Bo toplo, bo ... Sonce bo sijalo ... «

			Kako čuden je bil očetov nasmeh!

			»Mirt, peljal te bom v hodnike zapuščenega rudnika, kjer sem se med vojno skrival, preden so me Nemci prijeli in me odpeljali v taborišče ... «

			»Tolikokrat si mi že obljubil,« je dejal Mirt očitajoče.

			»Zmerom si se mi zdel še premajhen in premlad... Zdaj pa si postal že velik fant, celo fotografije že sam izdeluješ,« se je hudomušno nasmehnil. »Danes čutim, da ti moram do kraja povedati... «

			»... kako si pisal dnevnik in da si ga potem nekje založil,« mu je naglo vpadel v besedo Mirt.

			»Veš, fant, nisem ga založil, samo skril sem ga, da ga ne bi našli in da bi ga po vojni vzel... Toda skril sem ga tako, da ga po vojni še sam nisem več našel... «

			»Najbrž ga je kdo odkril in si ga prilastil ali pa sploh ni vedel, koliko so tisti listi tebi pomenili,« se je pridružila še mama.

			»Ne, ne, nemogoče, moj dnevnik je še v skrivališču, prepričan sem, da je,« je hitel oče, se na pol dvignil, mama pa mu je popravila blazino pod hrbet.

			Mirt je čutil, kako ognjevito in nazadržano prehaja očetova skrivnost nanj, ga vsega prevzema, že čuti, da se bo za trdno ugnezdila v njem in se je ne bo rešil prej, dokler je ne razvozla. Oče se mu še nikdar ni ves izpovedal, Mirtu pa se ni zdelo pomembno, da bi mu skrivnost po vsej sili izvabil. Toda odslej bo očetova skrivnost tudi moja skrivnost, si je šepetal s komaj porojenim prepričanjem.

			»Pisati sem ga začel leta enainštiridesetega, prvega dne, ko je fašistični vojak prestopil našo mejo... Ti ne poznaš vojne, Mirt, pa boš morebiti v mojem dnevniku odkril njen strašni obraz ... «

			»Ivan, preveč govoriš,« ga je skušala ustaviti mama. »Hm, saj imaš že potno čelo... Prosim te.«

			Oče ni pustil, da bi mu s svojim robcem obrisala potne kapljice, ki so bile svetlikajoče se prozorne, temveč si je kar z rokavom potegnil prek čela.

			»Najprej sem skušal najti dnevnik sam, a zaman. Potem mi je pomagal še Travnik, moj mladostni in vojni tovariš. A nič ... Toda nekje vendar mora biti... Niso ga mogli stakniti. Mogoče sem ga iskal zmerom na napačnem kraju. V taborišču mi je opešal spomin... Ne verjamem, da bi po vojni še kdo hodil v zapuščene rove, kaj bi tam iskal, temno je v njih in zadušljivo, že trideset let je od tega, ko so zadnji rudarski vozički pripeljali premog na svetlo ... «

			»Nič bolj natančno se ne spominjaš, očka?«

			»Ne... Mislim pa, da sem ga vtaknil v majhno duplino v steni rova, toda čisto gotovo ne vem več... «

			»Ivan, ali ne bi zdaj malo jedel,« ga je mirila mama. »Bojim se zate, še nikoli nisi bil tako zgovoren.«

			»Vesel sem, da sta me po dolgem času spet obiskala. Ali ne smem biti tega vesel? In potem sem vesel še zato, ker je Mirt že tako velik in pameten fant in se bom lahko z njim odpravil iskat svoj predragoceni dnevnik... «

			»Očka, že zdaj se veselim, kako ga bova iskala,« je goreče šepetal Mirt in nehote stegnil roko po očetovi odeji.

			Oče se je zdaj vendarle nekoliko umiril, vsaj na videz, govoril je tiše: »Velike rdeče platnice je imel dnevnik in ni še bil do konca popisan, nisem več utegnil... Toda danes bi ga neznansko rad bral... «

			»Tudi jaz bi ga rad bral... «

			Bolnik na sosednji postelji je spet zakašljal.

			»Vstal bom,« je rekel oče. »Lahko stopimo malo na balkon.«

			»Sestra mi je prej naročila, da ne smeš vstajati,« je ugovarjala mama.

			»Hm, sestra! Meni pa je še snoči zatrjevala, da bom čez deset dni že doma... Malo lahko vstanem. Daj mi plašč, prosim.«

			Nato so vse do odhoda sedeli na sončnem balkonu. Vedno manj so govorili. Podoba je bilo, ko da so si povedali že vse, kar jim je ležalo na srcu. Mirtu se je zdelo, da v očetovih očeh še nikoli ni videl toliko vere in upanja, da bo zdaj kmalu ozdravel. Odslej bo samo še čakal, da se bo oče vrnil iz bolnišnice in da se bodo začele velike počitnice. Občutek, da je pred njim veliko doživetje, morebiti največje v življenju, ga je prevzel v toliki meri, da je le mukoma spravil iz sebe še kako besedo.

			Ko sta odhajala, je postal oče znova zgovoren.

			»Ničesar mi ni treba puščati, Ana,« je dejal, ko je začela mama zlagati prinesene stvari na posteljno omarico, »saj bom zdaj kmalu doma, mogoče že prihodnji teden.«

			Iz predala posteljne omarice je vzel risalni žebljiček in pritrdil najlepšo sliko nad posteljo: mlade češnje v cvetju.

			»Vsako jutro bom gledal te češnje, še prav zdanilo se ne bo,« je rekel z mirnim smehljajem na ustih, »pa bom mislil, da sem že doma pri vaju ... «

			O skritem dnevniku nista spregovorila več. Zanju je bilo to dokončno odločena stvar, nekaj, kar ju je v trenutku še bolj trdno povezalo in bo živelo v njima še dlje kot spomin, nekaj, kar ne pozna starosti.

			Pospremil ju je do konca hodnika. Tam ga je čakala neusmiljena sestra.

			»Ne predaleč,« je rekla prizanesljivo ukazujoče.

			»Brez skrbi, ne bom šel več daleč,« je rekel oče tiho.

			Poslovili so se. Mama je stopila tesno k očetu in mu zapela gumb pod vratom. Mirt je zdaj drugič videl, da so bile njene oči kot kaplji, ki obležita po dežju na velikem listju.

			Stal je bolj ob strani. Oče je prišel k njemu in mu ponudil roko. Bila je ozka in koščena, potna.

			»Hvala za slike,« mu je dejal.

			In ko sta odhajala po stopnicah, je polglasno zaklical za njima: »Pa na svidenje prihodnji teden!«

			Na svidenje prihodnji teden, na svidenje prihodnji teden, na svidenje prihodnji teden, je odmevalo v Mirtu še potem, ko sta z mamo spet sedela v mestnem avtobusu.





Tretje poglavje - Nepozabni naslednji dan


			Mirt je stopil v razred, ko je že zazvonilo, tako da ga pred poukom niso več nadlegovali. Oba, Dušan in Poldrugi Martin, sta izpod čela pogledovala k njemu, toda Mirt je bil miren kot malokdaj. Ni mu bilo mar, kaj pravzaprav hočejo od njega, imel je svojo skrivnost, veliko skrivnost, grela ga je in ga naredila samozavestnega. Zdaj je samo še čakal na očetovo vrnitev iz bolnišnice in na velike počitnice, ki so tako že čisto blizu.

			V velikem odmoru so ga kajpada obstopili, saj to je tudi pričakoval. Neopazno so sklenili okoli njega tesen, živ obroč. Celo Polžev tajnik je prilezel iz svoje klopi, toda Poldrugi Martin ga je nahrulil:

			»Zgini v klop! Nobenega slinastega tajnika zdajle ne potrebujemo!«

			Polžev tajnik se je nasmehnil kot Kitajec, ki mu potisneš iglo v hrbet, nato pa ubogljivo poiskal svojo klop.

			Stali so v kotu razreda, blizu okna. Mirt se je z nasmeškom na ustih naslonil na okensko polico.

			»Včeraj si nam jo pobrisal, kaj, če smem pripomniti,« je rekel Poldrugi Martin in se z rokami v žepih razkoračil pred njim.

			»Pobrisal, hm?« se je nasmehnil Mirt. »Samo domov se mi je mudilo.«

			»Najbrž so te čakali doma na mizi pečeni žabji kraki,« se je oglasil Dušan in se zarežal lastni duhovitosti.

			Pristopilo je še nekaj dečkov, niso mogli premagati radovednosti.

			»Kdo vas je klical?!« je razdraženo zavpil Poldrugi Martin. »Če kdo želi, da mu poravnam kosti, naj me počaka po šoli na dvorišču, zdajle res ne utegnem ... «

			Dečki so se godrnjaje umaknili. Nobeden ni želel, da bi imel opraviti s polipovskimi rokami Poldrugega Martina.

			»Kaj pa pravzaprav hočete od mene?« je vprašal Mirt. »Povedal sem vam že, da ne maram v vašo druščino. Naj vam to še napišem, ali kaj?«

			»To je že res. Toda nisi nam povedal, zakaj ne maraš. Glej, samo to smo te hoteli vprašati. Ti pa kar v beg!«

			»No, še to nam povej!«

			»Zato pač, ker ne maram ... Jaz hočem biti sam ... «

			Mirt je zase vedel, da ne govori popolnoma iskreno. Mnogokrat je trpel prav zavoljo tega, ker je bil preveč sam. Sam doma, sam v šoli, čeprav je sedelo z njim v razredu še trideset sošolcev in sošolk. Toda na nikogar se ni mogel tesneje navezati. V najlepšem spominu je še imel Petra s Poljane, s katerim se je seznanil v lanskih počitnicah. Toda Peter je bil daleč, v pismih si nista mogla vsega povedati.

			»Ti hočeš biti sam?« je zapiskal skozi zobe Poldrugi Martin.

			»Čisto sam?« se je našobil Dušan.

			Nenadoma pa je Poldrugi Martin zavpil: »Lažeš!«

			»Zato smo včeraj tekli za tabo, ker lažeš,« se je napihoval Dušan.

			Mirt ju je začudeno gledal.

			»Drejč se je včeraj hvalil, da se boš pridružil njim, 'Gospodarjem drevoreda’, da si jim že obljubil, no, je res ali ni?!«

			»So oni kaj boljši od nas?« je povzel Dušan. »Ali morda ne veš, da so oni - da, >Gospodarji drevoreda< - spustili po bregu avto, da se je nato ves zmečkal, ko se je zaletel v drevo, no, si to vedel?«

			»Seveda sem vedel,« je mirno odgovoril Mirt.

			»No, in?« se je izprsil Poldrugi Martin. »Mi se s takimi rečmi ne ukvarjamo.«

			»Mi, Junaki smrti<, že ne,« je pritrdil še Dušan.

			»>Gospodarji drevodreda< so vas krepko potegnili, nobene obljube niso dobili od mene, še govoril nisem z njimi... «

			»Ne verjamem ti.«

			»Pristopi k nam, pa ti bomo verjeli.«

			Mirt se je spomnil na pravila njihove druščine. Nekoč je iz skrivališča opazoval, kako so sprejemali novega člana. Na železniškem mostu v predmestju je moral novinec leči med tračnice, kjer je bilo prostora za odraslega človeka. V »luknji smrti« je novinec nepremično čakal, da je zapeljal čezenj vlak. Nato je postal njihov član, Junak smrti.

			»Ne maram za tako junaštvo,« je rekel Mirt.

			»Bojazljivec,« ga je izzival Dušan.

			Mirt je vztrepetal.

			»Rekel sem že, da ne maram biti član nobene druščine in konec! Zdaj pa me pustite pri miru. Vsak trenutek bo zvonilo.«

			Poldrugi Martin mu je zastavil pot.

			»Torej čisto zares ne maraš k nam?«

			»Čisto zares ne... Za nobenega ne maram.«

			»Figovec!« je besnel Dušan. »Tako velik si in mogočen, pa tako strahopeten! Fej!«

			Mirt se ni mogel več premagati. Zamahnil je z roko. Toda Poldrugi Martin je bliskovito prestregel udarec, ki je bil namenjen Dušanu, obenem pa Mirtu podstavil nogo, da je omahnil na roke.

			Na hodniku se je v natrganih sunkih oglasil šolski zvonec.

			Mirt se je pobral in odšel v svojo klop. Trmaste solze so mu v hipu zalile oči. Slišal je, kako sta se Dušan in Poldrugi Martin izzivalno hihitala. Najraje bi planil iz klopi in jima s pestjo povrnil za podstavljeno nogo in za Dušanov vzklik o strahopetcu in figovcu. Toda pri tabli je že stal učitelj in z dolgim pogledom meril učence. Nato je odložil knjige na kateder, sklenil roke na hrbtu pa začel enakomerno korakati sem in tja pred prvimi klopmi ter razlagati, kje pišemo vejico in kje piko. Ves razred misli zdaj na podstavljeno nogo in na Dušanov vzklik, je pomislil Mirt, nihče ne posluša učitelja. Le s težavo se je premagoval, da mu solze niso ušle po razburjenem licu, takrat bi se zdel sebi do kraja poražen. Skušal je misliti na kaj drugega, na svojo veliko skrivnost, na očeta, ki se smehlja, ko gleda slike cvetočih češenj, na njegovo pripoved, ko so ga fašisti ujeli, nato pa več tednov mučili, a niso zvedeli od njega ničesar, skušal je misliti na to, da bi zbral v sebi moč in bi bil vreden očetovega zaupanja.

			In postal je tako močan, da mu solze niso zdrknile na lica, temveč so se mu že v očeh posušile. Previdno je iztrgal iz zvezka list in z velikimi črkami napisal nanj: »Po pouku pojdem z vami na most... «

			Zatem je listič zložil in ga pod klopjo ponudil sosedu, naj ga pošlje dalje. Neopazno je listič priromal do Poldrugega Martina. Ta ga je vzvišeno odvil in prebral. Obraz mu je zasijal od zmagoslavja.

			Listič je odpotoval dalje, pod klopjo, iz rok v roke, mimo učiteljevih vejic in pik. Še preden je minila ura, je vsak v razredu znal na pamet besede z lističa.

			Mirt pa je trepetal v pričakovanju nevarne igre.

			Naglo so se bližali staremu železniškemu mostu. Prvi je korakal Poldrugi Martin, za njim je hodil Mirt, nato pa Dušan in skoraj ves razred. Polžev tajnik jih je komaj dohajal. Vso pot so molčali.

			Blizu mostu se je Poldrugi Martin ustavil.

			»Drugi boste počakali tu,« je rekel. »Če bi vsi prodajali zijala okrog mostu, bi ljudje postali pozorni in bi nam vse pokvarili... Samo naši člani pojdejo dalje.«

			»Mene še pustite,« je zaprosil Polžev tajnik.

			»Ti nisi član,« mu je rekel Dušan.

			»Toda nekega dne bom postal!«

			»Ti nikoli ne boš zbral toliko poguma!«

			»Vse življenje boš ostal v svoji hišici.«

			»Pojdimo.«

			Od gruče so se ločili Poldrugi Martin, Mirt, Dušan, pa še Jože in Aleš, ki sta bila tudi »Junaka smrti«. Drugi so ubogljivo obstali.

			»Vsak čas bo pripeljal opoldanski vlak,« je dejal Poldrugi Martin, ko so prispeli do mostu.

			»Upam, da ne bo imel zamude,« je rekel Dušan.

			»Pojdi!« je Mirtu ukazal Poldrugi Martin.

			»Upam, da si še junak... «

			»Ko ležeš, se ne smeš več premakniti,« ga je poučil Martin. »Da ne bomo imeli s tabo takih sitnosti kot z Mirkom. V zadnjem trenutku ga je nenadoma postalo strah, pa je skočil iz luknje. Komaj je še ušel lokomotivi.«

			Mirt je odložil šolsko torbo v travo, ko da zadnjih besed Poldrugega Martina sploh ni slišal, ni se več ozrl, brez besed in z vzravnano glavo se je povzpel na most.

			Tam je za hip obstal. Tračnice so se svetlikale v soncu in se trepetaje zgubljale za ovinkom. Onkraj proge je neutrudoma šumelo mesto, avtomobili in motorji so drveli na vse strani, na progi pa je bil mir. Mirt se je nenadoma zbal. Vedel je, da se spušča v nevarno igro. Učitelji bi nas gotovo poklicali in zasliševali, če bi zvedeli, je pomislil. Začelo ga je dušiti. Zdelo se mu je, da ne bo premagal doslej neznanega strahu, da bo vsak hip omahnil kraj mostu v travo ali pa bo pobegnil na ulico.

			Predramil ga je pisk lokomotive. Pisk je bil dolg, svaril je in vabil obenem. Zdaj se bo vlak prikazal izza ovinka, si je dejal. Zbal se je in se opotekaje privlekel do sredine mostu. Tam je manjkala deska, tako da je človek lahko legel v odprtino. Obrnil se je in zagledal Dušana in Poldrugega Martina, kako sta krilila z rokami. Dopovedujeta mi, da je že zadnji čas, je pomislil. Sošolci so še vedno čakali na istem mestu, drobni so bili in nepremični, ko da so okameneli od pričakovanja.

			Zdajci se je odločil in se pognal v odprtino. Ker je bil velik, se je v njej komaj stegnil. Skrčil je roke k telesu, potegnil glavo v ovratnik in otrpnil.



			Nad njim se je odpiralo prostrano majsko nebo. Kodrasti oblaki so se tajali kakor spomladanski sneg. Kdaj pa kdaj se je pognala mimo neugnana ptica.

			Vlak se je približeval, v tračnicah je oznanjeval svoj bobneči prihod, zemlja se je majala. Zdelo se mu je, da se narahlo pozibava, ko da se pelje s čolnom po gladini, ki jo valovi veter. Spet ga je dušilo, v ušesih mu je piskajoče zvenelo, a si ni upal premakniti niti prsta na roki. Stiskal je ustnice, s pogledom pa je skušal ujeti mehke oblake, misliti samo nanje; bili so kot odtrgane krone cvetočih češenj, ki so rasle za domačo hišo in je njihovo podobo podaril očetu.

			In ko je nato brzovlak zdrvel čez most, mu je bilo, ko da se je odprla zemlja pod njim; že se pogreza, vlak pa s truščem pada za njim.

			Potem ga je prevzel občutek, ko da se voda pod njim šumeč izgublja v daljavo, njega pa mehki tok polagoma dviga na površje. Nazadnje je vse utihnilo. Ni še doživljal take tišine.

			Zaslišal je, kako so ga poklicali. Preden pa sta Dušan in Poldrugi Martin pritekla do njega, je že stal na nogah, si otepal prah z obleke in si z roko popravljal lase.

			»Čestitam!« je stegnil roko Poldrugi Martin. Obraz mu je žarel od zadovoljstva.

			»Zdaj si naš. Šesti član. Zdaj si Junak smrti<,« je zanosno odgovoril Dušan.

			Mirt pa je stopil mimo njiju, ne da bi ju pogledal, pobral torbo, nato pa povsem mirno dejal:

			»Upam, da me boste odslej pustili pri miru ... «

			Počasi je odšel ob progi.

			Poldrugi Martin in Dušan sta presenečeno obstala. Nista mogla verjeti svojim očem, da bi Mirt samo zato legel v »odprtino smrti«, da bi ga potem pustili pri miru, samo zato, da bi jim dokazal, da ni strahopetec.

			Mirt je odhajal mimo sošolcev, ki so še vedno stali tam, ni se ustavil, ko ga je poklical Polžev tajnik.

			Ko je stopal po ulici, ni slišal njenega neutrudljivega šumenja, temveč mu je še vedno bobnel v ušesih ropot vlaka, ni videl ljudi, ki so mu prihajali nasproti, v očeh mu je bleščalo prostrano majsko nebo, ki ga je gledal iz »odprtine smrti«.

			Ni takoj zavil po stopnicah v peto nadstropje. Ustavil se je za hišo. Sedel je v kot k zidu, se sklonil nazaj in za trenutek zaprl trudne oči.

			Zaželel si je, da bi bil še nekaj trenutkov sam, čisto sam, potem pa bo odhitel v stanovanje, kjer ga mama že gotovo čaka z obedom. V sebi je čutil prijetno olajšanje, da ni razočaral ne sebe ne očeta, ki je morebiti prav tisti trenutek mislil nanj. Sklenil je, da ne bo nikoli nobenemu razkril, kar je pravkar doživel, ne mami in ne očetu, čeprav skoraj ni imel skrivnosti pred njima.

			Ko je spet odprl oči in se zagledal v mlade češnje sredi belega dvorišča, so se mu zazdele čudovito svetle.

			Pobral je šolsko torbo in odšel v hišo.

			Mama je najbrž spet telefonirala v bolnišnico, je razmišljal spotoma. Zvedela je, kako je z očetom. Mogoče so ji rekli, da se jutri vrne, mogoče že danes.

			Pohitel je in pozvonil. Ni zaslišal maminih korakov kot po navadi. »Da je ni doma? Zdaj opoldne?« se je začudeno spraševal, ko je zaman čakal, da bi mu odklenila.

			Pozvonil je pri sosedovih. Odprla mu je petletna deklica. Komaj ga je zagledala, mu je rekla proseče:

			»Mirt, pojdi me vozit s kolesom!«

			»Zdaj ne morem, Majdiča. Mogoče popoldne... Je moja mama pri vas?«

			»Ne, ni je... Videla sem, v mesto je šla.«

			Mirt je odšel na teraso. Sklenil je, da bo tam počakal mamo. Najbrž je šla kaj kupit za očeta, je pomislil. Vsak čas se mora vrniti.

			»Popoldne me boš pa čisto zares vozil, a ne?« je zaklicala deklica za njim.

			»Bom, bom ... «

			»Čakala te bom spodaj, veš.«

			Mirt se je obrnil, da bi šel.

			S terase na vrhu stanovanjske hiše je bil razgled daleč po mestu. Nizale so se visoke in nizke hiše, z velikimi in majhnimi okni. Ljudje na ulici in na dvorišču so bili videti majhni in nebogljeni, cvetoče češnje pa kot tri kepe snega, svetlega snega, ki je ljubljenec sonca. Videl je železniški most. Zdelo se mu je, da »Junaki smrti« še vedno sede ob njem in razpravljajo.

			Na ulici so ljudje hiteli na vse strani. Nekaterim se je neznansko mudilo, drugi so se pomikali po polževo, ko da jim je čas deveta briga.

			Prav na koncu ulice je tedaj zagledal žensko. Precej je začutil, da bi utegnila biti mama. Z obema rokama se je oprijel ograje. Pozorno ji je sledil s pogledom. Od daleč je bilo videti, ko da se pomika počasi. A bolj ko se mu je bližala, bolj je razločil, da hiti.

			Res. Bila je mama.

			Ko jo je dokončno prepoznal, je vztrepetal. Mama je bila oblečena v črno.

			Vsa je bila v črnini.

			Ni se mogel premagati, ni se mogel dvigniti, ni mogel zaklicati na ulico.

			Vedel je. Zgodilo se je. Zdaj nima več očeta.

			Toda še vedno se ni mogel dvigniti. Mama je že hitela čez dvorišče mimo cvetočih češenj.

			Šele ko je zginila v veži, se mu je glas odtrgal iz dna in zakričal je, da se je slišalo daleč čez prazne strehe hiš. Šumeča ulica je bila tako bučna, da je ni mogel prevpiti. Z obema rokama se je oprijel železne ograje na terasi, krčevito se je je oklenil kot ljubljenega bitja. Bila je topla od majskega sonca, toda te toplote ni več čutil in tudi bolečine ne, ko je butal z glavo vanjo.





Četrto poglavje - Znamenito pismo Petra Divjaša


			Avtobus je zapeljal na mogočno dvorišče tovarne. Litostrojski delavci so se pripeljali na delo. Mirt in mama sta komaj še dobila prostor. Izstopil je prvi, obstal pred avtobusom, da bi počakal mamo. Ni bil prvič v Litostroju. Oče je delal v tovarni vse od tistega dne, ko so po vojni zasadili prvo lopato. Večkrat ga je obiskal.

			Molče sta prečkala dvorišče in se ustavila pred upravnim poslopjem.

			»Greš z mano?«

			»Tu te bom počakal.«

			»Prav. Glej, tja na klop lahko sedeš.«

			»Bom.«

			Mama je odhitela po stopnicah v poslopje. Mirt pa je počasi odkorakal do klopi in sedel. Mimo so hiteli delavci, Niso se ozirali k njemu, mudilo se jim je.

			Tudi moj očka je hodil vsak dan v službo, je pomislil Mirt, takrat ko je bil še zdrav in ko je še... Danes je deseti dan, ko sem brez očeta. Nikoli več ne bo šel tod mimo, nikoli več ne bo po delu počival na tej klopi, ne bo slišal strojev, ki jih je med prvimi pognal v tek. Zdaj leži v domačem kraju, na Poljani, kakor je sam želel. In ko bo mama opravila vse potrebno, bosta odpotovala tudi onadva, preselila se bosta k njemu na Poljane.

			Tedaj se je oglasila sirena. Zdaj je šele oživelo veliko tovarniško dvorišče! Kot bi s palico podrezal v mravljišče. Mirt je mirno obsedel na klopi, živahni vrvež ga je prevzel. To je nekaj čudovitega, kako je vse urejeno, si je govoril, koliko ljudi, a vsak natanko ve za svoje delovno mesto, drug drugemu so potrebni, da delo nemoteno teče. Še so v ušesih zvenele besede, ki mu jih je govoril oče, ko sta lani prav ob tem času za hip posedela na klopi: »Ali ni čudovito, poglej, vse to je ustvaril človek, na mestu, kjer je bilo nekoč polje, ničesar drugega kot veliko polje ... «

			Nenadoma je pozabil na delavce, ki so se že porazgubili po velikih dvoranah, spet je mislil na očeta. Kadar pa je mislil na očeta, je oživela v njem tudi njuna velika skrivnost. Mama je najbrž že pozabila, kaj smo se pogovarjali na zadnjem obisku, je pogosto pomislil. Preden je zaspal, je vsakokrat preletel načrt, ki si ga je že začrtal. Vedno znova ga je dopolnjeval in spreminjal. »Junaki smrti« in »Gospodarji drevoreda« ga niso več nadlegovali, spoštljivo so ga puščali, naj se predaja svojim skrivnim mislim.

			Na Poljani svojega načrta nobenemu ne bo izdal, je ponovno sklenil. Tudi Ruški ne bom povedal, hm, ona je vse preveč otročja. Sicer pa se tako ne bi upala v zapuščeni rudnik. Vendar se bom težko skrival pred njo, pri njih bova stanovala z mamo. Teta Kristina nama je ljubeznivo ponudila sobo. Ruška pa je tako neznansko radovedna.

			Kaj pa Petru? Petru bom že moral povedati. Tudi on mi vse zaupa. Toda vse preveč je odkritosrčen, nehote bi se izdal. Vse leto mi je pisaril pisma, dolga pisma. In tudi včeraj mi je pisal.

			Mirt je potegnil iz suknjiča veliko, belo pismo, tako veliko, da se mu je pomečkalo v žepu. Komaj je spravil pismo iz ovoja. Razgrnil ga je in začel že tretjič brati.


Dragi prijatelj Mirt! (Ne bodi hud, če te brez tvojega dovoljenja tako imenujem... j

			Veš kaj, ampak pišeš mi pa nič... Vrabec in vrabulja! Jaz sem včeraj nabral pet kilogramov starega železa, da sem lahko kupil kuverto, papir in znamke, in veš kaj, skoraj bi bil padel pri tem v potok, zaradi starega železa namreč (ker je v potoku ležalo!), kaj vem, ko sem pa še zmerom taka neroda. (Vsaj drugi pravijo tako.)

			In potem, veš, sem moral zavoljo tega pisma bolj zgodaj vstati, da sem ga napisal še pred šolo. Oprosti mi, zadnjič sem bil bolan, ko je bil pogreb vašega očeta, strašansko sem bil hud nase ker sem imel prav tisti dan tako vročino. Uh, najraje bi bil pomočil glavo v mrzlo vodo da bi se mi čelo malo ohladilo, a to že najbrž ne bi pomagalo, kaj praviš, In (hop, pika je pred In ne vejica, spremeniti pa ne morem več, ker nimam radirke!) tako me ni bilo na pogreb in tudi tebe nisem videl. Zelo mi je hudo zaradi tvojega očeta, o le verjemi mi, vsaj ti mi verjemi, če že drugi pravijo, da me še nikoli niso videli drugače kot s kako neumnostjo v očeh... In ko bosta prišla z mamo k nam na Poljano, bi bil tvoj prijatelj, če boš za to. Če boš želel, bom vesel in bom res imel neumnosti v očeh, če boš pa hotel, da se bom držal resno kot svetniki v naši cerkvi, ti bom tudi skušal ustreči (čeprav bo malo teže.)

			Veš, zdaj nimam nobenega pravega prijatelja, vsi se norčujejo iz mene, včasih me zelo boli, včasih pa prav nič.

			Oh saj je res da se mi marsikaj ponesreči čeprav imam vse lepo zamišljeno.

			Tako se mi je na primer v ponedeljek, čakaj ali je bilo v nedeljo, zdaj pa res več ne vem, ja, v ponedeljek je bilo, sem se že spomnil, ob ponedeljkih ko moram po mleko k Dobmiku. Polno kanglo sem ga imel, tri litre (še za sosedo moram nositi, prava pokora je to že, nositi mleko tudi za sosedo ki me je zadnjič mami zatožila da sem ji vodo natočil v mleko, čeprav ni bilo res). Ko grem torej po stezi, kangle sem imel že polne, pridem do Krpača, pa priteče izza hiše deklica. Kliče na pomoč, kajti za njo se je podil velik, črn pes. Stečem naproti in začnem kričati na psa, da bi obrnil pozornost nase in bi pes deklico pustil pri miru. Pes se res zažene proti meni (fant, ne smem se spomniti!), obrnem se, da bi se mu ognil, tedaj pa se spotaknem in padem... O vrabec in vrabulja, razlil sem vse mleko! Vsega je bilo konec, res... Kajti pes je nenadoma postal krotek, ko da se je zavedal, kaj je storil, požrešno je začel srkati razlito mleko. Tudi deklica se nama je približala, hudo ji je bilo zavoljo mleka, to sem precej uganil, ko je začela jokati. Seveda so potem še meni silile solze v oči (joj, vse je teklo, vse je teklo!) le črni pes se je zadovoljno oblizoval (nikoli mu tega ne bom odpustil, ta grdoba črna sploh ni poznal kesanja!) Domov sem se vrnil s praznimi kanglami, saj si lahko misliš da mi deklica ni mogla natočiti drugega, in kako se je vse končalo, si tudi lahko predstavljaš. Kdo bi mi verjel da mleka nisem razlil nalašč še mama ne ki me ima drugače kar rada. Kar naprej je ponavljala: »Oh le zakaj tako divjaš, ne znaš paziti, samo divjaš, neroda pa taka!«

			Tako kot mama govorijo tudi drugi, da divjam in se mi zato vse ponesreči. Pa mi zdaj vsi pravijo kar Peter Divjaš, no res ne morem pomagati. Nisem preveč hud nanje zavoljo tega, in tudi nate ne bom če me boš tako klical saj je navsezadnje res, da sem tak.

			Kdaj te lahko pričakujem? Do konca šolskega leta boš prav gotovo ostal še v Ljubljani. Samo sedem dni imamo še pouk, ali ne. Spričevala se prav nič ne veselim. (Ce boš ugotovil da sem v pismu pozabil kako vejico ali piko mi takoj sporoči pa ti jih bom poslal priporočeno v posebni kuverti!) Cveka najbrž ne bom imel ker bi si potem precej moral poiskati drug dom. Tako mi je oče večkrat zažugal, tega pa ne maram da bi zdaj, ko se bližajo počitnice, iskal drug dom, ali ne. Toda rečem ti, Mirt, da mi pač tudi v šoli gre narobe, rekel bi, da samo zato, ker se naučim ravno tisto, česar me učitelj potem ne vpraša, nerodno kaj, pač pa hoče po vsej sili zvedeti od mene tisto, česar nisem ponavljal. In povrhu vsega se mi ponoči sanja, da sem še tisto pozabil, kar sem se podnevi naučil. Pa zavoljo tega ti vseeno lahko rečem da si moj prijatelj, ali ne Mirt? Če me pa zavoljo tega ne bi maral, se bom moral navsezadnje še res tisto naučiti, kar me bo potem učitelj vprašal.

			Mogoče pisma ne boš mogel prebrati do konca. Sicer pa je tako napisano da lahko nehaš brati, kjer koli se ti zdi. Za vsak primer pa te že zdajle prav lepo pozdravljam.

			Če pa bereš dalje, bi ti rad sporočil, da se bova poleti vozila s splavom po našem Bobrovem jezeru, ki mu navadni ljudje nevoščljivo rekajo kar Rožankova mlaka. Ko si bil lani pri nas, ga še ni bilo, pravzaprav mlaka je že bila, samo da smo jo dečki šele letos spomladi prekrstili v Bobrovo jezero... Kot gusarji se vozimo po njem, hm to ti je imenitno! Jaz sem že največkrat štrbunknil z gusarske ladje, v vodo namreč, oblečen, kajpada. Od tega sem trikrat lahko posušil obleko na soncu, četrtič pa je bilo tako oblačno - o vrabec in vrabulja! - da sem bil zavoljo oblakov doma zelo slabo sprejet. Pa tebi se kaj takega že ne bo zgodilo, ko nisi Peter Divjaš. Boš videl, naredila si bova najlepši splav, kar jih je kdaj plulo po Bobrovem jezeru, tako gotovo kakor sem zdajle naredil packo.

			Drugače pa ti še sporočam, da ima Ruška srnico, imenitna je, predvčerajšnjim jo je našel njen oče, ki je logar. Cisto mlada je še. Ruška se sploh ne more več ločiti od nje, jaz bi se tudi ne, tako ljubka je, no saj jo boš videl, ko prideš.

			Mogoče si prebral pismo do konca. Ne bodi hud, če je pismo predolgo, saj bom tako šolo zamudil zaradi tega in bo učitelj hud name. Vidiš, tako se mi godi, mislil sem ti ustreči. A ne skrbi, se bom že kako opravičil. Bolj nerodno bi bilo, če bi se ti zdelo, da ti nisem nič novega napisal. Prav gotovo si še zmeraj zelo žalosten, pa ti ni do tega, da bi bral neumna pisma Petra Divjaša.

			Se enkrat te lepo pozdravlja

			tvoj Peter Divjaš

			Piši mi, kdaj prideš. Čakal te bom, gotovo te bom čakal.

			Mirt je dvignil pogled, zložil pismo in ga spravil v ovoj. Nikoli ne bo povedal Petru, da je pravkar prebral njegovo pismo že tretjič. Bolj kot vsebina ga je grela misel, da ga želi imeti nekdo za prijatelja, zlasti še, ker je Peter živel na Poljani, kamor se odpravlja, da bi razvozlal očetovo uganko. Skrivni načrt ga je vsega prevzel; zdelo se mu je, da oče ni mrtev, temveč je še vedno v bolnici, kjer nestrpno čaka, kdaj mu bo Mirt našel dragoceni dnevnik in mu ga položil v roke. In potem bosta skupaj brala iz njega.

			Mama se je vrnila iz upravnega poslopja. V črnini je za hip obstala na vrhu stopnišča, za njenim hrbtom so se v soncu svetlikala velika steklena vrata. Tudi Mirt je vstal.

			»Pojdiva,« je rekla, ko je prišla do njega.

			Mirt je občutil, da je tudi mami tako, ko da se poslavlja od nečesa velikega, nepozabnega. V odmevu njunih korakov je bilo čuti glas še tretjega, ki se jima je pridružil kot nevidna senca.

			»Ko se bodo začele počitnice, bova lahko takoj odpotovala,« je rekla mama, ko sta zavila na široko cesto.

			»Se deset dni,« je pomislil Mirt glasno. In nato tiho: »Se deset dni, očka, in potem se lotiva najine skrivne naloge, kakor sva se domenila ob zadnjem srečanju ... «





Peto poglavje - Na pot


			Ko je zapeljal tovornjak, naložen s pohištvom, po široki cesti iz mesta, je Mirt šele začutil, da se je začel uresničevati njegov skrivni načrt. Z mamo sta sedela v kabini poleg šoferja. Molčali so. Vsak zase sta mislila na leta, ko so jih po vojni preživeli v Ljubljani, kjer se je Mirt rodil, na mesto, kamor se je mama zatekla pred preganjalci. Se dolgo se bo spominjal, kako so se prišli poslovit »Junaki smrti« in »Gospodarji drevoreda«, vsi obenem, ko da žive že od nekdaj v najlepši slogi. Poldrugi Martin mu je celo spregovoril nekaj besed v slovo, pri tem pa ves čas drsal z nogo po pesku, Polžev tajnik pa je skrivoma potočil veliko solzo. In bilo je pozabljeno vse, kar so si kdaj hudega storili. Ostali so samo še lepi trenutki, ki so jih skupaj preživeli v razredu, na poti iz šole, celo velika preizkušnja na železniškem mostu jim je bila ob slovesu lep, nepozaben spomin.



			Začelo je deževati. Dežne kaplje so orosile steklo na kabini, šofer je vključil brisalec. Mirtu je bilo prijetno, čudovito se je peljati z avtom, kadar dežuje.

			»Dež,« je vzdihnila mama, ki se je bala za pohištvo.

			»Imenitno bi ga polomili, če ga ne bi pokrili s plahtami,« je skimaval šofer. »Tako ste pa lahko brez skrbi.«

			Ko so zavili v Savinjsko dolino, se je spet zjasnilo. Sonce se je razškropilo po mladih listih hmelja.

			»Sta se že naveličala vožnje?« je vprašal šofer. »Preveč udobno ni v tej škatli.«

			»O, nič hudega,« je rekla mama in se nasmehnila.

			Tudi Mirt je bil zadovoljen, čeprav bi bil najraje že na Poljani, v očetovem skrivališču. Sanjaril je celo o tem, da bo dnevnik odkril že prvi dan, komaj bo pomolil nos v zapuščeni rudnik, ko da je kak detektiv, najslavnejši detektiv vseh časov. Šofer se mu je zdel dober človek, ko ju je kar naprej spraševal, kako se počutita, ni še srečal takega.

			Pozen popoldan je bil, ko so pri Dravogradu zavili čez leseni most v Mežiško dolino. Mirt je bil vedno bolj nestrpen, stegoval je vrat, kaj bo zagledal za naslednjim ovinkom. Na Dobrijah so se peljali mimo znane železarne.

			»Skoraj vsak mesec pridem z avtom sem v železarno,« se je pohvalil šofer. »Sploh je lepo tukaj, lahko se boste vživeli.«

			Nato so bili kmalu na Poljani. Kotlina, ki je bila pred davnimi davnimi leti jezero, se je razširila, zasvetila so se zelena polja.

			»K sorodnikom se peljeta, a ne?« je vprašal šofer.

			»Moževa sestra je tu poročena,« je rekla mama. »Pri njej bova stanovala. Vsaj za nekaj časa, dokler ne dobiva kje česa drugega.«

			Mirt ju ni več poslušal. Čakal je samo še, kdaj bo zagledal hišo, v kateri so stanovali Sonjakovi. Tam bo odslej tudi njun dom.

			Zavili so v trg. Sredi trga so zapeljali na stransko cesto.

			Ko so se ustavili, je Ruška ravnokar pomolila nos iz hiše. Na ves glas je začela klicati teto Kristino, ki je že naslednji trenutek prihitela na prag in nasmejana plosknila z rokami.

			»Joj, Lekša pa ni doma,« je zastokala, potem ko so se pozdravili, »ni ga doma, da bi vam pomagal razložiti... In tako sem mu zjutraj naročala, naj se čimprej vrne, na glej, pa ga ni...«

			»Oh, bomo že kako,« je rekla mama.

			»Stekla bom po soseda,« je rekla teta Kristina. »Saj nam zmerom pomaga... Toda stopite v hišo. Odložiti morate in kaj pojesti.«

			Sosed je bil brž pri volji in tudi stric Lekš se je prikazal. Tako je bil tovornjak kmalu prazen, pohištvo pa za silo postavljeno v sobi.

			Mama, teta Kristina in stric Lekš so obsedeli v kuhinji. Pogovarjali so se. Mirta pa je Ruška zvabila na sončno dvorišče. Bila je tri leta mlajša od njega, zelo drobno dekle s košatim repkom črnih las. V očeh ji je gorela odkritosrčna igrivost, ki pa je v trenutku ugasnila, če ji je kdo rekel eno samo trdo besedo. V hiši je živela sama, starejša brata sta že odrasla in sta odšla v svet. Z Mirtom se doslej nista tesneje navezala, čeprav je prihajal vsako leto k njim za velike počitnice. Mirt je hodil s Petrom ali kom drugim, najraje pa je bil sam, Ruška pa tudi ni silila v njegovo družbo.

			Ni se mogla premagati, da mu ne bi precej izdala svoje skrivnosti, ki pa za Mirta pravzaprav sploh ni bila več skrivnost, saj mu je že Peter pisal, da ima Ruška srnico. Vendar ni hotel, da bi jo že prvi dan razočaral. Ubogljivo je stopil za njo na prostorni vrt za hišo. Tedaj se je Ruška iznenada ustavila in zaprosila: »Mirt, prosim, zapri oči... No daj... «

			»Čemu pa?«

			»Boš že videl... Prej jih ne smeš odpreti, dokler ti ne dovolim!«

			»Dobro. Pa bom.«

			Zaprl je oči. Resnično jih je zaprl, ni je maral prevarati.

			»Daj mi roko! Vodila te bom.«

			Potem ga je odpeljala med mlado drevje, na travo.

			»Odpri oči!« je zaklicala v radostnem pričakovanju, ko sta se ustavila sredi vrta.

			Res. Pred njim je stala srnica, nekaj mesecev stara, prava srnica. Živo je videl doslej le še v ljubljanskem živalskem vrtu. Zdaj pa je stala tik njega, prav nič se ga ni bala, Ruška jo je narahlo božala po ozkem vratu.

			»Tako rada jo imam,« je dahnila in jo objela okrog vratu. »Sele dva tedna je pri nas, pa je že čisto domača... «

			Posedla sta v travo. Ruška je z drobno roko trgala sočno deteljico in jo dajala srnici.

			»Kako ji je ime?«

			»Noska jo kličem, ker me zmerom pozdravlja s svojim noskom, kadar me zagleda.«

			»Kje ste jo pa ujeli?«

			»Sploh je nismo ujeli! Kdo ti je to rekel?! Bilo je nekaj dni po pogrebu vašega očeta, ko sem šla v Ravnjakov les. Morala bi poiskati očeta... Stopam po gozdni poti, ko nekdo prav po prstih priskaklja za mano. Prestrašeno se ozrem - pa jo zagledam. Potem se je najbrž prestrašila še ona, saj se ni mogla več premakniti z mesta. Približala sem se ji in jo dvignila v naročje... Očka sprva ni maral nič slišati o tem, da bi jo vzeli domov. Ker pa se je že zvečerilo in bi se lahko srnica kje zgubila ali pa bi jo raztrgala lisica, mi je nazadnje dovolil... Zdaj vsak dan trepečem, kdaj mi bo ukazal, naj jo odpeljem nazaj v les ... «

			»Še zmerom bi jo lahko raztrgala lisica,« je dejal Mirt. »Bolje, če ostane pri tebi.«

			Ruška ga je hvaležno pogledala in požrla slino.

			»Stric Lekš te ima rad, ne bo ti je vzel.«

			»Tudi jaz ga imam rada... Samo včasih pride pozno ponoči domov ... in potem kriči nad mamo in mene zbudi... «

			Ruška je skrila oči v Noskin vrat. Za trenutek sta obmolknila.

			»Oba bova zdaj pazila na Nosko,« je nato prijateljsko dejal Mirt.

			Ruška še vedno ni odmaknila lica od Noskinega toplega vratu.

			»Oh, ti si že prevelik za srnice, ne boš hodil z nama... Našel si boš dečke, nove prijatelje... «

			Srnica se je tedaj postavila na noge in posmrčkala.

			»Nekoga je zagledala,« je rekla Ruška in se ozrla.

			Pri vrtnih vratih je stal Peter Divjaš, velik in suh, z močnim, podolgovatim obrazom.

			»Hej, Peter!« ga je poklical Mirt.

			Peter Divjaš ju je opazil, veselo plosknil z rokami in pritekel k njima.

			»Ko sem šel v trgovino, sem na cesti zagledal tovorni avto,« je govoril zmedeno, »pa mi je nekaj reklo, da ste se najbrž vi pripeljali, na glej, pa ste že res tu...«

			»Že cele tri ure smo tu,« se je nasmehnil Mirt.

			»Ja, saj sem si mislil, da ste že cele tri ure tu,« je govoril Peter Divjaš glasno in se nestrpno prestopical sem in tja, »in pisal si mi, da pridete danes, glej, pa ni nič pomagalo, v trgovini je bilo veliko ljudi in sem moral čakati, brez moke, soli in olja pa se nisem smel vrniti domov... O vrabec in vrabulja, tako se mi zdi, da ti še roke nisem dal, ali ne...«

			Ponudil mu je desnico in mu čvrsto stisnil roko. V tem stisku je Mirt začutil, da ju bo odslej vezala še bolj odkritosrčna vez.

			»Zdaj vidiš, da ima Ruška res srnico, najbrž mi v pismu nisi verjel,« se je široko zasmejal Peter Divjaš.

			Mirt ga je skušal že prej ustaviti s pogledom, toda bilo je zaman, Ruška je že zaklicala:

			»Mirt, ti si vedel, da imam srnico?«

			»Pravzaprav sem res vedel, toda... ti si mi jo danes prvič pokazala,« je Mirt skušal rešiti, kar je divji Peter nehote porušil.

			Tudi Peter se je tega takoj zavedal in se udaril z roko po čelu: »Aj-jaj, pa sem ga spet polomil!«

			Mirt je vedel. Zdaj bo divji Peter poskušal vse, da bi popravil, kar se še da. V tem je bil pravi mojster. V hipu je znal pričarati nekaj veselega. S svojimi pavlihovskimi kretnjami je brez težave pritegnil poslušalca. Besede so kar lile iz njega, vsi so se čudili, kje jih jemlje.

			»Vesta, Matevž ima v kleti zajce, v naši hiši stanuje, v pritličju,« je začel Peter in se. razkoračil pred njima. »Oh, Matevž je tak bahač, da bi mu na glavi lahko otipal petelinji greben! Najraje pripoveduje, kako je strašil stare ženice, zvečer da jih je pričakal kje ob poti ali za kakšnim znamenjem in je v beli halji skočil prednje... In tako sem mu jaz snoči v kleti, kjer ima zajce, pripravil belo rjuho, jo obesil na kol in postavil v kot, nato pa naredil še glavo iz starega senčnika za luč, vanj vtaknil gorečo svečo, pravi pravcati strah je nastal, vama rečem ... Komaj sem čakal, kdaj bo šel Matevž zajce zaklenit; preden gre spat, jih vsakokrat zaklene s tremi ključi... Končno gre v klet in ti zagleda v kotu strah ... Vrabec in vrabulja, začel je vpiti ko šoja, da se je bajta podirala, brez sape se je pripodil iz kleti, jaz sem se pa tako smejal, da me še zdaj boli okrog trebuha, pa zdajle se bom moral najbrž spet zasmejati, ker sem se spomnil nanj, ojoj, me že sili smeh, mi že leze v trebuh, av, je že konec, ha, ha, ha, av, ava, joj, ha, ha, ha...«

			Peter Divjaš se je krotovičil od smeha, kazal je svoje velike, redke zobe, se povaljal po tleh in se kotalil sem in tja po travi, da sta se naposled še Mirt in Ruška nalezla njegovega strašnega smeha in sta se začela na ves glas smejati. Le srnica jih je preplašeno gledala.

			Končno je Peter omagal in obsedel v travi. Mirt in Ruška sta stopila k njemu in mu pomagala na noge.

			»Zdaj vidita, kako je z mano, če se začnem smejati. Bolje bi bilo, da vama ne bi pripovedoval o junaškem Matevžu.«

			»Je že bilo prav,« je rekel Mirt, ki ga je smeh zgolj za trenutek odvrnil od preresnih misli. »Vse je prav, kar narediš.«

			»O, če bi bilo pa vse prav, kar naredim, potem ne bi bil Peter Divjaš, tako zares ne, kakor tu stojim ... «

			Tedaj je Peter opazil, da je dobil na svoje svetle hlače zelene lise.

			»Hm, vrabec in vrabulja, če se ne motim, sem te lise s trave pobral,« je rekel skoraj žalostno. »Kar poglejta, kakšen sem! Ej-ja, sem pač Peter Divjaš... Samo, žal, mama tega ne bo upoštevala.«

			»Že dolgo se nisem tako smejala,« je rekla Ruška.

			Peter je razširil roke.

			»Ej, Ruška, če sem pa tebe razveselil, potem mi ni preveč hudo, da imam zelene lise na hlačah in da mama najbrž ne bo upoštevala tvojega veselja... «

			»Ti nesrečni Peter Divjaš! Kadar koli narediš dobro delo za drugega, sam trpiš.«

			»Pa kaj potem! Vsak pa le ne more biti Peter Divjaš... Ti na primer že ne, ker ti je Mirt ime, ha, ha, ha...«

			Medtem se je zvečerilo. Poklicali so ju v hišo. Ruška je spravila srnico v stajico. Mirt je pospremil Petra do glavne ceste.

			»Ravno prav, da so že počitnice,« je govoril Peter Divjaš, »bova vsaj lahko večkrat skupaj, če boš to želel, seveda.«

			Njegove velike oči so bile živahne in tople.

			»Drugega prijatelja nimam na Poljani,« je rekel Mirt. »Hvala ti za vsa pisma, ki si mi jih pisal. Spravil sem jih.« Vendar se še ni odločil, če bo zaupal Petru svojo skrivnost. Se vedno je bil najraje sam. Razen tega bi mu lahko Peter nehote vse pokvaril. Zvedel bi stric Lekš in drugi, pa ga ne bi pustili v zapuščeni rudnik. Joj, v rudniku je preveč nevarno, bi rekli, stropi se že zasipujejo, lahko zaideš v številnih rovih in ne najdeš več izhoda, zadušiš se, ker primanjkuje svežega zraka.

			»Ali se vidi od tod zapuščeni rudnik?« je vprašal Mirt.

			»Kar tja čez trg poglej! V tistem hribu so nekoč kopali premog... Mirt, pa čemu se zanimaš zanj?«

			»Kar tako ... «

			»Če boš hotel, te bom jutri ali kdaj popeljal do vhoda... Toda v rovih še nisem bil. Nekoč sem samo nos pomolil v rudnik, pa je bilo v rovu tako tesnobno, da sem si precej premislil. Oče mi je pravil, da so se med vojno naši skrivali v njem pred Nemci... Starejši rudarji menda poznajo še danes več vhodov in izhodov... Pa kaj bi zdaj hodili v rudnik, če ni treba. Sla bova raje na Bobrovo jezero in si naredila splav, kakor sem ti pisal... «

			Treba bo, je ponavljal Mirt še dolgo potem, ko sta se poslovila. Moram, moram opraviti, kar sva sklenila z očetom. Za Bobrovo jezero ne bo časa. Najti moram njegov dragoceni dnevnik, naj stane, kar hoče. Dobro je vedeti, da naloga ne bo lahka, toda privlačevala ga je vedno bolj prav zato, ker je bila težka in polna skrivnih ovir.

			Že jutri pojdem pogledat, je sklenil.

			Sam pojdem.





Šesto poglavje - Prvič v zapuščenih rovih


			Naslednje jutro je bil Mirt že zgodaj pokonci. Topel julijski dan se je razpel nad dolino in dajal posebno svetlobo sveže umitim goram. Toda ni bil pokonci prvi. Mamina postelja je bila že prazna. In Ruška je bila že na vrtu in je krmila srnico. Dolgo v noč ni mogel zaspati. Mučilo ga je vročično pričakovanje naslednjih dni. Proti jutru pa se je bil pogreznil v trden spanec.

			Po zajtrku ni mogel kar na vrat na nos od hiše, ker bi s tem prav gotovo zbudil pozornost. Pomagal je mami pri urejanju sobe, nato pa se je odpravil na vrt, ko mu je rekla, da ga ne potrebuje več. Ruška je medtem odšla v trgovino. Najbrž se še ni vrnila, je pomislil. Zdajle je prav ugoden trenutek, da zginem.

			Ko je hitel skozi trg, se je bal, da ga ne bi odkril Peter, saj bi mu pokvaril načrt dneva. V žepu je čvrsto stiskal žepno svetilko, ki jo je podedoval po očetu.

			Na koncu dolgega trga je zavil na stransko pot. Po njej je že hodil, ko je bil na počitnicah. Toda takrat je bil še brez velikega načrta. Ni ga zanimal zapuščeni rudnik. Najvažnejše je, da najdem vhod, si je govoril, in da me nihče ne opazi, potem bo že kako.

			Pot se je narahlo vzpenjala, tesno se je tiščala potoka, ki mu je šumeč tekel nasproti. Ob poti je stala ena sama nizka hiša. Nekdanje rudarsko naselje je bilo dosti više, na planoti na vrhu rudnika. Ob Mirtovi desnici se je videla terasa, po kateri je bila v dneh, ko je rudnik še živel svoje šumno življenje, speljana jamska železnica, da so lahko spravljali rudo v dolino.

			Nasproti mu je prikramljal starejši moški. Očitno je bil zelo utrujen, saj se je z vsem telesom opiral na okorno popotno palico. Tega povprašam, se je v hipu domislil Mirt.

			»Dober dan,« ga je pozdravil.

			»Dober dan,« je zamrmral mož s palico.

			Ko je bil že mimo, se je Mirt šele ojunačil.

			»Prosim!« je zaklical glasno.

			Mož s palico se je ustavil in ga začudeno pogledal.

			»Prosim, kje pa je vhod? Vhod v zapuščeni rudnik?«

			Mož s palico ga je zdaj gledal še bolj začudeno. Videti je bilo, ko da premišljuje, kaj bi fant pravzaprav rad s tem vprašanjem. Nato se je vrnil k Mirtu.

			To je obraz starega, odsluženega rudarja, je pomislil Mirt, ko ga je gledal od blizu. Videl sem že take obraze na slikah.

			»Za vhod vprašuješ?« je vprašal mož s palico in začel odkimavati z glavo. »Hm, saj je več vhodov, ni samo eden... No, do tiste hiše pojdi, glej, sivo streho ima in dva visoka, ozka dimnika, tam blizu je vhod, dvesto metrov od hiše, boš že videl... Pa srečno, fant!«

			»Srečno!« je odzdravil Mirt in še nekaj časa zrl za njim.

			Nato je pospešil korak. Lahko je bil vesel, saj je izpolnil prvo točko v svojem načrtu. Ve, kje je eden od vhodov v rudnik. Žal mu je bilo, da ni utegnil moža s palico še kaj vprašati. Še posebej bi bilo dobro vedeti, skozi kateri vhod bi najlaže prišel v rudnik.

			Ko je prispel do hiše s sivo streho in dvema visokima, ozkima dimnikoma, je zalajal pes. Mirt se je potuhnil za drevo. Pes je bevskal dalje, ko da mu hoče dokazati, da ga Mirt ne more prevariti. Bal se je, da bi lajež privabil koga iz hiše. Vendar se ni nihče prikazal na pragu. Najbrž ni nikogar doma, je pomislil Mirt z olajšanjem in stopil izza drevesa. Pohitel je mimo hiše, pes je neusmiljeno trgal verigo. Mirt si je želel, da bi imel s seboj še bolj hudega psa, ki bi se ga kocasti verigar precej ustrašil.

			Brez težave je našel vhod. Od hiše s sivo streho je vodila do njega prehojena stezica. Vhod je bil trdno obzidan. Tudi lesena vrata so bila še skoraj nova. Bila so samo priprta. Mirt je uganil, da služi vsaj del rova za shrambo gospodarju hiše s sivo streho.



			Se enkrat se je ozrl, če je še sam, nato pa odmaknil vrata ter stopil v rov. Vrata je za seboj spet priprl. Že po nekaj korakih je moral prižgati svetilko. Res je odkril pravcato skladišče starih zabojev in sodov, velikih in majhnih. Naglo se je pomikal dalje, ni se obotavljal. Že je zmanjkovalo ropotije, a rov je bil še vedno trdno obzidan.

			Zgubljal je občutek, kako dolgo že hodi, kako globoko je že v rudniku. Nenadoma je bilo konec zidanega oboka, začutil je hlad po vodi, ki je polzela po skalah. Rov se je zožil.

			Ustavil se je. Postalo mu je tesno pri srcu. Šele zdaj je začutil, da trepeče od mraza in napetosti po vsem telesu. Preslabo se je bil oblekel. Zbral se je, da ne bi mislil, kako nebogljen je sredi visokega hriba, neznatna mravlja, mravljica. Postalo ga je strah, da ne bi zgubil občutka za smer: namesto da bi se pomikal v rudnik, bi se vračal. Ko se je s svetilko v roki odplazil dalje, si je skušal zapomniti kako značilno znamenje; tu in tam je zagledal nenavadno oblikovano skalo, pa vodo, ki je močneje curljala.

			Nenadoma se je rov pred njim razširil. Najraje bi bil od veselja zavriskal, saj je videl, da je bržčas dospel v eno od dvoran, ki mu jih je omenil oče. Obsvetlil je visoke stene. Za trenutek mu ni bilo več tesno, začutil je celo, da je zrak malone tako svež, kakor da bi stal zunaj na prostem. Prav gotovo prihaja zrak skozi kako odprtino, kakor nekoč, ko so tukaj še kopali rudo.

			Stopil je v sredino dvorane. Tla so bila trdna in suha. Za hip je ugasnil svetilko. A ni odkril, kar je pričakoval. Niti pramenček svetlobe ni prodiral v dvorano. Povsod naokrog je bila tema, trda, grozeča tema. Čeprav so se mu oči že nekoliko navadile nanjo, se mu je vendar zazdelo, ko da je v sanjah zablodil v brezmejni prostor.

			Naglo je prižgal svetilko.

			Potem je ugotovil, da vodi iz velike dvorane več stranskih rovov. Stopil je v najširšega, a se je kmalu vrnil. Za danes ne smem dalje, je zbegano pomislil. Morebiti mi sploh ni treba več dalje, temveč moram najprej natančno preiskati to dvorano. Ko bi mogle stene spregovoriti, si je zaželel vroče. Mnogo bi mi lahko povedale. Najprej bi mi bržkone zaupale, kako so se v teh rovih za majhen zaslužek potili rudarji, za gospoda, ki se je v svetli obleki in z zlato verižico v telovniku sprehajal po sončni travi zunaj rudnika, šepetale bi mi o stiski rudarjev, ko so spoznali, da rude zmanjkuje in da bodo prej ali slej ostali brez zaslužka. Končno bi mi pripovedovale o ljudeh, ki so se med vojno skrivali tod pred Nemci, pa o očetu, ki je morebiti prav tu preživel več mesecev, spal, pisal in se sestajal s partizanskimi kurirji.

			Toda kako naj se lotim dela? Kje naj začnem, se je zaskrbljeno spraševal. Sele sedaj je začel spoznavati, kako težka bo njegova naloga. Vedeti bi moral bolj natančno, ali je oče vtaknil dnevnik za skalo ali pa ga je res potisnil v kako manjšo duplino, kakor se je sam še bledo spominjal.

			Mirt je brez načrta taval sem in tja po široki dvorani, osvetljeval stene ter pogledoval v vsako odprtino. Našel je star, preperel suknjič, izglodano skodelico ter nekaj otepov prhle slame, kar ga je opogumilo, saj so to bili sledovi ljudi, ki so bili med vojsko bežni stanovalci temne sobane.

			Iznenada se mu je zazdelo, da je že zelo dolgo pod zemljo. Morebiti se zunaj že večeri in ga doma že pogrešajo.

			Vrniti se bom moral, je pomislil, za prvič sem navsezadnje odkril že dovolj. Ko bom prišel drugič, se bom bolje napravil, toplo se bom oblekel, od doma se bom odpravil zgodaj, s sabo si bom prinesel vrv ali kratko lestev, da bom lahko preiskal stene.

			Obšla ga je bojazen, da se bo zmotil in se ne bo vračal po istem rovu, kot se je pritipal v dvorano. Ob prihodu še pomislil ni na to. Zmedenost v njem se je stopnjevala, da v trenutku ni mogel zbrano presoditi. Razdvojen je tekal od enega izhoda do drugega, vsi so se mu zdeli popolnoma enaki.

			Nato se je pognal v najširšega, a se je kmalu vrnil, ker ni bil prepričan, da je krenil po pravem. Spet je stal sredi dvorane. Daviti ga je začelo moreče spoznanje, da bo težko izbral pravega. Zaporedoma je obsvetljeval posamezne izhode. A zaman.

			Skušal se je zbrati. Napel je vse moči, da ne bi trepetal in da bi čisto jasno in natanko premislil, kje je prišel v dvorano. Moram se spomniti na značilen znak, moram se spomniti, si je razumsko dopovedoval in skušal potlačiti zmedena čustva.

			Ta je pravi, si je čez trenutek pritajeno zaklical, čeprav v resnici ni odkril znamenja, na katerega bi se lahko zanesljivo oprl. Brezumno se je pognal iz dvorane. Hitel je in si prigovarjal, da je na pravi poti, v tistem rovu, po katerem je prišel.

			Na čelu je začutil znojne kaplje. Ko mu je prva kaplja pritekla v oči, si jo je obrisal z rokavom.

			Samo ustavljati se ne smem, samo ustavljati ne, si je neprenehoma šepetal.

			Rovu pa ni hotelo biti kraja. Ta ugotovitev ga je ponovno zbegala. Nisem v pravem rovu, je preplašeno mrmral. Ustavil se je in z upanjem posvetil v obe smeri. Na nič posebnega v rovu se ne morem spomniti, si je s trpkostjo očital. Ne bi smel sam v rudnik, vsaj nekoga bi moral vzeti s sabo, Petra bi moral povabiti, zelo sem bil nepreviden in nezaupljiv. Zdaj nihče ne ve, da sem se zgubil v teh temnih rovih, prav nihče. Morebiti tičim prav v tistem rovu, ki se že osipuje, se je tesnobno ozrl kvišku.

			Prevzel ga je strašen strah samote. Čeprav ga je samota spremljala že vse doslej, mu je šele tisti trenutek pokazala svoj pravi, neusmiljeni obraz. In ko ga je zdaj otipljivo blizu zagledal pred sabo, se ga je zbal in se zgrozil. Brezglavo se je pognal dalje. Niti vedel ni, kdaj je začel iz vsega grla klicati na pomoč. Glas se je kotalil pred njim, zamolklo odmeval in se nato zlival s temo. Zdaj pa zdaj se je spotaknil, se plazil nekaj časa po vseh štirih, pa se spet dvignil in se opotekel dalje.

			Nenadoma pa je zagledal pred sabo luč. Presenečen je obstal. To ni dnevna svetloba, je ugotovil.

			»Nekdo me kliče!« je prisluhnil.

			Res. Glasen »Hej, Mirt!« je odmeval v daljavi.

			Spet je bil zunaj. Dlan si je pritiskal na oči. Navaditi se mu bodo morale na sončno svetlobo. Okrog njega so stali Peter Divjaš, Ruška in gospodar hiše s sivo streho.

			»Le kaj te je obsedlo, fant,« je zmajeval z glavo gospodar hiše s sivo streho. »Ne morem si misliti... «

			Mirt je odmaknil dlani z oči in stopil na cesto. Ni mu mogel odgovoriti, sploh ni mogel govoriti.

			Peter in Ruška sta pohitela za njim.

			»Si zdaj hud na nas?« ga je vprašal Peter Divjaš. »Ruška je zagnala tak vik in krik... «

			»Ravnokar sem prišla iz trgovine, ko si se pripodil skozi trg,« je čebljala Ruška. »Čudno se mi je zdelo, kam hitiš. Šla sem za tabo. Videla sem, da si zavil na Leše. To je vsa moja krivda... Domov grede pa sem srečala Petra in sem mu povedala ... in Peter je nato zagnal krik in vik, če že hočeš vedeti ... «

			»Res je, spomnil sem se, kako si me včeraj spraševal o zapuščenem rudniku, pa sem ... «

			»Ni se vama treba opravičevati, res ne,« je rekel Mirt in se ustavil. »Pravzaprav sem vama še hvaležen ... «

			»Povedala sva gospodarju hiše s sivo streho,« je dejala Ruška.

			Peter Divjaš se je zasmejal: »Mož se je tako prestrašil, da mu je padla pipa iz ust... Pograbil je svetilko in hajd za tabo v rov, ha, ha, ha... «

			Ruška je prijela Mirta za roko in prijazno rekla: »Pojdimo k potoku, umiti se moraš, saj si kot pravi rudar... «

			Ko se je Mirt umil, so še malo posedeli ob potoku.

			»Mislil sem, da sem že celo večnost pod zemljo,« se je nasmehnil Mirt. »Pa navsezadnje niti nisem bil dolgo ... «

			»Po kaj si pa pravzaprav šel?« je bila Ruška radovedna.

			Peter Divjaš je takoj uvidel, da tega Ruška ne bi smela vprašati. Zato se je zasmejal:

			»O vrabec in vrabulja, ste ženske radovedne! Gledat je šel, če ima krtica že mlade, da ti bo lahko mladiča podaril za god ...«

			Ruška je užaljeno zamahnila z roko. Za trenutek so utihnili, nato je Mirt dejal: »Vama bom že povedal, mogoče že jutri... «

			Spet so obmolknili. Le potok je veselo hitel mimo njih, se ovijal mimo skal, se poigraval z vejicami, ki so štrlele vanj, in se nagajivo svetlikal v soncu.

			»Tako, zdaj pa pojdimo,« je rekel Peter Divjaš in vstal. »Za obed moram biti doma natanko ob enih, drugače bo prišel oče s kočijo pome. Tako je obljubil.«

			Naglo so se vračali v dolino.





Sedmo poglavje - Pri očetovem tovarišu


			Mirt je preživljal dneve ob natančnem razčlenjevanju svojega skrivnega načrta. Vedno znova pa je obstal pred dejstvom, da si bo moral poiskati pomočnika. V zapuščenem rudniku je prvič začutil, kako nebogljen je človek, kadar je v težki uri sam. Tistega dne se je v njem začela razblinjati nenavadna želja po samoti, ki ga je odvračala od tega, da bi se bil navezal na »Junake smrti« ali »Gospodarje drevoreda«. Rešitev in uspeh je zaslutil edinole v skupnem podvigu.

			Toda najprej mora najti koga, ki ga bo lahko oklical za pomočnika, najti si mora prijatelja. Sprva se mu je zdelo, da Petru in Ruški ne bo mogel nikoli zaupati in jima razkriti pomembnega načrta, čeprav sta bila prva na njegovem nenapisanem seznamu. Navsezadnje se je le odločil za Petra. Še najmanj tvegam, si je govoril. S Petrom sva si že v pismih marsikaj zaupala. In Ruška? Hm, deklica je. Ustrašila bi se velike nevarnosti in si sploh ne bi upala v temne, zapuščene rove.

			Tako je tri dni po prvem poskusu poklical Petra Divjaša v skriven kot vrta. Ruška je šla že dopoldne z mamo in teto Kristino po črnice. Peter Divjaš ga je poslušal z ušesi in očmi in z rokami, ko se mu je Mirt razodeval.

			»Tako, Peter, mi boš pomagal?« ga je vprašal Mirt, ko je končal.

			Peter se je pognal od tal in zaklical:

			»Seveda, kaj pa misliš!«

			Nato si je brž pokril usta z dlanjo in se ozrl, če ga je kdo slišal.

			»Toda najprej mi boš prisegel, da boš molčal kot grob!«

			»Prisegam! Še Belku, ki ga imam strašno rad in ki si vse zaupava, ne bom črhnil niti besedice,« je z zanosom govoril Peter.

			»Tako je. Nikomur niti besede, drugače smo zaigrali.«

			Peter Divjaš, ki je svečano vzdignil prsta v prisego, ju je zdaj povesil in rekel:

			»Mirt, ali ne bi bilo vseeno dobro, če bi zaupali še mojemu Belku. Verjemi mi, to ni tak pes kot drugi, to sploh ni pes, temveč moj prijatelj... Čisto tak je kot jaz. V vseh dejanjih se imenitno skladava.«

			»Tudi v nerodnosti?«

			»Tudi v tem,« je Peter Divjaš skesano povesil glavo. Naslednji trenutek pa je znova zagorel: »Toda prisegam ti, Mirt, ne bova te razočarala, naj me koklja brcne, če te bova, po nosu grem po Poljani, če te bova, in Belko tudi...«

			Mirt ga je gledal in molčal. Boljšega prijatelja in pomočnika bi si za sedaj ne mogel želeti, je pomislil, čeprav se mu bo najbrž še marsikaj ponesrečilo.

			»Torej mi ne zaupaš?« se je razžalostil Peter.

			»Zaupam ti, Peter, popolnoma ti zaupam,« se je nasmehnil Mirt.

			Peter Divjaš je znova podivjal. Prekopicnil se je celo po travi, naprej, pa spet nazaj. Nato jo je ucvrl proti vrtnim vratom.

			»Ej, Peter! Kam divjaš?!«

			Peter se je ustavil.

			»Ne morem si pomagati,« je kričal na ves glas, »toda steči moram domov in sporočiti Belku veselo novico ... «

			»Tak počakaj me vendar!«

			Zadnji trenutek ga je ujel za suknjič.

			»Belko bo še pravočasno vse zvedel... Prej mi še pokaži, kje je Travnikova hiša.«

			»To pa lahko! Poznam Travnikove. Njihov Aleš hodi z mano v šolo. Mimo naše hiše morava.«

			»Dobro. Kar pojdiva.«

			Preden pa sta odprla vrtna vrata, sta začula za sabo rahle korake. Mirt se je naglo obrnil. Toda ni bilo nikogar.

			»Zdelo se mi je, da sem slišal korake.«

			»Ej, najbrž je bila mačka,« se je nakremžil Peter.

			»Potem pa lahko rečem, da je ta mačka imela čevlje...,« je pripomnil Mirt.

			Toda nista se več obirala. Zavila sta na cesto.

			Najbrž se mi je res samo zdelo, je skušal Mirt pregnati misel na skrivnostne korake.

			Ko sta se bližala Petrovemu domu, sta že od daleč zaslišala pasji lajež.

			»Že ve, da prihajam,« se je Peter Divjaš zmagoslavno potrkal po prsih. »Belko me zavoha že na deset kilometrov.«

			»Mislil si reči na deset metrov,« mu je ponagajal Mirt, čeprav Petra ni imel za bahača. Bil je le odkritosrčna neroda.

			»No, boš videl, da laja Belko.«

			»Potem imava po tvojem do hiše še deset kilometrov... «

			»Oh, tisto ne! To pa lahko rečem, da laja naš Belko, no ja, saj boš videl... «

			»Kakšne barve pa je?«

			»Kakšne pa naj bi bil, če je Belko? Bel je kot sneg.«

			Lajež psa je bil zdaj že čisto blizu. Nenadoma jim je pritekel nasproti kot oglje črn pes.

			»Lej ga! Belko!« je zaklical Mirt.

			»Si slep? To vendar ni Belko,« je ugovarjal Peter.

			»Saj si še trenutek prej trdil, da laja tvoj Belko,« mu je Mirt še vedno nagajal. »Kaj misliš, Peter, mogoče pa je Belko prav ta hip spremenil barvo.«

			Mirt se ni mogel več premagati, zasmejal se je. Peter je divje zamahoval z rokami in drvel pred njim.

			Pri domači hiši ga je Belko znova osmešil. Namesto da bi že na deset kilometrov prepoznal gospodarjeve korake, je ta nehvaležnež, ta lenuh, drnjohal v svoji utici, ko da je na dopustu. Peter mu je moral, če je hotel ali ne, krepko stopiti na rep, da se je prebudil.

			»O ti lenoba nesrečna, zaspane ti,« je godrnjal Peter. Mirt pa se je muzal. Smehljati si ni več upal, saj je čutil, kako je peklo ubogega gospodarja najboljšega psa pod soncem.

			Vendar Peter Divjaš ni bil eden tistih, ki bi za kaj takega tri dni pačil svoj obraz. Ko so odhajali dalje in je Belko tekel pred njima, je bilo že vse pozabljeno. »Toda strahopeten ni moj Belko, veš,« mu je spotoma dopovedoval. »Mogoče bo imel kmalu priložnost, da to dokaže... «

			»Če bomo le srečali kakega medveda ... «

			Peter Divjaš je preslišal opazko, gledal je za Belkom, ki je v travi vohljal za krti, in vprašal:

			»Gospoda Travnika bi rad obiskal?«



			»Bil je očetov tovariš. Med vojsko sta skupaj delala in se skrivala pred Nemci v zapuščenem rudniku ... «

			»Aha, zdaj pa že razumem,« je Peter Divjaš široko odprl usta in oči.

			Obstala sta pred novo hišo. Na vrtu so bila zasajena mlada drevesa, prvič so se olistala. Plot okrog hiše je bil sveže popleskan. Do vežnih vrat je vodila z belim peskom posuta steza.

			»Kar vstopiva. Upajva, da je doma. Travnik je le malokdaj doma. V dobrijski železarni dela.«

			»Kaj pa Belko?«

			»Zunaj naju bo počakal. Ne zna se lepo vesti v novih hišah.«

			Travnik je bil doma.

			»Danes moram ponoči na delo,« je rekel, potem ko so se pozdravili in mu je Peter povedal, koga je pripeljal. »Sam sem doma. Zena je šla na Poljano k šivilji, punce so se šle menda kopat, Aleš pa se tudi nekje potika... «

			Posedli so.

			Travnik je bil nenavadno velik in postaven. Dosti starejši je kot moj oče, je ugotovil Mirt. Lase ima že redke, toda košati brki mu kot mrožu sršijo na vse strani.

			Zlasti pa je postal Mirt pozoren na njegov odločni pogled. Mogočne obrvi mu niso nikoli mirovale.

			»Kar ne morem in ne morem verjeti, da se s tvojim očetom ne bova nikoli več takole pogovarjala,« je zmajeval z glavo in si prižgal tanko cigaro. Zadišalo je po vsej kuhinji. Za trenutek so obnemeli v svežem dimu. Mirta je stisnilo v grlu.

			»Ti boš zdaj na Poljani hodil v šolo, seveda,« je skušal Travnik zasukati pogovor drugam.

			»Jeseni bom šel v gimnazijo na Dobrije.«

			»O, toliko si že star!«

			»Jaz pa v osmi razred,« se je oglasil Peter. »Letos sem jo kar srečno zvozil.«

			Potem pa je Mirt nenadoma spregovoril:

			»Tovariš Travnik, vi veste, da je očka med vojsko pisal dnevnik ... «

			»Hm, pa še kako vem! Ko sva morala za zmerom od doma in sva v leškem rudniku čakala na kurirje, mi je večkrat kaj prebral iz dnevnika... Ej, pomembne in lepe reči so bile zapisane v njem! Hudimanovo ga je škoda, za marsikateri podatek iz tistih dni smo prikrajšani, ker se je izgubil... «

			»Saj bi ga lahko poiskali!« je na ves glas vzkliknil Peter Divjaš.

			»O, z Mirtovim očetom sva že vse preiskala, pa nisva nič opravila ... Tvoj oče je v taborišču skoroda zgubil spomin, spomnil se je le še, da ga je pustil nekje v opuščenem rudniku... Bilo je poleti štiriinštiridesetega, ko so naju poklicali na javko k nekemu kmetu na Jamnici. Iz previdnosti je oče zmerom puščal dnevnik na katerem skrivnem mestu... Spotoma naju je odkrila nemška izvidnica. Odgnali so naju v dravograjsko mučilnico, od tam pa v Maribor in nato naprej v taborišče... Toda nisva bila več skupaj, že v Dravogradu so naju ločili... Ja, v taborišču si je pokvaril zdravje, še sedaj bil lahko sedel z nami, prižgala bi si cigare in vama pripovedovala... «

			Njegov glas je znova utonil v gostem, dišečem dimu.

			Pred hišo je zalajal Belko. Peter Divjaš je postal nestrpen. Stopil je k oknu.

			»Ali ne bi še enkrat poskusili?« je tiho vprašal Mirt. »Moramo najti očetov dnevnik... Obljubil sem mu. Ko sva se poslednjikrat videla, sem mu obljubil... «

			Mirtu je bilo, ko da se mu globoko v grlu nabirajo težke solze.

			»Fant, tega mu ne bi bil smel obljubiti,« je dejal Travnik, »tega mu prav zares ne bi bil smel obljubiti...«

			»Mislite,« je zašepetal Mirt in ga pogledal z zamegljenimi očmi. »Mislite, da je vse zaman ... «

			»Skoraj brez upanja... Vemo le toliko, da je dnevnik nekje v zapuščenem rudniku. Nič več.«

			»Saj vemo že dovolj!« je goreče spodbujal Peter Divjaš, »saj vemo več kot dovolj.«

			»Fant, potem še nikoli nisi bil v zapuščenem rudniku,« se je Travnik nasmehnil njegovi gorečnosti. Po kratkem premolku pa je dejal: »Toda nekega dne bomo morali temne rove temeljito preiskati, dnevnik Mirtovega očeta je dovolj dragocen, da bi se splačalo potruditi, pošteno se potruditi... Toda naloga ne bi bila tako preprosta. Poklicati bi morali izkušene rudarje, ki bi bili dobro opremljeni... «

			»Če bomo samo čakali in odlašali, potem ga res ne bomo nikoli odkrili,« je govoril Peter Divjaš, ko da je najmanj general, ki naglo odloča o velikem bojnem načrtu.

			Mirt pa je vstal in skoraj proseče dejal:

			»Pojdite z nami, gospod Travnik!«

			»Kaj?! Z vama? Kako z vami?« se je zasmejal Travnik. »Dajta no, fanta, kaj pa mislita. Leški rudnik ni krtova luknja, bodita vendar pametna... Hvala vama, da sta me obiskala, bom vsaj spet razmišljal o vsem tem ... Potem bomo pa videli... «

			In ko sta Mirt in Peter že stala na pragu, je še zaklical za njima: »Fanta, samo pametna bodita in ne uganjajta mi kakih neumnosti, da vesta!«

			Belko ju je glasno pozdravil in visoko poskakoval v zrak.

			Tedaj se je izza vogala hiše prikazala Ruška, takoj za njo pa deček trinajstih let.

			»Glej ju!« je zaploskal Peter Divjaš. »Ruška in Aleš! Kje sta se vzela?«

			»Sla sem mimo po cesti, pa sem zagledala Aleša pred hišo,« je rekla Ruška in se izzivalno postavila pred njiju. »Vama mogoče ni kaj prav?«

			»Saj ni res, Ruška,« je ugovarjal Aleš, »čisto z določenim namenom si prišla k nam.«

			»A tako,« je zapiskal skozi nos Peter Divjaš. »Mogoče si pa naju celo zasledovala, hm?«

			»Navsezadnje tisti tihi koraki na vrtu le niso bili mačkini koraki,« je Mirt vprašujoče zapičil vanjo svoj pogled.

			Ruška se ni zmedla. Našobila se je in rekla:

			»Da sem vaju zasledovala? Tega ne moreta trditi. Sla sem samo isto pot kot vidva ... No?«

			»Potem si najbrž tudi vse slišala, kar mi je Mirt zaupal pri vas na vrtu?« je bil Peter ves nesrečen.

			»Saj nisem hotela slišati,« se je branila Ruška, »toda ti si tako glasno govoril, da sem pač morala slišati, če sem že bila tam v bližini... No?!«

			»No, no, no!« je ranjeno tulil Peter Divjaš. »Če so pa rekli, da si šla po črnice.«

			»Kaj si mislil, da se ne bom nikoli več vrnila?«

			»Sem torej spet nekaj pokvaril?«

			»Peter ne ženi si tega k srcu,« je skušal biti Mirt miren. »Tudi jaz sem govoril preglasno ... In Ruška bo molčala ... Saj boš molčala, ali ne?«

			»Odslej bom že molčala, če bo treba,« je skomignila z rameni, ko da lahko mimogrede obljubi zajca, ki je še v grmu.

			»Kako odslej?« je zaskrbljeno vprašal Peter.

			»Ker sem že nekomu zaupala vajin pogovor... « je rekla z nasmeškom, ki ni poznal krivde.

			»Ooooo,« je pritajeno tulil Peter Divjaš. Mirt pa jo je samo gledal in jo skoroda občudoval.

			»Ne morem pomagati... Če bi mi bila že prej rekla, da moram molčati, bi bila pač molčala, tako pa se vama ni zdelo vredno ... «

			»Komu si povedala?!« je planil Peter Divjaš.

			Ruška je pokazala s prstom na Aleša in mirno rekla: »Njemu.«

			Vsi so ga pogledali.

			Aleš je bil zelo močan fant s kodrastimi lasmi. V okroglem, zagorelem obrazu so se skrivale drobne oči. Nerodno se je prestopical na mestu, pogledal zdaj Mirta in Petra, zdaj Ruško, končno pa spravil iz sebe:

			»Nisem je spraševal, verjemita mi. Sama je silila vame... Toda ni se vama treba bati. Znam molčati... In tudi spraševal vaju ne bom nič in Ruške ne bom več poslušal... Tako. Zdaj pa moram v hišo.«

			»Počakaj!« ga je ustavil Mirt.

			Aleš ga je osvojil s svojim prvim nastopom. V njegovih velikih očeh je gorela prav taka odločnost, kakršno je maloprej odkril v očeh Travnika, njegovega očeta. Čutil je, da je srečal dečka, ki je vreden njegovega skrivnega načrta, da je srečal novega prijatelja.

			Aleš se je ustavil in mu gledal naravnost v oči.

			»Šele nekaj trenutkov se poznava,« je brez obotavljanja rekel Mirt, »pa bi te vseeno rad vprašal, če bi nam hotel pomagati ... «

			Aleš je odgovoril po kratkem premisleku: »Če se vam zdi, da bi vam bil potreben ... «

			»Zelo potreben,« je odločno dejal Mirt.

			»Vrabec in vrabulja, to je imenitno!« je kot zajec iz detelje prhnil v zrak Peter Divjaš.

			»Ruška pa naj obljubi, da bo molčala,« je rekel Mirt.

			»O, to vam obljubim ... ! Vi pa nikoli več na skrivajte ničesar pred mano, to vam rečem ... «

			Še dolgo v večer so sedeli pred Travnikovo hišo in se neutrudljivo pogovarjali, kaj vse jih čaka v naslednjih dneh. Tudi Belko se je zleknil k njihovim nogam in jih zvesto opazoval. Prisegli so si, da načrta ne bodo opustili. Mirt je čutil prijetno zadovoljstvo. Pričakovanje v njem je raslo. Okusil pa je tudi sladkost, ko komu lahko nekaj velikega, pomembnega in nevarnega zaupaš.





Osmo poglavje - Drugič v očetovem skrivališču


			Naslednji dnevi so potekali v temeljitih pripravah. Zbirali so se v gozdiču nad Aleševim domom. Najbolj vneta sta bila Mirt in Aleš, Peter je navadno pridirjal, ko je bilo posvetovanja že konec. Zdaj je moral strašno dolgo čakati na mleko, drugič je padel in si potolkel kolena, tretjič pa mu jo je Belko potulil in ga je moral iskati po vsej Poljani. Ruška je le težko puščala Nosko samo. Včasih jo je pripeljala s sabo. Takrat pa se tako ni zmenila za njihove vročične pogovore.

			In ko se jim je zazdelo, da so že vse dovolj pretehtali, so se odpravili drugič v zapuščene rove. Sklenili so, da bodo stopili v rudnik pri drugem vhodu, saj bi gospodar hiše s sivo streho gotovo postal pozoren in bi jim utegnil vse pokvariti.

			Sli so po poti, ki je vodila nad trgom, po pobočju, se spustili v dolino in zavili po ozkem mostu čez reko. Ko so bili čez, je Mirt dejal:

			»Aleš, odslej boš hodil ti prvi. Samo ti veš, kje pridemo po bližnjici do vhoda.«

			Aleš je brez besed ubogal. Njega so že prejšnji dan poslali na ogled, zato ga je Mirt tudi izbral za vodiča.

			Hiteli so po gozdni poti. Objel jih je prijeten hlad. Sonce je že navsezgodaj močno pripekalo. Ruška se ni mogla premagati, da ne bi kdaj pa kdaj stekla iz vrste, počepnila k polnim grmičem borovnic in v naglici pozobala nekaj jagod.

			Nenadoma pa se je Peter udaril po čelu in zaklical: »O, vrabec in vrabulja!«

			»Kaj ti je?« so prestrašeno zavpili.

			»Te je kača piknila?« je boječe vprašala Ruška.

			»Baterijo sem pozabil, o, o,« je stokal Peter, potem pa zaklical: »Počakajte me, takoj bom nazaj!«

			Ne da bi čakal na odgovor, jo je že pihnil navzdol po stezi, da so ga pete komaj dohajale. Belko se je zvesto podil za njim.

			»O Peter, Peter,« je mrmral Mirt in sedel v mah.

			»In kako nas je včeraj opomnil, da ne smemo pozabiti na vrvi, na svetilke, na toplo obleko ... «

			A še ni poteklo deset minut, ko so znova zaslišali pasji lajež.

			»Je Belko?«

			»Da se že vračata? Ni mogoče. Saj še do reke nista prišla.«

			»Mogoče pa mu je baterija sama priletela naproti,« je bila Ruška nagajiva.

			In res so ju zagledali, ko sta prisopihala izza ovinka. Peter Divjaš se je tako upehal, da je kar kinkal sem in tja in še nekaj časa ni mogel spraviti iz sebe, da nesrečne baterije sploh ni pozabil doma, temveč jo je imel v malem žepu nahrbtnika.

			»No, to je pa samo Petru Divjašu podobno,« je dejal Mirt, potem so brž krenili naprej.

			Morali so narediti ovinek, da so se približali rudniku od nasprotne strani, pa tudi zato, da niso šli skozi rudarsko naselje. Da ne sme nihče postati nanje pozoren, to so si postavili za prvo in najvažnejšo nalogo.

			»Zdaj nimamo več daleč,« je dejal Aleš. »Še tristo korakov po cesti.«

			Dospeli so na široko cesto, po kateri so lahko vozili tudi avtomobili. Aleš jih je priganjal, da je treba pohiteti, saj je cesta le po malo časa prazna.

			Kmalu so zavili v kolovoz, po katerem so vozniki spravljali les s planine. Pot je bila kot globoka struga vrezana v breg.

			»Tu smo!« je rekel Aleš, ko so prehodili še sto korakov. »Tam je vhod.«

			Čeprav je bil vhod močno zarasel z grmičevjem, je bilo že na prvi pogled opaziti, da ni bil docela pozabljen. Tudi steza do vhoda je bila izhojena.

			»Ali vidite,« je dejal Mirt in pozorno ogledoval sledove. »Najbrž nismo prvi, ki šarimo tod okoli.«

			»Mogoče ima tudi v tem rovu kdo svojo shrambo,« je menil Aleš.

			»Ej, najbrž si ti včeraj, ko si bil v izvidnici, pustil za sabo te sledove,« je zamahnil z roko Peter Divjaš.

			»Saj nisem slon, da bi pri enem obhodu takole pomencal travo!«

			»Menda se ne bomo zjokali nad temi mišjimi sledovi,« se je smehljal Peter.

			»Zjokali se ne bomo, previdni pa bomo,« je govoril Mirt. »Kdo ve, čigavi so.«

			Vhod ni imel vrat in tako lepo ohranjen ni bil kakor vhod na nasprotni strani brega.

			»Kar začnimo,« je odločil Mirt. »Jaz bom hodil prvi, za mano bo šel Peter, Aleš bo šel zadnji za zaščitnico.«

			»Saj bomo šli čisto po partizansko!« je vzkliknil Peter. »Samo na Ruško si pozabil, Mirt.«

			»Kako pozabil! Tudi Ruška ima svojo nalogo, kot smo se že včeraj zmenili... Ostala bo pred vhodom in se potuhnila za drevo. Če bo opazila kaj sumljivega, nas bo takoj opozorila.«

			»Kaj pa vse spada pod sumljivo?« je vprašala Ruška.

			»No, če bi se kdo približeval vhodu ali bi hotel celo v rov ali kaj podobnega ... «

			»Dobro... Pa še to. Kako naj vas pa opozorim?«

			»Toda Ruška, tudi o tem smo se že včeraj natanko pogovarjali.«

			»Najbrž sem prav takrat mislila na Nosko, pa sem preslišala,« je brez prizadetosti dejala Ruška.

			»Pa še enkrat poslušaj. .. Glej! Pripravili smo si dolgo vrvico. Odmotavali jo bomo, ko bomo lezli v rov. Tako se nam ni treba bati, da bi zašli. Če boš potegnila za vrvico, bo pomenilo, da nas opozarjaš na nepredvidenega sovražnika ... Si razumela?«

			»Seveda sem, saj nisem Kitajka, da te ne bi razumela.«

			»Prav. Potem lahko stopim v rov. Alo Peter, Aleš, oblecita si vse, kar imata... Tako. Sta pripravljena?«

			»Sva.«

			»Preden krenemo, vaju ponovno vprašam: Ali sta za trdno odločena, da gresta prostovoljno z mano? Zdaj je še čas, da povesta in ostaneta zunaj... «

			»Ne bi prilezel do te luknje, če ne bi mislil zares,« je dejal Aleš odločno. »Zaradi mene si brez skrbi.«

			»In jaz ne bi maral biti več Peter Divjaš, če bi se mi začele zdajle hlače tresti, ali ne, Belko?«

			Belko mu je z laježem pritrdil.

			»Tvoj Belko je res priden pes,« je menil Aleš. »Samo tega ga moraš naučiti, da zalaja takrat, kadar je treba.«

			»Tega se ne bo nikoli naučil, vsaj tako dolgo ne, dokler bo za mano tekal,« je govoril Peter Divjaš in z žalostjo, ki jo je hranil le za posebno priložnost, pogledal psa.

			Mirt je navezal konec vrvice za jelšo, Ruška pa se je naslonila s hrbtom nanjo. Tako jih je opazovala, dokler niso izginili v temnem rovu.

			Peter je svetil z žepno baterijo, Mirt pa je čvrsto stiskal klobčič vrvice in ga počasi odmotaval. Niso še prehodili dvajset korakov, ko se je Mirtu zazdelo, da se vrvica nateguje. Obstali so. Res. Ruška jih je klicala.

			»Kaj pa ji je?!«

			»Saj smo šele začeli, pa nas že preganja,« je zagodrnjal Peter Divjaš.

			»Aleš, vrni se in poglej! Tu te bova počakala.«

			Aleš je sklonjen stekel nazaj po hodniku. Mirt in Peter sta počenila na tla in čakala. Peter se ni mogel premagati, obsvetljeval je dolgi hodnik.

			»Poglej,« je zdajci zaklical, »kup starega železa.«

			Posvetil je še Mirt. Privlekla sta se bliže. Peter Divjaš se ni motil. Na kupu je bilo zloženo železo najrazličnejše starosti, velikosti in oblike.

			»Peter Divjaš sem in zato pravim, da tega železa niso srake znesle na kup ... «

			»Najbrž res ne,« je zamrmral Mirt.

			Medtem se je vrnil Aleš.

			»Kaj je bilo?«

			»Eh nič! Nekdo je šel mimo po cesti. Ruška pa je precej potegnila za vrvico.«

			»Najbrž ji je dolgčas. Začela bo misliti na srnico, pa bo pozabila na nas. Pravega stražarja smo si postavili.«

			»Rekel sem ji, naj nas ne kliče za vsako figo.«

			Belko se je stisnil k Petrovim nogam ter boječe skrival svoj dolgi, tanki rep.

			»Zdi se mi, Peter, da tvojemu Belku ni najlepše pri duši,« mu je ponagajal Aleš.

			»Zdi se mi, da tudi nam ni,« je ugovarjal Peter Divjaš, »sploh, če pomislimo na ta kup starega železa.«

			»Za sedaj si zavoljo tega še ne bomo razbijali glave,« je pristavil Mirt. »Za nas je brez pomena.«

			Komaj pa so prehodili še deset korakov, so trčili na nov kup. Bil je še večji.

			»Mogoče so nekoč v tem rudniku kopali železo in ne premog,« je skušal Peter ohraniti dobro voljo. »Ko so odhajali rudarji zadnjič z dela, se jim je tako mudilo, da so pozabili na te kupe.«

			»Neumnež, saj dobro veš, da so tu kopali samo premog in da to sploh ni železova ruda, temveč železo, ki je že rabljeno,« se je raztogotil Aleš, ko da ni razumel Petrove hudomušnosti.

			»Dajta no, nikar ne čvekajta,« se je oglasil Mirt. »Nismo prišli v rove zaradi starega železa. Sklenili smo vendar, da bomo poiskali očetov dnevnik, pa naj bo, kakor hoče... «

			Peter in Aleš sta obmolknila in krenila za Mirtom. Peter je krepko držal Belka za ogrljak, mestoma ga je moral celo vleči za sabo. Kdaj pa kdaj ga je naskrivaj uščipnil, saj mu nikakor ni bilo prav, da se tako strahopetno obnaša.

			»Sto metrov smo že prehodili,« je povedal Mirt, ko se je prvi klobčič odvil do kraja. Komaj pa so navezali drugega, je Peter pritajeno vzkliknil:

			»Saj smo že v dvorani!«

			Vsi trije so v en mah osvetlili dvorano. In vsi trije so hkrati široko odprli usta od začudenja, ko so sredi razširjenega rova zagledali velikanski kup starega železa.

			»Tega pa že niso pozabili rudarji,« je tiho rekel Aleš, ki si je prvi opomogel.

			Približali so se mu. Peter Divjaš se je sklonil, dvignil kos tračnice, nato pa se pridušil:

			»Naj ne bom Peter Divjaš, če ni to železo še pred nekaj dnevi ležalo na skladišču dobrijske železarne.«

			Nova ugotovitev jih je za nekaj trenutkov docela ohromela, niso se mogli odločiti, kaj naj store. Le Peter Divjaš je hodil na videz brez razburjenja okrog kupa, jemal v roke kos za kosom in jih strokovnjaško ocenjeval. Mirt je krepko stiskal konec vrvice, da ne bi morebiti spregledal znaka, ki bi jim ga dala Ruška, pa bi doživeli še kako presenečenje.

			»Saj vemo, po kaj smo prišli,« se je tedaj predramil Aleš. »Začnimo iskati dnevnik!«

			Stopil je s svetilko po širokem rovu. Pramen njegove svetlobe je ostro švignil po gladkih stenah. Videti je bilo, da ima s skalami obokana dvorana dovolj zraka, pa tudi vlažna ni bila.

			Mirt se ni mogel več pomiriti. Čutil je, ko da je nekdo vdrl v njegovo svetišče in ga sedaj naskrivoma opazuje. Morebiti so se tatovi celo potuhnili kje v dvorani in iz skritega kota prežijo na nas, opazujejo vsako našo kretnjo, je razmišljal. Navsezadnje lahko nenadoma planejo iz skrivališča, nam zaprejo izhod, potem pa nas prisilijo, da jim izdamo našo skrivnost. Za danes smo opravili, je končno sklenil, vrniti se moramo.

			Aleš in Peter sta ugovarjala, ko jima je razodel svoj sklep.

			»Odločil sem, da se vrnemo, in pika!«

			»Kakor želiš,« je ubogljivo skomignil Peter z rameni. »Ti si vodja, pokoravati se morava.«

			»Na novo moramo pretehtati naš načrt,« je rekel Mirt. »Pa ne obirajta se preveč, drugače se morebiti sploh ne bomo mogli več vrniti... «

			Komaj je spregovoril te besede, je Belko glasno zalajal. Vsi so otrpnili in obstali kot vkopani.

			»Zdi se mi, da ni bilo nič drugega, ko da sem Belku stopil na taco,« je končno ugotovil Peter Divjaš.

			Pošteno so si oddahnili, vsi po vrsti, čeprav so to drug pred drugim skrivali.

			»Saj sem že rekel, da Belko ne laja v pravi čas,« je dejal Aleš.

			Potem so hiteli in naglo navijali vrvico.

			Kmalu se jim je spet zableščala v očeh dnevna svetloba.



			»O, saj ste že nazaj!« je rekla Ruška in objemala mlado drevo. »Ste ga našli?«

			»Kaže, da ji ni bilo dolgčas,« je zamrmral Aleš.

			Peter Divjaš pa je dejal: »Seveda smo ga našli. Toda pustili smo ga kar v jami, tako je bil težak.«

			»Ni bilo nikogar?« je zaskrbljeno vprašal Mirt.

			»O, nekdo je že bil. Neki moški. Tamle gre,« je rekla Ruška in s prstom pokazala na cesto, kjer se je naglo oddaljeval neznanec.

			»Je bil pri tebi?«

			»Bil. Pogovarjal se je z mano.«

			»Pa nas nisi poklicala?!«

			»Saj se mi sploh ni zdel sumljiv... Lepo sva se pogovarjala in nič drugega... In Aleš mi je zabičal, naj vas ne kličem za vsako figo ... «

			»O, ti pa že veš, kaj je figa in kaj ni,« se je našobil Peter Divjaš.

			»Torej pogovarjala si se z njim,« se je jezil Mirt.

			»Te je vprašal, kaj delaš?«

			»Veš da,« je rekla Ruška, ki se še malo ni zmedla, »povedala sem mu, da stojim na straži.«

			Peter Divjaš se je prijel za glavo in začel poskakovati v krogu, kar je vselej pomenilo, da je nekaj narobe.

			»Pa mu menda nisi tudi naših imen naštela?« je sklenil roke Aleš.

			»Zakaj mu jih ne bi, če je pa tako lepo govoril z mano, res ni bil sumljiv... Toda poznal je samo Petra ...«

			»Samo mene?! Kaj mene res pozna cel svet in še tatovi povrhu,« je tulil Peter Divjaš.

			Mirt je stopil čisto k njej in je dejal: »Ruška, povej mi, ali si nismo prisegli, da ne bomo nobenemu izdali, kaj iščemo v tem zapuščenem rudniku. Smo ali nismo?!«

			»Smo,« se je prisrčno nasmehnila Ruška.

			»In ti si že prvi dan prelomila prisego, kaj?!«

			»Nisem je! Ne sodite me po krivem. Saj mu nisem povedala, kaj iščemo v rudniku, tega pa ne, lahko stečete za njim in ga vprašate,« je bila zdaj Ruška užaljena.

			Mirt je jezno zacepetal z nogo, nato pa je dejal:

			»Poberimo se od tod. Pa še ta hip.«

			In ko so hiteli po poti v dolino, je Mirt tuhtal, kako bo treba spremeniti in dopolniti veliki načrt, Peter Divjaš pa je skozi smeh ponavljal: »Pravzaprav, če natanko premislimo, Ruška res ni prelomila prisege...«





Deveto poglavje - Dogodek, ki ni bil v velikem načrtu


			Bilo je proti opoldnevu. Sredi odprtega neba je viselo sonce, veter mu je nosil nasproti velike, kopaste oblake, da so se mu zaletavali v nabuhlo, vroče lice, manjši, bolj nagajivi pa so ga nespodobno ščegetali v bunkasti nos.

			Mirt in Peter sta ležala pod drevesom za hišo, Mirt na hrbtu, roke si je položil pod glavo ter skozi veje zrl v nebo, Peter na trebuhu in je vrtel v zobeh travno bilko. Vsak zase sta na tihem razmišljala o doživetjih zadnjih dni. Peter bi bil sicer že zdavnaj odprl usta, zakaj komaj je znal razmišljati po tihem, a je opazil, da Mirtu ni do glasnega razpravljanja. Rekel mu bom, da bi se šla popoldne kopat na Dobrije, je nato sklenil, saj vendar ne bova celih počitnic zapravila s tuhtanjem.

			Potem sta videla, kako je na dvorišče prikorakal stric Lekš. Ko je obstal, sta ugotovila, da se mu noge nevarno majejo in da si mora pomagati s težko palico. Namršeno je buljil v srnico, ki se je pasla v sadovnjaku.

			Peter je pogledal Mirta.

			»Stric je slabe volje,« je zašepetal Mirt. »Dobro, da ni Ruške doma ... «

			»Našemu sosedu pa pravimo, da je dobre volje, kadar se napije,« se je nasmehnil Peter.

			»Spet se bomo morali vsi poskriti... Stric ni dober, kadar je slabe volje.«

			Stric Lekš se je zasukal na petah in se odmajal po stopnicah v hišo, ko da se je nenadoma odločil za nekaj velikega.

			»Pa imam vseeno rad strica,« je rekel Mirt, ko je stric Lekš zginil v veži. »Kadar ni slabe volje, je dober z nami. Zadnič me je vzel s sabo v gozd, ves dan sva hodila. Razkazal mi je skrite kotičke, v katere se zatekajo srne, brlog lisice in jazbeca... Našla sva veveričje gnezdo, se neslišno približala mladim jerebicam ... Nikoli ne bom pozabil tistega čudovitega dneva...«

			Slišala sta, kako je začel stric v hiši na ves glas vpiti: »Kje je Ruška? Se že spet potepa, kaj. Nikoli je ni doma za južino. Kdo jo je tega naučil, a?«

			»Vsak hip se bo vrnila. Morala je k šivilji,« je mirno odgovarjala teta Kristina.

			»Bom šel spet sam po cigarete, kaj,« je razsajal stric. »Prideš opoldne domov, ves zdelan, pa si še cigarete ne moreš prižgati, ker je morala spoštovana hčerka k šivilji, hm ... «

			»Bom šla pa jaz po cigarete, ali pa Mirta pokličem,« sta slišala teto. »Sedi, Lekš. Dala ti bom juho na mizo, vse je že kuhano.«

			»Brez cigaret mi ni do obeda,« je zagodrnjal stric in stopil do okna. Videla sta ga, kako se je brez besed zastrmel v sadovnjak, kjer se je pasla Noska.

			»Hm, še zmeraj je tu ...,« je zamomljal.

			Teta je preplašeno stekla k oknu, precej je vedela, koga ima v mislih. Kadar je bil stric Lekš slabe volje, so vsi trepetali za srnico.

			»Že zdavnaj bi jo moral odpeljati nazaj v gozd,« je jezno brundal v brado. »Psi in mačke naj žive pri hiši, srne pa v gozdu ...«

			»Saj veš, zavoljo Ruške sva jo pustila, samo zavoljo Ruške ...«

			»Naj pestuje mačko, če ne more drugače živeti... Sicer pa smo sploh premehki do nje. Kaj bo pa počela v svetu, če bo imela tako plaho srce, kot ga imajo srnice, te vprašam... Če v daljavi samo list zašušti - hop! - že zdrve čez drn in strn! No, kaj bo počela s takim srcem?!«

			Stric Lekš se je razkoračil pred teto, roke pa potisnil globoko v žepe. Teta je za hip povesila pogled, nato pogledala skozi okno v sadovnjak.

			»Lekš, se ti ne zdi, da bi bilo strašno, če bi v gozdovih živeli samo volkovi, lisice in skobci,« je rekla komaj slišno.

			In ko da je strica zmedel odgovor, je začel nemirno kriliti z rokami: »Eh, ti ne veš, kaj govoriš ... «

			Stopil je od okna in zakoračil po kuhinji. Še sta ga slišala, kako je dejal:

			»Grem pa sam po cigarete ... «

			»Južina prej,« je rekla teta proseče.

			Toda stric Lekš se ni več ustavil, v odgovor ji je težko zaloputnil vrata.

			»Res je dobro, da Ruške ni doma,« je rekel Mirt.

			Peter Divjaš je vstal.

			»Sedi in ne gani se, dokler ne bo na cesti,« ga je posvaril Mirt. »Bolje je, da naju ne vidi.«

			Stric Lekš je privehljal na prag. Še vedno si je nekaj mrmral v brado.

			»Jaz že ne bom nikoli pil, ko bom velik,« je zasikal Peter Divjaš skozi zobe.

			Še ni do kraja izgovoril, ko se je stric pognal čez prag po stopnicah.

			»Potisni glavo v travo!« je ukazal Mirt.

			Stisnila sta se k zemlji. Stric je odkolovratil mimo njiju v sadovnjak.

			Mirt in Peter sta kot na ukaz dvignila glavi in pogledala za njim. Stric je s palico odpahnil lesena vrata in se približal srnici, ki je pozorno obrnila glavo, grižljaj sočne trave ji je obstal v gobčku. Nemirno je strigla z ušesi, a ni zbežala, ko da so ji otrpnile vitke noge. Šele ko je teta zaklicala skozi okno: »Lekš, pusti jo, prosim te,« se je srnica preplašila in odskakljala po sadovnjaku. Stric ji je zažugal s palico in se pognal za njo. Komaj je naredil še nekaj korakov, je telebnil po tleh. Še bolj se je razjaril. Začel je glasno rentačiti in žugati s palico. Le s težavo se je pobral. Srnica, ki se je zbegano stiskala k plotu, je zdaj stekla ob ograji, stric ji je kot razjarjen volk vztrajno, s sklonjeno glavo sledil.

			Teta Kristina je stala pri oknu, obraz si je zakrila z rokami, ni ihtela, ni se premaknila. In tudi Mirt in Peter, ki sta medtem že vstala, se nista premaknila. Bila sta presenečena, nista se mogla domisliti, kaj bi lahko storila za Ruškino srnico.



			Noska se je zatekla v svojo stajico, ni mogla vedeti, da se je s tem samo ujela v past. Stric jo je brez težave prijel za ovratnico, ki jo je nosila. Izvlekel jo je iz stajice. Sprva se mu je upirala, kolikor je mogla s svojimi slabotnimi nogami. Toda stric je kljub temu ni udaril s palico, ki jo je držal v desnici, ne, še dotaknil se je ni, tega se je Mirt kasneje še dostikrat spomnil. Odpeljal jo je skozi zadnja vrata sadovnjaka. Odhajala sta po poti proti gozdu, srnica se mu je vdala.

			Kmalu nato je sedel Mirt s teto v kuhinji. S Petrom sta se poslovila, še prej pa sta se zmenila, da se po obedu znova dobita. Tudi Aleš bo prišel.

			Mama se še ni vrnila iz službe. Teta Kristina je brez besed hodila sem in tja po kuhinji, tiho, skoraj neslišno. Mirt je sedel v kot in si vzel s police knjigo »20.000 milj pod morjem«. A brati ni mogel. Z veliko tesnobo je pričakoval trenutek, ko se bo vrnila Ruška.

			Tiho so se odprla vrata. Obstala je na pragu in pozdravila: »Dober dan!« Ko da je prišla v tujo hišo, ko da se s pozdravom opravičuje, ker je predolgo hodila. Ko je pogledala Mirta, je naglo povesil pogled in ga zmedeno skril med liste v knjigi.

			»Kje si hodila tako dolgo?« jo je vprašala teta, v glasu pa je bilo spoznati, kako težko je spregovorila.

			»Dosti ljudi je bilo pri šivilji.«

			»Čakala sem te že z južino,« je rekla teta in ji nalila juhe v krožnik. »Zdaj pa le hitro sedita in jejta.«

			Ruška je stopila k oknu in se s komolci naslonila na polico.

			»Mama, srnice ne vidim ... «

			»Oh, najbrž je v stajici... Sedi k mizi, sem rekla.«

			»Grem pogledat... «

			Stekla je iz kuhinje.

			»Ruška! Slišiš!«

			Teti Kristini so se zatresle roke, zajemalka ji je padla na štedilnik. Mirt se je še bolj potuhnil vase.

			Ruška se je naglo vrnila. Vsa zasopla je pritekla po stopnicah v kuhinjo.

			»Kje je?!« je zaklicala, ko se je prikazala na pragu. »Povejte mi, kje je?«

			Teta Kristina se je skušala zbrati. Rekla ji je: »Ruška, prosim te, sedi k mizi. Juha se bo že drugič ohladila.«

			Ruška je pohitela k Mirtu. Komaj je zadrževala solze, ko ga je vprašala. »Mirt, ti povej!«

			Mirt se je nemirno presedel, jo gledal, a odgovoriti ni mogel.

			Tedaj je Ruška spet zbežala iz kuhinje. Slišala sta njene drobne korake na dvorišču, nato so zaškripala vrata v sadovnjak.

			»Skoči ponjo, Mirt,« je s težkim vzdihom rekla teta. »Pripelji jo k južini.«

			Mirt se je ubogljivo dvignil, čeprav ni verjel, da bo lahko uspešno opravil svojo nalogo.

			Našel jo je v kotu za stajico. Presenečen je bil, ko je videl, da ne joče. Strmela je predse, vsa bleda v obraz, ko da ji solze nevidno drse po bledem licu. Poklical jo je, a ga sploh ni pogledala. Ko se je je dotaknil z roko, je nenadoma divje zacepetala z nogami.

			»Pustite me! Pojdi proč!«

			»Mama te težko čaka z obedom.«

			»Pojdi proč! Proč! Nikogar ne maram. Nikogar.«

			»Teta Kristina in jaz nisva kriva, in tudi stric ni kriv... «

			»Vsi ste krivi, tudi ti... Pustil si, da jo je odgnal... Hm, in jaz sem te imela za junaka... «

			Tega Mirt ni pričakoval od nje. Zmedlo ga je.

			»Mogoče... mogoče se je srnica sama hotela vrniti v gozd ... Velika je že... Stric že ve, ko je logar... «

			»Nima me rad, nihče me nima rad... Saj ji ni bilo hudega pri meni... S silo jo je odvlekel, vem ... «

			»Res nisem mogel pomagati,« se je izgovarjal Mirt in se domislil, da je bil navsezadnje res nebogljen slabič, saj še s prstom ni mignil za Nosko. Kot v opravičilo ji je dejal: »Po tej poti sta šla ... «

			»Pojdi in pusti me,« je odločno vztrajala Ruška.

			Mirt se je obrnil, da bi se vrnil v hišo, ne da bi opravil svojo nalogo. Tedaj ga je poltiho poklicala.

			»Mirt, povej mi... Povej mi, če jo je tepel?«

			»Se dotaknil se je ni,« je rekel Mirt mehko. »Res ne, Ruška.«

			Videl je, kako je njeno lice spreletelo rahlo olajšanje.

			»Pojdi zdaj... «

			Mirt je počasi odšel čez dvorišče.

			Po obedu je nestrpno pričakoval prijatelja. Neprenehoma je pogledoval na vijugasto cesto, ki je vodila iz trga. Končno sta le prisopihala.

			»Pome si poslal? Kaj pa je?!«

			To so bile Aleševe prve besede.

			»Stric je odpeljal srno v gozd,« je povedal Mirt. »Bil je spet slabe volje, pa jo je odpeljal.«

			»Zdaj še Ruške ni nikjer, a ne?« je ves zasopel spravil iz sebe Peter Divjaš.

			»Bila je zelo žalostna, ko je zvedela. Stekla je k stajici in tam obsedela. Mislili smo, da bo že prišla k obedu. Potem pa je ni bilo. Teta je vsa iz sebe.«

			»Ne bi je bili smeli pustiti same pri stajici,« jim je očital Aleš. »Lahko bi si mislili, da jo bo šla iskat.«

			»Vem, vem, polomil sem ga.«

			»Pa jo bomo že našli, saj ni šivanka.«

			»Pojdimo najprej do Brančurnikove gostilne.«

			»Pit ali kaj?« se je zarežal Peter.

			»Boš že videl,« je dejal Mirt osorno in že stekel po poti. Aleš se je pognal za njim. Peter je hodil zadnji.

			Ustavili so se v mladem gozdu nad gostilno.

			»Aleš, pojdi in poglej, če je stric Lekš v gostilni. Sicer bi šel sam, a bi me prepoznal.«

			Aleš se je spustil h gostilni. Mirt in Peter pa sta obsedela na parobku, ki ga je obrasla nizka trava. Nekaj trenutkov sta molčala. Nato je bruhnilo iz Petra:

			»Ko dva preplašena čolija sva buljila vanj, ko je odhajal s srnico ... «

			»Naj bi se mu bila obesila na noge ali kaj?!«

			»Na noge in na roke, vrabec in vrabulja! Kje jo bomo zdaj iskali? Vso Uršljo goro lahko pretaknemo, nazadnje se bomo pa po butalsko pod nosom obrisali...«

			»Težko bo, a našli jo bomo.«

			»Konec koncev je še smešno,« je pihnil Peter skozi nos. »Namesto da bi iskali dnevnik, iščemo punco.«

			Aleš se je kmalu vrnil.

			»Stric Lekš je pri Brančurniku. Za mizo sedi in težka glava mu na prsi visi... «

			»Mogoče je pa Nosko zapil!« ni odnehal Peter.

			»Peter!«

			»Ne. Noska je v gozdu. Dobro vem. Tudi kadar je slabe volje, ima stric rad svoje živali.«

			»Kaj pa ljudi? Svojo Ruško? Hm?«

			»Tudi ljudi. In Ruško,« je Mirt kljub vsemu veroval v strica.

			»Če je tako, pojdimo k njemu, mu dvignimo težko glavo in mu povejmo, da je s srnico tudi Ruško spodil od hiše,« je govoril Peter Divjaš.

			»Ne. Sami jo bomo poiskali... Stric naj gre domov in leže v posteljo. Jutri mu bo žal, da je bil danes tak... «

			»Ne obirajmo se več.«

			»Tako bomo naredili. Ti, Aleš, pojdi po Brančurnikovem grabnu in nato pri mlinu na desno v gozd. S Petrom pa jo bova mahnila čez Temeljnov vrh. Dobili se bomo v gozdiču nad vhodom v rudnik... Sta za to?«

			»Sva.«

			»Spotoma sprašujta ljudi.«

			Razšli so se. Aleš je kmalu izginil za ovinkom. Peter in Mirt sta se še nekaj časa skupaj vzpenjala v hrib, po prijetni gozdni poti sta hodila in nikogar nista srečala, nato sta se na križišču še onadva ločila.

			Peter Divjaš se je držal poti. Na vso moč je hitel. A ne dolgo. Že se je ves upehan ustavil in se ozrl naokoli. Skozi redke borovce, ki so se nevarno pozibavali v vetru, je zagledal trg. Na poti me že ne bo čakala, je pomislil. S poti bom krenil. Važno je, da obdržim pravo smer.

			Spet je hitel. Preskakoval je nizke grmiče, in ko mu je postalo dolgčas, si je začel požvižgavati. Potem je v trenutku spet utihnil, ker mu je pred nosom skočil iz grma zajec in ga je pošteno preplašil. Nekaj trenutkov pozneje pa se ni mogel več z gotovostjo spomniti, če je bil res zajec ali pa je bila morebiti srnica, ki jo išče Ruška, katero pa on išče. O, vrabec in vrabulja, si je rekel, najbolje bo, če se ustavim, sedem na panj in sede razmislim, katera žival je bila.

			Res je tako storil. Toda tudi sede se ni mogel z gotovostjo domisliti, katera žival mu je postavila težko uganko, tudi zato ne, ker je s panja zagledal polne grmiče črnic.

			»Če dodobra preudarim,« si je govoril, »si zdajle že lahko privoščim malo malice... Morebiti zato ne ločim več srne od zajca, ker sem že lačen kot volk.«

			Spustil se je s panja med grmiče. Prepočasi bo, če bom eno po eno deval v usta, je pomislil. Zato si jih je najprej nabral polno pest, zamaknjeno zaprl oči, široko odprl usta in si stresel sladke, sočne črnice v usta.

			Kdo ve, kako dolgo bi še ponavljal sladki obred, če ne bi nenadoma zaslišal, da je v vejah dreves grozeče zašuštelo. Prisluhnil je, saj ni mogel verjeti, da se je res najavila nevihta. In komaj se je najavila, je bila že tu. Suštenje je postajalo vedno bolj zamolklo, težke kaplje so mu zdrsnile po čelu, čutil jih je skozi tanko srajco na hrbtu. Ptice so si kriče iskale zavetja, grmiči so se stisnili k močnim deblom.

			Brezumno je stekel v smer, ki si jo je bil že prej izbral. A ni bil več prepričan, če je njegova smer še prava. Ker se je stemnilo, ni več videl skozi vejevje v dolino, pa tudi gozd se je zgostil.

			»Kako dolgo sem neki malical?« se je očitajoče spraševal. »Morebiti je že zelo pozno... Kje sta Mirt in Aleš? In kje je Ruško našla nevihta? Mokra bo, prehladila se bo in zbolela... «

			Oblaki so zasuli, kolikor vode so nosili.

			»Dobro, da nisem vzel Belka s sabo. Tako bom vsaj sam moker.«

			Vedno bolj ga je skrbelo, kako je z Ruško. Če je res šla v gozd za srnico, ji zdajle ni lepo, si je govoril. Brisal si je kaplje dežja z obraza, zdaj z desnico, zdaj z levico.

			Sam ni vedel, kdaj je med tekom začel klicati Ruško. Glas se je zgubljal med mokrimi drevesi, ni segel daleč.

			Znova se je ustavil. Črni oblaki se še niso zlili. Zazdelo se mu je, da daleč naokrog ni ničesar drugega kot neprehoden gozd, nad njim pa neskončno črno nebo.

			»Ej, vrabec in vrabulja, zdaj sem se pa še jaz izgubil!« ga je neprijetno zaskelelo pri srcu.

			Takrat pa je zaslišal za sabo slaboten glas.



			Tako sta se našla Peter Divjaš in Ruška. Nihče ne bo mogel nikoli za trdno trditi, kdo je koga našel: Peter Ruško ali Ruška Petra in kdo se je pravzaprav zgubil. Peter je šele zdaj ugotovil, da je gozda konec. Na robu je stala na pol podrta gozdarska koliba iz lubja in smrečja. Tja ga je odpeljala Ruška, tam je bila tudi njena srnica. Vsi so se stisnili v kot in čakali, kdaj se bodo razpodili črni oblaki.

			»Očeta sem kmalu dohitela,« je tiho pripovedovala Ruška. »Toda nisem se mu oglasila. Neopazno sem mu sledila. Videla sem, kako je hotel pustiti srnico na robu gozda, toda Noska se je kar naprej obračala za njim. Približala sem se ji iz druge strani in jo tiho poklicala. Takoj se mi je približala. Očka pa je mislil, da se je končno le vdala v svojo usodo ... «

			»Kdo bi si mislil, da boš ravnala tako pametno in iznajdljivo,« je zmajeval z glavo Peter.

			»Če zdaj pomislim na tiste trenutke, se sama sebi čudim, da sem zbrala toliko poguma.«

			Noska jima je ležala pri nogah. Gledala je skozi odprtino v dež, ki je že ponehaval.

			»Domov se z njo nisem več upala,« je rekla Ruška. »Sploh ne vem, če se bom še kdaj vrnila.«

			Da bi jo odtrgal od teh misli, je veselo vprašal:

			»Si lačna? Seveda si lačna, saj danes še južinala nisi! Mmm, vem za debele in sladke črnice... Glej! Nehalo je deževati, pojdiva ponje.«

			Komaj so naredili nekaj korakov proč od kolibe, je Peter Divjaš zaklical:

			»Naj ne bom Peter Divjaš, če pri tistih smrekah ne stojita Mirt in Aleš! Tu me počakaj, Ruška, stekel bom ponju.«

			Preden je odbezljal, ga je Ruška še ujela za roko.

			»Peter! Glej, da se ne boš pred njim bahal, da si me ti našel... To bi bilo grdo ... «

			Peter Divjaš se je ugriznil v jezik, saj mu je vzela tisto, kar je mislil Alešu in Mirtu najprej povedati. Takole bi jima pokadil pod nos: »Hm, vidva junaka, kje imata Ruško, kaj? Vem, mislila sta, Peter Divjaš je že ne bo našel, že zato ne, ker je Peter Divjaš. Ej, zdaj pa vidita, bratca, da tudi neroda Peter ni od muh!«

			Vsega tega pa jima ne bom smel povedati, je poparjeno pomislil. Škoda.

			»Obljubiš, Peter?«

			»Seveda obljubim, kaj pa misliš ...,« je Peter počasi spravil iz sebe. Nato se je še pravočasno domislil: »Ruška, še ti m mi nekaj obljubi... Prosim, ne reci jima, da si ti mene našla .. Aleš bi se razpočil od smeha ... Škoda bi ga bilo ... «

			»Molčala bom, Peter,« se je nasmehnila Ruška.

			Peter je zdaj zdirjal k Alešu in Mirtu, ki sta še vedno stala na istem mestu. Ni opazil, da sta se skrivala za smrekami in nekaj prav napeto opazovala. Če bi Peter Divjaš to vedel, ju ne bi klical tako glasno, ko da z bojnim krikom napadajo Indijanci. V zanosnem kriku ni slišal in videl Aleša in Mirta, kako sta mu mahala, naj vendar obmolkne. Peter Divjaš je bil tisti trenutek neznansko vesel, da se Ruški in srnici ni nič zgodilo, pa je hotel še njima sporočiti veselo novico. Ni mogel vedeti, da bi se jima moral približati neslišno in jima šepetaje povedati novico.

			Ko je pritekel do njiju, sta Aleš in Mirt jezno planila nanj in ga začela pestiti. Peter od presenečenja ni mogel več zapreti ust, grgral je v vedno bolj nerazumljivi govorici. Ni mogel doumeti, kaj se dogaja, ko sta Aleš in Mirt zavpila vanj: »Klada nerodna!« In potem: »Bežimo in skrijmo se, da nas ne prepoznajo!«

			Nato sta ga spustila in zdirjala dalje. Peter je ostal na mestu, srce mu je nemirno bilo, oči so se mu do kraja razprle, ko sta skočila izza smrek neznanca, začela s pestmi udrihati po njem in kavdrati kot razjarjena purana: »Kaj se pa snudite tod okoli, kaj? Smrkolini, kaj bi pa radi, hm?! Kdo pa ste? Butice vam bomo sneli, če se še enkrat prikažete... «

			Še pozneje, ko je Peter spet sedel z Ruško in tovarišema na varnem sredi gozda, je le s težavo doumel, kaj se je bilo zgodilo. Buške so ga pošteno bolele, vendar jih je nekam laže prenašal, ko mu Mirt in Aleš nista glasno očitala nerodnosti.

			»V najhujšem nalivu sva se našla z Alešem nad vhodom v rudnik,« je pripovedoval Mirt. »Stisnila sva se pod košate smreke... Kmalu nato je pribrčal po ozki cesti tovornjak in se zaustavil pred vhodom. Iz kabine so skočili trije možje in zmetali z voza staro železo. Ko je bil avto prazen, je šofer brž odpeljal naprej, druga dva pa sta začela nositi železo v rov... No, in takrat je začel Peter vpiti, pa so nas zagledali... «

			»Samo šoferja sem prepoznal,« je rekel Aleš. »V železarni je v službi. Pravega tiča so vzeli za šoferja.«

			»Jutri moramo spet h gospodu Travniku. Sami ne bomo dobili dnevnika iz skrivališča.«

			»Res ne.«

			»Prej moramo opraviti še s temi železarji.«

			»Ne bo malo dela.«

			»Skriti dnevnik se nam ne pusti kar tako.«

			»In šale ti ljudje ne poznajo, to ste videli,« je rekel Aleš in pogledal Petra, ki še ni imel prave barve in mu je glas še vedno tičal globoko v grlu.

			»Pa poznajo nas zdaj! Se v trgu ne bomo več varni.«

			Tedaj se je končno le oglasil Peter Divjaš.

			»Zdi se mi, da sta na Ruško kar pozabila.«

			»Nisva pozabila. Oba sva se oddahnila, ko sva jo zagledala.«

			»Najprej nas je danes ona presenetila, zdaj pa še železarji ... «

			»Pojdimo domov.«

			»Kaj bo pa s srnico?«

			»Saj res.«

			Ruška jih je še vedno gledala brez besed.

			»Vem za dobro skrivališče! Kot nalašč za Nosko. Blizu vaše hiše.«

			Vsi so se takoj ogreli za Petrov predlog. Tudi Ruška je že sama mislila na to, da bo treba najti srnici skrit kotiček.

			Hiteli so po stezi v trg. Noska je kdaj pa kdaj zaostala in si utrgala list z nizke veje. In ko so se veje zatresle, so zdrsnile z njih velike, svetle dežne kaplje.





Deseto poglavje - Posvet pri zastrtih lučeh


			Skozi velika, na pol priprta vrata garaže je vstopil mož v dežnem plašču. Vonj po bencinu in avtomobilskem olju mu je bušnil nasproti. Podolgovata okna, ki so bila skoro pri stropu, so dajala nekaj večerne svetlobe, tako da je bilo mogoče razpoznati obrise tovornjaka. Obstal je pri vratih in polglasno poklical: »Vuh, si tu?«

			Trenutek ni dobil nobenega odgovora. Nato so se nenadoma prižgale luči tovornjaka. Šele tedaj je mož v dežnem plašču opazil, da sedi nekdo v kabini.

			»Le pridi bliže,« se je oglasil Vuh, ki je sedel za volanom.

			Ko je prišel mož v dežnem plašču od druge strani do kabine, je Vuh znova ugasnil luči.

			»Že dolgo čakaš?« je vprašal mož v dežnem plašču. Videl je le obrise obraza svojega sobesednika.

			»Končno si le prikolendral,« je zagodrnjal šofer Vuh. »Ob devetih smo se zmenili, a ne?«

			»Žena me ni pustila pred večerjo od hiše,« se je opravičil mož v dežnem plašču.

			»Potem je še čudno, da te ni nagnala z otroki spat,« je bil jezen šofer Vuh.

			Mož v dežnem plašču je hotel odpreti usta, da bi ugovarjal, ko ga je šofer Vuh sunil v rame, naj molči. Zunaj garaže sta zaslišala korake. Potem je nekdo za trenutek obstal pred vrati, čez čas pa počasi odšel dalje. Šele ko so se koraki popolnoma oddaljili v tihi večer, je šofer Vuh siknil skozi zobe: »Že spet kaka sitnoba ne more spati, pa se sprehaja tod okoli... «

			»Kje pa je Janžek?« je šepetaje vprašal mož v dežnem plašču.

			»Saj je bil že tu. Pa sem ga poslal po Marka.«

			»Po Marka?! Kaj bomo z otrokom?«

			»Boš že videl... Čok, ti si sploh preveč radoveden, veš,« je godrnjal šofer Vuh. »Radovednost pa je grob za naš posel. Zapomni si to enkrat za vselej.«

			Po cesti proti garaži so se približevali koraki.

			»Prihajata,« je rekel šofer. »Janžek je. Poznam ga po ženskih korakih.«

			Vrata garaže so mehkobno zaškripala.

			»Vuh?!« je nekdo zaklical z ženskim glasom.

			»Saj sem tu... Si ga pripeljal?«

			»Sem.«

			»Vstopita in zapahni vrata!«

			Ko so vrata zaprli, je Vuh spet prižgal avtomobilske luči. Vendar jih je zastri, tako da je bila svetloba čisto kratka in se potuhnjeno razlezla po tleh. Nato je stopil iz kabine, se spravil k zastrtim lučem in sedel na star zaboj.

			»Posedimo! Brž!«

			»Ja, pohitimo,« je zamrmral Janžek. »Marka sem mimogrede snel s klina, njegovi doma sploh ne vejo, da je tu.«

			»Prav je, da ne vejo,« je dejal šofer Vuh. »No fant, kar sedi. Sem k meni.«

			Marko, ki se je učil v železarni za mehanika, je z veliko

			radovednostjo in pričakovanjem v očeh stopil bliže, sedel pa ni. Vse može je dobro poznal, vsak dan jih je videl v tovarni. Janžek je bil njegov mojster, suh kot trlica, z velikim klobukom, nos pa je imel dva čevlja pod šobo, kakor so govorili vajenci, ki jim je Janžek kot mojster nadvse rad ukazoval. Kar naprej je pokašljeval. In kadar je zakašljal, je rad pojasnil, da sušice pa nima, čeprav kašlja.

			»Misliš, da bo kdo opazil luč skozi okna,« je rekel Janžek in zaskrbljeno dvignil pogled izpod širokokrajnega klobuka.

			»No, lepa druščina smo,« je posmehljivo odvrnil šofer Vuh. »Ti, Janžek, si strahopetec, Čok je preveč radoveden, Marka se še mleko drži, jaz pa vam moram kar naprej pridigati ...«

			Šofer Vuh je bil zelo močan, čeprav ni bil velik. Pogled mu je nenehoma švigal sem in tja, kodrasti lasje so mu pokrivali nizko čelo, vse do košatih obrvi, ter se prek širokih zalizkov zrasli z ozkimi, a dolgimi brki. Z obema rokama je krčevito držal cigareto, ki je ni vzel iz ust niti takrat, ko je govoril.

			»Začnimo,« je podrezal Čok, mož v dežnem plašču. Bil je majhen in čokat, z močnim nosom in napetimi ustnicami. Glavo je skrčil v tilnik, da je bilo videti, ko da je grbast. Roke je vztrajno skrival pod dežnim plaščem, ki si ga je zapel do vratu.

			»Fantu ni treba ničesar razlagati,« je dejal Janžek. »Sem že opravil z njim.«

			»Prav. Jaz se takim tako ne izpovedujem rad,« je zamrmral šofer. »Poslušajte. Moje mnenje je, da imamo železa za sedaj dovolj v skrivališču... Razen tega se mi zdi, da bi nam mogoče še narobe hodilo, če bi si ga navlekli še več.«

			»Potem ga moramo odpeljati dalje, a ne,« je brez pomisleka zinil mož v dežnem plašču.

			»Seveda. To bo moja skrb. V Zagrebu sem že zmenjen z nekom, ki prekupčuje s starim železom. Je mojster za take reči.«

			»Kako ga bomo pa do Zagreba spravili?«

			»Čisto preprosto. Danes sem zvedel, da bom moral naslednji teden trikrat z avtom v Zagreb. Naložili bomo železo in stvar bo mimogrede opravljena ... «

			»Potem niti ne bo tako hudo, kakor sem mislil,« je počasi spravil iz sebe bledi Janžek.

			»Ne razumem, čemu smo tega fanta klicali, če je tako,« je godrnjal Čok.

			»Zato že ne, da bi nam muhe odganjal!« ga je zavrnil šofer Vuh. Po kratkem premolku pa je dejal: »Sedi, Marko... No!«

			Marko je ubogljivo sedel njemu nasproti. Bil je majhen, a zelo močan, na videz zelo grob fant z brezbarvnimi obrvmi in štrlečimi ličnicami. Toda njegov pogled je bil plašen, nezaupljiv, mehak.

			Šofer Vuh se je z obema rokama oblastno oprl na kolena, se nekoliko sklonil naprej in vprašal: »Fant, ti gotovo poznaš Petra, ki mu menda pravite tudi Peter Divjaš ... «

			»Poznam ga.«

			»Dobro. Mogoče se z njim zelo dobro poznaš, morebiti je celo tvoj prijatelj.«

			»Dobro se poznava. Moj prijatelj pa ni.«

			»Tudi velja.«

			Janžek je suho zakašljal. Vsi so se ozrli k njemu.

			»Kašljam že,« se je tiho opravičeval Janžek, »sušice pa nimam, veste ... «

			»To me zdajle prav nič ne zanima,« je rekel šofer Vuh jezno. »Samo tvojega kašljanja ne morem poslušati, toliko ti povem.«

			Janžek je zmedeno povesil pogled.

			»Peter in še dva njegova tovariša so izvohali naše skrivališče. Vrag vedi, kaj so iskali v rovu.«

			»Včeraj smo jih že drugič pregnali,« je pristavil mož v dežnem plašču.

			»Hm, vsa reč ni tako enostavna,« je rekel Janžek in zmajal z glavo. »Fantom je treba samo odpreti usta, kjer ni treba, pa si lahko vse železo zataknemo za klobuk!«

			»In tako smo se mučili z njim,« je vzdihnil mož v dežnem plašču.

			»Presneti frkavci!« je stisnil pesti šofer Vuh.

			»To še ne bi bilo najhuje, da bi bili ob železo,« je preplašeno govoril Janžek in se z vso močjo premagoval, da ne bi spet zakašljal. »Huje bi bilo, če bi nas zaradi tega pometali iz železarne... «

			»Nehaj, Janžek! Smo se nocoj zato zbrali, da bi govorili o strahovih, kaj?!« ga je osorno ustavil šofer Vuh.

			Za hip so utihnili. Možje so se zamislili, Marko je pogledal zdaj tega, zdaj drugega, nato pa se ozrl po garaži. Zastrte avtomobilske luči so komajda naredile sence, možje so bili osvetljeni le do pasu. Garaža je stala nekoliko stran od glavne ceste, tako da skoraj ni bilo slišati avtomobilov, ki so vozili mimo. Le lajež psa se je kdaj pa kdaj izgubil v toplo poletno noč.

			»Najbolje bi bilo, če bi jih vse po vrsti zvabili v rudnik in jim tam enkrat za vselej zavezali jezike,« se je nenadoma oglasil mož v dežnem plašču in oči so mu zasijale v čuden pogled.

			»Eh, ne govori neumnosti,« je ugovarjal Janžek.

			»To pač ni tako neumno,« je potegnil z njim šofer Vuh. »Drugače jim bomo težko prišli na kraj. Pobalini so presneto vztrajni in prebrisani... «



			»Mislim, da moramo kar najhitreje odpeljati železo, pa bo vse opravljeno... Potem naj stikajo po praznem rudniku, če se jim ljubi.«

			»Do ponedeljka je še štiri dni, dragi moj, v štirih dneh se lahko svet podre. Pred ponedeljkom pa ne moremo odpeljati iz skladišča niti žeblja.«

			»Potem nam ne preostane drugega, ko da vzamemo do ponedeljka fante na muho,« je končno pribil Čok, mož v dežnem plašču.

			»Ej Čok, po dolgem času te je spet srečala pametna beseda,« se je prikrito nasmehnil šofer. Nato se je obrnil k Marku: »Fant, poslušaj me! Če hočeš samemu sebi dobro, odpri zdajle ušesa na stežaj. Si razumel?«

			Marko je požrl slino in prikimal.

			»Takoj jutri boš poiskal Petra Divjaša in njegovo kratkohlačniško druščino, ki si drzne, da stika za nami. Ljubeznivo se boš pobratil z njimi, res ljubeznivo, me razumeš? Lahko tako po ovinkih tudi udariš po nas, zlasti po meni, saj so me prepoznali, to si lahko kar mislim. Obesi se nanje kot polip. Ne bo ti težko. Fantje, se mi zdi, so še zelo neizkušeni in zato tudi zaupljivi, če boš le znal narediti sladek obraz.«

			»Da se ne boš držal, ko da te čevlji žulijo,« ga je poučil mož v dežnem plašču.

			»In da ne boš izdal. To je najvažnejše!« je z dvignjenim prstom pribil Janžek.

			»Se ti že svita, kakšna bo tvoja naloga?« se je z ostrim pogledom sklonil k njemu šofer Vuh.

			Marko je neodločno prikimal.

			»Obveščal nas boš o vsakem njihovem koraku, o vsaki besedi, ki jo bodo izgovorili... Le tako se bomo zavarovali in se do ponedeljka ne bomo po nepotrebnem izpostavljali nevarnosti ... No, kako misliš, fant? Boš zmogel?«

			Marko jih je brez besed gledal.

			»Tak odpri že usta!«

			»Bom ... Bom zmogel,« je tiho izgovoril Marko.

			»Meni osebno boš poročal, če bi odkril kaj sumljivega...«

			»Bom ...«

			»Janžek, zdaj mu pa še ti povej svoje,« je rekel šofer in sunil s komolcem Janžka, ki je sedel poleg njega.

			Janžek je najprej suho zakašljal, ni se mogel več obvladovati, nato pa je s suhim, škrtajočim glasom dejal:

			»Marko, če boš svojo nalogo slabo opravil, se bom jaz pomenil s tabo, to ti povem... Tvoj mojster sem, ne pozabi. In da imaš slabo vest, tega tudi ne pozabi... Se zmerom raziskujejo, kdo je prejšnji četrtek pokvaril brusilni stroj... «

			Marko je povesil pogled.

			Janžek je znova zakašljal, ko pa je hotel pojasniti, da ne kašlja zaradi sušice, ga je Vuh zavrnil:

			»Dobro, dobro, Janžek, že vemo ... « In nato Marku: »Tako, fant. Zdaj si slišal vse... Bi rad še kaj vprašal?«

			Marko je s sklonjeno glavo naglo odkimal.

			»Potem lahko gremo,« je rekel šofer Vuh in se dvignil. »A še enkrat vam povem: Do ponedeljka bodimo pripravljeni na vse!«

			Vuh se je sklonil v kabino in ugasnil luč. Večerna svetloba, ki je padala skozi line pod stropom, se je spet zalesketala na strehi tovornjaka.

			Potem so možje posamič zapustili garažo in se razkropili v noč.





Enajsto poglavje - Marko prihaja s svojo skrivnostno nalogo - Ponovno pri očetovem tovarišu


			Mirt in Aleš sta sedela na velikem kupu zloženih hlodov. Daleč naokrog je dišalo po lesu, neenakomerno so peli cepini na največjem skladišču lesa v trgu. Molčala sta. Aleš je vztrajno grizel na pol suho travno bilko. Opazovala sta tovornjak, ki je pravkar pripeljal na široki prostor, do vrha naložen s težkimi hlodi. Ko se je ustavil in so mu odpeli močne verige, so rdečkasti hlodi grmeč zdrsnili z avta.

			»Ni ga in ga ni,« je zamrmral Mirt, ko je spet pogledal na prašno cesto.

			»Pa pojdiva brez njega,« je menil Aleš.

			»Bolje je z njim kot brez njega! Če je z nami, vsaj vidiš njegovo nerodnost.«

			»Mogoče je sploh pozabil.«

			»Najbrž... Ali pa naju čaka drugje, kot smo se zmenili.«

			»Najbolje bi bilo, če stečem ponj. Očka gre ob dveh na delo. Z njim pa moramo še danes govoriti.«

			»Seveda, moramo.«

			In prav takrat sta ga zagledala sredi ceste, ki jo je razbelila poletna pripeka. Videti je bilo, da na moč hiti. Peter ni bil sam. Z njim je bil nekdo.

			»Ruška ni, to je enkrat ena.«

			»Če ni Krajnikov Marjan?«

			»Ne, ni. Marjan se je včeraj odpeljal na morje.«

			Aleš je vstal. Tedaj ju je Peter opazil. Po divjaševsko jima je začel mahati z obema rokama. Nato je potegnil svojega tovariša za rokav in začel teči po ozki poti med hlodi proti njima.

			»O, Marko je!«

			»Nisem ga še videl v Petrovi družbi,« je rekel Mirt. Začela sta plezati s hlodov.

			»Soseda sta... Marko se uči v železarni. Ni slab fant. Lani sva bila skupaj na smučarskem tečaju.«

			»Mislil sem, prav gotovo vaju bom moral še čakati,« je govoril Peter Divjaš, ko sta upehana pritekla do njiju. »Zamudila bosta na sestanek, glej, pa sta že tu...«

			Marko si je nerodno tlačil srajco za hlače, ni pogledal Alešu in Mirtu v obraz.

			»Z Markom sva bila pod mostom v Noskinem skrivališču,« je dejal Peter in sedel na olupljen hlod. »Ali nisem imenitno potuhtal, kaj?«

			»O, ti bi še pajka podkoval, ko bi ga privezati mogel,« ga je zbodel Aleš.

			Mirt pa je dejal: »Menda nisi prišel, da se boš zdaj hvalil pred nama.«

			Peter Divjaš ju je pogledal z velikimi očmi.

			»Kaj sem se hvalil? Oprostita mi... Zdi se mi, da sem to omenil le zato, ker mi nikoli ne dasta priznanja.«

			»Odlikovanja se delijo le za velike zasluge,« je glasno dejal Mirt.

			»O vem, jaz ga že nikdar v življenju ne bom dobil, pa če bi sklatil zvezdo z neba, nimam pravih prsi za odlikovanja,« je tiho govoril Peter in za hip mu je z obraza zginil smehljaj. Koj nato je že veselo poskočil:

			»Marko je prišel z mano, to vama že moram povedati... Soseda sva, pa se še nisva tako imenitno pogovarjala kot danes. Marko je fant, da ga je treba iskati. Nanj se lahko zanesemo.«

			Peter je krepko udaril Marka po rami. Ta je začutil, da mora odpreti usta in nekaj reči.

			»Bila sva pri Ruški... Tako čisto po svoje, skoraj nenavadno živi s srnico v skrivališču ... Kar pri njej bi ostal.«

			»O, medved se je zagledal v srnico!« je vzhičeno plosknil z rokami Peter Divjaš in poskočil visoko v zrak. »Če bi že prej to vedel, bi te pustil pri njej.«

			Mirt je postal nestrpen.

			»Peter, zdaj je pa že čas, da se zbereš. Si pozabil, kam moramo?«

			»Sem mogoče že kdaj kaj pozabil, hm? Toda... Marko pojde z nami. Sprejmimo ga v našo druščino. Več nas bo, bolje bo. In Marko je sila! Kar poglejta si ga, kakšne pesti ima. Ko da se uči za kovača pri Martinu Krpanu!«

			Mirt si je jezno grizel ustnice. V njem je že s tako močjo gorel skrivni načrt, da je postajal slep za vse drugo. Od svojih tovarišev je pričakoval edino to, da bi tudi oni zagoreli z njim.

			»Saj ne moremo sprejeti v družbo vsakega, ki ga mimogrede srečamo na cesti. Peter, ti dobro veš, da se nismo zbrali zato, da bomo šli skupaj črnice nabirat!«

			»Vrabec in vrabulja! Marka vendar nisem srečal mimogrede! Marka že dolgo poznam. In danes mi je do kraja razkril svojo dušo. Zdaj poznam vsak kotiček v njem, vsako njegovo misel, skratka vse, dajta si vendar dopovedati!«

			Aleš je pogledal Mirta in dejal: »Saj res ni napačen fant... Mama mu je lani umrla, oče pa se že prej ni zmenil zanj... Sam je...«

			»Njegove pesti so pravo bogastvo, vama rečem!« je navdušeno dodal Peter Divjaš.

			Toda Mirt je bil nezaupljiv.

			»Jutri se bomo pogovorili o tem. Zdaj ne utegnemo.«

			Peter Divjaš je spet poskočil.

			»Jutri, jutri! Smo filozofi ali kaj, da bi morali vsako reč stokrat pretehtati... Mirt! Moji besedi ne verjameš?«

			»Pojdimo, Aleš,« je rekel Mirt in se obrnil.

			Peter je ves nesrečen pohitel za njim in ga ustavil.

			»Mirt, premisli, prosim te... Marku sem obljubil, da ga bomo sprejeli in mu zaupali naš načrt.«

			»Ti vsakemu obljubiš zvezdo z neba.«

			»Peter, ne divjaj, saj sva rekla, premislili bomo,« ga je miril Aleš in stopil za Mirtom.

			Tedaj se je oglasil Marko. Njegov glas je bil mehak, skoraj proseč.

			»Pusti, Peter! Res ne morem pričakovati, da bi mi kar na vrat na nos zaupali. Prav imata. To bi bilo prav gotovo neprevidno.«

			Za trenutek so se gledali brez besed. Markov mehki glas je še zvenel v zraku, narušil je nevidni zid, ki je stal med njimi.

			»Mogoče bi nam bil res potreben,« je po premolku dejal Mirt. »Kdo ve, kaj nas še čaka... Pa mudi se nam tudi. Ne morem se več prerekati s Petrom, če ima prav ali ne... Lahko samo verjameva njegovim besedam, da pozna vsako Markovo misel... Kaj praviš, Aleš?«

			»Mislim... mislim, da bi Marko lahko šel zdajle z nami k očetu,« je zlogovaje spravil iz sebe Aleš.

			Peter Divjaš je poskočil, nato pa se je s pestjo udaril po prsih in zaklical:

			»Če Marko ne bo izpolnil zaupanja, se bom sam kaznoval. Sel bom na Temeljnov vrh in tri ure vpil v dolino: Jaz sem Peter Divjaš! Jaz sem Peter Divjaš! Vse porušim z nogami, kar si zgradim z rokami. Izogibajte se me! Ne zaupajte mi!«

			»Upajmo, Peter, da si boš prihranil kazen,« se je nasmehnil Aleš. »Ali ne, Marko?«

			Marko je nekaj zamrmral, da ni bilo mogoče razločiti, če je mislil da ali ne.

			Ko so prispeli do hiše in so odprli vrata na vrt, jih je Aleš z dvignjeno roko ustavil.

			»Očka sedi v uti.«

			Nato je pohitel dalje, tovariši pa so s počasnim korakom krenili za njim.

			Ko je Travnik zaslišal korake, je povesil časnik, si snel očala in rekel presenečeno zmedeno:

			»O Aleš, saj si mi pripeljal pravcato mednarodno delegacijo!«

			Dečki so obstali pred vhodom v vrtno uto, na kateri se je razšopirila žilava divja trta.

			»Očka, nekaj bi se radi pogovorili s tabo,« je slovesno začel Aleš.

			»No prav. Torej pridite bliže. Saj nisem indijski cesar, da ne bi smeli sesti z mano za isto mizo ... «

			Travnik se je smehljal, dečki so se ojunačili in brž posedli okrog mize. Peter je bil prepočasen, pa je ujel le še zadnji konec klopi.

			»Se mi zdi, da vas je zmeraj več,« je ugotovil Travnik in si vsakega posebej ogledal.

			»Ja, vaša utica je zdaj že premajhna za nas,« je zinil Peter Divjaš, ki je visel med nebom in zemljo.

			Mirt ga je svareče pogledal.

			»Upam, da niste prišli spet zaradi dnevnika,« je rekel Travnik in jih premeril z dolgim pogledom.

			»Očka, kako pa misliš? Da bi pozabili na veliki načrt?!«

			»Zmeraj bolj mislimo nanj,« je dodal Mirt.

			»In vsa reč se povrhu še hudimano zapleta,« je s skrivnostnim glasom dejal Peter Divjaš.

			»Ej, potem me pa res niste ubogali. Vam torej nisem mogel dopovedati, kako nevaren je vaš načrt... In še Aleša ste mi zvabili v svoje vrste ... «

			»Očka, prišli smo k tebi, da bi nam zdaj čisto zares pomagal, ne pa nam očital,« je rekel Aleš in zrl očetu naravnost v velike, odločne oči.

			Utihnili so. A le za trenutek, za kratek, svetel trenutek.

			»Da bi vam čisto zares pomagal?« je z dvignjenim in začudenim glasom vprašal Travnik. »Najbrž se ne motim, če rečem, da ste mladi tovariši nekoliko zabredli v težave... «

			»Hm, zabredli smo v staro železo, bi rekel,« je planil v pogovor Peter Divjaš.

			»Peter!«

			»Pusti ga, Mirt! Kar povej, Peter.«

			Peter Divjaš je vstal, se obrnil k omizju in začel govoriti naglo, ognjevito, ni ga bilo moč več ustaviti.

			»Ja no, res smo zabredli v staro železo... Šli smo spet v rudnik, naš načrt moramo izpeljati, pa če dobimo vsi zelene lase, smo sklenili. Dnevnik Mirtovega očeta moramo najti, pa če razrijemo cel rudnik... No in v rovu smo našli staro železo, več kupov... Vrabec in vrabulja, iz železarne so ga navozili, to sem precej prepoznal!«

			»Peter!«

			»Rad bi, da bi šli z nami,« se je proseče oglasil Mirt. »Z nami v rov. Tam bi se prepričali o vsem.«

			»Glej, zanimivo, zmerom bolj zanimivo,« se je smehljal Travnik. »Koliko razumem, je nekdo navlekel v zapuščene rove staro železo, ki ga je nagrabil v naši železarni.«

			»Tako je,« je zanosno potrdil Aleš. »In vemo tudi, kdo to počenja.«

			»Res?«

			»Seveda. Opazovali smo jih. Odkrili smo jih pri delu. Z avtom ga vozijo do rudnika.«

			»Presneto, saj ste rojeni detektivi!« je nasmejano zaklical Travnik. Ni mogel verjeti njihovih ognjevitim besedam, vendar jim tega ni povedal naravnost, saj bi jim prerezal mlado detektivsko žilico. Dejal je: »Veste, fantje, se mi le zdi, da ste imeli prevelike oči... «

			»Očka, nismo,« je bil Aleš razočaran, ker jim Travnik še ni verjel.

			Peter Divjaš je bil edini neugnan: »Seveda smo imeli velike oči, saj drugače ne bi mogli videti tako velikih kupov starega železa in tri tatove velikane ... «

			Travnik se je glasno zasmejal. Nato je pogledal Marka in vprašal: »Kaj pa praviš ti, ki že ves čas molčiš? Zdi se mi, da se ne strinjaš z njimi. Si tudi ti videl velike kupe starega železa in tatove velikane?«

			Vsi so pogledali Marka in nestrpno čakali na njegov odgovor.

			»Vse je res, kar ste slišali,« je polglasno povedal Marko.

			Spet so utihnili. Dečki so resno zrli predse, le Peter Divjaš se je obnašal, ko da bo zdaj zdaj prhnil v zrak, in Travnik se je še vedno smehljal.

			»Če je že tako, kaj pa pravzaprav želite od mene?« je vprašal Travnik in zaupljivo razširil roke.

			»Radi bi, da bi šli z nami,« se je proseče oglasil Mirt. »Z nami v rov. Tam bi se prepričali o vsem.«

			»Pa mudi se. Takoj jutri bi morali v rudnik. Lahko se zgodi, da železarji še danes ali jutri odpeljejo vse, kar so nagrabili ...«

			»In vse to moramo početi v največji tajnosti, veste,« je začel Peter Divjaš radodarno deliti detektivske nauke. »Če bi železarji zvedeli za našo namero, bi se v pravi čas umaknili ali pa nas celo pričakali v temnih rovih... «

			»O tristo medvedov! V lepo kašo me spravljate,« je Travnik naredil prestrašen obraz.

			»Spravljamo vas v rudnik, če smo že natančni,« je mimogrede zinil Peter Divjaš.

			»Peter! Prosim te, vsaj tri minute molči. Boš?« je dejal Mirt.

			»Bom. Tri minute, če želiš.«

			Peter je prekrižal roke na prsih in močno stisnil ustnice.

			Travnik se je znova glasno zasmejal, nato pa je dejal skozi smeh: »Prestrogi ste s Petrom. Pove pač, kar misli. Njegovo srce je vedno na stežaj odprto. Bati se je treba le takih ljudi, za katere nikoli ne veš, kaj mislijo... In z vami pojdem, že zaradi Petra pojdem, strašansko rad imam fante, ki nikoli ne gubajo čela ... «

			Aleš ni bil zadovoljen z očetovo privolitvijo. Premalo resna se mu je zdela.

			»Očka, mislili smo, da bi se pomenili resno.«

			»Lej ga! Saj sem mislil resno, čeprav sem se držal na smeh. Vidim, da ste hrabri in vztrajni. Takim pa se rad pridružim. Razen tega bi res lahko pogledali za skritim dnevnikom. Bila bi velika stvar, če bi ga odkrili.«

			»Moramo ga odkriti, moramo,« je neučakano zatrjeval Aleš.

			»Prej ne odneham, dokler ne izpolnim obljube, ki sem jo dal očetu.«

			»In tudi zaradi Mirtove obljube pojdem z vami. Kdor tako resno vzame svojo obljubo, mu je treba pomagati.«

			Vsi so pogledali Petra, ki je še vedno stiskal ustnice. Travnik ga je vprašal:

			»Ej, Peter! Si pozabil, da po treh minutah spet lahko odpreš usta!«

			Peter pa je pokazal z roko, naj še trenutek počakajo. Ko je trenutek potekel, je na široko odprl usta in dejal:

			»Molčal sem kar šest minut, enkrat več. Tako imam še tri minute v dobrem.«

			»Najbrž ti bodo kmalu prav prišle,« mu je ponagajal Aleš.

			Travnik je smehljaje se dvignil glavo in tudi drugim so se lica napela od smeha.

			»Jutri bom cel dan na delu. Ne morem z vami. Pojutrišnjem pa bom ob dveh že doma... Ob treh se dobimo, če ste za to,« je govoril Travnik. »Le glejte, da se boste dobro pripravili.«

			»Bili smo že v jami, vemo, kaj potrebujemo,« je izkušeno dejal Aleš.

			»Glej, glej, sinko, pa mi nisi nič povedal... « Ko so odhajali, je še enkrat zaklical za njimi: »Torej pojutrišnjem ob treh na svidenje!« Peter Divjaš in Mirt sta hitela po poti v trg. Za njima je hodil Marko. Vedno bolj je zaostajal. V nogah je čutil čudno težo, v srcu ga je začela pekliti razdvojenost.





Dvanajsto poglavje - V Noskmem skrivališču


			Marko je sedel za jelševim grmom in naskrivaj opazoval Ruško, ki se je sukala okrog srnice. Na pobudo Petra Divjaša so ji našli pod velikim mostom lepo zavetje. Tam je bila varna pred nepovabljenimi gosti, pred dežjem, pa tudi reka je poleti skoraj usahnila; lenivo je lizala lesene stebre mostu in okroglo kamenje, ki je molelo iz mivke. Le Ruškini tovariši so vedeli za skrivališče. Stric Lekš - in mama tudi - sta bila prepričana, da se srnica od tistega nesrečnega dne sprehaja po gozdu in da je Ruška pozabila nanjo, saj ni bila videti žalostna.

			Opazoval jo je. Ruška je bila zaskrbljena. Nemirno je hodila sem in tja. Marko se je brez pravega cilja odpravil od doma in se šele pozneje spomnil na Ruškino skrivališče. Že ko so mu ga prvič pokazali, ga je Ruška nepozabno presenetila s svojim obnašanjem. Kar je njej pomenila srnica, so bili zanj konji. Ure in ure bi občudoval njihovo ponosno hojo, kraljevski vrat in pametne oči. Če je le mogel, se je pridružil kakemu vozniku. Bil je presrečen, če mu je za nekaj časa izročil vajeti. Ko je še mama živela, je pogosto zamrmrala: »Marko, ti bi moral biti voznik, ne pa mehanik... «

			»Mislim, da bo še najbolje, če spet naskrivaj odidem,« si je dejal. »Ruška je najraje sama... In prevelik sem že za srnice. Kaj bi rekli tovariši v železarni, če bi zvedeli... In mojster Janžek bi se na ves glas smejal... «

			Že se je hotel premakniti, ko se je Ruška obrnila z obrazom proti njemu. Videl je, da nekaj premišljuje. Nato se je z naglimi koraki približala grmu, za katerim je čepel. Segla je po veji in prestrašeno kriknila.

			Zdaj se ni mogel več umakniti, moral se ji je pokazati. Ruška je povesila roke, ki jih je nehote dvignila na obraz, razširila oči in rekla:

			»Ti si, Marko... Joj, kako si me prestrašil!«

			»Sel sem tod mimo,« je zajecljal Marko in ji zrl naravnost v oči.

			»Pa se mi še pokazati nisi hotel, tu za grmom si tičal kakor zajec,« ga je oštevala Ruška. »Glej, nekaj vej sem hotela odlomiti. Rada bi naredila ograjo okrog Noskinega ležišča.«

			»Dobro bi bilo, če bi vzela bolj debele veje. Ponoči se lahko prikrade do nje kak pes.«

			»Seveda. Zelo se bojim... Veš, Marko, zdi se mi, da je zbolela. Zelo malo je in kar spala bi...«

			»Ko sem jo zadnjič videl, je tako veselo strigla z ušesi.«

			»Najbrž ji je dolgčas po stajici, ki jo je imela za našo hišo, dolgčas ji je po travi na našem vrtu... Ni vajena šumeče reke... Morebiti se ji toži po gozdu... Ne vem.«

			»Dolgo že ne bo mogla ostati v skrivališču.«

			»Pridi jo pogledat, Marko!«

			Popeljala ga je pod most. Noska je ležala na mehkem ležišču, ki ga ji je iz svežega sena pripravila skrbna Ruškina roka. Niti ozrla se ni, ko sta obstala ob njej.

			Ruška je počenila in jo po materinsko pobožala po ozkem hrbtu. Srnica je počasi dvignila glavo, njene oči so bile motne, žalostne.

			»Res je bolna,« je tiho dejal Marko.

			»Pst, ne reci tega pred njo,« je Ruška dala prst na usta. »Noska vse razume.«



			Nenadoma pa je Ruška pokrila svoj žalostni obraz s smehljajem. Pogledala je Marka, ga prijela za komolec in vprašala:

			»Se ti mudi domov?«

			Marko je odkimal.

			»Pomagaj mi ograditi skrivališče... Prav si rekel zaradi psov... Mi boš pomagal?«

			»Pa bom.«

			Marko ji je ob reki lomil veje, Ruška pa jih je odnašala do skrivališča. Ko sta jih nalomila dovolj, jih je Marko s kamnom zabijal v zemljo, Ruška mu jih je podajala in pazila, da jih je postavljal v lepi vrsti in da je na pravem mestu naredil vrata. Veje sta nato skrbno prepletla še s šibjem. Marko je med delom pozabil, da je semkaj pravzaprav ubežal samemu sebi, pozabil je na svoja leta in da je že velik fant z močnimi pestmi, pravi medved, kot mu tovariši večkrat rečejo. Nenadoma je bil samo še tisto, kar je čutil v svojem srcu: mehak in dober.

			In ko je bila ograja narejena, sta bila oba na moč ponosna na opravljeno delo. Marko jo je ogledoval od vseh strani, še kaj popravil. Ruška pa je sedla k srnici in rekla:

			»Noska, glej, ne bo se ti treba bati psov... «

			Srnica je zatrepetala po vsem životu.

			»Se še vseeno bojiš? Ti bo dolgčas? Ej, mogoče pa te bom že jutri ali pojutrišnjem spet lahko vzela s sabo domov. Očka ne bo več slabe volje in potem tudi ne bo več hud nate in name.«

			Marko je sedel k njej. Utihnila sta. Čez most je kdaj pa kdaj zapeljal avto ali voz, in takrat je zamolklo zabobnelo.

			Most se je za hip upognil pod veliko težo. Reko sta komaj slišala, ko da se sramuje svoje na pol prazne struge.

			V daljavi se je oglasil zvon.

			»Poldne je,« je dejal Marko odsotno.

			»Danes nisi šel na delo?«

			»Tudi mi imamo sedaj počitnice.«

			Obmolknila sta. Noska je položila glavo v Ruškino naročje in zaprla oči.

			»Ko bom velika, bom zdravnica za živali,« je zasanjarila Ruška. »Vsem bom pomagala, še vrabcu in mravlji... Ustanovila bom bolnišnico za živali. In tudi ime sem si že izmislila. Imenovala se bo Noskina bolnišnica.«

			»Boš zdravila tudi konje?«

			»Seveda. Tudi konje. Zakaj vprašuješ?«

			»Tako. Zelo rad imam konje.«

			Ruška je dvignila srnici glavo, a Noska ni odprla oči.

			»Tako se bojim, Marko... Če mi Noska umre?!«

			»Ne boj se ... «

			Ruškine oči so se napolnile s svetim strahom.

			»Ostani še malo z mano, Marko... Preveč bi me bilo strah, če bi mi umrla v naročju... Se nikoli nisem videla, kako umirajo ljudje, kako umirajo živali... Kadar smo imeli pri nas koline, sem bila po ves dan zdoma ... «

			»Ostal bom še malo.«

			»Zdaj sem se spomnila. Prinesla sem ji vendar mleka.«

			Narahlo je spustila Noskino glavo na ležišče in stekla h košarici, ki jo je prinesla s sabo. Vrnila se je s stekleničko, v kateri so bila nekoč zdravila. Bila je polna mleka. Toda, ko ga je ponudila srnici, ta še ust ni odprla. Tudi s silo nista nič opravila.

			»Še včeraj je tako rada vlekla iz stekleničke,« je rekla Ruška otožno. Spet si je položila njeno glavo v naročje.

			»Ko bi vedela, če se ji res toži po gozdu... Morebiti jo boli, ker je morala v pregnanstvo, ker je morala od doma, ker je mislila, da je ne maramo več ... «

			Marko pa je zajadral s svojimi mislimi.

			»Mirt in tovariši čakajo name,« je rekel.

			»Vem. Peter mi je povedal, da bodo danes ob treh šli v rudnik.«

			»Jaz ne bom z njimi, jaz ne morem biti z njimi,« je bolj sam zase govoril Marko. »Vem, obdolžili me bodo zaradi tega. In Peter jih bo razočaral, saj jim je prisegel, da nisem izdajalec ... Toda vseeno ne morem z njimi... «

			»Oh, saj bodo tudi brez tebe opravili,« ga je bodrila Ruška. »Včasih so tako preveč mogočni in name sploh ne računajo.«

			»Tudi šofer Vuh in njegovi pomagači bodo zaman čakali name... Naročili so mi, naj jim do enih sporočim, če sem zvedel kaj sumljivega ... «

			»Ne vem, o čem govoriš, Marko.«

			»Če pa ne bom do enih ničesar sporočil, bo pomenilo, da nisem zvedel nič sumljivega in da lahko brez skrbi grejo v rove in si odpeljejo železo ... «

			Ruška ga je presenečeno gledala.

			»Kaj meniš, Ruška, sem izdajalec ali nisem?«

			»Tega ne vem, Marko, če si izdajalec,« je rekla Ruška in presenečeno pogoltnila slino. »To pa vem, da te imam rada... Prišel si in ostal z mano, prav danes, ko sem bila tako sama s srnico ... «

			Marko se je na pol obrnil k njej. Zdaj je govoril naglo: »Saj veš, da je v rovih skrito staro železo... To so oni. Oni, ki so mi naročili, naj se zahrbtno pridružim Mirtu in njegovim tovarišem in poizvem, kaj nameravajo ... «

			»Marko, Marko, ne govoriva več o tem,« je v nedoumnosti šepetala Ruška.

			»Ruška! Danes se bo nekaj zgodilo! Šofer Vuh bo šel z možmi v rov po železo in potem... «

			Marko je vstal, ko da hoče nemudoma oditi. Ruška se mu je obesila za rokav.

			»Ostani še, prosim te... «

			»Glej, slabič sem. Tudi tovariši pravijo, da sem, čeprav bi marsikomu lahko mimogrede posnel nos s svojimi pestmi... «

			»Nisi slabič, Marko, samo predober si...«

			»Petru bi bil moral povedati, takoj bi mu bil moral povedati, s kakšnim namenom sem se jim pridružil.«

			»Saj si zdaj povedal, meni, vseeno je.«

			»In danes bi jih moral opozoriti, da bo tudi Vuh s svojimi v rudniku, glej, pa sem ostal kar tu pri tebi...«

			»Travnik je z njimi, previdni bodo.«

			»Naj me Janžek kar prijavi, da sem prejšnji teden pokvaril brusilni stroj,« je vročično šepetal, »naj me kaznujejo, toda nihče mi ne bo mogel nikoli očitati, da sem izdajalec... «

			Tedaj je Ruška presunljivo kriknila.

			Marko se je naglo ozrl. Srnica je z bolečino v očeh stegnila glavo proti Ruškinem licu, ko da jo želi poljubiti, poskusila se je povzpeti na sprednje noge, toda prej je za zmerom omahnila v Ruškino naročje.

			Ruška je zaihtela in se privila k njej. Marko je stal na mestu kot okamenel, ni vedel, kaj naj stori. Začel je spoznavati, kako zelo je prvič v življenju nekomu potreben. Sklenil je, da bo ostal z Ruško, kakor dolgo bo želela.

			Ruška se ni ozrla k njemu, dolgo nista govorila. Tudi njenega ihtenja ni slišal več. Reka je neutrudljivo tekla svojo pot, življenje na mostu se ni niti za hip ustavilo.

			Po dolgem mučnem premolku je Ruška spet dvignila glavo. Njene oči so bile spremenjene. Zdaj so poznale umiranje. In smrt. Njen obraz je pokrivala vdanost, ki pa je že dobivala poteze junaškega premagovanja in odpovedi. Videti je bilo, ko da je Noska samo zaspala v njenem naročju.

			»Odšla je, ker je mislila, da je ne maramo več,« je komaj slišno zašepetala Ruška.

			Marko ji ni znal reči besedice v tolažbo.

			»In tako lepo ograjo sva ji naredila... «

			Marko je čutil, da še nikoli ni bil tako nebogljen, in bilo mu je obenem, ko da še nikoli ni bil tako močan v spoznanju, da je v nečem vendarle ravnal prav.

			»Pokopati jo bova morala, Marko,« je rekla.

			Marko je neodločno prikimal.

			Vstala je in jo držala v naročju. Polna steklenička mleka ji je zdrsnila na tla in obležala na tleh sredi ležišča.

			»Odnesla jo bom v gozd ... «

			Ko sta se vzpenjala v smrekov gozd, mu Ruška vso pot ni pustila, da bi jo nosil. Hodila je z dvignjeno glavo, a s trpko žalostjo v očeh, naskrivoma je stiskala ustnice, saj so ji roke otrpnile od velike teže. Marko ji je sledil s sklonjeno glavo.

			Ustavila sta se na majhni jasi, ki jo je vso zarasel žametast mah. Sredi jase je zorel grm rdečih volčjih jagod.

			Zagrebla sta jo v mah. Tako je odločila Ruška. Da ji bo bolj mehko, je rekla.

			Potem sta sedla kraj svežega groba, ki sta ga posula z divjimi jagodami, in zrla v dolino. V krošnjah dreves so se spreletavale ptice, na sončnem robu gozda je razigrano vzprhutal fazan.

			V trgu se je oglasila cerkvena ura. Bilo je predaleč, da bi lahko odštela udarce.

			»Zdi se mi, da je odbila tri,« je tiho dejal Marko.





Trinajsto poglavje - Na preži


			Mirt se je nenadoma ustavil in resno vprašal: »Ali ne bi bilo dobro, če bi poslali izvidnico?«

			»Izvidnico?« se je pokroviteljsko nasmehnil Travnik. Potem je zagledal resne oči dečkov, ki so zrli vanj, pa je dejal: »No, če mislite, da je potrebna ... «

			»Biti moramo oprezni,« je dodal Mirt. »Računati moramo s tem, da so železarji na delu.«

			»To bi bil za nas najboljši dokaz.«

			»Jaz pojdem, če smem,« se je ponudil Aleš.

			»Velja,« je potrdil Mirt in pogledal Travnika. Tudi ta je prikimaval.

			Aleš je stekel po gozdni stezi in se kmalu izgubil med grmičevjem. Tudi Mirtu in Petru se je mudilo, tako da je hodil Travnik vedno zadnji. Peter je poparjen povešal glavo, saj so zaman čakali na Marka. Čutil je, kako mu to na tihem očitajo. Venomer si je ponavljal in se tolažil: »Marko bi prišel, če bi le mogel. Prepričan sem, da si je zlomil nogo ali pa ga je avto povozil... «

			»Jaz pa mislim, da nas bo Marko čakal pri vhodu v rudnik,« je zadržano rekel Mirt.

			»Misliš?«

			»Boš videl. Razlika pa bo v tem: Ne bo čakal nas, temveč svoje prijatelje železarje,« ga je zbodel.

			Peter Divjaš ga je zasopel ustavil. Nato je stisnil pesti in pridušeno zaklical: »Če bo res, se bom po turško pomenil z njim! Vrabec in vrabulja, da se bom!«

			Travnik, ki ga je medtem dohitel in slišal, ga je potrepljal po rami in smeje se dejal: »Peter, turško tudi znaš, lej ga!«

			Peter pa je že divjal za Mirtom.

			Hodili so molče. Travnik se je včasih za hip ustavil in se zagledal skozi vejevje v dolino. Takrat sta fanta počakala, ker je bil Mirt mnenja, da se nikakor ne smejo razkropiti.

			»Vidita, fanta,« se je spominjal Travnik. »Po tej poti sva med vojno hodila z Mirtovim očetom. Največkrat ponoči... Potem sva se zatekla v rudnik in tam čakala kurirje... Kako drugače je danes na tej gozdni poti! ... Mir... V dolini pa sonce, ljudje hitijo na vse strani, spet se ukvarjajo s svojimi vsakdanjimi skrbmi... «

			Travnik bi se bil prav gotovo zagovoril, da ni Peter nenadoma zaklical: »Aleša vidim. Lejta ga!«

			Pokazal je z roko na vzpetinico pred vhodom v rudnik. Bilo je blizu smrek, kjer ga je tistikrat dohitela trda železarjeva pest.

			»Zdi se mi, da nam maha,« je rekel Travnik.

			»Samo ne vem, kaj misli. Naj pridemo k njemu ali naj bomo oprezni.«

			»Najbolje bo, da gremo k njemu in smo oprezni obenem,« je dejal Travnik hudomušno. Še vedno je bil prepričan, da gre le za fantovsko igro, ki jo je poznal iz mladosti. Oj, kolikokrat se je igral tatove in policaje! Spet se je moral nasmehniti, ko se je spomnil, da je bil navadno vodja razbojnikov in da se je poveljnik policajev na ves glas cmeril, če ga ni mogel ujeti in vkleniti.

			Šele ko so se docela približali Alešu, so videli, kako kaže z roko, da ni nikogar v bližini.

			»Vseeno bi bil lahko bolj previden, če smo te že poslali v izvidnico,« ga je oštel Mirt. »Kriliš in mahaš, kot da te že držijo za grlo.«

			»Mogoče pa so zato železarji bolj oprezni,« je ponagajal Peter Divjaš, »in nam zdajle skriti gledajo naravnost v usta.«

			»Če bi ti le kateri v usta padel in ti jih zamašil, da jih ne bi odpiral, kadar ni treba.«

			Travnik, ki je s smehljajem v očeh poslušal njihov poveljniški pogovor, je sedel, se naslonil na široko smreko, si obrisal potno čelo in rekel: »Najprej se malo odpočijmo. Utrujen človek ne more pametno in zvito misliti... «

			Mirtu pa ni bilo prav.

			»Pojdimo raje precej v rove. Rad bi, da bi danes natančneje pogledali za očetovim dnevnikom. Gospod Travnik, vi nam boste lahko mnogo pomagali... «

			»Mnogo najbrž ne,« je dejal Travnik, »malo pa že... Pokazal vam bom mesta v rovih, kjer sva se zadrževala. Tudi to boste videli, kje sva imela zasilno ležišče in kje si je Mirtov oče zapisoval v dnevnik ... Zmerom sem ga občudoval. Kadar koli sva se zavlekla v skrivališče, sva bila utrujena na smrt. Jaz sem navadno v hipu zaspal, komaj sem se zleknil, pa če je bilo še tako trdo in hladno. Mirtov očka pa je pisal ob brljivki, venomer pisal in govoril: ’Veš, Rudi, kar sva danes doživela, ne sme biti pozabljeno’... In res sva vsak dan kaj doživela... «

			Spet so za trenutek utihnili. Zrli so proti vhodu v rudnik. Ni bilo več daleč do njega. Veter se je umaknil v vrhove smrek. Tudi ptice so počivale. Vse naokrog je vladal mir, vroč popoldanski mir sredi visokega poletja. Toda doživljal ga je le Travnik, dečke pa je mučila nestrpnost, na novo so zagoreli v velikem pričakovanju, da bodo morebiti le odkrili skriti dnevnik Mirtovega očeta. Vedeli so, da se prej ne bodo umirili.

			»Ne obirajmo se več,« se je končno oglasil Aleš. »Najbrž ne bomo tako hitro opravili.«

			»In do večera moramo biti doma, drugače mi bo oče zaklenil vrata.«

			»O, potem pa res pohitimo,« je dejal Travnik in se dvignil. »Peter že ne sme nocoj spati na trdem pragu!«

			Kmalu so bili pred vhodom, Mirt in Aleš sta strokovnjaško pregledovala okolico in iskala sledove. Čeprav nista odkrila nič posebnega, je bila vendarle sleherna odlomljena bilka dovolj sumljiva, vsak najmanjši šum in vsaka stopinja. Travnik je neopazno sledil njihovi detektivski vnemi in se muzal v brado.

			»Nekdo mora ostati pred vhodom,« je dejal Mirt.

			»Oh, ne bo treba,« je ugovarjal Travnik. »Saj ste že prej videli, da je bila izvidnica odveč.«

			»Kar sem prebral knjig o partizanih, se ne spominjam, da bi bila kakšna enota brez izvidnice ali straže,« se je postavil Aleš.

			Travnik mu je smeje se položil roko na kuštrave lase in rekel: »In kar sem jaz prebral knjig, so nastopali v zgodbah zmerom taki sinovi, ki so bili pametnejši od očeta.«

			Aleš je za hip povesil oči.

			»Peter naj ostane,« je odločil Mirt.

			»Jaz? Zakaj prav jaz?« se je našobil Peter.

			»Zato... ker mora nekdo ostati pred vhodom. Do zadnjega moramo biti previdni. Če boš opazil, da se kdo od železarjev bliža rudniku, nas boš precej obvestil.«

			»Naj vam pošljem telegram ali samo priporočeno pismo,« je govoril Peter Divjaš užaljeno.

			»Pa to glej, da ne boš tak stražar, kot je bila Ruška. Da ne boš začel frnikolati s kakšnim železarjem ... «

			»Če moram res ostati, bom tudi frnikulal, če bo le kdo prišel in bo voljan igrati z mano. Vrabec in vrabulja, da bom.«

			Potem se je počil na tla in jim pokazal hrbet.

			Travniku se je Peter zasmilil.

			»Saj ne bomo potrebovali stražarja. Peter naj gre z nami.«

			Toda preden je sploh kdo odprl usta, se je Peter Divjaš naglo obrnil in dejal: »Ne maram nobenega usmiljenja! Samo to mi povejte, a čisto odkrito: Me puščate zato tu zunaj, ker me v rovu ne potrebujete, ker se ne zanesete name?«

			Osuplo so pogledali vanj. Presenetil jih je, ko jim je postavil odločno in neizprosno vprašanje. Niso ga še videli s tako resnim obrazom. Pavlihovske poteze na njegovem licu so kazale nenavadno zbranost, predanost in veličino.

			Mučni in enkratni trenutek je pretrgal Travnik, ko je dejal: »Peter, postavljamo te za stražarja, ker je to zelo odgovorna in velika naloga. V partizanih so dobri in zanesljivi stražarji mnogokrat rešili cele bataljone...«

			Peter Divjaš je hvaležno pogledal Travnika, nato je pogledal še tovariša in vprašal: »Mislita tudi vidva tako?«

			»Tudi midva,« sta odgovorila Mirt in Aleš skoraj v en glas.

			»Potem ostanem,« je pritrdil Peter. »Lahko greste brez skrbi v rov.«

			Tipaje so se oddaljevali v temni rov. Kmalu je ugasnila za njimi svetla odprtina, zavili so za ovinek. Mirt je hodil prvi, za petami mu je bil Aleš, nekaj korakov za njim pa Travnik. Hlad, ki jih je objel po prvih metrih, je spet popuščal, postajalo je topleje, obenem pa bolj zadušljivo.

			Pri prvem kupu starega železa so se za trenutek ustavili. Mirt in Aleš sta brez besed pogledala Travnika, ki je pomenljivo zmajal z glavo.

			Pri naslednjem kupu pa je Travnik rekel: »Presneto, pred dvema letoma, ko sem bil zadnjič v rovu, teh kupov še res ni bilo ... «

			Niso se dolgo zadrževali. Hiteli so dalje. Mirt in Aleš nista poznala nobene ovire več. Travnik pa je prvič nagubal čelo od zaskrbljenosti.

			»Do tod smo prišli zadnjič,« je rekel Aleš, ko se je rov močno razširil.

			Mirt je z baterijo počasi obsvetil prostor. Zagledali so zvite kose starega železa, ki so bili videti v temnem, le na pol razsvetljenem prostoru, kot da so si spletle gnezdo pošastne železne sipe.



			»Kaj praviš, očka?« je vprašal Aleš s tesnobnim glasom.

			»Rekel bi, da so si poiskali dobro skrivališče,« je zamrmral Travnik. Se vedno ni mogel prav presoditi, kje se začenja resnica o nenavadnih tatovih in kaj vse so dodali dečki iz svoje velike domišljije. Vsekakor pa se je zapuščeni rudnik obogatil še za eno skrivnost.

			Mirt je krožil z lučjo po dvorani, po gnezdu železnih sip.

			»Več ga je kot zadnjič,« je dejal Aleš in stopil za Mirtom okrog velikega kupa.

			»Zdaj čakajo samo še na ugoden trenutek, pa ga bodo odpeljali od tod,« je govoril Mirt.

			Travnik se je trudil, da bi zase nekoliko razmislil o vsem,

			kar se morebiti v resnici dogaja. Da bi pridobil na času, je rekel: »Počakajta, pokazal vama bom, kje sva imela ležišče. Zadnjič je bilo še dobro ohranjeno ... Aleš, daj mi baterijo.«

			Z lučjo v roki se je Travnik napotil v kot temne dvorane, Aleš in Mirt sta mu radovedno sledila. Desna stena je bila skalnata in precej visoka. Travnik je z izkušeno nogo otipal stopnice in se začel vzpenjati; pri tem si je previdno pomagal z rokami.

			»Fanta, le pazita, stopnice so gladke in zelo ozke. Nikar ne hitita.«

			Mirt in Aleš sta se ubogljivo prisesala na stopnice in se skoraj po trebuhu vzpenjala za Travnikom. Čeprav sta prvič okušala nevidne stopnice, sta brez nezgode prilezla na precej visoko polico. Travnik ju je opozoril, naj zaradi varnosti stopita za njegov hrbet, nato pa poiskal kamen in ga vrgel na dno. Tako so ugotovili, da so kar visoko.

			Začutili so prijeten, svež zrak.

			»Aha, zračni rov se še ni zasul,« je z olajšanjem ugotovil Travnik. »Stopita previdno za mano.«

			Aleš in Mirt sta se obrnila za Travnikom v kot police. Strujanje zraka je bilo zdaj še močnejše.

			»Skozi ta rov so včasih črpali zrak,« je pojasnjeval Travnik. »Je zelo dolg in se serpentinasto vzpenja proti vrhu. Služi lahko tudi za zasilen izhod. Z Mirtovim očetom sva ga le enkrat uporabila.«

			»Torej tu sta se skrivala,« je pritajeno vzdihnil Mirt in posvetil z lučjo po polici.

			»Tu,« je prikimal Travnik. »Tu sva se navadno zadrževala podnevi, ponoči pa sva odhajala v dolino z najrazličnejšimi nalogami: po zdravila, po papir za ročno tiskarno, po hrano, po vesti... Noč sva spremenila v dan in dan v noč ... «

			Pramen svetlobe je padel na preprosto slamnato ležišče. Bilo je razmetano, neuporabno.

			Mirt je stopil k slami, pokleknil in začel brskati po njej.

			»Mirt, zaman iščeš,« je dejal Travnik mehko. »Tam ni dnevnika, večkrat smo že vse prebrskali.«

			Mirtu so se ustavile roke. Saj vendar ni mogoče, da ne bi odkrili očetovega dnevnika, je pomislil. Preveliko bi bilo razočaranje, da ne bi izpolnil obljube, ki sem jo dal očetu. Neizvedeni veliki načrt bi me preganjal vse dni in noči, jeseni ne bi mogel zbrano sedeti v šolski klopi. Moramo ga odkriti, moramo, si je vroče šepetal.

			Toda kje naj ga iščemo? Ga je očka res tako skril, da ga nihče več ne bo našel? Ga je morebiti kdo odnesel po naključju, a ni vedel za njegovo pravo vrednost? So ga staknili Nemci, potem ko so prebrskali vse rove, in ga uničili.

			Mirtu se je ob teh mislih prvič povesila glava.

			Zdajci so zaslišali, ko da je nekje daleč v rovu zalajal pes. Prisluhnili so, Mirt je pozorno dvignil glavo.

			Ko se je lajež približal, so se spogledali.

			»Ugasnimo luči,« je ukazal Travnik.

			Trenutek za tem so stali na polici v popolni temi.

			Rov se je pogreznil v skrivnostno tišino. Kup starega železa je pogoltnila tema. Sveža sapa jim je pihala v hrbte. A ne za dolgo. Že so zaslišali korake, ki so se naglo približevali. In znova lajež psa.

			»Kdo je le,« je v nestrpnosti zašepetal Aleš.

			Pa ni dobil odgovora, ko da je vsem zamrl glas.

			Tedaj jih je prišlec poklical.

			Seveda, Peter Divjaš!

			»Mirt, hej, kje ste?!«

			Spet so prižgali luči. Poleg velikega kupa starega železa, ki se je v trenutku spet dvignil iz teme, je stal Peter Divjaš s svojim psom Belkom.

			»Si nam prišel psa pokazat ali kaj,« je zaklical Mirt s police.

			Peter pa mu je glasno zavpil v odgovor: »Zelezarji so zunaj!«

			Čeprav so navsezadnje kaj takega pričakovali, je udarilo Petrovo sporočilo kot nenaden strel. Zatrepetale so jim roke, zatrepetali so prameni svetilk. Divjaš je stal sredi pramenov, krilil z rokami, ko da ne ve, kaj bi jim še povedal. Naslednji trenutek so se s police vsule nanj besede:

			»Si jih res videl?«

			»Čisto natanko si jih videl?«

			»So bili še daleč od vhoda v rov?«

			»So bili z avtom?«

			»Pridi k nam na polico, brž!«

			»Pazi, stopnice so spolzke!«

			»Mirt, stopi mu naproti in mu posveti!«

			»Brž, brž, mogoče so že čisto blizu!«

			»Le čemu si še psa privlekel s sabo?«

			Peter Divjaš jim sploh ni odgovoril, saj jim ni utegnil, tako so se spravili nanj z besednim ognjem.

			Vzel je Belka v naročje in se začel plaziti po stopnicah. Belko je kdaj pa kdaj pritajeno zacmevkal, če je bila skala preostra, Peter ga je očetovsko miril. Videti je bilo, da ne pozna nobenega strahu ne zmedenosti. Šaljivo je godrnjal: »Vrabec in vrabulja, to pravzaprav niso stopnice, kaj pravite, če se moraš plaziti po trebuhu. Hm, kako bi bilo, če bi se moral doma vsak dan desetkrat plaziti po stopnicah v svojo sobo...«

			Ko je bil že pri vrhu, so mu hkrati ponudili roke in ga brž potegnili na polico. Zasoplo je obsedel. Travnik je počenil k njemu in ga vprašal: »Kako je torej?«

			Peter je dvignil pogled, pobožal Belka in smeje se dejal: »Kar visoko ... «

			»Ne, ne! Mislim, kaj nam boš odgovoril na naša vprašanja.« »Na vaša prejšnja vprašanja lahko rečem kratko malo: Da!« »Samo DA, to je premalo,« je bil Aleš nestrpen.

			»Če pa želiš dolgo zgodbo, pa poslušaj: Sedel sem pred vhodom, postalo mi je dolgčas, pa sem si začel žvižgati... «

			»Žvižgati?! Saj si ponorel!« je vzkliknil Mirt.

			»Če ne bi žvižgal, misliš, da jih ne bi bilo?«

			»Ej, govori, govori!«

			»Tedaj začutim ob sebi nekaj mehkega,« je nadaljeval Peter Divjaš. »Vrabec in vrabulja, kaj pa je to, si rečem, potipam z roko, se ozrem. Pa vidim Belka. Verigo je strgal in je pridirjal za mano.« »Drugič si kupi močnejšo verigo!«

			»Vsak hip bodo za nami v rovu,« se je Mirt le s težavo premagoval.

			»Ven ne moremo več... Belko bo zalajal in nas izdal. Stali bomo pred njimi na polici kot uboge lutke na odru.«

			»Belko mi je dal častno besedo, da še pisnil ne bo,« se je nasmehnil Peter Divjaš.

			Mirt je zamahnil z roko, Travnik pa je vprašal:

			»In za Belkom so se prikazali še tisti, no, kako jim že rečete ... železarji, kajne?«

			»Da. Z avtom so se pripeljali. Prej sem jih zagledal kot oni mene. Naglo sem se potuhnil. Postavili so avto na stransko pot v šumo. Tako ga nihče ne vidi z glavne ceste.«

			Spodaj v vhodnem rovu se je zabliskalo.

			»Saj so že tu,« je spravil iz sebe Aleš.

			»Vidite, nisem se vam zlagal,« je dejal Peter Divjaš ponosno.

			Že so razločili posamezne glasove in drsajoče korake.

			»Kaj bomo storili?«

			»Potuhnimo se v kot,« je dejal Mirt.

			»Če bomo tiho kot miši, nas ne bodo odkrili,« je dodal Travnik.

			»Za naju se ne bojte. Z Belkom bova že molčala.«

			Stisnili so se k hladnim stenam, v kot na ležišče, Peter Divjaš pa je zlezel z Belkom v zračni rov.

			»Sem res radoveden, kakšni so ti vaši razbojniki,« se je nasmejal Travnik, ki se še ni do kraja vživel v skrivnost zapuščenega rova. Toda v naslednjih trenutkih se mora vse razjasniti, si je dejal.

			Potem so utihnili.

			Možje so se prikazali v dvorani. Prvi, s pomečkano šofersko čepico na glavi, je nosil močno rudarsko svetilko. Bil je šofer Vuh. Za njim sta se privlekla še dva. Mož v ponošenem dežnem plašču je bil Čok, ob njem je stal Janžek, suh možicelj, ki je kdaj pa kdaj pritajeno zakašljal.

			Obstali so pred kupom starega železa, šofer Vuh je nameril nanj zelenkasti plamen svoje svetilke.





Štirinajsto poglavje - Divjaševa velika naloga


			Iskalci dnevnika so na polici molčali v napetem pričakovanju. Mirt in Aleš sta se kdaj pa kdaj zaskrbljeno ozrla k Petru, ki je z obema rokama držal Belka. Desnico mu je položil na naježeni hrbet, levico pa na črni gobček. Pozorno so motrili sleherni gib železarjev, zasledovali njihove svetilke in se bali, da jih ne bi kako odkrili. Na polico so slišali vsako besedo, če je bila še tako tiho izgovorjena.

			»Dosti ga je že, nisem mislil,« je dejal Janžek.

			»Smo se pa tudi pošteno spotili z njim,« je rekel Čok in si šel z roko preko čela, ko da so na njem še vedno znojne kaplje.

			»Ni take sile! V temi je še igla videti kot žebelj in osliček kot konj,« je šofer Vuh zamahnil z roko in je nje senca pošastno omahnila čez železni kup.

			»Nikoli ne bom pozabil, kako sem vlačil tale kos tračnice,« je dejal Čok in stopil nanjo z okovanim čevljem, da je tenko zapelo, »skoraj bi se bil ubil... «

			»Saj si nama že razlagal,« ga je ustavil Vuh. »Zdajle nimamo časa za pogrete štorije... Čimprej moramo naložiti avto. Če bi stal predolgo pred vhodom, bi še koga zbodel v nos.«

			»Pa smo rekli, da bomo počakali na večer,« je zagodrnjal Janžek in natrgano zakašljal.

			»Na noč bom vozil že proti Celju,« je pihnil skozi nos šofer in postavil svetilko na majhno polico, pramen svetlobe se je razlil po kupu.

			»Že, že,« je zamrmral Janžek, »toda vse preveč bomo na očeh... Počakajmo še malo, počakajmo na noč. Naglica ni nikoli prida.«

			»Rekel bi, da ima Janžek prav,« je kimal Čok s svojo široko brado ter se še bolj zavil v ponošeni dežni plašč.

			»Presneto! Stokrat sem si že rekel, da sem si izbral zajca za pomočnika!« se je pridušil šofer Vuh in krepko pljunil. »Namesto da bi mi bila hvaležna, da sem že danes dobil avto.«

			A ko da se za šoferjevo opazko sploh ne zmenita, sta Janžek in Čok godrnjala dalje.

			»Če ne kdo drug, tisti fantalini se lahko vsak trenutek od kod prikažejo. Mladi so, neumni in zaletavi, mimogrede ti razkazujejo svoje junaštvo. Če se jim zljubi, ti vržejo laso po kavbojsko ali pa ti izstrelijo v zadnjico indijansko puščico, da še kihniti ne utegneš več. In potem bi začeli še tuliti po indijansko in plesati okrog nas. Naj me koklja brcne, če ne bi zbobnali na kup vse doline! Brr, kar strese me, če pomislim na to.«

			»Mene tudi,« je vztrepetal mož v dežnem plašču.

			»Janžek, preveč veš o Indijancih. Najbrž se ti še ponoči sanja o njih. Toda poslušajta me. Lahko vama slovesno zagotovim, da strahopetcev Indijanci še pogledajo ne,« je rekel šofer Vuh skozi pridušen smeh... »Razen tega bi nas Marko obvestil, če bi si smrkolini kaj takega namislili.«

			»Kje pa imaš Marka?« se je razkoračil Čok. »Najbrž doma žabe pase...«

			»Današnja mladina ne pozna nobenega spoštovanja in strahu več pred mojstri,« se je jezno zakremžil Janžek.

			»Hm, pred takimi mojstri, kot si ti?« mu je zastavil vprašanje Vuh, čez trenutek pa dejal: »Toda Marko bo prišel za nami, prepričan sem, zato ker sem mu jaz zabičal!«

			»Ne vem, če bo, ne vem, če bo ... «

			Travnik je za rokav pocukal Mirta, ki je čepel tik ob njem na polici, in mu zašepetal na uho: »Umaknimo se čisto tiho v zračni rov ... Povej Alešu ... «

			Skrajno previdno in počasi so se po vseh štirih odplazili k Petru Divjašu. Zdaj niso več razumeli pogovora železarjev. Staknili so glave in radovedno in nestrpno čakali, kaj bo ukazal Travnik.

			»Vidim, da gre res za tatove starega železa. Poskrbeti moramo, da ga ne bodo nikoli spravili od tod.«

			»Vsi mislimo tako,« je zadovoljno zatrdil Aleš. Bil je očetu neskončno hvaležen za prejšnje besede.

			»Zaženimo vik in krik,« je nepomirljivo predlagal Mirt. »Prestrašili se bodo in zbežali iz rova.«

			»To bi bilo nespametno. Pustili bi nam sicer železo, tatovi pa bi odnesli pete in ostali nekaznovani.«

			»Neopazno se jim približajmo, obkolimo jih in zvežimo,« je zašepetal Aleš. »Močno vrv imamo s sabo.«

			»S tem tvegamo preveč. Močnejši so od nas. Samo Vuha poglejte, saj je pravi Herkules.«

			»Toda očka, kaj predlagaš ti?«

			Travnik je za trenutek pomolčal, pogledal h kupu železa, okrog katerega so še vedno neodločno postajali železarji, nato pa je dejal: »V dolino moramo po pomoč.«

			»Že vem, skozi zračni rov!«

			»Da.«

			»Toda mogoče bomo prepozni.«

			»Če bo po sreči, ne bomo... Preden bodo naložili tovornjak, bosta pretekli dve uri. Zamudili se bodo, ko bodo spravljali kos za kosom skozi rov na svetlo.«

			»Kdo pojde po pomoč?«

			»Najraje bi šel sam,« je dejal Travnik. »Še najbolje poznam zračni rov, razen tega pot skozi ozki rov niso mačje solze.«

			»Očka, ti moraš ostati na polici,« je ugovarjal Aleš.

			»Pustite mene,« je skoro zaprosil Mirt. »Spravil sem vas v zapuščeni rudnik, moja dolžnost je, da si naložim to težko in veliko nalogo ... «

			Tedaj se je premaknil Peter Divjaš, ki je doslej molče slonel najgloblje v rovu. Skoraj preglasno je dejal:

			»Dovolite meni, da opravim to nalogo.«

			Vsi so ga pogledali. Bili so presenečeni, čeprav jih je Peter že večkrat spravil iz tira s podobnimi odločitvami.

			»Jaz nisem za to,« se je prvi oglasil Mirt. »Naloga je zate prevelika.«

			»Z njo lahko vse dobimo ali pa vse izgubimo,« je dodal Aleš. »Peter, bodi pameten in odnehaj.«

			»Ne odneham, tokrat ne,« je odločno vztrajal.

			»Peter!« je malone zakričal Mirt, da mu je Travnik osupel položil roko na usta.



			Toda Peter Divjaš se ni zmenil zanj.

			»Ste slišali? Marko je izdajalec,« je pritajeno govoril. »Zato se nam danes ni pridružil... Izpolniti moram, kar sem se zaobljubil ... Prej pa bom še Marka skalpiral... « Nato je pogledal Travnika in vprašal: »Povejte mi, po koga naj grem?«

			Travnik je še molčal. Čeprav so sedeli v temi, je vedel, da neučakano zrejo vanj, kako se bo odločil. Zaslutil je, da gre zdaj za nekaj več, ne samo za tatove in staro železo, ki so ga že začeli vleči na svetlo. Čutil je tudi, da odločitev ni lahka, saj pošilja fanta v resno nevarnost. In za Petra, ki vse podere z nogami, kar si zgradi z rokami, kot pravijo, je celo dvakratna nevarnost. Hkrati si je dopovedoval, da Petru prvič v življenju lahko ponudi, da opravi nekaj velikega. Komaj rojeni občutek se je v Travniku brž razrasel v prepričanje in je dejal: »Pojdi, Peter... Napisal ti bom nekaj besed za poveljnika policije na Poljani... «

			Se potem, ko so previdno prižgali baterijo, da so lahko napisali listek in je Travnik opozoril Petra, kako naj se obnaša v zračnem rovu, sta bila Mirt in Aleš presenečena nad Travnikovo odločitvijo. Čeprav je bil Peter Mirtov prvi prijatelj, saj ne bo pozabil pisem, ki mu jih je pisal, ko mu je bilo najhuje, ga je vendarle imel za nerodo, ki ji ni moč zaupati velike in težke naloge. Nezadovoljna sta gledala za Divjašem, ko se je naglo začel pomikati po zračnem rovu. Za petami mu je sledil Belko.

			»Upam, da bo dovolj previden,« je mrmral Travnik. Samemu sebi pa je priznal: »Nestrpno bom čakal, kako se bo Petru pot posrečila. Zdi se mi, da bi se manj bal, če bi poslal v rov svojega sina ... «

			Peter Divjaš se je vlekel dalje po vseh štirih. Na gumb suknjiča si je obesil žepno svetilko, da mu je obsvetljevala pot. Uvidel je, da se je v začetku preveč zagnal, saj se je že upehal. A se kljub temu ni ustavljal.

			Tedaj je za njim boječe zacvilil Belko. Kar pozabil je bil nanj, tako je bil zaposlen z lastnimi mislimi. Obsedel je in se ozrl. Soj svetilke je ujel psička, ki je prestrašeno skrival rep. Zasmilil se mu je, ko je videl njegove preplašene oči. Jezik mu je visel čez zobe, željno se je obračal v smer, od koder sta prišla.

			Šele tisti trenutek, ko je Peter gledal v psičkove oči, ki so se napolnile s svetlim strahom pred tesnobo samotnega rova, je tudi na njegove prsi legla neprijetna teža. Rov je bil širok komaj pol metra. Skalnat strop je nosil velikansko težo. Tišina v rovu je bila moreča. Nehote je segel po Belkovem vratu, zbal se je, da bi mu ušel še edini spremljevalec.

			Z rokavom si je obrisal potno čelo, nato pa se je sunkovito obrnil, da bi pregnal neprijetne misli. Z desnico je prijel psa za ovratnico, z levico pa se je potiskal dalje.

			Obsedla ga je misel, da je morebiti prehodil komaj nekaj metrov, čeprav se mu je hkrati zdelo, da je že zelo dolgo v cevastem zračnem rovu. Stiskal je ustnice; roke so ga bolele, na raskavih, kamnitih tleh si je odrgnil kožo.

			»Toda omagati ne smem, ne smem!« si je nenehoma šepetal. »Tovariši komaj čakajo na pomoč iz doline... Vsaka minuta je dragocena... Če omagam, če pridem prepozno v dolino, bodo spet rekli, da se mi vsaka stvar ponesreči. Da mi zato nihče ne more zaupati važnejše naloge. Da samo veliko govorim in malo naredim. Da se samo smejim, komaj odprem usta.

			Bodo res vedno samo tako mislili o meni?

			Ne, nazaj ne morem več. Lahko grem samo še naprej. Samo še naprej!«

			Nenadoma se je znova opogumil. Težke stene okrog njega so se na mah spremenile v lahkotne španske stenice, ki jih prestaviš z dvema prstoma. Glej, saj je tudi zrak že prijetnejši, in morečo tišino sem premagal, najbrž nisem več daleč do cilja, si je dopovedoval. Že ga je obšla hudomušnost, ki mu je le redko splahnela s prostodušnega obraza.

			»Kako bi bilo, gospod Belko, če bi blagovolili hoditi pred mano,« je s povzdignjenim glasom nagovoril psa in posvetil vanj. »Pravijo, da sva si neverjetno podobna. Kar narediva, ni prav. Kako si ne bi bila podobna, če sva pa prijatelja! Prosim, izvoli pred mano ... «

			Podoba pa je bilo, da se Belko ni zmenil dosti za njegovo vljudno modrovanje sredi samotnega rova. Peter Divjaš ga je moral s silo potisniti predse, če je bilo vljudno ali ne.

			»Prijatelj moj, zdaj pa kar korajžno naprej! Če bova prišla do ovinka, zalajaj, da ne bova koga pohodila.«

			Belko pa je ostal Belko, navaden pes, ki jih je mnogo pod soncem. Z vsemi štirimi se je branil prednosti, ki mu jo je ponujal gostoljubni gospodar. Nekaj časa ga je Peter z rokami porival pred sabo, a prav takrat se je začel rov strmo vzpenjati. Še sam je le počasi napredoval. Tako se mu je Belko ponovno zmuznil skozi komolec za hrbet.

			Rov je zdaj obdržal svojo strmino. Dobro, da so bila tla skalnata in se niso rušila pod nogami. Nenadoma se mu je zazdelo, da mu štirinožni prijatelj ne sledi več. Naglo se je obrnil in posvetil z lučjo.

			Res. Belka ni bilo nikjer.

			Začel ga je klicati. Vedno glasneje. Ko pa je prisluhnil, ni bilo odgovora. Še odmeva ni slišal.

			»Vrnil se je, strahopetec! Spet bo narobe.«

			Belkov pobeg ga je tako razjezil, da so mu stopile solze v oči. Ni vedel, kaj naj stori.

			»Uh, in jaz sem prisegel, da se Belko še medveda ne bi ustrašil!«

			Belko lahko zdaj vse pokvari, je pomislil ves nesrečen. Pridirjal bo nazaj do police in strahopetno zalajal. Nihče ga ne bo mogel pomiriti. Opozoril bo železarje in... Uh! Povrhu si bodo še mislili, da se mi je kaj zgodilo...

			O vrabec in vrabulja!

			Stisnil je pesti in trmoglavo zacepetal z nogami.

			»Toda ne smem se obirati,« se je skušal zbrati in premagati tudi ta težki trenutek. »Prvič so mi dali veliko priložnost, poslali so me v rov z odgovorno nalogo... «

			Razkačeno se je pognal naprej po rovu. Ni več mislil nase, na svoje dlani, ki so že začele krvaveti, na boleča kolena, na silne stene, ki so ga stiskale od vseh strani. Ker pa je bila pot čedalje bolj strma, je po nekaj korakih malone zgubil sapo. Moral se je za hip ustaviti. A zdaj se ni mogel več oddahniti, bilo mu je, ko da dobiva premalo zraka. Začutil je, da se ga loteva vrtoglavica, da mu glava poplesuje sem in tja in mu ubija razsodne misli. Že se mu je zazdelo, da se mu stene približujejo, vedno bolj, bolj...

			Le z veliko voljo in divjaševsko trmo se je premagal, da ni zakričal na ves glas in da je zahrbtno vrtoglavico le ustavil z zbranimi mislimi: »Moram, moram opraviti veliko nalogo, svojo največjo nalogo, moram ... «

			Ko pa je začutil, da more naprej, da je že začel zmagovati svojo trenutno slabost, se mu pot ni zdela več tako strašna in neizvedljiva. In spet si je lahko pomagal s svojo neuničljivo voljo: »Pravkar mi je bilo, ko da sem padel z vrtiljaka... O vrabec in vrabulja!«

			»Ali se ni pred mano zasvetlikala dnevna svetloba?« je polglasno vzkliknil naslednji trenutek.

			Ugasnil je žepno svetilko. A je zaman naprezal oči. Pred njim je bila še vedno gosta, kljubovalna tema.

			Ko je nato spet prižgal luč, je ugotovil, da je prispel na križpotje. Zračni rov se je iznenada razcepil na dvoje. Nepričakovana ugotovitev bi ga bila malone znova pahnila v obup.

			»Kako naj zdaj vem, katera pot je prava?« se je razdvojeno spraševal. »Poti sta dve, prava je lahko samo ena.«

			O vrabec in vrabulja?

			Iz zbeganosti se je skušal rešiti z novo mislijo: mogoče so zračni rov nalašč razcepili na dvoje, da bi s tem pridobili več zraka za glavne rove. Potem je vseeno, kod krenem.

			Ko pa je imel spet nekaj rova za sabo, ni več tako trdno veroval v prejšnjo misel. Kaj, če sem zavil v stranski rov, ki je zdaj že zasut, si je dejal. Vrniti se bom moral na križpotje. S tem bom po neumnem zgubil precej kratko odmerjenega časa. In če sta zasuta oba rova, se je otožno nasmehnil. Potem je bila moja pot zaman. Tatovi nam bodo odnesli železo, mi pa bomo ostali z dolgimi nosovi in s trpkim razočaranjem v srcu.

			O vrabec in vrabulja!

			Kadar je tako vzkliknil, je bil Peter Divjaš v vsej svoji podobi: zbran, brez gub na čelu, z neusahljivo dobro voljo v očeh, trmast, dober in požrtvovalen. Tako ga tudi ta ovira ni mogla prisiliti k umiku.

			Tedaj je pod rokami začutil trda tla, koj zatem pa še železen kavelj, ki je bil vzidan v skalo. Posvetil je predse, rov se je nenadoma postavil skoro navpično. V skali je tičalo več kavljev, bili so razpostavljeni v pravo lestev.

			»Zdaj sem blizu,« mu je zaigralo v srcu. »Zdaj sem že čisto blizu vrha.«

			Ni se zmenil za utrujenost, po divjaševsko se je vrgel na železne kavlje.

			In potem se je nad njim zasvetlikalo. A ni mogel verjeti, da se je res zasvetlikalo. Ugasnil je luč.



			Da. Nad njim je bila svetloba. Dnevna svetloba.

			Zmagal je.

			O vrabec in vrabulja!





Petnajsto poglavje - Odločilni trenutki


			Travnik je molče obsedel z Mirtom in Alešem. Zrli so v temne postave, ki so se trudile s starim železom, z mislimi pa so bili pri Petru Divjašu. Fanta še vedno nista odpustila Travniku, da mu je zaupal nalogo. Travnika pa je skrbelo, če se bo Peter srečno prebil na svetlo. Dobro je vedel, koliko poguma in samopremagovanja je treba, da prilezeš skozi zapuščeni rov. Skusil je.

			»Kako daleč je neki že,« je čez čas zašepetal Mirt.

			»Zunaj že še ni,« je menil Aleš.

			Travnik je samo zaskrbljeno skomignil z rameni.

			In znova se je oglasil Mirt.

			»Naj pa železarji odfrče, če ne gre drugače! Potem bomo vsaj v miru poiskali očetov dnevnik. Zato smo tudi prišli.«

			»Ej, pa bi jih le bilo dobro malo kreniti po dolgih prstih,« je hudomušno dejal Aleš. »Navsezadnje nam bodo še železarno prodali za staro železo.«

			»Pst, ne preglasno,« se je obrnil k njima Travnik in si položil prst na usta. »Najvažnejše je zdaj, da nas ne odkrijejo.«

			Nekaj trenutkov je bilo slišati šklepetanje železa. Železarji so odkrevsali vsak s svojim kosom po rovu. Moreča tišina je napolnila prostor.

			Prvi se je vrnil Janžek. Ustavil se je pred velikim kupom, zmajal z glavo, zatem pa se spustil na kos traverze in si prižgal cigareto.

			Prikazala sta se Čok in šofer Vuh.

			»Lej ga strica,« se je jezno zarežal Vuh. »Janžek si misli, da se je doma zleknil na divan. Uživa. Komaj bi bilo, da mu bi še časnik ponudil.«

			»Samo za hip sem počenil,« mu je skozi kašelj odvrnil Janžek. »Toliko da pridem do sape.«

			»Strašno. Kot bi jahala polža, prav tako se pomikata po rovu,« je govoril Vuh in si iskal nov kos železa.

			»Kaj, jaz tudi?« se je razhudil Čok. »Vraga, saj nisem na elektriko, da bi kar bliskal sem in tja.«

			»Na, tu imaš svoj kos železa in beži! Kadar imaš kljun zaprt, si še najlepši,« je rekel šofer.

			Čok je z nejevoljo pograbil zverižen kos železa in se hotel odpraviti proti izhodu. Toda prav tedaj je Janžek rekel:

			»Tako se mi je zazdelo, kot bi nekdo podrsal z nogo...« Prisluhnili so.

			»Oh, Janžek, že spet vidiš strahove!« je čez nekaj trenutkov dejal Vuh. »Kar napni ušesa, mogoče bo strah podrsal še z drugo nogo, ha, ha, ha... «

			»Prvič in zadnjič sem se spajdašil s tabo,« je jezno rekel Janžek in si potegnil širokokrajni klobuk na čelo.

			»Če še to srečno spravimo, kamor želimo, potem tudi mene ne boš več dobil v svoje kremplje, veš, Vuh,« se je pridušil še Čok, mož v dežnem plašču.

			»O poštenjakoviča, kako sta se razkokodajsala, glej ju no,« se je pred njima razkoračil šofer in si dal roke v pas. S senco za svojim hrbtom je bil videti enkrat večji in močnejši.

			»Ko pa vama bom vrgel denar na mizo, bosta planila po njem in ne bosta vprašala, je od boga ali hudiča... «

			Za hip so si gledali drug drugemu v obraz, nato je Janžek prvi povesil oči, suho zakašljal, pobral kos preparane železne cevi in godrnjaje stopil v rov. Čok si je železo zavihtel na ramo in brez besed odšel za njim.

			Šofer Vuh se je na ves glas zakrohotal.

			Nato si je naložil staro, zarjavelo os in izginil za njima.

			Prav takrat so se na polici pošteno prestrašili. Iz zračnega rova jim je za hrbet pritekel Belko in začel ponižno cmevkati.

			»Čuk na palici, kaj to pomeni,« se je zgrozil Travnik.

			»Belko se je vrnil.«

			»Saj to vidimo.«

			»Toda vrnil se je sam.«

			»Mirt, primi ga,« je ukazal Travnik.

			Belko se ni upiral, ko ga je Mirt prijel za ogrljak. Kazalo je, da je zadovoljen, ker se je srečno vrnil med ljudi. Hvaležno se jim je stiskal k nogam.

			»Zdi se mi, da nam želi nekaj sporočiti, ali pa samo išče opravičilo za svojo vrnitev.«

			»Poglejmo ga, mogoče nam je prinesel kako vest od Petra,« se je domislil Aleš.

			»Toda zastrita luč!«

			Mirt ga je mrzlično preiskoval. Za ogrljakom ni našel nobenega listka. Belko je skrival oči pred lučjo.

			»Belko se je najbrž zbal ozkega, temnega rova,« si je skušal Travnik razložiti njegovo vrnitev. »Že prej bi si bili morali misliti, da bo tako.«

			Aleš pa, ko da dvomi v očetove besede: »Kaj pa... kaj pa, če se je zgodila nesreča ... in je Petra zasulo ... «

			Poiskal je očetovo roko. Tako si je želel, da bi ga potolažil: »Brez skrbi, Petru se ni moglo nič zgoditi...« Toda Travnik je zašepetal: »Ne... ne, nemogoče... Nemogoče ... «

			»Če bi stopil za njim?« je vprašal Mirt. »Morda res potrebuje našo pomoč... Morda je ... «

			Travnik se je odločal. Aleš in Mirt sta zaskrbljeno zrla vanj.

			»Sam pojdem pogledat,« je končno dejal Travnik.

			»Očka, pusti raje mene,« je zaprosil Aleš. Manjši sem, laže se bom pretolkel skozi rov."

			»Ne,« je odločno vztrajal Travnik. »Vidva ostaneta. Pazita samo, da se ne izdata... Zame ne skrbita. Sta razumela?«

			Fanta sta prikimala, v grlu ju je stiskala zadušljiva bolečina.

			Potem sta gledala za Travnikom, ki se je odplazil v zračni rov. Zelo je hitel. Bil je vajen rova. Kmalu sta slišala samo še kamenčke, ki jih je premikal s svojim telesom, čez nekaj trenutkov pa še tega ne več.

			Ostala sta sama.

			Mirt je z vso močjo stiskal Belka v naročje. Aleš si je z rokami prekrižal kolena in pogledal v globino. Zelezarji so se vračali. Njihove skrivenčene sence so se raztegnile na skalnate stene.

			»Spet so tu,« je šepnil Mirtu.

			»Tako mi je, ko da smo ujeti v Polifemovi votlini,« je zamrmral Mirt. »Že prej sem se spomnil na to ... Zdaj lahko samo še čakava, kdaj naju bodo zagledali.«

			»Ne boj se. Ne morejo naju videti od spodaj.«

			»Toda lahko naju slišijo.«

			In prav tisti trenutek se je zgodilo. Ko da je Belko želel preizkusiti Mirtovo trditev ali pa se mu je nenadoma stožilo po Petru, je presunljivo zacvilil in se hotel iztrgati Mirtu iz naročja. Mirt ga je zadnji hip ujel za zadnje noge, drugače bi bil brezumno strmoglavil naravnost na kup starega železa.

			Belkovo cviljenje je na mah preparalo tišino rova.

			Šofer Vuh, ki je pravkar držal v rokah železno kolo, ga je spustil spet na tla. Tudi Janžek in Čok sta se sunkovito zravnala in pogledala na polico.

			»To je bil pes!« se je s suhim glasom pridušil Janžek.

			Obračali so se sem ter tja po votlini in jo obsvetljevali z rudarsko svetilko. Obrazi so se jim spremenili od napetega pričakovanja.

			Belko je takrat še enkrat pokazal, kako zna zacviliti.

			»Tam!« so zinili možje vsi v en glas.

			»Šele zdaj vidim, da je nad nami polica,« je rekel Janžek in si potisnil klobuk na tilnik. »Stavim, da je nekdo na polici.«

			»Najbrž nam je že ves čas na prste gledal,« je zinil mož v dežnem plašču in pozabil zapreti usta od presenečenja.

			»Na luč, Čok. Posvetil boš. Splezal bom na polico,« je zabrundal šofer Vuh.

			Komaj pa je Vuh izročil svetilko Čoku in naredil dva koraka proti polici, je Mirt zavpil:

			»Ostanite spodaj! Če prestopite še korak, vam pošljem skalo na glavo.«

			»Lepo skalo,« se je oglasil še Aleš. »Ravno pravšnja bo za vaše trde butice.«

			Možje so se spogledali.

			»Tisti frkolini so,« ju je prepoznal Vuh.

			»Seveda so!«

			»No, kaj sem rekel... «

			»Hm, kako so jim zrasla krila!«

			»Toda povem vam, kakor so prifrčali na polico, tako bodo tudi s police, ha, ha, ha,« se je zarežal šofer Vuh. »Kot zrele hruške bodo čunkali na tla, samo da pridemo do njih!«

			Tedaj je zdrsnil s police velik kamen in zgrmel na kup starega železa.

			Zelezarji so prestrašeno odskočili. Janžek pa je stekel kar v rov.

			»Presneto, Vuh, si slišal?« je preplašeno rekel Čok, mož v dežnem plašču.

			»Fantiči niso tako smrkavi, kot si mislimo,« je govoril Janžek, kukal iz rova in se z obema rokama držal za klobuk.

			»Za Vuha so že še presmrkavi!«

			Zelezarji so tuhtali.

			»Kaj naj storimo?«

			»Saj sem vedel, da se današnji dan ne bo dobro končal,« je stokal Janžek. »Že navsezgodaj sem slišal sovo ... «

			»Kaže, da ti bo danes še nad grobom pela,« se je jezil šofer Vuh. »Strahopetci zmerom najprej pomrjejo, če še tega ne veš.«

			»Mogoče... mogoče nas zunaj že čakajo policaji,« je zmedeno jecljal Čok in se ves potegnil v dežni plašč.

			»Prosim, primita se za svojo zajčjo dušo,« je zažugal Vuh, »in molčita, drugače vama jo bom še ta hip stisnil.«

			Za trenutek so obmolknili. Tudi na polici se ni nič premaknilo.

			»No, Vuh, kaj bomo naredili!« je nato zamrmral Čok.

			»S police jih ne bomo spravili, to menda vidiš.«

			»Pa naj ostanejo tam zgoraj, če jim je tako lepo,« se je Vuh nenadoma sladko nasmehnil. »Toda zapomnili si bodo, kdaj so se igrali z nami! Enkrat za vselej si bodo zapomnili!«

			Janžek in Čok sta začudeno strmela vanj. Njegov škodoželjno sladki nasmeh je ob slabi svetlobi dobil še posebno barvo. Na polici je bilo še vse tiho. Tudi Mirt in Aleš sta čakala, kaj namerava Vuh.

			»Na avtu bo pravzaprav že dovolj,« je rekel Vuh. »Vsak po kos še odnesemo.«

			»Jaz ga že imam.«

			»Jaz tudi.«

			»Dobro. Spravimo vsak svoj kos v rov. Alo! Za mano!«

			Janžek in Čok sta si naložila železo in ubogljivo odhlačala za šoferjem. Kmalu nato so se vrnili h kupu. Vuh je privlekel s seboj nekaj vlažne, gnile slame, ki je ležala v rovu. Odložil jo je blizu kupa, nato pa odšel v sosednji kot votline. Janžek in Čok sta brez besed sledila njegovim kretnjam. Šofer Vuh se je vrnil s polnim naročjem starih, preperelih cunj in jih odvrgel na slamo. Znova je zginil in kot obseden vlačil na kup vse, kar mu je prišlo pod roke.

			»Zdaj bosta videla, kaj sem potuhtal,« se je zarežal in se ozrl na polico. »In tudi tisti smrkolini, ki niso hoteli ostati doma pri svojih mamah, bodo videli... «

			»Ne vem, če bo preveč pametno, kar nameravaš,« je menil Janžek.

			»Če smo že tatovi, morilci vendar ne bomo,« je zamomljal Čok, zakrilil z rokami, nato pa jih je spet brž skril pod svoj dežni plašč.

			»Vidva si kar božajta svoji nedolžni duši,« ju je zavrnil Vuh, »jaz že vem, kaj delam.«

			Iz vseh žepov je začel vlačiti papir. Tudi Čok in Janžek sta mu morala izročiti vse, kar je dišalo po papirju. Tako ga je nabral kar precej ter ga vtaknil pod slamo.

			Potem se je zravnal in glasno zaklical na polico: »Hej vi, kratkohlačni junaki, koliko vas je že! Poslušajte me! Ne bom vas silil s police, če ste že tako radi tam zgoraj. Res vas ne bom silil... Da pa boste videli, kako dober človek sem, vam bom zdajle celo zakuril. Ne bo sicer gorelo z visokim, svetlim plamenom, samo čisto počasi počasi bo tlelo. Toda fantiči, povem vam čisto odkrito, da se bo neznansko kadilo in da se bo tale luknja v desetih minutah spremenila v pravcato dimnico, ha, ha, ha ... Sparili se boste kot klobase v svislih, ha, ha, ha, ha... Ko pa vam bo začelo primanjkovati zraka, me kar pokličite, vrnil se bom, če ne bom že predaleč, ha, ha, ha... Takole. Ta nagovor sem si moral privoščiti, da si vsaj malo ohladim dušo, tako ste me razjezili, veste, fantiči. Že dolgo me ni nihče tako ... «



			Zdaj se je Vuh sklonil in potisnil med slamo in papir gorečo rudarsko svetilko. Papir je naglo zagorel in je zanetil še slamo. Smrdljiv, dušeč dim se je dvignil iz kupa, se počasi in zahrbtno odplazil do sten razširjenega rova ter se začel vijugati proti polici.

			Ko se je Vuh prepričal, da so cunje pošteno zagorele in se je votlina že skoro napolnila z dimom, je dejal:

			»Tako. Pojdimo. Opravili smo. Dobro smo jim postregli za njihov obisk, ha, ha, ha...«

			Janžek in Čok sta nekaj časa še postala, se ozirala na polico, potem ju je pregnal kašelj, gost dim jima je napolnil oči.

			Tipaje sta krenila za Vuhom.





Šestnajsto poglavje - Veliko odkritje


			Mirt in Aleš sta brez besed slonela ob steni police in v grozi spoznavala Vuhovo namero. Ob nogah jima je ležalo kamenje, ki sta si ga pripravila za obrambo. Belko se je cmevkaje privil k Mirtovim nogam in se tresel po vsem životu. Komaj pa so se železarji umaknili v izhodni rov, je Mirt posvetil s svojo baterijo. V pramenu svetlobe se je dvigal od tal črn dim in neusmiljeno napolnjeval prostor.

			»To si lahko izmisli samo Vuh!« je siknil Mirt.

			Dim je že dosegel polico, začutila sta ga v nosu, v očeh.

			»Najbolje, če pohitiva za njimi, dokler ne bo prepozno,« je dejal Aleš in močno zakašljal.

			»In jim skesano skočiva v naročje ter jih prosiva za milost, ali ne?!« ga je zavrnil Mirt, pograbil z obema rokama težak kamen ter ga jezno zalučal v globino.

			»Tu vendar ne moreva ostati... Zadušila se bova. A ognja ne pogasiva več ... «

			»Umakniva se globlje v zračni rov.«

			»Res. To bo še najpametneje.«

			Mirt je pograbil Belka za ovratnico in ga potegnil za sabo. Obenem pa je dejal: »Belko je kot Peter. Če le more, naredi kaj narobe. Najraje bi ga spustil, naj gre, kamor hoče. Morala bi ga kako kaznovati.«

			»Belku ne smeva zameriti. Po Petru se mu je stožilo, pa je zacvilil. Če si že zasluži kazen, naj ga Peter sam kaznuje.«

			Sedla sta v zračni rov. Belko se jima je stisnil k nogam, obnašal se je, ko da obžaluje svojo nerodnost.

			»Kje sta le zdaj Peter in očka,« je naglas pomislil Aleš. »Zdi se mi, da je že zelo dolgo tega, ko sta odšla.«

			»Zdaj imam več upanja, da bosta prišla iz rova, ko je šel tvoj očka za njim.«

			Po premolku se je oglasil Aleš.

			»Veš, Mirt, morebiti pa nimamo prav, da Petru nič ne zaupamo. Očka mi je včeraj rekel: 'Veliko krivico lahko narediš človeku, ki mu ne zaupaš.’«

			»Vsem ljudem že ne moreš zaupati... Vuhu bi na primer ne mogel zaupati niti tega, kdaj sem rojen... «

			»Vsem že ne, to je res ... Toda Petru ... «

			Dim se je znova priplazil do njiju. Ni ga bilo mogoče ustaviti, neustavljivo ga je vabil zračni rov. Nekaj časa sta se premagovala, si mašila usta, nato pa sta morala zakašljati, da ju je zabolelo v prsih. Tudi Belko je kihal.

			»Morala bova še globlje v rov.«

			»Toda dimu ne bova pobegnila.«

			Spet sta se pomaknila za nekaj korakov. V grlu se jima je nabralo že toliko dima, da sta kar naprej pokašljevala, in oči so ju že boleče pekle. Le mukoma sta se še pogovarjala.

			»Ne smem pomisliti na to, da se nam bodo tatinski železarji umaknili brez kazni,« je rekel Aleš. »Že za tale dim bi si zaslužili, da bi jih posadili na ogenj, ki so ga zanetili.«

			Mirt mu ni odgovoril. Pogledal je za Belkom, ki se je s povešenim repom zavlekel v kratko stransko votlinico. Bil je presenetljivo pohleven in vdan.

			»Poglej, Belko si je poiskal novo zavetje.«

			Aleš je posvetil za njim. Skalnata duplina ni bila velika. Se težko jo je bilo opaziti, saj ni vzbujala prav nobene pozornosti.

			»Veš, Mirt, najbolj pa mi je žal zaradi dnevnika. Sprijazniti se bomo morali s tem, da ga ne bomo nikdar odkrili... «

			Toda Mirt je bil fant, ki ni poznal poraza, fant, ki bi brez ene same solze izgorel za cilj. Oba sta že čutila v sencah skelečo vrtoglavico, v čelu omotico, tako da je postal njun šepetajoči pogovor vzvišen, krasile so ga izbrane besede, nenavadne misli.

			»Če ga ne bomo našli danes, ga bom iskal jutri, pojutrišnjem, vse življenje... «

			»Dalj ga boš iskal, bolj boleče bo spoznanje, da ga ne boš nikoli našel.«

			»Ne bom pozabil dneva, ko sva bila z mamo pri očetu v bolnišnici... Sele pozneje sem se spomnil, da je samo očka slutil, da sva ga obiskala zadnjič... Nikoli ne bom pozabil, kako mi je odkril svojo skrivnost o skritem dnevniku, s kakšnim zaupanjem je gledal vame... Vem. Za trdno je veroval, da ga bom nekega dne poiskal... Nikoli si ne bi odpustil, če ne bi izpolnil obljube ... «

			Mirt je začel sunkovito kašljati. Pomagal si je z robcem, ki si ga je nenehoma pritiskal na usta. Naslonila sta se na skalnato steno, zaprla oči, soj svetilke pa se je kljubovalno zaril v valeči se dim. Zračni rov je postal velikanski dimnik.

			Nenadoma se je Mirt spomnil na »Junake smrti« in »Gospodarje drevoreda«, spomnil se je trenutka, ko je z dvignjeno glavo stopil na železniški most in legel v »odprtino smrti«, da bi ubranil svojo čast. Kaj neki sedaj počnejo »Junaki«? So že pozabili nanj?

			»Dim naju je spet dohitel,« je zamrmral Aleš.

			»Umakniva se še.«

			»Kako dolgo jih bova še čakala? Jih bova sploh dočakala?« Že sta se utapljala v nerazsodni omotici. Malone nista več razmišljala o tem, kaj jima je storiti, da bi se kako rešila iz dima.

			»Zavleciva se še više,« je zamomljal Mirt.

			»Ja. Samo Belka še pokličem iz dupline.«

			Aleš je posvetil, Mirt pa se je z robcem na ustih opotekel v duplino. Bila je komaj za odraslega človeka velika.

			Zagledala sta Belka, kako se je stiskal v kot. Mirt je stegnil roko k njemu in ga prijel za ovratnico. Aleš ga je obsvetil.

			Tedaj je Mirt za Belkovim hrbtom otipal kratko deščico.

			»Posveti bliže,« je vznemirjeno zaklical Alešu.

			Aleš je počenil k njemu, a se ni mogel zdramiti iz dimaste omotice, ne do kraja odpreti oči.

			Mirt je medtem že odmaknil deščico. Pred njim se je odprla še manjša duplina, velika komaj za tri moške pesti.

			Saj vendar ni mogoče!

			Da se jim je navsezadnje le posrečilo?!

			Zares! Odkrila sta skrivališče! V njem je že vsa leta po vojni ležal skriti očetov dnevnik.

			Bila sta kot iz uma, ko sta ga držala v rokah. Kaj jima je sedaj mogel črni dim, pozabila sta na kašelj, pekoče oči, na omotico, na železarje. Debel zvezek s trdimi, rdečimi platnicami je bil zavit v časopisni papir. Tako se mu ni zgodilo nič hudega, le listi so se nekoliko ovlažili. Mirt je vznemirjeno listal po dnevniku. Precej je spoznal očetovo pisavo.

			»Očka se je prav spominjal. Skril ga je v duplinico v steni,« je mrmral Mirt.

			Nato je dnevnik spet zaprl in ga srečen stisnil k sebi. Z rosnimi očmi je zrl v prijatelja, ki se je prav tako razveselil velikega odkritja. Gledal ju je tudi Belko, ki pa ni razumel ničesar. Tudi potem ne, ko ga je Mirt mehko pobožal.

			Tako so vsi trije obsedeli v duplini, premagani od velikega odkritja, dim pa je postajal vse gostejši.

			Ko so železarji z Vuhom kot vodnikom, prispeli iz rova vsak s težkim kosom železa, jih je najprej oslepila bleščeča dnevna svetloba. Nato so zaslišali rezek glas.

			»Tako. Ne bo vam več treba v rov.«

			Najprej je spustil svoje železo Janžek. Skoraj bi mu padlo na nogo. Potem ga je odvrgel še Čok in nazadnje šofer Vuh. Presenečeno so buljili v policaja, ki je stal pred vhodom.

			»Le stopite naprej,« jim je ukazal.

			»Če mislite na beg, si kar precej premislite,« je rekel drugi policaj, ki je slonel za drevesom na nasprotni strani.

			Vuh se je jezno obrnil še k njemu. Nato je krčevito stisnil pesti, pljunil predse in zasikal skozi zobe:

			»Presneti smrkolini, kdo bi si mislil... «

			»Le naprej, le naprej,« je zadovoljno govoril policaj. »V dolino moramo. Dovolj dolgo smo vas čakali. Smo že mislili, da nas je dečko potegnil.«

			Janžek in Čok sta nepremično zrla v tla. Policaji so jih obstopili.

			Izza dreves je skočil tudi Peter Divjaš in pohitel k poveljniku.

			»Moji tovariši so še v rovu. Ponje moramo!«

			Poveljnik je pogledal Petra, nato pa še Vuha.

			Peter se je zbal Vuhovega pogleda, ki ni obetal nič dobrega, preplašeno je dejal: »Mogoče se jim je kaj zgodilo.«

			»Pazite mi nanje,« je ukazal poveljnik svojim. »Jaz pojdem z dečkom v rov... « Vuhu pa je zažugal: »Gorje vam, če se je Travniku in njegovim fantom kaj zgodilo!«

			Vuh ni umaknil pogleda, le močne ustnice je našobil v škodoželjen nasmešek. Čok se je skrčil v svoj dežni plašč kot polž v svojo hišico, Janžek pa je skrival obraz pod velikim klobukom.

			Peter Divjaš je pohitel s poveljnikom v rov. Kmalu ju je zajela gosta tema. Peter je hodil spredaj s svetilko. Poveljnik ga je komaj dohajal.

			»Počakaj me, fant, saj se bom še zgubil... «

			Peter Divjaš pa ga ni ubogal, kar hitel je, hitel naprej, ko da ga preganja huda slutnja. Zdaj ko so železarje tako lepo ujeli v zanko, pa se tega ne bi mogli z njim veseliti Mirt, Aleš in gospod Travnik? Zdaj ko je tako dobro opravil svojo veliko nalogo, pa bi tega ne zvedeli njegovi tovariši?

			O vrabec in vrabulja!



			Bila sta že precej daleč v rovu, ko se je Peter Divjaš le ustavil in presenečeno spravil iz sebe: »Dim ...!«

			»Presneto res ... Dim ... To se ne bo dobro končalo ... «

			Trenutek nato je Peter zdivjal naprej. Poveljnik je klical za njim, a zaman, Videl je samo še svetilko, ki je migotala pred njim in se naglo oddaljevala.

			Potem ga je Peter le počakal.

			Po steni je curljala voda. Peter se je ustavil, zato da si je namočil žepni robec.

			»Naredite še vi tako, gospod poveljnik,« je dejal Peter ves upehan. »V neki knjigi iz vojne sem bral, da so si tako pomagali.«

			Poveljnik, ki je seveda vedel za take reči, ni hotel ugovarjati. Ubogljivo si je namočil robec. Voda je bila mrzla kot led.

			»Gospod poveljnik, vtaknite si robec v usta, nato pa brž za mano.«

			»Pravzaprav sploh nisem več poveljnik,« se je nasmehnil, »tu v rovu si prevzel vodstvo ti, Peter... «

			Peter Divjaš je ponosno zavihal nos, zatem pa odhitel naprej s svetilko. Poveljnik mu je sledil tik za petami.

			Komaj sta prisopihala v dvorano, si je Peter vzel iz ust mokri robec in začel na ves glas klicati svoje tovariše. Vendar ga je znova premagal kašelj in si je moral za nekaj trenutkov zakriti usta z robcem.

			Poveljnik je radovedno obsvetljeval zadimljeni prostor.

			»Tam, na tisti polici smo bili,« je Peter pokazal z roko. »Poglejte, koliko starega železa jim je še ostalo. Preveč so ga nagrabili, da bi ga lahko v enem dnevu odnesli.«

			Poveljnik je presenečeno zmajeval z glavo.

			Peter Divjaš je začel znova klicati vse po vrsti.

			»Aleš! Mirt! Gospod Travnik! Eeeej, Mirt!«

			Prisluhnila sta.

			Ali jima ni nekdo odgovoril?

			Ali se ni nekdo premaknil na polici?

			Zaslišala sta zamolkel klic iz zračnega rova.

			»Saj smo tu!«

			Peter je prepoznal prijetno mogočni Travnikov glas.

			Z drsajočimi koraki so prihajali na polico, nič niso govorili, le pokašljevali so.

			Nenadoma pa je nekdo iz vsega grla zaklical:

			»Peter! Našli smo očetov dnevnik!«

			»Res?! O vrabec in vrabulja!« je zahlipal Peter Divjaš, široko zakrilil z rokami in se pognal k polici.

			Ko so bili spet na tleh, je poveljnik dejal: »Če ste vsi, potem brž za mano, drugače se bomo zadušili... «

			»Ravnokar sem se vrnil k fantoma,« je rekel Travnik. »Zaradi dima sem se komaj prebil.«

			Kmalu zatem so omotični stali pred vhodom. Zakrivali so si oči z dlanmi, saj so se jim navadile na temo in so bile polne zadušljivega dima. V lica so bili črni in umazani od solz in sajastega dima. Noge so jim trepetale od prestanega napora, pa tudi od velikega doživetja. Skozi razprte dlani so pogledali k železarjem, ki so s sklonjenimi glavami čakali pod drevesi.

			Poveljnik je stopil prvi k njim, si brisal solzne oči in si z rokami otepel prašno obleko, nato pa je jezno dejal:

			»Za ta dim se boste pošteno spokorili, to vam kar zdaj povem, bratci tatinski... Odvedite jih v dolino. Jože, ti pa telefoniraj v železarno, naj pridejo po avto in železo ... «

			Policaji so krenili z železarji na pot. Poveljnik pa se je obrnil k Travniku in njegovim fantom: »Mi se še malo odpočijmo. Glejte, tamle v potoku si lahko umijemo obraze. Potem bi rad slišal vašo zgodbo. Presneto me zanima.«





Sedemnajsto poglavje - Zbrani ob dnevniku


			Drugi so se že umili v bližnjem potoku, le Mirt je še vedno slonel pred vhodom v rudnik. Na kolenih mu je ležal očetov dnevnik. Obe roki je položil nanj, a odprl ga ni, ko da čuti pred njim svečano spoštovanje.

			Drug za drugim so se vračali k njemu, Belko je veselo tekal sem in tja.

			»Kar pravega fanta sem poslal po vas,« je dejal Travnik poveljniku. »Noben drug ne bi opravil naloge bolje.«

			»Vaše sporočilo nas je sprva zelo presenetilo,« je odvrnil poveljnik. »Nikakor nismo mislili, da bi imeli v našem kraju tako prebrisane in podjetne tatove.«

			»Potem se vam je godilo kot meni,« se je nasmehnil Travnik.

			»Toda zaradi vašega podpisa nismo omahovali niti za minuto.«

			»Zelo smo se prestrašili, ko se je Petrov Belko nenadoma vrnil,« je nadaljeval Travnik. »Zbal sem se za fanta. Sele zdaj priznam. Pohitel sem za njim in se pošteno spotil v rovu. Ko ga nisem več dohitel, sem vedel, da je srečno prispel na svetlo. Zato sem se takoj vrnil po isti poti. Bal sem se, da bi tatovi medtem odkrili moja fanta na polici. In glejte, res je bilo tako... Nato je prišlo še eno presenečenje. Fanta sem našel ob dnevniku, ki smo ga že toliko časa iskali... Danes imamo zares velik dan ... «

			»Kar je res, je res. Fantje zaslužijo posebno pohvalo... Peter pa zasluži odlikovanje,« je končal poveljnik in pogledal proti njemu.

			Peter Divjaš je stal ponosno vzravnano, z rokami si je sramežljivo popravil lase, drugi pa so zrli vanj. Spomnili so se, kako jim je nekoč dejal, da mu nihče nikoli ne bo izrekel priznanja, pa če jim bo sklatil zvezdo z neba. Zdaj je bil odlikovan.

			Tedaj se je Peter naglo obrnil k Mirtu, da bi se ognil pozornosti, ki so mu jo izkazali.

			»Nam ne boš pokazal dnevnika? Komaj smo ga odkrili, pa bi ga rad že znova skril.«

			»Peter,« ga je pogledal Aleš očitajoče.

			»Dnevnik je najprej Mirtov,« se je oglasil Travnik, »potem bo malo tudi še naš ... «

			Peter Divjaš je skesano umolknil.

			»Če ste za to, dragi moji, bi krenili,« je rekel Travnik. »Pozni smo že. Doma bodo mislili, da smo se za zmerom zapisali med rudarje.«

			»Jaz bom še ostal,« je dejal poveljnik. »Počakati moram pri avtu, dokler ne pride šofer ponj. Ne bi rad, da bi se še kak nepovabljen gost peljal z njim na sprehod.«

			Poletno sonce je že ugašalo, ko so z odprte jase spet zagledali trg. Strehe poljanskih hiš so skušale zadržati zadnje sončne žarke. Na dnu nekdanjega jezera so cvetela polja, večerna meglica jih je že zagrinjala. Na koncu kotline so se stegovali v nebo železarniški dimniki. Le iz enega se je valil lahkoten, opekasto rdeč dim, drugi so stali nad visokimi strehami kot velikanske ugasle cigare.

			Travnik je hodil prvi, koj za njim pa Mirt. V roki je nosil očetov dnevnik. Molčala sta.

			Aleš in Peter Divjaš sta se zamudila za nekaj korakov. Zadnji je tekel za njimi Belko. Ni več povešal glave, ni več skrival repa.

			»Še nikoli si nisem tako krepko oddahnil kot tisti trenutek, ko sem prilezel iz zračnega rova,« je pripovedoval Peter Divjaš. »In tako srečen in ponosen še tudi nisem bil nikoli. Približno tako mora biti metulju, ko spomladi prileze iz bube, ha, ha, ha ... «

			Tudi Aleš se je zasmejal. Nato je rekel skozi smeh: »Zato pa mi skoraj ne bi prilezli iz bub! Nazadnje nam je že bilo, ko da brez življenja visimo v sajastem dimniku ... «



			»Še bolj smešno je bilo potem, ko sem bil že zunaj,« je nadaljeval Peter Divjaš. »Ko sem pridirkal v trg, so se ljudje začeli ustavljati in se ozirati za mano. Malo čudno se mi je že zdelo, a nisem utegnil, da bi jih vprašal, ali me še nikoli niso videli... Pa sem vseeno kmalu zvedel, kaj je bilo. Policijski poveljnik mi je ponudil ogledalo. Kar ustrašil sem se samega sebe. Bil sem kot dimnikar, ki se že od novega leta ni umil, ha, ha, ha... Na poti skozi zračni rov sem se spremenil v dimnikarja, ha, ha, ha,« je z glasnim smehom končal Peter Divjaš.

			»Ko sva z Mirtom našla dnevnik, pravzaprav nama je tudi Belko veliko pomagal,« je govoril Aleš, »sva pozabila na vse, na železarje, na dim, nate, na očeta, ki je odšel za tabo...«

			»Ne morem ti povedati, kako mi je bilo srce, ko smo pred vhodom v rudnik čakali na železarje!« je vzkliknil Peter Divjaš. »Potuhnili smo se jim. Morali smo računati s tem, da so že zavohali našo past... Ko so zagledali policaje, so naredili take obraze, ko da so v isti mah ugriznili v kumaro in cuker, in raztegnili oči, da bi se luna utopila v njih, če bi padla vanje, ha, ha ...«

			Čez trenutek je Aleš potiho dejal:

			»Veš, Peter ... «

			»Kaj je?«

			»Z Mirtom, mi vsi, bomo zdaj drugače mislili o tebi...«

			»Pa čeprav bom še kdaj neroden?«

			»Pa čeprav... «

			»Saj veš, Aleš. Jaz sem bil in ostanem Peter Divjaš.«

			»Kar ostani Peter Divjaš ... «

			Naslednji dan je bila nedelja. Pri Sonjakovih so že poobedovali. Mirtova mama in teta Kristina sta ostali sami v kuhinji. Posodo sta že pospravili, v prostoru je zavladal mir, ki si po obedu nadene čisto posebno podobo.

			»Kam so se le vsi razgubili?« je čez čas vprašala teta Kristina in zrahljala brezbarvni mir.

			Mirtova mama je pripravljala rože, sleherni dan je hodila na očetov grob.

			»O, Mirt je že zgoraj v sobi,« je vzdihnila. »Že dva dni samo dnevnik prebira. Najbrž se ga bo na pamet naučil. Poklicala ga bom, če bo šel z mano na pokopališče... Ruško pa sem videla z očetom.«

			»Z Lekšem?« se je začudila teta Kristina. Nato pa je šepetaje, skoraj prestrašeno dodala: »Veš, Ana, da se že ves teden ni napil... Kar verjeti ne morem, to bi bilo preveč lepo, če bi se uresničila Ruškina in moja želja... «

			»Mene pa je zadnje dni skrbel Mirt. Nič več ni jedel, še govoriti ni utegnil z mano... Upam, da se bo sedaj, ko je izpolnil obljubo, umiril... Tako je bil navezan nanj... Mogoče je pri njem krivo to, ker je sam, brez brata in sestre... Toda z očetom sva bila bolna ... Vojna ... «

			Utihnili sta in se zatopili vsaka v svoje misli, v svoje skrbi.

			Predramilo ju je trkanje. Ne da bi počakal na odgovor, je planil v kuhinjo Peter Divjaš.

			»Dober dan,« je pozdravil glasno.

			»A ti si?« je rekla Mirtova mama. »Dober dan... Kar prestrašil si naju.«

			»O, saj nisem več dimnikar!«

			»Kako si rekel?«

			»Eh nič, nič... Mirta bi radi. Je doma?«

			»Doma. Zgoraj je v sobi.«

			»Lahko grem k njemu?«

			»Kar pojdi.«

			Stekel je skozi vrata, a se naslednji trenutek spet vrnil in zaklical: »Aleš in njegov oče sta zunaj. Na vrtu sedita.«

			Kmalu nato so se zbrali na vrtu. Pod košato jablano je stala miza in klopi. Vendar ni bilo prostora za vse.

			»Bom pa jaz na travo sedel,« je dejal Peter Divjaš, »da bo za vas več prostora.«

			»Ali zdaj lahko malo pogledamo dnevnik?« je Travnik prijazno vprašal Mirta, ki je sedel v njihovi sredi.

			Mirt mu ga je brez besed ponudil.

			Dnevnik je tiho romal iz roke v roko. Vsak je obrnil kakšen list in se za hip zazrl v napisane besede. Ubrana svečanost je spremljala njihove kretnje.

			»Tako se mi zdi, ko da sedi Mirtov oče zdajle med nami,« je tiho dejal Travnik. In po premolku: »Fant, dobro bi bilo, če bi kdaj pozneje podaril zvezek muzeju, kjer zbirajo dragocene reči... «

			Mirt ga je žalostno pogledal.

			»Ne, ne, mislil sem kdaj pozneje,« je še enkrat ponovil Travnik.

			Za njimi so se oglasili koraki. Zbrani okrog mize so se ozrli. Po vrtni stezi so prihajali Ruška z očetom in Markom.

			»O, zdaj smo pa vsi!« je zaklical Peter Divjaš, potem ko so se pozdravili. »Tudi Marko je naš!«

			»To lahko jaz še posebej potrdim, če je potrebno,« je veselo rekla Ruška.

			»Ne bo treba,« je dejal Aleš. »Vse vemo o Marku.«

			Stric Lekš je sedel k Travniku. Ruška pa se je stiskala k mami in ji prav tiho zašepetala na uho: »Z očkom sva bila v gozdu ... Pokazala sem mu, kje smo pokopali srnico ... «

			Sredi mize je ležal odprt očetov dnevnik. Ko da so besede nenadoma oživele in jim spregovorile:

			... Poljana, 23. maja 1944 ... Danes sem zvedel, da se mi je rodil sin. Daleč v Ljubljani. Najbrž ga ne bom videl, dokler ne bo konec te strašne vojne... Morda ga nikoli ne bom videl. Zato zapisujem pozdrave zanj v svoj dnevnik. Prebral jih bo, ko doraste, ko bo že znal brati... Takrat bodo lepši časi, takrat bo mir ...

			Zašumela je jablana, ki se je sklanjala nad mizo, nad zbrane ob dnevniku, zašumela so še druga drevesa, veter je odhitel v gozd in še naprej v neskončno daljavo...





O avtorju




			LEOPOLD SUHODOLČAN

			10. 8.1928 - 8. 2.1980

			Rodil se je leta 1928 v Žireh v Poljanski dolini. V skromni bajti, ki je bila materin dom, je preživel prvih šest let: pozimi na veliki krušni peči, poleti v gozdovih in rebru za bajto in pa v delavnici pri starem očetu, ki je izdeloval zaboje za pošiljanje znanih žirovskih čevljev.

			Ko so očeta - finančnega stražnika - premestili prav na drug konec Slovenije, na Plač pri Svečini, se je tja selila vsa družina. Živeli so na samoti in do šole je imel mladi Suhodolčan celo uro hoda. Tako ni čudno, če so gozd, živali, potoki otrokom v njegovih zgodbah tako domači: tudi v pisatelju živijo že od otroških let.

			Da bi otroci lahko nadaljevali šolanje, se je družina selila v Šentilj v Slovenskih goricah. To je tretji kraj iz pisateljevih otroških let, ki bo za zmerom živel v njem. Od tam se je Suhodolčan vozil z vlakom v šolo v Maribor. Očeta so prvi dan vojne zajeli nemški vojaki in ga odpeljali v ujetništvo. Družina - bili so štirje otroci - je slonela vso vojno na materinih ramah.

			Po vojni je Suhodolčan končal učiteljišče v Mariboru. Tam se tudi začne njegovo prvo literarno udejstvovanje: sodeloval je v literarnem glasilu Mlada greda, pri Mladinski reviji in nastopal na literarnih večerih skupaj s pesnikom Kajetanom Kovičem in pisateljem Smiljanom Rozmanom. Pozneje je začel objavljati prispevke v Pionirju, Cicibanu, Pionirskem listu in drugod.

			Ko se je vrnil od vojakov in po prvi zaposlitvi, je študiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Od leta 1953 je bil njegov dom na Prevaljah.

			Od leta 1953 do leta 1957 je bil predmetni učitelj na osnovni šoli Prevalje, od leta 1957 do 1974 pa ravnatelj osnovne šole Franjo Golob na Prevaljah. Leta 1974 je postal urednik otroške revije Kurirček, leta 1977 pa je prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika knjižnih izdaj založbe Borec v Ljubljani.

			Umrl je veliko prezgodaj, sredi svojega najbolj ustvarjalnega obdobja, 8. februarja 1980 na Golniku.



BRALNA ZNAČKA

			»Dvignila se je beroča vojska izpod Pece in Uršlje …

			(Tone Seliškar).

			Bralno značko sta Leopold Suhodolčan in profesor Stanko Kotnik ustanovila leta 1961. Prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah. Srečanja s številnimi literati in pogovori o prebranih knjigah so učence le še spodbudili k branju, podelitev bralnih značk pa je veljala za pravi slavnostni dogodek. Bralna značka bo letos praznovala 60. obletnico in pomeni slovensko kulturno posebnost. Prav tako je Bralna značka nosilka številnih priznanj in od leta 2019 vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.



BIBLIOGRAFIJA

			Poznali smo ustvarjalno vnemo Leopolda Suhodolčana, a šele bibliografija njegovih del, ki jo je sestavila Marija Suhodolčan, izdala pa Koroška osrednja knjižnica le nekaj mesecev po pisateljevi smrti, je zgovorno pokazala, kako plodno je bilo Suhodolčanovo življenje in kako mnogostransko njegovo pisateljsko, publicistično, prevajalsko, uredniško in drugo delo. Z le nekaj primerki, kolikor smo jih takrat razmnožili, seveda nismo mogli ustreči vsem, ki so si želeli v pisateljev spomin izdane bibliografije. Zato je gotovo potrebna nova izdaja, tokrat dopolnjena z bibliografskimi podatki od leta pisateljeve smrti do marca 1987.

			Tako dopolnjena bibliografija nam pove, da je Leopold Suhodolčan napisal sedem romanov, tri zbirke novel, šest gledaliških, štirinajst radijskih in dve televizijski igri za odrasle; da je obogatil slovensko otroško in mladinsko književnost s štiridesetimi knjigami, devetnajstimi gledališkimi in lutkovnimi, štirinajstimi radijskimi igrami in dvema televizijskima nadaljevankama, da je objavil v časopisju, zbornikih in knjigah nad šeststo leposlovnih prispevkov in najrazličnejših člankov za odrasle in mladino.

			Izčrpna Bibliografija Leopolda Suhodolčana pa ni samo dokaz njegove mnogostranske ustvarjalnosti, temveč tudi dokaz odmevnosti in živosti njegovih del. Iz nje zvemo, da so mnoge njegove knjige izšle doma v več ponatisih, da je njegova dela prevajalo nad petdeset prevajalcev, da je trinajst njegovih knjig, prevedenih v štiriindvajset jezikov, doživelo že oseminšestdeset izdaj, da je njegova dela ilustriralo več kot šestdeset likovnikov, o njem in njegovih delih pa je več kot dvestopetdeset piscev pisalo nad petsto daljših in krajših, zgolj informativnih sestavkov, a tudi poglobljenih, problemsko zaokroženih razprav in diplomskih nalog.

			Smotrno urejena Bibliografija Leopolda Suhodolčana bo tako z množico dragocenih podatkov v veliko pomoč vsem, ki se ukvarjajo in se še bodo ukvarjali z življenjem in delom pisatelja.

			Spremna beseda Janeza Mrdavšiča v 2. izdaji Bibliografije Leopolda Suhodolčana (Prevalje, 1987. 113 str. 31 cm).



UVOD

			Bibiliografija Leopolda Suhodolčana (dopolnjena in razširjena izdaja) je izšla leta 1987 in zajema popise vseh del (za odrasle in mladino) od leta 1948 do marca 1987 (1430 zap. štev.)

			Zaradi večje preglednosti je gradivo razporejeno v posebna poglavja, ki so v okviru posameznih let urejena po abecednem vrstnem redu po naslovih del in priimkov avtorjev prispevkov o L. Suhodolčanu.



IZVLEČEK IZ BIBLIOGRAFIJE L. SUHODOLČANA

			Samostojni tiski (po naslovih)

			 				Bog ljubezni. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Cepecepetavček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979, 1986. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Človek na zidu. Ljubljana, Državna založba Slov. 1960

				Deček na črnem konju. Maribor, Založba Obzorja 1961

				Deček na črnem konju. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1972, 1977, 1979, 1984. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Dobrijska balada. Ljubljana, Državna založba Slov. 1967

				Dvanajst slonov. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1983, 1984

				Hi, konjiček. Ljubljana, Založba Borec 1964, 1974

				Kam se je skril Krojaček Hlaček? Ljubljana, Mladinska knjiga 1974

				Krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970, 1972, 1975, 1979, 1980, 1991. Priznanje Zlata knjiga leta 1975

				Kurirčkov dnevnik. Ljubljana, Založba Borec 1977

				Kuža Luža. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984

				Levi in desni klovn. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Markov maj. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Med reko in zemljo. Ljubljana, Državna založba Slov. 1977

				Medvedek na obisku. Čudežna srajca dopetajca. Ljubljana, Scena 1972

				Moj prijatelj Jumbo. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Mornar na kolesu. Ljubljana, Partizanska knjiga 1973, 1981

				Na kmetiji. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1982, 1985, 1988

				Na večerji s krokodilom. Nove detektivske mojstrovine Naočnika in Očalnika. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1979

				Najdaljša noč. Ljubljana, Založba Borec 1975. Kajuhova nagrada za leto 1975

				Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973, 1979

				Narobe stvari v mestu Petpedi. - (Srečna hiša Doberdan. - Figole Fagole). Ljubljana, Mladinska knjiga 1973

				Norčije v gledališču. - (Križ kraž kralj Matjaž. - Anton Pomperdon in vsi Pomperdoni). Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Noro življenje Maribor, Založba Obzorja 1972

				O dedku in medvedku. Ljubljana, Založba Borec 1987

				O medvedku in dečku. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Ognjeni možje. Maribor, Založba Obzorja 1955

				Peter Nos je vsemu kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Pikapolonček. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Piko Dinozaver. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978, 1989. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Piko Dinozaver. Lj., Bgd., Univerzum, Vuk Karadžič, 1984

				Pipa, klobuk in dober nos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976

				Pisatelj, povej mi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Potovanje slona Jumba. Maribor, Založba Obzorja 1965

				PraMatija ali Bučman. Ljubljana, Založba Borec 1980

				Pri nas in okoli nas. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Punčka. Ljubljana, Založba Borec 1970, 1985

				Rdeči lev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Rumena podmornica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1974

				(Sedem) 7 nagajivih. Ljubljana, Partizanska knjiga 1976

				Sejem na zelenem oblaku. Maribor, Založba Obzroja 1958

				Skriti dnevnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961, 1965, 1967, 1973, 1976, 1979, 1983, 1986. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Sledovi molčečih. - Nočni vlak. Ljubljana, Prešernova družba 1970

				Snežno znamenje. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Stopinje po zraku in kako sta jih odkrila Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1977, 1979

				Svetlice. Maribor, Založba Obzorja 1965

				Trenutki in leta. Ljubljana, Cankarjeva založba 1979

				Ukaz rdečega zmaja. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964

				Velikan in Pajac. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. Levstikova nagrada za leto 1965.

				Veliki in mali kapitan. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Z vami se igra krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Zgodilo se je 6. aprila. Ljubljana, Založba Borec 1978





IZVIRNA DELA

			Pripovedna in dramska dela

			 				10 knjig za odrasle (7 romanov in 3 zbirke novel, od teh je izšel 1 roman posthumno)

				37 knjig za mladino (od teh je izšlo 5 knjig posthumno)

				4 knjige mladinske dramatike

				41 knjig za mladino je izšlo v 74 izdajah



			Gledališke in lutkovne igre

			 				6 gledaliških iger za odrasle

				19 gledaliških in lutkovnih iger za mladino in ena priredba po njegovem delu ter ena priredba za film



			Radijske igre

			 				14 radijskih iger za odrasle in ena priredba po njegovem delu

				14 radijskih iger za otroke in sedem priredb po njegovih delih



			Televizijske igre

			 				2 televizijski igri za odrasle

				2 televizijski nadaljevanki za mladino po 7 in 10 epizod.

				Več drugih radijskih in televizijskih oddaj in raznih posnetkov na kasetah, gramofonskih ploščah, diapozitivih in diafilmih.



			Prevodi samostojnih tiskov (po jezikih)

			 				Angleški jezik: Piko the Dinosaur (Piko Dinozaver), 1978

				Armenski jezik: (Skriti dnevnik)

				Azerbajdžanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Češki jezik: Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček), 1979 Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček in Kam se je skril krojaček Hlaček 1979)

Piko Dinosaurus (Piko Dinozaver), 1981, 1983



				Estonski jezik: (Skriti dnevnik)

				Francoski jezik: Tim, le Tailleur (Krojaček Hlaček), 1973 Les nouveaux tours de Tim, le Tailleur (Kam se je skril krojaček Hlaček?) 1976



				Gruzinski jezik: (Skriti dnevnik)

				Italijanski jezik: I dodici elefanti (Dvanajst slonov), 1987, 1994

				Kitajski jezik: (Kam se je skril krojaček Hlaček?), 1982(Krojaček Hlaček), 1982

(Piko Dinozaver), 1982



				Latvijski jezik: (Skriti dnevnik)

				Litvanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Lužiškosrbski jezik: Dwanače elefantow(Dvanajst slonov), 1981



				Madžarski jezik: Foltocska szabocska(Krojaček Hlaček), 1981

Priicsok, a dinoszaurusz (Piko Dinozaver), 1987



				Makedonski jezik: Skrieniot dnevnik (Skriti dnevnik), 1965, 1967.Žoltata podmornica (Rumena podmornica), 1973, 1974

Krojačot Krojko (Krojaček Hlaček), 1979



				Moldavski jezik: Žurnalul tejnuit (Skriti dnevnik), 1973

				Nemški jezik: Das versteckte Tagebuch (Skriti dnevnik), 1977Linse & Lupe, die Meisterdetektive (Na večerji s krokodilom), 1979

Gesichter der Nacht (Najdaljša noč), 1978

Schneider Hoschen (Krojaček Hlaček), 1983

Piko, der Dinosaurier (Piko Dinozaver), 1985

Der Zappelzappelzappelmann (Cepecepetavček) 1985, 1986

Zwolf Elefanten (Dvanajst slonov), 1985



				Poljski jezik: Krawczyk Niteczka (Krojaček Hlaček), 1984

				Ruski jezik: Sprjatannyj dnevnik (Skriti dnevnik), 1971Umejka Zašejka (Krojaček Hlaček), 1978

Krasnyj telenok v beluju krapinku (Pikapolonček) 1978





			.

			Leopold Suhodolčan

			SKRITI DNEVNIK

			Urednik: Dušan Čater

			Ilustriral: Leon Koporc

			Spremna beseda: Marija Suhodolčan Dolenc

			Založba Suhodolčan

			Ravne na Koroškem 2022

			Avtor Epub-a: Uroš Hrovat

			Izdaja: Elektronska izdaja (e-pub)

			Dostopno na: https://www.biblos.si/


Cena: 9,99€

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 120175619

			ISBN 978-961-7140-95-8 (ePUB)