Pesmi
Nevin Birsa
SVETLOBNE    Na vogalu, izklesanem iz curkov dežja, KLICE NOČI    se nabira tvoja postava:
z drobnimi kapljami priprši,
te vzpostavlja in odmika
v vibrirajočem ritmu.
Svetlobne klice noči razpirajo roke v mikroskopu, ko te opazujem, šepetajoč deževja: in boš prišla še kdaj, povrnjena v senco embrija?
A od verig hribovij prinaša plima nešteto kristalov, čudnih delcev, vonjev in iker: svetle so in žive, kakor tvoje, kakor moje.
906
907
Pesmi
IN SEM SAM    Od tod prihajam v kičast in nemiren čas, od rojstva v blagi zenici pozne noči se povzpnem v skoraj kristalno jutro blestenja trobelike: izkrčen poganjam zarjasto roko v tvoje lase, balzamirana vzmet, utripajoča v organizmu tihožitja.
Stekleni streli iz svetlobe se iščejo za mojim čelom, ugašajoče sence!
Ko zamislim trpki tvoj nasmeh, devica, padam v trans: ostani tu, v bližini sotesk, od koder se pno megle, zvenijo tople reke: in sem z atomom v srcu: in sem sam.
DETAJL    Tvoje telo zabrlika v neonskem napisu HIEROGLIFA    in skozi črke se dotaknem toplih vlaken.
Izolirana v svojem občutku splavaš do mojih ustnic: papirnati aviončki mrazijo prepletene skice besed, ko sem med njimi, prinesen s pelodom, in sem v mavricah cefrajočih se kril in tvoje bližine.
Z ladjami, neznankami vhodov, se obrnem vase, sem detajl hieroglifa, rumena voščenka, izrisana na nebu: (bledikanje jat v tolmunih!) sem obraz, ta hip pretkan s povešenim ognjemetom in curki vračajočih se raket: sem veža, že v dimu in sopari grulečih rok, edina neimenljiva priča.
NEKAJ SE    Žarnica nad nama veze blagi krik PRELAMLJA    in nezlomljiva celica je prenapolnjeni, enako blagi krik umirajočega devištva, le bolj prediren v svojem jedru, in kozmos tvojega telesa podrhteva in bela ptica, bežeča v sončni krog, plivka nad nama in nekaj se prebuja, ko vre svetloba iz derečega izvira,
908
nekaj se prelamlja, morda zelenje, morda usoda, ko plavava v neresničnem akvariju iz senc vse globlje v sanje: epicenter in vse te ceste stresa zamolkel zvok potresa. Ostaneš blizu, aviončki priletavajo z balkonov v najine porajajoče se zenice: in belo sesipanje toplote vseh teh rok v emulzijo večera.
NAD OZKIM    Stikalo nočnih ptic AKVARIJEM    prižge nebo in zvezde SPOČETJA    se nad ozkim akvarijem spočetja obesijo na moje roke.
V hipu, ves potopljen
v žilasto tiktakanje in
napetost listov, teh igličastih
bolečin: sklonjen sem
nad gube, ki naraščajo z nočjo
in jo skoz reže vsrkajo;
boleči, krvavi cvet!
ki klijejo iz januarskih rož prav narahlo v brstje, in plahiitanje bolečih žil in kjer domujem.
ZA RAZDALJO
KRIKA
DALEČ V TEBI
Nariši cvet na komoro steklenih sanj,
naj blišč najbližjih zvezd pretke oči,
sijoče, mehke kot dlani, ki zdaj drsijo
čez palube tvojih hotenih vlaken:
ves svet bom vklenil v seme,
ki vžge, upogiba sen in noč brez spanja.
Potem še gledam,
v nekem majanju,
gledam posinele ustne
in drobcene arterije sna,
ki nikdar ne zapečatijo oči,
uprte v pritiskajoči lok odmeva,
in tanke roke,
Nevin Birsa
Pesmi
Venozne jate poznih zvezda
prebujajo vse svetlo v meni,
ko sem le za razdaljo krika daleč v tebi:
ovita sva v temo in pljuskava med
plapolajočimi zastavicami, med toplimi
meridiani do najbližjih sonc, tako globoko,
v brezkončno poljubljanje
do solz, do bolečine vzburkane obale.
909