SLOVENSKA GOSPODARSKA RAZGLEDNICA
France Križanič
Slovenija je majhna država, ki se razprostira na 20 .258 km2 in ima slaba 2 milijona prebivalcev
(torej približno sto oseb na km2) . Praktično popolna pismenost, dejstvo, da nimamo smrtne
kazni in majhna umrljivost novorojenćkov (8,4 na tisoč živih rojenih) kažejo na sorazmerno
visoko kulturno raven našega prebivalstva .
Po uradnih podatkih je imela Slovenija lani 12 milijard dolarjev družbenega produkta ali 6.012
tisoč na prebivalca. Tako po dohodku na prebivalca kot po strukturi dejavnosti smo industrializira-
na država. Leta 1993 je kmetijstvo pripevalo 5%, industrija 37% (predelovalna 28%) in storitve
58% dodane vrednosti . Osebna poraba je lani zajemala slabih 57%, javna 23%, investicijska 19%
in neto izvoz (izvoz manj uvoz) dober odstotek družbenega produkta . Prihranki (po definiciji so
enaki vsot naložb in neto izvoza) so torej zajemali dobrih 20% družbenega produkta ; to je blizu
deležem prihrankov v gospodarsko uspešnih državah daljne Azije . Slovenija vlaga precej, čeprav
manj kot gospodarsko razvite države, v človeški kapital . Naša država porabi približno 4%
družbenega produkta za financiranje šolstva in odstotek za financiranje znanstveno) razisko-
valne dejavnost .
Slovensko gospodarstvo je zelo odprto . Leta 1993 je izvoz zajemal 63%, uvoz pa 62% družbenega
produkta . Izvoz ni strnjen v kakšni posebni vrsti blaga ali storitve . V tem letu je zajemal 46%
proizvodov za reprodukcijo, 43% potrošnega blaga in 11% opreme . Pri uvozu je bil leta 1993
največji delež reprodukcijskega materiala 61%, delež potrošnega blaga je bil 25 odstoten in
opreme 14 odstoten . Slovenija v glavnem trguje z državami Zahodne Evrope (lani je tja 64%
izvozila in od tam 68% uvozila) . Decembra 1993 so slovenske devizne rezerve znašale 1 .566
milijonov dolarjev in omogočale kritje povprečnega trimesečnega uvoza . Zunanji dolg je znašal
l .873 milijonov dolarjev.
Leta 1993 je bil slovenski družbeni produkt za odstotek večji kot 1992, od decembra 1992 do
decembra 1993 so cene porasle za 23%, število brezposelnih pa za 16% . Stopnja brezposelnosti
je dosegla 15,5% ; to je imelo poleg neugodnih gospodarskih (manjši družbeni produkt in živ-
ljenjski standard) tudi pričakovane politične posledice, t .j . povečano medsebojno nestrpnost .
Na Slovenskem je verjetno leta 1993 dosegla dno dolgoletna gospodarska kriza, ki je spremljala
zaton fordizma oziroma njegove slovenske različice) samoupravnega socializma. To je bila posebna
tehnoekonomska paradigma, v kateri so podjetja producirala v glavnem s standardiziranimi tebn
ologijami (zato je bilo donosno kupovati nove tehnologije z licencami), v kateri se je produktiv-
nost in z njo konkurenčnost povečevala zaradi ekonomije obsega (zniževanja stroškov na enoto
produkta pri rasti obsega produkcije), v kateri so se podjetja financirala z najemanjem kreditov,
kupna moč potrošnikov pa je rasla zaradi tesne povezanosti profitov (pri nas dohodka podjetij)
s plačami in pri kateri je država skrbela zlasti za zadostno povpraševanje (pri nas za to niti nismo
potrebovali države, saj so dolžniki z "jugomenico" sami ustvarjali nov denar za nove nakupe) .
240
Kriza oziroma težave pri regulaciji gospodarskih odnosov v tej tehnoekonomski paradigmi so se
pojavile v sedemdesetih letih s podražitvijo cen surovin na svetovnem trgu in *s poznejšo stagflac-
ijo (stagnacijo ali celo upadanjem produkcije in rasti cen) . Pri nas seje kriza najprej pokazala v
rasti zunanjetrgovinske zadolženosti in nato v plačilno bilančnih težavah ter pomanjkanju blaga
iz uvoza . Sledila sta pospešena inflacija ter upadanje realnih plač, končno pa še zniževanje gosp-
odarske dejavnost) in zaposlenosti . Glavni vzrok, da je kriza trajala kar dvajset let (utegne pa se
še nadaljevati), je bil v napakah gospodarske politike . Ta je na spremenjene okoliščine namesto
z omejitveno monetarno in aktivno zunanjetrgovinsko politiko v sedemdeseth letih reagirala z
zadolževanjem v tujini, v prvi polovici osemdesetih z monetarno ekspanzijo, konec osemdesetih
s povečano državno regulativo ("zamrznitve"), nato pas skrajno "stop-go politiko" monetarnega
razmaha in hiperinflacije v letu 1989 ter omejitvene monetarne in zlasti boleče pasivne zunan-
jetrgovinske politike v letu 1990 .
Po monetarni osamosvojitvi Slovenije se je napaka s pasivno zunanjetrgovinsko politiko ponovila
in preprečila hitro zaustavitev upadanja produkcije ter zaposlenosti . To bi bilo ob umiritvi inflac-
ije in njej sledečemu manjšemu tveganju ter povečanju realnih dohodkov in porabe vsekakor
pričakovati . Zaradi nekoliko aktivnejše zunanjetrgovinske, antidepresijske socialne (veliki zne-
ski za državno pomoč brezposelnim), dosledne stabilizacijske in vsaj zametkov sodobne razvo-
jne oziroma industrijske politike - ta temelji na spodbujanju podjetništva oziroma pospeševanju
ustanavljanja novih in spreminjanju programov starih podjetij) so se leta 1993 razmere do te
mere izbojšale, da se je povrnila gospodarska rast, z njo pa tudi povečevanje zaposlenosti (na-
jprej zlasti povečanje števila prostih delovnih mest in razmah pogodbenega dela) .
.Nadaljnji razvoj oziroma morebitni gospodarski preobrat v nov val dolgoročne rasti dejavnosti,
zaposlenosti in blaginje je na Slovenskem odvisen od hitre odprave usedlin, ki jih je pustila kriza
fordizma . To sta zlasti :
indeksacija plač, obresti in drugih pogodbenih zneskov za inflacijo v prejšnjem obdobju ter
dolžniška kriza oziroma veliki dolgovi, nastali zaradi donosa naložb, ki ne omogoča poplačila
obresti, tako da se neizplačane obresti pripisujejo dolgu, ta pa se po obrestno obrestnem računu
povečuje eksponentno .
Prvo bo verjetno izvedeno s socialnim paktom, drugo pa se poizkuša rešiti s sanacijo bank in
preostalimi oblikami državnega prevzemanja dolgov, ki jih upniki ne morejo izterjati . Za slednje
bi bila enostavnejša in učinkovitejša rešitev obvezen prenos teh terjatev v solastniške deleže in
držami odkup nekaterih delnic, da bi upnikom (zlasti bankam) omogočili zadostno likvidnost
za poravnavo njihovih lastnih obveznosti . Država bi se s tem rešila obresti na javni dolg, upniki pa
bi ostali povezani in odvisni od svojih preteklih naložb . To je najboljše zagotovilo, da bodo v
prihodnje gospodarneje posojali denar. V skrajnem primeru (bojim se, da nismo več daleč) bo
namreč odpravljanje dolžniške krize z državnim prevzemanjem dolgov privedlo do tega, da bo
negospodarno posojanje in izposojanje denarja postalo redna oblika pridobivanja dobrin (up-
nik bo brez tveganja poplačan s solidno obrestno mero, dolžniku pa ne bo treba vrniti sredstev,
ki si jih je izposodil) . Škodo bodo na nasprotni strani trpeli davkoplačevalci oziroma večina
državljanov, ki bo imela zaradi tišjih davkov nižjo življenjsko raven in manj dela, kot če bi dolžniško
krizo reševali na gospodarnejši način .
241
Poleg odprave usedlin fordizma bo za nadaljevanje gospodarskih obetov v Sloveniji zelo pomem-
bna tudi sprememba obnašanja naših podjetij . To naj bi dosegli s privatizacijo, ki je poteka in bo
t .i . "panonski", tj direktorski socializem, uveden z Markovićevo reformo oziroma odpravo
polnomočij delavskih svetov, nadomestila z gospodarstvom, v katerem bodo prevladovala zaseb-
na podjetja . Pričakovati je, da bo delovno intenziyna produkcija prišla pod .nadzor zaposlenih,
donosna kapitalsko intenzivna produkcija pod nadzor razpršenih delničarjev, med katerimi bodo
tudi zaposleni, in manj donosna kapitalsko intenzivna produkcija ter gospodarski bolniki pod
nadzor države ali investicijskih družb. te Bog da in sreča junaška, bomo v pretežnem delu našega
gospodarstva v podjetjih ustvarili takšne odnose, da hodo zaposleni motivirani za sodelovanje in
čim večji dobiček v času razmaha, obenem pa sposobni "preživeti" tudi ob znižanju plač v času
morebitnih težav (povečanju stroškov ali/in upadu povpraševanja).Slovenska podjetja bodo postala
odpornejša, bolje se bodo prilagodila zunanjim razmeram (stroškom in povpraševanju), več
bodo reinvestirala, zanimivejša bodo za soinvestitorje in manj odvisna od kreditov . Opisan razplet
ni sicer nujen, je pa možen in ni utopičen .
Končno bo nadaljevanje okrevanja slovenskega gospodarstva odvisno tudi od ustrezne gospodar-
ske politike. Glede na razmere bo potrebna :
stabilizacijska monetarna politika (brez zadolževanja države pri Banki Slovenije) ;
vsaj nevtralna, če že ne aktivna fiskalna politika (zniževanje davkov in/ali povečevanje javne
porabe oziroma ustvarjanje proračunskega primanjkljaja) zadnja leta imamo namreč, kljub glo-
boki depresiji, proračunski presežek) ;
- aktivna zunanjetrgovinska politika (zlasti državni nakupi deviz in spodbujanje prebivalstva,
bank in gospodarstva za nakup deviz na deviznem trgu) ;
- ustrezna dohodkovna politika (preprečevanje indeksacije, dovolj nizka izhodiščna plana po
kolektivnih pogodbah, da jo zmore večina podjetij in ustrezen način sodelovanja zaposlenih pri
delitvi dobička podjetij) ter
- učinkovita industrijska politika (približno takšno spodbujanje nastajanja novih podjetij ter
uvajanja tehnološkega napredka in novih programov sploh v obstoječih podjetjih, kakršno je
spodbujanje v razvitih evropskih državah) .
242