PREDGOVOR Upravno pravo je ena od temeljnih pravnih panog in tesno povezana z javno upravo in javnim sektorjem. Posamezniki in organizacije imajo največ stikov z državo prav prek njene uprave in organizacij, ki jih država ustanavlja za izvajanje nalog v javnem interesu. Namen tega praktikuma je študentom Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani in drugim, ki jih zanima to pravno področje, omogočiti, da pravno teorijo razumejo preko študija praktičnih primerov in s tem razumeti pomen upravnega prava v praksi. Delo temelji na nadgradnji predhodnega praktikuma, ki sta ga pripravili asist. Mateja Grmek in doc. dr. Tina Sever. doc. dr. Iztok Rakar in doc. dr. Tina Sever 1 UPRAVNO PRAVO IN Z NJIM POVEZANI POJMI 1. a) Opredelite naslednje pojme: naravno pravo: pozitivno pravo: b) Preberite spodnje besedilo »Pet minut filozofije prava« in za vsako minuto v nekaj stavkih izluščite njeno glavno sporočilo. 1. minuta 2. minuta 3. minuta 4. minuta 5. minuta PET MINUT FILOZOFIJE PRAVA (Fünf Minuten Rechtsphilosophie, Gustav Radbruch, 1945, prevod Marijan Pavčnik, 1988) Prva minuta Ukaz je ukaz, velja za vojaka. Zakon je zakon, pravi pravnik. Toda medtem ko za vojaka dolžnost in pravica biti poslušen prenehata, ko ve, da sta namen ukaza zločin ali kaznivo dejanje, pa pravnik, odkar so pred kakšnimi sto leti izumrli poslednji naravno-pravniki med pravniki, takšnih izjem, ki izključujejo veljavnost zakona ali poslušnost tistih, ki so zakonu podrejeni, ne pozna. Zakon velja, ker je zakon, in zakon je, ker ima v večini primerov moč, da se ga udejanja. To pojmovanje zakona in njegove veljavnosti (imenujemo ga pozitivistični nauk) je pravnike kot tudi ljudstvo razorožilo proti še tako samovoljnim, še tako grozovitim, še tako zločinskim zakonom. Konec koncev izenačuje pravo in silo: samo tam, kjer je sila, je pravo. Druga minuta To načelo so hoteli dopolniti ali zamenjati z nekim drugim načelom: pravo je, kar koristi ljudstvu. To pomeni: samovolja, kršitev pogodbe, nezakonitost so pravo, če le koristijo ljudstvu. To praktično pomeni: kar se nosilcu državne oblasti zdi, da je splošno koristno – sle-herna despotova domislica in sleherno despotovo počutje, kazen brez zakona in sodbe, ubijanje bolnikov brez zakona, je pravo. To lahko pomeni: koristoljubje vladajočih je splo-šna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja. Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu. Tretja minuta Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse me-riti z istim merilom. Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo. Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava. Četrta minuta Splošna korist je poleg pravičnosti vsekakor tudi cilj prava. Vsekakor ima tudi zakon kot takšen, celo slab zakon, še vedno določeno vrednost – vrednost, da v nasprotju z nezanesljivostjo zagotavlja pravo. Človekova nepopolnost nikakor ne dopušča, da so v zakonu vselej harmonično strnjene vse tri vrednote prava: splošna korist, pravna varnost in pravičnost. In tedaj preostane le še to, da pretehtamo, ali naj slabemu, škodljivemu in nepravič-nemu zakonu kljub temu prisodimo veljavo, ker zagotavlja pravno varnost, ali pa mu ve-ljavo odrečemo, ker je nepravičen ali splošno škodljiv. V zavest ljudstva in pravnikov pa mora biti globoko vsajeno tole: mogoče je, da obstajajo zakoni, ki so v tolikšni meri nepravični in splošni, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava. Peta minuta So torej pravna načela, ki so močnejša kot sleherna pravna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela imenujemo naravno ali umno pravo. Glede posamičnih od njih so seveda določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je vendarle izoblikovalo trajen obstoj in jih s tako daljnosežnim soglasjem strnilo v tako imenovane deklaracije pravic človeka in občana, da glede na nekatere med njimi lahko ohranja dvom le še hotena skepsa. V jeziku pa so iste misli izražene v dveh svetopisemskih rekih. Na eni strani je zapisano: Pokorni bodite oblasti, ki ima moč nad vami. Na drugi strani pa je tudi zapisano: Boga je treba bolj ubogati kot človeka – in to ni le nekakšna pobožna želja, ampak je veljavno pravno načelo. Napetosti med tema dvema rekoma pa ni mogoče razrešiti z nekim tretjim, na primer z rekom: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega – zakaj tudi ta rek ohranja sporne meje. Celo več: rešitev prepušča božjemu glasu, ki prigo-varja posamezniku v njegovi vesti samo v posebnem primeru. (prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v Pravnik, št. 11–12/1988 (str. 667–669); po Cerar, Novak, Pavčnik in Perenič (1998), Praktikum za uvod v pravoznanstvo (str. 17–20)) 2. V luči odgovorov in razmišljanj ob pravnofilozofskem tekstu »Pet minut filozofije prava« odgovorite na spodnja vprašanja: a) Zakaj je pomembno, da je država pravna? Ali vsako pravo zadošča, da je država pravna? b) Sinonim za pravno državo: c) Prek katerega instrumenta lahko dosežemo cilj pravne države? d) Naštejte dve nujni sestavini pravne države: e) Razlika med pojmoma legalnost in legitimnost? f) Katero vejo oblasti ureja upravno pravo? Od česa je le-ta odvisna? g) Katero ustavno načelo je pogoj, da sploh lahko govorimo o vladavini prava? h) Pojasnite pojem »kameralistika« in njegov pomen z vidika razvoja upravnega prava. i) Navedite vsaj dve definiciji upravnega prava. j) Kakšen pomen ima vladavina prava za delovanje uprave? 3. Na podlagi spodnjih opredelitev upravnega prava izluščite njegove bistvene značilnosti: a) Sistem splošnih upravnopravnih norm, ki urejajo upravnopravna razmerja, postopek odločanja in sodni nadzor ter organizacijo in pristojnosti uprave (Čebulj & Strmecki, 2006, str. 25-30) b) Sklop pravnih pravil, ki služijo izvajanju upravnih nalog v pravnih oblikah delovanja (Jestaedt, 2006, str. 893, op. 6) c) Del pravnega okvirja, v katerem deluje javna uprava (Cane, 2011, str. 3) d) Pravo upravnih organov in javnih služb (Brown & Bell, 1998, str. 6) e) Pravo, ki ustanavlja upravne organe, in pravo, ki ga ti organi nato ustvarjajo (Adams, 2009, str. 2) f) Pravo uprave, tj. celota vseh predpisov, ki veljajo za javno upravo (Franz, 2013, str. 233) g) Pravo, ki ureja razmerja med upravo in posameznikom (Seerden & Stroink, 2002, str. 1) h) Posebna pravila javnega prava, ki ustrezajo posebnim potrebam aktivnosti javne uprave (Auby v: Seerden & Stroink, 2002, str. 61) Vaš povzetek: 4. Za katero načelo, pomembno za upravno pravo, gre v naslednjih primerih? Vsako načelo na kratko opišite. 8. člen Zakona o javnih uslužbencih1 Javni uslužbenec izvršuje javne naloge na podlagi in v mejah ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov. Načelo in opis: 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku2 ...(3) Pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank se nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa... 6. člen Zakona o davčnem postopku3 (1) Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov. (2) Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek. Načelo in opis: 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. Načelo in opis: 5. Razvrstite naslednje pojme tako, da narišete miselni vzorec: pravna norma, pravno načelo, pravna ustanova (institut), pravna panoga, javni interes, zasebni interes, pravni red, pravno pravilo, pravo, javno pravo, zasebno pravo, ustavno pravo, obligacijsko pravo, družinsko pravo, kaznovalno pravo, pravo javnih služb, avtorsko pravo, upravno pravo, dedno pravo, uslužbensko pravo (javni uslužbenci), delovno pravo, finančno pravo, gospodarsko pravo; mednarodno javno pravo, mednarodno zasebno pravo, stvarno pravo. 6. V katero skupino prava sodi posamezna panoga in zakaj? PRAVNA PANOGA JAVNO/ZASEBNO PRAVO RAZLOG 1. stvarno pravo 2. obligacijsko pravo 3. gospodarsko pravo 4. delovno pravo 5. družinsko pravo 6. upravno pravo 7. ustavno pravo 7. V katero pravno panogo sodijo navedeni instituti? INSTITUT PRAVNA PANOGA 1. javno dobro 2. posojilna pogodba 3. letno dovoljenje za prostočasni ribolov na morju 4. patent 5. solastnina 6. nedotakljivost človekovega življenja 7. zakonito dedovanje 8. določitev preživnine 9. pripravništvo 8. a) Izpolnite miselni vzorec z naslednjimi ključnimi besedami: organizacijsko pravo, upravno materialno pravo, upravno formalno pravo, procesno pravo, upravno pravo. Vir: prirejeno po Grafenauer in Breznik (2009, str. 245). b) Navedite primer predpisa za vsako od zgoraj navedenih področij: c) Navedite področni materialni zakon, ki ureja naslednje upravne zadeve: – pridobitev državljanstva: ________________________________________ – priznanje statusa vojnega invalida: ________________________________ – izdaja osebne izkaznice: _________________________________________ – izdaja gradbenega dovoljenja: ____________________________________ 9. Med naslednjimi področji obkrožite tista, ki spadajo v področje materialnega upravnega prava: uporabno dovoljenje spor o dodelitvi odškodnine za povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti azil davki dodelitev statusa kmeta dedovanje sklenitev darilne pogodbe med očetom in hčerjo carine 10. V naslednjih primerih gre za razmerje upravnega prava z drugimi panogami – povežite trditve med seboj: PRIMER RAZMERJE MED PRAVNIMI PANOGAMI 1. Organi javne uprave morajo, ko odločajo o upravnih zadevah, spoštovati temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. a. razmerje med upravnim in sodnim pravom 2. Če upravni organ tekom upravnega postopka naleti na predhodno vprašanje (npr. vprašanje ugotavljanja očetovstva), mora postopek prekiniti in počakati na odločitev pristojnega sodišča. b. razmerje med upravnim in civilnim pravom 3. Skladno s 147. členom Ustave lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. c. razmerje med upravnim in delovnim pravom 4. Odvzem lastninske pravice v javno korist proti odškodnini ali nadomestilu v naravi. d. razmerje med upravnim in ustavnim pravom 5. Skladno s 16. členom Zakona o javnih uslužbencih se pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij urejajo s predpisi s področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami ... e. razmerje med upravnim in javnofinančnim pravom 6. Zakon o dohodnini določa, da je dohodnina prihodek državnega proračuna, če ni z zakonom drugače določeno. f. razmerje med upravnim in mednarodnim javnim pravom DRŽAVNA UPRAVA, JAVNA UPRAVA IN JAVNI SEKTOR 1. Dopolnite shemo: 2. Funkcionalna uprava in pozitivno-pravni pojem uprave v funkcionalnem smislu a) Kaj je predmet proučevanja funkcionalne uprave? b) Iz določb Zakona o državni upravi4 razberite, katere upravne naloge opravlja uprava. c) V čem je po vašem mnenju pomen navedenih upravnih nalog? 3. Organizacijska uprava in pozitivno-pravni pojem uprave v organizacijskem smislu a) Kaj je predmet proučevanja organizacijske uprave? b) Naštejte nekaj upravnih organov: VIRI UPRAVNEGA PRAVA 1. Izpolnite tabelo. Kateri organ izda naslednje akte? Določite, ali gre za oblastni5 ali neoblastni akt. Katere vrste vira po učinku predstavlja posamezni akt? akt izdajatelj(i) oblastni/neoblastni vir po učinku Statut Univerze v Ljubljani Gradbene uzance Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač ... Zakon ohranjanju narave Ustava RS Uredba o prostorskem redu Slovenije Odlok občine o avtotaksi prevozih Kodeks ravnanja javnih uslužbencev Ustavni zakon o spremembi 148. člena Ustave Odločba o dodelitvi državne štipendije Pravilnik o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo Ustavna odločba o rešitvi spora glede pristojnosti med policijo in okrožnim sodiščem Pomagajte si z naslednjimi shemami: Shema 1: (U)pravni akti Vir: Tičar in Rakar (2011, str. 95). Shema 2: Delitev pravnih virov po učinku Vir: Tičar in Rakar (2011, str. 96). ___________________________ 1 Ur. l. RS, št. 56/02 in novele 2 Ur. l. RS, št. 80/99 in novele 3 Ur. l. RS, št. 117/06 in novele 4 ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/2002 in novele. 5 Pazite, pojem oblastni akt ni sinonim za akte oblasti (akte vladanja). 2 UPRAVNOPRAVNE NORME 1. Poimenujte vrste norm in navedi ključne razlike med njimi: 1. 2. 3. 4. 2. Pojasnite naslednje pojme: pravna norma, pravno pravilo, pravno načelo: upravna norma (upravnopravna norma): etične vrednote in moralna pravila: 3. Iz spodnjega primera po Pomorskem zakoniku razberite primarno in sekundarno hipotezo, dispozicijo ter pravno sankcijo: Pomorski zakonik6 74. člen /.../V pristanišču ni dovoljeno kopanje in ribolov. 987. člen Z globo 40 evrov se kaznuje za prekršek oseba, ki se v pristanišču kopa ali v tovornem pristanišču ribari. /.../ Primarna hipoteza Dispozicija Sekundarna hipoteza (pravna kršitev) Pravna sankcija 4. a) V katerem aktu je vsebovana navedena norma? Zapišite v spodnjo tabelo z zaporednimi številkami. zaporedna številka NORMA 1. začetna norma 2. originarna splošna norma 3. odvisna splošna norma ZAPOREDNA ŠTEVILKA (1., 2. ali 3.; lahko je hkrati 1. in 2.) AKT 1. Ustava Republike Slovenije 2. Zakon o graditvi objektov 3. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku 4. Zakon o društvih 5. Uredba o upravnem poslovanju 6. Pravilnik o štipendiranju 7. Zakon o vojnih veteranih 8. Uredba z zakonsko močjo 9. Ustavni zakon o spremembi 50. člena Ustave 10. Uredba o nagradi in priznanjih za prostovoljstvo b) Razporedite naslednje akte po hierarhiji: Pravilnik o pravicah in obveznostih študentov, Zakon o visokem šolstvu, Ustava RS. 5. Za katero vrsto pravne norme gre? Povežite. PRIMER VRSTA NORME 1. Udeleženci cestnega prometa se morajo ravnati po ukazih oziroma odredbah pooblaščenih uradnih oseb. a. prepovedujoča 2. Voznik in potniki ne smejo izstopiti iz oziroma z vozila v času izvajanja uradnega postopka, dokler jim pooblaščena uradna oseba tega ne dovoli. b. kogentna 3. Če se stranki drugače ne sporazumeta, trpi vsaka stranka svoje stroške s pripravami za sklenitev pogodbe, skupne stroške pa trpita v enakih delih. c. izdana na podlagi diskrecijske pravice 4. Pooblaščena uradna oseba lahko prepove nadaljnjo vožnjo in izloči iz prometa tudi motorna ali priklopna vozila, ki ne izpolnjujejo drugih predpisanih pogojev za vožnjo v cestnem prometu, če bi to lahko vplivalo na varnost prometa. d. pooblaščujoča 5. Osebe, ki so v skladu s carinskimi predpisi dolžne voditi določene evidence, morajo le-te voditi na način, da se omogoča povezljivost z davčnimi evidencami in knjigovodstvom te osebe. e. dispozitivna 6. Vpis se izvede po uradni dolžnosti. f. zapovedujoča 6. Dopolnite. Pravne norme, ki tvorijo upravno pravo (materialno in formalno), označujemo kot ___________________ norme. 7. a) Katere vrste norm prevladujejo v upravnem in katere v civilnem pravu? upravno pravo: ______________________________________________ civilno pravo: ______________________________________________ b) Kakšne interese varuje upravno pravo in kakšne civilno pravo? c) V kakšnem položaju so udeleženci v upravnopravnem razmerju in v kakšnem v civilnopravnem razmerju? d) Kje se upravno in civilno pravo srečata? e) Domača naloga: Poiščite primer kogentne norme za področje upravnega prava in primer dispozitivne norme za področje civilnega prava. 8. Katero izmed navedenih pravil obvelja v spodnjem primeru? Argumentum a cohaerentia je razlagalni argument, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana (usklajena) celota in da zato v njem ne sme biti antinomij. Kadar gre za protislovje med sporočili v različnih (splošnih) pravnih aktih, ta argument napotuje na merila (argumente), ki omogočajo odpravo neusklajenosti med pravnimi pravili, in sicer zlasti na argument hierarhije, argument kronologije in argument specialnosti.7 Lex superior derogat legi inferiori. Lex posterior derogat legi priori. Lex specialis derogat legi generali. 1) Katero pravilo glede vročanja velja, ko se vroča odločba o dodelitvi denarne socialne pomoči? Pravilo po ZUP ali po ZUPJS? Zakon o splošnem upravnem postopku8 določa glede vročanja odločb sledeče: 87. člen (1) Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. /.../ (2) O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico. (3) Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše. (4) Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev9 določa glede vročanja odločb sledeče: 34. člen (1) Center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena. /.../ 37.a člen (1) Odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. (2) Odločba iz prejšnjega odstavka je izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. 2) Janez B. je ustanovil versko skupnost, ki pomaga zasvojenim z drogami. Skupnost ni registrirana, ampak deluje popolnoma prostovoljno. Ali bi bila omenjena skupnost upravičena do državnega financiranja v letu 2016? Zakon o verski svobodi10 29. člen (financiranje registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti) /..../(3) Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona. 5. člen (cerkve in druge verske skupnosti kot splošno koristne organizacije) (1) Cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, so splošno koristne organizacije. /.../ Iz Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji11 izhaja sledeče: 20. člen Družbena skupnost lahko daje verskim skupnostim gmotno podporo. Z aktom s katerim se da podpora, se lahko tudi določi, za kakšen namen se sme uporabiti. Verske skupnosti lahko same razpolagajo z dodeljenimi gmotnimi sredstvi. Če je bila dana podpora namensko, lahko organ, ki jo je dodelil, zahteva poročilo o njeni uporabi. 3) a. Leta 2007 ste želeli iti na zdravljenje v tujino. Zavod za zdravstveno zavarovanje vam zdravljenja ni odobril, saj niste izčrpali vseh možnosti zdravljenja doma, kot izhaja iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kater argument bi lahko uporabili pri obrambi vašega stališča, da omenjeno pravilo ni ustavno? b. Katera pravila veljajo glede zdravljenja v tujini v letu 2014 – pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ali pravila po ZZVZZ-M? Odgovor utemeljite z načeli konsistentnosti. 51. člen Ustave RS12 (pravica do zdravstvenega varstva) Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo)13 23. člen Z obveznim zavarovanjem je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev: 1. v celoti: /.../ 2. najmanj 95% vrednosti: – storitev v zvezi s presaditvijo organov in z drugimi najzahtevnejšimi operativnimi posegi ne glede na razlog, – zdravljenja v tujini, /.../ 26. člen Natančnejši obseg storitev iz prvega odstavka 23. člena tega zakona /.../, standarde in normative določi Zavod s svojimi splošnimi akti v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju14 doda nov: 44.a člen Pravica do zdravljenja v tujini Zavarovana oseba ima pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Stroški zdravstvenih storitev iz prejšnjega odstavka se zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo)15 135. člen 1) Zavarovana oseba ima pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje /.../ ___________________________ 6 Ur. l. RS, št. 26/01 in novele 7 Pavčnik, M. (2004). Argumentacija v pravu (str. 114–115). Pravna fakulteta in Cankarjeva založba. 8 ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in novele. 9 ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in novele. 10 ZVS, Ur. l. RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13. 11 ZPPVS, Ur. l. SRS, št. 15/76, št. 42/86, 5/90, Uradni list RS, št. 10/91, 22/91, 13/93 – ZP-G, 66/93 – ZP-H, 29/95 – ZPDF, 59/02 – ZJZ, 60/05 – ZJZ-A in 14/07 – ZVS. 12 Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele. 13 ZZVZZ-UPB3, Ur. l. RS, št. 72/2006. 14 ZZVZZ-M, Ur. l. RS, št. 91/13. 15 Ur. l. RS, št. 30/2003. 3 AKTI UPRAVE 1. a) Iz naslednjih določb Zakona o upravnem sporu16 z lastnimi besedami opredelite pojem upravni akt. 2. člen (1) V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (v nadaljnjem besedilu: tožnik). O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. (2) Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. (3) Dokončni upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. b) Katerih aktov ne uvrščamo v pojem upravni akt? 3. člen Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 2. Za katere vrste akta(ov) (pravno naravo akta) gre v naslednjih primerih? Obkrožite besedno vezo, pojem v tekstu, iz katerega izhaja določen akt, in opredelite, za katere vrste akta(ov) gre. V določenih primerih je lahko v istem tekstu vsebovanih več aktov (npr. akt oblasti; splošni pravni akt; akti uprave (interni akt, splošni pravni akti uprave, posamični pravni akti uprave, akti poslovanja, materialni akti uprave)). a) Zakon o državni upravi 17. člen /.../Državni sekretar ima status funkcionarja. Imenuje in razrešuje ga vlada na predlog ministra, ki vodi ministrstvo. Državnemu sekretarju preneha funkcija z dnem prenehanja funkcije ministra. /.../ 27. člen /.../ Skupne temelje za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest določi vlada z uredbo. /.../ 49. člen /.../ Ministrstva, vsako na svojem delovnem področju: dajejo upravnim enotam usmeritve, strokovne napotke in drugo strokovno pomoč za izvrševanje nalog iz svoje pristojnosti, /.../ /.../ Ministrstva, vsako na svojem delovnem področju: dajejo upravnim enotam obvezna navodila za izvrševanje nalog s svojih upravnih področij, /.../ b) Zakon o matičnem registru 8. člen /.../ Rojstvo otroka se mora prijaviti v petnajstih dneh od dneva rojstva. /.../ c) Zakon o javnih zbiranjih 21.a člen /.../ Dovoljenje za prireditev na javni cesti, ki poteka na območju dveh ali več upravnih enot, izda upravna enota, na območju katere se bo prireditev pričela. Upravne enote, na območju katerih poteka prireditev, si morajo v postopkih izdaje dovoljenja nuditi medsebojno pravno pomoč. /.../ d) Zakon o graditvi objektov 133. člen /.../ Minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, s pravilnikom predpiše standarde znanj ter program in način opravljanja strokovnih izpitov. /.../ e) Zakon o javnih uslužbencih 41. člen /.../ Skupna izhodišča za sistemizacijo v organih državne uprave in upravah lokalnih skupnosti določi vlada z uredbo. /.../ f) najemna pogodba – najem prostorov za Upravno enoto X g) Zakon o političnih strankah 10. člen /.../ Register strank (v nadaljnjem besedilu: register) vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: registrski organ). Register je namenjen vpisu in javni objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih o strankah. Podatki se v registru vodijo in obdelujejo zaradi varnosti pravnega prometa. Minister, pristojen za notranje zadeve, izda predpis, s katerim določi vsebino, obliko in način vodenja registra ter obrazec ustanovne izjave iz 5. člena tega zakona. /.../ h) objava zakona v uradnem listu i) Zakon o prekrških 116. člen /.../ Če se pravilno povabljeni obdolženec ne zglasi na vabilo in svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče vročiti v redu vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika, njegova navzočnost pa je potrebna za pravilno odločitev, se odredi privedba. Privedbo je mogoče odrediti samo v primeru, kadar je bilo v vabilu določeno, da se mora obdolženec osebno zglasiti. /.../ j) Obvestilo tržnega inšpektorata z dne 27. 3. 2015 – Nevarni proizvod – Napajalni kabel za prenosni računalnik LS-15 /.../Uporabniki lahko napajalni kabel LS-15 reklamirajo na spletni strani www.lenovo.com/powercord2014, kjer najdejo tudi seznam vseh prenosnih računalnikov, opremljenih s tem kablom. Prodani so bili med februarjem 2011 in junijem 2012 v računalniških trgovinah, trgovinah z elektronsko opremo, pri pooblaščenih trgovcih in prek spleta www.lenovo.com, njihove cene pa so znašale med 270 in 1170 evri. /.../ k) Zakon o vodah 50. člen /.../ Z vodnim dovoljenjem ali s koncesijsko pogodbo se lahko določi tudi obveznost in način izvajanja monitoringa naravnih pojavov, povezanih s posebno rabo vodnega ali morskega dobra in monitoringa vpliva objekta in naprave na vodni režim ter način sporočanja podatkov ministrstvu. /.../ 117. člen /.../ Oskrba lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, je posebna raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje ali tako rabo vode evidentirati. /.../ l) sklenitev avtorske pogodbe z zunanjim strokovnjakom (npr. za pripravo izobraževanja iz računovodstva za zaposlene v Centru za socialno delo Y) m) vročitev odločbe o dodelitvi državne štipendije stranki Petru Kristaniču n) zapečatenje lokala o) oddaja javnega naročila 3. a) Navedite, katere vsebine mora vsebovati predlog zakona. Pomagajte si s 115. členom Poslovnika Državnega zbora? b) Kdo in komu pošlje predlog zakona? c) Kje se predlog zakona objavi? 4. Ali je lahko splošni (izvršilni oz. podzakonski) upravnopravni akt, ki vsebuje originarno splošno normo, v skladu z Ustavo ali ne? Pojasnite. 5. Kakšna je pravna narava Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda XY? Pomagaj si s sklepom Ustavnega sodišča RS U-I-1/98. 6. Naštejte nekaj primerov materialnih aktov uprave. ___________________________ 16 Ur. l. RS, št. 105/06 in novele. 4 ODVISNOST UPRAVNOPRAVNIH NORM 1. Kaj simbolizira naslednja slika? 2. Katere oblike odvisnosti poznamo? Vsako na kratko opišite. 3. Kako imenujemo pooblastilo za izdajo odvisne splošne norme, ki mora obstajati v višji (originarni) normi? 4. Pojasnite pojem ultraaktivni učinek splošnega upravnega akta. 5. Upravna enota izda odločbo X na podlagi zakona Y in pravilnika Z. Pravilnik Z se spremeni. Kako sprememba pravilnika Z vpliva na že izdano upravno odločbo? 6. Komentirajte naslednjo določbo zakona z zornega kota časovne veljavnosti pravnih aktov. 225. člen ZDR-1 (prenehanje veljavnosti podzakonskih aktov) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati Pravilnik o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile, ter doječih delavk (Uradni list RS, št. 82/03), Pravilnik o varovanju zdravja otrok, mladostnikov in mladih oseb (Uradni list RS, št. 83/08), Pravilnik o izdaji dovoljenj za delo otrok, mlajših od 15 let (Uradni list RS, št. 60/04) ter Uredba o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 32/09), uporabljajo pa se do izdaje podzakonskih aktov na podlagi tega zakona. Komentar: 7. Kaj simbolizira naslednja slika? 8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. G 40/2010 z dne 25. 1. 2011 »V obravnavanem primeru je ZRev-2 v prehodnih in končnih določbah določil, da z dnem njegove uveljavitve, torej 15. 7. 2008, preneha veljati ZRev-1 (prvi odstavek 174. člena ZRev-2). Pri tem ni določil, da bi sočasno prenehali veljati tudi podzakonski akti, sprejeti na njegovi podlagi, ali da je v določenem roku treba sprejeti nove. Nasprotno, Inštitutu je naložil zgolj uskladitev statuta, podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov z ZRev-2 v roku šestih mesecev od njegove uveljavitve (drugi odstavek 168. člena ZRev-2). Zahteva po uskladitvi z novim zakonom je manj stroga od zahteve po sprejemu novih podzakonskih predpisov. Pomeni, da je treba prilagoditi zgolj tiste podzakonske predpise, sprejete na podlagi prejšnjega zakona, ki ne ustrezajo več vsebini novega zakona, ostali podzakonski predpisi, ki so vsebinsko ustrezni, pa se lahko uporabljajo še naprej v dotedanji vsebini do izdaje novih.« 9. Ministrstvo je 1. 2. 2016 na portal javnih naročil oddalo obvestilo o javnem naročilu za opravljanje storitev čiščenja najetih prostorov. Med postopkom oddaje javnega naročila v veljavo stopi nov zakon o javnem naročanju (ZJN-3), ki za to vrsto javnega naročila določa drugačen postopek kot prej veljavni zakon (ZJN-2). Po katerem postopku mora ministrstvo oddati javno naročilo? 5 SKLADNOST PRAVNIH NORM IN PRAVNIH AKTOV IN IZJEME OD NAČELA ZAKONITOSTI 1. Kateri akti v tabeli so akti oblasti/akti vladanja (to pomeni, da velja politična diskrecija)? akt akt oblasti – DA/NE imenovanje državnega sekretarja s strani vlade odločba o podelitvi državljanstva z naturalizacijo imenovanje veleposlanika razglasitev zakona s strani predsednika republike izdaja listine o ratifikaciji konvencije dovoljenje za javno prireditev 2. Katero vrhovno, temeljno načelo izhaja iz spodnjih ustavnih določb? Ustava RS17 2. člen Slovenija je pravna in socialna država. 8. člen Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. 120. člen (organizacija in delo uprave) Organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. 153. člen (usklajenost pravnih aktov) Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo. Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Odgovor: 3. V piramido ustrezno razvrstite naslednje pravne akte glede na njihovo medsebojno hierarhijo: podzakonski akti (občinski odloki, uredbe vlade, pravilniki ministrov), ratificirane mednarodne pogodbe, pravni akti EU, zakon, ustavni zakon, ustava. 4. Preberite 87. in 153. člen Ustave RS ter odgovorite na naslednje vprašanje: Ali bi bilo pravilno ravnanje ministrstva X, ki bi pravico do pridobitve državne štipendije uredil v Pravilniku Z? Ustava RS 87. člen (zakonska pristojnost državnega zbora) Pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom. 153. člen (usklajenost pravnih aktov) Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo. Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Odgovor: 5. Za kateri vidik zakonitosti gre v naslednjih primerih? a) Voznik je dolžan imeti pri sebi listino, s katero dokaže, da sme voziti vozilo v cestnem prometu. b) Nadzor nad izvrševanjem določb Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izvaja policija. c) Upravna enota oziroma nosilec javnega pooblastila preveri pravilnost obračuna in plačila letne dajatve za uporabo cest ter izda stranki potrdilo o poravnani letni dajatvi. 6. Dopolnite. Iz načela zakonitosti, opredeljenega v 6. členu ZUP, izhaja, da morajo organi v upravnih zadevah voditi postopek po zakonsko predpisanem postopku (______________ zakonitost) in odločiti o pravici ali obveznosti stranke v obsegu, ki ga določajo materialni predpisi (______________ zakonitost). 7. Katera razsežnost načela zakonitosti je bila kršena v naslednjih primerih? PRIMER MATERIALNA ZAKONITOST FORMALNA ZAKONITOST Kljub preseganju zakonsko določenega cenzusa za pridobitev državne štipendije se je študentu A.B. dodelila državna štipendija. Stranka vloži vlogo v angleškem jeziku. Namesto da bi jo pozvali, da jo dopolni s prevodom v določenem roku (uradni jezik je slovenščina), njeno zahtevo zavržemo s sklepom. Ne glede na to, da že iz ustave izhaja pravilo, da se lahko pravice in obveznosti državljanov Republike Slovenije določijo le z zakonom, je vlada sprejela uredbo Y in z njo določila nov davek pri nakupu pijač z mehurčki. V denacionalizacijskem postopku razpišemo ustno obravnavo, na katero ene od treh strank ne povabimo. Podelitev gradbenega dovoljenja investitorju A, ki v resnici ni lastnik parcele, na kateri namerava graditi. 8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. G 1/2009 z dne 6. 7. 2010 Pri opravljanju sodniške funkcije so sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Vendar to ne pomeni, da pri sojenju ne smejo uporabiti podzakonskih predpisov /.../. Pomeni pa, da sodnik pri sojenju ne sme uporabiti podzakonskega predpisa, če meni, da ni v skladu z ustavo ali zakonom (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da lahko sodišče sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost konkretnega predpisa; ni pa tega dolžno storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis (kar je Vrhovno sodišče pojasnilo v sklepu II Ips 1065/2007 z dne 31. 1. 2008). Toliko manj pa je dolžno sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem, če samo ugotovi, da gre za zakonit podzakonski predpis. 9. V naslednjih izbranih določbah področnih predpisov razberite, kdaj gre za odločanje po prostem preudarku. Podčrtajte del, kjer je razvidno, da gre za takšno odločanje. Zakon o orožju18 21. člen Pogoji za izdajo orožne listine gospodarskim družbam, podjetnikom in drugim pravnim osebam. Gospodarskim družbam, podjetnikom in drugim pravnim osebam se lahko izda dovoljenje za nabavo orožja oziroma orožni posestni list za varnostno orožje, če opravljajo službo varovanja po predpisih o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja in izkažejo upravičen razlog za nabavo orožja. /.../ Zakon o tujcih19 50. člen (žrtve trgovine z ljudmi in žrtve nezakonitega zaposlovanja) (1) Žrtvi trgovine z ljudmi, ki v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, policija na njeno prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Za enako časovno obdobje policija na njeno prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje tudi žrtvi nezakonitega zaposlovanja, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zoper delodajalca zaradi kaznivega dejanja nezakonite zaposlitve ali če je zoper delodajalca vložila tožbo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Iz utemeljenih razlogov se lahko žrtvi trgovine z ljudmi in žrtvi nezakonitega zaposlovanja dovolitev zadrževanja podaljša za čas do 90 dni. (2) Zadrževanje se lahko zavrne, če bi prebivanje žrtve trgovine z ljudmi ali prebivanje žrtve nezakonitega zaposlovanja v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj ali če prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe. 10. Ali odločanje po prostem poudarku pomeni, da je zakonitost v tem primeru izključena, odločanje pa je prepuščeno samovoljnemu ravnanju organa? 11. Kateri elementi zakonitosti se kažejo pri izdaji posamičnih upravnih aktov po prostem preudarku? 12. a) Kaj je posledica neskladnosti originarnih (zakonskih) norm z začetnimi (ustavnimi) normami? b) Kdo presoja (ne)skladnost zakonskih norm z ustavnimi normami? c) Ali je ustavno sodišče pristojno za presojo skladnosti posamičnih aktov (160. člen Ustave RS)? Ustava RS 160. člen (pristojnosti ustavnega sodišča) Ustavno sodišče odloča: – o skladnosti zakonov z ustavo; – o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava; – o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in z zakoni; – o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni; – o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi; – o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti; – o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi; – o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi; – o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado; – o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank; – in o drugih zadevah, ki so mu naložene s to ustavo ali z zakoni. Na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora izreka ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Državni zbor je vezan na mnenje ustavnega sodišča. Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom. 13. a) Kaj je »nedoločni pravni pojem« in zakaj ga pravo uporablja? b) V 11. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru20 in 29. členu Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih21 poiščite nedoločne pravne pojme. Zakon o varstvu javnega reda in miru 11. člen (uporaba nevarnih predmetov) (1) Kdor uporablja acetilen (karbid) ali druge plinske zmesi za pokanje, in s tem povzroči vznemirjenje ali občutek ogroženosti, se kaznuje z globo ... Pokanje z naštetimi sredstvi se izjemoma dovoljuje v času določenih praznikov, vendar se morajo upoštevati varnostna navodila, ki jih predvideva zakon o eksplozivih. (2) Kdor na javnem kraju nosi, razkazuje ali uporablja dekorativno orožje, imitacije orožja, orožje, ki je namenjeno za alarm, signaliziranje ali druge predmete, ki so po videzu podobni orožju, pa se v skladu z zakonom, ki ureja razvrstitev in kategorizacijo orožja ne štejejo za orožje, in s tem povzroči vznemirjenje ali občutek ogroženosti, se kaznuje z globo ... Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih 29. člen (pooblastilo) (1) Vlada Republike Slovenije lahko prepove ali omeji nakup, posest, uporabo, prenos in uvoz posameznih vrst eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, ki zaradi svoje sestave ali učinkovanja pomenijo veliko nevarnost za življenje, zdravje ljudi, premoženje ter za varstvo okolja ali javni red. (2) Minister lahko zaradi javne varnosti ali obrambe države začasno omeji ali prepove prenos eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov na območju ali delu območja Republike Slovenije. 14. Razvrstite pojme od bolj k manj določnim: a) delavnik b) med 6.00 in 20.00 uro c) primeren način 15. a) Kdaj govorimo o pravnih prazninah? b) Kako jih rešimo? ___________________________ 17 Ur. l. RS, št. 33I/1991 in novele 18 ZOro-1, Ur. l. RS, št. 61/2000 19 ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/2011 in novele 20 ZJRM-1, Ur. l. RS, št. 70/06 21 ZEPI, Ur. l. RS, št. 35/2008 6 VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC IN UPRAVNO PRAVO 1. Dopolnite spodnji miselni vzorec: pojem pravna država. 2. Pojasnite naslednja pojma in navedite vsaj dva primera: a) Pravice pozitivnega statusa: Primeri: b) Pravice negativnega statusa: Primeri: 3. Vloga ustavnega sodišča: Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-396/02 – 8 z dne 30. 12. 2003 »Kolikor se pritožničine navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava, je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v inšpekcijskem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ter procesno pravo. Ta presoja je zaupana upravnim organom, Upravnemu sodišču in Vrhovnemu sodišču, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču.« 4. a) Vodstvo OŠ X ne dovoli, da bi deček židovskega porekla hodil v šolo z jarmulko. Kot razlog navajajo, da predpisi te pravice ne urejajo. Ali je takšno ravnanje šole pravilno in utemeljeno? Pri odgovoru si pomagajte s 15. členom Ustave RS. b) Katero dečkovo ustavno pravico krši s takšnim ravnanjem šola? Ustava RS22 15. člen (uresničevanje in omejevanje pravic) Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Zagotovljena sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. 5. Kdaj so dopustne omejitve človekovih pravic? 6. Katere izmed spodaj navedenih človekovih pravic se nikoli ne sme omejiti, niti v vojnem ali izrednem stanju (obkrožite)? pravica do pokojnine nedotakljivost človekovega življenja prepoved mučenja raba lastninske pravice domneva nedolžnosti pravica do zbiranja in združevanja 7. a) Katero ustavno načelo nam pomaga pri presoji obsega omejitve človekovih pravic? b) Kateri člen ustave vsebuje to načelo? c) Opišite test, ki ga je potrebno uporabiti pri uporabi tega ustavnega načela: ___________________________ 22 Ur. l. RS, št. 33I/1991 in novele 7 JAVNO POOBLASTILO 1. Dopolnite. 2. Katera od navedenih nalog je lahko predmet javnega pooblastila? Vpišite, v katero funkcijo naloga spada in za kakšno obliko delovanja državne uprave gre. 3. Kateri od navedenih subjektov je lahko nosilec javnega pooblastila? SUBJEKT NOSILEC JP 1. Ministrstvo za okolje in prostor 2. Občina Sevnica 3. Janez Novak 4. Agencija RS za energijo 5. Javno podjetje Komunala d. o. o. 6. Avtohiša Vrtač d. o. o. 7. Center za socialno delo Kranj 8. Evangeličanska cerkev 9. Slovenska demokratska stranka (SDS) 10. Lovska zveza Slovenije 4. Kateri od zgoraj navedenih subjektov so t. i. paradržavni nosilci javnih pooblastil? 5. Uredba o upravnem poslovanju (UUP) velja za organe državne uprave, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter druge pravne in fizične osebe, kadar na podlagi javnih pooblastil opravljajo upravne naloge, če ni s to uredbo in z drugimi predpisi določeno drugače. Ali UUP velja za naslednje organizacije? ORGANIZACIJA VELJAVNOST 1. Uprava Občine Hrastnik 2. AMZS 3. Upravna enota Ljubljana 4. Osnovna šola Matije Čopa Kranj 5. Center za socialno delo Ljubljana Šiška 6. Ali vlada in minister potrebujeta posebno zakonsko pooblastilo za izdajo splošnih pravnih aktov? Pojasnite. 7. Izpolnite. Pri podelitvi javnega pooblastila na podlagi zakona morajo biti spoštovana naslednja načela: prvo načelo je, da mora _______________ jasno in podrobno določiti _______________ javnega pooblastila, ker gre za določitev pristojnosti. Drugo načelo je, da mora _______________ natančno določiti _______________, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnega pooblastila, določiti _______________, ki podeli javno pooblastilo in določiti _______________ za podelitev javnega pooblastila. 8. Iz določb 15. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1)23 razberite, kdaj in pod kakšnimi pogoji se ustanovi javna agencija oz. podeli javno pooblastilo. 15. člen (javne agencije in drugi nosilci javnih pooblastil) Javna agencija se lahko ustanovi za opravljanje upravnih nalog v skladu s posebnim zakonom, ki ureja javne agencije: – če je s tem omogočeno učinkovitejše in smotrnejše opravljanje upravnih nalog, kot bi bilo v primeru opravljanja nalog v upravnem organu, zlasti če se lahko opravljanje upravnih nalog v celoti ali pretežno financira z upravnimi taksami oziroma plačili uporabnikov, ali – če glede na naravo oziroma vrsto nalog ni potreben ali ni primeren stalni neposredni politični nadzor nad opravljanjem nalog. Z zakonom ali na podlagi zakona lahko v primerih iz prvega odstavka tega člena javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog pridobijo tudi druge osebe javnega prava, posamezniki in pravne osebe zasebnega prava. Če zakon dopušča, da za pridobitev javnega pooblastila kandidira več fizičnih oziroma pravnih oseb, se izbira opravi na javnem natečaju. Pri izvajanju javnih pooblastil imajo nosilci javnih pooblastil pravice in dolžnosti uprave, ki jih določa zakon ali drug predpis. 9. Primeri iz zakonodaje a) Ustava RS (1991 in 2006) b) Zakon o državni upravi (ZDU-1) 10. Preberite izbrane določbe področnih predpisov in v predpisih označite ter v tabelo vpišite ustrezne določbe spodaj navedenih predpisov: – kdo podeli javna pooblastila, – komu se lahko podelijo javna pooblastila, – katere naloge se lahko prenesejo z javnim pooblastilom, – po kakšnem postopku se podelijo javna pooblastila, – kakšne pogoje morajo izpolnjevati nosilci javnih pooblastil. ZAKON O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI NEURADNO PREČIŠČENO BESEDILO (ZZDej-NPB3) 87.c člen Zbornica ali strokovno združenje, ki mu minister, pristojen za zdravje, podeli pooblastilo, opravlja kot javno pooblastilo naslednje naloge: - vodi register izvajalcev posamezne zdravstvene dejavnosti; - izdaja potrdila o vpisu in izbrisu iz registra za zasebne izvajalce; - izvaja strokovni nadzor s svetovanjem; - izdaja, podaljšuje in odvzema licence izvajalcem posamezne zdravstvene dejavnosti; - načrtuje specializacije in specialistične izpite; - v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, izda pravilnike, s katerimi podrobneje uredi področje, na katerem izvaja naloge javnega pooblastila; - v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, določa priporočene tarife za izvajalce. Pri izvajanju nalog iz tega člena zbornica ali strokovno združenje upošteva zakon, ki ureja splošni upravni postopek in zakon, ki ureja upravni spor. Zoper odločitev zbornice oziroma strokovnega združenja je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zdravje. Izvajanje nalog, ki jih zbornica oziroma strokovno združenje opravlja kot javno pooblastilo, nadzira ministrstvo, pristojno za zdravje. 87.d člen Zbornica ali strokovno združenje ministru, pristojnemu za zdravje, lahko poda pobudo z obrazloženim interesom za izvajanje javnih pooblastil. Minister, pristojen za zdravje, ob upoštevanju javnega interesa ter načela racionalne rabe javnega premoženja odloči o pobudi v roku enega meseca od njenega prejema. Začetek postopka podelitve javnega pooblastila se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Izbira se opravi na javnem natečaju ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja javna naročila, o javnem razpisu. 87.e člen Zbornica ali strokovno združenje, kateremu se podeli javno pooblastilo, mora ob prijavi v postopek podelitve javnega pooblastila izpolnjevati najmanj naslednja merila: - imeti mora včlanjenih najmanj 60% vseh zdravstvenih delavcev, ki izvajajo naloge s področja delovanja zbornice ali strokovnega združenja; - delovati mora na področju zagotavljanja strokovnosti in kakovosti v posameznem poklicu oziroma na področju, ki ga pokriva; - delovati mora na področju celotne države; - imeti mora usposobljene kadre za izvajanje javnih pooblastil; - imeti mora vzpostavljeno vso infrastrukturo za učinkovito izvajanje javnih pooblastil; - podati mora izračun stroškov izvajanja javnih pooblastil. Minister, pristojen za zdravje, glede na izpolnjevanje meril izda odločbo v upravnem postopku, s katero posamezni zbornici oziroma strokovnemu združenju podeli pooblastilo za opravljanje vseh ali posameznih nalog iz 87.c člena. Odločba o dodelitvi javnih pooblastil se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. ZAKON O RAZISKOVALNI IN RAZVOJNI DEJAVNOSTI NEURADNO PREČIŠČENO BESEDILO (ZRRD-NPB3) 40. člen (podelitev javnega pooblastila) Pravnim osebam, ki delujejo na področju raziskovalne in razvojne dejavnosti, lahko minister, pristojen za znanost, oziroma minister, pristojen za tehnologijo, v skladu z določbami zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/2002) za določen čas z odločbo podeli javno pooblastilo za opravljanje naslednjih upravnih nalog: - podeljevanje štipendij in drugih oblik pomoči s področja razvoja kadrov; - spodbujanje mednarodnega znanstvenega sodelovanja; - promocijo raziskovalne in razvojne dejavnosti; - spremljanje in vrednotenje učinkov raziskovalne in razvojne dejavnosti. Pogoje, kriterije, merila ter postopek za podelitev javnega pooblastila se podrobneje določi s podzakonskim predpisom, ki ga sprejme minister, pristojen za znanost, oziroma minister, pristojen za tehnologijo. PRAVILNIK o izvajanju javnih pooblastil na področju raziskovalne dejavnosti 1. člen Ta pravilnik določa kadrovske, materialne in druge pogoje, kriterije, merila in postopek podelitve javnega pooblastila na področju raziskovalne dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: javno pooblastilo), pogodbo o podelitvi javnega pooblastila, postopek predhodnega opomina in odvzema javnega pooblastila in vodenje evidence o podeljenih javnih pooblastilih. O podelitvi oziroma odvzemu javnega pooblastila odloči minister z upravno odločbo v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek. Za postopek javnega razpisa za pridobitev javnega pooblastila se za vsa vprašanja, ki niso urejena s tem pravilnikom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja javna naročila, o javnem razpisu. 2. člen Pravnim osebam, ki delujejo na področju raziskovalne dejavnosti, lahko minister, pristojen za znanost (v nadaljnjem besedilu: minister), v skladu z zakonom, ki ureja državno upravo, za določen čas z odločbo podeli javno pooblastilo za opravljanje upravnih nalog, določenih v zakonu, ki ureja raziskovalno dejavnost. 4. člen Nosilec javnega pooblastila mora izpolnjevati naslednje pogoje: – je pravna oseba, ki najmanj dve leti pred vložitvijo vloge za pridobitev javnega pooblastila deluje na področju raziskovalne dejavnosti in ima raziskovalno dejavnost registrirano v sodnem registru; – ima v sodnem registru registrirane posebne dejavnosti, ki se zahtevajo glede na zahteve v javnem razpisu; – ima program dela na področju upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila; – zagotavlja izvajanje upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila, na ozemlju celotne Slovenije; – zagotavlja organizacijsko in stroškovno ločeno izvajanje upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila; – zagotavlja oziroma bo zagotovil zaposlitev zadostnega števila usposobljenih zaposlenih glede na obseg upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila; – zagotavlja ustrezno vodenje izvajanja upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila. Program dela na področju upravnih nalog, ki so predmet javnega pooblastila, iz tretje alinee prejšnjega odstavka vključuje: – opis področja ter vsebino dela in nalog; – prikaz pričakovanih rezultatov; – opis opreme in druge infrastrukture; – prikaz personalnih virov; – predvideni obseg financiranja. 7. člen Minister s sklepom določi vrsto in obseg upravnih nalog ter začetek in čas trajanja javnega pooblastila. 8. člen Javno pooblastilo se podeli na podlagi javnega razpisa (v nadaljnjem besedilu: razpis). Postopek razpisa opravi ministrstvo, pristojno za znanost (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 20. člen Na podlagi pisnega predloga strokovne komisije minister izda odločbo o podelitvi oziroma zavrnitvi podelitve javnega pooblastila (v nadaljnjem besedilu: odločba), ki se vroči izbranemu nosilcu javnega pooblastila in neizbranim vlagateljem. Odločba ministrstva je dokončna. 21. člen Če se na razpis ne javi noben vlagatelj ali če nobeden od vlagateljev ne izpolnjuje predpisanih pogojev ali ne predloži dokazil o njihovem izpolnjevanju, ministrstvo s sklepom ugotovi, da razpis ni uspel. ZAKON O GEODETSKI DEJAVNOSTI (ZGeoD-1) 19. člen (pristojnost za izvajanje nalog v zvezi z opravljanjem reguliranih poklicev) (1) Naloge pristojnega organa v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij državljanom držav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije za opravljanje reguliranih poklicev oziroma dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: ZPKEU) izvaja IZS. IZS izvaja tudi vse naloge v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij državljanom tretjih držav, določene s tem zakonom. (2) IZS ima kot pristojni organ v zvezi z izvajanjem nalog iz prejšnjega odstavka vse pravice in obveznosti, ki jih določa ZPKEU za pristojni organ. Če s tem zakonom ni določeno drugače, se za izvajanje teh nalog uporabljajo določbe ZPKEU. (3) Naloge iz prvega odstavka tega člena IZS izvaja kot javno pooblastilo po tem zakonu. 32. člen (naloge Geodetskega inštituta Slovenije) (1) Geodetski inštitut Slovenije izvaja razvojne in strokovno-tehnične naloge državne geodetske službe v skladu s programom dela Geodetskega inštituta Slovenije, ki je sestavni del letnega programa državne geodetske službe. V programu dela Geodetskega inštituta Slovenije se posebej določijo naloge, ki jih Geodetski inštitut Slovenije opravlja na podlagi javnega pooblastila po tem zakonu. (2) Geodetski inštitut Slovenije opravlja naloge iz prvega stavka prejšnjega odstavka kot javno službo in o izvedbi nalog poroča geodetski upravi. (3) Geodetski inštitut Slovenije na podlagi javnega pooblastila opravlja naslednje naloge: - nadzira uporabniške dostope in delovanje sistemov za dostop do podatkov iz zbirk geodetskih podatkov ter pripravlja poročila o uporabi zbirk geodetskih podatkov; - nadzira delovanje državnega omrežja stalnih postaj za globalno določanje položaja; - opravlja naloge množičnega vrednotenja nepremičnin v zvezi z ugotavljanjem indeksov cen in indeksov vrednosti nepremičnin, izvaja raziskave in analize trga nepremičnin, pripravlja poročila o nepremičninah, trgu nepremičnin in vrednostih nepremičnin, pridobiva podatke o nepremičninah zaradi pripisa vrednosti in izvaja pripis vrednosti nepremičnin; - pripravlja informacije in izvaja posebne analize na podlagi podatkov iz zbirk geodetskih podatkov na zahtevo uporabnikov; - nadzira vzdrževanje in kakovost zbirk geodetskih podatkov; - skrbi za enotnost strokovnih metod in postopkov na področju geodetske dejavnosti; - organizira in izvaja posebne interventne geodetske izmere in opazovanja ob naravnih nesrečah oziroma nepredvidljivih pojavih. (4) Ob sprejemu letnega programa državne geodetske službe vlada določi tudi obseg dejavnosti zunaj okvira javne službe, ki jo lahko Geodetski inštitut Slovenije opravlja za plačilo za samoupravne lokalne skupnosti in druge naročnike. 11. Navedite deset javnih agencij ter za vsako navedite pravno podlago za ustanovitev. JAVNA AGENCIJA PRAVNA PODLAGA 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 12. Objava splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil: Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja (nanašajoč se na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-143/97) [...] Če je neka funkcija državne uprave (izvrševanje zakona) prenešena na nosilca javnih pooblastil, ta v okviru izvršilne klavzule, vsebovane v zakonu, namesto državnega (upravnega) organa izda predpis za izvrševanje zakona. Za takšen predpis se po Ustavi sicer uporablja izraz splošni akt, izdan za izvrševanje javnega pooblastila, vendar ne glede na poimenovanje ostane pravna narava akta ista. Tudi splošni akt, izdan za izvrševanje javnega pooblastila, je po materialnem (vsebuje splošne pravne norme za izvrševanje zakonskih določb) in po formalnem kriteriju (izda ga nosilec funkcije državne uprave) predpis. To velja ne glede na mesto, ki ga ima splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila v hierarhiji podzakonskih aktov oziroma predpisov. Tudi med podzakonskimi akti, ki jih izdajajo Vlada in ministrstva, namreč lahko pride do hierarhije in s tem do zahteve po njihovi medsebojni skladnosti (npr. med uredbo Vlade in pravilnikom ministra), pa se zaradi tega njihova narava ne spremeni. Predpisi morajo biti po 154. členu Ustave objavljeni, preden začnejo veljati. Državni predpisi morajo biti objavljeni v državnem uradnem listu. Splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil je predpis, ki se izda v okviru izvrševanja funkcije državne uprave. To pomeni, da je državni predpis. Kot tak mora biti pred pričetkom veljavnosti objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. To velja tudi za določbe Statuta, ki pomenijo izvrševanje Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 in 9/98), pri čemer se te določbe ne nanašajo le na položaj Zbornice in njenih članov, temveč na vsakogar, ki bi se hotel ukvarjati z dejavnostjo zasebnega varovanja. Vsebuje celo določbe, ki urejajo (upravni) postopek odločanja o pravici opravljanja te dejavnosti. Ustavno sodišče bi zato moralo odločiti, da Statut v tem delu ni začel veljati in se ne sme uporabljati. Zaradi neobjave predpisa je to storilo že večkrat - npr. v zadevi št. U-I-283/96 z dne 29.10.1997 (OdlUS VI, 136). Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta, ki se mu pridružuje sodnica dr. Wedam-Lukić (nanašajoč se na odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-143/97) [...]Ustava v prvem odstavku 154. člena določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. V drugem odstavku istega člena pa predpisuje, da se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem listu, ki ga te same določijo. O splošnih aktih za izvrševanje javnih pooblastil Ustava v 154. členu ne govori. Pač pa Ustava v 153. členu, ko ureja medsebojno usklajenost (hierarhijo) pravnih aktov, uporablja tri pojme: »zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti«. Te tri kategorije uporablja tudi v 155. členu, s katerim prepoveduje njihovo povratno veljavo. Povsem jasno pa razlikuje Ustava med državnimi predpisi (zakoni in podzakonski predpisi) ter splošnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil, v 160. členu, ki ureja pristojnosti Ustavnega sodišča. Tudi ustavno-pravno so torej splošni akti, izdani za izvrševanje javnih pooblastil, posebna kategorija, ki jih ni treba v vseh pogledih enačiti z državnimi predpisi. Ustava v 5. alinei prvega odstavka 160. člena celo izrecno pravi, da Ustavno sodišče odloča o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi. Zaradi tega je prevladalo stališče, da obveznost objave v državnem uradnem listu, ki velja po določbi prvega odstavka 154. člena za državne predpise, ne velja tudi za splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil. Tudi v praksi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil niso vedno objavljeni v Uradnem listu RS. [...] Očitno je torej tudi dosedanja praksa Ustavnega sodišča stala na stališču, da vseh splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil ni potrebno objaviti v državnem uradnem listu. Drugače je seveda tedaj, kadar je tako predpisano v samem zakonu, ki organizacijam ali posameznikom daje javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. ___________________________ 23 Ur. l. RS, št. 52/2002 in novele 8 ODPRTOST DELOVANJA UPRAVE Informacije javnega značaja ZDIJZ ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. 1. Kateri od naslednjih subjektov je dolžan posredovati informacije javnega značaja? SUBJEKT ZAVEZANEC Državni zbor RS Slovenska demokratska stranka (SDS) Agencija za trg vrednostnih papirjev Fakulteta za upravo Generalni sekretariat Vlade RS Upravna enota Kranj A1 - Remont Kranj d. o. o. Zavod RS za blagovne rezerve Mercator d. d. Ljubljanske tržnice d. o. o. DARS d. d. Gospodarska zbornica Slovenije* Občina Ribnica Okrožno sodišče v Ljubljani notar XY * Glejte odločbo Informacijske pooblaščenke RS št. 021-55/2006/5 z dne 25. 9. 2006. Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb (4. člen ZDIJZ).24 Organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana ena od izjem iz 1. odst. 6. člena ZDIJZ. Ne glede na te izjeme pa se dostop dovoli, če je interes javnosti močnejši (2. in 3. odstavek 6. člena ZDIJZ) – razen v primerih absolutnih izjem. 2. Ali gre v naslednjih primerih za informacijo javnega značaja (4. člen ZDIJZ) in ali bo taka informacija dejansko posredovana javnosti (1., 2. in 3. odst. 6. člena ZDIJZ)? PRIMER IJZ (4. čl. ZDIJZ) dejansko posredovanje (6. čl. ZDIJZ) zasebna e-pošta javnega uslužbenca, ki jo pošlje s službenega e-naslova zdravstveno stanje predsednika vlade/države/parlamenta gradbeno dovoljenje rezultati anket o pedagoškem delu ocena izpita študenta XY osnutek predloga zakona o urejanju prostora plača ministra 3. Komentirajte naslednje sporočilo za javnost: Vir: http://www.pozareport.si/?Id=politika&View=novica&novicaID=21201&type=tags (10. 3. 2015) Komentar: 4. A. B. od ministrstva, pristojnega za promet (MP), zahteva, naj mu povedo, kdo ima najvišjo plačo v tem organu in koliko le-ta znaša. Kako boste ravnali kot uslužbenec MP, ki je zadolžen za posredovanje informacij javnega značaja? Pojasnite. 5. Na UE prejmejo zahtevo po posredovanju podatkov o višini plače ministra za javno upravo. Kako bodo ravnali? Pojasnite. 6. Od Urada predsednika Republike Slovenije zahtevate podatek o stroških obiska predsednika v Boliviji. Urad zahteva, da v skladu z določbo 39. člena Ustave RS za pridobitev informacije izkažete pravni interes. Kako boste ravnali glede na to, da ZDIJZ določa, da je dostop do informacij prost? Razložite. 7. Od RTV Slovenija zahtevate podatke o plačah direktorjev v letu 1999. RTV zahtevo zavrne, saj naj bi šlo za podatke, ki so nastali, preden je ZDIJZ začel veljati, zakon pa ne sme/more imeti učinka za nazaj (retroaktivnost). Ali je to stališče pravilno? Pojasnite. ___________________________ 24 Arhivsko gradivo, ki ga hrani v okviru javne arhivske službe pristojni arhiv v skladu z zakonom, ki ureja arhive, ni informacija javnega značaja po ZDIJZ. 9 JAVNO DOBRO 1. Na kratko pojasnite pojem »javno dobro«. 2. V spodnjih primerih obkrožite, kaj predstavlja javno dobro. PRIMER JAVNO DOBRO DA/NE Dunajska cesta, Ljubljana plinsko omrežje stanovanjska hiša Roka Novaka slika Riharda Jakopiča v zasebni lastnini Mije Krašovec zasebno parkirišče na vikend hišici Mojce Pirc nastanek otoka v rečni strugi avto Mesarski most v Ljubljani morje priobalno zemljišče reke Save park orhidej v lasti Orhideja d.o.o. 3. Katere vrste javnega dobra poznamo (delitev), če upoštevamo naslednje kriterije: a) glede na objekt: b) glede na način nastanka: c) glede na namen: d) glede na kriterij lastništva: 10 UPRAVNI POSEGI DRŽAVE V LASTNINSKO PRAVICO 1. a) Naštejte tri oblike upravnih posegov države v lastninsko pravico in jih na kratko opišite. b) Povežite naslednje pojme v tabeli: 2. Kaj je namen razlastitve? Pomagajte si z 69. členom Ustave RS (spodaj). Navedite tudi dva konkretna primera, kdaj bo država posegla po institutu razlastitve. 69. člen (razlastitev) Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. 3. Država želi zgraditi nov odsek avtoceste na relaciji Postojna–Ilirska Bistrica. Na predvideni trasi leži nepremičnina Jožeta P. Potrebno bo izpeljati postopke razlastitve. Kdo je v tem primeru razlastitveni upravičenec in kdo razlastitveni zavezanec? Kdo vloži zahtevo za razlastitev in na kateri organ? Kdo odloča o morebitni pritožbi? 4. Dopolnite. ZUreP-1 (92. člen) (1) Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame proti ___________ ali _____________ ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno ____________. (2) Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v ___________ korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi ___________ ___________ in da je javna korist razlastitvenega namena v ___________ s posegom v zasebno lastnino. (3) Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena _____ dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. 11 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE 1. Dopolnite. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti _____________ organa, organa _____________ skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim _____________ ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od ________________ . 2. Naštejte elemente odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS. 1) ________________ 2) ________________ 3) ________________ 4) ________________ 3. Preberite spodnja primera in pojasnite, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave. Vir: Delo, 14. 1. 2015 Odgovor: Odgovor: 4. Ali je na podlagi 26. člena Ustave RS država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge njegove dejavnosti? 5. Oseba A toži Republiko Slovenijo za plačilo odškodnine, ker je padla na tlakovani pešpoti pred okrajnim sodiščem in si poškodovala desno zapestje. Ali gre za primer, ko je država odškodninsko odgovorna za delovanje sodišča v funkciji izvajanja sodne oblasti (26. člen Ustave)? 6. Ali drži naslednje: če ustavno sodišče ne razveljavi protiustavnega podzakonskega predpisa, se podzakonski predpis uporablja še naprej. Njegova uporaba ni protipravna. 7. Ali odprava odločbe prvostopnega upravnega organa v pritožbenem postopku sama po sebi dokazuje protipravnost njegovega ravnanja? 12 IZBRANE ODLOČBE IN SKLEPI USTAVNEGA SODIŠČA 12.1 Odločba Ustavnega sodišča Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013 Evidenčni stavek: »Člen 26 Ustave na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim država povzroči škodo posamezniku. Prvega odstavka 26. člena Ustave ni mogoče razlagati tako ozko, da je po njem država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. To bi namreč pomenilo, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi v primerih, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom. Za tak primer gre tudi pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je odgovornost ne le sodišča, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti prek organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne prek sprejetja ustrezne zakonodaje. Stališče sodišča, da na podlagi 26. člena Ustave ni mogoča odgovornost države za sistemsko pogojene sodne zaostanke, saj se ta nanaša na opustitev do skupnosti kot take, ne pa na opustitev zoper določeno ali določljivo osebo, pomeni kršitev pravice iz 26. člena Ustave.« 12.2 Odločba Ustavnega sodišča Up-679/12-17 z dne 16. 10. 2014 Evidenčni stavek: »Kadar država ne ravna v skladu z ustavnimi in konvencijskimi obveznostmi, ki jo zavezujejo pri varstvu pravice do življenja, se neizogibno zastavi vprašanje njene odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. V odškodninskem postopku je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami. Če država ne uspe prepričljivo utemeljiti svojih trditev o zakonitem in dovolj skrbnem ravnanju v okoliščinah posameznega primera, to zadošča za sklep o protipravnosti kot enem od pogojev za odškodninsko odgovornost države.« 12.3 Odločba Ustavnega sodišča Up-389/00 z dne 27. 11. 2001 Evidenčni stavek: »Odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka - v smislu instančne presoje - ugotovljena nepravilnost odločbe pristojnega organa izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave.« 12.4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-126/05-18 Datum vloge: 07. 04. 2005 Datum odločitve: 19. 10. 2006 Objava: Uradni list RS, št. 112/2006 in OdlUS XV, 73 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe RAP – Raiffeisen Leasing, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Janez Kočar, odvetnik v Ljutomeru, na seji 19. oktobra 2006 odločilo: Drugi odstavek III. točke pojasnila Ministrstva za finance, Sektorja za davčni in carinski sistem, št. 415-3/99 z dne 14. 6. 1999 ni začel veljati in se ne sme uporabljati, ker ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Obrazložitev A. 1. Iz pobude izhaja, da se pobudnica med drugim ukvarja tudi s finančnim lizingom. Glede na to je po Zakonu o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in nasl. – ZPD) ob zapadlosti posameznega mesečnega lizing obroka plačevala prometni davek od storitev. Ob prehodu na sistem davka na dodano vrednost (Zakon o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 89/98 in nasl. – v nadaljevanju ZDDV) tako prometnega davka od bodočih lizing obrokov ni obračunala in tudi ne plačala. Po njenem mnenju se namreč 72. člen ZDDV ne nanaša na lizing pogodbe. Posledično ji je plačilo prometnega davka z odločbo (zoper katero je v upravnem sporu vložila pritožbo) naložil davčni organ. Ta je menil, da davčna obveznost jasno izhaja iz pojasnila Ministrstva za finance, Sektorja za davčni in carinski sistem, št. 415-3/99 z dne 14. 6. 1999 (v nadaljevanju Pojasnilo), ki se v drugem odstavku III. točke glasi: »Pri finančnem lizingu (kjer je bil dogovorjen prenos lastništva), se v skladu z določbo tretjega odstavka 72. člena ZDDV od preostalega neplačanega dela obveznosti po pogodbah o lizingu, ki zapade v plačilo po 1. 7. 1999, še naprej plačuje že obračunani prometni davek od prometa storitev po stopnji, ki jo določa zakon o prometnem davku. Pri tem mora lizingodajalec navedeni davek od prometa storitev v celoti plačati najkasneje do dne 30. 6. 2000.« Pobudnica zatrjuje, da bi moralo biti Pojasnilo v skladu s 154. členom Ustave objavljeno (čeprav po obliki ni pravni akt), ker je splošna norma, ki navzven povzroča pravne učinke. Ker Pojasnilo ni bilo objavljeno, po njenem mnenju ni začelo veljati in se ne sme uporabljati. Pojasnilo naj bi bilo v neskladju tudi z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave oziroma s 120. členom Ustave, ker upravni organi niso delovali v okviru Ustave in na njeni podlagi in na podlagi zakonov, saj so med neplačane terjatve iz tretjega odstavka 72. člena ZDDV uvrstili tudi terjatve iz lizing pogodb oziroma so naložili plačilo prometnega davka od prihodnjih, še nezapadlih plačil. 2. Ministrstvo za finance v svojem mnenju nasprotuje pobudi in predlaga, naj jo Ustavno sodišče zavrne. Meni, da iz tretjega odstavka 72. člena ZDDV jasno izhaja, da se nanaša na vsa razmerja, ki so na dan 30. 6. 1999 vir neplačanih terjatev, in s tem tudi na razmerja, ki nastajajo na temelju lizing pogodb. Zato je tretji odstavek 72. člena ZZDV zadostna pravna podlaga za naložitev plačila prometnega davka tudi od prihodnjh in nezapadlih lizing obrokov. Izpodbijano Pojasnilo je tako po mnenju Ministrstva za finance zgolj navodilo davčnim organom, ki je namenjeno enotnemu izvajanju zakonodaje in ki tudi zavezuje le davčne organe. Meni tudi, da v omenjenem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo, ki bi pomenilo arbitrarno poslabšanje pobudničinega položaja. 3. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. B. 4. Pobudnica izpodbija drugi odstavek III. točke Pojasnila. Meni, da je Pojasnilo v tem delu predpis, ki ni bil objavljen na predpisan način. Zato po njenem mnenju Pojasnilo ni začelo veljati in se ne sme uporabljati. Ustavno sodišče je med drugim pristojno odločati o ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ustavno sodišče je že večkrat ocenjevalo, ali in pod kakšnimi pogoji je treba nek akt šteti za predpis, pri čemer je bil ključen materialni kriterij. Tako je Ustavno sodišče v več odločbah zapisalo, da je, ne glede na (ne)izpolnjevanje formalnih pogojev, treba šteti za predpis akt, v katerem so vsebovane splošne in abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, ali če bi te norme navzven povzročale pravne učinke (tako v odločbi št. U-I-87/96 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 145, v sklepu št. U-I-110/95 z dne 26. 11. 1998, OdlUS VII, 210, v odločbi št. U-I-411/98 z dne 6. 5. 1999, Uradni list RS, št. 41/99 in OdlUS VIII, 87, v sklepu št. U-I-244/99 z dne 9. 12. 1999, OdlUS IX, 157, v sklepu št. U-I-95/01 z dne 21. 6. 2001, OdlUS X, 127 ter v odločbi št. U-I-291/02 z dne 12. 12. 2002, Uradni list RS, št. 3/03 in 6/03 – popr. in OdlUS XI, 254). 5. Pojasnilo se nanaša na obračunavanje davka na dodano vrednost pri najemu, lizingu in prodaji z odloženim plačilom. V izpodbijanem drugem odstavku III. točke vsebuje pojasnila o obveznosti plačila prometnega davka v prehodnem obdobju (to je ob prehodu iz ureditve prometnega davka na davek na dodano vrednost) pri finančnem lizingu (kjer je bil dogovorjen prenos lastništva) in pojasnjuje, kako se po pogodbah o lizingu v skladu z določbo tretjega odstavka 72. člena ZDDV od preostalega neplačanega dela obveznosti obračuna prometni davek, ki zapade v plačilo po 1. 7. 1999. Po drugem odstavku 66. člena ZZDV je minister, pristojen za finance, pristojen izdati podrobnejše predpise o izvajanju ZDDV, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev. Pojasnilo v izpodbijanem delu torej vsebuje prav take vsebine, ki naj bi bile v skladu z izrecnim zakonskim pooblastilom urejene v podzakonskem predpisu. Čeprav ima izpodbijano Pojasnilo obliko internega akta, ki ga je Ministrstvo za finance naslovilo na Davčno upravo Republike Slovenije z namenom razjasnitve problematike obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost, pa v izpodbijanem delu na izviren način ureja obveznost pravnih subjektov (davčnih zavezancev) glede plačila prometnega davka pri finančnem lizingu. Zato ga je treba po materialnem kriteriju šteti za predpis. 6. Predpisi morajo biti objavljeni, preden začnejo veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalne skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo (154. člen Ustave). Ker izpodbijani del Pojasnila ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, je Ustavno sodišče odločilo, da ni začel veljati in se tudi ni smel uporabljati. Vprašanje, ali se tretji odstavek 72. člena ZDDV lahko razlaga tako, kot izhaja iz izpodbijanega dela Pojasnila, pa je lahko le predmet konkretne presoje sodišča v rednem sodnem postopku. C. 7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 40. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Modrijan. Predsednik dr. Janez Čebulj 12.5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-287/95 Datum vloge: 27.11.1995 Datum odločitve: 14.11.1996 Objava: Uradni list RS, št. 68/96 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Abančne borzno posredniške hiše d.d., Ljubljana, in Mirana Pavliča iz Ljubljane, ki ju zastopa Bojan Pečenko, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 14.novembra 1996 odločilo: 1. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 6/94) in Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 19/94) nista v skladu z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe. 2. Državni zbor mora v 1. točki izreka ugotovljeno neskladje z Ustavo odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS. 3. Določba drugega odstavka 48. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev se v delu, ki se glasi »in pogojev za njihov odvzem«, razveljavi 4. Določbe V. in VI. poglavja (členi 18 do 27) Pravilnika o pogojih za izdajo dovoljenj za opravljanje poslov borznih posrednikov in članov uprav družb za upravljanje (Uradni list RS, št. 19/94) se razveljavijo. 5. Prvi odstavek 2. člena in 4. člen Tarife o taksah in nadomestilih za odločanje o zahtevah za izdajo dovoljenj, soglasij in drugih zadevah (Uradni list RS, št. 19/94) se razveljavita. Obrazložitev A. 1. Pobudniki izpodbijajo V. poglavje (členi 18 do 23) Pravilnika o pogojih za izdajo dovoljenj za opravljanje poslov borznih posrednikov in članov družb za upravljanje (v nadaljevanju: Pravilnik) ter prvi odstavek 2. člena in 4. člen Tarife o taksah in nadomestilih za odločanje o zadevah za izdajo dovoljenj, soglasij in drugih zadevah (v nadaljevanju: Tarifa). Navajajo, da je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju:Agencija), sklicujoč se na 48. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 6/94 - v nadaljevanju: ZTVP) in 10. člen Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS, št. 6/94 - v nadaljevanju: ZISDU), izdala izpodbijani pravilnik in v določbah členov 18 do 23 člena uredila letno podaljševanje dovoljenj za borzne posrednike ter člane uprav družb za upravljanje. 2. Pobudniki menijo, da je Agencija na podlagi določb zakonov, na katere se v Pravilniku sklicuje, pooblaščena urediti le način in pogoje za opravljanje izpitov borznih posrednikov za pridobitev licenc ter pogoje za njihov odvzem, ne pa za njihovo podaljševanje. S tem naj bi po prepričanju pobudnikov izpodbijane določbe Pravilnika presegle zakonski okvir in bile v nasprotju s 153. členom Ustave. Posegle naj bi tudi v temeljno državljansko pravico borznih posrednikov do opravljanja poklica kot ustavno zavarovano svoboščino. Tako omejitev bi po prepričanju pobudnikov lahko uvedel le zakon. Pravilnik naj bi bil zato v izpodbijanem delu v nasprotju ne le z 48. členom ZTVP in 10. členom ZISDU, ampak tudi s 153. členom ter 15., 49. in 87. členom Ustave, ki posameznikom zagotavljajo temeljne pravice in svoboščine. Hkrati s tem naj bi Pravilnik borzno posredniške hiše postavljal v neenak položaj in s tem omejeval njihovo podjetniško svobodo (74. člen Ustave). 3. V 4. členu Tarife je Agencija v soglasju z Vlado določila takse za opravljanje izpitov za pridobitev licence borznih posrednikov in takse za podaljševanje veljavnosti dovoljenj. Taksa za letno podaljševanje veljavnosti dovoljenj borznih posrednikov znaša za vsako posamezno vrsto posla (39. člen ZTVP) 100.000 tolarjev. Tako visoke takse naj bi bile po prepričanju pobudnikov diskriminatorne in v nesorazmerju s storitvami Agencije, opravljenimi v zvezi s podaljševanjem licenc (enako visoke kot za opravljanje izpita). Take takse naj bi pomenile prikrito obliko davkov, ki diskriminatorno vplivajo na položaj subjektov na trgu ter onemogočajo svobodno tržno konkurenco. S tem naj bi si Agencija prilastila zakonodajno oblast. 4. Agencija v odgovoru navaja, da pobuda ni utemeljena. Trdi, da ima za sprejem izpodbijanih določb Pravilnika in Tarife zakonsko pooblastilo in da pooblastila ni presegla. Pooblastilo za določanje načina in pogojev za opravljanje izpitov borznih posrednikov ter za odvzem licence naj bi zaobsegalo tudi pooblastilo za urejanje razmerij med pridobitvijo in izgubo licence borznih posrednikov. Nadomestilo za letno podaljševanje veljavnosti licenc naj bi bilo namenjeno za pokrivanje stroškov nadzora nad delovanjem borznih posrednikov in borzno posredniških družb (oziroma družb za upravljanje po 61. členu ZTVP), ki je v javnem interesu. Tak način financiranja nadzorne funkcije Agencije naj bi bil ustreznejši od financiranja preko davčnega sistema. Stroški nadzora tako bremenijo tiste, ki z izvajanjem borzno posredniške dejavnosti pridobivajo dobiček, in ne vseh davkoplačevalcev. 5. Državni zbor na pobudo pobudnikov in na sklep Ustavnega sodišča U-I-287/95-4 z dne 25. januarja 1996 o sprejemu pobude, o zadržanju izvrševanja izpodbijane določbe Sklepa in o začetku postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 48. člena ZTVP in tretjega odstavka 10. člena ZISDU ni odgovoril. B. - I. 6. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-287/95-4 z dne 25. januarja 1996 pobudo pobudnikov sprejelo. Z istim sklepom je na podlagi 30. člena ZUstS presojo ustavnosti izpodbijanih določb Pravilnika razširilo na drugi odstavek 48. člena ZTVP in tretji odstavek 10. člena ZISDU. 7. Po določbi 49. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do proste izbire zaposlitve in pravica, da mu je ob enakih pogojih dostopno vsako delovno mesto. Človekove pravice in svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, omejiti pa jih je mogoče le v primerih, ki jih določa Ustava in ko je to nujno zaradi varstva pravic drugih (prvi in tretji odstavek 15. člena Ustave). 8. Temeljne ustavne pravice je torej mogoče omejiti le z zakonom, potem ko zakonodajalec opravi tehtanje ustavnih dobrin in ugotovi nujnost omejevalnega ukrepa. Pri omejevanju svobode izbire poklica so lahko kot pogoji določeni subjektivni elementi, zlasti z opredeljevanjem kvalifikacij subjekta. Določanje posebnih pogojev je legitimno, če obravnavani poklici zahtevajo posebna znanja, sposobnosti in lastnosti in če bi brez njih lahko nastale škodljive posledice za tretje osebe in za skupnost. Tradicionalne omejitve se nanašajo na zdravstveno dejavnost in nekatere poklice, ki imajo poseben pomen (odvetniki, notarji in podobno). V novejšem času se uveljavljajo legitimne omejitve, ki jih pogojujejo nove gospodarske in socialno-politične razmere ter cilji, ki posegajo v raven splošne dobrobiti. Zakonodajalec je pri določanju posebnih pogojev omejen, proučiti mora obravnavana dejanska stanja in sprejeti ukrepe, ki so sorazmerni naravi varovane dobrine. Omejevalni ukrepi se lahko uvajajo zaradi varovanja zdravja in življenja ljudi, varstva pri delu in v javnem prometu, varovanja končnih porabnikov in potrošnikov zaradi nevarnosti proizvodov in zaradi varstva premoženja tretjih v posebej izpostavljenih poklicih. Pri subjektivnih kriterijih se uveljavljajo kot pogoji posebna znanja, stopnja izobrazbe, strokovni izpiti, potrebna praksa, morebitne značajske lastnosti (zanesljivost), najnižja starostna meja in podobno. Posebni pogoji so dopustni, če je omejitev nujna in se javni interes ne da doseči na drug način. 9. Ker omejevalni ukrepi pri svobodi izbire poklica in delovnega mesta posegajo v ustavne pravice in svoboščine, so lahko določeni z zakonom, s podzakonskim aktom pa le ob spoštovanju načela hierarhije splošnih aktov (153. člen Ustave) in vezanosti uprave na Ustavo in zakon (120. člen Ustave). Zakon mora torej postaviti temeljne okvire omejitev in jih v tem obsegu lahko podzakonski akt le podrobneje uredi. Ustavno sodišče je odločalo na podlagi predstavljenih izhodišč. 10. Ustavno sodišče ugotavlja, da ZTVP in ZISDU ne za prvi in ne za drugi poklic v nasprotju z gornjimi ugotovitvami nista uredila vprašanj kot so stopnja izobrazbe, kriteriji za določanje vsebine strokovnega izpita in kriteriji za podelitev dovoljenj za opravljanje poklica, zato nista v skladu z Ustavo. Ker zakona navedenih vprašanj, ki bi jih morala urediti, nista uredila, je Ustavno sodišče na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) sprejelo o tem ugotovitveno odločbo in hkrati zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje z Ustavo v roku enega leta od objave odločbe odpravi. V drugem odstavku 48. člena ZTVP je zakonodajalec smiselno dal Agenciji pooblastilo, da določi pogoje za odvzem dovoljenja borznim posrednikom za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji. S tem je nanjo v celoti prenesel pravico do urejanja vprašanj, ki so zakonska materija in ki bi jih moral zato urediti sam ali pa določiti vsaj podlago in okvir za podzakonsko urejanje. Ustava v drugem odstavku 3. člena uveljavlja načelo delitve oblasti, ki je tudi podlaga za delitev pristojnosti med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti. Za zakonodajno funkcijo je v skladu s tem načelom pristojno na neposrednih volitvah izvoljeno predstavniško telo, izvršilna oblast pa po drugem odstavku 120. člena Ustave deluje »samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov«. Tudi na podlagi tretjega odstavka 153. člena Ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti, ki jih sprejema izvršilna oblast, v skladu z zakonom in Ustavo. Načelo vezanosti izvršilne oblasti na zakon izključuje možnost, da bi Agencija v okviru izvrševanja javnih pooblastil samostojno urejala način in pogoje za odvzem dovoljenja za opravljanje poslov borznih posrednikov. Zakon bi moral določiti vsaj meje, v okviru katerih bi lahko Agencija posegala v pravice borznih posrednikov, ki so dovoljenje pridobili, in namen takega poseganja. V skladu z navedenim pooblastilo za ureditev načina in pogojev za odvzem dovoljenja borznim posrednikom, vsebovano v drugem odstavku 48. člena ZTVP, ni v skladu s citiranimi določbami Ustave, zato ga je bilo treba razveljaviti. B. - II. 11. Z določitvijo obveznega podaljševanja dovoljenj in z odvzemom dovoljenj je izpodbijani pravilnik presegel zakonska pooblastila in je mimo zakona posegel v samo bistvo ustavne pravice. Oba poklica je opredelil kot netrajna, pogojena s vsakoletnim podaljševanjem dovoljenj za opravljanje poklica in z možnostjo odvzema dovoljenj. Rečeno je že bilo, da izbire, izvajanja in prenehanja poklica ni mogoče ločevati. Vsak od teh elementov predstavlja določeno fazo v poklicnem življenju. Pogoji in meje pri poklicni dejavnosti morajo biti primerni, nujni in sorazmerni glede na varovano dobrino. Omejitev je torej lahko le tolikšna, kolikor je nujno potrebno za varstvo pomembne dobrine, ki je v nevarnosti, ali obstaja visoka stopnja verjetnosti, da bi taka nevarnost nastopila. Z določbami o odvzemu dovoljenja podzakonski akt ureja prenehanje izvajanja poklica, kar pomeni bistven element ustavne pravice iz 49. člena Ustave, ki ga ni mogoče omejiti s podzakonskim aktom. 12. Ustavno sodišče nima pomislekov o tem, da so omejitve pri izvajanju obeh poklicev potrebne. Za oba poklica je značilno, da omogočata njihovim nosilcem upravljanje z obsežnim premoženjem tretjih in bi jim lahko njihovo nestrokovno izvajanje povzročilo škodo. 13. Z razveljavljenimi določbami Pravilnika, navedenimi v 4. točki izreka te odločbe, so bile kršene pravice iz 49. člena Ustave. Pravilnik je posegel v zakonsko materijo, s čimer je bilo kršeno načelo vezanosti uprave na Ustavo in zakon po 120. členu Ustave. Pravilnik je bilo zato potrebno razveljaviti v delu V. poglavja, ki ga pobudnika izpodbijata, z uporabo 30. člena ZUstS pa z istih razlogov tudi v delu VI. poglavja, ki ureja zakonsko materijo o pravici do odvzema dovoljenj borznim posrednikom in članom uprav družb za upravljanje. Z razveljavitvijo drugega odstavka 48. člena ZTVP v delu, ki se glasi »in pogojev za njihov odvzem«, je odpadla pravna podlaga za V. in VI. poglavje Pravilnika, ki urejata podaljševanje in pogoje za odvzem dovoljenj borznim posrednikom, medtem ko za urejanje teh vprašanj za člane uprav družb za upravljanje Agencija sploh ni imela zakonskega pooblastila. Razveljavitev V. in VI. poglavja Pravilnika učinkuje z objavo odločbe v Uradnem listu RS. B. - III. 14. Z izpodbijano tarifo je Agencija predpisala plačilo takse za vloženo zahtevo za izdajo dovoljenja oziroma mnenja za opravljanje poslov z vrednostnimi papirji, in to za vsak posel, za katerega se zahteva dovoljenje oziroma mnenje, v višini 100.000 tolarjev. V 4. členu pa je predpisala plačilo takse, ki jo morajo plačati borzni posredniki, direktorji borzno posredniških družb in člani uprav družb za upravljanje ob prijavi na izpit, in to »za prijavo za posebni del strokovnega izpita za borznega posrednika, za vsak posamezni posel, za prijavo za splošni del strokovnega izpita in za podaljšanje dovoljenja borznega posrednika za vsak posamezni posel iz 39. člena ZTVP v višini 100.000 tolarjev.« Nadalje je Tarifa v tem členu predpisala plačilo takse za prijavo posebnega dela strokovnega izpita za člane uprav družb za upravljanje in za podaljšanje teh dovoljenj v višini 300.000 tolarjev. V 39. členu ZTVP je kot posel z vrednostnimi papirji določenih šest poslov, za opravljanje katerih se zahteva poseben izpit, kar pomeni, da bi za podaljšanje dovoljenja borznemu posredniku, ki bi opravljal vse oblike poslov z vrednostnimi papirji, bilo potrebno plačati takso v višini 600.000 tolarjev ob opravljanju izpita in vsakokratnem podaljševanju že pridobljene licence za opravljanje teh poslov. 15. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Taksa, ki ne bi bila odmerjena v takem sorazmerju s storitvijo, bi lahko pravnim subjektom omejila dostop do pravic, s tem pa bi bilo prekršeno načelo pravne države (2. člen). 16. Višina takse, ki jo je v izpodbijanem delu uvedla Tarifa, je po oceni Ustavnega sodišča v očitnem nesorazmerju s storitvijo, ki jo v zvezi z opravljanjem izpitov borznih posrednikov, direktorjev borzno posredniških družb in članov uprav družb za upravljanje nudi Agencija. To je še posebej očitno v zvezi s postopki podaljševanja že izdanih dovoljenj. Tarifa je zato v izpodbijanem delu v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave). C. 17. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21., 30.,43., 45. in 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ude. Predsednik: dr. Tone Jerovšek 12.6 Sklep Ustavnega sodišča U-I-143/97 Datum vloge: 26.05.1997 Datum odločitve: 14.01.1999 Objava: OdlUS VIII, 11 SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Cankarjevega doma, Ljubljana, ki ga zastopa direktor Mitja Rotovnik, in podjetja OBAD - Prireditve, Varovanje premoženja, d.o.o., Ljubljana, ki ga zastopa dr. Andrej Berden, na seji dne 14. januarja 1999 sklenilo: 1. Postopek za preizkus pobude Cankarjevega doma za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Statuta Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje se ustavi. 2. Pobuda podjetja OBAD za začetek postopka za preizkus ustavnosti in zakonitosti istega Statuta se zavrne. Obrazložitev 1. Oba pobudnika sta predlagala, naj Ustavno sodišče odpravi Statut Zbornice RS za zasebno varovanje. Pri tem sta se sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-305/94 (OdlUS VI, 44), s katero je z osemmesečnim odlogom učinkovanja razveljavilo prvi odstavek 34. člena Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 - v nadaljevanju: ZZVD). Ker je s to odločbo ugotovljena nezakonitost in neustavnost preoblikovanja Zbornice poklicnih varnostnih služb v Zbornico RS za zasebno varovanje, sta razlagala, je nezakonit in neustaven tudi njen statut, v katerem je to preoblikovanje urejeno, kot splošni akt, ki ga je zasebnopravni subjekt izdal samemu sebi za izvrševanje javnih pooblastil. 2. Dne 6. 2. 1998 (Uradni list RS, št. 9/98) je izšel Zakon o dopolnitvah Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (v nadaljevanju: novela Zakona), zato je Ustavno sodišče pozvalo oba pobudnika, da, če pri pobudi vztrajata, to izrecno sporočita, ker bo sicer štelo pobudo za umaknjeno. Cankarjev dom takega sporočila ni poslal. Drugi pobudnik pa je sporočil, da pri pobudi vztraja. 3. Neskladje določbe prvega odstavka 34. člena ZZVO je bilo po ugotovitvah Ustavnega sodišča, obrazloženih v že citirani odločbi, v tem, da zakonodajalec, ki je sicer računal z obstoječo Zbornico RS za zasebno varovanje kot s tisto, ki ima po ZZVO javna pooblastila, tega v ZZVO ni predpisal tako, da bi ta pooblastila tudi izrecno dal. To je storil v noveli Zakona. 4. Ko je Ustavno sodišče razveljavilo omenjeno določbo ZZVO, je hkrati določilo odložni rok. Obrazložilo je, da zakonodajalčev namen, dati Zbornici kot osebi zasebnega prava lastnosti javnopravne osebe, ni ustavno nedopusten, temveč je nedopusten način, kako je to izvedel; v odložnem roku lahko to pomanjkljivost odpravi. Eden od pravnih učinkov razveljavitve določbe z odložnim rokom je, da v tem času ni mogoče predlagati ali zahtevati razveljavitve zakonske določbe iz istega razloga. V obravnavanem primeru je bila v odložnem roku zato očitno neutemeljena tudi pobuda za odpravo Statuta Zbornice, ki se je sklicevala le na iste načelne razloge za njegovo neskladnost z Ustavo (ne bi pa to veljalo n.pr. za morebitno izpodbijanje posameznih določb Statuta iz posebnih razlogov). 5. Novela Zakona omenjeno pomanjkljivost odpravlja, ko je z novim prvim odstavkom 34. člena ZZVO izrecno določila, da opravlja naloge zbornice po tem zakonu Zbornica RS za zasebno varovanje. Od uveljavitve novele torej razloga, s katerim pobudnik utemeljuje izpodbijanje Statuta, ni več in je pobuda očitno neutemeljena. 6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 28. člena in drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica in sodnika Čebulj, Janko in Geč - Korošec; sodnik Čebulj je dal odklonilno ločeno mnenje, Ude pa pritrdilno. Predsednik: Franc Testen Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja V obeh zadevah je bil predmet ustavnosodne presoje Statut Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje (v nadaljevanju: Statut). Proti sprejetima sklepoma nisem glasoval zaradi tega, ker se ne bi strinjal z razlogi za zavrnitev pobud, temveč zaradi tega, ker bi moralo po mojem mnenju Ustavno sodišče odločiti, da Statut ni začel veljati in se ne sme uporabljati, ker pred pričetkom veljavnosti ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Na to sem na sami seji sodišča tudi opozoril. Statut je sicer bil objavljen v glasilu Zbornice »Bilten«, ki je na razpolago na sedežu Zbornice, vendar tudi v njem ne z namenom, da bi bil na objavo vezan pričetek njegove veljavnosti. Takšna ugotovitev izhaja iz njegovega 65. člena, ki določa, da Statut začne veljati z dnem, ko ga sprejme skupščina Zbornice, razen tistih določb (12. do 25. člen), ki pričnejo veljati z dnem, ko da Vlada k njim soglasje. Te določbe so določbe, izdane na podlagi javnega pooblastila. Statut, ki je bil predmet ustavnosodne presoje, je splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil. Po 121. členu Ustave lahko z zakonom samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. Predmet javnega pooblastila je torej opravljanje funkcije državne uprave. Po Zakonu o upravi (Uradni list RS, št. 67/94; člen 7) se funkcijo državne uprave lahko prenese z javnim pooblastilom takrat, kadar se na ta način zagotovi bolj smotrno in učinkovito opravljanje upravnih nalog. Narava in vsebina upravnih nalog se v okviru prenesene funkcije državne uprave torej nič ne spremeni, čeprav jo zaradi smotrnosti in učinkovitosti namesto državnega organa (v konkretnem primeru namesto Ministrstva za notranje zadeve) opravlja nosilec javnega pooblastila (v konkretnem primeru Zbornica). Gre za izvrševanje oblastnih nalog v okviru funkcij izvršilne veje oblasti. Zato tudi imajo nosilci javnih pooblastil po navedenem členu Zakona o upravi pri izvrševanju javnih pooblastil pravice in dolžnosti uprave. Uprava izvršuje zakone, druge predpise in akte Državnega zbora, kakor tudi predpise in druge akte Vlade. To je ena od funkcij državne uprave, ki jo med drugimi opredeljuje Zakon o upravi v svojem 8. členu; izvršuje pa jo uprava tako, da »izdaja upravne predpise, upravne in druge akte ter opravlja materialna dejanja«. Če je neka funkcija državne uprave (izvrševanje zakona) prenesena na nosilca javnih pooblastil, ta v okviru izvršilne klavzule, vsebovane v zakonu, namesto državnega (upravnega) organa izda predpis za izvrševanje zakona. Za takšen predpis se po Ustavi sicer uporablja izraz splošni akt, izdan za izvrševanje javnega pooblastila, vendar ne glede na poimenovanje ostane pravna narava akta ista. Tudi splošni akt, izdan za izvrševanje javnega pooblastila, je po materialnem (vsebuje splošne pravne norme za izvrševanje zakonskih določb) in po formalnem kriteriju (izda ga nosilec funkcije državne uprave) predpis. To velja ne glede na mesto, ki ga ima splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila v hierarhiji podzakonskih aktov oziroma predpisov. Tudi med podzakonskimi akti, ki jih izdajajo Vlada in ministrstva, namreč lahko pride do hierarhije in s tem do zahteve po njihovi medsebojni skladnosti (npr. med uredbo Vlade in pravilnikom ministra), pa se zaradi tega njihova narava ne spremeni. Predpisi morajo biti po 154. členu Ustave objavljeni, preden začnejo veljati. Državni predpisi morajo biti objavljeni v državnem uradnem listu. Splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil je predpis, ki se izda v okviru izvrševanja funkcije državne uprave. To pomeni, da je državni predpis. Kot tak mora biti pred pričetkom veljavnosti objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. To velja tudi za določbe Statuta, ki pomenijo izvrševanje Zakona o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94 in 9/98), pri čemer se te določbe ne nanašajo le na položaj Zbornice in njenih članov, temveč na vsakogar, ki bi se hotel ukvarjati z dejavnostjo zasebnega varovanja. Vsebuje celo določbe, ki urejajo (upravni) postopek odločanja o pravici opravljanja te dejavnosti. Ustavno sodišče bi zato moralo odločiti, da Statut v tem delu ni začel veljati in se ne sme uporabljati. Zaradi neobjave predpisa je to storilo že večkrat - npr. v zadevi št. U-I-283/96 z dne 29.10.1997 (OdlUS VI, 136). Res je, da pobudniki Statuta niso izpodbijali iz razloga neobjave. Vendar sem, kot rečeno, na to dejstvo na seji sodišča opozoril. In če pri odločanju o ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa Ustavno sodišče samo ugotovi takšno kršitev, je po mojem mnenju ne more izključiti iz presoje samo zaradi tega, ker je pobudnik ni navedel v svoji pobudi. dr. Janez Čebulj Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta, ki se mu pridružuje sodnica dr. Wedam-Lukić Čeprav noben od pobudnikov ustrezne trditve ni uveljavljal, pa se je Ustavno sodišče pri odločanju o obeh zadevah, ki se nanašata na preizkus ustavnosti in zakonitosti Statuta Zbornice RS za zasebno varovanje, ukvarjalo tudi z vprašanjem objave tega splošnega akta. V razpravi se je zastavilo vprašanje, ali velja za splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, določba drugega odstavka 154. člena Ustave, da morajo biti državni predpisi objavljeni v državnem uradnem listu. Do izraza je prišlo tudi stališče, da so splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil predpisi, ki so izdani v okviru izvrševanja funkcije državne uprave, da so torej državni predpisi in da morajo biti objavljeni v državnem uradnem listu. Ker pa to stališče ni prodrlo, nihče od pobudnikov pa ga tudi ni uveljavljal, v obrazložitvi večinske odločitve ni razlogov, ki bi obravnavali to vprašanje. Zaradi tega sem mnenja, da je potrebno obrazložitev dopolniti prav z razlogi, ki se nanašajo na pravno naravo splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil in na njihovo objavo. Ustava v prvem odstavku 154. člena določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. V drugem odstavku istega člena pa predpisuje, da se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem listu, ki ga te same določijo. O splošnih aktih za izvrševanje javnih pooblastil Ustava v 154. členu ne govori. Pač pa Ustava v 153. členu, ko ureja medsebojno usklajenost (hierarhijo) pravnih aktov, uporablja tri pojme: »zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti«. Te tri kategorije uporablja tudi v 155. členu, s katerim prepoveduje njihovo povratno veljavo. Povsem jasno pa razlikuje Ustava med državnimi predpisi (zakoni in podzakonski predpisi) ter splošnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil, v 160. členu, ki ureja pristojnosti Ustavnega sodišča. Tudi ustavno-pravno so torej splošni akti, izdani za izvrševanje javnih pooblastil, posebna kategorija, ki jih ni treba v vseh pogledih enačiti z državnimi predpisi. Ustava v 5. alinei prvega odstavka 160. člena celo izrecno pravi, da Ustavno sodišče odloča o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi. Zaradi tega je prevladalo stališče, da obveznost objave v državnem uradnem listu, ki velja po določbi prvega odstavka 154. člena za državne predpise, ne velja tudi za splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil. Tudi v praksi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil niso vedno objavljeni v Uradnem listu RS. Tako so na primer v Uradnem listu RS objavljeni statuti Odvetniške zbornice, Zdravniške zbornice, Veterinarske zbornice in Notarske zbornice, niso pa objavljeni statuti Gospodarske zbornice Slovenije, Obrtne zbornice Slovenije, Lekarniške zbornice Slovenije in Kulturniške zbornice Slovenije, čeprav gre za združenja, ki izvršujejo tudi javna pooblastila. Ustavno sodišče je tedaj, ko je obravnavalo Statut Univerze v Ljubljani (odločba US št. U-I-243/95, OdlUS VII, 69) tudi izrecno poudarilo, da je Statut Univerze splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil. Tudi Statut Univerze pa ni bil objavljen v Uradnem listu. Očitno je torej tudi dosedanja praksa Ustavnega sodišča stala na stališču, da vseh splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil ni potrebno objaviti v državnem uradnem listu. Drugače je seveda tedaj, kadar je tako predpisano v samem zakonu, ki organizacijam ali posameznikom daje javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. dr. Lojze Ude dr. Dragica Wedam-Lukić 12.7 Sklep Ustavnega sodišča U-I-382/02 Datum vloge: 06.11.2002 Datum odločitve: 15.04.2004 Objava: Ni objave. SKLEP Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Davorja Korena iz Šempetra, Petra Kruljca iz Ljubljane in Janeza Škulja iz Velikih Lašč na seji dne 15. aprila 2004 sklenilo: 1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 11. člena in prvega odstavka 84. člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000) se zavrne. 2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena Zakona o orožju se zavrže. Obrazložitev A. 1. Pobudniki vlagajo pobudo za oceno ustavnosti prvega odstavka 84. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), ki nalaga imetnikom listin za posest ali nošenje orožja, izdanih na podlagi starega zakona o orožju, da jih morajo v roku dveh let po uveljavitvi zakona zamenjati za ustrezne orožne listine po ZOro- 1. Izpodbijajo tudi tretji odstavek 11. člena ZOro-1, ki omejuje časovno veljavnost orožnih listin. Pravica imetnikov listin za posest ali nošenja orožja po starem zakonu ni bila časovno omejena, ZOro-1 pa to pravico časovno omejuje tudi tistim, ki so jo pridobili po prejšnjem zakonu. Takšna ureditev naj bi posegla v pridobljene pravice imetnikov pravice do posesti ali nošenja orožja ter bila arbitrarna in diskriminatorna. Zato naj bi bila v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo kot enim izmed načel pravne države (2. člena Ustave), z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena), s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (drugi odstavek 155. člena Ustave) ter z načelom pravnomočnosti (158. člena Ustave). Po mnenju pobudnika dr. Petra Kruljca tudi ni nujno potrebna za zasledovanje ciljev zakona. Pobudnika Davor Koren in dr. Peter Kruljc predlagata Ustavnemu sodišču, naj do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih določb. 2. Dr. Peter Kruljc izpodbija tudi drugi odstavek 16. člena ZOro- 1, ki postavlja pravno fikcijo nezanesljivosti v primeru odvisnosti od alkohola ali mamil. Ta določba naj bi bila nejasna in nedoločena, ker prepušča polno diskrecijsko pravico upravnemu organu, zato naj bi bila v neskladju z ustavnima načeloma zakonitosti in varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Prav tako naj bi posegala v osebno sfero posameznika in bila zato v neskladju s pravico do človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen ustave). 3. Pobudniki izkazujejo pravni interes s tem, da imajo dovoljenje za posest orožja oziroma orožni list. 4. Državni zbor na pobudo za oceno ustavnosti ni odgovoril. Vlada v svojem mnenju pobudi nasprotuje in trdi, da je orožje predmet, ki lahko pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter javnega reda in da ima zato zakonodajalec pravico na novo urediti oziroma spremeniti pogoje za nabavo, posest in nošenje orožja. Da bi se preprečile negativne posledice posesti orožja, se promet orožja pogojuje z različnimi ukrepi, pooblašča pristojni državni organ za odvzem pravice do posesti ali nošenje orožja ter nalaga imetnikom starih listin, da jih zamenjajo za nove. Vlada tudi navaja, da se pri zamenjavi listin po prvem odstavku 84. člena ZOro-1 ne preverja izpolnjevanja pogojev iz 14. člena Zakona. Drugi razlogi za zamenjavo listin so tudi, da ZOro-1 na novo ureja razvrstitev in kategorizacijo orožja, zato morajo biti podatki v evidencah usklajeni z dejanskim stanjem, ter da predstavlja po ZOro-1 orožni list osebni dokument v smislu 1. in 2. člena Zakona o osebni izkaznici (Uradni list RS, št. 75/97 - ZOIzk). B. 5. Ustavno sodišče je zaradi skupnega obravnavanja in odločanja vse pobude združilo. 6. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da vsak, če izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Predpis mora neposredno posegati v lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja. 7. Vsi pobudniki izkazujejo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 11. člena in prvega odstavka 84. člena ZOro-1, dr. Peter Kruljc pa ga ne izkazuje za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Ta določba opredeljuje pogoj zanesljivosti za izdajo orožnega lista. Pogoji za izdajo orožnega lista se preverjajo šele ob ponovni vlogi za izdajo orožne listine po izteku njene veljavnosti, ne pa že ob zamenjavi listin po prvem odstavku 84. člena Zakona. Razveljavitev izpodbijane določbe tako ne bi privedla do izboljšanja pravnega položaja pobudnika v postopku zamenjave listine. Ker pobudnik dr. Kruljc za izpodbijanje navedene določbe ne izkazuje pravnega interesa, je Ustavno sodišče njegovo pobudo v tem delu zavrglo. 8. Po prvem odstavku 84. člena ZOro-1 morajo imetniki listin za posest ali nošenje orožja, izdanih na podlagi Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in nasl. - ZOro), v roku dveh let po uveljavitvi ZOro-1 zamenjati te listine za ustrezno orožno listino po tem zakonu. Tretji odstavek 11. člena ZOro-1 pa določa, da orožni list dovoljuje posamezniku posest in nošenje vpisanega kosa orožja in se izda za lovsko in športno orožje z veljavnostjo desetih let, za varnostno orožje pa z veljavnostjo petih let. 9. Ustava izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z učinkom za nazaj (drugi odstavek 155. člena Ustave). To pa ne pomeni, da varstvo že pridobljenih pravic zoper zakonske posege za čas po uveljavitvi zakona, kar se označuje tudi kot neprava retroaktivnost, v našem ustavnem sistemu ni zagotovljeno. Zagotovljeno je v okviru načel pravne države iz 2. člena Ustave. Med takšna načela je treba šteti v okviru širšega pojma pravne varnosti tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo pravic zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. 10. V določbah tretjega odstavka 11. člena in prvega odstavka 84. člena Zoro-1 gre za t. i. nepravo retroaktivnost, saj zakon velja od dneva uveljavitve naprej. V obravnavanem primeru je bilo z omejitvijo pravice do posesti in nošenja orožja na določen čas, ki se nanaša tudi na že podeljene pravice, načelo varstva zaupanja v pravo sicer prizadeto, vendar je ta poseg v javnem interesu, da se zagotovi varstvo drugim dobrinam, ki jim je treba dati prednost. Te dobrine, ki jih varuje ZOro-1 (1. člen) in zaradi katerih Zakon tudi zaostruje pogoje za izdajo orožnih listin, so varovanje življenja, zdravja in varnosti ljudi ter javnega reda. Po oceni Ustavnega sodišča so ti razlogi zakonodajalca utemeljeni v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ker časovna omejitev pravice do posesti in nošenja orožja zahteva ponovno preverjanje izpolnjevanja pogojev za izdajo listine ob vložitvi vloge za njeno podaljšanje, se s tem ukrepom zagotavlja večje varstvo omenjenih dobrin. Prav tako je s takšno ureditvijo dosežen večji obsega varstva navedenih dobrin kot zgolj z zakonskim ukrepom odvzema orožja in orožne listine zaradi neizpolnjevanja pogojev. Ta namreč ne zagotavlja sistematičnega in rednega preverjanja izpolnjevanja pogojev, predvsem pa pogoja zanesljivosti ter opravljenega zdravniškega pregleda pri vseh, ki imajo oziroma želijo imeti orožno listino. Prav tako je zamenjava starih listin za nove potrebna tudi iz drugih razlogov, ki jih navaja Vlada in so v javno korist ter v korist državljanov. Iz navedenih razlogov šteje Ustavno sodišče izpodbijani poseg v načelo varstva zaupanja v pravo za ustavno dopusten. Zato so neutemeljeni očitki, da so izpodbijane določbe tretjega odstavka 11. člena in prvega odstavka 84. člena ZOro-1 v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 155. člena in s 158. členom Ustave. 11. V drugem odstavku 14. člena Ustave vsebovano načelo enakosti pred zakonom zavezuje zakonodajalca, da enake položaje pravnih subjektov enako uredi, različne pa različno. Položaja oseb, ki posedujejo orožje brez veljavne listine ter jo želijo pridobiti, in oseb, ki takšno listino že imajo in jo želijo zamenjati za novo, je torej treba urediti različno. To je zakonodajalec tudi storil, ko je določil, da se pri izdaji ustrezne orožne listine imetnikom orožja, ki so ga posedovali brez veljavne listine, po tretjem odstavku 84. člena ZOro-1 preverja izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 14. člena, pri zamenjavi listin za nove po prvem odstavku 84. člena pa to ni potrebno. Zato so neutemeljeni očitki, da je izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). 12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 11. člena in prvega odstavka 84. člena ZOro-1 kot očitno neutemeljeno zavrnilo. C. 13. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno. Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić 12.8 Odločba Ustavnega sodišča U-I-73/94-9 Datum vloge: 11.04.1994 Datum odločitve: 25.05.1995 Objava: Uradni list RS, št. 37/95 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Patentne pisarne d.o.o., Ljubljana, na seji dne 25.5.1995 odločilo: Odpravijo se prvi in peti odstavek 17. člena Pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (Uradni list RS, št. 49/93) v celoti, v drugem odstavku pa besede: »vsebuje« (druga beseda v stavku), »sestavine iz drugega odstavka 3. člena tega pravilnika« in »pa«. Obrazložitev: A. 1. Pobudnik je z vlogo z dne 11.4.1994 dal pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 17. člena Pravilnika o postopku za priznanje modela oziroma vzorca (v nadaljevanju: Pravilnik), z vlogo z dne 26.4.1994 pa še pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti petega odstavka 17. člena Pravilnika. 2. Pobudnik izpodbija prvi odstavek 17. člena Pravilnika, ki določa, da se vloga, ki ne vsebuje vseh sestavin po Pravilniku, ne sprejme in ne obravnava kot prijava modela oziroma vzorca, ter da Urad na vlogi označi, da ni bila sprejeta kot prijava, in jo v celoti vrne vložniku. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba v nasprotju z 2., 8. in 153. členom Ustave, s 55. členom Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS, št. 13/92 in 27/93 - v nadaljevanju: ZIL) ter s 66. in 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP). Po mnenju pobudnika navedene določbe zakonov ne dajejo upravnemu organu pooblastila za takšno rešitev. V 55. členu ZIL ter 66. in 68. členu ZUP je predvideno, da mora organ v primeru nepravilne prijave prijavitelja pozvati, da v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. ZIL torej po mnenju pobudnika sploh ni normiral pravnega inštituta »vračanja prijave«, zato naj bi izpodbijani podzakonski predpis očitno samovoljno in nezakonito posegel v zakonsko materijo in jo rešil na način, za katerega ni imel podlage v zakonu. 3. Pobudnik izpodbija tudi peti odstavek 17. člena Pravilnika, ki določa, da v primeru, če prijavitelj v predvidenem roku ne odpravi vseh ugotovljenih pomanjkljivosti, Urad s sklepom zavrže prijavo. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba v nasprotju s 56. členom ZIL, ki nekoliko drugače določa pogoj za zavrženje prijave. Po navedenem členu Zakona se prijava s sklepom zavrže, če prijavitelj v določenem roku ne odpravi vseh pomanjkljivosti, ki bi jih moral odpraviti po drugem odstavku 55. člena ZIL in zato ni mogoče ravnati po prijavi. Po mnenju pobudnika je besedilo petega odstavka Pravilnika v direktnem nasprotju z besedilom 56. člena ZIL, saj izpodbijani člen Pravilnika sankcionira vsako pomanjkljivost z zavrženjem prijave, medtem ko se po ZIL lahko zavrže prijava le zaradi takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih po prijavi ne bi bilo mogoče ravnati. Ker je izpodbijani podzakonski predpis zadevno zakonsko materijo rešil povsem drugače kot ZIL, za kar ni imel podlage v Zakonu, naj bi bila s tem prekoračena zakonska pooblastila, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. 4. Pobudnik izkazuje svoj pravni interes za vložitev pobude s tem, da je po določbah tretjega odstavka 5. člena ZIL pooblaščen zastopati tuje pravne in fizične osebe v zadevah industrijske lastnine pred Uradom Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (v nadaljevanju: Urad) ter pred drugimi upravnimi organi in sodišči, ta njegov pravni interes pa naj bi bil prizadet zaradi nezakonitih določb izpodbijanega pravilnika. 5. Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki je izdalo izpodbijani pravilnik, v odgovoru na pobudo izpodbija navedbe pobudnika. Navaja, da je postopek za podelitev ali priznanje pravic industrijske lastnine posebna vrsta upravnega postopka, kjer se nekatere rešitve razlikujejo od rešitev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Vložitev prijave v postopku za dodelitev oziroma priznanje pravic industrijske lastnine ima po mnenju Ministrstva drugačen pomen kot kakšna druga vloga za uveljavljanje pravice v upravnem postopku, saj prijavitelj z dnem pravilne vložitve prijave pridobi prednostno pravico pred poznejšimi prijavitelji. Če želi prijavitelj to pravico uveljaviti, mora njegova vloga izpolnjevati določene pogoje, da se obravnava kot prijava. Če vloga ne izpolnjuje predpisanih minimalnih pogojev, se ne sprejme in ne obravnava kot prijava in se v celoti vrne prijavitelju. Po navedbah Ministrstva izpodbijane določbe prvega odstavka 17. člena Pravilnika natančneje določajo vsebino prijave iz ZIL, zato niso v nasprotju s tem zakonom. 6. Ministrstvo v odgovoru na pobudo navaja, da med izpodbijanimi določbami petega odstavka 17. člena Pravilnika in določbami 56. člena ZIL ni nobene vsebinske razlike. Oba predpisa namreč določata, da se prijava zavrže, če se ugotovi, da ne izpolnjuje formalnih pogojev za preizkus, ker prijavitelj ni odpravil ugotovljenih pomanjkljivosti. B. 7. Ustavno sodišče je sprejelo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih določb Pravilnika in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. 8. Vprašanja v zvezi z vsebino prijave modela in vzorca ter v zvezi z ravnanjem s prijavo so urejena zlasti v določbah 53., 54. in 55. člena ZIL. V 53. členu so določene sestavine prijave, v 54. členu pa so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se prijava šteje za pravilno. Po 55. členu Zakona mora Urad najkasneje v treh mesecih po prejemu prijave preizkusiti, ali je prijava pravilna. Če Urad pri tem ugotovi, da prijava ni pravilna, mora pisno z navedbo razlogov pozvati prijavitelja, naj v določenem roku odpravi vse pomanjkljivosti. Ta rok se lahko na prijaviteljevo zahtevo tudi podaljša. V navedenem členu je še določeno, da se za vse prijave, v katerih so bile pomanjkljivosti odpravljene v predvidenem roku, prizna datum vložitve prve prijave. 9. Iz navedenih določb Zakona sledi, da je treba z vsako prijavo začeti postopek za priznanje modela oziroma vzorca in sicer tako s pravilnimi kot z nepravilnimi prijavami. Pri vsaki nepravilni prijavi mora Urad pozvati prijavitelja na odpravo pomanjkljivosti. Zakon tu namreč ne pozna dveh vrst nepravilnih prijav, in sicer takšno, ki je organ sploh ne sprejme oziroma je ne šteje za prijavo (če gre za pomembnejše bistvene nepravilnosti), in takšno, pri kateri je zaradi manjših nepravilnosti potrebna dopolnitev. 10. Z izpodbijanimi določbami Pravilnika pa je vprašanje ravnanja z nepravilno prijavo urejeno drugače kot v Zakonu. Pravilnik loči dve vrsti nepravilnih prijav. V prvo vrsto sodijo prijave, ki ne vsebujejo določenih bistvenih elementov in jih zato organ ne sprejme in ne obravnava kot prijave, temveč jih v celoti vrne prijavitelju. V drugo vrsto pa sodijo prijave, ki sicer vsebujejo bistvene sestavine, vendar imajo določene manjše pomanjkljivosti, ki jih je treba v nadaljnjem postopku odpraviti. Ministrstvo utemeljuje takšno razlikovanje prijav s specifičnostmi postopka za priznanje modela oziroma vzorca in v tem okviru zlasti s posledicami podane prijave za prijavitelja in morebitne poznejše prijavitelje. 11. V postopku za uveljavljanje patentnega varstva gre nedvomno za določene specifičnosti, ki zahtevajo drugačno ureditev, kot velja za druge primere uveljavljanja pravic v upravnem postopku. Vendar se pri tem postavlja vprašanje, s kakšnim aktom naj bodo urejena ta vprašanja. 12. Vprašanja postopka, ki vplivajo na pravice in pravne interese strank, morajo biti urejena v Zakonu. Specifičnosti, na katere opozarja Ministrstvo, bi bilo nedvomno mogoče urediti v ZIL. Vendar pa sprejeti zakon takšnih specifičnosti ne vsebuje, temveč je to urejeno neposredno v Pravilniku. S Pravilnikom je opredeljen pravni pojem »vračanja prijave«, ki ga Zakon ne pozna. Nasprotno temu Zakon izrečno predvideva, da je treba pri taki nepravilni prijavi pozvati prijavitelja na odpravo pomanjkljivosti. 13. Z izpodbijanim prvim odstavkom 17. člena Pravilnika so torej urejena vprašanja ravnanja s prijavo drugače kot v Zakonu o industrijski lastnini, tako da pomeni Pravilnik v bistvu spreminjanje zakonskih določb. 14. Po petem odstavku 17. člena Pravilnika Urad s sklepom zavrže prijavo, če prijavitelj na poziv ne odpravi vseh ugotovljenih pomanjkljivosti. Po 56. členu Zakona pa se prijava s sklepom zavrže le v primeru, če prijavitelj ne popravi vseh pomanjkljivosti in zato ni mogoče ravnati po prijavi. Zakon torej predvideva zavrženje prijave le v primeru, če niso bile odpravljene takšne pomanjkljivosti, ki onemogočajo nadaljnji postopek po prijavi. Iz navedenega sledi, da Urad ne sme zavreči prijave, čeprav niso bile odpravljene vse pomanjkljivosti, kadar te neodpravljene pomanjkljivosti niso takšnega značaja, da bi bilo nadaljnje vodenje postopka nemogoče. Vsaka neodpravljena pomanjkljivost torej ne more imeti za posledico zavrženja prijave. 15. Izpodbijane določbe petega odstavka 17. člena Pravilnika pa opuščajo navedeno zakonsko kvalifikacijo pomanjkljivosti in predvidevajo zavrženje prijave, če prijavitelj ne popravi vseh ugotovljenih pomanjkljivosti (in torej ne le tistih, ki ne omogočajo nadaljnjega vodenja postopka). S tem je Pravilnik uredil vprašanje pogojev za zavrženje prijave drugače kot Zakon, s čimer je postavil prijavitelje v slabši položaj, kot ga imajo po Zakonu. 16. Izpodbijane določbe prvega in petega odstavka 17. člena Pravilnika so tako v nasprotju s 55. in 56. členom ZIL in v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakonom. Navedene določbe so v nasprotju tudi z določbami drugega odstavka 120. člena Ustave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. 17. Za razmerje med zakonodajno in izvršilno oblastjo v parlamentarni demokraciji je odločilnega pomena spoštovanje legalitetnega načela. Legalitetno načelo določa na enak način tudi razmerje med parlamentom in vlado kot vrhom uprave. Pravna teorija opredeljuje legalitetno načelo tako, da razmerja med zakonodajno in izvršilno oblastjo opredeljuje kot vsebinsko vezanost delovanja izvršilne oblasti na zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih predpisov in posamičnih aktov izvršilne oblasti, tako vlade kot upravnih organov (ne da bi bilo za to potrebno izrecno pooblastilo v zakonu), ta dejavnost pa mora biti v vsebinskem pogledu prav tako v celoti v zakonskem okviru. 18. V drugem odstavku 120. člena Ustave je določeno, da opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na okvir Ustave in zakonov, še posebej pa na ustavno in zakonsko podlago (legalitetno načelo), je eno od temeljnih ustavnih načel. Legalitetno načelo delovanja državne uprave je namreč povezano z drugimi ustavnimi načeli in se nanje opira. Načelo demokratičnosti (1. člen Ustave) izraža tudi zahtevo, da neposredno izvoljeni poslanci v parlamentu sprejemajo najpomembnejše odločitve, zlasti tiste, ki se nanašajo na državljane. Posledica tega je, da izvršilna oblast (vlada in upravni organi) lahko pravno deluje samo na vsebinski podlagi in v okviru zakona in ne na podlagi lastnih predpisov ali pa celo samo na podlagi lastne funkcije v sistemu delitve oblasti. V tem pogledu ima prednost zakona kot prednost zakonodajalca hkrati tudi pomembno vlogo pri razmejevanju pristojnosti med zakonodajno in izvršilno oblastjo v skladu z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). Načelo pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da se pravna razmerja med državo in državljani urejajo z zakoni. Z njimi se ne določa samo okvir in podlaga upravnopravnega delovanja izvršilne oblasti, temveč postaja to delovanje za državljane znano, pregledno in tudi predvidljivo, to pa povečuje njihovo pravno varnost. Načelo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 5. člena Ustave) zahteva, da jih v skladu z načelom demokratičnosti in z načelom pravne države lahko omejuje samo zakonodajalec, kadar in kolikor mu to dopušča Ustava, ne pa izvršilna oblast. Hkrati je to načelo pomembno tudi za učinkovito varstvo posameznikovih pravic in pravnih interesov, vključno z učinkovitim nadzorom ustavnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov. 19. Po Ustavi (120. člen) so upravni organi pri svojem delu, torej tudi pri izdajanju predpisov, vezani na okvir, ki ga določata Ustava in zakon, in nimajo pravice izdajati predpisov brez vsebinske podlage v zakonu - medtem ko izrecno pooblastilo v zakonu ni potrebno. Tako imenovana izvršilna klavzula (zakonska določba, da je treba izdati take in take izvršilne predpise v določenem roku) pomeni le, da zakonodajalec izdaje izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, ampak ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti, in da ji je za to določil tudi rok. Načelo delitve oblasti pa tudi izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, pa tudi pravna teorija zastopa stališče, da podzakonski splošni akti ne smejo vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, zlasti pa ne smejo samostojno odrejati pravic in obveznosti. Zato je bilo treba izpodbijane določbe prvega in petega odstavka 17. člena Pravilnika odpraviti. Podobno je Ustavno sodišče odločilo že v več zadevah, na primer v zadevah U-I-1/92, U-I-72/92 in U-I-82/92 (OdlUS I,48, II,56 in II,101) in ni našlo razloga, da bi v obravnavanem primeru spremenilo svoje stališče. 20. Ker se izpodbijane določbe prvega odstavka 17. člena Pravilnika navezujejo tudi na drugi odstavek istega člena, je Ustavno sodišče odpravilo tudi del določb drugega odstavka 17. člena, ki dopuščajo postopek za odpravo pomanjkljivosti le v primeru, če gre za manjše pomanjkljivosti (če prijava sicer ne vsebuje vseh z Zakonom oziroma Pravilnikom zahtevanih sestavin, vendar pa vsebuje bistvene sestavine, ki so pogoj za sprejem prijave in za začetek postopka). Tako se drugi odstavek 17. člena Pravilnika po odpravi navedenega dela besedila glasi: »Če prijava ne vsebuje vseh z zakonom oziroma s tem pravilnikom zahtevanih sestavin, obvesti Urad prijavitelja o ugotovljenih pomanjkljivostih in ga pozove, naj dopolni prijavo. Urad določi prijavitelju rok za dopolnitev prijave, ki ne sme biti daljši od dveh mesecev od dneva vročitve poziva.« 21. Ustavno sodišče je izpodbijani določbi Pravilnika odpravilo, ker je ugotovilo, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi njune nezakonitosti. Na tej podlagi bo pobudnik lahko uveljavil svoje interese, kot da izpodbijani določbi nista nikoli veljali, saj odprava učinkuje za nazaj. C. 23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Predsednik dr. Tone Jerovšek 12.9 Odločba Ustavnega sodišča Up-1303/11-21 U-I-25/14-8 ODLOČBA Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Ana Jug, odvetnica v Novi Gorici, na seji 21. marca 2014 odločilo: 1. Prvi odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 30/03 – prečiščeno besedilo, 35/03 – popr., 78/03, 84/04, 44/05, 86/06, 90/06 – popr., 64/07, 33/08, 7/09, 88/09, 30/11, 49/12 in 106/12) je bil v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve. 2. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 299/2009 z dne 5. 9. 2011, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 720/2008 z dne 21. 1. 2009 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 3715/2006 z dne 5. 9. 2008 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. 3. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo. OBRAZLOŽITEV A. 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek, naj se odpravita odločba imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 23. 11. 2006 o zavrnitvi zahteve za odobritev zdravljenja v tujini in dokončna odločba zdravstvene komisije Zavoda z dne 6. 11. 2006 ter naj se pritožniku prizna pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini. Na pritožbo pritožnika je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v Sloveniji niso bile izčrpane možnosti zdravljenja, ker je skrajšavo desne noge in stabilizacijo nezaraščene elongacije stegnenice mogoče opraviti na Ortopedski kliniki v Ljubljani ali ortopedskem oddelku Splošne bolnišnice v Celju. Zato naj pritožnik ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini. Čeprav bi bile metode, ki se uporabljajo v tujini, učinkovitejše, pa je treba po presoji pritožbenega sodišča upoštevati tudi, da so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi stvari omejena in je zato nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov. Pritožnik se z razlago prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ) ni strinjal in je vložil revizijo, v kateri je navajal, da je sodišče nepravilno tolmačilo zlasti drugi pogoj, določen v citirani določbi Pravil OZZ, in sicer utemeljeno pričakovanje ozdravitve oziroma izboljšanja zdravstvenega stanja. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ je razlagalo tako, da je osnovni in primarni pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja ta, da so v Sloveniji izčrpane vse možnosti zdravljenja, nadaljnji pogoj, torej utemeljeno pričakovanje ozdravitve ali izboljšanja zdravstvenega stanja ali preprečitev slabšanja zdravstvenega stanja, pa je podrejen prvemu, kar pomeni, da se drugi pogoj ugotavlja šele ob ugotovljenem obstoju prvega. Zato je zavarovanec po stališču Vrhovnega sodišča upravičen do povračila stroškov zdravljenja v tujini samo, če so bile v Sloveniji izčrpane vse možnosti, pa še takrat samo v primeru, če se lahko utemeljeno pričakuje izboljšanje, ozdravitev ali preprečitev slabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je za odločitev bistveno, da se v Sloveniji opravljajo posegi, s katerimi bi se lahko dosegel enak rezultat. Stališče, da pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja ne zagotavlja uporabniku najkvalitetnejših obstoječih zdravstvenih storitev, temveč le storitve v okviru standardov, določenih z zakonom in podzakonskimi predpisi, je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi št. VIII Ips 173/2001 z dne 21. 5. 2002. 2. Pritožnik zatrjuje, da so mu bili v sodnem postopku kršeni pravici do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek, sklicujoč se na 135. člen Pravil OZZ kot izvedbeni predpis Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 91/07, 76/08 in 87/11 – v nadaljevanju ZZVZZ) ter na izvedensko mnenje, ki pa, po njegovem mnenju, ni dalo odgovora na ključno vprašanje v tem postopku, tj. izčrpanost možnosti takih posegov v Republiki Sloveniji. Navaja, da se je za zdravljenje v tujini, katerega plačilo uveljavlja v obravnavanem postopku, odločil zato, ker je prvo zdravljenje doma njegove poškodbe še povečalo in poslabšalo njegovo stanje. Na podlagi priporočil svojega zdravnika in nekaterih drugih strokovnjakov naj bi se odločil za zdravljenje v tujini, konkretno pri zdravniku v Nemčiji, ki je imel najboljša priporočila in je zagotavljal skoraj stoodstotni uspeh zdravljenja. Zdravljenje v tujini naj bi bilo resnično uspešno, saj naj bi zdravnik saniral celo začetne napake domačih zdravnikov. Kljub temu, da so tako pristojni organi kot tudi izvedenec v sodnem postopku zatrjevali, da domači zdravniki obvladajo zdravljenje v primerih, kot je pritožnikov, naj v teku celotnega postopka ne bi predstavili še nobenega uspešnega primera zdravljenja poškodb oziroma bolezni, kot so bile njegove. Pritožnik meni, da 135. člena Pravil OZZ, ki določa pogoje za priznanje pravice zavarovancev do zdravljenja v tujini in povračilo stroškov teh storitev, ni mogoče razlagati ozko in mimo tedaj veljavnega 49. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (prečiščeno besedilo, UL C 325, 24. 12. 2002, in Uradni list RS, št. 27/04, MP št. 7/04 – v nadaljevanju PES), ki zagotavlja prosti pretok storitev, med katere spadajo tudi zdravstvene storitve. Zato bi morala sodišča prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ razlagati v luči evropskega prava, ne pa restriktivno, tako da ta razlaga Pravil OZZ nasprotuje tudi temeljnim načelom iz 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 – v nadaljevanju ZPacP), ki zagotavljajo pacientu pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Za priznanje povračila stroškov zdravljenja v tujini je pomembno tudi utemeljeno pričakovanje ozdravitve, izboljšanja, torej uspeh zdravstvenega posega. Sodišča naj tako ne bi ugotovila, kakšne so dejanske možnosti uspešnega zdravljenja v Sloveniji oziroma ali je pritožniku v Sloveniji sploh mogoče zagotoviti uspešno zdravljenje, kar pa naj bi bilo za odločitev v zadevi ključno. Ker možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji sploh niso bile ugotovljene, tudi ni mogoče zatrjevati, da možnosti zdravljenja niso bile izčrpane. 3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1303/11 z dne 9. 7. 2012 sprejelo v obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod. 4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ. Zastavilo se je namreč vprašanje, ali pomeni prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ originarno, to je brez zakonske podlage, določitev pogojev za plačilo zdravstvenih storitev v tujini in s tem nedopustno urejanje pravic do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS Zavodu poslalo sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti Pravil OZZ. 5. Zavod meni, da z določitvijo natančnejšega obsega zdravstvenih storitev glede zdravljenja v tujini v prvem odstavku 135. člena Pravil OZZ nista kršeni z Ustavo zagotovljeni pravici do socialne varnosti in do zdravstvenega varstva. ZZVZZ naj bi v 13. členu določal kot pravico iz obveznega zavarovanja upravičenje zavarovanih oseb do plačila zdravstvenih storitev v obsegu, kot ga določa zakon. Pravica do plačila zdravstvenih storitev za zdravljenje v tujini naj bi bila podrobneje razčlenjena v drugi alineji 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri se osebam z obveznim zdravstvenim zavarovanjem zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini najmanj 95 % vrednosti zdravljenja v tujini. Zavod ob tem navaja, da ZZVZZ zgolj podrobneje specificira ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva z določitvijo nabora košarice pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne vsebuje pa natančnejših določb o vsebini pravice do zdravljenja v tujini in postopku za njeno uveljavljenje. Glede teh vprašanj naj bi ZZVZZ napotoval na ureditev s Pravili OZZ (224. do 226. člen ter prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ). Ker naj 51. člen Ustave ne bi prepovedoval, da se vsebine zakonske norme ne bi smelo podrobneje razčlenjevati s podzakonskim aktom, temveč prav obratno Ustava z besedilom »pod pogoji, ki jih določa zakon« izrecno predvideva omejevanje pravice, naj ureditev teh vprašanj v Pravilih OZZ ne bi mogla biti pravno nedopustna. Prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ naj zato ne bi bilo mogoče razlagati drugače kot realizacijo zakonskega pooblastila, da se določi natančnejši obseg zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja s podzakonskim aktom. Pravica do zdravljenja v tujini pa naj tudi ne bi bila neomejena pravica, ker naj bi se pri njenem uveljavljanju vedno trčilo ob ustavno dopustno omejitev, da so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva po naravi stvari omejena. Upoštevati naj bi bilo treba tudi, da je odločanje o priznanju te pravice tipično strokovno medicinsko vprašanje, ki že de facto ne spada v okvir zakonskega urejanja, temveč v Pravila OZZ. Zavod Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in za prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ ugotovi, da ni v neskladju z Ustavo. B. – I. 6. Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev, navedenih v 23. členu ZZVZZ. Po drugi alineji 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ je zavarovancem zagotovljeno tudi plačilo zdravljenja v tujini v višini najmanj 95-odstotne vrednosti.[1] Natančnejši obseg zdravstvenih storitev, navedenih v prvem odstavku 23. člena ZZVZZ, ki se zagotavlja v breme obveznega zavarovanja, natančnejši postopek uveljavljanja pravic, standarde in normative pa na podlagi 26. člena ZZVZZ določi Zavod v splošnih aktih v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje. Na podlagi navedenega zakonskega pooblastila je Zavod v Pravilih OZZ kot splošnem aktu, izdanem za izvrševanje javnih pooblastil, natančneje uredil pravice in obveznosti zavezancev ter zavarovanih oseb, pogoje in postopke uresničevanja pravic, standarde zdravstvenih storitev in medicinskotehničnih pripomočkov, varstvo pravic zavarovanih oseb ter nadzor nad uresničevanjem pravic in obveznosti. V zvezi z zdravstveno storitvijo zdravljenja v tujini je Zavod v prvem odstavku 135. člena Pravil OZZ določil, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje poslabšanje. Ta ureditev je veljala do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 91/13 – v nadaljevanju ZZVZZ-M). 7. Z uveljavitvijo ZZVZZ-M, s katerim je zakonodajalec implementiral Direktivo 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (UL L 88, 4. 4. 2011 – v nadaljevanju Direktiva), so v 44.a do 44.e členu zakona opredeljeni pogoji za uveljavljanje pravice do zdravstvenih storitev v tujini in postopek za uveljavljanje navedene pravice. Ali morajo biti v domačem ustavnem redu pravice, njihove morebitne omejitve ali način njihovega uresničevanja urejene z zakonom ali pa je dopustno njihovo urejanje z akti nižje ravni, ni stvar urejanja z Direktivo. Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-37/10 z dne 18. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13), so države pri implementaciji dolžne ne samo v največji mogoči meri upoštevati cilje, določene v pravnem aktu EU, temveč morajo v okviru teh možnosti izbrati takšno implementacijo, ki je tudi ustavnoskladna. Če Ustava zahteva njihovo ureditev z zakonom, je ustavnoskladna le taka implementacija. Spoštovanje prava Evropske unije v tem in prihodnjih takih primerih tako ne pomeni prav nobene ovire za spoštovanje temeljnih zahtev, ki jih Ustava uveljavlja že na načelni ravni (drugi in tretji odstavek 15. člena) in še posebej ponovi v prvem odstavku 50. člena ter prvem odstavku 51. člena. 8. Prvi odstavek 44.a člena ZZVZZ ureja enako vsebino kot prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ. Vendar navedene določbe ZZVZZ pri tej presoji ni mogoče upoštevati, ker ta ureditev ne more retroaktivno veljati za pritožnikov primer. Zanj je lahko upoštevna le ureditev, ki je veljala pred uveljavitvijo ZZVZZ-M. V 44.a do 44.e členu ZZVZZ ni več predvideno, da bi podrobnejšo ureditev zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo tudi v tujini, lahko podrobneje urejala Pravila OZZ. Zato je skladno s praviloma, da višji pravni predpis razveljavi nižjega in mlajši starejšega (lex superior derogat legi inferiori, lex posterior derogat legi priori), prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ z uveljavitvijo ZZVZZ-M prenehal veljati. To pa je položaj iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. Če predpis preneha veljati med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti, ga Ustavno sodišče presoja le ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. Na tej podlagi lahko Ustavno sodišče ugotovi, da predpis, ki je prenehal veljati, ni bil v skladu z Ustavo in zakonom, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Pri podzakonskih predpisih ali splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, Ustavno sodišče odloči, ali ima njegova odločitev učinek odprave ali razveljavitve. Ker je pritožnik vložil ustavno pritožbo zoper sodne odločbe, ki temeljijo na prvem odstavku 135. člena Pravil OZZ, in se s tem zavaroval pred učinki pravnomočnosti, so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. B. – II. 9. Pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave je človekova pravica pozitivnega statusa, ki od države zahteva aktivno delovanje. Država mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti učinkovito uresničevanje te človekove pravice.[2] Zdravje je ena najpomembnejših človekovih vrednot.[3] Zato je pravica do zdravstvenega varstva dana vsakomur. Zaradi uresničevanja te pravice so z Ustavo določene dolžnosti države na socialnem in zdravstvenem področju. V prvem odstavku 51. člena Ustave je določeno, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, kar pomeni, da Ustava navedeno pravico zagotavlja s t. i. zakonskim pridržkom. Tako oblikovan zakonski pridržek zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer lahko vzpostavi tudi ustavno dopustne omejitve te pravice (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave),[4] pričakuje pa se tudi, da uredi način njenega izvrševanja (drugi odstavek 15. člena Ustave), ker je to glede na naravo take pravice nujno. Na podlagi prvega odstavka 51. člena Ustave mora zakonodajalec določiti vsebino pravice do zdravstvenega varstva z zakonom. Opredeliti mora subjekte ter vrsto in obseg pravic, ki tem subjektom pripadajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Z zakonom pa mora določiti tudi pravice iz zdravstvenega varstva iz javnih sredstev (drugi odstavek 51. člena Ustave), zlasti katere vrste oziroma kolikšen obseg zdravstvenega varstva se zagotavlja iz javnih (državnih) sredstev.[5] Iz drugega odstavka 50. člena Ustave izhaja obveznost države, da skrbi tudi za delovanje zdravstvenega zavarovanja, preko katerega se uresničuje pravica do socialne varnosti in s tem tudi pravica do zdravstvenega varstva. Država mora organizirati sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, za delovanje katerega je tudi odgovorna. Z zakonom mora urediti tudi, katere pravice do zdravstvenega varstva zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje (prvi odstavek 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena Ustave). 10. Druga alineja 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ omogoča, da se zdravstvene storitve zaradi zagotovitve pravice do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave zagotovijo tudi v tujini, in opredeljuje višino deleža pri tem. Pravico do zdravstvenega varstva, ki jo predstavljajo posamezne zdravstvene storitve, katerih plačilo je zagotovljeno z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, je torej mogoče izvrševati tudi tako, da se te storitve opravijo v tujini. ZZVZZ do uveljavitve ZZVZZ-M ni določal pogojev, ki bi omejevali to pravico, prav tako pa tudi ne načina oziroma postopka, v katerem naj bi se odločilo o utemeljenosti zdravljenja v tujini. To je Zavod uredil v Pravilih OZZ. Vendar tudi iz vsebine 26. člena ZZVZZ, ki je specialno zakonsko pooblastilo za izdajo Pravil OZZ, ni izhajalo, da je Zavod pooblaščen, da s splošnim aktom, izdanim za izvrševanje javnih pooblastil, določa pogoje, pod katerimi se pravica do zdravstvenega varstva lahko uveljavlja v tujini, niti da določa način, na katerega se lahko uveljavlja. To je razumljivo, saj sta določitev pogojev uveljavljanja pravice do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravice glede na prvi odstavek 51. člena v povezavi z drugim odstavkom 50. člena Ustave izrecno pridržana zakonu. Tudi iz splošnih načel, ki urejajo možnosti omejevanja in določanje načina izvrševanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi in tretji odstavek 15. člena Ustave), izhaja enako. Zato lahko sistem pravic in v tem okviru tudi njihove omejitve ureja le zakon,[6] ki mora v temelju urediti tudi način izvrševanja pravic. Podzakonski akt sme zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem sam ne opredeljuje izvirno pravic in obveznosti in da zlasti z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje.[7] Samo natančnejša opredelitev storitev, izvirno določenih že v zakonu, natančnejši način njihovega izvrševanja ter standardi in normativi storitev, ki pomenijo strokovna, medicinska in tehnična vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje,[8] so lahko predmet urejanja s Pravili OZZ. 11. Zakonodajalec ima na podlagi prvega in drugega odstavka 51. člena ter drugega odstavka 50. člena Ustave možnost, da določi ustavno dopustne omejitve pravice do zdravstvenega varstva kot tudi to, na kakšen način se bodo pravice, ki jih z zakonom da, izvrševale. Ko zakonodajalec pravice v navedenem pogledu določi, morajo te uživati sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave). Kot je razvidno iz ZZVZZ in še posebej iz druge alineje 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, je zakonodajalec določil, da se zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljajo tudi z zdravljenjem v tujini. V zvezi z navedeno pravico je določil le, da se ta zagotavlja najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja v tujini. Pri tem zakonodajalec ni določil drugih omejitev, kot so na primer predhodna odobritev za tako uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva in pogoji, pod katerimi se zdravljenje v tujini lahko zavrne. Zavod pa za ureditev pogojev, pod katerimi posameznik lahko uresničuje pravico iz zdravstvenega varstva, na podlagi izvršilne klavzule iz 26. člena ZZVZZ niti ni bil niti ni mogel biti pooblaščen, ker bi bilo tako pooblastilo v neskladju s prvim in drugim odstavkom 51. člena Ustave. Glede na navedeno bi lahko le zakon določil pogoje, pod katerimi se to zdravljenje zagotavlja, kot tudi način uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva v primeru zdravljenja v tujini. 12. Drži sicer stališče Zavoda, da 51. člen Ustave ne prepoveduje, da se vsebina zakonske norme ne bi smela podrobneje razčlenjevati s podzakonskim aktom. Vendar v tem primeru ni šlo za podrobnejše razčlenjevanje z zakonom sicer določenih vsebin, ampak je šlo za izvirno določanje pogojev, pod katerimi se pravica do zdravstvenega varstva lahko uresničuje z zagotavljanjem zdravstvenih storitev v tujini. Opredelitev teh pogojev ne pomeni podrobnejše ureditve strokovnih medicinskih vprašanj, ampak pomeni določitev načina uresničevanja človekove pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave). 13. Pravila OZZ so v prvem odstavku 135. člena kot splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v času do uveljavitve ZZVZZ-M samostojno uredila pogoje za plačilo zdravstvenih storitev v tujini in pri tem brez zakonske podlage omejila oziroma celo odvzela zavarovancem pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jim pripada iz naslova tega zavarovanja. Pravila OZZ so s tem izvirno določila vsebino pravice do zdravstvenega varstva, kar je glede na zakonski pridržek iz prvega odstavka 51. člena v povezavi z drugim odstavkom 50. člena Ustave nedopustno. Po navedenih ustavnih določbah sta določitev pogojev uveljavljanja pravice do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravice izrecno pridržana zakonu. 14. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil prvi odstavek 135. člena Pravil OZZ v neskladju s pravico do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena Ustave. Odločilo je, da ima njegova ugotovitev učinek razveljavitve (1. točka izreka). B. – III. 15. Izpodbijane sodne odločbe temeljijo na določbi Pravil OZZ, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila v neskladju s pravico iz prvega odstavka 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena Ustave. Zato je bila z njimi pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 51. člena Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka izreka). Ker je bilo treba že zaradi tega izpodbijane sodbe razveljaviti, se Ustavno sodišče v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo. 16. Pritožnik je Ustavnemu sodišču predlagal, naj odloči, da so stroški z ustavno pritožbo nadaljnji stroški postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani posamični akt. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, da pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo (3. točka izreka). C. 17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena, prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. mag. Miroslav Mozetič Predsednik Opombe: [1] ZZVZZ je sprva določal, da je zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev zdravljenja v tujini v višini najmanj 95 % vrednosti te storitve. Zakon za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12 – v nadaljevanju ZUJF) je ZZVZZ v tem delu spremenil. Od uveljavitve ZUJF, tj. od 31. 5. 2012, je plačilo zdravstvenih storitev zdravljenja v tujini zagotovljeno najmanj v višini 90 % vrednosti storitve. [2] Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10). [3] Zdravje je v Ustavi Svetovne zdravstvene organizacije (Uradni list FLRJ, št. 93/47 in 7/61, Uradni list SFRJ, MP, št. 6/66, 1/68, 49/75 in 12/84, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 in 23/93 – popr.) opredeljeno kot stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in dobrega počutja in ne samo odsotnost bolezni in poškodbe. [4] Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-47/94 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, in OdlUS IV, 4). [5] Primerjaj A. Bubnov Škoberne, Pravo socialne varnosti, Učni pripomoček, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 1999, str. 127–128. [6] Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-50/97 z dne 16. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 109/99, in OdlUS VIII, 281). [7] Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-125/97 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98, in OdlUS VII, 139). [8] Glede standardov in normativov storitev, ki pomenijo strokovno ureditev in tehnična vprašanja, glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-294/96 z dne 13. 10. 1999 (OdlUS VIII, 220). 13 DOLOČBE IZBRANIH AKTOV 13.1 Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda ODLOK o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Glasbene šole Ljubljana Moste-Polje Uradni list RS, št. 51/1997 z dne 22. 8. 1997 I. SPLOŠNA DOLOČBA 1. člen S tem odlokom Mestna občina Ljubljana, s sedežem Mestni trg 1, Ljubljana (v nadaljevanju: ustanovitelj) ustanavlja javni vzgojno-izobraževalni zavod za osnovno glasbeno izobraževanje Glasbeno šolo Ljubljana Moste-Polje (v nadaljevanju: šola). O ustanoviteljskih pravicah in obveznostih odloča Mestni svet mestne občine Ljubljana. II. IME IN SEDEŽ 2. člen Ime šole: Glasbena šola Ljubljana Moste-Polje. Sedež šole: Ob Ljubljanici 36, Ljubljana. V šoli se za izvajanje izobraževalnega programa na različnih lokacijah organizira: Podružnica šole Polje-Zalog, ki deluje na lokaciji Polje 21, Ljubljana. III. PEČAT ŠOLE 3. člen Šola ima pečat okrogle oblike s premerom 35 mm in pečat s premerom 20 mm. Pečat vsebuje ime in sedež šole. Sredi pečata je grb Republike Slovenije. Ravnatelj šole sprejme sklep o hrambi in uporabi pečatov šole, ter določi delavce, ki so zanje odgovorni. IV. DEJAVNOSTI ŠOLE 4. člen Šola izvaja osnovno glasbeno izobraževanje po javno-veljavnem izobraževalnem programu, ter opravlja druge dejavnosti, ki so potrebne za opravljanje osnovnega glasbenega izobraževanja. Dejavnosti iz prvega odstavka tega člena se razvrščajo v naslednji podrazred standardne klasifikacije dejavnosti: – M/80.102 – osnovnošolsko splošno izobraževanje. Dejavnost šole šteje kot javna služba, katere izvajanje je v javnem interesu. V. ORGANI ŠOLE 5. člen Organi šole so: – svet šole, – ravnatelj, – strokovni organi, – svet staršev. 1. Svet šole 6. člen Organ upravljanja šole je svet šole. Svet šole odloča o zadevah, ki jih določajo zakoni, ta odlok ali drugi predpisi, ter o zadevah, za katere ni pooblaščen drug organ. Svet šole šteje enajst članov, ki jih sestavljajo: – trije predstavniki ustanovitelja, – pet predstavnikov delavcev šole, – trije predstavniki staršev. Predstavnike ustanovitelja imenuje Mestni svet mestne občine Ljubljana. Predstavnike delavcev šole izvolijo delavci šole na neposrednih in tajnih volitvah, tako da izvolijo tri člane izmed delavcev matične šole in dva člana izmed delavcev podružnice Polje-Zalog. Predstavnike staršev izvoli svet staršev z večino glasov staršev navzočih na seji. a) Volitve predstavnikov delavcev v svet šole 7. člen Svet šole razpiše volitve predstavnikov delavcev v svet šole s sklepom največ 90 in najmanj 60 dni pred iztekom mandatne dobe. Volitve se opravijo najkasneje 15 dni pred potekom mandata sveta šole. S sklepom o razpisu volitev se določa: dan volitev, število članov sveta, ki se volijo, in se imenuje volilna komisija. Sklep o razpisu se mora javno objaviti v šoli. Volilno komisijo sestavljajo predsednik, dva člana, ter njihovi namestniki. Člani volilne komisije in njihovi namestniki ne morejo biti kandidati za člane sveta šole. 8. člen Pravico predlagati kandidate za člana sveta šole ima najmanj 10% delavcev šole. Predlogi kandidatov za svet šole, ki se predložijo volilni komisiji v 21 dneh, od dneva objave sklepa o razpisu volitev. Predlogi morajo biti pisni s podpisi vseh predlagateljev in s priloženimi pisnimi soglasji h kandidaturi vseh predlaganih kandidatov. 9. člen Glasovanje na volišču vodi volilna komisija. Volitve morajo biti organizirane tako, da je zagotovljena tajnost glasovanja. Volilna komisija lahko določi, da delavci, ki bodo odsotni na dan volitev, volijo pred tem dnem. Voli se z glasovnicami. Vsak delavec ima en glas. Na glasovnici se navedejo imena kandidatov po abecednem redu priimkov, z navedbo, koliko kandidatov se voli. Voli se tako, da se obkrožijo zaporedne številke pred imeni tistih kandidatov, za katere se želi glasovati. Neizpolnjena glasovnica in glasovnica, na kateri ni mogoče ugotoviti volje volivca, sta neveljavni. Neveljavna je tudi glasovnica, če je volivec glasoval za več kandidatov, kot jih je potrebno izvoliti. Volitve so veljavne, če se jih je udeležila več kot polovica delavcev šole. 10. člen Za člana sveta šole so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili največje število glasov. Kolikor ni mogoče ugotoviti, kdo je zadnji izvoljeni član sveta, ker sta dva ali več kandidatov dobila enako število glasov, je izvoljen kandidat, ki ima daljšo delovno dobo v šoli. Volilna komisija sestavi zapisnik o poteku volitev in izdela poročilo o rezultatih volitev, ki ga objavi v roku 5 dni od dneva volitev. 11. člen Svet šole se konstituira na svoji prvi seji z izvolitvijo predsednika sveta šole in njegovega namestnika. Od tega dneva začne teči mandat sveta šole. Prvo sejo sveta šole v novi sestavi skliče dotedanji predsednik sveta šole najkasneje v roku 20 dni po izvolitvi oziroma imenovanju vseh članov sveta. Prvo sejo sveta šole vodi do izvolitve predsednika sveta najstarejši novoizvoljeni oziroma novoimenovani član sveta šole. Predsednik zastopa in predstavlja svet šole. Namestnik zastopa in predstavlja svet šole v odsotnosti predsednika. b) Odpoklic predstavnikov delavcev v svetu šole 12. člen Postopek za odpoklic predstavnika delavcev v svetu šole se začne na podlagi pisne zahteve najmanj 10% delavcev šole. Zahtevi za odpoklic, ki jo predložijo delavci, morajo biti priloženi podpisi delavcev, ki predlagajo odpoklic. Zahteva za odpoklic mora vsebovati razloge za odpoklic. Zahteva se predloži volilni komisiji, ki preveri formalno pravilnost zahteve, ne da bi presojala razloge za odpoklic. Če volilna komisija ne zavrne zahteve za odpoklic v 30 dneh, razpiše glasovanje o odpoklicu predstavnika delavcev v svetu šole in določi dan glasovanja. Predstavnik delavcev v svetu šole je odpoklican, če je za odpoklic glasovala večina delavcev šole. 2. Ravnatelj 13. člen Ravnatelj je pedagoški vodja in poslovodni organ šole. Ravnatelj šole organizira in vodi delo in poslovanje šole, predstavlja in zastopa šolo in je odgovoren za zakonitost dela šole. Ravnatelj vodi tudi strokovno delo šole in je odgovoren za strokovnost dela šole. Ravnatelja imenuje in razrešuje svet šole po postopku, določenim z zakonom. 14. člen Ravnatelj imenuje pomočnika ravnatelja, ki mu pomaga pri opravljanju poslovodnih in pedagoških nalog. Pomočnik ravnatelja opravlja naloge, za katere ga pisno pooblasti ravnatelj in ga nadomešča v njegovi odsotnosti. 15. člen Podružnico šole vodi vodja podružnice. Vodja podružnice opravlja naloge, za katere ga pisno pooblasti ravnatelj. 3. Strokovni organi 16. člen Strokovni organi šole so: – učiteljski zbor, – oddelčni učiteljski zbor, – strokovni aktivi. 17. člen Učiteljski zbor sestavljajo strokovni delavci šole. Učiteljski zbor obravnava in odloča o strokovnih vprašanjih, povezanim z vzgojno-izobraževalnim delom, daje mnenje o letnem delovnem načrtu, predlaga uvedbo nadstandardnih in drugih programov, ter dejavnosti, odloča o posodobitvah programov vzgoje in izobraževanja in njihovi izvedbi v skladu s predpisi, daje mnenje o predlogu za imenovanje ravnatelja in pomočnika ravnatelja, daje pobude za napredovanje strokovnih delavcev in mnenje o predlogih ravnatelja, odloča o vzgojnih ukrepih in opravlja druge naloge v skladu z zakonom. 18. člen Oddelčni učiteljski zbor sestavljajo strokovni delavci, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v posameznem oddelku. Oddelčni učiteljski zbor obravnava vzgojno-izobraževalno problematiko v oddelku, oblikuje program za delo z nadarjenimi učenci in s tistimi, ki težje napredujejo, odloča o vzgojnih ukrepih in opravlja druge naloge v skladu z zakonom. 19. člen Strokovne aktive šole sestavljajo učitelji oziroma predavatelji istega predmeta oziroma predmetnih področij. Strokovni aktivi šole obravnavajo problematiko predmeta oziroma predmetnega področja, usklajujejo merila za ocenjevanje, dajejo učiteljskem zboru predloge za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega dela, obravnavajo pripombe staršev in učencev, ter opravljajo druge strokovne naloge, določene z letnim delovnim načrtom. 4. Svet staršev 20. člen Za organizirano uresničevanje interesa staršev se v šoli oblikuje svet staršev. Svet staršev šole je sestavljen tako, da ima v njem vsak oddelek matične in podružnične šole po enega predstavnika, ki ga starši izvolijo na roditeljskem sestanku oddelka. VI. SREDSTVA ZA DELO 21. člen Premoženje, s katerim upravlja šola in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je ustanovljena, je lastnina ustanovitelja. Šola lahko razpolaga s premičnim premoženjem, z nepremičnim premoženjem pa samo po predhodnem soglasju ustanovitelja. Šola je dolžna uporabljati in upravljati premoženje ustanovitelja s skrbnostjo dobrega gospodarja. Šola je odgovorna ustanovitelju za upravljanje s premoženjem. 22. člen Šola pridobiva sredstva za delo iz sredstev državnega proračuna, sredstev ustanovitelja, prispevkov učencev, sredstev od prodaje storitev in izdelkov, iz donacij, prispevkov sponzorjev in iz drugih virov. VII. NAČIN RAZPOLAGANJA S PRESEŽKOM PRIHODKOV NAD ODHODKI IN NAČIN KRITJA PRIMANJKLJAJA SREDSTEV ZA DELO 23. člen Presežek prihodkov nad odhodki, ki jih šola pridobi s prodajo proizvodov oziroma storitev, ustvarjenih z opravljanjem vzgoje in izobraževanja oziroma z opravljanjem drugih dejavnosti v skladu s tem odlokom, se uporablja za plačilo materialnih stroškov, investicijsko vzdrževanje in investicije, po predhodnem soglasju ustanovitelja pa tudi za plače. V primeru primanjkljaja sredstev za dejavnost šole se način kritja tega primanjkljaja določi v soglasju z ustanoviteljem. VIII. PRAVICE, OBVEZNOSTI IN ODGOVORNOSTI ŠOLE V PRAVNEM PROMETU 24. člen Šola je pravna oseba in nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun z omejitvijo, da brez predhodnega soglasja ustanovitelja ne sme sklepati pravnih poslov v zvezi z nepremičnim premoženjem. Šola odgovarja za svoje obveznosti s sredstvi, s katerimi razpolaga. Podružnica šole nima pooblastil v pravnem prometu. Ustanovitelj odgovarja za obveznosti šole omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so v proračunu ustanovitelja predvidena za opravljanje dejavnosti šole. IX. MEDSEBOJNE PRAVICE IN OBVEZNOSTI MED USTANOVITELJEM IN ŠOLO 25. člen Ustanovitelj ima do šole naslednje pravice in obveznosti: – ugotavlja skladnost planov in programov dela šole s plani in programi Mestne občine Ljubljana, – spremlja in nadzira namenskost in gospodarnost porabe sredstev, – odloča o statusnih spremembah šole, – daje soglasje k spremembam dejavnosti, – opravlja druge zadeve v skladu s tem odlokom in drugimi predpisi. Šola je dolžna ustanovitelju vsako leto poročati o izvajanju letnega delovnega načrta in razvoja šole. Šola je dolžna posredovati ustanovitelju podatke, potrebne za spremljanje in financiranje dejavnosti ter statistične namene. XI. JAVNOST DELA 26. člen Delo šole je javno. Javnost dela šole se zagotavlja s sporočili staršem in javnosti. Sejam in drugim oblikam dela organov šole, ter vzgojno-izobraževalnem delu, starši in predstavniki javnosti ne morejo prisostvovati, razen če tako določa zakon ali drugi predpisi ali če to dovoli ravnatelj. Javnost obvešča o delu šole ravnatelj ali oseba, ki jo pooblasti. XI. SPLOŠNI AKTI ŠOLE 27. člen Šola ima lahko pravila, s katerimi se urejajo vprašanja, ki so pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanje šole. Šola ima lahko tudi druge splošne akte, s katerimi ureja druge zadeve, če tako določa zakon. Pravila in splošne akte sprejme svet šole, razen splošnih aktov za katere je z zakonom določeno, da jih sprejme ravnatelj. XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 28. člen Šola mora v skladu z določili tega odloka uskladiti svojo organizacijo in oblikovati organe šole v roku treh mesecev, od dneva uveljavitve tega odloka. 29. člen Šola je pravni naslednik Glasbene šole Ljubljana Moste-Polje, ki je vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod reg. št. 1/172/00 in prevzame vse pravice in obveznosti te šole. 30. člen Z dnem uveljavitve tega odloka prenehata veljati: – sklep o ustanovitvi Glasbene šole Ljubljana Moste Polje (Uradni list RS, št. 11/92), – statut šole. 31. člen Ta odlok začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. 14 IZBRANA VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE SNOVI 1. Kaj pomeni pojem »konstitucionalizem«? 2. Kaj pomeni pojem »parlamentarizem«? 3. Kdaj nastane upravno pravo? 4. Splošna in širša definicija upravnega prava. 5. Teoretični, organizacijski, funkcionalni pojem uprave. 6. Kaj pomeni po pozitivnem pravu Republike Slovenije uprava v funkcionalnem smislu? 7. Pod kakšnim pogojem oz. kako se ustanovi javna agencija in zakaj? 8. Katera področja urejajo upravno-pravna pravila in načela? 9. Prvine pravnega reda. 10. Lastnosti in zgradba pravne norme. 11. Razlika med pojmoma pravno določilo in pravna norma? 12. Definicija upravne norme. 13. Čemu služijo načela? 14. Obrazloži in razdelaj sistematizacijo upravnega prava. 15. Primerjaj upravno pravo z naslednjimi pravnimi panogami: ustavnim pravom, civilnim pravom, kazenskim pravom, sodnim pravom. 16. Pojem pravnega akta. 17. Definicija upravnopravnega razmerja. 18. Pojasni pojem javne službe. 19. Pojasni pojem javno dobro. 20. Materialna dejanja uprave. 21. Interni akti uprave. 22. Razlika splošni in posamični upravni akt. 23. Akti oblasti. 24. Izvršilna klavzula. 25. Pojasni pojem javni interes. 26. Pojem in oblike odvisnosti. 27. Pojem retroaktivnosti. 28. Opredeli naslednje pojme: pravna praznina, nedoločni pravni pojmi. LITERATURA Adams, A. (2009). Basic Administrative Law for Paralegals. Aspen Publishers. Brown, N. L., & Bell, J. S. (1998). French Administrative Law. Oxford University Press. Cane, P. (2011). Administrative Law. Oxford University Press. Cijan, R., & Grafenauer, B. (2002). Upravno pravo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta. Craig, P. P. (2003). Administrative Law. London: Sweet & Maxwell. Čebulj, J., & Strmecki, M. (2006). Upravno pravo. Ljubljana: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani. Čebulj, J. (2009). Upravno pravo. Fakulteta za državne in evropske študije. Dolenc, M. (2008). Pravna država – pogled sodnika. Podjetje in delo, (6–7), 1122–1130. Franz, T. (2013). Einführung in die Verwaltungswissenschaft. Springer VS. Grafenauer, B., & Breznik, J. (2009). Upravno pravo: procesni del. Ljubljana: GV Založba. Grmek, M. (2011). Pravočasna vložitev vloge po pošti v luči varstva pravic strank. Pravna praksa, 30(9), pril. str. VII-VIII. Grmek, M., & Sever, T. (2010). Izbrani primeri dilem varstva pravic strank v upravnih zadevah. V: Kako do bolj kakovostne in racionalne uprave? [Elektronski vir]: referati. 22 str. Jestaedt, M. (2006). Grundbegriffe des Verwaltungsorganisationsrechts. V: W. Hoffmann-Riem, E. Schmidt-Aßmann & A. Voßkuhle (ur.), Grundlagen des Verwaltungsrechts (Band I: Methoden, Maßstäbe, Aufgaben, Organisation). Verlag C. H. Beck. Jerovšek, T., & Kovač, P. (2010). Upravni postopek in upravni spor. Ljubljana: Fakulteta za upravo. Kerševan, E. (2008). Vladavina prava in upravno pravo. Podjetje in delo, (6–7), 1131–1140. Kovač, P., Remic, M., & Sever, T. (2010). Upravno-procesne dileme o rabi ZUP: 113 vprašanj iz prakse z odgovori. Uradni list Republike Slovenije. Krbek, I. (1950). Osnovi upravnog prava FNRJ. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Lampe, R. (2010). Pravo človekovih pravic, Sistem človekovih pravic v mednarodnem, evropskem in ustavnem pravu. Ljubljana: Uradni list. Pavčnik, M. (2001). Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pavčnik, M. (2004). Argumentacija v pravu: (od življenjskega primera do pravne odločitve). Ljubljana: Cankarjeva založba. Pečarič, M. (2009). Akti vladanja in upravni akti – ločnica v zakonu, megla v praksi. Javna uprava, 45(4), 89–120. Pečarič, M. (2011). Širša procesna legitimacija zoper nezakonite javnofinančne ugodnosti v imenu tožnika in države. Pravnik, 66(1/2), 69–86. Pečarič, M., & Bugarič, B. (2011). Javne službe. Ljubljana: Fakulteta za upravo. Radbruch, G. Pet minut filozofije prava (prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v Pravnik, št. 11–12/1988 (str. 667–669); po Cerar, Novak, Pavčnik in Perenič (1998), Praktikum za uvod v pravoznanstvo (str. 17–20). Seerden, R., & Stroink, F. A. M. (2002). Administrative Law of the European Union, Its Member States and the United States: A Comparative Analysis. Intersentia. Sever, T. (2009). Izbrani vidiki pravice do odločanja v razumnem roku v upravnih zadevah. V: Kriza kot izziv in priložnost za reforme javne uprave [Elektronski vir]: referati, 24 str. Šturm, L. (1999). Omejitev oblasti: ustavna izhodišča javnega prava. Ljubljana: Nova revija. Šturm, L., & Arhar, F. et al. (ur.). (2010). Komentar ustave Republike Slovenije. Kranj: Fakulteta za državne in evropske študije. Teršek, A. (1999). Podoba Iustitiae, ali: človekove pravice kot vrednostno merilo zakonite pravičnosti. Dignitas, (1), 28–36. Tičar, B., & Rakar, I., (2011). Pravo javnega sektorja. Maribor: Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila. Virant, G. (2002). Pravna ureditev javne uprave. Ljubljana: Fakulteta za upravo. Virant, G. (2009). Javna uprava. Ljubljana: Fakulteta za upravo. VIRI Pravni Ustava Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04, 69/04, 68/06, 47/13, 47/13) Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15 in 63/16) Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15) Zakon o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16) Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih (ZEPI, Uradni list RS, št. 35/08 in 19/15) Zakon o geodetski dejavnosti (ZGeoD-1, Uradni list RS, št. 77/10) Zakon o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13 in 19/15) Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF) Zakon o javnih zbiranjih (ZJZ, Uradni list RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo) Zakon o matičnem registru (ZMatR, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo) Zakon o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo in 85/09) Zakon o političnih strankah (ZPolS, Uradni list RS, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 103/07, 99/13 in 46/14) Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Socialistični republiki Sloveniji (ZPPVS, Uradni list SRS, št. 15/76, 42/86, 5/90, Uradni list RS, št. 10/91, 22/91, 13/93 – ZP-G, 66/93 – ZP-H, 29/95 – ZPDF, 59/02 – ZJZ, 60/05 – ZJZ-A in 14/07 – ZVS) Zakon o prekrških (ZP-1, Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US in 32/16) Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (MPKVCP, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94) Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13) Zakon o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 45/14 – uradno prečiščeno besedilo, 90/14, 19/15 in 47/15 – ZZSDT) Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US in 109/12) Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr., 58/03 – ZZK-1, 33/07 – ZPNačrt, 108/09 – ZGO-1C in 80/10 – ZUPUDPP) Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 14/13, 56/13 – ZŠtip-1, 99/13, 14/15 – ZUUJFO, 57/15, 90/15, 38/16 – odl. US in 51/16 – odl. US) Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1, Uradni list RS, št. 70/06) Zakon o verski svobodi (ZVS, Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13) Zakon o vodah (ZV-1, Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15) Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1, 95/14 – ZUJF-C in 47/15 – ZZSDT) Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF in 14/13) Pomorski zakonik (PZ, Uradni list RS, št. 62/16 – uradno prečiščeno besedilo) Poslovnik državnega zbora (PoDZ-1, Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) Pravilnik o izvajanju javnih pooblastil na področju raziskovalne dejavnosti (Uradni list RS, št. 107/05) Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča Odločba Ustavnega sodišča U-I-165/09-34 Odločba Ustavnega sodišča U-I-463/06 Odločba Ustavnega sodišča U-I-126/05-18 Odločba Ustavnega sodišča Up-396/02-8 Odločba Ustavnega sodišča U-I-287/95 Odločba Ustavnega sodišča U-I-73/94-9 Odločba Ustavnega sodišča U-I-84/99 Sklep Ustavnega sodišča U-I-272/08-4 Sklep Ustavnega sodišča U-I-382/02 Sklep Ustavnega sodišča U-I-1/98 Sklep Ustavnega sodišča U-I-143/97 KAZALO PREDGOVOR 1 UPRAVNO PRAVO IN Z NJIM POVEZANI POJMI 2 UPRAVNOPRAVNE NORME 3 AKTI UPRAVE 4 ODVISNOST UPRAVNOPRAVNIH NORM 5 SKLADNOST PRAVNIH NORM IN PRAVNIH AKTOV IN IZJEME OD NAČELA ZAKONITOSTI 6 VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC IN UPRAVNO PRAVO 7 JAVNO POOBLASTILO 8 ODPRTOST DELOVANJA UPRAVE 9 JAVNO DOBRO 10 UPRAVNI POSEGI DRŽAVE V LASTNINSKO PRAVICO 11 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE 12 IZBRANE ODLOČBE IN SKLEPI USTAVNEGA SODIŠČA 12.1 Odločba Ustavnega sodišča Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013 12.2 Odločba Ustavnega sodišča Up-679/12-17 z dne 16. 10. 2014 12.3 Odločba Ustavnega sodišča Up-389/00 z dne 27. 11. 2001 12.4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-126/05-18 12.5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-287/95 12.6 Sklep Ustavnega sodišča U-I-143/97 12.7 Sklep Ustavnega sodišča U-I-382/02 12.8 Odločba Ustavnega sodišča U-I-73/94-9 12.9 Odločba Ustavnega sodišča Up-1303/11-21 U-I-25/14-8 13 DOLOČBE IZBRANIH AKTOV 13.1 Odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda 14 IZBRANA VPRAŠANJA ZA UTRJEVANJE SNOVI LITERATURA VIRI © Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, 2023. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Tako ravnanje je, razen v primerih iz 46. do 57. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 147516931 ISBN 978-961-262-145-2 (ePUB) Avtorji Iztok Rakar, Tina Sever Naslov Praktikum za Upravno pravo Izdala in založila: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Gosarjeva ulica 5, Ljubljana Za založbo: prof. dr. Maja Klun Lektoriranje: Vesna Jereb, prof. slov. in špan. Priprava: Anamarija Leben Vrsta gradiva: e-gradivo, oblika: ePub Cena: 12,99€ Izdaja: Elektronska izdaja, Ljubljana, 2023 Dostop www.biblos.si