Jasmin Čaušević

	PISMO



	Avtor: Jasmin Čaušević



	Lektorirala: mag. Nataša Koražija



	Grafična obdelava: Jasmin Čaušević



	Fotografije: Jasmin Čaušević



	Naslovnica: Jasmin Čaušević



	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje



	Tisk: 2023, 1. Elektronska izdaja



	© 2023, Jasmin Čaušević



	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 152240899

ISBN 978-961-96068-6-5 (ePUB)





	PISMO



	Ljubezensko kriminalni roman





	Jasmin Čaušević





	POGLAVJE I.

	3. april, 2012

	Zavedal se je, da je zadnje dni veliko pil, in čeprav je bil zdaj popolnoma trezen, se je njegovo telo treslo. V zadnjega pol leta se je na njegovo družino natovorilo toliko bremen, da jih skoraj ni več zmogel nositi. Včeraj pa mu je še lastna žena povedala, da je imela ljubimca in mu s tem zabila žebelj v krsto. Prišel je do reke, ki je tekla nekaj metrov od hiše, da bi si zbistril glavo, se umiril in se naužil svežega zraka, preden bi se spet srečal z njo. Zastal je, zamišljeno je pogledal v brzice reke. Tako kot so se te valile preko svojih naravnih ovir, tako so se v njegovi glavi valile misli in vprašanja, na katera ni imel odgovora. Kljub zvoku reke je v ozadju slišal pridušene korake nejasnega premikanja. Vsak ta zvok je bil poln posebnih tonov, ki v človeku prebujajo domišljijo, ta pa zlahka zapolni podrobnosti prizora, čeprav tudi še ne videnega. Zdaj so se toni spremenili v občutek, ki mu je dal vedeti, da za njim nekdo stoji. Instinkt. Obrnil se je in jo zagledal.

	»Kaj počneš tukaj?« jo je vprašal, jo pogledal v obraz in nato v njene zelene oči. Trdo je strmel vanjo in se spraševal, koliko spoštovanja si sploh zasluži, ko je tako brezsramno in predrzno posegla v njuno srečo.

	Bil je srednje visok, danes neobrit, s kosmatimi temnimi obrvmi in nadvse mrkim izrazom na svojem obrazu. Njegove, v ta obraz globoko vstavljene oči so jo začudeno gledale, saj je vedela, da je tukaj ni pričakoval.

	»Marlon.« Njegovo ime je izrekla s tihim, tresočim se glasom.

	»Kaj hočeš od mene?« Pogledal jo je z očitajočim pogledom in takoj ugotovil, da je sinoči popit alkohol vanj potisnil vso razdražljivost. Njen angelski obraz je izkazoval strah in v trenutku je iz njega izbrisan nasmeh, ki je bil še trenutek prej viden na njenem licu.

	Iztegnila je vrat, potisnila brado naprej in tako v pokončni drži pogledala Marlona v oči. »Rada bi se pogovorila s tabo.«

	Marlon je za trenutek obstal. V sebi je pripravljal pravi odgovor, vprašanje, karkoli, kar bi mu pomagalo, da bi nadaljeval s svojo pokončno držo in svojo prevlado, ki jo je moral v tem trenutku imeti nad njo. Ni pa se zavedal, da je bila Nora, ki je stala pred njim, tokrat pripravljena na vse. Odločena je bila, da ji ne more znova vzbujati občutka krivde, ji uničiti preostanka življenja in je nikakor ne zavirati pri njeni odločitvi.

	»Malo prej sem ti vse povedal. Nikoli se ti ne bom odpovedal in te prepustil njemu.« Gledal jo je tako ostro, da je prav čutil, kako ona komaj zadržuje njegov pogled. Nato je spustila glavo in pogled usmerila v tla. V trenutku je postal še bolj izzivalen, saj je vedel, da mu je uspelo zlomiti njeno pokončno držo. Vedel je, da je pogumnejši, kot si je mislila, in tega se je tudi on zdaj dobro zavedal.

	Sedemindvajset let sta bila poročena. Kmalu bi imela svojo osemindvajseto obletnico poroke, ki sta jo vsako leto v ljubezni praznovala. Potem pa se je ta odnos kar naenkrat ohladil. V zakonu sta se jima rodila dva otroka in oba sta bila spočeta z ljubeznijo. Imel je dobro plačano službo, od katere so lahko vsi lepo živeli, in oba otroka sta lahko brezskrbno študirala na dobri univerzi. Mislil je, da jim nič ne manjka. Vse jim je dal, tudi Nori, ki ji ni bilo treba hoditi v službo. Želel je, da ostane doma, da skrbi za otroka in njihov topli dom. To, da ji ni treba delati, pomeni, da naj bo gospa in kraljica njihove hiše. Ona pa mu je zdaj očitala, da je on ves čas zdoma, da nič ne ve o svojih otrocih in še veliko obtožb mu je stresla v obraz. Drži, da je bil kot glavni in odgovorni direktor naložb v podjetju Saxstrom veliko zdoma, da je velikokrat prihajal domov šele ob poznih večerih. A kaj naj? Danes je delo drugačno, kot je bilo v času, ko je kot diplomirani ekonomist začel delati v tem istem podjetju. V vseh teh letih požrtvovalnega dela je napredoval, stopnico po stopnico, dokler ni stopil na trdno ploščad tik pod vrhom. Zaradi zadnjega velikega posla z nakupom zemljišča je izgubil možnost, postati družbenik v tem istem podjetju. A ni se predal. Zdaj se je šele zavedal, da je zaradi ambicij in želje po uspehu, ne zavedajoč se, s tem ogrožal svoj zakon z Noro.

	»Marlon, odrasla sva, oba sva stara več kot petdeset let. Torej imava kar nekaj kilometrine v teh letih, da se lahko obnašava kot dve zreli osebi. Mislim, da je pravi čas, da se …«

	Prekinil jo je s svojim ostrim pogledom in s svojimi skoraj stisnjenimi ustnicami besno rekel: »Mislil sem, da sva se maloprej vse pogovorila. Kaj bi še rada?«

	»Marlon, tukaj ni pravi kraj za najin pogovor. Pojdiva v hišo, sediva in se kulturno pogovoriva.«

	»Zakaj misliš, da tu ni pravi kraj? Se bojiš, da bi naju kdo slišal? Sosedje bi tako ali tako enkrat izvedeli, kaj se pri nas dogaja. Morda pa že vsi vedo. Vsi! Razen mene, bedaka, seveda.« Iz njega so letele besede, ki so obsojale. Bil je to bes, ki jo je skoraj ubil, pa čeprav, brez pravega orožja.

	»Marlon, prosim te,« je tiho rekla, skoraj z zaprtimi usti in vedela je, da jo je slišal.

	Namesto da bi odšel z njo in ji ustregel v prošnji, se je ta raje obrnil stran od nje in se spet zagledal v reko. ‘Kaj bi dal, da bi lahko bil hladen kot reka. Da bi se lahko prepustil toku življenja in šel dalje,’ se je spraševal v mislih, čeprav je vedel, da tega ne bo zmogel razumeti in tega ni mogel storiti. Bil je jezen na njo, zato je dejal: »Pusti me na miru! Mislim, da je to trenutno najbolje za oba.«

	Ona je poznala njegovo trmo in jezo, zato je raje ostala tiho ter stala tam, poleg njega. Bil je zmerno topel pomladanski dan, a v tem trenutku je Noro zeblo. Morda zaradi tega, ker sta bila tik ob reki, ali pa zato, ker je on odseval ves hlad, ki ga je imel pravkar v sebi.

	»Zakaj ne moreš enostavno prekiniti z njim? Prekini, ostani doma, da bo tako, kot je bilo prej.« Marlon je govoril, ne da bi se obrnil. Še vedno je gledal v reko.

	»Veš, da ne bo nikoli tako, kot je bilo. Za oba bi bilo neprimerno, če bi ostala. Marlon, to ne gre.«

	»In ja, zdaj bi bilo to neprimerno!« Potem se je naglo obrnil in med zadnjim izgovorjenim stavkom se je s svojim obrazom skoraj dotaknil njenega lica. Čutil je, da se je prestrašila te njegove reakcije. Vedel je, da bi najraje zakričala, da bi zaščitila sebe, a tega ni mogla. »Je primerno zapustiti vse, kar sva zgradila? Zapustiti svoja otroka in ju tako prizadeti? Si sploh pomislila na to, ti brezsrčno bitje?«

	Zdaj je bil že tako glasen, da je Nora na hrbtu čutila poglede sosedov, ki so verjetno iz svojih dvorišč ali z okna hiš gledali in vlekli na ušesa, kaj se pri družini Pulman dogaja.

	Sanoha ni bilo veliko mesto in družina Pulman je stanovala v t. i. bogati četrti. Nikoli nista mogla razumeti, zakaj to četrt imenujejo bogata, saj sta v njej le nekaj hiš stran stanovala stara upokojenca Brigs in čez cesto je imel hišo, več kot potrebno popravila, stari in hudobni Bill. A poleg njiju je stanovala res bogata družina irskih korenin, katere bogastvo je ustvaril podjetni, zdaj že upokojeni stari Watson. Tudi njegov edini sin, Watson mlajši, je bil podjeten, a zaradi posla je bil tudi on skoraj vedno zdoma. Zato pa je bila njegova žena Peggy vedno doma ter pridno urejala svoje gredice, polne raznobarvnih rož. Vsi v četrti so vedeli, da ima prav ona bistro oko in velika ušesa. Otroci so ji nadeli ime ‘kamera’, saj je vse videla in vse vedela, kar se je dogajalo pri sosedih in tudi v bližnji okolici. Nora je zdaj začutila na sebi tudi njen pogled, čeprav je še ni videla. Prav zaradi tega skritega pogleda si je želela, da bi se oba umaknila v hišo, kajti Marlonu takšno obnašanje ni bilo podobno. Poskušala je biti mirna in zbrana, zato se ni pustila provocirati. Nikakor pa ne bo dovolila, da bi se drl na njo in jo prizadel. Ne glede na to, kar se je trenutno dogajalo, se ga ni bala. Vedela je, da z njo ne bo fizično obračunal. Bolj se je bala njegovega psihičnega pritiska. Psihiranje je obvladal kot le malokdo, ki ga je poznala.

	Nežno ga je prijela za roko in ga pogledala naravnost v oči: »Pojdiva v hišo, mislim, da ne bi smela govoriti zunaj. Prosim te! Vem, da me spoštuješ, in prav zato te prosim, da greva.« Nato je z drugo roko segla proti njegovemu obrazu in se ga dotaknila po licih.

	Marlona je to še bolj razjezilo. Čutil je, da jo kljub vsemu še vedno ljubi. Kako pa jo ne bi, saj je bila lepa in ljubeča. Bila je mati njunih otrok in njemu še do včeraj čudovita in brezmadežna žena. Vedel je, da se njeni zreli lepoti ne bo mogel odreči, prav tako njeni preračunljivi umirjenosti. Bal se je, da bi, če ji bo popustil in bi z njo odšel v hišo, to pomenilo, da je ona močnejša. A to ni posel, tokrat je bilo vprašanje ljubezni, ki s poslom, v katerem je bil on še kako dober, nima nič skupnega.

	»Pojdi v hišo, jaz pridem čez nekaj minut za tabo. Obljubim,« ji je odgovoril.

	Spustila je levo roko z njegovega lica, se na prstih obrnila ter počasi in elegantno odšla proti hiši. Videl je, kako je stopila skozi odprta panoramska vrata in trenutek za tem že izginila v notranjosti hiše. Kmalu je vstopil tudi on in jo z očmi poiskal v dnevnem prostoru. Sedela je na veliki rjavi sedežni garnituri iz govejega usnja, ki jo je ravno ona izbrala. Stopil je do bara, v roke vzel trebušast kozarec za konjak in si vanj nalil za dva prsta zlato rumene tekočine. Rad je imel ta prefinjen in dvajset let star konjak Ararat Nairi. Obrnil se je k njej in jo, še preden je iz kozarca izpil to žlahtno tekočino, umirjeno vprašal: »Ga res tako ljubiš, da bi lahko zaradi njega zapustila vse, kar sva zgradila v teh letih? Pomisli, Nora, verjetno sama veš, da si boš pri otrocih nakopala tudi njuno sovraštvo.«

	Tokrat se je pogovarjal z njo kot s svojimi strankami in poslovnimi partnerji v službi. Na obrazu mu je videla, da taktizira. A v tem vprašanju je bilo vseeno razbrati, da je obrnil taktiko in se oprl na otroka in ne več toliko na njiju. Torej je počasi doumel, da jo izgublja in da so bili strahovi, da bo vseeno ostal sam, utemeljeni.

	»Oba sta odrasli in zreli osebi. Vesta, kako je, ko se s partnerjem razideš. Vesta, za kaj gre, in oba že vesta, zakaj je prišlo do tega. Torej se za njiju ne bojim. Če me bosta zaradi tega sovražila, potem me naj. Jaz ju ne bom, saj sem njuna mama,« je rekla nežno. Še bolj je dvignila glavo in se mu zazrla v obraz. V oči se mu ni mogla, kajti gledal je v kozarec in ga mešal, kot da bi želel, da tekočina iz kozarca pošlje vonj pijače v njegove nosnice. »Me boš tudi ti sovražil?«

	»Da, tudi jaz te bom sovražil,« je rekel, ne da bi jo pogledal.

	Globoko je vzdihnila in za trenutek obstala, nato pa vseeno rekla: »Čeprav si mi nekoč rekel, da me imaš tako rad, da bi naredil vse, samo da bi bila jaz srečna?« Na nek način ga je vseeno imela rada, kajti leta z njim so bila vseeno prijetna. A imeti nekoga rad ali pa ga ljubiti sta drugačna občutka. Ni ga ljubila in vedela je, da po vsem tem ne more več ostati z njim, vsaj ne pod isto streho.

	»Res je. Res sem to rekel, a nisem mislil na to, kar se zdaj dogaja med nama. Zlomila si mene in najino ljubezen, v katero sem trdno verjel.« Nato je dvignil pogled, jo pogledal in začutil silno željo, da bi jo prizadel, zato je nadaljeval: »Pa ti bo lahko on nudil vse to, kar sem ti nudil jaz? Po mojem mnenju ne, in kolikor sem se danes pozanimal, je možakar do vratu zadolžen. Bilančno stanje njegovega podjetja izkazuje, da v njem ne cvetijo vrtnice. Verjetno se zdaj bolj ukvarja z bodečimi trni na steblu kot s cvetovi teh rož.«

	Bila je tiho in vedela je, da bi jo rad prizadel. Zavedala se je, da ima Marlon prav, kar je govoril o njem. Res ima zdaj po vsem, kar je doživel, veliko težav. Takšnih in drugačnih, tudi finančnih. Morala mu bo povedati, kaj namerava z njim, česar pa Marlon še ni vedel. A kaj, ko ji ne pusti do besede, do pravega trenutka, do tistega dela, kjer bi mu spremenila tudi to mnenje.

	»Ne zasluži si te in tudi ti si ne zaslužiš, da bi bila z njim.« Čakal je, da mu bo odgovorila. Izzival jo je, da bi jo napeljal k temu, da bi izgubila nadzor nad sabo. Želel si je, da bi jo vsaka njegova izrečena beseda bolela kot klofuta. »Zavedaj se samo tega, da če te jaz ne bom mogel zadržati in če boš kdaj odšla k njemu, se ne bosta mogla nikoli poročiti. Jaz se ne bom razvezal, kajti jaz sem ti pred oltarjem obljubil zvestobo do groba. Držal se bom tega, dokler me ne prekrije črna zemlja.«

	»Sam veš, kaj boš in česa ne boš storil. Jaz vem, da sem se odločila. Kako sem se, sem ti že povedala. Če bi po vsem tem ostala pri tebi, bi me najin odnos ubil. Samo poslušaj se, kako se že zdaj pogovarjaš z mano. Kaj bi bilo čez mesec dni, leto ali dve?«

	Marlon je vedel, da ima Nora prav, vedel je, da imajo njene besede pomen in resnico. A vseeno ni mogel razumeti, zakaj jo je obsedla ta norost. Vedel je, da bo uresničila napovedano, in ko bo zaprla vrata za sabo, bo on ostal smrtno ranjen zaradi nje. Ko je samo pomislil na to, si je zaželel, da bi bil takoj mrtev. Lažje bi bilo za oba. Ne da bi jo spet pogledal, je nadaljeval: »Verjamem, da bi bil ponovni začetek za naju oba težak. A dokler ne poskusiva, tega ne veva. Ne razumem pa, kaj boš dosegla s tem, če odideš. Iz garantirane varnosti se boš podala v neznano. Jutri morda ne boš imela ničesar. Kaj boš pa potem? Bi se potem želela vrniti? Vem, da bi se. Prišla bi ponižno in s sklonjeno glavo.« Ko je izrekel te besede, je opazil, da je v njenih očeh vzplamtela jeza. Jeza, rojena iz pravkar izrečenih besed, bolečine in obupa. Vse to se je nabralo v njem. Zdaj jo je žalil in poniževal, čeprav je vedel, da se ona nikoli ne bi vrnila. A vedel je tudi, da vsaka beseda boli, sploh če kot bič zadene pravo mesto.

	»Kako si drzneš? Kako si drzneš govoriti o nečem, česar zagotovo ne veš? Vidim, da se trudiš, da bi me uničil, da bi me zlomil, mi naložil vse breme tega sveta, ker te želim zapustiti. Nihče nam ne more napovedati, kako bomo živeli v prihodnosti. Ne meni, ne tebi. Ne želim ti nič slabega in z mojim odhodom ti ne bom uničila življenja. Čez čas boš našel svoj mir in morda tudi zamenjavo za mene.«

	»Nikoli ne bom iskal zamenjave za tebe! Nikoli! Kaj ti tega še zdaj ne razumeš?« To je zavpil z vso močjo, z besom in žalostjo hkrati. Videti je bil razdražen in kar naenkrat se je njegov obraz zaradi tega postaral. Dvignil je desnico v zrak in trenutek za tem je kozarec z neizpito tekočino pognal z vso silo na granitna tla, da se je ta raztreščil na stotine delov.

	Instinktivno si je pokrila obraz, da je ne bi košček stekla zadel in poškodoval. Razumela ga je, zakaj je naredil to zanj nenavadno stvar – razbil kozarec. Boril se je sam s sabo in spoznaval, da je izgubil vojno, ki jo je želel prekiniti brez človeških izgub. A včasih mediacija ni uspešna in tokrat je kljub vsemu trudu moral priznati, da je poražen. Vedel je, kdaj je čas, da se umakne.

	»Sama veš, kako in kaj. Ko boš enkrat zaprla vrata za sabo, se bodo ta zate za vedno zaklenila. Zdaj grem in me ne bo do jutri zvečer. Ti pa naredi tako, da bo tebi prav. Če boš odšla, odnesi s sabo vse tisto, kar misliš, da je tvoje. Pozabljenih stvari ne boš več dobila.« Obrnil se je in odšel skozi vrata v drug prostor. Sedela je na miru in prisluhnila, da bi ujela vsak šum in tako sledila temu, kar se dogaja. Slišala je, kako je odšel skozi vhodna vrata, jih glasno zaloputnil, čez nekaj trenutkov pa se je že odpeljal z dvorišča. Vedela je, da ga do jutri zvečer res ne bo domov. Marlon je bil dober človek in žal ji je bilo, da se je to zgodilo. Vstala je, iz omare vzela metlo in smetišnico ter pometla črepinje, ki so ostale za njim. Tako je tudi z njenim življenjem: ali vse vrže stran in sprejme nov kozarec upanja ali pa te razbite delce skuša sestaviti v sprejemljivo celoto. Vedela je, da bi bila ustreznejša prva rešitev, kajti zelo težko je sestavljati tisoč koščkov v neko celoto, še posebej, ker ga je prizadela, in kot mu je povedala, celota med njima ne bi nikoli več ostala trdna.





	POGLAVJE II.

	Pred tremi leti, junij 2009

	Garry se je zleknil na svojem usnjenem stolu, ura s kazalci na njegovi steni pa je hitela proti času, ko bi že moral oditi domov. Strmel je skozi okno, nato pa usmeril pogled tja med omare, kjer so bili veliki predali z dokumentacijo. Petek je in ta teden je bil zanj zelo utrujajoč, lahko bi rekel, da tudi naporen, a kljub vsemu zanimiv kot vedno. Rad je imel svoje delo in današnjega delavnika je bilo že zdavnaj konec, v njegovem podjetju pa ni bilo več nikogar.

	Svoje podjetje je podedoval po očetu. Anthony Barnes, njegov oče, je začel iz nič, nato pa je počasi rasel. Ne preveč in ne prehitro, ravno toliko, da je bilo prav. Zase je vedno pravil, da opravlja delo največjega pomena, saj je moral skrbeti, da je proizvodnja tekla naprej, da so njegova družina in družine delavcev imele plačo. Anthony ni bil star, a bil je zgaran. Bil je garač in želel si je, da bi njegov edini sin nekega dne, ko bo sam v pokoju, nadaljeval njegovo delo. A želje se mu niso uresničile, saj je zbolel za rakom in tako še dokaj mlad, star komaj šestinštirideset let, umrl. Zapustil je ženo in takrat triindvajset let starega sina, ki je ravno zaključeval študij strojništva.

	Ko je Garry prevzel podjetje po očetu, je bilo to že v dolgovih, zato je s težavo našel ljudi, ki bi delali pri njem kljub zavedanju, da so tam nizke in neredne plače. Oče je malo pred smrtjo kupil nove stroje in postavil novo avtomatsko proizvodno linijo, da bi delavci imeli lažje delo. A lažje delo in večja proizvodnja sta prinesla posojila, z njimi pa dolgove. Kljub temu je Garry vedno pravil, da je bil njegov oče izjemna osebnost. Takrat mlad in še neizkušen, a fizično sposoben in z intelektualno bistrostjo se je resno prijel dela, ki je imelo za posledico to, da je podjetje s časom raslo in kmalu prišlo na zeleno vejo. Leta so tekla, on pa je spoznaval poslovni svet in vedno se je utrujen vračal domov. Ni imel časa zase, njegovo razdajanje sta bila služba in njegova zdaj že stara mati. Ko mu je lani umrla še ona, ga je to močno prizadelo.

	Njegova pisarna in podjetje sta bila nameščena na obrobju mesta. Čeprav bo svojo pisarno čez nekaj minut zaprl, to še ne pomeni, da je konec njegove službe. Ob osmi uri zvečer mora na večerjo, ki je tudi ob enem poslovni sestanek s partnerjem. Zato je vstal iz usnjenega stola, si oblekel športni, a še vedno dovolj eleganten suknjič ter s torbo v roki stopil skozi glavna vrata, pri katerih je vklopil alarm in vrata skrbno zaklenil. Vozil se je proti domu in občudoval, kako sonce zahaja. To je na mesto pred njim metalo žareči sijaj, ki je še bolj odseval od streh hiš, njegovega mesta. Bile so to bleščeče malenkosti narave in dragoceni elementi razkošja, ki jih je videl na danes od prometa umirjeni cesti. Mesto je bilo kljub vsemu veliko, bilo je lepo in hribi okoli mesta so bili preplavljeni z gozdovi. Vsekakor ga je imel rad in niti pomislil ni, da bi ga kdaj zapustil. Le kdo bi potem obiskoval grob njegovih staršev, če bi on odšel? Svojega že nekaj let starega Dodga je parkiral pred hišo in vstopil. Pogledal je na zapestno uro in ugotovil, da ima še dovolj časa, da stopi pod tuš, se uredi in zapelje v restavracijo na večerjo.

	Večerja je potekala bolj v prijateljskem kot pa v poslovnem vzdušju. Garryja in njegovih poslovnih partnerjev ni motila gneča v njej, kajti restavracija je bila polna. V tako prijetnem ambientu je čas hitro minil in kmalu je bilo sestanka z večerjo konec, zato je za mizo ostal sam. Ko mu je natakar prinesel račun, je tega plačal s kreditno kartico. Pri podpisovanju potrdila o plačilu se je na mizi prevrnil kozarec z rdečim vinom. Vino se je polilo po mizi, po njegovi roki in po svetlo sivem suknjiču. Priteklo je tudi na njegove hlače. Vedel je, zakaj se je to zgodilo, saj se je kozarec prevrnil zaradi treh dam, ki so odhajale proti glavnemu izhodu restavracije. Ena od njih je nosila torbico tako nespretno na svojem boku, da je ta zadela kozarec z vinom in tako se je naredila nesreča.

	»Oprostite, prosim! Res oprostite, gospod. Tega nisem storila zanalašč,« se je opravičevala dama, katere torbica je povzročila to trenutno zmedo.

	»Vem, gospa, da tega niste storili zanalašč. Se zgodi. Obleko bom odnesel v kemično čistilnico in sploh se ne bo poznalo, da je bilo po njej polito vino. Važno je, da se nihče ni poškodoval na razbitem kozarcu,« je vljudno dejal Garry in pogledal žensko. Vino mu je še vedno teklo po rokavu in iz njega, zato se je obrisal z belim prtičkom in se nasmehnil dami v čudoviti temno zeleni obleki.

	»Dovolite mi, da pridem jutri po obleko in jo jaz odnesem v čistilnico. Ali pa mi dovolite, da vam čiščenje kar zdaj plačam. Oprostite mi, gospod, res mi je hudo in najraje bi se od sramote pogreznila v zemljo.«

	»Nikakor naj vam ne bo hudo, draga gospa. To so malenkosti in te drobne nesreče so včasih le znak, da je čas, ko moram tudi sam oditi domov.« Pospravil je svoje stvari, se galantno naklonil vsem trem damam v pozdrav in odšel iz restavracije.

	⁂

	Že naslednji dan je zgodaj zjutraj odnesel obleko v čistilnico in prijazen delavec mu je obljubil, da ko bo ta očiščena, se ne njej ne bo ničesar poznalo. Ni pa mu tega obljubil za belo srajco, ki je bila po njegovi strokovni oceni uničena. V ponedeljek je bil spet v službi in v času kosila se je odločil, da se zapelje do čistilnice, da vidi, kako je z njegovo obleko. Ta je bila očiščena in Garryju se je narisal nasmeh na obrazu.

	»Koliko vam dolgujem?«

	»Nič, je že plačano,« je rekel moški na drugi strani pulta.

	»Kako plačano?« Se je začudil Garry.

	»Plačala je gospa Pulman. Bila je tu in povedala je, da ste zaradi nje imeli nezgodo. Vztrajala je pri plačilu in res ni šlo drugače.«

	»No, ta je pa dobra. Je pustila kakšno sporočilo?«

	»Ne, tega pa ni.«

	Garry se je zahvalil in se vrnil v službo. Preko tajnice je kaj kmalu izvedel, kdo je ta gospa Pulman, ki je poravnala račun za čiščenje njegove obleke. Suzane mu je od nekod pričarala tudi njeno domačo telefonsko številko, saj si je želel tudi nje. Odločil se je, da jo pokliče in se vsaj zahvali za plačilo. Odtipkal je številko, ki je bila napisana na lističu in čakal.

	»Halo,« se je odzval ženski glas na drugi strani.

	»Dober dan. Bi lahko govoril z gospo Noro Pulman?«

	»Pri telefonu, prosim.« Upala je le, da je ne kliče kdo, ki bi ji rad nekaj prodal ali ponudil kakšno storitev.

	»Moje ime je Garry Barnes. Dovolil sem si vas poklicati, da se vam zahvalim za plačilo v čistilnici. Bil sem nemalo presenečen, ko sem ob prevzemu obleke izvedel, da je račun za čiščenje že plačan. Kako pa ste vedeli, da sem jo oddal v čiščenje ravno v to čistilnico? Pa tudi to, kdo sem?«

	»Pozdravljeni, gospod Barnes. Danes se hitro izve, kdo je kdo. Pravzaprav niste vi nič drugačni, saj zdaj poznate moje ime, priimek in tudi telefonsko številko.«

	Garry ni mogel, da se ne bi nasmehnil ob tej opazki, ki je bila resnična. Res je, danes je vse mogoče in čeprav mesto ni veliko in ne malo, se marsikaj izve, saj vsak nekoga pozna.

	»Hvala vam za to gesto, a vseeno vam ne bi bilo treba plačati čiščenja. Verjemite mi, da toliko denarja še premorem. Pravzaprav mi je ta denar zdaj ostal in razmišljam, kaj bi naredil z njim. Bi bil predrzen, če bi vas povabil na košček dobrega peciva in čaj, morda kosilo ali večerjo? Seveda, če bi si to vi želeli in če bi to ne bil zadržek zaradi vašega moža?«

	»Hvala za vaše povabilo, gospod Barnes, vendar to ne bo potrebno. Jaz se vam še enkrat oproščam. Sem pa izvedela, da vam dolgujem še belo srajco, ki se je ni dalo rešiti. Resnično mi je žal za to.«

	»Srajc imam dovolj, poleg vsega pa je bila ta že stara in malo obledela, zato bi v vsakem primeru romala v koš za smeti. Ničesar mi ne dolgujete. Morda pa le premislite o dobrem pecivu.«

	»Morda kdaj drugič, gospod Barnes, in še enkrat oprostite,« se je zahvalila Nora in spustila slušalko domačega telefona, ko sta končala pogovor. Zamislila se je, kako prijetno ga je bilo slišati in poslušati. Tako globok glas je imel po telefonu, in če je spomin ne vara, je bil približno njenih let.

	Tudi Garry je prekinil, a je še dolgo držal telefonsko slušalko v rokah. Želel si jo je priklicati v spomin, a kadar koli je to naredil, se mu je prikazal le prevrnjen kozarec, polito vino in z vinom polit njegov suknjič. Že je razmišljal, kako se bo uprl zaradi plačila, kajti njegov ego ne sprejema tega dejstva, a je bila zveza prekinjena. A tudi njeno opravičilo je bilo očitno tako iskreno, da je Garry takoj popustil in vse skupaj pozabil.





	POGLAVJE III.

	Tri mesece kasneje - september 2009

	Bila je sobota in lep jesenski dan. Garry si je vzel prost dan in rekel, da ne bo niti telefona dvignil. Prejšnji dan je končno dokončal velik posel in podpisal pogodbo o sodelovanju z veliko korporacijo. Ni mogel verjeti, da so se mu dnevi, tedni in meseci potrpljenja ter skupinskega dela povrnili v nekaj dobrega. Zdaj je vedel, da mu ne bo več treba skrbeti za delo in plače delavcev. Ta vikend se je odločil izkoristiti drugače. Odšel je v garažo, vzel je ribiški pribor in odšel lovit postrvi. Svojega črnega Dodga je pripeljal do konca poti ob reki, si nadel visoke ribiške škornje in stopil v vodo. Reka Akap je bila v tem času prijetna po temperaturi in ne pregloboka. Že nekaj časa ni bilo dežja, zato je bil tudi njen tok umirjen in ne premočan. V zraku so se slišale le ptice in upal je, da so v reki tudi ribe. Ker v naslednjih dveh urah ni ulovil ničesar, je počasi že obupal. Pravzaprav sploh ni prišel sem, da bi ulovil ribo, le glavo in možgane je dal na pašo, da iz nje izloči ves pritisk, ki se je nabral v prejšnjih tednih. Tudi v noge ga je že malo zazeblo; počasi je doumel, da bo tega ribolova za danes dovolj. Odšel bo na hitro kosilo, zvečer pa mora iti na odprtje slikarske razstave. Bilo mu je skoraj malo žal, da je sprejel Benovo povabilo. Raje bi v tem večeru ležerno sedel na udobnem stolu na verandi svoje hiše ter užival v glasbi in pivu, ki si ga je tako redko privoščil.

	V galeriji se je pogovarjal z Benom ter v rokah trdno držal visok kozarec za penino. K njima je pristopil gostitelj večera Alan Frost, ki je bil bolj kot slikar priznan kot ženskar. Alan se je bližal petdesetim; bil je vdovec, saj mu je pred dvema mesecema umrla petnajst let starejša žena. To stanje zgodnjega vdovstva mu je bilo po eni strani zelo všeč. Po eni strani so ga tolažile ženske, s katerimi se je čez dan družil, kakšno noč pa je katera izmed njih tudi prespala v njegovi spalnici. Po drugi strani pa se je kot mladi vdovec izognil nadležnemu vprašanju po novem zakonu z žensko, ki je upravičeno padla na tako zaželenega samca. Pred leti se mu je uspelo dvigniti v višave in postal je priznan slikar. Bil je bogat in ni mu bilo treba več skrbeti, kako bo užival dneve, ko se bo upokojil. Še vedno bo lahko slikal in še vedno bo s slikami mastno služil. Bil je Benov dobri prijatelj, saj je ta kot borzni posrednik lepo skrbel, da se je denar, ki ga je Alan vlagal v vrednostne papirje, lepo in počasi plemenitil.

	Sredi pogovora jih je prekinil glasen smeh žensk, ki ga je bilo slišati za Garryjevim hrbtom. Vsi trije so se obrnili in se zagledali v tri dame, ki so se zagreto pogovarjale. Skoraj huronski smeh je bil verjetno posledica popite penine, ki je bila izražena v številu, ki je presegalo število ena. Že v naslednjem trenutku je k njim pristopil Alan in galantno, za Garryja že skoraj presladko poljubljal roke teh dam.

	Pripeljal jih je do Garryja in Bena, nato pa galantno začel: »Drage dame, naj vam predstavim svoja prijatelja. Če boste želele obogateti še bolj, kot ste že bogate, se morate vsekakor družiti z Benom. Zagotavljam vam, da ima najboljši nos za dobre naložbe v vrednostne papirje. Njegov prijatelj pa je … kar sami se predstavite dragi kolega.« Tako se je hitro izvlekel iz nelagodne situacije, saj Garryja sploh ni poznal.

	»Garry sem. Garry Barnes in nisem tako pomemben, kot sta kolega Ben in slikar Alan.« Ob tem se je galantno priklonil in vsaki od dam podal roko v pozdrav. Presekalo ga je, ko je pri drugi dami slišal, kako se je predstavila: »Midva z gospodom se že malo poznava. Nora Pulman sem.«

	Ni je spoznal, saj jo je takrat v restavraciji komaj bežno opazil. Poleg tega je od takrat minilo že nekaj mesecev in Garry je že pozabil na ta dogodek. A njen glas mu je še vedno ostal v ušesih. Shranil ga je v svojih možganih in ni ga želel pozabiti.

	»Dragi moji, zdaj vas moram zapustiti,« je dejal Alan. »Sporočili so mi, da moram povedati še kakšno besedo o razstavi, o slikah in vas vse skupaj povabiti na dražbo, ki bo potekala v dobrodelne namene. Tokrat zbiramo denar za tukajšnjo bolnišnico. Upam, da imate kreditne kartice s sabo.« Še enkrat je vse tri dame poljubil, tokrat na obraz, se galantno priklonil in odšel proti odru, na katerem bo nagovoril vse prisotne.

	S svojo odsotnostjo je prekinil tudi Garryja, ki se je zagledal v damo pred njim. Program se je začel in tako tudi dražba. Obiskovalci so stali v gruči pred sliko, ki se je dražila, in Garry, ki ni dražil slike, je bil le nemi opazovalec tega dogodka. Tudi Ben se je izgubil v množici, saj je zaradi Alana moral v ospredje. Slišal je, da je že večkrat dvignil že dražbeno ceno. Verjel je, da je to njegovo dvigovanje cene le marketinški dogovor med njim in slikarjem Alanom, da bi slika dosegla čim višjo ceno. Nato pa je zagledal damo, ki je bila nezainteresirana za ves današnji dogodek. Stala je pred eno od razstavljenih slik, jo pogledovala in prestavljala glavo v levo, zdaj v desno. Verjetno je želela doumeti pomen naslikanega, a tudi naslova slike ni našla v njej.

	»Se vam lahko pridružim ob sliki?« Jo je galantno vprašal, potem ko je pristopil k njej.

	»Seveda, gospod Barnes. Galerija je odprta za vse povabljene,« je rekla Nora in ga pogledala v obraz. Bil je visok in spet elegantno oblečen. O Garryju je vedela že marsikaj, saj so ji prijateljice hitele povedati vse, kar so izvedele o njem. Zdaj sta stala drug ob drugem in bila sta skoraj enako visoka. Torej je le 10 cm višji od nje, kolikor so bile visoke njene pete na dizajnerskih salonarjih znamke Avagostini. Ocenjevala ga je s pogledom in opazila, da ima skoraj težko viden trebušček, zato je sklepala, da se ukvarja tudi s kakšnim športom ali vsaj z rekreacijo. Njegov obraz je izžareval prijaznost, na njem pa so se že narisale gube, verjetno od kakšnih skrbi, starosti in še česa drugega. Zagledala se je v njegove rjave oči, ki jih je delil za njegov obraz skoraj premajhen nos. Zato pa so bile ustnice videti ravno prav velike in so lepo zaključile njegov obraz, ki je bil še pred kakšno uro gladko obrit. Čutila je, da je njenih let, morda malo starejši, in se čudila, kako goste rjave lase je imel. Pravo nasprotje njenega moža, ki je bil že skoraj plešast, poleg tega pa še debel in že večkrat mu je rekla, naj se začne ukvarjati s sprehodi ali s športom.

	Tudi on jo je opazoval in jo s svojimi rjavimi očmi premeril od glave do pete. Vedel je, da je to tudi ona opazila, a ni mu bilo mar. Bila je malo mlajša od njega, lepo oblečena črnolasa lepotica z zelenimi očmi. V ušesih je nosila zelene uhane, okoli vratu si je nadela moderno ogrlico, na kateri so izstopali zeleni kamenčki s posebnim ornamentom. Na sebi je tokrat imela črno obleko, ki je poudarila njeno vitko postavo, in že je pomislil, da še ni nikoli rojevala. Nosila je moderne salonarje, verjetno kakšnega znanega oblikovalca. Že po videnem je sklepal, da ima dama prefinjen okus in da je vse, kar je imela na sebi, prefinjeno izbrano in tudi drago. Tudi ura na zapestju leve roke mu je dala vedeti, da je bilo to izredno drago darilo, verjetno od njenega moža. Le katera ženska bi si sama kupila uro znamke Patek Philippe?

	»Vam je všeč sodobna umetnost?« Jo je nato vprašal.

	»Kaj pa vam? Je?« Je vprašala nazaj.

	Ni mu bilo všeč, kadar je na svoje vprašanje dobil vrnjen odgovor z vprašanjem. Vedel je, da so to ljudje z močno sugestijo in prefinjeno retoriko. A odločil se je, da ji vseeno odgovori.

	»Ne razumem se prav dobro na umetnost. A vseeno je zame pri sodobni umetnosti pomembno, iz kakšne filozofije je nastala. Je to aktualna ali nova umetnost. Poleg tega je ta umetnost zame pomembna tudi od slikarja. Recimo Alan je zame že prestar, da bi se še naprej ukvarjal s sodobno umetnostjo. Po moje bi se moral v teh letih malo osredotočiti na kakšno drugo zvrst slikanja.«

	Pogledala ga je v oči in ga opazovala. Iz njegovih umirjenih besed je razbrala poznavanje umetnosti in s tem je razumela, da je Garry razgledana in inteligentna oseba. Morda pa le ni vedela vsega o njem, zato je previdno vprašala: »Se tudi vi ukvarjate z umetnostjo?«

	»Seveda se, z umetnostjo preživetja v današnjem času. Žal jaz gledam na današnji čas drugače od nekaterih tukaj prisotnih. Slika in umetnost gresta skupaj le takrat, ko imamo doma in v službi rešeno svojo neodvisnost in eksistenco. Ne, ne ukvarjam se s slikami in jih trenutno ne kupujem. Čeprav ne morem reči, da nimam doma nobene. Podedoval sem jih od staršev, a menim, da med njimi ni niti ene, ki bi bila dragocena. Pa vi, že imate kakšno njegovo sliko?«

	»Ne, njegove še ne, čeprav mi je ravno prav ta moderna umetnost všeč in doma imamo nekaj slik sodobne umetnosti. To je bolj konjiček mojega moža. Nekatere naše slike so bile podarjene ali pa kupljene na kakšni dobrodelni dražbi. O njihovi vrednosti pa me ne sprašujte, ker se na to ne spoznam in se tudi ne zanimam. Sama menim, da ima lahko tudi cenena slika veliko vrednost. Recimo sentimentalno vrednost, prežeto z velikim številom čustev. Kaj vi mislite, imam prav?«

	»Prav o tem sem prej govoril, ko sem omenjal slike svojih staršev.« Opazil je, da ima prazen kozarec, zato jo je vprašal: »Vam lahko prinesem nov kozarec penine?«

	»Prosim, gospod Barnes, če ste že tako prijazni,« je dejala in mu podala prazen kozarec.

	Odšel je do pulta, kjer so mu natočili dva ohlajena kozarca s penino. Vrnil se je do nje in ji ga podal v roko, na kateri je videl lep in drag poročni prstan. To ga ni zmedlo, zato je dejal: »Vas lahko prosim, da me kličete z imenom? Garry bo prav dobro zvenelo. Gospod Barnes in to vikanje mi ne leži preveč. Verjemite, s tem se počutim postaran in potem dobim občutek, da sem s sogovornikom v poslu. Verjamem, da vas s tem predlogom nisem užalil.«

	»Nasprotno. Torej lahko zdaj, ko imava novo penino, tudi nazdraviva.« Pogledala ga je v oči, dvignila čašo penine in rekla: »Na najino ‘ti’ in na nazive le z imeni. Kot že veš, mi je ime Nora in lahko me tako kličeš.« Tudi on je dvignil čašo, s katero nista trknila, le pogledala sta si v oči in izpila malo penine. Vedel je, da se s penino nazdravlja, a ne trka s kozarci. Ta večer sta bila kar nekaj časa skupaj in čas jima je minil, kot bi trenil. Ravno iz tega sta se počutila, kot da se že dolgo poznata.





	POGLAVJE IV.

	Osem mesecev kasneje - maj, 2010

	Nora in Garry sta postala prijatelja. Večkrat sta se slišala po telefonu, kajti ona je bila skoraj cele dneve sama doma. Tudi on je bil na nek način vpet v službo, a vseeno ni bil v službi cele dneve, kot je to počel Norin mož. Edina prednost pred njo pa je bila ta, da je bil tudi on sam. Sam v smislu, da ni imel nikogar. Bila je sreda in dan, ko je Garryju odpadel poslovni sestanek in z njim tudi poslovno kosilo. Bil je lačen in nekaj je moral pojesti. Poklical je Noro na domač telefon in ta se je oglasila.

	»Halo?«

	Takoj ko je Garry prepoznal njen glas se je javil: »Zdravo, Nora, jaz tukaj. Danes mi je odpadlo poslovno kosilo, miza v restavraciji pa je rezervirana. Pravzaprav je to zadnji separe v kotu in je več ali manj zasebne narave, saj veš, da se tam sklepajo posli. Zanima me, če bi mi delala družbo. Nekaj bi pojedla in se ob tem pogovarjala. Priznam, da bi danes z veseljem jedel v tvoji družbi.«

	»Pravkar sem si skuhala nekaj zelenjave za kosilo. Sicer pa lahko ta počaka. Pridem, z veseljem. Kam pa?«

	»Bi lahko že čez eno uro? V restavraciji Bacanora imam rezervirano. Veš, kje je to?«

	»Mislim, da vem, čeprav je to čisto v drugem delu mesta. Uredim se in se pripeljem. Morda bom malo zamudila.«

	»Dogovorjeno. Čakal te bom in ne skrbi za zamudo.« Že v naslednjem trenutku je slišal, kako je Nora prekinila zvezo.

	Garry je vstopil v restavracijo pred dogovorjeno uro, sedel za mizo in pogledal na zapestje. Ura na njegovem zapestju ni bila tako draga, kot je bila Norina, vendar je ta imela drugačen pomen. Bila je ura njegovega očeta, stara mehanska ura znamke Longines. Pogladil jo je s prsti, kot je včasih oče pogladil njega po laseh. Iz razmišljanja ga je prekinil prihod natakarja, ki je do mize pripeljal Noro. Vstal je, prišel do nje, jo objel in jo poljubil na lice.

	»Vesel sem, da si prišla. Hvala ti,« je dejal in ji podal stol, da je sedla. Sedel je še on, točno nasproti nje, da jo je lahko gledal v njen prelepi obraz in njene čudovite zelene oči. Najraje bi segel čez mizo in se dotaknil njenih rok, a si ni upal. Zavedal se je, da je poročena in zanj nedotakljiva. Spoštoval je to, a tudi prijateljstvo z njo mu je pomenilo veliko. Kmalu sta na mizo dobila hrano, ki sta jo oba pohvalila in ugotovila, da je okusna. Spila sta steklenico belega kalifornijskega Traminca in pozabila na čas. Temnilo se je že, ko je Nora pogledala na uro in dejala: »Tako lepo mi je danes. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako uživala. Ne bi te rada več zadrževala in čas je, da grem domov. Hvala ti za te čudovite trenutke!«

	»Hvala tebi, draga Nora! Vem, da imaš doma moža in res sem ti hvaležen, da si danes prišla.«

	»Ah, moj Marlon je naslednja dva dni službeno odsoten, tako da on ni nobena ovira. Veš, prej sem bila dogovorjena s prijateljico, da greva k njeni šivilji, a sem zaradi kosila odpovedala.«

	»Sta vzrok otroka, da moraš domov? Te bosta poklicala na domači telefon?« je vprašal Garry.

	»Ne, ne, Lara in Tim sta v univerzitetnem kampusu. Ne bo ju domov in tudi klicala ne bosta. Čeprav nista daleč od doma, sta raje tam kot tu. Na starše se spomnita le, kadar kaj potrebujeta.«

	»Zaradi mene ti ni treba iti domov. Rad sem v tvoji družbi. Jaz imam časa na pretek.«

	»Če boš tukaj z mano, si potem nikoli ne boš našel nobene ženske. Čudno je že, da tako postaven in šarmanten moški nima ob sebi žene.«

	V njenih besedah se je slišala rahla sled tistih pravih človeških čustev, ki počasi izumirajo. Zamišljen je pogledal proti oknu, ki so ga na vsaki strani zakrivale svilene zavese. Temniti se je začelo, a je kljub temu videl, da zunanji vetrič muhasto premika široke liste manjšega drevesa. Spet je pogledal proti njej in proti žarku sveče, ki je gorela na mizi. Ta žarek je še bolj poudaril njen obraz, na katerega je sijaj sveče deloval, kot da ta sije v mesečini. Imela je nežna ramena, ki jih je delno zakrivala bluza. Z elegantnim gibom je popravila bluzo in vprašala: »Zagledal si se v nekaj. Je kaj narobe z mojo bluzo?«

	Opazil je njene nemirne oči, njen očarljivi obraz in se nasmehnil: »Ne, vse je tako, kot mora biti. Zamislil sem se. Ko si omenila žensko, sem se spomnil mame. Ona je bila moja ženska vseh žensk. Ne bom tajil, da nisem imel nobene ženske v svojem življenju, a nobena od njih ni bila primerna za ženo. Tiste, ki ste dobre in lepe, ste že poročene. Druge pa … ali so razvezane ali pa jih nihče noče.«

	Nasmehnila se je njegovi opazki, njemu pa se je takrat zdela še lepša. Pomislil je, kako je res, da ta zadnji stavek drži – najlepše so že poročene. Nato pa jo je pogledal v oči in vprašal: »Če nimaš obveznosti, imam predlog. Nedaleč od tu imam prijatelja, ki ima preprosto gostišče ob reki, kjer tudi sam ribarim. Njegova žena dela čudovito brusnično pito in želel bi, da jo poskusiš.«

	»Res ne vem, če bo to v redu. Nimam nobenih obveznosti, a ti vseeno nočem biti v nadlego, čeprav mi je, kot sem ti že povedala, res prijetno s tabo. Pa mar ni prepozno za obisk gostišč in pokušino pit?«

	»Moj moto je, da ni nikoli prepozno za nič na svetu. Če si človek nekaj želi, lahko to tudi doseže, a le, če to ni preprosto neizvedljivo. Kaj praviš, greva?« Ob vprašanju jo je skoraj proseče pogledal in videl je, kako je prikimala ter se nasmehnila. Poklical je še natakarja, plačal in odšla sta skozi vrata. Odpeljala sta se z njegovim avtom in po dobrih dvajsetih minutah vožnje sta prispela do reke in gostišča.

	»Nikoli še nisem bila tu in čeprav je že temno, se mi zdijo luči ob reki tako čarobne. Z njimi obsijana pot je tako romantična in kar vabi človeka, da se malo sprehodi.« Pogledala je proti njemu, nato pa ga vprašala: »Bi te motilo, če bi se malo sprehodila? Veliko sva sedela in meni bi odgovarjalo, če bi si malo pretegnila noge.«

	Garry je pogledal v njene čevlje in nato v obraz: »Boš lahko hodila s petkami?«

	»Ah, seveda. Ti še ne veš, kaj vse ženske zmoremo, če se le dobro počutimo.« Že naslednji trenutek ga je prijela pod roko in ga potegnila naprej. Med sprehodom sta se pogovarjala in se smejala, na koncu poti pa sta se le obrnila in pri tem je Nora tako nerodno stopila, da se je z vso težo naslonila na Garryjevo ramo. Prijel jo je, jo stisnil k sebi, da ne bi padla, in v tistem trenutku spoznal, da sta njuna obraza le kakšen centimeter narazen. Neka nevidna sila ga je potegnila še bližje k njenemu obrazu in že naslednji trenutek sta se poljubila. Ni razmišljal, kdo se je prvi približal in s tem spodbudil drugega. Enostavno – zgodilo se je. In prvemu poljubu je sledil drugi, tretji … Nato pa se je Nora odmaknila od njega.

	»Oprosti,« sta rekla oba naenkrat in se ob tem spoznanju nasmehnila. A Nora je nadaljevala: »Garry, če ne bova takoj prekinila s tem, bova končala v postelji. Garry, jaz si te noro želim.« On ni rekel ničesar, le potegnil jo je za sabo in do gostišča sta hodila tiho drug ob drugem. Tam je Nora sedla za mizo na terasi, Garry pa je odšel v notranjost, verjetno po pito. Kmalu se je vrnil s steklenico penine v roki in jo potegnil za sabo. Nič ni rekla, vedela je, kaj se bo zgodilo. Odšla sta do bungalova, ki ga je on odklenil, nato vstopil in prižgal luč. Tudi Nora je vstopila in se razgledala po prostoru. Nič prefinjenega, a tako čisto in domače. Garry je postavil steklenico na mizo, iz vitrine vzel dva kozarca in nato iz že odprte steklenice v njiju nalil rumeno tekočino z mehurčki. Nazdravila sta molče, nato pa jo je objel in poljubil. Najprej počasi, nato pa vse bolj in bolj strastno. Bila je pijana od poželenja, zavedala se je, da v tem trenutku ne more trezno misliti, potegniti zavore … Ne, samo prepustila se mu je. Poljubljal jo je po ustnicah, po vratu … Počutila se je nemočno, a noro. Trenutek za tem jo je posedel na posteljo, nato pa med poljubi iz nje slekel kos po kos njenega oblačila. Zaželela si je njegove kože, njegove topline, zato ga je želela čutiti golega ob sebi. Slekel se je in odvrgel še zadnji kos s sebe. Videla je, kako se je s svojimi lepo negovani prsti dotaknil njenih prsi. Trenutek za tem pa začutila nekaj posebnega, česar ni še nikoli začutila. Pogledala je dol in ga videla, kako je z ustnicami začel sesati njene bradavice. V trenutku je bila spodaj mokra in še nikoli v življenju si ni tako želela, da bi ga takoj začutila. Kot da je to čutil, ji je razširil nogi in prodrl vanjo. Začutila ga je in čutila je tisto polnost, zato se mu je predala. Želela je uživati in končno v resnici doživeti tiste močne fantazije, ki so jo samo ob misli na to pripeljale do orgazma. Šepetala mu je na uho, da ga ima rada, da si ga želi in da hoče še in še. Spravljal jo je ob pamet. Zamenjala sta položaj in zdaj se je znašel za njo. Spet je prodrl vanjo, močno in globoko. S prsti je stisnila rjuho in se močno oprijela, da je ne bi potisnil naprej. Čutila je močen prijem na svojih bokih in ritnicah, čutila je suvanje, kot ga ni še nikoli. Nora ni vedela, kako dolgo je to trajalo, a čutila je, da kaplja njegov pot na njen hrbet. To jo je tako razvnelo, da se je obrnila in ga potisnila nase. Želela si ga je gledati, ko mu bo prišlo v njo. Zdaj je bila že glasna od užitka in niti pomislila ni, da bi jo skozi stene lahko slišal kdor koli od drugih gostov. Prepustila se je in uživala, ni se želela omejevati. Prišlo jima je skupaj, istočasno, in pravzaprav je ta občutek doživela prvič v življenju. Po doživeti eksploziji orgazma se je enostavno zjokala. Pravzaprav to ni bil jok, ampak so ji tekle solze, ki so še podkrepile preplavljena čustva. Bil je to seks, poln intenzivnosti, močnih čustev in ganjenosti, a to je lahko le znak, da se je ob njem v celoti odprla in doživela celosten orgazem. Ni se odmaknil od nje, ampak jo je še naprej poljubljal. Ni ga motilo to, da ji je s poljubi razmazal ličila. Vsak košček njenega obraza je zasul s poljubi, ji sesal solze, ki so se znašle na njenem licu. Ni ga motilo to, da sta bila oba prepotena, niti nje ni motilo, da je na notranjosti svojih stegen čutila njegovo seme. Ves zasopihan in skoraj nemočen se je zvalil na hrbet in obležal poleg nje. Obrnila se je na bok, nogo in roko položila čez njega in ga sramežljivo pogledala. Gledala je moškega, čarobnega in pravega ljubimca.

	»Nekaj ti bom zaupala. Prvič v tridesetih letih, odkar sem kot dekle začela hoditi z Marlonom, sem naredila to, kar sva midva pravkar počela. Nikoli ga nisem prevarala in povem ti, da sem o tem velikokrat fantazirala. Če bi vedela, da mi bo tako lepo, kot mi je danes, potem bi te že zdavnaj poiskala, čeprav še pred nekaj tedni sploh nisem vedela, da obstajaš. In ne, ni mi žal, da sem to storila.« Poljubila ga je na lice in dodala: »Hvala ti za to doživetje. Lepo je bilo. Zdaj, ko sem tudi to doživela, bi lahko tudi umrla.«

	»Popolnoma cenim tvoje občutke, saj jih čutim tudi sam, vendar drugače, po svoje. Poleg tega sem izredno vesel, da sem bil ravno jaz tisti vzrok za to, kar se ti je zgodilo. Ni lepšega kot se ljubiti z žensko, kakršna si ti. In če po vsem tem še rečeš, da ti ni žal za to, potem je to nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v zadnjem času. Tudi tebi hvala, ker si!« Segel je proti njej, jo nežno poljubil in ob enem božal pa njenih laseh. Čutil je njen srčni utrip, ki se je počasi umirjal in postajal normalen.

	Ura je bila že skoraj polnoč, ko sta zapustila bungalov in se zapeljala do restavracije, kjer se je Nora presedla v svoj avto in se odpeljala domov. Garry je še nekaj časa gledal za njo, misli pa so mu uhajale k lepi ženski, njenim zelenim očem, ki so se svetile kot drag kamen. Spomnil se je njenega obraza, njene lepe rahlo naprej ukrivljene brade, ki je njenemu obrazu dajala mehkobo. Zanj je bila ona boginja zadovoljstva.

	Tudi Nora je spoznala, da se je zaljubila. Slekla se je in razmišljala, ali bi se sploh oprhala. Če gre zdaj pod tuš, bo s sebe sprala ves vonj po njem, vse njegove poljube, iz notranjosti bo sprala njegov sok, ki ga je izpustil ob močnem orgazmu. Še nikoli ni slišala moškega, kako je glasen ob tem. Toliko drugačnosti je bilo med njim in Marlonom. Počutila se je ljubljeno in zaželeno. Predvsem pa je doživela izkušnjo, pri kateri je spoznala, kako je biti s pravim moškim v postelji.

	POGLAVJE V.

	Pet mesecev kasneje - oktober, 2010

	Nora in Garry sta se zdaj večkrat videvala in kar nekajkrat sta odšla do reke v njun bungalov, kot sta ga zdaj imenovala. Čeprav je bila poročena in se je zavedala, da to ne more trajati večno, je bila vsak dan z njim tako strastna, kot da jima je to zadnjič. Želela je, da si delita vse, ljubezen, čas in tudi stroške najema njunega ljubezenskega gnezda. Ni želela, da bi bila videti kot nemočna ljubica. Želela si je, da jo Garry začuti kot močno in neodvisno žensko.

	Nora je danes ostala doma. Imela je svoje obveznosti, ki jih je morala opraviti. Kljub nori izkušnji z Garryjem in svojo skoraj nemoralno zaljubljenostjo do njega je imela tudi skrb za družino, moža in dom. Nemalo je bila tudi presenečena, ko je popoldne na vratih hiše zagledala svojo Laro, ki je prišla domov, ne da bi se prej najavila. Ko je tako stala na vratih, je bila videti kot lepotica, ki je pravkar prišla na snemanje reklame za kovčke. Tako elegantno in tako graciozno je prišla z njima v hišo, da se ji je še Nora nasmejala.

	»Kako pa to, ljubica, da si doma? Se je kaj zgodilo?« Je zaskrbljeno vprašala Nora.

	»Ne, mami. Prišla sem domov, ker se bom poročila. Sicer si še vedno iščem moškega, ki me bo o tem prepričal s svojimi možgani in tudi šarmom. Bilo bi lepo, če bi me lahko tudi vzdrževal, jaz pa mu obljubim, da mu bom vsaki dve leti rojevala otroke.« Nato se je naslonila na vratni podboj in se še sama nasmehnila svoji izjavi.

	Nora se je od srca nasmejala in prišla do nje, jo stisnila k sebi in se spet malo odmaknila, ter jo premerila od glave do pet. »Poglej se, v kakšno lepotico si zrasla. Figuro telesa imaš kot manekenka in obraz kot lepotica. In te oči … Če boš tako impulzivna, se te bodo moški še bali. Hm, menda ja nimaš česa za bregom?«

	»Pusti moške, draga mama, ti so tako ali tako že zmedeni. Ali jim je pamet stopila v mišice ali pa v njihov ego.«

	»Naj ti pomagam s kovčki. Pojdiva gor, da ne boš stala na vratih.« Nora je dvignila kovček in ga odnesla po stopnicah do Larine sobe. Za njo je prišla tudi Lara in drugi kovček položila kar na posteljo. »Ko se boš uredila, pa pridi dol, ti bom pripravila nekaj za jesti. Verjetno si lačna.«

	»Nisem lačna in ne skrbi zame. Šla bom pod tuš, si umila lase, jih posušila in šele potem pridem k tebi. Torej me še tri ali štiri ure ne bo. Saj še imamo toplo vodo?«

	»Ti kar. Naredi tako, da ti bo lepo.« Nora se je obrnila in se nasmehnila njenemu humorju. Očitno je Lara danes dobre volje.

	Bil je večer. Marlona ni bilo doma, kar je bilo zdaj že nekaj normalnega in vsakodnevnega. Odkar je želel postati družabnik v podjetju, je domov prihajal še samo spat. Niti zavedal se ni, kaj je treba narediti v hiši, zunaj nje, in niti vprašal ni, kako je Nori. Prav ona pa ga je zaradi tega imela za sebičnega deloholika. V življenju sta imela skoraj vse. Otroka sta študirala, imela sta veliko hišo in veliko posestvo. Kadar je Nora potrebovala pomoč zunaj hiše, je poklicala vrtnarje, v hiši pa čistilni servis, ki ji je pomagal pospraviti in očistiti hišo. Zdaj je imela tudi ljubimca, s katerim je bila srečna. Sedla je na teraso in popila požirek vina iz kozarca, ki si ga je maloprej prinesla na vrt. Kar nekaj časa je sedela in opazovala okolico, nebo in svetlobo ulične razsvetljave. Iz misli jo je predramila hči, ki je prišla v to njeno tišino in sedla poleg nje. Zanjo je bila kljub že štiriindvajsetim letom še vedno njena deklica. Na sebi je imela oprijeto obleko iz belega satena, ki je ponazarjala njene obline, ki jih je podedovala po dobrih genih svoje mame. Imela je lep in svež obraz, postavo pa vitko, s katero je samo dokazovala, da se kljub učenju ni zasedela ter si dovolila, da bi postala debela.

	Lara je pogledala mamo in z očesom poznavalca ugotovila, da je mama videti srečna. »Kaj se ti dogaja? Videti si srečna. Odkar sem tu, sem te večkrat opazila, da se zamisliš, pogledaš nekam skozi okno in se ob tem nasmehneš.«

	Nora je pogledala svojo hčer. Bila je presenečena, da je Lara videla v njej to, kar je že sama čutila in tudi vedela, kaj počne. Ničkolikokrat se je ujela, da se je zagledala nekam in zasanjano ter nasmejano uživala v tem pogledu. Kljub temu se je nervozno zasukala k njej in vprašala: »Kako to misliš, Lara?«

	Čeprav je Lara zrla v mizo, je dvignila pogled in se zasukala v levo. Njeni uhani, cirkonijevi kapljici na dolgi verižici, sta poleteli, tako da sta se lesketali v tisto nekaj svetlobe, kolikor jo je bilo na vrtni terasi. Ustavila je glavo, njene oči pa so se zalesketale. »Mami, vidim te, da si drugačna. Srečna. In če ne bi vedela, da si z mojim očetom, bi rekla, da si zaljubljena.«

	Nora se je zdrznila ob Larini izjavi, jo prijela za roko in rekla: »Res sem srečna. Življenje je nepredvidljivo in verjemi mi, da si iz vsega srca želim, da bi tudi ti to srečo okusila enkrat. Privoščim ti takšnega moškega, kot si si ga zaželela na vratih, ko si vstopila v hišo. Le tisto rojevanje vsake dve leti spremeni v samo dva otroka, pa bo.«

	»In zakaj si tako srečna?« Lara se ni pustila zmesti in je še naprej vrtala v mamo.

	»Srečna sem, ker imam tebe. Ker imam vaju,« se je poskusila Nora izmuzniti odgovoru. Ni ji želela navesti razloga svoje sreče. Bala se je, da bi jo prizadela. Marlon je bil le njen oče in vsekakor bi se potegnila zanj, njo pa bi obsojala zaradi tega, kar mu je storila.

	»Boš tudi ti kozarec vina?« je vprašala Laro.

	»Ne, mami, hvala. Ven grem, s Catty sem dogovorjena.«

	»Pazljivo na cesti in ne pij, kadar voziš,« ji je starševsko zapovedala Nora.

	»Ah, mami, pa saj nisem stara šestnajst let.« Nato je vstala, jo poljubila na lice in odšla skozi vrata v hišo.

	Nora je gledala za njo, vse dokler ni izginila za vrati in se oddahnila, saj si je želela, da je otroci nikoli več ne bi spraševali o njenih malih, sladkih skrivnostih. Čakala je naslednji dan, dan, ko se spet vidi z Garryjem in bosta zopet odšla v svoj skriti kotiček, kjer bosta sama in prepuščena ljubezni.

	⁂

	Naslednji dan je Nora pospravljala po predalih, iskala je dokument, ki ga je morala odnesti v mestno hišo. Končno ga je našla, se preoblekla in ravnokar je stala pri ogledalu, si ličila ustnice, ko ji je zazvonil mobilni telefon. Pogledala je na ekran in na licu se ji je narisal nasmeh.

	»Halo,« je rekla Nora kot vedno, kadar se je ona prva oglasila, čeprav je vedela, da jo kliče Garry.

	»Zdravo, draga! Je vse v redu doma? Še vedno velja najin dogovor?«

	»Ah, koliko vprašanj za prazen nič. Seveda, vse je, kot sva se dogovorila.« Nora si je še malo popravila šminko in zdaj je bila zadovoljna s svojim videzom. »Evo, urejena sem in grem skozi vrata. Najprej v mestno hišo, kamor moram odnesti dokument v eno od pisarn, nato pa se dobiva tam kot vedno.«

	»Se vidiva, draga, komaj čakam.« Prekinil je zvezo ter pogledal po svoji mizi. Dobro delo je danes opravil in kar nekaj dokumentacije je šlo k vodji proizvodnje. Vesel je bil, da se stvari vedno bolj postavljajo na svoje mesto. Še nekaj let in poplačal bo posojilo, nato pa bo lažje zadihal.

	Nora je stopila skozi vrata in se skoraj zaletela v Marlona. Presenečeno ga je pogledala, saj ni navajena, da je ob tej uri doma. Zato je nemudoma vprašala: »Marlon, se je kaj zgodilo, da si že doma? Si dobro?« Poleg tega pa se je zbala, da je kaj slišal, saj ni vedela, kako dolgo je stal pred vrati.

	»Seveda sem dobro, le preobleči si moram obleko. Hlače so mi počile na šivu. Tako draga obleka, ki te z malo napako spravi v nelagodnost. Morala jih boš odnesti k šivilji ali pa nazaj v butik in naj oni poskrbijo za to. Drago smo plačali moje obleke in za to nismo dobili obljubljene kakovosti.«

	»Kolikokrat sem ti že rekla, da se ne nažiraj zvečer, ko prideš iz službe. Misliš, da alkoholne pijače in vsi tisti prigrizki ne redijo? Ne verjamem, da je za to kriva slaba kakovost šivanja. Raje stopi na tehtnico in si poglej, za koliko si se spet zredil.«

	»Pusti me na miru, dovolj imam težav že sam s sabo. Kam greš pa ti?«

	»Ta dokument nesem v mestno hišo. Saj veš, da jutri pride Tim domov in moram oddati ta papir, da bi prejela obrazce, ki jih bo potem ta odnesel v kampus.« Ob tem je dvignila dokument in mu skoraj pomahala z njim pred nosom.

	»Aha, pozabil sem. Še sreča, da imamo tebe doma, da misliš na vse nas.« V naslednjem trenutku je stopil v hišo, ne da bi zaprl vrata za sabo. Te je zaprla Nora, nato je sedla v avto in se odpeljala.

	Bil je lep dan z blagimi temperaturami in na nebu so se nakopičili nasičeni oblaki, ki niso skozenj spustili vseh sončnih žarkov. Hitri vlak iz Flantona se je približeval terminalu v Sanohi. Tim Pulman je komaj čakal, da prispe, kajti na postaji ga bodo čakali prijatelji, s katerimi se bo zapeljal v naravo, kjer bodo spili pivo in pokadili joint ali dva. A še prej se bodo morali ustaviti v restavraciji s hitro prehrano, saj je bil lačen. Takoj ko je vlak pripeljal na peron in se ustavil, je iz njega izstopil in se razgledal po okolici. Upal je, da ga kdo ne bo prepoznal, saj je staršem še včeraj povedal, da se domov vrne šele jutri. Želel si je prijateljske družbe in želel si je imeti en dan samo zase. Zagledal je prijatelje, ki so sedeli na odprtem avtu sive barve.

	»Tim!« je zaklical Hank in mu pomahal, da bi ta videl, kje ga čakajo. Tima so imeli prijatelji radi, a še raje so imeli njegov denar, kajti izhajal je iz bogate družine, kjer je bilo tega dovolj. Hank je moral delati v supermarketu, Zack se je pravkar zaposlil na žagi in Bob je pomagal očetu v mehanični delavnici. Vsi štirje so se poznali iz otroštva, skupaj so rasli, še kot otroci kosili travo sosedom, pri tem pa so zaslužili nekaj denarja. Tega so kaj kmalu zapravili v bližnjem supermarketu za sladkarije in druge neumnosti, kasneje pa za cigaréte in pivo, če so le koga našli, da jim je vse to kupil. Sami so bili še premladi, da bi lahko na blagajni kupili prepovedane substance. Vsi so ostali v Sanohi, le Tim je odšel študirat. Študij je draga reč in le družina Pulman si je lahko privoščila, da je njihov sin odšel iz mesta. Pa ne samo on, pred njim je odšla že njegova sestra Lara. Čeprav je izhajal iz bogate družine, se je poistovetil s svojimi prijatelji. Imel je daljše lase, na obrazu je puščal že nekaj dni staro brado in imel je drugačen stil oblačenja od svojih družinskih članov. Na sebi je imel belo majico s črnim potiskom, čez njo je imel usnjeno črno jakno, oblečen je bil v jeans hlače in nosil je visoke športne copate. Ustavili so se v McDonaldsu in si kupili nekaj hrane, nato pa so se zapeljali do reke Akap. Čeprav ni bil najbolj topel jesenski dan, so upali, da jim bo tam lepo. Potrebovali so mir in prostor na prostem, da se vonjave od jointa ne bi širile v prepovedano smer, kjer bi jih lahko kdo zavonjal. Zack in Hank sta že imela bližnje srečanje s policijo, a sta dobila le opomin, saj sta povedala, da je bil to njun prvi joint in obljubila sta, da ne bosta nikoli več kadila prepovedanih substanc. Minili sta dve uri druženja, fantje so spili že nekaj piv in pokadili dva jointa. Tim, ki je sedel na deblu, je vstal, odvrgel neizgorelo polovico svoje cigaréte in rekel, da ga tišči na stran.

	»Pa pojdi malo dlje, da te ne bomo slišali,« je ironično rekel Zack. Ta je bil po videzu primerne postave za gozdarja, visok in širok čez ramena, trdega pogleda, sivih oči in gladko obrite brade. Vsi so se bali njegovih močnih rok z velikimi dlanmi ter kvadratnih konic prstov. Njegov nasmeh na koncu stavka pa je izražal dobrodušen prezir. Njegova družina je delala cele dneve, a so komaj sestavljali mesec z mesecem. Če ne bi preprodajal nekaj malega marihuane, bi bil tudi sam brez denarja.

	»Ne skrbi, ne boš me videl,« je v smehu dejal Tim, nato pa odšel nekaj korakov stran in lulal. Le deset metrov stran od njega je prav tem trenutku zapeljal avto, ki ga je dobro poznal, še bolj pa je poznal voznico v njem. ‘Le kaj mama počne v teh krajih,’ se je po tihem spraševal. Zaprl je zadrgo na hlačah in stopil do ceste. Sto metrov stran od njega se je nahajalo gostišče in videl je, kako je avto zapeljal mimo njega in se ustavil pri zadnji, že skoraj z obraslim grmičevjem skriti hiški z veliko verando. Na njej je sedel moški, in ko je mama prišla do njega, sta se objela in poljubila, nato pa sta izginila v notranjosti hiše. Najprej je mislil, da je videl nekoga drugega, da je zamenjal mamo za to žensko, a predobro je poznal njen avto. Hitro je hodil proti gostišču in nato proti hišici, kjer ju je še maloprej videl. Pristopil ji je z vzhodne strani, ki je bila obdana z visokim grmičevjem. Prikrito se je splazil do okna in poiskal špranjo, katero je našel med ne dovolj zastrto zaveso in pogledal v notranjost. Videl je svojo mamo, ki je ležala na postelji in se poljubljala z moškim, ki pa zagotovo ni bil njegov oče. Skomignil je z rameni, kot da bi mu bilo vseeno, kar je pravkar videl. Bil je odprte glave, razgledan, zato je doumel, da je pravkar videno lahko pomenilo le dvoje: prvič, da je mama varala očeta, in drugič, da se je doma zgodilo nekaj, za kar on še ne ve. Čeprav se v te zakulisne odnose svojih staršev ni želel vpletati, je vedel, da se videno ne bo dobro izšlo, vsaj na dolgi rok ne. Oddaljil se je od okna in se vrnil do prijateljev.

	⁂

	Tim je prespal to noč pri Bobu, pozno dopoldne pa se je odpravil domov. Ko je Bob ustavil očetov avto pred njihovo hišo, je Tim izstopil, vzel svojo torbo z oblačili in se prijateljsko zahvalil za prevoz. Stopil je skozi vhodna kovinska dvoriščna vrata in se ogledal po urejeni okolici hiše. Ta je bila urejena kot vedno, mamin avto je stal pred hišo in ne kot vedno v garaži. ‘Je prišla šele danes domov?’ se je v sebi vprašal. Odklenil je vrata in vstopil v veliko vežo ter že na vratih zaklical: »Doma sem! Je kdo doma?«

	Nora je že skozi okno videla, kako po dvoriščni poti prihaja njen drugorojenec. Na obrazu ji je zaigral nasmeh, ki je ostal na njej tudi takrat, ko je iz kuhinje prišla do njega, ga objela in poljubila na obe lici. Tim je bil dve leti mlajši od Lare in v sebi ga je imela najraje. Morda zaradi tega, ker je imela z njim res težek in dolg porod, čeprav so ji vse prijateljice govorile, da gre pri drugem otroku vse lažje. Za težkim porodom je sledilo težko obdobje otroških bolezni, katere so se vrstile ena za drugo. Morda so Timu ravno zato tudi popuščali pri vzgoji in mu marsikatero neumnost spregledali skozi prste.

	»Doma smo, in ko pride še Marlon, bomo kompletni,« mu je odgovorila.

	»Očeta tako ali tako verjetno ne bo pred nočjo kot vedno,« je pripomnil Tim.

	»Danes pride prej. Rekel je, da se imata nekaj pomembnega pogovoriti.« Pogledala ga je v oči, kot to pogleda le mama in vprašala: »Je morda pri študiju kaj narobe? Ocene? Izpiti?«

	»Zakaj to sprašuješ? Zaradi očeta? Ne, ne vem kaj bi rad. Pri meni je vse v redu.«

	»Upam, da je vse res, kar praviš. A nekaj že mora biti, kar ve tudi oče.«

	»Ni ravno bleščeče in spolirano kot pri Lari, a nisem v nevarnosti. Nikoli pa ne bi bil kot Lara. Pa saj je študentje ne marajo, ker preveč izstopa s svojimi dobrimi ocenami. Jaz sem še vedno nekje v zlati sredini.«

	»Pojdi pod tuš, smrdiš po dimu in cigarétah.«

	Tim je samo prikimal, dvignil črno torbo s tal in odšel po stopnicah v svojo sobo.

	Po večerji je imel pogovor z očetom, ki mu je letos namenil počitniško delo v svojem podjetju. To mu ni najbolj dišalo, a do takrat je še veliko časa in vedel je, da si bo nekaj izmislil, da mu ne bo treba delati. Kasneje je odšel do Larine sobe, potrkal in vstopil. Ta je ravno prišla iz kopalnice in bila je še na pol gola. Hitro se je zakrila, nato pa krtačo za lase vrgla vanj in ga zadela v prsi. »Osel, mar ne znaš trkati?«

	»Sem potrkal, a se nisi odzvala.«

	»Po kaj si prišel? Hitro povej, kajti nimam dovolj časa. Že tako zamujam in Catty se bo spet repenčila, če ne bom prišla pravi čas do nje.«

	»Povej mi … Ti kaj veš, kam hodi mama? No, kje je bila včeraj opoldne?«

	»Ne vem. Mislim, da je šla le v mestno hišo in potem še k neki prijateljici. Zakaj pa ti to sprašuješ?«

	»Prijateljici?« je za njo ponovil Tim, nato pa se je zleknil na njeno posteljo.

	»In?« Zdaj je že Laro zanimalo, zakaj je to vprašal.

	»Obljubi mi, da nikomur ne poveš, kar ti bom zdaj povedal,« je rekel sestri in jo pogledal naravnost v oči. Ob tem pa ji je v naročje vrgel krtačo za lase, ki jo je še maloprej gnetel v roki.

	»Obljubim. Čeprav že slutim, da si nekaj ušpičil.«

	»Nič nisem ušpičil. No ja, nekaj sem, saj sem bil ob nepravem času na pravem mestu,« je rekel.

	»Ne zavlačuj in povej že enkrat.«

	»Včeraj sem videl najino mamo, kako se poljublja z moškim. In verjemi, da to ni bil najin oče.«

	Lara ga je z odprtimi in razširjenimi očmi pogledala, beseda ji je ostala v grlu in le zrla je vanj.

	»Kaj je, mala? Si začudena? Tudi jaz sem bil včeraj, ko sem jo videl.«

	»Kako si jo včeraj videl? Kje? Saj si šele danes prišel domov.«

	»Res je, danes sem prišel domov. V mesto pa že včeraj. S fanti smo se zapeljali do reke in tam spili pivo ali dva. Ko sem šel lulat v grmičevje, se je mimo pripeljala mama. Zapeljala se je do nekega gostišča in parkirala pred leseno hiško, kjer jo je na verandi čakal en tip. Malo sta se poljubljala, nato pa sta se skrila v hiško. Ker mi je bilo vse to nenavadno, sem šel tja, pogledal skozi okno in ju tako zalotil, kako se valjata po postelji in se ‘žvalita’ kot v filmu. Je tebi kaj jasno?«

	Zdaj si je Lara priklicala v spomin mamo in večer, ko jo je vprašala, zakaj je zasanjana in srečna. Pravkar je spoznala, da je mama zaljubljena in vara njunega očeta. A kdo je ta skrivnostni mamin ljubimec?

	»Si prepoznal moškega ob njej?« je zanimalo Laro.

	»Ne, ne poznam ga in niti dobro ga nisem videl. Briga me, kaj počne naša mama. Samo da oče ne izve, kajti če se ločita, bomo vsi prikrajšani za denar. In ja, ko smo že ravno pri denarju, posodi mi sto dolarjev, jutri ti jih vrnem. Poleg tega pa je ta informacija vredna sto dolarjev in mislim, da mi jih ne bi bilo treba vrniti. Kaj ti misliš, draga sestrica?«

	»Mislim, da si ti mamo zamenjal z drugo žensko.« S tem odgovorom je Lara želela spremeniti dejstvo svojega brata in mu morda spremeniti mišljenje, da tisto, kar je Tim videl, sploh ni bila mama.

	»Če ti tako praviš, potem pozabi, kar sem ti povedal. Jaz sem videl, kar sem videl. Obljubila si mi, da to ostane pri tebi. Drugače očetu povem, da si v razmerju z Jacobom in verjamem, da oče ne bo vesel. Lahko mu, da bom še bolj prepričljiv, pokažem še kakšno vajino skupno fotko s kakšnega žura. Saj jih je polno na Facebooku.«

	»Nikoli se ne boš spremenil. Ostal boš cepec, ki bi še svojo sestro prodal.« Stopila je do namiznega predala, iz njega potegnila denarnico in mu v naročje vrgla petdeset dolarjev. »Tu imaš in jutri mi jih vrni. Več nimam.«

	Vstal je, s tal pobral bankovec in odšel do vrat. Obrnil se je k njej, položil kazalec na svoje ustnice, kar naj bi pomenilo, da mora biti tiho in se potem obrnil ter zaprl vrata za sabo.

	Lara je sedla na posteljo in se zamislila. Ni bila jezna na mamo, le v glavi se ji je podilo tisoč vprašanj. Vedela je, da bo to morala odkriti in raziskati.





	POGLAVJE VI.

	Mesec dni kasneje - november, 2010

	Zunaj je bila noč, črna in mirna. Trenutno je nežno deževalo, le toliko, da se je slišalo v njegovo spalnico. V zatišju noči se je umiril lajež sosedovega psa in verjetno so se tudi mačke skrile. Kljub tej nočni tišini Garry ni mogel zaspati, če tudi se je močno trudil. Spet je prižgal luč na nočni omarici in v roke vzel knjigo. Že tretjič to noč. Odprl jo je na strani, kjer jo je še maloprej prenehal brati, a branje mu ni dobro steklo. Mislil je na Noro, na žensko, ki jo je imel rad in jo je ljubil. Edina njegova ovira je bila ta, da je poročena. Vedel je, da dokler bo tako, ne bo nikoli njegova. Kot rana od noža ga je peklo spoznanje, da ni samo njegova. Postal je ljubosumen na njenega moža, saj je ta imel nekaj, kar je sam ljubil. Otresel je z glavo, kot bi želel odgnati te črne misli, in se spet zatopil v branje, potem pa se je ujel, da sploh ne ve, kaj bere. Izgubil je nit, zato je bral naprej, dokler ni od utrujenosti s knjigo v naročju končno zaspal.

	⁂

	Lara je bila lepa ženska, pametna, a tokrat tudi zvedava in skoraj malce zavidljiva oseba, trenutno obsedena z lovom na materinega ljubimca. A njena obsedenost, podprta z močno voljo in vztrajnostjo, jo je kmalu pripeljala do fantastičnega razpleta in spoznanja, kdo je ta moški.

	Nora je bila slepo zaljubljena, zato niti v sanjah ni mogla pomisliti, da ima na vsakem koraku senco – svojo Laro. Če ne bi bila tako prepričana o sebi, bi odkrila bistro bitje, ki ji je sledilo, kadar koli je odšla urejena iz hiše. Ta senca se niti ni preveč trudila, da bi zakrila svojo prisotnost; izkazala se je kot dober detektiv. Ko ju je Lara prvič zalotila skupaj v restavraciji, je vedela, da je na pravi poti. Potem ni več sledila mami, ampak njemu, Garryju. Vsakič ko ga je videla od daleč, jo je očaral in hkrati zbegal. Tako je s svojo prikrito raziskavo prišla do podatkov, kje mamin ljubimec stanuje, kam hodi v službo, kdo je in na kakšnem položaju dela. Ko je nekoč prišla do njegove hiše, je dobila ime in priimek s poštnega predala, naslov bivališča s hiše, potem je uporabila splet in vprašala Googla, kaj on ve o njem. Čeprav je tu izvedela bore malo, si je vseeno vse o njem zapisovala v beležnico, v kateri so vsak dan nastajale nove in nove popisane strani. Vsak večer, preden je zaspala, ji je v spominu ostala le živa slika tega moškega, vse ostalo iz njenega življenja pa je naenkrat izginilo. Odločila se je, da je prišel pravi čas, da ga ne zasleduje več, da ne hodi samo naključno mimo njega. Prišel je čas, da se tudi onadva spoznata iz oči v oči.

	⁂

	Najhujši v tednu so bili ponedeljki. Vsak je prinesel težave že zjutraj. Tokrat pa je delo v službi potekalo normalno in v utečenih tirnicah, kot da vikenda sploh ni bilo. Danes ni imel zaskrbljenega obraza, saj so ga iz računovodstva obvestili o prejemu večjega zneska denarja, ki ga je nakazal poslovni partner. Zdaj mu za ta mesec ne bo treba skrbeti za plače, razne davke in prispevke. Ravno je pregledoval vzorce novih artiklov, ko mu je zazvonil interni telefon.

	»Direktor, tukaj je mlada dama in bi želela govoriti z vami. Pridete ven,« ga je vprašala Susane. Ta mlada ženska je pred pol leta zamenjala staro tajnico, ki je odšla v pokoj. Nikoli si ni mislil, da bo z zamenjavo našel kaj boljšega od nje. A tu se je zmotil. Susane je bila nekaj posebnega. Ne pozna osebe, ki bi bila tako sposobna in iznajdljiva, poleg tega pa tako skrbna in dosledna v tem poslu. Hvaležen je bil agenciji, da mu jo je poslala.

	»Priimek, ime? Kaj hoče?«

	»Nič od tega nimam, direktor.«

	»Hm, ne razumem. Dobro, pošlji jo k meni.« Nato je še sam vstal od mize in stopil na sredo sobe.

	V pisarno je vstopila mlada ženska v rumeni satenasti obleki, preko katere je nad boki imela črn pas z veliko zaponko. Ta je še bolj poudaril njeno ozko postavo. Obuta je bila v črne balerinke in v rokah je držala rumeno torbico. Takoj je spoznal, da nosi drago obleko in da verjetno ni prišla spraševat po službi. Šele nato je pogledal njeno postavo, ki je bila zmerno visoka, obraz je imela ljubek, krasila ga je svetla koža. Lice so poudarile barve diskretno nanesenih ličil. Lasje so bili svetlo rjavi in so pristajali k njenim rjavim očem. Na videz mu je bila znana in prepričan je bil, da jo je nekje že videl.

	»Dober dan, jaz sem Garry Barnes. Kako vam lahko pomagam?« Nato ji je ponudil roko v pozdrav, katero je vljudno sprejela. Njen stisk roke je bil nežen, skoraj boječ.

	»Dober dan, moje ime je Larisa in sem vas prišla nekaj vprašat,« je dejala, tokrat malo plašno, saj so se vanjo zazrle njegove rjave oči. Ob njih je imel na strani nekaj gubic, ki so ga prikazovale še bolj privlačnega, a zdaj tudi strogega. Lara je zanalašč izpustila priimek, predstavila pa se je s polnim imenom, ki ga ni skoraj nikoli uporabljala. To ime je bilo njeno pravo, napisano v dokumentih, Lara pa je bila samo skrajšana izpeljanka imena, ki so ga vsi poznali. Prav na to karto je tudi igrala, kajti ni bila prepričana, če je sploh vedel, kako se imenuje hči njegove ljubice.

	Z roko je nakazal na stol ob sejni mizi in ji dal vedeti, da se lahko usede. Oba sta sedla in on jo je še vedno z zanimanjem gledal. Le kako je ne bi? Bila je lepa, mlada in urejena. Zdaj je še bolj čutil, da jo je nekje videl. Sta se kje srečala? Restavracija? Banka? Morda je prodajalka v kakšni trgovini? Stotine vprašanj mu je švigalo skozi možgane v teh sekundah, preden je nadaljeval: »Gospa ali gospodična Larisa? Kar z besedo na dan, da bom spoznal vzrok vašega obiska.«

	»Gospodična sem še vedno. Oprostite mi, da sem prišla nenajavljena. Če bi se najavila, vem, da me ne bi sprejeli ali pa bi se prej o tem posvetovali z neko drugo osebo, zaradi katere sem danes pravzaprav tu. Večkrat sem vas bežno videla v restavraciji, v mestu, srečala sva se na ulici. No ja, vse to sem naredila z namenom.« Pogledala je skozi okno in nato zopet vanj ter čakala, kako se bo odzval.

	Garryju je vzbudila radovednost in najprej ni razumel povedanega, zato je le vprašal: »In čemu vse to? Ne razumem.«

	»Rada bi, da mi obljubite, da nikomur ne poveste, da sem bila tu. Prosim, obljubite mi!«

	»Še vedno ne razumem, a če vas bo to osrečilo … Torej obljubim!«

	»Nisem vam povedala, da poleg imena Larisa ali skrajšano Lara nosim še priimek Pulman.« Malo je počakala in spremljala njegovo reakcijo. Ta je bila precejšnja in Garryju so besede ostale v grlu. Čeprav je bil dober retorik in se je že znašel v nerodnih situacijah, ga je to dejstvo prikovalo na stol in ga pustilo brez besed. Ni bil šok, le pripravljen ni bil na to, kajti nikoli niti pomislil ni, da bi se lahko takšno srečanje zgodilo. Prej je morda pomislil, da ga bo nekdo videl z Noro in se bo moral srečati in soočiti z njenim možem. Ime Larisa mu ni nič pomenilo, a ko je to ime spremenila v Lara, je vedel, čigava je. Zdaj je tudi vedel, zakaj mu je bila tako znana. Podobna je bila svoji mami Nori, in ta je nikoli ne bi mogla zatajiti.

	Zakašljal se je in dejal: »Oprostite! Zadrega pač. Tega nisem pričakoval in našli ste me nepripravljenega. Ena nič za vas.« Nato se je nasmehnil, da je prikril nelagodje ter nadaljeval: »In vaš namen tega obiska je?«

	Lara ga je gledala v obraz, ki je imel zrele moške poteze, z nekaj sivimi lasmi v zalizcih in nad ušesi, je bil na pogled zelo šarmanten. Njegove ne premočne obrvi na zdaj zgubanem čelu so še bolj poudarile temperament tega človeka. Uf, pravi moški, kateremu se tudi ona ne bi mogla upreti. Zdaj ve, zakaj se je mami zaljubila vanj.

	»Če sem iskrena, sem vas samo prišla osebno spoznat. Sicer bi to lahko naredila že prej, v restavraciji, na cesti ali kje drugje. A priznam, bala sem se vaše reakcije. Razmišljala sem, da bo v vaši pisarni vse lažje. Vem, da sta z mojo mami skupaj in vem, da ste ji podarili nekaj, kar jo osrečuje, saj odkar vas pozna, le žari. Stara sem skoraj triindvajset let in sem razumna ženska s svobodnimi nazori. Ne obsojam ne nje ne vas, čeprav – roko na srce – mi najprej ni bilo vseeno. Mami je le žena mojega očeta in prepričana sem, da mu je bila vedno zvesta. Do sedaj, seveda. Ne vem, kaj hočete od moje mami, in ne vem, kaj ona hoče od vas. Bežno avanturo, ki očitno nenačrtovano traja že dlje časa, ali celo morda kaj več? To bi želela slišati od vas. Poleg tega pa si želim, da bi bila moja mami srečna, vsekakor pa ne, da bi bila prizadeta, kajti ona je res nežna duša.«

	Poslušal jo je in prestavil nogo čez kolena. Zdaj, ko je vedel, kdo je, se je lahko počutil bolj svobodnega. A ta popustljiva svoboda le ni želela postati gladka. Naslonil se je na naslonjalo udobnega stola ter s tem prikril svojo zadrego. Ni se želel direktno pogovarjati z njo o Nori in ne o svojih čustvih, zato je zanalašč spremenil temo in jo speljal na drugo stran. »Kdo vam je povedal zame? Kako ste me našli?«

	»Po tem, ko vaju je videl moj brat, kako sta se ljubila v tisti hišici ob jezeru …«

	»Počakajte, prosim! Vaš brat naju je videl, kako sva se ljubila? Nemogoče!« je ves zaprepaden dejal Garry, čeprav je bilo zaznati, da dekle marsikaj ve o njuni zvezi.

	»Ne ravno ljubila, morda sem se malo narobe izrazila. Poljubljala sta se na postelji. Ne verjamem, da bi stal ob oknu in gledal svojo mamo, kako se bo gola spuščala v seksualni odnos z nekim neznancem ter s tem posledično varala njegovega očeta. Srečo imata, da je Tim bolj svobodomiselna oseba in se požvižga na vse, kar ni svobodnega pomena. Včasih se mi zdi, da bi bolj spadal v zgodnja sedemdeseta leta, ko so bile povsod le rožice in dolgi lasje. On bi bil verjetno prvi, ki bi se dal teleportirati tja, če bi se la dalo.«

	Garry se je kar malo oddahnil, a tudi dejstvo, da je bil ujet na kraju zločina, ni bil ravno zabaven. Spoznanje, da zdaj oba Norina otroka vesta, da je njuna mama prešuštnica, ni ravno dejstvo, o katerem bi moral molčati in tega ne zaupati Nori. Uboga reva, le kako bo to sprejela? »In kaj zdaj pričakujete od mene?«

	»Nič posebnega, le rada bi vedela, kakšni so vaši nameni. Pa saj to sem vam že prej nazorno nakazala. Mar ne?« Zdaj se je tudi ona naslonila na naslonjalo in se še bolj poglobila v njegov obraz in s tem posledično v njegove oči. Počutila se je zmagoslavno, saj je njen načrt vseboval tudi nekaj njegovega zanikanja in morda celo malo njegove arogance. A na vse to se je dobro pripravila.

	»Verjamem, da ste dovolj razumni in inteligentni, zato vem, da boste razumeli, kar vam bom povedal. Težko mi je o tem govoriti s tretjo osebo, pa čeprav ste vi Norina hči, ki me je zasačila tako nepripravljenega. Sploh ta del, da me je vaš brat videl z mamo, me preseneča. Jo je zasledoval?«

	»Ne, slučajno je bil s prijatelji sto metrov stran od gostišča, kjer stojijo tisti bungalovi. Nato pa je brez besed zapustil družbo in odšel pogledat, kam gre mama, ki se je ravno peljala mimo njega. Čudno se mu je zdelo, da bi se ravno ona našla na tistem kraju, ki je na drugem koncu mesta. Ostalo pa že veste.«

	»Je on o tem govoril samo z vami ali pa je to povedal tudi Nori?« je Garry vprašal zaskrbljeno, saj Nore že štiri dni ni videl. Malo je bil kriv vikend, malo pa tudi njune obveznosti.

	»Ah, kje pa, njemu je vseeno, kdo in s kom se druži, spi ali pa počne kaj drugega. Dokler vidi svojo ‘računico’ in dokler pri njem vse ‘štima’, je vse v redu. Ne bojte se, nikoli tega ne bi povedal očetu, morda prej mami, a še o tem močno dvomim.«

	Nekako je Garry ob tem postal pomirjen, a kljub vsemu mu ni bilo čisto vseeno. Morda je vse skupaj šlo že predaleč. Pogled na njeno hčer mu je dal vedeti, da je sokriv za Norin skok čez plot in da je s tem ogrozil njen zakon. Še bolj ga je bolela misel na to, da nikoli niti pomislil ni, kaj bi bilo, če bi za njuno zvezo zvedela njena otroka. To je bilo že skoraj preveč vsega za en dan.

	»Potem dobro. Nore, torej vaše mame, pravite, da vaš brat ne bi nikoli prizadel. Res je, vaša mama je srečna, zdaj je drugačna in tudi sam vidim, da je v njej več življenja. A če pričakujete, da vam bom zdaj rekel, da Nore nikoli več ne bom videl in bom prekinil prijateljevanje z njo, potem se motite. Torej, če to pričakujete od mene, morda celo zahtevate, potem moram preklicati obljubo, katero sem vam dal na začetku. Ko to prelomim, se bom moral pogovoriti z Noro in najin skupen dogovor bi dal šele pravi rezultat. Vsekakor pa pričakujem, da to kar veste o nama, zadržite za sebe. Odrasla oseba ste in če imate vsaj nekaj genov po mami, me to ne bi smelo preveč skrbeti. Kajne?«

	»Tega vam ni treba skrbeti, gospod Barnes, nisem več otrok in tudi sama bi dala vse, da bi bila moja mami srečna. Vendar pa obstajajo tudi meje. Tokrat še ni tako kritično, da bi morala to mejo prestopiti. Upam, da vajina zveza ne bo ogrozila naše družine, kajti če vaju je na javnem mestu videl moj brat, ni rečeno, da vaju v prihodnje ne bo videl še kdo. Morda celo moj oče. Ste pomisli tudi na to?«

	Garry je dobro slišal in razumel predzadnji stavek, zato je vstal, stopil od mize in jo pogledal v oči. »Draga dama, najin pogovor je bil že dolg in ob tem sem postal že lačen. Če ste za to, lahko pogovor nadaljujeva ob kosilu.« Današnja tema je bila zanj zelo mučna in ob enem tudi srhljiva. Prišlo je že tako daleč, da se je zbal, da ne bo več srečen in bo moral izgubiti Noro.

	»Ne, hvala, zelo ste prijazni. Zdaj sem celo pomirjena, ker vem, kdo je skriti izbranec moje mame. Spoznala sem vas, kar je bil moj namen. Vem, da se bodo najine poti še križale, morda v še bolj prijateljskem pomenu. In glede na to, da sva se lepo in prijateljsko pogovorila, vam vseeno dovolim, da o mojem obisku spregovorita z mojo mami. Vem, da ste dovolj sposobni, da boste pogovor izpeljali na kar se da najboljši način. Nič, grem tudi sama domov na kosilo, mami me že čaka in verjetno že veste, da moja mami najboljše kuha. Hvala vam, da ste me poslušali.« Podala mu je roko, katero je on sprejel z nasmehom: »Pa lep dan vam želim, gospod Barnes!«

	»Tudi vam lep dan Lara in vesel sem kljub tej nerodni situaciji, da sem vas spoznal.« Nato se je rahlo naklonil v znak spoštovanja in jo pospremil vse do izhoda iz podjetja. Ko se je odpeljala, se je vrnil v pisarno, se usedel na stol, pa spet vstal in si pri steni, v omari, v kateri je imel nekaj steklenic alkoholnih pijač, nalil v kozarec postarani bourbon Maker’s. Tokrat se ni ustavil na stalni in zmerni meri enega prsta. Nalil si ga je za dva in za en prst izpil še stoje, nato pa se vrnil do mize. Sedel je v udoben fotelj in razmišljal, saj se mu je po glavi podilo tisoč vprašanj in nanje ni našel odgovorov. Začutil je, da mu je prvi del viskija že ‘stopil v glavo’, zato je ostanek pustil v kozarcu in ga ni želel spiti. Spomnil se je, da zjutraj ni zajtrkoval, in do zdaj, ko je že čas kosila, tudi ne. Zavedal se je, da danes ne bo mogel več umsko, ne fizično delati, zato se je odločil, da zaključi današnji delovnik. Oblekel si je suknjič, vzel torbo in mobilni telefon, ter zaprl vrata pisarne za sabo.

	»Susane, domov grem. Če me kdo pokliče ali išče, naj poskusi raje jutri. Danes verjetno tudi dosegljiv ne bom več,« je rekel svoji tajnici in odšel do avta. Odpeljal se je proti mestu, a se v trenutku premislil ter skrenil proti reki. K Philu bo odšel, v gostišče ‘ Phil’s Inn by the River’ in pri njem bo naročil ter pojedel dobro domače kosilo. Morda mu bosta mir in narava pomagala ter mu podala odgovor, ki ga zdaj ni mogel najti.

	Lara je ustavila avto na dvorišču njihove hiše ter izstopila iz njega. Njihovo domačo, prostorno in luksuzno vilo, ki je bila postavljena le nekaj metrov od reke, je obdajalo štiri tisoč kvadratnih metrov zemljišča. Otroka sta ji rekla vila, prav tako so to stavbo imenovali sosedje in tisti, ki so to hišo poznali. Le Nora in Marlon sta vedno poudarjala, da je to njihova domača hiša in da se beseda vila sliši preveč snobovsko, kar pa onadva nikakor nista. A vseeno. Vila je bila opremljena v modernem stilu, z impresivnimi detajli marmorja. Pred vhodom so stali štirje oglati in razkošni stebri, ki so vhod hiše naredili še bolj impozantno. Tudi velika dvojna vhodna vrata iz temnega in eloksiranega aluminija so bila več kot estetska komponenta na pročelju stavbe in poleg velikih površin iz stekla je vila res dajala videz razkošja, ki si ga lahko privoščijo le zelo premožni lastniki. Vstopila je skozi vrata, ki so se avtomatsko zaprla za njo. Sprehodila se je do kuhinje in tam za štedilnikom našla mamo.

	»Si že doma, Lara?« jo je ta vprašala, ko jo je zagledala.

	Lara se je s hrbtom naslonila na kuhinjski element, ki je bil postavljen od tal do stropa in je izžareval ves sijaj visoko svetlečih belih vrat. Tako je njena obleka postala še bolj rumena in vsak slikar bi rekel, da je s svojo prisotnostjo dodala barvno noto v to moderno kuhinjo. »Seveda, saj sem ti obljubila, da se vrnem do kosila. Je Tim že doma?«

	»Sami bova jedli. Marlon pride šele zvečer, vprašanje, kdaj, saj ima danes poslovno večerjo. Tim pa me je maloprej klical, da ga ne bo, ker pomaga Zacku pri rezanju lesa. Tam bo tudi jedel. Zvečer pride, se preobleče in potem gre menda spet ven.«

	»Bova pa sami. Preobleč se grem v udobne cunje in pridem dol, da dokončava kosilo,« je rekla Lara in se že na pol obrnila, ko jo je ustavil Norin glas.

	»Kje pa si bila tako lepo urejena, in to sredi belega dne?«

	»Mami, če bo vse po načrtih, boš kmalu izvedela.«

	»Nam boš pripeljala fanta v hišo? Hitro mi zaupaj, kdo je to.«

	»Mami prosim te! Ko bo prišlo do tega, ti vsekakor javim. Vsekakor pa je res posredi nek moški.«

	»Ja kaj pa bom potem izvedela? Menda ja nisi storila kakšne neumnosti?« je vprašala Nora in se zaskrbljeno obrnila proti Lari.

	»Ne bo nas obiskala policija. Čeprav če bi prišel kakšen lep in šarmanten policist, ne bi imela nič proti.« Nato se je obrnila in odšla v zgornje nadstropje.

	Po kosilu sta pospravili kuhinjo in Nora si je skuhala kavo, Lara pa je ostala samo pri vodi. Pogovarjali sta se o študiju, o ostalih študentkah in seveda o fantih. »Lara, nikoli ne omenjaš svojega fanta, čeprav čutim, da ga imaš.«

	»Ničesar resnega nimam, in dokler ne bo resno, ne bom govorila o tem. Saj veš, to so samo prehodne simpatije.«

	»Glej, da zaradi simpatije ne boš popustila pri študiju. Oče bi bil zelo razočaran.«

	»Mami moja, oče bi lahko bil razočaran še zaradi česa slabšega, a zaradi mene zagotovo ne bo.« Lara je mislila na skrito zvezo z njo in Garryjem. A je to v spletu okoliščin izpeljala zelo prefinjeno, tako da mama verjetno ne bo razumela, na kaj je njena hči mislila.

	»Misliš na Tima? Je kaj ušpičil, česar sama ne vem?« je zaskrbljeno vprašala Nora in jo pogledala v oči in obraz. Svojo hčer pozna tako dobro, da bi jo še manjša mimika na obrazu izdala.

	»Ne, z njim je vse v redu. In zakaj misliš, da mora biti vedno nekaj narobe z nama?«

	»Na kaj pa naj drugega pomislim?« Nora je zmajala z glavo in ji ni najbolj verjela, saj se ji je zdela Lara ne preveč prepričljiva. Sedeli sta skupaj še nekaj časa, nato pa se je Lara umaknila v svojo sobo. Nora je tako ostala sama, zato je sedla na počivalnik v velikem dnevnem prostoru in segla po modni reviji. Vendar še preden jo je odprla, je pomislila na Garryja. A tudi Lara je v svoji sobi pomislila nanj. Morala je priznati, da ji je bil ta moški všeč. Čeprav se je videvala z dve leti starejšim Jacobom, so jo vseeno bolj privlačili zreli in starejši moški. Eden takšnih, v katerega se je nekoč zagledala, je bil višji asistent v njihovem univerzitetnem kampusu. A še preden ji je uspelo spregovoriti z njim, mu zaupati svoja najstniška čustva, je ta zapustil kampus in s tem tudi službo asistenta v njem. Krožile so govorice, da ga je k temu prisilil dekan, kajti asistent je bil znan ženskar, in čeprav je bil poročen, se je rad spogledoval s študentkami. Nekateri so znali povedati, da naj bi bila ena od njih celo noseča z njim. Menda je potem njen oče posredoval in uredil, da tega otroka ne bo spravila na svet, kot je uredil, da je dekan moral prekiniti delovno razmerje z asistentom. A vendar je bil tudi Garry pravi ‘mačo’ – visok, šarmanten, nežen, besedno in tudi drugače izobražen ter zelo galanten. Iz spomina si ni mogla izbrisati njegovih rok, ki so bile po zgornji strani narta ravno toliko dlakave, da je to Laro vzburjalo. Pomislila je, kako bi bilo te nežne roke, te dlani čutiti na svoji goli koži. Kako bi bilo, če bi ji te roke drsele po njenih prsih? Nehote se je dotaknila svojih golih dojk. Spoznala je, da se je od tega dotika tako vzburila, da so postale njene bradavice trde kot kamen. Zamislila si ga je golega od pasu navzgor, kako leži ob njej in kako z ustnicami drsi po njeni goli koži. V teh mislih je čutila, kako njegova roka drsi nižje od njenega popka in kako se skrije za črnim in čipkastim blagom njenih spodnjic. To jo je tako razvnelo, da je stisnila bradavico, in še preden se je dobro zavedala, je spoznala, da je vsa mokra spodaj in da ji je od tega prišlo na suho. Ni se mogla zbrati in spraševala se je, kaj je na tem človeku, da je obe Pulmanovi ženski tako močno privlačilo.



	POGLAVJE VII.

	Leto in pol leta kasneje - julij, 2011

	Jacob Engelman je izhajal iz dobro stoječe judovske družine. Njegova mama Shalva je bila priznana ortopedinja v mestu Ruttget, oče Amos pa je bil uspešen direktor, daleč poznane korporacije Ampell Inc. Oba moška iz družine Engelman sta bila na nek način povezana z družino Pulman. Amos je bil poslovni tekmec Marlona Pulmana, ki je lani kupil zelo dobro zemljišče, le nekaj kilometrov stran od mesta Sanoha, ki pa ga je želel kupiti tudi Marlon. Zemljišče je bilo primerno za gradnjo trgovskega centra Mall of Arcadia, ki naj bi postal največji trgovski center v okrožju sedmih držav. Naložba je bila velika, tihi partnerji in vlagatelji pa so prihajali iz Izraela. Tako je v poslu zmagal Amos, Marlonu pa je bila s tem porušena ponujena priložnost, da po uspešno speljanem poslu postane družbenik podjetja Saxstrom. Slednjega je to tako strlo, da mu je Amos postal smrtni sovražnik številka ena. Preziral je že priimek Engelman, a ni vedel, da je Jacob fant njegove princeske Lare, kot jo je rad imenoval. Jacob ni bil bleščeči študent, bil pa je bleščeč športnik svoje univerze. Igral je ameriški nogomet pri univerzitetnem klubu Red Bears. Bil je tako dober tekač – bloker, da je bil letošnjo sezono izbran za najboljšega igralca leta, v njihovi ligi. Ob tem je postal ponosni lastnik prstana, ki ga je dobil ob tem imenovanju. Po študiju se mu je nasmihala celo kariera poklicnega igralca nogometa in sam se je zavedal, da se lahko njegovo življenje spremeni v nekaj sanjskega. Slava mu je stopila v glavo, popustil je pri učenju, a zato je bil glavni v kampusu in zelo priljubljen pri fantih kot pri dekletih. Bil je postaven, velik in atletsko grajen fant, svetlih las in neverjetno sivih oči. Želel si je ene najlepših deklet v kampusu, Lare Pulman. A on do nedavnega nje ni zanimal, ker je bil zanjo premlad. Rekla mu je, da ima raje starejše, umirjene in zrele moške. Ker ga je dolgo puščala na stranskem tiru in se ni lepila zanj kot vsa druga dekleta, ga je to še bolj obnorelo. Počasi je že izgubljal ugled pri svojih prijateljih, ker ga je ta vedno zavračala, zato si je izmišljal vedno nove načine, kako bi jo osvojil. Bil ji je že po malem nadležen. Lara se ga je končno le usmilila in odšla z njim v kino, kasneje pa še na večerjo v zelo znan lokal s hamburgerji. Jacobu je to veliko pomenilo in njegovi prijatelji so že pobirali stave, kdaj bosta končala v postelji. Tudi on je bil zdaj prepričan, da ji bo kmalu slekel spodnjice. A te spodnjice je Lara še vedno nosila na sebi, in ker so bile poletne počitnice, jih je tudi odnesla domov. Od njunih nekaj srečanj, nekaj študentskih zabav, na katerih sta bila skupaj in niti deset poljubov, si Lara ni obetala trdne zveze. Vedela je, da mora biti ta zveza skrita, kajti če bi oče izvedel zanjo, bi ji zaprl pipico, po kateri ji je pritekal denar. Tega se je bala, zato je morala biti previdna, a želela se je tudi zabavati.

	Jacob je Laro pogrešal, saj je že dolgo ni videl in ne slišal. Čeprav se je doma trenutno dolgočasil z Betty, ki je stanovala le nekaj kilometrov stran od njihovega velikega posestva, si je Lare močno želel. Spoznal je, da jo ima rad in bil je besen, ko je prišel do tega spoznanja. Pred spanjem je gledal njene slike na svojem mobilnem telefonu, prebiral je njena sporočila na družbenem omrežju, postal je odvisen od nje in njene lepote. Verjetno je k temu pripomoglo njeno dolgotrajno zavračanje in njegovo spoznanje, da Lare ne bo mogel dobiti kar tako v posteljo. To ga je še bolj pogrelo, saj je s tem postal že tarča posmeha med prijatelji. A on je bil glavni in tega si ne bo več dolgo dopuščal. Tudi ko se je poljubljal z Betty, ko je bil z njo intimen v postelji, si je predstavljal, da je namesto nje z njim Lara. Obseden je bil že z željo po njej. Vzel je v roke telefon in jo poklical. Ta je zvonil in na koncu je le slišal Larin glas: »Jacob, kaj se je zgodilo?«

	»Nič lepotica moja. Pogrešam te in želim si te videti.«

	»Jacob, zakaj mi to delaš? Dogovorjena sva, da me ne kličeš, kadar sem doma. Poleg tega sva bila dogovorjena, da se ne bova videvala izven kampusa. Oče bi ubil mene in tebe, če bi izvedel za naju. Vse to veš in spet mi težiš.«

	»Vem, a vseeno, moram te videti, začutiti in vonjati tvojo kožo, tvoj parfum.«

	»To bova lahko na hitro rešila. Pojdi v butik s parfumi in si kupi Miss7 od Diorja. Vonjaj ga do onemoglosti, saj je tudi meni všeč,« ga je zbodla Lara.

	»Porednica moja. Jaz bi rad videl tebe in vonjal parfum na tebi, na tvoji koži.«

	»Jacob, dogovorila sva se. Morda pa se lahko drugič dobiva kje na pol poti, a morala bi imeti dober razlog, da bi šla iz mesta. Poleg tega mi je oče ravno v nedeljo rekel, da se bo posvetoval z nekim trgovcem avtomobilov, da bi moj avto prodal in mi kupil novega, večjega. Boji se zame, saj se vozim sama domov iz kampusa. Poleg tega pa gremo kmalu na dopust na Havaje.«

	»Če ne gre drugače, bom pač moral počakati do takrat, a vsaj po telefonu se lahko slišiva vsak dan. Pogrešam te,« se je raznežil Jacob in tokrat je mislil resno.

	»Tudi jaz te,« je lagala Lara. Do njega ni čutila ničesar. »Moram prekiniti, ker me čaka mami, da greva nekaj kupiti za v mojo sobo. Adijo.« Prekinila je zvezo, zavila z očmi in se zahvalila onemu zgoraj, da je pogovora konec. Če iskreno pomisli, si je prav to želela, pridobiti si zmagoslavje ob pokoritvi največjega domišljavca v kampusu. Tudi to okoli prodaje avta si je na hitro izmislila, a je bila prepričana, da ji je s tem uspelo odvrniti Jacoba, da se ne more videti z njim. Dopust na Havajih, na otoku Maui je bila že šest let njihova stalnica in turistična destinácija, in tu se ni nič zlagala. Čez devet dni res odpotujejo.

	Tudi Nora se je bala tega dopusta. Biti skoraj tri tedne brez Garryja, brez poljubov in toplih objemov je bilo zanjo enako kot grozljiva scena iz filma. Lansko leto je bilo še znosno. Z Garryjem se še nista tako zbližala in pogrešanje vsekakor ni bilo tako močno, kot je to zdaj. Garry za njo ni bil več samo ljubimec, ni bil samo objekt poželenja, v katerem je tako močno uživala. Ni predstavljal samo želje po seksu, z njim je noro uživala, se mu predajala in skupaj sta uresničevala ter izvajala vse možne fantazije, ki sta jih potem tudi izpeljala. Večkrat je pomislila, kaj bi naredil Marlon, če bi poleg tega, da je bila z Garryjem, izvedel še, kaj vse počneta v postelji. Dvomila je v to, da bi ji sploh verjel, da je bila z ljubimcem v postelji oblečena v seksi črno in čipkasto perilo, da je nosila črne samostoječe nogavice s čipko na vrhu le-teh, da je v posteljo hodila s čevlji z visoko peto in se obnašala z njim kot kurba. Ustregla mu je v vsem, kar si je on zaželel in on je ustregel njej v vsem, kar je ona fantazirala. Nikoli mu ni zamerila, če se je zgodilo, da je njemu prišlo prej kot njej. Na nek način ga je včasih tudi spodbujala, da pride do tega, kajti potem je imela ona več časa za to in se je še sama zadovoljevala pred njim. On jo je takrat pohotno gledal in tudi njemu so se uresničevale fantazije, o katerih je lahko le sanjal. Imela sta tako popolno in fantastično spolno življenje, tako popolno sta se ujemala, da sta večkrat dejala, da ju je bog združil samo zaradi tega, da ne bi umrla, ne da bi prej še to doživela. Ustvarjena sta bila drug za drugega. In zdaj je Nora vedela in čutila, da Garryja nima več samo rada, ampak ga ljubi. Ljubila ga je tako močno, da je že večkrat pomislila, da bi se ločila z Marlonom in začela živeti z njim. Potem pa je pomislila na otroka in ta princeskin grad v oblakih se je v trenutku zrušil kot kocke pri otroški igri. Vedela je, da preden odidejo na dopust, se mora še videti z Garryjem, da si bo vsaj vonj po njem ponesla na sebi in njegovo seme v sebi. Bila je bolj zaljubljena od nore najstnice in ta zaljubljenost je že mejila na obsedenost. Sedela je sama na terasi, Lara je bila zgoraj v svoji sobi, Tim pa je bil na kampiranju s prijatelji ob jezeru Racin. Njenega moža še dolgo ne bo domov, zato je vzela telefon z mize, odšla do spalnice, ki je bila na koncu hodnika in poklicala Garryja.

	»Prosim,« je Garry vedno rekel, kajti iz previdnosti ni nikoli najprej izrekel njenega imena, čeprav mu je na ekranu telefona izpisalo, kdo ga kliče. Ni želel, da bi kdo vedel, da sta si blizu. Sploh zdaj, ko je vedel, da otroka vesta, da se njuna mama videva z njim. Zdaj se je še bolj bal, da bi ga tretja oseba poklicala iz njenega telefona. Večkrat je pomislil na to, da bi Nora pustila telefon na mizi, nato pa bi ga vzel Tim, morda Lara ali celo njen mož Marlon. Razmišljal je, da je verjetno prav na takšen način Lara dobila njegovo telefonsko številko, nato to preverila pri operaterju ter tako na enostaven način dobila ime, naslov in kje dela.

	»Zdravo, Garry, lahko govoriš?«

	»Seveda, draga,« je rekel, ko je slišal njen glas in je vedel, da ga kliče res ona.

	»Rada bi te videla. Tako malo časa še imava in želim si ga izkoristiti s tabo. Boš imel kaj časa za naju?«

	»Tudi jaz te pogrešam, a pravkar imam precejšnjo gnečo v službi. Lahko bi morda kasneje, recimo namesto kosila. Tako bi še slabo urico časa dodal h kosilu in ostal izven firme. Kar pomeni, da bi se lahko videla v koči,« kot sta zdaj imenovala bungalov ob reki, za katerega je Garry rekel, da bi ga najraje kupil, kajti njegov najem bo kmalu presegel tretjino njegove vrednosti. »Res bi bilo vse na hitro, a včasih je tudi v tem čar.«

	»Se spomniš, kako si me enkrat vzel na hitro, potem sva se kar oblečena ljubila na tleh? Bil si tako razvnet, tako neučakan in že na pol živalsko potreben. Tudi danes bi si to želela, pa čeprav bi bilo bolj grobo od tistega, kar imam rada,« je izrazila svojo željo, samo da bi ga videla in začutila.

	»Dogovorjeno, pridem ob pol dveh. Ne zamujaj in pridi v krilu brez spodnjic,« ji je še rekel, preden je prekinil zvezo.

	Nora se je zamislila, zaprla oči in se že videla, kako se z njim ljubi na tleh. A če bo hotela, da bo vse tako, kot mora biti, bo morala še pohiteti. Urni kazalci so se že skoraj staknili skupaj ob številki dvanajst. Odšla je do Marie in jo prosila, če bi še nekaj skuhala za Laro, kajti sama bo morala oditi ven, saj ima nujen opravek. Španka Maria je v njihovo hišo prihajala enkrat tedensko. Bila je zaposlena v čistilnem servisu in bila je pravi biser za celo družino. Ni bila samo hišna pomočnica, ki je prišla očistit hišo, bila je tudi dobra kuharica, ki je Nori večkrat izdala kakšen dober recept iz španske kuhinje.

	Nora si je oblekla rdeče krilo, in ker je bilo poletje, si ni nadela samostoječih nogavic. Bilo bi res čudno, če bi jo kdo sredi dneva videl v njih. Oblekla je črno bluzo, na sebi pa je imela črno čipkasto spodnje perilo. Prej ni nikoli nosila takšnega spodnjega perila. Zaradi tega, ker ga ni imela komu pokazati, si ga tudi ni nikoli kupila. Zdaj ima celo kolekcijo seksi spodnjega perila, raznih bôdijev v izrazitih barvah kakor tudi čipkastih ogrinjal s cofki, s katerimi je burila Garryjevo domišljijo. Celo dva umetna penisa je imela v predalu nočne omarice, s katerim si je včasih pomagala prebroditi krizno obdobje, ko ni mogla biti z njim. Res je, postala je pohotna in nenasitna ljubezni ter ljubljenja z njim. Želela si je, da to večno traja, pa če tudi bi bila do smrti njegova ljubica. Preobula se je in zdaj je nosila črne salonarje z visoko peto in rdečim podplatom znamke Christian Louboutin. Ko si jih je kupila, se je Marlonu pošalila, da si jih je nabavila le zato, ker ji podplat barvno sovpada z barvo laka na njenih prstih. Vedno, ko se je tega spomnila, se ji je nasmeh prikradel na obraz. Tudi Garryju so bili všeč in so mu pričarali močno željo po drugačnosti. Nekoč, medtem ko sta se ljubila in ko je kleče prodiral vanjo, ji je dvignil nogo k svojemu obrazu ter čevlje poljubljal in lizal. Ob videnem ji je takrat tako močno prišlo, da tudi, če bi se želela zadržati, se ne bi mogla. Garry je res znal z njo.

	Sedla je v avto in se odpeljala do njunega skritega ljubezenskega kotička, koče. Garryjev avto je že stal na parkirišču in vedela je, da jo čaka. Pogledala je na uro in ugotovila, da ne zamuja, le on je bil tam pred njo. Morda pa je tudi on neučakan, kot je bila sama. Z lastnikom bungalova je imel poseben in oseben dogovor, tako ga je eno uro prej poklical in rezerviral bungalov. Eden od šestih je bil vedno prazen, a številka štiri mu je bila najbolj pri srcu, saj sta se z Noro tam prvič ljubila. Vedno mu ga je odklenil, ključ pustil z notranje strani, vanj je prinesel vodo, kakšno domače pecivo in tudi poskrbel, da je bila v hladilniku ohlajena penina ter steklenici belega in črnega vina. Garry pa se je obvezal, da preden zapusti bungalov, pusti dogovorjen znesek v gotovini kar v mikrovalovni pečici, katerega bo lastnik vzel šele po njunem odhodu. Oba sta bila z dogovorjenim in obojestranskim zaupanjem zadovoljna.

	Nora je avto parkirala poleg njegovega in ga ugasnila. Še v njem si je slekla spodnjice in jih skrila v predal na sovoznikovi strani. Počutila se je, kot bi imela šestnajst let in ne več kot petdeset pomladi. Leta niso pomembna, pomembno je le to, kako se počutiš. In ona se je počutila srečno. Vstopila je v hišo in zaprla vrata za sabo. Garry je stopil do nje, jo najprej odmeril od glave do pete, nato se nasmehnil in jo začel strastno in nežno poljubljati. Poljubi so bili dolgi in med njimi so njegove roke božale njene prsi. Skoraj grobo jo je porinil do lesenega stebra, ki je bil glavni nosilec stopnic za prehod v zgornje nadstropje, jo hitro obrnil in ji dvignil krilo. Ni pričakoval, da bo prišla brez spodnjic, zato ga je ob videnem streslo od želje po njej. Odpel si je zadrgo na hlačah in že naslednji trenutek od zadaj prodrl vanjo. Hitro in skoraj živalsko je suval, dokler jima ni skupaj prišlo. Doživeti vrhunec skupaj, istočasno, je bil pri njima redek dogodek, čeprav se je že zgodil. Takrat je bila Nora nepopisno srečna, zadovoljna in znala je reči, da je le to pravo ljubezensko doživetje v seksu, tisti pravi znak pripadnosti dveh, ki se ljubita. Vsa prepotena sta legla na posteljo in se še nekaj časa objemala in poljubljala. Čas je hitro mineval, kadar sta bila skupaj, in vedno počasi, ko sta bila narazen. Vedela sta, da se bosta morala kmalu raziti. Nora se je obrnila k njemu in v tem na poltemnem okolju notranjosti bungalova se je vanjo naselil strah, da ga bo izgubila, ko se vrne s Havajev. Občutila je nekakšen nemir, neko vrsto nevidne grožnje, ki je kot meč visela nad njo, in jo v svoji srhljivi tišini tega dne spodbudila, da ga je vprašala: »Me ljubiš? Poglej me v oči in mi odgovori, ali me ljubiš.«

	Obrnil se je k njej in jo pogledal. V njej je videl žensko, nad katero se je naredil nekakšen skrivnostni, skoraj otipljivi strah. Ta se je rodil na podlagi prijetne preteklosti in njene miselno vprašljive prihodnosti. Položil ji je roko na prsi in tiho rekel: »Ljubim te. Seveda te ljubim in sploh ne vem, zakaj to sprašuješ? Se je kaj zgodilo?«

	»Ne, samo vprašam, čeprav to vem in čutim. Le bojim se, da te bom nekega dne izgubila.«

	»Ne boš me. Razen, če boš ti mene zapustila.«

	Objela ga je in zajokala od sreče. Želela si je, da bi trajalo, a žal tako ne gre. Njega je čakala služba, ona pa se je morala vrniti zaradi Lare. Dala mu je pol denarja za najem koče in zapustila notranjost, v kateri sta pustila vonj po prepoteni ljubezni. Odpeljala se je, Garry pa je počakal še nekaj časa, a le toliko, da je pustil dogovorjen denar na dogovorjenem mestu. Nato je tudi on zapustil kočo in se še vedno lačen hrane, a sit ljubezni odpeljal v svoje podjetje.

	⁂

	Lara je čez čas prišla v spodnje nadstropje, in ker ni našla mame, je vprašala Mario: »Ste morda videli mojo mami?«

	»Da, gospodična. Morala je po opravkih in se je pred več kot eno uro odpeljala z dvorišča.«

	»Hvala vam,« se je zahvalila Lara Marii in pomislila, da ni slišala avta, kako je odpeljal iz dvorišča, ker je poslušala glasbo preko slušalk. Hitro je odšla v svojo sobo, se samo preoblekla v športna oblačila in si nadela športne copate, da je bilo videti, kot da gre teč. Sedla je v avto in se zapeljala do reke, kjer sta bila gostišče in bungalov. Ko je prispela tja, je avto parkirala v kotu parkirišča in odšla do bungalovov. Čeprav je Garry vedno izbiral bungalove, ki so bili zakriti z drevesi, parkirišče za njun avto pa za hišo, je ta takoj našla tistega, v katerem sta bila Nora in Garry. Stopila je do okna, a se v notranjost ni videlo. Tudi pri drugem in tretjem oknu ni mogla nič videti, le slišala je nerazumljive zvoke, za katere je vedela, da prihajajo od njiju. Razočarana je odšla nazaj do avta, prižgala radio in čakala, kdaj bosta zapustila ljubezensko gnezdo. Kaj kmalu je videla mamin beli avto, kako se pelje po cesti, malo za tem še Garryjev črni Dodge. Še zavedala se ni, da ji je zavrela kri, bes v njej se je nakopičil in skozi stisnjene zobe je pihala od same jeze. Čez trenutek je ugotovila, da jo obdaja še eno močno čustvo, ljubosumje. Zaloputnila je na pol odprta vrata od avta, prižgala motor in se počasi in neopazno vozila za njo. Čeprav je bila to njena mama, se je ujela v mislih, da je bila tokrat tako jezna na njo, da bi jo kar ubila. Spraševala se je, kako je mami, več kot enkrat starejši ženski od nje, uspelo zmešati glavo takšnemu moškemu, kot je Garry. Sama pa je bila lepa, mlada, elegantna in z zategnjeno kožo, brez celulita. Pravzaprav se je sama sebi zdela popolna, a ji do sedaj ni nikoli uspelo dobiti takšnega moškega, ki bi resnici na ljubo bolj pristajal njej kot pa njeni mami. Tudi več bi imel od nje, saj je živa in polna življenja. Oh, ko bi mu lahko vsaj pokazala, kaj vse zmore in kaj vse mu lahko nudi v postelji.

	Pripeljala se je do doma, kjer je na dvorišču že stal mamin avto. Vstopila je v hišo in odšla do kuhinje, a mame tam ni našla. Tudi na vrtu in terasi je ni bilo, zato se je že hotela povzpeti v svojo sobo, ko je slišala odpiranje vrat spodnje kopalnice. Mama je bila zavita v kopalni plašč in verjetno je bila še maloprej pod tušem.

	»Lara, si doma?« Pogledala je v njo, saj je ta stala naslonjena na ograjo stopnic in jo gledala.

	»Da, mami, bila sem zunaj in tekla. Kaj pa ti? Nekaj novega je pri tebi, da se tuširaš sredi belega dne,« jo je zbodla Lara in čakala, kaj bo rekla stara prešuštnica, kot jo je v mislih nekaj zadnjih dni znala poimenovati.

	»Bila sem v mestu pa pri šivilji in sem pomerjala obleko za dopust. Saj veš, da to blago še ni oprano, pa sem se morala oprhati.« Obe sta se zavedali, da Nora laže.

	»Seveda, mami. S sebe je treba sprati vse, kar ni tvojega,« je zadirčno rekla Lara, ponosno dvignila glavo in se povzpela po stopnicah. Tudi Nora je njen odgovor sprejela z začudenjem, ker tega ni razumela.

	Še pred večerom je v hišo stopil tudi Marlon in Nora ga je pogledala z začudenjem.

	»Je kaj narobe, da si že doma?«

	»Dober dan, Nora. Prav nasprotno, zadovoljen sem, ker mi je dan prinesel dobre stvari in dober zaslužek. Tako bom lahko neobremenjen odšel na dopust, saj sem še pred njim zaključil enega od pomembnih poslov.«

	»Potem pa sem tudi jaz vesela, da si doma in bomo lahko končno enkrat skupaj večerjali kot družina.«

	»No, potem pa me le pokliči, ko bo večerja. Lačen sem,« je rekel in odšel do spalnice, kjer sta imela zakonca garderobno sobo. »Preoblekel se bom v bolj udobna oblačila, nato pa odšel v svojo delovno sobo ter si z veseljem natočil nekaj kratkega.«

	»Seveda, ti kar. Večerja bo prej kot v eni uri,« je povedala Nora in odhitela v kuhinjo, saj je imela za večerjo pripravljenega le nekaj lahkotnega za njo in Laro. Ženski pač ne potrebujeta prave večerje, sploh pa ne pred dopustom. Ostati morata vitki in vsaka ženska ima željo shujšati še kakšen kilogram, preden se pokaže na plaži in se nastavi vročemu soncu.

	Zunaj je začelo deževati in Nora je ocenila, da ni nikakor primerno, da bi jedli na terasi ob vrtu. Pripravila je pogrinjke in prižgala avdio napravo, ki je predvajala lahkotno glasbo, ki se je razlegala v velikem prostoru. Marlon je prišel iz svoje delovne sobe s kozarcem konjaka v roki, ki ga je rad spil pred dobro večerjo. Bil je gurman in hedonist. Znal je uživati to, kar je zaslužil sam, ne da bi kar koli podedoval od svojih prednikov. Prišla je tudi Lara in vsi trije so sedeli za veliko mizo v jedilnici, ki je bila v sklopu velike dnevne sobe. Medtem ko so jedli, je Marlon vprašal Laro: »Lari, kako pa si ti preživela današnji dan? Si si kupila kaj za dopust?«

	»Nisem še, oči. Jaz nisem pridna tako kot naša mami. Ona je že zaposlila vse šivilje v mestu in mami bo prava lepotica na Havajih.« Ob tem je pogledala Noro in se ji prisilno nasmehnila.

	Ta je sprejela opazko, njen obraz je rožnato zardel in ji takoj vrnila: »Mislim, da me bo nova obleka pomladila in bom ob tebi, draga moja, videti kot tvoja starejša sestra in ne tvoja mami.«

	»Seveda,« je živahno rekla Lara. »Nikar ne pozabi novih oblek doma. Veš, veliko imam v načrtu za naju,« je pronicljivo in s sarkazmom nadaljevala zbadanje.

	Zdaj se je že Nora malo namrščila in poskušala je umiriti sebe, da na obrazu ne pokaže, da ji ni všeč ta pogovor, ki se je odvijal med njima. »Trudila se bom, da jih ne pozabim.« Med tem pa je razmišljala, kako bo morala te dni obiskati enega od mnogih butikov, da si res kupi obleko ali dve, saj zdaj ne more oditi na dopust brez novih oblek. Preveč je bila izzvana in bala se je, da bi jo kdo vprašal, zakaj si ne obleče svojih modnih novitet.

	Marlon je bil dobre volje in se je v sebi nasmihal. Bil je srečen, kadar so bili njegovi trije srečni. Vedel je, da je Tim izstopal od vseh treh, a zavedal se je, da je njihov kljub svoji drugačnosti in že zgodnji osamosvojitvi. Žal mu je bilo, da tudi njega ni za mizo. A čeprav so bili samo trije, je bil Marlon sproščen, brez najmanjše težave, ki bi ga morila, in zadovoljno je pojedel še zadnji kos govejega bifteka. Naslonil se je na naslonjalo stola, dvignil hruškasti kozarec in izpil še zadnji požirek zlatorumene tekočine.

	»Večerja je bila tako dobra, da si bom nalil še malo konjaka.« Že je hotel vstati, ko ga je prekinila Lara.

	»Pusti, oči, ti bom jaz prinesla steklenico, pa si boš sam nalil.«

	Marlon je pogledal hčer in se nasmehnil. Bil je ponosen, da jo je lepo vzgojil. Bila je lepa po mami, prava lepotica. Lara je prinesla steklenico in mu tudi sama nalila, dokler Marlon ni nakazal, da bo dovolj nalivanja. Potem je prijel njeno levo roko in ji jo poljubil.

	»Hvala ti, moja sreča,« se ji je zahvalil.

	Tudi ona se je sklonila k njemu in ga poljubila na lice. »Moj najboljši očka si,« je še dejala, odložila steklenico na mizo in sedla na svoje mesto ter jedla naprej. Nora je molče opazovala Laro in se čudila njeni spremembi v obnašanju. Tokrat to ni bila ona. Nekaj ima za bregom. Poznala je svoja otroka in vedela je, kdaj sta bila bolna, kdaj razvajena in kdaj lačna. To pa je bilo nekaj novega in pred njo je stal en velik vprašaj.

	⁂

	Nekaj naslednjih dni je hitro minilo in predzadnji dan pred odhodom na dopust se je Nora še zadnjič dogovorila za srečanje z Garryjem. A pred srečanjem se je morala zapeljati pred butik, ker je vedela, da imajo v njem tisto, kar potrebuje. Izbrala si je dve obleki in prijazna prodajalka ju je lepo zložila in dala v posebno darilno kartonsko embalažo. Ko je Nora stopila iz butika, je videla policistko, kako piše kazen pred njenim avtomobilom. Stopila je do nje, se opravičevala, a ni pomagalo. Dobila je kazen za nepravilno parkiranje in besna sedla v avto. Listek je še enkrat pogledala in jezna je bila zaradi tega, ker ji bo plačilo kazni odvzelo še dodatni čas, njej pa se je mudilo. Odprla je predal na sovoznikovi strani, saj je ob plačilu kazni potrebovala tudi prometno dovoljenje. Takrat pa je v njem zagledala svoje pozabljene črne spodnjice. Še sreča, da se v tem avtu vozi le ona. Le kaj bi si kdo mislil, če bi videl ponošene čipkaste črne ‘brazilke’ v njenem predalu. Spravila jih je v torbico, nato pa se odpeljala k sodišču. Vedela je namreč, da se vse prometne kazni plačujejo na okrožnem sodišču, pa čeprav ji je bila to prva kazen v življenju. Tam na srečo ni bilo nobene gneče in je kaj hitro prišla na vrsto. Uslužbenki je podala listič za kazen in prometno dovoljenje, nato pa, ko je iz torbice potegnila denarnico, so ji iz nje na tla padle tudi črne spodnjice, ki so se nekako ujele z denarnico. Če bi se dalo, bi se pogreznila v zemljo, kajti za njo je stal moški in ko je videl, da je Nori padlo nekaj črnega, se je ta pripognil in to pobral. Šele v roki je spoznal, da so to spodnjice. Le kaj si je mislil moški, ki jo je zdaj tako začudeno gledal. Vzela je spodnjice iz njegove roke, jih porinila globoko v torbico in plačala kazen. Šele pri izhodu se je spomnila, da se moškemu sploh ni zahvalila, tako zbegana in osramočena je bila. Vedela je, da je za vse to kriva njena zaljubljenost. Že davno je spoznala, da se ji zdaj dogajajo druge in drugačne stvari, ki si jih še pred letom in pol sploh ne bi znala razložiti. Ko se je peljala proti reki, je poklicala Garryja na njegov telefon in se mu opravičila za zamudo. Ob enem pa mu je povedala zgodbo s spodnjicami in oba sta se smejala kot nora.

	»Preden prideš, naj ti še povem, da sem se danes pripeljal z drugim avtom, zato bodi pozorna na bungalov, kjer stoji športni avto črne barve z dvema belima črtama po pokrovu motorja in tudi po strehi. Ta je last prijatelja, mehanika, ki mi ga je posodil. Svojega imam na servisu in po najinem srečanju grem ponj.«

	Še dobro, da ji je to povedal, zato ga je hitro našla pred bungalovom številka pet. Nora in Garry sta preživela spet nekaj vročih in čudovitih uric. Ljubila sta se in bila nenasitna drug do drugega. Obema je bilo hudo, ker se vsaj tri tedne ne bosta videla. Že zdaj, ko je ob njem, ga je pogrešala. Le kako hudo bo šele takrat, ko bosta nekaj tisoč kilometrov, ločena drug od drugega.

	⁂

	Tudi Lari se je dogajalo nekaj podobnega. Njo je presenetil Jacob in ji telefoniral, da je v mestu ter jo prosil, da bi se videla. Izmislila si je sto in en izgovor, da se ne bi srečala, a ni pomagalo. Na koncu je le popustila in se dogovorila, da se dobita v enem od mnogih barov na obrobju mesta. Tam so le manjša obrtna podjetja in vedela je, da je tam nihče ne bo spoznal. Vedno je najprej pomislila na očeta, ki bi znorel od besa, če bi izvedel, s kom se njegova princeska sestaja. In če bi pomislil še na to, da bi ta oseba lahko bil njegov zet, ne vem kdo bi potegnil kratko, ona ali Jacob.

	»Pogrešal sem te, Lara,« je ves srečen rekel Jacob, ko jo je zagledal.

	»Le kako si drzneš priti v mesto! Povedala sem ti, da je moj oči še vedno jezen na tvojega in če izve, da sva se videla, bo hudo. Še zavedaš se ne, kdo vse naju lahko vidi skupaj. Mar misliš, da je nemogoče, da bi naju kdo prepoznal?« Vse besede skupaj je zasikala s skoraj zaprtimi usti in ne da bi ga dobro pogledala vstopila v bar. Ko se ji je vid privadil na notranjost, je videla, da je ta skoraj prazen. Vseeno se je s hitrim pogledom še enkrat sprehodila po stolih in mizah. Tam ni bilo nobenega poznanega in postala je boljše volje. Sedla sta za prosto mizo in oba naročila kokakolo.

	»Srečen sem, ker te vidim in vem, da jutri odpotuješ. Prinesel sem ti darilo, da se boš tudi na dopustu spomnila name.« Ob izrečenem je segel v žep in ji podal manjšo škatlico. Lara je bila presenečena in je najprej ni želela sprejeti, a vedela je, da bi bil Jacob ob tem užaljen in se ob tem odzval narobe. Prijela jo je v roke in odprla. V njej je bila verižica z drobnimi priveski za okoli noge.

	Pogledala ga je in dejala: »Hvala, ne bi ti bilo treba. A vseeno, še enkrat hvala! In zakaj ta gesta?«

	»Ker te imam rad in bi ti rad nekaj podaril. Nekaj, kar boš imela na sebi. Ko jo boš pogledala, se boš vedno spomnila name,« je ves ganjen povedal Jacob in bil v duši in srcu srečen, ker je sprejela njegovo darilo. To bi lahko tudi pomenilo, da ga ljubi.

	Prav nasprotno pa se je Lara spraševala, če Jacob sploh ve, kaj ji je podaril. Zapestnice okoli gležnjev so začele nositi ženske starega Egipta, kasneje se je nosila tudi v indijski kulturi, kjer so jih pretežno nosile poročene ženske. Razlog? Ker so zapestnice imele obeske v obliki drobnih zvončkov, so ljudje že od daleč predvidevali, da bo v prostor vstopila poročena ženska in so se tako lahko primerno pripravili za njen sprejem. V času vsesplošne seksualne revolucije pa so zapestnice okoli gležnjev postale simbol za vse tiste ženske, ki so poročene, vendar so jim možje dali dovoljenje, da so spolno aktivne tudi z drugimi moškimi. Vedela je, da ji Jacob vsekakor ne bi dal te zapestnice, če bi vedel, kaj ta pomeni.

	V tistem trenutku sta v bar vstopila dva moška in vse bi bilo v redu, če Lara ne bi prepoznala enega od njiju. Bil je Garry, ki je stopal proti njej v spremstvu moškega, za katerega je po delovnem plašču spoznala, da je vodja kakšne mehanične delavnice. Ni mogla verjeti, da se ji to dogaja, in le upala je lahko, da je ne bo prepoznal. A žal ni bila te sreče. Garry jo je prepoznal že od daleč in ob mizi najprej pogledal fanta, ki mu je do zdaj kazal hrbet, nato pa njo. Na njegovem obrazu se ni dala videti nobena sprememba, ki bi jo lahko ona prebrala ali ocenila kot pozitivno ali negativno. Zato pa je Garry s svojim izkušenim očesom videl odprto škatlico z zapestnico na mizi, a je mislil, da je ta namenjena Lari za na roko.

	»Vidiš, Ronie, mladi fantje so gentlemeni in še vedno dajejo darila svojim izbrankam. Malo je tako dobrih fantov,« je povedal ravno prav naglas, da so ga slišali vsi trije. Ronie je samo nekaj zamrmral, kajti ni razumel, kaj je Garry s tem mislil. Lara, ki je te besede še prav dobro razumela, pa bi se ob slišanem najraje pogreznila v zemljo in zavedala se je, da je bila vsa rdeča v obraz. Jacob se je tej opazki prijaznega gospoda nasmehnil in najraje bi mu segel v roko in mu plačal pijačo. Vedel je, da je ta stavek slišala tudi Lara, zato je ob tem zardela. Žal si je Jacob to narobe razlagal in ni vedel, kaj se dogaja v Lari. Zaprla je škatlico, jo pustila na mizi, se opravičila in odšla iz bara. Jacob je pobral verižico s škatlico in segel v žep, na mizi pustil nekaj dolarjev in odšel za njo.

	Garryju, ki je s sosednje mize vse to spremljal, se je zdela ta scena smešna, a v sebi je imel neko zadovoljstvo, za katerega pomen je vedel samo on. Morda je njegovo zadovoljstvo razumela tudi Lara, a tega ni zagotovo vedel.





	POGLAVJE VIII.

	Nekaj dni kasneje - avgust, 2011

	Bil je prvi avgust in njihov prvi dan dopusta. Z letalom so odleteli v Honolulu in se tam presedli v manjše dvomotorno letalo ter poleteli proti otoku Maui. Ob pristanku na letališču Kahului jih je toplo pričakal predstavnik turističnega kompleksa s tradicionalnim cvetličnim vencem. ‘Aloha’ – in s tem so že dobrodošli na otoku. Po hitri ureditvi vseh formalnosti so odšli do velikega odprtega avtomobila, naložili kovčke v avto ter se posedli vanj. Marlon je imel še iz časa služenja vojaškega roka na tem otoku prijatelja Kimo, saj je kot ameriški vojak služboval na Havajih. Takrat še nadobudna fanta sta postala prijatelja in sta si obljubila, da se bosta še videla. Pred šestimi leti, ko sta se Nora in Marlon odločila, da gresta za počitnice na Havaje, se je spomnil nanj in ga tudi našel na sosednjem otoku, kjer je imel Kimo skupaj z ženo in svojo družino večji turistični kompleks. Prijatelju je dal najboljši in največji bungalov ob sami plaži za enako ceno, kot je bil srednji. A tudi Kimo je dobil vedno nekaj lepega v spomin od Marlona, tako da se ta ni nikoli počutil, da mu je kaj dolžan.

	Že drugi dan, ko so se malo spočili in se naspali ter privadili na havajsko klimo, se je Lara spomnila na mamine obleke. Ko sta ostali sami, saj se je Marlon na verandi v senci in ob pivu pogovarjal s Kimom, jo je vprašala: »In kje so zdaj tiste tvoje famozne obleke?«

	»Lara, v omari so, kar sama poglej,« ji je ta odgovorila iz kopalnice. »Roke si umivam in imam mokre. Videla boš dve, obe cvetlični in pastelnih barv.« Lara je odšla v spalnico staršev, odprla omaro in takoj našla obe obleki. Hm, pa jih je res dala šivati. A že v naslednjem trenutku, ko jih je potegnila iz omare, se je prisrčno nasmehnila v sebi. Vzela je vsako v svojo roko in odšla k mami v kopalnico.

	»Sta ti dve novi? Od šivilje,« je vprašala mamo.

	»Ja, ti dve. Kako se ti zdita?«

	»Lepi. Le ne vem, od kdaj šivilje kupujejo obleke v The Mint Julep Boutique?« Nato pa je pokazala mami etiketi z imenom butika in ceno, kateri je Nora pozabila sneti z oblačil. Zdaj je Lara z veseljem gledala, ko je njena mama obstala kot vkopana, v obraz je bila vsa rdeča in postalo jo je sram pred svojim otrokom. Nikoli jima ni lagala. Zdaj pa je prvi laži sledila druga, pa tretja in vedno več jih je bilo, a to samo zato, da bi zaščitila sebe in posledično s tem tudi družino.

	»Eh, mami, saj ni pomembno. Važno je, da si ti srečna,« je hudomušno rekla Lara, se obrnila na prstih in dala obleki tja, kjer jih je našla. Triumfalno se je počutila, ker jo je razkrinkala, ob enem pa se je ob tem spomnila dogodka z zapestnico. Le kako bo še kdaj stopila pred Garryja?

	»Ne vem, zakaj se vedno odločimo obiskati Havaje in otok Maui ravno avgusta? Zdaj je že preverjeno, da je takrat najbolj vroče. Poglej, mami, danes jih je celo trideset na termometru. Ta ventilator nad glavo pa se mi zdi, da nič ne hladi in tudi zraka ne meša,« je tarnala Lara.

	»Vsekakor se strinjam s tabo. A upajmo, da ne bo ves čas tako vroče. Stopili se bomo,« ji je potrdila Nora.

	V tistem trenutku je v bungalov vstopil Marlon in v rokah je nosil dva pladnja, na katerih je bila hrana. »Dragi dami, danes bo požrtija kar na plaži. Poglejta, kaj imam.« Na prvem pladnju je imel najbolj znano jed z otoka, imenovano ‘lomilomi’ – koščke sesekljanega surovega lososa s svežim paradižnikom. Na drugem pladnju pa je imel pripravljeno mesno jed, imenovano ‘pipikula’ – začinjeno govedino z vsemi vrstami začimb. V platneni vrečki, ki je bila videti kot kakšen cenen cekar, pa je imel plodove kruhovca, ki so bili pečeni v pečici.

	Po obilni pojedini je Marlon malo zadremal na verandi, Nora je brala knjigo, Lara pa je brskala po telefonu. Ničkolikokrat je v iskalnik odtipkala ime Garry Barnes in iskala od njega vse, kar je bilo na internetu zapisano. Vse jo je zanimalo in vse je želela vedeti o njem, vsako podrobnost, pa naj bo to dobra ali slaba. Marsikaj je našla že pred časom, ko je še raziskovala, kdo je on, in še preden se je prvič srečala z njim. Tokrat je iskala še bolj podrobno in globalno, a o njem ni našla ničesar novega. Ni mogla verjeti, da se gospod Barnes imenuje tudi ‘brezmadežni Garry’, kajti težko je verjela, da je imel tako brezmadežno življenje. Na spletu je bilo o njem zelo malo napisanega, le dve poslovni sliki sta bili in skoraj nič drugega.

	Kmalu se je oče prebudil iz svojega lenobnega dremeža in Lara ga je vprašala: »Oči, kakšne plane imaš tokrat za nas? Nikar mi ne reci, da bi si spet rad ogledal Narodni park Haleakala. Tja gor me ne spraviš nikoli več.«

	»Tokrat tudi meni ni več za višinsko in dolgo hojo. Malo sem se posvetoval s Kimom, ki mi je priporočil obisk in ogled lokalne kleti Tedeschi. Menda imajo tam odlično ananasovo vino, ki ga lahko tudi poskusimo. Si lahko predstavljata ananasovo vino? Jaz si ga ne morem. Nekaj naslednjih dni bo namenjenih poležavanju na plaži, pa tudi ogledu starodavnih zgradb, trgov, kulturnih spomenikov in še česa drugega.«

	»Očiii! Spet samo nekaj brez veze. Kaj pa če bi šli spet v Lahaine in v njegovo živahno malo pristanišče? Na kosilo ali večerjo lahko gremo v restavracijo Honu Olau. Se spomniš, kako smo tam vedno dobro jedli? Še danes se spomnim naše lanske zadnje večerje pred odhodom domov. Imeli smo mizo tik ob vodi ob meni takrat mirnem oceanu ob najlepšem sončnem zahodu. Tako čarobno je bilo takrat! Ahi brusketa, hobotnica na žaru s prilogo in na koncu še tista njihova kremna rezina so bili vrhunec kulinaričnih užitkov. Midve z mamo bi lahko po kosilu obiskali obalno ulico. Kako se ji že reče … Saj veš, tista prva ulica … No, saj ni važno, midve bi šli malo po trgovinicah, ti pa lahko greš v bližnjo galerijo. Vem, da te zanima, kaj imajo novega, čeprav tudi vem, da ne boš ničesar kupil.«

	»Seveda. Le kako sem lahko izpustil nakupovanje. Z veseljem vaju spustim tja, če mi le predata vajini kreditni kartici.« Nasmehnil se je in ob tem in tudi iztegnil roko. »No, kaj čakata?«

	Obe sta se nasmejali njegovemu humorju in skoraj v en glas rekli: »Ne dam, kartice pa že ne.«

	Nekaj naslednjih dni je hitro minilo. Vsi trije so neskončno uživali najprej v tem, da so bili skupaj, saj so imeli tu le drug drugega. Družili so se, se kopali na vseh plažah raznobarvnega peska, obiskali trgovinice, butike, galerije in dobro so jedli v dobrih restavracijah z avtohtono hrano. Nora je pogrešala Garryja in si z njim skrivoma preko sporočil dopisovala, slišala pa se nista niti enkrat. Tudi svojega zdrsa z oblekami in pozabljenimi etiketami ni mogla pozabiti. Kar na smeh jo je sililo, ko si je v mislih predstavljala Garryja, kako se bo šele on smejal, ko mu bo vse to povedala. Oh, Nora, ti zaljubljena koza. Vendar je bila Lara res uvidevna in tega ni niti z besedico omenila Marlonu.

	Prišel je zadnji dan in Kimo jih je odpeljal na letališče. Pozdravili so se in poleteli proti domu. Za družino so se počitnice končale in doma bodo spet stopili v utečene tire. Najbolj se je od vseh treh vrnitve veselila Nora, saj bo spet skupaj z moškim, ki ga je ljubila.





	POGLAVJE IX.

	Tri tedne kasneje - 25. avgust, 2011

	Že teden dni so bili doma in danes je končno prišel s taborjenja tudi Tim. Kaj dosti ni bil zgovoren, a med vrsticami je le povedal, da je srečal vitko plavolasko, s katero je preživel nekaj čudovitih dni. Na koncu sta oba spoznala, da sta imela zanimivo, a čustveno avanturo. Razšla sta se kot prijatelja in brez obveznosti. Verjetno se nikoli več ne bosta srečala, kajti ona je iz Evrope, tu pa je bila samo na potovanju. Nora je bila tiho in ni nič komentirala, Lara pa je ves čas nergala, kakšna ženska se lahko predaja moškemu, čeprav že na začetku ve, da nikoli ne bosta skupaj. Še sreča, da je bil Marlon v službi in ni mogel komentirati tega dogodka. Timu je bilo največ do tega, da je živel intenzivno življenje svobodnega človeka, ni se zanimal za druge, ne za družbene bogove in ne za boginje. Ker si ni želel poslušati sestre in njenega nerganja, je odšel po stopnicah do svoje sobe, se ulegel na posteljo in si prižgal cigareto, čeprav je vedel, da tega ne sme početi. Tokrat si je zaželel le-tega. Njegova soba je bila edina soba v hiši, ki je bila brez zaves. Tla je imel prekrita z veliko in najbolj nenavadno perzijsko preprogo, kar jih lahko najdeš na trgu. Gledal je svoje pohištvo. Ob oknu je stal njemu najljubši fotelj, na katerem je včasih sedela njegova babica. Dišal je po starem usnju, katerega ostri vonj je napolnil celo sobo. Na steni je imel samo eno sliko, portret svoje babice. Njo je pogrešal, saj ga je ona imela raje kot svojega sina Marlona. Zagledal se je v portret in se spomnil njemu najlepše stare dame, njenih snežno belih las in oči, ki niti v starosti niso bile zamegljene z očesno mreno. Spustil se je do ust, katerih črte ob straneh so bile trde. Bile so to starostne gube in velikokrat jo je znal vleči za lica, ustnice in tudi za nos. In čeprav je bila ta ženica stara, je bila do svoje smrti inteligentna in razsodna. Slepo ga je oboževala in on njo. »Želim si, da bi bila zdaj tukaj,« je obžalovano rekel Tim, ko se je spomnil trenutkov, preživetih z njo. Ugasnil je že dogorelo cigaréto in oblečen zaspal na postelji.

	V sobo je tiho vstopila Lara, da bi se mu opravičila. Ko je videla tako spečega na postelji, se je obrnila, zaprla vrata za sabo in odšla v svojo sobo. Nora je spodaj imela svoj mir in stopila je k oknu, da je videla dvorišče hiše. Pogledala je v telefon, katerega je držala v roki, nato pa napisala Garryju sporočilo, ta pa ji je še v isti minuti odpisal nazaj. Jutri se spet vidita. Komaj je čakala in hrepenela je po njegovih strastnih poljubih in vročih objemih.

	A tudi Garry je mislil na njo. Tisti dan, ko se je Nora vrnila z dopusta domov, se je on moral odpraviti na službeno pot. Prišlo je do nekih nepredvidenih zadev in vedel je, da mora biti prisoten tam, osebno in poslovno. Zvečer je ostal v mali sobi hotela, mislil je na Noro, zunaj pa je grmelo, čeprav je dež že prenehal padati. Nebo je ostalo črno in oblačno, on pa je stal tako osamljen v dolgočasni in tihi sobi. Odprl je okno, kot bi želel zakričati njeno ime, da bi ga slišala kilometre in kilometre daleč. Zrak je bil prijetno svež in ob cesti so se videli lesketajoči se pločniki. Slišal in videl je promet na cesti, na tem dokaj prometnem križišču, a ravno to šumenje in brnenje motorjev oddaljenega prometa se mu je zdelo nekaj zelo pomirjujočega. Čutil je življenje, ki ga je opominjalo, da ni na svetu sam, čeprav je bil osamljen.

	Zdaj je bil že doma in komaj je čakal jutrišnji dan. Sedel je na verandi svojega doma in napravil še en požirek piva, ki ga je pil kar iz steklenice. Ena od svetlih točk tega dolgega vročega poletja je bila vsekakor njegova Nora. Odpil je še preostanek piva, ter odšel v hišo. Bil je čas, da stopi pod tuš in se zakoplje v svojo posteljo. Jutri mora biti spočit in naspan.

	⁂

	»Gospod direktor, tukaj je gospodična Larisa,« je Laro napovedala Garryjeva tajnica Susane.

	Malo začuden je bil zaradi obiska, a je tajnici naročil, naj jo spusti k njemu. Ta je vstopila v beli oprijeti oblekici, ki je še bolj poudarjala njeno mlado in lepo telo. Urejena, naličena, vitka in visoka je bila podobna manekenki, s katero bi se rad družil vsak moški. Tudi Garry je kot moški moral priznati, da je bila poželjiva ženska.

	Tokrat ni pristopila k njemu in mu ne podala roke. »Dober dan, gospod Barnes. Saj lahko sedem, kajne?« Še preden je Garry uspel karkoli reči, je malo odmaknila stol od mize ter sedla. Damsko je prekrižala nogi, da sta bili zdaj videti še daljši in lepši.

	»Kakšna čast! Videti lepo damo v moji pisarni, ki je s svojim prihodom razsvetlila moje delovno okolje.« S hudomušnim nasmehom na obrazu jo je šaljivo pohvalil.

	»Ne pretiravajte s pridevniki. Raje me vprašajte, po kaj sem prišla k vam,« je odrezavo vrnila besedno žogico Garryju.

	»Seveda, oprostite, gospodična Pulman. Le zakaj ste prišli k nam? Ste prinesli zapestnico z obeski v popravilo?« Zdaj jo je tudi on izzival s provokativnimi vprašanji.

	Lara se je naredila, kot da je preslišala njegov ignorantski nagovor, nato pa se je zbrala in dejala: »Prišla sem vas povabiti na razgovor ob kosilu. Saj si boste vzeli čas za najboljšo hčer vaše najdražje osebe.«

	Garry je začutil sarkastični ton v njenem govoru, zato je z enako mero odgovoril nazaj: »Zakaj pa ne, draga moja. Povabiva še vašo mamo in skupaj bomo imeli zanimivo kosilo,« je rekel, čeprav je vedel, da v nobenem primeru ne bi šel z njo, kajti za popoldan je že dogovorjen z Noro. Dobila se bosta kot po navadi v bungalovu ob reki in se srečala po dolgem času.

	»Dovolj sem stara, da svoje mame ne potrebujem ob sebi, vsaj ne ko jem. Dajem vam možnost, da se prepričate, da sem se zmožna sama hraniti.«

	»O, to pa vam verjamem. Vendar vas moram razočarati, da žal danes ne morem na kosilo.«

	»Torej mi vračate košarico? Tega nisem pričakovala od vas.«

	»To ni nikakršno vračanje košarice. Vedeti morate, da imamo ljudje postavljen plan za trenutni ali naslednji dan. Obstajajo tudi plani za daljše obdobje, torej se vpisujejo v koledarski planer,« je umirjeno povedal Garry.

	»Poznam planerje in urnike, saj izhajam iz družine, kjer mora biti vse po planu. A zadnjič, ko ste me vi povabili, ste imeli čas, ne glede na to, da se nisem prej najavila.«

	»Res je, Lara, zadnjič sem imel čas, nisem imel nujnih obveznosti, zato bi si lahko vzel čas za vas. Pravzaprav bi mi bilo to v veliko veselje. A za danes sem že dogovorjen. Lahko pa greva na kosilo jutri, če vam to odgovarja.« Zdaj se je Garry normalno obnašal in je svoj sarkazem potisnil nazaj v sebe.

	»Razumem vas, potem pa jutri. Lahko je tudi večerja, če ste čez dan zasedeni. Kje in kdaj vam odgovarja? Jaz se lahko prilagodim vam, da se ne boste vi meni.«

	»Potem pa zgodnja večerja. Jutri ob šestih zvečer. Recimo v restavraciji Spoon & Stable, tam imajo hrano za vsak okus. Vam bi to ustrezalo?«

	»Seveda, gospod Barnes. Se vidiva.« Vstala je s stola ter odšla do vrat. Vstal je tudi Garry in takrat mu je rekla: »Bom sama našla izhod iz firme. Hvala vam! In ja, lepo se imejte danes ob reki, saj greste tja?« In še preden je lahko slišala Garryjevo mrmranje, je že zaprla vrata za sabo.

	Zdaj ko je ostal sam v pisarni, se je usedel nazaj na svoj stol in pomislil, kako je Lara drugačna od Nore. Ta razen svoje lepote nima nič skupnega z Noro. Zdelo se mu je, da ima to visoko, a vseeno krhko bitje veličastno zavest, neko posebno moč, ki razume um sogovornika. Takoj je dojela njega in njegovo besedno igro ter se ob tem lahkotno zabavala tako, da je uporabila svoje bogate misli. Priznati si je moral, da je bila dobra v tem, znala je ujeti in vračati besede. Verjetno je svojo odrezavost in karakter gensko podedovala od očeta. Zanj je že od drugih slišal, da je dober pogajalec in tudi dober vodja v poslu. Če dobro pomisli, o njem še ni slišal niti ene slabe besede.

	Popoldne je Garry preživel z Noro. Spet sta se imela lepo kot vedno, a odločil se je, da Nori ne bo povedal, da ga je že drugič obiskala Lara. Počakal bo, da se zadeva razvije v kakšno drugo smer in morda takrat sam spozna, iz kakšnega razloga se Lara sploh želi srečati z njim.

	⁂

	Naslednji dan je bil pester in ura je bila kmalu štiri popoldne. Pogledal je na zapestno uro in se odločil, da bo za danes končal. Odšel bo domov, se preoblekel in avto pustil na dvorišču. Do lokala, kjer je bil dogovorjen z Laro, je imel nekaj več kot dva kilometra hoje. Želel si jih je prehoditi, kajti zadnje čase je premalo naredil zase in za svoje telo. Pogledal je na predel trebuha, ga pogladil z dlanjo in si sam v sebi rekel, da se je na njem poznal tudi kakšen kilogram preveč, a to se še ni tako izrazito videlo. Vedel je, da se premalo giblje in da to ni dobro za njegovo telo. Oblekel se je športno-elegantno in obul je udobne čevlje, s katerimi bo lahko prehodil začrtano pot. Preden je stopil iz hiše, se je pogledal v ogledalu in preveril, če je vse v redu. Z videnim je bil zadovoljen in priznati si je moral, da je dobro skrival svoja leta. Zaklenil je hišo in se odpravil po ulici, nato pa je ubral bližnjico čez park. Občutil je, kako je vreme še vedno toplo, skoraj vroče. Narava se je že pripravljala na jesen in tudi trava je izgubila tisto svojo pravo zeleno barvo. Od suše bo to, si je mislil. Že dolgo ni bilo dežja. Rahel južni veter je v tem toplem dnevu opravljal funkcijo ventilatorja in prav zaradi njega mu je bilo prijetno v tej čudoviti naravi. Kmalu mu je postalo vroče, zato je slekel športni suknjič in si ga dal pod roko. K njemu je čez čas pritekel manjši pes, ki ga je ovohaval, nato pa odšel do prvega grma, dvignil nogo in se na kratko polulal. Spet je odšel naprej in Garry je pomislil na njegovega skrbnika, ki ga ni bilo videti. Morda ga ta zdaj išče; prav zaradi tega si ni nikoli želel, da bi imel kakršno koli žival. Premalo je bil doma, da bi lahko skrbel za njo, in če zanjo ne moreš skrbeti, je bolje, da je nimaš. Hitro je prišel do lokala in sedel za mizo ob oknu. Tako jo bo videl, ko bo prišla do restavracije. Še dobro ni izrekel stavka v svojih mislih, ko jo je že zagledal.

	Vstopila je, se razgledala po notranjosti, in ko ga je zagledala, je hodila proti njemu. Opazoval jo je, kako je prišla športno oblečena, a vseeno več s pridihom elegance. Saj je razumljivo, je le ženska. Nosila je preprosto belo obleko z dodatki srebrnih ornamentov. Njeni preprosti poletni natikači s polnim podplatom in peto so jo naredili še višjo. Že tako je bila visoka, vitka in postavna ženska, iz katere je kar vela njena izjemna gracioznost. Gibala se je, kot bi bila na modni stezi, kar je vabilo poglede vseh prisotnih. Okoli vratu si je nadela ogrlico, ki se je ujemala z zapestnico na roki. Bila je res vredna občudovanja. Pri mizi ji je galantno podal roko in se ji nevsiljivo nasmehnil v pozdrav. V nosnico mu je silil močan vonj verjetno dragega parfuma, ki si ga je zlahka privoščila. Sedla je za mizo nasproti njega in mu tudi ona namenila prijazen nasmeh. Zato je obris njenega obraza postal mehak in očarljiv. Zelene oči so bile mirne, privlačne in izzivalne, rahlo razprte ustnice pa so obetale smeh. Šele sedaj je opazil, da je obleka skrojena tako, da je Lara delno kazala svoje golo levo rame, ki je bilo še bolj izzivalno, kot če bi bilo popolnoma golo. V svojem že odraslem obnašanju je bila poleg svoje lepote videti drugače od drugih žensk, in to mu je bilo povsem dovolj, da ga je ta oseba zanimala. Obljubil si je, da bo danes z njo drugačen, prijazen in da njegova sposobnost pronicljivosti ne bo tako izrazita, kot je bila še včeraj. Vedel je, da se nikoli ne bo mučil glede kakršnega koli vprašanja morale ali etike. Zato je vsa njegova še včerajšnja pronicljivost izginila in zbledela. Imel je sposobnost, da je posameznika, s katerim je imel pogovor, opravek ali kaj podobnega, preprosto ‘prebral’ in tako na hitro matematično izračunal količino sreče, za kakršen koli uspeh med njima. Tako sproščen in odločen, se je že naslednji trenutek prijazno smehljal tej čudoviti dami. Najprej ji je želel postaviti nekaj vprašanj o njenem mladem prijatelju, ki ga je videl takrat v tistem baru, a ga je zadržala diskretnost in spoznanje, da to v tem trenutku ne bi bilo primerno.

	Tudi Lara si je ob tej začetni in nekaj sekundni tišini iz zadrege popravila ovratnik svoje oblekice in ob tem razmišljala, kam bi sploh dala svoji roki. Zato je prekinila molk in začela pogovor: »Lepo, da ste danes prišli. Morda sem za trenutek celo podvomila, ali se boste sploh prikazali, a že v naslednjem trenutku sem začutila, da ste gospod, ki žensk ne pušča čakati.«

	»Lara, ker sem starejši, bi vas kot damo in hčer meni drage Nore prosil za dovoljenje, če lahko preideva na ‘ti’.«

	»Lahko, a vi oz. zdaj ti si starejši in tega si sama ne bi nikoli dovolila predlagati. Hvala za to zaupanje in poklon.«

	Natakarici sta naročila vsak svojo pijačo in pregledovala prejet jedilni list. On je poznal to restavracijo, saj je v njej velikokrat jedel hrano na žlico. Danes se je odločil, da se bo prilagodil njenemu izboru hrane. Po naročenem bo vedel, ali sploh je meso ali pa je vegetarijanka. In če bi sklepal po njeni postavi, bi bilo ravno to drugo bolj primerno za njo.

	»Danes nisem poleg zajtrka še nič pojedla. Naročila bom srednje pečen steak, namesto krompirčka bi za prilogo kuhano zelenjavo in prosila bi, da mi na krožnik ne dajete nobenih prilog v obliki ketchupa,« je Lara naročila natakarici, ko je prišla po njuno naročilo. Garry je naročil rib-eye steak brez priloge, le na že pečenem mesu si je zaželel kocko zeliščnega masla, ki se bo počasi topilo in dalo mesu svilnat okus. Prosil je še za kos ali dva peciva, ki so ga tu stregli namesto kruha. Nato se je naslonil na široko naslonjalo in vprašal: »Lara, čemu današnja večerja? Verjetno bi bil ob tebi bolj primeren mlajši moški, vsaj tvojih let.«

	»Ti lahko rečem Garry?« je vprašala Lara, čeprav ji je prej rekel, da se tikata, kar je pomenilo tudi naziv po imenu.

	»Se razume, Lara.«

	»Torej Garry, da me boš lažje razumel. Morda sem videti za svoja leta mlada, saj to tudi sem, a po osebnem pristopu sem starejša in vsekakor drugačna od svojih vrstnic. Vedno sem se rada družila s starejšimi fanti in tudi ženskami, zato me družba s tabo ne moti in vsekakor nimam nobenih predsodkov. Upam, da jih tudi ti nimaš. Pravzaprav me razlika v letih še dodatno stimulira.«

	Garry je samo odkimal, ko ji je posledično s tem odgovoril na vprašanje o predsodkih. In še preden je uspel kaj povedati, je ona nadaljevala: »Ti si ljubimec moje mame in opaziti je, da vajina veza dobro deluje na mojo mami. Še nikoli ni bila tako nasmejana, tako dobre volje in kar naenkrat je postala polna življenja. Le na Havajih je bila potrta in takoj sem tudi vedela, zakaj. Zdaj ko sva vse razčistila, ti lahko povem, zakaj ta večerja. Enostavno zato, ker bi te rada še bolj spoznala. Rada bi vedela, kakšen si v resnici, in te pozabila takšnega pronicljivega, s polno sarkazma, kot si se obnašal včeraj v svoji pisarni.« Garry je spet želel stopiti sebi v bran, a ona je dvignila dlan in mu, še preden je lahko kaj rekel, dala vedeti, da še ni povedala vsega, zato je nadaljevala: »Verjamem, da se ti tudi jaz nisem pokazala v svoji najboljši luči, za kar se ti opravičujem. Drugače nisem takšna, a pripravljena sem bila braniti sebe in svojo mami. To imam le eno in želim si, da bi bila ta ena in edina tudi srečna, brez zlomljenega srca in brez negativnih črnih mislih o poskusu samomora. Po vsem videnem do zdaj pa lahko zatrdim, da ji brez tebe ne bi bilo več živeti.«

	Garry jo je poslušal in spoznal je, da poleg njega sedi popolnoma druga ženska, ki jo je do zdaj poznal. V njej je bilo toliko razumevanja, toliko inteligence in odraslega razmišljanja, da bi ji lahko zavidalo vsaj sedemdeset odstotkov polnoletne populacije na tem planetu. Z veseljem jo je poslušal in počasi pil svoje pivo, ona pa je spet nadaljevala: »Kot sem ti že povedala, za mojega brata ti ni treba skrbeti. On je drugačen od njegovih vrstnikov kakor tudi od drugih ljudi. Nikoli ne bo povedal očetu, kaj je videl, čeprav nihče od nas ne ve, kaj si o tem on sam misli. Oče je tudi po šestnajst ur v službi in mi trije, ki smo doma, smo njegova družina. Tim se zaveda, da če tudi bi mu kaj povedal, bi verjetno vsi trije s tem izgubili vse, kar nam oče nudi. Nudi pa nam toliko, da nam ničesar ne manjka in si privoščimo še kakšno malenkost, ki nas razveseljuje. S tem pa zagotovo misli, da je njegovo poslanstvo očeta in moža končano. Predan je podjetju in tudi dvomim, da bi se znal kdaj ustaviti ali spremeniti. Živi svoje življenje in drugačnega sploh ne zna živeti. Torej, to bi bilo vse od mene. Veliko tega sem ti že povedala in veliko tega sem zopet ponovila. A nič ne de, če vse to slišiš še enkrat. Pravijo, da kar večkrat slišimo, si tudi lažje zapomnimo.«

	V tem trenutku sta dobila tudi hrano in začela sta jesti. Oba sta bila zadovoljna z naročeno izbiro. Lara je prosila še za kozarec rdečega vina, zato si je tudi Garry naročil še eno pivo.

	Sonce je počasi padalo proti vrhovom planin, zato je precej nizko sijalo skozi okno, ob katerem sta sedela, in delno ponagajalo Garryju, ki se je želel skriti pred njim. Njegove rjave oči so prekrivale veke, ki so mu nudile zaklonišče pred nagajivimi žarki. Opazovala ga je in njena prva reakcija na videno je sprožila njen obrambni mehanizem, da se je zbrala in ni z ničimer nakazala, da jo ta moški neizmerno privlači. Bilo bi ji zelo neprijetno, če bi on to zaznal, zato se je osredotočila, da v sebi ignorira svoja čustva in želje, ki jih je imela do tega prepovedanega moškega. Ta oseba na drugi strani mize je ljubila njeno mamo in to dejstvo si je takoj potisnila v možgane z željo, da bi zaradi tega doživela čim manj stresa. A srce ji je govorilo drugače, kot bi ji z vsakim utripom srca po žilah skupaj s krvjo pošiljalo signal, da je ta moški ob njej resničen, lep in šarmanten. ‘Tvoj je, ti si ga vzemi!’ je ves čas slišala nek glas, ki ji je to govoril, kot bi ji nekdo sedel na rami in šepetal v uho. Vedela je, da se temu reče podzavest, a ni mogla izbrisati tega, kar se ji je dogajalo. Pravzaprav pa, ali je bila zaradi tega sploh sebična? Zlobna? Nikakor ne. Njena mami je bila že poročena in imela je svojega izbranca, svojega moža za celo življenje. Zato bi bilo prav, če bi si lahko rekla, da neporočen moški bolj pripada neporočeni ženski. In ravno to je bila ona in ta moški bi po pravem bolj pripadal njej in bil bi lahko samo njen. A v trenutni situaciji je bila ona šibki člen, zato se je morala zbrati.

	Medtem ko sta jedla, sta se veliko pogovarjala, izmenjala sta nekaj misli in dejstev, ob enem pa sta se tudi dobro zabavala. Spila sta še nekaj kozarcev vina in piva, čas pa je tako hitro minil, da sploh nista vedela, koliko je ura. Na konec delovnega časa ju je opomnila natakarica, ki jima je prišla povedat, da bodo restavracijo za danes zaprli. Garry je poravnal račun, vstala sta od mize in zapustila prostor. Noč je bila temna in pozna ura se je poznala na prometu, kot se je poznala doza alkohola pri obeh, čeprav sta bila videti še vedno prisebna.

	»Lara, kje imaš avto?« jo je vprašal.

	»Na tistem večjem parkirišču bi moral biti, če ga slučajno že niso ukradli. Ne poznam tega dela mesta.« Ob tem je pokazala z roko in prstom proti smeri avta ter vprašala: »Kaj pa ti?«

	»Prišel sem peš, ker sem vedel, da bom spil pivo ali dve. Morda bi bilo tudi zate bolje, če bi se danes odpravila domov s taksijem. Menim, da bo tako bolj varno in bo vozniško dovoljenje še naprej v tvoji torbici in ne na policijski postaji, skupaj s tabo seveda.«

	»Pa saj nisem toliko spila, da ne bi mogla voziti. In če dobro pomislim, do doma imam ravno toliko, kolikor sem imela od doma do sem. To pa tudi ni veliko.«

	»Če te ustavi policija, boš zagotovo spala na postaji, verjemi mi,« jo je že skoraj prepričeval Garry. Pri njegovi zadnje izgovorjeni besedi je Lara nerodno stopila in skoraj padla. Garry se je instinktivno ob tem obrnil in jo z obema rokama pridržal, da jo je ujel. Vso svojo težo je tako prevesila na stran, kjer ji je klecnila noga in se ob tem naslonila njemu na prsi. Zdaj se je znašla v njegovem varnem objemu. Dvignila je obraz proti njegovemu licu, da bi se mu zahvalila za to lepo gesto, ko je ugotovila, da sta si z obrazoma tako blizu skupaj, da sta se skoraj dotikala. Izkoristila je to priložnost in raje kot besede še malo iztegnila svoj vrat. Še bolj se ga je oklenila, še bolj ga je stisnila k sebi. Zdaj je imela priložnost, ki je ne sme zamuditi. Pritisnila je svoje ustnice na njegove in ga poljubila. Čutila je, da se je za trenutek zdrznil, a ker jo je trdno držal v naročju, je ni mogel ne izpustiti in se ne odmakniti od nje. Poljub je trajal dolgo, a bil je to poljub presenečenja, hladen in neodziven z njegove strani. Njej je srce igralo od sreče in vesela je bila, da se je ta poljub sploh zgodil, čeprav pod vplivom alkohola. Dal ji je pogum, da je storila to, česar brez opijata ne bi mogla storiti. Končno je Garryju uspelo Laro postaviti na njeni nogi in s tem odmakniti njen obraz od svojega.

	»Je z nogo vse v redu?« jo je zaskrbljeno vprašal. Zanalašč ni omenjal poljuba. Zanj je bil to le rahel lapsus mlade in alkoholno opite ženske.

	»Da, v redu sem. Nerodno sem stopila in noga mi je v gležnju popustila.«

	»Ko prideš domov, si daj za vsak slučaj led na gleženj. Zdaj ko je ta še topel, te ne bo tako bolel kot kasneje, ko se bo ohladil.«

	»Bom in hvala, ker si takoj reagiral in me ujel, da se nisem zvrnila po pločniku.«

	‘Ja in ob tem izkoristila trenutek, da si me poljubila’ – si je mislil Garry. Še vedno je čutil njen vonj parfuma v nosu, saj se ga je dotaknila s svojim obrazom in na njem pustila sledove čudovitega in močnega vonja.

	»Zdaj si verjetno tudi sama spoznala, da ne moreš voziti.«

	»Ja, verjetno res. Prav imaš. Moj vitez si, ki me je rešil pred hudobnim zmajem. No, ne zmajem, pred policajem.«

	Garry se je nasmehnil njenemu stavku in prispodobi ter se začel ozirati za taksijem. Nikjer ni videl, da bi bilo označeno parkirišče za taksije. V tistem trenutku se je proti njima peljal rumen avto, na katerem je pisalo ravno to, kar je iskal – Taxi. Dvignil je roko in taksistu nakazal, da ga želi najeti, a žal je ta že imel svojega potnika in ni se ustavil. Malo je sicer nergal sam v sebi, a vedel je, da se vedno ne izteče vse po njegovih željah. Kaj kmalu je pripeljal drug taksi in se ustavil pred njima. Spustilo se je okno na njuni strani in voznik je vprašal: »Potrebujeta taksi?«

	»Ja, ravno vas potrebujeva.«

	»Kolega vas je videl, a je bil žal zaseden in je po radiju obvestil centralo, ki me je poslala sem, saj sem bil najbližji.«

	Lara je sedla na zadnje sedeže in povedala naslov, kam naj jo pelje. Garry je iz denarnice povlekel dva bankovca in ju dal vozniku ter vprašal: »Bo to dovolj?«

	»Še ostalo bo,« je odgovoril voznik.

	»Potem zadržite ostanek. Le varno jo pripeljite do vrat, kajti poškodovala si je gleženj. Lahko noč, Lara,« ji je zaželel in že naslednji trenutek z dlanjo tapnil po strehi avtomobila, kar naj bi pomenilo, da lahko odpelje. Ta je speljal in se počasi izgubil v noči. Garry se je obrnil v drugo smer in pred njim je bila še dolga pot do doma. Noč je bila že malo hladna in temna, zato je hodil počasi in previdno, da se tudi njemu ne bi pripetila nesreča z gležnjem, kot se je Lari. Njega ne bi imel kdo zadržati, da ne pade. Ob tem se je spomnil njunega nepričakovanega poljuba. Pravzaprav to sploh ni bil njun poljub, bil je samo njen, kajti on se nanj ni odzval. Bil je ujet in ni se mogel iztrgati iz te nerodne situacije. Razmišljal je, le kaj se je Lari porajalo tisti trenutek v glavi, da ga je poljubila, čeprav je vedela, da se je sestajal z njeno mamo. Vseeno pa si je moral priznati, da je bila Norina hči privlačna in poželjiva. Noben razumsko zdrav moški se ji ne bi uprl in ji ne bi zameril poljuba. Zamahnil je z roko, kot bi si želel dopovedati, da je to njen trenutek slabosti, podžgan z alkoholom. Tako je v svojih mislih kmalu prišel do doma in zvečer še dolgo ni mogel zaspati. Razmišljal je o Lari in o Nori ter upal, da slednja nikoli ne bo izvedela za ta poljub.

	⁂

	Naslednji dan je bil obdan z nizko oblačnostjo, sonce so zakrili beli oblaki in ni bilo več tako vroče kot včeraj. Garry je sedel v svoji pisarni in si po pravkar končanem sestanku s sodelavci privoščil kavo in malo počitka. V roke je vzel telefon in Nori poslal sporočilo. Ta se je odločila, da mu ne bo pisala, zato ga je kar poklicala: »Kako si, dragi moj?« je vprašala, takoj ko je zaslišala, da se je odzval na njen klic.

	»Dobro sem, hvala. Končal sem s sestankom in si vzel premor za naslednji zagon pri delu. Ti?«

	»Doma sem in ravno sem odnesla hladen obkladek Lari v sobo. Poškodovala si je gleženj, ko je nekam nerodno stopila. Niti slišala nisem, kdaj je sinoči prišla domov. Verjetno je bila zelo pozna.«

	»Je kaj hujšega? Morda kakšna rana?« Se je delal nevednega.

	»Ne, ne. Le malo jo boli, ko stopi na nogo. Morda je tudi prav, da malo počiva in se umiri. Kmalu bo morala spet v kampus in jaz bom ostala sama doma.«

	»Ja, čas kar hitro beži. Se bova kaj videla?«

	»Danes zagotovo ne. Ne vem, kako bo z Laro in njeno nogo. Jutri pa bom videla, če ji bo bolje, in potem se bom lažje organizirala. Ne morem je pustiti same doma, saj ne more hoditi po stopnicah in v hladilnik po obkladke. Že tako jo dovolj boli, tudi ko leži.«

	»Razumem te. Lepo se imejta in užijta te drobne trenutke, ko sta še skupaj. Rad te imam. Adijo.«

	»Lepo bodi tudi ti,« je dejala in že v naslednjem trenutku prekinila zvezo. Garry pa je še vedno držal telefon ob ušesu, kot bi si še želel pogovora. Pomislil je na Larin gleženj in upal, da le ni tako hudo in da ne bo potrebovala zdravniške pomoči. Ob enem je pomislil na to, da se je delal, kot da nič ne ve o njeni nesreči, in pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi se vse enkrat kasneje le izvedelo. Bi mu Nora oprostila? Ni želel preveč razmišljati o tem, zato se je raje posvetil kavi in delu.





	POGLAVJE X.

	Dva tedna kasneje - september, 2011

	Tim se je s svojimi prijatelji dogovoril, da gredo ob koncu tedna v gozdarsko kočo. Na to idejo je prišel Zack. Prosil je očeta Dustina, gozdarja in delavca na žagi, da mu uredi rezervacijo za to kočo pri njihovem gozdarskem združenju. Koča je stala sredi gozda in bila je konec tedna prazna, saj so delavci takrat odšli domov in tako zapustili gozdove na pobočju gore Rushmore. So jo pa med tednom uporabljali zaposleni gozdarji, kadar so bili v sečnji dreves, kakor tudi pregledniki gozdov in gozdarski inšpektorji. Sprejel je Zackov predlog, in ker sta svojo prisotnost potrdila še Bob in Hank, ni imel kaj dosti razmišljati, da ne bi šel zraven. Nekaj težav je imel Bob, saj je obljubil, da bo ta vikend prišel na rojstnodnevno zabavo svoje sestre. A prebrisani Zack je ob tem takoj dobil idejo in podal Bobu predlog: »Kaj pa če bi vprašal Elaine, če bi svoj rojstni dan praznovala z nami na koči? Bilo bi ceneje kot v kakšnem baru?«

	Vsi so ga pogledali in strinjali s predlogom. To bi pomenilo dobro žensko družbo in s tem posledično je bilo slutiti vonj po dvodnevni zabavi. Bob je samo skomignil z rameni in ne da bi kaj rekel, iz žepa potegnil telefon, se malo umaknil od prijateljev, nato pa telefoniral. Čez slabe tri minute se je vrnil do njih in rekel: »Načeloma ideja ni slaba, a Elle,« kot je na kratko imenoval sestro »Ne more vedeti, kako je z njenimi prijateljicami. Ve, da z Alice ne bo nobenih težav, ker rada vidi Zacka. Tu sta še Doris in Nicole, za katere pa meni, da nista problematični pri spremembi načrta, a dokler ne potrdita, ne ve, kako bo. Ne ve pa, kaj bo z Megi in Christi, ki imata bolj zatežene starše. Za en dan bi še šlo, za dve noči pa močno dvomi. A rekla je, naj počakam in mi še danes javi, kako se je dogovorila.«

	Vsi so se strinjali, da je bila Zackova ideja dobra, in če bi se to izpeljalo, bo to res dober vikend, ki bo v znamenju zabave z dekleti in pivom. Zacku ta Alice ni bila najbolj všeč, ker je imela očala in pege na nosu. Nasploh pa mu rdečelaske niso bile pogodu, čeprav so tudi njegovi lasje, sploh na soncu, potegnili bolj na rdečo kot na rjavo barvo. Zack je rekel, da bo priskrbel še kakšen joint, brez katerega zabava ne bi bila popolna.

	⁂

	Bil je že četrtek in zdaj so vedeli, da gredo vsi skupaj v kočo za vikend. Fantje so že pripravljali spisek za pijačo in jedačo. Nekaj denarja je prispevala tudi Elle in vse je steklo, kot mora. Hank se je sam ponudil, da bo vozil, Tim pa si bo avto izposodil od Lare, čeprav se je zavedal, da to ne bo zastonj.

	Tim se je do Zacka pripeljal uro pred dogovorjenim časom, saj ga je ta prosil, da ga odpelje na obrobje mesta v zapuščeno barakarsko naselje. Tam bi pri prekupčevalcih kupila nekaj marihuane, ki jo bodo potem zvili v joint ter ga pokadili. Prispela sta do mesta, kjer je Zack vedno kupoval drogo pri istem prekupčevalcu, a danes tega ni bilo spregled. Za cesto je opazil avto in v njem dva črnca, ki sta poslušala r’n’b glasbo. Pristopil je. Še preden je prišel do avta, je eden od njiju spustil steklo na vratih avtomobila.

	»Vesta morda, kje je Danny?« ju je vprašal.

	»Kdo ga potrebuje?« je vrnil vprašanje ta, ki je sedel ob vratih.

	»Jaz. Nekaj bi potreboval od njega.«

	»In kaj bi rad? Morda ti lahko jaz pomagam.«

	»Zavojček zelenega, brez semen.«

	»Pa imaš denar?«

	»Seveda imam, če je roba dobra,« je odvrnil Zack in iz žepa potegnil dva nekajkrat prepognjena bankovca.

	»Petnajst te to pride,« je rekel ta v avtu in od sovoznika vzel manjši zavitek, v katerem je bila marihuana.

	»Mar nimate enake cene? Danny mi jo prodaja za deset.«

	»Potem počakaj Dannyja, a danes in nekaj naslednjih dni ga zagotovo ne bo, ker je v priporu.«

	»Potem počakajta tukaj, grem v avto k prijatelju po denar.« Nato se je obrnil in stopil do Tima, ki je bil zunaj naslonjen na avto.

	»Tim, daj mi pet dolarjev, ta dva imata dražjo travo.«

	Ta je samo prikimal, nato pa se je nečesa spomnil in rekel: »Greva skupaj tja, imam idejo.«

	Zack je samo vprašujoče pogledal, skomignil z rameni in mu sledil do avta. Ko sta prišla tja, je Tim vprašal: »Kaj pa dva paketa za petindvajset?«

	Bahati voznik s temnimi očali in kapo s šiltom na glavi je iztegnil svoj vrat, da je njegova glava v celoti pogledala iz avta, pogledal proti Timu in ga vprašal: »Si ti že kaj skadil, preden si prišel do mene?«

	Ob tem je Zack videl, da je sovoznik iz predala, kjer je imel zavojčke trave in verjetno tudi nekaj belega prahu, potegnil pištolo in jo skril med svoji nogi. Za roko je prijel Tima in ga malo potegnil nazaj, saj ta ni poznal zakona ulice. Tu je bilo drugače kot med bogatimi študentki v kampusu, ki so si med sabo prodajali drogo tudi po znatno višji ceni, saj so imeli na razpolago več denarja, ki so jim ga nudili bogati starši.

	»Dobro, vzela bova dva za trideset.« Iz žepa je potegnil nekaj bankovcev, iz rok Zacka je vzel še njegova petaka in plačal zahtevan znesek, v zameno pa dobil dva paketka narezane trave. Dal ju je Zacku v roke, ta pa ga je ta takoj spravil v žep svojih hlač.

	»Imaš morda kaj ekstazija?« je spet vprašal Tim.

	Črnec ga je samo začudeno pogledal in Tima ocenil kot nekoga, ki ni bil odvisnik. Kljub njegovemu preprostemu oblačenju mu je deloval urejeno in nežno, zato mu ni najbolj zaupal. Še manj je zaupal drugemu, mislil je na Zacka. Ta je bil visoke postave, širok čez ramena, trdega pogleda sivih oči in gladko obrite brade. Imel je dolge in močne roke, z dolgimi prsti na koncu njih. Ta moški ga je malo spominjal na policista, ki bi se znal postavljati pred drugimi, da bi se dokazoval in uveljavil. Črnca sta se spogledala, in še preden sta kaj rekla, je voznik prižgal avto in se odpeljal z mesta. Pri tem pa je Tim tako nerodno stal, da mu je avto zapeljal čez nogo. Ko je začutil bolečino v nogi, se je sklonil, pobral kamen in ga zalučal v zrak, ta pa je poletel in priletel točno na pokrov prtljažnika. Avto se je v trenutku ustavil in iz njega sta izstopila oba moška, ki sta v roki držala vsak svojo pištolo. Zdaj je bilo orožje uperjeno v Zacka in Tima, ki pa sta postala trda od strahu in samoiniciativno sta dvignila roke v zrak.

	»Ej, ej … Počasi,« je rekel Zack.

	Oborožena moška sta prišla do njiju. Ta, ki je bil sovoznik, je bil videti višji, močan in bolj divjega izraza. Pogledal ju je in ukazal: »Pokleknita dol, mamini pičkici. Če ne vama raztresem možgane po tleh.« Ob tem je nakazal s pištolo, da to misli resno. Zack in Tim sta poslušno pokleknila in v očeh se je videlo, da ju je strah. Voznik je prišel do Tima in mu rekel: »Počasi, ampak res počasi sezi z roko v žep in mi daj ves svoj denar. Če boš kaj poskusil, te bom počil brez opozorila.«

	Tima je bilo strah, zato je spustil desno roko, segel v žep in mu izročil nekaj bankovcev. »To je rop,« je ob tem rekel.

	»To ni rop, le poplačilo škode na avtu.« Ko je preštel bankovce, je nadaljeval: »To bo premalo. Imaš še kaj?«

	Tim je odkimal z glavo, kar naj bi pomenilo, da nima nič več. »Res nimam nič več,« je potem rekel.

	Sovoznik, ki je spremljal njun pogovor, se je obrnil k Zacku in mu velel: »Potem pa ti vrni travo.« Zack je segel z roko v žep in mu izročil oba zavojčka trave. Ker sta bila zavojčka skrita globoko v sprednjem žepu hlač, je ta spustil tudi drugo roko, da bi si pomagal in tako lažje potegnil zahtevano na plano. Žal je to sovoznik narobe razumel in že v naslednjem trenutku s cevjo pištole udaril Zacka po glavi, da se je temu zvrtelo in je padel na tla. Iniciativno je med padanjem dvignil roko, v kateri je držal zavojčka, drugi pa mu ju je izpulil iz roke. Oborožena sta se spogledala, nekaj zamrmrala, nato pa sta odšla nekaj metrov vzvratno do Timovega avta. Tam je sovoznik segel z roko v žep in iz njega potegnil nož, ga razprl, se sklonil in svetleče rezilo globoko zarinil v zadnjo gumo. Ko ga je izvlekel, se je slišalo šumenje zraka, ki je izhajal skozi zarezo, in kaj kmalu je bila guma prazna. Ob tem jima je pokazal še sredinec, nato pa sta se obrnila in pohitela v avto ter odpeljala po ulici. Na križišču sta zavila desno in že ju ni bilo več na spregled.

	Tim se je obrnil k Zacku in videl, kako se mu je rana na čelu razširila in kako iz nje teče kri. Stekel je do avta, iz njega potegnil prvo pomoč ter mu povil glavo. »Na urgenco morava. Rano bo treba zašiti in tudi razkužiti. Kaj veš, kje vse je imel pištolo in koliko bacilov ti je prenesel na rano,« je trezno predlagal Tim. Zack je le pokimal in odšla sta do avta. A najprej sta morala zamenjati gumo z rezervo. Upala sta le, da je ta v avtu in da je napolnjena z zrakom. Oba sta vedela, da Lara nima pojma o rezervni gumi in da verjetno ni nikoli preverjala, kako je z njo. A na srečo je bilo vse v redu in našla sta tudi nerabljeno dvigalko in ključ. Zack je kljub bolečini v glavi hitro zamenjal gumo, saj je vedel, da tudi Tim ni spreten pri tem delu. Odpeljala sta se do bližnje urgence, kjer je bil Zack hitro sprejet in kateremu so oskrbeli rano na glavi.

	V tem času, ko je bil Zack pri zdravniku, je Timu zazvonil telefon. Bil je Hank: »Kje sta vidva obtičala? Tukaj smo že vsi zbrani in vaju čakamo. Kdaj prideta?«

	 »Malo še potrpite. Zacka sem moral peljati na urgenco, a bova prej kot v eni uri nazaj.« In še preden je Hank lahko kaj vprašal, je Tim prekinil povezavo. Res se mu ni dalo razlagati, kaj se jima je zgodilo. Bodo že izvedeli kasneje.

	Še prej kot v eni uri sta se pripeljala pred večji supermarket, kjer so bili dogovorjeni. Ti so vse stvari že nakupili in zdaj so jih spravili tudi v oba avta. Kot je Elle predvidevala, njena prijateljica Christi ne more oditi nikamor čez noč, Megi pa je najprej obljubila, da pride, nato pa eno uro pred odhodom svoj prihod preklicala, ker se je sprla z mamo. Bilo jih je osem in tako tudi ravno dovolj, da se bodo imeli lepo ter ne bodo spali nagneteni kot sardele v konzervi. Koča res ni bila velika in bolj primerna je bila za gozdarska prenočišča kot za mladostniška rajanja.

	Ko so čez dobro uro in pol prispeli do koče, so vse nakupljeno skupaj s svojimi torbami znosili vanjo, pospravili hrano v omare in hladilnik, dekleta pa so naredila prigrizek. Fantje so dajali pivo v prenosne skrinje z ledom, da bodo v času bivanja v koči hladna. Bob je iz svoje torbe potegnil steklenico Jack Danielsa in s tem razveselil prijatelje. Hank je odprl kokakolo in jo natočil v štiri kozarce. Bob je v vsakega nalil nekaj viskija, nato pa so odšli na travnik pred hišo, kjer je kar na prostem stala velika lesena miza, okoli nje pa kot v krogu štiri klopi. Sedli so za mizo, v tem času pa so prišla tudi dekleta s pladnjem majhnih kruhkov, na katerih je bil namaz arašidovega masla ter šunke. Nazdravili so Elli za rojstni dan in ji tudi voščili. Vse je vsekakor zanimalo, kaj se je s Timom in Zackom dogajalo, zato sta začela pripovedovati vse od začetka pa do skupnega snidenja. Nekaterim, sploh ženskemu delu, se je to zdela kot filmska akcijska dogodivščina, zato so ju z zanimanjem poslušali. Zvečer so plesali, se zabavali in že malo alkoholno razpoloženi, ne da bi odšli pod tuš, zaspali.





	POGLAVJE XI.

	1. oktober, 2011

	Jesen je že stopila skozi vrata tega leta in njeno deževje je na tem delu države znano, vendar je vseeno to mirno in spodobno. Vsa okolica je polna različnih barv in spekter njenih neštetih odtenkov, ki se spreminjajo iz dneva v dan, dajejo ljudem, ki to vidijo, poseben čar. Garry je za danes imel drugačne plane, a ga je presenetil jutranji dež, zato je, namesto da bi lovil ribe na reki, to soboto sedel v službi in urejal papirje. Imel je mir, saj ni bilo nikogar v podjetju. Ob takšnih dnevih je naredil največ, telefoni niso zvonili in nihče ga ni motil s svojimi obiski v pisarni. Danes je že veliko naredil, zato si je v kozarec nalil malo viskija in stopil k oknu. V eni roki je držal kozarec, drugo je vtaknil v žep svojih hlač, pogled pa usmeril skozi steklo na čudovito jesensko pokrajino. Pred njim je bilo umirjeno, a vsekakor turbulentno obdobje, vsega je bilo, veliko dela, posel v podjetju mu je lepo stekel, z Noro se je dobro ujel in spoznal je, da se mu je sploh v tem zadnjem delu ljubezenskega življenja marsikaj dogajalo. Tu bi lahko vključil tudi ljubezensko evforijo Lare do njega in svoje napol preplašeno spoznanje, ko je dojel, da tudi on do nje ni ravnodušen. Razumel je, da ljudje ljubijo, se zaljubljajo, se ob ovirah ustavijo, znajo upočasniti, pospešiti … Kakorkoli, ljudem se vedno nekaj dogaja. Med razmišljanjem ga je zmotilo zvonjenje mobilnega telefona in na ekranu je prebral Larino ime. Najprej je razmišljal, ali bi ga sploh dvignil, nato pa še zadnji trenutek vzpostavil zvezo in se oglasil: »Prosim.«

	»Ne bodi uraden, saj dobro veš, kdo sem,« je s kančkom sarkazma dejala Lara.

	»Seveda vem, a ne vem, ali je za drugim telefonom Lara ali morda kdo drug. Lahko bi bil tudi tvoj fant, saj imaš zadnje čase kar nekaj zabeleženih klicev in pogovorov z mano.« Res je bilo to, da sta se z Laro zdaj kar nekajkrat slišala, a nikoli več nista šla skupaj na večerjo. Nekaj časa je njo bolela noga, potem je bil Garry službeno odsoten in vedno je bilo nekaj, kar ju ni povezalo skupaj. Garry bi lahko zase celo rekel, da je postavil nek zid med njiju z željo, da se njuni poljubi ne bi več ponavljali.

	»Svoj telefon uporabljam samo jaz in zaklenjen je z geslom. Zato se ti tega ni bati. Kje pa sem te staknila? Doma na verandi?«

	»Ne, v službi sem že ves dan in danes, ko imajo drugi prost dan, delam tiste stvari v miru, ki jih ob normalnem dnevu nikakor ne zmorem. To je dan samo zame, za mojo službo. Pa ti?«

	»Doma sem in počasi se pripravljam za novo šolsko leto. Vrnila se bom v kampus in končala še ta zadnji letnik.«

	»Da, še pomislil nisem na to. Poletja je že zdavnaj konec in ti odhajaš.« Med pogovorom je slišal drugi pisk, kar je pomenilo, da ima nekdo od njiju drug klic na čakanju. Pogledal je na ekran svojega telefona in tega ni bilo, torej ga je imela Lara. »Slišim, da imaš klic na čakanju. Oglasi se pa me pokliči nazaj.«

	»Ne bom se oglasila. Že cel teden me kliče Jacob in nočem se mu oglasiti. Danes je prav siten s tem telefonom. Že desetkrat me je klical. Tudi sedaj se mu ne bom javila. Ko pridem v kampus, se bova pogovorila in mu bom razložila, da me pravzaprav nikoli ni zanimal. Zato bom prekinila z njim, njegovo telefonsko številko pa bom v svojem telefonu blokirala. A pustiva to. Razmišljala sem, da bi bilo lepo, če bi se še enkrat videla, preden odidem. Rada bi s tabo odšla na večerjo in potem boš imel z mano mir. Kaj praviš na moj predlog?«

	»Kdaj pa greš?«

	»V ponedeljek popoldan. Želela bi si, da bi si današnji večer vzel zame, če nimaš česa posebnega v planu.«

	Garry je malo pomislil, razmišljal in preračunaval. Po eni strani mu ni bilo do druženja z njo, po drugi strani, pa je bil že ves dan v podjetju, bil je lačen in pravkar popiti viski mu je še bolj ogrel prazen želodec. Bolj se je nagibal k drugi strani, čeprav bi se lahko dotaknil tudi prve, če le ne bi bilo potem raznih ponesrečenih poljubov. Bal se je njene zaljubljenosti do njega, ki jo je čutil že v vsaki besedi. Noče imeti težkega bremena na duši, spoznanja, da je prevaral Noro. Spet po drugi strani pa je velikokrat razmišljal o Nori, ki je trdila, da z Marlonom že dolgo nista intimna. Tega ji ni verjel, kajti vsak poročen moški si želi spolnosti s svojo ženo. Tudi če ima ta v službi strese in pritiske, jih vsekakor med dopustom nima in zagotovo ve, da ima Nora intimo tudi z njim, le da tega njemu ne pove, da ne bi bil ljubosumen in razočaran.

	»Halo, si še tam?« Ga je iz razmišljanja prekinila Lara.

	»Ja, sem, sem. Zakaj?«

	»Sem pomislila, da si že prekinil ali poniknil. Te je moj predlog za večerjo spravil v slabo voljo?«

	»Ne, nikakor. Lahko greva. Povej, kdaj si mislila. Jaz sem pravzaprav lačen in morda ne bi čakal do pozne ure. Zdaj je ura pol štirih. Bo ob petih prehitro?«

	»Lahko ob pol šestih. V dveh urah bom pripravljena in narisana ob tebi. Kje pa? Tam kot zadnjič?«

	»Lahko, le da se bom tokrat pripeljal z avtom. Kajti preden pridem tudi jaz domov, pridem izpod tuša, se uredim, bo tudi meni dve uri komaj dovolj.«

	»Hahaha, saj si slabši od nas žensk. Dogovorjeno, čez dve uri na starem mestu. Komaj čakam in se že veselim.« Nato je prekinila zvezo in Garry je želel že nekaj pripomniti, a mu je stavek ostal v grlu.

	Hitro je še opravil, kar je moral, zaklenil pisarno in odšel domov. Oblekel se je v črne, skoraj oprijete hlače, ki so bile ravno nekje na sredi med športnim in elegantnim videzom. V hlače je napeljal pas s srebrno elegantno zaponko in si nadel belo srajco z drobnim svetlečim in črtastim, a od daleč skoraj neopaznim vzorcem. Rad je kupoval srajce znamke Brooks Brothers. Bile so nezahtevne za nošenje in niso se mečkale, zato mu zanje ni bilo težko plačati nekaj dolarjev več. Oblekel je še črno-bel pepita suknjič, se še enkrat pogledal v ogledalo in bil zadovoljen s svojim videzom. Obul je še črne čevlje, zaklenil hišo in pogledal na uro. Res je kot ženska, saj je ugotovil, da bo tokrat on prišel točno ob uri ali pa bo celo malo zamudil. Avto je parkiral na parkirišču restavracije Spoon & Stable, ki je bil zaradi zgodnje ure še za čuda prost. Verjetno čez pol ure ali uro ne bi našel parkirnega prostora v krogu tristo metrov od restavracije. Ker ni vedel, kakšen avto vozi Lara, je mislil, da še ni prišla. Vstopil je v restavracijo in jo opazil sedeti v kotu le-te. Sprehodil se je do nje, jo poljubil na lice in sedel na prosti stol tako, da je bil obrnjen s hrbtom proti vhodu.

	»Danes sva pa zamenjala mizo? Nič več ob steklu, a?«

	»Namerno sem to naredila. Zadnjič ti je sijalo sonce v oči in sem ti želela prihraniti to neprijetnost.«

	»Hvala, ker si tako obzirna.« Pogledal je proti oknu in nadaljeval: »Danes ni sonca, a vseeno je tu drugačno vzdušje kot ob oknu. Zakaj pa ne. Tudi sedim drugače. Gledam v kot in ne v restavracijo. Imaš razlog tudi za to?«

	»Seveda imam. To je zato, da si bodo tvoje lepe oči privoščile samo pogled name in ga ne boš delil še z drugimi,« je brez premisleka hudomušno odgovorila, kot bi imela odgovor že vnaprej pripravljen.

	»Potem si vse ravno prav izbrala. Hvala ti, ker skrbiš za moje dobro počutje.«

	K mizi je prišel natakar in naročila sta vino. Garry se je z izbiro vina strinjal z Laro in tokrat ga bosta pila oba. S pogledom sta se sprehajala po jedilnem listu in molče iskala, kaj bi jedla. Ko je natakar prinesel vino in kozarca, jima ga je tudi natočil. Ob tem pa sta oddala naročilo za hrano. Ona je izbrala havajski krožnik s piščančjim filejem in krompirjevimi kroketi ter mešano solato, on pa je naročil z medom premazana in pečena mala rebrca s pečenim krompirjem. Natakar si je naročilo zapisal in se zahvalil. Pogovarjala sta se, se smejala in kasneje uživala v hrani. Ko je Lara jedla svoj havajski krožnik, je na zrezku imela s topljenim sirom pokrit kolut ananasa. Ta ji je spodbudil asociacijo na dopust, katerega je preživela na Havajih, zato je vprašala Garryja: »Si kdaj pil ananasovo vino?«

	»Ananasovo vino? Ne. A ta sploh obstaja?«

	»Seveda. Letos smo odšli na degustacijo tega pod pobočje Makawao. Proizvajajo ga prav na otoku Maui in se zato imenuje Maui Gold. Ananas je dobro izbran, zdrobljen in stisnjen. Enako kot grozdje. Potem ta sok prečrpajo v velike rezervoarje iz nerjavečega jekla in jih v njih pustijo stati, da se hladno in enakomerno fermentirajo v naslednjih štirinajstih dneh. Temu sledijo filtracija, staranje in končna obdelava, ki pa v naslednjih šestnajstih tednih, pripelje do res čistega zlatorumenega vina. In veš, kako je okusno!«

	»Vidim, da si poleg turistke postala tudi enologinja. Zdaj se spoznaš tudi na vina. Bravo. Zato si tudi danes namesto mene izbrala dobro vino. Hvala ti.«

	»Ti se kar posmehuj. Ampak ne vem, če ti je moja mami povedala, kako pa sem se jaz mami smejala. Ti je kaj povedala v zvezi z oblekami?«

	»Nič ne vem o tem.«

	»No, nekako tako je bilo. Doma je povedala, da je kar nekajkrat bila pri šiviljah, ki so ji šivale obleke za na dopust. Ampak veš, da si bila tista šivilja ti, zato tudi ni imela teh oblek. Zadnji dan pred odhodom je morala zato v butik in si je kupila dve obleki. Seveda se je tudi meni zlagala, da ji je obleki zašila šivilja. Potem mi jih pokaže, kako sta lepi in raznobarvni, a z njih je pozabila sneti kodni listič, na kateremu se je razbralo ime butika kakor tudi ceno.«

	»Res nerodna situacija. In kaj je na to rekel oče?«

	»Nič, ker ni videl. Jaz pa je tudi nisem izdala. Zato mi dolguješ eno uslugo.«

	»Zakaj pa jaz?«

	»Ker nisem povedala, da sem vedela, da je bila pri posebnem krojaču, torej pri tebi.«

	Potem je še pripovedovala o življenju na Havajih, o hrani in o samem turizmu na otoku. Garry je spoznal, da je Lara čudovita oseba, ki je imela res bogata znanja in razširjeno obzorje. Larin obraz je bil ob tem dobrodušen, nežen in ljubeč. On sam ni veliko pil, vsaj toliko ne kot Lara, a verjetno je bil ravno alkohol tisti, ki ga je spodbudil, da je tokrat o Lari razmišljal kot o ženski in ne več kot o hčeri svoje ljubljene ženske. Spomnil se je današnje pisarne in spoznanja v njej, da je tudi Nora intimna s svojim možem. A že naslednji trenutek je odgnal te misli, da si ne pokvari večera s to ljubko damo.

	»Je kaj narobe? Sem kaj takšnega rekla? Kar naenkrat si se zamislil in se zagledal v nekaj praznega« je zaskrbljeno vprašala Lara.

	»Oprosti, ne. Samo nek preblisk sem doživel v glavi, a je že minilo. Obljubim, da se to več ne zgodi.«

	Lara ga je ljubeče pogledala in se dotaknila njegove roke. »Upam, da je bil ta preblisk namenjen meni?«

	»Res je, Lara, ne bom lagal. A verjetno ni bil namenjen v takšnem kontekstu, kot si si ga ti pravkar zamislila v glavi.« Nato se ji je nasmehnil, a je pustil, da je Lara še vedno držala njegovo roko. Ni mogel vedeti, kaj se je zdaj njej pletlo v glavi. Vsekakor se je zavedal, da ji je s tem dopuščal možnost, da si je mislila, da se je že malo omehčal in da bo ona imela upanje na razmerje z njim. Po drugi strani pa ga je grizel črv dvoma, da ga le preizkuša, če je zvest njeni mami in se tako igra z njim. Veliko vprašanj, a zelo malo odgovorov. Moral bo biti zelo previden.

	Spila sta že skoraj drugo steklenico vina, vmes sta pojedla tudi sladko pecivo, ko sta spoznala, da sta v restavraciji zadnja gosta. »Morala se bova odpraviti, da naju ne vržejo skozi vrata, kot so to storili zadnjič,« je povedal Garry.

	»Meni je tako lepo s tabo, da bi tukaj ostala vso noč. A greva zdaj kam drugam in bova celo noč skupaj? Daj no, Garry, ne bodi tako zadrt.«

	»Nisem zadrt, a vseeno malo razmišljam, kaj bi ljudje rekli, če bi naju ob pozni uri videli skupaj.«

	»Da sem tvoja ljubica, ti pa imaš doma nosečo ženo s trebuhom do ust in še enega pamža, ki že spi ob njej.« Pogledala ga je v oči in čakala na njegovo reakcijo, a ker ni nič rekel na to, se je le nasmehnila in nadaljevala: »Zakaj pa res nisi poročen? Zakaj nimaš otrok? Ali jih morda imaš?« je še naprej spraševala Lara.

	»Lara, pojdiva. Ta vprašanja bodo ostala za drugič.« Poklical je natakarja, plačal račun in odšla sta skozi vrata restavracije. Zunaj je bila svetla noč, na nebu je bila polna luna, in ker je bila sobota, je bilo tudi več prometa na cesti. Oba sta imela svoji vozili pred restavracijo, a Garryju ni bilo, da bi se peljal z avtom do doma. Prepričan je bil, da ne bosta dolgo v restavraciji in sploh si ni mislil, da bosta popila dve steklenici vina. Lahko bi trdil, da je bila Lara boljši pivec od njega in je lažje prenašala alkohol. Poslovila sta se, tokrat brez poljuba in brez nepotrebne vsiljivosti. Žal je bila ona bolj trmasta, sedla je v svoj avto in se odpeljala. Verjetno proti domu. On je samo stresel z glavo in se do doma odpravil peš. Že po nekaj korakih je spoznal, da ni udobno obut, zato je ustavil taksi, ki ga je v tej pozni uri varno pripeljal do domače hiše. To je bila dobra odločitev, saj bo šel jutri po avto, ko bo tudi bolje obut. Rekreacija mu zagotovo ne bo škodila.





	POGLAVJE XII.

	2. oktober, 2011

	Jacob je prekinil zvezo, kajti zvonjenje na drugi strani se je izteklo, kot se je izteklo danes vsaj že desetkrat. Klical je Laro, a se mu ta ne oglasi več. Po glavi so mu rojile izrečene besede, besede, ki so mu trgale srce in dušo. Le kako je lahko tako krhka in nežna oseba tako zlobna in brezsrčna do njega? Spet se je ulegel na posteljo in se zazrl v strop. Čeprav je gledal v luč na stropu, ki je bila v svojem retro designu pričvrščena v stropni krog, ki je zaključeval retro ornament, so mu misli bežale k njej. Odločil se je, da ne bo več čakal, odšel bo k njej in se pogovoril z njo na štiri oči. Le kaj si misli, da je? Da je vsemogočna? Ne gre to tako pri njem, o, ne, to pa res ne. Njega še nobena ženska do zdaj ni zavrnila. Spustil se je po stopnicah v glavno vežo njihove vile in ravno takrat je vanjo vstopil tudi njegov oče.

	»Jacob, si bolan? Nekam bled si videti. Pokličeva mamo?« je rekel, ko je videl sina, ki je stal pred njim. Videl je njegove objokane, še vedno rdeče oči.«

	»Nisem bolan, oče. Me pa veseli, da si opazil na meni kakšno spremembo,« je rekel Jacob in že naredil korak, da bi se umaknil očetu, ko ga je ta prijel za roko in ga tako ustavil.

	»Počakaj. Kaj je narobe?« ga je spet vprašal.

	»Nič, kar bi tebe zanimalo. Ti imaš svojo službo in hvala, ker skrbiš za nas. To, kar mene tare, pa bom že sam rešil.«

	»Dobro, sin, če ti tako praviš. Ne bom vrtal vate in ne bom več spraševal. A zapomni si, da sem tukaj vedno, ko me boš potreboval.« Spustil je njegovo roko, prijel poslovno torbo, ki je bila na omarici, in ne da bi ga spet pogledal, odšel skozi vhodna vrata svoje hiše. Vrata so se zaprla, a Jacob je še vedno stal v veži.

	»Ti boš meni govoril pravljice, da boš vedno tu, ko te bom potreboval? Ti?! Ti, ki te ne zanima nič drugega kot denar?« je glasno zavpil za njim, čeprav je vedel, da ga oče ne sliši več. A slišala ga je mati, ki je zdaj stopila v vežo in ga videla, kako stoji in gleda v vrata, ki je še maloprej zaprl njen mož Amos.

	»Pridi, Jacob, da se pogovoriva,« mu je nežno rekla.

	Jacob se je obrnil in brez besed stopil v jedilnico. Sedel je za mizo in v rokah ves živčen obračal telefon. Igral se je z njim in ob enem razmišljal, kako so danes vsi sočutni do njega.

	»Kaj te muči? Povej meni. Na tebi vidim, da si drugačen. Zdravnica sem in vem, kadar je stanje človeka drugačno. A kot lahko moje oko opazi, ti ne potrebuješ zdravnice, kajti nisi videti bolan. Očitno potrebuješ mamo oz. nekoga, da se pogovori s tabo. Tvoje stanje je psihično in nekaj se v tebi dogaja. Mi boš povedal? Te muči začetek šolskega leta? Imaš težave s trenerjem?«

	»Nič od tega, mama. Nič. Vse je v redu.«

	»Ni v redu, vidim te. Otrok mame ne more preslepiti. Če ni nič v zvezi s prejšnjim, je lahko le ljubezen. To bo, a ne?«

	»Ja, to bo, draga mama. A tudi ti, tako kot oče, nimaš razumevanja zame, zato ne vem, zakaj te zdaj to zanima.« Nato je dvignil pogled in jo pogledal naravnost v oči. Bila je s hrbtom naslonjena na komodo, ki je krasila njihovo jedilnico. Oblečena je bila za v službo. Čudil se je, da se sploh pogovarja z njim, namesto da bi se odpeljala v službo, kot to naredi vsak dan.

	Zdaj je Shalva Engelman sedla nasproti njega in ga pogledala, z desnico je prijela njegovo roko, s katero je živčno obračal telefon, in začela: »Verjamem, da nisem najboljša mama na svetu, a tudi ti nisi najboljši sin. Oba sva že zdavnaj izgubila strgan sukanec, s katerim sva bila povezana. Najina nit je bila včasih močna, dokler nisi postal razvajen in svojeglav. Misliš, da je meni kot materi to všeč? Kot zdravnica vem, kdaj je potrebno človeka pustiti na miru in mu dati malo svobode. A kot materi je to težko, drugače. Verjameš mi lahko na besedo, da boli in da sem se vsaj stokrat zjokala zaradi tega. Vem, ti teh solz nisi videl, ker sem jih skrivala. Tudi jaz nisem stena in tudi jaz kot vsaka druga mama čutim in občutim. Zato mi vsaj namigni, kaj se dogaja s tabo, in če ti lahko pomagam, mi verjemi, da ti bom stala ob strani.«

	Jacob je dvignil pogled in prvič po nekaj letih je začutil, da ima ob sebi mater. Danes tu za mizo je sedela popolnoma druga oseba, ki ni bila niti senca tiste ženske, ki jo je poznal nekaj zadnjih let. Ni bila več vzvišena, ni bila zajedljiva in ni bila v pomanjkanju časa, kadar jo je potreboval.

	»Ljubezen je, a tega se ne morem pogovarjati s tabo. To ni tako, kot bi se pogovarjal s Tomom. On je moj prijatelj, ti pa si moja mama in težko je to govoriti tebi.«

	»Potem naj bom danes tvoja prijateljica, tvoja zaupnica. Verjemi mi, da smo ženske veliko boljši slušatelji od moških. In če je pri tebi težava ženska, jo verjetno bolj razumem kot ta tvoj Tom. Če pa dobro pomislim, Tom ne razume niti sebe, kaj šele, da bi razumel tebe. Ljubezen je vseeno občutljiva tema in ni za bedake. Oprosti, a zanj druge besede nimam.«

	»Razumem te.« Nato se je iztrgal iz njenega prijema, se naslonil na naslonjalo stola, jo pogledal v oči in nato spustil pogled v telefon, ki ga je držal v roki. »Prav, pa mi kot mama svetuj, kaj naj naredim. Veš, da sem že dovolj star, da imam ženske, da sem imel več njih in se spuščal v intimne odnose. Nobena me ni privlačila za dolgo. Nobena. Bile so mi samo za zabavo in imel sem jih le zato, da nisem bil sam. Potem sem srečal njo in ta me ni opazila, ni se me želela. Mislil sem, da zato, ker sta najina očeta v medsebojnem sporu, a sem kasneje izvedel, da to ni glavni razlog.«

	»Je ta ženska Pulmanova hči?«

	»Ja, Lara Pulman je to.«

	»Kje sta se spoznala? V kampusu?«

	»Ja, tam oba študirava, čeprav nisva skupaj. Ona je popolnoma drugačna od drugih. No, da skrajšam. Potem sva le nekako prišla skupaj in ona je edina ženska, s katero sem bil, a da nisem imel nič z njo, razen poljuba ali dveh. Zaljubil sem se v njo in ja, priznam, rad jo imam. Danes sem jo poklical, ker si želim srečanja z njo, a mi je povedala, da bova morala prekiniti, ker je ne zanimam več. A vem, da laže. Verjetno ji je to prepovedal oče, kajti povedala mi je, da je on tako besen na našega očeta in nasploh na celo našo družino, da bi se je verjetno tudi odrekel, če bi izvedel, da sva midva par. Zdaj pa ti meni povej, kaj naj naredim«

	Shalva je bila nekaj časa tiho in tudi sama strmela v vzorec na mizi. Ni vedela, kaj bi rekla. Ni znala svetovati sinu. Tudi tokrat je zatajila in to zavedanje jo je zdaj bolelo. Toliko pacientom je znala svetovati, lastnemu otroku pa ne. Groza!

	»Priznam, zadeva ni enostavna. Vidim, da si zaljubljen v njo in da trpiš. Oče ni kriv, kajti dovolj si star, da razumeš, da je med njima bil le posel. In če ga je Pulman izgubil, pomeni, da je bil v tistem trenutku slab poslovnež. Morda bo že jutri drugače in bo naslednji posel med njima izgubil naš oče.«

	»Ja, in potem bi bila to med njima tekma, ki se nikoli ne bi končala. Vidiš, očitno pa je, da se zaradi posla končuje najina ljubezen. Zaradi teh dveh starih fosilov trpita otroka. Njuna otroka!« je žalostno rekel Jacob, čeprav je v zadnjem stavku pošteno dvignil glas.

	»Dovolj si star, da boš znal iz tega potegniti najboljše. Jaz sem se pri tvojih letih že poročila. Lahko ti le svetujem, da ostani strpen. Čas je najboljši zaveznik in pokazatelj ljubezni. Seveda ti ne svetujem, da vržeš puško v koruzo in si poiščeš drugo žensko, kajti čutim, da ljubiš to Laro. V kampusu se bosta videla. Sedi z njo in se pogovori. Verjetno bosta našla rešitev. Sam veš, recimo tako kot zdaj z mano, da imajo besede drugačen zvok, ko se pogovarjaš v živo in gledaš drug drugega s svojimi očmi. Telefonski pogovor je povsem nekaj drugega.«

	»Ja, ravno o tem razmišljam. To bom tudi naredil. Osebno se bom pogovoril z njo. Ni druge.«

	»Hvala, sin, ker si se mi zaupal. Imam občutek, da nisva več milje narazen. Bliže sva si. Zdaj moram v službo, a ko pridem domov, lahko greva na sprehod in se vse pogovoriva še enkrat. Zdaj pa res moram iti. Adijo.«

	Shalva Engelman je zapustila jedilnico in kmalu zatem še hišo ter se zapeljala v službo. V avtu je poklicala svojega moža Amosa.

	»Če ni kaj nujnega, bi se slišala kasneje. Čez deset minut imam sestanek,« je rekel Amos.

	»Ni nujno, a gre za tvojega sina. Zaljubljen je v Pulmanovo hčer in to je težava.«

	»Kaj govoriš, Shalva? To ni ne tvoja in ne moja težava. To sploh ni težava. Če sta dva mlada za skupaj, potem nima to nobene zveze, če je stari Pulman zamerljiv.«

	»Ni zamerljiv. Prepovedal je izgovoriti besedo Engelman! Kaj šele bi bilo, če bi izvedel, da se njegova edina hči spogleduje z Engelmanom,« mu je povedala Shalva.

	»Bedak zahojeni! Potem ni čudno, da je posel izgubil, ker je tako nerazumen. Pustiva zdaj to. Bom to jaz uredil s starim in tudi z njegovo hčerjo, če bo to potrebno. Bosta že videla zamerljivost. Saj nismo v starem veku!«

	»Mislim, da je bolje, če počakava in da se otroka med sabo pogovorita. Potem pa bova videla, kako naprej. No, tudi jaz sem pravkar prispela v službo. Se vidiva zvečer.« Nato je prekinila zvezo in parkirala avto v garaži, točno tam, kjer je bilo na steni izpisano njeno ime.

	⁂

	Šele zjutraj je na telefonu opazil, da mu je Lara ob štirih zjutraj poslala sporočilo, v katerem mu sporoča, da je zdaj že doma in je z njo vse v redu. Navedla je, da mu je pravkar napisala pismo, ki ga je lahko sestavila le to noč, v tem trenutku, ko je lahko na papir izlila vsa svoja čustva, ki jih je čutila do njega. V ponedeljek se bo na poti v kampus nekje ustavila in mu ga odposlala. Zahvalila se mu je za vse objeme in poljube. Po prebranem sporočilu je pomislil, da on morda ni ravno prava oseba za to sporočilo, a po drugi strani je razmišljal, da ga je s tem želela le izzivati. Vedel je, da če bi si želel, bi prejšnjo noč od nje dobil poljube, objeme in morda še kaj več. A o tem si ni želel niti misliti. Pozabil je na njeno obljubljeno pismo in pozabil je na sporočilo. Zajtrkoval je, se oblekel v športno opremo in tekel ta dva kilometra in pol do restavracije, kjer ga je na parkirišču še vedno čakal njegov črni Dodge. Pripeljal ga je na domače dvorišče, nato pa je odšel pod tuš.

	Nedeljski dan mu je minil v lenobnem tavanju okoli hiše, zvečer pa se je odločil, da si ogleda dober film na televiziji. Ura je bila že skoraj deset zvečer, ko je slišal, kako se je na dvorišču pred hišo ustavil avto. Vstal je iz udobnega naslanjača in odšel do okna, odgrnil zaveso in pogledal ven. Pred hišo je stal taksi. Prepoznal je Laro, ki je ravno izstopila iz njega. Odšel je do vhodnih vrat in jih odprl ter jo pričakal z željo, da mu ta razjasni namen tako nenadnega in poznega obiska.

	»Zdravo, dragi, prišla sem se poslovit. Jutri odhajam.«

	Garry je slišal njene nepovezane besede in spoznal, da je prišla v vinjenem stanju. Bila je tudi glasna, zato jo je raje povabil v hišo. Čeprav ni imel sosedov čisto zraven svoje hiše, vseeno niso bili tako daleč, da ne bi mogli slišati razposajene Lare. Ta je vstopila v hišo in se razgledala po velikem dnevnem prostoru.

	»Tukaj torej stanuje in se skriva najlepši moški našega mesta. Lepa hiša. Misliš, da bi lahko tudi jaz stanovala tu,« ga je vprašala.

	Garry je to razumel bolj kot provokacijo kot vprašanje, zato se ni želel prepirati z njo. »Seveda. Vsi moji prijatelji so dobrodošli pri meni in tudi prespijo lahko. Sob je dovolj in vem, da imam še nekaj čiste posteljnine in brisač. Tudi kakšna spalna srajca bi se našla.«

	»Oh, dragi moj, jaz bi tukaj spala gola. Ne potrebujem spalne srajce.« Čakala je, kaj bo Garry odgovoril, a je ta pametno molčal. »Pri vaši hiši gostom ne ponudite, da sedejo, in jih ne vprašate, kaj bodo spili?« Nato je kar sama sedla na udoben usnjen kavč in rekla: »Seveda bi nekaj spila. Hvala, gospod Barnes. Kar viski mi natočite in ne bodite preveč skopi s količino.«

	Stal je naslonjen med podboji vrat in gledal ter poslušal to komedijo, ki bi se lahko imenovala Kako osramotiti samega sebe. Triindvajset pomladi je štela, a danes je bila tako nezrela. Vseeno je ostal tiho, odšel je do bara, nalil za pol prsta viskija v kozarec, prinesel je še led in vanj postavil tri kocke, da je bilo videti viskija več, kot ga je bilo v resnici. Računal je na to, da ko se led stopi, ta ne bo tako močno deloval na Laro, kot bi deloval čisti viski. Podal ji je kozarec in ona ga je prijela z desno roko: »Hvala, dragi, zdaj ko veš, zakaj sem prišla k tebi, mi pa ti povej, če si me vesel ali nisi.«

	Sedel je na fotelj nasproti nje in jo pogledal. »Iskreno povedano sem presenečen nad tabo. Pozna ura, alkoholizirana, glasna … Da ne naštevam naprej. Čisto drug obraz fine in inteligentne Lare. Zakaj to počneš?« Še dobro ni končal pogovora, ko ji je zazvonil telefon.

	Lara je pogledala na ekran in vzpostavila zvezo: »Kaj bi rad, Jacob? Prej sva se vse pogovorila. Ne razumeš, kaj sem ti povedala? Kako ne razumeš? Katerega dela ne razumeš? Jebemti, mislila sem, da si bolj inteligenten. Konec je, Jacob! Ti to črkujem? K-O-N-E-C! Razumeš? Jaz sem že pri novem fantu. Tu bom prespala in mu tudi dala seksati, kar pa tebi nisem. Spelji se mi za vedno in tudi v kampusu se mi ne približaj. Adijo!« Nato je prekinila zvezo in telefon odložila na mizo. A ta je spet zazvonil, ona je pogledala v ekran, nato z dvema prstoma prijela aparat in ga dvignila z mize. Ponesla ga je k vrču za vodo, ki je stal na mizi in ga spustila vanj, čeprav je bilo v njem več kot polovica vode. Garry je bil od videnega šokiran, a se ni premaknil. Vedel je, da bo jutri mlada gospodična zajokala svojemu očetu in mu napletla zgodbo, kako so ji telefon ukradli. Očka ji bo seveda kupil nov telefon in ona bo spet srečna razvajenka. Pravzaprav mu je današnji dogodek prišel še kako prav, da je videl njeno drugo plat karakterja in da je spoznal, kako razvajena je ta mlada dama.

	»Lara, morda bi bilo vseeno bolje, če bi odšla domov. Zapeljal te bom in jutri bo vse drugače.«

	Pogledala ga je v obraz in nato z nasmehom na svojem licu dejala: »Dragi moj, med mojim pogovorom si lahko slišal, kdaj mislim iti domov. Torej, kot si slišal, bom tu prespala, celo noč se bova poljubljala in ljubila, jutri zjutraj pa bom odšla domov in nihče ne bo vedel, kaj se je zgodilo. To bo samo najina majhna skrivnost. Obljubim pri Bogu, tudi moja mami ne bo nikoli izvedela,« je rekla in pri tem postavila dlan svoje desnice na prsi, kot bi svojo zaobljubo želela narediti še bolj trdno.

	Garry je vstal, odšel do nje in ji iz rok vzel kozarec viskija, ki ga ni niti poskusila. Prijel jo je za roko in ji lepo in nežno dejal: »Pridi, Lara, odpeljal te bom domov.«

	»Pa kaj ste vsi moški gluhi in trmasti! Rekla sem, da ne grem domov! Sem sem prišla, da bi se dala dol s tabo. Dokler tega ne dobim, ne grem domov. Če me boš pa silil domov in še kaj drugega, pa bom vsem povedala, da si mi včeraj rekel, naj pridem danes zvečer k tebi na pijačo. Kozarec je poln mojih odtisov, moj DNK je na kavču in dodala bom, da si me želel spraviti v posteljo. Morda celo, da si me želel posiliti.« Potem se je zmagoslavno nasmehnila in vzela kozarec viskija v roke in ga izpila v dveh velikih požirkih. »Ne igraj se z mano in se raje sprijazni z lepo nočjo, ki je še pred nama.«

	Garry je bil marsičesa navajen, pa naj bo to v poslu ali privatnem življenju. Marsikaj je že tudi izkusil, slabega in dobrega. Tudi izsiljevanja in podtikanja je bil navajen. A česa tako umazanega še ni doživel. Kar obstal je ob slišanem in verjel je, da je ta ženska, ki je spremenila način obnašanja, res sposobna tudi tega. Razmišljal je, kako se rešiti iz te neprijetne situacije, a ni našel odgovora. Možgani so mu delali petsto na uro in iskali le najmanjšo rešitev. Bil je šokiran in skoraj paraliziran od strahu. Če bi imel kamero, ki bi vse to posnela, bi bilo vse lažje. A kdo ima kamere v hiši? Nato se je premaknil in na steni je zasvetila rdeča lučka na senzorju gibanja. Takoj mu je v glavi sinila ideja, ki mu je dala zadnje upanje. Poskusil se je malo umiriti, nato pa je dejal: »Ta zgodba ti vsekakor ne bo pila vode. Nasprotno, ugotovili bodo, da si se mi sama nastavila in vso zgodbo napletla.« Nato je s prstom pokazal v kot stene, kjer je stal senzor. Ko je ona pogledala proti pokazanemu mestu, se je Garry premaknil in senzor je spet utripnil. Alarm je bil ugasnjen, zato se tudi ni sprožil. »Kot vidiš, kamera snema, rdeča lučka se prižiga in tvoje igre je konec.« Lara je pogledala vanj in nato še enkrat v senzor. Garry se je spet premaknil in senzor je spet utripnil. Bila je ravno prav vinjena, da ni razločila senzorja gibanja od kamere. Spoznala je, da je vrag vzel šalo, da je njene zelo dobro zrežirane igre konec, zato je vstala in povedala: »Potem pa naj tudi slišijo, da se moja mami, gospa Nora Pulman, kurba s tabo! Hudič vaju naj vzame!«

	Odhitela je k vratom in Garry se je vsaj za silo oddahnil. Vedel je, da je bila razočarana in pripravljena je bila storiti marsikaj nepričakovanega. Šel je za njo in jo na verandi dohitel, jo prijel za desno roko in jo ustavil: »Umiri se, Lara. Domov te bom peljal. Takšna ne moreš hoditi sama v tej noči.«

	Lara ga je pogledala in se želela rešiti njegovega prijema, zato ga je kot mačka s svojo prosto levo roko prijela skoraj pri komolcu, zasadila svoje ostre nohte v njegovo kožo in potegnila z vso močjo proti sebi. Vedela je, da ga bo zabolelo in bo na podlagi bolečine izpustil njeno desnico. Dobro je to razmislila in zgodilo se je točno tako. Njega so njeni nohti zaboleli in videl je, kako mu parajo kožo. Spustil je njeno roko, ona pa je od silne moči pri potegu nazaj, izgubila ravnotežje in padla na tla, ob tem pa z glavo udarila v steber ograje na terasi. Slišal se je močan pok in Garry je pustil zdaj že okrvavljeno svojo roko, ki je bila spraskana od komolca pa skoraj do prstov. Tudi nekaj kapljic krvi je že padlo na tla, a on je zdaj vedel, da mora pomagati Lari. Pomagal ji je vstati in pri tem je opazil, kako krvavi iz rane na glavi. Ni bilo hudo, a vseeno je bil udarec precej močan, zato poškodbe ni bilo podcenjevati. Hitro je s stojala za perilo vzel svojo belo srajco, ki se je sušila in bila že skoraj suha, jo nekajkrat preložil in jo položil na njeno rano. Tudi ona je prijela srajco in jo držala tako, da kri ni več tekla iz rane. Iz predala je vzel ključe od avta, se sklonil, jo dvignil in jo v naročju odnesel do avta. Položil jo je na sedež in prižgal motor.

	»Peljem te na urgenco,« je samo na kratko rekel.

	»Pelji me domov. Le domov bi rada odšla. Vse je v redu in oprosti, da sem se tako obnašala. Res sem koza!«

	»Na urgenco moraš, da te zdravniki pregledajo in ugotovijo, ali imaš kakšne posledice zaradi udarca. Rana se zašije ali prelepi s trakci in vse bo v redu. Udarec lahko povzroči oteklino in verjemi, da takšne otekline niso za podcenjevanje.«

	Potem je zajokala in samo rekla: »Garry, oprosti, samo domov me pelji. Res te lepo prosim. In če ne bo v redu, me bo na urgenco peljala mami in nihče ne bo vedel, da sem bila pri tebi.«

	Garry jo je žalostno pogledal in prikimal. Molče sta se peljala do njenega doma. Pri zaprtih vhodih kovinskih vratih je ustavil, odšel okoli avta in ji odprl vrata.

	»Te lahko samo nekaj prosim, zadnjič v življenju?« je tiho zašepetala, kot bi želela da bi se mu zasmilila ali pa da je ne bi kdo slišal.

	»Povej.«

	»Rada bi samo en poljub. Samo en zadnji poljub od tebe. Prosim te kot boga.«

	Pogledal jo je, nato pa se je brez besed sklonil k njej in jo poljubil. Poljubil ni bil dolg, a tudi ne kratek. V njem je čutil alkohol in zadah, ki ga je odvračal. Potem je izstopila iz avta in mu podala srajco.

	»Ne, pusti jo na rani, potem pa jo jutri vrzi v smeti.«

	»Hvala, Garry. Zelo si prijazen,« je rekla in stopila proti vratom. Ko jih je s številčno šifro odklenila, je Garry vedel, da je vse v redu in se je odpeljal domov. Doma je parkiral avto na dvorišču in si od razburjenja takoj nalil za tri prste bourbona, ki ga je spil brez dodatka vode in ledu. V sebi je imel ogromno adrenalina in počutil se je precej slabo. Počasi mu je prišlo do možganov vse, kar se je danes zvečer dogajalo. Ni mogel verjeti, da se lahko ena tako dobra ženska spremeni v pijano in nesramno trmasto najstnico. Spil je preostanek tekočine in odšel pod tuš. Kasneje si je očistil rano z razkužilom, si jo namazal z zeliščno kremo in si jo povil. Zaspati ni mogel. Ves čas se je v sebi spraševal, kako je z Laro in ali je sploh naredil prav, da je ni najprej odpeljal na urgenco.





	POGLAVJE XIII.

	3. oktober, 2011

	Marlon Pulman je bil redoljubna oseba. Njegova jutra so bila ustaljena, vedno opravljena po istem kopitu. Vsak večer si je navil uro, ki naj bi ga prebudila naslednje jutro ob pol šestih, a skoraj vedno se je prebudil pred njo. Tako zvonjenje budilke ni nikoli prebudilo ob njem speče Nore. Ko se je uredil v kopalnici, se je v garderobnem prostoru oblekel ter odšel do kuhinje. V aparat je vstavil kapsulo za čaj, ga vklopil in iz njega je čez nekaj trenutkov v skodelico pritekla zelena tekočina. Medtem ko je tekla voda, je odprl hladilnik in vzel dva kosa vaflja, na katera je nakapljal javorjev sirup. Vedno je govoril, da ne razume ljudi, ki jedo svoj obrok in ob tem strmijo v neko točko, nekam v prazno. On tega ne more, zato po navadi iz predala potegne še včerajšnji časopis in vse skupaj odnese do mize. Sede k mizi in šele takrat, ko ima vse pripravljeno, lahko začne jesti. Vedno je jedel počasi in njegovi grižljaji so bili majhni. Prebral je naslove rubrik iz časopisa. Če ga je naslov zanimal, je na hitro preletel članek ter ga samo površno prebral. Po zajtrku je odšel do avta in se zapeljal po dvorišču. Pripeljal se je do izhoda, ko je na desni strani ob betonskem stebru vhodnih kovinskih vrat na tleh zagledal nekaj, kar je bilo podobno spečemu človeku. V tem trenutku se sploh ni zavedal, da bo tokrat njegova pot v službo drugačna in zelo kratka. Upal je, da ni uspelo kakšnemu brezdomcu preplezati na drugo stran ograje in si je ta, kar tam na travi, našel prostor za prenočišče. Ustavil je avto in takoj ko je izstopil, je zagledal obraz svoje Lare. Kri mu je šinila v obraz, pritisk mu je narasel in zbal se je, da ni prišlo do česa hudega. Skoraj pritekel je do nje, jo pogledal in ugotovil, da je hladna. Ob tem se je skoraj onesvestil. Tako nebogljeno in negibno je ležala na mrzlih tleh in bila je premalo oblečena. Njegovo prvo upanje je bilo, da je živa in se ni podhladila. Sklonil se je proti njej in na glavi, nad levim ušesom, je videl veliko krvavo rano, na kateri se je zdaj temno rdeča kri že strdila in tam zlepila njene rjave lase. Od razburjenosti in stresa se je samo želel prepričati, če ga sliši. Dvakrat jo je poklical po imenu, a se ni odzvala. Prijel jo je za ramo in jo stresel, želel jo je prebuditi iz trdega spanca, a je kasneje spoznal, da se ne odziva. Slekel je svoj suknjič in z njim pokril ležečo Laro. V roke je vzel telefon in poklical številko 911. Operaterka na drugi strani se je takoj odzvala in on je še vedno v šoku, skoraj zakričal v telefon: »Prosim, pomagajte mi! Moja hči leži na travi pred hišo s krvavo rano na glavi! Pošljite rešilca!«

	Operaterka je bila vajena takšnih klicev, zato se je umirjeno odzvala: »Mi lahko poveste naslov, kjer leži vaša hči?«

	»Ulica Ob reki, številka štiri. Naj pridejo hitro!«

	Operaterka je na svoj računalnik vpisala naslov in njegovo telefonsko številko, vse napisano pa je bilo še isti trenutek posredovano reševalni službi in policiji. Umirjeno je nadaljevala: »Se vaša hči odziva, lahko govori?«

	»Ne, hladna je in se ne odziva. Rano ima na glavi! Pridite, lepo vas prosim!« Bil je zbegan, bil je v stresu, kakršnega še ni poznal. Bal se je, da ne izgubi svojega otroka.

	»Koliko je stara vaša hči?«

	»Triindvajset let.«

	»Reševalci so že na poti in tudi policija. Krvavi iz rane?«

	»Ne. Kri se je že strdila. Kod hodijo ti reševalci? Pol ure jih že ni!« Zdaj je Marlon že več ali manj vpil v telefon.

	Čeprav je od klica minila samo ena dobra minuta, je operaterka razumela stisko očeta. »Policija je že skoraj pri vas. Reševalci bodo čez dve minuti.«

	Marlon je v daljavi že slišal sireno in kmalu je na dovozišče zapeljal policijski avto. Iz njega sta izstopila policista. Eden je prišel do Marlona, medtem je drugi odšel do Lare. Sklonil se je do nje in ji najprej otipal pulz. »Ni ga ali pa je zelo slabo zaznaven.« Po radiu je javil to ugotovljeno stanje in se še nekaj pogovarjal, nato pa prekinil.

	Marlonu je drugi policist postavljal vprašanja, ki pa jih ni ne dobro slišal in ne razumel. Osredotočil se je in od daleč poslušal le besede prvega policista, od katerih je razumel, da Lara nima zaznavnega pulza. Po glavi se mu je podila strašno vprašanje: ‘Je njegova Lara mrtva?’ Slišal je zavijanje prihajajoče sirene. Ko je že pomislil, da je končno le prišlo reševalno vozilo, se je pripeljal še en policijski avto.

	Nora se je prebudila, saj je začutila, da je slabo spala. Sanjala je policijo, reševalce in se čudila, kako to, da tudi zdaj, ko se je prebudila, še vedno sliši zvok zavijanja sirene. So to sploh bile sanje? Prisluhnila je in zdaj je to zavijanje bilo vedno bolj glasno, kot da bi se ji zvok približeval. Se je zgodila prometna nesreča? Mnogo vprašanj se ji je porajalo v glavi, potem pa je le stopila do okna. Na dvorišču je videla Marlonov avto in ob njem dva policijska avta. Se je Marlonu kaj zgodilo? Oblekla si je le kopalni plašč, ki ji je bil najbližje pri roki in v copatih odhitela na dvorišče. Prišla je do policistov in našla Marlona v sami srajci, kako se pogovarja z njimi. Takoj je opazila njegove oči, polne bolečine. V tem trenutku so se odprla tudi vrata reševalnega vozila, ki je ravno prispelo, in dva reševalca sta stopila iz njega. Odhitela sta do grma in šele zdaj je na travi opazila ležati negibno telo. Ni videla cele figure, a dovolj je bil pogled na gole noge, da je ugotovila, da na travi negibno leži Lara.

	»Laraaa … !« je zavpila in stekla tja, a jo je na tej poti ustavil policist in jo objel okoli pasa, ter ji ni dovolil iti dalje. Bila je razburjena. Pogled na policista, ki je nekaj metrov okoli Lare postavljal rumen trak, ni kazal na kaj dobrega. Do nje je pristopil Marlon in jo objel.

	»Marlon, kaj je z Laro?« je vprašala.

	»Ne vem. Našel sem jo ležati. Pomiri se, Nora, vse bo še dobro.« Zdaj jo je še on objel in jo tolažil.

	V tem trenutku je do njiju pristopil policist in jima rekel: »Lahko vama povem dobro novico, da je vaša hči še živa. Mislim, da je to za vse nas dobra novica.« Marlon in Nora sta ob slišanem zajokala od sreče, čeprav bi se temu težko reklo sreča. Nemočno sta opazovala, kako sta reševalca položila ranjeno Laro na nosila in jo odpeljala do rešilnega vozila.

	»Jaz grem za njo,« je še v solzah zaklicala Nora. A bolničarja se nista dala zmesti, zaprla sta vrata reševalnega vozila, s katerim sta nekaj trenutkov kasneje z vklopljeno sireno odpeljala proti bolnišnici.

	 »Umiri se, Nora. Uredi se in obleci pa greva tja skupaj.« Marlon je že bolj razumno razmišljal in počasi se je že obvladoval. V sebi je še vedno trepetal za življenje svoje Lare. Vedel je, da stanje ni najboljše.

	Na dvorišče se je z modro lučjo na krovu pripeljal še en avto in iz njega sta izstopili dve osebi, ki pa nista bili oblečeni v uniforme. Ko sta prišla do Nore in Marlona sta ta videla, da imata oba okoli vratu pripeto značko policije.

	»Jaz sem višji inšpektor Henry Stevans in to je moja pomočnica inšpektorica Sarah Canes. Bi se lahko malo pogovorili, recimo v vaši hiši?«

	»Lahko, na hitro. Midva bi rada šla v bolnišnico, kamor so odpeljali najino hčer.«

	»Seveda, vse bomo uredili, kolikor se le da hitro, in vidva bosta lahko odšla tudi v bolnišnico.« Inšpektor je znal z ljudmi, zato je govoril umirjeno in razumno. Obrnil se je k svoji pomočnici, ji nekaj še naročil, ta je samo prikimala in že odšla do mesta, kjer je še maloprej ležala Lara.

	Vsi trije so potem stopili v hišo. Še preden so vstopili, se je inšpektor dobro razgledal po okolici in nato še po pročelju hiše. Tudi sam je kaj hitro ugotovil, da je družina bogata, hiša ali bolje rečeno vila je velika in lepa, ko pa je videl še notranjost, pa je ugotovil, da zna biti sam primer še zakompliciran. Sedli so v dnevni prostor in inšpektor Stevans je začel govoriti: »Moram vama postaviti nekaj vprašanj, da bi lahko dobil širšo sliko tega dogodka. Na srečo je vaša hči živa in želim si, da bi tudi sama povedala kaj se je zgodilo. Tako bi najhitreje razjasnili ta primer. Do takrat pa bomo razpolagali samo s podatki, ki jih bomo pridobili od vas in tako bomo pristopili k temu primeru. Mi temu rečemo rutina.«

	Nora in Marlon sta se malo umirila, saj jima je beseda ‘živa’ dala upanje na najboljše.

	Čeprav je bil Marlon še vedno v šoku, je vseeno pogledal proti inšpektorju in se spraševal, kakšne živce mora imeti človek, da ob vsem tem lahko reče, da je to zanj rutina. A njegove notranjosti ni mogel videti. Na zunaj je bil videti urejen, njegov gladko obrit obraz je bil brezizrazen in neobremenjen, čeprav se je v njem čutilo razumevanje. Na glavi je imel svetle, na kratko pristrižene goste lase. Ob razmišljanju in opazovanju ga je neki tihi notranji glas spodbudil, da je rekel: »Moja hči bo kmalu ozdravela in upam, da bomo kmalu izvedeli, kdo jo je poškodoval.«

	»Seveda, gospod, vse primere rešimo in tudi tega bomo.« Henry Stevans se je tokrat zlagal, a moral je umiriti preplašena starša. Nato ju je inšpektor spraševal vse mogoče; od tega, kdaj sta nazadnje videla Laro, s kom se je družila, kam je šla včeraj, je morda s telefonom poklicala domov v času svoje odsotnosti … Ta je med vprašanji pozorno opazoval Noro in Marlona ter ugotovil, da se med sabo dobro razumeta, da odgovarjata oba enako in med njima ni bilo nasprotij. To je pomenilo, da je bil njun odnos v domačem življenju normalen. Ni ju posumil, da bi lahko bila onadva vpletena v ta primer. Henry je imel šesti čut in izurjene inšpektorske sposobnosti, ki jih je pridobil in izostril v svoji dolgi karieri, ki jo je gradil pri policiji. Zato je kmalu spoznal, da bo moral pridobiti rezultate te preiskave zunaj hiše. Moral bo priti vsaj do nekega oprijemljivega dejstva, ki bi mu pomagalo do iztočnice, po kateri se bo pot do rešitve primera odvijala v pozitivno smer.

	»Smo končali?« je vprašala Nora. »Rada bi videla hči, rada bi bila ob njej.«

	»Za enkrat smo končali. Hvala vama za pogovor, a vem, da se bomo še videli in slišali. Saj razumete, da potek preiskave traja. Če bom imel kakšna vprašanja, se vsekakor slišimo ali vidimo. Vas pa tudi prosim, če bi kar koli slišali, morda se spomnili, me pokličite. Vsak še tako nepomemben podatek nam lahko pomaga.« Ob tem je segel v žep suknjiča, iz njega potegnil svojo vizitko in jo postavil na mizo. Nato je vzel telefon v roke in nekam poklical, se po slišanem zahvalil in se obrnil proti zakoncema Pulman: »Vaša hči je pripeljana v bolnišnico Dillon v ulici Dillon 26. Vesta, kje je to?«

	»Seveda. Hvala vam, gospod inšpektor.« Nora je vstala, mu ob zahvali podala roko v pozdrav in odšla do svoje spalnice.

	»Moram jaz ostati tu z vami ali pa lahko grem z ženo do bolnišnice?« je vprašal še vedno raztreseni Marlon, ki je še vedno stal ob inšpektorju.

	»Ne, lahko greste. Le zunaj pustite vse odprto, tako kot je sedaj. Mi še ne bomo takoj končali in verjetno bo tu še kdo ostal do vašega prihoda. Imate kakšnega psa, ki bi nas oviral in bi bil nevaren?« Ob tem vprašanju je dvignil obrvi, kot bi čakal nedorečen odgovor.

	»Ne, nobenih živali nimamo.«

	V tem trenutku je v prostor stopila Henryeva pomočnica Canes, ki je v rokah nosila vrečko, v kateri je bilo nekaj črnega. »Gospod, je ta suknjič vaš?« je vprašala in ob tem dvignila vrečko, v kateri je bilo nekaj črnega.

	»Da, moj suknjič je. Z njim sem pokril Laro, takoj ko sem jo videl ležati na tleh. Mi ga lahko vrnete? V njem imam namreč listnico z bančnimi karticami, denarjem in dokumenti.«

	»Kje imate listnico?« ga je vprašal Henry.

	»V notranjem levem žepu suknjiča. Črna listnica.«

	Inšpektor je pokimal pomočnici. Ta je vrečko odprla in z rokami, na katerih je imela rokavice, segla v suknjič, poiskala listnico in mu jo izročila. »Suknjič mora žal na forenziko in vam ga vrnemo, ko ga naši strokovnjaki pregledajo. Morate nas razumeti.«

	»Da, vsekakor,« je rekel Marlon. Nato pa ju je pospremil do svojega avta, iz njega vzel telefon in se vrnil v hišo. Po telefonu je sporočil svoji tajnici, da ga danes ne bo v službo, morda še jutri ne. Naročil je, da naj ga zamenja njegov namestnik Paterson, saj v večini pozna vse stvari, ki se nanašajo na delo v podjetju.

	Ravno je končal klic, ko je v sobo vstopila Nora in ga pogledala ter vprašala: »Greš zraven ali grem sama?«

	»Samo preoblečem se in greva skupaj.« Odložil je telefon na mizo in že je odhitel v garderobno sobo. Naslednji trenutek se je vrnil v obleki enake barve in iste blagovne znamke. Odšla sta do avta in Marlon se je komaj prebil med vozili, ki so bila parkirana na njihovem dovozu. Še vedno je bilo tam nekaj policistov. Na travi je videl dva forenzika v belem delovnem kombinezonu in ob ograji je že videl prvega novinarja, ki je vse fotografiral. Tudi njun avto je ujel v objektiv. Odpeljala sta se do bolnišnice, da bi bila čim prej ob Lari. Morda se je že prebudila in verjela sta, da bi ta rada videla, da sta starša ob njej.

	V bolnišnici sta morala kar nekajkrat vprašati, kam so poslali njuno hčer, preden sta izvedela, kje leži. A tudi ko sta prišla do tja, ju niso spustili na oddelek. Laro so pripeljali na oddelek intenzivne terapije, tam pa so bila vrata oddelka zaklenjena. Marlon je skozi steklo videl zdravnike in sestre, zato je potrkal na steklo, čeprav je na njem pisalo, da je trkanje prepovedano. Videl je, da je k njima prihajala medicinska sestra, ki je samo pomolila glavo med podbojem in vrati ter vprašala: »Želita?«

	»Najino hčer so pravkar pripeljali na vaš oddelek. Lara Pulman. Jo lahko vidiva?« sta skoraj v isti glas povedala.

	»Žal ne moreta notri. To je oddelek intenzivne terapije. Počakajta tu in eden od zdravnikov bo prišel, takoj ko bo izvedel kaj več.« Medicinska sestra je govorila umirjeno in prijazno, svoj nasmeh pa je skrila pod rožnato obrazno masko.

	»Bo zdravnik kmalu prišel?« je vprašala Nora.

	»Pacientka je trenutno na preiskavah in verjetno bo to še nekaj časa trajalo, preden bomo kaj vedeli. Lahko gresta domov in na pultu za informacije pustita telefonsko številko, mi pa vas pokličemo. Lahko pa tudi ostaneta tu v čakalnici. Ne vem pa, kako dolgo bo to trajalo, a kmalu verjetno ne bo.«

	»Ostala bova.« Je bila odločna Nora.

	⁂

	Garry je zjutraj sedel v svoji hiši in pil kavo. Razmišljal je o sinočnjem dogodku, o nepredvidljivi Lari. Skrbelo ga je, kako je z njo. Jezilo ga je dejstvo, da je ni mogel poklicati, saj je njen telefon, še vedno potopljen v vrču z vodo, ostal pri njem doma. Tokrat ni več kazal ‘znakov življenja’. Na ekranu je bila tema. Razmišljal je, ali bi poklical Noro, a takoj se je spet vprašal, kako naj bi pogovor sploh začel. Kaj naj jo vpraša? Naj ji pove, da ga skrbi za Laro? Spoznal je, da to ne bo šlo zlahka. Morda bi bilo bolje, če bi še malo počakal, da se bodo stvari same razpletle. Že prej, ko si je ponovno mazal rano, ki so mu jo povzročili Larini nohti, je razmišljal, kako bi potreboval nekoga ob sebi, da bi mu to rano očistil, mazal in jo potem lepo povil. Pa saj je tudi sam to opravil, a bilo je težje, kot če bi bil ob njem nekdo drug. Takrat je pomislil na Noro in začutil je, kako jo je ljubil s tisto ljubeznijo, ki jo moški lahko daje le ženski, ko tudi sam prepozna njeno ljubezen in pripadnost. Bilo je to posebno čustvo, bila je to strast v tej ženski, ki mu jo je življenje postavilo na pot, po kateri sta zdaj skrivoma hodila. Iz Nore je prihajalo le najboljše, kar se skriva v človekovi naravi. Ta občutek do nje je nosil značilnost, ki se je razlikovala od katere koli njegove prejšnje strasti. Prvič v življenju se je uprl skušnjavi in se povezal s poročeno žensko. Ta zrela ženska je bila osamljena, bila je nesrečna in njena mirnost ter naklonjenost njemu, mu je narekovala, da jo spodbudi, da ji nudi vse tisto, kar ji manjka. Zato ga je vzljubila. Velikokrat mu je govorila, ko je tako ležala na njegovi rami, da je njeno pusto življenje, spet dobilo smisel. Vendar se je zavedala, da ima njuna zveza brezupno prihodnost. Ta negotovost v njima je bila zakoreninjena globoko v duši in vedela sta, da bo nekega dne, vsega tega konec. Kadar mu je to govorila, ga je to dejstvo potrlo, čeprav je vedel, da ima Nora prav.

	Uredil se je in oblekel ter odšel v službo. Ko je vstopil v pisarno svoje tajnice Susane, je opazil, da ga pred njegovo pisarno že čakata vodja proizvodnje in vodja nabave. Po njunih licih je sklepal, da nekaj ne kaže na dobro. Pozdravil je vse tri, vstopil v pisarno in za njim sta vstopila tudi ona dva.

	»Verjetno je nekaj narobe, če me čakata tukaj,« je vprašal Garry in povzdignil obrvi, na čelu pa so se mu naredile gube.

	»Garry, težave imamo z reprodukcijskim materialom,« mu je odgovoril vodja proizvodnje in pogledal vodjo nabave, kot bi želel, da bi mu tudi on to potrdil.

	»Moraš vedeti, da so pri Corbay & Janssenu spet dvignili cene. Najin dogovor je, da jim ne damo več možnosti dvigovanja cen, sicer delamo v minus.«

	»Ti napihnjeni monopolisti!« je glasno vzkliknil Garry in nadaljeval: »Še vedno ne vidim razloga, zakaj bi se pri njih zgodila kakšna podražitev.«

	»Materiala imamo še za slabe tri mesece, zato moramo reagirati, sicer nam bo proizvodnja stala,« je vodja proizvodnje razložil trenutno situacijo.

	»Kaj pa če se obrnemo na drug trg? Indija? V treh mesecih nam od tam pripeljejo, kar želimo.«

	»Res je, Garry. Vendar ali si pomislil na kakovost? Pa stroške carine in ostalih dajatev?«

	Garry je stopil do okna, da v njem ne bi prepoznala strahu. Vedel je, da če kolikor proizvodnja ne bo delovala, potem tudi ne bo denarja za plače, ne bo mogel vračati najetih kreditov in plaz nelikvidnosti se bo vsul po njem ter ga pokopal. Nato se je obrnil k vodji nabave in dejal: »Matt, ne bo druge, kot da jutri sedeš na letalo in odletiš k njim. Tako boš na licu mesta videl, kaj se še da storiti. Moramo hitro odreagirati, drugače ne gre. Kar danes jih pokliči in se dogovori za sestanek. Potem pa pokliči Susane, da ti kupi letalsko vozovnico in pripravi denar za ostale stroške. Naj ti rezervira hotel, kajti dvomim, da boš lahko opravil vse v enem dnevu. Če kaj ne bo v redu, me pokliči. V skrajnem primeru tja priletim tudi jaz.«

	Matt je samo prikimal, se zahvalil in oba sta zapustila pisarno. Garry se je spet obrnil k oknu in z dlanjo udaril po okenski polici ter se zdrznil ob spoznanju, kako je poslovni svet nepredvidljiv. V nekaj urah se mu je marsikaj obrnilo na glavo in tako spremenilo njegovo normalno življenje.

	⁂

	Nora in Marlon sta bila že na koncu z živci, saj že tri ure nista vedela ničesar o stanju Lare. Vsakega zdravnika, ki je prišel iz oddelka, sta vprašala o stanju, a vsak je povedal, da on nima tega primera in naj se pomirita, saj je pacientka v dobrih rokah. Spet so se vrata odprla in skozi vrata je stopila zdravnica. Pristopila je k njima in vprašala: »Vidva verjetno čakata mene. Sem zdravnica Harrison in jaz sem sprejela pacientko. Vidva pa sta?«

	»Nora in Marlon Pulman, sva starša Lise. Povejte nama, kako je. Jo lahko vidiva?«

	»Torej, če gremo po vrsti in povem vama, da ne bom ovinkarila. Vajina hči Lara je živa, trenutno stabilna, a je v zelo slabem stanju. Doživela je dva udarca v glavo. Predvidevamo, da se je prvi udarec na zatilju zgodil najprej, drugi udarec nad levim ušesom pa še malo kasneje.«

	»Jaz sem videl samo eno rano nad levim ušesom,« jo je prekinil Marlon.

	»Morda je Lara tako ležala, da niste videli obeh ran. Rani smo zašili in razkužili. Dobila je tudi vse potrebno, da se prepreči nadaljnje vnetje. Sicer sta nam vse skupaj otežila oba hematoma na teh mestih, a čez čas bosta ob pravilni negi izginila. Menim, da je bila ta rana nad levim ušesom kriva, da je izgubila zavest. Ker je dolgo ležala na tleh, predvidevam, da nekaj ur, smo pri njej ugotovili tudi stanje rahle podhladitve, kar tudi ni dobro za njo. Skupek vsega pa je vašo hčer pripeljalo do tega, da je padla v komo, se pravi v globok spanec, da boste bolje razumeli. Trenutno se sploh ne odziva na zunanje dražljaje. Če vam zdaj povem podrobnosti kome in kaj se zdaj z Laro dogaja, vam to ne bo nič pomenilo, lahko vas samo zmede. Vseeno, preiskave so pokazale, da sta globina in frekvenca moteni, utrip se je upočasnil, v možganski skorji je prišlo do neravnovesja v živčnem tkivu ter do pomanjkanja kisika. Zdaj bo predvsem pomembno optimalno zdravljenje, da ob tem natančno spremljamo klinično stanje bolnice. Čakamo še laboratorijske izvide, da lažje spremljamo morebitne nepredvidene zaplete, ki so pri takih bolnikih mogoči, in da te zaplete ustrezno ter dovolj hitro rešujemo. To je v tem primeru ključno. Kdaj se bo zbudila iz kome, ne moremo vedeti in ne predvideti. Lahko traja kratko, lahko tudi dlje časa. Vem, da sem vam malo zakomplicirala s povedanim, zato vam morda na kratko povem drugače: Lara zdaj trenutno spi v globokem spanju, se ne zbuja, diha sama, njeno srce in drugi organi delujejo normalno. Na oddelek trenutno ne moreta, ker je šele prišla s slikanja glave. Ko bo prišlo do izboljšanja ali ko bomo sklepali, da se moramo z vami pogovoriti, vas bomo obvestili. Toliko vam lahko za enkrat povem.«

	»Hvala, zdravnica, in vesela sem, da je v vaših rokah.« Nora se ji je zahvalila in nadaljevala: »Verjetno ste tudi vi mama in veste, kako je zdaj meni. Jaz vseeno moram videti hčer, sicer se mi zdi, da bom umrla.«

	»Imam otroke, tri, in mislim si, kako vam je težko. Vendar zaradi Lare in ostalih bolnikov, sploh zaradi infekcije in še česa drugega, vas na oddelek ne moremo spustiti,« je spet povedala Harrisonova.

	»Rad bi govoril z direktorjem bolnišnice, pa ne zato, da bi želel vplivati na potek zdravljenja. Morda le to, da se našo Laro prestavi v samostojno sobo, v katero bi lahko prišla midva kot starša in da pri tem ne bi bila nevarna za prenos bacilov na oddelku. Zavarovanje imamo urejeno, tudi kakšno doplačilo ne bi predstavljalo težave. Mi lahko svetujete morda kaj v zvezi s tem?« je umirjeno vprašal Marlon.

	»Vsekakor se lahko o tem pogovorite z vodilnimi v naši bolnišnici, a to morate urejati v naših pisarnah pri vodstvu bolnišnice. Zdaj pa moram nazaj na oddelek.«

	»Hvala vam za iskrenost!« Marlon ji je ob zahvali želel podati roko v pozdrav, a zdravnica je ni sprejela. Spozabil se je, da so v bolnišnici in tukaj se že zaradi morebitnih infekcij ne rokujejo. Obrnila sta se in odšla z oddelka.

	Odpeljala sta se domov. Ko sta se pripeljala na domače dvorišče, na njem ni bilo več nikogar. Mesto, kjer je še zjutraj ležala Lara, je še vedno označeval rumen policijski trak. Pogled nanj je bil za Noro grozljiv, zato je ob videnem zajokala.

	Najprej je vsekakor morala v kopalnico, saj jo je bolela glava, zato je vzela tableto proti glavobolu. Nato je odšla v dnevni prostor, kjer je za mizo sedel Marlon in telefoniral. Počakala bo, da konča klic, nato pa se bosta pogovorila, kako naprej. Spomnila se je, da je zjutraj pozabila telefon v garderobni omari in da mora obvestiti Tima, kaj se je zgodilo. Ta je že pred dnevi šel v kampus, danes bi tja morala tudi Lara. Prišla je do telefona in na njem videla nekaj neodgovorjenih klicev. Pogledala je na seznam in našla Timovo ime. Poklicala ga je, in ko se ji je ta javil, mu je vsa žalostna povedala, kaj se je zgodilo Lari in posledično s tem tudi njeni družini. Tim je povedal, da se bo vrnil domov, čim prej bo to mogoče. Nora ga je prepričevala, da je to nepotrebno, kajti tako ali tako ne morejo do Lare, poleg tega pa ji ne more nič pomagati, če tudi bo doma. S tem bo ogrozil le svoj študij.

	Potem je pogledala še sporočila in našla Garryjevo sporočilo. Napisal je, kako jo pogreša, a da ima trenutno težave v službi. Ko se bo stanje v službi malo umirilo, se ji bo javil. Zaprla je sporočilo in pomislila, kako bi zdaj potrebovala njegov srčni objem in kako bi lahko vso svojo bolečino izjokala na njegovi rami. Pogrešala ga je.





	POGLAVJE XIV.

	4. oktober, 2011

	Naslednje jutro po Larini nesreči sta bila Nora in Marlon že zelo zgodaj za mizo v jedilnici. Noč je bila kratka in slabo sta spala. Le kako ne bi, saj sta se v sebi spraševala, kako je noč preživela njuna hči. Pila sta čaj in Marlonu je celo uspelo, da je kljub napetosti in obremenjenosti pojedel svoja dva vaflja. Nora vase ni spravila niti grižljaja. Od vsega, kar se jima je zgodilo, je postala tudi sama slabotna.

	»V službo bom moral. Pozanimal se bom, ali kdo od naših pozna direktorja bolnišnice. Tako bom lažje prišel do njega,« je Marlon tiho povedal in tako prekinil njuno tišino.

	»Ja, pojdi. Jaz bom še malo počakala, nato pa se bom odpeljala v bolnišnico. Več kot odsloviti me ne morejo. Ne morem samo tu sedeti, medtem ko moja Lara leži v komi.«





»Draga, ne vem, če je smiselno, da sploh kam hodiš. Če bo prišlo do spremembe na bolje, nas bodo že poklicali. Spomni se, kaj si rekla včeraj Timu. Tudi ti ji ne moreš nič pomagati.« Marlon je bil ob povedanem miren in tudi njegov glas je bil pomirjujoč.

	»Vem. Prav imaš, a tako nemočno se počutim.«

	»Počakaj doma, morda jaz vse na hitro uredim v službi in se vrnem domov. Morda bova odšla celo do direktorja bolnišnice.«

	»Velja, ti kar pojdi, jaz pa te počakam. Vseeno pa mi javi, če se ne vrneš.«

	Marlon je samo prikimal, vstal, prišel okoli mize, jo poljubil na lice in odšel v garderobo. Tam se je oblekel in se kasneje odpeljal v službo.

	Nori je dan mineval počasi. Minute so se vlekle kot ure in ujela se je, da je že vsaj dvajsetkrat pogledala na telefon, če jo je kdo klical, čeprav ga je imela ves čas ob sebi. Kot da bi Nora priklicala svoj klic, je v naslednjem trenutku telefon zazvonil. Pogledala je na zaslon. Številke ni poznala, zato je vzpostavila zvezo in se predstavila: »Nora Pulman pri aparatu. Prosim?«

	»Dober dan, gospa Pulman. Tukaj Sarah Canes, pomočnica inšpektorja Stevansa. Zanima me, če ste zdaj doma in če bi se lahko oglasila pri vas. Imam nekaj vprašanj za vas in za gospoda Pulman.«

	»Jaz sem doma, moj mož pa je moral v službo, a je rekel, da se vrne, takoj ko bo lahko.«

	»Če se strinjate, bi prišla kar takoj do vas.«

	»Seveda, gospa, pridite.« Nato sta prekinili zvezo. Nora se je spraševala, kaj jo želi vprašati.

	Ko je inšpektorica Sarah Canes čez pol ure pozvonila na vhodnih vratih družinske hiše Pulman, je ta razmišljala, da bi lahko bil povod za napad na njihovo hčer tudi kaj drugega, glede na to, da je družina precej premožna. Vrata so se ji daljinsko odprla in z avtom je zapeljala pred vhod v hišo. Na vratih jo je že čakala Nora.

	»Dober dan, gospa Pulman. Jaz sem prišla prej, za mano še pride moj šef Henry Stevans. Lahko vstopim in ga počakam v hiši?«

	»Seveda, kar naprej. Zunanja vrata na vhodu bom pustila kar odprta, če pride inšpektor, kot pravite.« Nato se je malo umaknila, da je naredila prostor za inšpektorico. Ko je ta vstopila, jo je povabila v dnevni prostor, kjer sta sedli, in Sarah se je najprej razgledala po prostoru. Nora je bila tiho in strmela vanjo na tisti patetični način, kot bi že upala, da so našli storilca, ki je ranil njeno hčer.

	»Vem, kaj prestajate, gospa Pulman. Svojih otrok nimam, skrbim pa za hčer svoje sestre. Njena mati je že pet let mrtva. Oče je odšel neznano kam in zdaj sem jaz tista, katera ji mora nuditi vso pozornost. Otrok brez matere in očeta težko pričakuje kaj dobrega od tujca, čeprav ji jaz nisem ravno tujka, njena teta sem.«

	Nori ni bilo jasno, zakaj ji ona to pripoveduje, saj ni imelo nobene zveze z njenim primerom. Popolnoma različno bistvo je bilo med njima. Nora je imela otroka in ta je še imel žive starše. Morda pa je bil smisel vsega le ta, da premostita čas, dokler skozi vrata ne pride višji inšpektor, morda celo njen Marlon. Nekaj kratkih minut sta se še pogovarjali, ko je na vratih pozvonilo. Nora jih je odprla in tam je stal inšpektor Stevans. Povabila ga je notri in ta je sedel poleg sodelavke.

	»Kot vam je že moja sodelavka povedala, imamo za vas še nekaj vprašanj.« Potem je iz mape potegnil nekaj fotografij in jih obrnil proti Nori. »Zanima me, ali kdo v vaši družini nosi te bele srajce. To na fotografiji smo našli poleg Lare. Na njej je njena kri, če pa je še kaj drugega, pa nam bo čez nekaj dni povedal naš laboratorij. Prosim, če dobro pogledate fotografije, sploh to, kjer je povečana znamka srajce.«

	Nora je v roke prijela fotografije in gledala vanje, a na njih ni bilo nič posebnega, česar bi se spomnila. »Ne vem, kaj naj rečem. Srajca je umazana od krvi, od zemlje, tudi znamka mi ne pove veliko. Zdi se mi znana. Moj mož ne nosi srajce te znamke, morda pa sem to znamko videla v trgovini ali kakšnem butiku. Sin tudi ne nosi te znamke, on ni za poslovne srajce.«

	»Razumem, gospa. Izvedeli smo, da ste bili včeraj kar dolgo v bolnišnici in da ste seznanjeni s stanjem vaše hčere. Seznanjeni ste tudi, da ima dve rani na glavi, povzročeni z različnimi predmeti, ki so ji povzročili te rane. Ne vem pa, če veste, da je šel naš forenzik včeraj v bolnišnico iskat neke nove dokaze.«

	»Kakšne dokaze?« je vprašala Nora.

	»Zdravniki so pri pregledu pacientke, torej vaše Lare, našli pod nohti kožo in dlake. Verjetno se je morala z napadalcem boriti, zato ga je opraskala in poškodovala po telesu. Od kod je ta koža, še ugibamo. Za zdaj je več ali manj znano le dvoje: da najdeno najverjetneje pripada moškemu in da je bele polti.

	Norine oči, ki so imele zdaj v sebi poseben sijaj, so bile na pol zaprte. Iz njih je pritekla solza, ki je polzela po njenem licu. Ustnice so se ukrivile in njen obraz je bil potrt. »Le kaj vse je preživljala moja Lara?« Malo je zastala, kot bi se želela zbrati, nato pa je nadaljevala: »Oprostite mi, če se zdim radovedna, toda še vedno ne morem razumeti, kaj pomeni tista srajca. Nemogoče je, da bi Lara napadalca slekla. Srajca je v enem kosu, in kolikor sem lahko opazila, ni raztrgana. Poleg tega spet ne razumem, da bi jo napadalec najprej udaril, nato pa ji pomagal ter slekel svojo srajco.«

	»Dobro razmišljate, gospa Pulman,« je rekel inšpektor. »Nobena od teh dveh vaših možnosti ne bi bila izvedljiva. Še najmanj prva. Kolikor smo lahko ugotovili, ima srajca neko vez, ki nas bi lahko pripeljala do storilca. Zavedamo se, da je veliko ljudi, ki imajo te srajce, ampak krog se bo vedno ožil. Na to stvar gledamo kljub dejstvu, da je vaša hči ostala živa, kot poskus umora. Če pa bi se ji stanje poslabšalo, pa bi zadevo prekvalificirali v sam umor. A za zdaj ostajamo samo na poskusu. Poleg tega nas zanima še ena stvar. Vaša hči je imela pri sebi manjšo torbico, tudi denarnico, a med njenimi stvarmi telefona nismo našli. Morda veste, je nosila svoj telefon vedno s sabo?«

	»Vsi nosimo telefone s sabo. Tudi Lara ga je imela. Ali ga je izgubila ali pa ji je kje padel.«

	»Morda veste, ali je imela kakšen poseben tip telefona? Pri tem mislim na aparat, vreden precej več denarja od navadnega aparata.«

	»Vsi v družini imamo navadne aparate, nič posebnega. Sicer vsi posegamo po znamki Apple, le da imata otroka verjetno novejši model, saj ga menjata dokaj bolj pogosto, kot ga menjam jaz. Pravzaprav imam jaz Larin star telefon, ki ga je pred pol leta zamenjala z novim. Zakaj ste me to vprašali?«

	»Malo smo pomislili, da ji je nekdo želel vzeti telefon. Morda iz nekega posebnega razloga. Njeno telefonsko številko smo dobili od operaterja in tudi javili so nam, da od sinoči od 10:23 zvečer ni bilo izvedenega nobenega klica. To spet nakazuje, da je bilo verjetno takrat še vse v redu z njo. Po tej uri pa se je moralo nekaj zgoditi. Da je šlo za krajo Appla, skoraj ne verjamem, razen če bi to storil kakšen narkoman. Ali pa je bilo na telefonu nekaj, kar ni za vsakogar. O tem lahko samo ugibamo. Ničesar otipljivega še ne vemo, a korak po korak bomo že napredovali.«

	»Gospa Pulman, midva se bova odpravila. Če nam niste mogli pomagati okoli srajce, ste nam vsaj okoli drugih vprašanj. Verjetno se še vidimo.« Ob tem sta oba inšpektorja vstala, ji ponudila roko v pozdrav in odšla iz hiše. Nora je ostala sama in po glavi se ji je podilo ogromno misli.

	Marlon je prišel domov šele okoli tretje ure popoldne. Ker Nora ni bila sposobna narediti kosila, sta se odločila, da gresta nekaj pojest v restavracijo, ki je bila blizu bolnišnice, nato pa bosta obiskala Laro. Upala sta, da bosta lahko prišla do nje, saj je Marlon že dopoldne našel način, da so jo prestavili v zasebno bolniško sobo in ji nudili vse, kar se ji je nuditi dalo. Žal tudi danes nista imela te sreče, da bi jo videla, a so jima obljubili, da bo jutri lažje izvedljivo, ko bo na oddelku prisotna zdravnica Harrison. Vprašala sta za njeno zdravstveno stanje in dobila odgovor z eno samo besedo: nespremenjeno. Razočarana sta se vrnila domov in Nora je bila tako izčrpana, da je na kavču zaspala.

	Zvečer, ko sta čakala Tima, ki naj bi se vrnil iz kampusa, sta se pogovarjala. Morda je k temu pripomogel počitek, morda hrana. Zdaj sta sedela za mizo in Marlon je začel govoriti: »Ne moreš razumeti, kako me je vse to potrlo. Ampak lahko ti priznam, da sem se kasneje zbral in to nesrečno obremenjenost potisnil iz sebe. Če bi to zadržal v sebi, bi me po moje še kap zadela. Tega ne želim nobenemu staršu. Otroke imamo zato, da nam podajo smisel za življenje. Da nam dajo moč za delo. Spomnim se svoje babice, ki mi je govorila, da se moram nekega dne zbuditi iz svojih sanj in se najti v tistem, kar bom opravljal celo življenje. Vedno mi je rekla, da sem pameten in inteligenten, da bom nekoč morda celo genij. Veselil sem se njenih besed in teh poudarjenih namigov, a vedel sem, da ne bom nikoli dosegel te stopnje. Že dolgo vem, da sem predolgo čakal, da bi postal to, kar sem, in vem, da sem živel samo za to družino. Mar je zdaj to tisto, na kar sem čakal vsa ta leta? Jaz sem zgolj človek, ki si prizadeva živeti življenje. Potem pa me doleti to, česar nisem pričakoval. Sva dovolj skrbela za njiju? Dovolj paziva nanju?«

	Nora je gledala v nasprotno steno, a ko je končal, se je obrnila k njemu in videla je, da se je njegov obraz opazno sprostil. »Slišim besede, s katerimi si se spet malo odprl, in odkrito povedano tega pomena besed nisem najbolj razumela. Morda sem celo pomislila, da me ali naju obsojaš za to, kar se je zgodilo. Vem, da cele dneve delaš in skrbiš za nas. A tako si sam želel. Jaz sem se prilagajala tebi in družini, da bi vam v vsem ustregla. Nisem jezna nate, če tako misliš, kot jaz tebe zdaj razumem. Tudi jaz, zdaj ko se je vse to zgodilo, občutim jezo in se malo krivim, ker sem popustljiva. A kaj naj naredim? Stara je triindvajset let in jaz sem bila pri teh leti že zaročena s tabo. Ne vem, kaj bom, če se ji stanje poslabša.« Oči in obraz je spet obrnila k steni, tresla se je od žalosti, ki jo je zdaj dosegla.

	Tim jima je javil, da je zamudil vlak do Sanohe, zato bo domov prišel šele jutri zjutraj. Legla sta v posteljo. Prvič se je zgodilo, da sta spala v ločenih spalnicah. Nihče od njiju ni rekel niti besede, ne postavil vprašanja, le zgodilo se je.





	POGLAVJE XV.

	5. oktober, 2011

	Nora je brskala po kuhinjskih stvareh, ko je to sončno jutro zazvonil telefon. Mislila je, da jo kliče Tim, a spet se je na ekranu izpisala neka neznana številka. Tokrat jo je klical sam inšpektor in ji povedal: »Dobro jutro, gospa Pulman, upam, da nisem prezgodaj poklical. Inšpektor Stevans pri telefonu.«

	»Ne, niste. Odkar se je zgodila nesreča, skoraj nič ne spim, zjutraj pa sem že zgodaj pokonci. Marlon je odšel v službo, jaz pa čakam sina Tima, ki se vrne iz kampusa. Česa se lahko nadejam ob vašem klicu?«

	»Imamo DNK rezultate iz laboratorija. Vsa kri, ki je na srajci, je od vaše hčere. A na srajci sta dva DNK vzorca. Računalnik je celo noč iskal ujemanje, a tega drugega ne najdemo v naši bazi. Važno je, da ga imamo. Morda bi bilo dobro, če bi postavil nekaj vprašanj tudi vašemu sinu. Saj veste, mladi so med sabo povezani in imajo včasih več informacij, ki bi nas zanimale. Morda bi se kar jutri oglasil pri vas, če seveda lahko. Poleg tega pa se bo do jutri tudi mladi gospod odpočil od naporne poti.«

	»Mu bom povedala. Star je enaindvajset let in ne poznam njegovih načrtov, ne za danes ne za jutri. A če bo imel kaj drugega v mislih, vas vsekakor pokliče. Hvala, gospod inšpektor!« Prekinila je klic in odšla na teraso. Zajela je nekaj svežega zraka, zaprla oči in nastavila obraz k soncu. Sončni žarki so nežno greli njeno kožo in čutila je, kako jo to pomirja. Pomislila je, da bi lahko odšla na sprehod in si ob tem zbistrila misli. Potem pa se je spomnila na Tima in se je odločila, da ga počaka doma.

	⁂

	Majhna miza ob steni je bila premajhna za stvari, ki jih je imel Garry na njej. Bival je že v mnogih hotelih, a kljub velikosti sobe, ki ravno ni imela zanemarljive dimenzije, je menil, da je ta premajhna. Včeraj je z letalom poletel k Mattu, da mu je pomagal pri odločitvah kar na licu mesta. Pri družbi Corbay & Janssen so znali razložiti, zakaj so jim poslali takšne cene za novo pošiljko reprodukcijskega materiala. Garry in Matt sta vse to razumela, a dobavitelji niso imeli posluha na Garryjevo trditev, da njegovo podjetje pač ne more dvigniti cen svojih izdelkov. Če upoštevajo njihovo ceno, potem bi njegovo podjetje delalo z minimalnim dobičkom, ki pa bi jih pripeljal do tega, da bi lahko kmalu zaklenili vrata in odšli domov. Vendar so se na koncu le nekako dogovorili, da bodo vseeno dvignili ceno, a le za toliko, da bo Garryjevo podjetje še zmoglo delovati naprej. Oboji so se v tem primeru odrekli nekaj odstotkom zaslužka, dorečeno postavili na papir in potrdili s podpisi.

	Včeraj sta bila z Mattom povabljena na pozno poslovno kosilo, in ko je Garry prišel v hotel, je v postelji prebral še nekaj strani knjige, ki jo je kupil na letališču, še preden je poletel na sestanek. Danes gre domov in v pisarni ga čaka delo. Morda bo moral iti do kupcev njihovih izdelkov, da se tudi tam dogovori za spremembo cene. Tako bi lahko lažje poslovali in lažje preživeli to krizo. Poleg tega pa bi bil že čas, da se sreča z Noro, ki je že dlje časa ni videl.

	Po njiju je pred hotel prišel šofer podjetja in ju z avtom odpeljal na letališče. Kmalu sta imela let za Sanoho, kamor bosta prispela pozno popoldne.

	⁂

	Tim je prišel domov in že na pragu objel svojo mamo. Ta ga je bila vesela in popeljala ga je na teraso. Skupaj sta sedla na sonce, ki je bilo na začetku oktobra še tako močno, da ju je dobro grelo. Prijeten tok svetlobe od sonca je padel na Norin obraz in ta je zaprla oči ter se prepustila privlačnosti posebne toplote, ki ji je božala obraz. Spet je odprla oči, pogledala v Tima, ki je ravno vstal od mize in stopil do hladilnika po pivo. Tudi sama je z roko segla po kozarcu, v katerem je imela zmešan gin tonik. Povedala mu je vse, kar je vedela, on pa je povedal njej, kar je slišal od prijateljev ter kaj se govori po mestu. Bil je besen na to, kar se je zgodilo Lari, in najraje bi nekomu zavil vrat.

	Njun pogovor je trajal vse do temnega večera, ko je Tim zapustil hišo, vendar ji je pred tem moral obljubiti, da ne bo dogodka raziskoval na svojo roko, kar pa bi lahko ogrozilo njegovo življenje. Ona tega ne odobrava in zagovarja le delo policije. Noče, da bi zaradi neumnosti tvegal svoje življenje. Komaj je dobro stopil skozi vrata hiše, je na dvorišču prižgal cigaréto. Naslonil se je na steber pred vhodom in se zagledal v nebo. Polno je bilo, polno zvezd, polno, kot je bila polna njegova glava. Potreboval je nek začetek, a ni vedel, kako bi prišel do njega. Lotil se bo poizvedovanja po svoje in čeprav ve, da to ni vznemirljivo doživetje, ki bi ga navduševalo, je prav tako vedel, da lahko pride do neskončne zapletenosti. Pokadil je cigaréto do konca, sedel v Larin avto in se odpeljal. Komaj je zapustil dvorišče, je v ogledalu videl, kako se je nanj pripeljal njegov oče.





	POGLAVJE XVI.

	6. oktober, 2011

	Zjutraj Marlon ni odšel v službo. Že včeraj se je z direktorjem bolnišnice dogovoril, da ga bo ta čakal ob deveti uri na internem oddelku in da bosta z Noro lahko obiskala Laro, če le ne bi bilo zdravstvenih zapletov pri bolnici. Zato sta se pred dogovorjeno uro odpravila in se odpeljala. Poiskala sta prazno mesto v podzemni garaži in se z dvigalom odpeljala v šesto nadstropje, kjer je bil intenzivni oddelek. Čeprav Marlon ni poznal direktorja, je ta takoj vedel, kateri je pravi, saj je bil na oddelku edini oblečen v civilno obleko. Potrkal je na steklena vrata in ta so se kaj kmalu odprla.

	»Pozdravljena, sem Quentin Smith, direktor bolnišnice, vama na uslugo.« Moški pred njima se je ob tem rahlo naklonil in jima v pozdrav podal roko. »Najprej si bosta morala v garderobi nadeti zaščitno obleko, nato vaju bodo odpeljali do pacientke. Jaz vaju bom moral zapustiti, saj sem čez nekaj minut dogovorjen z županom pa se moram še po cesti prebiti do mestne hiše.« Pozdravili so se in zakonca Pulman sta se mu iz srca zahvalila.

	Oddelčna sestra ju je peljala v garderobo, jima dala oblačila, ki sta jih nadela nase, nato pa ju je odpeljala v bolniško sobo. Ta je bila svetla, ne premajhna in na sredi nje je bila postelja, na kateri je ležala Lara. Glavo je imela povito in izpod povojev je bilo videti nekaj njenih las. Spala je in njene oči so bile zaprte. Pod nosom je imela cevčico in nosnik za kisik, v roki pa drugo cevčico za infuzijo. Na prstu je kot nekakšno ščipalko imela pripet oksimeter, ki je bil povezan z aparatom. Teh je bilo kar nekaj ob njeni postelji in vsak aparat je služil svojemu namenu, vsak ekran pa je prikazoval stanje, ki ga je meril določen aparat. Nora je skoraj zajokala, ko je videla svojega otroka, kako leži, ona pa mu ni mogla pomagati. V tem trenutku je v sobo vstopila zdravnica, sestra pa je zapustila sobo in odšla nazaj na oddelek.

	»Pozdravljeni. Stanje pacientke je še vedno nespremenjeno, čeprav sem danes bolj optimistična, saj so vsi pregledi pokazali, da je z Laro drugače vse v redu.«

	»Kdaj se bo zbudila? Kmalu?« Je v strahu vprašala Nora, ki je zdravnico Harrisonovo s tem prekinila pri pogovoru.

	»Tega ne ve nihče in nihče nam ne more nič zagotovo obljubiti. Lahko traja nekaj ur ali nekaj dni. Lahko pa tudi nekaj tednov. Vse je zdaj odvisno od nje same.«

	»Nekje sem prebrala, da ljudje, ki so v komi, slišijo, kar se dogaja okoli njih. Je to res?«

	»Do zdaj zanesljivih dokazov še ni. Obstajajo pa teorije in študije, ki nakazujejo na to. Recimo, znanstveno je dokazano, da tisti ljudje, ki so v stanju globoke kome, doživljajo določena stanja, kar pomeni, da ima bolnik v komi notranjo sposobnost reagirati na zunanje dražljaje. Pacient notranje reagira na tipne občutke, kar lahko opazimo na aparatih. Tudi s hitrim utripom srca, spremembo intenzivnosti dihanja ali spremembami kazalcev krvnega tlaka se da to videti. Zato nimamo nič proti temu, da se svojci v času kome pogovarjajo s pacientom, ga držijo za roko in mu tako s tem pošiljajo določene signale, ki jih pacient lahko sprejme. Vsekakor pa pacienta ne smemo premikati. Navsezadnje je stanje kome lahko zelo nevarno.«

	Nora in Marlon sta pokimala z glavo in s tem nakazala, da sta vse razumela.

	»Izvolite, vzemite stol in se usedite poleg nje. Za prvič vam dovolim pol ure, ker ne vemo, kako bo pacientka reagirala na to. Oddelčna sestra bo tu nekje v bližini, če bosta kaj potrebovala. Jaz moram nazaj na oddelek, ob desetih imam predvideno operacijo. Nasvidenje!« Nato se je obrnila in odšla skozi vrata sobe. Oba, Nora in Marlon, sta ji bila hvaležna.

	Pol ure je res hitro minilo in Marlon je odpeljal Noro domov, nato pa se je odpravil v službo. Pred hišo je stal tudi Larin avto, kar je pomenilo, da je Tim doma. Ko je vstopila, je bilo v hiši vse tiho in Nora je vedela, da Tim še verjetno spi. Sedla je v fotelj, se naslonila in zaprla oči. Čeprav je bila po eni strani srečna, ker se je lahko na svoje oči prepričala, kako je Lara, je bila po drugi strani žalostna, ker jo je videla tako nemočno. Pomagati ji ni mogla, zato jo je to tudi potrlo. Potrebovala je pogovor z nekom, a Tim je spal, Marlon je odšel v službo, njeni prijateljici sta tudi v službi in morda niti ne vesta, kaj se je zgodilo njeni Lari. Pomislila je na Garryja, a tudi on je bil zdaj v službi. Pravzaprav sploh ni vedela, kje je. Vzela je telefon in mu napisala sporočilo. Kmalu ji je s sporočilom odgovoril in napisal, da bi jo rad danes videl. Malo je pomislila, nato pa je napisala, da lahko okoli dvanajste ure.

	Točno ob dvanajsti uri se je pripeljala do njegovega avta, ki je že stal pred bungalovom številka štiri. Vstopila je in Garry, ki je bil vesel njunega snidenja, je na njej opazil, da je drugačna. Videti je bila utrujena, kot da ni spala že nekaj dni. Objel jo je in ona je sprejela ta objem kot objem olajšanja. Nato pa se mu je zjokala na rami. Garry je vedel, da jo nekaj tare, a je pomislil na njena otroka, ki sta odšla v kampus in Nora je ostala spet sama. Ko sta sedla na posteljo in mu je ta povedala svojo zgodbo, vse od začetka do konca, je v sebi začutil notranji prijem, kot bi mu nekdo z roko prijel vso drobovino v telesu in mu jo želel iztrgati iz njega. Ves čas ni rekel niti besedice, ker enostavno ni mogel odpreti ust. Vedel je, da je bil za začetek kalvarije kriv tudi on. A postavljalo se mu je vprašanje, od kod dve rani in zakaj zdaj takšno stanje Lare, saj ko jo je pustil na dvorišču, je bila videti v redu. Sama je odšla iz avta, celo poljubila sta se. Nič mu ni bilo jasno. Zdaj mu je bilo najbolj žal, da ni počakal in se prepričal, kako bi vstopila v hišo. A kako naj bi vedel, da je verjetno še enkrat padla na beton in si še enkrat razbila glavo? Kako pa naj bi bilo drugače?

	Iz razmišljanja ga je prebudil njen glas: »Objemi me, stisni me, ker zdaj najbolj potrebujem toplino srčnega človeka.« Objel jo je in jo stisnil k sebi, poljubil na čelo in nato še na obraz. Pogledala ga je s svojimi zelenimi očmi, nato pa se mu približala in mu ponudila svoje ustnice. Združila sta se v poljub in to je bila tista iskra, ki je pomagala obema, da se je njuna strast vžgala. Postala sta nenasitna, pohotna s poljubi in začela sta se slačiti. Tokrat sta se slekla hitro in on ni mogel dočakati, kdaj bo prodrl vanjo. Čutil je, da ni dovolj vlažna, zato je suval najprej počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje, in še preden je njej prišlo, je on izlil svoje seme v njo. Kljub stresu, ki ga je doživel še nekaj minut pred tem, je verjetno doživel najhitrejši vrhunec v življenju. Prevalil se je iz nje in legel na hrbet, ona pa mu je naslonila svojo glavo na rame. Oba sta gledala v strop in nista rekla niti besede. Nora je vzela njegovo roko v svojo in se igrala s prsti. »Kaj pa imaš to?« je vprašala, ko je videla že dokaj zaceljeno rano na njegovi roki.

	»Doma sem delal za hišo in sekal grmičevje. Opraskal sem se.« Se je na hitro zlagal, ne da bi jo pogledal.

	»Te boli?« Ga je vprašala, medtem ko se je čisto previdno rahlo dotikala rane, na katerih se je že strdila kri in iz tega je nastala krasta.

	»Ne, ne boli me.«

	Nora je še vedno s prsti polzela po treh črtah od komolca do polovice podlakti, proti zapestju pa sta ostali le še dve, ki pa sta bili videti bolj globoki. »Naslednjič bodi bolj previden. Kaj če bi se opraskal po obrazu, morda bi praska dosegla celo oko. To ni šala, saj nisi resen in potem bi morala še tebe obiskovati v bolnišnici.«

	Bil je tiho in po eni strani je komaj čakal, da se njuno srečanje za danes konča. Sam sebi se je čudil, kako se je sploh lahko ljubil z njo. Še malo prej je bil v stresnem krču, polnem strahu in nervoze.

	»Boš jezen, če se danes prej razideva? Tim je doma in verjetno me sedaj že čaka, da izve novice o sestri.«

	»Ne, seveda ne. Tudi jaz moram nazaj v službo. Veliko dela in težav imamo.«

	Oblekla sta se in med oblačenjem je Nora pogledala v njegovo belo srajco in pod ovratnikom na notranji strani videla znak, ki ga je zadnjič videla na inšpektorjevi fotografiji. Ravno jo je vzel v roke in si jo začel oblačiti, tako da ni bila čisto prepričana. Zato je pristopila do njega in rekla: »Pusti, da ti pomagam.« Čeprav sta oba vedela, da on pri tem ne potrebuje pomoči, ji je prepustil, da mu jo je pomagala obleči. Pri tem je za njegovim hrbtom srajco obrnila tako, da je videla črno srebrn izvezen našitek, na katerem je bilo dobro razvidno ime Brooks Brothers. Že ga je hotela vprašati, kje je kupil to srajco, a se je spomnila, da mu tega sploh ni omenjala. Pa zakaj bi mu to sploh omenila? Vsak poslovni moški nosi belo srajco in verjame, da je v tem mestu več sto njih, ki nosijo prav to znamko srajce. Zamahnila je z glavo, kot bi želela zadnje misli stresti iz svoje glave. Spoznala je, da je paranoična in to jo je najbolj težilo, da je na trenutek pomislila, da bi lahko njen Garry … O, to pa ne! Njen Garry pa že ne. Kmalu za tem ga je še enkrat objela, poljubila in odšla skozi vrata. On je iz denarnice vzel nekaj bankovcev, jih dal v mikrovalovno pečico in se naslonil na pult. Razmišljal je, zakaj ji ni povedal resnice, a druga polovica razuma mu je predlagala, da je bolje, da tega ni storil. Verjetno tega ne bi razumela. Sploh ne zdaj, ko je ranjena. Bi mu verjela, da ga je Lara izzivala in da si ga je želela? Bi sploh katera mati verjela moškemu, da je njena hči želela spati z maminim ljubimcem, ki je več kot enkrat starejši od nje? Ne, vsekakor ne. Bolje bo, da na vse počaka in ji to pove drugič.

	Nora se je pripeljala domov in v kuhinji je videla Tima, kako si pripravlja kavo. »Si se šele prebudil?«

	»Malo prej. Ob pol petih zjutraj sem prišel domov.«

	»Kje si pa bil tako dolgo?«

	»Z Zackom sva sedela pri njih v delavnici in pila pivo ter se pogovarjala o Lari. Nekaj časa je bil z nama tudi Hank, a je kasneje moral domov, ker ima zjutraj službo.« Nato je dvignil skodelico kave s pulta in jo prenesel do mize. »In ti? Sta uspela videti Laro?«

	Tudi ona si je naredila kavo, sedla poleg njega in mu vse povedala, kako je bilo in kaj je videla. Timove rjave oči so jo gledale, ko je govorila in v mislih je bil že ob svoji sestri. Nato jo je spet vprašal: »Misliš, da bi tudi jaz lahko šel zraven? Morda bi lahko midva šla jutri skupaj?«

	»Seveda lahko. Marlon bo lahko ostal v službi in se bosta vidva izmenjevala z obiski. Jaz bom vsak dan pri njej, čeprav upam, da to ne bo dolgo trajalo.«

	Tim je bil zadovoljen z njenim odgovorom, zato je samo pokimal v znak zahvale in se povzpel po stopnicah do svoje sobe. Danes ni imel nobenih načrtov, zato bo verjetno ves dan doma. Jutri pa obišče svojo sestro.



	POGLAVJE XVII.

	7. oktober, 2011

	Jutro je bilo tiho in spokojno. Nora si je ravno skuhala kavo, ki jo je želela spiti v miru in pričakovanju, da bo ura pol desetih, ko se bosta s Timom odpeljala do bolnišnice. Tam so ji obljubili, da lahko pride vsak dan ob desetih, ostane pa lahko samo pol ure. Iz razmišljanja jo prebudi zvonjenje telefona. Zdaj je že poznala izpisano telefonsko številko na ekranu, zato je vedela, da jo kliče inšpektor Stevans.

	»Prosim,« je rekla ob vzpostavitvi zveze.

	»Inšpektor Stevans tukaj. Nisem vas želel vznemirjati na domu, zato sem vas raje poklical. Od Larinega mobilnega operaterja smo dobili izpisek njenih pogovorov in klicanih številk. Moji sodelavci zdaj preverjajo klice zadnjih nekaj ur, ko je še uporabljala telefon. Zelo zanimiv je podatek, kje je bil njen telefon nazadnje prijavljen. Bi pa nam pomagalo, če bi se spomnili, če ima vaša hči koga poznanega v okrožju Woodland. Tam je bil opravljen zadnji klic in tam je izginil njen signal.«

	Malo je pomislila, nato pa rekla: »Trenutno se ne morem spomniti. Vprašala bom še sina pa vam javim, ko se vrnem iz bolnišnice. To bo okoli dvanajste ure, morda še prej.«

	»Hvala, gospa Pulman, in upam, da bo vaša hči kmalu zdrava.«

	»Hvala tudi vam za informacije, gospod inšpektor, in lep dan vam želim!«

	Nora je malo pomislila, katera od prijateljic bi lahko tam stanovala, a se tega ni mogla spomniti. Morda bo kaj več vedel Tim. A ta je še spal. Če ga ne bo takoj zbudila, bosta zamudila deseto uro, ko imata dovoljenje za obisk Lare. Stopila je po stopnicah do njegove sobe in ga prebudila. Skočil je iz postelje, se na hitro uredil in čez nekaj minut sta se odpeljala v bolnišnico. Ko je Tim na postelji zagledal negibno ležečo sestro, je skoraj paraliziran obstal. Bila je neurejena, bleda, skoraj mrtvaško bela. Kar na jok mu je šlo, ko jo je gledal. S sestro nista bila ravno nerazdružljiva; čeprav sta živela v istem kampusu, se včasih nista ne videla ne slišala tudi po dva tedna. Vsak od njiju je imel svoje obveznosti in svojo družbo. Zdaj pa mu jo je bilo žal, in misel, da bi jo lahko izgubil, mu je pognala solze v oči. Ni mogel sedeti ob njej, ni je mogel kot mama držati za roko. Ta ji je ves čas pripovedovala dogodke iz otroštva v želji, da bi se jih Lara spomnila in morda prebudila. Že majhen stisk roke bi pomenil, da je razumela, kaj ji mama pripoveduje. Čas za obisk se jima je iztekel in morala sta zapustiti sobo.

	Nora je doma na hitro skuhala kosilo. Ko sta jedla, se je spomnila inšpektorjevega vprašanja, zato ga je vprašala, ali se morda on spomni kakšne Larine prijateljice iz okrožja Woodland. Povedala mu je, kaj je rekel inšpektor, a čeprav je dobro pomislil, se ni spomnil nikogar iz tega dela mesta. Iz predala je vzel očetovo tablico in preko Google zemljevidov odprl to območje ter pogledal na to prikazano karto. Pravzaprav tega okrožja na drugi strani mesta sploh ni dobro poznal, zato je obrnil tablico še k mami, da je še ona pogledala na zemljevid. Tudi ta se je v sebi vprašala, ali se je sploh kdaj v življenju vozila po tem okrožju. Verjetno ne. Vrnila je tablico sinu, a je ob tem na ekranu bežno opazila, da je velika zelena površina na karti park, ki se je imenoval enako kot okrožje. Nekje je že slišala zanj, a ni se mogla spomniti, kje in kdaj. Jedla je naprej, ko ji je kar naenkrat padla žlica iz rok. Še Tim jo je prestrašeno pogledal, če je z njo vse v redu. V roke je vzela svoj telefon in pobrskala na internetu in kmalu našla, kar je iskala. Spomnila se je, kako ji je Garry večkrat rekel, kako teka po tem parku, se razgibava in včasih ob nedeljah hodi na sprehod, da se malo sprosti. Potem se ji je v spomin prikradla srajca in njegova brazgotina na roki … Nora je skoraj izgubila zavest ob tem spoznanju, čeprav tega ni mogla verjeti. Ves čas ji je v glavi odzvanjal alarm, da je preveč indicev, ki so kazali na to, da je vse skupaj povezano. Po drugi strani pa ni mogla razumeti, zakaj ji Garry ne bi povedal, če bi kaj vedel. V svoji denarnici je poiskala njegovo vizitko, ki jo je imela shranjeno in skrito v reži takoj za vozniškim dovoljenjem. Spomnila se je, da je vizitka sicer službena, a ji je on ob neki priložnosti napisal tudi domači naslov in domačo telefonsko številko. Nikjer ni bilo navedeno okrožje, a ulico s hišno številko je imela.

	»Tim, ti se bolje razumeš v elektroniko. Mi lahko pokažeš, kako se v telefon vnese ulica in hišna številka, da te potem telefon odpelje do tja?«

	»Seveda, takoj ko pojeva, ti bom vstavil ulico in ti nastavil, da te bo navigacija vodila do tja.«

	»Tim, prosim, da mi samo pokažeš, nastavila pa bom sama.« Videla je, da je presenečen, a je vseeno vzel njen telefon v roke in ji nastavil aplikacijo do tja, kamor mora sama vpisati ulico. Vrnil ji je telefon in Nora se mu je zahvalila, se oblekla in stopila skozi vrata. Ko je sedla v avto, je v telefon vnesla ulico s hišno številko, potem pa je bilo vse lahko, saj jo je aplikacija vodila skozi mesto. Kakšnih petnajst minut se je vozila proti jugu in zapeljala v okrožje Woodland, ki je bilo lepo označeno na veliki tabli. Peljala se je po zelo prijetnem, z drevesi obraslem območju, kjer so ob nasadih dreves stale lepe in nizke družinske hiše. Bilo je nekaj trgovin, butikov, supermarketov in na glavni ulici je bil za ta del dneva kar gost promet. Navigacija jo je zapeljala v slepo ulico, in ko je že mislila, da se je elektronika zmotila, je na ekranu videla, da mora zapeljati po cesti do konca, kjer je bil znak njenega cilja. Pripeljala se je do zadnje hiše s številko 127. Čeprav je Garry stanoval sam, je še nikoli ni povabil v svojo hišo. Zdaj je z avtom stala pred njo in ta hiša je stala v okrožju Woodland, točno tem okrožju, kjer je bil Larin telefon še zadnjič prijavljen na repetitor. Vedela je, da je bilo v tej hiši kar nekaj srajc znamke Brooks Brothers in lastnik teh je imel na roki rano, ki bi lahko bila posledica Larinih nohtov. Ob vsem spoznanem se je tresla. Ni mogla verjeti in doumeti, da bi to lahko bilo res. Jo je izdal človek, ki ga je v življenju najbolj ljubila? Mu zaupala in se mu predajala? Je to sploh mogoče? A na ta vprašanja ni znala odgovoriti. Vedela je le to, da je vse skupaj imelo toliko ujemanj, da je naključje skoraj izključeno. Morilo jo je vprašanje, zakaj ravno Lara. V roke je vzela telefon, da pokliče Garryja in ga ona osebno vpraša. Le tako bo vedela, kaj je res in s tem bo dobila tudi odgovore. Potem se je spomnila, da ga je že vprašala za rano na roki, a ji je ta natvezil neko izmišljeno zgodbo o delu za barako. Ne, to bo morala opustiti. Nekaj drugega si bo morala izmisliti. Kaj pa, če pokliče inšpektorja in mu samo pove, da ga sumi? To bi bilo bolj smiselno. V telefonu je poiskala zadnji klic in že skoraj vzpostavila klic, ko so ji možgani poslali signal, da tudi to ne bo v redu. Potem bi jo inšpektor spraševal o Garryju. Seveda bi sledil pogovor z njim, inšpektor pa bi z lahkoto začutil, da sta prav onadva ljubimca. In le še tega ji je bilo treba, da bi preko inšpektorja za vse to izvedel še Marlon. Kaj naj torej stori? Ker ni našla pravega odgovora, se je zapeljala vzvratno, v križišču obrnila avto in se odpeljala proti glavni ulici. Vozila je po njej, ko je v daljavi videla napis ‘Bar’, kamor je nato zavila s ceste in ustavila avto na parkirišču ob baru. Še vedno so se ji tresle roke in njeno telo je bilo polno adrenalina. Potrebovala je nekaj, kar bi jo pomirilo. Avto je pustila na parkirišču in se ob prihodu v lokal najprej razgledala po notranjosti. Ko je v njem videla nekaj žensk, je zbrala pogum in tudi sama stopila do prazne mize. Sedla je in natakarici naročila gin tonic. Hitro ga je spila do polovice, saj je bila nervozna in tudi usta so se ji ob tem že osušila. Razmišljala je, kaj ji je storiti, a nikakor ni našla pravega odgovora. Vedela je, da ne sme predolgo čakati. Najbolje bo, da se odpelje domov in morda se ji doma posveti lučka, ki ji bo posvetila na pravo pot. Plačala je natakarici, vsa raztresena odšla iz bara ter se zaletela v moškega, ki je izstopal iz telefonske govorilnice. Opravičila se mu je in se obenem v sebi vprašala, kdo še danes uporablja telefonsko govorilnico v dobi in poplavi mobilnih telefonov. Odšla je proti avtu, ko jo je nekaj ustavilo, kot bi jo prikovalo na asfalt. Obrnila se je in pogledala v to govorilnico. Spoznala je, da je to njena prava rešitev. V torbici je poiskala vlažilni robec, obrisala slušalko, nato pa vzela še papirnati robec in ga tako preloženega v slojih nastavila čez spodnji del slušalke, kjer je bil mikrofon. Počutila se je kot igralka, v enem od mnogih kriminalnih filmov devetdesetih let, kjer so igralci še vedno uporabljali telefonske govorilnice. Odtipkala je številko 911, ki je služila za nujne primere in javila se ji je operaterka. Nora je malo počakala, nato pa dejala: »Dober dan, tukaj Adamsova. Rada bi prijavila dogodek, zaradi katerega ne morem spati. Državljanska dolžnost mi veleva, da moram prijaviti Garryja Barnesa, da je on tisti, ki je napadel tisto mlado žensko, o kateri poizveduje policija in je bilo že veliko napisanega v časopisu. Od takrat ima tudi povezano roko. Stanuje v ulici Reedway številka 127. Garry Barnes, Reedway 127. Ste zapisali?«

	»Sem. Lahko še enkrat ponovite vaš priimek ime in vaš naslov?« Ob tem vprašanju je Nora položila slušalko na vilice in s tem prekinila zvezo. Zadovoljna, a vsa mokra od potu in te za njo stresne situacije je odšla proti avtu. Komaj je sama sebi verjela, da je to storila. Vedela je, da bodo ta klic posredovali na policijo, ki morda doseže inšpektorja Stevansa in ta bo znal povezati naslov hiše in okrožje, v katerem je bil Larin telefon nazadnje še prijavljen. Potem jim ne bo težko odkriti njegove srajce in njegove rane na roki. Po drugi strani pa je pomislila, kako bi odreagiral on, če bi izvedel, da ga je prav ona izdala. Po vsem tem pa se je zopet zamislila in se vprašala, kaj pa, če on sploh ni kriv. Kaj pa, če so ti indici, ki so še maloprej prepričljivo nakazovali na njegovo vpletenost, zgolj slučajni in njen Garry sploh nima nobene zveze s tem? Ob misli na to se je še bolj tresla. Komaj je utegnila speljati s parkirišča na ulico, ob tem pa je skoraj trčila v vozilo na glavni cesti. To se ji je znašlo v mrtvem kotu njenega pogleda, zato ga je tudi spregledala. Peljala se je domov in komaj čakala, da pride do svoje hiše, kjer se bo poskusila pomiriti.

	⁂

	Kot je Nora predvidevala, se je tudi zgodilo. Že v nekaj naslednjih minutah je inšpektor Stevans imel ta podatek na mizi. Pogledal je na naslov in ga preveril v računalniku, kje se ta nahaja. ‘Bingo!’ je rekel sam v sebi. Očitno imamo pravo sled, saj je bil naslov v okrožju Woodland. Odšel je v sosednjo večjo pisarno, kjer je za računalniki sedelo nekaj uslužbencev in zavpil: »Posluh, prosim!«

	Ko je videl, da ga vsi poslušajo, je nadaljeval: »Je komu znano ime Garry Barnes?« Nato se je obrnil po zaposlenih in gledal, če se bo kdo javil. Nekateri so ga gledali, drugi so skomignili z glavo, kar naj bi pomenilo – ne.

	Kar naenkrat se javi Jack: »Jaz ga imam! Pri pregledu izpiskov klicev Larise Pulman sem naletel na telefonsko številko, katero sem danes dopoldne poklical in javil se mi je prav ta, Garry Barnes. Bil je ravno v službi, sredi sestanka, a mi je vseeno odgovoril na nekaj hitrih vprašanj. Sem ga potem še malo preveril, in sicer kaj je objavljeno o njem. Je direktor in lastnik večjega proizvodnega podjetja … Samo malo … Barnes Belts Company se imenuje.«

	»In kaj je odgovoril na tvoja vprašanja?« Je spet vprašal Stevans.

	»Nič kaj konkretnega. Le to, da se je spomni, saj je bila pri njih v podjetju na nekem pogovoru v zvezi s službo. Tudi on se je z njo pogovarjal v svoji pisarni in to bi bilo vse. Pravzaprav se mi ni zdelo nič nenavadnega, saj je ta človek starejši in ne vidim neke povezave, kako bi lahko bil kakor koli povezan z njo.«

	»Narobe! Daj mi naslov podjetja. Napiši ga na papir. Poleg tega mi izpiši vse o njem, nepremičnine, naslove, avtomobili na njegovo ime in na ime podjetja, skratka vse. In to v roku deset minut!« je rekel inšpektor, se zasukal na petah in ob svojem odhodu še zavpil: »Sarah Canes, pusti delo, greva na teren.«

	Odšel je v pisarno, z mize vzel mapo o primeru Larise Pulman in čakal še samo podatek o naslovu Garryjevega podjetja. Ko je dobil tudi tega, je pogledal na uro in rekel pomočnici: »Upam, da ga še ujameva tam.«

	»Zakaj pa ga preprosto ne pokličeš na telefon,« je vprašala.

	»Naj ga že drugič danes pokličemo iz policije? Saj ni butast! Če je kriv, bi to takoj povezal. Tja greva in ga obiščeva. Pravzaprav bova vstopila brez značk, če se le da.«

	Sarah Canes je prikimala. V tem času je Jack prinesel naslov podjetja. Odšla sta do avtomobila in se zapeljala proti naslovu, ki je bil zapisan na papirju. Po dvajsetih minutah sta se pripeljala na dvorišče podjetja in na vhodu ju je ustavil uslužbenec iz podjetja za varovanje. Henry Stevans je takoj prepoznal starega Malcolma Whita, s katerim sta se že nekajkrat srečala. »White, kaj pa ti tukaj počneš?«

	»Tukaj sem v službi, gospod inšpektor. Kaj pa je vas prineslo?«

	»Potrebujem direktorja, nekega Barnesa. Prijavil je, da mu je nekdo na parkirišču udaril avto pa sem prišel napisat zapisnik.«

	»Ni ga tu, pred nekaj minutami se je odpeljal. Velika verjetnost je, da ste se nekje na poti celo srečali z njim. Ga pokličem?«

	»Ne, ne. Potem ga bom jaz poklical in ga vprašal, ali je jutri ali naslednje dni tu, na firmi. To je banalna stvar.«

	»Velja, inšpektor, ne bom ga poklical, saj ga bom jutri spet videl. A zdaj inšpektorji namesto policistov preverjate prometne prekrške?«

	Inšpektor je to zanalašč preslišal in samo rekel: »Velja, White, čuvaj se!« Nato je vzvratno obrnil in se že peljal po cesti.

	»Kaj bova zdaj?« je postala radovedna pomočnica Canes.

	»Le kaj bi? Greva pogledat, če je doma, tako bo še lažje.«

	Zapeljala sta se do Garryjeve hiše in pred njo je stal črni Dodge. Hiša je stala pred gozdom in njen stranski del je stal v globoki podrasti. Na njeni levi strani je stala garaža, ki je imela umazano bele stene. Nekako se mu ni ujemala s hišo, ki je bila obnovljena in na določenih delih pri vhodu obložena z belo sivim marmorjem. Vrta ni imela in tudi ne rož. Inšpektor je takoj zaznal, da tukaj že dolgo ni bila prisotna ženska roka.

	»To bo verjetno njegov avto. Morda se nama nasmehne sreča,« je zadovoljno povedal inšpektor. Izstopila sta iz avta in potrkala na vrata. Kmalu jima je odprl moški, star kakšnih šestdeset let, športne in vitke postave. Njegove rjave oči so vprašujoče pogledale najprej inšpektorja, nato pa še njegovo pomočnico.

	»Želite?« je vprašal.

	»Ste vi Garry Barnes?« Čeprav ga je takoj prepoznal po sliki, ki je bila natisnjena na dokumentu z naslovom, ki mu ga je dal Jack, ga je vseeno vprašal po imenu. Vedel je, da sta na pravem naslovu in pri pravi osebi.

	»Da jaz sem.«

	»Sem s policije, inšpektor Henry Stevans, to pa je pomočnica Sarah Canes. Rada bi vam postavila nekaj vprašanj, če lahko tukaj pri vas ali pa če greste z nama na policijo.«

	»Danes sem že govoril z nekom s policije. Je kaj narobe?«

	»Ne, nikakor ne, le podatke zbiramo v zadevi Larise Pulman in vaša telefonska številka se je nekajkrat ponovila na njenem izpisku. Pač rutinsko preverjanje. Več ljudi več ve in radi bi, da bi nam pomagali.«

	Garry ni v tem pogovoru slutil ničesar posebnega, zato jih je povabil v hišo, čeprav je čutil neko nelagodnost v trebuhu. Vedno je obstajala tudi druga stran. Kaj pa če? Oba sta se razgledala po sobi in nato sedla na sedežno garnituro. »Vama lahko s čim postrežem? Kava iz avtomata, viski, voda …« je vprašal Garry.

	»Ne, hvala, ker ne bova dolgo. Konec službe je že in tudi midva bi rada odšla domov,« je povedal inšpektor in pogledal Garryja, ki je sedel nasproti njega. Opazil je, da se je ta vidno oddahnil ob slišanem in lahko bi prisegel, da se je celo malo nasmehnil. »Ste poznali gospodično Lariso Pulman?«

	»Spomnim se je. Lepa mlada in visoka gospodična, ki je prišla k nam v podjetje.«

	»Je iskala službo?«

	»Ne. Prišla je po neke informacije, ki jih je potrebovala za študij.«

	»In ste ji jih dali?«

	»Seveda, kolikor sem imel možnosti.«

	»Se še česa spomnite, gospod Barnes? Česa posebnega, nenavadnega?«

	»Ne, ničesar drugega se ne spomnim. Pravzaprav ne vem, s kakšnim namenom mi postavljate ta vprašanja.«

	»Zanimivo se mi zdi, da me prej niti enkrat niste vprašali, zakaj me to z Lariso Pulman zanima.«

	»Zakaj bi vas to vprašal. Že dopoldne mi je vaš kolega ob klicu povedal, da jo nekdo po telefonu izsiljuje, zato preverjate telefonske klice,« je povedal Garry. Pravzaprav je bilo to tudi res, saj mu je prav to povedal policist ob prvem klicu. Niso pa mogli vedeti, da je Garry imel kanček prednosti pred policijo, saj mu je ves dogodek z Larino nesrečo včeraj povedala Nora.«

	»Ja, tako nekako,« je zamišljeno odgovoril Henry, nato pa iz mape vzel fotografije krvave srajce. »Vidim, da nosite belo srajco. Je morda te znamke?« Ob tem je eno obrnil h Garryju in pokazal fotografijo, kjer je bil našitek proizvajalca Brooks Brothers. Sarah in Henry sta zdaj opazovala njegov obraz in takoj opazila nepričakovano spremembo. Dobil je rdečo barvo in zaskrbljen obraz.

	»Verjetno bom nevljuden, če vas bom prosil, da slečete svojo srajco, da jo pogledam. Moja kolegica se bo obrnila stran, če želite in vas ne bo gledala,« je spet nadaljeval inšpektor.

	Garry je že pozabil na to srajco, a ob enem je pravkar spoznal, da nek dokaz o njemu imajo. Zdaj bi ga lahko ravno ta pokopala. Postane lahko glavni osumljenec za nekaj, kar sploh ni kriv. Naj pove resnico? Poleg tega pa takšne srajce kupuje vsak deseti moški v Ameriki. »Ne, to ne bo potrebno. Vaša kolegica je mlada in na starem človeku ne bo videla ničesar, česar že ni videla.«

	Slekel je srajco, a Henryja trenutno ni zanimala ta. Znamko srajce bi lahko pogledal tudi, če bi mu samo zavihal ovratnik. Lahko pa bi se zgodilo, da ravno ta srajca, ki je bila trenutno na njem, ne bi bila te znamke, ki sta jo iskala. Zato je šel izkušen in premeten inšpektor na vse ali nič ter vso pozornost posvetil iskanju rane na telesu, ki se je tudi kmalu prikazala. Obenem pa je vrgel oči tudi na srajco in zagledal enak logotip, kar je pomenilo tudi enako srajco. Skoraj prelahko je bilo to, kako je prišel do storilca. Klic neznane osebe, zadnji klic z repetitorja, srajca, zdaj še rana …

	»Teh srajc je veliko prodanih in veliko prijateljev poznam, ki jih kupujejo. Pravzaprav sem jih tudi sam začel kupovati po priporočilu drugih, ker se res ne mečkajo.« Se je poskušal izvleči Garry.

	»To vam verjamem. Prav imate. Kaj pa je ta rana na roki?« je vprašal inšpektor.

	Garry je pogledal na roko in povedal, kar je že povedal tudi Nori: »Za hišo sem nekaj delal, pa sem se nerodno opraskal, a zdaj je že v redu.«

	»Ja, zgodi se. Prosil bi vas, če bi lahko vzeli od vas vzorec sline za DNK test, da vas vseeno izključimo iz tega postopka. Upam, da vas to ne bo motilo.«

	Ob tem je pomočnica zaskrbljeno pogledala Henryja, saj je vedela, da onadva ne smeta jemati vzorcev za DNK, poleg tega pa epruvete s paličico sploh nimata s sabo. Le kaj si bo naslednje izmislil Henry, se je spraševala Sarah. Tokrat je že nekajkrat dobro blefiral. Se bo tudi tokrat izteklo v njegovo dobro?

	Garry je razmišljal z največjo možno hitrostjo. Spomnil se je, da je bila srajca oprana in je visela na vrvi ter se sušila, ko jo je podal Lari. Torej je skoraj nemogoče, da bi našli njegov DNK na srajci.

	»Seveda, zakaj pa ne, čeprav ne vem, kako to poteka. Je to zaradi srajce?«

	»Ne, ni zaradi srajce, gospod Barnes, to je zaradi veliko dejavnikov, ki nakazujejo, da nekaj prikrivate. Bom kar neposreden in bom vse navedel. Do vas nas je pripeljala telefonska številka pri gospodični Larisi Pulman. Prav tukaj je bil opravljen njen zadnji dohodni klic, ki ga je zabeležil operater Larisinega telefona. Potem je tukaj srajca enake znamke, ki jo nosite tudi vi. Prav imate, veliko ljudi jo lahko nosi. Povedali smo vam, da nekdo gospodično po telefonu izsiljuje, a nič niste bili presenečeni in nič niste rekli, ko ste videli okrvavljeno srajco. Saj oba veva, da izsiljevanje po telefonu ne daje krvi na srajco. Poleg tega smo pri pregledu gospodične Larise našli kožo in dlake nekoga, katerega je očitno ta ista Larisa opraskala, ko se je spet verjetno borila za svoje življenje. Zato potrebujemo vaš DNK in če lahko pripomnim, sem prepričan, da je ta koža, ki smo jo našli za nohti ponesrečenke, pravzaprav vaša.«

	Pomočnica je ostala skoraj brez zraka, ko je slišala za srajco, kri in telefonsko izsiljevanje. Na to tudi ona ni pomislila, da izsiljevanje ne daje krvi po telefonu. Res se bo ob njem še veliko naučila. Vedela je, da je dober, ne pa, da je tako zelo dober. Pogledala je Garryja in ta je bil ves čas tiho.

	»Gospod Barnes, predlagam, da mi poveste resnico in mi pojasnite vse, česar še ne vem, sicer vas bom prosil, da greste z nama na postajo. Lahko pa to tudi odklonite in midva bova počakala pred vrati hiše, da mi sodelavci prinesejo nalog za vašo aretacijo in tudi nalog za hišno preiskavo. Vaša odločitev.«

	Garry je spoznal, da je ujet. A ujet v kaj? Ni bil kriv, ni ji storil ničesar hudega in tudi sama je padla. Rano je dobil zaradi Lare, ko se je reševal njene roke. »Z vami grem, a povem vam, da nisem kriv.« Nato je vstal, si oblekel srajco in vzel s sabo dokumente, telefon in ključe od hiše.

	Na policijski postaji se je dan nagibal k večeru in inšpektor Stevans je bil prepričan, da danes ne bo dobil naloga za pridržanje Garryja Barnesa. Ker je imel preveč indicev, ki so nakazovali na njegovo vpletenost, se je odločil, da bo jutri na sodišču zahteval nalog za pridržanje. Morda pa jutri Garry Barnes celo prizna, podpiše to priznanje in potem bo vse rešeno. Vseeno ga je odpeljal v sobo za zaslišanje, ga poučil o njegovih pravicah, tudi o pravici do zagovornika, a edino, kar je Garry izustil na vse to, je bilo: »Ničesar ne bom govoril. Trenutno odvetnika ne potrebujem, ker nisem kriv.« Zato Henry ni imel druge izbire, kot da ga pošlje v celico za pridržanje. Odvzeli so mu telefon, ključe, denarnico, pas in vezalke, nato pa je v spremstvu odšel do celice, kjer bo prenočil.





	POGLAVJE XVIII.

	8. oktober, 2011

	Dopoldan je inšpektor prejel dovoljenje za pridržanje Garryja Barnesa zaradi suma storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Sodnik mu je odobril oseminštirideseturno pridržanje in Henry je bil s tem zadovoljen. Zdaj je že izdal nalog, da ga privedejo v sobo za zaslišanje, kjer ga bo še enkrat zaslišal. Čudi ga le to, da Garry ni izrazil želje po odvetniku. Morda pa je potreboval samo čas, da premisli in bo to zahteval zdaj. Lahko se zgodi, da bo vse skupaj celo priznal.

	In res, Garry je vso noč tuhtal, kaj naj naredi. Vedel je, da ni kriv, a če tega ne pove, bo nedolžen sedel v zaporu. Če pa se izreče kot nedolžen, pa lahko s preiskavo pridejo do Nore in s tem bo tudi njena eksistenca ogrožena. Izvedelo se bo, da je varala moža, kakor tudi, da se je vanj zaljubila Lara. Sploh si ni znal predstavljati, kako bi z vsem tem uničil eno družino in vsaj tri osebe.

	Garryja so pripeljali v sobo za zaslišanje. Sedel je za mizo, za katero so ga vklenili, saj je tako veleval protokol. V sobo je vstopil tudi inšpektor Stevans. Minuto za njim je prišla še njegova pomočnica Canes, ki pa se je postavila ob vrata in se s hrbtom naslonila na steno. Ona je samo opazovalec, njen šef pa ga bo zasliševal.

	»Gospod Barnes, tukaj si lahko ogledate s sodišča potrjeno odobritev za vaše pridržanje. Preden začnem, vas moram še enkrat poučiti o vaših pravicah in vas opomniti na pravico, da lahko pokličete svojega odvetnika.« Nato mu je prebral njegove pravice in omenil stavek o zagovorniku.

	»Ne potrebujem odvetnika in ne bom se zagovarjal. Rečem lahko le to, da nisem kriv.«

	»Jaz lahko rečem, da ste naš glavni osumljenec in da smo pri vas našli veliko dokazov. Skoraj ni mogoče, da bi bilo vse naključje. Počakati moramo še na DNK-rezultate, katerega vzorec za test so vam že sinoči vzeli naši forenziki. Potem se bomo o tem tudi lažje odločali. Jaz nisem porota in ne sodnik, da bi vam lahko rekel, ali ste krivi ali ne. Vse, kar vam lahko rečem, sem vam že povedal, kakor tudi to, zakaj ste tukaj. Upam, da razumete, da tudi jaz samo opravljam svoje policijsko delo.«

	»Vse sem povedal. Prosim, če me peljete nazaj v celico. Vse ostalo bom povedal pred sodnikom, če bo seveda sploh prišlo do sojenja. Kot sem že rekel, nisem kriv, ničesar nisem naredil in verjemite, da imate pred sabo nedolžno osebo.«

	»Seveda, gospod Barnes. Kakor sami želite, a zdi se mi, da vas bo vaša trma odpeljala neposredno na sodišče pred poroto in sodnika. To pa vsekakor ne bo dobro za vas. A izbira je vaša.« Nato mu je ločil lisice od mize, pomočnica pa je poklicala stražarja, ki sta stala pred vrati. Odpeljala sta ga v kletne prostore, kjer so bile celice za začasno pridržanje.

	»Nekam skeptičen mi deluješ Henry. Kaj se dogaja?« ga je pogledala pomočnica in se zazrla v njegov obraz. Vedela je, da ga nekaj muči.

	»Ne vem. Imam občutek, da mi nekaj manjka.«

	»Misliš, da res ni kriv?«

	»Kriv? Kaj pa vem, čudno se mi zdi, da nič ne reče. Ne vem, kaj se dogaja. Ko bi nam lahko vsaj Lara kaj povedala.«

	»Ja, tega nam ona res ne more. Upajmo le, da se kmalu prebudi iz kome.«

	Odšla sta v pisarno in sedla za mizo, a delo jima ni šlo od rok. Oba sta razmišljala le o tem, kar je rekel Garry. Henry je čutil, da ima v roki marsikaj proti njemu, po drugi strani pa je zaznal, da je ob zaslišanju bil njegov obraz normalen, da je bil kot oseba zbran in popolnoma miren. Zato se je po svojih dosedanjih izkušnjah odločno oprijemal tega, da mu kljub vsemu manjka še kakšen člen verige.

	⁂

	Nora je ob istem času, ko so ponovno zaprli Garryja, prispela iz bolnišnice. Izstopila je iz Marlonovega avta, se mu zahvalila za prevoz in družbo, on pa se je odpeljal v službo. Bila sta pri Lari in malo jo je že jezilo, ker se njeno stanje ni popravilo niti za odtenek. Odšla je v njeno sobo in iskala, kar bi odnesla v bolnišnico, da bi ji postavila v roke ali v posteljo. Potrebovala je kar koli, kar bi Lara slišala, da jo spomni na dom in na njene trenutke, ko je bila še ‘živo’ dekle. Brskala je po stvareh, a nič ni bilo takšnega izrazitega. Odpirala je omare, predale, brskala po mizi in tudi odprla predal pod mizo. Tu je našla zaprto pismo, na katerem je bilo izpisano ime naslovnika: Garry Barnes. Zmeglilo se ji pred očmi, ko je videla, kaj je pred njo. Poleg tega je bil pod imenom izpisan njegov domači naslov, ki ga še Nora ne bi vedela, če se ne bi spomnila, da ji ga je enkrat izpisal Garry na zadnjo stran vizitke. ‘Le kaj imata skupnega Lara in Garry?’ se je spraševala v sebi. A morda se vse skupaj skriva v pismu. Vzela ga je v roke, sedla na posteljo, odprla pismo in ga začela brati.



	Dragi Garry,

	upam, da si dobro. Danes, ko sva se razšla, sem se odpeljala do velikega parkirišča, kjer sem imela parkiran avto ob najinem predzadnjem srečanju. Ustavila sem se, parkirala in v avtu več kot tri ure jokala. Tokrat sva se razšla brez poljuba in brez objema. Odšla sem zaljubljena in zato sem potrebovala vse troje; poljub, objem in tebe.

	Tako lep si. Smejiš se, kadar si ob meni, in ta tvoj nasmeh ti samo polepša obraz, za katerega praviš, da je že zguban in star. Dragi moj, lep si! Tako lepo te je videti, ko me gledaš s svojimi rjavimi očmi in si občasno z levo roko popravljaš že tako kratke rjave lase. Danes si prišel tako lepo urejen in ta tvoj vonj, kadar se stisnem k tebi, me vedno obnori. To je vonj pravega moškega. Prepričana sem bila, da bova danes po večerji odšla k tebi domov in se strastno ljubila. Ti niti sanjaš ne, kako sem se te danes spet želela. Želim si te pravzaprav vsak dan in ti si zame bog ljubezni, moj Eros.

	Nora je med branjem obstala in dvignila glavo. Pogled je usmerila v steno in v ogledalo. Ko se je videla v njem, bi najraje stopila tja in ga razbila. Bila je kot prikazen na plakatu za film groze. Njena hči pa tako lepa, visoka in čudovita. Le kako sta se Lara in Garry našla? Spraševala se je, kaj vse sta počela. Že to, da sta se poznala, jo je spravljalo v strah in obup hkrati. Zajokala je, se zbrala in še vedno s solzami v očeh nadaljevala.

	Rada bi, da bi bila jaz tista oseba, ki jo boš ljubil celo življenje. Rada bi bila partner v tvoji sreči in partner v tvojih težavah. Rada bi ti bila žena, mati tvojih otrok in tvoja kraljica. Rada bi bila od tebe ljubljena. Vse to bi rada. Ženske to potrebujemo, vse to je ljubezen. In jaz vem, da sem dobra oseba, dobra zate, dobra za celo življenje. Ne moti me razlika v letih, kajti ta razlika te dela še samo bolj moškega, kot to že si. Sanjala sem, da imam otroke s tabo. In če bi jih zares imela, vem, da ti otroci ne bi bili nikoli lačni najine starševske ljubezni. Te bi jima dala največ, saj materialne stvari ne nadomestijo tega občutka, ko čutiš, da te ima nekdo rad. Garry, ljubezen moja! Potrebujem te, kot potrebuje zemlja vodo, in veš, brez tebe mi živeti ni. Rada bi zaživela s tabo, rada bi dihala s polnimi pljuči. Rada bi ljubila tebe in življenje, rada bi bila srečna, sanjala ob tebi, v tvojem objemu, katerega sem že tolikokrat občutila.

	Ljubezen moja, obljubi mi, da ne boš nikoli pozabil, da si ljubljen!

	Za vedno tvoja, Lara



	Zdaj je Nora še bolj bridko zajokala in pomislila na svojo hčer. Kaj se zgodilo v njej, da se je v ljubezni tako prebudila in tudi tako zaljubila? Omenjala je otroke, družino in vse tako globoko opisovala. Oh, moja Lara! Kaj ji je Garry obljubljal, da se je tako zelo zaljubila vanj? Potem pa jo je prešinilo, da je bil Garry hkrati z njo in z Laro. Opravičevala je svojo hčer, da ta ni vedela, kaj počne njena mami z njim, da sta v resnici obe ljubili isto osebo. A ob enem je vedela, da ni opravičila za Garryja, ki je ljubezen zavestno delil z njo in Laro. Preklet bodi, Garry! Le kakšno srce moraš imeti, da se ljubiš z mojo hčerko in hkrati še njeno mamo. Njej se je to zdelo hujše od samega incesta. Zaprla je pismo in ga dala na mesto, kjer ga je našla. Zapustila je sobo in pravzaprav v tem trenutku pozabila, zakaj je prišla vanjo. Odšla je v garderobo, se preoblekla v udobna oblačila in stopila na teraso. Odločila se je, da bo odšla na sprehod. Dovolj je jokala in dovolj je razbijala glavo z ljudmi, ki si ne zaslužijo biti v njeni bližini.

	»Preklet bodi, Garry Barnes! Cvri se v peklu! Pa ne zaradi mene. Mene si ranil, a ubil si mojega otroka, ki te je tako ljubil!« je siknila med stisnjenimi zobmi, polna jeze in zgražanja.





	POGLAVJE XIX.

	10. oktober, 2011

	Nora je zgodaj ostala sama v hiši. Marlon se je že odpeljal v službo in ona bo danes s Timom odšla k Lari. Imela je še veliko časa do odhoda. Stala je ob oknu s skodelico čaja v roki in gledala v naravo. Ta je bila v tem času že pusta in njene barve so bile skromno zelene. Pusta je bila tudi misel na Garryja, ki ga je še vedno ljubila, čeprav si je to le stežka priznala. Tudi po najdbi pisma in bridkem spoznanju dejstev iz njegove vsebine ga ni mogla iztisniti iz srca. Nikogar v življenju še ni tako ljubila. Če bi znala, bi svojo ljubezen z njim opisala z enakimi besedami, kot jih je napisala Lara v tem pismu. On je moški, ki je bil ljubljen. Najraje bi imela, če bi ta moški imel dvojnika in bi bili srečni obe, Nora in Lara. Vsaka bi si vzela po enega. A vedela je, da tako ne gre. Zdaj tudi ve, da ne bo šlo niti s tem enim. Rahlo čustveno vzburjena je kar naenkrat izgubila spoštovanje do te osebe. Med razmišljanjem je jeza, ki se je pravkar začela spet kopičiti v njej, prerasla v sovraštvo. Ob tem je še ljubezen izgubila vrednost, izgubila se je tudi vsa privlačnost, ki jo je čutila vedno, ko je bila z njim. V resnici pa se je zavedala, da je bila ob njem srečna in sproščena. Sposoben jo je bil popeljati v višave in z njim je doživljala orgazme vulkanske erupcije. Nikoli prej tako močne, nikoli prej tako burne in nikoli prej tako poudarjene. Očitno zaljubljena ženska, ki ljubi, zmore več od tiste, ki ob moškem samo životari, kot to ona počne ob Marlonu. S slednjim se je navadila monotonosti in sprejela je takšen način življenja. A zdaj je bila sesuta. Razbita. Uničena. Zdaj bi bila sposobna to žlico, s katero je mešala čaj, zasaditi tej barabi v srce. Zdaj bi …

	Še preden je dokončala miselni stavek, jo je iz tega prebudilo zvonjenje telefona. Dvignila je telefon in vzpostavila dohodni klic: »Prosim.«

	»Dobro jutro, gospa Pulman. Rad bi vam sporočil, da smo v četrtek odvzeli prostost osumljencu. Imamo sicer nekaj dokaznega materiala proti njemu, a trenutno še čakamo zelo pomembne DNK-rezultate. Te bomo skupaj s telefonskimi izpiski, srajco in tudi s fotografijo osumljenčeve roke, ki je polna brazgotin od nohtov vaše Lare, lahko kot dovolj obremenilne dokaze poslali na sodišče. Če bi našli še telefon, bi imeli korak več k rešitvi tega primera. Morda bi na njem našli še kakšno fotografijo, ki bi bila res dober dokaz. Potrebujemo nekaj, s čim bi lahko dokazali, zakaj sta bila ta zadnji dan skupaj. Gospa Pulman, ste morda pogledali v sobo vaše hčere, če bi ta pustila telefon v sobi? Zato vas prosim, če res natančno pregledate vse njene stvari, kot tudi njene omare in predale.«

	»Kdo pa je ta osumljenec? Ga poznam?« Čeprav je vedela, na koga je mislil inšpektor, je ta kljub vsemu zaskrbljeno vprašala in se med tem ujela, kako dobra igralka je postala.

	»Žal vam tega ne morem povedati, ker je vse to predmet preiskave. Bil bi pa vesel, če bi pogledali za telefon.«

	»Bom pogledala in vam javim v toku dneva. Hvala za klic.«

	»Nasvidenje, gospa Pulman!« je rekel in se na koncu pogovora še poslovil.

	Kako naj najde telefon, če ga ni videla. Potem se je spomnila pisma in tega bo vsekakor odnesla na policijo. Ta ga povezuje z njima. Ljubila ga je, on pa je izkoriščal njeno ljubezen. Vprašanje je, za kakšno stvar in za kakšne cilje? Morda se je le igral z njo, ona pa mu je slepo in zaljubljeno verjela, da jo ljubi. Odšla je v Larino sobo, iz predala vzela pismo in ga odnesla v garderobo, kjer si ga je shranila v torbico.

	S Timom sta bila pri Lari. Na trenutek se ji je zazdelo, da je njena hči dobila malo življenjske barve v lica, medtem ko ji je ona spet na dolgo in široko pripovedovala zgodbe iz otroštva. A bila je to le pusta želja in lažno videnje. Lara je nespremenjeno ležala na postelji in se ni premaknila.

	Na poti do doma je Nora ustavila avto pred policijo in kar v informacijski pisarni za inšpektorja Stevansa pustila Larino pismo. Nato sta se odpeljala domov, saj se je Timu že mudilo. Dogovorjen je bil z Zackom, da mu pomaga na žagi.

	⁂

	Hišni kurir je inšpektorju Henryju Stevansu prinesel pismo. Ko ga je ta odprl in prebral, se je globoko zamislil. Tega res ni pričakoval. Podrlo se mu je kar nekaj teorij o tem človeku. Poklical je dežurnega sodnika in ga prosil za nalog za hišno preiskavo. Tega je kaj hitro dobil, zato je še z nekaj sodelavci in z dežurnim notarskim pomočnikom odšel do Garryjeve hiše. Počakati je moral, da iz pripora pripeljejo še Garryjam in ko je ta prišel, se je preiskava hiše začela. Iskali so kakršno koli povezavo, ki bi povezala njega in Laro. Hitro so našli tudi telefon, ki pa žal ni deloval. Vzeli so ga kot dokazni material. Forenziki so s specialnim sesalcem posesali sedežne dele pohištva v dnevnem prostoru, kajti morda v posesanem delu le najdejo dokaz, da je bila Lara tisto noč pri njem. Ker niso našli ničesar drugega, so spisali zapisnik, na katerega se je podpisal tako Garry kakor tudi Henry Stevans, ki je vodil vso preiskavo. Da je bila preiskava korektna, je s podpisom potrdil tudi notarski pomočnik, ki je bil tu namesto prič ali odvetnika, ki ga pa Garry spet ni želel imeti. Danes so dobili še dva dokaza, pismo in telefon, zato so zdaj imeli dovolj materialnih dokazov, da so lahko Garryja predali sodišču.





	POGLAVJE XX.

	Mesec dni kasneje - 8. november, 2011

	Danes se je začelo sojenje Garryju Barnesu. Obtožen je bil storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Sodišče je imelo veliko dokaznega materiala, osumljeni ni želel odvetnika in tudi sam se ni želel zagovarjati. Ko je sodnica prišla v dvorano, je tožilcu razložila vrsto sojenja. Povedala je, da lahko glede na trenutne razmere, ko poškodovana Larisa Pulman leži v bolnišnici v komi, Garryju sodišče sodi samo za hude telesne poškodbe. Tožilec je vneto zahteval, da se osumljenemu vseh dejanj sodi za poskus umora, čeprav je poškodovana še živa. Povedal je, da je poškodovana samo oseba, katere življenje visi na nitki in zato samo vegetira s pomočjo aparatov. Sodnica je to utemeljeno zavrgla in vztrajala pri svoji odločitvi.

	Nora, ki je sedela daleč zadaj v dvorani in se ni želela izpostavljati, so besede tožilca zabodle v srce. Ona kot mama je čutila, da se bo njena hči nekega dne prebudila.

	V dvorano je vstopilo še enajst porotnikov, ki so zasedli svoja mesta na desni strani sodne dvorane. Sojenje se je tako lahko začelo, zato so v dvorano pripeljali še Garryja. Ko ga je Nora videla, se ga je ustrašila. Bil je neobrit, shujšan, postaran. Bil je le senca tistega Garryja, ki ga je poznala in tako močno ljubila. Le en dober mesec je od tega, kar jo je ta še držal v naročju in se ljubil z njo, zdaj pa je pred njo stal popolnoma drug človek.

	Sodnica je začela uradno sojenje. Prebrala je uvodni govor in obtožnico, ob tem pa je kljub vsemu morala Garryja poučiti o njegovi pravici do prisotnosti odvetnika. Ta se je še enkrat izrekel, da ga ne želi. Tokrat se je odločil, da se bo branil sam. Sodnica mu je želela določiti odvetnika po službeni dolžnosti, a on tudi njega ni želel sprejeti. Ker sodna praksa v izrednih primerih dovoljuje tudi takšno prakso, sta se sodnica in tožilstvo strinjala, da se ugodi prošnji oz. zahtevi osumljenega Garryja Barnesa.

	Tožilstvo je na stol za priče poklicalo trenutno edino pričo, to je bil inšpektor Henry Stevans. Ta je navzočim razložil vse podrobnosti, pokazal jim je vse obremenilne dokaze. Tako so proti Garryju imeli zadnji klic v bližini njegove bazne postaje, našli so telefon, iz katerega so bili opravljeni klici in je bil last Larise Pulman, kakor tudi krvavo srajco, dokaz ran na Garryjevi roki in ujemanje DNK-testa na podlagi kože in dlak izpod nohtov poškodovane Larise. Da sta bila v zvezi in da je nekaj bilo med njima, je dokazovalo tudi pismo, ki ga je Larisa naslovila, a ga še ni oddala na pošto. Tu je inšpektor zamolčal, kako ga je dobil, saj ni želel v to mešati njene mame Nore Pulman. Obremenilnih dokazov je bilo veliko in Garry je ob slišanem vedel, da bo hitro obsojen.

	Ko so končali z obremenilnimi dokazi in pričo, je sodnica pozvala na zagovor še osumljenega. Ta je presenetil vse, ko je dejal: »Vse, kar ste predstavili na tem sodišču, je res. Le za pismo nisem vedel in ob branju le-tega sem tudi sam bil presenečen, kaj je ta ženska čutila do mene. To je bilo le enostransko in jaz ji za to zagotovo nisem dal povoda. Z vso odgovornostjo in s svojo častjo lahko potrdim in s tem tudi izjavljam, da je nisem poškodoval jaz. Jaz sem ji tisto noč samo pomagal. Vem, da nimam upanja, da bi dokazal svojo nedolžnost, a želim si, da bi se Lara kmalu prebudila iz kome in vam to tudi ona zatrdila. Do takrat pa se zavedam, da nimam nobene možnosti in spoznal sem, da so obremenilni dokazi proti meni tako močni, da se v tem trenutku nima niti smisla braniti. Sprejel bom obsodbo, čeprav nisem kriv.«

	Garryju se je zdelo, da je vse zdrdral v eni sami sapi, in ko je sedel nazaj na klop, se mu je zdelo, da je odvrgel kamen s sebe. Sodnica je želela še nekaj izvedeti in mu je postavljala vprašanja, na katera pa je on odgovarjal z ‘sem že vse povedal’. Sojenje se je hitro končalo in sodnica je vedela, da za poroto to ne bo težko delo, zato je napovedala predviden izrek sodbe že čez dva dni.

	POGLAVJE XXI.

	10. november, 2011

	Garry je sedel v svoji celici v preiskovalnem delu zapora na območju Griner. Zapor je bil sicer namenjen vsem, ki so bili obsojeni za večje prekrške, kakor tudi za tiste, ki so storili huda kazniva dejanja. Ves kompleks je imel z visoko ograjo več ločenih objektov. Notri so se tako znašli morilci kot tudi tisti, ki so ljudem povzročili hude telesne poškodbe, razpečevalci mamil in še drugi kaznjenci. A to ga ni zanimalo, vedel je, da je njegovo življenje uničeno za vedno. Predal se je usodi, čeprav je nekje v sebi čutil, da bo nekega dne oproščen, ker ni bil kriv. Ni storil tega, za kar bo danes obsojen. Šele ko bo pravnomočno obsojen, bo lahko sprejel prve obiske. Želel si je videti sodelavca in prijatelja Matta, da bi iz prve roke izvedel, kako sploh poteka delo brez njega. Bal se je za podjetje in bal se je za ljudi, ki so že več let delali za njegovega očeta in zdaj tudi zanj.

	Ob deseti uri so ponj prišli pazniki. Preoblekel se je ter se uredil – danes tudi obril –, nato pa so ga odpeljali na sodišče v Sanoho. Tam mu je sodnica prebrala odločitev porote, sama pa ga je na podlagi vsega obsodila na štirinajst let zapora. Kazen bo moral prestajati v zaporu Griner. Ves čas, ki ga je preživel v priporu, pa se mu šteje v zaporno dobo. Garry se je na koncu izrekel, da se na sodbo ne bo pritožil. Enako se je na sodbo izrekel tožilec, ki je bil z izrečeno sodbo zadovoljen; tako je postala sodba še isti dan pravnomočna. Odpeljali so ga nazaj v zapor. To je bil za Garryja eden najhujših dni v njegovem življenju.



	POGLAVJE XXII.

	11. november, 2011

	Nora včeraj ni odšla na sodišče, ker ni mogla gledati, kako bodo obsodili človeka, ki ga je ljubila. Z Laro še ni bilo nič bolje in še vedno ni niti malo nakazala, da bi se lahko kaj spremenilo. Skuhala si je jutranjo kavo in brala časopis. Ustavila se je pri napisanem:

	Sodišče izreklo sodbo za povzročitev posebno hude telesne poškodbe

	Sanoha, 10. novembra - Na Okrožnem sodišču v Sanohi se je danes z izrekom sodbe končalo sojenje Garryju Barnesu za kaznivo dejanje povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki je imela za oškodovano Lariso Pulman tako hude posledice, da je njeno življenje ogroženo in leži v bolnišnici v komi. Sodnica R. W. ga je, čeprav obtoženi dejanja ni priznal, zaradi več obremenilnih dokazov obsodila na štirinajst let zapora v zaporu Griner.

	Barnesu se bo v prestajanje zaporne kazni štelo tudi petinštirideset dni, ki jih je že preživel v priporu. Tožilec S. J. je ob koncu sojenja skušal kaznivo dejanje iz povzročitve posebno hude telesne poškodbe prekvalificirati v poskus uboja, a se sodnica ni strinjala z njim. Ta je ob današnjem izreku sodbe pojasnila, da je upoštevala vse dokaze, prav tako tudi izpoved priče. Kot dokaz je sodnica upoštevala tudi poročila sodnih izvedencev. Garry Barnes se je zagovarjal sam in na koncu še izrecno povedal, da za ta dogodek ni bil kriv, čeprav je imelo tožilstvo več obremenilnih dokazov. Barnes se je tudi izrekel, da se na sodbo ne bo pritožil in se tako odreka do pritožbe. Zato je sodba že pravnomočna.

	Po izreku sodbe so Barnesa odpeljali na prestajanje kazni.



	Odmaknila je časopis od sebe in zajokala. Če bi jo kdo vprašal, zakaj joče, tega ne bi mogla razložiti. A zdaj je vsega konec in morala se je zbrati, kajti vso moč bo zdaj namenila Lari. Ta zgodba z Garryjem se je končala in vedela je, da ga nikoli več ne bo videla.





	POGLAVJE XXIII.

	Tri tedne kasneje - 4. december, 2011

	Bilo je hladno nedeljsko decembrsko popoldne. Vsi trije iz družine Pulman so bili doma, a vsak v svojem prostoru. Nora se je spraševala, ali se to sploh šteje kot družinski dan. Sama si je malo prej skuhala čaj in kot že neštetokrat do sedaj stala s skodelico v roki ob oknu in gledala v daljavo. Dopoldne so bili vsi trije pri Lari in stali okoli bolniške postelje. Razmišljala je, da bi v prihodnje hodila sama k njej, saj je že vsaj štirikrat čutila, da se je Lara s prsti ali vekami premaknila. Nihče ni ničesar videl, zato jo imajo zdaj vsi po malem za noro. Morda pa je v teh dveh mesecih res postala nora. Vse, kar se ji je zgodilo v zadnjem času, je tudi za najmočnejše preveč. Zamišljeno je s kovinsko žličko mešala tisto nekaj malo sladkorja v skodelici. Spomnila se je Garryja, a ga je že naslednji trenutek želela izbrisati iz misli, a še vedno ni šlo. Bil je globoko zakopan v njenih možganih. Ta moški je v njej prebudil ljubezen, bil je njena želja, še zdaj je ob misli nanj doživela vznemirljive občutke. Le kako mu je tam v zaporu, se je znala večkrat v mislih vprašati. Primaknila je skodelico k ustom in takrat je ob njej zazvonil telefon. Le kdo bi jo klical v nedeljo? Številka je bila neznana. Vzpostavila je zvezo in rekla: »Halo?«

	»Dober dan, vem, da je nedelja popoldan, a vseeno sem se odločil, da vas pokličem. Takšne stvari ne morejo počakati do jutri. In aja, oprostite, sem dr. Ronald Brown. Kličem vas zaradi Larise, vaše hčere. Sporočiti vam moram, da se je pred dvema urama začela prebujati iz kome.«

	To, kar je Nora pravkar slišala, jo je presekalo v želodcu. Čutila je, da ji je skodelica skoraj padla iz rok. Čakala je ta dan in ga dočakala. »Takoj pridem v bolnišnico,« je vzhičeno zavpila v slušalko.

	»Ne, gospa Pulman, ne! Ne morete priti danes. Morda jutri.«

	»Ne, ne, danes in jutri in vsak dan bom tam. Moja Lara me potrebuje.«

	»Gospa, tudi če pridete, vas ne bomo spustili na oddelek. Zavedati se morate, da je v tem trenutku pacientka tako občutljiva, da lahko zaradi ene male napake pade nazaj v komo. Zdaj smo mi ob njej in mi ji bomo pomagali. Naj vam nekaj razložim, da boste bolje razumeli. Ko se pacient zbudi iz kome, ko je tako negiben, zavest pa še deluje, začne razmišljati, mi temu rečemo, da zapade v neko vrsto meditacije in takrat mora imeti mir. Nič okoli pacienta se ne sme dogajati na hitro ali glasno, drugače lahko zapade v depresijo, apatijo. Morate razumeti, da je ona krhka, da je izgubila veliko mišične mase, da zdaj potrebuje mir. Čez čas bomo videli, kako bo z govorom, gibanjem in drugimi funkcijami, ki so potrebne za normalno življenje. Mi jo bomo zdaj štiriindvajset ur natančno opazovali, nato pa, ko dobimo širšo sliko, dovolili enemu članu, da jo obišče za deset minut. Ste razumeli? En član in deset minut.«

	Nora tega res ni mogla razumeti. Ona je njena mati, Lara pa njena hči. Je še sploh lahko kakšna povezava bližja od te? A po drugi strani, ko je malo bolj pomislila, je spoznala, da je imel zdravnik prav. »Razumem, bom počakala, čeprav ne vem, kako bom to zdržala. Me boste jutri spet poklicali?«

	»Jutri sem jaz prost, ker sem danes dežurni na oddelku. Jutri bo tu dr. Harrisonova in vam bo vse povedala. Lep preostanek nedelje vam želim!«

	Nora je prekinila zvezo in skoraj poletela do delovne sobe in knjižnice, kjer je Marlon v tišini bral knjigo. Knjiga mu je skoraj padla iz rok, ko so se vrata tako bučno odprla: »Marlon, zbudila se je, naša Lara se prebudila!« Nato je stopila do njega, pokleknila pred njegove noge in jih objela. Glavo je naslonila na njegova kolena in bridko zajokala. On je sedel kot vkopan in ni našel besed, potem je le počasi spustil knjigo na delovno mizo ter jo pobožal po glavi. »Čutil sem, da se bo to enkrat zgodilo! Borka je ta naša princeska!«

	Kasneje sta to povedala še Timu in tudi ta je bil presrečen. Sedel je v Larin avto in se odpeljal do Zacka, da mu pove veselo novico.

	⁂

	Že naslednji dan je Nora lahko obiskala Laro. Soba je bila le slabo osvetljena, saj so spustili senčila, da bi se Lara navadila na svetlobo. Ta je ležala na postelji z odprtimi očmi, ki jih je delno premikala in s tem spremljala premike. Noro so že na hodniku pripravili, kako naj se obnaša in kako naj deluje v sobi, da ne bo prestrašila še vedno občutljive Lare. Trenutno stanje je še najbolj kritično. Nora je bila vesela, da je njena hči odprla vsaj oči, kar pomeni, da gre njeno stanje na bolje. Hitro je minilo njenih deset minut in morala je zapustiti sobo.

	Zdravniki so na pacientki zaznali veliko izboljšanje. Ta je že z očmi spremljala dogajanje v sobi, jih premikala in vedeli so, da se osredotoča na gibe. Žal še ni govorila in premikala celega telesa, a so opazili, da občasno, a redko premika prste. Če se kaj posebnega ne zakomplicira, ima ta pacientka veliko upanje na skorajšnji uspeh. Po treh dneh so jo prestavili v drugo sobo, a še vedno je bila to zasebna soba na intenzivnem oddelku. Člani družine Pulman so lahko prihajali k njej vsi skupaj in ostajali so lahko, kolikor časa so želeli. Zdravniki so menili, da je prisotnost družine in pogovor z njo dobrodošel za njeno zdravstveno stanje in dobra pot k rehabilitaciji.

	Tiskani in spletni časopisi so objavili to veselo novico, ki je preko čuvajev dosegla tudi Garryja, ki se je do zdaj že privadil zapora. Tudi on se je razveselil tega in zdaj mu je to edino upanje dalo še več moči. Njegova celica je bila majhna; v dolžino je merila komaj dobre tri metre, široka je bila nekaj več kot dva metra. V njej so bili postelja, majhna miza, stol, umivalnik in v kotu je bila straniščna školjka. Navadil se je, da je to zdaj vse njegovo razkošje. Vse v eni sobi, vse brez sten. On je bil še vedno na t. i. oddelku rehabilitacije. Ko bo tu tri mesece, in če bo vse v redu, bo prestavljen na bolj odprt oddelek, kjer imajo skupne dnevne prostore in hodijo jest v jedilnico. Njemu vsak dan prinesejo hrano v celico in jo mora pojesti za majhno mizo. Ko bo prestavljen, bo z drugimi jetniki obedoval v skupni jedilnici. Morda bo lahko hodil na delo in se prijavil na kakšno izobraževalno dejavnost. Vse to mu bo olajšalo bivanje in te turobne dneve med hladnimi stenami. Prejemal je lahko tudi obiske. Enega na štirinajst dni in edina oseba, ki ga lahko obišče, je Matt. Takrat mu je razložil, kaj se dogaja v podjetju, mu povedal, kako potekajo dela, nabava in prodaja. Ni lahko brez njega, a se trudijo. Garry mu je bil hvaležen za te informacije, a se je zaveda, da se v te pol ure, kolikor sta lahko skupaj, ne moreta pogovoriti in dogovoriti o vsem, kar bi se morala. Upal je, da podjetje ne bo propadlo in da delavci ne bodo izgubili služb.





	POGLAVJE XXIV.

	13. december, 2011

	Najboljše v življenju Nore je bilo jutro. Ni marala večernih senc in tega pozno jesenskega, že skoraj zimskega somraka. Nič se ni moglo primerjati s sladkobo in finostjo jutra. Snega še ni bilo, zato je morala že pred dnevi izkoristiti ta še zadnji trenutek brez bele snežne odeje ter poklicati podjetje za urejanje okolice. Danes je impulzivno spremljala ljudi, ki so delali na vrtu, grabili in pospravljali že odpadlo listje, rezali veje … To je naročila vsako leto, enkrat ali dvakrat. Rada je imela lepo in urejeno okolico njihove hiše, nikoli pa jim ni dovolila, da se lotijo urejanja njenih cvetličnih gred, na katerih je imela raznovrstne cvetlice, ki so – od vrste odvisno – cvetele skozi vse leto. Gojila je ljubezen do njih in do narave, ki je pravemu opazovalcu dala videti, da dela čudeže. Kljub težkim časom, ki jih je preživljala, se je zdaj obvladovala in nadzorovala. Obvladala je to umetnost, bolj kot si je mislila. Pri vratih je pozvonilo. Z lahkotnimi koraki dame je stopila do vhodnih vrat in jih odprla. Pred vrati je stal vodja skupine delavcev, ki so delali na njihovem zemljišču. »Izvolite, gospod Logan?« Tega Irca je poznala že nekaj let, že dolgo je vodil skupino vrtnarjev, s katerimi je bila res zadovoljna.

	»Gospa, na trati pri vhodu smo nekaj našli. Bilo je prekrito z listjem. Ko smo grabili, se je v manjši vboklini pod njim pokazalo nekaj, kar bi rad, da vidite.« Gledala je Logana, ki je nervozno stal pred njo. V rokah je držal kapo na šilt in jo tako zmečkal, da je skoraj polomil trdo senčilo na kapi.

	»Ja, seveda. Samo oblečem se. Upam, da ni kakšna mrtva žival,« je rekla, odšla do garderobe, si oblekla plašč in odšla z njim do glavnega vhoda na posestvo. Tam je na trati že stala delavka in jo boječe gledala. Nora je stopila do nje in se zagledala v tla. V čisto majhni vdolbini na trati, ki sta jo verjetno naredila dež in stoječa voda, je ležala pištola. Čisto prava in čisto črna pištola. Sklonila se je in jo hotela dvigniti, ko jo je za roko prijel sam Logan.

	»Oprostite, gospa, za to mojo gesto, a mislim, da je bolje, de se je nihče ne dotika. Raje pokličite policijo, naj jo oni odnesejo. Odvržena pištola ne pomeni nič dobrega. Čeprav se po navadi pištole odvržejo v reke ali nekam drugam, kjer se ne bodo nikoli našle,« jo je podučil stari Irec.

	»Prav imate, gospod Logan. Le kako sem bila tako neumna!« je razočarano rekla Nora. Nato pa je odšla v hišo in poklicala policijo. Že čez dobrih deset minut se je na dvorišče pripeljal policijski avto, iz katerega sta izstopila policist in policistka. Nora jima je pokazala najdbo in jima razložila, kako je do nje prišlo. Policistka si je vse zapisala, vzela podatke od Logana in delavke, ki je našla pištolo pod listjem. Nato jo je policist fotografiral z več strani, se sklonil, jo nato z roko, na kateri je imel rokavico, dvignil s pisalom in si jo ogledal. »Ni dolgo ležala v travi, a bila je v naravi in verjamem, da so prstni odtisi že izbrisani. Vseeno jo bom odnesel na postajo in naši forenziki jo bodo pregledali. Morda najdejo na njej kaj zanimivega. Vsak dan se dogajajo ropi, umori in še kaj podobnega. Nekomu je bila ‘prevroča’, da bi jo imel še naprej ob sebi, zato se je je želel znebiti.« Potem jo je dal v posebno vrečko s serijsko številko, ki jo je nato prebral policistki, ta pa si jo je zapisala v svoj notesnik. Zahvalila sta se in odpeljala.

	Nora ni več razmišljala o pištoli. Verjetno jo je odvrgel kakšen narkoman, za katerim se je podila policija, in ta je verjetno videl edino rešitev v tem, da se je čim prej znebi. Ob tem ni razmišljal, da bi lahko prav to pištolo na nekem drugem travniku našel otrok in lahko bi prišlo do nesreče. Kar zgrozila se je ob tej misli kakor tudi ob dejstvu, koliko bolezenskih bakterij je lahko potem na orožju takšne osebe. Zdaj se je morala na hitro urediti, saj se je odpravljala v bolnišnico k Lari. Ta je bila vsak dan bolje. Njeno telo je počasi dobivalo nekaj življenjske barve, ki je bila prekrila s prejšnjo, mrliško bledo. Nora se je veselila vsak dan, vsak trenutek, ko je bila z njo. Danes bo na oddelek odšla sama, kajti Marlon je imel v službi pomemben sestanek, Tim pa je moral pomagati preseliti Hanka, ki se je odločil, da se bosta s punco osamosvojila in začela živeti po svoje. Ob tem je pomislila na svojega Tima in se vprašala, ali bo čez kakšni dve leti naredil to tudi sam. Brez punce ali pa z njo.

	Pripeljala se je v bolnišnico. Ko je prišla na oddelek, se je želela pogovoriti z zdravnico Harrison. Te žal trenutno ni bilo na oddelku, ker je bila v operacijski sobi, a je prosila glavno sestro Roxane, da ji sporoči, ko pride. Odšla je do Lare in jo našla takšno, kot jo je še včeraj zapustila. Materi je strašljivo gledati, kako se njen otrok bori za življenje. Poljubila jo je na lica in si pomaknila stol k postelji. Lara je strmela v strop in se ni premikala. Devet dni je od tega, odkar se je zbudila in kar je njeno stanje nespremenjeno. Doktorica Harrison ji je podrobno pojasnila, kako se pacient obnaša v tem stanju, a še vedno je upala, da se bo to spremenilo še na bolje. Morda že jutri. Ta jutri je bil v mislih Nore vsak dan, a vsak dan je naletela na enako zdravstveno stanje svoje Lare.

	Nora je izgubila občutek za čas. Ko je že nameravala oditi domov, je v sobo vstopila doktorica Harrison. Čeprav je bila vidno utrujena po operaciji, se ji je nasmehnila. Stopila je do Nore in ji segla v roko. »Želeli ste me videti.«

	»Res je. Zanima me, ali ji kaj bolje kaže. Vi poznate takšne paciente in veste, kako se odzivajo.«

	»Nekaj sem vam o tem že povedala. Za zdaj je stanje nespremenjeno.«

	»Kaj pa, če bi ji kaj skuhala kot neko gladko kašo, morda kot emulzijo, in bi ji to poskusila dati v usta. Morda bi jo okus po domači in znani hrani prebudil,« je še vedno z optimizmom spraševala Nora.

	»Gospa Pulman, tega tudi ne poskušajte! Prebujanje iz kome ni enako prebujanju iz umetne kome. To je težji in drugačen postopek, povsem druga funkcija telesa in možganov. Veseli smo lahko že tega napredka, da je Larisa odprla oči, pa čeprav ne kaže znamenj, da bi se zavedala same sebe ali okolja. Ona še ni zmožna doseči nikakršnega stika z drugimi. Ne more vstati ali sedeti, zato je še vedno inkontinentna za vodo in blato, kar pomeni, da njene funkcije ne delujejo, zaradi česar ni sposobna zadrževati vode in blata. Potrebuje hranjenje in dovajanje tekočin le po cevki, ničesar drugega. In prosim, ko ste sami z njo, ji ne poskušajte dajati domače hrane. S tem jo boste le zadušili. Vprašanje časa je, kdaj bo pri njej opažen prvi vedenjski odziv na dotik, na vidne, slušne ali bolečinske dražljaje. Kot sami vidite, ne kaže znamenj, da bi razumela vašo govorico ali se skušala sama izraziti. Ona je občasno budna in s tem obnavlja cikel spanja in budnosti. Seveda se lahko njeno stanje poboljša, in takrat bo nastopila nova in bolj spodbudna faza. Prav to fazo še čakamo.« S tem, ko ji je to povedala, ji je kot mama mami dala nekakšno upanje, čeprav ji je zamolčala, da obstaja tudi tveganje. Le v enem od petih primerov se zgodi, da je prehod iz zdajšnje faze uspešen. Če se to ne zgodi niti po treh mesecih oziroma največ po enem letu, se zna zgoditi, da bo ta lepa ženska na postelji ostala v vegetativnem stanju za vedno.

	Nora je bila zdaj zadovoljna in še vedno prestrašena hkrati. Upala je, da bo njena hči dovolj močna, da bo zlezla iz najhujšega. Poslovili sta se in Nora se je odpeljala domov, zdravnica pa je morala še k drugim pacientom. Pred njo je še dolg dan in vprašanje je, kdaj bo tudi ona videla svoje otroke.



	POGLAVJE XXV.

	16. december, 2011

	Petek je bil dan, ko je poleg obiska v bolnišnici Nora obiskovala zelenjavno bio tržnico. Ta ni bila velika, a je premogla vsaj nekaj sestavin, ki so jih pridelovali okoliški kmetje. Ravno si je delala spisek, kaj mora nakupiti, ko je na dvorišču slišala, da se je k njim pripeljal avto. Že je pomislila, da ji je stari vrtnar Logan osebno prinesel račun za njihove storitve, saj je ob tem vedno dobil nekaj napitnine. Pogledala je skozi okno in videla, da je iz avta izstopil inšpektor Stevans. Še preden mu je uspelo potrkati ali pozvoniti, mu je Nora odprla vhodna vrata.

	»Čemu se imam zahvaliti današnjemu obisku?« je vprašala Nora.

	»Če lahko vstopim in ne bova stala na tem mrazu, vam lahko vse razložim v nekaj minutah. Saj imate čas, a ne?«

	»Seveda imam. Čeprav sem ravno nameravala skočiti do tržnice in se potem odpeljati še do Lare v bolnišnico.«

	»Kratek bom, a moram vam spet postaviti nekaj vprašanj.«

	»Vprašajte, gospod inšpektor. Mislila sem, da so najina srečanja z vprašanji že končana,« je s kančkom sarkazma rekla Nora in se ob tem celo malo nasmehnila.

	Henryju je bila ta ženska všeč. Bila je lepa, čeprav je bila še lepša ob njunem prvem srečanju. Zdaj so jo ti dnevi, ko je bila v stresu in skrbeh malo postarali, a kljub temu je v njej videl svežino in kanček neke nenavadne lepote. »Zanima me, ali vam je ime Amos Engelman znano.« Pogledal jo je v oči in čakal, kaj se bo na njih in na njenem obrazu premaknilo, spremenilo.

	»Jaz osebno ga ne poznam. To ime pa vsekakor pozna moj mož Marlon, a v negativnem smislu. Zakaj me to sprašujete?«

	»Zakaj ste posebej naglasili besedico negativno?«

	»Moj Marlon in ta gospod Engelman sta poslovneža. Njune poti se večkrat srečujejo in na eni od takšnih je moj mož proti njemu izgubil neko zelo pomembno poslovno bitko. Ne mara ga in pravzaprav je to še zelo lepa beseda. Če bi bil Marlon tukaj, bi se ob slišanem priimku razbesnel. Kako pa ste vi prišli do tega priimka in kakšne zveze ima to s tem, da me sprašujete?«

	»Zelo zapletena zadeva, gospa Pulman. Se spomnite pištole, ki so jo našli pri vas?«

	»Kako se ne bi, saj je bilo to komaj pred tremi dnevi. Kaj je z njo?«

	»Naš forenzični laboratorij je to pištolo dobro preučil in na njej so našli sledove strjene in že skoraj izbrisane krvi. Poleg tega so našli še ostanke dveh las, ki pa sta še vedno dobro ohranjena. Prstnih odtisov jim žal ni uspelo več dobiti, a je bila na njej zelo lepo vidna serijska številka.« Malo je počakal, ali bo sogovornica kaj rekla na to, a ker ni, je nadaljeval: »Številka nam je razkrila, da je bila pištola zakonito kupljena, njen lastnik pa je Amos Engelman.«

	»Ne razumem, kako bi se lahko njegova pištola našla na našem vrtu. Dvomim, da Engelman sploh ve, kje mi stanujemo.«

	»Prav zaradi tega sem tu, da slišim, če morda vi veste kaj več od mene. Tudi mi tega ne razumemo.«

	»Razumela bi, če bi našli Marlonovo pištolo na Engelmanovi trati, nikakor pa ne razumem pomena te obratne kombinacije. Moj mož je izgubil posel in ne Engelman. Na kaj namigujete?«

	»Trenutno na nič ne namigujem, le sprašujem in zbiram informacije. Tista dva lasa in zdaj že odluščeni vzorci krvi s pištole so odšli na DNK-analizo in že v ponedeljek pričakujem rezultate. Sumim, da so lasje in kri na pištoli last vaše hčere Lare.«

	»Moja Lara da bi imela pištolo? Pa še Engelmanovo? Kaj vam pride na pamet, gospod inšpektor?« Zdaj je bila Nora že živčna in skoraj malo nestrpna proti njemu.

	»Ne, ne. Niste me dobro razumeli. Jaz predvidevam, da bi lahko bila ta pištola sestavni člen napada na vašo hčer.«

	Zdaj je bila Nora tiho. Ostala je brez besed in zgrožena. »Zakaj bi Amos Engelman napadel mojo hčer? Ne razumem.« To vprašanje je postavila sama sebi, izgovorila ga je tiho, a še vedno tako na glas, da jo je slišal inšpektor.

	»Obstajata dve predpostavki. A to sta samo predpostavki in še nič ni znanega. Jaz sem prišel do vas, moja kolegica Sarah Canes pa je s kolegom odšla do Amosa Engelmana, da ga izpraša enako kot jaz vas. Torej, ena od predpostavk je, da je Garry Barnes s to pištolo napadel vašo hčer. Vendar trenutno ne najdem povezave med Barnesom in Engelmanom. Druga predpostavka pa je, da bi lahko to storil Engelman sam, a spet ne morem razumeti, zakaj.«

	»Poglejte, gospod inšpektor. Jaz se ne spoznam na vaše delo in ne želim obsojati ne enega ne drugega. Ne vem niti, kako bi bila ta dva človeka med sabo povezana. Prva verzija je še nekako smiselna, druga pa mi že meji na absurd.«

	»Ne smemo se prenagliti. Lahko je tudi prva verzija, kajti tudi Garry Barnes je podjetnik in lahko se poti vseh treh križajo. Počakajmo najprej na DNK-rezultate, potem pa bomo videli. Ali lahko naročite vašemu možu, da pride jutri k nam na postajo ali pa pridem jaz jutri do vas, če bi mu to bilo lažje?«

	»Seveda mu bom naročila, čeprav menim, da bi bilo bolje, da pridete vi k nam. Saj veste, da ljudje ne maramo hoditi na policijo, razen če to ni res nujno potrebno.«

	»Razumem, gospa Pulman. Torej še danes pričakujem vaš klic. Hvala vam.« Nato je vstal in se odpravil proti vratom.

	»Nasvidenje, inšpektor, in oprostite, ker vam nisem nič postregla. Ne kave, ne vode, nič.«

	»V redu je, gospa, saj sem rekel, da sem prišel samo na kratko.« Potem se je nasmehnil in že izginil za vrati.

	Nora je sedla na stol in se zamislila. Tisoče misli ji je švigalo po glavi in vsaka misel je imela svoje vprašanje ‘kaj pa, če …’. Nato je vstala in se nevede nekajkrat živčno sprehodila od ene do druge stene sobe. Dvignila je roke k ustom in še pri odprtih ustih od strahu spet pomislila na Garryja in si postavila vprašanje, kaj pa, če ta sploh ni kriv. Kaj pa, če je to vse skupaj Engelmanovo maslo? »O, bog, kako sem nora! O, bog, kaj sem storila!« je na glas rekla in zajokala. Njen glas je zamrl in njeno telo se je začelo tresti. Sedla je in se pogreznila v zofo, naslonila glavo na visok naslon in ob tem dejstvu je do sebe začutila prezir. Spoznala je, kaj naredi nagon narave, ko ženska ljubi moškega, ko se ta ljubezen pomeša s sovraštvom in potem pride do rezultata, kakršnega imata zdaj. Vedela je, da sta pri človeku obe čustvi močni, ljubezen in sovraštvo. A ni razumela, kako je lahko s sovraštvom umazala njuno izvrstno ljubezen. To je z današnjim spoznanjem spremenila v greh. In vendar, neka iskra, imenovana zavest, je v njej govorila, da se mora soočiti z živimi spomini.

	Zvečer, ko je Marlon prišel iz službe, mu je povedala za obisk in kaj je inšpektor povedal njej. Čeprav je bil Marlon jezen na Engelmana in ljubosumen na njegovo zadnje boljše delo, tudi sam ni mogel okriviti tega človeka za napad na Laro. Še vedno je bil prepričan, da bi to lahko storil Garry, nikakor pa ne ugledni Amos. Prosil je, naj pokliče inšpektorja in ga povabi k njim. Nora je vzela telefon in ga poklicala. Obljubil je, da pride kljub soboti ob osmih na kavo in pogovor.



	POGLAVJE XXVI.

	17. december, 2011

	Kot je bilo dogovorjeno, se je zjutraj točno ob osmi uri pred vrati Pulmanove vile pojavil inšpektor Henry Stevans. Pozvonil je in Nora mu je kmalu odprla vrata ter ga povabila v hišo. V sobi ga je že čakal Marlon in moška sta se pozdravila ter rokovala. Sedla sta drug nasproti drugega, Nora pa jima je postregla s kavo. Nato se je umaknila in se opravičila, da gre v bolnišnico k Lari. Tokrat je s sabo spet odnesla nekaj njenega. Poleg fotografij, njenega plišastega samoroga, ki ga je edinega obdržala do danes, je tokrat v torbici imela skrinjo, ki sta ji jo Marlon in Nora kupila v Benetkah, ko sta pred štirimi leti odšla na dopust v Evropo. Bila je to glasbena skrinjica, in ko si v zarezo vtaknil paličico, na kateri sta bila plesalka in plesalec, sta se ta dva v plesu vrtela okoli te paličice oz. okoli svoje osi. Lara jo je kljub svojim letom rada poslušala. Če bi bilo to potrebno in če bi pomagalo, da se Lari popravi zdravstveno stanje, bi prinesla k njej v bolniško sobo celo njeno sobo s posteljo in omarami vred. Kaj sobo, celo njihovo hišo bi prestavila tja!

	Marlon je inšpektorju povedal vse, kar ga je zanimalo, in skupaj nista našla ničesar, kar bi Amosa povezovalo z njim ali z Laro. Pravzaprav je Marlona begalo, kako se je sploh znašla Engelmanova pištola na njihovem vrtu.

	»Kaj pa, če je Amos pištolo prodal temu, ki je zdaj v zaporu … Kako mu je že ime?«

	»Garry Barnes.«

	»Ja, njemu.«

	»To ne bo mogoče. Engelman pravi, da je videl pištolo še ne dolgo nazaj v svojem sefu in da je ni še nikoli uporabil. Doma ima orožje, kot ga ima večina ameriških družin. Kupil jo je v prodajalni z orožjem in ima dovoljenje za posest, ne pa tudi za nošenje orožja. Poleg tega nam je zatrdil, da Garryja Barnesa ne pozna in da je njegovo ime prvič zasledil v časopisu, ko je bral za nesrečo vaše Lare. Obenem je tudi povedal, da sočustvuje z vami in vašo družino. Tudi sam ima otroke in zato ve, kako je vam, čeprav ne more niti slutiti, kaj vse preživljate.«

	»Kaj pa, če so mu jo ukradli?« je spet spraševal Marlon, ki še vedno ni našel odgovora.

	»Lahko bi se to zgodilo, a ker gospod Engelman ni podal prijave za krajo pištole, bi bilo to zdaj skoraj nemogoče, čeprav bi z dobrim odvetnikom lahko prepričal sodišče, da ves ta čas ni odpiral sefa. Ampak tega mu sodišče ne bi verjelo. Poleg tega pa – kot sem rekel – prijave o kraji ni, zato je to izključeno.«

	»In kaj bo, če se ugotovi, da so na pištoli lasje od naše Lare?«

	»Ne morem reči. Potem bom imel dokaz, da je bila vaša hči poškodovana s to pištolo, katere lastnik je Amos Engelman. Verjetno mu bom, če mi bo sodišče odobrilo nalog za pripor, odvzel prostost. Vsaj za čas preiskave in dokler se zadeva ne razčisti in zbistri. Ta zadeva pa bi bila ob vsem tem zelo kompleksna, saj so pri Barnesu najdeni dokazi vpletenosti z vašo Laro kakor tudi nedelujoč telefon pri njem doma, pri drugem pa orožje in dokazi na njemu. Če vam po pravici povem, gospod Pulman, bi bil ob tem še sam zbegan. Raje ne pomislim, kaj me čaka. Po drugi strani, če izključim Engelmana, je še največ možnosti ravno v tem, da je to pištolo uporabil Barnes. Ampak ne vem, kako je prišel do nje,« je zaskrbljeno povedal inšpektor.

	»Prej ste omenili, da sta Barnes in Engelman oba v poslu. Mi ne vemo, če sta povezana. A vendar samo razmišljam: kaj pa, če je ta že obsojeni Barnes delal kakšno uslugo, morda opravil kakšen dolg za Engelmana? In je ob tem bila moja Lara le posredni dejavnik.«

	»To bi bila še ena od najboljših teorij, gospod Pulman. A da to dokažemo, se bomo morali dokopati do dobre razlage in še boljših materialnih dokazov. To bi bila zame trnova pot.«

	»Morda je res najbolje, da počakamo rezultate testa. Kaj pa, če kri in lasje sploh niso od Lare, in po krivici obsojamo Engelmana?« je rekel Marlon, ki je zdaj že skoraj branil svojega sovražnika.

	Tudi Henry je to opazil in videl v Marlonu Pulmanu srčnega človeka, pravičnega in zelo razumnega. Poslovil se je od njega in se odpeljal z njihovega dvorišča.





	POGLAVJE XXVII.

	19. december, 2011

	Okoli devete ure je zazvonil telefon. Nora je že skoraj na pamet poznala inšpektorjevo telefonsko številko, zato je kar rekla: »Kaj bo dobrega, gospod Stevans?«

	»Ne vem, kaj bo iz tega dobrega. Pravkar sem izvedel, da imamo zdaj okoli Larinega primera cel cirkus. Danes smo prejeli rezultate DNK-testa in lasje se ujemajo z Larinimi v skoraj stotih odstotkih, rezultat krvi pa nam je dal več kot osemdesetodstotno ujemanje. Danes bomo po vsej verjetnosti pridobili nalog za privedbo in zaslišanje Amosa Engelmana, potem pa bomo stopili v neznano in kalno področje.«

	»Razumem. Popolna nejasnost in popolna zmešnjava.«

	»Ja, res je. Zopet se bo odprl že zaprti primer Larise Pulman.«

	»Gospod Stevans, med vikendom sem malo razmišljala in si postavljala neka moralna vprašanja, zato bi vas rada vprašala nekaj čisto osebnega. Vas lahko?«

	»Vprašajte, gospa Pulman. Če bom poznal odgovor, vam ga bom zagotovo povedal.«

	»Rada bi spoznala in obiskala Garryja Barnesa. Rada bi odšla k njemu v zapor, a ne vem, kakšen je postopek, da pridem tja. Verjetno ne morem kar potrkati na vrata zapora in jim izraziti svoje želje.«

	»Najprej naj vam povem, da vam ta obisk odsvetujem. Zakaj? Zato, ker bo ta Garry Barnes prav tako še enkrat zaslišan zaradi morebitne povezave s to pištolo in Amosom Engelmanom. Prav tako bi mu vi lahko povedali, kar sem jaz povedal vam in to ne bi bilo dobro.«

	»Ampak jaz bi ga vseeno rada videla in prisežem vam, da ne bi nič povedala o pištoli ali Engelmanu. Z njim bi se pogovarjala o čisto drugih stvareh. Rada bi vedela, kako se je spoznal z Laro in kaj je on čutil do nje. Samo to. Menim, da je tu še marsikaj skrito. Mi lahko pomagate?«

	»Lahko poskusim. Kdaj pa bi šli k njemu?«

	»Kadarkoli. Vi mi samo povejte postopek pa bom uredila. Telefonirati znam, se pogovarjati in tudi avto imam, s katerim bi se pripeljala do zapora in nazaj.«

	»Bom poskusil izvedeti, kdaj bi lahko prišli tja. Ker pa niste na listi za obiske, vprašanje, če bi vas Garry Barnes sploh sprejel. Takoj ko izvem kaj več, vas pokličem.«

	»Hvala vam, inšpektor!« Nora se mu je zahvalila in prekinila klic.

	Nato se je oblekla in odšla k Lari v bolnišnico. Tam jo je pričakal vesel nasmeh glavne sestre, ki jo je brez besed objela, nato pa ji je na uho zašepetala: »Larisa se je danes ponoči prvič odzvala. Danes dopoldne pa že kar nekajkrat. Kaj ni to dobra novica?«

	Nora po slišanem ni vedela, kaj bi. Najraje bi poletela, po drugi strani pa se ji je zdelo, da so ji klecnila kolena. V prsih jo je od te sreče pogrelo, zato bi kot najstnica najraje kričala in vsem povedala, da gre njeni Lari na bolje. »Grem lahko k njej?« je boječe vprašala, ko se je malo pomirila, saj se je spomnila, da ko se je prvič izboljšalo njeno stanje, ni smela k njej.

	»Lahko greste. Pri njej sta doktorica Harrison in doktor Stoner, ki je pri nas na specializaciji. Ste njega že spoznali?«

	»Ne, nisem ga. Ga bom pa sedaj,« je povedala Nora in komaj čakala, da vidi svojo Laro. Vstopila je v sobo in tam videla, kako pri aparatih stojita oba zdravnika. Ob njenem prihodu sta dvignila glavi in doktorica Harrisonova se je nasmehnila. »Pridite,« jo je povabila. »Veselo novico imamo za vas.«

	»Sem pravkar izvedela. Sestra Roxane mi jo je povedala. Je to res?«

	»Res, res. Spoznajte tudi našega mladega zdravnika. To je doktor Alex Stoner, ki je bil nekaj zadnjih noči večkrat pri Larisi. Dežural je tudi to noč in opazil gibe pri njej. Ti so ga spodbudili k boljšemu in natančnemu opazovanju. Zdaj vemo, da ji gre na bolje. Veste, doktor Stoner dela specializacijo pri nas in najbolj ga zanima ravno ta del, koma in prebujanje.«

	»Pozdravljen, gospod doktor. Moje ime je Nora Pulman in sem mati tega angela.« Namignila je na Laro, ki je ležala na postelji.

	»Dober dan, gospa. Jaz preučujem komo in prebujanje, kot je to že omenila moja mentorica. Danes ponoči sem bil dežuren in sem opazil, kako se vaša hči odziva na dražljaje. Kar je zelo pozitivno za vse nas kakor tudi za njo. Veseli me, da je prešla v fazo minimalnega zavedanja.«

	 »Kaj to pomeni? Mi lahko razložite?«

	»Gre nekako takole. Vaša hči je prešla v novo fazo ali v stanje minimalne zavesti. Zdaj čuti, da se je pričela odzivati na zunanje dražljaje, kar pomeni, da bi s časom, torej čez nekaj časa, lahko ta pokazala, da nas razume, da se zaveda, razume vprašanja in odgovarja s kretnjami za DA in NE, morda tudi z besedami. A ker se stanje minimalne zavesti po stopnji sposobnosti različnih pacientov za odzivanje na zunanje dražljaje precej razlikuje, menim, da lahko to stopnjo preverimo z aparaturami. Delovanje njenih možganov bi opazovali s funkcionalno magnetno resonanco, ki omogoča opazovanje sprememb v pretoku krvi skozi njih. To je pravzaprav v praksi še ne dovolj uveljavljena metoda, a jaz sem za jutri že rezerviral termin in že dopoldne jo bomo pregledali na aparatu. Ste mi sledili?«

	»Seveda sem, čeprav sem nekoliko zmedena, kajti vsega res ne razumem. Bistvo sem dojela in presrečna sem, da se ji to dogaja. Morda veste, kaj bi bil vzrok temu novemu prebujanju?«

	»To težko rečem. Lahko je vaš pogovor z njo, lahko je vaša toplina ali samo pulz, lahko je ponavljanje glasbe iz skrinjice, ki jo vsak od nas kdaj pa kdaj navije, lahko je kaj iz televizije, ki je ves čas vklopljena. Mnogo dejavnikov je tukaj prisotnih. Lahko je prišlo tudi samo od sebe, ker je to vaša hči spodbudila v sebi.«

	»O, kako sem vesela! To je danes zame poseben dan, kot bi praznovala rojstni dan.«

	Zdravnika sta zapustila sobo in videla je, kako je pred odhodom doktor Alex Stoner na rahlo pobožal roko njene Lare. No, morda se ji je to samo zazdelo, a vseeno ji je toplo pri srcu, ko vidi, kako se zdravniki zavzemajo zanjo.

	Komaj je dočakala, da je prišla do doma in veselo novico po telefonu povedala Marlonu v službo, ki ji je obljubil, da gre jutri skupaj z njo k Lari. Poklicala je tudi Tima, ki je vriskal od veselja. Tudi on bo jutri prišel domov. Če pride še pravi čas, bo odšel skupaj z njima, sicer pa bo šel z njo šele naslednji dan. Še dobro ni končala pogovora, ko je slišala, da jo v ozadju nekdo kliče. Prepoznala je inšpektorjevo telefonsko številko. Res je bil mož beseda in jo je poklical, kot je obljubil.

	»Pozdravljeni, gospa Pulman. Govoril sem z odgovornimi za obiske pri Barnesu v zaporu Griner. Malo je trajalo, ker so pazniki morali vprašati Barnesa, če bi vas on sploh sprejel, zato vas nisem poklical že prej. Po njegovi privolitvi ga lahko zdaj obiščete v četrtek, 22. decembra, ob deseti uri. Bi to šlo?«

	»Seveda lahko, čeprav ne vem, koliko časa bom vozila do zapora, a mislim, da bo šlo. Sploh nimam predstave, kako daleč od Sanohe je Griner ali kako ste že rekli.«

	»Do tja imate slabi dve uri vožnje. Jaz bi moral pojutrišnjem tja na neko zasebno zaslišanje, a lahko bi to prestavil za en dan, to je do četrtka, in bi vas lahko jaz peljal tja. Seveda želim, da ne bo to videti kot vsiljevanje ali pa da bi vas želel kontrolirati, kaj se boste pogovarjali z Barnesom.«

	»To bi lahko bilo zanimivo in vsekakor bi mi ustregli, če bi me vi odpeljali. Pripravljena sem vam plačati stroške.«

	»Stroške plača država, jaz ne grem tja zaradi vas, ampak grem zato, ker mi je to službena dolžnost. Vi pa greste z mano, ker imam pač prostor v avtu.«

	»Z veseljem bi šla z vami. Me boste prišli iskat na dom ali raje pridem jaz na policijsko postajo?«

	»Ne, bom jaz prišel po vas. Bi bilo ob osmih v redu?«

	»Seveda, gospod inšpektor. Torej v četrtek ob osmih.« Potem sta prekinila zvezo in Nora je ugotovila, da je današnji ponedeljek lep in prijeten dan. Najbolj jo je veselilo izboljšanje zdravstvenega stanja njene Lare. Veselila se je novice in obiska pri Garryju, čeprav se je po drugi strani bala, kaj bo z njo, če bo izvedela resnico, ki naj bi se dogajala med njim in Laro. Vprašala se je, ali je sploh dobro premislila o tej zadevi, da bi odšla k njemu na obisk. Morda ji ne bo ničesar povedal in se že zdaj napaja z lažnimi upi. Vendar dokler ga ne pogleda v oči, je vse ugibanje in en velik ‘če’.





	POGLAVJE XXVIII.

	22. december, 2011

	Samo tri dni je bilo do božiča in vse je kazalo na to, da bo letošnji božič zelen in ne bel. Podnebje se spreminja in vedno bolj je toplo. Spomnila se je, kako je bilo, ko je bila še mala. Zima je trajala od oktobra do aprila. Snega je bilo veliko. Ko je zapadel, se je dolgo tudi obdržal, saj so bile temperature nižje, kot so dandanes. Spila je čaj, zajtrkovala in se uredila. Še pol ure je imela časa, preden pride inšpektor, ki jo bo odpeljal do Garryja. Imela je veliko tremo, bila je živčna in počutila se je kot najstnica. Pa saj to ne bi bilo nič čudnega; včasih sta si veliko pomenila. Po drugi strani pa se je bala njega, saj je v srcu vedela, da ga je ravno ona prijavila in s tem izdala. Hodila je po hiši, nervozna, dokler ni nekaj minut pred osmo po njo prišel inšpektor Stevans. Prisedla je k njemu in zapeljala sta se proti zaporu Griner. V avtu sta se pogovarjala o marsičem; tako je izvedela, da so v ponedeljek zaradi preiskave zaprli Amosa Engelmana, ki bo tam ostal osem dni. Povedal je, da bo po njenem pogovoru z Barnesom opravil kratek pogovor tudi sam, da razjasnita določene nejasnosti. Nora pa je inšpektorju povedala, da je Lara bolje, da se je začela odzivati in da je to pripisala svoji vztrajnosti, nekaj pa tudi glasbeni skrinjici, saj se je po njej Larino stanje spremenilo na bolje.

	Ko so Noro pripeljali do Garryja, je ob pogledu nanj skoraj zajokala. Spoznala je, da je tega moškega v srcu še vedno ljubila, čeprav je bil njegov obraz drugačen, spremenjen. Ta je bil vsaj na prvi pogled bolj trd, postaran in pod očmi je imel debele in temne podočnjake. Takoj ko je sedla nasproti njega in videla, da je bil priklenjen na kovinsko mizo, ki je bila privijačena na tla, je v sebi začutila željo, da bi ga osvobodila. Tudi Garry je ob pogledu nanjo videl še vedno tisto žensko, ki jo je ljubil in jo ljubi še danes. Opazil je njene tresoče se roke in tudi sam je občutil del njene živčnosti. V obraz je bila kljub močni bledici še vedno lepa ženska. Med njima je še vedno vladala neka nevidna privlačnost in zavedal se je želje po njej. Še sinoči je imel ostro začrtan cilj, da bo do nje hladen in oster. Danes je ta cilj drugačen, spremenil se je v močno vzajemno simpatijo, pa čeprav se še nista dotaknila in niti besedice spregovorila. Podobni občutki so obdajali Noro; čutila je nenavaden nemir, kot bi stala pred moškim, s katerim se bo prvič poljubila. Vedela je, da med njima še vedno tli ljubezen. A temu impulzu se je zdaj morala upreti in ona je bila tista, katera je prva spregovorila: »Hvala, ker si me sprejel, čeprav bi te raje obiskala kje drugje kot tukaj v zaporu.«

	»Hvala, ker si tukaj. To mi veliko pomeni. Bil sem prepričan, da te nikoli več ne bom videl.«

	»Morala sem priti, a za to sem potrebovala čas in moč.«

	»Razumem te. In kaj te je pripeljalo do sem?«

	»Zanima me, zakaj si imel razmerje z Laro.«

	»Nobenega razmerja z Laro nisem imel. To ti lahko prisežem pri mrtvi materi, če ti to kaj pomeni. Ti veš, kaj mi je ona pomenila.«

	»Ne razumem, kako imaš potem opraskano roko, kako imaš njen telefon v svojem domu, kako je imela ona tvojo srajco pri sebi. Pojasni mi, prosim. Pojasni mi Larine občutke iz pisma. Prosim, bodi moški in bodi pošten do mene. Le to te prosim!«

	»Nora, nama so danes namenili eno uro in ne vem, kako ti je to uspelo. Obiski trajajo pol ure. A če bi ti jaz vse povedal, bi to trajalo več ur. Kratek bom, ti pa poskusi razumeti in obljubim ti, da ti povem vse, točno tako, kot je bilo. A obljubi mi tudi ti, da nikomur ne poveš tega, kar ti bom povedal. To je zelo pomembno zame, verjemi, da tudi zate.«

	»Velja, obljubim.«

	Potem ji je povedal, kako je Lara prvič prišla k njemu, ko ji je povedal Tim, da ju je videl, kako sta se poljubljala v bungalovu. Potem je prišla še dvakrat in ga enkrat celo poljubila. Povedal ji je, da sta šla dvakrat na večerjo, ampak da je šel on z njo samo iz razloga, da ne bi povedala tega, kar ve, svojemu očetu. Ni izpustil niti svojih občutkov, ko je prvič opazil, da se zaljublja vanj, kako ga je prijela za roko v lokalu, ga spet poljubila, ko jo je ujel ob nerodnem prestopu z nogo in si je pri tem zvila gleženj. Opisal ji je ves dogodek zadnje noči, kako je prišlo do praske in kako je prišla njegova srajca k njim domov. Vse ji je povedal, čisto vse, a v krajši in hitri izvedbi. Nori se je ob poslušanju ledenela kri in zdaj je bila celo jezna na Laro. Spoznala je, kakšna nesramnica je bila do Garryja.

	»Zakaj tega nisi povedal na sodišču?«

	»Kako naj to povem na sodišču? Če bi začel govoriti o tem, bi naju povezali. Novinarji bi izvohali še najmanjšo podrobnost o nama. Objavili bi to v časopisih, ti pa bi imela probleme doma. Verjemi, da bi jih imel tudi Marlon v službi. S tem sem želel zaščititi tebe in vse vas. In če je to cena, ki jo moram plačati, jo bom plačal. Pravzaprav jo že plačujem.«

	»Priznala ti bom svoj greh, ki me bo spremljal do smrti in za katerega mi tudi papež ne more dati odrešitve. Jaz sem te anonimno prijavila policiji.«

	»To ni nič novega, to jaz vem že od prvega dne.«

	»Veš? Kako veš? Kdo bi ti to lahko povedal, saj nihče razen mene tega ne ve?«

	»Poglej, Nora. Le ti si vedela, da imam rano na roki. In kasneje sem povezal, zakaj si mi tisti dan v koči pomagala pri oblačenju srajce. Včasih je treba sešteti le ena in ena. Ne zamerim ti. Mislila si, da sem te prevaral, izigral in poleg vsega še poškodoval tvojo Laro.«

	»Zakaj mi nisi povedal, napisal, kar koli, in pomagala bi ti.«

	»Nisem mogel spreminjati tistega, kar si si mislila o meni. Tudi danes tega nočem. A če bi se dalo, bi pri vsem ravnal drugače. Najbolj me je prizadelo spoznanje, da mi nisi zaupala, še bolj kot to, da si me izdala. A pustiva to. Raje mi povej, kako je z Laro. Menda ji gre na bolje.«

	»Lari gre na bolje, sicer bolj počasi in ne vemo, kako bo.«

	Stražar, ki je stal nekaj metrov stran od njiju, ju je opozoril, da imata na voljo le še tri minute. V tistem pa je v prostor vstopil tudi inšpektor Stevans, ki bo po Nori še sam opravil kratek pogovor z Garryem.

	Ko sta se z inšpektorjem malo kasneje vračala proti domu, jo je ta vprašal: »Vse v redu? Ste zadovoljni? Nekam tihi ste in upam, da vam ni kaj slabega rekel.«

	»Ne, nasprotno. Povedal mi je vse, kar sem želela.«

	»Dvomim, da je ta sploh kaj kriv. Po moje nedolžen leži v zaporu. Nekoga ščiti,« je rekel inšpektor.

	Nora je ob slišanem skoraj okamenela. Pogledala ga je in tudi sama vprašala: »Tudi vi mislite tako?«

	»Ja, seveda. Ves čas govori, da je nedolžen in jaz mu že ves čas verjamem. Spoznam se na psihologijo ljudi. In on nima niti kančka tistega morilskega v sebi. On tega ne bi nikoli naredil. A dokler ne vem, kaj se je zgodilo, ne morem razumeti in razvozlati dogodka. Ste mu kaj omenili Engelmana?«

	»Prisežem, da niti z besedico. Prav tako ne za pištolo. Prisežem. Obljubila sem vam in se držala tega.«

	»Verjamem vam, kajti jaz sem mu oboje omenil in videl sem začudenje na njegovem obrazu. Lahko trdim, da nima niti malo povezave z Engelmanom. Zdaj bom jaz začel celo sumiti, da je vse to storil Amos Engelman, a še ne vem, zakaj. Garry Barnes je le kolateralna škoda, čeprav si je za to največ sam kriv, ker ni želel zagovornika. To da ni kriv, sodniku ne pomeni ničesar. Vsak ki stopi pred sodišče trdi, da ni kriv.«

	Kmalu sta prispela do mesta in Nora ga je povabila, če se mu lahko oddolži vsaj s kosilom ali kavo. Sprejel je kavo, ki sta jo spila v enem od lokalov. Ker je po kavi želela Nora na sprehod, se je Henry odpeljal naprej, ona pa je odšla peš do doma.





	POGLAVJE XXIX.

	28. december, 2011

	Bili so le še trije dnevi pred novim letom. Vse je bilo že praznično obarvano, na ljudeh se je odražalo spoznanje, da so tega pričakovanja veseli. Nekateri so že končali z delom v službah, spet drugi, bodo delali do zadnjega dne. Trgovci že štejejo zaslužek in si manejo roke, ker so ob božiču dobro zaslužili. Tako je pač vsako leto. Le eden ni imel nasmeha na obrazu, tisti, ki so ga pravkar v posebnem vozilu peljali na sodišče. To je bil Amos Engelman.

	Ko se je obravnava na sodišču začela, se je tožilstvo moralo ukloniti agresivnemu in nadvse dobremu odvetniku Brandonu Mooru, ki je danes briljiral v dvorani in je skoraj v vsakem stavku potolkel javnega tožilca. Na koncu se je izkazalo, da tožilcu ni uspelo zapreti obtoženega in ga čez praznike pustiti do glavne obravnave v zaporu. Zato pa je odvetnik Moore dosegel, da je sodnik za Amosa Engelmana odredil hišni pripor z namestitvijo elektronske zapestnice – lisice, ki bo nadzorovala njegovo gibanje v času hišnega pripora. Plačati je moral varščino v znesku tristo tisoč dolarjev, prav tako pa mu je sodnik odvzel potni list in mu dodelil pravico, da se brani s svobode. Prepovedali so mu tudi obiske tretjih oseb na domu.

	Amos Engelman je bil kljub vsemu srečen, čeprav sploh ni vedel, zakaj so ga zaprli in zakaj mora preživljati vso to šarado, kot se je on izrazil o svojem primeru. Zaradi tega je bil od sodnika skoraj kaznovan, a mu je zaradi prihajajočega novega leta ta le-to tudi spregledal. Amos je potrepljal odvetnika Moora po rami in se mu zahvalil za dobro obrambo: »Vem, da si drag, a si vreden vsakega dolarja. Ko me še rešiš v celoti, boš pa res najboljši.«

	Odvetnik Brandon More se je samo nasmehnil in v sebi je tudi sam triumfiral. Zdaj se bo odpeljal še do doma Engelmanovih, saj mora biti prisoten, ko mu bodo tam nadeli elektronsko zapestnico. Nato bodo tudi zanj napočili prazniki, ki se jih zelo veseli.





	POGLAVJE XXX.

	Dva tedna kasneje - 11. januar, 2012

	Zima je tu. Zablestela je z belino in oblikovala nove ovire ter pokazala svojo zimsko čarobnost. Sneg je prekril vse barve, ki so se še do včeraj prelivale v vseh odtenkih jeseni. Barvna paleta osnovne bele barve se je zdaj skozi nešteto odtenkov čudežno spreminjala v neko drugo, nedorečeno belino. Bila je preprosto lepa in kljub vsemu je delovala pomirjujoče. Te redke, a drobne snežinke, ki jih je od nekod prinesel veter, so se lesketale, medtem ko so se spuščale na tla. Drevesa je prekrila tanka snežna odeja in videti je bilo, kot da je na štrleče in puste veje nekdo položil zrahljane kosmiče vate. Natančno, povsod enakomerno.

	Jacob Engelman je stal ob oknu sobe v kampusu in opazoval to naravo. Razmišljal je o Lari, razmišljal je o očetu in obenem premišljeval o scenariju, ki ga je izpisal v svoji glavi. Danes so časopisi spet pisali zgodbo o Larisi Pulman. Še vedno se je nerad spominjal arogantnega pogovora zadnjega dne, ko jo je še slišal po telefonu. Po slišanem je v njenem glasu čutil, da je pogledala globoko v kozarec. Bila je z drugim moškim in očitno je bilo, da sta pila in se veselila. Govorila je neumnosti, nepovezane besede je tvorila v stavke in se preko telefona obnašala, kot da je on smet, ki se je znašla na umazani smetišnici. Oprijel se je vsake njene izgovorjene besede, ki mu je bila v ostrem tonu namenjena. Poskušal jo je razumeti, razumeti njene razmetane misli, ki so se spreminjale v besede. Čustva, s katerimi je te besede povedala skozi telefonski pogovor, so ga zbadale v srce. Spoznal je, da se mu posmehuje, ga zaničuje, kot da je doživela v tem pijanem stanju nekakšen čustveni zlom. Lagal bi, če bi rekel, da ga to ni bolelo. Kaj bolelo, trgalo ga je! Še zadnji črviček upanja mu je izginil, ko mu je povedala, da je konec, da bo prespala in se ljubila z drugim moškim. Še tisto malo optimizma v njem je izpuhtelo, kot izpuhti milni mehurček v zraku. Potem pa je počil!

	Več kot tri mesece je že minilo, odkar je Lara v bolnišnici. Ne mine dan, da ne bi mislil nanjo. Malo iz ljubezni do nje, ki v njem nikoli ne bo ugasnila, in malo iz strahu, kaj bo, ko bo, če se zbudi in ozdravi. Ta drugi strah se je globoko naselil vanj. Zavedal se je, da je ravno to nekakšno univerzalno čustvo, ki mu ukazuje, da je v neposredni nevarnosti. Večkrat se je vprašal, če bi zaradi tega strahu moral do zdravnika. Bi moral poiskati strokovno pomoč psihiatra? Njegova sestra ima tudi bolezensko obliko strahu, ki je prešel v anksioznost. To je huda bolezen, ki s svojim vplivom ‘ubija’ človeka in njegovo psiho. On pa je mlad in še ne bi rad znorel od tega pritiska. Zavedal se je, da mora Laro videti. Takšno, kot je, in se soočiti z njo. A kako bo to izpeljal? Najbolje bo tako, da se odpelje v Sanoho, poišče njenega brata Tima in ga prosi, če lahko gre z njim v bolnišnico k Lari. Le on je vedel, da se je dobival z njo, da jo je imel rad. Po drugi strani pa se je zavedal, da bo brez njega zelo težko prišel do nje, sploh če njeni starši izvedo, čigav je. Lara mu je ničkolikokrat povedala, da njen oče nikoli ne bo oprostil njegovemu očetu in da se njihov priimek Engelman ne sme izgovarjati v njihovi hiši. A če ne poskusi, je ne bo nikoli videl. Če mu scenarij spodleti, bo še vedno tam, kjer je sedaj. Izgubiti ne more ničesar, razen nekaj dolarjev, ki jih bo porabil za gorivo in prenočišče v hotelu.

	Naslednje jutro se je odpeljal v Sanoho. Ko bo v mestu, bo poklical Tima in ga prosil, če se lahko pogovori z njim. Tako bo najbolje. Zdaj ko je naredil prvi korak do snidenja z Laro, se bo morda njegov načrt izpeljal do konca. Že v kampusu je pogledal, kje bi lahko prespal noč, dve ali toliko njih, kolikor jih bo potrebno, da izpelje vse, kot je načrtoval. Vožnja je bila prijetna in po nekaj urah se je pripeljal v mesto. Jacob je rezerviral sobo v starejšem hotelu v bližini bolnišnice. Avto je parkiral na parkirnem prostoru pred vhodom in se prijavil na recepciji. Odšel je do sobe, s kartico odklenil vrata in vstopil. Bil je prijetno presenečen, ker je bila soba videti od znotraj veliko lepša, kot je bil videti hotel od zunaj. Odložil je torbo, ki jo je imel s sabo in v katero je dal nekaj svojih oblačil, če bi moral ostati dlje, kot je predvideval. Ker je bil žejen, hotelska soba pa ni premogla mini bara, se je vrnil do recepcije in sedel v njihovo kavarno. Naročil je pivo, čeprav v tem dnevu še ni nič jedel. Zato bo imel še čas. V roke je vzel telefon in odtipkal Timovo številko telefona, ki jo je dobil od njegovega sošolca v kampusu. Vedel je, da njegove številke Tim nima, zato je upal, da se mu bo odzval.

	»Ja, prosim, Tim tukaj,« je povedal, ko je ta videl, da ga kliče njemu neznana številka.

	»Zdravo, Tim, tu pa Jacob. Saj veš, kateri Jacob?«

	»Vem, kateri. Kaj bi pa ti rad?« je Tim pronicljivo odgovoril, čeprav je vedel, da ga bo ta vprašal nekaj v zvezi z Laro. Tim je vedel, da sta bila Lara in Jacob v nekakšni zvezi, čeprav mu je Lara trdila, da nista par in da ona do njega ne čuti ničesar. Sta se pa kar nekajkrat skupaj pojavljala na študentskih zabavah in se že nekaj časa skupaj zabavala. Vedel je, da ta zveza zaradi svojega očeta mora biti skrita, a nikoli ne bi izdal svoje sestre, čeprav tudi sam ni odobraval njenega početja.

	»Rad bi se dobil s tabo, če bi mi želel nakloniti nekaj minut.«

	»Nisem v kampusu. Doma sem.«

	»Vem, zato sem se pripeljal v Sanoho.«

	»Sem si se pripeljal? Hm, kje pa si?«

	»V baru hotela Amicor sem. Lahko pa pridem kamorkoli in kadarkoli. Tu sem najel sobo za eno noč in se ti bom prilagodil. Če pa imaš čas, se lahko dobiva na kosilu in nekaj pojeva. Jaz še danes nisem nič jedel, mesta ne poznam, da bi vedel, kje se dobro prehranjujete mladi.«

	Tim je malo pomislil. Čas je imel, zato je rekel: »Pridi v Hardee’s na Dwightovi ulici 32. Tja lahko greš peš iz hotela. Morda imaš do restavracije kakšnih tristo metrov. Jaz potrebujem dvajset minut, da se pripeljem, in deset, da se uredim. Torej čez pol ure, če ti to odgovarja.«

	»Seveda, se vidiva tam. Hvala, Tim.«

	Prekinila sta telefonsko zvezo in Jacob je bil z izvedbo svojega vnaprej izdelanega scenarija zelo zadovoljen. Odšel je v sobo, zamenjal je pulover z dolgimi rokavi za svežo srajco in si nadel debelo jakno s kapuco. Januar je bil že na polovici in bilo je hladno. Na recepciji je vprašal, kako lahko pride do restavracije, in ti so mu povedali za pot, čeprav se je ob tem spomnil, da bi lahko uporabil Googlovo navigacijo. A stavbe z napisom Hardee’s se ni dalo zgrešiti. Precej velika stavba in pred reklamnim napisom velika rumena zvezda z narisanim nasmehom je bila že od daleč vidna. Vstopil je, se razgledal po njej, a ni videl Tima. Sedel je ob okno za prazno mizo in naročil pijačo. Kmalu je prišel tudi Tim in prisedel k mizi, za katero je že sedel Jacob. Nista se rokovala, le tisti obvezni, a tihi pozdrav ‘zdravo’ je bilo slišati.

	»Kako to, da si prišel sem?« je zanimalo Tima.

	»Moral sem. V časopisu sem prebral, da je z Laro bolje.«

	»Do zdaj pa te ni nič zanimalo glede nje? In kolikor vem, sta bila bolj slabo povezana zadnje čase.«

	»Nimaš dobrih informacij. Bila sva povezana, le poletje sva prepustila vsak svoji družini. Jeseni, ko bi se oba vrnila v kampus, bi bilo vse po starem in verjel ali ne, bilo bi še bolje. Poleg tega pa sem dobival informacije o Lari od drugih.«

	Tim je vedel, da se je Jacob zlagal, saj v kampusu nihče ni kaj dosti vedel o Larinem stanju. V tem času je do njiju prišla natakarica, ki je sprejela njuno naročilo.

	»In kaj bi zdaj rad od mene, Jacob?«

	»Rad bi, da me odpelješ do Lare.«

	»To bo verjetno težko. Do nje imamo pravico priti samo mi trije, torej družina. Dvomim, da bi še koga drugega spustili k njej.«

	»Če me predstaviš kot njenega fanta, morda celo zaročenca, bi bilo to veliko lažje.«

	»In zakaj bi te jaz sploh peljal tja?«

	»Prosim te, Tim! Moram jo videti. Povej, kaj naj naredim ali kaj naj ti dam za to. Pravzaprav povej, koliko me bo to stalo. Nekaj boš dal sestram, nekaj pa vem, da si boš tudi sam zadržal.«

	»Vidim, da ste pri vas navajeni vse kupovati z denarjem. Tudi ljudi in usluge. Verjetno sta zaradi tega skregana tudi najina očeta. A o tem ne bi rad razpredal. Ne rabiš nič plačati in če bom lahko, te bom peljal do nje.«

	»Nisem mislil tako, kot je bilo slišati. Oprosti, Tim. Samo videl bi jo rad.«

	»Bova videla, kaj se da narediti. Čeprav ne vem, kaj boš imel od tega. Kdaj pa bi rad šel do nje?«

	»Če lahko, že danes,« je rekel Jacob.

	Tim je dvignil obrvi in s tem nagubal čelo. Deloval je zamišljeno. »Bova videla. Pojejva najprej, saj nama pravkar nesejo hrano.«

	Tim je bil zelo presenečen nad Jacobom. Ni vedel, kako bi razbral njegovo zanimanje za Laro. Res je, da se zadnje čase s sestro nista veliko pogovarjala o njem, zato ni točno vedel, kako globoko sta v odnosih. Vseeno pa mu je bilo pri srcu toplo, ker se je nek fant, ki bi lahko imel sto drugih žensk, vseeno zanimal samo za njegovo sestro. Pripeljal se je v tej zimi od daleč in ga poiskal. Zato mu je tudi dvom malo popustil. Jedla sta in se pogovarjala vse mogoče, o študiju, o športu in dotaknila sta se vsega po malem, kar dva mlada fanta zanima. Tim je vedel, da je Jacob dober športnik, že večkrat ga je gledal, kako dobro igra nogomet. Ve tudi, da je bil proglašen za naj športnika in da je dobil z ekipo tudi trofejni prstan. Dobiti prstan so sanje vsakega športnika, to pomeni, da si med najboljšimi. Ko sta pojedla, je Jacob plačal račun, medtem pa je Tim poklical mamo.

	»Zdravo mama. Ne bo me na kosilo, ker sem pravkar s prijateljem iz kampusa jedel, zato ne skrbi zame. Si ti že doma?« Tim je s tem vprašanjem hotel izvedeti, če ni slučajno v bolnišnici pri Lari.

	»Ja, maloprej sem prišla in kuham večerjo. Dobro, da si se javil. Tudi jaz bom nekaj malega pojedla že zdaj, da bom lažje počakala do takrat, ko bomo vsi za mizo. Saj prideš na večerjo?«

	»Ja, verjetno, a ti še javim. Zdaj imam še neke opravke, potem pa verjetno pridem domov. Adijo, mami.« Odložil je telefon in do konca spil svojo pijačo.

	Jacob je samo poslušal in požiral besede, ki jih je pravkar slišal. Čeprav je bil Tim videti bolj svoboden tip in na videz bi mu vsak presodil, da je neukrotljive narave, je moral priznati, da je imel do matere zelo spoštljiv odnos. On tega ni poznal. Oče je bil ves čas odsoten, če pa je že bil doma, pa je bil pri njem kakšen prijatelj, s katerim sta na njihovem igrišču igrala tenis, ali pa se je doma s kom pogovarjal o poslu. Sam tudi z mamo ni bil v pristnih odnosih. Mama je zdravnica in tako je bila veliko zdoma, a tudi ko je bila prosta, je ta čas zamenjala z obveznostmi, nekakšnim ženskim forumom, ki ni bil nič drugega kot izgovor za igranje bridža. Zaradi situacije z očetom, njegovim hišnim zaporom, ki je nastala pred prazniki, pa je bil odnos v družini, še bolj problematičen. Vsi so bili napeti, razdražljivi in neznosni. Tokrat so bili odnosi kot tempirana bomba, ki je samo čakala, da jo raznese.

	»Tako, mama je doma, torej ni pri Lari, in če pohitiva, nama uspe priti do Lare še danes. Predstavil te bom kot dolgoletnega Larinega fanta in tako te bodo tudi vpisali. Le drugo ime si izmisli. Če moji starši vidijo spisek in v njem tvoj priimek, bom v težavah jaz in ne ti.«

	»Hvala ti, Tim, seveda te razumem. Bom povedal mamin rojstni priimek.«

	Odpeljala sta se v garažo, ki je bila pod bolnišnico in se z dvigalom odpeljala do nadstropja, v katerem je bil intenzivni oddelek. Tam je Tim povedal, koga ima s sabo. Jacoba so vpisali na list za obiskovalce ter ga spustili k Lari. Ko je Jacob po dolgem času videl Laro, je skoraj ni spoznal. Pravzaprav je bila to le bleda senca od tiste ženske, v katero se je zaljubil. Ležala je na postelji, bleda, strmela je z odprtimi očmi v strop in z ničimer ni pokazala, da ju je slišala. Zanj je bila kot fikus v lončnici. Pristopila sta k postelji in najprej jo je ogovoril Tim, se pogovarjal z njo in med drugim tudi rekel: »Poglej, koga sem ti danes pripeljal.« Ob izgovorjenem je Jacoba povlekel za roko in ga s tem potisnil do postelje.

	Jacob se ni v celoti nagnil nad njo, kot je to storil Tim. Sklonil se je s strani in jo poljubil v lice. »Zdravo Lara, vesel sem, da te vidim.«

	Tim je opazil, da je Lara zaznala njegov glas, in to je opazil tudi Jacob, saj so se njene veke ob tem razširile, nato pa je zaprla oči in jih spet odprla. Samo Jacob je slišal, da je bilo v tistem trenutku na aparatu slišati bolj hiter utrip njenega srca, kar mu je dalo vedeti, da ji je narasel srčni pulz. Odmaknil se je od nje in v očeh so se mu nabrale solze. Tim ga je pogledal in postalo mu je malo žal, da mu še malo prej ni verjel, da mu je bilo še veliko do njegove sestre. Očitno jo je imel rad. Jacob je odšel do okna in pogledal skozi steklo. Želel se je umiriti. Le on je vedel, kako mu je v duši in kaj je pravkar doživel. Niti sam ni mogel vedeti, kaj je v njem prevladalo. Je bil to strah, veselje ali celo oboje? Kasneje sta se od Lare poslovila in zapustila bolnišnico.

	POGLAVJE XXXI.

	12. januar, 2012

	Petkovo jutro v Sanohi je bilo hladno. Hladen veter je zapihal med hišami v mestu, a v sobi je bilo toplo. Jacob se je zagledal v daljavo in tako obstal nekaj trenutkov. Pomislil je na Laro in se zavedal, da je zaradi nje prebedel skoraj vso noč. Poklical je spet Tima, a se mu ta ni oglasil, zato mu je napisal sporočilo: ‘Danes bi rad obiskal Laro. Mi lahko javiš, kdaj bo sama?’ Ob tem je upal, da bo Tim razumel, da bi jo rad sam obiskal. Želel si je, da bi kmalu dobil odgovor. Zavedal se je, da ne more stati pred bolnišnico in gledati, kdaj se bo gospa Pulman odpeljala. Poleg tega ni poznal ne nje ne njenega avta, lahko pa bi bila tam tudi s svojim možem, a tudi njega in njegovega avta ni poznal.

	Minila je že dobra ura, ko je prejel sporočilo. ‘Z mamo greva k Lari. Ko se bova vračala domov, ti javim. Če boš imel težave na vhodu, me pokliči in jim bom jaz povedal, da so lahko brez skrbi.’ Jacob je bil vesel sporočila. Če bo šlo vse po načrtu, bo popoldne lahko odšel domov. Odšel je v Hardee’s, kajti bil je lačen. Lokal je bil čist in prijeten. Pojedel je vse, kar si je naročil, spil pijačo. Ker se mu ni nikamor mudilo, je naročil še kavo ter vprašal po časopisju. Z branjem slednjega si bo skrajšal čas, medtem ko bo čakal na Timovo sporočilo. Že po dobri uri mu je Tim napisal, da z mamo zapuščata bolnišnico. Pot do Lare mu je bila odprta. Naročil je taksi in se zapeljal do bolnišnice. Odšel je do intenzivnega oddelka, kjer je svojo izmeno ravnokar začela glavna sestra, ki ga je včeraj vpisala v list za obiskovalce. On se ji je šarmantno nasmehnil in ji pripomnil: »Dober dan, gospa. Danes ste pa videti prijetno sveži in ta uniforma vam lepo pristaja. K Lari sem prišel, saj lahko grem naprej?«

	Medicinska sestra Roxane je z nasmeškom sprejela kompliment in ga pogledala od glave do pete, ne da bi tudi ona kar koli rekla. Le pomignila je z glavo, kar je pomenilo, da lahko vstopi. Pomislila je, kako ima Lara lepega in postavnega fanta. Odšel je v sobo in pogledal Laro. Njeno stanje se ni spremenilo. Še vedno je ležala na postelji, še vedno je bila bleda in še vedno je strmela v strop. Ko se je zbral, je pomislil, kakšen bedak je, ker je pomislil, da bi lahko bilo drugače. Še vedno je stal na mestu in jo gledal tako nebogljeno in nemočno. Bo vedno takšna? Bral je, da se ji stanje lahko izboljša in s časom spet zaživi normalno življenje. A trenutno je kazalo samo na to, da je videti kot rastlina. Vegetirala je. Postalo mu jo je žal in zasmilila se mu je, čeprav je do nje hkrati čutil ljubezen in bes. Stopil je do postelje, ji z obraza potegnil cevko za dovod kisika čez brado, se nagnil k njej in jo poljubil na usta. Potem je iz žepa vzel polivinilasto trgovinsko vrečko in jo Lari nadel na lice, tako da ji je s tem pokril nos in usta. Močno jo je pritisnil na njeno lice, tako da ji je preprečil dovod zraka, in čakal. To je videl v nekem filmu in videti je bilo učinkovito, poleg tega pa ni puščalo nobenih sledi. Ob tem je čutil, kako mu solze tečejo po licu. Rad je imel to žensko, ki ga je obnorela. Zelo jo je imel rad. Zdaj pa se je odločil za ta korak in Lara se bo vsak čas zadušila in umrla. Ni se mogla upirati, ne kričati ali kakor koli preprečiti njegovega dejanja.

	Vendar nečesa pa Jacob ni mogel predvideti ali pa je površno gledal film. Takoj ko je Lara ostala brez zraka in ko se ji je srčni utrip zaradi tega dvignil čez normalo, je na posebnem monitorju pri glavni sestri zapiskal alarm. Aparati iz sobe so bili povezani na glavni monitor pri pultu, pri katerem pa je bil vedno nekdo od zaposlenih. To je opazil tudi mladi zdravnik Alex Stoner, ki je bil ob glavnem pultu in pisal poročila v kartoteke pacientov. Takoj je izpustil svinčnik na kartoteko in z glavno sestro sta odhitela v Larino sobo. To, kar je videl v sobi, ga je šokiralo, a ne paraliziralo. Deloval je kot nekakšen Superman, saj se je že od daleč vrgel na moškega in ga podrl na tla. Glavna sestra, ki je vstopila v sobo za njim, se je takoj znašla in z eno roko odmaknila polivinilasto vrečko z Larinega obraza, z drugo pa je pritisnila rdeč gumb pri postelji. Nad vhodnimi vrati na hodniku je začela utripati rdeča luč in slišalo se je zvonjenje. Kmalu so v sobo pritekli še drugi zdravniki in sestre, ki so takoj začeli oživljati Laro, eden od medicinskih bratov pa je pomagal mlademu zdravniku obvladati Jacoba. Kmalu sta v sobo prišla tudi varnostnika in ga vklenila ter odpeljala z oddelka.

	Dogodek so takoj prijavili policiji. Ker se je z Larinim primerom že ukvarjal inšpektor Henry Stevans, se je ta v spremstvu svoje pomočnice Sarah in še dveh policistov pripeljal v bolnišnico. Policista sta prevzela Jacoba in ga odpeljala na postajo, Henry in Sarah pa sta odšla na oddelek. Opravila sta nekaj pogovorov z očividci dogodka, si vse skupaj zapisala in potem opravila še pogovor z glavno sestro Roxano ter mladim specializantom, doktorjem Alexom Stonerjem. Ravno ta dva sta prva prišla do pacientke in tudi videla, kaj se dogaja. Glavna sestra jima je povedala, da je včeraj ta moški prišel v spremstvu pacientkinega brata, danes pa je prišel sam. Predstavljen je bil kot fant pacientke in včeraj, ko je odhajal, je imel rdeče in objokane oči. Opazila je, da je jokal in bilo ji ga je žal. Tudi danes ga je spustila v sobo, a danes je bil sam, zelo prijazen in celo nasmejan je bil. Inšpektor je vse zapisal, nato pa je dobil še izjavo doktorja Stonerja, ki je povedal, da ko je prišel v sobo, je videl moškega, kako drži plastično vrečko na obrazu pacientke. Takoj je razumel, da jo želi zadušiti. Brez oklevanja je skočil nanj in ga zbil na tla. Tam sta se do prihoda drugih zaposlenih na tem oddelku borila za prevlado, dokler mu eden od zaposlenih ni pomagal umiriti morilca, kot ga je zdaj mladi doktor imenoval. Drugi so pomagali Lari zadihati; ko ji je uspelo, je padla v šok. Zdaj je spet izolirana, pred vrati stoji varnostnik in nihče razen zaposlenih ne more tja. Trenutno tudi starši ne, a so bili o dogodku že obveščeni. Inšpektor se je sredi pogovora obrnil k vratom, od koder je slišal glasove s prepirom ter tam zagledal gospo Pulman in njenega sina. Nora Pulman je kričala na varnostnika, ki je stal pred vrati sobe, v kateri je ležala Lara. Zato je do nje stopil tudi sam in jo poskušal pomiriti. Ker ga je ta poznala in mu zaupala, se je malo umirila in rekla: »Takoj me spustite k Lari, drugače bom uredila, da se bo ta bolnišnica že jutri zaprla!«

	Inšpektor jo je razumel, saj je tudi sam imel otroke, zato jo je objel in jo je prosil, naj se umiri.

	»Čez pet minut bosta tu moj mož in odvetnik. To ne bo minilo brez posledic!« Nora je še naprej bila glasna, kajti bila je besna in želela je videti svojo hčer.

	Ker je bil primer odmeven v celi bolnišnici, je na oddelek prišel tudi direktor Quentin Smith. Ta se je posvetoval z zdravniki na oddelku, nato pa pristopil do Nore Pulman. »Gospa, malo se pomirite, da vas lahko spustim k vaši hčerki.« Kot bi nekdo zamahnil s čarobno paličico po zraku, je vse utihnilo in vsi so se zagledali v Noro. Ta se je umirila, zbrala, zajela zrak in tokrat z umirjenim tonom rekla: »Hvala, gospod direktor, takoj bi jo rada videla.«

	»Seveda, gospa, takoj. Le nekaj se morava dogovoriti. Vaša hči je zaradi dogodka doživela šok, zato je ne smemo obremenjevati. K njej pojdite samo vi, a le za minuto ali največ dve, da se prepričate, kako je, nato pa vas prosim, da jo vsaj do jutri pustimo počivati. Ko pridete ven, se bova vse pogovorila.« Nora ga je razumela in pokimala. Pospremil jo je do vrat sobe, jih odprl in ona je vstopila v na pol svetlo sobo. V njej je na postelji z zaprtimi očmi mirno ležala Lara, na obrazu pa je imela večjo obrazno masko za kisik. Vse skupaj je bilo videti še bolj strašno, kot je bilo prej. Na monitorju se je zaznal srčni utrip in pri aparatu je bila medicinska sestra, ob postelji pa zdravnica Harrison, ki je pregledovala njeno dihanje še s stetoskopom. Zdravnica ji je pokimala, naj pride bližje. Nora je boječe stopila do postelje, kot da bi se bala, da se bo njena hči zbudila.

	»Vse je v redu z njo. Res prav vse. Zaupajte mi. Zaradi pomanjkanja kisika smo ji dali drugo masko, tako da lažje diha in sprejema kisik. Vse bo v redu, gospa.«

	Nora ni mogla iz sebe spraviti niti besedice, le nemo je gledala v svojo Laro in nato v zdravnico. Pokimala ji je in čisto brez glasu rekla – hvala. Nato se je dotaknila Larine roke, se sklonila k njej in jo poljubila. Ob tem je jokala, solze so tekle po njenem obrazu. Ker je bila tako v šoku, še ni zmogla razbrati, ali so bile to solze sreče ali žalosti. Ko je vstala, je pokimala v pozdrav še zdravnici in odšla iz sobe, saj je vseeno minilo več kot dve minuti, kolikor jih ji je direktor dodelil za obisk.

	Zunaj sta že stala Marlon in njegov odvetnik ter se pogovarjala z direktorjem in inšpektorjem. Ko jo je mož videl, se je obrnil k njej: »Kako je Lara? Je z njo vse v redu?«

	»Marlon, vse bo v redu z najino punčko. Vse. Živa je, kar je najpomembnejše.« Po licu so ji še vedno tekle solze.

	Marlon je videl svojo Noro pobito in skrhano, zato se je besen obrnil k inšpektorju Stevansu in mu s stisnjenimi zobmi zasikal: »Hočem, da to barabo zaprete za vedno! Tožil bom njega, njegove starše, ker so ga rodili, njegovo sorodstvo in če bo potrebno tudi njegove še nerojene otroke! Tudi bolnišnico bom tožil! Tožil bom vse, kar se tožiti da! Kdo ga je sploh spustil k njej? Kako je lahko ušel skozi vrata?« Videlo se je, da mu je bes pomešal razum in da je govoril že z nepovezanimi stavki. V normalnem stanju tega ne bi nikoli izrekel. Zdaj ga je miril tudi njegov odvetnik, ki je stal ob njem.

	»Popolnoma vas razumem, gospod Pulman. A ta fant je bil vpisan na listi za obiske naše pacientke. Bil je namreč njen fant. Poglejte.« Direktor bolnišnice je deloval umirjeno in mu pokazal list za obiske.

	Ta je pogledal na njega, a tega priimka ni poznal in ne slišal zanj. »Kdo ga je vpisal? Kdo je to dovolil? Ste sploh preverili, če ni to navaden morilec in ne njen fant?« se je spet razburjal Marlon.

	»Tega fanta je včeraj pripeljal in vpisal vaš sin Tim. On je rekel, da je njen fant, in dal pooblastilo za njegove obiske. Včeraj in danes sem ga jaz preverila, preden je vstopil,« je dejala glavna sestra.

	Marlon se je obrnil k Timu, a nič ni rekel, saj mu je beseda ostala v grlu. Nato se je obrnil k direktorju bolnišnice: »Danes je preveč vsega, jutri vas bom poklical.«

	Nato se je obrnil tudi k inšpektorju: »Tudi vas bom jutri poklical.«

	Potem je prijel Tima za komolec in siknil med zobmi: »Da se mi čez pol ure narišeš doma, kakor veš in znaš. Ne želi si, da te jaz iščem!« Nato je vsem pokimal v pozdrav, nekaj rekel odvetniku in že sta odšla po stopnicah iz oddelka.

	⁂

	Henry Stevans in Sarah Canes sta se pripeljala na policijo. Odšla sta v pisarno in tam pregledala dokumente moškega, ki je želel zadušiti in s tem ubiti Laro Pulman. Ta je že pod nadzorom čakal in sedel v sobi za pridržanje. Maloprej so mu vzeli prstne odtise, ga fotografirali za policijsko kartoteko, ki je do zdaj še ni imel. A vse je enkrat prvič. Pobrali so mu vse predmete, ki jih je imel pri sebi in na sebi. Inšpektor je gledal v fotokopijo vpisnega lista iz bolnišnice in potem pogledal še v zapisnik, ki sta ga napisala policista, ki sta ga pripeljala na postajo. ‘Tu nekaj ne pije vode. Priimek z enega lista se ne ujema z drugim,’ je razmišljal v sebi.

	»Pripeljite mi tega Jacoba v sobo za zaslišanje številka dve in poskrbite, da se ves postopek snema.« Pogledal je policista, ki je stal z njim in ta je samo pokimal z glavo. Že naslednji trenutek je odšel v sosednji hodnik in ni ga bilo več videti.

	»Potrebujem še cel spis Larise Pulman. Sarah, greva!«

	Odšla sta do sobe za zaslišanje in vstopila. Pomočnica Canes se je postavila k vratom kot vedno, se s hrbtom naslonila na njih, inšpektor Stevans pa je položil spis na mizo in sedel nasproti moškega, ki je bil priklenjen na mizo. Najprej mu je prebral pravice, mu povedal, da se ves postopek v sobi snema, in ga vprašal, ali potrebuje odvetnika.

	Jacob je prikimal in dejal: »Potreboval ga bom, morda še ne zdaj. Odvetnika nimam, a mi ga bo priskrbel oče.«

	»Dobro. Potem ne bomo odpirali zadeve, dokler ne pride odvetnik. Vseeno pa vas moram vprašati, kako se sploh pišete. Engelman ali Humbert?« je vprašal inšpektor.

	»Pišem se Engelman.«

	»In zakaj ste se predstavili v bolnišnici kot Humbert?«

	»Zato, ker sta naši družini sprti. Sprta sta moj oče in gospod Pulman. Če bi ta izvedel, da sem jaz Larin fant, bi ponorel in mi prepovedal, da bi se videvala. Priimek Humbert pa je dekliški priimek moje mame. Zato sem uporabil njega, saj sem dejansko vezan na ta priimek.«

	»Zdaj razumem. Je vaš oče Amos Engelman?

	»Da.«

	»Pa ste vi res fant Larise Pulman?«

	Zdaj je bil Jacob tiho.

	»Kolikor vem in kolikor to zadevo poznam, je njenemu izbrancu ime Garry. Vam je to znano?« je spet vprašal inšpektor in ga ob tem gledal v obraz, kako se bo ta odzval.

	»Odvetnika bi rad,« je zdaj zahteval Jacob.

	»Seveda, takoj vam prinesemo telefon, da ga boste lahko poklicali. Imate samo en klic v dolžini treh minut. Tukaj pa je naslov naše policijske postaje in na vizitki je moje ime. Naj me vaš odvetnik poišče, ko pride na postajo.« Med pogovorom je že segel v žep, vzel iz njega svojo vizitko in jo postavil na mizo, da jo je lahko Jacob videl in iz nje razbral podatke.

	Prinesli so mu Jacobov telefon in ta je poklical očeta. Na srečo se mu je oče takoj javil in klic sta končala prej kot v treh minutah. Spet so mu vzeli telefon in odpeljali so ga v sobo za pridržanje. Inšpektor Henry Stevans je napisal zahtevo za pripor Jacoba Engelmana in jo poslal na sodišče. Ker je šlo za očiten poskus umora, je zahteval kar tridesetdnevno pridržanje. Poleg tega je bil to sin Amosa Engelmana, ki je bil že v postopku preiskave. Torej je to neka konfliktna družina, ki pa je na zunaj kazala sliko precej bogate in urejene skupnosti.

	⁂

	Ko sta se Nora in Tim pripeljala domov, sta opazila, da je poleg Marlonovega avta stal še en avto, verjetno odvetnikov. Stopila sta v hišo in slišala glasove iz Marlonove delovne sobe. Odvetnik je čez nekaj časa stopil iz nje, se poslovil in se odpeljal.

	»Tim, zdaj pa povej, česa jaz ne vem,« je rekel njegov oče, ko je prišel v dnevni prostor, kjer sta za mizo že sedela Nora in Tim. Bil je jezen, to se mu je čutilo na glasu.

	Fant se je odkašljal, nato pa si je naglo natočil kozarec vode in popil požirek ali dva. Marlon je opazil, da se mu živčno trese roka. A kako se ne bi tresel, saj se je bal očeta in njegove reakcije. Samo dvakrat v življenju je videl to barvo na njegovem obrazu in posledično s tem tudi trzanje prstov, ko je ta postavil dlani na mizo. Gledal je v očeta in hripavo, kot bi bil v neki agoniji, so skozi njegove ustnice stekle besede: »Ta fant je res Larin fant,« je povedal Tim.

	»Bil je. Morda nekoč. Lara je bila zdaj zaljubljena v drugega moškega,« se je Nora vmešala v pogovor.

	Zdaj sta jo oba pogledala in se zazrla vanjo. Ona je zaprla oči, zajela zrak in pogledala v mizo. Vsi so bili tiho in čakali, kdo bo prvi spregovoril. A ker ni nihče nič rekel, je Marlon spet vprašal: »Mi lahko nekdo pove, kaj se tu sploh dogaja?«

	»Premalo si bil doma, da bi spremljal svojo hčer in svojega sina. Otroci zrastejo in se zaljubljajo, kaj ti tu ni jasno? Tako se je zaljubila tudi najina hči. Naša Lara je bila zaljubljena v drugega moškega. Če bi šel vsaj z mano na sodišče, bi vedel, da je napisala pismo temu moškemu, ki ga je ljubila,« je povedala Nora.

	»In kdo je bil ta moški, ki ga je ljubila? Ga naša družina pozna?« je vprašal Marlon.

	»Ta moški je bil obsojen za njen napad,« je rekla Nora in pogledala Marlona v oči.

	»Kaj? Nemogoče! Ta moški je starejši od mene! To mora biti pomota! So ti oprali možgane?«

	»Nobene pomote ni. Edina pomota je ta, da tebe nikoli ni bilo doma in nikoli nisi nič vprašal. Pravzaprav te razen službe ni nič drugega zanimalo. Zakaj bi ti potem otroci kaj povedali. Komu in kdaj?«

	»Torej si ti vse to vedela?«

	»Sem.«

	»In zakaj tega nisi meni povedala? Ti si moja žena, jaz delam za vse vas, da lahko vi lagodno živite!« Zdaj je Marlon pošteno dvignil glas, s katerim je želel pokazati, kako je besen.

	Zdaj je vstala tudi Nora in se mu ob mizi skoraj zazrla v obraz: »Nikoli več ne reci, kar si zdaj rekel! To, da ti delaš, je tvoja želja! To, da jaz ne delam, je tvoja zahteva! To, da mi živimo tako, kot živimo, pa je samo dokaz, da mora biti vse po tvoje! Jaz ne potrebujem takšne hiše, ne potrebujem toliko denarja in ne silim otrok, da morata biti nekaj več, ker je njun oče Marlon Pulman. Z vsem dolžnim spoštovanjem do tebe: vsi trije te cenimo, spoštujemo in te imamo radi. A nikoli, res nikoli več mi ne očitaj, da mi lagodno živimo, ker nam ti vse nudiš!« Pogled je spustila na mizo in sedla nazaj, Marlon pa se je z dlanjo obrisal po obrazu. Poleg besa je Nora nanj izlila še kakšno kapljico svoje sline. Že je hotel nekaj reči, ko mu je zazvonil telefon. »Odvetnik, moram se javiti.« Stopil je za kakšen meter stran od mize in se oglasil. Najprej je poslušal in se brez besed obrnil nazaj k mizi, odložil telefon, ne da bi ga izklopil, se obrnil proti Timu, ga prijel za ovratnik in ga dvignil s stola. Že naslednji trenutek ga je takšnega, še v šoku dvignil, nato pa vrgel v zrak, da je ta padel kakšen meter stran od mize.

	Nora je vstala in se postavila pred Marlona. »Kaj pa je tebi? Si zdaj še znorel?«

	Marlon je pogledal čez njeno rame v na tleh ležečega Tima in zavpil: »Ti baraba si se naperil proti meni! Ti ušiva gnida mi boš v hišo vodil največjega sovražnika.«

	»Nič ti jaz nisem! Nisem se jaz zaljubil vanj, ampak tvoja hči! In veš kaj? Tudi stara gnida ne počne s svojimi otroki tega, kar si ti zdaj naredil! Z vsem spoštovanjem do vas, gospod Pulman, jaz grem od hiše. To je preseglo vse meje!« Nato je vstal, stopil do stopnic in se vzpenjal po njih do svoje sobe.

	»Počakaj! Nisem še končal s tabo!« je zavpil Marlon.

	»Jaz sem s tabo!« mu je odvrnil Tim.

	Že čez nekaj trenutkov se je vrnil z dvema torbama in se, ne da bi se obrnil, sprehodil skozi vhodna vrata. Nora in Marlon sta nemo gledala za njim in bila oba tiho. Ona je vedela, da ne bo odšel daleč. Ko se bo pomiril, ga bo poklicala. Zdaj se je v njem nakopičil ves bes do očeta, poleg tega pa mora tudi sama izvedeti, zakaj je prišlo do takšne reakcije.

	»No, lepo, zdaj se naša družina po kosih razpada. Povej mi, kaj je to pomenilo.«

	»Veš, čigav je tisti fant? To je sin Amosa Engelmana!« Marlon je to povedal zelo na glas, kot bi želel, da ga sliši tudi Tim, ki je že hodil po dvorišču hiše.

	Zdaj je Nora razumela njegovo reakcijo. Le na kaj je Lara mislila, ko se je spečala z njim? Pa tudi Tim. Le kaj je ob tem razmišljal? Sedla je za mizo in pogledala Marlona. »Razumem te. Ne razumem pa tvoje reakcije. Kljub vsemu se nisi prav odzval.«

	»Res nisem. Zavedam se tega in opravičil se mu bom. Nisem se mogel obvladati. V sebi sem tisti trenutek, ko sem izvedel priimek tega fanta, začutil pridušen krik in stisnilo me v pljučih. Vem, da je Tim vedel, kdo je ta fant. Izdal me je!«

	»Pusti ga zdaj. Ga bom jaz jutri poklicala. Zdaj se nama ne bi niti javil. Tim ni več star 10 let in je že formiran moški. Očitno še ni dovolj zrel, čeprav ne vem, kaj mu je bilo, da se je spečal z Engelmanom.«

	Nato je vzela telefon in poklicala bolnišnico ter zahtevala, da jo prevežejo na intenzivni oddelek.

	»Oprostite, prosim, Nora Pulman pri telefonu. Rada bi govorila z glavno sestro.«

	»Glavna sestra Roxane pri telefonu, izvolite.«

	»Prosila bi vas, če mi poveste, kako se je pisal tisti fant danes?«

	»Mislite na tistega, ki se je predstavil kot fant vaše hčere?«

	»Ja, tega. Lepo prosim, če pogledate.«

	»Takoj. Že gledam … Jacob Humbert.«

	»Hvala vam, Roxane. Res hvala!«

	»Fant se ne piše Engelman, ampak se piše Humbert. Jacob Humbert.«

	Zdaj je vzel v roke telefon še Marlon in poklical odvetnika. Čez minuto je pogovor prekinil in povedal: »Fant se piše Engelman. Humbert je dekliško ime Amosove žene. Če bi v bolnišnici preverili njegove dokumente, do tega ne bi prišlo.«

	»Oni ne vedo, da si ti sprt z Engelmanom.«

	»Ni pomembno, s kom sem jaz sprt. Pomembno je to, da niso opravili svojega dela. Vedeli so, da je neznanec skoraj ubil najino hčer, kot so vedeli, da razen družine ne smejo k njej spuščati nikogar več. Če pa bi kdo želel priti do nje, bi ga morali identificirati in od te osebe zahtevati osebni dokument s sliko. To je vsa logika tega dogajanja. Jutri jih bom napel direktorju bolnišnice in ne bom mu plačal niti centa več za bolnišnico.« Kar naenkrat se je Marlon obrnil in odšel proti svoji sobi.

	»Prosim, pokliči Tima in mu povej, da mi je žal. Če sprejme moj klic, ga pokličem in se mu opravičim,« je odločno rekel in odšel naprej.

	Slišala je, kako je zaprl vrata v svojem delovnem kabinetu. Še sama se je stresla, ko je dojela, kako čuden in poln dogajanj dan je bil za njo. Vsi ti dogodki so bili prehuda skušnjava zanjo in njeno družino. Bolela jo je glava in ta dan bi najraje črtala iz koledarja. Samo da bo z njeno Laro vse dobro. Vse ostalo se bo s časom uredilo.

	⁂

	Odvetnik Brandon Moore se je ob devetih zvečer pripeljal v Sanoho. Velikega črnega Buicka je parkiral pred policijsko postajo in stopil do pulta za informacije. Ker je bila ura pozna, ni mogel ničesar urediti, a ker je imel jutri obravnave, ni mogel čakati vse do jutra. Tako je dežurni kriminalist poklical inšpektorja Stevansa, ki je res čez pol ure prišel od doma v službo. Pripeljali so še Jacoba in skupaj so sedli v sobo za zaslišanje. Inšpektor je še enkrat Jacobu prebral njegove pravice, potem pa je odvetniku predstavil dogodek, ki se je zgodil v bolnišnici.

	»Jutri bi rad videl nalog za pridržanje, kar verjamem, da za vas to ne bo problem. Rad bi tudi uradni zapisnik dogodka, skupaj z dokazi in imeni prič. Jutri dopoldan bom sem poslal svojega namestnika, ker imam jaz neko drugo obravnavo. On bo prevzel vse v zvezi s to zadevo. Potem pa bom jaz naprej urejal. Ti, sine, pa boš žal moral ostati dan ali dva tukaj in z nikomur ne govori. Ko bomo imeli zapisnike in videli nalog za pridržanje, bomo opravili zaslišanje.«

	Ves ta čas je bil inšpektor tiho, nato pa je rekel: »Nalog za pridržanje je že tu, a ne vem, kje. Jaz sem zaključil izmeno in sem odšel domov. Jutri pa gre vaš varovanec pred sodnika.«

	»Dobro, se bom pozanimal in naš odvetnik bo tam še pred obravnavo. Imam tudi v vašem mestu nekaj svojih prijateljev, tako da ne bo težava.«

	Jacoba so odpeljali v kletne prostore, odvetnik pa je odšel ven do avta in se odpeljal domov.

	POGLAVJE XXXII.

	13. januar, 2012

	Dopoldne, nekaj pred deseto uro, so Jacoba Engelmana pripeljali na sodišče pred sodnika. V dvorani so bili še prisotni inšpektor Stevans in javni tožilec ter Jacobov novi odvetnik, ki mu ga je priskrbel Brandon Moore, družinski odvetnik Engelmanovih. Novi odvetnik, ki se je predstavil kot Adam Pitssen, je deloval odločno. Jacob je povedal, da je v bolnišnico prišel kot fant Lare Pulman. Svoj zagovor je nadaljeval z zgodbo, da sta se nekoč dogovorila, kako naj ravna v primeru, če bi hudo zbolela ali bila zaradi katerega drugega razloga prikovana na posteljo. Zato naj bi ji tisti dan iz ljubezni, ki jo čuti do Lare, skrajšal bolečine in muke, tudi če bi moral zaradi tega v zapor. Ljubezen in obljuba naredita čudeže in delata dolg. Ne ve, kaj se mu je zgodilo v glavi, ne ve, od kod mu moč, in ne ve, kako je lahko to storil. Verjame, da je dobil moč od vsega videnega, kot verjame, da bi od žalosti in vse te nemoči vsak človek izgubil razum in prisebnost. Tako je to izgubil tudi on. In ravno ko se je odmaknil od nje, ko ni več mogel do konca storiti, kar je začel, sta vstopila zdravnik in medicinska sestra ter ga podrla na tla. Nič slabega ni mislil s tem. Ni želel. Bil je oseba, ki ga je vodila nevidna roka.

	Sodnik je za Jacoba odredil osem dni pridržanja v preiskovalnem priporu, kolikor je po zakonu mogoče, saj inšpektor Henry Stevans ni dobil naloga za tridesetdnevno pridržanje. Za ta čas je naložil tožilstvu, da se zberejo vsi dokazi, ki jih bodo osmi dan, ko bo tukaj spet obravnava, morali predložiti v glavni spis. Nato bo sodnik na podlagi vsega tega razpisal glavno obravnavo in odredil, kje bo do nje počakal obdolženi.

	Odvetnik je protestiral proti takšni odločitvi in zahteval, da se Jacoba izpusti na prostost proti varščini. Vendar je preiskovalni sodnik varščino in izpust zavrnil zaradi teže storilčevega dejanja. Ker ni ničesar dosegel, je lahko le nemo gledal, kako so Jacoba Engelmana odpeljali v preiskovalni pripor, kjer bo ostal osem dni do naslednje obravnave.

	⁂

	Nora je sklepala, da se je Tim že ohladil od stresnega včerajšnjega dogodka, zato ga je poklicala po telefonu: »Tim, oče se ti opravičuje in te prosi, če te lahko on pokliče. Zaveda se, da je storil napako in bi se ti rad osebno opravičil. Saj veš, kaj ga je pretreslo, in on si je pač to razlagal po svoje. Prosiva te, da prideš domov. Vse se bo uredilo, tako da bi družina zaživela, kot se za družino spodobi.« Ob omembi besede družina se je zbala reakcije Tima, saj je on prvi vedel, da je ravno ona začela razbijati družino s tem, ko si je našla ljubimca.

	»Bom prišel domov, ne obljubim pa, da bom tudi ostal.«

	»Hvala ti, Tim, a razumi tudi ti naju, da sva kot starša ostala skoraj brez živcev. Tudi midva sva od vsega tega napeta, sva v stresu in šoku.«

	»Vsi smo v šoku, tudi jaz, in vsi imamo neke meje. Kot sem ti že obljubil, pridem danes domov.«



	POGLAVJE XXXIII.

	Teden dni kasneje - 20. januar, 2012

	Bil je zelo mrzel zimski dan. Eden hladnejših v tistem času. Ljudje so hodili po ulicah mesta oblečeni v topla zimska oblačila. Nekateri s kapami na glavi, spet drugi so se zaščitili s klobuki in rokavicami na rokah. Vse to je lahko videl tudi Jacob, ki je skozi majhno okno specialnega vozila opazoval življenje na svobodi. On je bil zdaj zaprt in edini izhod po osmih dneh je bila ta vožnja na sodišče. V življenju tega fanta je prišel čas, ko se bo moral spet srečati s sodiščem, kar je zanj pomenilo veliko težavo, saj ni razumel obsega svojih težav, da bo moral stopiti pred sodnika in poslušati sodbo. Danes ta še ne bo izrečena. Zavedal se je le, kako je s tem dejanjem razočaral svojo družino in kako jih je s svojim nespametnim početjem ponižal. Čez čas je vklenjen vstopil na sodišče, kjer se je nekaj minut za tem začela obravnava. Sodnik je na podlagi vsega, kar je imel zanj obremenilnega, odredil tridesetdnevni pripor. V tem času bo tudi razpisal glavno obravnavo. Danes je bil tam odvetnik Brandon Moore, ki se je na vse pretege trudil ugovarjati sodnikovi odredbi, a tudi on ni ničesar dosegel.





	POGLAVJE XXXIV.

	Mesec dni kasneje - 20. februar, 2012

	Zato je uspelo Lari. Vsak dan ji je šlo na bolje. Zdaj si je že toliko opomogla, da je v mesecu in pol od nesrečnega dogodka z Jacobom lahko premikala roki, se odzivala na dražljaje in začela zaznavati tudi ljudi. Nekatere je tudi bežno prepoznala, spet drugih ne. Ni še mogla govoriti in tudi ne premikati telesa. Izgubila je vso mišično maso in pogled nanjo je bil zastrašujoč. Zdravniki in sestre z oddelka so bili veseli njenega izboljšanja, najbolj pa je bil vesel mladi doktor Alex Stoner, ki se je močno trudil, da bi Lari uspelo. Tudi Nori je bilo toplo pri srcu, ko je od zdravnikov dobila upanje, da bo Lari iz tedna v teden šlo bolje.

	⁂

	V petek je bilo sojenje Jacobu Engelmanu in danes, v ponedeljek, so bili vsi časopisi polni člankov, opremljenih s fotografijami tega fanta in dobrega športnika. Mediji so pisali, da je fant zaradi tega, kar je naredil, prehitro končal svojo hitro rastočo kariero športnika. Sodišče mu sodi za namerni poskus umora in nič kaj dobro mu ni kazalo, da bi mu ušlo manj kot dvajset ali celo trideset let zapora, kolikor je zanj zahtevalo tožilstvo. Po drugi strani pa so pisali tudi, kako so državljani razdeljeni v dva tabora. V prvem so ga imeli za morilca, v drugem pa so ga imeli za samaritana, ki je z nesebično obljubo želel le uresničiti tisto, kar je obljubil svoji dragi. Vsi, tudi zaposleni v bolnišnici, so brali časopise in gledali televizijo, na katerih so pri poročilih kazali tega nadobudnega mladeniča.

	Tudi Lara je nepomično gledala poročila, a vsega ni razumela, čeprav je bilo njeno zdravstveno stanje že veliko bolje. Možgani so se počasi začeli odzivati, nekaj moči je dobila v roke, da je lahko črko po črko pisala na posebno elektronsko tablico in včasih ji je uspelo napisati pravo besedo. Kot bi se učila ponovno pisati. Govoriti še ni zmogla, le spuščala je nerazumljive glasove. Ko je na televizijskem ekranu videla sliko Jacoba, se je spet vznemirila. Prikazovali so celo njune slike iz kampusa, kjer sta bila na študentskem praznovanju. Stala sta, objeta drug ob drugem, oba nasmejana. To so bile slike, ki so preplavile socialna omrežja. Lari se je ob tem spomin počasi vračal in nejasnost v možganih je postajala vse bolj jasna. Prikazali so ga tudi v športnem dresu in čez ves ekran pokazali njegov prstan. Ko je Lara videla tega, se je še bolj vznemirila. Spet ji je narasel srčni utrip, težko je dihala in prižgal se je alarm pri pultu dežurne sestre. Ta je pritekla v sobo, nato sprožila rdeči gumb, ki je na zunanji strani nad vrati sobe, prižgal utripajočo rdečo luč in še dodatni zvočni alarm. Pritekli so tudi drugi zaposleni in med njimi sta bila zdravica Harrisonova in mladi zdravnik Stoner. Potrudili so se, da so jo vsaj začasno umirili.

	Doktor Alex Stoner je svojo izmeno zaključil ob osmih zvečer, a preden bi zapustil bolnišnico, je imel vedno navado, da je stopil še v Larino sobo. Pogledal je, kako je z njo, kot da bi se počutil odgovornega za njeno stanje. Pacientka je zdaj že mirno spala in tudi srce ji je bílo normalno. Bil je utrujen in sedel je na stol poleg njene postelje ter se zazrl v televizor. Ta ga je prav kmalu uspaval in tam ga je malo kasneje našla oddelčna sestra, ki je prišla pogledat Laro. Mladi zdravnik se je prebudil in prebudila se je tudi Lara. Čutil je, da mu je nekaj želela povedati, a tega ni zmogla. Trudila se je nekaj napisati, a ji tudi to ni šlo. Verjetno je bila šibka, kot je bilo prešibko tudi njeno telo.

	⁂

	Dopoldne naslednji dan sta prišla v bolnišnico k Lari Nora in Tim. Zdravnica jima je povedala za sinočnje stanje vznemirjenosti, a da je danes z njo že vse v redu. Vstopila sta v sobo in prisedla k Lari. Ta, kot da je nekoga čakala, je takoj začela pisati na tablico in napisala besedo ‘PRSTAN’. Nihče od njiju ni tega razumel, zato sta se poskušala sporazumeti z njo, a jima ni šlo najbolje od rok. Kasneje je v sobo prišel še doktor Alex Stoner, ki se je spomnil, da se je sinoči Lara vznemirila, ko je bil na poročilih Jacob. Tim je prvi povezal Jacoba in prstan ter na internetu poiskal sliko prstana, kakršnega so dobivali športniki. Ko ga je našel, je to sliko pokazal Lari. Z očmi je nakazala, da misli pravega, Noro pa je stisnila za roko, s katero jo je sama držala. Vsi so vedeli, da hoče nekaj povedati. Nato je spet na tablico napisala ‘UBIL’.

	»Razumem te, Lara. Res je, Jacob je bil tu in te skoraj ubil. Lepo, da se ti vrača spomin,« je počasi povedal Tim, kot bi se pogovarjal z majhnim otrokom. »Pozabi to, kajti to ni dobro zate. Ne bo ga več sem, nikoli.«

	Lari je bilo žal, da je niso razumeli. V podzavesti in v sebi je vpila, a je v realnem svetu ni nihče slišal. Zavedala se je, a ni znala povedati. Ni imela moči, da bi napisala na tablico. Potem pa je kot po čudežu skoraj nerazumljivo povedala: »Tisto noč.«

	Vsi so jo pogledali, saj niso verjeli temu, kar se je pravkar zgodilo. Spogledali so se med sabo in spet pogledali v Laro.

	»Ljubica, ti govoriš,« je skoraj zavpila Nora.

	A prvi se je zbral Tim. »Lara, katero noč? Tisto, ko je bil tu, ali prvo?«

	Lara je zaprla oči. Hotela je nekaj reči, a ni mogla. Čutila je v glavi, da vpije, a vse je bilo samo v njej. Iz nje glasovi niso prihajali. Odprla je oči in počasi premikala prste po tablici in napisala ‘PRVO’.

	Vsi so se spogledali, nato pa je Tim spet vprašal: »Lara, se spomniš prve noči?«

	Lara se ni premaknila, le z gibanjem vek je potrdila, da se je spomni. Zato je Tim spet vprašal: »Se spomniš napadalca? Si ga videla?«

	Zaprla je oči in jih takoj odprla, kar je pomenilo pritrdilni odgovor.

	»Je bil to Jacob?« Tim je spet poskusil z vprašanjem.

	Ta je spet trepnila in s tem pritrdila vprašanju.

	»Vedel sem! Vedel sem, da tu nekaj smrdi!« je zavpil Tim. »Mama, na policijo morava in vse povedati tistemu inšpektorju.«

	»Najbolje je, da ga pokličem in pride sem. Vsi trije smo priča, kar je nakazala in povedala Lara,« je povedala Nora in takoj poklicala inšpektorja Stevansa. Ta je bil na terenu, a je obljubil, da pride v najkrajšem možnem času.

	Čez eno uro je v sobo vstopil inšpektor Stevans. »Kako mi lahko razjasnite to, kar ste mi povedali po telefonu?« je vprašal.

	Doktor Alex Stoner je inšpektorju povedal, kako deluje pacientka, in da je situacija, katero je doživela včeraj, sprožila pritisk na to, da se je nečesa spomnila. Žal tega ni mogla neposredno sporočiti, kar je pripomoglo, da je za trenutek spregovorila, ostalo pa je napisala. Povedal je, kako je Tim izvabil iz nje odgovore in tako se je Lara spomnila, kdo je bil napadalec tisto prvo noč.

	»To so trhle obsodbe in odvetnik jih bo zavrgel. Ničesar ne bomo dosegli. Ne bo šlo skozi. A vseeno bi bilo dobro, če bi govoril s tožilcem. Poskusil bom še danes,« je rekel inšpektor.

	Odšel je iz sobe. Vedel je, kaj mu je storiti. Zato se je zapeljal do preiskovalnega zapora v predmestju mesta, kjer je Jacob Engelman čakal na sojenje. Čeprav je vedel, da tega ne bi smel narediti, je odšel k upravniku zapora. Dogovorila sta se, da lahko Henry obišče Jacoba.

	Ko so zapornika pripeljali v sobo za obiske, sta tam že stala inšpektor in tudi upravnik zapora ter dva stražarja.

	»Jacob, ne bom nič zahteval od tebe, ker pravzaprav ne smem nič zahtevati, saj si v priporu. In tudi če bi mi kaj povedal, bi to na sodišču ne veljalo. Povem ti le, da je stanje Lare Pulman že veliko boljše in ta te je danes prepoznala, da si bil ti edini storilec tisto prvo noč, ko je bila napadena. Ti si jo poškodoval, ti si jo udaril s pištolo po glavi. Pištola je bila res očetova, a si jo ti ukradel. Je tako? Oče te je želel s svojim molkom zaščititi, saj je vedel, da so dokazi proti tebi trdni. Zdaj ko imamo pričo, je vse gotovo in jasno. Premisli! Morda še lahko rešiš svojo čast, če že ne moreš rešiti svoje riti. Lahko vse priznaš in kot časten mož iz zapora rešiš vsaj svojega očeta. Sodišče bo ob tem bolj milostno do tebe. Ne trudi se zdaj in nič ne reci. Če želiš, to povej sodniku. Ne bodi strahopetec.« Takoj ko je vse to rekel, se je Henry Stevans oddahnil in počutil se je takoj bolje. Nato se je obrnil in zapustil sobo, Jacoba pa so odpeljali nazaj v celico.

	»Henry, vse je v redu. Korekten si bil, imaš priče, ves pogovor pa sem dal snemati. Tako da te odvetnik ne bo mogel tožiti,« je rekel upravnik zapora.

	Henry ni osebno poznal odvetnika Moora, a vedel je, da bo ta obrnil celo državo, da mu bo zagrenil življenje, če si bo to le želel. Zavedal se je, da je pravkar storil, česar bi smel. Zaradi tega je lahko ob značko in službo. A ni mu bilo mar, moral je pritisniti na njegovo vest, na njegov pravi gumb in čez nekaj dni se bo vedelo, če je ta obisk padel na plodna tla.





	POGLAVJE XXXV.

	Tri tedne kasneje - 7. marec, 2012

	Nadaljevanje sojenja oz. prva glavna obravnava proti Jacobu Engelmanu se je začela ob deveti uri dopoldne. V dvorani so bili prisotni tudi Nora, Tim in doktor Alex Stoner, ki jih je na podlagi želje tožilca sodišče poklicalo kot priče. Čeprav inšpektor Henry Stevans ni bil vabljen, je sedel v dvorani in čakal na razplet sojenja. Pripeljali so še Jacoba, ki se je očitno nekaj razburljivega pogovarjal s svojim odvetnikom Moorom.

	Po uvodnem govoru sodnika je odvetnik Brandon Moore vstal in prosil sodišče, če lahko Jacob nekaj pove. Sodnik in tožilec sta se s tem strinjala in Jakob je začel pripovedovati: »V zaporu sem razmišljal in spoznal, da je prav, da povem resnico. Vse, kar bom zdaj povedal, se je zgodilo in nič pri tem ni izkrivljeno in izrecno izjavljam, da me k temu ni nihče prisilil.«

	Vsi v dvorani so bili tiho, saj nihče ni točno vedel, kaj se bo zdaj zgodilo. Tudi Jacob je malo postal, še enkrat globoko vdihnil in s pogledom na sodnika nadaljeval: »Res je, da sem bil fant Lare oz. s polnim imenom imenovane Larise Pulman. Tisto usodno noč, ko je bila napadena, sva se nekaj ur prej še pogovarjala po telefonu. Žalila me je in zaničevala. Verjetno je spila veliko alkohola, kar se je čutilo po njenem govoru. Tudi sam sem takrat spil pivo ali dve, zato so mi te žalitve težko padle na srce. Bila je pri svojem novem fantu. Povedala mi je, da bo tisto noč spala z njim. To me je vrglo s tira. Ker je bil to čas pred odhodom v kampus in sem bil še doma, sem odšel v očetovo delovno sobo. Vedel sem, kje ima skrit ključ od sefa, ga našel in odprl ter iz njega vzel pištolo. Odpeljal sem se do hiše, kjer je stanovala Lara, in jo tam čakal. Vedel sem, da bo enkrat morala priti domov. Naj povem, da sem pištolo vzel le za obrambo pred njenim novim fantom, ne zaradi Lare. Njej ne bi nikoli v življenju skrivil niti lasu. Ker me je zeblo, sem tudi sam spil malo viskija, ki sem ga imel v avtu. Pozno ponoči se je pred hišo pripeljal avto, v katerem sta sedela Lara in moški. Ker sem opazil, da je moški precej v letih, sem mislil, da jo je nekdo drug pripeljal domov. Lara je izstopila iz avta in videl sem, da je v rokah držala nekaj belega, kar je občasno položila na svojo glavo. Nato se je sklonila v avto in nekaj rekla vozniku, da je ta stopil iz njega, prišel do nje, jo objel in poljubil. To me je tako razbesnelo, da sem iz žepa potegnil pištolo in ju želel z njo malo prestrašiti, a je že v naslednjem trenutku avto odpeljal izpred hiše. Stopil sem do Lare in jo prijel za roko, ona pa se je tako hitro obrnila, da me je s pestjo udarila v lice. Zato sem z drugo roko, v kateri sem držal pištolo, zamahnil proti njeni glavi in jo z njo tako močno udaril po glavi v predel nad ušesom, da je ta brez besed kot pokošena padla na tla. Na tleh je ostala nepomična in iz rane ji je tekla kri. Ta udarec se je zgodil refleksno in nikakor ga nisem načrtoval. Zbal sem se, da bi me kdo videl, zato sem v tisti paniki daleč od sebe vrgel pištolo in zbežal. Nisem razmišljal, kam sem jo vrgel in ne kaj pravzaprav počnem. Verjetno se mi je to zgodilo od šoka in straha. Sedel sem v avto in se odpeljal domov.«

	Spet je malo obstal, kot bi želel prisluhniti mrtvi tišini v sodni dvorani, nato pa nadaljeval: »Kar sem storil v bolnišnici, že tako veste. To pa sem storil iz ljubezni do nje.« Tu se je spet malo ustavil, ker je vedel, da je ta zadnji stavek laž. Zavedal se je, da tega ni naredil iz ljubezni, ampak je načrtoval umor Lare, ker se je zbal, da bi se zbudila iz kome in povedala, kaj v resnici se je dogajalo. Morilec je bil za rešetkami, čeprav ni bil kriv, njegovega očeta pa bi tako ali tako izpustili, ker bi sojenje padlo zaradi pomanjkanja dokazov.

	Nato je globoko vdihnil in nadaljeval: »To je vse. Zato priznavam svojo krivdo in dogodek obžalujem. Rad bi se tudi javno opravičil vsem, ki sem jih prizadel. Naj bo to družina Pulman kakor tudi moja družina. To je vse.«

	V dvorani je bilo vse tiho in vsi so ostali še nekaj trenutkov po tej izpovedi brez besed, celo dihali so zelo plitko. Prvi se je zbral sodnik, ki je povedal, da je zdaj vse jasno. Ker tako odvetnik kot tožilec nista imela pripomb, je ta zaključil sojenje. Nadaljevanje je napovedal čez deset dni, ko bo verjetno izrekel le sodbo.





	POGLAVJE XXXVI.

	Tri tedne kasneje - 2. april, 2012

	Nora se je pravkar vrnila iz bolnišnice. Bila je zadovoljna z napredkom Lare. Ta je vidno napredovala, vsak dan je bila močnejša in bila tudi sama neizmerno srečna zaradi tega. Njeno srečo je še podkrepilo vsakodnevno druženje z doktorjem Alexom, s katerim sta bila le prijatelja. Kdo ve, si je Nora znala večkrat reči sama v sebi, morda pa bo iz tega prijateljstva nastalo še kaj več.

	Jacob Engelman je bil spoznan za krivega po vseh točkah obtožnice. Sodišče mu je prisodilo trideset let zapora, ki ga bo moral vsaj do svojega devetinštiridesetega leta preživeti v zaporu Griner. Takrat bo po petindvajsetih letih lahko prvič zaprosil za pomilostitev.

	Amos Engelman je bil na podlagi priznanja sina oproščen in izpuščen iz hišnega pripora. Vrnjena mu je bila varščina, prav tako tudi potni list. Iz zapora je bil izpuščen in oproščen krivde tudi Garry Barnes. Le Nora je bila ujeta v svojem telesu in želela si je, da se tudi sama osvobodi tudi te ujetosti. V roke je vzela telefon in poklicala na shranjeno številko, ki bi jo zdaj znala odtipkati tudi na pamet.

	»Prosim,« je slišala glas na drugi strani.

	»Nora tukaj,« je ta skoraj s strahom izgovorila, saj se je bala, da se bo po tem, ko se je predstavila, zveza prekinila.

	»Vem, da si ti.«

	»Nekaj bi te prosila. Lahko?«

	»Lahko. Povej.«

	»Rada bi se dobila s tabo. Rada bi se pogovorila.«

	»Lahko. Zaradi mene se lahko dobiva kar zdaj.«

	»Mi lahko poveš, kje bi se dobil z mano,« je spet plašno vprašala.

	»Lahko tam kot vedno, če ti to odgovarja.«

	»Pridem, čez pol ure bom tam. Bo to v redu?«

	»Pridi.«

	Pogovor je bil kratek in hladen. Zveza se je prekinila in Nora je sedla v avto. Odpeljala se je k reki, kjer jo bo čakal Garry. Ko se je pripeljala do tja, je Garry že sedel na verandi pred bungalovom in se nastavljal aprilskemu soncu. Zunaj je bilo še hladno in pomlad se je komaj začela prebujati. Nora je prišla na verando, sedla poleg njega in zaprla oči. Tudi ona je nastavila svoj obraz k soncu. To je začelo greti ves ta hlad, ki se je nabral v njej. Nekaj časa sta bila tiho, nato je Nora to tišino prekinila in rekla: »Hvala ti, da si prišel. Nisem verjela, da se bo to zgodilo.«

	»Zakaj se ne bi? Ljudje grešimo in delamo napake.«

	»Ne vem, če je to moje dejanje samo napaka. Greh je.«

	»Takrat, ko si to naredila, si mislila, da delaš pravo stvar.«

	»Res je, a ta stvar se je izkazala za napačno.«

	»Nisi vedela in nisi poznala vseh dejstev. Oba sva kriva.«

	»In kaj bova, zdaj Garry?«

	»Ne vem, kaj pričakuješ od mene.«

	»Vse je odvisno od tebe. Ti se moraš odločiti. Tako kot se boš odločil, tako bo. Spoštovala bom to.«

	Takrat jo je prvič pogledal in rekel: »Kaj bi ti naredila, da si na mojem mestu? Izdala si me, zapustila, sovražila. Pol leta sem sedel v zaporu po krivici, da bi zaščitil tebe. No, povej, kaj bi ti naredila?« Potem je obrnil pogled spet naprej in gledal naravnost v reko.

	»Razumem. Vse razumem, kar želiš povedati. Vedi le, da sem te ljubila in te še ljubim. Vem, da boš v mojem življenju edini moški, ki sem ga sploh ljubila in ki mi je vlil življenje, da sem se prvič počutila kot srečna ženska.« Nato je vstala in naredila dva koraka k avtu, se obrnila in nadaljevala: »Hvala ti, Garry, vsaj za to, kar sem doživela s tabo. Ne zaslužim si te.«

	Obrnila se je in odšla do avta. Na tej poti je pričakovala, da jo bo poklical nazaj, a tega klica, po katerem je zdaj hrepenela in bi dala vse na svetu zanj, ni bilo. V avtu je jokala in skozi potoke teh solz se je komaj pripeljala do doma. Vedela je, da je tega moškega in to ljubezen izgubila za vedno. Ostala je brez človeka, ki ga je ljubila in ki je včasih ljubil njo. Doma si je natočila kozarec viskija in sedla na usnjeno sedežno garnituro iz govejega usnja. Spila je požirek tekočine in razmišljala. A razmišljati v nedogled ni mogla. V trenutku se je odločila in samo počakati mora, da pride Marlon iz službe.

	Po treh urah čakanja se je na dvorišče pripeljal avto. Vedela je, da je to Marlon. Stopil je v hišo in jo pogledal, kako s kozarcem v roki sedi na sedežni garnituri.

	»Kaj pa je s tabo? Nikoli ne piješ žganih pijač.«

	»Tudi ti si nalij, morda jo boš potreboval.«

	Stopil je do bara, si v trebušast kozarec nalil konjak, nato pa rekel: »No, kaj bo novega?«

	»Nisem ti povedala vsega. Nisem bila iskrena s tabo. Garryja Barnesa poznam tudi osebno,« potem je čakala in razmišljala kako bi nadaljevala.

	»In?«

	»Leto in pol sem te varala z njim. Vse do nesreče z Laro,« je izstrelila v eni sapi.

	Obrnil se je proti njej in zdaj je Nora na trdem in bledem obrazu videla nagubano čelo, ki ga je sprožil ta šok. Vprašljivo in glasno je postavil vprašanje, kot da ni dobro slišal prejšnjega stavka: »Kaj si me?«

	»Ljubila sem se z njim in se prvič počutila tudi ženska. Zdaj pa ti še povem, da te zapuščam.«

	»Ti to resno? Mar še nismo v tej hiši dovolj pretrpeli?«

	»Resno, Marlon, da bolj resno ne more biti. Ne gre več. Ne morem več ostati s tabo.«

	»Seveda, zdaj se je gospod vrnil iz zapora in zdaj je spet ljubezen vzplamtela,« je bil zajedljiv Marlon.

	»Odšla bom in nič nočem od tebe.«

	»Jutri se bova pogovorila. Danes se nočem o tem pogovarjati.« V roke je vzel še steklenico komaj načetega konjaka, se obrnil in brez besed odšel v svojo delovno sobo. Vrata je spet tako močno zaloputnil, da je mislila, da se bo hiša podrla. Pomislila je, kako mu to že prehaja v navado.





	POGLAVJE XXXVII.

	3. april, 2012 – nadaljevanje poglavja 1.

	Sedela je na miru in prisluhnila, da bi ujela vsak šum in tako vedela, kaj se dogaja. Marlon je odšel skozi vhodna vrata, jih glasno zaprl in čez nekaj trenutkov se je odpeljal z dvorišča. Vedela je, da ga res ne bo do jutri zvečer. Čeprav se je danes obnašal nedoraslo in neumno, je bil Marlon dober človek.

	Ne bo čakala do jutri. Odšla bo že danes. V garderobni omari je našla dva kovčka, vanju zložila vse, kar je mislila, da potrebuje, vzela svojo zlatnino in ure ter dokumente. Odšla je še v dnevno sobo ter se postavila pred komodo, kjer so na njej stale uokvirjene družinske fotografije. Izbrala je štiri od njih in se vrnila do kovčkov. Na banki je imela nekaj svojega denarja in doma je imela nekaj gotovine. Za začetek bo to dovolj. Odšla je še v njegovo delovno sobo, sedla za pisalno mizo, vzela list papirja in z njegovim vgraviranim nalivnikom začela pisati:

	Dragi Marlon,

	sreča je vsepovsod, vrti se okoli človeka v krogu. Je nepredvidljiva in težko jo je ujeti. A če jo ustavimo in ujamemo, takrat si jo moramo vzeti. Srečna sem, da sem jo ujela in se je vsaj za en čas dotaknila. Danes mi je težko, ko razmišljam, kaj vse sem storila, zakaj nimam pravega človeka ob sebi in zakaj ti nimaš nekoga, ki bi te imel rad. Kot se ti motiš vsakič, ko misliš, da mi daješ vse, sem se jez motila, ker sem mislila, da si ti edini zame. Zdaj vem, da je tudi zame obstajala ljubezen, a sem jo poteptala. Tvojo in njegovo. Uničila sem kar dve ljubezni hkrati. A jaz vem, da sem v obeh živela, a le v eni ljubila.

	Kmalu bo polnoč in pred mano je še dolga neprespana noč. Odhajam. Za naju je prepozno in vse je zaman. Prej mi nisi dovolil priti do besede, da ti povem, da ne grem k njemu. Noče me! Preveč sem ga prizadela. Ostala bom sama, na nek način izdana, zaslepljena in nesrečna. Verjetno si vse to tudi zaslužim. Zato pa tebi želim, da spet zaživiš in postaneš srečen. Otroka se bosta znašla, in ko bosta hotela, me že najdeta.

	Grem, ker ne želim, da bi žalila drug drugega. Sam veš, da s tem, kar sem ti danes povedala, čez čas ne bi mogel živeti. Jaz tega ne morem že danes. Odprla sem oči, se pogledala v ogledalo in spoznala, da se tudi za najtoplejšim in največjim nasmehom skriva velika tragedija, žalost in razočaranje. Sem le ženska, ki je bila nekomu ustvarjena za ljubezen. Ja, bila …

	Odhajam, ker ne zmorem več in ker spoznanje boli, a najbolj me bolita resnica in greh!

	 Nora





	Osebe, razna imena, mesta in vsi dogodki iz knjige so izmišljeni.

	Morebitna naključna povezanost s temi je zgolj naključna in nenamerna.





	Vse avtorjeve knjige:



	Šepet vetra in valov



	Sam prek oceana



	Skriti paradiž



	Otoki peščenih plaž



	Ljubezen pod jadri



	Nasedla



	Pol srca



	Pismo