KOROŠKI
fužinah
GLASILO RAVENSKIH ŽELEZARJEV
Leto V.	Ravne	na	Koroškem.	15.	avgusta	1955	štev.	7	—	9
Znak
kvalitete
Na Tolstem vrhu
S »Fužinarjem« pod cvetjem! Kaj ne bi? Maj — in letos je cvetel tudi ta kraj. Štiri leta že ni bilo kaj prida sadu. In »Fužinar«? Skupaj živimo in skup držimo z našim burnim pavrom, pa smo vedno kaj takega povedali tudi o njem in zanj. Tisočletja zvest te brege ljubi brani... Ker slike nismo nastavili, temveč smo jo našli nedeljskega popoldne pristno, kot jo vidite, naj bosta kmet in cvet tokrat na naši
prvi strani.
Ivan Zupan, glavni mehanik'.
REZKARJI
Prednost našega rezilnega orodja
(Besedilo iz prospekta)
Naziv rezkar predstavlja kombinacijo več znanih rezil — dlet, skobelnih nožev — v enem orodju, poimenovanem rezkar. Potrebe in svrhe obdelave pa določajo oblike rezkarjev. Iz skice 1 je razviden nastanek rezkarja kot način rezanja. Iz skice so nadalje razvidni rezilni koti in sile, ki pri rezanju nastopajo.
Kot znano, je skobljanje najenostavnejši način obdelave ravnih ploskev. V smeri delovnega pomika stroja opravlja nož, upet nasuport, funkcijo rezanja, povratni pomik pa je tako imenovani zgitbni čas.
Poleg te svoje enostavnosti, zaradi katere skobljanje še vedno tako vsestransko uporabljano, pa ima tudi negativne strani, in sicer:
a) za časa delovnega pomika je nož stalno v dotiku s predmetom, ki ga obdelujemo; preko njegove odrezilne ploskve drsi odrezek in ga segreva, nož je za časa rezanja stalno obremenjen;
b) čas povratnega pomika je tako imenovani nedelovni ali izgubni čas;
c) obremenitev stroja in motorja nastopa v glavnem le za časa delovnega pomika, zaradi česar sta stroj in motor neekonomsko in sunkovito obremenjena.
Pri rezkanju pa imamo prav nasprotne rezultate:
a) zob rezkarja je le kratko dobo v dotiku s kovino, vso ostalo pot svojega krožnega gibanja pa je izven rezanja in dodatno še močno hlajen, kar omogoča izbiro večje rezilne hitrosti in da večjo izdržljivost orodja;
b) zobje rez,kačja si pri rezanju sledijo drug drugemu, Zato je rezanje konti-nuirno, stroj in motor pa enakomerno obremenjena;
c) zaradi gornjih dveh dejstev a) in b) so časi obdelave relativno kratki, zaradi česar je uporaba rezkarjev ekonomsko utemeljena.
Vrste rezkarjev
V glavnem razlikujemo sledeče vrste rezkarjev:
1. R e z k a r j i z r e z k san imi z o b m i. To so najobičajnejše oblike rezkarjev, katere —- kakor že ime samo pove — oblikujemo v glavnem s pomočjo rezkanja in jih uporabljamo za obdelavo ravnih ploskev. V to skupino spadajo valjčni, valjčni čelni in kotni rezkarji.
2. Rezkarji z zastruženimi ali po ds t r u ž eni mi zobmi. Uporabljamo jih za obdelavo vseh mogočih fason-skih oblik, in to tam, kjer morajo biti pri serijski proizvodnji te oblike enake oziroma z malimi odstopanji izdelave. Zastraženi rezkarji imajo v največ primerih odrezilni kot y = 0°. V tem primeru je oblika zoba enaka obliki obdelovanega komada. Če pa hočemo s profilnimi rezkarji doseči boljše rezultate, tedaj uporabljamo iste z odrezilnim kotom preko
0°. Zaradi povečanja odrezilnega kota y pa je potrebna korektura profila. Ker pa bi vsako menjanje velikosti odrezilnega kota menjalo profil, je potrebno, da je kot vedno enak, zato velikost istega vži-gosamo na rezkar in se pri brušenju tega držimo.
V novejšem času izpodrivajo zastražene rezkarje zaradi rentabilnejše proizvodnje in večje izdržljivosti profilno ali fasorisko rezkani rezkarji, kar pa v bistvu ničesar ne menja,
3. Rezkarji z vloženimi zobmi, imenovani tudi rezkal ne glav e. Ta izvedba pride v glavnem do izraza pri večjih dimenzijah, vendar se zaradi cenenosti ih praktičnosti uporablja tudi pri manjših rezkarjih. Pri tej izvedbi so zoibje v obliki noža vloženi v osnovni material in pritrjeni z zatiki, vijaki ali zagozdami. Izvedba sama je sicer nekoliko dražja, toda ostale prednosti, to posebno pri večjih premerih, odločilno Vplivajo na gospodarnost le-teh.
Poglavitne prednosti rezkalnih glav
a) potrošnja kvalitetnega brzoreznega jekla je omejena na minimum;
b) nože lahko odlično kalimo in po trdoti sortiramo;
c) v primeru loma ali poškodbe lahko dotični nož izmenjamo, kar pri masivnih rezkarjih ni primer;
d) zmanjšane mere rezkalne glave lahko s ponovno nastavitvijo nožev izravnamo z brušenjem.
Pri večjih rezkarjih, izdelanih iz brzoreznega jekla, nastopajo pri kaljenju različne težave zaradi deformacije oblike, katere večkrat ne moremo odstraniti, kakor tudi riziko zaradi razpokanja, kar pri rezkalnih glavah ni primer. Pri rezkalnih glavah lahko vložene nože po iztro-šenju večkrat izmenjamo, kar je nadaljnja prednost.
Pri obdelavi fasonskih ploskev kaj radi uporabljamo kombinacijo valjčnih, valjč-
nih čelnih in fasonskih rezkarjev ter rezkalnih glav, katere nanizamo na rezkalna vretena, seveda v določeni kombinaciji z obdelovalnim predmetom. Pri takem sestavljanju rezkarjev, imenovanem tudi stavek rezkarjev, moramo posebno paziti na pravilno odvajanje odrezkov.
Nadalje razlikujemo rezkarje po smeri rezanja:	tako imenovane leve in desne
rezkarje. Vsak od gornjih rezkarjev pa ima lahko levo ali desno spiralo.
Smer rezanja in smer aksialnega pritiska spirale (zavojniee) sta še posebno važni pri uporabi rezkarjev na starejših rezkalnih strojih, kjer mora biti aksialna sila rezanja brezpogojno usmerjena proti ohišju stroja. Pri novejših strojih z dobrim uležajenjem je to manj važno in uporaba stebelnih rezkarjev, desnih z desno spiralo, omogoča pravilne rezilne kote ter boljše delovne rezultate. Seveda morajo biti taki rezkarji proti izpadu zavarovani s pritežnimi vijaki.
Razlikovanje rezkarjev po svrhi uporabe, t. j. za grobo in fino obdelavo, je odpadlo, kajti poizkusi so pokazali, da konstrukcija naših rezkarjev pod odgovarjajočimi delovnimi pogoji enako dobro odgovarja za kosmačenje in gladkanje.
Pri kosmačenju težimo za tem, da v čim krajšem času odrežemo tem več materiala. To pa je odvisno od pomika in od konstrukcije rezkarja, ki mora imeti med zobmi toliko prostora, da se odrezek prosto odvija. To je v vsakem slučaju primer pri konstrukciji naših rezkarjev. Zaradi velike obremenitve zob je rezilna hitrost odgovarjajoče nizka, površina predmeta pa je zaradi tega velikega pomika na zob makrvalovita.
Pri gladkanju pa želimo doseči tudi gladke površine, kar je v prvi vrsti odvisno od centričnega teka rezkalnega vretena, ki mora omogočiti, da vsi zobje enako globoko režejo. Dalje od odgovarjajočega pomika na zob in od rezilne hitrosti, kakor tudi od mazalnega vpliva hladilnega sredstva. Poizkusi so pokazali,
Skica 1
OP	Ctodna s/7a
k/	ibdcravna s/ih
s	Pravot/otna sila
n	SrediSna s/'ia
G	Skupna sita
cC	Prost/ kot
8	kot klina
	Odrezilni kot
Naši mladi...
da dosežemo z našo konstrukcijo grobo ozobljenih rezkarjev nadvse zadovoljive rezultate in je postala zaloga fino ozobljenih rezkarjev nepotrebna.
Tudi razlikovanje rezkarjev za mehke in trde materiale je postalo odveč. Z našimi rezkarji dosežemo prav dobre rezultate na poboljšanem Cr-Ni jeklu, trdnosti 60—70 kg/mm2, kakor na jeklu trdnosti 50 kg/mm2, bronsi in drugje. Le za aluminij in lahke kovine priporočamo posebno konstrukcijo, ki se od ostalih rezkarjev razlikuje po majhnem številu zob in velikem prostoru med zobmi.
To poenostavljanje zmanjšuje in poenostavlja zalogo rezkarjev, kar se ekonomsko zelo pozitivno odraža pri zmanjšanju proizvodnih stroškov.
Izbira odgovarjajoče vrste rezkarjev
Univerzalnega rezkarja za vsa dela in vse potrebe nii. Skladno z vsako delovno operacijo je treba najprej določiti stroj — vertikalni ali horizontalni — in nato odgovarjajočo obliko rezkarja. V to svrho pa mora imeti vsaka delavnica svojemu proizvodnemu programu odgovarjajočo zalogo rezkarjev. Proizvajalci in potrošniki pa smo zainteresirani, da je sortiment zaloge čimmanjši in tej težnji je prilagojena konstrukcija naših rezkarjev in naš proizvodni program. V to svrho nekaj navodil:
Za rezkanje ravnih ploskev uporabljamo valjčne in valjčne čelne rezkarje. Pri izbiri pa težimo za tem, da je širina rezkanega komada v kratniku aksialne delitve rezkarja. Valjčni čelni rezkarji niso namenjeni za čelna dela, temveč za planska z robom ali podobno. Čelne rezkarje uporabljamo le za čelno rezkanje. Stebelne rezkarje uporabljamo zaradi) velike nagnjenosti spirale in zaradi tegnjenega reza
(Schalschnitt) prvenstveno za obodno rezkanje, manj pa za rezkanje utorov.
Utorne rezkarje, katerih izvedba je karakteristična po močnih, redkih zobeh, uporabljamo za rezkanje utorov ipd.
Jeklo, iz katerega izdelujemo rezkarje
Vse rezkarje izdelujemo iz odličnega brzoreznega jekla naših domačih znamk, ki so navedene v katalogu podjetja.
Dobra izdržljivost orodja pa ni odvisna samo od dobre kvalitete materiala, največkrat celo bolj od pravilne termične obdelave, čemur je pri nas posvečena izrecna pozornost. Proizvodnjo jekla strokovno spremljamo že od prve faze izdelave, to je od topljenja v elektro pečeh in dalje preko kovanja, valjanja, vse do termične in mehanske obdelave. Kaljenju samemu pa je posvečena še izrecna skrb, pri čemer nam prav zasledovanje poteka proizvodnja mnogo koristi.
V tem pa je tudi prednost našega rezilnega orodja, ki nadkriljuje proizvodnjo drugih podjetij. Danes namreč še zdaleč več ne odgovarjajo samo navedbe kvalitete materiala oziroma analize, kar kupce večkrat zavaja k trošenju denarja za visoko legirana brzorezna jekla. Izdelku da namreč odgovarjajočo vrednost šele pravilna termična obdelava — pač po vrsti jekla. To želimo izrecno poudariti, kar nam potrjujejo mnogi naši odjemalci in k čemer nas navaja vsa naša dolgoletna praksa.
Stebelne rezkarje izdelujemo kombinirano. Rezni del je iz brzoreznega jekla, držaj oziroma Morse-konus pa iz konstrukcijskega jekla. Oba dela med seboj topo zavarimo. Za izdržljivost zvara prevzamemo polno odgovornost.
Na željo izdelujemo rezkarje tudi iz orodnega jekla. Pri visokih- obremenitvah
želczarji
teh sicer ne priporočamo, izplačajo pa se povsod tam, kjer nastopa obraba orodja zaradi zunanjih vplivov, lomov, grobe manipulacije ipd.
Rezilni koti
Velikost rezilnih kotov, od katerih je v precejšnji meri odvisna obremenitev pri rezkanju, mora biti obdelovanemu komadu primerno prilagojena, vendar zaradi ekonomičnosti nimamo v zalogi rezkarjev z vsemi mogočimi rezilnimi koti in se v to svrho pridržujemo navodil, navedenih v naslednji tabeli.
Material	Prosti	Odrezilni
kot S kot S
Za jeklo, jekleno litino po 16,11, 16,61, 16,62 in 16,81 din
Za sivo litino in temper
litino po 16,91 in 16,92 din 5—10° 10—15°
Za bronso, medenino po
17.05 in 17,09 din
Za lahko kovino	10—15° 30—40°
V tabeli navedene vrednosti se nanašajo na brzorezna jekla.
Premer rezkarja in število zob
Poizkusi, na katerih temelji konstrukcija naših rezkarjev, so pokazali, da je najgospodarnejša uporaba valjčnih rezkarjev z majhnim premerom, toda pri kar mogoče velikem premeru rezkalnega vretena in majhnem številu zob. Sile rezanja namreč pri enakem preseku odrezka, pri zmanjšanem premeru in manjšem številu zob rezkarja občutno padajo. Rezkarji z grobim ozobljenjem in malim .premerom rabijo torej majhno pogonsko silo. Če pa podvojimo število zob pri enakem pomiku, pogonska sila naraste za 1—5-krat. Vpliv povečanja premera pa je nekaj manjši.
Rezkarji z malim premerom imajo nadalje prednost, da je pot vrezavanja občutno manjša, kar se pri večjih serijah že pozitivno vidi na povečanju rezoobstojnostk Končno so mali rezkarji tudi cenejši, za le-te porabimo manj jekla, termična obdelava jekla je lažja in nabavni stroški zato precej nižji.
Spiralno ozobljenje
Prednost naše konstrukcije rezkarjev je v tem, da režejo mirno, t. j. da ne tresejo-, pri čemer je odločilne važnosti nagnjenost zob oziroma poševno ali spiralno ozobljenje. To ozobljenje da vse prednosti tegnjenega reza-. Toda sam tegnjeni rez še ne zadostuje za mirno delo rezkarja. Enakomerna obremenitev rezkarja za časa rezanja je še odločilnejša. To pa najlaže dosežemo na ta način, če je širina rezkanja predmeta enaka delitvi rezkarja, merjeni v vzdolžni smeri. V tem primeru je rezanje popolnoma enakomerno, ko en zob zapušča kovino, začne drugi z rezanjem. Presek odrezka je vedno enak, tako tudi obremenitev. Vse vmesne vrednosti pa ne dajejo enakomernih presekov odrezka in s tem neenakomernih obremenitev.
Pri manjših obremenitvah na težjih sodobnih rezkalnih strojih to sicer še ne pride do izraza, toda toliko bolj pri polnih obremenitvah in pri uporabi oziroma delu na starih rezkalnih strojih. Ce imamo v zalogi večjo količino rezkarjev, bomo vedno tudi težili za tem, da bomo upoštevali gornja pravila. Zmotno je namreč mišljenje, da je za mimo rezanje že dovolj, če je več kot en zob istočasno v delu. Tudi v tem primeru lahko sile rezanja zelo močno nihajo, če nismo ugodili zgoraj opisanim zahtevam. Ker pa v praksi nimamo vedno na razpolago po gornjem pravilu odgovarjajočih rezkarjev, je pravilneje uporabljati rezkarje z močneje nagnjenimi zobmi, ki tudi ob neugodnih pogojih dela mirneje delajo kot pa rezkarji z ravnimi ali malo nagnjenimi zobmi. Nadalje nastopa pri rezkarjih z močneje nagnjenimi zobmi precejšnja aksialna sila in je v tem primeru rezkalno vreteno povoljneje obremenjeno kot pri rezkarjih z ravnimi ali malo nagnjenimi zobmi. Da pa pride pri valjčnih rezkarjih večje nagnjenje zob do polnega izraza in da na čelni strani rezkarja zob ne bi preveč oslabili, le-tega na poseben način brusimo. Naknadno brušenje teh rezkarjev je možno brez težav.
Utori za prekinjanje odrezka
Pri zelo močnih obremenitvah in velikih presekih odrezka večkrat brusimo utore za prekinjenje odrezka, pri manjših presekih odrezka pa se temu po možnosti izogibajmo. Na robovih obrušenega utora so koti nepovoljmi, čemur sledi predčasno zatopljenje in potreba po naknadnem brušenju. Tudi izgled površine je slabši. Povsod tam, kjer se odrezek lepo odvija, je ubrušenje utorov za prekinjenje odrezka brezpredmetno, kajti rezkar z močno nagnjenimi zobmi deluje kakor transportni polž, ki odnaša odrezke. Le pri posameznih nepovoljnih fasonskih rezkarjih z velikimi preseki odrezka bomo ubru-
sili utore za prekinjenje odrezka, in to v takih primerih, kjer konstrukcija fasone onemogoča lepo iizmetavanje odrezka.
Vpenjanje rezkarjev
Stabilnost vpenjanja rezkarjev je odločilne važnosti. Temu se pri nas posveča še mnogo .premalo pažnje. Kot znano, vpenjamo orodja z izvrtino, ki v glavnem režejo na obodu in čelno, kot so valjčni, valjčni čelni, ploščati in fasonski rezkarji, s pomočjo rezkalnih vreten, nastavnih obročev in vzdolžne zagozde. Prav ta vretena pa so navadno najslabši člen pri prenosu energije stroja na orodje. Dolga rezkalna vretena so navadno izkrivljena, nastavni obroči poškodovani, tako da je centrični tek kaj težko mogoč. Kolikor je tako rezkalno vreteno uležajeno samo na koncu, na malem čepu, je uspešno delo nemogoče. Poleg intaktnosti rezkalnega vretena in nastavnih obročev težimo povsod za tem, da rezkalno vreteno po možnosti večkrat uležajimo.
Valjčne čelne, kotne in podobne rezkarje pa vpenjamo enostransko na tako imenovana natična rezkalna vretena. Praksa je nadalje pokazala veliko prednost prečnega utora pri valjčno čelnih rezkarjih nasproti vzdolžnim. Pri enaki obremenitvi je rezkar z vzdolžnim utorom počil, medtem ko rezkar s prečnim utorom ne izkazuje nikakih poškodb. Poleg tega se vzdolžni utor na rezkalnem vretenu rad razširi in poškoduje, zagozda nagrize, kar vse ni primer pri prečnem utoru.
Stebelne rezkarje z Morse- ali metričnimi stožci vpenjamo direktno ali s pomočjo ireducirnih puš v delovno vreteno stroja. Stebelni rezkarji, katerih aksialna sila, ki nastopa pri delu, je usmerjena proč od delovnega vretena, so v svrho zavarovanja izpada med delom opremljeni z navojem in pritežnim vijakom pritrjeni v vreteno. Večji rezkarji so v svrho zavarovanja proti zasukanju nadalje opremljeni s priprežnimii ploskvami.
Rezkalne glave vpenjamo povsod, kjer je le možno, direktno na zunanji stožec ali ravno stran rezkalnega vretena. Le pri manjših rezkalnih glavah se poslužujemo odgovarjajočega natičnega rezkalnega vretena. Povsod pa se držimo veljavnih norm.
Kako odločilnega vpliva na izdržljivost in delovno sposobnost rezkarja je odgovarjajoče vpenjanje, nam prikazuje naslednji diagram.
DeaHna hUro* *
Delo z rezkarji
Gospodarno delo z rezkarji je predvsem odvisno od rezilne hitrosti, pomika, širine in globine rezanja, nadalje od strojev in ostalih vplivov, katere si oglejmo vsaj na kratko.
Širina rezanja je dana s komadom, ki ga obdelujemo in nanjo nimamo vpliva. Sila rezanja je proporcionalna širina, tako imenovana dvojna širina — dvojna obremenitev.
Globina rezanja in pomik
Pri majhnih globinah rezanja in pri velikem pomiku odrezujejo zobje debelejše odrezke kot obratno. Poizkusi nadalje kažejo, da specifični pritisk rezanja pri naraščajočem preseku odrezka občutno pada, kar pomeni manjšo obremenitev stroja dn mirnejše delo.
Iz zgornjega izhaja, da dosežemo največji delovni efekt in najkrajši čas obdelave pri nizki obremenitvi stroja, pri malih globinah rezanja in velikem pomiku, ne pa obratno.
Istosmerno rezkanje
Pri rezkanju je smer pomika delovne mize s predmetom normalno usmerjena proti smeri vrtenja rezilnega orodja, kar imenujemo tudi protismerno rezkanje. Če opazujemo potek odrezavanja odrezka, bomo najprej opazili, da ima odrezek obliko vejice, to je, da je na začetku rezanja debelina odrezka enaka 0,0 mm ter da nato polagoma narašča. To pa ima mnoge znane negativne posledice. Iz osnov mehanske obdelave nam je znano, da je za odrezovanje potrebna neka najmanjša debelina odrezka, ki znaša od 0,5 do 0,03 mm. Ko pride zob rezkarja v dotik z obdelovanim predmetom zaradi navedenega, ne more takoj pričeti z odrezova-njem, pač pa zob rezkarja material pred seboj tako dolgo tlači in kopičil, da doseže odrezek zadostno debelino, nakar šele zob vreže v material oziroma, bolje povedano, začne cepiti odrezek. Pot od dotika zoba na material pa do začetka odrezovanja je za rezkar usodna, kajti tedaj nastopajo na j večje obremenitve, ki preidejo v močne torne obremenitve. To do samega začetka rezanja. Zaradi teh obremenitev pa se rezilo oziroma zob močno segreje, kar lahko privede do popuščanja trdote orodja.
Opisani problem je glavni nedostatek, ki nam otežkoča rezkanje pri večjih trdotah. Kot znano, struženje, skobljanje in vrtanje materiala s ca. 115 kg/mm2 trdnosti ne dela posebnih preglavic, medtem ko je rezkanje materiala z 80 kg/mm2 trdnosti že kar problematično. Vzrok je prav v velikem odporu materiala nasproti začetnemu vtisnjenju rezila, pri čemer se ostrina rada okruši, močno segreje in hitro otopi.
Če pa si nadalje ogledamo delo rezilnega kolesa odvalno-pehainega stroja za ozobljenje, ki je povsem identično z normalnim skobljanjem ali pehanjem, le da ga tu navajamo zaradi enake debeline odrezka (kot to ni pri rezkanju), vidimo, da zob že takoj v začetku polno zareže v material in nato enakomerno reže. Prednosti v tem primeru nasproti protismer-nemu rezkanju so takoj vidne.
Na skici 25 pa imamo prikazan primer rezkanja, kjer je pomik mize z obdelovanim komadom istosmeren s smerjo vrtenja rezkarja; to imenujemo istosmerno rezkanje. Tudi tu zob takoj ob dotiku na predmet polno zareže v material, odreza-vanje odrezka pa se nato vrši brez poseb-
M flaienja in t/ofueenju. mafencUa prect pfi<!ei/fom odrezan/a
Skica 25
nih dodatnih obremenitev, enako kot pri pehanju ali skobljanju.
Če si potek rezanja pri istosmernem rezkanju ponazorimo z dletom pri sekanju, kjer z udarcem kladiva na prosto stoječe dleto izvajamo silo P, ki nam opravlja delo sekanja, vidimo, da so tu izključene vsestranske sile z vsem svojim negativnim vplivom na delo. Omembe vredno je nadalje dejstvo, da sta komponenti T in T, enaki, kar izključuje vsako stransko silo, k;i bi pri rezanju nastopila in katero bi morali dodatno premagovati. V našem primeru nam dleto nadomešča zob rezkarja, silo T pa obodna sila OP, potek rezanja pa je ostal nespremenjen.
Zaradi omenjenih prednosti im manjših obremenitev je dana možnost, da pri istosmernem rezkanju izberemo večje odre-zilne kote, kar zmanjšuje trenje in segrevanje rezkarja, zaradi česar lahko nadalje pri istosmernem rezkanju izberemo tudi večje rezilne hitrosti in dosežemo večje izdržljivosti orodja.
Istosmerno rezkanje pa zahteva posebno konstrukcijo orodja, kar je pri naročilu brezpogojno navesti.
Rezilne hitrosti
Primer na skici kaže, da je smiselna in rentabilna izbira majhnih globin rezanja in velikega pomika; pri rezkanju pa je pomik izražen v mm/min, torej je neodvisen od obodne ali rezilne hitrosti. Pri zmanjšani rezilni hitrosti nam torej narašča debelina odrezka, kajti enako dolžino predmeta mora obdelati manjše število zob. Iz prvega zaključka izhaja drugi. Pri rezkanju bomo raje izbrali nižje rezilne hitrosti in imeli večji pomik na zob, kajti rezilne hitrosti ne vplivajo direktno na izdelovalne čase; zadnji so v večji meri odvisni od pomika.
Nižje rezilne hitrosti pa zelo pozitivno vplivajo na rezoobstojnost orodja, kar je pri dokaj dragem brušenju rezkarjev omembe vredno. Nasprotno pa pri prevelikih rezilnih hitrostih ne narašča samo obremenitev stroja, temveč nastopajo vsa mogoča tresenja im nihanja z vsemi svojimi negativnimi posledicami, katere lahko odstranimo le z zmanjšano rezilno hitrostjo.
Nekoliko drugačna situacija je pri glad-kanju. Površina obdelovalnega komada pri rezkanju ni gladka, temveč valovita. Računsko je ta nevarnost tem manjša,
čim več zob dela površino gotove dolžine. To pa je možno z izbiro fino ozobljenega rezkarja ali pa s povečano rezilno hitrostjo. Praksa izkazuje, da nastopajo največje neravnosti površine prav zaradi necentričnega teka rezkarja oziroma vretena, ker od sredine najoddaljenejši zob zarezuje globoke zareze. Te zareze pa so tem manjše oziroma tem manj pridejo do izraza, čim večkrat ta najoddaljenejši zob potuje preko površine, torej pri povečani rezilni hitrosti. To pa nam ponovno narekuje izbiro večjih rezilnih hitrosti in ne finejše ozobljenih rezkarjev, kar smo že prej obravnavali. Seveda povečana rezilna hitrost močneje obremenjuje stroj in daje manjše časovne izdržljivosti orodja, z a radii česar bomo rezilne hitrosti zvišali le za dopustno mero in pri tem potrebno zmanjšali pomik. Smiselna kombinacija gornjih dveh vrednosti omogoča, da dosežemo tudi z grobo ozobljenimi rezkarji, gladke površine. Da pa mora biti orodje precizno brušeno in zadostno hlajeno, je samo ob sebi umevno. Pri tem želimo dodatno poudariti, da ekscentrični tek rezkarja nikakor ne sme biti večji od od 0,02 mm. Če pa rezkamo tankostenske komade, in to posebno z dolgimi, tankimi stebelnimi rezkarji, ali pri uporabi krožnih žagic, tedaj bomo rezilne hitrosti dvignili do zgornje meje, ki jo dopušča brzorezno jeklo. Tedaj namreč dobimo zelo tanke odrezke din s tem manjše obremenitve na zob in predmet, ne da bi pomik ■dosti zmanjšali, s čimer je delo edino izvedljivo. Tako doseženo n. pr. pri uporabi krožne žagice 3,5X145 mm pri 25 mm globine rezanja pri 40 m/min rezilne hitrosti) še vedno pomik 80 mm/min, in to na jeklu 60,11 in oljnem hlajenju, kar je vsekakor zelo povoljen rezultat.
Smernice za izbiro rezilnih hitrosti so razvidne iz tabel.
Vrednosti v tabeli veljajo za stabilne stroje, za masivne, dobro vpete komade, za odgovarjajoče vpenjanje in izbiro orodja. Čim večji pa je presek odrezka, tem manjša mora biti rezilna hitrost. Pri trdih materialih in neenakomernih obremenitvah se bomo poslužili nižjih vrednosti, navedenih v tabeli.
Hlajenje orodja
Hlajenje rezkarjev pri delu zelo po-voljmo vpliva na časovno vzdržljivost orodja kakor tudi na povečane rezilne hitrosti (povečanje do 40 odstotkov in še več) ter prav tako izboljšuje kvaliteto obdelane površine. Tekočino dovajamo v močnem curku na rezkar, tako da orodje preplavlja in ga s tem dobro hladi in maže.
Drsenje odražajočega odrezka preko odrezilne ploskve-zoba povzroča trenje in s tem pregrevanje zoba, tekočina pa z učinkom mazanja zmanjšuje trenje in s tem segrevanje, istočasno pa odvaja nastalo toploto'. Uporaba hlajenja prav zaradi gornjih vplivov podaljšuje rezoobstojnost orodja. Za splošno uporabo se poslužujemo milnice (emulzija vrtalnega olja in vode), za poboljšana Cr-Ni jekla in pri ozob-Ijenju pa odgovarjajočih rezilnih olj. Izbira hladilnih sredstev je dana v tabelah.
Pod nazivom milnica razumemo emulzijo vrtalnega olja in vode v razmerju ca 1:10. Da zmanjšamo nevarnost rjavenja, lahko dodamo do 5 odstotkov sode.
Vzdrževanje rezkarjev
V obratih najprej uveljavimo načelo:
Brusi pogosto!
Mnogo ekonomičneje je namreč pogostno in pravočasno brušenje, pri katerem s par obrusi brez velikega odvzemanja materiala rezkar z lahkoto zbrusimo. Pri močno otopelih orodjih pa je brušenje dolgotrajno in drago, poleg tega pa zaradi grobega odvzemanja materiala obstaja nevarnost pregrevanja zob, čemer se pri suhem brušenju kaj težko izognemo.
Brusilno ploščo večkrat zravnajmo in očistimo, kajti le z ostro in mirno tekočo lahko pravilno brusimo.
'Uporabljajmo mehke brusilne plošče s srednjim zrnjem (za grobo brušenje 46 do 50 K, za fino brušenje 60 J do 60 K).
Smer vrtenja brusilne plošče naj bo po možnosti usmerjena proti rezini, da ne nastaja rob. Stična ploskev med brusilno ploščo in orodjem naj bo čim manjša. Brusilne plošče lončaste oblike bomo nastavili poševno, tako da bo brusil le ozek rob plošče.
Vpenjanju rezkarja v svrho brušenja posvečajmo izredno pozornost. Če rezkar ni centrično vpet, so posamezni zobje od središčnice bolj oddaljeni in pri rezkanju puščajo globoke zareze, rezkanje samo pa zaradi neenakomernih obremenitev nemirno poteka.
Velikost rezilnih kotov se pri brušenju ne sme menjati. Ze uvodoma smo poudarili vpliv rezilnih kotov na potek dela. Le-ti morajo biti prilagojeni obdelovalnemu komadu.
Prosti kot mora biti tem večji, čim bolj nagnjena je spirala. Če je kot premajhen, se hrbet zoba drgne ob predmet in poškoduje površje, kolikor sploh ne onemogoča dela. Če pa je prevelik, oslabi zob, ki se potem rad skruši.
Odrezilni kot je tem manjši, čim trši je material, vendar se radi izognemo izvedbam, pri katerih je kot 0°.
Pri spiralno ozobljenih rezkar j ih lahko merimo kote ali pravokotno na središč-nico ali pravokotno na zob, pri čemer dobimo različne vrednosti. Pravokotno na središčnico merjene kote označujemo z T st in y»t, pravokotno na rezino pa z on in ^n.
Opomba uredništva: Zaradi navzkrižnega tiska prospekta nismo mogli uporabiti razpoložljivih klišejev tudi za ta ponatis in je stvar zato toliko pomanjkljiva. Vendar pa je za proizvajalce in za domače uporabnike povsem razumljiva.
RAZVESELJIVA VEST
Ob zaključku lista dne 28. julija lahko s ponosom povemo, da je bilo v juliju do tega dne na področju tovarne le 21 primerov obratnih nesreč. To je do sedaj najnižje število obratnih nesreč na mesec, kar jih je kdaj dosegla naša delovna skupnost.
Upamo, da v preostalih dneh meseca tega ne bomo pokvarili.
Brusna plošča se je razletela
Za vse brusače poučen primer raziskave vzroka obratne nesreče
Imenovani so obiskali navedenega dne dopoldne Železarno v Ravnah ter tam v prisotnosti predstavnikov železarne, referenta HTZ, obratov od j e kladivarne, šefa nabave in drugih skušali na licu mesta ugotoviti vzroke, ki so dovedli do razleta brusne plošče in do poškodbe brusača.
Preiskava vseh okolnosti, ki so lahko v vzročni zvezi s to delovno nezgodo, je dala doslej sledečo sliko:
Naloga komisije je bila ta, da po možnosti ugotovi objektivno dejansko stanje, prvenstveno glede sledečih kompleksov vprašanj, v katerih lahko tiči vzrok nesreče, in sicer:
1. kakovost brusne plošče, ki se je pri delu razletela;
2. tehnično stanje brusilnega stroja, na katerem se je brus razletel, ter
3. delo brusača v času nezgode in ostali pogoji na tem delovnem mestu.
Komisiji Tovarne umetnih brusov, Maribor, je bil ob njenem prihodu na Ravne predložen zapisnik o nezgodi, sestavljen po predstavnikih železarne 24. junija 1955.
Na ugotovitve tega zapisnika dajemo na osnovi poročila naše komisije k prej navedenim glavnim točkam sledeče pripombe:
ad 1. Kakovost predmetne brusne plošče:
Naši komisiji so bili predloženi komadi razletelega brusa in njegova nalepka (etiketa). Kakor vsi naši tovrstni izdelki, je bila tudi ta brusna plošča opremljena, s posebno nalepko s tehničnimi in komercialnimi podatki, iz katerih izhaja, da gre v tem primeru za brusno ploščo iz normalnega korunda znamke »Rapid« na bazi bakelitne vezi v dimenzijah 500X65X200 milimetrov s kvalitetno karakteristiko A 12 R 328/P, ki je bila dobavljena Železarni Ravne med drugimi brusi v okviru pogodbe štev. 106/54 kot delna pošiljka glasom našega računa štev. 910 z dne 19. marca 1954 v oboju z oznako 728/1. Primerno zapakovane bruse glasom navedenega računa je kakor običajno prevzela Železarna v naši tovarni s svojim kamionom dne 19. marca 1954.
Nadalje je razvidno iz te etikete, da je nosila predmetna brusna plošča še posebno individualno tekočo številko 128 in da je bila plošča preizkušena pri 2300 obr./min. Končno je na nalepki še podatek, da je pri ročnem dovajanju pri brušenju — kar je slučaj v danem primeru — dopustna uporaba brusne plošče z obodno brzino 45 m/sek. ali pri 1720 obr./min.
Ze ta okolnost, da označuje naše podjetje brusne plošče, ki so namenjene za uporabo pri večjih obodnih bržinah, še s posebnimi tek. številkami — tako da imamo zaradi svoje kontrole in zaradi eventualnih poznejših reklamacij vsak čas možnost ponovno preiskati celotni potek izdelave vsakega posameznega komada — kaže na veliko skrb, ki jo, zavedajoč se svoje odgovornosti za dobro 'kakovost naših izdelkov, posebej posvečamo tovrstnim brusnim ploščam.
Taka jc sedaj pred komisija
Pretekli mesec je bilo pri podjetju nad 80 % obratnih nesreč in poškodb pri delu, ki bi vse lahko izostale, če bi prizadeti vsaj čisto po človeško pazili in, namesto napačno, prav ravnali.
In vmes hude nezgode ter poškodbe, ki jih bodo prizadeti pa tudi skupnost občutili vse življenje!
Kdaj bomo že enkrat nehali povzročati nesrečo in škodo zgolj zaradi premale lastne previdnosti in varnostne nediscipline pri delu? Čas bi že bil, ker ni treba, da bi bilo naše podjetje v tem pogledu med najslabšimi in tudi nimamo interesa plačevati zaradi lahkomiselnosti nekaterih višji prispevek za socialno zavarovanje, kar nas je sedaj doletelo.
Ali res ne gre drugače? Ali naj se obrnemo na družine, da bodo svojci opozarjali naše sodelavce na potrebno pažnjo pri delu — ponekod celo na take običajne stvari, ki bi jih moral vedeti in upoštevati sleherni že kot človek, ne da bi moral biti strokovnjak svojega dela?
Kdor vidi vzroke nekaterih takih nesreč, mora res začeti dvomiti v sploh kakšno zanimanje prizadetih za osebno varnost in varnost sodelavcev.
Vmes pa so nesreče, ki so res nesreče in ki nas hočejo po izvoru vzroka celo prestrašiti. Taka nesreča se je pripetila pretekli mesec. Brusna plošča se je razletela!
Koliko brusnih plošč se vrti v našem podjetju! Kaj bo, če ne bomo našli in odpravili vzroka za take nesreče? Neka napaka, neka krivda je vedno zadaj.
Najti jo moramo in odpraviti, da bo delo varno, da ne bo ogrožalo! To ni samo interes brusačev, to je dolžnost delovne skupnosti, dblžnost proizvajalca ter dolžnost vseh, ki imajo opravek s tem uporabnikom bodisi pri transportu, pri montaži ali pri uporabi.
V ta namen objavljamo izjavo proizvajalca brusnih plošč za zadnji primer, ki je jasen in strokoven pouk za varnejše delo. Na drugi strani pa bomo videli, kako podrobno in tudi drago (komisije z vseh strani) se raziskujejo vzroki nezgod — vsaj povsod tam, kjer vzrok ne leži na dlani.
Na zapisnik Železarne Ravne, ki je seveda bolj zagovarjal naše stališče in sumil kvaliteto plošče ter nekako krivil dobavitelja, je bil ponovni komisijski ogled in smo prejeli naslednjo izjavo:
Izjava k ugotovitvam v zapisniku Železarne Ravne o delovni nezgodi, povzročeni zaradi razleta brusne plošče dne 23. junija 1955:
Dne 24. junija 1955 dopoldne je Železarna Ravne telefonično obvestila upravo Tovarne umetnih brusov, Maribor, o nezgodi, ki se je pripetila v kladivarni zaradi razleta brusne plošče ter jo pozvala, da takoj pošlje svoje strokovnjake zaradi ugotovitve dejanskega stanja in vzrokov nesreče.
Z oziram na to, da je bil tega dne naš tehnični vodja tov. Brunčko po službenih opravkih v Ljubljani, smo lahko poslali komisijo šele v soboto, dne 25. t. m., zjutraj v Železarno Ravne. Za komisijski ogled so bili določeni tehnični vodja Vilko Brunčko, šef proizvodnje Danilo Hanžurej in tehnik Alfred Meglič.
Sodelavci orodjarne
Takoj po povratku naše komisije v Maribor smo pregledali vse podatke iz proizvodne evidence ter nismo mogli odkriti praiv nobene pomanjkljivosti.
Končna preizkušnja izgotovljene predmetne brusne plošče štev. 128 je bila izvršena, kakor je to razvidno iz posebnega delovodnika, pri našem specialnem preizkuševalnem stroju dne 17. marca 1954 — vpis pod redno številko 3272.
Če bi imel ta brus kakršno koli proizvodno napako, bi se ta pri preizkušnji brezpogojno pokazala in brus preizkušnje pri tako visoki turaži ne bi izdržal.
Kakor že rečeno, je bil ta brusni kolut preizkušen več minut pri obodni hitrosti nekaj nad 60 m/sek, oziroma pri 2300 obr./min. — t. j. pri obodni hitrosti, ki je za ca. 35 % večja od maksimalne dopustne brzine pri brušenju z novo ploščo. Mimogrede omenjeno, je bil predmetni brus pred razletom že več ur v uporabi ter je bil zaradi tega njegov premer že zmanjšan in se je zaradi tega tudi prvotna obodna brzina še zmanjšala, tako da je razpon med preizkusno (brzino in delovno brzino ob času razleta še večji.
Naknadna mehanična, mikroskopska in kemična preiskava drobcev razletele brusne plošče potrjuje naše prepričanje, da je bil ta brus, ki je po izdelavi prestal že prej omenjeno strogo preizkušnjo, v času odpreme iz naše tovarne brezhibne kakovosti.
Da je bila tudi ta brusna plošča v notranjosti mase armirana z dvema železnima obročema, ki naj povečujeta trdnost brusa, omenjamo zaradi reda. V tem pogledu ravnamo prav tako kakor vse vodilne evropske tovarne umetnih brusov.
Kljub najstrožjemu merilu pri preiskavi glede kakovosti ne najdemo nobene pomanjkljivosti te brusne plošče ter zaradi tega zavračamo mnenje glasom zapisnika, po katerem naj bi bil vzrok razletu ne-odgovarjajoča kakovost brusa.
Dodajamo še:
Brus spada med občutljiva orodja ter je treba z njim pazljivo ravnati. Od trenutka, ko brus zapusti po končni kontroli proizvajalca, pa do časa, ko se ga montira in prične delati, je lahko dolga pot. Med transportom, med vskladiščenjem, na poti iz skladišča do stroja in med montažo se lahko zgodi, da dobi brus kak močnejši sunek, udhrec ali pade na trda tla, kar ima lahko za posledico, da dobi tanke razpoke, ki so često prostemu očesu nevidne. Tak brus seveda velikega naprezanja pri obratovanju ne more vzdržati ter se razleti, največkrat takoj po prvem spustu v pogon.
Mnenja smo, da se v tem slučaju to ni zgodilo, ker je bil brus po navedbah zapisnika že preko 5 ur v uporabi. Jasno pa je, da se mora zelo pazljivo ravnati z brusom tudi ves čas, dokler ni dokončno iztrošen. Kako se je v tem slučaju ravnalo z brusom, bomo obravnavali pozneje.
Iz navadenega zaključujemo, da je bil predmetni brus brezhibne kakovosti in da razleta tudi niso povzročili kaki mehanični vplivi ves čas do trenutka nesreče.
Ad 2. Brusilni stroj:
Predmetna brusna plošča je bila montirana na brusilnem stroju »Rafama« v
oddelku kladivarne. Kolikor je komisija lahko na "pogled ugotovila in zanašajoč se na izjave odgovornega ohrafovodje, je ta stroj v dobrem stanju, ima predpisano tu-ražo ter je opremljen z zaščitnim okrovom, kakršni so običajni za to vrsto strojev. Zaščitni okrov je tudi po razletu predmetnega brusa intakten.
V času, ko se je naša komisija mudila v kladivarni, je bil ta stroj v pogonu ter ni bilo opaziti z ozirom na varnost dela nobenih posebnih pomanjkljivosti.
Z ozirom na to, da tudi glede montaže predmetnega brusa niso bile javljene nobene izredne okoliščine in iz dejstva, da je brus že delal več ur, zaključujemo, da tudi pri teh okoliščinah ne gre iskati vzroka za nezgodo.
Ad 3. Delo brusača in ostali pogoji na delovnem mestu:
Brusač, ki se mu je ta nesreča primerila, se nahaja v bolnici in torej člani naše komisije niso mogli z njim govoriti. Pa tudi, če bi bilo to možno, je zelo verjetno, da njegove izjave ne bi mogle povsem razjasniti situacije — to pa iz povsem razumljivega in psihološko utemeljenega momenta. Nemogoče je namreč zamisliti si, da bi bil nezgodo povzročil namerno, nezgoda ga je doletela povsem nepričakovano in zelo težko je, da bi se zavedal podrobnosti svojega ravnanja tik pred nezgodo. Vsak bi vsega menda tudi ne povedal.
Iz izpovedi prič, ki so bile v tem času v istem oddelku, po navedbah predstavnikov železarne, ni možno ničesar ugotoviti, kar je tudi razumljivo, saj so bili vsi ostali delavci verjetno osredotočeni na svoje delo ter niso mogli opaziti okoliščin, ki so verjetno povzročile razlet brusa.
Pri raziskovanju okolnosti na delovnem mestu in brusačevega dela, vpliva zelo neugodno dejstvo, da ni bilo mogoče najti gredice (caglja), ki ga je ponesrečenec v času nezgode brusil in da so bili tudi kosi razletelega brusa pospravljeni. V takih primerih je često možno iz komada, ki ga je brusil, in iz položaja kosov razlete-
lega brusa in še drugih, na pogled morda nevažnih Okolnosti, le razbrati vzroke za razlet brusa.
Prav v tem primeru se postavljajo sledeča vprašanja:
Kako je možno, če je brusač stal pravilno na svojem mestu med držaji stroja, da so komadi brusa odleteli poševno nazaj, ko dopušča zaščitni oklop, ki pokriva horizontalno več kakor polovico brusne plošče pri delu in je ostal cel — pri vrtenju koluta v spodnji polovici od brusača proč — kvečjemu odlet zdrobljenih komadov tangencialno navpično proti tlom.
Po pripovedovanju naj bi se nezgoda pnimerila tedaj, ko je delavec pričel delati in ko je brusil zgornjo površino ležečega caglja in to nekje proti sredini.
Če to drži, potem si lahko razlagamo nesrečo samo tako, da se je osišče brusa v trenutku razleta moralo nahajati nekje pred sprednjo navpično ploskvijo ležeče gredice. Le na ta način bi se dalo razumeti, da je ob razletu brusa odletelo nekaj komadov v sprednjo stran caglja, se tam odbilo poševno nazaj proti delavcu in mu ranilo nogo.
S tem v zvezi pa moramo opozoriti na sledeča zapažanja članov naše komisije ob priliki ogleda mesta nezgode:
Brusači pri »Rafama« strojih v kladivarni morajo po naravi dela večkrat spremeniti položaj stroja z brusno ploščo v horizontalni smeri, in sicer v glavnem levo in desno — da lahko obrusijo gredico po vsej dolžini, deloma pa se mora premakniti nihajoči stroj tudi malo naprej ali nazaj, vse gledano s stališča brusača. Pri tem premikanju brusači stroja ne ustavijo, temveč teče brus prosto dalje. To velja tudi za primere, ko delavec stroj odmakne in z ročaji nekam prisloni, da medtem pregleda površino gredice ali menja lego komada. Ko pa spravljajo stroj v primeren položaj, kar je predvsem primer tudi na pričetku dela, delajo to tabo, da stroj potegnejo k sebi ali potisnejo od sebe ter z enim ali večimi nihaji premaknejo gornji mehanizem v odgovarjajočo lego. Pri tem je njih pogled uprt navzgor, tako da
je njihova pozornost odvrnjena od tekočega brusa.
Pri tej manipulaciji prihaja seveda tudi do gibanja brusa v navpični smeri. Možno je, da pride pri tem zaradi trenutne ne-dovoljne pažnje do močnejšega udarca z brusom ob predmet in, če se to zgodi, se lahko brusna plošča — kljub brezhibni kakovosti razleti.
Upoštevati se mora namreč veliko obodno brzino tekočega brusa — 45 m/sek. odgovarja brzini 162 km na uro — in pri-lično težino brusa (skoraj 30 kg) — zaradi česar se pojavljajo v vrtečem se brusu velike sredobežne sile. Če karkoli brusno ploščo pri tej hitrosti prenaglo ali celo hipoma zavre — kar se zgodi, če brusač nenadoma premočno stisne brus ob predmet, ali če celo močneje zadene vanj — potem je jasno, da velike sredobežne sile morajo še tako dober brus raztrgati na drobne kose.
Prav v tem pogledu kaže eden od komadov razletelega brusa na obodu izrazite in krepke sledove kovine, in to samo eden od njih, medtem ko drugi komadi na obodu nimajo teh sledov. To govori za domnevo, da je brusač v predmetnem primeru nenadno močneje oziroma premočno ali presunkovito pritisnil z brusom na ca-gelj in da je bil brus v danem momentu premočno zavrt.
V tehničnih zadevah manj izkušen človek si to najlaže predoči, če si predstavlja, kaj se zgodi, če se avto ali motor pri brzini nad 100 km na uro hipoma zavre ali če se pri tem zaleti v kak predmet. Da v takem primeru tudi najboljši material ne more zdržati, je vsakomur jasno.
Kljub zatrdilu v zapisniku, da je prizadeti brusač že več let opravljal ta posel, ni izključeno, pač pa celo zelo verjetno, da je pri premikanju stroja in zroč proti vodilnemu mehanizmu zaradi trenutne nepazljivosti nehote močneje zadel z brusom ob cagelj, pri tem pa se je brus iz opisanih razlogov razletel in ga poškodoval.
Zaključek:
Iz vseh navedenih ugotovljenih okolnosti zaključujemo, da je treba to nezgodo pripisati zgolj nesrečnemu primeru, ker ne moremo kriviti niti brusne plošče glede kakovosti, niti brusilnega stroja glede tehničnega stanja, pa tudi brusaču ne moremo pripisovati in dokazati kake malomarnosti.
Ta nesreča je po vsej priliki posledica časovno soupadajočih momentov, od katerih sam noben ne more povzročiti nezgode, ki pa so — če se srečajo v danem trenutku — lahko vzrok nesreče.
Ti momenti so, .kakor omenjeno, premikanje stroja, ne da bi ustavili brusno ploščo, odvrnitev pozornosti v drugo smer, premočni nihaj stroja itd.
Postavlja se še vprašanje, ali je upravičen strah delavcev na teh delovnih mestih zaradi te nezgode, kakor je to rečeno v zapisniku Železarne Ravne. Po našem prepričanju je vsak strah neutemeljen, pač pa je potrebna pri delu velika pazljivost.
Če se primerjajo statistični podatki o resnejših nezgodah, povzročenih po razletu brusnih plošč z drugimi nezgodami, potem
je ta odstotek zelo nizek in nesporno je dejstvo, da je mnogo delovnih mest, kjer je neodpravljivi riziko dela mnogo večji kakor pa pri brusilnih strojih. Treba je primerjati samo število in strukturo nezgod v železarskih obratih, pa se takoj dobi pravo sliko.
Jasno pa je, da se mora posvečati vsa pažnja ureditvi delovnih pogojev in uvedbi čim boljših zaščitnih mer na delovnih mestih, posebej še pri brusilnih strojih. V prvo vrsto takih ukrepov pa spada seveda poučevanje in seznanjanje delavcev z vsemi ukrepi, ki so potrebni za očuvanje njihovega zdravja.
V tem pogledu skrbi uprava našega podjetja ne samo za čim boljšo kakovost svojih izdelkov, temveč tudi za pouk vseh, ki imajo z brusi posla. Tako smo že leta 1947 razdelili med naše potrošnike vso naklado priročnika »Sredstva za brušenje«, katerega avtor je naš uslužbenec tov. Dunič; opozarjamo v naših katalogih na pravilno uporabo naših izdelkov, dalje smo lani razdelili mnogo tisoč izvodov
Ko jutro pozlati pokrajino, se človek iz naše okolice vedno ozre v vrhove planin. Lep je ta pogled. Nekaj mehkega, pomirjajočega in obenem veličastnega. Kakor po izročilu očetov se ozirajo sinovi in hčere nekdanjih drvarjev, hubarjev in kmetov iz izrojenih ter opuščenih njiv proti planini. Še vedno jim je podzavestno ostala planina kot nepogrešljiv napovedovalec lepega in slabega vremena, hromečih neviht poleti in snežnih viharjev pozimi. Ko utihne ob delopustu delo v ravenskih kovačijah, mežiškem rudniku in v vseh številnih drugih manjših delavnicah, pohite sinovi in hčere s planin s svojim mladim rodom nazaj v goro, da se tam naužijejo novih moči in sil. Večno zeleni in mirni gozdovi jih sprejemajo v svoje široke nedrje kot svojce ter jih s svojo svežino spremljajo vso dolgo pot do vrha, kjer prevzame lepoto gozdne tišine — razgled.
Ob takih priložnostih se človeku nehote zastavi vprašanje, kakšno vlogo igra v planini gozd in kako bi bilo tedaj, če bi bila naša razčlenjena pokrajina gola. Nadalje človeka zanima, pod kakšnimi razmerami raste gozd in kakšen vpliv ima na svojo okolico.
Zunanja slika .pokrajine našega okraja je zelo različna. Iz večje ali manjše hri-bovitosti prehaja v razčlenjena pogorja, katerih vrhovi segajo prav do meje gozdne vegetacije. Glavni vrhovi, kakor Velika Kopa, Crni vrh, Kremžarjev vrh, Košenjak, Uršlja gora, Peca, Olševa in Smrekovec, vklepajo v svoja področja nešteto manjših vmesnih hribov, strmih in ozkih tesni, manjše dolinice, po katerih žuborijo potočki in izvirajo reke, kar vse daje pokrajini romantičnost in živahnost. V nižjih predelih, kjer se vrši koncentracija vod, nastopijo večje doline, ki so sprva sicer ozke in utesnjene, pa se kasneje razširijo.
brošure »Praktični saveti za potrošače bruseva« in tablic za ugotavljanje kvalitetnih karakteristik umetnih brusov, a za letos smo pripravili novo brošuro, ki je namenjena prav delavcem pri brusilnih strojih, »ABC za brušenje«, ki je pravkar izšla iz tiska in od katere smo nekaj desetin izvodov že predali referentu HTZ Železarne Ravne, da jih razdeli med zainteresirane. Mimogrede omenjamo še to, da smo pred določenim časom organizirali po naših uslužbencih predvajanje dveh tehničnih filmov o brusih prav v Železarni Ravne.
Prepričani smo, da bodo brusači v vseh podjetjih, ki uporabljajo umetne bruse, po pravilnem pouku obvladali svoje delo in da bodo uvideli, da je pazljivost pri delu sicer nujno potrebna, a da je vsak strah pravzaprav neopravičen in da je riziko dela pri brušenju manjši kakor pa na mnogih drugih delovnih mestih.
Tovarna umetnih brusov Maribor Tehnični vodja	Direktor
Ti kraji so tudi najbolj primerni za kmetijsko .proizvodnjo, medtem ko ima v hribovskih predelih kmetijstvo — predvsem poljedelstvo — zelo slabe pogoje za uspevanje.
Glavni vpliv na razvoj rastlinstva in gozdov še posebej pa so in še imajo klima ti čne razmere naše pokrajine, kjer pade povprečno letno 1100 mm padavin, povprečna letna temperatura se suče okrog 8" C, povprečna temperatura v glavnih vegetacijskih mesecih (od maja do septembra) pa je 15,5° C. V splošnem označujejo tukajšnje klimatske razmere relativno zelo vlažen zrak, kratka poletja, razmeroma obilne količine snega z nastopajočim spomladanskim in jesenskim mrazom. Ravno zaradi razmeroma velike količine padavin so tukajšnje klimatske razmere zelo ugodne za uspevanje gozdov.
Poleg klimatskih razmer pa je važna tudi struktura zemeljskih plasti, v katerih raste gozdno drevje. V notranji zgradbi hribin je posebno terciarna in ledena doba (ledeniki) imela poseben vpliv na oblikovanje pokrajine. Značilne so številne morene (peščene naslage) kakor tudi naslage sive glinice, pod katero so plasti premoga, kot n. pr. na Lešah, Holmcu in Selah. Ti znaki nam jasno dokazujejo, da je v pro-šlosti segalo v naše kraje tudi morje, ki pa se je z milijoni let umaknilo preko Panonije ter se njegovi ostanki kažejo še danes v Kaspijskem oziroma v Črnem morju, h kateremu porečju z reko Dravo spada tudi naše področje.
Nadalje nas pri gozdni proizvodnji zanima tudi notranja zgradba hribin, ker je od nje v veliki meri odvisno uspevanje gozdov. Poudariti moramo, da poteka ravno skozi naše kraje zelo pomembna geološka prelomnica med centralnimi in južnoapnenčastimi Alpami. Medtem ko sestavljajo prve prakamenine v podaljšku
Martin Potočnik, Slovenj Gradec:
POMEN GOZDOV
Uršlja gora
kristalasti skrilavci, so drugi sestavljeni iz apnencev.
Na našem področju spadajo k centralnim Alpam Pohorje, Kozjak in Tolsti vrh s Strojno, k apnenčastim Alpam (Karavankam) pa Uršlja gora, Peca, Olševa in Raduha. Smrekovec je samostojna hribina, ki spada k eruptivnemu poreklu. Sicer pa Se na manjših področjih ti dve geološki skupini pri nas vrivata drugo v drugo in s tem povzročata izredno razgibanost pokrajine. Pod vplivom teh dveh osnovnih hribin je nastala v razvojnem procesu tudi današnja tako imenovana kulturna zemlja, to je ona, v kateri uspevajo rastline.
Zngčilno za zemljišča na kristalastih in glinastih skrilavcih je, da so sicer rahla, mestoma glObokosežna, a povečini zelo kisla ter mikrobiološko zelo slabo aktivna ter tvorijo tip rjavih gozdnih tal. Značilno zanje pa je, da so zelo bogata na izvirkih. Za uspeh naravnega pomlajevanja gozdov, predvsem uspevanje zahtevnejših vrst (bukve, jesena, javora), pa bi morala imeti zemljišča vsaj nevtralno reakcijo, to je preko 6 PH. Zanimiva je tozadevna ugotovitev švicarskih znanstvenikov, kateri so izračunali, da bi n. pr. za izboljšanje kislih tal, to je od 4 na 5 HP in za globino 30 cm bi bilo potrebno apnjenje v količinah 3000 do 5000 kg v obliki apnene moke na površini 1 ha. Ker pa bi se v naših razmerah apno zaradi preobilnih padavin in rahle strukture zemljišča ponovno zelo hitro izpralo, bi gozdno gospodarstvo takih stroškov danes še ne moglo prenesti. Zaradi tega je toliko važnejše, da se vzdržuje gozdove v pravilni mešanici iglavcev in listavcev, ker posebno slednji preko odpadlega listja posredujejo prenos izpranega apna zopet v vrhnje plasti zemlje.
Ker leže naši gozdovi in večina obdelovalne zemlje v strminah, so le-te izpostavljene delovanju raznih negativnih prirod-nih sil, kakor:	odplavljanju	rodovitne
zemlje, odnašanju grušča in kamenja v času nalivov, nastanku zemeljskih plazov in usadov v času deževja ter slično. Tudi v tem so zanimivi izsledki, katere je dala raziskovalna služba v Ameriki, Švici in Čehoslovaški, po katerih odplavljanje (erozija) in prodonosnost v različnih strminah in pri različnih vrstah kulturah različno deluje. Tako n. pr. navajajo podatki ameriškega znanstvenika iz leta 1943 sledeče: Pri nagnjenosti terena 18° odteče po površini 1 ha iz neobdelanega zemljišča 18 % padavin ter odnese s seboj letno kar 94 ton raznega materiala (zemlje, peska, grušča); iz obdelanega polja, kjer odteče po površini 13 % padavin, odnese s seboj po ha 34 ton enakega materiala, s travnikov in pašnikov pa odteče le 4 % padavin in odnese s seboj 1 tono materiala, medtem ko odteče z zemljišč, ki so pod varstvom gozdov, po površini le 1 % padavin in odplavi samo 0,2 tone materiala po ha. Iz tega moramo povzeti zaključke, zakaj so tudi v naših krajih že v prejšnjem stoletju bile opuščene na strminah neštete hribovske kmetije, in zakaj si tudi dandanes poljedelska proizvodnja v hribih le s težavo utira pot.
Iz tega kratkega pregleda je razvidno, da pomenijo gozdovi ljudstvu naše pokra-
jine nekaj več ko samo predmet izkoriščanja. Čeprav je dandanes v dobi velikega razvoja tehnike les v marsičem že nadomeščen z drugimi materiali, vendar igra v našem gospodarstvu še vedno nenadomestljivo vlogo. Pri tem pa moramo nenehno krotiti zgolj materialistične težnje ljudi, ki imajo gospodarjenje z gozdovi v rokah. Medtem ko stoje gozdovi splošnega ljudskega premoženja, to so nekdanji grofovski in veleposestniški gozdovi pod strokovnim upravnim vodstvom, je gospodarjenje v kmečkem gozdu prepuščeno še vedno več ali manj posestniku samemu. Res je, da skuša ljudska oblast z raznimi zakonitimi ukrepi — zakoni in uredbami regulirati in usmerjati gospodarjenje kot treba. Vsi ti predpisi pa ne bi imeli prave veljave, če ne bi imeli gozdni posestniki in prebivalstvo na splošno dovolj lastnega moralnega čuta, da se morajo gozdovi ohraniti gruntom, katere bodo slej ali prej izročili svojemu rodu kot večno dediščino v oskrbovanje.
Večina gozdnih posestnikov ve, kaj jim pomeni gozd. Mnoge pa privede stiska, ki je zgolj gospodarske narave, do tega, da začne posegati v gozd bolj kot more ta prenesti. Pri mnogih gospodarjih sčasoma zamre podedovana tradicija, ohraniti zemlji, ki v naših hribovskih in planinskih predelih zelo skopo rodi, gozd kot edini trdni steber. Ravno nam, ki tod prebivamo in ki nas je zgodovina potisnila prav v nedra zgrbane zemeljske skorje, pomeni gozd naš obstoj, kjer velik del prebivalstva od tega tudi živi. Zaradi tega je tudi gospodarska politika lesa in gozda neraz-družljivo povezana med seboj. Čemu se dandanes toliko govori ravno o gozdu, zakaj se za gozdno gospodarstvo zanimajo
tudi oni, ki gozda nimajo, torej tudi ljudje, ki žive več ali manj oddaljeni od gozdnih površin. Zakaj lahko gospodari živinorejec z živino kakor hoče in zakaj prodaja drugih kmetijskih pridelkov ne dela gospodarstvu toliko skrbi, kot ravno reguliranje cen v lesnem gospodarstvu? Tako se sprašuje knap in fužinar, tako gozdni posestnik, ki čuti to najbolj na svoji lastni koži v planini.
Ali ste že prisluhnili razbesneli naravi takrat, ko ob pasjih dnevih poleti pridrvi nevihta za nevihto nad pokrajino? V planini buči. Temni, belo obrobljeni oblaki hite po nebesnem svodu z veliko brzino. Rezek piš viharja se spušča vedno niže k zemlji. Vse hiti, da se poskrije pred prihajajočo neukrotljivo silo, ki se bliža in kateri ne more uiti nikdo. Ljudje v zavarovanih naseljih se zapirajo v stanovanja, da mimo počakajo konec nevihte. Planina je daleč od njih in skoraj podzavestno slutijo, da se glavni boj vrši tam zgoraj ter da pridejo do njih le še razbiti ostanki nevihte.
Ali ste že videli ukrivljene macesne, sabljaste bore, tršaste smreke ter na prečko počesane bukve na gozdnih robovih, izbočenih hrbtih, ob kmečkih domovih in dalje tja, kjer se začne gozd redčiti sam od sebe in prehaja v golo planino. Grobost narave je spremenila normalno drevesno obliko in jo prilagodila tako, da se more upreti moči viharja. Močne, v zemljo in skalovje vraščene korenine so kakor delovne roke kmečkega človeka, ki se z vso silo drži svoje zemlje. Kolikokrat mu je vršiček, ki je komaj prilezel iz zemlje, pritisnilo k tlom, kako se je moral skozi dolgo dobo boriti, da je slednjič pod varstvom starejšega drevesa zlezel toliko nad
Ali imajo gozdovi vpliv tudi na naše podnebne razmere? Po znanstvenih raz-iskavanjih raznih učenjakov je gozd kot najvidnejša in najmočnejša rastlinska združba vsekakor zelo pomemben regulator lokalnih klimatskih razmer pokrajine. Gozdovi zadržujejo tudi struj an j e zračnih plasti, kar posebno ob času suše zelo blagodejno vpliva na uspevanje kmetijskih rastlin. Prav tako je asimilacija v področjih gozdov intenzivnejša kot na odprtih ploskvah. Prisotnost gozdov blagodejno vpliva tudi na preprečenje spomladanskih oziroma jesenskih pozeb, ki napravijo često v kmetijstvu veliko škodo. Gozdovi odbijajo v poletnih mesecih nevarnost toče.
Gozdovi so okras naši pokrajini. Ali bi imele naše turistične in letoviške postojanke kakšno vrednost, če ne bi bilo v bližini gozdov? Ali bi imela naša naselja tisto prikupno prirodno sliko, če ne bi bilo gozda v ozadju? Kako vpliva gozd na zdravstveno stanje naših ljudi, bi bilo težko oceniti. Vsekakor pa igra v tem ogromno vlogo.
Neposredno s planino je povezan tudi človek, ki tam živi. Skupno z gozdom se mora boriti z nešteto težavami, da se ohrani na gruntu svojih očetov. Zemljo mu, kot smo v začetku navedli, izpira dež in nalivi, težko priborjene hranilne snovi dušika, fosfora, kalija in rodovitnejše delce zemlje mu izpirajo nalivi. Pridelek je pičel, ker rastejo le določene maloštevilne kulturne vrste. Daleč je od šole, od kulturnih centrov, le redko je pri kmetiji stroj, ki lajša človeku življenje. Ta človek pa mora ostati tu zaradi gozda, zaradi planine, da jo oskrbuje, neguje in nam skrbi za prevoz lesa. Prav tako živi tam gozdni delavec, ki je nerazdružno povezan z delom v gozdu. Preveva ga duh socialističnega človeka, ki ve, zakaj in čemu dela. V narodnoosvobodilni borbi smo spoznali, kaj nam je ob času stisk pomenil gozd, saj je ogromna večina naroda šla skoz njega. Delavci v planini se lotevajo velikih nalog. Hočejo postati napredni gozdni delavci z namenom, čimprej izboljšati gospodarsko stanje gozdov, čeprav njih življenjski standard še dolgo ne dosega standarda fužinarja ali mežiškega knapa.
Pa ne samo gozd, tudi les je potreben celotnemu našemu narodnemu gospodarstvu. Les je v verigi drugih nujnih materialov nenadomestljiv. Tako n. pr. les pri proizvodnji premoga predstavlja razmeroma le majhen procent vrednosti proizvodnje tega, a bi ga ob pomanjkanju lesa kljub temu ne mogli izkoriščati. Prav tako je les dandanes nenadomestljiv pri proizvodnji papirja, celuloze, umetnih vlaken in drugih izdelkov v kemični predelavi. Potrebuje ga v velikih količinah naše gradbeništvo, pohištvena industrija, železnice in mostovi. Končno ga rabi sleherni državljan za kurivo, ko se bliža zima, dokler ne prodre v naše gospodarsko življenje premog in elektrika. Ker je lesa malo, potrebe pa velike, postaja les vedno bolj dragocen. Sleherni, bodisi v gospodarstvu ali v privatnem življenju, ima več ali manj opravka z lesom ter zaradi tega predstavljata gozd in les poseben interes tudi zanj.
zemljo, da se je lahko življenjsko osamosvojil. Debele veje se ga držijo od tal do starikavega vrha, na koreničniku pa mu je nastala sčasoma nevšeena odebelina. Tam, kjer naravne sile butajo v planino, si je narava izbrala in ustvarila celo vrsto — na tisoče in tisoče tako prilagojenih dreves »viharnikov«. Ti so ob času nevihte prvi, ki kot živi zid lomijo udarno moč viharjev. Dokler so ta mlajša drevesa, se pripogibajo prav do tal, kasneje pa njih enostransko razvito vejevje priča, kakšno vlogo odigravajo.
Človek se počuti v taki veličastni igri majhen in brezpomemben. Zeli si ven, želi si močnega zavetja, postaja ga strah za lastno življenje. Edino gozd je tisti, ki more tu vzdržati v korist človeka.
Z nevihto pa ne prihaja samo vihar, tejmveč tudi redno naliv. Nad goro se meša istočasno toplejši in hladnejši zrak, kar povzroča, da se spustijo naenkrat ogromne mase vode nad pokrajino. Vodni curki iz nevidnih podnebnih izvirkov se takoj, ko pridejo do tal, združujejo v manjše in večje vodotoke, ki sčasoma derejo nezadržno po pobočjih, se združujejo v sotočjih ter drve z neukrotljivo silo v smeri padca, kot da se jim mudi, da čimprej dosežejo in uničijo človeku to, kar si je ustvaril spodaj pod ugodnejšimi pogoji. Teh vodnih mas ne zadrži nobena sila. Rušijo vse, kar se jim zoperstavlja, bodisi da so to hiše, mostovi, nasipi in slično. S kamenjem in peskom zasipavajo najlepša polja in vrtove daleč spodaj po ravninah. Človek si skuša reševati le golo življenje. Škoda na ljudskem imetju postaja neprecenljiva in nepopravljiva.
Kaj pomeni človeku, naselju ali mestu voda? Brez vode ne bi bilo življenja. Hujša je žeja kot glad, pravijo ljudje, ki so gle-
dali smrti v obraz. Od kod dobrohotni izvirek, kje večje zajetje vode za vodovode? Kje drugje kot tam, kjer je gozd s svojim zelenim pokrivalom prekril zemljo, da jo ubrani pred izsušen jem poleti. Pa ne samo to, gozd tudi s svojimi številnimi zaprekami prečisti vodo pred izvirom, jo hladi, sveži in enakomerno oddaja. Ne samo gozd, včasih tudi drevo ali nekaj dreves vzdržuje izvirek, da poleti ne usahne. Ko gradimo hišo ali kupujemo kmetijo, ali. ne vprašamo prvo po vodi, če je v bližini. In ko se nevesta priženi na grunt, jo prvo zanima, kje je voda. Kaj pomeni voda, vedo tisti, ki si jo morajo ob poletnih sušah iskat ure in ure daleč. Ali ni tudi v naši ožji domovini že marsikateri izvirek usahnil prav zaradi tega, ker so posekali gozd. Tudi narodna pesem pravi: »Ne bom se možila na strme vrhe, ne bom je nosila na glavči vode.«
Nad pokrajino sneži. Južne struje kopičijo bele plasti snega. Gole ali ogolele planine, skalovita gnezda, izolirane zemeljske drče in strme pašne površine se prekrivajo ter na svojih spolzkih ploskvah le do gotove določene meje držijo to prekomerno naravno breme. Ko postanejo te plasti razmeroma s strmino zemljišča pretežke in posebno če nastopi še jugovina, se plast snega pretrga in zgrmi navzdol. Kjer so take plasti v dolžino in širino obsežne, se naenkrat valijo velikanske mase snega po pobočju ter s svojim zamolklim grmenjem naznanjajo svoj uničujoči prihod. S seboj nosijo vse, kar se jim postavi v napotje: osamele skale, polomljene dele dreves ter izlizano zemljo. Gorje, kam zadene plaz! Ne zadrži ga niti še tako trdno zidan kmečki dom, vas ali naselje ter je človek ob takih priložnostih tako rekoč brez moči. Ne pozabimo, da je ravno gozd tisti, ki preprečuje nastanek snežnih plazov!
Peca — pogled z Javornika
NEKAJ SPOMINOV
NA PREŽIHOVEGA VORANCA
Piše Vorančev učitelj F. Aichholzer
Sporočili ste mi željo, da napišem za Vaš mesečnik nekaj spominov na Kotlje in na Prežihovega Voranca kot svojega nekdanjega učenca. Rad Vam bom ustregel, ker mi je Vaš list zelo všeč, všeč posebno zato, ker s tako ljubeznijo opisuje domače ljudi in domače posebnosti Mežiške doline, le da so moji spomini kaj skromni, ker sem komaj pol leta poučeval v Kotljah.
Bilo je to moje prvo učiteljsko mesto in prav zato hranim nekaj prav živih spominov na to dobo, nekaj živih spominov zlasti na učenca Kuharjevega Voranca. Prevzel sem pouk v višjem razredu dvorazrednice. Učni jezik je bil nemški, le tri ure so bile tedensko določene za pouk slovenščine in še te so bile na koncu ostalega pouka. Pisatelj sam opisuje v »Solzicah«, kako so nekateri učitelji učencem zagrenili slovenščino, da jih je zmeraj manj sedelo pri slovenski uri. Pripoveduje, kako nerad je hodil v šolo in da ga je le očetova šiba prisilila, da jo je obiskoval. Ne vem, če bi našli kak podoben primer, kakor ga beremo v »Solzicah«, kjer pisatelj opisuje
Ker je gozd in les, kot smo to iz prednjih razmotrivanj spoznali, direktno ali indirektno tako rekoč interesni činitelj vsakega našega državljana, je razumljivo, da se moramo vsi, ki tod prebivamo, zanimati, kakšni so naši gozdovi, kako se z njimi gospodari in kaj je treba ukreniti, da se stanje v njih čimprej popravi. Ljudska oblast skuša smoter naprednega gozdnega gospodarjenja doseči oz. regulirati z izdajanjem raznih zakonitih predpisov in uredb. Uredila je strokovno gozdarsko službo tako v gozdovih socialističnega kot nedržavnega sektorja.
Vsa ta peščica ljudi-strokovnjakov pa med množico ne bo imela pravega uspeha vse do takrat, dokler ne bo sleherni naš državljan prepričan, da je tudi on dolžan, zanimati se za vse, kar bi moglo koristiti temu našemu prirodnemu bogastvu. Posebna naša dolžnost je, da z nepremišljenimi dejanji ne povzročamo v gozdu raznih škod, predvsem nastankov gozdnih požarov, ter da z napačnim delom ne rušimo še tega, kar je narava s težavo ustvarila. Kmečki posestnik naj skupno z gozdarjem dobro premisli, kaj bo v gozdu posekal, kako bo mladje očistil in kaj bo kam posadil. Vsi smo odgovorni, da vračamo gozdovom tem več, čim več jim jemljemo. To kar smo vzeli v času stiske, je bilo veliko. Dolžni smo, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi pomagamo naravi, da nemoteno ustvarja les, ki ga je v danih pogojih moč ustvariti. Te neizrabljene, deloma še potlačene sile pa so še v naših gozdovih ogromne!
Ko gremo v planino in ko se vračamo z nje, ko se oziramo po razdrapanih pobočjih Uršlje, Pece in Olševe, pomislimo na to, da je gozd, ki raste, tudi naš in daje koristi nam vsem.
požar, ki je uničil večji del vasi in spravil ljudi v obup, on sam pa je trepetaje pričakoval, kdaj bo ogenj zajel šolo, in ko ji je prizanesel, kako bridke solze je začel pretakati. Mati je videla otrokovo žalost in ga je tolažila, misleč, da objokuje gorje ljudi, mali Voranc pa je med jokom ves obupan vzdihoval: »Oh, mati, zakaj ni pogorela šola!«
Ko sem prevzel razred, sem skrbel za to, da se je slovenski pouk redno vršil in da so se slovenske ure prikupile učencem. Med učenci sta precej zbudila mojo pozornost brata Kuharja s Prežihovega vrha, starejši Voranc in mlajši Lojze. Oba sta bila izredno nadarjena. Pri slovenskem pouku sem kmalu spoznal Vo-rančeve talente. Medtem ko pri drugih predmetih ni kazal posebne zavzetosti, ga je slovenščina močno zanimala. Zmeraj je bil pozoren, kadar je v slovenski uri slišal kaj novega. Posodil sem mu nekaj mladinskih knjig, ki jih je hitro vrnil. Hotel sem se prepričati, če je knjige tudi prebral. Poklical sem ga, naj mi pove, kaj si je zapomnil. Prijetno sem bil presenečen, ker je dobro poznal njih vsebino. Slovenske mladinske knjige so mi kmalu pošle. Pisal sem Ciril-Metodovi družbi v Ljubljano in kmalu je prispel zavojček mladinskih spisov. Odslej sta bila Prežihova fanta in tudi drugi učenci kolikor toliko preskrbljeni s slovenskim čtivom.
Večkrat se je zgodilo, da sem — na-vadno na koncu slovenske ure — vprašal Voranca, ali ve kaj povedati o tem, kar
je bil prebral. Še danes ga vidim, kako je stopil na oder — bil je tedaj približno enajst let star — telesno dobro razvit, nekoliko bledičen, svetlih las z malimi pegami na obrazu. Najprej se je nekoliko zamislil, se s prsti desne roke dotaknil čela, kakor da bi nekaj iskal v svoji miselni zakladnici. Potem je začel pripovedovati, navadno kako pravljico ali pripovedko, včasih tudi kako daljšo povest. Govoril je gladko, jezik mu je tekel, kakor da bi iz knjige bral, in ves razred ga je pozorno poslušal. Za pohvalo se ni dosti zmenil. Sedel je spet na svoje mesto in ostal resen, kakor je bil navadno. Le prav redko je bilo, da se je nasmejal. Njegova obleka je bila sicer čedna, vendar navadno že precej obnošena, kar ni bilo čudno, saj je bil revnih staršev sin.
Želel sem spoznati Vorančevega očeta, o katerem sem vedel, da spada med vodilne Slovence v občini. Nekega zimskega popoldne sva jo ubrala z nadučiteljem — tak naslov je imel šolski upravitelj, medtem ko sem jaz bil »podučitelj« — na precej oddaljeni Prežihov vrh. Tam je bila majhna kmetija; njen najemnik je bil Vorančev oče, velik, krepak mož v najboljših letih. Vesel naju je bil, ko sva vstopila. Na mizi je ležal »Mir«, tedanje glasilo koroških Slovencev. Iz pogovora ob vrču hruševca in ovsenem kruhu sem spoznal kremenit značaj tega moža. Ne spominjam se več, kaj vse smo govorili, vem pa še, da mi je nadučitelj zatrjeval, ko sva se vračala pozno zvečer domov, kako rad se pomenkuje s Prežihom, ker veliko bere in veliko ve, pa čeprav sta si politična nasprotnika.
Povedal sem že, da sem le kratko časa učiteljeval v Kotljah. Zato tudi nisem mogel spremljati dalje usodo našega pisatelja. Pač pa sem prebiral njegove
Šmohor pri Kotljah
Cerkev stoji na turški šanci ob starodavnih »turških« lipah (beri kroniko kotuljske župnije
v prvih številkah »Fužinarja«)
POKRAJINSKI MUZEJ KOROŠKEGA KRAJA DOBI NOVO ZBIRKO
PONAZORITEV SVINČARSKE DELAVNOSTI
RUDNIK IN TOPILNICA MEŽICA BO ZA PRAZNIK REPUBLIKE ODPRL
SVINCARSKI DEL TEHNIŠKEGA MUZEJA NA RAVNAH
Kakor lani gozdarji, ki upravljajo temeljno delavnost naše pokrajine — gozdarstvo, staro, kot so stare preproge koroških lesov, tako bodo letos pripravili v muzeju na Ravnah svojo zbirko rudarji izpod Pece, predstavniki najstarejše industrije tega kraja.
Morda smo nekoliko zadaj, ko delamo to po štiri sto letih, vendar sedaj bo in naj bo tudi to dokaz pravega razumevanja in kulturne rasti našega časa. Sedaj smo šele sami gospodarji. Drugi tega za nas niso delali. Pač niso imeli toliko interesa prikazovati našega dela. To je bila naša usoda skoro povsod in tako nam je preostajalo le, da smo se lahko čudili takim ustanovam in kulturam drugih, čeprav smo imeli sami dovolj prvin prav tako vredne delovne kulture. Zapisali smo že, da drugi narodi in kraji nimajo dokumentarnih kulturnih vrednot več kot mi, temveč so jim posvetili pravo pozornost samo prej kot mi. Pri tehniških spomenikih Mežiške doline to še posebej drži, čeprav smo jih že toliko zapravili in za vselej izgubili.
Sedaj je Mežica tu, da bo nadomestila, kar se nadomestiti da. Ob velikem tehniškem napredku tudi kulturna rast! Samo tako je prav, samo to vodi k temeljnemu napredku naše ožje in širše domovine. Pomembnosti odločitve Mežice ne moremo dovolj poudariti, poudarila jo bo zgodovina naše dežele.
Mežiško Društvo rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov je izvolilo
spise in ko danes gledam nazaj na tisti čas, mi je jasno, da človek s tako občutljivim srcem za vsako krivico in tako bistrim očesom za opazovanje svojega okolja ni mogel iti drugo razvojno pot, kakor jo je šel naš Voranc. Današnji rod takratnih razmer komaj da more razumeti. Leta 1904 — takrat sem nastopil službo v Kotljah — delavec še ni imel volilne pravice ne v občini ne v deželi ne v državi. Volilno pravico v občini je imel le, kdor je plačeval davek. Imeli smo v občini tri volilne razrede, ki so volili enako število občinskih odbornikov. V prvem razredu je imela volilno pravico peščica veleposestnikov in indu-strijcev, ki so volili enako število odbornikov kakor desetkrat večje število volivcev v tretjem razredu, kjer so volili mali kmetje in davkoplačevalci. V drugem razredu so volili srednji kmetje, ki jih je bilo tudi nekajkrat več kakor volivcev prvega razreda. Ker so bila veleposestva in industrije večinoma v rokah narodnih nasprotnikov, so ti na ta način dostikrat vladali v popolnoma slovenskih občinah. Le počasi si je utirala demokratična misel pot v stari Avstriji in le postopoma so dobivali delavci nekaj pravic.
Zgodaj je Voranc spoznal krivice, ki se gode po svetu, videl je, kako je garal
poseben pripravljalni odbor za pripravo zbirke, kateremu načeluje tov. J. P r a t -n e k a r , pomagajo pa vsi od uvidevnega vodstva pa do uvidevnega kopača, nosi-telia rudarske tradicije naše doline. Ob takem stališču vodstva in ob takem sodelovanju rudarske skupnosti je uspeh zajamčen.
Načrt, ki so ga predvideli za zbirko, je velik, je lep in bogat:
1. Rudarsko orodje. Tu bodo prikazani predmeti od najprimitivnejšega orodja nekdaj pa do današnjih modernih pripomočkov. Tu bomo videli stare oljne svetilke, svedre, krampe (kar po starem naštejmo), »kroce«, »šlenker«, »ramkro-ce«, »tregel«, »švapel«, vitel i. dr. Dalje karbidno svetilko, prvi vrtalni stroj, »tretno«, »fortno«, lopate, »hunte«, tračnice, prvo ventilacijo, moderno pnevmatsko orodje, ponazoritve načinov streljanja, zaščitna sredstva itd.
2. V geološki in mineraloški zbirki bo primer hribin v smislu geološkega preseka (dolomit, skril, apnenec), dalje prikaz mineralov, ki nastopajo v mežiškem rudniku, tektonika: razpoke, prelomi, zrcalne plošče itd.
3. Ponazorjeno bo izvažanje izkopanine: vozički, sipki, dvigalni stroj »škranar«, žična železnica.
4. V prikazu i z b i r a 1 n i c e bomo videli celotni proces izkopanine ali v obliki modela ali shematično.
5. Topilnico in rafinerijo bo pokazal shematični prikaz visoke peči,
in se mučil njegov oče, da je priskrbel borni vsakdanji kruh svoji družini. Tudi sam je moral že v mladih letih okusiti grenko usodo revne družine. Že zgodaj je moral pomagati staršem, najprej kot pastir, ki je moral še pred šolo napasti svojo ovčjo čredo, potem pri vsakem drugem delu, dokler ni v bližnji tovarni našel svoj kruh. Doživetja mladih let so mu usmerjala njegovo življenjsko pot, ki jo tako lepo opisuje pesnik Župančič v svojem uvodu k »Solzicam«, kjer pravi:
»Da, s pašnika v višavi gledajo bistre, mlade oči daleč v dolino, kjer se vali reka, drve vlaki, se podnevi kade in ponoči gore tovarniški dimniki; ob plugu premišljajo prebrisani možgani. Mlad fant srečava ljudi, sosede, spoznava kmete; se nameri na delavce, ko praznujejo praznik, ki ga pratika ne zaznamuje — prvi maj; se pretepa in spravlja s sovrstniki, opazuje, primerja, snuje, sklepa in vidi, kako je kljub vsemu človek močan. Da bi gore prekladov! In jih bo prekladal! In jih že preklada! In tako prehodi ta mladi fant dolgo in težavno in vendar naravno pot od paše in pluga do fužin in strojev, pot našega človeka od kmečkega pastirčka do delavca, od delavca do zavednega socialista in borca za bodočnost.«
pražilnega stroja, Elexa, rafinacije, tovarne kalcijevega molibdata, dalje praženec, poletina, surovi svinec, rafinirani svinec, kalcijev molibdat, šibre, cevi, pločevina i. dr.
6. Izdelana bo karta prodaje izdelkov po svetu.
7. Prikazano bo jamomerstvo — staro mersko orodje, kot: busola, lata, padomer, stare jamske karte, koordinatna knjiga, merski zapisniki in najnovejši instrumenti. Dalje stekleni model jamskih del in površine, prostosledna dovoljenja, jamske mere itd.
8. Stari arhiv z vsemi knjigami, poročili in pogodbami.
9. V zbirki bo poseben slikovni del, kjer bodo prikazani rovi, rudo-sledi, stare uniforme, stare rudarske zastave, zaščitna obleka ter druge zanimivosti starega pa tudi novega rudarskega sveta naše Pece.
10. Ponazoritve bodo tudi iz laboratorij a.
To je velik načrt, to je veliko delo! Mežica ne bo lahko naenkrat nadomestila vse, kar so prej stoletja zamudili. Samo tista velika volja, ki smo jo videli v Mežici, jamči, da bo načrt izveden. In če pri tem vemo, da nikjer na svetu niso postavili muzejskih zbirk v nekaj mesecih, bomo na praznik Republike — sedaj že tradicionalni praznik našega pokrajinskega muzejskega začetka — vseeno zadovoljni, ko bomo odpirali to zbirko znamenite delavnosti vsaj v njenem začetku.
Mežičani, prevzeli ste pomembno delo na kulturnem področju graditve dežele. Pokrajinski muzej našega okraja in dela raste za sedanjost in bodočnost.
NA VIRU PLEMENITIH JEKEL
RAZPIS
za scenarij strokovno-propagandnega filma
Upravni odbor Železarne Ravne razpisuje sestavo scenarija za kratek stro-kovno-propagandni film, ki bo predstavil naše delo in naše izdelke.
Film naj prikaže oziroma pove nekaj o zgodovinskem razvoju Jeklarne na Ravnah, potem pa sledi delovnemu procesu do odpreme izdelkov. Zaključne slike naj bi bile: uporaba naših proizvodov po delavnostih.
Za sestavo scenarija so razpisane naslednje nagrade:
1. ocenjeni 15.000 din
2. ocenjeni 10.000 din
3. ocenjeni 5.000 din
Podrobnejše informacije dobite na propagandnem oddelku.
Sestave je predložiti upravi železarne do 1. novembra 1955.
Nastopilo jih jc nad dva tisoč. Vsi so navdušili, najbolj pa seveda tisti, ki so se dvignili nad vrhove dreves
X.	KOROŠKI FESTIVAL
Telovadci so zasedli Ravne
Od 16. do 19. junija je bil na Ravnah zopet tak festival, in sicer že deseti (še vedno nimamo za to prireditev čednejšega naziva).
Od desetih teh prireditev, ki so bile v začetku namenjene izmenjalno po naših krajih: Črna—Mežica, Prevalje, Ravne, Dravograd, Slovenj Gradec in vsaj še Vuzenica—Muta—Radlje, jih je bilo s tem na Ravnah 6, ostale štiri pa spet vse v Slovenjem Gradcu. Prva razdelitev bi še šla in bi bilo tako celo zelo dobro, druga razvrstitev pa je za take prireditve in za en kraj le prepogostna, kar smo rekli že lani. Zaradi tega smo bili od kraja ibolj črnogledi in smo se bali ponovitve.
Toda Ravne so le Ravne pa so letos zopet napravile svoje. Prireditveni odbor, ki ga je vodil predsednik telesnovzgojnega društva Lado Kukec, je razvil pripravo na vso deželo, okraj pa je veliko pomagal.
Vse prireditve so bile lepe, deseta pa, ki je bila posvečena 10. Obletnici osvoboditve, v določeni meri najlepša. Vsega je bilo dovolj. Sami ste videli in o programu je povedala tudi posebna programska knjižica, zato tu ne bomo ponavljali. Kar pa je bilo drugače in več kot zmeraj, je nastop telovadcev-članov telesnovzgojnega društva »Partizan«. Ti so letos prevzeli program ter tako z udeležbo in z nastopi tako rekoč zavzeli Ravne. Čeprav največ pionirji —• naše šole, naša mladina, a vključeni v napredno, idealno in zdravo spodbudo naroda, so razveselili sebe in vse, ki smo ta nastop videli. Pohoda na telovadni prostor ni bilo ne konca ne kraja. Ze v povorki in potem na nastopu se je videla šola, skrbne vaje, delo. V taki šoli, ob takih vajah in pri takem delu pa je utrditev vsega dobrega: zdravja in značaja.
Ob tem spominu in ob tem nastopu je bil X. koroški festival naj lepši.
Poglejmo, kaj je o tem takrat napisal središnji list:
»Ravne na Koroškem, 19. junija. Prebivalci slovenjegraškega okraja so danes z velikim nastopom telesnovzgojnih društev Partizan zaključili prireditve 10. koroškega festivala, s katerimi so počastili
10.	obletnico osvoboditve. Ostale prireditve in skrbno opremljene razstave si je v festivalskih dneh ogledalo 5000 lju-dli. Od doma železarjev v Ravnah se je skozi trg razvila povorka 2000 telovadcev in telovadk, ki so ob zvokih godbe ravenskih železarjev strumno korakali mimo slavnostne tribune. Poleg telovadcev so v povorki sodelovali še gasilci, pripadniki predvojaške vzgoje in konjeniki v koroških narodnih nošah.
Pred začetkom telovadnega nastopa je predsednik prireditvenega odbora za organizacijo 10. koroškega festivala Vlado Kukec pozdravil predsednika glavnega odbora Zveze Svobod Ivana Regenta in zvezna poslanca Vladka Majhna in Žav-carja Pavla-Matjaža, predsednika MLO Maribor Toneta Boleta, predsednika okrajnega LO Slovenj Gradec tov. Skerlovnika, vse republiške poslance, predstavnike množičnih organizacij in predstavnike Jugoslovanske ljudske armade. Tovariš Ivan Regent je pozdravil vse udeležence 10. koroškega festivala in poudaril, da ga je pred 10. leti doletela prijetna dolžnost, da je na istem kraju pozdravil prvi koroški festival. Govoril je o velikih spremembah, ki jih je naša država doživela v zadnjih desetih letih na vseh področjih družbenega udejstvovanja. Današnja fizkulturna manifestacija — je dejal tov. Regent — je rezultat našega delovnega ljudstva, ki se je osvobodilo izpod nasilnega okupatorja. Izrazil je prepričanje, da bo naše delovno ljudstvo še nadalje utrjevalo socialistične odnose v naši deželi, komune, delavske svete in vse druge organe, ki bodo uresničili socialistično demokracijo.
Tov. Regent je želel, da bi si naši mladi ljudje v društvih Partizan krepili svoja mlada telesa in se razvijali v delovne in disciplinirane ljudi. Prebivalci slovenjegraškega okraja so ob zaključku
10.	koroškega festivala poslali pozdravni brzojavki predsedniku FLRJ maršalu Titu in predsedniku Ljudske skupščine LRS Mihi Marinku. Maršala Tita so
pozdravili z željo, da bi izpolnil svojo obljubo in jih obiskal, tovarišu Marinku pa so iskreno želeli, da bi čimprej okreval.
Po odigrani državni himni so društva TVD Partizan slovenjegraškega okraja prikazala razne vaje na orodju, talno telovadbo, kola in drugo.«
Vsem, ki ste delali na izvedbi tega praznika, vsem, ki ste nastopali in vsem, ki ste kakor koli pomagali (podjetja) — vsa zahvala! Delali ste in pomagali kulturni rasti. Naj bi bil bodoči tak okvirni praznik res spet okvirni praznik nenehnega drobnega trajnega kulturnega dela po naših mestih in vaseh.
GOSTINSKO-TURISTIČNI VODNIK SLOVENJEGRAŠKEGA OKRAJA
Gostinska zbornica za okraj Slovenj Gradec je izdala »Gostinsko-turistični vodnik« po naši deželi.
O sami vsebini in opremi bi morda lahko še kaj rekli, a predvsem velja: da je to prva taka beseda in slika za naše kraje, da kaže razumevanje in prizadevanje gostinske skupnosti ter da je to resen korak naprej za dvig tujskega prometa v tem prekrasnem koroško-štajer-skem predelu.
Od gostincev je tujski promet veliko odvisen in gostinci so s tem veliko napravili.
Izdaja: upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje uredniški odbor — Tiska: Mariborska tiskarna v Mariboru — Odgovorni urednik: Avgust Kuhar
Ivan Regent govori na X. koroškem festivalu
Prof. Dušan Maher:
Delo gledališke družine ob Cankarju
Gledališka umetnost pri nas Slovencih nima niti približno tako bleščeče tradicije kot pri marsikaterem drugem narodu. Skromni so bili njeni začetki in amaterski so bili, kajti le počasi in razmeroma pozno smo dobili svoje poklicno gledališče, svoj center gledališke umetnosti. Amaterska gledališka umetnost se je s posameznimi utrinki začenjala v preteklih stoletjih, v prejšnjem stoletju se je okrepila, po prvi svetovni vojni se je nadaljevala, takega vzpona kot y desetletju po osvoboditvi pa nikdar prej ni dosegla in ga doseči ni mogla, ker ni imela enotno zasnovanega namena in načrta in je bila prepuščena sama sebi in razmeram, v katerih je životarila.
Gledališko delo ravenske amaterske družine sega nazaj v leto 1919, ko je bila ustanovljena »Svoboda« in se je, kolikor je bilo pač možno, razvijala do razpusta predvojne »Svobode«. L. 1945 se je delo začelo znova in že do sedaj pokazalo lepe sadove. Ti sadovi, četudi so včasih zelo skromni, so za inašo amatersko družino bolj pomembni kat bleščeči uspehi poklicnih gledališč. Nihče, ki v gledališkem življenju dramske družine sam ne sodeluje, si ne more predstavljati vsega truda in vseh težav, ki jih sodelovanje pri amaterskem odru nalaga. Kdo je kdaj preštel vse ure, ki jih je amaterska gledališka družina vložila v uprizoritev ene same predstave, pa naj bo to še tako preprosta ljudska igra, kaj šele, če je to višek dramskega ustvarjanja: Cankar.
29. marca letos se je naša gledališka družina prvič zbrala, da pregleda in dopolni zasedbo za uprizoritev »Hlapcev«. Delo pod vodstvom režiserja Emila Freliha se je začelo. Treba je bilo poiskati še marsikaterega igralca in marsikoga je bilo treba ponovno in ponovno opozarjati na pravilno izgovarjavo, kajti pri Cankarju mora biti tudi odrski jezik čimbolj popoln.
To je bil vzrok, da bralne vaje niso potekale tako gladko, kot bi bilo želeti, pa vendar je bilo že na njih marsikaj storjenega. Tudi prve vaje na odru so bile marsikdaj polne osnovnega pouka v kre-tanju na odru in le polagoma so se izoblikovali »Hlapci«, drama, kot jo je napisal Cankar in kot si jo je za našo uprizoritev zamislil naš režiser.
Popolna naša predstava ni bila in nihče si tega tudi ni domišljal, saj je vprašanje, ali bo kje kdaj kaka poklicna gledališka družina uprizorila Cankarja popolno! Eno zavest pa smo vsi imeli: da smo storili v našem dramskem prizadevanju velik korak naprej. Take so bile v bistvu tudi kritike. Bil je celo govor o gostovanju
v Ljubljani. Ta misel se ni porodila v dramski družini, pa je bilo vendar o njej precej debat. Bila je ta misel tudi eden izmed vzrokov, da sta bila na našo festivalsko predstavo povabljena tovariša Albreht in Žižek, ki sta po predstavi v obliki interne kritike povedala marsikaj tehtnega. Njune misli lahko strnemo v nekaj stavkov: Kljub pomanjkljivostim, ki izvirajo iz režiserjeve zamisli in njegovega prijema, deloma pa so razumljive, ker so bili na odru sami amaterji, pomenijo »Hlapci« za nas velik uspeh. Uspeh je prvič že samo dejstvo, da je Cankar sploh prišel na naš oder, in to v zelo dostojni obliki, kar zadeva na eni strani igro, na drugi pa sceno. Uspeh je bilo tudi dejstvo, da smo »Hlapce« igrali štirikrat in nikoli pred prazno ali le pičlo zasedeno dvorano. Končno lahko torej o naši predstavi rečemo: popolna ni bila, storili pa smo marsikaj; česar nismo zmogli z znanjem, smo storili pa z dobro voljo in prizadevanjem vseh nastopajočih.
In naš pogled v bodočnost? Ravnal se bo po tem, kar sta na posvetovanju amaterskih režiserjev in predstavnikov dramskih skupin v Ljubljani povedala tov. Regent in dr. Kreft. Izbira repertoarja mora biti taka, da se ne ozira na trenutno stanje političnih odnosov med narodi ozir. državami! Gogolj, Hauptmann itd. so veliki priznani umetniki vedno in povsod! Nikjer ni rečeno, da naj komedij ne uprizarjamo! Saj imamo na razpolago marsikatero dobro tudi umetniško vredno komedijo in naši ljudje niso avtomati, ki naj bi se ne smeli smejati! — Izbira repertoarja na amaterskem odru ni vedno lahka stvar, če dramska družina noče ostati le pri uprizarjanju raznih »ljudskih iger«, ki so sicer potrebne, nikakor pa edino zveličavne! Pri nas so tri predstave največ, kar lahko v enem letu damo in za bodoče leto naj bi bile: ena ljudska igra, ena uprizoritve vredna komedija in ena bolj sodobna drama iz domače, morda celo iz evropske literature. Načrti so lepi! Ali bodo izvršeni — bo pokazala bodočnost.
Kulturno delo je oživelo
Delo našega gledališča se je v minuli sezoni proti prejšnjemu letu odločno popravilo. Zasluge za to ima odbor SVOBODE ter posamezniki — idealisti. Posebej bi tu omenili prednost, ki je zlepa nima kaka teatrska spodbuda niti v večjih središčih ne: Na Ravnah delujejo pri SVOBODI in na odru tudi kar štirje inženirji in tehniki z vnemo, kakršne bi •sicer temu — za tako stvar bolj suhemu poklicu, ne prisojali. Oba Borstnerja, Šipek in M. Štor. Pa vrsta požrtvovalnih žena in mož, fantov in deklet! Hvaležni jim moramo biti in smo jim tudi, kajti več delajo in več žrtvujejo kot mi za lepo stvar.
Gotovo najboljša stvar so bili »H 1 a p-c i«, o katerih je beseda posebej. Nekajkrat smo napolnili dvorano. Dalje sta bili dve prireditvi naših gimnazijcev: B a-letnivečer sedme in Gogoljeva »Z eni-t e v « osme šole. Gimnazijci so se obakrat v redu javili, da so na Ravnah, kjer mo-
rajo tudi na tem področju dti naprej. Lepa reč je bilo gostovanje Mežičanov z opereto »Pri belem konjičku«. Kakor lani s »Tremi mladenkami«, tako so tudi letos priredili vseh umetnosti polni večer in užitek: glasba in pesem in igra in slika, vse je bilo prvovrstno. Ponovno so nas obiskali tudi člani celjskega gledališča, ki so nam s tako velikim uspehom pokazali že »Mladost pred sodiščem«. Sedaj so zaigrali komedijo »John ljubi Mary« in želi priznanje polne hiše. SVOBODA iz Štor je gostovala z »Vido Gran-tovo«. Tik za festivalom je bilo to in že v vročih dneh pa je zato treba razumeti nekoliko bolj prazno dvorano. Na Ravnah imamo v vsem letu le 7 lepih poletnih dni, zato ne kaže prirejati julijskega nedeljskega popoldne igre v zaprtih dvoranah. Drugače pa so Ravne napolnile dvorano ob vseh prireditvah, 'kar je enako hvale vredno.
(Nadaljevanje na strani 15)
GOSTOVANJE
naše delavske godbe v Avstriji
Glasbeno društvo »EdelweiI3« iz Kapfen-berga je v prvih dneh meseca junija povabilo godbo našega kolektiva na svoj ustanovitveni jubilej in snidenje ljudskih glasbenikov, ki je bilo v dneh 2. in 3. julija 1955 v delavskem središču Kapfen-berg.
To povabilo je bilo vsekakor v ponos ne samo naši godbi, temveč tudi našemu kolektivu in celotnemu našemu kraju. Zaradi tega je upravni organ našega kolektiva tudi smatral za potrebno, da je treba to povabilo sprejeti in se odzvati. Ta priložnost pa je bila izkoriščena tudi tako, da so se poleg godbe udeležili te slovesnosti in ogleda podjetja Bohler v Kapfenbergu še člani upravnega odbora podjetja.
Po izrednih težavah zbiranja potrebnih dokumentov za potovanje v inozemstvo v tako kratkem času, ki je še ostal do odhoda v Avstrijo, je naposled, posebno pa zadnje dni, bilo vse nestrpno, ko ni in ni bilo moigoče dobiti potrebne vize od
Na vse našteto je prišel še festivalski program, ki ga ni bilo malo, čeprav je tu letos največ dal »PARTIZAN« — vsaj za glavni prireditveni dan.
Omeniti moramo še dve lepi izdaji za te kulturne prireditve. SVOBODA oziroma gledališka družina sta izdali za predstavo »Hlapcev« res bogat »Gledališki list« — prvi na Ravnah. Festivalski odbor pa je okviril program še s svojo izdajo.
Gledališka družina in vse sekcije SVOBODE pa šport in telesna vzgoja — kulturno delo na Ravnah je oživelo! To je dobro, to je lepo, a tudi nujno, kajti slabega in nelepega je še itak vedno preveč. Ravne so dolžne biti kulturno središče in Ravne to tudi morejo biti.
avstrijskega konzulata v Zagrebu. V soboto, dne 2. julija, naj bi predvidoma ob četrti uri zjutraj odpotovali iz Raven z avtobusom Rudnika Mežica. Toda v petek zvečer ob 19. uri še vedno ni bilo pozitivnega odgovora iz Zagreba, kjer je na vizo pri konzulatu čakal naš zastopnik tov. Maks Viternik. Vsi »poparjeni« smo v soboto zjutraj šli namesto v Kapfenberg vsak na svojo službeno mesto, koder je od vseh strani kar deževalo najrazličnejših zbadljivk. Imeli smo še vedno iskrico upanja, da zna zadnji dan le priti dovoljenje. Tako je tudi bilo! Šele ob 11.45, ko bi morali že biti v Kapfenbergu, smo končno dobili sporočilo iz Zagreba, da je zadeva ugodno rešena. Lahko si predstavljate, kako smo tekali sem in tja, da smo se lahko zbrali ob 15. uri pri vratarju, kjer nas je vseh 53 končno pobasal avtobus za predvideno pot. Vsedli smo se tako, kakor so razvrščene sardine v škatli. Toda glej šmenta! Viternika s potnim listom še vedno od nikoder ni. Šteli,smo minute, kajti predvidoma bi moral biti tov. Viternik s potnim listom ob 15.30 na Ravnah. Po kratkem posvetu in da bi končno le šli že enkrat z Raven, smo se kar brez potnega lista odpeljali proti Dravogradu, misleč pričakati tov. Viternika tam. Tik pred mostom preko Meže pri Dravogradu pa se nam ves nasmejan pripelje nasproti. Po prevzemu potnega lista smo končno z malo strahu, kako bo na državni meji, zavili proti Viču.
Takoj po prihodu na državno mejo — katero je to pot naša godba prvič prekoračila — smo zaigrali carinikom nekaj koračnic; enako smo štorih tudi na avstrijski strani. Potreben pregled in druge formalnosti so bile opravljene v dobri uri
ter smo nato že bolj »olajšani« vozili naprej. Seveda smo Avstrijcem morali plačati kar »masten« cestni davek, da smo se lahko vozili po njihovih res urejenih cestah. Še pred zatonom sonca smo se po zanimivi vožnji skozi Laboško dolino in po lepih, pa tudi ostrih serpentinah povzpeli na vrh hribovja ter naredili kratek odmor pri hotelu »Packerhohe«. Skoro v mraku smo se odpeljali naprej proti Grazu, kamor smo prispeli približno ob 21.30. Tu je ob strugi reke Mure ter lepo razsvetljenega »SchloBberga« zaustavila našo pot neka restavracija, kjer smo pogasili žejo. Po odhodu iz Graza nas je začel že skoro zalezovati spanec, da ni slovenska pesem pod »vodstvom« Ivana Močnika prav energično posegla vmes, tako da smo se budni znašli ob 23.25 v mestu Kapfenberg.
Seveda smo ponosni in obenem radovedni dvigali glave, ko smo zvedeli, da so nas ta dan hodili kar trikrat čakat z godbo. Takoj je bilo vse alarmirano in njihovi kurirji so povsod razbobnali, da so končno Jugoslovani le dospeli. Ko smo prikorakali na slavnostni in obenem veselični prostor, je bilo objavljeno po ozvočenju, da so pravkar prispeli Jugoslovani. Navdušenja in ploskanja skoro ni hotelo biti kraj, ko smo odigrali koračnico. Vsa množica naroda se je zgrinjala okrog nas in nas opazovala, kakšni smo pravzaprav. Odkorakali smo na določeno tribuno, kjer smo sede igrali koračnice in bili predmet vsesplošne pozornosti. Zanimivo je bilo poslušati pogovore okoli nas stoječih Avstrijcev, katerim kar ni šlo v račun, da smo tako lepo uniformirani in čisto normalni ljudje. Čudenje pa je še naraslo, ko so slišali, da se znamo z njimi tudi v njihovem jeziku pogovoriti. Raznih vprašanj, informacij itd. ni bilo kraja. Seveda se je okrog nas tudi takoj zbralo nekaj znancev, pa tudi nekaj takih, kateri so začeli slovensko govoriti in se trkati na prsa, da so Slovenci ozir. Jugoslovani. Seveda marsikateri od teh ni povedal, kako je prišel
Igralci »Hlapcev« na ravenskem odru
Dekleta na gredi — Dobajeva. To ni zanjo nič, šla bi menda tudi po niti v Celovec
v Avstrijo. V glavnem smo mi hitro opazili, kaiko in kaj. Pivo je kar deževalo od vsepovsod, pa tudi nekaj za pod zob so nam prinesli. Ko so se nas le nagledali, smo ob drugi uri po polnoči odšli na prenočevanje v mesto. Namestili so nas v zgradbi s samskimi sobami v delavski četrti.
V nedeljo, dne 3. julija, smo zaigrali že ob pol sedmi uri zjutraj v pozdrav tam stanujočim delavskim družinam. Razumljivo je, da so nas gledali z vseh oken še v spancu in nam s pozdravljanjem dajali priznanje. Po zajtrku smo odkorakali na prostor, kjer je bila generalna vaja za skupen koncert. Pod taktirko našega kapelnika tovariša Hermana kakor tudi ostalih kapelnikov smo vsi oznojeni od žgočega sonca končali generalko. Takoj nato je bil nastop vseh dospelih godb — katerih res nisem utegnil šteti, računam pa, da jih je bilo petindvajset do trideset. Nas so postavili na čelo kolone. Tako smo korakali z vmesnim igranjem vsake sodelujoče godbe skozi mesto na slavnostni prostor, kjer so bile izrečene pozdravne besede, čestitke, predaja daril itd. Tudi skupen koncert vseh godb je bil ob spremljavi vročega sončnega dopoldneva dobro podan. Po zaključku tega slavnostnega programa smo odšli v Werkshotel, kjer smo v prijetnem hladu čakali na kosilo. Tu nas je prijetno in nenadoma presenetil s svojim prihodom naš direktor tov. Klančnik, kateri se je pripeljal za nami v nedeljo zjutraj. Seveda smo mu pripravili lep pozdrav. Nasmeje-nega obraza je sedel med nas in se zanimal za naše nastopanje.
Po kosilu smo šli na določen prostor, kjer se je formirala velika povorka. Na čelu te povorke smo s »pušelci« na prsih zavili skozi mesto na slavnostni ozir. veselični prostor. Prebivalstvo nas je toplo
pozdravljalo in ponekod skoro zasulo s cvetjem. Bili smo res predmet največje pozornosti, našemu kapelniku tov. Hermanu pa je »mast« rastla, ko je stopal med dvema dekletoma na čelu velike in zelo pestre povorke. Ko smo dospeli na veselični prostor, je bil na programu samostojen koncert vsake od sodelujočih godb. Kot prva je morala »odbiti« svoj koncert naša godba. Za naše glasbeno izvajanje ter skrbno izbran, pa tudi naštudiran program smo bili nagrajeni s pogostnimi priznanji. Koncert je bil nato prekinjen ter smo po dveurnem odmoru istega nadaljevali. Na velikem veseličnem prostoru je bilo vse živo in pestro naroda, stojnic z jedačo in pijačo, od katere pa je najbolj v »modi« pivo! Kratkotrajne plohe so primerno ohladile ozračje, pa tudi našo žejo. S pozno večerjo v mestu, kjer so bile izrečene tudi pozdravne in zahvalne, izpod-budne besede ter priznanja za naše sodelovanje pri proslavah, je bilo naše ofi-cialno gostovanje pri kraju. Tudi to noč smo prespali le nekaj ur, saj je bilo treba v ponedeljek zjutraj že rano »skočiti« v ca. 50 km oddaljeni Graz po šilinge ter zamenjati dinarje. Po zajtrku smo se napotili k vhodu podjetja Bohler, Kapfen-berg, katerega smo si v dveh skupinah po dobrih dveh urah prilično le ogledali. Tudi delavci v tamkajšnjih obratih so nas toplo pozdravljali ter se zanimali za razmere, v katerih živimo mi, mi pa smo spraševali nje. Končno smo le ugotovili tako oni kakor mi, da je življenje povsod lepo, če imaš dovolj denarja, katerega pa tudi v Avstriji le trdo pridelaš. So reči, katere so pri njih ugodnejše, a na drugi strani spoznaš, da imamo tudi pri nas mnogo zadev boljših, ugodnejših napram avstrijskim. Malo pa še sovražna propaganda meša ljudem glave. Slišali smo
smešne pogovore o nas in o naši ureditvi, pa tudi čudna vprašanja, iz katerih je bilo spoznati, da niso točno in objektivno informirani o naši ureditvi in življenju. Tudi naša darila so »vžgala«, saj smo z njimi presenetili ne samo gostitelja, temveč tudi podjetje Bohler!
Z odhodom ob 11. uri izpred vhoda v podjetje Bohler smo zapustili Kapfenberg ter skozi okna avtobusa odzdravljali z mahanjem rok tamošnjemu prebivalstvu. Pot nas je vodila v spremljavi naših pesmi proti Grazu. V to štajersko mesto smo prispeli ob 12.30. Seveda smo se ustavili na že znanem prostoru ob strugi reke Mure v restavraciji. Ko smo izstopili, smo že zbujali pozornost. Kmalu se je nabralo okrog nas večje število prebivalstva in nas spraševalo, od kod smo itd. Dobili smo vtis, da smo Jugoslovani vsepovsod, kjerkoli se pojavimo v inozemstvu, predmet širokega zanimanja. Tu smo obedovali vsak po svoje in pili pivo. Odredili smo odmor do 17. ure, da si je vsak lahko po svoji mili volji ogledal mesto ter zapravil nekaj šilingov z nakupom takih reči, ki »vlečejo«. Mesto je zelo lepo, izložbe pa nabite najrazličnejšega blaga, od katerega so posebno nekateri industrijski izdelki za naše pojme ugodni za nakup. Čudno se nam je zdelo, toda res je, da se tam v trgovinah da tudi »glihati«. Nekateri so cene kar lepo zbili. Ne vem, kako se je počutil naš tov. Močnik, kateri je imel pri sebi tolmača? Ko smo tako hodili in se izpostavljali oz. izzivali z našimi uniformami po ulicah Graza, so mimoidoči obračali vratove z vprašujočimi pogledi. Eden naših je celo dejal, da smo leteča policija. Onim pa, katerim smo povedali, od kod in kaj smo, so nas kar obsuli z vprašanji in s svojo menda že prirojeno vljudnostjo.Okrog 17. ure smo se s svojimi »punklni« vračali k avtobusu ter tam zaigrali v slovo še nekaj koračnic, katere so takoj privabile precej prebivalcev. Ob odhodu iz Graza so nam mahali v pozdrav, mi pa smo odzdravljali ter se vračali po stari poti.
Prenočili smo v manjšem kraju oziroma trgu Št. Andrej v Laboški dolini. Ker je bila ura že pozna (22.30) in nismo mogli dobiti za toliko oseb primernih prenočišč, nas je nekaj spalo kar na senu ali kakor pravi Golob Jaka, v hotelu »MU«, drugi zopet v avtobusu, a ostali po sobah ter v večji stari dvorani. Tako je minil ponedeljek. V torek zjutraj smo že z večjo korajžo posedli v avtobus ter se odpeljali po predhodnem odigranju nekaj koračnic iz Št. Andreja proti Celovcu. Vmes smo pristali samo za trenutek v Velikovcu.
V Celovec smo prispeli ob 9.30 ter se ustavili pred slovensko gostilno »Obir«, kjer smo klicali natakarico že po naše. Ko smo si priskrbeli nekaj za pod zob, smo odredili eno in polurni odmor. V tem času smo poskrbeli za ogled mesta ter potrošenje zadnjih šilingov. V Celovcu smo tudi že v trgovinah lahko govorili ter se sporazumevali v našem jeziku. Pred odhodom izpred gostilne »Obir« so nas prišli pozdravit znani prvaki slovenskega življa na Koroškem. Tam smo še zaigrali nekaj koračnic, kar je seveda zopet privabilo prebivalstvo ter se nato peljali na Vrbsko jezero, kjer smo se ustavili pred zelo lepim novim hotelom »Korotan« ob
jezeru. Po kratkem oddihu smo se ob igranju koračnice zinašli pred počitniškim domom v Sekiri, kjer letuje 400 naših otrok. Kako živahen živžav je nastal, vzklikanje in mahanje rok, ko smo »vdrli« na njihovo dvorišče! Ob igranju koračnic sem opazil veselje in srečo na licih teh otrok, kateri so bili našega obiska zelo veseli. Po kratkem pozdravu, igranju koračnic smo nato šli okoli Vrbskega jezera ter si ob spremljavi rahlega dežja dobro ogledali to lepo in zanimivo »lužo«. Na povratku domov smo se še ustavili in pozdravili s par strumnimi koračnicami Ve-likovčane. Ti so se takoj zbrali in nam dajali priznanja ter nas spraševali vse mogoče. Pot nas je vodila naprej. Hoteli smo obiskati čim več naših krajev na Koroškem in videti čim več te lepe deželice. Proti večeru smo se znašli v Bliberku, kjer smo na trgu »zagrmeli« z našimi koračnicami, tako da se je iz hiš kar vsipalo ljudi. Čudno pa je, da je avtobus vedno obstal točno pred vrati gostilne. Tu v Bliberku so nas prišli takoj pozdravit krajevni zastopniki ter nam postregli s pivom. Po skoro dveurnem postanku v Bliberku smo se nato z nekoliko treme bližali državni meji na Holmecu. Toda kot je že naša navada, smo tudi tu tako Avstrijcem kot našim zaigrali nekaj koračnic in vse formalnosti so bile kar mimogrede pri kraju. Nekoliko zmučeni, pa tudi že skoraj naveličani vsega smo se znašli v torek ob 22. uri na Trgu svobode na Ravnah. Tu smo zmagoslavno zaključili naše kulturno poslanstvo v sosednji deželi.
Vsekakor bo to gostovanje ostalo vsem udeležencem v prijetnem spominu. Naša godba pa je pokazala in tudi dokazala, da zna tudi v inozemstvu dostojno reprezen-tirati naš kolektiv, kraj in domovino!
Ivan Globočnik
Ob tej priložnosti je zapisal celovški »VESTNIK« o naši godbi naslednje:
GODBA Z RAVEN MIMOGREDE V CELOVCU
Glasbeno društvo »Edelweiss« v Industrijskem Kapfenbergu na Zgornjem Štajerskem je povabilo tovarniško godbo iz Raven v Mežiški dolini na svojo jubilejno ustanovno proslavo. Daleč preko svojega kraja priznana ravenska godba je povabilu ustregla in prejšnjo soboto so se z avtobusom peljali preko meje. Godbi, ki šteje 36 članov, so se pridružili in jo spremljali predsednik občine Kokalj, predstavniki prosvete ter upravni odbor železarne.
Na gostovanju in sodelovanju pri slavnostih v Kapfenbergu se je ravenska godba pod taktirko kapelnika Jožka Hermana, kakor je bilo pričakovati, zelo dobro uveljavila in dosegla razveseljivo priznanje in ugodno oceno. Ponosni in zadovoljni se lahko vračajo v domovino v zavesti, da so mogli s takšnim uspehom pokazati delavskim tovarišem v Avstriji visoko raven svoje glasbene kulture.
Na povratku so se ustavili v Celovcu ter so si na hitrico ogledali mesto. Pred gostilno »Obir« pa so prijetno presenetili z nekaj komadi mojstrsko zaigranih koračnic. Na mah so se odprla vsa okna in izza vseh vogalov se je zbralo precej ljudi, ki so napeto prisluhnili harmoničnim akordom in se živo zanimali, od kod naj bi bila ta odlična godba. Zal, da je ta prijetni užitek trajal bolj kratko časa, ker so se odpeljali še na Vrbsko jezero, da so si tudi nekoliko ogledali tamošnjo okolico, med drugim hotel Korotan, ter so obiskali počitniško kolonijo.
Na pliberških rampah
Na Poljani je spomenik, ki pove, da so bile tod zadnje vojaške operacije pretekle svetovne vojne. To je bilo 15. maja 1945.
Letos na ta dan — za deseto obletnico osvoboditve je bila tam spominska slovesnost: počastitev padlih in klic iz vseh src, da ne bi bilo več sovraštva, da ne bi bilo več vojne.
Tisti dan so predstavniki velikih sil podpisovali na Dunaju državno pogodbo — po desetih letih so Avstriji vrnili svobodo. Sosedna dežela je bila vsa v radosti. Čeprav ni bila vojna, pa je le bila zasedena in je občutila, kaj je in kaj ni svoboda. Ves svet jim je čestital.
In ko je takrat spregovoril tudi naš državni poglavar maršal Tito ter izrekel besede svobodni Avstriji, so na Poljani zasukali vozila in šli na pliberške rampe. Nikogar ni bilo tam razen obmejnih organov, potem pa se je zbral kar velik zbor ljudstva obmejnih dežel — Mežiške doline in Podjune. Čestitali smo sosedom svobodo, čestitali iskreno, da bi bila polna vse sreče in da bi bila trajna.
Tak spontan in tako oborožen je bil naš pohod na mejo. Tako so ga sosedje tudi razumeli in sprejeli.
V Avstriji je tisti dan vse vriskalo, pa je zapel telefon, da so na pliberško mejo prodrli Jugoslovani, ki hočejo ... Poglejmo raje, kako je zapisal o tem naslednji dan avstrijski časopis:
»JUGOSLOVANSKI SOSEDJE ČESTITAJO
Praznik dobrega sosedstva na pliberški meji. Jugoslovanska godba igra ,Alte Kameraden'
Pliberk, dne 16. maja. V opoldanskih urah 15. maja je bil pliberški župan Loike obveščen po organih avstrijske obmejne kontrole, da je na meji zastopstvo koroških občin obmejne dežele, ki je prišlo čestitat k državni pogodbi. Ko je prišel župan Loike s predstavniki občine na mejo, je bilo na rampi že veliko ljudi iz Mežiške doline. Zbrana so bila občinska zastopstva sosednih jugoslovanskih občin, igrala je jugoslovanska godba in župan Kokal z Raven na Koroškem je izrekel čestitke v imenu obmejnih občin Mežiške doline. Zupan Loike se je zahvalil za ta spontani izraz delitve veselja ter za tako častno izrečene dobre želje. Poudaril je, kakor tudi državni svetnik dipl. ing. Glawar, pripravljenost Korošcev za dobre sosedne odnose osebnega in gospodarskega značaja.
Ni bilo dolgo1, ko je prišla na mejo še lifouška godba v ličnih uniformah. Vedno več in več je bilo na rampi Pliberčanov. Iz Pliberka so pripeljali tudi likerjev in piva. Sosedje iz Mežiške doline pa so pripeljali jugoslovanskega vina. Rampe so se kar dvignile. Jugoslovanska godba je zaigrala ,Alte Kameraden”, medtem ko so naši igrali na čast Slovencem. Končno je dirigiral jugoslovanski kapelnik avstrijski in libuški kapelnik jugoslovanski godbi. Ta mali, a lepi praznik dobrega sosedstva je zmotil šele dež.
Srečanje je bilo zaključeno z odigranjem jugoslovanske in avstrijske himne. Upamo, da bo ta odkriti duh dobrega sosedstva in prijateljstva rodil dobro tudi za naprej...«
To upamo in želimo tudi mi.
SPOROČILO GOZDARJEV
Iz gozdarske skupnosti, ki je lani uredila tako imenitno muzejsko zbirko v snujočem se Pokrajinskem muzeju na Ravnah, smo zvedeli, da bodo to zbirko letos še dopolnili. To je hvalevredna pozornost za kulturno rast kraja, zato jo z veseljem objavljamo.
^0<C^K3>OO<C^0<C^IKC>0tK3>M<Cr>‘i
Dne 3. septembra bomo odprli našo Mili m	jepQ obnovljeno	smučarsko postojanko
Baletni par: Alfonz Naberžnik, ki je naštudiral in vodil baletni večer, ter Vida Kavčičeva	pod Uršljo goro.
NAŠA GIMNAZIJA
DAJE POROČILO ZA ŠOLSKO LETO 1954-55
Šolski odbor:
Predsednik:	Avgust Razgoršek,
topilec, Ravne. Podpredsednik:	Beno
Kotnik, kmečki zadružnik, Ravne. Tajnica:	Tatjana Klančnik, gospo-
dinja, Ravne. Člani: Avgust Černetič, prof., Ravne; Franc Gradišnik, modelni mizar, Ravne; Herbert Kališ, laborant, Žerjav; Ivan Knez, upravnik Dijaškega doma, Ravne; Ivan K o k a 1, predsednik LOMO Ravne; | Franc Paradiž, knjižničar Študij, knjižnice, Ravne; Martin Potočnik, višji gozdarski tehnik, Slovenj Gradec; Jože Praper, šol. upravitelj, Dravograd; dr. Fr. Sušnik, gimn. ravnatelj, Ravne; Alojz V i n k 1 e r, nameščenec Železarne, Ravne; Viljem Z e n e r, osmošolec, Ravne; Iv. Žunko, delavec, mladinski organizator, Ravne. — Komisije: 1. socialna: Jože Praper, predsednik; Marija Hriberšek, gospodinja, Ravne; Jurij Kodrič, nameščenec, Radlje; Angela Močnik, nameščenka, Ravne; Joža Praper, sedmošolka, Ravne; Ivan Rebernik, čevljarski mojster, Prevalje. 2. kulturna: f Franc Paradiž, predsednik; Ignac Kamenik, prof., Ravne; Stanko Lodrant, prof., Ravne; Andrej Romih, sedmošolec, Ravne; Tomo Žmavc, nameščenec, Ravne.
3.	gospodarska: Alojz Vinkler, predsednik; Ivo Dretnik, knjigovodja, Ravne; Stanko Hrome, mojster v Železarni; Josip Lipovec, šef Gradisa, Ravne; Stanko Stor, šef knjigovodstva v Železarni.
OSEBJE:
(V oklepaju navajamo naziv, plač. razred, leto rojstva in nastopa službe, stroko in kaj je učil)
Dr. Sušnik Franc, ravnatelj (prof., VI., 1898, 1922, ne, jugosl. knjiž.): ne 6a, 7
Andric Anatol (prof., VI., 1902, 1926, zg, fil): fil 8, psi 7, zg lc, lč, 2b, 2c; ze lb, 2b, 5b, 6a, 7 Dolinšek Maks (učitelj, IX., 1910, 1934, izr. sluš. VPS zg, ze): te la, lb, lc, lč, 2b, 3c, 5ab, 6ab, 7, 8; ze lc, 2c, 3a; mo 2c; varuh učil m. te in predv. vzg. KlunOlga (predm. učit., IX., 1914, 1937, Te): te la, lb, lc, lč, 2a, 2b, 2c, 3a, 3bc, 4ab, 5ab, 6ab, 7, 8; varuhinja učil ž. te in uprav. Mlečne šol. kuhinje Rous Štefan (prof., X., 1902, 1939, zg, ze): ze lč, 4a, 5a, 8; zg la, lb, 2a, 3a, 4a, 8; mo 4a; varuh učil za zg, ze Černetič Avgust (prof., X., 1918, 1945, zg, ze): zg 3b, 3c, 4b, 5a, 5b, 6a, 6b,
7; FLRJ 8; ze 6b; predsednik SPK-OLO, pom. inšpektor za zg, ze, mo, hon. vzgojitelj v Dij. domu Andric - Pinter Marjana (prof.,
XI., 1920, 1944, la, gr): la 5a, 5b, 6a, 6b,
7; ne 5a, 5b
Barbarič - Sedej Pavla (prof., XI., 1923, 1944, fr): od 17. IV. na porod, dopustu
Pejovnik Gabrijela (predm. učit.,
XII., 1927, 1945, bio, ke): bio lb, lč, 2b, 3a; «1 lč, 2a; mo 2a; gosp. la, lb; pom.
inšp. za bio in ke; hon. vzgoj. v Dij. domu
Barbarič Štefan (prof., XII., 1920,
1946, sl): sl la, 3b, 4b, 5a, 6a MessnerJanko (hon. prof., XII., 1921,
1947, sl): sl 3a; an la, 4a, 4b, 5a, 5b; ne 6b, 8; mo la; varuh dijaške knjižnice
Pirman Sabina (prof., XIV., 1922, 1950, bio): bio la, lc, 2a, 2c, 3b, 3c, 5a, 5b, 6a, 6b, 8; mo lc; varuhinja učil za pri. Logar Tatjana (prof. pripr. s prof. izp., XIV., 1928, 1953, ma): ma la, 2b, 4b, 5a, 6b; fi 3b; mo 2b Janko - Maračič Bosiljka (predm. učit. pripr., XIV., 1929, 1949, sh, ru): sh la, lb, lc, lč, 2a, 2b, 2c, 3a, 3b, 3c, 4a, 4b; mo 3b
Lodrant Stanko (prof. pripr., XIV., 1927, 1950, ke): ke 6b, 7, 8; geo 7; fi 4a, 4b, 6b, 7, 8; predvoj. ž. 6afo, 8; roč. spret. 2b; varuh učil za ke, fi, geol.
Kamenik Ignac (prof. pripr., XIV., 1926, 1951, sl): sl 3c, 4a, 5b, 6b, 7, 8; varuh učit. knjižnice Brglez - Kordiš Andreja (prof. pripr., XIV., 1929, 1952, ze): ze la, 2a, 3b, 3c, 4b; mo 4b; an lb, lc; gosp. 3a, 3b, 3c
Debeljak Franc (predm. učit. pripr., XIV., 1930, 1953, gla, zg): pe la, lb, lc, lč, 2a, 2b, 2c, 3a, 3b, 3c, 4a, 4b; zbor Maher Dušan (prof. pripr., XIV., 1930, 1955, sl): sl lb, lc, 2b, 2c; an 2b; mo lb Stampach Margareta (hon. predm. učit. pripr., XIV., 1923, 1950, ma, fi): ma lb, lč, 2c, 3b, 5b, 6a; fi 6a Lep Jožef (hon. predm. učit. pripr., XIV., 1928, 1952, ma): ma lc, 2a, 3a, 3c, 4a, 7, 8; mo 3a; varuh učil za ma in radijske zvoč. napr.
Kas jak Nada (hon. predm. učit. pripr., XIV., 1929, 1953, ke): ke 3c, 4a, 6a; fi 3a, 3c; mo 3c; an 3a, 3b, 3c Saksida Dunja (hon. predm. učit. pripr., XIV., 1929, 1954, ke): ke 3a, 3b, 4b, 5a, 5b; mo lč; an lč, 2a, 2c; gosp. lc, lč, 4a, 4b
Plevnik Martin (učit. pripr., XV., 1931, 1951, abs. VPŠ, ri, sh): ri la, lb, lc, lč, 2a, 2b, 2c, 3a, 3b, 3c, 4a, 4b; roč. ^pret. 2a, 2c; varuh učil za ri Knez Ivan (upravnik Dijaškega doma): honor. te 2a, 2c, 3bc, 4ab Dr. Erath Boštjan (upok. zdravnik): honor. predvoj. ž. 7 T u r i č n i k Jožef (inšpektor za predvoj. vzg. OLO): predvoj. m. 6ab, 7, 8 Leštan Nada (strok. učit. pripr., dopolnjevala): roč. delo ž. 2a, 2b, 2c Kosmač Cilka, gimn. tajnica (pom.
pis. ref., XVI., 1927, 1945)
Podgoršek Martin, pomožni uslužbenec (1907, 1927)
Pečovnik Anton, kurjač in snažilec, (1925, 1949)
Sekavčnik Helena, snažilka (1926, 1953)
Zabel Ivanka, snažilka (1936, 1954) Lesjak Matilda, snažilka (1916, 1954)
IMENIK DIJAKOV (276 + 326 = 602)
Pri imenih je v oklepaju naznačen očetov ali materin poklic in domači kraj, na kraju pa uspeh; črta na koncu stoji pri tistih, ki so padli; predmeti na koncu pomenijo popravni izpit (le pri višjegimnazijcih, ker so nižjegimnazijci opravljali popravne izpite konec junija).
I.a (17 + 23 = 40)
Razrednik: Messner Janko
Arih Ernest (t pek, Dravograd) prav dober Božič Jožef (mizar, Dravograd) dober Brodnik Karel (delavec Železarne, Ravne) dober
Čas Pavel (kmet, Tolsti vrh) —
Epšek Friderik (železničar, Dravograd) dober
Golob Ferdinand (f nameščenec, Dravograd) dober Gregor Štefan (delavec, Šentjan) zadosten Jedlovčnik Hugo (nameščenec, Dravograd) zadosten
Klopčič Robert (električar, Dravograd) — Knez Jožef (t strugar, Ravne) dober Krenkar Rudolf (f kmet, Tolsti vrh) prav dober
Mlakar Ivan (dimnikar, Dravograd) dober Nachbar Franc (upok. uslužbenec, Dravograd) dober Potrč Ludvik (t nameščenec, Šentjan) dober
Schondorfer Dimitrij (nameščenec, Dravograd) dober Smolar Oto (kmet, Trbonje) dober Zavratnik Anton (kovač, Trbonje) odličen Bobovnik Ivanka (nameščenec, Vuhred) dober
Čeme Vlasta (gozdni tehnik, Vuhred) odličen
Čeru Kristina (delavec, Črneče) dober Črešner Erika (mizar, Vuhred) dober Horvatič Dora (nameščenec, Dravograd) zadosten
Jehart Hilda (delavec, Dravograd) dober Kadiš Angela (železničar, Dravograd) dober
Kaiser Elfrida (nameščenec, Dravograd) zadosten
Kaiser Herta (kmečki delavec, Dravograd) —
Kajžer Ana (uslužbenec, Dravograd) prav dober
Kozmajer Ida (železničar, Trbonje) dober Kotnik Roza (delavec, Libeliče) dober Lesjak Danijela (nameščenec, Dravograd) dober
Ločičnik Elizabeta (mizar, Dravograd) — Naraločnik Dragica (delavec, Črneče) zadosten
Pavlič Štefanija (delavka, Trbonje) dober Pečnik Heidelore (mehanik, Dravograd) — Prosenjak Berta (železničar, Dravograd) — Sotošek Danijela (prog. delavec, Zdole) dober
Vožič Ingrid (žel. nadkurjač, Črneče) prav dober
Zatler Matilda (upok. usnjar, Črneče) dober
Gimnazija na Ravnah
Peruzzi Valerija (rudar, Mežica) dober Turičnik Marija (nameščenec, Ravne) dober
I.b (20 + 22 = 42)
Razrednik: Maher Dušan
Blatnik Rudolf (ročni oblikovalec Železarne, Ravne) dober Dolinšek Drago (delavka, Ravne) zadosten Dvornik Kristijan (t kmet, Kotlje) dober Gaberšek Alojzij (nameščenec Železarne, Ravne) dober Gradišnik Janez (delavec, Brdinje) zadosten
Jamšek Robert (t delavec, Ravne) zadosten Kobolt Filip (prog. delavec, Dolga brda) — Lečnik Kristijan (posestnik, Ravne) — Logar Maks (martinar, Ravne) —
Logar Štefan (martinar, Ravne) — Marzel Franc (livar, Ravne) —
Močilnik Alojz (kmet, Lokovica) dober Mori Franc (strugar, Ravne) —
Novinšek Edvard (mizar Železarne, Ravne) dober
Pšeničnik Jožef (delavec, Dolga brda) zadosten
Ščetinec Miroslav (strugar, Ravne) zadosten
Šuler Franc (strugar, Ravne) —
Videčnik Jakob (tesar, Ravne) zadosten Žlebnik Henrik (kuharica, Črna) odličen Bavče Elizabeta (delavec, Ravne) — Čretnik Zofija (gospodinja, Ravne) zadosten
Gerdej Ana (delavec, Dolga brda) dober Hudrap Frančiška (tesar, Ravne) dober Jelen Berta (pek, Ravne) dober Kobolt Marija (delavec, Ravne) dober Kotnik Marjeta (f zidar, Kotlje) dober Leskovec Helena (f nameščenec, Lokovica) dober
Novak Erika (f kmet, Tolsti vrh) — Novinšek Alojzija (mizar, Ravne) — Pandel Ivanka (tesar, Tolsti vrh) dober
Pavšer Elizabeta (kovač, Ravne) zadosten Perše Alojzija (kmet, Lokovica) dober Petrač Ivanka (mehanik, Ravne) zadosten Prepadnik Elizabeta (rudar, Lokovica) — Prikeržnik Ivanka (t tesar, Dobja vas) dober
Rezar Silva (kmet, Tolsti vrh) —
Serafini Antonija (delavec, Ravne) dober Skuk Ana (tesar na Dolgi fordi) zadosten Štruc Antonija (delavec, Preski vrh) dober
Videčnik Zofija (tesar, Ravne) dober Nabernik Engelinda (strugar, Ravne) zadosten
Šipek Ivan (kmečki delavec, Kotlje) zadosten
I.c (18 + 23 =41)
Razrednik: Pirman Sabina
Bobek Albert (topilec, Ravne) —
Brumen Nikolaj (elektrotehnik, Žerjav) prav dober Buhner Ivan (f delavec, Podpeca) dober Fele Karel (t železničar, Ravne) —• Kamnik Jožef (t čevljarski pomočnik, Ravne) —
Kajzer Blaž (f delavec, Ravne) dober Klančnik Janez (direktor Železarne, Ravne) prav dober Kokal Maksimilijan (delovodja, Ravne) zadosten
Koželnik Jožef (ključavničar, Ravne) prav dober
Kričej Karel (delavec, Ravne) dober Kušej Karel (delavec, Libeliče) dober Mlačnik Bogomir (f gozdni delavec, Podpeca) zadosten Rane Leopold (kočar, Šelemperg) — Rebernik Franc (dninarica, Ravne) — Steiner Kristijan ( j tesar, Brdinje) zadosten
Valtl Adatbert (kovač, Ravne) —
Vasi’č Aleksander (nameščenec, Ravne) dober
Videmšek Ivan (ključavničar, Ravne) dober
Bobek Frančiška (topilec, Ravne) —
Čop Gabrijela (direktor Trg. podjetja, Ravne) odličen Čegounik Herldnda (delavec, Ravne) dober Donik Neža (f učitelj, Šmartno) zadosten Erjavec Marija (tesar, Ravne) dober Gostenčnik Marija (mehanik, Ravne) dober
Janet Marija (kmet, Brdinje) neocenjena Kraiger Silvestra (f delavec, Ravne) zadosten
Lečnik Ana Marija (upok. delavec, Ravne) dober
Lesjak Elizabeta (gospodinja, Ravne) dober
Mihelač Gertruda (pek, Ravne) dober Petek Marija (delavec, Ravne) dober Petrič Ivanka (kmet, Navrški vrh) —
Pori Hildegarda (strugar, Ravne) — Pregel Kristina (upokojen oficir, Libeliče) dober
Rožič Helena (delavec, Ravne) dober Mlačnik Matilda (f gozdni delavec, Podpeca) —■
Stane Marija (t rudar, Podpeca) dober Strgar Antonija (gospodinja, Ravne) dober
Svetina Julijana (delavec, Ravne) dober Uranšek Olga (kmet, Libeliče) odličen Večko Štefanija (delavec, Ravne) — Krenker Jožefa (gospodinja, Tolsti vrh) —
I.č (18 + 24 = 42)
Razrednik: Saksida Dunja
Bavče Friderik (delavec, Ravne) — Čapelnik Andrej (delavec, Ravne) dober Grabner Valter (t tesar, Ravne) dober Favaj Danijel (elektrotehnik, Ravne) dober
Fras Jožef (modelni mizar, Ravne) dober Horvat Ivan (delavski, Brdinje) —
Krančan Ivan (delavec, Ravne) zadosten Matija Alojz (kmet, Preski vrh) dober Mezner Jožef (poslovodja okrepčevalnice, Ravne) dober Ofič Franc (delavec, Podkraj) zadosten Podgoršek Helmut (delavec, Ravne) dober Šteharnik Ivan (upokojen delavec,
Ravne) —
Stoki Anton (strugar, Ravne) zadosten Verdinek Franc (čevljarski mojster, Ravne) zadosten
Videršnik Zdravko (gasilec, Ravne) — Volčamšek Bogomir (obratovodja, Ravne) odličen
Zdovc Srečko (kmečki delavec, Brdinje) dober
Zaže Pavel (kmet, Tolsti vrh) —
Babin Amalija (delavec, Ravne) —
Batič Magdalena (delavec, Ravne) zadosten Brejc Stanislava (t gozdni delavec, Brdinje) dober Breznik Ana (voznik, Ravne) dober German Terezija (učitelj, Ravne) dober Gostenčnik Kristina (kmet, Tolsti vrh) — Iskrač Josipina (gozdni delavec, Slovenj Gradec) —•
Knez Ana Marija (delavec, Ravne) dober Krebs Terezija (delavec, Ravne) dober Kriče j Antonija (delavec, Zelovec) — Krivograd Štefanija (delavec, Ravne) zadosten
Lipovnik Urška (kmet, Tolsti vrh) — Luter Cecilija (upok. delavec, Ravne) dober
Marzel Marija (delavec, Ravne) dober Mlinarič Marija (delavec, Ravne) zadosten Pandev Berta (delavec, Ravne) — Paradiž Berta (delavec, Ravne) dober Prinčič Jerica (f delavec, Ravne) —• Rakovnik Hilda (delavec, Kotlje) prav dober
Sečnjak Hilda (delavec, Ravne) dober Šošterič Ana (delavec, Ravne) zadosten Štrigl Ivana (kmet, Preski vrh) neocenjena.
Zdovc Gabrijela (delavec, Preski vrh) zadosten
Zaže Matilda (kmet, Tolsti vrh) zadosten Orgl Erika (delavec, Ravne) dober
Il.a (20 + 24 = 44)
Razrednik: Pejovnik Gabrijela
Ambrož Friderik (nočni čuvaj, Dravograd) prav dober Dobrovnik Franc (t rudar, Dolga brda) — Fanedl Alojz (ključavničarski mojster v Železarni) prav dober Ferk Ernest (delavec, Črneče) dober Gostenčnik Adolf (zidar, Dravograd) dober
Gostečnik Oto (krojač, Dravograd) zadosten
Heber Franc (t dekla, Črneče) zadosten Kokal Miloš (delavec, Ravne) dober Ločičnik Friderik (mizar, Dravograd) — Mikic Alojz (prog. delavec, Belšak) dober Misirlič Aleksander (carinik, Dravograd) dober
Mori Mirko (kmet, Goriški vrh) dober Naraločnik Ivan (delavec, Črneče) zadosten Pirtovšek Ervin (elektromonter, Dravograd) dober Praper Otokar (šolski upravitelj, Dravograd) dober Preložnik Jožef (uslužbenec JDZ, Dravograd) dober
Prosenjak Kristijan (tesar, Podklanec) dober
Razgoršek Oto (nameščenka Gradisa, Dravograd) zadosten Stogart Roman (f nameščenec JDZ, Dravograd) zadosten Trbovšek Viktor (delavec, Ravne) —
Flis Marjana (strojnik, Črneče) prav dober
Flogi Ivana (t kmečka delavka) zadosten Franc Hermina (zidar, Dravograd) zadosten
Garmuš Štefanija (pismonoša, Dravograd) prav dober Grešovnik Herta (delavka, Črneče) zadosten
Gutenberger Berta (t ključavničar, Dravograd) —•
Hrvacki Friderika (prog. delavec, Trbo-nje) zadosten Izak Erika (delavka, Dravograd) zadosten Katz Erika (kmet, Zvafoek) prav dober Kozmajer Gertraud (železničar, Trbonje) zadosten
Kozmajer Štefanija (železničar, Trbonje) —
Lečnik Ingeborg (brivec, Ravne) dober Matjaž Berta (modelni mizar, Ravne) — Matic Erika (upok. nameščenec, Črneče) prav dober Peteline Jerica (nameščenec, Ravne-Pod-klanec) dober Pristovnik Erna (snažilka, Dravograd) — Pušnik Marija (barvar, Dravograd) zadosten
Stogart Ingeborg (f uslužbenec JDZ, Dravograd) zadosten Špiljak Antonija (krojač, Dravograd) dober
Šegovc Albina (kmet, Zelovec) —
Šlebnik Erika (šef avtoparka, Dravograd) dober
Štumberger Erika (železničar, Dravograd) zadosten
Verdnik Marija (t uslužb. JDŽ, Dravograd) odličen Vernekar Marija (kmet, Libeliče) dober
Il.b (18 -f 24 =42)
Razrednik: Logar Tatjana
Bavče Ludvik (zidar, Ravne) —
Gigerl Herbert (t tesar, Ravne) dober Heiser Adam (delavka, Ravne) —
Haule Franc (delavec, Ravne) zadosten Izak Herman (delavka, Ravne) dober Kokalj Srečko (upok. delavec, Ravne) dober
Kušej Mihael (delavec, Libeliče) dober Medvešek Edvard (nameščenec, Ravne) zadosten
Mlakar Ivan (vratar Železarne) zadosten Nabernik Avgust (strugar, Ravne) dober Navodnik Anton (kmet, Uršlja gora) zadosten
Novšek Ivan (t livar, Ravne) zadosten Ramšak Rudolf (kmečka delavka, Zelovec) zadosten Rezar Jožef (kmet, Tolsti vrh) —
Rozman Ervin (upok. livar, Ravne) dober Šteharnik Milan (delavec, Ravne) zadosten Urnavt Adolf (t livar, Ravne) —
Zorman Jožef (delavec, Ravne) dober Acman Elen-Marija (nameščenka, Ravne) zadosten
Čas Gizela (delavec, Šelemperg) zadosten Čas Marija (delavec, Šelemperg) zadosten
Čekon Bernarda (delavec, Ravne) dober Glavica Marta (upok. delavec, Ravne) prav dober
Gorenšek Hedvika (delavec, Ravne) prav dober
Gostenčnik Frančiška (delavec, Ravne) dober
Gradišnik Hildegarda (delavec, Ravne) dober
Hudopisk Ema (f kmet, Kotlje) dober Kamnik Alojzija (f čevljar, Ravne) zadosten
Medvešek Irena (nameščenec, Ravne) dober
Medvešek Mihaela (strugar, Ravne) dober Mori Antonija (delavka, Ravne) — Paradiž Jožefa (delavec, Ravne) — Pavšer Ingrid (delavec, Ravne) zadosten Pepevnik Ivanka (delavec, Ravne) zadosten
Pistotnik Ivanka (f rudar, Ravne) prav dober
Ravlan Ivana (upok. delavec, Tolsti vrh) dober
Srebotnik Mira (pismonoša, Libeliče) dober
Stane Zofija (t rudar, Podpeca) dober Škoflek Pavlina (delavska, Ravne) —
Štor Angela (nameščenec, Ravne) dober Valtl Marija (kovač, Ravne) —
Wetter Hildegarda (delavec, Ravne) dober
Ilc (17 + 24=41)
Razrednik: Dolinšek Maks
Bobek Štefan (topilec, Ravne) dober Golenko Ivan (delavec, Ravne) —•
Grabner Jožef (nameščenka, Ravne) dober Jamnik Rajmund (delavski, Ravne) zadosten
Kotnik Anton (upok. nameščenec, Dobrije) zadosten
Kotnik Janez (kmet, Dobrije) zadosten Kričej Franc (delavec, Ravne) —•
Logar Ivan (delavec, Ravne) prav dober Marošek Ivan (f nameščenec, Ravne) zadosten
Matija Jožef (kmet, Preški vrh) zadosten Močnik Leopold (delavec, Ravne) dober Mori Viljem (delavec, Ravne) zadosten Novak Rajmund (delavec, Ravne) — Paradiž Milan (upok. delavec, Ravne) — Paradiž Pavel (delavec, Ravne) zadosten Pistotnik Ivan (f rudar, Ravne) zadosten Sekavčnik Adolf (delavka, Kotlje) —
Breg Pavla (delavec, Zelovec) zadosten Breznik Romana (voznik, Ravne) dober Cegner Ivana (delavec, Ravne) —
Čapelnik Hildegarda (delavec, Ravne) prav dober
Dežman Marija (delavec, Ravne) zadosten Emeršič Olga (upravnik ekonomije, Ravne) zadosten
Gorenšek Doroteja (nameščenec, Ravne) — Hudrap Alojzija (delavec, Ravne) zadosten Jelen Edita (pek, Ravne) zadosten Kotnik Elizabeta (kmet, Dobrije) zadosten Kotnik Margareta (delavec, Ravne) zadosten
Kokolj Ivanka (nameščenec, Libeliče) zadosten
Lačen Rozalija (t kmet, Tolsti vrh) — Logar Reinhilde (delavska, Ravne) zadosten
Marin Antonija (t gostilničar, Šentanel) dober
Kdo bi jo spoznal? To je naša Rieka. Tako velika je, čeprav pripelje vode s Suhega vrha. Cesa vse ne napravijo naši fotografi!
(Foto: Ocepek) ’g
Merkač Marija (delavec, Tolsti vrh) zadosten
Podgornik Marija (zidar, Ravne) — Pokeržnik Marija (f delavec, Ravne) — Rac Pavla (čevljar, Šentanel) dober Štruc Jožefa (delavec, Ravne) prav dober Šuler Marija (delavec, Ravne) zadosten Vavče Jožefa (f delavec, Ravne) zadosten Videčnik Marija (tesar, Ravine) zadosten Vravnik Marta (urar, Ravne) odličen
Ill.a (10 -f 22 = 32)
Razrednik: Lep Jože
Čas Leopold (avtoprevoznik, Javnek) zadosten
Gerdej Janez (železničar na Dolgi brdi) dober
Gorenšek Emil (delavec, Preski vrh) zadosten
Gostenčnik Alojz (kmet, Dravograd-Vič) dober
Gradišek Ivan (kalilec, Ravne) dober Ladra Jožef (delavka, Dravograd) prav dober
Mori Rudolf (delavka, Ravne) dober Mori Stanislav (f železničar, Dravograd) dober
Pogorevčnik Karel (nameščenec, Ravne) prav dober Preložnik Franc (uslužbenec JDŽ, Dravograd) dober Arih Gertruda (delavec, Ravne) zadosten Arnold Vida (delavec, Stražišče) dober Breznik Marija (ključavničar, Ravne) zadosten
Cehner Elfrida (avtoprevoznik, Dravograd) dober
Epšek Marija (uslužbenec JDŽ, Dravograd) zadosten Fečur Silva (poslovodja miz. del., Slovenj Gradec) dober Hribernik Marija (uslužbenec JDŽ, Dravograd) prav dober Gerdej Silva (železničar na Dolgi brdi) dober
Izak Marija (t delavec, Dobja vas) — Jamnik Marija (zidar, Dravograd) prav dober
Dietinger Alojzija (tesar, Dravograd) — Kadiš Marija (uslužbenec JDŽ, Dravograd-Vič) zadosten Kariž Marjeta (major, Dravograd) prav dober
Koder Frančiška (trg. poslovodja, Gortina) zadosten Kokalj Elizabeta (krojač, Ravne) zadosten Kotnik Frančiška (krnet, Podklanec) zadosten
Pavlič Alojzija (upok. tesar, Trbonje) odličen	:	j
Peteline Anamarija (nameščenec, Ravne-Podklanec) zadosten Peteline Hedvika (nameščenec, Ravne-Podklanec) zadosten Pungaršek Marija (kmet, Dravograd-Vič) dober
Filip Berta (delavec, Ravne) dober Večko Rozalija (t delavec, Ravne) dober
Ill.b (15 + 18 = 33)
Razrednik: Janko Bosiljka
Bukovec Herman (nameščenec, Kotlje) — Čreslovnik Anton (delavec, Ravne) dober Gorjanc Janez (višji tehnik, Ravne) odličen
Kavčič Franc (f rudar, Ravne) prav dober Krautberger Andjelko (kalilec, Ravne) zadosten
Krautberger Jožef (kalilec, Ravne) — Lečnik Ivan (posestnik, Ravne) zadosten Polajner Alfonz (modelni mizar, Ravne) dober
Rodič Milan (laborant, Ravne) dober Rožej Jožef (t miličnik, Ravne) zadosten Šteharnik Bogomir (laborant, Ravne) zadosten
Volf Štefan (betoner, Ravne) dober Vravnik Engelbert (urar, Ravne) zadosten Vušnik Ivan (tajnik LOMO, Ravne), dober Zavodnik Franc (vrtnar, Ravne) — Blatnik Marija (ročni oblikovalec, Ravne) dober
Blatnik Rozina (ročni oblikovalec, Ravne) dober
Ivartnik Apolonija (f rudar, Lokovica) zadosten
Kokol j Milena (trg. poslovodja, Libeliče) zadosten
Kotnik Antonija (delavska, Navrški vrh) zadosten
Krebs Ivana (strojnik, Ravne) zadosten Kričej Marija (valjar, Ravne) dober Majcen Jožefa (delavec, Libeliče) dober Petrač Bogomira (strugar, Ravne) — Pistotnik Erika (t rudar, Ravne) dober Puhr Marija (mesar, Ribnica na Poh.) — Spanžel Marija (delovodja, Ravne) zadosten
Šteharnik Fanika (strugar, Ravne) dober Šuler Marija (strugar, Ravne) zadosten Videčnik Anica (tesar, Ravne) dober
Zavodnik Marija (prog. desetar, Stražišče) dober
Zorman Irena (valjar, Ravne) dober Orgl Silva (delavec, Ravne) dober
III.c (16 -f 17 = 33)
Razrednik: Kasjak Nada
Gostenčnik Engelbert (komerc. direktor, Ravne) dober Igerc Kazimir (nameščenka, Ravne) dober Ivartnik Franc (delavec, Ravne) prav dober
Kamenik Anton (f delavec, Ravne) — Klančnik Gregor (dir. Železarne, Ravne) zadosten
Krajnc Rudolf (modelni mizar, Ravne) dober
Kristan Verner (delavka, Ravne) zadosten Lasnik Alojz (f delavec, Ravne) zadosten Mandl Alojz (f kmet, Brdinje) dober Medvešek Henrik (strugar, Ravne) dober Pandev Andrej (valjar, Ravne) zadosten Polanc Drago (obratovodja, Dobja vas) dober
Repič Srdjan (gospodinja, Ravne) dober Rus Anton (zidar, Ravne) dober Zagmajster Rihard (t cestar, Trbonje) — Zdovc Marjan (f kmečki delavec, Kotlje) zadosten
Bauer Jerica (upok. delavec, Ravne) — Breznik Alojzija (zidar, Ravne) dober Gorinšek Jožefa (upok. delavec, Tolsti vrh) zadosten Gradišnik Marjeta (modelni mizar, Ravne) dober
Just Ivanka (t železničar, Ravne) dober Lasnik Erika (livar, Ravne) zadosten
Mager Terezija (nameščenec, Ravne) zadosten
Mezner Marjeta (f čevljar, Ravne) zadosten
Mori Marjana (delavka, Ravne) zadosten Oder Hermina (t mesar, Kotlje) dober Polajner Ana (t rudar, Podpeca) dober Rakovnik Jerica (delavec, Kotlje) dober Rezar Marija (delavec, Dobrije) zadosten Rožič Mihaela (delavec, Ravne) dober Rus Ana (zidar, Ravne) dober Trbovšek Marija (delavec, Ravne) dober Zagernik Antonija (delavec, Kotlje) dober
IV.a (6 + 21 = 27)
Razrednik: Rous Stefan
Dajčman Henrik (kmet, Dravograd) dober Hojnik Albert (tapetnik v Železarni) dober
Horvat Demeter (nameščenec, Ravne) dober
Mori Leopold (tesar, Dravograd) dober Ramšak Alojz (kmet, Dravograd-Vič) dober
Tušak Anton (ključavničar, Ravne) dober Bevc Erika (čevljar, Maribor) odličen Dobrovnik Ana (t rudar, Lokovica) dober Gigerl Marjana (t tesar, Ravne) dober Horvat Gabrijela (nameščenec, Dravograd) —
Horvatič Zlata (nameščenec, Dravograd) — Krivograd Emica (upok. delavec, Tolsti vrh) dober Miklavc Frančiška (delavec, Dravograd) dober
Močilnik Marija (kmet, Podkraj) dober Mori Leopoldina (kmet, Dravograd) dober Ošlovnik Marija (pismonoša, Dravograd) zadosten
Ošlovnik Uršula (delavec, Goriški vrh) — Preglau Marija (kmet, Dravograd-Velka) dober
Razgoršek Cecilija (topilec, Ravne) dober Rezar Ana (kmet, Tolsti vrh) —•
Rozman Avguština (upok. livar, Ravne) zadosten
Skuk Marija (rudar, Dolga brda) dober Šefer Uršula (kmet, Suhi vrh) prav dober Štumberger Antonija (t železničar, Šent-jan) zadosten Weingerl Jelka (nameščenec, Dravograd) dober
Volčanšek Zofija (obratovodja, Ravne) odličen
Zabev Berta (kmet, Brdinje) zadosten
IV.b (7 + 16 = 23)
Razrednik: Brglez Andreja
Fabijan Hinko (nameščenec, Ravne) — Kokalj Franc Roman (upok. delavec, Ravne) dober Krivograd Franc (tesar, Ravne) —
Logar Ivan (trg. poslovodja, Ravne) zadosten
Mihelič Edvard (kmečki delavec, Hudi kot) dober
Pogorevonik Damjan, (nameščenec, Ravne) odličen
Špegel Marjan (gospodinja, Ravne) odličen Acman Milena (nameščenka, Ravne) — Breznik Marija (zidar, Ravne) dober Fanedl Kristina (mojster v Železarni) odličen
Filip Marija (kovač, Ravne) neocenjena
Gostenčnik Marija (komerc. direktor, Ravne) dober Matjaž Ana (modelni mizar, Ravne) — Matjaž Frančiška (modelni mizar, Ravne) zadosten
Mezner Romana (poslovodja okrepčevalnice, Ravne) prav dober Pandev Elizabeta (t delavec, Ravne) zadosten
Pfau Marta (knjigovodja, Ravne) prav dober
Pšeničnik Marija (kovač, Ravne) dober Španžel Jožefa (delovodja, Ravne) dober Šteharnik Ljudmila (upok. delavec, Ravne) dober
Šuler Zofija (delavec, Ravne) zadosten Sušel Slavica (f rudar, Podpeca) zadosten Trilar Marija (prometnik, Vuhred) dober
V.a (15 + 10 = 25)
Razrednik: Barbarič Štefan
Areh Anton (zidar, Šentjedert) dober Blatnik Ivan (kmet, Vodriž) dober Dečman Adolf (f brivec, Mislinje) — Fuchs Zvonimir (carinik, Dravograd) matematika Gašper Franc (kovač, Šmartno) zadosten Grabec Igor (dekor, slikar, Slovenj Gradec) odličen Hercog Ivan (električar, Črna) dober Iglar Boris (predm. učitelj, Mežica) dober Korošec Alojz (železn. delavec, Dobrova) dober
Krpač Franc (t nameščenec, Šmartno) —• Močnik Ivan (upok. učitelj, Libeliče) dober Peruš Vlado (tehnik, Žerjav) —
Rožič Jakob (delavec, Ravne) zadosten Tof Albert (t gostilničar, Mežica) zadosten Zavodnik Edmund (vrtnar, Ravne) dober Bricman Matilda (kmet, Primož na Poh.)
slovenski jezik Kac Marija (kmet, Tomaška vas) dober Kac Nada (uprav, gost., Šmartno) prav dober
Kristan Ana (kolar, Libeliče) dober Ljubojevič Draginja (t kmet v Bosni, Radlje) zadosten Omerzel Anica (delavec, Radlje) dober Ozvatič Sonja (upok. nameščenec, Dravograd) dober Robnik Vera (kovač, Mislinje) dober Rebernik Miroslava (krnet, Primož nad Muto) matematika Stopar Ivanka (rudar, Podpeca) mat.
V.b (11 + 9 = 20)
Razrednik: Andric Marjana
Katrašnik Anton (pek, Radlje) dober Kotnik Janez (upok. nameščenec, Dobrije) zadosten
Krameršič Ernest (ravnatelj Hotuljske slatine) —
Kramljak Alojz (kmet, Anton na Poh.)
slovenski jezik Mihev Ožbalt (kmetica, Podpeca) — Oswald Klemen (upok. nameščenec, Prevalje) zadosten Rebernik Ivan (čevljarski mojster, Prevalje) —
Tarkuš Edvard (t zlatar, Ravne) zadosten Turnšek Onezim (inženir kemije, Ravne) prav dober Žmavc Marjan (nameščenec, Ravne) dober Fabijan Borislav (nameščenec, Ravne) — Arnold Mira (delavec, Ravne) dober
Gorenjšek Emilija (nameščenec, Ravne) dober
Kodrič Gabrijela (nameščenec, Radlje) dober
Maze Kazimira (delavec, Žerjav) — Rupar Majda (upok. sodnik, Prevalje) dober
Skobir Cvetka (kmet, Brdinje) dober Kajzer Viktorija (t delavec, Ravne) — Urbančič Mihaela (nameščenec, Radlje) odličen
Vastič Mojica (nameščenec, Ravne) zadosten
VI.a (15 + 12 = 27)
Razrednik: Stampach Margareta
Bukovec Jožef (nameščenec, Kotlje) zadosten
Cerar Feliks (upok. delavec, Šentjedert) dober
Gostenčnik Jožef (kmet, Dravograd-Vič) dober
Javornik Edvard (kmet, Razborca) dober Jeseničnik Stanislav (kmet, Otiški vrh) prav dober Juvan Janez (j rudn. nadz., Žerjav) slovenski jezik Kavčič Srečko (uslužbenec JDŽ, Prevalje) dober
Kompan Alojz (kmet, Javorje) dober Kotnik Ludvik (kmet, Dobrije) dober Lednik Jožef (f trg. poslovodja, Mežica) zadosten
Ljubojevič Mico (t kmet v Bosni, Radlje) dober
Motaln Vinko (kolar, Vuzenica) dober Ornik Boris (vodja tekst, barv., Otiški vrh) dober
Rožič Marjan (upok. železn. usl., Črneče) dober
Vovk Ivan (delavec, Mislinje) dober Kališ Margareta (tehnik, Žerjav) slovenski jezik
Kotnik Ana (kmet, Dobrije) odličen Mravljak Marija (mizar, Vuzenica) slovenski jezik Ott Ivanka (kmet, Goriški vrh) zadosten Ott Majda (kmet, Goriški vrh) dober Potočnik Uršula (kmet, Javorje) dober Prapotnik Marija (jamski nadzornik, Mežica) dober Puhan Marija (nameščenec, Crna) dober Radšel Pavla (mali kmet, Pameče) dober Razboršek Metka (t dr. prava, Mislinje) odličen
Skobir Marija (kmet, Brdinje) dober Strohsack Breda (upok. usl. JDŽ, Mislinje) prav dober
Vl.b (21 + 7 = 28)
Razrednik: Černetič Avgust
Apostolovič Dušan (knjigovodja, Slovenj Gradec) prav dober Cas Marijan (posestnik, Dobrova) slovenski jezik
Gorjanc Peter (višji tehnik, Ravne) dober Hojnik Anton (tapetnik v Železarni) dober Hovnik Rudolf (kmetica, Brdinje) — Hrženjak Franc (TT monter, Radlje) slovenski jezik Jordan Janko (učitelj, Otiški vrh) dober Knez Alojz (delavec, Slovenj Gradec) dober
Kos Milan (predm. učitelj, Slovenj Gradec) dober
Krajnc Anton (j nameščenec, Mežica) dober
Krivec Bogdan (šef transporta v Železarni) dober
Maklin Milan (f ključavničar, Mežica) matematika Mikic Marjan (prog. delavec, Belšak) dober
Planinšec Ivan (delavec, Mislinje) matematika Rek Jožef (kočarica, Kozji vrh) dober Senica Gregor (kmet, Šentanel) dober Stani Nikolaj (t geometer, Slovenj Gradec) dober Travnekar Franc (rudar, Mežica) dober Verčko Avgust (upok. delavec, Ravne) prav dober Vravnik Ivan (urar, Ravne) dober Vrunč Tomislav (urar, Slovenj Gradec) prav dober Gallob Marija (šolski upravitelj, Mežica) dober
Klavž Ivanka (t kmet, Jazbina) slovenski jezik
Korn Marija (mali kmet, Zg. Vižinga) slovenski jezik Mezner Ljudmila (strugar, Ravne) dober Bumpernik Marija (delavec, Ravne) mat. Šurc Marija (rudar, Podpeca) prav dober Uranšek Mira (kmet, Libeliče) dober
VII.	(18 + 12 = 30)
Razrednik: Andric Anatol
Broman Vaclav (gozdarski tehnik, Stražišče) matematika Buchleitner Jožef (invalid, Lipova ves-Velikovec) dober Fišer Simon (pleskar, Gradišče) zadosten Kac Franc (f kmet, Šmartno) dober Kosmač Ludvik (t ikmet, Krnice) prav dober
Kroflič Marjan (upok. delavec, Legen) prav dober Mrzel Ivan (kmet, Golavabuka) dober Naberžnik Alfonz (f ključavničar, Muta) prav dober
Puc Vladimir (delavec, Slovenj Gradec) dober
Ramšak Pavel (zdravnik, Črna) prav dober Romih Andrej (komercialist, Muta) prav dober
Rutar Marko (avtoprevoznik, Radlje) dober
Senica Stanko (delavec, Šentanel) zadosten Slemenik Ciril (posestnik, Tomaška vas) zadosten
Šolar Vinko (f posestnik, Gmajna) zadosten
Tomažič Jožko (kovač, Vuzenica) slovenski jezik
Turnšek Vital (inženir kemije, Ravne) dober
Zupančič Jožef (pismonoša, Dravograd) matematika Arnold Natalija (elektromonter, Slovenj Gradec) prav dober Gams Marta (f geometer, Ravne) dober Kavčič Vida (uslužb. JDZ, Prevalje) prav dober
Kodrič Viktorija (knjigovodja, Radlje) prav dober Poschinger Zofija (f delavec, Glinje-Borovlje) dober Praper Jožefa (vrtnar, Slovenj Gradec) prav dober Stres Majda (učitelj, Prevalje) prav dober Strmčnik Mira (t rudar, Črna) slovenski jezik
Štor Stana (nameščenec, Ravne) dober Vidrih Elfrida (gospodinja, Ravne) zadosten
Vivod Marija (upokojenec, Mislinje) dober Zelle Julija (zidar, Dob-Pliberk) dober
VIII. (14 + 18=32)
Razrednik: Kamenik Ignac
Ferk Konrad (delavec, Črneče) prav dober Ficzko Peter (komercialist, Ravne) dober Krivograd Alojz (kmet, Pliberk-Belšak) prav dober Krpač Ivan (t nameščenec, Šmartno) nemški jezik
Maklin Anton (t ključavničar, Mežica) dober
Marsek Vinko (miz. pomoč., Tomaška vas) slovenski jezik Mori Anton (f zid. mojster, Dravograd) dober
Senica Milan (delavec, Šentanel) dober Slemenik Srečko (avtoprevoznik, Slovenj Gradec) zadosten Škoflek Ivan (f delavka, Mislinje) dober Trbovšek Marjan (f delavec, Slovenj Gradec) matematika Urbančič Stanislav (nameščenec, Radlje) dober
Zagorc Drago (strojnik, Črna) dober Zener Viljem (t učitelj, Muta) prav dober Anželak Angela (rud. upok., Mežica) zadosten
Arnold Judita (šofer, Žerjav) prav dober Cestnik Jožefa (upok. železn., Verd) dober Gorinšek Marija (upok. delavec, Tolsti vrh) prav dober Grabec Božidara (dekor, slikar, Slovenj Gradec) prav dober Kasper Herta (j posestnik, Vuzenica) prav dober
Kavčič Zdenka (usluž. JDZ, Prevalje) odličen
Oprešnik Lucija (rudar, Črna) odličen Oswald Doroteja (upok. nameščenec, Prevalje) dober Pavlič Marjana (stroj, ključ., Mežica) dober
Potočnik Marija (višji gozdni tehnik, Slovenj Gradec) prav dober Ridl Marija (mali kmet, Libeliče) prav dober
Roblek Friderika (šivilja, Mežica) dober Slanic Angela (predvaljar, Ravne) dober Smolar Erna (nameščenec, Remšnik) dober Uranšek Marta (kmet, Libeliče) dober Veršnik Angela (upok. delavec, Črna) slovenski jezik Vinšek Dana (železničar, Vuhred) nemški jezik
Baletna skupina ravenske gimnazije
SPREJEMNI IZPIT za višjo gimnazijo v juniju 1955 (22 + 50 = 72)
Ažnoh Ivan, Gmajna (ma)
Batič Rafael, Gornji Dolič Brglez Ivan, Radlje Bevc Erika, Ravne Breznik Marija, Ravne Buchwald Ana, Prevalje Cajnko Kristina, Slovenj Gradec Cerar Jerica, Slovenj Gradec Čizmar Teo tim, Radlje (ma)
Dobnik Marta, Mežica Dobrovnik Anica, Lokovica (slov)
Enci Maksimilijan, Prevalje (ma)
Fanedl Kristina, Ravne
Filip Marija, Prevalje
Gostenčnik Marija, Ravne
Groma Sonja, Pameče
Hajdenkumer Danica, Slovenj Gradec
Hefler Jelka, Radlje
Helbl Kristijan, Vuzenica
Hercog Barbara, Crna
Hojnik Albert, Ravne
Iglar Radoslav, Mežica
Jehart Marjan, Slovenj Gradec
Jurjec Antonija, Slovenj Gradec
Kajfež Ana Marjeta, Mežica
Kališnik Hedvika, Prevalje
Kavčič Jelislava, Prevalje
Kodrun Pavel, Črna
Kokalj Franc Roman, Ravne
Kotnik Zofija, Slovenj Gradec
Koželj Inge Ana, Slovenj Gradec
Krofi Milena, Slovenj Gradec
Logar Ivan, Ravne (angl.)
Lichtenegger Danica, Prevalje
Magdič Štefanija Biserka, Mežica
Matjaž Frančiška, Ravne
Mezner Romana, Ravne
Miler Marija, Črna
Mori Leopoldina, Dravograd
Oprešnik Marija, Črna
Novak Ivana, Vuzenica
Pavlič Margareta, Mežica
Pažek Miroslav, Radlje
Pfau. Marta, Ravne
Poberžnik Franc, Gmajna
Pogorevčnik Damjan, Ravne
Potočnik Marija, Mežica
Preglau Marija, Dravograd (ma)
Pšeničnik Marija, Ravne
Ramšak Barbara, Črna
Ramšak Ljudmila, Prevalje
Razgoršek Cecilija, Ravne
Rozman Avguština, Ravne
Sagmeister Otmar, Vuzenica
Skuk Marija, Dolga brda (ma)
Stopajnik Franc, Črna
Šefer Uršula, Suhi vrh
Šmid Marija, Prevalje
Španžel Jožefa, Ravne
špegel Marjan, Ravne
Šteharnik Ljudmila, Ravne
Šuler Zofija, Ravne
Trilar Marija, Vuhred
Ulcej Alojz, Prevalje
Uranc Franc, Prevalje
Vadnjal Dragica, Črna
Volčamšek Zofija, Ravne
Volkar Silva, Slovenj Gradec
Vošner Ivan, Mislinjska Dobrova
Weingerl Jelka, Dravograd
Zabev Berta, Brdinje
Zelenko Oto, Vuzenica
MATURA V JUNIJU 1955
Izpitni odbor: Jože Iiainz, direktor Višje pedagoške šole v Ljubljani, predsednik; dr. Franc Sušnik, ravnatelj gimnazije, podpredsednik; prof. priipr. Ignac Kamenik za slovenski jezik; hon. prof. Janko Messner za nemški jezik; prof. Štefan Rous za zgodovino; hon. predm. učit. pripr. Jožef Lep za matematiko; prof. pripr. Stanko Lodrant za fiziko in kemijo; prof. Sabina Pirman za biologijo; prof. Tatjana Logar, tajnica.
Pismene naloge so bile te:
A. Slovenski jezik (na izbiro ena ali druga naloga):
a) Problematika malega naroda v njegovi literarni tvornosti;
b) Vloga mladih generacij v boju za narodov napredek.
B. Matematika:
1.	Reši sistem:
Fiv, + |/fp =2
xy — (x + y) = 54
Nato določi kvadratno funkcijo, ki ima ekstremno vrednost v točki, ki ima za absciso pozitivno rešitev za x in za ordinato pozitivno rešitev za y. Na krivulji, ki predočuje kvadratno funkcijo, je tudi točka, ki ima za absciso negativno rešitev za x in za ordinato negativno rešitev za y.
2. Za pravilno n-strano piramido imamo naslednje podatke: Osnovni rob a, naklonski kot stranske ploskve k osnovni ploskvi a. Piramidi je včrtana krogla. Piramido presekamo z ravnino, ki se dotika krogle in je vzporedna njeni osnovni ploskvi. Izračunaj prostornino dela piramide nad presečno ploskvijo (dopolnilne piramide)! Napravi risbo!
Posebni primer: n = 6, a = 23,4, a = 45°!
3. Krog, ki ima središče v desnem go-rišču hiperbole 9x' — 16 y2 = 576, ima polmer r = 10. Določi koordinati presečišč kroga z asimptotama hiperbole in izračunaj ploščino lika, ki ga omejujejo asimptoti od skupnega presečišča do presečišč s krogom in krožni lok med asimptotama v onem delu, v katerem je desno gorišče hiperbol!
Napravi ustrezno sliko!
C. Nemški jezik: prevod: Zur Ge-schichte der Chemie. (Po razpravi: Paul Walden, Geschichte der Chemie, Athenaum-Verlag, Bonn 1950.)
Uspeh kandidatov (11 + 16 = 27): Ferk Konrad (dober)
Ficzko Peter (popr. mat.)
Krivograd Alojz (dober)
Maklin Anton (dober)
Mori Anton (dober)
Senica Milan (dober)
Slemenik Srečko (dober)
Škoflek Ivan (zadosten)
Urbančič Stanislav (dober)
Zagorc Drago (zadosten)
Zener Viljem (prav dober)
Anželak Angela (popr. mat.)
Arnold Judita (dober)
Cestnik Jožefa (dober)
Gorinšek Marija (dober)
Grabec Božidara (dober)
Kasper Herta (dober)
Kavčič Zdenka (prav dober)
Oprešnik Lucija (odličen)
Oswald Doroteja (popr. mat.)
Pavlič Marjana (dober)
Potočnik Marija (prav dober)
Ridl Marija (prav dober)
Roblek Friderika (dober)
Slanič Angela (zadosten)
Smolar Erna (sept. rok)
Uranšek Marta (dober)
Privatni izpiti:
Borovnik Štefan, bolničar, Dravograd: II. razr. (aprila 1955)
Navodnik Marija, nameščenka Obč. LO Dravograd: I. razr. (aprila 1955) in II. razr. (junija 1955)
Kvac Ivanka, Lovrenc na Pohorju: VII.
razr. (junija 1955)
Dornik - Pirtovšek Marija, novinarka, Dravograd: V. razr. (junija 1955)
Izpiti jeseni 1954
Popravni izpiti:
Napravili so jih:
I.a Naraločnik Ivan, Stogart Roman, Kozmajer Štefanija, Pristovnik Erna. —
I.b Dobrovnik Franc, Haule Franc, Hei-ser Adam, Medvešek Edvard, Go-renšek Doroteja. —
I.c Marošek Ivan, Novak Rajmund. —
I.č Jamnik Rajmund, Navodnik Anton, Rezar Jožef, Gradišnik Hildegarda, Logar Reinhilda, Mori Antonija. — II.a Kamenik Anton, Dietinger Alojzija, Izak Marija, Koder Frančiška, Kokalj Elizabeta, Šumnik Roza - Marija. —
II.fo Krautberger Jožef, Krautberger An-djelko, Zavodnik Franc. —
II.c Arcet Bogomir, Čas Leopold, Klančnik Gregor, Polanc Drago, Rezar Rihard, Bauer Jerica, Mezner Marjeta. —
III.a Dajčman Henrik, Horvat Demeter, Pečoler Anton, Enoh Roža, Krivograd Emilija, Močilnik Marija, Ošlovnik Uršula, Rezar Ana. —
IILb Krivograd Franc, Logar Ivan, Matjaž Anica, Polajner Marija. —
IV.a Karničnik Alojz, Fabijan Boris, Ceru Jerica, štruc Dragica. —
IV.b Zdovc Janez, Ferk Marija, Jelen Irena, Rezar Kristina, Zabel Marija. —
V.a Gostenčnik Jožef, Kavčič Srečko, Ornik Boris, Proje Stanislav, Pušnik Ferdinand, Volk Ivan, Kališ Margareta, Puhan Marija. —
V.b Kos Milan, Doberšek Helga. —
V.c Lednik Jožef. —
VI. Broman Vaclav, Buchleitner Jožef, Tomažič Jožef, Draksler Breda, Pernat Marina, Rotovnik Ana, Strmčnik Marija. —
VII. Krpač Ivan, Marsek Vinko, Trbov-šek Marjan, Zagorc Drago, Anželak Angela, Smolar Erna, Veršnik Angela. —
VIII. Plantev Filip, Drobnič Breda. —
PRVA POMOČ
PRI NEZGODAH Z ELEKTRIČNIM TOKOM
Ukrepajte hitro, vendar mirno in preudarno!
I.
Reši ponesrečenca čim hitreje vpliva električnega toka: prekini tok z najbližjim stikalom, vtikalom ali z odvitjem varovalk. Pri enopolnem (lučnem) stikalu odvij varovalko. Če je ponesrečenec v dotiku z golim vodnikom nizke napetosti in hitri izklop ni mogoč, odstrani vodnik ponesrečenca s kakim suhim izolirnim predmetom (palica, krpa ipd.) ali ga preščipni z izolirnimi kleščami (ročaji gumijasti ali oviti s suho. cunjo) ali pa presekaj na trdi podlagi s primernim orodjem (sekiro, lopato, kladivom), z lesenim suhim topori-ščem. Pri tem moraš sam stati na suhi podlagi in se ne smeš dotakniti telesa ali mokrih delov ponesrečenčeve obleke. Pazi, da po odstranitvi vodnika tisti del žice, ki je ostal pod napetostjo, ne oplazi tebe ali koga drugega.
Pri vodnikih visoke napetosti ravnaj podobno, kot je zgoraj opisano, vendar v takem primeru ne smeš prijemati vodnika s krpo ali z izolirnimi kleščami. Orodje za presekanje vodnika mora imeti višini napetosti primerno dolg lesen ročaj.
V splošnem je pri visoki napetosti najbolj varno vodnik na kratko spojiti z eno sosednjih faz, da ga odklopijo varovala v najbližji postaji. V ta namen dobro ozemlji upogljivo žično vrv ali žico in jo nato s suho leseno palico ali s suho vrvjo previdno vrzi čez tokovodndke, da dobi vodnik, ki ga moraš odstraniti, dober stik vsaj z eno izmed ostalih faz. — Pazi, da ponesrečenec po oprostitvi električnega toka ne bi padel in se pri tem še bolj poškodoval.
II.
Ko si navidezno mrtvega ponesrečenca oprostil vpliva električnega toka, začni takoj na mestu nesreče, brez prenašanja ali prevažanja ponesrečenca, z umetnim dihanjem, kajti vsaka izgubljena minuta je lahko usodna. Umetno dihanje izvajaj nepretrgoma (tudi več ur), dokler ponesrečenec ne oživi oziroma dokler zdravnik ne ugotovi smrti.
1.	Položi ponesrečenca na trebuh, tako da bo imel eno roko iztegnjeno nad glavo, drugo pa upognjeno v komolcu. Na upognjeni podlaket mu položi glavo z licem navzven, tako da sta nos in usta prosta za
Razredni izpit:
Napravila sta ga:
II.c Zdovc Marjan Hl.b Zavodnik Edmund.
Matura:
Napravili so jo (uspeh): Plantev Filip (zadositen), Picej Janko (zadosten), Gnamuš Janko (zadosten), Ivartnik Anton (zadosten), Štiglic Peter (zadosten), Pavlič Joža (zadosten), Sevšek Zofija (zadosten), Kotnik Marija (zadosten), Vobovnik Drago (dober), Gašpar Draga (zadosten), Velak Mirko (zadosten), Vevar Irena (zadosten).
dihanje. Poklekni prek ponesrečenca tesno ob njegovih stegnih s koleni malo niže od njegovih bokov. Položi dlani rok na stranske spodnje dele prsnega koša, tako da prsti počivajo na rebrih in se mezinec ravno še dotika spodnjega rebra, vrhovi drugih prstov pa se ne vidijo. Medtem naj tvoj pomočnik odstrani ponesrečencu iz ust vsa tuja telesa (umetno zobovje, cigareto in podobno), odpne pas in ovratnik, oskrbi ponesrečencu topla pokrivala m čim hitreje obvesti najbližjega zdravnika, da pride na mesto nesreče.
2. S stegnjenimi komolci se nagni počasi naprej, tako da preneseš postopoma težo svojega telesa na ponesrečenca. Pri tem ne upogibaj komolcev. Pri končanem gibu morajo priti ramena navpično nad tvojim zapestjem. Ta umetni izdih naj traja približno dve sekundi, dokler ne izgovoriš počasi »enaindvajset«.
3. Nato se nagni nazaj, tako da popolnoma preneha pritisk na ponesrečenca. Ta umetni vdih naj traja dve sekundi, dokler ne izgovoriš počasi »dvaindvajset«. Reševalec mora pri tem gibu sprostiti svoje mišice, da se ne bo prehitro utrudil.
4. To dvojno gibanje ponavljaj oprezno dvanajst- do petnajstkrat v minuti, tako da celotni umetni izdih in vdih traja štiri do pet sekund.
5. Pri daljšem izvajanju dihanja bo potrebna izmenjava reševalca, vendar se mora pri tem paziti na to, da se ohrani pravilen ritem umetnega dihanja.
6. Ponesrečenca vzdržuj pri normalni telesni toploti, zato ga ne slači, temveč ga, če je izpostavljen mrazu, ogrevaj s toplimi odejami ali s posodami, napolnjenimi s toplo vodo (toda ne vrelo), ki jih polaga reševalcev pomočnik ponesrečencu med stegna.
7. Ko se ponesrečenec zave, mora ostati v ležečem položaju, da se njegovo srce ne obremenjuje. Okrepčilo — požirek vode, vroče kave ali čaja — mu daj šele, ko je pri popolni zavesti. Neredko po začasnem zboljšanju ponesrečenec znova preneha dihati, zato je treba nanj paziti in v takem primeru obnoviti umetno dihanje.
III.
Rane in opekline pokrij s sterilno gazo ali jih povij s prvim zavojem. Ko pride na mesto nesreče zdravnik, prevzame on vodstvo nadaljnjega reševanja oziroma ravnanja s ponesrečencem.
IV.
Kako se ravna z drugimi poškodbami, je opisano v knjigi »Prva pomoč« dr. Derganca. (Izdal in založil Jugoslov. Rdeči križ — glavni odbor Slovenije, Ljubljana 1947.)
Pri vsakem udaru električnega toka, tudi pri udaru nizke napetosti, čeprav na videz ni povzročil večjih poškodb, pojdi k zdravniku in se ravnaj po njegovih navodilih.
Izdal
Zavod za proučevanje varnosti pri delu LRS
TAKA JE TA NAŠA VODA
KOTULJSKA SLATINA
Na starejše ljudi, ki jim peša vid, se tisk premalo ozira. Veliko kaj je napisanega v tako drobnem tisku, da pač ne moreš in ne moreš razbrati. Navadno so v časopisju tako drobno zapisane prav najbolj zanimive stvari, medtem ko so nezanimive kar zadosti jasno postavljene. To ni dobro, kajti starejši ljudje radi in veliko berejo, če le morejo. Tistih kokolor (očal) pa tudi nima vsak, vsaj ne na deželi.
V tako drobnem tisku je napisana tudi beseda o vrednosti KOTULJSKE SLATINE na steklenicah. Seveda na teh malih listkih (etiketah) za debelejši tisk ni prostora, zato bomo tisto besedilo tu prepisali in tako povedali vsaj za naš kraj, kakšna je ta voda in za kaj vse koristi.
Na etiketi piše:
»Kotuljska slatina je izvrstna zdravilna voda zoper bolezni ledvic: izločanje sluza, gnoja, krvavitev in pri tvorjenju ledvičnega kamna. Pomaga pri obolenju sečnega mehurja:	katarja,	bolečinah,
krvavitvi. Priporoča se za časa mene, nemožnosti, nadalje za slabokrvne, za diabetike in rekonvalescente. Posebno zdravilno vpliva KOTULJSKA SLATINA pri obolenju živčnega sistema, predvsem pa pri obolenju dihalnih in prebavnih organov, nadalje pri prsnem, požiralnem, želodčnem in črevesnem katarju. Izredno zdravilno vpliva pri otrocih.
Steklenice naj ležijo na hladnem in temnem prostoru.«
Da je vse to res, potrjuje sestav vode. Zadnja taka analiza je bila napravljena na Tehniški visoki šoli v Ljubljani na Inštitutu za kemijo' dne 14. julija 1951. Ta preizkus vode je pokazal, da vsebuje KOTTJLJSKA SLATINA naslednje prvine:
Kationi:
Sestavov:
Kalcij (Ca")........................... 0,3796
Magnezij (Mg")	  0,0742
Železo (Fe).............................0,0113
Mangan (Mn")........................... 0,0003
Natrij (Na")............................0,1096
Kalij (K")..............................0,0319
Amonij (MN')........................... 0,0001
0,6070
Anioni:
Sestavov:
Hjidrokarbonat (HCO/) ....	1,821
Klorid (CL").......................... 0,0091
Sulfat (SO/)	  0,0051
Nitrat (N03")	   0,0426
Fosfat (PO/).......................... 0,0054
1,8832
Meta kremenčeva kislina (H2Si03) 0,0136 Ogljikov dioksid (QO.,) ....	2,39
2,4036
Vsota raztopljenih snovi . . . 4,8938
Taka je torej ta naša voda. Ko bi vsi vedeli za njen zdravilni učinek, bi jo še rajši uporabljali; tako pa se zdi, da jo vsi pijejo, le Kotuljci najmanj.
opozarjamo zaston j !
Pri veleželezarni »Westfalenhiitte«, ki ima nad 12.000 sodelavcev, je bilo v maju 1955 — 108 obratnih nesreč.
Pri nas smo imeli maja 1955 pri tolikokrat manjšem staležu — 37 obratnih nesreč.
Ozrite se na stalež in izračunajte sami, koliko manj nesreč imajo tam!
Ali ne bi mogli take varnostne stopnje doseči tudi mi?
Mogli bi jo doseči in v korist nam bi bila.
PRIZNANJE NA GROBU
Na pogrebu žrtev velike nesreče, ki se je pripetila na dirkališču avtomobilskih tekem v Franciji (nad 80 mrtvih), je govoril tudi francoski minister za delo. Rekel je, da je napredek tehnike hitrejši kot napredek varnosti. Vmes je neka razdalja in tam je nevarno.
Tako tudi je — žal po nepotrebnem!
Glejmo, da varnost ne bo zaostajala za drugim napredkom, interesa imamo za to vsi dovolj!
Poročilo komisije HTZ
ZA I. POLLETJE 1955
Posamezni obratni sklopi oz. obrati so imeli v prvem polletju letos naslednje število obratnih nesreč (za primerjavo navajamo še podatke za enako časovno dobo lanskega leta):
	1954	1955
Sektor jeklarna	92	101+5
Kladivarna	16	27 + 1
Valjarna	18	18 + 4
Sektor gl. mehanika	78	67 + 5
Energijski sektor	7	5 + 1
Špedicija	4	2
Komunalni	2	2
Ostali stalež	1	8
Tovarna skupno
218	230	+	16
Število nesreč pri delu so zmanjšali sodelavci sektorja glavna mehanika, sodelavci energijskega sektorja in špedicije. Čestitamo jim in se jim zahvaljujemo za pomoč v borbi proti nezgod-nostnemu elementu!
Vsi drugi obrati so število nesreč povečali, tako da je tovarna skupno izpadla slabše ko lani v enakem času.
Označba + pomeni, da je imel obratni kolektiv toliko nesreč še izven tovarne (na poti na delo in z dela). Kar 16 jih je in tudi te se štejejo. Ko bi vsaj te odpadle, bi porast ne bil tako hud.
Število obratnih nesreč je torej po nekaterih obratih naraslo, kar je zelo slabo. Popustila je predvsem lastna previdnost posameznikov.
Hudo je naraslo število izpadlih dni zaradi nesreč, in sicer:
1954	1955
dni
Sektor jeklarne	1420	1779
Kladivarna	242	299
Valjarna	371	438
Sektor gl. mehanika 1136	1048
Energijski sektor	35	94
Špedicija	40	29
Komunalni	9	48
Ostali stalež 	42	100
Tovarna skupno	3295	3835
Število izpadlih dni zaradi nesreč so zmanjšali le sodelavci sektorja glavnega
mehanika in špedicije. Tudi tu jim gre priznanje in zahvala za sodelovanje pri zmanjšanju nesreč in škode po nezgodah.
Vsi drugi obratni kolektivi so število izgubljenih dni povečali, tako da je skupni porast proti lani prav hud.
Tako naprej ne sme!
Ko se posebej zahvaljujemo sodelavcem sektorja mehanskih obratov in špedicije, ki so znižali i število nesreč i izpad dnin, in ko se zahvaljujemo sodelavcem energijskega sektorja ki je zmanjšal vsaj pogostnost nesreč, vabimo prav tako posebej vse druge obratne kolektive, da stanje nujno izboljšajo.
Ali nam je tega treba?
Okrajni zavod za socialno zavarovanje Slovenj Gradec nam je predpisal z odločbo štev. 2713-1 z dne 28. maja 1955 posebno stopnjo prispevka 47"/o in dodatni prispevek 2°/o skupaj 49“/o z utemeljitvijo, da smo prekoračili republiško povprečje bolezenskih izostankov v letu 1955 in ker je bilo preveč obratnih nesreč.
Dolgo smo opozarjali, da nas bo dodatno stalo, če ne bomo stvari izboljšali, sedaj se je to zgodilo.
Čeprav se da o tem govoriti, bi za sedaj povedali samo to, da takih posebnosti naša delovna skupnost ne potrebuje — pa morda prav z ozirom na lanski uspeh v borbi proti obratnim nesrečam niti ne zasluži. Seveda so odločili bolezenski izostanki, ki jih je preveč.
Vsi skupaj moramo gledati, da bomo stvar popravili.
USPESNO DELO DIT
Društvo rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov na Ravnah je lahko na letošnjem občnem zboru pokazalo nadvse lepo bilanco strokovnega in družabnega delovanja.
Med letom so bila prirejena zanimiva poučna predavanja, in sicer:
inž. L. Gams — o praksi v francoskih livarnah;
inž. F. Mahorčič in Janez Žnidar — o livarskem kongresu v Firenci ter o ogledu italijanskih livarn;
prof. Ivan Bertoncelj — o vzgoji strokovnih kadrov v Švici;
inž. J. Borštner — o vtisih z ekskurzije v Angliji.
Skupno z Društvom livarjev Slovenije je bilo prirejeno še predvajanje strokovnih filmov s področja livarstva in jeklarstva.
Društvo je priredilo tudi več ekskurzij: ogled elektro-plavža v Štorah, ogled Železarne Sisak in zagrebškega velesejma (skupno s kolegi iz Mežice), ogled tovarne Impol v Slovenski Bistrici ter
ogled Tovarne aluminija v Kidričevem. Družabnega večera so se udeležili tudi kolegi iz Mežice in Jeseničani.
Na zadolžitev upravnega odbora Železarne so člani sestavili 29 strokovnih razprav s svojega delovnega področja. Eden izmed teh elaboratov je bil priobčen tudi v strokovnem listu zveznega značaja, drugi pa tiskan kot knjiga ter že preveden tudi v srbohrvaščino za enak namen. Šest članov je sodelovalo s strokovnimi razpravami v našem tovarniškem listu.
Na posvetovanju članstva v Sarajevu je imel predsednik inž. Mahorčič predavanje o perspektivni potrebi plemenitih jekel. To predavanje je obseglo dragoceno zbirko podatkov, kakršne doslej v tako strnjeni obliki še nismo imeli.
Društvo ima 66 članov. Za predsednika je bil ponovno izvoljen inž. Franjo Ma-
i v* v
horcic.
L. Stanek:
Na šolski ekskurziji
Ven iz zatohlih učilnic, ven iz soban,
po plesnobi stare modrosti dišečih, ven na sonce, na zrak!
Na polje med kmete, med zidarje, livarje v tovarne, med delavce vseh vrst — tam je knjiga življenja odprta!
Znanost naj bo iz življenja
na življenje,
ne za dim in oblake!
V rudnike pod zemljo!
Sajasti, mrki obrazi
zro veselo, brezskrbno mladino.
To so očetje, bratje!
Ko vidijo vas, v obraz jim požene cvet.
Pri delu jih je obiskal sin, poiskala hči — naj le vesta,
čigav in kakšen kruh jesta!
V kot se je stisnil star pedagog:
Tu je strnjen krog,
tu je začetek in konec;
jaz sem davnina, tu sem odveč. —
Trčil je z glavo, polno učenosti, v skalo premoga nad sabo, da se mu je zaiskrilo:
Tudi ti si davnina, pa svetiš sedaj in vekomaj, sončna moč v tebi je skrita.
Ne, tudi jaz — sholar — sem potreben!
Grka premagal je divji Rimljan, strl ga je, zasužnjil, potem pa si sužnja je vzel za učitelja svojih otrok.
MOJA POT V RUSIJO
(Konec)
»Kaj piše, preberite!« Zvozil sem brez imen, ki so stala tam. »V redu in državotvoren človek,« sem kar naprej ponavljal.
Dr. Mayer je telefoniral. Vstopil je starejši mož, podoben cesarju Francu Jožefu.
»Da vam bo pomagal...«
Brala sva. Prehiteval sem, preskočil in kmalu spoznal, da nihče na svetu ne zna slovenščine. Potrdil je moje... Dr. Mayer miu je nekaj šepnil im čez čas je vstopil drugi, podoben Theo Limgenu. Spet je moral prestaviti. Odločno sem pomagal im spoznal, da razume slovenščine ta še manj kot prejšnji, bolj odločno pa je deklamiral za menoj — brez vseh imen. Stal sem precej pokonci im vse prejšnje pozabil:
»Dovolite... Tega postopka ne razumem. Sam sem se prijavil, sam zaiskal podaljšanje dovoljenja, sam prišel k vam, sedaj pa postopate z menoj kakor z nekom, ki ste ga nekje staknili, ko se je skrival. Pri nas bi z vašim turistom, ki bi se zadržal, ne delali tako, na Francoskem celo sami take papirje za nami prinesejo. In nazadnje, mi smo bili nekoč celo skupaj in smo si Dunaj vedno želeli ogledati. Ni moja krivda, da je tam meja in da moraš nositi s seboj kup takih papirjev. Kaj bi rekel vaš študent, ko bi pri nas zaiskal podaljšanje, pa bi z njim tako postopali, da me je sedaj četo sram iti v moj hotel...« Strašno sem se smilil sam sebi.
»Kje ste se prijavili...?«
»Tu pri vas in tam in na direkciji. Dovolite, da vam pokažem sobo in celo človeka.«
Šla sva v pritličje. »Ali tu?« »Ne,« pokazal sem naprej dn mizo, za katero je sedel sedaj drug koštrun. »Je bil ta gospod?« »Ne, dovolite, da pogledam tu po uradih, ni ga sedaj tu. Dotični mi je celo sam napisal naslov, kam naj grem v tej zadevi in sem šel potem tudi tja.«
Naenkrat sem bil spet »gospod« Kuhar. Šla sva nazaj, vrnil mi je listnico in — me prijazno odpravil. Potni list pa da dobim spet na direkciji, kjer sem ga oddal.
Šel sem v hotel dn strah me je bilo, kajti slutnja je bila in na lažeh me je vseeno dobil. Kaj bo?
V hotelu so me vprašali, kaj je bilo. Kratko sem rekel, da so me vprašali, kako da sem prišel v ta hotel. Nisem vedel, da sem tako dobro povedal, kajti hotelir (ki je bil- menda tudi vratar) je začel kričati: »Denar pa je dober, ki ga jim plačujem, pri davkih ne rečejo nič... Ali ste imeli mir pri nas, ali se morete morda kaj pritožiti...?« Rekel sem, da je bilo vse v redu ter pustil, da je nad spornim ugledom njegove hiše rjul naprej. Do takrat si stvari namreč nisem dodobra ogledal. Stanoval sem res v precej živahnem »hotelu«, ki bi mogel imeti tudi drugačen napis in še kako tako luč.
Na sestanek z Vorancem po takem poteku ni bito misliti. Tudi navodila so bila taka. »Idi po ulici, se zaustavi za oglom, prižgi cigareto... Če pride za teboj dva-
& '
krat isti tip, ali pa se kdo nerodno obrača, veš, kje si ...«
Najprej sem šel do znanca na Tehniški visoki šoli (danes odličen arhitekt v Ljubljani). Štiri leta se nisva videla in najmanj me je tam pričakoval. Presenečen je gledal za menoj, ko sem ga zaprosil, da reče vsakemu, ki bi ga morda vprašal, da mi je posodil toliko in toliko denarja (dati mi ga ni treba nič) — in že šel.
Denarna zadeva je bila s tem rešena.
Za menoj mi lazil nihče, čeprav sem tistega koštruna videl pred hotelom. Ta »hotel« je bil menda kar taka postojanka zanje.
Šešt in enajst šilingov
Drugi dan sem šel po potni list. Pred mojim okencem je bila vrsta. Sami potni listi! Nekoliko pred menoj je bila gotovo nad osemdeset let stara, čisto bela ženica. Kam bo kaj ta šla! Tisti Dolfus ji je dal papirje in rekel: šest šilingov. Zenica ni imela toliko. Vrsta je ostala tiho in jo že rinila naprej, da zadosti sebi. Zenica se je solzna ogledovala. Že so jo zrinili. Pa lepo oblečeni ljudje so bili v vrsti, verjetno taki za inozemska letovišča — torej z denarjem, a ženica je bila odrinjena brez papirjev. Dolfus jih je položil nazaj na mizo. Butnil sem vmes in jezik še posebej pokvaril: »Jaz dam tisti denar, če drugi nimajo... Gospa, tu imate...!« Vrsta me je pogledala. Nekdo je moj postopek glasno pohvalil. Tudi Dolfus me je pogledal, vzel denar in dal ženici par-pirje. Zenica se mi je pred vsemi zahvaljevala, jaz pa sem mahnil, da je pri nas to čisto razumljiva stvar.
Tisti Dolfus je moral biti za trenutek pod vtisom dogodka, vsaj vedel je, da sem v vrsti. Verjetno bi moral drugače bog zna kako dolgo čakati, kajti opravek je bil menda drugi. Zaprl je okence in šel v sosedno sobo. Vsekakor sem slutil izjemen postopek. Vrnil se je z mojim potnim
listom in me vprašal, če imam kaj denarja. Ko sem potrdil, da nekaj še, je vprašal in pisal: »Enajst šilingov?«
»Da!«
»Kako dolgo, koliko dni še potrebujete tu?«
»Tako — vsaj tri do štiri dni...« Plačal sem, dobil potrdilo in potni list z označbo, da moram zapustiti Avstrijo v desetih dneh. Tudi kazen je bila vpisana.
Sedaj sem bil na Dunaju legalen popotnik.
Še nekaj opreznosti po čutu in navodilih
— in k Vorancu. Po cestah sem hodil razkoračeno-, k Vorancu pa še vedno previdno. Po takih in takih vozlih in predznakih sva se dobila v čisto drugi hiši. Povedal sem, kako je bilo in kak je rezultat. Vkljub vsemu sem vprašal, če ni morda dr. Mayer njihov, Varane se mi je samo nasmejal: »Hodiš po svetu, kakor po našem polju, take volje ostani, pa bo vedno šlo ...«
Za vsak slučaj pa je (verjetno) le spremenil. Dal mi je drugi naslov in že šel. Kmalu za njim tudi jaz. Imel sem izredno srečo: brez vsakega čakanja sem vstopal v tramvaje in takoj našel mesto novega sestanka. Ko sem vstopil .v — tudi prazno
— stanovanje, je Voranc že počival na postelji. Še danes ne vem, kako je tje prišel toliko prej. Videl sem, da je tu bolj doma, kajti tudi vsa tista redka njegova roba od doma je bila tu. Tu sva bila čisto doma. O vsem sva se pogovorila: največ dom in domači kraj. Povedal mi je tudi zadeij Rusije. Te -dni bo zvedel bolj točno. Naj si ogledam Dunaj, kjer je veliko takih reči in miren naj bom.
Študent gotovo pride
Veliko sem hodil okoli, kaj boš sicer delal. Tistega »vojvoderja« po Schonbrunu sem šel poslušat dvakrat. Enkrat sem po nerodnosti jezika prišel sam moški v žensko skupino. Dame so se najbolj obirale v sobi cesarice Elizabete. Najznamenitejši v Schonbrunnu je park — menda na svetu ni takega. Tam nisem mogel nikamor na travo, da bi si po krnet-
' * >
Zaključek šiviljskega tečaja v Kotljah
sko zravnal hrbet. Ko sem to storil med nasadi pred Votivno cerkvijo, so me vrtnarji nevedoma poškropili.
K Vorancu si dosti nisem upal. Izbral sem čisto zadnjo možnost. Zadnji dogovor. Nekje v predmestju sem vstopil v kavarno. Cisto čedna stvar. Napovedana ura je prišla, Voranca pa ni bilo. Čakaj! Čakal sem tako dolgo, da sem bil sam v lokalu. Ko je prišla natakarica, če še kaj želim, sem odklonil — in se učil naprej iz slovarja. Začeli so pospravljati, jaz pa nisem smel zamuditi vsaj zadnje dogovorjene možnosti. Takrat je prišla dama iz kuhinje. »Koga čakate, če morda čakate študenta ...?« Prijazno me je gledala in sem prikimal. »Le počakajte, gotovo pride ...«
Kake tri uire po dogovoru je vstopil Varane. »Tako je ta reč piri nas!« Bil je dobre volje in kar čakal, da (bom začel goditi, kakor je moja navada, če ni šlo vse v redu. Tista dama je prisedla in mu še kair neopaženo izročila neke papirje.
Bila sva precej dolgo skupaj. Moja Rusija? Čakati bo treba. Tam je vse urejeno, le transport. Pokazal mi je celo sporočilo v čisto moji zadevi. Ojunačilo me je. Celo neki moj znanec je pisal iz Rusije, kako naj ravnam — in kaj naj seboj prinesem takega. Medtem sem bil že povsem potolažen — ter oidločen. Povedal sem Vorancu, da imam do orožnih vaj samo še nekaj dni, da je (bolje, če to uredim, pa potem pridem, kajti sicer bi bil po nekaj dneh dezerter in ob nemočnosti pokapan.
Soglašal je, da grem in se vrnem. Datum, ki je bil na sporočilu iz Rusovskega, je ibil kar ustrezen. Čakanje bi bilo sicer predolgo.
S o d r u g iz Trsta
Tisti večer nisem šeil v hotel. Nov naslov in nova parola. Daleč čez polnoč sem potrkal. Kaj le bo? Sprejela me je prijazna mlada žena. Bila je v stanovanju sama. Spet samo kuhinja in soba. Zdi se mi, da sta bile nad posteljama sliki Karla Lieb-knechta in Roze Luxemlburg. Zgoda] me je zbudila, prinesla zajtrk in povedala, da se vrne šele popoldne. Naj kar mirno počakam, kakor je naročil... Bil sem v čednem stanovanju, polnem rdeče literature. To so bile postaje Rdeče pomoči. Ko se je popoldne vrnila, sem bil še vedno sam. Nekaj sva seveda morala govoriti in iz-bleknil sem besedo »brat«. Pogledala je. To ne bi bilo nič takega, ker brat ni neka bremenilna ofcolnosit niti za Rdečo pomoč, če bi Varane potem ne »pokvaril«. Prihitel je, se ji 'oprostil in rekel, da bo s. »sodru-gom iz Trsta« kar po dialektu govoril... Spet sem ga polomil, sem si mislil, ona pa me je kar toplo pogledala. Vorancu sem potem to moje izdajstvo seveda takoj javil. Obema se je nasmejal in pri njej dobro-voljno popravil. Skrivati najbrž tudi ni imel česa, ker sva bila že takrat precej enaka.
Popotnica
Po ureditvi hotelske zadeve, po nepozabni poti z njim tudi na tako vezo, ki jo je moral vkljub temu takrat opraviti, sva se poslovila na nekem izmed ...Giirtlov. »Sedaj imaš že nekaj šole, ali bi vzel malenkost seboj z a ... v Guštanju.« Ni silil, vzel sem nekaj takih brošur,' pa godrnjal
Pogled na tovarno in Ravne pred šestdesetimi leti
in klel, da uporabljajo moje legaliziranje za prenašanje boljševiške literature po svetu. Do solz se je spet nasmejal, ko sem nazadnje tisti zavoj še razpolovil in vzel samo polovico, vmes pa kar naprej godrnjal, da me bodo nazadnje na meji še zaprli. Poslovila sva se — nisem vedel, da 'zopet za toliko let. Večkrat sem se obrnil, bil je na oknu.
S takimi doživetji in občutki sem se vračal »iz Rusije«. Kovček je vedno bolj rasel in nazadnje se mi je zdel kot gora. Nemirna vest. Moj potni list je izmaličen, kaj če me na meji pregledajo. Bolj smo se bližali meji, bolj me je skrbelo m nekako od Gospe svete naprej sem že redčil in metal tiste zvezke skozi Okno. Vseh se seveda nisem hotel znebiti, ker se bom čez dva meseca vračal in foi takrat rad poročal o uspehu. Na meji sem bil še pri
tej količini nemiren — niso me pregledali. Držalo je, kakor je rekel Voranc: »Nič se nimaš bati, kdo pa se za take ljudi, kot ste študentje, sploh zanima. Če pa kaj pride, pa poveš, da študiraš tudi tako prekucuštvo.«
Doma sem šel že drugi dan na orožne vaje. Tik pred konec in pred ponovnim datumom za odhod pa smo zvedeli, da so Voranca nekje na Češkem zaprli in s tem tudi mojo pot v Rusijo.
Ko sem mu potem po tolikih letih povedal, kak strah so mi nagnali tisti papirji in da sem jih nad polovico zmetal ven pred mejo, me je vprašal, kje sem jih začel metati. Povedal sem, da okrog Gospe svete in naprej do Pliberka. »To ni bilo slabo, tam so Slovenci in so lahko brali.«
P. G.
Na najvišjo goro Evrope
(Nadaljevanje in konec)
Tu jo vidimo, tisto tako opevano goro — vso belo, veličastno, ter vso skupino. Desno je Jungfrau, v sredini Monch, levo pa Aletschgletscher. Od tu pa vidimo ponos, veselje, sanje vsakega plezalca — Matterhonn. Nikjer na svetu nima konkurenta, le naš Jalovec mu je nekoliko podoben, od tod tudi naslov jugoslovanski Matterhorn. Zapustili smo Bern in čez dve uri smo že v Luzernu, nad katerim se dviga znana gora Pilatus, ki ni nič višja kot naša Peca. Po kratkem postanku naprej proti Zurichu, ki je' največje mesto Švice. Res je lep, promet pa tak, da če bi bilo to pri nas, ne bi nikamor prišli z našo disciplino v prometu. Tu švigajo avtomobili z najmanjšo brzino 60 km po glavnih ulicah. Mesto je res lepo in moderno. Še bežen pogled na drugo stran, proti Alpam, in že drvimo ob Zuriškem jezeru naprej proti meji in državici Lich-tenstein. Nikakih potnih listov ali kaj
takega, valuta je švicarska, tudi jo Švicarji štejejo nekako za svojo kolonijo, čeprav je spadala nekdaj pod Avstrijo. Je pa vsepovsod — plati in plati! Nikdo ne bi mislil, da je kaj takega mogoče. Peljemo se že proti avstrijski meji, motor deluje popolnoma v redu, vozimo po ravni cesti v začetku vasice Nendln, naenkrat krah, bum, bum, Jurij hipno ustavi avto. Medtem pa se že po cesti vali oljna črpalka. V prvih sekundah se nikdo ne upa verjeti, nekaj trenutkov nato pa smo si vsi svesti: avto je kaput, niti metra več naprej, kaj pa zdaj? Da bi ga potiskali, saj nas je 11, in to bi fizično zmogli, ne, te sramote Jugoslaviji ne smemo napraviti, zato pa do prvega mehanika, ki je bil tako dober in prijazen, da nam je poklical iz Avstrije džip, ki nas je že čez dobro uro po katastrofi potegnil preko meje. Marsikomu je bilo nerodno, jaz pa sem navajen tega —■ kdo me je že vse vlekel — in sem se kar
Pogled s približno istega mesta sedaj
dobro počutil, glavno, da je šlo hitro naprej. Na meji so resnično sočutno pogledali, ni bilo kakega pregleda in nas niso preveč grajali, ker smo že za dva dni prekoračili tranzitni vizum.
V Feldkirchenu najprej voz na vlak, nato pa še mi in rajža je bila zaključena. Vsa finančna sredstva izčrpana in prekoračena, voz pokvarjen, to bo doma govoric: saj smo vedeli, mi smo to naprej prerokovali, vse to je bilo bolj zoprno, kot pa če bi marali pešačiti do doma. Saj smo alpinisti. Pa kaj hočeš, prekleto vreme in čakanje sta bila kriva, da nam je zmanjkovalo denarja in časa. Dopust gre h kraju, nimaš druge možnosti, kot da se vkrcaš na vlak im proti Innsbrucku, ki smo ga dosegli v petek zvečer in zašpilili skoraj 2000 km dolgo klobaso. Noč smo predre-mali v vlaku, zjutraj smo bili v Beljaku, dopoldne v Celovcu, popoldne pa smo mahali Prevaljčanom in Ravenčanom iz tranzitnega vlaka in se preko Dravograda prepeljali nazaj v Avstrijo zato, da smo potem nekaj kilometrov pešačili nazaj proti naši meji ter vlekli svojo težko prtljago po prašni cesti. Na meji smo opravili hitro na eni in drugi strani in Čakal nas je naš tovariš brez mesa in brez Mont Blanca. Svidenje z njim je bilo ganljivo, doma pa so nas že čakali porogljivi smehljaji. Nič zato! Ko sem zavil okrog domačega vogala, je že vsa soseska vedela o našem dozdevnem porazu, o našem neuspehu. Ali je bil resnično neuspeh?	•	1	i:|
No, pa pojdimo še enkrat nazaj, čeprav ste že močno trudni, nazaj v Francijo, v Chamonix. Prvi vtisi so bili sila interesantni. Videli srno dva velika jezika ledenika, ki se spuščata v dolino do 1200 m navzdol. Predstavljajte si, da bi na naši Kremžarioi ležal večni led. Ne bomo se zadrževali preveč, ampak hitro v Chamo-nix. Evo nas! Mislim, da mu ne pojejo zastonj glorije in spada med svetovna letovišča. Mi smo se ustavili kar na sredi in parkirali na velikem trgu, kjer je bilo polno drugih avtomobilov, avtobusov in poddbnega vehikla. Tam pa imajo svoje
zakone. Če stojiš na cesti in gledaš v francosko nebo ali pa v meglo, kot smo to delali mi in prodajali v dežju zijala po mestu, pa te ustavi stražnik: Yougoslav? Uj, uj, jugoslav. Potem pa te nemilo spodi ali pa moraš za vsakega moža plačati po 80 frankov. Povedali smo mu, dopovedovali nekako, ker je res čudno, da Francozi ne znajo francoski. Tako izurjenega Francoza smo imeli s seboj, vse je vedel, vse je znal, dva meseca je konverziral in govoril samo francoski, pa ti Francozi francosko ne znajo! Nas so globoko razočarali vsaj v tem oziru. Uj, uj, jugoslav! Nismo hoteli plačati, ampak smo raje odšli nazaj proti meji v Argentiero in tam postavili svoj camping in čakali lepega vremena. Medtem pa si mi oglejmo panoramo vsega montblanškega masiva. Levo Argentiera, tu je Chamonix, tu pa pot naprej proti Švici. Mer de Glace (ledeno morje), tu so chamoniške igle, ki jih bomo še večkrat srečali, tu je srednja igla, Aig. du Midi, tu Mont Blanc, tu Bossonov ledenik, tu je naš Grand de Mulet, o katerem boste še več slišali. Tu pelje montenveršfca železnica na ledenik. Tu imate isto sliko, samo v barvah in pa letni čas je primernejši, kot je bil naš. Po teh chamoniških iglah so plezali člani naše slovenske ekipe 14 dni pred nami s precejšnjim uspehom. Mi se na tako pot nismo podali. Zdaj, ko vemo nekoliko o montblanški panorami, se popeljemo z montemverško železnico na ledenik.
Pred nami je Aig. du Dru. Tu pa smo še nekoliko bližji igli in ledeniku. Tale železnica vseeno ni kar tako in vleče po precejšnji strmini in že smo dospeli na ledenik ali ledeno morje. — Tu pa smo na končni postaji te gorske železnice. V ta ledenik je napravljen predor, ki so ga Francozi sami napravili zato, da ga razkazujejo radovednim tujcem, ki se za 500 frankov (po uradnem kurzu nekako za 450 din) popeljejo do ledenika. Tu pa je še posebna vstopnina za jamo. V Argentieri smo campirali tri dni in čakali lepega vremena. Od časa do časa smo se potepli zdaj eden, zdaj drugi v Chamonix, če nič
drugega ne, pa na barometer gledat. Pada, pada barometer, prav tako pa tudi dež, da je najin šotor, ki ga imava skupno z Ivom, že moker in ga morava zapustiti. Eno noč sem zopet v avtomobilu, drugo noč pa moram k sosedom zaradi mraza, ker sneži med dežjem. Jurček me je prav dobro postregel in pomaknil odejo na desno. Tri dni smo čakali in upalli, potem pa smo morali na pot, ker nii bilo več možno odlašati. Vreme se je samo za kako uro zboljšalo in zopet je začelo liti, tudi snežilo je. Če se za hip povrnem v Chamonix, se povrnem zaradi tega, da vam bodo kasnejše stvari razumljivejše. Ko prideš s švicarske meje v dolino, imaš na levi montblanšfco skupino, na desni pa Brevent, v sredini pa 'leži Chamonix, pred njim pa Argentiera. Na Brevent vodita dve žičnici, ena pa pod Mont Blanc. Brevent ima dve žičnici, prva gre na nižji hrib, druga pa je prosto razpeta med obema vrhovoma in gondole plavajo prosto v zraku nad 600 do 700 m visokim prepadom na eni sami žici in veter jih v viharju guglje, tako da moraš dobiti morsko bolezen. Poizkusili bi tudi to, a kaj, ko so finančna sredstva tako pičla, da spraviš s težavo tistih nekaj frankov za kapljico francoskega rdečega (67 frankov stane liter, če prineseš steklenico, to je nekaj nad 50 din). Če bi naši pijančki mogli, mislim, da ne bi nikdar več nobeden prišel nazaj. Saj pa je tudi res kapljica, da ji ni para, prava poezija. Nikdar ne pijem, tudi mi ne diši in nimam potreb po kozarčku vinčka, ampak tistega rdečega francoskega pa bi se najbrž navadil in bi kolovratil okoli prav tako kakor naši vinski bratci.
Kot sem že omenil, smo morali na pot. V ponedeljek, teden dnii po našem odhodu od doma, smo še razmotrivali naš položaj, nato pa odločno sklenili naskok, bilo tako ali tako. Tov. Lojze je napravil detajlni načrt, nato pa pregled in smo zjutraj odjadrali. Ker je bilo še vedno slabo vreme, podile so se megle, včasih je še rosilo, smo napravili prvi naskok z žičnico teleferik, da čuvamo svoje sile. Mislim, da imajo Francozi najdrznejše žičnice na svetu in najdrznejšo še gradijo in boste kasneje videli na slikah, kaj počnejo ti ljudje, da olajšajo turistom pot, posebno pa še smučarjem. Zapeljali smo se na Mer de Glace, izstopili (samo navzgor stane 360, v obe smeri pa 660 fr.) in šli nazaj do koče ter se posvetovali, kako in kaj.
Vreme se ni prav nič izboljšalo. Po splošnem sklepu smo šli na trening brez vsakega rizika in obveznosti, da se lahko vsak hip povrnemo. Vreme se je slabšalo od ure do ure, snežilo je neprestano, mi pa smo lezli in lezli naprej. Spočiti smo bili, nekaj snega in sodre nam ni nič škodovalo. Sprva so še nekake markacije, vsaj smeri, kasneje pa ni ničesar več in si prepuščen sam sebi ali pa vodniku. Sindicat de guide! Sindikat vodnikov. To je čvrsta organizacija, ki ne puisti nikogar v hribe brez svojega privoljenja in prispevka. Srečali smo že precej visoko vodnika z nekim starejšim alpinistom, ki sta se vračala zaradi slabega vremena. Kot smo kasneje videli, je vodnik speljal turista po nekih nemogočih klečeh, da ga je dobil v strah in sta se na prošnjo turista vrnila. Honorar pa je seveda ostal isti, kot
če bi prišla do vrba. 4500 fr. je vodniška taksa 'do vrha Mont Blanca. Najresneje nam je odsvetoval vsako ipot naprej, niti ni hotel z nami, ko smo poizkusili z višjo tarifo. Šli smo naprej in obšli srednjo iglo Aiguille du Midi, kjer so opustili staro žičnico in gradijo sedaj novo, prav na vrh srednje igle. Prenočili smo v stari zapuščeni koči, ki je spadala k žičnici. Megle so se vlačile in le včasih za kratek hip je rahel sončni žarek pretrgal megle. Stali smo pred našo kočo, gledali proti vrhu in od časa do časa nam ga je uspelo uzreti v vsej božanski belini. Vendar je padlo toliko novega snega, da je bilo tehnično že verjetno, da vrha ne bomo dosegli. Noč smo še nekako prebili, pridružila sta se nam še dva mlada Nemca iz Rajha, ki sta v jutru mahnila naprej in navzgor. Tudi nas je navdalo novo veselje. Mestoma se je zjutraj zjasnilo in šli smo na pot, naprej, navzgor! Pot je bila težavna, morali smo preko ledeniških razpok, večkrat smo zašli, ker smo hodili po sledi obeh Nemcev, ki sta se zelo lovila, končno pa smo le našli pravo pot in se polagoma v novem snegu dvigali kvišku. Morali smo v naveze, ker je postajala pot vedno težja, napornejša in nevarnejša. Najdaljši trije so šli v prvi navezi in jaz sirota v drugi sem s svojimi kratkimi nogami lezel, plezal, skakal za njimi. Pričelo je ponovno snežiti in mokri do kože smo s težavo prišli na Grand de Mulet, kjer stoji stara kočica »Refuge de Mulet«. Tu smo našli oba Nemca, ki sta bila precej izmučena. Tudi nam se je precej poznalo, vendar pa nam je kmalu prišla dobra volja, tudi zapeli smo. Zavetišče je samo zavetišče, čeprav dobiš tam nekaj kurjave, stare lonce, nekaj krožnikov in podobno, kar pa je glavno, so skupna ležišča z žimnicami, še razmeroma dobro ohranjenimi, in zadostna količina kocev. Za vsakega po štiri ali pa pet, ne bo nas zeblo. Če pa bo lepo vreme, pa jutri na pot. Kmalu pa se je ponovno pooblačilo in padal je sneg na debelo. Samo pred zavetišče ga je naneslo več kot pol metra. Po dobri in topli večerji, kuhali smo na svojih kuhalnikih, smo se odpravili spat. Še nobena postelja ni bila tako prijetna, kakor je bil topel in prijeten brlog, v katerega sem se zakopal. Zaspali smo kot ubiti, razdeljeni v dve grupi na levo in na desno stran koče. Malo neprijetno te pa vseeno dime, ko hodiš po koči, ki leži precej po strani. Nimaš sigurnega vtisa. Pa kaj, zaspali smo kot polhi. Naenkrat pa strahoten pok, nato pa strašen ropot in kraval. V snu planeš pokonci, pogledaš Okoli sebe in vidiš, da smo še vsi celi in živi. Torej je šla druga polovica koče k vragu, mi se pa še držimo. Komaj najdeš svetilko in na pot. Druga ekipa pa je prav tako mislila, da so oni ostali celi, mi pa da smo zdrsnili po strmini s polovico koče v Chamonix. Kaj je bilo? Le plazovi in pa ledenik poka, in to s strašanskim pokom. Mi ga nismo navajeni. Zaspati nismo mogli več, vsaj tako ne kot poprej, in smo vso noč poslušali plazove, ki so .mimo nas drveli v dolino.
Zjutraj je bilo izredno slabo vreme, na nadaljevanje ture niti misliti ni bilo že zaradi neprestanih plaizov in ponovnega snega. Da, tudi povratek je bil tvegan. Tov. Lojze je pripravil vse za sestop in
sestopali smo v največji tišini, da ne bi prožili plazov. Do trebuha sem se mestoma vdiral v novo zapadli sneg.
Ko gremo h koncu z našim potovanjem, ne morem preko tega, da vam pokažem še nekaj slik z vrha. In tole je pravi vrh gore vseh evropskih gora. V naglici poglejmo, kaj pravi naš Mlakar, pionir slovenskih planincev, ki je prvi pogledal prek mej svoje ožje domovine. Dvakrat se je brezuspešno poskusil z Mont Blan.com, 1. 1906 in 1913, vendar do vrha ni prišel. Šele tretjič, 1. 1925, je uspel, da se je pospel na njegov 4810 m visoki vrh. Takole opisuje svoje vtise, takole daje duška svojim čustvom: Prvi vtis, ki sem ga dobil, je bil ta, da stojim na najvišji gori v Evropi. Vse je bilo globoko pod nami. Mogočni 4000 m visoki vrhovi, na katere sem se med potjo s spoštovanjem oziral, so se kar nekam pogreznili. Sploh ne pride nobena druga gora, kar se tiče višine, do veljave, tako nadkriljuje Mont Blanc vse. Zato je tudi razgled ob jasnem vremenu in čistem zraku, kakor smo ga imeli, neomejen in nepopisljiv. Najspretnejše pero more podati le medle slike resničnosti. S tako vznesenimi besedami si daje duška ob tem izrednem užitku Mlakar. In kaj nam pravi naša Stazika Černičeva, ki je imela leto dni pred nami srečo, da je prišla na vrh tik po slabem vremenu. Tu pravi: »In vendar je enkrat prišel tudi poslednji korak navzgor. In nato vrh. Najvišji na kontinentu.
Nebo je brez oblačka, svet kot umit. Pred mano je tedaj ves svet gora kot na dlani. Toda v tem hipu vidim in čutim samo celoto din njeno veličino. Najraje bi zaprla oči — da bi ujela v sebi vse odtenke tega doživetja. Ne zanima me, zakaj in kako — o tem bom razmišljala v dolini, sedaj hočem popiti to opojno čašo do dna.« Da, do dna. Nam je bila ta čaša odteg-
njena od ust. Kupo smo nastavili že na žejne ustne, pa sta nam sneg in mraz in megla zabrisala sled in potreben je bil umik, če nismo hoteli po nepotrebnem žrtvovati življenja kot prav v istem času toliko drugih. Nobeno leto ni zahteval Mont Blanc tako težkega davka kot prav letos in prav v istem mesecu našega poizkusa. Ponoči so z aeroplani iskali ponesrečence, toda tudi izkušeni vodniki so ostali pod snegom. Mislim, da je 27 človeških žrtev dovolj velika žetev za letos. Kriva pa ni bila prešemost, mladost ali neizkušenost, ne to, to je bil poraz človeka v borbi z naravo. Vendar videli smo ga, še celo zelo blizu smo mu bili.
Ne vem, ali je resnica ali ne, da začne človek s 50 leti svojo drugo pomlad, svojo drugo mladost. Ne vem, če je resnica, če ni le utvara in ultimi giomi di Pompei. Ampak meni se že tako dogaja, da se vedno in rad obrnem za mladim in brhkim dekletom. Ali ste tudi vi taki? Res so Avstrijke brhke, Švicarke čedne in Francozinje šarmantne, ampak ve, moja ljuba slovenska dekleta, vsaka v svoji pestri noši, vsaka drugačna in vendar vsa in popolnoma naša, še bolj vas zdaj ljubim kot poprej. 2e prej sem rad zahajal v vašo družbo, zdaj ste mi še ljubše. Ve, moja ljuba slovenska dekleta, ti Uršlja, ti Peca, naša Olševa, Raduha, Kopa in Krem-žarica, res niste zrastle do 4 tisočakov, ste pa čisto naše, druga bolj ljubka od druge, tako da srce ne more odločiti, katero od vas ljubim bolj. Vsem vam naj velja moja velika ljubezen in zvestoba tudi odslej. Kolikor bom utegnil, vedno bom zahajal rad k vam v vas, kolikor mi bodo dale sile in srce, ki je prepolno za vas in do tebe, ti moja mila, mala, a sladka slovenska domovina. Ti si naše zdravje in tebi naj velja po tej ekskurziji ves moj pozdrav. Lepo je, res je lepo v tujini, ampak doma, doma pa je kljub vsemu najlepše.
Po sklepu OLO Slovenj Gradec razpisuje Svet za prosveto in kulturo Slovenj Gradec v počastitev 10. obletnice osvoboditve
natečaj
za zbiranje zgodovinskega materiala in za proučevanje zgodovine NOB na področju slovenjegraškega okraja, še posebej za Slovensko Koroško.
Svet za prosveto in kulturo okrajnega ljudskega odbora bo razdelil:
1. Nagrado 100.000 din za disertacijo ali drugo znanstveno delo iz zgodovine NOB na Slovenskem Koroškem.
2. Dve nagradi v skupnem znesku 35.000 din za diplomsko oziroma seminarsko delo za isto temo.
Žirijo sestavljajo: univ. prof. dr. Franc Zwitter, univ. prof. dr. Metod Mikuž in ing. Pavle Zavcer. Višino nagrad, rok predložitve in ostale pogoje za sodelovanje pri natečaju določi žirijski odbor. Prijave za sodelovanje je poslati žirijskemu odboru ali Svetu za prosveto in kulturo pri OLO Slovenj Gradec.
3. Več nagrad v skupnem znesku 35.000 din za najboljše prispevke iz partizanstva, zaporov, taborišč, izseljenstva itd., objavljenih v domačih ali zamejskih časopisih ali revijah za obdobje NOB s področja slovenjegraškega okraja ali Slovenske Koroške.
4. Po eno nagrado za 10.000 din, 5000 din ter pet nagrad po 1000 din za najboljše zbiralce vsestranskega gradiva, predmetov iz NOB, spominov, življenjepisov in kronik, ki jih bodo prispevali v zbirko muzeja NOV Slovenj Gradec do konca leta 1955. Tukaj lahko sodelujejo tudi gimnazije, osnovne šole, pionirski odredi, odbori ZB in vsak posameznik.
Žirijo sestavljajo: dr. Franc Sušnik, profesor Bogdan Žolnir in Ferdo Fišer. Prispevke pod točko 3 in 4 je poslati do 31. decembra 1955 muzeju NOB Slovenj Gradec. Avtorju pripada pravica do objave svojega dela.
Svet za prosveto in kulturo OLO Slovenj Gradec
FRANCI PARADIŽ
Francija Paradiža smo imeli vsi radi, vsi smo ga spoštovali. Nekaj redkega, izrednega je bilo na njem, čeprav tega ni hotel. Prav zato! Hitro je nadrasel povprečje in čisto mlad opozoril nase po bogastvu razuma. Franci je šel naprej in bi šel naprej, prišel bi na vrh, čisto na vrh v največje čistine ter zablestel kot original in svetilnik našega bistva. Tak znak je dal in to smo vsi gledali v njem.
Toda bil je bolan.
Naš Paradiž — borec, študent in kulturni delavec — pa ni bil izreden morda le po omejitvi samo na nekaj, temveč prav po gio-bini in širini zajetja vsega domovinskega, koroškega, delavskega in kmetskega jedra z vsemi resnicami in lepotami. Ni znal ljubiti ali sovražiti s stališč, temveč je čim več ljubil in čim manj sovražil iz razuma. Njegovi nazori so bili silni, ker so segali v višine, a so koreninili na topli zemlji. Marsikomu še zveni njegova pravična in klena beseda in še dolgo ne bo odzvenela. Pa tudi njegova pojava, govor, hoja in gesta. Vse tako nenarejeno, naravno in v čudovitem skladju z njegovo mislijo in z elementom te dežele.
Bil je dolgo bolan, a silno močan. Nikoli o tem ni govoril, niti zdravil se ni posebej. Zmagovito se je upiral, da smo vsi strmeli. Zaslugo za teh nekaj let več imata njegova volja in skrb njegove matere.
Sedaj je umrl. Po predstavi »Hlapcev« je na trgu padel in izkrvavel. In čeprav je nazadnje telesno podlegel, je ostal med nami živ za ves čas spomina. Iz naše srede je šel original, ki se redko rodi.
O Franciju Paradižu bomo še pisali, za zdaj Pa naj se poslovi od njega tako lepa beseda,
ki jo je povedal njegov tovariš ing. Mitja Šipek za igralsko družino takrat na grobu.
PARADIŽU FRANCIJU V POZDRAV!
Konec zadnjega dejanja, zastor je padel, zavesa je zagrnila zadnjega hlapca, kateremu življenje ni zlomilo hrbtenice;
toda še preden se je zastor ponovno dvignil, si Ti odšel z življenjskega odra.
Dolgo je trajalo zadnje dejanje, več kot pred desetimi leti se je dvignil zastor in vse slovensko ljudstvo je stopilo na oder, da odigra največjo tragedijo v svoji zgodovini in s krvjo plača svojo svobodo. Prepoznali smo Te v glavni vlogi, eden izmed tisočev mučencev, ki so stopili v vrsto hlapcev pretepenih in izmučenih ter poiskali zavetja v okraju mogočnih velikanov pod Uršljo goro. Tedaj je zašumelo skozi mračne krone stoletnih smrek: »Drhal ga je ugrabila.« S silno močjo si se ponovno dvignil in stopil v vrste mladih junakov, toda smrtno ranjen.
Morda nam narava dela krivico, ko uklepa tako silno dušo v tako krhko telo, kot da sc boji, da ne užali nje svobodnega ponosa.
Tako silen in ponosen ter ves zastavljen za kulturni dvig svojih rojakov si raztegnil desetletje v stoletje.
Sedaj smo tu, vsi Tvoji prijatelji in znanci, vsi rokovnjači in komedijanti, Krefli, Jerneji in hlapci, zbrali smo se iz poltisočletja nazaj, da Ti poklonimo venec — pa ne v slovo! Kar nas je iz te druščine, ne priznavamo časa, zato ne priznamo smrti in ne slovesa.
Odšel si z življenjskega odra pa le za kulise, kjer nam ostani večni in zvesti šepetalec: »Storite, kot sem storil jaz!«
Tedaj, dragi Franci, ne v slovo, sprejmi ta venec od' igralske družine — v pozdrav!
Odbojka na Ravnah — šport prvega reda
Šport na Ravnah, zlasti zimski šport, si skladno z razvojem Raven utira pot navzgor in je prav po zaslugi uspelih smučarskih prireditev, predvsem državnega prvenstva, po tekačih Robaču in Oscnjaku, ženske štafete-republiških prvakinj in odlične Kriste Fanedl-državne prvakinje v veleslalomu znan kraj po naši domovini kot zimskošportni center z odličnim organizacijskim kadrom, idealno okolico in gostoljubnim prebivalstvom.
Ravne pa v jugoslovanskem športu niso znane samo po smučiščih, športnih delavcih in smučarjih, temveč tudi po zelo dobrih odbojkarjih, ki častno zastopajo Ravne v slo-vensko-hrvatski odbojkarski ligi.
Odbojkarji, do nedavnega nepoznani, so se vsa leta po osvoboditvi sistematično pripravljali in si končno priborili vstop v slovcnsko-hrvatslto ligo, kjer so v spomladanskem delu razen »Lokomotive« iz Zagreba premagali vse nasprotnike in se z enakim številom točk tik za »Lokomotivo« plasirali na drugo mesto.
Zavidanja vreden uspeh ravenskih odbojkarjev pa ni slučajen, ampak rčzultat dolgoletne vztrajne vadbe in dobrega vodstva kluba.
Od osvoboditve do leta 1951 so odbojkarji Raven igrali prijateljske tekme, se udeleževali okrajnih turnirjev, od leta 1951 do leta 1954 pa so nastopali že v slovenski ligi. V tem obdobju so bili treningi že redni in kdor se je takrat zanimal za odbojko (žal jih je bilo malo), je moral videti, da so Ravenčani iz meseca v mesec boljši, da bodo s svojo igro kmalu dorasli najboljšim ekipam v Sloveniji, kar se je leta 1954 tudi zgodilo. To leto so postali prvak vzhodne slovenske lige in le kvalifikacijska tekma z Jesenicami jih je še ločila od vstopa v slovensko-lirvatsko ligo.
Ko so šli na Jesenice, jih je že vodil agilni vodja tov. Peter Mihelač, ki še danes z uspe-
hom vodi odbojkarski klub, v moštvu pa so že igrali odlični Antekolovič, Pipan, Geršak, Hanuš, Mori in Zupančič, ki so si z zmago nad moštvom Jesenic priborili »potni list« za slovensko-hrvatsko ligo.
Kljub zaviranju in nerazumevanju s strani odgovornih funkcionarjev odbojkarske zveze v Ljubljani, ki niso hoteli razumeti, da lahko tudi manj znani, podeželski klub igra med najboljšimi, so naši odbojkaji pod vodstvom Petra pokazali, da je mogoče z vztrajno vadbo, disciplino in ljubeznijo do kluba doseči lepe rezultate, ki jih tudi pri odbojkarski zvezi ne bi smeli podcenjevati.
Z zanimanjem, delno pa tudi s strahom so ljubitelji odbojke pričakovali nastop odbojkarjev v slovensko-hrvatski ligi. Bilo je mnogo komentarjev. Vladala sta pesimizem in optimizem, vendar si nihče ni upal misliti, da se bodo naši odbojkarji »starim« in rutiniranim moštvom slovensko-hrvatske lige z uspehom protivili. Da le ne bi izpadli iz lige — to je bila tiha in skromna želja redkih ljubiteljev odbojke na Ravnah.
Spomladanski del slovensko-hrvatske lige pa je razblinil vse dvome. Ravenski odbojkarji so se zelo dobro izkazali. Zopet so dokazali, da ni bila le sreča vzrok, da so sploh prišli v ligo, temveč znanje, medsebojno tovarištvo in predvsem ljubezen do matičnega kluba, ki lahko služi za zgled vsem ostalim klubom in sekcijam v našem športnem društvu.
Z Raven so morali poraženi:	Kamnik,
Ljubljana, Olimpija in Ilirija, medtem ko sta morala na svojem igrišču kloniti zagrebški »Elektrostroj« in varaždinski »Tekstilac«. Edino srečanje v spomladanskem delu so naši odbojkarji izgubili proti »Lokomotivi« (in sodniku) v Zagrebu, in to z minimalno razliko 3 : 2.
Od tekme do tekme so si naši odbojkarji pridobivali vedno več simpatizerjev, ki so svoje »ljubimce« v lepem ali slabem vremenu bodrili, jih spodbujali, za zmage pa nagradili s spontanim aplavzom. To kar je za Ravne nekoč predstavljal nogomet — predstavlja danes odbojka, saj je na vsaki odbojkarski tekmi vedno več ljudi kot pa pri nogometnih srečanjih. Tehnični referent OK Ilirije je dejal, da bi bili take publike, kot jo imamo na Ravnah, zelo veseli tudi v Ljubljani. Tudi publika je delno pripomogla k lepim zmagam naših odbojkarjev, ki na domačem igrišču v prvem delu slovensko-hrvatske lige še niso bili poraženi.
Za boljši pregled odigranih tekem v spomladanskem delu te lige objavljamo tekmovalno lestvico:
Lokomotiva (Zagreb)	7	6	1	19:6	12
Fužinar (Ravne)	7	6	1	20:9	12
Olimpija (Ljubljana)	7	4	3	16:15	8
Ilirija (Ljubljana)	7	4	3	15:15	8
Ljubljana	7	3	4	13:15	6
Tekstilac (Varaždin)	7	3	4	10:17	6
Elektrostroj (Zagreb)	7	2	5	13:19	4
Kamnik	7	0	7	11:21	0
Standardni igralci I. moštva OK Fužinar: Hanuš, Mori, Pipan, Geršak, Plcšej, Peruš, Urnaut in »duša« moštva Antekolovič, ki je obenem tudi trener, so dostojno zastopali ravenske barve po Sloveniji in Hrvatski in prav bi bilo, če bi jih SŠD »Fužinar« za njihovo športno udejstvovanje primerno nagradil. predvsem pa Antckoloviča, ki ima za uspešno delo kluba poleg agilnega Petra in ostalih igralcev brez dvoma največ zaslug za dvig odbojke na Ravnah.
Odbojkarji sicer razpolagajo z dresi, vendar so ti tako slabi, da jih morajo po vsaki tekmi šivati, potrebovali bi nove copate, prav tako
Uspehi prevaljskih nogometašev
v
Častna naloga Raven na Koroškem
IZVEDBA NAJVEČJE SMUČARSKE TEKAŠKE PRIREDITVE V ZGODOVINI SMUČARSTVA JUGOSLAVIJE
Po sklepu Mednarodne smučarske zveze (FIS) bo evropsko smučarsko tekmovanje za pokal »K u r i k k a 1 a« prihodnjo zimo v Jugoslaviji, in sicer na Ravnah na Koroškem.
Pokal Kurikkala je bil ustanovljen leta 1951 z namenom, da bi gojili in razvili smučarske teke tudi v srednjeevropskih državah do višine, kakršno so dosegli v nordijskih državah, imenuje pa se tako po slavnem finskem smučarju-tekaču. V tej konkurenci sodelujejo od vsega početka Zahodna Nemčija, Francija, Avstrija, Švica in Italija, od leta 1952 pa tudi Jugoslavija.
Dosedanje vsakoletne tekme za ta pokal so bile v največjih zimskošportnih središčih Evrope, za izvedbo naslednje prireditve pa je bila izbrana Jugoslavija ter določene Ravne na Koroškem.
Tako bomo imeli po uspelih mednarodnih metalurških tekmah in po letošnjem državnem prvenstvu — ali morda prav zato — na Ravnah v prihodnji zimi novo častno nalogo za organizacijo velike smučarske prireditve, na kateri se bodo zbrali najboljši smučarji-tekači Srednje Evrope, prav gotovo pa kot gosti tudi še boljši učitelji-smučarji iz nordijskih držav.
Ravne in ves koroški kot čaka torej v bližnji zimi odgovorna naloga in tudi velika čast, ki se je vsi zavedamo. Tekme za pokal Kurikkala morajo v Jugoslaviji in na Ravnah uspeti tako, kot je v Jugoslaviji in na Ravnah za take prireditve že znano. Organizacijski komite, ki ga vodi naš direktor Gregor Klančnik, znani nekdanji mednarodni smučar in član FIS, je že začel z delom.
Tereni so tu, da lepših ne more biti, pomagati pa moramo vsi od Tople do Drave.
pa jih muči tudi ureditev igrišča, ki je eno najslabših v Sloveniji.
Igralci kluba, ki šteje trenutno 14 članov in 29 mladincev, se vestno pripravljajo na jesenski del tekmovanja, ki bo znatno težji zaradi tekem na tujih igriščih, poleg tega pa bo moralo moštvo nastopiti brez dveh standardnih igralcev Geršaka in Plešeja, ker gresta na študij v Avstrijo oziroma Francijo.
Prvo tekmo v jesenskem delu bodo odigrali na domačem igrišču 28. avgusta proti Elektro-stroju iz Zagreba, nato v Ljubljani proti Iliriji, Ljubljani in Olimpiji, v Kamniku proti tamkajšnjemu odbojkarskemu klubu, zadnji dve tekmi pa zopet na domačem igrišču proti Lokomotivi iz Zagreba in Tekstilcu iz Varaždina.
Prvoplasirani v slovensko-hrvatski ligi se vključi v zvezno odbojkarsko ligo, zadnji na lestvici pa mora zopet nazaj v slovensko ligo.
Največ izglcdov za osvojitev prvega mesta imata Lokomotiva iz Zagreba in naš Fužinar, vendar je resno računati tudi na Olimpijo in Ilirijo iz Ljubljane, ker imata ta dva kluba najtežje tekme na domačem igrišču, kar daje precej možnosti za dober plasma v jesenskem delu tekmovanja.
Ravenčani se bodo brez dvoma tudi v jesenskem delu požrtvovalno borili za najvišji naslov in mogoče jim celo kljub okrnjeni postavi uspe osvojiti prvo mesto, kar bi bila brez dvoma najlepša nagrada za njihov trud in največje priznanje za njihovo vztrajno in nesebično športno udejstvovanje.
Ravenčani, ljubitelji te lepe, viteške igre, pomagajte našim odbojkarjem pri nadaljnjem vzponu, saj je vsak njihov uspeh — uspeh Raven in v ponos nas vseh!	Jože Šater
Občni zbor smučarjev
Dne 11. julija je bil v prostorih Doma žele-zarjev občni zbor smučarskega kluba športnega društva Fužinarja. Iz posameznih poročil je razvidno, da so člani smučarskega kluba v
pretekli sezoni opravili precej dela na zimskošportnih objektih, in to na preureditvi skakalnice v Dobji vasi na izseku standardne smučarske proge nad smučarsko kočo in na izseku in trasiranju nove proge za veleslalom in slalom na pobočju Navrškega vrha za gimnazijo. Delali so v glavnem na prostovoljni bazi. Skupaj je bilo opravljenih preko 400 prostovoljnih ur.
Prav tako so smučarji letos februarja prestali težko preizkušnjo organizacije državnega prvenstva, ki je v zadovoljstvo vseh prav dobro uspelo.
Občni zbor je dal razrešnico staremu odboru, nakar so izvolili nov odbor smučarskega kluba, kot sledi: predsednik: Silvo Turk, podpredsednik: Franc Ivič, tehnični vodja: Karel Fancdl, tajnik: Jože Šater, blagajnik: Bolti Puh, gospodar: Franc Gornik, progaganda in sodn. zbor: Ervin Wlodyga. Poleg navedenih so bili izvoljeni v odbor za vodstvo posameznih disciplin še: Dominik Kos, Pavel Cesar in Jože Holzl, ki so direktno podrejeni tehničnemu vodju.
Prva naloga novoizvoljenega odbora je dokončno urediti smučarsko progo nad smučarsko kočo ter progo na pobočju Navrškega vrha, organizirati in s prostovoljnim delom pomagati pri izgradnji smučarske koče, predvsem pa že v poletnih mesecih pripraviti in urediti vse potrebno za veliko mednarodno smučarsko prireditev za pokal Kurikkala, ki bo februarja prihodnjega leta na Ravnah.
Za uspešno vzgajanje mladine in pionirjev se bosta teoretičnega dela tečaja za smučarske trenerje udeležila člana tov. Karel Fanedl in tov Dominik Kos.
Novoizvoljeni odbor se je tudi zavezal, da bo med letom priredil razna predavanja o smučarstvu s prikazom smučarskih filmov.
Občni zbor je uspel, grajanja vredna pa je slaba udeležba, saj se je od vsega članstva občnega zbora udeležila samo slaba tretjina.
-er.
O uspehih nogometašev prevaljskega »Partizana« se zadnje čase mnogo čuje in prav je, da o tem napišemo vsaj nekaj skromnih vrstic tudi tu, čeprav bi prevaljski nogometaši zaslužili, da o njih več povemo.
Kdor pozna prevaljske nogometaše in njihovo vodstvo, ta dobro ve, da se stalno borijo za finančna sredstva, da nimajo dovolj rekvizitov — skratka, da so zelo skromni in se le , s težavo prebijajo od tekmovanja do tekmovanja. Kljub temu pa redno trenirajo, si medsebojno pomagajo in z uspehom zastopajo svoje, lahko bi rekli koroške barve na vseh tekmovanja prvenstva mariborske nogometne podzveze in na izločilnih tekmovanjih za pokal maršala Tita.
V uspeh si lahko štejejo, da so edino moštvo, ki je v jesenskem in spomladanskem tekmovanju mariborske podzveze ostalo neporaženo in se tik za Račami plasiralo na drugo mesto.
Se večji uspeh pa so dosegli v izločilnem tekmovanju za pokal maršala Tita. Zmagali so nad nogometaši Fužinarja (3:1), Mute (6:1), mariborskega Kovinarja (5:3), ptujske Drave (2:1) — Drava in Kovinar igrata v slovenski ligi — in šele proti mariborskemu Braniku, ki igra v slov.-hrvatski ligi, izgubili srečanje, z rezultatom 8:5, in to na njegovih tleh. Pet golov so dali Braniku, vodili so celo z 2:0, polčas pa zaključili neodločeno 3:3. Branikovi igralci že dolgo ne pomnijo, da bi na tekmah slovensko-hrvatske lige prejeli 5 golov.
Od kod ti uspehi prevaljskih nogometašev? Zakaj pa igralci domačega Fužinarja ne dosegajo takih, če že ne boljših uspehov? Saj imajo lepše pogoje in ni še dolgo tega, ko so bili mnogo boljši od prevaljskih nogometašev!
Da — res je! Vendar mora vsak, ki si to vprašanje zastavi, pomisliti tudi na to, da se prevaljski nogometaši že vsa leta priprav-lajo, redno trenirajo, da pri njih ni raznih »zvezd«, ki prihajajo in odhajajo, ampak da so večinoma isti igralci, ki so igrali že pred leti, še danes v moštvu, da so vlgrani in predvsem, da se na vsaki tekmi požrtvovalno borijo in z ljubeznijo do društva zastopajo svoje barve, kar pa pri ravenskih nogometaših ni slučaj.
Tu tiči zajec! Tehnika ni vse, v veliki meri odloča požrtvovalnost, volja do igranja in predvsem ljubezen in predanost do svojega društva, medsebojno tovarištvo in discipiina.
Prevaljski nogometaši so pokazali, da se z voljo in vztrajno vadbo lahko veliko doseže in prav bi bilo, da bi se ravenski nogometaši po njih zgledovali.	S.	J.
ŠPORTNE VESTI
— Na slavnostni seji Zveze športov Slovenije so prejeli priznanje za nesebično delo pri razvoju športa od osvoboditve do danes med drugimi tudi ravenski športni delavci tovariši Karel Fanedl, Gregor Klančnik in Aleksander Švajger.
— Ravenski boksarji so 12. julija zopet pričeli z rednimi treningi.
— Mladinska državna prvakinja v veleslalomu Krista Fanedl se je udeležila tečaja za alpske smučarje na Kredarici.
— Tekača Robač in Osenjak pridno trenirata.
— Ravenski nogometaši so v spomladanskem delu nogometnega prvenstva mariborske podzveze kljub »vloženemu trudu« zasedli komaj tretje mesto za Račami in Prevaljami.
— O ravenskih šahistih se skoraj nič več ne čuje.
— Naši motoristi so se na dan občinskega praznika v Dravogradu udeležili pouličnih ocenjevalnih voženj, kjer so zasedli prva tri mesta v težki in drugo mesto v lahki kategoriji. Na tej vožnji, ki je bila izvedena v okrajnem merilu, je imel smolo naš, sicer previdni in precizni motorist Dobršek, kateremu je med vožnjo odpovedal motor. Mogoče mu bo 28. avgusta sreča bolj naklonjena.
— Igralci namiznega tenisa nič ne trenirajo.
Za naše gospodinje
JEDILNIK
1. Krompirjeva juha z gobami
2. Zeljnate krpice
3. Ocvirkova torta.
KROMPIRJEVA JUHA Z GOBAMI: Olupi pet krompirjev, jih razreži na kocke in kuhaj v vreli slani vodi. Pridaj lovorov list in osoli. Približno pest suhih gob popari z vrelo vodo, nato splakni in dodaj h krompirju, da se skupno kuha. V lončku žvrkljaj tri žlice smetane, pridaj žlico kisa in dve žlici moke. Gladko premešaj, nato vlij v juho in pusti juho še dobro prevreti.
ZELJNATE KRPICE. Napravi rezančno testo. Na desko presej en liter moke, daj vanjo dve jajci, zgneti trdo testo in ga razvaljaj na tanke krpe. Prcsuši rezančne krpe. Ko so presušene, razreži na manjše krpice (pribl. 2—3 cm) in jih skuhaj v vreli slani vodi. Skuhane stresi na cedilo, polij z mrzlo vodo in jih nato pridaj dušenemu zelju. Zelje nareži na listke, popari z vrelo vodo in odcedi. V ponev daj dve žlici masti, eno žlico sladkorja; ko ta zarumeni, še tri žlice moke in eno čebulo (drobno sesekljano). Ko je lepo rumeno prepraženo, daj v zelje, pomešaj in zalij z vročo vodo. Posodo pokrij in duši zelje. Med dušenjem večkrat premešaj. Ko je zelje mehko, mu dodaj drobno zrezani zeleni peteršilj in za noževo konico stolčenega popra. Vse premešaj, nato dodaj še krpice. Premešaj in daj kot samostojno jed na mizo.
OCVIRKOVA TORTA. Presej na desko liter moke, napravi v sredini jamico, dodaj vanjo eno jajce, šest žlic mrzlega mleka, štiri žlice sladkorja, tri žlice mastnih sesekljanih ocvirkov, dve žlici zmletih orehov, noževo konico cimeta, limonovo lupinico in pol pec. praška. Iz vsega navedenega zgneti testo, razvaljaj ga za pol prsta debelo, odreži po tortnem obodu testo, daj ga v pomaščen tortni model ter ga pomaži z marmelado. Iz ostalega testa zvaljaj z roko tanke pramene, ki jih položi v obliki mrežice preko torte. Torto peci počasi v srednje vroči pečici in jo postavi še toplo, s sladkorjem potreseno, na mizo.
JEDILNIK
1. Mlečna juha
2. Prašičja pljuča s krompirjem
3. Orehovi krapi
Prvi obrok. Slika z gostinskega tečaja
MLEČNA JUHA je dobra, zelo redilna in hitro pripravljena. V mleho lahko zakuhaš riž, zdrob, rezance. Zakuhati moraš v vrelo mleko. Ko strešaš v mleko riž ali drugo zakuho, moraš pri tem mešati, da se ne prižge. Juho po okusu malo osoli, za otroke lahko tudi sladkaš. Juho zboljšaš in povrednotiš, če daš vanjo še košček presnega masla. Otro-
kom lahko potreseš še cimeta ali čokolade. Tedaj je seveda taka juha samostojna in izdatna jed.
PRAŠIČJA PLJUČA S KROMPIRJEM. Skuhaj do mehkega l'A kg svinjskih pljuč. Vodi, v kateri kuhaš pljuča, dodaj žlico kisa, nekaj peteršilja, košček korenja in čebule. Pljuča naj vrejo eno uro. Kuhana pljuča nareži na čimtanjše listke (rezance). V kozici napravi prežganje iz dveh žlic masti, dveh žlic moke. Ko moka zarumeni, pridaj žlico drobno zrezane čebule, strok stolčenega česna, malo sesekljanega zelenega peteršilja ter še enkrat premešaj. Nato stresi v prežganje pljuča, praži še nekaj minut. Posebej skuhaj še velik krožnik na kocke zrezanega krompirja. Kuhanega stresi z vodo vred k pljučem, pridaj košček limonove lupine, malo majarona, osoli in kuhaj vse skupaj še kakih deset minut. Po okusu še malo kisaj.
OREHOVI KRAPI. Daj v skledo dva beljaka in pet žlic sladkorja, premešanega z vaniljo. Umešavaj s kuhalnico pol ure. Nato stolči iz pet beljakov trd sneg in mu primešaj dve žlici sladkorja. Ta sneg primešaj umešavanemu sladkorju. Dodaj 15 žlic zmletih orehov in žličko moke. Iz tega testa polagaj z žlico kupčke na pomazano pekačo in speci v hladni pečici. Medtem umešavaj pet dkg surovega masla. Ko se speni, pridaj nekaj kapljic limonovega soka, dve žlici sladkorja in dve žlici zmletih orehov. Spečene in ohlajene krapke pomaži s to kremo in stisni po dva in dva skupaj ter jih potresi s čokoladnim sladkorjem.
JEDILNIK
1. Paradižnikova juha
2. Teletina z jajčnim hrenom
3. Sirovi žepki
PARADIŽNIKOVA JUHA. Razbeli v kozici dve žlici masti, nato dodaj šest velikih opranih paradižnikov, eno čebulo, tri korenjčke, drobno sesekljan peteršilj in vse skupaj duši eno uro. Ko je vse mehko, pretlači skozi sito. Posebej pripravi prežganje: žlico masti razbeli, dodaj žlico sladkorja. Ko je sladkor zarumenel, dodaj žlico moke, dobro premešaj,
zalij in stresi v juho. Juha naj še dobro prevre. Vanjo zakuhaj pest riža, po okusu soli in posladkaj.
TELETINA Z JAJČNIM HRENOM. Skuhaj teletino s kožo vred (meso naj bo od prs ali glave ali pleč) v vreli slani vodi. Vodi dodaj čebulo, lovorov listič, peteršilj in celi poper. Ko je meso mehko, ga razreži in daj na mizo z jajčnim hrenom.
JAJČNI HREN. Hren dobro očisti in zribaj. na strgalniku. Nato ga polij z zajemalko vrele juhe, osoli po okusu, okisaj in dodaj dve žlici belega olja. Dobro premešaj, nato
pa še dodaj dve trdo kuhani in drobno sesekljani jajci.
SIROVI ŽEPKI. Zgneti na deski v gladko testo: 30 dkg moke, 30 dkg surovega masla in 30 dkg mehkega pretlačenega sira (skute), kavno žličko pecilnega praška ter noževo konico soli. Testo daj na plitev krožnik in pusti počivati na mrzlem kraju pol ure. Nato testo razvaljaj in izreži s koščkom na četve-rokote, nadevaj v sredino malo marmelade, zgani čez pol, da dobiš trikotnike. Ob robovih žepke stisni in speci. Pazi, da ni pečica prevroča. Peci jih pol ure. Spečene žepke še vroče povaljaj v sladkorju.
JEDILNIK
1. Fižolova juha
2. Ocvrte telečje prsi
3. Krompirjeva solata
4. Krhki flancati
FIŽOLOVA JUHA. Skuhaj pol do tri četrt litra fižola, skuhanega pretlači skozi sito. Napravi prežganje, iz zvrhane žlice masti, kateri dodaš, ko je vroča, žlico moke. Ko moka malo zarumeni, daj še strok drobno zrezanega česna, sesekljan zelen peteršilj, zalij s skodelico mrzle vode in dobro premešaj. Gladko zmešanemu prežganju dodaj pretlačen fižol, zalij z vročo juho ali vodo in kuhaj. Ko zavre, dodaj stolčen poper, dve žlici kisle smetane in sol. V juho lahko daš opečene žemljine kocke ali nekaj celega, kuhanega fižola.
OCVRTE TELEČJE PRSI. Vzemi 1 kg telečjih prsi, odstrani vsa rebra, hrbtenično kost nasekaj, nasoli meso (na 1 kg mesa eno žlico soli). V večji posodi stepi štiri jajca, na deski pripravi 15 dkg moke in 15 dkg drobtin. Najprej povaljaj meso v moki, nato v jajcih, nazadnje v drobtinah. Z roko malo stisni drobtine, potolči meso. V pekači razbeli mast za cvrenje, položi na vročo mast panirano meso in postavi pekačo v pečico. Čez nekaj časa obrni meso na drugo stran, da se na obeh straneh lepo ocvre. Med cvrenjem meso pogosto oblivaj z vročo mastjo, da ostane sočno. Cvre se eno uro. Ocvrto meso nareži na lepe kose.	(Nadaljevanje	na strani 34)
Na Kiseli vodi je bil gostinski tečaj — hvale vredno prizadevanje Gostinske zbornice
Poglejte našo Vlasto
KROMPIRJEVA SOLATA. Skuhaj 1 'A kg krompirja, ga olupi in nareži na tanke rezine. Dodaj dve na tanke listke zrezani čebuli, posoli, popraj, zabeli z oljem in kisom. Dobro premešaj. Za krompirjevo solato je najboljši krompir, ki se ne razkuha, n. pr. sorte »kifeljčar«.
KRHKI FLANCATI. Dobro pogneti liter moke, štiri rumenjake, 'A litra smetane, dve žlici ruma in dve žlici sladkorja v mehko testo. Pusti testo eno uro počivati. Nato ga zvaljaj za nožev hrbet debelo, zreži z koleščkom na 10 cm dolge in široke kvadrate.
V sredini kvadrata zareži s koleščkom po štiri zareze, vendar tako, da ostane rob cel. Prepleti zareze. Tako dobiš flancate, ki jih vržeš na vročo mast (ne prevroče, da se ne žge) in ocvreš. Ocvrte flancate poberi s pc-novko iz masti, daj na cedilo, da se odcedijo in še vroče potresi s sladkorjem.
JEDILNIK
1. Dušene bržole
2. Kuhani kvašeni žličniki
3. Vaniljev puding
DUŠENE BRŽOLE. Potolci zrezke na obeh straneh, osoli jih in povaljaj v moki, potem jih na vroči masti opeci na obeh straneh. Opečene polagaj v drugo posodo. V preostali masti prepraži na tanke listke zrezano čebulo in jo potem z mastjo vred* pridaj mesu. Prilij malo juhe, dobro premešaj in pokrij ter na robu štedilnika duši eno uro. Dušene bržole položi na krožnik in polij s sokom.
KUHANI KVAŠENI ŽLIČNIKI. Presej v skledo liter moke, dodaj 1 dkg zdrobljenega kvasa, dva rumenjaka in pol litra mleka ali vode. Dobro stepaj, da dobiš gladko testo.
V kozici zavri vodo, osoli jo in v vrelo slano vodo zakuhaj z žlico žličnike. Vsakokrat, preden zajameš testo, namoči žlico v vrelo vodo. Žličniki naj vrejo 10 minut. Nato jih odcedi, zabeli z dvema žlicama masti, na kateri si prepražila drobtinice.
VANILJEV PUDING. Stepi v loncu dobro tri zvrhane žlice pšenične moke, 7 dkg raztopljenega masla in pet rumenjakov ter tri četrt litra mleka, 20 dkg sladkorja, dva paketa vaniljevega sladkorja. Ko je testo gladko, postavi lonec na štedilnik, da se zgosti. Pri tem neprestano mešaj, da se ne pripali. Ko zavre, vlij puding v skledo in ga ohladi. Preden ga daš na mizo, ga lahko poliješ na vrhu z malinovcem.
JEDILNIK
1. Porova juha s krompirjem
2. Naravni goveji zrezki
3. Kuhana kvašena polenta
4. Smetanov štrukelj
POROVA JUHA S KROMPIRJEM. Operi in razreži na rezance štiri debele pore in jih popari s kropom. V ponvi razgrej žlico masti ali masla, pridaj por in ga praži, da nekoliko zarumeni. Nato ga potresi z žličko moke in zalij z litrom tople vode, osoli, malo popraj in kuhaj četrt ure. Posebej skuhaj v 1 litru vode štiri velike olupljene in na majhne kocke zrezane krompirje in skoraj skuhane stresi z vodo vred k poru. Vse skupaj pusti še prc-vreti, po okusu še soli in dodaj malo drobno zrezanega zelenega peteršilja.
NARAVNI GOVEJI /REZKI. Odreži prst debele zrezke od pljučne pečenke ter jih potolci z lesenim kladivom na obeh straneh. Osoli. V plitvi kozici razbeli veliko žlico masti, položi v vročo mast zrezek, katerega si prej na eni strani povaljala v moki. Peci 5 minut na eni in potem še 5 minut na drugi strani. Ko so zrezki mehki, prilij malo juhe ali vode (vroče), pokrij in duši še 10 minut. Po okusu še osoli.
KUHANA KVAŠENA POLENTA. Napravi dobro mlečno kvašeno testo: v posodo presej 'A litra moke, zamesi vanjo 2 dkg vzhajanega kvasa, 3 rumenjake, osoli, dodaj eno zvrhano žlico masti, eno osminko litra smetane in četrt litra mleka. Vse skupaj stepaj, da dobiš gladko testo. Nazadnje primešaj še sneg treh beljakov. Pusti testo vzhajati. Medtem pristavi na štedilniku kozico vode. Vodo osoli. Ko je testo lepo vzhajano, ga zavij v zmočeno krpo, ki jo za polovico namaži z mastjo. Testo oblikuješ pri tem v štruco. Zvij rahlo v krpo, ker testo med kuhanjem naraste. Ko imaš testo zavito v krpo, krpo rahlo preveži z vrvico in daj tako zavito štruco v slan krop, kjer naj vre eno uro. Potem vzemi štruco iz vode, odvij krpo, štruco pa nareži na lepe kose, ki jih položi na krožnik in zabeli z ocvirki.
SMETANOV ŠTRUKELJ. Napravi vlečeno testo: na desko presej liter moke, naredi v sredi jamico, vlij vanjo eno osminko olja (kozarček) in zamesi z mlačno slano vodo v gladko, mehko testo. Dobro obdelano testo pokrij s pogreto posodo in pusti pol ure počivati. Razgrni na mizi prt, potresi ga z moko, nato pa razvaljaj testo z valjarjem, potem pa raztegni z rokami čim tanjše. Razvlečeno testo
namaži z nadevom, nato ga zvij v štrukelj, daj na pekač, namaži na vrhu z raztopljeno mastjo ali smetano in speci v srednje vroči pečici. Smetanov nadev: umešaj v skledi pol litra kisle smetane z 2 rumenjakoma, 2 zvrhanima žlicama sladkorja in vaniljevim sladkorjem. Primešaj rahlo sneg 2 beljakov in pest rozin.
JEDILNIK
1. Nabodena sočna pečenka
2. Krompirjevi cmoki z žemljami
3. Fižolova omaka s paradižnikom
4. Srnin hrbet
NABODENA SOČNA PEČENKA. Vzemi kos notranjega stegna, ga malo potolci, da se zmehča in nabodi s slanino. Slanino nareži na lepe male trikotnike, jo povaljaj v stolčenem česnu, lim. lupinici, malo kumine in stolčenem popru. Z zelo ostrim koničastim nožem zvrtaj v meso luknjico in nabodi košček slanine. Ko si porabila vso slanino, pečenko osoli in jo namoči z drobno sesekljano sardelo (1 ali 2 sardeli). V ponvi razbeli dve žlici masti, prepraži lepo rumeno eno drobno sesekljano čebulo in polij z enim kozarcem vina. Deni v ta sok pečenko in duši v pokriti posodi eno uro. Med dušenjem prilivaj po potrebi malo juhe ali vode (vroče). Ko je meso mehko, prilij omaki šest žlic kisle smetane. Ko prevre, vzemi pečenko iz omake in jo nareži na lepe kose. Naloži meso na krožnik in polij z omako.
KROMPIRJEVI CMOKI Z ZEMLJAMI. Umešavaj četrt ure 12 dkg masti ali masla, da lepo naraste. Nato pridaj tri cela jajca. Zreži dve veliki žemlji na zelo majhne kocke in jih prepraži na vroči masti. Prepražene žemlje dodaj masti, nato primešaj še 1 kg pretlačenega kuhanega krompirja in tri žlice moke. Zgneti iz vsega testo, oblikuj lepe cmoke in jih kuhaj četrt ure v vreli slani vodi.
OMAKA IZ STROČJEGA FIŽOLA S PARADIŽNIKOM. Očisti in operi I kg stročjega fižola, nareži ga na majhne kose in kuhaj v vreli slani vodi do mehkega. V ponvi razbeli četrt litra olja, stresi nanj dva stroka drobno sesekljanega česna, dve žlici sesekljanega zelenega peteršilja in šest opranih, olupljenih in na kose zrezanih paradižnikov. Duši to vse eno uro. Po okusu osoli. V to pikantno omako daj skuhani fižol ter vse dobro premešaj.
Poznate ga — eden najbolj zvestih članov naše igralske družine
SRNIN HRBET. Mešaj, da dobro naraste,
8 dkg surovega masla, 8 rumenjakov in 10 dkg sladkorja. Primešaj 7 dkg zmehčane čokolade,
0 dkg močno z rumom napojenih drobtin, malo stolčenega cimeta. Končno primešaj še trd sneg 8 beljakov obenem z 8 dkg drobno zrezanih orehov ali mandeljnov. To daj v namazan in z roko potresen podolgovat model. Peci v srednji vročini tri četrt ure. Potem zvrni testo na desko in oblij hrbet s čokoladnim ledom. Nareži olupljene mandeljne v obliki konic in z njimi v lepih vrstah natakni
ves hrbet.
ČOKOLADNI LED. Daj 20 dkg sladkorja v skodelico. Do polovice zalij z mrzlo vodo in kuhaj sladkor z vodo toliko časa, da padajo od žličke mehurčki. Nato raztopi 10 dkg čokolade in počasi prilivaj med neprestanim mešanjem sladkorja.
JEDILNIK
1. Pečeno zelje (samostojna jed)
2. Navadni piškoti
3. Pomarančni punč
PEČENO ZELJE. Skuhaj 1 kg kislega zelja in ga nato v ponvi na dveh žlicah masti in na eni drobni čebuli prepraži. Zmelji pol kg prekajenega mesa ali dve klobasi. Skuhaj
1 kg krompirja, ga olupi in zreži na rezine. Namaži pekačo z mastjo, jo potresi z drobtinami, nadevaj v pekačo najprej plast praženega zelja, nato meso in krompir in zopet zelje. Vmes potresaj malo drobno zrezanega česna in zelenega peteršilja. Po vrhu polij en in četrt litra kisle smetane in peci pol ure v vroči pečici. Zvrni na krožnik in daj kot samostojno jed na mizo. To je zelo izdatna jed.
NAVADNI PIŠKOTI. Deni v dobro polo-ščeno skledo ali snežni kotliček tri cela jajca,
9 dkg sladkorja, drobno zrezano limonovo lupino. Skledo postavi v večjo posodo z vrelo vodo. Tolči maso nad soparo tako dolgo, da se zgosti, potem odstavi kotliček in tolci še
10 minut na hladnem. Nato primešaj 12 dkg moke in stresi v namazan in z moko potresen model ali v malo globoko pekačo. Zravnaj testo po modelu. Model lahko napolniš do polovice. Peci pol ure v srednje vroči pečici. Drugi dan izreži piškote.
POMARANČNI PUNC. V kotličku za sneg mešaj, da dobro naraste, osem rumenjakov, tri velike žlice sladkorja. Potem ožmi štiri oranže in eno limono in sok precedi v lonček. K temu prilij pet žlic ruma in pokrij. V drugem lončku skuhaj 12 dkg sladkorja, polij ga s pol litra vode ter postavi na štedilnik, da zavre. Še vrelega vlij k rumenjakom in nato tolči rumenjake na sopari, da se zgostijo v kremo. Iz /treh beljakov stolči trd sneg, vanj še vročo kremo ter pomarančni sok z rumom. Vlij kremo v porcelanasto ali dobro polo-ščeno posodo in postavi na led ali v mrzlo vodo.
JEDILNIK
1. Koštrunovo meso s krompirjem in čebulo.
2. Domača torta.
KOŠTRUNOVO MESO. Pol kilograma ko-štrunovine operi in nareži na kocke. Operi, olupi in nareži na tenke rezine tri četrt kilograma krompirja. Zreži tri srednje debele čebule na rezine. Vzemi ponev, ki jo lahko dobro pokriješ. Daj v ponev najprej dve žlici masti, nato čebulo, eno vrsto mesa, eno vrsto krompirja. Polij vse s kozarcem vode, osoli in popraj, pokrij posodo in duši v pečici 2—3 ure. Potem zvrni jed na krožnik in serviraj h temu solato.
DOMAČA TORTA. Mešaj v skledi pol ure šest rumenjakov in sedem žlic sladkorja, da dobro naraste. Stepi iz šest beljakov trd sneg, sl resi ga k rumenjakom, dodaj sedem žlic bele moke in narahlo premešaj. Stresi testo v dobro namazan in pomokan tortni model in peci tri četrt ure v srednje vroči pečici. Ko se torta ohladi, jo prereži čez pol. Namaži jo v sredini z marelično ali drugo dobro marmelado. Povrhu torte polij glazuro. Glazura: mešaj 4—5 žlic sladkorja, 1 beljak dobre četrt ure. Lahko dodaš nekaj kapljic limonovega soka.
JEDILNIK
1. Kokoš v smetanovi omaki
2. Zelenjavni zrezki
3. Solata iz stročjega fižola
4. Sadni riž.
KOKOŠ V SMETANASTI OMAKI. Staro kokoš kuhaj v vodi obenem s korenjem in peteršiljem z nekaj zrn popra in soli. Ko je kokoš mehka, jo vzemi iz juhe in odlušči kosti. Nareži kokoš na primerne kose. Vlij v ponev pol litra juhe, vanjo daj na kose narezano kokoš. V lončku žvrkljaj četrt litra kisle smetane, dve žlice moke in med mešanjem vlij v juho, da nastane ne pregosta omaka. Po okusu še soli in popraj.
ZELENJAVNI ZREZKI. Polij tri žemlje s četrt litrom vrelega mleka, napojene pretlači skozi sito. Dodaj tri žlice kuhane, sesekljane špinače, ki mora biti dobro odcejena, dodaj drobno sesekljane gobe, malo na masti prepražene sesekljane čebule in peteršilja, stolčenega popra. Vse skupaj posoli in zmešaj z enim jajcem in tremi žlicami moke. Oblikuj lepe hlebčke, jih povaljaj najprej v moki,
Naša domovina ima tudi predel koroške pokrajine.
S tem je dovolj povedano. To je tako, kakor da bi rekli, da imamo tudi mi gredo prirodnega parka svojstvene oblike, rasti, glasov in barv.
Pa vendar: kadar koli spregovorimo o tej deželi, se zdi, kakor da bi odkrivali nov svet. Nekoliko odmaknjeni so ti kraji, niso čisto na cesti navajenih središč in potov, da bi jih mogli obiskati kar tako, temveč zahtevajo svoj dan in svoj program.
Marsikdo zato to pot opusti in preloži. Tisti pa, ki vztraja in pride, se čudi, ko hodi po tem razkošnem vrtu zanimivosti, lepot, zdravja in miru tako sam. Turistične osnove prvega reda, ki bi lahko bile naš duševni, zdravstveni in gospodarski načrt — narodno in mednarodno, so tu neizkoriščene, skoro niti ne načete.
Da je tako, so veliko krivi sami krajani, veliko pa vsi skupaj.
Teh krajev vseeno in pri vsem prej povedanem ni in ne bi bilo treba več kako turistično odkrivati. Vse to so v osnovi, ki je manj odvisna od ljudi, že sami po sebi in vse to so tudi že bili.
potem v jajcu in drobtinah in jih ocvri na vroči masti.
SOLATA IZ STROČJEGA FIŽOLA. Obreži stročji fižol na obeh koncih, ga operi in skuhaj v vreli slani vodi do mehkega. Nato fižol odcedi in mu pridaj malo česna, nekaj žlic olja in malo kisa. Popraj. Vse rahlo premešaj.
SADNI RIŽ. Zavri tri četrt litra mleka, zakuhaj 18 dkg prebranega in dobro obrisanega riža, malo soli in dodaj paketič vani-ljevega sladkorja in 14 dkg sladkorja. Ko je riž mehak, zakuhaj še en paketič vaniljevega pudinga in pusti, da se ohladi. Ohlajenemu rižu dodaj četrt litra stepene sladke smetane in nadevaj vse skupaj v skledo. Na dno sklede daj najprej plast skuhanega sadja (kompota brez soka), nato pa stresi na sadje rižev puding. Postavi na led ali v mrzlo vodo, da se strdi.
Največja osnova za razvoj turizma je tu dežela sama. Pri še taki turistični konkurenci bi dobila prvo mesto. To ni domotožna ocena rojakov, tako rekajo vsi, ki obiščejo te kraje.
Čudovita slika, čudovita pot, svojstvena klima in rast. Od ozona koroških gozdov pa si ti razširi dah. Od logov in dobrav, od košatij do sončnih prelih, jarug in vrhov pa do skal — vse je tu in vse skupaj.
Iz te pokrajine se dviga zadnji visokogorski vrh Vzhodnih Karavank — Uršlja gora, znana po najlepšem razgledu. To je vsekakor bistvena osnova —• nekak turistični svetilnik te dežele. Nazadnje to že kar ni več samo gora, to je občutje in vkljub tolikim popisom nepopisna posebnost turističnih mer in zahtev.
Izpod korenin te gore teče zdravilni vrelec — kotuljska kisla voda. To je stara in od davno slovita reč. Kotuljsko zdravilno vodo so poznali po vsej srednji Evropi in so jo prodajali nekdaj na cesarskem Dunaju po apotekah. Zadnja vagon-ska pošiljka te zdravilne mokrote izpod Uršlje gore je šla pred prvo svetovno vojno v Ameriko. (Dalje na strani 36)
Ena po hotuljsko — camar pa družice
Turistični svet okrog Gore
Obnova smučarske koče
Medtem bo že gotova in bo ena najlepših postojank v Karavankah. Samo premajhna, petkrat
premajhna!
kazali ta svet ipobliže tudi po naših sre-
Tam je v šumu smrek tudi gostinska postojanka letoviškega obsega in udobnosti. Letos so jo že veliko obnovili ter upostavili in je takoj spet zaslovela. Tisti, ki so jo našli, jo uživajo, pa so tiho. Odkrili so nek biser, ki ga želijo čim bolj zase. Letoviška postojanka je bila že ob prvem letu upostavitve polna.
Za goro in deželo je to prva tujsko-prometna postojanka za razvoj tujskega prometa v kraju!
Tu je bivališče in izhodišče za toliko čisto različnih malih in velikih izletov, da zmanjka dni. Povsod nova doživetja, novi toni, nove barve — ni pa sama lagodnost. Pol ure odtod je planinsko jezero, pol ure na drugi kraj »turške šance« — fortifika-cijska linija na meji štajersko-koroške dežele, pa še toliko kaj.
Filmi »Vodnjak« in »Samorastniki«, ki so jih in jih bodo snemali po samorastni vsebini in sliki teh krajev, nam bodo po-
diščih.
Svet je lep v čistini in svojstven tudi v elementu. Še nevihte tu drugače zaropotajo. Ko so lani slavisti s kongresa obiskali »Radmanco«, jih je na poti vlovila nevihta. Prej tega niso verjeli, ko so se na Kislo vodo vrnili skoro nagi, so pritrdili, da so posebno tu tudi' hude ure. Toda nima okroglih oblik, temveč padajo rogovile.
Hočemo prikazati izraz dežele. Taka je!
Ljudstvo pa je znano sedaj že iz šolskih čitank.
Ta dežela je tujsko-prometni 'kraj in smoter. V kolikor to še ni, je krivda ljudi tu doma in po naših središčih. Krajani se morajo zbuditi v turističnem delu, vsi odgovorni pa v kažipotu — in v našem koroškem predelu bomo dobili turistični kraj in turistični kruh, ki bosta enako lepa in enako dobra — ali pa še bolj donosna, kot so druge gospodarske osnove.
R.
Prve motociklistične dirke na Ravnah
Ob otvoritvi garaž bo domače Avto-moto društvo priredilo tudi prve meddruštvene hitrostne dirke na progi Ravne— Holmec in nazaj. Prav tako pa bomo Ravenčani imeli priložnost gledati ocenjevalne vožnje tujih in domačih motoristov.
Pripravljalni odbor je pridno na delu, izdelal je že tekmovalni pravilnik, oskrbel zastavice in priskrbel lepe pokale za zmagovalce posameznih kategorij.
Program tekmovanja je naslednji:
28. avgusta 1955: ob 8. uri propagandna vožnja po Ravnah in Prevaljah (poškropite ceste vsaj v naseljih! klic stanovalcev); ob 9. uri otvoritev garaže; ob 10. uri obvezen trening vseh tekmovalcev;
ob pol 15. uri začetek tekmovanja; ob 19. uri razglasitev rezultatov v Domu železarjev, razdelitev nagrad in prosta zabava.
Motoristi bodo nastopih v petih skupinah, in sicer:
skupina A — motorji do 250 ccm, skupina B — motorji do 350 ccm, skupina C — motorji do 500 ccm, skupina D — motorji nad 500 ccm, skupina E — motorji s prikolico.
Dirke so povezane z otvoritvijo Doma Avto-moto društva na Ravnah — oboje pa je plod požrtvovalnega dela odbora, ki je v zadnjih dveh letih podvzel vse, da oživi delo društva in zajame čimvečje število članov kolektiva Železarne Ravne ter žena in mladine.
Društvo, ki je bilo pred dvema letoma tako rekoč v razpadu, je z voljo in zagrizenostjo odbornikov ob podpori članstva doseglo zadovoljive uspehe pri vzgajanju mladih šoferjev, prav tako pa pri gradnji svojega doma.
Odbornikom AMD Ravne na Koroškem lahko samo čestitamo za njihovo delo na polju Ljudske tehnike v našem mladem mestu. Ravenčane pa vabimo, da prisostvujejo otvoritvi garaž in prvim meddruštvenim motociklističnim dirkam na Ravnah vsi.	S.	J.
Utemeljitev propagande
Pa če imaš razdeliti samo zlato in tega nikomur ne poveš, se ga niti ne boš mogel znebiti.
ALI SE SE SPOMINJATE ...
... da so nekoč na Ravnah tudi ženske igrale odbojko.
... da je nekoč pri nas obstajala tudi agilna lahkoatletska sekcija, katere člani so redno trenirali.
... da smo govorili tudi o žičnici na Črni vrh.	SJ-
Na vlaku
Ali vi radi potujete?
Kdo?
Vi.
Jaz?
Da.
Ne!
Predlanskim je menda bilo. Tam v Rieki nekje je trepetala vsa upehana od pasje gonje. Ko je zagledala človeka, se je pognala v vodo. Toda človek je včasih tudi dober...
kodelsko znamenje, so delavci, ki so šli mimo na šiht, obstali in znamenje upo-stavili sami. Občina je morala potem »storilce« šele iskati. Pri nas pa je bil »repač«, znameniti spomenik stare tehnike, ki stoji v parku ob poslopju muzejske zbirke, do sedaj že trikrat poškodovan. Vedno se čudimo in že kar radi očitamo: »kako imajo zunaj...« Ali ni vzroka dovolj, da se vsi skupaj čudimo, kako je mogoče, da je odnos do lepot in vrednot doma toliko drugačen?
Ne takrat, ko bo okrog spomenika plot, temveč takrat, ko bodo tudi taki zaostali posamezniki dogradili sebe tako daleč, da bodo kulture in lepote vame brez plotov, bodo te vrednote pri nas šele polno utemeljene.
— Ko se delijo moderna parketna stanovanja, smo pred vrati komisije z nedotaknjeno zavestjo, da smo za vse to najlepše in za dobro sebi vsi in polno upravičeni, gotovo pa bolj ko kdo drug. Ze manj pa je med temi tistih, ki bi čutili tudi potrebo, da naročijo časopis, revijo, knjižno zbirko ali — če je to predrago —
da vsaj vedo, kje so vrata v naše knjižnice, kdaj je odrska predstava itd., da bi gradili tudi sebe.
Tisto, kar splošno in po večini raste, veliko da, a človekovega prizadevanja za njegov lastni napredek ne nadomesti. Nihče ne more n. pr. namesto tebe in zate prebrati lepe knjige.
—• Toliko koga, ki je prišel na Ravne pod vtisom »Fužinarjevega« popisa so prej in najbolj razočarale prav naše ceste. Nihče ne pričakuje tu boljših cest kot drugod, a vsaj slabših ne. Ce stvar še ni zrela regulacijsko in denarno, pač še ni zrela in ni tlakovanih. Če tako strahovito vozimo po teh cestah z vsemi mogočimi cestogrizci, pač vozimo, ker se drugače toliko graditi ne da. To vsak razume.
Da pa pri naš nočemo škropiti vsaj ob največjem prahu in vsaj glavne žile skozi mesto do naselja ter da nočemo ob deževju pobrati s cest vsaj največjega blata oziroma napraviti napete pešpoti, ki jih ima vsaka vas, tega pa vsak ne razume. Kjer koli spregovoriš o Ravnah, ti vržejo v obraz naše ceste. In kaj je treba za to dvoje? Čisto malo! Denar bo tu za eno in drugo, če obe največji podjetji opustita samo en inserat na leto — in sicer tistega, ko čestitamo-sami sebi.
(Dalje prihodnjič)
Še ena taka slika. Kdor obiskuje gledališke predstave, jo pozna
OD POLJANE DO TOPLE
(Nadaljevanje)
Upehan in utrujen od pešpoti od Poljane do Polene sem na Poleni stopil v rudniško restavracijo. Tu sem se do dobrega spočil in si z jedačo in pijačo krepko podprl svoja rebra ter privezal dušo, zato sem zopet pripravljen nadaljevati pot.
Ako ste bralci, ki se boste hoteli ukvarjati s čitanjem naslednjih vrstic, enako storili in ste dobre volje pripravljeni za dolgo pešpot do Tople, tedaj pojdite ko j z menoj.
Želim vam pokazati in povedati (kolikor mi bo to pač mogoče) o vsaki količkaj znameniti točki in kraju, ki jih bomo med potjo videli, o njihovi preteklosti in sedanjosti. Zato bomo korakali precej dolgo časa, pešačili in se
ogledovali —• preden dospemo do zaželenega cilja.
Torej s pogumom, dobro voljo in z veseljem se odpravimo iz hiše, v kateri so nam za lepe denarce prav dobro postregli — ter gremo na pot.
Že kar nekaj desetin metrov poti začujemo bučanje in šumenje vode, ki bruha pod nami iz votline. Od Črne do tod teče Meža pod zemljo, kjer globoko v skalnati zemlji vrti turbine podzemne elektrarne. Ko bodo rovi do Prevalj gotovi, bo njen tok uravnan skoznje.
Za zgradbo podzemne elektrarne se je najbolj trudil in prizadeval rudniški elektro-inženir Miro Baraga. Ob prihodu okupa-
Nekaj smo najbrž tudi sami krivi
(Beseda o nepotrebnih slabih stvareh)
Stari ljudje še bolj vidimo, pa tudi mladina mora slutiti, kako smo in da smo po osvoboditvi v kraju izredno napredovali. To je tak korak naprej, da bo šla ta doba v zgodovino tudi imensko kot doba največjega napredka te prelepe koroške dežele in njenega ljudstva.
V našem listu o tem tudi vedno pišemo. Naš list je kar slika napredka kraja za vse čase. Celo toliko in tako pišemo o tem, da se na to pisanje kdo že obregne: »Če bere človek Fužinarja, ima vtis, da ste tam sami angelci, ki gradijo industrijo in streme za kulturo kakor nikjer drugje, potem pa napravite tako reč (umor matere štirih otrok v Kotljah), kakršne že 'dolgo ni sposoben noben še tako molčeči kraj... Ali boste tudi o tem kaj napisali, najbrž ne?« Tako pismo smo prejeli, pa še nekaj takih pripomb.
Da, vse še ni čisto dobro, a o tem vseeno ne pišemo, ker vemo, da vse in naenkrat ne more biti dobro. O slabih stvareh se itak dovolj govori, pa zato ni treba še pisati.
Včasih pa le kaže opozoriti tudi na kaj takega, posebno na tiste stvari, ki so odvisne od ljudi — od nas samih — in 'bi jih zato mogli sami popraviti. Kar zdi se, da ljudje nekoliko zaostajamo za napredkom. V kraj smo veliko in vsestransko dobili. Tudi sami smo k temu prispevali, vendar tam, kjer gre za »vsestransko«, smo nekateri najbrž izpustili tisto stran, kjer mora človek rasti z napredkom predvsem v graditvi in izpopolnjevanju samega sebe. To stran smo nekako bolj lagodno vzeli, pa raje zato le več zahtevamo, kot pa z lastnim izpopolnjevanjem prispevamo.
Veseli smo in ne da se tajiti: veliko in največ je dobrega, slabega je čisto malo. Toda tisto malo slabega more pokvariti veliko dobrega.
Naj bi torej za razliko pogledali in povedali* tudi nekaj takih stvari, pa čeprav ne začnemo z umorom.
—• Naš park je tako edinstveno lep, da pomeni redko bogastvo, ki ga ima kako mesto. Za tako košatijo je treba šest sto let. Zelo prav smo izkoristili tisto ravnico tam gori. Toliko je sedaj že tam takega, da se svet čudi. Pa še domača spodbuda je bila to! Ne čudi pa se svet (oziroma tudi) naši brezobzirnosti, ko tekamo po parku vsevprek. Nobeni opozorilni napisi ne pomagajo. Toliko je drč v parku in iz parka, kolikor se komu zljubi skrajšati si pot.
Če bi vsi tudi sebe gradili, če bi dorasli tistemu velikemu, kar smo tam gori kulturnega dobili, ne bi bilo treba niti napisov, temveč bi uživali zdravje, lepoto in mir, kot jih zlepa nima kako naselje, ter bi sami od sebe čuvali ta prelepi vrt ob prelepih kulturnih ustanovah našega mesta in dežele. Kako čuvajo drugod take trate in nasade! Poglejmo samo v novi del Velenja! Ali so tam drugi ljudje? Ne, temveč spoznali so, da je treba ob materialni gradnji graditi tudi samega sebe.
— Ko se je v nekem švicarskem industrijskem kraju zaradi neurja in loma drevo nagnilo in poškodovalo staro ro-
Z razstave NOB, ki je bila na X. koroškem festivalu do sedaj najlepše urejena
cijskih nasilnežev je bil izseljen v južne kraje v neki rudnik blizu mesta »Kratovo«. Tam je bil zaradi sodelovanja s partizani od gestapovcev zverinsko umorjen.
Njega ni več, a od njega začeto delo obstaja in nam koristi. Naj mu bodo te vrstice v blag spomin!
Prvo razpotje
Pot na desni drži v staro rudarsko naselje na Spodnji in Zgornji Breg. V goro nad tem naseljem so izdolbeni večji in manjši rovi. Nekateri izmed njih gredo celo skozi goro, tako da lahko prideš skoznje v Podpeco.
Se z glavne ceste vidno je bilo skladišče z močnim obzidjem. V njem so shranjevali razstrelivo za vse rudarske oziroma rudniške revirje.
Ta pot vodi od Zgornjega Brega in prek Luskačega vrha na Rižni vrh (Rišperk).
Od Rižnega vrha so bile nekoč zgrajene drvarske riže v ravnino na pliberško stran. Po teh rižah so drvarji spuščali gozdne zaklade Pece.
Medtem smo prispeli že do mesta, kjer je podjetje za gradnjo ceste pred nedavnim odprlo nov kamnolom. Tu je bila nekoč znamenita starinska tovarna šiber.
Mimo Marholdčevih bajt pridemo čez La-dinekov most. Kamniti most je bil med okupacijo porušen, ni pa še obnovljen. Namesto njega je postranski most tam, kjer je šla med prvo svetovno vojno od Žerjava do Prevalj ozkotirna železnica. To železnico so po nabavi tovornih avtomobilov konec leta 1933 razdrli.
Otlica
Nedaleč od mosta, kjer je dolina med Poleno in Žerjavom zelo ozka, stoji precej visoko v skali kamnit križ (kužno znamenje).
Skala, na kateri je pritrjen ta križ, je še pred prvo svetovno vojno segala čez cesto v strugo Meže. Bila pa je prevotljena, tako da je bil v njej nekak tunelček. Skozi je bila speljana cesta. Nad sredino tunelčka na skali je takrat stalo že omenjeno kužno znamenje. Ker so zaradi železnice morali cestišče razširiti, so ta tunelček (kateremu smo rekali: Otlica, votlica ali votla peč) s skalo vred razstrelili in so znamenje prestavili tja, kjer je še sedaj.
Stari ljudje so vedeli povedati, da so takrat, ko je po naših krajih razsajala huda bolezen (kuga) in so cele vasi in mesta izumirala, tukaj noč in dan kurili velike grmade ognja in na ta način preprečili, da ta nalezljiva bolezen ni okužila prebivalcev takrat še neznatnega Žerjava in Crne.
Ko je nekoč neki kočijaž v elegantni ekvi-paži vozil neko milostljivo, ki se je prvič vozila po tej poti, ga je, ko je zagledala križ nad Otlico, vprašala: »Zakaj neki je ta križ?«
Ker kočijaž sam ni vedel, ji je kratko malo odgovoril, da pač zato, da vozniki ne bi vozili čez strmo skalo — ampak le skoznjo.
Enaka Otlica je bila tudi na drugi strani Crne — na Pristavi — prek ceste, ki vodi iz Črne v Toplo in Koprivno.
Stari možje so nekoč prerokovali, da dokler bosta stali Otlici na vsaki strani Črne, do nje ne bodo prispele kužne bolezni. To prerokovanje se je res uresničilo.
Najprej se je zrušila Otlica na- Pristavi. Nekako 1895. leta. Takrat se je pojavila med prebivalstvom Črne kužna otroška bolezen škrlatinka in ošpice. Bilo je nekaj smrtnih primerov zaradi omenjenih bolezni, katere baje prej v tem kraju niso bile znane.
Ko pa so v prvi svetovni vojni porušili še Otlico med Žerjavom in Poleno, se je med ljudstvom pojavila kužna bolezen — griža, ki je terjala mnoga življenja. Seveda bi se bolezen prav tako pojavila, tudi če bi še Otlica stala, ker so jo razmnoževali okuženi, iz vojne se vračajoči vojaki, vendar napovedano prerokovanje se je le izpolnilo.
Soteska
V nadaljevanju poti prispemo do zelo ozke, globoko v skale zajedene soteske na desnem bregu Meže. Skozi sotesko curlja neznatna vodica, ki se le ob deževju nekoliko zveča. Pred nekaj leti pa je šumel in žuborel tod skozi znaten potoček, kateremu so rudarji globoko pod zemljo prebili žilo, zaradi česar je skoraj popolnoma usahnil. Z njim so usahnili tudi mnogi studenci, ki so nekoč izvirali na raznih krajih v dolini.
Po soteski so bile visoko nad cesto in čez in čez strugo Meže »riže«. Po njih so nad pol stoletja spuščali hlode in polena (cepanice) s Pogorevca ali, kakor je Prežihov Voranc imenoval to goro oziroma hrib, Požganice in Jan-kovca na ravnino ob levem bregu Meže. Od tam so robo spravljali po vodi ali jo vozili z vprežno živino na razne žage ter na železniško postajo na Prevalje.
Iz manjvrednega in pokvarjenega lesa so kar na isti ravnini žgali lesno oglje, ki je bilo takrat zelo potrebno fužinam in kovačnicam.
Proti vrhu se ta soteska (ki je nekoliko podobna Vintgarju na Gorenjskem) razširi. Tam so bili pred šestdesetimi leti na svinčeni rudi dokaj bogati rovi v Ladinekovem in Mučevem zemljišču ali, bolje rečeno, skalovju. Ob nekdanji Mučevi in Florjanovi meji, ob prej imenovanem potočku, je bila ročna separacija (bošuta) za čiščenje rude.
V teh takrat bujnih gozdovih je imela svoja zatočišča številna ter različna divjad. Zadnji jelen v tem kotu je bil baje ubit med prvo svetovno vojno od divjega lovca.
Med gozdovi so bile tudi nekatere kmetije, ki jih pa sedaj ni več. Le sem ter tja so še vidne razvaline zidovja.
Žerjav
Zerjavska kotlina, ki ni predaleč od omenjene soteske, je bila verjetno kdaj jezero. Na pečinah Basjakovega hriba so še vidni znaki, ki bi dali slutiti, da so se v davnih časih v to jezero stekale vode tudi od nasprotne strani. (Ne od tiste strani, od katere teče Meža.)
Na levem bregu Meže je starinska, sedaj stanovanjska stavba, katero so še do nedavnega imenovali »Kravtov bošhavs«. Bila je to pred mnogimi leti že nekoliko mehanizirana separacija rude. Lastnik te separacije je bil Kravt.
Rudo so v to čistilnico spravljali po zelo strmi drči iz rova blizu vrha Sumahovih peči.
Prve stanovanjske hišice‘ob poti v Žerjav so bile pred leti nizke in na pol lesene grofovske holcarske bajte. Poleg njih je bilo lesno skladišče hlodov in drv.
Lesne oz. gozdne produkte izpod Uršlje gore in Jazbine so nekoč na basjakovi »moši« (t. j. iz hlodov narejenih vodnih grabljah ali vodni mreži) drvarji-splavarji vlačili iz jazbinskega potoka. Basjakova moša je bila ob sotočju ali sovodnji Jazbinskega potoka z Mežo prav blizu omenjene lesne zaloge oziroma skladišča.
Ker smo že pri izlivu Jazbinskega potoka, naj povem, da ta ni preveč globok in komaj za dober skok širok se po strugi vije — teče ter šumeče, živahno žuboreče in belo se peneče valovčke kvišku meče ...
Ob potoku se vije cesta, ne taka, kot jih imajo mesta, ampak le ozka vozna pot vodi v planinski kot, kjer iz osrčja hriba šumeče jazbinski potok kot studenec priteče. Proti izlivu v strugo Meže pa ta potok postaja širši in ko se mu pridruži še po kanalu speljana in po kemikalijah smrdeča voda iz separacije, se gost in blaten steka v zgoraj omenjeno strugo.
Ob neurjih pa ta potok ni več tako pohleven in prikupen, kakor sem ga zgoraj opisal. Takrat namreč naraste in prestopi strugo. Dere, trga in odnaša zemljo, drevje in vse, kar je v njegovi bližini ter ogroža celo stanovanjske hiše. Kaj je v takih primerih zmožen, je že večkrat dokazal.
Ako bi se napotili po poti ob potoku, bi prišli k stari stavbi, ki je bila nekoč^neha-nična separacija v Grabnu. Tam je v neposredni bližini preko sto let stari rov, v katerem je moral v mojem prvem spisu omenjeni Simon vrtati za kazen trdo skalo in mu je sveder kar prehitro uhajal vanjo.
Pot, ob kateri so zgrajene in se še gradijo rudarske hiše in hišice, vodi mimo Merdavsa k jazbinskim kmetijam in v gorsko vas Javorje, ali pa ob Uršlji gori mimo Križana in Plešivca v Slovenj Gradec.
Preden pridemo do Merdavsa, so ob cesti precej visoki skalnati lceri. Na enega teh kerov je nekoč eden izmed Merdavsovih fantov postavil iz desk v naravni velikosti, obliki in barvi izdelanega gamsa.
Neke purgarske gospe iz Črne so se neko nedeljo sprehajale po cesti in zagledale gamsa na keru. Brž so hitele nazaj in iz Žerjava je ena izmed njih tefelonirala svojemu možu, ki je bil strasten ljubitelj lova, kaj je videla.
Njen mož, vzradoščen ob tem sporočilu, je v naglici vzel puško in zajahal konja. V strahu, da bi mu medtem časom gams ne ušel predaleč od označenega kraja, je urno prijezdil v bližino kera, na katerem je še vedno mirno stala žival. Ze je dvignil puško in nameril, a je takoj spoznal, da žival na skali ni bila živa; zato ni sprožil in le nejevoljen se je vrnil.
O svincu in o rudnikih
Znano je, da so svinec že pred tisočletji uporabljali za razne izdelke, tudi za oraklje, amulete (poganske svetinjice) in za drugo. Nekoč sem čital v neki knjigi, da so v Kartagini, v staroslavnem mestu, iz katerega je izšel junaški Hanibal in ki je stoletja kljubovalo mogočnemu rimskemu cesarstvu in katerega so germanski Vandali do tal porušili, pri zidanju arene (gledališča) namesto cementa ali apna vlivali raztopljeni svinec, da je vezal kamenje zidovja ogromne stavbe.
Nekako po letu 1000 so bili malone vsi rudniki na sedanjem Koroškem, Štajerskem, Kranjskem i. dr. last slovensko-karantanske in selško-breške kneginje Eme ter njenega moža Viljema. (Iz knjige Janeza Veiderja, Sv. Ema, str. 20—30.)
V prvi polovici minulega stoletja so bila v Zgornji Mežiški dolini razna rudarska podjetja, n. pr. Kompas, Kravt, Žerjav, Bedi ali Vedi i. dr. Takrat so bile tudi v Balosu fužine, kjer so iz železne rude vlivali železo in iz litega železa kovali jeklo in kovno železo. V Mušeniku so izdelovali železno žico, pri Boltnarju pa žeblje in čevljarske ter cokljarske žebice.
Rudarska podjetja so se združila pod nemško plajberško unijo (Bleiberger Bergwerks-
Mladi orodjar
Ko je stvarnik priklical iz tal strme gore, jih je postavil v krogu in obdal s skalovjem, nastalo kotlino pa določil za mili Žerjav, kjer med trudom, polnim skrbi in težav, živimo pošteno, veselo, kakor je lepo in prav.
V kotlini med gorami je ljubi naš dom. Skromne je stavbe, a kot prirastel je k tlom. V rovih pod zemljo si služimo kruh in v topilnici kjer žvepleno.-strupeni je duh ter pri strojih bobnečih, kjer postaneš lahko še gluh.
Kakor ima že vsak kotiček na našem planetu na svetu svojo zgodovino, tako jo ima po vsej verjetnosti tudi Žerjav. Hočemo jo nekoliko opisati.
Da Meža v davnini svoje struge ni imela v enaki globočini kakor dandanes, je razvidno na skalovju desno in levo. Iz vode zlizanega oglajenega skalovja je razvidno, da je bil njen tok pred mnogimi veki mnogo višji nego je sedanji. Pritoki oz. odtoki pa so drli in trgali več ali manj zrahljano pečevje in s tem glo-bili strugo tako dolgo, da so se jezera popolnoma izsušila.
Union ali kratko BBU). Predsednik unije je bil baje Muhlbacher, upravitelj pa Rtigger.
Tu v Žerjavu, kjer so bile poleg rudniških rovov, ročnih separacij (bošut) in male topilnice (v kateri so kurili še z drvmi) tudi še tovarna za cement ter žaga na enojarmenik, je vse to prešlo v last plajberške unije.
Topilnica in ročne separacije so bile na desnem bregu Meže, v dolinici ali, bolje rečeno, v medbrežju potočka, ki teče (dandanes le še kadar je deževje in nevihta) ob današnjem topilniškem dimovodu. Kjer je danes golo, od topilniškega dima razjedeno skalovje, je bil takrat še gosto zaraščen gozd. V hribu na obeh straneh potočka pa so bili nekateri rovi. Eden izmed njih mora izvirati še iz dobe, ko še ni bil znan smodnik, ker so njegove stene, strop in dno lepo gladko izklesani, česar v drugih rovih nikjer ni. Danes je brez nevarnosti težko priti do njega zaradi od dima razjedenega, pepelu podobnega grušča. Cementarna in žaga sta bili ob Meži.
Podjetnik Žerjav, ki je baje itak bival v daljnem Kočevju, je prepustil delavce no-
vemu podjetniku. Starega sivolasega upravnika so pa upokojili.
V žerjavski kotlini sta bili dve kmetiji, Spodnji Čemernik in Basjak. Kjer je telovadnica društva »Partizan«, je bil pred leti Čememikov hlev in skedenj. Ko so hlev podrli in sezidali stavbo, so v njej telovadili Sokoli. To pa prejšnji lastnici (stari ženici) očividno ni bilo všeč. Ko je videla številne telovadce, ki so prihajali in odhajali, je dejala: Za našo živino je bilo v hlevu vedno dovolj prostora, za ta teleta ga je pa premalo.
Na mestu, kjer je sedaj Delavski kulturni dom, sta bila Basjakova bajta in hlev.
Leta 1897 so začeli graditi topilnico, leta 1900 je bila že v obratu. Topilnice na Pečnikovem in na Poleni pa so opustili. Leta 1910 so začeli Neuburgerjev rov (danes Ravšerjev rov), leta 1911 so zgradili žično železnico in Dieslovo elektrarno, ki pa je bila leta 1941 uničena. Leta 1914 je začela obratovati izbi-ralnica, imenovana i»Aufberajtnga«, za takrat zelo praktična separacija, ki so jo lani preuredili v najmodernejšo in novodobno. Zgraditev te izbiralnice je baje bila plačana z dvema vagonoma vulfenita (rumenega svinca).
Julija 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Mnogo rudniških delavcev in uradnikov je bilo mobiliziranih. Čez nekaj mesecev vojne pa so bili vsi rudniški delavci in nameščenci oproščeni vojaške službe, ali, žal, do tega časa jih je že mnogo padlo, mnogo pa jih je bilo ujetih.
Po vojni je prišlo rudniško podjetje pod državni sekvester države SHS. Od leta 1921 do 1941 je bilo podjetje pod angleško upravo. Leta 1941 so ;se Nemci polastili vseh rudniških obratov. Dne 13. februarja je letalska bomba porušila dele topilnice in Lurgi-centrale.
V začetku maja 1945 so začeli partizani preganjati hitlerjevsko vojsko iz Žerjava. Nemški vojaki so se umaknili in poskrili po gozdovih. Po odhodu partizanov so se pa zopet pojavili in takrat so padle žrtve zaradi na čast partizanom izobešenih slovenskih zastav.
Kri Tamšijeve žene, žene Erženičnikove in Selišnikovih zakoncev je oškropila zidovje in tla med topilniškimi objekti.
Ko pa je prišlo do popolne kapitulacije fašizma in demoralizirane Hitlerjeve armade, so se premagane kolone nad teden dni valile preko naših pokrajin.
Zadihali smo svobodno.
8?	-,v
Zadnji pregled našega pnevmatskega orodja pred odpremo
Kontrola izdelkov
Vhod v podzemlje
Pri poslopju, kjer je vhod v podzemlje, pustimo Žerjav za seboj. Pred seboj pa ne vidimo drugega ko cesto in strugo Meže, ki je večji del v letu suha, ker je že v Crni speljana v rove. Le kadar so nalivi, se prelije preko jeza. Takrat pridejo z njo tudi ribe. Le-te pa so večidel zapisane poginu, ko se struga osuši, ali pa če pridejo v strupeno kalno vodo iz separacije, ki se v Žerjavu izliva v strugo.
Na obeh straneh nas obdajajo visoke strme skale. Raz nje drčijo pozimi plazovi na cesto. V letih se še kdaj pripeti, da se odkruši kak kolos skale. To večkrat ovira promet na tem oddelku ceste. Ako bi bil most v Balošu, ki se nahaja na ostrem in nevarnem ovinku (kjer se je pripetilo že nekaj nezgod), speljan nižje kje preko reke in bi se na nasprotni strani zgradilo nekaj desetin metrov ceste, bi ta ovinek odpadel in tudi pred plazovi bi bila cesta obvarovana.
Ako tu pogledamo višje po tem kameni tem svetu in če imamo srečo in dobre oči, bomo nemara zagledali kakega gamsa. Nekdaj so bili vsakdanji pojav. Sedaj so te živali tukaj že redka prikazen, ker se je njih število v obeh svetovnih vojnah zaradi pomanjkanja prehrane zelo skrčilo. Marsikateri pošten zemljan je bil prisiljen, da si je poiskal gamsovo pečenko ali golaš, da si je utešil kruleči želodec.
Udje zelene bratovščine oz. lovske družine so mnenja, da so gamsovski rajoni vedno višje nego srnjaški. To pa je v tem kraju zaradi kamenitega terena ravno narobe. Ker se gamsi, kot znano, raje zadržujejo v pečinah, ki segajo tukaj v dolino, gozdovi pa, ki so zatočišče srnjadi, se nahajajo mnogo višje.
V pomladi cvetijo po tem pečovju »ključki pomladi« zlatorumeni jegliči — primelni ali kakor jih tu imenujemo »ženitelj«. Slednje ime se mi zdi zelo primerno za to cvetlico, ker se v času, ko ta rastlina cveti, v vseh živih bitjih pojavlja ljubavni nagon po združitvi — ženitvi.
Fužine
Ze poprej omenjeni ovinek in most sta bila pred osemdesetimi leti nekoliko oddaljena od sedanjega v smeri proti Mušeniku. Cesta je bila speljana poleg prve baloške stavbe, katera je takrat služila delavcem — kovačem
baloških fužin za stanovanje. Ovinek ob tem mostu je bil mnogo ostrejši, mnogo bolj zavit nego je današnji. Cesta preko haloškega klanca je bila takrat zelo strma. V bajtici nasproti prej označene hiše (takrat »pri Ja-stranu«) je bila v hlevu pod previsno skalo za priprego voznikom na razpolago vprežna živina. Previs skale se je neke noči utrgal in pomečkal hlev, kateri je takrat služil le še za drvarnico. Most na sedanjem mestu je bil železen in je bil med okupacijo porušen. Danes je tu leseni most.
O baloških fužinah, ki so nekako med leti 1860—1870 prenehale obratovati, bi vedel povedati le to, kar sem zvedel od starejših ljudi.
V kolikor pomnim iz moje mladosti, so tu stali še vsi objekti nekdanjih fužin z visokimi črnimi dimniki. V eni izmed teh stavb je imel kovač Rihard Ozimic kovačnico. Opremljena je bila med drugim tudi z velikim kladivom na vodni pogon. (Z repačem kakršen je v muzeju na Ravnah.)
O tem kovaču bi bilo vredno omeniti, da je eden njegovih sorodnikov (menda edini iz tega kota) šel z nesrečnim cesarjem Maksimilijanom v Meksiko, kjer je po znanem tragičnem koncu tega podviga zgubil življenje.
Železno rudo so v fužinah topili še z lesnim ogljem. Tega je bilo v teh krajih vedno mnoge na razpolago. Dobivali pa so rudo baje iz Starega dvora (Althofen) na Zg. Koroškem. Tja se je baje tudi (ko je bil obrat ustavljen) preselilo nekaj delavcev in uradnikov. Železno rudo so baje kopali tudi v hribu Spodnjega Javorja, kjer je je pa kmalu zmanjkalo.
V teh fužinah so bili zaposleni tudi moji daljni sorodniki: Šanlova Neči in Ludvik ter Klemen Gradišnik. Slednji se je od tu preselil v fužine Zeltweg.
V dela prostih dneh so se fužinarji zabavali in si kratili čas s tem, da so metali železno kroglo jx> cesti do Crne. Kdor je zalučal kroglo najdalje, mu isti dan ni bilo treba plačati pijače, (ki so jo že takrat zelo čislali) ko so dospeli v Črno in se v gostilnah lotili popivanja.
Takrat je nastala staroznana, a za Črnjane ne posebno častna pesem: Večjih lumpov nima svet, kot smo mi Črnjani — noč in dan ga pijemo, vedno smo pijani. Če bom zdrav, še bom dav za en bokav ...
Pesem je daljša toda naslednje kitice sem že pozabil. Vsaj zaradi tega, menim, da ni kake škode.
Cerkev v Mušeniku
Med fužinarskimi uradniki jih je bilo nekaj protestantovske vere. Ti so baje začeli v Mušeniku med gradom in takratno žičamo graditi cerkev v gotskem slogu. Do dokončne dograditve pa zaradi ustavitve železarskih obratov ni prišlo. Ta stavba se je nato dolgo časa uporabljala za ropotamo. Po prvi svetovni vojni so jo preuredili v stanovanje.
V Mušeniku, kjer je znamenita žaga, je bila svoj čas žičarna.
V gradu je stanoval »ferbežar« (Vorvveiser) Jabornegg. Pod njegovim vodstvom in nadzorstvom so bili vsi železarski obrati. Pozneje pa je tu imel svojo rezidenco grofovski nad-gozdar. V hiši poleg gradu (proti Črni) so stanovali grofovski gozdarji prej pa baloški fužinarski uradniki.
V veliki delavski stanovanjski hiši (kjer stanuje dvajset družin) je še ob koncu 19. stoletja samotaril in životaril starček, nekdanji fužinar »Šilar«. Preživljal se je z beračenjem. Navado je imel, da je vedno vzdihoval »ja je še še«. Ako je prišel v hišo kakega kmeta beračit, je navadno prosil za pitno vodo. Nato pa je začel: ja je še še, pri vas pač lahko kuhate dobre župce (juhe), ker imate tako dobro vodo. Na to pa se je gospodinji tako dolgo dobrikal, da mu je nalila v skledo dobre juhe ali pa mu je podarila kaj drugega.
Rudarsko novo naselje — le nekaj korakov iz Mušenika — je po drugi svetovni moriji nastalo na njivah in travnikih, kjer so še pred nekaj leti orali, sejali in kosili Črnjani.
Črna
Ko na Peci še gorski mož svoje burke je uganjal — po gozdovih krog Pece pa še medved jelena je preganjal — ko v polnočnih urah še divji lov ljudi je strašil — v tolmunu pod čerinami pa vodni mož ribiče je plašil — in ko je še v skalnati votlini pela žavžena — vila — takrat je Črna le »Čerina« bila in Mežica bila je le »mošca«, kjer drvarji — splavarji hlode in polena iz vode so vlačili — oglarji pa sv. Lavrencija za svojega zaščitnika so častili. Takrat je tudi v Mušeniku »mošnik« maše stanoval.
Toda zobje časa — čeri, Čerine in moše, mošce ter mošlinje po svoje so premleli in jim prvotno obliko in prvotni pomen vzeli.
Izpričano je bilo, da je črna dobila svoje ime od skale blizu spomenika in pošte.
Ta skala je, ko je že jezero usihalo oz. si je voda iz tega jezera bolj in bolj globila in širila strugo odtoka, še kot čer ali Čerina štrlela iznad jezerske vodne gladine.
Od tod ime Čerina — Černa — Črna.
Neki star domačin je nekoč vedel povedati, da so si pred stoletji Marenberški grofje postavili nedaleč od te skale ličen gradič, ki jim je služil za bivanje, kadar so prihajali na lov v okoliške, takrat še goste in mestoma neprodirne gozdove.
Ta gradič še danes obstaja, le da je za nadstropje povišan (pri Rešarju). Posestniki te hiše (prej gradu) so še do nedavna imeli družinsko ime: »Cemic«, ki se je nemara prvotno glasilo »Čerine«. Nekaj teh potomcev Černičev še danes živi v isti hiši.
Pri Rezmanu in Beltnarju so se baje pred stoletji naselili menihi in so hoteli sezidati cerkev sv. Ožbalta na ravninici v Mali črni. V tem kraju pa je takrat izbruhnila neka bolezen. Tedaj se je pojavil na prej omenjeni skali ptič sv. Ožbalta (krokar) in je krokal (ker so bili menihi in marenberški grofje Nemci) po nemško: Iss Kronawetter in Bi-bemol (Biberfett), dann stirbst du nicht so schnell (jej brančur v bobrovi masti, pa ne boš kmalu umrl) (brančur-brinjeve jagode).
(Dalje prihodnjič)