Navtilid iz srednjeeocenskih plasti pri Grdoselu v Istri
na Hrvaškem
A nautiloid from Middle Eocene beds at Grdoselo in Istria, Croatia
Vasja MIKUŽ
Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; e-mail: vasja.mikuz@ntf.uni-lj.si
Prejeto / Received 3. 4. 2009; Sprejeto / Accepted 17. 4. 2009
Ključne besede: navtilidi, Aturia, srednji eocen, Grdoselo, Istra, Hrvaška Key words: Nautiloidea, Aturia, Middle Eocene, Grdoselo, Istria, Croatia
Izvleček
V prispevku so obravnavani ostanki kamenega jedra fragmokona eocenskega navtilida vrste Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) iz Grdosela v osrednji Istri. Aturijini ostanki so iz horizonta apnenčevih peščenjakov megasekvence pazinskega flišnega bazena. V teh plasteh je veliko morskih ježkov rodov Echinolampas in Cyclaster, veliko manj je primerkov rodov Macropneustes in Conoclypus. Od mehkužcev so praviloma najdena samo njihova kamena jedra. Relativno majhna diverziteta morskih ježkov, veliko število posameznih vrst in popolna odsotnost koral, do neke mere kažejo na to, da so v tem najdišču ostanki organizmov najverjetneje ostali blizu njihovega nekdanjega življenjskega prostora in nimajo alohtonega predznaka.
Abstract
Treated are remains of a stone core of phragmocone of an Eocene nautiloid of species Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) from Grdoselo in central Istria, western Croatia. Remains of Aturia occur in a calcareous sandstone horizon of the Pazin flysch basin megasequence. In these beds occur abundant sea urchins of genera Ecinolampas and Cyclaster, and much less frequent specimens of genera Macropneustes and Conoclypus. Of mollusks are normally found only their stone cores. The relatively modest diversity of sea urchins, high numbers of individual species and total absence of corals might indicate that organisms of this locality most probably remained near their original living environment, without a sign of allochthonicity.
Uvod
V flišnem pasu Istre je veliko najdišč eocenske makrofavne. Med pomembnejšimi najdišči je vsekakor Grdoselo (sl. 2), ki leži okrog 10 km severno od Pazina (sl. 1). S Pazinom ga povezuje ozka in ovinkasta cesta. Grdoselo je v geološkem smislu poznano predvsem po številnih ostankih iregularnih morskih ježkov, ki sta jih v preteklosti raziskovala predvsem Taramelli (1874) in Bittner (1880). V 20. stoletju je istrske eocenske morske ježke raziskovala Mitrovic-Petroviceva (1970), v zadnjem času pa so z raziskavami nadaljevali Mikša in sodelavci (2005). Pregled vseh opisanih istrskih eocen-skih vrst morskih ježkov je zbral Mikuž (2008). Da bi ugotovili pogostnost omenjenih fosilnih ostankov, smo naredili na manjši površini zelo plitev poizkusni izkop. V najdišču izdanja večja ploskev eocenske flišne megasekvence, na površini katere je videti določene že štrleče fosilne ostanke.
V sistematično izkopanem pasu dolžine 2,5 m, širine 25 cm in globine 10 cm, torej v 0,0625 m3 materiala smo našli 23 morskih ježkov, od tega 11 ehinolampasov in 12 ciklastrov. S tem smo dokazali, da so ostanki morskih ježkov v zgornjem delu plasti, ki izdanja v najdišču pri Grdo-selu (sl. 3), zelo pogostni. Razen morskih ježkov so pogostne tudi numulitine in foraminifere, redkejša so kamena jedra polžev in školjk, zelo poredkoma pa naletimo na ostanke glavonožcev, členonožcev in mnogoščetincev. Za najdišče Grdoselo oziroma za povsem določen horizont fli-šne megasekvence je značilna odsotnost koral, čeprav Mikša in sodelavci (2005, 101) pišejo tudi o najdbah koral, najverjetneje iz kakega drugega horizonta? Precej pogostna so tudi ravna in ukrivljena, dolga ter kratka cevasta kamena jedra, ki so najverjetneje ostanki bioturbacijskih tvorb oziroma zapolnitve nekdanjih rovov v morskem dnu.
Sl. 1. Geografski položaj Grdosela v osrednji Istri Fig. 1. Geographic position of Grdoselo in Central Istria
Pri večkratnem pregledovanju najdišča smo samo enkrat naleteli tudi na ostanke eocenskih glavonožcev. Našli smo tri dele kamenega jedra frogmokona, ki pripadajo rodu Aturia. Aturijini segmenti so medsebojno povezljivi in so zanesljivo od istega osebka.
Dosedanje raziskave eocenskih navtilidov v Istri
Stache (1864, 87) omenja iz Istre samo eno vrsto glavonožca Nautilus lingulatus Buch., ki je najden v Nugli pri Buzetu. Parona (1898, 159) piše, da mu je prof. Taramelli posredoval lep primerek vrste Aturia ziczac s hribca Kanuš pri Pazinu. Nadalje še piše, da ga je prof. E. Mariani opozoril na večji
primerek iste vrste iz eocenskih skladov Picna, ki je shranjen v Mestnem muzeju v Milanu (Museo civico di Milano). Schubert (1905, 179) navaja spisek fosilnih ostankov iz Istre. V seznamu sta omenjena tudi glavonožca Nautilus umbilicaris Desh. iz okolice Pazina in Nautilus (Aturia) ziczac Sow. (lingulatus Desh.) iz okolice Pazina in Nugle pri Buzetu. Manek (1905, 351-352) omenja nekaj lo-kalitet v Istri, okolico Raspoličev, Nugle, Lesiščine in Cunja, kjer so našli tudi ostanke rodu Nautilus. Toniolo (1909, 290-291) opisuje dva navtilida iz Istre: Nautilus disculus Deshayes iz najdišč Semič in Sergovija pod Vranjo in Nautilus cf. lamar-cki Deshayes najden ob potoku pri Sergoviji pod Vranjo. Toula (1918, Taf. 25, Fig. 31) omenja, da so primerke vrste Nautilus (Aturia) lingulatus v. Buch našli v Kressenbergu in v Istri. Sacco (1924, 20-21) predstavlja obsežen seznam fosilnih ostankov iz najdišč na območjih Roča, Pazina, Gračišca in od drugod. Isti avtor še navaja, da glavonožci rodu Nautilus niso redki, najde pa se tudi kakšna Aturia. Šikic (1963, 331) v seznamu fosilnih ostankov iz okolice zaselka Brtoši pri Pazinu omenja vrsto Nautilus sindensis Vredenburg. Z otoka Krka pri Murvenici je navedena vrsta Nautilus (Paraturia) spathi Vredenburg (Šikic 1963, 332). Polšak & Šikic (1973, 26) omenjata iz pazinskega območja tri oblike glavonožcev: Nautilus leoni-censis, N. sindensis in N. subfleuriausianus. Abate in sod. (1988) predstavljajo iz srednjeeocenskih skladov Grdosela v Istri tri vrste: Eutrephoceras imperialis (Sowerby) (Tav. 4, Figs. 14-15), E. disculus (Deshayes) (Tav. 4, Fig. 20) in Hercoglossa aff. harrisi Miller & Thompson (Tav. 4, Fig. 16). Iz istega najdišča omenjajo tudi vrsto Aturia ziczac (Sowerby, 1812). Moosleitner (1996, 107) povzema podatke po Schubertu (1905) in navaja dve obliki navtilidov, ki so jih našli v Istri: Nautilus umbilicaris Deshayes in Nautilus (Aturia) ziczac Sowerby. Mikša in sodelavci (2005, 101) omenjajo iz lutetijskih skladov Grdosela med makrofavno tudi ostanke navtilidnih glavonožcev.
V marcu leta 2007 smo si ogledali eocenske fosilne ostanke iz Istre, ki so shranjeni v depojih Prirodoslovnega muzeja v Trstu (Museo di Sto-
Sl. 2. Zaselek Grdoselo z jugovzhodne smeri
Fig. 2. Small village Grdoselo from southeast direction
ria Naturale, Trieste). Kdaj so bili najdeni in kdo jih je našel, ne vemo. Vsekakor pripadajo starejši zbirki. Med številnimi morskimi ježki in kamenimi jedri mehkužcev, sta tudi dva dela kamenega jedra glavonožca, določena kot Nautilus sp. (inv. št. 9465). Oba ostanka sta iz Grdosela.
Paleontološki del
Sistematika po: Kummel, 1964 in Schultz, 1976 a, b
Classis Cephalopoda Cuvier, 1795 Subclassis Nautiloidea Agassiz, 1847 Ordo Nautilida Agassiz, 1847 Superfamilia Nautilaceae Blainville, 1825 Familia Nautilidae Blainville, 1825
Genus Aturia Bronn, 1838
Rodovno ime Aturia izvira iz poimenovanja miocenskega glavonožca vrste Nautilus aturi Basterot, 1825 (Kummel 1964, K457). Keferstein (1862-1866, 1429) navaja za genotip vrsto z imenom Nautilus aturici. Za rod pravi, da ima izrazito involutno hišico. Septa imajo kolumelarni lobus, z veliko stransko zajedo in manjšim začetnim lobusom. Sifo je na konkavni strani.
Če rodovno in vrstno ime izvirata iz latinščine, kar je najbolj verjetno, potem je beseda Aturus (Aturrus) starodobno ime za reko Adour v nekdanji provinci Akvitaniji na jugozahodu Francije (Wiesthaler 1993, 380). Po podatkih Sokli-ca (2001, 267) ime Aturia izvira iz grške besede »atyroo« kar pomeni v srbščini - ne zamrsiti oziroma v slovenščini ne zavozlati, ne zapletati ali ne zamotati. Glede izvora rodovnega imena je bolj verjetna prva verzija, saj je leta 1825 Basterot napisal razpravo o geoloških zapisih iz okolice Bordeauxa, ki leži prav v območju nekdanje akvitanijske province, reka Adour pa na njenem jugu. Miocenski glavonožec vrste Aturia aturi (Basterot, 1825) je prav iz tega predela Francije in je poimenovan po reki Adour. Koncem oktobra 2008, ko je bil ta prispevek že napisan, smo iz Švice prejeli naročeno kopijo BASTEROT-ovega originalnega članka iz leta 1825. Na strani 17, kjer obravnava navtilide iz južnozahodne Francije, je v poglavju Les Céphalopodes zapisano: »1. N. de l'Adour. N. Aturi. Nob.«. Slednji zapis dokončno razkriva poreklo rodovnega in vrstnega imena miocenskega navtilida Aturia aturi ali »navtilusa iz Adourja«. Torej smo sklepali pravilno, saj imeni dejansko izvirata iz nekdanjega poimenovanja reke Adour, miocensko vrsto A. aturi pa je Basterot (1825) poimenoval kot Nautilus Aturi.
Rod Aturia uvršča Kummel (1964) k družini Aturiidae Chapman, 1857. Shultz (1976) isti rod uvršča k družini Nautilidae Blainville, 1825. Kummel (1964, K457) in Arduini & Teruzzi (1986, 85) omenjajo, da je rod Aturia živel od paleocena do miocena v vseh morjih sveta, torej je bil rod v takratnih geoloških obdobjih kozmopolit-ski. Vanda Kochansky-Devidé (1964, 163) piše, da
so glavonožci podrazreda Nautiloidea ločenega spola, torej pri njih obstaja spolni dimorfizem, ki se vidi pri odebeljenih hišicah pri samicah, so pa tudi razlike v velikosti hišic in oblikovanosti ustja. To je zadosten in zelo tehten razlog za dosedanje napačno določevanje fosilnih vrst.
Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) Tab. 1, sl. 1-3
cf. 1824-37 Nautilus zigzag. Sow. - Deshayes, 51,
Tome 2, Pl. 100, Fig. 2 cf. 1825 Nautilus Ziczac de Sowerby - Basterot, 18
cf. 1837 Nautilus Deshayesii Defr. - De Köninck,
5, Tome 11, Pl. 4 cf. 1859 Aturia zigzag Sowerby - Chenu, 72, Figs. 272-273
cf. 1863 Nautilus lingulatus Bch. - Schafhäutl,
Taf. 53, Figs. 8a-b cf. 1867 Nautilus zic-zac Sowerby - Quenstedt, 414
cf. 1867 Nautilus lingulatus Buch - Quenstedt, 414
cf. 1887 Aturia ziczac Sow. sp. - Geinitz, 54, taf. 3, Figs. 1, 2
cf. 1894 Aturia zic-zac Sow. - De Gregorio, Pl. 1, Fig. 3a-3c
cf. 1906 Aturia ziczac Sow. - Felix, 144, Fig. 420 cf. 1913 Aturia ziczac - Woodward, 46 cf. 1918 Nautilus (Aturia) lingulatus v. Buch - Toula, Taf. 25, Fig. 31 cf. 1949 Nautilus (Aturia) ziczac - Petkovi}, 150, Tab. 28, sl. 4
cf. 1954 Aturia ziczac (Sow.) - Malaroda, 73, Tav. 14, Figs. 7-8
cf. 1954 Aturia ziczac (Sow.) - Malaroda, 74, Figs. 4a-c
cf. 1954 Aturia ziczac (Sow.) maior n. v. - Malaroda, 74, Tav. 14, Figs. 9a-9b cf. 1955 Aturia alabamensis (Morton) - Shimer &
Shrock, 549, Pl. 225, Figs. 10, 11 cf. 1964 Aturia alabamensis (Morton) - Kummel,
K457, Fig. 337, 1c cf. 1976a Aturia (Aturia) ziczac lingulata (v. Buch,
1834) - Schultz, 51, Abb. 1, H cf. 1988 Aturia ziczac (Sowerby, 1812) - Abate, Baglioni, Bimbatti & Piccoli, Tav. 4, Figs. 17-18 cf. 1992 Aturia lingulata (v. Buch) - Hagn, Darga
& Schmid, 180-181, Taf. 51 cf. 1995 Aturoidea ziczac (Nautilus:) Sowerby,
1812 - Le Renard & Pacaud, 132 cf. 1995 Aturia sp. - Tarlao, Tunis & Venturini,
615, Pl. 2, Fig. 2 left cf. 1998 Aturia (Aturia) ziczac lingulata (v. Buch) - Schultz, 38-39, Taf. 11, Figs. 3, 4
Material: Trije kosi kamenega jedra, ki so sestavni deli istega primerka. Kasneje so bili sestavljeni v en večji kos kamenega jedra nekdanjega glavonožca iz skupine paleogenskih navtilidov.
Nahajališče: V neposredni bližini stare domačije na obrobju Grdosela (sl. 3) izdanjajo debele plasti srednjeeocenskega-lutetijskega apnenčeve-
Sl. 3. Horizont srednjeeocenskih peščenih apnencev v Grdoselu s številnimi makrofosili
Fig. 3. Middle Eocene packstone horizon in Grdoselo with many macrofossils
ga klastita (packstone), katerega sestavni delci so iz karbonata, vmes so še številni fosilni ostanki. Vezivo je bolj peščeno, zato kamnina hitreje razpada in prepereva.
Opis: Ohranjeni so posamezni deli kamenega jedra, ki so deloma razpadli. Vsi deli pripadajo istemu fragmokonu. Površina ene strani je naravno izpreparirana. Po sestavnih delih najdbe vidimo, da je bila hišica spiralno zavita in involutna (tab. 1, sl. 1-2). Zadnji zavoj je prekrival starejše dele zavojnice, zavoj ima v prerezu polovalno oziroma nekako vmesno obliko med črkama »V« in »U« (tab. 1, sl. 3). Oblikovanost lobne linije primerka iz Grdosela povsem ustreza lobni liniji glavonož-cev rodu Aturia (tab. 1, sl. 2). Lobna linija se začenja s poglobljenim odsekom pri popku, nato se dvigne v kratek izbočeni del (sedlo), sledi vbočeni odsek (lobus), ki prehaja v najdaljše in najbolj izbočeno srpasto sedlo. Ta se blizu zunanjega roba spusti v globoko zajedo (lobus), ki se pri robu hišice izravna. Posamezni sestavni deli kamenega jedra so izrazito srpaste oblike in so podobnih velikosti. Odprtina sifonalnega kanala (sifa) je ovalna (tab. 1, sl. 3), leži na konkavni strani blizu osrednjega oziroma notranjega dela hišice, zato pripada intrasifonatnemu tipu. Po polmeru sklepamo, da je imela hišica premer okrog 17cm.
Opozarjamo tudi na uporabo različno zabeleženih vrstnih imen Ziczac, zigzag, zic-zac in ziczac, kar je bolj ali manj posledica površnosti in nedoslednosti nekaterih avtorjev. Morda gre tudi za nepoznavanje zooloških nomenklaturnih pravil.
Danes sta v uporabi rodovno ime Aturia in vrstno ime ziczac, torej Aturia ziczac!
Dimenzije kamenega jedra - fragmokona
(tab. 1, sl. 1-3): (Dimensions of stone core - phragmocone)
(pl. 1, figs. 1-3):
velikost vzorca (Size of sample) = 140 x 77 mm največji polmer kamenega jedra (The greatest core
radius) = ~ 100 mm širina sept (Width of septum) = 8-12 mm širina lateralnega roba (Width of lateral edge) =
17-25 mm polmer (Radius) = 85 mm
širina kamenega jedra (Width of the core) = 41,5 mm
razdalja od zunanjega roba do sredine kanala (Distance from outer edge to the center of sip-huncle) = 42 mm velikost sifonalnega kanala (Size of siphuncle) = 9 x 4,5 mm
Primerjava: Istrski primerek ima sifonalni kanal na istem mestu kot primerki vrste Aturia ziczac, ki jih predstavlja Malaroda (1954, 74, Fig. 4 a-c). Oblikovanost in velikost zavoja v prerezu in lobna linija pa bolj ustrezajo primerku podvrste Aturia ziczac maior (Malaroda 1954, 75, Figs. 5a-5b). Kummel (1964, K456) predstavlja z risbo rod Aturia, ki po zgradbi ustreza tudi našemu primerku iz Grdosela. Tudi oblika zavoja v prečnem prerezu in pozicija sifonalnega kanala ustrezata, saj so zavoji polovalni in kanal je lociran v sredini notranjega dela zavoja. Prav tako je zelo primerljiv potek lobne linije. Začetni del lobne linije je širok in izbočen, preide v navzad zavihano ozko zajedo, nato lobna linija zavije rahlo navspred in zaključi pravokotno proti zunanjemu robu zavoja. Sifonalni kanal je ovalne oblike. Walker in Ward (1995, 140) prikazujeta iz eocenskih plasti Egipta primerek vrste Aturia praezigzac Oppenheim. Suturna linija tega primerka je v marsičem zelo podobna suturni liniji istrskega primerka. Le diameter egiptovskega primerka je bistveno manjši.
Največja primerljivost in podobnost vseh glavnih morfoloških elementov primerka iz Grdosela je s primerki vrste Aturia lingulata (v. Buch) iz Bavarske, ki jih prikazujejo Schafhautl (1863, Taf. 53, Figs. 8 a-b) in Hagn in sod. (1992, Taf. 51). Primerek kamenega jedra iz Alabame, ki ga Gei-nitz (1887, Taf. 3) predstavlja kot Aturia ziczac, je tudi zelo primerljiv z istrskim primerkom. V določenih elementih je primerek iz Istre primerljiv še z obliko Aturia rovasendiana iz Piemonta, ki jo je določil Parona (1898; Tav. 1, Fig.1).
Pripomba: Vrsta Aturia lingulata (L. Buch) najverjetneje ni nova oblika eocenskega glavonož-ca, ampak sinonim vrste Aturia ziczac (Sowerby, 1812). Vendar je obstajala možnost, da je ravno obratno. Domneva se je pojavila zato, ker nismo vedeli, kdaj je Buch določil vrsto Aturia lingulata,
pred Sowerbyjem ali za njim? Ko smo našli članek Schultza (1976a) in ga pregledali smo videli, da je naveden podatek tudi o letnici avtorstva. Schultz (1976a, 51, Abb.1H) navaja podvrsto Aturia (Atu-ria) ziczac lingulata (v. Buch, 1834). Isto letnico najdemo tudi v delu Geinitza (1887, 54). Če je letnica 1834 prava, potem je L. v. Buch postavil novo vrstno ime lingulata za Sowerbyjem, torej je v veljavi prvo ime Aturia ziczac. Schultz (1998, 38) omenja in predstavlja iz eocenskih plasti Avstrije podvrsto imenovano Aturia (Aturia) ziczac lingu-lata. Torej je združil obe navedeni vrstni imeni. Po našem prepričanju je že določevanje vrst problematično, kaj šele podvrst, kar je ponavadi še bolj zahtevno, velikokrat zelo vprašljivo in pri fosilnih ostankih največkrat nepotrebno.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Basterot (1825, 18) poroča, da so vrsto Nautilus Ziczac de Sowerby našli v najdišču Highgate blizu Londona. De Köninck (1837, 5) omenja več različnih navtilidnih oblik in predstavlja notranji odtis fosilnega navtilida (Pl. 4) iz najdišča Schelle v Belgiji, omenja pa še najdišči Highgate iz Anglije in Dax iz Francije. Chenu (1859, 72) prikazuje vrsto Aturia zigzag Sowerby iz londonskih glin. QuEN-stedt (1867, 414) omenja vrsto Nautilus lingula-tus Buch iz najdišča Kressenberg na Bavarskem in iz Istre, vrsto Nautilus zic-zac Sowerby pa iz londonskih glin. Geinitz (1887, 54-56) omenja vrsto Aturia ziczac Sow. iz eocenskih plasti najdišča Claiborne v Alabami, iz londonskih glin in Kressenberga pri Traunsteinu, najdišča Mokattam pri Kairu in iz Libanona. Felix (1906, 144) piše, da so vrsto Aturia ziczac Sow. našli v srednjeeocenskih skladih Anglije. Cossmann & Pissarro (1907-1913) omenjata vrsto Aturia ziczac (Sow.) iz thanetij-skih in cuisijskih skladov Francije. Woodward (1913, 46) prikazuje vrsto Aturia ziczac iz spod-njeeocenskih londonskih glin. Fabiani (1915, 259) poroča o petih glavonožcih iz lutetijskih skladov najdišč Monte Postale in S. Giovanni Ilarione v Venetu v severni Italiji, omenjena je tudi vrsta Aturia zic-zac Sow.. Malaroda (1954, 74) poroča, da so vrsto Aturia ziczac našli v eocenskih skladih Italije, Nemčije (Bavarska), Švice, Egipta, Libije, Francije, Anglije in ZDA (Florida, Alabama, Georgia, Louisiana). Rajko Pavlovec (1959, 399, sl. 9) poroča, da so v zgornjeeocenskih skladih najdišča Djapo v okolici Drniša našli kameno jedro navtilida velikosti 41 x 27 mm. Vanda Kochansky-Devide (1964, 167) piše, da so v istrskem eocenu najdena kamena jedra manjših navtilidov. Arduini in Teruzzi (1986, 85) predstavljata primerek oli-gocenske aturije iz Piemonta v Italiji. Abate in sodelavci (1988, 153) pišejo, da je vrsta Aturia ziczac ugotovljena v paleocenskih in srednjeeocenskih skladih. V Italiji so jo našli v spodnje in srednjeeocenskih plasteh, v Grdoselu v Istri v srednjeeo-censkih-lutetijskih plasteh. Našli so jo še v Angliji, Franciji (Pariška kotlina), Švici, na Bavarskem v Nemčiji, Egiptu, Libiji in v Združenih državah Amerike. Isti avtorji še navajajo, da je ameriška vrsta Aturia alabamensis (Morton, 1834) sinonim vrste Aturia ziczac. Hagn in sod. (1992, 180) pred-
stavljajo dva lepa primerka vrste Aturia lingulata (v. Buch) iz lutetijskih plasti najdišča Kressenberg na Bavarskem. Najdbe navtilidov omenjajo tudi iz spodnjeeocenskih skladov južnega dela Pirene-jev v Španiji (Martinius, 1995, 17, 29), vendar ne aturij. Tarlao in sod. (1995, 616) predstavljajo iz lutetijskih skladov hribca Kanuš, ki je južno od zaselka Rogovici blizu Pazina v Istri, dve navtilid-ni obliki: Aturia sp. in Nautilus disculus. Schultz (1998, 38) piše o podvrsti glavonožca Aturia (Aturia) ziczac lingulata, ki je bila najdena v cuisijskih in lutetijskih skladih Avstrije.
Če povzamemo zgornje podatke o stratigraf-ski in geografski razširjenosti vrste Aturia ziczac ugotavljamo, da je najdena pretežno v srednje in manjkrat v spodnjeeocenskih skladih Francije, Anglije, Belgije, Nemčije, Švice, Italije, Avstrije, Hrvaške, Egipta, Libije in Združenih držav Amerike.
Seznam eocenskih navtilidov iz Istre
Navtilidne vrste, ki so ugotovljene na ozemlju Istre so navedene v tabeli 1. Nomenklatura ni spremenjena, taksonomija je zapisana tako kot v originalnih delih navedenih avtorjev. Velika večina omenjenih primerkov iz Istre nima podatkov o velikostih in je brez slikovnega gradiva. Ker istrski navtilidi niso zadostno dokumentirani, zato določitve niso preverljive.
Zanimiva je trditev Tarlaoja in sodelavcev (1995, 615), ki pišejo, da so ostanke istrskih aturij prvikrat predstavili oni, morda slikovno? Ostanki aturij so bili v Istri registrirani že davno, zanesljivo pa že v drugi polovici 19. stoletja (Stache, 1864) in (Quenstedt, 1867), v začetkih 20. stoletja (Schubert 1905; Toula, 1918 Sacco 1924) ter sedem let pred razpravo italijanskih avtorjev (Abate et al., 1988), kar je razvidno v seznamu eocenskih navti-lidov Istre (tab. 1).
Zaključki
Predstavljeni so razmeroma skromni, vendar razpoznavni ostanki kamenega jedra glavonožca vrste Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) iz srednje-eocenskih skladov Grdosela v Istri. Na navedeno taksonomsko enoto sklepamo predvsem po zelo značilnem poteku suturne linije, po položaju si-fonalnega kanala oziroma sifa in oblikovanosti zavojev. V omenjenem najdišču so ostanki glavo-nožcev zelo redki, saj so najdeni samo trije deli njihovega fragmokona, ki so prikazani združeno v anatomskem zaporedju na tab. 1, sl. 2.
Lutetijski skladi najdišča pri Grdoselu v Istri so izredno bogati z makrofavno. Lahko bi celo trdili, da gre za debelejšo plast ali horizont apnenčevega debelozrnatega peščenjaka (packstone) s številnimi morskimi ježki, v katerem so pretežno ehinolampasi, manj je ciklastrov, zelo redke so najdbe konoklipusov in makropneustesov. Raziskovane plasti pri Grdoselu bi lahko poimenovali kot »horizont z iregularnimi morskimi ježki«. Če-
Tabela 1. Eocenski navtilidi iz Istre Table 1. The Eocene nautiloids from Istria
Vrste navtilidov	Avtorji	Najdišča v Istri
Species of nautilida	Authors	Finding places in Istria
Nautilus lingulatus Buch	Stäche, 1864	Nugla pri Buzetu
Nautilus lingulatus Buch	Quenstedt, 1867	Istra
Aturia ziczac	Paronä, 1898	Kanuš pri Pazinu
Aturia ziczac	Paronä, 1898	Pican
Nautilus umbilicaris Desh.	Schubert, 1905	okolica Pazina
Nautilus (Aturia) ziczac Sow. (lingulatus Desh.)	Schubert, 1905	okolica Pazina, Nugla
Nautilus sp.	Manek, 1905	okolica Nugle, Cunj, Lesiščina
Nautilus disculus Deshayes	Toniolo, 1909	Semič, Sergovija pod Vranjo
Nautilus cf. lamarcki Deshayes	Toniolo, 1909	Sergovija pod Vranjo
Nautilus (Aturia) lingulatus Buch	Toula, 1918	Istra
Nautilus sp.	Sacco, 1924	Roč, Pazin, Gračišce in drugod
Aturia sp.	Sacco, 1924	Roč, Pazin, Gračišce in drugod
Nautilus sindensis Vredenburg	sikic, 1963	Brtoši, južnozahodno od Pazina
Nautilus sindensis Vredenburg	Polšak & Šikic, 1973	območje Pazina
Nautilus leonicensis	Polšak & Šikic, 1973	območje Pazina
Nautilus subfleuriausianus d'Archiac	Polšak & Šikic, 1973	območje Pazina
Eutrephoceras imperialis (Sowerby)	Abate et al., 1988	Grdoselo
Eutrephoceras disculus (Deshayes)	Abate et al., 1988	Grdoselo
Hercoglossa aff. harrisi Miller & Thompson	Abate et al., 1988	Grdoselo
Aturia ziczac (Sowerby)	Abate et al., 1988	Grdoselo
Aturia sp.	Tarlao et. al.,1995	hribec Kanuš, južno od zaselka Rogovici
Nautilus disculus	Tarlao et al., 1995	hribec Kanuš, južno od zaselka Rogovici
prav so primerki vrste Conoclypus conoideus med morskimi ježki zelo redki, so najbolj markantni. V tem horizontu so najdeni še ostanki foraminifer, polžev, školjk, glavonožcev, mnogoščetincev, rako-vic in mahovnjakov. Presenetljivo je, da v najdišču dosedaj nismo našli nobenih koral, čeprav Mikša in sodelavci (2005, 101) omenjajo iz Grdosela tudi ostanke navtilidnih glavonožcev in koral. Očitno je v Grdoselu več najdišč eocenske makrofavne, tako da so ostanki koral najverjetneje iz nekega drugega najdišča ali celo iz nižje ali višje ležečega horizonta?
Grdoselo in Pazin z okolico so že dalj časa poznani po najdiščih različnih eocenskih fosilov, tudi po glavonožcih. Italijanski raziskovalci (Abate et al., 1988; 153, tav. 4, figs. 14-16, 20) predstavljajo iz Grdosela kar tri različne oblike navtilidov: Eu-trephoceras imperialis, E. disculus, Hercoglossa aff. harrisi. Iz istega najdišča je samo v besedilu istega članka omenjena tudi vrsta Aturia ziczac. V našem prispevku navedeni in uporabljeni lite-raturni viri nudijo podatke, iz katerih je razvidno, da je v eocenskih skladih Istre ugotovljenih kar deset različnih navtilidnih oblik (tabela 1). Takšna diverziteta je bolj malo verjetna. Nekatere določitve istrskih navtilidov in njihova vrstna imena so zelo vprašljiva. Večina raziskovalcev pri določitvah ni upoštevala spolnega dimorfizma pri navtilidih, pa tudi ohranjenost fosilnih ostankov istrskih glavonožcev je razmeroma slaba.
A nautiloid from Middle Eocene beds at Grdoselo in Istria, Croatia
Conclusions
Presented are relatively modest, but recognizable remains of stone core of a cephalopod of species Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) from Middle Eocene beds at Grdoselo in Istria. The named taxonomic unit has been addressed primarily because of the very characteristic passage of external suture, position of siphonal canal resp. of sip-huncle, and morphology of whorls. In the named locality remains of cephalopods are very rare. Found were only three parts of their phragmocone, shown here combined in anatomic succession on Pl. 1, Fig. 2.
Lutetian beds of the locality at Grdoselo in Istria are very rich in macrofauna. The deposit could be described as a thicker bed or horizon of calcareous coarse grained packstone with numerous sea urchins among which abound echinolampases, less frequent are cyclasters, and very rare finds of conoclypuses and macropneusteses. The studied beds at Grdoselo could be named as a "horizon with irregular sea urchins". Although the individuals of species Conoclypus conoideus are very rare among the sea urchins, they are the most imposing. In the horizon were found also remains of
foraminifers, gastropods, bivalves, cephalopods, polychaetes, crabs and bryozoans. Surprisingly in the locality no corals have been found so far, although Miksa and coworkers (2005, 101) mention from Grdoselo also remains of nautiloid cephalopods and corals. Evidently there are at Grdoselo several Eocene macrofauna localities, so that coral remains most probably come from an other locality, or even from a higher or lower horizon?
Grdoselo and Pazin with surroundings have been known since long by localities of various Eocene fossils, also of cephalopods. Italian researchers (Abate et al., 1988; 153, tav. 4, figs. 14-16, 20) present from Grdoselo three distinct nautiloid forms: Eutrephoceras imperialis, E. disculus and Hercoglossa aff. harrisi. From the same locality is mentioned, in text of that paper only, also the species Aturia ziczac. Literature sources listed and used in our present paper contain data from which follows that in Eocene beds of Istria not less than ten various nautiloid forms were recorded (Table 1). Such a diversity is not very probable. Certain determinations of Istrian nautiloids and their specific names are highly questionable. The majority of researchers did not take in consideration at determination the sexual dimorphism in nauti-loids, and also the state of preservation of Istrian cephalopods is relatively bad.
Zahvale
Za prevode v angleščino se zahvaljujemo prof. dr. Simonu Pircu, za fotografske in druge tehniške usluge pa sodelavcu Marijanu Grmu.
Literatura - References
Abate, A., Baglioni, A. R., Bimbatti, C. & Piccoli, G. 1988: Rassegna di molluschi marini bentoni-ci e nectonici del Cenozoico triveneto. Memorie Sci. Geol., Mem. Ist. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 40: 135-171, Tav. 1-4.
Arduini, P. & Teruzzi, G. 1986: Fossili. Arnoldo Mondadori Editore (Milano): 1-319.
Basterot, B. de 1825: Description géologique du bassin tertiaire du sud-ouest de la France, (avec) description des Coquilles fossiles des environs de Bordeaux. Mém. Soc. Hist. Natur. Paris (Paris) 2: 1-100, Pl. 1-7.
Bittner, A. 1880: Beiträge zur Kenntniss alttertiärer Echinidenfaunen der Südalpen. I. Echi-nidenfauna des istro-dalmatinischen Eocaens. Beiträge Palaeont. Oesterreich.-Ungarn Orients (Wien) 1 (1): 43-71, Taf. 1-8.
Chenu, J. C. 1859: Manuel de Conchyliologie et de paléontologie conchyliologique. Tome premier. Librairie Victor Masson (Paris): VII+1-508.
Cossmann, M. & Pissarro, G. 1907-1913: Iconographie complete des Coquilles fossiles de l'Éo-cene des Environs de Paris. Tome 2, Scaphopo-des, Gastropodes, Brachiopodes, Céphalopodes et supplément. (Paris): Planches 1-65.
De Gregorio, M. A. 1894: Description des faunes Tertiaires de la Vénétie. Monographie des fos-
siles Éocéniques (Étage Parisien) de Mont Postale. Annales Géol. Paléont. (Turin-Palerme) 14: Pl. 1-9.
De Köninck, L. 1837: Description des Coquilles Fossiles de l'Argile de Basele, Boom, Schelle, etc.Mém. Acad. Roy. Sci. et Bell.-Lett. Bruxelles (Bruxelles) 11: 1-37, Pl. 1-4.
Deshayes, G. P. 1824-1837: Description des coquilles fossiles des environs de Paris. Tome second, Mollusques, Gastéropodes. (Paris): 1-809, (Expl.des pl. 1-51), Pl. 1-101.
Fabiani, R. 1915: Il Paleogene del Veneto. Mem. Ist. Geol. R. Univ. Padova (Padova) 3: XVI+1-336, Tav. 1-9.
Felix, J. 1906: Die Leitfossilien aus dem Pflanzen-und Tierreich in systematischer Anordnung. Verlag von Veit & Comp. (Leipzig): X+1-240.
Geinitz, H. B. 1887: Ueber Nautilus Alabamen-sis Morton, Nautilus ziczac Sow. und Nautilus lingulatus v. Buch. N. Jb. Min. Geol. Palaeont. (Stuttgart) 2: 53-56.
Hagn, H., R. Darga & Schmid, R. 1992: Erdgeschichte und Urwelt im Raum Siegsdorf. Fossilien als Zeugen der geologischen Vergangenheit. Gemeinde Siegsdorf (München): 241 s., (Taf. 1-80).
Keferstein, W. 1862-1866: Dr. H. G. Bronn's Klassen und Ordnungen der Weichthiere (Malaco-zoa), wissenschaftlich dargestellt in Wort und Bild. Bd. 3/2. C. F. Winter'sche Verlagshandlung (Leipzig und Heidelberg): 521-1500, Taf. 45135.
Kochansky-Devidé, V. 1964: Paleozoologija. Iz-davacko poduzece »školska knjiga« (Zagreb): XI+1-451.
Kummel, B. 1964: Nautiloidea - Nautilida. In: R. C. Moore, (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part K, Mollusca 3. The Geological Society of America and The University of Kansas Press (Lawrence): K383-K457.
Le Renard, J. & Pacaud, J.-M.1995: Révisoin des Mollusques Paléogenes du bassin de Paris. II-Liste des références primaires des especes. Cossmanniana (Paris) 3/3: 65-132.
Malaröda, R., 1954: Il luteziano di Monte Postale (Lessini Medî). Memorie Ist. Geol. Miner. Univ. Padova (Padova) 19: 1-107, Tav. 1-14.
Manek, F. 1905: Neue Fundorte von Eocänfossili-en bei Rozzo (Istrien). Verh. Geol. R. A. (Wien): 351-352.
Martinius, A. W. 1995: Macrofauna associations and formation of shell concentrations in the Early Eocene Roda Formation (southern Pyrenees, Spain). Nation. Naturhist. Mus., 175, Scripta Geologica (Leiden) 108: 1-39, (Pl. 1-5).
Mikša, G., Mezga, A. & Cösövic, V. 2005: An Example of Mixed Echinoid Fauna from the Lutetian of Grdoselo, Central Istria. Knjiga sažetaka - Abstract Book, 3. Hrvatski geološki kongres -3rd Croatian Geological Congress, Opatija 2005. Hrvatski geološki institut - Croatian Geological Survey (Zagreb): 101-102.
Mikuž, V. 2008: Pregled novih vrst eocenskih morskih ježkov iz Istre, opisanih v 19. in 20. stoletju. (Revision of new species of Eocene sea
Tabla 1 - Plate 1
1	Prečni prerez kamenega jedra vrste Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) iz Grdosela v Istri na Hrvaškem.
Transverse cross section of stone core of Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) from Grdoselo in Istria in Croatia.
2	Notranji odtis z značilno suturno linijo vrste Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) iz Grdosela v Istri. Internal mould with characteristic suture line of Aturia cf. ziczac (Sowerby, 1812) from Grdoselo in Istria.
3	Položaj in oblika sifa v delu fragmokona iz Grdosela.
Situation and form of siphuncle in the part of phragmocone from Grdoselo.
Fotografije (Photos): Marijan Grm
Tabla 1 - Plate 1
urchins from Istria, described in the 19th and 20th centuries). Geologija (Ljubljana) 51/1: 1328, (Tab. 1-4).
Mitrovic-Petrovic, J. 1970: Eocenski ehinidi Jugoslavije. Geol. anali Balk. pol. (Beograd) 35: 151-190, Tab.1-37.
Moosleitner, G. 1996: Fossilien aus dem MittelEozän von Istrien. Fossilien (Korb) 2: 105-110.
Parona, C. F. 1898: Note sui cefalopodi terziari del Piemonte. Palaeontographia Italica 4: 155-168, Tav. 12-13 (1-2).
Pavlovec, R. 1959: Zgornjeeocenska favna iz okolice Drniša. Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 5: 349-416, (Tab. 1-2).
Petkovic, K. V. 1949: Kratak kurs istorijske geologije. (Predavanja). Naucna knjiga (Beograd): 1-212, (Tabl. 1-35).
Polšak, A. & Šikic, D.1973: Tumac za list Rovinj. Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000. Sa-vezni geološki zavod Beograd (Beograd): 1-51.
Quenstedt, A. 1867: Handbuch der Petrefaktenkun-de. Zweite Auflage. Verlag der H. Laupp'schen Buchhandlung (Tübingen): VIII+1-982.
Sacco, F. 1924: L'Istria. Cenni geologici generali. Memorie descrittive della Carta geologica d'Ita-lia (Mondovi) 19: 1-105.
Schafhäutl, K., 1863: Süd-Bayerns Lethaea Geo-gnostica. Der Kressenberg und die südlich von ihm gelegenen Hochalpen geognostisch betrachtet in ihren Petrefacten. (Leipzig): XVII+1-487, Taf. 1-86.
Schubert, R. J. 1905: Zur Stratigraphie des istrisch-norddalmatinischen Mitteleocän. Jb. Geol. R. A. (Wien) 55: 153-188.
Schultz, O., 1976 a: Zur Systematik der Nautili-dae. Anzeiger Österr. Akad. Wiss., mathem.-na-turwiss. Kl. (Wien) 1976/H. 6: 43-51.
Schultz, O. 1976 b: Eutrephoceras (Eutrephoce-ras) traubi nov. spec. - ein neuer Nautilus aus dem Paleozän Österreichs. Annal. Naturhistor. Mus. Wien (Wien) 80: 233-237, (Taf. 1-3).
Schultz, O. 1998: Tertiärfossilien Österreichs. Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere. Goldschneck-Verlag (Korb): 1-159, (Taf. 1-65).
Shimer, H. W. & Shrock, R. R. 1955: Index Fossils of North America. A new work based on the complete revision and reillustration of Grabau and Shimer's "North American Index Fossils". John Wiley & Sons, Inc., Chapman & Hall, Limited (New York, London): IX+1-837, (Pl. 1-303).
Soklic, I. 2001: Fosilna flora i fauna Bosne i Hercegovine. In: B. Matic, (urednik), Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Dje-la knj. 74, Odjelenje tehn. nauka (Sarajevo) 9: XII+1-585.
Stäche, G. 1864: Die Eocengebiete in Inner-Krain
^ und Istrien. Jb. Geol. R. A. (Wien) 14: 11-115.
Šikic, D. 1963: Eine Vergleichende Darstellung der Entwicklung des jüngeren klastischen Paläogens in Istrien, dem Kroatischen Küstenland und Dalmatien. Geol. vjesnik 1961 (Zagreb) 15/2: 329-336.
Taramelli, T. 1874: Di alcuni Echinidi eocenici dell'Istria. Atti R. Ist. Veneto Sci. (Venezia) ser. 4/3: 3-28, Tav. 3-4.
Tarlao, ä., Tunis, G. & Venturini, S. 1995: Lutetian Transgression in Central Istria: the Rogo-vici-Mečari Section Case. In: Vlahovic, I., Velic, I. & M. Šparica, (urednici), Zbornik radova 2, 613-618, (Pl. 1-2), 1. Hrvatski geološki kongres Opatija, Institut za geološka istraživanja, Zagreb.
Toniolo, A. R. 1909: L'Eocene dei dintorni di Rozzo in Istria e la sua fauna. Palaeontographia Italica, Mem. Paleont. (Bologna) 15: 237-295, Tav. 24-26.
Toula, F. 1918: Lehrbuch der Geologie. Ein Leitfaden für studierende. Alfred Hölder (Wien und Leipzig): XI+1-556, Taf. 1-30.
Walker, C. & Ward, D. 1995: Fossils. Eyewitness Handbooks. Dorling Kindersley (London, New York, Stuttgart): 1-320.
Wiesthaler, F. 1993: Latinsko-slovenski slovar. A-Col. Založba Kres (Ljubljana): 1-650. (Zbirka Veliki slovarji)
Woodward, B. H. 1913: Stanford's Geological Atlas of Great Britain and Ireland with plates of characteristics fossils. Fourth edition. Edward Stanford, Ltd. (London): XII+1-214, (Pl. 36-50).