Poštnina plačana v gotovini. Štev. 12.
Posamezna številka stane Din 1.—.
Letnik II.
DELAVSKA FRONTA
Uredništvo: Maribor, Koroška cesta 5. Uprava: Maribor, Koroška cesta 1. Naročnina: celoletno Din 36.—, mesečno Din S.—. Oglasi po cenika. — Izhaja vsako soboto zjutraj.
Nazarešhi tesar |e vrnil dela tast!
Delo danes ne donaša one množine sredstev ,ki so za človeka primerno življenje potrebna. Delo je častno in edini vir, blagostanja. Toda kje je danes blagostanje, zadovolnjost ? Delavstvo ječi pod jarmom kapitalistinčega izkoriščanja. Delodajalci delavcu ne plačajo dovolj za njegovo storitev, ki jo napravi s svojim delom. Delavec se trudi od zore do mraka, dela za dva, da podesetori dobiček svojemu gospodarju — toda ta gospodar največkrat ne smatra delavca za sočloveka* ustvarjenega po božji podobi. Poleg skromnega zaslužka, ki ga prejemajo delavci, je pa milijone in milijone takih, ki bi radi delali in si služili kruh za svoje drage, pa jim današnje materialistično gospodarstvo tega ne dovoljuje. Človek je v vsej svoji znanosti v divjem tempu tehnike pozabil na božje zapovedi. Dobiček mu je gonilna sila, ki ga pelje preko vsega, preko klicev na pomoč, preko narave, preko živih mrličev, ki ne morejo ob sedanjih zaslužkih ne živeti ne umreti. In zakaj vse to? Vse zaradi gole nebrzdane strasti po dobičku in ker delo nima več one veličine in časti, ki jo je nam pokazal zaščitnik dela — nazareški tesar.
Zato bodi naša borba v današnji dobi, da bo človek ta umotvor božji — stal poslej v resnici življenja, ne pa mamon —
Rdeti signali.
»Delavska politika« dviga huronsko vpitje, ki naj dopove vsemu človeštvu, v kaki nevarnosti je demokracija, odkar je ne branijo več rdečkarji. Slednji mislijo, da so vsa njihova dejanja izven debate in kritike. Ker je Blum socialist, bi moralo biti tudi vse tisto, kar naredi, vsem sveto. Naj ne zamerijo rdečkarji, če ne moremo deliti z njimi istega mnenja. Blumova vlada je oprta na komuniste, torej tiste, ki bi najraje videli na čelu Francije moža Staljinovega kova, sedanjo kulturo pa zrušeno v prah. če podpirajo komunisti Bluma, vedo, zakaj to delajo:	Blumova
vlada jim je prižigalna vrv, vodeča do smodnika! Katoliški demokrat je se seveda za tovrstne vlade »demokratične« ljudske fronte ne moremo prav nič vnemati in si ne pustimo vzeti pravico kritike njihovih del.
Zgodovina pa dokazuje, da se katoliški demokratje niso branili in se ne branijo sodelovanja niti s socialisti v resnično demokratsko orientiranih vladah, v katerih seveda ni prostora za komuniste. Zato je katoliški centrum mirne duše sodeloval v Nemčiji s socialistično stranko, isto je delala v Italiji tamkajšnja katoliška ljudska stranka in ravno tako postopajo stranke katolikov v Belgiji in Čehoslova-ški. Toda te vlade so bile oziroma so naperjene proti komunizmu. Blumova vlada
Sodfalno delo Podp. dr. žel. delavcev In uslužbencev.
V 13 letih Je Izplačalo 11 milijonov dinarjev podpor.
denar. Da bomo to borbo zmogli v vsej globini zajeti in doumeti, se ozrimo na malo družinico v Nazaretu in se pri njej učimo živeti v pravičnosti in pravi medsebojni ljubezni. Saj nam je sv. Jožef vzor moža, ki je z delom svojih rok služil sveti družini kruh. Delo je bilo po tej družini posvečeno! Ideja, ki jo je sv. Jožef nazareški družini uresničil, je bila, človek je za delo rojen, delo je sveta dolžnost vsakega človeka, delo je naš življenjski poklic! Božja družina, delavska družina v Nazaretu, je v tihem neprestanem delu zrušila in strgala težke okove materializmu. Delo je posvetila, delu je čast vrnila!
*
Vsi čutimo prekletstvo materializma, ki se prav v današnjih dneh preliva iz ene svoje oblike v drugo. Zato naj letošnji praznik sv. Jožefa našemu slovenskemu delavstvu vlije pravega duha in pravo borbenost, dvigne naj njegove poglede iz sodobnega materialističnega razdejanja k božji družini v Nazaret.. Praznik sv. Jožefa naj bo praznik dela, naj bo dan optimizma, ta dan naj se izreče bojna napoved materializmu, da bo zamogel biti ta dan v resnici tudi dan odrešilnega krščanskega družabnega reda.
se od njih ostro razlikuje v tem, da ne more biti proti komunizmu, ker je ta eden treh glavnih činiteljev, ki jo podpira ter tvori. Če bi postali komunisti nezadovoljni z Blumom, bi moral iti. Zato ne moremo verjeti, da bi bila sedanja Blumova vlada iskreno za demokracijo. Komunisti vendar niso demokratje!
Demokracija more sloneti le na pravih, ne pa na lažidemokratih. Zato tudi ne moremo verjetij v moč francoske demokracije, dokler tvori stolu, ki mu pravimo ljudska fronta, najtrdnejšo nogo komunistična stranka. Tudi Blumova socialistična stranka je vprašanje zase. Saj je znano, da ni hotela preje v vlado, dokler ni zmagal levičarski blok. Če bi bila v resnici demokratična, bi delila že preje odgovornost v vladah z demokratičnimi strankami.
Sicer pa naj ne hodijo marksisti s parolo o demokraciji preveč v ospredje. Saj je javna tajnost, da demokracijo prezirajo vselej in povsod, kadar jim to kaže in kadar bi jim jemala demokracija vso moč. Kjer je uveljavljen v delavski instituciji večinski princip, ki daje marksistom v njej monopol, se marksisti ne zmenijo za demokracijo in ne predlagajo, da bi dobile tudi druge grupe besedo, ki jim gre. Zato pa tudi nimajo nobene pravice očitati drugim pomanjkanje demokratičnega čuta.
Krščanska strokovna or-ganlzaclfa in komunizem.
V zadnjem času se je boj proti pogubnemu revolucionarnemu marksizmu zelo razmahnil. Povod za strnitev protimarksi-stičnih ali bolje protikomunističnih sil je dalo združenje komunistov in zmernih socialistov, do katerega je prišlo ponekod pod krinko strahu pred fašizmom, ki ima v oblasti že dve močni evropski državi.
Nihče ne more trditi, da bi bil boj proti komunizmu negativna postavka v človeškem gibanju. Saj je komunizem zanikanje vsega obstoječega političnega, verskega, gospodarskega in kulturnega življenja. To zanikanje pa nam prav nič ne koristi. Korist prinaša le onim elementom, ki se skrivajo za komunizmom in ki so v veliki večini po rodu Židje. Že žid Baruh Levi je pisal leta 1888. Karlu Marxu, »da bodo prešle vlade v roke Židov, če bo zmagal proletariat. Judje bodo odpravili zasebno lastnino in upravljali povsod javno premoženje«. Kdor to ve, razume, kako je prišlo do tega, da stoje ne le komunizmu, temveč tudi zmernemu socializmu na čelu Judje (n. pr. v Franciji Blum). Judje se bore za oblast v svetu. Oni, ki se jim ne posreči priti do moči v finančnem svetu, se skušajo uveljaviti preko marksizma, katerega prerok je bil tudi Jud (Mara).
Komunizem išče tal predvsem med delavstvom. Zato moramo kot delavci pozdraviti boj proti njemu, ker škoduje v prvi vrsti našemu stanu in nas poganja v razredni boj, razkraja tako narodno skupnost ter pripravlja ugoden teren zase. Slabo stran boja proti komunizmu vidimo v tem, da nekateri pod komunizmom namenoma razumejo dobre in pravične stvari: stremljenje po čim večji svobodi, boj za delavske pravice itd. Taki ljudje mislijo izvleči zase le neko korist iz boja proti komunizmu in s tem jemljejo onim, ki so za ta boj iz idealnih in nesebičnih namenov, mnogo na bojevitosti, ker demoralizirajo iskrene protikomunistične borce.
Drugi zopet ne jemljejo tega boja tako resno kot ga je treba vzeti. Mislijo, da je dovolj že vpitje ali mladostno navdušenje. Zopet tretji smatrajo, da je dovolj, če se vodi ta boj samo v časopisju ter v cerkvi. Pa pozabljajo pri tem, da naši nasprotniki resno in temeljito klešejo ljudi za svoje pristaše in da se je nezakonitemu gibanju posrečilo že marsikoga prepričati pod težo slabih gospodarskih razmer, da drži časopisje kakor tudi Cerkev s kapitalizmom in da je torej vse proti delavstvu, zarij da se bore le komunisti.
Ljudje hočejo dejanskih uspehov in zboljšanje položaja. Pa ni tako samo danes, bilo je tudi nekdaj. Dr. Krek je imel le zato uspehe, ker je za delavstvo nekaj storil, ker mu je pomagal. Že dr. Krek pa je videl, da se more delavstvu pomagati le z organizacijo in da je mogoč boj proti marksizmu v delavskih vrstah le preko organizacije. Zato je dal pobudo za slovensko krščansko strokovno gibanje, ki se naj bori pošteno za delavske pravice po kršč. socialnih načelih. Delavstvo verjame danes le taki strokovni organizaciji, ki se zanj pošteno trudi. To kažejo tudi skušnje pri »Zvezi združenih delavcev«. Kjer se ustali njena organizacija, tam je odveč govoriti o komunizmu, ker je ona najmočnejši branik proti njegovemu vplivu. Zaveden strokovničar ne naseda komunistični utopiji. Krščanska strokovna organizacija vrši trajen in neodjenljiv boj s komunizmom, ki se ne kaže toliko v besedah, kolikor v vzgoji članstva v zavedne člane delavskega stanu in bojevnike za pravo ter resnično zboljšanje socialnih razmer. V borbi za zmago krščanskega svetovnega nazora med delavstvom je smisel boja organizacij združenih delavcev z židovskim revolucionarnim marksizmom. Ni in ne more biti krščanski strokovničar, kdor ne priznava potrebe tega boja ali išče celo z nasprotno stranjo skupnosti. Zato pa morajo tudi vsi tisti, ki hočejo resničen boj s komunizmom, podpreti delo in stremljenje organizacij »Zveze združenih delavcev«, posebno kar tiče delovanja za zaščito osnovnih delavskih pravic.
Zahtevane povsod ..Delavsko lronfo“!
Naši slovenski železničarji so lahko p6-nosni na svoje Podporno društvo, ki ima svoj sedež v Mariboru. Take organizacije menda ne premore noben stan v državi ter je lahko mnogim sličnim društvom za vzgled glede svojega vzornega poslovanja, svojega dobrega gospodarstva, zlasti pa še svojega socijalnega pomena. Kaj po-menja za železničarje in železniške delavce to društvo, se slovenska javnost še mnogo premalo zaveda. Samo oni, ki je dobil vpogled v njegovo poslovanje, ga ve ceniti, najbolj pa ga cenijo oni, ki so bili že deležni blagodati društvenega dela in so sami spoznali, kake koristi je, ko jim je v najtežjih urah življenja — ob smrti roditelja, priskočilo na pomoč z izdatnim zneskom. Če bi bila slovenska javnost o društvu dovolj poučena, potem ne bi bila mogla mirno trpeti znanega nasilja gotove fašistične navdahnjene skupine, ki si je v letih diktature skušala prisvojiti društvo ter z njegovo pomočjo paševati nad železniškimi uslužbenci. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1895 ter je štelo ob prevratu 18.000 članov, po prevratu pa je od teh ostalo v naši državi še 5000. Sedaj je število članstva narastlo zopet na 11.895 članov. Od leta 1921, ko je začelo z živahnim gibanjem, pa do konca leta 1921 je razdelilo društvo med svoje člane
nad 11 milijonov dinarjev podpor.
Bilanca za leto 1936, ki jo je društvo te dni izdalo, prikazuje prav nazorno delo društva v pretečenem letu. Lani je izplačalo društvo 1,082.390 Din podpor za umrlimi člani. Enkratna posmrtna podpora znaša 8000 Din. Od prevrata do danes si je društvo pridobilo krasno premoženje z umnim upravljanjem svoje imovine. Danes je za mestno občino največji hišni posestnik v Mariboru, saj ima v svoji lasti sedem krasnih stanovanjskih hiš, med njimi eno z 49 stanovanji, vseh stanovanj ,pa je v njegovih hišah 101. Oddajajo se izključno članom po nizki stanarini, tako da jo zmorejo tudi najrevnejši.. Tudi s tem vrši društvo veliko socijalno delo, saj omogoča baš najubožnejšim članom primerno stanovanje. Društveno premoženje znaša koncem leta 1936
Ogromno svoto 9,613.513 Din.
Od tega odpade na naložbe pri denarnih zavodih 5,731.723 Din v gotovini ter Din 3,528.960 na društvene hiše. Gospodarska podlaga društva je tedaj zdrava in gospodarstvo vzorno. Če ne bi bilo komisari-jata, katerega so vsilili društvu fašistični elementi, bi znašalo premoženje gotovo za dober milijon dinarjev več.
Kakor smo že omenili, je pretrpelo dru-
rrandia uči.
Francoska vlada je hotela nekaj napraviti za delavstvo, kateremu so preje njeni predstavniki pri volilni agitaciji obljubljali to in ono. Vse delavstvo brez razlike mišljenja se bori za skrajšanje delovnega časa. V naprednejših zapadnih evropskih državah se bojuje delavstvo za izvedbo 40 urnega delovnega tednika. Pri nas tako daleč še nismo, saj še 48 urnik ni izveden v zakonu, kaj šele v dejanju. Francozi so rekli: Izvedli bomo torej 40 urnik, ker bomo s tem delavstvu najbolj ustregli.
Tako je sprejela nova francoska skupščina zakon o uvedbi 40 urnika. Mesto da počiva francoski delavec samo v nedeljo, počiva sedaj tudi vso soboto, to je dva dni v tednu. 40 urnik je doslej že izveden v kovinarski in tekstilni industriji, rudnikih, na železnicah, v stavbni stroki, izvedel pa se bo tudi v drugih panogah.
Delavstvo je računalo: Če bo delalo pet milijonov delavcev in nameščencev samo 40 namesto 48 ur, bodo delodajalci prisiljeni sprejeti v delo nove moči, da bodo obdržali proizvodnjo na sedanji višini. Zaposlenih bo skoro milijon novih delavcev, in s tem bo odpravljena brezposelnost. Delodajalci so seveda vzdihovali po svoje in govorili o izgubi, ki jim grozi vsled 40 urnika. Čas pa ni dal prav ne prvim ne drugim.
V zadnjih treh mesecih se je skrajšal delovni čas za eno šestino. V istem času je proizvodnja — ne padla, temveč — poskočila približno za eno šestinko, število zaposlenega delavstva pa je poraslo prav neznatno. Brezposelnost je zelo malo popustila. Kako je bilo to mogoče?
Delodajalci niso hoteli najeti toliko delovnih moči, kolikor so jih potrebovali, ampak so postavili mesto njih v tovarne in obrate stroje, ki so pričeli delati mesto ljudi. Proizvodnja pa se je zvišala, ker so delavci delali z večjo voljo, veseleč se dveh prostih dni v tednu.
Izkazala se je torej že stara resnica, da skrajšanje delovnega časa ne zniža proizvodnje, temveč prej zviša. Francoski primer je ponovno ovrgel staro neresnico delodajalcev, da skrajšanje delovnega časa škoduje proizvodnji. To trditev postavljajo delodajalci samo zato, ker hočejo vedno imeti oblast nad delavstvom in bi mu vzeli najraje ves prosti čas in ga tako popolnoma podvrgli svoji volji ter ga napravili večnega sužnja stroju.
Drugič pa je zanimiv francoski zgled, ker nam kaže, kako zelo se boje delodajalci povečati število svojega delavstva. Raje, kot da bi dali zaslužka in s tem kruha gotovemu številu delavstva, raje kupijo stroje, ki jim bolj ubogljivo služijo in ki se ne pulijo za svoje pravice. Socialna beda in stiska ne doseže ušes in src kapitalistov. Oni se ne zmenijo za brezposelne, njim gre samo za njihovo neomejeno komando, čuta za skupnost nimajo. Če je tako v Franciji, eni najbolj demokratičnih držav, kako daleč šele stoji podjetnik od svojega delavca drugod! Ali se moremo potem čuditi, če gre slabo našemu delavstvu, ki ima daleč slabše strokovne organizacije kot pa so v Franciji, in katerega boj za pravice se vrši v mnogo slabših razmerah?
štvo s komisarijatom hudo krizo. Trajal je od leta 1929 do decembra 1935, ko ga je ban dr. Natlačen odpravil ter omogočil, da je zopet bivši izvoljeni odbor prevzel vodstvo. Vsa zahvala zato pa gre klubu železničarjev v JRZ ter njihovemu agilnemu predsedniku in voditelju mariborskih železničarjev g. Ivanu Wurzingerju. Vse drage advokatske intervencije, ki so jih vršili sociajilistični člani vodstva, so bile zaman, ko pa so prišli naši voditelji na krmilo države, pa je bilo takoj omogočeno novo, živahno življenje društva. Že s tem je sedanji režim napravil veliko dobrega. Pa še nekaj je treba poudariti, česar naša javnost poprej ni upoštevala: Društvo je strogo slovensko in je takšno tudi vedno bilo. Da je društvo zatočišče in gnezdo nemčurjev, je bila samo grda kleveta tistih, ki so se ob času diktature hoteli dokopati v vodstvo društva, da bi potem lahko strahovali železničarske uslužbence ter jih politično izrabljali. Prinesla pa je ta kleveta društvu neizmerno škodo.
(iredDa o minimalnih piafah in nična hritiha.
Dne 14. aprila bo stopila v veljavo ena najvažnejših uredb naše socialno politične zakonodaje, in isicer »Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsod-ništvu«. Naš list je na kratko že pisal o najvažnejših določbah te nove uredbe. Danes naj mi bo dbvoljeno pripomniti na račun njenih kritikov nekaj opazk in pripomb, da se bo razkrinkala demagogija nekaterih listov in lističev in da bo delavstvo spoznalo, kakšni so njegovi »prijatelji«.
Že veliko zla in sovraštva je človeštvu in predvsem delovnemu ljudstvu prinesla nevoščljivost, egoizem in hinavščina. Ni grše stvari, kakor delati popolno odgovorne ljudi in organizacije, za kake manjše nejasnosti ali prešibka določila, in to ljudi, kateri so vkljub stoterim in stoterim zaprekam in težavam končno pripomogli do izpopolnitve delavske socialno-zaščitne zakonodaje. Ne more se bralec dr. J. Po-komovega članka »Minimalne mezde in delavske družine«, ki je izšel v zadnji »Delavski pravici«, glasilu krščanskih socialistov, z dne 11. marca, ubraniti vtisu, da člankar ni toliko hotel grajati slabe strani uredbe o minimalnih plačah, kolikor pa, da udriha in udarja po naši katoliški slovenski skupnosti. Ves članek je prepojen z nekim cinizmom. Posamezne člene iz uredbe razlaga tako, da morajo nepoučeni delavci uvideti, da se je s to uredbo dal delavstvu težek udarec, da se je v delavčevo življenje nalilo še več trpkosti in pridjalo še več pelina. To je pa grda zlobnost, ki jo je zagrešil kršč. socialističen člankar radi gornjega dejstva, da ne priznava svojemu nasprotniku, kar za delavstvo dobrega napravi, in pa, da šibkejše stvari v uredbi razvleče, demagoško raztrga in pri tej priliki lopne po naši katoliški skupnosti, indirektno pa tudi po naši katoliški delavski strokovni organizaciji ZZD, ki spada v slovensko katoliško skupnost. Lahko je, g. Pokoren, biti korajžen in vpiti na korajžo, če ste daleč tam za plotom, daleč proč od odgovornosti, daleč proč od križajočih se interesov, blizu pa biti ljudem, ki jim je demagogija življenjska naloga, zavijanje in potvarjanje dejstev pa njihov smoter, cilj pa ...
Radi stalnih napadov s strani napačno informiranega delavstva po deželi na uredbo o najnižjih plačah, sklepanju kolektivnih pogodb in razsojanju sporov, naj pribijemo ta-le dejstva:
1.	Čim je bila uredba objavljena, je tajnik Delavske zbornice g. Uratnik sestavil za radijsko predavanje in za delavske strokovne organizacije razlago in komentar k uredbi. Uratnikovega komentarja se bom tudi v glavnem poslužil, da se delavstvu zopet vlije pogum in dobra volja, presojati po pravilnih smernicah navedeno uredbo.
a)	»Nova uredba je zelo važen, morda eden najvažnejših delov naše socialno politične zakonodaje. Saj urejuje delavske in nameščenske mezde, in to je za delavce in nameščence temelj, na katerem sloni
Proračun v senatu. Finančni odbor senata je obravnaval državni proračun. Daljše ekspozeje so podali pred senatnim finančnim odborom predsednik vlade dr. Stojadinovič, notranji minister dr. Korošec ter drugi ministri, na kar je finančni odbor sprejel proračunski predlog, kakor ga je odobrila skupščina. V sredo pa je začel plenum senata s proračunsko razpravo. Letos bo senat brez omejitev sprejel proračun in novi finančni zakon, ker ima vlada tudi v senatu znatno večino.
Živko Topalovič je moral bežati iz Niša. Vrhovni general jugoslovanskih marksistov, znani belgrajski bogataš Živko Topalovič je hotel imeti v Nišu shod. Res je bil presenečen, ko je zagledal po prihodu pred seboj polno dvorano ter si je že veselo mel roke, češ, smo pa le nekaj in ljudje še na nas nekaj dajo. Presenečenje pa je še bilo večje, ko so ga zborovalci pozdravili z žvižganjem in razgrajanjem, tako da sploh ni prišel do besede ter je moral zborovališče s svojimi prijatelji naglo zapustiti, ker bi jih bil skoraj izkupil. G. Živko Topalovič se je s prihodnjim vlakom odpeljal iz Niša.
Tudi dr. Marušič je začel obračati plašč po vetru. Kakor znano, se je bivši ban in minister dr. Marušič rešil pred zlomom diktature v senat, kjer je našel primemo zatočišče, da bi iz njega zopet obnovil svoje politično delo. Skraja ga je vezalo tesno prijateljtsvo z dr. Kramerjem in Pucljem, sedaj pa je nenadoma obema obrnil hrbet. Zapustil je klub senatorjev JNS ter po vzgledu dr. Ploja vstopil v Neodvisni klub. Preobrat dr. Marušiča je
vse drugo« (cit. po Uratniku). Očitek, da bo tistim delavcem, ki si hočejo delovne pogoje izboljšati, taka uredba o minimalnih mezdah v veliko oviro v mezdnem boju, ne drži! Kajti, ta uredbo bo »delavske strokovne organizacije prisilila, da proučijo ponovno svojo taktiko in se prilago-de spremenjenim razmeram«. Z novo uredbo se je pomen delavskih in nameščenskih strokovnih organizacij močno dvignil. Tega se bodo kmalu zavedli vsi neorganizirani delavci. Odstotek organiziranih delavcev se bo z novo uredbo, ki našo socialno zakonodajo postavlja na solidnejšo podlago, zelo zvišal, ker vsak neorganiziran delavec bo vedel, da mu bo edino organizacija mogla nuditi po uredbi najmanjši zaslužek, po sklenjeni pogodbi pa take mezde, ki bodo dovolj visoke za delavčevo eksistenco. Čim pa se dvigne odstotek organiziranega delavstva za 100 ali nekoliko pozneje še za več odstotkov, tedaj bodo delavci ene stroke iz vse Slovenije zahtevali take mezde, ki so edino pravične in življenju primerne. Njihovi zahtevi bo po novi uredbi g. ban lahko tudi ustregel, pa čeprav bi se delodajalci proti vili.
b) Uredba ne garantira za eksistenčno plačo, temveč garantira le minimum zaslužka, katerega mora v vsakem primeru prejeti delavec za svoje delo. Povprečni dnevni zaslužek — po statistikah OUZD — znaša dnevno 22.50 Din. Če primerjamo ta povprečni zaslužek in zaslužek, ki bo v povprečju nekaj mesecev ali kako leto po uveljavljenju uredbe, bomo videli, da se bo povprečni zaslužek dvignil, ne pa zmanjšal, kakor napačno trdi g. dr. Pokoren v svojem članku. Seveda bodo morale pri tej stvari storiti svojo dolžnost strokovne organizacije.
c) Uredba ne bo samo v veliko korist delavstvu, temveč bo posredno koristila tudi slovenski industriji, da bo ostala lahko še naprej konkurenčna industriji v drugih delih naše države. Industrija ne bo imela — čez čas — več toliko interesa na selitvi na jug, če bo tam doli delovna moč približno enako draga kakor v Sloveniji.
2.	Glede sklepanja kolektivnih pogodb in razsodništva, pravi tajnik Del. zbornice, da je »ta uredba korak naprej k potrebnemu omejevanju pretirane osebne svobode, ki se zlorablja čestokrat v ogrožanje mnogih eksistenc. Uredba je korak naprej od onih mezdnih gibanj, pri katerih se je v glavnem prosjačilo in računalo z uvidevnostjo gospodarsko močnejše stranke. Uredba bo za delavce in nameščence zelo koristno orožje, kar bo pa v veliki meri odvisno od organiziranosti ter discipline sposobnih delavskih organizacij«.
Navedel sem nekaj dejstev, ki mnogo drugače govore o novi prepotrebni uredbi, kakor pa neutemeljene kritike »pravih delavskih prijateljev«. Delavstvo vedi, kdo so oni, ki mečejo polena ljudem, ki so z velikanskim trudom priborili nekaj novih tvojih pravic in možnosti, da si z organizirano močjo jpriboriš boljše življenjske pogoje. Zapomni si jih! Pre.
prav značilen, pomagal pa mu ne bo prav nič, ker pri Slovencih dr. Marušič nikoli ni nič pomenil, najmanj pa sedaj.
Zbližanje med Jugoslavijo in Italijo. Naša vlada je obvestila inozemstvo, da bo v kratkem sklenila prijateljsko pogodbo z Italijo. Ta vest je zelo odmevala v svetovnem časopisju ter so jo registrirali in komentirali zlasti francoski in nemški vodilni listi. Prijateljska pogodba bi bila neka dopolnitev gospodarske pogodbe, ki se sedaj, kakor smo že zadnjič poročali, sklepa med obema državama. V zvezi s temi pogajanji je tudi konferenca držav Male zveze, ki se bo vršila začetkom aprila v Belgradu.
Občinske volitve so se vršile v Bolgariji. Volitve so prinesle zmago kandidatom, ki podpirajo sedanjo vlado. Volitve so spremljali veliki dijaški nemiri v Sofiji, ki so bili tako burni, da je vlada univerzo začasno zaprla ter zagrozila, da bo vsakega nemimeža vtaknila v prisilno taborišče.
Mussolinijeva pot po Libiji je močno vznemirila Anglijo in Francijo. Mussolini se je izkrcal v vojnem pristanišču Tobruku v Libiji, se je potem z letalom odpeljal na libijsko-egiptsko mejo ter nato otvo-ril novo moderno betonsko cesto, ki teče vzdolž cele libijske obale. Odpeljal se je nato v avtomobilu po novi cesti proti Tripolisu ter se spotoma ustavil v nekaterih mestih in posetil zborovanja Arabcev, ki so ga navdušeno pozdravljali. Mussolini je imel več govorov, v katerih je zagotavljal Arabcem, da je Italija največji prijatelj muslimanov ter da jih bo ščitila povsod, kjer jih bo mogla. Francozi in Angleži se
sedaj boje, da si bo Italija pridobila v muslimanskem svetu velike simpatije, kar bo precej vplivalo na položaj v angleških in francoskih kolonijah, ki so po večini naseljene z muslimanskim prebivalstvom. Iz-gleda, da Mussolini namenoma pridiguje prijateljstvo med Italijo in muslimani, da bi napravil Angležem in Francozom v njihovih kolonijah čim več težav.
Avstrijski kancler gre v Budimpešto in Rim. Avstr, zvezni kancler dr. Schusch-nigg je odpotoval v četrtek v Budimpešto. Prihodnji teden pa bo odpotoval v Rim in obiskal Mussolinija.
V Palestini so spet nemiri. Zadnje dni se je v Palestini spet obnovilo teroristično delovanje arabskih nacijonalistov. Pobili so že spet več svojih nasprotnikov. Angleži pričakujejo, da se bo uporno gibanje razširilo ter jim delalo nove težave. Sumijo, da tičijo za vsem tem italijanski agenti, ki ščuvajo domačine Arabce proti Angležem in doseljenim Židom.
20 let boljševiške revolucije. Te dni poteka 20 let, ko je izbruhnila v Rusiji bolj-ševiška revolucija, ki je prinesla nad vso ogromno slovansko državo neizmerno nesrečo in gorje. Ob 201etnici je najuglednejši angleški časopis »Times« napisal sledeče: Prevrat, ki se vrši v Rusiji v zadnjih 20 letih, je drago in predrago plačan z neizmernim trpljenjem in strašno stisko. Od nesrečnega naroda zahtevajo kar strahovite žrtve. Ustvarila se je karikatura pravosodja in s strašnim pritiskom se ponareja volja naroda. Razen tega je boljševizem ustvaril še Kominterno, to je organizacijo, ki sama po sebi jemlje vsako vrednost zatrdilom sovjetske vlade o njeni miroljubnosti in korektnosti. Zaradi Kominterne je Sovjetska Rusija odtrgana od ostalega sveta z globokimi jarki strahu in nezaupanja. Če se Sovjetska Rusija kdaj kesa zaradi takšnega stanja, naj nikoli ne pozabi, da ga je sama ustvarila.
Vestnik ZZD.
Katoliški delavci in delavke!
Zaščitnik delavcev, tesar sv. Jožef nas kliče! Zakaj? Zato, da se na njegov praznik zberemo in tako dobimo novih moči za uveljavljanje katoliških načel v delavskem zasebnem in javnem življenju.
Tovariši — tovarišice! V petek, dne 19. marca t. 1. proslavi Zveza združenih delavcev v Ljubljani svojega zaščitnika svetega Jožefa s sv. mašo in cerkvenim govorom, ki bo ob 9 v kapeli Vzajemne zavarovalnice na Masarykovi cesti. Po sveti maši je zborovanje v mali dvorani Delavske zbornice (vhod iz Čopove ulice).
Udeležba članstva ZZD naj bo častna!
Zveza združenih delavcev v Ljubljani.
*
Lesna stroka.
Soteska pri Novem mestu. V nedeljo 14. t. m. sta bila pri ZZD tuk. predsednik in tajnik, kjer jih je nad vse prijazno sprejel tajnik ZZD g. Preželj Fr. V razgovoru, ki je trajal polni dve uri, sta mu obširno poročala o celotnem delovanju naše podružnice, o vseh njenih uspehih in tež-kočah. G. tajniku Preželju, ki je naša poročila pazno poslušal in ki je v vseh točkah z nami istih misli ter za njegovo prijaznost iskrena hvala.
Papirniški delavcu
Sladki vrh. Končno smo se odločili, da tudi mi skličemo ustanovni občni zbor in sicer se bo vršil v nedeljo 21. t. m. popoldne. Tovariši! Udeležite se v obilnem številu, da udarimo trden temelj naši organizaciji.
Kemični delavci.
Dol pri Ljubljani. Polagoma rastemo, upamo, da nas bo kmalu toliko, da bomo lahko pristopili k reševanju naših strokovnih zadev. Ta teden, ki je minil, smo imeli tukajšni delavci obisk. Mi sicer tega dosedaj nismo bili vajeni, da bi agitator strokovne organizacije na domovih pri posameznikih sitnaril. To novost so vpeljali beli. Tako postopanje mi pač tako razumemo ,da mora JSZ zelo trda presti, da se poslužuje tega načina. Ravno delavsko ni to postopanje, zakaj zdaj begati ljudi po domovih. Organizacijo mi še imamo, zato nas pustite na miru. Ne dela Vam čast, gospodje okrog JSZ »goflač«, ki ga pošiljate po naših domovih, zabavljat črez našo organizacijo in obrekovat funKcijonarje naše centrale. Povemo, mi gremo preko tega, nedostojno agitacijsko delo in delo proti delavskim zahtevam bomo pa že zavrnili, da se bo pomnilo.
Stavbinski delavci.
Mengeš. V nedeljo, dne 14. marca popoldne smo imeli pri nas sestanek stavbin-skega delavstva. Sestanek se je vršil pri »Kralju«. Na sestanku smo se pogovorili o potrebi strokovne organizacije, nje cilju in namenu. Bili smo vsi soglasni v tem, da si ustanovimo organizacijo in sicer smo se odločili za Zvezo združenih delavcev. Pristopilo je takoj nekaj članov. Podpisali smo tudi pravila in izvolili pripravljalni odbor. Sklenili smo, da se poglobimo v podrobno delo in po veliki noči pa bomo spet imeli sestanek.
Tobačni delavci.
Pravilnik tobačnega delavstva. Preteklo leto je po več anketah predpisala Uprava monopolov pravilnika o delu in pokojninah svojega delavstva. Ostal je neizveden še pravilnik o plačilnem sistemu. Sedaj so končani razgovori tudi o tem pravilniku in je prišlo o njem do soglasnosti. Pravilnik bo sedaj kmalu izdelan in bo nato stopilv veljavo.
Razne stroke.
Podružnica ZZD v Dev. Mariji v Polju.
V nedeljo dne 14. marca smo imeli redni sestanek, katerega se je udeležilo nad polovico organiziranih članov. Imeli smo zelo zanimiv program. Prečitali smo zadnji dve okrožnici Centrale, katerih ena je posvečena organizaciji kot taki, druga pa našemu društvenemu prazniku sv. Jožefu. Razvila se je živahna debata, katero smo zaključili s sklepi, da se hočemo najavljenega soc. strokovnega tečaja udeležiti s čim številnejšimi zastopniki. Našega društvenega patrona smo hoteli proslaviti s primerno dramsko predstavo, kar pa je vsled nastalih tehničnih ovir nemogoče. Ostala nam je samo cerkvena proslava. Pri društveni sv. maši se bomo svojemu delavskemu vzorniku priporočili, naj nam pri Vsemogočnem izprosi milosti in moči, da bomo v stanju potrpežljivo prenašati napore vsakodnevnega življenja in da bomo ostali stanovitni in pogumni borci katoliških načel v današnjih razrvanih in razburkanih časih. — V drugem delu našega sestanka pa smo slišali razlago nove uredbe o minimalnih mezdah, katere nam je prečital, razložil in s konkretnimi primeri podprl zastopnik Centrale tov. Šešelj. Za njegovo izvajanje smo mu zelo hvaležni, ker smo s tem spoznali dobre namene te uredbe in nam je postalo jasno, da je vso obreganje in zaletavanje, plod nevednosti ali pa zlonamerno zavijanje zavistnežev, ki sedanji za ljudski blagor se prizadevajoči vladi, ne privoščijo nikakega uspeha. — Sestanek je bil zaklučen v popolni zadovoljnosti vseh navzočih in z željo, da naj bi bil ob vsakem sestanku referat iz delavske socialne zakonodaje.
Domače vesti.
Slovenski grafičarji proti rdeči komandi. Slovensko grafično delavstvo so dosedaj vodili so-cijalisti in njihovi zavezniki, ki so si znali tudi tukaj ustvariti mehke stolčke. Grafično delavstvo so prav pridno in spretno znali izkoriščati za svoje politične namene in jih prav »proletarsko« komandirati, dočim so jim bile stanovske koristi grafičarjev postranska briga. Sedaj pa so se razmere kar naenkrat izpremenile. Najprej so mariborski grafični delavci nastopili proti rdeči komandi. Dosedaj je bil njihov poverjenik znani socijalistični gromovnik in urednik rdeče »Delavske politike« sodrug Viktor Eržen. Te dni se je vršil občni zbor, na katerem so mariborski grafičarji vrgli Eržena z veliko večino. Dobil je samo 12 glasov za sebe, proti njemu pa jih je bilo nad 40. Tako je Eržen sijajno propadel, ko si je tega najmanj mislil. S kislim obrazom je moral sprejeti svoj poraz ter voščiti svojemu nasledniku več sreče. Mariborski grafičarji, pa so sedaj izvoljenim delegatom naročili, naj pometejo z rdečo in njihovo zavezniško pla-vo komando tudi v Ljubljani ob priliki občnega zbora. Ker so mariborski delegati pri občnih zborih v Ljubljani vedno odločali s svojimi glasovi, bo najbrže sedaj tudi združenim sodrugom v Ljubljani odklenkalo.
Celje dobi palačo Delavskega zavarovanja. — Sedanji celjski mestni svet si mnogo prizadeva,
da bi OUZD zgradil v Celju moderno palačo, ker sedanji tesni prostori v Vodnikovi ulici ne odgovarjajo več v nobenem oziru. Sedaj je prejela celjska občina obvestilo, da je SUZOR v Zagrebu načelno že pristal na gradnjo takega poslopja v Celju. Predvidene so iste investicije, kakor v Kranju. Tako se je sedaj tudi to vprašanje krenilo z mrtve točke in delavstvo v Celju bo prišlo do svojega reprezentativnega doma. Nova zgradba se bo postavila na Vrazovem trgu poteg Delavskega azila ter bo v okras in ponos celjskega mesta.
Borza dela v Murski Soboti se je preselila v Delavski dom, kjer je dobila krasne prostore. Preskrbljeno je tudi za delavce, ki so dobili veliko čakalnico, da jim ni treba postajati na prostem ter jim ob času slabega vremena prezebati na dežju in mrazu.
Od Avstrijca ukraden konj. V Vrabah pri Muti ob severni meji je ukradel in pretihotapil preko naše meje 3000 Din vrednega konja Avstrijec Ivan Hofer.
Beg iz zapora. V Prevaljah je pobegnil iz zapora 341etni kaznjenec Martin Slemenšek iz Belih vod in ga še niso prijeli.
Vlomi v Mariboru in v okoUci. Med opoldanskim odmorom je odprl neznanec na Aleksandrovi cesti v Mariboru s ponarejenim ključem trafiko Žnidaršič. Odnesel je gotovine 1200 Din
Politične vesti.
ter znamk in kolekov za 11.500 Din. — V Radvanju je bilo v kratkih presledkih petič vlomljeno v mrtvašnico. Neznanec je ukradel sedem usnjatih plaščev pogrebcem in je povzročil pogrebnemu društvu 4000 Din , škode. — V Slivnici pri Mariboru so oplenili vlomilci vilo g. Gustava Schberbauma in so ga oškodovali za 6000 Din.
Od notranjega ministra nagrajena blagajničarka. Veliko se je že pisalo o mladem Adlerju, ki je v št. liju ob severni meji ubil in izropal poštnega sla Žunka. Morilec je že bil po Mariboru srečno zamenjal osem oropanih jurjev. Pri devetem, katerega je hotel spraviti v promet v trgovini Mastek na Glavnem trgu, ga je zagrabila roka pravice. Blagajničarka Elizabeta Matko je po številki ugotovila, da je v izmenjavo ponujeni tisočak iz St. lija iz izropane poštne vreče. Poklicani stražnik je Adlerja aretiral in blagajničarka je prejela sedaj za izsleditev zločinca od notranjega ministrstva 1000 Din nagrade.
Hude opekline. V kovačnici državnih delavnic v Mariboru je vdrla voda v ognjišče. Na ta način nastala para je hudo opekla po rokah, hrbtu in po prsih 491etnega kovača Miroslava žagar.
Nevarna poškodba kurjača. V mariborski kurilnici je padel iz lokomotive na glavo 50 letni nadkurjač Ivan Gergič. V nezavestnem stanju in s poškodovanim prsnim košem so ga prepeljali reševalci v bolnico.
Mrtvega so našli po več dneh. V Mariboru v Magdalenski ulici so našli v zaklenjenem stanovanju po več dneh mrtvega v zanki 48 letnega strojevodjo Ivana Kokol. Policijska komisija sklepa, da si je sam končal življenje.
Padel pod voz. V Gorici pri Cirkovcah na dravskem polju je padel pod voz vsled splašenih konj 29 letni posestnik Anton Valant. Kolesa so mu zdrobila obe čeljusti.
Nesreča pri podiranju. Z nad kolenom zlomljeno nogo je bil oddan v mariborsko bolnico Alojzij Klobasa, 32 letni posestnik od Sv. Jurija ob Ščavnici. Klobasa je bil zaposlen pri podiranju drevja in je stopil z levo nogo v zanko, s katero so vlekli proti tlom na pol izpodsekano drevo, ki se je naenkrat zravnalo, zanka je dvignila Klobaso kvišku in se je poškodoval.
Zaprt pod sumom uboja matere. V Rakovcih pri Sv. Tomažu v Slov. goricah so zaprli Janeza. Kukovec, oženjenega posestnika. Aretirani je osumljen, da je tako pretepel svojo 73 letno mater, da je reva čez dva dni podlegla poškodbam.
Dva napada s poškodbami. Pri stopu iz vinotoča je bil pobit s kamnom Ignac Horvat, posestniški sin iz Spuhlje pri Ptuju. S hudo poškodbo so ga pripeljali v ptujsko bolnico. — V gozdu so napadli v večerni temi neznanci in so življenjsko nevarno poškodovali Štefana Kaca, posestnika na Vrholah pri Slov. Bistrici. Napad baje ni bil namenjen Kacu, ampak nekemu drugemu in so se potepači zmotili radi teme v osebi.
Popivanje in ljubosumnost vzrok uboja. V Voloyleku pod Ptujem so dalje časa popivali: 281etni poljedelski delavec Jožef Rojs, posestnik Anton Horvat in neki Bezjak. Eden na drugega so bili ljubosumni radi krčmarice Marije Kovačič. Ko se je podal Rojs na dvorišče, sta ss podala pivska tovariša za njim in ata ga pobila na tla. Horvat, ki se je pozneje sam javil orožnikom, je izpovedal, da je on udaril Rojsa z vilami in se je zgrudil. Na tleh ležečega je Bezjak zabodel v srce in je bil Rojs seve koj mrtev. Truplo so prepeljali v mrtvašnico v Rogoznico, kjer je bilo izvršeno sodno raztelesenje.
Naplavljeno žensko truplo. V Obrežu pri Središču je naplavila Drava žensko truplo, v katerem so prepoznali 461etno Rozalijo Grgič, Seno restavraterja v Varaždinu.
Prijeti ponarejevalci. Na Humu pri Ormožu so izsledili in zaprli celo družbo ponarejevalcev. Zandarji so našli tudi stroje, kemikalije, papir in 120 že dobro potvorjenih tisočakov.
Otrok se nevarno opekel. Šestletni Ivanček Ručigaj, sin stražnika v Celju, se je polil s kropom in so ga oddali v bolnico z nevarnimi opeklinami po obrazu in po desni strani telesa.
Naključju In pomoti sledila smrt. Zadnjič smo poročali, kako je dal starejši brat triletnemu bratcu Frančeku Prešiček na Polzeli piti očetove kisline. Zastrupljenega otroka so hitro spravili v celjsko bolnico, kjer mu niso mogli več pomagati in je umrl v hudih bolečinah.
Progovni delavec smrtno nevarno ponesrečil. Anton Pečko, progovni delavec in oče petih nepreskrbljenih otrok, je bil zaposlen na progi med Grobelnem in št. Jurjem ob j. žel. Radi vetra je preslišal brzovlak proti Celju. Lokomotiva ga je z vso močjo sunila in si je pri padcu prebil lobanjo, ima poškodvano ramo in zevajočo rano na glavi. S smrtno nevarnimi poškodbami je bil oddan v celjsko bolnico.
Nesreča pri postavljanju električnega droga.
V bolnico v Ljubljani so pripeljali Karla Žajdela, elektrotehnika iz Trbovelj. Zaposlen je bil pri električnem daljnovodu, ko so postavljali droge. Eden od drogov je padel po tleh, butnil v Žajdela in ga je močno poškodoval na glavi.
Od dveh potepuhov okradena gostilna. V Ljubljani na Tržaški cesti sta vlomila potepuha v noči v krčmo Modrinjak in sta povzročila s tatvino raznih predmetov več tisoč Din škode.
Vdovi nevarno obrezal vrat. V občini Tržič na Dolenjskem je nevarno obrezal z britvijo vrat 43 letni vdovi Ani Jontez iz Vrhka 56 letni nasilnež Janez Maver, ki je že bil kaznovan radi požiga. Ranjeno žensko so oddali v bolnico.
Svojo ženo obklal v avtobusu. V kamniškem avtobusu je obklal z nožem Viljem Jerin iz Rodice svojo ženo Rozo, katero so oddail v ljubljansko bolnico.
Večji in manjši požari. V Globokem pri Makolah je upepelil ogenj' gospodarsko poslopje posestniku Jožefu Bohaku. — V Radvanju pri Mariboru je pogorelo 50.000 Din vredno gospodarsko poslopje krčmarju in posestniku Konradu Pukl. Na pomoč pribrzeli gasilci so ogenj omejili in preprečili njegov razmah na sosedne objekte. — V Zalogu pri Ljubljani je upepelil ogenj kozolec posestniku in krčmarju GradiSeku, ki ima 40.000 Din škode. — V Škofji Loki je v noči zgorela babici Mariji Pipan pred petimi leti preurejena hiša. Le deloma z zavarovalnino krita škoda znaša 70.000 Din. — V Brezulah pri Račah je pogorela hiša zakoncema Ivanu in Mariji Predikaka. škoda znaša 12.000 Din.
žTodL kladivo!
Nepoštena borba. Kršč. socialistični voditelji JSZ so zadnja leta propagirali enotnost delavstva ter klicali po pošteni borbi med delavstvom. V tem so šli tako daleč, da so se že predali marksistični utopiji, da je namenjena krščanskemu strokovno organiziranemu delavstvu utopitev v marksističnem morju. Na ljubo »pošteni« borbi so se pričeli voditelji ogrevati za enotno fronto proletariata in zahtevali, da krščanski delavec pozabi na svoj svetovni nazor, da opusti borbo zanj in da vidi v vsakem delavcu le brata, pa naj bi bil ta »brat« marksist druge ali tretje internacionale ali pa nacionalist. V letu 1936 pa je nastal usoden preokret v taktiki kršč. socialističnih voditeljev — vsaj kar se tiče delavcev, ki pripadajo ZZD. Proti tej delavski organizaciji so naperili najhujše topove, čeprav njeni predstavniki poudarjajo, da hočejo v strokovničarski borbi le poudarjeno krščansko smer. Mesto, da bi voditelji JSZ pozdravili nove tovariše za delavske pravice, če se res strinjajo s krščansko smerjo v strokovnem gibanju, novo smer odklanjajo. Marksist jim je brat, član ZZD pa vse kaj drugega. Kje je krščanska smer Jugoslov. strok, zveze? — Nedavno je spet izdala JSZ okrožnico, v kateri trdi, da ZZD ni resna organizacija. Delavstvo pričakuje, da bo JSZ to trditev javno dokazala, dokazala namreč, s čim je pokazalo vodstvo ZZD neresnost. Če tega ne stori, bo vzelo na znanje vnemo JSZ za »pošteno borbo« kot laskanje marksistom v času, ko je pričela JSZ uhajati iz sklopa slovenskih krščanskih ljudskih organizacij in pričela snovati svoj, v vseh ozirih neodvisen blok kot stopnjo do končnega cilja.
Kaj so torej? V kršč. socialističnem taboru vlada popolna negotovost. Njegovi pristaši bi bili radi radikalni, pa si ne upajo biti, pa zgleda na zunaj, da niso ne krop ne voda. »Delavska Pravica« št. 9, namreč piše v uvodniku enkrat »krščansko-
socialno delavsko gibanje«, v drugem odstavku »kršč. socialistično delavsko gibanje«, v tretjem odstavku pa »kršč. soc. delavstvo«. V vsakem žepu torej drugačna legitimacija, da so lahko zadovoljni revolucionarji in starini, tretja pa naj ugaja vsem, ker jo lahko bere vsak, kakor hoče. Pričakujemo še znamko »kršč. socialni aktivisti«, o kateri se pa ne ve, koliko velja.
Kako je s to stvarjo? Eden zadnjih »Del. Pravičinih« uvodnikov piše o zadržanju kršč. socialistične JSZ do strankarstva: »Tudi danes je vzrok napadov samo politično strankarsko udejstvovanje. Ker se poklicani nočejo razgovarjati s kršč. soc. delavstvom o pametnem skupnem sodelovanju ... Strankarsko politično vprašanje pa ni stvar JSZ.« V istem članku se torej ugotavlja in pobija strankarska opredelitev JSZ. Kaj pa ko bi šli gumbe štet; mogoče bi prišli vodje JSZ hitreje do jasnosti, ali so ali niso — stran-karji. Citat dokazuje ,da so, da pa drugi nočejo za njihovo sodelovanje. Ali si upajo še trditi, da hočejo »depolitizirati strok, organizacijo«? Mi smo vedno trdili, da mora strankarstvo iz strokvne organizacije ven!
Kam vede dosledni kršč. socializem?
Socialistična »Delavska Politika« poroča, da se je poslovil od Ribnice na Pohorju kaplan sodrug Lampret Jože. Za slovo je sodrug Lampret na Cankarjevem večeru, ki so ga priredili marksisti, govoril o Cankarju in recitiral tudi eno njegovih del. O »sodrugu« Lampretu vemo, da je bil še nedavno hud kršč. socialist. Pri tem je ostal kljub duhovski suknji toliko dosleden, da je zapustil tovariše kršč. socialiste in prešel k sodrugom marksistom. To nam je jasen dokaz, kako daleč privede lahko zmota človeka in kako nevarna je igra, ki jo igrajo naši kršč. socialisti med delavstvom, ki ne pozna njihovih končnih ciljev. Med njimi in sodrugom Lampretom ni idejnih razlik. Svojo pot hodijo zaenkrat, ker to bolje kaže radi organiziranega delavstva. Ko bi bili svoje moči nad organiziranim delavstvom sigurni, bi jadrno prešli tja, kjer se nahaja navedeni sodrug.
Itivapnah
minulimi
'llllltlllllMlIllllllli!
TOBAČNI DELAVCI PRI SLOVENSKIH MINISTRIH
V Belgradu se je te dni mudila deputa-cija tobačnega delavstva, ki so jo vodili predsednik Zveze tobačnih delavcev Maks Hvale, tajnika Ivanka Majce ter odbornica Antonija Inglič. Deputacija je prišla v Belgrad, da bi osebno posredovala na merodajnih mestih, da bi se čimprej izdal pravilnik o plačah, ki bi vpošteval predloge monopolskega delavstva, nadalje, da bi se popravile krivice, ki jih je monopol-ska uprava napravila 1. novembra 1936 s tem, da je pri prevedbi za stalne delavce delavstvo izgubilo 6 do 12 let službe, dalje da bi se delavstvo po 10 letih službe prevedlo za polmesečarje, in da bi se popravile krivice, storjene leta 1932, ko je bilo nasilno vpokojenih 53 delavcev po starem pravilniku. Deputacija je tudi posredovala, da bi se v upravo pokgjninske-
ga sklana, ki bo stopil s 1. aprilom v veljavo, imenoval tudi en član ljubljanske tovarne. Ker se je z vpokojitvijo delavstva zmanjšalo število delavcev za 250 oseb, je deputacija tudi posredovala, da bi se ti nadomestili z novimi močmi, da ne bi bilo ostalo delavstvo preobremenjeno. Depu-tacijo je sprejel notranji minister dr. Korošec, ki ji je obljubil vso svojo podporo, naslednjega dne pa jo je sprejel minister dr. Miha Krek.
•
Jesenice: Ljotičev pokret na Jesenicah. V nedeljo dne 14. marca je imel pri Tancarju shod zastopnik g. Ljotiča. Navzočih je bilo kakih 30 ljudi, ki pa so v večini govornikovim izvajanjem nasprotovali. Iz pograma, ki ga je razvijal in iz razpoloženja poslušalcev je bilo sklepati, da Ljotičev pokret pri nas ne bo dobil ugodnih tal. Delavstvo vsako diktatorsko komando odklanja, pa naj bo ta komanda socialistična ali fašistična.
Našim velikim sinovom trajen spomin. Skoro neopazno je šla mimo nas ta žalna svečanost. Vršila se je ob 8. uri v* župni cerkvi 14. marca za pokoj duše narodnega mučenika Bratuža. V neosvobojeni domovini goriški je na božični večer po polnočnici kot organist odpel in odigral nekaj božičnih pesmi v jeziku, ki ga je učila mati. Piti je moral zato iz keliha trpljenja. Strojno olje, pomešano z benzolom, mu je vzelo življenje. Tako umirajo tisti, ki so ostali zvesti svoji besedi in svoji veri. Kdor pa prodaja vero svojo,-* prodaja in zataji tudi svoj narod. Cerkveni govor g. svetnika Kastelica je napravil na vse prisotne globok vtis. Krivica ostane krivica, pa naj jo vrši nad nami kdorkoli. Vsa dejstva kriče po maščevanju, a naš narod je premajhen, zato pa mora biti duhovno močan. In dokler bo imel take sinove, kot je bil pokojni Bratuž, lahko s ponosom gledamo v bodočnost, ker prišli bodo tudi za nas enkrat veliki dnevi.
Oz cudopsKila. pevipsev/*r,» ■
Premogokop v Ključarovcih bo začel zopet poslovati. Premogokop v Ključarovcih pri Sv. Tomažu pri Ormožu je začel zopet obratovati. Ta obrat je več let počival. Kot vodja podjetja je nastavljen nekdanji delovodja pri tem rudniku g. Ferlež. Zaenkrat je zaposlenih v tem rudniku 40 delavcev, zatrjuje pa se, da se bo to število dvignilo na 150, kar bi bilo za ves tamošnji okoliš izrednega pomena, ker bi bilo s tem poma-gano delavcem in voznikom.
Vprašani« ijubifanske bolnišnice.
Urednik »Slovenčevega« zdravniškega dela, ki ni samo zdravnik, temveč je tudi uvaževan javni delavec, je prinesel o vprašanju ljubljanske bolnišnice to-le notico:
»Javno mnenje zahteva za Ljubljano novo in novodobno urejeno bolnišnico z najmanj 1500 posteljami, bolnišnico, ki bo opremljena tudi za klinične (zdravni-ško-naučne in znanstvene) namene. Stavba in oprema takega zavoda bi stala naj-manje 90, rajši 120 milijonov dinarjev, ali še več, pa naj bo postavljena pod Rožnikom ali na Golovcu ali proti Posavju. Načelno nisem proti takemu velikopoteznemu načrtu, dvomim pa prav močno, če je dejansko ostvarljiv v sedanji ali dogledni prihodnosti spričo naše gospodarske izčrpanosti in popolnega nedostajanja bogatih dobrotnikov med nami. Tudi ne glede na denarne težave in ne glede na vprašanje, čemu in kako naj se smotreno uporabi sedanja lepa in obsežna bolnišnica, menim, da bi bila zgraditev popolnoma nove bolnišnice neupravičena potratnost. Napačno namreč je dandanes sploš-
Rene Bazin
17
Žito poganfa.
Roman.
Po stoštiriinpetdeseti izdaji prevedel Viktor Cokan.
— Tem bolje, moj general, če bom le mogel ustreči...
— Boste.
— Torej povejte.
Gospod Meksime je gledal Mihaela in Tončko.
  Zunaj, če hočete; otroka bosta prišla za
nama,
Pesek pred hodnikom, dolg travnik na bregu, modrikast aronski trak, travnat grič, vse je trepetalo pomlajeno v novi svetlobi. General je odšel prvi. Sredi hodnika ga je dohitela Tončka, se priklonila
ter tiho govorila:
  General, mi oprostite? kajne? Preveč sem bila
predrzna. Tako sem sita te zgodbe o ostavki, to je najin osrednji pogovor ...
— Pridni ste; vojaške krvi; ne opravičujte se,
to ugaja.
Nasmejala se je ter nekoliko nagnila glavo, da bi zadaj videli, da je vse končano.
— In nato, general, če je treba, da vam vse povem, govorila sem, ker on ne more govoriti o tej stvari pred drugim kot pred menoj; to mu težko de. »Oče, sedaj vas pa puščam govoriti z generalom Meksime. Proti Garen bomo šli, kajne?
Po peščenem in pograbljenem drevoredu, čistem kakor žarek med travniki, sta odšla naprej general in gospod Zakmen. Gospod Meksime je hodil na desni, delal je velike kretnje, vpraševal, se sklanjal in naenkrat je s palico odbil glavico regratu, ki je
rastel na meji drevoreda. Gospod Žakmen je bil manjši od njega, bolj poln in ni toliko mahal z rokami ; videti je bilo le od časa do časa njegovo oglato glavo, pokrito z mehkim klobukom, ki je odkimovala ali pa pritrjevala.
Kakih petdeset metrov zadaj je tudi Mihael izpraševal malo Tončko Žakmen, katere mladost so obdajali sonce, zrak in trava, kakor svetel trak okoli nje. Ni imela ne sončnika, ne plašča. Smehljala se je stvarem, radi duše, ki jo imajo, kadar jih ljubimo. Kazala jih je z roko: ograjen prostor, velik šop brestov in hrastov v ospredju, reko, ribnik, kmetske daljave širnega polja.
— Kakor jaz, ljubite to deželo, kajne?
— Globoko, gospodična.
— Jaz, jaz sem kar neumna na njene travnike.
— Jaz na njene gozdove.
— Jaz na njeno jasnost.
— Jaz na njeno samoto.
— Ivanka, ki se’ smeje in Ivan, ki joče. Torej? Ali ste vi res Ivan, ki joče?
— Mnogokrat!
— Tukaj! To je prepovedano. Jaz ne smem sanjariti, kakor zahtevamo od mladih deklet. Mnogokrat me je že mikalo, da bi se vdala otožnosti. Nekdo pa je na Vokrez, ki sme biti žalosten, ker bi mnogo trpel. Vesela sem, ker moram biti, zabavna in spravljam v pozabljenje sedaj in v prihodnosti, v neprestanem boju proti preteklemu...
— To mora biti težko!
Za trenutek je pomišljala in resno odgovorila:
— Ne, kakor vse, kar delamo iz ljubezni, je tudi to lahko... Veste, kaj hočem reči: Ce bi bil moj oče sam, bi ga morile težke misli. Polk... uničena kariera ... skrbi... spomini... Takoj sem se vmešala
v pogovor med vašim in svojim očetom. Mislila sem, da bi odšla. Tudi vi ste tako mislili, kajne?
— Kako to veste?
— Tako, ne, jaz ostanem. Moram bdeti nad spomini, branim jim, da bi se približali in kadar jih ne morem prehiteti, govorim o njih ter jih preganjam.
Vzdihnila je, dvignila glavo in dnevni žarki so se poigravali na njenih laseh, kakor na pregibajočem se žitu.
— Vendar, da vam po pravici povem, bi včasih rabila pomoči. Veste, kaj nam manjka v našem nievrskem kotu? Sosedstva. Saj so gradovi, toda graščaki ne bivajo v njih, dva meseca, kvečjemu tri, pa nimajo na deželi časa za drugo, kot za samoljubje, toda ljubiti deželo in biti od nje ljubljen, to je resnično življenje. Tega pa nimajo.
— Dobro ste to povedali.
— Mislite? Zagotavljam vas, da se ne bi bala najti označitev našega življenja, ki je vaše obenem. In ti, ki ne žive tako, niso opora niti za človeka, niti za nič... Toda glejte vendar in povejte mi, če niste mojega mnenja? Dozdeva se mi, da ima moj oče važen pogovor z gospodom Meksimejem. Ustavil se je, da bi uvrgel dokaz; uganem ga, ker se vleče za brke. Na ta način zagotavlja: »Vendar, gospod, potemtakem, gospod ...«
— Odhajata...
— Da, toda gredoč se je obrnil, ne zato, da bi naju gledal, z roko je pokazal gozd, tega, kjer se vidi nekaj hrastovih vrhov ... Prosim vas, oprostite, da sem preradovedna, sem še mala ženka, pa že imam napake, ki jih bom imela, ko bom velika: Ali mi lahko poveste veliko uslugo, za katero prosi gospod Meksime mojega očeta?
— Popolnoma nič ne vem, gospodična.
(Dalje sledi)
no razširjeno mnenje, da je sedanja ljubljanska bolnišnica, stara dobrih 40 let, res popolnoma zanič. Le pojdite pogledat po svetu, kako so večja in tudi vseučiliška mesta oskrbljena z bolnišnicami. Ljubljanska bolnišnica ni vzorna, a je še dobro uporabna kot taka za nekaj človeških dob. Besedičenje o njeni neprimerni in nezdravi legi ali celo okuženem zemljišču je prazno in neutemeljeno, edina njena resnična in velika napaka je stalna prenapolnjenost, prehuda obremenjenost vseh oddelkov, ki je izraz obuboževanja najširših plasti našega naroda in dokaz nesposobnosti ali zanikrnosti državne uprave. Iz te mučne zagate je možnih več izhodov. S samimi prizidki in nadzidki na obstoječih paviljonih se ne da doseči do-voljna notranja obsežnost in pravilna porazdelitev posamičnih oddelkov, v ta namen je treba novih zgradb, pred vsem zgradbe za kužne bolezni, za jetiko in za poškodbe ter drugačne pohabe. Za naštete tri oddelke in morda še za kakega drugega je na razpolago dovolj zdravih stav-bišč v neposredni bližini sedanje bolnice. Vrh tega treba našemu, nekdaj kranjskemu podeželju, ki je v primeri z nekdaj štajerskim nezadostno oskrbljeno, vsaj treh novih bolnišnic, ene v radovljiškem okraju, druge v kočevskem in tretje v logaškem. Po takem načrtu, ki je finančno zmagljiv in izvršljiv, se da prej ko v desetih letih odpraviti vsa stiska glede zdravljenja telesnih bolezni v javnih zavodih. Banska uprava naj sporazumno in vzajemno z državo, ljubljansko mestno občino in zavarovalnimi ustanovami izdela stvarne načrte in pridobi sredstva za skorajšnjo rešitev najbolj nujne zadeve.
To so gotovo iskrene besede, ki ne vpo-števajo samo ene, temveč vseh strani tega vprašanja. Gotovo ne bi bilo gospodarsko pametno, zahtevati zgraditev popolnoma nove bolnišnice pri gospodarskem stanju, kakršno je sedaj ^in pri sedanjih razmerah, ko skoraj ni misliti na uspeh akcije v najbolj optimističnem smislu. Za ljudstvo, ki posebno v težkih gospodarskih razmerah potrebuje veliko bolnišnico, je glavno, da dobi oskrbo v bolnišnici in to takoj. Ljudje ne morejo čakati, da pridemo do 120milijonskega kredita. Zato se bomo zadovoljili tudi s tem, da dobi sedanja bolnišnica potrebne nove oddelke in se tako razbremeni sedanji prostor, ki je prenatrpan.
Bivša Štajerska ima vse polno bolnic v svojem ozemlju. Kranjska je v tem oziru mnogo na slabšem. Če bi dobilo tudi na bivšem Kranjskem podeželje dve ali tri bolnice, bi bili lahko z ureditvijo vprašanja popolnoma zadovoljiti. S tem bi bilo mogoče najbolj zadovoljiti delavske in nameščenske bolniške blagajne, ki morajo danes plačevati velike stroške za prevoze svojih članov in njihovih svojcev v bolnico ter iz nje. Niso redki slučaji, da stanejo prevozni stroški več ko pa celotna oskrba v bolnišnici. Ravno tako pogosti so primeri, da bolnišnica odklanja sprejem bolnika po dvakrat. In kako neugodno sodbo si mora napraviti javnost ali še bolj tujec, če vidi, da ni bil sprejet v bolnišnico težak bolnik, ki boleha že vse leto.
Res je že zadnji čas, da se pošteno oprimemo ureditve tega neurejenega vprašanja, ki nam škoduje v zdravstvenih in v splošnih ozirih. Treba je, da preidemo od razpravljanja k dejanskim načrtom ter sprejmemo take načrte, ki bodo gospodarsko najprej sprejemljivi in zato tudi izvršljivi v najkrajšem času. Poudarjamo: To je za delavstvo kot tudi za ostale delovne sloje ena najvažnejših, če hočete tudi političnih zahtev.
Krščanski strokovničar.
Za noše izseljence.
Da bo zveza med našo državo in izseljenci v inozemstvu tesnejša, namerava ministrstvo za pošte zgraditi v Belgradu oddajno postajo na kratke valove, ki jo bo vodil osrednji tiskovni urad. Ta postaja je namenjena izključno našim izseljencem v čezmorskih pokrajinah, ki bodo sedaj lahko poslušali s svojimi radijskimi aparati novice iz domovine. Postaja bo opremljena s takimi aparati, da jo bodo naši izseljenci dobro slišali tudi v Južno Ameriko in Avstralijo.
GROZODEJSTVA KOMUNISTOV
ZNANA.
Naši listi poročajo o grozodejstvih komunistov v španski državljanski vojski. Delajo pač ravno to, kar so delali njihovi učitelji, boljševiki v Rusiji. Ti so mučili in
neusmiljeno klali ljudi, n. pr. oficirjem so žeblje zabijali v ramo in potem so se norčevali, da so avanzirali. Ubogim žrtvam so potiskali roke v krop in so jim kožo vlekli z njih. Živeli so pohotno in širili so nemoralo n. pr. v Nikolajevsku so morale gojenke srednjih šol streči vojakom v vojašnici, v Krasnodaru (Jekaterinodaru) so bili po ulicah nabiti plakati, da komunistom morajo biti na razpolago vse ženske od 16.—32. leta itd. itd.
Razlika je v tem, da grozote španskih komunistov poznamo, divjanja ruskih boljševikov pa nismo poznali ali nismo hoteli poznati. Ruski begunci so sicer pravili, kako strašne reči se gode na Ruskem, a naši ljudje jim niso verjeli. Ruske begunce so nekateri celo grdo gledali in so jih zmerjali z Vranglovci vkljub temu, da so Slovani in sicer dobri Slovani. Kako dosledno se drže svojega ruskega jezika! In naši listi so takrat pisali skoraj vsi v prilog boljševikom. Odlični ruski begunec mi je rekel: Vaši listi so vsi na strani boljševikov. Boljševiki so bili takrat nekaj novega, nekaj modernega. Gotovi ljudje so mislili, da bodo prenovili celi svet, saj je pisal neki list, da na vzhodu vzhajata dve zvezdi, ena so boljševiki v Moskvi, druga Gandi v Indiji. A kaka zvezda so boljševiki, to ima zdaj vsak priliko spoznavati iz španske državljanske vojske. Tu se uničuje vsa stara kultura in po mučeniški smrti se ubijajo vsi, ki so nasprotni komunizmu. Ravno tako kot so delali prej na Ruskem. Španska državljanska vojska bo hudo opustošila Španijo, a to dobro ima v sebi, da bo cel svet zvedel za uničevalno delo komunistov.
Sploh smo pa sedaj tudi iz Rusije zvedeli marsikaj, kar nam je bilo prej zakrito. Tja potujejo razni somišljeniki komunistov, da bi osebno spoznali njihov raj. Kaj pa tam vidijo, jih vendar le razočara in, ko se vrnejo, to razočaranje tudi moško priznajo. Tako piše Andrej Gide (Žid): »Dvomim, da je še v kaki državi, pa naj bo to tudi Hitlerjeva Nemčija, duh manj svoboden, bolj uklenjen in bolj teroriziran.« Slabo se izražata o Rusiji tudi Citrine, angleški delavski tajnik, in francoski pisatelj Ferdinand Celin (Selin), kateri so lansko leto obiskali Rusijo. Poslednji je izdal knjigo »Mea culpa« (Moja krivda), s čimer hoče izraziti, da se je o Rusiji zelo motil.
In ljudje, ki letos prihajajo iz Rusije, se tudi nepovoljno izražajo o njej. Ruski list »Golos Rossii« v Zofiji z dne 2. marca to-le poroča:
»V 1. 1931 je šla iz Amerike v Rusijo Amerikanka Granova. Meseca februarja 1. 1937 se je po dolgem prerekanju s sovjetsko oblastjo s pomočjo amerikanskega poslanika vrnila domov. Prišla je v Rigo in od tu je odšla z ladjo v Ameriko. V Rigi je pravila o življenjskih pogojih v Rusiji. Hrana je skrajno slaba, stanovanjske razmere strašne in delavske ravno take. Nezadovoljnost ljudstva je tolika, da se bo o prvi priliki uprlo zoper oblast. Vse upa na vojno. Mladina ne zaostaja za starejšimi. Granova je pripovedovala o slučaju, ko so dijaki na kosce raztrgali Stalinovo podobo. Seveda so bili hudo kaznovani. O Stalinu je pravila, da ga ne bodo na navaden način ubili, a za čreva ga bodo vlačili po ulicah. Ko so zvedeli, da odide iz Rusije, so jo mnogi prosili, naj doma pove, kaj se godi v Rusiji.
V febmarju je prišla iz Rusije tudi gospa Kononova, Latiška, soproga inženje-ra, kateri je v Rusiji umrl. Pravila je, da je s svojim možem stanovala v veliki sobi, kjer je stanovalo še 17 drugih oseb. Sovjetska oblast ji je branila iti iz Rusije, češ, da je drugod lakota.
To je ravno značilno za boljševike, da svojih ljudi ne pustijo čez mejo. Če pa hoče kdo iti brez dovoljenja in ga oblast zaloti, mora to predrznost plačati s smrtjo. Le vsled tega morejo boljševiki varati svoje ljudi, češ da je v Rusiji dobro, povsod drugodi pa vladata revščina in lakota.	A.	K.
Viničarski vestnik.
I  .......... II	1^
Viničarska mladina in alkohol
Zadnji čas se je mnogo pisalo po časopisju, razpravljalo v zbornicah in parlamentu o pijančevanju, ki se je razširilo med ljudstvom o posledicah, ki jih povzroča v prevelikih množinah zavžitl alkohol. Culi so se razni dobri nasveti za omejitev tega strašnega zla, kakor zatiranje šmarnice in kuhanje žganja itd., a vse to ne bode pomagalo, dokler viničarski starši svoje otroke nehote, nevedoma, a vendar sami vzgajajo za alkoholike. Med viničarji je razširjeno mnenje, da je pijača, seveda alkoholična, koristna tudi za mlade ljudi. Ni čuda, da v tej zmoti dajejo starši otrokom, ki so komaj namerili v svet prve korake, alikoholne pijače in to dan za dnem, leto za letom, samo da bodo otroci krepkejši. V mladosti navajeni na uživanje alkoholnih pijač, ne morejo v poznejšem življenju, ko dorastejo, biti brez njih in prvi in zadnji zaslužek izdajo za alkoholne pijače, čeprav pri tem družina prezeba, strada in propada. Alkoholu na-
vajeni viničarski uslužbenci nikdar dovolj ne zaslužijo, niso zadovoljni z zaslužkom, ker je potrošnja za pijačo velika, v naporu omagajo. Proti čezmernemu uživanju alkohola, po katerem preti narodu nesreča, je potrebna vsestranska odpo-moč. Vsi, ki imajo vpliv nad ljudstvom, naj s poukom in z dokazili pokažejo roditeljem, da je dajanje alkohlnih pijač otrokom zločin, ki se pozneje nad njimi samimi večkrat kaznuje. Otrokom, tudi šolo obveznim, naj se nikoli in ob nobeni priliki ne ponudi nikakih alkoholnih pijač niti ne domačega sadjevca. V osnovnih šolah naj bi se zadnja leta tedensko poučevalo o škodljivosti alkohola. Istotako naj bi se na obrtnih meščanskih in tem podobnih šolah poučevalo v zgorajšnjem smislu. Na deželi naj bi prosvetna in sploh kulturna društva imela predavanje o zlih posledicah, ako se mladini nudi uživanje alkoholnih pijač in se jih na ta način vzgojuje za poznejše pijance. Izdala naj bi se o tem poučna knjiga ,če mogoče s slikami, iz katere bi se zrcalile vse zle posledice pogrešene vzgoje mladine. Knjigo naj bi dobili zastonj vsi novo-poročenci, kritje stroškov za knjige pa naj bi morda prevzele občine; vsaj bi imele od tega korist, ker bi kasneje prišlo manj zanemarjenih družin na občinsko vzdrževanje.
V državnem nogometnem prvenstvu je bilo odigrano v nedeljo drugo kolo, ki je prineslo znatna presenečenja. Gradjanski si je znova utrdil svoj položaj na čelu tabele, tako da mu najbrže ne bo mogel noben klub več ogrožati prvenstva. Njegov najhujši konkurent BSK ne prihaja več v poštev po svojem porazu v Splitu in sedaj po neodločeni igri s Concordio. Velika smola je spremljala Ljubljano, ki je v Zagrebu izgubila proti Hašku, dasi je šla v borbo s precejšnjim upom zmage. Zdrknila je racli tega na predzadnje mesto in če se Ljubljančani pri prihodnjih srečanjih ne bodo bolj postavili, pa se kaj lahko zgodi, da bodo obsedeli na spodnjem koncu tablice ter s tem izpadli iz prihodnjega državnega prvenstva ,ki se prične zopet jeseni. Presenečenje je tudi poraz sarajevske Slavije, ki je v Belgradu izgubila proti rezervi Jugoslavije. Kakor znano, se nahaja prvo moštvo Jugoslavije na turneji po Irski in škotski, pa je vse pričakovalo, da bodo Sarajevčani rezervo premagali. Tekme so izpadle s sledečimi rezultati: Hašk-Ljubljana 3:1, Gradjanski-Slavija (Osjek) 5:1, BSK-Con-cordia 0:0, Jugoslavija-Slavija (Sarajevo) 1:0, Hajduk-Bask 3:1. Prvenstvena tablica je sedaj sledeča: Gradjanski 18 točk, Hajduk 14, Jugoslavija 14, BSK 12, Slavija (Sarajevo) 12, Bask 12, Hašk 9, Slavija (Osjek) 8, Ljubljana 7, Con-cordia 4 točke.
Podzvezno prvenstvo. Tudi v podzveznem prvenstvu je prinesla nedelja nekaj presenečenj. Vsi trije favoriti: Slovan, Hermes in železničar so bili namreč poraženi, edini Maribor je odnesel iz borbe obe točki. Rezultati tekem v pod-zvezni ligi so bili sledeči:	Kranj-Slovan 5:2,
Olimp-Hermes 5:2, Celje-železničar 3:1, Mari-bor-Atletiki 2:0.
Lahkoatleti so tudi pričeli. Lahkoatleti so izrabili prvo priliko za pričetek sezone. V nedeljo se je vršilo v Mariboru prvenstvo zveze slovenskih klubov v cross countrzju, ki je bilo obenem tudi prvenstvo Maribora. Prireditev se je vršila v organizaciji SK železničarja na njegovem igrišču. Startalo je vsega skupaj 61 lahkoatletov in sicer od mariborskega Maratona, SK železničarja in SK Rapida, ljubljanske Planine ter celjske Jugoslavije. Prvenstvo Zveze si je osvojil Maraton, ki je dosegel 43 točk, drugi je bil železničar s 35 točkami.
Akademsko smučarsko prvenstvo. Akademsko športni klub ljubljanski je letos prvič organiziral »akademsko smučarsko prvenstvo«, katerega so se udeležila moštva vseh treh jugoslovanskih univerz, iz inozemstva pa moštvo univerze v Gradcu in moštvo rudarske visoke šole v Leobnu. Konkurenca je bila tedaj precej močna, zlasti ker je za Gradčane startal tudi znani avstrijski prvak Harrer, ki si je letos osvojil ponosni naslov svetovnega prvaka v akademskem prvenstvu. Konkurenca je bila tedaj izredno huda zlasti v alpski kombinaciji, ki se je vršila na strmih pobočjih Rožce nad Jesenicami. Temvečje je bilo veselo presenečenje, ko so naši vozači dominirali nad Avstrijci. Prvo mesto je zasedel namreč naš znani Heim iz Jesenic, ki je zmagal v smuku in slalomu nad Harrerjem. Med univerzami pa se je plasiralo moštvo ljubljanske univerze na prvo mesto. Avstrijci so se za ta poraz revanžirali v smuškem teku na 12 km, ki se je vršil v Planici pri izredno slabem vremenu. Lilo
Ruski triumvirat: Stalin, Vorošilov, Ježov.
je namreč ko iz škafa. Prvo mesto so si priborili Avstrijci, drugo pa Ljubljančani.
Razčiščenje v kolesarskem športu. V nedeljo se je v Zagrebu nadaljeval občni zbor jugoslovanske kolesarske zveze, ki je bil nedavno zaradi odločnega nastopa slovenskih zastopnikov prekinjen. Občni zbor je prinesel končno raz-čiščenje v kolesarskem športu ter’ se je stara uprava, ki je zakrivila vse neurejene razmere, morala umakniti. Slovenci so s svojimi zahtevami v polnem obsegu uspeli. Novi odbor, ki je bil izvoljen s 27 proti 4 glasovom, je naslednji: predsednik Rosenberg (Zagreb), podpredsednik Kolar (Zagreb), Gorjanc (Ljubljana) in Ames (Belgrad), tajnika Ferari in Kržič, tehnični referent Gregorc. V odboru so Slovenci Fišer (Maribor), Cajnko (Slovenjgradec), v nadzornem odboru pa SteinbUcher in inž. Lah, oba iz Maribora. V odboru so še vsi predsedniki podsavezov. Načelnik zbora sodnikov je Fajs Mirko iz Celja. Važnejši sklepi današnje skupščine so: Podpore 'ministrstva za telesno vzgojo se bodo razdelile na upravne stroške in podsaveze v razmerju 40:60. Seniorsko prvenstvo se bo vršilo na progi Zagreb—Ljubljana, cilj v Ljubljani, juniorsko prvenstvo pa na progi Ljubljana—Celje, cilj v Celju. Obnovi se Zvezdna dirka v Celju, kjer se bo ob tej priliki vršil 11. julija kongres kolesarjev. Dirkališčno državno prvenstvo bo na stadionu Hermesa v Ljubljani, gorsko prvenstvo pa v Zagrebu. Obnovi se Triglavski pododbor v Ljubljani. Nova pravila in pravilnike bo do prihodnjega občnega zbora izdelala nova uprava. Odobri se dirka Beograd—Sofija v treh etapah. Tekmovala bosta po dva vozača ljubljanskega, mariborskega, zagrebškega in belgrajskega pod-saveza.
J
Pametno ravnanje.
Letošnja druga številka »Naše moči« je prinesla sliko Plasinove družine iz Javornika (št. 54). Plasinova družina je ena izmed mnogih družin, ki so cele zavarovane pri Karitas. Družina šteje 7 članov. Starši so zavarovani za posmrtnino, otroci pa za doživetje in smrt. Tako vsi mirno gledajo bodočnosti v oči. Starši so za slučaj svoje smrti rešili otroke neprijetnega vprašanja:	»kje vzeti denar za kritje raznih
stroškov«, ker bo Karitas izplačala posmrtnino, s katero bodo mogli kriti pogrebne stroške ter druge izdatke. Otroci pa so si zasigurali za po-nejša leta gotovo vsoto denarja, ker jim bo Karitas po preteku določenega števila let izplačala zavarovalnino. Ali ni to pametno ravnanje? Tako bi morali ravnati pri vsaki hiši! Karitas vsakemu nudi tri možnosti. Starejši ljudje se lahko zavarujejo za slučaj smrti (posmrtnina). Mlajši pa lahko zavarujejo doto ali starostno preskrbo. Posmrtnina se izplača po smrti zavarovanca domačim, dota in starostna preskrba pa po preteku dogovorjenega števila let. Pogoji so pri vseh treh vrstah zavarovanja zelo ugodni. Prvi pogoj je zdravje ob sklepu zavarovanja. Glede višin premij se lahko odloči vsak zavarovanec sam. Ob pristopu je treba plačati pri po-smrtnir.skem vp varovanju samo 1 n Din, pri zavarovanju dote in starostne preskrbe pa 20 D. Zavarovanje stopi v veljavo takoj po plačilu prve mesečne premije. Izvzeti so le tisti slučaji, v katerih se določi čakalni rok. — Karitas ima svoje potnike in zastopnike. Pri teh dobite vsa potrebna navodila. Lahko pa se obrnete tudi na vodstvo Karitas v Mariboru (Orožnova 8). Storite to čimprej, ker je vsakega dneva škoda. Pametno ravnanje.
Frizerski salon Knez v palači OUZD, Sodna ulica 9, vas najbolje postreže. Trajni kodri z garancijo s posebnim preparatom, specijalna vodna ondulacija. Cene zmerne.	54
e
i Za Veliko noč!
s
O Razglednice:
od 50 para dalje, velika izbiral
® Velikonočna darila:
albumi, pisemske mape, nalivna peresa, slike,
S	kni‘2e’	kipi,	spominske	knjige i. t. d.
V Velikonočne potrebščine:
vse vrste papirja, barve za pisanke, . okraski, papirni tepihi, papirni servijeti i. t. d.
Največja zaloga in izbira ter na jugo;djnejše cene v
Tiskarni sv. Cirila
'a
S
S
a
M
v Mariboru In v Ptuju.
9
Izdajatelj in odgovorni urednik Januš Goleč, novinar v Mariboru. Tiska Tiskarna sv. Cirila v Mariboru (Albin Hrovatin).