SLOVENSKE KULTURNE A K C I D E
Leto IV. - 3 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 5. 2. 1957
PO TREH LETIH
Qb konetu' februarja bo preteklo troje let, odkar je bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija. Taka doba je kaj kratka v življenju, v našem delovanju, zlasti pa v življenju vse emigracije pomembna in važna. Življenje dirvi hitreje, v tujini polže dogodki in roki kot trenutek mimo in komaj se zavemo, je obletnica na pragu. V rednih razmerah čas kulturnemu delavcu ni bil tako krut spremljevalec, izven domačih meja pa je razmišljanju in duhovnemu delu odmerjen le majhen obrok časa ali razpoloženja — v teh treh letih bi bilo komaj prilike dovolj, da bi moglo biti ustvarjenega rea kaj večjega ali pomembnejšega.
Vendar pogled na tri leta nazaj za nas ni tako tvegan. iPiredvsem se je uveljavilo -naziranje, da kulturni delavci zmorejo spraviti na inoge organizacijo in izvesti program, ki si ga je zastavila. Njen delokrog ni ostal omejen samo na Argentino, priključili so se ji tudi oni v drugih deželah in danes moremo reči> da je vzrastla družina, ki se čuti povezano po istih vidikih in po istem hotenju v dosegi zastavljenih ciljev. Le redkokdaj ise zgodi, da se ustanova, .vzrastla iz vrst znanstvenih in kulturnih delavcev in predana njih vodstvu, vzdrži in ohrani — še doma se to ni moglo izvesti dolga desetletja. Tujina je dala primerno priložnost, pri tem pa vključila njen nastop in njeno delo v pravi okvir dete za koristi celotne 'skupnosti. Korist njenega nastopa in njenega delovanja se .danes čuti in priznava povsod — in to je gotovo najboljši dokaz, .da je bil njen pojav zdrav in nujen.
V vsaki družini je delo razdeljeno tako, da tsliuži najbolj smotreno svojemu namenu. Glavna .skrb Slovenske kulturne akcije je bila, da se dobro izvede organizacija dela v njenih odsekih in da bi ti odseki čim-prej nudili kar največ akciji sami in občinstvu. Danes moremo reči, da je to uspelo in da se še utrjuje povezanost med odseki in njihovimi člani. Stvaritve posameznih ustvarjalnih članov in objave njih del v publikacijah Slovenske kulturne akcije so glavni steber vsega našega, delovanja.
Oboje je naletelo na lep odziv med našimi člani, naročniki publikacij in udeleženci naših večertov. še več — okoli nag se je zbrala že lepa skupina mecenov, ki nam s svojimi podporami izraža priznanja in daje oporo, .glavni pa je bil mecen,ski dar, ki je že skozi dve leti omogočil izvedbo božičnega literarnega natečaja. Isti mecen( upamo, bo daroval znesek v dosedanji višini za izvedbo literarnega natečaja tudi v tretjem letu, to je 1957.
Zialožba je nludila — po 'splošnem priznanju — več kot pa je bilo pričakovati. Revija .Meddobje je postala — ipo mnenju kritikov doma in v tujini — dostojno spričevalo o tem, da je umetnostno ustvarjanje in književno delo na višini kvalitete, resnosti in prave ljubezni za ohranitve pravih vrednot slovenskega duha. Zbornik znanstvenih razprav in esejev — Vrednote — je pri Slovenski kulturni akciji našel pravo zaslombo za zbor 'sodelavcev in organizacijo rednega dela. Če bodo razmere vsaj nekoliko (ugodne, ise obeta zborniku še poseben razmah za specializacijo. Knjižne publikacije so dale na naš trg vrsto knjig in izdanj, ki so tako po vsebini kakor tudi po opremi ponos slovenske zmogljivosti tako pred tujci, kakor tudi med nami samimi.
Kulturnih večerov in njim .sorodnih prireditev — gledaliških predstav in umetnostnih razstav — je bilo v teh treh letih nad šestdeset. Na vseh prireditvah je bil stik z občinstvom najlažji in neposreden — odmev in, udeležba sta bila tolikšna, da moremo reči, da ima Slov. kult. akcija sedaj že stalen zbor sodelavcev ,in prijateljev, ki vedo, da, je vse delovanje usmerjeno tako, da naj služi .skupnosti, če tega dela me bi bilo, bi nastala velika vrzel v naši skupni .skrbi za bogatitev vrednot duha in njegove blagodati.
.. Mno«;i naših pisateljev ne spoštujejo niti svojega jezika, najdragocenejše ostaline slovanskih dedov, niti slovenskega občinstva, niti samega sebe, ker drugače ne bi tako delali, kakor delajo, nego sramovali bi se do rdečice, pokla-dati nam take jedi na slovstveno mizo, kakršne nam časi pokladajo. Lesene žlice, lončena skleda, to ni najhuje, ker je samo ubožno, a ne grdo; a naši pisatelji časi nimajo ni sklede ni žlice: pomije nam ponujajo in ubite črepinje. Obhaja nas groza, ako premišljamo, kam s tem potem pride slovenski narod in kam zlosrečni slovenski jezik, ki ra nemčijo učilnice in pisarnice, a še gadne-je Slovenci sami, kateri se slišijo pisatelji. Mladenič — predno primeš za pero, presodi še Jo konca, imaš li ali nimaš polne mere tacih svojstev, kakeršne hoče to ozbiljno in težko delo. Če jih nimaš, saj ni treba, da bi tudi ti pisal. Pri nas je devet desetin pisateljev, kateri niso pozvani, a še manj izbrani, ter sami ne vedo, zakaj in kako pišejo. To povedati, nam se je zdelo potreba in dolžnost, bodi si komu ljubo ali bodi si bridko.”
Fran Levstik, Razgovori
“...Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S ta-cim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se ve. da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Tacemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne ve. kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseljuje, kaj žali, kakove so mu kreposti, ka-kove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš najprvo jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo, moraš do dobrega poznati narod — sicer je vse puhlo, kar pleteničiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavosti čez mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tem bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave, da je vredno tvoje pero, naj bi se obesilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velicemu ajdovskemu rebru, ki visi na Gorenjskem v Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še kaj druzega, toda Čas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča.”
Fran Levstik,
(Konec na naslednji strani.)
(Nadaljevanje s prve strani)
Kulturna akcija seveda ni edina kulturna organizacija in ta tudi nikdar ni hotela biti. Takšno vsemogočnost ali monopol si morejo lastiti samo tam, kjer hoče in more govoriti o vsaki stvari samo en gospodar ali vladar. Pri prireditvah in v publikacijah pa člani in sodelavci tudi niso mogli kreniti M smer kakšne izolacije ali samodopadljivosti. Zato so ves čas radi sodelovali tudi pri drugih ustanovah in listih; ljubezen in skrb za ustvarjanje ne more biti pristno, ako ne vpliva ugodno in opogum-jajpče na delo cele skupnosti.
naši večeri
IZLET KULTURNE AKCIJE NA HIAWATHO Kot prejšnji dve, tudi letošnjo poletno sezono porablja Slovenska kulturna akcija za lažje kulturne prireditve na prostem in za skupne izlete svojih članov in prijateljev. Naši izleti imajo predvsem namen, da povežejo v medsebojnem razumevanju, z neprisiljenimi, prijateljskimi pogovori tukajšnje ustvarjalce, člane in prijatelje. Mnogotera vprašanja se ob takšnih priložnostih zastavljajo, mnoga razčistijo, mnogi novi načrti za delo se porode. Tako tudi izleti pri Kulturni akciji zavestno služijo dviganju zanimanja za slovensko kulturno delo v zamejstvu.
Prvi letošnji izlet je bil v nedeljo 27. januarja, na otok Hiawatho, v Delti Parana pri Buenos Airesu. Otok je poletno posestvo tukajšnje angleške družine Herten Greaven. Lastnica, gospa Patricia je Kulturni akciji z velikim razumevanjem in pripravljenostjo dovolila, da ga sme uporabiti za svoj izlet. Izletnikov — članov in prijateljev z družinami — se je zbralo zjutraj na izhodni postaji v Tigre precejšnje število. Ker nam je nadškofijstvo v La Plati dovolilo, da smemo imeti na otoku sveto mašo, so se vsi naši izletniki poslužili tudi te lepe ugodnosti in tako zadostili svoji nedeljski dolžnosti. Sveto mašo je opravil univ. prof. dr. Ignacij Lenček, ki je imel na vse navzoče med opravilom tudi nedeljski nagovor.
V prijetnem, nadvse prijateljskem vzdušju je dan skoraj prehitro minil. Izletniki, skoraj vsi navdušeni kopalci, so se vneto poslužili priložnosti v reki Capitan. Številni medsebojni razgovori, ki niso minili vse do razhoda ob devetih zvečer, ko so se izletniki s posebnim motornim čolnom, kot zjutraj na otok, spet vrnili v pristanišče, so povečali povezanost med člani in prijatelji. Enodušna želja vseh udeležencev je bila, da bi Kulturna akcija tudi z izleti v svoji poletni sezoni nadalje-vala in da bi jih bilo čim več.
poročamo
KIPAR AHČIN JE RAZSTAVLJAL V TANDILU
Akademski kipar France Ahčin, ustvarjalni član in profesor na umetniški šoli Kulturne akcije, je večji del razstave, ki jo je v začetku decembra imel v Buenos Airesu, v januarju prenesel v mesto Tandil, v provinciji Buenos Aires. Na povabilo tamkajšnjega mestnega muzeja in umetniških krogov je priredil novo samostojno razstavo, ki je bila v prostorih muzeja odprta 13. januarja. Umetnine našega kiparja so privabile številne obiskovalce, ki so z vnetim priznanjem občudovali slovensko umetnost na argentinskih tleh. O razstavi so mnogo in pohvalno pisali tudi številni krajevni listi, ki so v večini prinesli tudi kiparjevo fotografijo s posebnim poudarkom, da je umetnik Slovenec. Uprava mestnega muzeja je odkupila tudi dve plastiki, ki sta bili razstavljeni.
odmevi
“Slovenski zgled”:	“Hrvatska revija” izhaja v Buenos
Airesu in je najpomembnejša hrvatska kulturna revija v emigraciji. Urejuje jo dr. Vinko Nikolič. V decemberski številki 1956 je pod naslovom “Bogat delež emigrantov v slovenski kulturi” objavila daljši članek, v katerem navaja med drugim:
"V svojih kulturnih naporih in uspehih nam morejo Slovenci biti za vzgled. Pred vsem imajo Slovenci svojo kulturno organizacijo ‘Slovensko kulturno akcijo’, ki izdaja tudi svoj
obrazi in obzorja
AŠKERC IN GREGORČIČ (Ob 100 letnici Aškerčevega rojstva in 50 letnici Gregorčičeve smrti)
Leto, ki smo ga pravkar zaključili, 1956, je vzbudilo v siovensKem javnem življenju spomin 'na dva sioveniskai pesnika, ki sta si bila prijatelja, v imarsii-čem podobna pa tudi nasprotna: na Simona Gregorčiča in Antona Aškerca. Prvi je umrl 24. novembra 1906 v Gorici (pred petdesetimi leti), dnuigi pa se je rodili 7. januarja 1856 na Senožetih pri Rimskih Toplicah (stoletnica rojstva). Jubileja dasta tudi nam povod' za nekaj besed o njuni problematiki.
Gregorčič in Aškerc, drugi 12 let mlajši od prvega, ista prav gotovo naša največja pesnika petniajstletja 1880 do 1895. Vsak na svojem področju. Gregorčič v liriki, Aškerc v epiki. Znano pa je, da je bil čas od velike roimiamtike do naturalizma in ulove romantike na vseh področjih umetnosti najbolj suh: namesto romantičnega ognja je grel samo še . predrealistični sentiment, ki mu je pri nas v poeziji stritarjianstvo ime, v likovni umetnosti pa eklekticizem polan-gusovih “realistov”. Toda temu času najbolj prisitno pesniški izraz pa je dal Gregorčič: Stritarjevi izrazni rutini in njegovemu sentimentalizmu je dal osebnostni pesniški izraz in pristno osebno čustvenost. Ni pripovedoval o bolesti drugih in deklamiral o domovinski ljubezni: pel je iz svoje boli in ljubil s svojim srcem, “otožno revo, zapuščeno, vdovo tolikih sirot”. Izražal pa se je nia realistični način, to je s pesniškimi primerjavami (ne is simbolnimi metaforami), v ritmu ljudskih pešmi in z jasnostjo preprostega ustvarjalca; govoril je naravnost, brez pesniških skrivnosti in s srcem,, ki ga je bilo čutiti povsod. Zato ga je narod sprejel kot svojega in njegovo zbirko iz 1. 1882 pokupil takoj kot “zlato knjigo goriškega slavčka”. Tu je bil Gregorčič na višku in pesnik te zbirke bo ostal vekomaj.
Kot ;bo ostal Aškerc pesnik Balad in romanc iz 1. 1890 na vekomaj, pa če-
prav jih je po njejpsal še pet in še nekaj dram in poto^ povrhu. Za nameček. Kot kamenj) grob. Aškerc je šel koraK naprej ofegorčičai, kar ga je tja tiral njegovp^čna značaj, njegova ep.:,Ra siiKovil Z Mejnikom je klasično pretrgal pijanski formalni akademizem, z hijeno besedo je razbil kot greh staJ ritem, pa ustvaril novega, svojsli individualnega. Sentiment je mil realno pesem, domovinsko ljubezen jSodoVinsko podobo in s Staro pri ustvaril v naši književnosti Šubici zgodovinsko slikarstvo, obogateno 'Petkovškov© ba-ladnostjo in Jurija^ica prvo slikarsko svetlobo. Pojo<čalizem je speljal do prvega roba v furaitzem: naznanil je novo dobo ifui se zaprl pred njo. Obdal se je s svobodomiselnega in nacionalističn^riičanstva, ki mu
je odvzel pesniško Zvitost, pa ga v zameno preustvaril^Uraka borbenega liberalizma: svobodni sli in napredka. Kajti: na pot oba)esnikoy je stopil Mahnič, ki predstaj osrednji problem njunega pesmiškeg^Puna.
Gregorčič je bil tistodobni narodni duhovnik poipivi vsesiovenstva (Velehradski ronii zedinjene Slovenije in krščanske^^riiiama. Pesnik in ne borec, ki m'6 godilo priznanje naprednih narodni!*1*^) med katerimi je imel prijatelje, '“ničev udarec ga je mogel potisniti r. samoto in umik. Zakril je svoje sr*1 Je prej dajalo največjo veljavo	pesmi in po-
stal — proti vtoljif^u — tipični duhovniški pesnik, k* “i s,i boljšega ne mogel imisliti mlitC*1 'Mahnič: ope-vajioč vzore, dvigar hjim bralce, pridigajoč jim nače'^. rimanih naukih, pišoč narodne prir1Ce in prevajajoč sveto pismo v dot verzih. Toda — nehal je biti pesi1 ’ •
Aškerc pa je bil31 Mahničevega kova: ni se strl v f: ^ razboljenim srcem, dvignil je če Ovrgel svečeniško haljo in se postaj111 • kot drugi Mahnič na drugi
Obema “Mahničema” je umetnost postala, dekla v službi idejnosti: enemu krščanske idealistične pozitivnosti, drugemu naturalističnega svobodomiselstva, Mahniču, voditelju katoliških shodov, je kljuboval Aškerc, častni predsednik praškega kongresa Svobodne misli. Postal je glasnik meščanskega liberalizma, ki se je ustavil tik pred marksizmom, zaradi česar ni postal heroj naših dni v domovini, a nehal je biti — pesnik. Ne eden ne drugi Mahnič ni postal vodnjak 'čiste poezije, temveč zasipal ec čistih hlipokren...
Pesnika Gregorčič in Aškerc, ki se na fotografiji iz 1, 1892, oba narodna duhovnika in pesnika, še držita za roke, sta is:e razšla na dva bregova (ko je Gregorčič malo pred smrtjo prišel v Ljubljano, ni lobiskal več Aškerca), toda ob enako — kot z roko v roki, sta prenehala biti pesnika. A ostala sta v zgodovini književnosti klasika “Zlate knjige” in Balad, vsak po ene antologije, klasika let 1880-1895, vse ostalo pa je pri Gregorčiču pirigodnioarstvio in aforizem, pri Aškercu pripovedno rapsodstvo, borbena parabola in banalna neokusnost.
Toda — Aškerc je stal bliže naše dobe in še stoji kot Gregorčič. Odprl je vrata Moderni, ki tse je prva obrnila proti njemu, stopil široko v slovanski svet, ki mu je toliko bolj slavo pel, čimbolj mu je uhajala iz rok (celo za Nobelovo nagrado bi bil Černjijevemu praškemu Slovanskemu Prehladu goden!), ter stoji še danes — dozdaj nepremagljivi slovenski epik.
Živimo v epskem času in nimamo epika, boljšega od njega, dočim imamo lirikov, boljših od Gregorčiča, na pretek. Tu nam je Aškerc predhodnik in klasik še posebej. In če je ob stoletnici rojstva dobil spomenik v Sloveniji^ je prav. Gregorčič ga že ima. Ne le v kamnu; še večjega v Sircu svojega naroda, kateremu je še vedno “goriški 'slavček”, naj-prisrčnejši njegov ljudski pesnik.
Tine Debeljak
GLAS... prireja, kar je posebno važno in bi zaslužilo posnemanja, siste-jnatične in redne kulturne večere o delih slovenskih umetnikov in o svetovnih kulturnih dogodkih. Te prireditve so na taki višini, da tudi v domovini ne bi mogle biti boljše... Založniško delo Slovencev v Argentini je zelo bogato... Mnoge njihove knjige so tako solidne in okusne, kakor da bi bile objavljene sredi Ljubljane... Slovenska kulturna akcija izdaja tudi MEDDOBJE, ki je v vsakem pogledu vzorna književniška in kulturna revija in boljše danes gotovo nimajo niti v Ljubljani. Prav tako izhaja vsako leto zbornik znan-
j i^ajo
stvenih razprav in esejev VREDNO' *!dJ0 cei° 8voio Umetnostno akade-TE — vse to je pač samo približa* 1JO’ katere gojenci so že priredili slika delavnosti te založbe.	^ 0^0 P°3ebno razstavo (od 7. do 16.
Slovenci v tujini na kulturnem P°' ^ -^6). lju delajo za svobodo in srečo svoj^ e .° kulturno delovanje Slovencev v ga slovenskega naroda; v domovi^1 f 18:raciji naj bo vzgled nam Hrva-
so pod komunističnim nasiljem v
tom in iz
vsega srca želimo, da bi
liki nevarnosti temelji krščanske kul' ^ delež slovenske emigracije v svo-ture. Tako slovenski emigranti s sV^; nej^01 >>8Ve^u bogatejši in plod-jim kulturnim delom vsaj nekolik y
rešujejo tisto, kar je doma izgublj^ Sr^ ^vodu omenja pisec (Vn. ), da no. Dodajmo še, da imajo Slovel ° Slovenci in Hrvati sosedi v sta-redno letno knjižno nagrado... -----------svetu in smo sedaj v svobodnem
VABILO
Krošnja
Naše čitatelje, zlasti one v in<^Ko, ^“1"°	da. na”
ali list v redu prejeinajo, še bolj Vt zelo hvaležni B18e,° SVOJe Ttlse ° llstu in sporeče svoje ev. žfelje. Za vse ^
svetu drug ob drugem. Vendar je nai žalost premalo sodelovanja... dasi hip bilo takšno sodelovanje potrebno ini) za oba naroda koristno. “Nujno bij bilo sodelovanje... na kulturnem in| književnem polju, ki bi najlažje po-j globilo medsebojne odnose.”
Prof. Mati o izdanjih SKA. Č. g l! dr. France Cigan nam je sporočili mnenje profesorja slavistike in letoš-| njega dekana filozofske fakultete Gradcu dr. Jošefa Matla, kot ga jej izrazil enemu svojih slušateljev, Ko-1 rošcu g. Francu Vrbincu, da zelo ceni publikacije SKA, ker so to kva-I litetne stvari v vsakem pogledu.
GLEDALIŠKA SEZONA V BUENOS AIRESU (Nadaljevanje iz prejšnje številke)
Sartrovo deio nosi naslov “Tajna razprava”. V tem de.u je Mottura v svoji koncepciji režije šel se korak naprej. Ce je Fatobrijevo deio po svoji veličini nakazova.o več kot pa je bilo v ceioti podano, tedaj je pri tem Sartrovem obračunavanju vsega, kar se vrši na tajni razpravi, sestavina pošastne groze, ki veje iz sobane in hodnikov pekla. Ozračje pa je govorijo vse kaj drugega, kot pa je tega sicer toliko v tem delu samem. Vse delo je bilo prežeto z razkrinkavanjem treh oseb, ki so vsaka zase svoje vrste satan, klešč pekla, polozenin nad nje, pa ni bilo opaziti v tej izvedbi. In vendiar nosi Sartrovo delo za tako uprizoritev dovolj elementov. Žarka luč, naturalizem v podanem okolju — vse to je osredotočilo resda ves poudarek na troje odličnih igralcev, ki so iz teksta iztisnili vse ali se več, kar je bilo v njem, zostala pa je peza kraja in usode, ki so jo ti obsojenci prinesli sicer že s seboj, a je njih tragedija v tem, da se je v novem okolju še postoterila, ker je postala večna.
Bernanosovo delo “Razgovori karmeličank” je čisto na drugem, nasprotnem bregu. Odpirajo se vrata v nebesa in to v borbi s človeško neboglenostjo in s strahom — treba je skozi vse to, dasi pod pezo težav in udarcev, ki bi jih peklo komaj mogio nanizati hujših in bolj neusmiljenih. Bernanos je napisal tekst — vsebinsko zvest posnetek vsega tega gorja, tona gorje, kdor bi skušal skozi vse to z obrazom ali kriki trpljenja — pa tudi ne razigranosti. Živeti kot svetnik nazadnje najbrž ni tako težko — zatajiti in prikrivati tak videz, da ima kdo ta talent, pa je mnogo težje in nevarneje, če ne celo pogubno. Delo je v Bs. As. režiral J. Tamayo iz Madrida. Bilo je mnogo prizorov in slik, ki so ogreli — a mimo so hodili obrazi, ki so nosili le kroniko dogajanja v sebi, ne pa zakritosti in vdanosti v trpljenju, ki bi v igralcu in gledalcu vžigala občutek posvečene priprave na tragedijo mučeniŠtva. V Parizu so delo igrali več kot eno leto — tukaj je moglo vzdržati na odru le nekaj tednov. Seveda ni nič kriva režija (vsaka režija ima svoje vrline in prednosti in je tembolj privlačna, čimbolj je svojska), mnogo je bilo v vsebini tistega, kar v tem okolju pač ni mogio prij€?ti in potegniti za seboj.
Millerja navajajo kot avantgardista sodobnega teatra in to še bolj kot Tennessee Williamsa, ako omenjamo samo ameriške avtorje. Vsa njuna dela so doživela premiere v Buenos Airesa, komaj se je pokazalo, da je Broadway delo sprejel in mu priznal uspeh. Svetovna kritika navaja zadnje Millerjevo deio “Pogled z mostu” kot dosedaj naj večjo Millerjevo stvaritev. V Buenos Airesu jo je dal na oder Lopez Lagar, ki je igral tudi glavno vlogo. Res je, da je Eddy glavni nosilec tragedije, vendar je bil ostali ansambl izbran tako, da je bilo le preveč opazno, da je glavni igralec vse — drugi so le odmev ali celo komaj kaj več kot okras.
t Dela, ki jih napiše ameriški dramatik Tennessee WiUiams, pridejo hitro na odre v Buenos Airesu. Tako je tudi z najno-| vejšim njegovim delom “Mačka okrog vrele kaše”, (pravi prevod naslova: Mačka na razbeljeni pločevinasti strehi). Skupina igralca in režiserja Francisca Petroneja je dosegla velik uspeh — saj je bila drama, več mesecev na odru Odeon. jj Toda tudi v tem delu je bil glavni igralec Petrone vse, v osta-I lih vlogah je bilo manj izravnanosti. Scena in režija nista S. bili tako blizu duhu, ki sicer preveva prav vsa dela tega ame-| riškega av/torja. Boljši in močnejši vtis je pustila njegova I drama “Poletje in dim”, ki jo prav sedaj ponavljajo v enem [izmed gledališč na Floridi.	R. J.
NOVA SLOVENSKA ZALOŽBA
Knjižna založba TABOR v Buenos Airesu je izdala pesni-i ško zbirko hrvaškega pesnika Viktorja Vide pod naslovom j “Sužanj vremena”. Stalne platnice novi knjižni založbi je na-J pravil Milan Volovšek, ovojnica te pesniške zbirke pa je ori-Iginalni odtis linoreza Bare Remec.
FRANCE BALANTIČ uredil Tine Debeljak
Izdala Slovenska kulturna akcija Celotno pesnikovo delo
NAS in DOMIOVINE PONOS
naši ustvarjalci
Mednarodno tajni&tvo pravnikov, ki je sekcija Pax Romane in njene veje za intelektualce:	Mednarodne zveze katoli-
ških intelektualcev (član te zveze je tudi Slovensko katoliško akademsko starešinstvo) je priredilo Drugi mednarodni kongres pravnikov v Ostii pri Rimu in sicer v dneh od 2. do 4. oktobra 1956. Delegati so prišli iz številnih držav, kongres pa so pozdravili rimski župan in pozdrav je poslal tudi predsednik italijanske republike. Nekaj vlad je poslalo svoje uradne opazovalce in udeležil se je tudi zastopnik UNESCO.
Poročevalci na kongresu so bili: univ. profesorji Willem Pompe iz Utrachta (Holandska), Karl Peters, Miinster (Nemčija) in Giacomo Delitala iz Milana.
V pripravljalnem delu za kongres so prireditelji zbrali poročila o stvari iz čim več držav mogoče (skoraj vse evropske države, Haiti in Libanon). Eno poročilo za jugoslovansko kazensko pravo je poslalo Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, za katerega je izdelal obširen referat g. Božo Fink. O tem referatu je govoril univ. prof. Pompe in navajal: Referat je prispel iz inozemstva, torej avtor ni imel trajne priložnosti od blizu proučevati in uporabljati pravo, o katerem poroča. Daleč sem od tega, da bi mu očital to res tragično okolnost. Nasprotno, globoko mu moramo biti hvaležni, da nas je posebej opozoril na pojav, ki je danes med najvažnejšimi.
Referat so uporabljali tudi drugi poročevalci.
Zamejski Poljaki so v 1. 1956 proslavili stoletnico smrti pesnika Adama Mickie-wicza z monumentalnim zbornikom ADAM MICKIEWICZ IN WORLD LITERATURE (veliki format s 626 strani). Urednik zbornika je Waclaw Lednicki, profesor slovanskih književnosti na Kalifornijski univerzi in znani poznavalac predvsem rusko-poljskih kulturnih razmer. Knjigo so izdali skupno University of California Press, v Berkeley in v Los Angeles, ter univerza v Cambridgu (Anglija). Knjiga obsega 30 člankov raznih strokovnjakov devetnajstih narodov, ki so opisali vpliv Mickiewicza na zgodovino in književnost teh narodov. Na str. 531-33 je tudi članek MICKIEWICZ IN SLO-VENE LITERATURE našega ustvarjalnega člana dr. Tineta Debeljaka. Članek je v bistvu angleški resumen razprave, ki je izšla v celoti v Vrednotah (III letnik).	. M i
iz uprave
NOV POVERJENIK SKA V BS. AIRESU
Poleg dosedanjih poverjenikov je sprejel iz prijaznosti poverjeniško mesto tudi g. Simon Rajer, Uruguay 654, 79, Of. 709. Pri njem lahko kupite vse naše publikacije. Naročniki, ki bi želeli pri njem dvigniti knjige, naj to sporočijo naši pisarni ali naravnost g. Rajerju.
odmevi
V Svobodni Sloveniji št. 5 z dne 31. 1. je napisal o našem izdanju Balantiča obširno oceno stalni literarni poročevalec Jista jkc. Iz ocene posnemamo najbolj značilna mesta. “...Izdala ga je SKA... v ureditvi njegovega najboljšega poznavalca, odkritelja in tudi rešitelja njegovega dela, Tineta Debeljaka, ki je uredil tudi že prvo njegovo izdajo... Sedanja zbirka spada že po novi obliki, reprezentativni opremi in ureditvi gotovo med zelo lepe knjge, ki smo jih mogli dozdaj pozdraviti Slovenci v naših begunskih letih. Izdana je v večjem formatu, z lepim tiskom, v novi opremi in s finimi risbami slikarice Bare Remčeve, kar vse dviga ne le vrednost celotne izdaje, ampak tudi povečuje privlačnost te knjige in nas navdaja z resničnim ponosom, da se mo-loštevilni Slovenci v tujini lahko postavljamo s takimi publikacijami”.
Nato navaja jkc., kako smo vzeli drobno knjižico prve izdaje s seboj v tujino, ga na naši begunski poti dvigali na naš prapor, ob njem bdeli in po njem merili svojo pot. Ko je spoznal pesnika sleherni Slovenec, so ga pričeli spoznavati tudi drugi narodi. Plod tega spoznavanja so v tej zbirki poljski, španski in angleški prevodi.
Kritik hvali ureditev knjige in jo posnema, potem pa nadaljuje: “Ni potrebno tu govoriti o vrednosti Balantičeve poezije: pretehtana je bila že ob prvi izdaji, potrdila pa je njeno visoko ceno že sama odločitev njegove ponovne izdaje. Izpričana je bila nje vrednost z vsakoletnim počaščenjem Balantičevega genija in z dvigom prav njegovega imena na prapor Pisateljske družine.” Nato citira recenzent urednika, ki smatra prav odkritje in ohranitev Balantiča za svoje najpomembnejše kulturno delo; da pesnik ni znal napisati slabega verza in da se mora vsak njegov verz ohraniti potomcem. Posnema urednikove opombe, omenja kulturni večer, posvečen Balantiču, in pisanje v Glasu in Meddobju prav ob tem izdanju.
O Debeljakovi uvodni študiji pa piše: “Je to izčrpna razčlenitev celotnega Balantičevega dela, kakor jo je uspel napisati le Debeljak, ki je z lističev in listov zbiral in sestavljal njegove raztre-
sene ude... Taka je nova izdaja Balantiča, velikega umetnika, vidca, preroka, pesnika in borca v največji dobi slovenske zgodovine. Umetnika, za katerega doma ni prostora, ker ni vpil na čast krvavi revoluciji. Pa je našel zato z urednikom in z nami vred ‘dom na tujem in tu med nami živi kot v svoji družini’...”
doma in po svetu
Ljubljana je z decembersko številko 1966 literarne in kulturne revije “Naša sodobnost” proslavila dvestoletnico rojstva Antona Tomaža Linharta. Alfonz Gspan je napisal razpravo “Naš odnos do Linharta v preteklosti in sedanjosti”, gledališki kritik Vladimir Kralj pa esej “O rojstvu slovenske gledališke literature”.
France Kralj, akad. kipar in slikar, je po dolgem času razstavil v Ljubljani. V Moderni galeriji je priredil retrospektivno razstavo svojih del. Vsega je bilo nad 220 del v najrazličnejših tehnikah, časovno pa je objel ves razstavljeni opus Kraljevo umetnostno ustvarjanje od 1. 1912 do 1956. Daljšo študijo o razstavi je v “Naši sodobnosti” napisal dr. Stane Mikuž.
V	Buenos Airesu uprizarja v gledališču “Astral” v teh dneh gledališka skupina, ki jo vodi italijanski režiser Luis Mottura novo veliko dramsko delo modernega italijanskega katoliškega avtorja Diego Fabbrija “Vigilia di armi”. Drama je svojo ameriško premiero doživela v januarju na festivalu v Mar del Plati in vzbudila s svojo problematiko, ki prav nič ne zaostaja za vzvišenostjo v “Sodbi proti Jezusu”, veliko odobravanje pri občinstvu in pri kritiki, tudi nekatoliški.
V	milanski Scali je svojo krstno predstavo doživela najnovejša opera, ki ji je avtor francoski skladatelj Framjois Pou-lenc “Karmeličanke se razgovarjajo”. U-speh te opere, ki je pisana na besedilo istoimenskega filmskega scenarija pokojnega francoskega pisatelja Georgesa Ber-nanosa in je bila v zadnjih letih uprizorjena kot drama po vseh večjih gledališčih na zapadu, presega vsa pričakovanja, kot so zapisali kritiki. Glavno vlogo karmeličanke Blanche je pela mlada turška sopranistka, ki je v Scali prvič nastopila.
SREČKE UMETNIŠKE LOTERIJE
so že v prtometu in jih lahko kupite v pisarni Slovenske kulturne akcije in pri vseh poverjenikih po svetu. Veljajo v USA pol dolarja, v Italiji 200 liir, v Angliji četrt funta, v Argentini $ 10.
Med dobitki j:e Go-ršetav relief v bronu “Begunska družina”. To umetnino je naš kipar ustvaril posebej za umetniško loterijo, ki jo smatra za zelo pomembno akcijlo pri širjenju slovenske izseljenske umetnosti med Slovenci v zamejstvu. In to je prvi in najvažnejši vzrok, da že tretjič prirejamo umetniško loterij/o:
ŽREBANJE BO NA DRUŽABNI PRIREDITVI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE. V SOBOTO 4 MAJA V SALONU DEKLEVA.
V vsako slovensko stanovanje — čimveč slovenskih umetnim!
„GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramo« Mejia, FCNDFS, Bs_ Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna „Federico Grote“. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.