Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1.50 Din, DELAVSKA POLITIKA Uredniitve j« v Maribora, Rolka cesta 5, poitai predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankiraaa pismn »e a« »prejemam. Upravai Maribor, Rolka čuta 5, poitai predal 22. Ljabljana VII, Za dni ni doai. Izhaja vsako sredo in soboto. Nuročnina za driaro SHS znaia mesečno 10 Din, za ino-zematvo tneaečoo 15 Din. Malih oglasov, ki »lužijo t posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1 Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem številu objav popust. Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne (rankirajo. itev. 11. Sreda 6. februarja 1929. Leto IV. Nazaj pa ne! Delavci, ali slišite! Dne 30. januarja 1929 je prineslo ljubljansko »Jutro« lakonično poročilo delegacije takozvanih gospodar-sko-pridobitnih krogov, to so industrije, obrti, trgovine in hišnih posestnikov, ki so se podali po nalogu svojih organizacij k ministrskemu predsedniku generalu Živkoviču s svojimi zahtevami, katere so sestavili v obliki spomenice, ki so jo izročili vladi. Glasom poročila se je deputacija zglasila pri ministrskemu predsedniku, katerega je informirala o svojih zahtevah. Ministrski predsednik je deputacijo zaslišal ter jo na to napotil k svojemu namestniku ter šefu ministrstva za notranje zadeve, g. Laziču, kateremu je deputacija podrobno razložila, kaj vse želi. Da so sedaj dobili podjetniki vseh vrst v Jugoslaviji velik apetit, smo že čuli, saj ni od suspenzije ustave o drugem govora, kot o redukcijah, o zvišanju delovnega časa, o štedenju zlasti pri osobju, d'bo nezadovoljni ter se sklicujejo trd* na to, da v naši državi vašing-tcuska konvencija ni ratificirana. Zrasti pa pravijo, da je podaljšanje d. iavnika (tudi ob nedeljah seveda) p trebno zaradi tega, ker kmetiško ljudstvo sicer ne more nabaviti svojih potrebščin. Seveda je ta izgovor jalov. Nasprotno so pa' belgrajski trgovci zadovoljni s sedanjo uredbo in se le pritožujejo, da se premalo strogo izvaja ter tudi od strani oblasti ni opažati prii kontroli dovolj strogosti. Industrija pa direktno tako ni interesirana na tem! vprašanju, ker nima opravka direktmo s konzumenti. V Bj!gradu so ti krtogi takega mnenja. Pri nas v Sloveniji pa so razmer povsem1 drugačne; tu so pa vse te organizacije, ker so »bolj kulturne in socialno bolj čuteče« — za podaljšanje delovnega časa in za odpirali obratovališč — najbrže ob 4. zjut ij’ in ob 2. ponoči. Velika je razlika: resnost v praksi — in pa smešil o?t. i l lgrajska delavska zbornica pa jc /javila, da se dosedanja uredba o odpiranju obrtnih lokalov izvaja mnogo premalo točno. Delavstvo mora zahtevati najmanj, kar je mogoče, da se spravi delovni čas v trgovskih in obrtnih obratih1 v soglasje s predpisi o delovnem! časui po zakonu o zaščiti delavcev. T je minimalna zahteva, kakor bi bilo umestno, da se izvede povsod dejanski osemurni delavnik. Naši »gospodarski krogi«, ki si v svoji predrznosti damišljujejo, dai so oni tisti tečaj, okrog katerega se mora ce’a država sukati, plačajo od celokupnega držav, proračuna, ki znaša 12.000 milijonov dinarjev, samo 600 milijonov davka od svojih podjetij. Ostalih 11.400 milijonov plača- vse ostalo prebivalstvo z direktnimi in indirektnimi davki. Pa naj še reče kdo, da ti »krogi« nimajo pravice oktroiraiti vsej državi svoje volje. Ustanovitev vrhovnega zakonodajnega sveta. Dne 1. februarja je podpisal kralj zakon, s katerim se ustanavlja pri vladi zakonodajni svet namesto zakonodajnega odbora bivše narodne skupščine. Svet se osnuje pri ministrstvu pravde. Nalogo ima pregledavati zakonske načrte strokovno in pravno. Postavlja člane na predlog ministra pravde predsednik vlade. Pravilnik o delu sveta podpiše minister pravde v soglasju s predsednikom vlade. Minister pravde pa lahko imenuje za pripravo in presojo zakonskih načrtov še posebne komisije strokovnjakov. — Seveda bodo prišli vpoštev tisti strokovnjaki, ki' bodo bolj silni. Gripa čisto nove vrste je gonja proti nameščencem1. Drug za drugim se oglašajo najrazličnejši organi in korporacije, ki kot papige zoprno kriče proti nameščencem ali vsaj proti nekvalificiranim nameščencem. Razumljivo je za pametnega človeka, da nepotrebnih moči v raznih ustanovah in uradih nihče ne brani. Na vsak način pa je treba povedati, da način kričanja, ki se je uvedel pri nas, ni nifi drugega, kakor čifutska demagogija, ki hoče obrniti pozornost nase s takim kričanjem, ker kaj pametnejšega ne ve. Le vzemimo za vzgled tisto »lepo« Ameriko, ki jo vsi tako hvalijo, kako solidno gospodarstvo ima. Kar ne morejo prehvaliti ameriške svobode, ameriškega napredka. In vendar tam take neumne gonje ne poznajo. V Ameriki je v poklicu merodajna skoro za vse poklice praksa. Nihče ne zahteva študijskih matur, učnih izpričeval in lepih, akademskih naslovov, ker taka spričevala dokazujejo le, da je dotičnik sicer imel priliko, da se izuči, ne dokazujejo pa, da ima tudi potrebna svojstva, da svoje znanje porabi, če se je kaj naučil. S tega stališča je gonja proti nameščencem krivična, ker je marsikdo, ki se je sam izobrazil ali pa ima že po naravi izredne sposobnosti, za ta ali oni posel koristnejši, ker ni v škodo napredka in izhaja iz neutemeljenih predsodkov, ki bi praktičnega živ- ! ljenja ne smeli motiti. Ameriško na- i čelo je, kdor kaj zna in ima sposob- ! nost (ne .takozvano kvalifikacijo), ta j naj opravlja dotični posel. Kvalitika- j cija bodi torej znanje in sposobnosti Druge kvalifikacije so v praktičnem življenju dvomljive vrednosti! Spopad med socijalisti in »Heim-wehrovci«. V nedeljo se je vršil v Delavskem domu v Gloggnitzu soci-jalistični shod, na katerega so prišli »Heiimvehrovci«, ki so bili za to organizirani ten oboroženi. »Heim-vvehrovci« so dvorano zasedli eno uro pred napovedanim časom. Shodu je predsedoval župan iz Gloggnitza in kot govornik je nastopil podžupan iz Wr. Neustadta ter poslanec sodr. Puchler. »Heimvvehriovci« pa so govornika takoj v začetku dejansko napadli ter ga težko ranili na glavi. Bilo je še nekoliko socijalistov lažje ranjenih. S. Puchler je bil prepeljan v nek sanatorij v Wr. Neustadtu. Kaj se na Španskem godi? Iz Španije prihajajo poročila o vojaških revoltah. Najprej se je poročalo o puntu prvega artilerijskega polka v mestu Ciudad Real, ki leži daleč v notranjosti države. Diktator Primo de Rivera je dal nato javiti v svet, da ni bilo nič posebnega ter da vlada že zopet po celi Španiji »red in mir«. Nad puntarsko garntizijo se je poslalo baje nekoliko aeroplanov z letaki in bombami in puntajoči polk se je udal — samo par višjih oficirjev je bilo obsojenih na smrt, od katerih so trije predčasno napravili samomor. Med temi so dospela nova poročila o puntu enega dela garnizije v Valenciji (veliko primorsko mesto). Vladna poročila se trudijo, prikriti resnični položaj, vendar pa tujci vedo, ki prihajajo preko naše meje, povedati, da so nemiri resnega značaja. Kaj je s Trockijem? Zadnje čase se veliko razpravlja o Trockiju, človek si pa ne more napraviti z ozirom na jako nasprotujoča si poročila jasne slike, kaj je pravzaprav s Trockijem. Trocki je izgnan z več drugimi bivšimi vodilnimi osebnostmi sedanjega Stalinovega režima. V zadnjem času so se širile razne govorice o Trockijevi usodi, da je bolan in dia se mu je dovolila z ozirom na njegovo slabo zdravje naselitev na Krimu; pozneje se je celo poročalo, da je Trocki pobegnil, da se že nahaja v Nemčiji itd. A največ se o njem piše ravno v zadnjih dineh in sicer, da je enostavno izgnan iz sovjetske unije ter da je že v Turčiji, od koder se bo podal v Nemčijo, kjer da se bo stalno nastanil. Končno se poroča tudi, da so padli »čeki« v roke Trockijevi načrti za organizirani upor proti sedanjemu režimu in da je bilo pred kratkim 1600 Trockijevih pristašev izgnanih v Sibirijo. Koliko je na tem resnice, ni mogoče izvedeti. Sklepa pa se lahko, da ima Trocki več pristašev, kot si moremo mi misliti. Trockijevo izgnanstvo se baje utemeljuje s tem, da, ko bo on enkrat čez mejo, tedaj ga bodo delavci v Rusiji pozabili. Čudna je to logika. Najbolj čudno pa je in v tem je največja tragika, da se mojstra ruske revolucije na tak način preganja, da se z njim postopa kot se ne bii moglo postopati z največjim sovražnikom komunizma. Kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo z Ljeninom, če bi ne bil na srečo preje umrl? Častno za sedanji režim v Moskvi to postopanje vsekakor ni in človeku se vedno vsiljuje misel, da riba .vedno pri glavi smrdi! Belgijski socijalisti se za nas zanimajo. Te dni se je obrnila redakcija belgijskega osrednjega glasila socijalistične stranke na redakcijo naše »Volksstimime« s prošnjo, za medsebojno izmenjavanje listov v svrho proučavanja razmer v Jugoslaviji. Človeška družba mora preskrbeti delo. Delavci izgubivajo delo v moderni industriji zaradi izprememb, ki jih vršijo lastniki industrije, da znižajo produkcijske stroške in da lahko konkurirajo s svojimi konkurenti in povišajo produkcijo z manjšimi stroški. Ako ima človeška družba dobiček od produkcije bogastva, tedaj naj nosi tudi odgovornost, da se delavcem zasigura delo. To je doktrina Daniela Willarda, predsednika Baltimore & Ohio železnice. To je Willard tudi povedal pred amerikanskim senatnim odsekom za pouk in delo. Willard je menil, da je njegova družba enota v človeški družbi in torej mora tudi logično nositi svoj delež odgovornosti, da imajo njeni delavci delo. Izjavil je, da se trudi tudi to izvršiti. Odkar je meddržavna komisija po vojni apelirala na železnice, da stabilizirajo zaposlenje, se je storilo mnogo, da imajo železničarji delo skozi celo leto. Potnikov je polovica manj, ali število potniških vlakov je ostalo isto. Izravnalo se je tudi delo za vzdrževanje železnice na ta način, da se veliko dela opravi po zimi. Generalna stavka v Gor. Šleziji. Na kongresu rudarjev, ki se je vršil 28. januarja v Katovicah, je bilo sklenjeno, da se prične dne 11. februarja generalna stavka v vseli gornješlezijskih rudnikih. Ker rudniški podjetniki nočejo zahtevam delavcev ugoditi, je bil nadalje storjen sklep, da se stopi v dogovor z organizacijami kovinarjev, železničarjev, tramvajskih nameščencev ter uradniki gornješlezijskih industrijskih podjetij v svrho podpore v borbi. Delavci, k| kidajo sneg, zaslužijo v Berlinu na uro 95 Pfenmgov, to je 12.82 Din. Na Dunaju 1 Schilling in 20 Grošev, to je 9.60 iDin. Pri nas pa zaslužijo 3 Din do 3.75 Din na uro. Pri tem pa je kruh v Berlinu in na iDunaju še cenejši kot pri nas. LEO SILA: človek mrtvaikih lobanj. Kronika raztrganih dui. 85 >„Ati vi veste, koigai imate v hiši? Vaš sin je komunist. In vi niti tega ne veste, kaj so komunisti. To so barabe, roparji, tatje, požigalci, morilci . . ., sai vemo, kal Jso napravili velike slovanske Rusije . , In tako dal)e. K.ot je pač že navada. .................. M'oja mati se je začela jokati. Kmalu je prišel oce za menoj. Začelo se je izpraševanje. Sicer komumist nisem, to je ostudna •denunoijaciia* za-radi tega, ker sem izstopil iz vseh naprednih organizacij, vendar trdim, da tudi komunisti niso talk« barabe, kot pravi tis! i smrkavec . . .« Z'- di zadinje besede bi se skoro sprla. Odrekal mi je rrtvHi) koga imenovati za smrkavca. Ostal sem v svoji SI,bi; ostala družba pa se je pomirila in krokala dalje . . . Ko bi vedeli, kak nasprotnik nasilja sem! Kako sva se že zaradi tega pretpirala s Petkom, kako sem nasprotoval brezbožnemu socijalizmu (Uf.e pa stoji tudi sekira drevju pri korenini. Vsalco drevo torej, katero ne rodi dobrega sadu, posekalo se bo in vrglo na ogenj. (Evangelist Matevž.) * .Danes sem se poslovil od vinograda, svoje samote. Nekam te/ko in obenem lahko mi ie bdoob sbvesu.Vi^-x Trka M'c a mi je stiskala roko in mi želela vso srečo. Tako dobri ste Mi z mamil« Branil sem se hvale m celo t c žk o mi ;e bilo, ko sem za uvalo dobroto žel toliko hvaležnosti, da so s* ji zaiskrile solze v očeh. Velijo misli sem premislil v teh zidovih, med trtami, ki jim že oteka grozdje in jim klopote. po,o veselo pesem cKrlVnsti Tam v .tfo^du sem se sprehajal v duhu s Sonjo, tu v sobici sem prebiral evangelije in iskal boga ter življenja Sedaj tem ga našel. P »nosem sem, da sem ga uaSel Jam 'l rez pomoči drugih in celo prot. vol,, drugih. Seda, IIZ ,rd~n ker veren, če tudi tušem bil ves čas ne pn mTši. ne v cerkvi. Vem, heretik sem, toda tudi Knstu* ,e bil za stare Jude heretik. Ko bi bilo danes več taikih heretikov, bi v kratkem času preobrnili ves svet. Sonja ima te dni izpit. Molil sem zanjo in vem, da ga bo napravila. Težko je njeno življenje v tistih štirih stenah1, ki so jim vse. Ona pa ima žejno, razkošja) željno dušo . . . Prav zaradi tega, ker so jo tako vklenili. Zapri ptiča v kletko in zapel ti bo visoko pesem o svobodi . . . Sonja, moja zadnja misel v tej samoti si ti . . . Pozdravljeni vi vsi, Ju sem vas spoznal v teh dneh. V vas, Mica, Liza in kolikor vas je še, samo v vas verujem. V preprostega, trpečega, zatiranega človeka verujem. Iz nizkih koč, iz tistih okenc bo zasijalo novo življenje, kakor je pred tisočimi leti zasijalo iz skromnega živinskega hleva . . . Pozdravljeni! . . . Grbavec. Predpoldne je sijalo še solnce. Kmalu po dvanajsti pa «e je stemnilo nebo in jesenski dež se je zlil nad mesto. Dijaki napredne dijaške organizacije »Mejnik« so se zbirali k občnemu zboru. (Po zboru je bil obljubljen ples.) Počasi so prihajali in ura je kazala že 15 minut zamude. V mali dvorani Narodnega doma je bilo zelo živahno, ie tudi so se dijakinje precej ločeno zbirale na levi, dijaki pa na desni strani. Ker se je nebo vsled dežja tako stemnilo, da je bilo v dvorani preveč mračno, je prižgal stari predsednik, sedaj že abiturijent in stud. iur, Kandare, veliki lestenec. Dijaštvo je zagnalo krik in nekateri so zaploskali. Vmes pa so se slišali klici: »Začnimo že vendar, sicer bo ples prikrajšan« 'Najljubša zabava te organizacije je bil ples. Zato si ga večkrat privoščijo in da si izvoljeni odbori vzdrže čim daljšo simpatijo, so prirejali navadno v*sako prvo nedeljo v mesecu akademijo iz dveh, treh točk. Deklamacije, petje, tudi kak govor narodne vsebine. Delj kot eno uro pa oficijelen program nikoli ni smel trajati, ker je večina nestrpno čakala trenutka, ko je vsakokratni predsednik zaključil akademijo ali pa sestanek ter prišel k točki razno, ki je vsebovala ples. Ves nedolžen je bil ta ples, ki ni trajal delj kot do sedme, kvečjemu do osme ure . . . (Nato so študentje spremjali študentke. Včasih se je kateri povzpel do takega uspeha, da je ob slovesu v skrivnem in temnem kotičku veže izprosil ali pa ukradel poljub iz ust svoje plesalke . . . Nato je predsednik o tvoril zbor, prebral dnevni red, katerega glavna točka je bila reorganizacija. »K tej točki poroča delegat centrale, tovariš Vidmar.« In so zaploskali delegatu centrale. Stane je prožno stopil od dekleta, s katerim se je ob klavirju šalil, k mizi in začel govoriti. Pevec je bil, tenorist, in njegov glas je prijetno zvenel po dvorani. Razložil je načrt centrale iz Ljubljane, ki hoče reorganizirati vse svoje podružnice širom Slovenije, izpopolniti program, katerega temeljne misli morajo biti zapopadene že v imenu organizacije. Tukajšnji organizaciji so prepovedali ime »svobodomiselna«, to pa radi tega, ker so se skrivali za tem imenom razni lainacijonalni temni elementi, — iz desnega kota, zadaj je nekdo z glasnim kašljem protestiral _ zato se organizacija ni mogla znajti ne v delu ne v imenu. Treba je enotnosti! in zato bodo vse podružnice po Sloveniji nosile odslej enotno ime: Organizacija narodnih naprednih študentov. Narod in naprednost, t!o sta dve najpoglavitnejši stvari ,za vsakega mladega človeka . . • (Dalje prihodnjič.) Velikanski razvoj elektrike. Število ‘kionsumentov električne struje na Dunaju se je pomnožilo in sicer: leta 1913 je znašalo 92.000, koncem leta 1918 je bilo 159.000, koncem leta 1927 pa; 545.421. Ker je na Dunaju okroglo 570.000 stanovanj, je torej že sedaj zelo malo strank, ki ne bi imele elektrike. Temu primerno se je dvignila produkcija električne sile od 199 milijonov kilovatnih ur v letu 1913 na 267 milijonov v letu 1918 ter na 520 milijonov v letu 1927. Ta ogromen razvoj je pripisati upravi dunajske občine, ki neprestano deluje z vsemi sredstvi na to, da bi se konsum ■čimbolj razširil, ker čim večji je on, tem cenejši je. Mestna občina prireja sistematično kurze, kako se naj v gospodarstvu uporablja električno silo v razne svrhe, zlasti pa za kuhanje. Kionsumentom se gre na roko na ta način, da mestna občina instalira vse naprave proti zelo zmernemu odplačilu na obroke. Na obroke dlobe stranke tudi vse predmete kot kurilne peči, štedilnike, lonce, gladil-nike itd. Mesečno se pridobi po 4000 novih konsumentov. Maribor. Ljudska univerza v Mariboru. V petek 8. februarja ob 8. uri zvečer nas popelje pisatelj Ing. W. Urbanek na podlagi prekrasne zbirke skiopt. slik — na Kitajsko in Japonsko. V Genui se vkrcamo na motorni ladji in čez Sueški kanal nas vodi vožnja najprej na Kitajsko, kjer je takrat ravno divjala meščanska vojna. Predavatelj sam je prišel v smrtno nevarnost, saj se je peljal po reki 1000 km v notranjost države. Po ogledu Manile, Shankai-ja in Hankova se podamo v deželo cvetlic — na Japonsko in se seznanimo z najlepšimi mesti: Tokio, Kobe in Yokohama, z njenim mestom ljubezni. Slišali bomo še tudi nežno japonsko godbo, ki bo spremljala lepe skioptične slike, in sicer proizvajano od koncertne pianistke ge. Apihove. Predprodaja vstopnic od srede pri g. Brjšnik in g. Hoferju. Kaj pa je resničnega na tem? Govori se, da so prišli na glavnem kolodvoru v Mariboru na sled poneverbi denarja in da je prizadeti uradnik pobegnil v trenutku, ko je prišla neka revizijska komisija revidirat blagajno. Omenjeni uradnik se je baje odstranil z izgovorom, da gre kupit cigarete, na kar je odšel, ne da bi se vedelo, kam. Nato je hotel baje najprej vzeti slovo od alkohola, katerega je čezmerno ljubil in nazadnje pa sploh od tega pregrešnega sveta. Zato se je za korajžo napil in potem nekje pri Treh ribnikih obtičal v snegu. Omenjeni g. je veljal za velikega patent-patrijota, ki je rad zmerjal čez brezdomovinske socijaliste, zlasti ko je bil v rožicah. Upati je, da se bo kaj več o tem slučaju izvedelo. Nav most čez Dravo. Med Mariborom in Ptujem se bo zgradil pri Gornjem Dupleku, v bližini Vurberka, nov lesen most, ki bo stal 1 milijon Din. Na istem mestu vozi zdaj čez Dravo brod. REPERTOAR. Torek, 5. februarja ob 20. uri: »Lumpa-cij-vagabund«. Ab. A. Kuponi. Sreda, 6. februarja: Gostovanje v Ptuju. Četrtek, 7. februarja ob 20. uri: »Na cesaričino povelje.« Ab. C. Kuponi. Ptujsko gledališče: Sreda, 6. februarja ob 20. uri: »Učiteljica.« Gostovanje Mariborčanov. Ptujsko gledališče. V sredo, 6. februarja, Nicodemijeva krasna in ganljiva komedija »Učiteljica«, ki zasluži razprodano hišo, ker bo brez dvoma izredho ugajala. Celjsko gledališče. Po par dramskih gostovanjih pride zopet operetno. Radi ogromnih stroškov (nad 60 ljudi personala!) se vprizorita dve predstavi na en dan, in to v nedeljo, 17. februarja. Popoldne ob 4. uri izredno vesela opereta iz vojaškega življenja »Jesenski manever«. Zvečer ob 8. uri pa krasna moderna opereta iz orijcn-talskega miljeja »Bajadera« z g. Mirkom Neratom kot gostom. Naše socialno zavarovanje m gospodarska kriza. (Konec.) Naj navedemo še nekaj primerov, kako vplivajo bolniške in nezgodne dajatve na rentabiliteto posameznih večjih obrti in industrij. V gospodarski in lesni industriji je zaposlenih v Sloveniji povprečno 10.000 delavcev. Ti plačajo za zavarovanje 5.5 milijona bolniškega in nad 1.3 milijona dinarjev nezgodnega zavarovanja. Vrednost gozdne produkcije pa znaša gotovo 500 do 600 milijonov dinarjev. Povprečna obremenitev 1 m3 lesa, ki stane okrog 500 Din, znaša okrog 8—10 Din in ne more vplivati odločilno na rentabiliteto. Ako bi znašala obremenitev 30 Din, kakor navaja to inž. Marinkovič, bi moral biti obremenjen 1 m3 lesa z mezdami za! 375 Din, tako da bi znašala obremenitev z mezdami in socijalnimi dajatvami nad 400 Din! Lesno in gozdarsko podjetje, ki bi obratovalo v tako neugodnih legah, da bi moralo izdajati toliko za mezde, bi res težko izhajalo. Pa ne radi socijalnih dajatev, temveč zato, ker bi obratovali v legah, kjer se obratovanje radi lege več ne izplača. Primerjajmo pa s to obremenitvijo lesne industrije drugo obremenitev, katere pa ne omenja tako pogosto kakor socijalnih dajatev in nikdar v prvi vrsti. Zaloge se obračajo v lesni trgovini po inž. Marinkoviču manj nego enkrat na leto. Za v 1 m3 rezanega lesa investirano zalogo v vrednosti 400 Din se plača obresti: ako je kapital po 5 odstotkov — 20 Din, ako je po 10 odstotkov — 40 Din, ako je po 15 odstotkov — 60 Din, ako je po 20 odstotkov — 80 Din. Oblačilne obrti zaposlujejo drugih 10.000 delavcev našega zavarovanja in plačajo za bolniško zavarovanje okrog 2 milijona Din. (K temu pride še nezgodni prispevek.) Vrednost njih produktov pa se more ceniti na 600 milijonov Nin. Obremenitev znaša tu 0.5 odstotka. Ako ne bi bilo zavarovianja, bi mogel kalkulira-ti čevljar pri čevljih za cela 2 Din ugodneje, kar bi ga najbrže iz gospodarske krize ne rešilo. Trgovino obremenjujejo socijalne dajatve z okrog 0.5 odstotka — trgo- vec pai more 0.25 odstotka še odbiti. Tudi tu je primera z obrestno režijo poučna. Ta režija obremenjuje trgovino v posebno neugodnih slučajih s celimi 4—5 odstotki prodajne cene. Tudi industrije so obremenjene s socijalnimi dajatvami redko višje nego z 1 odstotkom izkupila. Najvišja, a' še vedno mala je obremenitev v rudarstvu, ker prihajajo tam delavske mezde kot strošek sorazmerno visoko v poštev in ker imamo tam početke starostnega zavarovanja. A tudi te industrije socijalna bremena ne bodo uničila. Vrednost premoga, izkopanega na leto v naših rudnikih, znaša 360 milijonov, izdatek za bolniško, nezgodno in starostno zavarovanje pa bo znašal, kadar odpadejo izredni prispevki za investicije bolniških blagajn, le 18 do 19 milijonov Din, torej okrog 5 odstotkov. Ta bremena podražijo tono premoga za 10 Din. Ako pa bo odpadel izredni prispevek za sanacijo zavarovanja (za stare rentnike), se bo znižata ta dajatev na 3.9 odstotkov od vrednosti premoga. Socijalne dajatve dosegajo v tej industriji — polovico izkazanih prebitkov. Za same upravne stroške socijal-nega zavarovanja izda (ako računamo te izdatke z 90 Din na osebo): Podjetje z na leto Din: 5 delavci . . 450 10 » ... 900 50 » ... 4.500 100 » ... 9.000 300 » ... 27.000 1000 » ... 90.000 Pocenitev upravnih stroškov bi mogla znašati samoobsebi razumljivo le en del te svate. Zavarovanje bratovskih skladunc je za okrog 20 odstot-] kov ceneje.) Polovico upravnih stroškov pa nosijo pri tem še delavci. Iz tega je razvidno, kako depla-sirano je, ako spravljamo problem pocenitve upravnih stroškov pri delavskem zavarovanju v zvezo z gospodarsko krizo im zboljšanjem renta-bHitete posameznih gospodarstev. Kakor je treba povsod1 šlediti in tudi tukaj, kar tudi mi ob vsaki priliki naglašamo, tako ne moremo do- % K Žepa Heteegevmfia ceni lepo perilo in skrbi, da bo dolgo trajno in se vedno blešča-lo od snage. Ona radi tega rabi le SCHICHTOVO M I LO volj ostro podčrtati: Dobički iz te Slednje bodo za posamezni gospodarski obrat majhni Vezanje štednje z gospodarsko krizo ustvarja nevarne iluzije. Posledica teh iluzij bi lahko bila, da bi se poseglo po materijelnih dajatvah za bolezen in onemoglost, da bi efekt štednje za posamezna gospodarstva ne bil tako smčšno nizek. Mnogi hočejo zavestno zadeti te materijelne dajatve, govore pa o u-pravnih stroških, ker je to bolj humano, kakor pa odrekati bolnim delavcem, ki si pri 1000 Din mesečne plače niso mogli zbirati prihrankov, pravico do kruha in zdravil. IV. Še nekaj o starostnem zavarovanju delavcev v obrti in industriji. Trdi se, da je starostno zavarovanje, kakor ga predvideva zakon, vsled gospodarske krize, neizvedljivo. Po-vdarjamo, da se nobene vrste delavskega zavarovanja s takimi izgovori ne bi moglo odklanjati. Ali naj živi tisti, ki1 prodaja svojo delovno silo, samo tako dolgo, dokler je sposoben za delo? Ali je mogoče pustiti človeka, da lakote umre, kadar postane bolan, onemogel in star? Če si ne upamo postavit tega principa, ali naj postavimo princip, naj dela, delavec, dokler je zdrav, v mestu iri tovarni za plačo, od katere si za svojo starost ne more ničesar prihraniti, ko postane star, naj pa gre v svojo do- movinsko občino, navadno v kmečko občino, in se pusti vzdrževati od poljedelskega prebivalstva, ki samo ne živi v izobilju in ga ni dolžno vzdrževati. Če je taka starostna oskrba obrtnega industrijskega delavstva važen problem za to delavstvo, ni nič manj važen problem tudi za kmečko prebivalstvo, na katerega ob neurejenih razmerah bremena starostne oskrbe tako često padajo, medtem ko se jih obrtna ter industrijska podjetja, ki so jih dolžna nositi, otresajo. Mi vidimo prizadevanja, ki skušajo izrabiti čas gospodarske depresije za to, da bi prevalili skrb za: svoje bolne, pohabljene in invalidne delavce raz ramen podjetij, v katerih so ti delavci delali, na ramena gospodarskih edinic, kjer ti delavci, ko so bili zdravi, niso delali, edinic, kjer je manj bogastva, a več človečanstva. Če so taki poizkusi realna gospodarska prizadevanja, potem rešuje tisti, ki meče sopotnike-brodolomce iz rešilnih čolnov, da1 bi se v njih sam udobneje vozil, realno brodolomce. Mi smo trdno uverjeni, da je ogromna večina predstavnikov trgovine in obrti ter ogromna’ večina po-slodavcev samih daleč od take mentalitete. Tem manj pa more biti naloga čuvarjev javnih interesov, d!a bi dajali takim stremljenjem epnro. Vražarstvo na Gradiščanskem. Gradiščanska, ali kakor pravijo Nemci Burgenland, je oni del Avstrije, ki ji je pripadel po mirovni pogodbi od Ogrske. Ker je imela na Ogrskem in ima še sedaj vse ljudsko šolstvo duhovščina v rokah, je s splošno ljudsko izobrazbo tam precej žalostno izgledailo. Avstrijska socijalna demokracija se je vsa povojna leta borila za to, da se napredni avstrijski šolski zakon raztegne tudi na Burgenland, kjer je veljal dosedaj še ogrski zakon, po katerem je imela cerkev na ljudske šole izključni vpliv. A ves čas so se avstrijski krščanski socijalci tej zahtevi strastno upirali. Šele sredi tega meseca se je socialistom s pomočjo Velenemcev posrečilo preglasovati krščanske socijalce in kmečke zvezarje v parlamentu, da se ima avstrijski šolski zakon, pri katerem so svoj čas socijalisti v veliki meri sodelovali, raztegniti tudi na gradiščansko klerikalno domeno. Na kaki stopnji splošne izobrazbe so ljudje na Gradiščanskem pod klerikalnim šolstvom, priča tale dogodba, ki se je pred kratkim zgodila v Rohr-baichu na' Gradiščanskem in zaključila pred sodiščem. Pri nekem kmetu v Rohrbachu je služila kot dekla Roza D. Nekega dne je k temiu kmetu priberačila ciganka Marija Hrvat. Roza se je spustila z njo v pogovor in ciganka ji je proro-kovala srečo iz kart, za kar ji je dekla plačala 10 šilingov (80 Din). Med pogovorom je dekla zaupala ciganki, da je imela štiri leta razmerje z nekim fantom iz Ritzinga, da pa je sedaj več ne mara in da se Roza boji, da bi je njen bivši ljubček ne spravil nazadnje še na oni svet. Ciganka ji reče: »Ne boj se, pomagala ti bom, imam mogočne zaveznike!« In pokazala je dekli dve leseni figuri: psa in lutko. Zatrjevala je dekli: »iPes je hudič, lutka' pa je mati coprnic in se imenuje Ana Hajder. To so moji prijatelji. Z njih pomočjo lahko uredim, da nezvesti ljubček ne bo tebe ustrelil, temveč sam sebe — če plačaš šestdeset šilingov posredovalnice!« Roza je bila soglasna ter je izročila ciganki 60 šilingov in ta je odšla. Čez par dni je prišla ciganka' zo- 1 pet na zelo skrivnosten način k dekli. Dala ji je razumeti, da se nezvesti ljubček sicer še ni ustrelil, da pa ji la!’ko preskrbi zanj nadomestilo: drugega še lepšega fanta; tudi poročno balo in vso stanovanjsko opremo ji lahko preskrbi naravnost iz paradiža. Poleg tega pa bo Roza na dan svoje poroke našla v hlevu svojega gospodarja zaklad, celo milijardo v gotovini — tudi iz paradiža poslano. Roza je bila vsa iz sebe od veselja in je zopet ciganko dobro plačala. Čez nekaj dni prihiti ciganka vsa vzradoščena K Rozi in hiti pripovedovati: »Bala in oprema je že na poti iz paradiža. Ampak hudič nagaja: na rajskem vozu se je kolo zdrobilo. Popravilo bo stalo petdeset šilingov!« Brez ugovora je Roza dala 50 šilingov in ciganka se je priporočila. Čez nekaj dni se je zopet pojavila. Roza ji je bridko očitala, da še ni ničesar prejela in je začela groziti, da jo bo naznanila žandarjem. »Oh ja,» pravi ciganka žalostno, »to sem že slutila.« Hudič in pa coprnica sta ji zato, ker je imela Roza tako slabe namene, svojo pomoč odrekla. Hudič je baje ciganko po nekem polju preganjal, pri tme pa je padel in si je nogo zlo-j mil. Zato mu je morala plačati 60 šilingov za bolečine in za zdravniške stroške. Dekla pa že ni hotela več plačati; postajala je nezaupna. Tedaj pa zakriči ciganka nad njo vsa srdita: »Če ne plačaš, se ti bo coprnica prikazala. Vzela te bo seboj in te bo spremenila v sod za bencin!« Roza se je ustrašila in plačala tistih 60 šilingov za hudiča. Zadnjič je obiskala ciganka svojo žrtev 12. novembra s zatrdilom, da pride sedaj bala in pohištvo čisto gotovo: »Jutri večer boš našla vse stvari na pokopališču, na tistem grobu, ki si ga o Vseh svetih okinča-la.« Za to zatrdilo je dala dekla ciganki svoj zadnji prihranjeni denar, 5 šilingov in pa različne obleke v skupni vrednosti 56 šilingov. Sedaj je izginila ciganka in se ni prikazala nikoli več. Seveda ni Roza na pokopališču ni- ; česar našla. Kljub temu pa si ni upala zadeve naznaniti, ker ji je ciganka izsilila strahovito prisego. Šele čez mesec dni je zaupala stvar neki sosedi, ki je zadevo naznanila oblasti, j Ciganka se je morala zagovarjati se- ! daj pred sodiščem. Obtoženka, zastavna in robustna ženska, je nastopila zelo samozavestno in priznala. Ko se ji je očitalo njeno brezvestno početje, se je obregnila: »Zakaj pa je vse verjela, goska neumna!« Roza D., zastavno, krepko in zdravo dekle, enaindvajsetih let, ki ne izgledai tako neumno, je pripovedovala, da jo je ciganka čisto zmešala. Pripovedovala je o pogostih obiskih vedeževalke, katero je smatrala za coprnico. Izročila je ciganki vse svoje prihranke. Predsednik jo vpraša: »Ali ste res vse verjeli, kar vam je ciganka natvezila?« Roza, prepričevalno: »Kajpada! Saj mi je rekla, če ji ne dam denarja, da me bo dal hudič po coprnici odnesti.« Predsednik: »In to ste verjeli?« Roza, odkritosrčno: »Seveda, seveda! Saj mi je tudi rajsko balo obljubila!« Obtoženka je bila obsojena na 4 mesece ječe. Idijoti. Za to besedo še danes nimamo pravega tolmačenja. Pri starih Grkih je bil | vsak tisti idijot, ki ni bil na vladi in z vlado, pa tudi tisti je bil idijot, ki je trdil, da vse 1 ve in je bil v resnici velik tepec. Rimljani so pa imeli vsakega za idijota, ki je ibil neveden in je pačil s svojimi nazori znanost in umetnost. Po naši slovenski razlagi pa je popoln idijot tisti človek, ki se mu polagoma možgani spremene v smrkel. In takih idi-jotov je dovolj okoli ljubljanske »Enotnosti«, tega izrazito protidelavskega in diktaturi ! naklonjenega lista. Sedajle, ko so napočili za delavski pokret najtežji časi in bi bila resnična enotnost najbolj potrebna, se ti ljudje prav s pasjo škodoželjnostjo bavijo samo še s socijalisti, pišejo o stvareh, ki jih še nikoli niso razumeli in ki jih omejena efijaltska duša nikoli zapopadla ne bo. Z eno 'besedo: brez sramu pred delavstvom so se vdinjali tistim nič bolj pametnim »gospodarskim krogom« in lajajo z njimi vred na naše socijalne pridobitve. Pišejo tako, kakor da bi na tem svetu ne bilo večjih škod-ljicev, kakor so marksistični delavci združeni v delavski zbornici. Sestavljajo delavski zbornici proračune, pa še niso nikoli opravljali najmanjšega »Tašenfajtclvereina«. Predlagajo stvari, ki se jih -sami nikoli ne držijo. In to le vse radi tega, ker so Makuca delavci pognali iz svoje službe. Tako želijo n. pr., da ne sme tajnik Delavske zbornice več zaslužiti, nego je zaslužil Makuc ko je z vnemo v naši službi reduciral število organiziranih delavcev. Predlagajo, da naj zbornica ne prireja banketov in zakusk, kljub temu, da tega nihče ne namerava in še nešteto takih stvari, ki so se jih v svoji kapitalistični ideologiji spomnili, ko so či-tali naš proračun. Nekoč so tako divje kričali proti delavskim ustanovam kapitalisti, danes so si pa to vlogo oboji razdelili. Kapitalisti kriče proti okrožnemu uradu in so-cijalnemu zavarovanju, hodijo v Beograd prosjačit, da se ga odpravi, njihovi hlapci lajajo pa proti Delavski zbornici. Oboji zasledujejo isti cilj. Kapitalisti pravijo, da jih socijalno zavarovanje uničuje, zato proč z njim. Njihovi hlapci pravijo, da so Delav. zbornice fašistične, zato proč z njimi. Različna pota, toda isti cilj. Kdo še dvomi, da opravljajo to delo zastonj. Tudi tista stvar z banketi je zanimiva. Zbornica naj ne prireja banketov! Odkod je tisti veleum to izvedel. Lani se je namreč vršila v Ženevi konferenca svetovnih diplomatov. Tam je bil tudi Čičerin. Po konferenci je napravil tak banket, da so se razvajeni in požrešni kapitalisti čudili. Delavski zastopnik je jedel s kapitalisti skupaj dvajset »riht«. Nekoliko pozneje je prišel v Rusijo zbegani afganistanski kralj Amanullah. Pogostili so ga, da je od miz teklo — za delavski denar. V jeseni se je vozil na iztok milijonkrat pro-kleti tajnik mednarodnega urada dela, »so-cijalpatrijot« Thomas. V Moskvi so ustavili vlak, na peronu pošteno zagodili in nato skuhali 16 »riht« — za delavski denar. O banketih so tiste idijotske šleve nekje brale in do danes pozabile, da delajo to boljševiki in ne mi. Sedaj pa predlagajo zbornici pravljico o. banketih. Tudi sponašajo uradnikom tiste uboge plače. Grize jih grda zavist, da dobe tudi '13 plačo, pa učijo nov nauk o lakoti: če strada neorganiziran delavec, naj strada tudi organizator delavca. Rekli smo, da so časi preresni, da bi se bavili z očitnimi zavezniki slovenskih »gospodarskih krogov« in da rabimo naš dragocen papir za obrambo osemurnega delovnika, nedeljskega počitka, bolniške in nezgodne podpore, delavske zaščite, ker za te stvari se je treba boriti 40 let, torej že takrat, ko še naših razkolnikov nikjer ni bilo. Zato odgovarjamo črnim krokarjem v človeški podobi na 500 tiskanih, zlaganih in nakozlanih vrst s 50 vrsticami. In to bo zadostovalo pri delavstvu, ki sedaj ve, da ste v zvezi s kapitalisti pri pobijanju socijalne zakonodaje. Želite si zopet robote, želite še več revščine, da bi potem lahko rekli — socijalisti so tega krivi. Produktivna zadrug mizarskih mojstrov 1*• z* z o* z* Maribor, Votrlnjska ulica 18. Mohllildl Lasma 'zdelava vseh vrst pohištva od navadne do najfinejše izdelave, iz mehkega, trdega, kakor tudi iz eksotičnega lesa. po znatno znižanih cenah, zelo solidno in d bro delo. Eno leto garancije. Mamo pri Produktivni zadrugi nalrarHUll) iaiojNtrov, Maribor, Vetrlujnka ulica iB. Ali ste že krili ? svoje potrebe v tiskovinah ■ Dobavljamo vse tiskovine v prvovrstni izpeljavi in po nainižjih cenah za vsa društva, industrijo, trgovine, pisarne itd. Ljudska tiskarna d. d. Maribor, Sodna ulica št. 20 nnnnnnnnnnnnnrnnnnnnnnnnnnnnn g G G G G G G G G Ali ste že preizkusili „PR0JA“ ječmenovo liavo? ! I I Dobiva se ]o povsod. Dobiva se |o povsod. I. IHAB' BOR^KA DELATSK4 PEKARNA R. Z Z O. Z. Ustnn 1898 MARIBOR, TRŽAŠKA CESTA STEV. 36-38 Tc'efon 324 Prodajaln? v Slomškovi ulici štev. 2 in na Glavnemu trgu štev. 18 Moderno ln hlgijensko urejena pekarna.— Priporočamo vsem organiziranim delavcem In delavkam naše okusno pecivo v polni teži. Ozirajte se pri zahtevanju peciva iz Delavske pekarne pri vseh prodajalcih peciva na zavarovalno znamko D. F. MALA NAZNANILA. JOSIP MLINARIČ D H prej ka«or tudi vakovrstne druge svile I v bogati zalogi po najnižjih cenah pri I J. Trpinu, nm Glavni trg 17. priporočam svojo bogato zalogo galanterije, špecerije, hišnih in kuhinjskih potrebščin. Maribor, Glavni trg St. 17. k. C1 C1 w« C1 n a. Bukova drva cela in rezana, trboveljski premog in butare ter vsakovrsten rezan in tesan les Alojz PIStanec Državna cesta, vis-a-vis Mariborski dvor El« il