Jože Toporišič
SISTEMSKE PREMENE SOGLASNIKOV
V KNJIŽNEM GOVORU
Jezik ima v svoji pisni podobi dokaj stanovitno obliko: še danes pišemo kot Trubar v 16. stoletju dal, bil in pod., čeprav govorimo dau; pravopis je po svoji naravi ohranjevalen. Drugače je s knjižnim govorom, ki nikoli ne sme preveč zaostati za živo govorico, ako le noče postati papirnat, starinski, izumetničen. Zato morajo starejši živi knjižni jeziki vedno znova določati odnos med pisano in govorjeno besedo, med črko in glasom. Pri nas je bil v drugi polovici 19. stoletja tak določevalec knjižnega govora o. Stanislav Skrabec, ki je zlasti s svojo razpravo O glasu in naglasu (1870) postavil čvrst temelj slovenskemu pravorečju. Škrabčeve nauke je deloma izpremenjene s svojimi Slovenskimi slovnicami utrjeval dr. Anton Breznik, prof. Ramovš pa je s temeljitimi študijami slovenskega jezika razgrnil obilo koristnega gradiva tudi za slovenskega praktičnega slovničarja. Opiraje se na delo teh treh in še nekaterih drugih znanstvenikov, bi bilo danes mogoče sestaviti za slovnico dokaj dobro poglavje o slovenskem knjižnem glasovju. Pisec takega sestavka bi moral seveda dodati nekaj tudi iz svojega, to je iz znanja, ki ga uspešno uveljavlja sodobna lingvistična znanost. V lani izšli slovnici imamo tak poizkus modernejše obdelave slovenskega glasovja, vendar je treba priznati, da ni povsem uspel na področju, ki ga označuje naš naslov.
Slovenski soglasniki se po značilnih procesih, ki se jih udeležujejo, delijo na dve skupini: v prvi so zvočniki, v drugi vsi drugi glasovi, najsi so zveneči ali ne. Za zvočnike ima fonetika tiste glasove, ki so po svoji zvenečnosti nekje med samoglasniki in soglasniki: m in r na primer sta manj zvočna kot o ali u, pa zopet bolj kot d ali s. Tako določanje zvočnikov je sicer v določenih mejah pravilno, saj nam pove, da so v slovenskem knjižnem govoru zvočniki tile glasovi: m, n, u, r, I, i, n, V, velami n, ne pove nam pa, da gresta med zvočnike tudi v in j, in sicer kljub temu, da sta po zvenečnosti enaka glasovom tipa b, z. Toda ali se da taka trditev tudi dokazati? Da se. Soglasniški pari tipa t-d irnajo pred zvočniki pomensko razlikovalno vlogo ali, z drugimi besedami, so fonemi: če zamenjamo v isti glasovni skupini na primer t z d, se spremeni pomen besede (treti : dreti, prod : brod). Glede na to, da imajo taki soglasniki ravno tako vlogo pred j in u (tvoj : dvoj, protje : prodje), ni dvoma, da sta tudi u in j zvočnika. In še to: zveneči soglasniki tipa d nastopajo pred pavzo v svojem nezvečenem paru t, zvočniki pa imajo zvenečo premeno, v in j torej u in i. Ko bi torej hoteli sestaviti za potrebe slovenskega pra-vorečja soglasniško razpredelnico, bi med zvočnike postavili tele glasove: m, n, n, u, v, i, j, r, I, V, velami n in nezveneči u. Preglednico soglasnikov v slovnici (str. 24) bi torej temeljito spremenili.
Kateri pa so procesi, ki se jih udeležujejo zvočniki? Enega sm.o že omenili: pred zvočniki so soglasniki tipa t-d različni fonemi ali, kar je skoraj isto, zvočniki ne povzročajo prilikovanja po zvenečnosti. (Izjema so primeri tipa pretusem, ko izgovarjamo nezveneči u.) V tem so enaki
70
vokalom, pred katerimi so prav tako lahko zveneči ali nezveneči soglas-niki (dam — tam in podobno). Za zvočnike je dalje značilno, da so kaj neobstojni, po svoje se prilagajajo okolju: sedaj imajo to, sedaj ono podobo in prav z njimi ima pravorečje največ težav.
Se najtrdnejši je m; razen pred f se vedno izgovarja enako: zaporo delata ustnici, glas pa ob drhtenju glasilk uhaja skozi nos. Razlika med navadnim m in tistim v položaju pred f se poda v izgovoru sama od sebe, tudi akustično je neznatna, pravorečje je tedaj po pravici ne omenja. Večja je izgovorna in slišna razlika pri glasovih tipa n. Zobni zapornik n v položaju pred ?c ni mogoč, namesto njega izgovarjamo velami n: ana — anka, angel. To je v slovenščini ugotovljen pojav, treba je samo še določiti glas, ki ga za pravopisno nj izgovarjamo v besedah tipa svinjka, sinjkast. Glede na to, da Slovenci palatalnega li skorajda ne poznamo, prednjevelarnega prav tako ne, a se tudi le neznatno loči od navadnega mehkonebnega n, je še najbolje, da se za pravorečje v obravnavanih primerih določi izgovor navadnega velarnega n.
Pravkar obravnavane zvočniške premene so, kot rečeno, osamljene. Mnogo zanimivejše in za pravorečje imenitnejše so tiste, ki se jih udeležujejo nekdaj velami ali palatalni zvočniki: u, I, n', V, r', i. Vsi so obravnavani enotno: pred vokali drugače kot pred soglasniki ali na koncu besede. Poglejmo si preglednico. Prvotno slovenski enotni zvočniki — danes kaže nanje razen pri r' slovenski pravopis — so zastopani takole:
To so v posameznostih znane stvari, le medsebojna povezanost teh pojavov se doslej ni dovolj — ako se je sploh — upoštevala, a prav ta nam pomaga rešiti v slovenskem zbornem govoru še danes nerešena vprašanja. Ta so: Kakšne glasove izgovarjamo za pravopisni skupini nj, Ij? Kako je treba izgovarjati pravopisni v pred r, v skupini rvj, vzglasni ut-? In tako naprej.
Preglednica, ki kaže istosmernost obravnavanja zadevnih slovenskih zvočnikov, nam na prvo vprašanje odgovarja takole: v položaju A enoglasno, v položaju B dvoglasno. Lepo potrdilo za to imamo v obravnavi nekdanjega r': tesar, tesarski — tesarja; palatalni r' je izgubil svojo mehkost ali pa jo izločil v obliki glasu j. Ali ni verjetno, da velja nekaj podobnega tudi za 1'7 Res je. Nekdanji palatalni V se je v položaju B podobno kot r' razcepil v svoja sestavna elementa: v srednji I in j. Kaj pa v polo-
71
žaju A? Tu je njegova palatalnost zelo zmanjšana, če ni sploh izgubljena ker V ni fonem. Ta I' imenujemo lahko kvečjemu palataliziran, nikakor pa ne palatalen glas (Slovenska slovnica 1956, str. 22). Tudi ko bi I v teh primerih sploh ne bil palataliziran glas, bi za slovenski knjižni govor ne bila nikaka nesreča, ker bi bila nekdanja opozicija i : V nadomeščena v tem položaju z novo: u proti I (tkauca : bolsi). Ta opozicija bi bila samo izjemoma nevtralizirana v znanih primerih tipa šolski, kjer je namesto pričakovanega u za t uveljavljen srednji I (namesto šouski govorimo šolski). Tudi to bi ne bila nikaka nesreča, saj je nevtralizacija nastala tudi pri nekdanjih fonemih u in t; govorimo namreč prau za pravopisno prav in pral. Položaj B nam v vseh teh primerih opozicijo zopet vrača: šola proti polje in prava proti prala.
Podobno kot z V je tudi z nekdanjim n'. Sled nekdanje palatalnosti je v položaju A ohranjena v komaj malce mehkejšem izgovoru navadnega n. To bi bil nekak palataliziran n', torej kon', kon'ski. Da sta si glasova n in n' zelo blizu, nam kaže tudi to, da v položaju pred k, g sovpadeta: svinjka, anka izgovarjamo z velarnim n. Ko bi bil n' palatalen glas, bi v tem položaju lahko obstal (svinka).
Palatalni V v najnovejši slovenski slovnici je zadnji nepotrebni ostanek palatalnih soglasnikov, ki sta jih Škrabec.in Breznik zahtevala ne samo v našem položaju A, temveč tudi v položaju B, torej tudi za pravopisno njiva, zemlja, kadar je šlo za stare palatale, ne pa v primerih tipa s soljo, z dlanjo, kjer je bil j do 10. stoletja ločen od I in n s pol-glasom. Slovenski pravopis 1935 je to razlikovanje opravičeno odpravil in za pravopisni skupini I j, nj zahteval v položaju B izgovor srednjega I + j ali n + j, v položaju A pa izgovor »mehkih« I in n. V Orisu je zatem zapisal Bezlaj: »Nobena poizkusna oseba v svojem izgovoru ni poznala palatalnega V in n'.« Rupel v Slovenskem pravorečju zahteva za ti glasovni skupini le »intenzivnejšo artikulacijo, ki stori, da postaneta I in n mečja«. Glede na to, da večina slovenskih govorov loči reflekse za nekdanja V in n', v knjižnem jeziku lahko vztrajamo pri palataliziranem izgovoru obravnavanih glasovnih skupin, čeprav tak izgovor za V ni nujen; prave palatale se bomo težko naučili izgovarjati.
Nerešena je v slovenskem pravorečju tudi premena glasov v, u, u in nezvenečega u. Ze pri pravopisni skupini nj smo videli, da je razlika med refleksi v položajih A in B sicer ohranjena, da pa ni nujen za vsak položaj samo po en refleks: nj imamo za položaj B, za položaj A pa dva, n' in velami n. Podobno je z glasovi v, u, u in nezvenečim u, ki so vsi zastopniki nekdanjega u. V enem se jasno ločijo: samo prvi je ustnično-zobni, drugi so dvoustnični, prvega nahajamo v položaju B, druge v položaju A: voda, vera, vino; umeni, udohrem, uredu, ulečem, dreuje, pripravljen; pot u temi; uprašati — uprašati (drugič z nezvenečim u).
Približno tako stanje je za slovenski jezik ugotovil že Broch (1911), potrdil pa ga je tudi Ramovš v svojem Konzonantizmu (str. 129), vendar še danes ni zmagalo v slovenski opisni slovnici; omajala sta ga zlasti Slovensko pravorečje in SP 1950. Obe deli neupravičeno zahtevata izgovor z vrvjo, vleči in pod., čeprav je Slovenski pravopis 1935 jasno zapisal: »Pisani v se govori na koncu zloga (besede) kot u, pred istozložnim. so-glasnikom pa kot u ali u.« V novejšem času je torej zmagalo Škrabčevo,
72
leta 1935 zmagano načelo, ki ga je spočetka odobraval tudi Breznik, vendar je treba povedati, da je izgovor v pred I zahtevalo — neopravičeno — prvič menda šele Slovensko pravorečje. Da Škrabčevo predpisovanje ni idealno, se vidi iz naslednjega citata. V Jezikoslovnih spisih I (str. 37) beremo: »Le pred r se v, keder gre h korenu besede, sliši kaker pred samoglasniki: vreden. Ko predlog v sestavi pa se glasi tudi pred r kaker w . .. wrezati.. .« Po Škrabcu bi bilo torej razlikovati vreden od wrezati, čeprav sam priznava, da »celo v neketerih nesestavljenih besedah, kjer gre v h deblu, se izgovarja navadno kaker angleški w, tako post.: wri-skati, wroč . ..« (I, str. 37). Namesto da bi pravorečniki sprevideli, da je vreden za knjižni jezik nepotrebna dolenjska inovacija, ki ruši sistem opozicij, in jo iz knjižnega govora izločili, so ubrali nepričakovano pot in zahtevali celo namesto tudi dolenjsko pravilnega urezati in uleči izumetničen izgovor vrezati, vleči. Menda niso hoteli ločiti pravopisnih vzglasij vr-eden in vr-t, kjer stoji v prvem primeru v pred soglasnikom, kar je praviloma treba izgovarjati ur eden, v drugem pred polglasom, kjer se po pravilu izgovarja vari. Izgovoru vreti in pod. se upirajo takile primeri iz govorne zveze: poštaru jo je : s postarujo je, pošeu rezala : ho še urezala, prau leči : zna uleči. Glasovne skupine so v izgovoru povsem identične, in vendar bi po veljavnih pravorečnih pravilih morali izgovarjati različno: prve primere z u, druge z v. Novejše slovnice se pri ,tem sklicujejo na dolenjščino; s kakšno pravico, nam pove Škrabčev primer, pa tudi živi govor na primer iz Ribnice. Ako tudi je kje drugače, nam prav dolenj-ščina poleg štajerščine in gorenjščine, ki sta ohranili enotno obravnavanje nekdanjega u pred vsemi zvočniki, lepo dokazujeta moč strukture v jeziku. Pravopisni v izgovarjajmo tedaj pred vsemi zvenečimi soglasniki dvoustnično; razlogi za tak zaključek so prepričljivi.
Ravno tako kot ima pravopisni vzglasni v v položaju pred soglasnikom različne podobe (u, u, nezveneči u), in sicer zlasti glede na prehodno izglasje (pot v temi je mogoče izgovoriti ali kot pot u temi ali z nezvenečim u), prav tako je z vzglasnim r pred soglasnikom. Še v četrti izdaji svoje slovnice (str. 32) je Breznik v skladu s pravili slovenske zlogo-tvornosti pisal: »V začetku besede je r zlogotvoren, n. pr.: rdeč, rja... rt... rvati, r ima tu svoj zlog in se govori samoglasniško, torej: r-deč, r-jav itd.... s spred stoječim samoglasnikom [more] tvoriti dvoglasnik: . . . kaplja rdeča kri.«
To jasno načelo pa se je začelo rušiti. Rupel v Slovenskem pravorečju (str. 47) piše: »Tako imenovani samoglasniški r imamo, kadar stoji na začetku besede pod poudarkom (fž, rt, fjast). .. Ako pa r v začetku besede nima poudarka, potem ni samoglasniški, čeprav mu sledi soglas-nik, temveč soglasniški (navadni) r: rdeč... rkelj .. . izg[ovarjaj] rdeč, rkelj .. . (enozložno).«'Breznik je imel prav: vzglasni r pred soglasnikom je zlogotvoren, najsi je naglašen ali ne. Nenaglašeni pa zlogotvornost v govorni zvezi lahko izgubi, če stoji za izglasnim vokalom; to je v knjižnem govoru, dokler ne prizna nezvenečega r, edino mogoče. Primere tipa rtd je namreč mogoče izgovoriti enozložno samo če je r nezveneč, kar spominja na primere tipa vprašati, kjer u ne dela zloga, ker je nezveneč.
Drugo veliko skupino soglasnikov tvorijo, kot rečeno, glasovi tipa t-d. Tu nas zanimajo njihove premene po zvenečnosti. Pred samoglasniki
73
in zvočniki so obstojni, so fonemi; treti — dreti, kosa — koza, pika — bika. Obstojnost pa v določenih okoliščinah izgube; katere so te okoliščine in kateri glasovi so v njih prizadeti, za slovenski knjižni govor še danes ni natančno določeno. Prihranimo si historiat zadevnih določitev za pozneje in si oglejmo preglednico. V zgornji polovici je nezveneč, v spodnji zveneč fonem v vseh v slovenskem knjižnem govoru mogočih položajih.
Preglednica jasno kaže, da so soglasniške premene pri nezvenečem fonemu v besedni in govorni enoti enakšne (besedno enoto tvorijo nesestavljene besede, predložne in predponske zveze, govorno vse druge): nezveneči fonem je povsod razen pred zvenečimi soglasniki tipa d, kjer ga zastopa zveneči par, ohranjen. V skladu z odkritim načelom se realizirajo fonemi p, t, s, š, k v položaju pred zvenečo konzonanco kot (nevtralizirani) fonemi b, d, z, ž, g, fonemi c, č, f, h pa kot fonemske različice dz, dž, v in zveneči h. Načeloma so mogoče takšne asimilacije tako v besedni kakor v govorni enoti: svadba, glazba, prerogha, kodzhek, enadžba, ygodu — snohdaj, glaz-doni, stridzgaje, prodžgre, straygaje, škovgaje itd. Doslejšnje slovnice zadnjih dveh primerov ne omenjajo, kar vsaj za straygaje ni čudno: glas y je za knjižni jezik — toda samo za primere ygodu — priznala šele Slovenska slovnica 1956 (str. 22), kjer se pa v istem odstavku še vedno pušča trditev iz prejšnjih slovnic, da h »ustreznega zvenečega glasu slovenski zborni govor ne pozna«. Dejstvo, da se c, č, h asimilirajo v dz, dž,y, ne pa tudi obratno (dz, dž in y namreč niso samostojni fonemi, temveč le fonemske različice), je delalo preglavice vsem slovenskim slovnicam in še danes niso dobili v preglednici glasov slovenskega knjižnega jezika svojega pravega mesta.
Pravkar obravnavanemu pravilu o premeni nezvenečih soglasnikov se upira predlog s — z: z, to je zveneči par predloga s, nahajamo tudi pred zvočniki in samoglasniki. Stvar je taka: predlog s se je zmešal s predlogom z, ki ga je po moderni vokalni redukciji dobila slovenščina iz predlogov vz in iz. V zvezi s pravili o asimilaciji sta namreč sovpadla predloga s in z najprej v položajih pred zvenečimi in nezvenečimi soglasniki tipa t-d, to je tam, kjer se v slovenščini nevtralizirajo zveneči in nezveneči soglasniški fonemi. Tako prvotno izbrati kot sabrati, izteči
74
kot sateči je dalo v slovenščini zbrati, steči. V položaju pred zvočniki in samoglasniki se je sprva še ločilo zmesti in smesti, toda končno je zmagal zveneči par; podobno sta sovpadli tudi nekdanji predponi u- in v-, kjer pa slovensko pravorečje brez potrebe zahteva neopravičeno razlikovanje. Nekdanji predlog s je torej danes v knjižni slovenščini zveneč fonem z, ki se asimilacij udeležuje povsem normalno: pred nezvene-čimi soglasniki nastopa v svoji nezveneči fonemski varianti. — Ne da bi bil seveda Skrabec poznal fonologijo, ki je tedaj še ni bilo, je vendar že tako učil (Jezikoslovni spisi I, str. 29; II, str. 39).
Pri zvenečem f onemu (spodnja polovica naše preglednice) se so-glasniške premene v besedni in govorni enoti deloma ločijo. V besedni enoti se zveneč fonem pred vokalom in zvočnikom ohranja, v govorni pa ne: tako prihaja do nasprotja pred očeta, pred mene (prodek, prodje); daš opere, daš lije. V govorni enoti je pravkar obravnavani položaj izenačen s položajem pred nezvenečim soglasnikom in tudi v izglasju: daš lije, daš prši, daš.
To dejansko stanje je doslej še najbolj spoznal Skrabec. V Jeziko slovnih spisih (II, 62) piše: »Velika množina našega ljudstva govori zveneče soglasnike b, d, g, z, ž, zd na koncu naglašenih besed ko p, t, k, s, š, st (hob, rad, Bog, voz, mož, brazd ko: bop, rat. Bok, vos, moš, brast), kar se zlasti očitno sliši pred j in samoglasniki: bop je, rat ima. Bok oče.JSTe-naglašene besedice, predlogi namreč, pa obderžujejo na koncu svoje zveneče glasove^j ob, nad, pod, pred, iz, raz in celo neme spreminjajo v zveneče: od, z (iz ot, s).« Škrabčevo pravilo je treba samo malo spremeniti: enake asimilacije kot na pavzo in nezveneči soglasnik nimiamo v govorni enoti le pred vokali in j, temveč pred vsemi zvočniki. Trditev o predlogih je treba popraviti tako: svoje zveneče izglasje — pridobljeno je lahko tudi po analogiji (od, z) — obdržijo le v besedni enoti pred vsemi zvenečimi glasovi sploh, ne pa pred nezvenečimi soglasniki in pred pavzo, kjer nastopajo v edino mogoči premeni: kot nezveneči soglasniki. Sam Skrabec navaja tak primer: potplat.
Navedek iz Skrabca jasno zahteva za pisano bob, rad itd. izgovor bop, rat ip. Tako govori, kot priča tudi Ramovšev Konzonantizem, večina Slovencev. Tudi v Nahtigalovih Slovanskih jezikih (str. 110) beremo: »... bob, ded ... izgovori bop, det...« Dalje: Bezlaj v Orisu za pravopisno bog (str. 75, 103), trud (str. 105), kad (str. 88, 117) beleži izgovor kat in bok, trut. Samo na str. 113 ima za pisano staz zapisano zveneče izglasje, ki ga je pa govoril isti R, ki je izgovarjal kat in bok, zato -je navedek sumljiv. —• Spričo vsega tega je toliko bolj čudno, da slovensko pravorečje od SP 1935 (str. VI) dalje vztraja pri — ne moremo ga drugače imenovati — izumetničenem izgovoru takih izglasij: za -b, -d, -g, -z, -ž zahteva na pol zveneč izgovor, ki ga na vsem slovenskem ozemlju poznajo po Ramovševem Konzonantizmu edino Ziljani. Da taka na pol zveneča izglasja ne zvenijo prav slovenski, se lahko prepriča vsakdo, ki im.a kaj ušesa za take stvari, ko sliši iz ust štokavca izgovarjati taka na pol zveneča izglasja. —(Položaj pred pavzo je enak položaju pred nezvenečim soglasnikom in v teh primerih izgovarjamo Slovenci večinoma nezveneč in ne na pol zveneč glas. Tak izgovor torej predpiši tudi slovensko pravorečje!
75
Slovenski knjižni jezik se je v štiri sto letih razvoja izvil iz utesnjuj očih vezi posameznih narečij, predvsem dolenjščine in gorenjščine: hotel je biti blizu vsem Slovencem. To se ni zgodilo samo od sebe, večkrat so slovničarji zavestno posegli v njegovo rast. Uspevali so takrat, kadar so bili njihovi predlogi v skladu z razvojnimi težnjami večine slovenskih narečij, kadar so znali odmisliti njihovo pravo bistvo in kadar so se zavedali, da je izjemno, osamljeno v jeziku prehodno, da se mora prej ali slej prilagoditi, da — pokoriti — tipičnemu, sistemskemu. Iz tega spoznanja so zrasla pričujoča razmišljanja, ki hočejo uzavestiti jn utrditi sistemskost slovenskih soglasniških premen, pokazati njihovo utemeljenost v živem govoru. Zaradi svoje uravnotežene življenjskosti imajo pravico, da postanejo normativne tudi za slovenski knjižni govor.