Dragica Čeč »SRCE VSAKEGA JE TREBA PRIPRAVITI ZA DEJAVNO UDEJANJANJE ZAPOVEDI LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA« Začetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti P rispevek se bo posvečal spremembam, ki jih je razsvetljenstvo poskušalo udejanjiti na ravni odnosa do revščine in kulture darovanja. Zato bo glavno os analize predstavljala umestitev novega sistema javne oskrbe revnih v kulturo darovanja, kar predstavlja temeljno razliko od drugih prispevkov, ki so se ukvarjali s spremembami v oskrbi revnih.1 Zgodnjenovoveška 1 Gl. Buquoy, Die Armen, str. 37-78. Kiihberger, Sedmak, Aktudle Tendenzen. Hahn, Lobner, Sedmak, Armut in Europa, Steki, Zucht- und Arbeitshauser, Greli, Cunningham, Roeck, Health care and poor relief. 38 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti družba je bila družba revežev. Čeprav je bila kot skupina prebivalstva neizmerljiva, je v ekstremnih krizah število ljudi, ki si niso mogli zagotoviti osnovnega preživetja, doseglo do 70 % celotne populacije. Že »izmerljiv« obseg revščine, ki je bila v določenem trenutku regulirana prek sistema odgonov, omogoča oceno, da je na robu eksistence živelo 10 % celotnega prebivalstva.2 2 Jiitte, Bettelschube in der Friihen Neuzeit, str. 61. Glavni metodološki zadržek pri tej oceni je, da temelji na seznamih odgnanih ljudi, torej samo tujcev, ki v določenih skupnostih niso imeli pravice do ubožne oskrbe. V javnih ustanovah pa je bilo praviloma vključenih še manj kot 10 % stalno naseljenega prebivalstva. 3 Prim.: Goleč, Le tega je uržoh, str. 19-46; Vocelka, Glanz und Untergang, str. 388-389; glej še Dulmen, Kultur und Alltag. 4 Prim.: Slack, Poverty and Policy. De Munck, Winter, Gated communities? Kljub številčno velikim zahtevam po oskrbi pa je bila organizacija zgodnjenovoveške socialne oskrbe v veliki meri prepuščena voluntarizmu. Osrednja pozornost omenjenega članka torej ne bo namenjena organizacijskim in praktičnim vidikom delovanja ubožnih inštitutov kot glavnega predmet za proučevanje kulture darovanja, niti ne njihovi nekoliko specifični strukturi in načinu organizacije. V tem novem odnosu med donatorjem in obdarovancem se je z novimi idejnimi tokovi deloma predrugačila tudi vloga posameznika in njegove dobrodelnosti, kar je zlasti veljalo za premožnejše socialne skupine oziroma sloje (zlasti meščanstvo in plemstvo). Zato bo v ospredju proučevanje sredstev komunikacije in komunikacijskih načinov, s katerimi so centralne oblasti motivirale lokalne, predvsem mestne elite, da so sprejele in aktivno sodelovale v novem načinu oskrbe revnih, in nato, kako so te motivirale posameznike, da so poskrbeli za primerne darove. In zlasti, kako so se te prakse navezovale na stare prakse kulture darovanja in na kakšen način so jih poskušale zavestno ali nezavestno spreminjati. Istočasno bo predstavljeno tudi, na kakšne načine si je reformistični vladar prizadeval prepričati »podložnike države« v koristnost svojih reform v »njihovo dobrobit«, saj je pri udejanjanju svojih idej v vsakdanu pogosto naletel na odkrit odpor (zlasti do tistih reform, ki so posegale na področja cerkvenih zadev in osebne lastnine).3 Kot pomembne funkcije socialnih ustanov v mestih se izpostavljajo: pod vplivom ekonomskih zgodovinarjev zlasti funkcije vzdrževanja sezonskih delavcev. S stališča državne politike je politika oskrbe revežev pomenila pomembno funkcijo socialne kontrole in institucijo, ki je zagotavljala sredstva za izvajanje preventivnih ukrepov na področju javnega zdravja prebivalstva, hkrati pa so z ubožnimi prispevki deloma financirali tudi ustanove, namenjene oskrbi revežev, a tudi njihovi prisilni resocializaciji. S pomočjo donacij so vzpostavili finančno podlago za izvajanje določenih ukrepov, povezanih z obvladovanjem in preprečevanjem epidemij.4 Prispevek se bo osredotočil na pogoje in načine, s katerimi je bila uvedena največja reforma socialnih ustanov v 18. stoletju - vpeljava ubožnih inštitutov. Čeč »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega« 39 Obravnaval bo vplive te reforme v najbolj južnih habsburških dednih deželah, kjer so se tudi skozi župnijske ubožne inštitute videli učinki idej, ki jih je pustil eden vidnejših čeških razsvetljencev Johann de Longueval grof Buquoy (1741— 1803). Četudi njegove ideje niso popolnoma spreminjale sistema ubožne oskrbe in so pred tem o reformah oskrbe revnih razmišljali že mnogi predstavniki merkantilizma in kameralizma, je njegov model vendarle predstavljal prvo javno, birokratizirano in centralizirano oskrbo revnih. Župnijski ubožni inšti- tuti niso bili institucija, ampak zgolj sistem reguliranega, centraliziranega in birokratiziranega zbiranja in razdeljevanja ubožnih prispevkov. Za razliko od predhodnih institucij za oskrbo revnih je v tem sistemu prvič nastal tudi poskus, da bi se s strani države nadzorovano oskrbo revnih razširilo tudi na podeže- lje. Buquoy je svoje ideje najprej preizkusil na svojih gospostvih Nove hrady (Gratzen) in Poznja (Rosenberg), model pa se je poskusno uvajal v krajih bud- weisškega okrožja v mestih Krumau in Budweis (Budejovice). Ko je zasedel mesto dvorne komisije za ubožne zadeve, je za preizkus modela izbral Spodnjo Avstrijo in Dunaj, kmalu pa je cesar s posebnim dekretom 2. junija 1783 zahteval uveljavitev nekoliko dodelanega modela ubožne oskrbe v celotni monarhiji. Čeprav je notranjeavstrijski gubernij zahtevo po ustanovitvi ubožnega inštituta na Kranjskem izdal že septembra 1783,5 je začel delovati šele 17. 9. 1786.6 5 Tako trdijo starejši slovenski historiografi, ki žal ne navajajo svojih virov. Radies (Radies, Die Wohltatigkeit, str. 28 in 30) tudi trdi, da je bila prva okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki je zahtevala vzpostavitev ubožnih inštitutov, poslana v posamezne dežele že septembra 1783. Po križnem preverjanju podatkov (primer Idrije) pa je najverjetneje ubožni inštitut v Ljubljani začel delovati septembra leta 1786 skladno z noticami v Laibacher Zeitungu, ki so precej ažurne. Ta časopis poroča, da je začel župnijski ubožni inštitut v Ljubljani delovati septembra 1786. 6 Zahtevo po ustanovitvi ubožnega inštituta je v začetku leta 1785 (21. 2.) izdalo ljubljansko okrožje (ZAL, LJU-489, fasc. 46, p. 9-10), verjetno pa skladno z upravno hierarhijo tudi vsa druga okrožja skupnega notranjeavstrijskega gubernija. Prvi župnijski inštitut je bil verjetno tisti v Ljubljani, ki je začel delovati v septembru 1786 s prvo pobirko denarja, uradno obvestilo o začetku delovanja ubožnega inštituta pa je bilo objavljeno tudi v lokalnem časopisju (ZAL, LJU-489, fasc. 46, 26. 9. 1786, 77-87). Ljubljanski meščani so v začetku leta 1785 v lokalnem časopisu izvedeli, da se po monarhiji ustanavljajo bratovščine dejavne ljubezni do bližnjega (Laibacher Zeitung, 10. 2. 1785), jeseni so jim opisali dobrodelnost vojvodinje Marianne, ki je v Celovcu pogostila šestdeset revežev (Laibacher Zeitung, 16. 9. 1785), in tako domačo javnost pripravili na ustanovitev nove institucije, ki je bila odvisna prav od njihove dobrodelnosti (Laibacher Zeitung, 28. 9. 1786). Ustanova je bila ustanovljena 16. 9. 1786 (ZAL, LJU-489, Reg L, fasc. 64, p. 20). Podobne propagande akcije so bile značilne tudi drugod po monarhiji, na Dunaju je leta 1783 ustanovitev fonda spremljal cikel pridig (Buquoy, Das Buquoysche Armeninstitut, str. 265).O poznejši ureditvi ubožnih inštitutov brez ozira v 18. stoletje naprej piše Radies, Die Wohltatigkeit in Gruden, Das soziale Wirken. V zadnjem času zlasti: Anžič, Ubožni inštitut, str. 6-11. Nekaj malega o njih tudi v: Anžič, Skrb za uboge, str. 26-34. Četudi je bila ideja in organizacija ubožnih inštitutov podobna delovanju religioznih ustanov, t. i. laičnih bratovščin, je bilo delovanje tovrstnih ustanov popolnoma v duhu jožefmizma in povezovanja verske in javno-upravne sfere, v kateri so bile cerkvi dodeljene naloge na področju javne varnosti in vzgoje. Tovrstni sistem oskrbe revnih, ki je bil pozneje preimenovan v (župnijske) 40 Pomisli na jutri; O zgodovini (samo)odgovornosti ubožne inštitute, je predstavljal začetke veliko bolj centralizirane in birokratsko precej nadzorovane oskrbe revnih, ki so bili klasificirani in nadzorovani. Članek bo posebej izpostavil, kako pomembna je bila propaganda, ki je spremljala ustanovitev tovrstnega sistema nadzorovanega zbiranja in razdeljevanja pomoči. Poleg tega bodo umeščene ideje češkega razsvetljenca v sistem razsvetljenske misli in prizadevanj absolutistične monarhije ter predstavitev njihove recepcije v najbolj južnem delu habsburških dednih dežel. Tam je bil namreč največji problem, da so zemljiški gospodje poskrbeli samo za svoje revne uslužbence in ne za vse reveže, ki so jih imeli v svoji soseski. Četudi avtorji temu vidiku ne posvečajo nobene pozornosti, so bili načini komunikacije, kije deloma preraščala že v načrtno propagando, ključnega pomena za uveljavitev sistema, saj je bil sistem oskrbe revnih po Buquoyevem modelu popolnoma odvisen od sodelovanja posameznikov in določenih skupnosti, kar dokazuje analiza finančnih dohodkov posameznih socialnih ustanov. Pri utemeljevanju sistema župnijskih ubožnih inštitutov je bila ključnega pomena propaganda prek različnih tiskanih knjig, brošur in letakov, ki so jih nadzorovali prek cenzurnih uradov. Zelo pomembna je bila propaganda, ki so jo širili tudi skozi gledališke igre. Gledališče je v Habsburški monarhiji 18. stoletja, zlasti pod vplivom J. von Sonnenfelsa, veljalo za pomemben element privzgajanja morale in zato od te tudi zelo nadzorovano. Skozi analizo normativnih in propagandnih tekstov lahko razčlenimo tudi različne geste in prakse dobrodelnosti posameznika in pomenov, ki so jih imeli akti darovanja. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je tudi, ali so nove organizacijske oblike dolgoročno spreminjale karitativne prakse prebivalstva. SISTEM REŠEVANJA SOCIALNIH VPRAŠANJ V 18. STOLETJU Umeščanje idej češkega razsvetljenca Johanna de Longuevala grofa Buquoya v socialno politiko Habsburške monarhije zahteva tudi kratko predstavitev razvoja odnosa do reveževin socialnih ukrepovmonarhije. Uveljavljenim mejnikom odnosa do revščine, ki jih je utemeljil izvrsten poznavalec zgodovine revščine Hunecke,7 je treba dodati oznako mejnikov politike in teorije revščine, ki jo izvajajo oblasti na različnih ravneh. Deloma njegova delitev predstavlja tudi spremembe v odnosu bogatih do revnih.8 O reformah oskrbe revnih, o njihovi koristnosti, ekonomiki ustanov in resocializaciji so razmišljali že prvi merkantilisti in kameralisti. Problem revščine je predstavljal enega od osrednjih vprašanj merkantilistične 7 Hunecke, Uberlegungen zur Geschichte der Armut, str. 480-512 8 Prim.: Cavallo, The motivations, str. 51. Čeč »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi Ljubezni do bližnjega« 41 družbene teorije. Celoten diskurz pa je bil v 18. stoletju vedno zaznamovan tudi s kriminalizacijo dela revežev in z neizprosnim predstavljanjem dela revežev kot družbi najbolj nevarnega segmenta prebivalstva. Diskurz solidarnosti je bil v 18. stoletju še veliko bolj kot v stoletjih pred tem povezan z diskurzom stigmatizacije, kriminalizacije in odmikanja na rob določenih skupin znotraj obsežnega dela revnega prebivalstva.9 9 Za evropski prostor gl. Jiitte, Poverty and Deviance in na ravneh reprezentacij še katalog k razstavi: Uerlings, Trauth, Clemens, Armut. Za slovenski prostor: Čeč, Revni. 10 V leksikonu novega veka se sicer brez posebne razlage pojavljajo kot samostojni pojmi - otroška revščina, revščina v starosti in revščina žensk (prim.: Lexikon der Neuzeif). Vsekakor pa drugačne okoliščine spreminjajo socialne skupine, ki so najprej deležne solidarnosti. 11 Stolleis, Geschichte; tudi: Stolberg, Homo Patiens. 12 Prim.: Ammerer, Heimat Strafle. 13 Podobne tekste najdemo tudi v brošurah, l