130 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Razstave Jelka Pšajd* * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture in etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Raziskovati smrtne šege je vse prej kot lahko opravilo, čeprav ne gre za njihovo morbidnost, ljudje so namreč o smrtnih šegah in pogledih na lastno smrt govorili brez za- držkov. Spopasti se s smrtnimi šegami v Pomurju in Po- rabju je smrtno resna stvar, saj ima praktično vsaka vas kaj drugačnega, svojega, pa tudi primerljivega in istega: vsaka vas v Prekmurju ima pokopališče, če ne celo dve ali tri; gre za različna narečna pojmovanja; za verske razlike (evan- geličanske, katoliške, kalvinske in binkoštne vere) in tri narodnosti (slovensko, madžarsko in romsko). Nemogoče je končati raziskavo, ne da bi še kaj ostalo. S pomočjo šeg in verovanj, ki so bili pomemben del smrtnega obredja, je človek tudi v 20. stoletju dojemal smrt in jo sprejemal. Ve- rovanja so oblikovala posameznikovo, družinsko in druž- beno obnašanje na podeželju. Smrt je bila pri posamezniku in v skupnosti prisotna vse leto. Z njo povezane šege so določale stike med člani skupnosti, družinsko disciplino, moralno obnašanje in dogovore znotraj doma. Prostorsko sem se omejila na Pomurje s Porabjem; po- segla pa sem tudi v notranjost osrednjih Slovenskih goric (Podravje), saj je to prostor, ki ga raziskovalno poznam in je blizu pomurskemu. Čas šeg in dejanj, ki sem jih zbirala s pomočjo ustnih virov, se v 40 letih ni spremenil. To je obdobje med letoma 1940 in 1985, čas, ki se ga ljudje naj- bolj spominjajo. Odnos do smrti se je začel korenito spre- minjati s pojavom mrliških vežic v 90. letih 20. stoletja, ko smrt ni več samo družinsko-vaški obred, ampak obred s pogrebnimi zavodi. To je čas, ko smrt izrinemo z domov in jo preselimo v bolnice, domove za ostarele in mrliške ve- žice. Da je bila v preteklosti na slovenskogoriškem pode- želju lastna minljivost prisotna v vsakodnevnem življenju, nam sporočata dva hišna napisa, ki sta visela na vhodu (na vidnem mestu), večno opominjajoč stanovalce in obisko- valce: »Ta hiša meni sliši, pa vendar moja ni, / Saj kdor za menoj pride, tud‘ tist‘ njo zapusti / In tretnjega do nesli mrliča ven iz žnje / Prijatelj! Vprašam te – čegava hiša je?« (Grabe pri Ljutomeru, 1914) in »Čez ta prag me bodo nesli / ko zatisnil bom oči / prazno mesto drugim pustil / njim ravno se tako zgodi!« (Sovjak, prva polovica 20. stoletja). Naslov razstave ima dvojen pomen. Govori o tem, da sta praksa nošenja pokojnih čez domači prag (tuzemski dom) na pokopališče (»večni dom«, onostranstvo) in z njo pove- zana šega trikratnega dvigovanja krste s pokojnim izginili predvsem zaradi spremenjenega načina življenja, posle- dičnega tabuiziranja smrti in njene medikalizacije. Hkrati pa nas napis oziroma naslov, ki je na vhodu na razstavo na kopiji lesenih, bogato izrezljanih vrat bogate kmečke hiše, opominja, da smo vsi (če parafriziram: mladi, stari, bogati, revni, pametni, neumni, črni, beli …), ki vstopamo na razstavo in z nje izstopamo, smrtni in minljivi – tako kot naši predniki. Razstava je razdeljena na tri prostore: čas pred smrtjo in umiranje, čas smrti in čas po smrti. Glavni nosilci infor- OBČASNA RAZSTAVA ČEZ TA PRAG ME BODO NESLI, KO ZATISNIL BOM OČI V POMURSKEM MUZEJU MURSKA SOBOTA Smrt s koso – črni humor. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota, 1. 12. 2017. Odprtje razstave, obiskovalci v tretjem prostoru. Foto: Tomislav Vrečič, Pomurski muzej Murska Sobota, 1. 12. 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 131 Razstave Jelka Pšajd macij so izvirni predmeti (sposojeni iz zasebnih lokalnih zbirk in zbirk Pomurskega muzeja), stenski napisi (naslovi prostorov, vsebinski napisi, vezani na prostor, podnapisi k predmetom), osvetljene povečane fotografije, avdio-po- snetki (evangeličansko zvonjenje, molitev tridelnega rožnega venca v prekmurščini, petje mrtvaških pesmi ša- lovskih »dijakov« in gornjeseniških ljudskih pevcev) in video-posnetki (izjave oseb različnih starostnih skupin – od vrtčevskih otrok, osnovnošolcev, srednješolcev in odraslih oseb, kopanje groba za skeletni pokop in pripoved grobarke o svojem delu). Prostori so barvno ločeni; z »bar- vitostjo« smo se želeli izogniti morbidnosti, ki je navzven povezana s črnino. Vsak prostor je naslovljen in neposred- no aplicira na čase smrti. Prvi prostor v azurno modri bar- vi z naslovom ʻSmrt ga že prdiše՚ (ʻSmrt ga že ovohava՚) predstavlja odnos do smrti (evfemistične narečne besede za smrt, medicinska razlaga smrti, izjave posameznikov o smrti, »ljudska« razlaga smrti), pripravljanje na smrt (mo- litev za srečno smrt), napoved smrti (zvonjenje) in umi- ranje (zadnje maziljenje, polaganje blagoslovljene sveče v roke umirajočemu). V drugem prostoru, pobarvanem v fluorescentno oranžni barvi in z naslovom ʻV iži se je čütila mrtveča saga՚ (ʻV hiši se je čutil mrtvaški vonj՚) se obiskovalec s pomočjo predmetov, povečanih fotografij in avdio-posnetkov sooča z nastopom smrti in z z njo pove- zanimi šegami, dejanji in obredjem (priprava pokojnika, pokojnik doma, odhod od doma, pogreb, vloga cehov- skega in gasilskega društva, po pogrebu). Tretji prostor v umirjeno fluorescentni zeleni barvi z naslovoma ʻLesen kaput kot večni dom՚ (ʻKrsta kot večni dom՚) in ʻSmrt je del življenja՚ prikazuje pokopališča v Pomurju in Porabju (leseni in litoželezni križi/nagrobniki, detajli porabskih in pomurskih kamnitih nagrobnikov, epitafi v prekmuršči- ni, madžarščini in nemščini, zračni posnetki pokopališč v Prekmurju, kopanje groba), spominjanje na pokojne (mrtvaške slike) in smrt kot del življenja z umetniškimi upodobitvami živečih in pokojnih pomurskih umetnikov (Ladislava Danča, Zdenka Huzjana, Gregorja Purgaja, Franca Mesariča, Franca Košarja in Ladislava Kondorja). Ker je glavni moto razstave, da je smrt del življenja (tudi zaradi tega sva se avtorica in oblikovalec razstave Gre- gor Purgaj odločila za barvitost), na koncu obiskovalca s prazgodovinskima žarama, s pomanjšanimi krstami in z na zidu izpisanimi za in proti argumenti »prisilimo« v razmis- lek, ne samo o lastni minljivosti, ampak o načinu pokopa. Da pa obiskovalec z razstave ne odide preveč žalosten, smo pri izhodu iz tretjega prostora kot primer »črnega hu- morja« obesili karikature Aljane Primožič Fridau, ki skozi svoje oči »življenjsko«, tudi humorno, interpretira smrt oziroma razmišlja o (aktualni) smrti. Prav tako na izhodu z razstave petelin na pragu kopije lesenih, bogato izrezljanih vrat obiskovalca sprašuje o lastni minljivosti in ga nanjo opominja; posameznik pa ima možnost svoje vtise vpisati še v »žalno« knjigo. Zakaj razstava o smrti? Ker smrt v sodobnem svetu in na- činu življenja postaja vedno bolj tabuizirana. Hkrati me je gnal tisti »primarni etnološki strah«, ki žene raziskovalca na teren in poskrbi za dokumentiranje ustne dediščine do- ločenega prostora. Zato snemanje tukaj živečih prebivalk in prebivalcev (kar se najbolj odraža v publikaciji in nje- nih na novo pridobljenih informacijah ter zapisih trenut- nega stanja tovrstne etnološke dediščine). Hkrati sta nas kot muzealce gnala radovednost, kako se bodo obisko- valci odzvali na temo, in izziv, kako izginjajočo duhov- no zapuščino s predmeti, z vizualijami in s strokovnimi vodstvi »drugače« (čim manj morbidno) interpretirati. Če smo pred odprtjem razstave upali in verjeli, da obiskovalci nimajo prastrahu pred tovrstno temo, je rezultat dogodka ob odprtju razveseljiv: okrog 160 obiskovalcev, ne samo iz Pomurja, ampak tudi od drugod! Tudi odprtje razstave je bilo premišljeno in domišljeno. Na začetku je Pogrebni cerkveni pevski zbor iz Križevcev zapel dve stari pogrebni prekmurski pesmi, ki sta se pe- li ob grobu in na domačem dvorišču: Vremen tečé bistro in Vêlka žalost je pri hiši. Posebnost in pomembnost obeh pesmi je, da se ne pojeta več in so jih pevci zapeli tako, kot so jih peli nekoč oziroma kot je slišala voditeljica zbora peti starejše pevce: enoglasno, kot so rekli, »da so vlekli«. Refren in kitica imata isto melodijo, spreminja se samo tempo petja. Zaradi nepriljubljenosti so tak način ljudske- ga petja opustili. Danes se v glasbi in petju izvaja populis- tični melos, dopadljiv sodobnim ušesom. Tudi v urbanem okolju postaja trend, da svojci plačujejo estradnim pevcem ali glasbenikom za izvajanje glasbe ali petja na pogrebu. Cerkveni pevski zbor iz Križevcev danes večglasno poje na pogrebih v vaseh cerkvene križevske gmajne. Ni nakl- jučje, da so na odprtju razstave peli stare pogrebne pesmi; saj so del razstave. Petje mrliških pesmi oziroma žalostink je bil pomemben element smrtnih šeg in pogrebnih praks Pomurja in Porabja. V evangeličanskih vaseh so bili pre- poznavni moški pevci, imenovani »dijaki«, ki so peli ob različnih dogodkih ob smrti. Do danes se je ohranilo samo še petje na pokopališčih, čeprav se je v preteklosti pelo tudi doma: ob mrliču, odhodu od doma in med potjo. Za potre- be petja mrtvaških pesmi je bilo natisnjenih in ponatisn- jenih mnogo krščanskih pesmaric, ki so jih pevci/verniki redno uporabljali. Omenim naj samo Mrtvečne pesmi pu- conskega učitelja Štefana Sijarta iz leta 1786. Pesmi z mr- liško tematiko se niso pele samo ob smrti, ampak ob različ- nih priložnostih. V rokopisnih pesmaricah – nekaj jih hrani tudi Pomurski muzej – so med drugimi ljudskimi pesmimi prepisane tudi pesmi s smrtno vsebino. Dve so nam zapeli Ljudski pevci Trta, KUD Maks Furjan iz Zavrča. Sedem članov iz Haloz ohranja štiriglasno ljudsko petje: prvi, dru- gi glas, prvi in drugi bas, občasno pa tudi petje na tretko ali »prek petje«. Prva pesem se je imenovala Zakaj nocoj tak‘ žalostno, druga Pomladi vse se veseli. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 132 Razstave Jelka Pšajd Med ohranjanje naše skupne dediščine, ki je pomembno poslanstvo, uvrščamo tudi pokopališko dediščino. Ohran- jamo tiste stare kamnite nagrobnike, na katerih so napisi v prekmurščini, ki so posebnost slovenskega prostora. To, da starih nagrobnikov lastniki ne odstranjujejo, je najboljši način ohranitve nagrobnikov in primer dobre prakse. Zara- di materialnih in socialnih vzrokov tega vsi ne zmorejo, še zlasti kadar morajo skrbeti za več grobov in je to povezano s prevelikimi stroški. Zato v dobrem sodelovanju z Obči- no Moravske Toplice in z Javnim komunalnim podjetjem Čista narava poskušamo te nagrobnike ohraniti tako, da Občina nagrobnikov z dediščinsko vrednostjo ne odstran- juje, lastnike pa oprosti plačevanja. Rezultat večletnega dela in evidentiranja pokopališč je uspešno sodelovanje z eno izmed 27 občin v regiji, ki poskrbi, da dediščinski na- grobniki ne izginejo in ostanejo in situ na pokopališču. V znak hvaležnosti za dobro sodelovanje je tako Alojz Gla- vač, župan Moravskih Toplic, slavnostno prerezal »žalni« trak in s tem odprl razstavo. V času trajanja razstave bomo poskrbeli za različna preda- vanja, pogovore o smrti in poskušali razbijati tabuje. Raz- stavo spremlja publikacija z istim naslovom in s podnaslo- vom Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Oblikovalec razstave, publikacije, plakatov in sožalnic je pomurski umetnik mlajše generacije, Gregor Purgaj. Raz- stavo si je mogoče ogledati do jeseni 2018. Vir PŠAJD, Jelka: Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči: Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota, 2017.