28|1  2023 A CT A H IS TO R IA E A R TI S SL O VE N IC A  2 8| 1  20 23 Po Gabrielu Metsuju, Učna ura risanja, kmalu po 1781, zasebna last (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1  2023 ZRC SAZU, UMETNOSTNOZGODOVINSKI INŠTITUT FRANCETA STELETA https://ojs.zrc-sazu.si/ahas 9 789610 507529 ISBN 978-961-05-0752-9 25 € ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA Vsebina • Contents Mija Oter Gorenčič, Srednjeveška stavbna zgodovina kapele sv. Jakoba v Konjicah. Analiza arhivskih virov, arhitekture, stenskih poslikav in stavbne plastike • The Medieval Architectural History of the Chapel of St James in Konjice. Analysis of Archival Sources, Architecture, Mural Paintings, and Architectural Sculpture Gašper Cerkovnik, Luka Vidmar, Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade • Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade Lilijana Žnidaršič Golec, Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni • The Question of the Art Patronage of Three Priests from the Lower Prekmurje Region who Studied in Bologna in the late 17th Century Tina Košak, Umetnostna dediščina vitezov Klarwillov iz dvorca Podsmreka pri Višnji Gori • The Artistic Legacy of the von Klarwill Family in Podsmreka Manor near Višnja Gora Polona Vidmar, Zgodovinski prizori in portreti za zdravilišče Rogaška Slatina v zgodnjem 20. stoletju • Historical Scenes and Portraits Painted for the Rogaška Slatina Spa in the Early 20th Century Franci Lazarini, Plečnikova oprema župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani • Plečnik’s Furnishings in the Parish Church of Sts Cyril and Methodius in Ljubljana Bežigrad XXXXXXXXXXXXXXXXXX LJUBLJANA 2023 ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 • 2023 XXXXXXX XXXXXXXXXX Acta historiae artis Slovenica, 28/1, 2023 Znanstvena revija za umetnostno zgodovino / Scholarly Journal for Art History ISSN 1408-0419 (tiskana izdaja / print edition) ISSN 2536-4200 (spletna izdaja / web edition) Izdajatelj / Issued by ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta / ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History Založnik / Publisher Založba ZRC Glavna urednica / Editor-in-chief Katarina Mohar Uredniški odbor / Editorial board Renata Komić Marn, Tina Košak, Katarina Mohar, Mija Oter Gorenčič, Blaž Resman, Helena Seražin Mednarodni svetovalni odbor / International advisory board Günter Brucher (Salzburg), Ana María Fernández García (Oviedo), Hellmut Lorenz (Wien), Milan Pelc (Zagreb), Sergio Tavano (Gorizia-Trieste), Barbara Wisch (New York) Lektoriranje / Language editing Oliver Currie, Darja Gabrovšek Homšak, Tea Kačar, Tjaša Plut Prevodi / Translations Tina Košak, Franci Lazarini, Luka Vidmar, Polona Vidmar, Borut Praper Celostni strokovni in jezikovni pregled / Expert and language editing Blaž Resman Oblikovna zasnova in prelom / Design and layout Andrej Furlan Naslov uredništva / Editorial office address Acta historiae artis Slovenica Novi trg 2, p. p. 306, SI -1001 Ljubljana, Slovenija ahas@zrc-sazu.si; https://ojs.zrc-sazu.si/ahas Revija je indeksirana v / Journal is indexed in Scopus, ERIH PLUS, EBSCO Publishing, IBZ, BHA, DOAI Letna naročnina / Annual subscription: 35 € Posamezna enojna številka / Single issue: 25 € Letna naročnina za študente in dijake: 25 € Letna naročnina za tujino in ustanove / Annual subscription outside Slovenia, institutions: 48 € Naročila sprejema / For orders contact Založba ZRC Novi trg 2, p. p. 306, SI-1001, Slovenija E-pošta / E-mail: zalozba@zrc-sazu.si AHAS izhaja s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. AHAS is published with the support of the Slovenian Research and Innovation Agency. Tisk / Printed by Present d.o.o., Ljubljana Naklada / Print run: 400 Revija AHAS je takoj po izidu prosto dostopna pod pogoji licence CC BY-NC-ND. To ne velja za slikovno gradivo, označeno z znakom © in imenom lastnika avtorskih pravic. AHAS Journal is freely available immediately upon publication under the terms of the CC BY-NC-ND licence. This does not apply to images marked with the © symbol and the name of the copyright holder. Vsebina Contents DISSERTATIONES Mija Oter Gorenčič Srednjeveška stavbna zgodovina kapele sv. Jakoba v Konjicah. Analiza arhivskih virov, arhitekture, stenskih poslikav in stavbne plastike 7 The Medieval Architectural History of the Chapel of St James in Konjice. Analysis of Archival Sources, Architecture, Mural Paintings, and Architectural Sculpture 64 Gašper Cerkovnik, Luka Vidmar Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade 69 Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade 99 Lilijana Žnidaršič Golec Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni 101 The Question of the Art Patronage of Three Priests from the Lower Prekmurje Region who Studied in Bologna in the late 17th Century 125 Tina Košak Umetnostna dediščina vitezov Klarwillov iz dvorca Podsmreka pri Višnji Gori 127 The Artistic Legacy of the von Klarwill Family in Podsmreka Manor near Višnja Gora 154 Polona Vidmar Zgodovinski prizori in portreti za zdravilišče Rogaška Slatina v zgodnjem 20. stoletju 157 Historical Scenes and Portraits Painted for the Rogaška Slatina Spa in the Early 20th Century 194 Franci Lazarini Plečnikova oprema župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani 197 Plečnik’s Furnishings in the Parish Church of Sts Cyril and Methodius in Ljubljana Bežigrad 218 DISSERTATIONES 7 DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.01 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 ∙ 2023, 7–67 Izvleček: Srednjeveška stavbna zgodovina kapele sv. Jakoba v Konjicah. Analiza arhivskih virov, arhitekture, stenskih poslikav in stavbne plastike 1.01 Izvirni znanstveni članek Članek na podlagi analize znanih in novoodkritih arhivskih virov, novih spoznanj o srednjeveških poslikavah, sklep- nikih z grbi ter o arhitekturni in stavbnoplastični pričevalnosti kapele prinaša spremenjeno razlago o srednjeveški stavbni zgodovini kapele. Opravljena raziskava kaže, da je bila konjiška kapela zgrajena kot enotna grad nja oziroma kot štiripolna bratovščinska kapela, ki je bila že v zadnji tretjini 14. stoletja tudi obokana. Grbovni sklep niki grofov Celjskih, gospodov Wallsee ter, kot je predlagano v tem prispevku, duhovnika in pozneje arhidiakona Jakoba Dürra kažejo na tesno povezavo z vplivno bratovščino, ki je imela v kapeli svoj sedež, hkrati pa prosopografske študije iz- pričujejo njihovo tesno prepletenost prav v času gradnje kapele. Ključne besede: srednji vek, Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, kapela sv. Jakoba, stavbna zgodovina, arhi- tektura, stavbna plastika, srednjeveške stenske poslikave, grbovni sklepniki, grofje Celjski, rodbina Wallsee, rodbina Dürr, velika Marijina bratovščina na Dravskem polju Abstract: The Medieval Architectural History of the Chapel of St James in Konjice. Analysis of Archival Sources, Architecture, Mural Paintings, and Architectural Sculpture 1. 01. Original scientific article Based on the analysis of the already known and newly discovered archival sources, new realisations about medieval mural paintings, the keystones bearing the coats of arms, and the architectural elements of the Chapel of St James, the article presents a revised interpretation of this building’s medieval architectural history. The research conducted reveals that from the very outset, the Konjice Chapel was constructed as a four-bay confraternity chapel and that it was already vaulted in the final third of the 14th century. The coats of arms of the Counts of Cilli, the Lords of Wallsee, and, as suggested in this paper, the priest and later Archdeacon Jakob Dürr suggest a close association with the influential Confraternity that had its headquarters in the Chapel. Meanwhile, prosopographical studies indicate that members of these noble families were closely connected at the time of the Chapel’s construction. Keywords: Middle Ages, Slovenske Konjice, Parish Church of St George, Chapel of St James, architectural history, ar- chitecture, architectural sculpture, medieval mural paintings, heraldic keystones, Counts of Cilli, Lords of Wallsee, Dürr family, Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain Srednjeveška stavbna zgodovina kapele sv. Jakoba v Konjicah Analiza arhivskih virov, arhitekture, stenskih poslikav in stavbne plastike Mija Oter Gorenčič Izr. prof. dr. Mija Oter Gorenčič, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, mija.oter@zrc-sazu.si, ORCID ID: 0000-0002-9285-1894 8 MIJA OTER GORENČIČ Kapela sv. Jakoba, ki je prizidana ob severno stran župnijske cerkve sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, je bila v srednjem veku sedež vplivne velike Marijine bratovščine na Dravskem polju (sl. 1).1 V ar- hitekturnem pogledu je kapela pravokoten prostor s štirimi križnorebrasto obokanimi polami (sl. 2). Na prvem, vzhodnem obočnem sklepniku je izklesan grb z rokavico na rdečem polju in zvezdo nad grbovnim ščitkom, v drugi obočni poli je na sklepniku črn grb z belim prečnim brunom, v tretji je na sklepniku moder grb s tremi zlatimi zvezdami, v četrti, zahodni poli pa je na sklepniku izklesana rozeta. V glavno ladjo se kapela, ki se torej tudi na vzhodni strani ravno zaključuje in ima od leta 1713 patrocinij sv. Križa2 (sl. 3), odpira s štirimi v preteklosti večkrat predelanimi arkadnimi odprtinami. Čeprav kapela arhitekturno ne izstopa, je bila v literaturi že večkrat obravnavana, o njenem pomenu pa pričajo predvsem izklesani grbi na sklepnikih in dejstvo, da je imela v kapeli svoj sedež ena najvplivnejših, če že ne kar najvplivnejša srednjeveška marijanska bratovščina na slovenskih tleh. Ta prispevek nadgrajuje doslej zapisane hipoteze o arhitekturi srednjeveške kapele, in sicer z novimi ugotovitvami, ki spreminjajo dosedanje razlage in prinašajo nov predlog stavbne- ga razvoja kapele. Novi premislek o stavbni zgodovini je zasnovan na analizi arhivskih virov, sten- skih poslikav ter arhitekturne in stavbnoplastične pričevalnosti kapele. Stanje raziskav S stavbno zgodovino kapele so se doslej najbolj poglobljeno ukvarjali Avguštin Stegenšek,3 Jože Curk,4 Albin Vengust5 in Robert Peskar.6 Avguštin Stegenšek je zavrnil ustno izročilo, da je kapela oziroma stranska ladja najstarejši del konjiške cerkve. Kapelo je povezal z Ortolfom IV. Konjiškim, ki je pred letom 1369 na željo svojih prednikov poskrbel za ustanovitev kapele oziroma za prizida- vo stranske ladje na čast sv. Jakobu in jo izbral za zadnje počivališče zase in svoj rod. Ker stranska ladja nima zunanjih opornikov, je domneval, da je bila sprva morda ravno stropana, obokali pa naj bi jo okoli sredine 15. stoletja.7 Konzole, na katere se v kapeli iztekajo obočna rebra, so po njegovi oceni »brez posebno zanimivih oblik«, izjema pa je ena, na kateri je »glava pod baldahinčkom«, ki se ponavlja v prezbiteriju, zaradi česar je sklepal, »da sta se oba prostora istočasno svodila«.8 V zvezi s stavbno plastiko kapele je opozoril še na to, da grbi na obočnih sklepnikih barvno niso pravilno obnovljeni.9 1 O najnovejših dognanjih v zvezi z bratovščino, njenim prvotnim sedežem v konjiški kapeli sv. Jakoba in drugot- nim v gotski kapeli cerkve sv. Danijela v Celju gl. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 11–75. 2 O tem gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, 32; prim. Preglej, “Arhivalni izpiski,” 173. 3 Stegenšek, “O grbih,” 163–64; Stegenšek, Konjiška dekanija, 25–26. 4 Curk, Topografsko gradivo, 4: 12, 14, 16, 18–19; Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91; Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 5 Vengust, “Prispevek,” 37–49. 6 Peskar, “Arhitektura,” 69–70, 270–73. 7 Stegenšek, Konjiška dekanija, 26, 33. 8 Stegenšek, Konjiška dekanija, 25, 26. Štiri leta pred tem je Stegenšek, “O grbih,” 164, zapisal: »Kapelica je obokana – in postavljena – istočasno ali malo pozneje ko prezbiterij.« 9 Stegenšek, Konjiška dekanija, 25: »/…/ ti grbi niti glede barv niso pravilno prenovljeni, jako dvomljiv je n. pr. grb celjski«; prim. Stegenšek, “O grbih,” 163–64, kjer je razvidno, da se mu je celjski grb zdel problematičen zato, ker »tri zlate zvezde na modrem polju niso vzbokle«. Restavracija sklepnikov in celotne kapele je bila izvedena v sedemdesetih letih 20. stoletja. 9 SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 1. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, tloris, 1994–1995 (© INDOK center MK, avtor: Jon Grobovšek) 2. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, tloris, 2022 (© ZRC SAZU, avtor: Nejc Bernik) 10 3. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled proti vzhodu (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) 4. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled na arkadno steno (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 11 Jože Curk je leta 1967 ob opisu kapele opazil, da so v zahodni polovici »rebra brez profila«.10 Ob ogledu podstrešja je ugotovil, da je imela k cerkvi prizidana stranska ladja sprva precej nižjo pultno streho, in domneval, da so morda sočasno povišali glavno in prezidali stransko ladjo. Ob tem je zapisal, da ni mogoče ugotoviti, ali je bila stranska ladja že takoj obokana ali ne, in dodal, da je kapela »najverjetneje nastala šele ca. 1464 iz Ortolfove kapele sv. Jakoba izpred l. 1369, za kar bi govorila tudi različna profilacija njenih reber«.11 Za Avguštinom Stegenškom je ponovil, da je bila v kapeli, prizidani ladji pred letom 1369, grobnica gospodov Konjiških,12 pred letom 1464 pa so jo s pomočjo kaplana beneficija »podravske bratovščine ŽMB Gregorja Freyhatta« predelali v stransko ladjo in jo obokali.13 Dvajset let pozneje je zapisal, da so od glavne ladje nekoliko nižjo, na zahodu nekoliko krajšo in ravno zaključeno severno kapelo prizidali v letih 1365–1369 in jo v pozni gotiki s štirimi loki povezali z glavno ladjo (sl. 4). Po njegovih besedah obočna rebra slonijo na »bogatih geometričnih in arhitektonskih konzolah«, povezujejo pa jih sklepniki z grbi, od katerih je enega prepoznal kot grb gospodov Konjiških in drugega kot grb grofov Celjskih. Dodal je, da so severno ladjo osvetljevala tri zašiljena okna, od katerih je eno pozneje zamenjal vhodni portal. Ko je bila glavna ladja povišana za približno dva metra in ravno stropana, je bila krita z novo streho, ki je na severni strani prekrila tudi stransko ladjo.14 Prelomnico v stavbnozgodovinskih raziskavah konjiške kapele predstavlja samostojna raz- prava Albina Vengusta iz leta 1991, namenjena prav analizi gotske arhitekture konjiške župnijske cerkve.15 V njej je avtor korigiral in nadgradil hipoteze Avguština Stegenška in Jožeta Curka. Po Vengustovi interpretaciji lahko gradnjo kapele vzporejamo z arhivsko navedbo iz leta 1342 ainer capeln bey Ganabitz zu pawen.16 Pisec je domneval, da je bila prvotna kapela pravokotnega tlorisa s krajšo stranico prizidana k zahodnemu delu severne stene glavne ladje; vhod naj bi omogočal prehod iz ladje, bila naj bi ravno krita in brez oken. V prid takšni interpretaciji naj bi kazali temelji nekdanje vzhodne stene kapele med tretjo in četrto obočno polo stranske ladje.17 Kapela naj bi bila nato zaradi potreb bratovščine v sedemdesetih letih 14. stoletja razširjena za eno kvadratno polo proti vzhodu, saj naj bi bili tudi med drugo in tretjo travejo stranske ladje odkriti temelji prečnega zidu oziroma tedanjega novega vzhodnega zidu kapele. Kapela je bila tedaj v obeh polah domnevno križnorebrasto obokana, v severni steni novozgrajene pole naj bi bila vzidana vrata, narejeni naj bi bili tudi severni okni, ki sta bili pozneje barokizirani. Že obstoječemu prehodu med kapelo in glavno ladjo naj bi dodali še enega, tedaj pa naj bi v zahodni steni kapele naredili tudi nišo, ki naj bi po Vengustovem mnenju služila za kip ali oltar sv. Jakoba. Pred tem kipom ali oltarjem naj bi bil 10 Curk, Slovenske Konjice, 12. 11 Curk, Slovenske Konjice, 18. 12 Curk, Slovenske Konjice, 14, 19. 13 Curk, Slovenske Konjice, 19. O (ne)ustreznem patrociniju podravske bratovščine, ki se pojavlja v literaturi, gl. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 16 (op. 33), 22–27. 14 Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91. Enaka identifikacija grbov tudi še v Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 15 Vengust, “Prispevek,” 37–49. O tej temi je avtor pred tem spisal diplomsko nalogo, v kateri pa se severni kapeli župnijske cerkve ne posveča, gl. Vengust, “Valentin Fabri.” 16 Blaznik, Historična topografija, 352; Vengust, “Prispevek,” 40. 17 Vengust, “Prispevek,” 40–41 (op. 19). SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 12 v tla položen nagrobnik viteza Ortolfa (sl. 5).18 Ostanek prvotnega obokanja so po Vengustu rebra pravokotnega profila z močno prirezanim robom bikonveksne oblike oziroma klinastega profila v zahodnih dveh polah. Okoli leta 1464 naj bi nato po Vengustovi interpretaciji »s po- močjo bratovščine ŽMB« na vzhodni strani prizidali še dvoje kvadratnih pol in ju obokali z rebri pravokotnega profila s klinastim prirezom z obojestranskim žlebom. Za poenoten videz naj bi v obeh zahodnih polah zamenjali konzole z novimi in jim dodali prvo (spodnjo/obkon- zolno) sekcijo reber, katerih profilacija je enaka profilaciji reber v vzhodnih dveh travejah.19 Leta 1996 je nekaj besed stavbni zgodovini konjiške kapele ponovno namenil Jože Curk, ki pa je svojo dotedanjo razlago preoblikoval skladno z Vengustovo interpretacijo. Tako je najprej povzel svoj opis kapele iz leta 1967, v navezavi na hipoteze Albina Vengusta pa nato tudi on zapisal, da so med letoma 1342 in 1369 »postopoma prizidali malce nižjo, obojestran- sko ravno zaključeno dvopolno grobno kapelo Konjiških gospodov«, s pomočjo »podravske bratovščine Žalostne Matere božje« pa so jo pred letom 1464 podaljšali za dve obočni poli proti vzhodu in s štirimi loki povezali z glavno ladjo.20 Zadnji, ki je nekoliko obširneje proučeval konjiško severno kapelo, je bil Robert Peskar. Zapi- sal je, da je imela v njej sedež nekdanja velika bratovščina Žalostne Matere božje v Savinjski dolini in na Dravskem polju in da kapela »ne izdaja arhitekturnih posebnosti in je bolj zanimiva zaradi heraldičnih upodobitev in problematike časovne opredelitve«.21 Obočni sistem in grbi na sklepni- kih po Peskarjevi oceni kažejo posebno zapleten stavbni razvoj.22 Glede stavbne zgodovine kapele je nato povzel ugotovitve Albina Vengusta, sam pa izpostavil stike reber s sklepniki in ocenil, da so sklepniki z izjemo vzhodnega »sekundarno vstavljeni, vendar, sodeč po profilaciji samega sklep- nika, najverjetneje sočasno«.23 Prvi je poskusil tudi identificirati vse tri grbe; poleg grba grofov 18 Vengust, “Prispevek,” 41 (op. 19). 19 Vengust, “Prispevek,” 40–41. 20 Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 21 Peskar, “Arhitektura,” 69. 22 Peskar, “Arhitektura,” 271. 23 Peskar, “Arhitektura,” 271. 5. Nagrobnik Ortolfa IV. Konjiškega (u. 1370), nekdaj v župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, danes odtujen (© CC BY-SA 3.0, Wikimedia Commons) MIJA OTER GORENČIČ 13 Celjskih je prepoznal tudi grb na sklepniku druge obočne pole, ki pripada Wallseejcem24 in ki torej ni »konjiški grb«, kot je domneval Jože Curk.25 Bistveno težavnejši za prepoznavanje je grb na vzhodnem sklepniku z rokavico na rdeči podlagi in zvezdo na modrem ozadju sklepnika nad grbovnim ščitkom. Robert Peskar je opozoril, da imajo takšen grb »vitezi von der Dürr«, zvezda na modrem polju sklepnika pa bi kazala na ministerialno zvezo s Celjskimi,26 čeprav sočasno navaja tudi, da vzhodni grb »še ni identificiran«.27 Na podlagi obeh prepoznanih grbov je Robert Peskar izpeljal novo datacijo prezidave kapele. Izhajajoč iz zgodovinskih okoliščin, je obsežno prenovo kapele umestil v čas med letoma 1390, ko je »Rudolf Wallseejski na podlagi oporoke in skrbništva nad otroki Huga Devinskega /…/ prevzel upravo nad vsem premoženjem Devinskih«, in 1456, ko je bil ubit zadnji moški predstavnik grofov Celjskih.28 Robert Peskar je ob tem poudaril, da je to v nasprotju z dotedanjimi ugotovitvami, saj naj bi bila po Vengustovi interpretaciji kapela proti vzhodu podaljšana šele leta 1464.29 Po Peskarjevem mnenju so jo torej podaljšali prej, med letoma 1390 in 1456, s tem pa pisec deloma prihaja navzkriž s svojo razlago stavbne zgodovine kapele. O vzhodnih dveh travejah namreč piše kot o »mlajših dveh travejah«,30 grba Wallseejcev in grofov Celjskih, na podlagi katerih je izpeljal novo datacijo, pa sta izklesana na sklepnikih druge in tretje obočne traveje. Ker tudi v nadaljevanju besedila piše o povečanju kapele proti vzhodu,31 a ne ome- nja morebitne svoje drugačne interpretacije stavbnega razvoja, si to lahko najbrž razlagamo tako, da je pritrdil Vengustovi razlagi, le da predlaga drugačno datacijo; kapela bi bila tako prvič in dru- gič podaljšana prej, in sicer v časovnem okviru, ki ga je predlagal. V uvodu v kataložno enoto svoje disertacije je gradnjo severne ladje sicer umestil v čas »po letu 1390«,32 vendar je to v navzkrižju z arhivsko dokazanim obstojem kapele že leta 1369.33 Dve bežni omembi kapele najdemo tudi pri Mateju Klemenčiču, ki se je sicer osredotočil na prezidavo oziroma obokanje ladje konjiške župnijske cerkve. V kataložni enoti k razstavi Gotika v Sloveniji je zapisal, da je bila severna ladja glavni dodana v sredini 14. stoletja,34 v zborniku razprav pa je ta zapis razširil z besedami, da je bila severna ladja »prizidana sredi 14. in povečana sredi 24 Stegenšek, “O grbih,” 164–65, piše, da je v drugi obočni poli, gledano od vzhoda proti zahodu, na sklepniku poleg prečnega bruna v spodnjem delu tudi lilija. Zvezdo, lilijo in (divjo) rožo (ščipek) na sklepnikih tako prepoznava kot Marijine znake in zaključuje, »mogoče je torej, da je dala kapelico svoditi Marijina družba«. Prim. Stegenšek, Konjiška dekanija, 25, kjer enako piše o roki z zvezdo, počreznem pasu z lilijo, treh zlatih zvezdah na modrem polju in odprti ostrožnici (šipku). O »diagonalnem pasu in liliji« beremo tudi pri Curk, Slovenske Konjice, 12. Kot je razvidno iz fotografij, posnetih med konservatorsko-restavratorskimi deli, ki so v kapeli potekala v sedemde- setih letih prejšnjega stoletja, je bila lilija poznejši dodatek grbu, najverjetneje iz časa recentne poslikave kapele, gl. fotografija št. 5, list XIV, ž. c. sv. Jurija, Slov. Konjice, Fototeka, Območna enota Celje, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS, OE Celje). 25 Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91; Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 26 Peskar, “Arhitektura,” 272–73. 27 Peskar, “Arhitektura,” 273. 28 Peskar, “Arhitektura,” 270–72. 29 Peskar, “Arhitektura,” 271–72. 30 Peskar, “Arhitektura,” 271. 31 Peskar, “Arhitektura,” 272. 32 Peskar, “Arhitektura,” 270. 33 Litterae Fundatitiae, pag. 2–3, Abschriften, Geistliche Stiftungsakten (v nadaljevanju GSTA) 128, 1–4, Steier- märkisches Landesarchiv, Gradec (StLA); prim. Orožen, Das Bisthum, 223–24. 34 Klemenčič, “Slovenske Konjice, ž. c. sv. Jurija: ladja,” 79. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 14 15. stoletja«.35 Janez Höfler je leta 2004 zapisal le, da so ladji cerkve na severni strani prizidali kapelo pred letom 1369.36 Iz predstavljenega stanja raziskav je razvidno, da so razlage stavbnega razvoja kapele precej neenotne. Po interpretaciji Avguština Stegenška je bila torej kapela zgrajena pred letom 1369 in okoli sredine 15. stoletja obokana; morebitne postopne gradnje ni omenjal. Prvi je večfazno, in sicer dvofazno gradnjo kapele domneval Jože Curk. Po njegovi prvotni razlagi je bila kapela sprva krajša na zahodni in ne na vzhodni strani. To interpretacijo je opustil po objavi Vengustovega članka in v njem objavljeni hipotezi, da je bila kapela podaljšana dvakrat, in to proti vzhodu, na podlagi česar je Curk nato spremenil prvotno mnenje in tudi on povzel razlago s tremi fazami gradnje oziroma z dvema podaljšavama kapele v sto letih. Robert Peskar je upravičeno povezal grbe z datacijo kapele, vendar pa je z novo časovno umestitvijo le spremenil in zamejil čas dveh podaljšav kapele, ni pa podal svoje razlage stavbne zgodovine oziroma ni nasprotoval Vengustovi interpretaciji. Dvom, da bi bila kapela sprva zgolj enotravejna, nato obokana dvotravejna in šele nato obo- kana štiritravejna, pri čemer bi zaradi estetskih razlogov zamenjali spodnje dele reber in konzole v domnevno starejših dveh travejah, vzbuja več dejstev, ki jih želim v nadaljevanju prispevka siste- matično predstaviti. Arhivski viri Največjo pozornost arhivskim virom je pri obravnavi konjiške kapele doslej namenil Albin Ven- gust in prav na njihovi analizi utemeljil svojo razlago o treh fazah gradnje štiripolne kapele. Za- četek gradnje je povezal z arhivsko navedbo iz leta 1342 ainer capeln bey Ganabitz zu pawen in na podlagi te izpeljal svojo interpretacijo postopnega stavbnega razvoja kapele.37 Podatek o tem arhivskem zapisu je povzel po Pavletu Blazniku,38 za Vengustom pa so ga nekritično prevzeli tudi drugi umetnostni zgodovinarji. Pri Robertu Peskarju tako preberemo, da je ta zapis »prvi arhivsko izpričani podatek o gradbenih delih«,39 letnico 1342 pa je po Vengustovi objavi kot začetek gradnje kapele prevzel tudi Jože Curk.40 Preveritev te arhivske navedbe, opravljena za pripravo tega članka, je pokazala, da gre pri Vengustovi razlagi za napako in hkrati tipičen primer napačne interpretacije sekundarnih izpisov iz virov ter vnovičen prvovrsten dokaz, kako nujno se je tudi pri obravnavi srednjeveških umetnostnih spomenikov vrniti ad fontes ter ponovno preveriti primarne vire in predvsem kontekst različnih skrajšanih izpisov. Pavel Blaznik je vir poimenoval »izvleček iz 16. stoletja«, ki se hrani v Štajerskem deželnem arhivu.41 Med raziskavo mi je v graškem deželnem ar- hivu uspelo najti omenjeni »izvleček«. Izkazalo se je, da gre za regest listine iz leta 1342 in da v njem ni zapisana le formulacija, ki jo je izpisal Blaznik in povzel Vengust, temveč tudi, da je dovoljenje za gradnjo kapele od oglejskega patriarha Bertranda prejel Hainrich Tanner.42 To odkritje je bilo ključ 35 Klemenčič, “Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija,” 111. 36 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 190. 37 Vengust, “Prispevek,” 40. 38 Blaznik, Historična topografija, 352. 39 Peskar, “Arhitektura,” 271. 40 Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 41 Blaznik, Historična topografija, 352. 42 Allgemeine Urkundenreihe (AUR) 2216h, StLA. MIJA OTER GORENČIČ 15 do spoznanja, da gre pri omenjenem »izvlečku« za svobodni povzetek bistva listine, katere prepis se prav tako hrani v Štajerskem deželnem arhivu. Ta listina je bila izdana 19. oktobra 1342 in se sploh ne nanaša na župnijsko cerkev v Konjicah, ampak na patriarhovo dovoljenje Henriku Tannerju za gradnjo kapele sv. Pankracija na gradu Jamnik oziroma in fundo proprio sub castro tuo Holenstayn in dicta plebe sito.43 Iz leta 1342 torej nimamo prav nobenega arhivskega podatka o konjiški kapeli sv. Jakoba, o njenem obstoju ali gradnji že v tem času. Kateri arhivski podatek je torej relevanten, ko govorimo o stavbni zgodovini stranske ladje konjiške župnijske cerkve? Obravnavana kapela se pisno prvič omenja v prepisu listine s 1. februarja 1369, v kateri se prvič omenjajo tudi bratovščina na Dravskem polju, prošt in kaplan bratovščine ter patron kapele sv. Jakob. Iz tega dokumenta je razvidno, da je bila kapela sv. Jakoba bratovščinska oziroma da je imela v njej bratovščina svoj sedež (dem Probst und der Bruderschafft in dem Trag- feldt und ihren Caplan zu der Cäpellen St: Jacobß, die da gelegen ist in der Abseyten der Pfarr- Kirchen zu Gonowiz).44 Ta datum, torej 1. februar 1369, je za gradnjo kapele terminus post quem non. Glede na pomembnost, vpliv in veličino velike Marijine bratovščine na Dravskem polju, ki izhaja že iz njenega imena, se zdi presenetljivo, da bi bila kapela sprva zgrajena zgolj v velikosti 3,78 x 4,38 metra in poleg tega še ob zahodnem koncu ladje. Najbolj pričakovano bi bilo, da bi bila že takoj zgrajena v sedanjem obsegu ali pa kvečjemu v dveh fazah oziroma s poznejšim obokanjem, kar bomo preverili v nadaljevanju. Prepis kopialne knjige velike Marijine bratovščine na Dravskem polju, v kateri je tudi prepis listine iz leta 1369, je bil vidimiran 4. junija 1737, najmlajši prepisani dokument v njej pa je iz leta 1503. Prepis mi je uspelo najti v graškem Štajerskem deželnem arhivu,45 med pripravo tega pri- spevka pa sem originalno verzijo kopialne knjige našla v župnijskem arhivu Slovenske Konjice.46 Najstarejša listina v kopialni knjigi dravskopoljske bratovščine je datirana an dem heiligen auffahrt abendt 1357, ko je Ortolf IV. Konjiški z ženo Evfemijo s tedanjim konjiškim župnikom in savinj- skim arhidiakonom Dytmarjem opredelil dolžnosti in pravice glede dveh hub. 47 V istem letu, torej 1357, so si gospodje Konjiški dali postaviti grobno kapelo v kartuziji Žiče, kjer je bilo pred tem že pokopanih nekaj predstavnikov njihove rodbine, saj si je Leopold V. leta 1337 za grob izbral prav to kartuzijo, v kateri sta bila pokopana že njegov oče in stari oče.48 V najstarejši listini kopialne knjige Ortolf ni omenjen ne kot graditelj ne kot ustanovitelj, poleg tega v njej ni nobene omembe bratovščine ali kapele, čeprav je bratovščina tega leta morda že delovala. Na to bi lahko kazala prav 43 AUR 2210c, StLA; Otorepec, Gradivo, 190 (št. 950). Hainreich der Tanner se omenja tudi v listini, izdani 29. julija 1341, gl. prepis AUR 2191b, StLA. O gradu Jamnik gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, 95–98; Pirchegger, “Geschicht- liche Wanderungen,” 3; Pirchegger, Die Untersteiermark, 55; Stopar, Grajske stavbe, 2: 54; Kos, Vitez in grad, 292–93; Sapač, Freudenberg, 55–67. 44 Litterae Fundatitiae, pag. 2–3, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; prim. Orožen, Das Bisthum, 223–24. 45 Litterae Fundatitiae, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. Prim. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 13. 46 Litterae Fundatitiae, Vidimirte Abschrifften, Cerkvene listine 1588–1799, Župnijski arhiv Slovenske Konjice (ŽASK). Konjiška različica se od graške vsebinsko ne razlikuje, drugačna je le v tem, da so regesti listin v original- ni verziji izpisani na koncu, v graški pa na začetku knjige. V Konjicah hranjena knjiga je tudi lepše pisana ter na začetku in koncu originalno pečatena, podpisana in datirana. 47 Litterae Fundatitiae, pag. 1, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; Orožen, Das Bisthum, 223. 48 Le Couteulx, Annales, 503–04; Stegenšek, Konjiška dekanija, 170, 192, 195, 204; Pirchegger, “Geschichtliche Wan- derungen,” 3; Kos, “Plemiška darovanja,” 45; Mlinarič, “Žički kartuzijani,” 172. Gl. tudi Koropec, “Svetna zemljiška gospostva,” 99–106. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 16 vključitev listine v kopialno knjigo,49 čeprav je možna tudi drugačna razlaga. Morda je ta posest prišla v last bratovščine pozneje ob njeni ustanovitvi in je bila zaradi tega nato vključena v kopialno knjigo. Ti podatki bi lahko kazali na to, da stranska kapela župnijske cerkve v Konjicah tedaj še ni bila v gradnji in da je bila potemtakem zgrajena po letu 1357 in pred letom 1369. Kot lahko sodimo na podlagi formulacije v prepisu bratovščinskih pravil iz leta 1373, ki so prav tako del kopialne knjige, je dal kapelo postaviti Ortolf IV. Konjiški na željo svojih prednikov ter v blagor mrtvim in živim bratom in sestram tedaj že obstoječe bratovščine, ki je v njej ustanovila kaplanijo.50 Letnica Ortolfove smrti, 1370,51 se lepo ujema s časom gradnje kapele, torej pred letom 1369. Leta 1982 je Janez Höfler objavil, da je bil oltar sv. Jakoba leta 1371 še enkrat ustanovljen in da so ustanovo poleg treh meščanov s sobrati in sosestrami podprli župniki iz Majšperka, Nove Cerkve in Vitanja.52 Avtorica prispevka sem za leto 1371 pregledala relevantno listinsko gradivo v graškem arhivu in našla prepis listine, izdane 27. oktobra 1371 v Vidmu, s katero je oglejski patriarh Markvard za kaplana oltarja sv. Jakoba na desni strani konjiške cerkve kot primernega imenoval Johanna Adelharta z vsemi pravicami in spiritualibus et temporalibus. Johanna je pre- zentiral konjiški župnik Ulrik, iz listine pa še izvemo, da se je bratovščina duhovnikov in laikov v Konjicah v skrbi za rešitev duš in pospeševanje bogoslužja odločila s primernimi dohodki dotirati oltar sv. Jakoba, da se bo z njimi mogel vzdrževati duhovnik, ki bo pri njem redno maševal. Pravi- co do prezentacije je imel župnik, pravico do konfirmacije pa patriarh.53 Dan za tem, 28. oktobra 1371, je patriarh odobril oltarno ustanovo, tj. dotacijo duhovniške in laiške bratovščine. Potrdil je tudi dogovor, da bo duhovnik na dan sv. Jakoba, na dan sv. Jurija in na dan posvetitve oltarja dajal konjiškemu župniku določeno vsoto denarja, da bodo tako zaščitene pravice matične cerkve.54 V listini s 27. oktobra 1371 se omenja novoustanovljeni oltar le v začetnem regestu v formulaciji zum Caplan des neugestifteten s. Jacobi altares, medtem ko se v listini, izdani dan kasneje, v uvodnem delu – regestu omenja le ustanova oziroma donacija Jakobovega oltarja. V prepisu prve od obeh listin je navedeno, da je župnik prezentiral Johanna Adlelharta za kaplana ad quod altare instituen- dum. Iz začetnega besedila iste listine je razvidno, da je bratovščina dotirala že obstoječi oltar: /…/ Cum itaque quedam fraternitas /.../ dotaverit quoadam [!] altare constructum in parochiali ecclesia /.../ in honorem S. Jacobi /…/.55 Da gre za že obstoječi oltar, je razvidno tudi iz besedila druge listine, izdane 28. oktobra 1371. Patriarh piše namreč članom bratovščine /.../ quod uos /.../ disposuistis altere (!) constructum et hedificatum [!] ad honorem /.../ beati Jacobi /.../ a latere destro bonis et pos- sessionibus infrascriptis dotare /…/.56 Listini iz leta 1371 torej ne kažeta, da bi na začetku sedemde- setih let 14. stoletja v kapeli ponovno potekala kakšna gradbena dela, ki bi za seboj potegnila novo ustanovitev oltarja. 49 Prim. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 26. 50 Gl. Litterae Fundatitiae, pag. 3, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 26–27. 51 Gl. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, 37. 52 Höfler, Trije popisi, 16. Prim. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 190, kjer navaja, da je bila bratovščina ustanovljena »menda leta 1357 in ponovno zagotovo leta 1371«. Podpisana ugotavljam, da iz najdenih in pregledanih prepisov dveh listin iz leta 1371 ni razvidno, da bi bila bratovščina tega leta na novo ustanovljena. 53 AUR 3119e, StLA. 54 Prepis listine: AUR 3120a, StLA. Prim. Otorepec, Gradivo, 249 (št. 1286). Za pomoč pri natančni interpretaciji obeh listin se zahvaljujem dr. Ani Lavrič. 55 AUR 3119e, StLA. 56 AUR 3120a, StLA. Za pomoč pri natančni interpretaciji obeh listin se zahvaljujem dr. Ani Lavrič. MIJA OTER GORENČIČ 17 Doslej tudi ni bilo znano, da bi bil v kapeli še kakšen drug oltar. V arhivskih virih, povezanih z veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju, pa je bilo med pripravo tega prispevka mogoče najti še en dragocen podatek. V listini z 8. septembra 1386 je namreč konjiški župnik Peter Topolt naznanil, da je od Leopolda Konjiškega in njegove žene Neže prejel določeno posest. V zameno so morali župnik in njegovi nasledniki v bratovščinski kapeli sv. Jakoba za njun dušni blagor opravlja- ti maše in druge v listini predpisane obveznosti. Listina omenja, da naj se predpisane slovesnosti opravljajo med drugim tudi pri oltarju sv. Sigismunda (vnd daz ampt shol man singen auf sand Si- gmunds alter).57 Ker se pred tem v listini naštevata dva druga obvezna dela liturgije izrecno v kapeli, je morda v Jakobovi kapeli stal tudi oltar sv. Sigismunda, ki v dosedanji literaturi še ni bil omenjen. Arhivski viri nam torej ne dajejo nobene opore za interpretacijo, da bi bila kapela zgrajena v dveh ali celo treh fazah. Ravno nasprotno – kapela se v kopialni knjigi in drugih listinah, ohra- njenih v povezavi z dravskopoljsko bratovščino, pogosto omenja, morebitnih navedb o prezidavi ali povečavi pa v pregledanih virih ni bilo mogoče najti. Tudi opisi lokacije oltarja sv. Jakoba, de- nimo, a latere destro z 28. oktobra 137158 ali in der chapellen in der abseiten sanct Jacobs die zu der pruderschafft gehört v listini iz leta 1386,59 namigujejo na to, da je bila kapela najverjetneje večja in ne v dolžini ene obočne pole. Prav tako se že ob prvi omembi 1. februarja 1369 omenjata prošt in kaplan bratovščine zu der cäpellen Sanct Jacobss die da gelegen ist in der abseyten der pfahr kürchen zu Gonowiz.60 Albin Vengust je leta 1991 zapisal, da šele v Freyhattovem testamentu iz leta 1464 »ni več govora o kapeli, ampak o stranskem prostoru in oltar sv. Jakoba bo počaščen z večno lučko po končani gradnji«.61 Pregled testamenta kaplana dravskopoljske bratovščine Gregorja Freyhatta, spisanega v ponedeljek pred dnevom sv. Pavla leta 1464, razkrije, da lokacija kapele v tem doku- mentu ni poimenovana prav nič drugače kot že v listinah od prve omembe v letu 1369 dalje, in sicer abseyten. Navedka o končani gradnji v oporoki ni, je pa omenjena večna luč: /…/ in der Abseyten Sanct Jörgen Pfarr-Kirchen daselbst zu Gonowiz Vor St: Jacoben Altar ein ewiges liecht nach Notdurft Von Dato des Geschäft-Briefes Nacht und Tag Ewiglichen Verehren.62 Na podlagi arhivskih virov se tako kot najverjetneje kaže, da je kapela enovita gradnja iz časa pred letom oziroma okoli leta 1369. Dejstvo, da je Ortolf IV. Konjiški zgradil kapelo, ko so bili Ko- njiški kot vazali Viltuških že preseljeni na grad Jamnik,63 lahko morda povežemo s tem, da bi bili lahko vsaj nekateri člani te rodbine pripadniki bratovščine. Kljub temu preseneča, da se bratovšči- na s sedežem v Konjicah imenuje »na Dravskem polju« že v najstarejši znani omembi, saj bi sedež bratovščine s takšnim pridevkom prej pričakovali kje drugje. Uganka je tudi patrocinij kapele gle- de na marijanske pobožnosti, ki se jim je posvečala bratovščina. 57 AUR 3572, StLA. Za pomoč pri interpretaciji obsežne listine iz leta 1386 se zahvaljujem dr. Matjažu Bizjaku. 58 AUR 3120a, StLA. 59 AUR 3572, StLA. 60 Litterae Fundatitiae, pag. 2, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; prim. Orožen, Das Bisthum, 223. 61 Vengust, “Prispevek,” 39 (op. 10). 62 Litterae Fundatitiae, pag. 70–71, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. Za natančno transkripcijo se zahvaljujem dr. Blažu Resmanu. 63 O tem gl. Koropec, “Svetna zemljiška gospostva,” 103; Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, 35; Mlinarič, “Žički kartuzijani,” 172. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 18 Stenske poslikave Konjiška kapela je bila poslikana že v srednjem veku, a žal so poslikave le fragmentarno ohra- njene. Prvi jih je omenil Jože Curk, ki pa je leta 1967 zapisal le, da so v kapeli tudi »rudimen- tarno ohranjene freske«.64 V sedanjem obsegu so bile prezentirane med obsežnimi gradbenimi, restavratorskimi in ureditvenimi deli, ki so v cerkvi potekala v letih 1973–1978.65 Leta 1996 je poslikavo ponovno omenil Jože Curk, a opomnil zgolj, da so kapelo krasile le še skromno ohran- jene freske.66 Najpomembnejši zapis o poslikavi je leta 2004 prišel izpod peresa Janeza Höflerja. Poudaril je, da so na zahodnem trikotniku obočne pole nad oltarjem kapele ostanki medaljona z moškim poprsjem z napisnim trakom (sl. 6). Domneval je, da gre morda za enega od evangelistov ali prerokov. Hkrati je opozoril, da so sledovi poslikave vidni tudi na severni steni vzhodne traveje in na južnem podločju tretje traveje, »razbrati pa se ne da nič«.67 Poslikavo je umestil v 14. stoletje in jo povezal z gradnjo kapele oziroma ustanovitvijo bratovščine po sredini 14. stoletja. Obočno poslikavo je primerjal s simboli evangelistov v medaljonih in s koncentrično nameščenimi napis- nimi trakovi z njihovimi imeni na oboku župnijske cerkve v Brucku na Muri iz druge tretjine 14. stoletja.68 Leto dni zatem je Robert Peskar na južni steni tretje traveje prepoznal votivno kompozi- jo s fragmentarno ohranjeno podobo Marije z Detetom in plemičem v molitveni drži, za katerim je opazil grb s šlemom in perjanico, na grbovnem ščitku pa je prepoznal črno rožo. V nadaljeva- nju je navedel, da naj bi poslikava po Höflerjevi dataciji spadala v drugo tretjino 14. stoletja,69 in tako zgodnjo časovno umestitev zavrnil v skladu s svojo interpretacijo prezidav kapele v letih po 1390.70 Datiranje obočne poslikave v 14. stoletje je tudi v nasprotju z Vengustovo razlago, da naj bi bil vzhodni del kapele zgrajen okoli leta 1464.71 Najnovejši zapis o poslikavah v kapeli je leta 2017 prispeval Gorazd Bence. Kot prvi je ugotovil, da imamo v kapeli opraviti z dvema fazama posli- kav, in sicer s starejšo v vzhodni poli, za katero je prevzel datacijo Janeza Höflerja (po sredini 14. stoletja), in mlajšo na južni steni tretje pole nad arkadno odprtino, ki jo je umestil v čas po sredini 15. stoletja. V fragmentih na južni steni je prepoznal Marijo z Detetom na prestolu, h kateri se z obeh strani obračajo verniki ali donatorji, ki jih je interpretiral kot pripadnike bratovščine ali vsaj dobrotnike kapele (sl. 7).72 Gorazd Bence ni komentiral, da takšno datiranje poslikave v vzhodni poli ni v skladu ne z Vengustovo ne s Peskarjevo interpretacijo stavbne zgodovine. Po literaturi namreč povzema, da je bila kapela podaljšana proti zahodu,73 čeprav je to v svojih objavah iz let 1967 in 1987 menil le Jože Curk. Za potrebe tega članka je bila v kapeli opravljena natančna anali- za stenskih poslikav, ki je prinesla več novih odkritij. Predstavljam jih v nadaljevanju. 64 Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91. 65 O tem Vengust, “Prispevek,” 37 (op. 2). Prim. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 190. 66 Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 67 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 190. 68 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 190. 69 Peskar, “Arhitektura,” 272. 70 Peskar, “Arhitektura,” 271–72. 71 Vengust, “Prispevek,” 41. 72 Bence, “Donatorska podoba,” 113. 73 Bence, “Donatorska podoba,” 113. MIJA OTER GORENČIČ 19 6. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, obočna poslikava v vzhodni traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) 7. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, poslikava na južni arkadni steni (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 20 Slabo ohranjeni ostanki poslikav so v kapeli vidni v zahodnem trikotniku obočne pole nad oltarjem, na južnem podločju tretje pole, prav tako pa tudi na severni in vzhodni steni oltarnega prostora, kar v literaturi doslej še ni bilo izpostavljeno (sl. 8). Polihromacija je vidna na vseh štirih sklep nikih, mestoma pa tudi na rebrih. Na oboku natančen pogled razkrije več kot le »neko dopas- no figuro z napisnim trakom«.74 V medaljonu je namreč vidna ne samo figura, ampak prepoznamo tudi krili, na podlagi česar lahko ugotovimo, da so bili na oboku vzhodne pole upodobljeni simboli štirih evangelistov. V četrtini obočne pole z ohranjeno poslikavo lahko prepoznamo upodobitev angela oziroma simbol evangelista Mateja z napisnim trakom v rokah. Na slabo razberljivem napi- su vendarle še lahko preberemo matheus. Iz analize poslikav na severni in vzhodni steni vzhodne traveje je mogoče ugotoviti dvoje: večji del ostankov na severni steni pripada neki novoveški stenski okrasitvi kapele, predvsem v spodnjih partijah pa je pod to poslikavo v višini konzol vidna starejša plast (sl. 9). Z namenom razjasnitve časa nastanka razbranih plasti je bila opravljena naravoslovna analiza,75 ki je pokazala, da omet na oboku in omet starejše plasti na severni steni ne pripadata isti 74 Peskar, “Arhitektura,” 272. 75 “Slovenske Konjice.” Barve turkizno modrega odtenka, ki jo najdemo tako na oboku kot na severni in južni steni, med naravoslovno raziskavo ni bilo mogoče identificirati, kar bi lahko nakazovalo na lokalno dostopnost tega pigmenta. 8a–8b. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, ostanki poslikave na severni in vzhodni steni (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) MIJA OTER GORENČIČ 21 fazi poslikave.76 Enako je potrdila tudi paleografska analiza. Na severni steni je namreč na starejši plasti poslikave viden doslej v literaturi prav tako še neopažen napis (sl. 10); primerjava njegovih črk s črkami na oboku je razkrila, da napisa in s tem poslikavi nista ne sočasni in ne kakorkoli povezani. Še več, napis na steni je starejši in, sodeč po obliki črk, pripada najverjetneje 14. stoletju, pogojno bi lahko nastal še v 15. stoletju, medtem ko je napis na oboku mlajši, in sicer iz 15. stoletja, čeprav bi lahko pripadal tudi še začetku 16. stoletja.77 Tomaž Kvas je 22. maja 1975 v poročilu o sondiranju fresk v konjiški cerkvi sv. Jurija zapisal, da je v stranski ladji /…/ pod močnim zravnalnim ometom v medrebrnih poljih rastlinska ornamen- tika. Stari omet je močno nakljuvan, da je prvotna slikarija domala uničena. Omenjena slikarija, ki je bila konservirana še pod beležem, prekriva še starejšo, ki pa jo je pri odkrivanju trdnega ometa ni moč ohraniti, še zlasti fizičnih okvar, ki jim neogotska obnova ni prizanesla. Na slavoločnih stenah pa so v secco tehniki ohranjeni po prezidavah le še fragmentarno prizori svetopisemskih zgodb. Zaradi slabe ohranjenosti starega ometa ozir. slikarije v stranski ladji bi kazalo obnoviti staro polihroma- cijo reber, freske na slavoločnih stenah pa prezentirati fragmentarno. Predlog restaviranja /osebni/: 76 Za pomoč pri interpretaciji naravoslovnih analiz se zahvaljujem dr. Anabelle Križnar. 77 Za paleografsko analizo se zahvaljujem dr. Matjažu Bizjaku. 9. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, dve plasti poslikave na severni steni vzhodne traveje (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) 10. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, napis na spodnji plasti poslikave na severni steni vzhodne traveje (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 22 /…/ V razmislek pa bi se postavilo vprašanje obnove oboka v stranski ladji.78 Dragoceni zapis nam razkriva podatek, da je bila kapela očitno poslikana tako po celotnem oboku kot po južni steni, kjer so bili biblijski motivi, opozarja tudi na mlajšo (baročno) plast čez starejšo gotsko, nekoliko zagoneten pa je predlog o obnovi oboka, saj bi se lahko nanašal tako na odstranjevanje recentnih poslikav kot na kamnoseške posege v obok z namenom povrnitve v prvotno stanje. Kratko na- vodilo o prezentaciji poslikav in obravnavi ometov kapele v konjiški cerkvi najdemo v zapisniku, nastalem po konservatorskem ogledu, izvedenem 23. junija 1977: /…/ Freske na južni steni naj se do kraja odprejo in restavrirajo, na oboku pa lahko zaenkrat zaradi pomanjkanja sredstev ostane stari omet, sonde pa naj se oblikujejo estetsko v obliki okenc z ravnimi robovi. Na južni, zahodni in severni steni naj se odstrani novejši omet, stari, še ohranjeni gotski omet pa naj se ustrezno obnovi. Način obnove tega ometa mora določiti komisija, ko bodo po odstranitvi vrhnjega novejšega ometa znani vsi arhitekturni elementi, ki jih stena nemara še skriva. Istočasno se bo potrebno opredeliti do obravnave ohranjenega jedra ene starejših konzol v steni, ter eventualnih drugih konzol, kolikor jih je mogoče nesporno ugotoviti.79 Kaj lahko torej o kapeli povemo na podlagi poslikav? Janez Höfler je poslikavo umestil v čas po sredini 14. stoletja, Robert Peskar je Höflerjevo časovno umestitev zavrnil, a ni ponudil svoje. Razumeti je, da jo postavlja v čas po izvedeni domnevni tretji fazi gradnje, ki jo umešča v obdobje do leta 1456, Gorazd Bence pa je nato postavil tezo o dveh fazah poslikave. Vendar je v kapeli, kot omenjeno, vidnih še več plasti. Ostanki starejše plasti na severni steni in fragment na vzhodni steni prve traveje so premalo povedni, še najbolj v pomoč pri datiranju nam je omenjena paleografska analiza napisa. Poslikava na oboku in na južni steni je ohranjena do te mere, da lahko s slogovno analizo potrdimo Bencetovo ugotovitev, da ne pripadata isti fazi in da je poslikava na južni steni mlajša od poslikave na oboku vzhodne pole. Pritrdimo lahko tudi Bencetovemu pred logu umesti- tve poslikave na južni steni v čas po letu 1450 oziroma v drugo polovico 15. stoletja. To seveda še ne pomeni ničesar v povezavi s stavbno zgodovino, saj so bile stene lahko poslikane bistveno kasneje, kot so bile zgrajene. Pa vendarle – poslikava na vzhodni in severni steni vzhodne traveje je, sodeč po napisu, iz 14. stoletja, kar je še en dokaz več, da je bila kapela najverjetneje že na začetku zgrajena v današnjem obsegu. Kako pa je s časovno umestitvijo prezentiranega dela obočne poslikave? Janez Höfler je pri dataciji izhajal iz primerjave medaljonov z antropomorfnimi simboli evangelistov s koncentrično postavitvijo napis nih trakov z imeni na oboku prezbiterija župnijske cerkve v Brucku na Muri,80 ki se časovno umeščajo v drugo tretjino 14. stoletja.81 Vendar pa lahko medaljone, ki so sicer pogosti že v (pozno)romanskem in zgodnjegotskem slikarstvu, najdemo tudi še v poznem 15. stoletju. Iz slovenskega prostora lahko iz časa okoli let 1220–1230 omenimo poslikavo notranjega pasu slavo- loka v župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem na Pohorju, kjer so v medaljonih dopasne podobe cerkvenih očetov, papežev, patriarhov in nadškofov,82 še iz 13. stoletja pa je tudi poslikava zahodne 78 Poročilo o sondiranju fresk v župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, 22. 5. 1975, neurejeno gradivo, ŽASK. 79 Konservatorski zapis o obnovitvenih delih v župnijski cerkvi po ogledu 23. 6. 1977, pag. 2, neurejeno gradivo, ŽASK. Prim. Zapisnik z dne 13. 7. 1977, pag. 2, neurejeno gradivo, ŽASK. 80 Höfler, Srednjeveške freske, 4:190. 81 Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 49; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Text- band), 43. 82 Gl. Balažic, “Prvi izsledki,” 141–47; Höfler, Srednjeveške freske, 4: 217. MIJA OTER GORENČIČ 23 stene zahodne empore v proštijski cerkvi na Ptuju, kjer so v štiriindvajsetih medaljonih upodobljeni preroki z napisnimi trakovi na eni in apostoli na drugi strani.83 Okoli let 1320–1330 so bili simboli evangelistov v medaljonih naslikani na oboku prezbiterija cerkve v Šmartnem na Pohorju, kjer sta ob vsaki podobi dodatno še po dva medaljona, domnevno s podobami štirih cerkvenih učiteljev in štirih velikih prerokov, prav tako s koncentrično postavljenimi napisnimi trakovi.84 S konca 15. stoletja lahko po drugi strani navedemo, denimo, upodobitve mesecev v Hrastovljah,85 v Koseču nad Drežnico so v medaljonih poprsja svetnic in Marijino kronanje,86 simboli evangelistov so v okulih naslikani v stari župnijski cerkvi sv. Ožbalta na Zgornjem Jezerskem,87 že v drugem desetletju 15. stoletja pa, denimo, v Križevi kapeli na Ptujski Gori,88 tu z napisnimi trakovi, ki segajo izven me- daljonov. Simbole evangelistov v tondih lahko na obočnih poslikavah najdemo tudi še okoli leta 1500 oziroma po njem, denimo v podružnični cerkvi sv. Leonharda v kraju St. Lorenzen ob Eibis- wald.89 Koncentrično postavljene napisne trakove, ki jih v rokah enako kot v Konjicah (z zaključnim zvitkom) držijo naslikani apostoli, najdemo, denimo, na severni, južni in zahodni steni zahodne empore oziroma nekdanje kapele sv. Mihaela v samostanski cerkvi v St. Lambrechtu na Zgornjem Štajerskem iz leta 1500.90 Koncentrično postavljene napisne trakove v rokah apostolov, naslikanih v medaljonih, pa v avstrijskem prostoru najdemo tudi že bistveno prej, na primer v Štefanovi cerkvi na Dunaju okoli leta 1370.91 Koncentrično umeščene napisne trakove v rokah simbolov evangelistov v šestdesetih letih 14. stoletja srečamo tudi v kaloti apside podružnične cerkve sv. Elizabete v Gober- lingu.92 Gre torej za motiv, ki ga v bližnjem geografskem prostoru v različnih pokrajinah srečujemo več stoletij. V Konjicah je ob medaljonu levo in desno razviden še en, doslej v literaturi prav tako še neo- pažen detajl, namreč rastlinska ornamentika, prav ta pa je – poleg oblike črk v napisu – še dodaten element, ki povzroča dvom o časovni umestitvi obočne poslikave v sredino 14. stoletja. Mesnati akantovi listi, ki so bili očitno večbarvni, niso tipični za sredino 14. stoletja, temveč za 15.; ni jih niti na omenjeni poslikavi v Brucku na Muri. Konec 15. stoletja najdemo večbarvno akantovje zelo pogosto; v slovenskem prostoru denimo na oboku vzhodnega dela podružnične cerkve sv. Lenarta v Krtini pri Dobu,93 na oboku prezbiterija podružnične cerkve Marije Snežne na Svetini nad Laškim94 in na oboku prezbiterija konjiške župnijske cerkve.95 V sredini stoletja ga srečamo že 83 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 154–55. 84 Gl. Balažic, “Prvi izsledki,” 144, 147, 152–154. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 219–20, to fazo umešča v tretjo četr- tino 13. stoletja. 85 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 2: 94–95. 86 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 2: 102–05. 87 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 2: 189–90. 88 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 172–74. 89 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 746; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Textband), 519 (po letu 1470). 90 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 735–41, zlasti pa repr. 741; Lanc, Die mittelalter- lichen Wandmalereien (Textband), 513–15. 91 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien in Wien, 3–4, repr. 2–4. 92 Gl. Balažic, “Fragmentarno ohranjene gotske stenske poslikave,” 14–15. 93 Gl. Janez Höfler, Srednjeveške freske, 1: 119–120. 94 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 206–07. 95 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 191. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 24 na posameznih poslikavah Janeza Ljubljanske- ga (Kamni Vrh, Mirna, Muljava, Stopno),96 še v prvi polovici stoletja pa na oboku prezbiterija cerkve sv. Danijela v Celju97 in drugje. V prvi četrtini 15. stoletja, med letoma 1410 in 1420, najdemo sorodno ornamentiko na oboku kape- le Žalostne Matere božje v cerkvi sv. Danijela v Celju,98 ki se tudi sicer povezuje s konjiško kapelo.99 V avstrijskem prostoru je primerljivo vegetabilno okrasje najti na poslikavi oboka prezbiterija cerkve sv. Petra v St. Lambrechtu iz okoli let 1430–1440,100 iz druge četrtine 15. stoletja lahko izpostavimo tudi poslikavo obo- ka prezbiterija v Križevi kapeli v opatiji Rein.101 Iz časa po sredini 15. stoletja naj omenim po- slikavo oboka karnerja v zgornještajerskem Neumarktu102 in oboka severne in glavne ladje nekdanje opatijske cerkve v Neubergu an der Mürz,103 iz leta 1463 pa poslikavo oboka prezbi- terija župnijske cerkve St. Marein pri Knittel- feldu.104 Na podlagi v dolžino razpotegnjene- ga obraza Matejevega angela, ki spominja na obrazne tipe t. i. vojvodske delavnice,105 in na podlagi primerjave rastlinja, kot ga lahko še razpoznamo, bi lahko poslikavo na oboku ko- njiške kapele časovno umestili v prvo četrtino 15. stoletja, kar seveda pomeni terminus ante quem za izgradnjo oboka. Najbližja primerjava se zdi namreč ravno poslikava oboka v celjski Marijini kapeli iz let ok. 1420–1430 (sl. 11), ki je slogovna 96 Glavne podatke o poslikavi na naštetih lokacijah ponuja Höfler, Srednjeveške freske, 3: 97–101, 124–29, 130–35, 171–73. 97 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 88. 98 Gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 90–92. 99 O povezavi celjske in konjiške kapele z veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju gl. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 18–60. 100 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 719; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Textband), 516–17. 101 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 524–525; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmale- reien (Textband), 408. 102 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 398; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Textband), 304–06. 103 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 384–386; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmale- reien (Textband), 294–95. 104 Gl. Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Tafelband), repr. 779; Lanc, Die mittelalterlichen Wandmalereien (Textband), 536–37. 105 Za opozorilo na primerljivost obraza angela z obrazi vojvodske delavnice se zahvaljujem dr. Anabelle Križnar. 11. Celje, stolna cerkev sv. Danijela, kapela Žalostne Matere božje, poslikava oboka (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 25 povezava med poslikavo oboka v Jurijevi kapeli župnijske cerkve Mariapfarr v Lungauu iz okoli leta 1421 in poslikavo ladijskega oboka v župnijski cerkvi St. Veit an der Glan (Šentvid ob Glini) iz okoli let 1430–1440.106 Analiza poslikav v vzhodni traveji tako razkriva, da so bile stene najverjetneje poslikane še v 14. stoletju, obok pa v prvi polovici, bržkone že v prvi četrtini 15. stoletja. Tudi analiza stenskih po- slikav kaže, da je bil že zgodaj zgrajen tudi vzhodni del kapele, kar podpira tezo o izgradnji kapele v današnjem obsegu že v 14. stoletju. Ali poznejša poslikava oboka pomeni, da je bila kapela obokana šele nekaj desetletij po dokončani gradnji, bomo poskušali raziskati z analizo stavbnoplastičnega okrasja kapele, a na podlagi ohranjenih stenskih poslikav se zdi, da ni bila. Omenjeni napis na se- verni steni obdaja namreč bordura, ki se prilagaja obočni konzoli in rebru, kar bi kazalo na to, da je bila kapela obokana pred poslikavo severne stene vzhodne traveje oziroma najverjetneje še v 14. stoletju, morda celo že neposredno po izgradnji. O morebitnem prvotnem ravnem lesenem stropu ali odprtem ostrešju kapele na podstrešju ni sledu. Arhitektura in stavbna plastika kapele V arhitekturni zasnovi kapele je najprej opazna neenakost obočnih pol po dolžini in širini. Četrta (zahodna) obočna pola meri 3,78 x 4,38 metra, tretja 4,50 x 4,33 metra, druga pola 4,50 x 4,26 me- tra, vzhodna pa 4,47 x 4,16 metra. Kapela se tako oži proti vzhodu, zahodna pola pa je krajša od preostalih treh. Zoževanje prostora daje na splošno vtis daljšega prostora, a ker gre v konjiški kapeli za zelo majhne razlike, zoževanje najverjetneje ni bilo izvedeno namenoma; če bi bili enaki po dve sosednji poli, bi lahko sklepali na faznost gradnje, v primeru, kot ga imamo, pa iz tega ne moremo potegniti prepričljivih ugotovitev in sklepov. Neenotna velikost pol sicer ni redkost; neenake tra- veje so tudi v prezbiteriju mariborske stolne cerkve,107 prav tako tudi v severni, nekdaj domnevno Mariji posvečeni kapeli župnijske cerkve v Ormožu108 idr. V Konjicah bi le krajša zahodna pola morebiti lahko kazala na posege v tem delu kapele. Možno bi namreč bilo, da je bil vhod v kapelo nekdaj z zahodne strani, na kar bi lahko nakazovala tudi niša v zahodni steni kapele, pred katero je danes na zunanji strani novejši prizidek,109 na notranji pa spovednica (sl. 12). Niša je razvidna s starih fotografij (sl. 13). Razlaga postopnega stavbnega razvoja, kot jo je predlagal Albin Vengust in sta jo sprejela Jože Curk in Robert Peskar, iz tlorisne zasnove torej ni razvidna in je vsekakor presenetljiva, čeprav teoretično seveda ni nemogoča. Kljub temu si težko realno predstavljamo smisel gradnje najprej kapele, dolge dobre tri metre in pol, čez deset let njeno podaljšavo za štiri metre in pol in nato po stotih letih še podaljšavo za slabih devet metrov. Prav tako je malo verjetno, da bi bil oltar ali kip sv. Jakoba v niši zahodne stene, kot razlaga Albin Vengust.110 V zahodni steni severne kapele je spodaj namreč, kot omenjeno, vdolbina, za katero je sicer že Avguštin Stegenšek zapisal, da je tam 106 O tem gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 91; Besold, “Prestol milosti,” 246–48; Besold, “Bemerkungen,” 327–33. 107 Gl. tloris pri Peskar, “Arhitektura,” 226. 108 Gl. tloris pri Peskar, “Arhitektura,” 239. 109 Ob zahodno steno stranske ladje je bilo v drugi polovici 17. stoletja prizidano stopnišče, ki vodi na podstrešje severne ladje in na pevsko emporo v ladji. Za datacijo gl. Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91; Curk, “O umetnostni podobi,” 201. 110 Vengust, “Prispevek,” 41. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 26 »nekdaj stal mogoče kak oltar ali pa tudi krstni kamen«.111 Da je v tej niši mogoče stal »krstil- nik ali kak oltar«, je leta 1967 za Stegenškom ponovil tudi Jože Curk.112 Razlaga, da bi bil v tej niši oltar ali kip sv. Jakoba, je malo verjetna. Tudi če bi bila kapela sprva krajša, bi bil oltar sv. Jakoba zagotovo ob vzhodni in ne ob za- hodni steni. Vprašljivo je, ali je niša v zahodni steni kapele sploh visokosrednjeveškega izvora, saj bi bila, kot predlagano, lahko posledica nek- danjega vhoda na tem mestu. Albin Vengust je domneval, da je bil v tla pred kipom ali oltarjem sv. Jakoba vzidan na- grobnik Ortolfa IV. Konjiškega.113 Že Avguštin Stegenšek je menil, da je kapelo zgradil Ortolf in si v njej izbral svoje zadnje počivališče.114 Tudi to hipotezo pa moramo obravnavati s previdnostjo, saj nimamo prav nobenega do- kaza o tem, kje je bil Ortolf pokopan. Na pod- lagi doslej pregledanih arhivskih virov namreč ne vemo, kje v konjiški župnijski cerkvi je bil njegov grob.115 Tako tudi ne drži, da bi bila v kapeli grobnica gospodov Konjiških, kot nava- jajo Jože Curk,116 Marijan Zadnikar117 in Jože Mlinarič,118 ki jih je k tej navedbi spodbudil Av- guštin Stegenšek z zapisom, da je Ortolf kapelo izbral kot grobnico zase in za svoj rod, čeprav je ob tem dodal, da je bil pozneje v kapeli morda pokopan le on.119 Kot omenjeno, so dali gospodje Konjiški leta 1357 svojo grobno kapelo postaviti v kartuziji Žiče.120 Na nagrobni plošči Ortolfa Konjiškega sicer lahko v začetnem delu napisa preberemo, da je tukaj grobnica gospodov Konji- ških (sepulcru(m) d(omi)noru(m) nobiliu(m) degombicz), kar bi kazalo na to, da je bila grobnica Konjiških od Ortolfa IV. naprej res mišljena v konjiški cerkvi, vendar ne vemo, kje v njej je bila ta nagrobna plošča sprva postavljena. V konjiški cerkvi je sicer kripta v sredini glavne ladje.121 111 Stegenšek, Konjiška dekanija, 25–26. 112 Curk, Slovenske Konjice, 12. 113 Vengust, “Prispevek,” 41. 114 Stegenšek, Konjiška dekanija, 26. 115 Prim. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 19–20. 116 Curk, Slovenske Konjice, 14, 19; Curk, “O umetnostni podobi,” 200. 117 Zadnikar, Spomeniki, 134. 118 Mlinarič, “Žički kartuzijani,” 174. 119 Stegenšek, Konjiška dekanija, 26, 33. 120 Gl. op. 48. 121 Zapisnik komisijskega ogleda ž. c. sv. Jurija v Slov. Konjicah, 29. 5. 1973, mapa Konjice – ž. c. sv. Jurija, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU, UIFS). 12. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled proti zahodu (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) MIJA OTER GORENČIČ 27 Ortolfova vdova Evfemija je 24. aprila 1373 skupaj z bratoma pokojnega moža Ortolfa, Henrikom in Leopoldom, izdala darovnico, s katero je poskrbela za mašno ustanovo oziroma opravljanje predpisanih obredov zanj tako v župnijski cerkvi v Konjicah kot tudi v žičkem samostanu.122 Na podlagi te listine lahko sklepamo, da je bil od gospodov Konjiških v konjiški cerkvi pokopan vsaj Ortolf IV. Evfemija je listino z ustanovo spominskega bogoslužja izdala na isti dan, kot je konjiški župnik sestavil pravila za dravskopoljsko bratovščino.123 Tega leta sta brata Henrik in Leopold VI. Konjiška imenovana kot odvetnika konjiške župnije.124 Za Albina Vengusta in njegovo hipotezo o treh fazah gradnje kapele je bila ključna informacija, da sta bila med drugo in tretjo ter tretjo in četrto travejo med gradbenimi deli v sedemdesetih letih 20. stoletja odkrita zidova. Po sredini kapele je bil odkrit »trdno zidan temelj nekdanjega prečnega zidu, pod tretjo oprogo pa so našli ostanke temelja iz večjih, grobo obdelanih kamnov s slabo apneno povezavo«.125 O obstoju dveh prečnih zidov je Albina Vengusta informiral vodja obnove župnijske cerkve v sedemdesetih letih 20. stoletja Jože Pribošič, v obsežni dokumentaciji o teh delih pa Ven- gust ni našel nobene fotografije zidnih temeljev.126 Med raziskavo za pripravo tega besedila sem podpisana pregledala relevantno gradivo v župnijskem arhivu Slovenske Konjice ter vse spisovno in 122 AUR 3162, StLA. Prim. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, 35; Koropec, “Svetna zemljiška gospostva,” 104; Mlinarič, “Žički kartuzijani,” 174. 123 Litterae Fundatitiae, pag. 3–6, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. 124 Koropec, “Svetna zemljiška gospostva,” 104–105. 125 Vengust, “Prispevek,” 40. 126 Vengust, “Prispevek,” 41 (op. 19). O obnovi gl. Pajk, “Konjiška nadžupnija,” 85. 13. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled proti zahodu pred obnovo v sedemdesetih letih (© ZVKDS, OE Celje) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 28 fotografsko gradivo na Informacijsko-dokumentacijskem centru Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in celjski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), vendar nikjer ni bilo mogoče najti prav nobene fotografije ali pisnega dokumenta, ki bi omogočal preveri- tev teh navedb. Nobenega gradiva o tem ne hranijo niti v dokumentaciji Restavratorskega centra ZVKDS. V kapeli je bila zato opravljena georadarska meritev, ki pa jo je bilo težko izvesti zaradi raz- drobljenosti in omejene dostopnosti površin kot posledice nepremičnih fizičnih ovir, kar je vodilo do fragmentarnih rezultatov. Poleg tega so v sedemdesetih letih 20. stoletja in ponovno pozneje tudi v tleh potekala utrjevalna in gradbena dela, med katerimi je bil med drugim izkopan jarek za kineto centralne kurjave.127 Kineta je bila tako pri meritvi še dodaten moteč element, zato tudi rezultati v njeni bližini niso povsem zanesljivi. Kljub temu poglejmo, kakšni so. V kapeli sta bili opravljeni dve meritvi. Med prvo raziskavo je bila zaradi številnih ovir me- ritev izvedena na več manjših površinah oziroma na vseh, na katerih je bilo to mogoče, in sicer na sedmih globinskih intervalih.128 Na vseh prostodostopnih območjih so bili izmerjeni izrazi- ti georadarski odboji, ki bi bili lahko posledica podpovršinskih arhitekturnih ostankov. Celovita analiza dobljenih rezultatov v smislu identifikacije tlorisnih oblik podpovršinskih objektov je za- radi razdrobljenosti merjenih površin otežena, enotna opredelitev morebitne predhodne tlorisne oblike tako ni mogoča.129 Najmočnejši georadarski odboji, ki kažejo na obstoj zidu, so bili najdeni v zahodni polovici vzhodne traveje in vzdolž celotnega južnega dela vzhodne traveje. Ta ugotovitev kaže na obstoj južnega zidu v tem delu, kar je za oltarni del kapele ne nazadnje tudi pričakova- no. Morda je bila arkada v tem delu odprta šele v baroku; leta 1976 je bilo na eni od restavrator- sko-konservatorskih komisij sklenjeno, da se arkadni lok ob slavoloku ohrani v baročni obliki.130 Druga najmočnejša sled je vidna v zahodnem delu vzhodne traveje kapele. Glede na to, da poteka 127 Vengust, “Prispevek,” 40. 128 Gl. Mušič, “Poročilo.” 129 Mušič, “Poročilo,” 4. 130 Zapisnik z dne 27. 9. 1976, Spisovno gradivo, ž. c. Slovenske Konijce, ZVKDS, OE Celje. 14. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, rezultati prve georadarske meritve na globini 70–100 cm (© Branko Mušič) MIJA OTER GORENČIČ 29 vzporedno z vzhodno steno in s tem vzporedno z oltarjem, bi šlo lahko za ostanek temeljenja ol- tarja, grobnice ali pa za posledico novodobnih posegov v kapelo; neposredno ob tem mestu je namreč kineta, pod katero je napeljava za centralno ogrevanje. Kovinske rešetke na površju pri georadarskih meritvah povzročijo zelo močne odboje; ti so torej v tem primeru lahko posledica sodobne intervencije z rešetko na površini, lahko pa je kanal vkopan na istem mestu in v isti smeri, po kateri pod njo poteka zid in bi se lahko odboji zlili skupaj. Sodeč po moči in širini odbojev, je vendarle možno, da so na tem mestu arhitekturni ostanki. Ker tu še ni bilo arheoloških izkopov,131 ne moremo izključiti možnosti, da vidna sled pripada neki bistveno starejši gradnji, saj so sledovi tega zidu(?) vidni deloma šele od globine 70–100 cm, bolje pa od globine 90–130 cm in globlje vse do 210–240 cm. Georadarska slika nadalje kaže, da med drugo in tretjo travejo ni ostankov zidov. Nekoliko manj jasna je situacija med tretjo in četrto travejo. Obstoj nekega zidu je možen, vendar bi bili ostanki na tem mestu, ki so sicer jasno vidni le na globini 70–100 cm (sl. 14), lahko tudi posledica številnih prezidav arkadnih odprtin med stransko in glavno ladjo, poleg tega lahko pri merjenju manjših površin prihaja do manjših zamikov. Pri stožčasti obliki georadarskih signalov na globini 120–160 cm (sl. 15) gre najverjetneje za vogal; kadar namreč georadar prečka vogale, se lahko to poveže v polkrožno ali trikotno obliko. V zahodnem delu kapele je bilo zaradi prediranja arkadne odprtine in utrjevanja zahodnega zidu mnogo posegov, o čemer nekaj več v nadaljevanju. Prav tako so bile v zahodnem delu kapele med izkopavanji v sedemdesetih letih odkrite človeške kosti,132 kar dokazuje, da je kapela (tudi) v zahodni traveji služila za pokope. 131 Na in v cerkvi je bilo odkritih več rimskih marmornih spomenikov. Od kod točno so iz tlaka dvignili 1,4 x 1,2 me- tra veliko in do 27 centimetrov debelo marmorno ploščo oziroma del antičnega nagrobnika, iz poročila o najdbi v Varstvu spomenikov (Pahič, “Preliminarna poročila,” 1984, 253–54) ni razvidno. Navedeno je namreč le, da so ga dvignili »iz tlaka pred enim od stranskih oltarjev«. Leta 1974 je bilo med obnovo zunanjščine župnijske cerkve odkritih več vzidanih klesanih antičnih marmornih del iz obdobja antike (gl. Pahič, “Preliminarna poročila,” 1977, 265). 132 O najdbi človeških kosti v zahodnem delu traveje gl. Vengust, “Prispevek,” 41. 15. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, rezultati prve georadarske meritve na globini 120–160 cm (© Branko Mušič) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 30 Dobljeni rezultati prve georadarske meritve so torej izjemno fragmentarni in kažejo več plas- ti arhitekturnih ostankov neznane starosti, ki se za nameček spreminjajo še po globinah, vsekakor pa ne razkrivajo kakršnega koli jasnega predhodnega tlorisa morebitne prejšnje faze visokosre- dnjeveške severne kapele. Prav tako ne dajejo podpore domnevi o treh fazah gradnje kapele. Pri- sotnost arhitekturnih ostankov je dokazana, ni pa razvidne jasne povezave med njimi. Kaj in iz katerega časa so sledovi (rimski, zgodnjesrednjeveški, novodobni), odkriti z georadarjem, je tako vprašanje, ki ga brez arheoloških posegov v tla ne bo mogoče razrešiti. Ustni podatek o domnev- nih dveh prečnih zidovih je zelo nezanesljiv vir, saj je njuna starost popolnoma nejasna. Rezultati prve georadarske analize tako vsekakor ne kažejo, da kapela ne bi bila enotna gradnja. Ob ponovnem merjenju, pred katerim smo, kolikor je bilo mogoče, odstranili oziroma na eni strani dvignili privijačene klopi, je georadarska slika dala nekoliko drugačen rezultat.133 Najočit- nejša razlika je v tem, da je bila pri drugem merjenju med drugo in tretjo polo zaznana sled na globini od 90–100 cm in globlje, ki pa v smeri proti arkadni steni poteka diagonalno (sl. 16). Geo- radarski odboji z različno gostoto profilov so na tem mestu sicer bistveno šibkejši in z veliko raz- liko v jakosti signalov v primerjavi z zahodnim in vzhodnim delom kapele, kjer so signali jasni in močni. Prav zaradi dejstva, da so na tem mestu odboji izjemno šibki, pri prvem merjenju niso bili opaženi. Zaznani so bili ob namenskem pregledovanju prav tega dela ob drugi meritvi. Oteževalna okoliščina je bila še vedno napeljava centralnega ogrevanja, tako da je veliko vprašanje, posledica česa je linija na sredini kapele. Za določitev datacije in funkcije morebitnega zidu na tem mestu bo prav tako potreben strokovni arheološki poseg, saj stavbna pričevalnost kapele, stenske poslikave in arhivski viri ne pritrjujejo hipotezi o trifaznosti kapele, poleg tega zidovja, ki naj bi bilo odkrito v sedemdesetih letih, nikoli ni pregledal in ovrednotil arheolog ali umetnostni zgodovinar. Velika črnina v zahodnem delu kapele, vidna na georadarski sliki, je zagotovo nekaj, kar sega izven tlorisa oziroma izven zidov cerkve; najlažje bi to povezali z geološko podlago, vendar je tako plitvo pod površjem ne bi pričakovali. Kaj in zakaj je na sredini tega dela odprtina oziroma bela lisa, ni jasno, prav tako preseneča poševna linija, ki vsekakor ne more biti ostanek zunanjega zidu kapele ob morebitni večfazni gradnji. Zelo podoben georadarski odziv kot zidovi dajejo pogosto 133 Prim. Mušič, “Geofizikalna raziskava.” 16. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, rezultati druge georadarske meritve na globini 90–100 cm (© ZRC SAZU, vris georadarske izmere: Nejc Bernik, avtor georadarske slike: Branko Mušič). MIJA OTER GORENČIČ 31 tudi ruševinske plasti (odvisno od kompaktnosti), za katere ne vemo, kako obsežne so. V zahod- nem delu cerkve sežejo izraziti odboji zelo globoko, kar vse skupaj kaže na neko masivno in rela- tivno kompaktno podlago. Lahko gre tudi za kotanjo (depresijo v terenu), zasuto z ruševinskim kamninskim materialom, saj tudi poševnina v smeri, ki poteka neodvisno od tlorisa cerkve, kaže na to, da gre ali za vpliv naravne geološke podlage ali zasutje/izravnavo terena; zaradi ostre meje gre najverjetneje za antropogeno strukturo oziroma umetni nastanek. Nasutje je najverjetnejša razlaga tudi zato, ker so v zahodnem delu kapele tla višja kot v vzhodnem, enako je tudi v cerkvi oziroma ladji, kjer teren pada proti vzhodu. Albin Vengust navaja, da je višina prezbiterija 10,8 metra, višina ladje pa osem metrov oziroma da tlak pada za 2,4 odstotka proti prezbiteriju.134 Tudi kateri od vidnih odbojev v vzhodnem delu kapele bi bil lahko posledica ruševin in/ali izravnave v sklopu priprav na gradnjo. Georadarska slika kapele tako razkriva popolnoma nejasno povezane dele, ki jih brez raziskave tal ni mogoče pravilno in prepričljivo interpretirati ter povezati.135 Do- končno interpretacijo morebitnih predhodnih stavbnih ostalin na mestu kapele bo tako omogočil šele arheološki izkop. Prizidavanje daljših kapel je bilo v 14. stoletju pogosto; če so bile podaljševane, so bile pra- viloma proti zahodu. Domnevno že konec 13. stoletja je bila zgrajena severna kapela župnijske cerkve sv. Erharda v kraju Sankt Erhard in der Breitenau. Tritravejna, na vzhodni strani na zu- nanjščini ravno, v notranjščini pa poligonalno zaključena kapela je v zahodnih dveh travejah križnorebrasto obokana in je v celoti prav tako brez zunanjih opornikov.136 Pri minoritski cerkvi na Dunaju je bila dvopolna obokana kapela z dodatnim poligonalnim zaključkom in zunanjimi oporniki ob severni steni vzhodnega konca ladje zgrajena med letoma 1317 in 1328,137 med 1339 in 1390 pa s tremi travejami podaljšana proti zahodu, s čimer so cerkev prezidali iz dvoladijske v triladijsko.138 V drugi četrtini 14. stoletja je rodbina Wallsee-Drosendorf v tedanji dominikanski cerkvi v Imbachu ob vzhodnem koncu ladje na severni strani prizidala v celoti obokano in na vzhodu poligonalno zaključeno štiritravejno kapelo z zunanjimi oporniki.139 Wallseejci, konkre- tno rodbinska linija Wallsee-Enns, so poskrbeli tudi za kapelo, ki je bila v tretjem desetletju 14. stoletja in do okoli leta 1343 prizidana ob vzhodnem koncu severne stene ladje nekdanje mi- noritske cerkve v Ennsu. Zasnovana je bila kot dvoladijski v celoti obokan prostor z zunanjimi oporniki v dolžini štirih travej in z dodatnim poligonalnim zaključkom.140 Tritravejna z dodatnim poligonalnim zaključkom je bila tudi prav tako še v prvi polovici 14. stoletja južno od prezbiterija zgrajena dvoladijska kapela sv. Jurija pri avguštinski cerkvi na Dunaju. Prva gradbena faza v celoti obokane kapele z zunanjimi oporniki se umešča v čas med letoma 1330 in 1339, posvečena pa je bila v letu 1349.141 Konjiška kapela je nekoliko mlajša od navedenih, in sicer iz tretje četrtine 14. stoletja, in predstavlja tip obokane bratovščinske kapele brez zunanjih opornikov. Albin Vengust piše, da ni presenetljivo, da je brez opornikov, saj sta zidova glavne in stranske ladje »tako bogato 134 Vengust, “Prispevek,” 37. 135 Za vse opravljene analize in pomoč pri interpretaciji dobljenih rezultatov se zahvaljujem dr. Branku Mušiču. 136 Woisetschläger in Krenn, Steiermark (ohne Graz), 421–22. 137 Schwarz, “Wien, Minoritenkirche, zweiter Bauzustand,” 215. Prim. Parucki, “Überraschende Erkenntnisse,” 13– 14, ki meni, da je bila severna kapela že takoj zgrajena kot pettravejna s poligonalnim vzhodnim zaključkom. 138 Schwarz, “Wien, Minoritenkirche, dritter Bauzustand,” 216–17. 139 Brucher, “Imbach,” 259. Prim. Wagner-Rieger, “Gotische Kapellen in Niederösterreich,” 292–95. 140 Wagner-Rieger, “Gotische Kapellen in Niederösterreich,” 294; Brucher, “Enns,” 260–61. 141 Brucher, “Wien,” 261–63. Gl. tudi nadaljevanje članka. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 32 dimenzionirana, da močno presegata nevtralizacijsko protisilo za sorazmerno skromno širino gotskih obokov stranske ladje«.142 Prizidavanje kapel je proti koncu 14. stoletja postalo pogosto tudi v širšem slovenskem prosto- ru. Najpomembnejši primer je prizidava s konjiško kapelo neposredno povezane Marijine kapele ob severni strani prezbiterija današnje stolne cerkve sv. Danijela v Celju. Dostop ima samo z zahod- ne strani in je zasnovana kot tritravejna kapela z dodatnim poligonalnim zaključkom. Ta kapela je mlajša od konjiške, saj je bila zgrajena v letih 1385–1390, obokana pa je bila okoli leta 1400.143 Kapela ima sicer zunanje opornike, za katere pa je bila v starejši literaturi izražena domneva, da so bili postavljeni šele konec 15. ali na začetku 16. stoletja,144 medtem ko Robert Peskar domneva, da so bili oporniki morda postavljeni v času obokanja kapele okoli leta 1400, v 17. stoletju pa so bili obnovljeni.145 Po zasnovi je konjiški sorodna štiritravejna kapela brez zunanjih opornikov in z ravnim vzhodnim zaključkom, ki je bila ob vzhodnem delu severne stene ladje prizidana žup- nijski cerkvi sv. Jakoba v Ormožu; vzhodni del kapele je bil poligonalno zaključen ob obokanju. Kapela je bila sprva domnevno ravnostropana in je bila cerkvi prizidana kasneje kot konjiška, to je v sedemdesetih ali osemdesetih letih 14. stoletja, ko so tudi prebili severno steno ladje z dvema arkadama. Poligonalni zaključek in obokanje se časovno umeščata najkasneje v zadnje desetletje 14. stoletja.146 Zgovoren je tudi primer župnijske cerkve sv. Martina v Laškem, kjer sta bili roman- ski glavni ladji prizidani severna in južna Marijina kapela. Severna, na vzhodu ravno zaključena ladja je štiritravejna, brez zunanjih opornikov in s križnorebrastim obokom v treh sprednjih tra- vejah, medtem ko je bil iz zadnje traveje dostop na emporo. Na južni strani je bila cerkvi prizidana tritravejna križnorebrasto obokana kapela brez zunanjih opornikov; njena vzhodna traveja je na notranji strani poligonalno, na zunanji pa deloma ravno in na jugovzhodnem koncu poligonalno zaključena. Obočna poslikava, ki za obok južne kapele predstavlja terminus ante quem, se umešča v leta 1380–1390.147 Pogojno primerljiva je tudi proštijska cerkev na Ptuju, v kateri je prizidava ravno zaključene severne in južne ladje brez zunanjih opornikov posledica prezidave enoladijske cerkve v triladijsko okoli leta 1260. Še v tretji četrtini 13. stoletja je bila južna ladja rahlo povišana in obokana s tremi polami križnorebrastega oboka. Vzhodna pola je bila obokana po obokanju južne ladje, vzhodna pola severne ladje, ki se sicer postavlja v čas po letu 1397, pa je bila obokana pred obokanjem severne ladje. Južna ladja je bila leta 1415 na zahodni strani podaljšana za tri križnorebrasto obokane traveje oziroma za dolžino zahodne traveje.148 Od kapel, prizidanih na severni strani cerkva v 14. stoletju, velja omeniti še severno kapelo z banjastim obokom in brez zunanjih opornikov ob župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Vuzenici. Vhod je bil le z zahodne strani, tu pa je bil tudi dostop na zahodno emporo. V 15. stoletju je bila kapela proti vzhodu podaljšana 142 Vengust, “Prispevek,” 39. 143 Za datacijo gl. Peskar, “Arhitektura,” 186–188. 144 Stopar, Opatijska cerkev, 42; na str. 79 jih postavlja v prvo polovico 16. stoletja. Marolt, Dekanija Celje, 12, piše, da ni izključeno, da so bili zunanji oporniki postavljeni šele v 17. stoletju, »dasi je njih datiranje v prvo polovico 16. stol. verjetnejše«. 145 Peskar, “Arhitektura,” 187. 146 Razlaga stavbne zgodovine je povzeta po Peskar, “Arhitektura,” 236–37; enako Vidmar, Die Herren, 199–200, 202–03. 147 Za datacijo poslikave gl. Höfler, Srednjeveške freske, 4: 122–23. Za datacijo gotske faze južne kapele v tretjo četrti- no 14. stoletja gl. Peskar, “Arhitektura,” 19 (op. 79), 46 (op. 208). Curk, Topografsko gradivo, 9: 31, umešča obokan- je severne ladje proti koncu 15. stoletja ali na začetek 16. stoletja. 148 Gradbena zgodovina je povzeta po Peskar, “Arhitektura,” 252–54; gl. tudi Vidmar, Die Herren, 196–97. MIJA OTER GORENČIČ 33 s tremi križnorebrasto obokanimi polami z zunanjimi oporniki.149 Konjiška kapela po videzu in »pravilni«, enakomerni členitvi na traveje daje klasičen vtis enovite gradnje in je brez vidnih cezur. Tudi ogled zidov na podstrešju ne razkriva večfaznosti oziroma morebitnega podaljševanja kapele. Poleg tega v nobenem od zapisnikov konservatorsko-restavratorskih komisij, ki so v sedemdesetih letih preteklega stoletja spremljale gradbena dela v kapeli in v katerih so med drugimi sodelovali tudi dr. Emilijan Cevc, dr. Ivan Komelj in dr. Ivan Stopar, ni nobene besede o morebitni neenotni ali večfazni gradnji stranske kapele.150 Prav tako ni mogoče nič takega prebrati v terenskih zapiskih Franceta Steleta.151 Kot je razvidno iz predstavljenih primerov, obokavanje stranskih kapel že v 14. stoletju tudi v slovenskem prostoru ni bilo neobičajno. Kar je Albina Vengusta – poleg neustrezno uporabljenih pisnih virov in neznanstvene inter- pretacije domnevnih prečnih zidov – še napeljalo na interpretacijo o več fazah gradnje konjiške kapele, so rebra v zahodnih dveh travejah (sl. 17). Da ta niso enaka kot rebra v vzhodnih dveh travejah (sl. 18), je leta 1967 prvi opozoril Jože Curk.152 Štiri leta pred Vengustovo razpravo Jože 149 Navedeni stavbni razvoj je povzet po Höfler, Srednjeveške freske, 4: 243–44. 150 Zapisniki se hranijo na Informacijsko-dokumentacijskem centru Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ZVKDS, OE Celje, v ŽASK in na ZRC SAZU, UIFS. Sežeto informacijo o delih v sedemdesetih letih ponuja Pajk, “Konjiška nadžupnija,” 85. 151 Originalni terenski zapiski se hranijo na ZRC SAZU, UIFS. 152 Curk, Slovenske Konjice, 12, 18. 17. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, profil reber v zgornjih partijah zahodnih dveh travej (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) 18. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, profil reber v vzhodnih dveh travejah (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 34 19a–19b. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled na spodnji del reber s konzolo med drugo in tretjo ter med tretjo in četrto travejo (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) 20. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled na različno profilacijo reber iz zahodne traveje proti vzhodu (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 35 Curk v svoji razlagi stavbne zgodovine nato ni omenil razlike v profilu reber, izpostavil je le, da je bila kapela sezidana v letih 1365–1369, in ponovil, da je bila s štirimi loki z glavno ladjo povezana šele v pozni gotiki.153 Albin Vengust je bil tako prvi, ki je natančno opisal profile reber in postavil prej predstavljeno hipotezo. Tudi Robert Peskar je zapisal, da so kasneje spodnje dele reber v za- hodnih dveh travejah skupaj s konzolami zamenjali z novimi, ki po profilaciji ustrezajo rebrom v vzhodnih, mlajših dveh travejah (sl. 19).154 Takšna interpretacija je precej vprašljiva in tudi statično ne povsem razumljiva. Če bi namreč odbili spodnje dele reber in konzole, bi s tem spodnesli no- silnost oboka. Ne Albin Vengust ne Robert Peskar ne navajata primera iz slovenskega ali širšega geografskega prostora, da bi pri zgrajeni in obokani kapeli izbili spodnje dele reber in konzole, nato pa oboje nadomestili z novimi. Še bolj neverjetna je razlaga, da bi kaj takega storili le zaradi estetskih razlogov, vsega skupaj pa bi se lotili skrajno neenotno, saj je rezultat daleč od estetskega ali poenotenega. Če bi že hoteli poenotiti obok, bi ga potem res poenotili, a v Konjicah tega ni. Ena- kega profila, kot so rebra v vzhodnih dveh travejah, namreč niso le spodnji deli reber v zahodnih dveh travejah, ampak tako rekoč celotna jugovzhodna četrtina obočnega sistema v tretji traveji in tudi celotna prečna oproga med tretjo in drugo travejo (sl. 20). Rebra kljub drugačnemu profilu potekajo tekoče, »organsko«, brez vidnih delov, ki bi kazali na to, da so bili posamezni deli kar odsekani in iz estetskih razlogov ponekod v eni in drugod v drugi višini nadomeščeni z novimi, drugače profiliranimi. Menjava ene četrtine križnega oboka v eni traveji, spodnjih delov obočnih reber v dveh travejah in obočnih konzol zaradi domnevnega poenotenja je nekaj, česar pri gotski arhitekturi nismo navajeni. Podpisana menim, da so neenotna rebra posledica parcialne hitre nestrokovne obnove oziro- ma utrjevanja oboka brez ukvarjanja s profiliranjem reber z namenom statične sanacije. Obok se lahko poškoduje zaradi slabega kamna, nekakovostne izvedbe, manjšega potresa, gradbenih del v cerkvi, nenačrtovane nuje po hitrem dokončanju, neenotni profil pa bi bil lahko tudi posledica krajše prekinitve v gradnji, zamenjave mojstra ipd. V primeru Konjic se mi zdi najverjetneje, da je na delu oboka prišlo do konkretnih poškodb. Eden od argumentov v prid tej tezi je dejstvo, da imajo plošče vseh štirih sklepnikov isti profil, in sicer tak, kot ga imajo rebra v obeh vzhodnih travejah in delih tretje in četrte traveje. Menim, da je obok poškodbe utrpel najverjetneje zaradi posedanja terena. Komisija v sestavi dr. Ivan Komelj, dr. Ivan Stopar in tedanji arhidiakon Ivan Pajk je 27. septembra 1976 na sestanku v župnijski cerkvi v Slovenskih Konjicah ugotovila, da so bili arkadni slopi »povsem na novo temeljeni in pozidani do ločnih nastavkov«.155 V zapisniku je ob tej informaciji dodano naslednje: »Pri tem je bila zanimiva ugotovitev, da je do posedanja prišlo že vsaj v gotski dobi, ker sicer ne bi bilo potrebno s prizidji, ki so sedaj odstranjena, že v gotski dobi reševati statiko stene.«156 Ta podatek ne pojasnjuje samo močnih odbojev na georadarski sliki ob arkadnih odprtinah, ampak nas seznanja tudi s tem, da so se v kapeli že zgodaj spoprijemali s teža- vo posedanja. Pomiki in nagibi stene zagotovo niso ostali brez posledic na oboku, kar se kaže tudi ob stikih reber s sklepniki. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila kapela prizidana cerkvi. Jedra cerkva so bila praviloma postavljena na skrbno izbrano lokacijo in skalnat oziroma trden teren, prizidki pa so večkrat pozidani na nasutinah, zaradi česar se zunanja stena lahko začne nagibati in 153 Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91. 154 Peskar, “Arhitektura,” 271. 155 Zapisnik z dne 27. 9. 1976, Spisovno gradivo, Slovenske Konjice, ZVKDS, OE Celje. 156 Zapisnik z dne 27. 9. 1976, Spisovno gradivo, Slovenske Konjice, ZVKDS, OE Celje. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 36 povleče obok, ki je lahko nato le na hitro popravljen, da se mu zagotovi potrebna nosilnost. Glede na obseg klinaste profilacije lahko sklepamo, da se je v konjiški kapeli del oboka morda celo podrl, manjkajoči deli pa so bili dopolnjeni na takšen način. Klinast profil, kot ga vidimo v zahodnih dveh travejah, je sicer res značilen za zgodnejšo fazo razvoja gotskih reber, vendar pa način, na kakršne- ga je izveden v konjiški kapeli, bolj ustreza klinastim profilom, ki jih – enake zgodnjim različicam, le v bolj rustificirani izvedbi – najdemo v pozni gotiki in še kasneje.157 Tudi v prezbiteriju konjiške cerkve z mlajšim obokanjem so bile leta 1974 ugotovljene razpoke, rebra pa so ponekod odstopala od podlage, zaradi česar je bilo treba po odstranitvi sekundarnega ometa sprejeti odločitev o sta- tični sanaciji oboka,158 ki pa je bila izvedena strokovno. Vprašanje je tudi, kdaj so bile odprte arkadne odprtine. Vzhodna je zagotovo najmlajša, kdaj so bile izdelane preostale tri, ostaja odprto. Morda je imela kapela sprva dostop le z zahodne strani in so bile arkadne odprtine predrte šele pozneje – tudi to bi lahko povzročilo poškodbe na oboku. Najbolj enotno sta sicer videti arkadni odprtini v drugi in tretji traveji. Glede na to, da je poslika- va na južni steni v spodnjih partijah povsem uničena, bi bilo možno, da so bile arkadne odprtine predrte ali vsaj v zgornjem delu preklesane po poslikavi stene. Fotografije, ki so nastale med obnav- ljanjem kapele v 20. stoletju, kažejo, da so ločni deli arkad zidani iz opeke, tako da sedanja oblika odprtin zagotovo ni prvotna oziroma je rezultat več prezidav (sl. 21–22). Leta 1967 je Jože Curk opozoril, da sta drugi in tretji arkadni lok »deloma zazidana«, o loku arkadne odprtine v četrti traveji pa je zapisal, da je »bil gotovo kasneje povečan«.159 Tudi Albin Vengust piše, da fotogra- fije iz časa obnove cerkve v sedemdesetih letih 20. stoletja »kažejo zahtevno reševanje tehničnih 157 Prim. Komelj, Gotska arhitektura, 113. 158 Zapisnik o komisijskem ogledu župnijske cerkve v Slovenskih Konjicah 19. 2. 1974, neurejeno gradivo, ŽASK. 159 Curk, Slovenske Konjice, 12. 21. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, arkadni loki med obnovitvenimi deli v sedemdesetih letih 20. stoletja (© INDOK center MK) 22. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, pogled na arkadne loke med obnovitvenimi deli v sedemdesetih letih 20. stoletja (© INDOK center MK) MIJA OTER GORENČIČ 37 problemov pri širjenju in utrjevanju predrtin med ladjama /…/«.160 Poleg tega navaja, da so v letih 1974–1975 med utrjevanjem zidu med glavno in stransko ladjo močno razširili predrtine.161 Med obnovitvenimi deli leta 1977 je bilo o arkadnih odprtinah zapisano: Vsi slopi – arkadni, ki delijo ve- liko ladjo od severne, stranske, so izvedeni v betonu. Okviri so kamnitni. Način obravnave teh robov, ki niso šivani, določi komisija. Barokizirana vzhodna arkadna odprtina se ne regotizira.162 Dvom, da bi bile odprtine prvotne, vzbuja tudi dejstvo, da so izmaknjene iz travejnih osi kapele. Trije grbovni sklepniki Grbovni ščitki so v kapeli izklesani na prvih treh obočnih sklepnikih, zahodnega pa krasi rozeta (sl. 23). Robert Peskar je grb Wallseejcev, kot omenjeno, pripisal navzočnosti te plemiške rodbine v Konjicah, v zvezi z grbom grofov Celjskih pa navedel, da se Celjani v povezavi s Konjicami ome- njajo že leta 1364 oziroma 1365, ko je Henrik Viltuški kot lastnik konjiškega gospostva svojo posest zastavil celjskima grofoma Ulriku I. in Hermanu II. Ob tem je dodal, da so Celjski tudi kasneje večkrat izpričani kot lastniki posameznih posesti v Konjicah, in sklenil, da »drugih konkretnejših indicev o vlogi Celjskih pri kapeli ne poznamo«.163 Podpisana menim, da je treba pojav grba grofov Celjskih (sl. 24) v kapeli vzporejati z njihovo tesno povezavo z bratovščino, ki je imela v kapeli svoj sedež,164 sklepnik z grbom rodbine Wallsee (sl. 25) pa lahko po mojem mnenju povežemo z zgodo- vinskim vplivom te rodbine in tudi z njihovo zelo verjetno povezavo z veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju. Pri grbih je opazno nekaj, na kar doslej še ni bilo opozorjeno: grb Wallseejcev je oblikovno drugačen od preostalih dveh. Je nekoliko ožji in spodaj ostreje zašiljen, kar bi lahko kazalo na nekoliko mlajši nastanek. Grba v prvi in tretji traveji po drugi strani povezuje tako enaka oblika kakor tudi enak način izdelave zvezde. Ali je Rudolf Wallseejski konjiško gospostvo res dobil v upravo leta 1390, kot navaja Robert Peskar? Ko je konjiška veja Viltuških leta 1385 s smrtjo Rudolfa Viltuškega ostala brez moškega potomca, je njegovo posest podedovala Rudolfova sestra Ana Viltuška, poročena s Hugom VIII. Devinskim, ki je leta 1389 v Konjicah pridobil tudi odvetništvo. Svojo tretjo oporoko je napisal 11. novembra 1390, v njej pa je svaka, avstrijskega deželnega maršala Rudolfa I. iz ennške linije rodbi- ne Wallsee, postavil za skrbnika svojih mladoletnih sinov in mu izročil vse gradove in posesti, ki naj jih upravlja tako dolgo, dokler otroci ne postanejo polnoletni. Kmalu zatem je še v istem letu umrl in zapustil dve hčeri, Ano mlajšo in Katarino, in dva sinova, ki sta oba umrla že pred letom 1399. V zapletih po Hugovi smrti je konjiška posest prešla v roke njegove vdove Ane Viltuške. Med Rudolfom Wallseejskim in vdovo Ano se je namreč vnel spor, za katerega je bilo 21. januarja 1393 sklenjeno, da ga razsodi freisinški škof Bertold. 23. januarja istega leta sta se vpletena pogodila 160 Vengust, “Prispevek,” 41 (op. 19). V Župnijskem arhivu Slovenske Konjice teh fotografij v času priprave tega prispevka kljub večkratnemu iskanju skupaj z gospodom župnikom in arhidiakonom Jožetom Vogrinom ni bilo mogoče najti. 161 Vengust, “Prispevek,” 40 (op. 13). 162 Zapisnik z dne 23. 6. 1977, Spisovno gradivo, ž. c. Slovenske Konjice, ZVKDS, OE Celje. Prim. Konservatorski zapis o obnovitvenih delih v župnijski cerkvi po ogledu 23. 6. 1977, str. 2, neurejeno gradivo, ŽASK. Kako obsežno delo je bilo takrat izvedeno, je mogoče razbrati tudi pri Pajk, “Konjiška nadžupnija,” 85. 163 Peskar, “Arhitektura,” 271. 164 O tem gl. Oter Gorenčič, “Grofje Celjski,” 27–30, 37–38, 47–49. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 38 24. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sklepnik z grbom grofov Celjskih (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) tako, da je Rudolf Ani do njene smrti prepustil dohodke od gradov Konjice, Zreče/Freudenberg, Štatenberk in Ivnik/Eibiswald, po njeni smrti pa bi ti dohodki pripadli njenim otrokom. Po smrti Ane mlajše je med drugim tudi delež na gradu Konjice, ki ga je podedovala po svoji materi, pripadel njeni sestri Katarini, glavni devinski dedinji. Ta se je leta 1406 poročila z Rajnprehtom II. Wallse- ejskim, ki je bil že takrat eden najvplivnejših ljudi v tem delu cesarstva. Njegov ugled je še povečal prevzem štajerskih devinskih posesti, postal pa je tudi dedič njihovih posesti na Krasu. Leta 1409 mu je oglejski patriarh podelil patronat nad konjiško župnijo. Do leta 1469 je nato konjiš ko go- spostvo prišlo v posest cesarja Friderika III. Habsburškega, s tem pa je nanj prešel tudi patronat nad konjiško župnijo.165 Wallseejci so imeli torej patronat nad župnijo v rokah šele od leta 1409. Volfgang Wallseejski je 7. maja 1458 potrdil Gregorju Freyhattu, kaplanu bratovščine na Dravskem polju, ustanovo večne maše, ki sta jo 9. aprila 1388 v svojo zaščito vzela Hugo Devinski in njegova žena Ana.166 Tega dne se je namreč Hugo s svojo ženo Ano obvezal, da bosta ščitila ustanovo večne maše s kaplanom, ki jo je v stranski ladji oziroma v kapeli sv. Jakoba v Konjicah (in der kirchen zu Ganabitz in sant Jacobs abseitten) ustanovila bratovščina na Dravskem polju, ko je bil njegov pokojni svak Rudolf Viltuški še živ in je imel konjiško gospostvo.167 Navedba Roberta Peskarja, da so bili Wallseejci v »Konjicah prisotni od leta 1390 ali 1399«168 oziroma da so leta 1390 »Wallseejci 165 Prim. Schmutz, Historisch-Topographisches Lexicon, 516; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 358–60; Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 121, 317–18, 333–34, 388–89, 394–95, 405, 414–15, 423–24, 426, 452, 460, 492, 495, 529; Stegenšek, “O razvoju,” 212–13; Stegenšek, Konjiška dekanija, 38, 44–46, 58–66; Kos, “Doneski za krajevne kronike,” 75–78; Kos, “Iz zgodovine devinskih gospodov,” 129–30; Pirchegger, “Geschichtliche Wande- rungen,” 3; Pirchegger, Die Untersteiermark, 140–41; Koropec, “Svetna zemljiška gospostva,” 105, 107, 110; Mlina- rič, “Žički kartuzijani,” 172, 174–175; Kos, Vitez in grad, 298–300; Höfler, O prvih cerkvah, 325; Kosi, Spopad, 109. 166 Regest listine: AUR 6668b, StLA. Gl. tudi Litterae Fundatitiae, pag. 19–20, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; Orožen, Das Bisthum, 231. 167 Regest listine: AUR 3629d, StLA. 168 Peskar, “Arhitektura,” 271. 23. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sklepnik v zahodni traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) MIJA OTER GORENČIČ 39 pridobili upravo nad konjiško gospoščino«,169 tako ni točna. Wallseejci so namreč Konjice, kot predstavljeno, v posest zares dobili leta 1406, patronat nad župnijo pa šele leta 1409.170 Tudi grofje Celjski niso dobili leta 1364 ali 1365 v zastavo posesti takratnega lastnika konjiškega gospostva Henrika Viltuškega, kot preberemo v literaturi.171 V Konjicah je bila 29. junija 1364 izdana »le« listina, s katero Henrik Viltuški in žena Katarina po svoji smrti zapuščata gradove Konjice, Zreče/Freudenberg, Štatenberk, Ivnik/ Eibiswald in »urbar«, torej podložnike gospo- stva Viltuš, celjskima grofoma Ulriku I. in Hermanu I.172 Vendar pa se v nadaljevanju to ni uresničilo. V listini je sicer natančno določeno glede skrbništva otrok in gradov, vendar le če bi Henrik Viltuški umrl.173 Tudi sicer na podlagi znanih listin ne moremo reči, da bi Celjski ime- li Konjice kdaj v zastavi ali posesti. Vsekakor pa so grofje Celjski imeli v tem času določen vpliv in interes v Konjicah ter so bili tudi tesno povezani z Viltuškimi. To ne nazadnje dokazuje prav listina, izdana junija 1364. V kontekstu argumentiranja, da so bili tako Wallseejci kakor tudi grofje Celjski povezani z dravskopoljsko bratovščino, je pomenljivo, da so bili predstavniki obeh rodbin tudi člani združbe, ki je imela svoj sedež v kapeli sv. Jurija ob avguštinski cerkvi na Dunaju in se po njej celo imenovala. Kapela sv. Jurija je bila reprezentativna kapela cesarskega dvora in kot takšna je imela v kontekstu dunajskega Hofburga izjemno pomembno vlogo.174 Prva znana darovnica, namenjena ustanovitvi večne maše v tej kapeli, je ohranjena ravno s strani Wallseejcev, in sicer bratov Ulrika in Friderika. Brata iz graške linije Wallseejcev sta večno mašo ustanovila 8. junija 1337, kar pomeni, da je bila 169 Peskar, “Arhitektura,” 271–71. 170 Kos, “Iz zgodovine devinskih gospodov”, 131 (op. 2), sicer navaja, da naj bi bila leta 1401 Ana, hčerka Huga VIII. Devinskega, poročena z Rudolfom Wallseejskim, vendar hkrati dodaja, da bi bilo to treba bolje raziskati. Doblin- ger, “Die Herren von Wallsee,” 395, 561–62, jasno navaja, da je bil Rajnprehtov brat Rudolf, ki je umrl leta 1405, poročen z Agnes von der Leippe; ta se od 4. julija 1374 omenja kot njegova Hausfrau, kot njegova vdova pa še 18. marca 1408, kar torej izključuje možnost, da bi bil on (okoli) leta 1401 poročen z Ano Devinsko. 171 Peskar, “Arhitektura,” 271, kjer navaja, da se Celjski »v zvezi s Konjicami omenjajo že leta 1364 oziroma 1365, ko je tedanji lastnik konjiškega gospostva Henrik Viltuški vso svojo posest zastavil Celjanoma, Ulriku in Hermanu«. Prim. Koropec. “Svetna zemljiška gospostva,” 104: »Henrik in Katra Liechtenstein sta 1365 zastavila za dolg 325 funtov Ulriku in Hermanu Celjskemu tudi svoje v Konjicah.« 172 CE III, št. 40, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS). 173 V tem kontekstu je vredno izpostaviti še naslednji zapis: Schmutz, Historisch-Topographisches Lexicon, 516: »St. Danielstag 1365 trat Hans von Wildhaus und seine Gattinn Katharina ihre Veste Gonowiz an Ulrich und Hermann die Grafen von Cilli, wegen eines Verfasses von 325 fl. ab.« Enako, le z datumom 21. 7., Janisch, Topographisch-sta- tistisches Lexikon, 359, oba brez navedbe vira. Ob pregledu gradiva v Štajerskem deželnem gradivu v Gradcu listine s tem datumom in/ali to vsebino ni bilo mogoče najti. 174 Prim. Buchinger in Schön, “Die Ritterkapelle,” 222. O reprezentativnih zgradbah grofov Celjskih kot izrazu di- nastične propagande gl. Kosi, “Representative Buildings,” 25–47; o reprezentaciji Celjskih in Habsburžanov v kartuzijanskih samostanih gl. Oter Gorenčič, “Die monastischen und kunsthistorischen Beziehungen,” 31–50. 25. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sklepnik z grbom rodbine Wallsee (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 40 kapela že pred posvetitvijo v uporabi kot liturgični prostor. Kot navaja listina, sta kapelo ustanovila vojvoda Oton Veseli in Gesellschaft der Tempellaist.175 Tudi drugo najstarejšo ohranjeno darovnico sta izstavila brata iz rodbine Wallsee, in sicer sta jo 15. aprila 1341 izdala Eberhard in Henrik iz lin- ške linije rodbine.176 Seznam ustanoviteljev in članov družbe, imenovane tudi Societas Templois,177 hrani Avstrijska nacionalna biblioteka. Rokopis iz okoli leta 1370 poleg vojvodovega prinaša tudi imena njegovih sinov Friderika in Leopolda ter številnih grofov, med katerimi so tudi grofje Ulrik Pfannberški, njegov sin Johann, Burkhard in Konrad Maidburška, Friederik Ortenburški, Wilhelm von Montfort-Tettnang mlajši, Friderik Celjski, Johann von Pernstein, grofica Zofija Ortenburška, grof Oton Ortenburški, Ulrik Wallseejski, njegov sin Eberhard, Friderik Wallseejski, njegov brat Johann, Henrik Wallseejski, njegov brat Friderik, Rajnpreht iz linije Wallsee-Enns, njegov brat Fri- derik, Eberhard iz linije Wallsee-Drosendorf, njegov brat Henrik, Albrecht von Puchheim, Fride- rik Stubenberški, Henrik Planinski, Hartvik z Weißenegga in Konrad von Perneck, če omenim le nekatere.178 Med ustanovnimi in/ali poznejšimi člani reda Societas Templois je bilo tako več članov plemiških rodbin, s katerimi so bili Celjani povezani s porokami. Številne mogočne rodbine so z vključitvijo v bratovščine in njim podobna združenja povečevale svojo družbeno moč in politični vpliv.179 Dejstvo, da je imela dunajska societas svojo kapelo in svojega zavetnika, po mnenju d A̓rcyja Jonathana Dacreja Boultona nakazuje, da je imela združba obliko bratovščine.180 Večina članov te združbe je bila hkrati tudi članov drugih redov in združenj. Prav Wallseejci, denimo, so bili tako kot grofje Celjski pozneje tudi člani Zmajevega reda, ki ga je skupaj s svojo ženo Barbaro Celjsko ustanovil Sigismund Luksemburški. V ustanovnem pismu je na prvem mestu omenjen Sigismund, na drugem Barbara, na tretjem srbski despot Štefan Lazarević, že na četrtem in petem pa celjska grofa Herman in Friderik.181 Iz imen, navedenih v ustanovni listini, je razvidno, da so bili na začetku 175 AUR 1337 junij 8., Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj (HHStA). Osnovno informacijo o tej združbi, imenovani tudi societas capelle sancti Georgii Templois, nudita Kruse, “Tempelaise / St. Georg (1337),” 51–57; Boulton, The Knights of the Crown, 559–64; oba s starejšo literaturo. Gl. tudi Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 29–30, 40–42; Buchinger in Schön, “Die Ritterkapelle,” 222, 224–25, 234–38; vsi z nadaljnjo literaturo. 176 Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 28–29; Buchinger in Schön, “Die Ritterkapelle,” 224. 177 Presenetljivo ime združbe domnevno ni v povezavi s templjarskim redom, ampak najverjetneje z legendarnim Orden der Templeisen, varuhom svetega grala in krščanskega svetovnega reda, čeprav izstopa francoska obli- ka imena (templois), ki vzpostavlja določeno miselno povezavo s templjarji. O tem Feil, “Ueber die ältesten St. Georgsritter,” 218; Boulton, The Knights of the Crown, 561; Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 29; Buchinger in Schön, “Die Ritterkapelle,” 224. Da povezava imena tega reda s templjarji ni verjetna oziroma da je verjetnejša povezava z varuhi svetega grala, je opozoril že Feil, “Ueber die ältesten St. Georgsritter,” 218. 178 Codex 3321, fol. 42r – fol. 43v, Österreichische Nationalbibliothek, Wien (ÖNB). V letih 1368 in 1369 sta v red vstopila habsburška vojvoda Albreht III. in Leopold III. skupaj z desetimi nadaljnjimi plemiči. Avguštinci so nato sestavili nov seznam ustanoviteljev in novih članov ter hkrati dopisali, kako je z njihovimi plačili za kapelo, gl. Codex 3321, fol. 44r – fol. 48v, ÖNB. Prim. Kruse, “Tempelaise/ St. Georg,” 55–56; Boulton, The Knights of the Crown, 562; Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 29, 38–39; Buchinger in Schön, “Die Ritterkapelle,” 224–225 (op. 526), 235. 179 Prim. npr. Wisch in Cole Ahl, “Introduction,” 2–3. 180 Boulton, The Knights of the Crown, 561. O tem, da laični viteški redovi niso bili le podpora političnim ciljem vla- darja, ampak je šlo tudi pri njih za skrb za rešitev duš oziroma za blagor duše, gl. Studničková, “Drehknoten und Drachen,” 377. 181 Gl. Kruse in Kamenz, “Drache,” 232, 234; Boulton, The Knights of the Crown, 348–50. MIJA OTER GORENČIČ 41 razvoja reda Celjski med najpomembnejšimi člani.182 Leta 1409 se je skupaj z avstrijskim vojvodo Ernestom redu pridružila vrsta avstrijskih plemičev, med katerimi je bil tudi Rajnpreht iz rodbinske linije Wallsee-Enns.183 Kot primer posameznika, ki je bil član več različnih viteških duhovnih združb, naj izposta- vim prav »konjiškega« Rajnprehta II. iz linije Wallsee-Enns. Max Doblinger je o Rajnprehtu II. von Wallsee-Enns zapisal, da je ob koncu svojega življenja užival ugled, ki ga je povzdignil daleč nad pomembnost njegovih sodobnikov iz avstrijskega visokega plemstva, s čimer se je uvrstil med najodličnejše osebe avstrijske zgodovine z začetka 15. stoletja.184 Prav Rajnpreht II. von Wallsee - Enns pa je torej tesno povezan tudi s Konjicami, saj so bili tako konjiški grad oziroma gospostvo kakor tudi patronat nad konjiško župnijo v njegovih rokah oziroma v rokah ennške veje te rodbine. Na Rajnprehtovem nagrobniku v župnijski cerkvi v spodnjeavstrijskem Säusensteinu so izklesana znamenja tako imenovane orlovske združbe, zmajeve združbe, kastiljskega reda ribje luske, združ- be sv. Jurija, angleškega reda Lancastrian collar ali SS-Collar in aragonskega reda vrča (Orden de la Jarra).185 Vsaj s štirimi od teh redov se povezujejo tudi Celjski: v dunajskem redu sv. Jurija so bili med prvimi člani, pozneje so postali soustanovitelji in prav tako del skupine prvih članov Zmaje- vega reda, zadnji celjski grof Ulrik II. pa je bil sprejet tudi v kastiljski red ribje luske in aragonski red vrča.186 Poleg tega so bili povezani tudi v veliki Marijini bratovščini na Dravskem polju, v kapeli katere sta izklesana grba obeh rodbin. Eberhard in Henrik Wallseejska sta 15. aprila 1341 kapelo sv. Jurija pri avguštincih na Dunaju, kjer so bili člani združbe torej tudi Celjski, obdarovala z dohodkom jährlich vier Pfund Pfennig oder einmalig vierzig Pfund,187 naslednjega dne so bili Žovneški povzdignjeni v grofe Celjske,188 3. maja istega leta je bila posvečena viteška kapela v avguštinskem samostanu,189 15. avgusta tega leta pa je prvi celjski grof Friderik I. kupil hišo v neposredni bližini avguštinskega samostana, in sicer na današnji Habsburgergasse poleg župnišča cerkve sv. Mihaela.190 Leta 1356 se je nato preselil v palačo nasproti Hofburga. Od Johanna Pfannberškega je namreč 24. maja 1356 kupil palačo na parceli današnjega Amalienburga med trgoma Burgplatz in Ballhausplatz ter ulico Schauflergas- se. Palača je v virih še po izumrtju grofov Celjskih ohranila svoj naziv Cillierhof. Visoka vsota, s katero je Friderik kupil palačo, 400 funtov dunajskih pfenigov, kaže, da je imela stavba verjetno 182 Prim. Sligk, “Über den Drachen-Orden,” 68–69; Hold, “Adelsbünde,” 266; Kovács, “A Luxemburgi uralkodók rendjei,” 135, 504; Mályusz, Kaiser Sigismund, 75–81; gl. tudi Lővei, “Der ungarische Derachenorden,” 65. 183 Kruse in Kamenz, “Drache,” 238–40. Gl. tudi Steeb, “Zur Geschichte,” 68–69. 184 Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 433. Za redove in združbe, ki so jim v poznem srednjem veku pripadali habsburški vojvode, gl. Bruckner, “Formen,” 32–35 (Albreht III. iz albertinske linije), 56 (Albreht IV. iz albertin- ske linije), 78–82 (Albreht V. (II.) iz albertinske linije), 111–12 (Ladislav Postumus iz albertinske linije), 139–40 (Leopold III. iz leopoldinske linije), 156–57 (Viljem V. iz leopoldinske linije), 172 (Leopold IV. iz leopoldinske linije), 186–88 (Ernest Železni iz leopoldinske linije), 226–27 (Friderik V. (IV., III.) iz leopoldinske linije), 264–65 (Albreht VI. iz leopoldinske linije), 289–90 (Friderik IV. starejši iz tirolske linije), 316–17 (Sigmund iz tirolske linije). 185 Kruse, “Adler,” 288. 186 O Ulriku II. in pridobitvi znamenj obeh španskih redov gl. Voje, “Romanje,” 225–26. 187 Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 29; Buchinger in Schön, “Die Ritter- kapelle,” 224. Kapela je bila tako skupna ustanova vojvode Otona in članov združbe Tempellaise. 188 CE I, št. 65, ARS; gl. tudi Kos, Celjska knjiga, 235–38 (št. 212). 189 Buchinger in Schön, “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …,’” 29; Buchinger in Schön, “Die Ritter- kapelle,” 224. 190 1341 avgust 15, 4579, ARS. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 42 že tedaj poleg pritličja dvoje nadstropij in je zavzemala površino od dveh do treh običajnih meščanskih parcel.191 Prvi celjski grof Friderik se je pred aprilom 1328 poročil z Diemut Wall- seejsko192 in prav Wallseejci so imeli pozneje na Dunaju svojo palačo locirano med celjskim in cesarskim dvorom, kar pomeni, da so bili s Celjskimi na Dunaju neposredni sosedje.193 Wallseejska palača na Dunaju je bila domnev- no v rokah wallseejskih linij Gradec in Drosen- dorf, ennška linija je tu imela hišo, enako kot prvi celjski grof Friderik, prav v neposredni bližini avguštinskega samostana, medtem ko je imela linška linija rodbine večjo hišo na vogalu Michaelerplatza in ulice, ki je vodila do Hof- burga (današnji Kohlmarkt).194 Na Dunaju so se tako pogosto mudili tudi predstavniki ennške linije Wallseejcev, o čemer pričajo tudi njihove dvorne funkcije.195 »Konjiški« Rajnpreht II. je imel ne samo funkcijo deželnega glavarja v Ennsu, ampak je bil tudi dvorni mojster vojvode Al- brehta V.196 Leta 1408 je Rajnpreht II. von Wallsee-Enns kot edini predstavnik svoje rodbine prevzel dediščino vseh štirih wallseejskih linij in s tem tudi še drugi dve njihovi hiši na Dunaju.197 Vezi med Celjskimi in Wallseejci so bile torej tesne že od druge četrtine 14. stoletja, glede na tesne povezave na Dunaju pa bi bila tudi njihova povezava z veliko Marijino bratovščino na Dravskem polju ne samo razumljiva, temveč celo pričakovana. Ob dveh grbih, ki pripadata tako eminentnima rodbinama, preseneča, da je na najuglednej- šem mestu v konjiški kapeli, nad oltarjem, na sklepniku izklesan grb, katerega identifikacija ni jas- na (sl. 26). Robert Peskar je zapisal, da bi lahko pripadal rodbini von Dürr, zvezda pa bi kazala na ministerialno vez z grofi Celjskimi.198 Najprej naj poudarim, da predstavniki te rodbine niso bili ministeriali, ampak vazali najprej Ortenburžanov, nato grofov Celjskih in pozneje cesarja Friderika 191 Buchinger in Schön, “… gelegn bei der purgk zu wien …,” 43, 46–48; Buchinger in Schön, “Die Niederlassung,” 147–148; gl. tudi Buchinger in Schön, “Der erste Plan,” 372–373; Mitchell, “ Raum- und Funktionsanalyse,” 444. Listina o nakupu palače v letu 1356 se hrani v dunajskem državnem arhivu: AUR 1356, maj 24., HHStA. Gl. tudi Domenig, “‘tuon kunt,’” 111. 192 Domenig, “‘tuon kunt,’” 39. 193 Gl. Buchinger in Schön, “… gelegn bei der purgk,” 49; Buchinger in Schön, “Die Niederlassung,” 147, 148–149. 194 Gl. Buchinger in Schön, “… gelegn bei der purgk,” 49–52, 63–64, 66–69, 71–73; Buchinger in Schön, “Die Nieder- lassung,” 148–149, 154. O neposrednem dostopu iz avguštinskega samostana v Hofburg gl. Buchinger, “Die Burg,” 396–97. 195 Gl. Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 308, 313, 321. 196 Gl. Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 321, 413, 562. 197 Gl. Buchinger in Schön, “… gelegn bei der purgk,” 68, 72; Buchinger in Schön, “Die Niederlassung,” 154; Buchin- ger in Schön, “Der erste Plan,” 373; gl. tudi Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 388–89. 198 Peskar, “Arhitektura,” 272. Za grb rodbine Dürr gl. pečate v Bizjak in Preinfalk, Turjaška knjiga listin, 2: 649. 26. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sklepnik v vzhodni traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) MIJA OTER GORENČIČ 43 Habsburškega.199 Kljub razmeroma dobri raziskanosti rodbine za zdaj ne poznamo nobenega njenega predstavnika, ki bi ga lahko povezali s Konjicami. Da bi zvezda na modrem polju lahko nakazovala povezavo z grofi Celjskimi, kot je domneval Robert Peskar,200 je zelo malo verjetno, saj kljub številnim znanim vazalom grofov Celjskih na njihovih grbih zvezde oziroma tovrstne heraldične navezave na Celjske praviloma ni. Zvezda, ki ni del grba, najverjetneje nakazuje na Marijino češčenje, ki ga je v ka- peli izvajala dravskopoljska bratovščina. Pravzaprav je že leta 1905 Avguštin Stegenšek opozoril, da so zvezda, lilija in roža »znaki Marijini«,201 kar je v poznejši literaturi ostalo povsem spregledano; lilija, ki je bila pozneje izrisana na wallseejskem sklepniku, kar je razvidno iz starih fotografij (sl. 27), je bila med restavratorskimi deli odstranjena, saj je prvotno ni bilo. Zvezda je bila v srednjem veku navezava na poimenovanje stella maris, ki ga je vpeljal sv. Hieronim.202 Tudi na Koroškem in Štajerskem lahko v srednjem veku zlasti na pečatih večkrat najdemo zvezdo nad grbovnimi ščitki ali ob njih kot Marijin simbol.203 Takšen primer je, denimo, pečat štajerskega ministeriala Ulrika Mariborskega iz leta 1249, kjer je zvezda simbol Marijine zvezdne krone oziroma venca zvezd.204 Čeprav je rokavica zelo redko grbovno znamenje, vendarle ni unikatno. Rokavico so imeli v grbu gospodje iz Handschuhsheima, ki pa s Konjicami niso bili povezani.205 Misel, da bi šlo lahko 199 O rodbini Dürr gl. Wißgrill, Schauplatz, 273–75; Šilc, “Nekdanji ortenburški vazali,” 355–56 (z nadaljnjo literatu- ro); gl. tudi Kosi, Spopad, 137, 177, 184, 186, 188–90, 195, 208. 200 Peskar, “Arhitektura,” 272. Sorodno je Peskar, “Arhitektura,” 79–80, repr. 171, domneval tudi za eno od zvezd na sklepniku v zahodni obočni poli prezbiterija cerkve Žalostne Matere božje v Rosalnicah. 201 Stegenšek, “O grbih,” 163–64. 202 Prim. Siegenfeld, “Innerösterreichische Rosensiegel,” 463, 467. 203 O tem izčrpno Siegenfeld, “Innerösterreichische Rosensiegel,” 461–84. 204 Siegenfeld, “Innerösterreichische Rosensiegel,” 467–68. Sodobni primer je, denimo, grb južnobavarskega kraja Bad Waldsee, na katerem zvezda nad grbovnim ščitkom prav tako simbolizira Marijino češčenje (gl. Kreisgebiet Ravensburg, dostop 20. 8. 2023, http://www.kreisgebiet.de/kreis-ravensburg/bad-waldsee.htm). 205 Osnovno informacijo o rodbini ponuja “Die Herren von Handschuhsheim und ihre Angehörigen (in chronolo- gischer Folge),” Heidelberger Geschichtsverein, dostop 20. 8. 2023, http://www.s197410804.online.de/Adelsfami- lien/Handschuhsheim/hhmherren.htm (z nadaljnjo literaturo). Za nekaj primerov upodobitev njihovih grbov gl., denimo, Gast, Die mittelalterlichen Glasmalereien, 137, 144, 146, 154, 156–57, 200, 205, 210, 212, 214–18, 267, 503, 27. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sklepnik z grbom rodbine Wallsee pred obnovo (© ZVKDS, OE Celje) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 44 za govoreči grb, je zapisal že Avguštin Stegenšek in domneval, da je na sklepniku »mogoče govoreč grb kakega duhovnika«.206 Ta razlaga je zelo smiselna, saj očitno ne gre za grb katerega od vplivnih štajerskih posvetnih plemičev. Mesto grba v vzhodni traveji še dodatno opravičuje misel, da bi šlo lahko za duhovnika, morda beneficiata ali ustanovitelja kapele oziroma Jakobovega oltarja plemiš- kega porekla ali/in člana bratovščine. Morda bi k razrešitvi grba z rokavico pripomogla raziskava rodbin, iz katerih so bili konjiški župniki in/ali kaplani bratovščine v času okoli njene ustanovitve in nekaj desetletij po njej. Že pred sredino stoletja, vsaj od leta 1342 in vsaj do leta 1366, kar po- meni v času ustanovitve dravskopoljske bratovščine, je bil konjiški župnik in arhidiakon Dytmar (Dietmayr, Dyetmarus ipd.), ki se v arhivskih listinah pogosto omenja.207 Najkasneje od leta 1371 in vsaj do leta 1377 je bil konjiški župnik Ulrik (Ulreich, Wolricus ipd.) Tröphel, ki se prav tako večkrat omenja;208 30. novembra 1360 se omenja Hainreich der Trophel, Bürger zu Goniwicz.209 V dostopnem listinskem gradivu v Štajerskem deželnem arhivu je razvidno, da je bil naslednji konjiš- ki župnik in arhidiakon Peter Topolt (Toppolt, Topoltz ipd.), in sicer vsaj od leta 1386 in vsaj do leta 1405210 ali celo do leta 1411.211 Leta 1398 se je za Petra Toppolta zavzel celjski grof Herman, kar je še en dokaz o povezanosti grofov Celjskih s konjiško cerkvijo.212 Tudi v času Rajnprehta II. Wall- seejskega ni znanih konjiških župnikov, katerih grb bi ustrezal grbu, izklesanemu na vzhodnem sklepniku konjiške kapele.213 Kaplanov dravskopoljske bratovščine je do tretje četrtine 15. stoletja poimensko znanih zelo malo. Konjiški župnik je 27. oktobra 1371 za kaplana pri oltarju sv. Jakoba prezentiral Johanna Adlelharta.214 Leta 1406 se kot kaplan tega oltarja omenja Bertold Svibenski,215 543, 558. V novem veku je grb z rokavico od rodbine Dürr prevzela rodbina Schrattenbach, gl. Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel, 158; Naschenweng, Der landesfürstlische Adel, 1325–26; gl., denimo, grb na nagrobniku v kapeli Žalostne Matere božje v celjski cerkvi sv. Danijela, kjer je pokopana /…/ DIE WOLGEPORN F. F. ANNA : MAR- GAREDA SAVERIN FREIN WITIBEIN GEBORNE FREIN VON SCHROTENBACH /…/; celoten prepis pri Orožen, Celska kronika, 143–44; Marolt, Dekanija Celje, 48. Grb z roko/rokavico najdemo tudi na nagrobniku dr. Johannesa von Halweyla v križnem hodniku frančiškanskega samostana v Gradcu iz okoli leta 1520. Okoli leta 1520 umrli Jo- hannes von Halweyl/Halbeyl je bil izobraženi učenjak, po rodu iz Švice; bil je prokurator in duhovni oče minoritov pred njihovim izgonom iz samostana. Na nagrobni plošči je izklesan tudi znak reda slonov (Elenfantenorden), gl. Valentinitsch, “Das Franziskanerkloster,” 48–49, 70. 206 Stegenšek, “O grbih,” 164. 207 Mdr. AUR 2170a, StLA; AUR 2200e, StLA; AUR 2273g, StLA; AUR 2556a, StLA; AUR 2603a, StLA; AUR 2850h, StLA; AUR 2975c, StLA; Litterae Fundatitiae, pag. 2–3, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. Prim. Stegenšek, Kon- jiška dekanija, 43, ki za čas njegovega župnikovanja v Konjicah navaja krajše obdobje, leta 1342–1357. 208 Mdr. AUR 3119e, StLA; AUR 3120a, StLA; AUR 3160b, StLA; AUR 3198a, StLA; AUR 3231e, StLA; AUR 3269b, StLA; Litterae Fundatitiae, pag. 3–6, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA; Otorepec, Gradivo, 252 (št. 1300), 258 (št. 1333), 259–60 (št. 1342). Stegenšek, Konjiška dekanija, 43, Ulrika kot konjiškega župnika pozna za čas od leta 1373 do leta 1377. 209 AUR 2765c, StLA. Stegenšek, Konjiška dekanija, 44, navaja, da se leta 1379 omenja kot konjiški župnik Sieghard, vendar je iz Orožen, Das Bisthum, 16–17, razvidno, da je bil tega leta savinjski arhidiakon in župnik na Ponikvi. 210 Mdr. AUR 3572, StLA; AUR 3657, StLA; AUR 3822, StLA; AUR 3902c, StLA; Otorepec, Gradivo, 273 (št. 1375), 274 (št. 1384), 283 (št. 1425), 286 (št. 1441, 1443), 287 (št. 1444). 211 Gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, 44, ki Petra Topolta kot konjiškega župnika in arhidiakona pozna za leta 1389– 1411. 212 Otorepec, Gradivo, 273 (št. 1375). 213 O vrsti konjiških župnikov v 15. stoletju gl. Stegenšek, Konjiška dekanija, 44–47. 214 AUR 3119e, StLA. 215 Litterae Fundatitiae, pag. 6–7, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. MIJA OTER GORENČIČ 45 leta 1451 pa Gregor,216 ki je domnevno že Gregor Freyhatt, ki se kot kaplan bratovščine omenja še v svoji oporoki leta 1464.217 Žal grbi vseh konjiških župnikov in kaplanov dravskopoljske bratovščine, ki bi nam bili v pomoč pri raziskavi, niso znani. Rodbina, ki je imela v grbu petprstno rokavico in je v drugi polovici 14. stoletja delovala na Štajerskem, je bila sicer rodbina Zuchtol. Josef Kraßler njihov grb z rokavico s tremi šivi pozna iz let 1364 in 1406.218 Na konjiškem grbu detajla s šivi ni opaziti. Grb z roko oziroma rokavico je najti tudi v grbovnih knjigah z Arlberga. V različici, ki se hrani v Tirolskem deželnem arhivu v Inns- brucku (t. i. Codex Figdor), na fol. 49v najdemo grb s srebrno rokavico na rdečem polju, ob katerem se omenja Martin Hantschuwir.219 Med letoma 1937 in 1939 je Otto Hupp izdal neke vrste faksimile innsbruške, münchenske220 in dunajske221 različice arlberških grbovnih knjig, v katerem omenje- ni grb prepoznava kot grb rodbine Handschuher (Handschuwir), ki izvira iz zgornje Bavarske. Ob tem dodaja, da se leta 1330 v listinah samostana Dießen am Ammersee omenja Eberhard der Handschuher.222 Ob enakem grbu je v münchenskem rokopisu navedena Anna Hantschusterin;223 Otto Hupp se ob tem sprašuje, ali gre morda za hčer Urbana, poleg tega pa omenja tudi še Štefana Handschusterja, leta 1330 izpričanega v Passauu, Ulrika, ki se leta 1338 omenja v Regensburgu, in Goeßela, omenjenega v Münchnu.224 V arlberški grbovni knjigi, hranjeni v Bavarskem državnem arhivu v Münchnu, na fol. 63r najdemo grbovni ščitek z belo (srebrno?) rokavico na modri podlagi, ob katerem je naveden Diter von Hentschußheim.225 Otto Hupp v zvezi s tem pojasnjuje, da ta isto- imenska rodbina (Handschuchsheim) izvira iz Wasserburga v Handschuchsheimu – pojavi se na začetku 13. stoletja in izumre konec leta 1600. Navedeni Dieter je bil sin očeta z istim imenom, leta 216 Litterae Fundatitiae, pag. 14–15, Abschriften, Geistliche Stiftungsakten, GSTA 128, 1–4, StLA; Orožen, Das Bisthum, 227–228. 217 Litterae Fundatitiae, pag. 70–73, Abschriften, Geistliche Stiftungsakten, GSTA 128, 1–4, StLA; Orožen, Das Bisthum, 228–231. Orožen, Das Bisthum, 273, Gregorja, omenjenega leta 1451, enači z Gregorjem Freyhattom, omenjenim leta 1464. Kot kaplane oltarja sv. Jakoba iz časa pred letom 1500 sicer pozna tri osebe, ob katerih na- vaja letnice: Berthold von Scharfenberg 1406; Gregor Freyhatt 1451, 1464; Oswald 1484, 1497. Kot pokaže pregled ohranjenih listin v Štajerskem deželnem arhivu, se Oswald omenja tudi leta 1485 (AUR 8017, StLA); Gregor Freyhatt se omenja še leta 1458 (AUR 6668b, StLA). 218 Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel, 157; na str. 158 avtor za čas druge polovice 15. stoletja grb z rokavico pozna za rodbino Winterhofer. V Štajerskem deželnem arhivu so listine s pečatom rodbine Zuchtol (Zuckerthal pri Judenburgu/Zeiringu) ohranjene iz let 1361 (AUR 2796a, StLA), 1363 (AUR 2869a, StLA), 1364 (AUR 2900b, StLA), 1404 (AUR 4169, StLA), 1406 (AUR 4257a, StLA), 1407 (AUR 4295, StLA). Grb z rokavico najdemo tudi na pečatu Antona Peningerja, gl. “Charter: Urkunden (1058–1899) 1435 IV 24,” Monasterium.net, dostop 20. 8. 2023, https://www.monasterium.net/mom/AT-StiAG/GoettweigOSB/1435_IV_24/charter. Aue, Wappenschlüs- sel für Niederösterreich, 680, grb z roko ali rokavico s podaljšanim ukrivljenim delom pripisuje rodbini Dürr (Dörr), vendar to ne ustreza povsem dejanskim upodobitvam grba te rodbine. Najdemo pa ga pri nekaterih dru- gih rodbinah, ki so imele v grbu rokavico, gl. npr. “BSB-Hss Cod.icon. 308 n,” Bayerische Staatsbibliothek, dos- top 20. 8. 2023, https://daten.digitale-sammlungen.de/~db/0004/bsb00043104/images/index.html?seite=298&- fip=193.174.98.30. Prav tako srednjeveškim upodobitvam grba ne ustreza opis v Wißgrill, Schauplatz, 274–75. 219 Hs 5927, fol. 49v, Zbirka rokopisov, Tiroler Landesarchiv Innsbruck; dostopno tudi na https://bilderserver.at/ wappenbuecher/TirolerHandschriftOSPv2_52z2/. Prim. Widmoser in Köfler, Botenbuch, 115. 220 Hs 3, Hausritterorden vom Hl. Georg, Geheimes Hausarchiv, Bayerisches Hauptstaatsarchiv München. 221 Hs W 242, HHStA; dostopno tudi na https://bilderserver.at/wappenbuecher/WienerHandschriftEXAv2_52z3/. 222 Hupp, Die Wappenbücher vom Arlberg, 185. 223 Hs 3, fol. 93v, Hausritterorden vom Hl. Georg, Geheimes Hausarchiv, Bayerisches Hauptstaatsarchiv München; dostopno tudi na https://bilderserver.at/wappenbuecher/MuenchnerHandschriftEXA2_52z3/. 224 Hupp, Die Wappenbücher vom Arlberg, 212. 225 Hs 3, fol. 63r, Hausritterorden vom Hl. Georg, Geheimes Hausarchiv, Bayerisches Hauptstaatsarchiv München. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 46 1382 se omenja kot Dieter mlajši; leta 1393 je pri palatinskem grofu Ruprehtu II. postal dvorni moj- ster, leta 1395 pa maršal; umrl je pred letom 1414.226 Vsaj omeniti moramo tudi rodbino Dürr, ki je imela v grbu zmajevo glavo. V dunajski različici arlberške grbovne knjige je na srebrnem grbovnem ščitku rdečerjava zmajeva glava z ušesi, poudarjenimi z rumeno oziroma zlato barvo, ob tem grbu pa je naveden Vichart (Wichard/Weikhard) Dürr.227 Otto Hupp pojasnjuje, da so bili Dürrerji, ki so imeli v grbu zmajevo glavo, spodnjeavstrijska viteška rodbina iz okolice St. Pöltna.228 Grb z zmajevo glavo najdemo tudi na več pečatih rodbine Dürr.229 Ali bi konjiški grb lahko pripadal kranjski rodbini Dürr? Največji pomislek pri povezavi grba s to rodbino je območje njihovega delovanja. A ker si je ta rodbina v poznem srednjem veku v habsburški službi pridobila posesti tudi v Spodnji Avstriji, nikakor ne smemo izključiti karierne poti njenih čla- nov prek dežele Štajerske (kot pri Rauberjih, Prüschenkih in drugih), pri čemer pa Dürrerji zagotovo niso bili štajerski deželani. Habsburški deželni fevdni in zastavni registri za Štajersko in druge no- tranjeavstrijske dežele še niso zbrani v celoti in so ovrednoteni le sporadično, zato tudi vse povezave še niso raziskane.230 Rodbina Dürrerjev sicer izvira iz vasi Sušje pri Ribnici in je delovala v funkciji ortenburških vazalov; po izumrtju Ortenburžanov so bili vazali grofov Celjskih, ki so prevzeli orten- burške posesti in gradove. Dürrerji so tako postali relativno pomembni predstavniki celjske klientele z uglednimi funkcijami, kot je ta, da so bili gradiščani v Ložu.231 Ana, vdova Andreja Dürrerja, se je 3. novembra 1445 pogodila z njegovima bratoma glede posesti. Iz listine je razvidno, da je bila hči Hansa Hohenwarterja,232 pomembnega predstavnika celjske klientele s posestmi v Savinjski dolini in drugje po Štajerskem. To je vsekakor podatek, ki kaže na pridobivanje vpliva članov rodbine von Dürr v šta- jerskem prostoru. Andrej Dürr(er) je umrl leta 1445, v letu 1446 pa sta dala njegova brata Boltežar I. in Nikolaj II. določeno posest ljubljanski cerkvi manjših bratov sv. Frančiška, kjer je bil Andrej pokopan, in sicer za opravljanje aniverzarijev za pokojnega brata in svojce.233 Janez III. Dürr(er) je bil prvi iz te rodbine, ki je bil dejaven v Spodnji Avstriji; med letoma 1451 in 1479 je bil gradiščan na Pernsteinu in Thernbergu.234 V 15. stoletju so imeli nato Dürrerji fevde tudi na Štajerskem. Herman Celjski jim je 18. junija 1418 podelil v fevd neko posest pri Gornjem Gradu,235 v letih 1432 in 1468 pa se omenjajo njihovi fevdi pri Ptuju in v Savinjski dolini.236 Roka kot motiv grba je sicer prvič dokumentirana na li- stini z 12. aprila 1355, ki jo je pečatil Bertold von der Dürr, kar je obenem prva omemba predstavnika te družine;237 to pomeni, da bi bil grb na oboku konjiške kapele zlahka še iz 14. stoletja. 226 Hupp, Die Wappenbücher vom Arlberg, 199. 227 Hs W 242, fol. 26r, HHStA. 228 Hupp, Die Wappenbücher vom Arlberg, 116. 229 Ledel, “Die Wiener Handschrift,” nepaginirani del (fol. 026r – 01). 230 Za pogovor o Dürrerjih na Štajerskem se zahvaljujem dr. Danielu Lugerju. 231 Gl. Šilc, “Nekdanji ortenburški vazali,” 355–56. O celjski klienteli gl. Kosi, “Celjska klientela,” 11–64; Banfi, “Upra- va,” 21–58. 232 AUR 5992, StLA. 233 “Gradivo,” št. 75. 234 Wißgrill, Schauplatz, 273; Šilc, “Nekdanji ortenburški vazali,” 356. 235 Wißgrill, Schauplatz, 273. 236 Gl. Starzer, Die landesfürstlichen Lehen, 34; Lang, Die Salzburger Lehen, 140. 237 AUR 1355 april 12., HHStA. Prim. Preinfalk in Bizjak, Turjaška knjiga listin, 2: št. 247, repr. 188. Za 15. stoletje, ko se kot podpisniki pojavljajo Janez, Jurij in Nikolaj Dürr, gl. npr. Monasterium.net, dostop 20. 8. 2023, http:// images.monasterium.net/img/AT-KLA/871/KLA_871_B_339_14470704_r.JPG. MIJA OTER GORENČIČ 47 Doslej v literaturi o konjiški kapeli še ni bilo opaženo, da je bil eden od članov družine Dürrer- jev duhovnik, ki mu je bilo ime celo Jakob, kar bi se presenetljivo ujemalo s patrocinijem konjiške kapele. Hitro povezovanje teh dveh podatkov bi bilo vsekakor nepremišljeno, a ga vendarle ne gre zanemariti. Jurij Šilc, ki je objavil genealoško preglednico rodbine Dürrer, navaja, da je bil Jakob morda brat Bertolda I. Dürrerja, sicer pa župnik v Ložu, natančneje v Starem trgu pri Ložu, ter ar- hidiakon Kranjske in Marke. Po njegovih raziskavah se župnik Jakob prvič omenja 15. septembra 1398, umrl pa naj bi pred letom 1415.238 Iskanje morebitnih nadaljnjih virov o župniku in arhidia- konu Jakobu iz rodbine Dürr za potrebe tega članka me je pripeljalo do dveh nadaljnjih podatkov. V vatikanskih virih sega v leto 1379 omemba Jacobus Bertoldi de Duerr presb. Aquileg. dioc. de benef. ad coll. patriarche Aquileg.239 Očitno gre za isto osebo, kar pomeni, da je duhovnik Jakob sin Bertolda Dürrerja. Leta 1379 je od oglejskega patriarha prejel beneficij, žal pa ne vemo, konkretno katerega. Jakob Dürrer bi bil lahko ali beneficiat pri Jakobovem oltarju in/ali član velike Marijine bratovščine.240 Dokaz, da je Jakob Dürrer dejansko uporabljal grb z rokavico, najdemo v listini, iz- dani 15. septembra 1398. Tega dne je Jakob Dürr, župnik v Ložu in arhidiakon Kranjske in Marke, na predlog Viljema Lambergerja, gradiščana v Waldenbergu, podelil duhovniku Petru, imenova- nemu Nayger, župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Zasipu. Na Jakobovem pečatu je podoba sv. Jurija na konju v boju z zmajem, pod zmajem pa je izstaviteljev grb: razprta roka.241 Mimogrede lahko objavljeno genealoško preglednico dopolnimo tudi z omembo Nikolaja Dürrerja 9. julija 1470, ko je bilo izdano potrdilo za Jurija Rainerja, kranjskega vicedoma, za 200 ogrskih goldinarjev, ki jih je ta dal Nikolaju Dürrerju za odkup zadolžnice.242 Poleg tega se 8. junija 1475 omenja Jurij Dürrer, arhidiakon Slovenske Marke; tega dne je postal prošt bratovščine presv. Trojice v Novem mestu.243 Na njegovo ime naletimo tudi 2. maja 1478: Georgio Durrer archidyacono in provincia Marchie.244 Georgio Durrer archidyacono in Carniola se omenja tudi 18. marca 1478,245 prav tako pa tudi 22. aprila 1479246 in 14. januarja 1480 kot Georgio Durrer Marchie Slauonice ar- chidiacono.247 To pomeni, da sta se kar dva predstavnika te rodbine v razdobju sto let ponašala z nazivom arhidiakona. Prosopografska analiza pokaže več tesnih povezav med Wallseejci, Celjskimi in Ortenbur- žani, katerih vazali so bili Dürerrji, prav v drugi polovici 14. stoletja. Prva zgovorna povezava je 238 Šilc, “Nekdanji ortenburški vazali,” 355, 356. 239 Göller, Repertorium Germanicum, 7, 63. 240 Kot konkreten primer iz 15. ali 16. stoletja, da je bil kateri od arhidiakonov imetnik beneficija v drugem arhi- diakonatu, lahko navedemo savinjskega arhidiakona Valentina Fabrija, ki je bil župnik v Konjicah in savinjski arhidiakon, župnik v Vuzenici, od leta 1497 pa tudi prošt v Dobrli vasi in arhidiakon v Podjuni (o njem nazadnje Žnidaršič Golec, “Socialne vezi,” 77–103 (z nadaljnjo literaturo)), in Polidorja Montagnana (o njem gl. Baraga, “Polidor Montagnana,” 89–103). Za posvet o takšnih primerih se zahvaljujem dr. Lilijani Žnidaršič Golec. 241 SI AS 1063/330, ARS. Za pomoč pri iskanju pečatov se zahvaljujem dr. Mihu Kosiju. 242 Gl. “Chmel, Regesta Friderici,” Regesta Imperii, dostop 20. 8. 2023, http://www.regesta-imperii.de/regesten/13- 0-0-chmel/nr/1470-07-09-5-0-13-0-0-6078-6079.html?tx_hisodat_sources%5Baction%5D=show&tx_hisodat_ sources%5Bcontroller%5D=Sources&cHash=239679ea35fa1564d34b2fe0f9180d5a#rinav. Konec 15. stoletja se omenja tudi Vinzenz Dürr (gl. Naschenweng, Der landesfürstlische Adel, 1545). 243 Koblar, “Drobtinice iz furlanskih arhivov,” 74. 244 Acta Curiae, busta 329, fol. 293v, Archivio della Curia Arcivescovile Udinese, Archivio Storico Diocesano, Udine. Prim. Santonino, Itinerario, 56. 245 Acta Curiae, busta 329, fol. 275r, Archivio della Curia Arcivescovile Udinese, Archivio Storico Diocesano, Udine. 246 Zahn, “Archivalische Untersuchungen,” 77. 247 SI AS 1063/825, ARS. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 48 že omenjena zakonska zveza med prvim grofom Celjskim Friderikom (u. 1360) in Diemut Wall- seejsko iz graške linije rodbine, ki se 30. novembra 1357 omenja kot pokojna; bila je hči Ulrika I. Wallseejskega, štajerskega deželnega glavarja, in sestra Ulrika II., prav tako štajerskega deželenega glavarja (u. 12. julija 1359).248 Kar dva od njunih štirih otrok, Ana in Ulrik I., sta se s poroko poveza- la s predstavniki rodbine Ortenburžanov. Grofica Adelajda Ortenburška se 23. aprila 1360 omenja kot žena celjskega grofa Ulrika I. (u. 1368),249 Ana Celjska pa je bila žena Adelajdinega brata Otona VI. Ortenburškega in se kot njegova žena neposredno prvič navaja 22. avgusta 1348.250 Grofica Agnes Ortenburška je bila po drugi strani poročena z Eberhardom VI. von Wallsee-Drosendorf (u. 1356).251 V našem kontekstu je zelo pomembno tudi to, da je več članov Celjskih opravljalo vlogo deželnega glavarja za Kranjsko. Kranjski deželni glavar je bil tako od leta 1334 že Friderik Žovneš- ki, pozneje prvi grof Celjski, ta položaj je prav tako zasedal njegov sin Ulrik I., kranjska deželna glavarja pa sta bila še Herman II. in domnevno Viljem.252 Še več, v drugi polovici 14. stoletja sta bila kranjska deželna glavarja tudi Oton VI. Ortenburški in Hugo VIII. Devinski. Friderik Žovneški oziroma prvi grof Celjski se v tej funkciji omenja v letih 1334–1340; v letih 1357–1359/60, torej po ustanovitvi dravskopoljske bratovščine, pa je bil kranjski deželni glavar Oton VI. Ortenburški, ki je bil mož Ane Celjske, hčere Friderika Žovneškega. Celjski grof Ulrik I. je bil deželni glavar na Kranjskem v letih 1362–1367, Hugo VIII. Devinski pa je ta položaj zasedal v letih 1385–1389/90, to- rej prav v času, ko je imel v svojih rokah Konjice. Nasledil ga je Herman II. Celjski, ki je bil kranjski deželni glavar od leta 1390 do leta 1401.253 Po drugi strani je bilo več predstavnikov rodbine Wallsee deželnih glavarjev za Štajersko. Wallseejci so bili štajerski deželni glavarji vrsto let, in sicer v letih 1299–1360 graška linija, ennška linija pa v letih 1369 in 1373–1384.254 Štajerski deželni glavar je bil tako že od leta 1299 Ulrik I. (u. 1329), ki ga je po smrti nasledil njegov najstarejši sin Ulrik II. (u. 1359), tega pa za eno leto Eberhard VII. (u. 1379). Med prvim razcvetom dravskopoljske bratovšči- ne sta bila štajerska deželna glavarja tudi Friderik VI. (u. 1372) leta 1369 in Rudolf I. (u. 1405) vsaj med letoma 1373 in 1379. Najpozneje leta 1384 je Rudolfa I. zamenjal Ulrik IV. (u. 1400) iz drosen- dorfške linije, ki je 13. novembra imenovan kot štajerski deželni glavar in dvorni mojster vojvode Viljema.255 Poleg tega se Ana von Wallsee-Enns 6. junija 1373 omenja kot umrla žena Huga VIII. Devinskega, med 6. julijem 1406 in 25. januarjem 1418 pa je bil, kot omenjeno, Rajnpreht II. von Wallsee, brat omenjene Ane, poročen s Katarino, hčerko Huga VIII. Devinskega.256 Ravno v letih torej, ko so bili predstavniki rodbine Celjskih in Wallsejskih, katerih grbe najdemo v konjiški kapeli, ter Devinskih, ki so imeli v rokah Konjice, deželni glavarji Kranjske oziroma Štajerske in bili med seboj povezani tudi s porokami, je bil župnik v Starem trgu pri Ložu in nato kranjski arhidiakon Jakob Dürrer. Vez v najvplivnejši marijanski bratovščini na Štajerskem je z vidika razumevanja vseh 248 Gl. Zbirka listin 4159, ARS; Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 568–570, 571; Domenig, “‘tuon kunt,’” 39, 41–42, 119. 249 Gl. Zbirka listin 4597, ARS; Domenig, “‘tuon kunt,’” 43, 45. 250 Gl. Zbirka listin 4580, ARS; Meyer, “Die Ortenburger,” 54–55, 61; Domenig, “‘tuon kunt,’” 42–43, 65. 251 Gl. Doblinger, “Die Herren,” 572. 252 Domenig, “‘tuon kunt,’” 57, 74–75, 80, 104, 110–11; Fugger Germadnik, Grofje in knezi Celjski, 41, 47, 55. 253 Kotar, “Deželni glavarji,” 111, 114–15, 118–19, 121–23, 140–41. O Viljemu Celjskem, ki naj bi bil tudi kranjski deželni glavar, čeprav tega ni mogoče nesporno potrditi, gl. citirani članek na strani 122. 254 Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 511–12. 255 Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 313, 323, 345, 347, 349, 382, 513, 561–62, 564, 568, 570–71, 575. 256 Doblinger, “Die Herren von Wallsee,” 563; Kos, “Iz zgodovine devinskih gospodov,” 114, 131, 133. MIJA OTER GORENČIČ 49 29. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, stik sklepnika z rebri v drugi traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) teh povezav zlahka predstavljiva.257 Zagotovo je bil najvplivnejši predstavnik rodbine Dürrerjev kot ortenburških vazalov prav Jakob, arhidiakon Kranjske in Marke. Ker je sklepnik z grbom rodbine Wallsee nekoliko drugače oblikovan, to nakazuje tudi na mož nost, da je bil pozneje preklesan. Na tem sklepniku bi bil prvotno lahko grb gospodov Ko- njiških ali morda Viltuških, ki so bili v letu 1369 odvetniki kapele. To je razvidno iz listine iz leta 1369, katere prepis je ohranjen v bratovščinski kopialni knjigi. Listino je sicer izdal Ortel der Khetherman z ženo Gerburgo in z njo pet hub z vsemi pravicami in dohodki prodal proštu in članom dravskopoljske bratovščine ter njenemu kaplanu. K temu sta dali privoljenje tudi Kata- rina, vdova Henrika Viltuškega, odvetnica bratovščinske kapele, in Alhajda, vdova Viljema Vil- tuškega, katerih vazal je bil Ortel. Obe sta listino tudi sopečatili: /…/ Auch Vergiche Ich Cäthraj meiness Seeligen herrn herrn Hainrichss von Wildthaussen Wittib, und alle Meine Erben, dass wir die Vorgenandte güetter (die von vnss zu lehen gewessen seyndt) ledig und frey gelassen haben, und lassen zu der Vorgenandten Cäppel, dero wir Vogt seyn [!]. Auch Vergiche ich Alheid dess Se- eligen herrn herrn Wilhelmss von Wildthaußen Wittib und Ich Heinrichs Ihr Sohn vnd alle vnsere 257 O medsebojnem zgledovanju na področju kartuzijanske politike med grofi Celjskimi in Habsburžani (tudi) v tem času gl. Oter Gorenčič, “Die Kartäuserpolitik,” 49–65. 28. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, stik sklepnika z rebri v vzhodni traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) 30. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, stik sklepnika z rebri v tretji traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) 31. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, stik sklepnika z rebri v zahodni traveji (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 50 Erben, dass wir die Vvorgeschribene Güetter die von vnss zu lehen gewesen syndt ledig vnd frey gelassen haben vnd lassen zu der vorgenandten Cäpell. /…/. Listino so pečatili Ortel der Khether- man, Cathrei herrn Heinrichss von Wildthausen seeligen wittib in Alheide herrn Willhelmes von Wildthausen seeligen wittib.258 Če kapela ni bila takoj obokana, pa bi bil na sklepniku lahko iz- klesan tudi grb Huga Devinskega. Čeprav mu je odvetništvo konjiški župnik Peter Topolt podelil 6. januarja 1389, bi bil kot posestnik gospostva Konjice lahko član bratovščine že pred tem in s tem tudi upravičen do grba.259 Morebitna sprememba grba Huga Devinskega v grb Wallseejskih bi bila vsekakor zelo preprosta.260 Pregled stikov sklepnikov z rebri pokaže, da sklepnik lepo nalega na rebra edino v prvi traveji (sl. 28), čeprav je tudi pri tem sklepniku, tako kot je to še bolj opazno pri preostalih treh (sl. 29–31), stik z ometom prilagojen rebrom, ki izhajajo iz sklepnika. Izmaknjenost, ki so jo poskušali zabrisati z debelim ometavanjem, je najbolj vidna pri sklepniku z grbom Wallseejcev, poleg tega je ta med vsemi tudi najbolj poškodovan, in sicer ob strani in na mestu, kjer je bila pozneje dodana lilija. Ploš- če vseh štirih sklepnikov imajo enako žlebasto profilacijo, kar kaže na njihovo sočasnost. Vsi štirje sklep niki imajo tudi enak profil nastavkov reber oziroma, če povemo z drugimi besedami, nobeden nima nastavkov reber s klinastim profilom. Kako bi bili sklepniki vstavljeni »sekundarno /…/, ven- dar /…/ najverjetneje sočasno«, kot navaja Robert Peskar,261 avtor ne pojasnjuje. Sekundarno vstav- ljanje sklepnikov, ki držijo skupaj ves obok, je težko predstavljivo. Teoretično bi sicer lahko podprli 258 Litterae Fundatitiae, pag. 2–3, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. Tudi Orožen, Das Bisthum, 223–24, v povze- manju tega dokumenta navedbo o Katarininem odvetništvu povzema kot Kapelle, deren Vogt sie ist. Vdova Kata- rina Viltuška je bila tudi sopečatnica omenjenih bratovščinskih pravil iz leta 1373, ki jih je spisal konjiški župnik Ulrik, dokument pa so poleg Katarine Viltuške pečatili še Henrik Konjiški in slovenjebistriški župnik. Bratovščin- ska kapela je imela povsem samosvoj status, kar je zelo dobro razvidno predvsem iz prepisa listine iz leta 1373 v kopialni knjigi. 259 Prepis listine hrani AUR 3657, StLA. 260 Prim. sopostavitev obeh grbov v grbovni knjigi Wernigeroder Wappenbuch s konca 15. stoletja: “Wernigero- der (Schaffhausensches) Wappenbuch,” Wikimedia commons, dostop 20. 8. 2023, https://upload.wikimedia.org/ wikipedia/commons/7/76/Wernigeroder_Wappenbuch_099.jpg. 261 Peskar, “Arhitektura,” 271. 32. Murska Sobota, stolna cerkev sv. Nikolaja, profil reber v gotskem prezbiteriju cerkve (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) MIJA OTER GORENČIČ 51 obok in zamenjali ali sekundarno vstavljali tri sklepnike, vendar za kaj takega ni (bilo) jasnega razloga. Klinast profil reber z obojestranskim žle- bom, ki izhaja iz vseh štirih sklepnikov, ustre- za času gradnje kapele. V slovenskem prosto- ru je bil klinast profil reber z obojestranskim žlebom v uporabi vsaj od druge polovice 14. stoletja in je po ugotovitvah Ivana Komelja »tudi najbolj običajna oblika naših reber«.262 V slovenskem prostoru ga okoli let 1370–1380 najdemo v pritličju zahodne empore proštijske cerkve na Ptuju, v isti cerkvi pa tudi v drugi, tretji in četrti traveji južne kapele. Kot ome- njeno, se ta obok umešča v tretjo četrtino 14. stoletja. Profilacijo reber klinastega profila z obojestranskim žlebom že okoli leta 1370 naj- demo v prezbiterju današnje stolne cerkve sv. Nikolaja v Murski Soboti (sl. 32), v prezbiteriju in zakristiji gotske cerkve ob župnijski cerkvi Ma- rijinega vnebovzetja v Turnišču iz okoli let 1380–1383, v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Martina v Martjancih pa v letih 1390–1392.263 V avstrijskem prostoru dvojnožlebljeni profil v kombinaciji z grbovnim sklepnikom rodbine Wallsee najdemo že v letih 1336–1341 v loretski kapeli nekdanjega cistercijanskega samostana oziroma nekdanji prečni ladji cistercijanske cerkve v Säusensteinu (sl. 33).264 Tudi analiza sklepnikov in profilov reber tako ne pritrjuje hipotezi o treh fazah gradnje kape- le oziroma kaže, da je bila kapela najverjetneje že od začetka zgrajena kot štiritravejna ter obokana sočasno in ne v dveh fazah. Zaključek Na podlagi analize arhivskih virov, novih spoznanj o srednjeveških poslikavah in grbovnih sklep- nikih ter arhitekturne in stavbnoplastične pričevalnosti kapele podpisana torej menim, da gre pri konjiški kapeli sv. Jakoba za enovito gradnjo. In kaj lahko na podlagi vseh opravljenih analiz povemo o času obokanja kapele? Avguštin Stegenšek je domneval, da je obok kapele »sodoben s prezbiterijem« konjiške cerkve.265 Gradnja prezbiterija župnijske cerkve v Konjicah se postavlja v 262 Komelj, Gotska arhitektura, 113. 263 O profilaciji na naštetih lokacijah gl. Peskar, “Arhitektura,” 29, 32, 34–38, 227–231, 252–255, 296–297, passim; Vidmar, Die Herren, 193–96. Gl. tudi Štefanac, “Martjanci, ž. c. sv. Martina,” 55–56. Za natančno analizo profilov na omenjenih in drugih lokacijah s sorodnim profilom bo v prihodnosti potrebna samostojna študija, ki se bo lotila tehničnih izmer in izrisov čim večjega števila rebrnih profilov, kar bi omogočalo natančno analizo razmerij in globin gotske profilacije reber. 264 Aigner, Katalog Gewölbeschlusssteine, 461. 265 Stegenšek, Konjiška dekanija, 26. 33. Säusenstein, nekdanji cistercijanski samostan, loretska kapela, obočna rebra s sklepnikom (© Martin Aigner) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 52 konec 14. stoletja,266 primerjava med konzolama, ki ju je omenil Stegenšek, pa ne kaže vzporednic. Konzola v severovzhodnem kotu poligonalnega sklepa prezbiterija ima v nasprotju s konzolo v kapeli izklesano tudi glavico (sl. 34–35),267 poleg tega je okrasni baldahinski trikotnik na konzoli v kapeli oblikovan veliko preprosteje, enako velja tudi za križno rožo, ki je v prezbiteriju izklesa- na bistveno bolj nadrobno, poleg tega ima konzola v prezbiteriju pod baldahinom izklesan tudi trilist; konzoli sta slogovno neprimerljivi oziroma časovno ali slogovno nista povezani. Konzole v konjiški kapeli so stožčaste z osmerokotno zasnovo in členjene z več paličnimi ali kitastimi profili; 266 Cevc, Srednjeveška plastika, 100–01; Vengust, “Prispevek,” 44 (s pregledom starejših hipotez na straneh 42–44); Klemenčič, “Slovenske Konjice,” 79; Curk, “O umetnostni podobi,” 200; Peskar, “Arhitektura,” 270, 272; prim. Stegenšek, Konjiška dekanija, 26, 27 (sredina 15. stoletja); Curk, Slovenske Konjice, 19 (»V začetku 15. stol. (ca 1370) /…/«); Curk, “Oris gradbene zgodovine Pohorja,” 91 (okoli 1400); Klemenčič, “Župnijska cerkev,” 111 (oko- li 1400). 267 Iz zapisa Avguština Stegenška (Stegenšek, Konjiška dekanija, 25: »Rebresa počivajo na nosiljkah brez posebno zanimivih oblik; samo ena poleg stranskih vrat – glava pod baldahinčkom – se ponavlja v prezbiteriju.«) se zdi, kot da je glavica izklesana ne samo na konzoli v prezbiteriju, marveč tudi na konzoli v kapeli, vendar pa to ne drži. Konzole v prezbiteriju konjiške cerkve, zlasti figuralne, je izklesala ista delavnica kot konzole iz prezbiterija grajske kapele sv. Andreja na gradu Kunšperk, ki je domnevno kakšno leto starejša od konjiškega kora. Konzole s Kunšperka, ki se hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje oziroma so v privatni lasti, se umeščajo v leta okoli 1390– 1395, gl. Peskar, “Arhitektura,” 69–70, 214–15; prim. Cevc, Srednjeveška plastika, 100–01; Cevc, Gotska plastika, 90; Stopar, Razvoj srednjeveške grajske arhitekture, 37–38; Stopar, Grajske stavbe, 5: 47, 49; Lorenčak, “Konzola,” 9–11. 34. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, konzola z arhitekturnim okrasjem (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) 35. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, prezbiterij, konzola z arhitekturnim okrasjem (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 53 rebra se naslanjajo neposredno na zgornjo konzolno ploščo. Primerjalna analiza razkrije, da največ primerov sorodnih konzol v avstrijskem prostoru najdemo od konca 13. do konca 14. stoletja. V slovenskem prostoru so geometrične konzole znane iz časa od 13. do 16. stoletja;268 primerjava s konzolo v prezbiteriju konjiške župnijske cerkve, ki jo je omenil Avguštin Stegenšek, pa razkrije, da so obočne konzole v severni kapeli slogovno starejše, kar je še dodaten argument za to, da je bila kapela obokana že v 14. stoletju. Tudi profilacija reber je v prezbiteriju konjiške cerkve naprednejša v primerjavi s profilom reber v vzhodnih dveh travejah severne kapele, kar prav tako kaže, da je obok v kapeli starejši. Tipološko so s konjiškimi primerljive posamezne konzole v prezbiteriju mur- skosoboške cerkve sv. Nikolaja iz okoli leta 1370 (sl. 36–37). Domnevno tretjo gradbeno fazo je Albin Vengust postavil v leto 1464, ko je bil spisan testa- ment, v katerem je kaplan velike bratovščine na Dravskem polju Gregor Freyhatt namenil zwey Vasß wein zu dem Pau, und gerüst meiner Cäpellen.269 Robert Peskar meni, da bi bilo iz te navedbe mogoče sklepati, da je bila kapela takrat že zgrajena in da so bili darovi namenjeni za njeno vzdrževanje in 268 Komelj, Gotska arhitektura, 63–64. 269 Litterae Fundatitiae, pag. 71, Abschriften, GSTA 128, 1–4, StLA. Prim. Orožen, Das Bisthum, 229. Kot kaplan bratovščine Ljube Gospe na Dravskem polju se Gregor Freyhayt omenja tudi v listini, izdani 14. marca 1468, gl. AUR 7235c, StLA. 36. Murska Sobota, stolna cerkev sv. Nikolaja, prezbiterij, obočna konzola (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) 37. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, obočna konzola (© ZRC SAZU, foto: Andrej Furlan) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 54 opremo.270 Takšnega mnenja je bil že Avguštin Stegenšek, čeprav ga Robert Peskar na tem mestu ne citira. Avguštin Stegenšek je namreč že leta 1909 opozoril na ta arhivski zapis in ob tem opomnil, da »iz tega volila ne sledi, da so tedaj pri stranski ladji napravili novo podstrešje ali pa obok. Volilo je za vzdrževanje zidu (Bau) in podstrešnega stola (Gerüst), ne pa za stavbeni oder (Baugerüst).«271 Po drugi strani pa je Albin Vengust zagovarjal ravno nasprotno, in sicer da pri tej navedbi nikakor ne gre za vzdrževanje zidov, ampak za gradbena dela. Ta formulacija naj bi tako pomenila leseno ali železno ogrodje, s pomočjo katerega so zidarji zidali, oziroma »podporje, ki je nosilo zidani obok vse dotlej, dokler obok ni postal samonosen«. Dva soda vina sta bila ob tem namenjena delavcem, ki so tedaj dozidavali in obokavali severno kapelo.272 Kot najprepričljivejšo interpretacijo formulacije iz testamenta Gregorja Freyhatta, kaplana ve- like bratovščine na Dravskem polju, ocenjujem Vengustovo, s tem da se izraz Gerüst lahko nanaša tudi na opremo. Dejstvo, da iz vseh štirih sklepnikov izhajajo rebra enakega profila in da so enake- ga profila tudi spodnji deli reber v zahodnih dveh polah, kaže na to, da je bila kapela sprva enotno obokana v vseh štirih polah, le da so v zahodnem delu očitno nastale večje poškodbe oboka, morda se je celo porušil in so ga na hitro popravili z rebri, kot jih vidimo danes.273 Prav to bi bil lahko povod za postavitev gradbenega odra v letu 1464. Času po letu 1464 ustreza tudi slog poslikave na 270 Peskar, “Arhitektura,” 272. 271 Stegenšek, Konjiška dekanija, 26 (op. 4). 272 Vengust, “Prispevek,” 39 (op. 10). 273 Za posvet o možnosti posedanja terena v Konjicah se zahvaljujem dr. Igorju Sapaču. 38. Pöls, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, prezbiterij, sprememba v profilaciji reber (© Martin Aigner) 39. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, severna kapela, sprememba v profilaciji reber (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 55 južni steni tretje traveje. Poslikava se ob desnem robu prilagaja poteku reber, na podlagi česar bi poslikavo lahko vzeli kot terminus ante quem za popravke oboka. Sodeč po obraznem tipu Marije in Jezusa ter obliki grbovnega ščitka, bi freska lahko nastala tudi še v zadnji četrtini 15. stoletja oziroma po turškem vpadu v Konjice leta 1473.274 Vsak obok se sicer, gledano statično, ne začne pri konzoli, temveč višje, do tega mesta pa so rebra del stene in ne oboka. Običajno se obok, če se zaradi potresa, požara ipd. poškoduje, prelomi prav na tej točki, saj so rebra v spodnjem delu pritrjena na steno (francoski izraz za ta del obočnih reber je tas-de-charge).275 To lahko tudi pomeni, da lahko spodnjo in zgornjo polovico oboka oziroma obočnih reber gradita različni delavnici, kar lahko privede tudi do uporabe različnih profilov. Takšen primer najdemo v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Pölsu (sl. 38), kjer obočna rebra prezbiterija iz 14. stoletja276 iz bolj profiliranega spo- dnjega dela prehajajo v klinast profil v zgornjem delu. Kljub temu lahko ugotovimo, da je očitno hotena sprememba rebrnega profila v cerkvi v Pölsu izdelana elegantno in predvsem po celotni dolžini oziroma v isti višini, zaradi česar je v Konjicah (sl. 39) najverjetnejša razlaga, da je bil obok v zahodnih dveh travejah narejen po poškodbah, ki so najbrž nastale kot posledica posedanja tal. Obok prezbiterija župnijske cerkve v Pölsu je pomemben tudi zato, ker nam je lahko še v dodatno pomoč pri časovni umestitvi konjiškega oboka, saj so konzole sorodno profilirane (sl. 40).277 Ne na- 274 Turška vpada sta v Konjicah dokumentirana v letih 1473 in 1529, gl. Schmutz, Historisch-Topographisches Lexicon, 515; Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 358. Orožen, Celska kronika, 125, navaja, da so leta 1529 Turki do tal požgali Lipnico/Leibnitz, Slovensko Bistrico in Konjice, 14. oktobra istega leta pa so plenili okoli Celja in Dobrne. Ilwof, “Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark II,” 229, omenja le obedovanje Turkov v konjiškem župnišču leta 1473. Ilwof, “Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark III,” 219–30, turškega vpada v letu 1529 v Konjice ne opisuje, nima ga tudi v njegovi preglednici vpadov, gl. Ilwof, “Die Einfälle der Osmanen in die Steier- mark IV,” 173. Slekovec, “Turki,” 12, prim. 53, kjer piše, da so leta 1473 v Konjicah »Turčini obedovali v župnišču«, na str. 26 pa navaja, da so leta 1529 Turki med drugim požgali Slovensko Bistrico in da je enaka usoda zadela tudi Konjice in več drugih vasi okoli Celja in Dobrne. Simoniti, Turki so v deželi že, 62, 205, 207, za turški vpad v Konjice navaja le leto 1473. Enako Voje, Slovenci, 24. 275 Da se obok lahko poruši prav na tem mestu, smo bili v zadnjih (deset)let(j)ih priča tako v primerih požara (Notre Dame, Pariz) kot tudi potresov v Italiji. 276 Woisetschläger in Krenn, Steiermark (ohne Graz), 372. 277 Za opozorilo na cerkev v Pölsu in posvet o profilaciji reber in konzol se zahvaljujem Martinu Aignerju. 40. Pöls, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, prezbiterij, obočna konzola (© Martin Aigner) SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 56 zadnje lep in tekoč prehod iz obstenskega dvojnožlebastega profila proti hruškastemu, ki kaže eno- tno in sočasno izvedbo, najdemo tudi v prezbiteriju konjiške župnijske cerkve (sl. 41). Spremembo v profilaciji reber, ki domnevno ustreza dvema fazama gradenj, pa v slovenskem prostoru najdemo, denimo, v kapeli Žalostne Matere božje v celjski cerkvi sv. Danijela. Spodnji hruškast profil v zgor- njem delu prehaja v klinastega z obojestranskim žlebom; sorodnega vidimo tudi v stranskih ladjah cerkve (sl. 42).278 Kljub drugačnemu profilu in domnevnemu časovnemu zamiku v gradnji je tudi tu prehod izpeljan enotno in elegantno v okvirni višini tas-de-charge. Na podlagi vseh raziskav tako menim, da je bila konjiška kapela že od začetka zgrajena kot enotna gradnja oziroma kot klasična štiripolna bratovščinska kapela, ki je bila, kot lahko sodimo na podlagi oblike konzol in profilacije reber ter sklepnikov, že v zadnji tretjini 14. stoletja tudi obo- kana. Kar zadeva wallseejski sklepnik, bi bil lahko popolnoma legitimno izklesan že tedaj, lahko pa bi bil preklesan tudi ob poznejšem popravilu poškodovanega oboka. 278 Interpretacijo o dveh fazah gradnje je predlagal Peskar, “Arhitektura,” 187, z datacijo spodnjega dela v čas okoli let 1385–1390, obok pa okoli leta 1400 oziroma v začetek 15. stoletja. Za vse pogovore in pomoč pri nastanku tega članka se zahvaljujem dr. Gorazdu Bencetu, dr. Blažu Resmanu in dr. Mihu Kosiju. Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Umetnost na Slovenskem v stičišču kultur (P6-0061) ter razis- kovalnih projektov Transformacije – iz materialnega v virtualno. Digitalni korpus stenskega slikarstva – nove razsežnosti raziskav srednjeveške umetnosti v Sloveniji (J6-2587) in Umetnostna dediščina grofov Celjskih (J6-4622), ki jih iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Repub- like Slovenije. 41. Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija, prezbiterij, sprememba v profilaciji reber (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) 42. Celje, župnijska cerkev sv. Danijela, kapela Žalostne Matere božje, sprememba v profilaciji reber (© ZRC SAZU, foto: Gorazd Bence) MIJA OTER GORENČIČ 57 Literatura Aigner, Martin. Katalog Gewölbeschlusssteine: 1000 Beispiele mittelalterlicher Steinmetzkunst aus Österreich, Deutschland, Italien, Frankreich, Böhmen, Slowenien, Griechenland und Israel. Liezen: samozaložba, 2019. Aue, Herbert. Wappenschlüssel für Niederösterreich und Wien. Wien: Heraldisch-Genealogische Gesellschaft “Adler,” 1995. Balažic, Janez. “Fragmentarno ohranjene gotske stenske poslikave na zahodnem panonskem robu,” Acta historiae artis Slovenica 26, št. 1 (2021): 7–29, https://doi.org/10.3986/ahas.26.1.01. Balažic, Janez. “Prvi izsledki o poslikavi prezbiterija župnijske cerkve v Šmartnem na Pohorju.” V »Hodil po zemlji sem naši …«: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, uredila Alenka Klemenc, 139–157. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Banfi, Jaka. “Uprava grofov Celjskih 1341–1456.” Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 70, št. 1 (2022): 21–58. Baraga, France. “Polidor Montagnana.” V Preddvor v času in prostoru: Zbornik občine Preddvor, uredil Tone Roblek, 89–103. Preddvor: Občina, 1999. Bence, Gorazd. “Donatorska podoba 14. in 15. stoletja na Štajerskem: Vizualizacija naročnikov v srednjeveških sakralnih prostorih.” Doktorska disertacija, Alma Mater Europaea, Ljubljana, 2017. Besold, Andreas. “Bemerkungen zu neuentdeckten Wandmalerein in Kärnten.” Carinthia I: Zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärnten 187 (1997): 327–41. Besold, Andreas. “Prestol milosti, simboli evangelistov, cerkveni očetje, angeli z orodji mučenja (Poslikava oboka): Angel s kladivom.” V Gotika v Sloveniji, uredil Janez Höfler, 246–48. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Bizjak, Matjaž, in Miha Preinfalk. Turjaška knjiga listin. Knj. 2, Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Blaznik, Pavle. Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Zv. 1. Maribor: Obzorja, 1986. Boulton, D’Arcy Jonathan Dacre. The Knights of the Crown: The Monarchical Orders of Knighthood in Later Medieval Europe; 1325–1520. Woodbridge: The Boydel Press, 2000. Brucher, Günter. “Enns (OÖ.), Wallseerkapelle (Kapelle Hl. Johannes der Täufer), Pfarrkirche Maria Schnee, ehemalige Minoritenkirche.” V Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Zv. 2, Gotik, uredil Günter Brucher, 260–61. München: Prestel, 2000. Brucher, Günter. “Imbach (NÖ.), ehemalige Katharinenkapelle, heute Josefskapelle, an der ehemaligen Dominikanerinnenkirche.” V Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Zv. 2, Gotik, uredil Günter Brucher, 259. München: Prestel, 2000. Brucher, Günter. “Wien, Augustiner-Eremiten- und Pfarrkirche St. Augustin, ehemals auch Hofpfarrkirche.” V Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Zv. 2, Gotik, uredil Günter Brucher, 261–63. München: Prestel, 2000. Bruckner, Eva. “Formen der Herrschaftsrepräsentation und Selsbstdarstellung habsburgischer Fürsten im Spätmittelalter.” Doktorska disertacija, Univerza na Dunaju, 2009. Buchinger, Günther. “Die Burg im 15. Jahrhundert: Archivalien zu historischen Ereignissen und Raumfunk- tionen.” V Die Wiener Hofburg im Mittelalter: Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresi- denz, uredil Mario Schwarz, 391–407. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2015. Buchinger, Günther, in Doris Schön. “‘… gelegn bei der purgk zu wien …’: Zur städtebaulichen Entwicklung des Wiener Burgviertels im Spätmittelalter.” Jahrbuch des Vereins für Geschichte der Stadt Wien 64–65 (2008/2009): 41–81. Buchinger, Günther, in Doris Schön. “‘… jene, die ihre hände hilfreich zum bau erheben …’: Zur zeitlichen Konkordanz von Weihe und Bauvollendung am Beispiel der Wiener Augustinerkirche SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 58 und Georgskapelle.” RIHA Journal 20 (2011): 1–70, https://journals.ub.uni-heidelberg.de/index. php/rihajournal/article/view/69099/62429. Buchinger, Günther, in Doris Schön. “Die Ritterkapelle im Augustinerkloster,” V Die Wiener Hofburg im Mittelalter: Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz, uredil Mario Schwarz, 222–38. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2015. Buchinger, Günther, in Doris Schön. “Städtebauliche Entwicklung des Burgviertels: Der erste Plan einer Burgerweiterung.” V Die Wiener Hofburg im Mittelalter: Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz, uredil Mario Schwarz, 372–81. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2015. Buchinger, Günther, in Doris Schön. “Städtebauliche Entwicklung des Burgviertels: Die Niederlassung der Parteigänger der Habsburger.” V Die Wiener Hofburg im Mittelalter: Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz, uredil Mario Schwarz, 146–58. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2015. Cevc, Emilijan. Gotska plastika na Slovenskem. Ljubljana: Narodna galerija, 1973. Cevc, Emilijan. Srednjeveška plastika na Slovenskem: Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1963. Curk, Jože. “O umetnostni podobi nekdanje konjiške pražupnije.” V Konjiško: 850 let pražupnije 1146– 1996, uredila Anton Ožinger in Ivan Pajk, 197–216. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. Curk, Jože. “Oris gradbene zgodovine Pohorja.” Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v., 23, št. 1 (1987): 83–106. Curk, Jože. Topografsko gradivo. Knj. 4, Sakralni spomeniki na območju občine Slovenske Konjice. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967. Curk, Jože. Topografsko gradivo. Knj. 9, Sakralni spomeniki na območju občine Laško. Celje: Zavod za spomeniško varstvo, 1967. Doblinger, Max. “Die Herren von Walsee: Ein Beitrag zur österreichischen Adelsgeschichte.” Archiv für österreichische Geschichte 95 (1906): 235–578. Domenig, Christian. “‘tuon kunt:’” Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden 1341–1456.” Doktorska disertacija, Univerza v Celovcu, 2004. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. Zv. 9, Listine 1220–1497. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1964. Feil, Josef. “Ueber die ältesten St. Georgsritter in Oesterreich oder die Gesellschaft der Tempelaise.” Oesterreichische Blätter für Literatur, Kunst, Geschichte, Geografie, Statistik und Naturkunde 5, št. 56 (1848): 217–48. Fugger Germadnik, Rolanda. Grofje in knezi Celjski. Celje: Pokrajinski muzej, 2017. Gast, Uwe. Die mittelalterlichen Glasmalereien in Oppenheim, Rhein- und Südhessen. Berlin: Deutscher Verlag für Kunstwissenschaft, 2011. Göller, Emil, ur. Repertorium Germanicum I: Verzeichnis der in den Registern und Kameralakten Clemens’ VII. von Avignon vorkommenden Personen, Kirchen und Orte des Deutschen Reiches, seiner Diözesen und Territorien 1378–1394. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1916. Heutger, Nicolaus. Die Tempelherren einst und heute: Zum 50. Jubiläum der Reaktivierung des Tempelherren-Ordens in Deutschland. Berlin: Lukas Verlag, 2007. Höfler, Janez. O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik 2016. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 1, Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 2, Primorska. Ljubljana: Družina, 1997. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 3, Okolica Ljubljane z Notranjsko, Dolenjsko in Belo Krajino. Ljubljana: Družina, 2002. MIJA OTER GORENČIČ 59 Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 4, Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Höfler, Janez. Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1982. Hold, Herman. “Adelsbünde und Rittergesellschaften im Spätmittelalter: Beiträge zur Entstehung, Form und Funktion der genossenschaftlichen und hierarchischen Gruppe.” Doktorska disertacija, Univerza na Dunaju, 1975. Hupp, Otto, ur. Die Wappenbücher vom Arlberg. Zv. 1, Die drei Original-Handschriften von St. Christoph auf dem Arlberg aus den Jahren 1394 bis rund 1430. Berlin: Volksbund der deutschen sippenkundlichen Vereine, 1937–1939. Ilwof, Franz. “Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark II.” Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 10 (1861): 207–64. Ilwof, Franz. “Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark III.” Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 11 (1862): 203–48. Ilwof, Franz. “Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark IV.” Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 15 (1867): 85–181. Janisch, Josef Andreas. Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen. Knj. 1. Graz, 1878. Klemenčič, Matej. “Slovenske Konjice, ž. c. sv. Jurija: ladja.” V Gotika v Sloveniji, uredil Janez Höfler, 79–80. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Klemenčič, Matej. “Župnijska cerkev v Konjicah in gradbena dejavnost Valentina Fabrija.” V Gotika v Sloveniji: Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom / Gotik in Slowenien: Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria / Il gotico in Slovenia: La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico, uredil Janez Höfler, 111–29. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Koblar, Anton. “Drobtinice iz furlanskih arhivov.” Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892): 30–92. Komelj, Ivan. Gotska arhitektura na Slovenskem: Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora. Ljubljana: Slovenske matica, 1973. Kotar, Jernej. “Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku.” Zgodovinski časopis 75, št. 1–2 (2021): 94–150. Koropec, Jože. “Svetna zemljiška gospostva na Konjiškem do 1600.” V Konjiško: 850 let pražupnije 1146–1996, uredila Anton Ožinger in Ivan Pajk, 98–164. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. Kos, Dušan. Celjska knjiga listin. Zv. 1, Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana: ZRC SAZU; Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. Kos, Dušan. “Plemiška darovanja cerkvenim ustanovam s posebnim ozirom na 14. stoletje.” Zgodovinski časopis 47, št. 1 (1993): 25–52. Kos, Dušan. Vitez in grad: Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Kos, Fran. “Doneski za krajevne kronike.” Časopis za zgodovino in narodopisje 16 (1921): 61–78. Kos, Franc. “Iz zgodovine devinskih gospodov.” Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1 (1923): 91–134. Kosi, Miha. “Celjska klientela: Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih.” V Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem, uredil Boris Golec, 11–64. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Kosi, Miha. “Representative Buildings of the Counts of Cilli – an Expression of Dynastic Propaganda.” Acta historiae artis Slovenica 25, št. 2 (2020): 25–47, https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.02. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 60 Kosi, Miha. Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«: Vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2018. Kovács, Éva. “A Luxemburgi uralkodók rendjei / Die Orden der Luxemburgerherrscher.” V Müvészet Zsigmond Király Korában 1387–1437. Zv. 1–2, uredili László Beke, Ernő Marosi in Tünde Wehli, 135–47, 504–05. Budapest: Történeti Múzeum, 1987. Kraßler, Josef. Steirischer Wappenschlüssel. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1968. Kruse, Holger. “Adler.” V Ritterorden und Adelsgesellschaften im spätmittelalterlichen Deutschland: Ein systematisches Verzeichnis, uredili Holger Kruse, Werner Paravicini in Andreas Ranft, 285–93. Frankfurt am Main: Lang, 1991. Kruse, Holger. “Tempelaise / St. Georg (1337).” V Ritterorden und Adelsgesellschaften im spätmittelalterlichen Deutschland: Ein systematisches Verzeichnis, uredili Holger Kruse, Werner Paravicini in Andreas Ranft, 51–57. Frankfurt am Main: Lang, 1991. Kruse, Holger, in Kristin Kamenz. “Drache.” V Ritterorden und Adelsgesellschaften im spätmittelalterlichen Deutschland: Ein systematisches Verzeichnis, uredili Holger Kruse, Werner Paravicini in Andreas Ranft, 230–47. Frankfurt am Main: Lang, 1991. Lanc, Elga. Die mittelalterlichen Wandmalereien in der Steiermark: Tafelband. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2002. Lanc, Elga. Die mittelalterlichen Wandmalereien in der Steiermark: Textband. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2002. Lanc, Elga. Die mittelalterlichen Wandmalereien in Wien und Niederösterreich. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1983. Lang, Alois. Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520, Zv. 1. Graz: Verlag der Historischen Landes-Kommission für Steiermark, 1937. Le Couteulx, Carolo. Annales Ordinis Cartusiensis ab anno 1084 ad annum 1429. Zv. 2. Monstrolii, 1888. Ledel, Eva Katharin. “Die Wiener Handschrift des Wappenbuchs von Sankt Christoph auf dem Arlberg: Kodikologie – Blasonierung – Text – Kommentar; (Handschrift W 242 des Haus-, Hof- und Staatsarchivs, Wien).” Doktorska disertacija, Univerza na Dunaju, 2017. Lorenčak, Marja. “Konzola (?) s človeškim likom.” V Gotika na Kozjanskem z izbranimi kosi plastike in slikarstva, uredila Marja Lorenčak, 9–11. Podsreda: Zavod Spominski park Trebče, 1995. Lővei, Pál. “Der ungarische Derachenorden.” V Die Ritter: Burgenländische Landesausstellung, Burg Güssing 4. Mai – 28. Oktober 1990, uredil Harald Prickler, 64–67. Eisenstadt: Amt der Burgenländischen Landesregierung in Landesarchiv – Landesbibliothek, 1990. Mályusz, Elemér. Kaiser Sigismund in Ungarn 1387–1437. Budapest: Akadémiai Kiadó, 1990. Marolt, Marijan. Dekanija Celje: Cerkveni spomeniki v Celju. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1931. Meyer, Therese. “Die Ortenburger (ca. 1093–1418/19).” V Spuren europäischer Geschichte: Spittal 800; 1191–1991, uredili Barbara Grünwald, Therese Meyer, Bernd Oberhuber in Hartmut Prasch, 46–75. Spittal an der Drau: Stadtgemeinde Spittal an der Drau, 1991. Mitchell, Paul. “Raum- und Funktionsanalyse der Burg.” V Die Wiener Hofburg im Mittelalter: Von der Kastellburg bis zu den Anfängen der Kaiserresidenz, uredil Mario Schwarz, 436–46. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2015. Mlinarič, Jože. Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Obzorja, 1991. Mlinarič, Jože. “Žički kartuzijani in njihovi odnosi s Konjiškimi gospodi, s konjiško župnijo in konjiškimi tržani.” V Konjiško: 850 let pražupnije 1146–1996, uredila Anton Ožinger in Ivan Pajk, 165–87. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. Mušič, Branko. “Geofizikalna raziskava na lokaciji Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija (EŠD 3379).” Tipkopis, Maribor, Gearh, 2022. MIJA OTER GORENČIČ 61 Mušič, Branko. “Poročilo o geofizikalni raziskavi na lokaciji Slovenske Konjice, župnijska cerkev sv. Jurija (EŠD 3379).” Tipkopis, Maribor, Gearh, 2021. Naschenweng, Hannes P. Der landesfürstlische Adel im Herzogtum Steiermark: Ein genealogisches Kompendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020. https://www.landesarchiv.steiermark. at/cms/dokumente/12799919_77967720/a7a9fa8a/NASCHENWENG%20Webseite%20 Version%20Oktober%20 2020.pdf Orožen, Ignaz. Das Bisthum und die Diözese Lavant. Zv. 3, Das Archidiakonat Saunien oder Sannthal und Draufeld. Cilli, 1880. Orožen, Ignac. Celska kronika. V Celi, 1854. Oter Gorenčič, Mija. “Grofje Celjski in Velika Marijina bratovščina na Dravskem polju.” Acta historiae artis Slovenica 27, št. 1 (2022): 11–75, https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.01. Oter Gorenčič, Mija. “Die Kartäuserpolitik der Grafen von Cilli – ein Vorbild für die Habsburger?” Acta historiae artis Slovenica 25, št. 2 (2020): 49–65, https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.03. Oter Gorenčič, Mija. “Die monastischen und kunsthistorischen Beziehungen zwischen Gaming und den Kartausen im heutigen Slowenien unter besonderer Berücksichtigung der Memoria und der Herrschaftsrepräsentation der Habsburger und der Grafen von Cilli.” Acta historiae artis Slovenica 26, št. 1 (2021): 31–50, https://doi.org/10.3986/ahas.26.1.02. Otorepec, Božo. Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine): 1270–1405. Ljubljana: SAZU, 1995. Pahič, Stanko. “Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih: Arheološki spomeniki 1974–1976; Rimska doba; Slovenske Konjice.” Varstvo spomenikov 21 (1977): 265. Pahič, Stanko. “Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih: Arheološki spomeniki; Rimska doba; Slovenske Konjice.” Varstvo spomenikov 26 (1984): 253–54. Pajk, Ivan. “Konjiška nadžupnija po letu 1918.” V Konjiško: 850 let pražupnije 1146–1996, uredila Anton Ožinger in Ivan Pajk, 63–97. Slovenske Konjice: Nadžupnijski urad, 1996. Parucki, Maria. “Überraschende Erkenntnisse an der Wiener Minoritenkirche: Eigentliche Ludwigskapelle wiederentdeckt.” Österreichische Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege 47 (1993): 10–14. Peskar, Robert. “Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji.” Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 2005. Pirchegger, Hans. “Geschichtliche Wanderungen in der untersteirischen Heimat.” Marbuger Zeitung, 29./30. 5. 1943, 3. Pirchegger, Hans. Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: R. Oldenbourg, 1962. Preglej, V. “Arhivalni izpiski za zgodovino lavantinske škofije.” Voditelj v bogoslovnih vedah 8 (1905): 168–75. Santonino, Paolo. Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485–1487, uredil Giuseppe Vale. Città del Vaticano: Biblioteca Apostolica Vaticana, 1943. Sapač, Igor, ur. Freudenberg, Lušprek, Jamnik: Zreški gradovi med včeraj, danes in jutri. Maribor: Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo, Oddelek za arhitekturo; Zreče: Občina Zreče, 2016. Schmutz, Carl. Historisch-Topographisches Lexicon von Steyermark. Zv. 1. Gratz, 1822. Schwarz, Mario. “Wien, Minoritenkirche, dritter Bauzustand: dreischiffige Erweiterung des Langhauses.” V Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Zv. 2, Gotik, uredil Günter Brucher, 216–17. München: Prestel, 2000. Schwarz, Mario. “Wien, Minoritenkirche, zweiter Bauzustand: Anbau der Ludwigskapelle.” V Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Zv. 2, Gotik, uredil Günter Brucher, 215. München: Prestel, 2000. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 62 Siegenfeld, Alfred Ritter Anthony von. “Innerösterreichische Rosensiegel.” Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft “Adler,” n. v., 5–6 (1895): 461–84. Simoniti, Vasko. Turki so v deželi že: Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju. Celje: Mohorjeva družba, 1990. Slekovec, Matej. “Turki na slovenskem Štajerskem: Spominki iz domače zgodovine.” Slovenske Večernice za pouk in kratek čas 48 (1894): 3–54. Sligk, Caspar. “Über den Drachen-Orden.” Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft “Adler,” n. v., 5–6 (1895): 65–82. “Slovenske Konjice – Cerkev sv. Jurija (EŠD 3379): Stenske poslikave; Poročilo naravoslovnih preiskav.” Tipkopis, ZVKDS, Center za konservatorstvo, Restavratorski center, Ljubljana, 2022. Starzer, Albert. Die landesfürstlichen Lehen in Steiermark von 1421–1546. Graz: samozaložba, 1902. Steeb, Christian. “Zur Geschichte der spätmittelalterlichen Rittergesellschaften und deren Darstellungen auf Grabsteinen in Graz.” Historisches Jahrbuch der Stadt Graz 23/24 (1993): 57–87. Stegenšek, Avguštin. “O grbih na cerkvenih predmetih v konjiški dekaniji.” Voditelj v bogoslovnih vedah 8, št. 1 (1905): 161–67. Stegenšek, Avguštin. “O razvoju župnijskih mej in o deželskosodni razdelitvi v konjiški dekaniji.” Časopis za zgodovino in narodopisje 4 (1907): 193–213. Stegenšek, Avguštin. Konjiška dekanija. Maribor: samozaložba, 1909. Stopar, Ivan. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 2, Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1991. Stopar, Ivan. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 5, Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan. Opatijska cerkev v Celju: Načela restavracije in umetnostnozgodovinski rezultati obnovitvenih del v letih 1963 do 1969. Celje: Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, 1971. Stopar, Ivan. Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Studničková, Milada. “Drehknoten und Drachen: Die Orden Wenzels IV. und Sigismunds von Luxemburg und die Polysemantik ihrer Zeichen.” Kunst als Herrschaftsinstrument: Böhmen und das Heilige Römische Reich unter den Luxemburgern im europäischen Kontext, uredila Jiři Fajt in Andrea Langer, 377–87. Berlin: Deutscher Kunstverlag, 2009. Šilc, Jurij. “Nekdanji ortenburški vazali in fevdi na Ribniškem v času grofov Celjskih.” Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 66 (2018): 349–76. Štefanac, Samo. “Martjanci, ž. c. sv. Martina.” V Gotika v Sloveniji, uredil Janez Höfler, 55–56. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Valentinitsch, Helfried. “Das Franziskanerkloster in Graz als Begräbnisstätte vom 15. bis zum 19. Jahrhundert: Zur Sozialstruktur des Wirkungsbereiches des Franziskanerordens.” Historisches Jahrbuch der Stadt Graz 3 (1970): 43–74. Vengust, Albin. “Prispevek k preučevanju gotske arhitekture v župnijski cerkvi sv. Jurija v Konjicah.” Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 27 (1991): 37–49. Vengust, Albin. “Valentin Fabri in njegova vloga v umetnosti poznega srednjega veka na Slovenskem.” Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, 1992. Vidmar, Polona. Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene. Graz: Grazer Universitätsverlag, Leykam, Karl-Franzens-Universität Graz, 2006. Voje, Ignacij. “Romanje Ulrika II. Celjskega v Kompostelo k sv. Jakobu.” Zgodovinski časopis 38, št. 3 (1984): 225–30. Voje, Ignacij. Slovenci pod pritiskom turškega nasilja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. Wagner-Rieger, Renate. “Gotische Kapellen in Niederösterreich.” V Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. Januar 1959, uredili Otto Heinrich, Karl Benesch in Otto Demus, 273–307. Wien: Röhrer, 1959. MIJA OTER GORENČIČ 63 Widmoser, Eduard, in Werner Köfler, ur. Botenbuch der Bruderschaft St.Christoph auf dem Arlberg: Tiroler Handschrift; Codex Figdor. Innsbruck in München: Südtiroler Verlag, 1976. Wißgrill, Franz Karl. Schauplatz des landsässigen Nieder-Oesterreichischen Adels vom Herrn- und Ritterstande von dem XI. Jahrhundert an, bis auf jetzige Zeiten. Wien, 1795. Wißgrill, Franz Karl. “Schauplatz des niederösterreichischen landsässigen Adels vom Herren- und Ritterstande vom IX. bis zum Ende des XVIII. Jahrhunderts.” Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft “Adler” 14 (1887): 120–160. Wisch, Barbara, in Diane Cole Ahl. “Introduction.” V Confraternities and the Visual Arts in Renaissance Italy: Ritual, Spectacle, Image, uredili Barbara Wisch in Diane Cole Ahl, 1–19. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. Woisetschläger, Kurt, in Peter Krenn, ur. Steiermark (ohne Graz). Wien: A. Schroll & Co, 1982. Zadnikar, Marijan. Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Zv. 2. Celje: Mohorjeva družba, 1975. Zahn, Josef. “Archivalische Untersuchungen in Friaul und Venedig.” Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 7 (1870): 56–143. Žnidaršič Golec, Lilijana. “Socialne vezi župnika, prošta in arhidiakona Valentina Fabrija, ambicioznega naročnika gradbenih del.” Acta historiae artis Slovenica 22, št. 1 (2022): 77–103, https://doi.org/10.3986/ahas.27.1.02. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 64 The Medieval Architectural History of the Chapel of St James in Konjice Analysis of Archival Sources, Architecture, Mural Paintings, and Architectural Sculpture Summary In the Middle Ages, the Chapel of St James on the northern side of the Parish Church of St George in Slovenske Konjice was the seat of the highly influential Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain. The Chapel features a rectangular floor plan with four rib-vaulted bays and opens into the main nave through four arcades that have been rebuilt several times in the past. The present contribution expands the existing hypotheses on the medieval architectural history of this building with new findings that adjust the previous explanations and present a new proposition regarding the Chapel’s architectural development. The latest reflection on the building’s architectural history is based on an analysis of archival sources, mural paintings, and the Chapel’s architectural and sculptural elements. The present article also corrects several claims made by various authors in the existing literature. From the initial detailed overview of the state of the research, it is clear that the existing interpretations of the Chapel’s architectural development are rather discordant. According to Avguštin Stegenšek’s interpretation, the Chapel was erected before 1369 and vaulted around the middle of the 15th century. Jože Curk was the first to suggest that the Chapel had been constructed in two phases: according to his explanation, it had initially been shorter on the western side. Curk abandoned this interpretation after the publication of Albin Vengust’s article and the hypothesis elaborated therein, proposing that over a period of a hundred years, the Chapel had twice been extended eastwards. Robert Peskar justifiably associated the coats of arms on three keystones with the dating of the Chapel. However, with the new dating (between 1390 and 1456), he merely altered and limited the period during which the two extensions of the Chapel might have been constructed as he did not in fact contradict Vengust’s interpretation. Meanwhile, several facts, presented systematically in the present paper, raise doubt that the Chapel initially featured a single bay, later two vaulted bays, and only then four vaulted bays, while the lower parts of the ribs and the corbels in the two supposedly older bays were allegedly replaced for aesthetic reasons. Why is this interpretation, which has been accepted in the literature so far, not plausible? The author first reveals that in the relevant literature, the 1342 archival reference ainer capeln bey Ganabitz zu pawen, which is considered to be the first archival record of the Chapel’s construction, has been misinterpreted. A verification of this archival reference has revealed that the document from which this quotation was adopted in the relevant literature does not in fact refer to the parish church in Konjice at all but rather to the Patriarch’s permission to Heinrich Tanner to build the Chapel of St Pancras at Jamnik Castle. The first written reference to the Konjice Chapel can therefore be found in the transcription of a document dated 1 February 1369, which also contains the first reference to the Confraternity of the Dravsko polje Plain, its provost and chaplain, and the Chapel’s dedication to St James. This document shows that the building was a confraternity chapel or that the Confraternity in question had its headquarters there. Based on a few additional archival sources presented in the article, the Chapel must have been erected after 1357 and before 1369. In the continuation, the author also corrects some archival data misinterpreted in the earlier literature. In addition, based on new documentary materials, she provides the information that as early as 1386, the Chapel also featured an altar of St Sigismund. Various descriptions of the location of the altar of St James – for example, a latere destro or in der chapellen in der abseiten sanct Jacobs die zu der pruderschafft gehört – also suggest that the Chapel was probably larger than the length of a single bay. The relevant archival sources thus indicate that the Chapel was built in its entirety before or around 1369. MIJA OTER GORENČIČ 65 In the continuation, the article provides a systematic analysis of the relevant mural paintings, taking into account several new discoveries. For the first time, it has been established that the poorly preserved remains of murals in the Chapel are visible in the western triangle of the bay above the altar, on the arcade wall of the third bay, and on the northern and eastern walls of the altar area. The present article is the first to identify the medallion on the arch as a depiction of the symbol of Evangelist Matthew holding an inscription ribbon stating matheus – which has now also been discerned for the first time. Medallions with the symbols of the evangelists are a motif occurring in the various provinces of the nearby geographical area for centuries, as the examples presented in this paper show. In Konjice, however, another detail that has gone unnoticed in the relevant literature until now is visible to the left and right of the medallion: floral ornamentation. Based on the elongated face of Matthew’s angel, which resembles the facial types of the Ducal workshop, and judging from the comparison of the vegetation, the painting on the vault could be dated to the first quarter of the 15th century – the closest comparison seems to be the vault mural in the Chapel of Our Lady of Sorrows in Celje from approximately 1420 to 1430. For the first time, the analysis of the murals on the northern and eastern walls of the eastern bay reveals that most of the mural on the northern wall is from the Early Modern Period, while an older layer is visible below it at the level of the corbels. A natural scientific analysis has revealed that the plaster on the vault and the plaster of the older layer on the northern wall do not belong to the same stage of the painting works. A paleographic analysis has confirmed the same. On the northern wall, an older mural layer features an inscription that has also not yet been detected in the literature. A comparison between these letters and those used in the inscription on the vault has revealed that the two inscriptions and thus the two murals are neither concurrent nor related in any way. Moreover, the inscription on the wall is older and probably originates from the 14th century, while the inscription on the vault is from the 15th century. The inscription on the wall is surrounded by a bordure that adapts to the corbel and the rib, suggesting that the Chapel had been vaulted before the mural was painted, or probably still in the 14th century, perhaps even immediately after the building had been erected. Thus, the mural paintings in the eastern bay show that the walls were painted already in the 14th century and the vault probably in the first quarter of the 15th century. The mural on the southern wall can be dated to the second half of the 15th century. There is no trace of a potential original flat wooden ceiling or an open roof in the Chapel’s attic. In the continuation, the article provides a detailed analysis of the Chapel’s architectural and sculptural elements. The author first points out that the shorter western bay could indicate that the entrance to the Chapel may once have been located on the western side, as would also be suggested by the niche in the western wall. The main reason for Albin Vengust’s hypothesis that the four-bay Chapel had been constructed in three stages was the oral information provided by the head of the renovation of the parish church in the 1970s – that foundations of walls had been discovered between the second and third and the third and fourth bays. However, no photographs or written reports whatsoever exist to support this claim. Therefore, two georadar measurements have recently been carried out in the Chapel and are presented in this contribution. The results of both measurements show several layers of architectural remains of unknown age, varying in depth. However, these definitely do not reveal any clear earlier floor plans, nor do they support the hypothesis that the Chapel was built in three stages. Compared to similar (confraternity) chapels constructed in the 14th century in both Slovenia and Austria, the Konjice Chapel conveys the classic impression of a unite building in its appearance and even its equal division into bays without any discernible caesurae. The walls in the attic also do not indicate multiple phases or any potential extensions of the Chapel. Furthermore, none of the minutes of the conservation and restoration commissions that monitored the construction works in the Chapel in the 1970s mention any potential partial or multi-stage construction of the side chapel. In the relevant literature, it is accepted that when the eastern two bays were supposedly added and vaulted, the lower parts of the ribs and the corbels in the western two bays were replaced by new ones to unify the building’s appearance, as indicated by the difference in the rib profiles. However, such an SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH 66 interpretation is quite questionable and not entirely comprehensible, even in terms of the building’s statics. The explanation that such an intervention would be carried out for purely aesthetic reasons is even more unbelievable, as the entire endeavour has been approached far from ensuring an aesthetic result. The author of the present contribution believes that the non-uniform ribs result from a hasty vault reconstruction or consolidation without any effort to profile the ribs in order to achieve a static rehabilitation of the vault. Based on all the arguments presented in this contribution, the author believes that the damage to the vault was caused by terrain subsidence and the creation of arcade openings. In the final part of the article, the author discusses the three escutcheons on the Chapel’s keystones. She believes that the appearance of the coats of arms of the Counts of Cilli and the Lords of Wallsee should be seen in the light of their close association with the Confraternity. The article underlines that the claim, which can be found in the literature, that the Lords of Wallsee were present in Konjice as of 1390 or 1399 and that they acquired the administration of the Konjice seigniory in 1390, is not accurate. In fact, the Wallsee family took possession of the Konjice estate in 1406 and assumed the patronage of the parish in 1409. The Counts of Cilli also did not receive the estate in pledge from the owner of the Konjice seigniory Heinrich of Wildhaus in 1364 or 1365, as stated in the literature. The relevant documents do not indicate that the Counts of Cilli ever received the Konjice seigniory in pledge or that they ever owned it. The Wallsee and Cilli noble families were both among the first members of the Societas Templois society, based in the Chapel of St George next to the Augustinian Church in Vienna. From the second quarter of the 14th century onwards, the connections between the Counts of Cilli and the Lords of Wallsee, presented in the article, were close. Given their familiar interconnectedness and their associations with the Viennese Societas, a link with the Great Confraternity of Our Beloved Lady of the Dravsko polje Plain would also be completely expected. Given that two of the coats of arms belong to such eminent families, it is surprising that the coat of arms carved in the keystone in the most prominent place above the altar in the Konjice Chapel has still not been conclusively identified. It is unlikely that the star above the escutcheon would indicate any connections with the Counts of Cilli, as we can read in the literature, as no such examples exist on their coats of arms despite their many known vassals. The star, which is not a part of the coat of arms, probably refers to the veneration of the Virgin Mary that the Confraternity performed in the Chapel. On the other hand, the glove is a very rare yet not unique heraldic symbol: as Peskar also pointed out, the coat of arms of the von Dürr family also featured it. The Dürrs, originating from the village of Sušje near Ribnica, were among the vassals of the Ortenburgs. However, after the extinction of the Ortenburgs, they became vassals of the Counts of Cilli, who assumed the ownership of the estates and castles previously owned by the Ortenburgs. The author reveals that in the 15th century, the Dürr family also owned fiefs in the Savinja river valley and Styria. To date, the literature focusing on the Konjice Chapel has not yet noted that one of the members of this family was a priest and Archdeacon of Carniola, who was even named Jakob, which quite surprisingly corresponds to the Chapel’s dedication. In the family’s published genealogy, the first reference to the parish priest Jakob, who died before 1415, was made on 15 September 1398. The search for any additional sources about the parish priest and archdeacon Jakob Dürr for the purposes of this article has yielded one further piece of information. In the Vatican sources, we can find a reference to Jacobus Bertoldi de Duerr presb. Aquileg. dioc. de benef. ad coll. patriarche Aquileg from the year 1379. Thus, Jakob von Dürr received a benefice from the Patriarch of Aquileia precisely in the last quarter of the 14th century, but unfortunately, the exact location is not known. The article also brings some further discoveries about the Dürrs, including the fact that another member of the family, Georgio, was the Archdeacon of Carniola in the last quarter of the 15th century. In the continuation, the author provides a prosopographical analysis revealing several marriage connections between the noble families of Wallsee, Cilli, and Ortenburg (whose vassals included the Dürrs) precisely in the second half of the 14th century. In addition, in the second half of the 14th century, two members of the Cilli family were provincial governors of Carniola. In the same period, Otto VI of Ortenburg and Hugo VIII of Duino were provincial governors of Carniola as well. On the other hand, MIJA OTER GORENČIČ 67 several representatives of the Wallsee family were provincial governors of Styria at the time. Precisely during the years when the representatives of the Cilli, Wallsee, and Duino families, which controlled Konjice, were provincial governors, Jakob Dürr was a parish priest and then the Archdeacon of Carniola and the March. From the viewpoint of understanding all the marriage and political connections, the mutual connections with the most influential Marian confraternity in Styria are very probable. Jakob von Dürr could have been either the holder of the benefice (beneficiatus) of the Altar of St James or “merely” a member of the Confraternity. The Archdeacon of Carniola and the March was a prominent position, which certainly was highly respected by the members of the Cilli, Ortenburg, Wallsee, and Duino families, who were related by marriage and held the offices of the provincial governors of Carniola and Styria. Of all four keystones in the Chapel, only the eastern one fits the ribs perfectly, although even in this case, the contact with the plaster has been adapted to the ribs attached to the keystone. Although attempts have been made to obscure the dislocation by applying a thick plaster, this is nevertheless most visible in the case of the keystone bearing the Wallsee coat of arms. Moreover, this keystone has been damaged in two places. Because the Wallssee coat of arms is shaped slightly differently from the other two, it may have been carved or recarved later. It is possible that the keystone initially featured the coat of arms of the Lords of Konjice or Wildhaus, who were the Chapel advocates (Vögte) in 1369. If the Chapel had not been vaulted immediately, the keystone could have borne the coat of arms of Hugo of Duino. The author further analyses how the profiles of the ribs and corbels also correspond to the time of the Chapel’s construction and establishes that the building was erected as a four-bay chapel. The fact that the ribs attached to all four keystones feature an identical profile and that the lower parts of the ribs in the two western bays also share the same profile suggests that all four bays of the Chapel were vaulted simultaneously, though the western part appears to have suffered more extensive damage. This could have been the reason for the erection of the scaffolding in 1464. In that year, in his will, Gregor Freyhatt, the chaplain of the Great Confraternity of the Dravsko polje Plain, left zwey Vasß wein zu dem Pau, und gerüst meiner Cäpellen. The style of the mural painting on the southern wall of the third bay also corresponds to the period after 1464. Along its right edge, the mural follows the layout of the ribs, which suggests that the mural represents a terminus ante quem for any corrections to the vault. Judging from the facial types of Virgin Mary and Jesus and the shape of the escutcheon, the fresco could have also been painted in the last quarter of the 15th century, after the Turkish incursion into Konjice in 1473. Judging from all the research conducted, the author therefore believes that the Chapel was a classic four-bay confraternity chapel from the very outset and that it was already vaulted in the last third of the 14th century. It is entirely reasonable to assume that the Wallsee keystone was carved already at that time, though it could have been recarved when the damaged vault was repaired. SREDNJEVEŠKA STAVBNA ZGODOVINA KAPELE SV. JAKOBA V KONJICAH DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.02 69 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 ∙ 2023, 69–99 Izvleček: Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade 1.01 Izvirni znanstveni članek Študija vsebuje nove podatke o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in novo ikonografsko analizo po- slikave na njeni zahodni fasadi. Cerkev je bila najbrž zgrajena v 12. ali 13. stoletju, prezbiterij pa na začetku 16. stoletja. Fasado je neznani furlanski slikar poslikal konec 14. stoletja, prezbiterij pa Jernej iz Loke pred letom 1531. V dosedanjih raziskavah o poslikavi fasade so bili ohranjeni prizori interpretirani kot razširjena Poslednja sodba. France Stele je nad vhodom v cerkev prepoznal osrednjo skupino Poslednje sodbe, nad njo upodobitev nebes s figuro Boga Očeta ali Abra- hama, desno pa še prizor Kolo sreče. Alenka Vodnik je glavni vir za poslikavo iskala v apokrifni Pavlovi apokalipsi, pri čemer naj bi prizor s kolesom predstavljal Peklensko kolo. Ponovni pregled je pokazal drugačno zasnovo: nad Poslednjo sodbo je bilo Marijino kronanje, na desni je bil prizor s sv. Katarino Aleksandrijsko, na levi pa prizor s sv. Nikolajem. Ključne besede: Godešič, srednjeveško stensko slikarstvo, furlanski slikarji, Poslednja sodba, Kolo sreče, Abrahamovo naročje, Marijino kronanje, sv. Katarina Aleksandrijska, sv. Nikolaj, angeli muzikanti Abstract: Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade 1.01 Original scientific article The study sheds new light on the building history of the church of St Nicholas in Godešič and offers a new iconographic analysis of the painting on its western façade. The church was probably built in the 12th or 13th century and its choir in the early 16th century. An unknown Friulian painter painted the façade in the late 14th century and Jernej of Loka painted the presbytery before 1531. Previous research of the painting on the façade interpreted the preserved scenes as an extended Last Judgment. Above the entrance to the church, France Stele recognized the central group of the Last Judgment. Above it, he saw a depiction of Heaven with a figure of God the Father or Abraham, and to the right of it, a scene of the Wheel of Fortune. Alenka Vodnik sought the main source for the painting in apocryphal Apocalypse of Paul, and the scene with a wheel is thus supposed to represent the Wheel of Hell. A re-examination reveals different iconographic design: above the Last Judgment was the Coronation of the Virgin, on the right was a scene with St Catherine of Alexandria, and on the left a scene with St Nicholas. Keywords: Godešič, medieval wall paintings, Friulian painters, Last Judgment, Wheel of Fortune, Bosom of Abraham, Coronation of the Virgin, St Catherine of Alexandria, St Nicholas, angel musicians Ponovno o stavbni zgodovini cerkve sv. Miklavža na Godešiču in ikonografiji poslikave njene zahodne fasade Gašper Cerkovnik Doc. dr. Gašper Cerkovnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, gasper.cerkovnik@ff.uni-lj.si, ORCID ID: 0009-0007-7367-1074 Luka Vidmar Doc. dr. Luka Vidmar, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, luka.vidmar@zrc-sazu.si, ORCID ID: 0009-0003-3642-0138 70 Fragmenti poslikave na nekdanji zahodni fasadi cerkve sv. Miklavža (Nikolaja)1 na Godešiču so že kmalu po odkritju na začetku 20. stoletja v strokovni literaturi pridobili status kakovostnejšega in tudi vsebinsko zanimivejšega spomenika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem. Ta status temelji predvsem na dobro ohranjenih angelskih figurah nad obokom pozneje prizidane vhodne lope, ki jih odlikujejo elegantne drže in prefinjena modelacija. Ikonografsko je poslika- vo izpostavil France Stele, saj je v njej prepoznal enega zgodnejših in kompleksnejših primerov Poslednje sodbe v našem prostoru. Poleg običajne osrednje skupine Deesis (Kristus Sodnik med Devico Marijo in sv. Janezom Krstnikom) je pod obokom prepoznal zveličane na poti v nebeški Jeruzalem in pogubljene na poti v peklensko žrelo, nad obokom nebesa z Abrahamovim naročjem, v stranskem prizoru pa še Kolo sreče. Kasnejši avtorji in raziskovalci so – do Alenke Vodnik – v glavnem ohranjali te predstave. Podobno kot Stele je Alenka Vodnik svojo ikonografsko interpre- tacijo utemeljila na nenavadnem prizoru s kolesom: po njeni tezi koncept celotne poslikave temelji na apokrifnem tekstu Pavlove apokalipse, po katerem bi lahko prizor s kolesom razložili kot Pe- klensko kolo. Kot bova predstavila v nadaljevanju, obe interpretaciji puščata odprtih več vprašanj, kot jih razrešujeta. Pomanjkljivost omenjenih ikonografskih in ikonoloških razlag je pomanjkanje pri- merjav v našem in širšem prostoru. Poleg tega bi bila ikonografija, kakor jo predstavljata obe raz- lagi, s svojo nenavadno kompleksnostjo izjema v celotni skupini poslikanih cerkvenih fasad, zna- čilnih predvsem za srednjeveško stensko slikarstvo furlanskih delavnic na gorenjskem območju v drugi polovici 14. in na začetku 15. stoletja. Namen te študije je tako ponovno pretresti vsebinsko zasnovo poslikave zahodne fasade na Godešiču, kar bo obogatilo razumevanje sakralne ikonograf- sko-ikonološke tradicije na Slovenskem. Pred tem pa je treba ponovno osvetliti stavbno zgodovino in zgodovino srednjeveških poslikav cerkve sv. Miklavža. Zgodovina cerkve Nastanek cerkve sv. Miklavža na Godešiču je tesno povezan z oblikovanjem loškega gospostva in starološke župnije (sl. 1). Ozemlje poznejše vasi s cerkvijo je bilo vključeno v kronsko posest vzhod- ne Poljanske doline in dela Sorškega polja, ki jo je cesar Oton II. leta 973 podelil v fevd freisinškemu škofu Abrahamu. Godešič, ki se prvič omenja v zgodnjih dvajsetih letih 11. stoletja, je nastal konec 10. ali na začetku 11. stoletja ‒ med kolonizacijo, ki so jo izvajali freisinški škofje kot novi zemljiški gospodje.2 Vas je kmalu postala lokalno upravno središče. Za ureditev tukajšnje posesti je bil ute- meljen dvor, ki je stal med vasjo in Soro, najbrž pod današnjo cerkvijo, vendar je bil opuščen do leta 1291, ko je bila kolonizacija Sorškega polja končana. Po upravni reorganizaciji loškega gospostva je postala vas središče zemljiškega urada, ki je obsegal Godešič, Reteče, Gorenjo vas, del Senice, Gosteče in Pungert ter pozneje še Jamo in Praše.3 1 V lokalnem okolju je za cerkev uveljavljeno ime »sv. Miklavža«, v literaturi pa se uporablja tudi ime »sv. Nikolaja«. 2 Kos, Gradivo za zgodovino, 16, št. 21; Blaznik, Srednjeveški urbarji, 40; Blaznik, Škofja Loka, 20; Bizjak, “Commu- tatio Diotmari,” 49‒50; Šega, “Godešič v preteklosti,” 21; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 102, 105; Kosi et al., Historična topografija, 322–24. 3 Blaznik, Srednjeveški urbarji, 75; Blaznik, Škofja Loka, 19; Šega, “Godešič v preteklosti,” 21; Štukl, “Pod freisinški- mi gospodi,” 63. 71 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Cerkev sv. Miklavža se prvič omenja v popisu proščenj, ki je bil v urbar loškega gospostva iz leta 1501 vpisan približno v dvajsetih letih 16. stoletja.4 Stavba je bila sicer postavljena precej prej, kar dokazuje njeno romansko jedro. Mojca Bertoncel in Štefan Pavli jo umeščata med 11. in 13. stoletje,5 toda najverjetneje ni bila zgrajena pred 12. stoletjem, saj se je češčenje sv. Nikolaja (Mi- klavža) v srednjeevropskih deželah razširilo predvsem po prenosu njegovih relikvij iz Mire v Bari leta 1087, svetnikov patrocinij pa se je na Slovenskem uveljavil v drugi polovici 12. stoletja in v 13. stoletju.6 Tudi razmeroma dolga romanska ladja na Godešiču ne kaže, da bi bila sezidana pred 12. stoletjem.7 Bližnja cerkev sv. Miklavža v Spodnjih Bitnjah, na primer, je bila ‒ slogovno že na pre- hodu iz romanike v gotiko ‒ sezidana okoli leta 1300.8 Cerkev na Godešiču je bila torej najverjetneje postavljena v 12. ali 13. stoletju, v času intenzivne kolonizacije in vzpostavljanja cerkvene organi- zacije v loškem gospostvu.9 Podobne cerkve so bile v istem obdobju zgrajene na severnem obrobju gospostva, na primer na Jami in Okroglem.10 Cerkev na Godešiču je bila od vsega začetka podružnica pražupnije v Stari Loki, ki se je v okviru oglejskega patriarhata oblikovala po letu 973 na ozemlju loškega gospostva.11 Cerkev sv. Miklavža je bila v oskrbi vikarja starološkega župnika: vikariat, ustanovljen leta 1355, verjetno pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Suhi, je bil približno v 15. stoletju prenesen k cerkvi sv. Jakoba v Škofji 4 Blaznik, Srednjeveški urbarji, 359; Blaznik, Škofja Loka, 103; Štukl, “Pod freisinškimi gospodi,” 70; Höfler, “Gradi- vo za historično topografijo,” 320; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 105. 5 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 155‒56; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 211. 6 Höfler, O prvih cerkvah, 404‒06. 7 Prim. Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 54. 8 Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 44‒45. 9 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 4. 10 Leben, “Romanska cerkvena arhitektura,” 53–54. Prim. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 326. 11 Höfler, “Gradivo za historično topografijo,” 312‒16; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 102, 105. 1. Pogled z jugozahodne strani, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 72 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Loki.12 Leta 1804 je godeška cerkev kot podružnica pripadla samostojni mestni župniji v Škofji Loki, leta 1848 pa samostojni lokaliji (od leta 1876 župniji) v Retečah.13 Stavbna zgodovina Romanska cerkev je bila zgrajena na naravnem pomolu sredi vasi, severno nad staro cesto, ki je povezovala Staro Loko in kranjsko cesto. Stavba je bila pravilno orientirana. Sestavljali sta jo pra- vokotna ladja in plitva apsida. Vhod je bil v zahodnem delu južne ladijske stene. Cerkev je bila zgrajena iz prodnikov in lomljencev. Ni bila ometana, ampak so bili stiki med kamni, zaliti s ce- mentno malto, vidni. Ladja je bila pokrita z ravnim lesenim stropom, apsida pa s polkupolo. Danes je prvotna višina ladje razvidna samo iz ostankov obravnavane poslikave zahodne fasade, saj se je tik nad današnjim obokom vhodne lope ohranil naslikan rob, ki je sledil prvotni dvokapni strehi. Ostenje ladje, vključno z lokom vhoda, prezentiranim na zunanjščini južne stene, se je v prvotni ši- rini in dolžini kljub poznejšim predelavam večinoma ohranilo do danes. Od apside so ostali temelji pod današnjim tlakom prezbiterija in nekaj kosov lehnjaka, ki so bili sekundarno vzidani v oltarno menzo, tlak in ostenje gotskega prezbiterija, danes pa so shranjeni na cerkvenem podstrešju.14 V dobi gotike so apsido podrli in jo nadomestili z večjim prezbiterijem s triosminskim za- ključkom. Istočasno so za en meter povišali ladjo15 in jo s prezbiterijem povezali s kamnitim slavo- lokom.16 Emilijan Cevc je gradnjo prezbiterija postavil v prvo četrtino 15. stoletja,17 Adela Železnik pa na začetek 16. stoletja.18 Ohranjeni deli prezbiterija ‒ fragmenti služnikov (polkrožnega prereza), spodnji del slavoloka (z robovi, posnetimi na ajdovo zrno), fragmenti reber (klinastega profila z obojestranskim žlebom), dva sklepnika (v obliki ščita in osmerokrake zvezde) in okensko kro- govičje (v obliki trilista, štirilista in križa) ‒ dopuščajo nastanek med sredino 15. in začetkom 16. stoletja.19 Točnejša se zdi datacija Adele Železnik.20 Okoli leta 1688 so ob severni steni prezbiterija prizidali zvonik z zakristijo v pritličju.21 Leta 1726 so lokalni zidarji in kamnoseki ladji na zahodu prizidali vhodno lopo brez oboka,22 pod njo, v zahodno fasado, pa so vzidali nov baročni portal kot glavni vhod v cerkev. Pred letom 1749 so prebili 12 Blaznik, Škofja Loka, 73, 103; Höfler, Gradivo za historično topografijo, 103–05. 13 Šega, “Postavil sem,” 62‒63, 66. 14 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 155‒58; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212‒14; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 9‒10. 15 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158. 16 Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 213. 17 Cevc, “Godešič,” 256. 18 Železnik, “Goriške delavnice,” 242. 19 Za mnenje se zahvaljujeva Samu Štefancu in Robertu Peskarju. Glede na položaj služnikov naj bi bil obok dvopol- ni (Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212–13), rebra naj bi bila delo kamniške kamnoseške delavnice (Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158). 20 Podobno geometrično rešitev krogovičja v obliki križa, kot jo vidimo v severovzhodnem oknu prezbiterija cerkve na Godešiču, lahko (v sicer bogatejši obliki) najdemo v oknu na severni steni ladje ž. c. sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem, nastalem okoli leta 1497 (Peskar, “Umetnostni značaj,” 153–56, sl. 5). 21 Höfler, Gradivo za historično topografijo, 105. 22 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329. 73 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE severno ladijsko steno in cerkvi dodali še kapelo sv. Frančiška Ksaverja.23 Zadnja velika predelava je sledila ustanovitvi reteške lokalije, ki je prinesla povečano število maš in drugih pobožnosti. Leta 1852 so podrli gotski obok prezbiterija, odstranili leseni strop ladje in leseni pevski kor, nato pa so ladjo in prezbiterij povišali, enotno razčlenili, obokali s češkimi kapami in tlakovali. Sezidali so pevski kor in preoblikovali gotski slavolok. Tudi vhodno lopo so povišali in obokali s češko kapo. Za dostop na cerkveno podstrešje so v nadstropju zahodne ladijske stene prebili prehod s pevskega kora na podstrešje vhodne lope. Celotno zunanjščino in notranjščino so ometali in prebelili.24 Srednjeveške poslikave Cerkev je bila v srednjem veku večkrat poslikana. Apsida je bila poslikana že v romaniki.25 Okoli leta 1400 (oziroma verjetneje že prej)26 naj bi jo na novo poslikali furlanski slikarji,27 ki so na za- hodno fasado cerkve naslikali Poslednjo sodbo (in druge prizore).28 Cerkvena notranjščina je bila preprosto, s posvetilnimi križi ter bordurami okrog okenskih špalet in na slavoloku okrašena po dozidavi in posvetitvi novega prezbiterija med sredino 15. in začetkom 16. stoletja,29 verjetneje na začetku 16. stoletja. Nekoliko pozneje je cerkev poslikal Jernej iz Loke. Od močno okrnjenih posli- kav so se v notranjosti prezbiterija delno ohranili: v pritličnem pasu vzhodnih stranic upodobitve stoječih apostolov, na okenskih špaletah upodobitve svetnikov in na južni steni predvsem enigma- tični prizor ženske na grmadi.30 Poslikan je bil tudi slavolok.31 Jernejevo delo postavljajo v čas okoli leta 1530,32 v dvajseta ali trideseta leta 16. stoletja33 in v čas po letu 1530,34 vendar je zanesljivo nastalo pred letom 1531,35 ko je bil datiran glagolski grafit na podobi sv. Mateja.36 Konservatorske raziskave naj bi pokazale, da so v poznem srednjem veku poslikali velik del zunanjščine južne stene ladje.37 Jernej iz Loke je na zunanjščino južne stene prezbiterija naslikal Poslednjo sodbo.38 23 Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329. 24 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 16. Letnica 1852 je zapisana na zunanj- ščini dozidanega dela vzhodne stene prezbiterija. 25 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159. 26 Glej nadaljevanje članka, poglavje Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi. 27 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212. 28 Glej nadaljevanje članka. 29 Klančar Kavčič, “Konservatorsko-restavratorski posegi,” 302; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 34‒35. 30 Uršič, “Jernej iz Loke,” 29‒30, 88, 123–24, 171‒72; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101; Koman, Slikar Jernej, 38‒39; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 37‒40. 31 Uršič, “Jernej iz Loke,” 29‒30; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 40. 32 Uršič, “Jernej iz Loke,” 147. 33 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101. 34 Koman, Slikar Jernej, 38. 35 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 35. 36 Fučić, Glagoljski natpisi, 158. 37 Dokumentiran je le fragment obraza (Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158, sl.), ki verjetno ni delo Jerneja iz Loke. 38 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 101. 74 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Monumentalna Poslednja sodba Jerneja iz Loke je danes močno poškodovana zaradi okna, ki so ga prebili okoli leta 1700 ter povečali in pre- oblikovali leta 1852 (sl. 2).39 Verjetno je bila za- snovana podobno kot Poslednja sodba v p. c. sv. Lenarta na Krtini pri Dobu, ki je delo Mojstra Leonarda s konca 15. stoletja.40 Na Godešiču v zgornjem delu desno še lahko razberemo desni del Kristusove mandorle in glave sedečih apo- stolov, pod današnjim oknom pa je nekoliko bo- lje viden odhod pogubljenih v peklensko žrelo. Posebnost godeškega prezbiterija je, da na juž- ni steni ‒ kar dokazujejo Jernejeve notranje in predvsem zunanje poslikave ‒ prvot no ni imel okna. To nakazuje, da je naročnik že ob gradnji predvidel poseben ikonografski program posli- kav notranje in zunanje strani stene. Izbiro tega dela stavbe za poslikavo bi lahko dodatno razlo- žili s položajem cerkve, saj je bila ravno ta stena z nekdanje glavne ceste skozi vas najopaznejša. V pasu pod furlansko fresko Poslednje sodbe na zahodni fasadi cerkve sta ohranjena še dva fragmenta poslikave, ki je prvotno morda pre- krivala starejše freske in bi jo prav tako lahko pripisali Jerneju iz Loke. Če to drži, bi terminus post quem za poslikave Jerneja iz Loke predstavljala letnica 1516 na grafitu starejše freskantske plasti na zahodni fasadi.41 Poškodbe, odkrivanje in restavriranje poslikave na zahodni fasadi Furlanska poslikava na zahodni fasadi je bila izvedena v tehniki freske, le manjši zaključki so bili naslikani na že suh omet.42 V naslednjih stoletjih so jo poškodovali gradbeni posegi in naravni po- javi: leta 1726 sta dozidava vhodne lope in vzidava novega portala poškodovali predvsem spodnji del; leta 1852 so povišanje ladje, obokanje vhodne lope in preboj prehoda s pevskega kora na cerkve- no podstrešje poškodovali predvsem zgornji del;43 neznano kdaj je močnejši potres povzročil večjo 39 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 10, 12. 40 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 117–20, sl. 71. 41 Glej nadaljevanje članka, poglavji Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi in Zasnova poslikave na za- hodni fasadi. 42 Križnar, Slog in tehnika, 154–57; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 43 Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 158; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 329; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 16, 26‒27. 2. Pogled na južno steno prezbiterija z ostanki Poslednje sodbe Jerneja iz Loke, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 75 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE razpoko v zidu in poškodbo ometa s poslikavo v zgornjem delu desno.44 Poslikava je bila tudi (naj- brž večkrat) prebeljena. Obok vhodne lope je leta 1852 poslikavo, kolikor se je ohranila, dokončno razdelil na dva dela. Zgornji del je še danes na podstrešju vhodne lope, spodnji del pa pod obokom vhodne lope. Posledica je različna ohranjenost: zgornji del je v precej boljšem stanju od spodnjega, ki je bil izpostavljen vlagi ter večjim temperaturnim in vremenskim spremembam.45 Na začetku 20. stoletja je bila poslikava v slabem stanju.46 Centralna komisija za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju se je novembra 1907 zavzela za zavarovanje »stenskih poslikav iz 15. stoletja, ki se nahajajo nad vhodom na nekdanji fasadi« cerkve na Godešiču.47 Maja 1911 je generalni konservator poročal, da so bili jeseni 1910 (poleg po- dob apostolov v prezbiteriju) »odkriti fragmenti Poslednje sodbe« na fasadi, komisija pa je odredila nadaljevanje odkrivanja (obeh) poslikav.48 Septembra 1911 je komisija odobrila subvencijo 370 kron za dodatna dela, ki so bila potrebna ob restavriranju fresk (tako v prezbiteriju kot na fasadi) zaradi škode na zidu.49 Novembra 1911 je komisija odredila plačilo subvencije 420 kron za odkrivanje in restavriranje fresk (tako v prezbiteriju kot na fasadi), »potem ko je konservator Franke poročal, da so bila dela izpeljana na zadovoljiv način«.50 Poslikavo na zahodni fasadi (kakor tudi v prezbiteriju) je avgusta 1911 pod nadzorom konser- vatorja Ivana Franketa restavriral Matej Sternen,51 ki je svoje delo signiral in datiral nad portalom desno (danes neohranjeno).52 Morda se je pri tem posvetoval tudi s Francetom Steletom, ki ga je spoznal leta 1910.53 Stele je namreč poslikavo na zahodni fasadi prvič opisal 30. septembra 1910,54 torej približno v času, ko je bila po poročilu generalnega konservatorja Centralni komisiji odkrita. Vsekakor je Sternen poškodovane in uničene dele ometa zamenjal z novimi, manjkajoče dele posli- kave je ponekod doslikal.55 Tedanji reteški župnik Janez Meršolj je po končanih delih v župnijsko kroniko zapisal, da je komisija za odkrivanje fresk na zahodni fasadi in v prezbiteriju prispevala 400 kron (vsota je za 20 kron nižja od vsote, ki jo je navedla komisija), cerkev (na Godešiču) pa 100 kron.56 44 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 45 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261. 46 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 263. 47 Mitteilungen, 6/11, 1907, stp. 272: »Die Z. K. bringt eine Sicherung der oberhalb des Einganges an der ehemaligen Fassade befindlichen Wandmalereien des XV. Jhs. in Anregung.« 48 Mitteilungen, 10/5, 1911, stp. 241: »An der Fassade wurden die Fragmente eines Jüngsten Gerichtes aufgedeckt, das von bedeutend besserer Hand ist und etwa aus dem Jahre 1460 stammen dürfte. Die Z. K. ordnet die Fortsetzung der Bloßlegung an.« 49 Mitteilungen, 10/9, 1911, stp. 463: »Die Z. K. bewilligt für die bei der Restaurierung der Fresken wegen Mauerschäden notwendig gewordenen Mehrarbeiten eine Subvention von 370 K.« 50 Mitteilungen, 10/11, 1911, stp. 556: »Die Z. K. ordnet die Flüssigmachung der für die Bloßlegung und Restaurierung der Fresken bewilligten Subvention von 420 K an, nachdem Konservator Franke berichtete, daß die Arbeiten in zufriedenstellender Weise durchgeführt wurden.« 51 Štukl, “Sprehod po vaseh,” 336. 52 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 53 Stele, “Iz konservatorskih spominov,” 22. 54 Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta (ZRC SAZU, UIFS); Godešič, Zapiski Franceta Steleta, Informacijsko dokumentacijski center, Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo (INDOK center MK). Za dostop do gradiva se zahvaljujeva Vesni Krmelj in Metki Košir. 55 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 56 Kronika, 1‒2, 1908‒1994, 46, Župnijski arhiv Reteče: »Avgusta mesca je odkrival akad. slikar Matevž Sternen na 76 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Poslikava je v naslednjih desetletjih ‒ posebej v spodnjem delu ‒ še naprej propadala: barvna plast je odpadala, povrhnjica ometa se je krušila, celoto je prekrivala plast nečistoč.57 Leta 2011 je Anita Klančar Kavčič s sodelavci obnovila zgornji,58 leta 2018 pa spodnji del.59 Datacija in avtorstvo poslikave na zahodni fasadi Poslikava na zahodni fasadi je bila prvič datirana v glasilu Centralne komisije: leta 1907 so jo po- stavili v 15. stoletje,60 leta 1911 pa v čas okoli leta 1460.61 France Stele je v terenskih zapiskih iz let 1910‒1935 ugotavljal, da je poslikava pod italijanskim vplivom starejša od prezbiterija.62 Umestil jo je med dela furlanskih delavnic pod vplivom Vitaleja da Bologna in datiral v prvo četrtino 15. stoletja,63 leta 1972 pa skupaj z Damjanom Prelovškom označil kot delo »potujočih severnoitalijan- skih, posebno furlanskih slikarjev« oziroma furlanske delavnice iz časa »okrog 1400 in iz prvih desetletij« oziroma »z začetka XV. stoletja«.64 Emilijan Cevc je leta 1954 in 1966 poslikavo pripisal mojstrom »furlanske smeri«, slogovno zasidranim v severni Italiji ter tradicijah Giotta in Vitaleja da Bologna,65 leta 1989 pa jo je kot delo italijansko šolanega mojstra furlanske smeri datiral v čas okoli leta 1400.66 Poznejši avtorji – z izjemo Alenke Vodnik – Steletove in Cevčeve zadnje datacije niso spreminjali. Janez Höfler je leta 1996 poslikavo umestil v isti čas (okoli 1400) in ustvarjalni krog (furlansko slikarstvo pod vplivom Vitaleja da Bologna).67 Adela Železnik je leta 1995 vpeljala alternativno oznako za avtorje poslikave: na delu naj bi bila goriška delavnica, ki je pod vplivom slikarstva Vitaleja da Bologna nadaljevala delo Mojstra crngrobske fasade.68 Poznejši avtorji so večinoma povzemali omenjene teze, pri čemer so izbirali bodisi termin »furlanski slikarji« bodisi termin »goriški slikarji«.69 Glede na to, da v nadaljevanju obravnava- va slogovno izhodišče slikarja oziroma slikarske delavnice v furlanskem nasledstvu Vitaleja da Bologna, ohranjava pridevnik »furlanski«. O identiteti freskantov na Godešiču (in v Gostečah) in dataciji njihovih fresk je v zadnjem času nekoliko več napisala Alenka Vodnik: po eni strani Godešiču freske v presbiteriju in pri portalu; c. kr. centralna komisija je dala 400 K, cerkev pa 100 K.« Za dostop do gradiva se zahvaljujeva župniku Branku Potočniku. Za dostop do cerkve se zahvaljujeva ključarju Aleksandru Igličarju. 57 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 262‒63. 58 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 66. 59 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261. 60 Mitteilungen, 6/11, 1907, stp. 272. 61 Mitteilungen, 10/5, 1911, stp. 241. 62 Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK. 63 Stele, Monumenta artis, 1: 6, 21–22; Stele, “Die friulanische Gruppe,” 268–69; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64, 102, 120. 64 Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XI, LXVI; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 65 Cevc, “Umetnostni pomen,” 67; Cevc, Slovenska umetnost, 53‒54. 66 Cevc, “Godešič,” 257. 67 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100‒01. 68 Železnik, “Goriške delavnice,” 237, 242; Železnik, “Stensko slikarstvo,” 30–31. 69 Npr. Vodnik, Tekstilni vzorci, 65, kat. št. 5; Križnar, Slog in tehnika, 155; Koman, Slikar Jernej, 38; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 261; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 25, 27‒28. 77 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE bi lahko obstoj zemljiškega urada na Godešiču, v katerem je bila tlaka povezana predvsem z vož- njami, med drugim vina iz Italije, prispeval k najemu »furlanskih« freskantov, po drugi strani pa bi bil lahko vsaj na Gostečah na delu že v Škofji Loki »udomačen« slikar – v virih se v tem času omenja meščan Nikel (Niklein) Maler.70 Alenka Vodnik je poleg tega menila, da so poslikave na Godešiču starejše, in sicer najverjetneje iz obdobja kuge leta 1381, kar naj bi potrjevale tudi pove- zave s poslikavami Vitaleja da Bologna in čemur naj ne bi nasprotovale povezave s poslikavami Tomasa da Modena.71 Poleg predloga Alenke Vodnik pa k ponovnemu razmisleku o zgodnejši dataciji poslikave na- vaja danes že popolnoma nečitljiv latinski grafit z domnevno letnico 1400, ki je vrezan v poslikavo desno od portala, na podobi pogubljenih, pod latinskim grafitom z letnico 1516 in nad grafitom v glagolici Petra iz Buža iz leta 1501.72 Stele si je v terenskih zapiskih leta 1924 letnico prepisal kot »Anno MoCCCCo le«,73 leta 1935 pa kot »Anno dñi MoCCCCo Le (le)«.74 Oba prepisa, še posebej drugi, kažeta, da je Stele zadnji dve črki imel za (nerazumljiv) dodatek, ne za del letnice, ki jo je zato bral kot 1400. Če bi namreč črka L označevala vrstilni števnik 50., bi morala biti kot predhodne črke v ablativni obliki (Lo).75 Cevc se je najbrž opiral na Steletove zapiske, ko je (sicer nenatančno oziroma delno netočno) opozoril, da sta ob podobi pekla »zapisa v latinici in glagolici z letnico 1400«.76 Če sta Steletova prepisa točna, česar danes ni več mogoče preveriti, potem je poslikava na- stala pred letom 1400, ko je bil vanjo vrezan grafit. Zanesljivo pa je, kakor je domneval Stele, nastala še v času obstoja romanske apside oziroma pred dozidavo gotskega prezbiterija. Najdeni fragmenti ometov romanske apside namreč kažejo sledove poslikave furlanskih slikarjev.77 Na poslikavi nek- danje zahodne fasade je še en grafit, vrezan v podobo strehe, danes tik nad obokom vhodne lope levo – torej postavljen tako visoko, da je mogoče nastal še v času postavljenih slikarskih odrov –, žal pa ni datiran. V njem so danes razpoznavne le posamezne črke, vendar gotska minuskulna kurziva nakazuje nastanek v 14. ali 15. stoletju.78 Zasnova poslikave na zahodni fasadi Ohranjeni fragmenti in dosedanje raziskave kažejo na to, da je bila poslikana celotna nekdanja zahodna fasada cerkve (sl. 3). Fasada naj bi po Steletu in Aniti Klančar Kavčič že prvotno imela vhod na sredini, njen vrh pa naj ne bi bil dvokapen oziroma koničast, temveč prirezan (na čop).79 70 Vodnik, “O legendah,” 45, op. 60. 71 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125, op. 44. Predlog datacije temelji na avtoričini hipotezi, da so ikonografski motivi, ki opozarjajo na posledice grešnega življenja, vezani predvsem na večje katastrofe, posebej kuge, česar pa kontinuirana priljubljenost in pogostost teh motivov, zlasti Poslednje sodbe, ne potrjujeta. Glej tudi Vodnik, “Between Worldly Lords,” 46. 72 Fučić, Glagoljski natpisi, 158. 73 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 74 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 18, ZRC SAZU, UIFS. 75 Za mnenje se zahvaljujeva Gregorju Pobežinu. 76 Cevc, “Godešič,” 257. Prim. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330‒31. 77 Prim. Bertoncel in Pavli, “Romanska apsida,” 159; Bertoncel in Pavli, “Nove najdbe,” 212. 78 Za mnenje se zahvaljujeva Matjažu Bizjaku. 79 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 5; 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265. 78 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Že Vilma Praprotnik je leta 1973 opozorila, da so v stenskem slikarstvu pod italijanskim vpli- vom iz druge polovice 14. stoletja bordure (praviloma kosmatske) postale v večji meri kot prej poudarjene meje med posameznimi prizori, ki so med seboj jasno ločeni.80 To nakazuje, da vse- binsko niso nujno povezani. Potek bordur na Godešiču, ki jih lahko kljub poškodbam zanesljivo rekonstruiramo, kaže na razdelitev v pet polj oziroma prizorov. Eno polje je zasedalo skoraj celotni zgornji (trikotni oz. trapezoidni) del fasade. Pod njim sta ob straneh dve skoraj kvadratni polji (zaradi naklona strehe imata nekoliko porezan zunanji zgornji vogal). Na sredini, nad današnjim portalom in ob njem, je večje polje v obliki zelo razpotegnjene narobe obrnjene črke T ali Y. Pod tem poljem, levo in desno od portala, je ohranjena poznejša, verjetno še srednjeveška poslikava 80 Praprotnik, “Ornamentika slikanih okvirov,” 34‒35. 3. Fotomontaža poslikave nekdanje zahodne fasade, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© Vid Klančar) 79 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE ‒ prizora, ohranjena le v fragmentih in nerazločna,81 sta mogoče samo spodnja dela večjih kompo- zicij, ki so prekrivale starejšo plast furlanske poslikave. Ta mlajša poslikava je glede na omenjeni latinski grafit nastala po letu 1516 in je najbrž delo Jerneja iz Loke. Prvotno je furlanski slikar na tem mestu skoraj zanesljivo naslikal draperijo, kakršna je delno še ohranjena na poslikavi nekdanje zahodne fasade cerkve v Sopotnici: pod kosmatsko borduro je širši vijoličen pas, pod katerim je »obešena« draperija.82 Pred podrobnejšo analizo vsebine poslikave si moramo najprej ogledati druge primere v celoti poslikanih zahodnih fasad furlanske skupine. Praviloma je takšen tip poslikave zahodne cerkvene fasade značilen prav za delovanje furlanskih mojstrov v drugi polovici 14. in na začetku 15. stoletja na Gorenjskem. Najobsežnejša in najzgodnejša je poslikava p. c. Marijinega oznanjenja v Crngro- bu, ki se ji pridružujejo še poslikave p. c. sv. Petra v Bodovljah, p. c. sv. Florijana v Sopotnici pri Škofji Loki in p. c. sv. Križa v Kališah nad Selci.83 V Crngrobu in Sopotnici je bila prvotno poslika- na celotna fasada vse do koničastega vrha, v Kališah pa je bila fasada s poslikavo prirezana. Glede na dosedanje raziskave je enotnemu ikonografskemu programu zanesljivo sledila samo fasada v Crngrobu, ki jo je v celoti prekrival cikel s prizori Pasijona. V Sopotnici je osrednje polje podobno kot na Godešiču pripadalo (danes močno fragmentirani) Poslednji sodbi, ki so ji bili dodani tudi drugi, vsebinsko očitno nepovezani prizori (prepoznan samo Sv. Jurij v boju z zmajem).84 V Kališah niso ikonografsko različni prizori niti kompozicijsko usklajeni (različno visoka in široka polja), v Bodovljah pa prizori niso ikonografsko razpoznavni. Že Stele je ugotovil, da ne moremo govoriti o jasnem ikonografskem programu poslikanih zahodnih fasad, še manj o prevladi motiva Poslednje sodbe. V svojem ikonografskem sistemu podružnic je zato koncept Poslednje sodbe razrahljal tako glede možnih lokacij v stavbi kakor vsebinsko: sporočilo o minljivosti, smrti in poslednji sodbi so po njegovem lahko vsebovali tudi drugi prizori, kot so Mrtvaški ples, Sveta nedelja, Sv. nadangel Mihael s tehtnico, Kolo sreče, Pametne in nespametne device itn.85 Steletove ugotovitve v glavnem še vedno držijo, ekskurz, namenjen poslikanim zahodnim fa- sadam furlanske skupine, pa je potreben, saj nas opozarja, da moramo biti pri ikonografskih re- konstrukcijah zelo previdni. To velja tudi za poslikavo zahodne fasade cerkve na Godešiču, ki je v vsej dosedanji strokovni literaturi obravnavana kot ikonografska celota – Poslednja sodba, čeprav so muzikologi upravičeno poudarjali, da upodobljena glasbila, na katera igrajo angeli, za ta motiv niso značilna.86 81 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 43. 82 Mohorčič, Akvareli, 39. 83 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 75–77 (Bodovlje), 86–92 (Crngrob), 141–42 (Sopotnica), 165–66 (Sv. Križ nad Sel- ci). 84 Höfler že piše, da drugi prizori na fasadi niso vidni, tudi Stele jih omenja samo leta 1937 (Stele, “Varstvo spo- menikov,” 65), medtem ko jih v njegovih zapiskih ni (Sopotnica, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK). Za akvarele Frana Goloba iz leta 1934 gl: Mohorčič, Akvareli, 38–39; Sopotnica – Cerkev sv. Florijana, akvarel, https://situla.gov.si/SI_INDOK_PL_p00001-008.html. 85 Stele, Monumenta artis, 1: 21–22; Stele, “Die friulanische Gruppe,” 268–69; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 62–67. Tudi Peskar je prišel do sklepa, da pri poslikavah cerkvenih zunanjščin ni bilo določenega programa: Peskar, “Srednje- veške poslikave,” 316. 86 Kuret, Glasbeni instrumenti, 36, 58, 132; Koter, “Likovne upodobitve,” 275. 80 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Nepravilno polje okoli portala Poslednji sodbi nedvomno pripada večje polje na sredini, ki je nad današnjim portalom in ob njem ter razen zgornjega roba v celoti pod obokom vhodne lope. Na sredini je naslikana mandorla s se- dečim Kristusom Sodnikom, ki dviga roke in kaže rane (sl. 4). Iz njegovih ust izhajata lilija (na nje- govi desnici) kot simbol usmiljenja in poveličanja pravičnih ter meč (na njegovi levici) kot simbol pravičnosti in obsodbe pogubljenih. Levo in desno sta Devica Marija in sv. Janez Krstnik, ki prosita Kristusa za milo sodbo (Deesis).87 Ob tej osrednji skupini nosita veliki postavi, katerih zgornji del je prekrit z obokom vhodne lope, v culi duše, za katere prosita Marija in sv. Janez Krstnik.88 Stele je leta 1969 ti dve figuri razložil kot: »[…] spodaj pa se je vršilo vstajenje, kjer so angeli zbirali duše vstalih v predpasnike in jih odnašali v nebesa.«89 Nebesa je, sodeč po objavi iz leta 1972, videl v zgornjem polju z angeli muzikanti.90 Tudi Alenka Vodnik je veliki figuri interpretirala kot angela s culama duš.91 Poslednja sodba se nadaljuje v spodnjih delih omenjenega večjega polja, levo in desno od današ njega vhoda v cerkev. Portal je ob vgradnji gotovo poškodoval dobršen del kompozicije, samo ugibamo pa lahko, ali je res nadomestil starejši vhod in kakšen naj bi ta bil.92 Glede na to, da je cerkev imela vhod z južne strani, ga mogoče na zahodni strani sploh ni bilo in je pod Kristusom bil prostor za obsežnejše vstajenje mrtvih, mogoče tudi za angele s trombami in sv. nadangela Mihaela. Na levi (na Kristusovi desnici) sprejema angel zveličane v raj oziroma nebeški Jeruzalem, ki ga nakazuje manjša arhitektura (sl. 5), na desni (na Kristusovi levici) pa hudiči naganjajo pogubljene, zvezane z vrvjo ali verigo okoli vratu, v peklensko žrelo (sl. 6). Desno od zveličanih, tik ob portalu, je vsaj z dvema figurama (najbrž pa jih je bilo več), ki se dvigata proti Kristusu, prikazano vstajenje mrtvih.93 Höfler je leta 1996 verjetno angela pred nebeškim Jeruzalemom interpretiral kot sv. nad- angela Mihaela, ki naj bi imel tehtnico, in pomotoma zapisal, da na poslikavi ni vstajenja mrtvih in blaženih na poti v raj, te navedbe pa je nato povzelo nekaj avtorjev.94 Tudi Alenka Vodnik je za angela domnevala, da je sv. nadangel Mihael.95 Podobno kakor na Godešiču so blaženi upodoblje- ni na Poslednji sodbi na notranji strani južne ladijske stene v p. c. sv. Klemena v Tupaličah, ki je delo nasledstva furlanskih delavnic iz časa okoli leta 1420. Tam angel na pragu manjše arhitekture 87 Stele v zapiskih leta 1910 omenja, da Marija z milim obrazom vodi bradatega moža za desnico – verjetno gre za pomoto in je mišljena skupina z angelom in bradatim zveličanim pred rajem: Terenski zapiski Franceta Steleta, Godešič, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK. V literaturi se ta interpretacija ne pojavlja. 88 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI; 1935, LIV, ZRC SAZU, UIFS; Godešič, Zapiski Franceta Steleta, INDOK center MK; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI; Cevc, “Godešič,” 256; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330; Križnar, Slog in tehnika, 155; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265–67; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 31. 89 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64. 90 Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 91 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 128‒29. 92 Stele in Anita Klančar Kavčič sta domnevala, da je bil polkrožno zaključen: Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265. 93 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 33, sl. 94 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 330‒31; Koter, “Likovne upodobitve,” 274; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 95 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 127. 81 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE 4. Furlanski slikar: Kristus Sodnik med Devico Marijo in sv. Janezom Krstnikom ter svetniški osebi s culama duš, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 5. Furlanski slikar: Angel sprejema zveličane v raj, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 6. Furlanski slikar: Hudiči ženejo pogubljene v peklensko žrelo, konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 82 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR sprejema zveličane s starejšim bradatim moškim in mlajšo žensko na čelu, ki sta verjetno Adam in Eva.96 Morda bi lahko kot Adama in Evo interpretirali tudi enak par na čelu zveličanih pred nebeš- kim Jeruzalemom na Godešiču. Poslednja sodba v omenjenem večjem polju na Godešiču torej v glavnem ustreza osnovnim srednjeveškim konvencijam, kakršno srečamo pri Janezu Aquili v stari ž. c. Marijinega vnebovzetja v Turnišču iz leta 1389, čeprav je za tako pomembne motive značilno, da so bili lahko – glede na specifične okoliščine – vsebinsko precej razširjeni ali reducirani.97 Ne glede na to je na upodobit- vi nekaj težje razložljivih elementov, posebej figuri s culama z dušami levo in desno ob skupini Deesis, ki jima je obok vhodne lope prekril ramena in obraza. Tako je nad obokom na levi strani razviden samo zgornji del nimba, na obeh straneh pa več manjših angelskih kril (ki torej niso pripadala figurama s culama). Figuri se zdita v primerjavi z drugimi nadnaravno veliki, posebej ker ni povsem jasno, ali Marija in sv. Janez Krstnik stojita ali klečita (zadnje bi bilo bolj običajno). Angeli nad skupino Deesis in omenjenima figurama so morali biti ‒ glede na krila, ohran jena nad obokom – precej majhni, manjše so tudi figure v spodnjem delu Poslednje sodbe. S tem se odstopa- nja od običajnih Poslednjih sodb ne končajo: pred Marijo, ki ima roke verjetno prekrižane na prsih, je velik križ (tik pod obokom je viden še del prečnega bruna). Ta motiv na Poslednji sodbi sicer ni presenetljiv, saj spada križ med orodja Kristusovega mučeništva (arma Christi). Vendar orodja pra- viloma držijo angeli, na Godešiču pa zaradi oboka vhodne lope ne vemo, ali so angelci nosili tudi druga orodja ali so pihali v trombe.98 Zasilen odgovor na vprašanje o identiteti dveh svetih oseb s culama z dušami, ki ju je Stele imel za angela, lahko najdemo v opusu slikarja Vitaleja da Bologna oziroma njegovega kroga iz sredine 14. stoletja, in sicer na Poslednji sodbi na notranji strani zahodne stene opatijske cerkve v Pomposi.99 Tam so na dnu, levo od vhoda v cerkev, upodobljene tri stoječe svete osebe (z nimbi), ki nosijo v culah duše – starozavezni očaki Abraham, Izak in Jakob, ki so postali del Poslednjih sodb od 12. stoletja naprej.100 Te očake moramo interpretirati v kontekstu posebne ikonografije Abra- hamovega naročja. Abrahamovo naročje kot personifikacija raja temelji na priliki o bogatašu in ubogem Lazarju, v kateri angeli Lazarja odnesejo v Abrahamovo naročje, bogataš pa konča v peklu (Lk 16,19‒23). Ta motiv se je začel kot del Poslednjih sodb v evropski umetnosti pojavljati v 11. sto- letju (praviloma na levi strani oziroma Kristusovi desnici, kjer je umeščen raj).101 Toda na Godešiču sporočilo ni povsem enako kakor v Pomposi, saj sta namesto treh očakov upodobljeni dve figuri, ki nista umeščeni na levo in zato ni nujno, da predstavljata oziroma nadomeščata raj, ampak stojita levo in desno od skupine Deesis. Razlago za to precej edinstveno redukcijo in spremembo motiva Abrahamovega naročja moramo mogoče iskati drugje. V srednjem veku je obstajala še druga in- terpretacija Abrahamovega naročja in posledično mogoče tudi naročij drugih očakov: šlo naj bi za 96 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 179–81, sl. 157; fotografija celote: Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 94, sl. 60. 97 Tako jih predstavi tudi Stele, Monumenta artis, 1: 21. To je sicer samo osnovna ikonografska struktura, ki je bila velikokrat obogatena še z drugimi elementi: Brenk, “Weltgericht.” Za Turnišče gl.: Höfler, Srednjeveške freske, 4: 229–36; Höfler in Balažic, Johannes Aquila, 30–38, 70–71, 75; Zadnikar in Balažic, Turnišče, 64, 81, sl. XXVII. 98 Glede na ta odstopanja je povsem mogoče, da je na Poslednjo sodbo na Godešiču res vplival neki dodaten vir, kakor je Alenka Vodnik (Vodnik, “Janezovo razodetje”) skušala dokazati za apokrifno Pavlovo vizijo, kateri pa je to res bil, bo očitno še treba ugotoviti. 99 Za Pomposo glej: Volpe, “Pittura a Pomposa.” 100 Lucchesi Palli, “Abraham,” stp. 30. 101 Lucchesi Palli, “Abraham,” stp. 31. 83 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE začasno bivališče (prijetnejše od vic) duš v čakanju na poslednjo sodbo.102 Ali se je Poslednja sodba s svetima osebama na Godešiču nagibala k tej interpretaciji, ostaja do odkritja podobnega primera, podprtega z ustreznimi pisnimi viri, odprto vprašanje. Rešitev s svetima osebama na Godešiču je v našem in širšem prostoru precej izjemna. Po Ste- letu naj bi bili starozavezni očaki sicer vključeni v Poslednjo sodbo v Sopotnici.103 Verjetno je Stele s tem mislil na kronani figuri levo od Marije, od katerih prva drži velik ključ ali zastavo, druga pa palico s križem, kar bi sicer težko povezali z očaki. Spremljevalne figure lahko vidimo tudi na fragmentu Poslednje sodbe s sv. Janezom Krstnikom v Tupaličah, kjer pa gre že za bolj običajno skupino apostolov in svetnikov.104 Trapezoidno polje na vrhu fasade Delno ohranjeno zgornje polje poslikave se v celoti nahaja nad obokom vhodne lope (sl. 7). Od spod- njih polj ga ločuje skoraj v celoti ohranjena horizontalna kosmatska bordura. Ta prizor je bil do sedaj vedno obravnavan kot nadaljevanje Poslednje sodbe.105 Ohranjen je v treh večjih fragmentih. Na levem fragmentu sta (od leve proti desni) v celoti ohranjena luna z obrazom, ki ga ob desni strani zaključuje jasno zarisan krajec, in angel s fidelom,106 nato pa pred prehodom med pevskim korom in podstrešjem fragmentarno samo še leva stran večjega angela z glasbilom, ki je morda 102 Wilhelm-Schaffer, Gottes Beamter, 70. 103 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 65; Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 104 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 179–81, sl. 156. 105 Medtem ko se ikonografske interpretacije zgornjega dela poslikave od Steleta naprej niso veliko spreminjale, to ne velja za muzikološke interpretacije. Za ponoven pretres identifikacij vseh upodobljenih instrumentov se zahval- jujeva Katarini Šter in Janezu Jocifu. 106 Glasbilo je bilo identificirano kot violina (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), fidel (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30) in viela (Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Koter, “Likovne upodobitve,” 274). 7. Pogled na zgornji del poslikave nekdanje zahodne fasade, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 84 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR tromba marina ali strunski tamburin,107 in čisto spodaj košček vijolične draperije (sl. 8). Desno od prehoda je naslednji fragment z ohranjenim desnim delom figure, sedeče na lesenem presto- lu ali klopi, in tremi angeli (sl. 9). Nad prestolom je zelen zastor, okrašen z rdečimi tekstilnimi vzorci v obliki palmet,108 ki so ga pridrževa- li angeli (ohranjena je le angelova roka na naši desni).109 Manjši angel ob prestolu v zelenem oblačilu nosi na prsih culo, drugi angel – ver- jetno najslavnejši, saj je bil izbran za naslovnico kataloga razstave Gotika v Sloveniji110 – v vijo- ličnem oblačilu igra na harfo,111 zadnji angel v rdečem oblačilu pa igra na fidel.112 Zadnjega an- gela je večja razpoka razpolovila, tako da je nje- gov manjši del še na skrajno desnem fragmentu, kjer je v kotu del sonca – z obrazom, obdanim z žarki. Poleg razporeditve angelov povezuje pri- zor v celoto belkasto ozadje z zelenim robom, ki je spodaj širši. Največjo bližino slikarstvu Vi- taleja da Bologna kaže angel s harfo, saj gre za citat s poslikave cerkve S. Apollonia di Mezza- ratta v Bologni iz sredine 14. stoletja.113 Do sedaj je ostal spregledan del še enega angela, in sicer nad angelom s culo. Ta angel v belem oblačilu s svetlo sivim vzorcem je v rokah na naši desni držal neki strunski instrument, morda strunski tamburin.114 Postava je ohranjena približno do pasu, tako da se je prizor najbrž nadaljeval precej višje, kot je danes ohranjeni zgornji rob poslikave. To pomeni, da je imela fasada prvotno najverjetneje koničast vrh. 107 Glasbilo je bilo identificirano kot (morda) tromba marina (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30) in (verjetno) strunsko glasbilo (Koter, “Likovne upodobitve,” 275). 108 Alenka Vodnik kot lokacijo vzorca pomotoma navaja »predpasnik z dušami«: Vodnik, Tekstilni vzorci, 24, 90, kat. št. 54. 109 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265‒66; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 110 Höfler, Gotika v Sloveniji. 111 Glasbilo je bilo identificirano kot kitara (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), harfa (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Koter, “Likovne upodobitve,” 275) in rota ali dvostranska harfa z zvočno ploščo med vrsticami (Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30). 112 Glasbilo je bilo identificirano kot mandolina (Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS), godalo ali brenkalo (Kuret, Glasbeni instrumenti, 58, 96), (verjetno) strunsko glasbilo (Koter, “Likovne upodo- bitve,” 274) in nenavadno velik fidel (Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30). 113 Železnik, “Goriške delavnice,” 242; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100–01; Železnik, “Stensko slikarstvo,” 31; Gnu- di, Vitale da Bologna, 64–66, tab. XXV. 114 Za mnenje se zahvaljujeva Janezu Jocifu. 8. Furlanski slikar: Marijino kronanje (levi fragment), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 85 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Ker je bila leva polovica (vključno s celotnim obrazom) osrednje figure, sedeče na prestolu, za- radi prebitja prehoda na podstrešje uničena, so raziskovalci to podobo razlagali zelo različno. Stele je njeno identiteto leta 1924 pustil odprto (»Sedeča figura, samo desna polovica ohranjena. Kaj je, se ne razbere.«),115 leta 1935 pa označil za Boga (»Sedeč Bog«) ali Abrahama (»Abraham?«).116 Pozneje je figuro imel za Sodnika,117 pri čemer jo je najbrž zamenjal s Kristusom spodaj. Po Steletu je nekaj avtorjev figuro označilo za Boga Očeta,118 Abrahama119 ali Marijo,120 še več avtorjev pa je ni ome- nilo ali identificiralo.121 Desno od sedeče figure stoji manjši angel, ki iz svoje cule sipa cvetlice na podnožje prestola. Podoben angel je bil skoraj zanesljivo upodobljen tudi levo od prestola122 (očitno mu je pripadal košček vijolične draperije), vendar ga je uničil prehod. Pri desnem angelu je prišlo v literaturi do dolgotrajne ikonografske pomote. Stele si je že leta 1924 zabeležil, da gre za angela 115 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 116 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. 117 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64; Stele, Gotsko stensko slikarstvo, XXV. 118 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 266; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 119 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 266. 120 Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63. 121 Cevc, “Godešič,” 256‒57; Železnik, “Goriške delavnice,” 242; Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Koman, Slikar Jernej, 38; Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125. Nekaj avtorjev je Höflerjevo povzemanje Steletove interpretacije angela z rožami kot »Abrahamovega naročja« očitno preneslo tudi na veliko sedečo figuro. 122 Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 9. Furlanski slikar: Marijino kronanje (srednji in desni fragment), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (© France Stele) 86 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR »s culo duš okrog vratu«,123 leta 1935 pa je na skici poslikave označil dva angela »z naročjem«, levo in desno od prestola.124 Očitno je do pomote prišlo zaradi podobnosti cule (z rožami) pri manjšem angelu ob prestolu in cul (z dušami) pri dveh neprepoznanih svetih osebah ob skupini Deesis. Stele je trditev o angelu ali angelih s culo ali predpasnikom duš ob prestolu ponovil še pozneje,125 od njega pa jo je prevzel Primož Kuret.126 Na podlagi Steletove interpretacije je Höfler v zgornjem pasu omenjal »Abrahamovo naročje (angel z dušo umrlega v culi)«,127 kar so številni avtorji, vključno z Alenko Vodnik,128 povzemali do Anite Klančar Kavčič, ki je kot prva pravilno zapisala, da ima angel desno od prestola v culi cvetje.129 Steletova priključitev zgornjega dela poslikave Poslednji sodbi pod obokom verjetno izhaja iz njegovega poznavanja severnoitalijanskih monumentalnih Poslednjih sodb, med katerimi bi na tem mestu izpostavila že omenjeno upodobitev v Pomposi in mozaik v cerkvi S. Maria Assunta na Torcellu. V obeh primerih je namreč nad Poslednjo sodbo dodan širok pas s še eno upodobitvijo Kristusa. Ne glede na italijansko slogovno izhodišče godeškega slikarja bi bila rešitev, ki jo predlaga Stele, v našem prostoru precej nenavadna. K ponovnemu razmisleku o vsebini prizora spodbuja že omenjena anomalija angelov z instrumenti, ki niso trombe in zato niso značilni za upodobitve poslednje sodbe. Alenka Vodnik je skušala posebnosti tega prizora in celotne poslikave na Gode- šiču pojasniti z domnevo o navezovanju fresk na apokrifno besedilo Pavlove apokalipse ali vizije. V pasusih Janezove in Pavlove apokalipse, ki jih navaja avtorica, se med drugim sicer omenjajo harfe, sonce, luna in angeli,130 ki jih najdemo tudi na Godešiču. Toda na Godešiču so ti motivi, ki jih avtorica tako ali tako izrecno ne poveže z omenjenimi pasusi, postavljeni v povsem drugačen kon- tekst (harfe ima v Razodetju, na primer, skupaj z zlatimi čašami štiriindvajset starešin, ki častijo Jagnje). Ne nazadnje se je ob natančnem ogledu poslikave izkazalo za posebej pomembno dejstvo, ki so ga raziskovalci doslej spregledali: osrednja figura, sedeča na prestolu, v nasprotju s Kristusom Sodnikom pod njo ni centrirana, ampak je pomaknjena na desno.131 Na prestolu levo od nje, točno na mestu današnjega prehoda, bi bila torej lahko naslikana še ena figura. Če povežemo skupaj vse omenjene elemente, torej osrednjo figuro, sedečo na prestolu ali daljši klopi z zastorom, še eno (manjkajočo) osrednjo figuro, angele muzikante, angela, ki sipa cvetlice, ter luno in sonce, je veliko bolj verjetno, da ne gre za nadaljevanje Poslednje sodbe, ampak za Ma- rijino kronanje.132 V našem prostoru srečamo podobno rešitev že na delno poškodovani poslikavi 123 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 4, ZRC SAZU, UIFS. 124 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. 125 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 126 Kuret, Glasbeni instrumenti, 58. 127 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100. 128 Npr. Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Koman, Slikar Jernej, 38; Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125. 129 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 266. Pravilno je opisan tudi pri Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 30. 130 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 119 (op. 1), 128. 131 Stele si je figuro na prestolu in Kristusa Sodnika predstavljal v isti vertikalni osi, torej centrirano, kar dokazuje njegova skica iz leta 1935: Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS. Zanimivo je, da je Nataša Šumi na shemi poslikave v Steletovem zadnjem pregledu srednjeveškega slikarstva v Sloveniji prehod s pevskega kora na podstrešje postavila centralno oziroma celo rahlo na desno, čeprav je dejansko pomaknjen na levo, figuro na prestolu pa posledično tako zelo na desno, da bi poleg nje na prestolu lahko sedeli vsaj še dve figuri: Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 132 Schiller, Ikonographie der christlichen Kunst, 147–54; Os, “Krönung Mariens;” Menaše, Marija v slovenski umet- nosti, 278–81. 87 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE z začetka 14. stoletja v nekdanji dominikanski cerkvi na Ptuju: Kristus je sicer na levi strani, za prestolom angeli držijo zastor, na levi pa je še ohranjen angel s harfo. Časovno bližja je upodobitev Janeza Aquile iz leta 1398 v stari ž. c. Marijinega vnebovzetja v Turnišču, kjer Marijo krona Bog Oče, na prestolu ob njem pa stoji angel z lutnjo.133 Kasnejši primer, iz leta 1490, kjer Marijo krona Sv. Trojica z obširnim spremstvom angelov muzikantov, je v cerkvi v Hrastovljah.134 V primeru Godešiča je treba zaradi delavničnih povezav in geografske bli- žine izpostaviti sicer poenostavljeno Marijino kronanje Mojstra bohinjskega prezbiterija v ž. c. sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki iz sredine 15. stoletja.135 Motiv je bil torej pri nas znan, vendar se zdi, da se je slikar na Godešiču oprl neposredno na italijanske predloge. Polo- žaj Kristusa ali Boga Očeta na desni, z levo roko nad kolenom in z desnico, ki krona Marijo, po- ložaj Kristusa ali Boga Očeta in Marije na dvoj- nem prestolu, obdanem z angeli muzikanti, ter prisotnost lune in sonca ob nogah osrednjih dveh oseb najdemo na več tabelnih slikah Paola Veneziana iz sredine 14. stoletja (sl. 10). Razširitev Marijinega kronanja z angeli ali celo svetniki izhaja iz predstav o angelskih korih oziroma nebeš- ki hierarhiji, luna in sonce pa naj bi po analogijah iz različnih delov Svetega pisma predstavljala Marijo in Kristusa.136 V severni Italiji najdemo na upodobitvah Marijinega kronanja tudi angele s culami cvetja.137 Na Godešiču bi lahko imela marijansko simboliko še verjetna upodobitev trombe marine, ki so jo po nekaterih razlagah povezovali z Marijo in ki je bila posebej priljubljena v nem- ških ženskih samostanih.138 Na podlagi vseh omenjenih primerjav lahko domnevamo, da je delno ohranjena figura na prestolu na Godešiču, h kateri spada sonce, prav Kristus, neohranjena figura, h kateri spada luna, pa Marija. Samo ugibamo lahko, ali je bil nad prestolom z zastorom naslikan še Bog Oče s Sv. Duhom, vendar navedeni italijanski primeri takšne domneve ne podpirajo. Verjet- neje je bilo zgoraj še več figur angelov. 133 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 164–65, 229–36; Vnuk in Ciglenečki, Ptujski dominikanski samostan, 58, sl. 67; Zad- nikar in Balažic, Turnišče, 81, sl. 18. 134 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, 279, sl. 277; Höfler, Srednjeveške freske, 2: 91–98. 135 Höfler, Srednjeveške freske, 2: 152–55, sl. 119. 136 Schiller, Ikonographie der christlichen Kunst, 148, sl. 277; Llewellyn in Witty, Paolo Veneziano, 100–01. 137 Sneta freska Marijinega kronanja, delo iz kroga ali šole Altichiera, v Mestnih muzejih v Padovi (Marle, The Deve- lopment of the Italian Schools, 154, sl. 77). 138 Adkins, “Trumpet Marine;” Berdux in Tremmel, “Trumscheit/Tromba marina.” 10. Paolo Veneziano: Marijino kronanje, okoli 1350, Benetke, Gallerie dell̓ Accademia (Wikimedia Commons) 88 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Stranski polji Vsebinsko sta problematična tudi prizora v stranskih poljih v sredinskem pasu poslikave, ki ju kosmatska bordura ločuje od preostalih delov poslikave. Prizora je približno po diagonali presekal obok vhodne lope, zato sta, posebej levi, zelo slabo ohranjena. Stele ju je leta 1924 označil za marti- rija, torej mučeništvi: levega je opisal kot nerazločnega, na desnem pa je opazil »veliko vreteno«.139 Od leta 1935 naprej je levi prizor označeval samo za nerazločnega, desnega pa identificiral kot Kolo sreče,140 »ki ga srednjeveška spekulacija povezuje z idejnim krogom zadnje sodbe«. Kot argument je leta 1969 navedel samo »podobno« umestitev Kolesa sreče pod Mrtvaški ples v p. c. sv. Marije na Škriljinah pri Bermu, kar je veliko kasneje, leta 1474, naslikal Vincenc iz Kastva.141 Poznejši avtorji so ‒ z izjemo Alenke Vodnik ‒ prevzeli Steletovo interpretacijo desnega prizora kot Kolesa sreče.142 Toda povezava med Poslednjo sodbo in Kolesom sreče, motivoma, posebej priljubljenima v srednjem veku, je precej ohlapna in v likovni umetnosti redka.143 Z ikonološkega vidika sicer ni nesmiselna. V Bermu se zasnova poslikave notranje strani zahodne stene z Izvirnim grehom levo spodaj, Mrtvaškim plesom čez celotno steno in Kolesom sreče desno spodaj zdi logična: Izvirni greh človeka opozarja na grešnost, Mrtvaški ples na neizbežnost smrti, Kolo sreče pa na negotovost usode in posledično trenutka smrti ter zato nujnost zvestobe evangeliju (zgodba o odrešenju in svetniki na severni in južni steni), da bo deležen milostne sodbe (poslikava oltarnega dela sicer ni ohranjena, verjetno pa je prikazovala eno od oblik Kristusa v slavi).144 Tudi celotna poslikava na Godešiču bi bila lahko – če bi vsebovala Kolo sreče – vezana na poslednje reči. Marijino kronanje namreč glede na srednjeveške vire lahko interpretiramo kot napoved raja,145 torej bi lahko koncept celotne poslikave fasade na Godešiču deducirali kot nekakšno zgostitev celotne poslikave notranj- ščine v Bermu. Po tej interpretaciji bi lahko bil v levem stranskem, doslej vsebinsko nerazrešenem polju prizor, ki bi ponazarjal človekovo grešnost, na sredini je bilo vsekakor opozorilo na sodbo, kazen in milost (Poslednja sodba), v desnem stranskem polju bi bil prizor, ki bi govoril o nepred- vidljivosti usode (Kolo sreče), na vrhu pa je bil prikazan končni cilj (Marijino kronanje kot vizija nebes). Šele Alenka Vodnik je opozorila, da bi bilo kolo sreče v kontekstu poslednje sodbe teološko neustrezno.146 V desnem prizoru je tako videla peklensko kolo, medtem ko se ji je zdela v primeru levega prizora mikavna misel, da bi bil tam nekoč naslikan sv. Pavel, morda v družbi nadangela Mihaela.147 V primeru (in samo v tem primeru!), da bi bil na levi (ali kje drugje na nekdanji zaho- dni fasadi na Godešiču) res upodobljen sv. Pavel, bi bila avtoričina domneva o vplivu apokrifne Pavlove vizije na poslikavo zahodne fasade na Godešiču utemeljena. Toda interpretaciji Steleta in 139 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1924, LXI, 5, ZRC SAZU, UIFS. 140 Terenski zapiski Franceta Steleta, 1935, LIV, 17, ZRC SAZU, UIFS; Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64, 196; Stele, Got- sko stensko slikarstvo, XXV; Prelovšek, “Katalog z literaturo,” LXVI. 141 Stele, Slikarstvo v Sloveniji, 64–65. Za Beram glej: Fučić, Istarske freske, 26–28. 142 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 100; Štukl, “Cerkev svetega Miklavža,” 331; Klančar Kavčič in Klančar, “Godešič,” 63; Vidmar, Cerkev sv. Miklavža, 34. 143 Poeschke, “Rad.” Za pregled stanja v Franciji se zahvaljujeva Mihu Zoru. 144 Fučić, Istarske freske, 28. 145 Menaše, Marija v slovenski umetnosti, 278. 146 Kolo sreče bi namreč »v takšnem kontekstu /…/ vernikom pravzaprav krivoversko sporočalo, da je odločitev “pekel ali nebesa” zgolj stvar sreče« (Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126). 147 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 125–29. 89 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Alenke Vodnik najverjetneje ne držita, saj lahko oba stranska prizora pojasnimo precej drugače in bolj prepričljivo. Desno stransko polje Prizor v desnem stranskem polju je z vidika ikonografske in ikonološke interpretacije celotne po- slikave zahodne fasade na Godešiču vsekakor zelo pomemben (sl. 11). Nobeden od avtorjev, ki so sledili Steletovi interpretaciji, ni posebej definiral, zakaj naj bi bil ta prizor Kolo sreče. Praviloma je Kolo sreče upodobitev enojnega kolesa, ki ga na takšen ali drugačen način obrača boginja sre- če ‒ Fortuna (lahko stoji za kolesom ali ob strani in vrti vitel). Na levi strani je lahko ena ali več figur, ki se dvigajo po kolesu navzgor, na vrhu sedi kronana figura – zmagovalec, na desni pa figure postopoma padajo proti tlom, kar se običajno dokončno zgodi zadnji figuri.148 Na desnem stran- skem prizoru na Godešiču so res prepoznavni kolo (približno na sredini) ter fragmenti figure pod kolesom na desni in figure na levi. Ob natančnejšem ogledu lahko na delu prizora pod obokom vhodne lope precej jasno vidimo, da je kolo dvojno in na njem ni ostankov nobene figure, figura v vijoličnem oblačilu na levi, kjer bi pričakovali Fortuno, kleči in ne obrača vitla, ob fragmentu figure na desni pod kolesom (opazno je stopalo in del vijolične draperije do približno kolena) pa je še zelo dobro viden odlomljen del kolesa. Nad obokom so delno ohranjeni še dva angela in zgornji del kolesa (sl. 12, 13). Angela proti kolesu upirata meča. Zdi se, da je za njima naslikana draperija, vendar je to mogoče posledica restavratorskih posegov. Ohranjenega prizora tako ne moremo raz- ložiti kot Kolo sreče. Domneva Alenke Vodnik, da gre za Peklensko kolo (po besedilu Pavlove vizije nadangel Mihael sv. Pavlu pokaže kaznovanje v peklu, med drugim goreče kolo),149 glede na ohranjene dele prizora 148 Poeschke, “Rad.” 149 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126–27. 11. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (del pod obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 90 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR prav tako ne drži. Kot v francoskem rokopisu iz 13. stoletja, ki ga navaja avtorica,150 bi moral v sredi- šču enojnega (ne dvojnega) kolesa, ki ga obračajo manjši hudiči, biti večji hudič, na obodu pa naj bi bile mučene duše. Čeprav je kolo na Godešiču še razmeroma dobro vidno, na njem ni videti nobene od omenjenih figur. Avtorica sicer v kontekstu Poslednjih sodb (ki niso vezane na Pavlovo vizijo) opozarja tudi na rešitve z dvojnim mučilnim kolesom (»dvokolnica«), ki naj bi bilo pri nas nekdaj naslikano na Poslednji sodbi delavnice Janeza Ljubljanskega v ž. c. sv. Mihaela v Mengšu,151 vendar v nobenem od takšnih primerov kolo ni zlomljeno, kakor je na Godešiču. Alenka Vodnik celo sama nekako opazi, da upodobitev na Godešiču odstopa od njene interpretacije, saj opozori, da je ime- 150 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 129, sl. 5. 151 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 127, op. 50. 12. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (del nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 13. Furlanski slikar: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske (detajl angela nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 91 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE lo kolo kovinske zobe, da je bilo podobno »tako imenovanemu Katarininemu kolesu« in da gre za »nekoliko izpopolnjeno inačico mučilnega kolesa«.152 Na podlagi opisanih elementov in interpre- tacij je tako mogoče prizor veliko bolj smiselno interpretirati kot Mučeništvo sv. Katarine Ale- ksandrijske, čemur se je najbrž približevala tudi prva Steletova misel (martirij). Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske je potekalo v več fazah, najpogosteje pa sta upodobljena mučenje s kole- som in dokončno obglavljenje z mečem – kolo in meč sta tako najpogostejša atributa svetnice.153 Po Zlati legendi, najbolj priljubljenem, ne pa edinem kompendiju svetniških zgodb srednjega veka, je mučilno orodje naročil cesar Maksencij: šlo naj bi za štiri kolesa, opremljena z žagami in bodicami, ki bi se morala vrteti v nasprotne stra- ni in tako svetnico počasi raztrgati na kose, kar bi odvrnilo od krščanstva tudi druge. Zaradi svetničine molitve do tega ni prišlo, saj je Bog poslal angela, da je mučilno napravo uničil, in sicer s takšno silo, da je ob tem ubil še štiri tisoč poganov.154 Na Gorenjskem imamo ta prizor ohranjen iz veliko kasnejšega obdobja: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske v p. c. sv. Marije Magdalene na Brodu v Bohinju, delo Mojstra Jakobove legende iz časa okoli 1525–1530, ki že sledi okoli leta 1500 v srednjeevropskem prostoru zelo priljubljeni združitvi dveh prizorov – čudežnega uničenja mučilnega kolesa z nevihto in posledičnega obglav- ljenja svetnice.155 Podobno kot v drugih primerih imamo zgodnejši primer, iz časa okoli leta 1360, ohranjen na Štajerskem, v ž. c. sv. Lovrenca v Podčetrtku, kjer se je ohranil samo prizor uničenja kolesa s smrtjo poganov.156 Na Godešiču ohranjeni deli prizora dopuščajo primerjavo s prizorom mučeništva sv. Katarine Aleksandrijske na poliptihu Vitaleja da Bologna v Odrešenikovi cerkvi (S. Salvatore) v Bologni iz sredine 14. stoletja: svetnica kleči v molitvi na levi, angel z mečem uničuje mučilno kolo, pod njim pa so že mrtvi vojaki (sl. 14).157 Upodobitev na zahodni fasadi nakazuje možnost, da je imela cerkev na Godešiču v tem času stranski oltar sv. Katarine Aleksandrijske. 152 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 126, op. 47. 153 Assion, “Katharina (Aikaterinê).” 154 Benz, Die Legenda aurea, 708. 155 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 82–85, sl. 24. 156 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 151, sl. 88. 157 Gnudi, Vitale da Bologna, 69, tab. CV. 14. Vitale da Bologna: Mučeništvo sv. Katarine Aleksandrijske, sredina 14. stoletja, Bologna, S. Salvatore (Gnudi, Vitale da Bologna) 92 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Levo stransko polje Dekonstrukcija dosedanje ikonografske interpretacije poslikave zahodne fasade na Godešiču od- pira tudi dodaten prostor za razlago še neidentificiranega prizora na levi. Poleg Steletove začetne domneve o martiriju sta do sedaj edina poskusa razlage prispevali Alenka Vodnik in Anita Klančar Kavčič. Alenka Vodnik je samo navrgla predlog, da je bil tam upodobljen sv. Pavel, morda v družbi nadangela Mihaela, česar pa niti ni poskušala povezati z ohranjenimi ostanki prizora.158 Anita Klančar Kavčič je prizor v ikonološkem kontekstu, ki ga je opredelil Stele, splošno označila za »pro- stor očiščenja in prehoda« človeka »na poti v večnost«.159 158 Vodnik, “Janezovo razodetje,” 129. 159 Klančar Kavčič, “Restavriranje stenske poslikave,” 265, 267. 15. Furlanski slikar: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device (del nad obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 16. Furlanski slikar: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device (del pod obokom vhodne lope), konec 14. stoletja, cerkev sv. Miklavža, Godešič (Foto: Luka Vidmar) 93 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Prizor je pod obokom vhodne lope zelo slabo ohranjen, nad obokom pa je odlično vidna okroglasta streha iz korcev, ki pokriva spredaj odprto škatlasto arhitekturo s pre- prostim kvadratnim oknom v levi steni (sl. 15, 16). Če na ta enigmatični prizor pogle- damo zunaj Steletove ikonološke paradigme in poiščemo primerljive upodobitve, se kot zelo verjetna pokaže možnost, da gre za naj- bolj priljubljen prizor iz življenja cerkvenega zavetnika ‒ sv. Nikolaja, in sicer za njegovo obdarovanje treh revnih devic.160 Podobno kot že v primeru Marijinega kronanja in Mučeništva sv. Katarine Aleksandrijske lah- ko ustrezne upodobitve najdemo v lokalni li- kovni tradiciji. Najzgodnejša upodobitev, iz zgodnjega 14. stoletja, je zopet fragmentarno ohranjena v nekdanji dominikanski cerkvi na Ptuju, kjer je še vidna skupina nevest v manjši arhitekturi, na levi pa sta ohranjena samo svetnikova roka z darilom in del škofovske pa- lice.161 Na podlagi drugih ohranjenih primerov lahko sklepamo, da se je ta prizor v 14. stoletju pri nas uveljavil kot običajen način samostojnega upodabljanja sv. Nikolaja, le da so deklice pogosto postavljene v zgornje nadstropje stolpa, njihov oče pa je pod njimi – takšna je na primer upodobitev v prezbiteriju ž. c. sv. Martina v Martjancih iz leta 1392.162 Po Zlati legendi je sv. Nikolaj, še preden je postal škof, z darovanjem kep zlata ponoči na skrivaj poskrbel, da obubožani plemič svojih treh hčera ni poslal v prostitucijo in so se tako lahko poročile.163 Medtem ko v Italiji še najdemo temu viru zveste upodobitve tudi v 14. stoletju – na primer na sliki Ambrogia Lorenzettija (Firence, Gal- leria degli Uffizi, ok. 1332; sl. 17),164 kjer mladi sv. Nikolaj v posvetnem oblačilu skozi okno meče dar v sobo s spečimi deklicami in očetom –, vsaj v severnoitalijanski umetnosti že najdemo rešitve, kakor jih poznamo tudi pri nas: nadnaravno velik sv. Nikolaj kot škof obdaruje deklice, nastanjene v stolpu (Kokova/Coccau, S. Nicolò, beneški mojster z začetka 14. stoletja), ali pa svetnik meče zlato skozi visoko postavljeno okno večje škatlaste arhitekture, v kateri so stoječe deklice z očetom (Bolzano, S. Domenico, bolonjsko-riminijska šola, 14. stoletje).165 Fragment nad obokom vhodne lope na Godešiču se torej dovolj jasno ujema z omenjenim motivom, saj je pod okroglasto streho na desni dobro viden odprt škatlast prostor, na levi pa zgor- nji del kvadratne okenske odprtine. Tudi v tem primeru je verjetno šlo za italijansko predlogo, saj pri starejših upodobitvah omenjenega motiva v našem umetnostnem patrimoniju ne najdemo 160 Petzold, “Nikolaus von Myra.” 161 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 164, sl. 105; Vnuk in Ciglenečki, Ptujski dominikanski samostan, 58, sl. 66. Prizor je bil interpretiran tudi kot Ženin in nevesta (Sponsus et sponsa), kar je bilo prepričljivo zavrnjeno. 162 Höfler, Srednjeveške freske, 4: 138. 163 Benz, Die Legenda aurea, 21. 164 Frugoni, Pietro e Ambrogio Lorenzetti, 163–65. 165 Kaftal, Saints in Italian Art, 765–66, sl. 988, 991. 17. Ambrogio Lorenzetti: Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device, okoli 1332, Firence, Galleria degli Uffizi (Wikioo.org) 94 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR tako realistično zasnovanega prostora.166 Nenavadno oblikovana okroglasta streha iz korcev na pravokotni stavbi se pojavlja v ciklu sv. Nikolaja Vitaleja da Bologna in njegove delavnice v kapeli sv. Nikolaja v stolnici v Vidmu iz sredine 14. stoletja – tam so glede na sivo barvo slikarji očitno posnemali grebenaste strehe iz svinčenih plošč, kakršne poznamo predvsem s sočasnih beneških sakralnih stavb, na Godešiču pa gre za opečnato streho.167 V Vidmu se sicer žal ni ohranil prizor obdarovanja. Domnevo o italijanski predlogi prizora na Godešiču potrjuje v komaj razvidnem delu pod obokom še pokonci stoječ pravokoten kos lesa – očitno ena od nog postelje, na kateri so morda spale deklice. Vidni sta celo liniji dveh stranic postelje, ki je postavljena diagonalno v prostor. Poz- nejši primeri na Slovenskem nakazujejo, da je na Godešiču šlo za prav takšno upodobitev. Pri nas je namreč sv. Nikolaj s spečimi deklicami upodobljen samo še v nasledstvu furlanskih delavnic, v p. c. sv. Lenarta na Bregu ob Kokri iz časa okoli leta 1410,168 na najlepših prizorih pri nas, v romarski Marijini cerkvi na Ptujski Gori iz dvajsetih let 15. stoletja in v p. c. sv. Nikolaja na Goropečah nad Ihanom iz časa okoli leta 1470, pa so mladenke upodobljene stoje.169 Na podlagi primerjav in komaj zaznavnih obrisov pod obokom bi prizor na Godešiču lahko rekonstruirali nekako takole. Na levi strani je zunaj stavbe stal sv. Nikolaj, od katerega je ohranjen samo spodnji del albe oziroma belega in rdečega oblačila. Čez to je svetnik nosil še vijoličen mašni plašč – na takšen način je upodobljen sv. škof v p. c. sv. Križa v Kališah nad Selci, kjer je bil okoli leta 1410 na delu prav tako furlanski slikar.170 Na prizoru na Godešiču je bila upodobljena tudi postelja. Beli madež na levi strani, ob krajši stranici postelje, bi lahko pripadal očetu, na desni strani pa so bile v postelji ali okoli nje deklice. Sklep Po pregledu dosedanjih raziskav in novih dognanj o stavbni zgodovini in zgodovini srednjeveških poslikav cerkve na Godešiču se zdi najbolj verjetno, da je bila romanska ladja (s pozneje podrto apsido) zgrajena v 12. ali 13. stoletju, gotski prezbiterij pa – kakor je domnevala Adela Železnik – na začetku 16. stoletja. Poslikavo zahodne fasade je mogoče – glede na Steletov prepis grafita iz leta 1400 – umestiti v pozno 14. stoletje, poslikavo Jerneja iz Loke pa – glede na grafita v prezbiteriju in na fasadi – zanesljivo v čas pred letom 1531 in najbrž po letu 1516. Poslikave na nekdanji zahodni fasadi po tu predstavljenih ugotovitvah ne moremo več raz- lagati kot enega od bolj kompleksnih primerov »razširjene« Poslednje sodbe v našem prostoru. Zdaj po obsegu in vsebini precej okleščena Poslednja sodba na Godešiču ostaja kljub temu ena najzgodnejših znanih in nenavadnih pri nas. Nenavadne rešitve, kot sta oblika polja in edinstvena vključitev dveh svetniških figur s culama duš, nakazujejo, da tedaj v našem okolju ta motiv še ni imel tako konvencionalne oblike, kakor jo poznamo iz 15. stoletja. Ne glede na to primerjave s 166 Ksenija Rozman v uvodnem poglavju svoje disertacije furlanske skupine razumljivo ni obravnavala posebej pod- robno, posebej na Godešič pa verjetno ni bila pozorna zaradi slabe ohranjenosti prizora: Rozman, “Stensko sli- karstvo,” 4–6. 167 Gnudi, Vitale da Bologna, 67–68, tab. LXVI. 168 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 77–80, sl. 16. 169 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 102–03, sl. 47; Höfler, Srednjeveške freske, 4: 169–75, sl. XXIII. 170 Höfler, Srednjeveške freske, 1: 165–66, sl. 139. 95 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE koroškimi primeri dokazujejo,171 da je bil vsebinski koncept Poslednje sodbe dobro znan tudi pri nas, kar lahko s toliko večjo gotovostjo trdimo še za preostale tri prizore: Marijino kronanje, Muče- ništvo sv. Katarine Aleksandrijske in Sv. Nikolaj obdaruje tri revne device. Tudi pri teh so bile, kot kaže, uporabljene italijanske predloge, ki pa – podobno kot pri Poslednji sodbi – niso bile v celoti sprejete v nadaljnjem razvoju stenskega slikarstva na Kranjskem. Utemeljena je torej domneva, da je na Godešiču osnovno ikonografsko zasnovo določil naročnik, neznani slikar oziroma delavnica pa sta jo izved la na podlagi njima veliko bližjih italijanskih slogovnih in ikonografskih zgledov. Ta svojevrstna kombinacija je srednjeveško stensko slikarstvo na Slovenskem vsaj s suško-bodeško- -prileško skupino zaznamovala še vse do prehoda v novi vek.172 171 Vilhar, Dies irae. 172 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnost in umetnost Srednje Evrope in Jadrana (P6-0199) ter raziskovalnega projekta Transformacije – iz materialnega v virtualno. Digitalni korpus stenskega slikarstva – nove razsežnosti raziskav srednjeveške umetnosti v Sloveniji (J6-2587), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 96 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Literatura Adkins, Cecil. “Trumpet Marine.” V Grove Music Online. Oxford: Oxford University Press, 2001. https://doi.org/10.1093/gmo/9781561592630.article.28494. Assion, Peter. “Katharina (Aikaterinê) von Alexandrien.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 7, Ikonographie der Heiligen, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 289–97. Rom: Herder, 1994. Benz, Richard, ur. Die Legenda aurea des Jacobus de Voragine. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1999. Berdux, Silke, in Erich Tremmel. “Trumscheit/Tromba marina.” V Die Musik in Geschichte und Gegenwart Online, uredil Laurenz Lütteken. RILM, Bärenreiter, Metzler, 2016–. Leto prve objave 1998. Leto objave na spletu 2016. Dostop 9. 8. 2023. https://www.mgg-online.com/mgg/ stable/52031. Bertoncel, Mojca, in Štefan Pavli. “Romanska apsida v podružnični cerkvi sv. Nikolaja na Godešiču.” Loški razgledi 48 (2001): 155‒60. Bertoncel, Mojca, in Štefan Pavli. “Nove najdbe v podružnični cerkvi sv. Nikolaja na Godešiču.” Loški razgledi 49 (2002): 211‒15. Bizjak, Matjaž. “Commutatio Diotmari in prvo pričevanje o obstoju Godešiča v pisnem viru.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 49‒60. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Blaznik, Pavle. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zv. 4., Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: SAZU, 1963. Blaznik, Pavle. Škofja Loka in loško gospostvo (973‒1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Brenk, Beat. “Weltgericht.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 4., Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 513–23. Rom: Herder, 1994. Cevc, Emilijan. Slovenska umetnost. Ljubljana: Prešernova družba, 1966. Cevc, Emilijan. “Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša.” Loški razgledi 1 (1954): 65‒76. Frugoni, Chiara, ur. Pietro e Ambrogio Lorenzetti. Firenze: Le Lettere, 2002. Fučić, Branko. Glagoljski natpisi. Zagreb: JAZU, 1982. Fučić, Branko. Istarske freske. Zagreb: Zora, 1963. Gnudi, Cesare. Vitale da Bologna. Milano: Silvana, 1962. Höfler, Janez, ur. Gotika v Sloveniji. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Höfler, Janez. Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2017. Höfler, Janez. “Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani.” Acta Ecclesiastica Sloveniae 20 (1998): 305‒68. Höfler, Janez. O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2016. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 1, Gorenjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 2, Primorska. Ljubljana: Družina, 1997. Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. Knj. 4, Vzhodna Slovenija. Ljubljana: Družina, 2004. Höfler, Janez, in Janez Balažic. Johannes Aquila. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992. Kaftal, George. Saints in Italian Art: Iconography of the Saints in the Painting of North East Italy. Florence: Sansoni, 1978. Klančar Kavčič, Anita. “Konservatorsko-restavratorski posegi na stenskih poslikavah v cerkvi sv. Miklavža na Godešiču.” Loški razgledi 55 (2008): 299‒307. Klančar Kavčič, Anita. “Restavriranje stenske poslikave na zahodni fasadi godeške cerkve sv. Miklavža.” Loški razgledi 65 (2018): 261‒67. 97 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Klančar Kavčič, Anita, in Vid Klančar. “Godešič ‒ cerkev sv. Nikolaja.” Varstvo spomenikov: Poročila 48 (2013): 63‒66. Koman, Dušan. Slikar Jernej iz Loke in njegova dela na Loškem. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2011. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Knj. 3. Ljubljana: Leonova družba, 1911. Kosi, Miha, Matjaž Bizjak, Miha Seručnik in Jurij Šilc. Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2021. https://doi.org/10.3986/9789612549749. Koter, Darja. “Likovne upodobitve glasbil in glasbenih prizorov.” V Zgodovina glasbe na Slovenskem. Zv. 1, Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja, uredil Jurij Snoj, 269‒95. Ljubljana: Založba ZRC, 2012. Križnar, Anabelle. Slog in tehnika srednjeveškega stenskega slikarstva na Slovenskem. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Kuret, Primož. Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1973. Leben, Nika. “Romanska cerkvena arhitektura na severnem obrobju loškega gospostva.” V Kranjski zbornik 1995, 41‒56. Kranj: Mestna občina, 1995. Llewellyn, Laura, in John Witty, ur. Paolo Veneziano: Art & Devotion in 14th-Century Venice. New York: The Frick Collection, 2021. Lucchesi Palli, Elisabeth. “Abraham.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 1, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 20‒35. Rom: Herder, 1994. Marle, Raimond van. The Development of the Italian Schools of Painting. Zv. 4. The Hague: M. Nijhoff, 1924. Menaše, Lev. Marija v slovenski umetnosti: Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne. Celje: Mohorjeva družba, 1994. Mitteilungen der K. K. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, 3. v., 6 (1907). Mitteilungen der K. K. Zentralkommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, 3. v., 10 (1911). Mohorčič, Tea, ur. Akvareli: Dokumenti dediščine / Watercolours: Records of Heritage. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, 2018. Os, H. W. van. “Krönung Mariens.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 2, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 671–76. Rom: Herder, 1994. Peskar, Robert. “Srednjeveške poslikave cerkvenih zunanjščin v Sloveniji.” V Gotika v Sloveniji: Nastajanje kulturnega prostora med Alpami, Panonijo in Jadranom / Gotik in Slowenien: Vom Werden des Kulturraums zwischen Alpen, Pannonien und Adria / Il gotico in Slovenia: La formazione dello spazio culturale tra le Alpi, la Pannonia e l’Adriatico, uredil Janez Höfler, 309‒29. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Peskar, Robert. “Umetnostni značaj župnijske cerkve.” V Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem: 500-letnica izgradnje, oprave in posvetitve, uredil Robert Peskar, 107‒258. Ljubljana: Slovensko konservatorsko društvo, 2020. Petzold, Leander. “Nikolaus von Myra (von Bari).” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 8, Ikonographie der Heiligen, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 45–58. Rom: Herder, 1994. Poeschke, Joachim. “Rad.” V Lexikon der christlichen Ikonographie. Zv. 3, Allgemeine Ikonographie, uredil Engelbert Kirschbaum, stp. 492–94. Rom: Herder, 1994. Praprotnik, Vilma. “Ornamentika slikanih okvirov v srednjeveškem stenskem slikarstvu v Sloveniji.” Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 10 (1973): 31‒78. Prelovšek, Damjan. “Katalog z literaturo.” V Gotsko stensko slikarstvo, France Stele, XLI‒CXXXV. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Rozman, Ksenija. “Stensko slikarstvo od 15. do srede 17. stoletja na Slovenskem: Problem prostora.” Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 1964. 98 GAŠPER CERKOVNIK, LUKA VIDMAR Schiller, Gertrud. Ikonographie der christlichen Kunst. Zv. 4. 2, Maria. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn, 1980. Stele, France. “Die friulanische Gruppe in der gotischen Wandmalerei Sloweniens.” V Festschrift Karl M. Swoboda zum 28. 1. 1959, uredil Otto Benesch, 265‒72. Wien: Rohrer, 1959. Stele, France. Gotsko stensko slikarstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Stele, France. “Iz konservatorskih spominov.” Varstvo spomenikov 10 (1965): 13‒38. Stele, France. Monumenta artis Slovenicae. Zv. 1, Srednjeveško stensko slikarstvo. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Stele, France. Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1969. Stele, France. “Varstvo spomenikov (od 1. I. 1932 do 31. XII. 1934).” Zbornik za umetnostno zgodovino 14 (1937): 53‒66. Šega, Judita. “Godešič v preteklosti in sedanjosti.” Loški razgledi 53 (2006): 13‒40. Šega, Judita. “Postavil sem si temelj.” V Kronika župnije Reteče: Zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, uredil Štefan Pavli, 55‒253. Reteče: Župnijski urad, 2001. Štukl, France. “Cerkev svetega Miklavža.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 326‒38. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Štukl, France. “Pod freisinškimi gospodi.” V Godešič skozi tisočletje 1006–2006, uredila Judita Šega, 61‒73. Godešič: Odbor za pripravo tisočletnice Godešiča, 2006. Štukl, France. “Sprehod po vaseh reteške župnije.” V Kronika župnije Reteče: Zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, uredil Štefan Pavli, 307‒409. Reteče: Župnijski urad, 2001. Uršič, Mojca. “Jernej iz Loke.” Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, 1987. Vidmar, Luka. Cerkev sv. Miklavža na Godešiču. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2020. Vilhar, Breda. Dies irae: Upodobitve Poslednje sodbe na Koroškem / Ausgewählte Darstellungen des Jüngsten Gerichts in Kärnten. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Krščanska kulturna zveza, 2002. Vnuk, Branko, in Marjeta Ciglenečki. Ptujski dominikanski samostan. Ljubljana: Založba ZRC, 2018. Vodnik, Alenka. “Between Worldly Lords and Eternal Salvation.” V Umetnost okrog 1400: Globalni in regionalni pogledi / Art and Architecture around 1400: Global and Regional Perspectives, uredili Marjeta Ciglenečki in Polona Vidmar, 41‒49. Maribor: Filozofska fakulteta, 2012. Vodnik, Alenka. “Janezovo razodetje in poslednja sodba: Ali Pavlova vizija?” V Historia artis magistra: Amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata, uredila Renata Novak Klemenčič in Samo Štefanac, 119‒30. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, 2012. Vodnik, Alenka. “O legendah in legendi sv. Andreja na Gostečah.” Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., 46 (2010): 36‒56. Vodnik, Alenka. Tekstilni vzorci v srednjeveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1998. Volpe, Alessandro. “Pittura a Pomposa.” V Pomposa: Storia, arte, architettura, uredila Antonio Samaritani in Carla Di Francesco, 95–149. Ferrara: Corbo, 1999. Wilhelm-Schaffer, Irmgard. Gottes Beamter und Spielmann des Teufels: Der Tod in Spätmittelalter und Früher Neuzeit. Köln: Böhlau, 1999. Zadnikar, Marijan, in Janez Balažic. Turnišče: Zgodovinska in umetnostna podoba farne cerkve. Murska Sobota: Pomurska založba, 1994. Železnik, Adela. “Goriške delavnice 14. in zgodnjega 15. stoletja.” V Gotika v Sloveniji, uredil Janez Höfler, 237‒45. Ljubljana: Narodna galerija, 1995. Železnik, Adela. “Stensko slikarstvo takoimenovanih furlanskih delavnic v srednjem veku.” Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, 2000. 99 PONOVNO O STAVBNI ZGODOVINI CERKVE SV. MIKLAVŽA NA GODEŠIČU IN IKONOGRAFIJI POSLIKAVE NJENE ZAHODNE FASADE Re-examining the Building History of the Church of St Nicholas in Godešič and the Iconography of the Painting on its Western Façade Summary The Romanesque church of St Nicholas in Godešič near Škofja Loka (Slovenia) was probably built in the 12th or 13th century and its Gothic choir in the early 16th century. An unknown Friulian painter painted the western façade in the late 14th century and Jernej of Loka painted the presbytery before 1531. France Stele interpreted the preserved scenes on the façade as an extended Last Judgment ‒ one of the first in this territory. Above the later main entrance to the church, he recognized the central group of the Last Judgment (Christ the Judge between Virgin Mary and St John the Baptist) and two angels with bundles of souls, and to the left and right of the entrance, a depiction of Paradise and Hellmouth. Above the central group, he saw a depiction of Heaven with a fragmented figure of God the Father or Abraham, angel musicians and an angel with a bundle of souls. To the right of the central group, he recognized a scene of the Wheel of Fortune. Later researchers did not significantly change this interpretation, though they paid a little more attention to the identification of the musical instruments played by the angels. An additional interpretation has been provided by Alenka Vodnik, who tried to explain the iconographic whole in light of the apocryphal text of the Apocalypse of Paul. A re-examination of the preserved parts of the painting, facilitated by the latest restoration works, as well as a re-examination of possible analogues both in the local and in the Italian regions, has enabled a quite different identification of individual scenes. Above the entrance there is definitely the central group of the Last Judgment (Christ the Judge between Virgin Mary and St John the Baptist), which is surrounded by mighty figures of saints with bundles of souls (perhaps Old Testament fathers). Under the central group was (originally probably a more extensive) depiction of the resurrection of the dead, on the left was ‒ as has been argued so far ‒ the reception of the redeemed in the heavenly Jerusalem, and on the right the casting of the condemned into the mouth of hell. Above the Last Judgment is the Coronation of the Virgin Mary. The fragmentary figure on the throne or bench is not centered, but is shifted to the right and another (no longer extant) figure was sitting to its left. Preserved angels with musical instruments, an angel with a bundle of flowers, the moon and the sun prove that this figure was Virgin Mary who was crowned by Christ. On the right side of the façade was the martyrdom of St Catherine of Alexandria (complete with a torture wheel), and on the left (a hitherto unidentified) scene of St Nicholas giving a dowry to three poor virgins. The new discoveries show that the painting on the façade combines both local tradition and more advanced stylistic and iconographic examples from Italy. This combination was partially preserved in 15th-century painting in Slovenia. 101 DOI: https://doi.org/10.3986/ahas.28.1.03 ACTA HISTORIAE ARTIS SLOVENICA 28|1 ∙ 2023, 101–125 Izvleček: Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni 1.01 Izvirni znanstveni članek Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju ume- tnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij. Ključne besede: umetnostno naročništvo, duhovniki, Dolnje Prekmurje, škofija Zagreb, arhidiakonat Beksin, Do- brovnik, Turnišče, Lendava, Ilirsko-ogrski kolegij v Bologni, 17. stoletje, 18. stoletje Abstract: The Question of the Art Patronage of Three Priests from the Lower Prekmurje Region who Studied in Bologna in the late 17th Century 1. 01. Original scientific article The contribution presents the question of the art patronage of three priests who studied theology in Bologna in the 1680s and later served in various parishes in the lower Prekmurje region. Nikolaj Kiš, Emerik Nyilas and Peter Pau- lušič were all priests of the Zagreb diocese and recorded as leading the parishes of Dobrovnik, Turnišče, and Dolnja Lendava (today Lendava) for longer or shorter periods. In the biographical sketches that the article provides for each of them, significant attention is paid to their stay at the Illyrian-Hungarian College in Bologna or their studies at the university there, their academic, social, and other connections, and the traces they left or could have left in the field of art. One of the most important goals of the contribution is to stimulate further research on the influences and transmission of artistic and cultural examples from Bologna (and Italy) to the lower Prekmurje region and other parts of the Zagreb and neighbouring dioceses. Keywords: art patronage, priests, lower Prekmurje region, Zagreb diocese, archdeaconry of Beksin, Dobrovnik, Turni- šče, Lendava, Illyrian-Hungarian College in Bologna, 17th Century, 18th Century Vprašanje umetnostnega naročništva pri treh dolnjeprekmurskih župnikih, ki so v poznem 17. stoletju študirali v Bologni Lilijana Žnidaršič Golec Doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska ulica 1, SI-1000, Ljubljana, lilijana.znidarsic@gov.si, ORCID ID: 0000-0002-0850-1884 102 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC Duhovnike Petra Paulušiča (Paulušić), Emerika Nyilasa (Nylas) in Nikolaja Kiša (Kiss), na katere se osredotoča ta prispevek, je v zvezi s študijem v Bologni prvi leta 1926 omenil Franc Kovačič.1 Podatke o njih je črpal iz vizitacijskih zapisnikov zagrebške škofije, ki jih je hranil oziroma jih še hrani Nadškofijski arhiv v Zagrebu (Nadbiskupijski arhiv Zagreb).2 V »Bononiji« naj bi Paulušič, Nyilas in Kiš končali teologijo,3 pri čemer Kovačič poudarja, da ga je na pomen »teološke šole« zagrebške škofije v Bologni opozoril Janko Barle. Barletu, ki je bil takrat nadškofijski kancler v Zagrebu, se Kovačič hkrati zahvaljuje, ker mu je omogočil vpogled v gradivo vizitacij za čas od leta 1668 naprej.4 Dobrega pol stoletja za Kovačičem je v članku o župniji Dobrovnik podatka o tem, da sta v Bologni študirala Nyilas in Kiš, objavil Ivan Zelko (1983).5 Bolonjski študij vseh treh – Nyilasa in Kiša, ki sta kot duhovnika delovala v Dobrovniku, ter Paulušiča, pozneje župnika v Turnišču – je leta 2013 v svoji doktorski disertaciji izpostavila Klaudija Sedar.6 Pri tem se je prav tako oprla na vizitacijsko gradivo zagrebške škofije, natančneje na zapisnika iz let 1688 in 1690.7 Oba zapisnika, pa tudi druge za jugovzhodni del Prekmurja ohranjene vizitacijske protokole iz 17. in 18. stoletja,8 je Sedarjeva sicer preučila z več vidikov, med drugim z vidika umetnostne podobe cerkva in posegov vanje. Pričujoča študija po eni strani prinaša dopolnitve in popravke do zdaj objavljenih navedb o Nyilasu, Kišu in Paulušiču, predvsem navedb o njihovem študiju v Bologni in duhovniškem delo- vanju v Dolnjem Prekmurju, po drugi strani pa se loteva vprašanja o njihovem umetnostnem na- ročništvu. To vprašanje skuša osvetliti z obravnavo študijskih, socialnih in drugih povezav omen- jenih duhovnikov. Glede na to, da je umetnostno naročništvo neposredno izpričano pri Nikolaju Kišu kot dobrovniškem župniku, je smiselno začeti z njim. 1 Kovačič, “Gradivo,” 15, 18–19. 2 Kanonske vizitacije (KV), Nadbiskupijski arhiv Zagreb (NAZg). Prim. Kovačič, “Gradivo,” 9; Sedar, “Vizitacije zagrebške škofije,” 109–13. 3 Kovačič, “Gradivo,” 15, 18–19. 4 Prim. Kovačič, “Gradivo,” 9, 15, op. 1. 5 Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 250–51. Razprava je bila prvič objavljena v Stopinje, 122–31. Gl. tudi Škafar, “Izobra- ževanje,” 32. P. Vinku Škafarju se na tem mestu zahvaljujem za spodbudo in koristne informacije. 6 Sedar, “Kulturna podoba,” 245 (Paulušič), 276 (Nyilas in Kiš). Za Nyilasa avtorica disertacije uporablja osebno ime Mirko, ki je na Hrvaškem uveljavljena različica imena sv. Emerika Ogrskega, in priimek Nilaš, ki ga danes, denimo, nosijo Hrvati na območju Vinkovcev. Prim. “Prezime Nilaš,” Acta Croatica, dostop 31. 10. 2022, https:// actacroatica.com/hr/surname/Nila%C5%A1/. Priimkovna različica Nylat v Žnidaršič Golec, Kariere duhovnikov, 66, je posledica napake pri branju vira. 7 Oba zapisnika najdemo v NAZg, KV, Protokol 70/Ib. 8 Kaudija Sedar preučevani prostor označuje z geografskim pojmom »jugovzhodno Prekmurje«. V našem prispev- ku navajana oznaka »Dolnje Prekmurje« izhaja iz dejstva, da je ta prostor od sosednjega območja na severu oziroma severozahodu, tj. »Gornjega Prekmurja«, ločevala hkratna politično-upravna in cerkveno-upravna meja. Severozahodni del Prekmurja je spadal v Železno županijo in škofijo Győr, jugovzhodni del pa je bil vključen v Zalsko županijo in škofijo Zagreb. Gl. zemljevid v Golec, Nedokončana kroatizacija, 96. Kronološko zaporedje vseh ohranjenih vizitacij dolnjeprekmurskih župnij v 17. in 18. stoletju podaja Sedar, “Kulturna podoba,” 119, tabeli 1 in 2. 103 VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI Nikolaj Kiš, župnik v Dobrovniku in naročnik oltarja sv. Nikolaja v dobrovniški župnijski cerkvi Kiš je bil po rodu Madžar iz kraja Szemenye, danes Muraszemenye v Zalski županiji.9 Kraj, ki je imel pred osmanskimi pustošenji v 16. oziroma 17. stoletju status župnijskega središča,10 leži pri izlivu Velike Krke v Muro ob meji s Hrvaško. V obravnavanem obdobju je spadal – tako kot vse takratne dolnjeprekmurske župnije, tj. Bogojina, Dobrovnik, Kobilje, Turnišče in Dolnja Lenda- va11 – v škofijo Zagreb, znotraj te pa v arhidiakonat Beksin (lat. Bexin, hrv. Bekšin).12 Župnijo v Dobrovniku, ki jo je od njegovega rojstnega Szemenya ločevalo okrog 30 kilometrov, je Kiš uradno prevzel s t. i. župniško prisego 4. junija 1690.13 Vendar pa je, kot kažeta navedbi v vizitacijskih zapisnikih z dne 19. februarja 1690 in 23. januarja 1698, za dušno pastirstvo v Dobrovniku skrbel že prej, najverjetneje od srede leta 1688.14 Ob vizitaciji februarja 1690 naj bi bili za njim dve leti pastirovanja v dobrovniški župniji, ob vizitaciji januarja 1698 pa deset let.15 Podatka gre jemati kot približna, kar dokazuje tudi vizitacijski zapis z dne 28. aprila 1716, po katerem je Kiš v Dobrovniku tedaj župnikoval 27 let,16 torej od (pomladi) 1689. Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko njegov prihod v dobrovniško župnijo vseeno datiramo v sredo ali drugo polovico leta 1688, pri čemer pa vsaj na podlagi vizitacijskih protokolov ne moremo reči, da je do omenjene prisege v začetku junija 1690 »najverjetneje deloval kot administrator«.17 Latinski samostalnik administratio se v protoko- lih namreč ne nanaša na upravljanje župnije, temveč na podeljevanje zakramentov. Pri vizitacijah leta 1690 in 1698 je bil Kiš, denimo, pohvaljen kot marljiv »in sacramentorum administratione«.18 Poleg vprašanja o začetkih Kiševega delovanja v Dobrovniku ostaja brez natančnega odgovora tudi 9 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Parochus Ecclesiae S. Jacobi Ap(osto)li in oppido Dobronok est uener(abilis) Presbyter Nicolaus Kyss Hungarus Semenien(sis)«. Sedar, “Kulturna podoba,” 276, piše, da je bil Kiš »iz Semenja (Semeniensis)«, a pri tem Kiševega krajevnega izvora ne opredeli konkretneje. Prim. Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 251. 10 Ob vizitaciji leta 1698 je bila cerkev v Szemenyu (hrv. Semenince) označena kot »olim parochialis«, leta 1720 kot »desolata«, od srede 18. stoletja naprej pa takšnih oznak ni več. Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 126, 128–32. Cerkev v Muraszemenyu je posvečena sv. Jerneju; gl. Muraszemenye község hivatalos honlapja, dostop 2. 7. 2022, https://www.muraszemenye.hu. Glede trga – tudi kot verskega središča s frančiškanskim samostanom – v okviru posesti dolnjelendavskih Banfijev (Bánffy, Banič, Banić) v srednjem veku prim. Škafar, “Dolnjelendavska rodbina,” 56, op. 220; Vándor, “A ferencesek középkori építészeti,” 50. O osmanskih osvajanjih na Ogrskem ozi- roma Madžarskem: Kontler, Madžarska zgodovina, 113–14, 115 (zemljevid), 116–20, 131–35; o turških vpadih v Prekmurje v širšem kontekstu: Simoniti, “Turški vpadi,” 95–110. 11 Zaradi turškega pustošenja je v prvi polovici 17. stoletja prenehal delovati župnijski sedež pri cerkvi sv. Martina na Kobilju. Höfler, O prvih cerkvah, 107–08. 12 Gl. zemljevid beksinskega arhidiakonata v 17. stoletju v Škafar, “Gradivo,” 118. Gl. tudi Zelko, “Statistika prebival- stva,” 71; Sedar, “Poselitvena struktura,” 90–91. O starejši zgodovini prekmurskega dela beksinskega arhidiakona- ta: Škafar, Prekmurski del. 13 Razum, Vjeroispovijedi, 80, št. 317: »Nicolaus Kys, pro parochia ecclesiae S. Iacobi in oppido Dobronok, iuramen- tum deposuit«. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 14 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 994. 15 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »manet in prefata Parochia annis duobus«. Prim. Sedar, »Kulturna podoba,” 276; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »manet in hac Parochia annis 10«. 16 Protokol 73/IV (1716), 26, KV, NAZg: »Parochum agit hic V(enerabilis) Pres(byter) Nicolass Kiss /…/ Parochiae 27«. 17 Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 994. 18 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »in sacramen(torum) administratione commodam diligentiam ha- bere dignoscitur«; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »in administratione sacramentorum diligens«. 104 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC vprašanje o koncu njegovega vodenja te župnije.19 Na položaju dobrovniškega župnika je nedvou- mno izpričan še 15. aprila 1720: »Parochum agit V(enerabilis) Praesbyter Nicolaus Kyss.«20 Sodeč po navedbah o njegovi starosti v vizitacijskih protokolih iz let 1690 in 1698, je bil rojen leta 1660 ali 1661.21 Slabih šest desetletij pozneje, leta 1718, vizitator izpostavlja njegovo starost (senectus) na eni in njegovega mladostnega (mladeniškega) duha na drugi strani.22 Kar zadeva čas Kiševe posvetitve v mašnika, se zdi najverjetnejša letnica 1687.23 Vsekakor je po pridobitvi mašniškega posvečenja najprej služboval v župniji Legrad v Medžimurju, kjer je prevzel dušno pastirstvo za Mihaljem Šimunićem, ki je bil imenovan na mesto kanonika v Zagrebu (sl. 1).24 Preden se posvetimo Kiševi študijski poti, se ustavimo še pri vprašanju o sledeh, ki jih je pustil v dobrovniški župniji med svojim dobra tri desetletja trajajočim župnikovanjem. Od za zdaj zna- nih virov Kiša kot umetnostnega naročnika prvič izrecno omenja šele vizitacija iz srede maja 1778. Gre za omembo ob kanonični vizitaciji Jánosa Szilya (1735–1799), prvega škofa škofije Sombotel (Szombathely), v katero so ob ustanovitvi te škofije (1777) prešle tudi vse prekmurske župnije, tako tiste v Dolnjem kot tiste v Gornjem Prekmurju.25 Vizitacija škofa Szilya, ki se je v zgodovino zapisal kot zaščitnik in spodbujevalec umetnosti,26 glede oltarjev v dobrovniški župnijski cerkvi sv. Jakoba pravi, da je bil na stroške nekdanjega župnika Nikolaja Kiša postavljen »tretji oltar«, tj. oltar sv. Ni- kolaja.27 Kiševo naročništvo tega na južni strani cerkvene ladje stoječega oltarja posredno potrjuje- ta vizitacijska zapisa iz let 1688 in 1698. V prvem vizitator poudarja, da je bil oltar »brez nastavka, z nekaj izrezljanimi (reliefnimi) podobami«.28 Oltarna menza je bila prekrita samo z enim prtom – praviloma bi morali biti trije29 –, antependij na prednji strani menze pa je bil zelo star in raztrgan.30 19 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 277. 20 Protokol 73/IV (1720), 85v, KV, NAZg. Naslednji ohranjeni vizitacijski zapisnik za župnijo Dobrovnik je šele iz leta 1747. Prim. Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 128 (Protokol 75/VI). 21 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Annorum aetatis 30«; Protokol 71/II (1698), 104, KV, NAZg: »An- norum Aetatis 38«. Horvat, Poviest Međimurja, 149, po vizitacijskem zapisniku za župnijo Legrad z dne 1. maja 1688 navaja, da je bil Kiš star 27 let. Ob vizitaciji Dobrovnika leta 1716 naj bi mu bilo 53 let. Protokol 73/IV (1716), 26, KV, NAZg. 22 Protokol 73/IV (1718), 62, KV, NAZg: »in senectute tamen uidetur nimirum iuvenilem habere spiritum«. Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19. 23 Protokol 70/Ib (1690), 410 [341], KV, NAZg: »Annorum /…/ Sacerdotii tertio«; NAZg, KV, Protokol 71/II (1698), 104: »Annorum /…/ Presbyterii 11«. 24 To izvemo iz vizitacijskega zapisnika z dne 1. maja 1688. Horvat, Poviest Međimurja, 148–49. 25 Prim. Vugrinec, “Prvi sombotelski püšpek,” 89–92; Žnidaršič Golec, Cerkvene ustanove, 11. 26 Prim. “About us,” Diocesan Collection and Visitor Centre János Szily, dostop 6. 11. 2022, http://www.latogatoko- zpont.martinus.hu/angol.html. 27 »Tertium a latere sinistra in honorem S(ancti) Nicolai sumptibus Domini Nicolai Kis Parochi olim loci erectum et authentico portatili provisum«. Visitatio canonica Szilyana = Szily 6 (1778), 275 [15. in 16. 5.] 1778, Szombathely Egyházmegyei Levéltár. Za poslane posnetke vizitacijskega zapisnika se kar najlepše zahvaljujem tamkajšnjemu arhivistu, gospodu Richardu Inzsölu. Prim. Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 248; Sedar, “Kulturna podoba,” 267, op. 951 (z napačnim navedkom strani); Sobočan, Moja župnija, 54–55. 28 Protokol 70/Ib (1688), 252, KV, NAZg: »absque omni tabula(,) cum aliquot conchauis imaginibus«. 29 Prim. Lavrič, Ljubljanska škofija, 59; Potočnik, “Sakralna umjetnička baština,” 173. 30 Oltar je tu naveden kot »drugi«, za glavnim oltarjem sv. Jakoba. »Secundum altare in corpore ecclesiae ad me- ridiem, absque omni tabula cum aliquot conchauis imaginibus, coopertum unica mappa & uno antiquissimo lacerato antipendio, pulueribus dictas haeret.« Protokol 70/Ib (1688), 252, KV, NAZg. Sedar, “Kulturna podoba,” 264, vsebino izvirnega zapisa povzema takole: »Drugi oltar je bil na južni strani v ladji, brez oltarne mize in le z nekaj starimi slikami. Tudi sicer je bil ta oltar zapuščen in zaprašen.« 105 Če je zapis nastal v okviru vizitacije 21. maja 1688,31 tj. malo prej, preden je Kiš prišel v Dobrovnik, sega naslednji zapis s podrobnejšim opisom oltarja v januar 1698, ko je imel Kiš za seboj že nekaj manj kot desetletje službovanja v tej župniji.32 Oltar Kiševega zavetnika sv. Nikolaja vizitator opi- suje takole: »Na vrhu ima kip nadangela Mihaela, ki z desnico vihti izdrti meč in drži tehtnico, na straneh pa sta angela, ki držita Zakrament; vsi ti kipi so pozlačeni. V spodnjem delu33 je kip sv. Ni- kolaja, lepo pozlačen in deloma posrebren, na straneh katerega so štirje stebri, na vsakem krilu po dva, črno marmorirana, s pozlačenimi kapiteli. Vsi ti podstavki daritvenega oltarja so spodaj po- zlačeni. Naposled – deli, ki obkrožajo ta oltar, so izrezljani in lepo pozlačeni.«34 Poleg novega oltarja 31 Protokol 70/Ib (1688), 251, KV, NAZg. 32 Celotna vizitacija dobrovniške župnije je datirana s 23. januarjem 1698. Prim. Prot. 71/II (1698), 100, KV, NAZg; Hrg in Kolanović, Kanonske vizitacije, 126 (Dobronok). 33 Mišljen je osrednji del oltarnega nastavka. 34 »Tertium demum altare è regione ejusdem suprascripti ad partem meridionalem est S(ancti) Nicolai Ep(isco)pi et Conf(essoris). In cujus sum(m)itate est statua S(ancti) Michaelis Archangeli, dextra gladium strictum vibrantis, sinistra vero balancam tenentis, ad cujus latera sunt duo Angeli sculpti sacramentum gestantes, omnes hae statue 1. Razdeljenost Prekmurja med Železno in Zalsko županijo ter med škofiji Győr in Zagreb (Golec, Nedokončana kroatizacija) VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 106 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC oziroma, natančneje, nastavka oltarja sv. Nikolaja sodi v Kišev čas tudi novo dobrovniško župnišče. V vizitaciji iz leta 1698 beremo, da je župnišče narejeno iz čvrstega lesa, delno iz hrastovine in delno iz smrekovine, in da so ga na novo postavili »pred sedmimi leti«,35 torej leta 1691. Ohranjeni vizita- cijski zapisniki iz poznejših let pričajo, da je bilo v Dobrovniku pod Kišem postorjeno še marsikaj, čeprav pri nekaterih vizitatorjih naletimo tudi na očitke o njegovi malomarnosti in posebej njego- vem zanemarjanju župnijske cerkve.36 Natančnejšo raziskavo o Kiševih gradbenih aktivnostih, na primer ureditvi pokopališča ali prenovi stropa v župnijski cerkvi, ter novih pridobitvah za cerkev,37 denimo prižnici in zvonu, prepuščamo umetnostnim zgodovinarjem (sl. 2). Študijske poti Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, s poudarkom na študiju v Bologni Glede vprašanja o Kiševi študijski poti kot tudi o njegovih študijskih povezavah je treba najprej poudariti, da so od šestdesetih let 17. stoletja bogoslovci zagrebške škofije praviloma obiskovali kakovosten triletni filozofski kurz pri jezuitih na zagrebškem Griču (Gradec).38 Prvo leto so seme- deaurate. In infima contignatione est statua S(ancti) Nicolai honeste deaurata et in partibus deargentata, ad cujus utrumque latus sunt quatuor columnae, ad singulam alla(m) duae, nigro colore per modum marmoris mistae, cum suius capitellis deauratis. Omnes hae padeisse arae ab infra sunt inauratae. Demum circumferentiae porti- ones hujus altaris sunt sculptae et honeste deauratae.« Protokol 71/II (1698), 102, KV, NAZg. Za dopolnitve in popravke pri transkripciji izvirnika in prevodu izrekam iskreno zahvalo Ani Lavrič. Gl. tudi povzetek vira v Sedar, “Kulturna podoba,” 265. 35 Protokol 71/II (1698), 105, KV, NAZg: »Curia Parochialis ante septem annos ex solidis roboribus partim quercinis partim pineis tota est erecta.« 36 Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19; Sedar, “Kulturna podoba,” 264 (vizitacija leta 1693), 265–66 (vizitacija leta 1720). 37 Sedar, “Kulturna podoba,” 265–66, 271–72 (pokopališče). Prim. Kovačič, “Gradivo,” 19 (zvonik). 38 Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 56. 2. Župnijska cerkev sv. Jakoba v Dobrovniku (© ZRC SAZU, foto: Jure Donša) 107 niščniki, med njimi Kiš,39 poslušali logiko in matematiko, drugo leto fiziko, tretje leto pa metafizi- ko.40 Na Bologno, kjer je Kiš dokumentirano študiral,41 se po drugi strani nanaša dejstvo, da je tu od srede 16. stoletja deloval kolegij, imenovan Collegium Hungaricum-Illyricum. Stavba zavoda, ki ga je ustanovil zagrebški kanonik in veliki prošt Pavel Szondy (Szondi Pál),42 še danes stoji na Via Centotrecento 4 v središču Bologne.43 Čeprav je bilo uradno ime ustanove Ogrsko-ilirski kolegij, uporabljamo v prispevku ime Ilirsko-ogrski kolegij. Takšno poimenovanje, ki ga poleg uradnega imena in oznake Ilirski kolegij srečujemo tudi v virih,44 sloni na dejstvu, da je zavod, v katerem naj bi bili po statutu enako zastopani gojenci z Madžarske in iz »Slavonije«,45 v poznem 17. stoletju po- stajal vse bolj »ilirski« oziroma hrvaški.46 Ohranjeni zavodski anali Kiša v kolegij prvič postavljajo konec julija 1687,47 vendar register vpisanih na bolonjsko univerzo med letoma 1666 in 1703 razkri- va, da je v kolegiju bival že vsaj jeseni 1686, zagotovo pred 5. novembrom 1686, ko se je imatriku- liral kot študent teologije pri profesorju Hieronimu (Girolamu) Bassanu (Bassaniju).48 V seznamu, ki ga je leta 1931 objavil Vjekoslav Noršić in naj bi se – očitno napačno – nanašal na alumne zavoda Collegium Croaticum na Dunaju, se pri Kiševem imenu pojavlja datum 3. oktober 1685.49 Zapis v analih bolonjskega kolegija nam po drugi strani pove, da je bil Kiš eden od sedmih gojencev, ki jih je novi zavodski rektor Nikolaj (Nikola) Jurinić srečal v družbi dotedanjega rektorja Simona Jude Zidića, ko je 29. julija 1687 prispel v kolegij.50 Poleg Kiša, ki je naveden na drugem mestu, so med 39 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg: »uener(abilis) Presbyter Nicolaus Kÿss, Scientia Phil(oso)phus Zag(rabiensis) absolutus«. 40 Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 56. 41 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253). Okrajšava »c.« se tu in v nadaljevanju nanaša na stran, »cc.« pa na strani v izvirniku kolegijskih analov. Prim. še Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg; Zelko, “Župnija Dobrovnik,” 250–51; Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 42 Prim. Barbarić, “Il Collegio,” XXVIII–XXXI; Sárkőzy, “Il ruolo,” LI–LV; Premerl, Bolonjske slike, 7–8; Patafta, “Razvoj teoloških i filozofskih studija,” 50. 43 Danes je v tej stavbi Collegio Venturoli. Prim. “Via Centotrecento 4 (N.2870, N.2871),” Origine di Bologna: Vie, strade, vicoli, piazze, luoghi di Bologna,” dostop 29. 9. 2022, https://www.originebologna.com/strade/cento- -trecento/n-2870-2871/. 44 Sárkőzy, “Il ruolo,” LV. Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 173 (c. 245). 45 »Slavonija« je bila v kolegijskem statutu iz srede 16. stoletja opredeljena kot ozemlje »inter Muram, Dravum, Za- vum, Colapim et Voldvnum, quantum Diocesis Zagrabiensis extenditur, adiuncta Posega, usque ad Dravi ostia, ubi in Danubium se immergit. Exclusis provinciis vicinis Carinthia et Carniola et Dalmatia, quae etiam in Italia Sclavonia vocantur.« Sárkőzy, “Il ruolo,” LV. 46 Prim. Sárkőzy, “Il ruolo,” LIX; Brizzi, “Il Collegio,” XXIII. 47 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253). 48 Črka N, reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, Archivio di Stato di Bolo- gna (ASB): »D(ominus) Nicolaus Chis ex Collegio Vngarico studet Sacrę Theologię sub Exmo et Ad(modum) Rev(erendo) Pre(sbytero) Magistro Hieronymo de Bassanis.« Prim. Dallari, I Rotuli, 24, 52, 62, 68, 114; 119, 123, 128, 133, 138, 151, 156, 160. 49 Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. Primerjava navedb v seznamu za osemdeseta leta 17. stoletja s podatki iz istega časa v Brizzi in Accorsi, Annali, priča, da se zadevne Noršićeve navedbe nanašajo na bolonjski Ilirsko-ogrski kolegij in ne na dunajski »Hrvatski kolegij«. O hrvaških kolegijih na evropskih tleh pregledno: Perić, “Hrvatski zavodi,” 215–25. 50 Jurinić je v Bologno prišel skupaj z bodočima bolonjskima alumnoma Francem Vojvodićem in Gregorjem Ver- banićem. Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253): »Anno prefato 1687 /…/ veni Bononiam 29 eiusdem mensis Iulii cum iisdem [revv. Francisco Voivodich et Gregorio Verbanich alumnis], ubi adm(odum) rev(erendum) d(ominum) Simonem Iudam Sidich, archidiaconum eo tum chasmensem, preadecessorem meum, salvum et in- columem reperi, una cum rev(erendissimis) Ioanne Musanich, Nicolao Kis /…/.« VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 108 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC sedmimi bolonjskimi gojenci navedeni še Ivan Musanić (Musanich), Ivan Dojčić (Doichich), Niko- laj Despot (Deszpot), Ivan Očić (Ochich), Jakob Mavračić (Mavrachich) in Ivan Kos (Kosz).51 Med naštetimi sta se istega dne kot Kiš, 5. novembra 1686, študentom teologije v Bologni pridružila De- spot in Dojčić.52 Malo pozneje, decembra, je študent teologije uradno postal Musanić,53 13. novem- bra 1687 pa je v bolonjskem univerzitetnem registru evidentiran tudi Očić.54 Da je med prihodom v kolegij in vpisom na univerzo lahko minilo nekaj več časa, ponazarja primer Ivana Musanića. Po podatkih v letopisu je ta v zavod prišel že v drugi polovici junija 1685 kot spremljevalec novoizvo- ljenega rektorja Simona Jude Zidića.55 Ohranjena potrdila bolonjskih profesorjev o študiju njiho- vih študentov kažejo, da so neredki študirali, ne da bi se prej uradno imatrikulirali. Mladeniči so lahko poslušali predavanja zasebno, v profesorjevi hiši ali pa pri njem doma, kot tudi na univerzi. Tovrstna spričevala (fides matricolandarum) so študentom gladila pot do vpisa oziroma pridobitve študentskega statusa s pripadajočimi pravicami.56 Ker v registru imatrikuliranih zaman iščemo druga dva duhovnika, ki sta skupaj s Kišem v središču naše razprave, namreč Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, tako upravičeno domnevamo, da sta bili zanju napisani podobni fides. Da je Nyilas v Bologni študiral teologijo, sicer izvemo iz notice v letopisu kolegija za leto 1683,57 iz vizitacije leta 168858 in iz njegove avtobiografije, ki jo je sestavil ob izvolitvi za rektorja Ilirsko-ogrskega kolegija spomladi 1697.59 Najstarejši vir za Paulušiča je že omenjeni Noršićev seznam, po katerem naj bi Paulušič kot novi gojenec prisegel 30. septembra 1684.60 Sledi vizitacijski zapisnik župnije Turnišče iz leta 1688, ki v razdelku o župniku tega predstavlja kot »venerabilis Petrus Paulussich /…/ Philo- sophus Zag(rabiensis) absolutus, et Theologus Bononien(sis).«61 Dodamo naj, da je kot duhovnik, ki je absolviral filozofijo v Zagrebu in (študiral) teologijo v Bologni, v vizitacijskem protokolu župnije Dobrovnik iz leta 1690 označen tudi Kiš (sl. 3).62 Kakor koli, bolonjski mentor vsem trem, Kišu, Nyilasu in Paulušiču, je bil skoraj gotovo že omenjeni Hieronim Bassano, član reda dominikancev, katerega ustanovitelj sv. Dominik je leta 1221 umrl prav v Bologni.63 Bassano je na bolonjski univerzi predaval teologijo več kot dve desetletji, 51 Brizzi in Accorsi, Annali, 179 (c. 253) . 52 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Nicolaus Desput ex Collegio Vngarico« (črka N)«; Jo(ann)es Doickicka ex Coll(egi)o Vngarico« (črka I/J). 53 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Joannes Musanich Vngarus« (črka I/J). Dan imatrikulacije ni naveden. 54 Reg. 376, Registri matricolari (Matricole), Universita degli Artisti, Studio, ASB: »D. Jo(ann)es Bapt(ist)a Ochisk Vngarus ex Coll(egi)o Vngarico« (črka I/J). 55 Brizzi in Accorsi, Annali, 175 (c. 247). 56 Prim. m. 407, Fides matricolandarum, Universita degli Artisti, Studio, ASB. 57 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234); Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155 (28. 6. 1683). 58 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 59 Nyilasov curriculum vitae je del njegovega orisa političnega dogajanja v (zahodno)evropskem prostoru in v sa- mem kolegiju v času njegovega rektorata. Celotno besedilo njegovega lastnoročno napisanega »poročila« v Brizzi in Accorsi, Annali, 208 (c. 288)–213 (c. 296). Oznake /…/ v objavljenem prepisu pričajo, da je Nyilasov rokopis na več mestih težko berljiv. 60 Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. Gl. tudi op. 49. 61 Protokol 70/Ib (1688), 240, KV, NAZg. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 245. 62 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276. 63 Prim. Staid, Sveti Dominik, 120–21, 125–26, 160. 109 od srede šestdesetih let 17. stoletja do leta 1693,64 vsaj od srede sedemdesetih let tudi v prostorih pri Sv. Dominiku, ki mu jih je za ta namen odstopila njegova redovna skupnost.65 Če so si prej pridobili dovoljenje vodstva hiše, so smeli imeti tu predavanja za študente, ki niso pripadali redu, tudi drugi 64 Prim. Dallari, I Rotuli, 24, 160. 65 D’Amato, I Domenicani, 410, 489, 495. 3. Beksinski in belmurski arhidiakonat v Prekmurju in Medžimurju v 17. stoletju (Škafar, Gradivo) VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 110 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC univerzitetni profesorji.66 V okviru redovnega študija (Studio) je Bassano poučeval filozofijo.67 Bo- lonjski skupnosti je proti koncu svojega življenja daroval številne knjige; ob prevzemu njegovih knjig so morali knjižnici priključiti dve sobi.68 Povsem mogoče je, da so Kiš, Nyilas in Paulušič poslušali Bassanova teološka predavanja na Piazza San Domenico, v prostorih, do katerih je vodilo stopnišče blizu vhoda v danes znova živahni Convento Patriarcale.69 O stikih Kiša in Paulušiča ter Nyilasa in Paulušiča pregledani viri molčijo, vseeno pa lahko iz podatkov o njunem študiju in službovanju za prva dva sklepamo, da sta se dobro poznala že v kleriških oziroma študentskih letih ter bila kot župnika sosednjih župnij v bolj ali manj pogostih stikih tudi pozneje. Ime Emerika Nyilasa, ki je bil tako kot Kiš madžarskega rodu,70 se v analih kolegija pojavi štiri leta pred Kiševim, poleti 1683.71 Nyilas je iz Zagreba v Bologno na potovanju, prekinjenem zaradi nevarnosti kuge – popotniki so se morali preko Ljubljane vrniti v Zagreb in nato 24. avgusta spet odriniti na pot – spremljal novoime- novanega rektorja Stanislava Pepelka.72 Drugi mladi spremljevalec novega rektorja je bil alumen Vid Božaković (Bozakovich), poznejši župnik župnije sv. Petra v Zagrebu in prebendar zagrebške stolne cerkve.73 Na podlagi časovno nedvoumno opredeljenih zapisov ne moremo trditi, da bi se Nyilas in Kiš v kolegiju sreč(ev)ala. Tak sklep pa nam vendarle dovoljuje interpretacija, po kateri naj bi tudi Kiš opravil celotni triletni teološki kurz v Bologni,74 kot ga je glede na njegovo avtobiografsko notico opravil Nyilas.75 Oba bi lahko v bolonjskih zavodskih in univerzitetnih krogih skupaj preživela kar nekaj časa, saj je Nyilasovo študijsko obdobje v Bologni mogoče zamejiti z letnicama 1683 in 1686, Kiševo pa, vsaj po omenjeni interpretaciji, z letnicama 1684 in 1687. Oprijemljivejši stični točki med Kišem in Nyilasom sicer predstavljata župniji, na katerih sta službovala po vrnitvi v domačo ško- fijo, tj. župniji Legrad in Dobrovnik. Medtem ko je namreč v tedaj medžimurskem Legradu Nyilas zamenjal Kiša,76 je v dolnjeprekmurskem Dobrovniku Kiš nasledil Nyilasa. Menjava se je zgodila najpozneje v drugi polovici junija 1688.77 Kot svojega naslednika na župniji Dobrovnik, veščega ma- džarščine in hrvaščine,78 bi Kiša utegnil priporočiti prav Nyilas. 66 Prim. D’Amato, I Domenicani, 489. 67 To predavateljsko mesto mu je bilo obljubljeno že leta 1655. D’Amato, I Domenicani, 464. 68 D’Amato, I Domenicani, 411, 496. 69 Prim. D’Amato, I Domenicani, 489; Convento Patriarcale San Domenico, dostop 23. 5. 2022, https://sandomeni- cobologna.it 70 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 126 (c. 175). 71 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). 72 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). Sumarni opis potovanja, ki se je s prihodom v kolegij končalo 7. septembra, se pojavlja na dveh mestih. Zapisa se po vsebini nekoliko razlikujeta. 73 Prim. “Kronotaksa župnika,” Župa Sv. Petra Apostola, Zagreb, dostop 23. 5. 2022, http://www.sveti-petar.hr/kro- notaksa-zupnika/. 74 Protokol 70/Ib (1690), 410, KV, NAZg: »Nicolaus Kÿss, Scientia Phil(oso)phus Zag(rabiensis) absolutus & Theo- logus Bononiensis«. 75 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »promotus ad studia bononiensia /…/ ubi absoluto trium annorum cursu /…/«. 76 Hrvoje Petrić, “Protureformacija – Legrad,” Hrvatski povijesni portal, dostop 29. 9. 2022, https://povijest.net/ protureformacija-legrad/. 77 Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 276; Razum, Vjeroispovijedi, 77. 78 Glede vizitacijskih omemb rabe oziroma znanja jezikov pri duhovnikih v 17. in 18. stoletju v Dolnjem Prekmurju: Golec, Nedokončana kroatizacija, 102–03. 111 Življenjska pot Emerika Nyilasa in njegovo umetnostno naročništvo Nyilasa je čakala lepa duhovniška kariera, vsekakor lepša kot Kiša, med drugim vodenje bolonj- skega Ilirsko-ogrskega kolegija.79 Preden si ogledamo, kje se je šolal pred odhodom v Bologno in kje vse je deloval ter morda pustil sledi na področju umetnosti, omenimo, da naj bi na Hrvaško iz rod nega Sombotela80 prišel prek svoje sorodnice, poročene z gospodom Kengjelićem (Kengyel) z območja Koprivnice.81 O Nyilasovem študijskem obdobju lahko v njegovi avtobiografiji82 naj- prej preberemo, da je bil med študijem retorike oziroma po njem v Convictus Nobilium – najbrž je mišljen jezuitski plemiški konvikt v Sopronu 83 – sprejet v zavod Pazmanianum (Pázmáneum) na Dunaju.84 Tja ga je poslal njegov domači škof v Győru Jurij Szécsényi (1658–1685),85 vendar se tamkajšnjim gojencem zaradi kuge, ki je razsajala v mnogih delih Ogrske, ni mogel pridružiti. Tudi zato, da bi se (bolje) (na)učil hrvaško, je odšel h gospodu Kengjeliću ,86 da ne bi v tem vmesnem času zanemaril študija, pa se je kmalu zatem napotil v Zagreb, da bi tu ponavljal retoriko.87 V želji ab- solvirati kurz iz filozofije, je s prekinitvami, ki jim je znova botrovala kuga, poslušal metafiziko pri frančiškanih na Kaptolu.88 Odhod v Pazmanianum mu je nazadnje preprečila grozeča osmanska nevarnost, ki je pozneje, sredi julija 1683, prerasla v obleganje Dunaja.89 V takšnih okoliščinah je Nyilas raje zaprosil za sprejem v semenišče v Zagrebu. Vanj je vstopil marca 1683, že čez nekaj me- secev pa ga je zagrebški kapitelj napotil na študij v Bologno.90 Pri tem je bil Nyilas določen za enega od dveh sprem ljevalcev novega rektorja Stanislava Pepelka,91 o čemer je že tekla beseda. V Bologni 79 Accorsi, Annali, 126 (c. 175), 208–10 (c. 288–291). V Annalih se na mestih, kjer je govor o Nyilasu, pojavljajo priimkovne oblike Nyllas, Nillas in Nilas. 80 Da je bil »ungarus sabariensis«, torej Madžar iz Sombotela (Szombothely), izvemo iz kratke predstavitve rektorjev Ilirsko-ogrskega kolegija. Brizzi in Accorsi, Annali, 126 (c. 175). 81 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »/…/ consortem utpote generosi d(omini) Kengyel natali terra caprocen- sis«. O priimku Kengyel v Koprivnici v 18. stoletju prim. Petrić, Koprivnica na razmeđi epoha, 13; Hrvoje Petrić, “Stara prezimena u Koprivnici,” ePodravina.hr, dostop 8. 10. 2022, https://epodravina.hr/stara-prezimena-ko- privnici/. Glede omembe kapetana Adama Kengyela v trdnjavi Drnje v Slavonski vojni krajini leta 1707: Petrić, Općina i župa Drnje, 80. 82 Brizzi in Accorsi, Annali, 209–10 (cc. 289–290). Pri avtobiografiji zlasti v segmentu o zgodnejših študijskih letih pogrešamo natančnejše krajevne in predvsem časovne navedbe. 83 Sopron (nem. Ödenburg) je spadal v škofijo Győr, ki ji je do leta 1777 pripadal tudi Sombotel, od koder je prihajal Nyilas. O začetkih jezuitskega kolegija in plemiškem konviktu v Šopronu: Kádár, “Jesuitische Kolleggründungen,” 163. 84 Na kratko o tem zavodu: Czeike, “Pazmaneum,” 510. 85 Jurij (György) Szécsényi je bil nato med letoma 1686 in 1695 nadškof v Esztergomu. Prim. Žnidaršič Golec, Cer- kvene ustanove, 18. 86 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »ad praedictum d(ominum) Kengyel affinem ad adiscendam linguam croaticam«. 87 Kje v Zagrebu se je to dogajalo, Nyilas ne pove; retoriko bi sicer lahko ponavljal pri jezuitih. 88 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 289): »licet cum interruptione metaphisices ob pestem apud Franciscanos in Capitulo exortam«. 89 O političnih napetostih na Ogrskem v desetletju pred osmanskim obleganjem Dunaja prim. Kontler, Madžarska zgodovina, 144–45. 90 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »ideo denuo suscipi non potui ad Pazmanium. Quare, ne intentione cum damno studiorum frustrarer, supplicui ven. Capitulo 1683, quo Vienna obsessa, pro seminario, mense Martii uti et suspectus, eodem et promotus ad studia bononiensia«. Prim. Noršić, “Hrvatski kolegij,” 155. 91 Brizzi in Accorsi, Annali, 165 (c. 234). VPRAŠANJE UMETNOSTNEGA NAROČNIŠTVA PRI TREH DOLNJEPREKMURSKIH ŽUPNIKIH, KI SO V POZNEM 17. STOLETJU ŠTUDIRALI V BOLOGNI 112 LILIJANA ŽNIDARŠIČ GOLEC je Nyilas, kot je bilo tudi že povedano, opravil triletni (teološki) kurz, ob vrnitvi v Zagreb, spomla- di 1686,92 pa je zaprosil za službo pri kakem župniku, pri katerem bi se lahko »vadil v jeziku«, tj. hrvaščini.93 Tako je dva meseca kaplanoval v župniji Sveti Brikcij v Brckovljanih (Božjakovina)94 in nato še tri mesece v Začretju (Sveti Križ Začretje) v Hrvaškem Zagorju. Sledilo je nekajletno župnikovanje v župnijah Dobrovnik (od septembra 1686 do junija 1688) in Legrad (od junija 1688 do aprila 1693),95 kjer sta mesti, kot omenjeno, zamenjala s Kišem. Zgovornejše podatke iz časa, ko je bil Nyilas župnik v medžimurskem, danes podravskem Legradu, najdemo sicer v vizitacijskem protokolu beksinskega arhidiakonata iz leta 1690. V njem vizitator, zagrebški kanonik Ivan Zubić, Nyilasa označi za vzornega v cerkveni službi in izpostavi njegovo vlogo pri spreobračanju legraj- skih nekatoličanov, ki naj bi v trgu predstavljali okoli 75-odstotni delež prebivalstva.96 O (katoli- škem) krščanstvu je Nyilas takrat poučeval celo muslimansko dekle, ki je živelo v župnišču. Nyila- sovi uspehi pri spreobračanju protestantov, h katerim je pripomoglo njegovo znanje madžarščine, so pohvaljeni tudi v dve leti mlajšem vizitacijskem zapisniku.97 Mimogrede, ob vizitaciji legrajske župnije 1. maja 1688 je isti vizitator podobno hvalil že Nikolaja Kiša. Tako pri katoliških kot neka- toliških vernikih priljubljeni Kiš naj bi dosegel, da so mnogi protestanti stopili »na pot resnice«.98 Pred vnovičnim odhodom v Dolnje Prekmurje, natančneje v Dolnjo Lendavo, sredi aprila 1693 – po smrti Ivana Némethyja (Nemeti) so tu župljani ostali brez župnika99 – je Nyilas deloval pri povelj- niku obmejnih čet na območju Kaniže, grofu Adamu II. Batthyányu.100 Novembra 1693 je dobil kanonikat v zagrebškem kapitlju;101 v Zagrebu naj bi začel rezidirati na praznik Marijinega vnebo- vzetja leta 1694,102 pri čemer pa naj bi dolnjelendavsko župnijo obdržal do prihoda novega župnika Petra Kaconiča (Kaczonich) v letu 1695.103 Kot dolnjelendavski župnik je Nyilas nekaj časa opravljal tudi službo vicearhidiakona za prekmursko ozemlje beksinskega arhidiakonata.104 Vrhunec njegove 92 Takšno datiranje se opira na Nyilasove navedbe o kaplanovanju in na podatek o njegovi prisegi na župnijo Do- brovnik 19. septembra 1686. Gl. op. 95. 93 Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290): »pro exertitio lingue«. 94 Brckovljani ležijo okrog 30 km vzhodno od Zagreba. 95 Prim. datuma dveh Nyilasovih priseg: 19. september 1686 za prevzem župniške službe v Dobrovniku in 28. junij 1688 za župnikovanje v Legradu. Razum, Vjeroispovijedi, 75, 77; Sedar, “Kulturna podoba,” 276, op. 992 in 994. Prim. navedbo v letopisu kolegija: »adivi eiusdem parochiam in Dobronak in Ungaria, quam administrans quasi 2 annis«; Brizzi in Accorsi, Annali, 209 (c. 290). 96 Tako Horvat, Poviest Međimurja, 149. Župnija Legrad naj bi štela 200 katoliških ter okrog 700 luteranskih in kalvinskih hiš. Po navedbi v Horvat, Poviest Međimurja, 164, naj bi bilo tri leta pozneje (1693) »nad 500 prote- stantskih hiš«. 97 Horvat, Poviest Međimurja, 163–64; Petrić, “Protureformacija,” dostop 29. 9. 2022, https://povijest.net/proture- formacija-legrad/. 98 Horvat, Poviest Međimurja, 148–49. 99 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290); Razum, Vjeroispovijedi, 84; Sedar, “Kulturna podoba,” 202–03. 100 Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290). Kanonikat je do tedaj zasedal Ignacij Aleksander Mikulič. 101 Brizzi in Accorsi, Annali, 201 (c. 278), 4. 11. 1693: »/…/ cuius canonicatum contulit d(ominus) episcopus adm(odum) rev(erendo) d(omino) Emerico Nyllas parrocho in Lentiba«. Glede Mikulića prim. reg. 376, 13. 11. 1668, Studio, ASB: »D(ominus) Alexander Mikulich Vngarus ex Collegio Vngarorum studet sub ex(imi)o d(omino) Fulvio Magnano«. 102 Brizzi in Accorsi, Annali, 210 (c. 290). 103 Sedar, “Kulturna podoba,” 203, posebej op. 672. 104 Brizzi in Accorsi, Annali, 203 (c. 282), »adm(odum) rev(erendus) d(ominus) Emericus Nyilas parochus Also Lindvae et vice archidiaconus Bexin«. Prim. Sedar, “Kulturna podoba,” 206. 113 kariere pomenita izvolitev za rektorja bolonjskega Ilirsko-ogrskega kolegija spomladi 1697105 in imenovanje za arhidiakona arhidiakonata Vaška, najbrž konec leta 1699.106 Ta arhidiakonat je bil najvzhodnejši med arhidiakonati zagrebške škofije, imenovan po Vaški ob Dravi, v srednjem veku cvetočem trgu na meji z Madžarsko.107 Kanonikat v Zagrebu in mesto vaškega arhidiakona je Nyi- las zadržal do smrti 12. septembra 1712.108 Pri vprašanju o Nyilasovem umetnostnem angažmaju je treba najprej upoštevati dejstvo, da je bilo njegovo delovanje v Dolnjem Prekmurju kratko. Medtem ko je v Dobrovniku pastiroval nekaj manj kot dve leti, je v Dolnji Lendavi župnikoval še krajši čas, okrog poldrugo leto, de facto pa neko- liko dlje, do Kaconičevega prevzema župnije.109 Na podlagi znanih virov tudi sicer ne moremo reči, ali so v dobrovniški in dolnjelendavski župniji v Nyilasovem času potekala kakšna gradbena dela ali so bile izdelane umetnine po njegovem naročilu. Pač pa lahko o njegovih umetnostnih pobudah določneje govorimo v povezavi z bolonjskim kolegijem. V poročilu o svojem rektorovanju Nyilas navaja nekaj gradbenih »izboljšav«, med njimi (nov) tlak v vhodu v zavod.110 Očitno je šlo za dela v sklopu pozidave nove, večje stavbe kolegija, ki se je začela leta 1690.111 Nyilas navaja tudi nabožne slike in dva portreta, ki jih je dal narediti. Nabožne slike so prikazovale blaženo Devico Marijo kot zavetnico Ogrske, sv. Ladislava, sv. Emerika, sv. Martina in sv. Elizabeto (Ogrsko), torej izra- zito madžarske svetnike.112 Portretni naročili pa sta zadevali upodobitev dveh nekdanjih rektorjev zavoda: Stjepana Seliščevića (Želiščević), zagrebškega škofa v letu, ko je Nyilas vodil kolegij,113 in Stjepana Ignaca Dojčića,114 ki ga je Nyilas za portretiranca najbrž izbral tudi zato, ker je bil tako kot on doma iz Sombotela.115 V nadaljevanju poročila je omenjen še portret nadškofa v Esztergomu 105 Prim. Brizzi in Accorsi, Annali, 126, št. 68; 208–13 (cc. 288–296). 106 Do tega imenovanja je verjetno prišlo kmalu po smrti prošta v Pécsu, zagrebškega kanonika in vaškega arhidi- akona Nikolaja Škrleca (Skerlecz) oktobra 1699. Brizzi in Accorsi, Annali, 216 (c. 300). 107 Brizzi in Accorsi, Annali, 126, št. 68: »Emericus Nyllas ungarus sabariensis can(onicus) zagrabiensis