Copyright © Dalibor Tomić, Dounia Tomić, Jaroslav Tomić, Yves Tomić za pesmi v izvirniku Copyright © Krištof Dovjak za prevode pesmi in izvirnik spremnega besedila Copyright © Dragana Bojanić Tijardović za prevod spremnega besedila Kataloţni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjiţnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=305104640 ISBN 978-961-94339-6-6 (pdf) 2 Rade Tomić LJUBICA DONAVA DUNAV LJUBAVNIK Prevedel Krištof Dovjak Preveo Krištof Dovjak Kulturno-umetniško društvo Poiesis Ljubljana, april 2020 3 Krištof Dovjak Rade Tomić – Šumski dijakon Da li je reka u ţenskom obliku neţna a u muškom divlja? Naslov pesme Dunav ljubavnik nemoguće je doslovno prevesti sa srpskog na slovenaĉki jezik, ali prepreka se moţda moţe preusmeriti u smisaoni tok koji bi moţda mogao, mada nedoslovan/nedostatan, da ispere komunikacijske jeziĉke šumove i izazove talasanje dvojeziĉkog. Izbor pesama Radeta Tomića koji je pred nama u slovenaĉkom prevodu nosi naslov Ljubica Donava / Dunav ljubavnik zbog povezivanja pomoću vode koja je jedan od osnovnih motiva Tomićevoga pesniĉkoga opusa; zbog preplitanja bliskih i dalekih svetova koji predstavljaju kljuĉnu temu/materiju u sve ĉetiri Tomićeve knjige iz kojih je izbor napravljen; zbog saţimanja ţensko-muške ĉulnosti, napetosti i putenosti kao osnovnih poluga Tomićevog govora-pevanja. Nije li neprevodivost ona transkosmiĉka tajna koja »Poetu iz južnih krajeva« Radeta Tomića najviše uzbuĊuje, iako je, kako tvrdi u jednoj od svojih pesama, već »[ …] pretražio sva sazvežĎa«? Da li je reka u ţenskom obliku divlja a u muškom neţna? Sudari, suprotnosti i pronalaţenje mogućnosti suţivota razliĉitih svetova, to je tematika Tomićevog pesniĉkog opusa. Kovanica Gregora Strniše »svetovlje« zasigurno je primerena za promišljanje o Tomićevoj poeziji, a navedena dvojica pesnika iste generacije istovremeno su jedan drugome i daleki i bliski. Animizam, relativizam, oĉuvanje, prenošenje narodnoga, druidskoga, insistiranje na ivici kontakta sa realnošću. Obojica gaje išĉuĊavanje univerzalnome, osluškuju prirodu, osećanje ţivotinja ... Obavezanost razumu, prosvetiteljstvu takoĊe ih vezuju kao sliĉnu i ujedno razliĉitu pesniĉku braću koja umeju da budu radikalno odana, jedan gotskim vitraţima a drugi zgusnutoj svetlosti u hopovskoj bazilici. U potrazi 4 Krištof Dovjak Rade Tomić – Gozdni diakon Je reka v ţenski obliki neţna, v moški divja? Naslov pesmi Dunav ljubavnik je nemogoĉe dobesedno prevesti iz srbskega v slovenski jezik, vendar oviro nemara lahko preosmislimo v tok, ki bi morda zmogel, ĉeprav nedobeseden/nezadosten, odplakniti komunikacijsko-jezikovne šume in poroditi valovanje dvojeziĉnega. Priĉujoĉi izbor v slovenšĉino prevedenih pesmi Radeta Tomića nosi naslov Ljubica Donava / Dunav ljubavnik zaradi povezovanja s pomoĉjo vode, ki je eden izmed temeljnih motivov Tomićevega pesniškega opusa; zaradi prepletanja bliţnjih in daljnih svetov, ki predstavljajo kljuĉno temo/snov vseh štirih Tomićevih knjig, iz katerih je izbor urejen; zaradi seţemanja ţensko-moške ĉutnosti, ĉujeĉnosti in poltenosti, ki so tudi temeljni vzvodi Tomićevega govora-petja. Mar ni neprevedljivost tista ĉezvesoljna skrivnost, ki »Poeta iz juţnih krajev« Radeta Tomića najbolj vznemirja, ĉeprav je ţe, kot trdi v eni izmed pesmi, »[…] preiskal vsa ozvezdja«? Je reka v ţenski obliki divja, v moški obliki neţna? Trki, nasprotja in iskanje moţnosti sobivanja razliĉnih svetov je tematika Tomićevega pesniškega opusa. Skovanka Gregorja Strniše »svetovje« je zagotovo primerna za premišljevanje o Tomićevi poeziji, saj sta si pesnika iste generacije in daleĉ in blizu. Animizem, relativizem, ohranjanje, predajanje ljudskega, druidskega, vztrajanje na robu stika z resniĉnostjo. Oba gojita ĉudenje vesoljnemu, prisluškujeta naravi, ĉutenju ţivali … Zavezanost razumu, razsvetljenstvu ju tudi veţe kot podobna in hkrati razliĉna si pesniška brata, ki znata biti radikalno zapisana eden gotskim vitraţem, drugi zgošĉeni svetlobi v hopovski baziliki. V iskanju ĉezsvetnega se znata v istem hipu predati tudi poltenemu, mesenemu. 5 za onostranim oni znaju da se u istom trenu predaju i putenosti, erotizmu. Oni su druidi novog doba koji u pesniĉkom zanosu ogrću mantiju koju, prepoznajući je kao pretesnu i uniformnu, po uzoru na Dositeja Obradovića, pobunjeniĉki skidaju. Obojica su liturgiĉni. Mole se. Taras Kermauner bi na svom »jeziku skraćenica« verovatno rekao da mole »Dljede«, dakle dalje-drugde. Strniša je formalno strog prema sebi dok je Tomić opušteniji. Obojici je zajedniĉko udaljavanje od propisanih pravila. Obojica uzdiţu neprevodivo. Njihov pesniĉki napor u prevoĊenju neprevodivoga odzvanja u blizinu vere, slutnje ... Iz sela u varoš. Iz varoši u grad. Iz grada u velegradove. Iz velegradova u selo. Ko je, gde je Rade Tomić? Rade Tomić koji u pesmi Krušedolski anĎeo kaţe: » Putnik sam zakasneli anĎele«, sve vreme se vraća u rodnu Papratnu. Dok zapravo sve vreme ostaje u Papratni, seocetu u kojem danas niko ne ţivi. Niko, zaista? Gde je Rade Tomić, pesnik koji je i izuzetan autoironiĉni avangardista (videti ciklus od ĉetiri pesme u ĉasopisu Polja gde je rade tomić? https://polja.rs/wp-content/uploads/2016/07/Poezija-7.pdf), ako nije sve vreme u Papratni, koja za njega predstavlja izvor opreza, osećanja, ĉuĊenja, izvor mudrosti, pra-mudrosti a time i kanvas za višak? Rade Tomić, ogrnut mantijom zelene paprati, nije ludista-reista, mada i u ludizmu-reizmu ume da bude vrhunski provokativan, pobunjen, srodan Šalamunu, Alešu Kermauneru. Uprkos tome što je Tomiću ludizam-reizam blizak (na primer pesme Što pre skinite svoju kožu i Treće oko, a pre svega ciklus od ĉetiri pesme gde je rade tomić i pesme Gde je gospoĎa Ripo i Ripo gospodina šešira pardon šešir gospodina Ripoa, koje niso uvrštene u ovaj izbor), kojima efikasno provocira, odnosno deli šamare malograĊanštini i potrošaĉkoj dehumanizovanosti, on se ne predaje toj vrsti pobunjenosti, već ostaje veran ezoterici koja mu kao pokušaj spoznaje nepoznatog, nerazumljivog, neopisivog, neopredmećenog, izgleda temeljnija i obavezujuća. U dilemi da li ostati u provokativnom drţanju ili biti neţniji, Tomić bira ovo drugo. Njegova je poezija sneg koji pada, pada, pada, i otopljen greje, zajedno sa Zemljom, ĉitaoca za druidsko zaklinjanje, za vezivanje 6 Sta novodobna druida, ki si v pesniškem zamaknjenju nadevata mašniško-redovniški plašĉ in ga, ko ga prepoznata za pretesnega, uniformnega, po vzoru Dositeja Obradovića uporno snameta. Oba sta liturgiĉna. Molita. Taras Kermauner bi s svojo kratitšĉino verjetno rekel, da molita »Nejdam«, se pravi naprej-drugam. Strniša je formalno strog do sebe, Tomić bolj razvezan. Obema je skupno, da se odmikata od predpisanih pravil. Oba privzdigujeta neprevedljivo. Njun pesniški napor v prevajanju neprevedljivega zveni v bliţino vere, slutnje ... Iz vasice v mestece. Iz mesteca v mesto. Iz mesta v velemesta. Iz velemest v vasico. Kdo je, kje je Rade Tomić? Rade Tomić, ki v pesmi Krušedolski angel pravi: » Potnik zamudnik sem angel«, se ves ĉas vraĉa v rodno Papratno. Pravzaprav ves ĉas ostaja v Papratni, vasici, ki danes šteje niĉ prebivalcev. Res niĉ? Kje je Rade Tomić, pesnik, ki je tudi izjemen avtoironiĉni avantgardist (glej cikel štirih pesmi v reviji Polja: kje je rade tomić? ; https://polja.rs/wp-content/uploads/2016/07/Poezija-7.pdf), ĉe ni ves ĉas v Papratni, ki mu predstavlja vir ĉujeĉnosti, ĉutenja, ĉudenja, vir modrosti, pra-modrosti in s tem kanvas za preseţek? Rade Tomić, odet v mašni plašĉ zelene praproti, ni ludist-reist, ĉeprav zna biti tudi v ludizmu-reizmu vrhunsko provokativen, uporniški, soroden Šalamunu, Alešu Kermaunerju. Kljub temu, da je Tomiću ludizem-reizem blizu (npr. pesmi Čimprej si slecite kožo in Tretje oko, predvsem pa cikel štirih pesmi kje je rade tomić in pesmi Kje je gospa Ripaux in Ripaux gospoda klobuka pardon klobuk gospoda Ripauxa, ki niso uvršĉeni v priĉujoĉi izbor) in z njim uĉinkovito provocira oziroma klofuta malomešĉanstvo in potrošniško razĉloveĉenost, se ne zapiše takšni vrsti uporništva, temveĉ ostane zvest ezoteriki, ki se mu kot poskus spoznavanja neznanega, nerazumljivega, neopisljivega, neopredmetljivega zdi temeljnejše, zavezujoĉe. V dilemi, ali ostati v provokativni drţi ali biti neţnejši, izbere slednje. Njegova poezija je sneg, ki pada, pada, pada in stopljen ogreva, skupaj z Zemljo, bralca za druidsko zaklinjanje, za vezenje spoznavno-razumskega 7 saznajno-racionalnog sa duhovno-nesaznatljivim. Tomićev opus je pronalaţenje modernistiĉkog pesniĉkog izraza koji će moći da u svetu bez Boga saĉuva elegiĉno, bukoliĉno i liturgiĉno. Zbog toga vraćanje – koje nije melanholiĉno – u detinjstvo, u nevini, ĉisti, proĉišćeni ĉas »zelene munje«. Tomiću je vraćanje sećanju na detinjstvo ponovno otkriće i njegovo vaskrsenje. Nije li Tomićev pesniĉko-filozofsko-etiĉki zahtev koji izriĉe u pesmi: Okreni se sećanju: » Okreni se sećanju / Nostalgiji lišća / Svemu što sahne i mre / I ne zaboravi naranče / Što se u snu greju / I kazuju priče / Svake noći tvoj trud oživeće / Nove naseobine« kljuĉan? Pesnik iz Papratne veruje u oţivljavanje izgubljenog, ĉistog, nevinoga, nekad već oplemenjenog. Izgleda, naime, da s Tomićem moţemo na » brodovlju životinja« da otplovimo daleko, daleko unazad, sve do Vinĉanske kulture koja je milenijumima pre Hrista bila tako »balkanska« da nije znala za rat, nejednakost, liĉni profit. Šta da kaţemo njima, »glasonošama sa srpovima« koji ne kuju maĉeve? U predivnoj pesmi Kao šum ševara Tomić zahteva: » Koplja i štitove nosite natraške!« U pesmi Livenje zvona: » Slušajte ribu u vodi / Zvuk koji se ne oplodi sa zvukom zemnim spojte« ... Nije li Rade Tomić, koji je sa svojim prvencem izronio na površinu istovremeno sa arheološkim otkrićem Lepenskog vira, u stvari lepenski, vinĉanski pesnik kome je prvenstveno stalo do govora riba, vode, duha, mira? Odakle je Tomić? Turska reĉ Balkan znaĉi šumovite planine. Odatle je, pesnik-pastir-dijakon. Sa Stare planine, on dolazi iz njenih šuma, sa njenih livada! Balkanskiji ne bi mogao da bude!!! A gde je Vinĉa? Gde je Lepenski vir, gde Butmirska kultura? Kud tandrĉe barjansko kolo »Ljubljanom što zablista ulicom prema mojim pesmama graĎenom«? Gde je riba koja govori? Šta je s našim pamćenjem, našim sluhom, našim vidom? Šta je s našim trećim okom? Šta je s našim snovima koji greju i rashlaĊuju? Tomićev govor-pevanje u mnogoĉemu je gejzir koji prska iz tmina i 8 z duhovnim-nespoznavnim. Tomićev opus je iskanje modernistiĉnega pesniškega izraza, ki bo zmoţen, v svetu brez Boga, ohraniti elegiĉno, bukoliĉno in liturgiĉno. Zaradi tega vraĉanje – ki ni melanholiĉno – v otroštvo, v nedolţno, v ĉisto, preĉišĉeno uro »zelene strele«. Vraĉanje k spominu na otroštvo je Tomiću ponovno odkritje, vstajenje le-tega. Mar ni Tomićeva pesniško-filozofsko-etiĉna terjatev, ki jo izreka v verzih: »K spominu se obrni / K nostalgiji listja / K vsemu kar sahne mre / In pomaranč ne pozabi / Ki se grejejo v snu / In pripovedujejo pravljice / Vsako noč bo tvoj trud oživel / Nove naselbine«, kljuĉna? Pesnik iz Papratne veruje v oţivljanje izgubljenega, ĉistega, nedolţnega, nekoĉ ţe uĉloveĉenega. Zdi se namreĉ, da s Tomićem lahko na »ladjevju živali« odplujemo daleĉ, daleĉ nazaj vse do Vinĉanske kulture, ki je bila tisoĉletja pred Kristusom tako »balkanska«, da ni poznala vojne, neenakosti, osebnega dobiĉka. Kaj naj reĉemo njim, »glasnikom s srpi«, ki ne kujejo meĉev? V preĉudoviti pesmi Kot šum trsja Tomić zahteva: »Nazaj odnesite kopja ščite«. V pesmi Ulivanje zvona: »Poslušajte ribo v vodi / Zvok ki se ne oplodi spojite z zemeljskim zvokom« … Mar ni Rade Tomić, ki je s svojim prvencem priplaval na površje soĉasno z arheološkim odkritjem Lepenskega vira, v resnici lepenski, vinĉanski pesnik, ki mu gre prvenstveno za govor ribe, vode, duha, miru? Od kod je Tomić? Turška beseda Balkan pomeni gozdnate planine. Od tu je, pesnik-pastir-diakon. S Stare planine, iz njenih gozdov, z njenih jas je! Bolj balkanski ne more biti!!! Kje je Vinĉa? Kje je Lepenski vir, kje butmirska kultura? Kam drdra barjansko kolo, »ki se zasveti v Ljubljani vzdolž ulice po mojih pesmih grajene«? Kje je riba, ki govori? Kaj je z našim spominom, z našim sluhom, vidom? Kaj je z našim tretjim oĉesom? Kaj je z našimi sanjami, ki grejejo in hladijo? Tomićev govor-petje je v mnogoĉem gejzir, ki prska iz tmin in silnih bliskov sanjskega, ki se jim pesnik predaja, da bi zaĉutil, objel dušo, ji 9 silnih munja iz snova kojima se pesnik predaje da bi osetio, obuhvatio dušu, stegnuo njenu ruku, shvatio je i posredovao istinu stiska sa ovdašnjim i istinu stiska sa Stiksom. Mada obavezan Brohovoj »pesniĉkoj sekundi sna«, Tomić ne negira ukljuĉenost racija u »ovde i sad«. Razapet, rascepljen, on kaţe: » Duh šumski seli se u me / […] / Vetar kroza me duva / Čas u jednom čas u drugom obliku / Na sve strane polećem« … Gde je Rade Tomić? Nije li i u veĉnoj sumnji, spontanom, budnom, pesniĉkom relativizovanju, uz pomoć kojeg razume, priznaje i prihvata svoju nedovoljnost, ograniĉenost, prolaznost (ukljuĉujući izraznu, jeziĉku)? U Pesmi za Vladimiru pita se: » Možda je laž i ono sunce u Hopovu«. Sa mišlju na svetlost koja se zgušnjava ispod kupole bazilike, predan mistiĉnom, on prelazi u racionalni relativizam, sumnju – samo će tako moći da se suoĉi sa nihilizmom modernog doba – da pesmu završi sa radikalnom (naivnom?) verom u poeziju, u ljubav, nadu: »Ima nečeg trajnijeg od toga Vladimira / Ima nečeg u čemu se isključuju sve smrti / Sve praznine i sve ćutnje / To je ova pesma Vladimira«. Tomić ne pristaje na prazninu, na muk, tišinu. Tišinu bombarduje (videti Bombardujem tišinu), u praznini će videti iskricu: »Nešto ipak treba ostaviti / Bar za jednu pesmicu / Da bismo pošli kroz noć/ Da bismo u ponoru videli žižak«. Taras Kermauner bi verovatno pri tom istakao da Tomić prati »spasavanje ništavila«, Boga. Veru u »spasavanje ništavila« Tomić moţda najneţnije ali i samokritiĉki ispoveda u pesmi Krušedolski anĎeo. Kad se naĊe u krajnjoj situaciji, kad se suoĉi sam sa sobom, kao izdubljenim, unesrećenim bićem u bleštavim slepilima velegradova, on samoironiĉno, samokritiĉki priznaje: » Bregu se vaseljenskom uputih / A evo srce pokopavam / U bleštavim lagumima« i saţeto suoĉava visoke ciljeve sa realnošću, sopstvenom nedovoljnošću, ograniĉenošću. Ali ne oĉajava. Skrušen, takoreći suicidalan, uspeva da uĉini napor kojim se obraća anĊelu (ĉuvaru?) stihovima: 10 stisnil roko, jo dojel ter posredoval resnico stiska s tukajšnostjo in resnico stiska s Stiksom. Ĉetudi zapriseţen Brochovi »pesniški sekundi sna«, Tomić ne zanika razumske vpetosti »v tu in zdaj«. Razpet, razcepljen pravi: »Gozdni duh se vame seli / […] / Veter piha skozme / Zdaj v eni zdaj v drugi obliki / Nese me na vse strani« … Kje je Rade Tomić? Mar ni tudi v veĉnem dvomu, spontanem, ĉujeĉem, pesniškem relativiziranju, s katerim dojema, priznava in sprejema svojo nezadostnost, omejenost, minljivost (tudi izrazno, jezikovno). V Pesmi za Vladimiro se sprašuje: » Mogoče je laž tudi tisto sonce v Hopovem«. Z mislijo na svetlobo, ki se gosti pod kupolo bazilike, predan mistiĉnemu, preide v racionalni relativizem, dvom – le tako se bo lahko spopadel z nihilizmom moderne dobe – da pesem zakljuĉi z radikalno (naivno?) vero v poezijo, v ljubezen, upanje: »Nekaj pa je trajnejše Vladimira / Nekaj kar izključuje vse smrti / Vse praznine vsa molčanja / Ta pesem Vladimira«. Tomić ne pristaja na praznino, na molk, tišino. Tišino bombardira (glej Bombardiram tišino), v praznini bo videl iskrico: »Nekaj je treba vendar ohraniti / Vsaj za pesmico / Da bi krenili v noč / Da bi v breznu uzrli iskrico«. Taras Kermauner bi verjetno ob tem poudaril, da Tomić sledi »odreševanju niĉa«, Bogu. Vero v »odreševanje niĉa« Tomić mogoĉe najbolj neţno, a tudi samokritiĉno izpoveduje v pesmi Krušedolski angel. Ko se znajde v mejni situaciji, ko se sooĉi s samim sabo kot izvotljenim ponesreĉencem v blešĉeĉih slepilih velemest, samoironiĉno, samokritiĉno priznava: »K obrežju vesolja sem krenil / A glej v bleščečih rovih / Pokopavam srce« in seţeto sooĉi visoke cilje z realnostjo, lastno nezadostnostjo, omejenostjo. Vendar ne obupa. Skrušen, tako rekoĉ suicidalen zmore tisti napor, s katerim nagovori angela (varuha?) z verzoma: »Sediva z ramo ob rami / Laže bova noč prebedela«. Bdeti, prisluškovati noĉni tišini, sooĉati se s strahovi, s prividi, moliti, 11 » Sedimo rame uz rame / Lakše ćemo noć probdeti«. Bdeti, osluškivati tišinu noći, suoĉavajući se sa strahovima, priviĊenjima, moliti se, sve vreme posmatrati, motriti, predajući se ĉuĊenju, poluzi mudrosti ... sve je to Tomić dobro iskusio na svojoj neţnoj koţi kao ĉobanĉić u divljini. Tamo se obuĉavao za filozofa, pesnika. Odatle je otišao u Zajeĉar, Gnjilane, Prištinu, Zrenjanin, Novi Sad, Beograd. Odatle je krenuo u Austriju, Nemaĉku, Dansku, u Francusku, opremljen pastirskom opreznošću. Gradovi su ga oĉarali ali i satrli: »Usnio sam usnio sam / Kako mi oči kljuješ / A vuci udove razvlače / U šumi u vresu rumenom / Cariću moj cariću moj / Obmanuo si me«. Pesma je napisana sa bukoliĉnim iskustvom Papratne, divljine Stare planine, ali je zapravo metafora modernog, gradskog, otuĊenog ţivota u kojem je ţivot okrutniji, mnogo divlji, jer spontana, naivna poverljivost više nije dozvoljena. I tako se ĉak (prividno) neţno biće kakva je ptica pevaĉica pretvara u neprijateljsku grabljivicu koja poĉinje da peva sa vukovima kako bi se i ona doĉepala plena: oĉiju. Gregor Strniša bi verovatno opravdano rekao da je »Oko« više od plena. Da li se pesnik-pastir, došljak u gradove, velegradove sudario sa više »pesnika carića« koji su kljuvali i podsmehivali se njegovom iskrenom, spontanom, ĉistom pogledu, zavidni i uplašeni od njegovog iskustva Stare planine? Tomić se u svojoj poeziji na više mesta boji otuĊenosti meĊu ljudima, na primer u pesmi Spojnice za ptice: »Niko ne zna šta nas čini uskim strmim stepeništem«, i svakog nasilja. Na mrţnju i aroganciju upozorava i u pesmi Ti tamo: »Vidiš li taj Dunav / Tu reku prastaru koja će / Nadživeti i mene i tebe / […] / Stani malo zamisli se / Ne čini preljube čoveče! / Ne čini gluposti / Prenesi ovu štafetu dalje«, i još više u pesmi bez naslova stihovima: »Srce prostor meri golubjim danima. Evo poseda / koji sam stekao daleko od vas, pritajen / u komori ploti. Ne uvećavajte ga niti smanjujte; / ko god opazi žar pod pepelom, vatru neka ne začinje«. Pozivanje na tzv. »svetost ognjišta« izgleda mu apsurdno. Paljenje 12 ves ĉas opazovati, motriti in se predati ĉudenju, vzvodu modrosti … vse to je Tomić dodobra izkusil na svoji neţni koţi kot pastirĉek v divjini. Tu se je izuĉil za filozofa, pesnika. Od tu je odšel v Zajeĉar, Gnjilan, Prištino, Zrenjanin, Novi Sad, Beograd. Od tu je krenil v Avstrijo, Nemĉijo, na Dansko, v Francijo, opremljen s pastirsko ĉujeĉnostjo. Mesta so ga oĉarala, a tudi strla: »Sanjalo se mi je sanjalo / Kako mi kljuješ oči / Kako v gozdu v vresju rdečem / Ude mi raznašajo volkovi / Prevaral si me / Kraljiček moj kraljiček moj«. Pesem je napisana z bukoliĉno izkušnjo Papratne, divjine Stare planine, a je pravzaprav prispodoba modernega, mestnega, odtujenega ţivljenja, v katerem je ţivljenje bolj kruto, bolj divje, saj spontana, naivna zaupljivost ni veĉ dovoljena. In tako se celo (na videz) neţno bitje, kot je ptiĉ pevec, spremeni v sovraţnega hlastaĉa, ki zaĉne ţvrgoleti skupaj z volkovi, da bo deleţen plena: oĉi. Gregor Strniša bi verjetno upraviĉeno rekel, da je »Oko« veĉ kot plen. Je pesnik-pastir, prišlek v mesta, velemesta trĉil ob precej »pesnikov kraljiĉkov«, ki so kljuvali in zasmehovali njegovo pristno, spontano, ĉisto zrenje, ĉudenje, zavistni in preplašeni pred njegovo izkušnjo Stare planine? Tomić se v svoji poeziji na veĉ mestih boji odtujenosti med ljudmi, npr. v pesmi Sponke za ptice: »Nihče ne ve kaj nas spreminja v ozka strma stopnišča« in vsakršnega nasilja. Pred sovraštvom in arogantnostjo svari tudi v pesmi Ti tamle: »Ali vidiš Donavo / To reko prastaro ki bo / Preživela in mene in tebe / […] / Ja postoj zamisli se / Ne prešuštvuj človek / Ne počni neumnosti / Prenesi to štafeto naprej«, še bolj v pesmi brez naslova z verzi: »Srce prostor meri z dnevi golobov. To je imetje, / ki sem ga pridobil, daleč od vas, pritajen / v izbi poltenosti. Ne povečujte ga, niti pomanjšujte; / kdorkoli opazi žerjavico pod pepelom, naj ne spočne ognja.« Sklicevanje na t.i. »svetost ognjišĉ« se mu zdi absurd. Netenje ognja greh, prešuštvo. Ţerjavica pod pepelom, skromno dogorevanje ţivljenja in – Taras Kermauner bi rekel: sprejemanje usode kot milosti, mu zadostujejo, enako kot je Kosovelu za preţivetje in pisanje zadostovala ena koza. Samo takšna, dandanes nam 13 vatre greh, preljuba. Ţeravica pod pepelom, skromno sagorevanje ţivota i - Taras Kermauner bi rekao: prihvatanje sudbine kao samilosti dovoljni su za njega, kao što je i Kosovelu za preţivljavanje i pisanje bila dovoljna jedna koza. Samo takva, danas nezamisliva skromnost i razumsko odricanje slepila urbanog sveta mogu da porode stihove iz pesme Karika lanca večna: »Pozlatu sa bilja skidah / Puževe napasah / Zovom nečujnim omamljen / Trista leta šumskim dijakom bih / Zelene obrede učeći«. Ceo Tomićev pesniĉki opus kojeg obeleţavaju impresivnost, ekspresivnost, refleksivnost, animizam, pevljivost s jedne strane, i odseĉna, gruba ritmiĉnost sa druge, angaţovana društvena kritiĉnost, samokritiĉnost, autoironiĉnost i autoironiĉno uzdizanje sebe zapravo je iţivljavanje ĉovekove ĉeţnje za nevinošću, ĉistom, koja u kontaktu sa stvarnošću nestaje. Taj sudar, još od samog Vergilija pa nadalje obavezuje pesnike na pronalaţenje izlaza, pomirenja. Tomić je iskreni prenosilac drevnih predanja i moderni elegiĉar koji samokritiĉno priznaje svoju telesno-duhovnu i jeziĉko-pesniĉko-izraznu ograniĉenost. On, kao i Dositej sa sebe skida mantiju i dalje »poĊe u svet«, u personalnu molitvu i u neopipljivu korespondenciju sa ĉitaocem koji je spreman da se otvori Svedenborgovom ili Hristovom ili moţda ĉak vinĉanskom principu: »Kako na nebu tako i na zemlji.« Ljubljana, mart 2020. Sa slovenačkog prevela Dragana Bojanić Tijardović. 14 nepredstavljiva skromnost in razumsko odrekanje slepilom urbanega sveta lahko rodita verze iz Člena večne verige: »Z zeli sem pozlato posnel / Polže napasel / Z neslišnim klicem sem bil omamljen / Diakon gozdni tristo poletij / Učil sem se obredov zelenih«. Cel Tomićev pesniški opus, ki ga zaznamujejo impresivnost, ekspresivnost, refleksivnost, animizem, spevnost na eni in odsekana, robata ritmiĉnost na drugi strani, angaţirana druţbena kritiĉnost, samokritiĉnost, avtoironiĉnost, tudi avtoironiĉno samopoveliĉevanje, je pravzaprav predihavanje ĉlovekovega koprnenja po nedolţnem, ĉistem, ki se v stiku z resniĉnostjo razblinja. Ta trk, vsaj ţe od Vergila naprej zavezuje pesnike k iskanju izhoda, pomiritve. Tomić je pristni prenašalec starodavnih izroĉil in je moderni elegik, ki samokritiĉno priznava svojo telesno-duhovno in tudi jezikovno-pesniško-izrazno omejenost. Kot Dositej sname s sebe mašni plašĉ in gre »naprej, drugam« v personalno molitev in v neotipljivo korespondenco z bralcem, ki se je pripravljen odpreti Swedenborgovemu ali Kristusovemu ali nemara ţe vinĉanskemu principu: »Kakor na nebu, tako na zemlji.« Ljubljana, marec 2020 15 Za sutra uveče 16 Za jutri zvečer 17 Za sutra uveče Napisaću ja tu pesmu Tu pesmu u kojoj ću sve reći I ono sunce u Hercegnovom i ono Sunce u Dubrovniku reći ću kakvu boju Ima more reći ću talase uţarene hridi Reći ću i kišu onu kišu onu koja je padala Zbog nje pa ću reći kako sedi kako puši Kako gleda kad popije jedan liker Sve ću reći Pa ću napisati zeleno letnje lišće Pa pticu skandinavsku pa pticu ohridsku Napisaću i oĉi Prespe i oĉi Plitvica Puste noći ću napisati jesen ću napisati Pa Beogradski kej u Novom Sadu baš onda Kad njime lampe zatrepere napisaću i put Kojim svake subote putuje autostopom da bi se Vratila ne shvatajući ni sebe ni mene Ne shvatajući zašto kraj mog prozora vetar duva I još druge vaţnije stvari Sve ću napisati Pa ću reći ej vo vremja ono vo vremja ono Beše jedan car daleko iza grada daleko u Beskonaĉnoj ravnici koji je eventuelno Znao i mogao znati šta je to samar A šta samovar ali taj tip nije znao I nikako nije mogao znati kako se ja brinem Za nju dok stopira kako se brinem za njenog Šofera dok juri drumovima kao sumanut Osmehnuću se ţutim srcem tugu zameniti nadom Dopreću ĉak do ţute ilovaĉe sve ću da kaţem 18 Za jutri zvečer Napisal bom to pesem To pesem v kateri bom vse povedal Tisto sonce v Hercegnovem tisto Sonce v Dubrovniku povedal bom kakšno barvo Ima morje izrekel bom oţarjene valove razţarjene peĉine Izrekel bom tudi deţ tisti deţ tisti ki je lil Zaradi nje pa bom povedal kako sedi kako kadi Kako gleda ko spije liker Vse bom povedal Napisal bom zeleno poletno listje Ptico skandinavsko ptico ohridsko Napisal bom oĉi prespanske oĉi plitviške Puste noĉi bom napisal jesen bom napisal In Beogradski kej v Novem Sadu prav v tistem trenutku Ko nad njim zabrlijo uliĉne luĉi napisal bom tudi cesto Po kateri z avtostopom potuje vsako soboto da bi se vrnila Ne da bi razumela sebe ali mene Ne da bi razumela ĉemu ob mojem oknu vleĉe veter In še druge pomembnejše reĉi Vse bom napisal Rekel bom ej v tistih davnih ĉasih v tistih davnih ĉasih Nekoĉ je bil en car daleĉ daleĉ za mestom On je v neskonĉni ravnici morebiti vedel In je mogel vedeti kaj je sedlo Kaj samovar ampak ta tip Nikakor ni mogel vedeti kako me skrbi Zanjo ko štopa kako mene skrbi za njenega Ponorelega voznika ki drvi po širnih cestah Nasmehnil se bom z rumenim srcem in zamenjal ţalost z upanjem Dospel bom celo k rumeni ilovici vse bom izrekel 19 Čajkovski (koncert za klavir i orkestar br. I, B-mol) Kiša pada pa noć pade Pa zdravac zamirisa a mi pod kolima Uz vreli dah volova koji preţivahu Sanjasmo zaspale zvezde … Pa munja sevnu Pa mati podstaĉe ognjište Crne verige ognjem obljubljene Mišljahu na sagorele dane Baš ta kosa baš ta crna trešnja Pa ja pa ptice pa nebo ţuto Baš ta kruška baš taj jeĉam (Ja sam pesnik i sve to moram da spomenem) Moram da spomenem lesku stope u pesku Moram da spomenem … Ĉajkovski … Šta je on znao o svemu ovom Ja tvrdim i pod uslovom da je znao Da će u ovu pesmu na kraju uleteti jedan kos I pasti jedan otkos pa ţito pa … Tvrdim lepše je biti drvo usred šume Lepše je biti crna trešnja Na koju će sletati gladne ptice 20 Čajkovski (koncert za klavir in orkester št. I, B-mol) Pada deţ pa pade noĉ Krvomoĉnica zadiši midva pa pod vozom Ob vroĉem sopenju in preţvekovanju volov Sanjava zaspane zvezde … In strele se zasvetijo In mati pogrebejo po kurišĉu Ĉrne verige z ognjem oblizane Z mislijo na izgorele dni Prav ti lasje prav ta ĉrna ĉešnja Pa jaz pa ptiĉi pa rumeno nebo Prav ta hruška prav ta jeĉmen (Pesnik sem in vse to moram omeniti) Ne morem mimo leske stopinj v pesku Omeniti moram … Ĉajkovski … Kaj pa je on vedel o vsem tem Tudi ĉe je morda kaj vedel trdim Da bo v to pesem na koncu priletel en kos Da bo padla red trave in bo padlo ţito in … Trdim lepše je biti drevo sredi gozda Lepše je biti ĉrna ĉešnja Na katero se bodo spušĉale laĉne ptice 21 Prva pesma za Vladimiru Moţda je sve to laţ Vladimira Iztraţivaĉi kopaĉi zlata na primer Ili naprosto istraţivaĉi vazduha Mogu i da pogreše Ja sam pretraţio sva sazveţda Sve gore sve doline stizao do mesta Bez imena do gradova raskošnih Koji se bore da postanu naši video guštere Na granama bulke u ţitnom polju Proleće smeh devojaka lišće u blatu Ali ne zaustavih se nigde Moţda je laţ i ono sunce u Hopovu Moţda su laţ i one oĉi iskopane Jer nema tog koji će nam objasniti ljubav Na tek otkrivenim zidovima Sunce je imalo razloga da bude i drugaĉije Ono je moglo da nam se suprotstavi Mi smo mu sliĉni Vladimira U dozrevanju dana ima lepote Ima lepote sliĉne azuru na freskama Sve što je moglo da bude juĉe I sve što se dogodilo danas razlog je više Da suncu još jednom kaţemo tu istinu Moţda je sve to laţ moţda su obmane Ima neĉeg trajnijeg od toga Vladimira Ima neĉeg u ĉemu se iskljuĉuju sve smrti Sve praznine i sve ćutnje To je ova pesma Vladimira 22 Prva pesem za Vladimiro Mogoĉe je vse laţ Vladimira Na primer raziskovalci zlatokopi Ali preprosto raziskovalci zraka Se lahko zmotijo Sam sem preiskal vsa ozvezdja Vse gore doline dosegal sem kraje Brez imen mesta razkošna Ki se borijo da bi bila naša videl sem kušĉarje Na vejah mak v ţitnem polju Pomlad dekliški smeh listje v blatu Ampak nikjer se nisem ustavil Mogoĉe je laţ tudi tisto sonce v Hopovu Mogoĉe so laţi tudi tiste iztaknjene oĉi Kajti ni ga ni ki bi nam razloţil ljubezen Na pravkar odkritih zidovih Sonce bi bilo lahko tudi drugaĉno Lahko bi se nama zoperstavilo Midva sva mu podobna Vladimira V dozorevanju dneva je lepota Lepota podobna sinjini na freskah Vse kar je bilo vĉeraj mogoĉe Vse kar se je zgodilo danes je razlog veĉ Da soncu še enkrat izpoveva resnico Mogoĉe je vse laţ mogoĉe slepila Nekaj pa je trajnejše Vladimira Nekaj kar izkljuĉuje vse smrti Vse praznine vsa molĉanja Ta pesem Vladimira 23 Što pre skinite svoju kožu Treba izaći iz svoje koţe govorio sam ljudima Treba to uĉiniti sasvim ozbiljno Postoje mnoge stvari na ovom svetu Koje nam to nalaţu Niko me nije slušao I niko me nije uzimao ozbiljno Meni je to sasvim lepo govorio sam Tako bez koţe Obesim svoju već iznošenu svoju već otrcanu koţu Ko Dositej mantiju I poĊem u svet nov i izmenjen Na Tibetu posadim drvo U Bolonji izigravam Amerikanca U Engleskoj igram Engleza Nije to teško govorio sam ljudima Samo probajte Probajte da vidite kako je to Što pre skinite svoju koţu Mogu ja i druge stvari govorio sam Mogu umreti na travi i na snegu Mogu i u Kini mada mi je to smešno Jer šta bih šta bih tamo pobogu Kad ne bih mogao da uštinem ni jednu Kineskinju Pre nego za to dobijem dozvolu Boţe prosti od kolege mi Mao Cea Mogu ja i kao ptica i kao riba Mogu i na ĉiviluku da visim Mogu pošteno i da se proderem govorio sam (Mogu i te kako) Nije to teško govorio sam ljudima Samo probajte Probajte da vidite kako je to Što pre skinite svoju koţu 24 Čim prej si slecite kožo Ĉim prej iz koţe sem rekel ljudem Ĉisto zares moramo to narediti Na tem svetu obstaja precej stvari Ki terjajo da sleĉemo koţo Nihĉe me ni poslušal Nihĉe me ni jemal resno Zame je to ĉisto lepo sem rekel Takole brez koţe Svojo ponošeno ţe razcapano koţo obesim Kot Dositej mašni plašĉ In se nov spremenjen v svet podam Na Tibetu posadim drevo V Bologni prevzamem vlogo Ameriĉana V Angliji se delam Francoza To sploh ni teţko sem rekel ljudem Samo pogum Poskusite in obĉutite kako je to Ĉim prej iz koţe Zmoţen sem tudi drugih reĉi sem rekel Lahko umrem na travi in na snegu Lahko tudi na Kitajskem ĉeprav je to smešno Kajti le kaj le kaj naj tam za boţjo voljo poĉnem Ĉe ne smem ušĉipniti niti ene Kitajke Brez predhodnega dovoljenja Kolega Maa Zedonga Bog mi odpusti Lahko sem kot ptica lahko kot riba Lahko visim na obešalniku Lahko se pošteno zaderem sem rekel (Pa še kako se lahko) To sploh ni teţko sem rekel ljudem Le poskusite Poskusite in obĉutite kako je to Ĉim prej iz koţe 25 Pesma o pisaćoj mašini To more taj otkos to polje to drvo nemoguće U srcu leta na kraju sveta ni iz ĉega svet stvara To A slovo ĉudesno to B slovo smelo to C i to D … To A što u vodi što u vazduhu spava To slovo mag meĊu vokalima To A što najlepše reĉi vaskrsava To slovo što zaspale svetove budi To A što zmiju oponaša To slovo što u polju što u voću moţe da zarudi To A što ume biti zlatna kiša ambar AlAdinovA lAmpA jAzAvAc štAp To B bor u mojoj sobi bor na mom dlanu brdo juţno Pred kojim se neizmerna otkrivaju leta to B Bizon bratu mom brat to B što barutom sluti rat To C crna kiša sintagma koja potvrĊuje pesmu To Ć ćuvik jedan zarĊao već u mom sećanju Kao ekser (pusto tursko) kao granata rasprsla To Ĉ ĉisti jasni zvuk zvuk biljni Lepota kao dukat iskovana kao dukat ojesenjen To D durbin moj noćni durbin moj svemoćni Kojim merim daljine i visine kojim sebe merim To Đ ĊinĊuve noći sa mojim sluhom srasle Oko Ċavolsko oko gladno Đenova usnula Svetlost pretoĉena u jedini stih To E labud beli pao kraj mene s eolske strane sveta To F što u Frigiji kamenu devojku spasava To G slovo nad slovima to G što govori To H harambaša u mojoj pesmi vitez što na konju odjaha To I što na ivici plamena korisnu hranu pronaĊe To J jao gladi moje To K što kutak nekakav topli traţi da svoju pesmu napiše To L što lipom zamirisa u Zajeĉaru lipom u Gnjilanu To LJ Ljubljanom što zablista ulicom prema mojim pesmama graĊenom Ulicom duţom za jedan vetar ulicom širom za jednu pticu Ulicom višom za jednu zvezdu To M ĉije su mogućnosti veće od mene ĉije so mogućnosti nemoguće 26 Pesem o pisalnem stroju To morje tista red košnje to polje tisto drevo neverjetno Ki v srcu poletja ob koncu sveta iz niĉa ustvarja svet Ta A ĉrka ĉudeţna ta B ĉrka smela ta C in ta D ... Ta A ki v vodi ki v zraku spi Ta ĉrka ĉarodej med vokali Ta A ki najlepše besede od mrtvih budi Ta ĉrka ki zbuja zaspale svetove Ta A ki kaĉo oponaša Ta ĉrka ki na polju ki v sadju zlahka zardi Ta A ki zna biti deţ zlati jantar AlAdinovA svetilkA jAzbec pAlicA Ta B bor v moji sobi na moji dlani brdo juţno Pred katerim se odkrivajo neizmerna poletja ta B Mojemu bratu brat bizon ta B ki s smodnikom sluti boje Ta C ĉrn deţ sintagma ki pesmico potrjuje Ta Ć nek hribĉek rjaveĉ ţe v mojem spominu Kakor šrauf (uporaben germanizem) kakor eksplodirana granata Ta Ĉ ĉisti jasni zvok rastlinja zvok Lepota kakor dukat kovana kakor dukat z jesensko pozlato Ta D daljnogled moj noĉni daljnogled moj vsemogoĉni S katerim merim daljine in višine s katerim merim sebe Ta Đ biserne noĉi zrasle z mojim sluhom Oko vraţje oko laĉno Genova nasanjana Svetloba pretoĉena v en samcat stih Ta E labod beli ki je padel obme z eolske strani sveta Ta F ki v Frigiji rešuje okamenelo frĉafelo Ta G ĉrka ĉrk ta G ki govori Ta H harambaša v moji pesmi vitez ki na konju odjaha Ta I ki na robu plamena uţitno hrano poišĉe Ta J jojme lakote moje Ta K ki en topli kotiĉek išĉe da napiše pesem Ta L ki zadiši od lipe v Zajeĉarju od lipe v Gnjilanu Ta Lj ki se zasveti v Ljubljani vzdolţ ulice po mojih pesmih grajene Ulice daljše za veter ulice širše za ptico Ulice višje za celo zvezdo Ta M ĉigar moţnosti so veĉje od mene ĉigar moţnosti so nemogoĉe 27 To M što ume mrav što ume mrak da bude to M Mogao je ko da mi piše mogao je neko da se javi Mogao je neko na vrata da zakuca mogao je neko da zazvoni Mogla je baš ona da bane Moglo je ţito mogli gušteri mogle bulke mogle vrane Mogle su u ovu pesmu sve ĉetiri strane sveta da zabodu ţalac leta To N nikada nikada nikada na svetu ovom Neću umeti da kaţem ono sunce u Hercegnovom To Nj putniĉe to Nj namerniĉe To O što prozor otvara To P što plamti od ljubavi od ptice koja dolazi iz one zone Na desnoj strani mašine spremna da uništi sve ptice To R ruka moja što snagu svoju prevazilazi To S što pojede sve što rekoh To Š šta ćemo sutra šta sutra šta prekosutra To T kao to što u grlu mi zastaje Kao reĉi što nisu stigle da uĊu u ovu pesmu To U što uglove sanja uglove u kojima ĉamim dodirujući tamu Dodirujući vazduh u kojem neĉije ruke pretiĉu moje To V vraĉ u meni vrag u meni vrĉ razbijen Ta Z krv moja zapaljena zagrcnuo sam se Poţurih svet da kaţem poţurih da kaţem muvu To Ţ što kao ţir sa hrasta u travu pade to Ţ To more taj otkos to polje to drvo nemoguće U srcu leta na kraju sveta ni iz ĉega svet stvara To A slovo ĉudesno to B slovo smelo to C to D … 28 Ta M ki je lahko mravlja ki je lahko mrak ta M Lahko bi mi kdo pisal lahko bi se mi kdo oglasil Lahko bi kdo potrkal na vrata lahko bi kdo pozvonil Lahko bi se nenadoma prikazala prav ona Lahko bi se ţito lahko kušĉarji lahko mak lahko vrane V to pesem bi lahko vse štiri strani sveta zabodle ţelo poletja Ta N nikoli nikoli nikoli na tem svetu Ne bom znal izreĉi tistega sonca v Hercegnovem Ta Nj popotnik ta Nj nakljuĉen gost Ta O ki odpira okno Ta P ki gori od ljubezni od ptice ki prihaja iz tistega pasu Na desni strani stroja pripravljena pokonĉati vse druge ptice Ta R roka moja ki presega silo svojo Ta S ki vsesa vse kar sem spesnil Š kaj bomo jutri kaj jutri kaj pojutrišnjem Ta T kot tisto kar se mi zatika v goltancu Kakor besede ki niso uspele vstopiti v to pesem Ta U ki sanja v kotu v kateremu tmuren temo tipam Tipam zrak v katerem nekogašnje roke prehitevajo moje Ta V v meni vraĉ v meni vrag in vrĉ razbit Ta Z moja kri zaţgana skoraj zadušil sem se Hiteĉ izrekat svet hiteĉ izrekat muho Ta Ţ ki kakor ţir v travo s hrasta pade ta Ţ To morje tista red košnje to polje tisto drevo neverjetno Ki v srcu poletja ob koncu sveta iz niĉa svet ustvarja Ta A ĉrka ĉudeţna ta B ĉrka smela ta C ta D … 29 Ti tamo Ti koji ćeš doći iza mene Pa ti iza njega i ti tamo i ti ti Vidiš li to sunce To sunce koje sam i ja gledao Vidiš li taj Dunav Tu reku prastaru koja će Nadţiveti i mene i tebe Vidiš li tu reku Koja je sada više tvoja no moja E baš ti ĉoveĉe Stani malo zamisli se Ne ĉini preljube ĉoveĉe! Ne ĉini gluposti Prenesi ovu štafetu dalje 30 Ti tamle Ti ki boš prišel za mano In ti za njim in ti tamle in ti ti Ali vidiš to sonce To sonce ki sem ga tudi sam gledal Ali vidiš Donavo To reko prastaro ki bo Preţivela in mene in tebe Ali vidiš to reko Ki je zdaj bolj tvoja kakor moja Prav ti ĉlovek Ja postoj zamisli se Ne prešuštvuj ĉlovek Ne poĉni neumnosti Prenesi to štafeto naprej 31 Bombardujem tišinu Bombardujem tišinu Bombardujem ovsom Bombardujem zovom Bombardujem igru U kojoj uvek bivam pobeĊen Tu igru u kojoj me love svici U kojoj me jure ţene zaboravljene Nipošto nipošto nipošto kaţem Dosta je bilo s vama Meni je sada lepša slama Na kojoj leţim ko konj Nego taj slatkasti vonj Nego tisuću poljubaca Od danas moja glava blatom gaca U jeci konjskih praporaca Bombardujem tišinu Bombardujem tminu Bombardujem vazduh u toj igri U kojoj me jure deca sa Meseca Ne ne nipošto ja sam na svom nebu Pronašao najlepšu zvezdu A to mi je već ţelja stara Prekvalifikovaću se u vrtlara Ali ali ali prvo Moram gore zasaditi jedno drvo 32 Bombardiram tišino Bombardiram tišino Bombardiram z ovsom Bombardiram z bezgovimi jagodicami Bombardiram igro V kateri sem zmeraj poraţen To igro v kateri me lovijo kresnice V kateri me lovijo pozabljene ţenske Za nobeno ceno za nobeno ceno za nobeno ceno pravim Dovolj je bilo z vami Zdaj mi je bliţja slama Na kateri leţim kot konj Bliţja kakor ta sladkobni vonj Bliţja kakor tisoĉ poljubov Od danes naprej moja glava po blatu brede V ihtenju konjskih kraguljĉkov Bombardiram tišino Bombardiram temo Bombardiram zrak v tej igri V kateri me lovijo otroci Lune Ne za nobeno ceno ne jaz sem na svojem nebu Našel najlepšo zvezdo Tole pa je moja ţe stara ţelja Prekvalificiral se bom v vrtnarja Ampak prej še prej še prej Moram tja gor zasaditi eno drevo 33 Treće oko 34 Tretje oko 35 *** Evo poseda koji sam stekao daleko od vas, pritajen u komori ploti. Ribnjak, pa šuma, pa sveĉani mlaz kiše. Stotinu lepljivih ruku krĉilo je put do brega odakle se vidi zelena ura munje. Deca u prisoju rišu juţno voće, širom otvorenih oĉiju motre tople plodove. U ševaru odzvanja zlatni maĉ vetra i otvaraju se hiljade oĉiju i zvezda. Svetlica svet proţima, srce prostor meri golubjim danima. Evo poseda koji sam stekao daleko od vas, pritajen u komori ploti. Ne uvećavajte ga niti smanjujte; ko god opazi ţar pod pepelom, vatru neka ne zaĉinje. 36 *** To je imetje, ki sem ga pridobil, daleĉ od vas, pritajen v izbi poltenosti. Ribnik in gozd in sveĉani slap deţja. Sto lepljivih rok je krĉilo pot do brega, odkoder se vidi zelena ura strele. Otroci, obsijani s soncem, rišejo juţno sadje; široko odprtih oĉi zrejo tople plodove. V trsju odzvanja zlati meĉ vetra in odpira se tisoĉe oĉi, zvezd. Utrinek svet preţema, srce prostor meri z dnevi golobov. To je imetje, ki sem ga pridobil, daleĉ od vas, pritajen v izbi poltenosti. Ne poveĉujte ga, niti pomanjšujte; kdorkoli opazi ţerjavico pod pepelom, naj ne spoĉne ognja. 37 *** Preliva li se glas naš u glas olujni I šta hoće Jesmo li mi delići te senke Koju vetar goni Snaţna hrana magle kohezija smisla! U planinama u bivacima fosfor gori Oko vatre glasonoše sa srpovima Šta da im poruĉimo 38 *** Se naš glas preliva v nevihtni glas In kaj hoĉe Smo nemara delci te sence Ki jo veter ţene Krepĉilna hrana megle kohezija smisla! Fosfor gori v planinah v bivakih Okrog ognja glasniki s srpi Kaj naj jim sporoĉimo 39 *** A voleli smo i mleĉ i maglu i voće A voleli smo i jeĉam i kolibe od pruća i travu Golim rukama brali smo koprive i s njih skidali lišće Toliko toga u nas imalo je svoju namenu Ej da mi je samo jedan list odande Da mi je samo jedan list odande Ljudi su sedeli kraj ognjišta i plašili ptice Ljudi su ĉuvali krave nosili plevu išli u mlin A mi trĉeći niz polja kucali na jedna vrata Koja se nikad nisu otvarala Mora biti da je bilo strašno toplo kad smo se rodili 40 *** Ljubili smo mleĉek in meglo in sadje Ljubili smo jeĉmen in koĉe iz protja in travo Z golimi roĉicami smo nabirali koprive z njih smukali liste V nas veliko tega imelo svoj je namen Jej samo en list od tam bi rad Samo en listek od tam Ljudje so sedeli ob kurišĉih in plašili so ptice Ljudje so ĉuvali krave plevel so nosili šli so v mlin Mi smo tekli niz polja in trkali na vrata Ki se nikoli niso odprla Zagotovo je bilo zelo toplo ko smo se rodili 41 Treće oko 1. Vi ga istiskujete Ali ono se gura Eto vam ga u nosu Svrbi! Mora da svrbi! Ispituje koliĉinu dima u njemu Budite spokojni Na sledećoj stanici Naseliće vam tikvu Nije mu do postelje Njega zanima kakva je tamo klima A onda uĉiniće još jedan napor Prestaće da vas gnjavi Valjuškaće se po vašoj glavi 2. Sada vam je negde izmeĊu grla i pluća Teško mu je Pretpostavlja vaš jednak bari Ko će sve to da prebroji Ko da svari! U podnoţju dalekih brda Vijaju se ptice Gamiţu bube Ĉuju se trube Dabome njemu je do toga stalo To što se tu našlo Ne treba shvatiti krivo Ono je sivo 42 Tretje oko 1. Vi ga iztiskate A tisto rine naprej Je ţe v vašem nosu Srbi! Seveda srbi! Preverja koliĉino dima Bodite spokojni Na naslednji postaji Bo naselilo vašo betico Do postelje mu ni Preverja tamkajšno klimo Potem bo storilo še en korak Nehalo vas bo gnjaviti Samo kotalilo se bo po vaši glavi 2. Zdaj ga imate nekje med grlom in pljuĉi Teţko mu je Vsaj poţiralniku je prizaneslo Kdo bo vse to preštel Kdo prebavil! Iz vznoţja daljnih brd Se vzpenjajo ptice Gomazijo hrošĉi Slišijo se trobente Seveda mu je do vsega tega Tega da se je znašlo tu Ne smemo razumeti narobe Ima sivo mreno 43 3. Vraćajući se iz lova Penje se na pocrnele oluke Opet poĉinje sve iznova Tu vam je na domaku ruke 44 3. Ko se vraĉa z lova Se vzpenja na poĉrnele risanice Spet zaĉenja vse znova Pred nosom ga imate 45 Nepoznati mi je dao četiri palidrvca Ĉetiri palidrvca ĉetiri palidrvca Šta ćemo njima zapaliti Ĉibuk vatu rusku salatu Prodavca lozova bivola muzu Lapavicu perje meduzu Bodeţe munje zrele dunje Muklum tišinu zvezdanu prašinu ... Ĉetiri palidrvca ĉetiri palidrvca Nešto ipak treba ostaviti Bar za jednu pesmicu Da bismo pošli kroz noć Da bismo u ponoru videli ţiţak Da bismo pljunuli Da bismo triput pljunuli 46 Neznanec mi je dal štiri vžigalice Vţigalice štiri vţigalice štiri Kaj bomo z njimi zaţgali Ustnik za ĉike vato rusko solato Sreĉk prodajalca bivola muzo Plundro perje meduzo Bodala strele kutine zrele Tišino udušeno prah zvezdni ... Vţigalice štiri vţigalice štiri Nekaj je treba vendar ohraniti Vsaj za pesmico Da bi krenili v noĉ Da bi v breznu uzrli iskrico In bi pljunili Trikrat pljunili 47 Vri bruji kulja Vri burjan vri ljutić Vri modra zemlja Vri voda u bunaru Vri beskraj krv moja Bruji prah Bruji moje uvo Bruji saĉma bruje nepca Bruji senka iţĊikala Do grla mi Kulja ovas iz planine Kulja ulje iz temena Kulja oganj iz utrobe Kulja nafta iz prstiju Do oblaka do oblaka! 48 Vre brni prska Vre bezeg vro zlatiĉevke Vre zemlja modra Vre v vodnjaku voda Vre neskonĉno moja kri Brni prah Brni moje uho Brnijo šibre brni nébes Brni senca vznikla Do grla Prska oves iz planine Prska iz temena olje Prska iz trebuha ogenj Prska nafta iz prstov Do oblakov do oblakov! 49 *** Zovu te zlatne trube leta Zovu te mrzle pijavice u vodi Zovu te neprohodi u mraku Zovu te svici zaspali Zovu te divlje pĉele u letu Zovu te plava jutra slovenska Zovu te preci i potomci moji Dabogda te nikad ne dozvali 50 *** Kliĉejo te zlate trobente poletja Kliĉejo te mrzle pijavke v vodi Kliĉejo te neprehodne poti v mraku Kliĉejo te zaspale kresnice Kliĉe te let divjih ĉebel Kliĉejo te svetla jutra slovanska Kliĉejo te moji predniki moji potomci Daj Bog da te ne bi nikoli priklicali 51 Čari Novog Sada 52 Čari Novega Sada 53 Čari Novog Sada Potraţimo osu Osu oko koje se okreće Njegova nedelja njegov zlatni prah Zaposlene rusalke … Svi prizori svetla i senki svi vezovi magle Za nepunu minutu Oglasiće se u zvekutu gvoţĊa Svakog jutra dok kupa nas blago mleko Zeĉić beli igraće Na sklopljenoj knjizi starog ruţiĉnjaka Potraţimo srce opijeno Srce koje raste Sviknuto na ritam negdašnji Noćnu vrtešku s izdašnom ţeravicom I stoţerom u jeziku Izgnanici svetlosti Rukovaće se s budućnošću Za korak oni su uvek u preimućstvu Osu njegovu potraţimo Oko koje se vrte neţna lelujava stabla Tople zavetrine Vid nam moţe biti uvećan Dugo pamćenje kula Posrebriće nam glas 54 Čari Novega Sada Poišĉimo os Os okrog katere se vrti Njegova nedelja njegov zlati prah Zavzete rusalke … Vsi prizori svetlobe in senc vezenje megle Se bodo zdaj zdaj Oglasili z ţvenketanjem spon Vsako jutro ko nas umiva blago mleko Zajĉek beli plesal bo Po zaprti knjigi starega roţnega vrta Poišĉimo opito srce Srce ki rase Navajeno na nekdanji ritem Na noĉni vrtiljak z izdatno ţerjavico Z osjo v jeziku Izgnanci svetlobe bodo Stisnili roko prihodnosti Oni so vedno korak naprej Os njegovo poišĉimo Okrog katere se neţno vrti zibajoĉe drevje Topla zavetrja Vid se nam lahko izostri Dolg spomin na stolpe Nam bo posrebril glas 55 Livenje zvona Pohodismo mnoge gradove i krajeve Traţismo livca u mrtvim virovima Bez tela bez imena livca zvona Da izmeri prostor u grudima rukom da ga saţme I izlije u oblinu Livca koji će popuniti zvuĉnu prazninu glaĊu Koja je raĊala glad Dok imasmo svoj ţivot u ruci i svoju smrt I lutasmo svetom s okom i uhom nad zemljom Osluškivasmo kako kosti zvone Kako mineralni pastir diše u visoku luku duge Ţivi pesak sakupljasmo kraj drveća Jezikom voda sluţismo se Bejasmo tigrovi na ţarkim grebenima Na koje se oslanjalo nebo Uho rašireno zadivljeno obnaţenim glasom ploti Sa usana išĉileše sve molitve Zemlja je poricala da bi gnezdo ptiĉije Strgnite svoju odeću svoju koţu govoriše nam PoĊite onde gde vas niko neće naći Pred stenu stanite slušajte glas njen Slušajte ribu u vodi Zvuk koji se ne oplodi sa zvukom zemnim spojte A glas dece sa glasom mudraca Sve dok na grani ptica bude Vaseljenom u bezmerje brujaće glas novi brujaće zvono Al mi ne stadosmo putevi sveta behu otvoreni U biljnim hramovima grlice crtasmo Crtasmo guštere na koţi slušajući eho ponornica Ne ne i ne taj glas je tamo u špilji sna Sjedinjen s penušavom vodom pod zelenom maskom mrtvaca Taj glas kojim se sluţe pustinje pod vetrom Kojim se sluţi telo u zagrljaju sunca On budi talas netaknuti Tamo gde bolest kroĉi kedrove razvija Deli glasove strave od glasova svetla Taj glas odseĉen od naše tišine 56 Ulivanje zvona Obhodili smo številna mesta in kraje V mrtvih tolmunih smo iskali livarja Brezimnega netelesnega livarja zvonov Da bi izmeril prostornino prsi jo z roko seţel In jo ulil v oblino Livarja ki bo napolnil zvoĉno praznino z gladjo Ki je porajala glad Dokler smo rokovali s svojimi ţivljenji in smrtmi Dokler smo begali po svetu z oĉmi in ušesi nad zemljo Smo prisluškovali kako zvonijo kosti Kako mineralni pastir diha v visoko zatoĉišĉe mavrice Pri drevcih smo zbirali ţivi pesek Govorili smo jezik voda Bili smo tigri na oţarjenih grebenih Na katere se je naslanjalo nebo Uho razširjeno zaĉudeno nad razgaljenim glasom polti Ustnicam so pošle vse molitve Zemlja je zanikala da bi bila ptiĉje gnezdo Strgajte svoja oblaĉila koţo nam je govorila Pojdite tja kjer vas nihĉe ne bo našel Pred skalo se postavite poslušajte njen glas Poslušajte ribo v vodi Zvok ki se ne oplodi spojite z zemeljskim zvokom Glas otrok pa z glasom modrecev Dokler bo ptica na veji Bo brnel nov glas v vesolje brezmerno brnel bo zvon In nismo se ustavili poti sveta so ostale odprte V hramih zelenja smo risali grlice Risali smo kušĉarje na koţo poslušali odmeve ponikalnic Ne ne in ne ta glas je v votlini sna Zlit z razpenjeno vodo pod zeleno masko mrtvecev Ta glas ki sluţi pušĉavam pod vetrom Ki sluţi telesu v objemu sonca Budi nedotaknjen val Tja kamor zaide bolezen razveje cedre Deli glasove groze od glasov svetlobe Ta glas odsekan od naše tišine 57 OsloboĊen kobi osloboĊen dignute ruke Ogoljen kao leto kao lasta u oĉima Zamršen u vodenu bilju rasturen u prahu našeg glasa Ko ga ne bi ĉuo! Ko zrnevlje raţi zrije strpite se samo Za stoleće za milenij koji Bruj zvona pokuljaće nebesima zvona našeg Izlivenog u zaptivenoj magli duše 58 Osvobojen usode osvobojen dvignjene roke Ogoljen kot poletje kot lastovka v oĉeh Zapleten z vodnim biljem razdejan v prahu našega glasu Kdo ga ne bi slišal! Za kanec potrpite kakor zori zrnje rţi Za stoletje za kakšno tisoĉletje Do nebes bo privrelo našega zvona brnenje Ki smo ga ulili v tišĉeĉi megli duše 59 Krušedolski anĎeo Bregu se vaseljenskom uputih A evo srce pokopavam U bleštavim lagumima Med leta obli me; suton je anĊele Zvona odjekuju veĉernja Svetlost što se iz tvog oka ote Kroza me proĊe i ĉestar zari Putnik sam zakasneli anĊele Sa dalekog pešĉanog ostrva Sedimo rame uz rame Lakše ćemo noć probdeti 60 Krušedolski angel K obreţju vesolja sem krenil A glej v blešĉeĉih rovih Pokopavam srce Med poletja me je oblil; sonce zahaja angel Zvonovi veĉerni odmevajo Svetloba ki kane iz oĉesa tvojega Gre skozme in gaj zablesti Potnik zamudnik sem angel Z daljnega pešĉenega otoka Sediva z ramo ob rami Laţe bova noĉ prebedela 61 Godina 5000 Razjarene bube izmilele iz zarĊala peska Sanjamo li ili nam se priviĊa devica nebeska Verna smeru vetra bilju mirisu senki Zemlja se otvara prema glasu opnastih semenki Stolećima već mesto nas u korenju krtica peva Sve što je bilo naše sad nam se podsmeva Mesecu suncu kraguju zadahtali oblak se protivi Nekoliko puţeva pokušava naš ţivot da ţivi Oslonjeni ko ĉuvari o veĉnu tišinu mi ĉekamo nemo S belim prebelim svetovima da se sporazumemo O svetlosti pod ivom deco što se hranite ribama Vreme je da krenemo zajedno ka zvezdanim izbama 62 Leto 5000 Mar sanjamo besne ţuţke ki rojijo iz rjastega peska Ali se nam prikazuje devica nebeška Zvesta smerem vetra bilju vonju senc Se odpira zemlja proti zvoku mrenastih semen Ţe stoletja namesto nas poje krtovka med koreninami Zdaj se nam vse kar je bilo naše smeji Mesecu soncu jastrebu zasopel oblak se upira Nekaj polţev poskuša ţiveti naša ţivljenja Kakor ĉuvaji oprti na veĉno tišino ĉakamo nemi Da bi se z belimi prebelimi svetovi sporazumeli O sij pod vrbo otroci ki jeste ribe Odrinimo skupaj k zvezdnim izbam ĉas je ţe 63 Spojnice za ptice To behu naši rasuti domovi Papirus koji smo zdrobili S letnjom azbukom punom kresnica Lestve sa stilskim figurama noći To beše sladostrasni pesak olujnoj šaci Ĉarobnjakov glas na zelenom proplanku punom reĉi Krajnja stanica ploti vetrovit dah tame Na brodovlju ţivotinja kleĉimo i molimo se Gledamo svoju dušu na zategnutoj ţici Niko ne zna šta nas ĉini uskim strmim stepeništem Šta plodne usne znaju šta kriju Ţivotinje se pare rţući njihova tanana svetlost Naglo prolazi kraj naših nozdrva Kao probuĊena munja kroz drveće 64 Sponke za ptice To so bili naši razsuti domovi Papirus ki smo ga zmleli S poletno azbuko polno kresnic Lestve s stilistiĉnimi figurami noĉi To je bil sladostrastni pesek nevihtni pesti Ĉarovnikov glas na zeleni jasi polni besed Konĉna postaja mesenosti vetroven dušek teme Na ladjevju ţivali kleĉimo in prosimo Na zategnjeni jeklenici svojo dušo gledamo Nihĉe ne ve kaj nas spreminja v ozka strma stopnišĉa Kaj vejo kaj skrivajo plodna usta Ţivali se parijo rezgetaje njihova neţna svetloba Naglo prehaja mimo naših nozdrvi Kakor skozi drevje strela zbujena 65 Kao šum ševara Kao šum ševara Na sve strane razlivam se Drvlje i kamenje valjajući Stotinu potoka uliva se u me Tok moj nepremostiv je Vi koji zaboravljate huk taj Koplja i štitove nosite natraške! Stoku pustite na pašu Konje odveţite Mom širenju kraja nema Mutan i krvav valjam se Lepota sveta u me se uliva 66 Kot šum trsja Šum trsja Se na vse strani razlivam In debla in kamne kotalim Moj tok je neobvladljiv Sto potokov dere vame Vi ki ste pozabili buĉanje Nazaj odnesite kopja šĉite Ţivino na pašo spustite Odveţite konje Mojemu raztezanju ni konca Moten krvav se kotalim Lepota sveta lije vame 67 Karika lanca večna Bih glista bih crv U jabuci u patosu Prag kućni izjedoh gredu stropa Ne poslah decu u svet Na svetkovine ih vodih Pozlatu sa bilja skidah Puţeve napasah Zovom neĉujnim omamljen Trista leta šumskim dijakom bih Zelene obrede uĉeći Bih smet u gori iznad bih U more se ulih Videh orgulje u vodi Nebo se prenu iz sna tisućletna Hor svih mrtvih od pamtiveka Pesmu je ţeo Videh ono što i ti vide Ĉuh ono što i ti ĉu Ne poĊoh tamo gde ti poĊe Nad morem juţnim gde umreh jednom Na dan moga roĊenja Na kolena padoh vetru se poklonih Ţrtvu mu prinesoh Pa uzeh nakovanj u šumi meh nebeski Pogledom poglede vaše traţeći I kariku veliku iskovah 68 Člen večne verige Bil sem glista bil ĉrv V jabolku v patosu Sem hišni prag brun v stropu naţrl Otrok nisem pošiljal v svet Vodil sem jih na praznike Z zeli sem pozlato posnel Polţe napasel Z neslišnim klicem sem bil omamljen Diakon gozdni tristo poletij Uĉil sem se obredov zelenih Bil ĉez bil klóţa na gori Se v morje stalil Orgle v vodi videl Nebo se je zbudilo iz tisoĉletnega sna Od zdavnaj zbor vseh mrtvih Pesem je ţel Videl sem kar so ti videli Slišal kar so ti slišali Ne da bi šel kamor ti so šli Nad juţnim morjem kjer sem enkrat umrl Na dan mojega rojstva Sem padel na kolena se poklonil vetru Mu ţrtev dal S pogledom poglede sem vaše iskal Nakovalo vzel v gozdu meh nebeški In velik ĉlen skoval 69 Vulkan, moj brat 70 Vulkan, moj brat 71 Vulkan, moj brat Postoji nešto što ne zida zid Koje još zaĊe meĊu nas Mada sunce beše dva prsta diglo Za poplavu jave, za skamenjeni klas Vulkan, moj brat isteruje zeca iz grotla Tamno je postalo nebo, uveţbava sat Ogromna jeka ne liši nas uţitka Sad je tu mrtav list i reĉenica ĉitka 72 Vulkan, moj brat Obstaja nekaj kar zidu ne zida Nekaj kar še zaide med nas Ĉetudi je sonce dvignilo dva prsta Za poplavo resniĉnosti, za okameneli klas Vulkan, moj brat izganja zajca iz ţrela Nebo je postalo temno, uri uro Odmev ogromni ne odjemlje nam uţitka Zdaj sta tu mrtev list berljiva beseda 73 Glas iz sna Glas iz sna govori mi Da pogrešnim putem krenuh Da se spodoba bojim ja Koje će me satrti Cariću cariću Ptico lepa Jasno mi je šta ţeliš ti Nisi mi naklonjena Usnio sam usnio sam Kako mi oĉi kljuješ A vuci udove razvlaĉe U šumi u vresu rumenom Cariću moj cariću moj Obmanuo si me 74 Glas iz sna Iz sna glas mi govori Da sem krenil po napaĉni poti Da se bojim Utvar ki me bodo strle Kraljiĉek kraljiĉek Ptiĉek lepi Dobro vem po ĉem hlastaš Nisi mi naklonjen Sanjalo se mi je sanjalo Kako mi kljuješ oĉi Kako v gozdu v vresju rdeĉem Ude mi raznašajo volkovi Prevaral si me Kraljiĉek moj kraljiĉek moj 75 Braća sinu Daliboru Cvet na humci, resa na lesci, Vesna se smešila kraj goruna plećata. Vetar je jednako duvao, Pĉela cvet obletala, Roj njen još zuji mi u ušima. Kapi sunca slivale se, vresu nas vraćale Gde plakasmo zagledani u vodu, U pruće naših kolevki. Zelenim vrhovima hrlili smo, Mi deca ţitna, da nebo podupremo, Perun je strelama ognjenim Jagnjad našu plašio. Jutros, na reci, ljube nam vence isplele Sobom pogaĉe i so ponele, Ljutićem ţutim tugu kazivale, A ljiljanom ptice dozivale. U podne stado ćemo musti Jedno ime izgovarajući, Predvodniku venac darivati Prvim mlazom kruh škropiti I mrave ĉekati da se na nj kupe. Tako su naši Vesnu blagoslovili. Lice njeno, eno, iz magle izranja, K'o polumesec na nebu. So nas i kruh na trpezi ĉekaju 76 Brata sinu Daliborju Cvet na krtini, maĉica na leski, Vesna se je smehljala ob pleĉatem hrastu. Kot po navadi je pihal veter, Ĉebela lebdela ob cvetu, Še zmeraj brenĉi mi v ušesih njen roj. Sonĉne kaplje so se zlivale, vresju so nas vraĉale, Kjer smo jokali, zagledani v vodo, V protje naših zibk. Hiteli smo k zelenim vrhovom, Mi, ţitni otroci, da bi podprli nebo, Perun je z ognjenimi strelami plašil naša jagnjeta. Zjutraj so nam ljube vence spletle ob reki, S sabo so pogaĉe in sol prinesle, Z rumeno zlatico so o ţalosti pele, Z lilijo ptice klicale. Opoldne bova ĉredo molzla, Eno ime izgovarjala, Vodniku bova venec darovala, S prvim curkom kruh škropila In ĉakala mravlje, da se zberejo na njem. Tako so naši Vesno blagoslovili. Njen obraz, glej, vstaja iz megle Kot polmesec na nebu. Na mizi naju ĉakata sol in kruh. 77 Dunav ljubavnik Kao da će obuti papuĉe I zagaziti u travu Decu da motri kako se vole Pustinjak sa peskom u kosi! Ljudi se bacaju u njega glavaĉke Cakaju ga da bi išao brţe Ne znaju šta hoće srde se A potom opet traţe Sedlaju ga vešaju oko vrata Udvaraju mu se, preteruju! Mešaju njegovu vodu sa sokom I posluţuju hladni obrok. 78 Ljubica Donava Kot da bo obula opanke In v travo zabredla Gledat otroke kako se imajo radi Pušĉavnica s peskom v laseh! Vanjo se na glavo meĉejo ljudje Jo spodbadajo da bi tekla hitreje Ne vedo kaj hoĉejo jezijo se In nato spet terjajo Sedlajo jo okrog vratu se ji obešajo Ji dvorijo, pretiravajo! S sokom njeno vodo mešajo In streţejo mrzlo malico. 79 Nova kuća Duh šumski seli se u me Ja svoje delo završio sam Neĉujan bezimen Vetar kroza me duva Ĉas u jednom ĉas u drugom obliku Na sve strane polećem Ja novoroĊeni beskućnik Na obrednoj gozbi sam Rilicama muve mirisne sokove sišem Slabašni kao aveti od slame Vesnici nebeski U rumeno lišće odenuše me 80 Nov dom Gozdni duh se vame seli Neslišen brezimen Sem konĉal svoje delo Veter piha skozme Zdaj v eni zdaj v drugi obliki Nese me na vse strani Jaz novorojeni brezdomec Sem na obredni gostiji Z rilĉkom mušjim sesam dišeĉe sokove Kot slamnate pošasti slabotni So me nebeški glasniki Odeli v rdeĉe listje 81 Ko si ti Ko si ti? Ljubiĉasta kap vode, Bela humka*, Veĉna ptica, pamuĉna riba ili Vraĉ opsednut zorom koji ĉuva Tajne kljuĉeve Kljuĉeve za visinu ĉovekovu I ĉovekov pad *Bela humka velika je grobna humka u Vojvodini. (nap. prev.) 82 Kdo si ti Kdo si ti? Vijoliĉna kapljica vode, Bela gomila*, Ptica veĉna, riba bombaţna ali Z zoro obseden vraĉ ki ĉuva Skrivne kljuĉe Kljuĉe za ĉlovekovo višino In ĉlovekov padec *Bela gomila (Bela humka) je veliko gomilno grobišče v Vojvodini. (op. prev.) 83 Okreni se sećanju Okreni se sećanju Nostalgiji lišća Svemu što sahne i mre I ne zaboravi naranĉe Što se u snu greju I kazuju priĉe Svake noći tvoj trud oţiveće Nove naseobine 84 Obrni se k spominu K spominu se obrni K nostalgiji listja K vsemu kar sahne mre In pomaranĉ ne pozabi Ki se grejejo v snu In pripovedujejo pravljice Vsako noĉ bo tvoj trud oţivel Nove naselbine 85 O autoru Rade Tomić roĊen je 9. 4. 1934. godine u selu Papratna pod obroncima Stare planine. Prva ĉetiri razreda pohaĊao je u rodnoj Papratni. Kao talentovano dete, opštinske vlasti su ga poslale na dalje školovanje. Završio je srednju poljoprivrednu školu. Knjiţevnost je studirao na Višoj pedagoškoj školi u Zrenjaninu i na novosadskom Filozofskom fakultetu. U Novom Sadu je osnovao i ureĊivao ĉasopis Poezija, koji je izlazio od 1968. do 1969. godine. Njegova poezija prevedena je na albanski, engleski, francuski, maĊarski, makedonski, rumunski, ruski, slovaĉki i slovenaĉki jezik. Tomićev pesniĉki prvenac Za sutra uveče izdala je Matica srpska, 1966. godine. Za njega je, zajedno sa Tanjom Kragujević, dobio »Brankovu nagradu«. Usledila je knjiga Treće oko, Kulturni centar, 1969. Treću knjigu Čari Novog Sada izdala je Matica srpska, 1972. godine, dok je pesniĉku zbirku Vulkan, moj brat objavio u izdavaĉkoj kući Radivoj Ĉirpanov 1976. godine. Posthumno su objavljene još ĉetiri knjige sa njegovim izabranim pesmama: Za zvukom, Knjiţevna zajednica Novog Sada, 1986; 1996. godine u Francuskoj je objavljena knjiga Nous avons donc existé (Éditions Noir&Blanc), u prevodu Mirej Roben; pesnikinja Tatjana Cvejin napravila je izbor pesama u knjizi Leto 5000, Knjiţevni klub »Branko Miljković«, Knjaţevac, 2004; sledi knjiga Livenje zvuka, Knjaţevac 2008. Rade Tomić umro je 29. 1. 1985. godine u Novom Sadu. 86 O avtorju Rade Tomić se je rodil 9. 4. 1934 v vasici Papratna, pod obronki Stare planine. Prve štiri razrede je konĉal v rodni Papratni. Kot nadarjenega otroka so ga obĉinske oblasti poslale na šolanje. Konĉal je srednjo agronomsko šolo. Knjiţevnost je študiral na Višji pedagoški šoli v Zrenjaninu in na novosadski Filozofski fakulteti. V Novem Sadu je ustanovil in urejal revijo Poezija, ki je izhajala od 1968 do 1969. Njegova poezija je prevedena v albanski, angleški, francoski, madţarski, makedonski, romunski, ruski, slovaški in slovenski jezik. Pesniški prvenec Za jutri zvečer je izdal pri Matici srpski, 1966. Zanj je, skupaj s Tanjo Kragujević, prejel »Brankovo nagrado«. Prvencu je sledila knjiga Tretje oko, Kulturni centar, 1969. Tretjo knjigo Čari Novega Sada je izdal leta 1972 pri Matici srpski. Zadnjo pesniško zbirko Vulkan, moj brat je izdal pri zaloţbi Radivoj Ĉirpanov, leta 1976. Posthumno so izšle še štiri knjige z izbori njegovih pesmi: Za zvokom, Knjiţevna zajednica Novog Sada, 1986; leta 1996 je v Franciji izšla knjiga Nous avons donc existé (Éditions Noir&Blanc), v prevodu Mireille Robin; pesnica Tatjana Cvejin je naredila izbor pesmi v knjigi Leto 5000, Knjiţevni klub »Branko Miljković«, Knjeţevac, 2004; sledi ji knjiga Ulivanje zvoka, Knjeţevac 2008. Rade Tomić je umrl 29. 1. 1985 v Novem Sadu. 87 Kazalo / Sadržaj Krištof Dovjak: Rade Tomić – Šumski dijakon 4 Krištof Dovjak: Rade Tomić – Gozdni diakon 5 Za sutra uveče 16 Za jutri zvečer 17 Za sutra uveĉe 18 Za jutri zveĉer 19 Ĉajkovski (koncert za klavir i orkestar br. I, B-mol) 20 Ĉajkovski (koncert za klavir in orkester št. I, B-mol) 21 Prva pesma za Vladimiru 22 Prva pesem za Vladimiro 23 Što pre skinite svoju koţu 24 Ĉim prej si slecite koţo 25 Pesma o pisaćoj mašini 26 Pesem o pisalnem stroju 27 Ti tamo 30 Ti tamle 31 Bombardujem tišinu 32 Bombardiram tišino 33 Treće oko 34 Tretje oko 35 ***(Evo poseda koji sam stekao daleko od vas ...) 36 ***(To je imetje, ki sem ga pridobil, daleĉ od vas ...) 37 ***(Preliva li se glas naš u glas olujni …) 38 ***(Se naš glas preliva v nevihtni glas ...) 39 88 ***(A voleli smo i mleĉ i maglu i voće …) 40 ***(Ljubili smo mleĉek in meglo in sadje …) 41 Treće oko 1-3 42 Tretje oko 1-3 43 Nepoznati mi je dao ĉetiri palidrvca 46 Neznanec mi je dal štiri vţigalice 47 Vri bruji kulja 48 Vre brni prska 49 ***(Zovu te zlatne trube leta …) 50 ***(Kliĉejo te zlate trobente poletja …) 51 Čari Novog Sada 52 Čari Novega Sada 53 Ĉari Novog Sada 54 Ĉari Novega Sada 55 Livenje zvona 56 Ulivanje zvona 57 Krušedolski anĊeo 60 Krušedolski angel 61 Godina 5000 62 Leto 5000 63 Spojnice za ptice 64 Sponke za ptice 65 Kao šum ševara 66 Kot šum trsja 67 Karika lanca veĉna 68 Ĉlen veĉne verige 69 89 Vulkan, moj brat 70 Vulkan, moj brat 71 Vulkan, moj brat 72 Vulkan, moj brat 73 Glas iz sna 74 Glas iz sna 75 Braća 76 Brata 77 Dunav ljubavnik 78 Ljubica Donava 79 Nova kuća 80 Nov dom 81 Ko si ti 82 Kdo si ti 83 Okreni se sećanju 84 Obrni se k spominu 85 O autoru 86 O avtorju 87 90 LJUBICA DONAVA / DUNAV LJUBAVNIK Rade Tomić Izbor, prevod in predgovor: Krištof Dovjak Prevod predgovora: Dragana Bojanić Tijardović Urednik: Peter Semolič Vezenina na naslovnici in naslovnica: Katja Kuštrin Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Trebinjska 8, 1000 Ljubljana, https://www.poiesis.si/ Ljubljana, april 2020 91