Maribor, 2. novem. 1934 Lelo II. Posamezna številka Din VSO V Velja na mesec po pošti dostavljen Din 6’— ! -za inozemstvo Din 10’- Uredništvo in uprava: Gregorčičeva utiša 26 | Sf6V« Telefon 29-70 0 Poštni čekovni račun 70.502 0 Izhaja vsak petek 0 Oglasi po tarifi, j Viteškemu kraliu Mučeniku v spomin Po smrti — vstajenje! Turobno ječijo zvonovi . . . Vseh mrtvih je dan, dan vseh mučenikov . . . A Ti... o kralj — si prvi med njimi, ki krona ti trnjeva venča glavo. Odšel med junake si slavne! Ded Petrovič Karadjordje Ti v novem kraljestvu je stisnil mrzlo roko . . .. ker delo končal si njegovo. Tri brate si združil z mogočno roko, začrtal si pot jim k svobodi, trem bratom, ki so ene krvi. g Kot solnce, ki zemljo ogreva vesoljno, tako nas ljubezen Tvoja je grela! Kot vetrič, ki objema klasje zlato, tako nas je Tvoja roka objela! * O, kruta usoda! Nemila! Prokleta!, ki kralja si nam ugrabila v trenutku svečanem, ko z vej'co miru blagoslavljal je delo končano — delo miru! Trije bratje klonijo glave, srca krvava. V duši bol jim je velika. Trije bratje so ostali sami. A predno si odšel v neznane kraje, se misel Tvoja je ljubeča pred vrati večnosti še okrenila, kot da svariti — ne prositi — hoče: Čuvajte bratje svojo domovino! To je slednja Tvoja prošnja bila, ki kakor krik je brate presunila . . . In Ti si čul odmev: Prisegamo, da čuvamo to sveto naročilo! Kamnito žaro si sklesati dajmo! Napolnimo jo do vrha s krvjo treh bratov! Bratov Srba, Hrvata in Slovenca, ter poklonimo mlademu jo kralju, da v vdanosti ga naši mine bolečina, ki mu pretresla zdaj je srce mlado. Duh pa očetov vodi ga do cilja, ki plemenitemu očetu bil je smoter: Ljubezen, mir in spet ljubezen! Franjo Blaž. Politične beležke P- Izgubljeni mandati. Nedavno se je vršila seja našega senata, na kateri je bilo izžrebanih 23 senatorjev, ki jim poteče kma-lu mandat. Novi senatorji bodo izvoljeni. P- Proklamacija namestništva in vlade. Naše kraljevsko namestništvo in vlada sta izdala pred dnevi proklamacijo na. narod, Uier pozivata narod, da se še močneje oklene Uela za dobrobit in procvit Jugoslavije. p- Konferenca v Ankari. Te dni zaseda v Ankari na Turškem, svet balkanskega spo-fazuma. Udeležujejo se zasedanja grški zn-^nji minister Maksimos, romunski zunanji hiinister Titulescu, turški zunanji minister Nuždi bej, Jugoslavijo pa zastopa pomoč-zunanjega ministra dr. Purič.^ O škle-?'U zasedanja bodo obveščeni tudi Bolgari, Cr se računa, da bodo tudi oni slej ali prej ^istopili k Balkanskemu paktu. Pred konfe-eiico je bilo tudi govora, da se bo na njej V?zPravljalo o fuziji Balkanskega pakta z antanto. , Turški nacionalni praznik. Enajstletnic: j rške republike se ne bo proslavila s sijajen ^Paradami, kot je to bilo običajno, tem' bodo letos vse proslave tihe, v znal , mvanja za blagopokojnim kraljem Aleksan Qtn I. Zediniteljem. Jugoslovanski narod je preživel čase težke in dvomljive preizkušnje. Naši sovražniki so hoteli s krvavim in podlim zločinom nad našim ljubljenim blagopokojnim vladarjem, — ubili tudi Jugoslavijo. Uračunali so sc. Mislili so: ko bo padel kralj, predstavitelj Jugoslavije in jugoslovanskega edinstva — bo padla tudi Jugoslavija, razbito bo njeno edinstvo. Tega niso doživeli, ker so pri svojih zločinskih naklepih pozabili, da je JUGOSLAVIJA PLOD STOLETNIH BORB ZA SVOBODO IN ZEDINJENJE JUŽNIH SLOVANOV in da jo ne more streti tudi tako težak in usoden udarec, kot jo je zadel z marseill-skini zločinom. Jugoslovani smo prestali preizkušnjo težkih dni odlično. Naši možatosti, s katero smo dušili v sebi veliko žalost in gnjev, se je čudil ves svet. Tudi or.i, ki so pričakovali, da se bomo spozabili ob mrtvem truplu vladarja, so morali o-strmeti in biti razočarani. Ob smrti blagopokojnega kralja smo se Jugoslovani pokazali vsemu svetu, da smo VREDNI ČUVARJI KRALJEVE OPOROKE. časi so taki, da bodo za ta zločin kaznovani samo indirektni krivci, orodja v rokah pravih morilcev. Glede na čas in razmere, jugoslovanski narod v nemi tu-gi za svojim kraljem stiska pesti, Jugoslovani ne bodo nikoli pozabili Velikega kralja, ne bodo nikoli pozabili čuvati njegove oporoke, NE BODO PA TUDI NIKOLI POZABILI, DA MORA PRITI TUDI ZA PRAVE MORILCE - ZLOČINCE, DAN PLAČILA! Tega se zavedamo prav tako dobro mi, kot oni, ki so inscenirali umor v Marseillu. Jugoslovanski nacionalisti smo s smrtjo kralja Aleksandra I. izgubili svojega Vodnika in Vzornika. Kralj Alesander nam je bil prvi vzgled neizmerne domovinske ljubezni, vzgled borca za lepšo bodočnost Jugoslavije, vzgled Voditelja, ki mu je bila vedno pred očmi pravična socialna ureditev države. Našega Vodnika in Vzornika ni več med nami. Minevajo dnevi naše tuge. Kraljevo telo počiva na Oplencu. Trudni kralj domuje tam v krogu nesmrtnih Karadjordjevičev. Ko ga je zadela Usoda, nam je Veliki kralj zapustil amanet: »Čuvajte Jugoslavijo!« V tej prošnji, želji in ukazu, nam je zaklical: NE KLONITE RADI MOJE SMRTI! ŽIVITE IN ČUVAJE MI JUGOSLAVIJO, VSEM SOVRAŽNIKOM NAVKLJUB! Jugoslovanski nacionalisti se tega smrtnega vzklika svojega nekdanjega Voditelja dobro zavedamo. Svojo neizmerno hvaležnost pokojnemu Aleksandru in neomajno zvestobo dinastiji Ka-radjordjevičev bomo najlepše pokazali, če se bomo še tesneje I 8 ,© ©. 8 8 1 ; (i-Sjl i ©: t>) ©: g i S 8 ;© ©: :© i n © © 8 P. @ P. P. © © si i §p ©t.. M«© iti m ™ (!§) (in-felekfualcev«, obča svojina vseh načitanih in ialiranih studentov, udobna zajednica, v kateri lahko vsakdo igra, kot mu najbolje kaže. Mesto tolikih ideologij, je danes potrebno zbiranje nacionalistov vseh nians, od Slovenske Krajine, od Novega mesta in Maribora, preko Karlovca in Varaždina, Velebita in Pakre, skozi Primorje, bosanskega in hercegovskega brda do vojvodinskih ravnin, šu- madijskih bregov in stare Srbije. Zbiranje vojnih, kmečkih in delavnih sil, ki nimajo interesa varovati tradicijo in lažne parole demagogov. Za ta naš nedeljiv sloj je potrebno, da se v njem zbero vse moči dosedanjih nacionalnih organizacij. Po mestih obstoja nevarnost, da se razvije moralni defetizem v osnovi tujerodnih slojev, lažna kultura, pritajena in razjedajoča indiferentnost. Običajno se, kadar nanese pogovor na narodno bodočnost, vselej govori o možnosti bodočih vojn. V resnici pa ni pretirane opasnosti glede zunanjih neprijateljev. Naš narod, naša zemlja, se po sodbi vojnih strokovnjakov, ne nahaja v nepovoljnem položaju za kaka moderna in fantastična bodoča vojevanja, če se jim Evropa ne bo mogla iz- ogniti. V povoljnejšem od drugih narodov vsekakor ne. Pač pa je velika nevarnost v naših duhovnih problemih. V njih lahko narod izgubi svoj herojski lik, svoje ostre črte in moralo preizkušene značajnosti in vztrajnosti, nacio-uaino moralo, s katero se ponaša vsaka, tudi najbednejša koča. Naš narod neizpodbitno obstoja, ne sme pa obstojati mišljenje, da se ga mora prepustiti duhu in toku časa. Ljubiti moramo narod, a še višje moramo ljubiti svetlo idejo o njem. Patriarhalen, s svojimi krasnimi nošami, narečjem in običaji, je kot hidra požiral vse politično blato naših bivših strank. Kar je treba, niso liberalne ideje, niti hvala in laskanje poedinim pokrajinam in plemenskim delčičem, temveč trdo delo in aktivnost naše generacije. (Po »Idejah« — Beograd.) vr Se o kulturnih in nacionalnih organizacijah! Prejeli smo: V prejšnji številki »Borbe« je nepodpisani člankar objavil zelo zanimive razmere v naših takozvanih »kulturnih« in »nacionalnih« društvih. Žal je bil pisec optimist, ker je tem društvom pripisoval še pre cejšno aktivnost. Mnenja pa sem, dokler bomo krili ta društva pod kulturnimi in nacionalnimi naslovi pred vsakim napadom, tako dolgo se položaj nikakor ne bo izboljšal. ,. ... x , . .. Nacionalizem in kultura nista za to, da bi |!!“. iJ211’. tem,v.ec.^^vt>!:na si nekateri iz njih kovali kapital, niti za to, leto Miklavžev večer in nešteto veselic, seveda brez »kulture«. Tako društvo mora uprovičeno vreči svojo naslovno tablo z napisom: „kulturno društvo« iznad vrat ter jo nadomestiti s »plesno šolo«, „kegljaškim klu- 1 bom« ali pa z »veseličnim društvom«. stran 3. Članstvu Narodne odbrane Usoda nas je še enkrat stavila pred preizkušnjo, da bi sami pred seboj, pred svetom in zgodovino pokazali starejši člani: Ali je povojno življenje zmanjšalo tisti svetli plamen, ki je naše napore na našem narodno obrambnem delu dvigni! do nebes; in mlajši: Ali so res dostojni nasledniki vitežkih generacij, katere so pred vojnami za osvoboje-nje in uedinjenje preleiilirali. Naši sovražniki, zaskrbljeni z našimi uspehi, so se odločili k obupnemu koraku. S podlim ubojem našega narodnega kralja, izvršenim po plačanem manijaku, so izvršili atentat na sigurnost naše domovine. Prišla je ura, ko bodo vsi čiaai Narodne odbrane morali dobro odpreti svoje oči in ko bodo morati biti pripravljeni za vitežke podvige v službi nacionalnih idealov prav tako zanesljivo kot so to delali pred vojno člani NO. Zatorej morate vF s svojim odločnim nacionalnim unitarističnim stališčem preskrbeti zasluženi mir pepelu heroja, iz katerega krvi je vzkliknil cvet nedinjenja v svobodi. Prepričati morate vse tiste, ki so prepojeni z mržnjo napram naši naciji, da ni mogoče s tremi revolverskimi streli ubiti našo nacijo in domovino. Vi morate skrajno požrtvovalno in disciplinirano ter do fanatizma odločno zgostiti svoje vrste okoli prapora NO, ki je razvit in plapola za vzvišene narodne ideale. Posebno omladinci NO morajo pokazati vsemu svetu, tako prijateljem kot neprijateljem, da so dostojni sinovi nesmrtnih graditeljev Jugoslavije. Posebno omladinci se morajo potruditi, da daio še živim bojevnikom, Nacionalna društva pa se naj v prvi vrsti I herojem, popoln dokaz, da njihovo deio pri- zavedajo, da so nacionalna in da ni nado- da bi se pod nje zatekali razni elementi, kojih namen je retuširanje njihove umazane preteklosti. Kultura in nacionalizem pa zahtevata odkritega in resnega dela. Oboja sta najsvetejše prizadevanje za podvig mase, ki bodi v sedanjih nemogočih razmerah. Zato naj bodo nositelji kulture in nacionalizma značajni in zmožni ljudje, ki se zavedajo svojih ciljev in lahko brez skrbi dajo odgovor ljudstvu, za katerega delajo. Zavedajo se naj, da je društv® edinica, ki svojim članom ustvarja mišljenje o drugih, večjih edi-nicah, kot sta cerkev in država. Ako človek izgubi zaupanje že v tako majhno zajednico, kako šele bo motril državo. Ker je posameznik, posebno še naš mali delovni človek preslaboten, da bi se boril proti vsem živijen-skim neprilikam, zato si je ustvaril družino, osnoval društvo. Društvo se bori za njegove interese in ne za interese voditeljev. Društvo je in bodi spoj enakih, ki so le v skupnosti jaki in odporni. Interese društva pooseblja njegov voditelj ali predsednik. Ta mora razumeti hotenje in potrebe članstva ter mora delati na uresničenju tega hotenja brez vsakih lastnih in osebnih primesi. Naloga predsednikov in voditeljev kulturnih društev je torej skrbeti za kulturo svojega članstva. Predsednik si torej bodi. najprej v svesti, kaj je kultura. Razlikovati mora med zabavo in kulturo. V Mariboru na primer obstoja neko kulturno društvo, kojega kultura je v prirejanju plesnih šol in kegljaških večerov. V svojem dolgoletnem obstoju je to društvo priredilo komaj eno akademijo (in še to s prosto zabavo) ter dvoje kratkih igric. Z drugimi kulturnimi junaštvi se ne more ponašati, Pač pa je društvo priredilo vsako nost. Razkroj nacionalnih društev bi pomenil razkroj države. Zato kritika takih društev ni zlonamerna, temveč lekovita. Šele ko pričnemo z odpravljanjem lastnih napak, bo naša stavba trdna in neomajna. V Mariboru imamo športne, nogometne in kolesarske klube, ki vselej zatrjujejo svojo nacionalnost. Pa jim sede v odboru IjuCfK, ... so bili še nedavno zagrizeni nasprotniki vsake jugoslovanske misli. Brezobzirni kritiki pa naj bodo podvrženi tudi kulturni zavodi, ki naj v najvišji meri reprezentirajo narodno kulturo. Poleg šol je tak zavod —• gledališče. Nočem se vtikati v repertoar ali vzgojno nemogoče scene nekaterih komadov, ker je to natega kulturnih referentov (ki so po mojem mnenju. še preveč prizanesljivi), omeniti hočem le, da se del članstva tega zavoda prav malo zaveda svojega kulturnega poslanstva. Čudim se, kako se morejo mariborske baletke, ki so izključno Slovenke, na cesti in celo v gledališču pogovarjati med seboj v priskutni mariborski nemščini. Kako se moreta dve gledališki dami v dneh največje žalosti za tragično preminulim kraljem v kavarni na ves glas krohotati? Ako točno pregledamo vse mariborske kulturne razmere, si moramo na žalost priznati abnormaino-smešen položaj: V Mariboru je kultura trhel starec, ki se je nakitil in se z muko prisili! k mladostnemu koraku. Je lepa sočna fraza na zunaj, a brez vsebine. Maribor je provincialno dojel kulturo kot kmet, ki si je nakupil čtiva, da tako prikrije svoj analfabetizem. Maribor ima polna usta kulturnih pojmov, ker hoče prepričati vsako kritiko o svojem prizadevanju in stremljenju. haja v zanesljive roke. Oni jim morajo s svojo odločnostjo in resnostjo oblažiti bolest, ki jih ie obšla z izgubo prvega vojnega tovariša. Narodno in državno edšnstvo so svetinje, za katere mora vsak od nas in. vsi skupaj živeti, in če je treba tudi umreti. Vsi obziri in zveze padajo pred temi svetimi načeli. Prva misel in služba podnevi in Ponoči bodi mlademu kralju in domovini. Vedno pripravljeni in disciplinirani pričakujte odredbe svoiega vodstva, čuvajte nad vsemi pojavi v svoji okolici, da bi mogli izvršiti izročilo pokojnega kralia: ČUVAJTE JUGOSLAVIJO! Bratski pozdrav bolesti in ponosu. Predsednik Središnega odbora NO: ILIJA Ž. TRIFUNOVIČ. Glavni sekretar, član Središnega odbora NO: UROŠ BJELIĆ. resnem Cuvalmo Ju&osiavlio! prsmfe var-čsvanfa Samoupravne hranilnice Jugoslavije, Češkoslovaške in Poljske, združene y »Slovanski zvezi hranilnic«, so izdaie ob priliki letošnjega X. svetovnega praznika varčevanja za slovanske narode še poseben poziv, kjer pozivajo vse Slovane, naj si prizadevajo z razumnim varčevanjem utrditi svo; položaj in si tako zagotoviti boljšo bodočnost. »Slovanska zveza hranilnic« objavlja ta poziv v prepričanju, da se blagostanje slovanskih narodov ne da doseči in zagotoviti brez varčevanja, ki mu slovanske samoupravne (to je: mestne, občinske, okrajne in banovinske) hranilnice najboljše služijo. Zgolj s pomočjo varčevanja se lahko zbere močan kapital, s katerim bo možno doseči in zagotoviti blagostanje, kulturni in gmotni napredek Slovanov. Poziv »Slovanske zveze hranilnic« končuje s pomembnim stavkom: Slovani varčujte — varčujte razumno! Dvoje srečanj Včeraj je bil turoben, meglen jesenski dan. Na cesti sem srečal delavca. Ves sključen je bil, bledega upadlega obraza in globoko vdrtih oči. Skoraj ga nisem spoznal. Malce sramežljivo me je pozdravil, kot da bi se bal, da ga ne spoznam več. Stisnil sem mu koščeno roko: »Kako ti je? Slab si!« Bolno se je nasmehnil: »Kaj hočem? Živi se. In ti? Morda imaš cigareto?« Opazil sem-da mu je neprijetno govoriti o njegovem žitju. Da! sem mn cigareto. Zahvalil se je. Nato pa pripovedoval s hripavim glasom: »Veš, bolan sem bil. Pa me je vzelo nekoliko. Slabo zaslužim in se še nisem popravil. Predčasno sem moral zopet na delo. Kaj hočeš, zima bo in lakota ne vpraša«. Govori! je sunkoma, v pretrganih stavkih. „Kaj pa »Svoboda«? Ti si bil vendar njen Slan? Te nič ne podpira, se nič ne zavzame zate?« »Ti, pa da bi se zame zavzeli? Kdor m njihov, jih tudi nič ne briga. Jaz nisem več Sori (mislil je lokale v Delavski zbornici). dolgo ne. Veš, pravijo, da se borijo za resnico proti frazam, pa sami frazarijo. Na njihovih predavanjih so vselej kričali: vsak človek ima pravico do življenja. Tako so govorili, delali pa drugače. Mi delavci smo jim bili samo število, s katerim so se bahali. Sicer pa so delali med tisto njihovo gospodo, doktorji in profesorji ter med nami nižjimi, veliko razliko. Misliš, da se je za nas kdo brigal? Vraga! Po pravici ti povem, če sem koga izmed njih pozdravil na cesti, ga je bilo sram. L ... si poznal? Ko je bil brez službe, ga tistih gospodov nihče ni hotel sprejeti v svojo vilo. Zima je bila. On pa tak — na cesti. Saj ga ne bi imeli zastonj. Drva bi jim seka!, delal bi jim za tisti kratek teden. Ker ga nihče ni hotel, sem ga jaz vzel k sebi. Saj samo revež prav razume reveža! Sam sem komaj izhajal, — sedaj pa sva bila dva. In veš kaj je bito potem? Ko sem zopet enkrat šel gor, me je eden izmed onih gospodov ustavil: »Lepo si storil, da si ga vzel pod streho«. Tedaj mi je bilo, da bi ga udaril v obraz. Samo rekel sem: »Ne imejte me za norca!« In sem šel; sedaj ne grem več gor. Pa saj sedaj itak nikogar več nimajo. Tistih par študentov, ki nas še niso gledali tako od zgoraj navzdol, — so pozaprli. Drugi delavci so se tudi prepričali, da gori gospodje samo govoričijo. In so šli. Ostala je samo tista majhna klika gospodov in gospa, ki je prej komandirala. Verjemi, nas delav-c? i50 težko kdaj kdo razume!. Ker se za to nihče ne potrudi. Saj smo tudi mi ljudje. Pa zbogom.« In je šel še boli sključen in betežen . . . * Imam manijo, da zelo rad posečam pokopališča. Pred kratkim sem zopet šel, skorajda pobožno romal. Te dni pred vsemi svetimi, so grobovi, ki so bili prazni in pusti, oživeli. Polno ljudi je na njih. Grebejo, kitijo in lepšajo. Za pokopališčem sem našel zapuščen grob. Ugibal sem, da-li je pokojnik zločinec ali samomorilec, ker mu niso privoščil posvečene zemlje. K meni je stopil srednje star človek, v potepuške cape oblečen. Ta človek me je že večkrat presenetil. Ljudje se mu smejejo, ga smatrajo za bebca. Toda včasih se zresni in govori kot zelo naobražen človek. Prosto me je vprašal: »Si ga poznal?« Začudeno sem ga pogledal. On pa je nadaljeval: »Nič zato, če ga nisi. Sam se je ubil. Mlad je še bil, pa je že uvidel, da je vse skupaj neumnost. Starši so mu bili zelo verni. Zato jih je globoko potrlo, ker mu niso dovolili cerkvenega pogreba. Župnik jih je zapodil, ko so ga prosili, češ, da je bil strahopetec, ki se je življenja bal. Jaz oa ti povem — saj je vseeno kdo si, —, da je le redko kdaj kdo tak junak. Spozna, da je vse nič in se ubije. Drugi pa, ki jih je smrti strah, pridigujejo vsega zlomka. Kar se smrti posameznika tiče, to naj drugega nič ne briga. Mrtev je, nihče ga ne oživi, pa tudi nikomur več ne škodi Amen — konec. Haha . . . ha.« _ »M smrti ni razlike, pridigujejo«, je nadaljeval. »Pa jo le delajo. Ta, vidiš, je zunaj pokopan. Menda mu ni žal. Meni tudi nebi bilo. Tisti pa, ki so notri — še v smrti so reveži in bogatini. Temu so trhel križ zasadili na zglavje — vsaj lahko nosi! Drugi pa, — saj vidiš. Cirkus so nanje postavili in sejmišče. Ti nisi poznal Španhakla. Si še premlad. Pajdaša sva bila in dobro sva prejšnje čase živela. Pameten dečko je bil. Končno pa ga je le pokepal. Vse svoje življenje je skoparil in po pasje žive! — pogreb pa je hotel imeti tak, kot sat® župan. Tak tepec! Meni pa bo vseeno. Ce bi bil tako bogat kot on, bi se dal sežgati. Da bi v časopisih pisali. In farji bi se penili od jeze ______ ker niso nič zaslužili hahaha . . .« Režal se je na ves glas, da so se ljudje ozirali. Ko so ga spoznali, so se jim resna lica raztegnila nasmeh. Smejali so se bebcu-velikanu. Maribor m- Okraden autor. Prošli'teden je na potu v Romunijo bil v vlaku na progi Zagreb —Beograd okraden mariborski komponist M. Schonherr. Neznani zlikovec mu je odnesel kovčeg v vrednosti 5000 dinarjev. Tragično je, da so se v kovčku nahajale tudi originalne kompozicije njegove najnovejše operete »Dekliške muhe«, koje dejanje se dogaja v Rogaški Slatini. Libreto je napisal tamkajšnji rojak, slovenski in hrvatski pisatelj Franjo Novak. Da je tatvina avtorja globoko potrla je razumljivo. Sedaj Schon-herr v hrvatskih listih poziva zlikovca, naj mu vrne vsaj note, vse ostalo pa lahko obdrži. Radovedni smo, koliko »poštenosti« bo imel fa »uzmovič«. m- Opozorilo! V najtežjih'trenutkih, ko je bil ves jugoslovanski narod zgrajen okoli mrtvega vladarja, se mnogi niso zavedali veličastnega časa. Tako si je neki" državni uslužbenec,' železničar, stanujoč na Meljskem hribu, krajšal čas z veselo glazbo. Opozarjamo, da bomo v prihodnje imena takih objavili v našem listu, javnosti v vednost! Ga. Sava Severjeva se je v vlogi mrs. Che veley prvič predstavila občinstvu. Težko je podati sodbo o njej, dokler je ne spoznamo tudi v drugih vlogah. Njena mrs. Cheveley je bila glasovno premalo tajinstvena. Morda se je skušala približati Garbini kreaciji Mate tiari. Toda tak poizkus bi bil prenevaren. Gromov sir Robert Chiltern je bil preveč zunanji. Mnenja smo, da težkih scen ni treba podkrepiti z odpiranjem ust. Starčeva kot lady Chiltemova se je zelo trudila z ulogo, ki ji povsem ne odgovarja. Dober karakteren lik je bil Furijanov Caversham. Bar bičeva je ljubko in prisrčno zaigrala ulogo mabcl Chilternovp. Izmed manjših ulog sta po svoji dovršenosti izstopala gdč. Kraljeva kot lady Markbyjeva in Kosič kot Goringov sluga Phipps. — O m c g a. Pfcm Prejeli smo: Neki ptujski brivec, ki zatr j juje, da je sin pristnega’kranjskega Janeza, je radi svojega nacionalnega navdušenja utrpel marsikatero škodo. Po lanskem proslavljanju septemberskih dogodkov, se je proti njemu pričelo z odkrito gonjo, ki je postala tako skrajno nesramna, da so ubogega brivca odposlali na zdravljenje v bolnico za živčno bolne. Seveda so ga zdravniki takoj po preiskavi odpustili kot duševno povsem zdravega. Kakor je naš brivec pozneje izvedel, je bila ta poteza izvršena in pov- Debut v gledališču. V' reprizi »Idealnega soproga« je debitirala mlada, talentirana Milena Godinova. Debitantka sc sicer še ni mogla povsem sprostiti v vlogi in prilagoditi odrskemu okolišu. Vkljub temu pa je bila prisrčna in nikoli pretirana. Tako smo v njej zaslutili velik, mlad talent, ki si sicer še išče svoje poti in tipične note v ustvarjanju. Bravo, temu mnogo obetajočemu debatni k- Branislav Nušie, sedemdesetletnik. Ta mesec je slavil svojo sedemdesetletnico popularni srbski komediograf Branislav Nušič. S svojimi duhovitimi komedijami in novelami si je kmalu osvojil vso Jugoslavijo. Prejšnje leto je prišlo do obračunavanja med hrvatskimi in srbskimi literati. Hrvati so namreč hoteli Nušiču kratiti njegovo slavo. Toda kljub vsem napadom je in bo ostai Nušič naš najpopularnejši avtor komedij, v katerih je prišel s svojo satirično komiko srbski duši najgloblje do bistva. k- 351etnica R. F. Magjere. Klub hrvatskih književnikov in umetnikov je proslavil te dni časten jubilej poznanega hrvatskega književnika R F. Magjere. k- Sokolski glasnik, glasilo Sokola kraljevine Jugoslavije, je tokrat izšel v povečanem obsegu. Vsa številka je posvečena spominu blagopokojnega kralja in je vzorno urejena. Posebno dragocena je priloga slik. Sokolski glasnik se naroča: Ljubljana, Frančiškanska ul. 6. k- Prof. Franjo Mišič: V žaru in čaru šu-movitega Pohorja. Prof. Mišič je priznan turist in velik ljubitelj planin, predv9em pa Pohorja. Pisatelj ni napisal knjige zgolj radi svojega planinskega entuziazma, temveč se je globlje pobavil s pohorskimi ljudmi in razmerami, z običaji ter skritimi lepotami. Po pravici ga bi lahko imenovali pohorskega Spitzwega, slikarja idil. — Knjiga je opremljena z mnogimi slikami. Naroča se pri avtorju, Maribor, Aškerčeva ul. 22. Pri spirftlsffti Človek, veru v živi en e in si ga razlagaj naravno! Sotrudnik »Borbe«, ki je temeljito proučil vse , okulistične vede, je zbral nekaj zanimivih podatkov o spiritizmu in spiritističnih krožkih, ki jih jc v Mariboru in njegovi okolici mnogo. Ker je spiritizem jako temna »is; st,“ *-*«• ><" <■ zavednega človeka. Ta »nemški nadčlovek se je že večkrat zelo laskavo izrazil o »slovenskih oslih in tepcih«,'pa ga še nihče ni poklical na odgovor. Kulfurne beležke Repertoar Nar. gledališča v Mariboru. Sobota, 3. nov. ob 20. uri: »Idealen soprog«. Red C. Nedelja, 4. novembra ob 15. uri: »Hlapci«. Znižane cene. — Ob 20. uri: »Konflikt«. Premijera. ❖ Žalna komemoracija za našim Velikim kraljem se je vršila v petek. Uvodno žalno besedo je govoril pisatelj in glavni urednik »Večernika«, Radivoj Rehar. Nato so sledile orkestralne točke, deklamacije in drama »Neznani junak«. Oscar Wilde: Idealni soprog. Drama v štirih dejanjih. Motiv sam: barantanje z delnicami za panamski prekop, je zgolj tipičen primer, s katerim ne bi smela umetnost operi rati, ako hoče biti splošna in vzgojna. Wilde je Anglež in njegova umetnost je tipično angleška. Lahen humor, pomešan z resnimi akcenti ter duhoviti slog z zanimivimi peripetijami, diči to dramo ter jo dvigujejo nekoliko nad nivo običajnih zabavnih komadov. -- Režijo je vodil Vladimir Skrbinšek. Z razumevanjem ji je podal ono živahnost in oovdarjenost, ki jo drama zahteva. Nekoliko Prazno je učinkovala scenerija. Kompromis scene sobe in vrta v drugem in zadnjem dejanju mi je nerazumljiv. Naslovno ulogo viscounta Goringa je igral Skrbinšek sam. Bila je njegova mojstrovina. da se tudi mi pobavimo z njim. Sotrudnik poroča: Predmestje. Hiše so nizke in redke. Ves blaten sem prispel v hišo, kjer je bila napovedana spiritistična seja. Sprejeli so me z nekim nezaupanjem. Predstavil sem sc jim kot človek, ki se jc temeljito bavil z vsemi takimi in sličnimi nadnaravnimi pojavi. Tega jim ne bi smel povedati. Kajti sedaj se niso upali povedati mi vseh bedastoč, o katerih se z neko spoštljivo grozo šušlja po predmestju. Pripovedovali so, da se jc pred leti eden izmed teh spiritistov obesil, da bi tako potrdil eksperiment. Obljubil je namreč duhovom, da se jim takoj po svoji smrti javi pri »sejansi«. (Tako imenujejo spiritisti svoje seje.) Koliko je resnice na tem, ne vem. Bilo nas je osem. Gospodinja nas je povabila v nizko sobo. Luč so pustili v kuhinji tako, da je svetloba prihajala skozi vrata. Posedli smo okoli mize. Najstarejši član, imenujejo ga »škof», je razdelil neke listke. Njegov obraz jc bi! zelo naiven. Sploh se mi dozdevajo nekateri teh ljudi precej čudni. Kot da bi jim lahko bral iz oči versko blaznost. Na listku jc bila z okorno roko napisana neka molitev. Slovenščina je bila tako slaba, da me je silila na smeli. Nato smo se pokrižali in pobožno- zmolili, oziroma prebrali molitev. Kuhinjska vrata so se zaprla. Šele polagoma so se moje oči privadile temi, da bi razlikovale silhuete postav. Zaslišal sem škrtanje svinčnika in šum papirja. Napel sem pogled. Da. moj sosed je pisal. Nato je nekdo zahteval luč. Pri svetlobi so prečitali pismo. Naslovljeno je bilo name. Neznan duh, zaščitnik tega krožka, me je pozdravil in kot novega člana pozval, da mu ’ ostanem zvest. Vsa stvar se mi jc zdela smeš na prevara. Vse to je vendar napisal moj mogel dojeti ves ta napredek. Razmere so ga prisilile, da si je v svojem obupu iskal utehe v mistiki, ker je bil za vsak razumski odpor proti moterijalizaciji sveta preslaboten. Mistika mu je postala balzam, ki jc blažilno hladil njegove rane. Vsak človek, ki se umakne življenju, ker spozna svojo sla hotnost, je disponiran za mistiko. Zato vlada mistika skoraj izključno med delavstvom, ki si išče v njej utehe in degeneriranim meščanstvom, kateremu je injekcija. Komaj pa je človek za mistiko usposobljen, vidi pojave in fenomene, ki morda niti ne obstajajo. Sugestija, posebno pa avtosugestija je najmočnejša sila na svetu. Ako si hočemo pojasniti prejšnje pojave, jih lahko zavrnemo kot golo prevaro, lahko pa jih, če bi bila gornja medija res verodostojna, razlagamo na drug, povsem naraven način. Ako človek prime za svinčnik in si v mislih venomer ponavlja kako besedo, recimo besedo »mati« in pri tem povsem izključi voljo, mu roka sama ob sebi polagoma zapiše »mati«. Ta poizkus sem že sam večkrat poizkusil. In vendar mi ni pomagal nikak »duh«. Ali pa drugi primer: človek se je z molitvijo, temo, pričakovanjem in z vero v možnost fenomena tako pripravil, da zapade v resničen „trance« (nekak spiritisti-čcu spanec). Ker je mislil vselej na osebe, ki jih bo v »tranceju« videl, se mu v resnici pojavijo. Vera je uresničila čudež. Človek je z okultizmom zopet odkril magične sile svoje duše. Hipnoza obstoja že od vsega začetka, pa jo je v resnici zaznal šele Mess-mer. Tako so v naši duševnosti še lahko sile, ki presenečajo. Vendar so popolnoma naravne in vsaka nadnaravnost je samo navidezna. Spiritizem in okultizem sta poguba našega malega človeka, kajti Vera vanj je tako absurdna in abnormalna, da povsem zbega nerazsodnega. ki često konča v blaznosti. Človek veruj v življenje in si ga razlagaj naravno! Sodobna žurnalistika Časi so se izpremenili in se še izpreminjajo. Pohištvo, vložke, tapet n ištvoindekoracije najceneje nud1. | »NOVAK I Maribor, Ve rinjska 7 Koroška 8 Telefon 29-05 Naj novejši vzorci ika-n n blaga za pohištvo, zavese m madrace sosed. Vprašal sem jih, na kak način je nastal'ta poziv. Sedaj se bodo ujeii... Toda čudno! Nisem pričakoval, da bodo priznali. Oni, najstarejši mi je pojasnil: »To je pisalni medij. Zgubi vso lastno voljo, katere se polasti duh. Duh vodi njegovo roko in piše ...« »Res, zanimivo!« sem odgovoril. Ogledal sem si medija natančneje. Njegovo lice je bilo ostro izklesano. Pogled je bil lokav in prediren. Kmalu sem si bii na jasnem, da je pravzaprav on duševni oče vsega pokreta. ( ____________________ .. .. __________________ »Škof« in vsi ostali so !c igračke v njego- 1 Naše politično kakor tudi gospodarsko mišljenje je zrahljano in razrvano. Slutimo veliko pripravo bodočih stvari. Mnogi, ki žive v bedi in siromaštvu, si žele predvojnih razmer. Toda kolo zgodovine se vrli le naprej in nikoli nazaj. In še to: saj nam je prav preteklost pripravila neznosno sedanjost. Ta dejstva so izpremenila tudi vlogo žurnalistike. Prej ie bil njen namen vplivati ill pridobivati človeka za gotova politična stališča. To je rodilo mnogo sovraštva. Doseči veliko politično kričavost, ki se je stopnjevala večkrat do bojnega hrupa, to je bila njena najvažnejša življenjska naloga. Končno se je vendar večina občinstva odvrnila od takega novinarstva. Bila jc pač treznejša od svojih »duhovnih voditeljev«. Strankarstvo zgineva in z njim demogoške metode. Obstoj je v današnji moderni državi zajamčen le onemu časopisju, ki oznanja evangelij sporazuma in pobratimstva. V okviru teh raz-rnotrivanj seveda najdejo tudi kritike opozicije, ter lastne ideje in lastni smotri svoje upravičeno in potrebno mesto. Vendar se naj sodobni tisk vselej jasno zaveda, da se nikoli več ne sme postaviti v službo zasebnih interesov, temveč edino v službo gospodarske zajednosti in vsega naroda. Edino na ta način si bo časopisje obdržalo spoštovanje občinstva. Problemi reorganizacije industrije, obrti in trgovine, kakor tudi narodnega gor spodarstva, se naj vselej obravnavajo po pravici in v duhu naroda. Koliko -se je grešilo na tem polju! Skozi desetletja so nam vsiljevali mnenje, da je domovina premajhna, da nam ne more nuditi dovolj kruha. Jn vendar nam je v teh kratkih letih narodno gospodarstvo pokazalo prav nasprotno. Isto je z vprašanjem brezposelnosti. Ljudje brez idej so propagirali brezupnost in tako pripravljali tla vsem političnim bedastočam in zločinom. Danes seveda vemo, da je domo- vih rokah. Motrila sva drug drugega z grozečim pogledom. Za hip sem sc nekoliko na smehnil in ukazal: »Dalje!« Zopet tema. Nekaj' minut smo sedeli povsem mirno. Nihče si ni upal prav dihati. Tedaj — globok vzdih. Glas je bil tako nenaravno živinski, da nas je pretreslo; »Joojj — — joooj — — aaa — — a«. Polagoma sem vstal in se sklonil preko mize v smeri, od koder so prihajali glasovi. Skozi okno je .prihajalo nekaj svetlobe in tako sem povsem lahko natančno videl. Še sedaj me je nekoliko groza, če se spomnim: Tik pred mano je v naslonjaču slonel starec. Oči so mu bile široko razprte in obraz čudovito skremžen. Zrl je nekam pod strop in ustne so se mu počasi.. premikale kot v prividu: »Joojj —- — .moja otroka, kako me vabita. Ttiček sc smeje — — zdaj — -- zdaj sem v nebesih — kaka sreča — — tam pri- haja On — — On — Bog! — — Kača —- — kača mi je za petami — — ugrizniti me hoče — Tilček, brani me — — otrok! — —-Bog, Bog! — —« Začel.je otepati okrog sebe in tulil na ves glas. Nato je nenadoma utihnil.. Ko so prinesli luč, je neka ženska klečala pred njim in ga motrila kot svetnika. Vsi so stali okrog njega ter ga izpraševal, kaj je videl. On pa se je samo smehljal in trdil, da se ničesar ne spominja. Kmalu na to je »škof« zaključil sejo. I edaj sem jih prosil, da naj eksperimentirajo še z mizico. Izjavili so, da tega poizkusa ne smatrajo resnim, da so v svojem proučavanju že precej dalje. Vendar pa upajo, da • s časoma odkrijejo še nove možnosti zbližanja z onostranstvom. Kajti duhovi so jim izvanredno naklonjeni. Prevara ali resnica? Kako je sploh prišlo do spiritizma? Zakaj se ljudstvo vedno bolj zateka v mistiko in okultizem? Ta vpra-, . . Sanja, se nam pojavljajo nehote. Pojasnimo i v'na dovolj prostorna za vse njene clapc, jih lahko samo s časovnim razvojem. Zgodovina nam prikazuje vselej časovne reakcijo. Tako je na mistiko .srednjega veka sledil racionalizem, vera v edino merodajni človeški razum. Ta doba razuma je povzročila silen razmah tehnike. Obenem pa je rodila malega, delovnega človeka, ki s svojim razumom ni če bi zmagaii temelji delavskega vprašanja. Tudi tu naj vrši časopis nalogo razkrivanja spoznavanj in naj oznanjuje upanje v boljšo bodočnost. Množica časopisov pa je današnji družbi zameglila jasen vpogled v sodobne razmere. To naj sodobna žurnalistika spozna. Šele potem bo lahko zopet učitelj svojega ljudstva. AngBelki saSon diplomiran in odlikovan v Londonu. Se priporoča krojaški mojster iTiBIRC RUPOIF, Meljska cesta 1 Majvečja izbira pletenin in perila samo pri iC Tomaži! - Maribor IDVOrakOVa 10« Oglejte si neobvezno našo zalogo! Čemu hodite v tujino? Po geslu „Svoji k svojim" — nudim izvr- šitev vseh krojaških del po najmodernej- šem okusu dOIW3* — Številna priznanja, cene zmerne. Poizkus zadostuje! C=D 1. angleški modni magazin Maribor, Dvorakova 10. SZj Drobne zanimivosti z- Brezposelnost na Poljskem. V tem letu je brezposelnost na Poljskem narastla za 15 odst. Poljska ima nad 250.000 brezposelnih, kjer pa niso všteti dni, ki so trenutno zaposleni pri raznih gradnjah iu izsuševanju zemljišč, ki se vrši na račun države. z- Tisoč listov in revij jc prenehalo izhajati v Nemčiji od leta 1932. do danes. z- 149 novih radio-postaj bodo tekom prihodnjega leta zgradili na teritoriju Sovjetske Rusije.