I LK A VAŠTE
GRIČARJI
GRIČARJI
Uka Vaštetova sodi med najbolj
čitane slovenske pisatelje.
Rojena je bila 2. junija 1891 v
Novem mestu. Šolala, se je v
Ribnici in Ljubljani ter se je
usposobila za predmetno učiteljico.
Pisati je začela zgodaj in
je doslej izdala sledeče knjige:
1. PRAVLJICE (1921);
2. MEJAŠI (1923);
3. UMIRAJOČE DUŠE
(1929);
4. VRAŽJE DEKLE (1933);
5. ROMAN O PREŠERNU
(1937);
6. ROŽNA DEVICA (1940);
7. UPOR (1950);
8. VISOKA PESEM (1953);
9. SVET V ZATONU (1953);
10. GRIČARJI (1956).
Gričarji so njena deseta
knjiga in so roman o novomeški
družini, njenem dvigu
in propadu. Delo prikazuje
kulturno sliko reformacije in
protireformacije v Novem mestu.
Nastopajoče osebe so zgodovinske.
Knjiga je opremljena
z izvirnimi ilustracijami
univ. prof. Marijana Mušiča o
Novem mestu in z originalnimi
slikami, ki ponazarjajo takratno
dobo.
Pisateljica je prejela za roman
Upor Trdinovo nagrado
za l. 1956.
Okrajni odbor ljudske prosvete
Novo mesto, sedaj preimenovan
v Svet Svobod in
prosvetnih društev okraja Novo
mesto, je sklenil, da bo
izdajal revijo in knjige ter s
tem nadaljeval tradicijo založniške
dejavnosti Novega mesta.
Novomeški tiskarji Hen«
Uka
Vasletova
GRIČARJI
KNJIŽNICA JANEZA TRDINE
IZDAL SVET SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV
OKRAJA NOVO MESTO
Ilka Vaste

I LK A VAŠTE
GRIČARJI
Zgodovinski roman
195 6

PORAST
Tako je razmišljala in pospešila korake. Krepko je stopala z lepo
oblikovanimi nogami. Okrog njih se je opletala široka janka, zaradi
blatne" poti spodrecana, da je prt, spredaj zvezan z vozlom, segal do
jankinega roba. Rokavci, pod vratom zvezani z belim, rdeče obrobljenim
trakom, so imeli rokave iz cele pole, ob rami nabrane v gube.
Vsa obleka — običajna noša kmetic Slovenske Krajine — je bila iz
belega domačega platna, ki si ga je Urška sama stkala. Le na koncu
rokavov in na robu prta si je napravila okrasek z rdečo nitjo, ki jo
je prinesel brat Jaka z Reke. Bila je razoglava, saj kljub svojim
triindvajsetim letom še ni bila poročena. Pšenično plave lase je imela
spletene v dve debeli kiti, ki sta ji padali po hrbtu do pasu. Obraz
je bil zdravo zagorel. Skoraj moško krepko rezan nos je bil v
nasprotju z velikimi, sivozelenimi, zasanjanimi očmi in mehko zaokroženimi
ustnami. Roke, ki so včasih segle k jerbasu, da obdrže
ravnotežje bremena, so bile roke kmetice: zagorele, krepko mišičaste,
žulj ave.
Sredi poti se je ustavila in prisluhnila nazaj. Iz daljave se je čulo
peketanje konjskih kopit... ,Turki!1 jo je presunil strah. Planila je za
grmovje ob poti, odložila svoj jerbas za skalo in v divjih skokih
planila proti gozdu. Skrila se je za drevo in plaho ozrla na pot. Tam
je od Ločne sem prihajala karavana tujega trgovca: trije s plahtami
pokriti vozovi in četa z dolgimi puškami, sulicami in pištolami oboroženih
spremljevalcev.
Vsa tresoča se od strahu, je Urška še dolgo stala in zrla za tujci.
V srcu se ji je obudil strašen spomin: Tako sta — deset let je bilo
tega — bežali z materjo pred Turki, ki so se podili proti Otočcu.
Mati, ki je že težko dihala, je zaostajala in jo priganjala:
»Le teci! Teci! Skrij se v gozdu!«
Urška je dosegla gozd in se skrila. Mater pa, ki je imela morda še
dvajset korakov do gozda, je zagledal Turek s poti v dolini. Razjahal
je konja in se pognal proti gozdu.
»Skrij se! Skrij se!« je kričala mati in se vrgla na kolena pred
Turka.
Turek, ki menda Urške ni videl, je pograbil mater, ji zvezal roke
in jo odtiral s seboj v dolino. Tam jo je pahnil med tropo omahujočih
ujetnikov: mladih mož, žena, deklet in dečkov in — nikoli več ni
Urška videla matere... Ali še živi tam doli med Turki? Ali je
morda umrla že na poti?
Tako je Urška postala popolna sirota — oče, Gašper Gričar, je
kot puntar padel že v letu junaške kmečke vstaje. Ubit je bil v
8
slavni borbi puntarjev na gradu Mehovo leta 1515. Istega leta je
bila Urška rojena.
Po materini ugrabitvi je ostala Urška s pet let starejšim bratom
sama doma. Komaj trinajst let stara, je morala prevzeti vse gospodinjske
dolžnosti. Brat pa je hodil kot krošnjar po svetu in se je le
redkokdaj oglasil v domači bajti na Griču, pol ure hoda od gradu
Otočca.
Trdna volja, da se izkoplje iz. tlačanske revščine, ga je gnala za
zaslužkom po svetu. Mlada Urška je ostajala sama na revni kmetiji.
Trdo delo od jutra do večera je utrdilo in zgodaj zresnilo dekletce, ki
je doraščalo pod nadzorstvom in nasveti dobrih sosedov, le nekaj
minut daleč naseljenega starega Dobravca in njegove žene ...
»Oha! Prijazne bele žene so mi nastavile jerbas dobrot! To pa
ni karsibodi!« je Urško prebudil iz zamišljenosti piskajoči glas berača
Matevža Kornedra, pohabljenca.
»Kajpak, grdavš! Kar pusti moj jerbas!« se je Urška krepko zadrla
nanj in planila kakor jastreb iz gozda navzdol proti skali.
Korneder je izpustil palico iz desnice — na levi mu je visel prazen
rokav — in segel po belem platnenem prtičku, ki je pokrival jerbas.
Toda že je bila Urška pri predrznem lakotniku. Okrcnila ga je po
roki, da je takoj izpustil prtiček. S kislim obrazom se je siromak
ozrl v dekletov od jeze rdeči, zali obraz in cmeravo je potožil:
»Ko sem pa tako lačen! Sinoči so se mi že delale pajčevine po
želodcu, a so me pri Švarcu vrgli lačnega na cesto. Danes pa mi že
kar glasno kruli po trebuhu. Oh, Urška, usmili se tega vekajočega
revčka tu notri, saj ni on kriv, da je Kornederjev!«
Pritisnil si je edino roko na želodec in pogledal dekle tako proseče,
da se je Urški, ki nikakor ni bila razsipnih rok, v srce zasmilil.
Segla je pod ruto v jerbas in potegnila kos črnega kruha na dan.
»Na! Nisem imela časa zajtrkovati, pa sem vzela kruh s seboj.«
»Bog ti povrni, Urška Gričarca!« je siromak hlastno zagrabil dar.
Urška mu je pokimala, z močnimi rokami dvignila jerbas in si ga
zadela na glavo. Korneder je odlomil košček kruha in si porinil
zalogaj v usta. Njegove prižmurjene oči so dobrovoljno zrle za brhkim
dekletom.
Smentana Gričarca! Takšna je, kakršna je bila njena mati:
varčna, pa vendarle ne skopuharska. Srce ima na pravem mestu. Le
škoda, da se ji je tako pokazilo s tistim Dobravčevim fantom. Lep
par bi bil, če ne bi bili ti hudiči kapiteljski izročili fanta lansko
jesen Kacijanarju — figarskemu poveljniku kralja Ferdinanda I. Pravijo,
da je pustil vojsko na cedilu tam nekje na Hrvaškem in pobegnil
9
s svojo četo od nje, še preden se je vnela odločilna borba s Turki.
Menda je vsa vojska poginila v morčvirju in pod turškimi meči. M—m!
Turški handžar! Tudi mojo levico je pobral. E — e! Bolje bi mi bilo,
da mi je vzel glavo. Kaj mi pomaga rešitev, če me je pahnila v
takšno pasje življenje! Eh!«
Z glasnim stokom je pohabljenec pobral palico in se preril skozi
grmovje na pot. Ob vznožju Rožnega hriba je počasi krevsal proti
mestu.
Daleč pred njim se je Urška bližala mestu. Na tej strani je bilo
novomeško obzidje posebno visoko in trdno. Dvoje mogočnih stolpov
je ob straneh stražilo močna, z železom obita Gorenja vrata. Nad
vrati, za strelnimi linami, je bilo stanovanje vratarja Janžeta Murglja,
še mladega godrnjavega dedca, ki je opravljal tudi službo ječarja za
ječe v obeh stolpih, ki sta se naslanjala na njegovo stanovanje. Urška
je vedno s strahom pogledovala na ozki, zamreženi lini visoko v
stolpih. »Tam zapirajo meščane, če se kaj pregrešijo,« ji je nekoč
pojasnila mati.
»Dobro jutro, dekelca!« jo je iz zamišljenosti prebudil raskav
glas kmeta srednjih let, ki je gnal pred seboj z mehovi moke otovorjenega
osla. Z dabrovoljnim nasmeškom se je ozrl na Urško, ki ga
je prehitela pod klancem.
»Bog daj, stric Dobravec!« je veselo presenečena odzdravila Urška.
Očetovsko prijateljstvo, ki ga je oče njenega izginulega fanta Štefana
gojil do nje, ji je toplo pobožalo srce.
»Ali neseš na trg?«
»Ne, kar po hišah bom raznosila. Imam vse naročeno. Moram
hiteti danes, ker moram iti popoldne na tlako. Lan bomo sejali na
kapiteljskih njivah. Tudi jaz bi ga rada na naši še danes posejala.«
»Mhm, danes je stoti dan v letu. No, proti večeru, ko se vrneš
s tlake, bova pa brano povlekla.«
»Oh, stric! Predobri ste z. mano. Kako naj vam povrnem?«
»Nič ne skrbi, Urška! Vse bova poravnala. Saj si že na pol naša.«
Njene oči so se vlažno zasvetile... Na Štefana mislijo oče! Ali
kaj, ko so pa prišle v deželo tako žalostne vesti! Saj je Dobravec
sam povedal, kar je v gostilni pri Švarcu slišal od krošnjarjev, ki
so pribežali s Hrvaškega: Štefanovega poveljnika Ivana Kacdjanarja
so poklicali na zagovor na Dunaj. Tam pa ga je dal kralj Ferdinand
zapreti, čeprav mu je bil dal spremno pismo. Verolomnost tu, verolomnost
tam — gospoda pač, ki ji pošten človek ne sme nikoli verjeti.
No, za njo je pri vsem tem le nekaj gotovega: njen Štefan je med
onimi kranjskimi fanti in možmi, ki jih ni in ne bo nazaj.
10
Dobravec in Urška sta se pridružila gruči okoličanov, ki je
čakala na vstop v mesto. S stolpa kapiteljske cerkve se je oglasil
zvon, ki je vabil k jutranji maši. Pozlačeni križ na cerkvenem stolpu
vrh hriba se je zasvetil v žarkih vzhajajočega sonca.
Tedaj je vratar Murgl s pomočjo mestnega stražnika in mitničarja
Simona Reclja odprl težka mestna vrata, čakajoči so se pomaknili v
teman prehod.. Mitničar ni sitnaril in pobiranje mu je šlo hitro od rok.
»Dva krajcarja! ... Šest vinarjev!... Tri krajcarje, dva vinarja!
...« je računal kar na oko, ne da bi tehtal ali štel.
Kmetje so brez ugovora plačevali, da jih je le brž spuščal dalje.
»Pet vinarjev!« je rekel Urški, še preden je odkrila jerbas.
Ampak varčna Urška ni bila zadovoljna.
»Mislim, da je štiri vinarje dovolj za sir, za jajca in za maslo.
Od mleka ne plačam nič!«
»No, pa naj bo, ker si tako zavberska,« je odnehal mitničar in
jo vščipnil v mlado lice, da se odškoduje.
Urška je zardela do ušes in hitro zadela jerbas zopet na glavo.
»Vinar je tudi denar!« je rekla, ko sta z Dobravcem nadaljevala
pot po Zidani ulici proti trgu. Nerodno ji je bilo, če bi jo imel za
preveč stiskavo.
»Kajpak! Vinar do vinarja — goldinar!«
S hudomušnim pogledom, ki ga dekle ni opazilo, je oplazil njen
zardeli okraz ... Da, da. Gričarjeva kri. Tudi njen brat je bil varčen,
še več: prav pohlepno je lovil denar s svojim krošnjarstvom po svetu.
Da se tlaki odkupi, je krošnjaril še s kapiteljskim blagom. Menda je
dobro zaslužil pri tem. Le nevarna so taka pota, nevarna, posebno v
teh časih ...
»Kam pa si najprej namenjena?« je vprašal Dobravec svojo
spremljevalko, ko sta dospela na konec Zidane ulice, ki se je iztekala
na Veliki trg. Trg je bil res velik. Niti stolno mesto kranjske dežele,
Ljubljana, se takrat ni moglo ponašati s tolikršmim. Obrobljen je bil
z zidanimi hišami, le malokatera je bila vmes lesena. Skoraj vse
so imele spodaj oboke s kamnitimi stebri — arkade. Tega dne —
bil je tržni dan — so trgovci že v vseh arkadah razstavljali in
urejevali svoje blago.
»Semle pojdem najprej, h Kramarjevim,« je odgovorila Urška in
pokazala na hišo ob desni strani, kjer je v višini prvega nadstropja
visela tehtnica kot znamenje, da se tu prodaja blago, ki se tehta:
špecerijsko blago, deželni pridelki in podobno. Tudi železnino so
prodajali tu.
11
Te bom že videl in
morejo hoditi med
»Jaz pa sem obljubil moko gostilničarju Svarcu,« je Dobravec pokazal
na drugo stran trga.
pek”™”*' I““ ‘-1 -“'o “
»No le brž opravi povsod! Počakam te v gostilni, pa me pokliči!«
Urška je povesila oči.
»Nerodno mi je.«
»Eh, kaj! Kar vrata odpri, pa poglej notri!
prišel ven. Saj mlade, poštene ženske res ne
pijance.«
»Bom rajši v kuhinji natakarici naročila.«
»Pa tako napravi, no! Saj me dekle pozna.«
»Pozdravljeni, stric!«
»Zbogom, Urška! Le dobro prodaj!«
Ločila sta se in odšla vsak v svojo smer. Urška je mimo oboka
in^ S° ,TSkl POm°Čniki razstavljali na mizi motike, lopate, koze’
VežaJf eMlaa oo^dnp rtta0 bn°a’ majhno, prav tes^no dvo Vriešžč°e .S Okdatmodn iUsem j et laUkrošmka.
Po izglodanih lesenih stopnicah vzpela v prvo nadstropje in pT S
brj ^bbih^ slTiša^li. rZfa 3 njenimk Uhrhbintoj°m- Ps°o trnkaa lah o3d6n ipklua hzoa rionž lPjaolti ihkolj,u čdia
Ozrla se je. Debela stara gospa je prihajala iz sobe. Ob pa u ji je n '
traku visel šop ključev. J
»Aha! Urška!«
»Dober dan, gospa Kramarca!«
»Dober dan! Si prinesla sir in smetano
Urška je pritrdila in stara Kramarca
Med tem, ko je Urška snela jerbas z glave
jo je meščanka premerila z ostrim pogledom
ko^ln^h, r blatne' ampak je dekle kakor ble«eče zrelo jabolsveži
w -1"13 Vedn° eiSt°’ nÌk0lÌ zanemarjeno. Jerbas pokrit s
svežim platnenim prtičem in blago lepo v redu zloženo vanj- glinast
lonec s sirom, zraven z belo platneno krpo zavezan manjši lonec s
kislo smetano, poleg njega skladanica rumenih štručic surovega masla
m Plitva košarica belih jajc zraven trdno zamašenega črička z
kkmmeeččkko /detk,l6e3 -P a paV atronl°ik oZ ačtauktan jezna dleipšeočto !s°Pek vijolic... Preprosto
preložila blago v posodo, ki jo je gospa vzela s police:
dnasto skledo za sir, prav takšno veliko skledo za smetano in vrč za
n°^.Si je gospa dala "a oinast krožnik še nekaj štručic
surovega masla in vprašala:
za
jo
in
štruklje?«
je peljala v kuhinjo,
ga postavila na klop,
od glave do nog.
12
»Po čem pa daješ jajca?«
»Po deset za en groš.«
»Ce jih daš po dvanajst, jih vzamem vse.«
Urška je s kratkim pogledom ošvignila debelo meš an o.
trdega, jeklenega je blisknilo za trenutek iz njenih sivozelen
»Ne boš me!« je rekel dekletov pogled.
Urška je povesila pogled. Zbala se je zamere PÒ stalnl
malki... Ampak — zakaj je tako nesramna? Pod ceno ven ar n
dajala blaga! Kdaj pa naj potem zberem tistih sto go inar ev,
zahteva prošt za tlačanski odkup?
Za trenutek ji je stopila pred oči kavalirska pojava Prošta Se a
stijana Kolpekha. Zardela je ob spominu na njegovo ponu >
podari svobodo - brez odkupa! Ne, zmotil se je v njej! Odkupila
se bo s pošteno prisluženim denarjem. V enem letu si e pn p
vala deset goldinarjev. Ostali denar je morala oddati ra uje
izkupila za jajca, kokoši in pa zn gobe ali jagode, je bi o
Se devetkrat deset goldinarjev, še devet let, pa bo svo o
Pospravila je denar, ki ga je bila naštela na mizo stara trgovka
in odšla. Zavila je na trgu okrog Kramarjeve hiše in hiše njegoveg^
soseda pa mimo starega pogorišča navzgor v Ulico sv. n 3 .
prišla na Trg sv. Antona. Tam nasproti stare cerkvice je imel pek
in slaščičar Jakob Krajec svojo hišo, na pol zidano, na P° ‘
Velik naslikan krajec je visel nad njegovim prodajnim o no .
je stopila k oknu in vzela jerbas z glave. V majhno lončeno latvico
je naložila nekaj štručic masla in položila Intvico na pr ^
»Dobro jutro! Maslo sem prinesla,« je ogovorila r j
sedela s pletenjem v naročju za oknom.
«TrUndvajset, štiriindvajset,« je Krajčevka štela med Plet®n
Potem šele je odložila delo: »Dobro jutro, Urška! va una
nesla, ali ne? Prav!« Odprla je predal v prodajalni rruzi in naštela
na okno denar: »Pa čez. teden dni spet prinesi maslo.«
»Bom, gospa. Zbogom!« „ Ty
Urška si je zadela jerbas na glavo in odhitela pro i e i
trgu nazaj.
Po trgu navzdol se je medtem nabralo precej kmetic, i s° ^
dajale svoje pridelke. Stale so poleg jerbasov in košev, meščan
pa so hodile mimo, se sklanjale nad razstavljenim blagom ”
rantale za vsak vinar. Po sredi trga se je prosto pas o ne aj
živine na travi, ki je rastla ob robu jarka, po katerem «e Je pretakala
gnojnica. Duh po gnojnici je po vsem trgu neprijetno u arja
13
Urška je prekoračila trg in se skozi vrsto prodajalk in kupovalk
prerila do veže prve hiše poleg magistrata. Iz veže so tri stopnice
vodile do ne prevelike točilnice, kjer so se okoli miz gnetli okoličani.
Urška je šla mimo točilnice ,in odprla vrata na koncu veže. Cez ozko
dvorišče je stopila v kuhinjo.
Pri ognju je stala gostilničarka Katarina Svarcovka, majhna,
okrogla ženica srednjih let, z visoko pričesko in globokim vratnim
izrezom, polnim zlatih, srebrnih in koralnih ogrlic. V obraz je bila
zabuhla in od ognja ožarjena, da se je svetil v potu, ki jo je oblival.
Ni se ozrla od svojega dela.
»Jajca sem prinesla,« se je od dvoriščnih vrat oglasila Urška.
»Tam postavi!« je velela gostilničarka in nekaj cvrla pri ognju.
Urška je odložila jerbas v kot na tla in postavila košaro z jajci
na mizo.
»Koliko jih imaš?« je vprašala Svarcovka in še vedno ni odmaknila
oči od cvrtja.
»Sto dvajset, če se nisem zmotila.«
Okrog gostilničarkinih ustnic je šinil nasmeh.
»Ti se nikoli ne zmotiš, Urška. Kar te poznam — in tega je menda
že deset let — se nisi še nikdar uštela. Vzemi veliko latvico tam s
police in zloži jajca vanjo!«
Dekle je molče storilo po ukazu. Od nekod je bilo slišati hrumenje
in drdranje voz.
Natakarica je vstopila skozi vrata, ki so vodila v sobo za meščane
in nekaj naročala gospodinji. Kuhinjska dekla je prinesla naročaj
cepanic in jih vrgla z ropotom pred ognjišče.
Urška je glasno štela:
»Petintrideset — štirideset —«
»Strašno veliko vojaških voz je pridirjalo v mesto,« se je oglasila
natakarica, bledično, nafrfuljeno dekle: »Po vsem trgu so se razvrstili.
Pravijo, da ostanejo tukaj.«
»Jezus Kristus! Oficirji bodo hoteli, da jim skuham dobro kosilo,«
je z jokavim glasom zajavkala Svarcovka, potegnila cvrtje od ognja
in stekla s frfotajočim dolgim krilom iz kuhinje in skozi dvorišče in
vežo pred hišna vrata. Tam so se že zbrali skoraj vsi njeni gostje,
gledali vojaštvo, ki je prihajalo na trg in vsi preplašeni ugibali odkod
in zakaj.
Vojak, ves v železnem oklepu z rumeno perjanico vrh šlema je
prijahal pred rotovž, se zavihtel s konja in vrgel vajeti spremljevalcu,
ki je pridirjal za njim. Rumena perjanica je izginila pod arkadami
starega rotovža.
14
»Poveljnik je. Sodnika išče na rotovžu,« je zaklical oštir Švare,
ki je s spalne čepico na glavi poleg svojega dvanajstletnega sina
iztegoval debeli vrat z okna v prvem nadstropju. Pod seboj je zagledal
med gosti kmeta Dobravca, ki je v mladih letih kot vojak obredel
mnogo sveta in znal še vedno nekaj nemških drobtin. »Dobravec!
Vprašaj, kaj je s to navlako! Kam se peljejo?«
Dobravec je z nasmeškom pokimal oštirju in se preril do voza, ki
je stal najbližje. Dva vojaka sta sedela na visokem kozlu. Mali
Dobravec ju je nekaj izpraševal in vojaka sta mu redkobesedno
odgovarjala. Kmalu se je kmet vrnil in gostje so ga obstopili. On pa
je kričal Svarcu na oknu:
»Pravita, da je dobil novi deželni glavar Nikolaj Jurišič z meje
Poročilo, da se sultan Soliman pripravlja zopet na vojno. Menda se
bo spravil nad našo deželo. Iz Gradca so nam pripeljali topove, krogle,
smodnik, puške, sulice in sekire za obrambo.«
»Bog se usmili! Nova vojna s Turki!«
»In prav nad nas se odpravljajo!«
Vsi križem so tarnali.
Zdajci je pritekel mestni sodnik čez trg na rotovž. Vedno več
preplašenih meščanov se je zbiralo okrog rotovža. Nekaj notranjih
svetovalcev je že odšlo v poslopje.
Kmalu se je vrnil vojaški poveljnik. Mestni stražniki so tekali po
mestu in klicali člane notranjega in zunanjega sveta na sejo. Fo vsem
mestu se je razvedelo, kar je povedal poveljnik: Kacijanar je ušel iz
ječe na Dunaju. Zatekel se je k Hrvatom in se dogovarja s turškim
sultanom za maščevalni vojni pohod nad Avstrijo. Treba bo vse važnejše
kraje na novo utrditi.
»Joj! Joj! Kaj bo!« se je Švarcovka vrnila v kuhinjo.
Urška je sedela na stolu poleg latvice z jajci in mirno izjavila:
»Sto dvajset jih je, gospa. Naj preštejejo!«
Gostilničarka jo je začudeno pogledala... Seveda, preprostemu
dekletu se niti ne sanja, v kakšni nevarnosti smo! Samo na svoj
zaslužek misli.
»Turki se bližajo, Urška,« je pretiravala.
»Pa nisem slišala nobenega streljanja. Ali že gore kresovi?« je
Urška vprašala stvarno in zatajila v sebi strah, ki jo je presunil pri
besedi »Turki«.
Gostilničarka je preslišala njeno vprašanje, odprla usnjeno torbo,
ki ji je visela od pasu, in naštela dekletu denar na mizo.
»Cena je ista kakor zadnjič, ali ne?«
15
Urška je prikimala, pobrala denar in ga zavezala v ogel rute,
ki jo je potem potlačila nazaj v jerbas. Pri tem je njena roka zadela
- ob nekaj vlažno hladnega. Potegnila je šopek vijolic izpod prta.
»Tele vijolice sem jim prinesla, gospa.«
Svarcovka je iztegnila roko in si z. zadovoljnim nasmeškom zataknila
dišeči šopek za globoki izrez na prsih.
»Hvala!«
Prijazno je pogledala dekle, vzela iz sklede na ognjišču košček
cvrtja in ga na majhnem cinastem krožniku ponudila Urški: »Na!
Pokusi!«
Urška je segla po slaščici. Takšne stvari so delali na kmetih le
o velikih praznikih. Svarcovka pa je z njimi skoraj vsak dan stregla
svojim gostom in jih zapeljevala k pitju. Znala se je prikupiti pivcem
na vse načine.
Urška je hrustala slaščico in razmišljala: Turki! Tisti strašni divjaki,
ki so mi ugrabili materi Kam se bom skrila, da me ne dobe?
V gozdove pojdem. Tam je še najbolj varno — v goščavi, kamor ne
morejo s svojimi konji...
Poslovila se je in hotela oditi. Tedaj se je spomnila na Dobravca.
»Naš sosed Dobravec mi je naročil, naj ga pokličem, kadar grem
domov. Prosim, povejte mu, da ga čakam pred hišo!« je naročila
natakarici.
»Vsi so zunaj pred hišo. Vojake gledajo,« je odvrnila deklina že
med vrati.
Urška se je odpravila z izpraznjenim jerbasom na glavi ven na
cesto. Ozrla se je po ljudeh pred hišo in zagledala Dobravca skoraj
tik pred seboj. Zdajci pa ji je zastala noga: za vrsto kmetic ob robu
trga se je od dolnjega konca sem prerival proti Švarcovi gostilni —
njen brat Jaka s svojim tovornim oslom na vrvi.
»Dober dan, stric Dobravec!« je pozdravil soseda pred hišo. Bil
je ves prašen. Kdo ve, kako dolgo pot je imel za seboj.
»Bog daj, Jaka! Ali so ti zaprli pot?«
»Moral sem iti daleč naokrog, ker sem prišel od kapitlja navzdol.«
Zdrznil se je, ko je ugledal svojo sestro za Dobravcem. Urški se
je zdelo, kakor da bi se je bil ustrašil. Za trenutek se mu je pokazala
na zagorelem, s prahom pokritem obrazu čudna zadrega. Obvladal
pa jo je takoj; le rdečica mu je zasijala na visokem čelu in na licih.
»Saj si ti tudi tukaj! No, prav. Pojdeva skupaj domov. Le tele
dišave, ki sem jih prinesel Svarcovki z Reke, moram nesti v kuhinjo.«
Vzel je zavoj iz torbe, ki mu je visela ob boku.
cm
t
»Počakajta! Grem tudi jaz z vama. Se zapitek plačam,« je rekel
sosed.
Jaka je privezal osla na stajo pred hišo in odšla sta v gostilno.
Le Urška je ostala zunaj med ljudmi, ki so radovedno opazovali vojake.
Kmetice, med katerimi se je raznesel glas o'bližajočih se Turkih
— vsaka je novico nekoliko pretiravala — so vse preplašene začele
pospravljati svoje stvari in se odpravljati domov.
Jaka Gričar in Dobravec sta se kmalu vrnila. Odvezala sta vsak
svojega osla s staje in odšli so vsi trije mimo rotovža in ob robu
trga proti Zidani ulici.
S težavo so prišli mimo vojaških voz., ki so stali po trgu in po
vsej Zidani ulici navzgor do Gorenjih vrat. Naposled so imeli vendarle
že mesto za seboj.
»Zdaj pa le stopimo! Jaz moram danes še na tlako,« je priganjala
Urška in krepko zastavila korak pred njima.
Čudna zadrega je zopet prešinila obraz njenega brata, obraz, ki
je bil v vsem njenemu podoben: iste velike zelenkastosive oči, visoko
čelo, krepak, ostro rezan nos, ne prevelika usta. Le njegovi lasje so
bij temnejši od njenih in so mu v lahnem valovju padali do ramen.
Na glavi je imel kučmo, potisnjeno s čela v zatilnik. Oblečen je bil
kakor vsi kmetje Slovenske Krajine. Cez platnene breguše, ki so imele
spodaj resast rob, je nosil platneno robačo, prepasano s širokim,
rdečim volnenim pasom. Preko obleke je nosil oguljen ovčji kožuh,
k' mu je visel na eni rami. Čez drugo ramo si je obesil veliko usnjeno
torbo, v roki je vihtel debelo gorjačo, s katero je kdaj pa kdaj
ravnal osla, če mu je uhajal k travi ob potu. Mladi človek je bil
sicer pet let starejši kakor njegova sestra, vendar ga je resen, skoraj
čmeren izraz v zagorelem obrazu delal še starejšega.
»Ne bo ti treba več na tlako hoditi,« je zagodrnjal.
Urška ni vedela, ali ga je prav razumela ali ne. Ustavila se je
in vprašala:
»Kaj praviš?«
Jaka je kljubovalno dvignil glavo in pogledal nekam preko sestre.
Ustavil se je pred njo. Tudi Dobravcu je zastala noga.
»Pravim, da ne boš vrč hodila na tlako. Kapiteljski so te prodali
stiškemu opatu. Menda je imel prošt star dolg v Stični. Služila boš
za deklo v samostanu. Šest goldinarjev boš dobivala plače na leto in
obleko. Cez deset let pa boš svobodna... Hi!« je pognal osla. Ni se
več zmenil ne za sestro ne za seseda, ki je še vedno stal na istem
mestu in gledal z odprtimi usti za fantom.
2 17
Tega, da je sestro sam ponudil, ko mu je opat naročil, naj mu
poišče deklo — tega seveda Jaka ni povedal. Tudi tega ne, da je pri
tem zaslužil goldinar za posredovanje pri proštu. Kakor da bi sestro
prodal, se mu je zdelo ... Vendar je ta občutek potlačil v globino srca.
Počasi se je drobni Dobravec osvestil. Povesil je pogled in prikimal.
Pognal je osla in molče nadaljeval pot vštric dekleta. Jaka je
bil že daleč tam spredaj. Pospešila sta korak.
»Ti šmentani poba! Torej je še sestro zabarantal!« se je kmet jezil
sam pri sebi. Slutil je, da pri vsej zadevi Jaka ni brez krivde. Ko ga
je že blizu St. Petra došel, je kar naravnost vprašal: »Kdo bo pa zdaj
polje obdeloval in desetino odrajtal?«
Opazil je, da se je rdečica v fantovem obrazu poglobila.
»Nihče!« se je Jaka kratko odrezal.
Dobravec je zažvižgal skozi škrbaste zobe... Torej: kravja kupčija!
Saj si je mislil! Tlake se je otresel s tem, da je sestro potisnil
v služnost...
Bolelo ga je. Dekle mu je bilo prirastlo na srce .Od nekdaj, posebno
pa še od ugrabljenja njene matere, je Urški nadomeščal očeta.
Kot majhen otrok, komaj da je dobro tekala po Griču, je že pritekla
čez njive in travnike k njim. Igrala sta se z njegovim dve leti
starejšim sinkom in doraščala skupaj. Popolnoma naravno se je zdelo
Dobravcu in njegovi ženi, ko jima je sin razodel, da vzame Urško za
ženo, takoj ko postane polnoleten in dostavi domači bajti še eno izbo.
Lansko leto je napeljal Stefan nekaj lesa iz gozda, da stori, kar se
je namenil. Pa — prišli so oboroženi Kacijanarjevi vojaki v spremstvu
kapiteljskega hlapca in odgnali fanta...
Edina tolažba Dobravčevima je bila sinova nevesta. In, zdaj naj
izgubita še to!...
»Vsaj toliko bi počakal, da vidimo, če se vrne Stefan!« je rahlo
očital.
Ne da bi soseda pogledal, je fant trdo pribil:
»Ne bo ga. Razen tistih, ki so bežali s Kacijanarjem, se ni nihče
rešil, je rekel stiški opat Volbenk Neff.«
»Torej si vprašal opata in govoril z njim o našem Stefanu?«
»O Stefanu? Kaj se opat meni za Štefana! Preden sem Urško
udinjal, sem poizvedoval po povratnikih iz tiste nesrečne bitke.
Povsod sem poizvedoval: v Ljubljani, v Zagrebu, na Reki in v Stični,
po vseh gostilnah na poti in še v našem kapitlju — vsi so isto povedali.
«
Dobravec je prikimal. Zdaj je vedel dovolj. Fant je sam ponudil
svojo sestro v službo. Pribarantal je s tem svoji hiši svobodo — tako-
18
rekoč. Urška bo kot samostanska dekla odslužila svojih deset let do
svobode, Jaka pa se je tlake na pol otresel že pred leti s tem, da
je krošnjaril s kapiteljskim blagom — obenem seveda tudi s svojim.
Fant je bil dober računar in neizmerno pohlepen na denar. Pravzaprav
ne samo na denar — kdo ve, kaj je hotel doseči. Na vsak način se je
s trdno voljo izkopal iz tlačanske bede, ne manjka mu dosti do popolne
svobode.
Hm... Morda je imel mladi Gričar prav. Njegov oče, Gašper
Gričar, je padel kot puntar zoper graščinske tlačitelje. S silo je hotel
vsem kmetom trpinom priboriti svobodo, pa je podlegel sili. Sin si bo
svobodo priboril z zvijačo. Hladna računarska natura, ki se ne ustraši
nobene barantije. Pri vsem delu in nehanju mu je le dobiček pred
očmi... Dobiček in — svoboda.
Tako je kmet razmišljal in sodil.
Mladi človek poleg njega se ni počutil popolnoma dobro. Zdelo se
mu je, da ga stari sosed obsoja zaradi Urške.
Res je. Sestro je takorekoč prodal. Polakomil se je tistega goldinarja,
ki mu ga je bil opat obljubil, če mu preskrbi pridno in pošteno
deklo. Ampak — ali ni storil s tem sestri tudi dobroto? Otresla se
bo tlačanstva. To se v tistih časih, ko so zemljiški gospodje barantali
med seboj za tlačane kakor za živino, ni vsakomur posrečilo.
Hvaležna bi mu morala biti — je hotel samega sebe prepričati.
Pa se mu ni prav posrečilo. Nekaj je bilo pri tej zadevi, kar se mu
je kakor trn zapičilo v najbolj skriti kotiček njegove vesti. Ampak
hotel je to do kraja potlačiti. Ozrl se je na sestro, ki je stopala za
njim in ga žalostno pogledala z očmi, polnimi zadržanih solza.
»Rešil sem te tlake. Najin oče, ki je sovražil krivico, bi bil zadovoljen
z menoj,« je rekel. Se nikoli ni tako govoril z njo. Bil je
redkobeseden, kadar je bil doma. Iz njegovih ust je slišala doslej le
kratke gospodarske zapovedi. O sebi še ni nikoli govoril, niti o svojih
zunanjih doživljajih — kaj šele o notranjih. Vsa začudena je razprla
°či. Ni slutila, da so bile njegove čudne besede opravičilo, kljubovalno
naperjeno proti vsem tihim očitkom soseda Dobravca.
Nič mu ni odgovorila. Grlo ji je bilo kakor zadrgnjeno. Saj bratu
ni nič očitala. Gotovo je dobro mislil. Tlake jo je hotel rešiti. Letos na
jesen bo stara štiriindvajset let — polnoletna. Po starem običaju bi
morala odslužiti svoja leta kot dekla zemljiškega gospoda — kapitlja.
Ker je sirota, bi služila le tri leta v proštiji. Nosila bi na glavi v
škafih vodo iz Krke visoko navzgor po strmi skalnati poti — po
dvajset škafov na dan pozimi in poleti... In še zoprni prošt!... Mraz
jo je stresel.
2* 19
'Tega trpljenja jo je Jaka rešil.
A kaj jo je čakalo v Stični?
Sicer pa je bila že od nekdaj vajena, sprejemati bratove odločitve
in ukaze brez ugovora. On je bil pač gospodar v hiši.
Molče so prehodili zadnji konec poti mimo gradu Otočca. V Krki,
sredi katere je stal, so se zrcalili njegovi okrogli stolpi in vse njegovo
kakor za večnost zidano zidovje.
Dobravec je stopal za oslom in predel svoje misli.
Komu naj bi kljubovali ti stari zidovi? Turki ob času njegovega
zidanja še niso silili v Evropo. Da je takšno zidanje zidal strah, pa je
bilo popolnoma gotovo. Ali so se tuje pijavke, ki so se skrile za takimi
stolpi, že takrat zavedale svojega krivičnega nasilstva nad našim
ljudstvom? Ali so se bale kazni, upora? ...
Ne. Z zaničevanjem so ti tuji pritepenci zrli na podjarmljeno, vsega
oropano ljudstvo. Zidali pa so svoja utrjena gnezda, ker so predobro
poznali sebe in sebi enake sosede. Poznali so svojo in njihovo neizmerno
pohlepnost, nasilnost in krivično brezsrčnost. Bali so se le
drug drugega. Tlačansko ljudstvo, ki so mu nasilno vzeli zemljo, je
bilo njim le ugrabljena, podarjena ali kupljena delovna živina. Nič
več — prej manj — kakor vol, osel ali konj.
Dobravec, ki je mnogo razmišljal o pravicah in krivicah tlačanov
in zemljiških gospodov, je s kratkim pogledom ošvignil grad sredi
temne vode, ki je tiho drsela mimo stoletnega zidovja. On je bil sicer
kapiteljski podložnik kakor Gričar. Tudi njegovo kmetijo, nekoliko
večjo od Gričarjeve, so otoški graščaki, tirolski plemenitaši Villandersi,
podarili kapitlju ob njegovi ustanovitvi pred dobrimi dvajsetimi
leti. V gradu Dobravec ni imel nobenega opravka več, vendar je v
dvajsetih letih kapiteljskega podložništva že spoznal, da med bičem
otoškega valpta in gorjačo kapiteljskega upravitelja ni bilo nobene
r- like. Zato je v globini svojega kmečkega, za »Staro pravdo« vnetega
srca sovražil graščino kakor cerkev.
»Kje si bil pri maši, Dobravec?« se je zaslišal glas z brega ob
cesti. Iz trave nad cesto se je pokazala zamaščena in oguljena kučma
Matevža Kornedra.
»Tam, kjer ti pri pridigi,« se je odrezal Dobravec, ne da bi se
ustavil.
»Nisi prave vere, Dobravec, pri Soldatih si jo izgubil,« se je norčeval
berač.
»Ali bi me rad prekrstil?«
20
»Zakaj pa ne, če hočeš postati pravi kristjan. Kar pridi na prekrščevanje.
Radi te sprejmemo v našo občino. Danes o polnoči se
snidemo v gozdu pri studencu pod Kijem,« je agitiral Korneder.
»Eh! Bog je povsod — ne bom ga lovil ne po cerkvah ne po gozdovih,
« je zamahnil kmet in brž stopil za svojim oslom, ki je silil
v breg.
»Dobro ste mu povedali, stric,« se je okrenil Jaka Gričar. »Nekaj
podobnega sem slišal zadnjič pri pridigi v šenklavški cerkvi v
Ljubljani.«
»Ti si bil pri pridigi? Kakšno nova pobožnost te je pa gnala tja?«
Tanke us.ne mladega Gričarja so se zaničljivo zavlekle:
»Ni bila pobožnost. Bila je le radovednost. V ljubljanski gostilni,
kjer sem ponujal platno, so pripovedovali o pridigarju Dolenjcu —
menda je z Raščice pri Turjaku doma — ki tako lepo pridiguje, da je
Pri njegovih pridigah stolnica vselej nabito polna. Radoveden sem bil,
kaj mož pripoveduje tako zanimivega. Spravil sem krošnjo in osla pri
znancih in stopil v cerkev. Pridigar — Trubar se imenuje — je bil že
na leči in, prav ko sem vstopil, je grmel proti zidanju romarske cerkve
na Gori pri Gorici. Kričal je z donečim glasom: Bog je povsod. Ni
treba, da ga lovite po gorah in gozdovih!«
»Tako je rekel? No, to mora biti pameten far. Mnogo sveta sem
videl. Bil sem kot vojak v Španiji in na Nizozemskem, v Nemčiji in
na Ogrskem, ampak takega farja še nisem videl, ki bi ljudi k pameti
nagovarjal. Cim bolj neumne backe imajo farji pred seboj, tem laže
jim strižejo volno — ponavadi je tako. Tisti ljubljanski pridigar pa
mora biti nototar.«
Gričar je skomignil z rameni:
»Pravijo res, da se nagiblje k novi veri.«
»H kakšni? K prekrščevalcem?«
»Ne K tisti veri, ki je prišla k nam iz Nemčije. V Ljubljani se
je med meščani že močno razširila. Luterska vera ji pravijo.«
»Luterska?« se je začudil Dobravec: »Nisem še slišal o njej. Ko
sem bil 3az Pri vojakih, tega je zdaj šestindvajset let, je še niso
Poznali. Čudno ime ima ta vera.«
»Po Martinu Lutru, ki se je prvi uprl papistovskim oderuhom,
prodajalcem odpustkov za zidanje nove cerkve v Rimu. Luterani
verujejo le to, kar je pisano v evangeliju. Brezmadežne ne častijo.
Svetnikov tudi ne. Na romanja ne hodijo. K izpovedi tudi ne. Pravijo,
da Bog sam odpusti vsakemu grešniku, če se le res kesa. Obhajajo se
s kruhom in vinom, kakor je obhajal Kristus. Ponekod so že odpravili
mašo, le pridige poslušajo, svete pesmi pojejo in pa evangelij bero.
21
Luterski duhovni so skoraj vsi poročeni in zaničujejo katoliške duhovnike,
ki od prvega do zadnjega skrivaj grešijo in živijo s svojimi
kuharicami in »sestričnami«. iJo, takšna je ta nova luteranska ali evangeličanska
vera.«
Dobravec je pogledal mladega moža, kakor da ga vidi prvikrat.
Obstal je sredi poti. Tudi Jaka in Urška sta se ustavila. V očeh mladega
Gričarja je bil posmeh, ko je videl veliko strmenje starejšega
moža.
Naposled je Dobravec prišel do sape:
»Vidiš! Zmeraj si domišljujem, da poznam svet — zdaj vem, da se
staram in se je svet že ves prekopicnil, odkar čepim doma za pečjo.
Se sanjalo se mi ni, da ljudje zunaj v svetu prihajajo k pameti. Se
v nedeljo, ko sem bil z ženo na Trški gori in je tisti frančiškan, tisti
novomeški gvardijan, prodajal v cerkvi odpustke, sem sl mislil: Ce bi
prišel Kristus še enkrat na svet — ali bi zopet z bičem nagnal takšne
oderuhe in barantače iz božjega hrama! Tako nesramen se mi je zdel
tisti samostanec s svojo goljufijo, da bi ga kar sam premlatil. In kar
se vsega drugega, kar si povedal o novi veri, tiče — nič nespametnega
ne vidim v tej novi veri. Tistih bajk o »Brezmadežni« in o čudodelnih
svetnikih jim že otroci kmalu ne bodo verjeli. Spoved zahtevajo, da
se vtikajo v vse naše zadeve in nas obdrže na vrvi. Na romanjih nas
skubejo, kar se le da. Sploh jim je le za oblast in za denar. Samo
pomisli, v koliko denarja puščajo naši ljudje po farovških gostilnah!
In tistih latinskih čire-čare pri mašah! Saj jih nihče ne razume! Pridiga
mi vsaj nekaj pove. Če bi bili vsi duhovni poročeni, pa pohujšanja
ne bi bilo zaradi njihovih nezakonskih otrok in zakonsko nezakonskih
kuharic — ha, ha!«
Dobravec se je glasno zakrohotal in napravil še nekaj korakov
do steze, ki je vodila k njegovi kmetiji, skriti za gozdnim bregom.
Tam se je ustavil. Obraz se mu je zopet stemnil, pogledal je Urško,
nato njenega brata, zmajal z glavo in vprašal:
»Kdaj pa jo odpelješ v tisto... tisto...?«
»Čez dva ali tri dni, ko urediva doma vse, kar je treba.«
»No, saj prideš še k nam po slovo,« se je sosed obrnil k dekletu.
Urška je samo prikimala. Govoriti ni mogla. Spet je čutila, kako
jo davi v grlu.
»Zbogom!« se je kmet brž odpravil za svojim oslom, ki je že sam
izginil po stezi med drevjem. Pošteni Dobravec ni mogel razumeti,
zakaj je hotel vreči mladi Gričar, ki je razuzdane stiške samostance
vendar poznal, saj jih je poznala vsa Slovenska Krajina, svojo lepo
22
mlado sestro »v tisto Sodomo in Gomoro« — kakor se je izrazil sam
pri sebi.
Po prašni, z globokimi kolotečinami razriti cesti, ki je peljala
s hrvaške meje skozi Novo mesto proti Ljubljani, so se pomikali drug
za drugim: spredaj visoko otovorjen kapiteljski osel, za njim krošnjar
Gričar, za krošnjarjem pa njegov težko obloženi, zgarani Miha. Tako
težko Miha ni še nikoli nosil, saj mu je gospodar naložil vse, karkoli
je bilo v njegovi bajti živeža pripravljenega do nove žetve. In tega
je bilo ob vsej Gričarjevi revščini vendarle skoraj preveč za starega
oslička, čeprav je Gričar naložil najtežji tovor — platno — sam sebi
v krošnjo. Težko vrečo žita je daleč zadaj nosila edina Gričarjeva
krava, ki je, utrujena od dolge poti, stopicala klavrno poleg Urške.
S tovorom obložena je bila tudi Urška. Čez levo ramo ji je visel
spredaj sveženj z njeno delavno janko, rokavci in volnenimi nogavicami,
kar je predstavljalo poleg praznične obleke, ki jo je imela na
sebi, vso njeno zalogo oblek in perila. Nad svežnjem si je obesila
usnjene opanke, ki so se ji smilili, da bi jih trgala po dolgi slabi
cesti. Njene bose noge so greble po cestnem prahu, ki ga je veter
odnašal na njive in travnike ob cesti. Na hrbtu je dekletu visel sveženj
s predivom in nekaj preden, ki jih še ni utegnila oprati in obeliti.
Zraven je bila doložila še nekaj klopkov obeljene niti in praznih
vreten ter prevotljen les iz bezga — Štritof, s karim je napeljavala nit
z motovila na klopek.
»Le čemu ti bo vse to,« se je bil jezil brat, ko je doma vse spravljala
v sveženj, »saj te niso povabili na prejo!«
»V samostanu imajo menda tudi kolovrat in statve. Stkem platno
in ti sešijem novo robačo.«
Brat je le malo skomignil z rameni in molčal1... če prodam
novo robačo, dobim goldinar — je bila njegova skrita misel... Vendar
je čutil njeno dobroto kakor pekočo žerjavico v svojem srcu.
Tako je Urška, z obema svežnjema obremenjena, stopala poleg svoje
krave Liske po cesti proti Stični. V precej prostrani dolini so se na
desno že videle samostanske utrdbe. Vedno večje so rastle pred njenimi
očmi. Naposled sta stala z bratom pred visoko trinadstropno
stavbo, ki je imela na desni strani prizidan okrogel stolp. Zadaj in ob
levi strani so se vrstile nekoliko nižje stavbe. Osrednja stavba je
imela dvoje mogočnih, z železom obitih vrat. Tista na levi so menda
držala v ogromna samostanska skladišča in kleti, na desni je bil vhod
v samostan. Tam sta potrkala s težkim tolkačem, ki je visel ob vratih.
23
Menih cisteroijanec, vratar pater Hieronim, velik, koščen človek,
jima je odprl. Čez kuto je imel privezan predpasnik iz sivega platna,
zaprašen in nasmeten z žaganjem.
»Hvaljen Jezus!« je pozdravil Jaka.
»Na vekomaj, amen!« mu je odgovoril vratar in pristavil z vprašujočim
pogledom na dekleta: »No, Jaka, kaj bo novega?«
»Pripeljal sem vam deklo, kakor so mi naročili gospod, opat.«
»A — tako! Kar vstopita!«
Stopila sta v veliko vežo, ki se je na desno za vrati nadaljevala
v dolgem hodniku. Na levo je bil pod obokom odprt prehod na dvorišče,
kjer je več hlapcev nakladalo velik tovornjak z zaboji in vrečami.
Tja sta Jaka in Urška peljala svojo tovorno živino in obstala
sredi dvorišča.
»Počakajta, da pokličem očeta priorja!« je velel vratar, odprl vrata
in šklepetaj e s sandalami odšel po dolgem hodniku.
Urška se je boječe ozrla po velikih stavbah, ki so obdajale dvorišče.
Spodaj so bili na vseh straneh obokani hodniki z belim kamnitim
stebrovjem. Na levi strani se je za oboki videlo več širokih vrat. Nekatera
so bila odprta. Za njimi so ležala velika skladišča, do visokih
obokov naložena z vrečami, zaboji, sodi in vsem mogočim blagom.
Urška je strmela nad bogastvom, ki je bilo tu nakopičeno. Ali je bila
to samostanska skromnost, ki jo je bila pričakovala?
In hrup in trušč, ki so ga delali hlapci, ko so nakladali blago na
voz! Ali je bila to samostanska tišina? Nekdo tam zadaj za vozom
je zapovedoval nakladalcem: »Zdaj naložite še sod rožmarina in sod
črnikalca za gospoda vicedoma. Zavarujte sode ob straneh z zaboji
žameta in škrlata za gospode deželane!«
Vprašujoče je Urška pogledala svojega brata.
Ta pa je z bleščečimi očmi kakor uročen strmel v ta veletrgovski
dirindaj, v delo nakladačev, v polna skladišča... O, da bi imel vsaj
desetino tega blaga! Iz vse dežele bi se mu stekalo. Vozil bi ga v
spremstvu oboroženih čet iz Reke, iz Trsta. Razvažal bi ga proti Ljubljani,
Beljaku, Linču, proti Gradcu in Dunaju in tudi na Ogrsko,
kadar bi ne bilo turške nevarnosti... Veletrgovec — založnik —
bogataš!
»Ti si torej naša nova samostanska dekla?« je masten glas debelega
priorja pretrgal Urškino strmenje in Jakobove sanje.
Oba sta se brž okrenila. Pred njima je stal ogromen debeluh z
napihnjenim obrazom. Oči so mu bile dobesedno v mastnih licih potopljene.
Sredi obraza se je svetil majhen živordeč nos. Od okroglega
obraza so viseli trije podbradki.
24
»Kako, da se ta mastna krogla še ni razpočila?« je pomislila Urška.
Bila je v veliki zadregi, ker ni vedela, kako naj pozdravi meniha. Ali
naj mu poljubi roko, kakor so zahtevali novomeški frančiškani? ...
Zgrozila se je, ko je pogledala na njegovo široko šapo, od katere so
viseli nabrekli prsti kakor sveže nagačene klobase.
»Da, velečastiti gospod prior, moja sestra je,« je namesto nje odgovoril
krošnjar.
»Pa kar s kravo jo primahaš k nam! Ali misliš kravo tudi udinjati?«
je kričal prior nad dekletom, ki je na vrvi potegnila kravo k sebi, da
zakrije svojo zadrego.
Urška ga je preplašeno pogledala. Zakaj tako kriči nanjo? Ali se
ni Jaka dogovoril, da proda kravo samostanu, ker je bila zelo dobra
mlekarica? ... Z obupanim pogledom je iskala pomoči pri bratu.
»Pre-prevzvišeni gospod opat so .. . so —« je Jaka iskal primeren
izgovor.
Pn ga je rešil globok moški glas za njegovim hrbtom. Izza
v°za, ki so ga nakladali, je pristopil velik mož v rjavi irhasti lovski
obleki, z visokimi rjavimi škornji, belo svileno čipkasto srajco in
dolgim belim nojevim peresom na zeleni žametasti čepici. Velik nadrobljen,
v gube zložen ovratnik je v obliki mlinskega kamna oklepal
njegov vrat. V obraz je bil lep, skoraj nekoliko prelep za moža. Niti
svetle brčice niso mogle zakriti ženske milobe njegovih mehko zarisanih
ustnic. Svetli, valoviti lasje, ki so mu padali na ramena, so
delali njegov obraz še mehkejši. Le v rjavih očeh se je zabliskalo
nekaj trdega, odločnega, ko se je ozrl na priorja.
»Zakaj se razburjaš, brat prior?«
»To dekle —« je pričel debeli menih.
»To dekle sem naročil za svojo osebno postrežbo,« mu je opat
Volbenk Neff presekal odgovor s trdim glasom, ki ni trpel ugovora.
Molče se je prior priklonil pred svojim predstojnikom in odšel s
Potuhnjenim, zlobnim pogledom na mlado Urško.
Opat je pomignil enemu izmed hlapcev, ki je brž pritekel.
»Raztovori živali! Stehtaj tovor! Pater skladiščnik naj ga oceni
ln oče prior naj fantu izplača denar!«
Hlapec je takoj pognal oba osla v stajo pred velikimi hlevi v
ozadju dvorišča, potem je vzel Urški vrv iz rok in privezal kravo
za stajo.
„ Ulska se je z žalostnim pogledom poslovila od živali, ki ji je bila
ze tri leta najboljša tovarišica v njeni samoti na Griču. Opat je opazil
Pogled in velel hlapcu:
25
»Kravo pelji v hlev! Brat hlevar naj jo oceni in oče prior plača
poleg drugega blaga. Pojdita za menoj!« se je obrnil naposled h
krošnjarju in njegovi sestri. S kratkim, ostrim pogledom je od zgoraj
navzdol ošvignil lepo, krepko dekle in zadovoljen nasmešek je izpreletel
njegov obraz. Ni se zmotil v svojem pričakovanju: sestra tako
zastavnega človeka, kakor je bil Jaka Gričar, ni mogla biti grda.
Urško je opatov pogled neprijetno presunil... Od nog do glave
me je ocenil kakor kupljeno živino! Seveda, saj zanj nisem drugega
kakor kupljena delovna žival — sužnja...
Jaka pa je bil zadovoljen, ne samo zadovoljen — vzhičen je bil.
Da mu bo opat odkupil še ves tovor vrh krave — to se mu niti
sanjalo ni. Skočil je k vratom in jih z globokim poklonom odprl
mogočnemu predstojniku stiškega samostana, najbogatejšemu veletrgovcu
vse dežele. Da, mladi Gričar se je zunaj v svetu naučil
lepega vedenja... Urška je kar strmela. Proti njej je bil brat vedno
čmeren in nevljuden.
Odšli so po temačnem obokanem hodniku. Za vrati vratarjeve
odprte celice je Urška videla koščenega meniha, ki je z mogočnimi
zamahi oblal dolgo desko, pritrjeno na skobelnik. Vratar je bil obenem
samostanski mizar. Urški se je zdelo, da se je v kotu pri oknu delavnice
zganila kodrolasa otroška glavica. Kajpak se je motila — kako
pa naj otrok pride v samostan!
Naposled so dospeli na konec hodnika. Opat je odprl široka vrata.
Vstopili so v veliko dvorano z dolgim omizjem in velikim razpelom
na steni. Bila je samostanska obednica — refektorij. Prekoračili so ga
na desno, tam je opat zopet odprl vrata na kratek hodnik. Šli so
mimo velike samostanske kuhinje, odkoder se je razlegalo klepetanje
samostanskih kuharic in dekel.
Ali bom jaz tudi v kuhinji delala? Ali v hlevu? Ali kje? Ce bom
le znala!... Tako je zaskrbelo Urško.
Po dveh stopnicah so prišli zopet na večje dvorišče, ograjeno z
enonadstropnimi poslopji. Okrog in okrog je tekel stebričast obokan
hodnik. Za hodniki so se videli veliki hlevi, mlekarna, sirarna in
prostorna mesnica. Povsod je bilo polno hlapcev in dekel zaposlenih
z delom. Nekaj otrok, večjih in manjših se je z glasnim vriščem podilo
po dvorišču... Toliko otrok v samostanu? Ko so zagledali opata,
so pritekli, da bi mu poljubili roko. Samo devetletnemu, opatu Neffu
čudno podobnemu dečku se je to posrečilo. Neff mu je položil roko na
svetlolaso glavo in z drugo roko napodil ostale otroke:
»2e prav, otroci!« Sklonil se je k dečku in vprašal: »Kaj pa je
s tvojo latinsko nalogo?«
26
»Sem jo že spisal. Pater Celestin jo je popravil.«
Stiški menihi so imeli tudi samostansko šolo, kjer so si vzgajali
naraščaj. Poleg tega je vzdrževal samostan seminar za mladeniče, ki
so hoteli postati duhovniki. Najbolj nadarjene so pošiljali v Italijo na
univerzo v Bologno, Padovo, Benetke in drugam.
Svetlolasi deček je odskakljal za drugimi, opat pa se je napotil
skozi dolgo, široko vežo. V izhodu veže se je v opoldanskem soncu
bleščalo pomladno zelenje in cvetje. Stopili so na samostanski vrt,
ograjen z visokim zidom. Sredi vrta je stala majhnemu gradiču podobna
stavba z okroglim trdnjavskim stolpom, ki je imel le v prvem
nadstropju ozke strelne line. Spodaj je bil stolp brez. oken. Stavbo so
v samostanu imenovali »opatija«, ker je v njej stanoval opat. Nekaj
stopnic je peljalo do vhoda, do močnih železnih vrat, v katera so bila
vdelana manjša prehodna vrata ...
V prostorni veži z lepim stopniščem, vodečim v prvo nadstropje,
se je opat okrenil k vratom na levi, jih odprl in zaklical, ne da bi
vstopil:
»Marjeta! Poskrbi za krošnjarja in njegovo sestro. Pokaži ji, kje
bo imela svojo kamro!«
Stopil je po veži, tlakovani z opeko, in se vzpel s prožnimi koraki
v prvo nadstropje, jemaje kar po dve stopnici hkrati.
Urška je strme gledala za njim. Vse njegovo ponašanje se ji ni
zdelo prav nič dostojanstveno. Ze njegova obleka je bila obleka posvetnega
plemiča. Tako je bil oblečen otoški graščak, kadar ga je
Urška srečala, ko je šel zjutraj v spremstvu svojih lovcev na lov.
Le debela zlata verižica z lesketajočim se križcem mu ni visela na prsih.
»No, kar vstopita!« se je pojavila na kuhinjskem pragu velika
močna ženska belih las in rdečega obraza, opatova kuharica Marjeta.
Za krošnjarja, ki ga je že več let poznala, se ni zmenila. Z zanimanjem
pa je premerila njegovo sestro.
»Kako ti je ime?« jo je vprašala, ko sta si v kuhinji stali nasproti.
»Urška.«
»Kar tja v kot odloži svoje svežnje!« je pokazala na drugi konec
velike kuhinje, kjer je pod majhnim oknom stala miza s klopjo ob
zidu in stoli naokrog.
Urška je snela svoja dva svežnja z rame in ju položila v kot na
tla. Ko se je okrenila, ji je pogled obtičal na klopi, kjer je stal pokrit
škaf s pitno vodo. Bakren korec je visel na steni nad škalom. S poželjivim
pogledom se je dekle ozrlo nanj. Zdaj šele je začutila, da
ima grlo izsušeno in polno prahu. Mučila jo je silna žeja in utrujenost
zaradi dolge poti, ki je ni bila vajena. Tudi lakota se ji je oglasila
27
v želodcu. Saj razen kosa kruha ob opoldanskem počitku, ki sta sl ga
privoščila na poti, ni tega dne še ničesar použila od zadnjega zajtrka
pod domačo streho.
Marjeta je razumela dekletov pogled in njen izmučeni obraz z
globokimi kolobarji okrog oči.
»Žejna si, ali ne? Kar sedita tja za mizo! Prinesem vama kislega
mleka, da si poplakneta prah iz grla.« Izginila je v shrambo poleg
kuhinje in prinesla veliko latvico kislega mleka. Vzela je dvoje lesenih
žlic iz žličnika, ki je visel poleg ognjišča na steni.
»Tu imata. Bog blagoslovi!«
»Bog plačaj!«
Zajemala sta s slastjo. Kuharica je prinesla še hleb črnega kruha
in nož.
»Odrežita si!«
Vselej je pogledala Urško, kakor da se je ne more nagledati. Njene
skrite misli so predle okrog dekleta nevidno mrežo: Lepa je in zdrava,
močna in stasita. Pogled ima odkrit in prikupljiv... Uboga reva!
Da, da!
Kaj vse je ležalo v tem »Da, da!« — ko bi mlada Urška to vedela!
»Ali si že kdaj pospravljala sobe?« jo je vprašala kuharica.
Urška se je prestrašila.
»Gosposkih sob še nikoli,« je priznala klavrno. »Še videla nisem
nobene.«
»No, pokažem ti, pa boš znala, saj nisi videti nerodna,« jo je
potolažila kuharica.
Vstopil je mlad, bledičen frater in javil:
»Prevzvišeni gospod opat so naročili, naj pride krošnjar v njihovo
sobo!«
Jaka je takoj odložil žlico in odšel za fratrom.
Urška je povesila pogled na svoje roke, umazane od prahu in
potu, in se zamislila: Zdaj je Jaka šel, da zaključi svojo kupčijo. Bogato
se mu je obnesla. Prodal je vse, kar je mogel prodati. Kaj bo
pravzaprav prodajal odslej? Edinole kapiteljsko blago? Saj svojega
ne bo imel več! Kdo mu bo zdaj obdeloval njive, predel, tkal platno,
gospodinjil in gospodaril? Nihče. Dom sta takorekoč izpraznila. Še
kokoši sta oddala sosedu Dobravcu, da jima jih proda v mestu. In psa,
njenega Cuja, lepega, leto starega volčjaka, je prevzel stric Dobravec,
v varstvo ... »Čez deset let ti ga vrnem, če bova še živela ...« je
rekel in se brž obrnil proč. Ločitev od Urške, ki mu je bila kakor
rodna hči, mu je bila pretežka — njemu in njegovi ženi, ki je že tri
dni samo jokala in tarnala, ker bosta odslej popolnoma zapuščena ...
28
Urški so — ne da bi se tega zavedala — kapljale solze na prašne
roke.
Kuharica Marjeta jih je videla. Obrnila se je proč in si dala
opravka pri ognjišču sredi kuhinje. S korcem je nalivala vodo v
svetel bakren kotel, ki je visel na verigi nad ognjiščem.
Ropot je vzdramil zamišljeno Urško. Z roko si je obrisala solze,
da je bila vsa lisasta po obraz.u .. . Kaj si bo mislila kuharica, če bo
opazila, da je objokana!
»Umila bi se rada. Vsa sem prašna,« se je oglasila in vstala.
»Tam zunaj teče potok čez vrt. Tam se umivamo in peremo,« ji je
odgovorila starka: »Gospodu opatu pa nosimo vodo v sobo.«
Urška je odhitela. Čutila je, kako jo je spremljal starkin pogled
do vrat.
Stopila je iz veže ven na stopnice in se ozrla po vrtu. Tam na
desni strani je bil majhen sadovnjak, za njim pa zelena trata. Tam
je moral biti potok. Stekla je z bosimi nogami po peščeni poti proti
tistemu koncu vrta. Res je tam skozi železno rešetko v visokem obzidju
pritekal potok izpod lesenega pokritega hodnika, ki je bil zgrajen
ob vsem obzidju kot dohod do strelnih lin.
Urška je brž stopila v plitvo, hladno vodo in si umila najprej roke,
Potem obraz, nazadnje pa še noge do kolen. Hladna voda jo je osvežila.
Zgoraj je stal pri oknu opat in preko ramena razlagal mlademu
krošnjarju:
»Posodil ti bom osla. Troje tovornih živinčet boš že obvladal. Na
dveh — svojem in mojem — boš tovoril moje blago, na kapiteljskem
kapiteljsko, dokler ne zaslužiš toliko, da se odkupiš kapitlju. Potem
boš tovoril le moje blago: iz. Stične na Reko, z Reke v Stično in
navzgor čez Ljubljano in Beljak do Linea ali pa do Gradca in do
Dunaja. Od prodanega in nakupljenega blaga —«
Opat je za nekaj trenutkov obmolknil... Tam ob potoku je zagledal
Urško, ki si je umivala noge ... »Prekleto lepo oblikovane noge!«
je sam pri sebi ugotovil opat Volbenk in nadaljeval z lesketom pohotnega
ženskarja v očeh:
» ti bom dajal toliko provizije, kolikor denarja pri svojem dosedanjem
krošnjarjenju gotovo nisi zaslužil.« Nenadoma se je okrenil
in stopil od okna proč: »Ali si zadovoljen?«
Gričar se je bal, da bi njegove oči ne izdale opatu, kako je
zadovoljen. Zato je povesil pogled v tla in počasi dejal, kakor da bi
se še premišljeval:
»Le gospod prior mi bodo —«
29
»Nič ti ne bodo! Bom že poskrbel za to, da boš pri obračunih
zadovoljen. Na vseh mitnicah naše dežele boš Imel prost prehod.
Blago našega samostana je povsod oproščeno mitnine.«
Jaka je razprl oči... Na to še pomislil ni: tudi kapiteljsko blago
bo pretihotapil pod stiškim naslovom. Tako bo profiliral mitnino, ki
jo bo kapitlju seveda zaračunal... Zopet dobiček!... Da bo goljufiv
— tega se niti zavedel ni.
»Torej: najina pogodba velja?«
»Velja!« je Jaka pogledal opatu v oči. Roke se ni upal ponuditi,
ker se je še pravočasno domislil, da je vsa potna in umazana.
Opatu pa menda tudi ni bilo do tega, da bi se s svojo lepo negovano,
z dragocenimi prstani okrašeno roko dotaknil umazane in žulj ave
krošnjarjeve. Jaka se mu je globoko priklonil in hotel že oditi, ko ga
je ustavil opat:
»Ali si kaj novega zvedel na Reki ali v Novem mestu?«
»Nič posebnega, prevzvišeni. Da se nam obeta nov turški naval —
to gotovo že vedo?«
»Da. O tem mi je sporočil novi poveljnik Krajine Žiga Višnjegorski.
Popraviti moramo vse samostanske utrdbe.«
»V Novo mesto in Belo Krajino že dovažajo topove in drugo
orožje iz Gradca kot pomoč kralja Ferdinanda. Pravijo, da misli
turški sultan Soliman oblegati Ljubljano.«
»Hm, da, čeprav imamo z, njim sklenjeno pomirje!«
»Da, Ampak —« krošnjar je znižal glas in se za korak približal
opatu: »—slišal sem — v taberni na Reki so govorili in v Novem mestu
tudi že vedo, da je Kacijanar ušel iz dunajske ječe na Hrvaško in se
zdaj dogovarja s sultanom za maščevalni pohod nad Avstrijo.«
Opat je prikimal:
»To je morda res. če pojdeš zdaj v Trst, pazi, da na povratku ne
prideš Turkom v roke!«
»Ne bom se pulil za to, da bi me posekale krive sablje,« se je
nasmehnil Jaka in se poslovil. Nedoločen, tesen občutek krivde ga je
zadržal, da svoje sestre opatu ni priporočil.
»Saj ni otrok!« se je izgovoril sam pred svojo vestjo. Vendar se
je zavedal, da bi se s priporočilom osmešil.
Ko je bil že med vrati, mu je opat še naročil:
»Če greš v Trst, oglasi se pri škofu Bonomu in vprašaj ga, če mi
je preskrbel tisto knjigo, ki mi jo je v zadnjem pismu obljubil:
Erazma Rotterdamskega »Laus stultitiae« — Hvalnico Norosti — ali
si boš zapomnil?«
30
»Ce si imena ne zapomnim, bom rekel kar za tisto knjigo, ki hvali
norce tega ne bom pozabil.«
Opat se je nasmehnil:
»No, prav, Gričar. Kar tako reci! In vprašaj ga, če imajo v Trstu
kakšno knjigo, ki se je v Ljubljani ne dobi.«
»Novoversko — ali ne?«
»No, da. Bonhomo že ve, kaj bi me zanimalo. Pa nikar ne obešaj
tega na veliki zvon!«
»Lahko se zanesejo name, prevzvišeni gospod opat! Nihče še nikoli
ni videl knjige ali pisma, ki sem jim ga prinesel.«
»Prav.«
Nekaj mesecev pozneje je Jaka Gričar spet prišel v Novo mesto.
Gnal je pred seboj dvoje živinčet s praznimi vrečami na hrbtih. Od
Gornjih vrat ju je prignal na Trg sv. Antona. Fred drugo hišo na
trgu, tisto, ki je imela za izvesek krajec, kruhek v obliki polmeseca,
je stal v belem slaščičarskem predpasniku in beli visoki čepici slaščičar
Jakob Krajec, velik, širokopleč človek Gričarjevih let. Ko je Jaka
Gričar prišel mimo in hotel zaviti v Cerkveno ulico navzgor, ga je
Krajec poklical:
»Hej! Jaka! Sveže preste imam.« Vedel je, da so bile preste edini
posladek, ki se mu je sicer stiskaški krošnjar težko odrekel.
Res je Gričar z glasnim »E — e!« ustavil svoja osla in stopil k
okencu, skozi katerega mu je Krajec pomolil dve presti, posuti s soljo.
»Dolgo te že nisem videl. Sem mislil, da si se že izgubil v svetu.«
Jaka je segel po mošnjičku, ki ga je skrival v širokem pisanem
Pasu in vzel iz njega krajcar.
»Ne morem se tako hitro izgubiti v naši deželi, saj križarim že
veC kakor deset let po njej in poznam vsako stezico.«
Z zdravimi zobmi je odgriznil trdo presto.
»Kje pa je tvoja sestra Urška? Nosila nam je maslo, zdaj pa je že
več mesecev nisem videl.«
»Služit je šla.«
»Služit? Kam?«
»V Stično.«
»Pa ne v samostan?«
»V samostan, da.«
»Hm!«
Kaj vse je ležalo v tem kratkem, godrnjavem »hm«! Gričar se je
dobro zavedal: Stiški menihi glede žensk niso bili na dobrem glasu.
31
Baje so živeli vsak s svojo. Kopice otrok so se podile po samostanu
— to je bil sam videl. Menihi so bili menda vsi kolikor toliko vdani
novim naukom, ki so se širili iz Nemčije in zahtevali med drugim tudi
odpravo duhovniškega celibata ...
»Zbogom!« se je Jaka kar naglo poslovil. V obraz mu je lezla
močna rdečica.
Krajec je zmajal z glavo za njim.
Krošnjar pa se je brž otresel vseh neprijetnih notranjih očitkov
in pognal oba sivca po ulici navzgor — zadnjikrat!
»Zadnjikrat!« mu je pelo v srcu, ko je gnal živinčeti pod pokopališčem
mimo učiteljevega in cerkovnikovega vrta. Pred proštijskim
hlevom ju je ustavil in izročil proštovemu hlapcu. Nato je odšel
v proštijo.
Prošt Sebastijan Kolpekh je sedel v opravi sodobnega kavalirja za
pogrnjeno in s prav obilnim zajtrkom obloženo mizo. £>irok, v gube položen
čipkast ovratnik se mu je ščeperil za vratom. Obleka iz rumene
laške svile in rjavega žameta bi delala čast vsakemu dvorjanu. Edinole
velik križec na zlati verižici je pričal, da je kavalir — duhovnik.
»Kaj? Kako? Rad bi se odkupil in kupil še njivo, travnik in
sadovnjak, v katerem stoji tvoja bajta? In še hosto nad cesto? Ali
imaš toliko denarja?« je vprašal prošt Kolpekh, da pridobi časa za
premislek: vsak denar je bil kapitlju v teh časih dobrodošel. Saj je
bilo treba prav tedaj poslati deželi precej visok prispevek za pretečo
vojno s Turki. Po zapovedi deželnega kneza se je zaplenila zaradi
turške nevarnosti četrtina cerkvene posesti. Vsaka prodaja kapiteljskega
posestva je bila proštu dobrodošla. Seveda tega že iz trgovskih
ozirov ni hotel pokazati.
»Nekaj sem si prihranil, saj trgujem več kakor deset let,« je
Gričar odgovoril.
»No, koliko pa mi misliš plačati za odkup tlake in za zemljo.«
»Če bi se naselil v mestu, bi bil svoboden brez odkupa,« je Gričar
pripomnil z zvitim pogledom na prošta, ki se je delal brezbrižnega.
V hipu je Kolpekha minila brezbrižnost.
»Ne bodi nesramen!« je vzrojil. Na zatočišče v mestu, do katerega
je imel pravico vsak tlačan, prošt res ni bil pomislil.
»Za štiri sto goldinarjev dobim v mestu kakšno podrtijo in postanem
meščan,« je nadaljeval Gričar, ne da bi se dal motiti. Tisto o
nakupu podrtije mu je pravzaprav šele tedaj prišlo na um. »Mislim,
da tisti kos vegastega sveta na Griču ni vreden več kakor tri sto
goldinarjev.«
>
»Ali me misliš ociganiti kakor bedaka?« je prošt zagrmel in udaril
s pestjo po mizi, da je poskočil poln kozarec pred njim in je rdeče
vino pljusknilo po belem prtu.
Jaka je odstopil za korak, vendar ne iz strahu. Prijel je za kljuko,
kakor da hoče oditi.
»Ce bi mi prodali ves Grič s tistim gozdičkom do ceste vred, bi
Plačal sto rajnšev za vse skupaj, več jih pa nimam,« je izjavil s trdnim
Pogledom v proštov bledikasti obraz in njegove bodeče oči.
Jaka se je lagal. Imel je nekaj več kakor osem sto goldinarjev.
Ampak rajši bi bil tepen, kakor da bi dal ves prihranjeni denar
iz rok.
»In tvoj odkup?« ga je prošt pogledal izpod čela.
»Ali se nisem več kakor deset let odkupoval s krošnjarjenjem s
kapiteljskim blagom?«
»Cigan! Za ves Grič mi plačaš šest sto — niti vinarja manj! In
za odkup tri sto.«
»Nimam. In če bi imél, bi si kupil za ta denar že bajto v mestu
in še njivo pred mestom. Dam jim pet sto goldinarjev in goldinar
za prodajno pismo!«
»Vrag te vzemi! Daj sem denar! Po pismo pa pojdi v pisarno!«
Gričar je odprl svojo zaprašeno popotno torbo in naštel iz. mošnje
Pet sto goldinarjev na mizo pred prošta. Potem je vzel še goldinar
iz mošnjička za pasom in ga položil k ostalemu denarju na mizo.
»Zdaj pa glej, da mi ne prideš več pred oči!« je zarentačil prošt
in jezno dvakrat udaril na srebrni zvonček, ki je stal na mizi.
Takoj so se odprla vrata in vstopil je kapiteljski oskrbnik, stafejši
človek z velikim belim ovratnikom in črno čepico na glavi. Snel
ie čepico in ponižno obstal.
»Napravi temu stiskaču prodajno pismo za ves Grič! Plačal mi
i® pet sto goldinarjev — smešno ceno! Ampak naj bo, da se mi že
enkrat pobere izpred oči. Pripiši, da se je s tem odkupil tudi tlaki!
Pojdita!«
Oskrbnik se je priklonil, Gričar pa je zamomljal pozdrav, na
katerega mu prošt ni odgovoril. Saj bi Griča ne bil prodal, če bi ne
v takšnih stiskah za denar.
Četrt ure pozneje je gnal Gričar svojega sivca proti domu. Zopet
in zopet je otipaval pismo, ki ga je bil skril pod robačo na prsi. Vse
je pelo v njem: Svoboden! Svoboden!
Ni bil več tlačan, nikomur več podložen. Prost je bil vseh obvez-
Posti. in ne samo to! Postal je posestnik, zemljiški lastnik! Res je
kilo posestvo majhno, v četrt ure bi ga obhodil okrog in okrog: njiva,
3
33
travnik, sadovnjak, stara lesena bajta in hlev, pa še majhen gozd
po bregu navzdol do poti — to je bilo vse. Komaj pol grunta.
»Ni veliko — ampak za začetek dovolj. Glavno je to, da sem se
izkopal iz tlačanske revščine. Zdaj pa že pojde počasi navzgor,« je
razmišljal tovornik.
Navzgor? Kam navzgor? Za enkrat se je s stiškim opatom dogovoril,
da pojde namesto s tremi osli. kakor je potoval doslej, s celo
karavano na pot proti Linču ob Donavi. Vzel bo s seboj štiri pokrite
vozove blaga, ki ga je bil počasi natovoril iz Trsta in Reke in je
čakalo v samostanskih skladiščih, da ga razpečajo. Kajpak ga bo
spremljala na poti četa oboroženih samostanskih hlapcev na konjih.
Zaslužil bo z eno samo potjo mnogo denarja. In to je že lep napredek
..._ Nekaj takšnih poti in — no, večno ne bo potoval z opatovim
blagom. Osamosvojil se bo, ko si bo dovolj privarčeval. Dokupil si
bo še dva osla. S tremi lastnimi živinčeti se tovorjenje že izplača.
Morda ... morda si kdaj pridobi toliko, da...
Kakor divje zmedene sanje so mu zaplesala pred očmi skladišča
— vozovi — konji...
Ne, v oblake ne bo segal. Rajši ostane lepo varno pri tleh. Posestvo
— razen gozda — bo dal v najem za deset let. Potem se vrne
Urška domov in on tudi. Oženil se bo z. zdravim, močnim kmečkim
dekletom, dokupil še nekaj njiv, morda vinograd v Trški gori in
delali bodo vsi trije, da se bo kar kadilo. Da, tako bo.
In nobenih tlačanskih dajatev niti drugih obveznosti več. Delali
bodo na svoji zemlji in zase. — Da, tako bo, zares.
*
/k * -i
34
2. poglavje
Leto pozneje.
Vselej, kadar je Jaka odhajal z novo karavano iz samostana, mu
je bilo na jeziku vprašanje po Urški. Ampak — koga naj vpraša?
Hlapcev, s katerimi je imel največ opravka, ne. Bili so po večini
neotesani, divji fantje, drzni in posmehljivi. Zamalo bi se Gričarju
zdelo, da bi se s takim vprašanjem obračal na hlapce, odkar jim je
zapovedal na svojih trgovskih potih kot vodja karavane in trgovski
zastopnik mogočnega stiškega opata, najbogatejšega veletrgovca kranjske
dežele.
Ali naj vpraša skladiščnika, patra Gabriela? Ali priorja?
O, skladiščnik, molčeč, čmeren menih, ki je živel le za svoje
številke in debele skladiščne knjige, za vreče in zaboje in sode, ki
jim je vsem vestno pritiskal svoje pečate in plombe — ta pač ni imel
niti časa niti volje, da bi se zanimal za ubogo samostansko deklo.
3* 35
In prior? Debeli mogočnik se je bivšemu krošnjarju dosledno izogibal.
Moža sta se srečala le poslovno, kadar je Gričar prišel v samostansko
pisarno na obračun o prodanem in nakupljenem blagu ali na razgovor
o novih naročilih in novih prevozih blaga. Kadarkoli je Jaka pogledal
v drobne, v masti potopljene priorjeve oči, je v njih srečal le prezir.
Skopo so se napihnjenemu mogočniku trgale besede z debelih zaničljivo
povešenih ustnic. Kako naj bi se »prevoznik« Gričar drznil
nadlegovati priorja s kakšnim drugim kakor poslovnim vprašanjem.
In opata? Zakaj bi njega ne vprašal? Ali sd ni prav on obdržal
Urške za svojo »osebno postrežbo« — kakor je rekel. Ali nima brat
pravice vprašati gospodarja po sestri?
Seveda — ampak... Nedoločen občutek ga je zadrževal, da tega
ni storil. Pravzaprav — kaj bi lagal samemu sebi! — občutek že ni
bil več nedoločen. Dovolj časa je bil samostanski uslužbenec, da ne
bi do dobra spoznal svobodnega življenja stiških samostancev.
Jaka Gričar je prepotoval dovolj sveta, da je ljudi poznal, da jim
je bral z obraza. In kar je bral na opatovem svetovljanskem obrazu
— to ga je pač zadrževalo, da ni povprašal po sestri, dasi ga je negotovost
nekaj mesecev prav pošteno mučila, kadarkoli se je s svojih
potovanj vračal v samostan. Se vedno mu je očitala slaba vest: Sestro
si prodal! Prodal si jo človeku, o katerem si vedel, da ji ne bo
prizanašal!
Toda brž je potlačil vse notranje očitke in obrnil misli na svoje
načrte in račune. Neprestano je razmišljal o svojih lastnih trgovskih
poslih, ki jih poleg prevažanja samostanskega blaga nikakor ni zanemarjal.
Lakomna trgovska žilica mu nikdar ni dala miru. Prevažal
je samostansko robo v Reko in Trst, naložil tam drugo in jo vozil v
Ljubljano, Beljak, Line, pa tudi na Dunaj ali v Gradec, nikoli pa
ni pozabil pritakniti k samostanski še svojo kupčijo. Denar, ki si ga
je na ta način pridobil, je nalagal v trgovino bogatega ljubljanskega
trgovca Luke Cveklja. Pri njem se je oglasil vselej, kadar je s karavano
potoval preko Ljubljane.
Cvekelj je imel sicer sam svoje tovornike in njegov poslovodja
Žagar se je čudil, zakaj naroča gospodar blago iz Linča vedno po
stiškem prevozniku Gričarju. Morda bi bil prevoz vendarle nekoliko
cenejši, če bi poslal po blago svojo lastno karavano?
Nekoč — bilo je v začetku aprila — sta Cvekelj in njegov poslovodja
sedela v pisarni za trgovino in pregledovala seznam blaga, ki
ga je pripeljal stiški prevoznik iz Linča.
Žagar, bolj majhen mož s sivimi dolgimi lasmi in sivimi brkami
ter lisičjim izrazom v majhnih očeh, je molče zapisoval v knjigo, kar
36
mu je predstojnik narekoval. Naposled sta končala. Molče je poslovodja
zaprl knjigo in hotel oditi. Gospodar ga je pogledal.
»No, saj danes pa kar molčite. Ali ste sestavili seznam? Naročil
sem vam, da si sproti zapisujte blago, po katerem stranke najbolj
povprašujejo in pa tisto, katerega zaloga že pojema v skladiščih.«
Žagar je prikimal in segel v žep svojega kratkega zamaščenega
kožuha, ki ga je zaradi mrzlih skladišč nosil v službi. Izvlekel je
papir, počečkan s številkami in z nerazločno drobno gotsko pisavo.
»Tukaj,« je porinil papir pred' Cveklja.
»Hm! Zdi se mi, da ste danes nekako slabe volje, Žagar. Kaj pa
vam je?«
Poslovodja je bil v zadregi. S pretkanim pogledom je ošinil gospodarjev
rdeči obraz: Ali mi ne bo zameril, če apet godrnjam zaradi
tega nesmiselnega stiškega prevozništva? No, saj mi je le za korist
naše tvrdke!
»Naj mi ne zamerijo, gospod! Saj sem res vedno slabe volje, če
pomislim, kakšna škoda je za našo tvrdko, ker ne kupčujemo z
Linčem brez posredništva. Sami sebe prikrajšamo za ves izvoz.
Uvozno blago pa moramo plačevati toliko dražje, kolikor si priračuna
stiški prevoznik, tisti premeteni, pohlepni Gričar.«
Namesto nejevolje je šinil preko Cvekljevega obraza, obrobljenega
s kratko brado, zvit nasmešek:
»Premeten in pohlepen mora biti vsak dober trgovec. Ali vas
nisem že opozoril na to, da so stiški tovorniki oproščeni vseh mitnin?«
»Da. Ampak — kolikor to zniža ceno blagu, jo zopet zviša provizija,
ki si jo zaračuna prevoznik! Zato ne morem razumeti —«
Luka Cvekelj je vstal in stopil k železnim vratom, za katerimi
je bila vzidana njegova velika blagajna. Vzel je iz žepa ključ in molče
odklenil vrata. Notranjščina blagajne je bila razdeljena na police,
polne vreč in vrečic denarja in nekaj svežnjev listin. Na spodnjih
dveh policah je Žagar zagledal dvoje zabojev, ki jih je prevoznik
Gričar davi pripeljal s svojo karavano. Zgornji zaboj je bil odprt.
Nenadoma se je Cvekelj okrenil in široki obraz se mu je zresnil,
ko je ostro pogledal svojemu poslovodji v oči:
»Žagar! Doslej se nisem zanimal za vaše versko naziranje. Preden
Pa govoriva dalje, vas moram vprašati naravnost: Ali ste papist ali
Pravi kristjan?«
Nekoliko začudeno je poslovodja razprl drobne oči. Vendar je
moško vzdržal gospodarjev prodirajoči pogled in odgovoril mirno:
»Že dve leti hodim z ženo in hčerko redno k pridigam gospoda
Primoža Trubarja v stolnico. Prositi sem vas že hotel za vaše pri37
poročilo, da bi se smel udeleževati duhovnih sestankov pri gospodu
deželnemu pisarju Klombnerju. Slišal sem, da tam gospod kanonik
Pavel Wiener tako lepo razlagajo sveti evangelij in nauke nove vere.«
»Prav. Priporočil vas bom. Vaša želja mi kaže, da vam smem
zaupati. Poglejte!«
Odmaknil se je od blagajne in pokazal na odprt zaboj na spodnji
polici. Tam je poslovodja zagledal lepo, vezano novo knjigo: Lutrov
prevod biblije!
To je bila torej skrivnost stiškega prevoznika. Zdaj je vse razumel:
Cvekelj je po tej poti dobival prepovedane luterske knjige iz Nemčije
— saj blaga, ki ga je prevažala in tovorila karavana stiškega samostana,
nihče ni preiskoval, ker je bilo prosto vseh mitnin. Odtod so
torej ljubljanski vodilni protestantje: deželni pisar Klombner, njegov
prijatelj Cvekelj, kanonik Wiener, vneti pridigar Primož Trubar in
drugi dobivali vedno vire za svoje novoversko gibanje!... Na Cvek-
Ijev naslov so prihajala dela, ki papistom niso smela priti v roke!
»Da, zdaj razumem vašo modrost, gospod Cvekelj,« je izjavil poslovodja
s skesanim nasmehom. »In moja hčerka Ana je imela prav,
ko mi je nekoč rekla: Gospod Cvekelj že ve, zakaj naroča blago po
prevozniku Gričarju. Gotovo ima pri tem kakšno skrito korist.«
»Vaša hčerka je pametno dekle.«
Poslovodja je prikimal. Njegov obraz se je zresnil.
»Pametna je pač, le — meni bi bilo ljubše, če bi bila manj pametna,
pa bolj zdrava. Vse življenje bo nesrečna. Omožila se nikol
ne bo.«
»Zakaj ne? Saj ste ji prištedili že kar čedno doto. Vaš račun v
moji knjigi kaže že prav lepe številke. In Ana je vaša edinka.«
»Seveda. Ampak — vsakemu falotu je ne dam za ženo, saj vem,
da bi jo vsak vzel le zaradi denarja — njo, ubogo pohabljeno revše.«
»Nekoliko previdni boste pač morali biti pri izbiri svojega zeta.«
Žagarjeve lisičje prižmurjene oči so oplazile gospodarja s kratkim
pogledom. Ali se norčuje? Potem se je zagledal skozi majhno, z železno
mrežo zavarovano okno ven na dvorišče, kjer sta poleg vhoda v skladišče
zlagala hlapca velike, v povoščeno platno zavite bale blaga.
Stiški tovorniki so jih na drugem koncu dvorišča snemali s svojih
konj.
»Pri izbiri? Dvomim, da bi ubogi moj otrok imel dosti izbire.
Sklenil sem pa, da bom odločitev v takem slučaju prepustil njej sami.
Pretežko bi mi bilo, če bi zaradi mene zašla v preveliko duševno
trpljenje. Zelo je občutljiva — kakor vsi pohabljenci,« je končal s
tihim glasom.
38
Trgovec je zamišljeno prikimal in sedel na svoj prostor\za pisalno
mizo. Odprl je veliko, v usnje vezano trgovsko knjigo, polno zapiskov
z gotskimi čačkami, kakršne so takrat mnogo uporabljali poleg latinskih.
Z nastavka pisalne mize je vzel šop listov, prijel za gosje pero,
ki ga je imel vtaknjenega v začrnel tintnik in začel račune prenašati
z listkov v knjigo.
Poslovodja se je ozrl na gospodarja, vzdihnil in odšel... »Morda
sem mu nadležen s svojo srčno bolečino? Mar bi bil molčal! On, ki
ima zdrave otroke, me ne more razumeti.«
Ni še zaprl nizkih vrat, ko ga je poklical gospodar:
»Žagar!«
Poslovodja se je vrnil in zatisnil vrata.
»Poslušajte, Žagar! Ali poznate zanesljivo molčečega človeka, ki
bi se mu upali izročiti zelo zaupen posel? Poznam vas že dvajset let
in vem, da mi ne boste slabo svetovali.«
Poslovodja je snel svojo čepico z glave in se popraskal po plešasti
glavi. Nekaj časa je gledal v tla, potem pa je z zvitim nasmeškom
dvignil pogled do vodenomodrih gospodarjevih oči:
»Ali — ali bi ne mogel tistega posla opraviti jaz sam?«
Cvekelj je odločno stresel z glavo:
»Ne. Ljubljančani vas preveč poznajo, čudno bi bilo, če bi se s
tolikšnim zavojem pojavili sami v škofiji. Hlapca pa vam ne morem
dati s seboj. Čim manj ljudi kaj ve o tem, tem bolje.«
»Hm. Potem — samo enega človeka še poznam na svetu, na katerega
se zanesem kakor na samega sebe — svojo hčerko Ano.«
Cvekelj je poslovodji nekaj trenutkov molče gledal v oči... Da
bi svojo skrivnost zaupal mlademu dekletu? No, Ana Žagarjeva je
bila res svojevrstno, tiho dekle. Prijateljic ni imela. Cvekelj je dekletce
rad imel. Bil ji je krstni boter.
»Ampak povedala bo svoji materi, vaši ženi in —«
»Ne bo povedala. Ni njena navada, ker ve, da mati ne zna molčati.
Že od nekdaj je svoje male skrivnosti zaupala le meni. Če ji bom
naročil, naj molči, vem da ne bo z nikomer o tem govorila.«
»Dobro.« Cvekelj je znižal glas: »Zanesla bo Luthrovo biblijo
škofu Kacijanarju. Toda oddati mu jo mora osebno in brez prič.
Škofovemu tajniku, kanoniku Pavlu Wienerju, naj reče, da je prinesla
blago, ki ga je Njegova Prevzvišenost naročila. Wiener bo že
pazil, da bo vse v redu. On je škofov prijatelj in zaupnik.«
Žagar je gledal gospodarja z razširjenimi očmd, nagubanim čelom
in odprtimi usti...
39
Kaj! Škofu? Novoversko knjigo! Ali ni Frančišek Kacijanar katoliški
škof? Ali ni kralj Ferdinand prepovedal širjenje novoverskega
tiska?.., »Kdor razširja krivoverski tisk, naj se kaznuje s smrtjo
v ognju!« ... *
In biriči novega deželnega glavarja Nikolaja Jurišiča? Vedno se
klatijo po mestu in prisluškujejo povsod, kjer se jih meščani najmanj
nadejajo. Ali ne bo ta pot za njegovo edinko prenevarna? če jo
zasačijo — z Luthrovo biblijo!
Cvekelj se je posmehnil njegovemu strahu.
»Žagar! Ne bodite zajec! Če vam praviim, da je vse urejeno in
dogovorjeno! Vaši hčerki se ne more nič hudega zgoditi. Vsakomur,
ki jo ustavi v škofijskem dvorcu, naj odgovori isto, pa bo prav.
Ovili bomo biblijo z blagom, da bo zavoj izgledal kakor bala blaga.«
Poslovodja je povesil oči in se v zadregi nasmehnil:
»Da, gospod. Ali naj grem ponjo?«
»Kar pojdite! Zdaj je ura devet. Ob tem času je Kacijanar gotovo
še doma. Sinoči je prispel iz. Gornjega Grada. Videl sem kavalkado,
ko je zavila v škofijo. Če ga danes ne ujamem, kdo ve, kdaj spet
pride v Ljubljano. Saj ga skoraj nikoli ni tu.«
Žagar je odšel. Prekoračil je dvorišče, tlakovano z okroglim kamenjem
in stopil v skladišče poleg trgovine. Skladišče je bilo velik
obokan prostor, precej temačen zaradi majhnih zamreženih oken, prevlečenih
s prozorno kožo. Steklo je bilo tiste čase še precej draga
redkost. Pri srednjem oknu je stal Žagarjev pisalnik z visokim stolom,
poleg njega pa rogovilast obešalnik z Žagarjevim kratkim suknjičem
in plaščem, obrobljenim s kožuhovino. Vrh obešalnika je čepela temna
kučma.
Poslovodja se je preoblekel in naročil skladiščniku, ki je v
ozadju zlagal bale blaga iz zaboja na police:
»Če kdo pride, naj me počaka. Vrnem se kmalu.«
Stopil je skozi široko obokano vežo in mimo odprte trgovske lope
ven na trg. Pogledal je proti magistratu, ki je s svojimi arkadami
molel iz vrst meščanskih hiš. Kipa Adama in Eve sta ga stražila na
oglih. Vsak pomočnik, ki je pripotoval v Ljubljano, ju je moral poljubiti,
če je hotel imeti srečo v mestu — takšna je bila vera ljubljanskih
cehovcev. Na stopnicah starega vodnjaka pred magistratom
je mrgolelo okoliških kmetic v belih krilih iz domačega platna in
kratkih ovčjih kožuhih. Vmes so stali pri svojih koših kmetje s širokimi
črnimi klobuki ali visokimi kučmami v sivih zimskih oblekah
iz grobega domačega sukna.
40
Prodajali so različna živila: žito, moko, krhlje, olje, mast, kokoši,
jajca, mleko, maslo in druge pridelke. Na stojnicah so prodajale sol
merilke soli — edine javne uslužbenke v, mestu. Meščanke v dolgih
nagubanih krilih iz raznobarvnega uvoženega blaga in s čudnimi visokimi
šiljastimd pokrivali ali širokimi, s tančicami pritrjenimi klobuki
na glavi, odete v velike volnene šale ali v španske mantilje, so hodile
z nakupovalnimi košarami med vrstami prodajalk in prodajalcev. Ob
vhodu v magistrat je stala pred železno kletko gruča ljudi.
»Kdo ve, kakšno zločinsko revo tam spet psujejo in pljujejo vanjo«,
si je mislil Žagar: »Ljudje so pač zveri.« Okrenil se je in odšel proti
Staremu trgu.
Ko je prišel do visoke temne stavbe s prehodom na Čevljarski
most, je pospešil korake. Iz zgornjih dveh nadstropij se je skozi
majhna, zamrežena okna razlegalo grozno, kar zverinsko tuljenje
trpinčenega človeka jetnika v Tranči, eni najstrahotnejših ljubljanskih
ječ. Žagar je skoraj tekel mimo strašnega poslopja. Kriki
mučenega zločinca — kdo ve, ali je bil res zločinec — so mu rezali
v mozeg.
Po sredi vegasto tlakovanega, z blatom in smetmi na debelo
pokritega Starega trga se je Žagar prerii mimo ljudi, ki so kupovali
na stojnicah, pomaknjenih iz prodajalnic daleč na cesto. Vozovi so si
tod le s težavo utirali pot. Sicer pa so zaradi slabih cest in potov
ljudje splošno tovorili le s konji in osli. Tistega dne — bil je tržen
dan — je bil promet s tovorno živino kar živahen. Žagar se je oddahnil,
ko je dospel do ozke dvonadstropne hiše, v kateri je stanoval.
Povzpel se je po temnih lesenih stopnicah v drugo nadstropje in se po
odprtem hodniku obrnil proti dvoriščni stavbi. Ob sivo prepleskanih
vratih je potegnil za zvonec. Slišal je, kako so se v stanovanju odprla
cvileča kuhinjska vrata. Drobni koraki so se čuli po predsobi. Zapah
je zašklepetal in na odprtih vratih je stala drobna, njemu komaj do
ramen segajoča postavica njegove hčerke Ane. Kratek život z nekoliko
postrani ukrivljene? hrbtenico, nižjo desno ramo in višjim bokom je
— poleg podšitega modrčka — zakrivala topla, s kožuhovinastimi progami
obrobljena pelerina. Nagubano krilo, segajoče do peta je skrivalo
navzven usločene nožiče. Vse skrite hibe komaj dvajsetletnega
dekleta pa je bogato odtehtal nedolžen, odkrit pogled iz lepih, velikih,
rjavih oči, pogled ljubke, plahe srne. Pod mehko rezljanim ravnim
nosom so se bočile majhne ustne, zaokrožene v neprisiljen, prikupen
nasmeh. Mehki, kodrasti pepelnato-plavi lasje so obrobljali nežen
obraz in viseli po hrbtu v dveh debelih kitah, na konceh zvitih v
lepe kodre.
41
»Očka! Ali se je kaj posebnega zgodilo, da so prišli že zdaj
domov?«
»Napraviti se moraš, deklič moj! Gospod boter te prosijo, da
opraviš zanje zaupno pot,« je tiho mrmraje odgovoril Žagar in pristavil
šepetaje: »Ali so mama doma?«
»Ni jih. Na trg so šli. Kam me bodo poslali gospod boter?«
»K škofu,« je šepetal Žagar, dasi sta bila sama v stanovanju.
»K škofu!!« se je prestrašila Ana. »Zakaj?«
»Nesla mu boš nekaj, kar je za nas vse, zate in zame in za botra
in za škofa nevarnejše kakor smodnik — nihče ne sme nikoli zvedeti
za to. Ali boš znala molčati o tem? Tudi proti materi?«
»Tudi.«
»Dobro, zanesem se nate. Nesla boš škofu — Lutrovo Biblijo.«
Velike hčerine oči so se prestrašeno razprle.
»Ali me ne bodo prijeli biriči?«
»Ne boj se! Nesla jo boš zavito v blago. Vsakomur, ki te vpraša,
boš odgovorila, da neseš manufakturno blago, ki ga je naročil prezvišeni
gospod škof. Izročiti ga moraš njemu osebno.«
»Torej je škof tudi lutrovec?«
»Ali bi sicer nastavil za stolnega pridigarja duhovnika kakršen je
gospod Primož Trubar? In njegovi kanoniki: Pavel Wiener, Mertlic,
Dragolič, Rakovec?«
Ana je prikimala. Prestrašenost se je umaknila iz njenih oči.
»Nič se ne boj! Aid misliš, da bi jaz privolil v to tvojo pot, če
bi bila nevarna?«
Ana je hitro pritisnila čelo ob očetovo ramo, on pa jo je rahlo
pobožal po laseh.
»Le hitro se preobleci, Ana, da lahko takoj odideš, ko se vrnejo
mama.«
»Kaj pa naj jim rečem? Gotovo bodo vprašali kam grem?«
»Reci, da je prispel nov tovor blaga in sem te prišel klicat, da
si med njim izbereš blago za novo obleko, preden ga damo v prodajo.
Ne boš se zlagala. Res smo dobili prav lepo laško volneno blago.
To je po dolgem zimskem odmoru prvi tovor stiškega prevoznika.
Zdaj pa se moram vrniti.«
Odšel je.
Ana je zapahnila vrata za njim in stekla v svojo kamrico, da se
preobleče. Njena sobica je ležala poleg spalnice staršev. Bila je proti
grajskemu hribu obrnjena, z razgledom na vrt, kd je v terasah visel
na strmem pobočju. Razen travnatih zaplat ob leseni ograji ni bilo še
nikjer nobenega zelenja. Vendar je bil vrt že skoraj ves prekopan In
42
posejan. Nekaj sadnega drevja je v vetru zibalo gole veje z nabreklim
popjem. Češnja na vrhnji terasi je že brstela.
Ana je globoko zajela svež zrak, ki je prihajal s pobočja grajskega
hriba. Veter je plahutal s težkimi zavesami pri oknu, se zaletaval
v sobo in zibal in napihoval celo zavese preproste dekletove
postelje, ki je stala v kotu. Ana je zaprla okno in stopila k nizki
omari, okrašeni z gotsko rezbarijo. Odprla je vrata. Za hčerko
skromnega trgovskega poslovodjo je bila zaloga njenih oblek dovolj
bogata.
»Danes mi oče zopet ponujajo blago za novo obleko. Ali ni —
ob njihovi splošni varčnosti — ta edina njihova razsipna navada kar
čudna? Morda — morda hočejo z. lepimi oblekami prikriti — mojo
telesno hibo ...«
Nasmeh je izginil z njenega obraza. Žalost je sijala iz njenih lepih
oči. Izbrala je črno obleko iz mehkega laškega »mezza lana« — polvolne,
ki je v lepih, od ene strani z verižico in srebrno torbico zajetih
gubah padala po njej navzdol. Povrhu si je oblekla do kolen segajoči
kožušček iz črne irhovine, ki jo je obrobljala bela, puhasta jagnjičevina.
Preprost črn klobuček, privezan z belim pajčolanom, je dopolnil
njeno obleko. Obleka in plašč sta bila tako umetno krojena in
podložena, da nihče ne bi mogel slutiti pod njimi kakršnekoli hibe
nežne dekliške postave.
Iz rezljane skrinje, ki je stala ob drugi strani, je vzela Ana par
belih irhastih rokavic s širokima manšetama. Komaj si je nataknila
eno izmed njih, je zunaj zapel zvonec. Stekla je odpirat.
»No, no! Kam se pa odpravljaš?« jo je takoj vprašala mati. Bila
je precej močna ženska, za glavo višja od svoje hčere. Iz rjavega
volnenega šala je gledal nekoliko bledikast, širok obraz, z dobrosrčnimi
okroglimi rjavimi očmi. V rokah je držala košarico, polno
zelenjave in drugih nakupljenih reči.
»Oče so me prišli klicat.«
»Oče?« se je začudila Zaggrica že na kuhinjskem pragu:
»Dobili so nov tovor blaga. Rekli so, da mi kupijo blago za novo
pomladansko obleko.«
Mati je skomignila z rameni:
»No, mislim, da bi bila lanska še kar dobra,« je suho pripomnila
in odložila košarico na mizo: »Oče te kar preveč razvajajo.«
Hčerka je povesila glavo. Zasukala se je in se vrnila v sobo, si
oblekla še drugo rokavico in se kratko ozrla v ogledalo na steni.
Vzdihnila je in zaprla skrinjo.
43
»Zbogom, mama! Naj zaklenejo za menoj!« je zaklicala, ko je
skočila mimo kuhinje.
Na temnih, izhojenih, lesenih stopnicah bi bila skoraj spodrsnila,
ko je hitela po njih navzdol. Cesta je bila polna tovorne živine in
kmetov, ki so se vračali po Starem trgu proti dolenjski strani. Pri
Tranči je bila gneča vedno večja.
Ali se je kaj zgodilo tam? Ljudje so stali sredi ulice in gledali
proti Čevljarskemu mostu. S težavo se je Ana prerila skozi gnečo.
Ko je pred Trančo hotela stopiti proti Glavnemu trgu je val kričeče
množice prihrumel čez Čevljarski most pod temne oboke Tranče.
Ana se je hotela umakniti na kamniti hodnik k hiši, toda val jo je
zajel in jo potegnil za seboj. »Proč z vsemi Židi!« je Ana razločila
krik množice.
»Obesite krojača Majerja! Nam odjeda kruh, sam pa bogati!«
»Kdor ni v cehu, nima pravice, da dela v mestu. Izženite ga!«
Vsa prestrašena se je Ana poizkušala izmotati. Toda reka ljudi
jo je odnesla s seboj. Posrečilo se ji je odriniti tri, štiri ljudi. Ze
se je približala hodniku, kjer so stali radovedni gledalci. Se dva
koraka in izpulila bi se iz. razdivjane množice.
Zdajci pa jo zgrabi močna roka okrog pasu.
»O-ha! Ljubica židovska, ali bi rada ušla?«
Od groze se je stresla in se z vso silo uprla z obema rokama
bradatemu licu surovih potez, ki je sililo proti njej:
»Pustite me! Nisem Židinja!« je zakričala obupno in se zvijala
v trdem objemu.
Zaman. Kosmati obraz se je sklonil nad njo.
Zakričala je z divjim krikom v pričakovanju, da se ostudne ustne,
z rumenimi kocinami pokrite, po žganju in tobaku smrdeče, pritisnejo
na njene.
Drhal naokoli je izbruhnila v glasen krohot.
»Ljubica židovska! Naj te poljubi kristjan!«
Tolkla je z. rokami okrog sebe in v obupu ponavljala:
»Nisem Židinja! Nisem Židinja!«
Solze so ji lile po licih. Pred očmi so ji plesali spačeni obrazi.
Z naporom vse svoje šibke moči je s pestjo usekala po najbližjem.
Slišala je ostudno kletev. Roke, ki so jo oklepale kakor železne klešče
so za trenutek popustile — skočila je proti pločniku.
»Pomagajte!« je zakričala in iztegnila roke proti gledalcem.
A že so trde roke iznova segle po njej ...
Takrat pa se je zagnal iz vrste gledalcev velik širokopleč mož in
sprožil svojo močno pest proti njenemu protivniku.
44
»Hudič! Izpusti jo!«
Še enkrat se je sprožila pest. Roke so popustile njen pas — opotekla
se je — nekdo jo je prestregel, dvignil in odnesel. Tema se je
zgrnila nanjo ...
Ko je odprla oči, se je sklanjal nad njo oče dn ji z brisačo
močil obraz.
»Očka!« je zaihtela in se ga oklenila z obema rokama .. . Strašne
spake so ji kakor v megli še enkrat zaplesale pred očmi.
»Pomiri se, Ana!« ji je Žagar položil roko na glavo: »Ali lahko
vstaneš?«
Pokimala je in se ozrla. Ležala je na dveh zabojih v Cvekljevem
skladišču. Na eni strani se je sklanjal k njej oče, na drugi je mlad
neznanec, z. očitno zadrego na obrazu, držal v rokah njen beli pajčolan
in črni klobuk.
Oklenila se je očetove roke in sedla na zaboj.
»Ali ti je zdaj bolje?«
Pokimala je.
»Hvala, bolje.« Vstala je in se ozrla po tujem možu v pol kmečki,
pol meščanski obleki.
»Stiški prevoznik Gričar te je rešil, Ana. Hvaležna mu morava
biti.«
Iztegnila je roko preko zaboja in jo z ljubkim nasmehom ponudila
tujcu... To je torej tisti Gričar, zaradi katerega se je oče že
toliko jezil — si je mislila. Priznala si je, da ji njegov ostro klesani,
zagoreli obraz in predvsem velike zelenosive oči prav ugajajo.
»Ne vem, kako bi se vam dovolj prisrčno zahvalila, gospod Gričar.
Rešili ste me iz velike nevarnosti. Drhal me je spotoma zajela,
ker so mislili, da sem Židinja. Branila sem se. Morda bi me bili kar
na cesti pobili, če bi ne prišli vi vmes. Prav lepa vam hvala!« Morala
je glavo nagniti močno v zatilnik, da mu je gledala v oči. Segala mu
je komaj nekoliko čez komolec.
»Oh!« je nerodno zamahnil Jaka Gričar z levico in brž izpulil
svojo mrzlo krepko desnico dz njenih toplih, orokavičenih ročic. Klobuk
in pajčolan sta bila pri zamahu v nevarnosti. S prijaznim nasmehom
mu je oboje vzela iz rok.
Gričarju je bilo silno nerodno. Strmel je navzdol v njene lepe
otroško okrogle oči in zaman iskal primernih besed, da bi se otresel
svojega bedastega molka. Molče je stal in opazil hudomušne jamice
v njenih licih. Gledal je, kako si je nataknila klobuk na glavo in ga
povezala s pajčolanom, ki ga je pod brado zadrgnila v pentljo. Premeril
je s pogledom njeno drobno postavico, za dve glavi nižjo od
45
njega. Dekle je bilo bolj kratkega života. Noge, v črnih čevljih z
visokimi rdečimi petami, so bile v členkih obrnjene nekoliko navzven,
kar je kazalo, da niso popolnoma ravne. Toda, ko se je spet obrnila
k njemu, je pozabil na hibe, ki jih je bil opazil in zdelo se mu je,
da tako milega, prisrčnega izraza ni videl še nikoli v nobenih dekliških
očeh.
»Očka pripravljena sem. Ampak — ampak bojim se iti mimo
rotovža. Tam bo zdaj zbrana vsa sodrga, ki je prignala krojača
Mayerja pred sodišče. Ali oni vedo, kaj je zagrešil?«
Žagar je skomignil z rameni:
»Najbrž cehovska zavist. JMayer ni član krojaškega ceha —• saj
je Žid. Vendar ima dosti dela — baje šiva celo za plemiško gospodo.
To pa cehovce bode v oči. No, saj ne vem, česa ga dolže. Za nekatere
meščane je dovolj, da je Zid. To je gotovo njegov največji greh.
Zato so ga prignali s takim hrupom na rotovž. Seveda je zdaj drhal
še vedno zbrana pred rotovžem.«
»Očka, če hi šli oni z menoj, se ne bi bala iti mimo njih.«
»Ne morem, Ana. Ne smem. Šef mi je prepovedal. Ampak —
morda bi te spremil — gospod Gričar?« Beseda »gospod« kar mi
hotela iti Žagarju iz. ust. Toda, ker ga je že hčerka tako imenovala ...
»Nikar me ne zmerjajte z gospodom, saj veste, da sem kmet.
Vašo hčerko pa rad spremim namesto vas. Če potrebuje varnega
spremstva, mislim, da bodo moje kmečke pesti kar zadostovale.«
Nekoliko bahato se je razkoračil in iztegnil stisnjeno pest predse.
Smehljaje sta se spogledala oče in hči:
»Dobro, Gričar. Hvaležen vam bom. Za vašo ženo vam odrežem
kos krasnega cimosana za nedeljsko ruto.«
»Haha!« se je mladi Gričar zasmejal prostodušno: »Ne bo treba,
gospod Žagar. Prvič naše poročene ženske nosijo le rdeče kapice na
temenu, prevezane počez, z belimi pečami iz tankega platna. In drugič
— nisem poročen, pa bi vaše rute ne vedel kam vtakniti — ha, ha!«
»A, tako. Kdo bi si pa mislil, da tak zastaven mlad mož še ni
oženjen! Zakaj si ne poiščete družice?«
»E — hm, takole je ta reč: za enkrat še ne vem, kakšno naj si
poiščem. Pol tiča sem in pol miši. Imam kmetijo, pa ne vem, če bom
kdaj kmetoval. Trgovski posel mi je bolj po duši. Zato — če vzamem
kmetico, mi ne bo znala pomagati v trgovini, trgovka pa bi ne
marala kmeta.«
»Pameten človek ste, Gričar. Torej hočete postati trgovec?«
»Včasih sem mislil, da bom kmet. Zdaj pa se mi zdi, da trgovanja
kar ne bi mogel pustiti. Morda se mi kdaj posreči, da kupim kaj
46
I
malega v Novem mestu. Nekaj imam prihrankov, nekaj še zaslužim
s tovorništvom in — no kakšno kupčijo tudi še napravim na lastno
pest.«
V zadregi se je posmehnil.
Žagar ga je ošinil s svojim lisičjim zvitim pogledom in pretehtal
Gričarjeve pametne, velike oči, njegovo visoko čelo, tanke stisnjene
ustne in krepko brado. Pomežiknil mu je:
»Trgovski talent! No, lepa bodočnost je pred vami, Gričar, ker
imate močno voljo in pamet na pravem mestu. Zdaj pa bo čas, da se
odpravita na pot. Kar tukaj počakajta! Grem po blago.«
Odšel je čez dvorišče proti gospodarjevi pisarni.
Ana in Gričar sta ostala sama v skladišču.
Ana se je ozrla na police, ki so bile napolnjene z novimi balami
blaga.
»Ali ste vi pripeljali to blago?« je pokazala na police.
Gričar se je okrenil in pristopil, da si v mračni skladiščni razsvetljavi
ogleda bale, zložene v lepih vrstah druga vrh druge.
»Da. Tole angleško sukno sem dobil v Linzu. In tale fini laški
granat smo naložili v Beljaku.«
Pogladil je lepo temnordeče blago s pobožnim občutjem dobrega
poznavalca. Od blaga je obrnil pogled na njene pepelnatoplave lase
in nehote izrekel svojo misel:
»K vašim lasem si ne morem misliti bolj primerne barve.«
Pogledala ga je nekoliko začudeno: Kakšen kmet je to, ki se
razume na barve?
»Vam je menda trgovska žilica prirojena?«
Zavlekel je tanke ustne:
»Tisto ne. Ampak od svojega petnajstega leta sem takorekoč že
pri tem poslu. V svetsko šolo hodim,« je pristavil s posmehom.
»V kakšno?«
»No, v tisto, ki jo da človeku svet.«
Prikimala je in rekla:
»Svet: lepo je hoditi po svetu. Ko sem bila majhna, sem dostikrat
ušla z. vrta, ki leži za hišo pod Gradom, dol v vežo. Stala sem na
hišnem pragu in gledala ljudi, ki so prihajali in odhajali po Starem
trgu proti dolenjski strani. Kadar je prišla mimo popotna karavana,
sem si želela, da bi me vzeli s seboj v svet. Svet je ostal moja neizpolnjena
želja.«
»Ali niste nikoli nikamor potovali?«
»Nikoli. Sorodnike imamo v Kranju. Rada bi jih obiskala. Ampak
mama se bojijo, da bi nas ne zajeli Turki. Ljudje pripovedujejo, da
47
se pogosto pripodi kakšna četa v deželo in mori in požiga, zdrave
ljudi pa odpelje v sužnost. Ali se vii ne bojite Turkov, ko vedno
tovorite po svetu?«
»No, človek mora biti previden. Včasih se je treba umakniti daleč
v gozdove. Doslej sem imel pač srečo, da me niso zalotili.«
»Pogumni ste. Mene bi bik) strah, če bi me dobili, bi me ubili.«
»Mladih, lepih deklet ne pobijajo brez potrebe. Odpeljejo jih
s seboj.«
Videl je, kako je prebledela in povesila lepo glavo. Komaj slišno
je zašepetala:
»Mene bi mučili in ubili — vem ...«
Morda misli na svoje krive noge — ga je prešinilo. Ni vedel, kaj
bi rekel. Izpreletel ga je bežen spomin na strašno razmesarjena trupla
oskrunjenih deklet in žena, ki jih je pred devetimi leti videl ležati na
cesti in po travnikih .. . Taka bi bila pač tudi njena usoda. Spoznal
je, da dekle trpi zaradi svoje hibe. Ni bil posebno čustven človek.
Malokdaj je razmišljal o čustvih drugih ljudi. Skoraj vedno mu je
bila le lastna korist pred očmi. Sam pri sebi se je začudil navalu
sočutja do nežnega dekleta. Pristopil bi in si tolažilno pritisnil ubogo
lepo glavico na prsi.
Zardel je do ušes. Kakšna bedasta misel! Saj ni mlečnozobec! Star
je skoraj devetindvajset let! Jakob Gričar! Menda nisi zaljubljen?
Zaljubljen v takole revše?!
»Tako. Tukaj je.«
V skladišče je vstopil Žagar s precejšnjim ovitkom. Ana se je
zdrznila in okrenila.
»Malo sem se zamudil,« je nadaljeval oče. »Gospodar je ves obupan.
Edina ženska, ki je zaposlena v našem podjetju, teta gospoda
Cveklja, je zbolela na smrt. Vodila je oddelek za krojaško drobnarijo.
Kdo nam bo zdaj vodil ta oddelek? Nihče se ne spozna v njem.
Učenec, ki je stari gospodični pomagal, je neroda. Kje naj zdaj snamemo
poštenega človeka, da bi mu zaupali oddelek? Je pravzaprav
moja krivda, da nisem pravočasno namestil vanj zmožnega človeka.
Saj bi si bil lahko mislil, da bolehna starka ne bo več dolgo vzdržala.«
»Očka! Ali so gospodična Betka v zadnjem času oddelek kaj izpremenili?
«
»Eh, kaj še! Prav tako je urejen, kakor je bil pred dvajsetimi leti,
ko sem prišel kot pomočnik v podjetje.«
»In tako, kakor je bil pred petimi leti, ko si je gospodična zlomila
roko in si za dva meseca mene nastavil, da sem pod njenim nadzor48
stvom delala namesto nje v oddelku. Takrat je rekla, da že bolje vem
za vsako reč kakor ona sama. Ce bi mi dovolili, očka, bi kar rada
zdaj prevzela njeno delo. Ali mislijo, da bi bili gospod boter zadovoljni?
«
»Gospod boter? Seveda bi bili. Ampak — naša mama?«
»Ah! Jih bova že pregovorila,« se je Ana hudomušno nasmehnila.
»No, bomo videli. Težkega dela pravzaprav tam hi, le spoznati
se moraš v. stotini predalov, da ne iščeš vsake šivanke in vsakega
gumba pol ure. Če te res véseli, bom vprašal gospoda šefa. Zdaj pa
kar pojdi! Ura je že deset. Na! Primi! Ali ne bo pretežko zate?«
Ana je prijela veliki zavitek in močno zardela.
»N-ne, očka. Saj ni tako daleč.« Vendar se je pod težo bremena
upognila daleč nazaj.
Gričar je bil s tremi koraki pri njej:
»Mislim, da bom jaz to laže nesel.«
In vzel ji je zavitek iz rok.
Spet ga je začudeno pogledala... Naši kmetje nimajo navade,
da bi bili posebno obzirni do žensk. Toda brž se je spomnila in nasmehnila:
Svetska šola! Pol tiča, pol miši — kakor je rekel.
Žagar je bil v zadregi... če bi spremil Gričar Ano do Špitalske
ulice, bi bilo vse v redu. Ako jo pa zaradi težkega zavitka spremi prav
do škofijskega dvorca — ali ne bo uganil, kaj je v zavitku, da je tako
težak? Saj je sam prinesel Lutrovo biblijo iz Linča, oziroma z nemške
meje!... Naposled pa: če mu drugi zaupajo in je varno prenesel
že kdo ve koliko prepovedanih knjig v deželo, zakaj bi mu ne
zaupali še to skrivnost!
»Gričar! Ko boste videli, kam nese Ana blago, boste vedeli tudi,
zakaj je zavitek tako težak. Ali mi lahko zastavite svojo moško besedo,
da boste o tem molčali? Vsaka neprevidna beseda spravi nas
vse v nesrečo«
Jaka se je resno ozrl poslovodji v oči:
»Ali mislite, da prvikrat prenašam kaj takega? Nisem klepetulja,
da bi se vam bilo treba bati zaradi mojega jezika.«
»Ne bojim se. Vem, da ste mož, ki zna molčati.«
Odprl jima je vrata in gledal za njima, ko sta šla preko tlakovanega
dvorišča: Gričar — visok in močan, Ana — majhna in drobna.
On v ponošeni polkmečki obleki iz grobega, sivega, domačega sukna,
v visokih škornjih in meščansko krojenem novem plašču; ona v izbrani
novomodni meščanski obleki... Čuden par!
4 49
Neugnani pohlep po zaslužku je gonil mladega Gričarja po tovorniških
stezah in cestah navzgor in navzdol. Na jesen tistega leta se
je zopet odpravljal z večjo karavano čez Ljubljano in Beljak proti
Linču. Pod arkadami stiškega samostana so patri in samostanski
hlapci pripravljali bale in zaboje za odpravo. Na dvorišču so, privezani
k staji, topotali konji. Nekaj otrok je radovedno opazovalo
priprave, nekaj se jih je podilo pod arkadami v napotje svojim
očetom-menihom.
Jakob Gričar je stal pred skladiščem z dolgim seznamom v roki
in kakor general na bojišču poveljeval četi hlapcev nakladalcev.
Zdajci je prišel čez dvorišče vratar pater Hieronim in nameril korake
naravnost h Gričarju.
»Prevzvišeni vas kličejo, Gričar. Naročili so, da pridite k njim,
preden, odpotujete.«
»Kaj pa hočejo?« je nejevoljno vprašal Jaka.
Pater je skomignil z rameni:
»Niso mi povedali.«
Eden izmed hlapcev, pretepač Polde, ki je rad zbijal predrzne
šale na račun drugih, se je na pol okrenil in bleknil:
»Poslovili bi se radi od svojega svaka.«
Gričar se je zdrznil, kakor da bi ga bila strela ošinila.
»Kaj si rekel, pes!« je kriknil in dvignil svoj jahalni bič.
Hlapec ga je pogledal s hudobnim posmehom v očeh:
»I nu, nič posebnega. Saj ves samostan ve, da ste brat opatove
— e — hm----------- žene.«
Bič je zažvižgal in oplazil hlapca po režečem se obrazu. Posmeh-
Ijivec je prebledel, skrčil pesti in odstopil. Vsi naokrog so otrpnili
v pričakovanju krvavega obračuna med predrznim pretepačem in
samozavestnim voditeljem karavane Gričarjem, ki nikoli ni trpel, da
bi mu kdo izmed njemu podrejenih hlapcev ugovarjal, kaj šele, da
bi se mu posmehoval.
Toda v tistem trenutku se je oglasil s stražarskega stolpa stražarjev
rog, da so vsi popustili delo in pritekli izpod obokov. Zgoraj
na hodniku stolpa se je prikazal stražar in javil:
»Velika tuja karavana z zastavo oglejskega patriarha.«
»Vizitacija!« je kriknil vratar pater Hieronim: »Brat Adalbert!
Teci po opata! Polde, pomagaj mi, da odpreva velika vrata!«
Ze je plahutala njegova kuta in izginila pod oboki proti glavnemu
vhodu.
50
V trenutku so z menihi vred izginili njih otroci z dvorišča. Hlapci
so umaknili tovorne živali proti skladišču, da napravijo v drugem
koncu dvorišča prostor za goste. Hlapec Polde je s potuhnjenim pogledom
proti Gričarju šel za vratarjem. Njegov hudobni pogled je
govoril: 2e pride čas, ko poravnava najin račun!
Gričar, v katerem se je vse treslo od razburjenja, je porabil
splošno zmešnjavo ter odšel za menihi, da poišče sestro in pogleda
resnici v oči. Saj se mu je sum že večkrat oglasil v srcu, pa ga je
vedno spet potlačil. Zdaj je hotel napraviti konec tej negotovosti.
Hotel je videti sestro in govoriti z njo.
Tekel je za menihom Adalbertom, ki je šel po opata. Tako je našel
pot skozi labirint samostanskih hodnikov, notranjih prostorov, dvorišč
in prehodov do opatovega gradiča. Povsod so ljudje — menihi, ženske,
otroci tekali kakor blazni tja in sem, kakor da se bliža samostanu
turška vojska, pogibel in smrt.
Seveda — dokler je bil cerkveni glavar, oglejski patriarh, daleč
tam na Laškem, se redovniki niso zmenili za stroge samostanske
predpise. Zdaj naenkrat so se zavedeli svojih pregreh.
Tik za fratrom Adalbertom je Gričar pritekel po stopnicah opatije
v široko vežo. Frater se je vzpel v prvo nadstropje. Jaka pa je odprl
vrata v kuhinjo ...
Tu ni bilo treba nobenega vprašanja, nobenega razjasnjevanja.
Sredi kuhinje je pri veliki mizi sedela Urška in — dojila nekaj mesecev
staro dete. Njene velike sive oči so se razprle v prestrašenem
pogledu, ko je zagledala brata med vrati. Takoj nato pa je povesila
oči in okrog ust se je zarezal bridek posmeh... Jaka sam je kriv
njene sramote. On sam jo je pripeljal opatu v roke. Vedel je, kako
žive menihi v stiškem samostanu. Vedel je, da jo je pahnil v pogubo
— brat sestro!
Jaka Gričar je stal na pragu in izpod čela s pogledom prebadal
sestro.
Nečistnica! Opatova priležnica! Vlačuga! — je divja jeza vstajala
v njem. Toda ni mu bruhnila preko ust. Krotil jo je grenak posmeh,
ki je krivil njene ustnice.
Stisnil je zobe.
Sam sem kriv! Nimam pravice do očitkov. Njen posmeh mi govori:
Hinavec! Dobro si vedel, kaj me tukaj čaka, pa si sam sebi lagal.
Tudi tvoje začudenje zdajle je laž. In vsi tvoji neizgovorjeni očitki
so laž ... Da, prav ima njen posmeh. Resnico mi govori. Pogubil sem
jo sam — hote in s polno zavestjo.
4* 51
Zakaj?
Za — goldinar!
Prijel se je za čelo in zastokal. Vstopil je molče in zaprl vrata.
Približal se ji je s sklonjeno glavo.
Ubožica! Kdo ve, koliko je pretrpela strahu, ponižanja, bolečih.
Sam ni vedel, kdaj ji je položil desnico na ramo. Pogledala je
navzgor k njemu. V njegovih očeh je brala usmiljenje in — prošnjo.
Priznanje krivde mu ni hotelo iz. ust. Prošnja za odpuščanje še manj.
Toda razumela ga je. Tako mehko je še nikoli ni pogledal. Proti njej
je bil vedno trd, redkobeseden, neljubezniv.
»Ali ti je hudo?« je vprašal skoraj šepetaje.
Odkimala je in pogledala na dete.
»Zdaj ne več. Zdaj imam — tole ... mojega Dorčka.«
S srečnim smehljajem ljubeče matere je s prstom potipala okroglo
ličece sesajočega otročička. Ne da bi dvignila glavo je nadaljevala:
»On je dober z menoj.« Uganil je, da misli opata. »Otroka ima rad.
Pravi, da ga bo poslal v laške šole, ko nekoliko odraste.«
»In drugi? Ali te grdo gledajo?«
»Ne. Vsi menihi so oženjeni. Skoraj vsi imajo otroke.«
»Oženjeni? Da, slišal sem, da je kralj moral duhovnikom dovoliti
ženitev in privoliti v obhajilo pod obema podobama — zaradi pritiska
deželnih stanov, ki mu sicer niso hoteli dovoliti novih davkov in
vojakov za obrambo pred Turki. Ampak — kaj poreče k temu papež?
Ali veš, da je prav zdajle prispel iz Ogleja vizitator v ta samostan?«
»Kaj je to: vizitator?« je mirno vprašala Urška in odstavila otroka,
ki je zaspal ob njenih prsih.
»To je človek, ki je prišel nadzorovat menihe, če živijo in delajo,
kakor je prav. Glej opata, kako teče, da pozdravi strogega predstojnika
— morda je prišel na vizitacijo sam patriarh.«
Urška je iztegnila vrat in pogledala skozi zamreženo lino. Res,
tam je tekel čez vrt opat Volbenk. Oblekel je bil meniško haljo,
kar se sicer skoraj nikoli ni zgodilo.
Urška se je zamišljeno ozrla na brata ... Morda ima prav. Mogoče
bi bilo opatu zelo nerodno, ko bi jo vizitator zalotil z otrokom
tukaj v opatiji. Ampak — kam naj bi se umaknila? In zakaj bi se
morala umakniti? Ali ni bila opatova poročena žena?
Dvignila je glavo: »Ne, nikamor se ne bom skrila.«
Položila je otroka v zibel, ki je stala v kotu in odprla vrata v
veliko shrambo s stopnicami v klet. Pred policami, napolnjenimi z
različnimi jestvinami, je stala stara kuharica. Z žlico je posnemala
52
smetano z. latvice kislega mleka in jo derala v lonček, ki ga je držala
v drugi roki.
»Marjeta! Fridi sem! Moj brat je prišel na obisk.«
»Glej, glej! Takoj pridem,« se je odzvala starka in mirno zajemala
dalje, dokler ni posnela vse smetane. Potem je pricapljala v kuhinjo.
Na hoji se ji je poznalo, da jo bolijo noge. Pa kaj bi je ne! Saj so
nosile telo, ki je bilo pretežko zanje. »No, Jaka, kod pa hodiš? Vsaj
h krstu bi bil prišel — he, he! Porod in krst je bil na opatovem posestvu
v Laškem, no, malo daleč od nas. K svatbi pa tako niso nikogar
vabili — he, he, he!«
Belolasa starka se je smejala s širokim dobrodušno zbadljivim
smehom. Postavila je lonček s smetano na mizo poleg ognjišča, kjer
je v kotličku kuhala nekakšno juho, zraven pa pekla v ponvi meso.
Nato je stopila k omari, vzela iz nje pokrit vrček in čašo ter ju postavila
pred Gričarja:
»Na! Pij na zdravje svojega nečaka Dorčka!«
Jaka si je natočil in izpil kar stoje. Bilo je dobro vino, prosekar,
ki ga je v jeseni sam priskrbel stiškemu samostanu. Vendar se mu
je zdelo, da mu ostaja v grlu. Ni se še pomiril.
»Iti moram, da mi hlapci kaj ne zmešajo.«
»Eh! Ali misliš, da zdajle delajo, ko si jim ti hrbet pokazal?«
»Hm, najbrž imaš prav. Skoraj gotovo prodajajo zijala ob sprejemu
oglejskega vizitatorja.«
»Koga?«
»Nu, ali še ne veš, da imate v samostanu vizitatorja? Menda je
sam patriarh.«
»Jezus Kristus!« je zavreščala starka. Njen rdeči obraz so pokrile
potne srage. Zaletela se je proti težki zibelki in jo prijela na enem
koncu: »Primi brž!« je velela Urški.
»Zakaj?«
»Še vprašaš! Otroka vizitator ne sme videti! Pomisli, kaj bi storil
z opatom! Odstavil bi ga, morda celo zaprl. Kar brž nesiva otroka
v tvojo sobo!«
»Ampak — opatova zakonska žena vendar sme Imeti otroka!«
»Prismoda!« se je zadrla stara Marjeta. »Ce pride na dan, da so
patri drug drugega ,poročali', razžene vizitator ves samostan. Katoliškim
duhovnikom ni dovoljeno poročiti se, to menda veš. Zenske
bi sploh ne smele biti v tem samostanu. Skriti se boš morala, če pride
vizitator v opatijo. In prišel bo gotovo, ker pretakne vsa poslopja.«
»Kam pa naj se skrijem, da me ne najde?«
53
»V podstrešno kamro. Tja ne bo prišel.«
»Saj ti tudi ne bi smela biti v opatiji.«
»Seveda ne. V samostansko kuhinjo pojdem pomagat. Zdaj se pa
ne obotavljaj! Primi!«
A bilo je že prepozno. Culo se je govorjenje in šklepetanje sandal
zunaj na stopnicah pred gradičem, potem hoja po veži.
»Brž!« je šepnila Marjeta in pokazala na shrambo.
Jaka je priskočil in odprl vrata. Zenski sta postavili zibelko s
spečim otrokom v shrambo. Nista utegnili zapreti vrata za seboj, že
je vizitator odprl kuhinjska vrata. Ostri pogled njegovih črnih oči je
seveda še ujel staro Marjeto na shrambnih vratih.
»Kdo pa vam kuha, velečastiti gospod opat?« se je patriarh ozrl
v vežo, kjer je stalo njegovo spremstvo.
Opatu Volbenku je udarila rdečica v bledi obraz.
»Stara sorodnica, vaša eminenca.«
»Hm, hm. Torej je v vsem vašem samostanu klavzura odpravljena?
Kratkomalo odpravljena?« je ostro vprašanje brezobzirno treščilo
v grešnika.
Opat je umaknil pogled in molčal. Globok molk je zajel vse
navzoče. Vsi so zadrževali dih. Stara Marjeta se je vrnila v kuhinjo
in zaprla shrambina vrata z glasnim treskom. Patriarh se je okrenil
in jo pogledal. Starka mu je kljubovalno vrnila pogled, da je svojega
takoj umaknil.
»Vaš molk mi govori s stoterimi jeziki, pater Volbenk. Gotovo
imate poleg stare tudi mlado kuharico?« je posmehljivo vprašal patriarh
opata in zaničljivo premerdl obraz, ki je izpreminjal barve.
Zdajci pa se je oglasila Marjeta:
»Prevzvišeni naj mi ne zamerijo! Kuhanje je pa moja reč. Ze
deset let kuham gospodu opatu, pa mi še nikoli niso rekli, da sem
prestara za to!«
Marjetin rdeči' obraz je postal že kar višnjev. Njen glas se je
stopnjeval do jeznega kričanja.
Patriarh jo je molče premeril od stebrastih nog do redkih las.
Potem je pogledal po svojem spremstvu. Pogled mu je obstal na
kartulariju, ki je držal v eni roki gosje pero, v drugi knjigo za zapisnik.
Mlad duhovnik mu je ob strani držal srebrn črnilnik. Kartularij
je ob Marjetinem kričanju preplašeno pogledal svojega gospoda.
Patriarh je posmehljivo zavlekel tanke ustne in se umaknil s kuhinjskega
praga. Šklepetanje mnogih podplatov po kamnitih stopnicah je
oznanjalo, da se je vizitatorjeva družba umaknila v prvo nadstropje.
54
Jaka, ki je ves čas stal ob strani kakor pribit, se je zganil in
zaprl vrata.
»Ta se bo premislil še kdaj vohati po moji kuhinji!« je rekla
Marjeta samozavestno in prav nič spoštljivo. Z zaničljivim pogledom
je ošvignila zaprta vrata. Okrendla se je in odprla shrambo. »Kar
pridita v kuhinjo! Sem ga že odpravila.« In prijela je za zibelko:
»Nesiva! Ne bo se več vrnil, nič se ne boj!«
Res se ni vrnil. Pač pa je zgoraj v opatovi sprejemnici rohnel,
da se je skozi odprte line razlegalo po vsem velikem vrtu opatije.
Vročekrvni Lah se je kar penil. Kar je navajala ovadba, ki, ga je
poleg drugih pnitožb dvignila na vizitacijo, je ustrezalo resnici: v
opatovi zasebni knjižnici je našel patriarh kup krivoverskih knjig.
»To je izvor vsega zla, vsega razvrata v samostanu!« je kričal nad
opatom. »Vaš zgled daje pohujšanje vsem drugim! V teh knjigah se
je prikradel satan v hišo božjih služabnikov in jo izpremenil v hišo
pregrehe. Znosite ves ta gnoj na dvorišče in ga zažgite!«
Besno je brcnil z nogo v kup lepo vezanih knjig, ki jih je bil
zmetal iz knjižnice na tla.
Ko je Jaka Gričar odhajal skozi vrt, so ljudje iz vizitatorjevega
spremstva že metali dragocene knjige na vrtno stezo, posuto z belim
peskom, knjige, ki jih je Jaka s težavo in nevarnostjo, da ga zasačijo
in sežgo na grmadi, natovoril stiškemu opatu iz Linča, Beljaka, Dunaja
in Trsta!
Mlad duhovnik iz spremstva je skočil v kuhinjo po ogenj. Odprl
je vrata in presenečeno obstal: pri lini je stala poleg stare kuharice
mlada lepa ženska, v kotu je zagledal zibel z otrokom. Pograbil je
goreče poleno z ognjišča in odhitel z njim na vrt. V nemem strahu
sta se spogledali ženski.
Kmalu nato je zapel samostanski zvonec in klical menihe in goste
k obedu.
Vizitacijska komisija se je z opatom vred napotila proti poslopju
z refektorijem. Duh po gorečem papirju in usnju je šel za njimi...
Po poti se je črnolasec prerinil do patriarha in mu nekaj prišepetal.
Patriarh je prikimal.
V refektoriju so se razvrstili okrog dolge mize. častno mesto z
visokim naslanjačem, ki ga je ponavadi zavzemal opat, je tega dne
zasedel patriarh. Po skupni molitvi so sedli in molče zaužili pripravljeni
obed. Po obedu in zahvalni molitvi je vizitator zadržal menihe
in jim stavil nekakšen ultimat:
55
»Ker sem se prepričal, da so vse pritožbe glede vašega razvratnega
življenja in krivoverskih teženj upravičene, zahtevam, da v treh dneh
spravite iz samostana vse ženske in otroke, razen tistih dečkov —
seminaristov, ki jih vzgajate za svoj naraščaj. Namesto čdtanja evangelija
boste zopet uvedli mašo z vsemi obredi! Prepovedujem vam
obhajilo pod obema podobama! Kdor bi se še kdaj drznil prelomiti
celibat z javno ali skrivno poroko, bo izobčen. Kdor bi se drznil še
razširjati krive nauke ali krivoverske knjige, ga pokličem pred cerkveno
sodišče v Videm in zapade smrtni kazni.« Patriarh je pogledal
s trdnim pogledom od obraza do obraza preko vrste menihov, obvisel
z očmi na bledem opatovem obličju in končal: »Čez tri dni se vrnem
z vizitacije v Novem mestu, da vas izpovem in očistim vaše črne
duše ter iznova posvetim vašo cerkev in samostan. Komur moji ukrepi
niso prav, naj odide svojim potem! Zanj med temi stenami ni več
prostora!« Poslednje besede je izgovoril z odločnim poudarkom in
dostavil z izpremenjenim glasom in svetniškim zavijanjem svojih
bodečih oči: »Zavedam se, da je moja razsodba premilostna, toda
preizkusiti hočem nad vami moč ljubezni našega izveličarja, Jezusa
Kristusa. Amen!«
»Amen na vekomaj!« so zamrmrali vsi zbrani menihi in gledali
v tla.
Temni obrazi posameznih izmed njih pa so razločno govorili:
»Hodi k vragu!«
Oglasil se kajpak ni nihče. Bržkone zato, ker tisti »ljubezni našega
izveličarja« niso prav zaupali. Dobro so se zavedali, odkod premilostna
razsodba: če bi jih bil patriarh izobčil ali vtaknil v ječe, bi vse
župnije, podložne stiškemu samostanu — in bilo jih je mnogo po
Slovenski Marki in še po Štajerskem — izgubile duhovniško oskrbo,
kajti duhovnikov je v tistih časih zelo primanjkovalo. Poleg tega bi
razpuščeni samostan prešel v državno last in patriarh bi se obrisal
za vse dajatve bogatega samostana — tega se je najbrž tudi spomnil
še pred razsodbo ...
Ne dolgo nato so že odmevali udarci konjskih kopit pd stari cesti
proti Novemu mestu.
Samostanski hlapci so za odhajajočim vizitatorjem komaj zapahnili
velika vhodna vrata, ko je izza grmovja ob samostanskem zidu
planil bradat človek in stekel po cesti proti Ljubljani. S potuhnjenim
pogledom se je na ovinku ozrl proti samostanu '— bil je samostanski
56
hlapec Polde ... Očividmo še nihče med samostanci ni bil opazil njegovega
bega.
Za ovinkom se je ustavil, se ogledal na vse strani in stopil za
grm ob cesti. Izza pasu je potegnil dolgo, široko bodalo in čakal. Izpod
kuštravih črnih las, ki so mu padali na čelo, je žarel bodeči pogled
morilca.
Pol ure pozneje so se zopet odprla široka samostanska vrata. Gričarjeva
karavana je krenila na pot proti Ljubljani. Na čelu ji je jahal
Gričar, v železni srajci in s čelado na glavi, oborožen od nog do
glave kakor vsi samostanski stražarji, ki so ga spremljali.
»Ne pozabi, da se moraš oglasiti pri baronu Khislu na Fužinah pri
Ljubljani. Naložiti moraš topovske krogle, ki smo jih naročili v njegovi
livarni!« je opomnil skladiščnik p. Gabriel. »In v skladišču
deželnih stanov boš dobil še osem pušk.«
»Ne bom pozabil,« je obljubil Gričar. .. Kako bi pozabil, saj je
vedel, da se v Ljubljani mrzlično pripravljajo na obleganje Turkov
in ga bo dirindaj na mestnih utrdbah vsak trenutek spominjal na
potrebe obrambe stiškega samostana.
Karavana se je razvrstila po grapasti cesti in samostanska vrata so
se zaprla za njo. Skozi okence v vratih je pater Hieronim gledal za
karavano, dokler ni visoka, krepka postava njenega vodnika izginila
za drevjem in grmovjem na ovinku.
Ovinek je bil precej oster.
Da mi ne prevrnejo voza — se je spomnil Gričar. Sunkovito se
je okrenil na konju in zakričal stražarjema, ki sta jahala pred težko
naloženim četverouprežhim vozom:
»Recita jim, naj počasi voz — •— •—«
Glas se mu je pretrgal. Začutil je ostro bolečino v ledju. Stražarja
sta kriknila in se pognala z naperjenima sulicama naprej.
Gričar se je kljub bolečini bliskovito okrenil na drugo stran in
zagledal poleg sebe razbojniškega napadalca, pobeglega hlapca Poldeta.
Razbojnikove oči so se v divjem sovraštvu zmagovalno zasvetile —
samo za trenutek. V prihodnjem so se v smrtnem strahu razširile:
dvoje stražarskih sulic mu je predrlo trebuh. Zavalil se je po tleh,
oblit s krvjo. Telo se mu je stresalo v smrtnih krčih.
Pa tudi iz Gričarjeve rane, dasi ne pregloboke, je brizgala kri.
Napadalčev nož je bil zdrsnil med jezdečevim nenadnim okretom ob
potni torbi namesto v Gričarjev trebuh, v njegovo ledje. Ni kazalo
drugega, karavana se je morala vrniti.
57
Tistega dne se samostan še dolgo ni pomiril. Zenski jok in glasne
kletve moških so se razlegale po njem.
Ze drugi dan po vizitaciji se je preselilo nekaj žena s svojimi
otroki v hribe, na samostansko pristavo, uro hoda od StiCne. Med
njimi je bila Urška Gričarca z Dorčkom in Marjeto. Od ostalih samostans'kih
žensk se je večina naselila po kmečkih kočah v bližini samostana,
nekatere pa so se razkropile po svojih domovih v okoliških
vaseh.
58
3. poglavje
Na Fužinah pri Zagradcu, v bližini mostu, ki je peljal čez Krko,
je stala umazana lesena bajta s točilnico za rudarje in fužinarje.
Čeprav je bil zaslužek enih kakor drugih tako majhen, da se niso
mogli niti enkrat na dan do sitega najesti, se je vendarle iz kantine
razlegalo ves dan razgrajanje pijancev.
Pod širokim pristrešjem poleg bajte, nad bregom Krke, je sedel
na klopi stiški prevoznik Gričar in od časa do časa srebnil iz cinaste
čaše požirek kislega cvička. V sadovnjaku za kočo se je pasel njegov
konj. Gričar je z zanimanjem opazoval rudarje, ki so s polnimi vozički
sivih rudnih gruč tekali čez most proti fužinam, okajenim lopam, kjer
so fužinarji topili rudo. Hočan ognjen žar je odseval s tiste strani’
ozke doline.
Hudo mora biti delo pri pečeh ob tolikšni vročini, si je mislil
Jaka. Tudi kopanje pod zemljo je težko in nevarno delo. Kolikokrat
jih zasuje, vžgo se jamski plini, rove zalije voda .. . Njihovo težaško
in moje lahko trgovsko delo se pač ne dasta primerjati. In vendar
je moj zaslužek desetkrat večji od njihovega. Se večji je seveda
zaslužek lastnika teh fužin in rudnika, čeprav je njegov trud najmanjši
.,. Čudno nasprotje! čim manjši trud, tem večji zaslužek.
Iz kantine je stopil točaj in pokazal na cesto:
»Tamle se iz Žužemberka vračajo gospod oskrbnik. Če bi radi
govorili z njimi, naj jih kar ustavijo!«
»Dobro. Tu je denar za pijačo.«
Jaka je lahno požvižgal svojemu konju, ki je takoj napel ušesa
in pritekel k njemu.
»Priden, Solitnan, priden!« ga je Gričar potrepljal po vratu, ga
prijel za vajeti in odšel z njim na cesto, pokrito z odpadki črnega
premoga in sive rude. Od' Zagradca navzdol je prihajal širokopleč
mož s kratko črno brado in širokim zagorelim obrazom. Že od
daleč je z roko pomigal Gričarju. Bil je rudniški oskrbnik in upravnik
fužin.
»Ali name čakate, Gričar? Dober dan!« se je ustavil pred stiškim
prevoznikom. »Gotovo ste nas prišli priganjat.«
»Tako je. Gospod opat vas prosijo, da jim čimprej pošljete tisto
ograjo za stopnišče.«
»Seveda, seveda. Poslal bi jo takoj, še danes. Le — skovati jo moramo
prej, he, he! Sem bil prepričan, da bo prišla že zdajle o posta
na vrsto, toda ni mogoče, ni mogoče! Za Ljubljano imam otoliko naročil
— ne vem ali jo mislijo vso v železo vkovati ali kaj. Kajpak —
povsod popravljajo utrdbe — saj veste,« — oskrbnik je znižal glas:
»— da je v jeseni cesar dal zahrbtno umoriti Ivana Kacijanarja in se
zdaj vsi bojijo vojne.«
»Slišal sem, da. Grof Zriny ga je umoril na gradu Kostanjica,
pravijo,« je šepetaje pritrdil Gričar.
»Da. Zdaj se pa prav gotovo Turki spravijo nad nas. Sultan
Soliman se bo hotel maščevati, ker so ubili njegovega zaveznika.«
»Morda pa ne bo tako hudo. Že dve leti pričakujemo Turkov,
pa nas obišče le kakšna roparska tolpa. Ne vem, zakaj naj bi se
Turki maščevali nad nami. Nad Dunaj naj se spravijo in nad posestva
Zrinskih!«
»Hm. Seveda, seveda. No, dostikrat smo bili že tepeni namesto
Dunaja. Dunaj je daleč od Turkov, mi pa jim čepimo prav pred
nosom.«
Oskrbnik se je ozrl po delavcih, bledih in zamazanih, ki so s
samokolnicami tekli mimo njega.
60
»Glejte, kako hitimo z delom, pa ne pridemo nikamor. Zal mi je,
ampak recite gospodu opatu, da mu pred Veliko nočjo ne morem
ustreči. Kakšen mesec po Veliki noči pa se lahko oglasite. Ali ste
prišli danes kar s tovorno živino?«
»Ne, le vprašat šem prišel mimogrede. Namenjen sem v Novo
mesto; po najemnino grem na svoje posestvo.«
»Ali imate posestvo v Novem mestu? Vam je pogorelo?«
»Ne v mestu. Dve url dalje, blizu Otočca. Zakaj naj bi mi
pogorelo?«
»Ali ne veste, da je včeraj vse mesto pogorelo?«
»Vse mesto?« se je prestrašil Gričar. »V Stični še nismo nič čuli
o tem. Ali je mogoče — vse mesto?«
»Da. Od dve sto dvainsedemdeset hiš jih stoji komaj še trideset.
Vse druge je upepelil požar — tako je povedal naš voznik. Peljal je
tja železne drogove, ki smo jih izdelali za popravila novomeških utrdb.
Zdaj je požgano mesto z utrdbami vred. Menda so razen dveh pogorele
vse hiše na trgu.«
»Strašno! In jaz sem hotel — hotel sem si ogledati, če bi mogel
kupiti kaj primernega, da si ustanovim v mestu trgovino. Na jesen
bom — upam — že imel toliko prihrankov.«
Oskrbnik se mu je posmehnil:
»No, zdaj boste imeli na razpolago skoraj vse mesto. Ne verjamem,
da bi vsak hišni lastnik imel toliko denarja, da postavi na pogorišču
novo poslopje. Marsikdo bo obupal in obrnil mestu hrbet.«
Gričar ga je pogledal z razprtimi očmi. Na to ni niti pomislil!
»In magistralni gospodje ne bodo delali nobenih sitnosti pri sprejemu
novih meščanov. Če se bo toliko ljudi izselilo, bodo še veseli,
če se bo hotel kdo na novo naseliti v mestu,« je oskrbnik nadaljeval.
Gričar je počasi prikimal:
»Da, prav imate. Premisliti moram še vso stvar, da se ne zaletim.
V praznem mestu se menda ne bo izplačalo odpreti trgovine.«
»Oh!« je zamahnil oskrbnik: »Pomislite samo na vojaštvo, ki ga
je zdaj, ko nam pretijo turški napadi, vedno vse polno v Novem
mestu. In še več ga pride. Grof Turjaški je povedal, da se na Dunaju
dogovarjajo o ustanovitvi Vojaške krajine na turški meji. Potem bo
Novo mesto potrebovalo ogromna skladišča za vojaški proviant in
spretne trgovce, ki se bodo znali z vsemi vojaškimi potrebščinami
založiti.« Oskrbnik je z jahalnim bičem potrepljal Gričarja po ramenu:
»Novo mesto postane za podjetnega in spretnega trgovca prava zlata
jama.«
61
»Da. Prav imate. Morda bi bil zdaj pravi trenutek —«
»Seveda, seveda. Zgrabiti pravi trenutek — to je vsa umetnost
spretnega trgovca. Kar zgrabite Gričar, ne boste se kesali! Zdaj pa
moram pogledati, kaj delajo moji delavci. Torej: Mesec dni po Veliki
noči lahko pridete kar s tovorno živino. Držal bom obljubo.«
»Dobro, zanesem se. In hvala za dober nasvet! Ravnal se bom
po njem.«
»Seveda, seveda, le dajte! Pogum velja! Pozdravljeni!«
»Pozdravljeni!«
Gričar je zajahal svojega rjavca in ga pognal po cesti proti
Soteski, oskrbnik je zavil med delavske lope v tisto stran, kjer so
žarele fužinske peči.
Jaka Gričar je čutil v sebi čuden nemir. Razburile so ga besede
oskrbnika, zelo zmožnega in podjetnega moža, ki je iz nič ustvaril
veliko, donosno fužinsko podjetje. Če mu je prigovarjal tako izkušen
mož — ali ni to kakor božji prst?
Božji? Hm. Gričar ni preveč razmišljal o bogu in božjih rečeh.
Ni častil tistega boga, ki ga je vzela v najem razuzdana katoliška
duhovščina in ga prodajala po svojih farovških gostilnah kot začimbo
za dobro jedačo in pijačo, s katero so silili vernike, da so jih skubli.
Ne. Tisti bog se je Gričarju, ki je hodil po svetu z odprtimi očmi,
do dobra priskutil. Toda med svojim kolovratenjem po tujih krajih
je čutil včasih globoko v srcu potrebo, da se v svoji notranji osamljenosti
nasloni na bitje, ki je po njegovih mislih moralo biti izvor
vsega tega čudovitega sveta in življenja na njem. V nevarnostih se
je obračal k temu bitju in molil:
»Saj vem, ne boš se oziral name, ničvrednega, nepomembnega
zemeljskega črva. Določil si mi že pot, ki ji ne utečem. Ne prosim te
milosti, le občudujem te, četudi bi moral takoj poginiti kakor črv,
ki stopimo nanj.«
Jaka je čutil, da je na razpotju svojega življenja. Izpolnile se mu
bodo sanje o lepem delu, ugledu med ljudmi, srečnem domačem
življenju ali pa — se zrušijo sanje v nič in ga vrže kruti »bog« zopet
na cesto, v družbo surovih stiških hlapcev, pijancev po obcestnih
tabernah, pocestnih deklin v umazanih ulicah tujih mest...
Globoko je zajel sapo kakor da bi hotel odvaliti s sebe vse to
cigansko nemirno življenje, ki se ga je že naveličal. Star je bil trideset
let in lotevalo se ga je hrepenenje po mirnejšem življenju.
Sam ni vedel, kdaj je prijezdil skozi Zužemberg in mimo gradu
Turjačanov. Vzpodbodel je konja, da bi ga nesel do hitrejše odločitve.
V diru je jahal mimo gradu Soteska, ki je bil last gospoda
62
Erazma pl. Scheyerja. Ce bi se dal Gričar pri Gornji Straži prepeljati
na desni breg Krke, bi si bil precej skrajšal pot do Novega mesta.
Toda preračunal je, da bi moral potem v Kandiji še enkrat plačati
brodnika. To pa hi bilo za stiskavega Gričarja vendarle nemogoča
zapravljivost in odločil se je za dobre pol ure daljšo pot čez Doljno
Stražo, Prečno in Bršljin.
Že v Prečni, še več pa v Bršljinu je opazil novomeške begunce,
ki so se z vozički rešenega blaga, z družinami in živino zatekli v
okoliške vasi... Torej je bilo res tako hudo?
Vzpodbodel je konja po cesti na Rožni hrib. Vrh hriba se je cesta
prevalila navzdol proti mestu. Sredi klanca je ves pretresen ustavil
konja: kjer so se nekoč prijazno belile novomeške hišice, oklenjene
s pasom sivih utrdb, tam se je zdaj kadilo pošastno brezno:
brezoblične črne ruševine kamorkoli je seglo oko. Le vrh novomeškega
hriba je — obdanih od vrtov — še ostalo nekaj poslopij, med
njimi cerkev in prošti j a.
Mimo morišča, odkoder je splašil jato krokarjev, je Jaka jahal
počasi navzdol proti mestu, ne: bivšemu mestu. Cim bliže je prihajal,
tembolj mu je udarjal v nos kislasti vonj po svežem čadu. Ob vznožju
hriba, na Melarjevi pristavi, so se nastanili begunci pogorelci po vseh
gospodarskih poslopjih, kolikor so jih popravili po zadnjem turškem
požigu pred dvanajstimi leti. Na velikem dvorišču je bilo polno konj
in krav, privezanih na stajo pred hlevom, na podu pa so se otroci
prekopicevali preko svežnjev z oblekami, perilom, posodjem in drugim
v naglici rešenim blagom. Otročad je bila kar razposajene volje.
Strašni požar in beg iz gorečega mesta je v njihovih očeh že izgubil
silo neposrednega doživetja. Grozota, ki jih je še preteklo noč v
sanjah plašila iz nemirnega spanja na trdih tleh, se je umaknila
otroško lahkomiselnemu veselju nad nenavadnim užitkom svobodnega
rajanja po obširni pristavi bogatega Melarja.
Odraslih — razen nekaterih mladih mater in onemoglih starčkov
— na pristavi ni bilo videti. Vsi so odšli na svoja pogorišča, da med
ruševinami vendarle najdejo še kakšen uporaben predmet.
Gričar se je ozrl proti ožganim in porušenim Gorenjim vratom.
Če bi s konjem šel v mesto — kje naj ga pusti? Kam priveže? Hitro
se je odločil in razjahal. Skozi široko odprta dvoriščna vrata je peljal
konja na dvorišče in ga ob plotu privezal na drevo. Stopil je v hišo
in potrkal na kuhinjska vrata, za katerimi je slišal več glasov. Odzval
se mu ni nihče. Najbrž so preslišali njegovo trkanje. Odprl je vrata
in vstopil.
63
Čuden prizor se mu je nudil. Na klopi in po stoleh okrog ognjišča
je bilo zbranih osem do deset mladih mater, vsaka s svojim dojenčkom
v naročju. Majhni otročiči, do treh let stari, so se jim kobalili pred
nogami po lesenih tleh. Zenske so —^ po večini blede od prečute noči
in preslanih strahot — vsevprek obravnavale le eno pereče vprašanje:
Kaj zdaj?
Med njimi sta bila dva tabora: ene so trdile, da je selitev v
druge utrjene kraje najpametnejše, kar morejo storiti zdaj, ko jim
je ogenj vzel vse. Druge so bile proti, češ: Tukaj smo vsaj med znanci
in prijatelji, tam nas bodo sprejeli kot pritepence.
»V Črnomelj se preselimo ali pa v Metliko,« je kljubovalno rekla
čedna ženska v rdeči žametasti obleki z velikim ovratnikom iz beneških
čipk. Bila je mlada gospa Glavičeva; njen mož Lovrenc Glavič
— sam se je podpisoval za GalwitScha — je bil novomeški bogataš,
ki je zalagal vojaštvo z. žitom. Njegova hiša poleg špitalske cerkve
mu je pogorela skoraj do tal. Rešil je del skladišča, ki je stalo nekoliko
odmaknjeno, že blizu mestnega obzidja. Njegova žena med Novomeščankami
ni bila priljubljena. Domišljava in ošabna, je svojo lepoto
in bogastvo nosila ob vsaki priložnosti na krožniku pred seboj, da so se
nekateri njenemu bahaštvu smejali, drugi, bolj žolčni, pa so se jezili
in jo prezirali. Zdaj, ko jo je usoda udarila s kolom po glavi, je
sedela med drugimi, kakor enaka med enakimi. Strašna nesreča je
premostila vse prepade med bogatini in reveži.
»Turkom nasproti se jaz ne bi selila. Metliko so že nekajkrat
požgali in odpeljali vse ljudi,« je ugpvarjala mlada Kramariča. Njena
tašča, ki se je grela v kotu pri ognjišču, ji je prikimala in nekaj
zamomljala. Zagledala je Gričarja pri vratih in mu pomigala, naj pride
bliže. Jaka je stopil k njej.
»Torej se preselimo v Ljubljano,« je samozavestno izjavila Glavičevka.
Stara Kramariča jo je pogledala zlobno posmehljivo in zagodrnjala
proti Gričarju:
»Seveda! Vsi cehi, posebno še trgovski, jo čakajo z odprtimi
rokami — ko še svojim izučenim pomočnikom ne priznajo mojstrstva,
samo zato, ker se bojijo konkurence! Dolgo vas nisem videla, Gričar.
Ali ste prišli po kupčiji k nam? Oh, s kupčijo ne bo nič. Obe hiši
sta nam pogoreli skoraj do tal. Le nekaj skladišč smo rešili, ker so
bila v živo skalo vsekana. Jakob pravi, da bo moral eno pogorišče
prodati, če bomo hoteli drugo popraviti. Ampak, kje boš zdaj dobil
kupca za pogorišče? Vse bo bežalo odtod.«
64
Jaka je pogledal debelo trgovko in. že hotel ziniti, pa se je še o
pravem trenutku premislil. Poznal je njeno skopost. Ne, z. njo se ne
bo pogajal. Naj pride sama s ponudbo — morda se bo dal pregovoriti,
če bo cena ugodna. O, Gričar se ne da vloviti kakor kakšen zelenec!
»Skoda, da je skoraj ves trg pogorel — kakor sem slišal. Prav zdaj
sem se namenil, da kupim kaj primernega in se naselim v mestu.
Skoda, zares! — Katera pa je tukaj hišna gospodinja? Rad bi jo
prosil, da smem pustiti konja na dvorišču, ker ne morem z njim
v mesto.«
»Seveda ne! Vse ulice so polne ruševin in ožganega tramovja.
Tistole je gospa Melarjeva. Kar njo prosite, saj je dobra ženska.«
Stopil je do gospe srednjih let, ki je jemala s police cinaste krožnike,
da porazdeli otrokom jed, skuhano v kotlu nad ognjiščem.
Gričar je brž prijel skladanico krožnikov in jo postavil na rob
ognjišča. Gospa ga je začudeno pogledala in se mu nasmehnila, ko
ji je vzel še kup cinastih žlic iz rok. Prijela je zajemalko in iz kotla
napolnila krožnik z mlečno kašo.
»Otroci! Sedite lepo na tla! Vsak dobi kosilce,« je Jaka z močnim
glasom zakričal med otroški direndaj.
»Prevroče bo še! Počakati bo treba,« je gospa prijazno ustavila
njegovo vnemo.
»Ah, tako! Nisem še zrel za očetovske opravke,« se je zasmejal
Gričar in postavil krožnik na široki rob ognjišča. Podajal je gospodinji
krožnik za krožnikom in postavljal polne v vrsto. Ko- je tam
zmanjkalo prostora, jih je razvrščal na mizo.
»Spretno roko imate, Gričar. Kar lepo se vam poda samaritansko
delo,« ga je glasno pohvalila stara Kramariča. In si mislila: Hišo je
hotel kupiti! Denar ima! Oh, ko bi ga mogla pripraviti do tega, da
bi kupil eno naših pogorišč! Popravili bi z denarjem drugo hišo in
opomogli bi si... Tehtajoče je pogledala podjetnega stiškega prevoznika,
nekdanjega revnega krošnjarja.
V zadregi se je smehljal in delil po krožnikih še žlice. Potem je
pomaknil mizo bliže pred klop mladih mater, ki so umolknile, se spogledale
in s prijaznimi pogledi spremljale spretne gibe mladega moža.
Njemu pa se je zdelo, da opravlja svoje nastopno mojstrsko trgovsko
delo. Ali ni zašel v krog svojih bodočih odjemalk? če si danes
ali jutri postava na tem ali onem pogorišču lopo s trgovskim blagom,
bodo vse te ženske hodile mimo, spoznale ga bodo, se spomnile njegove
ustrežljivosti in — pridobil si bo stranko za stranko ...
Tako je sanjal, se prijazno smehljal in se sukal med ženskami
in njihovimi otroki.
5 65
»Stric Gričar, še meni!« so ga klicali malčki in sedali na tla, da
Jim je polagal polne krožnike v naročje.
Naposled pa je bil tudi zadnji zadovoljen. Jaka se je poslovil:
»Zdaj grem gledat pogorišča. Ali smem pustiti svojega konja pri
njih, gospa Melarjeva?«
»Seveda! Kar privežite ga kam na dvorišče. V hlevu tako ni več
prostora.«
»Hvala! Pozdravljeni!«
Na poti čez dvorišče je pobral vedro in ga napolnil pri vodnjaku
s kapnico. Nesel je vodo svojemu Solimanu, mu odpel uzdo in trdneje
privezal vajeti na drevo. Potem je segel v torbo pri sedlu in dal
konju dvoje prgišč ovsa. Naposled je odvezal s sedla vrečo sena in
ga vrgel pred konja. Pogrnil je še žival z volneno odejo, ki jo je
potegnil izpod sedla, potrepljal rjavca po lepo upognjenem vratu in
odšel v mesto.
Ze na vratih je bil prehod težak. Stolp na desni strani je pogorel
do tal s hišo vred, na katero se je bil naslanjal. V nadstropju vrh
vrat je ostal le zunanji zid, notranji se je z vratarjevim stanovanjem
vred zrušil in zaprl dohod v mesto. Nekaj vojakov se je z lopatami,
krampi in kavlji trudilo, da odstranijo kamenje in ožgano tramovje
ter očistijo prehod.
Gričar se je s težavo prekobalil čez ruševine in se ozrl. Stolp na
levi strani mestnih vrat je imel sicer ožgano streho, vendar so ga
rešili sosedni prebivalci mestnega Spitala in tako prihranili pogubo
tudi sebi. Poleg Spitala stoječo špitalsko cerkev so plameni Glavičeve
hiše precej osmodili, zgorel pa je samo del lesene strehe, ostalo so
rešili.
Vsa Zidana ulica je bila polna ruševin. Do tal je bila porušena
hiša »gospoda« Jakoba Petelina, nekdanjega kapiteljskega organista,
ki se je znal iz revščine dokopati do uglednega meščana. Edino, kar
je rešil in zavlekel iz goreče hiše na vrt, so bile njegove — orgle.
Čudno je Gričarja proti koncu Zidane ulice pretresel neoviran
razgled po Velikem trgu. Res je bil — kakor mu je pravil oskrbnik
v Dvoru — ves pogorel, da so se za pogorišči in vrtovi videle
hišice v ulici Nad mlinom. V spodnjem koncu trga je bilo nekaj hiš
nepoškodovanih. Tudi frančiškanski samostan je s cerkvijo vred še
stal v ozadju. Na drugi strani trga pa ni stala niti ena hiša več in
vse navzgor do vrtov pod kapitljem, vsa Uskoška ulica, Ulica svetega
Jurija in Breg, pa navzdol: Ulica pri mesnicah, Dolenja vrata ,in
utrdbe — vse požgano in razrušeno. Le nekaj beraških bajt Nad Loko
je ostalo, ker so stale posamič, obdane od vrtov. Iz posameznih po66
gorišč se je še kadilo. Oster duh po osmojenem blagu in usnju je
polnil ozračje. Veter je raznašal kosmiče ožganih cunj po zraku. Tu
in tam je kdo brskal po svojem pogorišču.
Sredi trga je stala velika gruča mož, novomeških veljakov: mestni
sodnik, skoraj vsi notranji in zunanji svetovalci in del občine. Gotovo
so se dogovarjali o obnovitvenih delih. Med njimi je Gričar opazil
tudi mladega Jakoba Kramarja, ki je vneto prikimaval besedam mestnega
sodnika.
Jaka Gričar se ni hotel mešati med radovedne meščane, ki so
oblegali gručo mestnih mogočnikov. Stal je skromno tik pogorišča
velike trgovske hiše Adama Roterja. Ni imel še meščanske pravice,
vendar so ga zadeve, ki so jih možje tam reševali, močno zanimale,
da je svojo radovednost komaj krotil. Le posamezne besede so prihajale
na njegovo uho in redki, posebno poudarjeni stavki. Očitno so
možje rešetali, ččmu bi dali prednost pri obnovi: ali bi najprej za
silo obnovili svoje domove in priskrbeli družinam zavetje pred mrazom
in dežjem, ali bi se z obnovo utrdb prej zavarovali pred grozečim
turškim napadom. Naposled je mestni sodnik povzdignil glas,
da je zadonelo po trgu:
»Najprej varnost pred Turki! Kdo je za to?« Večina je dvignila
roke.
»Dobro! Sprejeto. Vsaka hiša, ki še stoji in vsaka, ki jo hočete
obnoviti, bo dala dva delavca. K temu pridejo še vsi podložniki Spitala
in tlačani kapitlja.«
»In vojaštvo!« je zakričal slaščičar in pek Krajec.
»In deset kutarjev!« je vse prevpil njegov sosed Matija Uršič,
novoverec, ki se je ob vsaki priliki zaletel ob očete frančiškane.
»Na kanonike ne pozabite!« je pritaknil čokati, bojeviti usnjar
Primož Vojska, znan novomeški luteranec.
Jakob Kramar, vnet katoličan, ga je pogledal s hudim pogledom.
Vojska pa se mu je posmehnil v brk. Razšli so se z obljubo, da že
čez. eno uro prično z delom na utrdbah.
Kramar je zagledal Gričarja in stopil k njemu.
»Ali ste prišli z blagom, Gričar? Slabo ste naleteli.«
»Nimam blaga s seboj, cesta je še preslaba. Prišel sem zaradi
druge kupčije. Kupiti sem hotel kakšno hišo na trgu, pa mi jih je
požar pobral izpred nosa.«
»Hišo?« je presenečeno pogledal trgovec. »No, saj bo zdaj dovolj
stavbišč naprodaj. Najmanj tretjina Novomeščanov se bo izselila.
Gozd imate. Posekajte nekaj drevja in postavite si leseno lopo za prve
6* 67
čase. Trgovina vam bo šla kakor po maslu. Pomislite, koliko vojaštva
imamo zdaj v mestu!«
Gričar je pogledal Kramarja, ne da bi se izdal. Mislil pa si je:
Aha! Vem, zakaj mi prigovarjaš. Ni navada, da bi trgovec navajal
trgovca na konkurenco. Ampak pepel tvoje hiše ti stoji do grla, pa
bi se rad izkopal iz njega. Misliš, da ne vem, kam pes taco moli? ...
»Ze, že. Toda — leseni bajti ne bi rad zaupal svojega blaga. Zdaj
bodo skoraj vsi meščani obnavljali hiše z lesom — kolikšna nevarnost
za nov požar! Vsaj skladišče bi moral imeti zidano.«
Kramarju so se zasvetile oči... Zdaj ga imam — si je mislil in
se primaknil tesno h Gričarju:
»Moja skladišča so vsekana v živo skalo. Se nikoli se jih ni dotaknil
požar. Če hočete, vam odstopim enega izmed pogorišč.«
»Hm —« se je Gričar obotavljal, »ne vem. Nisem bil pripravljen
na to, da bi moral šele postavljati hišo.«
»No, pridite, da si ogledava pogorišče. Če se odločite za eno ali
drugo, se ne boste kesali. Moji dve hiši sta prav ob vhodu na trg.
Vsak, ki je prišel do Gorenjih vrat, se je zaletel v eno izmed' mojih
dveh trgovin. Saj ste ju poznali: ena manufakturna, druga špecerijska.
Manutakturno sem vodil sam, špecerijsko mati. Obe sta bili
vedno polni odjemalcev. Toda letošnjo zimo so materi odpovedale
noge. Prav težko že hodijo. Najbolje bo, če združim obe prodajalni.«
Gričar se mu je na tihem smejal. Zvijaš se kakor črv in iščeš vse
mogoče vzroke, le pravega ne poveš: denarja nimaš. Zabil si vsega
v zaloge blaga. Morda si celo posojilo najel, da imaš tako polna skladišča?
Bojiš se novih dolgov. Saj dolgovi hromijo najboljšo trgovino.
Bodi kakorkoli — meni pride tvoja zadeva prav. Le pokazal ti tega
ne bom. Tako neumen nisem.
»Nerodno bi bilo, če bi se vam kot konkurent vsedel pred nos,«
se je na videz branil, vendar je stopil s Kramarjem čez trg.
»Oh, saj nimate pojma, kako lahko se v današnjih časih v Novem
mestu prodaja. Na kupe prihaja v mesto vojaštva in zopet odhaja na
mejo. Vse vojaško uradništvo je tu. Tukaj izplačujejo vojaštvu plače
in skoraj ves ta denar ostane po naših trgovinah, če bi jih imel pet,
bi vse uspevale. Le rok človek nima deset. In oči morate imeti povsod
sam, sicer vas uslužbenci goljufajo, da vam gre ves dobiček po
vodi. če dela človek z domačimi ljudmi, še gre. Moja žena ni za
trgovino. Pri računih se moti in z ljudmi se prepira. Trgovec pa
mora marsikatero požreti, če si hoče obdržati stranke, ali ni res?«
Pogledal je Gričarja in v mislih pristavil: Le nikar si ne domiš-
Ijuj, da mi boš prevzel odjemalce! Si jih bom že znal obdržati...
68
»Res je,« je prikimal Gričar in se zagledal v okajene stebre
Kramarjevega pogorišča ob desni strani vhoda v Zidano ulico. Oboki
v arkadah so bili tako močni, da so vzdržali požar. V ozadju je bila
bivša prodajalna, seveda vsa požgana in porušena. Od nadstropja je
stala le sprednja stena s štirimi okni in kos stranske stene — vse
drugo je bilo uničeno. Drug drugemu sta pomagala čez ruševine —
ne brez nevarnosti, kajti iznad obokov so iz prvega nadstropja še
viseli ožgani tramovi.
Dvorišče je bilo veliko. Tu so stali še kamniU stebri, ki so še
pred tremi dnevi podpirali hodnik v prvem nadstropju. Stopnišče na
levo je bilo le še kup oglja in pepela. Na desno pa so se pod gruščem
videle kamnite stopnice, ki so vodile z dvorišča v klet, zaprto z železnimi
vrati.
»Glejte! Temu skladišču ne pride noben požar do živega,« je
pokazal Kramar. »To me je rešilo.«
Umolknil je, kakor da bi bil že preveč povedal. Gričar pa je spet
napeljal vodo na svoj mlin:
»Torej je tole obokano skladišče — mislim, da je bolj primerno
za klet, ker je gotovo vlažno —«
»Le deloma,« je brž vpletel Kramar.
»— edino, kar je ostalo nedotaknjenega, in stene pritličja bi se dale
uporabiti. Pravzaprav so nepoškodovana samo tla; še tista so vsa
zametana z gruščem, ki bi ga bilo treba najprej kam odpeljati. Tu pa
bi imel spet stroške, ker sam nimam voza.«
»Tistega bi vam jaz posodil. Imam dva zunaj v Bršljanu na
pristavi.«
Gričar se je molče zagledal v zoglenele ostanke stopnišča, potem
je z nasmeškom v velikih jeklenosivih očeh pogledal Kramarja.
»Ne zamerite mi! Težko se odločim, ker sem si vso kupčijo drugače
predstavljal. Mnogo denarja me bo stalo, če hočem iznova postaviti
hišo. Ne vem, ali bodo moji prihranki zadostovali. Koliko pa zahtevate
za pogorišče?«
Res je strah, da ne izgubi kupca, ki mu je tako nepričakovano
priletel v roke, pripravil Kramarja do tega, da je znatno popustil na
ceni, ki jo je bil sam pri sebi že nastavil.
»Štiri sto goldinarjev,« je rekel: »Ako vzamete še vrt tu zadaj,
vam dam vse skupaj za sedem sto goldinarjev. Vrt je velik in sega
od Rožne ulice do Ulice nad mlinom. Največji vrt v mestu je.«
Nobena poteza na Gričarjevemu obrazu ni izdala da ie nričakoval
mnogo višjo ceno. ’ V
Vzdihnil je:
69
»Mnogo denarja je to zame. In dolgo bo trajalo, da se ml bo začel
obrestovati. Saj nimam nič blaga. Moral si ga bom šele priskrbeti.«
S pogledom je ošvignil zaprta železna vrata podzemeljskega skladišča.
Kramar je opazil pogled in se spomnil:
»Polovico blaga iz skladišča bi vam prodal. Nekaj tekstilnega
blaga in nekaj železnine. Špecerije vam ne morem odstopiti, ker mi
je v prodajalni na oni strani ceste zgorelo vse blago razen tistega v
skladišču. Za plačilo bova že naredila. Vsak mesec nekaj, kakor boste
pač zmogli. Računal vam bom ceno na debelo. Ali velja?« je Kramar
iztegnil desnico.
Gričar mu je pogledal v oči in udaril:
»Velja!«
»Zdaj pa kar h kosilu! Cez eno uro pričnemo z delom na utrdbah.
Ali se ga boste tudi vi udeležili, kot naš bodoči someščan?«
»Tudi — jutri, ko se vrnem v mesto. Zdajle pojdem naravnost na
posestvo, na Grič.«
»Prav. Pa se o priliki oglasite, da napraviva kupno pismo in spraviva
pri mestnem zboru vse v red glede vašega meščanstva in drugih
stvari.«
»Dobro. Pridem kar jutri, da ne bom nosil toliko denarja pri sebi.
Nekaj vam ga pa dam drugi teden, ko ga prinesem iz Ljubljane.«
»Prav, prav! Se nekaj! Ali ste oženjeni?«
Gričar je začudeno pogledal:
»Zakaj?«
»No, to je pogoj, pod katerim vam gospodje na magistratu podelijo
meščanstvo.«
»Oh, to je ena tistih sitnosti, ki je o njih govoril oskrbnik na
Fužinah. Nisem oženjen.«
»Nič hudega. Kar ni, še bo. Zavezali se boste, da se oženite v
enem letu, pa bo vse prav. Ali ne?«
»N-no, če ne bo šlo drugače------- «
»Boste ugriznili v to kislo jabolko — ha, ha!«
Dobre volje sta se ločila, vsak zase prepričan, da je napravil dobro
kupčijo.
70
4. poglavje
Novomeščane je — z malimi izjemami malodušnežev in delomržnežev,
ki so rajši pobegnili iz pogorelega mesta negotovi bodoinosti
naproti — zajela'prava delovna mrzlica. V samokolnicah in na vozovih
so vozili grušč ,lz mesta kar na kapiteljske njive pod kapiteljskim
vinogradom in gozdičem za trdnjavskim zidom. Povsod so meščani
skladali ožgani les na kupe, zbirali staro opeko in dovažali novo iz
mestnih opekarn v vasi Cegelnice. Podirali so drevje v gozdovih, tesali
hlode in jih vozili na žage in v mesto. Že čez nekaj tednov so bile
utrdbe za silo popravljene.
Ljudje so se oddahnili. Minila je najhujša mora, ki jih je težila:
strah, da jih Turki ne napadejo v nezavarovanem mestu.
Nato so si začeli iznova postavljati domove. Vzajemnost, ki je
vladala med njimi pri popravilih na utrdbah, jih je združevala tudi
še v postavljanju novih domov. Vse razlike med njimi — med go71
spodi in hlapci, med trgovci in obrtniki, med bogataši in siromaki —
so bile zabrisane. Poveljništvo na stavbišču je povsod prevzel tisti,
ki je največ znal. To pa je bil povsod le delavec, dninar. Drugi so
brez obotavljanja delali po njegovih navodilih. Delali pa so brez
izjeme vsi, celo ženske so se jim pridružile — razen mladih mater,
seveda. Še največje lenuhe in najbolj gosposke postopače v mestu je
bilo sram, da bi stali križem rok.
Jaka Gričar se je z vso vnemo lotil dela. Sosed Dobravec, ki je
— kakor večina okoličanov, deloma prostovoljcev, deloma tlačanov —
prihitel Pogorelcem na pomoč, se je Gričarju sam ponudil za stavbnega
pomočnika.
Najprej sta s kamenjem in opeko, katero sta pobrala na pogorišču,
za silo zakrpala obokano pritličje. Ko je bilo pritličje zakrpano, je
Jaka dobil še enega delavca, mladega mizarja Jiirga Pimperlija, nemškega
priseljenca, ki mu je bila pogorela lesena hišica z vso delavnico.
Komaj je pred požarom rešil skrinjo z najpotrebnejšim orodjem.
»Zdaj imeti jaz ravno tako mnogo kakor pred deset let, ko jaz
iz Nemčije priti,« se je norčeval Jorg. Govoril je počasi in videlo se
mu je, da dobesedno prestavlja na slovenski jezik to, kar si v svojem
nemškem maternem jeziku misli. Dolg in suh, je kakor pajek po mreži
pretikal svoje noge med deskami, ki mu jih je Jaka navozil z žage.
Izdeloval je police in prodajne mize za prodajalno ter okna in vrata
za hišo. V obeh prodajnih prostorih na desno in levo od veže je
dišalo po svežem smrekovem lesu. Vsa tla okrog marljivega mizarja
so bila nastlana z oblanci, koščki svežega lesa in žaganjem. /
Medtem se je Jaka z Dobravcem lotil tesanja hlodov, da nad
obokanim pritličjem postavita za prvo silo leseno prvo nadstropje.
Dobravec je bil — kakor v tistih časih večina kmečkih gospodarjev —
izurjen tesar, Jaka pa njegov hvaležen in poslušen učenec.
Delo je vsem trem šlo hitro izpod rok. Vendar Jakova trgovska
žilica ni dolgo mirovala.
»Zdaj je čas, da si nalovim čim več strank, zdaj ko potrebuje vsak
Novomeščan nešteto reči, ko stoje vsi praznih rok pred svojimi
pogorišči,« si je govoril in delal, delal od jutranjega mraka do pozne
noči. Hlode, ki sta si jih bila z Dobravcem navozila z Griča, je obdeloval
že pred sončnim vzhodom; ko so mestni vratarji odprli za silo
popravljena in utrjena Gorenja vrata, je Jaka že dirjal na svojem Solimanu
iz mesta in se vračal čez nekaj ur s težko otovorjenim konjem
peš domov. V začasni lopi, ki si jo je bil zbil pod arkadami pred hišo,
je razstavil blago, katerega zaloga se je večala iz dneva v dan. Pro72
dajal je vojakom in meščanom poljske pridelke, moko, sadje, jajca,
mlečne izdelke, kuretino, divjačino, pa tudi železnino, lončevino in
tekstilno blago, kar ga je bil kupil od Kramarja. Pri oknu njegove lope
so se ustavljali meščani in meščanke, pa tudi okoličani, posebno mnogo
pa vojakov. Postregel je vsem potrpežljivo in prijazno, kakor mu je to
narekoval njegov trgovski pohlep.
Trgovec Kramar je z zavistjo gledal rastoči promet pri sosedu.
Skoraj mu je bilo žal, da je podjetnemu Gričarju prodal pogorišče
in del svoje zaloge. Seveda pa ni šlo drugače. Z dobljenim denarjem
si je znatno opomogel. Iznova je postavil domačo hišo in dokupil še
sosedno pogorišče na trgu, kamor je hotel v bližnji bodočnosti razšmti
svoj precej tesni dom, ki je imel na trg le dvoje majhnih oken
v prvem nadstropju, v pritličju pa le vhod v prodajalno. Toda prej
je moral s svojimi hudo skrčenimi zalogami toliko zaslužiti, da si
nabavi nove in mu trgovina zopet steče. Prepozno je opazil, da je v
ponovno zidavo hiše vtaknil preveč denarja. Gričar, ki je nad zidano
pritličje postavil leseno nadstropje je s svojo gotovino bolje gospodaril.
»Mladi človek mi utegne postati nevaren tekmec,« je Jakob Kramar
rekel materi in skrivaj ugotavljal, koliko kupcev mu je sosed
že »odjedel«.
Gričarjeva trgovska lopa ni bila ves dan odprta. Ko je minil
predpoldanski naval, je Jaka zaprl preprosto leseno okno, zaklenil
lopo in odšel na dvorišče, da pomaga Dobravcu tesati hlode.
Nekega dne je prišel za njim Jorg Pimperli. Dolgo je stal in
opazoval oba tesarja, ki sta med delom na preprostem kamnitem
ognjišču s treskam! in oblanci kuhala preprosto kosilo: kašo. Naposled
se je Pimperli oglasil:
»Kuhati mogla nam moja žena.«
»Kje pa jo imaš?« je vprašal Dobravec.
Jaka je molče pogledal suhega dolgina. Niti vedel ni, da je oženjen.
Ni bila njegova navada, da bi se zanimal za osebne zadeve
ljudi okrog sebe. Njegove sebične misli so se sukale tiste dni le okrog
lastnih koristi.
»Moja žena je že cel čas pri en kmet v Ločni,« je odgovoril Nemec.
»Saj bi nam res prav prišla,« je zagodrnjal Dobravec, ki se je že
naveličal enolične hrane. Postrani je pogledal mladega trgovca.
Jakš je sam pri sebi brž preračunal svojo korist: Žena nam ne
bi le kuhala, pomagala bi pri delu. Stric je za vzdigovanje hlodov
preslab. Treba jih bo zdaj spravljati v prvo nadstropje. Včasih bi
žensko poslal po živila v okolico. Obdelovala bi vrt, ki ga mi trije
ne utegnemo ...
73
»Kar pojdi ponjo še nocoj!« je odločil. In še se je spomnil: »Pa
otroka imaš tudi ali ne? Le s seboj ga pripeljita! Stanovali boste lahko
vsi trije v vrtni lopi.«
Jorg Pimperli je raztegnil široka usta v srečen nasmeh. Dobil je
streho zase in družino, skromno streho lesene vrtne lope, vendar —
kako dragoceno v takšnih časih, ko so se ljudje stiskali po ožganih
ruševinah, kritih le za silo ali sploh ne!
Jaka pa si je mislil: Če ne vzamem tudi otroka, nam bo ženska
vedno uhajala k njemu na kmete. To bi bila le polovična delovna sila.
Mizar je hvaležno pogledal trgovca:
»Jaz zahvaliti vam prav lepo!«
»Ze prav!« je Gričar z milostno prijaznim nasmeškom brez pomisleka
sprejel vlogo dobrotnika.
Sredi poletja se je Gričar odločil: Oženim se. V trgovini potrebujem
zanesljivega človeka, ki me bo znal nadomeščati, kadar pojdem
po trgovskih poslih z doma. Globoka zamišljenost, ki ga je trla že
nekaj tednov, se je umaknila živahni vedrini. Velike sivozelene oči
so mu sijale jasno in odločno, tanke ustne je skoraj ves dan obkrožal
tih nasmeh. Ob širokem prodajnem oknu je ljubeznivo stregel strankam,
ki so se gnetle pod njegovimi arkadami. Pazil je, da jim je
postregel z najboljšim svežim blagom. Cene so bile kajpak visoke
Pa so bile visoke tudi drugod. S požarom uničene zaloge, turška
nevarnost in še suša, ki je pritiskala tisto leto — vse to je dvignilo
cene živilom in drugemu blagu.
Ljudje so stokali, preklinjali, obupavali, stradali — vendar se je
večina meščanov še nekako rešila popolne pogube. Skoraj vsi so bili
obrtniki, rokodelci, trgovci. Skoraj vsi so imeli poleg svojega poklica
še izdaten vir dohodkov v svojih njivah, travnikih in vinogradih
zunaj mesta.
Seveda — nekaj jih je požar spravil na beraško palico. Za izkupiček
iz pogorišč so si komaj postavili skromno kajžo v ulici dninarjev
in siromakov — na Bregu.
Mesto se je polagoma umirilo. Na nekaterih pogoriščih so zrastle
nove hiše, druga pogorišča so se izpremenila v vrtove in njive,
mnogo pa jih je — tudi na trgu — ostalo nedotaknjenih. V vseh delih
mesta so očrnele ruševine še spominjale na nedavno katastrofo,
vendar se je v ulice in domove vrnilo približno nekdanje delo in
življenje.
n
Največ je k temu pripomogel vedno večji dotok vojaštva, ki je
bilo nastanjeno po vseh hišah, hlevih, senikih in lopah. Gospodarji
in gospodinje ga niso bili veseli. Vojaki so bili zbrani iz vseh vetrov
Evrope: tisti, ki sta jih nabrala poveljnika turške meje ban Kegljevič
in vitez Žiga Višnjegorski, najemniške španske čete, ki jih je poslal
na pomoč cesar Karol V., in še kraljeve čete, določene za vojno
godljo, ki je po smrti Ivana Zapolje iznova zavrela na Ogrskem. Vsi
ti ljudje, ušivi in zanemarjeni, so prinašali v mesto nesnago in bolezen.
Toda — prinašali so tudi denar, ki so ga vsega zapravljali v
mestu. In mesto si je ob njem opomoglo in zopet zadihalo.
Gričarju je vzcvetela trgovina, da je moral najeti pomočnika in
še hlapca. Ob tržnih dneh, ko so pod arkadami postavili stojnice in
znosili blago ven, je morala še Pimperlijeva žena priskočiti na pomoč.
Bila je majhna in okrogla, zgovorna in vesela, pravo nasprotje svojega
dolgega, suhega, resnega moža. Sukala se je pod arkadami kakor
vrtavka, in s svojo prikupno zunanjostjo vabila mimo idoče k nakupu.
Njenega, molčečega, vedno zamišljenega moža Gričar pri prodajanju
ni mogel uporabiti. Pač pa je Jorg Pimperli počasi prevzel skoraj vsa
druga gospodarska, mizarska in tesarska dela pri hiši. Napravil je
lepo pohištvo za Gričarjevo spalnico. S hlapcem sta postavila v
ozadju velikega dvorišča nov hlev, dovolj prostoren za štiri živali.
Zraven hleva pa veliko kolarnico. Tudi za svinjski hlev je Pimperli
poskrbel in za drvarnice. Storil pa je to kar na lastno pest, ne da bi
vprašal gospodarja. Čudak je po delu kar hlastal.
»Menda se boji, da ga ne odslovim, kadar bo pri hiši zmanjkalo
dela zanj,« si je mislil Gričar, vendar je moral sam pri sebi priznati,
da je bilo vse, kar je mož napravil, potrebno in primerno. Toda rad
ga je podražil. ,
»Čemu mi bo svinjak, ko ne redim svinje?« se je nekega dne proti
večeru ustavil pri Nemcu, ki je še zadnjo dnevno luč porabil za svoje
prekladanje in nabijanje desk.
Pimperli ga je pogledal s prestrašenim pogledom. Potem, ko je
videl, da se gospodar ne huduje preveč, se je v zadregi nasmehnil in
odgovoril kratko:
»Vsaka dobra gospodinja porabiti odpadke od kuhinja.«
»Ampak o kakšni gospodinji govoriš? Saj nisem oženjen!«
Jorg je skomignil z rameni:
»Vsak meščan morati oženiti.«
»Hm. Ampak od samih kuhinjskih odpadkov svinje ne bomo
zredili.«
»Kupiti njiva za svinja in krava.«
75
»Kaj! Kravo naj tudi kupim? Morda zato, da lahko napraviš hlev
še zanjo?«
Pimperlija pa ni spravil iz ravnotežja. Mirno in odločno je prišel
odgovor:
»Če oni oženiti, imeti otroke. Otroci piti mleko.«
Mladi trgovec je bruhnil v smeh.
»Ha, ha! Zares misliš na vse, še na tisto, česar nikjer ni in morda
tudi ne bo. Če bi potreboval mleko, ga vendar lahko dobim pri
vsakem kmetu.«
Jorg je stresel z glavo.
»Vsak gospodar v Novo mesto imeti krava. Če priti Turek, nič
kmet, nič mleko.«
Gričar je dolgina debelo pogledal. Mož je imel prav. V vedni
turški nevarnosti je bilo mesto dostikrat odrezano od okolice. Toda
v tej draginji si ne bo kupil krave.
»Ne, ne. Zaletel se ne bom. Kravo bom kupil na pomlad, ko se
bo zaradi pomanjkanja krme živina pocenila. Spomladi poteče tudi
pogodba z mojim najemnikom na Griču. Obdržal bom potem posestvo
zase in si uredil na njem nekakšno pristavo. Tam bom lahko
redil govejo živino in prašiče. Tu imam v hlevu dovolj prostora za
tovorna živinčeta in za kravo. Kadar končaš svinjak in drvarnico, mi
napravi še kurnik za kure, potem------- «
Jorg ga je pogledal s široko razprtimi očmi. Potem...? Potem
bom z družino na cesti — se je oglasil strah v njegovem srcu.
»— potem, če ti je prav in če se razumeš na kmečko delo, te
pošljem za mesec dni k stricu Dobravcu, da mu pomagaš pri žetvi
in mlačvd. Obljubil sem mu, da mu pošljem koga na pomoč, saj je
tudi on meni pomagal, ko sem bil v največjih zadregah. Ali boš šel?«
V dolginov bledi obraz je šinila rdečica veselja.
»Sel!« je vneto prikimal. »Jaz biti kmet sin. Znati vse delati.«
»Kmečki sin si? No, potem bi spomladi lahko prevzel gospodarstvo
na mojem posestvu.«
Jorgu so se zableščale oči... Vendarle zatočišče! Stalno zatočišče!
Vzhičen je ponudil trgovcu roko:
»Prevzeti! Rad prevzeti!«
»Prav!« je Gričar stisnil žuljavo roko.
»Vesel, zelo vesel! Nič iskati zaslužek, nič stradati!« je ves razburjen
zatrjeval siromak.
Gričar se je nasmehnil in odkrito priznal:
»Vesel sem tudi jaz., da dobim tako marljivega in poštenega pristavarja.
Na zimo bosta z Dobravcem podrla še nekaj bukev v mojem
76
gozdu. Pripraviti bosta morala les, da mi postavita na pristavi nov,
prostoren hlev.«
»Postaviti hlev, lep hlev,« je zatrjeval srečni Jorg.
Zadovoljen, da je zadevo s posestvom tako dobro uravnal, je
odšel Gričar čez. dvorišče. Pod lesenimi stopnicami, ki so vodile
v prvo nadstropje, je srečal črnookega in črnolasega temno zagorelega
Španjolca, mladega oficirja, ki ga je bil Gričar moral sprejeti
na stanovanje. Španjolec, človek s surovimi potezami pijanca in
razuzdancg, je s potuhnjenim pogledom nekaj zagodrnjal, ko je šel
mimo hišnega gospodarja.
Gričar, ki španščine ni razumel, pa se mu je zdela italijanščini
precej podobna, je zbral nekaj jezikovnih drobtin s svojega tovorništva
po laških krajih in vljudno odzdravil:
»Buona serra, signor!«
Vojak ga je pogledal, zategnil široka usta z debelimi ustnicami v
posmeh in odšel po dvorišču proti hlevu, kjer je bil spravljen njegov
konj in kjer je njegov sluga spal na senu nad hlevom.
Gričar se je ozrl za njim. Španec mu ni ugajal. Nekaj je bilo v
tistem surovem, zabuhlem obrazu z bodečimi očmi in brezobličnim
rdečim topim nosom, kar je človeka neprijetno presunilo, če je pogledal
vanj,
»Morilec — plačanec!« si je mislil Jaka. »Kdo ve, koliko jih je že
posekal s svojim mečem in kolikokrat je s svojimi morilskimi očmi
meril kroglo v glavo živega človeka, ki mu ni nikoli storil nič žalega.
Najemniški soldat — človek, ki je moril za solde danes v službi tega,
jutri onega. Poklicni zločinec — izmeček človeštva!«
Mraz je stresel mladega moža po vsem telesu. Vzpel se je po stopnicah
in odšel čez hodnik v kuhinjo, kjer je Jera pripravljala skromno
večerjo. V mračnem kotu je pod nizkim obokom sedel pri mizi mladi
hlapec Tevž in čakal, da postavi Jera skledo na mizo.
»Dober večer!« je pozdravil gospodar, ko je vstopil.
»Dober večer« je odzdravil Tevž. »
»Dober večer! U — u — hu — hu!« je z jokom odgovorila Jera
in si s širokim predpasnikom brisala solzni obraz.
»Nu, nu, kaj pa je s teboj, Jera?«
»Oh, gospod! Ta — ta svinja španska me — me je hotel — hotel...
Ce — če bi ne bil prišel Tevž, bi me bil Španjolec zavlekel v
svojo sobo. U — hu — hu!«
»Da bi ga zlodej!« je zarobantil Gričar in sédel za mizo. Neprijeten
občutek nemoči se je oglasil v njegovem srcu... Gospodar —
pa v lastni hiši ne more zaščititi ženske? Ali naj se loti tiste mo77
rilske zveri z golimi pestmi? Blazno početje bi bilo to. Španjolec bi
ga na mestu posekal. Govoriti pa z njim ne zna. Ali naj svinjo naznani?
Komu pa? Komandi? Oh! Na stotine je zdaj takšnih primerov
v mestu. Vojaki s komandantom vred tekajo za ženskami kakor psi za
psicami. In v ta razvrat naj si pripeljem mlado ženo?
Pa vendar ne smem z ženitvijo več odlašati. Dom potrebuje gospodinjo
in trgovina zanesljivega, razumnega človeka, ki jo bo vodil,
kadar pojdem po trgovskih poslih. Nujna je že potreba, da si preskrbim
nove zaloge. Skladišče je do malega izpraznjeno. Pojdem še
preden odide Jdrg k stricu Dobravcu.
»Odslej se boš morala zaklepati v kuhinjo pred tem divjakom, ali
pa se preseli za nekaj časa spet v vrtno lopo, da ne boš sama tu v
stanovanju. Šel bom s pomočnikom in Tevžem po blago v Stično in
Ljubljano.«
Jera je prestrašeno pogledala gospodarja... Ne, sama res ne bo
vse dneve v stanovanju s tistim nemarnim črnuhom.
Zasukala se je in stekla na hodnik, da pokliče še moža Jorga,
ki se ni mogel ločiti od svojega dela, in pomočnika Mateja Vrbiča, ki
je čakal na njen klic spodaj na klopi pred hišo.
Prišla sta oba, prisedla k mizi in jela molče zajemati iz sklede.
Jera je z otrokom sedla k ognjišču in zajemala jed za dete in zase
kar iz. lonca.
Gričar je prvi odložil žlico in dejal:
»Jutri ob zori pojdem v Ljubljano. Matej in Tevž, bodita pripravljena!
Natovorili bomo vse platno in domače sukno, kar ga imam na
zalogi. Grem h konjarju, da najamem še enega konja.«
Matija Rozman — domačini so mu rekli konjar — je imel svoj
dom poleg Mušičevega vrta v ozki ulici za trgom v podaljšku Lenartove
ali Frančiškanske ulice. Meščanom, ki so hoteli potovati, je proti
plačilu izposojeval tovorne in jezdne konje. K njemu se je napotil
mladi trgovec.
Pred Rozmanovim prostornim hlevom sta stala dva moža. Eden,
čokat in bradat, je bil konjar sam, drugi, velik in širokopleč je obračal
Gričarju hrbet, da ga letà v mraku ni spoznal. Sele ko je trgovec
pristopil in glasno pozdravil, se je zasukal:
»Glejte ga, našega novega someščana! Kod pa hodiš, da te ni nikjer
videti?« Bil je slaščičar Jakob Krajec.
»Delam od jutra do večera.«
»In zakaj se toliko ženeš? Saj nimaš niti žene, kaj šele družino,
da bi moral garati zanjo.«
78
«Najprej dom, potem žena in družina,« se je odrezal Gričar. Za
trenutek se mu je pokazal lep dekliški obrazek, z velikimi rjavimi
očmi... Ana Zagarjevat
»Pravijo, da ti gre trgovina kar dobro od rok?«
»No, ne morem se pritožiti,« je Gričar poizkusil prikriti svoje samozadovoljstvo.
»Le za blago sem v zadregi. Zato se moram jutri odpraviti
na pot, da se na novo založim z njiim. Ali mi bodo posodili
močnega tovornega konja?« je vprašal konjarja.
»Trije tovorni stoje v hlevu, dva sem danes že posodil. Kar izberejo
naj, gospod Gričar. Dobijo lahko tudi voz z dvema paroma
vprežnih konj in voznikom.«
»Hvala! Večino blaga naložim nazaj grede v Stični. Tam mi posodijo
vprego in voznika.«
Vstopila sta v temačen obokan hlev. Pod stropom sredi hleva je
brlela leščerba in slabo razsvetljevala staje na desno in levo. Dišalo
je prav ostro po govnu in gnojnici, ki se je nabirala v plitvem jarku
ob stajah in se iztekala v greznico pred hlevom. Po prostoru se je
razlegalo hrustanje konj, šumenje sena in rožljanje verig. Iz teme se
je pobliskavala belina konjskih oči, ko sta moža korakala mimo staj.
»Mislim, da bo najbolje, če mi konja sami izberejo, gospod Rozman,
« se je ustavil Gričar, ki v temi ni mogel razločiti ničesar drugega,
kakor nedoločene gmote slabo osvetljenih konjskih hrbtov.
»Tegale naj vzamejo!« je konjar tlesknil po sivem konjskem
stegnu. »Z dvema stotoma na hrbtu bo hotel dirjati po klancih, če
ga ne bodo zadrževali.«
»Prav. Vzel ga bom kar s seboj, ker ob zori že odpotujem.«
Pogodila sta se še glede cene in konjar je odpel sivcu verigo, mu
nataknil uzdo z vajeti, potisnil konja iz staje in ga izročil trgovcu.
Jaka je prijei konja za uzdo, se skrbno izognil jarku z gnojnico
in odpeljal žival iz hleva.
»Dobro si izbral,« je pohvalil Krajec, ki je čakal na pragu.
»Menda bo,« je Gričar v pojemajoči dnevni svetlobi s pogledom
ošinil usločeni gladki hrbet močne živali.
»Se odejo in oprtnik!« je zaklical Rozman in snel s kljuke za vrati
dva s širokimi jermeni med seboj povezana koša in tanjšo konjsko
odejo. Vrgel je preganjeno odejo konju čez hrbet in z jermeni pripel
vrh nje tovorni oprtnik z dvema prostornima košema.
»Tako. Pa naj srečno opravijo svoje posle, gospod Gričar!«
»Hvala!«
»O, Jaka ima pri svojih poslih vedno srečo. Denar lovi na kupčijsko
rešeto, kakor jaz otrobe na sito. Vojaki in meščani se v pro79
cesijah vrste pred njegovim prodajnim oknom,« je pritaknil Krajec
brez. zavisti.
»E, tudi tvoji sladki krajci in hrustave preste imajo odjemalce od
jutra do večera,« je odbil Jaka, à ni mogel zatreti samozadovoljnega
nasmeška v kotičkih ust.
»Pa sem se vendarle moral zadolžiti, da sem popravil hišo. Ti pa
si jo zgradil iz svojega. Pravijo, da si jo kar čedno uredil.«
»Tako — za silo. Gradil sem pač z lesom, ker si opeke nisem mogel
privoščiti. Pridi kdaj k meni, da si ogledaš mojo na pol kmečko, na
pol gosposko bajto!«
»Rad, če hočeš, takoj. Podnevi ne utegnem.«
»Kar pojdi z menoj! Lahko noč, gospod Rozman!«
»Lahko noč!«
»Lahko noč, Matija!«*
I N G F. N 1 O
ai
H
55
•<
e£
Ul
p.
>
ANNO. M. D. LXVIL
80
5. poglavje
Nasproti stiškega dvorca, v ulici, ki je peljala s Starega trga
navzdol do Ljubljanice, je stala gostilna »Pri menihu«, kar je povedal
star obledel izvesek s sliko meniha, sedečega z vrčem v roki pred
velikanskim sodom. Gostilna je bila last stiškega samostana in je
točila vina iz vseh vinskih goric, ki jih je imel stiški samostan po
Slovenki Marki.
Pred gostilno je stala tistega dne dolga vrsta tovornih konj in
oslov, privezanih ob stajo, ker v hlevih za Ljubljanico ni bilo več
prostora. Bil je tržen dan. V ulici so se vrstile tik ob Stiškem dvorcu
volovske vprege okoličanov, kar jih je prišlo z dolenjske plati.
Tovorna živina in vozovi so bili obloženi z vsakovrstnim tržnim
blagom.
Ljudje so razkladali z voz in tovornih živali blago in ga odnašali
skozi Stari trg na Veliki trg pred mestno hišo. Tam je že takoj po
c
81
sončnem vzhodu, komaj, da so odprli mestna vrata in so piskači na
Gradu odtrobili s Piskaškega stolpa jutranjico, navrelo prodajalcev od
vseh peterih mestnih vrat: iz Zasavja skozi Samostanska vrata, iz
gorenjske strani skozi Špitalska, iz kraške skozi Nemška in Vicedomska
in iz Slovenske krajine skozi vrata na Starem trgu.
Ker je bil ljubljanski Veliki trg — navzlic svojemu imenu — premajhen,
da bi imeli na njem prostora vozovi in živina, so jih kmetje
in tovorniki puščali v gostilnah in prinašali na trg le blago, kolikor
ga niso vkljub vsem prepovedim mestne gosposke poprodali že v
gostilnah, kjer je čakalo nanje ob tržnih dneh polno mešetarjev in
kupcev.
V gostilni »Pri menihu« so hrumeli zgodnji gostje kakor čebele v
panju. Med njimi je na klopi pri oknu sedel Jaka Gričar s svojim
pomočnikom in hlapcem. Prenočil je bil v Stični, kjer je naročil večino
špecerijskega blaga, da ga vzame s seboj ob povratku. Dospel je v
Ljubljano med prvimi prodajalci, si zagotovil kotiček v gostilni in
naložil vse bale platna in sukna poleg sebe na klop.
Kmalu sta prisedla k mizi še dva moža: mešetar Feliks Brecelj,
po poklicu pravzaprav ostrogar in kot nadzornik dimnikov na Starem
trgu veljaven občinski mož, in Jurij Schneider, suknar na Velikem
trgu, ki ga je imela zadruga trgovcev na sumu zaradi prekupčevanja.
Njegova zaloga domačega sukna je v kratkem času tako narastla, da
že nihče ni mogel verjeti, da bi si jih bil napravil v lastni suknarni.
Suknarjeve lisičje prižmurjene oči so se zopet in zopet obračale na
vrhnjo Gričarjevo balo, s katere je Jaka vabljivo odgrnil platneno
plahto.
»Sukno je lepo,« je vzpodbujal mešetar.
»Le nekoliko presvetlo se mi zdi,« je kupec Schneider pritiskal
navzdol.
»Imam tudi temnejšega,« je Gričar odgrnil konec platnene plahte
z ene izmed spodnjih bal.
»Gospod Gričar so že naročili?« se je ustavila suhljata, starikava
natakarica pri Gričarjevi mizi. Napravila je čudno pusto šobo In s
palcem leve roke namignila čez ramo, z desnim krmežljavim očesom
pa pomežiknila.
»Komu naj naročim, če se ti ne spomniš name, Betka?« je Gričar
iztegnil’vrat in se ozrl za njen hrbet.
Skozi gnečo v točilnici si je delal pot plešast, čokat možiček, ki
mu je visela na suknjiču pločevinasta medalja z mestnim grbom:
zmajem vrh stolpa. Bil je merilec sukna in platna Jurij Mustar, strah
vseh zakotnih prodajalcev in kupcev.
82
Ze je iztegnil debeli kazalec in se zadrl s hreščečim glasom nadušljivega
starca:
»Kaj pa tisto sukno in platno tam?«
»Moje je,« se je brezbrižno oglasil Gričar in pristavil: »Ampak vam
ga ne prodam, ker še ni merjeno. Betka! Prinesi nam trem vsakemu
žgance s kislim zeljem in kosom prekajene svinjine! In vsakemu
polič črnikalca!«
Naročil je s kljubovalno bahavostjo in se posmehljivo ozrl za
merilcem, ki ga je grdo pogledal in obrnil korake v drugo stran sobe,
kjer je pri peči postavil svojo visoko naloženo krošnjo kočevski
krošnjar.
»Ali ste ga, gospod Gričar! Ha, ha, ha!« se je smejala natakarica.
»Takoj vam prinesem.«
Odhitela je.
Gričar je z nasmehom pogledal suknarja in skomignil z rameni:
»Nič ne pomaga. Zdaj je že zavohal moje sukno. Vsak polovico
merilne takse bova trpela, gospod Schneider, če skleneva kupčijo.«
Suknar je vstal in potipal sukno. Pokimal je in se odločil:
»Vzel bi ga, če niste predragi.«
»Dvajset krajcarjev bo dražje, kakor je bilo spomladi. Suša je pač
dvignila vse cene.«
»To je že res,« je pomagal mešetar, »ampak, gospod Schneider bo
kupil vse sukno in-------«
»Deset krajcarjev dražje kakor spomladi!« je suknar ponudil roko.
Gričar mu je pogledal v oči in udaril.
Kako bi ne! Hotel se je blaga čimprej iznebiti — saj ga je čakal
še drug posel, velik, življenjsko važen posel — snubitev!
Sredi predpoldneva se je začel prazniti trg in kmetje so navalili
v prodajalne, da zamenjajo izkupiček za prodana živila za špecerijsko
in drugo blago. Skozi gručo ljudi, ki se je nabrala pred stojnico
Cvekljeve trgovine, se je preril Jaka Gričar. S pogledom je ošvignil
prodajalko ob zidu in — noga mu je zastala... Prodajalka je bila
Ana Žagarjeva. Se vedno je nadomeščala bolno Cvekljevo teto Betko.
Njene velike rjave oči so se nekoliko razprle, mehke ustne so se
zatresle, zatrepetala je roka, ki je raztegovala bel trak nad vatlom.
Toda že se je Ana obvladala. S svojim prikupnim nasmehom in rahlim
naklonom glave je odgovorila na Gričarjev globok poklon in že je
povesila pogled k svojemu delu.
6* 83
Gričar se je otresel svoje odrevenelosti in nadaljeval pot skozi
Cvekljevo vežo in čez dvorišče, čutil je, kako so mu lica žarela, na
čelu pa so se mu nabrale potne kapljice ... Ni me nagovorila! Komaj
da mi je odzdravila!... Morda vidi v meni še vedno zarobljenca,
kmeta krošnjarja, kakršen sem bil takrat, ko me je prvikrat videla?
Gričarju se je zdelo, da je bilo že silno dolgo tega, pa je od tistega
časa minilo komaj nekaj mesecev.
Kaj — če sem se zmotil? Če — sem si le domišljal, da sem ji bil
všeč, da so mi njene oči takrat razodevale toplejše čustvo, kakor je
bila zgolj hvaležnost, ker sem jo rešil razbrzdane tolpe... Kaj —
če me zavrne? Kdo ve, kaj se je zgodilo z njo, odkar je nisem videl?
Njene lepe oči niso več tako otroške. Bleda je. Nekaj jo tare ...
Tako je razmišljal Gričar in potrkal na vrata skladišča, kjer je
imel poslovodja Žagar svojo »ogrado« — z deskami oddeljen prostor
S pisalno mizo, stolom in polico.
»Oho! Ali ste še živi, Gričar?« je drobni možiček pozdravil prišleca
in mu vesel stresel roko: »Sem se bal, da so vas že Turki pomahali.
Celo večnost vas nismo videli. Kod pa vas vodijo vaša trgovska
pota, da se ne oglasite več pri nas? Ali ste se nemara prevozniški
službi izneverili?«
»Uganili so, gospod Žagar. Ze nekaj mesecev trgujem na svoj
račun. Naveličal sem se tistega večnega potepanja po svetu. Naselil
sem se v Novem mestu in ustanovil tam svojo trgovino.« V Gričarjevem
glasu je zvenel ponos. V njegovih zelenkastih očeh se je svetilo
zadoščenje.
Žagarju so se razprle oči.
»Kaj? Osamosvojili ste se? Trgovec ste postali? Kako je to mogoče?
Brez pomočniškega izpričevala? Ali Novo mesto nima ceha
trgovcev?«
»Seveda ga ima. In vsi njegovi cehovci so me z veseljem sprejeli.
Ali ne vedo, da je Novo mesto pogorelo? No, vsakogar radi sprejmejo
med meščane, saj se je skoraj polovica meščanov razkropila po svetu.«
»A — razumem: izredne razmere! Nu, čestitam vam! Rojeni ste pod
srečno zvezdo. In kako vam uspeva podjetje? Ali imate že veliko
odjemalcev?«
Gričar je zamahnil z roko.
»Če bi imel trikrat toliko blaga, bi ga bilo še vedno premalo. Saj
prav zaradi blaga sem moral priti v Ljubljano----------- zaradi blaga in
------ -in zanesljivega človeka bi potreboval. Sam ne bom mogel vsega
zmagovati in zato — zato------- «
84
Rdečica v obrazu mladega trgovca se je poglobila. Z roko si je
obrisal čelo in si odpel suknjič iz sive irhovine. V drugi roki je vrtel
čepico iz iste kože in debelo gorjačo. Povesil je pogled na svoje čevlje,
pokrite s prahom in se sam pri sebi jezil, ker si jih v gostilni ni osnažil.
Takle zaprašen snubec!
Še bolj se je zmedel.
Žagar ga je začudeno gledal.
»Zato si boste morali poiskati dobrega pomočnika,« mu je pomagal.
»Pomoč — da. Ampak — jaz sem se moral------- moral zavezati,
da — da se oženim.«
Zdajci je Gričar obupano pogledal Žagarju v oči.
“‘A — to vas tišči!« se je zasmejal poslovodja: »No, se boste pač
morali ozreti po kakšni primerni nevesti. Ali ste jo morda že izbrali?
He, he! Vse se mi tako zdi, da vam smem čestitati.«
»Ali res?« je planil mladi mož ves srečen.
Žagar ga je pogledal do kraja presenečen:
»Hja — zdaj vas pa res ne razumem. Če imate nevesto ali ne —
to boste pa vendar sami najbolje vedeli — he, he, he!«
Na Gričarjevem obličju je bila mučna zadrega. Potem se mu je
nad nosom zarezala odločna poteza v čelo. Vzravnal se je, pogledal
navzdol, malemu možu naravnost v oči in s trdnim glasom pojasnil:
»Nimam še neveste, ampak mislil sem, da so oni uganili mojo
željo: rad bi imel njihovo hčerko Ano za ženo. Zagledal sem se v
njene lepe, pametne oči. Mislim, da bi mi bila najboljša pomočnica v
trgovini. Ko sem si gradil nov dom, sem mislil le nanjo. Dobro ji bo
pri meni. Ali mi jo dado?«
Žagarjevo bledikasto, nagubano obličje se je zresnilo. Oči so se
mu vlažno zasvetile... Ali je vendarle zasijala sreča tudi njegovi
ljubljenki? Toda — Gričar je skoz in skoz trgovska duša! Ali si hoče
pridobiti Ano zaradi njene — dote? Ali je zavohal prihranke njenega
očeta? Zakaj si je izbral prav njo? Saj je moral vendar opaziti, da
je Ana pohabljenka!
Ampak — če tega ni opazil? Če se zaroči z njo, ji razvname srce
in jo potem na višku njene sreče pahne od sebe, ko opazi njeno hibo!
Groza je spreletela Žagarja, ko si je predstavljal ljubljenko strto
od tako krutega udarca. Ne, to se ne sme zgoditi!
»Gričar! Poštenost za poštenost! Vaša snubitev me je v prvem trenutku
osrečila. Rad imam svojo edinko. Dobro dekletce je, delavno,
pametno in pošteno. Rad bi ji privoščil nekoliko sonca v srečnem
zakonu. Zdi se mi tudi, da zdaj vem, zakaj je tako zamišljena in vedno
bolj žalostna od vašega zadnjega bivanja v Ljubljani? Z ženo sva
85
mislila, da jo je tisti nesrečni dogodek ob židovskem progonu tako
pretresel. Zdaj pa skoraj mislim, da sva se motila. No, bodi kakorkoli,
manj jo bo bolelo razočaranje, ako se ne zmenite zanjo, kakor obup,
ako jo z vrhunca sreče pahnete od sebe.«
»Gospod —! Ne razumem jih!«
»Pustite me izgovoriti do konca! Težko mi gre beseda iz ust,
ampak moja očetovska dolžnost mi narekuje to vprašanje: ali ste
opazili, da je uboga moja hčerka nekoliko — pohabljena? Ne toliko,
da bi se to na prvi pogled videlo, pa vendar.«
Gričar je obrnil pogled ven skozi zamreženo okno.
»Da, vem — noge ...«
»Precej ukrivljene noge in — in hrbtenica — Ana je imela kot
otrok mehke kosti.«
»Da, vem,« je Jaka nestrpno zamahnil.
»In — še nekaj, da ne boste razočarani: Ana ni bogata.«
»Nisem vprašal po njeni doti. Sam bom imel vedno toliko, da bom
preživljal svojo družino,« je z. nejevoljo odbil snubec.
Tedaj mu je Žagar s prisrčnim nasmehom ponudil roko:
»Ne bodite nejevoljni, Gričar! Nisem vas hotel žaliti. Le to sem
hotel: poštenost za poštenost. In — za srečo mojega otroka mi je.«
Gričar mu je trdno pogledal v oči in svečano izjavil:
»Prisegam vam pri bogu in na sveti evangelij: Kolikor je v mojih
močeh, bom storil, da bo Ana srečna.«
Žagarju so se zasolzile oči. Prisrčno je objel snubca. Potem je
odprl vrata svoje ograde in zaklical hlapcu, ki je zabijal blago v
zaboje:
»Jernej! Skoči k meni na dom in reci moji ženi, naj napravi dobro
kosilo! Pripeljal bom gosta s seboj.« Segel je za pas, izvlekel mošnjiček
in vzel iz njega dva goldinarja. »Na, tu imaš denar, pa vzemi spotoma
v gostilni »Pod Trančo« bariglico vipavca in stopi še na Čevljarski
most pa kupi v mesnici funt govedine za juho in dva funta teletine
za pečenko, da žeaii ne bo treba hoditi na trg.«
»Prav!« se je odzval hlapec in odštorkljal v lesenih coklah.
Žagar se je vrnil in opazil v gostovih očeh hudomušen nasmeh.
»Vzoren oče in zakonski mož so, gospod Žagar. Poizkušal bom,
la jih posnemam.« Potem je izvlekel iz žepa listek in se ozrl nanj.
»Zdaj bi pa še naročil nekaj blaga, da si iznova napolnim skladišče.«
»Vi znate brati in pisati, gospod Gričar? Tega ne zna vsak trgovec,
« je prijetno presenečen vzkliknil poslovodja in segel na polico
po naročilno knjigo.
86
»Da. Ze pred dvema letoma me je tega naučil stiski vratar, pater
Hieronim. Pozimi, ko zaradi visokega snega nisem mogel potovati,
sem sedel v njegovi celici in mu delal druščino, pa me je naučil
te umetnije. Med mojim prevozništvom mi je marsikdaj prav prišlo,
da sem znal brati in pisati. Tudi zdaj si vse zapisujem, saj ni mogoče,
da bi si vse zapomnil.«
»Res je. In vendar je več kakor devet desetin ljubljanskih meščanov
nepismenih. Pismenost se je med Ljubljančani razširila pravzaprav
šele zadnjih deset let. Morda je k temu pripomoglo širjenje
luterske vere in z njim zvezano branje nemških luteranskih knjig.«
»Se dosti, da se ljudje nauče pisati in brati, ko Ljubljana
nima šol.«
»Nima — razen osnovne župnijske šole pri sv. Miklavžu, ki pa
je na zelo slabem glasu. Pač pa se je zadnje čase naselilo v našem
mestu več tujih učiteljev, Nemcev in Lahov, ki z zasebnim poučevanjem
po hišah služijo svoj kruh. Takšnega učitelja sem že pred
desetimi leti najel tudi jaz, ker je gospod Cvekelj želel, da uvedemo
v trgovino trgovske knjige. Takrat se je z menoj vred naučila brati
in pisati tudi Ana. Moja žena pa ni imela potrpljenja in vztrajnosti'
za učenje.«
»Ana zna tudi pisati?« je vzkliknil Gričar. V tistih časih je znala
pisati malokatera ženska.
»Seveda! Še lepše kakor jaz. Glejte!«
Žagar je vzel s police debelo knjigo kontnikov, jo položil na
pisalno mizo in odprl:
»To knjigo piše Ana. Vsak večer, ko zapremo prodajalno, mi
pomaga.«
»L-epo pisavo ima,« je z veseljem ugotovil mladi trgovec.
»In dobra računarka je. Meni se večkrat primeri, da napravim
pri računih napako. Njej nikoli.«
Gričar je prikimal z zamišljenim nasmehom... če postane moja
žena, dobra pomočnica mi bo — si je mislil in vedno bolj je bil
prepričan, da se je prav odločil.
Prerešetala sta vsa Gričarjeva naročila ter šla v skladišče, kjer
si je Jaka ogledal blago, izbral, kar je potreboval in se pogodil za
ceno. Žagar mu je odrezoval vzorčke izbranega blaga in vrnila sta se
v ogrado, kjer je poslovodja nalepil na vzorce listke z imenom blaga
in s ceno.
Nista še končala, ko so piskači s piskaškega stolpa oznanili
poldne.
87
Gričar se je zdrznil... Zdaj zapro prodajalno. Ali pride Ana po
očeta? Kako sprejme snubca? ...
Žagar je nenadoma dvignil glavo in pogledal Gričarju v oči:
»Ali ste že govorili z Ano?«
»Ne.«
»Hm.«
Poslovodja je odrinil vzorce in odprl naročilno knjigo, da vpiše
naročila. Prijel je že za gosje pero in ga omočil v črnilo, toda premislil
se je.
»Naročila vpiševa popoldne. Govoriti moram še s šefom, da mi
ne uide iz pisarne. Nekaj blaga bo treba priskrbeti iz Beljaka. Kar
tukaj počakajte, dokler se ne vrnem!«
Pokril je plešo z zamaščeno bareto in odšel. Okrog njegovih oči
so se nabrale hudomušne gubice, ko je zaprl vrata za seboj.
Jaka je obsedel na stolu tik pisalne mize in mečkal v roki čepico
iz sive irhovine. Nemir ga je razjedal. Mučila ga je negotovost.
Poznal je Žagarja in njegovo veliko ljubezen do hčerke edinke. Vedel
je, da ne bo silil hčere v zakon, ako bi se temu uprla, čeprav je
imel po splošnem običaju vso pravico do tega. Saj so povsod le starši
odločevali o usodi svojih otrok, le oni s imeli pravico izbrati svojemu
otroku zakonskega druga.
Lahen vzkrik ga je prebudil iz razmišljanja — stala je na vratih.
»Nisem vedela, da je kdo tukaj. Videla sem očeta, ki je šel k
šefu, pa sem hotela počakati nanj,« se je opravičevala in živo zardela,
pa spet prebledela.
Skočil je kvišku in se ji priklonil.
»Gospod oče so mi naročili, naj jih tukaj počakam. Povabili so
me na kosilo.«
»Ali res?« se je vidno razveselila in povesila oči pred njegovim
pogledom.
»Ali vam je prav, gospodična Ana, da pridem na vaš dom?«
Nasmehnila se je, dvignila k njemu pogled in prikimala.
»Ampak preveč se me niste razveselili, saj mi še roke niste
podali.«
»Oh!«
Brž mu je ponudila desnico. Oklenil jo je s svojo široko kmečko
šapo in jo toplo stisnil. Hotela mu je potem odtegniti svojo roko,
pa je ni izpustil.
»Ne, te ročice ne izpustim več,« je rekel tiho in z občutkom, da
ji je vse telo izpreletel čuden drget. »Nikoli več. Za vse življenje
88
si jo obdržim, Ana. Veš oče so mi jo že obljubili. Ali mi jo daste,
Ana?«
Rahlo je odprla usta, zatresle so se ji ustnice, glasu pa ni bilo
iz njenega grla. Gledala ga je z velikimi rjavimi očmi, dokler se ji
pogled ni skalil in so se ji oči napolnile s solzami. Povesila je glavo
in zaihtela.
»Ana! Zakaj jočeš?«
Objel jo je z drugo roko in jo pritisnil nase.
»Srečna sem,« je šepetala.
Z obema rokama je prijel za njeno lepo svetlolaso glavico in jo
poljubil na sočne srčasto rezane ustne.
Mimo okna je šinila senca. Takoj nato so tresknila skladiščna
vrata. Žagar se je vrnil.
Ana se je vzravnala, toda Jaka jo je trdno stisnil k sebi. Ze je
Anin oče odprl vrata svoje pisarnice.
»No, že vidim, da je vse v redu, otroka moja!« Pristopil je in
položil eno roko na hčerino glavo, drugo na Gričarjevo desnico, ki
je objemala Ano.
»Vso srečo vama želim!«
Ana je planila očetu za vrat in se stisnila k njemu.
»No, no, dekletce! Že dobro. Vse v redu. Vse v redu. Zdaj pa
domov k mami!«
Odpravili so se.
Ana je stopicala med očetom in ženinom. Gričar se je spomnil,
da bi ji ponudil roko, kakor so mestni gospodje vodili svoje dame.
Toda ni se mogel odločiti... Kmet zarobljeni! — je zmerjal samega
sebe — roke pa le ni ponudil.
Ana se mu je nasmehnila in se oklenila očetove roke.
Ko so prišli do doma in se vzpenjali po temnih lesenih stopnicah,
je rekel hudomušni Žagar:
»Počakajta vidva za oglom, bom sam pozvonil. Bomo videli, kako
se bodo mama razrepenčili nad menoj, he, he!«
Jaka in Ana sta se skrila za steber, Žagar pa si je skrbno odrgnil
pred vrati čevlje in pozvonil.
Odprla mu je žena z belim predpasnikom vrh praznične obleke,
vsa rdeča in razgreta od kuhe.
»Kaj si to izmišljuješ!« se je zadrla nanj: »Koga si povabil? Kje
pa je. Kakor nora se sučem, a še nisem z vsem gotova. Le kaj si
izmišljuješ takšne neumnosti!«
»Mama! Nič se ne jezi. Ženina sem ti pripeljal.«
»Ženina? Meni?! Ali noriš?«
. 89
»Tebi? He, he, he! Ne, tega pa ne! Tebe bi ne dal drugemu za
vse na svetu, mama.« Žagar je poizkusil objeti svojo boljšo polovico,
a se mu ni posrečilo. Pahnila ga je od sebe:
»No! čipke mi pomečkaš! Prismoda! Ampak zapri vendar vrata
za seboj! Saj menda nimaš repa!«
»O, seveda ga imam! Pa še kakšnega! Kar pridi za menoj, dragi
moj rep!« je zaklical ven na hodnik.
Z glasnim smehom je planila izza ogla Ana in vlekla Gričarja
za seboj.
»Mama!« je planila debeli gospe Zagarici za vrat: »Mama, naj ne
bodo hudi! Oče so dovolili, da se poročiva.« In šepetaje je pristavila:
»Mama! Rada ga imam!«
Gospa je snela hčerine roke z vratu. V njenih očeh so se zasvetile
solze. Vendar je kar naprej ropotala s tipajočim pogledom na »ženina
«:
»No, zdaj si mi srečno zmečkala vse čipke na predpasniku. Tak
tako! Vse to delate za mojim hrbtom! Potem pa: Tukaj je ženin,
rada ga imam in — konec. Niti ne vem, kdo je.«
Gričar je pristopil in se globoko poklonil:
»Gospa —« je pričel, a Žagar ga je prekinil:
»To je gospod Gričar, ki je takrat rešil našo Ano, ko so jo imeli
za Židinjo. Prosil me je za roko najine hčere in — dal sem mu jo.«
»Jezus! Vi ste tisti dobri človek! Oh! Iz srca pozdravljeni! Tolikokrat
sem si želela, da bi se vam mogla zahvaliti — seveda tega
nisem nikoli mislila, da —«
»— da ga boš morala blagosloviti kot svojega zeta!« je dopolnil
Žagar.
»Oh! Saj res! Pokleknita, no!«
Ana in Jaka sta pokleknila pred njo in globoko ganjena žena ju
je pokrižala in poljubila. Izvlekla je iz žepa robec, temeljito zatrobila
vanj, potem pa odločno zapovedala:
»Alo! Zdaj pa kar vsi na delo, če hočemo praznovati zaroko. Oče!
Ti pretoči vino iz. barigle v vrč. Vidva pa pripravita mizo v sobi.
Danes ne bomo jedli v kuhinji.«
Jaka in Ana sta se spogledala in se nasmehnila drug drugemu.
Ana je vzela zaročencu čepico iz rok in jo obesila na kljuko v predsobi.
Potem je še njegovo debelo gorjačo postavila v kot.
»Pojdiva,« je rekla in za roko odvlekla izvoljenca v sobo svojih
staršev. Bila je to precej velika, nekoliko temačna soba. V kotu je
imela pregradek, zagrnjen s temnimi rožastimi zastori, za katerimi
je stala široka zakonska postelja. Sredino sobe je zavzemala miza
90
s štirimi stoli. Med obema majhnima oknoma je preprosta omara
hranila oblekp obeh zakoncev. Ob strani poleg vrat pa je nizek predalnik
skrival zaklade gospe Žagarice. V kotu pri zidani peči je stal
naslonjač s srednjeveško visokim naslonilom. Ob drugi steni je široka,
z blazinami obložena skrinja nadomestovala blazinjak. Ker je
bila soba velika, je delala vsa skromna oprema v njej dokaj reven
vtis.
Ana je že pogrnila mizo z belim prtom in razvrščala po njej cinaste
krožnike in pribor. Ozrla se je in se nasmehnila Jakobu tako
prisrčno, da ga je kar toplo izpreletelo. Pristopil je in ji položil roko
okrog ramen. Stisnil jo je k sebi in ji z drugo roko dvignil okrogli
obrazek.
Pritisnil je dolg poljub na njena usta.
»To je zaročni poljub — saj mi ga še nisi dala. Pravzaprav sem
jaz tebi dal že dva. Zdaj pa daj še ti meni vsaj enega!«
Rahlo se je branila s plašnim pogledom na vrata:
»Mama bo prišla!«
»Naj le pride! Saj sem tvoj ženin!«
Ni odnehal, dokler se ni vzpela k njegovi nagnjeni glavi in mu
pritisnila nežen poljub na ustne. Potem se mu je izvila in vsa rdeča
zbežala iz sobe.
S srečnim nasmehom je gledal na vrata, ki so se zaprla za njo.
Vihal si je svetle brčice in čakal, kdaj se vrne. Všeč mu je bilo, da
je tako plašna. Zenske, ki jih je doslej srečaval po tabernah, niso
bile plašne ...
Vrata so se zopet odprla, toda namesto Ane je vstopil njen oče.
Postavil je bariglico vina na stol ob steni, vzel z mize vrč in privil
pipo. Pogledal je Gričarja s prijaznim nasmeškom in dejal:
»Zdaj se bova pa še midva kaj pomenila. Mama so me okregali,
ker se nisva nič natančnega dogovorila. Zenske hočejo vedno vedeti
kdaj in kako — zaradi bale. Res je treba šivati perilo, naročiti pri
mizarju pohištvo, nakupiti posodo in kaj vem kaj še. Vse to se ne da
napraviti kar čez noč, pravijo mama. Torej — sediva sem k mizi
in premislite najprej, kdaj potrebujete ženo!«
Žagar je odložil na mizo vrč z vinom, stopil k omarici, ki je visela
na steni poleg skrinje in vzel iz nje čutarico. Postavil jo je pred
gosta in velel:
»Pijte, Gričar, potem pa povejte, kako mislite!« Trudil se je, da
bi bil čimbolj domač z mladim človekom.
Gričar je nagnil čutaro in izpil požirek žganja.
91
»Dobro je,« ga je pohvalil in obrisal obrke z roko. »Glede časa
najine poroke ni treba nič premišljevati. Novomeškemu Notranjemu
svetu sem se moral zavezati, da se poročim v enem letu, to se pravi
do spomlad.!. Zdaj pa kakor vas bo volja. Najrajši bi vzel Ano kar
s seboj. V trgovini bi močno potreboval zanesljivega človeka, ker bom
moral večkrat potovati po blago, zdaj v Stično, zdaj na Reko ali v
Trst, pa vsaj enkrat v letu tudi v Ljubljano ali Beljak. In — tudi
sicer se mi noče biti več sam,« je Gričar zaključil in z odkritim pogledom
v domačinove oči dopolnil, kar mu ni prav hotelo z jezika:
ni se hotel spuščati v dogodovščine s kupljenimi ženskami, odkar
mu je Ana lebdela pred očmi. Živel je že dolgo sam.
»Hm. Pohiteli bomo, kolikor bo pač mogoče. Dobiti bo treba
šiviljo na dom. Vsekakor bo Ana — recimo — v dveh mesecih pripravljena!
«
»Najpotrebnejše pohištvo že imam.«
»Koliko sob pa ima stanovanje?«
»Štiri. Eno sem moral oddati z.a oficirje, v eni je moj pomočnik,
dve pa sem obdržal zase. Večja je spalnica. Ta je za silo opremljena,
manjša pa je določena za sprejemanje gostov. Ta je še skoraj prazna,
le miza stoji v njej in nekaj stolov. Mislil sem, da bi to sobo opremila
Ana po svojem okusu.«
»Prav. Stroške prevzamem jaz na račun njene bale. Njeno doto —
prihranil sem približno osemnajst stotakov v ta namen — imam zdaj
naloženo v Cvekljevi trgovini, pa jo bom z novim letom odpovedal
in vknjižil na vaš račun.«
Gričarju, ki dote sploh ni pričakoval, najmanj pa tolikšne, je pokrila
obraz živa rdečica. Saj je bil trgovec! Kako bi se ne razveselil,
če mu je padla v naročje vsota, ki je v tedanjih časih predstavljala
skoraj premoženje! Zanjo bi kupil najmanj pol kmetije. V glavi se
mu je zavrtel vrtinec načrtov, kako uporabi ta kapital v svoji trgovini,
na posestvu in pri dograditvi svojega novega doma.
Žagar ga je gledal in nasmeh ni izginil z njegovega obraza. Čutil
je zadoščenje, ko je videl prijetno presenečenje na obrazu mladega
človeka. Saj bi mu — če bi imel — dal še več, da ga nagradi za srečo,
ki je zasijala v hčerinih očeh.
»Ali ste zadovoljni, Gričar?« je vprašal Žagar prav tedaj, ko je
Ana odprla vrata in je Zagarica z žarečim obrazom prinesla lonec
kadeče se juhe na mizo.
Jaka je pogledal domačina in vneto prikimal. Nato je obrnil glavo
in njegov pogled se je srečal z Aninim.
»Ali ste več pričakovali?« je Žagar hotel še vedeti.
92
Jaka je povesil pogled in v zadregi odkritosrčno priznal:
»Nisem vedel, da — da dobi Ana doto.«
»Kaj? Doto? Kakšno doto?« je kriknila Zagarica in malo je manjkalo,
da ji ni zdrsnil lonec juhe iz rok. Postavila ga je na sredo mize.
»Ali sta oba ponorela? Odkod pa naj Ana vzame doto?«
»He, he, he, he!« se je Žagar široko zasmejal, ves vesel, da se
mu je posrečilo ženi nekaj prikrivati — in to več kakor dvajset let!
»Cujte!« Zagarica je odločno zasadila roke v bok in se bojevito
postavila pred Gričarja, ki se je takoj nehal smehljati. »Čujte! Ce
ste pri nas iskali doto, se boste za njo lepo pod nosom obrisali.«
Značilno se je s kazalcem desne roke obrisala pod nosom in poudarila:
»Da, obrisali. Naša Ana —« zasukala se je in pokazala na vrata: »Ana,
marš ven!«
Ana je — s sumljivim leskom v prestrašenih očeh — stekla iz sobe
in zaprla vrata za seboj. Zagarica pa je nadaljevala z. istim glasom:
»— naša Ana je revna kakor cerkvena miš, ampak njene roke so
kakor zlato. Kakor zlato, pravim! In vem kaj govorim. Ne bom hvalila
svoje hčere, ampak toliko lahko še rečem, da nikoli m bila frfrasta,
zmeraj poštena. In če se vam zdi, da delavnost in poštenje nič ne
velja, da to ni boljše kakor vsaka dota, potem — potem kar pustite
našo Ano!«
»Mama!« je zdajci Žagar zagrmel. Mali mož je skočil kvišku in
s pestjo udaril po mizi: »Molči! Dovolj je tega klepetanja! Ana pa ima
res doto, da veš. Osemnajst stotakov sem ji prištedil, še nekaj več.
Vso provizijo in vsa darila, ki sem jih dobil, sem nalagal v Cvekljevo
trgovino. Zdaj pa bom ta denar takoj po poroki prepisal na Gričarja,
na našega zeta, da si bo z njim uredil trgovino in dom. Tako —
da veš!«
Zagarici so odpovedala kolena. Sesedla se je na stol za mizo. Le
vzdihnila je in dokaj dolgo buljila predse. Kar se ji zatresejo ustne,
pokrije si obraz in zatuli:
»U — u — uuu! In meni — nisi — nič povedal! Mučila sem se z
gospodinjstvom in štedila, štedila. Včasih še za sol ni bilo denarja,
ti pa si ga nosil na kup! U — u — u! Hinavec! Skopuh! U —«
Žagar se je spogledal z Gričarjem in mu položil roko na ramo:
»Pojdite k Ani v kuhinjo! Takoj vaju pokličem.«
Gričar je brž odšel. Nič ga ni mikalo, da bi bil priča poravnavi
obeh zakoncev.
93
6. poglavje
Dva meseca pozneje sta se Ana in Gričar poročila. V temačni Špitalski
cerkvici sta se v spremstvu staršev, gospoda Cveklja in strica
Dobravca udeležila jutranjega branja svetega evangelija, pridige in
petja, nato pa sta pristopila pred preprosti luteranski oltar — edini
v cerkvi, iz katere so bili luteranci odstranili vse svetniške kipe in
podobe — in po kratkem duhovnikovem govoru in vzajemni obljubi
zvestobe z zakletvijo na boga in sveti evangelij sta prejela blagoslov.
Ana in Jaka, oba sta se za trenutek zastrmela v lepe svetlomodre
predikantove oči, zastrte z utrujenimi vekami in dolgimi trepalnicami,
oba sta se še v poznih letih spominjala na značilne poteze pridigarjevega
obraza; fino rezljan kljukast nos, rahlo nagubano široko in
visoko čelo, kodrasta kratka brada in mehko zaviti kodrasti brki nad
živordečimi tankimi ustnami... Predikant je bil Primož Trubar,
takrat že odstavljeni stolni pridigar, toda po milosti svojega zaščit94
nika, tržaškega škofa Petra Bonoma, tudi župnik v Laškem trgu in
kaplan pri sv. Maksimiljanu v Celju.
Bil je to najbolj znan pridigar v Ljubljani. K njegovim pridigam
v sočnem jeziku njegove rodne vasi Raščice je drlo staro in mlado.
Grmel je proti duhovniškemu celibatu, ki je vzrok nenravnega življenja
duhovnikov, priporočal je obhajilo v podobi kruha in vina,
ker je tudi Kristus tako obhajal svoje apostole. Ze je skrivaj tudi sam
delil takšno obhajilo. Zaletaval se je še v druge katoliške dogme in
si nakopal pri okostenelih nasprotnikih vedno hujše sovražnike.
»Danes se vidiva zadnjikrat,« je prišepetal gospodu Cveklju v uho,
ko so v zakristiji podpisovali poročno listino. »Bežati moram. Deželni
glavar Jurišič mi pripravlja stanovanje na Gradu.« Hudomušno je
pomežiknil.
Na Ljubljanskem Gradu, sedežu deželnega glavarja, so bile najhujše
ječe z vsemi mučilnimi pripravami, ki so si jih izmislili v takratnih
surovih časih.
»Ako potrebuješ moje pomoči, razpolagaj z menoj, gospod Primož!
« se je Cvekelj ponudil prijatelju.
»Hvala Lukež! Mi je že gospod Klombner vse uredil.«
Matija Klombner, pisar deželnih stanov, je bil duša vsega luteranskega
gibanja v Ljubljani.
Se istega dne je Primož Trubar pobegnil dz Ljubljane. Zaman so
ga iskali biriči deželnega glavarja Nikole Jurišiča, zaman se je drugi
dan zjutraj repenčil frančiškanski pater Tomaž, naj poiščejo antikrista.
Trubar je bil že na poti k svojemu zvestemu zaščitniku, škofu Bonomu.
Po ovinkih je bežal v Trst.
Piskači na Piskaškem stolpu grajskega poslopja so trobili poldne,
ko se je skozi mestna vrata na Starem trgu pomaknila karavana
trgovca Gričarja. Na čelu karavane je jahal Gričar sam. Za njim sta
dva para konj peljala do vrha z Anino balo naloženi trgovsko prevozni
voz konjarja Rozmana. Na njem je poleg kočijaža gledala izpod razpete
sive plahte lepa glavica mlade Gričarjeve žene Ane. Za nerodno
težko vprego pa so stopali trije močno obloženi tovorni konji poleg
svojih spremljevalcev, strica Dobravca, pomočnika Mateja in hlapca
Tevža.
Vsi možje so bili oboroženi. Gričar si je bil opasal meščanski meč
in vtaknil pištolo za pas, preko ramena pa mu je visela kratka puška,
ki si jo je bil izposodil v novomeški orožarni. Matej, Tevž in Dobravec
so se bili oborožili z dolgimi noži in sulicami. Celo voznik je bil
oborožen s sekiro in pištolo — saj tiste čase nihče ni hodil po svetu
brez orožja.
95
Na ovinku pod hribom, onkraj velikega sejmskega živinskega
travnika, se je Ana iztegnila izpod plahte, da se še enkrat ozre po
svojem rojstnem mestu. Kdo ve, koliko časa ga ne bo videla!
Toda videla ni drugega kakor široko zaokrožen vodni stolp na
južnem koncu mesta, dolgo, do grajskega hriba potegnjeno mestno
obzidje in utrdbe meščanskega bastijona vrh hriba. Le nekaj hišnih
streh je gledalo iznad mestnega obzidja in šiljasti stolpi stare šentjakobske
cerkve. Hiše v ulici Starega trga so se skrivale za grajskim
hribom. Tam je ostal njen dobri očka... Solze so ji zameglile oči.
In mama... Skozi solze se je nasmehnila. Mama! Kako jo je oče
opravičil Jakobu?
»Raskava je kakor konjska strgula — ampak njeno srce je mehko
in dobro kakor maslo in med.«
Jakob — njen Jakob! — jo je razumel. Ni zameril mami, da ga
je skoraj pred vrata postavila, ko se je razrepenčila nad njim...
Ana je s pogledom, polnim ljubezni, objela širokoplečo postavo
jezdeca na čelu karavane.
Voz se je stresal in se nagibal zdaj na to, zdaj na drugo stran.
Cesta je bila razrita kakor poljski kolovoz. K sreči ni bila preveč
razmočena, pa tudi ne prašna.
»Ob slabem vremenu je blatna, da kolesa zastajajo v njej, ob
lepem pa blato razpade, da se dušimo v oblakih prahu,« je pravil
voznik Andrej.
»Ali se velikokrat vozite v Ljubljano?« je Ana vprašala.
Voznik je odkimal.
»Ljudje rajši uporabljajo tovorno in jezdno živino. Kdo bi pa premetaval
svoje kosti po teh grapah!«
Gričar je na čelu karavane zavil proti jugovzhodu, proti dolini
Krke. Izognil se je Stični. Mimo ne bi mogel iti, ne da bi se ustavil
v samostanu in z ženo obiskal sestro. Urške že leto dni ni videl.
Toda — kakor vedno, kadar bi rad obiskal sestro, ga je tudi tokrat
zadržala slaba vest, ki mu je očitala sramotno ravnanje z Urško. Tisti
judežev goldinar ga je pekel v srcu... Kako hudo bi bilo Ani, če bi
zvedela o tem! Ali bi bila še tako zaljubljena vanj?
Ozrl se je. Preko konjskih glav je videl na vozu njen bledikasti
obraz. Velike, vdane oči so sijale v njegove. Pomahal ji je z roko in
se okrenil. Na ovinku pa se je spet ozrl. Daleč tam zadaj je krevsal
Dobravec s svojim visoko natovorjenim konjem. Gričar je ustavil
karavano in zaklical:
»Stric Dobravec naj sedejo na voz.! Ustavili se bomo šele na Krki.«
96


Dobravec je kar rad splezal na voz. Krevsanje po vegasta cesti ga
je že močno utrudilo in vino, ki ga je izpil na svatbi, mu je nagajalo
v glavi.
V mraku so dosegli vas Krko.
»Tu povečerjamo in se odpočijemo. Opolnoči bomo nadaljevali pot,
da bomo ob sončnem vzhodu v Novem mestu.«
Ustavili so se v gostilni blizu mostu čez Krko, blizu kraja, kjer
se je s cesto ob Krki za kratko razdaljo združila tovorniška pot z
Reke, čez -Bloke, Raščico in Krko ter se onkraj vasi spet ločila od
ceste in se obrnila proti Muljavi in Stični. Kolikokrat je Gričar kot
stiski prevoznik prehodil tisto pot!
Zapeljali so voz na dvorišče in izpregli in raztovorili konje ter
jih nakrmili in napojili. Medtem jim je ustrežljiva gostilničarka skuhala
večerjo in postavila na javorovo mizo veliko latvico ajdovih
žgancev, zabeljenih z rumenimi ocvirki in obkroženih z vročim kislim
zeljem, zraven pa na cinastem krožniku kup kuhanih kranjskih klobas.
Ana je pomagala narezati velike kose črnega kruha in jih razdeliti
po mizi, poleg vsake žlice po enega.
Že so s hrupom prilomastili v izbo možje, lačni in žejni, in se
razvrstili okrog mize. Krčmarica je prinesla velik vrč vina. Ana pa
je vzela s police pisane majolike in jih razpostavila po mizi.
»Saj se vrti, kakor vrtavka!« jo je pohvalil stric Dobravec. »Pridno
ženo si dobil, Jaka. Le glej, da se boš ravnal po naročilu gospoda
Trubarja, ki ti je prebral nauk svetega Petra »koku se ima an poročen
mož prute suji ženi deržati!««
»O tisto sem si pa tudi jaz zapomnila,« se je oglasila Ana: »Vi
možje imate per sujih ženah zastopnu prebiuati...««
»Aha! Vidiš Jaka! Zdaj se ne boš več potepal po svetu,« je podražil
starček mladega moža, ki je iz vrča natakal vino v majolike,
»Zena te ne bo pustila, ho, ho!«
»No, mislim, da ne bo tako hudo. Saj sem si jaz. tudi nekaj zapomnil
iz Trubarjeve pridige. Rekel je, da sveti Peter takole veli: »Vi
žene bodite pokorne vašim možem...!« Torej žena, pridi in sedi k
meni, pa jej! Jaz sem zdaj tvoj gospod.«
»Oho!« se je Ana poredno nasmejala. »Jaz pa sem si zapomnila
še en nauk, ki ga je prebral gospod Trubar, nauk svetega Pavla: »Vi
možje lubite vaše žene, ne bodite grenki pruti nim!«« Vendar je
sedla k možu in prijela za žlico, da zajame iz sklede.
7 97
»Ha! Vidiš, Jaka! Dober spomin ima tvoja ženica. Brihtna glavica!
Na! Klobaso vzemi!« je starec porinil pred Ano skledo s
klobasami.
Dobre volje so zajemali in vsak od svojega konca izpodkopavali
goro žgancev, da so se rumeni ocvirki vsipali na vse strani. Zraven
so držali v rokah vsak svojo klobaso in jo prigrizovali k zelju in
žgancem. Nekaj časa se je slišalo le glasno cmokanje mladega hlapca
Tevža, ki je hitel na vso moč, da pospravi čim več dobrot v svoj
nenasitni želodec.
Zunaj na cesti se je začul peket dveh konj, ki sta se ustavila pred
krčmo. Takoj nato sta dva strela presekala nočno tišino.
V sobo je planila krčmarica vsa prestrašena:
»Turki! Turki so na Kočevskem! Turjaška hlapca neseta sporočilo
v Stično in Žužemberk. Grmade gorijo že do Ljubljane.«
Anina žlica je zaropotala po rmlzi. Vsa bleda je mlada žena pogledala
svojega moža.
»Tristo zelenih!« se je pridušil Dobravec in izpustil svojo žlico
v skledo, kjer se je potopila v zelju. Vstal je in stoje v žejnih požirkih
izpil vano iz majolike.
Hlapec Tevž je brž zgrabil že drugo klobaso in si jo stlačil
v žep. Vstal je in se poln,ih ust zastrmel v gospodarja.
Gričar je edini ostal miren, vsaj na videz. Dvignil se je, položil
roko Ani okrog ramen lin velel hlapcu in vozniku, ki sta prebledevala
od strahu:
»Naprezita voz! Mi pa znosimo konjske tovore v hišo! Saj smem
blago spraviti pri vas, mamka? Cez dan ali dva, ko odidejo Turki se
vrnejo moji tovorniki ponj. Konje potrebujemo zdaj za ježo. Zbežali
bomo do Žužemberka. Tistega gradu Turki še niso nikoli zavzeli.«
Krčmarici se je ulil potok solz po bledem obrazu. Prikimala je:
»Da bi le Turki ne prišli v našo dolino! Vse bi nam požgali.
Zbuditi moram moža in siina. Bežali bomo v gozd. Tam je najbolj
varno.«
Stekla je ven, da je široka, v gube vložena janka zafrfotala
okrog nje.
Vsi so vdrli za njo skozi vrata.
Ana je čutila, kako ji strah stiska grlo. Kakor otrok se je s
svojo drobno roko oklenila velike moževe šape lin z drobnimi koraki
stekla poleg njega do voza na dvorišču, kjer jo je Jakob kakor
peresce zavihtel in jo posadil na kozla poleg voznikovega sedeža.
Vzel je odejo in ji zavil noge. Zobje so ji šklepetali od strahu, vendar
se je v svitu leščerbe pogumno nasmehnila. Jakobova močna desnica
98
je stisnila njene trepetajoče prste, okrenil s« je in se zavihtel na
svojega Solimana.
Hlapec in voznik sta vpregla konje. Še nekaj trenutkov in Gričarjeva
karavana je zdirjala po cesti proti Žužemberku.
»Na kateri strani pa je Kočevje?« je Ana vprašala voznika.
»Na jugu,« je voznik pokazal z bičem čez Krko, ki se je globoko
spodaj srebrno svetlikala iz nočne temne grape.
Ana je s strahom v srcu opazovala z gozdovi obrasel desni
breg Krke.
»Ali nam ne morejo Turki prerezati poti?«
»Tukaj ne. Ovinki bi bili prehudi. S Kočevskega bi morali jahati
navzgor do Raščice in potem spet navzdol po dolini Dobrega polja,
nato pa čez Zvirce spet proti severu čez Ambrus. Tamle pri Fužinah
in Zagradcu pride tista pot na našo cesto. Ne, tod ne bodo hodili. So
ob poti prerevna naselja, da bi se jim izplačalo delati take ovinke.«
Razlaga je Ano nekoliko pomirila.
Res jih na poti ni nihče nadlegoval. Dolina ob Krki je bila
mirna, kakor izumrla. Le topotanje konj in grmenje težkega trgovčevega
voza je odmevalo med strmimi bregovi reke, ki je spodaj v
globoki strugi tiho tekla skozi noč.
Za temno gmoto sadnega drevja se jim je odprla naselbina Žužemberk
z močno utrjenim gradom turjaških grofov. V nobeni hiši ni
bilo luči, vendar so bili vsi ljudje zbrani na trgu pred gradom, moški
s svežnji obleke in vrečami živil poleg sebe, ženske z otroki v naročju.
Vrata na grajsko dvorišče so bila široko odprta. Nekaj žensk v
belih ovčjih kožuhih je bik) ob svitu mesečine videti na dvorišču.
Sel, ki ga je bil poslal grof s Turjaka, je pognal vse ljudi iz spanja.
Vse je bilo pripravljeno, da se v primeru potrebe zateče v grad.
Straže na obeh straneh Žužemberka so pazile, da Turki prebivalcev
ne bi presenetili.
Gričarjeva karavana se je ustavila pred gostiščem, kjer je na
klopi in po stoleh pod pristrešjem sedelo nekaj starejših mož. Cutarica
žganja je krožila med njimi, jih čuvala pred mrazom jesenske
noči in jim vlivala pogum pred pretečo nevarnostjo. Mesečina je
jasno oblivala bele kožuhe mož in njihove v škornje' obute noge,
obraze pa jim je zakrivala senca širokega pristreška. Puške in sulice
so se svetile v njihovih rokah.
»Turek naj me poseka, če ti nisi Jaka Gričar!« je vzkliknil s hripavim
glasom mož, ki je sedel, ves z mesečino oblit, na hlodu pred
gostilniškim hlevom, nekoliko vstran od vaških veljakov, ki so bili
zasedli klopi in stole pred hišo.
7* 99
Gričar je skočil s konja dn se ozrl. Tam na hlodu je zagledal enorokega
siromaka Kornedra. Za trenutek ga je prešinil neprijeten
občutek, ker ga je tikal razcapani berač. Tikal ga je sicer že od
nekdaj, še v časih, ko je bil Jaka ubog krošnjar in sta s Kornedrom
večkrat skupaj pešačila po prašni cesti... Ampak zdaj — tisti časi
so vendar že davno minilil Ljudje so pozabili na krošnjarja, poznali
so le trgovca Gričarja... In Ana — kaj si bo mislila, če bo slišala, da
ga tika berač?
Vendar se meščanski napuh v Gričarju še ni toliko utrdil, da bi
prijateljski nagovor siromaka ošabno preslišal. V zadregi je odgovoril:
»Seveda sem.«
»Ravno prav si mi prišel, da boš dal za pijačo. Težko je gledati,
kako kožuhi srkajo božansko pijačo, skozi luknje mojih cap pa se
preganja le prepih,« je Korneder postrani pičil vaške veljake, ki mu
niso privoščili požirka, da bi ogrel svoje kosti.
Gričar je privezal konja na stajo pred gostilno in velel gostilničarki,
ki je stala poleg velikega svežnja na pragu:
»Dajte še Kornedru frake! žganja!«
Potem je stopil k vozu in pomagal Ani, da je skočila na tla. V
svitu mesečine je ujel njen pogled. Niti malo nejevolje ni bilo v njem
zaradi prijateljstva z beračem, nasprotno — le zadovoljstvo zaradi
moževe usmiljenosti se je svetilo v njenih očeh.
Krčmarica je prinesla Kornedru merico žganja.
»Ali nam lahko pripravite kuhanega vina?« je vprašal Gričar.
»Saj ga že kuham. Možje tukaj so ga naročili.«
»In meni prinesi na Gričarjev račun kos kruha, da vam moj prazni
želodec ne zapiska turški marš!« se je oglasil Korneder in se obrnil
h Gričarju:
»Saj mi ne zameriš, če segam v tvojo mošnjo. Moja malha je
prazna. Pravijo, da si postal meščan in ti kar dobro gre. Ej, tudi jaz
sem meščan našega slavnega Novega mesta, pa se popiham na tisto
meščanstvo! Gospodje dvanajstaki bi me radi vtaknili v mestni špital.
Pravijo, da jim delam sramoto po svetu. No, svet je vendarle že napredoval,
če je premožne gospode sram, ker mora beračiti človek, ki
je nekoč sedel med njimi. Ampak mene v špital ne bodo zavlekli,
mene že ne. Čeprav sem že petemu križu bliže kakor četrtemu, sem
vendarle še premlad, da bi sedel med špitalskimi starci. Ne bom jedel
v špitalu nezabeljenega ričeta, gospodje mestni svetovalci pa se bodo
mastili z vsem, kar nakradejo špitalskim revežem Izpred nosa.«
»Ssst! Molči, Korneder! Se zaprli te bodo,« ga je svaril nekdo
izmed mož pod pristreškom.
100
»Ne bodo me, če ni izdajalske duše med vami,« se je odrezal
jezičnež. »Kako delajo s špitalskim premoženjem, pa že vrabci čivkajo
po Novem mestu. Nič novega nisem povedal.«
Niso mu odgovorili. Novomeški mestni sodnik, glava vsega mestnega
zbora, je imel krvosodno oblast. Nikogar ni mikalo, da bi se
mu zameril.
Korneder pa je spet začel:
»Pohlep žene gospode v greh, pohlep po bogastvu, če bi se ravnali
po modrih Kristusovih naukih, če bi spoštovali čisto evangeljsko
resnico, ne bi bilo na svetu ne revščine, ne bogastva. Vsi ljudje bi bili
kakor bratje in sestre med seboj. Vsi ljudje kakor ena družina. Če bi
vsi tisti, ki imajo preveč svetnega blaga, delili — kakor je Kristus
učil — bratovsko z onimi, ki ga imajo premalo —«
»Korneder! Pravijo, da so že vse ječe polne prekrščevalcev. Vsak
teden jih pošiljajo uklonjene v Trst. Na galeje te obsodijo. Do smrti
boš veslal.«
»He, he! Z eno samo roko? Prekleto slabo si bodo pomagali z.
menoj !«
»No, pa te zapro ob kruhu in vodi. Kranjski deželni glavar ima
baje strašne ječe na Ljubljanskem Gradu. Pravijo, da mora stalno
poročati na dvor o svojem lovu na krivoverce. Kraljica se menda še
posebej zanima za take, kakršen si ti. Priporočila te bo gospodu De
Doriu v Trstu. On ima — tako pravijo — za vsakega prekrščevalca
pripraven prostorček, če ne na galeji, pa na veji!«
»Hudič naj vzame vse kralje in kraljice sveta! Pošteni kristjani
lahko živimo tudi brez njih in njihovih deželnih glavarjev in drugih
takih hlapcev, ki nam pijejo kri!«
»Ssst! Spoštuj gospoščino — uči Luter. Ali ne veš, da je potegnil
z gospodo proti upornim kmetom na Nemškem?« se je vtaknil v prepir
Dobravec, ki je zdajci tudi zlezel s konja.
»Kaj pa je meni mar vaš Luter! Nisem luteran. Luterani so prav
taki osli kakor papisti —«
»O luteranih pa kar molči! V Žužemberku ne boš zabavljal čez.
luterane!« se je oglasil izpod pristrešja globok glas.
Korneder je umolknil... V sršenovo gnezdo ni dobro dregati __
si je mislil. Vedel je, da je Žužemberk z grofom Turjaškim vred skoraj
ves luteranski. Le nekaj papistov je bilo v tem kraju, še tisti so
gotovo rajši zbežali v gozdove, kakor da bi iskali zavetja v gradu
luterana.
Luterani so trdoglavci, čeprav sami verujejo le v tisto, kar uči
evangelij, vendar so nasprotni nam prekrščevalcem, ki se bolj držimo
101
evangelija, kakor oni ... Na tistega norega nemškega farja prisegajo
in gospodi se klanjajo, mi pa ne maramo ne farjev ne gospode.
Gospóda! Sebična svojat, ki grabi in ropa na račun ubogega ljudstva,
da se povzpne do lepšega življenja. Na čelu ji stoji vladar, najhujši
izkoriščevalec svojih podložnikov. Nikoli mu ni dovolj razkošja,
časti, nikoli dovolj zemlje, bogastva, oblasti. Njegova država je kakor
zunaj lepo, znotraj gnilo jabolko. Zro jo veliki notranji boji. Tu si
stoje nasproti in se grizejo na življenje in smrt:
— domače uporno kmečko ljudstvo in tuji pritepenci, ki so domačine
potisnili pod svoj graščinski jarem,
— trgovsko priviligirani meščani proti nikdar siti zemljiški gospodi,
ki trga meščanom trgovino iz rok, da spravi svoje krivično
pridobljene gospodarske viške v denar,
— starokopitni katoličani z vladarjem na čelu proti ne kdo ve
koliko svobodnejšim luteranom,
— v posest in oblast zaverovani katoličani in luterani proti prekrščevalcem,
ki sovražijo vsako oblast dn terjajo po Kristusovih
naukih bratstvo in skupno lastnino,
— iri še mogočni deželni stanovi s svojimi oboroženimi četami in
velikimi deželanskimi pravicami ter kralj z maloštevilnimi najetimi
vojaki, velikimi vojnimi zadregami in rastočimi stroški za čedalje
večjo upravo svoje oblasti...
Čudno zares, da iz teh nasprotstev ne nastane ena sama velika
krvava brozga...
Izpod priprtih vek je potepuh Korneder z. zaničljivim pogledom
ošvignil vaške veljake pod pristrešjem ... Ali se vsem tem bedakom
kaj sanja o tem, da je zemlja, po kateri se šopirijo, kakor pokrov
na sodu smodnika?
Eh, ni vredno, da bi se človek prerekal z njimi!
Gostilničarka, ki je prinesla kuhano vino, je prekinila tišino,
nastalo po prepiru. Postavila je lonec na stol, s katerega se ji je
umaknil gost in zanesla vse skupaj v krog mesečine. Njen mož, odet
v kožuh, s kučmo na glavi, je prinesel na pladnju lončene čaše. Zena
je z. zajemalko nalivala vino vanje in jih podajala gostom.
»Le vzemi tudi ti čašo!« je Gričar prigovarjal svoji mladi ženi.
»Prehladila se boš na vozu. Zobje ti šklepečejo.«
»Pa ne zaradi mraza,« mu je prišepetala Ana: »bojim se Turkov.«
V mislih je pristavila: Ubili me bodo. Pohabljenk ne odpeljejo
v sužnost...
»Nič se ne boj! Poglej to zidovje! Se nikoli ga niso zavzeli. Sploh
pa sem prepričan, da' ne pridejo po tej cesti. Ne bodo šli nad Novo
102
mesto zdaj, ko vedo, da je polno vojaštva za njegovimi trdnimi
zidovi.
Ubogala ga je in izpila pijato. Res si je pregnala mraz iz. udov,
vendar ji je srce divje utripalo. Celo se ji je oznojilo.
»Zdaj ti je bolje, ali ne? Nič ne misli več na Turke! Saj smo že
daleč čez polnoč. Ce jdh do zdaj ni bilo sem, so se gotovo vrnili po isti
poti, po kateri so prišli. Zanje je tisto najkrajša pot: iz Kočevja čez
Črnomelj na Vinico in čez Kolpo — potem so kmalu na svojih tleh.«
»Jaz pa mislim, da je to le manjša tolpa Turkov, ki so se hoteli
z ropanjem odškodovati za letošnjo sušo. Ce bi se hoteli maščevati
zaradi Kacijanarjevega umora, bi se ne zaleteli k nam,« je modroval
Dobravec. »In prišlo' bi j h kakor listja in trave. Sultan Soliman bi
se spet zaletel naravnost do Dunaja.«
»Imate prav, stric. Slišal sem, da je sultan zaradi Kacijanarjevega
umora zahteval kaznovanje morilcev, grofov Zrinjskih. Ker se cesar
za to zahtevo ni zmenil----------- «
»Kako bi se — zločinski bebec — ko je sam zasnoval umor!« se je
vmešal Korneder. »To na Hrvaškem javno govore. In resnica je.«
Gričar se je delal, kakor da bi ga ne bil slišal, vendar se je spogledal
z Dobravcem in nadaljeval:
»— je Soliman poslal letos na Hrvaško nekaj svojih čet, ki so
opustošile vsa posestva bratov Zrinjskih,«
»Da, tudi jaz sem tako slišal,« je tiho pritrdil Dobravec. »Pri
Svarcu v Novem mestu so govorili o tem vojaki viteza Žige Višnjegorskega.
Pravili so, da ves svet obsoja umor. Baje so kraljevi komisarji
že zasegli vsa Kacijanarjeva posestva.«
»In k umoru pritaknili še nesramno ropanje — ropanje nad štirimi
Kacijanarjevimi sirotami!« je glasno podkrepil Korneder s svojim
zagrizenim sovraštvom do kralja in vseh oblasti.
»Kaj pa pravi k temu brat Ivana Kacijanarja, ljubljanski škof
Frančišek?« se je oglasila Ana, ki je doslej tiho poslušala razgovor
mož. Pred dušo ji je stopila podoba resnega, ponosnega cerkvenega
kneza, ki mu je spomladi izročila lutrovo biblijo.
»Slišal sem, da je bratovo truplo pokopal v Gornjem gradu.
Pravijo, da je od tistega časa še bolj mrk in se Ljubljane in ljudi
Se bolj izogiba. Razen svojih dveh prijateljev Pavla Wienerja in
viteza Žige Višnjegorskega sprejema redkokdaj koga.«
Ana je povesila glavo in se zamislila... Kako zagrenjen je moral
biti mož, ki je bil prisiljen skrivati svoje presvobodne misli! Zaklepal
je v srcu divje sovraštvo, ki ga je pretresalo, kadarkoli se je
spomnil krutih morilcev in krivičnih sodnikov ljubljenega brata.
103
»Ana!« jo je zbudil mož iz. razmišljanja: »Nespametno bi bilo, ako
bi se tukaj mučila do jutra. Splezaj v voz, vzemi odejo, s katero si
bila ogrnjena, lezi na skrinjo in zaspi, da prideš spočita v Novo
mesto.«
»In če pridejo Turki?«
»Te zbudim in zbeživa v grad. Menda ne misliš, da bi pozabil
na svojo ženo?«
Nasmehnila se mu je In pritisnila obraz na rokav njegovega irhastega
meščanskega suknjiča. Brez obotavljanja se je z moževo pomočjo
vzpela na voz. Vzela je s sedeža na kozlu odejo in jo preganila
tako, da je polovico razgrnila po skrinji, se vlegla nanjo in se
z. drugo polovico pogrnila, da bi je ne zeblo.
Gričar, ki je ob drugi strani voza nekoliko dvignil razpeto platneno
streho, ji je zašepetal tik ušesa:
»Kar mirno zaspi, ženka! Turki se že podijo tja dol proti Bosni.
Ko zasije dan, pride sel z veselo vestjo, da je minila vsaka nevarnost.«
»Lahko noč!« je dahnila.
»Lahko noč!« Izpustil je platno.
Ana je še dolgo strmela v poltemo predse. Ob njenem vznožju se
je v zadnjem delu voza grmadila skromna sobna oprava, ki jo je dal
s tolikšnim veseljem in ljubeznijo delati njen očka. Ana se je zamislila
v svoj novi dom, kakor ji ga je opisal Jakob. O, lep bo njen
novi dom... In srečna bo v njem s svojim Jakobom.
Zaspala je.
Zbudila se je, ko je voznik Andrej zlezel na voz in prijel za vajeti.
Bilo je že svetlo. Hrumenje ljudi zunaj pred gradom je utihnilo. Vsi
so se bili porazgubili.
»Počakajte, Andrej! Rada bi spredaj sedela, da bom videla, kod
se vozimo.«
»No, le dajte!«
»Dobro jutro!« je pogledal čez rob strehe Gričar, ki je že sedel
na konju.
»Dobro jutro!« se mu je nasmehnila in se previdno prekobalila
čez kozla. Sedla je in sd pokrila noge z odejo. Potem je segla v voz
po košarico, ki jo je bila mama napolnila z brašnom. Ponudila je
možu in vozniku, vsakemu po en kolaček.
Krenili so na pot. Gričar je prvi pognal konja po cesti mimo
gradu, četverovprežni tovorni voz je zdrdral za njim.
»Ali so se naši tovorniki že vrnili na Krko po tovor?« je Ana
vprašala voznika.
Prikimal je.
104
»2e ob zori, ko je prišel sel povedat, da so se Turki ponoči vrnili.
Menda so se bali, da jim čete poveljnika Žige Višnjegorskega, ki so
nastanjene in pripravljene v Novem mestu, ne zastavijo poti. Tudi
Uskoki z Gorjancev in tisti, ki so se lansko leto naselili okrog Črnomlja,
bi jih lahko napadli.«
»Ali so Turki res požgali Kočevje?«
»Res. Požgali in izropali. Pa še vse vasi naokrog. Veliko ljudi so
poklali. Nekaj so jih odpeljali v sužnost. To je slišal sel od beguncev,
ki so se bili rešili v gozdove.«
Ana se je zamislila ... Zakaj se ljudje koljejo med seboj? In kar
venomer. Zdaj je divjala vojna z Benečani, zdaj s Francozi, zdaj s
Turki. Le zakaj vse to klanje? Ali se bodo ljudje vedno grizli kakor
zveri med seboj? Ali se človeštvo nikoli ne povzpne do pravega človečanstva?
Ana ni našla odgovora na to vprašanje. Pogled ji je zablodil po
ozki dolini in po gričih naokrog.
Kako lep je bil svet — vkljub vsemu!
Globoko spodaj, na dnu doline je mirno tekla Krka mimo temnih
mahovitih skal. Bregovi so bili ponekod porasli z gozdovi, ki so se
bleščali v bogatih jesenskih barvah: sončnosvetlih in temneje rumenih,
rdečih in vijoličnih, sivih in rjastih, bledih in živozelenih, modrikastotemnih
in srebrnobleščečih — vse v prelepi harmoniji. Ponekod je
prekinila gozdove zelena zaplata sočnega travnika ali nekaj leh polja,
položenih v rahlo zaokroženh črtah po valovitem dolenjskem svetu.
»Kakp lep je tukaj svet!« je Ana dala duška svojim občutkom.
»O, lep, lep!« ji je pritrdil voznik in s kratkim brezbrižnim pogledom
ošvignil pestro, slikovito lepoto naokrog. Poznal je dolino do
vseh potankosti, saj jo je pretovoril peš, jež in na vozu že neštetokrat
in ob vseh letnih časih.
Težki voz se je nagibal zdaj na to, zdaj na drugo stran kakor ladja.
Vozili so počasi, kajti tovorniška pot od Dvora do Novega mesta je
bila še slabša kakor od Ljubljane do Dvora. Malokdaj je tukaj vozil
voz. Kolotečine so vselej do kraja razgrebla konjska kopita tovornih
živali in kopita vojaških konj, ki so jih iz Ljubljane pošiljali v Krajino,
na turško mejo.
Proti poldnevu so se vzpeli iz Bršljina na Rožni hrib.
»Ali je še daleč do mesta?« je vprašala Ana.
»Kmalu ga bomo zagledali,« je odgovoril voznik in ustavil voz
vrh hriba. Privil je zavoro spredaj in stopil z. voza, da pritrdi coklo
še zadaj.
Ana je pogledala izpod strehe in zaklicala:
105
»Joj, kako lepo!«
Na levo je pod hribom ležala dolina, po kateri se je vila Krka med
gozdnatimi griči, ki so valovili v pestrih barvah. V ozadju je gora,
polna vinogradov in zidanic, molela v modro nebo in v kopaste bele
oblake.
»Tistole je Trška gora, ali ne?« je Ana pokazala nanjo.
»Seveda — Trška gora, kajpak. Drugi teden pojdemo v trgatev
nanjo. Moj gospodar ima tudi vinograd tam. Skoraj vsak meščan,
če ima količkaj rejen mošnjiček, ima tam svojo gorico.«
Ana je še enkrat s pogledom objela prelepo pokrajino. Potem je
odgrnila odejo s kolen in vstala.
»Peš bi šla rada po hribu navzdol,« je zaklicala Gričarju, ki je
spredaj ustavil svojega konja, da počaka na vprego. Razjahal je in
stopil s konjem v travo, ob cesti.
»Pomagajte ji z voza, Andrej!« je zaklical vozniku.
Andrej je ustrežljivo priskočil in pomagal mladi ženi stopiti z
voza. Nato se je vzpel nanj in počasi zavozil s četvorico navzdol po
vegasti cesti.
»Pod hribom naju počakajte!« je velel Gričar in odšel z Ano in
svojim Solimanom peš za vozom. »Tamle se bo videlo mesto,« je z
iztegnjeno roko pokazal ženi.
Kmalu je Ana zagledala spodaj kup sivih lesenih streh, prilepljenih
ob skalnat hrib, kakor se gobe prilepijo ob trhel panj. Hišice,
po večini lesene, vmes tudi katera zidana, so z majhnimi okenci gledale
izza zelenih vrtov, ki jih je bilo v mestu po vsakem požaru več.
Ponekod so med njimi še štrlele proti nebu okajene ruševine zapuščenih
pogorišč. Vse mesto pa je oklepal na novo popravljen širok
zid z močnimi trdnjavskimi stolpi. Krka je v velikem loku pritekala
okrog mesta in v prav takšnem loku zavila med gričevje v smeri
proti vzhodnemu pobočju Trške gore. Čudovito lepo so se v mirni
gladini vode pretakali odsevi jesenskih gozdov ob njenih bregovih.
»Tistile gozdič onkraj Krke je Ragov log,« je razlagal Gričar:
»Gorski hrbet, ki ga vidiš tamle na obzorju pa so Gorjanci. Tam in
po dolinah pod njimi se je v zadnjih desetih letih naselilo mnogo
srbskih beguncev, Uskoki jim pravimo. Zbežali so pred Turki v naše
kraje.«
»Ubogi ljudje!«
»No, da. Ampak so precej nasilni. Kadar jim zmanjka živeža,
ropajo žito in živino in koljejo ljudi kakor Turki. Naši kmetje so se
že pritožili pri kralju. Toda kralj potrebuje Uskoke, da mu varujejo
mejo pred Turki, naši kmetje morajo pač potrpeti. Slišal sem, da jih
106
bodo mnogo preselili in jim posestva zamenjali. Saj je zdaj povsod
polno zapuščenih vasi.«
Ana je zamišljeno prikimala. Cez nekaj trenutkov pa je povedala
svoje misli:
»Ali ni takšna nasilna zamenjava krivična? Vsak kmet se bo
težko ločil od domačije.«
Gričar jo je pogledal. Na tihem ga je veselilo, da je bila tako
resna in razumna.
»Seveda, ampak Uskoki morajo ostati na meji, da jo bodo branili.
«
Pod' hribom, pri Melarjevi pristavi ju je pričakoval voznik. Ana
je zopet sedla na voz, njen mož pa je zajahal konja in odjezdil pred
vozom skozi Gorenja vrata in po Zidani ulici do svoje hiše. Skočil je
s konja in ga nagnal skozi vežo na dvorišče. Potem se je vrnil in velel
vozniku Andreju, ki je previdno privozil po slabo tlakovani cesti, naj
zapelje voz do konca hiše, da ne bo zaprl vhoda v ulico. Stopil je k
vozu in z močnimi rokami dvignil ženo z voza.
Nasmehnila se je in z očmi, vročimi od razburjenja, objela svoj
novi dom. Ljubkost obnovljene hiše jo je takoj osvojila: arkade z
lepimi kamnitimi stebri v pobeljenem zidanem pritličju, ki je imelo
na desni strani, širokih vežnih vrat veliko prodajno okno za manufakturno
blago, na levi pa široka železna vrata v drugi, špecerijski
oddelek trgovine; novo prvo nadstropje iz debelih bukovih hlodov
s štirimi majhnimi okenci, obrobljenimi z rdečimi okvirji, vrh vsega
pa visoka strma streha, krita z novimi svetlorumenimi smrekovimi
skodljami... Hitro se je Ana ozrla, po ostalih hišah na Velikem —
zares velikem — trgu. Zdelo se ji je, da nobena ni tako lična kakor
hiša njenega moža. Sicer pa je med novozgrajenimi hišami zevalo
mnogo zapuščenih pogorišč, novih črnih in starih, že z zelenjem preraslih
ali celo v vrtove izpremenjenih.
»Pridi, Ana!« jo je Gričar prijel za roko in odpeljal v hišo. »Takoj
se vrnem, da znesemo pohištvo gor,« je s praga zaklical vozniku. »Čudno
se mi zdi, zakaj Jera nima odprtega prodajnega okna,« je v veži dostavil:
»Prodajala je tam živila, za katera sem se bal, da se ne pokvarijo.
«
Prekoračila sta dolgo, široko in obokano vežo in se ustavila pod
stopnicami.
»Jera!« je zaklical Gričar. In še enkrat: »Jera!«
Nobenega odziva.
»Daleč ne more biti, ker so vežna vrata odprta. Pojdiva gor!«
107
Odšla sta navzgor. Na belih, skrbno porlbanih stopnicah so se
videli rjavkastordeči madeži.
»Pimperli je najbrž tukaj polival barvo za okna, neroda!« se je
jezil Gričar.
»Kakor, da hi bili krvavi madeži,« je pripomnila Ana.
Gričar je bil že na koncu stopnic. Stopil je po širokem predsob
ju, se obrnil na desno mimo vrat, ki so vodile na podstrešje in
hotel odpreti kuhinjska vrata. Bila so zaklenjena. Vrinil se je in
poizkusil odpreti sobna vrata. Nič. Pokljukal je še na vrata oficirjeve
sobe. Tudi tukaj ni imel sreče.
»Vse zaprto?« je vprašala Ana.
»Da. No, poglej! Tukaj so prav takšni madeži,« je pokazal na
vrsto madežev, ki so vodila od kuhinje po predsobju dos topnic. »Nova
tla, pa mi jih tako pokvari! Le kam sta oba šla?« Stopil je k leseni
hodnikovi ograji in zaklical po dvorišču, kjer je poleg novega svinjaka
njegov Soliman mulil travo:
»Jera! Jorg!«
Iz hleva je stopila Jera Pimperlijevka z gnojnimi vilami v rokah.
»Joj! Gospod!« je zavreščala z jokavim glasom, vrgla vile v kot
in stekla proti hiši glasno hlipaje: »Oh, gospod! Joj, gospod! O, joj,
joj!«
Pritekla je po stopnicah in se vrgla gospodarju k nogam, ne da
bi opazila Ano.
»Joj, -gospod! Pomagajte! Joj, joj!«
»Jera, ali si znorela?«
»Gospod! Nekaj strašnega se je zgodilo!« je jokala Jera.
»Vstani najprej!« je velel mladi gospodar z glasom, ki ni trpel
ugovora.
Ženska se je spravila kvišku, jokati pa ni nehala.
»Zdaj pa povej, zakaj jočeš! Kje imaš otroka? Kje je Jorg?
»Otroka sem zaklenila v kuhinjo, da ne pade po stopnicah. Jorg
Jorg pa je — oh — gospod! Jorg je v ječi! Obesili ga bodo! U-u-u!«
Gričar je pristopil in potresel žensko za ramena.
»Kaj praviš?! V ječi? Zakaj ga bodo obesili? Menda se ti ni zares
zmešalo?«
»N-ne. Zaklal je tistega Spanjolca, skoraj zaklal. Pravijo, da bo
umrl. če umre, bodo Jorga obesili. Vsi pravijo tako. U-u-u! O, gospod,
pomagajte!«
Gričar je ves bled odstopil:
»Kako naj ti pomagam, nesrečnica!« je vzdihnil z, negotovim glasom
in se zagledal v krvave madeže na tleh... Da, odtod so rjasto
m
>
rdeči madeži! Jorgu je zavrela kri nad ženinim zapeljivcem. Kako
bi mu ne!
Gričar je pogledal v bledi obrazek prestrašene Ane... Ce bi
razuzdanec Ano napadel — jaz bi ga tudi pobil... Revica, kakšen
sprejem je dočakala! Zakaj ji nisem nič povedal o tem svinjarskem
Spanjolcu, ki se mi je vrinil v hišo!
Ana se je zganila, pristopila k Jeri in položila svojo tople roko na
Jerino golo laket.
»Ne jokaj, Jera! Morda ne bo umrl tisti človek.«
Zdaj šele je nesrečna ženska opazila Ano:
»Jezus Kristus! Kakšna lepa drobna stvarca! Naj mi ne zamerijo,
gospa! Nisem jih videla in — in tako sem nesrečna! U-u-u!« Pokrila
si je obraz s predpasnikom in milo zaihtela.
Od zaklenjene kuhinje sem se je kakor odmev razlegal pretresljiv
otroški jok.
Jera je planila v kuhinjo.
»Odkleni sobo, Jera!« je zaklical Gričar za njo.
Prinesla je ključ iz. kuhinje in odklenila. Njen malček se je prikazal
za njo.
»Izpraznila sem prvo sobo in prenesla mizo in stole v pomočnikovo
spalnico, kakor so gospod ukazali,« je rekla in se spomnila:
»Jezus! Saj so gotovo lačni! Jaz pa sem skuhala le nekaj mlečne kaše
za otroka.«
»Kar pusti, Jera! Zdajle pojdem k Svarcu po ljudi, da mi bodo
pomagali raztovoriti voz, pa bom naročil še kosilo tam za naju z
ženo in za voznika. Morda kaj poizvem glede tvojega moža — mestni
sodnik je stalni gost Švarcove gostilne.« Mislil pa si je: Švarcovko
naprosim, naj se pri sodniku zavzame za Pimperlija. Pravijo, da sta
Švarcovka in mestni sodnik dobra prijatelja ...
»Oh, gospod!« je proseče sklenila roke. Spet so se ji udrle solze
po licih.
»Po mojih mislih je vse odvisno od tega, ali bo sodila tvojega
moža mestna ali vojaška gosposka.«
»Oh! Odpeljali so ga vojaki!« je zajokala Jera.
»S tem še ni rečeno, da ga bo sodilo vojaško sodišče. Ni ti še
treba obupati, Jera. Zdaj pa moram iti po nosače. Ana! Kar tukaj
počakaj! Oglej si sobe in premisli, kako bomo razmestili pohištvo,
da bo vse po tvojem okusu.«
Odšel je.
Jera je odšla z otrokom v kuhinjo. Ana pa se je ozrla po prazni
sobi. Preproste vodenomodre prepleskane lesene stene so bile le v
109
spodnjem delu opažene z bukovimi deščicami v naravni barvi, ob robovih
spojenimi s tankimi letvicami iz istega lesa. Pod majhnim
oknom je Pimperli napravil široko okensko polico, pred oknom pa
majhen oder, dovolj velik, da bi stal na njem stol in Anina šivalna
mizica.
Ana je stopila na oder in pogledala skozi okno po trgu. Trg, nekoliko
nagnjen proti južni strani, proti Krki, po sredi ni bil tlakovan,
le ob hišah sta bila ozka pasova vegastega tlaka. Osrednji, netlakovani
del trga je imel ob vsaki strani plitev jarek, po katerem se je
odtekala proti Krki deževnica in — gnojnica iz hiš. Trava, ki je
rasila med kamenjem tega jarka, je le slabo zakrivala mavričasto
lesketanje gnojnice.
Ana je obrnila pogled preko streh majhnih ozkih hiš na spodnjem
koncu trga. Tam je zagledala mogočni hrbet Gorjancev, pred
njimi pa stožčast hrib z belimi grajskimi zidovi.
»Gospa! Toplega mleka sem jim prinesla, da poplaknejo popotni
prah iz grla,« se je za Aninim hrbtom oglasila Jera.
»Hvala, Jera! Kar sem ga postavi na okno! Razgled opazujem.
Tistole so Gorjanci, ali ne?«
»Da, gospa.«
»In onile grad?«
»To je Mehovo.«
»A — tam je pred petindvajsetimi leti padel kot puntar oče mojega
moža. Jakob mi je pravil o tem. In ta goli hrib tukaj spredaj,
onkraj Krke?«
»To je Grm.«
»Mhm. Zdaj bom vsaj vedela, kaj gledam.« Ana se je nasmehnila
Jeri v objokane oči. Obe ženski sta začutili medsebojno nagnjenje.
Ana je prijela za lonček z vročim mlekom in pila v dolgih požirkih.
Topla tekočina jo je prijetno poživila.
»Kje pa je tista Svarcova gostilna?« je vprašala.
Pimperlijevka je pokazala na levo stran trga:
»Tamle poleg magistrata. Naš gospod so zdajle stopili iz veže.«
»Aha — in dva moža sta z njim. Zdaj bodo pa hitro znosili
vse gor.«
»Ali so gospa že videli spalnico? Naj pogledajo, no! Vse pohištvo
je napravil moj mož.« Jeri se je zatresel glas. Odprla je vrata v sobo
na desni.
Ana je stopila na prag. Soba z dvema majhnima oknoma je bila
prostorna, vendar se ji je zdela nekako prazna, čeprav je bilo v njej
dovolj pohištva. Nasproti vrat je stala široka zakonska postelja z bal110
dahinom iz cenenega rožastega blaga. Na eni strani postelje je bila
velika skrinja z rezljanimi okraski, na drugi nizek predalnik. Ob
nasprotni steni je sama kraljevala visoka omara za obleke, ob steni,
ki je mejila na kuhinjo, pa nizka kmečka krušna peč s poševnimi
pobeljenimi stenami. Peč je obdajala široka klop z visokim rezljanim
naslonilom. Med oknoma je stala miza z dvema stoloma.
Vse pohištvo iz bukovega lesa, natrto z oljem, je toplo odsevalo
o hladnega ozadja preprostih lesenih sten, prepleskanih z bledo, rumenkastozeleno
barvo. Vendar je iz sobe zevala nekakšna praznota:
nobene slike, nobene preproge, nobene blazine, nobenega prta, nobene
vaze s svežimi rožami, prav ničesar nikjer, kar bi dajalo sobi toplo
domačnost.
»Ali jim je všeč, gospa?«
Ana je prikimala:
»Da, pohištvo je lepo izdelano. Tudi razpostavljeno je dobro.
Le tistole mizo in oba stola bova prenesli semkaj k peči, da napravimo
prijeten kotiček. Tam med obe okni pa postavim svojo mizico
z ogledalom in stolček brez naslonila.«
Prenesli sta mizo k peči in že sta zaslišali na stopnicah može,
ki so nesli Anino pohištvo.
V kapiteljski cerkvi je bilo poldne, ko je bilo vse na svojem
mestu. Gričar in Ana sta se še enkrat ozrla po svoji preprosto opravljeni
sprejemnici in zaklenila vrata.
»Ali je zdaj kdo tukaj na stanovanju?« je Ana prišepnila možu
in pokazala na vrata Spanjolčeve sobe.
»Ne. Spanjolec leži v lazaretu.« Sepetaje, da ga ne sliši Jera je
Pristavil: »Baje se bori s smrtjo. Povedali so mi, da te noči ne bo
Preživel.«
Ana ga je prestrašeno pogledala.
»In Pimperli?« je šepnila.
Jakob je skomignil z rameni in položil prst na usta. Nesel je ključ
v kuhinjo, ga obesil na žebelj za vrata in rekel, ne da bi pogledal
Jero:
»Naročil sem osebi, ki dobro pozna sodnika, naj ga vpraša kako
je z zadevo tvojega moža. Zdajle pri kosilu bom morda kaj zvedel.«
Jera se je zaman trudila, da spravi kak glas iz grla. Iz oči se ji
je ulil potok solz. Ustne so se ji zatresle v nemočnem ihtljaju.
Gričar je brž odšel. Sam ni videl nikakega izhoda iz zagate v
katero je zašel Pimperli. Ce umre Spanjolec, obesijo njegovega ubijalca,
najsi ga sodi mestni ali vojaški sodnik. Razlika bi bila le v tem,
111
da bi ga vojaki sodili po nagli sodbi, to se pravi, da bo ubogi Jorg
visel najpozneje prihodnje jutro, za izvršitev sodbe mestnega krvavega
sodišča pa je bila potrebna potrditev vladarja samega ...
Ko sta šla z Ano preko trga proti Svarcovi gostilni, je 'akob
pokazal na zamreženo okno v pritličju magistralnega poslopja:
»Tukaj je Pimperli zaprt. To je okno ječarjeve sobe. Zadaj je
temna ječa, brez zraka, ,na kuglah' ji pravijo, ker jetnika priklenejo
na verige, ki imajo na konceh težke krogle.«
»Torej ni nobene rešitve zanj?« je s tesnobo v srcu vprašala Ana.
Gričar je odkimal z. resnim obrazom. V veži se je obrnil na desno
in se vzpel po dveh stopnicah ter odprl pred Ano vrata v točilnico,
ki je bila šele za silo popravljena. Obokani strop je bil zakrpan in
okno je bilo novo. Novi so bili tudi stoli in. mize, pri katerih je hrumelo
nekaj zidarjev in tesarjev, ki so popravljali gornje nadstropje.
Pri oknu so se zbrali za mizo vojščaki, ki so služili pod poveljstvom
viteza Žige Višnjegorskega. Pri mizi za vrati so sedeli vojaki iz
španske najemniške vojske. Spanci, po večini katoličani, so pisano
pogledovali k omizju Slovencev, ki so bili — kakor njihov poveljnik
— večinoma lutrovci.
Od omizja domačih vojakov se je ozrl krepak fant z vinsko razgretim
obrazom in sunil tovariša s komolcem:
»Glej ga, črnuha papistovskega! Kako bulji vame! Sinoči sem mu
v temni ulici »Pri mesnicah« pritisnil toplo zaušnico, ker se mi ni
hotel umakniti. Bil je pijan kakor čep, da se je kar opotekal čez
ulico. Danes —«
»— danes, ko se je nekoliko iztreznil, bi ti menda rad vrnil, kar
si mu sinoči posodil. Ha, ha!«
Gričar in Ana sta se spogledala. Tu se je obetal pretep — nič
posebnega takrat v Novem mestu, prenapolnjenim z vojaštvom. Mladi
trgovec je peljal ženo v drugo, prehodno sobo, ki je bila zaradi majhnega
okna v prvi pivnici le slabo razsvetljena. Zato je gorela nad
mizo »večna« luč — leščerba s kadečim se plamenom.
Jakob je prijel za utrinjač, ki je na verižici visel od leščerbe,
in utrnil stenj. Plamen se je zmanjšal in se nehal kaditi. Mlada
zakonca sta sedla k edini veliki okrogli mizi.
»Tu se ob večerih in tudi predpoldne zbirajo mestni prvaki na
svojo merico. Opoldne pa se vsi razbeže k svojim boljšim polovicam,
« je Gričar pojasnil, se nasmehnil in pomagal Ani, da je odložila
svoj široki šal. »Na, poglej. Stopil sem na šal. Nisem še vajen
meščanskih manir. Še vedno se me drži kmečka skorja. Potrpeti boš
morala z menoj. Naučiti se bom moral ravnati z ženskimi rečmi.«
112
Nasmehnila se mu je, mu vzela nerodno ogrinjalo iz rok in ga
obesila čez visoko naslonilo stola.
Skozi obok, ki je vodil v tretjo sobo, sosedno kuhinji, je vstopila
natakarica in Gričar je dejal:
»Kosilo sem naročil pri gospe.c
»Takoj ga prinesem, gospod Gričar.«
Ko je odšla, se je dvignil in rekel ženi:
»Pogledati moram, če imajo kakšno posebno dobroto v kuhinji.«
Pil je le izgovor. Hotel je govoriti s Svarcovko na samem.
v kuhinji jo je zagledal pred ognjiščem. Dve dekli sta stali pri
•nizi sredi kuhinje. Kna je trebila solato, druga je v bakrenem kotličku
tolkla sneg dn neusmiljeno ropotala. Natakarica je jemala s
police cinaste krožnike. Gričar je stopil h gospodinji in zagodrnjal:
»Ali so gospa kaj poizvedeli?«
Zaropotala je s pokrovko nad loncem in odgovorila:
»Sodilo ga bo vojaško sodišče, ker je ubil vojaka. Mestni sodnik
Pravi, da ga po njegovih mislih obesijo jutri zjutraj.«
»Torej nobene pomoči?«
Krčmarica je odkimala. Potem je odkrila pekač s pečenko, da se
ie po kuhinji razleglo glasno cvrčanje. Med njim je Švarcovka rekla
s pritajenim glasom:
»Nekaj bi vam svetovala. Toda — če se načrt izjalovi — prisezite,
da me nikomur ne izdate!«
»Prisegam pri bogu in pri svetem evangeliju!«
»Dobro...« Gostilničarka je še bolj pritajila glas. Med cvrčanjem
pečenke, ki jo je rezala in šklepetanjem stepača ob kotliček ni
bilo slišati nobene besede.
V tesni sobici poleg magistratove veže je sedel na trinožnem čevljarskem
stolčku ječar Hans Soer, »mili Hanzek« so mu meščani —
kdo ve zakaj — dali ime. Mož je bil vse prej kakor mil. Njegova
širokopleča, mišičasta postava mu je priskrbela službo ječarja, podedoval
pa je svojo zunanjost — menda tudi notranjost — po svojem
starem očetu, po rodu Nemcu, ki je prišel v mesto kot mesarski
pomočnik in bil izredno močan.
Ječar je sklanjal svoj pegasti obraz nad kopitom in ob slabi luči
lojenke nabijal nanj pošvedran čevelj. Od časa do časa je segel v
kot, kjer je poleg kupa čevljev najrazličnejših mer in oblik stal
vrček žganja, ki mu ga je tistega večera poleg večerje poslala gospa
Švarcovka.
8 113
Včasih je bradati ječar pogledal na ozka železna vrata v ozadju
sobice in zmajal z. glavo. Tako potrpežljivega jetnika še ni imel »na
kuglah«? Še vsak jetnik je doslej trkal in butal ob vrata, kričal, da
je lačen ali žejen, se hotel zadušiti v zatohlem, vlažnem prostoru —
JSrg Pimperli pa se ni oglasil. Le verige so zdaj pa zdaj zarožljale
in oznanjale, da jetnik še živi.
Vojaška straža mi je prepovedala, da bi mu dal jesti — je razmišljal
mili Hanzek — tega pa niso prepovedali, da bi mu ne smel
privoščiti zraka. Saj se mi do jutra še zaduši!
Ječar je bil trd človek. Posmehoval se je jetnikom, ki so prosili,
razgrajali in v obupu kričali. JSrgovo tiho trpljenje pa ga je razorožilo.
Vstal je, vzel izza pasu dva ključa, ki sta visela na obroču,
in z večjim odklenil železna vrata.
»No, kje pa si? Ali si še živ? Menda ne misliš Španjolce opehariti
za veselje, da te obesijo. Fej! Kakšen smrad! Ali nimaš nosu?
Aha! Stolkli so ti tvojo kumaro, zato ne vohaš več! No, daj mi nogo
sem, da odklenem verige! Vzamem te za nekaj ur v svojo sobo, če
mi obljubiš, da ne boš delal neumnosti. S pestjo ti razbijem črepinjo,
če bi kaj poizkušal. No!?«
»Ne bati, se, Hans! Preveč me zbiti, da jaz ubežati znati.«
»Prav. Tako — zdaj se lahko presedeš v mojo sobo, tja v kot
poleg mojega pograda! To smrdljivo luknjo pa zapremo.«
Jorg, bled, s krvavimi podplutbami v zbitem obrazu, se je s težavo
opotekel po ječarjev! sobi in se zrušil k zidu med vrata in pograd.
»Na! Kos kruha mi je ostal od večerje in požirek žganja je še
tu v vrčku. Vzemi!«
»Bog ti povrniti, Hans! Jaz ti ne mogel. Vem, da moje ure
štete biti.«
»Ne dajem zato, da bi mi kdo vračal!« je zarenčal bradati mož
in si pritrdil spet kopito na koleno.
Nekaj časa sta oba molčala. Slišalo se je le nabijanje čevljarskega
kladiva in hrustanje Pimperlijevih zob.
Kar zastane ječarju kladivo — nekdo je vrgel skozi zamreženo
okno kamenček v sobo.
Ječar in jetnik sta se spogledala in odrevenela.
»Prosim, odprite! Nekaj sem vam prinesel,« je zaklical zunaj pritajen
moški glas.
Kdo je to? Vojaki niso, to je gotovo — si je mislil ječar in zašepetal
jetniku:
»Idi brž nazaj in zapri vrata za seboj! Kadar odide, te pokličem.«
Pimperli je ubogal.
114
Ječar je odklenil vrata svoje sobe in nato še vežna... Zunaj je
stal v kmečki plašč zahomotan mož. Fred seboj je držal bariglico
žganja.
»Na smrt obsojenega moža imate v ječi. Rotim vas pri bogu in
svetem evangeliju, dovolite mu, da se okrepča s tem žganjem. Saj
je bilo še vsakemu obsojencu to dovoljeno.«
Ječar, ki ga je zažejalo v grlu, se je umaknil, da je prišlec stopil
v vežo ... Prepovedali so mi, dati jetniku jesti, pijača mu je menda
dovoljena — je šinilo skozi njegove možgane. In še je pomislil: Lutrovec
je ta človek, ni papist, ne bo me izdal Španjolcem.
»Vstopite v mojo sobo!«
Ob slabi luči trepetajoče lojenke je ječar premeril tujca od glave
do nog. Mož je imel na glavi širok klobuk, katerega senca je zakrivala
zgornji del obraza. Usta so mu pokrivali črni brki, prav takšna
kratka brada mu je obrobljala obraz.. Postavil je bariglico na nizko
čevljarsko mizico med različno orodje in vprašal:
»Ali imate čašo, da natočim žganja vanjo?«
»Tukaj je vrček.«
Tujec je pretočil dišečo pijačo.
»Poskusite še vi!« je ponudil ječarju.
Za trenutek se je v Hansovem srcu oglasil strah ... Kaj, če bi ga
tujec hotel zastrupiti?
»Odpijte sami polovico! Preveč je zame.«
Tujec je brez oklevanja nagnil vrček in odpil nekaj požirkov.
Ječar je z zadovoljstvom prikimal, prijel vrček in izpil ostalo
Pijačo.
»Ni slabo!« je pohvalil in nič se ni branil, ko mu je tujec še
enkrat natočil poln vrček.
»Prigriznite tole pečenko, da vam žganje ne stopi preveč v glavo!«
je ponudil tujec v platneno ruto zavit lep kos mesa in kos kruha.
»Hvala, sem pravkar večerjal. To prihraniva za jetnika, čakajte.
Pokličem ga!« se je odločil ječar, ki se je zdaj otresel vsakega suma.
Stopil je k železnim vratom in jih odprl.
»No, pridi ven! Prijatelj ti je prinesel zadnjo popotnico, he, he!«
se je Hans režal jetniku v obraz.
Pimperliju je zastal korak, ko je zagledal »prijatelja«. Ni ga
spoznal. Toda brž se je osvestil, ko je tujec dvignil prst na ustne.
»Oh, ti biti Janez!« je vzkliknil, da preslepi ječarja. »Bog ti povrniti,
da si misliti na mene!«
»Na, jej najprej, da se okrepčaš!« je izpregovoril tujec in pomolil
jetniku kos mesa.
8* 115
Pimperli se je zdrznil — spoznal je glas svojega gospodarja —
Gričarja.
»Midva bova pa še vsak en vrček. Saj Jòrg ne bo mogel vsega
izpiti.«
Hansu so se zasvetile oči. Nagnil je vrček in izpil žganje. Soba
se je že vrtela okrog njega. Sedel je na pograd in si podprl glavo.
Ni videl, da je tujec nagnil k ustom le prazen vrček.
»A-ha! Midva, ki sva korenjaka, ga že preneseva. Ali ne? Naju
ne bo vrglo. Takole: še enega bova. Kar ostane bo Jorgovo.«
Spet je potisnil tujec ječarju vrček v roke. Hans Soer je bil vajen
močne pijače, njegovo orjaško telo jo je že nekaj preneslo, vendar
je bila mera že kar prevelika. Izpil je vrček do polovice, grdo kolcnil
in se zvrnil po pogradu. Vrček mu je padel iz rok in se razbil na tleh.
Žganje se je razlezlo po umazanem podu.
Pijanec je še nekaj zajecljal, potem je obležal nezavesten.
»Srkni še ti požirek, da se okrepčaš!« je velel Gričar in dvignil
bariglico Jòrgu k ustom. Potem jo je prislonil k zidu dn prijel Jorga
za roko.
»Pojdiva!« je šepnil.
Nočni čuvaj je pred magistratom klical polnočno uro, ko je od
mestnega mlina pod Gričarjevim vrtom odrinil čoln in tiho zdrsel
čez Krko proti Ragovemu logu. ' Kmalu nato se je čoln vrnil. V
temni noči ga ni nihče opazil. Iz nizkih oblakov je rahlo rosil dež,
ko se je Gričar brez plašča, klobuka in brade vzpel po strmih, ozkih,
pošev proti visokemu zidu obrnjenih stopnicah svojega vrta. Vzel je
iz žepa ključ in odklenil ozka železna vrata, ki so vodila pod lopo
na vrt. Lopa je bila prazna, ker se Jera ni upala sama spati v njej.
Gričar si je pri vodnjaku umil počrnele brke in lase. V senci grmovja
je brž prekoračil svoj vrt in švignil čez. ulico do vrat domačega
dvorišča.
Nekaj trenutkov pozneje je po prstih stopil v spalnico. Tiho, da
ne bi zbudil speče žene, se je slekel in se splazil v posteljo. Jezil se
je na ličkanje, ki je pod njim zašumelo v posteljnjaku. Previdno se je
pokril in zatisnil oči, da bi ujel še nekoliko .spanja. Navdajal ga je
globok občutek zadovoljstva: rešil je Pimperlija in — nihče razen
Jorga samega ni vedel, kdo je bil rešitelj — niti Ana ne. Pač —
Svarcovka je vedela, ampak ona, ki mu je svetovala ta podvig, mu
pomagala pri maskiranju, ga oskrbela — seveda za pošten denar —
z žganjem in pečenko ter kruhom — — ona bo molčala.
Toda njegov račun ni bil popolnoma pravilen. Motil se je, ker
je mislil, da je Ana zvečer, ko se je odplazil iz prvega zakonskega
116
objema, že spala. Molče ga je opazovala, ko je tiho vstal, se oblekel
in odšel.
Zaskrbelo jo je. Vstala je in skozi okno gledala za njim, ko je
šel preko temnega trga v smeri proti magistratu.
Kaj je nameraval?
Domišljija ji je pričarala nevarnost za nevarnostjo.
Ali je šel na nočni sestanek luteranov? Kaj, če jih zajamejo papisti!
Joj! Ječa! Smrt na grmadi!... Neštetokrat je poslušala na cesti
bobnarja, ko je brat odlok kralja Ferdinanda proti luteranom:
*Kdor zaničuje božanstvo Kristusovo z besedo ali pismom, naj se
kaznuje s smrtjo v ognju. Kdor noče iti k spovedi ali prelamlja
cerkvene zapovedi, naj bo zaprt ob kruhu in vodi...«
Kam je vendar šel? Lahko ga primejo biriči in zapro v trdnjavski
stolp. Saj je meščanom prepovedano pohajati v nočnih urah po
cestah.
In če ga napadejo pijani vojaki? Vsako noč se koljejo in pretepajo
po temnih ulicah — je povedala Jera, ko ji je popoldne opisovala
razdivjane čete Spanjolcev in drugih vojščakov.
Kar jo prešine strašna misel: Morda pa je šel reševat Jorga Pimperlija?
... Če ga zasačijo, je izgubljen!
Trepetaje po vsem telesu od strahu in mraza je v platneni srajci
sedla na posteljo.in prisluškovala glasovom, ki so iz temne jesenske
noči skozi odprto okno prihajali k njej v sobo. V mestu so se drli
Pijanci. Svetlikanje bliska daleč za obzorjem je za trenutek vrglo
medlo luč po sobi. Sledilo je oddaljeno zamolklo grmenje. Nočni čuvaj
je na trgu izkliceval enajsto uro.
Malo pozneje je slišala od magistrata sem kovinski glas; kakor
šklepet ključavnice se je glasilo. Potem je nekdo z votlim bobnenjem
zaprl težka vrata. Nato je vse utihnilo. Vlegla se je in pokrila.
Kljub utrujenosti ni mogla zaspati. Bdela je in prisluškovala v noč.
Čez dolgo časa se je ponovil bobneči glas tistih vrat. Nato se ji je
zdelo, da sliši tihe korake onstran trga. Morda se je tudi motila?
Nočni čuvaj je prikrevsal mimo hiše in zopet klical uro: dvanajst!
Mlada žena je ležala in brez spanja čakala. Naposled se ji je
zdelo, da sliši stopinje po stopnicah. Planila je kvišku in napeto poslušala:
da, nekdo je tiho odpiral vrata v prvo sobo. Jakob se je
vrnil! Bog, bodi zahvaljen!
Ana se je brž vlegla in pokrila z odejo. Srce ji je tolklo, da jo je
kar bolelo. Vedno ga je tako čutila, kadar je bila močno razburjena.
Toda ni se ganila ... On noče, da bi vedela za njegovo nočno pot __
si je mislila in se delala, kakor da trdno spi.
117
Proti jutru je res zaspala.
Ko je odprla oči, je bil svetel dan. Jakoba ni bilo več poleg nje.
Brž se je oblekla in odšla v kuhinjo.
»Dobro jutro, gospa!« jo je z nasmehom pozdravila Jera, ki je
z omelom pometala krušno peč.
»Dobro jutro!« je Ana začudeno odzdravila in si mislila: Kako
se mi more ženska nasmehniti! Ali ne ve, da so njenega moža to
jutro obesili?
Pod kuhinjskim oknom se je na tleh igral otrok. Kuhinja je bila
lepo pospravljena. Na pogrnjeni mizi je ležal hleb kruha. Cinast
krožnik in žlica sta bila pripravljena za zajtrk. Na ognjišču se je iz.
sajastega lonca kadilo mleko, v latvici nad kotličkom s toplo vodo
šo čakali nadrobljeni žganci. Na klopi poleg ognjišča je bila pripravljena
umivalna skleda s svežo vodo poleg skledice z milom.
»AH si vodo zame pripravila?« je vprašala Ana.
»Da, gospa. Ali naj jim zajtrk takoj postavim na mizo? Ali se
bodo prej umili?« se je Jera ozrla izpred peči in postavila omelo
v kot. Njen obraz je bil zabuhel od joka, vendar ves nasmejan.
»Umila se bom prej,« je odgovorila Ana in si odpela obleko, da
si jo sleče. Začudeno se je še enkrat ozrla v Jerin obraz: »Kaj pa
je s teboj, Jera? Saj se ti samo smeje!«
»Kako da se mi ne bi!« se je zasmejala debeluška, pristopila k
mladi gospodinji in ji prišepnila: »Ušel je!«
»Kaj? Ušel je?«
Jera je živahno prikimala.
»Da, ušel. Zjutraj sem šla po kruh v pekarno na magistrat. Ze
od daleč sem videla, kako se zbirajo ljudje pred poslopjem, kjer je
videti zjutraj ponavadi le kmetice, ki prinesejo svojo robo. Davi pa
so se ljudje kar trli tam. Ustrašila sem se tako, da so se mi noge
tresle. Mislila sem — da — da — so ga že obesili. Vendar sem stopila
med nje. Solze so mi tekle iz oči, da nisem nikogar razločila. Hudo
mi je bilo. »Zakaj jočeš Pimperlijevka? Saj je že na varnem!« me
je nagovoril usnjar Primož Vojska, ki je vedno tam, kjer se zbirajo
ljudje. Zdelo se mi je, da mi srce poči, saj sem razumela, da je Jorg
že mrtev. Pa je prišel mimo pek Jakob Krajec, ki je s svojega vozička
nosil vreče kruha v pekarno in mi je prišepetal: »Le mima
bodi, Pimperlijevka! Tisti, ki ga je rešil iz ječe, ga je tudi dobro
skril. Ne bodo ga dobili papistovski Spanjolci, ne.« Odšel je mimo
ljudi, ki so se gnetli pred prodajalnim oknom pekarne, se ozrl in mi
veselo pomežiknil. Oh, kar verjeti ne morem, da je res, tako sem
srečna!«
118
Ana jo je smehljaje se potrepljala po ramenu in vprašala:
»Ali si gospodu že povedala?«
»Povedala, seveda.«
»In kaj so rekli? So se začudili?
»Ne, prav nič. Smejali so se, zajeli polno žlico žgancev in zamomljali:
,Obraz milega Hanzeka bi bil rad videl, ko se je zjutraj zbudil
in opazil, da je ptiček ušel.1 Tako so rekli.«
»Mhm!« je pokimala Ana — zdaj je vedela, kje je bil Jakob
Ponoči.
Brž se je umila, skrbno počesala, oblekla, pojedla zajtrk si privezala
svež, bel gospodinjski predpasnik s čipkastimi okraski in odšla
navzdol.
»Ali boš lahko sama zmagovala delo tu zgoraj?« je vprašala že
na stopnicah Jero, ki je šla za njo, da prinese drva iz drvarnice.
»Seveda bom. Kar naj pomagajo gospodu! Saj sem se jim že jaz.
Ponudila, pa so me nagnali, naj postrežem gospe, pospravim sobe in
skuham dobro kosilo.«
»Prav, Jera.«
Ana je stopila z dvorišča v skladišče in tiho odprla vrata v ozadju
prodajalne.
Trgovina je bila polna ljudi, dasi je Gričar odprl tega dne le
špecerijski oddelek — v manufakturnem še ni uredil novega blaga.
Jakob in njegov pomočnik Matej sta se na vso moč sukala za prodajalno
mizo.
»Aha!« je Gričar pozdravil ženo, ko jo je zagledal: »Prav, da si
Prišla. Daj, ženka, natehtaj v to kozico dva funta masti! Tamle je v
tistem velikem loncu.«
• Kajpak so se vsi kupci radovedno ozrli na mlado ženo.
Ana je čutila, da je središče zanimanja vseh navzočih, in živo
je zardela. Hitro je pograbila izpred kupovalke kozico z mize, jo
stehtala, z lopatico nagrabila mast vanjo in postavila posodo na tehtnico.
Malenkost je morala dodati.
»Gospa imajo mero v očeh,« je rekla kupovalka.
Ana se ji je prijazno nasmehnila:
»Želijo še kaj, gospa?«
Nekaj kupovalk, ki so jo opazovale iz. ozadja se je primaknilo
na njeno stran. Mlada trgovka jim je bila všeč.
»Prijazna je in urna,« je bila njihova tiha sodba.
»Lepe oči ima in prijeten nasmeh. Kje jo je Gričar iztaknil?«
je šepetaje vprašala žena glavničarja Pavla Zupana svojo sosedo,
drobno Krajčevko.
119
»Ljubljančanka je, mi je povedal moj mož, ki je Gričarjev prijatelj.
«
S ceste se je zaslišalo ropotanje bobnov, topotanje konj in kovinski
šklepet orožja in oklepov. Po Zidani ulici je prihajalo mimo Gričarjeve
hiše na trg več oboroženih čet temno zagorelih, črnolasih in
črnookih Uskokov. Na čelu jim je jahal mož srednjih let, ves v železnem
oklepu, s perjanico na čeladi. Izpod odprtega šlema je gledal
precej oduren, trd obraz z ostrim pogledom krvoločnega jastreba —
senjski stotnik baron Ivan Lenkovič, poveljnik hrvaške meje in vodja
Uskokov, strah turških roparjev.
»Uskoki!« je vzkliknil mladi pomočnik Matej, ki ga je radovednost
pognala na prag.
»Da bi se le ne ustavili v mestu!« je vzdihnila ena izmed žensk,
ki so se vstopile pred odprta vrata in gledale za Uskoki.
»Ne, ne bodo se ustavili. Proti Dolenjim vratom gredo, da se z
brodom prepeljejo čez Krko.«
»Iz. Senja so. Na hrvaško mejo so namenjeni.«
»Mar bi bili prišli tri dni prej, da bi ustavili Turke in rešili uboge
Kočevce!«
»No, bodimo zadovoljni, da so šli ti roparski divjaki za enkrat
mimo nas, ali ne, gospod Gričar.«
Jakob je iztegnil vrat, pogledal preko žensk za odhajajočimi
Uskoki in prikimal. Nasmehnil se je trem vojakom, ki so ostali med
kupovalci in odgovoril:
»Vsak vojak mi je kot kupec dobrodošel — Uskokov pa si res ne
želim. Se vedno so imeli meščani od njih več izgube kakor dobička.
Jemljejo, kar jim pride pred oči, ne da bi plačali. Res je. Prava nadloga
so za nas vse, kadarkoli se ustavijo v mestu.«
»Prosim, povej mi ceno masti!« je Ana prišepnila možu.
»Osem krajcerjev funt.«
»In soli?«
»Sest.«
»Jajca?«
»Pet za en krajcar.«
V očeh mu je bil nasmeh, ko je po strani opazoval Ano, kako
hitro ji je šlo delo od rok. Med delom je iskal v obrazih svojih kupcev
in opazil prijeten vtis, ki ga je delala nanje njegova mlada žena.
Čutil je Zadoščenje in veselje nad svojo ženitvijo kakor nad dobro,
posrečeno kupčijo, ki ji je bila ljubezen nekako navržena.
Ali mu ni bila ženitev pravzaprav res — kupčija? Nabavil se je
ženo, ker jo je potreboval. Moral jo je imeti, če je hotel doseči me-
120
ščanstvo, zahteval jo je njegov novi dom in potrebna mu je bila v
njegovi rastoči trgovini. Bila je edino trgovsko izvežbano dekle, ki
ga je poznal. Računal je, da mu bo naj zanesljivejši pomočnik.
In to mu bo prav gotovo.
Z zanosom je gledal v bodočnost, v svoj svetli cilj: bogastvo!...
»Ali vedo, gospod Gričar, da so ječarja milega Hanzeka zaprli na
kug le?« se je izmed kupcev oglasila Švarcova natakarica Lizi!
»Tako? Zaprli so ga? Zakaj pa? Za pet krajcarjev popra — ste
hoteli — ali ne, Lizi?«
»Da, za pet krajcarjev stolčenega. Oh, ali nič ne vedo, da je
sinoči ušel Pimperli?«
»Vem. Ze navsezgodaj mi je prišel povedat prijatelj Krajec.«
»No, gospod sodnik so potem poslali biriče, da so priklenili pijanega
Hanzeka na kugle za štiriindvajset ur, ker je bil kriv, da je
Pimperli ušel.«
Ko bi ljudje vedeli, kdo je rešil Pimperlija! Na »kugle« bi šel
Potem on sam — Gričar... Konec bi bilo njegovega trgovstva, meščanstva!
Oh, konec bi bilo njega samega! Obesili bi ga namesto
Pimperlija!
Kurja polt je zagomazela mlademu možu po vsem telesu... Vražje
predrzen sem bil! Življenje sem tvegal, da sem ga rešil... Eh, to
je pač očetova kri, ki se včasih oglasi v meni, kri mehovskega puntarja,
ki je tvegal in izgubil življenje za svobodo tovarišev tlačanov.
No, kaj bi se tresel zaradi minule nevarnosti! Saj ni bilo prvič,
da sem izzival smrt! Kolikokrat sem prevažal iz Linča prepovedane
luterske knjige! In še jih bom! Se bom z njimi pomagal razširjati
čist Kristusov nauk dn pobijati papistovske zmote, čeprav — čeprav
še velja odlok svetohlinskega bedaka kralja:
»Kdor zaničuje božanstvo Kristusovo z besedo ali pismom, naj
se kaznuje s smrtjo v ognju...«
»Gospa Krajčevka, sveža jajčka imam, nič dražja kakor pri kmetih:
pet za en krajcar,« je ponudil prijateljevi ženi.
Takoj nato je zagledal pri vratih ščetkarja Mihla Vrbiča, očeta
pomočnika Mateja. Možiček je stanoval na koncu trga sv. Antona,
poleg mlade vdove Neže Spehkovke, ki se je preživljala s svinjerejo
in prodajala po hišah slanino in meso — seveda skrivaj, da je ne
zalotijo člani mesarskega ceha. Svoje prašiče je vzrejala skoraj le
z odpadki in pomijami, ki jih je pobirala po hišah, kjer niso redili
svinj.
»Gospod Vrbič! Trenutek, prosim!« je Gričar poklical starčka
vstran... Naročim mu, naj mi pošlje Spehovko, da nam pride po121
magat v gospodinjstvo, dokler ne dobim primerne dekle. Pimperli
jevko pa pošljem na posestvo — za možem. Saj prav tako lahko
ostane moja nakupovalka pri okoliški kmetih. Tako bo vse urejeno...
Njegove živahne misli so med delom neprestano preskakovale s
predmeta na predmet, vendar je bil vedno poln pozornosti do svojih
kupcev, šalil se je z njimi in se zanimal za vse novice, ki so mu jih
donašali.
»Zna pač!« ■— je z zavistjo gledal sosed Kramar naraščajočo gnečo
v Gričarjevi trgovini.
»Menda jih radovednost zaradi mlade Gričarce zanaša tja,« je
pripomnila njegova mati, ki je za prodajalno mizo pletla nogavico.
Kramar je vedel: ni bila zgolj radovednost.
»Butec sem bil, da sem si ga privabil pred nos. Mislil sem, da
ostane pri ponižnem kramarstvu, zdaj pa vidim, da mi bo kmalu
zrastel čez glavo.«
122
\
a a
7. poglavje
Bilo je ob koncu 7ime 1543. leta.
V salonu knezoškofijske palače so gorele vse sveče, tako v svečnikih
na zidu, kakor v peteroramniku na ovalni mizi pri velikem kaminu,
v katerem so z mogočnim plamenom gorele velike klade. Neslišno
je prihajal škofov osebni sluga in z utrinjalom ščipal kadeče
se lojenke.
V naslonjaču pred kaminom je sedel škof Kacijanar in listal po
drobni knjigi Erazma Rotterdamskega »Laus Stultitiae« (Hvalnica
norosti.)
Kakšen človek je pravzaprav ta Erazem? Velikan učenosti — pa
je naposled vendarle klonil pred temo Rima. Poln humorja, je v
neštetih ostrih satirah žigosal propalost hierarhije — pa se vendarle
upal iti do dna te propalosti in grdih zlorab v cerkvenem svetu,
se upal zgrabiti za vrat papeža, ki ga je vkljub velikemu njego-
123
vemu razvratu častil kot varuha čistega krščanstva. Vse je kazalo, da
Erazem Rotterdamski ni imel tistega najvišjega poguma, ki je odlika
vseh junakov naprednega duha: poguma smrti.
»Tudi jaz ga nimam!« je sam pri sebi vzdihnil škof Frančišek.
»Če bi ga imel, bi odkrito priznal novo vero. Ampak — ali bi to
koristilo naši stvari? Odstavili bi me, vrgli v ječo. Z menoj vred bi
bila uničena skrivna zaščita luterske vere v kranjski deželi. Začelo
bi se neusmiljeno preganjanje še preden bi se prava vera utrdila
med ljudstvom... Ne, potrpeti moram, vzdržati do konca, da ne
podrem vsega, kar smo s težavo in žrtvami zgradili.. .«
Kacijanar je prebral odstavek tukaj in stavek tam — branje mu
tistega večera ni šlo. Čutil je rahle krče v srcu, da ga je dušilo in
si je pomagal z globokimi vzdihi. Njegovo mogočno telo je bilo le še
razvalina. Globoke vdrtine v shujšanem, bledem obrazu so kazale,
da so Frančišku Kacijanarju ure štete.
Vendar se je bil dal za nekaj dni pripeljati iz Gornjega grada
v Ljubljano. Mnogo nujnih zadev je moral še urediti — »preden pojdem
za bratom Ivanom« — kakor je rekel. Skrbelo ga je marsikaj ...
Kralj Ferdinand je vedno odločneje pritiskal zaradi luterske vere,
ki se je že razširila po vsej škofiji. Najprej med meščani: dve tretjini
Ljubljane, skoraj ves Kranj in velika večina Novega mesta. Zadnja
leta pa se je vgnezdila nova vera tudi. med plemstvom in ga je zajela
že nad polovico. To je dvignilo Ferdinanda, da je zahteval »strogo
vizitacijo vseh župnij« ...
»Ti že zasolim vizitacijo!« je sam pri sebi sklenil skriti luteran
Kacijanar. »Nikar ne misli, da bom delal zate, za Ivanovega morilca!
Najhujšega luterana postavim za vizitatorja — Pavla Wienerja, svojega
naj zvestejšega prijatelja.«
Kacijanar je stisnil tanke, v kotičkih povešene ustnice v jedek
posmeh. Zunaj po veliki sprejemnici so se čuli koraki. Sluga je
odložil utrinjalo in planil k vratom. Odprl jih je, se postavil poleg
njih in javil:
»Gospod stolni župnik Pavel Wiener in gospod kanonik Primož
Trubar.«
Ze se je med vrati zasvetila rdeče vijoličasta svila — kanonika
sta prihajala naravnost iz cerkve, kjer sta opravila večerno molitev.
S prijaznim pogledom in nasmehom sta se staremu slugi zahvalila
za spoštljiv pozdrav in z globokim poklonom stopila pred škofa.
»Kaže, da sva najbolj vneta?« je ugotovil Wiener s šaljivim pogledom
po praznih naslonjačih, ki jih je bil sluga razpostavil v polkrogu
okrog ovalne mize, stoječe pred škofovim bolniškim stolom.
124
»Ali pa najmanj vneta,« je Kacijanar dostavil hudomušno in s
toplim pogledom stisnil prijatelju roko. Podal jo je še Trubarju, ki
mu je spoštljivo poljubil prstan.
»Kako to misli tvoja Eminenca?« je vprašal stolni župnik in sedel
na škofovo levo stran h kaminu.
»Ali sta najbolj vneta luterana, ker prideta na našo konferenco
Prva, ali pa najmanj vneta katoličana, ker sta tako hitro opravila
svoje večernice.«
»Oboje bo prav, Vaša Prevzvišenost, oboje,« je smeje se povzel
Trubar in si izbral prostor nasproti Kacijanarju. »Prignala naju je
semkaj luteranska vnema, iz cerkve pa naju je pognalo zaničevanje
vsega papistovskega ceremonijarstva.«
»Tako je,« je pritrdil Wiener in se ozrl na vrata, skozi katera
so vstopili ostali kanoniki ljubljanske stolnice: generalni vikar Jurij
Dragolič, stolni prošt dr. Lenart Mertlič in stolni vikar Gašper
Rokavec.
Kmalu za tem sta prišla še dva povabljenca: voditelj kranjskih
luteranov Matija Klombner, pisar deželnih stanov, in vneti luteran
vitez. Erazem Scheyer iz Soteske kot zastopnik vedno številnejših
luteranov v deželnem zboru.
Med pritajeno besedičenje in pozdravljanje je udaril odločni, čeprav
nekoliko ubiti glas škofa Kacijanar j a.
»Prijatelji, pričeli bomo.«
Ko so sedli naokrog vsi, ki so dotlej še stali, je škof nadaljeval:
»Dve zadevi sta me napotili k temu, da sem vas poklical na
Posvet. Prva je odlok kralja Ferdinanda, ki zahteva vizitacijo vseh
naših župnij. Kaže, da je zavela na dvoru ostrejša sapa proti razširjanju
luteranske vere. Vizitaciji se ne bomo mogli izogniti. Posvetovati
se moramo, kako naj obrnemo to zlo, da ne prikličemo prehude
nesreče nad kristjane, ki priznavajo čisto evangeljsko resnico.«
Z mladostno vnemo in naglico se je priglasil k besedi kanonik
Primož Trubar.
»Rad bi vedel, s kakšno pravico se vtika vladar v mišljenje
svojih podanikov! Ali ni bilo na državnem zboru v Regensburgu šele
Pred dvema letoma sklenjeno premirje v verskih zadevah? Ali ni bil
dovoljen svoboden prestop v protestantsko vero?«
»Da, stanovom v nemški državi — pa ne kraljevim podložnikom
v Avstriji — tako je odgovoril kralj na prošnjo, ki so mu jo predložili
naši stanovi.«
125
»Kakšna logika je pa to? Ali stanovi in prebivalstvo Avstrije
niso tudi podložniki vse nemške države? Ali cesar ni naš cesar?« je
vzkliknil Trubar.
»To je državna logika, častiti gospodje,« je s strupenim posmehom
odgovoril Klombner namesto Škota.
»Zal, je še v veljavi rek: »kogar dežela, tega vera.« In Ferdinand
je katoličan. Težko, da bi kdaj dosegli pod njim svobodo mišljenja,«
je trezno pripomnil dr. Mertlic.
»Mislim, da se vladarjevemu ukazu ne bomo mogli izogniti,« je
stvarno dodal Dragolič. »Izbrati bo treba vizitatorja, ki se ne bo izpremenil
v inkvizitorja. Predlagam stolnega župnika Pavla Wienerja.
On bo zadevo tako uredil, da bo za vse prav.«
Za nekaj trenutkov je po teh besedah zàvladala tišina. Misel, da
naj vodi vizitacijo, naperjeno proti luteranom, najvnetejši luteranski
agitator in najdrznejši nemški stolni pridigar Pavle Wiener, že drugič
oženjeni luteran, je vsem zaprla sapo. Vsi so se vprašujoče ozrli
v bledo obličje svojega predstojnika.
Kacijanar pa ni bil prav nič presenečen. Sam se je že prej odločil
za Wienerja in všeč mu je bilo, da mu je odločitev podprl Dragolič
s svojim predlogom. Mimo je izjavil:
»No, prav. Posel vizitatorja zahteva v teh okoliščinah celega
moža. Upam, Pavel, da se žrtvuješ za nas vse?«
Wiener se je zagledal v mizo pred seboj in skomignil z rameni:
»Lahko sl' mislite, da mi posel ni posebno pri srcu. Toda, če ste
mnenja, da hi bil zanj primerno izbrana žrtev — naj bo, kakor želite.«
»Dobro. Potem te prosim, da si izbereš primerne spremljevalce
in se še ta teden odpraviš v Novo mesto — saj si dekan novomeškega
kapitlja. Od tam kar dežujejo denunciacije očetov frančiškanov.
Bodi previden!... Zdaj pa še druga zadeva. O tej nam bo poročal
gospod Klombner. Prosim!«
Matija Klombner, žolčno bled petdesetletnik, z nemirnim, nekoliko
zastrtim pogledom, se je zganil in vzravnal v svojem stolu. Brez
obotavljanja je pričel:
»Deželni stanovi so prejeli vest, da se je kralj Ferdinand odločil,
sklicati na Dunaj zbor zastopnikov vseh dežel —«
»Ze spet!« je vzkliknil vitez Scheyer, visok, močan gospod s častitljivo
brado, ki so jo prepredale sive niti.
»Kakor vsako leto!« je prikimal Wiener.
»— ker je zvedel, da pripravlja turški sultan Soliman zopet napad
na naše dežele,« je nadaljeval Klombner.
126
»Aha! Spet bo treba šteti novce — lansko leto smo jih celo dvakrat,
spomladi in v jeseni,« se je oglasil Erazem Scheyer.
»In obakrat za vojno brez uspeha!« je pribil dr. Mertlic.
»Z mlačnimi plačanci naša armada ne bo zmagovala proti fanatičnim
Turkom.«
»Gospoda! Tukaj ne gre le za denar. Res ga bomo težko —«
»— iztisnili iz ljudstva —«je ostro zasekal vikar Rokavec in s
kazalcem podrgnil svoj pivsko rdeči nos.
Klombner je nadaljeval, kakor da bi ga ne bil slišal.
»— zbrali, toda premisliti moramo, da se to ponavlja zdaj leto
?-a letom in vsako leto se večajo vrste najemniške vojske, vsako leto
Je kraljeva vojska bolje založena s kanoni in puškami —«
»No, hvala bogu, da je!« se je oglasil Dragolič.
Klombner ga je ošvignil s posmehljivim pogledom in končal:
»— vsako leto je kralj močnejši od svojih deželanov, ki so mu
nekdaj s svojimi četami edini tvorili vojsko. Kraljeva vojska bo
malu vsa v rokah kraljevih miljencev. Vojaška sila prehaja v roke
katoličanov. Vsako leto se veča vpliv katoličanov v državi. Vsako
teto smo bliže — Rima.«
Umolknil je in se z nemirnim pogledom ozrl po zbranih duhovnikih.
Vtis njegovih besedi je bil silen. Vsem so se obrazi stemnili
Ali ni res, da raste vladarjeva moč tem bolj, čim bolj se veča njegova
armada? Nekega dne se ta vojska obrne namesto proti Turkom
tn upornim Madžarom proti — luteranom!
»Kaj pa naj storimo proti temu?« je vzdihnil Trubar. »Kralj potrebuje
denar in zopet denar. Kdo naj mu ga da, ako ne deželni stanovi?
Graščaki, mesta, duhovščina — oni tvorijo državo, prispevati
morajo tudi za njeno obrambo.«
“Kje pa naj jemljejo toliko denarja leto za letom?« je vprašal
Klombner, ki je Trubarju rad nasprotoval, dasi je dobro poznal njegovo
vrednost.
»O, graščaki' bodo povišali dajatve svojih tlačanov in si pomagali
s Podeželsko trgovino.«
»S čimer posegajo v pravice meščanov.«
»No, meščani pa v njihove, ker prehaja vedno več zemlje v njihovo
last.«
»Zemljiški gospodje jo sami radi prodajajo, da pridejo do denarja.
«
»Največ bogastva je v teh časih v rokah meščanov. To naš vladar
dobro ve, zato ščiti trgovino meščanov pred podeželsko trgovino.«
1%7
»Ampak kmet, ki ga izžema graščinski gospod, mora trgovati ali
pa gladu umreti,« se je vmešal Rokavec v njun prepir.
»Čudna zmešnjava je vse to,« se je oglasil Kacijanar, ki jih je z
zanimanjem poslušal. »Saj delajo vsi sloji človeške družbe drug drugemu
škodo. Kako pa je potem z duhovščino?«
Trubar se je zganil in zamahnil z roko. Wiener je pogledal Trubarja
in se zasmejal:
»Ta šele hodi vsem v zelje, ta! Posvetni gospodi jemlje najlepša
in največja zemljišča izpred nosa, meščanom pa skoraj vso
veletrgovino. Največja trgovska podjetja so samostani. Skoraj vsako
župnišče pa je gostilna, vsak župnik najprej kmet, potem duhovnik.
O, tukaj je zmešnjava še največja!«
»Hm. In kako je zdaj s čisto Kristusovo vero? Na koga naj se
nasloni? Kje naj zastavimo vse sile naše propagande, da se naše
dosedanje delo ne zruši v nič? Čas hiti, gospoda, in moč naših nasprotnikov
raste, kakor ste slišali.«
Nekaj trenutkov je na škofove besede vse molčalo. Utrujeni Kacijanarjev
pogled je zaman iskal odgovora v razgretih obrazih.
»Pri nas se je nova vera najprej utrdila pri meščanstvu,« je pripomnil
Klombner z navidezno skromnostjo.
Vsi so vedeli, da je prav on največ pripomogel k temu.
»To je bila v največji meri njihova zasluga, gospod Klombner,«
je dr. Mertlic izrazil misel vseh navzočih.
Častihlepni Klombner ni mogel zatajiti zadovoljnega nasmeha.
»Zdaj je tudi že večina plemstva na naši strani,« je rekel.
»Zato pa kmečko ljudstvo, ki je njemu podložno, ne bo nikoli
sprejelo vere svojih tlačiteljev,« se je oglasil Rokavec. »Računamo
lahko le na tlačane cerkvene zemljiške gospode. Kmet bo vedno proti
gospodi, najsi bo taka ali taka.«
»Po mojih mislih bi bilo meščanstvo najtrdnejša opora luteranstva,
ker je za enkrat najbogatejše in zato najvplivnejše. Nanj obrnimo
vse sile naše propagande. Zdi se mi, da bomo tako še najbolje
vozili,« je izjavil Wiener.
»Prav,« se je strinjal Kacijanar, »vendar zahteva naša vera branje
evangelija in svobodno razmišljanje o njegovi čisti resnici. Doslej so
naši meščani poslušali branje evangelija v cerkvi. Prav bi bilo, da bi
ljudje imeli evangelij sami v rokah, ga brali drug drugemu in razlagali
v družinah ali zaključenih družbah.«
»Njihova Eminenca naj upoštevajo, da je več kakor polovica naših
meščanov slovenske narodnosti. Imamo pa samo nemško prestavo
128
evangelija,« je spomnil Klombner. »Ko bi imeli slovenske knjige _
vsak kmet bi se jih lahko naučil brati.«
In očitajoče je pogledal Trubarja, češ, ti si Slovenec — lahko bi
prestavil evangelij na svoj jezik!
Trubar je pred njim povesil oči. Sam je že dostikrat mislil na to.
Ampak doslej še ni nihče napisal slovenske knjige! Kako naj se on
loti tega?
Res je imel spravljenih že precej listkov s prestavami, ki si jih
je napravil za svoje slovenske pridige. Sam je že znal brati svoje
čečkarije, toda kako bi moral pisati, da bi to mogli brati vsi njegovi
rojaki?... Njegovo ostro sklesano obličje je pokrila rdečica močne
zadrege, ko je opazil, da so se tudi drugi ozrli vanj ... Tale Klombner
je res sitnež. Vse bi rad komandiral.
»Potrebovali bi najprej slovenski abecednik, da bi se Slovenci
naučili brati,« je Trubar zaslišal dr. Mertlica, najbrihtnejšo glavo
■ned njimi.
Saj res — si je mislil in olajšano vzdihnil — naj si najprej preskrbijo
abecednik! Potem bom morda kdaj kaj napisal, da bodo moji
rojaki brali in se bo čista Kristusova vera širila med njimi. Saj bi
bilo lepo, če bi se jezik mojega revnega, zaostalega naroda pisal in
bral kakor jeziki drugih narodov sveta. O, bog daj, da bi se! Nemci
so najmanj trideset let pred nami...
Poleg njega se je posmehljvo oglasil Rokavec — menda se mu
je misel na knjigo v jeziku tlačanov zdela smešna:
»Potem bi morali dobiti še učitelja slovenščine ...,Ha! ha!«
»Zakaj pa ne?« se je razjezil Klombner. »Ali ni mestni svet uvrstil
med svoje uslužbence praeceptorja latinščine Lenarta Budino?
Zakaj bi ne mogli sprejeti še učitelja slovenščine?«
Gospodje so se spogledali... Klombner, vsekdar podjetni Klombner,
je menda nekoliko pretiraval...
»Iti moramo. Njegovo Eminenco smo že preveč utrudili,« se je
dvignil stolni župnik.
Za njim so vstali vsi drugi, da se poslovijo od svojega predstojnika.
Zdajci je sluga odprl vrata.
»Gospod baron Ungnad, poveljnik armade notranje avstrijskih dežel
in gospod vitez Višnjegorski!«
»Prosim!« se je vzravnal Kacijanar in si popravil odejo na kolenih.
Ze se je iz. sprejemne dvorane čul žvenket srebrnih ostrog. Drug
za drugim sta vstopila dva plemiča s srebrnimi' oprsniki pod lepimi,
9
129
dragocenimi kožuhi, kakršne so takrat nosili plemiči, kadar niso bili
na vojni in so odložili svoje težke oklepe. Oba sta se globoko priklonila
najprej škofu, potem ostalim gospodom.
Kacijanar jima je prisrčno ponudil roko. Baron Ivan Ungnad, ki
je bil poleg svojega visokega vojaškega položaja deželni glavar štajerski,
po rodu Korošec, je bil star škofov znanec še iz tistega časa,
ko je Kacijanar župnikoval na Koroškem pri Gospe Sveti.
»Prvi zavedni razširjevalec protestantizma na Koroškem!« je
Wiener prišepetal Trubarju, medtem ko je Ungnad pristopil h Kacijanarju.
Baron je bil mož srednjih let, smelega pogleda, krepkega nosu,
temnih brčic in svetlejših las, ki so mu v mehkem valovju padali na
širok, bel, svilen ovratnik, obrobljen s čipkami.
Njegov spremljevalec vitez Višnjegorski je bil istih let kakor
Kacijanar. Vitezovo obličje, ožgano od sonca in vetra, je kazalo vse
sledove njegovega nemirnega življenja. Bil je silen junak, ki se je
izkazal že v mnogih bitkah s Turki, pa tudi s kraljevim sovražnikom,
ogrskim kraljem Ivanom Zapolyo.
Bil je zvest bojni tovariš umorjenega Ivana Kacijanarja in poleg
Pavla Wiènerja najboljši prijatelj umorjenčevega brata, škofa Frančiška.
Škof je poveljniku in njegovemu spremljevalcu ljubeznivo predstavil
zbrane gospode in vsakega od njih označil s kratko, a točno
označbo.
»Stolni župnik Pavel Wiener — najzvestejši in najodločnejši vojščak
prave Kristusove vere ... Stolni prošt doktor Lenart Mertlic —
naš najbolj zanesljiv teološki učenjak... Stolni vikar Gašper Rokavec
— vnet zagovornik tlačenega ljudstva ... Generalni vikar Jurij Dragolič
— bi rajši umrl, kakor zatajil svoje prepričanje ... Vitez Erazem
Scheyer — eden naših najpogumnejših deželanov ... Pisar deželnih
stanov Matej Klombner je prvi boritelj za pravo Kristusovo vero
v Ljubljani... In kanonik Primož Trubar —«
»O gospodu Trubarju sem pa že slišal mnogo dobrega,« je prekinil
škofa baron Ungnad. »Pravili so mi, da je za njegove krepke
pridige v domačem jeziku vsaka cerkev premajhna.«
Poveljnik je Trubarju prisrčno stisnil desnico.
»Tako je. Resnico so vam povedali,« je pritrdil škof.
Ungnadov samozavestni »poveljniški« pogled se je srečal z resnim
Trubarjevim. Moža se seveda nista zavedala, da bo nekoč njuna
zveza rodila slovenskemu in hrvatskemu narodu — bogato slovstveno
žetev.
130
8. poglavje
Počasi, sključen pod težo velikega polnega koša, je stopal gvardijan
frančiškanskega samostana, Madjar oče Ivan, skozi Bršljin.
Opiral se je na močno drenovo gorjačo in izpod čela z žarečimi očmi
motril može, ki so po dnevnem delu sedeli na klopeh pred svojimi
kočami in čakali, da jih ženske pokličejo k večerji.
»Vrag naj jih pobere!« je sam pri sebi godrnjal pobožni gvardijan.
»Nalašč sem izbral pozno uro — že po sončnem zatonu — za svojo
vrnitev. Izogniti sem se hotel zijalom. Ali je treba, da vedo, koliko
mlioščinskega masla sem nabral od Trebnjega do Bršljina? Jutri ga
pouerem po Straži, Prečni in Bršljinu. Prepričan sem, da ga dobim
v Bršljinu polovico manj kakor drugekrati. Tile Bršljinci so postali
zadnja leta kar sumljivi. Pozna se jim, da so kapiteljski podložniki.
Vsa uporna je ta drhal. No, le naj me poizkusijo prikrajšati pri
spomladanski beri! Vse hudiče jim naženem na vrat!«
9* 131
S tem pobožnim naklepom v srcu je sveti mož z gorjačo nagnal
nekaj smrkavih in umazanih otrok, ki so prihiteli, da duhovniku
poljubijo roko.
»Ze dobro! Umijte se prej!« jih je nahrulil.
Po cesti je za menihom prigalopirala kavalkada tujih gospodov
in stražnikov.
Gvardijan se je postavil na rob ceste in se ozrl... Prva dva sta
duhovnika — je ugotovil po korarskih križcih na prsih — korarja.
Morda obisk iz Ljubljane? Prošt Kolpekh je bolan. Obisk mu najbrž
ne bo dobrodošel.
Nadaljeval je pot za kavalkado, ki se je zakadila v Rožni hrib.
Vendar pred dvignjenim mostom ni klical vratarja, da bi mu
odprl mestna vrata, ki jih je za tujo kavalkado že zaprl. Pobožni
mož je krenil ob jarku na Loko, kjer ga je čakal samostanski čoln.
Ni maral, da bi mu meščani z očmi tehtali bero.
Drugega dne se je že ob zori raznesla po mestu novica: Iz Ljubljane
je prišel cerkveni vizitator!
Marsikomu je zastal dih od strahu, saj so prišle tudi do Novega
mesta že vesti o strašni inkviziciji, ki jo je uprizarjala visoka duhovščina
v sosedni Italiji in Španiji. Tudi na Dunaju in v Gradcu so
baje že pomorili nekaj ljudi, ki zagrizenim katoličanom niso bili po
godu. Obglavili so jih, nekatere pa sežgali na grmadi. Koliko jih je
že pomrlo po ječah, pa nikoli nihče ni zvedel.
Na vse zgodaj je planil v Gričarjevo skladišče pek Krajec in
razburjeno šepetal prijatelju na uho:
»Jakob! Skrij tiste nemške luterske knjižice, ki si mi jih nekoč
posodil! V proštijo je sinoči prišel vizitator iz Ljubljane. Kdo ve,
kakšnega vraga nam zagode. Morda bodo preiskovali po hišah znanih
luteranov.«
Gričar je mirno odgovoril:
»Ne boj se! Vajen sem ravnati s takšnimi rečmi. Pri meni e
bodo nič našli.«
Prijatelj je pomirjen odšel.
Mladi trgovec pa je stopil Iz skladišča v prizidek, kjer sta si bila z
Ano uredila prijazno pisarno. Z dvema korakoma je bil pri edinem
oknu s široko okensko polico. Pritisnil je na skrito vzmet in povlekel
polico k sebi. Zdrsela je in pod oknom se je pokazala v zidu precej
prostorna odprtina. V njej je bilo nekaj manjših knjižic, na desni
strani pa večja knjiga — Lutrova biblija.
Gričar jo je pozdravil z nasmeškom.
132
»Moje edino razkošje!« si je mislil. »Ne boste mi ga zavohali!«
Previdno je porinil polico nazaj — nihče bi ne mogel slutiti, da
se premika. Položil je nanjo še črnilnik s posipalnikom in kup trgovskih
računov iz stiškega samostana, ki jih je vzel s pisalne mize.
Le on in Jòrg Pimperli, ki mu je še vedno gospodaril na Griču, sta
vedela za skrivni predal. In Ana, seveda.
Gričar je snel s kljuke svojo čepico, zaklenil pisarno in skladišče,
stopil na dvorišče in zaklical proti prvemu nadstropju:
»Ana!«
»Takoj!« se je oglasila in že pritekla na hodnik. Njen obraz je
postal po porodu — za novo leto je podarila možu lepega zdravega
dečka — bolj poln. Prav tako se je zredila v telo. Pepelnatoplave
kite ji niso več visele po hrbtu, ampak so ji kakor svetla zlata krona
objemale glavo. »Kaj bi rad, Jakob?«
»Ko Matej in Tevž pozajtrkujeta, naj znosita pet zabojev za
Metliko pred skladišče. Vrnem se takoj!«
»Prav.«
Odhitel je skozi vežo in navzdol po trgu. Na desni strani trga,
že proti koncu, je poleg porušene hiše Matije Drgetaja stala večja
zidana enonadstropna hiša s širokim vhodom in močnim poševnim
podpornim zidom v pritličju. To je bila hiša plemiča Erazma Scheyerja,
zelo vplivnega deželana, lastnika gradu v Soteski in požrtvovalnega
luterana. V njegovi hiši, v prostorni lopi na dvorišču, so se
shajali novomeški luterani vsak večer k branju evangelija. Kadar je
prišel predikant s Hmelnika ali župnik iz Toplic, ki je bil tudi luteran,
so Novomeščani poslušali poleg evangelija tudi pridigo. Na koncu
Pa so si vsi zapeli kakšno nabožno pesem.
»To naše shajanje mora seveda prenehati, dokler traja vizitacija,«
si je mislil Gričar, ko je stopil v široko vežo. Krenil je po stopnicah
na levo in potegnil v prvem nadstropju za zvonec.
Stara dekla, ki je prišla odpirat vrata, je položila prst na usta:
»Psst! Milostljiva gospa še spijo.«
»Najbrž jih je moj zvonec zbudil. Povejte gospodu, da prinašam
zelo važno vest. Odlašanje bi nas spravilo vse v veliko nevarnost.«
»Milostljivega gospoda ni doma. Odšli so že ob zori na lov.«
»Potem prosim, da me sprejmejo milostljiva gospa.«
Nekaj trenutkov pozneje je mlada gospa Scheyerjevka, žena Jurija
Scheyerja in snaha vnetega luterana Erazma, sprejela trgovca
Gričarja. Bila je še v porodni postelji — pred petimi dnevi je rodila
sina Abrahama.
133
Gričar ji je kratko sporočil nevarnost, ki je pretila vsej novomeški
luteranski srenji.
Mlada gospa pa se ni prav nič razburila. Nasmehnila se je in
mirno pojasnila:
»Naša hiša je last mojega tasta, deželana in plemiča Erazma Scheyerja.
Nobena komisija nima pravice, stopiti čez naš prag. Kar mirni
bodite, Gričar! Sicer pa vam lahko zaupam, da smo sinoči prejeli iz
proštije pisemce s sporočilom, da je dospel gospod Pavel Wiener,
dekan novomeškega kapitlja, kot cerkveni vizitator za nekaj dni v
Novo mesto in nas želi obiskati. Gospod Wiener je namreč član deželnih
stanov in dober znanec mojega tasta. Poleg tega je — ampak
ne smete me izdati, da sem vam to povedala! Povem vam le, da vas
pomirim in da novomeški luterani ne bodo te dneve nič takega storili
kar bi gospoda Wienerja spravilo v mučen položaj. Torej — gospod
vizitator je — skrit luteran!«
Ce bi treščilo pred Gričarja, bi ne bil bolj iznenaden, kakor je bil
ob tej novici. Zdaj je razumel, zakaj je Scheyerjevka njegovo novico
tako mirno sprejela! Prvič ji ni povedal nič novega in drugič: vizitator
— luteran! Saj to je — to je —
»Ha, ha, ha! Naj mi oprostijo, milostna gospa! Ampak to je zares
smešno! Ha, ha!«
»Kaj ne, da je? Saj sva se midva s soprogom tudi smejala. Moj
soprog je rekel: »To jé škof Kacijanar skuhal našim vnetim denunciantom,
očetom frančiškanom.
»Njihov gospod soprog imajo prav. Mi vsi pa bomo pomagali, da
se bodo ti novomeški kutarji-prosjaki, ki bi nam radi spravili inkvizicijo
na vrat, kar pošteno osmešili. Kaj mislijo, milostna gospa, kako
naj se lotimo te zadeve? Oni so vedno iznajdljivi v takih rečeh.«
Hudomušen smehljaj je izpreletel obraz mlade Scheyerjevke.
Njene poredne oči so se zasvetile.
»Veste kaj? Frančiškani so zatožili Novomeščane, da ne hodijo v
cerkev in morajo duhovniki maševati v praznih cerkvah. Zdajle ob
sedmi uri bo imel gospod vizitator pridigo in mašo v kapiteljski
cerkvi. Ali ne bi bilo imenitno, če bi se te maše udeležilo vse Novo
mesto? Katoličani bodo že tako prišli polnoštevilno.«
»Ho! Imenitno že — ampak luterani ne hodimo k maši.«
»Ako bi vsakemu razložili, da gre le za potegavščino zaradi ovaduštva
frančiškanov, bi prišli vsi. Ali ne?«
»Saj res, tako se bo dalo napraviti. Dobro so si izmislili, milostna
gospa. Moram kar hiteti, da obvestimo vse mesto.«
134
Uro pozneje se je zgodilo čudo: Novo mesto je oživelo kakor
mravljišče, če udariš s palico po njem. Vse prodajalne, gostilne in
delavnice so se zapirale in vsi meščani so s polnoštevilnimi družinami
zapuščali domove in se praznično oblečeni vzpenjali od vseh strani
h kapiteljski cerkvi. Tudi mnogo vojakov, posebno oficirjev je bilo
vmes.
Cerkev se je polnila in polnila. Ze so se ljudje pošteno prerivali,
da so si priborili vstop. Na koru sta organist in učitelj razvrstila
učence kapiteljske šole, da bi pri maši odpevali duhovniku. Cerkev
je bila že tako polna, da so ljudje stopali na stopnice stranskih oltarjev
in kora. Zasedli so spovednice in se gnetli na stopnicah prižnice.
Pritajen smeh je šel po cerkvi, ko je nek burkež prislonil od zunanje
cerkvene strani lestev in pogledal skozi odprto cerkveno okno. Naposled
se je pred vhodom nabralo toliko ljudi, da ni nihče več mogel
prodreti skozi gnečo.
Zvon je oznanil začetek maše, ko je pred vhod prisopihal gvardijan
o. Ivan. Začudeno je obstal pred steno ljudi, ki je obdajala vhod.
»Cerkev je prazna, pa ne moremo noter,« se je oglasil zbadljivi
Korneder. Sedel je na kamnu pred cerkvijo že takrat, ko je bila
cerkev res še prazna. Poln klobuk nabranega denarja je pričal, da
»verniki« to pot niso skoparili z miloščino.
S strupenim pogledom je gvardijan premeril Kornedrov klobuk.
Rekel seveda ni nič.
»Pustite ga v cerkev, da bo lahko poročal Ferdlnu, kako je
prazna!«
Ljudem je vstajala kurja polt ob predrznem govorjenju prekrščevalskega
miloščinarja. Gvardijan je divje blisnil s pogledom izpod
čela na berača... Vražji dedec prekrščevalski! Izpulil bi mu jezik!
Odkod ve, da sem hotel poslati poročilo kralju na Dunaj, ker mi škof
Kacijanar ni nič odgovoril? ...
»Velečastiti naj gredo za menoj!« se je ujezila pobožna gospa Kramariča
in odločno sunila s komolci v gnečo: »Prosim, prostor za gospoda
gvardiana!«
Ljudje so se ozirali, umikali, smejali.
»Ali jo je najel?« je polglasno vprašal šaljivi ključavničar Luka,
ki je stal med vrati. Umaknil se je, ampak tako, da je Kramarìco
in potisnil v stran, gvardijana pa pahnil naprej, da je priletel ob široki
hrbet usnjarja Primoža Vojske.
»Prekleti kutar!« je pritajeno zarenčal nanj bojeviti usnjar, ko se
je ozrl. Potem se je brž zopet okrenil proti prižnici, kjer se je vizi-
135
tator Pavel Wiener že dalj časa zaman trudil, da se med ljudmi, ki
so stali na stopnicah, prerine na pnižnico.
Zdajci se je s korarskega sedeža ob strani glavnega oltarja oglasil
raskavi glas kanonika Jurija Keclja, ki je bil na glasu odločnega in
spretnega, nekoliko grabežljivega gospodarja. Bil je zelo premožen in
je kapitlju večkrat posojal velike vsote, za katere mu je prošt Kolpekh
zastavil že več velikih kmetij. Kot duhovnik ni bil priljubljen
niti pri katoličanih, niti pri protestantih. Za svoje duhovniške posle
se je bolj malo brigal, saj mu obširna posestva niso pustila časa za
to. Ker je bil močno zadirčen in je slovel po svojih nečednih denarnih
poslih, se ga je vsak rad izogibal. V Ljubljano je prišlo že več pritožb
zaradi njega.
»Slabo vest ima. Rad bi se mi prikupil z uslužnostjo,« si je mislil
Wiener, ko je zaslišal njegov glas izza oltarja:
»Ljudje božji! Pomaknite se s stopnic na prižnico, da bodo gospod
vizi ta tor mogli mimo vas!«
Nasvet ni bil slab.
Res se je kmalu nato pokazal Pavel Wiener na prižnici. Gričarju,
ki je stal z Ano sredi cerkve, se je zdelo, da so se vizitatorju zasvetile
oči od zadovoljstva, ko je zagledal pred seboj do zadnjega
kotička natlačeno cerkev. V resnici je Wiener takoj spoznal spletko
svojih novomeških somišljenikov in sklenil, da jo v svojem vizitatorskem
poročilu temeljito izrabi v osramotitev nasprotnikov.
Za snov svoje pridige si je izbral priliko o Kajnu, ki je zaklal
brata Abela in ga daroval bogu v žgalni dar. Primerjal je Kajna
brezvestnim stremuhom, ki žrtvujejo najboljše ljudi, da preko njihovih
trupel dosežejo svoje sebične namene.
Wiener je bil zelo dober govornik. Vsi so pridigo razumeli. Pri
cerkvenih vratih je nastalo šepetanje in oči vseh tam okrog stoječih
so se kakor na povelje obrnile v gvardijana... Kaj bi togotni
Madjar v tistem trenutku dal za to, da ga ne bi bil »vrag zanesel
v cerkev« — kakor se je sam pri sebi jezil.
S prihuljenim pogledom iz svojih črnih oči je ošvignil pridigarja
in si mislil: »Le počakaj, luterski skrivač! Kadar bo tvoja mera polna,
ti zlomimo tilnik!«
Skozi odprta okna Gričarjeve spalnice je prihajal dih prve
pomladne sapice. Zastori na oknih so se majali. Med njimi je medlo
sijal v sobo svit zvezdnatega neba.
136
Ana je ležala z odprtimi oCmi poleg svojega moža. Danes se je
zopet pokazal tak, kakršnega je imela najbolj rada: pogumen, odločen,
požrtvovalen, ne tako vsakdanje trgovski, obseden na dobiček, na
denar, na bogatitev. Saj mu je denar letel kar sam na kup! Tri leta
so minila, odkar si je ustanovil trgovino, pa je že govoril o tem, da
bo treba dozidati novo skladišče. Namesto enega pomočnika je imel
zdaj tri: enega v manufakturnem oddelku, kjer je delal tudi sam,
dva v špecerijskem, kjer je imel tudi učenca.
Ana je že od svoje nosečnosti vodila zgolj pisarno. Dva hlapca
sta skrbela za prevažanje blaga. Dva para močnih konj in pripraven
trgovski voz, si je Gričar v ta namen nabavil. Preskrboval je z blagom
vojaška skladišča v Novem mestu, Črnomlju in Metliki. S špecerijskim
blagom je bilo treba oskrbovati tri vojaške kuhinje in dve
oficirski mizi: eno na trgu v Svarcovi gostilni, drugo v Zidani ulici
v gostilni Marka Mihača. Mnogo mnogo denarja se je zadnje čase
stekalo iz vseh teh podjetij v Gričarjevo blagajno.
In vendar — ali je bil zadovoljen, srečen? Vedno je še tako nemiren,
vedno na lovu za dobičkom. Morda je srečen zdaj, ko ima sina
naslednika?
»Najin sinček! Moje zlato zlato dete!«
Ana se je oprla na komolec in strmela proti zibelki svojega
otroka.
»Zakaj ne spiš?« se je za njenim hrbtom oglasil Gričar.
»Razmišljala sem o najini sreči,« je tiho odgovorila in se zopet
vlegia. Z roko je tipala za njegovo roko, jo našla in pogladila. »Povej,
Jakob, ali si srečen?«
»Seveda sem. Zakaj bi ne bil? Ali ti nisi srečna?«
»Sem. Zelo zelo sem srečna, zdaj — ko sem ti rodila sina, najinega
Adama.«
»Prej nisi bila?«
Molčala je nekaj časa. Potem je izpustila njegovo roko in zašepetala:
»Ne. Vedno me je preganjal strah, da ne bom imela otroka —
več kakor dve leti! Priznaj, da je tudi tebe že skrbelo!«
»No, ne rečem, da bi ne bil nikoli pomislil na to. Človek hoče
vendar vedeti, za koga se trudi in peha od zore do noči! Ali ne?«
»Da. Vedela sem, da je tudi tebe skrbelo, čeprav mi nisi nikoli
nič rekel. Hvaležna sem ti, da si tako dober z menoj, Jakob!«
»Kaj vendar govoriš! Spi zdaj! Jutri morava zgodaj vstati, če se
hočem odpraviti po blago na Reko.«
Brž je pograbila njegovo roko in si jo pritisnila na ustne.
t
137
»Najboljši človek si, kar jih poznam,« je zašepetala.
»Ne delaj svetnika iz mene! Luterani smo svetnike odpravili,« se
je smejal. Pomislil je na sestro Urško, na svoj lov za dobičkom, na
trdosrčno izterjavo dolgov, ki so jih pri njem napravili siromaki...
Ali je to dobrota? Dostavil je: »Saj ne veš, kakšen sebičnež sem.
Zdaj pa lahko noč!«
Obrnil se je na drugo stran in kmalu je njegovo globoko dihanje
oznanjalo, da je zaspal.
138
* ' M
9. poglavje
V začetku leta 1547. je bilo v Gričarjevi hiši veliko razdejanje.
Zidarji so bili tu že od poletja prejšnjega leta. Postavili so zunaj na
dvorišču zopet novo veliko obokano skladišče, vrh njega pa lepo stanovanjsko
nadstropje, ki je bilo do novega leta končano in očiščeno.
Takoj po novem letu so se Gričarjevi vselili v novo stanovanje, ki je
bilo pravzaprav namenjeno Gričarjevim trgovskim uslužbencem. Te
so začasno nastanili v novem skladišču, kajti treba je bilo podreti
leseno prvo nadstropje v sprednjem delu hiše in ga nadomestiti z
zidanim. Veliko dvorišče je dobilo v pritličju krog in krog krasno
kamnito stebrovje z. obokanimi hodniki — arkade, kolikršnih ni bilo
v nobeni drugi novomeški hiši. Enake arkade so postavili v prvem
nadstropju. Obokani stebrični hodniki bi delali čast vsaki graščini.
»Gričar je že neizmerno obogatel,« so govorili ljudje.
In niso se mnogo motili. Fred Gričarjevo hišo in navzdol ob zgor-
* njem robu trga so stali skoraj vsak dan po trije, štirje tovorni konji,
139
ki so jim nakladali ali razkladali blago. Večkrat v tednu sta čakala
tam Gričarjeva četverovprežna tovorna vozova, ki sta prepelj avala
blago v Črnomelj ali Metliko, v Kostanjevico ali v Krško, včasih tudi
kam dalj na Hrvaško ali Štajersko.
Toda promet z blagom ni bil edini Gričarjev dohodek. Prav znatne
vsote so prihajale v njegov žep po izključno denarnih poslih. Ker v
Novem mestu ni bilo bank, kakršne so tedaj bile morda komaj v
največjih evropskih mestih, so ljudje shranjevali in si izposojevali
večje vsote denarja pri trgovskih podjetjih, ki so bila na dobrem
glasu. Tako so imeli svoje račune pri Gričarju skoraj vsi zemljiški
gospodje novomeške okolice: Ruessenstein s Hmelnika, Villanders z
Otočca, Grabenski z Grabna, Mindorfer s Pogane, Scheyer iz Soteske,
celo Turjačan iz Žužemberka je po svojem upravitelju vložil precejšno
vsoto v Gričarjevo podjetje. Ker je Gričar zalagal njegovo graščino
z najrazličnejšim trgovskim blagom, sta bila v stalnih trgovskih
odnosih.
Marsikdo bi se čudil, če bi smel pogledati v knjige, ki jih je
vodila Ana Gričarica. Videl bi, kako se je v tem ali onem računu
preobrnilo »dobro« v »breme« in je iz imetka počasi nastajal dolg.
Tako je hmelniški Ruess pl. Ruessenstein bil pri Gričarju že precej
zadolžen in mu je v zmanjšanje svojih dolgov ponudil vinograd na
Trški gori, ki je bil bliže Griča, kakor Hmelnika. Gričar je vinograd
z veseljem sprejel, ker si ga je že nekaj let želel, in črtal Ruessu
del dolga.
»Kaj pa bo z Mindorferjevim dolgom?« je zaskrbelo Ano. »Za lansko
leto niti obresti ni plačal.«
Gričar je zamahnil z roko:
»Žiga Mindorfer mi je obljubil, da plača ves dolg, ker bo letos
prodal Pogance Ivanu Lenkoviču. Za tista dva tisočaka, ki mi jih bo
vrnil, postavim novo gospodarsko poslopje na Griču in kupim nekaj
gozdov od Villandersa. Pravi, da ima preveč gozdov. Dokupil jih je
k svojemu fevdu le zaradi lova. Vzhodno od Banofa mi stiški menihi
ponujajo nekaj lepih njiv. Morda kupim še tiste, ker so prav blizu
našega vinograda.«
Ana je prikimala. Najvarneje se je nalagal denar v zemljo, to
je vedela.
Zunaj je bilo slišati po snegu capljanje otroka. Ob vrata pisarne
je butnil štiriletni Adam in jih odprl:
»Mama! Dva gospoda sta razjahala pred hišo in dva hlapca s
puškami in sulicami. Menda pridejo k nam.«
»Ali jih poznaš?« je vprašal Gričar.
140
»Ne, niso še bili pri nas.«
Ana je vstala. Njen obraz je bil smrtno bled. Nemški, da otrok
ne bi razumel, je zašepetala možu:
»Jakob! Prišli so pote — zaradi vere! Skrij se, lepo te prosim!
Vzemi konja in beži na pristavo!«
Noge so se ji tresle od strahu. Vendar se je premagala in stopila
skozi vrata proti veži. Gričar je planil mimo novega skladišča m se
prihulil za kupom starega lesovja, ki so ga zidarji zmetali iz prvega
nadstropja. Slišal je Anin krik:
»Jezus! Oni so!«
Ozrl se je, obstal kakor okamenel... Zvil se je in iz grla mu je
bruhnil glasen krohot:
»Ha! Ha! Ha!«
Pritekel je čez dvorišče nazaj. Žena je enega izmed gospodov že
prisrčno objela. Bil je njen boter — trgovec Cvekelj.
Drugi pa — Gričar mu je z obema svojima stiskal roko — je bil
kanonik Primož Trubar. Tudi Ana mu je podala roko in povabila:
»Prosim, pridita, gospoda! Pri nas je vse narobe. Kar za menoj!«
Peljala ju je čez dvorišče in po zasilnih stopnicah v prvo nadstropje
dvoriščne stavbe. Kot dobra gospodinja je Ana gostoma najprej
postregla v svoji prijetni sprejemnici, potem je prisedla in prisluhnila
razgovoru svojega moža z dragima znancema.
»Kako je zdaj v Ljubljani?« je vprašala Trubarja, ko je Cvekelj
nehal pripovedovati o potovanju po zasneženi Slovenski krajini.
»Slabo, draga gospa. In kaže, da bo še slabše. Naslednik našega
pokojnega Kacijanarja, škof Urban Textor — Tkalčič je menda njegovo
pošteno slovensko ime — je začel kazati svoje pravo lice. Nahujskan
od vseh strani, me je poslal v St. Jernej — kmetovat,« je
odgovoril Trubar. Pogladil si je kratko kodrasto brado in pomežiknil
C veki ju.
Ana je pogledala od enega do drugega in vprašala:
»Ali res?«
Trubar je skomignil z rameni:
»Rekel je, da je tam župnijsko gospodarstvo v neredu. Poveril
mi je šentjernejski vikariat, da spravim v red, kar je treba.«
»Nekaj kuhajo na Dunaju, se mi zdi,« je Cvekelj tiho pritaknil.
»Previdni bomo morali biti.«
Trubar je prikimal predse.
Ce bo šlo tako dalje, se bom moral od svojih rojakov kmalu spet
posloviti,« se mu je odtrgalo od srca.
141
Gričar se je zganil. Zbal se je za Trubarja, ki je že takrat slovel
kot najboljši slovenski pridigar. Tolažilno se je pogovarjal:
»Naj ne bodo preveč črnogledi, velečastiti! Ako bi potrebovali
pomoč — Novo mesto je po večini na njihovi strani. Ce bi jih kdo
preganjal, naj se kar k nam zatečejo! Ce se bojijo izdajalcev v
mestu — tudi teh imamo nekaj — jih bodo pa naši somišljeniki Scheyerji
na gradu v Soteski ali tudi Turjačani v Žužemberku radi sprejeli.
Povsod dobijo zanesljive ljudi, ki jih bodo oteli pred preganjalci.«
Trubarjevo resno obličje se je zjasnilo.
»Da. Hvala bogu, da je zdaj. že povsod dovolj pravih kristjanov.
Upajmo, da kmalu dosežemo, kar so dosegli drugod po nemškem cesarstvu:
svobodo verskega prepričanja.«
»Lepo bi bilo, če bi ljudje živeli v miru med seboj,« je vzdihnila
Ana.
Služkinja Micka je pogledala v sobo in vprašala:
»Gospa, ali smem prinesti Martka v sobo? Strašno sili k njim.«
»No, daj ga sem in pripravi malico zanj!«
Dekla je prinesla v sobo dve leti staro dete, Gričarjevega drugorojenega
sina Marta. Fantek je imel okrogel obrazek, obdan od gostih
zlatih kodrčkov. Lasišče mu je segalo tako globoko v čelo, da so
se mu kodrčki povešali prav na obrvi. Njegove oči so bile rjave
kakor materine, le pogled je bil čudno nemiren. In hodilo dete Še ni,
čeprav je že dopolnilo dve leti. Izpod krilca sta gledali dve slabotni
ukrivljeni nožiči. Tudi govoriti otrok še ni znal.
»Mam — mam — mam!« je brbljal in iztegnil ročice z dolgimi
prstki k materi.
Trubar in Cvekelj sta se spogledala s kratkim prestrašenim pogledom...
bebec! — je rekel njun pogled — Bebav siromak! Uboga
mlada mati! Ali se zaveda svoje nesreče? O, bog! Koliko bolečin bo
še prestalo njeno srce!
Ana ni opazila nemega razgovora obeh gostov. S srečnim nasmehom,
polnim materinske ljubezni je gledala malemu Martu v obrazek
in si postavljala otroka v naročje. Detetu pa so klecnile nožiče in
skrilo je težko glavico na materine prsi.
»Mam — mam — mam!« je blebetalo.
Jakob Gričar je ujel prestrašeno spogledovanje obeh gostov in —
razumel ga je. Stisnil je tanke ustne, povesil glavo in vzdihnil.
Vzdihnil je tudi Trubar in z njemu lastno resnično pobožnostjo
bogu vdano tiho izpregovoril:
»Vsak človek mora nositi svoj križ.«
Ana, ki ga ni razumela, ga je pomilovalno pogledala in potolažila:
142
»Tudi za njih bodo še prišli boljši časi, velečastiti.«
V dno duše pretresen, je Trubar povesil pogled na svoje visoke
jahalne škornje. Ni se upal pogledati Ani v oči... Kdaj bo treščilo
spoznanje y to ubogo, nič hudega slutečo ženo?
Dve leti pozneje.
Na Gričarjevem vrtu so zorele prve češnje. Ana je vstala s klopi,
kjer se je grela na soncu, in stopila mimo kupa peska, s katerim se
je igral mali Mart. Pripognila je češnjevo vejo k sebi in si natrgala
pest češenj. Sedla je zopet na klop k otroku in ga poklicala:
»Mart! Pridi k mami!«
Otrok jo je pogledal, se nasmehnil in zalepetal:
»Mamamam-------lala — bab!«
Izpustil je leseno žlico, s katero je presipaval pesek, se s težavo
skobacal kvišku in se z gugajočimi koraki zaletel proti materi.
Izluščila je koščico in dala otroku češnjo v usta. Mart je prikimal
s kodrasto glavico, ki se mu je nekako težko zibala na tankem vratu.
Obrnil se je in s težavo odkoracal po peščeni vrtni stezi:
»Mamamam — — lala — bab!« je zablebetal.
2e nekaj mesecev — vedno isto ... Kdaj bo začel razločno govoriti?
Drugi otroci njegove starosti že govore kakor odrasli... Adam
je bil star dve leti, pa je znal že vse razločno povedati, Ta pa... Kaj
je s tem otrokom? Ali se mu noge ne bodo zravnale? Bile so še vedno
zvite. Pri hoji — shodil je šele pred štirinajstimi dnevi — je udarjal
s kolenom ob koleno in v bokih se je gugal z ene strani na drugo
kakor raca. Glavo je držal sklonjeno naprej, kakor da bi mu bila
pretežka. Jokal ni skoraj nikdar. Prijazno se je smehljal, toda njegov
nemirni pogled se je malokdaj ustavil na kakšnem človeku. Le kadar
je mater zagledal, so se mu oči zasvetile v zadovoljstvu, rjave oči,
obrobljene z dolgimi, črnimi trepalnicami. Nos ni bil Gričarsko orlovski,
ampak kratek, širok in top, na koncu navzgor zavihan. Ustnice je
'imel otrok nabrekle in blede, držal pa jih je vedno nekoliko razprte,
vedno v nasmešek raztegnjene. Ves drugačen je bil kakor njegov
dve leti starejši bratec Adam.
Ana je pogledala za starejšim sinom, ki se je igral sredi vrta
poleg vodnjaka ... Da, Adam je bil zdrav, lep otrok.
Ampak Mart! Kaj je s tem ubožčkom? Ali je bolan?
Skrb se je oglasila v Aninem srcu.
Bum!-------Bum!-------- Bum!
Trije streli iz trdnjavskih topov so pretresli ozračje.
143
Turki!
Ana je skočila s klopi. Ozrla se je na levo: na Rožnem hribu je
vstajal steber dima! Na desno: Miklavž, Jera — povsod že gore grmade!
Pograbila je Marta, ki je racal proti vodnjaku, ga dvignila, prijela
Adama za roko in stekla proti izhodu, planila čez Rožno ulico in
skozi visoka vrata domačega dvorišča. Vsa zasopla je z otrokoma pritekla
skozi temni, obokani prehod na sprednje dvorišče, vse zastavljeno
z vedri apna in barve — pleskali so že dozidano prvo nadstropje
sprednje stavbe.
Jakob je zaklepal pisarno. Na glavi je imel železno čelado, na
prsih vrh usnjenega telovnika svetel oklep. Ozrl se je na ženo in ji
pokimal:
»Zdaj so pa tukaj!«
Poslovodja Matej Vrbič je pritekel iz skladišča s svežnjem ključev
in planil skozi vežo, da zaklene obe prodajalni. Nekaj drugih
uslužbencev se je s preplašenimi obrazi nagnetlo iz skladišča na
dvorišče.
Gričar je pomolel ženi ključe pisarne:
»Tu jih imaš, žena! Naroči deklam, naj znosijo nekaj hrane v
kletno skladišče in umaknite se vanj, če bi Turki začeli streljati s
kanoni. Pošlji nam opoldne nekaj jedi na utrdbe! Janček! Til ostani
pri gospe!« je zapovedal svojemu trgovskemu vajencu. Potem je
položil bledi Ani roko na ramo in jo potresel: »Kar brez skrbi, Ana!
Novomeške utrdbe so doslej vzdržale vsak turški naval. In vojaštva
je zdaj v mestu, da še nikoli ne toliko.« Pomirjevalno je potrepljal
ženo po rami in ji prišepetal: »Saj si moja hrabra ženka!« Nato se je
obrnil k uslužbencem: »Fantje, zdaj pa kar z menoj! V mestni orožarni
bomo dobili puške, meče in vse kar bo treba. Zbogom, žena!
Adam, priden bodi in mamice se drži! Ana, pripravi prostor za begunce
iz okolice! Zbogom!«
V veži se je še enkrat obrnil in pomahal z roko. Mimo njega je
pritekel poslovodja in izročil Ani ključe skladišča in prodajalne.
»Zbogom, gospa!«
»Zbogom, Matej! Pazite na gospoda!«
»Bom, gospa. Brez skrbi naj bodo!« Tekel je za drugimi.
Brez skrbi! Katera žena bo zdaj v mestu brez skrbi?
Toda potlačila je strah v svojem srcu. Zagledala je dekle, ki so
prišle — kravja dekla Tona iz hleva, pestema Micka in kuharica
Katra iz dvoriščne stavbe — in preplašeno gledale gospodarico...
Pogum! Mir! Mir za vsako ceno, da ne napravi brezglave zmešnjave
v hiši!
144
»Katra! Kosilo bo treba danes nesti gospodu in uslužbencem na
utrdbe. Nesla ga bo Micka in spremil jo bo Janček, da bosta hitreje
našla naše ljudi. Tona in Micka! Vedve znosita zdaj vse fantovske
reči, obleke in posteljnino in vse njihovo pohištvo v staro skladišče
poleg trgovine. V izpraznjeno novo skladišče pa nanesita slame s
poda za begunce iz okolice. Janček, pomagaj jima!«
Res so bili Anini ukrepi potrebni. Ze četrt ure pozneje so pridrevili
po Zidani ulici prvi begunci na trg. Mestni svetovalec, stari
gospod pl. Raab je prevzel dolžnost, da porazdeli begunce po hišah
in po dvoriščih. Čeprav so bile vse hiše v mestu prenapolnjene z
vojaštvom, je bilo treba najti prostora za ljudi, ki bi bili tam zunaj
mesta zapisani strašnemu pokolu ali nič manj groznemu suženjstvu.
Ze je stal stari »kvartirni mojster« Raab v Gričarjevi veži:
»Gospa Gričarca! Prosim, naj vzamejo pod streho begunce iz
Bršljina in z Melarjeve pristave! Ce ni v hlevu prostora, naj priklenejo
živino na vrtu!«
»Prav, gospod Raab.«
Stari Raab je tekel dalje.
»Pospravite vse vozove iz kolarnice, da bo dovolj prostora za
, ljudi!« je zapovedala Ana deklam. Sama je šla z otrokoma za
Katro, ki je kuhala že v novi, trdno obokani kuhinji v novo sezidanem
prvem nadstropju sprednje stavbe. Zaklenila je vrata nad
stopnicami in postavila Marta na tla. Prijela je vedro, polno barve,
ki so jo bili pleskarji pozabili sredi hodnika in odnesla vedro in
Čopiče po hodniku v shrambo. Vzela je metlo in pomela hodnik in
široko predsobje. Iz kuhinje je prinesla polno naročje deščičnih odrezkov
in jih stresla v predsobju na tla.
»Tukaj imata lepe deščice, pa se igrajta!« je rekla otrokoma in
zaklicala v kuhinjo:
»Katra! Poglej včasih, kaj delata otroka in daj vsakemu jajce za
Predjužnik! Zakleni za menoj vrata!«
Odšla je in skozi vrata z gosto železno mrežo pokimala Katri,
ki je zaklenila za njo.
Ko je prišla Ana po stopnicah navzdol, so že prihajali po veži prvi
begunci. Zenske s culami so vodile otroke. Možje z živino, obloženo
z vrečami, so prihajali z vsakovrstnim orožjem v rokah: z. vilami,
sulicami, nasajenimi kosišči, malokateri s puškami in pištolami.
S ceste, je prihitel za njimi mladi Scheyerjev lovec Andrej:
»Vsi možje na utrdbe! Za menoj!«
Odvedel jih je čez trg proti Dolenjim vratom, kjer so pričakovali
najhujši pritisk ob prvem navalu.
lo
145
»Od kod ste?« je Ana vprašala ženske.
»Iz BršLjina.«
»Pojdite za menoj!«
Peljala je ljudi čez dvorišče in skozi prehod na zadnje dvorišče.
Pokazala jim je kolarnico, kamor so dekle že nanašale slamo.
»Zivtino pripnite tod na stebre ograje, lahko jo privežete tudi na
vrtu tu čez ulico, nasproti dvoriščnih vrat. Ako boste hoteli kaj kuhati,
prosim, ne zažigajte tukaj nobenega ognja, da ne nastane požar!
Pridite na sprednje dvorišče. Tam bomo kuhali za vas. Izberite štiri
ženske, ki bodo nosile vodo iz vodnjaka na vrtu v podstrešne čebre,
da nam Turki ne zažgo streh nad glavami!«
»Bomo že vse naredile, gospa!«
Ana Gričarca se je vrnila. Na sprednjem dvorišču jo je že čakala
skupina ljudi z Melarjeve pristave.
»Kar vas je mož, zglasite se na magistratu! Ženske znosite svoje
stvari sem noter!« Pokazala je na novo skladišče, v katerem so bili
poprej domači uslužbenci.
»Naša gospa so sporočili, da pridejo za nami iz Bršljina. Hlapec
bo s konjem pripeljal staro gospo in otroka.«
»Že prav. Spravili jih bomo gor v naše stanovanje.«
Razen voza, ki je takoj nato pripeljal Melarjevo mater, ženo in
otroke, sta se ustavila pred Gričarjevo hišo še dva voza kmeta Janeza
Kovačiča. Na enem je ležala zakopana v kupu posteljnine bolna Kovačička,
na drugem njeni štirje otroci, prašič, nekaj vreč žita, kurnik
s kokošmi in nekaj posodja. Vsak voz je vlekel po en vol, zraven pa
je bila privezana krava.
»Cela procesija voz čaka pred Gorenjimi vrati, da se zapeljejo tez
most In skozi vrata v mesto. Komaj smo prišli na vrsto. Pravijo, da
se Turki že valijo od Mehovega sem,« je pripovedoval Kovačič Ani
Gričarici, ko jo je zagledal na dvorišču. »Gospa, dva voza sem pripeljal.
Ali naj ju zapeljem naokoli? Bolno ženo imam na enem.«
»Hm, bolno ženo imate? Joj, kam pa naj jo spravim? No, pridite
z menoj! Pisarno bom izpraznila, pa se lahko naselite vanjo. Prazna
vozova in živino pa zapeljite naokrog na vrt!«
Ana je odklenila pisarno in s Kovačičem sta znosila vse trgovske
knjige in še pisalno mizo v staro skladišče. Zaklenila je vhod v novo
skladišče in še onega v staro.
»Tako, zdaj se pa kar vselite sem! Noben izstrelek vam tukaj ne
more do živega. Vaša žena bo imela mir. Nekaj slame vam še pošljem,
da boste vsi imeli ležišče. In naša dekla naj vam pomaga prenesti
ženo sem! Takoj jo pokličem.«
146
»Gospa, nikoli jim ne pozabim, kako so dobri z nami!«
Zamahnila je z roko in odhitela, da pokliče Tono.
Tako se je sukala med begunci, dokler niso bili vsi spravljeni pod
streho. Nastavila je še tri begunke, da so napravile sredi dvorišča
ogenj in v dveh velikih kotlih skuhale kosilo za vse begunce, ki so se
zatekli h Gričarjevim.
Nato se je Ana vrnila k svojima otrokoma, ki sta se medtem
brezskrbno igrala v predsobju in na hodniku:
»Katra, ali bo kmalu kosilo za naše ljudi?«
»Je že, gospa. Naj pogledajo! V dva velika lonca sem pripravila
vse skupaj, meso in prikuhe v enega, solato v drugega. Se po košaro
grem v shrambo. Oni pa naj pokličejo Jančka in Minko!«
Komaj sta Micka in Janček s kosilom odšla, je zazvonilo po vseh
novomeških cerkvah — znamenje, da so se Turki že privalili pred
mesto.
Takoj nato se je streslo ozračje od zamolklega groma topov. Topovom
z utrdb so kmalu odgovorili turški topovi z Grmskega griča,
ne dolgo potem pa tudi že iz Ragovega loga. Vmes se je slišalo treskanje
pušk ...
Na Gričarjev vrt je Jurij Scheyer poslal četo strelcev in jih razvrstil
za strelnimi linami za primer, da bi Turki poizkusili s konji
preplavati Krko na tej strani. Prav tako je zavaroval obzidje višje
zgoraj na vseh vrtovih do mestnega špitala. Vendar ni bilo verjetno,
da bi Turki tvegali odločilen napad s te strani, ker je bil breg tukaj
tako strm in skalnat, da je bil za konje nedostopen. Topovi, ki so jih
Turki nastavili v Ragovem logu, so bili bolj lahke vrste in v mestu
niso napravili prevelike škode, ker so bili izstrelki komaj za jajce
debeli.
Nekaj izstrelkov je priletelo tudi v dvoriščno stavbo Gričarjeve
hiše. A debelo zidovje jih je vzdržalo. Toda Ana se je bala, da ne
prileti krogla skozi okno. Zato je spalnico takoj preselila v novo nadstropje
sprednjega krila, in sicer v obokano sobo, obrnjeno na dvorišče
in od vseh strani zavarovano.
Ko so dekle odnašale iz dvoriščnega krila postelje, je prišla Ana
z Martom po hodniku in se ustavila tik okna male sobe, kjer je bila
nastanjena stara gospa Melarjeva. Ana se je umaknila k zidu za
oknom, da bi pustila Micko in Tono mimo. Zdajci pa zasliši razgovor
stare gospe s svojo snaho:
»Kolikšni pa so Gričarjevi otroci?«
»Starejši je menda v šestem letu, mlajši pa v četrtem. Saj so ju
videli, tamle na hodniku sta se igrala dopoldne.«
«
10* U7
»Tista dva sta Gričarjeva? Ampak mlajši je menda bebec!«
»Ssst! Da, bebec je revček.«
»Joj. Pol človek — pol žival! Uboga Gričarca!«
Da, bila je zares uboga. Kako — tega obe gospe niti slutili nista...
Kar je ubogo Anino srce šele od daleč začelo slutiti, to je v tem
trenutku treščilo z neusmiljeno jasnostjo vanjo: bebec!...
Neozdravljiv telesni in duševni pohabljenec! Pol človek — pol
žival!...
Ko sta se dekli vrnili po posteljnino, sta dobili gospo nezavestno
na tleh. Mart je še vedno stal ob zidu, kamor ga je bila postavila
mati. Dekli sta priskočili gospe na pomoč, on pa je zablebetal:
»Mamamam — lala — bab!« in se nedolžno smehljal izpod gostih
zlatih kodrčkov.
Tri dni so Turki oblegali mesto in ga naskakovali od vseh strani.
Toda globoka Krka, strmo skalovje, debelo visoko obzidje in številni
hrabri branilci na njem — vse je kljubovalo tudi najsrditejšim naskokom.
Po treh dneh so Turki preko noči izginili. Le strašno razdejanje
po novomeški bližnji in daljni okoli je še govorilo o njih. Tisto noč
so gorele vse vasi naokrog, da je žarelo nebo v krvavem žaru. Mnogo
ljudi in živine so Turki zajeli po gozdovih in vse deloma poklali, deloma
odpeljali. Požgali so tudi Gričarjevo pristavo in sosedno Luterčo
vas. Ljudje so se z živino rešili pravočasno v gozdove.
V tistem letu so Turki še enkrat preplavili Slovensko krajino.
Ustavili so se tudi pred Novim mestom, toda z istim uspehom kakor
prvikrat.
Nekaj tednov pozneje je bilo po sedemletnem vojskovanju na
Ogrskem in v naših deželah sklenjeno s Turki premirje za pet let.
Kralj Ferdinand se je zavezal, da plača trideset tisoč dukatov tributa.
»Kje jih bo neki vzel!« je zagodrnjal slaščičar Krajec, ko je mestni
bobnar razglasil nekega dne vest o pomirju in tributu.
»Kje drugod kakor iz naših žepov!« se je zadrl poleg njega stoječi
usnjar Vojska.
Minilo je poletje.
Nekega dne v septembru, tik pred sončnim zatonom sta razjahala
pred Gričarjevo hišo dva moža: Žagar in Cvekljev sluga Jernej.
Žagar je odvezal s konja precej obširen zavoj in odšel v vežo, sluga
s konjem za njim.
»
148
Gričar, ki je prišel s sinčkom Adamom z vrta čez dvorišče, je
prisrčno objel tasta in naročil Adamu:
»Teci in povej mamici, da je prišel naš najljubši obisk — pa nikar
ne izdaj, kdo je to, da se mamica ne bodo preveč razburili!«
»Ali še vedno trpi na srcu?«
»Se vedno. Tisti prekleti Turki so jo takrat tako razburili, da je
še danes vsa bleda... Jernej, pelji konje tod skozi v hlev — saj sta
tam moja dva hlapca. Ko oskrbiš živali, pa pridi gor v kuhinjo, da
dobiš večerjo! Pojdiva oče!«
Stopala sta še po stopnicah, ko so se zgoraj odprla vrata in je
Ana planila očetu okrog vratu. Ihtenje jo je streslo.
»No, no, dečva moja! Le mirno! Le mirno! Saj to ni nič hudega,
če pride tvoj očka na obisk — ali ne?« se je šalil, jo poljubil na obe
lici in skrivaj ugotovil, da je precej shujšala, odkar je ni videl. Vendar
je rahločutno zamolčal svojo ugotovitev.
Odšli so v sobo za goste. Gričar je odvzel tastu vrhnjo suknjo,
Ana pa je prinesla zajca in moževe copate, da bi si oče sezul škornje.
»Hvala, dečva! Še nisi pozabila, kako sovražim to nerodno obuvalo.
Ampak ne bom si ga zdaj sezul. Imam še nujno pot.«
Segel je po zavoju in pogledal svojega vnuka-
»Zdaj pa midva — ali ne?«
Odvil je zavoj. Iz njega je izluščil lepega lesenega konjička na
kolesih in pajaca iz pisanih cunj. Adamu so se zasvetile lepe, velike
oči. Takoj je zagrabil konja.
»Konj je zate, seveda. Pajacka pa nesi Martku!«
Adam je stisnil konja pod eno pazduho, pajaca pod drugo in se
odpravil proti vratom.
»Ali se ne boš zahvalil dedku?« ga je opomnila Ana.
Na pol se je okrenil in v zadregi zamomljal:
»Hvala!«
Dvignil je roko s pajackom, odprl vrata in stekel, kakor, da bi ga
izstrelil. Ana je zaprla vrata za njim.
»Zdaj, ko ni nepotrebnih ušes, naj vama hitro povem, kaj me je
pripeljalo sem: Trubar je v nevarnosti! Klombner je zvedel, da na
kraljev ukaz še nocoj zapro vse vodilne protestante: vse ljubljanske
kanonike in nekaj meščanov, vmes menda Klombnerja. Nekateri so
se poizkusili umakniti iz mesta, pa so jih biriči deželnega glavarja
zavrnili. Wienerja so že dopoldne zaprli na Gradu. Trubarja moram
še nocoj obvestiti, jutri bi bilo prepozno. Skriti ga moramo nekam.
Računali smo nate, Jakob.«
149
»Prav. Kar meni naj prepuste to zadevo, oče! Odpravim se takoj
na pot. Nobenega trenutka ne smemo izgubiti. Saj ne vemo, kdaj se
biriči odpravijo iz Ljubljane.«
»Ali ne boš večerjal,« je Ana plaho vprašala in že stopila proti
vratom.
»Ne. Kar zavij mi nekaj v torbo!«
Odšel je v spalnico in se vrnil oblečen v toplejšo sukno in s
čepico na glavi, preko lakta pa mu je visel širok popoten plašč s
kapuco.
»Zbogom, oče! Nič naj ne skrbijo! Vse bom opravil, kakor je prav,
saj se tod bolje spoznam, kakor oni. Vsaka steza mi je znana in
povsod imam znance.«
»Da bi se ti le posrečilo!« mu je Žagar stisnil desnico. »Ali vzameš
Jerneja s seboj? Zanesljiv človek je.«
»Vem. Poznam ga. Ampak ne bom ga potreboval. Le svoja dva
konja vzamem in psa. Naj ostanejo pri nas, oče, dokler se ne vrnem!
Morda bom šel še v Stično in se vrnem s tovorom blaga, da se ne
bodo ljudje čudili, zakaj sprovajam praznega konja.«
Kmalu nato je Žagar slišal, kako so se zunaj zaprla vrata za
zetom. Se težke stopinje po stopnicah, potem je bilo vse tiho . ..
Gričar je odhajal skozi zadnje dvorišče in si izbral pot po Rožni ulici
navzgor proti Gorenjim vratom.
Ana se je vrnila k očetu in začela pogrinjati mizo za večerjo
»Kje pa je Mart? Nisem ga še videl,« se je oglasil oče.
Ana se je vsa stresla. Njene velike oči so se z grozo uprle v očeta:
Zdaj mu mora povedati!
Bleda kakor zid, se je zrušila na stol, zakrila obraz in zaihtela.
Žagar se je prestrašil:
»Ana! Kaj ti je?« Vstal je in stopil k njej: »Ana! Kaj je z
Martkom?«
»Oh, oče!... Mart je — je------- bebec!«
čutila je, kako mu je roka, ki jo je bil položil na njeno glavo,
zadrhtela.
»Bebec!« je šepetaje ponovil in s prestrašenim pogledom zastrmel
v plapolajoči plamen lojenke: »Bebec!« je še enkrat zašepetal. . .
Zdaj je razumel izpremembo, ki jo je bil opazil na hčeri!... Sklonil
se je, jo rahlo objel z obema rokama in vzdihnil: »Ubogi moj otrok!«
Še bolj je zajokala ... Le počasi se je umirila, si z robcem obrisala
oči in vstala. Dolžnost jo je klicala. Mart je moral iti spat.
»Prinesem jim ga.«
Šla je ponj v kuhinjo, kjer ga je krmila poštama Micka z večerjo.
150
»Pravkar sva pojedla. Tudi umila sem ga že,« je rekla Micka.
»Daj mi ga!« je Ana iztegnila roke po otroku.
»Mamamam — lata — bab!« je blebetalo dete in se oklenilo njenega
vratu z veselim smehom.
Nesla ga je v sobo.
»Kako lepe kodrčke ima!« je rekel Žagar, da bi skril žalost, ker
je takoj ugotovil v otrokovem obrazu vse znake bebavosti... Da,
tukaj ni bilo pomoči.
Otrok je s prisrčnim nasmehom tolkel z, ročico po Aninem licu:
»Mamamam — lala — bab!«
»To je vse, kar zna govoriti. To ponavlja, kadar me vidi. Ako me
ni, molči cele ure, vrti kakšno reč v roki in gleda v prazno.«
Oče je prikimal.
»Hude križe boš imela z njim. Vendar — če se je navadil govoriti
nekaj zlogov, ga boš — seveda z velikim potrpljenjem — navadila tudi
več. Govori mu spet in spet glasno in razločno, ker je morda tudi
naglušen! Mogoče se ti posreči, da ga čez nekaj let naučiš govoriti.
To je največ, kar more tak otrok dobiti od svoje matere.«
Ana je prikimala. Očetove besede so se ji vtisnile globoko v
srce... Čez nekaj let? Bridko je to, ampak — zdaj je imela vsaj
smoter pred očmi. Tam, kjer je bila prej brezupna bodočnost, ji je
oče prižgal majhno, vendar trdno upanje. Naložil ji je dolžnost, bolj
tolažilno kakor vsaka tolažba ...
Gričar se je vrnil šele tretji dan — peš poleg dveh natovorjenih
konj. Prepustil je raztovarjanje hlapcema in poslovodji Vrbiču, in
odšel takoj v stanovanje.
Ana mu je prihitela naproti in ga objela:
»Da si le prišel!«
»Prišel, seveda, peš! Rajši bi prijahal. Odvadil sem se že pešačenja,
« je odgovoril s kislim obrazom in se nasmehnil Žagarju, ki je
iz sobe stopil na prag: »Dober dan, oče!«
»Dober dan, Jakob! No, vse dobro?«
»Vse!« je Gričar resno prikimal.
Več o tem nista govorila.
Sele mesec dni pozneje se je razneslo med novomeškimi luterani,
kako je z zadevo ljubljanskih luteranskih voditeljev.
Kraljev odlok za aretacijo je priskrbel škof Urban Textor po
podpihovanju svojega najzvestejšega svetovalca, stolnega vikarja Nikolaja
Škofiča.
Na škofov predlog so na Ljubljanskem gradu zaprli vse obtožence
— razen Trubarja, ki je izginil, kakor da bi se bil vdrl v zemljo.
151
Frančiškanski gvardijan je ujetnike na škofov ukaz tako »zasliševal«,
da sta družinski oče dr. Mertlic in generalni vikar Dragolič »na nepojasnjen
način izginila« ... Pavla Wienerja so odvlekli v nek samostan
na Dunaju, odkoder se je s pomočjo prijateljev rešil na Ogrsko.
Ostali — med njimi tudi Matija Klombner — so se nekako »izmazali«.
Trubarja so brez zaslišanja obsodili, cerkveno izobčili in mu zaplenili
poleg hiše knjižnico, vredno štiri sto goldinarjev. Kajpak so
mu vzeli tudi vse tri prebende: 'ljubljanski kanonikat, vikariat v
St. Jerneju in benificat sv. Maksmiljana v Celju.
Če je škof Tekstor mislil, da je z brezsrčno inkvizicijo nad voditelji
luteranov in umorom dveh priljubljenih kanonikov vrgel ljubljansko
luteranstvo ob tla — se je temeljito zmotil. Lateranska stvar
— saj to je vedno tako — je s svojimi mučeniki neizmerno pridobila.
Prazna šenklavška cerkev je najbolje kazala razpoloženje meščanov.
Zločin na ljubljanskem gradu je šel od ust do ust. Omajal je
marsikaterega dvomljivca in ga v ogorčenju nad zverinskimi »papisti«
nagnil na luteransko stran.
Frančiškanski pridigar pater Tomaž bi bil rad popravil porazen
vtis, ki ga je bil med ljudstvom napravil dvojni zločin njegovega gvardijana,
inkvizitorja obtoženih luteranov. V surovih izrazih, ki so se
slišali le po predmestnih tabernah, je pater blatil luterane in se dan
za dnem zaganjal v razdivjanem rjovenju s prižnice, dokler ga ni
»bog udaril« — kakor so rekli luterani. Umrl je v začetku pomladi
za kapjo. Katoličani pa so, da bi odbili napade luteranov zaradi zločina
na Gradu, razglasili, da so patra zastrupili luterani.
Vest o ljubljanskem inkvizicijskem zločinu se je še pred zimo
raznesla tudi po Novem mestu, kjer je imela isti učinek, kakor v
Ljubljani: obe cerkvi, frančiškanska kakor kapiteljska, sta bili skoraj
prazni. Pač pa je naraščalo število novomeških luteranov tako, da so
morali branje in svobodno razlaganje evangelija v Scheyerjevi hiši
razširiti še na dva dneva v tednu. Jurij Scheyer je celo poživel luteranske
shode s spremi j evan jem skupnega petja na hišnih orglah. Kot
deček se je bil učil glasbe pri nekdanjem organistu gospodu Jakobu
Petelinu. Po velikem požaru se je preselila vsa Petelinova družina v
Idrijo, kjer se je nekaj let pozneje rodil slavni glasbenik Jakob Gallus
— Petelin. V Novem mestu so ostale le ob požaru rešene orgle,
ki jih je bil kupil Scheyer za svojo molilnico.
Po krvavi inkviziciji v Ljubljani se je v Novem mestu še povečal
prepad med katoličani in luterani. O mraku, kadar so se luterani
vračali iz molilnice, so jih katoličani večkrat pričakovali na trgu in
jih obkladali z raznimi izzivalnimi opazkami in psovkami.
152
»Glejte jih! Luterske podgane lezejo iz svoje luknje.*
»Hajdmo! Pobijmo jih z gorjačami!«
In nekaj fantalinov se je zaletelo proti skupini luteranskih žena
in otrok, ki so prvi prišli iz Scheyerjeve hiše. Toda fantalini so delali
račun brez krčmarja. Preden je prva gorjača mahnila po luteranskih
glavah, sta se odnekod iz mraka zaleteli proti napadalcem dve zelo
različni postavi: prva — dolga in koščena — je bil ključavničar Luka,
druga — majhna, toda zastavna in širokopleča — je bil bojeviti usnjar
Primož Vojska. Izvila sta fantom vsak po eno gorjačo in bliskovito
mahala z njima po izzivačih.
Kakor, da bi jih pomedel, so pobje izginili, preden so se iz Scheyerjeve
veže vsuli luteranski možje, oboroženi z meščanskimi rapirji.
Na oglu Lenartove ali Frančiškanske ulice je stal gvardijan pa^er Ivan
in z bodečimi črnimi očmi prebadal mrak in gnečo na spodnjem koncu
trga. Ko je videl, da tečejo fantje na vse strani, je jezno zagodrnjal:
»Svojat figarska! Vrabčevo strašilo dvigneš, pa se že razprše!
Drugič jih oborožim s kamenjem. Od daleč imajo več poguma.«
Zasukal se je in odhitel proti samostanu, da mu je kuta plahutala
na vse strani.
Res so se tri dni pozneje med luteranskim bogoslužjem zbrali pred
Scheyerjevo hišo s kamenjem oboroženi katoliški nahujskane!.
»Ne merite na otroke, rajši na babe!« jim je zabičal frančiškanski
cerkovnik, mladi frater Jeronim, gvardijanov zaupnik.
Ko je utihnilo množično petje, ki se je slišalo iz Scheyerjeve dvoriščne
lope, so se kmalu nato prikazali na vežnih vratih prvi molilci,
toda ne otroci, temveč — možje z. golimi rapirji v rokah.
»Mir fantje! Ce ne, bo tekla naša kri!« je polglasno svaril eden
izmed napadalcev.
Tiho so se drug za drugim odplazili, kakor pretepeni vsi. Gvardijan
sl je grizel ustne, ko je z okna katoliškega cerkvenega ključarja,
strojarja Gregorja Lužnarja, opazoval mirni razhod luteranskih vernikov
... Drugače bom moral začeti! Podkuriti jim moram in jih zastrašiti
s smrtjo in s hudičem. Ampak kdaj in kje, ko nikoli ne pridejo
v cerkev? Prisiliti jih moram nekako, da me bodo poslušali.
Samo enkrat bi jim govoril, pa jih bo polovico manj ... Tako je nestrpni
Madjar snoval načrte.
Sredi januarja se je mož odločil. Pri jutranji maši je oznanil, da
bo imel namesto večernih litanij ob istem času pridigo na trgu. »Ker
je sneg izpred Scheyerjeve hiše naj lepše pospravljen in se glas na
ožjem spodnjem koncu trga ne razbije tako močno kakor na zgornjem,
mislim, da bi bil tam najbolj pripraven prostor za to.«
153
Tako se je zgodilo, da so se med luteranskim bogoslužjem zbrali
na trgu pred Scheyerjevo hišo skoraj vsi katoličani, kar jih je mesto
še premoglo. Prišel je naposled tudi gvardijan v spremstvu fratra
Jeronima. Z njegovo pomočjo je splezal na kamen poleg ruševin sosednega
pogorišča, ki je bilo nekdaj posest Matije Drgetaja. Tam je
imel v za silo kritem prostoru mestni vratar Dolenjih vrat svojo
živino. Pogorišče je bilo že nekaj let last Erazma Scheyerja.
Gvardijan je počakal, da so se ljudje umirili in da je utihnilo petje
v luteranski molilnici onstran ruševin. V tišino, ki je nastala, je menih
zasadil svojo besedo:
»Hvaljen bog Jezus Kristus in brezmadežna devica, ki ga je
rodila!« ...
V pritlični sobi Scheyerjeve hiše sta opazovala zbiranje katoličanov
dva moža: Scheyerjev lovec Andrej in Gričarjev poslovodja Vrbič.
»Nekaj nameravajo — le kaj?« je šepetal Andrej.
Ko je zaslišal gvardijanov glas, pa je tiho zažvižgal in položil roko
na Vrbičevo ramo:
»Ze vem. Ker luterani nočemo zahajati k njemu, je on prišel k
nam. Rad bi nas ozmerjal in zastrašil. Pojdiva, da naše ljudi prestreževa!
«
Prišla sta na dvorišče, ko so se odprla vrata molilnice. Lovec je
priskočil:
Stopil je med vrata in povedal, kaj so spet uganili nasprotniki.
»Vse kaže, da bi nam gvardijan rad vsilil svojo pridigo,« se je
smejal Jurij Scheyer.
Njegov oče, Erazem Scheyer, je jezno topotnil z nogo, da so zazvenele
ostroge na njegovih visokih škornjih:
»To se mu ne bo posrečilo! Pomedel bom prostor pred svojo hišo.
Pomagali mi boste vsi, le žene in otroke pošljemo domov. Prosim,
gospe, odidite z otroki tukaj skozi zadnja vrata in skozi vrt na Uskoško
ulico. Pohitite po stranskih ulicah domov! Možje bomo počakali, dokler
ne boste doma. Potem razkadimo to sodrgo, da bo že enkrat konec njihovega
izzivanja.«
Četrt ure pozneje so se na trgu odprla Scheyerjeva vežna vrata.
Prav do praga so se nagnetli izzivali. Nehote so se odmaknili, ko je
stopil na svoj prag stari Scheyer sam. V polmraku je sijala njegova
bela brada.
»Poberite se izpred moje hiše!« je zagrmel. »Sicer bom ukazal
streljati!«
Za Scheyerjem so stopili na prag luterski možje s puškami pripravljenimi
za strel.
154
Res so se začeli ljudje umikati. Za njimi so pritisnili luterani
iz veže in drug čez drugega kričali:
»Proč od hiše! Poberite se, papisti!«
V trenuten odmor je planil gvardijanov glas:
»Vse krivoverce čaka ječa, ogenj in smrt!«
Zdajci je zagrmelo nekaj strelov. Luterani so streljali v zrak.
Nekateri ljudje na cesti so začeli bežati. Stari Scheyer je skočil proti
gvardijanu.
»Kaj delaš tu, na mojem svetu! Poberi se, sicer ti posvetim!«
Prijel je frančiškana za kuto in ga potegnil s. kamna:
In takrat se je zgodilo.
Menih je zgrabil za precej velik, s srebrom okovan križ, ki ga
je nosil zataknjenega za pasom in zamahnil z njim po Erazmu Scheyerju,
da mu je čelo takoj oblila kri in mu slepila oči. Okoli -toječi
so se v grozi odmaknili.
»Pes«! je siknil plemič in že se je zabliskal meč v njegovi roki.
Trenutek nato se je gvardijan zvrnil.
Ljudje so zakričali in se razbežali na vse strani, katoličani, kakor
luterani. Jurij Scheyer in lovec Andrej sta potegnila Erazma v
vežo in zaklenila vrata.
Popolnoma se je že stemnilo, ko sta se pojavila na trgu dva meniha
z nosilnico. Pobrala sta smrtno ranjenega, nezavestnega gvardijana
in ga odnesla v samostan.
155
10. poglavje.
Bilo je v letu 1553.
Na Jurjevo je bil v Novem mestu sejem. Trg sv. Antona in ves
Veliki trg je bil poln hrumečih sejmarjev.
Vsi kmečki prodajalci so se gnetli proti magistratnemu poslopju,
kjer so poslovali mestni merilci, kajti vse blago je moralo biti stehtano
ali zmerjeno.
Med belooblečenimi okoliškimi sejmarji so se mešali Novomeščani
in Novomeščanke v raznobarvnih oblekah meščanskega kroja.
Skozi gnečo pred magistratom pa so si jeli utirati pot praznično
oblečeni mestni svetovalci — notranji ali »dvanajstaki« in zunanji
ali »štiriindvajsetaki«. Za vratom so se jim belili široki, s čipkami
obrobljeni ovratniki ali pa dragocena, čipkasta, trdo naškrobljena, v
visoke gube naščepirjena »mlinska kolesa«.
Jakob Gričar se je preoblačil v spalnici in kdaj pa kdaj nemirno
pogledal skozi okenske zavese na vrvež pred magistratom.
Zdelo se mu je, da se že celo večnost oblači.
156
»Še zamudil bom sejo!« se je jezil in premetaval in iskal to in
ono, dasi mu je Ana vse skrbno pripravila in razprostrla na postelji.
Najrajši bi bil poklical ženo na pomoč. Toda vedel je, da ima tega
dne Ana obilo dela v pisarni.
Ana Gričarca je medtem sedela pri oknu pred pisalno mizo, sklonjena
nad trgovsko knjigo. Z listkov je prepisovala v knjigo blago,
ki so ga prejšnjega večera znosili dz. skladišča v prodajalno, da se
pripravijo za sejem. Včasih je dvignila glavo in pogledala skozi zamreženo
okno.
Tam v sončnem kotu stebričastega hodnika se je igral osemletni
Mart. Vlačil je polena iz drvarnice in jih postavljal po hodniku, tlakovanem
z opeko. Toda kmalu se je naveličal igre, se ozrl na pisarniško
okno in se nerodno zazibal preko dvorišča, tlakovanega z okroglim
prodnatim kamenjem. Njegova kodrasta glavica je izginila za stebrom
pred oknom.
2e je odprl pisarniška vrata:
»Mama!«
Oprijel se je podboja in previdno stopil čez prag:
»Mama!«
Lice mu zažari v čudni lepoti. Oči niso več brezizrazne. V njih se
zasveti nekaj, kar otroka za nekoliko trenutkov iztrga iz živalske
otopelosti. Zaleti k materi, oklene se je in skrije obraz na njenih prsih.
Ana odloži gosje pero in pogladi sina po kodrasti glavi. Potem
ga prime okrog ramen in pritisne svoje lice ob njegovo. Oči se ji
orose ... O, kaj bi dala za to, da bi mogla v to glavico vdihniti tisto,
kar ji manjka, česar nikoli ne bo imela!...
Toda odločno si je z roko obrisala preko oči in rahlo odrinila
otroka:
»Mama mora pisati. Pojdi k Micki na vrt!«
Mart je odkimal:
»Ne Micki!«
Ana je vzdihnila. Ljubše bi ji bilo, ako bi otrok hotel biti na
svežem zraku pri dekli, ki je lopatila grede na vrtu. Ampak Mart je
najrajši čepel poleg matere. Sklonila se je in potegnila k sebi pručko:
»Sedi, Martek!«
Z blaženim smehljajem na obrazu je nebogljenec sedel k materinim
nogam in naslonil glavo v gube njenega dolgega volnenega krila.
Prijel je za rese, ki so visele od njene s kožuhovino podložene mantilje,
igral se je z njimi in ždel predse z zadovoljnim nasmehom okrog ust.
Zunaj so se slišali koraki po stopnicah navzdol in med odprta
vrata pisarne je stopil Jakob Gričar.
157
»No, zdaj pa moram iti. Najrajši bi ostal doma. Ta seja mi prav
nič ne diši. Saj veš — obravnavali bomo tisti nesrečni »renovirani
policijski red«, s katerim je cesar cerkvenim prelatom in plemičem
na ljubo dovolil kmečko trgovstvo.«
»In s tem poteptal meščanske pravice,« je dopolnila Ana.
Gričar je pogledal ženo. V oči se mu je prikradel posmeh.
Spomnil se je, kako je on kot dolgoletni krošnjar »spoštoval« meščanske
pravice. In zdaj naj se puli zanje?
»Hm! Priznati moram, da mi je ta reč prav sitna. Saj se na mojih
tčevljih — takorekoč — še ni posušilo krošnjarsko blato. Zdaj pa naj
pobijam kmečko trgovanje, ko predobro vem, da kmet brez njega
skoraj ne more živeti! Saj se na seji niti ust ne bom upal odpreti, ker
mi vsak lahko zabrusi moje nekdanje krošnjarstvo v obraz. Pa tudi
upira se mi, da bi tolkel po ljudeh, ki ne delajo drugega kakor to,
kar sem delal sam.«
Vznemirjen je stopil nekaj korakov po pisarni sem in tja.
»To je zares' sitno,« mu je pritrdila Ana in zamišljeno črtkala z
gosjim peresom po tintniku. Potem je dvignila glavo: »Naposled pa je
zate le častno, da si se od revnega krošnjarja povzpel do premožnega
trgovca. To te je stalo mnogo truda in trpljenja. Vendar se zdaj, ko
si postal meščan in trgovec, ne moreš postavljati na stran kmeta in
krošnjarja — ali ne?«
»Seveda. Saj bi ne imel nobenih pomislekov, ako bi bil prepričan,
da kmet nima pravice, prodajati ali zamenjavati svojih odviškov.
Ampak — kako bi bilo z meščani, če bi vsi kmetje naenkrat sami
pojedli vse svoje pridelke?«
»Laže bi živel kmet brez nas kakor mi brez kmeta, to je res.«
»No, vidiš. In kakšna razlika je potem med kmetom, ki stoji in
čaka na trgu, da pride ali ne pride kupec in onim, ki si krajša čas
prodajanja s tem, da krošnjar! od kupca do kupca, od hiše do hiše,
od sela do sela?«
»Mislim, da ima trgovec od obeh enako škodo.«
»No, to mislim tudi jaz. Zato se mi zdi, da nima smisla zaletavati
se v kmečko trgovstvo. Pač pa imamo meščanski trgovci drugega,
večjega škodljivca. To je tisti, ki tudi našega kmeta najbolj izkorišča
— zemljiški gospod. On nič ne seje, pa veliko žanje. Kmeta izmozgava
z dajatvami, potem ga pa še prisili, da mu razprodaja njegove
krivično nabrane viške. Nisem še pozabil, kako sem kot petnajstletni
poba s kapiteljskim blagom krošnjaril po svetu — svojega sem imel
bolj malo. Večino mojega dobička so spravili kapiteljski gospodje
v žep.«
158
»Fa se pritožite na cesarja zaradi izkoriščanja kmeta po zemljiških
gospodih! Ce bi ne smeli tako izžemati svojih tlačanov, bi prelati
in plemiči ne imeli toliko viškov in ne bi mogli meščanskim
trgovcem delati konkurence s kmečko trgovino.«
»Saj imaš prav. Ampak — vrana vrani ne izkljuje oči. Takega
patenta cesar nikoli ne bo izdal, niti ne naš deželni gospod, ker —
se dobički naših zemljiških gospodov v največji meri iztekajo v
njegov žep, oziroma v nenasitne blagajne njegove vojske in njegovega
vedno večjega uradniškega aparata.«
»Da, to je tisto!«
»Zbogom žena! Zamudil bom sejo. Ampak dobro mi je delo, da
sem se pri tebi razgovoril, tam se ne bom smel.«
Pogledala ga je s svojim milim nasmeškom. Še vedno ji je v srcu
vstal občutek sreče, kadarkoli je — čeprav nikoli naravnost — priznal,
koliko mu je Ana pomenila. Bila mu je mnogo več kakor le
žena, ki mu je gospodinjila in vzgajala otroke. Bila mu je edini človek,
ki mu je vse zaupal, zvest tovariš, ki se je z globokim razumevanjem
nesebično boril ob njegovi strani za njegovo, Jakobovo, srečo.
»Gospod očka!« ga je v veži dohitel desetletni Adam: »Prosim,
naj mi dajo nekaj denarja, da si kaj kupim na sejmu!«
Gričar se je ustavil in se z nasmehom v očeh ozrl na sinka ...«
»Ne dajaj mu denarja! Naučil se bo lahkomiselnega zapravljanja in
bahaštva pred tovariši!« ga je Ana že večkrat svarila. Toda zakaj ne
bi sinčku privoščil veselja, ki ne stane več kakor nekaj krajcarjev?
Smešno bi bilo takšno skoparjenje. Saj ni več reven krošnjar, ki je
stiskal vsak vinar, da se je vztrajno bližal svojemu cilju — bogastvu.
Zdaj je bogat trgovec, ki mu na vinarje in krajcarje ni treba gledati,
hvala bogu ...
Izvlekel je mošnjiček.
»Kaj pa boš kupil?«
»Lončenega ptička, ki čvrlika, če se vlije voda vanj. Kramarjev
Jakec ga tudi ima.«
»No, če ga ima on... Na! Kupi še leseno piščal za Martka!«
»In Albritu Scheyerju in Mertu Raabu sem obljubil spominek.«
»No, naj bo! Tako, zdaj imaš dovolj za vse.«
Izročil je sinu še eno dvajsetico in odhitel.
Adam je stisnil denar v pest in skočil proti pisarni. Odprl je
vrata in zakričal:
»Mama! Na sejem grem. Očka so mi dali denar.«
Zaloputnil je vrata in odskakljal.
159
Po Aninem obrazu se je razlezel nasmeh, poln sreče. Njen pogled
je obvisel na sivih podbojih vrat, kjer se je bila za trenutek pokazala
Adamova lepa glavica. Prisluhnila je njegovim plešočim korakom po
tlakovani veži, potem se je zresnila... Spet je Adam dobil denar
samo zato, da ga zapravi s tovariši na sejmu. Res ni treba pri Gričarjevi
hiši gledati na vsak krajcar, ampak — Adam ne bo nikoli
cenil denarja, niti ne dela, s katerim se denar zasluži. Dečko se vse
preveč zaveda, da je njegov oče med najbogatejšimi ljudmi v mestu.
Druži se' le z dečki iz najimenitnejših rodovin, Albertom pl. Schyerjem
in Martinom pl. Raabom. Prvi je sin graščaka, drugi bogatega
trgovca. Adam se je bil spoznal z njima v zasebni šoli, ki jo je imel
predikant v Scheyerjevi hiši za sinove premožnih novomeških luteranov.
Ana Gričarca je globoko vzdihnila. Adamova vzgoja jo je bolj in
bolj skrbela ...
Kakor vedno ob semanjih dneh, sta bila tudi tokrat Urška in stric
Dobravec gosta pri Gričarjevih. Jedli so v obokani, lepo urejeni jedilnici,
ki je ležala nasproti kuhinje in bila na dvorišče obrnjena. Ko
so pomočniki in učenci odšli v svoje sobe in je Adam s svojo piščalko
odfrlel na vrt, so Gričarjevi s starim Dobravcem še posedeli pri dolgi
mizi. Jakob je odklenil vzidano omaro in vzel iz nje enega izmed
skrbno zamašenih lončenih vrčkov, ki so stali lepo v vrsti na dnu
omare. Postavil je vrček na mizo:
»Tegale bova midva s stricem — starina je. Ženskama ne dava
nič!«
Ana je vzela s police na steni dve majoliki in ju postavila na mizo.
»Ne marava medve za tako pijačo. Privoščiva si malinovca, ali ne,
Urška? Tudi Martek ga bo pil. Pridi sem, Martek!«
Nebogljenec se je igral na tleh s stričevo gorjačo in se ni zmenil
za materin klic. Ana je vzela čašo in mu jo nesla k ustom.
Urška ju je gledala in vzdihnila... Njen Dorček je bil daleč.
Vzeli so ji ga. Mogoče ga nikoli več ne bo videla. Koliko je prejokala
zaradi tega! Ampak ljubše ji je bilo, da je živel njen sinko daleč od
nje — zdrav, kakor da bi živel poleg nje — tako bolan...
»Kako je bilo na seji? Ali se boste pritožili?« je vprašala Ana.
Jakob je zamahnil z roko:
»Naj napravijo, kakor hočejo! Pomagalo tako ne bo nič. Zemljiški
gospodje bodo trgovali s svojimi viški, dokler jih bodo imeli.
Kam pa naj gredo z njimi?«
»Prav si povedal,« mu je pritrdil Dobravec: »In imeli jih bodo,
dokler ne bo tlaka odpravljena.«
160


»Res je. Kar pustimo to prazno slamo! Dovolj smo jo že mlatili
danes na seji. Nekaj drugega ti moram povedati, Ana. Močno so mi
prigovarjali, naj v jeseni, ko bodo nove volitve v mestni zbor, pristanem
na to, da me izvolijo za — mestnega sodnika.«
»Oho! Največja čast, ki more meščana doleteti! Glej, glej! Naš
Jakob — glava Novega mesta!« se je razveselil Dobravec.
Ana je vstala s tal kamor je bila počepnila poleg Marta in postavila
prazno čašo na mizo. S hudomušnim nasmehom se je zagledala
v moža.
»Ali si privolil?«
Skomignil je z rameni.
»Lahko si misliš, da sem se branil, kolikor sem mogel. Ni prijetno
prevzeti nase toliko odgovornosti in dela. Ampak tulili so vame,
da se mora vsak enkrat žrtvovati. Ne vem, če se bom mogel otresti
tega. Menda so se kar dogovorili vsi, kar jih je naše vere. Papisti so
molčali. Saj njihovo mnenje tako ne pride v poštev, odkar so v taki
neznatni manjšini proti nam.«
Ana ga je še vedno smehljaje se gledala... Poznala ga je in
vedela: misel, da zavzame najvišji položaj v mestu, mu ni bila
odvratna. Nasprotno: v srcu je čutil zadoščenje. Saj je bila čast, ki
so mu jo namenili, le krona vsega njegovega neumornega dela in
stremljenja.
»Kaj se smeješ? Ali bi bila že rada gospa sodnikova?«
»Seveda!« je s smehom pritrdila in pomežiknila Dobravcu in
Urški, češ: prav tako rada kakor on gospod sodnik ...
Meseca oktobra, v nedeljo pred sv. Golom ob šestih zjutraj se je
oglasil zvon v lesenem stolpu novomeškega magistrata in klical meščane
k volitvam. Zvonil je celo uro.
Gričar je, v praznično obleko napravljen, stal za zastorom svoje
spalnice in gledal meščane, ki so se po trgu od vseh strani zgrinjali
k magistratu, eni kot volivci, drugi kot gledalci. Prvi so se gnetli v
magistralno poslopje, drugi so se ustavljali pred njim.
Ana Gričarca je s ščetko drgnila moževo žametno bareto.
»Jakob! Zdaj boš moral iti, da ne zamudiš volitev,« je s svojim
prijetnim glasom opomnila moža.
Obrnil se je, vzel bareto iz njenih rok in si jo pokril. Z zadovoljstvom
ga je Ana premerila s pogledom od nog do glave. Bil je ves
v črn žamet oblečen, le nogavice so bile iz tanke sive volne in verižica
na rapirju in prstani na rokah so se zlato svetili, za vratom pa
U 161
se mu je bleščal širok, bel, svilen ovratnik, obrobljen z drobnimi
svilenimi čipkami.
»Zbogom, žena!«
Pritisnila je obraz na njegov rokav:
»Bog s teboj, dragi.«
Nasmehnil se ji je. Vedel je, kakšne so njene misli in želje. Brž
je odšel. Stekla je za njim. Vrh stopnic ga je došla in mu prišepnila:
»Ce boš izvoljen, povabi vse dvanajstake na večerjo!«
»Ni dovolj, da me izvolijo. Biti moram potem še potrjen od
vicedoma. Takrat napravimo gostijo — če jo napravimo.« Odšel je po
stopnicah navzdol.
Ana se je vrnila in stopila na njegovo mesto za zastorom.
Zdajci je opazila, kako so se gledalci pred magistratom ozrli semkaj
— Jakob je prišel iz hiše. Ljudje so drug drugemu nekaj govorili
... Morda: Gričar gre — bodoči sodnik.
Zagledala je Jakoba, ki je šel čez trg in se približal množici pred
magistratom. Srce je Ani hitreje utripalo, ko je videla, kako so se
mu spoštljivo razmaknili, ga pozdravljali in mu mahali, češ: 2e vemo!
Za sodnika nam boš!
Jakob je izginil pod oboki mestne hiše.
Ana se je okrenila od okna Mart je še spal v svoji posteljici v
kotu pri oknu. Tiho je odšla mlada Gričarca iz spalnice skozi sprejemnico
in pokukala v Adamovo sobo. Dečko je tudi še spal. Zaprla
je vrata in stopila v jedilnico, da pospravi z mize, kar je ostalo
na njej od Jakobovega zajtrka.
Najprej bodo dvanajstaki volili z večino glasov toliko svetovalcev
iz Zunanjega sveta, kolikor mest se je med letom izpraznilo v Notranjem
svetu — je razmišljala Ana med delom.
Medtem ko je pomagala Micki pri pospravljanju sob, se je spomnila:
Zdaj je gotovo že Zunanji svet dopolnil število svojih članov z
možmi iz. Občine. Mogoče se je zdaj tudi Občina že izpopolnila iz
meščanov, ki doslej niso bili v mestnem zboru... Morda zdaj že dvanajstaki
postavljajo kandidate za izpolnitev mestnega sodnika —
navadno starega sodnika in še enega člana Notranjega sveta... Ali
bo ta član res Jakob, moj Jakob, nekdaj reven krošnjar, potem tovornik,
prevoznik, nato skromen kramar, naposled trgovec, zdaj že
skoraj veletrgovec, bogataš ...
Tako je Ana med upanjem in dvomi prebila vse dopoldne, dokler
se ni proti enajsti uri zopet oglasil zvon z »rotovža«
162
Tedaj pa so se zganili radovedneži na trgu, povsod so se odpirala
okna in vežna vrata. Z vseh strani so hiteli možje, žene in otroci
pred magistrat, da pozdravijo novoizvoljenega sodnika.
Trepetaje od razburjenosti je tudi Ana hitela k oknu in se postavila
za zastor. Ni hotela, da bi jo videli ljudje. Stiskala je k sebi
glavico svojega Martka, ki je ob vsaki priliki silil k njej, kakor da
ga je strah samote.
Zdajci sta stopila na balkon mestne hiše dva glasnika v svetlomodrih
pelerinah s svetlimi trobentami v rokah. Zatrobila sta svečano
fanfaro.
Takoj za tem se je med balkonskimi vrati zableščala Gričarjeva
svetlolasa glava — novoizvoljeni sodnik je stopil na balkon, da se
pokaže meščanom.
Burno ploskanje in vzklikanje ga je pozdravilo. Nekaj cvetlic je
priletelo ob balkonsko ograjo.
Ani so se vlile solze iz oči.
»Mama! Očka je izvoljen za sodnika!« je planil Adam v sobo.
Odgrnil je zastor in potegnil Ano za seboj k odprtemu oknu: »Glej
ga! Sem gleda!«
Ana si je obrisala solze in pomahala z rutico.
Gričar jo je videl. Všeč mu je bilo, da je bila z njim, ko je stal
na višku svojega življenja. Priklonil se je someščanom in pomahal
Ani z bareto.
Vsi na trgu zbrani so se ozrli na Gričarjevo okno, pri katerem
je stala Ana z otrokoma.
Nekaj dni pozneje, dan pred sv. Golom, je prišla od vicedoma iz
Ljubljane potrditev sodnika Jakoba Gričarja. Tistega večera je bila
pri Gričarjevih velika gostija. Povabljeni so bili vsi dvanajstaki in
nekaj Gričarjevih prijateljev, med njimi slaščičar Jakob Krajec, ki
mu je bila Gričarjeva počastitev kakor lastna sreča.
Drugega dne so se Novomeščani že ob zori zbirali na trgu. Spet
se je oglasil zvon z magistralnega stolpa in vabil ljudi k največji letni
slavnosti Novega mesta, k slovesni zaprisegi novega sodnika vpričo
svetovalcev Notranjega in Zunanjega sveta. Svetovalci — tudi sodnik
Gričar — so prijahali pred magistrat na konjih. Vsi so bili v svečanih
svetovalskih oblekah iz rdečega žameta — škrlat je bil za večino
izmed njih predrag. Razjahali so pred mestno hišo, prepustili konje
možem iz Občine in odšli v prvo nadstropje, v dvorano, ozaljšano
z zelenjem in jesenskim cvetjem.
ll* 163
Ko so bili vsi zbrani, je najstarejši notranji svetovalec — »starešina
« so mu rekli — sivolasi glavničar Pavel Zupan zaprisegel novega
sodnika Jakoba Gričarja. Bivši sodnik Sparer mu je slovesno
izročil srebrno sodniško žezlo, starešina pa mu je ogrnil škrlatni
sodniški plašč. Obred sta spremljala dva glasnika s svečanimi fanfarami
iz svetlih trobent. Stala sta med obredom v svetlomodrih, z
zlatimi obšivi obrobljenih oblekah vsak na eni strani vrat;
Po končanem obredu so pristopili vsi svetovalci, se gnetli okrog
Jakoba, mu čestitali in stiskali roko. Nato so se zopet oglasile fanfare,
na trgu so trikrat ustrelili z osemfuntnikom in vsi so se na
stopnicah uredili v svečan sprevod: najprej oba glasnika, za njima
starešina, za starešino novi sodnik, za njim pa ves Notranji in naposled
še Zunanji svet. Kakor so prišli iz poslopja, tako so spodaj
na trgu zajahali po vrsti vsak svojega konja.
Z utrdb so pokali topovi, oglasili so se zvonovi v vseh cerkvah:
v kapiteljski, frančiškanski, špitalski, v cerkvi sv. Antona in cerkvi
sv. Jurija.
Zadonele so fanfare. Sodnik je dvignil roko in srebrno žezlo se je
svetlo zableščalo v soncu, ki je toplo sijalo z oktobrskega neba. Ves
spored se je pomaknil po trgu navzgor proti izhodu Židane ulice.
Z vseh oken so ljudje vzklikali in mahali z ruticami — pričel se je
vsakoletni obhod mestnega sodnika po mejah krvosodne oblasti Novega
mesta.
Se enkrat se je ozrl Gričar na domače okno. Njegov pogled se je
srečal z Aninim in toplo mu je bilo v srcu. Potem je njegov konj
zatopotal po vegastem tlaku Židane ulice proti Gorenjim vratom.
»Mama, kam pa gredo zdaj?« je vprašal Adam.
»Obšli bodo vso mejo novomeške krvosodne oblasti.«
»Ali je to daleč?«
»Seveda. Jahali bodo do večera, da pridejo naokrog. Obhodili
bodo mnogo vasi — več kakor petindvajset. Ob vsakem mejniku se
bodo ustavili in izstrelili strel iz osemfuntnika, ki so ga vzeli s seboj.«
Adam je zamišljeno gledal v daljavo preko streh na Grmski hrib,
kjer se je med drevjem že belilo novo zidovje gradiča, ki ga je tam
zidal Krištof Mordax.
»Mama! Ali se bodo ljudje zdaj bali našega očka?« se je Adam
oglasil med peketanjem konj, ki se je spodaj še vedno razlegalo.
»Bali? Dobri ljudje se sodnika ne boje. Boje se ga le zločinci.«
»Ker jih bo poslal na morišče, ali ne?«
Ana je položila roko sinu na glavo in mu pogledala v jasne
zelenosive oči:
164
»Bog daj, da bi tvojemu očetu tega ne bilo treba storiti, sinko!«
Mraz jo je izpreletel, ko je pomislila, da bo moral Jakob poleg lažjih
obsodb prav gotovo izreči tudi smrtne obsodbe nad tatovi, ubijalci ali
nad čarovnicami, ki so jih v tistih časih po vseh mestih lovili in
sežigali...
V drugi polovici novembra je burja zabrila preko Slovenske krajine.
Vsa polja in vrtove je pokrila bela slana in požgala še zadnje
zelenje.
Gričarjev vrt je bil ves s pestrobarvnim odpadlim listjem pokrit,
drevje pa je molelo gole veje proti jasnemu nebu. Gričarjevi dekli,
krepka rdečelična Tona in drobna Micka sta po vrtnih stezah grabili
listje na kupe.
Nagajivi Adam se je zaletaval v nagrabljene kupe in razbrcal zdaj
tega, zdaj onega. Mart je s svojo zibajočo hojo kolovratil preko gred.
»Adam, miruj!« je kričala Tona.
Micka pa je z iztegnjeno roko pokazala skoz strelno lino v zidu:
»Adam! Poglej, kakšen napis tamle nabijajo na bajto!« Hotela je
zamotiti nagajivca.
Adam se je kakor maček vzpel na jablano in pogledal čez zid.
V ulici Nad mlinom, na nasprotni strani Gričarjevega vrta, je stala
vegasta bajta. Na eni strani je bila že porušena, drugo stran pa je
priseljenec iz tujine — pravili so, da je Francoz — za silo prekril
z lesom, ki ga je, po posredovanju sodnika Gričarja dobil v mestnem
skladišču v dar. Francoz je bil, tako je povedal sodnik, po poklicu
krojač in nekje v Svici doma. Z ženo in osemletno hčerko Evgenijo
je čez Tirolsko in Koroško pripotoval do Beljaka, kjer mu je umrla
žena, potem pa je s hčerko nadaljeval pot in se nastanil v Novem
mestu, ker ga ljubljanski krojaški ceh ni maral sprejeti medse.
Tega človeka je Adam zagledal na lestvi pred vhodom v njegovo
bajto. Na kljuke, ki jih je bil krojač zabil nad vrata, je poizkušal
obesiti desko z napisom.
»Genre,« je bral Adam.
»Genre je napisano na tabli,« je povedal Micki.
»Kaj pa se to pravi? Ali je to ime?«
Adam je skomignil z rameni:
»Ne vem. Vprašal ga bom.«
Skočil je z drevesa na gredo in stekel okrog lope po stopnicah
navzdol. Odklenil je ozka železna vrata in preskočil stopnice, ki so
165
peljale, poševno položene, od vrat do ceste. Zdirjal je k Francozu in
pokazal na napisno tablo:
»Kaj pa je tukaj napisano? Kaj se to reče: Genre?«
Francoz, bolj majhen, črnolas človek, s kozjo brado, se je z lestve
ozrl na dečka, se mu nasmehnil in napol uganil, kaj je Adam hotel.
S prstom je pokazal na napis in zlogoval:
»Ze-ner.«
»Vi ste torej Zener?« je Adam s prstom pokazal nanj in opazil,
da je iz hiše stopila deklica.
»Ui!« je kozjebradec zapiskal in prikimal, dasi je dečka spet le
na pol razumel.
V Adamovih očeh se je zablisnila porednost. Spomnil se je, da je
oče pri kosilu pripovedoval materi o Francozu, ki zna poleg svoje
materinščine le nekaj nemških besed. Adam je zbral vso svojo nemščino
— učil se jo je bil pri učitelju Wolfu, ki je v Scheyerjevi hiši
poučeval nekaj dečkov iz premožnejših luteranskih rodbin — in
vprašal je krojača kazaje na deklico:
»Wie heisst Ihre Tochter?« (Kako se imenuje vaša hči?)
»Zeny,« je odgovoril Francoz in z.lezel z lestve.
Zeny je od strani ošinila dečka s pogledom in prijela lestev na
enem koncu. Na drugem jo je zgrabil njen oče in nesla sta jo za
bajto, ne da bi se še zmenila za fanta.
Adam se je zasukal in po eni nogi odskakljal nazaj ... Oči ima
take, kakor ciganka, si je mislil. In Zeny ji je ime, njemu pa Zener
— kakšna čudna imena! Moram mami povedati!
Ime »Zener« se je krojača prijelo, pravzaprav pa je napis na
njegovi tabli pomenil toliko kakor »Moda«. Vendar so krojača od tistih
dob tudi v uradnih spisih in seznamih vpisovali le kot Jakoba
Zenerja.
Adam je dirjal preko vrta, ulice in zadnjega dvorišča ter pridirjal
skozi obokani prehod na sprednje dvorišče. Tu pa je obstal
s široko razprtimi očmi.
Dvorišče je bilo polno od nog do glave oboroženih mož in konj.
Pod stopnicami je stala skupina vitezov v sijajnih bleščečih oklepih.
Pozdravljali so se z očetom in odšli z njim navzgor.
Bil je baron Ivan Ungnad, poveljnik novoustanovljene Vojaške
krajine — obrambnega ozemlja ob turški meji — s svojim spremstvom.
Prišel je, da si ogleda svoje področje in se sestane s poveljnikom
hrvaško-turške meje banom Kegljevičem in s poveljnikom
Uskokov Ivanom Lenkovičem. Sestanek naj bi bil v Metliki.
166
Kot mestni poglavar je Jakob Gričar nad vse prijazno sprejel
poveljnika in njegov štab. Povabil jih je na izdatno malico in pozneje
na večerjo, vmes pa si je — ob strmenju vsega mesta — ves oficirski
zbor pod njegovim vodstvom ogledal novomeške utrdbe, orožarno in
dobro založena žitna in druga proviantna skladišča, ki jih je vzorno
oskrboval proviantni mojster Krištof Jarc, zaveden luteran. Po ogledu
mestnih obrambnih naprav in zalog se je oficirski zbor vrnil v Gričarjevo
gostoljubno hišo. Za ostalo vojaštvo Ungnadovega spremstva
je Gričar naročil večerjo v Svarcovi gostilni.
Poleg Ungnada in njegovega štaba je Gričar povabil na večerjo
še Ungnadovega prijatelja Erazma Scheyerja in njegovega sina Jurija
ter nekaj drugih novomeških veljakov.
Ana in njene služkinje so imele polne roke dela. Če jim ne bi
prišli na pomoč še Scheyerjeva kuharica, lovec Andrej in Pimperlijeva
žena Jera, ki je tistega dne pripeljala v mesto nekaj moke in
masla s pristave — kdo ve v kakšnih zadregah bi bili pri Gričarjevih.
»No, vse je šlo kakor po maslu« — je rekla Scheyerjeva kuharica.
Lovec Andrej in Jera sta stregla pri večerji. Gričarjev hlapec Tevž
pa je, napravljen v belo okoličansko nošo, nosil vina na mizo. Gospodje
so si ga privoščili kar dobro mero. Mestni čuvaj še ni odpel
polnočno uro, ko je vino Gričarjeve goste že pošteno zmagovalo.
Gričar, Ungnad in Scheyer so — v pogovor zatopljeni — ostali
edini še trezni.
»Pravili so mi, da v Novem mestu zmaguje prava evangelijska
resnica,« je rekel Ungnad, ki je sedel med domačinom in starim
Scheyerjem.
»Prav so te poučili,« je potrdil Scheyer. »Včasih nas je bilo le
toliko, kolikor jih je šlo v mojo molilnico. Zdaj se zbiramo s trikratno
izmeno v tednu in še je moral Gričar žrtvovati veliko skladišče za
drugo molilnico.«
»Ali imate svojega predikanta v mestu?«
»Ne. Prošt Graff je prehud sovražnik luteranov. Predikant bi se
v mestu težko skrival pred njim. Zato pošiljam vsak teden svojega
predikanta iz. Soteske v mesto. Gospod Gričar pa ga dobiva včasih
s Hmeljnika, drugače pa si pomaga z domačim branjem evangelija.
Njegova gospa soproga ga prav lepo bere in slovensko prestavlja.
Tudi Trubarjev novi slovenski katekizem beremo vsi pri nas in pri
gospodu sodniku Gričarju.«
»Ali imajo mnogo evangelijskih knjig, gospod sodnik?«
»Nekaj jih pač imam. Lahko bi jih imel še enkrat toliko, če bi
si bil pridržal po en izvod od vseh, ki so šle skozi moje roke. Zal,
167
takrat še nisem znal brati in nisem imel smisla zanje, pa tudi ne
varnega prostora, kamor bi jih bil skril. Mnogo sem jih pretovoril
iz Linča, pa tudi z Dunaja v Ljubljapo, Stično in na razne gradove,
veliko, tudi v Trst za pokojnega škofa Bonoma, Trubarjevega zaščitnika.
«
»Ali bi mogel videti njihovo knjižnico, gospod sodnik? Knjige so
moja strast.«
Na Gričarjevem obrazu se je pokazala zadrega. Svoje nove knjižnice
ni še nikomur pokazal. Razen Pimperlija, ki jo je bil delal, Ane
in njenega očeta ni še nihče videl, kje jo skriva. Vendar je lahko
zaupal Ungnadu, ki je bil luteran že takorekoč od prvih Lutrovih
nastopov in je vneto širil luteranstvo najprej na Koroškem, potem pa
tudi na Štajerskem in kjerkoli je hodil po deželah Notranje Avstrije.
Boril se je za pravice luteranov po različnih zborih deželnih stanov
vseh avstrijskih dežel. Na njegov naslov so prihajale prepovedane
lutrovske knjige iz Nemčije. On jih je premnogo razposlal in razdelil
somišljenikom po vseh domačih deželah.
»Prosim, naj izvolijo iti z menoj, gostop baron!« je povabil Gričar
in vstal.
»Ali smem še jaz —« je vprašal Scheyer.
»Prosim, ako jih zanima, gospod pl. Scheyer.«
»Saj vedo, da!«
Gričar je vzel z mize dvoramni svečnik z dvema plapolajočima
lojenkama in odšli so vsi trije v Gričarjevo sprejemnico. Tam je že
pred tremi leti napravil Fimperli po vseh štirih stenah opaž iz rdečkastega
češnjevega lesa v obliki kvadratov z rezljanimi rozetami.
Gričar je postavil svečnik na mizo in zagrnil okno. Potem je pristopil
k steni in pritisnil na enega izmed lesenih gumbov, ki so jih
vse rozete imele v svoji sredini. Neslišno se je odprla cela vrsta
opaževih kaset in se nagnila navzdol. Pokazala se je v steni polica
z vrsto lepo v usnje vezanih knjig.
»Krasno !«
»Čudovito!« sta se navdušila oba gosta nad dobrim skrivališčem.
Ungnad je vneto pristopil in začel prebirati naslove:
»Aha! Lutrova biblija je na prvem mestu!«
»Moram jo imeti pri rokah, ker jo največ uporabljamo. Jaz sem
pri branju bolj počasen, moja žena jo vsak večer prebira vsej moji
družini in jo razlaga služinčadi, ki ne razume nemškega jezika.«
»Mhm. Nemci se menda ne zavedamo, da nam je Luter s svojo
biblijo položil temelj nemškega književnega jezika. A — saj imate
tudi njegova prejšnja dela: ,Der grosse Katechismus' (Veliki kate168
kizem) in ,Der kleine Katechismus' (Mali katekizem) — no, biblija je
važnejša — je dnevna hrana luteranov ...«
»Skoda, da so po Lutrovi smrti zabredli protestanti v Nemčiji v
tako srdite verske boje —« je obžaloval Scheyer.
»— ki jih, nota bene, bijejo v latinskem jeziku učenjakov. Od
tega pa ne bo naša nemška literatura nič imela,« je pritrdil Ungnad
in zagrabil knjigo s police:
»Glej, glej! Sebastiana Francka .Chronica, Zeytbuch und Geschichtbibel'!
Pravzaprav nisem v delu našel nič, kar bi nasprotovalo
naši pravi veri.«
»Pa tudi nič, kar bi govorilo za njo. Pravijo, da je Franck prekršččvalec,
ker se ne ogreva za nobeno vero, sekto ali sploh mnenje.
Govori o nekaki notranji besedi v človeku, o Kristusu, ki biva v
vsakem izmed nas in nas vedno prav uči in vodi, le poslušati ga
moramo. Katoliki so mu take nauke zelo zamerili — saj bi potem
svet ne potreboval božjih posrednikov — učenih teologov,« se je norčeval
Scheyer.
»No, seveda. To je pač prepričanje vseh prekrščevalcev: duhovni in
pridigarji človeku niso potrebni... O, naj pogledajo! Gospod sodnik
imajo še eno delo Sebastiana Francka: Paradoxa oder 280 Wunderreden...
(Paradoksa ali 280 čudežnih govorov...). To je knjiga, ki
je Lutra najbolj razkačila. In vendar je že izšla v ne vem kolikih
izdajah. Iztrebiti bi bilo treba takšen plevel.«
Gričar je vzel knjigo iz vrste in prikimal nekako v zadregi:
»Z ženo sva jo prebirala. Mnogo spotakljivega je v njej, zares.
Na primer trdi Franck, da je bog pričujoč v rastlinah in živalih in
v vsem, kar je na svetu.«
»Mhm. Panteizem, ki se razodeva tudi v veri bramanov, budistov
in Kitajcev,« je dopolnil Scheyer.
Baron je prikimal:
»Luter in njegov prijatelj Melanchton, reformator nemških šol,
sta se najbolj razburjala zaradi tega, ker po Frančkov! filozofiji Kristus
ne more biti bog, ampak ima le toliko božanstva v sebi, kolikor
vsak nadpovprečen, za vse človeštvo zaslužen človek.«
Gričar je barona presenečeno pogledal... Kje je že slišal podobno
govorjenje?
In spomnil se je: Matevž Korneder! Da, da, on je trdil skoraj
isto. Menda so vsi prekrščevalci tega mnenja. Iz Svice je čez Tirolsko
in Koroško prišla ta vera k nam. Ali ni morda krojač Zener tudi te
vere? Ali ni nekoč, ko ga je Gričar povabil k branju evangelija, odgovoril:
,Nisem spoznavalec evangelija/ Vse evangelijske povestice
169
so bile napisane več kakor sto let po Kristusovi smrti — kako bi
mogle oznanjati pravo Kristusovo besedo? In četudi — Kristus ni bil
edini filozof na svetu in tudi ne prvi. Večino svojih naukov je posnel
po Budi in po drugih starih filozofih — tako pravijo...
Ungnad je zbudil Gričarja iz razmišljanja:
»Kajpak! Prvi dve slovenski knjigi imajo tudi že, gospod sodnik.«
»2e dve leti je tega, odkar sem ju dobil. Pravzaprav ju je prejela
moja žena od svojega očeta v dar. S pomočjo Trubarjevega abecednika
so se naučili moji pomočniki brati. Iz Trubarjevega katekizma
pa beremo in pojemo vsak večer.«
»Dobri knjigi sta to, vsemu ljudstvu razumljivi. Trubar je z njuno
izdajo storil veliko delo,« je pohvalil Ungnad: »Takih knjig bi nam
bilo treba še in še. Z njimi bi se prava vera najhitreje utrdila v
naših deželah.«
»Velika škoda je, da je moral Trubar bežati iz dežele.« je obžaloval
Scheyer. Klombner pravi, da ga moramo na vsak način spet
dobiti nazaj. Z vsako svojo vžigajočo pridigo nam je pridobil kup
somišl j enikov.«
»No, morda je njegovo pregnanstvo tudi koristno naši stvari. Kdo
ve, če bi se bil spravil k pisanju prve slovenske knjige, če bi ostal
med svojimi rojaki. Se evangelij bi moral prestaviti na slovenski jezik.
Naši pravi stari veri je evangelij osnova. Med Slovenci se naša vera
ne bo utrdila, če jim ne damo v roke biblije, pisane v slovenskem
jeziku.«
Gričar je s pogledom oplazil debeli zvezek Lutrove nemške
biblije.
»Biblije! Kje bi dobili človeka, da nam jo prestavi? In če bi
imeli vsaj domačo tiskarno!«
»Eh! Začetek je že tukaj,« je Scheyer pokazal na Trubarjevi knjižici.
»Saj Nemci nimamo veliko več, kakor začetek. Komaj za pet,
šest knjig smo pred Slovenci. In če bodo naši pisanja zmožni možje
še dolgo v učenih latinskih preklarijah tratili svoje moči, potem bo
suša v našem komaj začetem pismenstvu še dolgo trajala. Slovenci
nas boste kar lahko prekosili.«
Gričar se je posmehnil:
»Tega oni sami ne verjamejo! Kje pa naj jemljemo pisanja zmožne
ljudi? Med našim revnim kmečkim narodom ni učenjakov. Le malokateri
Slovenec se je doslej izšolal na laških univerzah, še ta je potem
pozabil, da je Slovenec.«
170
»Ha! Najboljši primer za to je moj najhujši sovražnik, dični ljubljanski
škof Urban Tekstor. Menda je sin kmečkega tkalca. Zdaj pa
si je nadel latinsko ime, se smuka okrog dvora in —«
»— in mori v inkvizicijskih preiskavah poštene luterane,« je dopolnil
Scheyer. »Na njihovem mestu, dragi gospod baron, bi se ga
čuval. Ta človek je močno zahrbten.«
»Vem. Hinavski je in nevaren. Obvestili so me že o njegovih
spletkah zoper mene.«
»Tudi mene bi bil že ugonobil, če bi se kralj ne bal zamere pri
kranjskih deželnih stanovih.«
»Kaj — zamere! Kralj se le tega boji, da mu stanovi svojega
mošnjička ne zavežejo pred nosom.«
»Da, to je edino, kar še zadržuje njegovo katoliško vnemo. Sicer
pa se mi zdi, da tudi glede tega že slabo kaže. Naša sila, sila fevdalcev,
propada. Vladar ni več odvisen od nas. Kar glejte, kako raste
njegova moč z močjo njegove lastne armade. Ni mu dovolj najemniška
vojska. Lasti si že pravico vpoklica svojih državljanov. Vsak deseti,
vsak peti mož — kakor si pač izmisli — mu mora priti v vojsko. In
koliko Uskokov, naših najbolj divjih branilcev, je že naselil tu ob
meji!«
Gričar je prikimal:
»Pred petimi leti so tukaj na magistratu trije pisarji štirinajst
dni pisali pisma o zamenjavi posestev naših obmejnih kmetov z drugimi,
po večini od Turkov opustošenimi, sredi dežele. Umakniti so se
morali Uskokom na kraljevo željo.«
»Da, nas, fevdalce, v borenju najbolj izurjene državljane, pa
uporablja kralj za poveljnike in častnike v svoji vojski. Smešno je
to in žalostno obenem, da moramo z denarnimi žrtvami in celo s
svojim življenjem sami pomagatji pri graditvi kraljeve sile, ki je prav
gotovo proti nam samim naperjena. Zavedamo se, da gradimo vladarjevo
samodrštvo in ga vendarle ne nehamo graditi.«
»Kako pa naj si pomagamo? Ali naj pustimo, da nas Turki popolnoma
pregazijo? Ali — da nam uporniška tlačanska drhal zavije vratove?
« se je razburil Erazem Scheyer.
Baron Ungnad je vzdihnil:
»Saj to je tisto! Braniti se moramo kar na dve strani.«
Gričar je posmehljivo zavlekel tanke ustne:
»Celo na več, gospod baron. Pozabili so na sovražnike, ki so jim
stalno za petami — na papiste —«
»— s kraljem na čelu. Da, prav imajo.«
171
»In — ali si niso zemljiški gospodje že trideset let tudi z mešfiani
v laseh, zaradi trgovstva?«
»Saj res! Ha, ha!« se je zasmejal Ungnad. »Pozabil sem, da sem
pri svojem političnem nasprotniku v gosteh. No, če jih ne morem
drugače oškodovati, gospod sodnik, se še nocoj napijem na njihov
račun. Vino imajo zares izborno. Vrnimo se k njemu! Njihova knjižnica
pa je slučajnim inkvizicijskim očem in nosovom prav dobro
skrita,« je že pri vratih dostavil, ko je Gričar pritisnil na vzmet, ki
je neslišno dvignila tablice v opažu na njihovo mesto.
CATBcmmv*. ' : Vsbuenjkim fefibi Cino
; kratko fistopno Iikgo. i»«
j nt !idjb<c urtumii hosby.vptt
5 irfrfitàfKtìzttfmt.
tm,
' tmmsassemw
pài. vai. mb.xxj.
li !&**& Ur m mmio domrBi imi Or
ftéùfSitlGiftmib&ìWtn
if ritetèL ff.
11. poglavje
Od tistega časa je minilo osem let.
Hans Ungnad, baron Sovneški in štajerski deželni glavar ter
poveljnik Vojaške krajine, je prišel pri novem vladarju Notranje
Avstrije, nadvojvodi Karlu, v nemilost in se je moral zaradi svojega
luteranstva »prostovoljno« umakniti v Nemčijo. WUrtemberški vojvoda
Krištof mu je prepustil bivši samostan v Urachu za naselitev.
Tam je Ungnad ustanovil svoj »biblijski zavod«, da podpre tisk luteranskih
slovenskih in hrvatskih knjig. Ravnatelj tega zavoda in obenem
tudi župnik v Urachu je postal — Primož Trubar.
Trubarja so takrat klicali kranjski deželni stanovi domov. Pozvali
so ga, naj kot kranjski superintendent — luteranski škof —
uredi domačo evangeljsko Cerkev. Toda Trubar je po uspeli izdaji
svojih prvih slovenskih knjig plaval sredi veletoka svojih knjižnih
načrtov in želja. Vrh tega ga je skrbela še izdaja hrvatskih knjig —
173
kako naj bi vse pustil in se vrnil v Ljubljano? V Ljubljano, ki jo je
nekdaj budil in vzvalovil s svojim vžigajočim govorniškim darom,
ki jo je ljubil kot torišče svojega hrabrega, neuklonljivega duha, svojih
najbolj tveganih luteranskih podvigov... Vkljub vsemu delu je
začel razmišljati o vrnitvi:
»Ne smem ostati sredi pota! Vrniti se moram, da uredim Cerkev
svojim rojakom — slovensko evangeljsko Cerkev. In če me ujamejo
papežniki?... Bog! frpel bom v tvojo slavo!... Ampak — kaj bo
z mojo družino? Zena Barbara in otroci! Primož, Felicijan, Magdalena
— vsi so še nedorasli... O, Jezus Kristus, molil bom, kakor si ti
molil preden te je zajelo trpljenje: Oče nebeški! Ce je tvoja volja,
vzemi ta kelih od mene!«
In Trubar je v svoji delavnici vstal od pisalne miz*e, pokrite s
knjigami in rokopisi, pokleknil na klečalnik pred podobo križanega
in se z globoko pobožnostjo, ki ga je spremljala vse življenje, zatopil
v molitev.
Potolažen in samovplivno okrepčan se je vrnil na delo in sklenil:
»Se .Svetiga Pavla ta dva lista' dotiskamo in Register mojih del.
Vmes sestavim še posvetilo za glagolski katekizem, potem grem na
pot — z božjo pomočjo.«
Popoldne tistega dne so ga obiskali trije kranjski študenti iz.
bližnjega Tiibingena.
»Novomeščani smo,« je visok, vitek mladenič pepelnato plavih las
in velikih zelenkastosivih oči, prevzel predstavljanje. »Tole sta moja
prijatelja Abraham Scheyer —«
»Aha! Scheyer iz Soteske? Vaš stari oče — bog jim povrni dobroto!
— so me nekaj tednov skrivali na svojem gradu, ko sem moral
bežati iz domovine. Ali so gospod vitez Erazem zdravi?«
»Da, hvala, gospod stari oče so zdravi in še prav tako odločni in
neomahljivi, kakor so bili vedno.«
»Naj mi dovolijo, velečastiti gospod župnik, da jim predstavim še
Martina pl. Raaba!«
»Aha! Znana novomeška rodbina. In vi mladi gospod? Znani se
mi zdite. V tako zelene oči sem menda že nekoč gledal in tile pepelnato
plavi lasje se mi zdijo tudi znani...«
»Adam Gričar mi je ime. Morda so velečastiti gospod poznali mojega
očeta Jakoba Gričarja — njemu sem podoben, pravijo. Svetle
lase pa imam po očetu in po materi.«
Trubarjeve težke, vedno na pol priprte veke, so se presenečeno
razprle:
174
»Gričarjev sin!« Dvignil je roke in prisrčno objel mladeniča. »Sin
mojega pogumnega rešitelja!« Podržal je fanta pred seboj. »Seveda!
Ves kakor oče, od svetlolase glave do peta! Da, da. Nikoli ne pozabim
trenutka, ko je stal sredi temne noči vaš oče pred menoj: Naj
ogrnejo tale plašč, zakrijejo glavo s kapuco in se vzpnejo na tega
konja! Nobenega trenutka ne smeva zapraviti — biriči so jim za
petami, gospod Trubar! Joj, kako sva jo ubrala iz. St. Jerneja! Nič
po izhojeni poti tovornikov, le po ozkih stezah in skozi temne gozdove.
Konja sta se neprestano spotikala in je bil pravi čudež, da
smo dospeli po vseh tistih stranskih poteh v trdi noči pred soteški
grad. No, dobrodošli ste mi vsi trije, moji mladi rojaki! Pridite, da
vas predstavim svoji družini!«
Na vrtu bivšega samostana v Urachu je Trubarjeva žena Barbara
presajala rože v cvetlične lončke. Trije otroci so se igrali okrog nje.
Sedemletni resni rdečelasi Primož je na sončni gredi tik ute delal
ograjo svojemu vrtcu. Petletni živahni Felicijan, deček kostanjevih
las in čednega obraza, je stresal cvetočo mlado češnjo, da so se cvetni
lističi usipali kakor svetel sneg po zeleni trati. Najmlajši Trubarjev
otrok, hčerka Magdalena, pa je z eno roko vlekla za seboj punčko iz
cunj, drugo je v zadregi pred gosti vtaknila v vsemi prsti v usta.
Fantje so pozdravili gospo Trubarjevo z vso vljudnostjo viteško
vzgojenih mladeničev in tiibinških visokošolcev. Gospa Barbara je mlade
rojake sprejela z veseljem, kakršnega občutimo, kadar v tujini zagledamo
domačega človeka. Bila je po rodu iz ljubljansko-celjske rodbine
Klausov, ki so imeli svoj dom z apoteko v Ljubljani na Trgu,
v bližini magistrata, med Tunzlerjevo in Gartnerjevo hišo. Eden Barbarinih
bratov, Mihael, pa je imel lekarno v Celju.
Trubar In njegova žena sta peljala mlade goste v svoje stanovanje
in jima postregla z dobro južino. Razgovor se je kmalu obrnil
na domače verske razmere.
Adam Gričar je povedal:
»V zadnjem pismu so mi sporočili gospa mama, da se je prošt
Krištof Graff spravil nad vnetega novomeškega predikanta Jurija
Vlahoviča. Proštovi hlapci so ga ujeli na cesti in ga zaprli v proštijsko
ječo. Teden dni so ga imeli zaprtega ob kruhu in vodi, dokler
ga ni prošt na pritisk deželnih stanov moral izpustiti.«
»Mhm! Zato mi je gospod Klombner pisal nekaj o trpljenju, ki
ga je Vlahovič že moral prestati. Ampak, menda je mož nekoliko
čudaški.«
Mladi Scheyer se je zasmejal:
175
»Pa ne malo! Stanoval je pri nas, da mu zvečer ne bi bilo treba
hoditi po temnih ulicah, kjer bi ga lahko zalotili proštov! hlapci.
On pa je hodil vsak večer po pridigi in molitvah na izprehod po
mestu. Ob taki pril.ki so ga zadnjič ujeli. Sicer pa je vedno zahajal
v svojo rojstno vas Ribnik v Belo krajino mlinarit in tkat sukno ter
se vračal s celimi tovori obložen v Novo mesto. Gospod stari oče so
mu rekli, da takšno delo spodobnemu predikantu ni primerno. Pa jim
je odgovoril, da si je tudi sveti Pavel z delom služil svoj kruh.«
»Hm. Saj se je dobro odrezal,« je priznal Trubar z nasmehom.
Potem so prešli na tisk novih slovenskih knjig. Trubar je prosil
fante, naj se drugi teden, ko bodo po dveh letih študija prvikrat
potovali domov na počitnice, oglasijo pri njem, da jim za različne
kranjske znance in prijatelje izroči nekaj izvodov svoje nove knjige.
Tudi mladim gostom je obljubil vsakemu svoj izvod.
»Upam, da se še pred poletjem odzovem vabilu kranjskih deželnih
stanov in se za nekaj časa vrnem v Ljubljano, da uredim najpotrebnejše
cerkvene zadeve,« je Trubar rekel ob slovesu. »Morda se takrat
vidimo.«
Štirinajst dni pozneje so sedeli Gričarjevi v jedilnici pri kosiilu.
Molče so zajemali juho. Slišal se je le šklepet žlic ob cinaste krožnike.
Jakob Gričar, ki je sedel ob gornjem koncu mize, je zrl s temnim
obrazom predse. Globoka guba med obrvmi je pričala o težkem razmišljanju.
Njegova sestra Urška, ki je zjutraj prinesla nekaj živil
s pristave, je vprašaje pogledovala zdaj svakinjo, ki je sedela nasproti
nje, zdaj nečaka Adama, ki je sedel poleg matere in dosledno obračal
pogled predse v krožnik. Čutila je nevihto v ozračju in najrajši bi
zbežala še pred njenim izbruhom nazaj na pristavo. Njeno miroljubno
srce je prepir še vedno le težko prenašalo. Bratov jezni obraz,
ki ga je poznala še iz mladih let, pa ni obetal nič dobrega.
Gričar je posrebal svojo juho in si nalil vina iz cinastega vrča v
majoliko. Pogledal je sina in nenadoma odločil:
»Kolikor ti še ostane počitnic, jih boš najbolje preživel na pristavi.
Spremil boš še danes teto Urško na Grič. S seboj lahko vzameš
osla, da ti bo nesel prtljago.«
Adam je dvignil glavo in oči so se mu jezno zabliskale:
»Peš menda ne bom hodil poleg osla!«
»Ali misliš, da ti bo padla krona z glave, če poj deš enkrat peš
do Griča?!«
176
fA
4 z'S " V '
■■^r^r - :-' -■■' -f ' -k
- \r'v ^
■ j-r,.,
V-Ì
i
! .
rii:1 ; >.?*
J- i
Bf .—rf —-a/. .
I l'n -.^0
-i-jfif, ' ' ' ' l'"
fi J
Y'i
w® 'Ww/
iv.
?"
!
»Krona ne, ampak vsak bi se smejal, 'če bi videl, kako sodnikov
sin goni osla!« je z jedkim posmehom odgovoril Adam in od strani
pogledal na mater, ki ji je padel nož iz rok, ko je razrezovala pečeno
kokoš. Ustrašila se je sinovega predrznega odgovora.
Toda Jakob Gričar ni vzrojil. Nasprotno. Mirno je ugotovil:
»No, mislil sem, da si ob svojem ljubimkanju s krojačevo hčerjo
pozabil, da si sodnikov sin. Če si se tega spet spomnil, pa lahko
vzameš še konja s seboj.«
Adamu je šinila vročina v lice. Povesil je glavo in zagodrnjal:
»Vzel bom tudi psa in puško, da bom hodil na lov. Kaj pa naj
delam v tisti puščobi!«
»Seveda — puščobi! Če bi bil kaj vreden, bi pomagai pri delu
na kmetiji. Ampak, gospodič se boji, da bi mu nežne ročice ne dobile
žuljev. No, prav. Nič ne napraviš škode, če slučajno podereš kakšnega
zajca. Srne in jelene pa mi pusti v miru! Zdaj imajo lovski počitek,
ki jim ga mora privoščiti vsak pošten lovec. Risov in divjih mačk
lahko postreljaš, kolikor hočeš in drugih zveri tudi.«
»Ali — ali smem povabiti tudi svoja dva prijatelja na lov?«
»Katera prijatelja?«
»Scheyerja in Raaba.«
»No, naj bo, če se bo teti Urški ljubilo skrbeti za vas.«
»Veš, da!« je zatrdila Urška. »Saj je dovolj prostora v prizidku.
Osem pogradov je praznih.«
Gričar je posmehljivo zavlekel tanke ustne:
»Rad bi videl, kako bodo naši razvajeni gospodiči prekladali svoje
kosti po trdih deskah.«
»Saj smo napravili nove slamnjače!« je spomnila Urška. »In Ana
je zadnjič poslala nove volnene odeje!«
»Hm! Ko sem jaz bil te starosti, sem se zaril v seno in nisem
potreboval ne slamnjač ne odej.«
Gričar je z zdravimi zobmi ugriznil v kos kuretine, pogledal ženo
in vprašal: »Kaj pa je s tistim suknom za Reko?«
»Predikant Vlahovič je šel že včeraj domov in je vzel dva naša
tovorna konja s seboj. Obljubil je, da nam v štirih dneh stke vse
sukno.«
»No, je že spet pretiraval. V štirih ne bo šlo, v osmih pa morda.
Jezi me, da si sukna nisem pravočasno priskrbel. Saj vem, spomnila
si me na naročilo, pa sem nanj takoj spet pozabil, ko sem prestopil
magistratni prag. Sodstvo mi jemlje preveč časa. Človek ne misli na
nič drugega, kakor na vse te tatiče in pretepače, za svoje trgovske
posle pa si že skoraj ne morem utrgati nič časa. Izguba je to. In vsak
12 177
trenutek imaš goste v hiši. Da ne pozabim, Ana: nocoj pride na
večerjo Tomaž Kahlschmidl, notranji svetovalec. Dobiti ga moram
v klešče, da bo na jesen prevzel sodništvo. Jaz sem tega sit.«
»Ampak — ali nimaš kot sodnik veliko dohodkov?« je Urška začudeno
vprašala.
Jakob je zamahnil z roko:
»Več stroškov, kakor dohodkov.«
»In čast?«
»Lepo te prosim! čast! Kaj pa je čast? Samo limanica, na katero
se love nečimerni kalini. Jaz sam sem se pred leti — moram priznati
— ujel nanjo. No, čaščenju se hitro privadiš, kakor vsakdanjemu
kruhu, delo in sitnosti in stroški pa ti ostanejo v napotje. Spletk in
polen, ki ti letijo pod noge, niti ne računam. Modrijan je vsak, ki se
zna o pravem času izogniti taki časti.«
Ana je pogledala moža. Okrog ust se ji je zarisal mil nasmešek ...
Hvala bogu, da je prišel do tega! Skoraj je že omagovala pod deležem
te časti, ki ga je vsa leta morala prenašati: podvojeno delo in skrb
v trgovini, skoraj vsak dan gostje v hiši, preobremenjeni mož pa nestrpen,
siten, nikoli zadovoljen... O, hvala bogu, da se je spametoval!
Adam je izpod čela pogledal na očeta ... Ali se mu je zmešalo?
Osem let prvi v mestu — je hotel to čast odvreči, kakor oguljeno
suknjo!... Modrijan vsak, ki se zna izogniti taki časti? Ali res? To
je pač le očetov nenasitni pohlep po bogastvu. Jezi ga, ker se ne more
ves posvetiti trgovini — to je vse.
Da bo on, Adam, pni tem v očeh novomeške mladine precej izgubil,
to je gotovo. Saj ne bo več »sodnikov sin«. No, Martin in Abri
se za to ne bosta dosti zmenila. Za druge pa mu ni. Kramarjev Jakec
mu bo »ponižanje« privoščil — to je tudi gotovo.
In Zeny Žener? Lepa, šestnajstletna krojačeva hčerka? Ali ne bo
v njenih očeh izgubil nekaj tistega sijaja, ki mu ga je dajal očetov
položaj? Sicer pa — v teh počitnicah ne bo več mogel do nje, ne
bosta se v poznih večerih več mogla shajati na vrtu. Lepo mu je oče
zagodel! Še posloviti se ne bo mogel od dekleta. Ne, to pa že mora
storiti! Povedati ji mora...
Vstal je, nekaj zamrmral in odšel iz jedilnice. Zunaj je srečal
Marta, ki je prihajal iz kuhinje, kjer ga je napitala stara Micka.
,Uboga pokveka! Šestnajst let star, pa ga morajo še vedno pitati!1 si
je mislil Adam in v dolgih skokih odhitel po stopnicah.
Mart je nekaj zablebetal za njim. Ubogi bebec je ostal na razvoju
triletnega otroka. Postavljal je še vedno lesene zidake na hod-
178
niku, se igral s peskom na vrtu in posedal pri materi v pisarni ali
na klopi pod oboki pred hišo. Nikjer pa ni imel dolgo obstanka. Navadil
se je tudi kolovratiti po mestu. Ure dolgo ga ni bilo domov.
Vsi novomeški otroci so ga poznali in ga klicali:
»Martek! Daj mi piškot!«
Res mu je včasih kuharica Katra potisnila nekaj slaščic ali pest
krhljev v žep, da bi ne bil lačen na svojem potepanju. Vse je razdelil
med otroke. Kar sami so mu preiskali žepe. Zgodilo se je že
večkrat, da je prišel domov brez čepice ali brez suknjiča. Cigani ali
potepuhi so ga okradli, kadar je ušel iz mesta in utrujen zaspal kjerkoli
ob poti. Dostikrat je zašel v gozdove ali v okoliške vasi. Kmetje,
ki so ga vsi poznali, so ga pripeljali nazaj v mesto, kar naravnost
h gospe Gričarci v pisarno. Dobro so vedeli, da jim bo dala lepo
napitnino.
Toplega junijskega dne proti poldnevu se je Mart zatekel k materi.
Za čepico mu je bil nekdo zataknil šopek poljskih cvetlic, na
prsih pa mu je v gumbnici visela zlomljena roža.
Mati ga je sprejela s svojim prisrčnim nasmeškom, vzela izpod
okna nizko klopco in jo postavila poleg svojega stola:
»Pridi, dragec!«
In kakor nekoč kot majhen deček je sedel veliki otrok k materinim
nogam in skril obraz v gube njene obleke. Tukaj se je čutil
najbolj varnega. Tukaj, edinole tukaj ga niso preganjale čudne,
meglene prikazni s pošastno razprtimi očmi v grozeče spačenih obrazih
in z dolgimi suhimi rokami, ki so z ostudnimi kremplji segale po
njem, da je moral, kamorkoli je prišel, bežati pred njimi. Le tukaj
jih ni bilo, pri materi.
»Mart! Kje si bil danes?«
»P-prri t-teti K-Kramerc-c-ci.«
Materin obraz se je stemnil. Kramarca je v hudobni, obrekljivosti
pripovedovala strankam v svoji prodajalni, kako zanikrna mati je
Gričarca, ki svojemu slaboumnemu sinu niti jesti ne da. Revež hodi
k njim, Kramarjevim, prosjačit za kruh ...
Ana je položila roko na kodrasto glavo nesrečnika, čepico s šopkom
pa je vrgla na okensko polico:
»Mart, sinko moj! Ne hodi h Kramarjevim! Ne prosi kruha pri
njih! Nikjer ne smeš prositi kruha! Mi smo Gričarji! Ni nam treba
prosjačiti. Ali razumeš, Mart?« Sklonila se je in mu pogledala v oči:
»Mi — smo — Gričarji!« je ponovila s poudarkom.
12* 179
Blažen nasmeh se je razlil po obrazu pohabljenca. Pogledal ji je
strmo v oči, jo z obema rokama objel okrog pasu, nagnil glavo v zatilnik
in mukoma spravil iz sebe:
»M-mi s-smo Gri-Gričarji-i-i-!«
Zadnjo besedo je zakričal s tako strašnim živalsko hripavim glasom,
da je Ana' vsa prestrašena spustila roko z glave svojega nebog-
Ijenca. Potem mu je pokimala z žalostnim nasmehom in se okrenila
k svojemu pisanju.
Vstopila je Micka, se po prstih približala, da ne bi motila gospe,
položila roko na Martovo ramo in zašepetala:
»Fridi, Mart! Greva na vrt. Bova jedla češnje.«
Odvedla ga je.
Ana se je ozrla za njima in vzdihnila.
Tedaj se je zdrznila. S hodnika se je razlegel Martov hripavi krik:
»M-mi s-smo Gri-Gričarji-i-i-!«
»Nesrečnež! Vendar ne bo tega stalno gonil!
Da, stavek se mu je tako vtisnil v spomin, da ga je zakričal vsakomur,
če ga je le pogledal, pa tudi brezbrižno mimoidočim, kadar
jih je hotel opozoriti nase. Veselo se je zasmejal, če ga je kdo prav
začudeno pogledal. Pokimal mu je, kakor, da se mu je posrečila dobra
šala. Kmalu so mestni paglavci kričali nesrečniku, kjerkoli so ga
videli:
»Gri-Gričar j i-i-i !«
In vselej jim je Mart odgovarjal s svojim hripavim glasom:
»M-mi-s-smo Gri-Gričarji-i-d!«
Ana je zardela od sramu, kadar je slišala zunaj na cesti sinov
krik.
»Kdo ga je pa spet to naučil?« je zarentačil Jakob Gričar, ko ga
je prvikrat slišal.
Ana je vzdihnila:
»Jaz!«
»No, veš kaj...!«
Razložila mu je nastanek tega krika.
Mož je zmajal z glavo:
»Lahko bi bila previdnejša! Zdaj nas nesrečnež smeši pred ljudmi!
Saj veš — njihova zavist popade vsako nesrečo naše hiše kakor lačen
pes kost.«
Molče je sklonila glavo. Saj ni imelo smisla, da bi se opravičevala.
Vsak ugovor ga je le še bolj razdražil. Komaj je že čakala, da pride
jesen in bo mož odložil svoje sodniške posle.
»Ali je Adam srečno odpotoval nazaj v Nemčijo?«
180
»Da. Pozdravlja te še enkrat. Nisem mu dala hlapca za spremstvo,
ker potuje s svojima prijateljema in jih bo Scheyerjev lovec
Andrej spremil do Tubingena. Dala sem Andreju dva goldinarja napitnine,
da bo skrbel še za našega fanta.«
»Mhm, prav. In Adamu si dala denar? «
»Dala za šolnino, za stanovanje in hrano, za postrežbo, za pot in
za male izdatke med letom.«
»Za male izdatke sem mu že jaz odrinil nekaj Srebrnjakov —
tega ti seveda ni povedal.«
Ana je hudomušno pogledala moža in se zasmejala:
»Saj ni neumen. Vprašala ga pa tudi nisem. Zlagal se mi ne bi.
To dobro lastnost vsoj ima, da ne laže.«
»Da. To pa je menda res edina njegova dobra lastnost. Trmast je
kakor osel. Domišljav pa kakor turški aga.«
»Jakob! Kateri osemnajstletni fant pa ni domišljav, če je zdrav?«
»No, nisem slep za njegove napake. Delo mu ne diši, ne tako
ne tako. V trgovini se vse počitnice niti prikazal ni. V pisarni tudi
ne. Za šolsko knjigo ni prijel. Le s tistima plemiškima fantoma se je
podil okrog. Konji, psi, lov — dekleta, to mu še diši. Zdi se mi, da
sva jo z njegovo vzgojo pošteno zavozila. Preveč prostosti je vedno
imel.«
»In preveč denarja.«
»Morda Imaš prav. Zal mi je, da ga nisem potisnil v trgovino,
ko je bil dvanajst let star. Danes bi mi bil lahko že v izdatno pomoč.
Ampak želel sem, da bi bil moj sin deležen tega, česar jaz nikoli
nisem bil: temeljite izobrazbe. Nisem hotel, da bi ob vsaki priliki
pogledal samouk iz njega — kakor iz njegovega očeta. Izobrazba —
to je najdragocenejše, kar morem dati svojemu otroku, sem si mislil.
Zdaj pa sem že skoraj prepričan, da ga je prav študiranje pokvarilo.«
»Studiranje ne more nikomur škodovati.«
»Pač! Iz treznega trgovca napravi lahko sanjača. To je za naš
poklic dovolj škode. Adam se v trgovini ne bo nikoli gnal, boš videla,
da ne.«
»Ze mogoče. Zanašal se bo na naju,« je Ana zamišljen prikimala,
Tisti, o katerem sta oče in mati zaskrbljeno razpravljala, je medtem
v družbi prijateljev brezskrbno dirjal proti Ljubljani, prestolnici
kranjske dežele. S kratkimi odmori v Trebnjem, Višnji gori in na
Škofljici, so bili vsi štirje popotniki, Adam, Martin, Abri in lovec
Andrej, že od prve zore v sedlih.
181
Sredi dopoldneva so na ovinku zagledali utrdbe meščanskega
bastijona na ljubljanskem grajskem hribu. Kmalu so zagrmela kopita
njihovih konj čez most pred mestnimi vrati na Starem trgu in že
so skozi temna vrata zajahali v mesto. Ko so jezdili skoz. Stari trg,
so opazili nenavaden nemir na ulici. Iz vseh hiš so prihajali meščani
v prazničnih oblekah.
Pred hišo, kjer je še vedno stanoval stari oče, Cvekljev poslovodja
Žagar, se je Adam zavihtel s konja. Fantje so se dogovorili,
da bo vsak prenočil pri svojih sorodnikih.
»Na svidenje jutri ob šestih pred Špitalskimi vrati!« je zaklical
Adam tovarišem in brž vprašal mimoidočega meščana: »Kaj pa praznujete
v Ljubljani?«
»Prihod superintendenta Trubarja. Do Šiške mu gremo naproti,«
je odgovoril meščan.
V trenutku je bil Adam zopet v sedlu.
»Primož Trubar prihaja!« je zaklical tovarišem, ki so se z njim
vred ustavili.
»Joj! Sprejeti ga moramo še mi!« je vzkliknil Abri Scheyer in
pognal konja za Adamom.
»Jezdimo mu naproti!« je zaklical Martin Raab.
Jezdili so korakoma, ker je bila povsod velika gneča. Zavili so
skozi Trančo, čez Mesarski most in skozi Vicedomska vrata ter mimo
vicedomskega vrta navzgor, potem pa v smeri proti Šiški. Vsa cesta
skozi vas Šiško je bila obrobljena s praznično razpoloženim ljudstvom.
Zenske in otroci so držali v rokah šopke cvetlic.
Na koncu Šiške je Adam zagledal v daljavi med zelenim poljem
veliko kavalkado dam in gospodov.
»Ze gre! Ze gre!« je kriknil živahni Martin in pognal konja mimo
Adama v dir.
Ostali so zdirjali za njim. Ze blizu kavalkade so se ustavili in
krenili s ceste na rob travnika, na vsako stran ceste po dva. Ko se
je sprevod približal, so v prvih jezdecih spoznali v sredi evangeljkega
škofa Trubarja, njemu ob straneh pa luteranskega prvaka Klombnerja
in trgovca Cveklja.
»Pozdravljeni gospod superintendent!« je zaklical Martin Raab.
»Novomeščani se jim klanjajo!« je kričal Adam in dosegel, da se
je Trubar ozrl vanj. Spoznal ga je in zaklical, ko je jezdil mimo:
»Pozdravljeni mladi prijatelji!«
Za Trubarjem je jezdilo več kakor dvajset ljubljanskih dam In
gpspodov, plemičev in imenitnejših meščanov. Tudi štirje Novomeščani
so se jim priključili.
182
V Šiški so sprejeli Trubarja z viharnim vzklikanjem. Otroci in
iene, s šopki najlepšega cvetja, so mu zastavili pot, da je mož, ganjen
nad prisrčnim sprejemom, stopil s konja. Tisti, ki so se prerili do
njega, so mu potiskali cvetje v roke, drugi so mu mahali s čepicami
in ruticami, nekateri pa so mu metali rože na pot. Staro in mlado
je imelo v očeh solze radosti in ganotja ob sprejemu prvega evangeljskega
škofa. Trubarju samemu so se oči vlažno svetile. Globoko ga
je presunila velika izprememba razmer v domovini. Trinajst let je
bilo poteklo, odkar se je bil s pomočjo dobrih prijateljev od skrivališča
do skrivališča s težavo rešil pred zasledovalci na življenje in
smrt. Zdaj pa ga je že javno sprejemalo več kakor dve tretjini Ljubljane
...
Po vsej poti iz Šiške do Špitalskega mostu in Špitalskih vrat,
pa še po Špitalski ulici do magistrata je stala navdušena množica v
gostem špalirju. Za Trubarjem in njegovim spremstvom se je sama
od sebe zgrinjala v velik sprevod, ki je pritiskal za kavalkado.
V veži magistrata je pričakoval evangeljskega škofa skoraj polnoštevilen
zbor notranjih svetovalcev in velika večina Zunanjega sveta.
Pred mestno hišo se je zbrala velika množica občinskih mož, pa
tudi družine mestnih očetov so imele tukaj svoj prostor. Med zbranimi
gospemi in otroki je stala žena že večkratnega mestnega sodnika,
luterana Lenarta Hrena — Uršula, rojena Žitnik. Na rokah je držala
sinčka Tomaža, leto starega kodrolasca, svetlomodrih oči, ki je vriskaje
segal po šopku krvavo rdečih nageljnov v materini roki.
»Ne, ne! To bova izročila gospodu superintendentu,« je mlada
žena branila otroku. Gotovo ni slutila, da bo njen sin nekoč podiral,
kar je Trubar med svojim narodom zidal.
Zdajci se je z ljubljanskega Gradu oglasila pozavna — znak, da
je dragi gost prijahal v mesto.
Ves Trg se je vznemiril, vsi so iztezali vratove in napeto gledali
proti izhodu ozke Špitalske ulice, kdaj se prikaže prvi škof Slovenske
evangeljske Cerkve, Primož Trubar.
In tedaj je prijahal na čelu sijajno opravljene gospode on sam
v svojem preprostem,, nagubanem, črnem suknjiču in s preprosto
popotno čepico na glavi.
Vsi moški so mu vihteli klobuke in čepice v pozdrav, ženske so
mahale z ruticami in otroci in dekleta so mu sipali cvetje na pot.
»Pozdravljeni, gospod superintendent!«
»Živeli!«
»Trubar! Trubar!«
Ves Trg je valovil v navdušenju.
m
Po Trubarjevem obličju, polnem dobrote, so se ulile solze In mu
močile zgodaj osiivelo kodrasto brado.
S težavo je prodrl s spremstvom do mestne hiše, okrašene s cvetjem
in s preprogami. Tam ga je pod arkadami pričakoval cvet ljubljanskih
žena in deklet. Belo oblečena deklica, z velikim šopkom
rožnato nadahnjenih vrtnic, ga je pozdravila s pesmico prigodnico.
Otročički so mu s cvetjem posuli pot do hišnega praga, kjer sta ga
pričakovala mestni župan in mestni sodnik v svečanih škrlatnih
omatih. Za njima je stal v avli ves zbor mestnih očetov, istotako v
svečanih uradnih oblekah iz. črnega žameta.
Trubar se je deklici zahvalil za pozdrav in se obložil z njenimi
vrtnicami. Ko je hotel stopiti proti pragu, mu je iz vrste mestnih
gospa ponudila lepa mlada žena luterana Lenarta Hrena krasen šopek
krvavordečih nageljnov.
Trubar se ji je nasmehnil in iztegnil roko. Toda hitrejši kakor
on, je bil mali Tomaž Hren. Z debelo ročico je zagrabil v cvetje in
v pesti zmečkal glavico rdečega nageljna. Potegnil je in odtrgal cvet.
Kakor krvave kaplje so padali živordeči lističi iz njegove male pesti.
»Ti boš pa odločen mož!« se je zasmejal Trubar in s poklonom
sprejel ostali šopek od zardele mamice.
V tistem trenutku so se z Grada oglasili piskači, ki so s štirimi
piščalmi zaigrali Te Deum laudamus. Igrali so ves čas, dokler je trajal
sprejem na magistratu in dokler niso Trubarja spremili do hiše bogatega
trgovca Andreja Foresta, kjer so mu bili pripravili stanovanje,
Nekaj hiš od magistrata dalje, nasproti stolnice, je umiral generalni
vikar in kanonik Nikolaj Škofič, po smrti škofa Urbana Textorja
najhujši Trubarjev nasprotnik. Kanonikov sin je tedaj sedel v ječi
zaradi sodotnskega greha. Niti oče, niti njegov zanikrni sin nista bila
med meščani priljubljena.
»Zakaj piskajo?« se je umirajoči vzdramil in pogledal svojo strežnico,
kuharico in ljubico, ki je po predalniku že iskala blagoslovljeno
lojeno svečo, da jo prižge umirajočemu.
Zdrznila se je in ozrla.
»Oh!« je zaničljivo našobila usta: »Piskajo zaradi prihoda tistega
luteranskega škofa, Primoža Trubarja.«
Voščenobledi bolnikov obraz je izpreletelo zagrizeno sovraštvo.
»Koga?!« je hripavo kriknil.
»No, Trubarja — saj ga poznajo!«
Umirajoči je obrnil obraz proti steni in ni se več oglasil. Zadnje
utripe njegovega zakrknjenega srca je poganjalo divje sovraštvo. Zadnja
misel mu je bila:
184
»Pa prav zdaj moram umreti! Kako bo temu vražjemu luteranu
kos naš škof Seebach, ki je kot župnik v Moravčah sam delil obhajilo
pod obema podobama? In če Trubar izvoha ostale grehe in slabosti
našega škofa? Joj, strašni časi se obetajo ljubljanski škofiji!... Sam
hudič je presadil to luteransko seme spet vanjo ...«
»Lutersko seme« pa je krepko klilo in uspevalo kljub vsemu preklinjanju
papežnikov. Trubar se je z vso vnemo in silo strastnega
reformatorja vrgel na delo.
-Najprej je kot superintendent skrbel za zunanjo organizacijo svojega
cerkvenega področja. S pomočjo deželnih stanov je uredil vprašanje
protestantskih pridigarjev tako, da so bila z, njimi preskrbljena
vsa večja središča spoznavalcev nove vere: Ljubljana, Kranj, Bled,
Radovljica, Metlika i. dr.
V Ljubljano je pribežal pridigar Janž Tulščak. Iz Novega mesta
se je pred preganjanjem prošta Graffa umaknil Jurij Vlahovič in se
vrnil v Metliko. Novomeščanom je hodil pridigovat predikant s
Hmeljnika, a tudi župnik iz. Toplic Ivan Lamella. Ta je pregledoval
in prevajal glagolske in cirilske knjige, ki so izhajale v Ungnadovi
tiskarni v Urachu. V Kranju je pogumno deloval Rokavec, ki je imel
tam že tristo obhajancev. Na Bledu je Trubar sam pridobil za luteranstvo
župnika Krištofa Fašanga, ki je potem pod patronatom junaškega
Herbarta Turjaškega in njegove žene Kristine uspešno deloval
za širjenje novih naukov. Imel je okrog tisoč sto obhajancev v svoji
župniji.
Vest, da se je vrnil Trubar, je vzpodbudila vse predikante k novim
navdušenim naporom za širjenje luteranstva. Več katoliških
duhovnikov je prestopilo v protestantsko vero. Trubar sam je v Špitalski
cerkvi redno pridigoval, ob nedeljah v slovenskem, ob četrtkih
v nemškem jeziku. Cerkev je bila za njegove poslušalce premajhna,
Dve tretjini ljudi je stalo zunaj na ulici.
Stanovi so pričakovali, da jim Trubar takoj sestavi cerkveni red
za vso svojo škofijo. Toda Trubar je v dušnopastirski vnemi mnogo
popotoval po deželi in žel povsod velike uspehe. Postajal pa je od
dne do dne bolj nestrpen. Klicalo ga je delo v Ungnadovi tiskarni in
klicala ga je njegova iskrena ljubezen do družine nazaj v Urach.
Nekega dne je prav slabe volje razmišljal, kaj naj stori, da pospeši
prevajanje hrvatskih knjig, jih vtihotapi v Bosno in še dalj v
Turčijo, prodre z evangelijem prav do Carigrada in ohromi turški
verski fanatizem, ki je pomakal turške krive sablje v krščansko kri.
185
če bi Turki sprejeli krščansko vero, bi bili Hrvati in Slovenci
rešeni...
V razmišljanju ga je zmotilo trkanje na vrata.
»Prosim!« se je odzval in vstal izpred pisalne mize.
Vstopil je visok, svetlolas mlad človek, podolgovatega obraza,
krepkega, orlovsko ukrivljenega nosu, zelenkastih oči in stisnjenih
usten z neprijetnim ciničnim posmehom okrog njih — stolni prošt
Polydor Montagnana. Trubar ga je s ceste poznal. Pokazali so mu
ga kot posebnega varovanca nadvojvode Karola. O mladem duhovniku
so po Ljubljani krožile kaj čudne govorice. Baje je imel navado, da
je lepe, mlade žene in dekleta vabil k »spovedi« na svoje stanovanje
... Gotovo pa je bilo to, da se je mladi prošt rad izprehajal po
ljubljanskih ulicah in s poželjivimi pogledi iz svojih zelenkastosivih
oči prebadal mlade ženske, ki jih je srečaval. Spoštljivim pozdravom
svojih katoliških vernikov in vernic je odgovarjal z zadržano prijaznostjo,
obenem pa vzvišenostjo in lahkotnimi kretnjami plemiča,
ki je deset let — po takratni navadi še kot negoden dijaček — užival
sinekuro dvornega kaplana cesarja Ferdinanda.
»Naj mi ne zamerijo, gospod superintendent, da nisem javil svojega
obiska!« se je z viteškim, globokim poklonom opravičil mladi
prošt. »Dovolite: jaz sem stolni prošt Polydor de Montagnana.«
»Primož Trubar,« je bil kratki odgovor starejšega moža Sedel je
spet k pisalni mizi in z vljudno kretnjo pokazal na stol v bližini.
Hladno je pogledal prošta od nog do glave.
Montagnana je bil oblečen v plemiško obleko, krojeno po najnovejši
modi. Vrh svilenih rožnobarvnih dolgih nogavic, ki so poudarjale
njegova krepka mišičasta bedra in meča, je nosil okrog ledij
kratke balonasto naščepirjene sive hlače, razdeljene v razporke, skozi
katere se je svetil rožnatobarven atlas. Opešnjen telovnik je kazal
lepo obliko vitkega života. Balonasti rokavi so imeli istobarvne razporke
kakor hlače. Sivo bareto z rožnobarvnim nojevim perjem je
zavihtel z desnico do tal, levico pa je položil na ročaj kratkega
viteškega meča. Na debeli zlati verižici se mu je zibal na prsih zlat
križec z velikim bleščečim draguljem.
Oblečen je kakor pravi ljubljanski fičfirič. Se križec, naj bi odložil,
pa bi nihče ne mogel slutiti duhovnika v njem, — si je mislil
Trubar.
Slabe volje je gospod superintendant, pa bo takoj boljše! — je bila
samozavestna proštova misel. Sedel je na rob stola in glasno pojasnil:
" »Razmere so me prisilile, da prihajam s prošnjo k njim, prevzvišeni.
Prosim, naj me sprejmejo pod okrilje luteranske Cerkve!«
186
Z domišljavim bleskom v očeh je zrl Montagnana v bledi, ostroklesani
Trubarjev obraz v pričakovanju, da zažari na njem veselje
in zadoščenje.
Toda nič takega — nobena poteza se ni izpremenila na obrazu
luteranskega škofa. S polzaprtimi očmi je zdolgočaseno pogledal mlademu
človeku v oči in hladno vprašal:
»Kakšne razmere so jih prisilile k tej prošnji, gospod prošt?«
Montagnana je za trenutek povesil oči. Potem s« je poglobil
ciničen nasmeh okrog njegovih usten. Dvignil je pogled in skomignil
z rameni:
»Smolo sem imel. Dekle, s katerim sem občeval, je zanosilo. Je
hčerka premožnih, uglednih staršev. Poročil bi jo, da obvarujem njo
in sebe sramote.« Umolknil je.
Trubar ga je nekaj trenutkov molče motril. Potem so se poglobile
gube med njegovimi ostro začrtanimi obrvmi. Vstal je.
Tudi Montagnana je vstal.
S trdim pogledom, ki bi ga njegovemu dobremu obličju nihče ne
prisodil je Trubar odločil:
»Ako nimajo drugega vzroka za prestop v našo vero kakor tega,
jih moram odločno odkloniti. Naša evangeljska občina ni pribežališče
pohotnežev.«
Proštove zelene oči so se zabliskale v divjem srdu. Stroge besede
slovenskega luteranskega cerkvenega poglavarja je začutil kakor klofuto
v obraz. Ves bled od sramu in togote, je stopil korak nazaj.
Potem je vrgel glavo v zatilnik in brez pozdrava stopil proti vratom
ter jih zaloputnil za seboj ... »Kesal se boš, prekleti luterani« je
siknil polglasno in zdirjal po stopnicah.
Trubar se ni ozrl za njim. Mirno je zopet sedel na svoj prostor,
si podprl glavo z roko in se zamislil...
Da je prav ravnal, o tem ni niti za trenutek podvomil. Vedno je
ostro žigosal razvratno življenje katoliške duhovščine. Kako bi mogel
zdaj kot poglavar Slovenske Cerkve sprejemati vanjo tako gnusobo,
kakršna je bil ta pohotnež. Vendar — ta človek, namestnik ljubljanskega
škofa in nadvojvodov varovanec, bi utegnil slovenskemu protestantizmu
postati iz. maščevalnih nagibov prav nevaren ...
»Zlodej, ki ga jaše, naj ga pobere!« je polglasno zagodrnjal Trubar.
Potegnil je k sebi rokopis in ga začel prelistavati. Bila je zbirka
cerkvenih pesmi, ki mu jo je bil predložil bivši deželni pisar Klombner
v oceno. Med branjem je Trubar gubančil čelo in nejevoljno
stresal z glavo. Naposled je z jezo zaprl zvezek in ga odrinil:
187
»Človeka bi moralo biti sram, ako bi prišlo kaj takega v tisk!«
je zagodrnjal.
Ni slutil, da si bo z odklonitvijo te Klombnerjeve zbirke nakopal
že drugega sovražnika — trmastega, samopašnega in intrigantskega
Klombnerja.
Še manj pa je slutil, da rovari za njegovim hrbtom ob tistem
času tretji neprijatelj — hrvatski prevajalec Štefan Konzul, ki se je
v Urachu na vse načine trudil, da izpodkoplje Ungnadovo zaupanje
v Trubarja. Njegove podle spletke so se mu posrečile in pripravile
Trubarju še mnogo bridkih ur.
Slabe volje se je Trubar odpravil, da obišče ženinega svaka Luko
Cveki j a, s katerim ga je še vedno vezalo resnično prijateljstvo.
Cvekelj je poznal težave, ki so stiskale Trubarjevo srce. Velike
sile, ki se jim je Trubar komaj upiral, so ga vlekle nazaj v Urach.
Tam je čakalo nanj delo, ki se mu je le s težkim srcem odtrgal. Kdo
ve, kako je v njegovi odsotnosti s tiskom hrvatskih knjig? In nadaljnje
hrvatsko prevajanje? Potrebna sta bila zanje vsaj še dva dobra
prevajalca. Ali se mu posreči, ju najeti v Ljubljani? ... In Trubarjeva
družinica, ki je ostala v Urachu! Kako se je njemu, ki je bil njen
skrbni rednik, tožilo po njej!
»Dolgo ne bom vzdržal tukaj. Prijatelja naprosim, naj mi pomaga,
da se rešim teh težav,« je razmišljal Trubar, ko je šel po temnih
stopnicah navzdol.
Šele drugo leto se je Trubarjeva zadeva uredila. Stanovi so dovolili
svojemu superintendentu dopust in odpotoval je v Urach. Uredil
je vse glede tiska hrvatskih knjig in sestavil svoje »Artikule«, v
katerih je svobodno združil tri veroizpovedi: avgsburško, wiirtemberšo
in saško v celoto, primerno slovenski veroizpovedi. Seveda ni
računal z ozkosrčnostjo nemških protestantskih učenjakov, ne s Konzulovim
in Klombnerjevim spletkarstvom in ne z Ungnadovo pravovernostjo.
»Artikuli« so mu napravili zgolj sitnosti. Odlašal pa je
prav zaradi njih svojo vrnitev v domovino toliko časa, da so kranjski
stanovi poslali Lukeža Cveki j a ponj dn po njegovo družino.
Nekako ob istem času se je vrnil Iz Nemčije Adam Gričar. Ne
da bi o tem obvestil starše, je svojevoljno prekinil, oziroma zaključil
svoj študij in se pridružil prijatelju Scheyerju, ki se mu je zdelo,
da si je nabral dovolj učenosti za poklic graščaka v Slovenski Krajini.
»Tudi jaz ne potrebujem zaključnih visokošolskih izpitov za svoj
poklic — očetovega dediča, ha,ha!« se je norčeval Adam.
m
In tako je lepega dne zadonel pred domačo hišo njegov:
»Na svidenje, Abri!«
Razjahal je konja in ga, s prtljago oprtanega, pognal skozi vežo
na dvorišče. Tam je na pragu odprte pisarne sedel Mart. Pogledal je
za konjem, ki je zapeketal po dvorišču, se ozrl na brata, ki se je
ustavil na koncu veže, in zapel z vreščečim glasom:
»M-mi s-smo Gri-Gričarji!«
Adam je skočil mimo njega v pisarno.
»Mama! Tukaj sem. Zadosti mi je šolanja in tujine. Zdaj ostanem
doma.«
Preveč so se Ani tresle noge, da bi vstala. Sin se je sklonil k
njej in jo poljubil na lice. Ana ga je prijela za roko.
»Adam!« je dahnila in se zaman borila proti nezavesti. Smrtnobleda
je nagnila glavo v stran in zrušila bi se bila s stola, če je sin
ne bi bil pridržal.
189
12. poglavje
Leto 1564 je z ostrim plugom oralo po slovenski zemlji. 2e na
svečnico so pridrvele močne čete Turkov do Postojne, morile in požigale
ter se vrnile preko Ribnice proti domu. Vsa Krajina je trepetala.
In to ni bila edina smrtna groza, ki se je zgrnila nad njo. Še
huje kakor Turki je zagospodarila nad slovensko zemljo — kuga.
Počasi, toda neizbežno se je bila približala od Dunaja navzdol in
zajela cele vasi in trge ter jih do kraja izpraznila.
Mnogo ljudi je bežalo iz Ljubljane na okoliške hribe. Rožnik j?
bil poln barak in šotorov. Prav tako Golovec. Zaradi kuge so se oblasti
preselile v Škofjo Loko. Pogumnejši so ostali v Ljubljani, vendar je
tudi njih oblila zona, kadar so šli mimo hiše, obdane z varnostnim
plotom, zaznamovane s poševnim belim križcem na vežnih vratih —
znakom kuge.
Med onimi, ki so vztrajali v Ljubljani, je bil tudi Trubar z družino.
Kupil si je bil hišo na Starem trgu nasproti cerkve sv. Jakoba,
preprosto dvonadstropno meščansko hišo, ki je imela v vsakem nad-
190
stropju troje oken. Vežna vrata so bila podprta s širokimi podboji
iz rezanega kamna. Sredi temnih, rezljanih vrat, se je svetil lepo oblikovan
tolkač iz bakra.
Bilo je v začetku avgusta, ko je zgodaj zjutraj zaropotal tolkač
ob Trubarjeva vežna vrata. Trubar, ki je v svoji pritlični delavnici
sestavljal pismo deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu, je odložil
gosje pero in šel sam odpirat vrata.
Na pragu je stal predikant Jurij Juričič. Trubar ga je z roko
povabil naj vstopi.
»Nisem še končal pisma. Prosim, pridite v mojo delavnico. Nekaj
minut boste počakali, ali ne?«
»Bom, prečastiti. Vendar so mi stražniki gospoda deželnega glavarja
naročili, naj se vrnem čez pol ure, ker potem odpotujejo gospod
glavar v Loko. Ne smem zamuditi njihovega odhoda, sicer ne vem,
kako bi prišel brez spremstva mimo mestnih kužnih straž v Loki.«
Trubar je zapahnil vežna vrata in odhitel nazaj k pisalni mizi.
»Takoj končam. Kar sedite ondi in si oglejte knjigo, ki leži na
mizi!«
Predikant Jurij Juričič je prijel za knjigo in izpod čela še enkrat
pogledal predstojnika ... Niti sledu jeze ni bilo več v Trubarjevem
glasu. ìn vendar me je sinoči zmerjal kakor psa zaradi tistih pesmi,
ki sem jih po Klombnerjevem naročilu nesel tiskati v Urach ... Saj
nisem vedel, da mu niso všeč!
Trubarjevo gosje pero je hitelo preko papirja. Po glavi so se mu
podile misli: Vrniti moram Gallenbergu vse spise, ki mi jih je poslal
po Ditrihu Turjaškem ... Ta vražja prepoved nadvojvode Karla glede
izdaje moje Cerkvene ordninge! Polomil sem jo z njo. Kdo pa si je
mislil, da bo papeški podrepnik trdil, da posegam v njegove vladarske
pravice. Cerkveni red je vendar stvar cerkvenih poglavarjev! Vrag
ga vzemi! ... In potem še v Urachu nekaj kuhajo zoper mene in
mojo Ordningo. Predgovor mi je črtal vojvoda WùrtemberSki. Seveda
na Ungnadov predlog in po Konzulovi ali Klombnerjevi spletki...
Gallenberškemu pa se moram zahvaliti za poslanega zajca ... In od
trgovke Stetnerice sem priskrbel zanj granatna jabolka... Glede
kuge ga moram potolažiti. — Potem pa — denar! Joj, denar! Suh
sem kakor poper. Zena Barbara ima komaj še nekaj krajcarjev za
kruh. Spet moram prositi za predjem na račun moje superintendentske
plače. Vsaj trideset goldinarjev naj mi dado...
»Tako. Hvala bogu! Pismo je končano. Eh! Še madež se mi je
napravil! No, ni časa, da bi pismo prepisal. Tukaj imate zdaj vse,
Jurij: spise, ki jih vračam, škatlo z jabolki in moje pismo. Zdaj pa
191
tecite! Bog z vami! In glejte, da se nikoli več ne zapletete v Klombnerjeve
mreže!«
»Brez strahu, gospod superintendent! Osel gre samo enkrat na
led.«
Predikant si je potisnil papirje v popotno torbo, stisnil škatlo pod
pazduho in počastil predstojnika z globokim poklonom. Trubar ga je
spremil do vrat in mu jih odklenil. Ko je hotel vrata zapreti za slom,
je nekdo zaklical s ceste:
»Dobro jutro, Primož! Počakaj, no!«
»O, Lukež! Dobro jutro! Ali si k meni namenjen?«
»Seveda. Koš novic prinašam,« je dobre volje stopil Cvekelj čez
prag.
Ko sta si v sobi sedla nasproti, je Trubar pozval svaka:
»Zdaj pa le stresi svoj koš novic!«
»Najprej nekaj, kar dokazuje, da si dober cerkveni poglavar, ki
zna varovati ugled cerkvene občine: sinoči so zaradi posilstva trinajstletne
deklice zaprli človeka, ki ga pred tremi leti nisi hotel sprejeti
v našo cerkveno občino.«
»Pa vendar ne prošta?«
»Da, prošta Folydorja Montagnano!«
»Hudičeva svinja! Torej je vendarle iztaknil, kar je iskal! Zdaj ga
bo doletela pravična kazen — kamen za vrat in utopitev. Tako zahteva
stara pravica krvosodnega sodišča.«
Cvekljev široki rdeči obraz je prešinil zaničljiv posmeh.
»Mhm! Ce se le ta prašeč ne bo poizkusil izmazati s svojimi dvornimi
zvezami. Baje že zahteva, da ga izroče duhovskemu sodišču.
Temu pa predseduje škof Seebach. In — saj veš — vrana vrani ne
izkljuje oči. Škof, ki ima na vesti uboj in živi z ločeno ženo — kakšen
sodnik bo to sebi podobnemu ženskarju, pa čeprav je letà najogabnejši
zločinec — skrunitelj nedolžnega otroka?«
Trubar se je jedko posmehnil:
»Najbrž imaš prav.«
»In če stopi temu prascu še njegov vneti pokrovitelj nadvojvoda
Karol za hrbet —«
»— bo navsezadnje prejel nagrado namesto kazni!« je Trubar dopolnil
in obraz se mu je stemnil.
»Zdaj pa poslušaj, Primož! Zgodilo se je nekaj, kar bo morda
tudi tvojo zadevo obrnilo na bolje.«
Trubar je pogledal svaka s polzaprtimi očmi in nejeverno skomignil
z rameni:
192
»Če pa zahteva nadvojvoda, da naj me deželni glavar zaradi
Cerkvene ordninge izžene ali pahne v ječo! Ako bi deželni glavar
Jakob Lamberg ne bil slučajno naš človek, bi jaz zdajle že ležal v
globini grajske ječe in se morda srečal v njej s kostmi pokojnega
doktorja Mertlica ali mučenika Dragoliča.«
»No, kaj pa praviš k temu: Naše rimsko veličanstw) cesar Ferdinand
je —«
»_ dovolil v svojih deželah obhajilo pod obema podobama in
zakon duhovnikov. To že vem. To je cesar storil zato, ker še vedno
upa, da se papež spametuje in reformira svojo cerkev. Vem, to vem. _
Obvestil som o tem že vse predikante po deželi.«
»Nekaj drugega pa še ne veš: sinoči je prispela v Ljubljano novica,
da je pred tednom dni cesar Ferdinand — umrl.« — »Ni mogoče!«
»Čakaj. To še ni vse: naslednik je njegov najstarejši sin — tvoj
zaščitnik in podpornik, češki kralj Maksimiljan, o katerem vsi vemo,
da je skrit luteran.«
Trubar je široko odpiral oči. Potem je molče prikimal. Čez nekaj
časa je zamišljeno dejal:
»Da, to nas bo morda rešilo. Maksimiljan se je v verskih zadevah
vedno upiral svojemu očetu.«
Ni jih rešilo. Vse prošnje in pritožbe deželnih stanov niso nič
pomagale. Obveljal je strogi nadvojvodov odlok in Primož Trubar je
moral nekaj mesecev pozneje z vso družino zopet oditi v pregnanstvo.
Jakobova pristava na Griču je leto ža letom rasila. Prvotne koče,
ki so jo Turki že dvakrat požgaU, davno ni bilo več. Namesto nje
si je Gričar dal postaviti kamnito hišo, kakršne v novomeški okolici
niso bile v navadi. Povsod so imeli kmetje le lesene domove, večinoma
z enim samim prostorom, kjer so kuhali in pozimi tudi spali v
koteh na slami. Nova Gričarjeva hiša, podobna trdnemu stolpu, pa
je bila predeljena. Poleg velike veže, v kateri je stalo ognjišče s
kotlom na dolgih verigah in s krušno pečjo ob strani, je imela hiša
še izbo s štirimi okenci in veliko pečjo ter manjšo čumnato.
V teh prostorih je stanoval pristavar Pimperli z ženo in dvema
že odraslima otrokoma, sinom in hčerjo.
V podstrešju, ki je bilo leseno, sta bili na eni strani dve sobici
za gospodarjevo uporabo, na drugi, večja shramba in dimnica. Hiša
je imela še prizidek, v katerem je Jorg Pimperli napravil ob stenah
osem pogradov v dveh »nadstropjih«. Na sredi te sobe, namenjene
gostom ali lovskim družbam, je stala velika miza s štirimi klopmi
13 193
naokrog, v kotu pa zidan kamin z dvema lesenima naslonjačema. Po
stenah nad pogradi je bilo pritrjeno jelenje rogovje. Na tleh je bilo
razprostrtih nekaj medvedjih kož. To sobo so Gričarjevi imenovali
lovsko.
Na novo postavljeni so bili nasproti hiše tudi prostorni hlevi, na
eni strani za, govejo živino in ovce, na drugi za konje. Vmes so se
vrstila' druga gospodarska poslopja: skedenj s podom, kašča, kolarnica,
listnjak, velik kurnik, svinjak, svinjska kuhinja, sušilnica za
sadje in žganjarnica — vse, kar je potrebovala velika kmetija.
»Tvoj oče bodo kmalu prekosili vsakega veleposestnika tod okrog,«
je rekel Abri Scheyer, ko ga je Adam peljal v hlev, da mu pokaže
dva para težkih konj, ki jih je bil pred nekaj meseci oče pripeljal s
Salzburškega in jih je čez poletje uporabil pri žetvi in razvažanju
pridelkov.
Adam je pogladil konja po rdečkastormeni grivi in se posmehnil:
»Oče pa tarnajo, da bi jim človek krajcar dal. če nam kakšna
nesreča uniči trgovino, nas bo redila zemlja, pravijo.«
»Tvoj oče so pameten mož. Saj res živimo v takih časih, da ne
vemo, kaj nam prinese jutrišnji dan. Vojna na Ogrskem, vojna s
Turki, vojna z Benečani, vojna na Francoskem, na Nizozemskem —
kar vrste se neprestano. Zraven še kuga dn nesramen verski pritisk
nadvojvode Karola ...«
»Hočeš reči: njegove žene Marije.«
»Seveda! Saj vsi vemo, da ona nosi hlače v nadvojvodovi hiši.«
»In v katoliški protireformaciji.«
»Tako je. Vse kar pride zlega nad luterane, izhaja od nje, tercijalke
papistovske.«
»Pst! Bodi previden! Novega hlapca imamo, Janžeta. Ne «poznam
se še pri njem, ali je z nami ali proti nam. Jorg pravi, da fant zabavlja
čez vse vprek, čez papiste in luterane, največkrat pa čez
gospodo.«
»Aha! Take ptiče imamo tudi v Soteski. Sploh se mi zdi, da se
spet nekaj kuha med našimi kmeti.«
»Nič čudnega bi ne bilo, saj ste jih zadnja leta pridno vadili v
rabi orožja, da se morajo čutiti že kar zreli za vojno. Izprva so
vpoklicali vsakega tridesetega, dvajsetega moža, potem desetega ali
petega, zdaj pa naj se pripravi kar vsak na vojno.«
»Res je. Taka pripravljenost je dvorezni nož, ki se lahko obrne
proti nam samim.«
Odšla sta iz hleva. Pod pristreškom je stal njun prijatelj Martin
pl. Raab z velikim, nekoliko okrvavljenim predpasnikom prepasan in
194
z ostrim lovskim nožem v rokah. Odiral je ustreljenega srnjaka, ki
je visel na kljuki pred hlevom. Prijatelja sta se vstopila kraj njega
in se mu posmehovala:
»Saj si kar spreten mesar.«
»Mert! Če flikneš pri izpitih, se ponudi novomeškemu mesarju
Jakobu Crobathu za pomočnika!«
Martin se je zaničljivo ozrl:
»Lenuha! Da bi pomagala, to ne. Le z jeziki opletata. Vsaj skledo
mi prinesita za drob! In vedro za čreva!«
V otročje razposajeni dirki sta se mladeniča spustila proti veži,
kjer sta se teta Urška in Pimperlijevka sukali pred ognjiščem.
»Teta Urška! Skledo in vedro!« je zahteval Adam.
Pri mizi pod majhnim okencem je sedel starček, oprt na svojo
grčavko. Odkašljal se je in podražil fanta:
»Gospodar boš, pa si ne znaš vzeti sklede iz. sklednika in vedro
iz kota! He, he!«
»Stric Dobravec, prav imate! Ta poba je eno figo vreden,« se je
mladi Scheyer delal domačega v hiši! Iztegnil se je in hitro vzel
lončeno skledo iz sklednika na steni. Toda ko je hotel seči po vedro
v kot, ga je Adam prehitel in zagrabil za ročko. Z vedrom v levici
je mladi Gričar pristopil k Dobravcu in mu ponudil desnico:
»Dober dan, stric! Prav, da ste prišli. Oče so mi naročili, naj vam
povem: prošt pošilja svoje hlapce in vohune okrog kapiteljskih tlačanov.
Za novoverci iztikajo, za luterani. Najrajši vdirajo v domove
zjutraj ali zvečer, ko se ljudje zbirajo k branju evangelija. Bodite
previdni! Saj veste, da pravijo vaši vasi Luterče selo. Vse vas imajo
na sumu.«
»Mhm! Vem. Pet bajt je v naši vasi, pa smo vsi luterski. Ampak
papisti nas ne bodo zajeli. Nič se ne boj! Očetu pa se zahvaljujem za
njegovo sporočilo.«
Z nasmeškom v drobno nagubanem obrazu je gledal osemdesetletni
starček za Jakobovim sinom.
»Tak je, kakršen je bil v teh letih njegov oče, natanko tak. Le
bolj mehkega testa je. Razvajen. Po duši ni očetu podoben, le po
postavi in po obrazu. Prav tako širokopleč je, kljukastega nosu in
zelenkastih oči kakor oče. Le lase ima še svetlejše, menda po materi.
Drugače pa je ves očetov.«
»Res bi ne mogel biti bolj Jakobov, kakor je,« mu je pritrdila
Urška in stresla oprano solato iz rešeta v globoko skledo. V mislih
pa je nadaljevala: Tudi samopašen je prav tako in svojeglav. Le v
drugačnih prilikah je zrastel. Saj ni sam kriv, če je razvajen. In
13* 195
vendar ga rada vidim. Tak mora biti zdaj moj Dorče ... Dorče! Dvanajst
let mu je bilo, ko mi ga je opat vzel in ga poslal v laške šole.
Od tistega časa nisem dobila nobenega sporočila več o njem. »Boljše
je, da ti ne veš zanj in on ne zate,« mi je rekel opat... O, da bi
vedela, kje je zdaj! Samo enkrat bi ga rada še videla...
Starec jo j,e zmotil v razmišljanju:
»Le bolj mehak je, kakor Jakob,« je ponavljal svojo trditev. »Pozabila
si, kakšen je bil Jakob v njegovih letih: ves trd na denar.
Temu pa leti denar skozi prste. Vsega bi zapravil s prijatelji. Zmeraj
mora imetd družbo okrog sebe, ki jo krmi in napaja.«
Urška je vzdihnila in molčala ... Da, njen brat je bil res ves trd
na denar. O, ni pozabila, ne! Ali ni vsa njena nesreča izhajala iz.
bratovega pohlepa po denarju? Ali je ni za nagrado enega goldinarja
preskrbel opatu za deklo? Opat sam ji je nekoč povedal. Opat, ki jo
je imel za »ženo« in jo čez nekaj let zapustil!... Zapustil potem, ko
ji je vzel edino, kar je imela — sina!
Odprla je peč in z loparjem dvignila velik hleb kruha iz nje.
Ogledala si ga je in potrkala po njem.
»Pečen je,« je ugotovila in stresla prijetno dišeči kruh na mizo. .
Potem je vzela še ostale hlebe iz peči.
Starec je vstal, da bi šel.
»Žena bo spet rekla, da sem sedel na smolo,« se je opravičil z
nasmehom.
»Nate, stric! Nesite teti hleb kruha, da se ji ne bo treba mučiti s
peko. Saj se ne izplača peči le za dva človeka.«
»Tako govoriš zdaj že deset let, teden za tednom. Pa naj ti bog
povrne — jaz ti ne bom mogel!«
S solzami v očeh je vzel še vroč hleb in ga stisnil z levico k sebi.
Z desnico se je težko opiral ob grčavko in odkrevsal.
Urška je gledala za njim, ko je previdno stopal čez prag.
Videla ga je zadnjikrat.
Drugo jutro so ga gnali proštov! hlapci v družbi dveh mlajših
tlačanov iz Luterčega sela zvezanega proti Novemu mestu. Verni luterani,
ki so so bili zbirali pri njem ob jutranjih molitvah, so se bili
preveč zanesli na otroško stražo, ki so jo vedno postavljali na pot
do sela.
Prošt Jurij Graff, brat pokojnega prošta Krištofa Graffa je zaprl
ujete luterane ob kruhu in vodi v temno, vlažno proštijsko ječo.
Starček ni vzdržal. Čez štirinajst dni je bil mrtev.
Jakob Gričar se je bil zaman zaganjal, da bi ga bil rešil, kakor
so novomeški luterani rešili predikanta Vlahoviča s pomočjo deželnih
196
stanov. Dobravec je bil kapiteljski tlačan in kapitelj je odločal o njegovem
življenju in smrti. Zaman je Gričar pregovarjal prošta Jurija
Graffa in mu ponujal odkupnino za Dobravca. Jurij Graff ni bil nič
boljši od svojega prednika in brata Krištofa. Za njegovim mračnim,
nizkim čelom se je skrival mračen, nizkoten duh, duh ubijalca —
ubijalca v imenu vere in zakona.
: .......
13. poglavje
Neko nedeljo v letu 1567 je imel novomeški brodnik — brod je
bil last barona Ivana Lenkoviča — mnogo dela. Sicer so se ob lepem
vremenu Novomeščani vsako nedeljo prepeljavali čez Krko in hodili
ob njenem desnem bregu na izprehod v gozd, ki so ga imenovali
Ragov log. Toda tisto nedeljo jih je šlo po tej poti izredno mnogo in
— sami luterani.
Sli so skozi gozd, se okrepčali na studencu Trščaku z zdravo pitno
vodo in se mimo njiv Grabenske graščine vzpeli na grič s cerkvico
sv. Ane. Zenske in otroci so se zbirali v cerkvi, moški so se pred
cerkvijo zgrinjali v gruče in modrovali. V eni izmed skupin je stal
pridigar Jurij Vlahovič, ki so ga bili tisto leto Novomeščani zopet
zvabili v svoje mesto.
Okrog njega se je zbralo nekaj najuglednejših meščanov — tedanji
sodnik Krenčevič in notranji svetovalci: Gričar, Raab, Melar, Moser,
Rotter in drugi.
K njim je zdajci pristopil še Jurij pl. Scheyer, Vlahovičev zaščitnik.
Pozdravil je gospode in vprašal:
198
>Ali že veste novico, gospodje? Primož Trubar je bil nekaj dni
na Kranjskem?«
»Bil? Ali ga ni več?« je vprašal Gričar.
»Ne. Na Turjaku je nekaj poizvedoval pri Turkih, ki so tam ujeti.
Menda zaradi njihovega korana. Kaže, da še ni opustil načrta, poluteraniti
Turke. Pa se je moral takoj vrniti, ker so ga že papisti zavohali.
Ali barona Mordaxa še ni?«
Vlahovič, mož širokega, zagorelega obraza, obrobljenega s kratko
temno brado, je pogledal proti gradiču Grabnu in opozoril:
»Naj pogledajo! Tamle prihaja.«
Res sta dva moža, eden v pisanobarvni noši plemenitašev, drugi
v črni noši luteranskih predikantov, prihajala iz gradiča, ki je bil
pravzaprav le štirioglat stolp z. visoko zgoraj vdelanimi vrati, do
katerih se je prišlo po dolgem, lesenem, poševno vzpetem mostu.
Zadnji del tega mostu so lahko na verigah dvignili. Grad je bil za
sovražnika skoraj nedostopen.
Moža, ki sta po stezi prihajala od gradu, sta se toliko približala,
da so ju spoznali.
»Saj tisti, kj prihaja z baronom, je krški predikant Janez Weixler!
Kako je pa ta zašel semkaj?« je vzkliknil Vlahovič.
Vsi gospodje so se ozrli.
»Morda je moral iz Krškega bežati. Slišal sem, da ga je leskovški
župnik Montagnana nekaj sukal, Krško spada pod njegovo faro,« je
rekel Scheyer.
»Montagnana? Folydor Montagnana, bivši ljubljanski prošt?« je
vprašal Gričar. »Ali ga niso zaprli zaradi posilstva trinajstletne
deklice?«
»Seveda so ga, ampak tudi kmalu izpustili hm! .Strica ima v
Gradcu. Tisti je baje zahteval, naj ga takoj izpuste. In še nagrado
je dal dičnemu proštu za njegov zločin: za arhidiakona Savinjske
doline ga je nastavil in potem so mu dali še župnijo v Leskovcu.«
»Ha! Med papisti je vse mogoče!« je vrgel vmes Vlahovič.
»Res je tako. Zaslužil je kamen za vrat in utopitev, pa je prejel
namesto kazni kar dve mastni prebendi... Dober dan gospod baron!
Čakali smo na njih!«
»Nekoliko sem se zakasnil,« se je opravičil Mordax. »Po kosilu
sem zaspal. Ponoči sem dobil gosta dovolite, da vam ga predstavim,
gospod predikant Janez Weixler. Iz Krškega so ga izgnali po nadvojvodovi
zapovedi.«
»Aha — Montagnana! Saj sem rekel!« je Scheyer opozoril.
Gospodje so se drug drugemu predstavljali in si stiskali roke.
199
»Pravkar sem uganil, da jih je dični Polydor izrinil iz Krškega,«
je Scheyer rekel Weixlerju.
Temu so se bojevito zasvetile živahne oči in široko se je zasmejal:
»Ha! Ha! Saj me je res — pohotna, zahrbtna svinja. Najprej je
prišel v spremstvu nekaterih svojih somišljenikov med mojo pridigo
v cerkev in zarjovel name, kako se drznem brez njegovega dovoljenja
pridigati v njegovi podružnici. Dostojno sem mu odvrnil, da so
me verniki za to naprosili in deželni stanovi nastavili. Tedaj me je
začel zmerjati In mi groziti. Toda Izkupil jo je. Po cerkvi je zahrumelo.
S pestmi so možje navalili nanj in ga neusmiljeno prebutali.
Pobili bi ga bili, če ne bi bil bežal. No, drugega dne sem šel z mestnim
sodnikom In dvema drugima uglednima meščanoma k njemu v
Leskovec, da se pomenimo. Vprašal sem ga, zakaj je tako grdo nastopil
proti meni. Pa mi je odgovoril — hinavec neznačajni! — da ne
bi imel nič proti našemu bogoslužju, ko bi le jaz hotel obleči mašno
obleko, češ da so tudi v Gradcu predikanti tako delali. Ha! Seveda
nisem hotel pristati na tako hinavščino. Opravljal sem svojo dolžnost
še dalje v svoji vsakdanji obleki in moji verniki so prihajali oboroženi
v cerkev. Včeraj pa so me zajeli papisti, mi prebrali nadvojvodovo
povelje za izgon in me odtirali do mestne meje. Kaj sem hotel —
ita sem moral. Mislil sem, da morda pri Novomeščanih dobim zatočišče.
«
»Seveda, častiti, pomagali bodo gospodu Vlahoviču. Dela bo za
oba dovolj,« je takoj pritrdil Scheyer. »Stanujejo lahko v moji hiši,
skupaj z našim gospodom predikantom. Ali jim je prav tako?« se je
obrnil na Vlahoviča.
»Kajpak, da mi je prav. Saj bi gospod kolega drugod ne bili vami
pred proštovimi hlapci.«
»No, stvar je v redu. Zdaj pa lahko gremo v cerkev! Prosim!«
je povabil graščak Mordax.
Odšli so drug za drugim v skromni božji hram, naprej predikant
Vlahovič, za njim ostali starejši gospodje, nazadnje pa mladina. Med
poslednjimi sta vstopila v cerkev oba nerazdružna prijatelja: Adam
Gričar in Martin Raab.
Adam je iztegoval vrat proti levi strani cerkve in v množici žensk
iskal svojega dekleta — 2eny Zenerjevo.
»Pod prižnico!« mu je prišepetal Martin, ki je stopal za njim.
Res je stala tam ob zidu, na pol okrenjena proti sredini cerkve
in se s svojimi žarečimi očmi od časa do časa nestrpno ozirala proti
cerkvenim vratom... AH Adama ne bo?
200
Naposled ga je zagledala. Njegova svetlolasa glava se je zableščala
izmed vseh drugih. Čutila je, kako ji sili kri v lica. Povesila je pogled
in se okrenila proti oltarju... ,Adam! Moj Adam!1 ji je pelo srce.
Da, bil je njen. V tihih nočeh sta se shajala v lopi na Gričarjevem
vrtu. Ljubila sta se.
»Žena mi postaneš, takoj ko bom polnoleten,« ji je obljubljal.
Tistega večera so Gričarjevi s teto Urško, ki je bila že nekaj dni
pri njih v gosteh, večerjali brez gospodarja. Jakob Gričar je šel z
Jurčetom Raabom in nekaterimi drugimi gospodi k Švarcu.
Ana in Urška sta rešetali, koliko in katere dninarje bi najeli za
žetev.
»Spehkovke ne smemo pozabiti. Delavna je kakor nobena druga,«
je rekla Ana.
Zunaj so se s treskom zaprla vrata nad stopnicami. Ana in Urška
sta se prestrašeno spogledali.
V sobo je planil Jakob.
Ana je šinila kvišku.
»O! Nisem vedela, da prideš k večerji. Takoj ti prinesem —«
»Ni treba. Sem se že najedel do sitega jedi in jeze!«
Gričar je vrgel čepico na skrinjo in razburjeno z dolgimi koraki
premeril sobo tja in nazaj.
S preplašenim pogledom ga je gledala žena in počasi spet sedla
za mizo.
»Kaj pa je?« je plaho vprašala in postrani pogledala Adama, ki je
zamišljeno zgrebal drobtinice po prtu poleg svojega krožnika.
Adam ni dvignil pogleda. Niti sanjalo se mu ni, kaj naj bi bilo
povzročilo očetovo razburjenje. Stresel se je, ko je oče zakričal tik
njega:
»Kaj je? To najbrž ni nič, če sin spravlja očeta pred vsem mestom
v zasmeh!«
»Kaj — jaz?« se je ustrašil Adam.
Oče pa je nadaljeval:
»Govorimo tam o nesramni ovadbi krojaškega ceha in kako bi jo
zavrnili in pobili s protiovadbo zaradi krojačem nedovoljenega prekupčevanja
s suknom in platnom, pa stopi k naši mizi moj dobri
sosed Jakob Kramar in se mi zareži v obraz: ,Na tvojem mestu bi ne
pljuval v lastno skledo, Jaka. Saj ti imaš spravo s krojaškim cehom
že pripravljeno po —‘ Gričar je pogledal sina in povzdignil glas do
divjega kričanja: ,— svojih rodbinskih zvezah!1 Vsi so se zasmejali.
201
Menda že vse mesto ve, kako te je tista špekulantka omrežila. Ampak,
povedal sem ti že —« Gričar je togotno udaril s pestjo po mizi:
»— in ti še enkrat povem: iz te moke ne bo kruha! Nisem garal vse
življenje z.a to, da bo sadove mojega trpljenja uživala krojačeva hči,
hči navadnega obrtnika! Nikoli — zapomni si! — nikoli ne bom privolil
v to, da bi prestopila prag moje hiše, taka — taka candra, ki
se vlači ponoči okrog!«
Adam je skočil kvišku, da je za njim zaropotal stol po tleh:
»Oče! Naj ne žalijo poštenega dekleta! Zakon sem ji obljubil in —«
»Ha! Ha! Zakon ji je obljubil! Na kaj pa se bosta ženila? Ce
mislita na moj mošnjiček, sta se zmotila! S čim pa misliš rediti družino,
ubogo nihče? Nisi nič, nimaš nič, ne znaš nič — kako boš služil
kruh zase, za ženo in za otroke? Zdaj si le lahkomiseln fantalin,
če se na ta način oženiš, pa postaneš — zločinec.«
»Oče! Naj pomislijo, da gre za čast njihovega sina! Saj nimam
drugega izhoda!«
»Nimaš drugega izhoda? Tvoja ljubica je noseča — to hočeš reči,
ali ne? Ali mi nisi mogel tega odkrito priznati? Dali ji bomo toliko,
da bo otrok preskrbljen — saj imamo hvala bogu! — in še nekaj več,
da njenemu pohlepnemu špekulantskemu očetu zamašimo usta.«
»Motijo se oče! Saj Zener še ničesar ne sluti!«
»Dovolj si lahkoveren, da kaj takega verjameš. In če bi bilo tudi
res, to na stvari nič ne izpremeni. Star običaj je, da se vsak ženi
v svojem cehu. Tudi ti se z mojim dovoljenjem ne boš zavrgel. Mislim,
da ti izbira med življenjem bogataša in življenjem — berača
ne bo težka. Dam ti tri dni časa za premislek in ureditev tvoje zadeve.
Ako pristaneš na mojo zahtevo, ti dam na razpolago obe njivi v Ločni
in hišo z vrtom na koncu trga, ki sem jo kupil za skladišče. S tem
lahko zadovoljiš zahteve svoje ljubice.«
»Ampak, ona nima nobenih —«
»To me ne zanima. Za otroka, če bo živel, določim letno vzdrževalnim)
dvajset goldinarjev do njegove polnoletnosti. Seveda, vse to
le pod pogojem, da pretrgaš vsako zvezo s krojačevo hčerjo in si
poiščeš svojemu stanu primerno nevesto... Tako. Predložil sem ti
jasen račun — lahko ga sprejmeš ali odkloniš. V sredo zvečer mi boš
povedal, kako si se odločil. Dotlej se o tej stvari ne želim več pogovarjati.
«
Pograbil je svojo čepico s skrinje in odšel v spalnico — odločen,
trd, trgovski kakor vedno.
202
Vsi trije so kakor odreveneli nekaj časa gledali predse, ko je trdo
zaprl vrata za seboj. Potem je Adam nemirno stopil po sobi tja in
sem ... Kaj naj stori?
Ana je vzdihnila. Pomilovala je sina. 2e več mesecev je vedela,
da je sin obnovil stike s svojo prvo ljubeznijo, Ženy Zenerjevo. Kaj,
obnovil! Morda jih sploh nikoli ni pretrgal. Prepovedan sad je najbolj
sladak. V nočeh brez spanja je slišala sina odhajati z doma !n
se vračati — tiho kakor tat. Tresla se je pred moževim odkritjem,
ki je moralo priti. Ni imela poguma, da bi sama posegla vmes. Poznala
je sinovo trmoglavost in moževo neuklonljivo voljo, s katero je
ljubosumno čuval svoj ugled ... Zdaj sta treščila vkup. Kdo bo zmagal
— o tem ni bilo dvoma. Zmagalec je mogel biti samo oče. On svojega
gospostva v hiši nikoli ne bo dal iz rok. Toda — če se sin ne ukloni
njegovi želji? ...
Skoraj istih misli je bila Urška. Jakob ne bo odnehal, odnehati
bo moral fant. Pustiti bo moral dekle. Ubožica! Kdo ve, kakšna strašna
usoda jo je čakala. Če se o pravem času ne skrije — sodna oblast je
bila do nezakonskih mater neusmiljena. Ali naj Adamovo dekle res
postane žrtev Jakobovega pohlepa po ugledu in bogastvu?
»Pošlji dekle k nam, Adam! Pri Dobravčevi teti bo dobro spravljena.
Teti bo kar všeč, če pride k njej. Saj veš, kako je zdaj sama
po stričevi smrti. Kar bo dekle potrebovalo, bodo že oče dali. Saj so
oblj ubili.«
Adam je tiščal čelo ob šipo in se ni ozrl. Molče je stal še nekaj
časa ob oknu in gledal v noč. Potem se je burno zasukal, z dolgimi
koraki premeril sobo in — že je zaloputnil vrata za seboj.
Zenski sta se spogledali.
»Saj sem vedela, da bo prišlo tako. Ampak — kako naj bi bila
pomagala? Stari Korneder, ki prenočuje nad našim hlevom, me je
zbadljivo opozoril, da postanem kmalu stara mama. Oh, dan za dnem
sem se tresla pred obračunom med očetom in sinom. Vedela sem,
da Jakob ne bo odnehal. In — ni.«
Urška je prikimala in pritrdila:
»Ne. Ni in ne bo. Poznam ga.« Sama pri sebi pa je pristavila:
Jakob vidi povsod le sebe, svoj ugled in svoje bogastvo. Vse ostalo
mu ni mar... »Ne bo odnehal, četudi bi moral edini sin iti za kruhom,
« je glasno pristavila.
»Za kruhom? Za kakšnim kruhom pa naj gre fant? Saj ni končal
študija, ne spozna se v trgovini, niti ne zna prijeti za kmečko delo.
Dober bi bil edinole za kakšnega pisarja. Ampak — kako naj preživlja
sebe in družino ob taki beraški plači?« je obupavala Ana.
203
Skoraj enake misli so se podile po Adamovi razgreti glavi. V
temni sobi — že nekaj let je imel sobo v dvoriščnem prizidku nad
pisarno in skladiščem, kjer so bile tudi sobe za goste — je ležal
oblečen na postelji in se zaril z glavo v blazino... Nisi nič, nimaš
nič, ne znaš nič — mu je brnelo po glavi.
Kaj naj stori?
Ali mu niso roke vezane? Zvezal si jih je sam. Zvezala mu jih je
njegova lenoba, njegova brezbrižnost in razvajenost. Toda — ali je
samo on kriv, da nič ni in nič ne zna? Zakaj ga oče, ki je tako trd
in energičen mož, ni prisilil k poštenemu delu? Morda mu niti ni
bilo do tega, da bi se sin uveljavljal v očetovem trgovskem področju?
Morda hoče v trgovini vedno sam odločati? In zakaj ga ni prisilil,
da dokonča vseučilišče in si poišče primerno službo? ... Seveda! Brez
dediča in naslednika v trgovini pa spet ni hotel ostati! Morda mu je
bilo še všeč, da je sin prekinil šolanje brez izpitov? Glavno, da si je
dedič pridobil izobrazbo, ki bo veljavo Gričarjev še povečala. Počasi
bo sin že nekako zaplaval v trgoviho — saj se ne mudi. Oče še trdno
drži vajeti v rokah ... Drži jih in jih bo držal do smrti...
In če se ne uklonim? Česa naj se lotim? Šel bi z 2eny v svet in
si poiskal kje službo pisarja. Ampak — jaz, ki nisem bil nikoli stradal,
ki som vedno imel vsega v izobilju, naj bi z ženo in otrokom vse
življenje do smrti preživel v revščini, pomanjkanju, stradanju ob
beraški plači?
Ne, ne! Poznal je samega sebe. Tega bi ne zmogel. Morda nekaj
tednov, nekaj mesecev ... ali — vse življenje? Ne.
Torej bo treba sprejeti očetovo ponudbo? Pravzaprav — če si je
zadevo natanko ogledal — kateri oče bi ravnal v tedanjih časih drugače?
Med trgovčevim sinom in obrtnikovo hčerjo je bil isti prepad,
kakor med plemičem in meščanko. Vrh tega je veljal zdaj Gričar za
najpremožnejšega Novomeščana, premožnejšega kakor so bili trgovci
Raab, Krenčevič, Melar, Glavič, Rotter in drugi.
Kdo bi se mogel čuditi, ako je Gričarju njegova veljava v svetu
stopila v glavo kakor močno vino?
»Oh! Pijan je svojega ugleda. Nikoli ne bo odnehal! Sprejeti bom
moral njegovo ponudbo. Pustiti bom moral 2eny. Izbrati si bom
moral nevesto po očetovi volji. Prekleto! Navada je pač taka, dandanes.
No, kar sam naj mi jo izbere! Vseeno mi je, kakšnega vraga mi obesi
na vrat. Ne bom si iskal neveste in si je ne bom!«
Pri tem je tudi ostal.
Dve noči ga je 2eny zaman čakala na Gričarjevem vrtu. Vrata,
ki so vodila iz ulice Nad mlinom na vrt so bila stalno odklenjena.
204
Tretjo noč, s torka na sredo, pa je prišel, ji vse povedal brez ovinkov
in ji naročil naj drugega dne po kosilu pričakuje teto Urško na Ločenski
cesti, da se za nekaj mesecev preseli k Dobravčevi teti v Luterče
selo. Boljšega izhoda sam ne ve. Karkoli bi drugega ukrenili,
bi bilo v pogubo njej in njemu. To mora uvideti' tudi njen oče ...
Seveda je jokala. Na vso načine ga je poizkušala pregovoriti, naj
odide z njo v svet. Z lastnimi rokami je upala preživljati sebe in
otroka. On bi skrbel le zase. Morda bi jima njegova mati skrivaj pomagala,
vsaj v začetku ...
Spustil je roko z njene rame in jo odrinil.
»Ne. Matere ne bom razdvajal z očetom. Mati storijo le to, kar
hočejo oče. Uvideti moraš: ni druge poti, kakor ta, da se uklonim
očetu. On je bil proti meni vedno radodaren. Nikoli ni stiskal, kadar
je šlo za ugled naše hiše. Tudi zdaj ne bo. Tebi in otroku podari
dve njivi in zidano hišo z vrtom na koncu trga. Tvoj oče se bo rad
preselil vanjo iz te zakotne ulice in temne bajte. To bo povzdignilo
njegovo obrt. Ti in otrok bosta imela lep dom — in dobila boš ženina
v svojem cehu in se poročila z njim.«
»Adam! O! Brezsrčen si! Nesramen!«
»Ženy! Bodi pametna!«
»Pametna! Kaj ima pamet opraviti z ljubeznijo? Ha! Saj vidim:
poguma nimaš, da bi se boril za najino ljubezen! Poguma nimaš, da
bi zavrgel bogastvo, da bi si naprtil revščino zaradi naju dveh, zaradi
mene in zaradi otroka! Oh! Jaz pa sem mislila, da si junak, ki me bo
ščitil pred vsem svetom! O! Kako sem se zmotila v tebi!«
»2eny!... No, dobro. Nisem pač junak. Nikoli mi ni bilo do
junaških podvigov. Vabili so me že v vojsko, pa mi ni bilo do
junačevanja. Gnusi se mi brozganje po krvi in ne vem zakaj bi
zastavljal to edino življenje za tuje ljudi, za cesarja in kralja dn ne
vem še koga in za njihove interese in medsebojne prepire. Svoboden
meščan sem in ne suženj kogarkoli. Ce bi bilo treba braniti naše
mesto, torej samega sebe in svoje imetje, bi že prijel za orožje in
branil sebe in svoje, morda ne slabo branil. Dokler pa mi tega ni
treba, ne bom samega sebe pehal v različne nadloge, v bedo in morda
v klavrno smrt. Ne. Tak bedak nisem — in zato je boljše, da prenehava
s tem razgovorom. Mislim, da boš toliko pametna, da se izogneš
javni sramoti dn sprejmeš ponudbo mojega očeta. Poleg lepega doma
ti nudi še letno rento dvajset goldinarjev do otrokove polnoletnosti.«
»Haha! Kako trgovsko, hladno, premišljeno!« Skočila je s klopi,
na kateri sta sedela, vrgla dolgo temno kito preko rame na hrbet in
z negotovim glasom končala: »Dobro. Jutri po kosilu se poslovim od
205
očeta, povežem culipo in pričakujem tvojo teto na Ločenski cesti. Vse
bodi tako, kakor si želel.«
Glas se ji je prelomil. Brez slovesa je stekla proti stopnicam.
Nekaj trenutkov je še stal in za njenimi bežečimi koraki prisluškoval
v noč. Potem je stopil v lopo, poiskal na polica velik težak
ključ in šel, da zaklene vrata za njo.
Ključavnica je bila že močno zarjavela in ključ je trdo zaškrtal
v njej ...
»Jaz pa sem mislila, da si junak...« je odmevalo v njegovem srcu.
Ne, ne. Adam Gričar še nikoli ni bil junak. Kar oddahnil se je
ob misli, da je zadeva končana. Morda je oče imel prav: ugled Gričarjeve
hiše ni trpel take sramotne ženitve... Kaj pa bi rekli k
tašni sramoti njegovi »plemeniti« prijatelji?... Oh, na to se še misliti
ni upal.
206
14. poglavje
Zunaj v svetu so se bili trdi boji za svobodo reformirancev. V
Franciji so katoličani v neusmiljenih krvavih množičnih pokoljih zopet
in zopet poizkušali udušiti novoverce. V Španiji in Italiji je najstrahotnejša
inkvizicija v Kristusovem imenu mučila in zverinsko pobila
na tisoče protestantov. Vojska španskih podivjancev je pridrla nad
nizozemske protestante. Tisoči beguncev so se zatekli v Nemčijo.
Protestante, ki so ostali, je katoliška strahovlada pobila s pomočjo
nečloveško krutega sodišča, ki ga je ljudstvo imenovalo »krvavi svet«.
Niti Anglija ni bila brez krvavih homatij. Tam je kraljica Elizabeta
trdno in odločno država vajeti v rokah. Kdorkoli se ji je upiral, je
bil smrti zapisan.
Krvavi obračuni tned verskimi nasprotniki v inozemstvu in stalno
podpihovanje Rima je odmevalo tudi v našo Krajino. Deželni stanovi
so se za svobodo vere žilavo borili z. deželnim knezom. Ko je za-
207
hteval od njih plačevanje dolgov svojega prednika in zvišanje dohodkov
zaradi turške nevarnosti, so stanovi stavili nadvojvodi Karlu
odločne protizahteve na verskem polju.
Po nasvetu svojega brata cesarja Maksimiljana je nadvojvoda
odjenjal in dovolil vsem plemičem svobodo vesti in bogoslužja. Mestom
in trgom pa nikakor ni hotel dati istih pravic.
»Toliko smo na boljšem, da se proštov! hlapci ne smejo dotakniti
predikanta, ki ga vzdržuje moja hiša,« je ugotovil Jurij Scheyer. Stal
je z Gričarjem pred magistratom in rešetala sta novice, ki jih je
Gričar prinesel iz Ljubljane.
»Mislim, da je tudi ljubljanska stanovska šola s tem rešena preganjanja.
Slišal sem, da jim bo Trubar preskrbel izvrstnega pridigarja,
magistra Jurija Dalmatina, ki naj postane nadzornik stanovske
šole. Stari ravnatelj Bohorič ga bo vesel, saj je bil Dalmatin njegov
učenec že v Krškem na šoli, ki jo je Bohorič sam ustanovil in
vzdrževal.«
»Mhm — dokler ga niso papisti prisilili, da je šolo v Krškem
zaprl — prvo latinsko šolo v naši Krajini! Nota bene: ali niste v
Ljubljani nič zvedeli o tem, kaj počno zdaj tam proti Zagrebu? Pravijo,
da spet vre med tlačani?«
»Da. Slišal sem o uporu na Susedgradu.«
»Na Susedgradu? Aha — tam je graščak Franc Tahi! No, prav
nič se ne čudim, če se mu kmetje upro. Svinja prve vrste! Sram me
je, da se dobe med mojimi stanovskimi tovariši take zveri, kakor je
Tahi. Ropar, posiljevalec, morilec — fej!«
»Brodniki v Zalogu, kjer sem naložil nekaj blaga za Zagreb, so
govorili o velikem gibanju med kmeti ob Sotli, Savi in Savinji.«
»Seveda: na Susedgradu so razpihali iskro, zdaj pa tli ogenj upora
nezadržno dalje po sosedstvu, dokler se ne bo razpalil v požar splošnega
upora naših kmetov. Morda še letos.«
»Morda. Vsekakor bodo počakali, da spravijo žetev in opravijo
trgatev in mlačev. Potem pa —«
»Da, pod zimo — če ne prej — utegne stvar dozoreti. Uboge
kmečke pare! čaka jih ista usoda, kakršno je doletela nemške kmete
leta 1525. Na tisoče pobitih, obešenih, obglavljenih! Med njimi njih
vodja Tomaž Miinzer.«
Gričar je prikimal in vzdihnil:
»Težka je pač usoda tlačanov«... V mislih je pristavil: Jaz. sam
sem se trdo boril, da sem se izvil iz tistih klešč. Moj oče je padel kot
upornik...«
208
Iz Scheyerjevih na pol priprtih oči ga je zadel nekoliko začuden
pogled:
»Luter jih je imenoval morilska roparska drhal.«
Okrog Gričarjevih tankih, stisnjenih usten je zaokrožil bridek
posmeh:
»Luter ni bil nikoli tlačan in — tisto leto se je ženil s plemiško
hčerjo!«
Scheyer se je zasmejal:
»Ha! Morda je bil v tistem razpoloženju res nekoliko preoster in
presurov. No, zmerjati je znal mojstrsko — kakor naš Trubar. Sicer
je pa tudi Trubar nekoč v pridigi ozmerjal kmete, ki zoper svojo
gospoščino punte začenjajo ...«
»Seveda, kako bi ne zmerjal puntarjev, ko so pa leta 1528 obesili
njegovega očeta, ker je bil zvest podložnik svojega graščaka Trojana
Turjaškega in se ni maral pridružiti upornikom.«
»Res? Tega nisem vedel.«
»Pokojni Cvekelj mi je pravil o tem, Trubarjev svak.«
»Cvekelj? Potem bo že res. Kaj pa delajo zdaj ljubljanski luterani?
Klombnerjeva smrt in kmalu nato še Cvekljeva, je njihove vrste
pač bridko zadela?«
»Seveda. Oba sta bila zelo požrtvovalna luterana. Skoraj se mi
zdi, da je borbena sila ljubljanskih luteranov nekoliko popustila in
prepustila vodstvo v reformacijskih borbah deželnim stanovom.«
»Naravno. Plemstvo si je priborilo versko svobodo, meščanstvo pa
vladar še vedno stiska za vrat.«
»No, zadavil nas zaenkrat še ne bo, preveč smo mu potrebni,«
se je posmehnil Gričar, si pogladil častitljivo sivo brado, ki mu je že
nekaj let obrobljala obraz, in se obrnil k mladi hišni Nežiki, ki je
pritekla iz domače hiše čez trg: »No, kaj je?«
»Gospa imajo spet srčni napad in prosijo, naj jim gospod preskrbijo
tista zdravila, ki so jih obljubili gospod lekarnar.«
»Takoj grem ponje. Naj mi oprostijo gospod pl. Scheyer. Soproga
mi je spet' hudo zbolela. Iz Ljubljane sem prinesel novico o smrti
njenega očeta. Revica je bila zelo navezana nanj. Zdaj je dobila spet
srčni napad. Iti moram po zdravila. Na svidenje!«
Naglo se je poklonil plemiču in urnih korakov stopil proti lekarni,
ki je bila poleg Svarcove gostilne, v drugi hiši od magistrata, v hiši
trgovca Rotterja.
»Dober dan, gospod magister!« je pozdravil lekarnarja, ki je v
ozadju lekarne nekaj tri v možnarju.
14 209
Peter Klaus, mož s kratko, oglato pristriženo, temno brado, je
dvignil glavo in brž izpustil tolkač.
»O, gospod Gričar! Sem že pripravil.« Segel je na polico po stekleničico
z rjavo tekočino in jo postavil na prodajalno mizo. »Kako je
gospe soprogi? Ali si je že opomogla od napada ob žalostni novici, ki
ste jo prinesli iz Ljubljane?«
»Zdajle jo je spet prijelo. Vsak najmanjši napor ji škoduje.«
»Naj jemlje trikrat dnevno tole tinkturo. Po petnajst kapljic.
Pomagalo ji bo. Moja žena Evfrozina je rekla, da bo šla popoldne
k njej.«
»Prosim, naj gospa prav gotovo pridejo! Pol zdravnika so. Ali še
vedno ni nobenega upanja, da bi poslali v Novo mesto zdravnika?«
»Ze dvakrat so ga obljubili. Zažugal sem deželnemu zboru, da
opustim lekarno, če nam ne pošljejo zdravnika. Ampak —«
Lekarnar je skomignil z rameni.
»In njihova sestra, gospa Barbara Trubarca, jim kaj pišejo?«
»Ni dolgo tega, kar je pisala. Njen mož Primož Trubar, je bil spet
nekaj bolan. Bolehen je vedno, ""udi Barbara ni prav zdrava.«
»Kaj se hoče. Starost nas podira.«
»Oh, oni so še trdna korenina, gospod Gričar. Malo takšnih med
Novomeščani. Utrjeni so zares.«
»Hm. Komur je bilo tako trdo postlano, kakor nekdaj meni, je
lahko utrjen.«
»No, zdaj se jim pač ni treba več toliko gnati, ko jim je gospod
sin v pomoč.«
»Sin? Eh! Davi je šel na lov. Zvečer se vrne. Zena in jaz pa
garava. Posledica: ženin srčni napad! Koliko sem dolžan, gospod
Klaus?«
»Osem krajcarjev.«
Gričar je plačal, se poslovil in naročil:
»Ce pišete Trubarjevim, prosim sporočite še moj pozdrav in poklon
gospodu Primožu in njegovi spoštovani družini!«
Brž je odšel in trdnih korakov, vzravnan kakor vedno, prečkal
trg proti svoji hiši. Bil je res še ves mladosten. Nihče mu ne bi prisodil,
da je star že dvainšestdeset let. Kazal jih je največ petdeset.
Toda tistega dne proti večeru je bil vendarle že močno utrujen.
Imel je dvojno delo za seboj: svoje in ženino in še kolikor toliko
Adamovega.
Jezno je vtaknil gosje pero v gobo na pisalniku, ko je o mraku
sin prignal konja čez dvorišče mimo pisarniškega okna. Postrani je
ošinil s pogledom Adamov zagoreli, moško lepi obraz in njegove
210
goste svetle kodre, ki so mu plahutali izpod zelene lovske čepice s
smelim dolgim fazanovim peresom.
Adam je ustavil konja. Odvezal je s sedla nekaj postreljene divjačine
in jo vrgel k stebru na hodnik. Potem je pognal konja v temni
prehod proti zadnjemu dvorišču, sam pa se je vrnil in z grmečimi
koraki stopil po stopnicah v prvo nadstropje.
Gričar je vstal, zaklenil pisarno in odšel za sinom... »Zdaj mi
je dovolj! Povem mu, kar mu gre!« je sklenil sam pri sebi.
Stopil je najprej k ženi v spalnico. Se pravočasno se je spomnil
in zravnal ostro preteče gube nad močnim orlovskim nosom — žena
ni smela nič slutiti o nevihti, ki se je nabirala v njem.
»Kako je s teboj, Ana?« jo je ljubeznivo pogladil po roki, ki jo
je držala na beli, s čipkami obrobljeni rjuhi. Imela je visoko vzglavje,
da je skoraj sedela v postelji.
"»Hvala! Odleglo mi je,« je s šepetom in sunkovitim dihanjem
odgovorila žena. »Najraje bi kar vstala, da ne bosta z Adamom sama
pri večerji.«
»Ne, draga, vstala pa ne boš! Ne nocoj in jutri tudi še ne. Tri
dni boš lepo ležala, kakor ti je svetovala gospa Klausovka! V nedeljo,
ko te ona spet obišče, boš morda nekoliko vstala. Morda, pravim -
če boš dotlej pridna.«
»Oh, Jakob! Saj nisem otrok! Saj vendar veš, da me takoj mine.
To neumno srce se potolaži že čez nekaj ur. Ni treba, da ležim kar
tri dni. Kdo bo pa delal v pisarni?«
»Adam.«
»Adam? Saj je rekel, da pojde za teden dni z. Martinom Raabom
na Hmeljnik. Konrad Ruess, ženin Martinove sestre, ju je povabil.
Ali je Adam pozabil na to?«
»Premislil si je, ker vidi, da ti je počitek potreben,« se je lagal
Gričar.
»Oh, vidiš! Saj ima vendarle dobro srce!«
»Hm. Cas je že, da se otrese svoje lahkomiselnosti in sebičnosti.
Zdaj pa lepo tiho počivaj! Ali si že večerjala?«
»Sem.«
»No, lahko noč!«
Se enkrat jo je pogladil po drobni prozomobledi roki in odšel.
Slišala ga je kako je nalahko - kar sicer ni bila njegova navada
- zaprl zunaj vrata sprejemnice. Kmalu nato so zaropotala vrata
jedilnice. Iz kuhinje se je slišal vreščeč glas ubogega bedaka Marta,
ki so ga krmile dekle. Se nekaj tekanja med kuhinjo in jedilnico -
potem je Ana zaspala.
14* 211
V jedilnici sta si o6e in sin sedela dolgo molče nasproti. Ko je
mlada hišna Nežika prinesla že drugo jed, je Adam vprašal:
»Kje pa so mama?«
»V postelji,« je Gričar kratko odgovoril.
»Ali so bolni?«
Gričar je počakal, da je hišna zaprla vrata za seboj. Nato je odgovoril:
»Imela je tako hud' napad, da sem se bal najhujšega.«
Vilice so zaropotale ob Adamov cinasti krožnik. Prestrašeno je
razprl oči.
Oče je prenehal jesti, naslonil vilice in nož ob krožnik in se
zazrl v sinove oči. S tihim, trdim glasom je vprašal:
»Kako bi ti bilo pri srcu, če bi tvoja mati zdaj res ležala mrtva
in bi si ti moral očitati, da si zaradi svoje grde lenobe in trme kriv
njene smrti?«
Adam je prebledel. S tresočimi se rokami je odložil pribor in
se naslonil nazaj.
»Oče!«
»Odgovori!« je mirno zahteval Gričar. Ni odmaknil pogleda od
sinovih v grozi razprtih oči.
Bral je sinove misli v njegovih očeh: Da, da. Vedel sem, da je
bolna, pa ji nisem hotel vzeti pretežkega bremena s šibkih ramen.
Le na videz sem včasih kaj pobrskal po pisarni, da oče ni sitnaril.
Lahko bi sam vodil pisarno in prevzel vsa druga materina dela in
skrbi v trgovini, saj bi imela mati z vodstvom gospodinjstva še vedno
dovolj težav nad seboj ... Da, da, vsa leta jo vidim omahovati pod
dvojnim bremenom — pa ji ga nisem hotel odvzeti! Brez srca sem!
Zločinsko lahkomiseln fantalin vkljub svojim devetindvajsetim letom!
Hotel je vstati, da ubeži očetovemu trdemu pogledu, a čutil je,
da ga noge ne bodo nosile, tako so se mu tresle. Oprl je roko na
naslonilo stola in si zakril obraz.
Ne, ne, mama! Ne smejo umreti zaradi mene! Še je čas _ še
je čas, da popravim svoj greh proti njim, ljuba mama!
In mahoma se je pomiril. Čutil je v sebi novo moč in voljo.
Pogledal je očetu trdno v oči in vstal.
»Jutri zjutraj prevzamem vse materino delo v pisarni in trgovini.
Saj mi bodo pomagali, oče, kadar se ne bom spoznal. Mama ne smejo
več prestopiti trgovine ali pisarne... Grem k Raabu, da se opravičim,
ker ne morem iti z njim na Hmeljnik. Lahko noč!«
Vstal je in trdnih korakov odšel kakor nov, prerojen človek.
212
Gričarjev bleščeči pogled je obvisel na vratih, ki so se zaprle
za sinom... Ali je v fantu vendarle še kaj drugega kakor le tisto,
kar pojé?
Za trenutek mu je pogled zastal na polnem krožniku jedi, na
katero je bil sin pozabil. Potem je pomirjen prijel za pribor in nadaljeval
z večerjo. Majhen, zadovoljen nasmešek se mu je prikradel
okrog oči... Morda bo ljubezen do matere potlačila Adamovo mržnjo
do trgovine? Morda se bo lahkomiselni postopač naposled izpreobrnil
v delavnega človeka? Bog, daj, da bi bilo res! Saj je že to dovolj,
da si noče izbrati primerne neveste. Ali naj z njim izumre naš rod?
Vražji trmoglavec!
Nasmešek je izginil z Gričarjevega obraza. Zaman je razmišljal,
kako bi tudi glede primerne ženitve strl sinovo trmo... Tisto Ženerjevo
hčer je Adam pustil. Poročila se je lansko leto z očetovim
pomočnikom. Njen nezakonski sinček je kar nerodno Adamu podoben
— to se pač ne da izpremeniti. Menda lepo skrbijo za otroka. Baje
jim kar dobro gre. Žener je, odkar se je preselil s hčerjo v njeno
hišo na doljnem koncu trga, postal modni krojač Novega mesta...
Kdo ve, v katerem kotu mesta zdaj Adam plete svojo ljubezensko
mrežo? Skoraj vsak večer zahaja k Scheyerjevim, potem pa ga skoraj
do jutra ni domov! Gričar ni maral vohuniti za njim. Sinovo ljubimkanje
ga ni preveč zanimalo. Tudi če bi moral plačati še kakšne odškodnine
za sina — kaj bi to pomenilo njemu, naj bogatejšemu Novomeščanu!
Da mu sin le ne zabrede v kakšno sramotno ženitev!...
No, prepričan je bil, da je Adamu pošteno zagrenil veselje do neprimerne
ženitve ...
Samovoljen nasmeh mu je hušknil preko trdega obraza. Segel je
po vrču in si v čašo iz dragocenega benečanskega stekla natočil zlatorumenega
vina, žlahtnega Vipavca, ki ga je najbolj cenil.
Z zdravim tekom se je naposled spravil še nad cvrtje, ki ga je
mlada Nežika postavila predenj. S hudomušnim pogledom se je ozrl za
brhkim dekletom, ko je odhajalo iz sobe ... Ana je dekleta nastavila
Adamu pred nos — prepričan sem o tem. Matere so v skrbi za svoje
sinove vseh muh polne. Ampak — kaj se je zgodilo? Adam se za
brhko dekletce ni zmenil. Pač pa s« je mladi hlapec Janže na prvi'
pogled zatelebal vanjo, kar, seveda, Aninim budnim očem ni ušlo.
Naravno je bil Janže takoj potreben na pristavi in se je moral na
željo gospodinje preseliti na Grič, s pristave pa je prišel v mesto
stari Tevž.
Gričarjeve stisnjene ustne so se razlezle v škodeželjen posmeh
Ana vendarle ni prišla na svoj račun: niti se ni Adam zmenil za lepo
213
mlado hišno, niti se ni Nežika zaljubila v lepega mladega domačega
sina. Pač pa si je dalo dekle neverjetno veliko opravka s snaženjem
čevljev, stepanjem preprog in strepanjem cunj zgoraj na hodniku,
kadar je Janže zjutraj prignal na dvorišče živinče 9 tovorom živil s
'pristave ...
»Ha, ha!« se je Gričar glasno zasmejal in si dobre volje natočil
še eno čašo vkljub svoji samotni večerji. Sklenil je, da podraži Ano
takoj, ko bo ozdravela.
Nekega dne proti koncu tistega leta — prvi sneg se je topil po
strehah — je mlada hišna Nežika zaman tekala na hodnik: Janžeta
ni bilo od nikoder.
Naposled je prignala osla s tovorom Urška Gričarca sama.
»Oh! Ali so sami prišli, teta?« je razočarano vzdihnilo dekle.
»Sama — saj vidiš!« je slabe volje odgovorila Urška. Po dolgem
ovčjem kožuhu in širokih škornjih ter po moško klesanem nosatem
obrazu bi človek sodil, da ima pred seboj širokoplečega moža, če
preko lisičje kučme ne bi bil prevezan bel šal iz tankega platna.
Z' urnimi krepkimi kretnjami je raztovarjala osla in postavljala
stvari v stebričast hodnik, posebej, kar je bilo namenjeno za gospodinjstvo,
in posebej tisto za prodajo v trgovini.
»Fridi, no, dol! Kaj čakaš in prodajaš zijala! Znosi gor, kar je
treba!« se je med delom zadrla nad hišno Nežiko.
Ze so se odprla vrata pisarne in Adam je s peresom v roki stopil
med vrata.
»Oh, oni so, teta Urška! Kje pa je Janže?«
»Sam bog vedi kje! Ni ga. Noč ga je vzela,« je zagodrnjala starka
in pristavila: »Pokliči koga, da znosi tole v prodajalno!«
Medtem ko je Adam odšel skozi pisarno in staro skladišče v prodajalno,
da pokliče pomočnika, se je Urška ozrla na Nežiko, ki je
pobirala s tal veliko, s platneno cunjo ovito gnjat in nekaj v ruto
zavezanih prekajenih klobas. Dekletu so lile solze po licih.
»No, kaj pa ti smrkaš?«
Nežika ni odgovorila. S svojim tovorom je zbežala proti stopnicam.
»A — še bodo tekle solzice, še!« je zagodrnjala Urška za njo in se
obrnila k pomočniku, ki je pristopil: »V tisti ruti je pet funtov presnega
masla, v loncu pa je kuhano maslo. V zavezanem loncu je med
— pazi, da ga ne izliješ. In v košari je sto jajc — glej, da jih ne
pobiješ! Moke sem pripravila samo dva mehova. Jutri dobite še štiri.
Poslovodja naj si vse zapiše!«
214
»Prav!« se je že s praga ozrl pomofinik.
Urška je pobrala s tal lonček s kislo smetano in culo, v kateri je
bil hleb skute, ter se odpravila v prvo nadstropje. V predsobju je naletela
na svakinjo Ano, ki je nesla v jedilnico vazo z zimzelenom.
»Dober dan, Ana!«
»O, Urška! Dober dan! Ali si danes kar sama prišla? Kje pa je
Janže?«
Urška je s pogledom ošvignila Nežiko, ki je stopila iz kuhinje in
se nehote ustavila.
»Pobegnil je. Bom že vse povedala, ko bomo vsi skupaj.«
Svakinji sta odšli v jedilnico, ne da bi se zmenili za mlado hišno,
ki so jo iznova zalile solze.
Med kosilom, ko so bili okrog dolge mize vsi zbrani, je Ana
vprašala svakinjo:
»Kaj pa je z Martom? Ali je prišel na pristavo? Videli so ga, da
jo je pred dvema dnevoma mahal po Ločenski poti. Odtlej ga ni bilo
domov.«
»Da, prišel je v ponedeljek pod večer na Grič. Sinoči je po večerji
— z žganci in mlekom sem ga napitala — šel spat v konjski
hlev, kakor po navadi. Davi pa ga nisem več videla. Ali ni prišel
domov?«
Ana se je nemirno zdrznila:
»Ni. Prav skrbi me, kam je zašel.«
»Nič ne skrbi, Ana! Saj ni prvikrat, da se je potepel. Vsa novomeška
okolica ga pozna. Ne more se izgubiti,« je Gričar miril ženo.
Adam je podržal pred seboj kurje bedro in se zasmejal:
»Ha! Ga bo že spet pritiral kakšen kmet na svojem oslu in ga
izročil mami kot najdragocenejši tovor — haha! Saj vsi vedo, da
naša mama ne skoparijo z napitnino.«
Ana se je sinu nasmehnila, na pol potolažena. Res je Mart že
večkrat izginil za nekaj dni. Vselej se je srečno vrnil, čeprav dostikrat
strahovito umazan, raztrgan, celo ušiv ali polgol — potepuhi so
mu ukradli obleko in ga oblekli v svoje cape. Toda Ana je ob takih
Martovih izletih vedno trpela. Zdrznila se je pri vsakem drsajočem
šumu, ki je prihajal iz veže, dokler ni vsa srečna zaslišala značilno
drsanje omahujočih nog svojega nebogljenca. Tedaj je z globokim
vzdihom olajšala svoje ubogo srce in s srečnim nasmehom prisluhnila
njegovemu sicer zopernemu, hripavo hreščečemu vrisku:
»M-mi s-smo Gri-gričarji!«
Tako je bilo skoraj vedno. Mart je imel vkljub svoji bebavosti
čudovit čut za krajevno raz.vedanje. Malokdaj se je izgubil v okolici.
215
Vselej pa so ga z veliko vnemo privedli okoličani Gričarci nazaj —
njena radodarnost je bila res znana.
Ana je tistega dne potlačila v svojem srcu skrb za sina, vsaj trudila
se je, da jo potlači, dasi jo je vedno iznova napadal nemir, ki
ji je stiskal bolno srce.
Po kosilu, ko je Nežika nehala tekati z jedmi sem in tja in so
odšli trgovski uslužbenci iz sobe, je Gričar pogledal sestro in vprašal:
»No, kaj je zdaj tam zunaj?«
Naslonil se je v naslonjaču nazaj, oprl komolec na naslonilo in
sprožil sivo brado skozi prste svoje široke močne roke — roke bivšega
tlačana.
Zunaj?
Tam zunaj — to je bila pristava.
Urška si je položila košček peciva na krožnik in srebnila iz čaše
požirek domačega kislega vina — drugačnega nikoli ni hotela piti.
»Vse je narobe, vsi so zmešani,« je pričela. »Tam od Krškega
prihaja vse to k nam. Pravijo, da ob Savi, Savinji in Sotli pripravljajo
punt. Zimzelen si ovijajo okrog klobuka in petelinje pero si
zatikajo zanj — to je znamenje puntarjev. V nočeh se shajajo, pripravljajo
orožje in se posvetujejo o svojih načrtih.«
»Prismode!« je zaničljivo zamahnil Adam. »Tako se jim bo zgodilo
kakor nemškim upornikom leta 1525. Gospoda bo zbrala svojo
vojsko in zmlela uporne bedake.«
»Zakaj bedake?« se je razjezila vedno mirna in tiha Urška nad
nečakom. »Ali bi se ti ne uprl, če bi dan za dnem krivično tolkli
po tebi?«
»Zemljiška gospoda ima tudi svoje pravice!«
»Seveda jih ima in tistih naj bi se držala. Nikjer pa ni pisano, da
bi smela gospoda ropati kmetom živino in pridelke in oskrunjati žene
in hčere.«
»Tega pač ne dela noben plemič!« je skoraj jezno zavrnil Adam
svojo teto. On, ki je zrastel in se šolal na nemških univerzah v družbi
plemiških sinov, se je čutil skoraj osebno užaljenega.
Urška je od jeze živo zardela. Na čelu, pod gostimi, sivimi, nekoliko
skodranimi lasmi so se ji pokazale potne kapljice. Prehitel pa
jo je brat, ki je nejevoljno zavrnil sina:
»Motiš se! Ni vsak plemenitaš plemenit človek. Nasprotno: prav
redki so med njimi, ki imajo srce na pravem mestu. Samo odpri oči!
Zemljiški gospodje, bodisi posvetni ali duhovski, ravnajo s kmeti
kakor z živino, kakor z živim blagom.«
216
Adam je odrinil krožnik, obrisal svoje tanke prste, ki niso bili
nikoli oklepali motike ali sekire, v prtič in segel po čaši žlahtnega
vina, ki si ga je bil nalil iz očetovega vrča. Začudeno je pogledal
očeta:
»Ali tlačani niso v resnici živo blago svojih zemljiških gospodov?«
»Seveda so!« je Gričar s svojo veliko pestjo udaril po mizi, da je
zazvenelo cinasto posodje in je rdeči cviček pljusknil iz Urškine
cinaste čaše. »Saj to je prav tista krivica, tista nečloveško kruta krivica,
ki sili našega kmeta k uporu! Ti nisi te krivice nikoli občutil —
jaz pa sem jo. Kot nedorastel fantiček sem marsikdaj okusil valptov
bič in divje zasovražil svojo zemljiško gospodo — novomeški kapitelj.
Ze takrat sem zasovražil papiste in vse kar je prihajalo od njih.
Rešil sem se s krošnjarstvom — vsakemu se to ne posreči. Seveda
sem moral dolga leta krošnjariti tudi za kapitelj. Jaz vem, kaj se pravi
biti tlačan. Ti, v izobilju zrastel meščanski gospodič, nisi nikoli okusil
trpljenja nesvobodnega človeka. Samo tak meščanski puhloglavec,
kakor si ti, more —«
»Oče!«
»— hoditi z. zavezanimi očmi po svetu in zagovarjati podivjano
plemenitaško svojat, kakršna je na primer tista zver v človeški podobi,
ki je povzročila najnovejši kmečki upor v Zasavju — Franc Tahi,«
»Oče! Od kdaj so takšen sovražnik plemenitašev? Ali ni na primer
gospod pl. Scheyer njihov prijatelj?«
»Prijatelj? No, dobra znanca sva. Drug drugega spoštujeva in se
podpirava kot luteranska soobčana. Ne morem pa reči, da bi si bila
prijatelja. Meščanski trgovec sem, on pa plemič, fevdalec. Fevdalci
pa so dandanes vsled nenehnega vojskovanja, ropanja in požiganja in
posiljevanja najbolj posurovela plast človeške družbe. Z vladarji, ki
jih volijo izmed sebe, se kosajo v uveljavljanju svoje namišljene pravice
do zemlje.«
»Zakaj namišljene? Ali zemlja ni vladarjeva last? Ali nima vladar
pravice, da jo podari v fevd, komur on hoče?«
»Tako? Kdo pa mu je dal to pravico? Fevdalci, ki so ga izvolili,
kaj ne? Kdo pa jo je dal fevdalcem? Sami so si jo prilastili. Vsi
fevdalci so pritepenci, ki so s silo ustrahovali naše ljudstvo in mu
vzeli zemljo, katero si je v davnini samo s svojo krvjo osvojilo in jo
potem s potom svojega obraza pognojilo.«
Adam je očeta presenečeno pogledal. Od te strani se mu je seveda
sodobna družba zdela povsem drugačna. Vendar je še ugovarjal:
217
»Pravijo, gospod oče, da so fevdalci posuroveli — ali niso posuroveli
tudi kmetje tlačani?«
»Kako bi ne posuroveli ob takšnih vzornikih po gradovih? In
misliš, da se kmet ne zaveda, da ga zemljiški gospod, po krivici izmozgava
do kosti?«
»Ampak vsi' graščaki vendar niso taki trinogi!«
»Hm. Kn graščak pritiska kmeta bolj, drugi manj. So med njimi
tudi možje, ki priznavajo, da se tlačanom godi krivica. Na primer
je gopod pl. Scheyer med tistimi redkimi plemiči, ki za grehe svojih
stanovskih tovarišev nimajo zavezanih oči. On sam je imenoval Tahija
svinjo in sram ga je, da so med njegovimi stanovskimi tovariši takšne
zveri.«
Adam je povesil oči in se igral z nožem poleg krožnika. Globoko
so zvenele v njem očetove besede ... Njegovo oboževanje plemiškega
stanu se je temeljito zamajalo.
»No, saj prav na posestvu tistega volkodlaka Tahija, na Susedgradu,
se je začelo, so pravili,« je Urška spet povzela svoje pripovedovanje.
»2e aprila in maja je tam izbruhnil upor. Graščaka ni bilo
doma, pa so se kmetje polastili gradu in iztirali graščakove sinove.
Potem so poslali poslanstvo h kralju, da mu opišejo vse krivice.
Ampak niso nič dosegli. Razvedelo se je, da hoče gospoda upor s silo
zatreti. In zdaj se pripravljajo kmetje, da stro vojsko, če bi jo gospoda
res poslala nadnje. Vsi kmetje se združujejo v oddelke, vsak ima
svojega vodjo. Pozdravljajo se z geslom: »Za staro pravdo!« in kričijo:
»Dol z gospodo!« Zahtevajo osebno svobodo, desetina naj se pobira le
od žita, prost naj bo lov, prosta sečnja v gozdovih za kurjavo in druge
domače potrebe, prost naj bo tudi ribolov. Za vse take pravice se bodo
borili.«
»Strašno bodo tepeni,« se je spet oglasil Adam. »Le kaj bodo
počeli kmetje s kosami in vilami proti puškam, sabljam in kanonom
izurjene vojske deželnih stanov!«
Jakob Gričar je zamišljeno prikimal:
»Skoraj gotovo se pripravlja za naše kmečko ljudstvo velika nesreča.
«
Sam pri sebi pa je pristavil: Ampak razumem, globoko razumem
njihov obup in njihov upor. Ce bi bil še tlačan, bi — bi bil najbrž
pobegnil v njihove vrste ...
»Kaj pa je pravzaprav z našim hlapcem Janžetom?« je vprašala
Ana.
Urška je skomignila z rameni:
»No, k njim je pač pobegnil, k upornikom.«
218
»Ampak — tak bedak!« se je razvnel Adam. »Njemu tega vendar
ni bilo treba! Saj ni tlačan! Oče so mu kupili svobodo. Ne razumem,
zakaj se zdaj nehvaležni butec meša v to reč, ki mu ni nič mar.
Kar ga ne peče, naj ne piha!«
Gričar je nekaj časa molče gledal sina. Potem se je poglobila posmehljiva
poteza okrog njegovih ust. Jedko je izpregovoril:
»Verjamem, da ga ne razumeš. Tebe nesreča drugih ne bo nikoli
zapeljala v pustolovščine, kaj šele v boj za pravico drugih. Malo
ali nič nisi podoben svojemu dedu, mojemu očetu. Tvoj ded ni bil
tmehovski podložnik, pa se je vendarle udeležil upora mehovskih
tlačanov in žrtvoval življenje za njihovo zmago. Ampak —« Gričar je
vstal in končal s poudarkom: »— ponosen sem na očeta junaka, ki je
umrl za svobodo svojih tovarišev, čeprav je — pihal stvar, ki ga ni
pekla.«
Besede so bile izgovorjene ostro, da so zažvižgale kakor bič okrog
Adamovih ušes. Ana je videla, kako so se tresli sinovi prsti, ko so se
oklenil cinaste čaše. Adam je molče dvignil čašo k ustom In v dolgih
požirkih izpil vino. Ušesa so mu rdela od sramu. Kradoma je pogledal
materi v oči... Ali me tudi ona obsoja? Ali sem res takšen
izprijenec, da me oče po pravici zaničuje? Ob vsaki priliki tolče po
meni. .. Oče je pač človek drugih korenin kakor jaz. Njega je vzgajalo
življenje. Drži se ga še zemlja. Takšni ljudje ravnajo nagonsko'
po diktatu svoje zdrave narave. Mi, izobraženci, ki nas je vzgajalo
mesto in šola na tujem, mi smo izprijenci. Zemlja nas ne napaja več
neposredno s svojimi zdravimi sokovi, narava nas ne vzgaja in ne
vodi s svojimi vekovitimi zakoni. Vrženi med mestno kamenje, med
konglomerat ljudi iz vseh koncev sveta, omahujemo sem in tja, rastemo
in se razvijamo v bitja, prav malo podobna onim, ki so nas
spočela ...
Ampak — ali je moja krivda, da sem tak?
Molče je strmel v mater, dokler ni dvignila pogleda.
V njenih milih očeh je bral razumevanje, pa tudi rahlo žalost...
Torej res nimam prav? Oče me spet po pravici obsoja?
,Adam, sin moj! Bodi dober, bodi človeško dober!* so mu
govorile materine oči. Razumel je njeno nemo prošnjo.
Z njegovega trdo rezanega obraza je izginila vsa jeza in trma.
Nasmehnil se je materi, vstal in želel:
»Bog blagoslovi!«
»Tudi tebi!« sta mu želeli mati in teta v en glas.
219
Oče je stal v globoki, gotsko obokani okenski vdolbini, gledal skozi
majhne, v lepem raznobarvnem mozaiku sestavljene šipe na dvorišče
in se ni ozrl, ko je sin odšel.
Takoj po Adamovem odhodu je potrkal na vrata lekarnar Peter
Klaus. Ni še zaprl vrat za seboj, ko je že povedal:
»Prijatelji, ples v Franciji se je že začel.«
»Kakšen ples?« se je ozrl Gričar.
»Takoj povem. Klanjam se!« Vljudno je poljubil gospodinji roko,
se poklonil Urški in stisnil gospodarju desnico.
Gričar mu je ponudil naslonjač in Ana je vzela iz omare čisto
cinasto čašo in jo postavila pred gosta. Gospodar je prijel vrč z Vipavcem
in ga nalil gostu:
»Naj pijejo najprej, gospod magister!«
»Na zdravje!«
»Na zdravje! No, zdaj pa naj pripovedujejo, kaj je s Ustim plesom,
ki ga plešejo v Franciji!«
Klaus si je z resnega obraza obrisal nekaj kapelj vina z brk in
odmajal z glavo:
»Nič več ga ne plešejo pravzaprav. So v eni noči vse opravili,
v noči od 23. na 24. avgust. Svak Trubar nam je pisal, da so v Parizu
Guisi, ki se jim je pridružila kraljica mati Katarina Medicejska,
pomorili vse reformirance — imenujejo jih Hugenote — več kakor dva
tisoč mož —«
»Jezus!« je vzdihnila Ana. *
»O, moj bog!« se je zgrozila Urška.
Gričarjeva roka se je stisnila v pest. Oprl se je z njo ob mizo
in zasigal med zobmi:
»Svinje papistovske!«
»Da. In to še ni vse! Vsa Francija je kakor ena sama klavnica.
Rimski obsedenci so pomorili po vsej državi nad dvajset tisoč ljudi
zaradi nove vere — to je bila krvava šentjernejska noč. Kaže, da se
bo v Franciji iznova dvignila vojna vihra.«
»Saj mi tudi nismo daleč od nje. Ali so že slišali o novem zbiranju
kmečkih upornikov?«
»Slišal,« je prikimal Klaus. »Baje s'e tam proti Krškem vedno pogosteje
sliši klic: ,Dol z gospodo!1 Lepo kašo bodo skuhali spet. Ampak
nič se jim ne čudim. Naš tlačanski človek ima res pasje življenje.«
Gričar je vneto pritrdil:
»Se slabše! Psa gospodar neguje in skrbi zanj. Tlačane pa gonijo
zemljiški gospodje kakor lovski psi brezpravno zver.«
220
Zopet se je razgovor zasukal na pravice in krivice, zaradi katerih
se je že vse stoletje borilo kmečko ljudstvo. Klaus, dasi sin
meščanskih staršev, je bil vendarle mož velikopoteznega značaja.
»Moj svak Primož se bo gotovo zopet jezil nad nepokornimi
kmeti. On vedno zahteva pokorščino gospodi, upornike pa svari in
zavrača k potrpežljivosti.«
»Uporniki mu nemara budijo grenak spomin na nasilno smrt njegovega
očeta.«
»Joj! Saj bo res tako. Ubogi Primož! Zdaj ga'šele razumem. Mislil
sem, da v pridigah proti puntarjem le posnema Lutra, ki je bil hud
nasprotnik kmečkega upora.«
Gričar je zamahnil z roko:
»Oh, Luter! On je živel pod zaščito knezov in drugih plemiških
velikašev.«
»Aha! Zato je trobil v njihov rog.«
»Seveda — dasi je bil sam najbolj navdušen puntar proti svoji
gosposki — katoliški Cerkvi.«
»Hm. Prav imajo, gospod Gričar. Tudi velike može utegnejo
osebni interesi zapeljati h krivičnemu presojanju pravice in krivice.«
Gričarjev pogled se je srečal z očitajočim pogledom njegove
žene... Veliki možje! Koliko bolj moj sin, ki je daleč od vsake
veličine!
NO, seveda, seveda!
Gubice okrog oči so se mu zatresle v nasmehu ... To je voda na
tvoj mlin, mama! Zlata mama!
Obrnil je pogled na sestro, ki je vstala, da se poslovi.
»Ali že greš, Urška?« je vprašala Ana.
»Moram pohiteti. Dan je zdaj kratek in delo me še čaka doma.«
Sama pri sebi pa si je mislila: Poizvedeti moram za Martora.
Menda je nesrečnež ni ubral za hlapcem k upornikom?
V predsobi je pobrala manjšo vrečo s soljo in drugim špecerijskim
blagom, ki so ji ga pripravili za pristavo. Ana je prišla za njo
iz sobe. Položila je roko na njen laket:
»Urška, prosim, poizvedi, kaj je z Martom!« je tiho zaprosila.
»Bodi brez skrbi! Daleč ne more biti. Pretežko hodi.«
»Bojim se, da ne bi zašel med upornike.«
»Oh, kaj še! Le v napoto bi jim bil. Napodili bi ga nazaj. Prav po
nepotrebnem si delaš skrbi. Poizvedovala bom, kam se je obrnil in
poslala koga s pristave za njim. Morda Pimperlija.«
»Da, Urška, tako napravi,« je Ana vsa potolažena stisnila svakinji
roko.
221
Urška je odšla, vesela, da ji je uspelo pomiriti bolehno bratovo
ženo. Toda že na stopnicah se ji je obraz zresnil, saj je njo samo
mučila ista zla slutnja.
Slutnja obeh žena ni bila brez osnove. Takole je bilo tistega dne
z nesrečnim Martom:
Se pred dnevnim svitom se je Mart prebudil na pogradu v hlevu,
kjer je po navadi prenočeval, kadar je prišel na pristavo. Temno je
bilo v hlevu. Razsvetljevala ga je le leščerba, ki je visela sredi obokanega
hleva s stropa. Slišalo se je hrustanje konj in šumenje sena
v jaslih. V kotu je hlapec Janže napajal konja in se jezil:
»Na! Pij zdaj! Jedel boš lahko še ves dan.«
Mart se je vzpel na pogradu. Z bedastim nasmeškom se je ozrl
na hlapca in si z obema rokama objel kolena. Na koncu pograda se
je zganila sključena postava: starec, ki mu je dolgo petelinje pero
krasilo širok črn klobuk. Izpod klobuka so mu viseli dolgi lasje, redka
siva brada mu je prekrivala prsi. Z edino roko se je opiral na debelo
gorjačo — Korneder!
Spoznanje je predrlo meglo bedakove zavesti:
»He, he! K-K-Korned-der!« je zajecljal.
Korneder je bil Martu bliže, kakor rodni oče. Premnogokrat sta
skupaj kolovratila po novomeški okolici. Premnogokrat je drzni stari
prosjak rešil bedaka, če so ga nadlegovali potepuhi ali okoliška razposajena
mladina. Morda posmehljivi siromak, ki mu je življenje
nasulo zvrhano mero tegob, sam sebi ne bi hotel priznati kakršenkoli
plemeniti nagib za svoje ravnanje z ubogim bebcem. Vendar
je bilo res, da je ob vsaki taki priliki mislil na »drobno, bolehno
Gričarco«, ki jo je bolelo bolno srce, kadar je njenemu nebogljencu
hudobni svet kakšno zagodel. Matevža Kornedra je vezala na Gričarjeve
sicer skrita, pa zato nič manj globoko občutena hvaležnost.
Ali ni Korneder užival nekakšen tiho izgovorjeni kot v Gričarjevi
hiši, če se je le prikazal v mestu? Nihče ni kazal nejevolje, tudi
če je cele tedne prenočeval v senu nad Gričarjevim hlevom. Dekla
Tona mu je po odredbi gospodinje in s tihim pristankom gospodarja
nosila jed v loncu na klop pred hlevom. Nikoli ni bil lačen pri
Gričarjevih.
Seveda, nikdar ni dolgo vzdržal v mestu. Včasih je ure dolgo
posedal na kamenju, sredi ruševin svoje hiše, v ulici Pri sv. Juriju.
Pogorišče je že preraščalo grmovje in gosta trava. S kljubovanjem in
222
bridkim posmehom v drobnih starčevskih očeh je odgovarjal na
poglede mimoidočih:
»... Ali ne sedim na svojem? ...«
Naposled je vedno spet zbežal iz, mesta in se klatil po deželi.
Nihče, ki je poznal njegov zasmehljivi, strupeni jezik, ni slutil, da
se pod to trdo skorjo skriva mehko, za vse lepo in dobro dovzetno
srce in pamet, ki je neustrašeno šla vsaki stvari do dna.
»Tako, zdaj sem jih napojil za slovo. Zdaj lahko greva,« je hlapec
Janže stopil pred dremajočega starca.
Matevž Korneder je takoj vstal. Z zadovoljstvom je pogledal krepkega
fanta, ki je držal gnojne vile v rokah. Za klobukom, daleč na
tilnik pomaknjenem, mu jfe tičala vejica zimzelena.
»Pa pojdiva. Za staro pravdo!«
»Za staro pravdo!« je prikimal Janže.
Tiho sta odprla hlevska vrata in stopila ven.
»Ali naj Marta zaklenem v hlev, da ne bo šel za nama?« je
vprašal Janže.
»Nikar! Razbijal bi po vratih in zbudil vso pristavo. Kar brž
pojdiva!«
Odšla sta. Po svežem mokrem snegu se je v mesečni noči jasno
poznala sled za njima.
Mart je ostal sam v hlevu. S svojim večnim nasmehom na debelušnem
obrazu je škilil v luč, objel kolena in se zibal sem in tja.
Nenadoma je skremžil obraz in se ozrl. Skobacal se je s pograda
in stopil k vratom. S težavo jih je odprl in odracal na zasneženo dvorišče.
Velika bela ploskev ga ni presenetila. Ne da bi se obotavljal,
jo je ubral po gazi, ki sta jo napravila Korneder in Janže. Voda, ki
se je nabirala v odtisih stopinj je žmokala pod njegovimi nogami.
»K-Korne-d-der!« je glasno blebetal, motovilil z rokami in se v
drsajočih korakih zaganjal po sveži sledi, da je voda pljuskala na
vse strani.
Vztrajno je racal po gazi dalje. Okrog njega se je v mesečini
kristalno bleščal taleči se sneg. V jarek ob poti se je z lahnim, pojočim
žlobudranjem stekala voda. Z drevja je tu ali tam zdrsnila bela
blazina in se razpršila po spodnjih vejah, ali pa z votlim udarcem
padla na tla. Vijoličasto modrikaste in rumenkastozelene sence so
dvigale belino snega. V neskončnih globinah nočnega neba so v zlatem
blišču migljale zvezde iz vesolja.
Martove oči so bile slepe za vso to lepoto. Videle so edinole gaz
pred seboj. Njegove ustne so zopet in zopet blebetale:
»K-Korne-d-der!«
223
Krevsal je in krevsal.
Zažel je mesec, bledele so zvezde. Pot je Marta vodila ob Krki.
Onkraj Krke se je nočno nebo umikalo jutranji zarji. Mart je še
vedno krevsal po snežni plundri. Nizki škornji so mu bili vsi oškropljeni.
Celo kratka zimska suknja je bila zadaj skoraj do vratu oškropljena.
Skupine mož, oboroženih s sulicami, kiji, kosami, vilami —
malokateri je imel puško — so prehitevale pohabljenca. Zateptali so
sled, po kateri je hodil Mart in prebrozgali plundro v snežno kašo.
Mart je pozabil na smoter svojega krevsanja, na Kornedra, vendar
se je vztrajno poganjal po razteptani poti dalje. Ni se zmenil za vasi,
skozi katere ga je peljalg pot, niti za ljudi, ki jih je tam srečaval,
niti za one, ki so ga prehitevali. Smehljal se je z večnim smehljajem
bedaka, gledal z utrujenimi očmi zaspano predse in komaj še vlekel
pohabljene nožiče za seboj.
Sonce je vzšlo nad Gorjanci, ko je onkraj potoka Radulje omagal.
Spotaknil se je ob lastno nogo in padel v snežno močvaro. S težavo
se je pobral, ves premočen po trebuhu. Napravil je še nekaj korakov
in sedel kraj poti v mokri sneg. Težka glava mu je lezla na prsi.
Še enkrat se je poizkusil dvigniti, pa so ga bolečine v utrujenih nogah
zadržale. Zakrilil je z rokami, se vlegel v sneg in zaspal.
Mimo je prišla skupina oboroženih upornikov iz Dobruške vasi.
Kden izmed njih se je sklonil nad Martom in ga potresel:
»Hej! Saj to je Gričarjev Mart! Vstani, bratec!«
»Pusti ga! Gotovo misli, da leži v svoji mehki postelji,« je zakričal
drugi.
»Ampak tukaj v snegu bedaka ne moremo pustiti!«
»Zakaj ne? Saj ni mraza. Ne bo zmrznil. Ga bo že kdo našel in
pobral, ne boj se! Če ga pripelje gospe Gričarci, dobi goldinar.«
»Ves moker je. Kdo ve, koliko časa že leži tukaj. Prehladil se bo.
V tistole kočo stopim in obvestim ljudi, da pridejo ponj. Kar pojdite
dalje, bom že pritekel za vami.«
Kakor je rekel, tako je dobričina storil. Kmalu je prišel iz koče
s starejšim kmetom in kmetico. Prepustil jima je skrb za nebogljenca
in tekel za tovariši. Mož in žena sta s težavo predramila spečega
Marta in ga odvedla v kočo. Slekla sta mu premočeno obleko in ga
spravila na peč. Kmet ga je pokril s kocem in utrujeni Mart je zaspal
kakor ubit.
Drugo jutro ga je v tovornem konjskem oprtnjaku, na drugi strani
obloženim z vrečo moke, pripeljal Pimperli v mesto. Mart je v košu
zaspal. Ko so ga na dvorišču vzeli iz koša, ni mogel stati na nogah.
Bil je brezbrižen za vse, tudi matere ni spoznal. Zanesli so ga v nje-
224
govo — nekdaj Adamovo sobo in ga spravili v posteljo. Kuhala ga je
huda vročina.
Poklicali so padarja Jošta Gregoriča — zdravnika Novo mesto še
vedno ni imelo. Ugotovil je, da se je Marta lotila pljučnica. Spet je
legla težka skrb na Anino bolno srce.
Evfrozina, žena lekarnarja Petra Klausa, odločna in razumna
ženska, ji je pomagala pri zdravljenju bolnika. Toda Martova bolezen
se je vlekla in vlekla. Zdaj se je njegovo stanje zboljšalo, zdaj poslabšalo.
Shujšal je, da ga je bila že sama kost in koža. Ana se skoraj
ni ganila od njegove postelje. Minilo je Novo leto, minil ves januar,
preden je Mart spet stal na svojih šibkih, ukrivljenih nogah.
Gričar je stopil v sinovo spalnico v trenutku, ko sta lekarnarica
in dekla Micka počasi vodili okrevajočega Marta k naslonjaču, ki ga
je Ana oblagala z blazinami in odejo.
»No, no, saj bo šlo,« je Jakob z bodrilnim glasom dajal ženi pogum.
Vse te tedne Martove bolezni se je bolj bal za ženo, kakor za
sina — bebca.
Pristopil je — v veliko začudenje svoje žene — in z močnimi
rokami dvignil nebogljenca v naslonjač. Ana je skrbno zavila sinove
noge v odejo. Skrivaj ši je obrisala solzne oči. Sočutje, ki ga je čutila
v moževih besedah, jo je spravilo iz ravnotežja. Saj je vedela: Ni mu
bilo do sina bebca. Nikoli ni vprašal po njem, nikoli se zmenil zanj.
Gledal je nekako preko njega. Hodil mimo njega, ne da bi ga ogovarjal...
Saj v njegovih očeh ni imelo smisla ogovarjati bebca, ki
je bil brezčuten za vse okoli sebe, za vse — razen za tri osebe: za
mater, za svojo strežnico Micko in za Matevža Kornedra. Mimo očeta
je bebec hodil kakor oče mimo njega — tujec mimo tujca.
Ano je to bolelo. Ona je ljubila oba sinova z. enako močno ljubeznijo
matere, vendar vsakega drugače: enega s skritim ponosom, drugega
z usmiljenjem in žalostjo. Ni mogla prav razumeti Jakobove
brezbrižnosti do Marta. Videla je v njej skrit prezir do nje in očitek:
Mi, Gričarji', smo zdravi, korenjaški ljudje — ti, ubožica, si pohab-
Ijenka. Kdo ve, kakšna dediščina se skriva v tvoji krvi!...
Ali ni imel prav?
Ali ni človek kakor rastlina ali žival, trdna in zdrava, dokler živi
zunaj v naravi, slabotna in izmaličena, če jo postavimo med plesnive
zidove in ji vzamemo zrak in sonce?
Jakob je kmečka kri, ona meščanka...
S takimi in podobnimi mislimi si je delala težko srce. Jakobovega
značaja ni prav poznala. Ni premislila, da je v njem dobršen del
sebičnosti, ki je ona ni prav nič imela. Kar je motilo njegovo du-
1B 225
ševno ravnotežje, je GriCar kratkomalo odrinil daleč od sebe, pa
najsi je to bil njegov lastni otrok. Nikoli mu ni prišlo na misel, da
bi lahko v zavesti in v srcu svojega pohabljenega sina zavzemal vsaj
tisto mesto, ki si ga je s svojo globoko zatajeno srčno dobroto pridobil
potepuh Korneder ...
Korneder!
Na bregu Save je tiste dni — bilo je v začetku februarja — ležalo
na stotine poklanih ljudi, po večini kmetov. Pobili so jih Uskoki
pod Thumovim poveljstvom. Med razmesarjenimi, okrvavljenimi
trupli je ležal na savskem produ tudi enoroki starec — Korneder.
Sulica je tičala v starčevem žilavem vratu. V otrpli, krčevito stisnjeni
roki je še vedno stiskal svoje edino orožje — debelo gorjačo.
Brezzoba usta so mu ostala v zadnjem kriku odprta, oči pa so bile
kakor v divji pritožbi uprte v nebo: Ti tam zgoraj! Kje pa je zdaj
tvoja neskončna pravičnost!?
Ni bilo pravice za tlačansko ljudstvo in ne za siromaka, ki ga
je gnalo srce, da je »pihal, kar ga ni peklo« —je rekel Adam Gričar.
Nekaj dni pozneje so si po vsej Krajini prišepetavali ljudje o strašnem
porazu kmetov pri Krškem, pri Brežicah, pri Stubicah: na tisoče
pobitih, pobešenih, obglavljenih, odpeljanih v strašne ječe, nečloveško
do smrti mučenih. Ob imenih kmečkih voditeljev mučenikov — Matija
Gubec, Ilija Gregorič, Pasanac — je vsakemu človeku, ki je sočustvoval
s trpečim ljudstvom, zadrhtelo srce.
Na tožbah in dolgih procesih se je nato razkrila vsa grdobija zemljiške
gospode: krivična, samovoljno naložena tlaka, izkoriščanje in
ropanje, posilstva in umori.
Vse zaman!
Obveljala je pravica močnejšega, pravica gospóde.
»Puntarija« je bila strta. Vsi veliki načrti upornikov so bili uničeni.
V bojih je padlo okrog šest tisoč najpogumnejših mož Slovenske
in Hrvatske Krajine. Le malo se jih je rešilo v hribe in gozdove, odkoder
so se posamič splazili na svoje domove.
Nekaj dni po velikem porazu upornikov se je nekega večera na
pristavi prikazal hlapec Janže. Na bledem, upadlem obrazu so se mu
poznali sledovi trpljenja. Nič ga niso izpraševali. Sprejeli so ga medse,
kakor svojega človeka, kakor da nikoli ne bi bil pobegnil. V boju je
dobil na desnem stegnu precej hudo rano, ki se mu je pa k sreči še
dosti dobro celila. Urška, ki mu je rano prevezala, je zagodrnjala:
»Srečo si imel!«
»Kopriva ne pozebe!« se je nasmehnil Janže. Ampak nasmeh mu
je na mah otrpnil ob spominu na grozote, ki jih je videl in sam doživel.
226
15. poglavje
Novo mesto je cvetelo in bogatelo. Nekdanje ruševine so izginjale.
Pogorišča so izpreminjali v vrtove. Med stare Novomeščane so se vrinili
novi: Nemci, Lahi, Francozi, Španci, večinoma begunci reformiranci,
pia tudi potujoči rokodelski pomočniki. Dosti je bilo zaslužka
za vse, saj je prihajalo v mesto tudi vedno več vojaštva. Iz tal so
rastla stanovanjska poslopja, skladišča, hlevi — vse za vojskine potrebe.
Vse delavnice, gostilne, trgovine so bile polne ljudi.
Pa je prišel dan strahote — 1. marec 1576 ... V nekaj urah je med
tuljenjem viharja, grmenjem plamenov, v dušečem dimu in strašni
vročini, med blaznim rjovenjem in obupnim jokom meščanov — izginilo
vse.
Mesto je pogorelo do tal...
Ogenj je uničil ali vsaj močno poškodoval vse hiše na trgu z.
magistratom vred, zgorela je kapiteljska cerkev in proštija, zgorela
so vsa vojaška poslopja, skladišča in hlevi, seveda so zgorele tudi vse
15* 227
lesene hišice po stranskih mestnih ulicah. Nepoškodovan je ostal
edinole frančiškanski samostan, ker je stal osamljen sredi vrtov in
starih pogorišč in ker je veter pihal od tiste strani.
Kajpak so plameni zajeli tudi Gričarjevo hišo. Takoj ob izbruhu
ognja v spodnjem delu mesta sta Gričar in Adam znosila v kletno
skladišče nekaj perila, obleke in posteljnino, cinasto posodo in vse
knjige, predvsem pa težko skrinjo, polno zlatnikov in Srebrnjakov,
ki je ponavadi stala v Gričarjevi spalnici. Druge stvari so zmetali v
pisarno. Potem so pobrali živino iz hlevov in se umaknili z njo na vrt.
Poslovodja, trgovski pomočniki in učenci so skrbeli za to, da so v
lopo na vrtu nanosili dovolj živil iz prodajalne in domače shrambe.
Neprestano so tekali tja in sem. Navlekli so iz gospodarskih poslopij
razno orodje, seno in žito. Ko je že gorela streha sprednje stavbe,
se je Adam spomnil na kuhinjski kotel, Tona pa se je prav tedaj
domislila na svoje kure in na golido, ki jo je bila pustila pred hlevom.
Oba sta tekla nazaj, dasi jima je Ana v prevelikem strahu klicala,
naj se vrneta na vrt.
No, čez nekaj časa sta se oba srečno vrnila. Adam je poleg kuhinjskega
kotla prinesel svojo lovsko puško in škatlo z. naboji, Tona pa je
v dveh vrečah privlekla kure, zraven pa zvrhano golido ovsa in prosa.
Izpraznila je kolibo, kamor so spravljali vrtno orodje, cvetlične lončke
in podobne reči, ter zmetala vanjo kure.
»Dokler ni ognja na tej strani, lahko rešimo še sedla in konjske
komate in drva in plug in vozove. Pojdite z menoj! Gospa naj ostanejo
pri Martu. Kar še rešimo nam bo prav prišlo.«
Tona, zdrava, korenjaška Tona je izmed vseh ostala najbolj razsodna
in mirna. Vsi so jo ubogali in se zadrevili nazaj. Vseh se je
lotila prava reševalna mrzlica. Navlekli so na vrt vse mogoče reči.
Vse navzkriž je ležalo okrog lope: živila, obleka, odeje, posoda, posteljnina,
pohištvo.
»Karkoli še izpulimo ognju, nam bo kakor podarjeno,« je vzpodbujal
tudi Gričar. Sam je vlačil na vrt, kar mu je prišlo pod roke.
Vendar je bil ves bled od razburjenja.
Kaj bi ne bil! Dobra polovica njegovega premoženja — njegovega
življenjskega dela! — je bila v nevarnosti, če bi mu vse pogorelo,
mu ne bi preostajalo nič drugega, kakor da se Izseli iz mesta na pristavo
in postane — kmet. Še sreča v nesreči, da si je tekom let pomnožil
posestvo, da bi za silo redilo njegovo družino.
Z glušečim pokanjem so odletavale pribite skodle z gorečih streh
in povzročile nove požare.
228
»Da bi le oboki vzdržali!« je vzdihnila Ana, ki je sedela, v svoj
volneni šal ogrnjena, v lopi, z Mariom pri nogah. »Potem nam ostane
vsaj blago v prodajalnah in skladiščih.«
Gričar je prikimal. Utrujen je sedel v visok naslonjač, pa se je
takoj spet pognal kvišku.
Proti sinu obrnjen je vprašal: »Ali misliš, da b' lahko še znosili
skladanico desk iz kolarnice? Potrebovali jih bomo za zaklonišče. Pod
milim nebom v tem mrazu ne moremo prenočevati.«
Adam so je ozrl proti hlevu in kolarnioi. Na hlevsko streho je že
priletelo nekaj gorečih skodel. Na kolarnici jih še ni bilo.
»Dosti časa še imamo,« je odločil Adam, skočil iz lope dn zaklical:
»Fantje! Skladanica desk je še v kolarnici. Zaklonišče si napravimo iz
njih. In drva bomo še rešili, kar jih je zloženih na dvorišču.«
Takoj so se vsi zadrevili proti vrtnim vratom. Kolarnica se še ni
vnela, ko je bila že izpraznjena. Sredi vrta pa so nametali visok
kup bukovih drv.
»Zdaj pa na delo! Spalno barako prislonimo kar ob vrtno lopo,
da pridobimo eno steno,« je rekel Gričar.
»Ampak, kako bomo delali, ko imamo eno samo kladivo,« je opomnih
Adam.
»Saj sta dve sekiri tukaj in žaga tudi.«
»Pa žeblji?«
Gričar je pogledal poleg stoječega Tevža.
»Žebljev pa res ni,« se je Tevž počehljal po glavi. »V skladišču
so, kjer sem davi zabijal zaboje. Tudi orodje je zraven. Ampak sprednje
poslopje je zdaj že vso v plamenih.«
Molče je Adam pograbil ključ z mize in se zakadil po vrtu.
»Adam!« je kriknila Ana.
Toda sin se ni ustavil. Ana je očitajoče pogledala moža. Za malenkost
je tvegal sina.
»Saj pojde pod oboki!« je Gričar potolažil ženo. »Brez žebljev
res ne moremo nič napraviti.«
Ali zadeva že ni bila več tako preprosta. Ko je Adam pritekel v
predor, se je valil pod oboki gost dim. Pogumno je zajel sapo in
se zagnal skozenj. Na sprednjem dvorišču se je ustavil. Tu je vse
navzkriž ležalo goreče tramovje, ki je padalo z ostrešja. Iz oken
v prvem nadstropju so bruhali plameni. Stebričasti hodnik ob skladišču
in pisarni p-a je bil vsaj ob zidu še prost. Adam je planil k
vratom pisarne, jih odprl in zopet zaprl za seboj, kajti od padajočih
strešnih skodel in tramovja so pršele iskre na vse strani. Čez
nekaj trenutkov se je vrnil z zabojčkom orodja in velikim zavojem
229
žebljev v rokah. Zaklenil je železna vrata in se obrnil, da steče
pod oboki.
Toda zdajci je zgoraj zahreščalo in zagrmelo. Leseni stropi v
prvem nadstropju so se podrli, ostrešje je zgrmelo za njimi. Nekaj
gorečega tramovja je zdrknilo na dvorišče. Eden izmed gorečih tramov
se je kakor ogromna bakla za trenutek zasadil v gorečo grmado
na dvorišču, nato se je nagnil in se položil preko stebričastega hodnika
ter zagradil Adamu pot.
Adam se ni prav nič pomišljal. Z zabojčkom pod pazduho in zavojem
v rokah se je zaletel in preskočil goreči tram. Zapeklo ga je
na nogi. Brž se je sklonil, z zavojem podrgnil po tleči nogavici ter
stekel v obokani predor. V velikih skokih se je skozi dušeči dim zagnal
po njem. Na njegovem koncu je treščil ob nekoga in ga skoraj
podrl.
»Oče!«
Gričar si je tiščal mokro cunjo na nos. Molče je zagrabil Adama
za rokav dn ga potegnil iz predora... Vendarle se je bil zbal za
sina.. .! Se nekaj korakov daleč se je gnal črn dim za njima. Iz
sajastega obraza se je Adam nasmehnil očetu.
»Teci. Mama bo skoraj ponorela od strahu!«
Oba sta stekla čez ulico na vrt. Hlev je bil že v plamenih. Tudi
iz prvega nadstropja dvoriščne stavbe so lizali plameni.
»Oh, Adam! Prosim, ne hodi več tja!« je zastokala Ana, ko je
Adam stopil pred njo.
»Naj se ne bojijo, mama! Ne upal bi se več. Sprednja hiša je že
vsa v plamenih. Pravkar so se stropi v prvem nadstropju udrli. Goreč
tram, ki sem ga preskočil, me je oplazil s plamenom po nogi. V prehodu
je tako gost dim, da se ne da več dihati v njem.«
»Ne, zdaj res ne sme nihče več v gorečo hišo!« je odločil Gričar.
»Ali misliš, Jakob, da bodo oboki v pritličju vzdržali?« je Ana po
kratkem molku s strahom vprašala moža.
Gričar je skomignil z rameni.
»Upajmo!«
Stopil je iz lope k uslužbencem, ki so sedeli na dveh klopeh poleg
vodnjaka, obrobljenega z lepim, belim, okroglo klesanim kamnom.
Veter je zanašal na vrt oblake črnega dima. Kmalu je bilo vse pokrito
s sajami. Včasih je priletel vmes žareč ogorek ali kos osmojene
cunje, ki so ga brž pogasili.
»Kaže, da se je vse mesto vnelo,« je pokazal poslovodja Vrbič
proti proštiji in kapiteljski cerkvi, ki sta bili obe v plamenih.
230
»Zdi se mi, da požar na naši strani ponehuje,« je pristavil starejši
pomočnik.
»Treba bo, da se lotimo zaklonišča. Vsi se na noč ne moremo
stlačiti v lopo,« je Gričar pozval svoje ljudi.
Porazdelil je delo med njimi in kmalu je odmevalo žaganje in
nabijanje po vrtu. Delali so do poznega večera. Luna jim je že
svetila, ko so znosili v zaklonišče koce, pojedli preprosto večerjo, ki
jo je v kotu skuhala Katra, pod vodstvom gospodinje so odmolili
večerno molitev in legli k počitku. Ker v bližini vrta ni bilo nobenega
poslopja več, ki bi se moglo še vneti, so brez skrbi zaspali: moški v
zaklonišču, ženske z bednim Martinom, ki očividno ni razumel, kaj
se godi okrog njega, pa v lopi. Konje so bili pokrili s koci in jih
privezali k drevju, za kravo in oba prašiča pa so napravili v vrtnem
kotu ogrado, v katero so nastlali listja.
Medtem ko je večina Novomeščanov zbežala iz mesta, so Gričarjevi
vendarle ostali' na svojih tleh, dasi niso vedeli, kaj jih pričakuje
drugi dan za ožganimi zidovi.
Gričar vso noč ni zatisnil oči.
Adam pa je spal zraven njega, kakor ubit... Seveda — njemu ni
bilo do trgovine! Morda bi bil še vesel, če bi se je iznebil? Nemara
bi mu postopanje na pristavi bolj dišalo? ...
Ob prvem jutranjem svitu je Gričar vstal in odprl preprosta vrata
zaklonišča. Ozrl se je proti pogorišču. Nad ožganim zidovjem je molelo
proti nebu nekaj zoglenelega tramovja. Nobenega dima več. Le
jutranji veter je prinašal oster, kiselkast vonj po čadu in po osmojenih
cunjah. Iz Krke je vstajala rahla megla. Z golih vej velike stare
lipe so visele drobne bleščeče kapljice.
Gričar je stopil k vodnjaku in dvignil iz njega vedro kapnice.
Vlil si je vode v skledo in se umil, da si prežene utrujenost iz oči.
»Zdaj grem na pogorišče. Videti moram, ali sem še trgovec, ali
nisem,« si je mislil. Obrisal se je v cunjo, ki je visela pred lopo, si
pokril kučmo in stopil na peščeno stezo proti vrtnim vratom.
»Naj počakajo, oče! Grem z njimi,« je Adam zaklical za njim.
Zbudil se je bil ob očetovem vstajanju in se zbal, da se oče na pogorišču
ne ponesreči.
Sla sta drug za drugim skozi obokani prehod.
»Tukaj so vzdržali oboki,« je rekel Gričar in umolknil. Ni se upal
izfeči domnevo, da so vzdržali oboki tudi drugod.
Na stebričastem hodniku sta se morala umikati in prestopati
preko ožganega tramovja.
231
»Kdo ve, kaj se skriva za temi železnimi okni?« je Adam izrekel
očetove misli, ko sta šla mimo oken skladišča in pisarne.
Gričarju se je tresla roka, ko je odklepal železna vrata svoje pisarne
... Ali se je obokani strop udrl ali ne?
»Ne, tukaj se strop ni udrl!« je veselo vzkliknil Adam za očetovim
hrbtom.
Gričar ni spravil nobene besede iz ust. Grlo mu je bilo od razburjenja
kakor zadrgnjeno. V dveh skokih je bil mimo velikanskega
kupa posteljnine in oblek, ki so jih bili nametali na sredo pisarne,
pri vratih, ki so vodile v staro skladišče in prodajalno. Odprl jih je
in obstal. V temi ni mogel razločiti, kaj se je zgodilo. Vendar je
gosta, močna železna mreža v vratih prodajalne prepuščala toliko
svetlobe, da se je trgovec polagoma razgledal po obeh prostorih:
skladišče in prodajalna sta bila nedotaknjena! Oboki, ki jih je nekoč
ob prezidavi prvega nadstropja po Pimperlijevem nasvetu okrepil z
močnimi železnimi vezmi, so vzdržali... ,
Adam je planil skozi pisarno do vrat manufakturnega skladišča
in jih odprl:
»Vse v redu. Oče, rešeni smo!«
Gričar je le prikimal. Oči so se mu vlažno svetile ... Hvala bogu!
— je vstala molitev v njegovem preprostem luteranskem srcu. Odšla
sta zopet ven in zaklenila pisarno. Do manufakturne trgovine na drugi
strani hiše ni bilo mogoče prodreti. Ožgane ruševine so jima zapirale
pot. Od prvega nadstropja je kar nevarno viselo nekaj ožganega
strešnega tramovja.
»To moramo najprej odstraniti, da se ne zgodi še kakšna nesreča,«
je pokazal Gričar. »Najbolje bo, če se dela takoj lotimo. Pokliči še
druge!«
In spet je Gričar pospravljal pogorišče ter dovažal opeko in les.
Seveda tega ni delal sam, temveč je bil od jutra do večera v prodajalni.
Pač pa je prihajal večkrat na dvorišče in se zanimal za
gradbo, h kateri je poklical Pimperlija in poklicnega zidarja ter jima
dodal vse svoje hlapce in pomočnike, da je z obema učencema ostal
sam v špecerijski trgovini, manufakturno pa je prepustil Vrbiču.
»Ti pa pojdi na pristavo in vzemi starega Tevža s seboj!« je rekel
Adamu. »Posekajta v gozdu na Kiju štirideset smrek in štirideset
bukev in peljita hlode na žago. Vzemita si v Luterčem selu še dva
moža na pomoč. Pimperli naj tl pove kakšne deske in kakšne trame
bo potreboval. Zvozite v mesto tudi ves les, kar ga je suhega na pristavi.
«
Adam je očeta začudeno pogledal...
232
On naj seka drevje in ga zvozi na žago? On, s svojimi negovanimi
rokami? Krvave žulje bo dobil! Vendar — saj delajo vsi, prav vsi
Novomeščani. Osmešil bi se, če bi se zdrav človek ob tej splošni
strašni nesreči branil dela.
Šel je.
Za njegovim hrbtom je Gričar stisnil tanke ustne v posmeh...
Pa je vendarle Gričarjeva kri, ta razvajenec. V sili ne odreče ...
Po vsem mestu je bilo strašno razdejanje, še hujše kakor leta
1540. Večina meščanov se je nastanila po okoliških vaseh, pa tudi na
pristavah in po kozolcih in vseh skednjih zunaj mesta. Mnogo pa jih
je seveda — za vselej odšlo.
Ker so zgorela vsa vojaška poslopja in skladišča, se je večji del
vojaštva umaknil v Črnomelj in Metliko. Ostala je le manjša posadka,
da bi pomagala pri obnovitvenih delih.
Uničeni Novomeščani so prosili pomoči na vse strani. Posebej so
se še obrnili z milo prošnjo da vladarja, naj jim odpusti davke in
pomaga, da iznova pozidajo poslopja, potrebna za vojaštvo, ki je bilo
doslej Novomeščanom edini vir dohodkov, čeprav so imeli marsikdaj
od podivjanih, najemniških krdel, ki so se valila skozi mesto, več
škode kakor koristi...
»No, pomagal bom tej protestantski zalegi, da ne bo imela od
mojega vojaštva ne škode, ne koristi več,« se je odločil nadvojvoda
Karol v Gradcu in poklical dvornega gradbenika, da mu izdela načrt
za močno trdnjavo.
In tako je prišel tri leta pozneje nad Novo mesto najhujši udarec.
Mesto si je od požara komaj nekoliko opomoglo. Sicer so očrnele
ruševine še po vseh ulicah pričale o obupu in popolnem propadu
posameznih meščanov, vendar je življenje po vrnitvi vojaštva še nekako
prišlo v stari tir. Le to je bilo hudo, ker je vojaštvo zasedlo v
popravljenih hišah vse najboljše prostore, kajti cesar je bil gluh za
vse prošnje za pozidavo novih vojaških stanovanjskih poslopij in
skladišč.
Bilo je v začetku julija 1579. leta. Že tri dni so prihajala močna
vojaška krdela skozi mesto. Vojaki so vodili s seboj mule, ki so bile
težko obložene z vsakovrstnim orodjem, merilnimi pripravami, zidarskimi
potrebščinami itd.
»Kam greste?« so jih izpraševali Novomeščani, ki so se nabrali
ob Krki pri brodu.
233
»Na turški meji bomo zidali veliko trdnjavo,« so odgovarjali
vojaki.
»No, hvala bogu, da nas boste zavarovali,« je pripomnil usnjar
Primož Vojska, ki je vkljub svoji visoki starosti še vedno vtikal nos
v vsako zadevo.
Proviantni mojster Jurij Jarc — sin Krištofa Jarca, po katerem je
podedoval tudi službo — je brž izrabil priliko in ponudil vodji oddelka
svojo zalogo za čas zidanja. Oficir je obljubil, da bodo pošiljali po
živila v Novo mesto.
Držal je besedo. Več kakor poldrugo leto so Novomeščani zalagali
zidarje nove trdnjave, ki so jo na čast nadvojvode Karla imenovali
Karlovec. Z novim trgovskim prometom je blagostanje novomeških
Pogorelcev rastlo iz dneva v dan.
Takrat je prišlo kakor strela iz jasnega: nekega jutra zgodaj
spomladi je bila vsa stalna novomeška posadka na nogah. Po vseh
hišah so se vojaki odpravljali na odhod ...
Zbrali so se na Velikem trgu po oddelkih, vsak oddelek s svojim
častnikom na čelu. Poveljnik' je s svojim štabom krenil v novo magistratno
poslopje in se javil na poslovilni obisk pri poglavarju mesta,
mestnem sodniku Tomažu Moserju.
Tomaž Moser, majhen človek z inteligentnim obrazom, je prebledel,
ko mu je sluga naznanil obisk. V trenutku je razumel njegov
pomen in vse strašne posledice.
»Ali odločbe ni mogoče odvrniti? Ce — če bi mesto vložilo prošnjo
do nadvojvode?«
Poveljnik je molče segel v žep svojega plašča, vzel iz njega polo
papirja, jo razgrnil in jo pomolil mestnemu poglavarju.
»Odlok je podpisan od Njegovega Veličanstva nadvojvode Karla
samega,« je opozoril.
Moser je pogledal na podpis in pečat dvorne pisarne in vrnil
častniku listino. Uvidel je, da bi bila vsaka prošnja zaman.
Z zagotovilom medsebojnega spoštovanja in z. zahvalo poveljnika
za gostoljubnost Novomeščanov sta se moža ločila.
Še isto popoldne je odšlo iz mesta tudi vse vojaško uradništvo in
se preselilo v Karlovec.
Marsikateri Novomeščan tisto noč ni spal. Nepreklicna izguba
vira njihovega blagostanja je ležala na vseh kakor mòra, čudna
tihota je vladala nad mestom, nobenega pijanega kričanja, nobenega
pretepa v temnih ulicah.
Ana Gričarca je ob svojem visokem vzglavju na pol sedela v postelji
in prisluškovala v gluho noč. Tiho dihanje moža poleg nje in
234
njegovi globoki vzdihi vmes so oznanjali, da Jakob ne spi,.. Gotovo
se muči z iskanjem rešilnega izhoda za svojo trgovino, ki ji je vojaštvo
dajalo največ dobička. Zakaj skriva svoje skrbi? Včasih sta se
v nočeh brez spanja o vsem pogovorila. Njena nadarjena glavica je
marsikdaj našla izhod, ki ga je on prezrl. Zdaj pa že nekaj let skriva
vse svoje skrbi, da ne bi vznemirjal bolehne žene. Pa prav to jo razburja
največkrat prav po nepotrebnem. Njegove male, vsakdanje skrbi
se v njenem skrbnem srcu podeseterijo.
Ni še zaspala, ko je mož zjutraj vstal. Ogrnila je haljo in šla za
njim, da mu pripravi zajtrk. Toda v jedilnici ga ni bilo. S hodnika je
videla luč v pisarni.
»Gotovo pregleduje, kolikšen padec bo naša trgovina zdaj utrpela.
Mislim, da nam je vojaštvo in njegovo uradništvo dalo dobro polovico
našega letnega dobička ...« je razmišljala.
Ko je Adam — kakor ponavadi — zadnji vstal in prišel k zajtrku,
je mati sama sedela v jedilnici in čakala na očeta.
»Ali oče še spijo?«
»Oh! 2e dve uri delajo v pisarni.«
»Aha! Skrbi jih, kaj bo zdaj. Mama! Ali ne bi bilo najboljše, če
obesimo trgovino na klin in se zadovoljimo s kmetijo?«
Ana je z nasmehom pogledala sina. Trgovina mu pač ie od nekdaj
ni dišala.
»Ne vem, če bodo oče s tem zadovoljni. Pomisli, da z vsem srcem
visijo na trgovini. Rastli in zrastli so z njo.«
»Marsikateri trgovec bo zdaj prisiljen, da jo opusti. Saj oče ne
bi bili edini,« je vztrajal sin in umolknil, ker je oče vstopil.
Gričar je bil bled in ves utrujen. Sivi, kodrasti lasje so mu zmršeni
padali na čelo.
»Dobro jutro!« je pozdravil.
»Dobro jutro!« sta se odzvala žena in sin hkrati.
Ana je odhitela, da mu prinese zajtrk.
Gričar se je težko spustil v svoj naslonjač. Sukal je sivo brado
med prsti, pogledal sina in se zbadljivo oglasil:
»No, zdaj se ti ne bo treba več pritoževati, da ti delo v pisarni
raste čez glavo. Lahko boš trikrat na dan gnal pse čez Rožni hrib,
pa še ti bo ostajalo časa.«
Adam mu ni takoj odgovoril. Z nožem je obrezoval kračo in prigrizoval
kruh.
»Nisem še dosti razmišljal o tem. Po mojem mnenju se ne bo
izplačalo loviti tistih krajcarjev v trgovini. Vsaj polovico trgovin bo
treba zapreti v Novem mestu. Zakaj bi ne zaprli še naše?«
235
Ni prenehal z jedjo in ni pogledal očeta.
Gričar je stisnil ustne v tanko črto. Pričakoval je kaj podobnega.
Adam je že od nekdaj mrzil trgovino.
»In potem?«
»No, razprodali bi vse zaloge blaga, lahko tudi to hišo, si dokupili
še nekaj njiv in travnikov ter se preselili na pristavo. Prizidali bi ji
prijazno stanovanjsko poslopje, vse skupaj dobro utrdili in —«
*— in živeli udobno življenje veleposestnikov postopačev — ali
ne? Ha, ha!« se je Gričar ostro zasmejal, da se je njegova žena, ki je
vstopila z zajtrkom, močno zdrznila.
»Ne, dragi sin, iz te moke ne bo kruha. Res sem že v sedemdesetem
letu, ampak, ne čutim se še dovolj starega za poklic postopača.
Nasprotno: pljunili bomo v roke in delali na vse kriplje, da nadomestimo,
kar nam je z vojaštvom ušlo izpod prstov. Takoj danes
začnemo. S poslovodjo bosta pripravila seznam blaga, ki ga prihodnji
teden peljemo na sejem v Krško.«
Adam je planil.
»Kaj!! S kramarstvom se mislijo ukvarjati?!«
»S kramarstvom ne, pač pa s sejmarstvom. Doslej so kupci prihajali
k nam, zdaj bom zahajal pač jaz h kupcem. Vsi novomeški
trgovci se udeležujejo sejmov po deželi, le jaz sem s tem prenehal,
ker sem imel z veletrgovino dovolj posla.«
»Saj jim ta posel tudi zdaj ne bo ušel.«
»Že. Ampak zakaj naj moja trgovina nazaduje, če to ni potrebno?
Kakor sem rekel, tako naj bo. Sestavita seznam in predložita mi ga
do opoldneva!«
Gričarjev glas je bil trd, kakor da bi z jeklom tolkel ob kamen.
Adam je molče popil skodelico mleka in odšel s kratkim: »Bog
plačaj!«
Niti ozrl se ni na mater, ki je že odpirala Lutrovo biblijo, da
glasno prebere odstavek, kakor je to delala vsako jutro. Adamova pobožnost
ni bila kdo ve kako globoka.
Oče je pogledal na vrata, ki so se trdo zaprla za sinom.
»Zdajle ga spet tare togota, ker ni obveljala njegova,« je dejal
Gričar z mirnim glasom.
Ana je pokimala in listala po bibliji. Potem je dvignila glavo in
vprašala:
»Ali se ti ne zdi, Jakob, da bo treba Adamu pomagati na drug
način?«
»Adamu? Rad bi vedel kako!«
236
»Ce bi moral Adam skrbeti za lastno družino, bi imel več veselja
do dela.«
»Hm. Morda imaš prav. Treba ga je pripraviti do tega, da se bo
oženil. Ampak — pripravi ga, če moreš, to trdo trmasto butico.«
»Ali ti ni že enkrat rekel, da si snaho sam poišči? Ali ni tvoja
očetovska pravica, da mu jo res poiščeš? Ali se ti ne zdi, da je skrajni
(jas za to? Jakob! Stara sem, rada bi še videla — vnuke . .\ Tudi Adam
je že star za ženitev. Letos jih bo imel šestintrideset.«
»Hm! Težko mu bo izbrati takšno nevesto, da bi mu bila všeč.
Dekle njegove starosti mu bo prestarikavo, dvajsetletni mladenki pa
bo on prestar.«
»No, poizkusi, Jakob! Morda se ti posreči.«
Gričar je prikimal:
»Bom pač poizkusil.«
Posebno vesel pa tega naročila ni bil.
Na vse načine so si Novomeščani prizadevali, da prebolijo udarec,
ki jim ga je dala izselitev vojaštva in njegovega uradništva. Toda vse
je bilo zaman. Po vsem mestu je nastopilo občutno mrtvilo.
Zaradi varčevanja vseh meščanov je v rokodelskih delavnicah delo
zastalo. Mojstri so odpuščali pomočnike. V gostilnah je potihnilo
hrumenje, ostale so prazne. Trgovci so po vrsti zapirali svoje trgovine.
Postali so poljedelci, saj ni bil nobeden izmed njih brez njiv in
vinogradov.
V trgovski hiši bogataša Gričarja ni bilo večjih sprememb. Nobenega
uslužbenca ni odpustil. Starega Tevža je poslal na pristavo in
poklical krepkega Janžeta nazaj v mesto, kjer ga je uporabil za
skladiščnega hlapca in sejmarskega voznika. Izmed treh trgovskih
pomočnikov, ki bi jih zaradi manjšega prometa v domači trgovini
moral odpustiti, je porabil najmanj spretnega na njegovo lastno prošnjo
— težko je bilo takoj dobiti službo v mestu — za konjskega hlapca,
druga dva pa za nakladalca in spremljevalca na svojih trgovskih
potih. Edinole prevoznik in izposojevalec tovornih konj Matija Rozman
je bil prikrajšan za zaslužek.
Gričar je bil večkrat z doma. Večje tovomiške odprave je vodil
sam. Adama ni mogel pripraviti do »kramarskih potov«, poslovodji pa
ni povsem zaupal, ker še ni pozabil, kako je sam bogatel kot stiški
prevoznik. Le sejmov se ni udeleževal, ampak je pošiljal nanje poslovodjo
z dvema pomočnikoma.
237
Na svojih trgovskih potih se je Gričar večkrat spomnil na Anino
željo, da bi poiskal Adamu nevesto. Toda bil je morda sam preveč
zahteven glede svoje bodoče snahe. Iskal je zdravo, mlado, lepo, dobro
vzgojeno in pošteno dekle, ki bi dalo Gričarjevemu rodu zdrave,
lepe in dobre potomce. Ampak vrh vseh teh zahtev je najodločneje
stal samoumevni prvi pogoj: veletrgovec Jakob Gričar je mogel nevesto
svojemu edinemu potomcu iskati le v trgovskih rodbinah. To
je bilo tudi pravilo v trgovskem cehu.
Razumljivo je, da je Gričar nad svojim očetovskim poslanstvom
skoraj obupal. Vsakokrat, kadar se je vračal z daljšega potovanja, so
ga ženine oči tiho izpraševale. Vsakokrat je pred njimi povesil svoj
pogled.
Nekoč — sedeli sta z Urško v vrtni lopi in trebili solato — je
rekel Ani kar naravnost:
»Ana, ne misli, da sem pozabil na tvojo željo! Ampak ne posreči
se mi pač, da bi našel pripravno dekle. In če jo kje iztaknem, je
prav gotovo že zaročena.«
Ana je tiho prikimala. Udala se je že v misel, da vnukov ne bo
imela. Molče se je sklanjala nad svojim delom.
Gričar je videl žalost na ženinem obrazu. Da jo razvedri, je segel
v žep in privlekel drobno knjižico na dan. Položil jo je pred Ano
na mizo:
»Na! Novo Trubarjevo knjižico sem dobil v Beljaku. Beljak je že
ves protestantski.«
»O!« se je vzradostila. Vstala je, odložila nož in odšla k vodnjaku,
da si umije roke. Obrisala si jjh je v žepno rutico in takoj prijela za
knjižico z naslovom: Ta prvi psalm z njega trijemi izlagami 1579.
»Obiskal sem predikanta Vlahoviča v Ljubljani, na smrt je bolan.
Pri njem sem dobil ravnatelja stanovske šole Adama Bohoriča in
trgovca Seyerla. Bohorič me je opozoril na pamflet v novi Trubarjevi
knjižici. Saj se spominjaš na tistega pohotnega ljubljanskega prošta
Montagnano? Bil je pozneje župnik v Leskovcu in je iz Krškega pregnal
predikanta Weixlerja, ki je pribežal v Novo mesto.«
»Da, da. Spominjam se. Takrat je bil predikant Vlahovič tukaj v
Novem mestu.«
»Da. No, tisti Montagnana je zdaj arhidijakon v Slovenski Krajini.
Morda pride kdaj na vizitacijo v Novo mesto. Lep vizitator! Začel
naj bi pri sebi! Le beri Trubarjevo pesem o njem! Čakaj! — tukajle!«
Gričar je odprl knjižico in s prstom pokazal na pesem.
»Glasno beri! Tole beri, šesto kitico!«
238
Ana je brala:
Obtu moj pravi krščenik,
aku Polydor Mrčenik
tebe zlu oblagajo,
s tejm niju bogu — zludju —
nih col, činž zvejstu dajo.
»Hudo ga je ošvignil, ali ne?« je Gričar s posmehom vprašal. Namesto
Polydorja Montagnano ga imenuje Polydorja Mrčenika, to je »Pohotneža.
Vsak, ki pozna Montagnano, bo takoj yedel, koga je Trubar
mislil.«
Urška je gledala brata s široko razprtimi očmi... Polydor!...
Za Polydorja je bil krščen njen Dorče .. . Seveda tisti Montagnana ne
more biti njen sin. Dorče se piše po njej, njegovi nezakonski materi,
za Gričarja. Po očetu bi se pisal za Neffa ... Ne, tisti' Montagnana ne
more biti on, njen sam. Saj je Italijan...
»Ali ti je slabo, Urška?« je vprašala Ana, ki je opazila, kako je
Urškin obraz prebledel.
»Res mi je tako čudno. Vroče je danes,« je odgovorila Urška, si
odvezala pečo in jo s čepico vred položila poleg sebe na klop.
Gričar je predirno pogledal sestro. Ime Polydor jo je spomnilo na
njenega otroka — si je mislil. Rdečica mu je — še po tolikih letih
lezla v obraz. Pogled se mu je zmedel, ko se je srečal s sestrinim
pogledom.
Se se zaveda svoje krivde — je Urška sama pri sebi ugotovila in
se nasmehnila. Saj je bilo vse to že tako daleč nekje za njo — menda
več kakor štirideset let!... Ostala je v njej le bolečina za sinom, ki
so ji ga bili vzeli, še vedno sveža bolečina . N.
»Žalostno novico sem prinesla,« je rekla bratu. »Jorg Pimperli je
zbolel #na smrt.«
»Jorg? Kaj mu je?«
»Menda z njegovim žolčem in z jetri nekaj ni v redu. Ves je rumen.
Jé nič. Pravi, da bo umrl.«
»Jorg — zvesta duša! Težko ga bomo pogrešali!« Takoj po kosilu
odjaham na pristavo — si je mislil. Rad bi ga še enkrat videl
Niti pomislil ni, da je imel že dolgo pot iz Ljubljane za seboj.
239

PADEC
16

16. poglavje
Proštija in cerkev sta bili še vedno v ruševinah. Prav pošasten
je bil pogled na obe poslopji vrh novomeškega hriba, črna rebra razdejanih
streh so molela vrh mesta proti nebu in glasno obtoževala
nemarno gospodarstvo prošta Jurija Fetrovinaja. Popraviti je dal le
cerkovnikovo hišo in tudi v njej stanoval, kanoniki pa so se morali
razkropiti po različnih meščanskih hišah.
V najhujši zimi v začetku leta 1582 kapiteljski gospodje pač niso
pričakovali vizitatorja. In vendar je sredi kratkega zimskega popoldneva
kavalkada oboroženih mož z arhidiakonom Polydorjem Montagnano
na čelu prispela skozi Gorenja vrata v mesto. Vprašali so
mestnega vratarja za pot k proštovemu stanovanju in se zakadili po
Kapiteljski ulici, mimo kapiteljske šole in učiteljevega stanovanja
do cerkovnikove hiše, kjer so poskakali s konj.
Z dragulji posut zlat križec, ki se je zibal na zlati verižici vrh
Montagnanovega dragocenega kožuha, je takoj priklical prošta na
hišna vrata. Od razburjenja komaj da je poslušal vizitatorjevega tajiš*
243
nika, ki mu je javil uradni obisk. S praga vrh stopnic je iztegoval
vrat za Montagnano, ki je že izročal konja enemu izmed svojih hlapcev.
Prošt je videl, kako je vizitator, obut v visoke škornje, stopil po
zasneženi poti pod pokopališkim zidom nekaj korakov navzgor, da je
bolje videl razrušeno cerkev in proštijo. Montagnana je zmajal z
glavo in se vrnil po poti navzdol. Pogledal je prošta z velikimi zelenkastosivlmi
očmi. Mačjimi očmi, zahrbtno hinavskimi očmi — je
prošt ugotovil sam pri sebi in v mislih pristavil: Saj tega človeka
nisem še nikoli videl, vendar se mi zdi znan — le komu je podoben?
Moža sta se pozdravila po vseh predpisih njunega dostojanstva in
prošt je vizitatorja povabil pod skromno streho, svojemu cerkovniku
pa je za gostovim hrbtom prišepetal:
»Teci na magistrat in napni vse sile, da dobiš za gospoda vizitatorja
in njegovo spremstvo dostojno stanovanje! Naroči moji kuharici,
naj postreže gostom z najboljšim, kar imamo pri hiši!«
Z mirno vestjo, da je storil vse, kar je bilo v revnih razmerah
mogoče storiti, je potem stopil za gostom v svojo skromno sobo.
Montagnana je sédel v edini naslonjač, ki je stal poleg pisalne
mize pri oknu s šiljastim gotskim obokom.
»Prosim!« je z roko odkazal proštu prostor poleg mize, s samozavestjo
domišljavega predstojnika, ki prezira domačinove pravice.
Zapičil je svoj mačji pogled v proštove kratkovidno prižmurjene oči
in takoj začel s hladnim glasom:
»Ogledal sem si že torišče vaše dejavnosti, gospod prošt. Mislim,
da sem z enim samim pogledom mnogo videl, ker nisem — nič videl,
he, he, he, he!«
Zasmejal se je lastnemu dovtipu z neprijetnim ciničnim posmehom,
ki je zarezal dve grdi potezi okrog njegovih ust.
Ta človek je zloben — si je mislil Petrovinaj — paziti se moram
pred njim.
»Ne razumem, kaj mislijo,« je rekel, vendar ni vzdržal mačjega
pogleda svojega predstojnika.
»Koliko let je poteklo odkar sta pogoreli cerkev in proštija?« je
Montagnana strogo vprašal namesto odgovora.
»Sest jih bo prvega marca.«
»In kaj ste storili v teh šestih letih, da popravite škodo, gospod
prošt?«
»Popravil sem gospodarska poslopja: hleve, žitnico, skedenj. Postaviti
sem dal cerkveno lopo —«
»Kaj? Cerkveno lopo? Tista baraka poleg cerkve vam nadomešča
božjo hišo? Saj ne spravite vanjo niti sto ljudi!«
244
»Njihova Frevzvišenost naj upoštevajo, da v Novem mestu ni sto
katoličanov.«
»Kaj?! Zakaj pa ste potem vi tukaj? Kakšen prošt je to, ki z. vsem
svojim kapitljem ne zna varovati pred krivoverstvom niti takšnega
piškavega gnezda, kakor je tole požgano mestece? In zakaj ne skrbite
za dostojno božjo hišo? Rekli so mi, da je novomeški kapitelj najbogatejši
veleposestnik v Krajini. Nekaj pa bi menda tudi v okolici
nabrali za cerkev, če že mesto samo zaradi vaše nezmožnosti drži
hudič v krempljih,« je kričal vizitator Montagnana.
Proštov obraz je bil temnordeč.
»Njihova Frevzvišenost naj mi ne zamerijo — dohodki komaj zadostujejo
za vzdrževanje kapitlja. Poleg mene in dekana šteje kapitelj
še enajst kanonikov.«
»Kaj?! Trinajst duhovnikov! In tukaj niti ni vštet kup frančiškanov!
Torej več kakor dvajset dušnih pastirjev za niti ne sto vernikov!
«
»Razen trinajstih članov kapitlja moram s kapiteljskimi dohodki
vzdrževati še petnajst uslužbencev,« je dopolnil prošt svoje opravičevanje.
»Petnajst uslužbencev! Torej imajo gospodje kanoniki vsak svojega
komornika, ali kaj?« se je repenčil Montagnana.
»Tisto ne. Imamo: oskrbnika, valpta, tri velike hlapce, dva mala
hlapca, pastirja, dve kuharici, sobarico, učitelja, organista, cerkovnika
in logarja. Nobenega izmed teh bi ne mogli pogrešati.«
»Hm! To bomo šele videli!«
»Prevzvišeni naj upoštevajo, da ima kapitelj svoja posestva raztresena
po več kakor šestdesetih vaseh. Podložnih nam je okrog sto
štirideset kmetij, mnogo kajž in osem mlinov. Razen tega je treba
pobirati desetino od žita, živine, panjev in vina v dvesto petdesetih
vaseh na Kranjskem in na Štajerskem. Pobirati je treba od kmetov
tudi davek v denarju in denar, ki ga nekateri plačujejo namesto tlake,
potem najemščino od njiv in vrtov —«
Montagnana je grozeče dvignil pest in udaril z njo po mizi:
»In še se drznete trditi, da dohodki ne zadostujejo za najpotrebnejše
— za božji hram!«
Prošt je utihnil in odprtih ust buljil v predstojnika. Potem si je
z roko obrisal pot, ki se mu je nabral na čelu. Sklonil je glavo. Spoznal
je: Ta človek me hoče uničiti. Prišel je z namenom, da me uniči.
Zaman je vse, kar mu navedem v svoj zagovor.
Petrovinaj ni videl, kako se je arhidiakoftu poglobil ciničen posmeh
okrog ust.
245
Montagnani je šlo vse gladko po njegovem načrtu. V svojem vizltatorskem
poročilu oglejskemu patriarhu — pod njega je takrat Krajina
v cerkvenem oziru še spadala — je opisal razmere v Krajini,
posebno še tiste kapiteljskega gospodstva. Ni pozabil na zapuščeni, že
šesit let razrušeni božji hram, in ne na požgano proštijo, ki »družini
trinajstih kanonikov, razkropljenih po privatnih hišah v mestu, v
svojem razrušenem stanju že šest let brani skupno življenje pod isto
streho in v istem gospodinjstvu, kakor to zahteva ustanovna listina
novomeškega kapitlja«. Tudi ni pozabil na »potratno gospodarstvo, ki
vkljub ogromnim dohodkom v šestih letih ne zna prištediti za popravilo
cerkve in proštije potrebnega denarja«. Poročilo je Montagnana
zabelil še z opombo, da v mestu, ki je štelo preko tisoč prebivalcev,
in ima z družino samostancev sv. Frančiška in nekaterimi zasebnimi
beneficiali čez dvajset katoliških duhovnikov, ni niti sto katoličanov,
kar kaže na veliko mlačnost ali brezvestno lenobo poglavarja novomeške
duhovščine — prošta Jurija Petrovinaja.
Ob koncu svojega poročila je priporočal Montagnana patriarhu, naj
se posvetuje po svojem zastopniku z vladarjem tega področja, nadvojvodo
Karlom, in po njegovem predlogu zamenja novomeškega
prošta z odločnim možem, ki se ne bo obotavljal napraviti v kapiteljskem
gospodarstvu red in razgnati novomeško lutersko gnezdo.
Seveda je Montagnana istočasno napisal pismo svojemu protektorju,
nadvojvodi Karlu, mu opisal razmere v Novem mestu in pristavil:
»Mikalo bi me, da bi tu kar sam vzel vajeti v roke. Prepričan sem,
da bi s pomočjo Vaše Visokosti zavzol to luteransko trdnjavo in jo
vrnil v naročje naše edinozveličavne rimsko katoliške Cerkve.«
Nadvojvoda Karol, svetlolas človek vodenosivih oči, je bral pismo
svojega varovanca in tovariša mladih dni, nekdanjega dvornega kaplana
kralja in pozneje cesarja Ferdinanda, Karlovega očeta. Bral je
pismo glasno in na koncu pogledal svojo ženo Marijo, ki mu je sedela
pri kaminu nasproti. Bila je odločna ženska, moškega značaja, moških
potez v zdravem obrazu, zagrizena katoličanka in najhujša sovražnica
luterancev.
»Kar dajo naj mu proštijo, gospod soprog! Luterani tistega mesteca
tam ob turški meji menda s Karlovcem niso bili dovolj udarjeni, da
bi klonili. Montagnana jih bo prisilil na kolena. Dovolj je brezobziren
in častihlepen!«
246
»Dobro!« se je — kakor vedno — uklonil nadvojvoda ženinemu
nasvetu, segel na mizo poleg svojega naslonjača in prijel za srebrn
zvonček, da pokliče komornika in ukaže tajnemu dvornemu svetniku,
napisati odlok o nastavitvi Montagnane.
Tako se je zgodilo, da je nekaj tednov pozneje novomeški kapitelj
sprejel novega prošta, potem ko je bil prejšnji odstavljen in je brez
slovesa odšel.
Pol stoletja prej, ko Novo mesto še ni bilo poluteranjeno, so
Novomeščani novega prošta slovesno sprejeli pri Gorefajih vratih in
ga med zvenenjem vseh zvonov in ob pokanju možnarjev v procesiji
z nebom in banderi spremili v kapiteljsko cerkev.
Montagnane ni nihče slovesno sprejel. Pač pa sta mu šla naproti
dva kanonika s kapiteljskim upravnikom in dvema hlapcema in ga
počakala v Trebnjem, ker je prišel s Štajerskega po dolini Mirne.
Tudi ga je pri Gorenjih vratih pričakovalo pet zunanjih mestnih svetnikov
— Notranji svet je bil že ves protestantovski — in ga na svojo
roko pozdravilo v imenu mesta. Nekaj radovednežev se je nabralo
zraven, vendar ni bilo med njimi nobenega zavednega luterana.
. Vse mesto se je čudilo, ko je drugi dan prišel prošt Polydor Montagnana
na magistrat in se javil pri mestnem sodniku Tomažu Moserju
na nastopni obisk.
»Sapramiš! Ta je pa vljuden!« je zagodrnjal mali Moser, ko mu je
sluga javil prošta. »Ali ne ve, da smo pri nas luterski ljudje? Ali je
tako preprost, da nas misli s svojo vljudnostjo pridobiti?«
Mestni pisar Lenart Melar se je ozrl od svoje pisarije in dobrosrčno
pripomnil:
»Morda je pa dobrodušen, spravljiv človek. Rad bi živel v miru
z nami.«
»Joj, Melar! Ti sveta dobrota! Ali nisi nikoli nič slišal o —«
Proštov vstop ga je prekinil.
Sodnik mu je šel vljudno naproti. Gospoda sta izmenjala najgloblje
poklone in nekaj vljudnostnih puhlic, ob koncu pa je prošt
prosil mestnega poglavarja, naj mu dostavi seznam najimenitnejših
Novomeščanov.
»Rad bi z njimi navezal družabne stike, da se čimprej udomačim
v Novem mestu.«
Mali Moser je začudeno pogledal Montagnane. Ze dolgo ni bila
več navada, da bi katoliški prošt želel zahajati v hiše »najimenitnejših
« meščanov, ker so bili to skoraj sami protestanti: Scheyer, Raab,
247
Gričar, Krenčevič, Moser, Melar, Dilanc itd. No, tale elegantni Folydor
je bil menda res človek, ki je hlepel po družabnih zabavah.
Pravijo, da se rad suče okrog lepih žensk, da je imel v Ljubljani
umazano afero. Morda pa bi rad vohunil po luteranskih hišah? Ali
se ni že v Krškem izkazal kot preganjalec protestantov? Nadvojvoda
Karol je njegov protektor... Hml Pravzaprav zelo neprijeten človek,
tale novi prošt...
Moser se je priklonil:
»Rad ustrežem njihovi želji, gospod prošt,« se je zlagal s prijaznim
nasmehom.
Želiš mi pa: Vrag te vzemi! — si je mislil Montagnana in ciničen
posmeh okrog ust je izdal njegovo misel.
»Gospa! Gospa! Gospod prošt prosijo, da jih sprejmejo!« je važno
pritekla stara Micka v spalnico, kjer je Ana Gričarca sedela v kotičku
pri peči in šivala drobne čipke na bel svilen ovratnik svojega moža.
»Pelji gospoda v sprejemnico in pojdi v pisarno klicat oba gospoda!
« je mirno velela Ana. Bila je že pripravljena na ta obisk.
Sodnik Moser ga je že pred dvema dnevoma s smehom najavil.
Odložila je delo in stopila pred ogledalo, da spravi svojo pričesko
v red. Njeni pepelnato plavi lasje so že povsem osiveli. Nosila jih je
v dve debeli kiti spletene v zatilniku. Na temenu pa so ji kodri nagajivo
štrleli kvišku. Pogladila si jih je s ščetko, si popravila gube
dolge volnene obleke, pod vratom zadrgnjene z nagubanim muselinastim
vložkom, in odšla v sprejemnico.
Kdo bi prisodil temu odličnemu kavalirju, da je duhovnik? si je
mislila, ko je zagledala Montagnano. Potem se je zdrznila: Kaj je v
pogledu tega človeka in sploh v vsem njegovem obrazu? čuden izraz
mu je dajalo znamenje na levem licu v obliki velikega fižola.
Resno mu je vrnila poklon.
»častivredna gospa naj mi ne zamerijo! Privedla me je v njihovo
hišo želja, da se predstavim ugledni in splošno spoštovani rodbini Gričarjevi.
Moje ime je Polydor de Montagnana. Po milosti našega vladarja,
nadvojvode Karla, sem postal prošt kapiteljskega kolegiata.«
»Zelo veliko čast nam izkazujejo gospod prošt,« mu je vljudno
odgovorila in ga z roko povabila, naj sede na blazinjak.
Odrinil je dolg plemiški meč, ki mu je visel ob boku in sedel na
rob blazinjaka.
Zunaj so se čuli koraki. Radovedno je Montagnana uprl pogled
v vrata. Vstopil je visok, slok mož z dolgo, skoraj belo brado, za njim
248
pa njemu podoben prav tako velik mlajši, mož obritega zdravozagorelega
obraza — Gričarja, oče in sin.
Gospodje so se pozdravili in sedli.
Prošt se je še enkrat opravičil, da je vdrl v njihovo hišo, češ
da ni vajen samote, da nima pravega doma, ker je proštija v ruševinah,
in bi zato družabne stike z meščani le težko pogrešal.
Gričar mu je vljudno odgovoril, da je njegov dom gospodu proštu
vedno na razpolago. Ni bilo dvoma, da je izrekel le družabno puhlico.
Adam je pristavil:
»Družabno življenje v našem mestecu ni kdo ve kaj živahno. Posebno
pozimi se vsak zabuba v svoj dom. O predpustnih prireditvah ni
govora. Oni, gospod prošt, so gotovo študirali v Italiji. Tam ljudje
niso tako zaspani, kakor pri nas. Plesi in maškarade se kar vrstijo v
vseh večjih mestih.«
»Da, študiral sem v Benetkah in v Padovi. Res je tam predpustno
življenje dokaj razgibano. Je pa tudi mentaliteta tistih ljudi popolnoma
drugačna kakor naša.«
»Naša? Ali gospod prošt nisp Italijan?«
»Moja mati je bila Slovenka. Zato se čutim tukaj kar domačega.
Le med svojimi kanoniki, bolehnimi starci, sem bolj osamljen. Kaj
naj počnem z. njimi? Niti na lov ne spravim nobenega več.«
Gričar si je mislil: Ali predstojnik kapitlja nima drugega posla
kakor družabne prireditve in lov? ... Ampak ta človek je pač svetski
človek ...
»Kaj hočete,« je nadaljeval prošt. »Moja vzgoja je bila taka, da
nisem družbe nikoli pogrešal. Vsa študijska leta sem preživljal počitnice
na dvoru cesarja Ferdinanda. Še deček sem dobil sinekuro dvornega
kaplana — brez službenih dolžnosti, seveda. Podil sem se s
princi, ki so bili približno iste starosti, okrog in zapravljal čas s kavalirskimi
zabavami. Kdo mi more zameriti, če je nekaj tistih razvad
ostalo v meni? Posebno lov v veseli družbi tukaj pogrešam. Saj se ne
morem poditi po gozdovih sam s svojimi hlapci.«
Adam se je spogledal z očetom. Kar je bral v njegovih, očeh ni
bila vzpodbuda, pa tudi ne prepoved.
»V soboto zjutraj sem domenjen s prijatelji za lov v naših in v
hmeljniških gozdovih. Ce jim naša družba ni nevšečna, gospod prošt,
jih vabim, da se nam pridružijo.«
»O, z veseljem, gospod! Ce se ne motim, meje kapiteljski gozdovi
na hmeljniške,«
»Da. Na drugi strani pa na naše.«
»Imenitno! Imeli bomo torej prav obširen strnjen lovski revir.«
249
Dogovorila sta se še podrobneje glede časa, lovskega osebja in priganjačev,
ki naj bi jih prošt vzel iz vrst svojih tlačanov. Dobre volje
in zelo ljubeznivo se je prošt poslovil od Gričarjevih.
»No, kaj praviš k temu obisku?« je Gričar vprašal ženo, ko je
Adam spremil gosta do hišnih vrat.
Pogledala ga je in se zamišljeno nasmehnila:
»Ali se ti ne zdi, da je našemu Adamu čudno podoben?« je vprašala
namesto odgovora.
»Ali si ti tudi to opazila? Pozna se mu pač, da je sin slovenske
matere, ampak — pravzaprav mi ta človek z vso svojo družabno
uglajenostjo in obsedenostjo na zabave ni posebno všeč. Res je imel
svetsko vzgojo, toda strogo katoliško. Kaj hoče med nami?«
»Ali ni pravil pokojni boter Cvekelj, da se je Montagnana nekoč
pogajal v Trubarjem zaradi prestopa v protestantizem?«
»Menda bolj zaradi prestopa v zakonski stan.«
Ana je prikimala.
»Ne morem ga obsojati zaradi tega. Se pač ujema z njegovo posvetno
usmerjenostjo. Kriva je bila njegova vzgoja, ne on.«
Gričar je zmajal z glavo.
»Ne morem se otresti suma, da se mož vriva v družbo Novomeščanov
po določenem načrtu. Prav gotovo je poučen o tem, da smo
protestanti. Kdo ve, kaj ima za bregom? Skratka: ne morem mu
zaupati. Zdi se mi hinavski.«
Adam, ki se je vrnil, je slišal očetovo sodbo in prikimal.
»Saj tudi je. To je zagrešilo okolje, v katerem je zrastel. Preveč
bistrega duha je, da bi ne imel o vsaki stvari svojih misli. Stlačili pa
so ga v najbolj nesamostojno miselno področje, zagrajeno na vse
Stranj — v katoliško vero.«
»Zraven še pogubni vpliv hinavske dvorske kamarile! Prav imaš.
Ni mogel postati drugačen, kakor je.«
Urška Gričarjeva je stala na zasneženem pragu in držala pred
seboj pehar kurje piče. Trosila je z roko zrnje na dvorišče in klicala
svoje varovanke:
»Na, na, kokica, na! Pi-pi-pi-l«
Od vseh strani so se zakadile kokoši proti njej.
Zdajci je zagrmel tolkač po širokih, z železom obitih dvoriščnih
vratih. Pasje lajanje se je oglasilo za njimi. Iz hleva je pritekel mali
hlapec Blaž in odpahnil vrata. Trije psi in osem jezdecev s puškami
250
preko hrbta so se zaprašili na dvorišče. Domači psi v ograjeni psami
so zagnali divji lajež.
»Dobro jutro, teta Urška!« je Adam Gričar prvi skočil s konja.
Ostali jezdeci: sodni pristav Martin Raab, graščak Ab ri Scheyer,
njegov lovec, hmeljniški graščak Konrad Ruess s svojim lovcem in
prošt Montagnana s svojim logarjem so storili isto. Blaž in tuji
uslužbenci so sprovajali razgrete konje po dvorišču, Adam pa je svoji
teti predstavil novega lovskega tovariša:
»Teta Urška, naj mi dovolijo, da jim predstavim novomeškega
prošta Polydorja de Montagnano!«
Adam je začudeno gledal starko, ki je smrtno prebledela. Pehar z
ostankom kurje piče je zletel na tla in se zakotalil pred prošta. Temu
je stopila vsa kri v obraz, ko se je sklonil in s poklonom izročil pehar
domačici.
Urška je še vedno strmela v gosta ... Polydor! Dorče! Njen Dorče!
Na levem licu je imel temno znamenje v obliki fižola. In oči! To so
vendar njegove oči, Dorčkove, Gričarjeve! Ni mogoče, da bi se motila!
»Dorče!« so zašepetale njene prebledele ustnice.
»Kaj jim je, teta? Ali smo jih prestrašili? Pozabil sem jim sporočiti,
da pridemo. Morda nam pripravijo skromen zajtrk? Vsi smo še
tešč. Saj pojdemo takoj na lov, le nekaj kapiteljskih tlačanov priganjačev
še počakamo, hmeljniški pridejo od one strani.«
Urška se je osvestila. Se enkrat je pogledala proštu v zardeli
obraz. Povesil je oči pred njenim pogledom. Slekel je rokavico, izvlekel
svileno rutico in si obrisal potne kaplje z obraza.
Ali me je tudi on spoznal? Zadrega v njegovem obrazu, zavest
krivde v očeh ... Da, tudi on je spoznal svojo mater, saj je bil star
že dvanajst let, ko jo je bil zadnjikrat videl. Spominjal se je prav
gotovo še njenega imena... V samostanski šoli so ga klicali za Gričarja
...
Toda — zatajil jo je! Visok katoliški cerkveni dostojanstvenik,
plemič s tujim imenom, bivši dvorni kaplan, nadvojvodov varovanec
— nezakonski sin slovenske kmetice? Kdo bi mogel pred vsemi vzeti
nase toliko sramote?
Urška Gričarca je stisnila ustnice. Molče se je obrnila in odšla v
vežo, da s pomočjo Jere Pimperlijevke pripravi zajtrk za lovske goste.
Jasno se je zavedala, da je sina našla in — izgubila. Živa duša ne sme
zvedeti za njuno pravo medsebojno razmerje.
251
Teden pozneje, proti koncu marca, se je Jakob Gričar mudil po
kupčiji v Ljubljani.
Sedel je v pisarni veletrgovca Seyerla, pri katerem je tudi prenočeval,
in pogovor je nanesel na otroke in naslednike.
»Vse življenje se mučiš s trgovino, da se prikoplješ do gotovih
uspehov, naposled pa ti pride takle fičfirič, kakor je moj Adam, in
se zaničljivo zmrduje nad vsem, kar si dosegel. Prepričan sem, da bi
trgovino raje danes kakor jutri obesil na kol.«
»Nima zanimanja za pridobivanje,« je rekel Seyerle, »ko bi imel
kopico otrok, ki bi mu premoženje raznašali z dotami in študijami,
bi se že potrudil za zaslužkom. Zakaj se ne ženi?«
»Nisem mu dovolil ženitve z neko neprimerno deklino, pa zahteva
zdaj, naj mu sam poiščem nevesto!«
»No, in — zakaj mu je ne poiščeš? Saj to je vendar dolžnost vsakega
očeta!«
»To ni tako lahko. Adam je zdaj v štiridesetem letu. Mlada ga ne
bo marala, starikave pa on ne bo maral. Dekle mora biti zdravo,
da mi bo dalo zdrave vnuke. Rad bi tudi, da bi Adamova žena imela
dovolj veselja in razumevanja za trgovino. Jaz sem star in Adam —
saj sem ti pravil, kako jé z njim.«
»Hm. Veliko zahtevaš od svoje snahe. Vendar ne toliko, da bi bilo
nedosegljivo. Hm, ja — kaj ko bi potrkal pri Strusnikovih? Saj poznaš
našega mestnega pisarja Vincencija Primoža Strusnika? Ima trgovino
z železnino, ki jo vodita njegova žena in starejša hči Marija. Ta Marija
bi bila morda primerna žena za tvojega sina. Stara je okrog
dvajset let, zdrava in delavna.«
»Dvajset let! Tako mlado, neizkušeno dekle —«
»Neizkušeno? Hm. Tega nisem trdil. Nasprotno. Bojim se, da je
kar preveč izkušena v ljubezenskih zadevah. Je zelo živahno dekle.
Fantje so precej pritiskali za njo. Zdaj je hodila s tem, zdaj z. drugim.
Pred dvema letoma bi se morala poročiti, pa ji je ženin umrl za kugo,
ki je takrat razsajala pri nas. Zdaj ne vem, kako je z, njo. Če hočeš
bom povprašal.«
»Zelo bi ti bil hvaležen.«
Tri dni po tem razgovoru se je Gričar vrnil domov. Dobil je sina
samega v pisarni, sklonjenega nad svežnjem fakturnih prepisov.
»Si imel veliko dela v teh dneh?« ga je vprašal, si slekel rokavice
in odpel kožuh, kajti v pisarni je bilo močno zakurjeno.
»Kar dovolj,« je sin kratko odgovoril, ne da bi prenehal iskati
račun.
252
»No, poskrbel sem, da dobiš kmalu pomoč — če pojde vse po sreči.«
»Kakšno pomoč?« se je ozrl Adam.
»Nevesto sem ti našel. To se pravi: dogovorili smo se, da te prihodnji
teden predstavim dekletu. Upam, da bosta drug drugemu všeč,
Ta pogoj je s'tavil njen oče, ljubljanski mestni pisar in trgovec
Strusnik.«
Adam je skomignil z rameni in se zopet sklonil nad pisalno mizo,
Očividno ga zadeva ni niti malo vznemirila.
»Saj sem jim že rekel, da mi bo vsaka, ki mi jo izberejo, prav.«
»No, mislim, da boš z mojo izbero lahko zadovoljen. Dekle je prav
čedno, zdravo in mlado.«
Adam je trmasto molčal. Ni hotel očetu priznati, kako neprijetno
ga je presenetil s to snubitvijo. Saj je upal, da je zadeva za vedno
zaspala. Razen tega ... Rjav obraz s črnimi, strastnimi očmi se je za
trenutek prikazal pred njim — njegova ljubica 2eny ... že pred tremi
leti je spet navezal stike z njo.
Gričar je vzel rokavice, ki jih je bil položil na stol, in odšel, da
pozdravi Ano. Ko je stopal po stopnicah navzgor, je čutil, da ga je
dolga ježa iz Ljubljane — zadnjo postajo so napravili v Trebnjem —
precej zdelala. Dvainsedemdeset let je imel! Skrajni čas, da dobi v
družino človeka, ki mu bo vsaj v domači trgovini prevzel delo, če že
mora za zunanje trgovske posle skrbeti sam. Kako se mu bo prileglo
če bo po takšnem napornem potovanju, lahko dan ali dva počival!...
Staram se — je ugotovil.
Dobil je Ano v Martovi sobi, kjer je zlagala sinove srajce v predalnik.
»Dober dan, žena!«
»Dober dan, Jakob!«
Pozdravila je moža z. nasmehom in takoj odložila delo, da mu
postreže.
»Prinesem ti tople vode in pripravim sveže perilo. Kar pojdi v
spalnico!«
Ko je bil umit in preoblečen, mu je prinesla malico v kotiček pri
peči. Sedla mu je nasproti v naslonjač in vprašala:
»Ali je bila huda pot iz Ljubljane?«
»Ne morem reči. Ni bilo ne blata ne prahu. In — saj veš, kako
lepa je naša Krajina na pomlad.«
Prikimala je z blestečimi očmi. Potem pa je povesila glavo in si
mislila: Zadnjikrat sem potovala po njej, ko sem obiskala grob svojih
staršev. Vem — nikoli več ne napravim nobenega potovanja. Moje
srce je že preveč opešalo.
253
»Ali si bil zadovoljen s kupčijo?« se je otresla žalostnih misli in
prijela za rezino kruha, da mu jo namaže s surovim maslom.
»še dosti. Ampak nekaj drugega se mi je posrečilo: Iztaknil sem
pripravno nevesto za Adama.«
»Ali res?« je Ani zastala roka.
Gričar je skomignil z rameni.
»Seveda je še vprašanje, če bo kaj iz tega.« In ponovil je, kar
je že povedal sinu.
Ana ga je verno poslušala. Ko je umolknil, je vzdihnila:
»Oh! Bala sem se že, da si pozabil na Adamovo ženitev, ali da si
se premislil. Prelepo bi bilo, če bi se mi želja vendarle izpolnila ...
Ali si zvedel kaj novega v Ljubljani? Kaj delajo ljubljanski luterani?«
»Stokajo in tožijo, pa vendarle napredujejo. Dobili so iz Nemčije
novega direktoria za stanovsko šolo, ki jo mislijo vso preurediti. Starega
Bohoriča so upokojili in ga povzdignili za šolskega nadzornika.
Sola ne bo več v Bohoričevi hiši, ampak jo bomo premestili v Spital,
kjer že pripravljajo prostore zanjo.«
»Kaj pa slovenska biblija? Ali je ne mislijo tiskati? Menda bo že
sedem let, odkar si mi pravil, da je magister Jurij Dalmatin prestavil
Lutrovo biblijo na slovenski jezik. Kako lepo bi bilo, če bi jo mogla
brati naši služinčadi!« ,
»Pri Seyerlu sem govoril a Trubarjevim sinom Felicijanom, ljubljanskim
predikantom, ki ima za nevesto Seyerlevo hčer. Ta mi je
pravil, da so že lansko leto biblijo pregledali in odobrili odposlanci
stanov s Koroškega, Štajerskega in Kranjskega. Bila bi že v tisku, če
bi nadvojvoda ne pregnal edinega tiskarja Mandeljca iz Ljubljane. Z
vsemi silami pritiskajo katoličani, da preprečijo tisk Dalmatinove
biblije. Ampak ne bo se jim posrečilo vkljub vsem intrigam škofa
Janeza Tavčarja. Mandeljc je res moral bežati iz dežele. Toda če ne
bodo tiskali biblije v Ljubljani, jo bodo kje drugod. Da se le gonja
proti njenemu tisku nekoliko poleže. Glavno je, da je biblija zdaj
pregledana, odobrena in za tisk pripravljena.«
»Treba jo bo o pravem času naročiti. Gotovo jo bodo hitro razprodali.
«
»Sem že prosil svaka Felicijana Trubarja, pisatelja Jurija Dalmatina
samega, naj prihranijo dva izvoda zame. Enega bomo imeli
doma, drugega na pristavi.«
»Prav. Ali sem ti povedala, da sem Trubarjev abecednik posodila
Urški? Rekla je, da se bosta z Jero Pimperlijevko na stara leta brati
naučili. Zraven se bo učilo skoro vse Luterče selo, da bodo lahko
sami brali Trubarjeve knjige.«
254
»V Luterčem selu so trdni verniki. Cim bolj je pritiskal kapitelj
nanje, tem bolj so se utrdili v spoznanju evangelija.«
»Da ti ne pozabim povedati: prošt Montangana je bil med tvojo
odsotnostjo pri nas. Vprašal je po tebi — kakor da ne bi vedel, da
si v Ljubljani! Rekel je, da mu je žal, ker te ni. Hotel te je prositi,
da mu posodiš Lutrovo biblijo, ker ima svojo knjižnico še v Laškem.
In jaz. sem se mu zlagala, da nimamo protestantskih knjig.«
»Prav si storila.«
»Ne morem pomagati — ampak ta človek mi dela vtis velikega
hinavca.«
»Saj je,« je pribil Gričar in vstal. »Prepričan sem, da se vriva
med nas le zato, da bi vohunil. Ko bo vse izvohal, nam pokaže
kremplje in nas pritisne ob zid. Ze tisti njegov protektor tam gori
v Gradcu se mi zdi sumljivo ozadje. Zdaj pa moram iti, da pogledam,
kaj delajo naši ljudje. Morda spremim jutri karavano v Zagreb. Cez
dva dneva se vrnem.«
»Ah! Ali se ne bi rajši odpočil prej od ljubljanskega potovanja?
In prihodnji teden pojdeš z Adamom zopet v Ljubljano!«
»Nerad prepuščam poslovodji večje prevoze. Saj bom nocoj počival
vso noč. Ampak ti pojdi počivat do večerje.«
»Tvoj prijatelj Krajec in sodnik Moser sta rekla, da prideta nocoj
k nam. Rada bi zvedela kaj novic iz Ljubljane. Povabila sem ju na
večerjo.«
»Ženka, to si imenitno napravila! Tem bolj gotovo moraš iti zdaj
počivat. Pa brez ugovora!«
Prijel jo je s še vedno močnimi rokami in jo dvignil na široko,
oblazinjeno klop pri peči. Bila je lahka kakor peresce. Poravnal ji je
svileno blazino pod glavo in jo pokril z njenim dolgim toplim šalom.
»Tako! Zena bodi možu pokorna!« se je smejal nagajivo kakor v
mlajših letih. Ona pa mu je prav tako odgovorila:
»Mož pa naj z ženo lepo ravna!«
Položil ji je svojo široko šapo na usta:
»Psst! Tiho in spati!«
Po prstih je šel do vrat, se med njimi smehljaje se ozrl in jih
tiho zaprl za seboj.
Počasi je zamrl nasmeh na njenem drobnem, okrog oči in ust
nagubanem obrazu. Ozrla se je po mizi poleg sebe in ni je strpelo.
Vstala je, pospravila mizo In odnesla posodo v kuhinjo. Potem se je
vrnila, popravila platneni, z rožami izvezeni prt na mizi in spet legla.
Res ji je popoldanski počitek dobro del. Bila je štiriinšestdeset let
stara in njeno srce z leti ni bilo boljše.
255
Bilo je tri dni pred Adamovo poroko. Pri Gričarjevih so.čistili tri
sobe nad pisarno in skladiščem in jih pripravljali za »mlada dva«.
Adam je trmasto vztrajal na svoji posebni spalnici, spalnico za mlado
ženo pa so pripravili na drugi strani sprejemnice, ki je ležala vmes.
»Ampak — kaj bodo rekli ljudje k vajinima ločenima spalnicama!«
je Ana rahlo ugovarjala, ko je stala v sprejemnici, kjer je Adam
poravnal po tleh veliko turško preprogo — očetovo darilo.
»Mama! Se nikoli v življenju se nisem oziral na to, kaj porečejo
ljudje. In če je Marija zadovoljna s tako ureditvijo —«
»Ali ni bila užaljena?«
»Nikakor ne. Se ugajalo ji je. Rekla je, da imajo v Ljubljani le
najimenitnejši plemenitaši tako urejena stanovanja.«
»Hm.«
Ana ni več ugovarjala. Mislila pa si je: Če bi bil mene Jakob
tako odrinil — jokala bi...«
S stebričastega hodnika, ki je okrog dvorišča vezal vse prvo nadstropje,
je vstopil Gričar.
»A, tukaj si!« je pozdravil «ina. »Povej mi, kako je zdaj s to
zadevo! Sodnik Moser pravi, da je notranji svet v moji odsotnosti
sklenil, naj prevzameš zastopništvo Novega mesta na ljubljanskem
zborovanju najbolj odličnih deželanov evangelske vere. Spremljal te
bo svetnik Jernej Vodnik. Zborovanje pa bo sedemindvajsetega maja
zvečer — torej na dan tvoje poroke. Hotel sem Moserju dopovedati^
da je tvoja udeležba nemogoča, pa mi je odgovoril, da si že privolil
in je zadeva v redu. Kako si mogel privoliti? Ali nisi mislil na
poroko?«
»O, sem.«
»Ampak — saj smo vendar sklenili, da po poroki takoj odpotujemo
iz Ljubljane in bomo zvečer že dospeli semkaj!«
»Bosta pač z Marijo sama potovala, jaz pa pridem prihodnji dan
za vama.«
»Adam, ali si ob pamet!?« je Gričar jezno vzkliknil.
»Ne, Adam, tega res ne moreš storiti,« je posredovala Ana, »vendar
ne moreš svoje novoporočene žene poslati same domov!«
»Zakaj pa ne? Saj bo potovala v varnem spremstvu očeta, dveh
hlapcev in dveh voznikov! Lepo jih prosim, naj ne delajo takšnega
hrupa zaradi tega!«
»Neverjetno!« se je jezil Gričar. »In tega nisi pomislil, da bo
Marija užaljena?«
256
»Užaljena? Menda bo razumela, da protestantski deželani ne bodo
preložili svojega zborovanja zaradi najine poroke! Sicer pa lahko
preložimo poroko na drugi dan.«
»Preložiti' poroko?« je Ana prestrašeno dahnila. »Ne, Adam, to
pomeni nesrečo v zakonu!«
»Eh, praznoverje!« je Adam zamahnil.
»Ne verjamem, da bi bila Marija s preložitvijo zadovoljna,« je
podvomil tudi Gričar. »Zenske so vse vraževerne.«
»No, potem nima smisla, da se prerekamo o tem. Obljube, ki sem
jo dal Moserju ne morem preklicati. Na magistratu računajo, da se
bodo tako izognili vsem stroškom za svoje zastopstvo: Jernej Vodnik
gre v Ljubljano po kupčiji, jaz pa na poroko. In zakaj bi mestu ne
storila te usluge, ko bova že v Ljubljani?«
Gričar je molče skomignil z rameni... Kar si bo nadrobil, to bo
pojedel — si je mislil in odšel po svojih opravkih.
Adam je pogledal na vrata, ki so se trdo zaprla za očetom. Za
trenutek mu je zaplaval pred očmi bel obrazek z bliskavimi črnimi
očmi, tankimi, v pogumnem loku razmahnjenimi, črnimi obrvmi, s
srčastimi rdečimi ustnami, z majhnim, nekoliko kvišku štrlečim ravnim
nosom in s šopom črnih gladkih las vrh visokega čela... Marija
Strusnikova.
Adamu se je začrtala ostra guba med obrvmi. Videl je svojo nevesto
le enkrat — ob snubitvi. Pričakoval je neosebno, nesamostojno,
pohlevno bitje, v vsem pokorno svojemu odločno nastopajočemu očetu,
z očmi brez izraza, ne posebno privlačnim obrazom in pomanjkljive
debelušne postave — dekle pač, ki je brez. odpora pripravljeno vzeti
dvajset let starejšega moža samo zato, ker ji ga je oče izbral po starodavni
šegi in pravici.
Čedna, visoka in sloka, temperamentno strastna Marijina pojava
ga je presenetila. Vendar svojega brezbrižnega vedenja ni spremenil.
Morda je prav ta brezbrižnost povzročila, da je Marija sprejela snubitev
brez. ugovora?
Podzavestno jo je mikalo, da premaga njegovo hladnost. Saj se
doslej ni zgodilo, da bi srečala moškega, ki bi ostal vpričo njenih
čarov hladen. Skrivaj ga je opazovala, kako je zdolgočaseno gledal
nekam mimo nje, ko ji je pri zaročni večerji opisoval Novo mesto in
svoj dom. On je opazil njene poglede, pa se ni zmenil zanje. Hladnokrvno
ji je predložil svojo željo glede ureditve stanovanja in ona je
v vse privolila.
Morda ji je bila misel na deljeni spalnici celo všeč, saj ji je bil
ženin povsem tuj. Morda ji je misel na telesno združitev — kar
17 257
takole na vrat na nos — bila odvratna. Morda pa je bil spomin na
njenega pred dvema letoma umrlega ženina še preveč v njej? Vrag
vedi, kakšne misli so se podile za njenim visokim belim čelom?!...
Adam se je otresel razmišljanja in ga zaključil s pogledom na
mater, ki je stala na pragu Marijine spalnice in se radovaia njene
prijetne domačnosti... Ne, zaradi materinih ženskih pomislekov res
ne bom izpremenil svojega stanovanja — si je mislil — niti ne svoje
udeležbe na zborovanju protestankov.
Na dan Adamove poroke je bilo še lepo sončno vreme. Proti večeru,
ko se je stari Gričar s sinovo nevesto vrnil domov, pa je bilo
nebo že čez in čez prepreženo z oblaki. Drugo jutro je deževalo. Lilo
je v enakomernih curkih, kakor da ne misli še tako kmalu nehati.
Ana Gričarca se je s skrbjo ozirala v nizke temne oblake.
»Kako bo Adam potoval v takem vremenu? Ali misliš, da v Ljubljani
tudi dežuje?« je pri zajtrku vprašala moža.
Gričar se je ozrl na mlado snaho, ki si je mirno mazala maslo
na kruh.
»Morda,« je kratko odgovoril.
Zdelo se mu je, da so se Mariji sumljivo zatresle sočne ustne. Ali
niso bile njene veke nekoliko zatekle? Morda je ponoči jokala? Čudno
bi ne bilo. f
Marija je s prijaznim nasmehom pogledala tasta in rekla navidez
brezbrižno:
»Menda ne bo šel v takem vremenu na pot. Do kože bi bil premočen.
Upam, da ga bodo moji starši pridržali, dokler se ne izlije.«
»No, stopil se tudi ne bi, če bi jahal dan daleč po dežju,« je zagodrnjal
Gričar. Mislil pa si je: Kdo je videl novoporočenca, ki bi
se toliko obotavljal objeti svojo lepo, mlado zakonsko družico? Sicer
pa — Adamu je podobno, da tako brezobzirno označi svojo poroko kot
kupčijsko zadevo ...
Marija je hrabro skrivala svoje misli. Nikakor ni hotela pokazati,
da je užaljena. Saj je razumela: Adam ni mogel drugače ravnati, ni
mogel odkloniti poslanstva. Ali ga res ni mogel? Ali gospodje na novomeškem
magistratu ne bi razumeli, da je poroka življenjski praznik,
ki ga ni mogoče žrtvovati občinski uslugi?
Nič mu ni do mene!... Kako tudi — saj sva se videla komaj dvakrat:
pri snubitvi in pri poroki. Poročila sva se po volji in po dogovoru
najinih očetov. Večina zakoncev se od pamtiveka zveže na ta
način. Tujca sva si. Vsak ima za seboj svoje ljubavne doživljaje. On
258
še več kakor jaz, saj je toliko starejši. Morda ga celo veže resna ljubezen?
Moja edina resna ljubezen je mrtva in pokopana. Ampak on,
moj mož? Ni verjetno, da bi bil živel doslej brez ljubezni. Ali me
prezira zaradi nje, od katere se ne more ločiti?
Take misli so tistega dne rojile Mariji po glavi.
Popoldne je jemala perilo in obleko — svojo balo — iz skrinj in
zabojev in jih urejala v omare. Na hodniku pred njenim stanovanjem
so stali odprti na pol izpraznjeni zaboji. Na poslikani skrinji, pomaknjeni
ob zid, so se kopičile skladanice belega perila. Lepo rezljana,
z grškimi stebrički in renesančnimi vzorci okrašena skrinja pa je
stala v odprti sprejemnici. Iz nje je Marija jemala svoje obleke in
plašče, ko je vstopila Ana Gričarca.
»Ali ti lahko pomagam, Marija?«
Marija je dvignila pogled k tašči. Tiha, skromna gospa ji je bila
všeč. V njenem nasmehu je bilo nekaj milega, dobrega.
»Hvala, gospa —«
»Reci mi vendar: mama!«
»Hvala, gospa mama! Saj sem že skoraj končala. Moja bala ni tako
velika. Pohištva — razen dveh skrinj in šivalne mizice — sploh nisem
prinesla k hiši.«
»O, saj smo se tako zmenili. Dovolj lesa imamo pri hiši. Mizar
ti bo napravil, kar boš želela. Lepo perilo imaš. Jaz nisem imela toliko
perila. Kako si le mogla tako hitro vse pripraviti?«
»Ali jim niso povedali, da sem bila pred dvema letoma že zaročena?
Ženin mi je umrl tik pred poroko. Imela sem že takrat vse
pripravljeno. Naj sedejo tamle na skrinjo pri vratih, gospa mama!«
Ana je sedla poleg skladanic perila na skrinjo. Njen zamišljeni
Pogled je obvisel na Marijini črnolasi glavi, ki se je sklanjala nad
skrinjo v sobi.
Marija je previdno dvignila jutranjo haljo, iz katere je izmotala
bronasto figurico:
»Tole mi je prinesel moj prvi ženin iz Benetk.«
Dvignila je kipec k stari gospe.
Ana je vzela kipec v roke in ga zamišljeno ogledovala. Potem je
Pogledala snaho:
»Ali si svojega prvega ženina zelo ljubila?« jo je tiho vprašala.
»Da. Umrl je štirinajst dni pred najino nameravano poroko.«
Ana Gričarca je pomilovalno pogledala mlado ženo . .. Uboga Marija!
Kakor je videti v ljubezni nima sreče. Hladen preračunan
zakon z. Adamom ji tudi ni obetal kdo ve kaj. Toda zdelo se je, da
se Marija ne razburja zaradi očividnega prezira svojega moža
J?*
259
Ana se je motila.
Cim bolj se je bližal veter, tem bolj je rastlo razburjenje v Mariji.
Prisluhnila je ob vsakem koraku v hiši ati na dvorišču.
Proti večeru je nehalo deževati.
Po večerji je Ana povabila Marijo:
»Ali greš z menoj? Zelo si želim vdihavati svež zrak. Slabo srce
imam.«
»Prav rada grem z njimi, gospa mama. Ampak — ali ne zapro
mestnih vrat ob sončnem zatonu?«
»Sli bova na naš vrt, ki leži takoj za hišo.«
Vzeti §ta vsaka svoje ogrinjalo in odšli.
»Kako lep, velik vrt! Običajno v mestih ni tolikšnih vrtov,« je
vzkliknila Marija.
»Novo mesto j,ih ima mnogo. Skoraj vsako drugo pogorišče izpremenijo
sčasoma v vrt. Naš je res izredno velik.«
»In kako lepa lopa z razglednim hodnikom okrog strehe! Ali smem
stopiti gor?«
»Le pojdi! Pridem bolj počasi za teboj.«
Marija je skočila po stopnicah ob strani lope.
»O! Čudovit razgled!« je vzhičeno vzkliknila.
Sonce za gorami je z zadnjimi žarki rdečilo oblake na nebu. V
žarečem odsevu se je svetila spodaj globoka Krka kakor goreče jezero.
Gozdovi po gričih in gorah v ozadju so že tonili v mraku. Iz vrta je
dehtelo majniško cvetje v opojnih vonjavah: vijolice, šmarnice, narcise.
»Lepo je tukaj,« je sanjavo vzdihnila Marija, ko je Ana Gričarca
stopila poleg nje k ograji.
»Dober večer, gospa Gričarca!« je pozdravil nekdo, ki je stal na
ulici pod vrtnim zidom.
Ana se je ozrla navzdol.
»Oni so, gospod prošt! Dober večer!«
»Ali je tudi njih vsa ta krasota izvlekla iz hišnih zidov? Z njihovega
hodnika mora biti krasen razgled. Ali bi mi gospa dovolili,
da si ga ogledam?«
»Seveda, gospod prošt, takoj jim odklenem vrata.«
»Naj pustijo, gospa mama, da grem jaz odklenit!« se je ponudila
Marija.
»No, pa daj! Ključ tiči menda v vratih.«
Nekaj trenutkov nato se je prošt kavalirsko poklonil pred Marijo.
Marija se je zdrznila, ko je pogledala v njegove svetle zelenkaste
oči. Za trenutek se ji je zazdelo, da jo je pogledal Adam. Z graciozno
260
kretnjo je pokazala na stopnice, toda kavalirski prošt ji je s poklonom
dal prednost.
Ko sta bila zgoraj na hodniku in se je prošt poklonil pred gospo
Gričarco, je Marija od strani s pogledom preletela proštov profil
Ali ni bil res Adamu podoben? Morda je bil nekaj let starejši od
njenega moža, vendar je bila podobnost res presenetljiva. Le izraz
je bil v proštovem obrazu nekako posmehljiv, satanski — je na tihem
ugotovila Marija.
Ana je predstavila prošta svoji snahi in zdaj je imel prošt priliko,
da je s pogledom ocenil mlado Marijo Gričarco — spodaj pod lopo,
v polmraku, tega ni mogel storiti. Njegov sijoči »mačji« pogled ni prikrival
njegovega vzhičenja. S pobožnim občudovanjem, katoliškemu
duhovniku malo primernim, je poljubil mladi ženi roko, in še enkrat
potopil svoj fascinirajoči pogled v njene cigansko črne oči.
Čuden srh je izpreletel mlado ženo.
Obrnila je pogled v pogorišče Zenerjeve bajte onkraj ulice in ni
se upala več ozreti v proštove oči, dasi je med pogovorom čutila
njegov pogled na sebi.
Zmračilo se je že popolnoma, ko se je prošt poslovil. Marija ga je
spremila po stopnicah navzdol do ozkih železnih vrat. Odklenila mu
jih je, on pa je še enkrat prijel njeno roko in pritisnil nanjo nespodobno
dolg poljub.
Tema je zakrila rdečico, ki je Mariji silila v obraz, ko se je vrnila
k tašči. Odšli sta z vrta. Na dvorišče pred hlevom je padal dolg odsev
luči iz hleva.
»Ali te zanimajo konji?« je vprašala Ana.
»Oh, seveda, vedno sem si želela, da bi jahala konja kakor plemiške
gospe v Ljubljani.«
»No, če boš hotela, te Adam nauči jahati. Konj imamo dovolj.«
Marija ni odgovorila. Z jezo se je spomnila, da se Adam tudi
nocoj ne bo vrnil. Ponoči gotovo ne bo potoval. Sicer pa — tudi če
bi se vrnil, ga ne bi pustila k sebi... Vrata zaklenem! Doslej je on
mene preziral, zdaj mu jaz pokažem, da mi ni nič do njega!...
Oči so ji jezno žarele, ko je stala na hlevskem pragu.
»Tu imamo le štiri konje, dvoje jezdnih in par težkih tovornih.
V hiši na dolnjem koncu trga imamo skladišče za železnino, zraven
pa hlev. Tam imamo še par težkih konj, zunaj na pristavi pa sta dva
para plemenskih konj,« je razlagala Ana.
»Ali imate še eno hišo v mestu?«
261
»Celo še dve. V eni je skladišče, ta stoji poleg Scheyerjeve hiše,
le ozka ulica je vmes. Drugo hišo, ki stoji poleg Krajčeve na Trgu
sv. Antona, so oče lansko leto kupili za Marta.«
Šli sta skozi predor na sprednje dvorišče. V pisarni je bila še luč.
Skozi okno sta videli očeta pri pisalni mizi.
»Ubogi očka! Odkar me ne pusti več v pisarni delati, mu pač
raste delo čez glavo. Adam tudi ne zmore vsega.«
»Saj bi lahko jaz prevzela nekaj dela. Doma sem delala vse.
Pisarne nismo imeli, ampak kar je bilo treba računati, sem vse sama
storila. Pisati znam in računati tudi. Kar ne bom znala, me boste
pa naučili, ali ne?«
»Seveda te bomo.«
»Kar takoj se ponudim gospodu očetu. Ali smem?«
»No, daj! Več kakor zapoditi naju ne morejo,« se je pošalila Ana.
Marija je potrkala in vstopila tik za taščo .
»Očka! Novega knjigovodjo sem ti pripeljala —« je rekla Ana.
»— ki pa trgovske knjige še nikdar videl ni!« se je zasmejala
Marija. »Volja je pač dobra, moje znanje je pa slabo. Ampak nekako
me bodo že morali porabiti, gospod oče, da ne bom za peto kolo
pri hiši.«
»Hm, ali znaš pisati, Marija?«
»Znam. Oče so me naučili. Tudi računati znam za silo, knjig pa
ne znam voditi. Doma nismo vodili knjig v trgovini. Tega v Ljubljani
še veletrgovci ne delajo vsi.«
»Vem. Naučili te bomo, kar bo treba. Prav rad sprejmem tvojo
pomoč. Vem, da boš delala z večjim veseljem kakor Adam, ki trgovino
sovraži in dela v njej le zato, da je mamo razbremenil.«
»Dobro. Jutri takoj po zajtrku me uvedejo v mojo pisarniško
službo!« se je smejala Marija.
»Velja!« je Gričar dobre volje iztegnil roko in Marija je za šalo
krepko udarila vanjo.
Odšli so vsi trije k počitku.
Toda zaspati še dolgo ni mogel nihče. Vsi trije so prisluškovali
v noč. Ali ga res ne bo? .. .
»Vražji domišljavec!« se je na tihem jezil Gričar in si prizadeval,
da bi ležal mirno in ne budil žene s premetavanjem v škripajoči
postelji.
Ana je slišala globoke moževe vzdihe dn si mislila:
»Jezi se nad Adamom, zato ne more spati. Adam je res brezobziren.
Zakaj žali mlado ženo, ki ni nič hudega zagrešila? Ali misli,
da Marija ne čuti njegovega prezira?«
262
Marija pa je za zaklenjenimi vrati še dolgo sedela pri oknu svoje
sobe. Preko pogorišč in vrtov je gledala proti Rožnemu hribu, ki je
v temni senci molel proti zvezdnatemu nebu. Tam po njegovem pobočju
je tekla navzdol cesta, ki je prihajala iz Ljubljane. Po njej bi
moral priti Adam. Ampak nocoj ga ne bo. Če bi mu bilo kaj dò nje,
bi bil prišel. Toda saj sta si tujca! Niti poljuba še nista izmenjala.
Vse med njima je bil doslej le pust kupčijski dogovor. Ali naj se mu
ona vrže za vrat? . .. Nikoli! Saj ni ona njega snubila, zasnubil je on
njo! Zakaj ji potem s tolikšno brezbrižnostjo kaže svoj prezir?
»Bolje bi bilo, ako bi bila vzela kateregakoli svojih ljubljanskih
častilcev, četudi nobeden ni imel počene dvajsetice v žepu; vsak bi
bil srečen, če bi me bil dobil. Kaj mi pomaga Gričarjeva imenitnost
in vse njihovo bogastvo, če moram trpoti tolikšno ponižanje!«
Stisnila je pest in jo oprla ob okensko polico. Čim bolj je razmišljala
svoj položaj, tem bolj jo je grabila jeza in žalost. V njej je
naraščal občutek krivične sramote. Ona, ki je žela željne moške poglede,
kjer koli se je pojavila, ona, ki od svojega štirinajstega leta
ni bila brez častilcev in od šestnajstega leta ne brez resnih snubcev
— njej se je moralo zgoditi, da žanje pri izbranem možu zgolj prezir!
Le kaj jo je premotilo, da je privolila prav v to možitev? Zgolj
bogastvo, o katerem ji je pravil oče?
Ne. Če si je predstavljala vso Adamovo pojavo: mladeniško sloko
lepo postavo, moško izklesani obraz, lepe, velike oči in pepelnatoplave,
lahno skodrane lase, zraven pa uglajeno vedenje, ki je kazalo
izobraženca, vzgojenega in doraslega med odličnimi ljudmi — o, vse
to jo je pač tudi spravilo ob pamet...
Toda vse to vendar ne opravičuje njegovega vedenja do mlade
žene!
»Ne! Ne udam se ti, dokler me na kolenih ne prosiš za to!« je
šepetaj e zapretila grešniku.
Jezno je z roko obrisala solze, ki so ji močile lica in začela se je
v temi slačiti.
Marija še ni poznala Adamove trmoglavosti. Pač je prvi večer po
svoji vrnitvi iz Ljubljane potrkal na njena zaklenjena vrata. Ker se
mu ni oglasila, je odšel.
Drugi dan je gledal mimo nje. Tudi ko je v pisarni moral govoriti
■z njo, ji ni pogledal v oči. Zvečer pa ni več poizkušal priti do nje.
263
Slej ko prej je skoraj vse večere preživljal pri prijatelju Scheyerju.
Prihajal je pozno ponoči domov. Nikoli več se ni ustavil pred njenimi
vrati.
Njena jeza in užaljenost se je stopnjevala od dne do dne. Sram
jo je bilo, da bi njegovi starši ne prišli njunemu nenaravnemu razmerju
na sled. Njena jeza na moža, ki ji ni bil mož in jo je vsako
noč iznova osramotil s prezirom, se je izprevrgla v sovraštvo. Posmehljivi
izraz, ki je včasih izpreletel njegov obraz, kadar je bil v pisarni
prisiljen, da jo je ogovoril in ji dal to ali drugo navodilo, je dvignil v
temperamentni Mariji tolikšen bes, da se je le s težavo krotila.
Divje misli o maščevanju so se ji porajale v glavi:
Vrnem se k staršem in ne spravijo me več nazaj!
'V Krko skočim, kjer je najgloblja!
Sramoto mu napravim, da ga bo ves svet zaničeval...
V nočeh brez spanja je jokala v svojo blazino zaradi ponižanja.
Nekega toplega večera sredi junija ni vzdržala v sobi. Ogrnila si
je širok svilen turški šal, ki ji ga je bil prinesel tast z Reke, in odšla
na vrt. Vzela je iz lope nizek stolček brez naslonila in ga zanesla na
razgledni hodnik. Sedla je, naslonila glavo na ograjo in obrnila obraz
proti vetru, ki se je v toplih valih zaganjal od Krke proti mestu.
Preko vrta se je razlegalo Cvrčanje čričkov in rezko striženje kobilic.
Iz mlina pod bregom je odmevalo šklepetanje sit. V Ragovem logu
onkraj Krke se je oglasilo krakanje vran. Iz mesta se je slišalo
zateglo petje nočnega čuvaja ... Deseta ura, čas, ko mora vsak meščan
biti že doma.
Marija je dvignila glavo in se vzravnala. Pozorno je pogledala v
temo onkraj ulice Nad mlinom. Ali se ni tam v senci ob Zenerjevem
pogorišču nekaj zganilo?
Nekdo stoji tam!
Ali jo opazuje?
Naglo je vstala, da bi odšla. Tedaj stopi iz sence moška postava,
zavita v temen plašč. Izpod plašča je gledal svetal konec viteškega
meča, izpod temne čepice vrh glave pa so se v mesečini svetili bledoplavi
lasje.
Neznanec je skočil na sredo ulice pod vrtni zid in z globokim
poklonom snel čepico ... Prošt Montagnana!
Beži! — je bil prvi Marijin nagib.
Toda sama sebe je ustavila: Ne vedi se bedasto!
»Klanjam se, prelepa gospa! Ali tudi oni občudujejo krasoto tega
večera?«
264
»Da, škoda se mi zdi, da bi ga prebila med hišnimi zidovi,« se je
prisilila k brezbrižnemu odgovoru, dasi ji je srce močno bilo od razburjenja
in strahu.
»Kako jim ugaja to mestece?«
»Hm. Pravzaprav si ga še nisem ogledala.«
»Kaj? Ali tičijo ves dan v svojih sobah? Gospod soprog jih pat
ljubosumno čuva, kakor Turek svoje haremske dame?«
Po sili se je zasmejala.
»Res mi še ni privoščil ogleda svojega rojstnega mesta.«
»Mislim, da le Novomeščanom ni privoščil, da bi si ogledali njegovo
lepo ženo.«
»Zelo se motijo, gospod prošt. Moj mož je pač zaposlen. Ves dan
tiči v trgovini.«
»Ob nedeljah pa vendar ne?«
»Ob nedeljah jezdari že zjutraj na pristavo.«
»In svojo mlado ženko pušča doma? To ni lepo. Zakaj ne jahajo
z njim, milostiva?«
»Saj ne znam jahati.«
»O, naučijo naj se! Gričarjevi imajo dovolj konj. No, če dovolijo,
gospa Marija, vzamem to reč sam v roke. Jutri dopoldne se zglasim
pri gospodu soprogu, povabim ga na lov in mimogrede sprožim tudi
zadevo z njihovim jahanjem. Ali jim je prav tako?«
»Ne, ne. Moj mož bo že našel kakšen izgovor, da iz tega ne bo nič..
Mislil bo, da — da sem jih jaz naprosila—«
»Kako bi mogel to misliti! Saj mu ne smejo povedati, da so govorili
z menoj!«
Ob svitu mesečine ni bilo videti, kako živo je Marija zardela.
Čutila je nedostojnost proštove zahteve, naj svojemu možu nekaj —
četudi malenkost — prikriva. Vendar je skrita jeza na Adama udušila
vso njeno tankočutnost.
»Ne verjamem, da bi se jim posrečilo, gospod prošt,« je privolila
v skrivno zvezo.
»No, bomo videli jutri. Lahko noč, milostiva gospa!« Zvenelo je
kar zmagoslavno.
»Lahko noč!«
Montagnana bi ne bil pretkani Montagnana, če ne bi dosegel, kar
je hotel doseči. Povabil je na lovsko gostijo tudi Marijo in prepričal
Adama, da se imenitnemu bogatašu, kakršen je mladi Gričar, ne spodobi,
da sili svojo ženo v malomeščansko zatišje, temveč je njegova
dolžnost, da jo uvede v krog svojih znancev in prijateljev, novomeških
bogatašev in okoliških plemiških rodbin.
265'
»Ne bo šlo drugače, kakor da naučijo svojo mlado gospo jahati.
“Vse mlade gospe njihovega poznanstva znajo jahati. Le malomeščanske
ženske čepijo svojemu možu za sedlom,« je končal prošt svojo
diplomatsko misijo. Spretno je zabrenkal na Adamovo najobčutljivejšo
struno, na njegovo nečimernost.
Adam je nasedel kavalirskemu proštu. Teden pozneje je že Marija
v svojem jezdarenju toliko napredovala, da je z možem in s tastom
odjezdila v nedeljo zjutraj na pristavo. V sedlu, ki ji ga je tast preskrbel
iz Ljubljane, je sedela udobno in lagodno vodila konja, ki je
bil kajpak izmed najpohlevnejših, kar so jih premogli Gričarjevi hlevi.
Konec vasi Ločne so se spustili v lahen drnec. Na ovinku jim je
prihajal naproti jezdec na iskrem vrancu — prošt Montagnana. Spretno
je ustavil konja in spoštljivo pozdravil Gričarjeve. S ciničnim nasmehom
okrog ust je svoje zelenkastosive oči obrnil k Mariji in lagal:
»Le srečnemu naključju se moram zahvaliti, da lahko občudujem
njihove jezdne uspehe, milostiva gospa.«
Samo Marija je vedela, da se je nesramno pretvarjal. Njegova
jutranja nedeljska ježa ni bilo nobeno naključje. Ze ves teden se je
večer za večerom ob svojem povratku z obiska pri gvardijanu frančiškanskega
samostana vračal po ulici Nad mlinom in se ustavljal pod
Gričarjevim vrtnim zidom na kratek razgovor z Marijo.
Sinoči sem mu povedala o nameravanem izletu, zdaj pa govori o
»naključju«, si je mislila in živa rdečica ji je stopila v obraz zaradi
njunega tihega sporazuma in njegovega skritega posmeha.
Njega pa je izpreletela želja, da bi obrnil konja in jo pospremil
•do Griča, do — matere Urške. Toda strah, da bi ga Urška ne izdala,
ga je zadrževal. Ali se ni že pri prvem svidenju prav sumljivo vedla?
Prestrašila se je, da je kar prebledela.
Ne, ni smel tvegati, da ga razkrinka. Njegov položaj tega ni trpel.
Izogibati se mora — nje, svoje lastne matere, edinega bitja na svetu,
ki ga je kdaj resnično ljubilo!
Ciničen smehljaj je izginil z njegovega obraza. Zamislil se je v
svoja otroška leta, ki jih je prebil v samostanu svojega »strica«, opata
Neffa, moža, ki je bil po svojem značaju pravi šviga-švaga... Ali
nisem podedoval nekoliko njegovega hrepenenja po miselni svobodi, po
lepoti in resnici, pa tudi nekoliko njegove nečimrnosti, njegove neodločnosti,
njegovega nihanja med dobrim in slabim in njegovega sebičnega
stremuštva, ki je vselej zmagovalo nad vsem: ... Da, po svoji
notranjosti sem ves očetov, po zunanjosti pa ves materin, ves Gričar.
»Kaj morem zato, da se tisti, ki bi me morali vzgajati, niso znali
boriti z očetovo dediščino v krvi! Še podpirali so jo s svojo hinav-
266
ščino in brezmejno propalostjo. Nihče me ni mogel rešiti. Iztrgali so
me edinemu človeku, ki bi me bil z ljubeznijo in nepogrešljivim čutom
za resnico in pravico vzgojil v dobrega človeka: moja mati, Urška
Gričarca. V življenju nisem srečal nobenega drugega človeka, ki bi
me mogel rešiti. Morda Trubar? On me je v svojem vase zaljubljenem
puritanstvu pahnil od sebe, on, zgledni voditelj vseh kranjskih
luteranov — kako bi si mogel svoje posvečene škofovske roke mazati
x reševanjem nečistnika? ...
O, lep apostol, ki z lastno roko pahne po rešitvi hrepenečega človeka
nazaj v prepad grešnega življenja! Dobro, imejte me, kakršnega
ste hoteli!
Ciničen posmeh se je vrnil na obraz zamišljenega prošta. Zelene
oči so se zasvetile v trdem blesku. Vzpodbodel je iskrega konja v divji
dir proti Novemu mestu.
Julijski dnevi so bili izredno vroči in soparni. Dežja ni hotelo biti.
Po poljih in vrtovih je bilo že vse požgano zaradi dolge suše.
Ana je zaradi neznosnega izžganega ozračja hudo trpela s svojim
bolnim srcem. Neke noči ni mogla zaspati. Zdelo se ji je, da se mora
zadušiti med zidovi. Vstala je, se oblekla in tiho odšla, da ne zbudi
Jakoba, ki je trdno spal. Niti čevljev ni nataknila, temveč se je bosa
splazila iz hiše na vrt.
Po razgreti peščeni stezi jo je bodlo v razvajene občutljive podplate.
Stopila je v hladno travo in se od strani bližala nizki široki
klopi, kjer je med grmičjem ob vrtnem zidu vedno rada posedala.
Kar ji zastane korak — ali se ni čulo polglasno govorjenje za
grmom? Ali je kdo tu? Previdno je stopila še nekaj korakov do visokega
od mesečine oblitega grmovja in pogledala skozenj: na klopi
je sedel v polni mesečini prošt Montagnana in v njegovem naročju —
Marija!
»Pst! Ali nisi čul? Ali ni nekdo zastokal v bližini? Čuj! Kaj je
to?« je šepetala Marija.
Slišal se je zamolkel padec nečesa težkega, potem je bilo zopet
vse tiho.
Montagnana je odrinil Marijo iz naročja in skočil kvišku. Oba
hkrati sta planila okrog grma in se prestrašena zastrmela v nepremično
postavo v travi.
»Adamova mati!« je trepetaje zašepetala Marija. »Beži!«
Prošta ni bilo treba dvakrat pozvati. V dolgih skokih se je zadrevil
PUPti stopnicam in izginil za lopo. Njegov meč je trknil ob železna
267
vrata, ko jih je zapiral. Marija je prisluhnila njegovim hitrim korakom
po ulici navzgor, potem se je sklonila k tašči:
»Gospa mama!« jo je potresla; bila je nezavestna.
V divjem razburjenju je Marija razmišljala, kaj naj stori.
Ali naj zbeži še ona, se vleže v posteljo in taji, da bi bila na
vrtu? Vse bi izgledalo kot prikazen, ki jo je imela bolna žena, če
jo bo Ana obtožila.
Toda Ana medtem lahko umre in Marija bi bila kriva njene smrti!
»Ne sme predolgo v nezavesti ležati!«
Marija je skočila k vodnjaku in potopila vedro vanj. Toda privlekla
je prazno vedro na dan. Vodnjak se je v dolgotrajni suši posušil.
»Tasta moram poklicati na pomoč in Adama.«
Stekla je po vrtu proti hiši.
Toda pred hišo jo je ustavila zločinska misel: Ce Ana zdajle umre
— kdo bi kdaj zvedel, kaj jo je pognalo v zadnji srčni napad?...
Samo za trenutek je Mariji noga zastala, potem se je še z večjo
silo zagnala v hišo ... Ne, umora noče imeti na vesti!
Ana po svojem napadu ni več vstala. Ležala je v postelji dneve
dolgo z zaprtimi očmi, brezbrižno in tiho, kakor mrtva. Le Urška, ki
so jo poklicali, da bi ji stregla, in Jakob sta smela biti okrog nje in
Mart, seveda, ki je vsak dan ure dolgo sedel na stopnici poleg njene
visoke postelje in naslanjal glavo na njeno odejo. Če je pogledal v
sobo Adam, se je vznemirila. Marije pa sploh ni bilo blizu.
Nekega jutra, ko je Jakob odšel v trgovino in je Urška pristopila
z zajtrkom k Anini postelji, se je Ana ozrla v svakinjo:
»Urška!« je zašepetala. »Obljubi mi, da tega, kar ti bom povedala,
nikomur drugemu ne poveš, kakor Adamu!«
»Obljubljam ti, Ana!« je. Urška zagotovila in postavila zajtrk na
nočno omarico.
»Jakob tega ne sme zvedeti, preveč bd ga bolelo!«
»Ne bo zvedel, kar mirna bodi!«
»Urška! Zalotila sem Adamovo ženo v — v — proštovem naročju!«
Urška je prebledela in sedla na stopnico pred Anino posteljo.
»Ana!« je dahnila. »Ali se nisi zmotila?«
»Ne, nisem se zmotila. Razločno sem ga videla in spoznala. Montagnana
je bil. Mesec je svetil naravnost njemu v obraz. Na vrtu sta
sedela tisti večer, na vrtu, na moji klopi. Nisem se mogla premagati
— zastokala sem, tako me je zabolelo srce. Stala sem tik njiju za
grmom in slišala sem, kako mu je šepetala: Ali nisi čul? ... Tikala
268
ga je! Nisem se motila, prav sem videla. Oh! Urška! Kakšna grdobija!
Jakob in jaz pa sva jo s tolikšnim veseljem sprejela! Kako sva s»
veselila na vnuke, ki nama jih bo dala! Zdaj pa — zdaj nama bo
podvaldla bastarde! Bastarde tega pre —«t
Urška je planila in položila bolnici roko na usta:
»Ana! Ne preklinjaj! Lepo te prosim! Pomiri se! Škodovalo ti bo
toliko govorjenja.«
Ana je trudno zamahnite z. roko.
»Z menoj je končano ...« je še zašepetala vsa zasopla.
Urška si je pokrila bledi obraz z obema rokama.
»O, bog! O, bog!« je zastokala in mislila na svojega razuzdanega
sina... kako ga je imenoval Trubar v tisti svoji pesmi? ... Polydor
Mrčenik... Polydor Pohotnež!... Oh, njen sin! Njen Dorče!
In da se je spravil nad ženo svojega bratranca! Skalil je zarod
Jakobovih vnukov, vnukov tistega Jakoba, ki je bil kriv, da se je
Dorče rodil! Jakobovo Izdajstvo nad testno sestro je rodilo izdajalca
nad njegovim sinom ...
Po kosilu je Adam na očetovo prošnjo jahal na Hmeljnik po predikanta
Jagodiča. Predikant je še pred večerom prišel, blagoslovil
bolnico in molil ob njeni postelji, dokler ni še tisti večer zaspala —
za vedno. Njena drobna ročica se je do zadnjega diha oklepate Jakobove
široke starčevsko žilave roke. Ob njeni smrtni postelji so bili
zbrani vsi družinski člani in vsi uslužbenci. Le Marija se je vrgla v
sosedni sprejemnici na stol in bridko jokala v zavesti svoje krivde
in v strahu pred kaznijo, ki jo je pričakovala.
Kaj bodo storili z njo? Ali jo zapodijo iz hiše in Izročijo javni
sramoti kot prešustnico? Vsak trenutek lahko stopijo pred njo mestni
biriči in jo odženejo.
Kakor pretepen pes se je Marija potikate po samotnih kotih po
hiši. Največ ur je prečepela v svoji sobi. Na vrt sploh ni šla več.
Strah jo je bilo kraja, ki je bil priča njene pregrehe in njene strašne
krivde.
Razmišljala je o svojem padcu in nobene opravičbe ni našla zanj.
Vse je videla v drugačni luči kakor prej.
Adamova mlačnost, njegovo odlašanje, da bi se ji približal — ali
ni bilo vse naravno in razumljivo, če je pomislila, da mu je bila
tujka, vsiljena po očetovi volji in izberi? In če je na njeno užaljenost
in trmo odgovoril s svojo trmo in užaljenostjo — ali ni bilo to
pravično?
Ali je bilo treba, da se je iz jeze, užaljenosti in trme vdala zapeljivcu?
Se tega izgovora ni imela sama pred seboj, da zapeljivca ni
poznala. Dovolj je slovel po svoji razuzdanosti in pohoti. In vendar
jo je premamil s svojimi zelenimi mačjimi očmi, ki so bile včasih
tako čudovito podobne Adamovim. Z njimi je uspaval njeno voljo.
Voljo? Ali jo je sploh imela kdaj? Ce je razgrebla svojo notranjost
do dna kaj je bilo tam? Ali ne močna spolna dozorelost, usmerjenost
in pripravljenost za spolno uživanje, prekomerna strastnost,
ki je puhtela iz njenega vročekrvnega, zdravega močnega telesa?
Torej je v dvojni meri kriva za svoj padec tudi sama, kriva je
njena narava, njen značaj.
Mislila je, da mora brati svojo obsodbo v očeh vseh, ki jih je srečavala
v hiši. Toda nihče je ni gledal z drugačnimi očmi kakor vedno.
Edinole teta Urška je ni pogledala in ni govorila z njo .. . Ali je bilo
mogoče, da je edinole ona poznala Marijino krivdo?.
Marijin vprašujoči pogled je povsod šel za starko, ki je prevzela
v hiši vse gospodinjske dolžnosti.
»Urška, preseli se k nami« jo je bil naprosil brat takoj po pogrebu
vpričo vseh domačih. »Marija je še premlada, da bi vodila tako
veliko gospodinjstvo. Naučila se bo ob tvoji strani.«
»No, vidim, da ne pojde drugače,« je Urška le nerada privolila.
Še istega dne proti večeru se je Urška odpravila na kapitelj.
»Poravnati moram na kapitlju zadevo z grobom,« je rekla, vzela
denar, ki ji ga je Jakob naštel in odšla.
Jakob je hvaležno pogledal za njo, ko se je s širokim, nagubanim,
belim kmečkim krilom odločno zasukala med vrati. Prav rad ji je
prepustil opravek v kapitlju, ki je pokop luteranov dopuščal na svojem
pokopališču pri cerkvi le v posebnih primerih — se pravi: za
posebno visoko ceno.
Urška je drobnela mimo Kramarjeve hiše, čez ulico sv. Antona
in mimo stare cerkvice navzgor proti kapitlju.
»Povem mu, kar mu gre,« je sklenila in v mislih gledala sinu v oči.
Šla je pod pokopališkim zidom mimo učiteljeve in organistove
hišice in odločno stopila po stopnicah pred cerkovnikovo hišo navzgor.
V veži, kjer sta cerkovnikova žena in proštova kuharica kuhali večerjo,
je starka pozdravila in vprašala:
»Ali so gospod prošt doma?«
»Da, tamle potrkajte!« je odgovorila kuharica Mreta, ne da bi se
zmenila za kmetico.
Urška je potrkala na proštova vrata.
Na odziv je vrata odprla, vstopila in jih zopet zaprla. Prošt, ki je
sedel v mračni sobi s knjigo na koleni pri oknu, se ni takoj ozrl.
270
Urška je molče stopila nekaj korakov proti njemu. Dvignil je glavo»
in oči so se mu razširile. Brez glasu je pregibal ustnice. Gledal je
nanjo, kakor na prikazen.
Urška pa, ki je bita na srečanje bolj pripravljena, ga je brez
ovinkov tiho nagovorila:
»Sin moj, pogovoriti se morava zaradi Marije. Nič ti ne bom
očitala. Vem, svet te je dovolj pokvaril, da bi me niti ne poslušal.
Vendar — če je ostalo še kaj poštenja v tebi, te rotim: pust! ženo
svojega bratranca in ne oskrunjaj krvi svojega rodu! Ce mi izpolništo
željo, ti prisegam, da bom molčala in nihče ne bo zvedel, da si
nezakonski sin revnega kmečkega dekleta — vem, da te to skrbi. Na
obrazu sem ti brala strah, da se ne izdam.«
Montagnana je povesil pogled. Vstal je in primaknil materi stol
k mizi. Potem je sedel spet v svoj naslonjač pred mizo in si zakril
z roko obraz.
Urška ga je gledala in molče čakala.
Naposled je odmaknil roko in pogledal mater.
»Mati!« je zašepetal.
Zdelo se mu je, da se mora razjokati ob besedi, ki je ni izrekel
od svojih otroških let. Premagal je ganotje in nadaljeval:
»Mati! Hudoben človek sem, koristolovec in pohotnež. Omahujem
med vero in nevero. Razuzdanec sem brez srca. Veliko hudega sem
že storil, morda še bom. Ampak — če sem \ kdaj storil dobro delo,
sem ga v spominu na vas, mati. Kako bi vam mogel odreči prvo željo,
ki jo slišim iz vaših ust? Bodite brez skrbi! Nikoli več se ne približam
Mariji. Če bo le Marija molčala, nihče ne bo zvedel, kdo je njen'
skrunilec.«
»Molčala bo. Priseči mi bo morala,« je Urška tiho, toda odločno
izjavila, nato pa glasneje dodala: »Prinesla sem jim plačilo za grob
Ane Gričarce. Kar je več, naj bo za dober namen.«
»Za novo cerkev,« je rekel Polydor. »Zastavil bom vse sile, da jo
spet pozidam.«
Urška je prikimala. Da brat luteran za prispevek k zidanju katoliške
cerkve ne bo navdušen, je ni motilo. Ni bila več katoličanka, pa
tudi ne preveč verna luteranka. Življenje v katoliškem samostanu,
polnim skritih luteranov, jo je izmodrilo.
Nagnila se je k sinu in mu šepetala.
»Prosila bom boga, da se ti načrt uresniči. O, sin moj! Kaj bi
dala za to, da bi bil zmeraj dober človek! Vsi ljudje bi te imeli radi.
Z dobrimi deli bi jih vse pridobil. In jaz bi bila ponosna nate!«
Sin jo je pogledal in okrog ust se mu je zatresel grd nasmeh.
271
»Ne verjamem, da bo Krajina z mojim delom posebno zadovoljna^
V cerkveni službi bom storil, kar je moja dolžnost. Za svoje zasebno
življenje pa ne morem jamčiti. Vrag v moji krvi je močnejši od boga.
S tem se morate sprijazniti, mati. To je pač očetova dediščina.«
»Vsaj to mi obljubi, da v Jakobovo hišo ne boš več zahajal!«
»Obljubil sem vam, da se Mariji ne bom več približal, torej se
bom moral odslej Gričarjeve hiše izogibati.«
»Prav, zunaj na Griču pa se le oglasi kdaj med tednom, ko bom
sama tam! Štirinajst dni bom še v mestu, da vpeljem Marijo v gospodinjstvo,
potem se vrnem na Grič. Tam je moj pravi dom. Srečna
bom, če te kdaj vidim. Zbogom, Dorče!«
Podala mu je roko.
Stisnil jo je in zašepetal:
»Zbogom, mati!« In še enkrat glasneje: »Zbogom, Urška Gričarca!«
Strmel je še dolgo na vrata, ki so se zaprla za materjo. V tistem
trenutku je začutil, kako zelo jo je pogrešal vse življenje, odkar so
ga odtrgali od nje. In vendar je sam pri sebi sklenil, da se je bo čim
bolj izogibal. Bal se je, da bi se kakorkoli ne izdala in mu ne škodovala
na ugledu, do katerega se je po svoji polomiji pred osemnajstimi
leti s težavo zopet dokopal.
Njegovo sebično koristoljubje je visoko presegalo njegovo ljubezen
do matere.
Stopil je v kot k postelji, zagrnjeni z rdečimi svilenimi zastori,
vzel z visoke nočne omarice srebrn dvoramni svečnik in kresilnik
ter prižgal obe lojenki. Sedel je zopet v naslonjač in vzel v roke
knjigo, ki je ležala odprta na mizi — Trubarjevo najnovejše delo
TA CELI NOVI TESTAMENT.
Še enkrat je poiskal v predgovoru prve knjige v nemškem posvetilu
vojvodi vviirtenberškemu, Trubarjevemu mecenu, mesto, ki ga
je posebno zanimalo:
»Kajti nam in vsakomur je znano, da ni bilo
najti pred štiriintridesetimi leti nobenega pisma
ne registra, nikar knjige v našem slovenskem
jeziku, kajti mislilo se je, da sta slovenski
in ogrski jezik tako surova in barbarska, da ju
ni mogoče ne pisati, ne brati.«
Montagnana je povesil knjigo in se zagledal v plamen lojenke ...
Veliko delo je dovršil mož, ki je svojemu narodu
dal prvo knjigo! Velika in trdna je bila njegova
vera in ljubezen do svojega ljudstva, da
mu je žrtvoval vse svoje najboljše sile . . .
212
l
X
X

Mene pa je pahnil od sebe — on, človek velikih idealov, mene,
ničvrednega »Mrčenika«... O, zakaj mi ni podal rešilne roke, me
pritegnil k svojemu delu, dal mojemu življenju vsebino, visoke cilje?
Zakaj ni očetovsko prezrl mojo domišljavost, moj napuh? Gnusila se
mu je moja mladostna razbrzdanost! Nič drugega ni videl v meni
kakor moralno propalico!
Ali je človek, ki se je odločil pahniti od sebe preživelo katoliško
ideologijo, mastne prebende, najvišjo protekcijo in visoko kariero
ter vse to zamenjati za položaj v zatišju živečega, večno preganjanega
luteranskega predikanta, sebè in družino skromno preživljajočega _
ali je tak človek res popolnoma propadel?
Ali res nisem bil vreden rešitve? ...
Velike oči Folydorja Montagnane so se zameglile. Luč v katero je
strmel, se je razpršila v slapovje žarkov, ki so se razbijali v temo.
Zganil se je in z jezno kretnjo obrisal s hrbtom ozke roke preko
vlažnih oči.
Ta bi bila lepa, da bi se cmeril nad svojim »luteranskim neuspehom!
«
»Ne, ne! Pot na katero ste me pahnili, leži zdaj jasno pred menoj.
Ne bom se oziral ne na desno, ne na levo, ko bom hodil naravnost
Po njej.«
Stisnil je tanke ustne. Med obrvmi sta se poglobili dve ostri zarezi,
ko je odrinil knjigo od sebe in segel po drugi, enako veliki _
drugem delu izdaje Ta celega novega testamenta. Po svojih zvezah je
imel v Nemčiji izhajajoče knjige, bodisi katoliške, bodisi protestantske,
Prej v rokah kakor marsikateri izmed vernih protestantov v Krajini.
V Laškem pri Celju je imel v svoji rojstni hiši, podedovani od očeta,
opata Neffa, veliko knjižnico. V tej ni manjkalo nobene izmed Trubarjevih
knjig.
Primaknil si je svečnik in bral:
Truber od Slovenov slovu jemle
Le-te bukve z le-to predguvorjo vam mojim lubim
Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar,
h ti muji odhudni iz tiga svita za sebo
Pustim-------
Mož torej čuti, da se mu odmika svet! Star je in bolan. Morda ne
bo več dolgo in moj protivnik bo obmolknil za vedno. Njegovo ostro
Pero ne bo več pisalo pamfletov na »Mrčenika«. Hm! Pravzaprav _
škodovalo mi njegovo javno zmerjanje ni — prej koristilo v očeh
odločujočih »papežnikov« .. .
18 273
Običajen ciničen posmeh se je vrnil na proštov obraz. Prijel je
obe knjigi in ju odmaknil, ko mu je kuharica prinesla večerjo. Razgrnila
je po mizi bel platnen prt in razvrstila po njem cinaste sklede
in krožnike. Naposled je odprla visoko omaro in vzela iz nje vrt
sladkega laškega vina in čašo ter postavila oboje pred prošta. Montagnana
je ljubil dobro kapljico.
»Mreta! Postavi še eno čašo na mizo in prinesi še svojo večerjo!
Nocoj ne maram biti sam.«
Brez ugovora je kuharica Mreta storila, kar je gospodar zapovedal.
Mlada, debelušna, ne preveč inteligentna ženska mu je bila vdana z
vsem srcem in telesom.
Mart Gričar je še vedno taval okrog. Z bedastim nasmehom je
krevsal po hiši, po mestu, po okolici in iskal, iskal. Včasih se je vsedel
v kakšen kot, na hišni prag ali kar na rob tovorniške poti. Objel je
z rokami kolena, se zibal in šepetaje ponavljal:
»Ma-ma! Ma-ma!«
Bil je že sedemintrideset let star, vendar so bila njegova lica še
vedno otroško okrogla. Le okrog oči so se mu nabirale gube in nizko
čelo je bilo preprečeno z njimi. Kodraste lase so mu kratko strigli,,
ker je s svojega večnega potepanja že nekajkrat prinesel uši domov.
Odkar je pred dvema letoma umrla njegova dolgoletna negovalka
Micka, ga je oskrboval, pital in oblačil hlapec Janže, ki je tako napredoval
za hišnega slugo. ^ Nežiko, s katero se je poročil, sta poleg
bedastega Marta imela na skrbi čiščenje in pospravljanje po vsej
hiši ter postrežbo pri mizi.
Stari Gričar se slej ko prej ni zmenil za svojega mlajšega sina.
Toda kadar ga je videl, kako nesrečnež tava po hiši iz prostora v prostor
in išče svojo mater, so se starcu orosile oči. Vendar se ni ustavil
pri siromaku, ampak je bežal mimo njega.
Le Mariji je vedno zastala noga, kadar je zagledala bebca. V
srcu jo je zapekla slaba vest. Ni se mogla iznebiti pekočega očitka:
Kriva sem, da je siromak prezgodaj izgubil mater! Lahko bi mu bila
še živela.
Ce je kje ždel v kotu, je včasih pristopila in ga pogladila po glavi,
kakor je to vedno storila pokojna Ana Gričarca. Ubogi bedak je dvignil
glavo, v njegovih velikih rjavih očeh se je zasvetila zavest in -
ugasnila. Zopet je topo strmel pred se ... Ni matere, nikjer je ni —
to je bila edina jasna misel, ki jo je bil zmožen misliti;
214
Marijina cvetoča zunanjost se je v tednih po taščini smrti čudno
izpremenila. Njena rožnata lica so zbledela, temno obrobljene oči so
bile vdrte in so žarele v bolnem žaru. Prej polna in stasila, je Marija
v nekaj tednih shujšala, da so obleke kar visele na njej.
»Kaj pa je s teboj?« jo je tast nekoč nagovoril v pisarni. »Bleda
si in shujšana — ali so bolna?«
Mariji je živa rdečica zalila obraz.
»Ne, nič mi ni,« je s težavo spravila dz grla.
Starec jo je še enkrat ostro pogledal. Prišla mu je misel: Noseča'je!
»Janže mi je pravil, da se dan za dnem ženeš v divjem diru čez
drn in strn, da te hlapec komaj dohaja. Takšno divje, jahanje ni zdravo
za ženske. Ne razumem, da ti ga Adam ne prepove.«
Marija je zaničljivo našobila sočne ustne in globoko sklonila glavo
nad pisanjem:
»Adam se ne zanima za take reči,« je zagodrnjala.
»Kako, da bi se ne zanimal!« je vzrojil stari. »Zdravje njegovega
rodu je odvisno od tvojega zdravja!«
Marijin prestrašeni pogled ga je ustavil. Nekaj je še zagodrnjal
sam vase, kar se je glasilo približno kakor: »Mu bom že posvetil!« —
ali nekaj podobnega. Jezno je odšel v prodajalno in vrata po svoji
navadi trdo zaloputnil za seboj.
Marija je z grozo v očeh strmela za njim... Aid — ali se ji že
pozna? Z Adamom bo govoril! Adam bo zvedel! O, bog!
Kaj zdaj?
Končati mora to klavrno življenje, končati tako mlada!
Dobro je vedela, kaj čaka zakonolomno ženo: javna sramota in
strašna smrtna kazen! Živo jo zazidajo ali pa jo utope!
»Rešiti me mora on, moj zapeljivec! Koliko katoliških duhovnikov
je že prestopilo v protestantizem! Poročili so se in se izognili sramoti.
Zakaj bi se ne poročila midva? Po načelih luteranske vere je ločitev
od prvega moža mogoča. K Polydorju pojdem. Morda me je večer za
večerom pričakoval na vrtu. Jaz pa se po taščini smrti nisem več
upala priti tja. Ce me on ne reši, mi ne preostaja drugega kakor _
Krka...«
Prihodnjega dne zjutraj se je odpravila in rekla možu:
»Grem v kapitelj, da nam dovolijo postaviti okrog maminega
groba ograjo. Morda bomo morali dokupiti še en prostor, da jo lahko
postavimo,«
te*
275
»Vzemi dovolj denarja s seboj, gospodje so oderuški, kadar gre
za grob luteranov,« je rekel Adam. Vstal je od pisalne mize, stopil
k železni skrinji, vz.el iz. nje nekaj tolarjev in jih izročil Mariji.
Spravila je denar v torbico, ki ji je na dolgi srebrni verižici visela
od pasu in ji ob strani zajemala široko krilo v globoke gube. Pokrila
je glavo s šalom iz črnih benečanskih čipk in odšla.
»Gospa Gričarca bi radi govorili z njimi,« je Mreta naznanila proštu,
se umaknila, da bi Marija vstopila, in zaprla vrata.
Montagnana, ki je pri mizi nekaj računal v kapiteljskem urbarju,
se je zdrznil. Preden je vstal, je bila Marija sredi sobe. Nekaj trenutkov
je strmel v njen bledi obraz, potem ji je primaknil stol.
»Prosim!«
Sedla je, ker so se ji tresla kolena od razburjenja. Zaman je
iskala besed, da pojasni svoj prihod.
»S čim jim lahko postrežem, častivredna gospa?« je Montagnana
vprašal hladno, dasi morda ni bil tako miren, kakor se je delal.
Pogledala mu je v trde zelene oči in tiho spregovorila:
»Noseča sem.«
Njegov obraz se ni izpremenil.
»častitam, gospa!«
Povesila je oči.
»Mož se me doslej ni dotaknil,« je s težavo spravila iz sebe.
Zdajci je Montagnana poskočil.
»Neumnost!« je surovo zarohnel. Tiše pa je nadaljeval: »Ali kdo
ve za tvojo nosečnost?«
»Tast sluti.«
»Hm!«
Stopil je s trdimi koraki po sobi tja in sem. Naposled se je ustavil
pred njo.
»Ali kdo ve za najino razmerje? Ali je stara Gričarca govorila
pred smrtjo?«
Marija je prikimala.
»Mislim, da je povedala teti Urški. Drugi se v svojem vedenju
proti meni niso izpremenili. Edinole Urška —«
Na proštovem obrazu se je pokazal posmeh.
»Ta bo molčala,« je pribil in v mislih dostavil: Saj je moja mati!
»Ostane torej edinole tvoja nosečnost kot dokaz.«
Spet je zamišljeno stopil po sobi. Nenadoma je položil roko na
njeno ramo.
276
»Manija! Dokaz bo treba odstraniti!« ji je prišepetal na uho.
Pogledala ga je s prestrašenimi očmi, ne da bi ga prav razumela.
»Odpravila si boš plod!« ji je pojasnil. »Pojdi k zdravniku dr. Homeliusu
in zahtevaj, naj te pošlje v Laško na zdravljenje. Tam boš
stanovala v moji hiši. Moja ključarica se spozna na take zadeve.
Pomagala ti bo, bodi brez skrbi. Čez štirinajst dni se vrneš ozdravljena
v Novo mesto.
Vsa trda od groze je poslušala njegov šepet. Ni dvignila pogleda
k njemu.
Naposled je odmaknil roko z njene rame. Bila je mrzla, vlažna
roka.
»Ali ti je prav tako?«
Še bolj je povesila glavo.
»Mislila sem, da se poročiš z. menoj. Saj — saj si že nekdaj hotel
prestopiti v lutersko vero ... Prosil si Primoža Trubarja —«
Zdrznila se je. Grd, glasen krohot je planil iz njegovega grla.
Toda premagal se je in ji razložil:
»To je bilo pred več kakor dvajsetimi leti. Takrat sem bil negoden
mladenič, zdaj mi že sivijo lasje. Daleč za menoj so tista moja
nora leta, ko sem bil pripravljen za lep obrazek vse žrtvovati.«
Marija je vstala, bleda kakor smrt. Ni ga pogledala. S povešenim
pogledom se mu je kratko priklonila in se opotekla proti vratom.
Ze so se zaprla za njo.
Montagnana je dvignil obrvi in nagubal čelo, stisnil je ustne in
skomignil z rameni. Nato se je vrgel v naslonjač.
»Histerija!« je siknil in se zopet sklonil nad svoje gospodarske
račune.
Marija pa je hitela domov. Z eno roko je držala vlečko svojega
krila, z drugo je pod brado stiskala čipkasti šal, ki ji ga je veter
odnašal z visoke pričeske. Ljudje, ki so jo srečavali, so jo pozdravljali,
ona pa jih ni videla. Šla je po ulicah s povešeno glavo in gledala
trdovratno predse v tla. Začudeno je ta ali oni pogledal za njo in
zmajal z glavo, saj so jo vsi poznali kot žensko, ki je znala vkljub
svoji mladosti vedno primerno občevati z ljudmi.
Doma je stekla v stanovanje, se zaklenila v svojo spalnico in se
vrgla oblečena na pogrnjeno posteljo. Divje hlipanje jo je stresalo.
Nobene rešitve ni videla pred seboj.
»Otročička, ki raste v meni ne dam! To bi bil umor! Nobene razlike
ne vidim v tem, ali pustim ubiti nerojenega ali rojenega otroka.
Ne! če ne moreva skupaj živeti, bova skupaj umrla. Nič se ne boj,
detece moje!«
277
Tako se je pogovarjala z nerojenim otrokom v svojem telesu in
jokala nad njeno in njegovo neizbežno smrtjo. Strah ji je stiskal srce.
»Vsako uro, vsako minuto se lahko zgodi, da bo tast govoril z
Adamom — potem sem izgubljena. Se nocoj se moram umakniti.!«
Stresla se je, ko je pomislila na strašno globino Krke, ki jo bo
sprejela vase, na strahotno mrzlo silo, ki se bo še nocoj zgrnila nad njo.
Ali naj zbeži k staršem? Ne, ne! Tudi tja bi prišli za njo biriči...
»Kaj pa je z Marijo, da ne pride h kosilu?« je vprašal Gričar sina.
Adam je dvignil ramena in mimo jedel dalje.
»Pa bi šel vendar pogledat! Morda ji je slabo. Zdi se mi, da nekaj
ni v redu z njo. Morda je v blagoslovljenem stanju?«
Adam je posmehljivo zategnil ustne.
»Najbrž ne,« je zamomljal.
»Pojdi vendar in poglej, kaj je z njo!« je nestrpno zahteval oče.
Sin se je mirno ozrl na hišno, ki je stregla.
»Nežika! Pokliči gospo h kosilu!«
»Da, gospod.«
Hišna je odšla in se kmalu vrnila.
»Gospa so se zaklenili v svojo sobo in pravijo, da ne bodo jedli.«
»Saj sem rekel, da nekaj ni vredu z njo! Poglej vendar sam!«
Adamu sedaj ni preostajalo drugega, kakor da se je dvignil in šel.
Očeta ni hotel preveč razburjati.
Potrkal je na Marijina vrata.
»Odpri, Marija!«
Cez nekaj trenutkov je odprla. V sobi je vladala poltema, ker je
bilo okno zagrnjeno. Marija je bila še oblečena in pokrita s šalom,
kakor je bila prišla s kapitlja. Vtisi na postelji so kazali, da je bila
ležala. Njene oči so bile objokane.
»Sedi semkaj k mizi! Čas je, da se pomeniva.« Adam je sedel na
oblazinjen naslonjač ob eno stran mize, Marija ob drugo — pa ne
zato, da bi ga ubogala, temveč zato, ker so se ji noge tresle od strahu
pred odločitvijo.
• »Vem, kaj hočeš reči. Oče so te opozorili na to, da sem noseča.
Niso se zmotili.« Glas se ji je tresel.
Adam se je zdrznil. Popolnoma nepričakovano ga je zadelo. S
široko razprtimi očmi je strmel v ženo, ki je naslonila roke pa mizo
in skrila obraz med njimi. Pritajeno je zahlipala.
Njega je zgrabila divja jeza. Skočil je kvišku in stopil korak proti
njej. Prijelo ga je, da bi jo zagrabil za črni čop vrh glave in jo divje
stresel.
278
Toda premagal se je. Ne, telesno ne bo obračunal z njo, saj ni
•divjak! Na razpolago so mu druga sredstva za njeno nezvestobo:
sodišče, kazen — smrt.
Molče se je zasukal in odšel v svojo sobo.
Odprl je okno in globoko zajel svež zrak, ki je prihajal preko
zaraslih pogorišč in vrtov do njega. Obrnil se je ter začel nemirno
stopati po sobi do vrat in zopet nazaj do okna. Tja in sem, tja in sem.
Kdo? Le kdo?
Nenadoma mu je prišlo na misel: Bila je pri proštu! Od njega se
je vrnila tako razburjena! Ograja za grob ji je bila le izgovor. Nemara
sploh ni kupila še enega prostora na pokopališču? Hotela je govoriti
s proštom — zakaj? No, to ni težko uganiti...
Morda se pa vendarle motim?
Toda s kom naj bi se bila potem spečala? V hišo so hodili razen
poslovnih ljudi zgolj očetovi stari znanci: Melar, Jurij Raab, Jurij
Scheyer, Krenčevič, Krajec in Adamova prijatelja Mert Raab in Abri
Scheyer. Nikogar bi Adam ne mogel obdolžiti nesramne izdaje, ki je
bila tiste čase zvezana s smrtno nevarnostjo. Edinole prošt — presluh
pohotnež_______ da, ta se ne bi ustrašil zakonolomstva. Kdo ve,
kolikokrat ga je že zagrešil. Računal je pač na najvišjo zaščito, ki bi
ga v skrajnem primeru izvlekla iz blata ... Njega, bivšega dvornega
kaplana, avstrijski princi ne bodo pustili na cedilu.
Zdajci se je Adam ustavil sredi sobe ... Zakonolomstvo? Saj je
bil on sam zakonolomec! Ali ni nadaljeval svojega ljubimkanja z Zeny
Zenerjevo vkljub njeni možitvi, vkljub njegovi ženitvi! Vsak teden sta
se shajala v Gričarjevem skladišču za železnino v hiši na dolnjem
koncu trga, v bližini Zenerjeve hiše. Za vrtovi je hodila Ženy k njemu.
O! S kakšno pravico obsoja Marijo on, ki se je pod krinko trme
otresel svoje vsiljene mu novo poročene žene, se ji posmehoval in —
hodil k ljubici!? Kako bi nastopil kot tožitelj on, dvakratni zakonolomec?
S tresočo se roko si je Adam pogladil lase s čela. Svet okrog njega
se je zamajal. Zrušila se je njegova samozavest. Sam pred seboj je
stal kakor klavrni grešnik...
KRIVEC JE ON, NE MARIJA!
Vrnil se je k oknu in sedel na stol poleg njega.
In kaj zdaj? ... Zdaj bo pač treba vzeti nase kazen za dvojni
greh: proštovo kukavičje jajce ...
Ali je zares proštovo? To je moral dognati. Ne bo se mučil vse
življenje s to negotovostjo!
279
Vstal je in odšel k Mariji. Dobil jo je, kakor jo je bil zapustil.
Niti glave ni dvignila, ko je stopil v sobo.
»Marija!«
Zganila se je in počasi dvignila glavo. Obraz ji je bil ves moker
od solz.
»Marija, ali si kupila prostor poleg groba?«
Molče je odkimala.
»Ali si dobila dovoljenje, da postavimo ograjo okrog groba?«
»Po-pozabila sem na to ...«
Adam je stisnil zobe, da so zaškrtali... Mrčenik! Da, on je.
Marija je segla v torbico in položila na mizo denar. Toda Adam
se je že obrnil in odšel iz sobe.
Spomnil se je na očeta. Ni maral, da bi on prišel za njim, zato
se je vrnil v jedilnico. Oče ga je sprejel z vprašujočim pogledom.
»Da, prav ste imeli, oče. Noseča je,« je Adam z dokaj mirnim
glasom odgovoril na nemo vprašanje.
Oče se je nasmehnil in prikimal. Vstal je in stopil k vzidani
omari, jo odprl in vzel iz nje zapečaten glinast vrč.
Odtrgal je pečat in odmašil vrč. Nalil je sinu in sebi, prijel čašo
in jo dvignil:
»Na rast in čast najinega rodu!«
Adam je prebledel, ko je s tresočo so roko trčil ob očetovo čašo.
Izlil je vase nekaj čaš zaporedoma.
»Močno je. V glavo mi gre,« je ugotovil pri četrti čaši.
»Naj le gre! Danes imava praznik,« se je smejal stari in mu natočil
še peto čašo.
Adam jo je izpil in rekel:
»Spat grem, za delo danes nisem.«
Položil je ključ pisarne na mizo pred očeta, odšel na vrt, se vlegel
na klop med grmovjem in trdno zaspal.
Zbudilo ga je streljanje s puško. Nekaj časa je trajalo, dokler se
ni spomnil, kaj pomeni: Novomeščani so se vadili v streljanju na
strelišču. Streljali so preko Krke v razsvetljene tarče, Tudi Adam je
bil navadno med njimi. Bil je med najboljšimi novomeškimi strelci.
»Nocoj bodo opravili brez mene,« si je mislil.
Obrnil se je na hrbet, si podložil roke pod glavo in se ozrl v
zvezdnato nebo. Po nebu so drug za drugim švigali zvezdnati utrinki,
saj je bil avgust, mesec, ko »potujejo« zvezde.
Kakor zvezdnati utrinki so preskakovale Adamove misli:
Velik je svet in lep, le človek v njem je majhen in grd, kadar se
zapleta v svoje strasti.
280
Moral si bom življenje nekako urediti, da bo znosno zame in za
Marijo. Tako ne pojde dalje.
Oče ne smejo o vseh zapletljajih nič slutiti. Ne smem jim zagreniti
zadnjih let življenja.
In 2eny? Kako naj uredim zadevo z njo? No, do Marijinega poroda
je še čas., da tudi to uravnam. Ukiniti bom moral razmerje z
ljubico, kajpak. Sestanki v skladišču za železo bodo morali prenehati.
Prej ali slej jih privleče kakšno naključje na dan in oče bodo zvedeli,
da ne prečepim toliko noči pri prijatelju Abritu, ampak pri ljubici..
Ne vem, zakaj se sploh še sestajam z njo. Najina ljubezen je že
zdavnaj izpuhtela. Nekaj časa me je gnala trma, zdaj pa menda le še
živalski nagon. Skrajni čas je, da razmerje končam.
Kdo pa je to? ...
Slišal je lahen korak po vrtni stezi, nato je zahreščal pesek na
kamnitih stopnicah za lopo.
Adam je šinil kvišku in skočil k stopnicam. Že so zacvilila in se
zaprla železna vrata. Adam je bil v dveh skokih spodaj in pogledal
na ulico. Preko ulice je ženska postava stekla na strmo pot navzdol
proti mlinu. Zagnal se je za njo in jo dohitel snedi poti.
»Marija! Kaj delaš tukaj?«
Ni mu odgovorila. Poizkušala se mu je izviti.
Trdo jo je prijel za laket in jo odvlekel nazaj. Na vrtu jo je potegnil
na klop pri vodnjaku in sedel poleg nje.
»Zdaj mi povej, kaj si hotela tam spodaj!«
Spet je molčala.
»Ali naj ti jaz povem? Hotela si svojo krivdo pokriti z drugo,
krivdo — s samomorom!«
Zganila se je in odgovorila komaj slišno:
»Boljši samomor, kakor smrt pod rabljevo roko!«
»Misliš torej, da te izročim rablju?«
»Saj ne zaslužim drugega.«
»Hm. Potem bi moral izročiti najprej samega sebe. Hujši grešnik
sem kakor ti.. . Ne, ne mislim te izročiti sodišču. Sodil naju bom
oba sam: živela bova brez ljubezni drug ob drugem. Zakon nama
bo hladna dolžnost — nič več. Najini grehi pa naj bodo pokopani.
Zakaj bi ljudem, ki jim najino razmerje ni nič mar, privoščila zabavo,
da bi se zgražali nad nama? Otroka, ki ga rodiš, priznam za svojega.«
Marija si je pokrila obraz z rokama ih zajokala kakor pod
udarcem.
»Zdaj pojdiva! In ne delaj nobenih neumnosti več! Oče ne smejo
nič zasumiti. Stari so in me smeva jih vznemirjati. Saj že tako pre281
hudo trpijo zaradi mamine smrti. Ce ti je mogoče, bodi dobra z
njimi!«
Marija je- vstala. Pogledala je človeka, ki je bil njen mož, kakor
da ga vidi prvikrat. Prešinila jo je želja, da bi prijela njegovo roko
in jo poljubila.
Toda nič takega ni storila. Molče je stopila z njim proti vrtnim
vratom. V srcu pa je sklenila, napeti vse sile, da bo zadovoljen z njo,
■čeprav je vedela, da je ne bo nikoli ljubil.
282
17. poglavje
Politične razmere so se za luterane v Notranji Avstriji s smrtjo
nadvojvode Karla občutno poslabšale, ker je regentstvo prevzela najbolj
zagrizena sovražnica luteranov — nadvojvodinja Marija v družbi
z omejenim nadvojvodo Ernestom.
Zaman se je cesar Rudolf XI. boril za pravično razmerje države do
luteranskih meščanov. Po krvoločni odredbi »tercijalke« v Gradcu so
državni organi neusmiljeno zasledovali protestantske meščane, jih
mučili po strašnih ječah, kaznovali z visokimi denarnimi kaznimi,
jim zasegali premoženje in najtrdovratnejše celo zganjali z dežele.
Morda bi se trda roka po vsej državi osovražene ženske pokazala
v še hujši obliki, če je ne bi nova turška nevarnost nekoliko zadrževala.
Tri leta so neprenehoma divjali boji na meji. Pred Karlovcem
je obležalo štiri tisoč kristjanov. Padel je Bihač. Leta 1593 pa so se
Turki pod Hasan pašo bližali Sisku.
283
Prebivalstvo vse Krajine se je treslo od strahu.
Novo mesto je bilo v stalni pripravljenosti. Na utrdbah okrog
mesta so bile po vseh stolpih podvojene straže. Novomeščani so se vsak
dan vadil-i v streljanju in mečevanju. Takratni sodnik je bil že star
mož in je na željo Notranjega sveta prepustil poveljstvo mestne posadke
mlajšemu — Adamu Gričarju, ki je bil znan kot dober strelec
in izvrsten mečevalec.
Tiste dni je bil Adam zelo malo doma. Trgovino je moral prevzeti
zopet stari Gričar, dasi se je bil že pred dvema letoma preselil
na pristavo. Triinosemdesetleten starec je bil sicer še krepak in
zdrav, vendar je po smrti svoje žene izgubil precej svoje vneme za
trgovsko pridobivanje. Rad ali nerad pa se je zdajci moral preseliti
v mesto.
Meščani so se v tistih dneh sploh držali svojih domov, komaj da
so se upali obdelovati polja v okolici, saj so divjale bitke le nekaj
ur daleč. Vsak čas so se divje horde krvoločnih Turkov lahko razlile
preko Krajine.
Bilo je 21. junija, na predvečer bitke pri Sisku. Oglednik je prinesel
vest, da se zbira pred Siskom Turkov kakor listja in trave,
že teden dni neprestano obstreljujejo trdnjavo, ki se bo morala udati,
če kristjani ne dobijo pomoči. Premiki turške armade kažejo, da se
Turki pripravljajo na odločilno bitko.
Adam Gričar je poklical vse obrambe zmožne Novomeščane na
utrdbe. Pričakovali so, da se turške čete takoj po zavzetju Siska
razlijejo po Krajini. Ali se bo to zgodilo še tisto noč, ali zjutraj, ni
nihče vedel, zato je morala biti vsa obramba pripravljena.
Zvečer je bilo za obzidjem živahno vrvenje. Dovažali so iz skladišč
municijo, pripravljali v obrambnih stolpih topove, razdeljevali
po lesenih hodnikih rezervno orožje in polnili požarne sode z vodo,
ki so jo ženske v škafih donašale iz Krke.
Ko so bile najnujnejše obrambne priprave končane, so možje
posedli po lesenih hodnikih za linami, žene in otroci pa so jim prinašali
z domačih ognjišč večerjo.
V stolpu pod kapitljem, najvišjem stolpu novomeških utrdb, je
imel Adam Gričar svoj poveljniški stan. S tega stolpa je bil najlepši
razgled po vsej novomeški okolici onstran Krke tja do Gorjancev in
do Roga na drugi strani. Stolp je imel v seženj debelih zidovih ozke
strelne line. Iz njih so gledale po pokrajini grozeče topovske cevi.
Strme lesene stopnice so vodile v obokano klet, kjer so bil topovi
nastavljeni na odru visoko pod stropom.
284
V pritličju precej prostornega stolpa je bilo stanovanje mestnega
čuvaja. Na levo je ležala majhna, tri korake dolga in komaj dva
Široka kuhinja z odprtim ognjiščem in krušno pečjo. V ozki predsobici
pred to kuhinjo se je nastanil poveljnik Adam Gričar. Tu ni
stalo drugega kakor miza z dvema stoloma. Pod majhnim oknom sta
ležali na tleh dve odeji — poveljnikovo ležišče. Prostor je bil sicer
tesen, imel pa ja to prednost, da je poveljnik ponoči ob vsaki uri
lahko opazoval okolico z majhnega kuhinjskega okna in mu ni bilo
treba buditi čuvajeve družine, ki je spala v sobi z razgledom na
Krko. Prostor poleg te sobe je zavzemal čuvajev hlev. V njem sta
bila mestni pastir Pavle in čuvajeva krava.
Prava čuvajnica z razglednimi linami proti vzhodu in jugu je bila
pravzaprav v prvem nadstropju nad čuvajevim stanovanjem. Toda v
času velike stanovanjske stiske zaradi požara so sobo oddali vdovi
obubožanega bivšega špitalskega mojstra. Prostor nad hlevom so uporabljali
za orožarno.
Iz te je stopil Adam, ko je slišal spodaj glas svoje žene Marije,
ki je povpraševala po njem.
»2e grem!« se je odzval nad stopnicami. Rožljaje z dolgim mečem
je prišel navzdol. V polmraku je bil videti njegov obraz izmučen in
neprespan.
»Kar tamle na mizo postavi!« je velel hišni, ki je stala s polno
košarico v rokah poleg Marije Gričarce.
Hišna je pristopila k mizi, Marija pa je jemala jedi iz košarice in
jih postavljala na mizo. Naposled je prijela za vrč z. vinom in napolnila
z njim cinasto čašo.
»Pojdi zdaj po večerjo za svojega moža! Nazaj grede boš odnesla
že to posodo domov!« je Marija velela služkinji.
Nežika je odšla.
»Sedi semkaj k meni!« je rekel Adam. Odložil je čelado in prsni
oklep kar na tla.
Ana je pogledala na bleščeči se oklep — šele prejšnji mesec si ga
je bil Adam prinesel iz Gradca — in si mislila: Turški meči bodo pač
spodrsnili ob oklepu. Ali pa bo oklep obvaroval moža pred turškimi
kroglami?
»Strašno nerodna reč je to železje,« je rekel Adam. »Ne vem, če
ga ne bom vrgel v kot še preden se spoprimemo s Turki. Saj se počutim
v oklepu, kakor da bi bil zvezan.«
»Kristus, poniagaj! Le tega ne stori!« se je Marija prestrašila in
mu za trenutek izdala svoj strah. Videla je, kako so se mu oči
285
poredno zasvetil« in brž se je obvladala ter dodala: »Obljubi, da ga
ne odložiš!«
Posmeh okrog ust se mu je poglobil:
»Menda se ni oglasil strah v tvojem hrabrem srcu? Ali ne veš,
da so novomeški zidovi doslej vzdržali vse napade krivih sabelj?
Ni vrag, da bi jih še zdaj ne!«
Marija je molče prikimala. Vzela je z. mize čutaro in vlila iz vrča
vina vanjo. Boka se ji je tresla ... Kaj ve on o njenem srcu! Res ni
bila solzave narave, a dostikrat se je vse treslo v njej od strahu, pa
se je premagovala in se delala pogumnejšo, kakor je v resnici bila.
Kolikokrat se je bila že tresla za njegovo življenje, kadar je šel na
potovanje, pa ga ni bilo ob dogovorjenem času domov! V duhu ga je
videla izropanega, ranjenega v obcestnem jarku, kruto posekanega od
turških morilskih čet, obešenega od razuzdane drhali roparskih vitezov,
ujetega od vladarjevih biričev, in vrženega v ječo zaradi luteranstva
ali zaradi prenašanja luteranskih knjig. Oh, saj ni slutil, kako
se je tresla zanj!...
»Jej, da ne bo mrzlo!« ga je pozvala.
Sedel je na drugi konec mize in se lotil večerje. Marija je sedla
njemu nasproti in se zagledala v njegov obraz, ki se je svetil iz polmraka.
Bil je obrit obraz petdesetletnika, ki mu je udobno življenje
zabrisalo mladostno ostrino potez. Lase je nosil po novi modi kratko
ostrižene in so se mu v gostih kodrih kopičili nad visokim čelom.
Čutil je, da ga gleda in izpod sklonjenega čela je dvignil k njej
pogled.
»Zakaj me gledaš, žena?«
V zadregi je brž povesila pogled ... Ali naj mu pove, da se boji
zanj? Kdo ve kaj prinesejo prihodnje ure? Ce Turki navale na mesto
— marsikateri hrabri branitelj bo obležal, s kroglo ali puščico predrt.
»Oh, kar tako! Saj je ta prostor tako tesen, da nimaš kam gledati,«
je odgovorila, toda glas se ji je nekoliko zatresel.
Adamu to ni ušlo. Nasmehnil se je in vprašal s tišjim glasom:
»Marija, ali se bojiš zame?«
Molčala je. Lagati ni marala, priznanje pa ji je tudi šlo težko iz
ust. Zakaj bi ga še ona vznemirjala, ko je imel že dovolj skrbi? Žene
vendar niso smele jemati braniteljem poguma!
Hrabro je potlačila ihtenje, ki ji je vstajalo v grlu. Zmajala je
z glavo in se prisilila k brezskrbnemu tonu:
»Zakaj bi se bala! Saj Turki še nikoli niso zavzeli Novega mesta.
In za zidom te ne bo zadela krogla.«
286
Pogledal jo je predirno, opazil vlažne oči in se hudomušno namuznil.
»Prav imaš. Čudno bi bilo, če bi se poveljnikova žena cmerila.
Ponosen sem, da imam hrabro ženo. Sicer pa — najbrž ti sploh ni
mnogo do tvojega starega moža. Ce padem, lahko vzameš dvajset let
mlajšega.«
Zdajci pa je bila mera njenega zatajevanja polna. Skočila je kvišku,
planila okrog mize in ga objela.
»Kako grdo se norčuješ iz. mene! Dobro veš, kako trpim!«
Solze so se ji vlile po licih.
Odložil je pribor in si jo potegnil v naročje.
»Marija, ali me imaš vendarle rada? Ali mi nisi le žena iz dolžnosti?
«
»Saj tebi ni nič do tega, ali te ljubim, ali ne. Ti imaš tisto —
tisto —«
»Marija, že osem let nisem bil pri njej — od tistega časa, ko sem
se zavedel, da te imam rad. «
Dvignila je glavo in mu pogledala v oči.
»Osem let! In vsa ta leta si me pustil trpeti! Hodil si k meni,
kakor bi terjal dolžni davek!«
»Čakal sem, da ml poveš, kaj čutiš do mene.«
»Oh, Adam! Kakšen strašen trmoglavec si! Pomisli! Osem let
sreče si nama ukradel!«
»In ti, Marija? Ali nisi bila tudi trmoglava?«
Skrila je glavo na njegovih prsih in dahnila:
»Nisem se ti hotela vsiljevati.«
»Uboga moja Marija! Šele strah za moje življenje je uklonil tvojo
trmo! Jaz pa sem na tihem že obupal nad teboj. Tako hladna si bila
vedno z menoj!«
»Bala sem se popustiti, ker — ker —«
»Ker nisi hotela priznati, da me ljubiš vkljub vsemu?«
»Da.«
Sklonil se je in jo poljubil na usta.
»Marija! Veliko sva zamudila. Ampak odslej bova vse nadoknadila!
«
»Odslej? Joj! Saj nocoj pridejo Turki! Oh, naj ostanem pri tebi!«
»Ne, ne! Če pride sovražnik, bom moral nadzorovati vse utrdbe.
Z menoj ne moreš hoditi po njih.«
»In če bi se preoblekla v tvojo paradno strelsko obleko in si nadela
šlem z naldčnikom — kdo bi me potem spoznal?«
287
»Ha, ha! Marija! Svojih bujnih ženskih oblik ne skriješ z nobeno
maškarado. Poleg tega te potrebujem doma. V primeru, da nastane
med obleganjem ogenj, mora biti v hiši nekdo, ki bo pametno vodil
žensko služinčad, da reši, kar se bo rešiti dalo. Ko prideš domov,
poglej, če so požarne kadi v podstrešjih napolnjene z vodo. Nastavi oba
vajenca, da bosta v primeru požara v soseščini oblivala našo streho
z vodo. Dve služkinji naj jima podajata vedra. Če se vname hiša, ti
bosta Katra in Tona povedali, kako smo ob požaru pred sedemnajstimi
leti reševali, kar se je rešiti dalo. Tako, zdaj pa bodi moja hrabra
ženka in pojdi domov!«
Poljubil jo je še enkrat in jo odrinil iz naročja.
»Pojej do konca, da ne boš lačen! Noč je še dolga,« mu je primaknila
jed in dostavila: »Počakala bom, dokler ne poješ.«
»Hm!« je zagodrnjal polnih ust. Vedel je, da išče izgovor, da bi
bila čim dalj pri njem.
Vso noč in ves drugi dan so Novomeščani preživeli v velikem
strahu. Vse vesti, ki so prihajale od Siska so poročale o veliki premoči
Turkov. Ljudi se je polaščal obup. Nekateri so molili, drugi
zakopavali svoje zaklade, tretji so vse moči posvetili utrjevanju mesta.
Sele na večer drugega dne je pridirjal sel z veselo novico o veliki
zmagi Avstrijcev pri Sisku. Po tolikih izgubah v zadnjih letih vendarle
enkrat zmaga? Novomeščani kar verjeti niso mogli.
In vendar je bilo res. Ze nekaj dni pozneje so se vračale čez
Novo mesto proti Ljubljani prve čete zmagovalcev pod vodstvom
junaka Andreja Turjaškega in v spremstvu nepregledne vrste voz
vojnega plena. Novomeščani so jih z veliko slavo in hvaležnostjo sprejeli
in pogostili.
Na magistratu je bil slavnostni banket, ki so se ga udeležili poleg
povabljenega častniškega zbora zmagovalnih čet vsi imenitnejši meščani.
Pri častnem omizju na gornjem koncu dvorane so sedeli poleg
Turjačana sivolasi mestni sodnik, mestni poveljnik Adam Gričar,
okoliški graščaki: Ruess s Hmeljnika, Gusič s Pogane, Lenkovič z
Otočca, Scheyer iz Soteske, Mordax z Grabna, njegov brat z Grma
in nekaj drugih. Za njimi so se vrstili vsi novomeški notranji svetovalci
in še ta in oni imenitnejši meščan.
Skoraj vsi — razen Lenkoviča, nekaterih notranjih svetovalcev,
starega mestnega sodnika, prošta in gvardijana — so bili luterani. Zato
je razgovor potekal že od začetka pojedine živahno in neprisiljeno.
Luterani svojega prepričanja niso skrivali. Nasprotno. Marsikatera
288
pikra je padla na račun razmer v državi, posebno na gornjem koncu
mize, kjer je poleg mogočnega Turjačana sivolasi sodnik ves vase
zlezel in se — čeprav katolik — plaho smehljal zmagovalčevemu zabavljanju.
»Niti Cehi, niti Nemci nam niso prišli na pomoč, čeprav smo
poslali k njim odposlanstvo z baronom Jurijem Kislom, ki jim je razložil
strašno nevarnost, v kateri se nahajajo vse naše in njihove dežele.
Ti vragi sebični že sto let prekrižanih rok gledajo, kako naši ljudje
padajo pod turškimi meči. Mi smo jim živ zid, za katerim se skrivajo
pred sovragom.«
»Zajci potuhnjeni!« mu je pomagal prošt Montagnana. »Nič ne
pomislijo, da se tukaj na naši meji borimo za ves krščanski svet.«
»In kaj bi bilo z nemško in s češko kulturo, če bi je mi ne varovali!
« je dodal Jurij Lenkovič, sin slavnega uskoškega glavarja, bolj
nežen človek, bolehnega obraza.
»Da. Kultura našega ljudstva pa zaradi večnega vojskovanja s turskimi
roparji zaostaja za kulturo severnjakov,« se je oglasil prošt.
»In kolikšno moralno škodo trpi naše ljudstvo!« je vzdihnil
gvardijan.
Turjačan, ki mu je vino že razgrelo možgane, je strupeno pogledal
meniha, o katerem je vedel, da je velik ženskar, in zinil:
»Kar se morale tiče, mislim, da imajo njen propad na vesti razuzdani
služabniki katoliške Cerkve. Le oni so zakrivili propad katoliške
vere v naših deželah.«
Na obrazu prošta Montagnane, ki' je sedel Turjačanu nasproti, se
je pokazal ciničen posmeh.
^ »Po mojih mislih je bil ta propad potreben, ker le razkroj in
propad rodi odpor zdravih elementov, rodi prerod, nove misli, nove
sile —«
»Katoliška Cerkev pač ne trpi nobenih novih misli,« je mestni
poveljnik Adam Gričar zapičil svoj pogled v prošta. »Saj ni bolj konservativne
inštitucije, kakor je ona. Znano je, da se Cerkev brani
ljudske izobrazbe in širjenja ljudske kulture. Umetno zadržuje ljudstvo
v neumnosti, da ne bi bilo zmožno svobodnega duševnega dela,
samostojnega razmišljanja.«
»Katoliška vera se redi od nesmiselnosti,« mu je pomagal Abri
Schreyer. »Credo, quia absurdum est — verujem, ker je nesmiselno.«
»Vera je slepo zaupanje,« se je branil prošt. »Vera ni tisto, kar veš
in razumeš, ampak le tisto, česar ne veš in vedeti ne moreš, kar torej
moraš verovati.«
19 289
»Aha! Zato živi Cerkev od. lažnive skrivnosti!« je vzkliknil Turjačan.
»Dobro ve, da preprostega, neukega človeka privlači vse, kar se
mu zdi skrivnostno, čarodejno, nepojmljivo, grozljivo in Strašno.
Katolicizem uči verovati stvari, ki si jih ne moremo razlagati na priroden
način, ki se jim ne moremo približati s svojim razumom. Po
njihovih mislih, gospod prošt, katoliški veri razum ni potreben?«
»Verovati moremo le s srcem, nikoli ne z razumom. Razumevanje
je pojmu verovanja protivno. Kdor razume, mu ni treba verovati.«
»Aha! Torej čim večji bedak si, tem laže veruješ, tembolj se oklepaš
edinozveličavne Cerkve. In biblija — kaj pravijo o njej? Ali je
resnica ali laž?«
»Biblija je stara židovska knjiga, polna bajk in polresničnih zgodovinskih
spominov.«
»Torej laž?«
»Cista resnica ne more biti, saj so evangelji nastali šele v prvem
in drugem stoletju po Kristusu.«
»Hm. Kje naj torej iščemo resnico? Komu naj zaupamo?«
»Le vera je slepo zaupanje.«
»Da. Ampak na svetu je več ver,« je Adam Gričar ostro pripomnil.
»Inteligenten človek se bo odločil za tisto, ki ji je um vodnik, srce
pa sodnik.«
»Tako je!« je burno pritrdil Turjačan.
»Naj živi svoboda vesti in prepričanja!« je Adam zaklical in
dvignil kozarec.
Po dvorani mu je zagrmel odzdrav. Le navzoči katoličani se niso
odzvali. Svoboda vesti in prepričanja! Kolikokrat so avstrijski luterani
že poskušali prodreti s tem geslom, ki je pač zmagalo v čeških deželah,
v Notranji Avstriji pa za meščane ni in ne bo nikoli prodrlo,,
dokler je držala za krmilo — »tercijalka« Marija.
Nanjo je pomislil Montagnana. Grdo je pogledal preko mize na
Adama 'Gričarja in si misli: Boš že še čutil svobodo! Kako sovražno
se je nocoj spravil nadme! Ali mu je morda Marija le izdala, kdo
mu je podtaknil sina? Mati Urška? Ne, ona me ni izdala, vem, da ne,
čeprav je od tistega njenega obiska pri meni nisem več videl. Bal sem
se slučajnega odkritja, človek vendar ne sme zaradi prevelike čustvenosti
staviti svoje kariere na kocko!
Njemu, trdosrčnemu ciniku, je bila ljubezen do matere nekaj,
kar je odpravil s »preveliko čustvenostjo«!
»Prinesli so mi vest, da se patriarhov namestnik monsignor Francesco
Barbaro nahaja na vizitaciji po naših krajih in pride prav go290
tovo tudi v Novo mesto. AH je njim, gospod prošt, kaj znano o tem?«
je Turjačan zmotil Montagnano v razmišljanju.
Prošt je odkimal in dejal:
»Ne verjamem, da bi se Barbaro v teh nevarnih časih podal na
pot proti turški meji. Francisco Barbaro je previden mož. Za enkrat
je omejil svojo vizitacijo na Goriško.«
Govoril je resno in s prepričanjem. V resnici pa je imel v rokah
že pismo samega patriarha, katerega generalni vikar je bil. V tem
pdsmu je patriarh sporočil, da je prejel obširno proštovo poročilo o
verskih razmerah v Krajini in se bo njegov namestnik čimprej podal
na vizitacijo v te kraje. Upa, da bo z odločnimi ukrepi ugnal trdovratne
krivoverce vse Slovenske Krajine tja do turške meje.
Montagnana se je skrivaj posmehnil.., Ali bodo gledali krivoverci
po vsej Krajini, ko bo prišel Barbaro s seznamom vseh njihovih
grehov in jim brez usmiljenja stopil na vrat! Na primer tale zmagovalec
Turjačan ima na svojem gradu Žužemberku predikanta Slivca,
ki si je s pomočjo luteranskih vaščanov prisvojil cerkev, da se v njej
shaja s svojo krivoversko drhaljo. In Ustile Gallenberg, graščak iz
Luknje, si prisvaja nadzorstvo nad ženskim samostanom v Mekinjah,
ker ga je baje ustanovil eden njegovih prednikov. Opatica, njegova
sorodnica, živi svobodno življenje kot velika dama in zapravlja samostansko
premoženje kar na debelo. S svojim življenjem in krivoverstvom
je pohujšala že vse mlade nune in noben opomin doslej ni nič
zalegel. No, Barbaro jih že užene! Svetoval mu bom, naj epatico živo
zazida.
In gvardijan p. Ludvik! Ta hinavec! Za njegovo svetniško krinko
se skriva ženskar najhujše vrste. Vse minorite svojega samostana je
že pohujšal, da se zgraža vse mesto, meni pa se kaže svetnika! Menda
ni zavohal, zakaj ga vsak večer prijateljsko obiskujem?
No, še drugi bodo prišli na vrsto. Na primer opat cistercijanov v
Kostanjevici, p. Andrej, ki tako nesramno zapravlja samostansko
premoženje in na njegov račun živi s svojo priležnico in otroki življenje
velikega gospoda.
Ha! Škoda, da moram zaradi konspiracije svojega službenega
delovanja ostati v ozadju. Rad bi videl obraze grešnikov, kadar jih
bo monsignor Barbaro razkrinkal in priUsnil ob tla. To bi bil užitek
zame, ki me imajo za bedastega dvornega kavalirja!...
Montagnana se je zganil, ko ga je nagovoril mestni sodnik:
»Gospod prošt, kako pa napreduje njihovo zidanje?«
»No, bolj počasi. Cerkev imamo pod streho. Treba jo bo še znotraj
in zunaj izdelati, postaviti oltarje in vse drugo. Denarja pač ni,
19» 291
da bi naročil več delavcev. Bira se ni obnesla. Kapitelj je moral prevzeti
stroške sam. Pogodil sem se s kanoniki, da so se odpovedali
svojim dohodkom do najpotrebnejše preživnine. Nekaj sem dodal sam.
Tako upam, da bomo v nekaj letih cerkev končali. S proštijo bo šlo
morda bolj počasi. Glavno je cerkev. Zanjo sem inaročil v Benetkah
krasna barvasta steklena okna. Patriarh Grimmani mi je na mojo
prošnjo kot prispevek k zidanju cerkve za letošnjo stoletnico ustanovitve
kapitlja obljubil lepo oltarno sliko z. našim patronom sv. Nikolajem.
Naročil jo je pri slavnem beneškem slikarju Tintorettu.
»O, to bo za naše mesto velika pridobitev!«
»Da. Veselim se že na umetnino. Rad, imam lepe slike. Lepe slike
in lepe knjige — zato sem v življenju zapravil že celo premoženje.
Pa mi ni žal. Če mi visi na steni nekaj lepih slik in si v omari lahko
vsak čas poiščem zanimivo knjigo, potem se nikoli ne čutim osamelega.
Zal mora ta moja umetninska in knjižna zbirka ostati za enkrat
na mojem domu v Laškem, dokler ne bo proštija toliko dozidana, da
se za silo vselim vanjo.«
Prijel je za cinast vrč, ki so ga bili postavili predenj, in pil v
dolgih požirkih. Pri tem se mu je pogled srečal s trdim pogledom
bratranca Adama... Ta človek me sovraži! Izogiblje se me. No, le
počakaj dragi moj sorodnik, tudi ti še prideš na vrsto! Toliko sem te
že pretipal, da vem, kdo je med najvplivnejšimi protestanti v Novem
mestu . ..
»Gospod mestni poveljnik!« je zdajci zaklical preko mize stari
Jurče Raab. »Na sinočnji seji Notranjega sveta smo sklenili, da jih
letos izvolimo za mestnega sodnika.«
Adam je pogledal sivolasega gospoda in njegove tanke ustnice so
se posmehljivo zavlekle.
»Da me kot protestanta ljubljanski vicedom odkloni, kakor je
pred tremi leti odklonil njih, gospod pl. Raab? Ne! Saj vidijo, da
veter, ki brije iz Gradca, odpiha vsakega protestanta s sodniškega
stola. Izvolitve nikakor ne bom sprejel.«
»Ha! Saj te ne bomo dosti prosili! Potisnili ti bomo žezlo v roke
in — vozi!« se je smejal mestni pisar Lenart Melar.
Abri Schreyer, ki je sedel poleg zagrizenega katolika barona
Jurija Lenkoviča, je zaploskal:
»Dobro si povedal, Melar! Kdo pa ima v mestu tako odličen nastop
kakor naš Adam. Postavi se na svoje dolge noge, široka pleča
strese kakor lev in z zelenimi očmi zabliska kakor divji maček —
pa zleze najbolj divjaški Uskok pred njim pod mizo. Ali ni res?«
»Ha! Ha! Res je!« so mu pritrjevali z vseh strani.
»Adam! Ne bodi siten! Vsak se mora enkrat žrtvovati,« je pretegnil
proviantni mojster Jurij Jarc z drugega konca mize.
»Pa zakaj bi si nakopali delo z nepotrebno pisarijo sem in tja,
ko dobro veste, da iz te moke ne bo kruha!« se je Adam odločno branil.
Iz proštovih oči ga je preko mize zadel potuhnjen pogled ... Ne
bo je, ne! Zato bom že poskrbel...
Montagnana se je spogledal z Lenkovdčem in obema se je posmeh
zatresel okrog ust.
Turjačan je prestregel njuno spogledovanje in njun posmeh.
Uganil je njune misli: Zaman se otepate, uboge reve luteranske! Vaša
zlata doba je minita!... Andrej Turjaški se je od strani ozrl na Gričarjevo
moško klesano obličje in — molčal. Predobro je poznal sile,
ki so bile tedaj v Notranji Avstriji na delu: skoraj vsa dvorna komora
in ves Tajni svet sta bila že katoliška, obema je neomejeno
vladal regentski svet pod predsedstvom nadvojvodinje Marije, dasi je
bil zakoniti regent nadvojvoda Ernest. Vrhtega je živel ljubljanski
škof Tavčar, ki mu je bila luteranska Ljubljana zoprna, kot dvorni
tajni svetnik in namestnik vladarja stalno v Gradcu in neprestano
skrbel, da se verske razmere v njegovi škofiji čim prej izboljšajo.
Tako so šele pred dvema letoma izpodrinili v Ljubljani luteranskega
župana — v Ljubljani, kjer je bil mestni zbor več kakor trideset let
v luteranskih rokah! Prav nič upanja ni, da bi se v Novem mestu
zgodilo drugače. Posebno še ko ima tale vražji dvorni podrepnik
Montagnana menda povsod svoje nečedne prste vmes...
Teman pogled je iz grofovih oči oplazil prošta, ki je v novomodni
elegantni dolgi duhovniški sutani, kakršne so pred desetimi leti prvikrat
uvedli v Parizu, sedel brezbrižno za mizo, segal od časa do časa
po vrču in s tankimi prsti vrtel križec, ki mu je na dolgi zlati verižici
visel na prsih.
Res so desetega oktobra izvolili Adama Gričarja za mestnega sodnika.
Čeprav je že pet let poslovala med Karlovcem in Ljubljano
preko Novega mesta pošta na konjih, je novomeški magistrat poslal
vicedomu Nikolaju Bonomu v Ljubljano posebnega sla s poročilom
o Gričarjevi izvolitvi in s prošnjo, naj vicedom izvolitev potrdi, dasi
je Adam Gričar luteran. Ampak bolj primernega, bogatega in izobraženega
moža Notranji svet ne more predlagati za sodnika. Vicedom
naj se ne ozira na odklonitev Adama Gričarja, temveč naj ga potrdi
za mestnega sodnika.
293
Toda obenem je Bonomo prejel po pošti dvoje pisem. Eno je
nosilo pečat novomeškega kapitlja in je v njem prošt Montagnana sam
gospoda vicedoma prijateljsko posvaril pred nerodnim položajem, ki bi
v njega vicedom kot vladarjev zastopnik zašel, če bi potrdil izvolitev
tako vnetega luterana, kakor je novoizvoljeni mestni sodnik Adam
Gričar.
Drugo pismo, pisano s čedno izpisano pisavo izobraženca, je vicedom
prebral ves začuden, ga še enkrat preletel s pogledom in se zagledal
v podpis: Adam Gričar.
Adam Gričar, novoizvoljeni novomeški mestni sodnik, je izjavljal
kratko in odločno, da izvolitev odklanja in prosi gospoda vicedoma,
naj te izvolitve ne potrdi...
»Vražji človek, tale Gričar!« je zagodrnjal vicedom Nikolaj Bonomo.
»Zavohal je ostrejši veter, ki brije iz Gradca, pa si je hotel
prihraniti osramotitev. No, ustrežem tnu prav rad.«
Poslal je Novomeščanom v grožnjami krepko zabeljen odgovor.
Novomeščani so se ga ustrašili in — klonili. Na vicedomovo povelje
so izvolili spet katoličana za mestnega sodnika.
294
18. poglavje
Pritisk iz Gradca je postajal od leta do leta hujši. Na ušesa Novomeščanov
so prihajali glasovi o preganjanju luteranskih predikantov,
o njihovih aretacijah, zasliševanju po dvorni inkvizicijski komisiji
v Gradcu, o ječah, visokih denarnih kaznih, izgonu in vseh mogočih
strahotah, ki so izbruhnile za luterane še prav posebno po nastopu
vlade komaj polnoletnega nadvojvode Ferdinanda, sina zloglasne
Marije Bavarske.
Katoličani so se z vso silo zagnali na delo.
Najprej so se v Gradcu, potem še v Ljubljani vgnezdili jezuiti in
ustanovili s podporo nadvojvode in njegovega svetovalca škofa Tavčarja
v Gradcu kolegij, ki je kmalu pritegnil vso učečo se mladino
Notranje Avstrije, katoliških pa tudi protestantskih staršev. Šolanje
v Nemčiji je nadvojvoda prepovedal s strogim odlokom, stanovske šole
pa so morale prenehati zaradi izgona predikantov in učiteljev. Celo
295
stari Adam Bohorič, ki so ga zadnje čase zopet nastavili za ravnatelja
stanovske šole, je moral oditi v pregnanstvo. Protestantom so
se obetali hudi časi. Klicali so svoje sinove z nemških šol domov,
da ne bi bili zaradi njih preganjani.
Učenci ljubljanske stanovske šole so zaman čakali na otvoritev
šole. Kar je bilo izvenljubljanskih, so se polagoma razkropili na domove.
Ni imelo smisla čakati na šolo, ki morda ne bo nikoli več
odprta.
Gotard, sin Marije Gričarce, je imel petnajst let, ko ga je Adam
pripeljal iz Ljubljane domov. Takoj drugi dan so morali fanta poslati
na pristavo — tako si je izgovoril stari Gričar. Dečko je bil njegov
in Urškin ljubljenec. Cel mesec je trajalo, preden sta ga starca vrnila
v mesto — saj ga nista videla vse leto. Adam ga je na Marijino prošnjo
šel iskat.
»Tudi jaz. bi ga rada nekaj časa imela pri sebi,« je rekla Marija.
Dečko je bil res prikupnega vedenja, brez tistih zoprnih razvad
in napak, ki jih ponavadi kažejo mladci v razvojnih letih. Po svojem
značaju je bil resen in molčeč.
»Tak je kakor teta Urška,« je rekel Adam... Človek bi mislil,
da je njene krvi — je pristavil sam pri sebi. Ni vedel, da je bil fant
res Urškine krvi, da je bil res pravi Gričar.
Bilo je v nedeljo sredi junija. Vsa Adamova družina je bila na
vrtu. Adam je svojo ženo učil streljati z Gotardovim samostrelom.
Stala je pri kamniti mizi poleg vodnjaka in streljala v tarčo iz plutovine,
ki je visela na vrtnem zidu.
»Zopet sredina!« je Marija zmagoslavno vzkliknila.
»No, če bi streljala na našem strelišču, bi morala dati za vino.
Trikrat zaporedoma sredina — tak strelec ni kar si bodi.«
»Le norčuj se! Zena najboljšega strelca mora tudi kdaj zadeti
sredino.«
Odložila je samostrel poleg tulca na mizo in sedla na klop. Pred
očmi se ji je izpod drevja zalesketal svetlozlat šop las: Gotard!
»Kam ga bomo pa zdaj poslali v šolo, ko nam je pot do protestantskih
šol zaprta?« je vprašala moža, ki je sedel poleg nje.
Adam je pogledal na drugo stran prostranega vrta, kjer se je
Gotard Igral z malim bratcem in sestrico. Podili so se s psom po
trati pod drevjem: vsem naprej gibčni in vitki Gotard, za njim eden
izmed Adamovih lovskih psov, zadaj pa sta kakor metuljčka frfotala
najmlajša Gričarja, štiriletna Felicita in triletni France. Adam je
vzkliknil:
296'
»Saj nimaitnov izbire! Peljal ga bom v Gradec v jezuitski kolegij.
Tudi drugi luterani bodo tako storili s svojimi sinovi. Pod vlado tega
sfanatiziranega rimskega hlapca nam ne preostaja drugega. Ali naj
pustimo otroke rasti brez šol?«
»Morda pa ne bo vedno tako hudo. Saj je Gotard pameten fant.
Znal se bo ukloniti disciplini šole brez škode za svoje prepričanje.«
»Brez škode? Ze sedaj se mi zdi premehak, tih je in sam vase
zamišljen. Rad bi vedel, kaj vedno razmišlja. Vljuden je in ubogljiv,
da je kar čudno. Ali se je že kdaj komu uprl?«
»Res ne vem, da bi se bil.«
»Sicer pa je v danih razmerah bolje, da je tak. Laže bo shajal
na tisti visoki šoli hinavščine, v jezuitskem kolegiju. Le kako mu bo
pri duši, ne vem. Če bi bili mene svoj čas poslali v takšno brezno
protislovja, iz. kakršnega se bo moral on tam izkopati, bi se upiral
in tolkel okrog sebe kakor pobesneli žrebec.«
Marija se je glasno zasmejala:
»Haha! Verjamem. Ponižen in skromen menda nisi bil nikoli v
življenju.«
»Hm. Menda res ne,« se je Adam posmehnil.
»No, tudi jaz nisem bila kdo ve kakšna tutka.«
Zamislila sta se vsak v svojo mladost.
»Ali nič ne kaže, da bi se razmere kdaj zboljšale? Nekoč si pravil,
da je Ferdinand odzdravljal Ljubljančanom z ljudomilim nasmeškom.
Morda pa ni tak —« se je Marija vrnila k predmetu njunega razgovora.
»Ljudomilim! Privzgojena dvorska hinavščina! Kdor je le enkrat
pogledal v domišljavi habsburgovski obraz tega bedaka, ve, da Ferdinand
ne bo nikoli popustil, ker ne bodo popustili tisti, ki ga vodijo.
Videl sem ga lansko leto ob priliki poklona deželnih stanov v Ljubljani
in sem se zgrozil. Ta človek nima niti trohice samostojnosti.
Vedno bo pokoren sluga, igrača v rokah tistih premetenih rimskih
priganjačev, ki vodijo njegov dvor: tercijalka Marija in lavantinski
škof Stobej, naslednik škofa Tavčarja, Ferdinandov namestnik v vladi
Notranje Avstrije. Da je moč naših protestantskih stanov v zatonu,
se je videlo že pred tistim poklonom, ko je najpogumnejši protestant
grof Ahac Thurn zaheval rešitev verskih zadev in priznanja verske
svobode še pred poklonitvijo. V ostrem prerekanju je zmagal nad
njim stolni dekan Tomaž Hren in dosegel, da so stanovi glasovali za
brezpogojno poklonitev.«
»Uklonili so se navadnemu dekanu?«
»Navadnemu? Hm. Mislim, da so v Gradcu že spoznali, da Hren
ni navaden človek. Ferdinand ga je že lansko leto, takoj po Tavčarjevi
297
smrti imenoval za ljubljanskega škofa, menda na Tavčarjevo priporočilo
in — gotovo ne brez vzroka. Kakor so mi v Ljubljani pravili,
je velik gorečnež.«
»Čudno! Njegovega očeta, Lenarta Hrena, sem dobro poznala. Bil
je nekajkrat pri nas. Zaveden luteran je bil in večkraten ljubljanski
župan.«
»Vem. Sin se je šolal pod nadzorstvom njegovega svaka Žitnika
in se pokatoličil. Poturica pa je vedno hujši od Turka.«
Gričar je vstal in poklical psa, ki je v divjih skokih pritekel h
gospodarju. Za psom so pritekli otroci, vsem naprej Gotard. Dečko i
je z razkrečenimi prsti popravil šop svetlih las vrh glave. Njegovi
lasje so bili »gričarski«, črne oči pa je podedoval po materi, le zastrte
so bile z zaspano povešenimi vekami.
»Očka, ali gredo na pristavo?«
»Da, na pristavo bom jahal.«
»Očka! Naj me vzamejo s seboj ! Teti Urški sem moral obljubiti,
■da pridem še po slovo, preden odidem spet v šolo.«
»No, teti moramo izpolniti željo. Zdi se mi, da si jim zelo pri srcu.
Le naroči v hlevu, naj še tebi osedlajo konja!«
Dečku so se zasvetile oči.
»Ali smem jahati Lisca?«
»Lisca? Letos še ne. Prešibak si še za njega. Lisec ima svoje
muhe. Kar Piko naj ti pripravijo! Meni pa Ahmeda! Čez eno uro
odj ezdiva.«
Gotard je našobil rdeče ustne, vendar je poslušno oddirjal. Adam
se je obrnil k ženi:
»Marija! Oče so naročili, naj jim prinesem letne srajce. Ali mi
jih boš pripravila? Prosim! Medtem stopim še na magistrat k Melarju.
Včeraj se je vrnil iz Ljubljane. Rad bi vedel, če je px-inesel kaj novic.«
Odšel je po stezi proti izhodu. Marija je gledala za njim, dokler
ni njegova krepka, še vedno elegantna postava izginila za širokimi
železnimi vrati, ki so jih pred nekaj leti postavili namesto lesenih.
»Pojdita z menoj, otroka! Pripravim vama malico,« je Marija pozvala
mala dva. Odložila je ročno delo, vzela s kamnite mize košarico
s češnjami in odšla z otrokoma z vrta. Spotoma je na gredi napulila
nekaj rdečih redkvic in jih podala hčerki: »Na! Nesi jih v kuhinjo
Katri, da jih opere. Jih bo očka jedel. Reci Nežiki naj pogrne za
malico na hodniku!«
Malčka sta oddirjala.
Medtem ko je v tastovi sobi pripravljala zavoj s srajcami, je
Marija razmišljala: Gotard pojde v Gradec... v jezuitski konvikt...
298
Ah res ni drugega izhoda? Prošt si bo domišljal, da smo to storili
zaradi njega, ker se ga bojimo, kakor se ga zadnje čase boje vsi Novomeščani.
Kdo bi si pa mislil, da tiči za tem hinavskim kavalirjem cel
satan! In vendar izhajajo vse protiprotestantske spletke v Slovenski
Krajini le od njega. Se sreča, da spada Slovenska Krajina v verskem
oziru pod akvilejski patriarhat. Ce bi spadali pod ljubljansko škofijo,
bi nas tisti novi gorečnik Hren z nadvojvodovo pomočjo prav gotove’
v žlici vode utopil...
»Mamica! Franci je v kuhinji izpil poln korec mrzle vode, ki jo
je Barbika prinesla s studenca. Pa je ves razgret, ker je tekal za
psom.«
Barbika je bila mlada kuhinjska dekla, ki so jo najeli stari Katri
v pomoč.
Marija je položila zavoj s tastovim perilom na stol in stekla v
kuhinjo. Tam je stal na prepihu pri odprtem oknu mali grešnik z.
razbeljenimi lici in potnim čelom.
»Franci!« Segla mu je z roko za ovratnik. Otrok je imel srajco
vso premočeno od potu.
Pograbila ga je in nesla preko hodnika v otroško sobo, da ga
preobleče. Ni še končala, ko je stal Adam na vratih.
»Ali si se že vrnil? Glej, ta nesrečnež je bil ves razgret, pa je pil
mrzlo vodo. Zelo se bojim, kaj bo iz tega. Se zdaj ves žari. Lahko bi
dobil pljučnico.«
»No, upajmo, da ne bo tako hudo!«
»Ali si zvedel, kaj je novega v Ljubljani? So moj oče zdravi?«
»Da, zdravi so. Melar jim je izročil tvoj zavoj z maslom, medom
in suhimi klobasami. Lepo se ti zahvaljujejo. Betka pravi, da bodo
opustili trgovino.«
»Prav imajo. Dovolj so se trudili vse življenje. Betka jim pa tudi
ne more več dosti pomagati. Saj ima s svojimi otroki in možem dovolj
opravka. Svak že tako rad godrnja, kadar je ni doma, če se on
vrne utrujen iz službe. Kot poslovodja v Stettnerjevi trgovini ima res
dovolj dela in odgovornosti. Čudim se mu, da noče prevzeti očetove
trgovine.«
»Betka je rekla Melarju, da se bo morda še premislil, zdaj ko
bodo gospod oče nehali sitnariti po prodajalni.«
Marija se je zasmejala.
»Sitni so bili že kar pomnim, zdaj pa so gotovo še bolj, odkar so
jih kot protestanta odslovili na magistratu iz. pisarske službe.«
Adamov obraz se je stemnil.
299
»Ali veš, da so hoteli tudi na našem magistratu pisarja Melarja
odsloviti zaradi protestantstva?«
»Ni mogoče! Lenarta Melarja! Tako dobričino, ki jim dela za tri
druge in čepi od jutra do večera za svojimi akti!«
»Po nadvojvodovem odloku morajo odstraniti po mestih vse protestantske
župane, sodnike in pisarje. Raab pravi, da je čudno, ker
ne pomečejo še pristavov iz mestnih pisarn. Ampak dobro se zavedajo,
da med katoliki ne dobe toliko izobražencev. Poglej naše papiste!
Komaj da zna kateri za silo brati in pisati.«
»Seveda, ker niso obiskovali druge kakor kapiteljsko šolo. Pa še
tisto, kar so se kot abecedarji tam naučili, so potem hitro pozabili.
In kaj bo zdaj z Melarjem?«
Adam je vzdihnil in stisnil tanke ustne. Potem se je na pol obrnil
proti svoji sobi in zamahnil z roko:
»Pokatoličil se je.«
Mariji je zastala roka, ko je otroku zapenjala jopico.
»Pokatoličil!« je zašepetala.
Adam je napravil dva koraka proti svoji sobi, da se preobleče v
lovski suknjič in vzame puško in lovski nož. Sredi sprejemnice se je
ustavil in na pol obrnil:
»Bil je v Ljubljani pri spovedi in davi je poslal spovedni listek v
proštijo.«
»Joj!« je vzdihnila Marija.
Adam je skomignil z rameni.
»Je pač premehak človek. Pravi, da hoče imeti mir in je storil
to zato, da bodo siti. »V dušo mi pa ne morejo pogledati,« je še pristavil.
Ampak oči je imel solzne od ponižanja.«
»Verjamem. Toda zakaj se ponižuje? Saj je bogat! Vrgel bi jim
pisarsko službo pred noge!«
»Da, če ne bi bil tisti satan zavohal, da se Melarjev sin še vedno
šola v Nemčiji. Kaj pa mu preostaja drugega, ko polaga že zaključne
izpite! Melarja pa bi zaradi tega lahko izgnali.«
Marija je prikimala in povesila glavo... Da, da — tisti satan!
To je bil seveda prošt Montagnana!
Adam je stopil v svojo sobo.
Marija je prijela sinčka za roko in zaklicala za možem:
»Adam! Na hodniku je pripravljena malica.«
»Takoj pridem.«
Marija je posedla otroka za mizo in se vsa zamišljena spustila na
stol poleg njega. Medtem ko mu je mazala kos kruha z maslom, je
razmišljala zadevo z Melarjem ... Res so luterani sklenili, da se ni300
komur ne bo štelo v sramoto, če bo moral kloniti pred silo in se s
prestopom v katoliško vero rešiti pred izgonom ali ječo, vendar —
strašno je bilo zatajiti svoje prepričanje, pustiti vero, v kateri je bil
rojen in vzgojen, se ukloniti sili in se javno udeleževati obredov, ki
se ti zdijo smešni, zastareli in nesmiselni... O, zdaj je razumela
Adama, zakaj ni hotel kljubovati oblastem posebno še nadvojvodovemu
odloku in poslati Gotarda v nemške šole! Ni hotel dati proštu
orožja v roke in ni se hotel ponižati pred njim. Vedela je: Montagnana
bi bil dovolj ciničen, da bi denunciral tudi — rednika svojega sina ...
»Marija!« jo je nagovoril Adam, ko je prislonil puško ob steber in
sedel nasproti ženi za okusno pogrnjeno ntzico: »Mislim, da prihodnji
mesec lahko zapremo trgovino.«
»Ali si očetu že povedal, kaj si sklenil?«
»Nisem. Danes jim povem na pristavi.«
»Nesrečni bodo. Trgovina je njihovo življenjsko delo.«
»Zdi se mi, da nekaj že slutijo. Kaže, da so se s to mislijo že sprijaznili,
ko so mi trgovino prepustili, saj vedo, da mi je bila že od
nekdaj zoprna. Ampak zaradi Gotardovega šolanja bodo hudi. Očitali
mi bodo, da bova vzgojila papista.«
»Najbrž ne bodo razumeli, da so se časi hudo izpremenili. Pojasniti
jim boš moral, da so protestantom odrezali vsako pot do višje
izobrazbe. Fanta, ki želi študirati in je za študij tudi dovolj nadarjen,
pa vendar ne moremo s silo potisniti v trgovino. Dovolj, da so tebe
naposled le stlačili vanjo.«
»O, Gotarda bi oče nikamor ne silili. Njemu vse dovolijo, tako so
zaljubljeni vanj. Sicer pa oče svoj trgovski up lahko presadijo na
Francita. Morda je on podedoval njihovo trgovsko žilico,« se je Adam
šalil.
Marija se je medlo nasmehnila in vzdihnila ... Kdo ve, kaj nas
še čaka — si je mislila. Vstala je, ko je spodaj pod dvoriščnimi arkadami
slišala Gotardov poskakovalni korak. Sklonila se je čez ograjo
in zaklicala:
»Gotard! Pridi na malico, preden odideš z očkom!«
»Ze grem!«
Četrt ure pozneje sta skozi Gorenja vrata prihajala oba Gričarja.
Ljudje so ju spoštljivo pozdravljali in zavistno gledali za njima...
Da, da, Gričar! Kakšno srečo ima ta človek! Ni čudno, da se pri svojih
petinpetdesetih letih kaže najmanj deset let mlajšega. Ima lepo mlado
ženo, krasne, krepke otroke in — bogastva nič koliko! Bogastva, ki mu
ga je pripravil oče! Adam se zanj ni kdo ve koliko pehal. Nasprotno.
Odkar je živel stari Gričar na pristavi, so se še bolj pogosto zbirali
301
gostje na Gričarjevih pojedinah. Pravili so tudi o skriti sobici v
Svarcovi gostilni, kjer je Adam gostil svoje znance. Bil je predsednik
ceha novomeških strelcev in je svoje zmage kot najbojši strelec
vselej slavil z bogatimi gostijami. Ni čepel na svojih vrečah cekinov
kakor stari Gričar. Ne. Adam je bil »mestni« človek, radodaren in
širokogruden.
Take ,in podobne so bile misli someščanov, ki so tisto nedeljo, srečavali
oba Gričarja.
Ko sta onkraj mostu čez mestni jarek prijahala po klancu navzdol,,
je Gotard iztegnil roko in z jahalnim bičem pokazal na visoko kočijo,
ki se je počasi pomikala po strmem pobočju Rožnega hriba navzdol:
»Proštova ladja!« se je zasmejal fant. »Naš pomočnik je pravil,
da prošt vedno zleze na kočijo, kadar se pelje v Stično. Opat Rajner
ga tako napoji s svojimi dobrimi vini, da bi se pijani prošt ne mogel
obdržati na konju«.
»Hm! Poženiva, da pred njimi doseževa Ločensko pot!«
Zdirjala sta, na ovinku pri Melarjevi pristavi pa prešla v korak.
Prav takrat je s hriba navzdol pridrdrala kočija z dvema paroma konj
in s proštovim strežajem poleg kočijaža na visokem kozlu.
Zastori neokretne kočije so se premaknili. Odgrnila jih je proštova
s prstani obložena roka. Proštov zapiti obraz pod visoko štirirogelno
čepico se je pokazal med zastori. Montagnana je gledal za
jezdecema in stisnjene ustne so se mu skrivile v občutku globoke
zavisti: Tamle jaha moj gospod bratranec s svojim »sinom« — mojim
sinom! Jaz pa svojega najlepšega otroka niti ogovoriti ne morem! Zdaj
jezdi na Grič k Urški Gričarci, k svoji — stari materi .. Nikoli ne
bo dečko vedel, kdo je njegov oče ... Tak krasen dečko! Kako moško
sedi v sedlu! Velik je, širok v ramenih. In samostrel mu visi na hrbtu,
njegovemu »očetu« pa puška. Na lov bosta šla. In Urška, moja mati,
jima bo spekla divjačino na ražnju... Mati!... Zaman me je pričakovala!
Nisem ji izpolnil želje, nisem je obiskal... Strahopetec sem.
Bal sem se, da bi me ne izdala — s pogledom, z veseljem na starem
nagubanem obrazu ...
Prošt je spustil zaveso in se spet zleknil na blazine. Nerodna
vprega je oddrdrala proti mestu. Za njo sta se zapodila dva oborožena
proštova hlapca na konjih.
Ko sta se Adam in Gotard zvečer vrnila s pristave, jima je prišla
Marija vsa obupana naproti.
»Franci je zbolel. Hudo vročino ima. Poslala sem že po zdravnika.«
Gričarjev od sonca in vetra ožgani obraz je prebledel. Vrgel je
svoj lovski plen — dve raci in nekaj jerebic — na hodniku v kot in
302
odhitel v Marijino spalnico. Njegov edini sinček je ležal v svoji otroški
posteljici in nemirno obračal razgreto glavico. Očeta ni spoznal.
»Prehladil se je zjutraj, ko je bil ves razgret in je pil mrzlo vodo.
Oh! Bojim se, da ne zboli za pljučnico,« je šepetala Marija.
Adam ji ni ugovarjal, je ni tolažil. Bil je sam tolažbe potreben.
Otrok je bil njegov ponos, ves up njegovega rodu, edini pravi Gričarjev
dedič!
Zgodilo se je po dolgem času prvikrat, da je bil Adam v mestu,
pa ni šel na strelišče, kjer je vsako nedeljo zvečer priredila strelska
družina tekme. Sedel je tisti večer z ženo pri otroku in se vso noč
vkljub Marijinemu prigovarjanju tni ganil od otrokove posteljice. Sele
proti jutru je nekoliko zadremal na ženini postelji.
Ko se je zdanilo in je prišla hišna Nežika po ključe, da pospravi
pisarno, se je Adam prebudil. Dvignil se je, zagledal Nežiko in trudno
zamahnil z roko:
»Kar pusti pisarno! Reci poslovodji, naj pripravi za vse uslužbence
plačo do konca leta. Prodajalne ne bomo več odprli — tako mu povej!
Naj še danes začne z inventuro vsega blaga v prodajalnah in skladiščih.
«
Marija je pomislila na starega Gričarja, poglavarja Gričarjeve
trgovske hiše . .. Ali je Adam govoril z njim? Ali se je strinjal z razpustom
trgovine? . . . Vprašanja so ji bila na jeziku, toda ni se ji zdelo
vredno odpreti ust. Saj je bila vsa ta zadeva tako nepomembna! Saj
je ležal dedič, edini dedič Gričarjeve trgovske hiše na smrt bolan pred
njo. Hropel je s piskajočim glasom in ni se zmenil več niti za svojoljubljeno
mamico ...
Nevzdržno so Mariji lile solze strahu po licih.
»Kaj je z. njim?« se je Adam oglasil poleg nje.
Odgovoril mu je le ženin ihtljaj. Otrokovo neprestano hropenje
mu je trgalo srce.
Tri dni in tri noči sta stregla otroku. Zdravnik dr. Šober je prihajal
dvakrat dnevno. Odredil je to, odredil ono, prinašal zdravila, ki
jih je, ker je bilo mesto že nekaj časa brez lekarnarja, sam pripravljal
po Paracelzovi metodi iz raznih kemikalij. Toda trdovratna vročina
se ni umaknila, vnetje se je širilo in razširilo na vsa pljuča.
čez tri dni je proti večeru prenehalo težko hropenje, preko izsušenih
ustnic in iz nosu se je otroku pocedila penasta kri. Še nekaj krčevitih
stresljajev in — otrok je bil mrtev.
Marija se je z glasnim ihtenjem zrušila poleg posteljice na kolena.
Adam se je opotekel v svojo sobo in se zaklenil vanjo. Vrgel se je
na posteljo jn v blazinah dušil svoj jok. Vedel je, da je s tem edinim
30S
sinom umrlo poslednje upanje njegovega rodu, kajti Marija Gričarca
je bila zaradi hudega prehlada ob svojem zadnjem porodu — neplodna.
Zdravnik, droban človek s kratkovidnimi očmi in kozjo bradico, je
prišel, pogledal mrliča in tolažilno položil roko na ramo materi, ki je
še vedno klečala poleg posteljice. Zaman je iskal primernih besed v
tolažbo obupani materi.
Teden pozneje je Adam Gričar razprodal vso zalogo blaga, povečini
novomeškim trgovcem. Nekaj špecerijskega blaga, kolikor ga
ni bilo tako hitro pokvarljivega, je spravil zn domače gospodinjstvo
v eno izmed sob, kjer so prej stanovali pomočniki. Tudi nekaj manufakturnega
blaga je obdržal za domače potrebe, vse drugo je šlo iz
hiše. Vsi trgovinski prostori so bili prazni.
Za denar, ki ga je Adam izkupil za blago, je odkupil še nekaj
njiv v bližnji okolici mesta, pa tudi lep vinograd na Trški gori je
dodal svojemu prejšnjemu. Na očetovo željo je kupil od kapitlja —
kapitelj je potreboval denar za zidanje cerkve — še velik travnik
blizu Luterčega sela in tako znatno razširil že prej veliko posestvo.
»Kmet sem postal,« je odgovarjal, če ga je kdo vprašal po njegovem
delu in počutju: »Počutim se pa kar dobro, ko ni več tiste
zoprne gonje za dobičkom in zaslužkom nad menoj.«
Govoril je resnico.
Štirinajst dni po sinovi smrti je Adam peljal svojega posinov-
Ijenca v Gradec. Na prošnjo Martina Raaba je vzel s seboj tudi
mladega Jurčeta Raaba, Gotardovega vrstnika in prijatelja.
Po vrnitvi iz Gradca je poročal prijatelju Martinu:
»Mislim, da bosta glede oskrbe kar dobro spravljena. V konviktu
imajo dobro hrano, gojenci so veliko na čistem zrakii, delajo dolge
, izprehode in izlete, vežbajo se v borjenju m jahanju — kar strmel
sem nad veliko skrbjo za zdravje gojencev. Mislim, da se skriva za
tem jezuitska politika: pritegniti hočejo čim več sinov iz vplivnejših
družin.«
»Za telesno zdravje!« je Raab pikro pripomnil. »Kaj pa bo z njihovim
duševnim zdravjem? Ko se najina sinova čez leto dni vrneta
na počitnice, bosta — duševna pohabljenca!«
Gričar je prikimal in nemirno stopil po Raabovi sprejemnici do
okna in zopet nazaj.
»Odtujila se bosta domu in naši veri, to je gotovo. Zgodi se morda
■celo, da se nekoč vrneta kot sovražnika evangeličanov in —«
304
»— in naju obsodita kot krivoverca,« se je Raab bridko posmehnil.
»Kaj, za vraga, pa je to?« je Adam vzkliknil in pokazal na trg.
»Glej, koliko vojakov prihaja tam od spodnjih vrat navzgor!«
Raab je vstal iz naslanjača in pristopil k oknu.
»To so možje karlovške posadke! Zakleniti bo treba vrata, da nam
ti divjaki ne vderejo v hišo.«
Gričar je še enkrat pogledal po jezdecih, karlovških arkebuzirjih,
ki so se do zob oboroženi in vsi na konjih bližali z dolnjega konca
trga. Potem se je okrenil:
»Domov moram, da se ne zgodi nesreča!«
Zbežal je iz sobe, Martin pa za njim.
Ko je Adam hitel preko trga, so že povsod zapirali prodajalne
in hišna vrata. Celo železna varovalna vrata in železne naoknice so
zapirali v prodaj alnih arkadah po vsem trgu.
Adam je doma zaklenil debela hrastova hišna vrata za seboj. Prodajalna
ga ni skrbela, saj je bila prazna in vsa zaklenjena.
Ob vhodu na dvorišče je čepel v senci stebra bedak Mart. Obraz
— nekdaj napihnjen — je bil grobo naguban. Koža mu je ohlapno
visela ob debelih ustnah. Med redkimi lasmi se je vrh glave svetila
pleša.
»M-mi st-smo Gri-Gričarji!« je pozdravil brata.
Adam se je ustavil pred dohodom na stopnice, zaprtim z železno
pregrajo, ki je segala do stropa.
»Mart, pojdi hitro z menoj gor, da zaklenem vrata! Slišiš, Mart?
Gor pojdi!«
»A-A-Adam!« je blebetal bebec s svojim večnim nasmeškom.
Ni se dvignil. Ni se zmenil za bratovo povelje.
Eh! Bedaku ne bo nihče nič hudega storil, si je mislil Adam
in skrbno zaklenil železna vrata pregrade za seboj.
»Karlovčani so tukaj!« je rekel ženi, ki je s hčerko sedela pri
mizi na hodniku in jo je po Trubarjevem abecedniku učila brati
in pisati.
Marija se je zdrznila.
»Karlovčani? Ali bodo spet ropali po mestu?«
»Morda. Pripravljeni moramo biti na vse.« Skočil je v svojo sobo,
si nadel oklep, ki je visel na steni poleg njegove postelje, in si pripel
poveljniško šerpo. »Morda jih zastrašim,« si je mislil. Pograbil
je vse svoje orožje: dve vojaški puški, eno lovsko in tri pištole ter
stekel na hodnik.
»Kje pa je Janže?«
20 305
»Na zadnjem dvorišču seka drva.«
»In konjski hlapec?«
»V hlevu.«
Adam je zdirjal po hodniku v dvoriščno poslopje, da skozi okno
pokliče oba hlapca.
Kmalu se je vrnil, vzel ključ iz žepa in stekel na stopnice, da
odpre uslužbencema vrata. Ze sta pridirjala. Adam jima je odprl železno
pregrado in jo spet skrbno zaklenil. Na hodniku so si razdelili
orožje: vsak po eno puško in vsak eno pištolo. Adam je vsakemu
odkazal primeren steber za kritje z razgledom na železno rešetko v
veži, za primer, da bi roparji navalili na stopnice.
Marija je potisnila malo Felicito v spalnico in ji zapovedala:
»Tukaj počakaj! Grem po Nežiko.«
Stekla je v kuhinjo in obvestila služkinje o nevarnosti.
»Jezus Kristus!« je vzkliknila Nežika in takoj pristavila: »Kje je
pa Felicita?«
»V moji spalnici. Kar k njej pojdi, da se ne bo ustrašila, če bi
slišala streljanje. Ostanita v sobi, dokler roparji ne odidejo!«
»In Martek, gospa? Ali naj ga grem iskat?«
»Spodaj je na hodniku, noče iti gor. No, njega se ne bo nihče lotil.
Barbika ne jokaj! Pojdi z Nežiko k otroku!«
Le stara kuharica Katra se ni razburila. Prikimala je gospodinji
in mirno mešala nekaj v loncu.
Marija je stekla v tastovo sobo, kjer je v počitnicah bival Gotard,
in snela samostrel s stene. Stegnila se je še za tulcem s puščicami in
zbežala na hodnik.
»Marija! Umakni se v sobe! Vsak čas razbijejo spodaj železna
vrata prodajalne. Ali jih slišiš, kako razbijajo po njih? Ko zagledajo
prazno prodajalno in prazno skladišče — kdo ve kakšno vragolijo si
potem izmislijo. Sestradani so in pobesneli, ker že tri mesece niso
dobili plač.«
»Pusti me, naj ostanem pri' tebi. Ne bi mogla vzdržati v sobi, če
se tukaj spoprimeš z njimi. Saj si me učil streljati! Na drugo stran
hodnika pojdem in se skrijem za steber.«
»Ne, tam se bomo nastavili mi trije, ker se od tam vidi dohod
na stopnice. Ce bodo oni napadli, jim odgovorimo. Sicer pa bodo
morda popustili, če jim dopovem, da nisem več trgovec in nimam
blaga.«
»Dobro. Ce vi trije potrebujete tisto stran hodnika, ostanem jaz
tu,« je Marija trmasto vztrajala. Glas se ji je sumljivo potresel.
306
Gričar se je vdal. Ženinim solzam in viharnim izbruhom ni bil
nikoli kos. Razporedil je oba uslužbenca za stebri na nasprotni strani
hodnika, sam pa stopil k vogalnemu stebru.
Spodaj se je čul neznanski trušč in vpitje iz, prodajalne in pisarne.
Odprli so železne naoknice pisarne in na dvorišče so leteli svežnji
starih računov, trgovske knjige, tintniki, blagovni vzorci, — sploh vse,
kar je bilo v pisarni premakljivega.
Za stebrom se je zganil Mart, vstal in se s spotikajočimi se koraki
zagnal za raztresenimi papirji in knjigami, jih pobiral in z živalskim
tuljenjem razmetaval po dvorišču. Razdivjanci so se mu krohotali
skozi okno. Culo se je ropotanje železnih zapahov na skladiščnih
vratih, vrata so odletela in z vikom in krikom se je drhal zakadila na
dvorišče. Ozirali so se in se z divjim tuljenjem zagnali proti vhodu
na stopnice.
»Stoj!« je zagrmel Ad.am Gričar.
Arkebuzirji, vajeni ostrega poveljevanja, so se zdrznili. Zagledali
so na hodniku vojaka v oklepu, s poveljniško šerpo rreko prsi in s
puško, namerjeno nanje. Za trenutek so odreveneli. Toda že v prihodnjem
trenutku so planili v krohot in se spet zagnali na železno
pregrado. Eden izmed njih je skočil za steber, drugi se je ozrl na
hodnik v prvem nadstropju. Oba razbojnika sta hkrati dvignila puške
k licu. Toda že je izza ogelnega stebra zagrmel strel in vojak, ki je
stal brez kritja, se je z Adamovim mojstrskim strelom zadet v koleno
zvrnil, preden je mogel sprožiti puško. Drugi, skrit za stebrom, je
milo zacvilil in padel na trebuh: v stegnu mu je tičala puščica, izstreljena
iz Marijinega samostrela. Razbojnikov strel je zgrešil cilj.
»Hvala, Marija!« je zaklical Adam, ko je zagledal puščico v razbojnikovem
stegnu. Se enkrat je zapovedal vojakom: »Stojte! Ne dotitikajte
se tistih vrat! Kdor dvigne orožje, bo ustreljen. Poveljnik naj
stopi naprej! Govoril bom z njim.«
»Nimamo poveljnika, iščemo si pravice sami,« je zatulil eden
izmed napadalcev.
»Kaj hočete?«
»Jesti. Lačni smo.«
»Dobro, Meščani vam bomo dali jesti in piti. Ampak s silo ne
boste nič dosegli. Postrelimo vas, kakor pse. Bodite pametni, pa vam
bomo dali, kar vam gre. Seveda le, ako takoj nehate ropati po mestu.
Zberite se na trgu in počakajte, kaj sklene mestni zbor. Takoj ga
skličemo.«
Arkebuzirji, vsi zagorelih, bradatih obrazov, umazani in zanemarjeni,
nekateri v obnošene raztrgane uniforme odeti, toda vsi dobro
20* 307
oboroženi in divjih pogledov, so se ozirali drug v drugega in se niso
mogli odločiti.
»Prisezi, da nas ne varaš!« je viknil eden izmed njih.
Adam se je odzval, ne da bi izpustil nastavljeno puško:
»Prisegam pri bogu in svetem evangeliju!«
Arkebuzirji so se spogledali in nasmehnili drug drugemu... Bogati
meščan je bil njihove vere, luteran.
»Bogami! Naš človek! Držal bo besedo,« je eden zagodrnjal. Večina
Karlovčanov so bili protestantski Hrvatje.
Drugi jih je pozval:
»Idimo!«
Pobrali so oba ranjenca in odšli.
Adam in Marija sta skozi okno sprejemnice gledala na trg in opazovala,
kako so se roparji klicali in zbirali. Nato so se pred magistratom
postavili v vrsto in čakali.
Zdajci je Adam odhitel na magistrat, poiskal slugo in mu kot
mestni poveljnik velel naj zbobna mestne svetovalce na sejo.
Pol ure pozneje so se zbrali vsi mestni očetje v tesni magistratni
dvorani.
Posvet je bil kratek. Ker so arkebuzirji po nerodnosti pijanega
mestnega vratarja vdrli v mesto, meščanom ni preostajalo drugega,
kakor da so jih sprejeli kot goste in skrbeli za njihovo prehrano in
nastanitev, dokler — no, dokler se bo razdivjani soldateski zdelo
primerno.
Zadeva se je v zadovoljstvo — ali nezadovoljstvo — vseh mirno
uredila. Vsak večji posestnik je dobil po dva, manjši po enega vojaka
na stanovanje in hrano.
Vse bi bilo zdaj v redu, če ne bi na Novomeščane pritisnila nova
velika skrb: po vsej deželi se je vedno bolj razširjala kuga.
Stolno mesto Ljubljana se je že dalj časa na vse načine otepalo
z njo, ampak vse prizadevanje ni rodilo kdo ve koliko uspeha. Kuga
je v Ljubljani pobirala dan za dnem svoje žrtve in meščani so bežali
iz. mesta in živeli po barakah na bližnjih gričih, na Rožniku in na
Golovcu, kakor leta 1564.
Seveda — brez hrane Ljubljančani niso mogli živeti. Z živili, katerih
prevoz ni bilo mogoče tako natanko nadzorovati, pa je kuga
našla vedno iznova pot skozi zastražena mestna vrata, posebno z dolenjske
strani, ki je bila okužena daleč po vaseh, skoraj do vrat
Novega mesta.
Novomeščani so zavarovali svoj »pomerij« in nastavili kužne straže
na glavni cesti, pa tudi na vseh tovorniških poteh, na mostovih in
308
križpotjih. Od vsakega, ki je hotel stopiti na tla novomeškega področja,
so zahtevali potrdilo, da prihaja iz neokuženega kraja.
Tudi na novomeških mestnih vratih so zahtevali taka potrdila,
ki so jih — kdo ve zakaj — imenovali »fedi«.
»Imaš fedi?« so izpraševali stražarji na cestah in mestni vratarji
vsakogar, ki je hotel priti na mestno področje ali skozi mestna vrata.
Edinole plemstvo in vojaštvo se je prosto gibalo po deželi. To
prednost je tudi temeljito izrabljal del karlovške posadke, ki se je
vgnezdil v Novem mestu in tam prezimil. Dan za dnem so se skupine
arkebuzirjev kakor turška vihra podile po bližnji in daljni okolici,
ropale po kmetijah živila, posiljevale kmečke žene in dekleta ter
stikale za denarjem.
In zgodilo se je,, kar so Novomeščani že dolgo s strahom pričakovali:
z zanemarjenimi vojaki se je pritihotapila v mesto — kuga.
V jutranjem mraku so grobarji zanesli iz Scheyerjeve hiše mrliča,
enega izmed obeh tam nastanjenih Karlovčanov. Pokopali so ga brez
pogrebcev v kotu kapiteljskega pokopališča. Prošt Montagnana je
takoj poslal oster protest na magistrat in zahteval, da se vsak za kugo
umrli pokoplje odslej zunaj mesta. Mestni očetje so določili za kužno
pokopališče njivo onkraj mestnega jarka.
Se istega dne se je vsa Scheyerjeva družina preselila na svojo
graščino Soteska. Vzeli so s seboj tudi služinčad. Le stara ključarica
je ostala v hiši in arkebuzirjev tovariš, ki so ga pa čez. dva dni tudi
mrtvega odnesli.
Prišel je mestni birič z vedrom apna in širokim čopičem ter napravil
čez Scheyerjeva vrata velik poševen križ ...
Kuga!
Po mestu je završalo. Vsi so bili zbegani. Zapirali so se v svoje
hiše in se izogibali drug drugega. Le po gostilnah so hrumeli neugnani
pijanci.
Kdorkoli je mogel, je bežal iz mesta. Adam Gričar se je dan po
odhodu Scheyerjevih izselil z ženo, hčerko in vso služinčadjo razen
stare kravje dekle Tone in kuharice Katre, ki sta izjavili, da mora
nekdo hišo varovati, ker bosta sicer arkebuzirja, ki sta spala nad
hlevom, še vdrla v stanovanje in vse pokradla.
»Pridi z nami, Katra!« je še enkrat povabila Marija zvesto deklo.
»Lepo zahvaljeni, gospa! Res ne morem. Kdo bi pa arkebuzirjem
dajal hrano?«
»Plačali bomo v gostilni hrano za njiju.«
»In Martek? Kdo bo zanj skrbel?«
»Mart je že teden dni na pristavi. Obdržali ga bomo tam.«
309
»Oh, gospa! Bojim se, da jim uide in se vrne. Saj vedo, da nikjer
ne vzdrži dolgo. Kdo bo pa potem skrbel zanj? Pokojni gospe sem
nekoč, ko so imeli hud srčni napad, obljubila, da bom skrbela za
Martka, če bi drugi pozabili nanj. Mrtvim moramo obljubo držati.«
Pustili so svojeglavo starko v mestu, ji izročili hišne ključe in
odšli. Mimogrede je Janže zapeljal voziček z raznimi živili k stari
Špehkovki in jo naprosil, naj včasih pogleda, kako živita stari služkinji
v zapuščeni hiši. Spehkovka, dasi že stara, zgrbljena in belolasa,
je bila še vedno nekakšna dopolnilna delovna moč Gričarjeve
hiše. Zahvaljevala se je za bogato darilo — vsakdo, ki je ostal v
mestu si je želel nabaviti čimvečjo zalogo živil. Revežem je kajpak
v zaprtem mestu pretila lakota.
Magistrat je moral urediti prehrano za ljudi, zaprte v okuženih
hišah, in za revno ljudstvo. Za reveže so kuhali v bivši Švarcovi
gostilni poleg magistrata, v okužene hiše pa so pošiljali hrano v košarah
po vrveh skozi okna.
Življenje v mestu je potihnilo. Malokdaj si videl človeka na ulici.
Karlovčani so pobegnili iz mesta. Ves promet se je ustavil. Po Velikem
trgu je rastla visoka trava. Med njo si je po jarkih na obeh
straneh trga delala pot gnojnica, ki se je v mavričnem lesketanju
odtekala po bregu navzdol proti Krki.
Mestna vrata so zaprli in zastražili.
Skoraj vsa hišna vrata na trgu so bila že s križem zaznamovana.
Vsak dan so tekali grobarji z novimi žrtvami iz mesta, Razkuževalci
so imeli mnogo dela. Za vsakim mrličem so zažigali po stanovanjih
brinje in pleskali vse stene, vrata in okna z apnom, postelje s posteljnino
vred pa zažigali na širokem trgu. Umrlo je že blizu sto štirideset
— dobra polovica — gospodarjev, vse skupaj pa skoraj osem sto
ljudi.
Na Gričarjevi hiši še ni bilo križa. Stari dekli sta tu živeli zaklenjeni
in od vsega sveta odrezani. Saj sta imeli doma vsega dovolj in
še preveč. Shramba je bila še vedno polna živil, v hlevu je stala krava
— konje so vzeli na pristavo — in na vrtu sta pridelali dovolj zelenjave
ter toliko sadja, da sta ga oddajali še Špehkovki, kadar je prišla
pogledat k njima.
Nekega dne pa je burno udarjal tolkač ob sprednja Gričarjeva
vrata. Kovinski glas je vztrajno donel skozi hišo. Starki, ki sta sedeli
pni mizi v kuhinji, sta se spogledali. Katri, ki je gnetla testo na deski,
se je zatresla brezzoba čeljust.
»Tona! Pojdi pogledat, kdo je!«
310
Tona, vkljub svojim petinšestdesetim letom še vedno močna in
•zajetne postave, je vrgla iz rok leseno žlico, s katero je zajemala iz
latvice kislo mleko in odšla navzdol odpirat hišna vrata.
Pogledala je skozi rešetko v vratih — morala je pogledati nizko
navzdol — pred vrati je stal Mart Gričar.
»Joj, Martek!« je vzkliknila in mu hitela odpirati.
Mart jo je pozdravil s svojim bedastim nasmehom in z drsajočimi
koraki odšel naravnost v kuhinjo. Bil je lačen.
Ko sta ga dekli napitali in napojili, sta se spogledali.
»Paziti bova morali, da nama ne uide v mesto. Lahko bi zanesel
kugo v hišo,« je rekla Tona.
Stara Katra je prikimala.
»Težko trnu bova ubranili pohajkovanje po mestu, saj nima nikjer
obstanka.«
Vendar sta ga še nekako ugnali. Vsa vrata sta vedno zaklepali.
Nekega jutra sta bili močno prestrašeni: v shrambo so vdrli tatovi,
ki so splezali čez zid sosednjega pogorišča in odnesli večino zaloge.
V mestu je bilo pač mnogo siromakov, ki so zaradi stroge zapore neusmiljeno
stradali, kajti občinska prehrana je bila zelo skromna.
Starki se nista dolgo razburjali. Hitro sta se potolažili: »Naj mu
bog blagoslovi! Gotovo je bil močno potreben. Midve pa od lakote ne
bova umrli,« je rekla Katra.
»Saj imam še nekaj moke in kaše v kuhinji.«
»In mleka imava na pretek, da ga še Spehkovki dajeva.«
»Poslali bova Spehkovko na pristavo po novo zalogo živil. Spravili
bova živila kar k sebi v sobo.«
Tako sta tudi storili. Poslali sta Spehkovko z velikim košem na
Grič in ji naročili, naj tam pove, da je Mart prispel v mesto.
Zvečer se je Špehkovka vrnila, toda ne sama. Z njo se je na
veliko začudenje vseh preživelih Novomeščanov vrnil tudi stari Gričar
s svojo sestro Urško in strežnikom Janžetom, ki je pripeljal dva
visoko natovorjena konja.
»Le kaj je prignalo trmastega starca v to okuženo gnezdo nazaj?«
se je vpraševal prošt, ko je slišal novico.
Bilo pa je tako:
Jakob Gričar, devetinosemdesetletni starec, se je že nekako pootročil.
Včasih ga je pičila sitna muha in za malenkost je rentačil po
pristavi, da so se ga vsi izogibali. Njegova prirojena lastnost, grabežljiva
skopost, ki se je v njegovih moških letih umaknila širokopotezni
trgovski dejavnosti, je v pokoju njegovega — sicer nepriznanega —
brezdelja na pristavi prišla spet na dan. Hodil je po kmetiji od jutra
311
do večera in povsod priganjal svoje ljudi k delu in redu, čeprav je
bil vsak po svoje dovolj vesten delavec. Zaradi malenkosti — včasih
zaradi sredi dvorišča ležeče trske ali prgišča ob skrinji raztresenega
ovsa — pa se je starec tako razburil, da se je že vsem neumno zdelo.
Ko je bila prispela na pristavo Špehkovka z novico o tatvini v
mestni Gričarjevi hiši, je starec kar ponorel. Pred očmi mu je bil
denar, ki ga je bil pred odhodom na pristavo zakopal v kleti — le
Adam in Marija sta vedela kam.
»Vse nam bodo raznesli! Vse uničili! To je zato, ker vedo, da ni
moškega pri hiši. Kakšna neumnost, pustiti dve stari babnici za varhinji
v hiši! Koliko let garanja je v moji hiši! Velika je kakor graščina.
Najlepša hiša v mestu! Koliko denarja sem vtaknil v pohištvo,
v preproge, v dragoceno posodje! In moja knjižnica! Že ta je vredna
težke stotake. Seveda, kdor za vse to ni s prstom mignil, ne zna ceniti
vrednosti v?ega tega.« Od strani je pogledal na sina Adama, ki je pri
oknu mirno snažil svojo puško, in zaključil: »Ampak iz. mene se
novomeške barabe ne bodo norčevale in mi izropale hišo. Se danes se
vrnem v mesto.«
Zdajci je Adam vendarle okrenil glavo.
»Oče! Življenje je vendar več vredno kakor blago! Ce bi bila hiša
polna cekinov, bi se ne izplačalo tvegati življenja zanjo. Ali so gospod
oče pozabili na — kugo?«
»Kuga se ne naleze od daleč. Jaz pa ne bom hodil okrog kužnih
bolnikov in nihče od mojih ljudi ne. Ne bom odpiral niti hišnih vrat,
niti oken — kako naj kuga najde pot v hišo? Saj ne bo prvikrat,
da se bom znal ubraniti te bolezni. Kolikokrat sem jo srečal na
svojih potovanjih! Nikoli me ni zgrabila.« In poklical je: »Urška! Pripravi
mi nekaj obleke in perila! Vrnem se v mesto.«
»Jezus Kristus!« je kriknila Urška iz veže in pritekla v izbo, kar
so ji dale stare noge: »Ali si ponorel? Ali bi rad dobil kugo?«
»Ne, prav nič si je ne želim. Sicer sem star in goden za grob,
pa vendarle vidim, da sem še potreben na svetu. Špehkovka je rekla,
da starki le s težavo zadržujeta Martka v hiši.«
Zdajle zvitorepi — si je mislila Urška. Nikoli se ni zmenil za
pohabljenega sina. Kako, da je zdaj tako v skrbeh zanj?
»Se kugo mi zanese v hišo, ubogi bedak. Kako bodo potem gospodarili
v hiši razkuževalci, to si lahko misliš. Vse mi bodo odnesli, razen
oken in vrat.«
A — tako! Ni mu do sina. Zakopal je nekje v kleti svoje srebro
in zlato. Zanje se boji. Le za premoženje mu je hudo. Jaz pa si tako
312
želim, le enkrat še videti svojega sina! Moj Dorče! Ne upa se priti
do mene ... Kmalu bo prepozno ...
Nekaj časa je bilo vse tiho v izbi...
»S teboj pojdem,« se je Urška nenadoma oglasila iz kota, kjer je
čepela ob skrinji in jemala bratovo perilo iz nje. Zdelo se je, da mora,
mora še enkrat videti sina.
Jakob jo je najprej debelo pogledal. Potem je prikimal in zvil
tanke ustne v posmeh:
»Prav. Tri starke boste že zalegle za eno mlado gospodinjo.«
»Gospod oče! Naj ostanejo tukaj! Lahko se zgodi —« se je od
okna, kjer je šivala, oglasila Marija.
»Nič se ne more zgoditi pametnemu človeku, ne boj se, Marija!«
je kratko in oblastno odrezal starec in dodal: »Reci Janžetu, naj otovori
dvoje konj z živili — ob izpraznjeni shrambi ne bomo mogli
živeti.«
»Oh, seveda!« se je prestrašila Marija nad svojo brezbrižnostjo.
Vrgla je šivanje iz rok in odhitela, da vse pripravi.
Urška se je zganila pred skrinjo ... Ali bo jokala Nežika, če se
bo moral mož vrniti v mesto! Skoda bi bilo Janžeta, če — če se ne bi
nikoli več vrnil k svoji družinici! Dvoje negodnih otrok ima ...
Starka je globoko vzdihnila in vstala, da stlači bratovo perilo in
obleko v popotno vrečo. Potem je še sebi pripravila nekaj najpotrebnejšega.
Po izdatni malici so se poslovili. Rahločutni Mariji so pritekle
solze po licih, ko je podala roko tastu in teti Urški... Bila sta mi
vedno kakor oče in mati, si je mislila. Zdelo se ji je, da ju vidi
zadnjikrat.
»Gotarda pozdravi!« je Urška prišepetala Mariji na uho: »Mojega
ljubljenca!« je še pristavila in poljubila Marijo na obe lici. Tudi onat
Tudi Urška čuti, da se poslavlja za vedno — je pretreslo Marijo.
Rekla pa ni nič. Vedela je, da Urška svoje čustvenosti nikoli ne razkazuje.
Tam pri konjih z visoko natovorjenimi oprtniki sta se poslavljala
Janže in Nežika.
Janže se je sklonil in dvignil triletnega sinčka k sebi. Potem je
postavil otroka na tla in položil levico na glavo dvanajstletni hčerki,
z desnico je stisnil ženi Nežiki roko.
»Ne jokaj, Nežika! Kuga zame ne bo marala, boš videla, da ne.
Saj se v soboto vrnem. Konje pripeljem nazaj in gospa so rekli, da
bodo dali še nekaj žita v mlin. Tisto moko mi pripravite, da jo odnesem
v mesto. In srajco mi operi, da se preoblečem!«
S temi stvarnimi naročili je poizkušal skriti svoje ganotje.
Spehkovka, oprtana s polnim košem, je že stala na dvoriščnih
-vratih in velela mlademu hlapcu, ki je odpiral vrata:
»Skoči mi po kakšno palico, da se bom opirala nanjo. Ta vrag je
težak, jaz pa sem že stara.« In popravila si je oprtni koš, napolnjen
z. mastjo, maslom, mesom in drugimi dobrotami... Zdaj bo že šlo,
zdaj ne umremo od lakote — si je mislila. Le to ji ni šlo v glavo,
kaj je pičilo »starega in Urško«, da sta silila v okuženo mesto.
To je bil v prihodnjih dneh tudi predmet razgovora po vseh novomeških
družinah, kar jih je še ostalo.
Sčasoma so se naveličali govoriti o tem. Gričarjeva hiša je ostala
zaklenjena in vsa okna na trg so bila vedno zaprta.
Vse, kar so Novomeščani mogli opaziti iz življenja v hiši bogatega
Gričarja, je bil ob toplih večerih poznega poletja stari Gričar sam,
ki se je — še vedno krepak in le malce sklonjen, dasi ves belolas —
včasih povzpel na razgledni hodnik svoje vrtne lope in se razgledoval
po prelepi okolici.
Nekega dne pa je v tihi Gričarjevi hiši nastal poplah: Martek je
ušel! Izmuznil se je bil iz vrta medtem, ko je stari Gričar poslal strežnika
Janžeta v hišo po knjigo, po Lutrovo biblijo, ki jo je starec še
vedno rad prebiral — saj se mu je zdelo, da ob prebiranju znanih
besed sliši glas svoje ljubljene pokojne žene, ki je nekoč vsako jutro
in vsak večer prebirala družini to knjigo In jo še posebej razlagala
služinčadi, ki nemščine ni razumela.
»Išči ga! Saj ne more biti daleč!« je stari gospod poslal slugo na
uldco.
Janže je tekel naprej h Gorenjim vratom. Mestni vratar Martu
ni bil odprl vrat in ga ni videl. Sluga je tekel na trg, pogledal v
vsako stransko ulico, vprašal vratarja pri Spodnjih vratih — ne,
nikjer niso videli bebca. Na stavbišču novega mostu, ki so ga postavljali
pri Spodnjih vratih čez Krko, Marta ni bilo. Delo je tudi
tukaj — kakor po vsem mestu — počivalo.
Janže se je napotil v gornji del mesta. Prazne ulice ... križi na
vratih in oknih,.. izumrli, odprti domovi, ki so jih razkuževali...
ponekod otroški jok, stokanje bolnikov.,. vsa hišna vrata zaklenjena,
delavnice zaprte. Stopil je po stopnicah navzgor na kapiteljsko
pokopališče do novozidane cerkve — bila je zaklenjena. .Sel je
proti proštiji in se oziral po vrtovih pred njo. Poizkušal je odpreti
proštijski hlev — bil je zapahnjen od zunaj.
»Kaj pa iščeš tod?« se je skozi proštijsko okno nekdo zadrl nanj.
Janže se je ozrl. Na oknu je zagledal prošta.
■314
»Martek Gričar je izginil. Iščem ga po vsem mestu.«
»Išči ga Na Bregu! Videl sem ga iti mimo mežnarije navzdol.«
Prošt je zaprl okno, še preden se je mogel JanŽe zahvaliti.
Naročil bi mu bil pozdrav z.a mater — si je mislil Montagnana in
že hotel zopet odpreti okno, pa se je premislil. Kaj bi rekli ljudje, če
bi naročil pozdrave samo za Urško Gričarco? Da bi jih sporočil tudi
staremu protestantu Jakobu Gričarju, ki proštu nikoli ni bil posebno
naklonjen, bi bilo pa vendar preneumno. Torej je svojo namero opustil.
Janže je res dobil Martka v ozki ulici Na Bregu. Klečal je na
široki vegasti klopi pred leseno bajto, poleg vrat, na katerih se je
svetil — kužni križ. Okno nad klopjo je bilo odprto. V bajti je stokal
bolnik. Martek je gledal skozi okno v kočo in se smehljal bolniku.
»Martek! Pojdi z menoj!« ga je Janže prijel pod pazduho in potegnil
s klopi.
Mart je brez ugovora odklobuštral s strežajem domov.
»Po vsem mestu sem ga iskal. Nazadnje so mi prošt povedali, da
so ga videli iti navzdol proti cerkovnikovi hiši. Dobil sem ga Na
Bregu. Klečal je na klopi pred zaznamovano bajto in skozi odprto
okno gledal vanjo.«
Stari Gričar se je zganil.
Urška je prebledela.
»Preobleci ga in umij!« je kratko zapovedal Gričar.
Janže je takoj storil, kakor mu je bilo ukazano. Toda — bilo je
prepozno in vse zaman. Zvečer je bilo Martu že slabo, da je komaj
lezel naokrog. Ponoči ga je zvijalo po trebuhu, da je mik) stokal.
Urška mu je kuhala kamilice in druge čaje, da bi mu ustavila krče
v črevesju. Drugo jutro je Mart sicer z Janžetovo pomočjo vstal, toda
že po prvem koraku se je onesvestil. Ni bilo več dvoma — nalezel
je kugo.
Spravili so ga nazaj v posteljo in poklicali zdravnika. Vidno je
otekal v obraz, v roke in noge. črnikaste lise so se mu pokazale po
vsem telesu.
Prišel je doktor Šober, pogledal bolnika od daleč in skomignil
z rameni!
»Kuga!« je rekel kratko.
Dodal je nekaj navodil in se poslovil od starega Gričarja, ki ga je
spremil do vrat.
»Dva do tri dni,« je dejal že med vrati. »Šlo bo hitro, ker je slaboten.
«
Stari gospod je prikimal. Potem je v zadregi pomencal:
315
* »N-nekaj bi jih prosil, gospod doktor. Ne bi rad, da mi hišo zaznamujejo.
Pripravljen sem, da to uslugo bogato nagradim. Jamčim
jim, da nihče od nas —«
»Zelo žal mi je, gospod Gričar, Rad bi jim ustregel, toda — to
bi me stalo glavo, najmanj pa dosmrtno ječo. Prišel je strog odlok
iz Gradca — res, žal mi je.«
Ze pol ure pozneje sta prišla z magistrata dva biriča. Eden je
zahteval ključ hišnih vrat, drugi je imel v levi roki vedro z apnom,
v desni širok čopič in ne da bi se zmenil za koga, je naslikal preko
lepo rezljanih hrastovih vrat velik poševen križ, prav takšnega,
kakršnega je že naslikal na poldrugi sto hišnih vrat v mestu ...
Stari bogati Gričar je bil jetnik v svoji hiši, ki so mu jo zaznamovali
prav tako kakor katerokoli raztrgano bajto v »ulici siromakov
«, na Bregu.
Zdravnikova prerokba pa se ni izpolnila. Mart je ležal že teden
dni. Temne lise po telesu so se mu izpremenile v ostudne gnojne bule,
toda — bebec ni umrl.
Pač pa je njegovega strežnika Janžeta že četrti dan hudo prijelo.
Vlekel se je še nekaj ur po hiši, potem je obležal. In zjutraj — zjutraj
je Katra dobila Janžeta — še pred dvema dnevoma krepkega in
zdravega — mrtvega v postelji. Široko razprte oči v črnolisastem
zabuhlem obrazu so bile z grozo uprte v strop.
»Revež! Težko se je ločil od sveta! Bog mu daj večni mir in
pokoj!« je pomolila pobožna Katra, stopila k Arliču in ga pokrižala
na čelu, ustnah in prsih. Nato je odbežala, da pove gospodarju žalostno
novico.
»Gospod! Janže je umrl!«
Gričar, ki je s knjigo na kolenih dremal v naslonjaču, se je ves
stresel. Dvignil je pogled in ga zapičil v staro kuharico.
»Kdo je umrl?«
»lanže. V svoji kamri leži mrtev na postelji. Strašno je črn v
obraz.«
Starec je vstal. Knjiga mu je zaropotala na tla. Hotel se je prestopiti,
toda kolena so se mu zatresla od strahu in sesedel se je nazaj
v naslonjač. Zakril si je prebledeli obraz z roko in dahnil:
»Povej zdravniku, kadar pride k Martku!«
Prijel je za palico, naslonjeno ob stol, pobral z drugo roko knjigo,
vstal in počasi odkrevsal preko hodnika v svojo sprejemnico. Kolena
so ga komaj ubogala.
316
»Slabo mi je zaradi razburjenja. Eh, star sem, star!« je polglasno
govoril sam s seboj: »Ta vražja bolezen je še mene nagnala v strah.
Tako močan, utrjen človek, kakor je bil Janže, pa ga stare preko
noči! Sicer je že pred tremi dnevi potožil, da ga »nekaj zavija«. Kdo
bi si mislil, da ga bo tako hitro zvilo? Kaj bomo zdaj brez njega?
Kje naj dobim drugega strežnika za Martka?«
Odprl je tajno knjižnico, spravil knjigo in tajno polico spet zaprl.
Odvlekel se je v spalnico in sedel v kotiček k peči, ki je bila zakurjena,
ker je Katra pekla kruh. Vkljub topli peči je starca stresal
mraz — sredi poletja!
Katra mu je prinesla zajtrk in ga razpostavila pred njim na mizi.
Spodaj se je čulo odklepanje hišnih vrat. Ključ so še vedno imeli
na magistratu.
»Aha! Zdravnik!« je rekla starka in odhitela iz sobe.
»Zapri vrata za seboj!« je Gričar zaklical za njo.
Vrnila se je in zaprla vrata v spalnico v trenutku, ko je šel
zdravnik preko sprejemnice v Martovo sobo. Zdravnika sta spremljala
kužni nadzornik in Urška.
»Spi,« je rekla Urška, ko sta z zdravnikom stopila k bolnikovi
postelji.
. »Odkrite ga!« je zapovedal zdravnik.
Urška je odgrnila odejo in dvignila Martkovo spalno srajco. Črne
lise z gnojnimi bulami so zbledele. Gnojni uljesi so se sušili.
»Ozdravel bo,« je ugotovil zdravnik.
Urška se je oddahnila.
»In strežaj? Kaj je z njim?«
»Mrtev.«
»Mrtev?«
Urška je prikimala.
Doktor Šober je vzdihnil... Da, tako je — kuga je zloben, neizprosen
vladar. Gre milostno mimo ničvrednega bebca, nekoristnega
člana človeške družbe, pa zgrabi in stare močnega, zdravega človeka,
rodbinskega očeta in pridnega delavca ...«
»Poslali bomo grobarje po mrliča. In drugi ste zdravi?«
»Zdravi, hvala bogu!«
»No, prav. Tegale pridem še jutri pogledat. Mislim, da bo kmalu
vstal.«
Tistikrat se zdravnik ni zmotil. Martu je šlo vidno na bolje. Drugo
jutro je že sedel, z blazinami oprt, na postelji in pozdravil zdravnika
s svojim bedastim smehljajem.
317
»No, vidite, saj bo šlo!« se je zdravnik bodrilno nasmehnil stari
Urški, ki je bila videti prav izmučena.
Starka je pokimala, toda njen obraz je ostal resen in zaskrbljen.
»Da — ampak brat mi nič kaj ne ugaja. 2e sinoči je rekel, da ga
ves dan mrazi. Danes pa še ni nič jedel. Pravi, da mu je slabo. Vstal
je sicer, pa se je vlegel zopet na posteljo.«
Doktor Šober je pazljivo opazoval konice svojih čevljev in molčal
... Torej — tudi bogati Gričar je na vrsti! Da, da, kuga ni izbirčna:
bogat, reven, mlad, star — vsak ji pride prav.
»Tudi kuharica je zbolela,« je Urška nadaljevala. »Vstala je, pa
se je onesvestila, da jo je krepka kravja dekla Tona morala odnesti
nazaj na ležišče.«
Zdravnik je dvignil pogled in ga ustavil na bledem, drobno nagubanem
obrazu starke.
»Oprostite, koliko ste stari, gospa?« je vprašal in si mislil: Revše
staro! Kako je izgarano!
Urška ga je nekoliko začudeno pogledala.
»Stiriinosemdeset jih imam.«
»Ali naj vam pošljem strežnika alii strežnico? Zdaj je v mestu že
precej takih ljudi, ki so srečno preboleli kugo.«
»Ne, hvala, gospod doktor! Mislim, da bova s Tono že zmogli delo.«
»Prav. Gospodu bratu skuhajte močnega črnega vina. Tudi požirek
žganja bi mu morda ne škodoval od časa do časa. Razkužil mu
bo želodec in čreva. Tudi vam bi ga svetoval, da se vas bolezen ne
prime. Umivajte si roke in privežite si v žganje namočeno cunjo čez
nos in usta, kadar strežete bolnikom. Ali ste preskrbljeni s hrano?«
»Da, še jo imamo za nekaj dni. Naročila bom Spehkovki, naj nam
še kaj prinese s pristave, saj pride vsak dan k plotu zadnjega dvorišča,
da nam vrže nekaj zelenjave in sadja čez plot, ker so nam
zagradili izhod na vrt.«
t
»Mhm. To pač ne gre drugače. Prebivalci okuženih hiš se ne morejo
prosto izprehajati po mestu. No, sicer pa kuga že pojema in
mislim, da se je kmalu rešimo.«,
Res je bilo vedno manj novih primerov kuge. Toda tned njimi
sta bila Gričarjeva kuharica in — Jakob Gričar.
Tretji dan sta bila oba mrtva.
Prišli so grobarji in zanesli drugega za drugim iz hiše. Toda z
večjo in lepšo krsto so krenili na kapiteljsko pokopališče, manjšo, iz
surovih desk zbito, pa so odnesli na kužno pokopališče. Na Urškino
željo je Spehkovka posredovala pri proštu, da so Jakoba Gričarja pokopali
poleg njegove žene.
318
»Urška Gričarca jim sporočajo: Ce po tej božji preizkušnji ostanejo
živi, poravnajo sami stroške za bratov pogreb. Ce bi jih pa božja
milost poklicala k sebi, naj gospod prošt dovolijo, da grobarji pokopljejo
še Urško Gričarco v bratovi bližini. Račun bodo že gospod Adam
poravnali, kadar se vrnejo v mesto!«
»2e prav. Sporočite Urški Gničarci, da bom vse uravnal po njenih
željah,« je odgovoril prošt z okna svoje pisarne — v proštijo ni puščal
nikogar... Spomnil se je želje svoje matere, ki je ni nikoli izpolnil
in pristavil je: »Poslušajte žena! Povejte Urški Gričarci, da bom
jutri dopoldne ob deseti uri delil bolnikom na Trgu božji blagoslov
in odvezo grehov. Kdor hoče biti te tolažbe deležen, naj se pokaže
na oknu in naj mi odgovori z znamenjem svetega križa!«
»Povedala bom, častiti gospod.«
Prošt je zaprl okno, Spehkovka pa je vsa zadovoljna odhitela.
Drugi dan, točno ob desetih je prišla od kapitlja navzdol skupina
cerkvencev: na čelu je stopal cerkovnik s križem v roki, za njim pa
je šel odrasel ministrant — otrokom je bilo prepovedano hoditi po
ulicah — za ministrantom je veličastno korakal prošt v polnem ornata
s palico in mitro, dva kanonika sta zaključila sprevod. Zavili so okrog
pogorišča, ki ga je bil Gričar spremenil v vrt, pa so ga Gričarjevi le
redkokdaj uporabljali. Sprevod se je ustavil takoj poleg pogorišča pri
Kramarjev! hiši. Tam je stal pri majhnem okencu mladi Kramar sam.
Kuga mu je ugrabila ženo, očeta in dvoje otrok. Najstarejšega je poslal
na kmete, sam pa je pravkar s težavo okreval.
Takoj nato je krenila proštova skupina pred Gričarjevo hišo.
Zgoraj so se odprle oknice in na oknu se je pojavil smrtno bled obraz
starke — Urške Gričarce. Prošt je dvignil roko k blagoslovu. Urška
se mu je komaj opazno nasmehnila in se pokrižala s tresočo se roko ...
»Zadnjikrat ga vidim, zadnjikrat! Zbogom, zbogom, Dorče moj!«,
so šepetala njena brezzoba usta. Pogled se ji je zameglil od solza.
Obrisala jih je z rokami.
Še za trenutek so je prošt obotavljal. Tudi njega je prešinilo prepričanje:
Ne bom je več videl, nje, edinega človeka, ki me resnično
ljubi na svetu, vkljub vsej moji grdobiji...
Sprevod je nadaljeval svoj obhod.
Pet dni pozneje so pokopali Urško Gričarico poleg njenega brata
na kapiteljskem pokopališču. Prošt je gledal od daleč skozi proštijsko
okno, kako so grobarji metali prst na njeno krsto, da je votlo bobnelo.
Toda Polydor Montagnana ni imel poguma, da bi stopil dol in blagoslovil
grob svoje matere.
319
19. poglavje
Kuga se je naposled vendarle polegla. A takoj za njo je prišla
nad Krajino nova nadloga:
Po deželi se je raznesla vest o brezobzirnem nastopanju škofa
Hrena. S procesijo je prišel pod noč v Špitalsko cerkev v Ljubljani, .
z velikim kladivom razbil krstni kamen, zapovedal odpreti vse grobnice
v cerkvi in pometati protestantske mrliče v Ljubljanico. Na Trgu
v Ljubljani je dal zažgati osem voz. luteranskih knjig in nekaj dni nato
še tri vozove. Ustanovil je protireformacijsko komisijo, ki je brez
prizanašanja — izlepa ali .izgrda — »izpreobračala« luterane po vseh
večjih mestih kranjske dežele.
Lepega — za novomeške luterane črnega dne v marcu leta 1602,
se je tudi v Novem mestu pojavila protireformacijska komisija pod
vodstvom škofa Hrena v spremstvu vicedoma Kobenclja in deželnega
oskrbnika Paradajzarja. S komisijo je prišel močan oddelek deželnih
biričev.
320
' N
«>

Komisija se je nastanila v proštiji. Poleg škofa in vicedoma je
sedel v njej deželni sodnik s tropom prisednikov, pisarjev in slug.
Po vrsti so klicali pred komisijo vse novomeške luterane. V mestu
Je nastal pravi poplah. Marsikdo bi se bil rad umaknil zasliševanju,
toda na mestnih vratih je stala podvojena straža.
»S kakšno pravico nam omejuje škof našo meščansko svobodo, bi
rad vedel,« se je jezil Jakob Krajec mlajši, proti sosedu Juriju Uršiču,
sinu Mateja Uršiča.
Sosed je skomignil z rameni:
»Škof je božji' in nadvojvodov namestnik,« se je norčeval.
Pred komisijo pa sta oba klonila. Nikogar niso mučili s »strogim
izpraševanjem«, kakor so meščani pričakovali. Postavili so vsakega
pred izbero: Ali se pokatoličiš ali se izseliš iz države.
Pustiti dom? Podati se z ženo in otroki na tuje, v negotovost?
In še oddati deseti del premoženja? Ne. Človek živi samo enkrat.
Drug za drugim so prinašali komisiji spovedne listke kot dokaz
svoje izpreobrnitve. Tudi Uršič in Krajec sta ga prinesla — in mnogo
drugih trdnih protestantov je klonilo: potomci Primoža Vojske —
v grobu bi se obrnil bojeviti Primož, ako bi to vedel! — vdova bogatega
Rotterja, mestni pristav Martin pl. Raab z. družino, Jernej Vodnik
s sinom in še mnogo, mnogo drugih.
Družina Adama Gričarja se še ni vrnila s pristave. Vendar je
birič tudi v Gričarjevo hišo prinesel vabilo. V hiši je bival le Mart
Gričar s svojim novim strežnikom Alešem, stara kravarica Tona in
nova kuharica Liza.
Ko se nihče Gričarjevih ni odzval vabilu, je eden izmed sodnih
prisednikov opozoril deželnega sodnika na to.
»Zasedite hišo meščana Gričarja in privedite sem vse člane njegove
rodbine!« je zapovedal namesto sodnika škof sam. Bil je rdeč
od togote.
Tomaž Hren je bil človek srednjih let, svetlolas in modrih oči,
ki pa so imele trd vročičen lesket. Njegov nos je bil precej dolg ter
na koncu nekoliko zabuhel in rdeč. Kazal je, da škof rad in mnogo
pije. Pa ne le pil, tudi jedel je Hren rad dobro in obilo. Pojedine,
ki jih je prirejal, kadar je bival v Ljubljani — to sicer ni bilo mnogokrat,
ker je stanoval večnoma v Gornjem gradu — so bile po bogati
izberi najbolj redkih, včasih iz. daljnih dežel dobljenih jedi in pijač
znane po vsej državi. Zgodilo se je, da je sredi zime gostil povabljence
s svežimi rdečimi jagodami dn sladkim španskim vinom ali z drugimi
redkimi dobrotami, ki so kazale, da je škof pravi sladokusec.
21 321
L.
Ob takšnih prilikah se je vodja protiprotestantske gonje vselej prav
pošteno napil in vinjen kvasil največje neumnosti, grozil luteranom
in se napihoval na vse načine.
Montagnana, ki je poznal škofove slabosti, se je pošteno trudil,
da je kolikortoliko zadovoljil škofovo strast do dobre jedi in obilne
dobre pijače.
Ko je slišal Hrenovo povelje glede Gričarjeve rodbine, se je zganil...
Kolikšna muka srečati svojo nekdanjo ljubico in mater svojega
sina pred neizprosno protireformacijsko komisijo! Ali bo prenesel
zaničljivi blesk iz njenih črnih oči? Saj bo vedela, da je njeno zasliševanje
njegova krivda. Mislil je, da bo škof vse luterane klical v
Ljubljano na zasliševanje. Da bo prišla komisija v Novo mesto, tega
takrat, ko je odposlal listo protestantov, ni vedel. Z lahkoto bi bil
Marijo črtal iz seznama luteranov, njo in vso njeno rodbino, če bi bil
le hotel. Toda tega on ni hotel... Morda bii bil to storil, če bi še
živela njegova mati. Le misel nanjo ga je včasih še omehčala. Ampak
ona njegove hudobije ne vidi več. Zakaj bi si ne privoščil srečnejšega
tekmeca, ki je užival vse, kar je bilo pravzaprav njegovo, Montagnanovo:
ljubezen lepe Marije in ljubezen njenega sina...
Ne, ne. Zaničujeta in sovražita me že tako in tako. Nekoliko več
ali manj me ne bo bolelo ... Najbolj ju udarim, če udarim oba. Sicer
pa se moram držati svoje dolžnosti in nimam izbire.
Tako je prošt cinično zaključil svoje razmišljanje. Vzravnal se je v
naslonjaču in brezbrižno podprl brado ž roko. Druga roka se mu je
igrala z zlatim medaljonom, v katerega je bil vrezan Kristusov
monogram.
Montagnana se je že precej postaral v zadnjih letih. Njegov gladko
obriti obraz je bil naguban, nos vinsko zabuhel, oči bolj stisnjene,
lasje pa so močno osiveli in redki, padali v gladkih dolgih predenih
preko belega ovratnika na črno, z vijolično svilo obrobljeno sutano.
Mož je bil videti najmanj deset let starejši, kakor je bil v resnici.
Bil pa je tisto leto šestdeset let star. Razuzdanost in zloben posmeh
sta se mu neizbrisno zarisala v obraz. Cim starejši je bil, tem razloneje
sta stopala na dan. Noben hinavski nasmeh ju ni mogel več
prikriti.
Menda noben član protireformacijske komisije ni ob zasliševanju
novomeških protestantov tako užival kakor Polydor Montagnana...
Zdaj vas imam na kolenih! Mislili ste, da vam bo pomagala starčevska
brezbrižnost in prevelika oddaljenost oglejskega patriarha Francesca
Barbare. Zmotili ste so! Jaz, ki ste me prezirali, sem dosegel, da je
nadvojvoda v svojih deželah izpodnesel patriarhovo oblast in jo,
322
izročil ljubljanskemu škofu Hrenu. Zdaj se spoprimete s človekom
volčjega srca, ki ne pozna prizanašanja. Ha! Nastrgali vam bodo
»hrena«, da vam njegov duh iztisne solze iz. oči, vam in vašim
družinam...«
»Izprašujte, gospod pristav, dokler se ne vrne gospod sodnik!« je
zapovedal škof Hren mlajšemu človeku v sodniškem talarju.
Pristav je živo zardel, se važno vzravnal in poklical drobno ženico,
ki je sedela na zatožni klopi:
»Vdova Poskokovka!«
Zenica pokrita z belo platneno avbo, kakršne so nosile revne meščanke,
je vstala.
»Zakaj je prišla sama? Kje ima moža?«
Zenica j? pristava debelo pogledala. Ali je ni pravkar poklical za
»vdovo«? Škof ga je ošvignil s hudim pogledom svojih živomudrih oči.
V ozadju je nekdo prhnil v smeh.
»Saj vedo, da sem vdova! Mož mi je umrl lansko leto.«
Rdečica v pristavovem obrazu se je kar mučno poglobila.
»Kdo — kdo je potem ta Jurij Poskok, ki je bil tudi poklican
pred komisijo?« je s težavo izdavil.
»Moj sin.«
»In kje je?«
»Ne vem. Odšel je po zaslužku preko Kolpe.«
Preko Kolpe je bila zemlja grofov Zrinjskih. Mnogo protestantov
se je zateklo tiste čase pod njihovo zaščito .. .
»Torej živi ona zdaj sama?«
»Sama.«
»H kakšni veri se priznava?«
»H Kristusovi.«
Spet je bil pristav v zadregi. Pogledal je proti sedežem komisije.
Srečal je teman pogled vicedoma Filipa Kobenclja. To ga je še bolj
zmedlo. Zaječal je nekaj, česar ni nihče razumel.
»Ali je luteranka?« je škof naravnost treščil v Poskokovko.
»Sem,« je odgovorila ženska kratko in brez oklevanja ... Kaj mi
pa morejo — si je mislila — ničesar nimam, da bi mi vzeli. Ubili me
pa menda ne bodo takoj. Pa če tudi! Kaj mi je do tega pasjega
življenja!
Hren se je zganil. Preprosto, samozavestno priznanje beraško oblečene
meščanke ga je zadelo kakor zasmeh njegove neomejene moči,
moči »velikega inkvizitorja«, kakor so ga imenovali v Ljubljani. Trdo
kakor jeklo so se zasvetile njegove oči. Zapičil je pogled v njeno
21* 323
mirno, starčevsko nagubano, v trdi življenjski borbi izsušeno obličje
in zapovedal pristavu:
»Začasna razsodba!«
Pristav je vstal, vzel v roke formular in začel brati razsodbo, po
kateri je bila meščanka Poskokovka obsojena kot luteranka na plačilo
sto goldinarjev kazni za sodne stroške. Ako v teku treh mesecev ne
bi svoje izjave preklicala in pri verski komisiji v Ljubljani predložila
spovednega listka v dokaz, da je prestopila v katoliško vero,
mora brezpogojno zapustiti dežele Notranje Avstrije.
»Ali je razsodbo razumela?« je vprašal škof.
»Razumela. Kazni pa ne morem plačati,« je starka mirno odgovorila.
»Zakaj ne? Ali ni hišna posestnica?«
»Hiša nam je že pred leti pogorela. Bajta, v kateri stanujeva s
sinom, pa je brez pohištva in se na eni strani že podira.«
Škof si je z eno roko pogladil svetlo, redko brado, z drugo je
pobobnal s prsti po. mizi. Res je bil sam v zadregi, kaj naj stori z
beraško meščanko.
»Zaprite jo za teden dni v stolp ob kruhu in vodi!« je odločil.
Zunaj se je Culo čudno vpitje. Ko so biriči odprli vrata, da odvedejo
obsojeno luteranko, je vstopila s hodnika straža, za njo pa
pohabljenec, ki se je na vso moč trudil, da se iztrga drugemu stražarju,
ki ga je vodil pod pazduho. Za biričema in »hudodelcem« je
stopil v dvorano sodnik z. dvema prisednikoma in dvema biričema.
Komisija jih je sprejela z mrkimi pogledi.
Hren, ki je mislil, da bo udaril po najbogatejšem novomeškem
luteranu Gričarju, je zaslutil, da se mu je bogataš izmuznil.
Filip Kobencelj, zagrizen katoličan, je spoznal, da je bila nameravana
aretacija vplivne luteranske rodbine udarec v prazno ... Vse
mesto se nam bo smejalo — je vicedom, ves besen, pomislil.
Montagnana se je zganil, ko je videl bebca namesto svojega srečnejšega
tekmeca Adama. Bil je močno razočaran, da ni prišel na svoj
maščevalni račun.
»Kaj je z rodbino Adama Gričarja?« je škof vprašal sodnika.
Ponižno se je deželni sodnik poklonil pred mogočnim predsednikom
protireformacijske komisije in povedal:
»V hiši meščana Gričarja prebiva že več kakor tri leta samo
služinčad z gospodarjevim bratom, umobolnim Martom Gričarjem.
Ostali člani rodbine so že od izbruha kuge na svojem posestvu.«
Škof je oprl komolec ob naslonilo svojega stola in si z roko pogladil
redke brke in kratko brado. Montagnana, ki je sedel poleg
njega bi bil prisegel, da je Hren siknil prostaško kletvico med zobmi.
324
»Kje je to posestvo?« se je potem zadrl na klop, kjer je sedel
novomeški mestni sodnik Pavel Cestnik s svojim pisarjem Lenartom
Melarjem in tremi notranjimi svetniki. Morali so biti verski komisiji
vedno na razpolago za različna pojasnila.
Pavel Cestnik, »dzpreobrnjen luteran, se je dvignil in spoštljivo
odgovoril:
»Slabe pol ure od gradu Otočec.«
Hrenu so se zasvetile oči.
»Torej na državnem fevdu, gospod deželni oskrbnik?«
Paradajzar je zmajal z glavo:
»Tisto zemljo so takratni graščaki na Otočcu, ViUandersi, podarili
kapitlju.«
»Aha! Torej spada to posestvo pod njihovo oblast, gospod prošt?«
Montagnana je obžaloval, da ni mogel pritrditi.
»Gričarjev oče se je odkupil tlaki in kupil je kot svobodnjak
zemljo od kapitlja. Našel sem pogodbo v arhivu. Večji del posestva
je še potem dokupil kot svoboden meščan.«
»Torej pripada posestvo mestnemu pomeriju?« je Hren ves vesel
pograbil priliko za izhod iz zagate.
Mestni sodnik Cestnik se je kar potil od zadrege.
»Ne. Zemlja je bila prvotno fevdalna last. Otočec je fevd. Graščaki
z Otočca so imeli svojo lastno krvosodno oblast. Potem je postala
zemlja z vladarjevim privoljenjem kapiteljska, torej cerkvena last.
Kapitelj pa jo je z vsemi pravicami prodal svobodnjaku. Mislim, da
spada tista zemlja edinole pod državno oblast kakor vsa zemljišča
svobodnih posestnikov.«
»Ce vzamemo, da je sploh vsa zemlja državna last,« je mirno pristavil
Kobencelj.
Hren ga je od strani pogledal. Sam ni vedel, kako bi se lotil Gričarja
... Prositi bom moral nadvojvodo, naj me pooblasti, da v takih
primerih nastopim v njegovem imenu — si je mislil — potem se
lahko lotim vseh svobodnih posestnikov in vseh fevdalcev.
»Kaj je zdaj s tem bebcem?« je vprašal in pogledal na Martka,
ki se je umiril in sedel brezbrižno na klopi, kamor ga je bil birič
potisnil. Bingljal je s kratkimi ukrivljenimi nožicami in se prijazno
smehljal predse.
»Mart Gričar, vstani!« ga je dregnil birič.
Martek je zdrsnil s klopi.
»Gospoda škofa glej!« mu je spet ukazal mož s helebardo v rokah
in pokazal na škofa.
325
Martek je pogledal na človeka v vijolično rdeči obleki, z velikim
zlatim križem na dolgi verižici. Nasmehnil se mu je s svojim bedastim
nasmehom, napel trebuh, iztegnil vrat in zakričal zmagoslavno:
»M-mi s-smo Gri-Gričarji!«
»Saj je to popoln bedak!« se je Hren obrnil k proštu.
Montagnana je skomignil z rameni.
»Menda je že od rojstva tak. Mislim, da ni odgovoren za svoja
dejanja.«
Hrenov pogled se je vrnil k bebcu.
»Ali si pravi kristjan?« je Hren poizkusil svojo srečo.
»He-e!« mu je Mart odvrnil s širokim smehom. Vprašanja, seveda,
ni razumel.
»Pokrižaj se!« mu je zapovedal Hren, ki si je vtepel v glavo, da
nekako pokrije svoje osramočenje zaradi aretacije bedaka.
Pokrižati se — to pa je Mart znal. Tega ga je naučila mati. Vsak
večer, ko ga je dekla Micka spravila spat, je Ana Gričarca pristopila
k sinovi postelji in rekla: »Pokrižaj se, Martek!« ... Na mater se je
spomnil bedak Martek, oči so mu zažarele v prečudnem ognju in
dvignil je roko s skrivljenimi prsti k čelu:
»V i-im-menu o-očeta ...«
Pokrižal se je počasi in pravilno.
»No, prav. Vidim, da si dober kristjan. Zdaj ga pa pelji domov!«
je Hren velel biriču.
Birič je prijel pohabljenca pod pazduho in ga odvedel. Preden
je stražnik zaprl vrata za njima, je Mart Gričar zakričal, da je
odmevalo po vsej proštiji:
»M-mi s-smo Gri-Gričarji!«
Nekaj tednov potem, ko je protireformacijska komisija končala
svoje delo v Novem mestu, se je vrnila Marija Gričarca s pristave.
Čeprav so potekla že skoraj tri leta odkar so razkuževalci temeljito
razkužili Gričarjevo stanovanje, prebelili vse stene in sežgali sredi
trga vso posteljnino in obleko umrlih družinskih članov, vendar se
je pod Marijinim vodstvom pričelo ponovno razkuževanje in čiščenje.
»Zdaj se Adam z otrokom lahko vrne s pristave,« je nekega dne,
ko je bilo vse urejeno, rekla Marija gospe Raabovki, ki je prišla
na obisk.
Raabovka je vzdihnila:
»Da, oni so dobro storili, ker so ostali toliko časa zunaj. Mi pa smo
se prezgodaj vrnili v mesto in padli verski komisiji v roke. Kaj smo
326
hoteli? Vdati smo se morali aii oditi v tujino. Moj soprog je rekel —
njim to lahko zaupam — da je bil tisti dan, ko je oddal v proštiji
spovedni listek, najsramotnejši dan njegovega življenja. Jokala sem.
To je res sramotno nasilje!«
»Razumem jih, gospa. Če bi jaz —«
»Gospa! Kapiteljski birič je prinesel to pismo,« se je pojavila na
■vratih nova hišna Marjetka.
Marija je vzela pismo.
»Kaj pa hoče kapitelj od mene? Dovolite, gospa, da preberem
dopis!«
Stopila je k oknu, odprla pisanje in ga prebrala. Prikimala je dn
glasno prebrala podpis:
»Za versko komisijo: Polydor de Montagnana, prošt... No, tudi
nas še čaka ista preizkušnja, kakor je doletela njihovo rodbino, gospa
pl. Raab. Dobila sem vabilo, naj se še danes dopoldne zglasim na
zaslišanje pri zastopniku verske komisije, pri proštu.«
»Je že zvedel, da so se vrnili, gospa. Naj bodo previdni v svojih
izjavah! Moj soprog trdi, da je prošt »cel satan«. Pa je menda res.«
»Res, res!« je vzdihnila Marija. Kdo je bil o tem bolj prepričan
kakor ona! Kakšen boj jo je čakal tam v proštiji? Ali naj sede na
svojega konja in zbeži iz mesta? Najbolj pametno bi bilo ...
Ne. Tega zmagoslavja mu ne pripravim, da bi mislil: Zbežala je
pred menoj! Boji se me!...
Gospa Raabovka se je poslovila, Marija pa je odšla v svojo sobo,
da se preobleče. Nosila je še belo žalno obleko za svojim tastom. Na
glavo je pokrila širok klobuk, znotraj bel, na zunanji strani črn. Nataknila
si je še črne rokavice in si popravila lase, ki so ji stilili izpod
klobuka. Bila je vkljub svojim šestintridesetim letom še vedno lepa
žena.
Z zadovoljstvom je premerila svojo pojavo pred velikim benečanskim
ogledalom, ki je viselo na steni.
Hotela je biti lepa. To je bilo edino maščevanje, ki si ga je mogla
privoščiti nad podlim zapeljivcem, ki nekoč ni imel toliko poguma,
da bi ji bil pomagal in prevzel odgovornost za svoj greh.
»Gričarca gre!« je vzkliknil Jakob Krajec mlajši, ko je šla Marija
mimo Krajčeve hiše preko Trga sv. Antona. »Na kapitelj gre!«
»Pozvali so jo na zagovor, komaj da se je prikazala v mesto,« je
odgovoril stari Krajec, devetdesetleten starec, ki se je ves dan tiščal
peči. »Pekovska peč je kakor žena. Greje te pozimi in poleti,« je 'po-
327
navijal svojo šalo odjemalcem, ki sta jim stregla sin in njegova žena.
Sam ni bil — kakor je rekel — »za nobeno rabo več — kakor plesniv
kruh«.
»Glej, da ne pustiš oči v njej!« je šaljivo posvaril sina, ki je iztegoval
vrat in gledal za Marijo Gričarco.
Sin se je dobrodušno zasmejal. Bil je dolg, suh človek, vkljub
svojemu pekovskemu poklicu.
»Je preveč imenitna zame,« je odgovoril.
Starec ga je pogledal, vzdihnil in prikimal... Kje so časi, ko sem
kot najboljši gospodarjev prijatelj stalno zahajal v Gričarjevo hišo!
Marija Gričarca je medtem stopala urnih in trdnih korakov po
Cerkveni ulici navzgor, se vzpela po kamnitih stopnicah na pokopališče
in se ustavila pred domačimi grobovi. Imeli so nove nagrobne
kamne, ki jih je bil Adam naročil.
Prošt je stal za zastorom pri oknu, ko je Marija prihajala proti
proštiji. Umaknil se je od okna in sedel za pisalno mizo. Pokril je
plešasto glavo s štirirogelno visoko kapo iz vijolične svile in prijel
za gosje pero.
»Prosim!« se je odzval njenemu trkanju. Delal se je, kakor da bi
pisal. Sele ko je stala sredi sobe, se je okrenil, vstal in ji — s kapo
na glavi, ker je bil plešast — napravil globok poklon.
»Dober dan!« je Marija hladno pozdravila. »Prišla sem na poziv
verske komisije.«
S kretnjo roke jo je povabil, naj sede na blazinjak, sam pa je
sedel v naslonjač poleg nje. Njena bližina in lepota je staremu ženskarju
jemala sapo. Naposled se je obvladal, se zapeljivo nagnil k
nekdanji ljubici in potopil fascinirajoči pogled svojih zelenih oči v
njene zenice:
»Verska komisija je bila samo izgovor. Govoriti moram s teboj,
Marija.«
Vzravnala se je in pogledala nekam mimo njega.
»Ne verjamem, da bi imela še kaj drugega govoriti z. njimi, gospod
prošt.«
Njeno hladno zavrnitev je začutil kakor udarec v obraz. Vzravnal
se je tudi on, se naslonil na široko naslonilo in stisnil ustne. Nekaj
trenutkov jo je motril s polzaprtimi očmi, potem se je poglobil ciničen
posmeh okrog njegovih usten.
»Komedija med nama je nepotrebna. Tega, da si mati mojega sina,
ne spraviš z nobeno ošabnostjo s sveta. Klical sem te, da odločiš o
Gotardovi bodočnosti. Povedati ti moram, da so njegovi odlični uspehi
in njegova velika priljubljenost v konviktu očetov jezuitov nekoliko
328
moja zasluga. Glede fanta si stalno dopisujeva z rektorjem, ki je
moj prijatelj.«
Roka, ki jo je Marija držala v naročju, se je skrčila v pest. Njene
črne oči so se jezno zabliskale v njegove hladne zelene.
»Kdo vam je to dovolil!? S kakšno pravico se mešate v vzgojo mojega
sina?«
»Z očetovsko,« ji je posmehljivo odgovoril,
»Ni res! Zapravili ste svoje očetovske pravice kakor pravi strahopetec!
Zatajili in izdali ste svojega sina še pred njegovim rojstvom!
Le veliki plemenitosti mojega moža se imava s sinom zahvaliti, da
sva še živa.«
»He, he! Marija je premotila svojega Jožefa!«
Marija Gričarca je šinila kvišku in s stisnjenimi pestmi stala pred
njim.
»Zlobnež! Poosebljena hudoba!« je siknila.
»He, he! Seveda — le rožičke sem odstopil tvojemu plemenitemu
Adamu.«
»O, gnusiš se mi, nizkotnež!« je kriknila.
Zakrilila si je obraz z rokami. Solze jeze in sramote so se ji ulile
iz oči.
Zdajci je vstal tudi on in stopil tik nje.
»Nisva se še pogovorila do konca. Rektor mi je pisal v zadnjem
pismu, da kaže Gotard veliko nagnjenje k duhovniškemu poklicu.
Vprašal me je, ali naj Gotarda podpira v tem, ali naj ga, če je moja
želja taka, odvrne od te izbire.«
Marija je povesila roke in se s široko razprtimi očmi zastrmela
v Montagnano ... Njen sin — katoliški duhovnik! Zaradi kuge ga že
tri leta ni videla. In v treh letih je uspelo jezuitom, da so ga zvabili
na svojo stran! Se več! Vzbudili so v fantu željo, da...
»Ali ti je slabo?« je vprašal Montagnana in potisnil Marijo nazaj
v blazinjak.
Zbrala je vse sile, da je premagala slabost.
»Ne razburjaj se! Vedel sem, da tega ne boš želela, da bi postal
katoliški duhovnik. Brez zasliševanja vem, da si luteranka in to po
svojem srcu tudi ostaneš, četudi bi prestopila h katoličanstvu iz
strahu pred preganjanjem. Ker to vem in ker tudi jaz ne želim svojemu
sinu poklica, v katerem sem sam dovolj trpel, sem rektorju
odgovoril, da Gotardovi starši ne žele, da postan^j njihov sin duhovnik.
Usmerijo naj ga k poklicu dvornega uradnika, študira naj pravo.
Skrbel bom, da bo imel na dvoru zadostno protekcijo. Ali ti je prav
tako?«
32»
Molče je prikimala. Iz. torbice, ki ji je visela od pasu navzdol,
je vzela robček in si obrisala solze. Potem je vstala. Priklonila se je,
ne da bi ga pogledala, in skoraj zbežala iz sobe.
Ni se ozrl za njo. Se dolgo je stal zamišljen sredi sobe ... Hotel
sem jo pridobiti z dobroto, pa je menda zloba v meni res močnejša
od dobrote. Gnusim se ji — kaj bi se ji ne gnusil! Saj se gnusim
samemu sebi!... No, moj sin ne sme trpeti zaradi moje gnusobe! Kolikor
imam še veljave na dvoru, jo obrnem njemu v prid ...
Nekaj dni pozneje se je vrnil v mesto Adam Gričar.
Marija mu je povedala, da jo je bila protireformacijska komisija
klicala na zasliševanje.
»Rekli so mi, da vedo, da sem luteranka in so prepričani, da to
tudi ostanem, čeprav bi iz strahu pred preganjanjem prestopila v
katoliško vero. Menda jim še ni jasno, kaj naj store z menoj. Najbrž
bodo prej še tebe zaslišali.«
Adam se je zaničljivo namrdnil... Kaj mi pa morejo? V najslabšem
primeru me izženejo iz države. No, dobro. Dovolj imam, da si
kupim posestvo drugod, tudi če bi moral tukaj desetino oddati.
Toda minili so tedni in meseci, Adam Gričar pa ni dobil poziva
verske komisije.
Prošt zadržuje poziv — si je mislila Marija — zaradi mene! Morda
ga je vendarle sram pred menoj?
\
330
J
20. poglavje
V letu 1604.
Montagnana je bil bolan. Sedel je — ves zavit v odeje in podprt
z blazinami — pri odprtem oknu in željno vdihaval svež, opojno dehteč
spomladanski zrak. Na proštijskih vrtovih so cvetele češnje, hruške
in jabolka. Pomladni veter je zibal cvetoče krošnje, da so beli cvetni
lističi frleli po zraku kakor velike snežinke, ki so se včasih zaletavale
skozi odprto okno celo do proštovega naslonjača in obvisele na debeli
svileni odeji.
S tankimi prsti svoje shujšane roke je prošt zgrebal nežne lističe
v naročju. Od časa do časa je stisnil modrikaste ustne in se trudil,
da zatre stokanje, ki so mu ga iztisnile krčevite bolečine v telesu,
zdaj močnejše tu, zdaj tam.
»Umrl bom, Mreta,« je vzdihnil, ko je vstopila njegova kuharica in
zvesta ljubica s skodelico zdravilnega čaja v sobo.
331
Prestrašeno ga je pogledala. Njene oči so bile objokane. Vedela je,
da prošt ne bo dolgo živel. Vsi so tako govorili. Toda upala je, da se
bo njegova bolezen še nekaj mesecev vlekla.
»Ne bodo še umrli, ne,« mu je oporekala s tresočim se glasom in
tiše dostavila: »Ne smejo umreti! Kaj pa naj počnem potem jaz, reva,
z dvema otrokoma?«
Prošt se je zdrznil... Saj res! Če on zatisne oči, bodo njegovi
nezakonski otroci — pet jih je imel, ako Gotarda ni računal — ostali
v svetu brez podpore, brez pomoči. Doslej je vestno skrbel zanje. Ali
naj gredo po njegovi smrti beračit? Kri njegove krvi?
Ne.
»Pomakni me pred pisalno mizo!« je kratko zahteval.
Mreta je postavila čaj na rob pisalne mize in zavlekla proštov
naslonjač k mizi. Kolesca naslonjača so rezko škripala, da je Montagnana
skremžil obraz. Nejevoljno je zarenčal na Mreto:
»Namaži tega hudiča, da mi ne bo rezal v mozeg!«
Mreta se je takoj zasukala in tekla po olje, da namaže škripajoča
kolesca. Prošt pa je odprl predal, vzel iz. njega polo papirja in se pripravil
k pisanju.
»Testament napravim. Vse premoženje, ki sem ga podedoval po
očetu, opatu Neffu, zapustim svojim otrokom. Le knjižnico v Celju
in kar imam tukaj posode, perila in pohištva, naj dobi kapitelj. Gotardu
ne zapustim nič, da ne bi kdo kaj sumil. Priporočim ga še
enkrat nadvojvodi in ga prosim za zadnjo milost: mojega varovanca
Gotarda naj dvigne v plemiški stan — to naj bo Gotardova dediščina
po meni...«
Kakor je sklenil, tako je storil.
Ko se je Mreta vrnila s skledico olja in kurjim peresom, da namaže
kolesa, sc je prošt ozrl in nestrpno zarenčal:
»Pusti me zdaj v miru, dokler tl ne pozvonim! Postavi mi zvonec
sem!«
Mreta mu je brž ustregla in se tiho umaknila.. . Strašansko je
siten in zadirčen. Vidi se mu, da je hudo bolan ...
Pol leta pozneje — bilo je zadnje dni septembra — je prišel Gotard,
ki je bil že leto dnii uradnik Tajnega dvornega sveta v Gradcu,
domov na dopust. Dobil je starše in sestrico Felicito na pristavi, kjer
so Gričarjevi preživljali vse letne čase razen zime.
»Do kdaj imaš dopust?« ga je vprašala Marija, vsa srečna, da po
dolgem času spet vidi svojega sina.
332
Gotard je nekaj iskal po svoji usnjeni potni torbi, ki jo je bil
odvezal od. sedla.
»Do trgatve,« je odgovoril. Potegnil je iz torbe zganjeno polo
papirja in jo pomolel očetu: »Naj berejo, očka!«
Adam je razgrnil papir z velikim pečatom dvorne pisarne — bil
je patent, s katerim je bil njegovemu posinovljencu podeljen plemiški
stan.
Z nasmeškom je Adam udaril Gotarda po ramenu in pomolel ženi
pisanje:
»Na, mama! Tvoj sin je postal vitez!«
Marija je prebledela, ko je brala o sinovem odlikovanju ... To je
proštovo delo, si je mislila. Pokvaril mi bo sina in napravil iz njega
stremuha, kakršen je bil on sam ...
Gotard je zadovoljen spravil listino z velikim visečim pečatom.
Vedel je, da mu je z malim nemškim pridevkom »von« odprta pot do
lepe kariere na graškem dvoru. Več od življenja ni zahteval. Ze po
naravi tih in miren, ga je jezuitska vzgoja napravila še bolj skromnega,
skoraj pretirano uslužnega, vase zaprtega — delal je vtis mladega
starca.
»Seveda,« je Adam ugotovil s-am pri sebi, »saj ni v njem niti
sledu Gričarske krvi.«
Gotard je bil komaj teden dni doma, ko se je — bilo je prvega
oktobra — oglasil na pristavi proštov hlapec in vprašal po milostljivi
gospe Gričarci. Nežikina hčerka ga je peljala h gospodarici.
»Tole pismo pošiljajo gospod prošt.«
Hlapec je oddal pismo gospe v roke in odšel.
Marija je držala v rokah pismo in se ga ni upala odpreti... Kaj
mi hoče ta zlobnež? Ali ne bom imela nikoli miru pred njim?
Dolgo je stala z zaprtim pismom v roki. Počasi se je obrnila in
odšla iz sobe, da poišče svojega moža. Dobila ga je v sadovnjaku, kjer
je nadziral obiranje poznih jabolk in hrušk. Poklicala ga je v stran.
»To pismo je prinesel kapiteljski hlapec. Prosim, preberi ga!«
Adam je obrnil v roki pismo.
»Na tebe je naslovljeno!«
»Prosim, preberi ga!« je zahtevala nestrpno in odločno ... Nobenih
skrivnosti nočem več imeti s tistim človekom — si je mislila.
Adam je raztrgal ovitek in bral. Celo se mu je nabralo v gube.
Vrnil je ženi pisanje in rekel kratko:
»Umira. Rad bi videl sina. Pošlji mu ga s kakšnim izgovorom!
On sam obljublja, da se ne bo izdal.«
Adam je govoril mirno. Nobenega presenečenja ni kazal.
333
»Ali si vedel. ..?« je Marija šepetaje vprašala.
»Vedel,« je mirno prikimal. »Ze davno sem uganil. Ze tedaj, ko si
se šla dogovorit zaradi ograje naših grobov in — se nisi dogovorila.«
Marija je prikimala, vsa zardela. Potem je dvignila glavo in
prosila:
»Prosim, naroči ti Gotardu, naj gre k proštu in se mu zahvali za
njegovo priporočilo na dvoru! Pove naj mu, da ga ti pošiljaš — potem
bo vedel, da — da med nama ni več skrivnosti.«
Adam je pogledal ženo z dolgim, prodirajočim pogledom... Ali
se hoče Marija maščevati — umirajočemu?
Ne. V njenih črnih velikih očeh ni bilo nobenega sovraštva, nobene
zle misli. Le razčistiti hoče vse med seboj in med onim in mir
hoče imeti pred njim.
Uro pozneje je Mreta, vsa zabuhla od jokanja, peljala mladega
Gričarja v proštovo sobo.
»To so mladi gospod Gričar!« je zaklicala proti postelji, na pol
zagrnjeni z vijolično rdečimi svilenimi zastori.
Voščeno bleda roka z dolgimi suhimi prsti je odgrnila zastor in
ubit glas je zapovedal:
»Pridite bliže, Gotard plemeniti Gričar!«
Gotard je pristopil... »Plemeniti« me je poklical. Torej ve ...?
Nemara je celo on imel svoje prste vmes?
»Oče me pošiljajo, da se jim zahvalim za njihovo priporočilo na
dvoru, častiti gospod prošt,« je povedal z vljudnim poklonom proti
bolniku, ki ga je gledal z lakomnimi zelenimi očmi, globoko pogreznjenimi
v voščeno bledi obraz.
»Oče vas pošiljajo...« je šepetal bolnik. »Sedite sem k meni!«
je pristavil razločneje.
Gotard je primaknil stol in sedel tik bolnikove postelje. Bolnik ga
je molče gledal, gledal ga je dolgo in nepremično, da je Gotardu
postalo že kar neprijetno.
»Ali ste srečni v svojem poklicu?« je prošt naposled prekinil molk.
»Da, zahvaljeni za vprašanje, srečen sem.«
»Ali vas imajo radi na dvoru?«
Gotard je nekoliko zardel v zadregi. Ni se rad hvalil s svojo priljubljenostjo,
vendar je resnici na ljubo odgovoril:
»Mislim, da me imajo radi.«
Nekaj nasmehu podobnega se je zatreslo v voščeno bledem bolnikovem
obrazu. A hitro se je umaknilo.
»Knežnja milost je nevarna reč. Ne nastavljajte se ji preveč, da
ne obudite prevelike zavisti pri drugih dvorjanih. Ostanite skromno
334
v ozadju, če hočete ostati srečni! Poznam življenje na dvoru in vem,
zakaj vam to svetujem. Ali boste upoštevali moj nasvet?«
»Upošteval ga bom, častiti gospod prošt. Ne bom pozabil nanj.«
Zopet je nekaj jasnega izpreletelo bolnikov obraz. Zaprl je oči in
dolgo molčal.
Gotard je mislil, da je zaspal. Tiho se je dvignil, da odide.
Tedaj je bolnik odprl oči in izpregovoril:
»Dajte mi kos papirja in svinčnik s pisalne mize!«
Mladi mož je stopil k oknu, kjer je stala pisalna miza, poiskal
papir in svinčnik in ju prinesel proštu.
»Dajte mi še tisto knjigo za podlago!«
Gotard je vzel z nočne omarice knjigo in jo podal bolniku. »Pisma
mračnjakov« je bral mimogrede naslov knjige ... Pisma mračnjakov?
Knjiga je bila v jezuitskem kolegiju na indeksu! Rekli so, da v precej
grobi obliki žigosa življenje duhovščine, posebno visokega klera v
Rimu in drugod. In prošt še na smrtni postelji bere takšno knjigo?
Ali ni katoličan?
Začudeno je gledal mladenič v mrtvaško bledo proštovo obličje,
razorano od strasti in bolezni.
Montagnana se ni zmenil zanj. Pripravil si je pisanje na skrčenih
kolenih in rekel:
»Prosim, prižgite mi svečo, ki stoji na mizi in pripravite pečatni
vosek in pečatnik!«
Medtem ko je mladi mož stopil k pisalni mizi, je prošt s tresočo
se roko napisal kratko pismo in ga zganil. Gotard mu je pomagal
pismo zapečatiti.
»Vzemite to pismo, Gotard, lin izročite ga gospodu očetu. Odpre
naj ga, ko izve, da sem mrtev!«
Gotard je spravil pismo v prsni žep svojega usnjenega jopiča in
se poslovil.
Ni videl, da se je bolnik s težavo dvignil in oprt na komolec, gledal
za njim, dokler se niso vrata zaprla. Nato se je prošt z globokim
vzdihom spustil nazaj v blazine in zaprl oči. Zadovoljen nasmeh mu
je izpreletel mrtvaško bledi obraz.. Še vedno je videl pred seboj
visoko, lepo postavo svojega sina, pravega Gričarja.
»Podoben mi je, pa je vendarle ves drugačen kakor sem jaz __
hvala bogu!« je sam pri sebi ugotovil prošt.
Drugi dan je ležal na mrtvaškem odru v cerkvi, ki jo je bil z
velikimi žrtvami pozidal, dasi ne dokončal. Dokončal jo je v poznejših
letih njegov naslednik Marko Khun.
In Polydor de Montagnana je že nekaj dni ležal v svoji cerkveni
grobnici — ki si jo je bil dal sam v cerkvi izkopati — ko je Gričarjev
hlapec prinesel iz mesta vest, da je prošt umrl.
Adam itn Marija — oba sta se ozrla skozi okno na Gotarda, ki je
na dvorišču učil desetletno sestrico Felicito jahati. Oba sta se spomnila
na pismo umirajočega prošta, toda oba sta čutila do njegove neznane
vsebine čuden notranji odpor, skoraj strah, da nihče izmed njiju ni
hotel pisma omeniti.
Nista ga prebrala niti zvečer, ko sta bila sama v izbi in sedela pri
topli peči — oktobrski dnevi so bili mrzli. Strmela sta v lojenki, ki
sta goreli v srebrnem svečniku pred njima na mizi in oba hkrati sta
mislila isto: Kaj, ko bi sežgala pismo, ne da bi ga prebrala? ...
Marija se je stresla, ko je Adam povedal svojo misel:
»Najrajši bi ga sežgal, ne da bi ga prebral. Ne morem si misliti,
kaj nama hoče nesrečni Italijan še po svoji smrti.«
»Morda nama sporoča poslednjo voljo?« je ugibala Marija in vraževerno
šepetaje pristavila: »Strah bi me bilo, če njegove poslednje
volje ne hi brala, kakor je gotovo želel, ko je umiral. Se v sanjah bi
naju strašil.«
Adam je jo pogledal in prikimal. Tudi on je občutil v srcu nekaj,
kar je bilo močno strahu podobno. V takšnem razpoloženju pa ni
hotel odpreti pisma.
»Pismo odpreva jutri ob belem dnevu, ko te ne bo strah,« je odločil
in vstal, da se odpravi k počitku.
Marija se je oddahnila, prijela svečnik in odšla za možem.
Drugi dan so se že zgodaj zjutraj odpravili vsi v vinograd na
trgatev, Adam, Marija in Gotard so jahali do vznožja Trške gore,
služinčad in najeti trgači so šli peš za njimi, s koši in jerbasi obloženi.
Ko je trojica jezdecev prispela do Gričarjeve lovske koče v
gozdu ob vznožju Trške gore, so razjahali in Gričar je izročili Gotardu
ključ svoje zidanice:
»Pojdi naprej in odkleni zidanico! Midva oskrbiva konje in prideva
za teboj.«
Mladi mož je odšel. Adam je peljal konje v hlev, jih nakrmil in
napojil ter prišel za ženo, ki je sedela na klopi pred kočo.
Molče je prisedel, vzel iz prsnega žepa proštovo pismo in odtrgal
pečat. Z odločnim, skoraj jeznim gibom je razgrnil pisanje.
Zastrmel je vanj in presenečeno dvignil tanke obrvi. Nobenega
glasu ni spravil iz sebe.
336
Marija ga je od strani pogledala in se nagnila preko njegove
roke, da prebere pismo. Tudi ona je molče strmela v kratko sporočilo,
pisano s tresočo se roko:
Sem nezakonski sin pok. Urške Gričarce in pok.
stiškega opata Volbenka Neffa. Moja mati me je
po tridesetih letih ločitve spoznala, jaz pa sem
jo zatajil. Iz ljubezni do mene je molčala do svoje
smrti.
Mnogo nesreče sem povzročil po svetu. Za moje
grehe ni odpuščanja. Edina uteha mi je misel, da
se bliža konec mojih grdobij.
Pismo je bilo brez naslova in brez. podpisa. Bilo je zadnja izpoved
zločinca, ki je za svoje zločine prejel najhujšo kazen: spoznanje samega
sebe in svojega v strasteh in zločinskem koristolovstvu zapravljenega
življenja.
»Nesrečnež!« je naposled vzdihnila Manija, »Njegove zadnje ure so
morale biti strašne.«
Mož ji ni odgovoril. Vzel je iz žepa kresilo in gobo, zanetil ogenj
in ob njem sežgal proštovo pismo. Z nogo je razbrcal pepel sežganega
pisma in vstal.
Se vso pot proti svojemu vinogradu navzgor je razmišljal o nesrečnem
bratrancu Polydoru Gričarju, ki ga je — nedoraslega otroka —
lastni oče vrgel pod tujim imenom v svet, kjer je doraščal brez ljubezni,
za vselej tujec med tujci, brezdomec, lahek plen vseh grdih
človeških strasti... Ali je bilo čudno, da je moralno propadel?
/dam, vzgojen na nemških univerzah pod vplivom humanizma,
ki je v tistih časih zajemal že velik del Evrope, je čutil v svojem srcu
iskreno usmiljenje s pokojnikom, ki mu je bil v življenju najhujši
sovražnik.
Na klopi pred zidanico je Gotard čakal na starše. Adam ga je od
daleč zagledal in čudno nov občutek ga je izpreletel. Vedno ga je
bila bolela misel, da z njim in bebcem Mariom izumre moški rod
Gričarjev. Tam na klopi pred zidanico pa je sedel Gričar — mlad
Gričar — po krvi pravi Gričar.
»Kri naše krvi,« je Adam rekel polglasno in s pogledom pokazal
na Gotarda.
Marija, ki je stopala tik za njim, ga je razumela. Uganila je
njegovo misel: Gričarjev rod ne bo izumrl!
Adam pa je stopal po kamniti poti za nizko ogrado in razmišljal-
In vendar se je Gotard že izneveril našemu rodu. Naš rod ljubi zemljo
in svobodo — on pa bo živel tam v tujem mestu, vse življenje le
22
337
suženj svojega gospoda. In svoje sužnosti se morda niti ne bo zavedal.
Prav nobenega hrepenenja po svobodi ne bo čutil sredi tistega stremuškega
dvorjanskega vzdušja. Svoboda! Le zemlja da človeku kolikortoliko
svobode — popolne svobode tako ni na svetu. Jaz sem se
rešil nazaj k zemlji, Gotard pa je že izkoreninjenec. Napravili so iz
njega hlapca, ponosnega na svoje mlado plemstvo .,. Bili so časi, ko
bi bil morda tudi jaz zlezel na tako pot. Oče so mi bili odprli oči
s trdo resnico ... Kaj bi oče rekli, če bi videli, da je njihov ljubljeni
vnuk postal ponižen in veren dvorjan katoliškega samodržca Ferdinanda?
... Kaj bi rekel k takemu potomcu Gotardov praded, ki je
padel pri Mehovem kot borec za svobodo tlačanov? ... Kolikšen padec
od ponosnega protifevdalnega borca Gašperja Gričarja do ponižnega
malikovalca fevdalcev Gotarda pl. Gričarja!
Valovi strahu so zajeli vso Krajino, širili so se predvsem iz. stolnega
mesta, iz Ljubljane. Prihajali pa so tudi glasovi iz vse dežele
o izgonih trdovratnih protestantov, o živinskem pretepanju po ječah,
o zapiranju protestantskih žena in mater, o njihovem izgonu in nekrščanski
ločitvi od mož in otrok, o rušenju in požigu protestantskih
domov, o razstrelitvi luteranskih molilnic, o sežiganju luteranskih
knjig ...
Adam je ostajal s svojo družino tudi pozimi na pristavi.
Bili so pač nevarni časi, ko se nihče v mestu ni več spoznal med
svojimi someščani. Ali je bil človek, s katerim si govoril v svojem
srcu še protestant, ali se je v resnici »izpreobrnil«? Ali ti bo vsaj s
pogledom in nasmehom pritrdil, ali bo tekel v proštijo, da opravi
svojo denunciantsko katoliško dolžnost?
Včasih pa je Adama vendarle vleklo v mesto, da se nekoliko pogovori
s prijateljem Martinom Raabom ali Abritom Scheyerjem.
Raab se je sicer z vso svojo družino vdal pritisku, toda med prijatelji
je govoril, kakor je tiste čase govorila večina izpreobrnjencev:
»V srce mi ne morejo priti s komisijo. Ce hočejo imeti hinavce,
ki drugače govore in drugače mislijo, naj jih pa imajo. S svojim
bedastim pritiskom ne bodo dosegli nič drugega kakor mlačne vernike
na zapoved.«
»Med inteligenti pa brezverce,« je dopolnil Abri Scheyer. Prišel
je v mesto na povabilo Adama Gričarja, da se udeleži velikega tekmovanja
v streljanju novomeških strelcev. Drugače je živel stalno na
graščini Soteska.
I
Adam je prikimal njegovim besedam:
»Prav imaš. Človeku se včasih res že zamajejo temelji vsega, kar
so nas kdaj učili. Verske dogme ne vzdržijo žarkov pameti.«
Raab se je posmehnil:
»Katoličani že vedo, zakaj ne dovolijo svobodnega razmišljanja o
evangeljskih resnicah... Sicer pa tudi v protestantizmu ni prave
svobode. Le pomislita, kako so svoje čase gnjavili Primoža Trubarja
zaradi njegovih »Articul«! Kako so mu protestanti sami metali polena
pod noge!«
»Toda znanost pod okriljem protestantizma vendarle napreduje,
pod katolicizmom pa — kar pomisli, kako delajo z znanstveniki v
katoliški Italiji! Sežigajo jih na grmadah, kot čarovnike in krivoverce.«
»Hm. Ali vesta, da je papež zahteval od nadvojvode, da uvede
tudi pri nas inkvizicijo z mečem in ognjem, kakršno imajo v Italiji?«
»Se tega nam manjka!« sta vzdihnila Adam in Martin oba hkrati.
»No, pri nas bi bilo vse mogoče. Saj vidita: moč fevdalcev, ki so
bili še pred leti steber protestantizma, propada z dneva v dan. Vse
naše upiranje je udarec v prazno. Vse naše prošnje, kakor grožnje,
romajo v Ferdinandov koš. Kaj pa naj bi na primer storil, ko sem
dobil najvišji ukaz. iz Gradca, naj izročim svojo graščinsko cerkev,
svetišče, ki so ga postavili moji predniki, ljubljanskemu škofu? Ali
naj bi se uprl?«
»Ha! Ne bi ti bil svetoval!« se je Adam zasmejal.
»Kdo bi se z bikom bodel!« je dostavil Raab.
»No, vidita! In tega je že deset let. Takrat so me moji stanovski
tovariši v deželni hiši obsojali, češ da sem zlezel prehitro pod klop.
Zdaj pa poglejta, kaj se je nedavno zgodilo najpogumnejšemu našemu
protestantu grofu Ahacu Thurnu: razstrelili so mu molilnico pri križki
graščini! In nič jim ni mogel braniti.«
»Da, da, nesramno nasilje!« je vzdihnil Raab. »Slišal sem, da je
Ljubljana že vsa na kolenih pred Hrenom.«
»Kaj pa tvoj oče pravijo k vsemu temu?« je Adam vprašal Scheyerja.
»Oh, očeta skoraj nikoli ne vidim. Preveč so zaposleni s sejami
deželnega zbora. Ostro bitko imajo deželani s Hrenom zaradi njegovega
nezakonitega oblastnega postopanja s člani deželnih stanov.
Pritožili so se nadvojvodi in izključili Hrena s sej deželnega zbora,
dokler jim ne da zadoščenja.«
»Zadoščenja?«
»Da. Pravijo, da je bil Hren nedavno na banketu v Kranju pijan
kot čep in se je pridušil: ,Frej ne bom položil glave k počitku, preden
22* 339
ne bodo vsi lutrovski gospodje pregnani iz dežele, kar se bo zgodilo
najpozneje v treh mesecih.' V pijanosti je izdal svoje prave načrte.«
»Ta človek grize okrog sebe kakor stekel pes. Ne vem, če je pri
zdravi pameti. Slišal sem, da si je dal pri menihih v Bistri sezidati
celico, kamor se hodi bičat po golem hrtu in ne odneha prej, preden
ni ves v krvi.«
»Norec!«
»Vest ga peče. Čuti, da je potreben pokore.«
Preplah protestantov Notranje Avstrije je nekoliko popustil, ko so
dve leti pozneje protestanti Dolenje in Gorenje Avstrije dosegli odlok
nadvojvode Matije, ki jim je dne 19. marca dovolil versko svobodo.
Ze štiri mesece’ nato so dobili versko svobodo tudi Cehi s cesarskim
pismom Rudolfa II.
Stanovi Notranje Avstrije so napeli zdaj vse sile, da dosežejo
enake pravice, toda ... dne 8. decembra 1609. leta je nadvojvoda Ferdinand
prošnjo združenih protestantov Notranje Avstrije — zavrnil.
Takoj je škof Hren izrabil izgubljeno bitko svojih nasprotnikov in
ponovno zahteval izročitev vseh protestantskih knjig, spravljenih v
deželni hiši. Sel je celo tako daleč, da je grozil s silo.
To pa je dvignilo med deželani vihar jeze. Zahtevali so, naj se
škof izkaže s pismenim odlokom nadvojvode glede tega nasilja.
In Hren je odnehal,
Pripravljal pa je luteranstvu med Slovenci hud udarec, hujši od
vseh drugih: odločil s« je, da posnema reformatorje. Na svoje stroške
je dal v Gradcu tiskati slovensko knjigo »Branja inu Evangelia« in
jo v tri tisoč izvodih razkropil med slovensko ljudstvo. Razkropil je
svoja Branja kakor sejalec razkropi seme na pognojeno njivo. Semena
so vzklila in obrodila bogato žetev: bolj kakor vsa nasilja, je
ta knjiga našla pot do ponovne pridobitve slovenskega ljudstva za
katoliško vero.
To pa ni bilo edino dejstvo, ki je delalo za Hrena. Marsikoga je
presenetila in omajala vest, da se je kranjski »veliki inkvizitor« uprl
papeževi zahtevi, naj v Notranji Avstriji'po zgledu Italije uvedejo
krvavo inkvizicijo. In še nekaj je govorilo za Hrena: z vso silo se je
zavzel za pravice meščanov, posebno še za odpravo trgovine na kmetih.
Cesar meščani v stoletnih svojih zahtevah in prošnjah niso mogli
doseči — Hrenu se je posrečilo. Tudi nekaj drugih pravic, ki so jih
deželni stanovi v deželnem zboru meščanom že dolga desetletja kratili,
je Hren izvojeval meščanskim slojem, iz katerih je sam izšel.
340
Jasno je bilo tedaj vsem, da se je Hren postavil odločno na stran
pokatoličanjenih meščanov in se za sovraštvo, ki ga je s tem še
povečal pri protestantskih deželnih stanovih, ni dosti zmenil. Vsak,
ki je razmere podrobneje poznal, je imel občutek, da se med protireformatorjem
Hrenom in med zadnjimi luterani, notranjeavstrijskimi
fevdalci, pripravlja odločilen spopad, ki bo izbruhnil, ko se
poležejo zunanje in notranje nevarnosti, ki so ogrožale obstoj države:
roparski napadi Turkov, pohlep Benečanov po gospodstvu nad Jadranskim
morjem, upor Madžarov in odločni odpor čeških protestantov ...
Vse to je treba rešiti, preden pride na vrsto plemiška gospoda Notranje
Avstrije — je trezno računal Hren.
V tem času .premirja' se je neke nedelje oglasila na Gričarjevem
posestvu večja deputacija notranjih svetnikov novomeškega mestnega
zbora — sami bivši luterani. Cestitali so Adamu Gričarju k njegovi
sedemdesetletnici in mu — govornik je bil oskrbnik proviantnega
skladišča Jurij Jarc — sporočili splošno željo Novomeščanov, naj bi
se vrnil v mesto in sprejel vsaj za nekaj časa čast mestnega sodnika.
»V teh hudih časih je treba za to odgovorno mesto še posebno
velike požrtvovalnosti in poguma. Novomeščani potrebujemo na tem
mestu človeka, ki nam ne bo le sodnik, ampak pred vsem vodnik in
svetovalec v težkih položajih, ki jih skoraj vsakemu prinesejo današnje
hude razmere.«
Adam, ki je hotel govornika že večkrat prekiniti z odločno odklonitvijo,
je po zadnjih govornikovih besedah stal dolgo molče pred
delegacijo in gledal s temnim obrazom nekam v tla ... Poznal je vse
težave, s katerimi se je borilo obubožano mesto. Kup prestrašenih
prebivalcev, ki so bili po svojem srcu še vedno luterani, je potreboval
pametnega, previdnega vodnika, ki v teh nevarnih časih ni smel
tvegati nepremišljenih podvigov, da ne izzove sovražno nevihto nad
mestom. Naposled je bilo treba luteranu v teh časih precej poguma
in še več duševne prisebnosti, da se je drznil sprejeti tako vidno in
odgovorno mesto v javnem življenju ...
Za trenutek se je zdelo Adamu, da sliši glas svojega očeta: Ti
seveda ne boš nikoli pihal, kar te ne peče!... Ali se bojim? Ali sem
res sebičnež, ki misli le na svoje dobro?
Adam je dvignil glavo: Bojazljivec nisem bil nikoli. Tista leta,
ko sem predrzno izzival usodo s trmo in junačevanjem pa so zame
tudi minila. Da bi me vicedom Jožef Panizoll ne potrdil, se ne bojim.
Poznam ga dobro še iz let, ko sem naročal v njegovi jeseniški železarni
blago za svojo trgovino. Takrat je bil še luteran in razumen
človek. Dobro je vodil in spretno razširil nekdanje Buccellenijeve
341
plavže... čudno, da se je polakomnil častne službe vladarjevega
namestnika v deželi. Graška vlada pa se je odločila zanj gotovo le
zaradi njegovega velikega bogastva. Pri tem je glede njegovega novega
katoličanstva zatisnila eno oko — saj mu je gledal na prste škof
Hren...
»Gospodje, zahvaljujem se vam za čestitke in zaupanje! Pred leti
sem dokazal; da mi ni do časti, ki ste mi jo že ponovno ponujali.
Danes pa se mi zdi, da bi me lahko imeli za bojazljivca, če bi vašo
ponudbo odklonil. Zato jo sprejemam,« je Adam Gričar naposled pretrgal
že kar mučen molk.
Vsi odposlanci so — vsak po svoje — vzkliknili od veselja in planili
h Gričarju, da mu prijateljsko stisnejo roko.
Tako se je zgodilo, da se je Adam Gričar na svetega Gola dan
vendarle — kakor nekoč njegov oče — v svečanem rdečem plašču
mestnega sodnika vzpel na konja, za njim pa vsi notranji svetovalci
s trobentači, stražniki in topničarjem vred, da slavnostno objezdijo
mejo novomeškega krvosodnega območja.
Z vseh utrdb so pokali topovi, zvonovi so zvonili po vseh cerkvah.
Z vseh oken na trgu so navdušeno pozdravljali novoizvoljenega
sodnika.
Na okrašenem oknu Gričarjeve hiše je — kakor pred leti žena
Jakoba Gričarja — gledala sprevod Marija Gričarca, petdesetletna,
stasila in še vedno črnolasa gospa. Njene ustne so se raztegnile v
nagajiv nasmeh, ko je z rutico pomahala svojemu možu.
Ob drugem oknu je slonela Gričarjeva lepa devetnajstletna hčerka
Felicita, poleg nje pa njen zaročenec, bogati Jurij Dilanec, žiitni trgovec,
katerega oče se je preselil v mesto z nakupom bivšega Glavičevega
posestva.
Adam Gričar, novoizvoljeni poglavar Novega mesta, se je ozrl na
okna svoje hiše in pozdravil svojce s posmehljivim nasmeškom, češ:
Vem, da se smejete maškaradi, v katero so me ujeli... Za trenutek
je povesil visoko dvignjeno žezlo v pozdrav.
Jezdil je med špalirjem gledalcev in jim prijazno odzdravljal.
Ze blizu Gorenjih vrat, nasproti novozidani Dilančevi hiši, je
zagledal med zbranimi ljudmi temnolasega človeka v delovni obleki,
posuti s končki belega sukanca ter s platnenim vatlom, visečim mu
okrog vratu. Pogled krojačevih zelenih oči se je za trenutek srečal
s pogledom prav tako zelenih Gričarjevih ...
»Moj sin! Sin Zenerjeve Zeny!« je pretreslo Adama Gričarja.
Novo izvoljeni sodnik je pod obokom Gorenjih vrat povesil žezlo in
v diru odjezdil s svojimi spremljevalci iz mesta.
342
V aprilu prihodnjega leta — bila je nedelja — je Adam Gričar
porabil lep spomladanski dan za obisk na Hmeljniku. Sedel je s
Konradom Ruesom in njegovim svakom Krištofom Jankovičem pred.
kaminom v grajski dvorani in pogovor se je pletel okrog najnovejših
ukrepov prošta Marka Khuna proti novomeškim in okoliškim protestantom.
»Včeraj je šel prošt Khun v Krško izpreobračat in pokorit protestante,
« je povedal Adam.
»Ne bo mnogo opravil. Tam so trdovratni ljudje,« je rekel Ruess.
»Reci rajši značajni! Niso takšne cunje, da bi se uklonili prvemu
papistu!« Graščak Krištof Jankovič je govoril ostro in ne da bi pogledal
svaku v oči.
Konrad Ruess se je v zadregi ozrl na Gričarja lin izjavil:
»To gre na moj rovaš. Prihodnjo nedeljo — tako smo po zadnjem
proštovem obisku sklenili na rodbinskem posvetu — prestopi vsa naša
rodbina v katoliško vero.«
»Z edino izjemo moje osebe — prosim!« je Jankovič ostro pristavil
in si popravil odejo, ki mu je zdrknila s kolen. Krištof Jankovič je
bil hrom. Prehladil se je bil na lovu, ko je ure dolgo stal v snegu
in čakal na jelena. Graščakova vztrajnost — ali pa tudi trma — je
bila velika: rogovje tistega jelena — bil je krasen šestnajstak — je
viselo v grajski dvorani nad kaminom. Toda — bilo je drago plačano!
A Jankovič je bil tedaj še razmeroma mlad. Bil je komaj štirideset
let star, ko je ohromel. Upal je še vedno, da prej ali slej ozdravi.
Ce bi bil takrat vedel, da bo živel hrom še nekaj več kakor petdeset
let — kdo ve, kaj bi bil jezavi mož v svojem obupu storil.
Gričar se je s pomilovanjem ozrl nanj. Zaman je iskal besed, ki
ne bi razburile bolnika in ne žalile njegovega svaka.
»Težki časi so prišli nad nas, luterane,« je rekel. »Naposled še
velja tisti sklep naših prvakov, po katerem se vsak protestant lahko
izogne preganjanju s tem, da navidezno prestopi v katoliško vero, če
le v svojem srcu obdrži vero v sveti evangelij. Nihče pri tem ne
izgubi nič na svoji časti.«
»Da, da. To je že res. Ampak papisti pa le slavijo svoje zmagoslavje
nad nami. In če ugledna rodbina klone pred njimi, je to v
veliko moralno škodo protestantizmu v deželi,« je vztrajal Jankovič.
»Mislim, da je škoda še večja, če papisti rodbino s silo izženejo in
zasežejo velik del njenega premoženja. Katoličani imajo pri tem dvojno
korist: moralno in gmotno; prvič pokažejo vsemu svetu svojo moč in
naženejo vse protestante v strah in trepet, drugič pa bogatijo na naš
343
račun in ai nabirajo velike denarne rezerve za kritje stroškov pri
svojih novih podvigih.«
Molk je zavladal po teh Adamovih besedah. Ni jim bilo kaj
oporekati.
Naposled se je Konrad Ruess — mož je bil nekaj let mlajši od
Gričarja, vendar je izgledal starejši — nagnil k Adamu in ga vprašal:
»V primeru, da bi oni, gospod sodnik, stali pred izbiro — kako
bi se odločili?«
»Hm!« je Adam zagodrnjal in vstal. Napravil je nekaj korakov po
sobi tja in sem ter se ustavil pred enim izmed oken. »O tem res še
nisem razmišljal. Toliko pa vem, da proštu ne bi dal prilike, postavljati
se javno z menoj.«
Govoril je preko ramena, potem pa se je zagledal skozi okno v
prelepo pokrajino pod seboj. Daleč tam ne desni so snežni vrhovi
zapirali obzorje: Triglav, Kanin, Snežnik, na jugu Velebit, ki je s
svojim hrbtom zakrival morje, spredaj Rog s svojimi pragozdovi, pred
njim valovje gričev in hribov in sel, ob Krki Novo mesto, med gozdovi
sosedni gradovi, tam na levi proti jugovzhodu pa so Gorjanci zakrivali
obzorje... O, lepa, prelepa je bila njegova domovina! In da bi jo
moral zapustiti zaradi pohlepnih bedakov, ki imajo v državi slučajno
moč v rokah?... Ne!
Zasukal se je in končal svoje razmišljanje:
»Z glavo skozi zid pač nikoli ne pridemo. Katolicizem si je zadnja
leta toliko opomogel, da nam je zrastel preko glave. Mi sami smo ga
rešili pogina.«
»Mi? Luterani?« je začudeno vprašal Jankovič.
»Da, mi,« je vztrajal Adam. Menda se ni zavedal, da je ponavljal
trditev, ki jo je pred več kakor desetimi leti izrekel prošt Montagnana.
Svoji trditvi je Gričar takoj dodal pojasnilo: »Katoliška cerkev je bila
blizu tega, da se pogrezne v lastnem blatu. Bila je gnila od najnižjega,
kruha in ljubezni stradajočega kaplana preko po župniških krčmah
plešočega, v vinu in grehu se utapljajočega župnika ter z župnijami,
beneficiji in drugimi mastnimi dohodki preobloženih kanonikov, dekanov,
proštov in bogatih veleposestniških in veletrgovskih prelatov
do v zlatu valjajočega se papeštva. Razuzdano življenje duhovnikov bi
samo ob sebi razkrojilo katoliško Cerkev, saj jo je pritiralo na rob
propada. Za rešitvijo blodeče ljudstvo je zašlo v razne sekte bičarjev,
prekrščevalcev, skakačev in zamaknjencev. V cerkvah ga je bilo
vedno manj. Toda prišli so reformatorji: Kalvin, Cvingli, Luter — pri
nas Primož Trubar — in rešili so rimsko Cerkev s tem, da so jo s
svojim nasprotovanjem spravili v nov zagon. Reformatorji so povzro344
čili, da je katoliška hierarhija ob dvanajsti uri izpregledala in se z vso
silo vrgla na rešitev vsega, kar se je rešiti dalo, reformatorji, ki so
s svojim »čistim Kristusovim naukom« rešili katoliškega razkroja
mnogo ljudstva, tavajočega v temi. Da, rimska Cerkev si je hitro
opomogla, hitreje, kakor smo mi, novoverci pričakovali, ker je nastopila
proti reformaciji nečloveško brezobzirno in kruto, naslednikom
Kristusovim prav malo primerno. Nič ne pomaga: Zamudili smo
svoj čas. Zdaj nismo več tako močni, da bi se uprli in mogli
računati na zmago. Upor bi bil danes toliko kakor samomor,«
Jankovič je zasukal glavo in pogledal gosta ... Zavidanja vreden
človek je tale Gričar. Ves svet leži jasno pred njim. Govori odločno
in pametno, da mu človek težko ugovarja in vendar...
»Zakaj se pa Ogri upirajo in Čehi? Rajši samomor, kakor takšno
življenje ,po pameti'!« je neprijazno zarenčal Jankovič, prijel za zvonec
in pozvonil slugi.
Sluga je takoj vstopil.
»Ali je moja kopel pripravljena?«
»Da, milostni gospod, pripravljena je.«
»Odpelji me! Na svidenje, gospod Gričar!«
»Na svidenje, gospod Jankovič!« se je Adam priklonil.
Gričar se je kmalu poslovil in odjezdil na pristavo, da pogleda,,
kako mu gospodari Pimperlijev sin, ki je za svojim očetom — stari
Jorg Pimperli je že nekaj let počival v grobu — prevzel mesto oskrbnika
na pristavi.
Se pred mrakom se je s hlapcem Blažem vrnil v mesto.
»Kako je, Tone?« je prijazno ogovoril vratarja Gorenjih vrat.
»Slabo, milostni gospod sodnik,« je bradati možak zmajal z glavo,,
pristopil bliže, se previdno ozrl in pojasnil: »Slabo za nas, luterane,
gospod! Stepli so se davi na trgu.«
»Stepli? Kdo?«
»Takole je bilo: tista dva pridigarja, mizarski pomočnik Magnus
in njegov tovariš Jakob, sta prišla na Veliki trg, ko so zjutraj ljudje
hodili k maši. Marsikdo se je ustavil in poslušal. Nabralo se je kmalu
poln trg ljudstva. Kajpak se je med njimi našel nekdo, ki je tekel
v kapitelj povedat, kaj se godi na trgu. Pridrl je ves kapitelj na trg:
oskrbnik, kanoniki, organist, cerkovnik in vsi hlapci. Hoteli so oba
pridigarja ujeti. Ampak postavila sta se jim v bran. Močni Magnus.
se je zakadil nad oskrbnika in kanonike, jih bil s pestjo po glavi in
klofutal po obrazu, da so bili vsi marogasti. Nekateri meščani so se
spoprijeli s kapiteljskimi hlapci. Tekla je kri. Naposled so kapiteljski
zbežali, ljudje pa so vpili za njimi in se smejali. Kdo ve, kaj se bo
skuhalo iz tega, ko se vrne prošt iz Krškega? Mislim, da ne bo nič
dobrega.«
»Prav misliš. Za vse bo slabo!« je prikimal Gričar in odjezdil zamišljeno
domov ... Tako torej! Izrabili so njegovo odsotnost za nepremišljen
nered v mestu. Dobro so se zavedali, da to njemu, sodniku,
ne bo všeč, da ga bo pahnilo v nevaren položaj ... To je torej njihova
hvaležnost! »No, prav! Zdaj mi je dovolj!« se je odločil.
Odšel je takoj na magistrat in poslal štiri biriče po oba pridigarja
— samozvanca. Toda povedali so jim, da sta oba pomočnika po rabuki
na trgu izginila iz. mesta.
Adama je pošteno zaskrbelo. Pretep se je sicer zgodil v njegovi
odsotnosti, a Gričar je poznal prošta in njegovo brezvestno vnemo.
»Vse bo zvrgel name, boš v:dela,« je govoril svoji ženi. »Obdolžil
me bo, da sem ju jaz ščitil, da sem se nalašč umaknil iz mesta. Pritisnil
me bo zaradi skritega luteranstva, me prijel v imenu verske
komisije in me poslal v ječo na Ljubljanski grad, če ne celo v Gradec,
2e dolgo sem mu trn v peti.«
»Nisi storil prav, ko mu na njegov poziv nisi poslal spovednega
listka!«
»K spovedi ne grem! Gričar ne bo nikoli klečal pred papistom!
Tudi v cerkvi me ne bodo videli.«
»Saj ni treba, da greš k spovedi. Stori isto, kar je storil Raab,
pa bo vse prav.«
Adam se je za nekaj trenutkov zazrl v črne ženine oči... Martin
je podkupil patra Cipriana. Bil je to izobražen frančiškan, svetski človek
širokih nazorov in široke stanovske vesti. Hodil je stalno na
mestno strelišče in se udeleževal tekem strelske družine. Za dobro
plačilo in primerno pogostitev je bil luteranom rad na uslugo.
»Dobro, povabim ga,« se je Adam odločil: »Zakaj pa ne? Saj dobro
vedo, da s silo iz zavednega luterana ne bodo nikoli napravili katoličana
... Ce po vsej sili hočejo, da se norčujem iz njih, pa bom še
jaz bril norce z. njimi.«
Tako je potolažil in opravičil samega sebe in tako je storil. Se
preden se je prošt vrnil, je imel Gričar spovedni listek v rokah. A
poslal ga ni v proštijo, temveč naravnost svojemu dobremu znancu
vicedomu Jožefu Ottaviju Panizollu v Ljubljano. Obenem mu je v
daljšem pismu opisal nedeljski dogodek in dostavil, da je sit te
mestne tlake in se odpoveduje službi mestnega sodnika. Prosil je
vicedoma, naj mestnemu svetu zapove, da mu postavijo namestnika
do prihodnjih volitev, njemu pa dovolijo dopust, ki ga kot enainsedemdesetleten
starec že sme zahtevati. . . Sam sebi ni hotel pri-
346
znati, da je že dolgo iskal primeren izgovor za svoj odstop. Obveznosti,
ki mu jih je nalagala naporna in odgovorna sodniška služba,
je njegov nebrzdani značaj le težko prenašal.
V torek je poštni sel odjezdil s pismom v Ljubljano, v petek se
je že vrnil z vicedomovim odgovorom, pozivom mestnemu Notranjemu
svetu, naj zadevo s sodnikovim dopustom uredi po želji gospoda
sodnika samega.
Se istega dne je sodnik Adam Gričar sklical sejo Notranjega sveta
in vkljub vsem prošnjam in ugovorom uredil zadevo po svoji volji.
V soboto, takoj po kosilu, je odjezdil z ženo in hlapcem na pristavo.
Do polovice poti sta jih spremila na konjih mlada zakonca Jurij
Dilanc in Felicita.
Nekaj ur pozneje se je vrnila v mesto proštova kavalkada. Prošt
Marko Khun je zrl mračno predse, ko je od' Gorenjih vrat zavil proti
kapitlju. Nedeljske dogodke so mu bili sporočili že v Krško .. . »Zdaj
se pa kar pripravite!« je sam pri sebi pretil novomeškim luteranom,
predvsem sodniku in notranjim svetnikom, ki jih je imel — in ne
neopravičeno — na sumu, da so po svojem srcu še vedno luterani.
Toda bil je bridko razočaran, ko so mu povedali, da sta glavna
krivca, pridigarja Magnus in Jakob, ušla, sodnik pa je odložil svojo
službo, ker so someščani zlorabili njegovo nedeljsko odsotnost za luteransko
manifestacijo.
Proštu so se razblinile maščevalne sanje v nič. Preostalo mu ni
drugega, kakor poročilo na versko komisijo in pritožba na vicedoma.
Da si svojo jezo vendarle nekoliko ohladi, je svojemu poročilu
priložil seznam najtrdovratnejših novomeških protestantov, ki ga je
bil dobil med zapisniki svojega prednika Polydorja Montagnane.
Seveda v seznamu nista manjkala niti Adam Gričar, niti njegova
soproga.
Seznam pa ni izzval nobenega posebnega procesa, ker so po nekaj
mesecih ugotovili, da je zastarel in poln pogreškov. V seznamu sta
bila med drugimi zakonca Gašper Vasič — vpisan kot Dorfler — in
soproga, ki sta bila že nekaj let mrtva. Vdova Rotter je izjavila, da
je že pred desetimi leti prestopila v katoliško vero, Adam Gričar je
zase in za soprogo že predložil spovedni listek v roke gospodu vicedomu
Panizollu. Nekateri izmed, pozvancev pa pozivov sploh niso
hoteli sprejeti, ker so bili v seznam vpisani pod popačenimi imeni,
tako: Jurij Jarc, vpisan kot Jartsch, Jakob in Adam Bele, vpisana kot
Weiss, Andrej Puc s soprogo, vpisan kot Wiltz, Luka Sedlak, vpisan
kot Sattler itd.
Ml
Verska komisija v Ljubljani je sicer odločila, naj vkljub vsem
dognanim pogreškom pokličejo vse naštete ljudi za 24. november
»semkaj v reformacijo«, toda — prišel ni nihče.
Zadeva je splahnela v nič, morda zato, ker je bil škof Hren že
leto poprej, ob priliki izvolitve nadvojvode Ferdinanda za nemškega
cesarja, imenovan za vladarjevega namestnika v Notranji Avstriji in
je moral odriniti v Gradec.
Bodisi kakor koli — Adam Gričar je imel poslej mir. Živel je z
ženo na pristavi in zopet prihajal le čez zimo v mesto. Le slučajno
so včasih prišli do njega glasovi iz zunanjega sveta. Adam jih je sprejemal
brezbrižno, hladno in mirno, kakor vesti o dogodkih na tuji,
neznani zemlji. Zena, ki je v spremstvu hlapca od časa do časa jahala
v mesto po te ali druge potrebščine, mu je pripovedovala o verskem
zatišju, ki je bilo nastalo v mestu. Nad vsemi protestanti, izpreobrnjenimi
in onimi, ki so se potuhnili, je plavala trda roka vladarjevega
namestnika, škofa Tomaža Hrena — tedaj še bolj kakor prej, ko je bil
svojim rojakom bliže, saj je njegova moč postala neomejena. Poleg
cerkvene je imel zdaj v rokah tudi posvetno oblast.
Nad Krajino je ležalo nekakšno moreče zatišje, kakor zatišje pred
viharjem. Hrenova grožnja, da ne bo umrl prej, preden ne izžene
\fso luteransko gospodo iz države, še ni bila pozabljena. Vojna z Benečani,
ki je že dve leti divjala na jugozahodni meji države, je
odložila ukrepe vladarjevega namestnika proti luteranski fevdalni
gospodi, dasi mu je le-tà edina še kljubovala.
»Prej ali slej se bo Hren spravil nad naše fevdalce in uresničil
svojo grožnjo,« je Adam prerokoval. Vendar ni mislil, da uresničenja
svoje prerokbe — ne bo doživel.
Bilo je pozimi leta 1617.
Vkljub visoki starosti je Adam še v najhujšem mrazu hodil v
svoje gozdove na lov.
Ni hodil na lov zgolj zato, da bi preizkušal svoje strelsko mojstrstvo,
da bi zadostil svoji strelski strasti. Ne. Njegovo veselje do
samotnega pohajanja po temnih, tihih gozdovih, polnih skritih, čudežno
lepih pojavov iz rastlinskega in živalskega življenja, mu je prinašalo
globoka doživetja, polna silnega, napetega soživljanja z naravo, polna
najglobljega razumevanja njenih skrivnosti. Dostikrat je ure dolgo
presedal na odmirajočem podrtem drevesnem velikanu ob zasneženi
jasi z žuborečim potokom in opazoval, s puško na kolenih, divjad in
perjad v svojem nič hudega slutečem početju. Ves zasanjan se je
potem brez plena vračal domov.
Nič ni bilo čudnega, da se je na takem lovu nekoč prehladil.
348
»Utrujen sem, ležat pojdem,« je rekel ženi, ko se je vrnil v mesto.
Bil je ves hripav.
Ustrašila se je. Še nikoli se ni bilo zgodilo, da bi Adam podnevi
legel v posteljo.
Ponoči ga je že kuhala vročina. Zjutraj je Marija poslala po
zdravnika.
Zdravnik je takoj prišel in preiskal bolnika. Marija je stala ob
postelji in drgetala od strahu... Kaj, če napade Adama pljučnica
kakor takrat Francita! Za stare ljudi je pljučnica še posebno nevarna
bolezen... In nobenega zdravila ni proti njej!
Zdravnik se je vzravnal in pokril bolnika. Pogledal je Marijo
Gričarco in izjavil kratko:
»Pljučnica.« Ko je videl, kako je gospa prebledela, je dostavil:
»Upajmo, da jo bo trdna narava gospoda Gričarja srečno premagala.«
Dal je še nekaj navodil dn se poslovil z obljubo, da pod večer
zopet pride.
Bolezen je Adama Gričarja hitro zdelala. V treh dneh je shujšal
in se postaral, da ga nihče ne bi spoznal. Nato je dva dni ležal v
vročici brez zavesti. Šesti dan pa ga je vročina popustila in zavedel
se je. Jasnih oči je pogledal Marijo, ki je sedela poleg njegove postelje
in prosil s tihim glasom:
»Odpri okno, Marija! Tako težko diham.«
Marija je pogladila njegovo shujšano roko in brž vstala, da mu
ustreže. Odgrnila je zastor in odprla okno na iztežaj. Nato se je vrnila
k njegovi postelji. Svež, mrzel zrak je planil po sobi.
»Ali ti je bolje, dragi?«
»Bolje.«
Zazrl se je proti oknu, kjer se je preko pogorišč in vrtov videl
Rožni hrib z Ljubljansko cesto in Jankovičevo pristavo na vrhu.
Adam se je medlo nasmehnil, ko se je spomnil na hromega trdovratnega
luterana na Hmeljniku.
Marija je videla njegov nasmeh.
»O čem razmišljaš, dragi?«
»Na Jankoviča sem se spomnil,« je odgovoril skoraj šepetaje:
»bolj trdovratnega luterana ni na novomeškem področju.«
»Davi je bil tu hmeljniški oskrbnik. Poslali so ga, da vpraša po
tvojem zdravju. Vsa rodbina Ruessova in Jankovičeva te lepo pozdravlja.
«
»AH je bil še kdo tukaj? Enkrat se mi je zdelo, da vidim Martina
na vratih.«
349
»O, Raab prihaja vsak dan. Tudi Scheyer te je prišel obiskat, pa
se takrat nisi zavedal. In mnogo drugih znancev je prišlo vprašat po
tvojem zdravju. Večinoma jih sprejema Felicita. Odkar si bolan, se
je spet preselila k nam, da mi pomaga pri strežbi. Zdaj spi v moji
sobi, ker je ponoči čula pri tebi.«c
Adam se je nasmehnil... Felicita, moj edini otrok! Rad bi jo še
enkrat videl. Ampak ne smem izdati te želje. Mariji bi se čudno zdelo.
Uganila bi, da se poslavljam ... Jokala bi... Ne maram, da bi jokala.
Tega ne bi prenesel...
Zaprl je oči, pa jih takoj spet odprl. Od nekod je prihajal starčevsko
hripavi krik bedaka Marta.
»M-mi s-smo Gri-Gričarji!«
Da, Gričarji — je razmišljal bolnik — Gričarji, trden rod, dokler
se je od jutra do večera, iz leta v leto utrjeval v borbi za človečanske
pravice tlačanov, v borbi za svobodo, v borbi za udobnejše
življenje, za ugled v družbi... Toda jaz — jaz se nisem nikoli za nič
boril. Le užival sem, kar so mi moji predniki pripravili. Zaganjal
sem se za vsebino življenja tukaj, zaganjal tam — nikjer nisem dosegel
takih uspehov, da bi čutil zadoščenje ob njih.
Zakaj bi se bil trudil — saj mi je bilo vse, prav vse vrženo v
naročje: svoboda, zemlja, bogastvo, izobrazba, ugledno mesto v družbi,
celo lepa žena — vse mi je priteklo iz očetovih rok. Bil sem pravi
razvajenec, zato slabič.
In vendar sem včasih kar zahrepenel po možatih dejanjih. Le
vztrajnosti mi je manjkalo in trma mi je hodila v napotje — trma,
temeljna napaka vseh razvajencev. Za nobeno resno delo nisem bil
sposoben.
Še za vlogo bogataša nisem imel talenta. Manjkala mi je potrebna
skopost. Denarja nisem znal ceniti. Nisem spoštoval naporov za njegovo
pridobivanje. Vse premoženje bi bil razmetal, če bi mi ne bilo
sproti na novo pritekalo iz očetovih delavnih rok. Življenje mi je
nudilo preveč vsega dobrega. To mi je hromilo voljo.
Le eno stvar mi je življenje odreklo: pravega dediča Gričarjevega
imena nimam. Pač poganja tam v Gradcu nova veja Gričarjevega
rodu. Gotard se je oženil. Sina ima. Imel sem ga tudi jaz, a usoda
mi ga je ugrabila.
Ali mi ga je ugrabila, ker bi ga, slabič, kakršen sem, ne znal
vzgajati v dobrega človeka? Morda bi bil res vzgojil še hujšega slabiča
od sebe? Morda bi bil moj sin zlezel še za stopnjo niže od
mene? ... Razuzdanec, zločinec, izrodek kakršen je bil bratranec
Polydor Montagnana? . ..
350
Misli so oe bolniku zmedle. Čudno spačeni obrazi so mu zaplesali
pred očmi. Strah mu je stisnil srce.
»Marija!« je šepetal. »Zaspal bi rad. Utrujen sem. Ostani pri meni
še nekoliko!«
»Seveda ostanem, le miren bodi!«
»Poljubi me!« je še šepnil komaj slišno.
Nasmehnila se mu je in ga poljubila. Njegovo čelo je bilo hladno.
»Vročine nimaš več. Zdaj boš kmalu zdrav.«
Ni imel več moči, da bi ji odgovoril.
Jasno se je zavedal: Umiram!
Se enkrat je s pogledom objel ženino glavo. Kakor skozi meglo
je razločil njene sive lase nad čelom br£z gub, črne oči, ki so z leti
postale bolj stisnjene, manjše, ustne, ki so postajale manj polne,
manj rdeče.
Zbogom Marija!
Zaprl je oči.
Od nekod je spet zaslišal brezumen, starčevsko hripav krik svojega
brata, bedaka Marta — zadnjega moškega potomca Jakobovega
rodu. Potem je utihnilo vse okrog njega in v njem ...
Adam Gričar je umrl.
351
«
Pripombe k slikam
Pni opremi Gričarjev je bilo vodilo približati bralcu dobo, v kateri
•se razpleta roman, tudi z ilustracijami, ki so v pretežni meri vzete iz
domačega likovnega izročila, dopolnjenega s sočasnim srednjeevropskim
gradivom.
Celostranske priloge:
Rekonstrukcije srednjeveškega Novega mesta je po proučevanju
ostankov srednjeveških utrdb in mestnih stavb narisal arhitekt Marijan
Mušič.
I. Pogled na Novo mesto z južne strani ali Karlovška vrata.
H. Pogled z Marofa na Novo mesto z močno utrjenimi Gorenjimi
ali Ljubljanskimi vrati.
III. Arkadno dvorišče v Gričarjevi (danes Bergmanovi) hiši na
Glavnem trgu.
IV. Kapitelj z vzhodne strani.
V. Okolje Kapitlja (proštija).
VI. Novo mesto z zapadne strani. Obzidje in stolpi »na šancah«.
Str. 7: Johannes Clobucciarich (Kiobučarič): Novo mesto okoli 1604.
Po rodu z otoka Krka ali okolice Kastva, rojen v drugi polovici
XVI. stol., je Janez Kiobučarič, večkratni prior samostana bosonogih
avgušttncev v FUrstenfeldu na Štajerskem, v letih 1601 do 1605 najprej
po nalogu notranjeavstrijske vlade pripravljal gradivo za izdelavo zemljevida
Štajerske, kasneje pa po naročilu nadvojvode Ferdinanda, danem
s patentom z dne 6. septembra 1603, zbiral enako gradivo za vse notranjeavstrijske
dežele, t. j. za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko z
delom Istre. V ta namen je Kiobučarič prepotoval vse te dežele in izdelal
do 500 risb in črtežev na več kot 100 listih, ki obsegajo vse omenjene
dežele, razen morda ene petine Štajerske. Sredi tega dela je Kiobučarič
verjetno proti koncu leta 1605 umrl. Njegovo delo je ostalo nedokončano
in njegovo ime pozabljeno. Na jesen 1922 so v graškem deželnem arhivu
ponovno našli zajeten sveženj s Klobučaničevimi risbami, ki jih je delno
objavil dr. Fritz Popetka 1. 1924 v posebni mapi. Po tej objavi so posnete
Klobučaričeve risbe v tej knjigi. Klobučaričeve risbe srednjeveških gradov,
utrdb in krajev so izredno dragocene predvsem zaradi tega, ker nam jili
prikazujejo še v njihovi srednjeveški podobi, ko so gradovi imeli še polno
vrednost in pomembnost utrjenih postojank. Ze nekaj desetletij za tem
so gradovi doživljali občutno spremembo v svoji zunanji podobi: iz trdnjav
so s prezidavami in dozidavami postajali dvorci fevdalcev. V njih je zaplal
nov življenjski stil, ki ga je tudi v naše kraje zanašal blesteči polet renesanse
in baroka. Da smo se odločili za objavo nekaterih Klobučaričevih
risb v naši knjigi Je torej vzrok v tem, da so nastale v naših krajih
prav ob koncu dogajanja v romanu, prikazujejo v romanu omenjene kraje
še v njihovi srednjeveški podobi, po svoji likovni strani pa očitujejo tudi
nadih slikarja, kar Klobučaričeve delo močno dviguje nad deiom običajnega
kartografa. In ne nazadnje tudi zato, ker je Kiobučarič našega rodu.
Risba iNovega mesta je objavljena v mapi: Dr. Fritz Popelka, Die
Landesaufnahme Inneròsterreiohs von Johannes Clobucciarich 1601-^1605,
Graz 1924. List XXVII/107.
Stran 34: J. Klobučarič, grad Otočec; Popelka XXVII/108.
Stran 35: Hans Weiditz, veža in dvorišče trgovca v začetku XVI.
stol. Del lesoreza, objavljenega v Propylaen Weltgeschichte, V/33.
Stran 58: Menih kot hotni kloštrski muc, E. Fuchs, Ilustrierte
Sittengeschichte, Renaissance, str. 355.
Stran 59: Ivan Koch, Kovači. Valvasor, Die Ehre . . . HI/382.
Ivan Koch, slikar in risar, r. okoli .Ulil), u. 171:1 v Novem mestu. Med
leti 1.689 in 1718 večkrat izvoljen za mestnega sodnika. Znan kot spreten
slikar in risar. Zato ga je tudi Valvasor pritegnili v krog svojih sodelavcev.
Za Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske je narisal 74 predlog za bakroreze,
ki jih je rezal drugi pomembni Valvasorjev sodelavec, Andrej Trost.
Kochove oljnate slike so bile pri frančiškanih v Novem mestu In na gradu
Bajnotu, a se niso ohranile. V originalu so ohranjene samo njegove
predloge za Theatrum mortis humanae v Vseučiliščni knjižnici v Zagrebu
in nekaj drobnih slik v Valvasorjevi grafični zbirki v Jugoslovanski Akademiji
znanosti in umetnosti v Zagrebu.
Stran 71: Ivan Koch, Tovorniki; Valvasor, VI/280.
Stran 80: Vinjeta iz Kreljeve Postile slovenske.
Stran 81: J. Klobučarič, Ljubljana; iPopelka XXV/101.
Stran 94: J. Klobučarič, Vrhkrka; Popelka XXVII/109. Grad nad
izviri Krke. Primerjaj tudi Valvasor, XI/420.
Stran 122: J. Klobučarič, Mirna peč; Popelka XXVI1I/114.
Stran ili23: I. C. lim J. Lederlein, iPrimož Trubar, lesorez iz 1578.
Stran 131 : Karikatura požeruških menihov in nun; E. Fuchs iz 1578.
Stran 138, 294 in 330: Vinjeta iz Dalmatinove biblije.
Stran 139: J. Klobučarič, Mehovo; Popelka XXVIM/illO.
Stran 155 in 239: Vinjeta iz Dalmatinove Biblije.
Stran 156: Del naslovne strani Kazenskega pravosodnega reda Karla
V. iz leta 1532; Propylaen Weltgeschichte V/151.
Stran 172 in 206: Vinjeta iz Trubarjeve Hišne postile 1595.
Stran 173: Naslovna stran Trubarjevega Katekizma 1555.
Stran 189: Pečat Primoža Trubarja v trikratni povečavi: Cvetnik
naše reformacijske misli, str. 70, glej pripombo na str. 172.
Stran 190: I. Koch, Dolenjska noša; Valvasor VI/289.
Stran 197: Vinjeta iz Kreljeve Otroške biblije 1566.
Stran 198: J. Klobučarič, Laško; Popelka XXIIiI/87.
Stran 207: Hans Weiditz, Kmečki punt, lesorez; Propylaen Weltgeschichte
V/105.
Stran 227: I. Koch, Vipavska noša; Valvasor VI/306.
Stran 243: Prodajne lope v začetku XVII. stol., Propylaen Weltgeschichte
V/387.
Silim 282: Vinjeta iz našega protestantskega tiska; Cvetnik str
»0, pripomba str. 172.
Stran 283: I. Koch, Bitka s Turki; Valvasor XV/468.
Stran 295: I. Koch, Kuga in kobilice; Valvasor XV/459.
Stran 320: I. Koch, uskoška noša; Valvasor VI/295.
Stran 330: Vinjeta.
^ h^' tit ^V 32^anS ^,081'eb v malem mestu; Propylaen Welt-
Stran 351: I. Koch, Smrt pride po bogatina; Theatrum mortis humanae
I. str. 66.
Knjižnica Janeza Trdine
4
lika Vašte:
GRIČARJI
Oprema: arh. Marijan Mušič
Izdal In založil
Svet Svobod in prosvetnih društev
okraja Novo mesto
(Za založbo: Severin Sali)
Tiskala tiskarna
Casopisno-založniškega podjet j a
»Slovenski poročevalec«
Naklada 3000


rik, Marija in Konstantin
Tandler, Vincenc Boben in
Janez Krajec so zalagali in
tiskali knjige. Med vsemi je
bil najpomembnejši Janez Krajec,
ki je izdajal Narodno biblioteko,
Gledališke igre, Tisoč
in eno noč in ponatisnil Valvasorjevo
Slavo vojvodine Kranjske.
Narodna biblioteka je bila
pomembna knjižna zbirka in
edina take vrste takrat. To je
napotilo Okrajni odbor ljudske
prosvete Novo mesto, da je
vsadil zametek bodoče knjižne
založbe za Dolenjsko, ki bi objavljala
predvsem knjige o
Dolenjski. V ta namen je odbor
ustanovil Trdinove nagrade za
pospeševanje kulturnega in
znanstvenega dela na Dolenjskem.
Le-te nagrade so bile
trikrat podeljene. Nagrajena
dela naj bi odbor po možnosti
založil in tiskal v za ta namen
ustanovljeni Trdinovi knjižnici.
Književna dejavnost Sveta
Svobod in prosvetnih društev
okraja Novo mesto od
leta 1953 obsega sledeče izdaje:
1. Dolenjska prosveta. Leto I.
1953154, št. 1—4.
2. Dolenjska prosveta. L. II.
1955/56. Do sedaj izšla 1. štev.
3. Janez Trdina: Rože in
trnje. Trdinova knjižnica leta
1955.
4. Kronika 1873—1953. Vajenska
šola trgovinske stroke.
Trdinova knjižnica 2.
f. Zdravko Slamnik: Tončkove
sanje. Trdinova knjižnica 3.
6. Uka Vašte: Gričarji. Trdinova
knjižnica 4.
V načrtu: Nadaljevanje Dolenjske
prosvete. V Trdinovi
knjižnici pa zbrane partizanske
spise Mirana Jarca.