Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 45
“E SLOV E NIA
L IBRE”
BUENOS AIRES. 10. novembra (noviembre) I960
DR. TINE DEBELJAK
Starši in mladinske organizacije
Ali veste, da je od 700 slovenske mladine, ki bi spadala v slovenske ljudske šole in v njih organsko nadaljevanje v naše mladinske organizacije, samo 300 organiziranih?! To se pravi: Več kot polovica slovenske mladine živi v tujem okolju izven slovenske skupnosti. Toliko jih je postavljeno v gotovost, da bodo znali manj slovenščine od tiste, ki jo porabljajo starši doma, v kolikor je seveda uporabljajo še nepomešane s tujimi besedami. Zato srečujemo otroke slovenskih staršev nove emigracije, ki se igrajo med seboj — ne v materinskem jeziku. Zato se ne čudimo, da ne znajo brati slovensko in kar je še hujše ,da nimajo volje, naučiti se brati in si bogatiti slovenski besedni zaklad. Razumeti bi mogli, da otroci sami od sebe ne žele novega šolskega pouka, poleg onega, ki ga morajo obiskovati; ne razumemo pa staršev, da jih pod pokorščino ne pošljejo v slovensko šolo. Zato pada krivda na starše, da toliko in toliko o-tro'k slovenskega rodu gre v gotov na-radni odpad. Da, odpad, kajti kam drugam vodi taka pot kot v to, da bo otrok najprej omalovaževal materni jezik, potem se ga bo sramoval, ne samo, ker ga ne bo znal dobro, ampak, ker ga tudi ne bo cenil, smatrajoč ga za manj vreden jezik, ki nima zanj nobenega praktičnega pomena več. In nazadnje ga bo opustil.
Mnogo staršev napeljujejo svoje otroke zavestno v to smer. Govore otrokom o domovini, kot deželi revščine, kjer so morali v coklah in ob petrolejki verde-vati živino, ko pa tu kar sama od sebe brez tvojega dela raste v gotov denar, tu imaš pa že plinsko kuhinjo, ledenico, radio in morda celo televizion. čimpre-je otrok pozabi na slovensko revščino in na prepire doma, tem boljše zanj, tem prej se bo otresel manjvredne dediščine in postal vreden član novega naroda in deležnik vsega njegovega o-bilja. Toda, starši, tudi če naravna pot našega izseljenskega razvoja vodi v to končno stanje, je vendarle naša narodna dolžnost, zavirati ta razvoj in ga oddaljevati od našega rodu! Tisoč let je trajala raznarodovalna doba slovenskega naroda v zgodovini, ta “burka”, kot je rekel Cankar, pa je narod obstal in Se znova razcvetel. Zakaj ne bi obstal tudi še nekaj rodov v tujini? Upati proti upanju in delati za obstanek slovenstva v dušah mladine, je dolžnost slednjega slovenskega očeta in matere med nami, če noče postati resnično — izda-
Kennedy — novi ameriški predsednik
Pretekli torek, 8. t. m. so Amerikan-ci zopet volili svojega predsednika. Volili so razen v USA sami, tudi po vseh ameriških postojankah, kjer se ameriški državljani nehajajo kot vojaško ali civilno osobje kot predstraža svobodnega sveta pred sovjetskim in kitajskim komunizmom.
Kljub velikim naporom obeh strank, demokratske . in republikanske in neštetim govorom njunih kandidatov, Kenne-dyja in Nixona, da bi pritegnili čim večje število volilcev k volilnim skrinjicam, in kljub dejstvu, da je letos v volilni borbi igral veliko vlogo tudi problem demokratskega kandidata, se tudi na teh volitvah hi odzvalo svoji državljanski dolžnosti več kot nekaj nad 60% volilcev, kakor na vseh predsedniških volitvah v zadnjih tridesetih letih.
Kakor je bilo pričakovati, se je večina volivcev izrdkla za demokratskega kandidata Kennedyja. Volilni rezultati iz posameznih velemest in pravzaprav iz vseh krajev države so zaradi odličnih telegrafskih in telefonskih zvez. hitro prihajali v Washington. Posebni elektronskimi stroji so sproti seštevali glasove, oddane za enega ali drugega kandidata in sporočali rezultate. Poleg USA je po radiju tudi ves ostali svet poslušal volilna piročila iz Washingto-na. Tudi Moskva in Peking nista bila izveta.
Kakor znano, sta bila Kennedy in Nixon ena izmed najmlajših predsedniških kandidatov USA. Kennedy je star 42 let, Nixon 45. Doslej so Amerikanci
imeli samo še enega tako mladega predsednika, kakor je Kennedy. Bil je to Theodore Roosevelt. Najstarejši je bil izvoljen za ameriškega predsednika William Henry Harrison, ki je imel 68 let, ko je postal predsednik.
Največ predsednikov, in sicer osem, je v ameriški zgodovini izšlo iz države Virginije: Washington, Jefferson, Madison, Monroe, W. H. Harrison, Tyler, Taylor in Wilson. Iz Ohia je bilo sedem ameriških predsednikov: Grant, Hayes, Garfield, B. Harrison, McKinley, Taft in Harding.
Nikdar ni obiskoval nobene šole predsednik Andrew Johnson. Lincoln pa je hodil v šolo samo eno leto. Edini predsednik, ki je bil po svoji prvi predsedniški dobi poražen in nato znova izvoljen je bil Grover Cleveland.
Trije ameriški predsedniki so bili u-morjeni: Lincoln leta 1865, J. A. Garfield 1881, in McKinley 1901. Kot predsedniki so umrli še: W. H. Harrison, 1841; Taylor, 1850; Harding, 1923; in Franklin D. Roosevelt, 1945. Drugi a-meriški predsednik John Adams je dočakal, da je postal šesti ameriški predsednik njegov sin John, Quincy Adams. Edini ameriški predsednik, ki se je poročil, ko je bil že predsednik, je bil Grover Cleveland, leta 1886.
USA je imela enajst vojakov za predsednika: Washington, Jackson, W. H. Harrison, Taylor, Pierce, Jornson, Grant, Hayes, Garfield, B. Harrison in Eisenhower.
Anglija odločno v obrambi svobode
Na otvoritvi letošnjega zasedanja britanskega parlamenta je kraljica Elizabeta II. v kronskem govoru izjavila, da se bo Anglija trudila in delala za politično in gospodarsko enotnost Zahodne Evrope.
Zunanji minister Home pa je v svojem otvoritvenem govoru ostro napadel ZSSR in njene satelite. Poudarjal je, da se Anglija ne bo dala ujeti v zanke, ki jih Moskva nastavlja v razorožitvi in da je ne straši domača in tuja kritika, ko daje Amerikancem vojaška oporišča za obrambo pred sovjeti ali Kitanjci. Ker je Anglija itak izpostavljena atomskim' raketnim napadom z ali brez ameriških oporišč na svojem ozemlju, je pač vsekakor bolje, če taka oporišča ima.
Home je nadalje povedal, da je v New Yorku trikrat govoril s Hruščevom in da se je vsakokrat z njim razgovarjal o
razorožitvi. Ni si pa prišel v vseh teh razgovorih na jasno, ali Hruščev hoče v resnici razorožitev, ali pa hoče o njej samo govoriti. “Zahodna vojaška struktura je kakor odprta knjiga. Vsi ljudje vidijo naše vojaške naprave. Vsem je dobro znano, kje so. Nasprotno je s Sovjetsko zvezo. ZSSR je vase zaprta tajna družba, kar ji daje velike vojaške prednosti, ki jih Moskva noče izgubiti.” Home je tudi naštel sovjetske poraze v minulih mesecih: Berlina niso mogli komunisti pogoltniti, kljub vsem grožnjam; nobena evropska država ni padla ža železno zaveso, odkar se je ustanovil NATO; Moskvi ni uspelo ugonobiti Konga in tudi ne uničiti tajništva ZN; nobena država v moderni zgodovini ni s tako brutalnimi sredstvi poskušala spraviti svojega režima na oblast, kakor je to poskušala ZSSR v Kongu.
jalee naroda!
Mi smo politična emigracija, nismo šli z,‘doma s trebuhom za kruhom, temveč zato, da priborimo slovenskemu narodu iz tujine svobodo, ko sme imeli “krivo srečo” doma, da smo prepadli —< po tuji politiki! — v težnji, dati slovenskemu narodu podobo po svoji zamisli. Bili smo borci za boljšo bodočnost slovenskega naroda, katerega smo ljubili tudi za ceno življenja, ki ga je resnično tudi toliko desettisočev položilo njemu na oltar. Ali se še spominjamo, da nas ni ničesar bolj bolelo, kot nesramni, krivični in naravnost zločinski očitek komunistov, da smo — izdajalci naroda. Mi, ki smo šli v protirevolucijo, ne le iz verske, ampak tudi še, ali celo zgolj iz narodne, nacionalne zavesti? Glejte, in zdaj naj bi prav mi postali sami od, sebe s svojim lastnim postopanjem in takorekoč hotenim pristankom resnični narodni izdajalci! ? Kaj drugega je oddaljevati mladino od slovenskih šol, slovenske skupnosti, izolirati je v tujem morju, kjer sleherni posameznik mora utoniti, ali ji celo namerno vcepljati omalovaževanje domovine in preziranje njenega junaškega odpora, vprašam: Kaj drugega je to kot izdajanje vsega, za kar smo se borili doma? Še več: Izdajanje domovine same, da: naroda samega v njegovem trajanju in različnih delih sveta? Narod namreč ne živi samo v mejah geografske domovine, temveč s slednjim izseljenstvom se širi krog domovine: Njega obsegljivost zajema ves svet, kjerkoli živi slovenski človek. Misijonarji, ki so se prostovoljno za vselej odpovedali domovini, se zavedajo svoje slovenske skupnosti in hrepene po njej vsaj v duhu, kot lahko vidite iz njihovih pisem; so živi udje
ZN v
Hammarskjoeld je v ZN na zahtevo sovjetov in pod pritiskom zahodnjakov dal o delovanju ZN v Kongu novo poročilo. V njem napada sedaj vladajoči vojaški režim polkovnika Mobutuja in poziva kongoške sile naj se združijo v vladi, ki bi mogla pomiriti državo.
Hammarskjoeld obtožuje tudi nov pritok Belgijcev v Kongo kot ene glavnih krivcev za razrvane razmere v državi. Prav tako trdi, da je Mobutu s svojim vojaškim udarom, s katerim je odstavil Lumumbo, prepovedal delovanje predsedniku države Kasavubuju in parlamentu, tako razrval položaj, da ga
slovenskega naroda. Ti pa, ki odvajajo mladino od te notranje zavesti skupnosti, ga izdajajo. Ljudje božji, ne bodimo izdajalci sedaj, ko je čas stari sramotni pečat komunistov na naša čela zdavnaj izbrisal in ga spremenil že v udarec pravega poplemenitenja, v znamenje viteštva v borbi za krščansko kulturo Evrope. Pomislimo na to in ne o-virajmo mladini poti do slovenske skupnosti! Zgladimo vse steze, ki vodijo k njej in bodimo pripravljeni prinesti tudi žrtve za to, da ohranimo mladino slovensko. To je dolžnost slehernika med nami, ki ima otroke. Ne jih potiskati v materializem sokolja, ki že itak; preži nanje, temveč držati jih vstran od njega in jih uvajati v žrtve za slovensko skupnost, h kateri naj se nujno in v polni z.avesti priključijo. Sicer bodo starši sami kaznovani za svoj greh (— kajti mladina je vest staršev —) tako, kot je zgodbo o tem napisal Velikonja v svojem Amerikancu: Vnuk ni več razumel deda in ded je mogel samo tragično pri-
Kongu
bo sedaj še težje urediti. Mobutu da je postal “glavnp pospeševalec nezakonitosti v Kongu.”
Hammarskjoeld v poročilu poudarja, da za ZN še vedno predstavlja Kasa-vubu predsednika Konga. Prav tako parlament, ki mu je Mobutu prepovedal delovanje. Ko bo vzpostavljen znova red, bosta ti dve ustanovi, predsed-ništvo države in parlament, morali služiti kot podlaga za vzpostavitev politične stabilnosti.
Poveljstvo ZN vzdržuje zvezo i s Ka-savubujem i s Mobutujem, izjavlja Hammarskjoeld v poročilu. Odstavlje-
znati: ‘‘Z vsem svetom ¡se lahko pogovori, le z mano, s starim očetom, katerega kri je, ne!”
Kri se maščuje in greh staršev pade nanje same. Nobenemu slovenskih staršev med nami ne bi prisvoščil, da ga zataji lastna kri.
"Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala...” in “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos”. Stara gesla iz našega narodnega prebujenja preteklega stoletja naj dobe veljavnost tudi za nevarnosti odnarodovanja naših dni na tujih tleh. Starši naj store vse, da mladino pripeljejo v družabno življenje, mladina pa naj išče v njem oporo proti toku časa, kajti: utonil bo, kdor ni pripet vsaj na eno slovensko društvo kot na rešilni pas! Najvažnejše pri tem pa je, ne, da mladina izpolnjuje le želje staršev, temveč predvsem to, da sama občuti voljo tpo samoohranitvi slovenstva v sebi in si sama poželi slovenske družbe. In ta dritžba naj stori vse, da jo trdno pritegne nase.
nega predsednika Lumumbo je Hammarskjoeld omenil samo posredno.
Glede Belgijcev pa v poročilu trdi, da so se znova v velikem številu začeli vračati in izvajajo močan voliv na Mo-butujev režim. Hammarskjoeld obtožuje Belgijce za sovraštvo, ki da ga kaže Mobutu do ZN. Večino Mobutujevih svetovalcev neprestano spremljajo Belgijci. Rezultat tega belgijskega vmešavanja je ta, da je “kaotičen upravni in gospodarski položaj pripeljal Kongo na rob propada” in da je zato moralo poveljstvo ZN odločno poseči vmes tudi s -svojimi vojaškimi silami.
Prav tako Hammarskjoeld obtožuje Belgijce, da oborožujejo kongoška plemena in jih ščuvajo eno proti drugemu. V Belgiji so ustanovili naborna središča, iz katerih pošiljajo vojaško izvežbane Belgijce v Kongo k posameznim plemenom, da jih oborožijo in vodijo na spopade z drugimi plemeni in s silami ZN.
Poročilo konča z ugotovitvijo, da so ZN opravili neprecenljivo delo, ko so rešili Kongo pred vsesplošnim kaosom in da se jim bo posrečilo vrniti državo v normalne razmere takoj, čim bodo vzpostavili kontrolo tudi nad Mobutu-jevirn vojaškim režimom.
Poročilo je vzbudilo v Belgiji ogrom^ no ogorčenje in ga zavračajo z izjavami, da je zlonamerno Tn' neresnično. Prav tako je ameriška delegacija v ZN izjavila, da odklanja poročilo, ker da “ne more spoznati za dokazane obtožbe, ki jih poročilo izreka proti Belgijcem v Kongu.” Ameriška vlada je prav tako objavila, da ima popolno zaupanje v dobre namene Belgijcev v Kongu in je pozvala ZN, naj sodeluje z Belgijci, da bi skupno z njimi vzpostavili redno vlado v tej afriški državi.
NOVA CASTROVA IZZIVANJA
V Glavni skupščini ZN so z glasovanjem odklonili kubansko-sovjetsko zahtevo, naj bi Glavna skupština ZN razpravljala o Castrovi obtožbi USA, da ta pripravlja napad na Kubo. Po dveh dneh debate o vprašanju, ali naj o obtožbi razpravljajo ali ne, je Glavna skupščina s 47 glasovi proti 29 sklenila, da obstavijo zadevo z dnevnega reda. Glasovanja se je vzdržalo 18 držav.
Ameriška delegacija je označila kubansko obtožbo za “lažnjivo”, vendar je bila za to, da bi se o njej razpravljalo, ker bi v javni debati mogla dokazati vsemu svetu neresničnost kubanske obtožbe
Medtem pa so se odnosi med Kubo in USA še bolj zaostrili, ko je Castro začel govoriti, da bo USA napadla Kubo iz svojega oporišča Guantanamo. USA je bila poslala v Guantanamo 1450 svojih mornarjev “na oddih”, posejala morje pred oporiščem z minami in opremi-nicami, topovi in drugim orožjem. Na la postojanke ob meji oporišča s stroj-oporišee so pripeljali tudi nekaj lahkih tankov in vojaških letal. Pred oporiščem je imel del ameriške mornarice pomorske vaje.
Na Kubi je v zadnjih dneh zavladala prava množična histerija pred' ameriško invazijo. Iz, strahu za ¡svoje denarne prihranke je prebivalstvo začelo oddajati papirnati denar, ki nosi podpis Castrovega finančnega diktatorja komunista “Che” Guevarre, ker da bo ob padcu Castra izgubil vrednost in se zalaga s kovanci. Tako je sedaj težko menjati denar na vozilih, ker nihče noče oddajati kovancev. Pred ameriškim konzulatom v Havani so po več sto mecrov dolge vrste ljudi, ki hočejo dobiti vizum z.a odhod v USA. Prijave na ameriškem konzulatu so zasedane že do februarja leta 1962. Eisenhower je tudi objavil, da USA ne bo do vodila Castru pod nobenim pogojem zavzeti oporišča Guantanamo. Na oporišču imajo pripravljeno tudi vse, da bodo brez uporabe orožja razpršili žene in otroke, ki bi jih morda Castro poslal v prve vrste v napad na oporišče.
Castro pa je na drugi strani oborožii delavske miličnike s težkim orožjem, vpoklical v vojaške formacije veliko število brezposelnih Kubancev in jih dal uriti za streljanje z. najmodernejšimi češkimi protitankovskimi in protiletalskimi topovi. Protiletalske topove so postavili na strehe vseh sladkornih tova-ren, ker pričakujejo, da bodo ob letošnji sladkorni žetvi proticastrovci znova
ARGENTINA
V Buenos Airesu se je včeraj začel I. vseameriški Marijanski kongres. Nanj je prišlo več visokih cerkvenih dostojanstvenikov iz posameznih ameriških držav, papež je poslal kot svojega legata kardinala Marcela Miimmija. Glavne kongresne slavnosti bodo na velikem trgu v Palermu, na križišču avenid Libertador San Martin in Sarmiento, kjer so postavili prostran oltar z ogromnim križem. Sv. mašo za začetek kongresa je imel severnoameriški škof dr. George Biskup, med katero je bilo obhajilo otrok. Jutri ob isti uri (9. uri) bo isto-tam maša za mladino, v soboto pa za starše. Iste dni bodo tam večerne maše z Marijanskimi pridigami ob 18.30 u-ri. Dne 10. t. m. bo ob 22. bo na Kongresnem trgu uprizoritev Calderonove verske igre, dne 11. t. m. (tudi od 22. uri) bo v stadionu F.C. OESTE živi rožni venec, dne 12. t. m. pa na Majskem trgu polnočnica s skupnim obhajilom mož. Vse dni bodo zborovanja in konference o naslednjih temah: Komunizem in vera, komunizem in kultura ter komunizem in gospodarsko-socialni red. Za Marijanski kongres je izdal pastirsko pismo tudi buenosaireški nadškof kardinal Caggiano, v katerem vernike opozarja na nevarnost, ki jo prinaša ta komunistični nasilni in brezbožni materialistični nauk in sistem. Zaključne slovesnosti bodo 13. t. m. V Palermu bo najprej ob pol desetih dop. pontifikal-na sv. maša, ob 18. uri zvečer pa procesija s kipom Lujanske Matere božje iz cerkve, ki je posvečena Pilarski Materi božji, do kongresnega oltarja v Palermu, po posvetitvi vseh ameriških držav Mariji bodo pa zbrane množice poslušale poslanico papeža Janeza XXIII. S tem bo. prvi vseameriški Marijanski kongres, ki ima trojen namen: poklonitev katoličanov 150 letnici argentinske neodvisnosti, priprava katoličanov po vseh ameriških državah za uspešnejše in odločnejše nastopanje proti komunizmu in posvetitev ameriških narodov Mariji, slovesno zaključen.
Predsednik dr. Frondizi je v radijskem govoru prejšnji petek naglašal, da se. je proizvodnja petroleja Drž. petrolejske družbe od leta 1958 do septembra 1960' zvišala od 405.000 kub. metrov na
915.000	kub. m. V nadaljnjih izvajanjih je navajal, da vlada od svoje napovedane bitke za petrolej ne bo odstopala, kajti od njenega izida je odvisna nadal-nja politična in gospodarska bodočnost ter neodvisnost države. Za povečanje proizvodnje petroleja pa Drž. petrolejska družba potrebuje 34 milijard pesov. Tega kapitala ji vlada samo z domači-, mi sredstvi ne more zagotoviti ter je zato navezana na pomoč od zunaj.
Za ponedeljek so sindikati v Argentini proglasili splošno stavko, kot protest proti vladi zaradi vetiranja zakona o zvišanju odškodnine za primer odpusta. Čeprav so stavkali člani raznih sindikatov, stavka vendar ni bila popolna, ker so delali poleg državnih uradov tudi številni privatni ter razna industrijska podjetja. Pred stavko je imel min. za gospodarstvo ing. Alsogaray govor pó radiu, v katerem je obtožil ‘voditelje sindikatov, da so se dali preslepiti od komunistov za objavo splošne stavke in to ravno na dan 43. letnice sovjetske komunistične revolucije. Napovedal je, da vlada v izvajanju gospodarske politike ne bo klonila pred nobenim pritiskom, ker 'tu ne gre za koristi kake stranke, ampak države same, kajti, če vsi dosedanji napori za ozdravitev gospodarskega življenja ne bi uspeli, potem bi ljudstvo kaj lahko postalo plen “fidelizma” in “komunizma”. Stavka je bila po zatrdilu oblasti povsem nepotrebna, delavstvu ni prinesla prav nobene koristi, pač pa škodo, ker za ta dan ne bo dobilo plače. Prizadeta je tudi država, ker je izgubila 5 milijard dohodkov. * li
bombardirali te tovarne, kakor so dela-
li lansko leto. Prav tako je Castrova milica dobila ukaz, streljati v slučaju invazije na vsakega Amerikanca, ki bi ga zalotili na cesti ali v katerem koli javnem prostoru.
Rdeča Kitajska je poslala na Kubo večje število svojih letalcev, ki naj bi izurili kubanske pilote voditi sovjetska reakcijska letala, ki so pričela prihajati na Kubo.
Spominjamo se obletnice smrti osebnosti, ki je bila nosilec najvišjega. cerkvenega dostojanstva v Sloveniji v dobi, ko so kljub trdovratnemu odporu zdravega naroda zatrli njegovo svobodno rast in mu nasilno spremenili razvojno pot.
Dr. Rožman je bil eden tistih škofov, do katerega so imeli Slovenci tako ekstremne odnose, kakor do nobenega njegovih prednikov: večina slov. vernikov vseh stanov in poklicev, pa tudi nazorov, ga je resnično cenila; široke množice so ga spoštovale; mladina ga je sinovsko ljubila. Ideološki zgubljenci in zaslepljenci ter naščuvana drhal so ga sovražili do strastnosti. Duhovni vodje komunistične revolucije so se ga bali.
'Če pogledamo v širše obzorje, je slika ta: nacistični in fašistični okupator ista škofu dr. Rožmanui očitala, da ju ne podpira, obsojala sta njegovo ravnanje, ker ni hotel služiti njunim ciljem; grozila sta mu. Zapadni svet je verjel komunistični propagandi, da je dr. Rožman kolaboracionist; doma pa so mu komunistični revolucionarji očitali oboje: da je v zvezi z zapadnimi demokracijami, česar so ga obtožili tudi v zloglasnem procesu, in da sodeluje z okupatorji.
Teh nasprotujočih si odnosov in sodb ni mogoče razumeti, če motrimo dr. Rožmanovo osebnost in njegovo delo ter dogajanja, katerih središče je bil, ne da bi poznali razvojno pot, ki je pripeljala slovenski narod do idejne in go-spodarsko-politične strukture, kakršno je imel pred drugo svetovno vojno. Nujno je tudi poznanje smeri in osti silnic, ki so se križale v času druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju. Le po tej poti je mogoče priti do prave sodbe.
SLOVENCI IN KOMUNIZEM
Ni naš namen, da bi danes razmišljali o komunističnem nauku, ki sta ga pred dobrim stoletjem začela oznanjati Marks in Engels. Ugotoviti moremo le to, da v slovenskem narodu ni mogel pognati korenin. Tudi ni mogel pridobiti nobenega od vodilnih slovenskih mož, ki bi videl v tem nauku rešitev slovenskih socialnih problemov. Po drugih poteh so iskali rešitev. Najbolj na globoko in široko je zaoral dr. Janez Ev. Krek ki je rešitev socialnega problema med Slovenci začel izvajati tako, kakor so to narekovale posebne slovenske potrebe. V Sloveniji dejansko ni bilo ne bur-žoazije, ne kapitalizma, ne proletariata v smislu Marksa in Engelsa. Ne bom dokazoval veličine Krekovega socialnega dela z ugotovitvami tistih, ki Krekovo delo branijo in hvalijo. Naj navedem besede, ki jih je napisal ideolog slovenskega komunizma in sedanji oblastnik Kardelj, Takole, piše: “Krek je slovenske nacionalne zahteve povezal s celo vrsto demokratičnih in socialnih ter ekonomskih zahtev in teženj slovenskih delovnih množic, 'predvsem kmečkih. S tem je narodnoosvobodilnemu boju dal novo socialno in demokratično ostrino. Na tej osnovi je Kreku dejansko uspelo mobilizirati široke množice in jih pretvoriti v resno politično silo”.
Ko pa Kardelj ocenjuje Krekovo delo, pravi: “Daši je marsikatera Krekova posamezna ideja imela progresivni značaj, vendarle v osnovi ni izstopil iz struge tiste katoliške politike, ki se je oklepala obstoječega socialnega sistema.” Tako Kardelj z besedami iz materialističnega slovarja.
Z našimi besedami bi se to reklo, da je Krek gradil svoje delo na krščanskih in narodnih osnovah in je tako postavil temelje zdravemu, na duhovnih vrednotah temelječemu pojmovanju socialnih problemov. Na temeljih, ki jih je postavil on, je slonel mogočen vzpon razvoja slovenskega naroda v desetletjih, ko so Krekovi učenci in veliki slovenski možje gradili svojsko slovensko zgradbo socialnega in kulturnega življenja. V krščanstvu in duhovnem pojmovanju družbe je slovenski narod našel moči za svojo razvojno pot.
V rednih razmerah je bilo nemogoče široke slovenske množice speljati v strugo materializma in brezboštva.
NAČRTI OKUPATORJEV
Za pravilno ‘presojo dr. Rožmanove dobe pa je treba imeti jasno pred očmi tudi položaj, v katerem je bila Slovenija, ko je bila Jugoslavija razkosana in tedaj, ko je prenehal veljati pakt med Moskvo in Berlinom; pakt dveh ideologij, ki sta temeljili na materializmu in brezboštvu, pakt dveh imperializmov ih zatiralcev svobode; tedaj, ko je Hitler napadel Sovjetsko Rusijo.
Glavne oznake tedanje dobe so te: Jugoslovanska država dejansko ne obstoja. Slovenija je razkosana. Razdelili so si jo nacisti in fašisti. Komunisti snujejo Osvobodilno fronto za izvedbo
ŠKOF Dr. ROŽMAN IN NJEGOVA DOBA
GOVOR MILOŠA STARETA NA SPOMINSKI PROSLAVI OB OBLETNICI SMRTI * ŠKOFA DR. ROŽMANA
DNE 30. X, 1960 V BUENOS
socialne revolucije. Nikogar na svetu ni, ki bi mogel Sloveniji pomagati.
Kaj so bili cilji okupatorja? Pomagati slovenskemu narodu v borbi za obstanek? V borbi za krščansko civilizacijo? V borbi proti komunizmu? Glede nacionalnega socializma moramo že zaradi osnove njegove doktrine, ki je sorodna komunistični, odgovoriti negativno. Celo več. Osnovno načelo vodij nacističnega) Reicha za ekspanzijo nemštva je bilo: “Die Grenzgebiete des Reiches muessen entvoelkert -werden”. (Prebivalstvo v obmejnih deželah Nemčije mora zginiti). S tem je bil obsojen tudi slovenski narod. Iz tega vidika so razumljiva preseljevanja in ves postopek nemškega okupatorja. Razumljiv je njegov odnos do komunizma, paktiranje s partizani in dvojna igra. Nemški okupator se ni nikdar boril v Sloveniji proti komunizmu, kar potrjuje izjava enega najožjih sodelavcev Hitlerja, ki je bil ubit pri znanem dinamit-nem atentatu na Fuehrerja .To je polkovnik Brand, ki je ob koncu novembra 1943 o razmerju med partizani in Nemci izjavil: “Nacionalni Slovenci se zelo motijo, če mislijo, da bomo Nemci pobijali partizanstvo in komunizem. To ni v našem interesu.”
Cilj nemškega okupatorja je torej bil, da se na slovenski zemlji naredi prostor nemštvu, kar pomeni: ■ fizično uničenje slovenskega naroda.
Italijanski okupator ni niti poprej, niti pozneje skrival do kam sega njegov pohlep po slovenski: zemlji. Njegov odnos do komunizma smo sami dobro videli v znanih “ofenzivah” in kedo je moral v internacijo. Septembra 1943 je pa odločilno pripomogel, da je toliko protikomunističnih Slovencev izgubilo življenje.
Kaki posamezni okupatorjevi funkcionarji so izjemoma morda res poskušali boriti se tudi proti komunizmu, toda vodstvo je zastopalo mnenje, ki ga je povedal polkovnik Brand.
CILJI KOMUNISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE
Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so vse komunistične stranke v Evropi dobile navodilo iz Moskve, t. j. od Stalina odn. Kominterne, da stopijo v borbo proti fašizmu. V ta namen naj bi se povsod ustanovile enotne narodne fronte in Stalin je poudaril, da gre v tej etapi za osvoboditev izpod fašističnega podjarmljenja, ne pa za socialno revolucijo. Tega navodila so se držale .vse komunistične stranke v Evropi, tudi največji, t. j. italijanska in francoska; samo komunistična stranka Jugoslavije si je postavila za cilj izvedbo socialne revolucije v času fašistične in nacistične okupacije t. j. pripraviti pot diktaturi komunistične stranke ter življenje slovenskega naroda speljati v v strugo brezbožnega materializma. Zato je odklonila pri nas sodelovanje z o-stalimi strankami in 'odklonila snovanje skupne narodne fronte za skupno borbo proti nacizmu in fašizmu. Še več: Uradno je proglasila, da je zločin vsaka borba proti nacizmu in fašizmu, ki ne bi bila pod vodstvom Osvobodilne fronte, t. j. komunistične stranke. To dejstvo je temeljnega pomena za pravilno presojo dobe, ki jo imenujem dobo škofa Rožmana.
Da so komunisti pri nas hoteli socialno revolucijo in ne narodnega odpora, ni naša domneva. To dokazuje dejstvo, da so jo izvajali. Ta svoj namen so v prvih začetkih priznavali le v najzaupnejših razgovorih, pozneje pa odkrito in javno. Kdor danes še trdi drugače, ima osebne ali posebne razloge, da skuša prikrivati resnico.
Način komunistične revolucije je bil že dolgo predpisan. Mi vsi, ki smo revolucijo doživljali, smo se tega premalo zavedali. Revolucionarni katekizem obstoja že od leta 1869. Sestavila sta ga Sergej Nečajev in Mihael Bakunin. Vsebuje pa take določbe, da so se celo ruski komunisti pred dobrimi devetdesetimi leti zgrozili, ko so zvedeli zanj. Toliko podlosti je v njem. Za vzgled le nekaj določb: V točki 14 sta Nečajev in Bakunin določila, da mora “komunistični revolucionar najti dostop v vse kroge, v, srednje in višje stanove, v prodajalno trgovca, v Cerkev, v uradniške in vojaške kroge, med znanstvenike, policijo in v samo vladno palačo.” Dalje pravita: “Družbo je treba razdeliti v razne kategorije. Prva kategorija je obsojena na smrt brez usmiljenja. Sestavi se spisek ljudi po vrstnem redu, kakor morejo biti škodljivi za
AIRESU. PROSLAVE SE JE UDELEŽ
izid revolucije zato, da prvi poginejo pred drugimi”. Nato nadaljujeta: “V prvi vrsti je treba iztrebiti močne in inteligentne ljudi, ki so posebno nevarni revolucionarni organizaciji in ki more njih nasilna in nenadna smrt zadati režimu čim več strahu”.
Iz tega vidimo, da je bilo že skoro pred 90 leti določeno, zakaj so morali pri nas pasti Emmer, Župec, Kikelj, Ehrlih, Peršuh Majdič, Natlačen ter stotine in stoline uglednih mož, županov, duhovnikov, prosvetnih delavcev in drugih. Po naukih tega katekizma so jih ubijali in po naukih tega katekizma so grozili škofu Rožmanu, da ga bodo živega sežgali.
ZAPADNE DEMOKRACIJE
Pri takem stanju v domovini se marsikdo vpraša: Pa zapadni demokratski svet ?
Na to moremo odgovoriti le tako: Ta je bil v tisti dobi prezaposlen z reševanjem samega sebe.
DR. ROŽMAN OZNANJA RESNICO, BRANI IN REŠUJE NAROD
Taka je bila doba, ko stopa v naši zgodovini v ospredje osebnost dr. Rožmana.
Kdo je bil dr. Rožman? Rojen na Koroškem, je mogel sam in neposredno spoznati kolikšna previdnost je potrebna v našem odnosu do velikega germanskega soseda. Ko je prišel Ljubljano, je šel takoj med mladino. Med njo je našel najdražji mu delokrog. Vzljubil jo je in ona je vzljubila njega. Spoznal jo je in slovenska mladina je spoznala njega. Neštetokrat je govoril tej mladini in jo utrjeval v veri, kakor je mogel le on, ki je bil ves prežet z globoko vero in vdanostjo v božjo voljo. Učil je mladino ljubezni do domovine. Morda je še kdo med Vami, ki se spominja njegovih ognjevitih govorov slovenski mladini pod mogočnimi slavoloki z napisi “Bogu in domovini sinovi, hlapci nikomur”.
Vez med škofom Rožmanom in slovensko mladino je ostala tudi med revolucijo in je bila tako trdna, da smo bili priče, 'ko je niti smrt ni mogla pretrgati.
Postal je pomožni škof in naslednik viteškomogočnega Jegliča. Ta mu je bil tudi živa priča kako velika je ob zgodovinskih prelomnicah 'odgovornost ljubljanskega škofa ne le za vernike škofije, ampak za usodo vsega naroda. V slutnji kako težko nalogo mu je Bog določil kot škofu si je izbral ta svetniški mož za svoje geslo “Križa teža in plačilo”.
Jeglič je bil silna voditeljska narava. Odločen, včasih nagel, bojevit. Njegova doba je bila doba zmagoslavja za slovenski narod. Svetovni dogodki so tedaj usmerjali tok naše poti k zarji svobode.
Rožman je bil škof v dobi, ko je tok zgodovinskih dogodkov šel proti nam. Ko je razpadla državna tvorba, v kateri smo Slovenci svobodno živeli. Ko smo ostali sami zapuščeni. Osameli in zapuščeni do groze.
Tako osamele so nas razdelili. Okupatorji so izkopali grob, komunistični revolucionarji pa so pripravljali skalo, da jo zvalijo nanj. Na slovenski narod je padla teža, pod katero bi gigant omahoval. Bog pa nam je dal prav za to dobo škofa Rožmana, škofa silne vere, škofa žrtev, odpovedi in ljubezni. Njegova je velika zasluga, da slovenski narod pod težo ni omagal.
Tisti, . ki ga ne poznajo zadosti, ne razumejo njegovega zadržanja v prvih početkih Osvobodilne fronte. Bili je neizmerna skrb za tiste, ki jih je videl tam in ni mogel verjeti, da so šli v službo brezbožnemu komunizmu. Skušal jih je rešiti. Ko pa je spoznal, da mora nastopiti kot škof in braniti resnico pred lažjo, je spregovoril. Spregovoril jasno in odločno. Dvignil je križ, da brani z njim slovenski narod pred navalom srpa in kladiva, šel je po poti resnice neutra-šeno in ni je bilo grožnje, ki bi ga na tej poti ustavila.
Imeli smo na drugi strani Rab, Gonars, Dachau, talce, gramozno jamo in mnogo, mnogo trpljenja, polnega groze in bolečin. Knjige bi lahko napisali o poteh in prošnjah, ki jih je napravil dr. Rožman, ko je reševal, kar je mogel. Ni je bilo osebne žrtve, ki bi ga bila ovirala, kadar je bilo treba prositi in reševati Slovenca, škof, Rožman ni vprašal kakšen je Slovenec, ki potrebuje njegove pomoči, šel je in prosil zanj. Tudi za številne komuniste je posredoval. Da, za komuniste! Vojaška in civilna ob-lastva italijanske okupacije so škofu
LO NAD 1000 SLOVENCEV.
Rožmanu večkrat očitala, da on in duhovniki nočejo sodelovati in da prosijo le za izpustitev zaprtih ali interniranih Slovencev, pa naj bodo kakršnikoli. Škof Rožman jim je na to' odgovoril: “Ni naloga duhovnikov, da bi svoje vernike, naj si bodo taki ali taki, ovajali oblastnikom. Za to imajo oblastva svoje organe. Dolžnost duhovnikov je, da vsem vernikom v njihovi stiski stojijo ob strani in jim, če le mogoče, pomagajo.
Na vse očitke, ki so bili kedaj od kogarkoli izrečeni proti škofu Rožmanu kjerkoli, stavim dve, .vprašanji: Ali more kdo verjeti, da bi dr. Rožman bil sposoben tak kot je bil samo za trenutek podpirati brezbožni in surovi nacizem ali zahrbtni fašizem, ki sta imela namen iztrebiti naš narod?
Ali more kdo v imenu demokracije in zavezništva zahtevati od slovenskega katoliškega škofa, da podpira tisto “Osvobodilno fronto?, ki je ustanovljena samo za to, da po naukih podlega rdečega katekizma slovenski narod s prevaro in lažjo uklene v okove brezbožnega materialističnega komunizma?
Sodim, da je do danes razvoj dogodkov v svetu tisto dobo že tako jasno osvetlil, da bi morali vsi tisti, ki so škofu Rožmanu kedaj krivico delali, prositi vsaj mrtvega odpuščanja.
SRAMOTNI PROCES PROTI ŠKOFU ROŽMANU
Komunisti so v Sloveniji še po revoluciji zagrešili tako sramotne zločine, da ne bi verjeli, da so bili storjeni, ko ne bi obstojali neizpodbitni dokazi. Dvomim, če taka grozodejstva vršijo s toliko naslado kakšna divja plemena v tem stoletju .To so bili zločini, storjeni po prevzemu oblasti, ko se nosilci tiranije ne morejo izgovarjati, da jih je kak posameznik storil na svojo roko. Pokolj desettisočev. Če beremo pričevanja preživelih kako so ta sramotni posel komunistični rablji opravljali, nam ledeni kri v žilah. Junaštvo in ponos teh fantov in mož, globoka vera ter prepričanje, da so se borili za resnico, pa je bilo že tedaj tolikšno, da smo mi neznatni slabiči v primeri z njimi, pred vsem, kadar tožimo nad težavami vsakdanjega izseljenskega življenja.
Osupne nas tudi strahopetni molk kulturnikov vseh vrst v domovini, ko so rdeči krvniki trpinčili in ubijali telo mrtvoudnega slovenskega pisatelja. Z vzklikom “Živel Kristus Kralj!” je dokazal vsem, da mu duha niso strli ne bolezen ne trpljenje ne komunistično trpinčenje. Ta klic je moral boleče u-darjati na ušesa nekdanjih pisateljevih osebnih prijateljev in idejnih tovarišev.
Kako slabotni so bili komunisti v Sloveniji tudi po tem, ko so prevzeli s tujo pomočjo oblast, dokazuje proces, v katerem je bil obtožen in obsojen dr. Rožman.
Komunistični voditelji in njihovi sopotniki so dobro vedeli, da dr. Rožman med okupacijo ni storil nič drugega, kakor tisto, kar je kot Slovenec, katoliški duhovnik in ljubljanski škof moral storiti. Saj je sam rekel: “Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda”. Dobro so vedeli, da nimajo ničesar, s čemer bi mogli zunanjemu svetu dokazati njegovo krivdo. Ker pa komunisti po svojem nauku ne poznajo nobene morale in jim je za dosego cilja vse dovoljeno, zato so zunanji okvir procesa postavili tako, da so dali slovenskemu škofu kot soobtoženca nacističnega oblastnika SS vodjo. To pa zato, da so lahko napisali v obtožnico, da je škof Rožman “zakrivil kazniva dejanja izdaje ljudstva in države, skupaj z obtoženim Roesenerjem, pa tudi kazniva dejanja vojnih zločinov” . Da, tako dobesedno so napisali, škof Rožman naj bi bi izdal svoje ljudstvo in skupaj z nacisti delal vojne zločine. In kako so te sramotne trditve dokazali v procesu? Sklicevali so se na pisma, ki jih škof Rožman ni pisal. Na spomenice, ki so bile potvorjene, na sestanke in seje, ki jih ni bilo, na dejanja, ki jih ni storil, ali celo vedel ni zanje. Pričati so smele le priče, ki so ga obremenjevale. Tistim za katere so se bali, da bi izrekli kako ugodno besedo, ni bilo dovoljeno pričati. Če je škof obsodil boj proti Cerkvi, so mu očitali, da je obsodil Narodno osvobodilno fronto. Toda kljub vsemu temu se je dokazna zgradba, ki so jo gradili, sproti rušila. V svoji nemoči so tako podivjali, da so na procesu in ob procesu žalili škofa Rožmana s psovkami, ki jih niti ponavljati ni mogoče.
Tudi s tem procesom jim ni uspelo dokazati, kar so želeli.
Pokolj desettisočev je škofa Rožmana bridko prizadel. Trpel je, ko je zvedel o smrti Narteja Velikonje in o vseh, ki so junaško, z mučeniško potrpežljivostjo prenašali trpljenje in sprejeli smrt.
Na obtožbo in sodbo proti sebi pa je odgovoril takole:
“Odkrito priznam, da sem gledal v ateističnem komunizmu čisto v smislu enciklike Divini Redemptoris največjo nevarnost za krščansko vero in za življenje svojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakršna ni grozila še nikdar doslej v tisoč tristoletni zgodovini slovenskega naroda. Zato sem smatral za svojo dolžnost, da vernike poučim o resnosti te nevarnosti ... Če danes to premišljujem pred Bogom, moram priti samo do sklepa: To je moj zločin, zaradi katerega sem moral biti obsojen”
Preproste so te besede, ki jih je napisal škof Rožman po procesu leta 1946. So pa besede moža, ki se je po hudih borbah in trpljenju, kljub sramotni obtožbi in krivični obsodbi zavedal, da je zmagal on in da je resnica na njegovi strani
Čudovito lepo je dal priznanje škofu Rožmanu francoski minister Du-pont leta 1957, ko se je škof Rožman mudil v Parizu. V svojem nagovoru je ta francoski minister škofu Rožmanu izrekel tele besede: “Komunisti so Vas, Prevzvišeni, obsodili, “da ste fanatičen pripadnik svojega poklica in vere”. Je to najlepše spričevalo, ki bi Vam ga kdo mogel dati.”
“KATOLIČANI V O, F.”
Pri vseh teh razmišljanjih mi pride v spomin dogodek v Ljubljani v letu 1941. Kmalu potem, ko je komunistična stranka začela organizirati Osvobodilno fronto in ko se je že videlo, da njen namen ni združiti Slovence v skupnem nastopu in za skupno zadržanje proti okupatorju, je pokojni ban dr. Natlačen povabil na razgovor nekaj javnih delavcev iz katoliškega tabora. Rad bi vedel mnenje kakšno stališče naj zavzamemo do komunistične Ovo-bodilne fronte. Med povabljenimi je bil tudi mož, zelo poznan v slovenskem narodu, mož, ki mu je Bog dal veliko talentov, kot pisatelju in govorniku. Ta mož, ki je postal slaven tudi s" svojo povestjo “Pod svobodnim soncem” je na tem sestanku z vso silo svojega govorniškega daru grmel tole: “Osvobodilna fronta je hudournik. Ta hudournik bo zrušil vse, ki se mu bodo zoperstavljali.”
če danes premišljujem te besede, ki mi po skoro 20 letih še zvenijo v ušesih, moram priznati, da je imel ta mož prav ko je trdil, da je Osvobodilna fronta hudournik. Tudi to je imel prav, ko je trdil, da bo ta hudournik rušil. Zmotil pa se je v tem, ko je trdil, da bo ta hudournik rušil tiste, ki se mu bodo zoperstavljali. Resnica je nasprotno. Tisti, ki so se brezbožnemu komunizmu zoperstavili, so res trpeli, dali življenje, bili obsojeni, toda njihovega duha ni strl. Ni ga strl desettisočem pobitih, ni ga strl mučenim in ni ga .strl obsojenim.
Vsi ti s škofom Rožmanom na čelu so se uprli temu hudourniku in so izšli iz borbe močnejši in silnejši kot so bili! Zrušil pa je ta hudournik vse tiste, ki so klonili, ki so se iz častihlepja ali bojazljivosti, ali zaradi česarkoli uklonili nasilju.
Kako beden izgleda danes tisti “krščanski socialist” ali ‘katoličan v OF”, ali “kulturnik v OF”, ki je podpiral voditelje komunistične revolucije, ko :o zasužnjevali v okove materialističnega komunizma slovenski narod! V kolikem nasprotju je to. njihovo delo z besedami, govorjenimi in pisanimi, in nauki, ki so jih učili in širili poprej. Zato jih je hudournik zrušil in strl. Kako majhni so pred zgodovino v primeri z mogočnim likom škofa Rožmana. Tistega škofa Rožmana, ki tudi po obsodbi noben večer ni pozabil dati blagoslova svojim nasprotnikom v domovini, ki so mu krivico delali in čast jemali.
BlOGATA DEDIŠČINA
Mi smo izseljenci. Upam si trditi, da nobena izseljenska narodnost nima in ni imela tako skrbnega varuha kot smo ga imeli mi v dr. Rožmanu. Kot pravi dobri pastir je hodil iz kraja v kraj, od kontinenta do kontinenta. Kamorkoli je prišel, je bil praznik. Vse je bilo lepše, milejše. Odnosi med nami samimi so postali prisrčnejši. Njegova beseda je vzpodbujala, tolažila, dvigala, učila. Izseljensko dušo je poznal (Nadaljevanje na 3. strani)
'Ilovice vz Sfevenije^
Osmi mladinski dan SFZ in SINI
Zvezna skupščina v Beogradu je na .zadnjem zasedanju sprejela osnutek priporočila o ukrepih za zboljšanje prometa in za varnost v njem. Priporočilo o-pozarja na to, -da je treba k prizadevanjem za razvoj prometa in za prometno varnost pritegniti vse zainteresirane organe in organizacije. Do te odločitve je zvezno skupščino privedlo dejstvo, da je bilo lani v Jugoslaviji v prometnih nesrečah poškodovanih nad 11.000 ljudi, materialna škoda pa je znašala več milijard.
Zvezna skupščina je sprejela zakon o ustanovitvi visoke šole političnih ved.
Na sestanku članov Rep. sveta umetniških akademij so sklenili akademijo za igralsko umetnost razširiti v akade-mijo“ža igralsko umetnost, film, radio in televizijo. Na akademiji bodo poleg štiriletnih umetniških smeri uvedli tudi dveletni pedagoški oddelek za pouk estetske vzgoje na šolah. Prav tako mislijo ustanoviti akademijsko gledališče. Akademija za likovno umenost bo ukinila dosedanje specializacije in bo uvedla poldiplomski študij. Akademija za glasbo bo uvedla podiplomski študij in v vseh sed. skupinah prvo stopnjo .visokošolskega študija s poudarkom v pedagoških predmetih.
JANEZ BENIGAR
Za večino slovenskih izseljencev pa tudi Slovencev doma je to neznano ime. Je pa bil to eden najzanivejših naseljencev, kar jih je v zadnjem času prišlo v Argentino. Po poklicu je bil gradbeni tehnik in izredno naobražen mož. Govoril in pisal je 14 jezikov, bil u-gleden znanstvenik, toda ne sredi blagostanja v Buenos Airesu, ampak pred leti na “divjem jugu” v Patagoniji, kjer je živel med Indijanci, se poročil z Indijanko, z njo živel srečno življenje, imel z njo veliko otrok, ki še danes žive. Ponosni so na svojega očeta, ki je užival velik sloves daleč naokrog kot “sa-bio europeo •—• evropski modrijan” ali pa kot “Don Juan — gospod Janez”.
-Med Indijanci je bil začetnik lastne tekstilne industrije, v Patagoniji je prvi kopal in delal prekope za namakanje, študiral jezik araukanskih Indijancev in napisal velik slovar tega jezika. Napisal je še več drugih znanstvenih del in brez. števila člankov po raznih časopisih.
Toda — mož je ostal pri vsem Slovenec, ki se je z vso odločnostjo boril za pravice Indijancev.
V Zborniku-Koledarju bo v zaglavju “Izseljenski letopis” o njem objavljen obširen članek, ki ga je napisal Rev. Jože Peterlin, ki kot salezijanski duhovnik deluje prav na področju, kjer je živel pok. Benigar. Za desetletnico njegove smrti je zbral gradivo o tem izredno zanimivem možu, ki doslej -sploh nikjer še ni bilo objavljeno.
“Ugrabljena strd” je naslov leposlovnega dela pok. koroškega nemškega pisatelja Friedricha Perkoniga, ki je izšlo sedaj tudi v slovenskem prevodu. Oskrbel ga je Drago Druškovič.
Nacionalno nagrado francoske ustanove Guggenheim v Parizu za leto 1960 je dobil od jugoslovanskih umetnikov Gabrijel Stupica za sliko Atelje iz leta 1958. Jug. žirijo so sestavljali dr. France Stele iz Ljubljane, Zdenka Munk iz Zagreba in Djordje - Andrejevič-Kun iz Beograda.
Pomanjkanje postelj v ljubljanskih bolnišnicah je še vedno veliko in so morale n. pr. klinične bolnišnice zavrniti lani 3005 pacientov z absolutno in 20.000 z relativno indikacijo. Prav tako so u-gotovili, da v ljubljanskem okraju primanjkuje zdravnikov s plodno prakso, v Ljubljani je pa premalo specialistov in zobozdravnikov.
Umrli so. V Ljubljani: Marko Babič, rezervni kapetan v p., Matija Strah, traktorist, Adolf Justin, šef. odseka in revizor Rep. zavoda za zavarovanje, Neža Kumše, Jože Perhaj, skoblar, Alojzija Francekovič, Cenka Volk, roj. Ostriš, Rozalija Prezelj, roj. Krelj, upok., Uršula Gabrovšek, upok., Ana Wamberger, Peter Albaneže, mag. farmacije, Andrej Maselj, inšpektor drž. žel. v p., Ana Driga, Franc Logar, livar, Uršula Bučar, roj. Vidrih, Boris Gorjup, referent podjetja Slovenija, sadja, Franc Juvan, botanični vrtnar v p., Roz.alija Cindur, roj. Tabernik, upok. Tob. tovarne, Josip Paušer, upok., Marija Snoj, roj. štepic, Herman Podkrajšek, trg. potnik in Marija Šušteršič, upok. v D. Logatcu, A-lojzij Potočnik v Grosupljem, Katarina Zaletel, roj. Babnik v Stanežičah, Leon Mervik v Zagorju, Marica Sirec, vdova v Ptuju, Karel Rebernik, žel. v p. v Sevnici, Marija Mavrič, rojAKdbošec, vdova v Boh. Bistrici, Zofija Skebe, roj. Sac-kel v Novem,mestu, Alojz Peteline v Radečah, Terezija Okrožnik, babica v p. Slov. Javorniku, Jože Bojc, mestni u-službenec na Vrhniki, Miha Mali, pos. v Nošah, Štefan Baranja, uslužb. rudnika v Kočevju, Marija Furek, roj. Toplak v PtujU/ Franc Dimnik v Vevčah, Janez Puhar v Kranju in Jože Pfeifer, pos. v Rečici ob Savinji.
BUENOS AIRES
Ob 20. letnici smrti dr. Antona Korošca
se bomo tega velikega slovenskega moža in državnika evropskega formata spominjali slovenski izseljenci v Argentini s prireditvami v vseh večjih slovenskih središčih. Tako bodo velike spominske proslave na področju Velikega Buenos Airesa dne 11. decembra: V Slov. hiši na Ramon Falcpnu, v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia, v Našem domu v
Slovenska mladina Velikega Buenos Airesa je imela v nedeljo, 6. novembra, na slovenski Pristavi svoj osmi mladinski dan. Začela ga je ,s sv. mašo ob desetih dopoldne, ki jo je': daroval g. dr. Alojzij Starc. V pridigi je mašnik povedal, kakšna naj se ohranja naša mladina v okolju, v katero jo je postavil Bog, katera sredstva naj uporablja, da se o-hrani slovenska, bogaboječa in vreden član človeške družbe.
Po svetem opravilu je bilo pod senčnim ombujem mladinsko, zborovanje, ki ga je zaradi odsotnosti, predsednika SFZ Vodnika začel podpredsednik Franc Wester. Govornik je bil dr. Tine Debeljak. Svoja izvajanja je začel s klicem, da so naša dekleta kakor cvet na poljani, fantje pa kakor hrast v polju in s Prešernom zapel mladosti: V tvoji lepi zarji — Bog te obvarji!
Poudarjal je nato, da je slovenski mladini v tujini domovina kakor sen, obnavljanje misli staršev,' romantika, ne stvarnost. Njej je domovina ta argentinski svet, v katerega je vključena v šolstvu, v zabavi, *v športu. Toda kljub temu jo druži nekaj in to je jezik, to je kri, to je duh, ki gre iž očeta in matere v otroka, ki že tisoč-let in več prehaja tako. To je tradicija, to je — slovenstvo. Ptiči iste vrste, lete skupaj.
Slovenec biti se pravi, nositi vso tisočletno zgodovino s seboj. Odgovorni smo za vse nazaj in za vse naprej. Ne skušajmo temu uteči. Ko je človek sam svoj, sam v svojem dnu in Srcu, takrat misli slovensko. To je pristno, slediti temu klicu v vsem, pospeševati vse, kar širi to čustvo, kar krepi, kar vzdržuje, kar vodi v skupnost vseh tistih, ki mislijo na isti način v srcu: to je biti Slovenec, pa bodi kjer koli na svetu.
Na to je govornik razpravljal o problemu odnosa staršev do mladine v tem, za njih tujem okolju. Ta del govora objavljamo v zgoščeni obliki v današnjem uvodniku.
Dr. Tine Debeljak je zatem prešel na pojem narodnosti in državljanstva, ki ga izven evropskih držav ne ločijo. Mladina mora ne samo po volji staršev, pač pa sama priti do tega, da bo zahrepenela po slovenstvu; da bo ločila, kar je biti argentinski državljan, pa biti obenem Slovenec. Vživeti se je treba v okolje, toda živeti v duši iz naših mislecev in
ARGENTINI.
San Justu, na pristavi v Moronu, v župnijski dvorani v Carapachayu, v Slovenski hiši v San Martinu ter v Domu Slovenske vasi v Lanusu.
Dalje bodo spominske proslave tudi v Mendozi in Miramarju.
Povsod bodo istega dne najprej maše zadušnice za pok. voditelja slovenskega naroda. Na prireditvah pa bodo na sporedu govori, nastopi otrok, pevskih zborov, recitacije itd.
Podrobne sporede bomo še objavili.
pesnikov, naših knjig, iz našega jezika. Ne zapravite dote staršev. O tem govori Slomšek, o tem govori Rožman, o tem govori Pregelj.
Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš. V modernih državah, med njimi je USA, pospešujejo ohranjevanje materinskega jezika vsem novim naseljencem.
Starejši rod se ne boji mladine. V njej vidi spovračanje svoje mladosti. Grad, ki ga je zgradil, ni mladini z.aprt, pač pa na stežaj odprt. Rad bi ta rod, da mladina iz tega gradu ne pomeče vseh podob, ki so mu bile drage, svet naših staršev, našega slovenstva, ki je tesno povezano z nasipi Bogom. Radi bi videli vso to mladino nekoč kot može in žene, s kopico otrok, ki bi vsi govorili in čutili slovensko, ki bi bili' sicer argentinski državljani slovenske narodnosti, pa bi svojim otrokom zaupali kot zadnjo željo svoje duše, kakor so nam zaupali naši očetje in dedje, besedo Slomškovo: —• Oj, ljubi in pošteni slovenski mater-nji jezik, s katerim sem prvič svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja klical, v katerem so me moja mati učili Boga spoznati, s katerim sem prvo bart svojega Stvarnika častil! Tebe hočem kakor najdražji spomin svojih staršev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast in lepoto po pameti, kolikor premorem, skrbeti. Ino želim, kakor hvaležen sin moje ljube matere, de kakor je moja prva beseda slovenska bila, naj tudi moja poslednja beseda slovenska bo.”
Po govoru sta bili na zborovanju pre-čitani in sprejeti fantovska in dekliška resolucija. Fantovsko je prečital Gaser, dekliško pa :Železnikarjeva predsednica SDO. Resoluciji sta povzeti po mladinskih resolucijah, sprejetih na slovenskem katoliškem shodu v izseljenstvu ob 60. letnici prvega slovenskega katoliškega shoda v Ljubljani leta 1892. Vsebujejo tri osnovne misli: katoliška vera, zvestoba domovini in edinost.
Popoldanski mladinski nastopi
Popoldne se je že zgodaj pričelo zbirati na Pristavi vedno več obiskovalcev; nekateri so seveda bili že tam od jutra, ker so se udeležili maše in mladinskega zborovanja. Vsi pa so nestrpno pričakovali pričetka sporeda telovadnega, dela mladinske prireditve, predvsem pa tekme v odbojki med moštvom argentinskega kluba River Plate in moštvom SFZ. Tekma je bila že dvakrat preložena zaradi slabega vremena. Vsi so torej pričakovali, da v tretje ne bo šlo po vodi, a ljubitelji odbojke, pa tudi taki, ki se samo od časa do časa navdušijo za šport, so bili delno razočarani. Tekme šestork v, odbojki ni bilo, ker je nekaj Riverje-vih igralcev v državni reprezentanci, ki igra na svetovnem odbojkarskem prvenstvu v Rio de Janeiro. Pač pa je bila tekma trojk med River Plate in SFZ.
Telovadni nastop je obstojal iz. prostih vaj štirih skupin: naraščajnic in članic ter naraščajnikov in članov. Prve so nastopile deklice šolskih tečajev iz San Justa, Moro.na in Ramos Mejia. Prav le-
Vsak teden ena
PRIŠLA JE...
Vida Jerajeva
Prišla je luna deva obraz pogledat svoj, prelepo ji 'odseva iz ribnika nocoj.
Pa žabice bahate smejo se rega re:
Kdaj nas povabiš v svate, dovolj si stara že!
'Škrjančki pa so peli, da to spodobno ni, so glavce v perje deli. pospali sredi rži.
po število jih je bilo. Vodila jih je Mehle Anica, in občinstvo je navdušeno nagradilo izvajanje proste vaje. Nato so strumno prikorakali na igrišče pod vodstvom g. A. čopa naši dečki iz Morona in prav prijetno presenetili gledalce z izvajanjem. Dekleta iz Lanosa so se postavile s simbolično vajo “Kuharice”. Izvajanje vaje so tudi same spremljale s petjem, škoda pa je, da .niso izvajale bliže gledalcev na odbojkinom igrišču; na travi so bile nekoliko preveč odmaknjene. Kot zadnji so nastopili člani SFZ pod strumnim vodstvom neumornega telovadnega delavca g. Avgusta Čopa; gledalci so telovadce nagradili z obilnim ploskanjem za njihov trud in dobro izvedeno vajo. Sledila je težko pričakovana tekma v odbojki med trojko River Plate in SFZ, Za argentinski klub so igrali staronaseljenec J. K. Lojk, Ghili-no in Iliana, za SFZ pa Knap, Prijatelj, Mežnar in Skvarča Jure. Tekma sama se je končala po štirih nizih neodločeno 2 : 2 (15.: 18, 12 : 15, 15 : 11, 8 : 15). Odločilnega petega niza pa moštvi nista več odigrali, kajti soparno vreme je. popolnoma izčrpalo obe trojki. Igra je bila zanimiva pa vendar utrujajoča tudi za gledalce. Pokazali pa so igralci Ri-verja precejšnje obvladanje žoge in bi z nekoliko več zbranosti prav gotovo premagali trojko SFZ, ki je pa skušala izvleči iz borbe kar največ uspeha, kar ji je tudi uspelo. Vsekakor bomo željno pričakovali tekme šestork, kjer bomo lahko presodili moč in veljavo moštva SFZ.
Po telovadnih nastopih in tekmi v odbojki se je razvila v prijetnem razpoloženju družabna prireditev. Fantje in dekleta so skrbeli z,a jestvine in pijačo, gostje so pridno segali po dobrotah, razen tega pa se tudi zabavali s streljanjem in podobnimi igrami, pa tudi iskali sreče v srečolovu, za katerega je bilo pripravljenih lepo število dobitkov; prvi dobitek radio-combinado je odšel v La-nus.
V prostorni sobi je bila tudi razstava ročnih del, kjer so stari in mladi občudovali pridnost in spretnost naših deklet.
Prireditev je trajalo pozno v noč, prijetna glasba na plošče pa je privabila k plesu, tiste, ki so si zaželeli tudi te vrste razvedrila.
SLOVENCI V
Šfeof ds*. lložie:aii im si J egov® d©fea
MHadiaiski dnevi v Mendozi
O uspelih mladinskih dnevih dne 22. in 23. oktobra t. 1. v Mendozi smo dobili obširno poročilo. Zaradi pomanjkanja prostora v dan. številki objavljamo samo poročilo o začetku mladinskih dni ter o referatih, ki so bili na njem podani. Poročilo o ostalih prireditvah mladinskih dni bomo objavili v prihodnji številki.	Uredništvo
(Nadaljevanje z 2. strani)
do globine. Poznal je težave in trdote izseljenstva ter nevarnosti tujine.
V govorjeni in pisani besedi je zapustil tako bogastvo, da se vrednosti te dediščine komaj zavedamo. Zapustil nam je pravi izseljenski katekizem in kažipot.
Naj pokličem v spomin nekaj misli, ki jih je zapisal ali govoril in katere naj bodo vodilo in zapoved vsemu našemu delu:
“Če smo med seboj edini, se bo naš glas daleč slišal kljub naši ma-loštevilnosti.”
“Bodite med seboj povezani v odkriti ljubezni, pripravljeni pomagati svojemu rojaku
“Konec bodi sporov in prepirov, iskrena ljubezen naj vas vse povezuje”.
“Vztrajajmo na svoji poti, po kateri smo hodili v letih groze in gorja in ki jo zdaj ves demokratični svet priznava za pravilno.”
“Ne postanimo sužnji materialističnega duha. Nismo se uklonili nasilju brezboštva, ne bomo vzeli njegovega trdega jarma prostovoljno nase.”
“Jasnost glede ciljev in načel je v motnih časih nujno potrebna.”
“V tujini moramo gledati na to, da ohranimo čim dalje svoj jezik in pa tisto zavest, da bodo naši otroci vedeli od kod so.”
“Skrb staršev mora biti, da otroci slovenski jezik obvladajo.”
“Otroci, radi se učite slovenskih pesmi, branja in pisanja.”
“Slovenci, ne pozabite idealov, zaradi katerih ste se ustavljali doma rdeči nevarnosti. Ohrayiite jih! Če bi te izgubili, bi bilo, to popolna tmgika naša in našega naroda.”
To je nekaj naukov iz bogate dediščine.
V domovini je "komunizem pustošil duše in srca in pustošil. Po petnajstih letih neomejenega vladanja mladine ni zajel. Ali ga odklanja, ali je brezbrižna, ali beži kamorkoli. Že škof Rožman je ugotovil, da je to najhujša obsodba komunizma.
Mi smo imeli vodnika, ki nas je branil pred pustošenjem in kazal pravo pot. Ves se je žrtvoval za .nas. Dal je svojo čast in bil je pripravljen dati svoje življenje za to, da nas ohrani .na pravi poti Ali je mogel žrvovati več?
Naj končam te skromne besede z njegovim naukom. Preprostim in polnim dobrote. Zapisal ga je tedaj, ko se je poslavljal iz prvega obiska v Argentini. Takole je zapisal v slovo:
“. . . Ostanite trdni in zvesti, pogumni in vedri in. .. kakor nam, je mati ob slovesu dejala: Na Boga ne pozabite”.
Ravnajmo se po tem nauku v trdnem upanju, da bo tudi v Sloveniji napočil dan, ko se bo po naših cerkvah in domovih zmagoslavno razlegalo:
“Tebe Boga, hvalimo, da si nam dal škofa Rožmana”.
Mladinski dnevi so za nami. Lahko u-gotovimo, da moramo .biti letos z uspehom nadvse zadovoljni. Vsem, ki redno na svakoletnih dneh sodelujejo, naj bo v veselo zavest dejstvo, da njihovo delo rodi vsako leto lepše sadove in so se z letošnjim uspehom izredno povzpeli kvišku. Mladinski dnevi so nam v Mendozi prav zares postali naš vsakoletni narodni praznik.
Letos so bile prireditve usmerjene v misel na našo domovino po besedah: Domovina, vedno mislim nate in na ne-svcbojene brate. Za pričetek se je mladina v zelo lepem številu zbrala v soboto 22. X. zj. ob osmih v kapeli pri ss. merce-darkah h komunitarni maši. Naši fantje in dekleta so se v zadnjem času že prav lepo uvedli v intimno liturgično zborno sodelovanje pri sv. daritvi, ki je svoj posebni poudarek dobila v darovanjski in obhajilni procesiji, v katerih so se navzoči • bližali k oltarju med prepevanjem evharističnih pesmi. Prvi molivec je pri spominu živih napovedal skupni namen sv. maše: za vso našo mladino doma in na tujem in p ri spominu mrtvih navedel vse naše brate in sestre, ki so padli v boju za vero in domovino, ter vse rojake, ki počivajo na mendoških pokopališčih. Med sv. mašo je imel nagovor v smislu mladinskega praznika duhovni vodja g. Jože Horn.
Po maši je bil v Slovenskem domu skupen zajtrk, nato pa se je v dvorani takoj pričelo zborovanje. Vsi navzoči so naj-piej zapeli narodno himno Naprej, zastava Slave. Predsednik Fantovskega odseka Rudi iškamlec je po pozdravu predlagal pozdravne poslanice: Msgr. dr. M. Butelerju, škofu mendoškemu, dir. A. Oreharju, Msgr. dr. J. Jagodicu, prof. P. Slaparju, predsedniku NO za Slovenijo v USA dr. M. Kreku in tajniku NO v Bs. Airesu M. Staretu, ki so jih navzoči soglasno odobrili. Nato je predsednik v svojih uvodnih besedah razložil pomen letošnjih mladinskih d ni, nakar je takoj prof. B. Bajuk prebral in tolmačil prvi referat o “Verskih razmerah v Sloveniji”, ki ga je za to p riložnost sestavil in poslal g. prof. Pavel Slapar iz Spittala. Predavanje je podalo nadvse nazorno sliko o današnjem verskem življenju doma. Avtor se je najprej pomudil pri načelih, ki dandanašnji v ‘Sloveniji odločajo o verskih razmerah. Prešel je nato na praktične momente in nakazal konkretna dejstva ter za sklep kot našo nalogo stavil štiri predloge, ki so zelo pomembni in jih zato tudi našim braveem ponavljamo v vednost. Profesor Slapar predlaga: 1.) da bi bilo lepo, če bi se vsaj enkrat na leto organizirala zborovanja, ki bi budila zanimanje za verske razmere v Slove-
I niji; 2.) da bi dvomesečno ali četrtletno organizirali prostovoljne dneve žrtev in molitev z,a vernike v domovini; 3.) da bi podpirali zamejski verski tisk in 4.) da bi ohranili zanimanje za rojake v domovini in poskušali ostati z njimi v pisemskih stikih. Zaključil je svoja izvajanja z besedami: “S človeškega stališča se vidijo verske razmere v domovini v žalostni, včasih pa naravnost v obupni luči. A še vedno drži tisti stari rek: “Človek obrača, Bog pa obrne. Kakor je Jezus svoj čas potolažil apostole, tako velja še danes: “Ne boj se, mala čreda. Zaupajte, jaz sem svet premagal!” Za vsako nočjo sine spet dan. Mi pa z življenjem in molitvijo pomagajmo, da bi noč ne bila predolga.
V sledečem razgovoru so nato zborovalci sprejeli predlog, da naj odbora Fantovskega odseka in Dekliškega krožka povzemata pobudo, da bi se vsako leto v mesecu majniku organizirale za našo skupino prireditve, ki bi bile posvečene obravnavanju verskih razmer v Sloveniji, ker je pač majnik mesec, v katerem smo 1. 1945 zapuščali svoje domove. Prav tako naj bi oba odbora razmišljala o predlaganih molitvah in prostovoljnih žrtvah. Pripomniti je treba, da naša dekleta že dve leti opravljajo redno dogovorjeno molitveno verigp, fantje pa vsak mesec, enkrat pošiljajo v nedeljo svoje zastopnike v ta namen na romanje na El Challao. Z odobravanjem ,se tudi zborovalci sprejeli pobudo ravn. M. Bajuka, naj bi ta redna romanja organizirale tudi naše družine. Z vso dobro voljo bomo pa tudi skušali podpirati in se zanimati za naš tisk. Enako bomo poiskali možno-
SLOVENCI V ARGENTINI
(Nadaljevanje s 3. strani)
SAN JUSTO
Kulturni odsek Našega doma je v zadnjem času pripravil vrsto uspelih predavanj. Poročila o teh prosvetnih prireditvah bomo objavili v prihodnji številki. Danes samo opozarjamo na zanimivo predavanje o astronomiji, ki bo v soboto 26. nov. ob 20. uri, ko nas bosta s pomočjo teleskopa Pavle Fajdiga in Janko Hafner povpeljala na luno in v , vsemirje.
SAN MARTIN
Pod okriljem Pripravljalnega odbora za Slovenski dom v San Martinu je bilo v nedeljo dne 6. nov. t. 1. po slov. maši v župnijski dvorani prosvetno predavanje dr. Ivana Pavlovčiča o življenju Clevelandskih Slovencev. Na sestanek je prišlo lepo število rojakov, ki so z zanimanjem sledili predavateljevim izvajanjem, iz katerih so zvedeli, kako žive rojaki v Clevelandu, kako se kulturno u-dejstvujejo in vzgajajo v svojih domovih. Po predavanju je bila živahna debata, v kateri je predavatelj dajal pojasnila na številna vprašanja. Za zaključek je dr. Pavlovčič predvajal posnetke iz magnetofonskega traka. Posebno je na vse napravil globok vtis govor pok. škofa dr. Rožmana.
Pripravljalni odbor za slovenski dom v San Martinu prosi vse rojake, da plačajo prispevek za dom. Dne 15. novembra bo treba položiti znesek 380.000 pesov. Zato odbor nujno prosi za čimprejšnje plačilo, ki se lahko opravi pri vseh odbornikih pripravljalnega odbora in pri nabiralcih.
Poročilo o koncertu kvarteta Finkovih bomo objavili v prihodnji številki.
Simon Majer
uradni prevajalec
uradni prevajalec
Potni list (No Argentino) Argentinsko državljanstvo brez rojstnega lista.
Alsina 1413 6-piso, of. 3 - tel. 38-5860
Vsak dan (razen ob sobotah) od 9h do 12h
NAROČAJTE I N ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
Osebne novice	|
G. Dinko Bertoncelj je odpotoval v 'Evropo, kjer bo letošnjo zimo prebil kot smučarski učitelj v St. Johann na Tirolskem. Želimo mu srečno bivanje v ev-, ropskem planinskem svetu.
Poroka. V soboto 5. novembra t. 1. zvečer sta se poročila v frančiškanski cerkvi v Palomarju Janez Bitenc in gdč. Lojzka Šonc, Mladi par je poročil s poročno mašo g. Marko Mavrič, za priči sta pa bila: nevesti njen brat Marijan Šonc, ženinu pa ga Ana Jakolin. Mlademu paru želimo ob vstopu v novo življenje vso srečo in obilo božjega blagoslova.
Družinska sreča. V družini Toneta Marolta in njegove žene ge Kristine, roj. Jarc, so dobili sina. Družino Janka Dimnika in ge Ane, roj. Marolt v Bi-llinghurstu je razveselil tudi sin in v družini Janeza Jereba in ge Lojzke, roj. Urbančič v San Justu je družinsko srečo povečal tudi sinček. V župni cerkvi v San Martinu je krstil 5. nov. 1960 g. Jože Jurak Silvo Beatriz Filipič, hčerko Bogomirja in Marije Pogačnik iz Jose L. Suareza. Za botra sta bila Martin Duh in njegova soproga Ivana, roj. Marinšek. V nedeljo 6. novembra 1960 je bil krščen v župni cerkvi v Munru Tomaž Bujas, sin Draga in Mihaele Prelog. Krstne obrede je opravil g. Jože Jurak, botrovala sta ga g. Roman Bat in njegova žena ga Danila, roj. Rutar. V Billing-hurstu je ob priliki misijona krstil misijonar Rudolfa Antona Dimnika, sina
SLOVENSKA
BESEDA
ima svoje
MARTINOVANJE
v soboto 19. NOVEMBRA t. 1.
v običajnih prostorih kluba Excelsior ul. Patricios 457, Santos Lugares IGRA MOULIN ROUGE čisti dobiček je namenjen Slovenskemu domu v San Martinu.
DARILNE PAKETE " C I T R U S "
in
DENAR IZ TRSTA najhitreje pošilja
Oton Fresl
Maipu 735/1.
T. E. 31-5142	Capital
Janka in Ane, roj. Marolt. V Slovenski kapeli je pa krstil 5. nov. 1960 g. direktor Anton Orehar Roberta Alojzija Bučarja, sina Alojzija Bučarja in Alme Antonič. Botra sta bila Ciril Bučar in Ivana Antonič. Srečnim družinam naše čestitke.
OBVESTILA
Otroci Slovenskega šolskega tečaja v San Martinu bodo v nedeljo 13. novembra ob 19 predvajali otroško .igrico p. Krizostoma Pavelčkova piščalka. Kraj prireditve: Tucuman 171, San Martin, kjer so šolski prostori. Odbor šolskega tečaja vljudno vabi starše in vse druge prijatelje naše mladine, da s svojo navzočnostjo moralno in denarno podpro napore tistih, ki se trudijo za /ersko in narodno vzgojo naših otrok. Za kritje stroškov se bodo hvaležno prejemali prostovoljni prispevki.
Nekaj izvodov pesnitve rajnega dr. Antona Novačana
Slovenski šolski tečaj A. M. Slomška V Ramos Mejii bo priredil v soboto 19. novembra ob 18. uri v cerkveni dvorani v Ciudadeli v počastitev naših mamic proslavo materinskega dne. Lepo vabljeni starši in prijatelji
Otroci šolskega tečaja Ivana Cankarja v Berazategui — ju bodo častitali svojim mamicam na proslavi materinskega dne v nedeljo 13. novembra ob 17. uri na vrtu pri Lovšetovih. Vsi prijatelji našega tečaja lepo povabljeni.
Družabna prireditev Slovenske besede se bo vršila v soboto 19. novembra in bo
Marko Kremžar
CONTADOR PUBLICO 25 DE MAYO 140, pisarna 17 T. E. 34- 1597
uraduje vsak torek od 18 do 20
BLED
PRVI HLADILNIK S SLOVENSKIM IMENOM!
Sedaj v štirih velikostih, najmodernejših oblikah in opremi.
V kvaliteti prekaša najboljše, v cenah naj cenej še.
Dvojna garancija za dobo 5 let!
Oglej in nabavi si ga pri
imela značaj martinovanja. Ves čisti dobiček prireditve je namenjen novemu društvenemu domu v San Martinu. Igra znani orkester Moulin Rouge.
Lahkoatletsko zbo.ovanje se bo začelo v nedeljo 13. novembra ob pol deseti uri dopoldne v Mladinskem domu v Don Bos-covem za vodu v R. Mejia. Prijave za tekmovanje bodo sprejemali še v soboto dne 12. nov. po 16. uri v Mladinskem domu, v nedeljo dne 13. novembra pa še pol ure pred začetkom tekmovanja.
Pozor! V soboto, 26. t. m., ob 20 uri, bo v Našem domu v San Justo zanimivo astronomsko predavanje o Luni in planetih, s skioptičnimi slikami. Vsak bo mogel ta nebesna telesa videti, če bo nebo jasno, tudi skozi teleskop. Vabi odbor.
Izlet fantov in deklet bo v nedeljo 13. nov. t. 1. v Parue Perreyra. Ob 8. uri bo najprej v Slov. kapeli na R. Falconu mladinska maša, po skupnem zajtrku odhod z avtobusi.
ESLOVENA LIBRE
Editor responsable: Milos Star» Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N7 8824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 340.—.
Dne 26. oktobra 1960. je v Bogu vdano umrl član Društva Slovencev
gospod Janko Hunt
Pokopan je bil 27. oktobra 1960. na mestnem pokopališču v Bahia Blanca. Ohranimo ga v lepem spominu in molimo za pokoj njegove duše.
Društvo Slovencev
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Bnmar, SME
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejia T. E.: 658 - 7083
Vam nudi vse to najboljše kakovosti in najboljših znamk na dolgoročno odplačevanje brez jamstva drugih oseb.
Kličite po telefonu in se boste prepričali. Pridem tudi na dom. In ne pozabite: Nudimo samo prvovrstno blago.
NEDELJA, 20. NOVEMBRA: CELODNEVNO ŽEGNANJE V SLOVENSKI HIŠI NA RAMON FALCONU 4158, VSI LEPO VABLJENI
Tukaj glej, glej, ves svet, vse krščanstvo, vsi glejte, kako je bil za norca glavar! Bedak naj bo bedak, stari falot! Eh, ti toponosec ti! Strigalico, capo si imel za imenitnega človeka!
(Iz Revizorja)
SLAVNOSTNA AKADEMIJA
26. novembra 1960
Colegio Sta. Rosa, Bmé Mitre 1655
študentje Škofovega Zavoda
BOTRE!- Veliko izbiro prelepih daril za birmor Vam nudi ZLATARNA IN URARNA S, LIPUŠČEK. Rojaki popust! San Justo, F.C.D.F.S. - BOTRI!
JANKO JAZBEC:	(4)
Spomini koroškega borca
sti, da navežemo in obranimo pisemske stike s svojci in znanci v domovini.
Sledilo je drugo predavanje o “Odnosu komunizma do kulture s posebnim ozirom na slovenske razmere”, ki ga je imel predsednik Slov. kult. akcije g. Ruda Jur-čec. Z veseljem se je bil odzval prošnji mendoške mladine in za mladinske, dneve prispel iz Bs. Airesa v njeno sredo. Toplo pozdravljen je govornik nanizal v jasno izklesanem predavanju sledeče glavne misli:
Komunizem je progresivno gibanje. Smatra se “pobomika za novega človeka”. Zato zajema m ladino in tudi znanstvene kroge. Noben režim ne dela toliko za kulturo kot komunizem, ki žrtvuje ogromne vsote za ljudsko izobrazbo, za šolanje, za učbenike, za dnevnike, za tisk v splošnem. Vše to delo se pa razvija v enem načelu, gre za enim ciljem, da se doseže svetovna nadoblast komunizma. Zato je vse izobraževalno in kulturno delo poenoteno, vršiti se mora po vsem svetu po enotnih navodilih, celo klišeji so enotni. Od domačega jezika prehaja pouk k učenju ruskega jezika, izdajajo se tudi točna navodila, kaj naj se piše in kako naj se piše. Proti tej diktirani kulturi, proti temu “socialističnemu realizmu” se pa rodi tudi že odpor.
Predavatelj je to svojo misel podprl z zanimivimi konkretnimi primeri iz dogodkov in pojavov v kulturnem življenju zadnjega časa v deželah pod komunistično oblastjo in nato prešel na oris razmer v Sloveniji, ki se razvijajo v istem sistemu, in pokazal prav tako na oojave odpora proti temu kulturnemu diktatu. Razložil je velik' razmah in vsestranski napredek kulture, ki jo propagira režim, a tudi pokazal, kako zna na drugi strani komunizem jemati tam, kjer se to ne vidi in ne opazi na prvi pogled”.
Nato je predavatelj prešel k zanimivim izvajanjem o pogledih na bodočnost. Pokazal je, kako se že danes tudi v miselnosti, v delih velikih osebnosti na: kulturnem in umetniškem področju komunističnega reda kažejo jasni znaki notranjih bojev in iskanj, ki gredo za nečim, kar komunizem hoče tajiti — za duhovnim. In prav s tem dejstvom je govornik v presenetljivo nazornih izvajanjih dokazal, da danes ni mesta za pesimizem, marveč lahko mimo z optimizmom /zremo v bodočnost. Vedeti moramo, da namreč ta današnji človek s temi notranjimi' boji in iskanji ni toliko komunist kot predvsem Slovan, ki bo iz te težke borbe izšel dkrepljen. Tudi v Sloveniji komunizem ne bo uspel s svojim načrtom uničenja vere v Boga in v narod, pa z, uvajanjem kozmopolitizma. Zahvalimo Boga, da smo Slovenci in ne bojmo se za bodočnost! Morda je poslanstvo slovanstva v 20. stoletju vprav v ohranitvi lastne kulturne čistosti.
Za svoja izvajanja, ki so nam v borbi za naše verske in narodne svetinje z najbolj zagrizenim sovražnikom vlile poguma v upanju na zmago duha, je govornik žel obilo glasnega in dolgotrajnega odobravanja.
Po zborovanju je sledilo v Slovenskem domu skupno kosilo mladine in gostov, ki se je v domačnostnem vzdušju potegnilo v popoldanske ure, dokler ni režiser g. Rudi Hirschegger dal povelja za priprave na večerno igro. O uspeli predstavi “Miklove Zale” — odrske prireditve, ki jo je po Sketovi povesti proredil pred leti ravn. M. Bajuk, je naš list na tem mestu že strokovno poročal. Igra je sijajno uspela tudi pri ponovitvi naslednji teden.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
Znova sva predlagala s Korenom poveljniku, da hi se vzpostavila zveza z podkorensko in podkloštersko četo, enako, da bi bilo treba misliti kaj ukreniti z beljaško okolico kjer je znatno število naših ljudi, ki gotovo nestrpno pričakujejo, kdaj se bo pojavila v tistih krajih jugoslovanska vojska. Primernega odgovora nisva dobila. Ostal je, kakor vedno, nepristopen z,a pameten razgovor.
Pasivnost pri našem poveljstvu so začeli opažati nemškutarji ter so kar ntmoteno agitirali za “Koroško Korošcem”. Ceste so bile posute z letaki. Z naše strani ni bilo proti tej propagandi nikakšnega protiukrepa. Manjkala je krepka civilna, in dobro organizirana vojaška uprava Tudi bi bili morali zavreti nekontroliran prehod z ene strani na drugo. Morali bi bili prirediti manifestacijska zborovanja po večjih krajih, kjer hi ljudi podučili o pred-stoječem polomu avstrijske valute, ter o slabih ¡zgledih^ gospodarskega napredka v mali in obubožani državici, a na drugi strani ugotoviti velike možnosti gospodarskega razvoja v Jugoslaviji, če bo vladala narodna sloga.
Medtem so minuli že trije tedni od našega prihoda v Rož in še vedno smo bili na istem, to je brez posadke v sedežu poveljstva. Nerazumljivo je, tudi bilo, zakaj višje poveljstvo ne pošlje iz Borovelj nikakšnega nadzornika, ki bi pregledal naše dosedanje delo. Tudi bi bilo pričakovati takšno zanimanje pri Poverjeništvu za narodno obrambo v Ljubljani. Nisva vedela, kakšna situacijska poročila pošilja naš poveljnik višji komandi. V avstrijskih komandah
so takšna poročila prepisovali podčastniki in bili tako poučeni o tekočih zadevah, izjema je bila le o izredno zaupnih poveljih. Tu pa naš poveljnik molči kot grob! Kaj le neki skriva, da mi drugi ne smemo zvedati? To zadevo moramo razjasniti, čim se bo pojavil prvi nadzorni častnik, ali kdo od Narodne vlade iz Ljubljane.
5 — Povelje za zasedbo Celovca
Nekako sredi decembra je izdal major Lavrič, komandant zapadnega dela slov. Koroške, senzacionalno in tajno povelje o zasedbi Celovca. V povelju so bila točna navodila za vse enote, ki so morale pri tej akciji sodelovati, naznačen je bil cilj njihovega pohoda, kakor tudi točen čas posameznih premikov. Naše poveljstvo v Št. Jakobu v tem povelju ni bilo zapopadeno, kar je bilo razumljivo, saj nismo imeli nobene rezerve. Vpraševali pa smo se zaskrbljeno, kaj bo nastalo iz napovedane akcije. Po vseh poročilih, ki so jih z dobro voljo prinašali rojaki z nasprotne strani, so bili Avstrijci pri zbiranju oboroženih sil zelo aktivni in ni verjetno, da bi klonili, ko se bodo prikazale naše čete v njihovo bližino. To povelje ne bo ostalo prikrito, kajti računati je, da ima nasprotna stran svoje vohune povsod v naših vrstah in da je natančno poučena o vsakem našem gibu in o vsaki naši nameri.
Nismo mogli verjeti, da bi bila naša ofenzivna moč že tako narasla, da bi mogli tvegati takšen korak. Ker je že izdano točno povelje, Avstrijcev ne bo mogoče presenetiti in se bodo branili. Tekla ho kri in nas bdo obtoževali, da smo napadli kraj, ki ne stoji v območju
naših obmejnih zahtev. Če bi že bila ta akcija iz kakršnih koli vzrokov potrebna, potem bi jo bilo treba pripraviti z močnejšimi silami, kakor pa smo jih t;sti hip imeli, ravno tako tudi s sodelovanjem vzhodnega poveljstva — in brez pisanih navodil.
K sreči pa do izvedbe tega prenagljenega načrta ni prišlo. Očividno je posegla vmes Narodna vlada v Ljubljani, ter prepovedala nameravani pohod v Celovec. Ni pa ostalo brez posledic to prenagljeno povelje. Na nasprotni strani so se zbali tega, navidezno samo preloženega napada, ter so pohiteli z okrepitvijo svojih itak že znatnih sil. O tem se je govorilo in tudi občutili smo z novim valom propagandnih letakov po našem ozemlju. Nehote smo pomislili, kaj pa če nas bodo zdaj oni napadli. S čim se bomo branili, predvsem na področju našega poveljstva ? Razen neznatne straže, jim je povsod odprta pot. Saj še celo predor ni bil zavarovan.
6— Obtožil sem svojega poveljnika.
Ker se vse do Božiča naš poveljnik ni zganil, da. bi podvzel potrebne korake za okrepitev našega položaja in obrambo področja III. odseka pred morebitnim napadom, sva sklenila s Korenom, da potujem takoj po Božiču v Borovlje, ter obtožim poveljnika pri majorju Lavriču zaradi zanemarjanja službenih dolžnosti, ki zamore povzročiti veliko škodo, pa tudi sramoto skupni stvari, ter še bolj zbegati, že itak dovolj nemirno in zaskrbljeno prebivalstvo. Zgo-vorjeno, storjeno! In že sem bil na poti v Borovlje, kjer sem stopil takoj v komando in prosil službujočega narednika, da me prijavi pri majorju Lavriču v važni zadevi, žal pa majorja ni bilo, odpotoval je v Ljubljano. Nadomestoval ga je kap. Kren, ki me je takoj sprejel.