134
Kratkočasno berilo.
Car in kmetica.
Car Aleksander, potujoč iz Petrograda v neko daljno krajino leta 1824, je bil nenadoma prisiljen v samoti na cesti se muditi, dokler mu niso služabniki popravili kočije, ki se medpotoma je nekaj poškodovala.
Nekoliko trenutkov za tem pridirja kočija generala D—, kteremu je naročil ga na tem potu spremljati. General ustavi nagloma svojo kočijo, skoči z voza in se čaru bliža. Al Aleksander mu veleva, naj nazaj v kočijo stopi, naprej vozi in ga na bližnji postaji čaka. „Tu — pravi Aleksander — mi ne morete vi nič pomagati; ako pa naprej idete in na pervi ostaji vse oskerbite, da morem potem naglo naprej,  se zamore s tem moja zamuda nekoliko popraviti."
General vozi tedaj naprej. Komaj pa se odpelje, pride stara kmetica proti čaru in ga začne serčno spraševati: „Se H peljete iz Petrograda?" — Car ji reče, da. — ?)Ste morebiti v službi pri čaru?" —w„Sem."" — „Mi morebiti nesete pismo z dnarji od mojega sina?" — »»Nič ne vem od tega. Kdo pa je vaš sin?"" — Tedaj ga ne poznate in ste vendar pri čaru?    On čaru peči kuri že več let. "j
Čaru dopade serčno spraševanje kmetice in si da marsikaj povedati od nje sina. Med mnogim drugim pripoveduje, da ji nje sin, ker je reva stara in več ne more delati, vsako leto 70 rubljev od svojega prislužka pošilja; sedaj pa ji je pisal, da bode ona te dnarje iz rok nekega cesarskih služabnikov prejela, ko bo car skoz te kraje šel.
„„Sedaj   se   spomnim     -   reče Aleksander   —   imate
135
prav, starka! Vaš sin ni pisma pisal, al dnarje je vendar za vas izročil nekemu oficirju, kteri čara spremlja. Le v številu se motite, on ni 70, ampak 500 rabljev je poslal."" — „Jeli to mogoče?" — r>^G* ^e P°jte na pervo postajo odtod; ondi boste tistega gospoda našli.""
Car ji natanko opiše generala D—, da ga je lahko spoznala, in reče: „„Kadar takega človeka najdete, le uka-žite mu, naj vam 500 rabljev izplača."" Stara ženica poda čaru roko, se lepo zahvali za podučenje in odide naglo na bližnjo postajo.
Ko tje pride, najde res generala D—, stopi k njemu in ga tako nagovori: ^Prosim za svojih 500 rubljev, ktere vam je moj sin v Petrogradu dal." General osupnjen pogleda starko in meni, da ni zdrave pameti. „„Draga starka — odgovori pomilovavno — vi se motite; to mora kdo drug biti; jaz ne poznam ne vašega sina, ne vas, in od nikogar nisem 500 rubljev prejel, da bi jih imel tukaj komu izplačati."" — ,,Al to mije]gospod povedal, ki vse dobro ve; on vas je natanko popisal in očitno rekel, da naj vas le poiščem in od vas rublje terjam." „„Za norca vas je imel, ljuba žena, kdor vam je kaj takega rekel; starosti zasmehovati pa ni lepo."" — »Ne, gospod, tega on gotovo ni storil; tega se ne vidi na njem. Ne zaderžujte me, dajte mi moje rublje!" — wPojte z Bogom - reče general, kteremu se je besedovanje s staro babo že sitno zdelo — jaz nisem nikakih rubljev za vas prejel, tedaj ne morete od mene ne kopeka tirjati."" »Kaj, tajite? — pravi kmetica — kaj takega bi ne bila nikoli mislila od tako imenitnega gospoda."
V tem se je tudi že car na ostajo pripeljal in stopil v sobo. Starka omolkne. Pa kmal ko ga ugleda, pokaže s perstom na-nj, ter bahaje zakliče: „No, sedaj mi ne boste več mogli tajiti; to je tisti gospod, ki mi je povedal, da imate vi dnarje mojega sina." — General je hotel čaru ta dogodek povedati; al on mu je namignul ter rekel: vhe dobro pomislite: ali niste od nekega služabnika, ki v carskem poslopji peči kuri, 500 rubljev za njegovo staro mater prejeli? — General je čara razumel in za malo časa se česne po čelu in reče: „Sedaj se spomnem! čisto mi je iz glave padlo!" Potem se oberne proti kmetici in reče: wVi imate prav zavolj dnarjev; jih boste tudi dobili." Berž odpre skrinjico in odšteje starki 500 rubljev v papirji. Stara stoji prestrašena, gleda debelo naštete dnarje, in se jih ne upa dotakniti. „Uzemite" — pravi general. — Saj bi rada vzela — zaverne vsa plaha — ko bi vedila, da jih moj sin ni ukradel." „Tega se nihati" — reče car. — 35Pa kje zamore on toliko dnarja dobiti?" — »Car je vsem svojem služabnikom v mestu, od največjega do najmanjšega, poseben dar dal, in vaš sin, ker se posebno dobro obnaša, je dobil 500 rubljev. — „Oh — zaupije stara ženica rin v ^či ji solze stopijo — Bog ohrani čara! Oj da bi tako srečna bila, saj  enkrat pred smertjo viditi čara!
Aleksander je bil očitno ganjen in general D— ni mogel več molčati; upajoč, da mu njegov gospod ne bode zameril, reče: »Glejte ga, pred vami stoji, majka! vaša želja je spolnjena!"
Ko to čuje stara, se verze na koljena pred čara, vesela, da se ji je želja spolnila, pa bila je v veliki stiski zavolj svoje prederznosti. Aleksander ljubeznjivo vzdigue klečečo in reče: „Drago mi je, da imate tako dobrega in hvaležnega sina, ki svojo staro mater s pravo otročjo ljubeznijo podpira. Skerb, ktero ste imeli: od kod ta dnar, je dokaz vašega poštenja, in da boste zavolj tega tudi zana-prej brez skerbi, hočem vam do smerti darovati toliko, da bote pošteno živela; pa tudi vašega sina, ki svoje otročje dolžnosti tako lepo spolnuje, ne bodem pozabil."