Leto XLI. - Štev. 48 (2076) Četrtek, 14. decembra 1989 Posamezna številka 1000 lir List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 TAXE PERQUE GORIZIA SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 TASSA RISCOSSA !TALY Življenje, družba in tableta Razvoj demokracije v Sloveniji Kot je bilo pričakovati, je tableta za splav z nazivom RU 486 že začela velike manevre, da pride v prosto prodajo. V Italiji je namreč prisotna, a le za eksperimentiranje v bolnišnicah, že od leta 1986. Danes pa, prav pred kratkim, je socialistična senatorka Marinucci, ki je istočasno podminister za zdravstvo, pričela s pravo ofenzivo, da bi uveljavila to tableto kot sredstvo za splav. Šla je v Francijo — ne vemo, če na lastno pest ali s pooblastilom vlade — in nato v večja mesta Italije, da bi prepričala ljudi, kako je to sredstvo praktično. Pred nekaj dnevi je bila tudi v Trstu in delala propagando za novo tableto, to v mestu, ki šteje več splavov kot rojstev. S svojim zadržanjem je ponovno sprožila polemiko okrog splava in zakona št. 194 iz leta 1978. Kdor je ta zakon podpiral, vidi v tableti dr. Bauliou-ja velik korak naprej, velik pripomoček, ki bi ga bilo nespametno zavreči. Tableta ter injekcija namesto kirurškega posega, mnenje lekarnarja namesto poklicnega dela ekipe ginekologa-anestesista-bolničarke v operacijski sobi. Ni primerjave. Še posebej je ni, če postavimo na drugo stran tehnice velike stroške zdravstvene strukture, traumo kirurškega posega in težak, včasih poniževalen odnos, ki ga ima ženska, katera želi splaviti, z zdravstvenim osebjem. Zaključek je torej popolnoma logičen in normalen: če državni zakon mi s ki-ruškim posegom dovoljuje uničiti zarodek do tretjega meseca, zakaj bi moral prepovedati zdravilo, ki doseže enak učinek, a z manjšimi stroški, traumami, brez — pravijo — vsakršnih škodljivih posledic? NOVA TABLETKA NASPROTNA ZAKONU ŠT. 194 Toda problem ni v tem. 2ena, ki gre v lekarno ali k zdravniku ali v družinsko posvetovalnico, da bi dobila tableto RU 486 in s tem prekinila življenje, ki se je v njej začelo, opravi na ta način popolnoma individualno dejanje. Gre za odločitev, ali naj sad ljubezni oziroma novo življenje pride na svet in v družbo ali naj ostane samo njena osebna zadeva, ne pa stvar celotne družbe, ki jo obdaja. Gre za popolno privatizacijo življenja in normalizacijo splava. Duh in črka zakona št. 194 iz leta 1978 sta temu popolnoma nasprotna. Omenjeni zakon že na začetku izjavlja, da je postavljen za zaščito življenja In materinstva in da ima splav kot socialno zlo in kot simbol praznine, kot dejstvo, ki ga je treba postopoma zavreti in ustaviti do popolne odprave. Do tu zakon št. 194. A ni še vse. Tableta RU 486 praktično onemogoča nadzorstvo nad razširitvijo pojava splava. Pod krinko popolnoma običajne tabletke skriva nasilje proti nedolžnim življenjem in širi neodgovornost do nas samih in do drugih. Poleg tega ni še z gotovostjo dokazana njena neškodljivost za mater samo. KER GRE ZA ŽIVLJENJE NE SMEMO STATI OB STRANI Verjetno bo tableta prišla v obtok, saj gre za velike posle in dohodke, za katere je današnji človek bolj občutljiv kot za katerokoli drugo vrednoto. Ne smemo pa stati ob strani in gledati ali samo obsojati: moramo nekaj narediti, vsak po svojih močeh, da se v naši družbi ponovno razširi spoštovanje življenja. In tu se mi porajata dve misli. Prvič: dokler bo človek prepričan, da prihaja življenje od njega samega in da je gospodar življenja, ne bo imel pozitivne bodočnosti. Od Adama in Eve dalje je bilo tako skozi celo zgodovino. Sam6 miselnost, da je življenje nadnaravna zadeva, lahko oplemeniti in da smisel človeku. Zaman je, da se iste osebe, ki zagovarjajo splav, potem sprašujejo, zakaj današnja mladina dela samomore in ne ljubi življenja: saj je bilo življenje potisnjeno na raven predmeta in nebiti. Drugič: boli dejstvo, da se za sprejem tega sredstva najbolj poteguje neka ženska. Bog je, preko božje Matere, postavil žensko za nosilko življenja in bodočnosti. Zakaj se danes prav ženska tej svoji naravni vlogi tako trmasto odpoveduje in zagovarja smrt? Samo zato, ker je v stiski, ker je nepoučena, ker je bolj »komod«? Nihče tega točno ne ve in noben človek nima zato pravice obsojati sočloveka. Ne moremo pa tega brezpogojno podpirati. Mirno lahko rečemo, da se je slovenski narod ohranil v veliki meri zaradi odgovornega zadržanja slovenske žene in slovenske matere. Cankar uči! Krepko moramo zasukati smer, po kateri hodimo, saj nismo več navajeni na apostolsko in evangeljsko delo pri vsakdanjem življenju, »na terenu« bi se reklo z modernim izrazom. Verjetno bo kdo ob gotovosti in privilegije, vendar bomo samo tako služili človeku in ne le upravljali oblast. In ne bojim se, da mi bo časnikarka Primorskega dnevnika Breda Pahor rekla, da je Cerkev zagovornik nazadnjaštva in kriva, da nismo še na ravni ostalih »naprednih« držav. Hvala Bogu, da nismo, saj vem, da bo tudi zgodovina pokazala, da zagovorniki tega sredstva niso na pravi poti, na poti, ki je človeku primerna. PETER MOČNIK Letošnjo jesen bi lahko imenovali »pevska jesen«. Začela se je s Planinsko rožo v Katol. domu ,ki so jo izvajali dvakrat. Potem je sledila Cecilijanka, revija pevskih zborov v Kulturnem domu v Trstu, in sedaj, 8. decembra, še Mala Cecilijanka. Novo delovno sezono smo torej dobro začeli. Mala Cecilijanka v Gorici ima svoje korenine pri mladini, ki je na ta praznik želela počastiti Marijo Brezmadežno. Sprva so bile to akademije, ki so se pozneje spremenile v revijo mladinskih in otroških zborov. Ta revija je, deloma, ohranila svoj prvotni značaj tako, da vsaj 'nekateri zbori odpojejo tudi kako Marijino pesem. Tako smo jih letos slišali sedem. Naj bi organizatorji revije in vodje zborov tudi v prihodnje ne pozabili na korenine Male Ceoilijanke. Letošnja revija mladinskih in otroških zborov je bila v deželnem avditoriju, ker dvorana Kat. doma še vedno ni nared. Prenovitvena dela so pa res že pri koncu. Ljudje, to je starši in prijatelji otrok, so napolnili avditorij tako, da so nekateri morali stati. Ce hočeš privabiti odrasle, postavi na oder otroke. Revijo je napovedoval Miloš Cotar, ki je kar pogumno opravil svojo vlogo. Uvod-dne besede je pa imela gdč. Anka Cernic. Tehtne so bile njene besede za starše in nas vse. Zato nekaj iz njenega govora: »Tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih dobrih ljudeh, ker vesela pesem razvedri žalostno srce, mila pesem ohladi njegove rane, lepa pesem je božji dar. Tako je že pred 160 leti zapisal A. M. Slomšek v svoji znameniti pesmarici "Šola veselega lepega petja”. Slomškove besede imajo še danes svojo veljavo. Naš človek, posebno še mladina, ne zna in ne pozna dovolj slovenske ljudske pesmi, zato je tudi ne zna ceniti. Več stika kot z ljudsko pesmijo ima, žal, s tujo uvoženo glasbeno literaturo, popevkami, ki jih sliši na radiu ali po televiziji. Raje se oprijema teh pesmi prav zato, ker jih ima priložnost stalno poslušati, ker so televizija in radijski sprejemniki danes na prvem mestu, čut za domačo pesem pa izginja.« Potem je poudarila, kako važna so za oblikovanje otroka prva leta življenja. Pri tem ima važno vlogo tudi umetnost. GOSPODARSKA BLOKADA SLOVENIJE Srbski pohod na Ljubljano je preprečen. Pred skupščino Slovenije se je 1. decembra sicer zbralo okoli 30 Srbov (in še vsaj enkrat toliko časnikarjev) in je policija 8 ljudi odpeljala. Takoj po simbolični kazni so vse tudi izpustili. Naslednji dan je beograjska »Politika« pisala o neverjetni represiji slovenske policije. Čez celo naslovno stran je slovensko politiko razglašala za »režim«, ki je s svojo demokracijo skrajno dvoličen. »Miting resnice« se je sicer zgodil, saj je sedaj vsem, ki so hoteli na pohod v Slovenijo, in vsem, ki so za njim stali, jasno, da slovenska politika ni tako ločena od svojega naroda, kot so to že lep čas trdili v Srbiji — češ narod je dober, le njegovo vodstvo je slabo. Sedaj ijim je jasno, da slovenski narod noče nikakršnega vsiljevanja od zunaj, še najmanj pa ta trenutek iz Milošičeve Srbije. Vsake takšne grožnje so le voda na mlin slovenskemu »režimu«. Srbska politika je takotj po prepovedi mitinga v Ljubljani panično reagirala, ter razglasila svojo ekonomsko blokado Slovenije. To blokado že cel teden spremlja močna medijska podpora. Srbska politika je s tem naredila medvedjo uslugo svojemu gospodarstvu, saj ta ekonomska blokada Slovenije sploh ne bo ne vem kako prizadela, največ posledic bodo čutila prav srbska podjetja. »Izmed vseh umetnosti je pa otroku že od rojstva najbolj dostopna glasba. Slednja vnaša v otrokovo življenje toplino in radost ter pomembno vpliva na njegov duševni razvoj.« Na koncu je dala še praktičen nasvet: »Ugasnite od časa do časa radijski sprejemnik ter ugasnite televizijo pa zapojte z otroki kako našo slovensko pesem. Zlasti še sedaj ob božičnem času.« Tem mislim primernim za vse so sledili nastopi priglašenih zborov; vseh je bilo enaijst. Naj jih naštejem po vrsti: Otroški zbor Doberdob. Zapel je ob spremljavi Orff instrumentov. Vodita Lucija Lavrenčič in Suzi Ferfolja. Otroški zbor »Oton Zupančič«, Štandrež (Elda Nanut); otroški cerkveni zbor Števerjan (Anka Čemic); otroški zbor Sovodnje (Loredana Petejan); mladinski zbor Podgora (Sabina Antoni). V tem zboru pojejo tudi otroci iz Pevme in Oslavja. Otroški zbor »Ladjica«, Devin (Olga Tavčar); otroški zbor Krmin-Plešivo (Tanja Kuštrin). Čudili smo se, kako je bil zbor številen za krminske razmere. Otroški zbor Rupa-Peč (Nad(ja Kovic). Včasih je bil ta zbor dosti bolj številen. Otroški zbor župnije sv. Ivana »Kresnice«, Trst (s. Karmen Koren). Ta zbor je nastopil kot gost, kar je hvalevredno. Cerkveni in prosvetni mladinski zbor Štandrež (Elvira Chiabai). O tem zboru je znano, da poje vsako nedeljo in praznik pri prvi maši. Kot zadnji je stopil na oder mladinski zbor slov. srednje šole »Ivan Trinko« (St. Jericijo). Ta zbor sestavljajo deklice s šole I. Trinko in je bil najbolj številen. Zbor ni bil samo številen, temveč tudi dobro pripravljen, saj je znano, da na šoli I. Trinko zelo gojijo glasbo in da prof. St. Jericijo nastopa s svojimi dijaki tudi izven naše pokrajine. Tudi letošnja Mala Cecilijanka je uspela. Zato čestitamo organizatorju Združenju cerkvenih pevskih zborov, vsem vodjem zborov, pa tudi mladini, ki se ne ustraši pevskih vaj, in staršem, ki gotovo imajo pri tem svoje velike zasluge. Posebno še čestitamo mladim zborovodjem, oziroma zborovodkinjam, ki so bile v veliki večini in ki so poroštvo, da »Še bomo peli,« če bodo naše družine še kaj rodovitne. K. H. Na drugi strani Miloševičeva klika že več mesecev cilja tudi na same zvezne organe. Tako je poleg liberalne Slovenije ves čas na udaru tudi predsednik Zveznega izvršnega sveta Ante Markovič. Takoj, ko je Slovenija preprečila miting in je Srbija na to panično reagirala z ekonomsko blokado Slovenije, se je iz Srbije vsul plaz zahtev po odstopu predsednika predsedstva Jugoslavije dr. Janeza Drnovška — ker je Slovenec — in odstop Zveznega izvršnega sveta (uradno zaradi svoje nemoči proti inflaciji). Stroge reforme, ki jih napoveduje ZIS, bi namreč srbsko gospodarstvo še bolj dotolkle, saj bi šlo ogromno tovarn v stečaj, brezposelnost bi vrtoglavo narasla in socialni nemiri bi uničili kariero Miloševiča ter njegovih. OPOZICIJA TUDI V BEOGRADU IN NA HRVAŠKEM V Beogradu pa se pojavljajo vedno glasnejši opozicijski glasovi. Te dni kroži po Beogradu razglas 30 visokih beograjskih intelektualcev, ki je proti sovraštvu do Slovencev. V izjavi zahtevajo odstop komunistov z oblasti in parlamentarno demokracijo. Za 12. december pa napovedujejo v Beogradu ustanovno skupščino nove politične organizacije (združenih opozicijskih skupin) pod imenom Gibanje za demokratično obnovo. Pravkar se je povezalo dvanajst hrvaških političnih opozicijskih skupin zaradi spoznanja, ker jih je uradna oblast ignorirala. SLOVENSKA OPOZICIJA SE JE POVEZALA V Sloveniji so izkušnje z okroglo mizo pokazale, da se je slovenska uradna politika pripravljena z opozicijo le pogovarjati, ne pa pogajati. V praksi ta politika ni naredila prav nič, da bi dokazala, da je v resnici pripravljena na prehod iz enopartijske države v civilni parlamentarizem. Slovenska opozicija je bila pač premalo organizirana in agresivna. Razvoj parlamentarne demokracije v Sloveniji gre tako počasi tudi zaradi zunanjih faktorjev: vojske, federacije in Miloševičevega fanatizma. Zaradi tega je, po sprejetju amandmajev k ustavi Slovenije, nujno, da Slovenci vzpostavijo nasproti centralističnemu Beogradu konfederalni odnos. Sedaj so se Slovenska demokratična zveza, Slovenska krščanska demokracija, Socialdemokratska zveza Slovenije in Kmečka zveza Slovenije organizirali v enoten opozicijski blok z imenom DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije), za prvega predsednika pa je bil izvoljen predsednik socialdemokratov dr. Jože Pučnik. Pučnikov vzpon ima na slovenski opozicijski sceni meteorske razsežnosti. Vsi ga imajo za »čisto« osebnost, saj ni bil v preteklosti levičar in torej ni naredil metamorfoze v demokrata, zaradi česar je marsikdo iz sedanje slovenske opozicije deležen nezaupanja. Pučnik je bil v letih 1958-66 celo v zaporu — zaradi mišljenjskega delikta — nato pa je moral iti v emigracijo. ANGLEŽEM GRE SAMO ZA LASTNE INTERESE Po zelo skopih informacijah o Tolstojevem procesu v Londonu na straneh časopisja v Sloveniji, je tokrat Mladina objavila tik ob koncu procesa obširen intervju z Nikolajem Tolstojem. Izid sojenja je več kot osupljiv. Neverjetno pristranski angleški sodnik je Tolstoju prisodil sanjsko vsoto odškodnine in sodnih stroškov 2,5 milijona funtov. Londonsko sodišče ves čas procesa ni hotelo nič slišati o posledicah angleške sramotne predaje beguncev leta 1945 Titovim in sovjetskim enotam. Konec sojenja je pokazal, da jim je šlo samo za zaščito svojega lorda. Angleži so torej še enkrat pokazali pravi obraz svoje politike: za lastne interese so pripravljeni storiti prav vse. Tako takrat, leta 1945, kot danes, ob procesu Tolstoju, jim je šlo izključno za zavarovanje svojih interesov — za vsako ceno. Kdo si je lahko leta 1945 predstavljal, da bodo z begunci naredili to, kar so; in kdo si je lahko predstavljal, da bodo Tolstoju naložili takšno drakonsko kazen, ker je pobrskal po »angleškem vrtičku«. V SLOVENSKI PUBLICISTIKI Naj omenim še tri dogodke iz Slovenske publicistike. Mladina je objavila daljšo reportažo o slovenskem političnem emigrantu v Avstraliji Ljenku Urbančiču; Teleks je objavil intervju z urednikom Svobodne Slovenije iz Buenos Airesa Tinetom Debeljakom mlajšim; v Ljubljani pa je prvič predaval tudi politični emigrant dr. Ljubo Sire. Zadnje dni novembra je nekdo spet polomil veje Lipi sprave na Žalah. Najprej se je podobno zgodilo nekaj dni pred komemoracijo ob dnevu mrtvih. Takoj je bila posajena nova. No, tudi po tej je sedaj segla roka nestrpneža. Vendar, kot sta pokazali komemoraciji 27. junija in 1. novembra, bo Lipo sprave v prihodnje nemogoče uničiti. V. L. Kratke novice iz sveta Sv. obhajilo na roko S prvo adventno nedeljo je tudi v Italiji stopilo v veljavo dovoljenje sv. obhajila na roko. Obhajamo se tako, da odpremo dlan leve roke, jo podpremo z desnico, nakar mašnik položi sv. hostijo na dlan leve roke in obhajanec sam z desnico vzame sv. hostijo in se z njo obhaja. Tako so se obhajali prvi kristjani. Vendar ta način sv. obhajila na roko ni obvezen, temveč dopuščen. Vsak sme zato izbirati ali eden ali drugi način. Vendar je treba paziti, da do časa odpremo dlan leve roke in levico prožimo mašniku zato, da ve, kako želimo biti obhajani. Polnočnica po ljubljanski televiziji Kot poroča ljubljansko Delo, bo letos božični program po ljubljanski televiziji bogatejši kot lani in bolj pester: res božični. Opolnoči se bodo povezali z Betlehemom in prenašali polnočnico v betlehemski baziliki. Oddajali bodo tudi papeževo poslanico in voščila za Božič in prav tako bo nastopil tudi nadškof Alojzij Šuštar. Na programu bodo še druge božične pobude; gotovo tudi slovenske božične pesmi, saj jih noben narod nima toliko in tako lepih kot mi. Alcide De Gasperi na poti oltarja? IŠK je sprožila akcijo, naj se začne proces za proglasitev blaženim Alcida De Gasperija. Ta je kot šef Krščanske demokracije vodil italijansko politiko v prvem desetletju po končani zadnji vojni. Politiko je vodil uspešno za Italijo in je bil eden redkih politikov, ki se na svojem položaju ni osebno okoristil in obogatel. Okupirana stolnica v Lvovu V mestu Lvov v Ukrajini so vzhodni katoličani (uniati) zasedli stolnico, ki jim je bila odvzeta leta 1946. Cerkev je posvečena Kristusovemu spremenjenju na gori. Ukrajinski katoličani so postali zelo pogumni in s številnimi javnimi manifestacijami zahtevajo svoje pravice. Ruska pravoslavna Cerkev se boji uradnega priznanja ukrajinskih katoličanov tudi iz čisto praktičnega razloga. S priznanjem bi se morala odpovedati približno 2000 cerkvam ki so bile nakdaj uniatske. Verjetno bodo ravno ob vprašanju bogoslužnih prostorov najtežja pogajanja z rusko pravoslavno Cerkvijo. Mala Cecilijanka V PROTITOKU V prejšnji številki je Breda Susič navedla nekaj zanimivih misli o odnosu mladih do politike, predvsem glede delovanja naše slovenske stranke. Res je, človek živi tudi od kruha, ne samo od idealov, pa naj bodo slednji še tako plemeniti. Današnji mladi si želijo predvsem konkretnih in otipljivih stvari. Ljudem mora politik nekaj nuditi, drugače je njegovo delovanje sterilno. Večkrat je zares potrebno nekaj zdravega pragmatizma, s pomočjo katerega lahko skrbimo za dobrobit skupnosti, v kateri živimo, konec koncev pa tudi za svojo. Življenjska stvarnost je pač taka, da moramo nujno priti do nekaterih kompromisov z njo, saj bi drugače ne mogli normalno živeti. Tako se dogaja tudi in predvsem v politiki. Pred časom je vidni slovenski politik dejal, da smo Slovenci vedno preveč načelni, tako da največkrat butamo z glavo v zid, ne da bi pomislili na kako boljš-šo strategijo. Breda Suslč pa je tudi opozorila na nevarnost nasedanja klientelizmu velikih italijanskih strank. Tudi to je res: v imenu pragmatizma ne smemo zavreči svojih temeljnih moralnih vrednot in idealov, kd spremljajo in usmerjajo naše javno življenje in delovanje, saj bi v takem primeru škodili interesom naše skupnosti, dolgoročno pa tudi samim sebi. Kljub temu pa se ob propadanju marsikatere ideologije dandanes širi pragmatična miselnost, in to marsikdaj v najbolj ekstremnih oblikah. Kar se Italije tiče, se je take miselnosti oprijela zlasti so-oialistična stranka s svojim tajnikom Craxijem na čelu. Socialisti so v celoti ovrgli ideje, ki so predstavljale glavno gibalo njihove stranke in so se začeli povezovati z vsakomer, ki bi jim lahko pomagal priti do oblasti ali pa do čimveč-je moči in vpliva. Da bi dosegli svoje cilje, potrebujejo socialisti močan propagandni stroj. Slednjega jim nudi družba Fininvest z Berlusconijem na čelu, ki dma v svojih rokah vse tri glavne italijanske zasebne televizijske mreže (Canale 5, Ita-lia 1 in Retequattro) in še vrsto drugih manjših javnih občil. Prav v teh dneh pa skuša Berlusconi (in potom njega seveda Craxi) doseči večino v upravnem svetu naj večje založniške hiše v Italiji, to se pravi hiše Mondadori. Obstaja torej težnja po usmerjanju javnega mnenja s pomočjo množičnih medijev. Vsi vemo, kakšne značilnosti imajo npr. Berlusconijeve televizijske mreže: filmi, zabavne in glasbene oddaje, predvsem pa veliko reklame. S pomočjo slednje lahko »uspavaš« ljudi in jih usmerjaš k navideznim materialnim dobrinam, s tem pa jih tudi odvračaš od resničnega zanimanja za javne zadeve. Pojavlja se tudi novi tip politika: biti mora sorazmerno mlad ali srednjih let, napadalen, imeti mora primeren »imidž«, predvsem pa mora biti »uspešen« na kateremkoli področju (gospodarskem, upravnem itd.). Navedene značilnosti imajo marsikateri predstavniki nove generacije italijanskih politikov, in to ne samo socialističnih. Važno je torej, da si »uspešen«, ne glede na ceno, ki jo za to plačaš (ali ki jo zate plačajo drugi). Po vsem tem pa seveda nedvoumno drži, da se take vrste politiki sploh ne ozirajo na načela, ki so do včeraj veljala v njihovi stranki (ali strankah). Taki »mladi levi« pa so ljudem, všeč, saj predstavljajo lik neustrašnega junaka, ki samozavestno stopa v prihodnost. Seveda je ta »novi tok« zajel tudi naše kraje. Njegovi glavni nosilci so predvsem krajevni predstavniki PSI (Carbone, Se-ghene, Perelli itd.). Vzponu teh novih sil pa se pridružuje čimbolj »uspavalna« politika s strani krajevnih medijev, ki gledalcem ali bralcem ponujajo najbolj spektakularne reportaže in članke. S tem navidezno povzročajo zanimanje, v resnioi pa ljudi odvračajo od konkretnih problemov našega mesta in teritorija. Novega načina ukvarjanja z javnimi posli smo se žal oprijeli tudi mi Slovenci. Kako si namreč lahko razlagamo obnašanje nekaterih naših »krovnih« organizacij in javnih občil npr. v zvezi z gradnjo sinhrotrona ali pa z Maccanicovim zakonskim osnutkom za zaščito slovenske manjšine? Ali nam res zadostuje samo nekaj športnih igrišč, kulturnih domov in par milijard? In še: komu bo to v korist, našim slovenskim ljudem ali pa samo nekaterim ustanovam, ki naj bi Slovence predstavljale? Vendar nekateri pravijo, da je to neizbežno, da sc moramo novim razmeram prilagoditi in da moramo iz teh razmer iztržiti čim-več. Skrajno pragmatično stališče torej. Pri tem pa slovenska javnost skorajda ne reagira, saj jo vse bolj zaobjema splošno »mrtvilo«. Po eni strani imajo torej ljudje, predvsem mladi, pred seboj lak »uspešnega« in »samozavestnega« politika, po drugi pa jim zlasti množični mediji nudijo vse več zabave in lažne predstave življenja. »Panem et circenses« torej, kruha in iger. Dolgoročno ta politika gotovo ni koristna za ljudi, predvsem za nas Slovence ne. Pa tudi mlade, ki bi se hoteli ukvarjati z javnimi posli, vzgaja v duhu brezobzirnosti: prikoplji se do svojih ciljev (oblasti, denarja itd.) ne glede na to, ali svoji skupnosti s tem koristiš ali škodiš, pri tem pa puščaj svoja načela lepo pri miru, saj so sicer zelo lepa stvar, v večini primerov pa niso koristna in niti dobičkonosna. Ali sta taka politika in tak pragmatizem za nas koristna? Prepričani smo, da ne. ni OKNO V DANAŠNJI SVET Marijina prikazovanja v Padski nižini?! V zadnjem času se zdi, da narašča želja po stiku z nadnaravnim svetom. Ta pojav je zelo pogost v severni Italiji: Fonta-nelle di Montichiari, San Martino di Schio, Gargallo di Carpi, Ostiano di Cremona, škofija Mantova. Škof iz Mantove Capo-rello pojasnjuje, da se temu pojavu ni čuditi. Bolj se moramo vpraševati, kako je mogoče, da veliko ljudi pritegujejo ti pojavi, namesto da bi se resno trudili za krščansko življenje. Škof pravi dalje, da ti pojavi zaslužijo psihološke raziskave, da bi razumeli te ljudi in da bi znali presojati pojave v celoti. Msgr. Caporello sodi, da gre največkrat za neresnične izkušnje, nevarne in nesprejemljive. Ne vzdržijo racionalnosti, ne osnovne bogoslovne resnosti in ne dosledne krščanske zavzetosti. Vernikova naloga je namreč, da pričuje za svojo vero v vsakdanjem življenju in v resnosti življenja tako osebnega kot občestvenega. Navdihe in moč dobiva v božji besedi Svetega pisma in v nauku Cerkve. Pojav prikazovanj gre mimo vsega tega. Drugje išče svojo oporo in se podaja v nevarnost, da zaide v zgrešeno preroštvo, ki ima kaj malo opraviti z običajno potjo, ki potrpežljivo in varno sledi Kristusu. Škof končno zaključuje, da je Marija, kakor o njej govorijo evangeliji, vedno prisotna in skrajno obzirna. Prisotna je v tišini in v skrivnosti. Za vernega človeka bi moralo zadostovati, da bi vedel, da naj ne išče Gospodove matere v številnih nenavadnih prikazovanjih in apokaliptičnih napovedih, ki si pogosto nasprotujejo, ampak v treznih poročilih evangelijev in v vsakdanjem sodelovanju v življenju Cerkve. (Iz revije: Settimana) Turinski nadškof razlaga Sveto pismo Nadškof v Turinu msgr. Giovanni Sal-darini je organiziral razlago Sv. pisma mladim ljudem. Srečanja so v stolnici pozno zvečer. Vseh srečanj bo pet. Prvo je bilo v četrtek, 9. novembra. Udeležilo se ga je 4.000 mladih ljudi. Drugo srečanje bo v četrtek, 14. decembra, in potem še tri četrtke, 18. januarja, 15. februarja in 15. marca. Srečanja vodi sam nadškof in obsegajo molitev, razlago in premišljevanje. ■ Srečanje in vljudnost Častitljiv starček, poznam ga že vrsto let, ima okrog 85 let in je bivši ravnatelj neke višje italijanske šole, mi je povedal o temle srečanju. Okrog Novega sv. Antona se je srečal z mladeničem, ki ga je vprašal po neki ulici, verjetno v enem izmed jugoslovanskih jezikov. Profesor mu je odgovoril: »Zal mi je, a ne razumem vašega jezika«. Fant mu je baje odgovoril: »Potem ste "ignorante”.« Zdaj ga pa profesor vpraša: »Kaj pa vi, znate morda latinščino?« Fant pravi: »Ne.« Dalje profesor: »Morda pa znate grščino?« Seveda fant odgovori: »Ne.« »Potem ste tudi vi "ignorante”!« Tako se je to srečanje zaključilo. Upam vsaj, da to ni bil eden od naših slovenskih pobalinov, ki bi bil rad izzval prepir s tem vsekakor spoštovanja vrednim starčkom, dolgoletnim profesorjem, ki pa ni iz Trsta. F.V. DUHOVNA MISEL: — »Pojdite In sporočite Janezu, kar slišite in vidite...« (Mt 11,5) Advent nas vabi, da postane vesela vest — Kristusov evangelij zvesti spremljevalec naše življenjske poti. Postati mora meso in kri v naših dejanjih. Jezusa moramo videti v vsakem človeku in v sleherni okoliščini prepoznavati božjo voljo. To ni lahko, ker naše oči hitreje opazijo zlo kot dobro, bolj so pozorne na napake bližnjega kot na njegove dobre lastnosti in raje iščejo dogodke, ki nas navdajajo s skrbjo in strahom pred prihodnostjo, da mirno spregledajo toliko dobrega, ki človeku prinaša olajšanje, veselje in mu vliva upanje. Težave nikakor ne smejo zmanjšati naše zavzetosti in prizadevanja, da bi bili vedno in povsod v službi Jezusove ljubezni, ki osvobaja in prinaša odrešenje. »Recite njim, ki so obupanega srca: Močni bodite!« (Iz 35,4) Z nami je Gospod, da nam odpira oči, ki so slepe za vse, kar je dobro, in ušesa, ki so gluha za besedo upanja; da nas reši otopelosti, ki nam brani, da ne zmoremo dela za preobrazbo sveta; da nam razveže jezik, ki je nem, ko bi morali izreči hvalo in zahvalo Bogu; da nam napolni srce, ki je včasih mrzlo in trdo kot kamen, z veseljem do življenja in navdušenjem za Boga. Dobri Oče, podpiraj nas z močjo svoje ljubezni na naši poti, ko gremo naproti Njemu, ki prihaja. Daj nam, da vztrajamo v resnični modrosti in tako obrodimo v sebi vreden sad vere. MILAN NEMAC GORIŠKI LETNIK 15/16 Zbornik Goriškega muzeja 1988-1989 Z ovitkom, na katerem je podoba barokiziranega parka pred kromberškim gradom z obnovljenim vodnjakom iz leta 1774, se nam predstavlja skupni 15/16 letnik, zbornik Goriškega muzeja za leto 1988/1989. Strokovni kolegij je zbral in uredil 11 bogatih razprav, več zapiskov, dva nekrologa in vrsto ocen in poročil o publikacijah-, ki izhajajo tu in onstran državne meje v italijanskem, furlanskem, hrvaškem in slovenskem jeziku. Kdor se je le enkrat prepustil čarom zgornjesoške doline Trente in se srečal s Trentarji, ta bo vedno rad prisluhnil opisovanju tega čarobnega sveta pod Julijci. In v novem Goriškem letniku nam Inga Miklavčič-Brezigar kar na 31 straneh podaja etnološki pregled načina življenja v dolini Trente, nekoč in danes. Izhajajoč iz literarnih zapisov v preteklosti vse do sodobnih raziskav nam slovenska etnologinja skuša prikazati celovitost načina življenja ljudi v Trenti, Soči in v Lepeni. Obuja zgodovinski spomin Trente in se ob današnjem hitrem- staranju njenih prebivalcev sprašuje, kaj bo s to lepo gorsko dolino! Življenje bo teklo naprej, tako kar malce optimistično zaključuje svoj strokovni prispevek Inga Miklavčič-Brezigar. Trentarji si niso nikoli pustili do živega, brez njih bi tudi Kugy, Bois de Chesne, Avčin in drugi, ki so vzljubili ta čarobni košček slovenske zemlje, uživali lahko le v njenih naravnih lepotah. Kako globoko diha in živi, pa so izvedeli le od Trentarjev, ljudi, ki jim za njihovo korajžno vztrajanje na rodni grudi dolgujemo naše občudovanje. Kogar zanimajo zgodovinska dogajanja na Goriškem v polpretekli dobi bo nedvomno našel veliko novega v bogati razpravi dr. Petra Stresa, ki je s svojo znanstveno razpravo posegel na izredno zanimivo področje kolonata na Goriškem od konca prve svetovne vojne do leta 1947. Posamezna poglavja razčlenjuje avtor po področjih, ki jih je pogojeval čas, odnosno politično dogajanje; najprej v Go-diško-Gradiščanski deželi, potem v dobi fašizma, v času nerodnoosvobodilne vojne in po drugi svetovni vojni. Skozi koliko »etap« razvoja je -moral briški kolon, kmetič, ki'si je želel le košček zemlje, da bi po svoje gojil trto in prodajal svoje vino, nam to delo odkriva na povsem dokumentiranem gradivu, ki omogoča vpogled v doslej dokaj zastrto bolečo podobo go-riškega kolonata. Iz svoje raziskovalne naloge »Razvoj družbeno-političnih procesov znotraj slovenske narodnostne manjšine v Italiji po ietu 1945-1947« nam nudi Miran Bomac zanimiv prispevek, ki bo prav gotovo zainteresiral goriške Slovence. Govora je o zelo zapletenih zgodovinskih dogojanjih naše bližnje preteklosti, ki smo jo mnogi tudi sami doživeli in zato nas toliko bolj zanima strokovna ocena mladega raziskovalca. Dejstvo je tudi, da se z zgodovino Gorice in njene bližnje okolice po prvi svetovni vojni — iz najrazličnejših vzrokov — goriški Slovenci — razen nekaj redkih izjem — niso ukvarjali. In tako bo razmišljanje, ki nam ga Miran Komac ponuja, na pr. o nacionalizmu večinskega naroda do slovenske manjšine in vzrokih zanj, prav gotovo spodbudilo bralca, da bo sledil tudd naslednjim poglavjem prispevka, ki sega vse do leta 1954. Posebno obravnavo bi po avtorjevem mnenju zahtevali tudi odnosi med državo matičnega naroda — Slovenijo in slovensko narodno manjšino in v zvezi s tem- podaja nekaj zanimivih stališč, o katerih je bilo govora tudi na zadnjem srečanju v Dragi. O življenju in delu organista, zborovod- je in skladatelja Ivana Laharnarja s šentviške gore piše poglobljeno Iris Podgornik. Takole pravi, da ga ni skoro dela naše slovenske domovine, ki bi mogel pokazati v 2. polovici 19. stoletja toliko podrobnega kulturnega dela, kakor ravno naša Tolminska. Na polju cerkvene in narodne glasbe, ki je -bilo dokaj zanemarjeno, so orali ledino pionirji petja in glasbe: Ilovar, Harmel, Volarič, Fajgelj, Ko-košar in v njihovi šoli je zrastel Ivan Laharnar. Gorjan po rodu, se vse dolgo življenje ni ločil od rodne vasice. Doživel je njen vzpon in tudi zamiranje v času italijanske okupacije. Svobode ni dočakal, saj je umrl 24. decembra 1944, ko so tod divjali strahoviti boji in je bila njegova šentviška planota razdejana. Laharnarje-va umetnost je domača, naravna, harmonije so preproste, piše gospa Podgornik. Vsakdo zna in zmore zapeti njegove skladbe. Laharnar je ostal povezan s podeželskim ljudstvom in pisal zanj. Končno je treba priznati, piše še Podgornikova, da je naše glasbeno ustvarjanje z redkimi izjemami slonelo na samoukih, ki so z veliko požrtvovalnostjo gradili temelje slovenske glasbe. m.d. ★ »Nag sem prišel iz materinega naročja in nag se povrnem v zemljo. Gospod je dal in Gospod je vzel, bodi češčeno Gospodovo ime! Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli.« (Job) Skrb Cerkve za mladino v Afriki Pater Janez Mlakar, misijonar iz Zambije, je v zadnji številki glasila »Slovenski jezuiti« razložil, kako velike težave ima Cerkev pri skrbi za mladino. V afriški kulturi je mladina ločena od odraslih vse do 35. leta starosti in ne sme sedeti na sestanku skupaj z njimi in odločati. To je za -Cerkev v Afriki velik pastoralni problem. Danes pa mladi v Afriki vse več zahtevajo, ker hodijo v šole. Tradicionalna kultura vedno bolj zgublja moč. Brezposelnost med mladimi, ki so končali šolanje, je izredno velika. Mnogi mladi se po šoli nočejo več vrniti na podeželje in ostajajo v mestih. Ne vlada ne Cerkev in ne starši si ne vedo pomagati. Za mladino bi bilo treba ustvariti vzporedno iste programe kot za odrasle, ker mladi ne smejo sedeti z odraslimi. Za to pa zaenkrat še ni dovolj ljudi in duhovnikov. Še z eno težavo se misijonarji srečujejo v Afriki. Ljudje so krščeni, toda globoko v srcu so še vedno pogani. To se pokaže ob težkih preizkušnjah: ob težki bolezni, velikem trpljenju in smrti, se takoj spet zatečejo k vračem. Cerkev še ni prodrla tako globoko v njihovo kulturo, da bi izkoreninila njihov strah pred duhovi in vračem ter razna druga vraževerja. Cerkev bo tudi to dosegla, a potrebno je delo in čas. S postom proti mafiji Škof iz Agrigenta msgr. Carmelo Ferraro je v posebnem pastirskem pismu vernike svoje škofije, naj se en -dan ob -kruhu in vodi postijo, da bi pri Bogu izprosili spreobrnjenje src, zlasti mafijcev. Njegovemu vabilu so se odzvali celo krajevni upravitelji: državni poslanci, deželni poslanci, pokrajinski in občinski odborniki. Za celo nedeljo so se zbrali v občinskih prostorih Palma di Montechiaro in razpravljali, kako bi zajezili delovanje mafije. Od leta 1984 do letos je bilo izvršenih 40 umorov, samo letos 11. Danes je to že zgodovina Pismo iz Dragi prijatelji! Piše vam vernik pravoslavne ruske Cerkve. Študent moskovske teološke fakultete me je seznanil z vašimi publikacijami »Življenje z Bogom« (Fo-yer Oriental Chretien) in mi rekel, da mi verjetno lahko pomagate. Rodil sem se in zrastel v Sibiriji, ne da bi poznal Boga ali da bi ga hotel poznati. V šoli sem bil aktiven pionir in komsomolec. Dve leti sem bil celo na čelu komsomola naše šole. Iskreno sem garal v tej organizaciji, ker sem imel za svoje poslanstvo boriti se proti »preostankom buržoazije« in seveda predvsem proti »verskemu strupu«. Bil sem organizator nekaterih protiverskih večerov, čeprav to ni bilo potrebno. Strahotna duhovna revščina naših narodov se je čutila zlasti v naši sibirski zemlji. Saj v celi naši republiki, veliki bolj kot Belgija, je odprta samo ena pravoslavna cerkev. Cerkve, samostani in katedrale so bili uničeni v viharnih protiverskih strasteh. To uničevanje se je zdelo naravno, kajti slepo smo iskali smisel našega življenja. Sedaj pa vidimo, kam smo zašli in to zelo boli. Po srednji šoli sem nadaljeval študije na moskovski univerzi. Še se spominjam, kako je bilo, ko sem stopil v katedralo Kristusovema Rojstva v Kremlju, kjer sem se ustavil zelo presenečen. Nadvse me je presunil obraz mlade žene, ki je goreče molila na kolenih pred ikono Kristusovega usmiljenja. Na koga se obrača s takšnim zaupanjem? Komu hoče zaupati svoje življenjske težave? Nemogoče je namreč, da On biva, čisto nemogoče. Ko mi je bilo postavljeno vprašanje: »Kaj je religija naredila pozitivnega za človeštvo?« sem kategorično odgovoril: »Nič,« kajti čital sem z velikim navdušenjem dela Engelsa, Lenina in druge protiverske publikacije. Toda kako to, da sem ta mrzli zimski večer, ko sem zvedel za smrt svoje ljube babice, usmeril svoj korak ne kamorkoli, ampak v cerkev pred ikono naše Gospe Kazanske in z bolečino v srcu poslušal veselo petje »aleluja«? Kako je tudi to, da sem na Veliko noč pozabil liti v univerzitetno diskoteko in gledat filme, ki jih predvajajo v mnogih moskovskih kinodvoranah, in sem namesto teh vabil rajši prečkal vrste policajev pred cerkvijo Vnebovzetja in v cerkvi poslušal »Kristus je vstal«, -gledajoč te obraze, po katerih so tekle solze veselja lin sreče? Ko sem bil v tretjem letniku univerze, sem se dal krstiti. Odločilno vlogo pri tem izredno važnem dogodku mojega življenja je igrala knjiga o. A. Menj »Sin človekov«, ki mi jo je prinesla poljska študentka in ki je bila izdana pri vas. Kako hvaležen sem vam vsem, bratje in očetje, ki ste mi tako dragi v Kristusu: po vašem trudu namreč prihaja luč resnice v Rusijo. Postal sem biokemik in delam kot specialist v kolhozih. Odslužiti moram tri leta pripravništva, da plačam državi svoje univerzitetne študije. Po končanem pripravništvu hočem posvetiti svoje življenje Cerkvi in stopiti v bogoslovje. Če ml Gospod da milost, da postanem njegov duhovnik, bi rad posvetil tvoje življenje oznanjevanju evangelija v svoji sibirski domovini. Tam me najbolj potrebujejo. Nabiram misijonsko knjižnico, čeprav je to tukaj težko, poleg tega pogosto niimam denarja, da bi si kupil take knjige. Obračam se na vas, bratje katoličani v Belgiji, v upanju, da mi boste pomagali pri tej nabirki. Pošljite mi, prosim, Biblijo, Sin člove-kav. Novo zaveza in podobne knjige. Nestrpno pričakujem vaš odgovor, vnaprej se vam zahvaljujem in se vam priporočam v molitev. SO. OBLETNICA Marijine družbe v Trstu Neobičajna publika po številu kot po kakovosti, iz Trsta in Gorice se je na praznik Brezmadežne strnila okrog častitljive jubilantke — Družbe Marije milostljive v ulici Risorta 3. To je bil družinski praznik, ki je dobri dve uri povezal vsaj tri generacije družbenih prijateljev. Toliko pestrega občinstva Marijin dom red-kokrat vidi, kar pomeni, da je njena 90. obletnica v široko odjeknila. Hkrati pa so se hoteli spomniti tudi 20. obletnice novega poslopja in na sedanji prenos vodstva. Po 30 letih intenzivnega dela stopa msgr. Prešeren v zasluženi pokoj, njegovo mesto pa prevzema šesti voditelj Marijine družbe g. Marij Gerdol. Častni gost večera je bil škof Lorenzo Bellomi. Prof. Marijan Kravos je predstavil številne ostale goste in vodil program. Slovesno razpoloženje se je razvnelo ob nastopu dobro znanega zbora sv. Antona Novega. Pevovodja g. Edi Race, s prirojenim smislom za slog, je v moški zasedbi pripravil za prvi del štiri pesmi: Pevsko geslo - Večerni zvon - Heruvinska pesem -in Na planine. Prednica Marijane družbe se je zahvalila g. škofu za udeležbo in povedala nekaj misli. Slavnostni govor prof. Tomaža Simčiča pa je podal najbolj jedrnato sliko o zgodovinskem pomenu te družbe. Krajši nagovor, najprej v slov. nato v ital., je dmel g. škof, ki je družbi čestital za uspešno delovanje. Prečital je besedilo vatikanskega tajništva, s katerim sv. oče pošilja družbi svoj blagoslov in voščilo za nadaljnji napredek. Sledila so voščila in pozdravi predstavnikov organizacij iz Trsta in Gorice: Za Vincencijevo konferenco prof. Laura Abrami, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, predsednik Društva slov. izobražencev Sergij Pahor, deželni svetovalec SSk Bojan Brezigar, pokrajinski svetovalec SSk dr. Zorko Harej, načelnik SZSO -Trst inž. Marjan Jevnikar, načelnik skavtov iz Gorice Mauro Leban, tajnik škofijskega pastoralnega sveta dr. Peter Močnik, provincialka slovenskih Šolskih sester s. Kristina, predsednica SSO Manija Ferletič ter predstavniki openske, sveto-ivanske in rojanske cerkvene skupnosti. Za italijansko skupnost sta bila navzoča od Katoliške akcije dr. Luigi Russo ter predstavnik dr. Luciano Pellegrini za skupnost Comunitži di vita cristiana. Vabilu sta se odzvala še župnik od Sv. Jakoba msgr. Mario Penco dn župnik Sv. Antona Novega msgr. Mario Cividin. V drugem delu je zbor Sv. Antona Novega v mešani zasedbi zapel štiri pesmi: Ave Marija, Immaculata, Zgodnja Danica, Dragih vseh najdražja Ti ter tako poudaril marijanski pečat praznovanja. Besedo je povzel še dr. Prešeren, omenil je nekaj spominov iz mladosti in končno izrazil zadoščenje, da prevzema njegovo mesto mlajša moč. Od svoje strani je g. Marij Gerdol pokazal nekoliko bojazni ob prevzemu nove službe, vendar zaupa v božjo in Marijino pomoč in seveda v sodelovanje članic družbe. Umetniški del večera je obsegal recital pesmi o Mariji. Pripravili so ga roverji in popotnice SZSO iz Trsta. Dali so mu naslov: »Da nas ogrel bo tvoj beli smehljaj«. Pesmi, ki so jih prebrali recitatorji, so sad iskanja in trpljenja nekaterih slo- venskih pesnikov, kako so različno doživljali božjo Mater Marijo. Ob spremljavi sodobne glasbe in diapozitivov iz opusa Ivana Marka Rupnika ter Alojzija Če-mažarja je občinstvo prisluhnilo pesniškemu svetu O. Zupančiča, D. Ketteja, V. Beličiča, M. Klopčiča, A. Gradnika, J. Steguja, J. Paljka, S. Kosovela, F. Vodnika, E. Kocbeka, M. Kunaverja, V. Truhlarja in A. Vodnika. S tem so mladi sikavt-je, gostje Marijinega doma, prispevali svoj delež k današnjemu praznovanju in upamo, da v splošno zadovoljstvo. Da bo naša zahvala popolna, naj gre naš hvaležen spomin tudi davno pokojnim, prvim voditeljem družbe: Gg. Štem-bergerju, Kosu, Guštinu in Omerzi; od teh so zlasti prvi trije vodili družbo v izredno težkih časih. V upanju, da se bodo bogata voščila in dobre želje današnjih častitih gostov uresničile, naj gre ta Družba v novo tisočletje in srečno dočaka še drugih 90 let božjega in Marijinega blagoslova. F.V. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Marij čuk LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI Krstna uprizoritev Režija Jože Babič v Kulturnem domu v Trstu v soboto, 16. dec., ob 20.30 red F v nedeljo, 17. dec., ob 16.00 red G v sredo, 20. decembra, ob 16.00 red I v četrtek, 21. decembra, ob 16.00 red H v petek, 22. decembra, ob 20.30 red K v soboto, 23. decembra, ob 20.00 izven abonmaja v Kulturnem domu v Gorici v ponedeljek, 18. dec., ob 20.30 red A v torek, 19. dec., ob 20.30 red B Bazovica Hvaležnico smo letos praznovali daleč od navadnega dneva. Praznovali smo jo šele na prvo adventno nedeljo, ko se je vrnil iz bolnišnice naš župnik. Iz vseh vasi so verniki prinesli svoje zemeljske pridelke in pridelke domače peči in jih položili k oltarju. Popoldne pa smo imeli večernice v kapeli Slomškovega doma, nato pa veselo srečanje v dvorani Doma. Gledali smo film, ki ga je posnel domačin, ko smo imeli v juniju sv. birmo v naši cerkvi. Veselo in radovedno smo gledali lepe diapozitive iz letošnjega petdnevnega izleta v Celovec, Marijino Celje, Dunaj in Gradec. Ob koncu smo se ustavili še na Krasu, ki ga tako lepša rdeča jesenska barva naših grmov. Z žalostjo smo se ozrli na razvaline cerkve sv. Tomaža nad Gročano, ki je bila središčna cerkev od 14. stoletja do prejšnjega stoletja. Ker je bila od leta 1948 prav ob meji na jugoslovanski strani, oblasti niso dovolile, da bi tam živel župnik, ki je moral zapustiti tako važno zgodovinsko točko. Ko je cerkev začela razpadati, jo je skušal g. Kocijančič, župnik v Klancu, obnoviti, toda oblasti niso dovolile, da bi se tam kaj delalo. Z loterijo smo nabrali nekaj tisočakov za misijone. Škoda, da televizija močno ovira naše ljudi, da se težko odločajo za srečanja, za družabnost. T Občni zbor bančne sekcije V začetku tega tedna je bil v Prosvetnem domu na Opčinah redni občni zbor bančne sekcije pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju. V njej so včlanjeni vsi slovenski denarni zavodi v Italiji: kmečke in obrtne posojilnice iz Doberdoba, Nabrežine, z Opčin in iz Sovodenj ter Kmečka banka iz Gorice in Tržaška kreditna banka. 'Predsedniško poročilo je podal dosedanji predsednik Egon Kraus, blagajniško pa Vojko Kocjančič. Sledila je dokaj živahna razprava, nakar je bilo imenovano novo vodstvo. V prihodnji poslovni dobi pripada po statutu predsedniško mesto predstavniku sovo-denjske posojilnice Mirku Hmeljaku, podpredsedniško pa predsedniku nabrežinske posojilnice Guidu Zidariču. Srečanje s sindikalisti iz Slovenije V ponedeljek, 4. decembra, je prišla na obisk v Trst delegacija Zveze sindikatov Slovenije, katero je vodil predsednik Miha Ravnik. V dopoldanskem času so slovenski predstavniki bili gostje deželnih tajništev sindikatov CGIL-CISL-UIL, katere so obvestili o zadnjih dogajanjih v Sloveniji in o predlaganih ustavnih spremembah v zvezi s funkcijami sindikatov. Načrtovane so bile stvarne akcije v okviru sodelovanja med sindikati obeh dežel in delovne skupnosti Alpe-Jadran. Popoldne so se zastopniki Zveze sindikatov Slovenije srečali z odborniki tržaškega tajništva Sindikata slovenske šole. Tema razgovora so bili različni problemi slovenske šole in slovenskih šolnikov ter neustreznost vladnega zakonskega osnutka za zaščito slovenske manjšine. Dogovorjeno je bilo tudi nadaljnje sodelovanje. Srečanje Slovenskih in južnotirolskih sindikalistov Prejšnji teden sta se mudila v Bocnu predstavnika Sindikata slovenske šole, povabljena na proslavo 25. obletnice južno-tirolskega sindikata ASGB in na četrto mednarodno srečanje manjšin. Predstavnika SSŠ sta se ob tej priložnosti raz-govarjala z južnotirolskimi in valdostan-skimi šolskimi sindikalisti o različnih problemih slovenske šole ter manjšinskih šol. Predstavnikoma SSŠ se je ponudila tudi možnost razgovorov s političnimi predstavniki Južnih Tirolcev različnih političnih usmeritev, ki so se zanimali, kako bi lahko pomagali slovenski manjšini tako pri reševanju problemov na področju šolstva kot tudi na področju globalne zaščite. Nova knjiga o Skednju V nedeljo, 3. decembra, je bilo v Skednju posebno slovesno. Po jutranji deseti maši je slovenska vaška skupnost podpisala poseben pergament, ki ga je nato položila h koreninam mlade lipe, ki so jo vsadili zraven cerkve pri zvoniku. Lipa, ki so jo imenovali »lipa zvestobe«, naj bi simbolizirala zvestobo naših ljudi Bogu in narodu. Kratka slovesnost se je zaključila s petjem Zdravice in Lipa zelenela je ter blagoslovom. Ta obred se je čudovito skladal s popoldanskim sporedom, ko je -bila na vrsti še predstavitev nove knjige g. Dušana Jakomina La Chiesa di Servola - Cerkev v Škednju. Župna cerkev — sicer neobičajen prostor za predstavitev knjige, a v tem primeru v popolnem soglasju z vsebino — je sprejela veliko število domačinov in drugih gostov ki so najprej prisluhnili izboru Sequerijevih skladb v izvedbi italijanskega mladinskega zbora iz Skednja pod vodstvom Alessandre Rama-ni. Sledil je pozdrav g. župnika Claudia Valleja in predstavitev knjige. V slovenščini je spregovoril prof. Marijan Kravos, v italijanščini pa prof. Ruggero Pagbi. Slovesnost je zaključil škedenjski pevski zbor, ki je pod vodstvom g. Jakomina zapel Perosijevo mašo in Vodopivčevo Glej, o Marija. f Maria Otochiani Z ljubeznijo smo se 4. decembra udeležili pogreba pok. Marije Otochiani. Prišla je iz hrvaške Istre 1940. leta in se takoj vključila v Marijino družbo. Preprosta DEKLIŠKI ZBOR GLASBENE MATICE priredi v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici v soboto, 23 decembra, ob 20. uri KONCERT Po Božiču bo mladinski zbor nastopil z istim sporedom v Budimpešti med božičnimi prazniki Božično misel bo podala Lilijana Filipčič in skromna, a trdna v načelih krščanske in narodne zavesti, je kljub težkim razmeram, vzgojila še dve nečakinji, ki sta prav tako prišli iz Istre. Odločno je zastavila vso svojo veljavo, da jim je vcepila čut za verske in moralne vrednote. Lepo je bilo videti na krsti belo blazino cvetja s slovenskim napisom: Hvala ti, teta, za vse lepe nauke! Poleg Marijinega doma in domačih verskih opravil je rada zahajala k benedik-tinkam v starem mestu. Takoj po peti uri zjutraj je že bila na cesti, da se je udeležila samostanskih verskih obredov. Skrbno se je zanimala za vse zadeve naše skupnosti. Kjer je mogla, je z besedo in dejanjem prispevala svoj delež. Reden odjemalec verskega tiska, tako domačega kot iz matične domovine, ga je posredovala tudi drugim. Koliko je prispevala za dobrodelnost in misijone, pa ve samo Bog. F.V. Noviciatsko romanje Jezuitski novinci opravljajo kot zadnjo noviciatsko preizkušnjo peš romanje, brez denarja in brez hrane s seboj. Vedno gresta skupaj po dva in dva. Jože in Milan sta romala skupaj. Dobila sta naročilo, da je smer njunega romanja: Maribor, Brezje, Sv. Višarje, Sv. gora. Napotila sta se čez Pohorje v upanju, da bosta deležna gostoljubja na kakšni samotni kmetiji. Zmotila sta se. Samotnih kmetij ni bilo. Dobila ju je noč. Prespala sta v krmilnici divjih živali, v kateri je bilo nekaj sena. Zjutraj sta nadaljevala pot in prišla do planinskega doma. Že 24 ur nista nič jedla. Prosila sta oskrbnika za kruh in vodo. Oskrbnik ju je sprva osorno zavrnil. Ko pa sta prosila, da bi dobila vsaj skorjo suhega kruha, ki ga bosta namočila v vodo, se ju je končno usmilil. Dobila sta kar svežo štruco kruha. Zapustila sta Pohorje. Tudi v nižinskem predelu sta bila deležna preizkušenj. Oglašale so se utrujene noge. Na Brezjah sta se odločila, da se izogneta Višarjem in jo mahneta naravnost na Sv. goro. Začelo je deževati. Prenočila sta pri neki hiši in ker je deževalo, vprašala, če imajo zanju kakšno delo. Dobila sta delo: beljenje sobe. Končala sta delo in bila tudi deležna obilnega kosila, edinega na romanju. Romanje je bilo zares bogata izkušnja, predvsem izkustvo v zaupanju v Boga. Vsak večer, ko sta iskala prenočišče, sta vedela, da jima ga je Bog že nekje pripravil, samo najti sta ga morala. Začela sta prositi pri dveh, treh, štirih hišah. Nekateri so ju takoj zavrnili. Doživljala sta pa celo, da so jim drugi dali prenočišče, hrano in ponujali še denar za na pot, ki sta se ga komaj ubranila. Doživljala sta nezaupanje, ko so ju nekateri zvečer hladno zavrnili, a tudi zaupanje: »Če želita zjutraj zgodaj oditi, lahko odideta, saj je ključ v vratih!« To peš romanje je bilo za jezuitska novinca polno novih izkušenj, ki jima bodo zelo koristna v poznejšem življenju. (Po Slovenski jezuiti 132) Verouk se je vrnil v šole v Litvi Škofovska konferenca v Litvi je dosegla, da je prosvetni minister dovolil, da postaie verouk predmet v osnovni šoli. Novico je prinesla celo sovjetska uradna agencija Tass: »Božja beseda se bo spet poučevala v osnovnih šolah sovjetske baltske republike Litve po skoraj 50-letni prekinitvi«. Bralci pišejo Iz Indije Misijonski brat Ludvik Zabret je poslal božična voščila in dodal nekaj novic: »Indijski človek bolj ceni človeka, ki se ves utaplja v Boga in se zaveda svoje odvisnosti od Njega, kakor pa še tako uspešnega socialnega delavca. Zelo sem zadovoljen, ker v KG tedensko dobivam novice iz Primorske. Tako tudi slovenščine ne pozabim. G. Lenček je tudi priden za pisanje. Sedaj že veliko let ni nobenega Evropejca blizu. Indijska Cerkev in redovne družbe so namreč v rokah domačinov in tuje osebje ni več potrebno niti zaželeno. Hvala Bogu za vso rast. Upajmo, da so korenine res globoke an bo indijska Cerkev zmožna kljubovati viharjem.« Tudi mi pozdravljamo br. Ludvika Zabreta, mu vračamo voščila in obljubljamo, da ga ne pozabimo. ................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................ immiiiiimmiiimiiiiiiiiiiiimiii ALOJZIJ TURK Kosovo in Makedonija deželi tragedij mi NEPRIJETNOSTI V DOMAČEM KRAJU Ker v Sloveniji nisem ne živel ne deloval od 1934. leta, od odhoda v skopsko škofijo, vse do kratkega zadrževanja v 1958. leta, pa zopet do upokojitve kot beograjski nadškof v začetku 1987. leta, je samo po sebi razumljivo, da me česa takega ni bilo moč dolžiti. To pa še ne pomeni, da v burnih povojnih letih stalinizma nisem imel nevšečnosti. To je bilo takrat skoraj pravilo za vse duhovnike, posebej če so bili na kakem odgovornem položaju v cerkveni službi in omiljeni pri ljudeh. četudi malo nenavadno zveni, je vendar dejstvo, da je bilo med bolgarsko okupacijo in takoj po vojni v Skopju splošno znano in priznano, da sem imel prav takrat velike zasluge za ljudstvo, za vse trpeče in preganjane, indirektno tudii za NOV. Z velikim tveganjem za lastno svobodo in življenje sem pomagal vsem brez razlike na narodnost ali vero pa tudi politično prepričanje. Posebej bi lahko na- štel Jude, Srbe in Poljake — dezerterje iz nemške organizacije Todt. Da sem užival ob osvobojenju velik ugled, dokazuje dejstvo, da je za Božič leta 1944 vojna komanda na mojo intervencijo ukinila policijsko uro, da smo katoličani lahko imeli v komaj osvobojenem Skopju polnočnico, četudi so se v velikem delu države odigravali težki boji. Da vsi kasnejši poskusi kompromitiranja niso imeli pravne podlage, dokazuje dejstvo, da sem leta 1978 v Beogradu dobil potrdilo, da do takrat nisem bil obsojen. ZAKAJ IN KAKO SO ME OBSODILI Zaradi ilustracije naših povojnih razmer na relaciji oblastniki—duhovniki naj kratko opišem svoje neprijetno doživetje tri mesece po mojem odhodu iz Slovenije v Beogradu leta 1959. Bil sem imenovan za župnika v stolni cerkvi Kristusa Kralja v Beogradu. Nastopil sem službo v začetku januarja, a v začetku aprila sem dobil po pošti odločbo okrajnega sodnika za prekrške v Novem mestu naslednje vsebine: Obdl.: Turk Alojzij, sin Antona, rojen 21. novembra 1909 v Bršljinu, duhovnik, upravno nekaznovan — je kriv —, da je dne 22. septembra 1958 zadržal v šentjernejski cerkvi šoloobvezne otroke l.b razreda o-snovne šole radi vpisovanja k verouku do 10.30 ure, za kar so učenci zamudili šolski pouk, ki se prične ob 10.30 uri — tedaj radi katehiazcije zadržal otroke v cerkvi in s tem oviral obvezni šolski pouk. S tem je storil prekršek po čl. 19 zakona o pravnem položaju verskih skupnosti in se na podlagi čl. 21 istega zakona kaznuje z zaporno kaznijo 15 (petnajst) dni. Kazen zapora se izvrši po pravnomočnosti odločbe. Stroški upravno kazenskega postopka znašajo 90 (devetdeset) din in jih je dolžan plačati obdolženec po priloženi poštni priložnicd v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe. Utemeljitev: Prekršek je ugotovljen po uradni dolžnosti. Obdolženec, zaslišan v postopku, dejanje iz ovadbe prizna. Brani se, da je kritičnega dne opravljal vpisovanje šoloobveznih otrok k verouku iz 1. letnika osnovne šole v Šentjerneju. Vpis da je opravil najpozneje do 10.30 ure in takoj pozval otroke v šolo, ki bi po njegovem mnenju lahko pravočasno prišli k pouku, kajti seznanjen je bil s strani staršev in učencev, da se prične šolski pouk ob 11. uri. V opravljenem dokaznem postopku pa je ugotovljeno, da se pouk v osnovni šoli v Šentjerneju prič- ne za l.b razred ob 10.30 uri in da je 22. septembra zamudilo 16 otrok šolski pouk zato, ker so predolgo bili zadržani v cerkvi. - Okrajni sodnik za prekrške Jože Stariha, Novo mesto, dne 28.3.1959.« Resnični potek stvari pa je bil po vrstnem redu naslednji: 1. - 8.X.1958 je komandir Narodne milice v Šentjerneju poslal v župnišče kurirja z ustnim naročilom, naj se takoj zglasi na milici »oni, ki je 22.X. poučeval verouk«. Ker je bil župnik bolan, kaplan odsoten, sem, da ne bi bilo očitkov, kot začasni pomočnik v župniji odšel na milico, četudi v tistem času pouka verouka še ni bilo, temveč samo sprejemanje prijav za verouk, kar so otroci naredili pred ali po odhodu dz šole, a vsakokrat je trajalo par minut, kolikor je potrebno za vpis imena, priimka, bivališča in razreda. Komandir je imel na četrtinki lista napisano, da je 22.IX. župnik ali kaplan zvabil učenko 1. razreda Sonjo Zorič (hčer miličnika) izpred šole in jo zadržal v cerkvi pri verouku, da je le-ta zamudila šolo. Z uradnim seznamom prijavljenih veroučnih otrok, je bilo tako dokazano komandirju NM, da ta deklica sploh ni bila nikdar prijavljena za verouk, in zato tudi ni mogla biti navzoča. Ni bila navedena nobena priča, a čudno je tudi to, da bi duhovnik izpred šole odvedel otroka v cerkev na verouk, a da otrok niti kdo drug ne bi vedel, kdo ga je odvedel, četudi tamkaj svojega duhovnika vsi poznajo, čudno je in nerazumljivo, da bi prijava prišla šele 8.X., če naj bi se inkriminirano dejanje zgodilo že 22.X. istega leta. Dne 20.X.1958 pa sem v TNZ Novo mesto zvedel, da je bila vročena prijava, da je v Šentjerneju 22.IX. celih 20 otrok zamudilo šolo zaradi zadrževanja pri verouku. Število zamudnikov se je torej vsak dan množilo, vendar brez razlage. V odločbi okrajnega tožilca Starihe v Novem mestu se trdi, da so bili otroci zadržani v cerkvi do 10.30, a da se pouk začenja ob 10.30. Ker je šola oddaljena vsega 50 metrov od cerkve, ni moglo biti niti govora o zamujanju. Dejstvo, da je odgovorni na TNZ Novo mesto po pojasnilu v razgovoru dne 20.X. 1959 izjavil, da je stvar likvidirana, samo naj v prihodnje pazim, da se ne bi otroci zadrževali v cerkvi, če imajo pouk v šoli. Po petih mesecih pa se je izcimila odločba o zaporu zaradi zamude otrok pri pouku. (Se nadaljuje) |/~TO