TRiBunn študentsfci časopis št. 15 letnifc moto cena 1oo Deveti maj lanskega leta smo si lahko zapom-nili.Pod Prešernovo glavo so se natepli spreha-jalci,ki so kakor po naključju držali v rokah batone in se sprehodili po istih ulicah Ljubljane. Takrat je neki jugoslovanski časopis zapisal: dok se čitava zemlja divi uspeloj paradi neki pojedinci u Ljubljani mašu balončičima. Organizatorja kontraparade balonov niso odkrili. Temu so se čudili tako miličniki,ki so se zveda-vo vrteii v civilnih oblekah med sprehajalci,ka-kor tudi sprehajalci sami.Organizatorja očitno ni bilo.Na vpra6anje,zakaj si prišel,se je odgovar-jalo-slišal sem,zakaj imaš balon pa-vselej ga nosim sseboj. LETO KASNEJE Sprehod Ijubljanskih balonov je presenetil z naj- manj tremi značilnostmi: -ni bil organiziran,pač pa spontan in ni bilo ne parol ne govorov ne pamfletov -pokazala se je učinkovitost neformalne infor- macijske zveze med študenti.Ni bilo nobenega uradnega poziva.letaka ali oglasa.Ljudje so šli na sprehod z balonom zato.ker se je o tem šušlja- lo; -pokazalo se je,da študentje niso apatični,da so samoiniciativni.Vsak sprehajalec je prišel z lastnim motivom,balonom,predstavo o tem,kaj bo.Vnaprej jim ni bilo nič obljubljeno. demonstracijami v svoji režiji.Ni ga bilo človeka, ki bi se ne vprašal,kaj se dogaja.Mislili so,da je bila Libija znova napadena,saj je od prvega bom-bardiranja minilo že teden dni.Pa ni bilo čisto tako.Oruga mirovna demonstracija se je zgodila z manjšim zaostankom. V čem sta se dogajanji razlikovali? Čeprav sta bili obe izzvani z istim dogodkomje bilo med njima nekaj značilnih razlik.Potekali sta v raz-maku petih dni,izjavi sta povedali in zahtevali različno,tretja izrazita razlika pa je bila sama organizacija zborovanj. Mirovns skupina se dobiva vsak teden na Kersni-kovi.Po napadu na Libijo se jim je na takem ses-tanku porodila misel,da bi protestirali glasno. Vendar pa je tudi v socializmu za to kar nekaj ovir.Najhujša je prav gotovo te,da je treba vsa-kojavno prireditev prijaviti napoliciji inpoča-kati.da odobri tvoje početje.Za to pa potrebu-ješ najmanj sedem dni.Mirovniki so se odločili da svoj pohod prijavijo,da zaprosijo za dovo-Ijenje.da pa ne čakajo nanj.Zato so se že v četrtek dobili na Cankarjevi in obhodili center. Pohod se je zgodil kljub temu,da niso pošiljali naokrog vabil,le RŠ je objavil informacijo o pohodu nekaj urpred dogodkom. Vseeno je,da je kongresv Krškemp preskočil tisto.kar so od njega in mladinske organizacije zahtevala gibanja,ki so se na svojih stojnicah son-čilapred vrati kongresne dvorane.Zadnji mesec je pokazal,da lahko te skupine zlahka živijo brez kongresnih sklepov in političnih firomov.Ver-jetno ravno zato,ker so neodvisne od organiza-cije,ker obstajajo mimoorganizacij nezoper njih,*ker so enostavno avtonomne. Zanimivo je pobliže pogledati zlasti dva zadnja dogodka:mirovniško in ekološko zborovanje. Mirno lahko trdimo,da nobenega ne bo bilo brez formalne podpore RK ZSMS,hkrati pa se je pokazalo,da organizacija odlično organizira prireditve,pri zborovanjih,kakršna so imeli mi-rovniki in ekologi pa odpove.Namesto odgovo-ra,zakaj je tako,si raje poglejmo primer. Razliko med mirovniškim besedilom in besedilom 00 ZSMS FSPN se je dalo videti že na prvi po-gled.Mirovniki so namreč prebirali ciklostiran papir,ki je bil namenjen veleposlaništvu ZDA.Li-bije in predsedstvu SFRJ,končal pa se je s paro-lofROTI TRGOVINI Z OROŽJEM ter datumom. 00 ZSMS FSPN pa je izdelala ličen papir,ki je v glavi vseboval celotno hierarhijo mladinske orga-nizacije,z naslovom,datumons ,številko dopisa in rubrikoZADEVA:Pritestni shod.Konec besedila je vseboval tri lastnoročne podpise predstavnikov ustreznih organizacij ter rubriko: v vednostPod besedolom pa je tičal veliki štempelj UK ZSMS. Že pri teh podpisih je prišlo do nesporazuma. Edini nesporen jeb bil podpis predsednika 00. Predsednik UK ZSMS in 'Predstavnik' mirovnikov na RK,kot so ga imenovali v besedilu,sta oba debelo pogledala.ko sta pod besedilom videla svoji imeni.Predsednik UK ZSMS je namreč pod-pisal prijavo za policijo in jo štempljal,ker brez tega pri nas pač ne gre.Ni pa podpisal besedila. Podobno je biloz možakarjem iz RK ZSMS.ki naj bi zastopal mirovnike-ta z lastnoročnim podpisom ni imel ničesar.Tudi on je le podpisal prijavo za stojnico,ki so jo hoteli postaviti mirovniki.Ko pa je to padlo v vodo,mirovniki s 00 ZSMS FSPN niso imeli nič skupnega,še najmanj pa protestno pismo. prišlo do cepitvvv.Pa ne jedrskc.Ekologi so si vze-li svoj breg Ljubljanice in za seboj potegnili I2oo ljudi,ki so v povorki prehodili Ljubljano.Pred skupščino SRS je bilo slišati komentar,da je bilo na jutranji proslavi ob dnevu zmage na Trgu osvo-boditvvv okrog 4oo Ijudipred skupščino pa je bila najmanj štirikratna množica.Žur naTromos-tovju je nekoliko zamrl vse do povratka.Razgreti Zemljani so hoteli povedati,kaj si mislijo.toda orga nizator Mestna konferenca ZSMS je velela izklopiti mikrofone,da ne bi biloprišlo do izgredov in,da bi se lahko mladina mirno zabavala.Tudi miličniki v civilu so tokrat malo trše prijeli nekaj ekologov, kar pa ni čudno,saj je peticija v slabih štirih urah dobila I2oopodpisnikov. 00 ZSMS FSPN se je na napad na Libijo hitro odzvelaZbor študentov,ki ga je mladinska or-ganizacija sklicala tri dni po bombardiranju Li-bijeje soglasno obsodil agresijo in poprl pro-testno Usedilo.Na predlog predsedstva 00 ZSMS je bil sprejet tudi sklep.da predsedstvo organizi-ra protestni shod.Pri tem pa se je začelo zatika-ti.Zato,da bi lahko pripravili inprijavili shod,so si vzeli minimalni čas enega tedna.Tako se jim je zgodilo.da so se vztrajno pogovarjali s policijo, medtem,ko so mirovniki že opravili svoje. Tisti četrtek po napadu na Libijoje mirovna sku pina korakala po Ljubljani.Skupina je pripravila besedilo,ki so ga aktivisti brali stoječ na cvetlič-nih loncih.Bilo je tudi nekaj transparentov in vzklikanja parolPet dni za tem je na Trgu osvo-boditve nastopila 00 ZSMS FSPN z mirovnimi Brez cinizma je treba zapisati,da si je mladinska organizacija zadala zahtevno nalogo.Poskušali so spraviti skupaj tako mirovnike,ki naj bi postavi-li svoje stojnice,kakor tudi ozvočenje ter muzi-ko,da bi bil shod čim učinkovitejši.ŽŽal pa so enotedenska pogajanja s policijo dala naslednje rezultate;dovoljen je bil zgolj shod,stojnica in ostali dodatki pa so odpadli.Tako so se mladinci zbrali naTrgu revolucije,ter preko megafona pozivali mimoidoče,da se pridružijo protestnemu shodu.Ko se jih je zbralo okrog tridesetje pred-sednik 00 ZSMS prebral besedolo. NjihovDodpis je mirovnike spravil v čudno situacijc Podpisani so boli namreč pod dva.med seboj precej različna teksta.V tem,ko njihov tekstpos-tavlja štiri konkretne zahteve.FSPN poziva k miru in spoštovanju Listine OZN.Od svojih zahtev,ki so bile naslovljene na na veleposlaništva ZDA,Li-bije in predsedstvo SFRJ mirovniki po peti dneh niso hoteli odstopiti.Prav to pa je njihov podpis pod protestno izjavo protestnega shoda FSPN sugeriral. Dodatna razlika med enim in drugim dogodkom, ki je ne gre zanemaritije v številu udeležencev in v nastopu.Mirovniški pohod je bil nekajkrat številčnejši.nastop pa je definiral način,kako je bila prebrana mirovna listina.Mirovniki so jo pre-brali kadar se je sprevod ustavil,vsakič jo je pre-ž bral nekdo drug,ki se je pač drl po svojih močeh in lovil ravnotežje na cvetličnem loncu.Mladinci FSPN pa so to pomembno nalogo prepustiii predsedniku mladinske organizacije na šoli,pri čemer sta mu pomegala dva člana predsedstva tako,da je en dr-žal mikrofon.drugi pa je podpiral zvočnik(trubo). Čeprav gre v načelu za enak dogodek,lahko ta dobi različne oblike,če se ga loti gibanje ali pa organizacijaČeprav je bilo gibanje-mirovniki nekajkrat učinkovitejšepa vendar ne gre zajeba-vati mladincev iz FSPNja.saj je za mladinsko organizacijo dosti že to,da je vsaj reagirala. NOČEMO MILITARIZACIJE, NOČEMO RADIACIJE Ljudstvo brez oblasti je kakor riba brez bicikla Nekaj povsem drugega se je zgodilo v soboto na šuštarskem mostu.Tamkaj je Mestna konferenca pripravila mladinsko veselico za mlade Ijubljan-čane.Šuštarski most so zavzeli tudi ekologi s svo-jimi radikalnimi zahtevanipo moratoriju za jedr-ske elektrarne v Jugoslaviji in protestom zoper dozo žarčenja,ki smo ga šepred uvozom nukleark iz SZ dobili iz Černobila.Zbralo se je okrog 2000 mladih in nekaj srednje mladih.Muzika je preseneti ila vse,ki so prišli protestirati in zabavala vse tiste, ki soprišli praznovati svojo mladost.Prvi so imeli sseboj velike ali male dežnike,pelerine,maske ipd. Pol ure je minilo v zmedi,saj so protestniki pose-gali po mikrofonu,muzikantje pa so bili plačani, da odterajo svoje,naredijo žur in gredo domcnt Predstavniki Mestne konference so si grizli nohte in njen predsednik je s kislim obrazom gledal na uro.Ekologi so namreč dobili dovoljenje za svoj shod le za pol ure.Policija skopo prodaja čas.Po usodnih pol ure se je do mikrofona priko-pal mladinec,ki se mu je protestiralo in teko je Ljudstvo brez oblasti je kakor riba brez bicikla Ta drugi primer,ki je povsem drugačen od prvega pa vendar ponovno kaže na nenavaden odnos med organizacijo in gibanjem.Čeprav je poziv k zboru eko'oško zavednih podpisala RK ZSMS,vendlarle MK ZSMS ni dovolila nikakršne spontanitete.Kar ni bilo prijavljeno na policiji,tega oni pač ne bodo dopustili.ne govoriti ne početi,saj bi se jim ugled-a veselica sprevrgla v odvratni množični protest mladincev^a katere pa se ta organizacija očitno čuti odgovorna.Ta odnos postane še posebej kon-trasten,če primerjamo sedanje težave gibanja s sprehodom balonov lanskega 9.maja,ko ni bilo nobenega pisma,nobene peticije,kaj šele podpisa kakšne organizacije. POD ČRTO K je torej je,to dogajanje v Ljubijani? Očitno gre za večplastno dogajanje.ki se odvija sočasno.Na eni strani imamoorganizacijomladinskoorganizaci jo,,ki ves čas na tihen koketira z gibanji in na drugi strani so gibanja,ki odpirajo teme,o katerih prej nismo mogli govoriti javno.Neumno bi bilo govoriti,da sta si gibanje in organizacija v nasprotju. Narobe,obstajata sočasni,vendar vsakega od njiju opredeljuje lastna zgodovina.Na eni strani je iz-kustvo spontanosti,samoorganiziranja in samo-stojnosti.na drugi strani pa mladinska organizacija, ki je dovolj odprta,da z gibanji komunicira,vendar pa šr zmerom vlači za sabo rep,ki ji je zrasel v štiridesetih letih njenega forumskega delovanja. Vsi ti nesporazumi verjetno izhajajo iz različno strukturiranega izkustva enih in drugih.Kljubtemu, da so simptomatični,pa ne pomenijo osnove za napovedovanje ali cvrednotenje dogajanja.Služijo le za razumevanje tega.Kajti,kaj zibanja pomenijo danes proti organizaciji.ne moremo sklfepati zgolj na podlagi javnih manifestacijpohodov in drugih javnih potez.Pomembnejše je,kaj se dogaja med eno in drugo manifestacijo.Morda ne tako pomem-bno za druge,kot je pomembno za udeležece same. Morda je ravno to tisto.kar od organizacije niso mogli nikoli dobiti. študentski časopis stran 3 OPOREČNA NEOPOREČNOST ALI O DOBRIH DRŽAVLJANIH Če je razprava na programsko-volilni konfe-renci Univerzitetne konference ZSMS pokazala na celo vrsto spornih in nerazrešenih vprašanj, potem je to dosledno storila. Dosledno pa je po-kazala tudi na kamenodobno zavest nekaterih razpravljalcev in na nenavadno pomanjkanje zgodovinskega občutka. Eno izmed spornih vprašanj na tej konferenci je bilo brez dvoma vprašanje moralno-politične neoporečnosti ozi-roma uporabe navedenega kriterija kot pogoja za opravljanje različnih funkcij predvsem v druž-boslovnem, pa tudi na drugih področjih. Tovariš s Strojne fakultete se je v razpravi zavzemal za ohranitev tega kriterija, saj sama strokovnost, po njegovem mnenju, ne more biti zadosten pogoj. Tudi takšni, kot so bili nacistični zločinec Menge-le in drugi, so lahko bili odlični strokovnjaki, pa to še vedno ne pomeni, da izpolnjujejo vse krite-rije, je dejal navedeni tovariš. Le spoštovanje moralno-politične neoporečnosti lahko zagoto-vi, da se kaj takega ne bi ponovilo. Toliko o mne-nju tovariša Strojnika, sedaj pa preidimo k dej-stvom. Prvič. Tovariš Jeranko je storil težko logično napako, ko je glede nacističnih zločincev pred-postavljal, da za njih ne veljajo kriteriji neoporeč-nosti. Vsi nacistični zločinci so seveda bili moral-no-politično neoporečni, seveda z vrednostnih pozicij nacistične družbe. Drugič. Če so že vsi zločinci bili neoporečni, potem Jerankova pripomba opozarja predvsem na dejstvo, da so principi funkcioniranja oblasti enaki taki v fašis-tični kakor v družbah, ki se zavzemajo za ohra-nitev načela ideološke konformnosti. V obeh družbah je prisotno načelo tako imenovane neo-porečnosti, ki je samo drug izraz za pojem idej-ne kontrole. Boriti se proti diskriminacijsko raz-umljeni demokraciji, ki formalno zagotavlja vsem pripadnikom enake pravice, v resnici pa nad njirm tzvaja diferenciacijo na podlagi sve-tovno nazorskih prepričanj, bi doslednotorej po-menilo: boriti se proti uporabi moralno-politične-ga kriterija, proti reakcionamemu znotraj socia-listične družbe, boriti se za pravno državo! Stališče tov. Jeranka je temu popolnoma na-sprotno. S tem ko se zavzema za ohranitev takš-nega kriterija, vztraja na popolni sužnosti raz-uma in se hkrati približuje položaju, ki ga načel-no ne odobrava- primitivnemu in fašistoidnemu principu oblastništva... KRASNI NOVI SVET... Pojem moralno-politične neoporečnosti se zdi v temelju nasproten vsakršni težnji'po de-mokratizaciji družbe in celo uradno deklariranim pravicam nasploh. V določeni družbi obstaja to-rej predvsem kot mehanizem, ki določeni skupi-ni ali razredu omogoča kontrolo vzvodov oblasti in pravilno razmestitev »pravih Ijudi na prava mesta«. Še prav posebej pomembni so seveda vzgojni in šolski aparat in celotna sfera družbos-lovja. Tukaj kriterij strokovnosti postaja ničen, še posebej očitno pa ga nadomešča politična lojal-nost izbrancev. Zato nikakor ni pretirano mne-nje, ki prav navedeni kriterij krivi za katastrofalen položaj družboslovne inteligence. Izjemen pa-dec kvalitete predavanj in predavateljev, suho-parnost in izpraznjenost vsebin, nemogoča izbi-ra programov, vse to so v skrajni posledici rezul-tati zgrešene univerzitetne politike, ali bolje, po-litike družbe do Univerze. Se posebej družbos-lovne fakultete funkcionirajo kot nekakšen hib-ridni sistem, ki pod eno streho poskuša integri-rati strokovno znanje in partijsko neoporečnost. Že tako mizernemu znanju prihajajočih je dan še en odlog, če se učeča se mladina seveda izkaže s prebiranjem klasikov. Če je prevodov in litera-ture za takšen študij več kot dovolj, potem za prebiranje česarkoli drugega ponavadi ne osta-ne dovolj časa, da o pomanjkanju teoretičnih del sploh ne govorimo. Takšna politika lahko vodi samo k popolni in postopni zatemnitvi družbos-loyne inteligence in otopitvi njene kritične osti. Lžhko bi dejali, da bomo kmalu imeli samo še eno gimnazijo - bivšo Univerzo. Čeprav postaja že jasno, da so posledice mo-ralno-političnih kriterijev za vladajoče sicer ugodne, za družbo pa uničujoče, si bomo vso stvar ogledali še s pravne strani. O navedeni problematiki so narnreč že večkrat razpravljali na ustavnem sodišču Jugoslavije in tudi osnov-na orientacija ni sporna. Vendar se prav tukaj pojavlja problem. Uradne ukinitve tega kriterija preprosto ni mogoče doseči, ker ta uradno tudi ni bil nikoli uveden. Množično uvajanje tega poj-ma v sedemdesetih letih je očitno zunajzakonski akt, ki pa je imel popolno politično podporo. Tako tudi sklepi ustavnih sodišč, ki reagirajo samo na direktne pritožbe, ostajajo v senci vsa-kodnevne prakse. Oglejmo si torej izvleček ob-razložitve ustavnega sodišča Jugoslavije, objav-Ijenega v Uradnem Listu leta 1985, številka 25. Takole pravi: »Seveda tiste točke, po kateri bi lahko odločali o politični in moralni neoporeč-nosti, enostavno ni mogoče najti, zato so vsi takšni poskusi popolnoma neizvedlji-vi. Ob vsem tem pa ne gre toliko za samo vprašanje pravne dodelanosti takšnih poskusov, ampak preprosto za pomanj-kanje, rekel bi, meščanske poštenosti.« V MIŠO JEZERNIK: »Vprašanje politične relevabilnosti je prisotno v vseh političnih sistemih in ko-likortotalitarnejši so, toliko pomembnejši so takšni kriteriji. Pri nas se je izraz mo-ralno-politična neoporečnost začel upo-rabljati predvsem v boju proti t.i. anarho-liberalizmu. To je seveda pomenilo to, da so bili za določena mesta primerni pač določeni Ijudje, kar je pripeljalo tudi do negativne selekcije znotraj same partije, saj je članstvo y partiji pomenilo dokaz takšne neoporečnosti. Imeli smo številne primere, ko so poklicna mesta zasedali politično primernejši pred strokovno bolj-šimi. Drugače povedano - gre za meha-nizem neke vrste ideološke kontrole.« EMPIRIZEM JE MED/V NAMI /tito/a/ SLAVNOSTNA SEJA UNIVERZITETNEGA SVETA IN Z NJO DAN UNIVERZE sta bila v času, neposredno po zaključku 11. kongresa ZKS. Morala bi biti že 18. aprila, vendar kon-gresi zahtevajo svoje. Univerza je počakala do 22. aprila, ko je svečano nadoknadila svoj praznik. S slavnostne seje vam prinašamo re-ferat M. Kučana, na kongresu izvoljenega no-vega top sekretarja partije. Ker ste referat v celoti prebrali že v dnevnem tisku, vam ga tu-kaj prinašamo le v iztrgani obliki, tako da bos-te lahko razbrali poudarke, ki vdosedanjih dis-kurzih o Univerzi razkrivajo nujne pogoje za uresničevanje zastavljenega. Kaj je tisto, kar je zastavljeno, smo izpustili, vključili pa smo tisto, kar temu uresničevanju zastavljenega stoji na poti takc, da je z njim, nezdružljivo. M. Kučan: Tisto, nad čemer pa bi se bilo potrebno v tem kritičnem preverjanju in iskanju novih odgovo-rov, ob polni veljavi, vplivu in odgovornosti stro-kovne in znanstvene misli resno zamisliti, je dej-stvo, da se v njem izražajo tudi pojmovanja in koncepti, ki se razhajajo, v dobršni meri pa tudt zoperstavljajo, našemu razumevanju socializ-ma, naši splošni strategiji socialističnega razvo-ja. V teh razhajanjih je jasno razpoznaven vpliv teoretičnih in ideoloških konceptov, ki pripadajo vladajočim ideologijam razvitth kapitalističnih družb ali birokratskemu funkcionalrzmu. In prav ti vračajo socializem v Jugoslaviji in družbeni razvoj - gledano zgodovinsko - nazaj. Za uni-verzitetno delo je pri tem pomembno, da v druž-bi nasploh narašča val prakticizma in pragma-tizma in da je to morda največja ovira prizade-vanjem, da bi socializem kot proces zgodovin-skega osvobajanja človeka bil znanstveno ute-meljen, da bi mogli pogumneje zastaviti vpraša-nje, kaj sploh socializem daries je. Paradoks je, da sta si pragmatizem in prakticizem znala najti pot tudi do posameznih znanstvenih delavcev. V znanstvenih, idejnoteoretičnih in političnih razpravah, ki tečejo poslednja leta o najbolj vi-talnih problemih družbe, npr. o dolgoročnem programu ekonomske stabilizacije in kritični analizi političnega sistema, se poskuša zagoto-viti legitimnost tisti raziskovalni praksi, ki z golo, teoretično nereflektirano empirijo razvrednotuje in izrinja teoretična spoznanja, logično-zgodo-vinsko, analitično-teoretično, marksistično me-todo in njene rezultate. Omenjeno krhanje enotnosti v družbi kaže iz-razito odsotnost marksističnih, teoretičnih ana-liz aktualne situacije, npr. inflacije, tehnološke odvisnosti, ekološke zanemarjenosti in nespo-sobnosti najti optimalno razmerje med indust-rializacijo in naravo, nacionalizma in drugih po-javov, ki karakterizirajo naše stanje, tudi med znanstvenimi delavci. Marksizem se poskuša vse bolj reducirati na skupek dogem, na ideolo-gijo, s katero se vse manj uspešno legitimira te-koča politika. Marksizem kot raziskovalna prak-sa in kot empirično-teoretična osnova strategije in taktike družbenega razvoja je zapostavljen. Na trenutke izgleda - tudi zaradi glasnega na-stopanja pragmatičnih tendenc - da hitro pre-hajamo v družbene razmere, v katerih bodo marksisti manjšina y znanstveni in idejnoteore-tični, kulturno-duhovni, pa morda tudi v politični sferi naše družbe. V takšnih razmerah niti ne preseneča, da ne tako malo število Ijudi, tudi intelektualcev in po-sameznikov na vodilnih mestih v gospodarstvu, politiki in v družbi nasploh, ne pozna dovolj vse-bine in posameznih bistvenih razsežnosti naše strategije samoupravnega socialističnega raz-voja. In zato tudi ni idejno sposoben spregledati pojmovanj, ki se razhajajo s to strategijo. Zato tako zelo naraščata pragmatizem in voluntari-zem, ki imata v znanosti zaslombo prav v kon-servativnem empirizmu, v ideologiji pa v biro-kratizmu in tehnokratizmu. »Po oceni Ustavnega sodišča Jugoslavije moralno-politične primernosti ni mogoče pred-pisati kot poseben pogoj, ki bi imel za posledico prepoved in omejitve pri uresničevanju z ustavo SFRJ zajamčene pravice do dela in dostopnosti vsakega delovnega mesta in funkcije v družbi vsakemu občanu pod enakimi pogoji, razen pri-merov neprimernosti, ki jih na podlagi ustave SFRJ in v skladu z njo določa zakon.« (17. 5. 85) Z zakonom določeni »primeri neprimernosti« pa so seveda popolnoma eksaktni in onemogo-čajo kakršnokoli sprenevedanje. Takšna sta re-cimo 511. in 539. člen Zakona o združenem delu, ki onemogočata opravljanje vodilnih funk-cij poslovodnega organa osebam, ki so bile ka-zensko odgovorne in kaznovane. 0 moralno-političnih kvalitetah ali o »sposobnostih za razvi-janje samoupravnih odnosov« ni tukaj niti bese-de. Ta skovanka je pravzaprav popolnoma na-ključna, nepravna in nelegalna ter hkrati tudi pro-tiustavna, če se uporablja v praksi. Takšna upo-raba pa ima ob vsem voluntarizmu in nedefini-ranosti zelo očitne posledice. Kot moralno-poli-tično neoporečni se po skrivnostnem ključu smatrajo seveda predvsem člani partije. Načel-na enakost vseh se tako sprevrže v politično diskriminacijo. Biti v partiji pomeni imeti pred-nost, privilegije, a le če si dovolj spreten, da jih tudi izkoristiš. Tukaj se najslabše odreže prav delavska baza in zato je tudi razumljiv osip par-tijskih organizacij. Kriterij neoporečnosti je tako seveda opore-čen v več pogledih. Posledice njegove uporabe v vsakodnevnem življenju so v nasprotju tudi z najsplošnejšimi akti in v temelju kršijo osnovno človeško pravico - pravico do mišljenja in sve-tovnega nazora... NEODVISNA ODVISNOST Posebno težavo predstavlja tudi stališče so-dišč, da ne posegajo samo v prakso. Ustavna sodišča obravnavajo samo posamezne prime-re, in to zgolj v primeru pritožbe. Tako poteka ve-lika večina kandidacijskih postopkov in razpisov za nova delovna mesta popolnoma protiustav-no, pa ni nikogar, ki bi takšno prakso bil dolžan in sposoben ustaviti. Krivec za takšno stanje ne more biti množica neosveščenih delavcev, pač pa prav gotovo počasni, nezanesljivi in nespo-sobni upravni in pravosodni organi, ki kljub na-vedenim argumentacijam z molkom raje podpi-rajo partijske forume, kakor pa da bi z nevarnim dokazovanjem neodvisnosti pravosodja stopili na vrattakšni vsakodnevni in diskriminacijski po-litiki. V Jugoslovanski pravosodni praksi obstaja pravzaprav samo ena nekoliko svetlejša izjema - to je ustavno sodišče Vojvodine. Po mnenju tega ustavnega sodišča se moralno-politična neoporečnost predpostavlja, oporečnost pa do-kazuje. Ceprav to ne odpravlja kriterija samega, pa v veliki večini odpravlja razne uzurpacije na-čela enakosti. S tem je seveda vsaj zmanjšana možnost širokega in množičnega nabiranja po-litične neoporečnosti, torej pretiranega vstopa-nja y partijo, čeprav ključne pozicije še zmerom ostajajo pod kontrolo. Kljub nekaterim svetlejšim primerom pa ostaja jasno, da je politika pravo-sodnih organov tukaj popolnoma zatajila in da prihaja celo do absurdne inertnosti. Tako reci-mo zadnjih deset let v Sloveniji uradno ni bilo niti enega samega primera, ki bi zlorabil kriterij mo-ralno-politične neoporečnosti, čeprav se takšne zlorabe dogajajo vsakodnevno. Tako bi se lahko nekolikcrironično vprašali: kaj naj si torej misli-mo o državi, ki se ne drži lastnih zakonov in last-ne ustave? Temu pravzaprav ni več ničesar dodati. Le nekaj ostaja še vedno odprto: preseganje takš-nega stanja. Ob tem pa bi morali vedeti, da se proces uvajanja oporečniških kriterijev (začet v sedemdesetih letih, medtem ko je bila njegova posledica velikanski porast članstva), pravzap-rav še ni končal. In drugič, na ta način ustvarjena politična birokracija, ki je sicer profesionalno kretenoidna, zna pa zmerom postreči z idejno li-nijo in prijaznim konformizmom, se ne bo tako lahko odrekla vzvodom svoje oblasti in obstoja. Te oblasti pa ne more zamajati zgolj ukinitev oporečniškega kriterija, ampak je potrebno v ce-loti premestiti družbene centre moči. Samo to pa je tudi pogoj za napredek družbe, za elastično in funkcionalno ureditev. S tem mkakor ne pričaku-jemo popolnoma demokratične in brezkonflikt-ne prihodnosti. Ce se zavzemamo zakaj, potem se vsekakor za višje oblike konfliktov, ki naj se jasno razkrivajo znotraj družbene organizacije, zavzemamo se za javnost dela in obstoj orga-nov, ki bodo v interesu svojih članov zastopali njihove pozicije, nastopamo pa tudi proti diskri-minacijskemu pojmu oporečnosti in ZA kriterija strokovnosti in poklicne etike. To ni pozicija brez morale ali ne-moralnosti, temveč pozicija člo-veške enakosti in emancipacije. Smrt fašizmu - svoboda narodu! Igor Mekina 4. $tran študentski časopis K4 NIMAMO, ŠTUDENTA SMO IZGUBILI Ob tretji obtetnici zmage nad Discom Študent Datum 7. 1. 1983 Štev. 18/83-MP Na osnovi sklepov, sprejetih /la sestanku družbenopolitičnih organizacij Študentskega centra dne 9.12., 1982 in na 3. sestanku delegat-ske konference Študentskega centra dne 23.12. 1982, varr\odpovedujemo vse prostore, ki jih za-sedate v Študentskem centru. Prostore morate izprazniti najkasneje do 15. marca 1983 in jih iz-ročiti v stanju, v kakršnem ste jih bili prejeli v upo-rabo. Direktor PREMRU Dopis: 1/83 Datum: 13. 1. 1983 Po sklepu IO ŠKD FORUM z dne 12.1. 1983 smatramo vaš dopis št. 18/83 za brezpredme-ten, ker nismo seznanjeni z razlogi, ki so vas pri-peljali do takšnega sklepa. Smatramo, da objek-tivni razlogi za izselitev ne obstajajo. Predsednik IO ŠKD FORUM Šepetavec Datum: 8. 4. 1983 Obveščamo vas, da je Svet Centra na svoji ceji dne 7.4. 1983 odločil, da preneha DIS-CO-FORUM s svojo dejavnostjo v prostorih 4. bloka v Študentskem naselju, in sicer 7 dni pp vročitvi tega dopisa. S tovariškimi pozdravi! Direktor PREMRU Iz teh dopisov se ne da razbrati, zakaj je prišlo do ukinitve FV.vV ozadju zgodbe se prav gotovo skriva Uprava ŠC, vendar jo je k ukinitvi spodbu-dil glas Ijudstva, kar namigujejo tudi dopisi. V ospredju zgodbe torej stojijo študentje. In to tisti študentje, ki so v tistem času stanovali v če-trtem bloku nad FV. Odveč je povedati, da jih je motil hrup, še zlasti pa Ijudje, ki so neprestano hodili lulat v prvo nadstropje in zasmrajat stra-nišče z marihuano. To nezadovoljstvo je doseg-lo tisto kritično mejo, da stanovalci niso videli druge možnosti, kot da izženejo svoj problem iz kleti. Ta zahteva, ko jo je na sestanku DPO uveljavil predsednik 4. bloka je pri Upravi Centra naletela na popolno razumevanje. Uprava se je končno lahko izkazala s tem, da je prisluhnila potrebam študentov. To je pohvalno še posebej zato, ker je ta ista Uprava ostala popolnoma brez posluha za študentske zahteve ob bojkotu vseh stanoval-cev študentskih domov. Ta velikodušna gesta Uprave je presenetila tudi novinarja takratne Tribune Gračanina, ki se je »po blitz krieg metodi« lotil anketiranja v četr-tem bloku. Na koncu ankete je osupel ugotovil, da v dveh sosednjih sobah tik nad sredico FV ene hrup blazno moti, druge pa nič, in ko se je iz spodnjega najbolj prizadetega nadstropja pre-selil v nadstropje više, so ga študentje v glavnem presenečeni gledali, ko jim je oznanil, da zahte-vajo izselitev FV. Verjetno je pravilno ocenil, da je bolje, da ne hodi v drugo nadstropje, ker bi ga utegnili narobe razumeti. Rezultatanketejevsekakornamignil nato.da je ukinitev diska verjetno zadnja, najprimitivnej-ša metoda reševanja problemov in da bi bilo moč optimalnejše rezultate doseči z navadnim preseljevanjem nezadovoljnih stanovalcev. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je Uprava ŠC, k'i bi morala obvladati vsaj elementarna znanja so-dobnega managementa, pristala na tako od sile neinventivno potezo. Komentarjev tega početja je bilo v tisjem času toliko, da nam tega danes ni treba početi. Po eni strani, če povzamemo, naj bi šlo za ožji interes ožje družbene skupnosti (KS Rožna do-lina), po drugi strani pa naj bi se to tudi skladalo s širšimi družbenohigienskimi standardi. Vendar nas to ne bo tukaj zanimalo. Vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo: KAJ in KOLIKO so študen-tje izgubili z Discom Študent? Anketa Ob tretji obletnici smo sklenili odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje z anketo, ki smo jo izvedii v četrtek in petek pred prazniki na elektro, arhitekturi, «konomski, filofaksu, fiziki in v četr-tem bloku študentskega naselja v Rožni dolini. V metodološko nevzdržen vzorec smo ujeli 180 odgovorov. Na vprašanje, ali je prostorov za združevanje študentov dovoij, nam je 73 % vprašancev od-govorili z »ne« ali pa »jih ni«. Tri četrtine študen-tov torej občuti pomanjkanje prostorov za zdru-ževanje študentov. V preostali četrtini jih je 19 % neodločenih, 7 % pa jih je zadovoljno z obstoje-čim stanjem. Po tem splošnem vpiašanju smo udarili žeb-Ijico na glavico. Kar 81 % študentov je zahtevalo Disko Študent nazaj, 11 % jih je bilo proti, 5 % pa jih je odgovorili s quatebriga. Najzanimivejše vprašanje pa se je pozanima-lo o tem, kaj je kdo pripravljen storiti, da bi odprli FV drugič v zgodovini slovenstva. Odgovori so vse prej kot razveseljivi in vse prej kot zaželeni. Res, da je 40 % anketirancev pripravljeno pasiv-no sodelovati - bodisi moralno podpreti bodisi podpipati peticijo - toda huje je to, da je drugih 42 % študentov izjavilo, da bi šli za FV na pohod, da bi k pohodu hujskali, še največ pa bi se jih bilo pripravljeno na pohodu spreti se z miličniki, če bi bilo treba, je nekdo pripisal na anketo. S temi tremi vprašanji smo skušali ugotoviti, KAJ disko študent pomeni študentom in KOLIKO jim ta KAJ pomeni. Prvo vprašanje je merilo na intenziteto »potrebe« po prostoru združevanja. Kadar tri četrtine vprašanih študentov občutijo pomanjkanje, kar se tiče prostorov združevania, potem to preneha biti marginalno vprašanje! Ce to velja za celotno študentsko populacijo, potem pomanjkanje občuti kar 15.990 redno vpisanih Ijubljanskih študentov. Ta podatek bi lahko mir-no interpretirali tudi takole (pod istim pogojem): 15.990 študentov doživlja ovire pri svojem zdru-ževanju. Zato tudi ni presenetljivo, da 80 % študentov hoče FV nazaj in da so za to pripravtjeni tudi kaj storiti. Vendar pa bi moralo biti vsakomur takoj jasno, da večina od teh 80 % anketiranih Diska Študent nikoli ni videla. Ne le za to, ker je bil uki-njen tako dolgo nazaj, pač pa zato, ker večine vprašancev obisk v FV enostavno ne bi privlačil. To nekoliko štorasto trditev postavljamo na pod-lagi projekcije iz prejšnjih let. Dejstvo je namreč, da FV pogosto ni imel množičnega obiska. Kaj torej početi s temi vsaj na prvi pogled kon-tradiktornimi podatki? Na eni strani je dejstvo, da 80 % študentov disko zahteva nazaj, na drugi strani pa projekcija, da ga verjetno večina sploh ne bi obiskovala. ....... .:.../ Očitno nas pravto navidezno protislovje pr.e-pričuje, da v primeru Diska Študent ne moremo govoriti zgolj o mestu, ki bi zadovoljevalo eno samo potrebo študentov. Prej bi lahko rekli, da Disko Student predstavlja vprašancem simbol, s katerim se identificirajo. FV jim predstavlja vred-noto. Študentje hočejo FV, čeprav ga ne uporab-Ijajo. Čeprav se v FV ne združujejo, pa prav FV kot simbol predstavlja integracijsko točko štu-dentske skupnosti: s svojim obstojem prepričuje študente, da obstoji študentska skupnost, in jih s tem združuje. (Dokler imam Študenta sem štu-dent.) FV predstavlja neki prostor, ki je samo štu-dentski. Pri tem ni pomembno dejstvo, da v njem čepijo zgolj srednješolci, kajti FV je v rokah štu-dentov. Je specifičen študentski prostor, ki se od vseh drugih loči ravno po tem, da je študentski. Kot tak predstavlja možnost za avtonomno zdru-ževanje in zato nekaj pomeni. To potrjujejo tudi odgovori iz ankete pred tre-mi leti. Anketiranci so odgovarjali, da še nikoli niso bili v disku, da so bili morda enkrat io da tis-tim tam doli ne zavidajo, vendar pa so bili vsi skupaj proti izselitvi. Verjetno lahko s tretjim vprašanjem ocenimo, kako močno je prisotna omenjena vrednota. Dejstvo, da se je za eno vrsto podpore odločilo 80 % vprašancev, nas prepričuje, da zgornje razmišljanje o simbolnem naboju FV ni prenape-ta interpretacija. Če je večina vprašanih priprav-Ijena za pridobitev tudi kaj storiti, potem to priča o dejanski prisotnosti in identifikaciji s tem sim-bolom. Stopnjo identifikacije s tem simbolom nam morda kažejo odgovori na tretje vprašanje. Polovica študentov bi šla tako daleč, da bi pod-pisala peticijo. Če bi to še lahko šteli za pasivno udeležbo, pa tega nikakor ne moremo reči za pripravljenost študentov, da sodelujejo na poho-du in tam celo počnejo določene reči. Če naj smiselno sklenemo ugotovitve iz anke-te, potem lahko rečemo, da možnost za združe-vanje študentov predstavlja zelo resen problem. Prevladujoča orientacija študentov je težnja po razpolaganju z lastnim avtonomnim prostorom v družbi. Nasilna krčenja tega prostora, zapiranje študentskih klubov (FV, K 4, K 14, Narcis), ome-jevanje združevanja v lokalih, zaplembe in druge intervencije v študentskih medijih, postajajo vse bolj tvegana družbena investicija. Dejstvo, da je 40 % študentov pripravljeno sodelovati v eni od družbeno najmanj zaželenih oblik kolektivne ak-cije, nas prepričujeo tem. Niso več apatični, ves- te. Andrej Rus, sodelavci Stojan Gašparič Miran Lasič, Vesna Kolar, Hajdeja Iglič, in Gorazd Planinšič HUDIČ NA FILOZOFSKI FAKULTETI DEMANTIRAN Med potapljanjem ladjic na FF potopljen Klub 16 V prejšnji številki Tribune smo poročali o do-gajanju okrog zaprtja Kluba 16. V tem času pa se je nateklo nekaj nove vode na mlin, ki je obrnila kolesje in s tem tudi perspektivo. Če le na kratko obnovimo naše poročilo, lah-ko rečemo, daje bil glavna oseba naše informa-cije sanitarni inšpektor. Ta naj bi po zatrjevanju vodstva šole, tj. tajnice in prorektorja Muska, razkrinkal ilegalno dejavnost Kluba 16, ki ga je šolavelikodušnotolerirala. Sanitarni inšpektor je odkril, da se pijača, še zlasti alkoholna, toči ne-zakonito, ker ni obdavčena. Ta higienska okoli-ščina je vplivala na odločitev ožjega vodstva šole, da pač take dejavnosti ne more več dopuš-čati. Očitno je treba poudariti, da je v razgovoru z nami prorektor Musek v glavnem pripovedoval o tem, da razume študente, in na tihem namigoval, da bi se morda še kaj dalo narediti, tajnica šole pa je odločno citirala sanitarnega inšpektorja: če je dejavnost v okviru naše šole nezakonita, je ne moremo podpirati. In Musekjenatop/ikimal, ka-kor smo prikimali novinarji Tribune. Če sanitarni inšpektor nekaj reče, potem to drži. (Kot se spomnite, je sanitarni inšpektpr ukrepal tudi ta-krat, ko so zapirali FV-disko Študent.) Seja fakultetnega sveta FF 24. 4. je prinesla presenetljive informacije in predvidljive rezulta-te. Klub_16 je bil spet zadnja točka dnevnega reda. Študentje so problem postavili takole: klub, ki gostu ne more ponuditi drugega kot stol, ni klub. Zato so vztrajali: če šola ne bo dovolila, da bi klub 16 deloval tako kakor doslej, je treba klub zapreti. Ta radikalna možnost samoukinitve je v tej družbi še popolnoma nova stvar, za kar priča tudi dejstvo, da se je fakultetni svet zdrznil ob tej možnosti. Profesorji so začeli tuhtati, kako bi vendarle prelisičili sami sebe. Govor je bil o tem, da bi klub vendarle lahko deloval, da od profe-sorjev nihče nima nič proti, pa naj se točijo ka-kršnekoli pijače, samo alkoholne ne. In ko je fakultetni svet že skoraj sklenil, da naj klub kar naprej funkcionira, je prišlo do drama-tičnega zapleta. Tajnica šole je pokazala zobe oziroma svojo pravniško znanje. Nezakonitih sklepov pač ne gre sprejemati na fakultetnem svetu in to naj si kar vsi zapomnijo. Na predlog, da ne bi sprejeli ničesar, le da bi tolerirali to sta-nje, se je njen komentar glasil - nezakonitost. Nadaljevanje pa je še zlasti vznemirilo vse nas, ki smo verjeli tistemu, kar je Tribuna pisala v prejšnji števifki. Izkazalo se je namreč, da sa-nitarnegainšpektorjanibiloindašeniodkril Klu-ba 16. To informacijo je dala taista tajnica šole, ki je pred enim tednom navedla ugotovitve sani-tarnega inšpektorja novinarjem Tribune. Temu veselemii šoku je sledil še drug, in sicer ta, da je tajnica šoie dobila neuradno pohvalo, ker je in-špektorja, ki se je že nagibal k temu, da bi zelezel v klet FF in ukinil študentski klub, speljala na led. Inšpektorja po njeni zaslugi ni bilo. S tem je se-veda demantirana informacija, da je inšpektor tisti, zaradi katerega je Klub 16 šel v ilegalo. Profesorji v FS so bili v škripcih. Na eni strani plemenite zahteve študentov, na drugi strani pa žlahtna zakonitost. Verjetno se |e med dvema slabima možnostima iaže odločiti kot med dve-ma dobrima. In kot se za deželo kompromisov -pardon usklajevanja - spodobi, se je svet doko-pal do rešilne vitice. Heureka: klub naj bi bil le-galiziran z vso svojo dejavnostjo!!! Ob tej rešitvi bi bilo potrebno pod ena spre-meniti statut in ga dopolniti, da je pač klub ena iz-med dejavnosti šole, pod dva pa si pridobiti pa-pirje. Za drugo so si študentje bili pripravljeni opeči prste. Toda tisto pod ena je bilo odjebano. Tajnica šole je rekla, da tega ona ne bo počela, in to je bil finalni akt. Tako je bilo konec z dobro voljo profesorjev in študentov, ki so tokrat-za-čuda? - potegnili skupaj. Zakonitost je bila očit-no nekoliko drugače zainteresirana. Povsem nezanimivo je, da je možnost za to, da bi se študentje združevali, odvisna od (ne)pri-pravljenosti tajnice FF. Njeno odločnost je treba pohvaliti, saj gre za resnično moško dejanje: na-stopila je sama proti 2000 študentom in ni dvo-ma, da bi se izkazalatudi na iranski fronti. Bolj pa je zanimivo dejstvo, da je zakonitost udarila rav-no na tisti fakulteti, kjer je pred petnajstimi leti strašilel študentska svojat s tem, da jo je zasedla. Klub 16 je bil enkraten primer. Enkraten za Ijubljansko univerzo, kajti okrog trideset študent-skih klubov k sreči nima podobnih težav. Delo-vanje teh klubov ne sodi med dejavnosti fakultet. Ali je v tem edini razlog, da se njihova neiregist-rirana dejavnost tolerira. Ali morda pri tenn-ven-darle ne funkcionira pragmatična logika: piusti jih pri miru, sicer bodo hoteli prostore, ki bodo bolj-ši kakor luknje, v katerih se dobivajo sedaj? Nikomur ni jasno, kaj sploh lahko naredi, tudi ravnatefju Kluba 16 Aberšku ne. Na hitrem po-svetu s komitejem za pizdarije (neuradno ime), ki deluje pri predsedstvu UK ZSMS, so potegnili z Abeškom in s študenti FF. Zakonske norme ne morejo nikoli predstavljati ovire za aktivnost štu-dentov na univerzi. Še zlasti pa ne v tem primeru, ko je vprašljiva zgolj dobra volja administrativne-ga aparata filofaksa. Komite za pizdarije je ugo-tovil, da gre v primeru Kluba 16 za dejavnost po-sebnega družbenega pomena v smislu, da je to tisto, kar študentje očitno hočejo. Zato si bodo skušali izmisliti formulo, po kateri bi legalizirali ne le Klub 16, pač pa pripravil teren tudi za mo-rebitni podoben klub na katerikoli Ijubljanski fa-kulteti. V znamenitem sporu med profesorji in študenti, ali pivo je alkoholna pijača ali ne, kocka še ni padla. Po mnenju smo vprašali edinega kompetentnega člove-ka, kakor se nam zdi, za to področje v Ljubljani, direktorja pivovarne Union Mit-jo Lavdiča. Če pogledate, je rekel, kako je pivo obdavčeno, potem brez dvoma lahko ugotovite, da gre za težko alkohol-no pijačo. Če pa pogledate v srednjo Ev-ropo, potem se iahko prepričate, da ima tam pivo status osvežilne pijače -to pa je tudi moje osebno mnenje. Študentski časopis stran 5 GREGANOVIČ Nl DVORIL OBLASTI ________ Tako je dejal Branko Greganovič, predsednik mariborske UK ZSMS, ki je, kot kaže, najbolj za-služen za nedavno odstavitev Sama Resnika z mesta glavnega in odgovornega uredfiika mari-borskegaštudentskegačasopisaKatedra.Kotje znano, je ta ponovno v rokah Greganoviča -pred Resnikom je kar lep čas sam Katedro na noge postavljaj - ki trdi, da se na Katedri znova zbirajo Ijudje, tako da bo prva številka lahko izšla nekje sredi maja. Res je, da je Resnikovo mesto še zmeraj prazno, saj Mariborčani v svojem kro-gu še niso odkrili v.d.-ja glavnega in odgovorne-ga urednika, zaradi česar ponovno zbrani kated-raši delajo po njegovih navodilih. Takšno situa-cijo označuje Greganovič s »specifičnimi mari-borskimi razmerami«, ki jih moramo poznati v vsej njihovi globini in širini, da o prej navedenem dejstvu lahko sploh kaj rečemo, tako da ne uda-rimo mimo ali pa kar po njem. V dolgem razgo-vcru, ki je veliko bolj poučeval, kot pa pojasnje-val in odgovarjal, nam Greganovič predstavlia vso »mariborsko specifiko« in pri tem ne zamolči svojega deleža pri nastajanju »specifičnih raz-mer«. Likvidacija glavnega in odgovornega ured-nika je bila nezakonita, a nujna in upravičena Situacija na Katedri\e tako zelo specifična, da človek, ki vseh teh razmer ne pozna, lahko pride do sklepa, da je bil postopek za razrešitev glav-nega in odgovornega urednika Katedre Sama Resnika nezakonit. Se v času, ko sem sam delal na Katedri, nisem našel dovolj časa in energije, da bi se posvetil konstituiranju izdajateljskega sveta, ki ga tam ob mojem prihodu nekje leta 1983 ni bilo. Večkrat smo ga sicer poskušali skli-cati, vendar so bili Ijudje nezainteresirani, zato se takrat nisem izpostavljal. Debate so se odvi-jale veliko bolj okrog Ijudi, ki so delali pri časo-pisu, okrog tega, če bo časopis sploh izhajal, ne pa okrog samega časopisa. Ta situacija je ostala nespremenjena vse do današnjega dne, nekaj stvari s SZDL sem sicer uredil, toda izdajatelj-skega sveta dejansko ni in iz tega preprostega razloga se tudi ni mogel sestati. Jasno je, da časopis po zakonu ne sme izha-jati, če izdajateljskega sveta ni. Meni se je zdelo bolj pomembno, da časopis izhaja, da je tako prisoten v slovenskem prostoru. Če se bo kdo na to obesil, ga bomo že postavili, tako smo mislili. Seveda je zaradi tega, če izdajateljskega oziro-ma časopisnega sveta, ni lahko bistveno okrnje-na avtonomija čašopisa. Zato zamerim Samu, da ni najprej ustvaril trdnega uredništva in da si ni sam bolj prizadeval za konstituiranje izdaja-teljskega sveta, da si ni, skratka, ustvaril nekega močnega zaledja, ki je nujno, če se hočeš izpo-stavljati. Pravila UK ZSMS so ohlapna, zato je potreb-no poklicati na pomoč prakso Pravila mariborske UK ZSMS so prav tako stvar tradicije - zelo so ohlapna in v nekaterih členih celo protislovna, kar lahko v tem trenutku preverimo. Ni jasno določeno, kaj konferenca voli in razrešuje; ni jasno ali glavnega in odgo-vornega urednika voli in razrešuje kot člana predsedstva ali pa ga voli kot glavnega in odgo-vornega urednika. Prvič je v nasih Pravilih dvoumno to, ali se glavni in odgovorni urednik voli ali imenuje kottakšen. Nekje na koncu Pravil sicer piše, da ga konferenca imenuje, nekje v sredini pa najdeš spet člen, da ima predsedstvo pravico imenovati člane svojih organov in teles. Se pravi, gre za Pravila, pod katera lahko spraviš marsikaj. Formalnopravni vidik je lahko predmet diskusije, predmet čisto pravne diskusije. Po drugi strani pa je treba pogledati v prakso. Jaz sem najprej klical na republiško konferenco, da bi izvedel, kako imajo oni stvari urejene z Mla-dino. Na RK je tako, da predsedstvo imenuje svoje člane in organe. Drugič pa sem premislil, kakosem sam prišel naKatec/roinkakojekonec koncev prišel tudi Samo. Skratka, praksa v Ma-riboru je takšna, da predsedstvo v določenih si-tuacijah ima pravico razrešiti glavnega in odgo-vornega urednika, vendar sme imenovati za do-ločen čas samo v.d.-ja. Takšna je bila praksa v Mariboru. Mislim, da bi tudi v tem konkretnem primeru morali poklicati prakso na pomoč. Gre za situa-cijo, v kateri je bil kolikor toliko konstituiran samo izdajatelj. Res je, da je formalno-pravni vidik od-stavitve Resnika najbolj šibka točka, to sam dp-bro vem, in vem, dazaradi tega lahko padem, če se kdo hoče s tem igrati. Raje bi se pogovarjal o razlogih za razrešitev, ker se konec koncev na predsedstvu tudi nisem skliceval na nobene pravne vidike Resnikove odstavitve, marveč na čisto konkretno ravnanje, na konkretno stanje, ki ni dajalo zagotovil, da bi Samo lahko ostal na tem položaju. In šele na to sem šel pogledat, če mi to dopuščajo tudi Pravila. Če bi pravila glede tega bila bolj jasna in bolj določna, si jaz teh kompetenc na bi jemal, brez skrbi. PRIPIS - ODSTAVLJEN ZAKON ne RESNIK Peticija uredništva je bila zelo učinkovita. Pa ne zato, ker bi jo podpisala množi-ca ljudi. Dopisne peticije po statutu ZSMS ne veljajo. Jih moraš javno zbirat, Če ne ti jih ne priznajo in mo-raš vse ponovit. Vendar je peticija prinesla razvesel-jiv izid. Samo Resnik se je opogumil in se ni pustil vreci ven iz urednistva. Po krajšem razmisleku in posve-tu z zloglasnim pravnikom je uvidel, da se kljub nezakoni-temu postopku nima kam pri-tožiti , saj nobeno sodišce ne obravnava problemov znot-raj DPO-jev. To pa hkrati po-meni, da ga nobena sila ra-zen fizične ne more spraviti iz Katedre, dokler ga organ, ki ga je izvolil ne odpokli-Če. To pa je študentska sku-pščina . Resnik je torej odstavljen urednik na funkciji. Ta ne-koliko anarhična informaci-ja je pogojena z dejstvom, da v DPO-jih ne vladajo dru-gi zakoni kakor zakoni pre-rije oz. zakon močnejšega. Očitno velja, da si lahko položaj ohraniš le, Če dob-ro zaklepaš vrata in skri-vaš ključe čeprav morda mo-ralno apelirajo nate, da naj jih predaš. Edino praksa lahko dokaže, da sem ravnal prav Nlres, da je stara dobra praksa v Mariboru takšna, da predsednik UK ZSMS imenuje in od-stavljaglavnega in odgovornega urednika. To se je sedaj zgodilo prvič. Drugič, jaz sam se prekie-to zavedam, kakšno je predsedstvo UK ZSMS v Mariboru. Zato sem na tisti razširjeni seji, kjer smo Resnika odstavili z mesta glavnega in od-govornega urednika, imel nekoliko daljši uvod. Res je, da sem predsedstvo postavil pred dej-stvo za ali proti Resniku, ker je to bil edini izhod. Res je, da je pobuda za odstavitev prišla z moje strani, ker sem sam prišel do prepričanja, da Samo ne daje nikakršnih zagotovil za to, da se bodo stvari na Katedri uredile. Nikoli se nisem mešal v uredniško politiko, toda pet mesecev sem ga prosil - in kot izdajatelj sem ga moral za to prositi -, da uredi odnose z Ijudmi, da konso-lidira uredništvo. Po petih mesecih je uredništvo razpadlo, številke niso izhajale in zadnje, kar je bilo, je razpečevanje tretje in četrte strani Kated-re (Mastnakov Korak naprej k demokratizaciji) -to je izbilo sodu dno. Naiven je tisti, ki misli, da se sam nisem zave-dal tega, kakšne odmeve lahko to povzroči drugje. Res je, da v.d. glavnega in odgovornega urednika na Katedri še zmeraj ni imenovan, toda imeli smo že tri uredniške sestanke in stvari so se že pričele urejati. Edino, kar lahko dokaže, ali sem glede Resnika imel prav ali ne, je to, da vse te številke sedaj izdam, da se na Katedri znova zberejo Ijudje, da si pridobimo zaupanje tiskarne in tehničnega urednika. Bolj kot na samo formal-no-pravno raven moraš pozomost usmeriti na konsolidacijo uredništva. Hvala Bogu, da sem sam tako prepričan o upravičeni odstavitvi Res-nika, ker bi sicer moral preprečiti objavo članka v Tribuni. Greganovič ni Resnika odstavil za to, ker mu je nekdo rekel, da mora to stpriti. Grega-novič ni dvorni politik, kar je z svojirrTdelom in pi-sanjem dokazal. Pojavljala so se različna kuloarska vpraša-nja Mogoče mi v izjavi na seji predsedstva ni us-"pelo povedati tistega, kar sem v resnici hotel, ko sem govoril o političnih pitiskih. Jaz sem prepro-sto spregovoril tudi o možnosti političnih pritis-kov, katerih latentni primeri so se že pojavili. Ko sem govoril o teh primerih, sem jih postavil v od-nos do osnovne situacije. Politični pritiski niso predstavljali temeljnega razloga za razrešitev Resnika, to so bile samo neke dodatne dimenzi-je, ki jih Resnik ni hotel upoštevati. Samu ni niti padlo na pamet, da bi vse to dogajanje na Ka-tedri moglo imeti kakšen vpliv na druge projekte v Mariboru in zavoljo tega se ni niti zavedal, s kakšno močjo mora iti v konflikt. V tem kontekstu sem jaz te konflikte poudarjal, nikoli pa ne kot osnovni razlog za Resnikovo odstranitev, kajti konflikti so vedno bili in vedno bodo in neustrez-no bi se bilo zmeraj ozirati nanje. Pa tudi to ni ustrezno, da se ti spuščaš v konflikt, v katerem se po nepotrebnem izpostavljaš, v katerem ni-maš niti osnovnih argumentov niti nobene lastne moči, v katerem se bojuješ samo za neko abst-raktno Resnico, ker v tem boju dejansko prosiš, da te pretepejo. In v tem smislu sem jaz poudar-jal tudi občutek za prostor in čas: gre za to, da če ti nekaj delaš, predvidevaš tudi vse možne vnaprejšnje reakcije, da ne bi dobil klofute kar tako, brez zveze. Kje so bili centri pritiskov? Jaz bi temu rekel - pogovori na nivoju mesta. V neformalnih odno-sih med mladinsko organizacijo in drugimi DPO so se pojavljala kuluarska vprašanja o tem, če ti Ijudje vodijo zadeve na Katedri, kako pa potem vodijo vse drugo, in v teh kuluarjih so se omenja-la različna imena. To je pač en nivo. Res je, da je predsedstvo Uk bilo v tem prime-ru slabo, brez prave moči, da bi s tem konfliktom karkoli pridobilo. Prav je, da se zavedamo, da smo slabotni, in tega se ni treba sramovati. Pred-sedstvo je takšno, kot je, in glede na to se pač moramo odločati za raven, za moč pritiskov, ki jih lahko prenesemo in v katere se lahko spušča-mo. Treba se je zavedati, koliko smo močni, ker bomo sicer naredili več škode kot koristi. Tako je in mene ni sram govoriti o tem. Ti, Dragica, se ne smeš zmrdovati, ker ne živiš v Mariboru, ker ne poznaš razmer tukaj. SAMO RESNIK- fotografija objavljena z dovoljeniem med občinskega sveta za boj proti družbenemu terorizmu. Mariborski občutki so čisto drugačni od Ijubljanskih Glede poročanja o Resnikovi odstavitvi in glede vtisov, ki so se o tem ustvarili v delu Ijub-Ijanske javnosti, bi dejal najprej to, da je bila in-terpretacija neke specifične mariborske situacije izdelana s povsem Ijubljanske perspektive. Pri Mladini me je motilo to, da se ni opredelila. V Tri-buni pa je bila zelo zanimiva analiza, tisti del analize, ki govori o tem, da je bila Resnikova od-stavitev narejena v skladu s klasično trifunkcij-sko formulo. Jaz ti sedaj hočem dokazati, da je takšna analiza preveč pretenciozna, da nobena od točk y tej formuli ne drži. Poglej: 1. Neizhajanje časopisa. Glej, neizhajanje Katedre\e bilo neupravičeno. Neupravičeno za-radi tega, ker denar v resnici j_e in ker je material. Neizhajanje ne moreš upravičiti z nobenim per-fekcionizmom, ne moreš na Maribor aplicirati nekih svetovnih kriterijev. 2. Privatizacija. To je tvoja beseda. Resniku ni nikoli nihče očital privatizacije,.očitali smo mu samo, da nima uredništva in da o Katedri odloča sam, da sam vodi Katedro. Privatizacija je ter-min, ki opredeljuje oblastniški odnos v skladu s trifunkcijsko formulo, je konkretno ravnanje ob-lasti, ki vskoči v situaciji, ko skuša uničiti neki del-ni interes. Če ti napišeš privatizacija, se moraš zavedati, v kakšen položaj spraviš tistega, ki naj bi to rekel, se pravi, mene. Ce ti napišeš privati-zacija, to pomeni, da sem jaz hotel uničiti neki delni interes. Ampak mi Samu nismo očitali pri«-vatizacije. Če je na časopisu sam delal, to še ne pomeni, da ga je privatiziral, to je bilo sporno na neki povsem drugi ravni, privatizacijo pa si si iz-mislila ti. Mene Resnik ni motil s stališča sploš-nega interesa, zato ker je tiskal stvari, kibi lahko bile oblastem sumljive, mene je motil zato, ker časopis ni izdajal, ker ni držal skupaj uredništva, ker ni čuti niti potrebe niti interesa za to, da bi uredništvo konstituiral, in to, da ni upošteval od-nosovz okoljem.dajegledal navsesamossvo-jimi očmi, vse to še ni privatizacija. Privatizacija, kakršno hoče oblast zatreti, je politizacija, na Ka-tedri pa še zdaleč ni šlo za to. Tu gre preprosto za to, ali časopis izhaja ali ne. Tu ne gre za no-beno politizacijo. 3. Politična neprimernost: jezi me, ker prista-jaš na to terminologijo. Politična oporečnost je oporečnost s stališča oblasti, ne pa s stališča politike. Zelo banalno je, če prevedeš »neimetje občutka za prostor in čas«, kar sem namerno uporabljal, v politično neprimernost. Razen tega sem odnose z oblastjo izpostavil šele na koncu svojega uvoda v tistem kontekstu. Zamalo se mi tudi zdi, glede na vse, kar sem delal in kar še de-lam v Mariboru, da mi pripisuješ lepo staro mi-selnost. Ljudje, ki so takrat bili zraven, nimajo ta-kega občutka kot vi v Ljubljani, ki te zadeve pre-sojate preveč z Ijubljanske perspektive. Klasična trifunkcijska formula je tvoj problem - ti si akt o razrešitvi analizirala z neko lastno konstrukcijo odnosov do oblasti, dejansko pa nisi imela od-nosa do mene, do Maribora in konec koncev do Katedre kot specifičnega organizma. Jaz lahko povem, da to ne drži, kajti to je postalo tudi moj problem zato, ker je prišlo v javnost. In potem tisti radikalizirani sklep. Nimam rad, če Ijudje servirajo začimbe za glavno jed. Radio sploh ni glavni mladinski projekt v Mariboru, tu se trenutno dogajajo druge stvari, bolj konkret-ne. Radio je neka stalnica in kot tak ne more imeti zveze z Resnikovo odstavitvijo. Peticijo Tribune sem prebral.. Potem sem slišal, da misli Tribu-na v vsaki številki objaviti eno peticijo in nisem reagiral. Meni je vseeno. Meni ta funkcija ne po-meni totiko, vseeno mi je, če jo jutri izgubim. Mis-lim pa, da delam prav. DRAdiCA KORADE TEfTlfl 6. stran študentski časopis UNIČIMO VSE, KAR SE UNIČITI DA Med zadnjo točko zadnje seje starega pred-sedstva sindikatov so ukinili Center za razvoj samoupravljanja. Nekaj dni po »junaški akciji tov. Orožna in kompanije je prišlo do preplaha tudi na Pedagoškem inštitutu. Govoriti se je za-čelo o »spremembi statusa«, takšne latovske sintagme (»sprememba statusa«, »reorganiza-cija«, »razdelitev«...) pa nam navadno povedo, da bpdo raziskovalno enoto sesuli. Agencija Ra-dio Študent]e prek valov svojega radia nemudo-ma sklicala javno tribuno. Sodelovali so številni raziskovalci, družbenopolitičnih delavcev pa ni bilo zraven (sodeloval je le tov. Golavšek, vodja ukinjenega centra). SCENARIJ ZA UKINITEV, PRVIČ Tine Jež, že bivši raziskovalec Centra za raz-voj samoupravljanja: »Najprej se po kuloarjih pojavijo neka mnenja. Sprva so ta mnenja šibka, potem pa so vedno močnejša. Ugotavljajo, da so raziskave neustrezne, da je z raziskovalci ne-kaj narobe... Potem se kuloarčenje nadaljuje vse do ukinitve in celo po njej. Vmes nastopi maskiranje tistih, ki ukinjajo; ne ve se, kdo ukinja. Maskiran je tudi sam postopek ukinjanja, nadeti so mu izrazi, kotpo: spremem-ba statusa, reorganizacija, premeščanje, razde-litev na dve skupini, priključitev... Potem nastopi ostrejša faza, ko se na forumih začne razpravljati o ustreznosti posameznih raziskav, o aplikativ-nosti. Raziskave najprej potrdijo, kasneje pa za iste raziskave ugotovijo, da niso potrebne. Ob-staja tudi varianta, ko eno fazo raziskave sprej-mejo, pozneje pa, ko pride na vrsto globlja faza, ugotovijo, da raziskava ni zanimiva oz. da gredo raziskovalci preveč »na široko«, da raziskovalec ni dovolj izkušen, da ni najbolj »primeren«... Še kasneje pride do izločitve javnosti. Neka-tere raziskave zadržujejo ali pa jih sploh ni mož-no objaviti. Po ukinitvi ni jasno, kakšni so bili argumenti zanjo. Če pa so navedeni, so nedosegljivi ali tež-ko dosegljivi, tako da človek s temi argumenti ne more polemizirati. Konkretno v našem primeru: do zdaj še nismp dobili magnetogramov s sej (tajnih sej, op. AŽ), na katerih so o nas razprav-Ijali. Tovariš Plohl, prav tako s sindikatov, je ugo-tovil, da je razpravljanje na sestankih, kjer je ena stran prisotna, druge pa ni, opravljanje in ne raz-pravljanje.« SCENARIJ ZA UKINITEV, DRUGIČ »Ne mislite, da družba odprtih rok pričakuje vaše rezultate« (misel profesorja Dolfeta Vogel-nika, ki bi lahko postala moto ukinjenih razisko-valcev). Rajko Šušteršič (že ukinjeni raziskovalec pri Službi za študij programa na RJV): »Ugotovil sem, da raziskovanje v instituciji množičnega medija ni možno. S pojmom »raziskovanje« ra-zumem kritično raziskovanje, ki ima lahko tudi neprijetne posledice za institucijo. Napovedal sem nekaj bolezenskih simptomov institucije (npr. kadrovsko negativno selekcijo). Vse skupaj bi morda ponazoril z zgodbico o zdravniku in ce-sarju. Zdravnik je ugotovil, da je cesar hudo bo-lan in da bo umrl. To mu je tudi povedal. Cesar pa je bil užaljen in je zdravniku zabrusil, da je že možno, da bo umrl, vendar pa da zdravnik tega ne bo dočakal. Diagnoze se je rešil tako, da je dal zdravnika obglaviti še pred svojo smrtjo. Po ukinitvi smo porabili ogromno energije, da bi zadevo vsaj minimalno prezentirali v javnosti (do ukinitve je prišlo leta 1984). Delo ni objavilo nobene vesti o dogodkih na RTV, saj je razum-Ijivo, da imata ti dve instituciji lojalne odnose. Težko je bilo dokazati, da gre za ukinitev oddel-ka, čeprav je bil ta izbrisan iz evidence razisko- valnih institucij. Šlo naj bi za .Ustanovitev dveh oddelkov, ki se bosta bolje integrirala v delo TV-programa in bosta dajala bolj tekoče, uporabne in dostopne rezultate'. Najpogostejše ime za uki-nitev je .reorganizacija'. Ko se pojavi izraz ,reor-ganizacija', že lahko napovemo, da gre za likvi-dacijo neke raziskovalne institucije. Pred tem se vedno pojavi zelo dramatična točka scenarija (ta točka se je odvrtela tudi na Pedagoškem inštitu-tu): imenuje se »težave pri imenovanju vodje«. Tako smo imeli na raziskovalni enoti pri RTV kakšni dve leti težave z razpisi. Vrhunski strokov-njaki niso bili primerni za strokovnega vodjo enote, primeren pa bi bil kakšen družbeno-politični delavec, čeprav se ne bi razumel na me-todologijo.« SCENARIJ ZA UKINITEV, TRETJIČ Kaj se je pred davnimi leti dogajalo na oddel-ku za sociologijo na Filozofski fakulteti? Ukinili so ga. Rajko Šušteršič: »Ko ustanovitelj dobi vtis, da stvari uhajajo iz rok in z nekim ideološkim instru-mentarijem ne more obvladovati samovoljnega in kritičnena mišljenja bodočih sociologov, ukre-pa. Od sociologov so takrat pričakovali, da bodo afirmirali naše družbene dosežke in uspehe. To danes imenujemo afirmativna, ali bolj direktno, apologetska sociologija. Če na neki usmeritvi prevladuje kritično mišljenje, skuša ustanovitelj stvari spremeniti in jih spraviti v stari tir.« SCENARIJ ZA UKINITEV, ČETRTIČ Kaj hudiča se dogaja dvajset let po ustanovit-vi Pedagoškega inštituta (Pl)? Govori se o uki-njanju. Govori Zdenko Kodelja, za zdaj še neu-kinjeni raziskovalec in sodelavec Pl: »Osnovni problem, ki se zastavlja ob ukinitvi Pedagoškega inštituta, je, da ni mogoče identi-ficirati nosilca oziroma subjekta ideje o ukinitvi Pl niti razlogov za to početje. Zato se je takšne-mu imaginamemu nosilcu idejetežko postavljati po robu. Znan je le širši kontekst, znotraj katere-ga se pojavljajo nekateri namigi. Gre za kontekst spreminjanja zakona o t.i. pedagoški službi. Gle-de ukinitve Pl obstajata, vsaj kolikor je nam zna-no, dve varianti. Prva je ta, da bi se Pl razdelil na dva dela, ki bi se priključila Komiteju za izobra-ževanje na eni strani in Zavodu za šolstvo na drugi. S tem pa bi seveda iz znanstveno-razisko-valne institucije nastali dve strokovni enoti, ki bi delovali na strokovni in ne več na znanstveni rav-ni. Paradoksno je, da iščejo rešitev za neustrez-no delovanje strokovnih služb v ukinitvi znan-stveno-raziskovalne institupije in ne v transformi-ranju samih strokovnih služb.. Po mojem mnenju bi raziskovalci Pl lahko gotovo več prispevali k delu strokovnih organov s svojim znanstveno-raziskovalnim delom, kot pa takp, ko so spreme-njeni v strokovne delavce. Takšne ideje je moč pojasniti s Freudovim konceptom premestitve, ki ga je razvil ob analizi sanj. Slikovito ga je pona-zoril z anekdoto o vasi, v kateri je živel kovač, ki je zagrešil zločin ter zanj zaslužil smrt. Sodišče je odločilo, da mora biti krivda kaznovana, ker pa je bil kovač edini kovač v vasi, so se odločili, da bodo obesili enega od treh vaških krojačev. V našem primeru gre za premestitev v tem smis-lu, da namesto strokovnih služb, ki verjetno ne-zadovoljivo opravljajo svoje delo, ukinjajo Pl kot znanstveno-raziskovalno institucijo. Druga varianta pa predvideva ukinitev Pl in ponoven razpis vseh delovnih mest, s čimer bi Pl nekako še vedno ostal raziskovalna institucija, vendar očiščena nekaterih raziskovalcev, ki so bili v zadnjem času nekajkrat etiketirani kot idej-no sporni.« OČITKI Raziskovalcem očitajo cel kup grehov: da so njihove raziskave neuporabne, neaplikativne, da so formalnosti, da so prejudicirali ves problem, da je splošni družbeni interes drugačen od nji-hovega in še marsikaj drugega... Očitkov politiki ne argumentirajo, saj jim konec koncev tega ni potrebno storiti. Ukinjevalci imajo v zakupu legi-timacijo delavskega razreda in v njegovem ime-nu lahko naredijo z raziskovalci, kar hočejo. OBTOŽUJEM: VI STE NEAPLIKA-TIVNI! VAŠE RAZISKAVE SO NE-UPORABNE! Jež: »Aplikativnost je po eni strani odvisna od tistih, ki raziskavo delajo, po drugi strani pa tudi od tistih, ki bi rezultate raziskav morali uporabiti. Raziskovalci lahko izdelamo še tako uporabno raziskavo, pa ta ostane neuporabna, ker tisti, ki bi moral raziskavo uporabiti, tega ne zna ali noče.« Marjan Šetinc (sodelavec Pl): »Ves čas pritis-kajo na oblikovalce programa. Program mora-mo pošiljati na raznorazna forumska preverja-nja. Očitek, da so raziskave neuporabne, je naj-bolj izrazit na liniji, na kateri bi morali biti uporab-niki odgovorni za prenos rezultatov v prakso. Na področju izobraževanja je takšna institucija Za-vod za šolstvo. Ta prenos je slab zaradi tega, ker tisti, ki bi ga morali izvesti, tega nočejo ali ne zna-jo, zdi pa se mi, da se hkrati izogibajo odgovor-nosti za sprejemanje sklepov, ki so bili do zdaj stvar političnega odločanja.« svet, ne pa njegovo predsedstvo). Ko govorijo o zakonitosti, pozabljajo, da zakon vsakomur za-gotavlja sodelovanje na sejah. Mi nismo dobili niti magnetograma... Predsedstvo je kršilo 12. točko lastnega statuta, ki določa, da morajo biti seje javne.« Kaj bi rekli o »pozabljanju«, neizpolnje-vanju pravnih aktov y republiških sindika-tih. Bi prizadevanja raziskovalcev, ki opozarjajo na »ne-brezzakonitost« ozna-čili kot formalizem? Golavšek, yodja uki-njenega centra, sicer sprt z raziskovalci: Ja, zanimivo je nekaj. Če bi pristali na nji-hovo tezo, potem v republiškem sindi-katu ni organa, ki bi bil pristojen, pa naj gre za Predsedstvo, Svet centra ali Pro-jektni svet, ki ga je ta imenoval. Toda oni temu jemljejo legitimiteto. OBTOŽUJEM: VI STE FORMALI-STI! ZAKONOV SE DRŽITE KOT PIJANEC PLOTA! Jež: »Ves čas nam govorijo, da bi tudi razis-kovalci morali poznati Zakon o združenem delu in raziskovati, kako se ta zakon realizira v praksi. Ko pa nastopi vprašanje zakona in zakonitosti, je tisti, ki se sklicuje na Zakon o združenem delu, formalist. Mi smo formalisti zato, ker smo ugoto-vili, da nam niso dali pravic, ki nam po zakonu pripadajo. Proces ukinjanja je že ves čas neza-konit. Center so ukinili na tajni seji - tajnost je značilna za vsa ukinjanja, vmes pa so nastopale neformalne skupine ali klike, kot to imenujemo v sociologiji. Teh klik se nikakor ne da zgrabiti, vedno se izmuznejo.« Iz občinstva je kmalu po tej trditvi priletela ugotovitev, da so tovariši v sin-dikatih naredili ilegalno organizacijo. Sami do-dajmo, da je eno od klik vodil sam predsednik Orožen, imenovala pa se je »Predsednikov kole-gij«.) »Po logiki Marjana Orožna nas je predsed-stvo ustanovilo in nas lahko tudi ukine (kar pa se-veda ni res: te kompetence ima samo Republiški Golavšek: Vprašanje je, kaj pod demokracijo poj-mujemo. Na eni strani vidimo, da so raz-iskovalci dobro informirani, bolj kot dru-gi, hkrati se pritožujejo, češ da so nein-formirani. Gre jim torej za formalno ob-veščenost, ker pismenih aktov še niso dobili, pa saj jih niti sam nisem dobil... Ni-mam sklepov seje predsedstva, prav tako nimam sklepov seje sveta, vendar sem o zadevi informiran vsaj tako dobro kot oni. Šetinc: »Tistim, ki ukinjajo, formalna pot ni po-trebna, saj tega njihova pozicija ne zahteva. So-časno pa pride do obrata: zavzamejo se za sa-moupravno pot, ki bi jo morali uporabiti ukinjeni. Potem to samoupravno pot imenujejo formali-zem. Če hočemo izpeljati zakonito akcijo, mora-mo zbrati goro papirja.« Golavšek: Ja, mislim, če spoštujemo veljavni si-stem, da ta trditev ne more biti točna. Or-gan, ki je ustanovitelj, lahko deluje po metodah, kot so opredeljene, javnosti dela pa ni mogoče pojmovati, tako kakor da bi imel zdaj vsak državljan SFRJ pra-vico slehemi trenutek oditi na ZIS ali Re-publiško skupščino in tam diskutirati in sodelovati pri odločanju o stališčih in sklepih. Mislim.dajetoosnovninespora-zum, zaradi katerega je prihajalo do ne-razumevanja zadev. OBTOŽUJEM: VI STE PREJUDICI-RALI VES PROBLEM! Jež: Očitajo nam, da smo prejudicirali pro-blem, da se nismo držali samoupravne poti in da naši samoupravni organi še niso razpravljali o celi zadevi. Ko pa se držimo samoupravne poti, smo formalisti. Običajni triki tistih, ki imajo moč proti tistim brez moči so znani: skličejo aktiv ZK, na katerem razpravljajo o moralnosti, oporečnosti in nemo-ralnosti. Pri ukinjanju gre za to, da na eni strani legalno ali nelegalno nastopajo tisti s politično močjo, na drugi strani pa tisti, ki posedujejo zelo neaktualno moč: moč znanja. V tem konfliktu je rezultat jasen. Cesar ima vedno prav.« ŠE ENKRAT VAS OBTOŽUJEM! SPLOŠNI DRUŽBENIINTERES JE ČISTO DRUGAČEN OD VAŠIH RAZISKAV! V svojem pismu v sobotnem Delu (p.p. 26) govorite o dolgoročnih interesih de-lavskega razreda, o Zakonu o združe-nem delu kot programu osvoboditve dela in človeka. To naj bi imelo družbeno pri-znano vrednost in orientacijo. Kako bi potemtakem utemeljili svoj stavek iz iste-ga pisma, da »dejstvo pa je, da vse kar ima družbeno priznano vrednost, s tem še nima avtomatične uporabne vrednosti za sindikat«?« TEmfl Studentski časopis stran 7 Golavšek: Tu gre za nekaj dimenzij. Najprej je treba vedeti, da družboslovne znanosti,zaje-majo celoto družbenih odnosov. Če pa gledamo vlogo sindikata, je ta primarno zainteresiran za temeljni produkcijski od-nos \n vse, kar se nanj veže. Torej je lah-ko marsikaj družbeno potrebno, vendar upoštevajoč, da je ekonomika sindikata omejena, ne more biti financirano iz nje-govih sredstev, ker njegov interes ne more biti pokrit z družbenim interesom. Sindikat daje vendar prednost svoji pozi-ciji, in to je normalno! Šušteršič: »Ko se pojavlja dilema družbeni in-teres : znanstveni interes, se zadaj vedno skriva neka poanta. Ne gre za družbeni interes proti znanstvenemu, pač pa za dya konfliktna intere-sa: to sta politični in strokovni interes. Politika se kot predominantni družbeni sistem predstavlja kotdružbeni interes in zato prehajado napetosti med političnim načinom mišljenja in analitičnim načinom mišljenja. Ta konflikt mora odsevati v razhajanjih, posledice pa so različne interpreta-cije raziskovalnih rezultatov, kar v skrajni kon-sekvenci lahko pripelje do 'urejanja' odnosov v raziskovanju, interveniranju y raziskovalno me-todologijo in apeliranja na pričakovane, ugodne rezultate (za politiko, seveda). Kodelja: »T. i. 'splošni družbeni interes' je že rezultat delovanja nekih ideoloških mehaniz-mov. Ti mehanizmi skušajo prikriti, daje 'splošni družbeni interes' v resnici parcialen interes, ki sebe predstavlja kot obči interes. 'Splošni druž-beni interes' se izkazuje kot nekaj, kar je nastalo z abstrahiranjem od parcialnih in posebnih inte-resov-torej kottisto, kar je posameznim intere-som skupno. Če hočemo po tej poti priti do 'splošnegadružbenegainteresa', moramo pred-postavljati, da obstaja neko nevtralno mesto, ki je zunaj interesov. S te točke naj bi ugotavljali, kaj je skupno v posebnih interesih. V te proble-matične metapozicije se umeščajo nosilci par-cialnih interesov kot utelešenci občega interesa in od tu se izreka zoperstavljanje 'splošnega družbenega interesa' raziskovalnemu interesu. S tem je zamaskirana partikularnost 'splošnega interesa'... Postavlja se vprašanje, kdo je tisti, ki predstavlja svoj parcialni interes kot obči.« Cenjeni bralec se bo prav gotovo vprašal, kakšni so mehanizmi plasiranja tega famoznega »splošnega« interesa v znanost. Zgledajo pri-bližnotakole: nakakšni seji sklenejo, daje sploš-ni družbeni interes tak in tak, zato morajo razis-kovalci delati tako in tako. Seveda pa je rok tra-janja takšnega občega interesa na moč kratek, včasih bi še alpsko mleko zdržalo dalj. Raziskovalci trdijo, da je bil dialog s prej-šnjim vodstvom sindikatov veliko boljši. Vaš komentar? Golavšek: Ja. To je stvar ocene. Gre za to, bom re-kel na kratko, da nova idejna skica razis-kave Delavci v ZD SRS vsebuje, čeprav oni to oporekajo, dolgoročen, trajen in celovit interes sfndikata v raziskovalnem delu. MEDKLICI Če ste se prebili do te rubrike, bo bolje, da jo izpustite. V njej so poslušalci javne tribune na Radiu Študent nekontrolirano izjavljali raznoraz-ne svinjarije. Poslušalka št: 1: »Ves čas govorite, da so raz-iskave, narejene na ukinjenih inštitutih, tako radi-kalne, da je potitika inštitute zato ukinila. Mislim, da bi morali vprašanje obrniti in se vprašati, ali ni politika zavila tako v desno, da so raziskave, ki bi v normalno demokratični družbi morale »priti skozi«, postale nezaželene.« Po intervenciji poslušalke je vodje javne tribu-ne izrekel samokritiko. Takoj nato se je oglasil drug občan. Občan št. 2: »Golavšek je že dalj časa pri-pravljal ukinitev centra... Na eni od sej je izjavil: 'Moramo se dogovoriti, kakšne raziskovalne re-zultate potrebujemo, in se nato organizirati, da bomo te rezultate dosegli. Golavšku bi čestital, saj je dosegel, kar je hotel. Organiziral se je tako, da bodo dosegli rezultate, kakršne potrebujejo.« Ali so kakšne možnosti, da se sklepi P RS ZSS razveljavijo. Strokovna društva, ins-titucije, kvalificirani prispevki v medijih, vse to kaže na nepotrebnost »reorgani-zacije«, torej nesmiselnost ukinitve? Golavšek: Ne, dodatni razlog za odločnost, s katero je predsedstvo vztrajalo na že sprejetih stališčih, je enostranskost pisanja v ča-sopisih. Bom rekel... raziskovalci rne ne priznajo več za vodjo. Mnoga vprašanja so ostala odprta, vendar to ni zadostno opravičilo za njihovo destruktivno delo-vanje. V KATEREM GRMU TIČI ZAJEC? Odgovor: zajec ne tiči, pač pa so ga lovci že ustrelili V KATEREM GRMU JE TIČAL ZAJEC? Kaj je tisto, kar najbolj moti politiko na njeni poti v desno? Očitno to, da so si raziskovalci dr-znili drezniti v same predpostavke sistema. Na Pedagoškem inštitutu so se nekaj časa ukvarjali s t. i. »vsestransko razvito osebnostjo«. Takšna osebnost naj bi bila temelj socialistične pedago-gike, izkazalo pa se je, da takšne osebnosti ni. Zdenko Kodelja: »Po mojem mnenju je ko-lokvij o vsestransko razviti osebnosti dvignil pre-cej prahu, ker je očitno dregnil v enega od tabu-jev naše pedagoške vede. Vsestransko razvita osebnost se pojavlja kot temeljna kategorija so-cialistične pedagogike in je prisotna qz. materia-lizirana v nekaterih družbenopolitičnih doku-mentih, šolski zakonodaji, učnih načrtih itd. Zna-čilnost socialističnih dežel je, da se pedagogika ne ukvarja toliko s samim vzgojnim smotrom, kolikorz njegovo konkretizacijo in aplikacijo, to-rej z iskanjem najboljše poti za realizacijo v vzgojni praksi. Razlogi za takšno početje so v tem, da se vzgojni smotri določajo in formulirajo. zunaj pedagoške vede - to je y partijskih in dr-žavnih dokumentih. Taka tradicija je bila očitno s tem kolokvijem prekinjena. Na kolokviju je sode-^ lovala cela vrsta strokovnjakov, ki so sicer izha-^ jali \z različnih teoretskih izhodišč, vendar so se vsi strinjali v oceni, da je koncept vsestransko razvite osebnosti problematičen, če že ne ne-vzdržen. Razprave so pokazale, kako pojem VRO ravno kot neustrezen, votel, tavtološki, op-ravlja zelo pomembno ideološko-legitimacijsko družbeno funj » Vse torej leži na skupinah iniciativnih Ijudi? Ne samo v malih podjetjih. Tudi razvoj velikih podjetij je odvisen od najboljših Ijudi in skupin, ki imajo nekaj v glavi. Te skupine lahko ostanejo v podjetju ali pa se izločijo iz njega in se osamo-svojijo. Tega ne počnejo prvenstveno zaradi za-služka. Nekateri ustanavljajo neprofitne organi-zaGije, saj je osnovni motiv raziskovalno delo in ne denar. Na tak način smo tudi mi izgubili veliko strokovnjakov, ki so sedaj vtujini. Mnogo teh Iju-di ni šlo zaradi zaslužka, pač pa zaradi okolja, ki jim ni nudilo dovolj razvite infrastrukture za njiho-ve kapacitete. Nima posebnega smisla ločevati Uni-verzo od inštitutov in razvojnega dela. Iz-kazalo se je, da iste skupine, ki imajo do-bre osnovne raziskave, razvijejo tudi naj-boljšo aplikacijo. Ali je Univerza sposobna formirati kadre za razvoi? Univerza bi morala predstavljati sku-pek najboljših Ijudi, kar jih premore na-rod. Pa vendar, tako kot je organizirana, organizirana pa je ravno tako kot klepar-ska delavnica ali otroški vrtec, prihaja do tega, da se skupina najsposobnejših Ijudi intenzivno ukvarja z lastnim preživetjem in preživetjem svoje stroke. lih firm, namesto da bi bila močan center razis-kovalnega in izobraževalnega dela. Univerza bi morala predstavljati skupek najbolj sposobnih Ijudi, kar jih narod premore. Pa vendar, tako kot je organizirana, od zunaj seveda, organizirana pa je ravno tako kot kleparska delavnica ali ot-roški vrtec, prihaja do tega, da se skupek na-jsposobnejših Ijudi intenzivno ukvarja z lastnim preživetjem in preživetjem svoje stroke. Katero okolje je bolj primerno za for-miranje kadrov za razvoj/mladih razis-kovalcev univerza, inštituti ali razvojni oddelki v firmah? Verjetno usmeritev v tehnološki raz-voj danes za nas. ne predstavlja dileme. Postavlja pa se vprašanje, od kod vzeti kadre za razvoj? Tu imamo akcijo 2000 novih raziskovalcev, ki rraj bi dala Ijudi, ki vedo, kaj je generacija novega znanja, ne na Univerzo ali inštitute pač pa v in-dustrijo. Seveda pa se je treba zavedati tega, da je ta denar kompletno stran vržen, v kolikor ne sprejmemo spremljevalnih ukrepov. Pri nas, pravijo, _so že itak vsi doktorji ne v industriji, pač pa na inštitutih in Univerzi. Zakaj? Zato, ker jih in-dustrija ne potrebuje, saj ni postavljena v situa-cijo inovacijske nuje za svoj obstanek. V to smer bi morali biti uperjeni ti spremljevalni ukrepi. Je, oziroma bi bila, če bi bila nekoliko druga-če organizirana. Univerza je postala skupek ma- Naše izkušnje na inštitutu kažejo, da nima prevelikega smisla ločevati univerzo od inštitu-tov in razvojnega dela. Izkazalo se je, da te iste skupine, ki imajo dobre osnovne raziskave, raz-vijejo tudi najboljšo aplikacijo. Čeprav ne delajo isti Ijudje obojega! Imamo večje skupine, v kate-rih imamo Ijudi, ki so nekoliko bolj orientirani v osnovno znanje, po drugi strani pa imamo Ijudi, ki so orientirani nekoliko bolj v praktične aplika-cije. Take skupine dajejo od sebe najboljše ap-likacije v smislu razvoja proizvodov. Kaj je alternativa znanstveno tehno-loškemu razvoju? To, da lahko začnemo kar takoj umirati od la-kote. « Andrej Rus M EMPIRIZEM JE MED/V NAMI /t\tcma/ SLAVNOSTNA S^Ai UNIVERZITETNEGA SVETA IN Z NJO DAN UNIVERZE sta bila v Času, neposredno po zaključku 11. kongresa ZKS. Morala bi biti že 18. aprila, vendar kon-gresi zahtevajo svoje. Univerza je počakala db 22. aprila, ko je svečano nadoknadila svoj praznik. S slavnostne seje vam prinašamo re-ferat M. Kučana, na kongresu izvoljenega no-vega top sekretarja partije. Ker ste referat v celoti prebrali že v dnevnem tisku, vam ga tu-kaj prinašamo le v iztrgani obliki, tako da bos-te lahko razbrali poudarke, ki v dosedanjih dis-kurzih o Univerzi razkrivajo nujne pogoje za uresničevanje zastavljenega. Kaj je tisto, kar je zastavljeno, smo izpustili, vključili pa smo tisto, kar temu uresničevanju zastavljenega stoji na poti tako, da je z njim, nezdružljivo. M. Kučan: Aktivni in ustvarjalni prispevek obeh Univerz in drugih znanstvenih institucij pri izvedbi slo-venskega in v pripravah na XIII. kongres ZKJ je vsekakor obetaven in spodbuden znak, da so pristrižene peruti dolgo časa.vzdrževanemu bi-rokratskemu voluntarizmu in primer, ki kaž'e, kaj je treba storiti, da se vsem mogočim krizam ne bi pridružila še križajjameti, njene družbene or-ganizacije in valorizacije. Ni potrebno posebej omenjati, kaj za razvija-nje in uveljavljanje strategije družbenoekonom-skega razvoja Slovenije, za katerega se je na iz-hodiščih programa stabilizacije jasno opredelil tudi 10. kongres ZKS, pred njim pa tudi kongre-sa sindikata in mladine pomeni takšen konser-vativni empirizem. Z njim in z naslonitvijo nanj ni možno najti.stika in se ustvarjalno vključiti v nove tehno^glje, v sodobne informacijske si-sterrie, ni sefnogoče enakopravneje vključevati v mednarodno delitev dela, okrepiti vezijn.ed iri-dustrijo in znanostjo, bistveno spremtsniti po-dedovano, nizko produktivno gospodarsko strukturo, razvijati nove proizvodne programe in panoge ter opuščati stare! Ni mogoče spre-meniti načina in družbenoekonomske vsebine odločanja in financiranja razširjene reprodukci-je s krepitvijo samoupravnega, tržne zakonitosti spoštujočega in iz interesa za povečevanje do-hodka in "odgovornosti za gospodarjenje z družbenimi"sredstvi izhajajočega združevanja dela in sredštev na enotnem jugoslovanskem trgu in še marsičesa drugega ne. In kar je pose-bej pomerhbno - na empirizmu ni možno ures-ničiti temeljnih ciljev plana raziskovalne dejav-nosti do leta 1990, to je povečati družbeno ino-vacijske sposobnosti kot bistvene sestavine ka-kovostnega razpolaganja z družbenimi sredstvi in zagotoviti prestrukturiranje gospodarstva hkrati z družbenimi dejavnostmi, ki vključuje re-vitaliziranje naših proizvodnih zmožnosti s po-udarkom na usposobitvi za prenovo tehnološke strukture in s tem za enakopravnejše mesto v mednarodni delitvi dela. Zato je umestna očena, da je ta empirizem vse prej kot ideološko nevtralen! Postetja temelj, na katerem se razrašča radikalizem vsake vr-ste, ki ne more voditi do naprednih družbenih rešitev. GIBANICA teoretska zakuska 10. stran študentski časopis Alberto Melucci: DESET HIPOTEZ ZA ANALIZO NOVIH GIBANJ (drugi del prevoda) 7. V Italiji smo priče razcepljanju novih raz-rednih gibanj na strukturne nepravilnosti eko-nomskega razvoja, na degradacijo socialnega sisterr.a in na krizo političnega sistema Te splošne hipoteze, ki kronološko pokrivajo zadnje desetletje Italijanske zgodovine, se mor-da zdijo preveč sumarične, da bi popolno zajele val različnih kolektivnih fenomenov vtem obdo-bju. Kot bo razvidno, pa takšne hipoteze ne za-nikajo specifičnih vzrokov, ki so povzročili različ-na gibanja in proteste, s katerimi se je soočala naša država v preteklih desetih letih. Prej bi lah-ko rekli, da ponujajo ključ, s katerim naj bi razlo-žili kaj je skupnega vsem tem razlikam in kaj je trajnsga v teh konjokturnih variacijah. Nove raz-redne zahteve postavljajo novi kolektivni subjek-ti, ki reprezentirajo tiste družbene skupine, ki jih transformacije oblik družbene produkcije in ob-lik dominacije najbolj prizadevajo. To so kolek-tivni akterji v boju proti razvoju, ki implicira vse večjo manipulacijo identitete, družbenih odno-sov, vsakdanjega zasebnega in telesnega življe-nja, kot tudi odnosa do narave. Vendar se ta vprašanja in akterji prepletajo s specifičnimi zna-čilnostmi našega družbenega sistema in z nes-tanovitnostjo našega političnega življenja. Eksplozija 1968 je predstavljala stično točko nastajajočega novega razrednega gibanja in ¦pomembnih procesov institucionalne moderni-zacije. Po desetih letih lahko sodimo o pomenu, in obsegu modernizacije tako, da damo nove di-menzije pričakovanjem, entuzijazmu in mitom, povezanim s to mobilizacijo. Boji, ki so značilni za konec 60-tih in prvo polovico 70-tih let, kljub naraščajoči krizi, delujejo kotfaktorji transforma-cije italijanske družbe. Ti boji funkcionirajo kot edini ali vsaj principialni kanali za izražanje novih zahtev in potreb, z izvajanjem resničnega priti-ska na politični sistem in z zahtevo po omejenih spremembah. Vloga teh bojev je rezultat sub-stancialnega neuspeha politike reforme, temu neuspehu pa je vzrok blokada političnega siste-ma in kriza institucionalnega posredovanja. Po-sledice modemizacije so bile očitno kontradik-torne, kar rezultira iz nujnosti po kontroliranju ek-splozivnega potenciala določenih konfliktov, medtem ko se ni dotaknila pred-obstoječih aktiv-nih vzrokov. To modernizacijo ni izvajala inova-tivna elita, temveč stari vladajoči razred, ki si je za najmanjšo možno ceno prizadeval ostati na oblasti. Vendar pa nas kontradiktorni značaj družbe-ne transformacije ne sme napeljati na to, da bi spregledali dejanske spremembe v italijanski družbi. Četudi ne upoštevamo inovacij v kulturi in navadah, moramo, kljub njegovi krizi, priznati določeno modernizacijo v političnem sistemu, ki se kaže v širjenju reprezentativnih in participa-tornih kanalov. Modernizacija političnega siste-ma je bila izvedena v omejeni in nestabilni formi skozi takšne nove elemente, kot so: Statuto dei Lavoratori, ki je zamenjal tradicionalne odnose avtoritete in zavračanja sindikatov s pogajalskim sistemom industrijskih odnosov; urbana decen-tralizacija je institucionalizirala spontane fortne množične mobilizacije navezujuče na teritorijal-ne probleme; in odposlanski dekreti, ki kodifici-rajo znotraj rigidnih formalnih mehanizmov par-ticipatome organe v šolah. Komunistična stran-ka je prejela najpomembnejše koristi od tega premika v smeri modernizacije v obeh oblikah, tako na volilni ravni kot v obnovi svoje baze in kadrov. Hkrati pa je s tem, ko je postala najbolj kvalificiran in vpliven interpret te modernizacije nasproti tendencam omejevanja njenih inovativ-nih aspektov, PCI utrdila svojo institucionalno vlogo in svojo integracijo v političnem sistemu (v istem smislu, kot so sindikati poskušali postati institucionalni akter modernega sistema indust-rijskih odnosov). Leto 1968 je začelo proces modernizacije Ita-lijanske družbe, ki je, četudi v kontradiktornem smislu, spremenil njeno institucionalno raven. Vendar ta trditev ne pomeni da se strinjam s po-litiko »normalizacije«, ki se izvaja z interpretacijo ciklusa bojev. Teh bojev ne moremo reducirati na začasen in priložnostni izbruh, ali v najbolj-šem primeru na »težave odraščanja«. 1968 oz-načuje tudi prvo pojavljanje novega razrednega gibanja v katerem se modernistične sile zoper-stavljajo rezistenci in arhaizmom tradicionalne Italijanske družbe. Nerazvita vsebina novega gi-banja je enaka tisti, ki karakterizira kolektivne mobilizacije v mnogih razvitih družbah in se, z različnimi poudarki, ponovno javlja v večini so-dobnih mladinskih bojev. Italijanska družba se je v tem obdobju le delno modernizirala na kaoti-čen način, zato, ker so bile te transformacije za-držane znotraj ozkih omejitev in so tako ohranile kompatibilnost z aktivnimi etabliranimi interesi. To pojasnjuje občutljivost na različnih stopnjah doseženega ravnotežja in mnogovrstne učinke krize. Sodobne oblike kolektivne mobilizacije reflektirajo spremenjene strukturne pogoje, ki so mnogo bolj vznemirljivi kot tisti leta 1968. Kriza, ki je zajela bolj razvite kapitalistične dr-žave, je prizadela Italijo z močnimi razdiralnimi učinki. Vpliv krize je bil še okrepljen in pomno-žen s strukturnimi neskladji odvisnega razvoja, ki ustvarja bogato družbo tako, da producira ne-razvitost, degradacija socialnega sistema je tako povlekla na dan njegovo globoko nesklad-je. Ni potrebno znova obujati pojavov, tako moč-no prepletenih z našim vsakdanjim življenjem, kot so: protislovja urbane rasti, ki jo vodi anarhija špekulantskih interesov; brezposenost mladine; razpad javne administracije in njenih elementar-nih mehanizmov, brez katerih ni možno funkcio-niranje sistema (spomnimo se le na absurden in tragičen problem drobne menjave in pomanjka-nje kovancev v obtoku). Tem procesom socialne dezintegracije pa je treba dodati še zaprtost in imobilnost političnega sistema in nesposobnost institucionalnih kanalov reprezentiranja, da bi ustrezno in učinkovito obravnavali vse bolj nujne in razpršene zahteve. Neuspeh reformatorskih politik, neučinkovitost javne intervence in raz-drobljenost zakonodajne dejavnosti, ki jih dikti-rajo klientela in skupine pritiska, so med najbolj vidnimi znaki institucionalne blokade in neade-kvatnega reprezentiranja. To prepletanje konflikta in krize na poseben način označuje nove oblike kolektivne akcije v naši državi. Ob tem, ko podoživlja spremembe razvitega kapitalizma, Italijo bremeni njena ar-haična produkcijska in družbena struktura in nje-na marginaln& pozicija v mednarodni delitvi dela. Ko se sooča z rojstvom novih gibanj, ki so povezana z najbolj razvitimi procesi kapitalizma, se mora spoprijeti tudi z zahtevami, ki izvirajo iz njene specifične krize odvisne družbe. Ta situa-cija pojasnjuje težavnost reprezentiranja in poli-tične mediacije heterogenih zahtev in poudarja fragmentacijo kolektivnega protesta. V pogledu na nova gibanja je zelo težko identificirati nove elemente v njihovi vsebini in njihovih akterjih. 8. Nasilje je rezultat specifične kombinacije konflikta in krize, ki je značilna za nova gibanja v Italiji V specifičnih danih pogojih kolektivna akcija prevzame nasilni karakter. V Italiji so se nova gi-banja osredotočila na politični sistem, ki je po-stal edina tarča kolektivnih zahtev. Kriza in zapr-tost političnega sistema v kombinaciji z relativno dekompozicijo državnega administrativnega aparata delata slednjega nezmožnega za spre-jem novih zahtev in za odpiranje novih kanalov za izražanje novih konfliktov. V pojavljajočih se formah protestata situacija intenzivira osredoto-čanje na.»politiko«. Iz te situacije izvira močno spolitiziran značaj kolektivnih bojev v naši drža-vi, tudi kadar se specifična vsebina novih gibanj ne nanaša na politični sistem ali na državni apa-rat, temveč je naslovljena na obrambo identitete, družbenih odnosov in vsakdanjega življenja, proti njihovi manipulaciji s strani razprostranje-nih aparatov odločanja. Zapiranje političnega sistema sovpada z rastočo disagregacijo vsak-danjega družbenega delovanja, sistema solidar-nosti in elementarnega funkcionalnega ravno-težja, ki ga družba potrebuje. Nasilje je simptom prevlade krize nad konfliktom. Reakcija na pro-cese dekompozicije in institucional.no togost sis-terjia prevladuje nad bojem za afirmacijo različ-nih orientacij kolektivnih sredstev. Obupna izbira terorizma signalizira skrajno mejo dekompozicije gibanja in prevlado njego-vih kriznih elementov. Kot znake kolektivne akci-je, trenutno enotno opredeljene kot reakcija na krizo in njeno institucionalno blokado; nezmož-no proizvesti cilje boja ali mobilizacijo, lahko in-diciramo: (1) iluzorno pričakovanje učinkovitosti tajnega boja, ki je izoliran in brez vsake baze; (2) izbira eksemplame geste; (3) zaupanje v disag-regacijo kot faktor pospeševanja sprememb; (4) prepustnost za infiltracijo in manipulacijo. Ven-dar terorizma v razvitem kapitalizmu ni moč od-praviti z nekaj obrobnimi opombami. Tajne sku-pine, ki izbirajo nasilje kot sredstvo boja, se po-javljajo celo v družbah, kjer je kriza manj evi-dentna kot v Italiji. Uporaba nasilja in »divjega« vedenja niso samo učinki krize in zaprtosti poli-tičnega sistema. V razvitih kapitalističnih druž-bah se postavljajo kolektivne zahteve, ki jih ni mogoče reducirati na politično mediacijo, katere pa sistem kljub temu skuša integrirati in manipu-lirati skozi različne dejavnike ustvarjanja vpliv-nejšega konsenza. Racionalizacija, ki jo vsiljuje-jo veliki aparati, izvaja represivno toleranco in reducira vsako obliko opozicije na marginalno vedenje. »Divja« reakcija, vse do skrajnosti eksemplarne akcije manjšin, postaja vse bolj po-gost način odgovora in kaže v razvitih družbah tendenco povečanja. Nasilje postaja znak nere-duktibilnosti nekaterih družbenih zahtev, terori-zem pa brezupen indikator kritičnih točk konflik-ta. Po mojem mnenju v Italiji prevladujejo ele-menti krize in disagregacije sistema. Zato je iz-bor terorizma toliko bolj brezupno dejanje, kar pa hkrati tudi prispeva k njegovim uničujočim učinkom. Pomembna navzočnost desnega nasilja je, kljub sokrivdi in protekciji ki jo uživa, znova sim-ptom naraščajočih učinkov krize. Nimam name-na analizirati fašistično nasijje, o katerem je bilo pravkartoliko napisanega. Želim samo opozori-ti, da je desno nasilje vedno oblika kontra-mobi-lizacije, ki se jo vodi od zgoraj in manevrira s strani dominantnih interesov, ki se hranijo z ge-neralizacijo krize. Ko so gibanja svoj boj prisilje-na prilagoditi času krize v funkcijo obrambe in reakcije, je postalo nemogoče razlikovati »div-jo« radikalizacijo manjšin, kontra-mobilizacijo desnice in intervenco provokatorjev in infiltrira-nih._ Če tororizem indicira skrajno mejo procesa, potem so nova pojavljajoča se razredna gibanja v Italiji preobremenjena z deviantnostjo in pro-tiustavnimi boji. Z deviantnostjo označujem mar-ginalno, atomizirano reakcijo na dekompozicij-ske prpcese, ki so povezani z ekonomsko krizo in protislovji našega razvoja (mestni geti, brez-poselnost mladih in Jug). Proti-institucionalni boji so viden znak rigidnosti aparatov odločanja in kanalov političnega posredništva ter pred-stavništva. Kolikor bolj so ti kanali zaprti in ne-sposobni postopati glede na zahteve, toliko bolj v kolektivni akciji dominirajo boji proti institucio-nalnemu arhaizmu. Enako velja za otopelost vladnih aparatov in za neučinkovitost organiza-cijskega delovanja. To pojasnjuje težavnost raz-ločevanja novega razrednega gibanja pod težo okoliščin. Proti-institucionalni boji tvegajo, ko igrajo iz-ključno nazaostajanje za nasprotnikom, ne da bi izkoristili svojo novo vsebino in nove vzpodbu-de, ki so proizvod novih okoliščin. V polju psi-hiatrije in zdravstva, na primer, se je dosti nare-dilo za denunciranje nehumanega karakterja psihiatrijskih institucij, neučinkovitosti in razpa-da hospitalne organizacije, odnosa med bolez-nijo in organizacijo dela, odnosa med ekonom-skimi interesi in medicinsko prakso. Rastoča za-vest o teh problemih in pomembne razprave, ki jih je porodila, so igrale temeljno politično vlogo. Vseeno pajetreba razumeti, da je bila kolektivna mobilizacija osrediščena okoli problema zaos-talosti, zaprtosti in neučinkovitosti institucije. Pri-kriti koncepti te mobilizacije, ki zadevajo odnos med norostjo in identiteto, pravico razpolaganja z lastnim telesom nasproti medicinski praksi, ki tretiratelo kot objekt, pomen in instrumenti tera-pije v družbi, ki izraža naraščajočo tendenco »ozdraviti« od vsakršne drugačnosti, so ostali v ozadju. Kaj je norost, kaj je bolezen? Kako naj bodo redefinirane kategorije medicinske in psi-hiatrijske prakse v viziji medicine, ki priznava pravico posameznika do razpolaganja z lastnim telesom in osebno identiteto? To so nekatera za-rholčana vprašanja v procesu mobilizacije okoli problemov zdravstva. Odnos med boleznijo in družbeno strukturo ter represivni karakter tera-pevtskih institucij so nujni elementi rasti zavesti, vendar ne morejo odgovoriti na mnoga temeljna vprašanja. Moderni, reformatorski vladajoči raz-red lahko na institucionalni ravni zelo hitro in spretno privzame mnogo let bojev, tako da jih iz-rabi kot platformo za lastne projekte racionaliza-cije. To pa je razlog, zakaj je zelo pomembno iz-vleči na dan in izpostaviti bolj radikalno, četudi latentno vsebino teh bojev, pa čeprav je ta še vedno prikrita. Treba je iti dlje, kot zgolj razkriti zunanjega nasprotnika (kapital, Krščansko De-mokracijo, institucije, itn.) in napasti kategorije, konceptualni aparat in tehnike, ki podpirajo me-dicinsko in psihiatrijskoprakso. Težava razločevanja novega razrednega gi-banja je še večja zaradi dejstva, da sta novi vla-dajoči razred v nastajanju in hkrati z njim nova razredna opozicija združena v mnogih točkah in ciljih, kot na primer: (1) boj proti rezistenci in ar-haizmu Italijanske družbe; (2) boj proti elitam in najbolj utrjenim institucionalnim interesom; (3) boj proti zapiranju politične sfere in boj proti eko-nomski krizi. Začasna zaveznika v boju proti pre-teklosti in proti krizi se razcepita, brž ko nove konfliktne vsebine postanejo bolj specifične. Znotraj kalne struje militantnega gibanja koek-sistirajo novi nosilci oblasti: radikalne elite v boju za tehnokratsko transformacijo in nove konku- Ljustvo brez oblasti je kakor riba brez bicikla renčne zahteve, ki se borijo proti ekspanziji kon-trole in manipulacije. Kriza zadržuje ti disparatni skupini združeni s tem, da zavira vsakršno raz-bistritev pozicij. Še en element naknadno povečuje komplek-snost prisotnega fenomena. Razvite družbe ka-žejo naraščajočo tendenco k sovpadanju margi-nalnosti in družbenih gibanj, kolikor vse bolj od-daljena in centralizirana oblast teži k temu, da re-ducira vsakršno opozicijo na marginalen feno-men. Potrebno je jasno razlikovati med margi-nalnostjo, ki jo vzpostavlja sistem z namenom eliminirati vsakršno opozicijo in marginalnostjo, ki izhaja iz procesa disagregacije sistema po sebi. Govoriti o marginalnosti v prvem primeru po-meni sprejeti ideološko rabo pojma na način, ki koristi dominantnim interesom: vsaka oblika ko-lektivne akcije, ki ovira od zgoraj usmerjani raz-voj s tem, da dvomi v njegovo logiko, po»stane marginalna. Etiketa marginalnosti je upoirabna za prikrivanje razrednega boja. Takšni spretni, venda.r oblastni operaciji, v kateri intelektualci ig-rajo vse bolj pomembno vlogo, se je treba upre-ti. Nasprotno pa je marginalnost, ki izhaja iz pro-cesa disagregacije, drugačne narave. Bila bi zgolj iluzija misliti in pričakovati, da se lahko pro-test teh marginalcev razvije v kolektivno akcijo, ki bi bila več kot preprost, pogosto nasilen odgo-vor na krizo. V sodobnih razpravah o »vprašanju mladine« sta navzoča oba pomena. Kadarkoli prevladuje interes kontrolirati »gibanje« in ga zajeti v kanale ustrezno regulirane participacije, analiza upo-rablja pojem marginalnosti zato, da zanika pri-sotnost novih form razrednega konflikta in za-molči brezposelnost mladih ter krizo univerze. V ozadju takšne rabe pojma marginalnosti je že vidna senca nove oblasti. Na drugi strani pa je, v obrambo akcij in perspektiv »gibanja«, pojem »marginalnost« preobremenjen s konfliktualnimi pomeni, tako da vsi marginalci postajajo poten-cialni akterji v revolucionarnem konfliktu. V tem je nevarnost, da ne uspemo več razlikovati med procesi in akterji, ki so produkt krize, in tistimi, ki so nosilci novih konfliktov. Njihovi interesi lahko za krajši čas sovpadajo, kar pa ne pomeni, da pomen, vsebina in perspektive protesta ne opre-deljujejo globokega razhajanja. Ravno v takšni funkcionalni rabi marginalnosti je vzrok, zakaj fa-šistične skupine vselej najdejo svojo bazo. Zgoraj opisana kompleksnost nas usmerja nazaj k mnoštvu analitičnih pomenov in smislov novih gibanj. Z nekaterimi primeri bpm skušal podati takšno multiplo interpretacijo. Žensko os-vobodilno gibanje deluje kot modernizatorski faktor v medosebnih odnosih in v odnosih med CIBANICA teoretska zakuska študentski časopis stran 11 LJUDSTVO BREZ OBLASTI JE KAKOR RIBA BREZ BICIKLA čiti kolektivnih zahtev v celoti, zlasti tistih, ki na-padajo logiko razvoja samo, vidike odločanjao razvoju, izrabo virov in odnos do narave. Giba-nje ohranja svojo eksistenco ob in mimopolitič-ne mediacije. Boji za razvezo in abortus postanejo učinko-viti šele, ko so transformirani v institucionalna gi-banja v prid zakonodaje o razvezi in abortusu. Mobilizacija, ki je združevala na osnovi teh tem, je segla dosti globlje od zakonskih rezultatov. Dotika se odnosa moški-ženska, vprašanj teles, vloge medicine, življenja in smrti ter pravice do izbire lastne identitete. Gibanje, ki vsebuje te ko-lektivne zahteve, se obnavljatudi poleg in zunaj okvirov tnobilizacije v prid razveze ali abortusa. Vez med gibanji in partijami tako postaja osrednji vozel za vsak projekt družbene transfor-macije. Predpogoj za resnično socialistično transformacijo družbe je po mojem mnenju v zmožnosti reprezentirati nove razredne sile ob hkratnem prizadevanju zadualizem med oblast-jo in kolektivnimi zahtevami. Kolektivna kontrola razvoja se lahko zagotovi samo tako, da se ohranja odprt prostor, ki ločuje gibanje od apa-ratov odločanja. Drago je bil plačan mit o tran-sparentni drgžbi v zgodovini delavskega gibanja in Levice v celoti. Mrtvi, ki v zgodovini bojev tega stoletja najbolj žgejo, niso oni, ki jih je ubil kapi-talizem, temveč žrtve svojih »kameradov« v ime-nu oblasti, ki se je izdajala za transparenten izraz miroljubne in brezkonfliktne družbe. Ta je mora-la še enkrat postati skupnost- tokrat z odlokom. Oblast ne more biti hkrati administracija druž-be preko posredovanja interesov in konflikt sam. Prostor za izražanje konfliktnih zahtev in za or-ganizacijo nereprezentiranih interesov mora biti zagotovljen kljub konsenzu. Preživetje gibanj in možnost njihove akcije so merilo demokracije, ki zagotavlja kolektivno kontrolo nad razvojem. Levica se je plaho začela konfrontirati v deba-ti o vzhodnoevropskih družbah, ne da bi imela pogum izpeljati analizo do njenih najbolj rigoroz-nih konsekvenc, to je do kritike Leninizma, pa vse do kritike mita o transparentni, brezrazredni družbi in partiji kot njenem interpretu in garantu. S konstantnim premeščanjem referenc je Levica na zahodu ohranila svojo dobro zavest glede možnosti in mddelov socializma, ne da bi se sploh kdaj spopadla s teoretičnimi koreninami problema. Verjetno lahko zadnjo varianto takšne zavesti najdemo v analizi vzhodnih družb kot družb »državnega kapitalizma«, kot da ohranja-nje termina »kapitalizem« dopušča pripisati sov-ražniku, ostankom starega sistema, vse kontra-dikcije teh družb. Nemogoče je odpraviti temelj-ne probleme, ki se skrivajo za to formulo, kot so formiranje novega vladajočega razreda, speci-fične karakteristike produkcijskega modela teh družb in povezanost med razredno dominacijo in institucionalnimi formami. Pred leti je. bila ta ideološka operacija izvedena v odnosu do Sta-linizma, sicer hitro likvidiranega kot devijacija, vendar brez vsake analize, ki bi šla nazaj do nje-govih strukturnih in političnih korenin in tako te-matizirala vez med Stalinizmom in Leninizmom. Danes ni več mogoče sprejeti takšen tip dobre zavesti in analize, ki preskoči pravkar omenjene probleme. Kritika znotraj levice ne more biti več krotka in molčeča. Zastavki v naši državi in y zahodni Ey-ropi zadevajo tip razvoja družbenih odnosov in oblasti, za katero naj bi se borili. Stališča in izbi-re, ki zadevajo odnos do novih gibanj, zato po-stajajo centralnega pomena za celo Levico. 10. Vednost igra temeljno vlogo v procesu transformacije in v razvoju socialnega gibanja Vednost, zlasti sociološka vednost, pridobiva središčni pomen za obravnavani kolektivni feno-men. Tu ne gre za odpiranje dlakocepskih kon-troverz o superiornosti te ali one discipline. Pri-znati je treba potrebo po teoriji socialne akcije, ki lahko razloži transformacijo sistemov in formira-nje kolektivne akcije. Osvobodimo se deciiščine filozofije zgodovine in mislimo socialne sisteme kot produkte kolektivnih akcij. Kritična refleksija razredov in gibanj naj bi predvsem pospešila analizo transformacije produkcijskega modela v razvitih kapitaiističnih družbah, z namenom bo-Ije definirati noviteto zastavka v novih konfliktih. Kar je še pomembneje, potrebujemo večjo ved-nost o možnosti transformacije razrednih odno-sov. Moramo se vprašati, če bi bilo možno misliti znanstveno, ne o mitični brezrazredni družbi, temveč o zavestni intervenciji v mehanizme, ki cepijo in reproducirajo družbene razrede. So-ciologija kolektivnih gibanj ne more prezreti za-hteve po anticipaciji prihodnjih gibanj. Če inte-lektualec ne želi biti prerok bodisi poraza ali in-stitucionalizacije teh gibanj, hitro transformiranih v nove oblike oblasti, potem mora znanstveno postaviti problem spreminjanja razrednih odno-sov, kontrole nad produktivnimi in reproduktivni-mi procesi razredov in akterjev sposobnih te spremembe. Med utopijo o brezrazredni družbi, družbi brez konfliktov, pomirjeni in transparentni (in zategadelj neizogibno totalitami), ter repro-duciranjem razrednih sistemov, je verjetno pro-stor za zastavitev znanstvenega in političnega vprašanja o možnosti družbe, ki aktivno deluje na lastne razredne odnose z namenom zmanj-šati njihove negativne konsekvence in zato kon-trolirati njihovo reprodukcijo. Vednost igra pomembno vlogo, kerse znajde sama v centru novih konfliktov: ko se postavlja problem kontroliranja simbolov, jezika in identi-tete; ko ni več stvar v tem, kako pridobiti privo-litev delovne sile, ampak prej v tem, kako prido-biti konsenz, manipulacija simbolnih sistemov postane pogoj za preživetje sistema. Opozicija zato postaja vse bolj »kulturna«. Je ustvarjanje antagonističnih jezikov in simbolov in temelji na sposobnosti zapopasti ne-manipulirano ved-nost. V preteklosti je bila ideologija pomemben elementv mobilizaciji podrejenih razredov proti vladajoči ideologiji. Podrejena razredna ideolo-gija je bila izraz ločene proletarske kulture in na-čina življenja, vselej v določeni meri antagoni-stična vrednotam, jeziku in simbolom buržoazi-je. V množični družbi, kjer ni več ločenih kultur in načinov življenja, si ideologija prizadeva postati privilegiran posrednik dominantnih interesov. Ne-iluzorna opozicija se lahko oblikuje z izsto-pom iz ideologije, da bi producirala vednost. Ko- lektivna akcija gibanj ne potrebuje ideologije, da bi skoznjo krepila svoja prepričanja. Nasprotno, osvoboditi se mora od ideologije. Zavrniti mora izključitev iz vednosti, kajti ravno skozi to izklju-čitev skušajo nove forme dominacije kontrolirati razredno opozicijo. Potreba po novih formah vednosti izhaja iz kvalitete novih konfliktov, ki vse bolj zadevajo posameznika, njegovo poglobljeno dimenzijo, njegove potrebe in podzavest. Potreba po kon-troli razvoja in tehnični racionalnosti struktur za-hteva rutino in emocionalne poteze. Problemi, ki zadevajo posameznika in podzavest, postanejo kolektivni problemi, ker se nanašajo nazaj na manipulacijo identitete s strani vladajočega raz-reda ali na kulturne forme, s katerimi so definira-nR r>ove potrebe. Ideologija vladajočega razre-da vse manj razlikuje med problemi, jezikom in tehnikami manipulacije. Kolektivni problemi so premeščeni na individualno raven in se rešujejo kot zasebni, preko emocionalnih zadovoljitev, kot tudi preko simbolnih kompenzacij. Vladajoči razred skuša psihologizirati »družbeno« (to psi-hologize and doctor away the »social«) in tako absorbirati ves konfliktualni potencial proble-mov identitete. Nasprotno temu je potrebna »so-cializacija« individua, emocij in družbenih odno-sov. Problemom vsakdanjega življenja je treba dati ustrezen status, ki ga zaslužijo v planirani kapitalistični družbi; ti problemi naj bi postali za-stavek v novih razrednih konfliktih. Tazahteva obvezuje k pomembnemu delu na teoretičnem področju, kottudi k elaboraciji me-tod analize in socialne intervence. V tej smeri kri-tična vadnost postaja bistvena komponenta ne-utopičnega razvoja novih gibanj. Reaien pritisk k iracionalnosti in individualnim izmikanjem pro-blemov ogroža te nove forme protesta. Vladajo-ča ideologija ima velik interes v premeščanju teh protestov na individualno raven, z namenom, da legitimizira represijo. Temu se mora kritična ved-nost odgovorno zoperstaviti tako, da daje globi-no novim zahtevam in širino akcijam, ki jih izra-žajo. Konec Prevod drugega dela Marjan Kokot Prevedeno po: ALBERTO MELUCCI, TEN HYPOTHESES FOR THE ANALYSIS OF NEW MOVEMENTS V D PINTO, (ED.), CONTEMPORARY ITALIAN SO- CIOLOGY, CAMBRIDGE UNIVERSITY PRESS 1981. Hloma nanačtn, ki je kompatibilen z inovativ-ninteresi vladajočega razredanasproti tradi-inalnim skupinam. Vendar se poleg preproste hteve po pravni enakosti žensk ali generične ksualne osvoboditve, gibanje bojuje za zago-fitev pravice individuov do razpolaganja z itno osebno identiteto in odnosi z drugimi. zlična študentska gibanja so hkrati proces for-icije novih radikalnih elit in njihovih intelektual-ikadrov. Gibanja se bojujejo za modemizaci-akademskih institucij, proti arhaizmu in restrik-am; vendar so hkrati tudi izraz novih zahtev adih, ki afirmirajo takšno kulturno držo, ki je združljiva s tehnokratskimi modeli razvoja. lo-religiozna gibanja zagovarjajo represivno Dpijo identitete, vendar delujejo hkrati tudi kot Ddernizacijski faktor v institucijah cerkve. Kot inali prilagajanja in integracije protesta pa se gibajo k zgolj individualnim ali mistično-asket-im zadržanjem. Sodoben pojav avtonomije združuje nove nflikte mladih, izvirajoče iz potrebe po identi- iin izraznosti, procese, ki so odgovor na krizo produktivno družbeno marginalnost velikega iivila mladih, prav tako pa tudi pojav zavrača- ivse večje institucionalizacije sindikatpv in le- ipartij. Jedro nastajajočega socialnega giba- l, izrivanje v marginalnost, ki jo proizvaja si- ¦im ne da bi jo mogel kontroiirati, odcepljanje idamentalističnih sekt militantnih prevarancev vse bolj institucionalizirane levice - to so tri itlične komponente, ki skupaj tvorijo tako ime- ivano »avtonomno« sfero. Univerza, katere i lovanje je y globoki krizi in je hkrati transformi- lav množično univerzo, postaja stično mesto irazličnih realitet. Njeno vedno bolj resno sta- ise združujejo z dramatično situacijo na trgu poslovanja, ki tako krepi ta krizni spoj in ga la še bolj homogenega. Takšen pojav lahko držuje le krizno obdobje. Vsako do zgoraj omenjenih komponent je po- ibno analizirati ločeno, da bi mogli razumeti jno vlogo znotraj kolektivnega procesa in edvideti možne različne izide navidezno ho- ogenega pojava. 9. Nova gibanja ne morejo preživeti brez sredovanja političnih akterjev, vendar jih ne »remo reducirati na njih Sedanja kolektivna gibanja se lahko okrepijo razvijejo samo, če izplavajo iz krize. Kolektiv-akcija gibanj, ki je omejena na nasilje in so-iilno disagregacijo, lahko afirmira svojo lastno ebino samo, če družba najde svoj delovni ek-ibrij in, če politični sistem postane resnično orezentativen in zmožen posredovanja intere-v. Nova razredna gibanja potrebujejo politično jdiacijo in lahko preživijo samo, če so njihove hteve interpretirane in posredovane preko po-čnega sistema. Takšno posredovanje pa kljub emu ne more vključiti vsega bremena teh za-w,izražernh s(kozi) kolektivno akcijo. Boj proti klearnim obratom je učinkovit samo, če je pre-etin interpretiran v političnem sistemu. Vendar odločitve v energetski poliiiki ne morejo vkliu- fcongpe$i, leituice.špont in šah 12. stran študentski časopis BIROKRaCIJA, ORGANIZIRANA KAKOR PARTIJA Tov. Hamdija Pozderac je novoizvoljenim vodstvom v Ljubljani povedal te preproste in v srce segajoče besede: »13. kongres zveze Ko-munistov Jugoslavije bo moral biti kongres, ki bo jasno odgovoril na vprašanje, katere družbene sile, vključene v kontrolo nad procesom družbe-nega kapitala, so onemogočile realizacijo stra-teške linije 10. kongresa in ugotovil, kateri ideo-loški in politični arzenal so te sile uporabljale, da bi zagotovile, perpetuirale in celo razširjale svo-je interese ter stopnjo nadzora nad družbenim kapitalom, nad produktivnimi silami družbe. Pri tem je treba izhajati iz domneve, da je temeljna družbena sila, ki deluje kot povezan in enoten dejavnik v naši družbi in je preprečevala uresni-čevanje linije 10. kongresa - posebno nadzor delavskega razreda nad družbenim kapitalom -prav birokracija in tehnokracija.« Tov. Pozderac torej potrjuje trditev, ki so jo že tolikokrat izrekli najvidnejši predstavniki našega političnega akvarija. Vendar pa nas ne presene-čajo takšne izjave, ki iščejo krivca za neuresni-čevanje gospodarskih in političnih usmeritev v nevidnem in povsod prisotnem sovražniku - bolj nas presenečajo karakteristike, s katerimi dotič-ni tovariši označujejo tega sovražnika. Poglejmo nekaj karakteristik. Kot prvo (1) je družbena sila, vključena v kontrolo družbenega kapitala, dru-gič (2) uporablja ideološki in politični arzenal, tretjič (3) je temeljna sila in hkrati povezan in enoten dejavnik. Za vse, ki so opravili vsaj kratki kurz iz samoupravljanja, sledi sedaj vprašanje -katera sila je torej to? Če še enkrat pregledamo navedene označit-ve, potem lahko brez zadržkov pritrdimo -to je lahko samo prtija sama. Če odmislimo samo ne-gativni prizvok, potem lahko namreč zanesljivo trdimo, da so kvalitete sovražnika na las podob-ne kvalitetam partije. Je torej partija sama sebi sovražnik? Od kod torej ta nenavadna zrcalna podoba? Poglejmo po vrsti: jasno je, da je Zveza komunistov sila, ki je vključena v kontrolo druž-benega kapitala, če ga celo ne upravlja, dalje, prav gotovo uporablja tudi ideološki in politični arzenal, saj je vsaj y teoriji jasno, da je metoda ideološkega in političnega prepričevanja temelj-no sredstvo delovanja članov Zveze. Kot najbolj subjektivna sila bo seveda ustrezala temeljni družbeni sili, da pa se trudi delovati povezano in enotno je seveda izven vsakega dvoma. Tako lahko torej utemeljeno potegnemo sklep, da je sovražnik, ki ga tako vztrajno in pogumno iščejo vrli možje naše politike, pravzaprav organiziran vsaj kot Partija, če celo ne deluje po načelu de-mokratičnega centralizma... To vsekakor ne kaže samo na pomanjkanje domišljije, ki tovari-šem preprečuje, da bi si sovražnika predstavljali drugače, kakor pa lastno, osenčeno in ogledal-no podobo, temveč na še kaj več ... Shizofrenija partije Skozi navedene trditve se nam namreč jasno pokaže nekaj - in to_ je v temelju shizofrena podoba partije same. Čeprav v realnosti odločil-na sila, od katere je pravzaprav odvisna prihod-nost dežele, nikakor noče in ne želi sprejeti od-govornosti za vse do tega trenutka sprejete od-ločitve. Še več. Posamezne »subjektivne teža-ve« samo olepšujejo celoten lik, ki mora ostati kristalnp čist - za resnične in globalne težave je lahko kriv le nekdo - drugi, tisti, ki je izven nje, ki ni partija, a ji je na las podoben. Partija torej svo-jo lastno podobo projicira navzven, sovražnik kot zrcalna podoba pa nam pravzaprav pokaže njeno pravo resničnost- resničnost pa ni v točki, s katere opazuje Partija, ampak je v točki, s ka-tere je opazovana, kjer se izkazuje kpt zasenče-na in negativna slika. S takijno montažo se njena prava podoba prenaša navžven in z nekaj ironije bi lahko celo dejali, da je partija, če smo dosled-ni, sama sebi največji sovražnik ... Postopek takšnega zrcaljenja ja sevedji 'ž'6 star. Najbolj evidentno se pokaže prav v rtecis-tični mitologiji, kjer Žid v imaginarnem predstav-Ijavsetisto, kargospodarjipočnejov resnici. Žid ne izraža samo nezmožnost nacističnega total-nega projekta, temveč predstavlja zrcalno po-dobo gospodarjev. Tudi v terminologiji socializ-ma besede birokracija, tehnokracija in notranji sovražnik predstavlja mitološko vsebino, katere edini namen je ujeti posameznika v svojo struk-turo in tako odvrniti pozornost od resničnega de-javnika družbene manipufacije. Birokracila v imaginarnem opravlja vse funkcije, kot jih v lifeal-nem opravija Partija. Podobnost Označitev, ;kot jih za sovražnika uporabljajo tovariši in med res-ničnim deloyanjem Zveze komunistov torej niso zgolj naključne, ampak označujejo neko global-no logiko. Premik realriega v imaginarno pa se-veda pomeni tudi to, da je vsako iskanje sovraž-nika, ki je že v začetku samo prosojno in zrcalje-nje lastnega jaza, že takoj obsojeno na propad - svojega končnega cilja namreč nikoli ne more doseči, saj bi se partija v tem primeru morala otresti zrcalne prevare, se prebuditi v realnost-to pa bi pomenilo priznati nezmožnost Partijske-ga Projekta. Priznati podobo sovražnikakot svo-jo lastno, je za partijo edina možnost, dosečj realnost, hkrati pa tudi to, kar bi jc ukinilo kot ob-last. Ostaja pa seveda še druga pot. To je pot os-tajanja v razcepu, v shizofrenf poziciji dvojnegs - lastne oblasti in sovraštva, usmerjenega na-vzven. In ker je očitno, da se tudi letos na partij-skem kongresu ne bo spremenilo karkoli odlo-čilnega, potem lahko brez dvoma prerokujemo tudi to, da bo kongres tudi tokrat odtaval mimo in prav gotovo »ne bo ugotovil, katere sile so onemogočile uresničitev 10. kongresa« - pa če-prav bo tam na stotine prijaznih in ploskajočih primemih odgovorov ... Igor Mekina rdeče številke Med 9. in 10. kongresom se je število članov ZK zmanjšalo za 0,8%. Komunistov je zdaj 124.167, to pa je 1039 manj kot na dan začetka prejšnjega kongresa. Iz ZKS je bilo izključenih 1849 Ijudi, črtanih je bilo 4291 članov, 4267 pa jih je izstopilo. V ZK so sprejeli 9125 novih članov. Odstotek gospodinj komunistk se je med kongresom zmanjšal za 20 %. Odstotek dijakov komunistov se je v istem obdobju zmanjšal za 60%, odstotek študentov komunistov pa je manjši za 6 %. Kmetov je manj za 17 %, zdrav-nikov za 1 odstotek, delavcev za 6 %. Zato pa je v ZK za 433 % več nezaposlenih, za 35 % več funkcionarjev, za 55% več obrtnikov, za 17% več ekonomistov in pravnikov, za 20 % več znanstvenikov itd. Leta 1982 so v ZK sprejeli 103 študente, leta 1985 pa le še 27 študentov. Leta 1982 so v par-tijo sprejeli 3389 članov, leta 1985 pa le še 1381 članov. Leta 1982 je iz partije izstopilo 170 mla-dincev, leta 1985 pa 277 mladincev. Leta 1982 je iz ZK izstopilo 771 članov, lani pa 1598. Kya hudiča se torej dogaja? Gospodinje, štu-dentje, dijaki in delavci nočejo več v partijo. Na vsak način pa hočejo v partijo brezposelni, vodil-ni delavci, obrtniki in znanstveniki. V partiji je vedno manj tistih, na katere se sklicujejo vsi do-kumenti: delavcev. ZK torej spet govori pred-vsem v imenu delavcev oziroma tistega, kar naj bi bil njihov »objektivni« interes. Partija pa se je distancirala od »subjektivnega« interesa delav-stva - torej tistega dela interesov, ki se artikulira s stavkami. popis kongresne torbice Vsak delegat na kongresu ZKS je dobil lično rjavo torbo. Prav gotovo vas na moč zanima, kaj je bilo v tcrbi. Ne boste verjeli, sami papirji. De-legati so lahko našli 12 strani debel zvezek, v ka-terem so bila napisana imena kandidatov za CK ZKS. Druga zadevščina je bil 80 strani debel zve-zek z naslovom Poročilo CK ZKS o delovanju ZKS med 9. in 10. kongresom ZKS. Tretja stvar je poročilo o delu statutarne ko-misije, zvezek pa je imel 36 strani. Četrta stvar: 32 strani debel zvezek z naslo-vom Od kongresa do kongresa. Peta stvar: 36 strani debel zvezek s številnimi - statistično poročilo. Šesta zadevščina: 56 strani debel zvezek s predlogom resolucije za 10. kongres. Sedmi zvezek: je bil debel 32 strani, imenoval pa se je Spremembe in dopolnitve statuta ZKS. Osmi kos papirja: osem strani debela priloga poročila CK ZKS o delovanju ZKS Deveti kos: načrt Ljubljane, načrt Cankarjeve-ga doma in krajši telefonski imenik. Z rdečimi čr-kami je bila napisana telefonska številka reševal-ne postaje (vse druge številke pa v modri barvi). Deseti kos: šest členov predloga volilnega poslovnika. Enajsti komad: sporočilo, da se bo kongres začel. Dvanajsti kos: dva člena poslovnika o delu 10. kongresa. Trinajsti kos: kuverta, na kateri je bilo napisa-no besedilo Internacionale, v kuverti pa je bilo vabjlo na kongres in značka. Če seštejemo vse strani papirnate solate, ugotovimo, da jih je natanko 301. A. ck zk top pops 83 (lestvicp lahko poslušate vsak dan na valovih Radia Študent) Tik pred zaključkom redakcije nam je raču-nalniški center agencije RŠ posredoval eksklu-zivno lestvico CK ZKS. Tako drugi v evropi ob-javljamo, katero mesto je zasedel kateri od čla-nov novega CK-ja glede na število dobljenih gla-sov. Ker je lestvica na moč dolga (83 mest), bomo naredili manjšo selekcijo. Kaj bi se šele zgodilo, če bi bile volitve v Cf1 neposredne. Odpovedala je namreč vez me^!i !S::> . M Kongtfesnaizkbšnjanam tako omogoči no^ branje trditve Hamdije Pozderca, ki jo >e izreki v okviru predkongresnih priprav. Član predsad stva CK ZKJ je namreč zatrdil: ¦ . V nekaj desetletjih smo naredilii to, za kan razvite evropske države potrebovaie 150 letM Če smo v sobotnem Delu to trditev še laM brali kot neokusni politični sofizem, se nam s« daj razkrije v svoji p-efinjeni in do podrobnosj razdelani računski tehniki. Hamdija Pozderacj? namreč »številne probleme, ki jih innamo (inflacit ja, zaostajanje gospodarske rasti, sociatno ri slojevanje)« odtehtal s stanovanjsiko gradnjo družbenim standardom, kjer naj bi bili v vrhu Vendar je ta primerjava zelo nespretna, saj sq primerjana objekta z istega nivoja. Tehtanje kor^ gresa: imamo celo vrsto težav, vendar in .ti2 tudi 10 najnaprednejših kongresov z najn nejšimi resoiucijami, sklepi in usimeritvc...,. najsposobnejše Ijudi na najnaprednejših jjp žajih; vse to še kako odtehta tistih nekaj kont genc. Radio ŠtudB A ¦RAFFITI: REŠPRICAJMO SIVE STENE študentski časopis stran 13 iton je najbrž ena najgrših stvari na svetu. e barve, praviloma brez vonja in okusa, samo pa si ga lahko, če imamo pri roki ce-t,pesek, vodo, lopato in - po možnosti - šaj-Ker je beton grda stvar, ga seveda n_e bomo ili. Beton moramo prebarvati, prešpricati, sati in prerisati. Betona ne moremo uničiti, ppa ga polepšamo. jred kakšnimi osmimi leti je nehvaležno vlo-fbanističnega kozmetika prevzela nase prva pracija Ijubljanskih pankerjev. Zaklani, pe-lati in mrtvi zidovi so oživeli. Pankerji so do-da v Ijubljanskih betonskih kokošnjakih ijo mehanične živali, pač pa Ijudje. tavkar smo rekli, da je vloga urbanističnega fietika nehvaležna. Bolj ko so se pankerji tru-iživeti mrtve stene, bolj so zaljubljenci v be-uničevali njihovo delo. Leta 1981 je članom itva Ijubiteijev betona prekipelo (mimogre-Djihova »lozinka« je BETON MACHT FREl). Inski manjaki so udarili najprej v Nedeljskem miku: »SPOČETKA SO BILI TO NEKAKŠNI EDNI PROTESTI PROTI DISCO GLASBI. SO NEKAKŠNI ZNAKI PRIPADNOSTI NE-ERIM ANSAMBLOM! POJAVLJALE SO SE IIVELIKE ČRKE A V KROGU! LE REDKI SO IELI, KAJ POMENIJO. ANARCHY. ANARHI-,. POTEM SO SE OB TEH ČRKAH ZAČELE IAVLJATI MRTVAŠKE GLAVE, KLJUKASTI l\...« Urbanistični kozmetiki so leta 1981 iveli enega najhujših pogromov v zgodovini iljane (zgodovinarji vedo povedati, da se je ednjeveškim Židom godilo nekoliko slabše). 'red pogromom sq Lublanski psi v pesmici mjutro, mati zapeli: »A je res kar pray'jo ča-isi, da mladina več ne piše parol po zidovih? osame laži.« Otroci socializma pa so že pre-ali: »Zdej je Lublana dolgočasna, noben več liše po stenah...« V parih mesecih so se iri torej popolnoma spremenile. Do zdaj so lovi anarhistov zbledeli, križe so komunalci ali sproti, mrtvaške glave pa so se sesule v Morda ni naključje, da je ravno Leninov park najbolj realnosocialistično poslikano okolje y Ljubljani. Stene krasijo risbe pionirjev, na slikari-jah pa lahko prepoznamo partijske, državne in republiške zastave, pionirčke in rožice, toda tudi ogromen tank. Stene so torej lahko medij politi-ke, pa tudi vojske. Tank na steni lahko pomeni militarizacijo zidov. Idilo y Leninovem parku pa je nekoliko zmotila skupinica hardcorovcev (vsaj lani). Le-ti se nikakor niso strinjali s slikarijami Ijubljanskih pionirčkov. Graffiti in kapitalizem Če v realnem socializmu po stenah pišejo tis-ti, ki pišejo in govorijo tudi drugod, tega ne mo-remo trditi za zahodne države. Zidove dobijo v dar tisti, ki drugje pač ne morejo pisati ali govoriti in ki so potisnjeni ob rob. V nekaterih mestih so graffiti dobili celo domovinsko pravico, drugod pa se piscem napisov godi precej slabše. Župa-nja San Francisca Dianne Feinstein je pred krat-kim napovedala križarsko vojno proti napisom. Čistilna akcija se je pravkar začela, zgledala pa naj bi takole: Občani naj bi stražili podhpde in fo-tografirali vandale, ki pišejo po steni. Če bi bila fotka uporabna, bi samozvani stražar od policije dobil 500 dolarjev. Policaji bi potem storilca uje-li, ga spravili k pameti - sploh izobčili vandale, ki kvarijo videz mesta. Strah županje pred grafiti najbrž ni za lase privlečen. San Francisco nam-reč slovi kot eden najmočnejših subkulturnih centrov sveta. Silam reda z županjo na čelu se najbrž zdi, da je koncentracija homoseksualcev, pankerjev, rokerjev in drugih sumljivih tipov pre-velika in da je zato treba zalego izkoreniniti. San Francisco je mesto, v katerem je panker skoraj postal župan. Jello Biafra (pevec Mrtvih Ken-nedyjev), nesojeni župan San Francisca, prav gotovo ne bi imel nič proti popisanim stenam. Zal je izgubil. Boj za kontrolo zidov je potemta-kem le en vidik širšega boja za kontrolo kulturne-ga vzorca. Zidovi so lahko torej tudi medij druž-benega konflikta. affiti in realni socializem Napisi na stenah so v realnem socializmu re-mo redki. Bolj ko je socializem realen, manj apisov. Budimpešta(najmanj realno obstoje-socialistično mesto) je za socialističnega ar-iloga, ki gazanimajo graffiti, precej zanimiva. patam lahko najde kakšen obkrožen A, napis ida ipd. V Vzhodnem Berlinu lahko arheolog se dovolj potrudi) najde napis ALLES ROT, LES TOT: Vse je rdeče, vse je mrtvo. Sociali-ni pankerji iz Vzhodnega Berlina pa močno istajajo za zahodnoberlinskimi pisci parol. ti so najbrž svetovni rekorderji, berlinski zid ješportni objekt, na katerem so postavili sve-ni rekord. Pisanje po stenah je v realno obstoječem so-lizmu eksces in ne kozmetična, družbeno pri-madejavnost. Realni socialisti se pač bolj tru-),da bi povečali produkcijo jekla, estetske di-nzije betona pa jih ne zanimajo. Stene ima v lupu tisti, ki ima v zakupu vse druge stvari: to-Ijudstvo, napredni del Ijudstva, njegova intgarda, partija, Ml. Političnopropagandni delek Ijudstva krasi stene z napisi TITO-PAR-A-ZKJ, RADNIČKA KLASA GRADI SOCIALI-M ali pa GRADIMO SOCIALIZAM, OSTVARI-)AMANDMANE. Pred leti so med kampanjo za izglasovanje noprispevka komunalci prebarvali ogromne idrature zidov z napisi GLASUJMO ZA ali pa SMO, VAŠI SMO. Zidovi so v realnem socia-nu torej medij politične propagande. Med Jnjo kampanjo za izglasovanje samoprispev-so tovarišice učiteljice pionirčkom razdelile de, ti pa so potem risali po stenah, pločnikih, rajah in plankah. Morda vas je razjezilo, da sem Jugoslavijo fstil med realno-socialistične države, ko pa je idar znano, da je pri nas samoupravljanje. (ne so namreč neizprosen indikator politične sditve in povedo več kot dveletni program za enje STM-ja na srednjih šolah. Potolažim pa slahko stem, da pri nas vse stene le niso tako Mno socialistične, kotkažejo nekateri primeri. IZazdaj pa ostanimo še v Ljubljani, točneje, v hinovem parku. Graffiti in samoupravni socializem Napisi na stenah so pri nas vsaj nezaželeni, če že ne prepovedani. Rok trajanja graffitov je relativno kratek, odvisno pač od vsebine. Tanka sredi Leninovega parka najbrž ne bodo nikdar zbrisali. Napis DpL Z RDECO BURŽOAZIJO pa ima dosti krajšo življenjsko dobo (če ne verjame-te, se prepričajte sami). Ko so pred petimi ieti pankerji zasedli Plečnikov trg in svojo bazo po-imenovali JOHNNY ROTTEN SQUARE, so mora-li ves čas obnavljati napis. Napis na fasadi bifeja Medex so prebarvali kar precejkrat, pankerska sekcija Zavoda za spomeniško varstvo pa je na-pis nekajkrat vrnila na staro mesto. Pankerji so končno le popustili in zamenjali bazo (pametnej-ši odneha). Edini dokument, ki pove, da so na Plečnikovem trgu nekoč dompvali pankerji, je napis (že zbledel) PREVEČ PROBLEMOV MATE, KER SMO TU! Uprava in uslužbenci Me-dexa so »pankersko vprašanje« reševali ob iz-datni pomoči policije. Mularijo so zapirali, zasli-ševali in pretepali. Pri tem so si pomagali (poli-caji, ne pankerji) z detektorjem laži, karatejem in grožnjami. Med zasliševanji z detektorjem laži so policaji odkrili tudi stare grehe: našli so avtor-ja napisa POLICIJA JE GNOJ. Zaradi žaljenja javne morale je moral pisec plačati 100 jurjev (pred petimi leti je bilo to kar precej). Življenjska doba takšnega napisa je zelo kratka. Napis SAMO-U-NIČ-ENJE je zdržal kakšnih 14 dni, graffit VSE ZA VERO, DOM, CESARJA, VSE ZA KOMUNIZEM, DRŽAVO, PARTIJO je zdržal približno toliko časa, kolikor bi zdržalo alpsko mleko, podoben rok trajanja pa je imel tudi napis I LOVE JARUZELSKY. Toda zelo do-Igo se je ohranil napis POLICAJ, LJUBIM TE V RIT (najbrž je napis živel dalj časa zato, ker ga je nekdo razumel preveč dobesedno). Na rok trajanja, razen vsebine graffita, vpliva tudi število dušebrižnikov y delu mesta, kjer se napis pojavi. Graffiti sredi Študentskega naselja bodo živeli bistveno dalj kot graffiti na pročelju Cankarjevega doma, Ljubljanske banke ali Skupščine. Raj za pisce graffitov je bil stari disko Študent, pa tudi stari K 4. Vrata na Kersnikovi še vedno krasi napis: BLAGOR ONOME, KO MLAD POLUDI. CELI MU ŽIVOT PROOE VESELIJE. Na življenjsko dobo napisa pa vpliva tudi sama bar-va, zato bodite pri izbiri le-te previdni in ne pre-več varčni. Ce bi altamirski slikarji škrtarili in zmešali slabo barvo, od njihovih risbic ne bi ostalo nič. Zanimiva je tudi usoda graffita OVOJ ZEMLJI JE POTREBNA MLADOSJ (napis se je znašel na beograjskih zidovih). Dušebrižniki so parolo ta-koj povezali z volitvami - napis se je na stenah pojavil sredi zime. Ta parola naj bi nosila sovraž-no vsebino, čeprav so pred volitvami vsi poprek tulili, kako moramo dati priložnost mladim. »Za-upajmo mladim!« je bila skorajda uradna pred-volilna parola. Očitno pa je, da slednje parole ne bi smeli vzeti preveč resno. To kaže usoda pisca graffita »Tej deželi je potrebna mladost«. Policija je pisca namreč našla, sodišče pa obsodilo. Žal časopisi niso nič napisali, kakšna kazen ga je doletela. Reakcija sil reda pa je tipična paranoid-ha reakcija. Dušebrižniki so napisu pripisali kar precejšnjo težo. Napisi na stenah so le izziv sim-bolnemu redu, nikakor pa ne rušenje države. Morda so bili dušebrižniki besni zato, ker so bile stene do zdaj njihov fevd in ker mislijo, da mora tako tudi ostati. Zadovoljni pa bi bili, če bi na vsa-kih nekaj metrov napisali TITO-PARTIJA in nari-sali sem in tja kakšen tank. Graffiti in 10. kongres ZKS Za zdaj še ne moremo trditi, da je partijski kongres prinesel kakšno koristno stvar. O tem bo sodila zgodovina. Nekaj pa je gotovo. Po-vzročil je pravo katastrofo na zidovih. Aranžer-ska kongresna sekcija je prebelila vse podhode v Tivoliju. Največja škoda je bila storjena v pod-hodu pri Moderni galeriji. Podhod so pisci in sli-karji poimenovali GALERIJA TRZAJOČI KLOV-Nl. Šlo je za eno najbolj vitalnih umetnostnih raz-stavišč, zdaj pa so ostali mrtvi zidovi. Jugo-vzhodni in severovzhodni del razstavišča so po-krivali zmaličeni obrazi, grozljive, trzajoče po-dobe, dokumenti odtujenosti in betonske groze. Od vsega tega je ostal le beton. Na zahodni stra-ni podhoda je bil, na primer, narisan zmaličen možic^ zraven pa letnica 6.8. 1945-6.8. 1985 HIROSIMA. Morda so v aranžerski kongresni sekciji menili, da se ne spodobi, da bi delegati iz Prekmurja, Gprnjesavske doline, Bele krajine ali Goriških brd šli na sprehod v Tivoli, pa ti tam na-leteli na neko čisto drugačno atmosfero. Morda so se bali, da bi se komu naježili lasje. Morda so mislili, da je bolje tako: naj se delegati vrnejo do- SOD&IMA PeskMS* mov in povedo, kako lep je Cankarjev dom, kako lepe so zelenice v Tivoliju, kako lepo so poslika-ne stene v Leninovem parku... Aranžerska kon-gresna sekcija je morda delegate prepričala, da je Ljubljana res bela. V resnici pa so uničili ene-ga redkih znakov življenja. Navodilo za akcijo in poziv Ni mi vseeno, kakšna je Ljubljana. Če tudi vam ni vseeno, vzemite v roke čopič, konzervo z barvo ali razpršilko! Obnovimo kulturno dedi-ščino. Ko barvate, naj vas bo več. Barva naj le eden, ostali pa naj stražijo. Po akciji se ne hvalite preveč, saj lahko za vaš podvig izve kdo, ki mu graffiti niso všeč. MORILCEM KULTURE dokaži-mo, da se kulture ne da uničiti. Ne pustite, da bi stene ostale sive in dolgočasne. Pljunite v roke. Bodite kar najbolj originalni. Do naslednjega kongresa je še 4 leta časa in, če bog da, bodo stene do takrat na voljo vsem, ki drugje ne pride-jo do besede. Ali Žerdir; Univerzalni razpršilec iz domače delavnice za na.jbol.1 zahtevne graffitar.ifT vzemi staro razpršilko(spray dozo; in zvrtaj vanjo dve luknji - eno nasproti drugi,(Prej poskrbi,da je doza popolnoma prazna!) V manjšo luknjo vteknes navaden kolesarski ventilček (najboljši so italjanski) na katerega si poprej nataknil gumijasto podložko.Ventilček spraviš v dozo skozi večjo luknjo in ge priviješ 8 protimatico, Sedaj vzameš veliko metico (najbolje če je iz meddnine) in jo prilotaš na ohišje razpršilke kot kaže slika 1. Naš razpršilec je končan. 'kozi luknjo niatice naliješ v dozo razredčeno (!) barvo, dobro privijea vijak,vzameš navadno kolesarsko tlačilko in kakih tridesetkrat "pumpneš" v dozo.Razpršilec je pripravljen in lahko pri-čneš z ustvarjalnira delom. Ce si zaželiš drugačnih barv, odvijes vijak, opereš dozo z razredčilom in ponoviš zgoraj omenjeni postopek. Veliko zabave! e - lot muziKR 14. stran študentski časopis Sporočilo javnosti št. 2 DRUGA GODBA '86 BO!!! Pred časom smovas.s prvim špdročilbm jav-nosti obvestili, kje in kdaj bo »Druga godba '86«, prireditev, ki je doživela svoje rojstvo v letu 1985. Druga »Druga godba« ohranja vse programske značilnosti, ki jih je predstavila lanskoletna prire-ditev - želimo si, da jih bo uspela predstaviti na še bolj atraktiven in prepričljiv način. Druga godba '86 torej bo!!! Časi takšnim priredjtvam niso naklonjeni -srečne okoliščine spremljajo prireditev »Druga godba '86«. Ob velikih naporih, ki so jih vložili predlagatelji proprama v izbiro izvajalcev, seve-da ni šlo brez težav. Posledica tega je, da vas o programu »Druge godbe '86« obveščamo po-zneje, kot smo nameravali. Zato pa vam danes prilagamo k programu prireditve tudi nekaj infor-macij o posameznih izvajalcih in skupinah. Za vsa dodatna pojasnila, informacije ali vprašanja, kakor tudi propagandni material in fotografije, smo vam na voljo na spodnjem naslovu. Posebej pa vas moramo opozoriti na datum pričetka »Druge godbe '86«. Zaradi težav pri usklajevanju razpoložljivih terminov skupin Butt-hole Surfers, ki je v tem času na evropski turneji, in Acezantez, smo bili prisiljeni predvideni otvo-ritveni program prestaviti na dan pozneje. Vendar se »Druga godba '86« vseeno priče-nja 24. maja '86 in zaključuje 31. maja '86. Ves čas bo potekala v Križankah v Ljubljani - na raz-ličnih, vendar vedno idealnih prizoriščih tega Plečnikovega arhitektonskega bisera. »Druga godba '86« bo zapolnila Poletno gledališče, Preddverje Križank, Viteško dvorano in Peklen-sko dvorišče. Zaradi omenjenega zapletenega usklajeva-nja terminov pa bo imela »Druga godba '86« kar tri začetke. Uradna otvoritev prireditve bo 25. maja '86 od 18.30 dalje, uvedla jo bo Baltinška banda, sledi-la pa bo svečana podelitev priznanj Zlata ptica, ki jih podeljuje RK ZSMS najvidnejšim mladim ustvarjalcem na področjih: likovna umetnost, oblikovanje, gledališče, film, ples, arhitektura, li-teratura, glasba... P.S.: Vse informacije dobite na naslovu Cen-ter interesnih dejavnosti mladih Ljubljane, Ker-snikova 4, 61000 Ljubljana, Jugoslavija, ali na tel.: 061/329 850. Otvoritev programa »Druge godbe '86« bo že dan prej - 24. maja '86, ko bo ob 20.30 nastopila zagrebška skupina nove glasbe Acezantez pod vodstvom skladatelja Dubravka Detonija s svo-jim obsežnim programom »Glazgov«, sledil pa bo solistični recital skladatelja in basista Petra Kovvalda iz ZRN. »Druga godba '86« pa se dejansko začenja že 23. maja '86 popoldan, ko se bo v Centru in-teresnih dejavnosti mladih Ljubljane, Kersnikova 4, pričela letošnja tradicionalna glasbena delav-nica (»Workshop«) v organizaciji Glasbene mla-dine Slovenije in CIDM: Glasbeno delavnico bo vodil Peter Kovvald, eden najvidnejših predstav-nikov evropske sodobne improvizirane godbe, tako bo tudi njena glasbena orientacija letos ne-koliko drugačna - trajala bo od petka, 23. maja '86 do torka, 27. maja '86 s po dvema vajama dnevno. Prijavnice za »workshop« bodo izšle v majski številki Revije GM ter v majskih številkah Mladine, skupaj s propozicijami in navodili po-tencialnim udeležencem, ki pa se lahko prijavijo tudi brez njih na naslova GMS ali CIDM, Kersni-kova4, Ljubljana. Pristopninaznašatokrat 2.500 din. Zaželeni so glasbeniki vseh glasbenih usmeritev in različnega glasbenega znanja. V to-rek, 27. maja '86, bo orkester, sestavljen iz glas-benikov, ki bodo sodelovali v »workshopu«, na-stopil pod vodstvom Petra Kovvalda in ob sode-lovanju njegovega pomočnika Ladota Jakše, na koncertu v Poletnem gledališču Križank. Da bi se lažje znašli predvsem med manjšimi, a prav tako atraktivnimi enotami, vas posebej opozarjamo na naslednje: Osrednji program »Druge godbe '86« se pra-viloma pričenja ob 20.30 ne glede na prizorišče. Izjema je samo alter-rockovski program v petek, 30. maja '86 - zaradi števila nastopajočih. Program vsebuje dva posebna »Polnočna koncerta« - solistična performancea. Pričetek obeh je ob 23. uri v Viteški dvorani, trajala pa bosta predvidoma 60 minut. Namenjena sta glasbenim sladokuscem in tistim, ki jim en sam koncert na večer ni dovolj. Predstavila se bosta Peter Kowald (sobota, 24. maj '86) in Anne Gillis (torek, 27. maj '86). Posebno programsko obogatitev »Druge godbe '86« predstavlja koncert indijske klasične glasbe. Posvečamo mu posebno pozornost, zato smo ga predvideli kot celovečeren koncert v sredo, 28. maja '86 v Viteški dvorani - ko ni predvidenih nobenih drugih prireditev »Druge godbe '86«. Nastopil bo trio bengalskega moj-stra sitarja prof. Subrotoja Roya Chowdhurryja. Ena od novosti »Druge godbe '86« je poseb-na animacijska matineja za otroke (in njihove starše oz. spremljevalce, ki jih bodo pripeljali). Znani slovenski sodobni skladatelj in animator Janko Jezovšek, ki že vrsto let živi v ZRN in de-luje po vsej Evropi, jo bo pripravil v nedeljo, 25. maja '86 ob 11. uri v Preddverju Križank (lepo vreme) ali v Viteški dvorani (grdo vreme). Gre za sodelovanje otrok (in njihovih staršev) s sklada-teljem v zanimivem in ustvarjalno vzpodbudnem glasbenem projektu, pri katerem se bodo udele-ženci zabavali, učili in bogatili. Udeležba v glas-beno animacijski matineji Janka Jezovška je brezplačna. Posebej opozarjamo na predstavnike izbora glasb za magnetofonske trakove na Peklen-skem dvorišču Križank. Program bo predstav-Ijen v torek, 27. maja '86, petek, 30. maja '86 in soboto, 31. maja '86. Vstopnine ni, posebej pri-poročamo, saj pričakujemo sodelovanje vidnih slovenskih ustvarjalcev s tega področja. RK ZSMS in revija Mladina pripravljata v okvi-ru prireditve »Druga godba '86« razstavo/pred-stavitev del dobitnikov priznanj Zlata ptica '86. Razstava/predstavitev bo v Galeriji ŠKUC, Stari trg, njena otvoritev pa bo v ponedeljek, 26. maja '86 in bo odprta ves čas trajanja prireditve »Dru-ga godba '86«. Dodatni programi »Druge godbe '86«: Ves čas poteka programa »Druga godba '86« v Preddverju ali v Poletnem gledališču Križank bo v Preddverju Križank potekal poseben video program, ki se bo pričenjal uro pred uradnim pri-četkom programa. Peklenskem dvorišču Križank, koncertna pro-mocija s sodelovanjem Dennisa Gonzaleza pa 16. junija "86 v Srednji dvorani Cankarjevega doma. Promocije pa pripravlja tudi Založba FV pri ŠKUC-Forumu. Promovirane bodo kasete skupi-ne Gasfarbajfrs in ustvarjalca Kellerja (njegova druga samostojna kaseta!). Na »Drugi godbi '86« bo skupino Gasfar-bajfrs predstavljala ena njenih števjlnih frakcij Demolition Group. Nastopila bo y okviru alter-rockpvskega večera v petek, 30. maja '86 ob 20. uri. Čeprav je prpgram tega večera že komple-ten, pa ni izključeno, da se ne bo še okrepil. Obstaja realna možnost, da se v Ljubljani na ta večer znajde še newyorška alter-rockovska sku-pina Kixx, ki jo vodi bobnar Jim Meneses, član David Moss Dense Group in skupin Freda Fritha. Iz kroga newyorške alter-rock scene in vpli-vov Freda Fritha pa prihaja tudi skupina Orthoto-nics, ki nastopa isti večer. Frith je celo producent njihove pravkar v New Yorku izdane velike plo-šče »Luminous Bipeds«. To pa še vedno ne pomeni, da smo spisek spremljevalnih atrakcij ob »Drugi godbi '86« že ŠTUDENTSKI ROCK AND ROLL MITING se ima dogoditi 22. maja v Študentskem naselju Rožna dolina . NAČRT DELA: obujanje tradi-cionalnih študentskih žurov na dan 25. maja imenovane-ga DAN MLAD0STI - vzdrže-vanje svetlih spominov na lanskoletno bojkotaško sre-Čanje v MENZI ŠTUDENTSKEGA CENTRA - POLSKA MAL'CA - FAKT^ - MASAKER - IDUSBAG - GASTERBAJTERS - LAČNI FRANZ - PANKRTI t slavljenje novega predsed^ stva Univerzitetne konfe-rence ZSMS, ki je tudi or-ganizator tega največjega študentskega žura po lan-skem mitingu v MENZI. PRIČETEK: ob 18. uri! Na prireditvi »Druga godba '86« bodo sode-lovale tudi delovne skupine za mirovna, ekološ-ka in duhovna gibanja pri RK ZSMS, ki bodo v Preddverju Križank pripravile svoje stojnice, obilno založene z informativnim gradivom o svo-jem delu in podobnem dogajanju po svetu. Med »Drugo godbo '86« se bo dogodiio ne-kaj promocij novih glasbenih izdaj. Pri Brut filmu bo izšla plošča, ki je produkt »Druge godbe '85«. Posnela sta jo Svetlana Makarovič in Dennis Gonzalez v začetku junija '85 v studiu Tivoli, kot rezultat njunega sodelovanja v »glasbeni delav-nici '85«. Sodelovali so nekateri perspektivni mladi slovenski glasbeniki. Promocija za novi-narje in goste bo med »Drugo godbo '86« na izčrpali. Vendar naj nekatere šele obljubljene ostanejo za enkrat še skrivnost. Kot priprava na »Drugo godbo '86« se je v mesecu aprilu še zvrstilo nekaj nastopov, ki se vežejo nanjo. Ob koncertu Davida Thomasa in The Wooden Birds v CD (organizacija ŠKUC -R.O.P.O.T.) so tu še glasbeni recitali v CIDM. V nizuteh prireditevbo 13. maja'86 nastopil vKa-pelici CIDM, Kersnikova 4, Ljubljana, Beograj-čan Miloš Petrovič s solističnim recitalom lastnih in tujih del za čembalo in električni klavir. Priče-tek ob 20. uri. »Drugo godbo '86« bo snemal in spremljal Radio Študent, del posnetkov bo prevzemal Ra- r NEDELJA, 25. maj '86 11.00 PREDDVERJE, Križanke Janko Jezovšek/ZRN, brezplačna neja za otroke (in starše) 18.30 PREDDVERJE, Križanke Beltinška banda/Jugoslavija svečana podelitev priznanj Zlata pt 20.30 POLETNO GLEDALIŠČE, Križanke Disciplina Kičme/Jugoslavija Butthole Surfers/ZDA PONEDELJEK, 26. maj 86 18.00 GALERIJA ŠKUC, Stari trg 21 Otvoritev razstave nagrajencev Zl cs 18.00 PEKLENSKO DVORIŠČE, Križanke i Program glasbe za magnetofonske taj ve SOBOTA, 24. 5. '86 20.30 VITEŠKA DVORANA, Križanke Acezantez Jugoslavija 23.00 VITEŠKA DVORANA, Križanke Peter Kowald/ZRN TOREK, 27. maj '86 20.30 POLETNO GLEDALIŠČE. Križanke Peter Kovvald VVorkshop Or< •ra/ZRN/Jugoslavija Gyorgy Szabados & Orkester Maku; džarska 23.00 VITEŠKA DVORANA, Križanke Anne Gillis/Francija SREDA, 28. maj '86 20.30 VITEŠKA DVORANA, Križanke Prof. Subroto Roy Cowdlhury Trio/I PETEK, 30. maj '86 18.00 PEKLENSKO DVORIŠČE,, Križanke Program glasbe za magnetofonske tra ve 20.00 PREDDVERJE, Križanke Gastarbajters/Jugoslavija Orthotonics/ZDA Alesia Cosmo^/Francija SOBOTA, 31. maj'86 18.00 PEKLENSKO DVORIŠČE,, Križankt Program glasbe za magneetofonskej ve 20.30 POLETNO GLEDALIŠČE,, Križanke Mad Professor/V. Britanijja 23. maj do 27. maj '86 KAPEUCA CIDM, Kersnikova 4 Peter Kowald/ZRN Glasbena delavnica/VVorkshop \ dio Ljubljana, Televizija pa bo predvidoma | pravila o njem reportažo. V času do njenega j četka pa vas posebej opozarjamo na progr| Radia Študent, kjer se boste lahko sistematič spoznali z glasbo in izvajalci, ki bodo nasto na »Drugi godbi '86«, ter na tednik Mladina, \4 pred »Drugo godbo '86« objavil portrete na| nimivejših nastopajočih na letošnji prireditvi. nesebično pomoč se uredništvoma obeh rfl dinskih medijev še posebej zahvaljujemo, hw pa apeliramo na uredništva ostalih sredstevji nega obveščanja, da o programu »Druge god '86« informirajo svoje bralce, poslušalce in4| dalče. ] Press center »Druga godba '86« bo odfl soboto, 24. maja'86 od 10. ure dalje v paviljd v Preddverju Križank in bo posloval vse dni fJ grama »Druge godbe '86 od 15. ure dalje (vl deljo, 25. maja '86 že od 10. ure dalje). Telefl ska številka je (061) 221-910. V njem vam bc na voljo ustne in pisne informacije ter ponS prav tako pa propagandni material prired« Tega tetos sestavljata plakat in programska fl žica, vso vizualno podobo »Druge godbe 1 pa je pripravila oblikovalka Neva Stembergai bo svoj pečat utisnila tudi prizorišču in pfi centru. Press center vodi Jelka Tušnik, za \ri macije pa vam je na voljo tudi Zoran Pistotl koordinator izvedbe prireditve. "i Do 23. maja '86 so vam vse informacije o^ reditvi »Druga godba '86« na voljo v dopold skem času na telefonski številki (061) 329-85C na naslovu CIOM, koordinator programov, I snikova 4/1.-101, 61000 Ljubljana. Prosi vas, da na ta naslov do 19. maja '86 pošljetej svoje akreditive, da vam bi tako lahko pravoc no pripravili vse potrebno za nemoteno sprjlj Ijanje prireditve. Izkaznice za službeni obiskj reditve lahko dvignete od 22. maja '86 dj med 10. in 14. uro na naslovu (soba 101) all v soboto, 24. maja '86 od 10. ure pa do pričfl prireditve v Press centru v Križankah. 1 Tiskovna konferenca »Druga godba '86«J predvidoma sredi maja '86. O kraju in nati nem času vas bomo obvestili s posebnim j lom. Ljubljana, 27. aprila '86 nuzitfl študentski časopis stran 15 FROCI DCIALIZMA: i memoriam lastraneh časopisov so se prvič pojavili ap-1982. Revija Stop oziroma njen glasbeni jnik Tomaž Domicelj je za Otroke ugotovil, »bolj zaplankani od butnglavcev, da sta ba-in kitarist preplašenca, da je bobnar kme-Lki ni še nikdar držal bobnarskih palic, da je ec razvajen, deroč se mulec... Čeprav se Do-plj pod tekst ni podpisal, se ga je dalo prepo-fpo neverjetno klenem opravljaško-hujskaš-islogu. Na srečo je Domicelj nehal strašiti po frajih. Hitro pa mi je bilo jasno, da bend, ki ga Irazsujejo y Stopu, ne more biti slab. [e nekaj dni po kranjskem nastopu, o kate-|je pisal Domicelj, so se Otroci prikazali v jljani. Natrgan, nevrotičen, naredi-si-sam Uvok, ki ga popevkarji tipa Domicelj pač ne nesejo, je bil glavna značilnost prvega Ijub-skega nastopa. Nastopili so seveda v starem ju Študent - nizek strop, zakajena in vlažna ija, spolzka tla in popisani zidovi so še poten-itemačno atmosfero. EDZGODOVINA ^eta 1980 je nastal bend Berlinski zid. Prav-rav ni šlo za bend, pač pa za antibend. Za pnastope je bila značilna minimalna uigra-t(oz. maksimalna neuigranost), natrganost, rotičnost, morbidnost in kaotičnost. Berlinski sobili prelomnica Ijubljanske scene, dokaza-i,da lahko glasbo igrajo tudi Ijudje, ki so imeli rumente bolj malokrat v rokah, Berlinski zid jiili popolnoma neobremenjeni z glasbenim hjem. Namesto glasbene virtuoznosti so se bevalr na ideje, inovacije, hkrati pa so bili prvi id, ki se je otresel aksioma, da mora biti punk id družbeno kritičen, angažiran. Namesto sl sem kritičen« poze so prepevali o tem, d se bodo njihovi možgani razšpricnili po znjenem asfaltu. 3evec Berlinskega zida Brane Bitenc je bend iluzapustil, ohranili paso neverjeten vpliv na ibeno dogajanje. Po Berlinskem zidu je Bi-csodeloval še pri embrionalni zasedbi benda a (ki ni nikdar nastopil). 'otern pa je prišla jesen 1981. Po izbruhu i-pank afere je policija sistematično terorizi-J/ubljanske pankerje. Med žrtvami terorja so tudi člani še ne ustanovljenega benda Otroci flizma. Prvi nastopi so bili ekspresivna ilust-ija dogajanja tiste jeseni: »Zjutrej so pome ii, niso bli preveč prijazni, niso me tepli, am-ivseen n'č nisem mogu jest.« iODOVINA ¦NZURE SOCIALISTIČNE )troci so začeli zelo udarno. Kljub temu da so topali pogosto, je njihova zgodovina pred-mzgodovinaprepovedanega. Najbrž ni ben-ki bi imel toliko težav z besedili in cenzuro. avili so se na prireditev 11. šola pod mostom rok veselico sredi Ljubljane, ki je zaradi za-likanosti mestne uprave odpadla), cenzorji feoprepovedali vsa njihova besedila. Od prve tadnje pesmice -čisto vse. Izkazalo se je, da meje samoupravnega socializma zelo ozke. jdanes mi ni jasno, kaj so cenzorji našli v be-jilih, da so jih tako motila. Morda verze: »A te, kako plava palca poje po hrbtu, a slište joboli?« Ali pa: »A slište, kako marice vozjo sestah, a slište, kako tuljo psi?« Morda so se zorji ustrašili nočne more, o kateri so govorili 3C/socializma: »A slište, kako se ponoč zbu-,aslište, kako čakaio, da bodO ponje prišli?« da so se cenzorji ustrašili opisa praznika .šola pod mostom bi začela s poukom na 25. |: »Na vogalih bajt so zvočniki, koračnice se Jijajo od sten in sekajo glave. Praznik.« Cen-li so se v besedilih Otrok socializma najbrž poznali, od tod pa tudi njihov strah. Cenzorje so motili tudi teksti v drugi številki fsJK PROBLEN/1OV. Pesmica 700 usnjenih tor-,ie bila »zaflajštrana«, preko rije so prelepili jo pego. Ni mi jasno, koga je motila pesmica irbicah, ki so jih dobili delegati na 9. kongresu B. »700 usnjenih torbic dobro ve, kaj je pozi-|o in kaj nesprejemljivo, 700 usnjenih torbic jro ve, kaj narod hoče!« Morda je cenzorje ttmotil slikovit opis praznika: »700 usnjenih torbic rešil nas bo pred vsako nevarnostjo, dva milijona rdeče črnih plakatov nam bo povedal, kako težko so včasih živel, en milijon rdečih za-stav nam bo povedal, da je praznik!« Skratka, bili so nezaželeni. Še vedno ni jasno, kakšni so pravzaprav kri-teriji cenzorjev v samoupravnem socializmu. Pesmica Vojak (sodi v srednje obdobje delova-nja) je prav gotovo bolj provokativna in posmeh-Ijiva kot nekatere starejše, pa je vseeno izšla na plošči. Cenzorski flumaster torej deluje po nekih popolnoma iracionalnih kriterijih. Cenzura, Domicelj in policija pa niso mogli uničiti Otrok socializma. Otroci so za boj proti maskiranemu nepredvidljivemu sovražniku (ne-kateri danes to imenujejo terorizem, drugi ban-ditstvo, tretji politično barbarstvo) uporabili zelo modro in zvijačno taktiko. Ker so jim bile uradne institucije nenaklonjene, so uporabljali polurad-ne poti. Pri Galeriji ŠKUC so izdali dva zvezka pesmi in proze. »... Stal sem tam in butal z glavo v štango, glavo sem imel že popolnoma krvavo, butal, butal... Navzgror od nosu je bilo čelo že čisto zdrobljeno, videl sem ne-kakjjen krvav utor, drobci kosti so bili po-mešani z možgani...« (odlomek iz bese-dila Samomor I) Oba zvezka sta polna depresivnih, grozljivih izpovedi. Otroci niso niti za trenutek skušali raz-svetljevati drugih, jim pridigati in kazati poti. Bili so dediči parole Lublanskih psov« »Nismo se zato rodil, da b'nam drugi pot kazal.« Opisovali so le svojo pot, jo secirali in razgaljali. KILLING FIELDS: 3 oskarji, 8 zlatih globusov Resnica je celota informacij o nekem dogodku, iz katerih naj si potem po-sameznik sam ustvari sliko. Gre za posredovanje informacij razmišljujo-čega in ne pasivnega sprejemnika informacij. Resnica je vedno posredovana. Tisti, ki jo po-sreduje, ima monopol nad njo. Posreduje pa jo lahko tisti, ki ima nadzor nad informacijami. To je uspelo modemim mass-medijem. To, kar ni uspelo državnemu aparatu s silo, je uspelo mass-mediju z ideološkimi prijemi (seveda mass-medijev ne pojmujemo kot neodvisne ozi-roma paradružbene subjekte). Uspelo jim je uk-leniti in obvladati tako imenovano sfero ne-dela oziroma prostega časa. V tem prostem času ser-virajo Ijudem točno določene informacije. Tudi na tem področju se prijemi vedno bolj razvijajo in njihov cilj se vedno bolj zamegljuje. Ni več do-volj, da o nekem dogpdku daš lažno, izkrivljeno informacijo. (Kar se tiče filma: ni dovolj, če prika-žeš Američane v vlogi osvoboditelja, kot so to počeli v sedemdesetih letih.) Ekstremno izkriv-Ijene informacije prej ali slej izgubijo tla pod no-gami. Zato je bilo to treba spremeniti. Podati je bilo treba informacijo, ki bi bila navidez objektiv-na (graja leti tudi na Američane). Pri tem je prišlo prav tudi nekaj samokritike in hipijevske misel-nosti: MAKE LOVE, NOT WAR! Resda film kritizira Američane, a ne kot po-vzročitelje vojne, temveč kot avanturiste, ki jim res ni bilo treba bombardirati še Kampučije (ta-krat še Kambodže). Pa še takrat se je pilot zmotil v koordinatah. Nikjer v tem filmu ni ne duha ne sluha o tem, zakaj vojna v Kampučiji. Zvemo si-cer, da »uporniki« napadajo »legalno« vladno vojsko. O tem, da so te »legalne« sile nekaj let poprej izvedle državni udar ob pomoči ZDA in vrgle demokratično vlado princa Sihanuka, ni niti besede. S svojo »objektivnostjo« film pokaže tudi »krutost« Lon Nolove »legalne« vojske, ven-dar pa je zaradi »precizne kamere« njihov.teror veliko manj gnusen kot pa teror Rdečih Khme-rov. Pri terorju Rdečih Khmerov je uporabljena veliko bolj šokantna fotografija in glasba, ki naj bi povečala tesnobo gledalca ob prizorih »komu-nističnega« terorja. Nihče noče zmanjševati gro-zote Pol Potovega rdečega genocida, toda vzrok je treba najti drugje, ne pri podivjanih ko-munistih. VSAKO NASILJE PORAJA NASILJE! Film nam sugerira: čeprav smo Američani bili nespametni in grdi, ko smo se »vmešali« v vojno na Indokitajskem, so ti Ijudje takrat vseeno živeli bolj svobodno, kot živijo sedaj. O tem pričajo tudi tragedije Ijudi s čolnov (boat people), ki množično bežijo iz Vietnama in Kampučije. Napaka je vtem, dase Američani oziroma in-teres zahodnega kapitala niso samo vmešali, temveč so vso godljo tudi zakuhali. In tafilm rav-no kaže na modificirano politiko velesil. Ne gre več za klasični kolonializem, kjer pridejo najprej fantomi in B-52, temveč za neokolonializem, kjer pride najprej Coca-Cola (kot je to izvrstno poka-zal Makavejev v fitmu Coca-Cola Kid). Coca-Cola je na veliko bolj perfiden način zamenjala tako državo kot cerkev. Interes kapitala je ostal isti. Spremenila se je samo taktika nastopanja. Naši teoretiki specialne vojne bi temu rekli: stra-tegija posrednega nastopanja (glej učbenik SLO in DSZ I). Film KILLING FIELDS, nagrade in ves pomp okoli njega, je samo sestavnj del moderne in-dustrije zavesti, ki žal učinkujb tudi pri nas. Nič DRAMA SNG Maribor in Književna mladina Slovenije razpisujeta NAGRADNI NATEČAJ ZA DRAMSKI PRVENEC Pogoji natečaja: - besedilo mora biti napisano v slovenskem je-ziku - tematski in žanrski izbor je poljuben - število nastopajočih ne sme presegati deset oseb - sodelujejo lahko vsi avtorji, ki jim poklicna gle-dališča del še niso uprizarjala - besedila ne smejo biti podpisana, avtorstvo se bo dokazovalo s četrtim izvodom besedila - tri izvode besedila je potrebno poslati na na-slov: Drama SNG Maribor, Slovenska 27, 62000 MARIBOR, s pripisom za natečaj do 20. septembra 1986 - besedila bo ocenjevala posebna žirija, sestav-Ijena iz predstavnikov Drame SNG Maribor in Književne mladine Slovenije. Žirija bo podelila dve nagradi: prva nagrada v višini 300.000 din, druga nagrada v višini 250.000 din. Ob uprizoritvi pripada avtorju še običajen ho-norar. Žirija bo svoje odločitve objavila v sredstvih javnega obveščanja 21. novembra 1986. Nagra-jena dela bodo uprizorjena na odru Drame SNG Maribor v sezoni 1986/87 oziroma 1987/88. nimam proti temu, da se taki filmi pri nas prika-zujejo, saj bi, nasprotno, to pomenilo zapiranje pred svetom, ki bi vodilo v drugo skrajnost. Kri-tika Pol Potovega sistema je potrebna, vendar pa kanček kritjčne refleksije ne bi škodil. Očitno pa logika kapitala deluje tudi pri nas, saj na pri-mer VVendersovi filmi (ki so veliko bolj kvalitetni in kritični) ne bojo nikoli doživeli takega pompa. Robert Botteri NOVI ROCK 1982 Nekateri trdijo, da je bil najpomembnejši dan slovenske rokovske zgodovine prvi nastop Pan-krtov leta 1977. Kronisti pa bodo v zadregi, ko se bodo morali odločiti, ali je bil 2. novi rock bolj po-memben od prvega nastopa Pankrtov. Isti večer so se širši slovenski javnosti predstavili Laibach, O'kult, Kuga in Otroci socializma. Tisti večer je začrtal smer razvoju slovenskega roka. Otroci so kot dokument tistega večera zanamcem za-pustili kaseto s posnetki nastopa (izdano pri ŠKUC-u). Nevrotičen zvok je počasi prepuščal mesto liričnim, a zato nič manj temačnim tonom. Zunanjo pankersko natrganost je počasi zame-njala notranja napetost in silovitost. Eks-presivnost besedil in siike zmaličenega vsakda-na so še bolj prišle do izraza. Tematika bešedil je ostala nenavadna, saj so se Otroci ukvarjali z zamolčanimi temami roka: smrtjo, z britvico razrezanimi rokami, krvjo, raz-rezanimi žilami, ukradenimi poljubi, injekcijami in željami, da bi si vbrizgali zrak v žilo, samoiz-ničenjem... Morbidno tematiko pa so popestrili s svojim slavospevom Vojak (»In tud jest hočem bit vojak, kaj je narobe z mano?«). DRUGA INKARNACIJA Otroci so zamenjali postavo, glasbo, slog in besedila. Obrat je bil skoraj popoln. Začeli so prepevati o vinu in dekletih. Zmaličene vsakda-nje podobe so zamenjali z navadnimi, napol sanjskimi prizori. Nova glasba je bila nenavadno pulzirajoča, vseeno pa manj komunikativna kot stara. Nastopali so precej manj, lani poleti pa so izginili. MED LIRIKO IN ROCKNROLLOM Tak je bil naslov njihovega zadnjega nastopa? Lahko bi ga imenovali tudi slovo od otroštva. Na »samoukinitvenem« nastopu so pravzaprav po-kazali, kako pomemben del Ijubljanske scene so bili. Na enem nastopu so združili svojo staro in novo glasbo. Čeprav je od njihovega prvega na-stopa minilo že 4 leta, pa je bilo njihovo »samou-kinitveno« igranje sveže, celo aktualno. Slovo Otrok socializma je bilo hkratj tudi slovo od generacije leta 1982, generacije, ki je zrasla iz madežev represije. Skupina 92 je razpadla kmalu po Novem rocku, Kuga ravno tako, O'kult so se popolnoma spremenili in ni jasno, kaj tre-nutno počno, Via Ofenziva (čeprav ni nastopila na Novem rocku 1982, a sodi v to generacijo) je po odhodu članov benda v vojsko razpadla, Lai-bach pa v Ljubljani ne smejo nastopati. Tako je od slavne Ijubljanske alternativne scene ostal tu pa tam kakšen trak, ena plošča (1984-1948), SKUC-ov video arhiv, plakati in časopisni izrezki ter predvsem kup spominov. A.Ž. POPRAVEK: V »TRIBUNI« št. 10, z dne 8. 3. 1986, je prišlo pri tekstu Luce lrigaray: Cosi fan tutti do neljube pomote. Kot prevajalca smo pomotoma podpi-sali Andreja Klemenca in ne Miha Keka, ki je tek-st prevedel. Obema se opravičujemo! PP 133 16. stran študentski časopis DRAGI PRIJATELJI! Ko sem prebral odgovor priznanega zgodo-vinarja dr. Veselina Ouretiča na svoje pisemce (Tribuna, št. 9; Dragi prijatelji), v katerem sem poskušal analizirati način njegovega gledanja in tip njegovega mišijenja, sem razmišljal o tem, ali je sploh smiselno ponovno pisati. Profesor Ou-retič me namreč v svojem pismu ni užalil, niti ni uspei ovreči katere od mojih tez (tako se mi vsaj zdi). Vseeno pa sem se odločil, da zaradi boljše-ga razumevanja in zato, da ne bi bili »žrtve raznih mistifikacij preteklosti in manipulacije, ki zameg-Ijuje poglede na skupno prihodnost«, kot pravi profesor Ouretič, analiziram njegovo pismo. Z analizo njegovega odgovora Neargumentirane obtožbe želim pokazati, kaj nam dr. Ouretič pravzaprav govori in kaj nam poskuša skriti. V tisku velja navada, da odgovor na neki tekst ni daljšj od samega teksta, na katerega odgovar-jamo. Čudno je torej, da dr. Ouretič čuti potrebo - na tri strani mojega teksta odgovoriti s sedmi-mi. To je toliko bolj čudno, ko preberemo na-slednji njegov stavek: »Dalo bi se celo reči, da je njegov tekst (D. Gjenero; Dragi prijatelji, vzorno koncizen, je pa na žalost obenem prazen ...« Torej, tako dolg odgovor na tako prazno in near-gumentirano pismo me spravlja v začudenje. Žakaj tako, nam postane jasno, ko preberemo stavek iz Ouretičevega pisma uredniku: »Zdaj se znova zahvaljujem, ker ste objavili kritični članek Davora Gjenera in s tem spetdali možnost (pod-črtal D. Gjenero), da v odgovoru izpostavim ne-katera nova dejstva ...« Torej dr. Ouretič prizna-va, da ga Davor Gjenero in njegov članek prav-zaprav ne zanimata, temveč je to zanj le prilož-nost, daseznovapojavivtisku. Dajetotako, po-trjuje tudi način, na katerega se Ouretič okorišča s pridobljenim prostorom. Celih 27 vrstic posve-ča Dušanu Biberju, katerega doslej še nihče ni omenil. Čeprav mi je v čast, da dr. Ouretič dvomi, da bi bil lahko avtor omenjenega teksta dr. Biber, Gjenero pa mrtva duša, ne ostaja skrito, da je ža-Ijivo obarvana digresija posvečena dr. Biberju namenjena le temu, da bi dr. Ouretič stresel svo-jo jezo nad zgodovinarjem, ki je jasno pokazal (v nekaj nadaljevanjih v Danas), da so falsifikati in polresnice metodološki temelj obsežnegaOure-tičevega dela v dveh knjigah. Dr. Duretič je po-svetil 12 vrstic dr. Čimiču, čeprav je le-ta v mo-jem tekstu samo bežno omenjen kot eden teore-tikov, ki negujejo isti tip mišljenja kotOuretič, če-sar sam Ouretič ne zanika. Profesor Ouretič je razočaran nad mojim »pledoajejem«, ki da je nedemokratičen. Ple-doaje je, to dr. Ouretič kot izobražen človek go-tovo ve, govor na sodišču, pravzaprav govor ob-rambe na koncu sojenja. Glede na to, da tak in-telektualec, kot je profesor Ouretič, ki teži k filo-zofskemu izrazoslovju, gotovo natančno upo-rablja pojme, potem tudi beseda pledoaje ni bila uporabljena kar tako. Verjetno meni, da se mo-ram jaz braniti pred kolektivno zavestjo, katere podaljšek je on; braniti pa se moram zato, ker sem tako predrzen, da mislim drugače, in ker povrh vsega (kako zelo sem drzen) kažem na nespamentnost Ouretičevega (in ne samo nje-govega) mišljenja. Ni moj cilj braniti se ali koga obsojati, temveč le sneti kopreno znanosti z na-čina mišljenja, ki skriva žalostno bistvo. To, da Ouretič govori o demokratičnosti, je dejansko smešno, saj pojem demokracije implicira svo-bodnega državljana, se pravi, moralnega in od-govornega individuuma. Kar malo žaljivo je, dr. Ouretič, ko po lastni razdelavi tistega, kar ste percipirali kot moj obrambni govor pred sodiš-čem kolektivne zavesti širšega bratstva Brajovi-čev, postavljate pod vprašaj »sijaj naslovnega prijateljstva«. V nesegmentirani skupnosti obsta-jajo prijatelji samo znotraj skupine, sovražniki zunaj nje, disonantno mišljenje paje nemogoče. Čeprav tega dr. Ouretič mogoče ne more dojei, smo se moji prijatelji in jaz, zahvaljujoč zgodo-vinskemu razvoju družbenih odnosov, od takšne skupnosti emancipirali. Spoštovanemu doktorju Duretiču »komentar-ček« kolega Lesjaka očitno ugaja in je zelo po-nosen na komplirnente, ki mu jih je izrekel. Jaz, grešnik, pa sem se na račun teh komplimentov pošalil. Nor, kot sem, sem mislil, da od zgodovi-narja, celo znanstvenega svetnika v eminentni znanstveni instituciji (Balkanološkem inštitutu Srbske akademije znanosti in umetnosti), ne mo-remo dobiti dela, ki ne bi vsebovalo »elementov posploševanja, problemsko-zgodovinskih subli-macij, katere imajo zaradi načina, kako ravnajo z razmerjem posamezno-posebno-splošno, pri-zvok filozofskega rekanja«, kot pravi dr. Ouretič, ponosen na lastno stvaritev. Toda ko beremo Ouretičevo delo; za katero je avtor prepričan, da ima prizvok filozofskega rekanja-, postane očit-no, da Ouretičevo pisanje atributa »filozofsko« ne zasluži. Menim, da bi tisti, ki teži k filozofske-mu rekanju, moral svoje misli prkazovati jasno, kategorialno precizno. Kljub temu bom poškušal prikazati vsaj nekatera pojmovna izhodišča dr. Ouretiča. Kot smo že dejali, je profesor Ouretič poseb-no ponosen na način, kako uporablja razmerje »posamezno-posebno-splošno«. Menim, da je prav to njegov največji problem. Dr. Ouretiča moti moje izpeljevanje pojma dramsko, ki je pri njem dominanten pojem. Pokazal sem, da je to pojem iz arzenala ideološke misli, točneje pove-dano, mitskega mišljenja; samo mimogrede pa sem omenil, da je mitsko mišljenje, med drugim, značilno tudi za fašistično ideologijo. Gotovo je, da vsako revolucijo ali državljansko vojno posa-meznik in njegova širša skupnost (na primer šir-še bratstvo Brajovičev, ki šteje celo 1000 hiš) do- življata kot dramo, saj kaj pa je drugega kot dra-ma, ko ostaneš brez najbližjih, ko se brata borita drug proti drugemu, ko glave padajo kot snopi. Delo, ki ima znanstvene ambicije in ki ostaja na nivoju dramskega, se zadržuje v sferi posamič-nega in neogibno onemogoča razumevanje de-janskih zgodovinskih procesov in struktumih sprememb. S preučevanjem zgodovinskih pro-cesov kot čustvenih stresov, pri čemer se člove-kova čustvena struktura poudarja kot nespre-jemljiva in neuničljiva, je nemogoče doseči nivo znanstvenega, še manj pa filozofskega rekanja, celo več, neogiben je padec na raven ideologije. Steber Ouretičeve »znanstvene« metode je tudi njegovo pojmovanje naroda. Čeprav tega v resnici ne izreče, zlahka opazimo, da je za njega narod skupnost v krvi in ozemlja, skupnost uso-de (vendar ne v pomenu, kot to razume Baner, ki misli na skupnost usode in značaja kultume skupnosti), ki ji človek pripada, »zato, ker ne more iz svoje kože«. toda tudi na konec pameti mu ne pade, da bi po-jasnil, ka} se v resnici skriva za frazami, ki so v njej izrečene. Je celo osebno prizadet, ko na ra-čun tega dokumenta citiram kritiko Joze Toma-sevicha, citate pa doživlja kot moj napad na nje-govo osebo. Kdo mu je kriv, sam se je ujel. V svojem prvem pismu Svetosavske resolucije iz vasi Ba nisem posebej analiziral, navedel sem jo le kot primer, iz katerega zlahka razberemo dra-ževsko nacionalno politiko. Pri ocenjevanju kon-gresa v vasi Ba ne smemo pozabiti na dejstvo, da se je godil leta 1944, ko je bilo četniško giba-nje v krizi, pred popolnim razsulom. Prav tako ne smemo pozabiti, da so dokumenti iz vasi Ba le blažja, bolj zavita in manj odprta različica načrta, ki se je porajal v glavi že omenjenega dr. Molje-viča. Moljevič pravi, da je vsa nesreča predvojne Jugoslavije v tem, da pri konstituiranju nove dr-žave ni bila formirana srbska enota, ki bi zajela vse Srbe. Zato morajo četniki (tako pravi Molje- nosti do zgodovine (kot ponavljanja istega času). Kdor pokaže, kakšna so njegova stalršq ta knjig ne bere, jih celo sovraži \n je »kalkulaf sko nastrojen posameznik«, skratka, paranoij Ali mu verjamete? j Dragi prijatelji, vse kar sem do sedaj napisj se nanaša na način mišljenja dr. Ouretiča, | njegovo »grandiozno, filozofsko-zgodovinsk} delo in na Neargumentirane obtožbe, nikakorj ne Veselina Ouretiča kot osebo, saj ga osebi niti ne poznam. Verjetno sem prekleto naive saj mi ne pade na pamet, da bi Ouretiču jen] pravico, da piše, čeprav se mi gnusi, kar je r pisal. Tisto, kar nam ponuja s svojo »filozofsh zgodovinsko« analizo, je toliko pod zgodov sko ravnjo, da ne verjamem, da bi bilo lah sprejemljivo za kogarkoli, ki je vsaj malo izobi žen in ki mu VFednoti svoboda in enakost kaj pj menita. Naiven sem - kot tudi vi, dragi moj R bert, Stane, člani uredništva in bralci Tribuna saj je tip mišljenja, ki ga dr. Ouretič neguje,] ključno in izrazito nenaklonjen tudi najmanjšen disonantnernu zvoku. , S prijateljskimi pozdravi, Davor Gjenero (Prevedel Stane Vidov| ZA CIVILN DRUŽBO Dialog med Tomažem Mastnakom in Gregž jem Tomcern o simpoziju Marksizem in socia\ gibanja je prišel do točke, s katere se mi ga $ vredno razširiti. Odpira namreč vprašanje: ali« smiselno misliti oziroma zavzemati se za razij ritev področja civilne družbe in kakšni so pog, za civilno družbo tukaj in zdaj. ; Dva pogleda Cetnidka zamisao budu*uri pod naslovom »Nai put«, u arhivu Vojnoistorijskog itmituta, Bcograd) Mislim, da ne morem nikoga prepričati, da tako pojmovanje naroda spada v ideološki si-stem fašizma. Tako razumljena skupnost z oko-lico komunicira po shemi »prijatelj-sovražnik«. (Dr. Ouretič pravi:; »Slovenci, ki jih ima srbski na-rod zelo rad.«) Takšno pojmovanje naroda je značilno za večino naših patoloških nacionalis-tov. Profesor Mirič upravičeno pravi: »V naših nacionalizmih dejansko ni romantike: rastejo iz travm, iz negativne zgodovinske selekcije, iz re-ligiozne, klero-nacionalistične indoktrinacije in zabitosti, iz balkanskega primitivizma in revan-šizma, iz različnih gojišč antisocializma in kon-trarevolucije. Vsak naš nacionalizem je enako fašistoiden.« (Dr. Jovan Mirič, Sistem i kriza; str. 121-122) Narod, kot skupnost krvi in ozemlja, ni zgodovinska kategorija, ki bi bila enkrat za vselej dana. Zato se zdi Ouretiču nemogoče, da bi se npr. Črnogorci formirali kot narod. Ko pa ga dej-stva prisilijo, pojasnjuje (sam sebi) obstoj črno-gorskega naroda kot »prepad med zgodovin-skim in ideološkim spoznavanjem«, pri čemer fantom »ideološkega« preprosto nima zgodo-vinskih temeljev in je zato obsojen na propad. Čeprav je profesor Ouretič prepričan, da se bom z njegovim razumevanjem stvari strinjal, ga mo-ram še enkrat razočarati preprosto zato, ker je temelj njegovega mišljenja v ne-umu. Razen tega pojma narod ne razumem kot on; zame je narod kulturna, ekonomska in politična skupnost svobodnih državljanov (Moderen narod pomeni integracijo dela in integracijo zavesti, ki je nasta-la v epohi razvoja proizvajalnih sil, v kateri se je razvil kapitalizem« - E. Kardelj, Nacija i meduna-rodni odnosi; str. 108). Zdi se mi, da je vredno posmeha tudi Duretičevo razumevanje zgodovi-ne. Za njega je zgodovina ponavljanje istega v času. Verjetno se boste strinjali z menoj, da je to razveljavila že meščanska revolucija. V fevdalni dobi je plemič rojeval plemiča, kmet kmeta, Slo-venec Slovenca, Srb Srba. Svobodni posamez-niki pa bi naredili dosti večjo zmedo in Duretičev kategorialni aparat z njimi preprosto nima kaj početi. Če sprejmemo način, na katerega Oure-tič dojema nacionalno, dojema pa ga enako kot Mihailovičev ideolog, potem postane geslo »Srbi na okup« legitimno (vzporedno bi to lahko veljalo tudi za Hrvate, Slovence) in mi lahko kot dr. Ouretič le še branimo resolucijo Svetosav-skega kongresa v vasi Ba. Ouretič v Neargumen-tiranih obtožbah in extenso podaja resolucijo, vič v svojem memorandumu z dne 30. 6. 1941): ».. .ustvariti in organizirati homogeno Srbijo, ki mora zajeti celotno etnično področje, na kate-rem živijo Srbi. Zagotoviti morajo Srbiji potrebne strateške in prometne linije in vozle ter gospo-darska področja, kot bi ji jih omogočila in zago-tovila svobodno gospodarsko, politično in kul-turno življenje in razvoj za vse čase. Te strateške in prometne linije in vozli so po-trebni za varnost, življenje in obstoj Srbije. Ce-prav ponekod danes ne bi imeli srbske večine, morajo te linije in vozli služiti Srbiji in srbskemu narodu, da se ne bi ponovile težke izgube, ki jih Srbom prizadevajo sosedje takoj, ko imajo pri-ložnost za to. Preseljevanje prebivalstva, še po-sebej Hrvatov s srbskega ozemlja in Srbov s hr-vaškega področja, je edina pot, da se izvrši raz-mejitev in da se ustvarijo boljši odnosi med Ijud-mi. Na ta način bo odpravljena možnost, da bi se ponovili strašni zločini, ki so se dogajali v pretek-li vojni in še posebej v sedanji natistem področ-ju, na katerem so Hrvati in Srbi pomešani in kjer sose Hrvati in Muslimani načrtno lotili iztreblja-nja Srbpv.« (Vojno-zgodovinski inštitut v Beo-gradu, Četniški dokumenti, številka 4/1, številka zabojnika 144) Kako velika bi bila četniška Srbija, katere dele Jugoslavije in sosednjih držav bi obsegala, lah-ko vidite na zemljevidu, ki ga prilagam. Moljevič je leta 1941 dosti bolj odprto pokazal na tisto, kar Ouretič imenuje »splošno narodni program« četnikov, vendar pa je očitno, da je program iz vasi Ba izpeljan prav od tod. Razlika je v tem, da se leta 1941 odprto kažejp meje po-sameznih nacionalnih enot, leta 1944 pa ne-oportuno. Prva leta vojne se je veliko bolj odprto govorilo o metodah stvarjenja »srbske enote v državno skupnost, nademokratičen način, ki bo na demokratičnih osnovah zbraja celoten srbski narod na njegovem ozemlju.« Četniška percep-cija demokratičnih osnov je bila in je očitno osvobojenatradicij meščanske svobode, skate-ro nas je obremenila civilizacija. Mihailovičev-sko-moljevičevsko bratenje ne goji »iluzij«, da bi lahko pripadniki več narodov živeli skupaj, in vidi vzpostavitev »dobrih mednacionalnih odno-sov«, ravno tako kot ustaši, v genocidu. Znan-stveni svetnik dr. Veselin Ouretič brani realistič-no nacionalno politiko Draže Mihailoviča na osnovi svojega konsistentnega kategorialnega aparata iz čisto znanstvenih razlogov, iz pošte- V dosedanji polemiki sta bila izpostavljel predvsem dva pogleda na koncept civilne drrf be: civilizacijski, opredeljen že z predlibarali| čno in zgodnjo liberalistično politično mislijo! emancipatorični, za katerega se zadnje čase i vzema del postmarksistov. Kot že ime povei priprvem poudareknacivilizacijskem momerr s civilno družbo se označuje moderno stanje.J postane človek središče družbenega in polii nega življenja. Zelo splošno rečeno je s tem i gledom postavljena y ospredje razlika med z dovinskim stanjem civilizacije in barbarstva p razliko med civilnim življenjem in državo. Ema, cipatorični pogled pa izhaja prav iz te druge r3 like in se ukvarja z mejami individualne svobod Civilno družbo definira, podobno kot klasičnf beralistični koncept, za zgodovinsko razv področje individualnih pravic in svoboščin, kit zagotovljene in omejene s pravno državo.! razliko od liberalističnega modela pa postavf pod vprašaj privatno lastnino, na osnovi katt ni več mogoče, tako kot na prehodu iz tradk? nalne v meščansko družbo, zaustavljati in orf jevati državne moči. Zato išče emancipatorič potenciale drugod, predvsem v novih družbej gibanjih: ekološkem, mladinskem, feminis^ nem in v različnih oblikah samoorganiziranjff samoiniciative. l Toliko v pojasnilo bralcem, prredno na kra povzamem, kako razmišljata o ciivilni družbi ( omenjena avtorja. Tomc stoji na stališču, da partija in sociali ni odnosi (po)tlačijo »naravo starega družb ga reda«; vladavina partije, zasledovanje svc de Ijudstva in vsiljevanje ciljev te svobode, ( nimna kolektiviteta, enakost, disciplina so \ meljnem nasprotju z avtonomijo posamez ter skupin, privatno lastnino, imeprativom varjalnosti, racionalnosti itd. Cilji, ki jih so< zem zasleduje in v imenu katerih deluje, so stran realnega sveta; socializem kot kritika k talizma in propaganda neke nove civilizacijt kapitalizmom ekonomsko zaostaja in povzi obče civilizacijsko nazadovanje. Avtonomija, kijepoTomčevem mnenjup pogoj civilne družbe, je prisotna le v kapitali in v »belih lisah« socializma. V teh »belih li; deiujejo nova družbena gibanja, ki pa so tud vsem odvisna od samovolje oziroma strati oblasti. Sklep je, da civilna družba v socializrr možna. Na eno stran postavlja Torinc nova c bena gibanja, ki utelešajo demokracijo, sam ciativnost, ustvarjalnost, košček civilizacije stoletja, na drugo stran partijsko oblast, tota no državo, marksistično ideologijo -obema stranema pa vlada molk. Ker ni dogc janja, ni javnosti, ni pluralizma mnenja, ni senza in legitimitete, ni civilne družbe in ne ( ne države. Tomaž Mastnak gleda na civilno družb< nas bolj optimistično. Po njegovem mnenj družbena gibanja že sama po sebi civilna c ba, in to zato, ker se organizirajo okrog n srednih življenjskih vp;ašanj. Mastnak l Touraienovo definicijo družbenih gibanj, ka meni, da izpostavlja njihov nepolitični poi PP 133. študentski časopis stran 17 ipolitičnost novih družbenih gi- nj Moje mnenje je, da Mastnak in Tomc nova gi-ija pri nas na eni strani precenjujeta, na drugi ini pa kastrirata. Precenjujeta s tem, ko jim inim) pripisujeta emancipatorične in civiliza-ke potenciale, in kastrirata, ko jih opredelju-tza apolitična oziroma za nedovzetna za te-So politiko in ideologijo. Da bi čimbolj reali-:no ocenili potenciale teh gibanj, jih je najprej javideti takšna, kot so: manjše skupine lokal-omejenih Ijudi, ki se organizirajo bodisi okrog idinskih institucij bodisi v društvih in prosto-;nih aktivnostih. Nikakor ne želim podcenje-novih gibanj, želim pa opozoriti, da je pater-istični odnos, s katerim se pogosto utiša pre-sno mladino in opozarja odrasie na njihov »ta vi« profesionalni in politični položaj, največ-tlegitimen, če že ne legalen. To pomeni, da pnladinci in odrasli največkrattudi dajo prepri-i, ker so, ob tem da so člani alternativnih sku-, tudi člani izobraževalnih, delovnih organiza-samoupravnih teles in ne nazadnje ZK. Ko vedemo dualistično shemo totalitarna druž-demokratična alternativa na individualen d, postane nevzdržna, celo če bi jo hoteli aniti v milejši obliki, ki jo ponuja Mastnak, in li, da eni in isti Ijudje lahko v uradnih instituci-vsakodnevno pristajajo na partijsko diktator-o, nesvobodo, kolektivizem, v alternativnih in-ucijah pa uresničujejo svoje želje po huma-sti, svobodi, itd. Jasno je, da je takšna alterna-iletopla greda ali sanatorij. V čem je potemtakem pomen alternative? Po )jem mnenju prav v tem, da je politična, da na istrani razširja prostor politične javnosti in da fati predstavlja tudi prostor za politično osve-jnje. Nič hudega, če so nova, alternativna gi-nja zamejena na marginalhi, drugorazredni, ifantilni« nivo, skozi izkušnjevteh gibanjih in s ni gibanji namreč postane jasno, da je v siste-j.kakršenje, posameznikodrinjennamargine livtistih svojih dejavnostih, ki so temelj druž-nega življenja: pri delu, doma, v političnem lljenju. Za takšno marginalizacijo pa ni legitim-pa opravičila in niti izgovora. In ob tem spoz-pju se začne odpirati vprašanje civilne družbe vprašanje posameznikovih pravic, javnega pstora za razširjanje različnih mnenj, možnosti .vplivanje na politične odločitve itd. ¦Ovprašanju političnosti novih gibanj v socia-muje mogoče razpravljati tudi na teoretskem /oju, v kontekstu že omenjene postmarksi-čne paradigme civilne družbe. Ko se že vra-im nato pradigmo, bom poskušala izpostaviti svoje nestrinjanje z Tomčevo dihotomno de-fijo na civiliziran: barbarski svet in njegovo iz-Ijavo civiliziranosti Zahoda iz ene same libara-tične predpostavke. retji pogled Svoj, tretji pogled na civilno družbo bom po->jno imenovala internacionalističen, temelji pa tdejstvih, da se je potreba po redefiniciji odno-i med družbo in državo pojavila v približno lakem času in z enakim namenom - da bi se hejilo oziroma zmanjšalo obseg državnih Impetenc-tako naZahodukotna Vzhodu. Se-!da pa je iskanje civilne družbe začelo na ne-iakih startnih točkah; strinjam se sTomcem, da *za socializem značilen velik civilizacijski zaos-hek za Zahodom in zato se niti kritike države, Imožnosti za njeno omejevanje, na Zahodu in thodu ne da izvajati iz enak'h predpostavk in 5 enakih sklepov. Že samo dejstvo, da tudi na khodu problematizirajo temeljne postavke civi-tiranega življenja, kaže, da »barbarstvo« ni za-iišilo vse civilizacije. Na drugi strani pa Zahod im sebe že zdavnaj nima več za ideal demok-bije oziroma avtonomije, kot poskuša prikazati pmc. Paradigma socialisticne civilne družbe na Zahodu je nastala na osnovi spoznanj, da se ob-seg pozitivnih meščanskih dosežkov stalno zmanjšuje in da prihaja do krize na tistih družbe-nih področjih, kjer se križata tradicionalna kon-cepta civilne družbe in pravne države. Ni se mi treba sklicevati na imena velikih teoretikov, da bi zvenela prepričljivo trditev, kako kapitalistična realnost nikoli ni bila identična z liberalističnimi ideali. Naj le kot zanimivost navedem naslednjo ilustracijo. V neki primerjalni študiji Marxa in Webra avtor ugotavlja, da je Marx konstruiral takšen model komunizma, kakršnega pač je, samo zato, ker je dosledno izhajal iz liberalistič-ne doktrine lastninskih odnosov in jo jemal za-res. Za razliko od njega pa je Weber upošteval to doktrino z rezervo in z več posluha za dejanske odnose v kapitalizmu in zato veliko bolj realistič-no ocenil nevarnost birokratske države. Na Zahodu je strategija zagovomikov socia-listične civilne družbe, ki se zavzemajo za izri-njanje države iz določenih področij in za ponov-no prerazporeditev družbene in politične moči, realistična in legalna. Ne samo da je že dolgo sklenjen konsenz o tem, da je politična moč stvar strategije in uspeha, ampak so tudi vzpo-stavljeni mehanizmi, s katerimi je prerazporedi-tev moči mogoče realno dosegati. Nova družbe-na gibanja imajo vso legitimiteto, so legalna in se lahko svobodno odločajo, katero politično taktiko bodo izbrala. Če se razglasijo za nepoli-tična, se točno ve, kaj to pomeni, spomnimo se samo polemik o zunajparlamentarni politiki Ze-lenih. Drugače je v socializmu, kjer imamo politično in ideološko suverenost partije, demokratični centralizem namesto političnega individualizma, permanentno revolucijo, dominacijo politike nad vsemi drugimi področji družbenega življenja, nobenih mehanizmov za uravnavanje obstoje-čih razlik med političnimi interesi in kjer razmiš-Ijanja o možnostih za omejevanje oblasti dejan-ko pričenjajo krčiti pot po neznanem terenu. Ni naključno, da je do takšnih razmišljanj prišlo naj-prej na Poljskem in Madžarskem, kjer je prišlo do gibanj in premikov, ki so že sami po sebi za-htevali refleksijo. Kjer si je partija z revolucijo za-gotovila večen mandat, je v končni točki vsako taktiziranje in premikanje političnih silnic odvis-no od dobre volje vrhovne oblasti, kar se je na koncu koncev izkazalo tudi na Poljskem. Lahko rečem, da je v vzhodnih koordinatah boj za civil-no družbo dokaj nevarno početje, treba je po-novno razmisliti in postaviti v nov vsebinski, vrednostni in praktično-politični kontekst tiste elemente, ki so značilni tako za civilno družbo kot za socializem: privatno lastnino-državno (družbeno) lastnino, individualizem-kolektivi-zem, razrednost-enakost, pluralizem-monizem,-javnost-cenzuro, trg-državni plan. To pa pomeni nič drugega kot pretresti predpostavke sociatiz-ma oziroma začeti na začetku. Verjetno ni treba posebej utemeljevati, da so v takšnem kontekstu tudi nova družbena gibanja nekaj drugega kot na Zahodu in da še zdaleč ne morejo sama od-ločati o svoji političnosti. Politična so že s tem, da obstajajo mimo partijske direktive in nfrpred-stavljajo del »permanentne revolucije«, seveda ob predpostavki, da se uspešno upirajo partiji, ki setrudi, dajihpriključi. Političnasotudistem, da so dovolj močna, da prestanejo občasne repre-sivne UKrepe. Da torej ostajajo v svojem prostoru na robu. Še par besed o metodološkem vprašanju. Podobno kot Tomcu se tudi meni ne zdi potreb-no najprej razčiščevati, ali je mogoče civilno družbo redefinirati znotraj marksizma in če ne, zakaj ne. O tem vprašanju je napisanih že nekaj dobrih knjig postmarksističnih avtorjev, kar se pa teorije naše družbe tiče, je treba narediti prav tisto, česar marksizem ni bil trideset let sposo-ben storiti - neodvisno od uradne ideologije de-finirati posebnosti družbenega sistema. Strinjam se tudi s Tomcem, da ni za pričakovati, da se bo marksizem odrekel svoje privilegirane vloge -družba, v kateri dominira politika, potrebuje močno uradno doktrino, s katero opravičuje svo-je tradicionalistične poteze. In kar se teh tiče, smo res bliže Tretjemu kot Prvemu svetu. Ven-dar po mojem mnenju Tretjega sveta v smislu, kot ga omenjaTomc, neke eksotične, od civiliza-cije odrezane tradicionalne družbe ni več. Za dežele Tretjega sveta se mi zdi značilno, da se pod vzhodnimi in zahodnimi vplivi kombinirajo uvoženi civilizacijski elementi z avtohtonimi zgo-dovinsko-kulturnimi, geopolitičnimi in drugimi značilnostmi. Civilizacijski problem vidim v tem, da se v teh deželah, podobno kot preživele in umazane tehnolpgije, kopičijo tudi negativne ci-vilizacijske izkušnje. Ne samo z vidika liberali-stičnih, temveč tudi marksističnih idealov lahko zgledajo te družbe kot spački. Civilna družba v samoupravnem socializmu Če, tako kot Tomc, primerjamo Jugoslavijo z drugimi deželami realno obstoječega socializ-ma, ni treba, da smo na inovacijo samoupravlja-nja ravno ponosni, vsekakor pa jo moramo upoštevati. In to še posebej, če se zanimamo za pogoje in oblike civilnega življenja. Po prelomu s stalinizmom je oblast prva spoznala, da bodo državna avtonomija, politika odpiranja in ekonomskega razvoja, dvig izob-razbene in živlienjske ravni ter druge pozitivne spremembe imele za posledico sproščanje ogromne količine individualnih potencialov, ki pa se bodo glede na različne zgodovinsko-kul-turne tradicije grupirali okrog nacionalnih jeder. Zato je poskušala te potenciale zajeti, jih podre-diti in usmerjati v splošni mreži samoupravnih odnosov. Lahko bi rekli, da je država prestregla civilno družbo v fazi njenega nastajanja. Kot ocenjujemo danes, zelo drag, institucionalno grandiozen in ekonomsko neučinkovit projekt. To, da ni uspel, oziroma da predstavlja projekt s preostankom, lahko vrednotimo tudi pozitivno. Mimo samoupravljanja obstaja ceia vrsta po-gosto nelegalnih, vendar legitimnih oblik civilne-ga življenja. Velik del le-teh temelji na privatni lastnini in individualiziranem potrošništvu in se-daj, v času krize, posredno pritiska na politično odločitve. Ali z drugimi besedami: potrošniški in-dividualizem, s katerim si je oblast odkupila vse koncesije na političnem terenu, deluje danes po-litično, pritiska na umetno vzdrževanje življenj-skega standarda in nasprotuje kolektivnim ko-rektivnim ukrepom. Za državo, ki nima kje vzeti in ki zna edino prerazporejati in administrirati, dokaj neugodna situacija. Po izkušnji s samoupravljanjem se Ijudje vra-čajo h klasičnim načinom postavljanja in reševa-nja svojih zahtev. Lahko bi rekli, da sevse bolj zavedajo, da morajo biti, zato da lahko od drža-ve kaj zahtevajo, v prvi vrsti državljani. V času krize postaja jasno, da si s samoupravljanjem nisp pravzaprav nič sami vzeli oziroma priuprav-Ijali, ampak da so dobili tisto, kar jim je bilo že vnaprej odmerjeno. Sedaj, ko zgleda, da se ne bo dalo doseči nič več, poskušajo ohraniti tisto, kar že imajo. Zato narašča število najrazličnejših individualnih in tudi organiziranih zahtevkov: de-lavci se borijo za osebne dohodke, študentje za družbeno pomoč in svoj prostor, intelektualci za svobodo ustvarjanja, lastniki za nedotakljivost posesti. Postavljanje zahtev pa je že korak bliže k vplivu na odločanje. Ob tekočih pripravah na volitve lahko vidimo, kako razširjeno je nezado-voljstvo z delgatskim volilnim sistemom, ki one-mogoča Ijudem, da bi neposredno volili tiste, ki sprejemajo odločitve vnjihovem imenu. Ideja o neposrednjh volitvah p.ostaja po-membna tudi zato, kerje vse.bolj jasrK), da kljub enopartijskemu sistemu nimamo gistega politič-nega monizma in da se na vrhu btjejo bitke »po nacionalnem ključu«. V vseh republikah obstaja-jo vedno bolj jasne in vse pogosteje izražene tendence po tradicionalnem reševanju nacional-nih konfliktov (zahteve po nasilnem reševanju srbsko-albanskega konflikta, kulturniški sindrom v Sloveniji). Prav v tem kontekstu bi ponoven razmislek o civilni družbi in civiliziranem reševa-nju nacionalnih nasprotij lahko ogromno pome-ml. Na žalost pa je simpozij o socialnih gibanjih preskočil prav to ključno vprašanje našega sis-tema. Ta kratek diskurz o nekaterih aktualnih pro-blemih »samoupravnega« trenutka nima name-na dajati kakšnUi odgovorov, temveč samo na-kazati smer, v kateri je treba razmišljati, ko se sprašujemo, ali in zakaj je smiselno razmišljati o civilni družbi tukaj in zdaj. Darka Podmenik POJASNILO: se nahaja nekje v Tribuni ORGANIZACIJA ALI GIBANJE? TO ZDAJ SPLOH NI VPRAŠANJE V zadnji številki Trlbua« amo pod naslovom Kongres ali aejem? mogli prebrati komentar Stanlslava Vi-dovlča, o kongresnem dogajanju v Krškem, kot tudi njegovp geoeral-no oceno pred in po kongreariega dogajanja. Ni mi Jasno, koga je nameraval v uvodu prepričati, da Je dogajanje v Krškem bilo kon-gres in ne sejem, Je pa evident-no, da sebe kljub nonšalantno iz-peljani kristalni distinkclji, ni uspel, saj bi v nasprotnem kongres gotovo ne koraentiral kot sejmarsko trženje in pogajanje "nekakšnih e 1 i t " . Očitno je pisec kongresne raz-prave doumel kot dve stranki v kon-kurenčnem boju za oblast: spopad med politično oaveščeno in organi-zaciji zvesto elito in politično nesocializirano akuplno, ki želi razrušiti in ukiniti ZSMS kot po-litično organizacijo, in to ravno v času, ko si le ta prizadeva pos-tati dejanski in enakovreden poll-tični subjekt. Zato Je občutek og-roženosti in prikraJšanosti v last-nih interesih utrdil Vidovičevo ne-omajno vero v učinkovitost organi-zacije in sumnjičavo nezaupanje do uveljavljajočih se novih družbenih gibanj ter denunciantaki odnos do njlhovih protagonistov. Protagoniste in akterje novih družbenih gibanj obtožuje: "Da je kongresne dokuinente za 12. kongres ZSMS prlpravljala nekakšna "elita", ki se je naslanjala pred-vsem na prakso lastnega delovanja in ki je v kongresnlh dokumentih vi-dela možnost za legalizacljo te pra-kae in možnost za institucionaliza- cijo lastnih želja .__, da razlike med osnutkom in predlogom niso nas-tale na podlagi mnenj, zbranih v široki, demokratični razpravl, am-pak Jih je prej omenjena "ellta" vstavila po lastni presoji", da je simptomatično, "da ta anonlmna "ell-ta" v osnutku ni pozabila posvetiti zelo obširnega poglavja "novim" dru-žbenlm gibanjem" in ob tem neupravi-čeno 2anemarila probletnatiko mladih ktnetov ln delavcev, ln da je "za oba kompleksa dopolnitev in sprememb mo-goče postaviti tezo, da sta naatala zaradi izjemne angažiranosti pc-aebej zalnterealranlh anonimnih " e111" " . (podčrtal M.K.) Po Vidovičevih besedah, ne glede na to, kako hude 30 te obtožbe, so to mnenja, ki se mii vsiljujejo, kl Jlh ne more dokazati , rad pa bi vi-del, d.a nu kdo dokaže nasprotno. Ni-mam naraena dokazovati mu nasprotno, raje bom izpoatavil amoter in funk-cijo takšnega tendencloznega etike-tiranja in obtoževanja. Ker izjave tipa Vidovič v politlčnl igri ne funkcionlraJo kot nekaj kar je tre-ba dokazatl, temveč kot nek.aj kar jetreba storitl, ker funkcija ob-tožnlce nl v teoi, da bl karkoll do-kazovala, temveč v teni, da obtožuje se vsak, ki bi prlčakoval ali zah-teval dokaz, all pa bi se lotil do-kazovanja nasprotnega, ujame v nas-tavljeno zanko ln se vpiše na mes-to obtoženega, t.j. v prazen in v ta namen konstituiran razred ano-nimne "elite". Tako dobimo obtožen-ca, ki ga lahko npr. stianemo za vrat, kar pa je anonimni "elitl" vsekakor težje storiti. Takano eti-ketlranje z "anoniuno akupino" in "nekakšno elito" je v našem politl-čnem proatoru žal predobro znana pznačevalna prakaa katere evident-na politlčna funkcija Je individu-alizacija in privatizacija javnlh družbenlh zahtev in konfliktov ter deligitimizaciJa in politlčna dis-kvallfikacija druzbenlh nosilcev lnteresov. Nova družbena gibanja prav goto-vo niso aamo stvar ZSMS in mladine . saj njlhova vaebina, referer.čnl ok-vir in aocialna baza, ki jo mobili-zIpbJo, presega okvire mladine in '/< "rfjene" politlčne organizacije. .'OcKl^Bdina z vso svojo heterogeno so- '> CCLalno strukturo predstavlja le en r segment (čeprav včaalh najštevil-nejši) soclalne baze novih družbe-rtih gibanj. Vpraaanja ekologije, miru, odnosov med 3poloma, lokalne in nacionalne avtonomlje ltd. niao samo mladinska. Specifičnost naše-ga družbeno političnega proatora, togoat ln nepropustnoat institucl-onalne strukture (kot materializi-ranega koncepta samoupravnega plu-ralizma interesov) blstveno deter-minira aamo apecifičnoat pojavlja-jočih ae novih družbenih glbanj pri naa. V neatrukturiranem in umetno nediferenciranem proatoru družbene in politlčne javnoati, k& civilna družba v obdobju mrka le občaaro pulalra, v tem kontekstu torej, je razumljiva navezanoat novih družbenih glbanj na Z3MS kot relativno najbolj odprto in propuat no politlčno lnstltucljo, kl lahko lnatituclonalno reprezentlra ln po-areduje, ne gibanj, temvec druzbe-. ne zahteve, kl jih glbanja artlku-llrajo'. Pptrebna je tako polltlcna ^ns^^tuclonalna organlzaclja, kl te zahteve posreduje v pollticnem alstemu, kot druzbeno gibanje, kl ' J-e druzbenl noallec in akter. Gi- banje artikulira tudi radikalne -.gO^rjMŽben-e zahteve, ki Jih institu-Gfl ^04cona.l.na politična struktura ne .;.. , more v cejoti sprejeti, ker v da-'^..!.'iiei trehutku in obatoječi nornia-tlvni atrukturi niao kompatlbllne t siatemom, in tako zagotavljajo kontinuirano kolektivno socialno -akcijo. Funkcija ZSMS kot polltlč-ne organlzaclje je ravno v tem, da inatitucionalno poareduje ln uvel-javlja zahteve, ki jlh artlkullra-jo gibanja, da ae zaveda avoje In-st1tucionalne omejenostl In zato ohranja diatanco med glbanji In or-ganizacijo (in tako ohranl laatno avtonomijo ln ldentiteto kot tudl avtonomijo In ldentlteto glbanj), ne pa , da jo akusa uklnitl ln ae deklarativno kon3titulrat1 kot or-ganlzaclja^glbanje. V tem amislu gre za dve razllcnl ravnlnl druz-b.enega delovanja, prej komplemen-tarnl kot protlslovni, prej para-lelnl kot konvergentnl. kar pa se-veda nlkakor nelzkljucuje tudl konfllktnega odnoaa. Verjetno niaem edini, ki mu ni jaano, zakaj naj bi bil koncept družbenlh gibanj kot faktor druž-bene aktivizacije takšen koncept, ki v lmenu participaclje ukinja participaciJo, in ki v lmenu de-mokracije uklnja demokraciJo, vaekakor pa me zanlna, kaj Je ho-tel Vidovič s tem povedatl. Kate-ri ao po njegovem mnenju "nekate-ri pozitivni elementl" glbanj in a kakšnimi kriterlji jih razločuje od negatlvnih? Na kakšen način se organizaclja (ZSMS) legit1mizlra že z obatojem gibanj? Po čem skle-pa , da ao v gibanjih aktivni pred-vaetn vodltelji? Kdo Je tisti "nek-do", ki prav dobro pozna notranjo logiko gibanj? Toliko, ne v poduk, temveč raje v razmlalek tistim, ki Jih preve-lik-a vnema pogoatokrat privede v pozerako naatopaatvo in neamisel-no besedičenje. QUOD ERAT FACIEN-CUK. Marjan Kokot b rečem, da vidi njihovo moč prav v apoli-jsti, ali kot sam pravi: »Družbena opozicija ier niso politična opozicija, ker ne želijo os-idržavne oblasti, ampak jo omejiti, jo potis-flegitimne in funkcionalne meje ...« Kje lah-Ičemo to apolitično moč novih družbenih gi-j? Po Mastnakovem mnenju v želji po svobo-neodvisnosti, dostojanstvu in sreči. fezlike med Mastnakom in Tomcem pa so še tilje, lahko bi rekla metodološke. Mastnak za-fapri vprašanju: do kakšne mere je mogoče bdružbena gibanja in civilno družbo defini-vkontekstu marksizma. Zavžema se za do-iev mej marksizma, ker šele s tem postane ksizem teoretska paradigma, enaka všem lim in ločena od uradne ideologije. In še več: iteoretska rehabilitacija marksizma odpira fias pogoje za teoretski pluralizem. bmcu se z marksizmom ne zdi vredno iirjati. Izhaja iz »gole stvarnosti«, za katero je feilno, da marksizem že ima povsem določe-bzicije in privilegije, katerim ni treba nič več lajati. Za določitev stvarnosti zadostujejo fkturalni kriteriji, po njegovem mnenju en sam jtonomija na splošni in individualni ravni, to je jnomija funkcionalno diferenciranih družbe-subsistemov in avtonomija privatnih intere- /sem razlikam navkljub pa se Tomc in Mast-iznajdeta na skupni točki takrat, ko govorita ojavni obliki civilne družbe tukaj in zdaj, ko jo tautelešeno v novih družbenih gibanjih: mla->ki subkulturni sceni, mirovnikih, borcih za ookolje in prebujajočih se feministkah. Naj nem s kritičnimi pripombami prav natej njuni pni točki. PROPAD ENOTNEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA 18. stran študentski čast JUGOSLAVIJA JE BOGATEJŠA ŠE ZA ENO ZGREŠENO INVESTICIJO. NAŠE PTT ORGANI-ZACIJE SO ZELELE VZPOSTAVITI ENOTNO JAVNO DRZAVNO MREŽO ZA PRENOS PO-DATKOV (JUPAK). S TO MREŽO Bl BILI POVE-ZANI VELIKI KOMPJUTERSKI SISTEMI CE-LOTNE JUGOSLAVIJE. VENDAR TE ENOTNE MREZE NE BOMO NIKOLI VIDELI - SLOVENCI IN HRVATJE SO SE ODLOČILIZA SVOJO VER-ZIJO, DRUGI PA BODO NAREDILI PO SVOJE. Poznamo dve vrsti mrež za komuniciranje s podatki. Prva deluje prek komutacije kanalov (telefon, teleks): z neposrednim razgovorom (ali pisanjem) zasedeš določen kanal, katerega ne more uporabljati nihče več, vse dokler se dialog ne konča. Zaradi pavz med razgovorom in pisa-njem in tudi zaradi ekskomunikacije tretjega, iz-koriščenost takšne mreže ni preveč velika. Dru-ga vrsta komuniciranja so paketne komunikacije - vsako sporočilo izrežeš v manjše informacij-ske segmente, ki jih po določenih pravilih zložiš v pakete in pošlješ do sprejemnika takoj, ko je kak kanal prost. Spročila so zelo kratka, vendar jih pošiljaš v nizu. Za obstoj pakptnih komutacij so potrebni ter-minali (v prihodnje tudi hišni računalniki) kot vhodne enote, prek katerih sporočila po telefon-ski liniji potujejo do prvega vozlišča, tu pa se opremijo in spet s telefonsko linijo nadaljujejo pot do sprejemnika. Ob uvedbi digitalizacije, na kateri paketna komutacija tudi temelji, bo dobila mreža svoje digitalne kanale. Vsak paket vsebuje kontrolno funkcijo, ki nad-zirato, ali bo na prenosni poti prišlo do kakšne napake, zaradi katere sporočilo ne bi moglo priti na mesto, kamor je bilo poslano. Ob tem pa pa-keti dobijo še naslov, na katerega pošiljamo sporočilo, čas začetka in konca sporočila in se-veda dodatek, ki preprečuje napake v prenosu. Zato je paketni način pošiljanja informacij zelo zanesljiv: napake lahko izmerimo z 10"8, kar po-meni, da je lahko od milijon znakov le en napa-čen. Z digitalizacijo bo zanesljivost še narasla. Naročnik, ki pošiljadoločeno sporočilo, nima nobene zveze s paketi - sporočilo enostavno zdiktira. Naprava za pošiljanje sporočil določa fi-zično zvezo, po kateri je treba paket spustiti in tudi to, kako bomo paket poslali. Celoten posto-pek je avtomatiziran in reguliran z določenimi pravili. Naročnik nikoli ne vzpostavlja neposred-ne zveze kot pri telefonskih razgovorih, pač pa posredno s pomočjo vozlišča, v katerih se spo-ročilo obdela in prilagodi sprejemniku. Paketna komutacija je namenjena predvsem poslovnim komunikacijam, ker pošiljanju infor-macij zagotavlja visoko kvaliteto in ker prihrani veliko časa. Po mednarodnih podatkih iz leta 1983 takšne mreže sodelujejo v svetovnem te-legrafsko telefonskem omrežju le s petimi od-stotki, v naslednjem desetletju pa se bodo bolj kot paketne komutacije razširile integrirne mre- že, tako da bodo paketi v primerjavi z integrira-nimi mrežami le kaplja v morje. Izgradnja mreže za prenos podatkov je finančno relativno majhen posel (4 milijarde ali dva odstotkaskupnih PTT investicij pri nas), vendar pa se s tem rešujejo največji problemi v prihodnji digitalni telefonski mreži in mreži z integrirnimi storitvami. Ravno zato se je Skupnost jugoslovanskih pošt, telefonov in telegrafov odločila, da na za-htevo uporabnikov (bank, SDK-jev, trgovskih hiš) preuči možnost za vzpostavitev takšne enot-ne jugoslovanske mreže za prenos podatkov, s katero bi se lahko vključili tudi v mednarodno banko podatkov. Poudarek je bil na ENOTNI mreži - to pomeni, da bi osnovno opremo kupili od istega proizvajalca, možno bi bilo enostavno sporazumevanje znotraj jugoslovanskih okvirov, pa še v Evropi vsi delajo tako; javna mreža za prenos podatkov je državna služba, nacionalizi-rana, enotna - tako kot železnice. Vendar Koor-dinacijska skupina Skupnosti jugoslovanskih pošt ni našla skupnega jezika z vsemi republika-mi in pokrajinami, temi osmimi državami v drža-vi. Zaradi različnih interesov uporabnikov in ne-enake pripravljenosti v posameznih republikah in pokrajinah je v Sloveniji prišlo do razpisa lici-tacije za svojo mrežo, in to na račun pritiska močnih uporabnikov, ki so hoteli kar sami napra-viti svojo mrežo. Ta mreža naj bi imela en komu-tacijski in upravni center v Ljubljani in osem točk, ki bi koncentrirale promet. Nastala je nova situa-cija. Strokovna službaSkupnosti jugoslovanskih pošt je že prej predvidela osnovno koncepcijo mreže s štirimi komutacijskimi centri in enim up-ravljalskim centrom, opremo pa je seveda hotela naročiti pri istem proizvajalcu. Vendarjez razpi-som licitacije v Sloveniji zamisel propadla. Zdaj izbor sistema za mrežo v Sloveniji diktira potujmo! KITAJSKA Celo Kitajska za študentski žep ni nedosegljiva. Kdor si še upa potovati skozi »sevajočo« Sovjetsko zvezo, se lahko za 130 DM prepelje iz Budimpešte do Pekinga. Možno je tudi potovanje z letalom. Karta iz Aten do Hong Konga stane 260 ($).ali 220 juanov. Če se odločiš za prvo varianto, lahko karto kupiš v Budimpešti, a le do Mosk-ve. V Moskvo moraš prispeti isti dan, ko odpelje vlak po transsibirski železnici dalje, če ne ti grozi nevarnost, da te Rusi strpajo v drag hotel za tujce. Vlak proti Pekingu odpelje vsak torek in četrtek. Hrana na vlaku je poceni in že za rubelj ali dva si lahko s toplim obrokom potešiš lakoto. Če pa prodaš kavbojke, ka-terih trenutna vrednost je 50 rubljev, lahko s tem denarjem uživaš v jedilnih va-gonih do kitajske meje. Popotniki pravijo, da na Kitajskem ni težko preživeti. Ljudje so prijazni in ti želijo pomagati. Težave lahko nastanejo pri menjavi denarja. Kitajci innajo namreč denar za »interno uporabo« in denar za tujce. S prvim lahko plačuješ slabe hotele in lo-kalne prevoze, z drugim pa prevoze z avioni, vlaki ter hotele. Njuno razmerje je 1:1,6. Za potovanje na Kitajsko potrebuješ vizo, ki jo dobiš, če imaš garantno pis-mo, oziroma povabilo s Kitajske, če dokažeš, da je potovanje študijsko ali služ-beno. V primeru, da vize ne dobiš, je edina možnost, da odletiš direktno v Hong Kong in si tam za 8 dolarjev kupiš vizo kar v turistični agenciji. Avion za Hong Kong ti leti iz Rima. Družba Pakistan Airlines zahteva za karto le 180 dolarjev. JAPONSKA Najcenejši prevoz za Japonsko je iz Aten. Z družbo Adrianos je septembra stal polet z avionom preko Bangkoka 550 $. Razdalje na otokih pa najceneje premostiš na štop. Japonci radi ustavljajo in so zelo prijazni. Štopanje je varno tudi za sama dekleta. Res je, da najcenejša varianta tudi v tem primeru ni nahitrejša. Ceste so slabe - ozke in ovinkaste, promet pa je gost. Hitri vlaki in avtobusi so izredno dragi. Najbolje je, da nabaviš karto za vlak, ki velja dva ali tri tedne. Prva stane 21.000 jenov, druga pa 41.000 jenov. Japonska je za nas draga dežela. Voda je sicer pitna in zanjo ni potrebno za-pravljanje denarja, so pa zato dragi vsi drugi prehrambeni artikli. Poceni ob-roke pa lahko dobiš v malih restavracijah, ki jih upravljajo družine. Za obrok od-šteješ opoldan od 600 do 700 jenov. V teh malih restavracijah kosijo od 12. do 13. ure vsi zaposleni Japonci. Za poobedek si lahko privoščiš 3 dcl coca cole z eksotičnim nadihom 150-ih jenov. Alkoholne pijače so zelo drage in 1 liter najslabšega vina stane več kot 1000 jenov. Prenočišče je najcenejše v mladinskih domovih - International Youth Hos-tels. Posteljo in tuš za 2000 jenov pa dobiš le z izkaznico počitniške zveze Ju-gosiavije. Z izkaznico ISTC (International Student ldentity Card), pa imaš po-puste v več kot 400 hotelih po državi. V mestnih hotelih odšteješ za sobo in dva obroka od 4000 do 9000 jenov, v malo skromnejših Ryokan 4000 ali 6000 je-nov, v restavracijah v japonskem stilu imenovanih Minshuku pa od 4000 do 5000 jenov. Možno je tudi prenočevanje po svetiščih, a to je prepuščeno lastni iznajdljivosti. Možnosti za izlete je dovolj. Če vas zanima simbol Japonske, Mt. Fuji, lahko dosežete vrh po urejenih poteh kar v tenis copatah. Lahko se odpravite tudi v Severne Alpe, ki so visoke okrog 3000 metrov in na gosto posejane z zavetišči in nobel kočami, ki so seveda precej drage. Takega ekstremizma, kot je pot na Triglav čez severno steno se seveda Japohci ne grejo. Poti so dobre in lahke. Možnosti za delo ni veliko, še zlasti za fante in za vse tiste, ki ne nameravajo ostati na Japonskem več mesecev. Najlaže je tujim dekletom, saj lahko hitro najdejo delo v kakšnem od nočnih klubov, kjer je kar velik zaslužek od 10 do 20 tisoč jenov. Pri tem seveda nimajo druge obveznosti kakor da plešejo z gos-ti, klepetajo z njimi in jih pripravijo do tega, da čim več popijejo. Mednarodne vozovnice za vlak drugega razreda niso drage, za kart