SREČ ANJ A
PRIPOVEDNIK MIODRAG BULATOVIC. Znano je, da sta Srbija, zlasti pa Črna gora epski deželi. Tu je Vuk Karadžic lahko našel večino svojih ljudskih pesmi in pripovedk. Srbski realizem, ki sta v njeni prevladovala roman in novela, je bil najbogatejši, če ga primerjamo z drugimi jugoslovanskimi književnostmi realističnega obdobja. Tudi v zadnjih dveh desetletjih prevladujejo v srbski literaturi pripovedniki: veterani Veljko Petrovič. Ivo Andrič in Miloš Crnjanski. nato pripadniki srednjih generacij, Aleksandar Vučo. Branko (opic. Oskar Davičo. Mihailo Lalič. Erili Koš. in mimo njih mlajši Dobri ea Čosič. Antonije Isakovič. Mladen Oljača, Branko Radičevič, Radomir Konstan-tinovič. Momčilo Milankov, Pavle Ugrinov in še drugi.
Med mlajšo generacijo zavzema vidno mesto Miodrag Bulatovič. Od drugih pisateljev ga ločijo nekatere posebnosti. Njegovo življenje je nenavadno, vstop v književnost izredno težak, pa tudi samo književno delo se razlikuje v reševanju književno-pripovedniških vprašanj od drugih proz. Zato je bilo reagiranje kritike in književne publike različno.
Rojen je bil leta 1930 v črnogorski vasici Okladi pri Bijelem polju. Oče, gozdar, mu je umrl leta 1941 in od tega časa se začenja njegov težki boj za golo življenje. Po letu 1945 je zapustil rojstno vas in je prišel s tovornjaki, ki so prevažali žito v Črno goro, sam, brez sredstev v Srbijo, kjer je prvič videl v Cačku železnico. Nato je živel v različnih domovih po provinci in v Beogradu po kleteh in mansardah. Obenem je končal gimnazijo in filozofsko fakulteto (psihologijo). V šestnajstem letu je prebral prve knjige: Kociča in Andriča. Od tega časa se bolj in bolj zanima za književnost, mnogo bere in opusti željo za vojaškim poklicem, ki jo je nekaj časa gojil. Sam je opisal svoje življenjske težave v ljudskih desetercih. vendar je kmalu prešel v prozo.
Vzporedno z bojem za življenje, polnim potepanja, bolečine, trpljenja in končno uspeha, je nastopil nov boj, da bi se prebil v književnost. Uredniki so bili zaradi izredne iskrenosti in ostrine pri obravnavanju življenjske problematike rezervirani do njegovih novel in mu jih zato niso natisnili. VendaT se je postopoma uveljavljal najprej v dijaških časopisih Mladina in Študentovski književni list. Nato so začele izhajati njegove novele v beograjskem Nina, Borbi. Politiki, Književnosti, Delu in  drugje.
Končno mu je beograjska založba Nolit izdala zbirko novel Hudiči prihajajo (1956). To je bila očitno knjiga preizkušnje. Bulatovič je orisal dve okolji: beograjsko, v katerem je preživel svoja leta ponižanja, ko se je prebijal skozi podzemlje velemesta, in svoje črnogorsko okolje: Bijelo polje in okolico, v kateri je prebil otroška leta in čase italijanske okupacije. Vendar ni ne na enem ne na drugem področju tematike zajel pomembnih pojavov, temveč so njegovi glavni junaki mali ljudje: potepuhi, berači, prostitutke, ljudje s kompleksi, z željo po veličini, čeprav z majhnimi sposobnostmi, mali književniki, ki bi hoteli za vsako ceno postati slavni, mnogi deklasirani elementi, ponižani in razžaljeni« z duševnimi in fizičnimi slabostmi in sploh ljudje, ki jih je življenje potisnilo na periferijo družbe in ki jim je surovost življenja razvijala različne nizke instinkte.
Čeprav so se jugoslovanske književnosti v tem času osvobajale zastarelih shem in šablon, je vendar kritika presenečeno obstala pred prvo knjigo drznega  avtorja.   Nekateri  so  jo  obsodili   kot  morbidno  in   tujo  naši   stvarnosti:
649
»Teme Bulatovičevih pripovedk so vse iz najbolj mračnih področij človeške psihe in človeške vesti. V njegovi viziji in doživljanju sveta se vrstijo slike razsula človeškega življenja, patološke deformacije človeških odnosov in človeškega lika. Človek v njegovem delu. ki je v težnji za patetičnim efektom obrobljeno z najbolj črnim bibhjskim rohnenjem na človeško eksistenco, razpade kot nesmiselna tvorba narave. .Kaj je človek, da ga mnogo ceniš in da maraš zanj?' se glasi citat iz knjige o Jobu. vpisan v materijo te Bulatovičeve proze.
Kritiki, ki so bili bliže modernističnim nazorom, so se sicer ograjevali pred nekaterimi enostranostmi in slabostmi te proze, vendar so obenem poudarjali talent pisatelju in  njegove pripovedniške kvalitete.
Čeprav s težko muko. je vendar Bulatovič prebil led. Namesto shem o tipičnih ljudeh je pisatelj prikazal svet svojih srečanj v velemestnem podzemlju ali v svojem rojstnem kraju. Svojih likov ni kritiziral samo z ironijo, temveč jih je spremljal zaradi njihove težke usode s sočustvovanjem. Tako so njegovi biblijski citati pravzaprav v nasprotju s končno poanto njegovih proznih tekstov in so bili morda samo trnki za inozemstvo. Vendar so nekatere teh novel zaradi posameznih simboličnih aspektov izzvale vtis konstrukcije in nenavadnosti. Med novelami se iz pr\e knjige odlikujeta zlasti dve: Ljubimci iz beograjskega miljcja in obsežnejša proza Črn i/, črnogorskega življenja v času italijanske okupacije. Zadnja je tudi najboljša, kaže največ živahnosti in manj zantegljenosti. Očitno je. da je pisatelj močnejši, ko zajame snov, kjer je manj simbolike in več  realnega tkiva.
Bulatovič je nadaljeval s pisanjem proze. Že 1'HS mu je objavila zagrebška Zora knjigo 1 nlk in zvon, ki jo je sam pisatelj imenoval povesti o ognju, zapornikih in še nekaterih ljudeh . Kljub temu mu je kritika sugerirala misel, da je to pravzaprav svobodno komponiran roman, čeprav to ni v celoti sprejemljivo.
Nato mu je 1 (>39 natisnila založba Nuprijed roman Rdeči petelin leti proti nebu.                                      4
'le dve knjigi sta doživeli boljšo usodo, kot prva, celo kritika jih je sprejela kot osvežitev sodobne književnosti. Pisatelj je opustil beograjsko okolje in je vso pozornost posvetil rojstnemu kraju s srbsko-ntuslimansko atmosfero in njegovim ljudem. Vendar spet posebne vrste ljudem: zapornikom, beračem, vojakom, ki so služili v vseh vojskah, hromemu fantu, ki so mu vzeli kozlička, sobaricam v knjigi \ olk in zvon ali starcu, ki brezobzirno ravna s fantom Muharemom. da bi prikril v primitivnem okolju, da je to njegov nezakonski otrok, ali nori Mari. ki jo posilijo vinjeni ljudje, ali potepuhom v romanu Rdeči petelin leti proti nebu.
Zlo je tudi v tej prozi zelo močno in pritiska ljudi kot mora ali kot simbolični ogenj, ki postopoma osvaja ta kraj. Ker zlo obkoljuje ljudi z vseh strani, ne morejo pobegniti iz svojega peklenskega sveta, vendar ga lahko napravijo bolj znosnega. Rešitev je v slogi, enotnosti in ljubezni med ljudmi . je tolmačil Dragan Jeremič Bulatovičeve poglede in jih je povezal z Dostojevskim. (anuisoni. I' aulknerjem. Kafko, zlasti pa z Andričcm. čigar vpliv se vidi izrazito v nekaterih novelah. V teh knjigah so usode ljudi osvetljene z boleče-humanega stališču, ki včasih preide v pravo tragiko.
V oblikovanju svojega sveta ni Bulatovič enako sugestiven v vseh novelah oziroma  situacijah  romana.  V  knjigi   Volk  in. zvon  je zelo  plastično izklesan
650
portret stoičnega hodže (Mali lioclža). Mimo tega se zlasti odlikuje z živahno orisanim vzdušjem in paradoksalno-bizarnimi motivi obsežnejša proza Malo sonca. Roman je pravzaprav najbolj konsolidirana proza, ki ima več duhovitih situacij, zlasti jo pa poantira poglavje Zadnja skrivnost, kjer pisatelj razkrije uganko v odnosu med starcem in fantom  Muharemom.
Bulatovič je temperamenten in zelo gibčen pripovednik. Vidi se mu, da je iz epskih krajev. Z bogato fantazijo ustvarja svoj svet. Spretno uporablja moderno jaz-tehniko in objektivni način prikazovanja, duhovito vodi notranji monolog ali gradi like z dialogom. Prozo lirizira s pejsažem. Razpolaga z obiljem besed in z raznovrstnostjo riians. tako da je v prvi zbirki včasih pre-zgovoren in izrazno neuravnotežen, pozneje pa je večinoma našel pravo mero \ svoji pisateljski govorici. V napetih situacijah ali v odločilni)) obratih zelo funkcionalno uporablja kratke stavke. V takih okoliščinah se rad poslužuje aorista, da bi dobil emocionalno presenečenje in živahnost doživetja. \ istem stavku zna duhovito variirati za različne nianse preteklosti tri čase (perfekt. aorist in historični prezent): Tragao sam za patnjom gotovo dve gorlinc i pošto je nišam nalazio. rešili se da ostavim Olju in idem u skitnju.« (Ljubavnici.) Simpatični ali antipatični odnos do predmeta, ki ga opisuje, izraža s pogostimi deininutivi fhodžica, kučerak), augmentativi (kučerinal. s hipokoristiki (Muha-remice), ali z adjektivi z demiuutivno in auginentativno komponento (debelju-škast). Preseneča z obilico novih izrazov, ki jih je uvedel v svojo prozo iz dialekta ali jih je sam ustvaril. Vse to deluje, da je njegova proza emocionalno obarvana, in ker je bogata s figurativnimi slikami, učinkuje živahno in pestro. Toda ker so se v njegovem ustvarjanju pojavile tudi silhuete manire, bo pisatelj moral biti v prihodnosti bolj previden. Zato lahko z zanimanjem pričakujemo nov nastop mladega avtorja v književni areni.
Zaradi znatnih ustvarjalnih uspehov štejemo Miodraga Bulatovica kljub njegovim posameznim slabostim med najboljše mlajše jugoslovanske pisatelje. Mimo Andriča se inozemci najbolj zanimajo za njegova dela. tako da je do sedaj preveden  v  19 tujih jezikov. To pa je velik  uspeh.
Emil   Štampar
651