Poštnina plačana v gotovini.
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 2 ^	/2fubijuna 15. januarja 1950	^ Leto I.
m£trš£kl€k Tiiat
2^ učitelji, RI bodo odšli no delo v Sond^ok
0 pomenu resolucije CK KPJ o nalogah v šolstvu
V resoluciji so važni in daljnosežni sklepi in ni slučaj, da je bila postavljena problematika šolstva na dnevni red III. plenuma CK KPJ. Graditev socializma v naši debeli, potreba po vedno hitrejšem tempu razvoja in odgovornost pred napredno javnostjo vsega sveta zahteva, da skrbno izkoriščamo vse izkušnje, torej dobre in slabe, naše in tuje in da se ne bojimo nobenih sprememb, če hočemo napredovati. Socializem pomeni v življenju takšne spremembe kot so nove oblike demokracije in pomeni kulturno revolucijo, brez katere ni in ne more biti socializem privlačna ideja za vse narode sveta. Ne samo hrepenenje po sreči naših narodov, ampak tudi odgovornost za usodo socialistične ideje nas sili, da mobiliziramo, znanstveno usmerimo in koncentriramo vse naše sile, da dokažemo pravičnost naše borbe, da razbijemo žalostne oziroma neumne laži in dokažemo predvsem, da pomeni socializem res svobodnega, srečnega in zadovoljnega človeka s širokimi pojmovanji, ki mu je tuj birokratizem.
Socializem pomeni torej vsestransko bogastvo, ne samo visoko produkcijo, ne samo dobrine civilizacije, ampak številne konkretne pridobitve kulture. Prav danes, ko zlivajo toliko gnojnice na našo deželo in jo proglašajo za fašistično, je naš boj za nadaljnji razvoj demokracije tem večjega pomena. Naloge v našem šolstvu bodo šele tedaj popolnoma razumljive, če jih bomo gledali s stališča našega domačega in mednarodnega položaja in v zvezi z borbo za višje oblike demokracije. Krepitvi in nadaljnjemu razvoju socialistične demokracije naj služi tudi vse naše šolstvo. Naša Uuaska demokracija je plod težke narodnoosvobodilne borbe, ljudske revolucije in graditve socializma, kt je zopet delo milijonov ljudi. In na tej široki in trdni podlagi idejnin pridobitev revolucije kakor tudi podedovanih pozitivnih pridobitev v šolstvu in kulturi naših narodov, torej na najbolj realni in ljudski podlagi gradimo svoj sistem šolstva dalje. Kakor je smoter naših naporov visok in zgodovinsko pomemben, tako je tudi jasno, da ga lahko uresničijo le milijoni novih ljudi, ki se vsestransko razvijajo, sredi katerih se rodijo in zbujajo v življenje vedno nove sile, nova ustvarjalna iniciativnost na vseh popriščih ljudske dejavnosti.
Partija kot nosilec borbe proti sektaštvu, birokratizmu in dogmatizmu je torej tudi vsem svojim članom postavila nalogo, da v borbi za novo socialistično šolstvo organizirajo vse ljudske ustvarjalne sile, da omogočijo svobodni razmah borbe mišljenj svobodno izmenjavo praktičnih izkušeni in pojmovanj v tej vseljudski borbi za izgradnjo socializma Danes, ko imamo dragoceno negativno izkušnjo, ki jo je rodil birokratizem informbirojevskih pobi-rokratenih oportunistov in nekaterih sovjetskih revizionistov, ki so pozab ;n na nadaljnje razvijanje socialističnega demokratizma in hu-manijma, se zavedamo, da je nai-silnej a opora naše neodvisnosti in svobode naš delovni človek, ki se ne boji kritike in borbe mišljenj, ki ne klone pred birokratom, ki sovraži servilnost in ki je prav zato pripravljen prostovoljno vzeti nase vse žrtve za ta veliki smoter.
Naši narodi so dali svetle primere množičnega herojstva v borbi in za-. tem v produkciji in dajejo prav tako primere množične požrtvovalnosti pri ideo'oškem. političnem in kulturnem delu, Ker Partija na tem gradi, ker se opira na ustvarjalne moči našega ljudstva, na njegovo silno voljo, ustvariti svojim otrokom lepšo bodočnost zato je smelo vzpodbudila k hitrejšemu tempu in dala obilo konkretnih navodil za ve iko kulturno akcijo. Z jasno perspektivo nadaljnje ia razvoja socialističnega demokratizma poziva v boj proti birokrat zrnu, ki tudi v socializmu duši napredek, proti karierizmu, kliče k sodel va ij i ne samo pr sv t-ne dela vce, ampak vse starše in vse množične organizacije, poziva k svobodni sprostitvi iniciative v vsaki šoli in zahteva od vseh prosvetnih organov gibčnost, pri'agojeno ekonomskim potrebam dežele in razi č-nim pogojem razvoja v republikah. Dosleuno se drži principa demokratizacije šole v tem smislu, da se omogoči vsakemu, prav posebno tudi otroku delavskih in siromašnih kmečkih staršev, šolanje do najvišje
Maršal Tito je sprejel v začetku januarja skupino 25 učencev in učenk, ki so končali učiteljišče v Novem Pazaru in so pred kratkim sprejeli kolektivni sklep, da odidejo kot prva generacija novopazarskega učiteljišča v oddaljene pasivne vasi San-džaka v deževskem in staviškem •okraju, v katerih doslej ni bilo ne učiteljev ne šol. Ob sprejemu je bil navzoč minister za prosveto LR Srbije Mita Miljkovič, skupno z mladimi učitelji in učiteljicami pa so prišli ravnatelj šole Konstantin Petrovič, njihov razrednik Božidar Karličič, predstavnika oblastnega poverjeništva za prosveto Negosava Kuzmanovič in tovariš Božič ter poverjenik za prosveto mestnega odbora v Novem Pazaru Miodrag Radovič.
Maršal je prisrčno sprejel mladinke in mladince učitelje, ki so po končanem šolanju obiskali vasi Sandžaka, v katerih bodo delali, nato pa prišli v Beograd, da bi obiskali tov. Tita in dobili od njega nasvete ter podporo za težko, toda plemenito delo, ki jih čaka. Številni med njimi so bili borci narodnoosvobodilne vojne. Številni od njih so postali v tej borbi invalidi, največje število njih, 18, pa je bilo že doslej nagrajenih za svoje zasluge in marljivo delo za ljudstvo s sprejemom v Partijo. Ljubezen do ljudstva, Partije in tov. Tita je vodila te mladeniče in mladinke, da odidejo prav tja, kjer je najtežje, v kraje Sandžaka, kjer ni cest. Vendar so danes navdušeno povedali tov. Titu, da jih je ljudstvo v vaseh, kjer bodo delali, sprejelo ljubeče. S pravimi manifestacijami, prirejenimi ob njihovem prihodu v vasi deževskega in šta-viškega okraja, je ljudstvo izrazilo svoje največje veselje, ker se v naši novi ljudski državi misli tudi nanje in na njihove otroke. Po njih je ljudstvo teh krajev izrazilo svojo hvaležnost tudi maršalu Titu.
Obdan od mladih učiteljev in učiteljic jim je maršal Tito želel uspešno delo pri širjenju kulture v oddaljenih vaseh Sandžaka, nato pa se je dotaknil sklepov III. plenuma CK KPJ in bodočega dela v naših šolah ter na kulturnem področju sploh.
Plenum Centralnega komiteja naše Partije, je dejal maršal, je sprejel daljnosežne sklepe, s katerimi ste se vsekakor že seznanili po tisku. Do sprememb je moralo priti, če hočemo kreniti naprej. V dosedanjem delu je bilo preveč šablone, preveč se je upošteval sistem, ki ni vedno ustrezal stopnji našega šolstva. Vendar boste o tem podrobno brali v našem tisku. Videli boste prav tako, da se je plenum znatno zanimal tudi za stanje učnih moči in šol sploh, pa tudi sami veste, da je bilo precej primerov zapostavljanja naših učiteljev prav v krajih, kamor odhajate. No, odločili smo se, da odločno uresničimo novo linijo ter dvignemo ugled profesorjev in -učiteljev na stopnjo, ki ustreza njihovi vlogi v naši družbi, kajti učitelji vzgajajo ljudi, vzgajajo naše otroke, zato pa se je treba do njih vesti kot proti takim. Doslej pa so bili primeri, da
izobrazbe. Nalaga skrb za zdravstveno stanje otrok in materialni položaj učiteljstva, za njihov harmonični, vsestranski razvoj, posebno pa za resnično znanstveno, široko in življenjsko izobra bo brez škodljivega preobremenjevanja otrok in za visoko moralno vzgojo. Vsakega resničnega prijatelja napredka mora veseliti širokogrudni odnos do starega zaslužnega kadra in hkrati odklonilni odnos do predavateljev brez strokovne kvaMfikacije ali takih, ki nočejo spremljati razvoja sodobne znanosti. Vsakega državljana, k' se poglobi v podrobnosti nalog in celotnega duha resolucije in ki ljubi sVo-je ljudstvo in napredek, mora zagrabiti optimistični in vendar realni program naše socialistične šole. Pred nami je vrsta neposrednih nalog, ki se jih moramo lotiti takoj, med drugim tudi priprave za uvajanje osemletne šolske obveznosti.
Partija nalaga vsem višjim forumom, da nudijo vedno vso pomoč šolstvu in zagotovijo izvajanje pravilne partijske linije. Med temi nalogami je za širino naše Partije značilna borba za mobilizacijo predavateljev nepartijcev, da se jim zaupajo odgovorne funkcije in da se pritegnejo k tovariški, konstruktivni izmenjavi misli, a vse za napredek znanosti in šolstva.
Resolucija je še en dokaz več za
so jih ljudske oblasti zapostavljale in da do njih niso imele pravilnega odnosa. Njihovo materia'no stanje in stanovanjski problem nista bila povsod najbolje rešena, tako da so bili učitelji pogostokrat v položaju, da so morali skrbeti za svoja stanovanja in za svoj obstanek. To je š'o tedaj na škodo vzgoje otrok. Zato mislim, da boste zadovoljni s sklepi, ki jih je sprejel plenum CK KPJ in lahko vam zagotovim, da se bo to vprašanje zelo zboljšalo.
Zlasti mi je drago, ker vidim danes tukaj mlado generacijo naših učiteljev, ki bodo delali v naših najbolj zaostalih krajih — v Sandžaku. Vem, da vaše delo ne bo lahko. Ne boste delali samo z otroki, temveč boste morali pomagati tudi prebivalstvu. Vendar ne v tem smislu, da bi vas tam vpregli, da boste sestavljali različne sezname in delali kot pisarji v vaških odborih, temveč da boste organizirali in vodili kul-turno-prosvetno delo, t. j. tisto, kar je dolžnost učitelja. Učitelji morajo delati tisto, kar je njihovo delo, vzgajati otroke in kulturno delovati med ljudstvom, organizirati različna kulturna društva, prireditve in podobno, skrbeti za odstranjevanje nepismenosti in sploh razvijati prosvetno delo. Odslej naprej je treba strogo določiti, kaj je dolžnost učitelja in do česa ima pravico, kakor tudi to, kako se je treba vesti do njega. Mislim, da bomo v tem pogledu krepko krenili naprej. Prav zato, ker ste iz krajev, v katerih je tako zelo potrebno delati za zboljšanje pismenosti in splošne kulture naših ljudi, iz krajev, v katerih sem bil tudi jaz med vojno, mislim, da je treba poudariti, da moramo danes dvigniti kulturno raven ne samo naših ljudi v mestih, temveč tudi v najzakotnejših krajih. Tudi tam morajo naši ljudje, kmetje, občutiti duha nove države, socialistične nove Jugoslavije, in to j>. .'ša tako zelo važna naloga.
Nekoč je bil učitelj pri nas, se pravi, v stari Jugoslaviji, čeprav smo imeli med učitelji tako močno oporo, v resnici opora režima. Veste, kako je tedaj bilo. Učitelj je moral, ko je končal šolo, čakati, da je dobil namestitev, ker se je gradilo malo šol. Danes mora biti učitelj nosilec socialistične misli in konstruktivni tvorec socializma. Mora biti opora ljudstva, opora ljudske države. Tu je vaša vloga velikanska, kajti, kdo je blizu ljudstvu? Od vse naše inteligence je širokim ljudskim množicam najbližji učitelj. Ta najbolj prihaja v neposredni stik z ljudstvom, vsak dan vidi njihov način življenja, pomaga mu in mu lahko pomaga, uči ga prav zato, ker je z njim v neposrednem dotiku. Zato morate vi, tovariši in tovarišice, kot vsi drugi naši učitelji posvetiti veliko pozornost kulturnemu dviganju našega ljudstva. Ce zaenkrat pri nas še ni mogoče občutiti tistega hitrega porasta življenjske ravni, v življenjsko raven pri nas pa ne sodijo samo hrana in drugi materialni pogoji, temveč tudi kulturni razvoj — se bo to občutilo v kratkem času v znatno večjem obsegu in se čuti vsak dan
veliko borbo naše Partije za nadaljnji razvoj socialističnega demokratizma. Hočemo svobodnega, izobraženega človeka. Resolucija ugotavlja uspehe, ki smo jih na tem potu že dosegli ter iskreno in brez ovinkov šiba naše slabosti in napake in poziva k njihovi odpravi.
Birokratizirani voditelji Inform-biroja nas hočejo odtrgati od naše Partije in Tita, ki nam tako jasno kaže pot v socializem. Cisto gotovo bo tudi ta resolucija, kakor že nešteto dokumentov naše Partije, uvrščena med prepovedano gradivo »trockizma« in jo bodo prikrivali množicam naprednih ljudi, falzifici-rali, klevetali itd. Mi pa bomo o njej mnogo diskutirali in jo konkretizirali, ker čutimo, da nam je navodilo za zares • plemenito, konstruktivno delo. Ob njej bo milijonom zaigralo srce, zbudila se bo iniciativnost in volja za uresničenje te resolucije. Razveselila bo starše, ki želijo svojim otrokom srečo, izobrazbo, znanje in dobro državljansko, socialistično vzgojo; radi bodo sodelovali; največ pa bo lahko prispeval k uresničenju resolucije naš učitelj in prosvetni delavec, ki je za to tudi najbolj poklican. Ljudstvo, predvsem pa naša mladina, ki ji je posvečen ves trud in vsa ljubezen, bo dala našim prosvetnim delavcem za to zasluženo priznanje.	J. P.
vedno bolj. Vzpodbuda za hiter razvoj more biti samo občutek potreb pri teh naših kmetih — ne mislite, da je tako enostavno naučiti našega zaostalega kmeta, da kulturno živi, da ima lepšo sobo, lepše pohištvo, da ima radio, da obiskuje različne kulturne prireditve in celo, da živi glede na prehrano kulturno. To ni tako lahko, kajti stoletja je bil navajen na nivo, na katerem je doslej živel — in zato mu je treba pomagati, da se bo dvignil, da se bo navadil živeti kulturno življenje. Civilizacija ne zadošča, da bi bili ljudje kulturni. Je precej držav, ki so na visoki stopnji civilizacije, vendar pa to ne pomeni, da je tudi njihovi ljudstvo vedno kulturno. Civilizacija je samo pomožno sredstvo, da ljudje laže razvijajo svojo kulturo; ko pa bodo ljudje na visoki kulturni stopnji, tedaj bodo bolje izkoriščali tudi pridobitve civilizacije.
Delo med ljudstvom je velikanska in častna naloga naših učiteljev. Tega bi se morali zavedati tudi tisti, ki se doslej tega niso zavedali. Doslej se to, kot sem dejal, ni povsod dovolj upoštevalo. Kar se tiče materialnega stanja, so bile pred kratkim učiteljem povišane plače, ki so bile zelo slabe. Vendar stvar ni toliko v denarni nagradi, kolikor v potrebi, da se ustvarijo pogoji, da bo učitelj imel, kar potrebuje za delo in kulturno življenje.
Danes imamo še premalo učiteljev. V pomanjkanju kadrov smo to vpraševanje reševali tako, da smo jemali ljudi s tremi ali štirimi razredi gimnazije in jih pošiljali v vasi, ali pa smo priredili tečaje za učitelje. Vendar pa ti ljudje niso mogli imeti potrebnega pedagoškega znanja in na ta način tega vprašanja ni bilo mogoče rešiti. Potrebujemo še veliko učiteljev. Morda so prihajali zaradi slabega materialnega stanja učiteljev na učiteljišča samo najzavednejši mladinci in mladinke. Toda zagotavljam vam, da bomo dvignili ugled učiteljev in zboljšali njihov položaj.
V prosveti in prosvetni politiki je dosegla naša država velike uspehe v času od vojne do danes. Povečalo se je število šol, odstranjena je bila v glavnem disproporcija med posameznimi vrstami šol, ustanovljene so bile številne nove vrste šol. Povečal se je učni kader. Ustvarjeni so bili krepki temelji za nadaljnji pravilni razvoj šolstva v ideološkem pogledu — tako glede na smer pri pouku in znanosti, kakor tudi glede na ideološko in politično vzgojo in dviganje učnih kadrov. Zboljšana je bila materialna podlaga za nadaljnji še uspešnejši razvoj celotnega šolstva.
Čeprav pa so bili doseženi veliki uspehi v vseh smereh, so tudi resnejše slabosti in pomanjkljivosti. Sistem šolstva ni v celoti dograjen, organizacijske oblike in metode ne ustrezajo popolnoma nadaljnji krepitvi in razvoju socialistične demokracije; ni določena enotna smer pri pouku in učnih programih; materialna podlaga šolstva ni zadostna; ni dovoljne skrbi za materialno in drugo dviganje šolstva.
Za odstranitev sedanjih slabosti in pomanjkljivosti na področju šolstva je treba opozoriti predvsem na tiste idejne osnove, s katerih izhajamo pri določanju naše linije in smeri za nadaljnji razvoj šolstva. To so: ljudska revolucija, graditev socializma in podedovane pozitivne pridobitve v šolstvu in prosveti oziroma kulturi sploh. Izhajajoč s teh osnov, se postavljajo naslednje naloge:
I.
Vzgajati v šolah novega, svobodnega in odločnega socialističnega človeka, s širokim in vsestranskim obzorjem, ki sta mu tuja birokratizem in miselna ozkost. Da bi to dosegli, moramo imeti tak učni kader, ki bo mogel vzgajati vsestransko razvitega človeka — graditelja in branitelja socializma. Tak učni kader bomo dobili samo z vztrajno borbo proti birokratičnim metodam v šolstvu in pouku, v borbi za svoboden idejni razvoj na temelju socialistične demokracije in pogumnega razvijanja iniciativnosti tako vseh ustanov in organov, kakor tudi množičnih organizacij in posameznikov. To bomo-dosegli z razmahom borbe mišljenja, vsestranskim razvijanjem
Prav zaradi tega, ker so doslej učitelji imeli čestokrat slabe pogoje, bi tu rad izrazil svoje veselje, da se je naša mlada generacija kljub temu rada odzivala in odhajala v učiteljski stan.
Maršal Tito se je nato dotaknil številnih vprašanj, ki jih obravnavajo sklepi III. plenuma CK KPJ o bodoči organizaciji dela v naših šolah. Pri tem . je poudaril potrebo in pomen prizadevanja krajevnih in okrajnih ljudskih odborov, da bi se iz lokalnih virov preskrbele naše šole z različnimi šolskimi predmeti in pohištvom ali prostori in da bi tako olajšali ter zboljšati pouk in delo učiteljev ter učencev. Ministrstvo za prosveto oziroma država bo poskrbela za potrebne šolske potrebščine, kot so svinčniki in zvezki. Postopoma pa bo napisanih in natisnjenih tudi zadostno število dobrih učbenikov za naše učence. Z ustvaritvijo zadostnega števila učiteljskega kadra bo omogočeno še večjemu številu naših učiteljev, da bodo nadalje študirali ne samo kot izredni, temveč tudi kot redni slušatelji pedagoških šol.
Zavedajoč se teže naloge, ki jih čaka v krajih, kjer doslej ni bilo šol, so mladi učitelji in učiteljice pokazali v razgovoru s tov. Titom, da se prav tako zavedajo tudi veličine vloge, ki jo morajo odigrati pri kulturnemu dvigu in socialistični preobrazbi naše vasi. Obljubili so, da se bodo te naloge lotili z enako ljubeznijo in vdanostjo, s katerima je mla dina naše države doslej izpolnjevala vse naloge, ki so ji bile naložene.
Tovariš Tito jim je ob slovesu želel plodno in koristno delo.
Prepričan sem, je dejal, da bo vaše delo nagrajeno z uspehom. Glejte, da boste dobro vzgajali naše otroke, da boste iz njih ustvarili otroke naše socialistične države. Ob skrbi, bi bo v prihodnje posvečena našim učiteljem in našemu šolstvu sploh, imate tudi vi vsestransko perspektivo. (Tanjug.)
pobude, svobodno izmenjavo praktičnih izkušenj in naziranj na liniji borbe za zgraditev socializma v naši državi. Tako bo tudi naša borba proti buržoazni dekadenci, proti reakcionarnim in kontrarevolucionarnim naziranjem in metodam veliko uspešnejša ter hitrejša. Pod borbo proti reakcionarnim in kontrarevolucionarnim naziranjem je razumeti tudi borbo proti reakcionarnemu vplivu duhovščine na šolsko in predšolsko mladino. Tudi to borbo je treba v prvi vrsti voditi s povečanim ideološkim, političnim in kulturnim delom ob pravilnem izkoriščanju ter pomoči šol in šolskih ustanov.
II.
Pri sistemu šolanja je treba upoštevati graditev enotne celote tako samega sistema šolanja kakor tudi sistema vzgoje. Naš smoter je, čim-prej. ustvariti pogoje za obvezno osemletno šolanje. Torej moramo od sedanjih sedemletk postopoma preiti na obvezno osemletno šolanje, kjer pa ni mogoče odpirati osemletk, je treba podaljšati osnovno šolo, a programi v teh nadaljnjih razredih bi se morali prilagoditi tudi potrebam posameznih krajev. Učencem takih osnovnih šol je treba z dopolnilnimi izpiti omogočiti nadaljnje šolanje.
Predšolsko in izvenšclsko vzgojo se mora razumeti kot važno dopolnilo šolskega sistema izobraževanja in vzgajanja, kot sestavni del celotnega vzgojnega dela in ji je treba posvetiti veliko več pozornosti. Pri tem delu morajo sodelovati Partija, država, šola, množične organizacije in starši. Mrežo ustanov za predšolsko in izvenšolsko vzgojo moramo stalno razširjati ter ustvarjati tudi strokovno usposobljene kadre, pa tudi proučevati ter razvijati delovne metode v teh ustanovah.
Nižjim strokovnim šolam, zlasti pa šolam učencev v gospodarstvu moramo posvetiti veliko večjo pozornost in dajati več pomoči tako glede učnega kadra, programa in načina vzgoje kakor tudi v materialnem pogledu.
Naš šolski sistem mora dosledno sloneti na načelu, da je mogoče iz vseh nižjih šol nadaljevati šolanje tja do univerze ob poprejšnjem polaganju izpitov tam, kjer je to nujno.
Resolucija III. plenarnega zasedanja CK KPJ
0 NALOGAH V ŠOLSTVU
PROBLEM ŠOLSTVA
v boju za socializem v naši deželi
Naš šolski sistem mora biti ne samo enoten, temveč mora dobiti tisto gibčnost, ki mu je potrebna tako zaradi gospodarskega razvoja sploh, kakor tudi zaradi različne ravni in razvojnih pogojev republik.
III.
V	zvezi s celotnim šolskim sistemom se nalaga kot važna naloga izdelava, izpopolnjevanje ter popravljanje učnih programov. Temeljna slabost naših učnih programov je v tem, da so preobsežni in obremenjeni z nepotrebnim. Prav tako se zavira pobuda profesorjev in učiteljev v zvezi z razporedom in načinom obvladovanja programa. Ne vodi se dovolj računa o pridobljenih izkušnjah pri pouku in ne ugotavljajo se pravočasno pomanjkljivosti v sedanjih programih.
Vprašanje programa je tesno povezano z vprašanjem učbenikov, s pomočjo katerih je tudi treba izpolniti program, število učbenikov ni zadostno. Razen tega so številni problemi v zvezi s sedanjimi učbeniki, zlasti prevedenimi, predvsem s področja družbenih znanosti. Razen drugih slabosti številni prevedeni učbeniki bodisi ne obravnavajo naše narodne zgodovine bodisi jo obravnavajo neznanstveno in podcenjevalno. Nujno je mobilizirati najboljše znanstvene sile, da bomo čimprej prišli do lastnih učbenikov za vse družbene vede. To velja prav tako za učbenike iz naravoslovnih ved. Za pouk na visokih šolah bo treba še nadalje prevajati najboljše učbenike, zlasti iz naravoslovnih ved.
Kar zadeva učenje tujih jezikov, je napačno dajati prednost temu ali onemu tujemu jeziku, to še tembolj, ker potrebuje naša država kadre, ki znajo vsaj enega tako imenovanih velikih jezikov.
V	gimnazijah bi bilo potrebno od prihodnjega šolskega leta naprej učiti se od prvega do osmega razreda obvezno enega od štirih jezikov (ruski, angleški, nemški, francoski), od petega razreda ali že prej pa še enega od njih.- Prav tako je nujno razširiti učenje latinščine in preučiti potrebo učenja tega jezika ne samo v sedmem in osmem, temveč tudi v prejšnjih razredih gimnazije. Glede na potrebo proučevanja naše preteklosti, kakor tudi prejšnjih kultur sploh, morajo imeti vse republike vsaj po eno, nekatere pa tudi več klasičnih gimnazij. Iz istih razlogov je treba prav tako proučiti tudi vprašanje organizacije gimnazij ali oddelkov v gimnazijah, v katerih .bi se poučevala arabski in turški jezik.
En tuj jezik je treba poučevati tudi v srednjih strokovnih šolah.
Vsi študenje se morajo prav tako učiti enega od omenjenih štirih tujih jezikov, italijanskega ali pa španskega, tako, da bi se mogli enega od njih zares dobro posluževati. _
V	vprašanju tako imenovane ozke specializacije na visokih šolah in v srednjih strokovnih šolah je treba opozoriti na dejstvo, da moramo v okviru naše splošne smeri vzgajanja ljudi . s širokim obzorjem in znanjem zagotoviti našim novim kadrom širšo izobrazbo in jim omogočiti, da se hkrati v določeni fazi šolanja ali v praksi po končanem šolanju specializirajo za določeno stroko.
V	srednjih šolah je treba zagotoviti proučevanje temeljnih zakonov dialektičnega in zgodovinskega materializma in osnov logike ter psihologije.
V	srednjih strokovnih šolah je treba v zadnjih dveh razredih proučevati splošne pojme iz dialektičnega in zgodovinskega materializma. V srednjih in srednjih strokovnih šolah je treba uvesti proučevanje vprašanj državne graditve, in sicer v zadnjem ali dveh zadnjih razredih.
Na višjih šolah se morajo proučevati osnove družbenih ved.
Dosedanje izkušnje kažejo, da je treba izvesti ustrezne organizacijske in programske priprave, da bi pripomogli k pravilni ideološki vzgoji mladine.
IV.
V	načinu vodstva našega šolstva moramo izvesti spremembe, ki ustrezajo današnjim potrebam in tendencam v razvoju naše države. Te spremembe morajo dovesti do okrepitve in večje iniciative v samih šolah ter šolskih ustanovah ter do onemogočanja birokracije pri delu organov, ki vodijo šolstvo. Pristojnost zveznega ministra za znanost in kulturo naj zajema zvezne prosvetne, kulturne in znanstvene ustanove, dajati mora splošne smernice in voditi splošno evidenco nad delom republiških ustanov. — Republikam je treba omogočiti čim širšo iniciativo v vprašanju prosvete in kulture. Jasna razmejitev pristojnosti bo dpvedla do tesnejšega sodelovanja in dajanja resnične pomoči. Kar zadeva republiške komiteje oziroma ministrstva za znanost in kulturo, moramo opozoriti na tendenco njihovega spreminjanja v neokretne birokra-tične ustanove in na potrebo, da postaneta njihov aparat ter metoda vodstva primerna, tako da bosta lahko dajala resnično pomoč v velikih načelnih vprašanjih, ne pa da vodita administrativno. Tudi repub-ška prosvetna ministrstva se morajo pretežno baviti z reševanjem načelnih prosvetnih vprašanj in odstranjevati tendence upravno - birokra-tičnega načina vodstva.
Splošno načelo vodstva v šolstvu mora biti: osamosvojitev nižjih organov in profesorskega ter učiteljskega kadra ob istočasnem razvijanju idejne borbe in pomoči s kontrolo.
Vodenje šolstva bo uspešno šele tedaj, če nam bo uspelo razviti iniciativo nižjih organov in jih ospo-sobiti, da bodo reševali probleme v celoti, ob istočasnem dviganju idejne, prosvetne in organizacijske vloge višjih organov.
V.
Vprašanje kadrov in kakovosti pouka je zelo resen problem v našem šolstvu. Strokovni in idejni izobrazbi morajo posvetiti resno pozornost tako učitelji in profesorji, kakor tudi prosvetni organi. Brez stalne borbe za strokovni in idejni dvig ni mogoče zboljšati kakovosti pouka v šolah. Zato je temeljna naloga naše kadrovske politike na šoli — doseči pri učnih močeh, da bodo vsestransko obvladale predmet, ki ga predavajo, in doseči solidno pripravo učencev. Da bi to dosegli, moramo prosvetni kader popolnoma osvoboditi vseh dolžnosti, razen šolskih in nekaterih dolžnosti, vezanih z njegovim poklicem ter družbeno vlogo. Šolska poslopja morajo služiti samo za šolsko delo.
Kar zadeva kadre na visokih šolah, je treba pogumneje dovajati na univerze in visoke šole novi, mlajši kader, zlasti tisti, ki se je izkazal pri različnih gospodarskih in državnih funkcijah za dober v strokovnem pogledu in ima pogoje za znanstveno ter pedagoško delo. Z univerz in visokih šol je treba odstranjevati tiste profesorje, ki po svojih strokovnih kvalifikacijah ne zadovoljujejo in ne spremljajo razvoja sodobne znanosti. Na drugi strani moramo odločno pobijati nepravilen sektaški odnos do starih strokovnjakov in starega znanstvenega ter učnega kadra, pa tudi karieristične tendence, ki se kažejo na ta način, da dobi kdo mesto, za katerega nima kvalifikacij, z izgovorom, da je »politično zanesljiv«.
Dokončno moramo urediti vprašanje štipendij. Štipendije moramo izenačiti po stopnji šole: enake za študente, enake za učence srednjih in strokovnih šol in dovoliti samo minimalne spremembe v zvezi s potrebami štipendistov na določenih vrstah šol za nabavo šolskih potrebščin. Pri podeljevanju štipendij je treba strogo upoštevati imovinsko stanje staršev in dajati prednost otrokom iz delavskih ter siromašnih kmečkih družin, štipendijo je treba vzeti tistim učencem in študentom, ki neredno polagajo izpite in tako ne izpolnjujejo svoje obveznosti do socialistične države.
Veliko večjo pozornost moramo posvetiti preskrbi in pravilnemu nagrajevanju prosvetnih delavcev, zlasti vaških učiteljev. Prav tako je treba posvetiti veliko večjo pozornost varovanju zdravja in zdravljenju učencev ter prosvetnih delavcev. Okr. in krajevni odbori morajo takoj rešiti vprašanje preskrbe učiteljev na vasi, krajevni odbori pa jim morajo zagotoviti brezplačno stanovanje in kurjavo. Državni organi morajo strogo upoštevati, da se bodo glede na prosvetne delavce uporabljali zakonski predpisi, ki omogočajo nagrajevanje in enakomerno napredovanje v službi, prav tako pa morajo začeti borbo za stalnost prosvetnih delavcev in dovoljevati premestitev samo v upravičenih primerih. S povečano skrbjo in pozornostjo Partije, državnih organov in množičnih organizacij za prosvetne delavce se bo povečala tudi družbena vlog'a prosvetnih delavcev in še bolj bosta prišla do izraza njihovo mesto in pomen v borbi za zgraditev socialistične družbe.
VI.
Partija je dosegla pomembne uspehe v borbi za ureditev in razvoj šolstva, toda pred Partijo so velikanske naloge pri delu na ideološkem in političnem področju, pri dajanju pomoči učnemu kadru in učencem, da se bodo osvobodili naziranj, podedovanih iz stare kapitalistične družbe in različnih dogmatičnih, me-hanicističnih in vulgarizatorskih »teorij«. Za nadaljnje idejno in politično dviganje prosvetnih kadrov in učencev, za nadaljnji razvoj znanstvenega dela je potrebna ne samo borba proti reakcionarni ideologiji in negativni dediščini iz preteklosti, temveč je potrebno, da bo Partija tudi v prihodnje nosilec borbe proti sektaštvu, birokraciji in dogmatizmu, tako v šolskih, kakor tudi drugih vprašanjih.
Razen splošnih nalog, ki so pred Partijo, je treba opozoriti tudi na posebne, in sicer:
Partijske organizacije morajo posvetiti posebno pozornost odpravi nepismenosti; preprečevanju dotoka novih nepismenih, zlasii v krajih, kjer še vedno ni dovolj šol ali pa se ne vodi zadostno nadzorstvo nad obveznim obiskovanjem šol šoloobveznih otrok.
Nadalje: Partija mora posvetiti posebno pozornost razširitvi in vzdrževanju materialne podlage šolstva ter preskrbi šol in vzgojnih ustanov z inventarjem, učili in učnimi pripravami.
Delo partijskih in mladinskih organizacij na srednjih šolah in uni-
Naša dežela je napravila po vojni v prosveti in prosvetni politiki zelo velike korake naprej. Ti uspehi so očitni v vseh smereh in na slehernem koraku. Število vseh šol in učencev se je silno povečalo, odprli pa smo celo vrsto novih vrst šol, tako na področju znanosti kakor tudi kulture. Lahko rečemo: naša dežela ima danes vse ali malodane vse vrste šol — čeprav mnoge izmed njih ne ustrezajo glede količine in kakovosti — ki jih imajo v kateri koli kulturno in ekonomsko razviti deželi. Tako je naša dežela dejansko postala glede izobrazbe svojih državljanov neodvisna od tujine, kar pa seveda ne pomeni, da ji ni treba pošiljati kadrov na specializacijo in na posamezne specialne vede v dežele, kjer sta tehnika in znanost na višji stopnji.
verzah je treba usmeriti v borbo za to, da bodo študentje in učenci sistematično dvigali kakovost znanja, se ideološko in politično izobraževali ter razvijali različne oblike kulturnega, športnega in zabavnega življenja.
Partijske organizacije med učnim kadrom morajo tako na univerzah kakor tudi gimnazijah in drugih šolah bolj razvijati svobodno izmenjavo misli na liniji borbe za idejnost pri pouku in v znanosti ter zbirati še širše okrog sebe in na odgovornih dolžnostih profesorje in učitelje -nepartijce.
Delo sindikalnih organizacij med prosvetnimi delavci mora v oblikah dela pokazati več elastičnosti in raznolikosti (društva, klubi itd.).
Naloga Partije je, da še bolj mobilizira množične organizacije za dajanje pomoči šoli, zlasti pa Ljudsko mladino in Antifašistično fronto žena za dajanje pomoči pri predšolski in
Prav tako veliko, toda še pomembnejšo preobrazbo je doživelo naše šolstvo v ideološkem pogledu tako glede smeri v pouku in znanosti, kakor tudi glede ideološke in politične prevzgoje učnih kadrov. Bilo bi seveda smešno trditi, da se je naše šolstvo že v vsem ter v vseh konkretnih podrobnostih in primerih temeljito spremenilo. To je bilo kratko in malo nemogoče tudi zato, ker je za spremembo človeškega mišljenja, v katerem so se nakopičili vsakršni nazori iz prejšnjih dob, potrebno dolgo obdobje idejne borbe in metodičnega vzgojnega dela.
Razen tega pa ne gre zgolj za vzgojitelje, učne programe, učbenike in pomožno literaturo, marveč tudi za to, kako vzgajati. Problem izobrazbe in vzgoje lahko pravilno rešimo samo v nenehni idejni borbi, v
izvenšolski vzgoji, za razvijanje zabave, kulturnega dviga in športa. Prav tako morajo množične organizacije skrbeti za ureditev šol, zgraditev novega in varovanje sedanjega šolskega prostora, za domove učencev v gospodarstvu, dijaške internate, kuhinje itd.
Naloga Partije in množičnih organizacij je, da povečajo sodelovanje med šolo in starši, da aktivizirajo starše in povečajo njihovo vlogo pri vzgoji otrok.
Partijski komiteji morajo od najnižjih do najvišjih na svojih sestankih pogosteje obravnavati vprašanje šolstva na svojem področju, podpirati pobudo prosvetnih organov ter zagotavljati pravilno izvajanje partijske linije.
Nova socialistična šola mora biti in bo uresničena samo s skupnimi napori Partije, množičnih organizacij, družine ter prosvetnih in drugih državnih organov.
nenehnem delu z uporabo novih vzgojnih metod in pripomočkov. To je splošno načelo. Njegova uporaba pa je v tej fazi razvoja najtesneje povezana tudi z borbo za postopno in kar naj hitrejšo likvidacijo ostankov idealizma v izobrazbi in vzgoji ter v osvajanju znanstvene, materialistične osnove izobrazbe in vzgoje.
Boj za spremembo človeške zavesti sicer lahko planiramo glede učnih programov, števila in vrst šol in kadrov. Spremembe same človeške zavesti pa ne moremo doseči z nobenimi administrativnimi ukrepi, niti ne moremo določiti nekih rokov. To je dejansko nenehni proces, ki se navsezadnje rešuje z odstranjevanjem protislovij med proizvajalnimi silami in proizvodnimi odnosi. Cim bolj pa socializem napreduje in se krepi, tem manj sme biti administrativnih ukrepov v teh vprašanjih. Administrativni ukrepi (cenzura, vsakovrstne prepovedi itd.) so ukrepi proletariata proti reakciji in kontrarevoluciji. In takšni morajo biti in ostati samo proti njima. Ti ukrepi pa ne smejo biti hkrati ukrepi proti tisti borbi mišljenja, ki se razvija na podlagi in na liniji nadaljnjega napredka socializma, na liniji odkrivanja novih oblik življenja v socializmu, novih metod za razvijanje tega življenja. Administrativni aparat si v socializmu ne more prilastiti ideološkega monopola, ne da bi hkrati kršil načela socialistične demokracije, ne da bi hkrati zavrl iniciativo množic in zajezil razmah zdrave idejne borbe med starim, preživelim, in novim, ki nastaja na podlagi nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil in novih družbenih odnosov. Res, v zgodovini socialističnega gibanja, točneje v Sovjetski zvezi, so imeli takšno planiranje (da bi v določenem roku izpremenili človeško mišljenje in »izruvali« iz zave-, sti ljudi ostanke starih nazorov). Toda zgodovinska praksa je pokaza la, da takšni »planirci« niso imeli prav in da takšni »plani« in metode niso rodili pričakovanih sadov, med drugim tudi zato ne, ker jih ni spremljal nadaljnji razvoj socialistične demokracije, ker so razmah idejne borbe zavirale monopolistične ideološke težnje administrativnega aparata.
Glede politične in idejne preobrazbe šolstva smo nedvomno dosegli tole: večina učnega kadra, od osnovnih šol do univerz, si častno, požrtvovalno in ustvarjalno prizadeva — po svojih močeh in sposobnostih — da bi nove rodove kar najbolje izobrazila in vzgojila, da bi utrdila našo socialistično državo in okrepila našo socialistično graditev. Kar zadeva učne načrte in programe ter učbenike v celoti, se je spremenila njihova idejnost z vnašanjem novih materialističnih idej. In dalje: v naših šolah, vzeto v celoti — tako v osnovnih kakor tudi v najvišjih
—	je zavladal nov duh, duh borbe za zmago novih idej, za interpretacijo znanosti v duhu dialektičnega in zgodovinskega materializma.
Sedanja borba naše Partije in naše dežele proti sodobnemu revizionizmu ni oslabila, marveč nasprotno, okrepila je tudi v naših šolah idejno borbo za pravilno in dosledno uporabo dialektičnega in zgodovinskega materializma, za krepitev in hitri razvoj naše socialistične domovine. Ze zdaj lahko rečemo, da se je ta boj razvil zelo na široko in globoko, da je zdramil nove sile in razgibal ustvarjalno misel ter ustvarjalne sile na vseh področjih. Marksisti in sploh napredni ljudje naše dežele se počutijo, kakor da je počil led, ki jim je oklepal razum, ne da bi sami to vedeli. V tem spopadu, v tem boju za obrambo temeljev mar-ksizma-leninizma, sta se marksistična misel in idejna borba v naši deželi dejansko dvignili že na mnogo višjo stopnjo kakor sta bili prej. Tudi v šoli postaja našim ljudem očitno, da se lahko naša dežela razcveta ter s svojim zgledom pomaga tudi drugim narodom pri nadaljnjem razvoju socializma samo, če bo na vseh teh področjih smelo in neustrašeno napredovala, če se bo otresla starokopitnih in okamenelih oblik in nazorov, če se bo dosledno in brez omahovanja borila za socializem, za vsestranski razcvet znanosti in kulture, za uporabo dialektičnega in zgodovinskega materializma v njih.
Čeprav pa smo dosegli v šolstvu v vseh smereh velike uspehe, imamo
—	tudi v vseh smereh — tudi zelo
velike pomanjkljivosti. Naše šolstvo je doseglo določeno organizacijsko in idejno stopnjo razvoja, ki bi jo lahko označili takole:	število in
vrste šol so se razvile in razmahnile, glede smeri v pouku je nastal velik preobrat, toda v tej fazi pogrešamo jasno zgrajeno stališče v vprašanju sistema pouka v celoti, v vprašanju koordinacije dela vseh či-niteljev (prosvetnih ustanov,1 množičnih organizacij in družine), da bi
SKLEPI III. PLENARNEGA ZASEDANJA CK KPJ
o tekočih nalogah borbe za pellelni plan
1.	Plenum ugotavlja, da je naša država pod vodstvom Partije, kljub gospodarski blokadi in najrazličnejšemu drugačnemu pritisku vlade ZSSR ter drugih kominformovskih vlad uspešno izpolnila glavne naloge planskega gospodarstva v letu 1949 in s tem izvojevala pogoje za nadaljnjo uspešno borbo za izpolnitev petletnega plana ter zgraditev socializma.
Hkrati ugotavlja plenum te-le glavne pomanjkljivosti in napake pri letošnjem gospodarskem in ekonomskem političnem delu naših gospodarskih in upravnih organov ter partijskih organizacij:
nezadostno ter nepravočasno organizacijo in politično pripravo odkupnih ukrepov in ukrepov za mobilizacijo delovne 'sile, kakor tudi močne ostanke mehaničnega razdeljevanja odkupnih planov in planov vključevanja nove delovne sile na oblasti in okraje ob nezadostni analizi dejanskih okolnosti, iz česar so sledile nepravilnosti na terenu;
nezadostno borbo za mobilizacijo notranjih rezerv delovne sile v industrijskih, rudarskih, gradbenih in gozdnih podjetjih;
slabo plansko disciplino podjetij in višjih gospodarskih ustanov glede na delovno silo;
nezadostno borbo proti fluktuaci-ji in za vključitev nove delovne sile ter njeno ustalitev;
v nekaterih krajih naše države prepozno koncentracijo gradbenih in investicijskih del na temeljne objekte petletnega plana;
nezadostno poostritev borbe za pospešitev, organizacijo in gospodarsko okrepitev našega kmetijstva.
2.	Plenum nalaga partijskim organizacijam te-le temeljne naloge v planskem letu 1950.:
a)	osredotočenje gradbenih in investicijskih del ter ustrezne delovne sile iz rezerv na glavne objekte petletnega plana;
b)	povečanje naše domače industrijske proizvodnje kmetijske mehanizacije, strojev, naprav in orodja;
c)	temeljito in vsestransko organizacijo borbe za napredek kmetijstva in povečanje pridelka, gospodarsko in organizacijsko okrepitev kmetijskih obdelovalnih zadrug in državnega socialističnega sektorja, pravočasno in vsestransko pripravo obdelave zemlje, setve in drugih kmetijskih del, stalno skrb in spremljanje izpolnjevanja nalog v kmetijstvu, začenši od obdelave zemlje in setve;
č) borbo za ustalitev delovne sile, izkoriščanje obstoječih notranjih rezerv po podjetjih, izvajanje gospodarskih ter drugih zakonskih ukrepov proti fluktuaciji, za vključevanje nove delovne sile;
d)	borbo v partijskih vrstah in izven partijskih vrst tako proti umikanju pred težavami, kakor tudi proti sektaškim napakam in nepravilnemu odnosu do ljudi.
3.	V zvezi z borbo za socialistično preosnovo kmetijstva plenum zlasti opozarja na te posamezne naloge:
a)	vse sile osredotočiti na organizacijsko in gospodarsko utrditev sedanjih obdelovalnih zadrug in kmetijskih posestev, na povečanje njihove proizvodnje in zmanjšanje polne lastne cene; zlasti se boriti za povečanje živinskega fonda in ustrezne krmilne baze v kmetijskih obdelovalnih zadrugah;
b)	nadaljevati ustanavljanje kmetijskih obdelovalnih zadrug, zlasti v žitorodnih krajih, in se pri tem držati strogo načela prostovoljnosti; pri tem ne polagati težišče na število zadrug, temveč na njihovo notranjo utrditev, ne ustanavljati pasivnih obdelovalnih zadrug;
c)	temeljito obdelati in uresničevati načela pravilnega nagrajevanja v kmetijskih obdelovalnih zadrugah;
č) razen borbe za postopno mehanizacijo posvetiti največjo pozornost proučevanju, organizaciji in racionalizaciji delovnih procesov na temelju enostavne kooperacije v kmetijskih obdelovalnih zadrugah in na socialističnih posestvih oziroma ekonomijah ter izkoriščati čim bolj lokalne materialne vire zaradi kmetijske racionalizacije.
4.	V zvezi z borbo za delovno silo poudarja plenum naslednje naloge:
a)	pravilno planiranje delovne sile v podjetjih, tako da dejansko in racionalno ustreza kapaciteti ter delovnim nalogam;
b)	utrditev delovne discipline v podjetjih, boljšo in racionalnejšo organizacijo proizvodnih procesov, pravilen in racionalen razpored delavcev na delovnih mestih;
c)	sistematično ugotavljanje in spremljanje delovnih rezerv v krajih in okrajih, njihovo pravilno vključevanje kot stalno delovno silo v industrijsko proizvodnjo, pri čemer je treba upoštevati prvenstvo potreb rudarstva, težke in vojaške industrije;
č) sklepanje pismenih delovnih pogodb, ki morajo postati sestavni del stalne borbe proti fluktuaciji;
d)	sprejemanje in nadaljnja razširitev pobude delovnih množic za visoko delovno storilnost in pri tem bolj angažirati inženirsko - tehnični kader, okrepitev borbe za pravilno uporabo sistema plač in odstranjevanje nesorazmernosti v plačah posameznih kategorij tehničnih kadrov;
e)	sprejemanje potrebnih ukrepov za hitrejšo usposobljanje novih strokovnih kadrov iz vrst delavskega razreda.
PROBLEM ŠOLSTVA
dosegli enotnost v vzgoji (šolsko, pedagoško, moralno, politično, kulturno itd.), v vprašanju organizacijskih oblik in vodstvenih metod, v vprašanju enotne — v najširšem pomenu te besede — smeri v pouku in učnih programih. Ta dejstva kažejo, da se moramo prav v tej smeri, v smeri graditve učnega sistema in določanja osnovnih organizacijskih in idejnih načel začrtati jasna stališča in splošne naloge, tako posebej za Partijo, kakor tudi za druge množične organizacije in za sam državni aparat.
I.	✓
Vprašati se moramo: kakšno bodi naše izhodišče pri določanju smeri nadaljnjega razvoja šolstva? Kakšna je objektivna zgodovinska podlaga, ki naj bo naše izhodišče pri določanju naše linije v šolstvu?
Te objektivne zgodovinske podlage so: ljudska revolucija, graditev socializma, prejšnje in podedovane pozitivne pridobitve v šolstvu, prosveti in kulturi na splošno.
Ljudska revolucija je — kakor vemo — temeljito spremenila politične in družbene odnose v naši deželi. Te spremembe so neogibno zajele tudi šolstvo tako glede samega sistema šolstva, načina šolanja in vključevanja delovnih množic v šole, kakor tudi glede politične in idejne smeri pouka, učnih načrtov in programov ter znanosti in kulture na splošno. Pa ne samo to: Ljudska revolucija je bila tako velik dogodek tako velikega vsestranskega prelomnega pomena za naše narode, da je postala temelj graditve vsega našega družbenega in državnega življenja, temelj nadaljnjega razvoja naših narodov. Nikoli ne smemo pozabiti, da spio ljudsko revolucijo uresničevali in uresničili na podlagi uporabe teorije zgodovinskega materializma, na podlagi nauka mar-ksizma-leninizma. Marksizem - leninizem je bil in ostal idejni temelj naše revolucije in vsega našega razvoja. Temelji revolucije: socialistična demokracija, graditev družbe brez izkoriščancev in izkoriščevalcev, politična in dejanska enakopravnost narodov, so postali hrbte-nica vse naše aktivnosti, družbene, politične in idejne. To je bil tak epohalen dogodek v zgodovini naših narodov, da lahko mirno rečemo, da ll zaklpcil dolgo fazo njihove pred-zgodovme _ zgodovine narodov, ki hoče]0 postati svobodni in se naposled povzpeh v vrste enakopravnih, razvitih narodov. Mirno lahko reče-nio, da je bil to začetek nove faze, raze njihove prave zgodovine, zgo-dovine narodov, ki si sami gospodarijo v bratski enakopravni skupnosti in grade družbo svobodnih ljudi.
Naše šolstvo, kakor tudi vsaka druga naša aktivnost mora neogibno izhajati iz ljudske revolucije: iz teoretskih temeljev in načel, s katerimi je ljudska revolucija zmagala, in iz njenih pridobitev. Omalovaževati ta temelj bi pomenilo izgubiti orientacijo, ločiti se od ljudstva, od njegovih dejanskih teženj in naporov, ki jih je izrazilo v potokih zavestno in prostovoljno prelite krvi.
Graditev socializma v naši deželi
—	za katero se zdaj z nepopisnim poletom in zavestjo bore naše ljudske množice in ki zagotavlja in razvija pridobitve ljudske revolucije, brez katere bi ostala le-ta dejansko samo herojsko dejanje borbe za svobodo, ne bila pa bi zgodovinski prelom v življenju naših narodov in naše dežele — je tudi eden izmed temeljev, ki mora biti izhodišče šolstva v nadaljnjem razvoju. Ne gre zgolj za to, da nam socialistična graditev —
—	drugače rečeno: industrializacija v naših družbenih odnosih — nalaga potrebo, da zgradimo mnogo predanih m dobro kvalificiranih kadrov, ne
I'lti zgoli za to, da bi morali v skladu z vso demokratizacijo našega družbenega življenja omogočiti najširšim delovnim množicam, da bi se šolale in neovirano vzpenjale od najnižjih do najvišjih stopnic omike; gre predvsem za to, da s socialistično graditvijo spreminjamo samo bit-nost, samo bistvo dosedanjega življenja naših narodov, in da moramo v zvezi s tem dati šolstvu določeno vlogo tako v organizacijskem kakor tudi v pogledu števila in kakovosti kadrov ter v pogledu duha njihove izobrazbe in vzgoje.
- Zgraditev socializma bo v naši deželi odpravila sleherno izkoriščanje človeka, v nadaljnjem razvoju naše socialistične demokracije pa bo povzročila, da bodo čedalje bolj odveč vsi tisti ukrepi pritiska, ki so na prehodu iz kapitalizma v socializem neogibni.
Izhodišče našega šolstva v njegovem razvoju mora torej biti dejstvo, da se naša dežela socialistično preobraža, da je ta preobrazba hitrejša in temeljitejša po rezultatih, ki jih bo neogibno rodila, kakor doslej v kateri koli drugi socialistični deželi.
Naše izhodišče v naši politiki glede šolstva mora biti torej dejstvo, da kapitalistični elementi nenehno slabe navzlic obupnim poskusom političnega in gospodarskega odpora in da se nepretrgoma poglablja socialistična demokracija. Graditev socializma mora pri nas neogibno privesti ne le do likvidacije kapi-
talističnih elementov, marveč tudi do zmanjšanja vloge birokracije, do nadaljnje razširitve vloge in iniciative množic. Pozneje bi v socialističnem razvoju neogibno začeli zaostajati, če bi likvidacije kapitalističnih odnosov ne spremljali nenehni napori za razvijanje in krepitev socialistične demokracije, za razvijanje in krepitev samoupravljanja ljudstva.
Ta načela in te perspektive moramo zdaj še imeti pred očmi, kadar govorimo o naših nalogah v šolstvu. Skratka: naše šolstvo mora prevzemati duh borbe za zgraditev socializma, povezano mora biti z napori vsega ljudstva, da bqmo čim učinkoviteje in čimprej dosegli družbeno ureditev, v kateri ne bo izkoriščanih in izkoriščevalcev. Naše šolstvo mora biti šolstvo čedalje globlje in čedalje širše socialistične demokracije.
Ko prihajamo do tega sklepa, stopa hkrati v ospredje tudi problem, kako izraziti v našem šolstvu tisto specifično, posebno, originalno, tisto, kar je tudi dalo specifične, posebne, originalne oblike ljudski revoluciji in socialistični graditvi in kar mora temeljiti na originalnosti le-teh in izvirati iz nje. Doktrinarjl govore, da je na svetu samo en socializem. Pri tem mislijo na dvoje: enotnost, istovetnost oblike in enotnost vodstva, bolje rečeno: priznavanje vodilne vloge vodstva ene dežele. Dialektika in socializem pa po svojem bistvu nasprotujeta takšni enotnosti, ker je v bistvu same stvarnosti raznovrstnost. Splošna zakonitost dogajanja se kaže in uresničuje preko posameznega, posebnega, specifičnega. Odpraviti posebno in specifično pomeni skušati zavreti zakonitost gibanja samega materialnega sveta. V družbenih odnosih se lahko to posreči samo začasno, naposled pa vzame življenje, kar je njegovega, in podre vse ovire. V tem je nepremagljiva sila, za socialistično gibanje pa tudi pomen posebnosti. Razen tega socializem ni rezultat naporov delavskega razreda in ljudstva samo ene dežele. Socializem lahko zmaga na vsem svetu samo z napori vseh narodov in vseh dežel, ki prihajajo do veljave v najrazličnejših oblikah, v skokih, v izjemnih naporih in izjemnih eksplozijah — kakršni so pač čas in pogoji — zdaj tega, zdaj onega naroda. Vse dežele pridejo v socializem, prišle pa bodo po najrazličnejših potih in v najrazličnejših oblikah, kakršni so pač v posameznih deželah zgodovinski pogoji preobrata k socializmu. Misliti si socializem v vseh deželah kot enoličen in tipiziran proces, ne pomeni nič drugega, kakor zavirati njegov tempo in možnosti posameznih dežel v boju za socializem, s tem pa tudi možnosti in razmah svetovne borbe za socializem in demokracijo.
Naša dežela nedvomno potrjuje pravilnost tega Marxovega in Leninovega odkritja zakonitosti v razvoju socializma. Gre torej za to, da na skupni poti vseh narodov v socializem storimo svojo dolžnost, da prispevamo svoj delež in vložimo s svojimi oblikami razvoja v splošno zakladnico, človeštva tisti obolos, o katerem je govoril Lenin.
To pomeni: naše šolstvo, ki ga na splošno prepajata duh in ideje socializma, je prežeto z njima na konkreten, svojski, originalen način, ki temelji na zgodovinskem razvoju naše dežele, na njenih pogojih, tako zgodovinskih, gospodarskih in kulturnih, kakor tudi notranjih in zunanjih. To pomeni: naše šolstvo si mora neogibno osvajati sodobne, duhovne in materialne pridobitve drugih narodov, toda tako, da bo to vzpodbuda, ne pa cokla za njegov lastni napredek.
Naposled, v zvezi z zgoraj rečenim, nase solstvo v svojem razvoju ne sme in ne more zanemarjati idejne dediščine iz prejšnjih bojev za demokratično in napredno šolo in podedovanih določenih oblik izobrazbe in vzgoje, če hoče napredovati Ce se moramo v ideološkem pogledu neizprosno in vztrajno boriti za zmago dialektičnega in zgodovinskega materializma na vseh področjih — pri tem pa seveda imeti pred očmi vso zamotanost, postopnost in dolgotrajnost tega procesa — bi bilo popolnoma napačno misliti, da je ves podedovani šolski sistem, vsa pedagoška metoda iz preteklosti zanič in da ju je treba popolnoma zavreči. Mi smo to vedeli že prej in tako smo — kljub posameznim pačenjem — dejansko tudi delali. Ne kaže pa važnosti tega vprašanja kar naprej poudarjati. Vedeti moramo, da se zgodovina z nami ni niti začela niti končala, in da je naša doba — pa naj bo še tako pomembna in prelomna —• samo člen v njenem gibanju. Ne mislim reči, da bi lahko vzeli iz preteklosti kar koli, kar ne bi zahtevalo, da se nadalje kritično razvija. Imamo pa pedagoško tradicijo, ki ni ne majhna, ne brezpomembna, in tudi nanjo se moramo nasloniti.
Imamo ne le svojo junaško zgodovino, marveč tudi zgodovino svo-jega šolstva, celo vrsto stopenj, ki jih ima za seboj, celo vrsto pridobitev, ki jih je doseglo v progresivnem razvoju. Vzemimo samo tole dejstvo:
ali hočemo glede demokratizacije šolstva — in sicer ne le glede sodelovanja množic, marveč tudi glede notranjih odnosov v njem — prekositi buržoazno-demokratične pridobitve, ali pa bomo ubrali pot birokratizirani a, krojenja šolskega sistema in pouka po enem kopitu? To je nedvomno eden izmed osnovnih problemov, ki stoje pred nami. Čeprav je nesporno, da morajo oblike naše socialistične demokracije iti — in da so že zdavnaj, takoj v začetku — stopale neprimerno dalje, globlje in pogumneje, kakor oblike buržoazne demokracije v obdobju, ko je imela le-ta v boju proti fevdalizmu in absolutizmu napredno vlogo, vendar se v šolstvu dogaja, da podedovani demokratizem ne le zapostavljajo, marveč tudi okrnjujejo. Ali vzemimo na primer družbeno, kulturno in politično vlogo učiteljev in sploh prosvetnih delavcev v preteklosti. Nastane vprašanje: ali hočemo to vlogo dalje razviti na liniji naše borbe za socializem, ali pa hočemo iz prosvetnih delavcev napraviti uradnike za prosveto? Stališče Centralnega komiteja KPJ je bilo v tem pogledu vedno jasno in pravilno (govori tovariša Tita učiteljem in prosvetnim delavcem). To velja hkrati tudi za druge vodilne partijske organe. Ne mogli pa bi reči, da ni prihajalo in da — kljub temu — ne prihaja do znatnih odklonov in napak. Ali vzemimo vprašanje metodike pouka ter pedagoške prakse in teorije na splošno. Nastaja vprašanje: ali hočemo izbrisati tiste uspehe, ki so jih naši narodi že dosegli na liniji naprednega razvoja, ali pa nam bodo ti uspehi izhodišče? Vsi zdaj radi mnogo govore o tistem novem, kar je treba vnesti v šolo. Tudi jaz sem spregovoril nekaj besed o tem, in sicer, menim, da prav o tistem, kar je novo in kar je treba nedvomno vnašati. Toda glede vzgojnih metod, glede pedagoške prakse, v marsičem pa tudi teorije, se moramo zavedati, da lahko damo zdaj samo osnovne ideje in smernice (boj za uporabo dialektičnega in zgodovinskega materializma v znanosti, prosveti in kulturi, plus boj za zgraditev socializma v Jugoslaviji — dejansko je prvo neločljivo od drugega) velike nadaljnje korake k razvoju pedagoške teorije pa lahko storimo samo na podlagi prakse tisočerih prosvetnih delavcev, njihove postopne idejne rasti v dolgi in vztrajni borbi za splošno idejno preobrazbo. Ni treba posebej poudarjati, da je ves ta boj najtesneje povezan z družbenimi spremembami in naraščanjem proizvajalnih sil, kar se — kakor vemo — razvija pri nas v zelo burnem in naglem tempu.
II.
Kot zelo važno načelno vprašanje smeri v šolstvu se zastavlja; kaj hočemo doseči, kakšnega človeka bi radi zgradili? Vsem nam je očitno, da naj bo to socialistični človek, ki ljubi svojo domovino in spoštuje druge narode, da bodi to državljan nove socialistične Jugoslavije. To pomeni, da naj bo to človek bogatega notranjega življenja, fizično in moralno zdrav, krepak in čil.
Očitno tudi v tem pogledu nimamo vzorca, po katerem bi se lahko v vsem ravnali. Očitno moramo tudi v tem pogledu najti svoje oblike in metode, ki ustrezajo našim in splošnim človeškim ciljem v boju za socialistično graditev in socializem na splošno. Odkrivanje teh oblika pa ni ne hitro, ne lahko opravilo. Pa tudi odkriti in enkrat za vselej predpisati jih ne moremo iz pisarne, pa naj sede v le-teh še tako pametni ljudje.
Eno vsekakor drži: vzgajati moramo svobodne, socialistične ljudi, ljudi, ki smelo in pogumno mislijo in delajo, ki so razgledani in raznovrstni v nazorih, ne pa ljudi, katerih pamet je prikrojena na isti način. To pa očitno lahko dosežemo samo z borbo proti birokratičnim metodam, z borbo za pravilno vlogo zveznih in republiških ministrstev in državnih ustanov, ki mora biti predvsem v splošnem vodstvu, v odkrivanju oblik za neovirani idejni razvoj na temelju socialistične demokracije in borbe proti buržoazni dekadenci, na temelju širokega in smelega razvijanja iniciative tako posameznih ustanov, kakor tudi posameznikov. Če je še vedno naša dolžnost, da celo z administrativnimi ukrepi onemogočamo sleherno tako propagando, ki bi šla za tem, da se vzpostavi izkoriščanje človeka po človeku ali krši enakopravnost naših narodov, tedaj ni nič manjša, če ne še večja naša dolžnost, da vsem tistim, ki se pošteno in zvesto bore za razcvet naše socialistične dežele, za napredek znanosti in kulture v naši deželi, za vzgojo človeka, o katerem smo govorili, z vsemi sredstvi in v vseh pogojih omogočimo, da bodo do kraja uveljavili svoje napore in svoje nazore, da bodo v svobodni izmenjavi mnenj, v preverjanju posameznih idej v praksi našli tiste neštete, najrazno-vrstnejše plodonosne oblike za nadaljnji razvoj. Nič namreč ni bolj nesmiselnega in za socializem nevarnega, kakor zaviranje iniciative, uporaba izdelanih, birokratičnih ša-
blon in administrativnih ukrepov na področju človeškega mišljenja.
Seveda smo bili in ostanemo neizprosni nasprotniki samovoljnega eksperimentiranja na področju šolstva. Če pa ne omogočimo svobodnega razvoja iniciative, svobodne in široke izmenjave praktičnih izkušenj in nazorov na liniji boja za socializem v naši deželi, tedaj ni dvoma, da klavrnega eksperimentiranja ne bomo odpravili, temveč bomo sami napravili, če ne najslabši, pa vsekakor slab eksperiment, toda ne v lokalnem, marveč v splošnem državnem obsegu. Glede tega nam bodi nauk naša gospodarska politika in državna graditev, ki sta rodili bogate sadove prav zato, ker sta razvijali iniciativo v množicah ter pri nižjih in višjih voditeljih.
Boj proti buržoazni dekadenci in poskusom, da bi zamenjali resnično znanost in kulturo z nadomestki, boj proti reakcionarnim in kontrarevolucionarnim nazorom in metodam, ki prihajajo do izraza tako glede interpretacije posameznih vprašanj iz znanosti in kulture, kakor tudi v načinu vzgoje mladine, pa tudi na teienu vsakodnevne politične borbe, tudi nujno zahteva, naj vlada v naših vrstah — naših v najširšem pomenu besede, t. j. v vrstah tistih, ki stoje v znanosti na materialističnih pozicijah, kakor tudi tistih, ki se bore za uresničenje programa naše Partije — neovirana iniciativa, da bo čim več diskusije in izmenjave mnenj. Sami se moramo razvijati, napredovati, če hočemo kar najlaže in uspešneje premagovati svoje idejne nasprotnike, če hočemo osvoboditi množice nazorov, ki jih tako ali drugače vcepljajo ostanki reakcije in kontrarevolucije. Razvoja in napredka pa ne more biti brez idejne borbe, bolje rečeno: če nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil in sprememb v družbenih odnosih ne spremlja tudi ustrezna borba na področju človeškega mišljenja. Zato bi bilo napačno, če bi boj proti reakcionarnim nazorom, ki jih je povsod še mnogo in ki zavirajo naš razvoj, pojmovali kot izoliran proces, ločen od razvijanja nas samih, od razvijanja ustvarjalne iniciative v vseh smereh. Ne razumeti tega problema tako, bi pomenilo, da borbo proti vplivom reakcionarnih elementov v šolstvu prepuščamo zgolj aparatu ministrstev in državnmu aparatu na splošno, da ga postavljamo kot izključno njihovo nalogo, čeprav naj bodo te ustanove samo eden izmed členov v vsem tem velikanskem delu. Ta aparat tega dela očitno ne bi mogel dobro opraviti, ker so zanj potrebni zavestni napori in iniciativa tako množice delavcev na prosvetnem, kulturnem in sploh idejnem področju, kakor tudi Partije in množičnih organizacij.
Problem torej ni toliko v tem, kaj — kakšnega človeka — hočemo ustvariti, kolikor v uporabi metod, ki bodo to tudi res zagotovile. Vprašanje se malodane popolnoma reducira na zgraditev elastičnega, vendar pa enotnega sistema šolanja, na način vodstva, na metode v vzgoji naših novih rodov in, naposled, na odnos Partije in države do prosvetnih ustanov in prosvetnih delavcev. To pomeni: naše metode naj bodo takšne, da bodo omogočile razmah idejne borbe, idejni razvoj, ki je edini lahko podlaga napredne vzgoje.
III.
Naš sistem šolanja moramo še izpopolnjevati, kajti zdaj še ni povsem zgrajena celota. Popolnoma enotnega sistema šolanja še ne moremo ustvariti, pač pa lahko že zdaj storimo korak naprej.
Ko smo uvedli pri nas obvezno sedemletno šolanje, smo ravnali nekoliko šablonsko, ker nismo upoštevali razvojne stopnje posameznih republik in posameznih krajev. Obvezno sedemletno šolanje, ki zajema pri nas znaten del mladine, seveda pomeni, če vzamemo deželo v celoti, velik korak naprej v primeri s štiriletnim (v stari Jugoslaviji je bilo formalno razglašeno obvezno osemletno šolanje, dejansko pa ni bilo niti štiriletnega). Sedemletnega šolanja ni treba odpraviti, ker bi to pomenilo vrniti se nazaj, marveč je treba iz njega postopno preiti na obvezno osemletno šolanje. Tako bi postopno prešli tudi na malo maturo, ki bi se opravljala po štirih razredih gimnazije (oziroma končane osemletke) in ki je potrebna, nujna, če nočemo znižati ravni — za prehod dijakov v višje gimnazije in srednje strokovne šole. Ta prehod bodi postopen, v skladu z razvojem in stopnjo posameznih republik in krajev.
V prihodnjem šolskem letu je treba uvesti sistem obvezne osemletne izobrazbe. Razen tega je treba tam, kjer za zdaj zaradi pomanjkanja kadrov ali iz drugih vzrokov ni mogoče nadaljnje ustanavljanje osemletk, nadaljevati najmanj z dvema razredoma obvezno štiriletno šolanje. V pouk za te razrede je treba poleg splošnih izobrazbenih predmetov vključiti v večji meri tudi prirodoslovne vede in upoštevati to, da bodi ves učni program prilagojen gospodarskim potrebam kraja. Samo po sebi se razume, da je to prehodna oblika obveznemu osemletnemu šolanju, da pa bi bilo zelo napačno, če bi jo zapostavljali. Očitno je, da bomo takšne šole praviloma ustanavljali po vaseh. Nikoli pa ne smemo
pozabiti, da je treba odpraviti — z naraščanjem kadrov in materialnih pogojev šolstva — sleherno razliko med šolo »na vasi« in »v mestu«. Otrokom iz teh nadaljevalnih osnovnih šol je treba omogočiti nadaljnje šolanje tako, da bodo opravljali sprejemne izpite za ustrezne razrede.
Ves sistem bi bil torej takle: osem razredov obveznega šolanja z malo maturo, določeno število razredov (kakor je pač stroka) nižje strokovne ali umetniške šole, štirje razredi višje gimnazije z veliko maturo ali določeno število razredov (kakor je pač stroka) srednje strokovne ali umetniške šole; nadaljevanje osnovne šole (s težnjo preiti na osemletko) za otroke, ki iz raznih vzrokov ne morejo hoditi v nižje srednje šole, s programom, ki bi poglabljal in dalje razvijal njihovo pridobljeno splošno znanje in jih usposabljal za posamezne gospodarske panoge.
Treba je poudariti, da naj bodo srednje strokovne šole praviloma štiriletne in da je treba s srednjih strokovnih šol — po časovno določeni praksi — omogočiti prehod na visoke strokovne šole. Učiteljišča bi morala biti obvezno najmanj štiriletna, razen začasno v Bosni in Hercegovini in v Makedoniji, kjer so potrebe glede učiteljskih kadrov naj-večje.
Prav tako si je treba prizadevati, da bomo vsej mladini — raznih strok, toda iste stopnje izobrazbe — zagotovili približno enako idejno in politično izobrazbo.
Kot važen in nujno potreben element, ki naj izpopolni ves sistem šolstva, je treba naposled poudariti predšolsko in izvenšolsko vzgojo (otroški domovi, pionirske in šolske organizacije, povezovanje staršev s šolo itd.). Predšolska in izvenšolska vzgoja naj nam bo v širšem smislu potrebno dopolnilo šolskega sistema, izobrazbe in vzgoje. Zato je nepravilno, da šolski in prosvetni organi menijo, da jih to zelo malo zadeva in da bodi vse njihovo delo omejeno zgolj na šolo. Predšolska in izvenšolska vzgoja in izobrazba seveda nista zgolj stvar šole, marveč prav tako množičnih organizacij in staršev. Nesmiselno pa bi bilo tudi, če bi se same šole, potemtakem pa tudi prosvetni in šolski organi ne zmenili za to, kako naj delajo otroci in mladina izven šole. Razen tega množične organizacije ne morejo zagotoviti ne strokovnega kadra, ne pripomočkov, ne pedagoško dobre literature še manj pa na znanstvenih pedagoških načelih slonečega dela. Vzgojo in izobrazbo v našem sistemu v celoti in v družbenih odnosih, ki nastajajo pri nas, moremo in moramo pravilno postaviti samo, če std plod naporov vseh: Partije, drugih množičnih organizacij, šole, vseh prosvetnih ustanov in samih staršev. Pomen predšolske in izvenšolske vzgoje je dvojen: na eni strani nudi otrokom in mladini tiste vzgojne elemente, ki jim jih šola sploh, zlasti pa zdaj, ne more nuditi v celoti (šport, zabava, kolektivnost, vsestransko razvijanje individualnih lastnosti, nagnjenj in etičnih vrlin), na drugi strani pa jih neposredno povezuje z družbeno stvarnostjo ter politično aktivnostjo in problemi dežele. Zato sta predšolska in izvenšolska vzgoja za pravilno vzgojo in formiranje zavesti pri otrocih in mladini velikanskega pomena. Ta vzgoja jih povezuje, pripravlja na šolo, pomaga in mora pomagati sami šoli, da laže izpolni svoje naloge.
Eno izmed bistvenih našel v našem sistemu šolstva bodi, da se lahko iz vseh nižjih šol (po naknadnih oziroma sprejemnih izpitih) preide v višje šole.
Tako bi ves sistem našega šolstva ter sploh sistem izobrazbe in vzgoje sčasoma postal enoten, hkrati pa bi dobil tisto gibčnost in raznovrstnost, ki nam je potrebna tako zaradi gospodarskega razvoja in raznovrstnosti v razvoju republik, kakor tudi zaradi kulturnega dviganja naših ljudi na splošno.
IV.
Zelo važno je tudi naše nadaljnje delo za zgraditev, izpopolnitev in zboljšanje učnih programov, skratka, delo za skladnost učnih programov z našo generalno linijo v pouku, z našimi splošnimi cilji, pa tudi z vsem našim sistemom šolstva in našimi konkretnimi potrebami.
Občutna pomanjkljivost naših sedanjih učnih programov je, da so preobširni in prenatrpani. To velja malodane za vse predmete in vse šole. Učne programe je treba skrčiti, tako da se učenec uči v glavnem samo tistega, kar je osnovno, bistveno, kar mu nudi kvaliteto znanja. V tej zvezi je zelo važno, da nižji organi ne zavirajo — zlasti v osnovnih in srednjih šolah — iniciative učiteljev in profesorjev in da jim ne vsiljujejo nekakšnih kopit glede načina razlage, načina in porazdelitve obvladovanja programa. Vsako pikolovsko in formalistično jahanje na predpisih — tega pa je pri nižjih organih mnogo — nam lahko samo škoduje, lahko ubije tisti konkretni, osebni način, ki ga vsak dober in za delo vnet vzgojitelj (takšnih pa je večina) vnaša v razlago predmetov in v delo učencev. Nekaj moramo brezpogojno zahtevati od vseh, tako od učiteljev kakor tudi učencev: da si pridobe solidno znanje, da- dobro znajo predmete v tistem obsegu, ki
PROBLEM ŠOLSTVA
ga določajo programi. Kako pa bodo to dosegli, je treba prepustiti njim samim in nižjim ustanovam.
Iz tega očitno izhaja, da je treba tudi republiškim ministrstvom prepustiti iniciativo v boju za izpolnitev, pa tudi za izpopolnitev programov. Okvirni programi, zlasti iz prirodoslovnih ved, naj bodo seveda isti za vso državo (začenši z nižjo in višjo srednjo šolo), toda to ne pomeni, naj bi bili isti tudi učbeniki
—	celo za liziko, matematiko in kemijo ne. Ista ali približno ista naj bo za vso državo stopnja znanja iz naravoslovnih, pa tudi drugih ved, isti boj za idejnost, isti duh naj bo v vseh predmetih in v vseh šolah. Način pridobivanja vsega tega pa naj bo in mora biti različen, ker je res smešno misliti, da bo n. pr. kvaliteta znanja povprečnega srednjega tehnika v Sloveniji ista kot v Črni gori in Makedoniji. Čemu bi n. pr. uvajali enotne učbenike? To bi bilo napačno, to bi ubilo inciativo v sestavljanju čedalje boljših učbenikov. Ministrstvo za znanost in kulturo naj organizira komisijo za učbenike, toda takšno, ki ne bo pisala, marveč spremljala nove učbenike in dajala zanje iniciativo, najboljše učbenike iz posameznh republik pa nagrajevala in priporočala drugim republikam.
Glavna pomanjkljivost naših učnih programov pa niso programi sami, marveč učbeniki, s pomočjo katerih je treba doseči uresničenje programov.
Ne bom govoril o tem, da imamo malo učbenikov, da so tehnično slabo opremljeni. Tudi temu bomo morali v bodoče posvetiti mnogo več pozornosti.'
Opozoriti hočemo samo na tisto, kar je bistveno: naši učbeniki, zlasti večina učbenikov iz družbenih ved, so kratko in malo prevedeni iz ruščine in v njih niso le velike splošne idejne pomanjkljivosti, marveč tudi napačno, neznanstveno in omalovažujoče obravnavanje ne le drugih narodov, marveč tudi naše lastne nacionalne zgodovine. Zato moramo takoj mobilizirati vse najboljše sile, da bomo čimprej dobili naše lastne
—	če ne vseh, pa vsaj večino — originalne učbenike za vse družbene vede, čeprav bi bile v začetku v njih tudi znatnejše pomanjkljivosti. V tej zvezi in glede na pomanjkanje kadrov, ki bi učbenike pisali, bi lahko republike v začetku združile sile preko ministrstva za znanost in kulturo, da bomo čimprej dobili potrebne učbenike (zlasti iz splošne zgodovine).
Prav tako so prevedeni tudi mnogi učbeniki iz prirodoslovnih ved. Zdaj je očitno, da smo glede tega zanemarili potrebe, ker je bilo pri nas že pred vojno dokaj dobrih učbenikov iz teh ved, imamo pa tudi kadre, ki lahko napišejo solidne in sodobne učbenike. Popolnoma razumljivo je, da v prevedenih učbenikih ni niti besedice o naši stvarnosti, o našem razvoju, bogastvu in pridobitvah. Zato je potreben tudi v tem vprašanju in v tej smeri temeljit prelom.
Ko sem doslej govoril o učbenikih, sem mislil samo na nižje in srednje šole, ne pa tudi na univerze. Nikakor ne nasprotujemo, da bi na univerzah, zlasti v prirodosloynih vedah, uporabljali prevedene učbenike (ker je treba tu uporabljati tisto, kar je znanstveno, najboljše in najpopolnejše), pri tem pa je treba nenehno razvijati iniciativo in pisati tudi naša originalna dela. Če pa že prevajamo, je treba preko solidnih znanstvenih komisij izbirati najboljše učbenike iz tujine, take, v katerih so raztolmačene najnovejše pridobitve znanosti. To je potrebno tudi zato, ker nam primanjkuje učbenikov in pa, da dobimo stike z najvišjimi tehničnimi in znanstvenimi pridobitvami v drugih deželah. To^ pa ne pomeni, da bi morali take učbenike sprejemati nekritično. Lahko jih opremimo z uvodi in komentarji, v katerih bodo razkrinkani reakcionarni, idealistični in mehanicistični nazori, ki so jih navadno polna tudi takšna dela. Drugače pa je z učbeniki s področja družbenih ved. Tudi tu ni treba izključiti prevajanja dobrih del. Toda tu moramo v glavnem sami ustvarjati, uporabljati moramo pomožno literaturo in izmenjavati najboljša predavanja med samimi univerzami, pa tudi med njimi in drugimi ustanovami. Druge poti ni in ne more biti, če hočemo v tem pogledu res napredovati z vso državo in vsem ljudstvom ter z razvojem sodobne tehnike in znanosti na splošno.
Nastane vprašanje: kako in kdaj naj si učenec pridobi splošno ideološko izobrazbo, kako in kdaj naj izoblikuje pravilno gledanje na svet? Očitno mora biti vsa znanost in kultura, vse njune panoge, kakor tudi ves pouk prežet z idejnostjo. Znanost in kulturo, vse njune panoge,, moramo obravnavati s stališča boja za revolucionarno spremembo narave in družbe, boja za uporabo dialektičnega in zgodovinskega materializma. Napačno bi bilo misliti, da je ta boj že dokončen, kajti dialektični materializem je tudi sam dialektičen, in po svojem bistvu nasprotuje slehernemu poskusu, da bi
ga dogmatizirali. To je splošna teza, zelo važna za našo orientacijo. Konkretno pa to pomeni: naša naloga glede tega je zdaj predvsem, da razvijamo boj za uporabo zakonov dialektičnega in zgodovinskega materializma na vseh področjih znanosti in kulture, da razvijamo boj proti reakcionarnim, idealističnim, mehani-cističnim, vulgarizatorskim, nacionalističnim, dekadentskim in dogmatičnim nazorom.
Zdi se nam da je boj za uporabo dialektičnega ih zgodovinskega materializma kot metode na vseh področjih znanosti in kulture, boj za odkrivanje konkretnih zakonitosti v posameznih vejah znanosti in kulture, kot manifestacije splošne zakonitosti v naravi in družbi, hkrati najboljši, najpopolnejši in najučinkovitejši način za izoblikovanje pravilnega gledanja na svet. Iz tega izhaja, da bi bila zgrešena sleherna izločitev marksizma-leninizma v poseben učni predmet (gre za uvedbo takšnega učnega predmeta na univerzah). S tem bi dialektični in zgodovinski materializem izločili iz celote znanosti iz kulture, na razvoju katere je —- poleg drugih činiteljev —• nastal in se dalje razvija. V tem bi se pokazala ne le naša slabost na idejnenT področju (te slabosti je nedvomno precej! marveč tudi pomanjkanje poguma, da se v boju za novo gledanje na svet spoprimemo s samim bistvom problema, s problemom kot celoto, s poglavitno in osnovno težavo. To bi bila naposled neogibna pot k ločitvi dialektičnega in zgodovinskega materializma od njegove uporabe, pot k njuni neogibni dogmatizaciji.
Takšno stališče pa ne pomeni, da bi si moral učenec pridobiti gledanje na svet samo iz posameznih panog znanosti in kulture. Tudi to bi bilo napačno.. Tako bi ne mogel zlahka razumeti splošnih zakonov, ne mogel bi si ustvariti celotne slike o zakonih, ki vladajo v naravi in družbi. Zato bi morali nuditi učencem tudi to, v skladu s pridobivanjem njihovega splošnega znanja ter z oblikovanjem njihove zavesti in njihove vloge v družbi.
Spričo vsega tega menimo, da bi morali obvezno vpeljati v dveh zadnjih razredih vseh srednjih šol proučevanje splošnih pojmov iz filozofije (vštevši tudi osnovno logiko in psihologijo ter v zelo skrajšani obliki zgodovino filozofije), natančneje rečeno: splošnih načel dialektičnega in zgodovinskega materializma. Ti razredi, mimogrede rečeno, ustrezajo dobi, ko mladina dozoreva, dobi, ki je za oblikovanje njene zavesti, njenega znanja in njene duševnosti zelo važna.
Na vseh višjih šolah pa bi morali kot obvezno vpeljati proučevanje — najprikladneje bi bilo morda v dveh letih — temeljev zgodovinskega materializma in marksistične sociologije (temelji družbenih ved). Študentje bi se temeljiteje seznanili z osnovnimi zakoni razvoja družbe in posameznih družbenih ved. To ustreza njihovi že zreli dobi, njihovemu aktivnemu in zavestnemu stopanju v družbeno življenje. (Samo po sebi se razume, da ni treba zazdaj ničesar spreminjati, dokler ne bodo končane ustrezne organizacijske in programske priprave.)
In naposled bi bilo po našem mnenju v zadnji razred ali dva zadnja razreda vseh srednjih šol vpeljati proučevanje predmetov državne graditve (namesto proučevanja ustave) , ki bi obsegal proučevanje temeljnih zakonov in načel, na katerih je nastala naša ljudska, socialistična demokracija in na katerih se razvija.
Ni treba niti poudarjati, da proučevanja teh problemov ne moremo obravnavati kot proučevanje nekakšnih navadnih šolskih predmetov. Način njihovega proučevanja, zlasti na univerzah, mora ustrezati njihovemu značaju in dejstvu, da tu ne gre toliko za to, da bi se mladina seznanila z dejstvi in datumi, čeprav je tudi to potrebno, kolikor za izoblikovanje gledanja na svet kot celoto, za izoblikovanje družbene zavesti študentov. Čeprav naj bi formalno obe vprašanji (filozofija na gimnazijah in temelji družbenih ved na univerzah) v vsem imeli značaj učnih predmetov, metod diskusije, preverjanja pravilnosti nazorov, osvajanja bistva, bi morali prevladovati nad navadnim šolskim izpraševanjem, značilnim za prirodoslovne, pa tudi za druge vede. Prav tu je treba bolj kakor kjer koli pomagati dijaku, da bo problem razumel, ne pa da se ga bo »nagulil«.
Treba bi bilo omeniti še nekaj o problemu proučevanja naše zgodovine književnosti in jezikov. V naših učnih programih so ti predmeti v glavnem postavljeni pravilno in te programe je treba samo še izboljšati. Toda o tem problemu smo že dovolj pisali in govorili, tako da so se že izkristalizirali pravilni nazori. Poudaril bom samo tisto, kar je videti sporno: ali naj se učimo v osnovnih šolah (to je v šolah, kjer traja pouk samo štiri leta) razen svoje, še vse zgodovine jugoslovanskih narodov, v Sloveniji in Makedoniji pa tudi srbskega, oziroma hr-vatskega jezika? Po našem mnenju
bi se morali v osnovnih šolah — v ustreznih razredih —• razen svoje —• učiti tudi zgodovine jugoslovanskih narodov, seveda v najbolj splošnih potezah. Vprašanje srbskega ali hr-vatskega jezika v osnovnih šolah v Sloveniji in Makedoniji je treba prepustiti obema republikama, naj ga rešita, kakor hočeta. Mislimo, da bi bilo treba v osnovne šole teh dveh republik po možnosti vsaj v najmanjši meri in v najbolj poljudni obliki vpeljati srbski oziroma hrvat-ski jezik. Pravilno bi bilo storiti isto z makedonskim in slovenskim jezikom v Srbiji, na Hrvatskem, v Črni gori ter Bosni in Hercegovini (v Sloveniji z makedonskim, v Makedoniji pa s slovenskim). Stiki med republikami so čedalje živahnejši in človeku samo koristi, če se nauči jezikov bratskih narodov.
Toda v osnovnih šolah se seveda ni mogoče učiti tujega jezika v pravem pomenu besede. S pesmicami in drugimi lahkimi besedili pa lahko otrokovo uho vsaj navadimo na jezike drugih jugoslovanskih narodov.
V srednjih šolah, zlasti v splcšno-izobrazbenih, pa je treba že doseči v proučevanju zgodovine in jezikov bratskih narodov določeno temeljno znanje.
Naše partijske organizacije, pa tudi višji partijski forumi in odgovorni voditelji, se često pritožujejo, da kler reakcionarno vpliva na šolsko in predšolsko mladino. Ni dvoma, da imamo opraviti s tem vplivom na del mladine in da bi bilo napačno podcenjevati njegovo nevarnost.
Toda prav tisti, ki se pritožujejo zaradi te nevarnosti, navadno premalo razvijajo ideologijo, politični in kulturni boj proti takšnemu vplivu. Večinoma bi radi zamenjali te nenadomestljive in najbolj učinkovite oblike idejnega in političnega boja z administrativnimi ukrepi, ki — kakor kažejo izkušnje —• ne morejo roditi zaželenih sadov in ki bi lahko ne le zavrle proces diferenciacije med duhovščino, marveč še bolj proces odtegovanja množic izpod reakcionarnega vpliva cerkve.
Naša politika do cerkve je bila pravilna in — vzeto v celoti — je rodila lepe sadove. Iz cerkve nismo napravili mučenika, pa tudi nobenih večjih pravic ji nismo dali, kakor jih ima katera koli družbena organizacija. To je bilo pravilno. V naši liniji ni treba torej ničesar spreminjati. Tembolj pa je potrebno spremeniti marsikaj v praksi partijskih in mladinskih organizacij. Treba je poglobiti ideološko, politično in kulturno delo, da bomo mlade ljudi pravilno vzgajali in onemogočili reakcionarni vpliv cerkve. Razen tega je treba samo šolo, postopno in nevsiljivo, preusmeriti v ideološki boj proti temu reakcionarnemu vplivu, ki otežkoča dijakom pravilno pojmovati sodobno znanost. Naši partijski forumi so popolnoma zanemarili zelo važno vlogo šole in šolskih ustanov, ki jo lahko imajo v tem vprašanju, ne le v posameznih konkretnih primerih, marveč tudi na splošno.
Glede učenja tujih jezikov bi moralo biti izhodišče našega pouka to, da potrebuje naša dežela mnogo kadrov, ki znajo vsaj enega izmed tako imenovanih velikih jezikov. Bilo bi napačno in smešno dajati prednost temu ali onemu svetovnemu jeziku (ruskemu, angleškemu, nemškemu ali francoskemu! in dokazovati to s temi ali onimi ideološkimi vzroki. Vsako priznavanje prednosti kateremu kolj,. izmed teh jezikov bi nam lahko samo škodovalo, zaviralo bi naš tempo v vsakem pogledu, zapiralo pa bi nam tudi mnoge kulturne in znanstven zaklade, ki so nam dostopni samo, če znamo enega izmed teh, oziroma vse te jezike skupaj.
Zato menimo, da je najbolj pravilno izenačiti »pravice« teh jezikov v šolah. Na gimnazijah je torej treba začeti s prihodnjim šolskim letom od prvega do osmega razreda obvezen pouk enega izmed teh štirih jezikov (ruščine, angleščine, nemščine ali francoščine), od petega razreda ali pa prej pa še enega izmed njih. Kar zadeva latinščino, bi jo^ bilo treba po našem mnenju poučevati od petega razreda dalje (na gimnazijah), in sicer zato, ker si globljega in vsestranskega študija nobene znanosti inuporabe literature na visokih šolah ne moremo misliti brez znanja tega jezika. Razen tega in ker je znanje latinskega in starogrškega jezika naši deželi zelo potrebno zlasti za proučevanje naše preteklosti, naj bi imele vse republike vsaj po eno, nekatere pa tudi po več klasičnih gimnazij. Bilo bi zelo koristno, če bi v Makedoniji in Bosni, pa tudi v republikah, kjer je to potrebno, organizirali gimnazije ali oddelke, v katerih bi poučevali arabski in turški jezik.
Tudi v srednjih strokovnih šolah bi se morali učiti enega izmed tujih jezikov in najbolje bi bilo, če bi bil to tisti, ki se ga je dijak začel učiti že v prvem razredu gimnazije.
Prav tako je potrebno, da se študentje uče enega izmed omenjenih štirih tujih jezikov, tako da ne bi bilo univerzitetno izobraženega človeka, ki ne bi dobro obvladal enega izmed svetovnih jezikov. Seveda zadostuje, da dijak, če se je na gim-
naziji dobro naučil enega izmed teh jezikov, na izpitu samo pokaže potrebno znanje. S tem bi študentom, ki že imajo določeno jezikovno znanje, lahko skrajšali rok obveznega učenja tujih jezikov. Skrajšanje bi lahko v glavnem veljalo za študente, ki so se osem let na gimnazijah učili tujega jezika in sklenili učiti se prav tega na univerzi. Ni treba niti poudarjati, da je izključni cilj učenja tujih jezikov na univerzah, da se univerzitetno izobraženi ljudje usposobijo, da bodo dobro obvladali en tuj jezik, ne pa da bodo podrobno proučevali jezike kakor v filoloških skupinah. Na univerzah bi bilo treba študentom dovoliti, da si izbero namesto enega izmed omenjenih štirih jezikov tudi italijanščino ali španščino.
Nadalje je pred nami problem, da se postavimo na jasno stališče v vprašanju tako imenovane ozke specializacije. Sodobna znanost in tehnika sta se tako zelo razrash in se še vedno razraščata, da že sami vsiljujeta ta problem. Sodobni kapitalizem je šel glede tega tako daleč, da se zdaj v razvitih kapitalističnih deželah v več panogah usposabljajo preozki specialisti, ki so nesposobni, da bi se povzpeli preko stroke, ki jim v tistih pogojih omogoča, da pridejo do zaslužka. V socializmu pa ne sme biti tako. Pa tudi ni treba, da bi bilo tako zaradi samih ljudi kakor tudi zaradi socializma. Očitno je na eni strani, da sodobni človek ne more več popolnoma zajeti nekega celotnega področja in v praksi enako uspešno sodelovati v vseh njegovih podrobnostih. Na drugi strani vidimo, da nobena panoga ni ločena od drugih. Še več, če se posamezna znanstvena področja in celo posamezne panoge v njih razvijajo neenakomerno in skokoma, ni tega razvoja brez stikov z drugimi znanstvenimi področji in panogami. Izkušnje dalje kažejo, da ozki specialisti, ki nimajo širšega in bolj solidnega znanja z vsega področja, težko in počasi napredujejo celo v svoji stroki. Navadno bolje opravljajo svoj posel, zelo pogosto pa ga ne morejo razvijati, ker nimajo dovolj široke podla ge in širokega obzorja za svoj lastni razvoj. Nasprotno pa se pokaže, ko se ljudje s širšim znanjem, s širšim obzorjem |v praksi zelo hitro poglabljajo v nove posle in nove probleme in da se celo kot ozki specialisti hitro razvijajo in kažejo večjo iniciativo.
Morali bi torej hkrati zagotoviti našim novim kadrom širšo izobrazbo iz znanosti, ki so si jo izbrali, in zagotoviti njihovo specializacijo za tiste stroke, za katere so takšni specialisti nujno potrebni. Zato bi morali — to pa ustreza tudi naši splošni smeri šolanja ljudi s širokim obzorjem in znanjem — našim novim kadrogi zagotoviti kar najširšo podlago in omogočiti, da bi se hkrati v določeni fazi šolanja ali na praktičnem delu po končanem šolanju specializirali za določeno stroko.
To velja zlasti za univerze. Pa tudi na srednjih strokovnih šolah je napačno držati se najožje specializacije. To onemogoča nadaljnji razvoj kadrov. Razen tega pa ne smemo pozabljati, da je naš gospodarski razvoj bujen in da zahteva tako hitro premeščanje kadrov, da se bodo lahko samo ljudje s širšim znanjem poglabljali v nove posle in nove probleme, ki jih življenje nenehno postavlja in jih bo čedalje bolj postavljalo.
Tu se nisem podrobno dotaknil problema nižjih (tudi šol učencev v gospodarstvu) in srednjih strokovnih šol. Glede pristojnosti menim, da je zdaj v glavnem že dobro postavljena. Ministrstvo za znanost in kulturo ter republiška ministrstva naj obdrže splošno kontrolo nad temi šolami, če je že nimajo. Samo po sebi se razume, da je treba učne programe teh šol sestaviti po enotnem načelu, ki bi dopuščalo maksimum razlik v republikah ne glede na tipe šol.
Posebej pa moram poudariti še problem skrbi za nižje strokovne šole (tudi šole učencev v gospodarstvu). Prosvetni organi se skoraj sploh ne zanimajo za pedagoško in za splošno izobrazbeno problematiko teh šol. Razen tega so te šole v vsakem pogledu zapostavljene. Zapostavljanje teh šol je napačno prvič, ker je to prav za prav podcenjevanje šole na splošno, drugič pa je to zapostavljanje novih rodov delavskega razreda naše dežele, ki jim moramo z vsemi silami omogočiti, da se bodo temeljiteje izobrazili strokovno in glede splošnega znanja. Pozabljati tudi ne smemo, da bodo tudi te šole važen vir bodočih kadrov iz delavskih vrst za srednje in višje strokovne šole. Zato je vsako zanemarjanje teh šol v vsakem pogledu napačno in škodljivo.
Tudi problema umetniških šol se nisem posebej dotaknil. Splošna načela, ki sem jih poudaril, je treba aplicirati tudi nanje takOj^ da bomo — glede na sam značaj učnih predmetov in značaj samih šol — morali vnesti v te šole še več širine in elastičnosti, hkrati pa si prizadevati, da dosežemo v njih čim širši razmah idejne borbe.
V.
Način vodstva našega šolstva ne ustreza več sedanjim potrebam in težnjam razvoja naše dežele, še manj pa smislu in smeri idejnega boja, ki
ga zdaj malodane na vseh področjih že bije naša Partija.
Predvsem, če imamo kako vprašanje, v katerem bi bilo treba dati republikam kar največ samostojnosti in jim prepustiti kar največ iniciative, tedaj je to vprašanje prosvete in kulture. Zato bi bilo nujno potrebno: načelno jasno določiti ne le kompetenco in vlogo zveznega ministrstva za znanost in kulturo ter republiških ministrstev za prosveto, marveč tudi nižjih organov znanosti in kulture.
Ministrstvo za znanost in kulturo bi moralo svoje delo omejiti izključno na zvezne prosvetne, kulturne in znanstvene probleme in na ustrezne zvezne ustanove. Nadalje bi moralo imeti pravico do splošne evidence nad delom republiških ustanov in sklicevati konference za posamezna vprašanja, bodisi načelnega in splošnega, bodisi posebnega pomena. Dajati bi moralo obvezni programski minimum za posamezne tipe šol in ne ovirati republik, da določajo maksimum v skladu s svojimi pogoji. Ministrstvo za znanost in kulturo bi moralo tudi organizirati v svojem okviru in pomagati repu-bliškim ministrstvom pri organizaciji znanstvenih ustanov na splošno, pedagoških pa še posebej. Vse drugo je treba prepustiti republikam. Tako bi ministrstvo za znanost in kulturo dobilo več dejanske iniciative v delu za znanost, prosveto in kulturo. Popolnoma napačna je težnja, da bi upostavljali nekakšne enotne administrativne stroje ali takšen način vodstva, kakršnega imamo v gospodarskih panogah. Tam gre za proizvode, tu pa za ljudi. Sicer pa tudi tam ne gre brez ljudi in človeške zavesti, toda ljudi tam ne »proizvajajo«. Iz ministrstva za znanost in kulturo često prihajajo pritožbe, da so republiška ministrstva za prosveto in komiteji za znanost nedisciplinirani, le-ti pa se pritožujejo, da jih ministrstvo za znanost in kulturo ovira in da često ne razume njihovih problemov. Ne bom se spuščal v to, kdo ima prav in kdo ne, zdi pa se mi, da imajo pogosto prav prvi in drugi. Eno pa nam mora biti očitno: prava disciplina je tista, ki temelji na idejni enotnosti, in tako disciplino lahko vzpostavimo predvsem s sodelovanjem in podpiranjem, dalje z natančno razmejitvijo kompetenc. Druge poti ne vidimo, če nočemo ubiti iniciative ali razbiti idejne, politične in organizacijske celote naše prosvetne politike.
Če pa tako postavljamo vlogo zveznega ministrstva za znanost in kulturo, če preganjamo iz njega težnjo po administrativnem in birokratskem vodstvu, ne smemo pozabiti na enako in celo večjo nevarnost, ki se lahko vgnezdi — in ki se je ponekod že vgnezdila — v republiških ministrstvih za prosveto in komitejih za znanost in kulturo, pa tudi v nekaterih univerzitetnih ustanovah.
Komiteji za znanost in kulturo so imeli pozitivno vlogo takrat, ko je bilo treba vzpostaviti in organizirati višje šolske ustanove. Zdaj je ta doba v glavnem končana. Komiteje smo si zamišljali kot majhne ustanove, ki bi reševale osnovna načelna, organizacijska in druga vprašanja. Zdaj se spreminjajo v okorne birokratske ustanove z razpredenim aparatom. Menimo, da je treba — zlasti zdaj, ko je glavni del organizacijskega vprašanja urejen — odločno iztrebiti te težnje in napotiti komiteje (oziroma ministrstva) za znanost in kulturo ter njihov aparat in način vodstva na tiste naloge, ki so jim bile namenjene. Zakaj so na pr. potrebni paralelni aparati pri njih in na univerzah? Bistvo vprašanja je: ali naj te ustanove podpirajo razvoj znanosti in kulture z reševanjem in podpiranjem v velikih načelnih vprašanjih, ali pa naj tudi to pa praktično pomeni: večinoma — vodijo po administrativni poti? Ni dvoma, da se moramo odločiti za prvi način, ki je koristnejši in učinkovitejši za razvoj znanosti in kulture; treba je torej primerno urediti aparat komitejev (oziroma ministrstev) za znanost in kulturo, njihovo organizacijo, metode dela in vodstva itd.
Pri tem stopa v ospredje problem načina vodstva na samih univerzah. Tudi rektorati se razvijajo v okorne administrativne ustanove. Menimo, da je treba težišče dela — organizacijskega, učnega in iedolo-škega, postaviti tja, kjer se razvija samo življenje, kjer nastajajo in dozorevajo sami problemi. To pa niso rektorati, marveč fakultete in visoke šole. Težišče organizacijskega in drugega dela naj bo torej na dekanatih, ne pa na rektoratih. S tem ne mislimo reči, naj bi se vloga samih rektoratov zmanjšala. Nasprotno, mislimo, da bi se s tem dejansko dvignila v splošnih, načelno važnih vprašanjih.
Podobno je treba ravnati tudi glede nižjih šolskih ustanov. Težišče prosvetnih problemov je na okraju in kraju: na gimnazijah in srednjih ter strokovnih šolah. Tam se je treba lotiti reševanja problema, Tam je treba dati več pravic, več obveznosti in več dejanske pomoči v obliki različnih posvetovanj in konferenc, preko inšpektorjev (za prosvetne ustanove ne ustreza naziv »inštruktor«). Treba je povečati in osamosvojiti vlogo oblastnih in okrajnih prosvetnih referentov, direktorjev gimnazij, upravnikov šol, profesor-
PROBLEM ŠOLSTVA
skih svetov, svetov učiteljev in roditeljev ter svetov učiteljev in množičnih organizacij. Učitelj osnovne šole naj ne bo več tako odvisen od prosvetnega aparata okrajnega ljudskega odbora, ima naj več iniciative v vsakem pogledu. Treba mu je določiti primerno vsoto za šolo, da mu ne bo treba za vsako malenkost tekati okrog in moledovati na okrajnem odboru. To bo razvilo iniciativo nižjih organov in jih napotilo na reševanje problemov v celoti, dvignilo pa bo tudi idejno, prosvetno, organizacijsko in operativno vlogo višjih organov. Ministrstva za prosveto pa naj imajo širše, bolj splošne naloge: ustanavljajo in razvijajo naj znanstvene ustanove, sestavljajo naj učbenike, posplošujejo probleme in izkušnje, izpopolnjujejo pouk, razvijajo in usmerjajo idejni boj, imajo naj splošno kontrolo in iniciativo glede gmotnega dviganja šolstva, gmotnega položaja prosvetnih delavcev itd. itd.
Vzporedno s tem je treba poglobiti dejansko kontrolo. Kontrola ne sme temeljiti na birokratskem nezaupanju do ljudi, marveč na delu in sodelovanju z njimi, na pomoči, ki jim je potrebna. Na splošno je večina ljudi dobra in poštena, malopridneži pa se lahko skrivajo med njimi samo, če zaviramo iniciativo dobrih in če mečemo vse v en koš.
Način vodstva v vprašanjih pro-“Ve*e’ vznanosti in kulture bodi prežet s širino, s socialistično humanostjo, načelnostjo in gibčnostjo. Nikoli ne smemo pozabiti, da gre tu za žive ljudi, za oblikovanje človeške duševnosti in človeške zavesti in da lahko slab, ozek doktrinarski, biro-kratični in breznačelni način vodstva samo zavira pravilno vzgojo ter hitro in uspešno prevzgojo.
VI.
Zelo resen problem za naše šolstvo so kadri, tako pomanjkanje kadrov, kakor tudi strokovna in idejna izobrazba kadrov, ki jih ima-rno. V tej zvezi je velik problem tudi slaba in nezadostna gmotna podlaga šolstva (poslopja, učila, preskrba, nagrajevanje itd.), ki je glede na naše splošne potrebe še ne moremo radikalno spremeniti. V tej zvezi je tudi skrb za zdravje učen-vzS0:iteIjev. Ce pa zdaj ma-liitri j?azc !.e. ne moremo teme-zdravfe'VnU^L1'-1 ali P°skrbeti za maSt^ °r bl morali> Pa lahko v Če na l? pogledu storimo več. niancu pr™er v Prihodnjem 1950. planskem letu glede učil položaja še ne moremo izboljšati, moremo in moramo leta 1951 to plansko in orga-mzacnjsko storiti, kajti našim šolam Primanjkuje najosnovnejših pripo-ockov, za kar ni treba angažirati velike industrije.
Kadrov nam primanjkuje na vseh področjih prosvetnega, znanstvenega in kulturnega delovanja. Naša država je storila obsežne in daljnosežne ukrepe, da bi to vprašanje v bližnji bodočnosti rešila in dobila osnovne, za razvoj dežele potrebne kadre. To se ne more zgoditi kar čez noč, kajti potrebno je daljše obdobje, da se ti kadri izšolajo in usposobijo.
Problem očitno ni samo in predvsem v številu, marveč tudi v kakovosti kadrov, v strokovni in idejni ravni kadrov, tako tistih, ki se uče, kakor tudi tistih, ki jih uče.
Strokovno znanje mnogih naših učiteljev (pri tem mislimo skoraj izključno na tiste, ki niso končali učiteljišča) je slabo in nezadostno'. Ne smemo pozabljati, da so morali mnogi izmed njih priti na svoja mesta brez učiteljišča in z nedovršenim učiteljiščem. Na gimnazijah in dru-gih srednjih šolah je ta problem še ostrejši, razen tega pa je del profesorjev, zlasti za družbene vede, kljub cesto dobri volji in prizadevanju ideološko zaostal ali pa je njegova podlaga popolnoma napačna. Na univerzah in visokih šolah imamo tudi nekaj profesorjev, ki ne spremljajo sodobne znanosti, ki so se zanemarili in dejansko ne poznajo svojega predmeta. Ce razen tega upoštevamo še slabe gmotne in zdravstvene pogoje za šolanje, premajhno število učne-
.kadra, preveč honorarnih moči, ki jim je šola postranski posel, tako da jim ne morejo nuditi tistega, kar bi jim mogli, dobimo jasno sliko o stanju učnega kadra.
Mnogi naši dijaki in študentje prihajajo cesto iz šole nezadostno usposobljeni, celo brez minimalnega stvarnega znanja. Za primer naj opozorim samo na en pojav: na teh-mcne visoke šole prihajajo maturantje, ki ne znajo najpreprostejših algebraičnih računov. Nekaj podobnega vidimo pri učencih, ki prihajajo na srednje strokovne šole. To se da delno pojasniti z objektivnimi vzroki: ljudska oblast dela na področju šolstva sistematično šele štiri leta, primanjkuje nam prosvetnih kadrov, boriti se moramo z gmotnimi težavami itd. So pa tudi subjektivni vzroki: zapostavljanje boja za kakovost znanja, nezadostna uspo-sobljenost učnega kadra, podcenje-Vanie pomena pridobivanja stvarnega znanja, kar se dogaja pri nekaterih partijskih in mladinskih organizacijah itd. Sicer ne moremo reci, da bi nam vse gimnazije dajale
takšne dijake z malo in veliko maturo. Res pa je tudi, da se to dogaja zelo pogosto. Ne moremo na primer imeti za dobro tisto gimnazijo, na kateri se dijak osem let uči tujega jezika in pride iz nje, ne da bi ga mogel uporabljati kakor treba. Podobno moramo obravnavati tudi naravoslovne vede: matematiko, fiziko, kemijo itd.
Pridobivanje stvarnega znanja, solidna priprava učenca je osnovna naloga v naši politiki kadrov v šoli.
Zato je nujno potrebno, da z raznimi tečaji in na vse druge načine izpopolnjujemo učne kadre — od učiteljev osnovnih šol navzgor. Prosvetni kader moramo popolnoma oprostiti vseh poslov razen šolskih (in določenih postranskih poslov v zvezi z njegovim poklicem in družbeno vlogo) in angažirati vso njegovo aktivnost za temeljito izobrazbo in vzgojo učencev. Prizadevati si moramo, da bomo imeli čim manj honorarnega učnega kadra (zlasti na visokih šolah). Šolska poslopja naj se uporabljajo samo za šolsko delo, ker so že tako preveč obremenjena. Družbene organizacije naj si poiščejo za svoje delo druge prostore in naj si pomagajo kako drugače.
Z univerz in višjih šol je treba odstraniti učni kader, ki po svojih kvalifikacijah ne ustreza in ne kaže nobene volje, niti ni nobenega upanja, da bi si pridobili potrebno znanje. Učni kader na univerzah moramo do skrajne mere oprostiti administrativnih poslov, nepotrebnega konferiranja itd. Zavreči moramo sektaško stališče, da bo dobro opravljeno samo tisto delo, ki mu načelu-jejo komunisti. Takšno stališče privede do tega, da so komunisti kot učitelji in profesorji obremenjeni s postranskimi administrativnimi posli in da zaostajajo v znanstvenem in učnem delu.
Zelo važno je, da bolj smelo pošiljamo na univerze in visoke šole nov, mlajši kader, da ta kader nenehno izobražujemo in gmotno stimuliramo. To velja zlasti za kader, ki opravlja razne gospodarske in državne funkcije in ki se je tam strokovno in organizacijsko dobro obnesel.
Poudariti hočem še dva momenta: tudi v bodoče moramo odločno pobijati nepravilni, sektaški odnos do starih strokovnjakov ter starih znanstvenih in učnih kadrov. Odločno je treba pobijati tudi karieristič-ne težnje, ki se kažejo tako, da spravimo na položaj nekoga, ki nima kvalifikacije, samo zato, ker je »politično zanesljiv«. Komunisti morajo dobivati znanstvene naslove in položaje na podlagi znanja in uspehov, ki so jih dosegli, ne pa na podlagi članstva v Partiji ali prijateljskega odnosa do nje. To je očitno in drugače tudi ne more in ne sme biti. Sicer bosta znanost in pouk trpela, z njima pa tudi Partija, tako glede svojega ugleda in čistosti, kakor tudi v boju za kakovost znanja, za objektivno ocenjevanje ljudi.
Zvezno ministrstvo za znanost in kulturo in republiška ministrstva za znanost in kulturo ter ministrstva za prosveto bi morala posvetiti znanstvenim ustanovam, institutom, laboratorijem itd. mnogo večjo pozornost. Predvsem bi bilo treba natančno ugotoviti stopnje posameznih znanstvenih ustanov in organizirati evidenco njihovega dela, da se bomo izognili stihijnosti in ponavljanju nalog. Gospodarska ministrstva in velika napredna podjetja so opravila velikansko delo glede ustanavljanja takšnih ustanov. Zdaj imamo okrog 600 takih ustanov. Čeprav večina teh ustanov še ni takšna, kakor bi morala biti, je^ to velikanski uspeh. Bilo bi napačno — razen v izjemnih primerih — jemati te ustanove od gospodarskih ministrstev in podjetij, ker bi to ubilo nadaljnjo iniciativo le-teh. S pravilno kontrolo in evidenco, s pravilno porazdelitvijo in določanjem nalog skupaj z ustreznimi gospodarskimi in znanstvenimi ustanovami lahko ministrstva za znanost in kulturo (oziroma ministrstva za prosveto) zagotove pravilni razvoj teh ustanov.
Zavedati se moramo, da lahko predvsem po tej poti pridemo do novih znanstvenih, pa tudi do učnih kadrov. To je tudi pot k zgraditvi in nadaljnjemu poživljanju republiških akademij znanosti in bodoče zvezne akademije znanosti. Akademije, kakor tudi univerze, visoke šole in druge znanstvene ustanove, se lahko pravilno razvijajo samo, če bodo črpale nove kadre iz bogatega rezervoarja življenja in delovale na podlagi tega, kar so množice preko gospodarskih in državnih ustanov, s svojo marljivostjo in borbo za razvoj dežele že ustvarile in delno organizirale.
V kadrovski politiki še vedno nismo uredili vprašanja štipendij in nagrajevanja prosvetnih organov.
Centralizacija štipendij bi bila napačna, ker bi zavirala iniciativo posameznih ustanov in podjetij v njihovem boju za kadre. Zadostuje organizirati v centru samo kontrolo in evidenco. Dodeljevanje različnih štipendij je politično in tudi sicer popolnoma napačno. Dogaja se, da
dajejo nekatera podjetja večje štipendije kakor druga, zvezna mini-. strstva pa navadno večje kakor republiška. Tako se dogaja, da postanejo zvezni štipendisti nekakšni privilegiranci, in sicer ne le po svojih sposobnostih, marveč tudi po zveznem ali ne vem kakšnem »naslovu«.
Vse štipendije je treba izenačiti po stopnji šol: enake za študente, enake za dijake srednjih in strokovnih šol itd. Dovoljene bi smele biti le morebitne malenkostne razlike v zvezi s potrebami učencev, da si pri-skrbe šolske potrebščine.
Razen tega je treba poudariti še dva momenta:	prvič, dijakom in
študentom, ki neredno opravljajo izpite, je treba štipendije vzeti; drugič, v politiki podeljevanja štipendij je treba strogo upoštevati premoženjsko stanje staršev, tako da bodo imeli prednost otroci iz delavskih, revnih kmečkih in sploh iz družin delovnih ljudi.
V zvezi s slabim učenjem vemo, da so dijaki in študentje, ki pravijo, da jim bodo navsezadnje pri izpitu pogledali skozi prste, saj mora država izpolniti plan. Vemo, tudi, da imamo profesorje, ki tako ali drugače premalo resno gledajo na stvarno znanje dijakov. Vsem nam mora biti jasno, da je boj za plan boj za kakovost znanja. Nočemo in ne moremo se sprijazniti s tem, da bi dobilo ljudstvo slabe strokovnjake, ki ga bodo v vsem ovirali s pretvezo, da mora biti plan izpolnjen. Kakor v vsem drugem, tako je tudi pri tem glavno, da dosežemo kakovost, hkrati pa se moramo vztrajno boriti tudi za količino, za izpolnitev plana. Letos na primer smo morali predvsem zaradi slabega znanja matematike uvesti sprejemne izpite na visoke tehnične šole. Plana vpisovanja nismo izpolnili. To seveda ni dobro. To pa nas nikakor ne sme vznemirjati bolj, kakor verjetnost, da bi dobili slabe študente in inženirje (to velja tudi za druge stroke)
Glede izboljšanja gmotnega položaja učnega osebja morajo državni organi strogo upoštevati, da se bodo izpolnjevali zakonski predpisi, ki omogočajo nagrajevanja in enakomerno napredovanje v službi. Mnogo večjo pozornost je treba posvetiti preskrbi prosvetnih delavcev. Učitelji osnovnih šol na vasi so glede preskrbe navadno zapostavljeni in žive v najtežavnejšem položaju. Okrajni in krajevni ljudski odbori morajo to vprašanje hitro rešiti, krajevni ljudski odbori pa morajo učiteljem zagotoviti brezplačno stanovanje in kurjavo.
S tem, da boste pomagali prosvetnim delavcem, da bosta nenehno skrbeli za njihov položaj in njihovo delo, da bosta poskrbeli, da se urede in zgrade nova šolska poslopja in da dobe šole učila, da bosta skrbeli za zdravje učencev in učiteljev, bosta Partija in ljudska oblast ostvarili bistvene organizacijske, politične in gmotne pogoje za pravilni in neovirani razvoj šolstva.
VII.
Vloga Partije, ljudskih oblasti in množičnih organizacij je za nadaljnji razvoj našega šolstva odločilnega pomena. Brez njihove vloge si uspešnega boja za zgraditev nove socialistične družbe in novih, socialističnih ljudi, ne moremo misliti.
Naša Partija je že v svojem dosedanjem delu dosegla velikanske uspehe v boju za ureditev in razvoj šolstva. Tovariš Tito je osebno dal iniciativo za mnoge načelno važne ukrepe v šolstvu. Najvažnejše pa je, da je bil na čelu Partije in Centralnega komiteja iniciator boja proti sektaštvu, birokratizmu in dogmatizmu tako v šoskih, kakor tudi v drugih vprašanjih.
Pred nami je zdaj vprašanje o nadaljnji vlogi Partije v boju za napredno socialistično šolo. Ne smemo pozabljati, da smo — čeprav še nimamo enotnega šolstva in enotnega sistema šolstva in enotnega sistema vodstva šol — vendarle premagali glavne organizacijske in politične težnje in da čakajo v tej zvezi Partijo nove naloge. O nekaterih sem že govoril, druge naloge pa bi bile kratko naslednje:
1.	učni kader strokovno usposobiti, pouk dvigniti na stopnjo sodobne znanosti, to se pravi, zboljšati kakovost pouka;
2.	zboljšati stvarno znanje učencev, zboljšati znanje iz vseh predmetov, zlasti iz prirodoslovnih ved in jezikov;
3.	šole in učne kadre gmotno in zdravstveno preskrbeti;
4.	urediti sedanje in izgraditi nove šole — tako v gmotnem kakor tudi v organizacijskem pogledu.
Izpolnitev teh in drugih nalog pa si ne moremo misliti, ne da bi pravilno postavljali vlogo samih partijskih organizacij v delu šol in v odnosu do šol.
Vloga partijskih organizacij in Partije v celoti je velikanska, kar kažejo tudi dosedanje izkušnje.
Predvsem je treba poudariti, da čakajo Partijo velikanske naloge v delu na ideološkem in političnem področju. Partija mora pomagati
učnemu kadru in učencem, da se bodo otresli nazorov, podedovanih od stare kapitalistične družbe, v kateri so vladali verski predsodki, različne reakcionarne in idealistične teorije in nacionalistična, šovinistična mržnja. Ne gre pa samo za to. Proti tem, zgodovinsko preživelim nazorom, se lahko uspešno borimo samo, če vključujemo v ta boj tisto novo, kar je teoretično dal socializem na splošno, za nas pa naša ljudska revolucija posebej, in kar daje sedanji naš boj za socialistično zgraditev in za dosledno socialistično demokracijo v naši deželi.
Partija se tore’ mora tako idejno kot politično boriti proti raznim — prav tako preživelim — nazorom, ki se izdajajo za socialistične, v resnici pa zanikavajo enakopravnost narodov in držav v socializmu, s tem da po eni strani ponarejajo najosnovnejša zgodovinska dejstva, po drugi pa zapostavljajo zavestno vlogo množic v boju za socializem ter značaj idejno političnega dela in borbe za spremembo ljudske zavesti. Potem takem je vloga Partije kot celote ta, da razvije najširšo iniciativo. Za idejni boj v šoli in za socialistično šolo, v politični borbi pa ta, da urejuje šolstvo in ostvari enoten šolski sistem (kot smo ga že označili: prilagodljivega, takega, ki bo sprostil iniciativnost republik in vseh šolskih organov). Kar pomeni, da je potrebna vztrajna borba proti birokratizmu, administrativnim metodam v idejni borbi, ki niso nič drugega ko dediščina preteklosti; vztrajna borba proti birokratskemu in administrativnemu sistemu rokovodstva, ki je v svojem bistvu prav tako ostanek preteklosti. — Za idejno borbo na najširši fronti proti reakcionarnim buržoaznim pa tudi tako imenovanim marksističnim v resnici pa doktri-narskim, revizionističnim in kontrarevolucionarnim nazorom, za razmah iniciativnosti na šolah in v šolskih vprašanjih.
Partijske organizacije med dijaki srednjih šol niso bile vedno dobro postavljene in so bile često ovira za razvoj pravilnih odnosov med dijaki in profesorji, pa tudi za pravilni razvoj pouka. Partijske organizacije je treba čimprej pravilno postaviti, tako da bodo svojo aktivnost malodane izključno orientirale samo na delo med mladino ter na pomoč šolskim in drugim organom pri njihovih ukrepih za zboljšanje stanja v šoli.
Na srednjih šolah je treba poglobiti delo med učnim kadrom, da se dvigne raven pouka in znanja, da se bo mladina pravilno vzgajala, da bo odnos med dijaki in profesorji pravilen (odpraviti familiarnost, razvijati zanimanje profesorjev za moralno in izvenšolsko vzgojo dijakov itd.), po mladinski organizaciji pa tudi idejno in politično dvigati mladino, dvigati zavest mladine, da je potrebno čim temeljiteje obvladati predmete in pridobiti temeljito znanje; organizirati je treba zdravo in vedro kulturno in zabavno življenje dijakov.
Partijska organizacija med študenti je v glavnem pravilno postavljena. Vse pa kaže, da odnos med študenti in profesorji še ni dobil popolnoma pravilne oblike. V prizadevanju, da bi upostavili na univerzi disciplino in red, smo nemara premalo upoštevali, da so študentje zreli ljudje ali vsaj ljudje, ki dozorevajo. Seveda naj študentje svoje profesorje cenijo, ljubijo in spoštujejo ter čuvajo njihovo avtoriteto. Bilo pa bi napačno s čimer koli omejevati iniciativo samih študentov, zavirati svobodno, zdravo in konstruktivno diskusijo študentov s profesorji o posameznih vprašanjih, zlasti iz družbenih ved in iz filozofske, teoretične problematike v prirodoslovnih vedah. Celo pred vojno, v reakcionarni, kapitalistični, monarhistični in centralistični Jugoslaviji so lahko študentje tolmačili svoje mnenje pred mnogimi profesorji, celo pred tistimi, ki niso z marksizmom imeli stikov, ki pa so stali na stališču svobodne borbe in mišljenja. Nobenih upravičenih vzrokov ne vidimo, zakaj naj bi bilo zdaj glede tega slabše in zakaj naj takšno stališče ne bi hkrati vključevalo v sebi dobrega in pravilnega odnosa med študenti in profesorji. Pretmfc/amo tudi glede obveznega obiskovanja predavanj. Tam, kjer je to potrebno in za pridobitev znanja neogibno, naj bo obvezno, kjer pa ne gre za to, naj velja več prožnosti. Vprašanje je torej treba rešiti konkretno, v skladu z značajem posameznih ved in načinom, kako si študentje pridobivajo znanje iz njih. Vedno moramo upoštevati, da je samo zavestna disciplina resnična disciplina. Celo v naši vojski, ki mora po svoji naravi imeti čvrsto disciplino, je zavest osnovna disciplina. Prav v tem je njena moč, njena kakovost. Glede rednega opravljanja izpitov in izpitov na splošno pa se moramo vztrajno boriti za red, disciplino in pridobivanje temeljitega znanja. Ce je treba študentom nuditi večje možnosti glede diskusije, rednega obiskovanja predavanj itd., pa je prav tako upravičeno zahtevati od njih, da bolj redno opravljajo izpite, da si pridobe temeljito znanje, skratka, da izpolnjujejo moralne obveznosti do socialistične skupnosti in države. Prvo ne nasprotuje drugemu, marveč se oboje medsebojno izpopolnjuje in prepleta.
Nekatere oblike vzgojnega dela
partijskih in mladinskih organizacij na visokih šolah so preozke. Krožki po mojem mnenju n. pr. ne morejo biti osnovna oblika, ki bi danes povsem ustrezala svobodni univerzi, širokemu gibanju napredne mladine ter široko zajetemu idejnemu delu in borbi med nazori. Razmišljati moramo o odkrivanju novih oblik (morda diskusijskih in raznih drugih klubov itd.), razen tega naj partijske in mladinske organizacije v delu za idejno izpopolnjevanje mladine posvečajo mnogo več pozornosti temu, da se omogoči in razvije individualno ideološko delo, ki ga ne more nadomestiti nobena druga oblika.
Tudi vloga partijske organizacije med učnim kadrom tako na univerzah kakor na gimnazijah se mora ravnati po splošni liniji Partije in njen namen bodi, da zbere vse — ali vsaj veliko večino — profesorjev, da razvija in pospešuje svobodno izmenjavo mnenj in izkušenj, da si partijsko linijo in pravilne partijske teze osvaja, ne pa da jih vsiljuje. V višjih znanstvenih ustanovah, med katere sodijo tudi univerzitetne znanstvene ustanove, vloga Partije ni in tudi ne more biti, da daje strokovne znanstvene sodbe, da je zadnja instanca za dela in rezultate z raznih področij znanosti, marveč naj kakor v vseh prosvetnih, znanstvenih in kulturnih ustanovah skrbi za pravilno, požrtvovalno in vestno delo ter za zdrav idejni razvoj.
Delo sindikata med prosvetnimi delavci ni dovolj elastično in po obliki raznovrstno. Toda to je vprašanje, ki naj ga prouče sindikati sami. Dotaknil se bom samo problema dela sindikalne organizacije med univerzitetnimi profesorji, ki je postavljen nepravilno in šablonsko, kakor da gre za uradnike ali delavce oziroma za podjetje ali ustanove. Pokazalo se je, da so združenja profesorjev, ki so povezana z njihovimi strokovnimi problemi in vsakršnimi potrebami, za profesorje sprejemljiva, in zdi se mi, da bi lahko bila v glavnem kot taka — sestavni del splošnega sindikalnega gibanja, oblika sindikalne organizacije med profesorji.	,	. .	,
S tem pa seveda naloge m vloga partijskih organizacij in Partije kot celote še niso izčrpane. Tu ne bom govoril o nenehni skrbi, ki naj bi jo republiški centralni komiteji posvečali šolam tako v idejnem, političnem kakor tudi v organizacijskem pogledu. Mislim pa, da je treba zlasti poudariti naloge okrajnih komitejev, ki imajo največ stikov s šolami, učitelji in učenci. Vprašanje šol je bilo zanje postranska naloga, postavljena navadno na konec »dnevnega reda«. In ne samo to.
Mnogi okrajni komiteji v dolgih presledkih ne obravnavajo šolskih vprašanj in malodane vse delo v zvezi s šolstvom prepuščajo samo državnemu aparatu, največkrat pa samo okrajnemu prosvetnemu referentu. Potemtakem si lahko mislimo, kakšno stanje je v šolah, kakšen je položaj prosvetnih delavcev, če pomislimo, kako malo se zmenijo zanje same partijske organizacije. Zelo pogosto se dogaja, da določajo prosvetnim delavcem, zlasti učiteljem, naloge, ki nimajo z njihovo službo, s prosvetnim delom in družbeno vlogo nobene ali skoraj nobene zveze.
Takšno brezbrižnost, takšen odnos in takšno prakso do šole in prosvetnih delavcev je treba korenito odpraviti.
To seveda ne pomeni, da okrajni komiteji sploh niso skrbeli za šole ali da naj bi reševali tudi najmanjša šolska vprašanja. Nasprotno, vsi dobro vemo, da brez okrajnih komitejev tudi v šolah ne bi bilo tistih velikanskih uspehov, ki smo jih nedvomno dosegli. Gre pravzaprav za to, da naj ne bi skrbeli za šole samo po prosvetnem referentu ljudskega odbora, marveč naj kot partijski forum rešujejo osnovna vprašanja, dajejo iniciativo, določajo linijo in osnovne naloge ter skrbe za njihovo izpolnjevanje.
Naloga ljudskih oblasti pa je drugačna, čeprav je ne loči kitajski zid od partijskih nalog. Čeprav so partijske naloge večinoma ideološkega in političnega značaja, ne bi smeli misliti, da so naloge državnih organov samo organizacijske in administrativne, ker gre za ljudsko, socialistično oblast, ki ima velikansko idejno in politično vlogo. O tem sem nekaj besed že spregovoril. Kar pa zadeva administrativne in organizacijske naloge, mislim, da je treba posebej poudariti, naj ljudski odbori kot celote, odgovorni voditelji v njih pa posebej, vnašajo v svoje delo na področju šolstva več plana, sistema in organiziranosti, več gibčnosti in skrbi za ljudi. Zagotove naj pravilno izpolnjevanje uredb o nagrajevanje, bolj naj skrbe za preskrbo in za gmotni položaj prosvetnih delavcev in učencev .Skrbe naj za red v šoli, za kulturno lice šole, za izvrševanje programov itd.
Ne bom posebej poudarjal velikanskega pomena množičnih organizacij — mladinskih, frontnih, sindikalnih, ženskih, športnih, kulturnih itd. v delu za zboljšanje šolstva in v vzgojni vlogi šole, zlasti glede vzgoje, ker mislim, da lahko njihove posebne naloge dodobra povzamemo iz povedanega in da jih bodo mogle same določiti. Posebej je treba poudariti, naj imajo zlasti organizacije
Predi občnimi sabori
jC&l pravice Slovencev onstran našit* meja
Prosvetni delavci goriške gimnazije so sprejeli na svojem zborovanju dne 23. XIX. 1949 naslednji poziv:
»Prosvetni delavci podružnice goriške gimnazije odločno protestiramo proti krivicam, ki jih delajo zlasti na prosvetnem polju italijanske oblasti našim bratom onstran krivične meje.
Pozivamo vse naše odločilne forume, da store vse, za resnično uveljavitev mirovne pogodbe z Italijo in za zaščito vseh manjšinskih pravic Slovencev, kakor jih predvideva mirovna pogodba in kakor zahteva načelo enakopravnosti narodov, za katerega smo se tako mi kakor naši bratje onstran meje borili. Trpljenja goriških, beneških in kanalskih Slovencev nam ni mogoče prezreti in zato zahtevamo, da italijanske oblasti prenehajo s praznimi obljubami in da Slovencem priznajo vsaj tiste pravice, ki so jih že priznali Francozom iz Aoste in celo Nemcem Visokega Poadžja.
Naj bo vendar enkrat konec fašističnih raznarodovalnih metod, ki so sramota za narod dvatisočletne kulture in za vse človeštvo dvajsetega stoletja!«
Ljudska oblast daje priznanje prosvetnim delavcem
Obračun delovnega ljudstva FLRJ je zmagovit zaključek tretjega leta naše petletke. Delovni kolektivi so z vztrajno upornostjo premagovali zadnje zapreke na poti do zmage v 1.1949, v letu, ki je ponovno potrdilo enotnost delovnega ljudstva in njegovo neomajno zvestobo Komunistični partiji in tovarišu Titu.
Kot so polagali v gospodarski graditvi kolektivi obračun svojega dela z zaključevanjem plana v letu 1949, tako bodo v prvih mesecih leta 1950 polagali obračun dela v sindikalni organizaciji, ki gradi socialističnega človeka.
Vsi se pripravljamo na letne občne zbore, ki naj bodo odraz prispevka sindikata — šole komunizma — k izvršitvi planskih nalog. Smelo moremo trditi, da je vsak dobro organiziran kolektiv laže premagoval ovire in ima več novatorjev in racio-nalizatorjev, več zavestnih graditeljev socializma kot pa kolektiv, v katerem je sindikalna organizacija le kampanjsko reševala izpolnjevanje plana in vprašanje graditve socialističnega človeka.
Kakor velja gornja trditev za sindikate ročnih delavcev, prav tako velja tudi za sindikat prosvetnih delavcev. Večina podružnic našega sindikata zaključuje s koledarskim letom plan sindikalnega dela, more pa dati v času letnih skupščin tudi obračun svojega šolskega dela. Politično in strokovno delo vodeno po sindikalni organizaciji se odraža tudi pri učnih uspehih; čeprav ti niso edina ocena, bomo vendar ravno tu našli marsikatero vrzel v delu, jo na naših občnih zborih ugotovili in v bodoče preprečili. Rezultate našega študija pa bo osvetlilo poročilo sektorja za izboljšanje dela in poročilo kulturno - množičnega sektorja.
Kakor smo prosvetni delavci pravilno tolmačili in uresničevali sklepe V. kongresa KPJ, to je, da se idejno in politično dvigamo, tako izvršujemo sklepe II. kongresa SPD in sklepe naših vodilnih forumov s ciljem, odvreči vse slabosti preteklosti in doumeti zmagoslavno pot naše Partije, kakor tudi odklon Inform-biroja od linije Marxa-Lenina. Kakor je dolžnost naših najvišjih znanstvenih delavcev, da — po besedah tov. Kardelja — nenehno dopolnjujejo teorijo marksizma-leninizma, tako je dolžnost vseh ostalih prosvetnih delavcev, da te izsledke prenašajo na mladino in v ljudske množice. V naših vrstah so člani, ki nenehno izvršujejo to delo, po drugi strani pa jih je še nekaj redkih, ki hodijo hladno mimo dogajanj v neposredni okolici in v naši širši domovini. Povsem razumljivo je, da bomo tudi o tem spregovorili na letnih občnih zborih.
Kakor nagrajujejo proizvodni kolektivi udarnike, racionalizatorje in novatorje, tako naši sindikalni forumi ne morejo in ne smejo prezreti svojih aktivistov. Zvezna in republiška vlada sta dali visoka priznanja našim znanstvenim in kulturnim delavcem, dolžnost sindikalne organizacije pa je, da najde na vseh področjih dela še mnoge tihe in skromne delavce, o katerih prispevkih za skupnost ve le ozek krog. Ob obračunu dela tega ne smemo pozabiti.
Ker se marsikje na terenu pojavljajo napake pri izvajanju zakonitih
Ljudske mladine in Antifašistične fronte žena iniciativo in glavni delež v delu na področju predšolske in izvenšolske vzgoje, ljudske oblasti pa naj poskrbe za gmotna sredstva in strokovne kadre.
Naposled mislim, da pri nas premalo upoštevamo vlogo staršev pri vzgoji otrok. Starši imajo tudi zdaj nedvomno ogromno in večinoma pozitivno vlogo, ker so po večini dobri in pošteni delovni ljudje, vdani boju za socializem v svoji deželi. Toda to se dogaja spontano, kolikor pač utegnejo ali imajo smisla za to itd. Gre pa za to, da vzpostavimo čim tesnejše stike med šolo in starši, da vlogo staršev kar najbolj aktivi-ziramo. Glede tega pa moremo predvidevati, katere oblike sodelovanja med šolo in starši je treba najti. Mnogo dobrih oblik že imamo. Nobenega dvoma pa ni, da je treba te oblike še razvijati in odkrivati nove. Skrbeti moramo tudi za izdajanje dobrih poučnih knjig za starše. Nikoli ne smemo pozabiti, da ni ničesar, kar bi moglo nadomestiti vloge staršev. V tem se strinjajo vsi veliki pedagogi. Le-ti so poudarjali velikansko vlogo staršev v vzgoji, pa tudi življenje samo to najbolj potrjuje.
Ob koncu je treba reči še tole: našo novo, socialistično šolo, šolo socialistične demokracije in socialistične Jugoslavije, za katero se borimo in moramo boriti, lahko ustvarimo in bomo ustvarili samo s skupnimi napori Partije, države, ljudstva (oziroma množičnih ljudskih organizacij) in staršev. Drugače tudi biti ne more, kajti boj za novo šolo je samo važen sestavni del orjaške bitke, ki jo bijejo Partija, ljudska oblast in ljudske organizacije za zgraditev socializma, za zgraditev nove, socialistične družbe svobodnih ljudi in resnično enakopravnih narodov.
obveznosti do prosvetnih delavcev, mora organizacija pomagati pri njih odstranjevanju. To zahteva danes po resoluciji III. plenuma CK KPJ Partija, istočasno pa nam prosvet. del. narekuje III. plenum najiskrenejše izvrševanje dolžnosti v dosedanjem delu. Ob študiju resolucije bo vsak dober prosvetni delavec spoznal budnost Partije tudi na sektorju šolstva. V njej se zrcali upoštevanje vseh pripomb in nasvetov, ki so bili dani po naši sindikalni organizaciji političnim in oblastnim forumom s težnjo, izboljšati delo v vseh vrstah naših šol in znanstvenih ustanov. Ob študiju resolucije bo prav gotovo odpadel očitek nekaterih članov, češ, sindikat itak ne uspe, kajti ta zajema tako vprašanje čim boljših pogojev dela prosvetnih delavcev kot ukrepe, ki so potrebni, da jih dosežemo. To mora podčrtati vsak naš občni zbor, to mora zabeležiti v svojih resolucijah vsak naš sindikalni forum. Nikakor pa iz gornjega ne sledi, da bi sedaj skupščine sprejemale take plane dela in take sklepe, v katerih ne bi bila izražena volja, podpreti oblastne in politične forume pri izvrševanju nalog za dosego
Ob zaključku 1949. leta je naša ljudska oblast nagradila in odlikovala zaslužne delavce, znanstvenike in umetnike na področju znanosti in kulture. To je dovolj jasen dokaz, kako naša Partija in ljudska oblast cenita znanost in umetnost. Tega ni bilo v predaprilski Jugoslaviji. Takrat niso še uresničevali izreka: »Kdor več skupnosti daje, lahko tudi več od nje zahteva.«
V novoletni poslanici se je naš ljubljeni voditelj maršal Tito izjavil o znanosti in kulturi sledeče:
»Na področju kulture smo imeli v minulem letu lepe uspehe, tako v književnosti, kakor v glasbi in likovni umetnosti ter v vseh drugih panogah likovne umetnosti. Zanimanje naših ljudi za knjižna dela in kulturno življenje na sploh se je tako dvignilo, da ga ni mogoče primerjati s številom tiskanih knjig pred vojno, toda ne krije potreb či-tajočega občinstva, čeravno daleč presega število knjig, natisnjenih pred vojno.
Naša znanost ima danes pogoje za popoln razvoj in prepričan sem, da bodo naši znanstveniki v polni meri izkoristili vse možnosti, ker ima vloga znanosti v socialistični gradnji eno največjih mest. Ze doslej se je pokazalo, da so naši znanstveniki razumeli svoje naloge v splošnih naporih naših delovnih ljudi, v socialistični graditvi naše dežele. Naši znanstveniki so že dali naši socialistični državi dragocene rezultate svojega napornega znanstvenega dela. Prepričan sem, da bodo oni v bodočih letih s svojim znanstvenim delom lahko v ogromni meri olajšali in pospešili ne samo izvršitev petletnega plana, temveč tudi zgraditev socializma sploh. Ko govorim o naših znanstvenikih, tedaj prištevam k njim vse one inženirje, arhitekte, zdravnike in druge strokovnjake, ki danes pogumno delajo na vedno novih in novih iznajdbah in delih, ter pogumno sprejemajo nove metode in brez bojazni iščejo ter tudi najdejo nove in nove poti za pospešeno izgradnjo socializma v naši državi z lastnimi ustvarjalnimi silami.«
Na predlog »Komisije za podeljevanje nagrad vlade FLRJ« je vlada FLRJ nagradila 264 zaslužnih delavcev in kolektivov na področju znanosti in kulture v letu 1949 v skupnem znesku 19 milijonov din. Nagrajenih je bilo:
1.	1. Za znanstvena dela, raziskovalno delavnost in raziskovalne uspehe, važne za ljudsko življenje: 15 znanstvenikov v skupnem znesku
1.400.000	din (iz LRS 5 znanstvenikov — 500.000 din);
2.	za dvig, pospeševanje in organizacijo znanstvenega dela in znanstvenih ustanov: 4 znanstveniki in Srbsko zdravniško društvo v Beogradu v skupnem znesku 480.000 dinarjev (iz LRS 2 znanstvenika —
240.000	din);
3.	za zboljšanje metod pri proizvodnji: 38 znanstvenikov in zaslužnih delavcev v skupnem znesku
3.440.000	din (iz LRS 15 znanstvenikov in zaslužnih delavcev —
410.000	din);
4.	za najboljši univerzitetni učbenik in priročnik: 8 znanstvenikov v skupnem znesku 400.000 din (iz LRS —);
5.	za najboljše delo iz popularizacije znanosti: 1 znanstvenik, 3 društva in 1 časopis v skupnem znesku
470.000	din (iz LRS 1 društvo in 1 časopis — 170.000 din);
osnovnega cilja. Mi smo tisti, ki bomo ob podpori vseh forumov in ob trdnem zaupanju v Partijo izvrševali konkretne naloge. To bo mogov če ob temeljitem pregledu dosedanjega dela, ki mora izzveneti iz slehernega poročila katerega koli sektorja, to mora izzveneti iz plana vseh sektorjev. Zato morajo odbori temeljito prediskutirati vso problematiko, ki bo na skupščini nakazana. Kjer so se v dosedanjem delu pokazale pomanjkljivosti, kjer odbor hi bil dovolj močan, bo treba najti novih oblik dela in pritegniti nove člane, ki so se že pri tem ali onem delu izkazali. Člani, ki bodo predlagani v forume, naj bodo najvidnejši graditelji socializma, ker le ti so nam jamstvo, da si bo sindikat še bolj utrdil svojo pomembno vlogo, le v njih bodo še mlačni člani čutili oporo, le pri njih bodo iskali pomoč, nasvet in navodilo za včasih težko izvršljivo nalogo.
Ce danes sindikati ročnih delavcev zaradi neomajne zvestobe Partiji in ljudstvu dajejo novatorje in racionalizatorje, tudi sindikat prosvetnih delavcev ne bo zaostajal pri izvrševanju nalog, ki so mu dane, ker je z vsem delovnim ljudstvom FLRJ enakovreden graditelj socializma.	M. V.
6.	za književnost: 14 književnikov v skupnem znesku 940.000 din (iz LRS 3 književniki — 230.000 din);
7.	za gledališko umetnost:	36
umetnikov v skupnem znesku 2 milijona 350.000 din (iz LRS 10 umetnikov — 710.000 din);
8.	za operno umetnost: 25 umeL nikov in zaslužnih delavcev v skupnem znesku 1,770.000 din (iz LRS 6 zaslužnih delavcev — 350.000 din);
9.	za baletno umetnost: 9 umetnikov v skupnem znesku 510.000 din (iz LRS 2 umetnika — 80.000 din);
10.	za filmsko umetnost: 60 zaslužnih delavcev v skupnem znesku
1.783.000	din (iz LRS 18 zaslužnih delavcev — 568.000 din);
11.	za produktivno glasbo: 12 zaslužnih delavcev in komponistov v skupnem znesku 600.000 din (iz LRS 4 zaslužni delavci — 210.000 din);
12.	za reproduktivno glasbo: 21 zaslužnih delavcev v skupnem zneske 1,300.000 din (iz LRS 5 zaslužnih delavcev — 290.000 din);
13.	za glasbeni folklor: 12 kul-tumo-umetniških društev v skupnem znesku 770.000 din (iz LRS —);
14.	za arhitekturo: 12 arhitektov in projektantov v skupnem znesku
270.000	din (iz LRS 4 arhitekti in inženirji — 100.000 din);
15.	za likovno umetnost: 21 umetnikov v skupnem znesku 1,600.000 dinarjev (iz LRS 7 umetnikov —
480.000	din).
II.	Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je na predlog predsednika vlade odlikoval 148 gledaliških igralcev iz vseh ljudskih republik, in sicer:
1.	z redom dela I. stopnje 7 gledaliških delavcev, od tega 5 iz LRS;
2.	z redom dela II. stopnje 40 gledaliških delavcev, od tega 20 iz LRS;
3.	z redom dela III. stopnje 68 gledaliških delavcev, od tega 29 iz LRS;
4.	z medaljo dela 36 gledaliških delavcev, od tega 17 iz LRS.
III.	Prezidij Ljudske skupščine FLRJ je odlikoval za zasluge našim narodom na znanstvenem in kulturno - umetniškem področju iz LRS z redom zaslug za narod I. in II. stopnje, z redom dela L, II. in III. stopnje in z medaljo dela: 33 znanstvenikov, 21 književnikov, 24 upodabljajočih umetnikov, 14 glasbenikov, 15 zaslužnih delavcev iz kinematografije in 11 zaslužnih delavcev iz radiofuzije.
Tako goji znanost, kulturo in umetnost samo država, ki gradi socializem, tako odlikuje in nagrajuje svoje najboljše delavce samo ljudska oblast, država nastajajočega socializma. — V tem smislu je maršal Tito v svoji novoletni poslanici izrekel tudi sledeče besede:
»Pri vzgajanju pravih socialističnih državljanov naše države ima izredno veliko vlogo tudi naša književnost, naša kultura sploh. Z ozirom na to si morajo naši književniki in ostali kulturni delavci prizadevati, da čim globlje spoznajo bistvo dogajanja v današnji dobi in da dajo kvalitetno čim boljši literarni odraz procesa revolucionarne preobrazbe naše socialistične dežele; da verno prikazujejo vse, kar je bilo pozitivnega v naši zgodovini, da si prizadevajo, da bo v njihovih literarnih delih res ovekovečena nadčloveška borba naših narodov za svojo svobodo in za svojo srečnejšo bodočnost.«
Konec decembra je bila v Ljutomeru svojevrstna prireditev. Ravnatelj tamkajšnje gimnazije tov. Jan Baukart je obhajal štiridesetletnico svojega službovanja in šestdesetletnico življenja. Ob tej priliki je Okrajni ljudski odbor v Ljutomeru sklenil, da bo pohvalil in nagradil najboljše prosvetne delavce svojega okraja.
Na družabni prireditvi, kamor je OLO povabil vse prosvetne delavce iz okraja, je član IO OLO tovariš Aca Pirh er v svojem govoru najprej pozdravil slavljenca tov. Jana Bau-karta. Nanizal je njegove zasluge v nepretrganem 30 letnem službovanju na meščanski šoli oziroma gimnaziji v Ljutomeru. Za njegovo vestno in vztrajno delo na šolskem in kulturnem področju mu je v imenu OLO izrekel pismeno zahvalo in poklonil radioaparat. Nato so bili pohvaljeni in nagrajeni z denarnimi nagradami še trije prosvetni delavci iz Ljutomera, ki vrše zelo uspešno svoje naloge že nad 35 let: učitelj Ciril Miki se poleg svojega vestnega službenega dela zelo aktivno udejstvuje v SKUD-u ter poučuje na raznih tečajih in seminarjih, profesorica glasbe Minka Zacherlova vodi še dva pevska zbora, učiteljica Franja Šnaj-der pa vodi ljudsko knjižnico z nad 1500 knjigami. Čestitkam so se pridružile sindikalne organizacije prosvetnih delavcev, ki so poklonile slavljencem umetniške slike slikarja Šubica in druga darila, ter nekateri njihovi učenci. Govorniki so nagla-šali pomen in vlogo dobrih vzgojiteljev. Kot dokaz za njihovo uspešno
Maribor dobiva iz dneva v dan vedno bolj industrijski značaj. Člani produktivnih podružnic, fizični delavci, so v nasprotju s strukturo ljubljanskega članstva v veliko višjem sorazmerju. Njihovo delo v produktivnem, gospodarsko - ekonomskem pomenu ali pa njihov elan pri politično-vzgojnem sindikalnem delu sta pritegnila v močno dejavnost vse stroke in krajevne odbore vseh zvez. Zato je sindikalno delo v Mariboru zelo pestro in razgibano po vseh sektorjih. Delo podružnic prosvetnih delavcev postaja v tem vrenju vedno vidnejše. Na tekmovalni listi zvez zavzemajo zdaj šesto mesto, kar je za sindikat, ki šele išče tekmovalnih oblik, odličen uspeh.
Ko je Mestni odbor sindikata prosvetnih delavcev v Mariboru konec decembra sklical širšo sejo odbora, so bili na seji navzoči predstavniki vseh trinajstih podružnic razen podružnice političnih delavcev oblastnega odbora, kar daje sliko resnega in vestnega sindikalnega dela. Ker je seja služila kot prva važnejša priprava na podružnične občne zbore, so referenti Mestnega odbora in zastopniki podružnic poročali o aktualni problematiki vseh sektorjev dela.
Najuspešnejše je bilo poročilo kulturno - prosvetnega sektorja, saj imajo vse podružnice dobro urejen ideološki in strokovni študij. Verjetno so v Mariboru med mestnimi odbori edini, ki imajo celo reden sindikalni aktiv ravnateljev srednjih šol. Podružnica Narodnega gledališča brani sedaj kot najboljša prehodno zastavico. In vendar so jo na seji pozvali, naj poživi z boljšo propagando tudi zanimanje za predavanja iz razvoja literature in gledališča, ki so doslej bila zelo slabo obiskana. Da bi študij v podružnicah ne postal samemu sebi namen, so sklenili, da bodo poiskali boljšo obliko študija za strežno osebje, dočim pa bodo še v januarju po vseh šolah izvedli anketo z učenci zaradi spoznavanja njihove ideološke ravni, kar bo služilo prosvetnim delavcem za izhodišče bodočega študija.
Zelo umestni predlogi, ki so jih stavili, kažejo, kako žele mariborski prosvetni delavci poglobiti svoje uspehe. Tamkajšnja študijska knjižnica postaja vedno važnejši kulturni vir za strokovni in ideološki študij, zato prosijo za pomoč, da bi knjižnica prejemala obvezne izvode vsaj
vzgojno delo so navajali dejstva, da so se sami in tudi njihovi učenci med narodnoosvobodilno borbo pravilno usmerili in še danes stoje v prvih vrstah graditeljev socializma na prosvetnem polju. »Še danes črpam iz tega globokega studenca vso ljubezen do dela, ki mi jo je pred 30. leti vcepil tovariš Baukart,« je povedala ena izmed njegovih prvih učenk.
Po končani ožji proslavi je poverjeništvo razdelilo med prosvetne delavce 22 posebnih osebnih nagrad v višini 54.000 dinarjev ter 47 premijskih dodatkov v višini 175.800 dinarjev in je vsem izplačalo prispevek za kurivo in stanarino za leto 1949.
Uspešnemu delu prosvetnih delavcev ljutomerskega okraja na strokovnem in ideološkem sektorju je bilb to najlepše priznanje, ki bo dalo celotnemu kolektivu še več pobude za njegovo vztrajno delo. To je najlepše pokazal še vedno mladi, skromni in duhoviti slavljenec v svojem zahvalnem govoru, ko je med drugim dejal tudi sledeče:
»Vse, kar sem storil, je bila moja dolžnost. Kar sem storil preko svoje dolžnosti, je bila tudi moja dolžnost. V delu sem dočakal ta leta. Vedno pa sem delal le s pomočjo ljudi! Od ljudstva sem dobival pobudo za svoje delo. Zato sem vedno veroval v življenje in zato je bila moja pot zdrava. Vsem Vam želim, da bi doživeli taka leta. Če jih ne boste mogli doživeti v šoli, Vam pa želim in Vas pozivam, da bi jih vedno preživljali na kulturnem področ-
vseh važnejših strokovnih in ideoloških knjig, ki izhajajo v srbohrvaščini. Ravno tako niso zadovoljni z distribucijo knjig, ker je za mariborske knjigarne, ki jih je po njihovem mnenju tudi premalo, določeno mnogo prenizko število izvodov, dočim srbskih in hrvatskih knjig mariborske knjigarne skoraj sploh ne prejemajo. Z »Mariborskim vestnikom« se bodo skušali dogovoriti, da bo nudil za kulturno-prosvetno problematiko reden prostor. Ker bo v kratkem izšel Slovenski pravopis, predlagajo, naj bi ga po prioriteti redno prejeli prosvetni delavci, ki jim je pri njihovem delu neobhodno potreben.
Pri poročilih o tekmovanju so med drugim grajali ozko pojmovanje prosvetnega dela, ker ga nekateri ocenjujejo kot neproduktivno delo, in predlagajo, da naj bi se pro-glaševali tudi prosvetni delavci za udarnike in vzorne delavce, s čimer bi se tudi odnos med fizičnimi in intelektualnimi delavci še izboljšal. Nadalje so izjavili, da se čuti premočno zapostavljanje mariborskega gledališča proti ljubljanskemu. Celoten aktiv se je zavzel za to, da naj bi mariborsko gledališče dobilo vsaj še enega dobrega stalnega režiserja.
Z organizacijo letovanj, ki jih je organiziral Putnik, nikakor niso zadovoljni. Predlagajo, da je treba v juliju in avgustu planirati višji pro-ceht mest za prosvetne delavce, bolje organizirati letovanje za matere z več otroki, za posameznike pa zopet uvesti turistične karte. S težavami, ki jih imajo pri preskrbi z drvmi in nabavi žarnic ter proti slabi organizaciji restavracije, se bodo sami borili.
Po obširni in plodoviti diskusiji so še napravili plan občnih zborov in sprejeli predloge za čim boljšo izvedbo. Prepričani so, da bodo v tekmovanju, ki ga vodijo z Mestnim odborom v Karlovcu, zmagali.
OPOZORILO!
Mnoge ustanove (društva, sindikalne podružnice) naročajo nove štampiljke, pri naročilih pa pozabljajo navesti okraj, iz katerega so, Pravilna štampiljka mora navajati tudi okraj, n. pr. za osnovne šole: Ljudska republika Slovenija, Okraj Ptuj, Osnovna šola Sela. — Podobno velja za ostale ustanove.
Nagrajeni in odlikovani
so bili najboljši kulturni delavci in delovni kolektivi v 1949. letu
ju!«
Funkcionarji mariborskih prosvetnih podružnic poročajo in predlagajo
P.sido£ivakfe stomega tumja je ostavka taiofa v šoli!
Navodilo za delo strokovnih aktivov
V »Objavah« Ministrstva za prosveto LRS štev. 1 z dne 28. marca 1949 je okrožnica S podrobnimi navodili za organiziranje strokovnih aktivov. Ker ti aktivi niso še povsod organizirani, dajemo dodatno k tej okrožnici še naslednja navodila.
Strokovni aktivi naj se ustanove po možnosti v okviru okraja ali mesta, v večjih mestih lahko tudi po ustanovah. Zajamejo naj vse profesorje in predmetne učitelje srednjih šol kakor tudi predavatelje srednjih strokovnih šol ene ali več sorodnih strok. Kjer še ni aktivov, naj skliče poverjenik za prosveto pri OLO ustanovni sestanek. V kolikor dopuščajo krajevne razmere, naj se sestaja aktiv v kraju, kjer je višja gimnazija, učiteljišče ali srednja strokovna šola. Na ustanovnem sestanku naj se izbere vodstvo aktiva ter določi kraj in čas sestankov. Udeležba na sestankih strokovnih aktivov je obvezna in naj se vedno ugotovi v zapisniku sestanka strokovnega aktiva.
Delo strokovnega aktiva naj bo organizirano tako, da bo koristilo strokovni, ideološki in metodični izpopolnitvi vsega članstva. Na vsakem sestanku naj bo po en referat, ki je za člane aktiva važen in zanimiv. Na dnevnem redu naj bodo tudi razgovori o važnih vprašanjih učnega, vzgojnega in strokovnega dela, informacije o novi literaturi itd. Program referatov je treba napraviti za vse leto ali vsaj za nekaj mesecev naprej.
Vsi strokovni aktivi naj na svojih sestankih obvezno razpravljajo o učnih načrtih, učbenikih in učnih pripomočkih. Kritične pripombe ter predloge za morebitne spremembe morajo poslati Ministrstvu za prosveto do 1. aprila.
Za vse strokovne aktive priporočamo študij knjige M. M. Rozen-tal: Marksistični dialektični metod; izšla je v prevodu pri založbi Kultura 1948 ter jo imajo skoraj vse knjižnice srednjih šol.
Podrobnejša navodila za strokovne aktive po predmetih:
Vsi ki poučujejo kateri koli jezik (slovenski, srbski ali hrvatski, .ang^1> nemški, francoski,
stnnv	nai imajo skupne se-
stanke vsaj enkrat na mesec. Obde-
^0,naj Dornik: Lenin o književnosti, ki je izšel pri Kulturi v Beogradu in naj se na skupnih sestankih pomenijo o vprašanjih, ki zadevajo književnost. Razen tega morajo predavatelji posameznih jezikov imeti se posebne sestanke (vsaj enkrat na mesec) za svoja posebna strokovna in metodična vprašanja.
1.	Predavatelji slovenskega jezika naj predelajo: Boris Ziherl, France Prešeren, pesnik in mislec, Sodobno berilo III., IV.; Edvard Kardelj, Prešernovo mesto v politični zgodovini slovenskega naroda, Novi svet 1949/2; Bratko Kreft, Prešeren in Ana Jelovškova, Naša žena 1949/2 ali Slovensko berilo VII; Ivan Bratko, Ivan Cankar, Sodobno berilo
III., IV.; Boris Ziherl, Ivan Cankar in njegova doba, članki in razprave; Boris Merhar: uvoda k Martinu Kačurju in Na klancu v Klasju.
2.	Ruski jezik. Za izboljšanje pouka v idejnopolitičnem pogledu obravnavati temo a) za nižje razrede: Kako aplicirati vzgojne naloge naše šole za pouk ruskega jezika v nižjih razredih (ob posameznih tekstih iz Ruske vadnice za I. in II. razred);
b)	za višje razrede: Kako vzgajam pCa za socializem ob tekstih iz
uske čitanke za višje razrede srednjih sol.
knvna„Jtr°k°Vno Poglabljanje jezi-kovnega značaja naj profesorji in učitelji ruskega jezika črpajo gradi-vo iz naslednjih del: p. j. Avanesov, Rabota nad ruskim proiznošeniem v skole (članek v reviji Russkij ja-zyk v skole 1947, št. 3); R. Nahtigal, Ruski jezik v poljudnoznanstveni mci; Miroslav Kravar, Gramatika ruskega jezika (v hrv.); Grammatika nisskogo jazyka pod redakciej Ščer-by, I. in II. del; dr. J. Kotnik, Ruski glagol; N. F. Preobraženski, Prvi korak.
Za študij književnosti: N. Po-spelov, P. Šabliovskij, A. Zerčani-a?-V: n ^usskaja literatura, učbenik ulja 8 klassa; A. A. Zerčaninov, D. J. Rajhin, V. J. Stražev: Russkaja literatura, učbenik dlja 9 klassa (oboje na razpolago tudi v srbskem jeziku); L. I. Timofeev. Savremenaja literatura dlja 10 klassa. Poleg tega še poljudnoznanstvene razprave o življenju in delu ruskih književnikov iz zbirke »Mojstri in vzorniki«, ki jo izdaja SKZ v Ljubljani ter Kultura v Zagrebu in Beogradu. Posamezne razprave iz dvomesečnika »Russkaja literatura v škole«. Radovan Lalič: Ruski jezik in velikoruski šovinizem, Vprašanja naših dni 1949, štev. 51, str. 845, in članki iz dnevnega časopisja o prioriteti ruske književ-nosti, kulture itd.
Navedeno literaturo imajo vsaj deloma študijske in profesorske knjižnice ter posamezni učitelji in
profesorji. Veliko gradiva imajo tudi redni in izredni slušatelji VPŠ v svojih zapiskih (po rednih predavanjih oziroma po predavanjih na julijskem tečaju).
S področja metodike ruskega jezika predelati n. pr. teme: a) Kako navaditi dijake na pravilni izgovor ruskih glasov, ki jih slovenski jezik nima, in na pravilni poudarek, oboje glede na sorodnost obeh jezikov; b) kako pripraviti dijake, da bodo pravilno uporabljali dovršne in nedovršne glagole; c) pouk branja.
Angleški ali nemški jezik. Ker tovariši, ki poučujejo tuje jezike, nimajo potrebne literature, bodo v večini aktivov morali referati odpasti, morejo pa aktivi vsaj predi-skutirati nekatera težja poglavja slovnice in se pogovoriti o metodičnih vprašanjih pouka jezikov. V aktivu učiteljev angleščine je nujno treba obravnavati izgovorjavo. Pri tem je treba zlasti poudarjati razliko med e in ae, i in i: itd. Dalje bi bilo treba obravnavati težja poglavja iz slovnice, n. pr. rabo present perfecta, pasiva, gerunda, infinati-va, pogojne stavke itd.
Tudi učitelji nemščine naj bi obravnavali izgovorjavo, zlasti razliko med izgovorjavo kratkih in dolgih zlogov, navadnih in proglašenih vokalov itd. Izmed ostalih težav naj obravnavajo n. pr. deklinacijo sub-stantiva in adjektiva, razne vrste odvisnikov itd.
Vse to naj se ne obravnava le teoretično, ampak tudi praktično, vedno s poudarkom.na tem, kako se snov učencem najuspešneje posreduje in kako jo je treba utrditi.
Zlasti pa naj se aktivi pomenijo o tem, kako bi tudi pouk tujih jezikov čimbolj povezali z našo stvarnostjo in tako tudi v teh urah vzgajali učence k pravemu patriotizmu. To se da predvsem izvesti ob konverzaciji. Dobro bi bilo, da bi posamezni aktivi oz. razredi naročili kako številko »Vugoslav Fortnightly«, ki izhaja v Beogradu, Terazije 31 in vsebuje mnogo člankov o naši državi. Vendar naj aktivi primerne članke najprej sami predelajo, ker bo treba v jezikovnem oziru marsikaj popraviti. Učitelji nemščine si lahko enako pomagajo s časopisom »Der Schaffende«, ki izhaja v Beogradu, Stalingrajska 21.
Ce je na zavodu radio ali če ima kateri od članov aktiva svoj radio, bi bilo priporočljivo, da bi člani aktiva včasih skupaj poslušali in se pogovorili o radijskih učnih urah »English by Radio«, ki jih britanska radijska zveza ponavlja petnajstkrat na dan.
4. Matematika in fizika. Da olajšamo sestavo programa, navajamo nekaj ideološke in metodične literature in nekaj strokovno metodskih tem.
Literatura: Kot dopolnilo k Rozentalu morejo služiti (kjer so) naslednja dela: Engels, Antidiihring, Engels, Dialektika prirode; Lenin, Materializem in empiriokritičizem; Lenin, Filozofski zvezki; članki v naših revijah Popotniku in Savremeni školi.
Za metodiko so na razpolago v srbskih prevodih: N. Beskin, Metodika geometrije; Bronštajn, Algebra i njezina nastava u srednjoj školi; revija Nastava matematike i fizičke u srednjoj školi. Na sestankih matematikov in fizikov naj bosta programski točki tudi: Važni eksperimenti, preprosti eksperimenti, eksperimenti s preprostimi sredstvi; obravnavanje primerov iz fizike za ilustracijo osnovnih črt dialektike.
Teme za referate naj aktivi izbirajo po časovni važnosti. Navajamo nekaj tem.
Matematika. Lastnosti osnovnih operacij in njih uporaba pri računanju; uvedba geometrijskih elementov v I. razredu gimnazije; prema in obratna sorazmernost, sklepni račun, druge zavisnosti količin; relativna števila, uvedba in operacije; razreševanje enačb na osnovi obratnih računskih operacij; geometrijske naloge iz prakse; ekvivalenca pri postopkih za razreševanje enačb; koreni in računanje z njimi, prehod na potence z ulomljenimi eksponenti; neenačbe in ekvivalenca; iracionalna števila (koreni, potence z iracionalnimi eksponenti); uporaba podobnosti v višjih razredih gimnazij; grafično predstavljanje kvadratne funkcije (sistematična metodska pot od y = x2 do y ax2 + bx + c); grafično predstavljanje trigonometričnih funkcij (sistematična metodska pot od y = sinx do y = A sin (nx + b).
Fizika. Dinamika in primeri za ilustracijo osnovnih črt dialektike. Merski sistemi, novi sistem Gi-orgi Kalantarov; tlak in sila; izhlapevanje in vrenje; Ohmov zakon in njega demonstracija; magnetno polje in elektrodinamični učinki z izmeničnim tokom; poizkusi z žepno baterijo; poizkusi s transformatorjem za zvonec; vloga matematike v
fiziki; Newtonovi zakoni, masa; dinamika tekočin in plinov; poizkusi na Hartlovi plošči; interference; povezava fizike s prakso pri pouku; izmenični tok, obravnavanje in demonstracije z oscilografom na zanko; ideološko poučna snov v fiziki.
Zlasti je važno obravnavanje fizikalnih tem, ki naj bodo po možnosti ilustrirane z eksperimenti. Sploh je treba glede na težavnost pouka fizike in glede na potrebe po izpopolnjevanju strokovne izobrazbe odmeriti večji del časa fiziki.
Izmed teh tem in tistih, ki jih izberete sami, obdelajte take, ki se glede na vaše razmere morejo obdelati. Pri obdelavi vseh tem naj referenti in razgovor streme za tem, da se popularizirajo metode, ki zagotavljajo stvarno, neformalistično znanje dijakov.
5.	Zgodovina in zemljepis. Zgodovinarji in geografi naj se združijo v skupnem strokovnem aktivu, ki pa naj ne bo v svojem delu enostransko usmerjen samo na enega od obeh predmetov. Študij teme, ki jo priporočamo za vse aktive, naj strokovni aktiv zgodovinarjev in geografov dopolni glede na potrebe svoje stroke s študijam historičnega materializma. Prav vsi člani strokovnega aktiva naj se seznanijo s klasičnimi deli marksizma-leniniz-ma o historičnem materializmu, ki so sedaj dosegljiva tudi v slovenskem prevodu kakor Marx »Predgovor in uvod h kritiki politične ekonomije«, Marx-Engels »Iz pisem o zgodovinskem materializmu«, Ple-hanov »O materialističnem pojmovanju zgodovine« in Stalin »O dialektičnem in zgodovinskem materializmu«. Omenjena dela naj pro-uče člani aktiva z individualnim študijem in samo izjemoma s pomočjo referatov o omenjenih delih. Kot zaključek študija naj aktiv organizira konsultacijo z diskusijo. Njen namen ni samo preveriti individualni študij in ob sodelovanju vseh pojasniti težja mesta iz omenjenih del, temveč izvršiti na nekaterih izbranih poglavjih iz gradiva učnega načrta prav konkretno aplikacijo načel historičnega materializma.
Veliko pažnje naj posvetijo strokovni aktivi zbiranju in urejevanju materiala za zgodovino narodno -osvobod. borbe. Posnemanja vreden je primer strok, aktiva zgodovinarjev v Mariboru,' ki je ob tesnem sodelovanju z Zgodovinskim in Muzejskim društvom dosegel prav zadovoljive rezultate s formiranjem ekip, ki so na terenu zbirale narodopisno gradivo in gradivo za zgodovino NOB.
Dolžnost vseh strokovnih aktivov je, da kar najtesneje sodelujejo v svojem območju z Zavodom za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti Slovenije.
V večji meri kot je bilo do sedaj običajno, naj se na sestankih aktivov obravnava krajevna in ožja regionalna zgodovina, ker se je ugotovilo, da jo zgodovinarji včasih le malo poznajo, čeprav je jasno, da prav primeri iz najožje domače zgodovine prav posebno požive pouk in vzbude zanimanje dijakov.
Potreba planskega gospodarstva in narodne obrambe terjajo, da geografi osvežijo in dopolnijo kartografsko znanje in prouče zlasti tudi uporabo kartografije v praksi in pri pouku.
Ekonomska geografija se v stari Jugoslaviji ni učila na srednjih šolah in zelo malo tudi na univerzah, zato naj strokovni aktivi v krajih, kjer so višje gimnazije, učiteljišče in srednje strokovne šole posvetijo vso pažnjo snovnemu znanju in metodičnemu postopku pri pouku ekonomske geografije.
6.	Prirodopis in kemija. Aktivom prirodopiscev naj se pridružijo tudi kemiki, kjer ti ne morejo organizirati samostojnega aktiva. Program njihovih sestankov naj obsega referate o konkretnih primerih, kako posebna poglavja učne snovi pravilno dialektično-materialistično razlagati. Za študij teh vprašanj naj predelajo članek: S. G. Šapovalen-ko: Za višjo idejnost prirodopisnega pouka (Popotnik 1948, št. 2-4). V dopolnilo študija o napredni miču-rinski biologiji naj predelajo članek dr. J. Potrča: O pomenu mičurinske biologije (Delo 1949, št. 3-4). Referati metodske vsebine naj obravnavajo predvsem, kako in s kakšnimi nazornimi sredstvi doseči čim večje uspehe, kako izpopolnjevati in varovati šolske zbirke itd. ter o pomoči profesorjev prirodopisnim krožkom.
Zaradi dviga kulture slovenskega jezika naj v s i profesorji in predmetni učitelji ne glede na stroko predelajo:
Titov razgovor z novinarji; Lenin, O čiščenju ruskega jezika, zbornik Lenin o književnosti, stran 171; Breznik, Jezik naših časnikarjev, Slovenko berilo VII., Jezik Ivana Cankarja, Slovensko berilo VII.; Rupel, Nekaj o današnjem pisanju. Popotnik 1948.
Strokovni studii na osnovnih šolah
V letošnjem šolskem letu je treba posvetiti vso skrb izboljšanju šolskega dela, še prav posebno izboljšanju metodičnega postopka pri pouku. Ker je kvaliteta pouka in s tem tudi njegov uspeh v veliki meri odvisna od tega, kako učitelj pozna, obvlada in uporablja različne učne oblike, je določen kot strokovni del študija za osnovnošolsko učiteljstvo študij poglavja iz didaktike, in sicer učne oblike.
Pri študiju bo učiteljstvo lahko s pridom uporabilo Pedagogiko Jesi-pova Gončarova, poleg tega pa tudi posamezne članke iz našega periodičnega pedagoškega tiska in skripta dr. Schmidta: Pedagogika III. del.
Študij te snovi naj se čim bolj konkretizira in nasloni na praktično šolsko delo. Povezuje naj se tudi s hospitacijami in vzornimi nastopi tako, da bodo zlasti mlajši učitelji lahko videli praktično uporabo oziroma izvajanje raznih učnih oblik.
Učne oblike
1.	Pojmi: metodika, didaktika, učne oblike.
2.	Učiteljevo pripovedovanje.
a)	kdaj ga uporabljamo, bj vrste pripovedovanja,
c)	kakšno naj bo, č) kako izboljšati način pripovedovanja,
d)	kako pripraviti pripovedovanje.
3.	Učni razgovor.
a)	vrste razgovora, kdaj uporabljamo razgovor,
b)	potek,
c)	kako stavimo vprašanja, č) odgovori,
d)	pobude razgovora,
e)	vodstvo razgovora.
4.	Opazovanje.
5.	Prepričevanje in dokazovanje.
6.	Delo na knjižnem in časopisnem tekstu.
a)	važnost branja, zanimanje za knjige in časopise, domače branje,
b)	potek dela,
c)	utrjevanje snovi, č) stenčas.
7.	Učiteljevo razlaganje.
a)	pojasnjevanje besed in izrazov,
b)	pojasnjevanje misli,
c)	jasne predstave in pojmi, č) indukcija — dedukcija.
8.	Pismeno izražanje.
a)	vrste pismenih del (prepis, narek, obnova, prost spis itd.),
b)	grafično izražanje (skice, diagrami, tabele, sheme).
9.	Poizkusi.
10.	Ekskurzija.
11.	Tiho delo.
12.	Pouk v oddelkih.
Študij za vzgojitelje v domovih
V	naših vzgojnih ustanovah so bili doslej doseženi dobri šolski učni uspehi.
Notranje vzgojno delo pa je pomanjkljivo, ker se vzgojno, predvsem pomožno vzgojno osebje še ne poglablja dovolj v strokovni študij.
V	tej zvezi je potrebno, da vzgojitelji v vseh domovih dodatno k obveznim trem temam za prosvetne delavce predelajo še sledečo temo, ki bo vključena v konsultacijo:
Pedagoški kolektiv — Šola socialističnega državljana.
Literatura:
1.	Marx-Engels: O vaspitanju i obrazovanju (Beograd 1948. Biblioteka sindikata prosvetnih radnika).
2.	Psihologija i odgojni rad (biblioteka prosvetnih radnika štev. 2, Beograd 1946).
3.	Makarenko: Zbrana dela.
Pedagoška poema.
O rodbinski vzgoji.
4.	Metodika za predšolsko vzgojo (prevod sovjetskih navodil za vzgojitelje predšolskih otrok (skripta izšla pri DZS 1949).
5.	Krupska: O vaspitanju i nastavi.
Komunistično vaspitanje dece i omladine.
Moje i naše.
O radu s mališanima.
O svesnoj disciplini.
KRATKA NAVODILA
za izvedbo občnih zborov
Pravilna izvedba podružničnih občnih zborov naj bo najvažnejša naloga in največja skrb vsega članstva. Pravilno izvedeni občni zbori imajo važno vzgojno politično funkcijo, zato morajo postati eno izmed važnih pomožnih sredstev pri izgradnji socializma. Biti morajo povsod zavestna akcija vsega članstva, s katero dajemo obračun svojega enoletnega dela in kjer na osnovi tega dela izdelamo načrt za bodoče enoletno delo. Da bi se občni zbori pravilno razvijali, dajemo še posebej sledeča navodila.
1.	ROKI IN PLANIRANJE OBČNIH ZBOROV. Za izvedbo občnih zborov podružnic sta določena me-•seca januar in februar. Podružnice in Okrajni odbori so bili dolžni narediti plan občnih zborov in ga predložiti Krajevnemu svetu ter Republiškemu odboru. Prosvetne podružnice bodo večinoma izvedle občne zbore med 15. I. in 15. II., občne zbore Okrajnih odborov pa v drugi polovici februarja in v mesecu marcu. Ponovno pozivamo Okrajne odbore, da nam takoj dostavijo plan o izvedbi podružničnih občnih zborov!
2.	PREDPRIPRAVA IN IZVEDBA OBČNIH ZBOROV. Občni zbori naj nosijo predvsem ideološko politično obeležje dela vsega članstva na posameznih sektorjih, biti morajo odraz naših uspehov in napak, odraz naših notranjih in zunanjih prilik, zato je potrebno, da vse komisije in vsi sektorji izdelajo podrobno poročilo svojega dela ter predlagajo nov načrt dela. Poročila posameznih sektorjev naj upravni odbori podružnic strnejo v en ali dva referata. Načrte, ki jih predlagajo komisije in grupe, je treba že pred občnim zborom dobro prediskutirati. Ne more biti dobro izvedenega občnega zbora, kjer se člani naših podružnic ne bi že predhodno seznanili s sklepi in referati X. plenuma CO-a, kjer ne bi poznali bistva proračunske debate v Ljudski skupščini FLRJ, Resolucije plenuma CK KPJ o šolstvu in novoletnega govora maršala Tita.
Pri pripravi in izvedbi občnih zborov upoštevajte vsa navodila, ki jih je priobčila »Delavska enotnost«
16.	in 19. XII. 1949, 1. L in 6. I. 1950. Volitve delegatov za Okrajne in Mestne odbore in volitve v upravne odbore podružnic se vršijo po pravilniku, ne volite pa delegatov za občni zbor Republiškega odbora. Pojasnila o volitvah v tovariško sodišče pri-
naša Uradni list FLRJ v štev. 105 z dne 15. XII. 1949. Zapisnik o poteku občnega zbora je treba najpozneje v dveh dneh po občnem zboru poslati tudi Republiškemu odboru po Okrajnem oziroma Mestnem odboru.
3.	POMOČ OKRAJNIH IN MESTNIH ODBOROV. Okrajni in Mestni odbori morajo na osnovi razporeda podružničnih občnih zborov zadolžiti vsaj po enega svojega funkcionarja za pomoč pri organizaciji in izvedbi občnih zborov za vsako svojo podružnico. Dolžnost zadolženega funkcionarja je, da spremlja vse priprave za občni zbor določene podružnice ter ji daje vsa potrebna navodila za delo in potek občnega zbora, kateremu obvezno potem tudi prisostvuje. Zato je še posebno važno, da funkcionarji okrajnih odborov natančno poznajo tudi vsa tehnična navodila o izvedbi občnih zborov. O poteku občnega zbora mora Okrajni odbor obvezno poročati tudi Republiškemu odboru najkasneje v petih dneh. Poročilo naj priključi zapisniku občnega zbora. Tudi člani Centralne uprave in Republiškega odbora bodo prisostvovali nekaterim podružničnim občnim zborom.
4.	NAČRT DELA IN VAŽNE PREDLOGE, ki so širšega pomena, pošiljajte zaradi pregleda kot posebno prilogo k zapisniku. Kratka poročila o poteku občnih zborov pošiljajte tudi dnevnim listom ter »Prosvetnemu delavcu«!
Republiški odbor Sindikata prosvetnih delavcev.
(/pteMcifo HacoČMkotn!
Vse naročnike naprošamo, da nam z dopisnico sporoče vse nepravilnosti v naslovih, ki so jih ugotovili ob prejemu prve številke »Prosvetnega delavca«.
Dalje opozarjamo vse šole in ustanove, da so po oblastni liniji dolžne naročiti »Prosvetnega delavca«.
Na šole in ustanove bomo poši« ijali »Prosvetnega delavca« v skupnem ovitku za vse člane-naročnike, ki službujejo na isti ustanovi.
Vsi ljubljanski naročniki prejemajo »Prosvetnega delavca« pri MO SPD preko svojih podružnic.
Uprava »Prosvetnega delavca«
KAJ POROČAJO SINDIKALNE ORGANIZACIJE Ob novoletni felbi
Počastili smo zaslužne tovarišice
Praznovanje novoletne jelke v Hrastniku
Storilnost delavca v tovarni in v rudniku lahko cenimo po normah. Duševnega delavca — torej tudi učitelja — ne moreš oceniti s točno matematično natančnostjo, kajti je preveč zornih kotov, s katerih lahko precenjujemo njegovo delo in uspehe.
Zatorej v prosvetni službi niso možne norme, tu ne moremo meriti z merami in soditi po kalupih. Delo prosvetnega delavca je — umetnost!
V novi Jugoslaviji pridobiva prosvetni delavec na svojem pomenu, saj je šola tista vzgojiteljica, skozi katero mora vsakdo, ki se hoče na lažji in hitrejši način osvojiti znanje. Prav zato smo v naši sindikalni podružnici prosvetnih delavcev za Ljubljano - okolico vzhodni del ob zaključku preteklega leta izrekli priznanje nekaterim vzornim članicam, ki so storile več, kakor veleva njihova službena dolžnost. Vse te tovarišice službujejo precej let nad predpisano službeno dobo, prav v tem so nam lahko vzor ob pomanjkanju prosvetnega kadra.
Njihovo delo je zvezano s precejšnjimi osebnimi žrtvami. Šolska oblast je ocenila njihovo delo z odličnimi ocenami, sindikalna organizacija pa jih je nagradila s knjigami in denarnimi zneski.
Pohvaljene so bile naslednje tovarišice:
Tovarišica Plehan Marija, učiteljica na dvorazrednici v Št. Jakobu. Službuje že 43. leto. Njen pravilen odnos do dela je lahko vsem za zgled.
° Tovarišica Vizjak Ljudmila, učiteljica na osnovni šoli v Litiji, službuje 42. leto. Posebno je treba naglasiti, da poučuje že drugo leto po dva razreda, to je po 36 tedenskih
Na pobudo KPJ se je v okviru mladinske organizacije 1941. ustanovila tudi pionirska organizacija. V glavnem velja to za osvobojena ozemlja in za predele, ki so bili v tesnejših stikih z oddelki NCJV
Splošen razmah dela v pionirskih organizacijah je mogoče zabeležiti šele po osvoboditvi 1945. leta. Od takrat obstaja tudi naš odred »Partizana Luke«, ki je bil ustanovljen na takratni deški osnovni šoli v Hrastniku. Istočasno so na dekliški šoli ustanovili odred »Lidije Šent-jurčeve«. Oba odreda sta se ob začetku šolskega leta 1947/48 stopila v aOdred partizana Luke«. Prva leta je organizacija životarila. Deloma je bila temu kriva prezaposlenost učiteljstva, na čigar ramah je slonelo delo v organizaciji, deloma pa OPS in vodstvo mladinske organizacije, ki nista znala poiskati dobrih pionirskih voditeljev. Letos smo končno le toliko napredovali, da smo voditelje dobili. Vendar bo treba še mnogo truda tako z njihove strani kot s strani učiteljstva in mladinske organizacije. preden bodo ti povsem usposobljeni za svojo nalogo. Za en-krat vodijo sestanke razredniki in četni načelniki, pionirski voditelji pa še ne posegajo močneje v delo.
Vodstvo pionirske organizacije je težko in odgovorno delo. Mladi naraščaj je treba vzgajati v ljudi novega kova, v take, ki pridno izpolnjujejo svoje šolske in izvenšolske dolžnosti, ki spoštujejo svoje starše, svoje vzgojitelje in starejše, ki so vedno pripravljeni pomagati pri izgradnji svoje socialistične domovine in ki so polni ljubezni do njenih junaških narodov, do njene Partije in do njenega modrega vodje in prvega pionirja nove Jugoslavije maršala Tita. Pri vsem tem pa morajo biti pravični, resnicoljubni, iskreni, skromni in zvesti tovariši. Človek mora imeti mnogo veselja do vzgojnega dela, mnogo potrpežljivosti in še več vztrajnosti. Treba je vložiti mnogo truda za majhne, zato pa toliko bolj dragocene uspehe. Pri tem pa ne smemo nikoli pozabiti, da ni trajnih uspehov brez dobrega vodstva iz vrst pionirjev samih. Resni in razumni člani štaba so gonilna sila organizacije. Da je ta trditev pravilna, nam zgovorno dokazuje letošnje razgibano delo v naši organizaciji.
Kot poverjenik sem se. 2 leti trudil, da bi nreusmeril življenjske sile naših otrok v koristno delo. Ti otroci so namreč vse preveč nekoristno zapravljali te sile s postopanjem, z nekontroliranim nabijanjem žoge, z igranjem za denar, s kajenjem, s preklinjanjem m sličnimi nečastnimi razvadami. Na tedenskih zborih sem jih svaril, prosil, kregal, a vedno s kaj majhnim uspehom. Med pionirji nisem našel dovolj zavestnih pomočnikov, ki bi mi pri vzgojnem delu pomagali.^ Letos j’e v tem pogledu drugače. Med pionirji sem našel take, ki so močno predani organizaciji in ki se resno trudijo dvigniti njen ugled v očeh tovarišev. Z njihovo pomočjo smo na odrednih volitvah izbrali štab, ki je v glavnem dorasel svojim nalogam.
Štab je na prvi seji sestavil de-
ur. Dopusta doslej še ni imela. Med vojno je bila izseljena v Srbijo.
Tovarišica Švajger Marija, učiteljica v Šmartnem pri Litiji, službuje že 40. leto. Je odlična elemen-tarka. Udejstvuje se tudi v javnem življenju kot aktivna odbornica KLO-ja, socialni sektor. Med vojno je bila izseljena v Srbijo.
Tovarišica Rode Terezija službuje 39. leto in službuje na isti šoli kakor tov. Švajgerjeva. Poučuje že dolgo vrsto let gorski oddelek, z izjemo tistih vojnih let, ko je bila pregnana v Srbijo.
Tovarišica Likozar Jožica službuje 38. leto in je nameščena ua osnovni šoli v Preski pri Medvodah. Zaradi družinskih razmer je vezana na stanovanje v Ljubljani. Dnevno mora na pot že ob pol peti uri zjutraj, kljub temu pa še ni zamudila nobenega dne v službi. Zlasti je odlična kot učiteljica risanja na sedemletki.
Tem starejšim, požrtvovalnim in nad vse zglednim tovarišicam se pridružujeta tudi dve mlajši, ki jih je sindikalni zbor pohvalil in nagradil, in sicer:
tov. Pleskovič Mileno, učiteljico v Črnučah in tov. Ljubič Angelo, šolsko upraviteljico sedemletke v Šmartnem pod Šmarno goro.
Na sindikalnem zboru smo ob referatu tovarišice Ive Fakinove, te požrtvovalne tajnice našega prosvetnega sindikata, ki je ocenila delo vseh navedenih tovarišic, pritrjevali utemeljenemu predlogu in izrekli pohvalo navedenim tovarišicam, ki so poleg obilnega šolskega dela tudi marljive društvene delavke, ter tako dokazujejo pravilen odnos do naše nove stvarnosti.	-nč-
lovni načrt za ves odred. Z njim skušamo dvigniti šolski obisk, disciplino, uspeh, študij po krožkih, nabiranje odpadkov in udeležbo na delovnih akcijah. Obenem pa se je vsak član štaba obvezal, da si bo našel sodelavcev, ki mu bodo z besedo in zgledom pomagali vzpodbujati mlačneže.
Po tekmovanju v počastitev 30 -letnice SKOJ-a, smo že lahko konkretizirali. Vsaka četa mora doseči 90% obisk, 90% nekaznovanih, 50% uspeh (prvotno nerealno obvezo smo morali zmanjšati, ker nismo upoštevali izredno slabih začetnih uspehov), nabrati 100 kg kosti, 20 kg papirja, 500 kg železa in opraviti 100 prostovoljnih ur.
Nove obveze so pionirji z odobravanjem sprejeli. Četa 7. razreda je nato predlagala, da napovemo v počastitev Dneva republike 4 tedensko tekmovanje Odredu maršala Tita v Zidanem mostu, ki je do takrat veljal za najboljši odred v okraju. Tudi ta predlog so z odobravanjem sprejeli. Obenem so se zedinili, da izvolijo po četah komisije, ki bodo beležile izpolnjene obveze. Istočasno so štabu poverili nalogo, da pismeno obvesti o tekmovanju Odred maršala Tita in da pripravi grafikone, na katerih bo tedensko beležil dosežene rezultate.
Doseženi uspehi so nam vse delo obilo poplačali!
Prve dni se pionirji med številnimi črtami na grafikonu niso znašli. Toda počasi so jih s pomočjo razrednikov le začeli razumevati. Z vedno večjim zanimanjem so opazovali dolžino črt. Tiste čete, ki so imele svoje črte pod rdečo vodoravno črto, ki je predstavljala 100% izpolnjene obveze, so se v naslednjem tednu potrudile, da so jih spravile čez mejo. Šlo je za čast razreda, za 'čast skupnosti. Na razrednih sestankih so prepričevali lenuhe, da ni lepo, da nič ne storijo za skupno stvar, in da je grdo živeti na račun drugih. Včasih je prišlo tudi do prepirov. V četi 5.a razreda so zaradi nedelavnosti in zaradi izredno slabe discipline začasno izključili 10 članov. Uspeh se je takoj izboljšal (v 14 dneh od 21% na 28%). Tudi ostali uspehi so se po tem čiščenju izboljšali. Pionirke, ki so do tedaj stale ob strani, so postale sedaj bolj aktivne, ker so se ustrašile kritičnosti pionirjev. Tako je na kraju tekmovanja četa s precejšnjim naporom zasedla 3. mesto.
Tekmovanje je dalo: 633 kg kosti, 272 kg papirja, 6098 kg železa, 43,9% uspeh, 96,2% obisk, 81,4% nekaznovanih in 868 udarnih ur.
Pri tem ima 7. četa, ki je zasedla 1. mesto, sledeče uspehe: 172 kg kosti, 38 kg papirja, 1396 kg železa, 145 udarnih ur, 35% uspeh, 99,7% obisk in 75% nekaznovanih. Nekoliko nizek % pri uspehih si je razlagati s tem, da predavatelji od njih zahtevajo precej več strnjenega znanja kot od ostalih, saj so pred nižjim tečajnim izpitom.
Grafikoni so pri takem delu nujni, saj nam pomagajo spoznavati vrline in hibe naših pionirjev posamič in v skupinah. Tako nam doseženi rezultati v četi 5a razr. razkri-
vajo sledeče: od 54 pionirjev in pionirk jih je le 7 (ali 13%) izpolnilo svoje obveze 100%, a jih obenem tudi znatno preseglo. Ta sedmerica je nabrala sama 87 kg kosti, kar znaša 76% celotne količine, 38 kg papirja (95% celotne količine), 244 kg železa (26% celotne količine) in opravila 43 udarnih ur (ali 34% v četi opravljenih ur). Teh 7 pionirjev je doseglo tudi najboljše učne uspehe, kar je prepričljiv dokaz tistim, ki slabe uspehe zagovarjajo z bremeni, ki jih pionirska organizacija nalaga njihovim sinčkom in hčerkicam. Tem povem, da so teh slabih uspehov krivi v veliki meri sami, ker jim s takimi trditvami dajejo potuho ter obenem rušijo avtoriteto organizacije in šole. Zapiski nam dalje povedo, da je ostali del obvez izpolnilo 26 pionirjev in pionirk, to je 54%, 18 pionirjev in pionik (ali 33%) pa je lenuhov, ki stoje pri celotnem delu ob strani in živijo na račun drugih. Ti so pokazali tudi skrajno slabe učne uspehe. Nad 3 slabe ocene v konferenčni dobi niso pri njih redek pojav. Tu čaka onih 7 pionirjev težka, a lepa naloga. S svojo požrtvovalnostjo, pravičnostjo, iskrenostjo in s tovarištvom morajo v teh slabo vzgojenih tovariših vzbuditi hotenje postati ^ijim enaki.
SINDIKALNA SKUPINA ZAVODA ZA SLEPO MLADINO JE PRIDNO NA DELU
Vse leto je imela skupina redne sestanke, ki so bili stoodstotno obiskani. Člani so vložili mnogo truda v prireditve ob 30 letnici Zavoda za slepo mladino. V tem času so organizirali slavnostno akademijo, razstavo, slavnostno sejo in zasedanje plenuma združenja slepih FLRJ.
Izdelki pletarske delavnice so bili razstavljeni na razstavi lokalne obrti LRS. Delavnica je dobila za svoje kvalitetne izdelke priznanje in nagrado 20.000 din. Največje zasluge ima pri tem pletarski mojster Dolinar France, ki že trideset let dela in vodi pletarsko delavnico ter vzgaja nove mojstre. Za svojo delo je dobil priznanje ob 30 letnici zavoda od ministrstva za prosveto.
Spored slavnostne akademije je slepa mladina ponesla pod vodstvom članov sindikalne skupine širom Slovenije. Imeli so 17 nastopov.
V času šolskega odmora so vodili člani sindikalne grupe dva telefonska tečaja, dva strojepisna tečaja, dva enomesečna tečaja za pletarstvo v Zadobovi, sodelovali šo pri sečnji drv in vodili počitniško kolonijo za slepe otroke v Portorožu.
SINDIKALNA SKUPINA GLUHONEMNICE SE TRUDI ZA VZGOJO NOVEGA KADRA STROKOVNIH DELAVCEV
Sindikalna skupina je bila v tem letu zelo delavna zlasti v učnih delavnicah, kjer se vzgaja nov kader strokovnih delavcev. Tovariš Ulaga Emil je ustanovil in vodi postajo mladih tehnikov. Tov. Pianecki Zora vodi vzorno pionirsko in mladinsko organizacijo, tov. Ermenc ima mnogo zaslug za izboljšanje in racionalizacijo vzgojnega dela pri pouku gluhonemih. Tehnično osebje je poleg svojega dela opravljalo še vzgojno delo s tem, da je uvajalo učence v šivanje, kuhanje in podobno. Vzgojiteljski kader, ki je z ozirom na število otrok premajhen, je vestno vršil svojo službo.
Člani sindikalne skupine so sodelovali pri prostovoljnih delovnih akcijah na Pšati, Duplici in drugod. Mnogo ur so žrtvovali za sečnjo drv. Organizirala se je posebna skupina za politični študij knjigoveznice, tiskarne in torbarske delavnice. Člani pridno pripravljajo proslavo 50 letnice obstoja zavoda. Prav tako se vršijo priprave za gradnjo nove gluhonemnice.
DELO SINDIKALNE SKUPINE POMOŽNE ŠOLE
Člani sindikalne skupine pomožne šole so v študijskem delu pokazali lep napredek. Predelali so poleg predpisanega gradiva še sodobna dela pedagoških avtorjev in imeli kritična poročila o člankih iz pedagoških revij. Celotni kolektiv je sodeloval pri sestavi učnega načrta za pomožne' šole LRS. Komisija za izdelavo pripomočkov za inteligenčno preizkušnjo otrok ob sprejemu v pomožno šolo svojega plana ni popolnoma dosegla. Člani skupine so izvršili socialni popis otrok in v koloniji psihično defektnih ugotovili, v koliko so ti otroci sposobni za vključitev v mladinske kolektive. Organizirali so razstavo, ki je pokazala, kakšne so psihofizične sposobnosti otrok na pomožnih šolah. Za nazornost pri pouku so člani, izdelali priročna učila trajne vrednosti. Kolektiv instruktivno pomaga tovarišem na podeželskih oddelkih. Osnovala se je komisija Pedagoškega društva, ki je povezana s sekcijo defektologije in s komisijama celjske in mariborske pomožne šole. Pri pripravah za dom defektne mladine sodeluje ves kolektiv.
Za uspešno izvedbo praznovanja so se pripravljale masovne organizacije in delovni kolektivi. Organizacija AFŽ je iz svoje srede izbrala pripravljalni odbor, ki se je obvezal, da bo okrasil novoletno jelko in da bo pripravil darila. Pripravljalni odbor je imel težave pri nabavi potrebnih papirnih vrečic. V bodoče bo treba zanje prej poskrbeti, ker ni šala, nabaviti pri tolikem* pomanjkanju papirja čez 1000 komadov papirnatih vrečic.
Tudi delovni kolektivi hrastniških industrijskih obratov so se primerno izkazali. Pripravili so lepa kolektivna darila za cicibane v DID-u in za pionirje. Med darili so bili avtomobilčki, samokolnice, vozički, lopatice, grabljice, vedrca, sani in drugo. Organizacija AFŽ je poklonila pionirjem lepo število mladinskih knjig za njihove knjižnice.
Tudi pionirji so se na ta praznik kar najbolje pripravili. Posebno veliko truda so vložile dramatske skupine pod vodstvom predmetne učiteljice Jenkove. Naštudirale so tri uspele dramatizacije: Krjavlja, Učenega bolnika in Vedeža. Vsaka skupina je napravila v decembru nad 15 skupnih vaj. Uspeh ni izostal. Posebno se je izkazala skupina iz čete
5.a razreda, ki je naštudirala Krjavlja. Igrali so tako dobro, da so vsi gledalci igro z njimi doživljali.
Ob začetku kulturnega sporeda je govorila pionirka Zorčičeva. Povedala je, da želijo pionirji s prireditvijo izraziti svojo ljubezen do družbe, ki dosledno skrbi za njihovo boljšo in srečnejšo bodočnost, ki jim je pripravila že toliko veselih presenečenj. predvsem pa za praznik novoletne jelke’. Poudarila je, da želijo s šaljivim in dobro izbranim programom napraviti veselje tudi svojim bratcem, sestricam in staršem, ki so jih k prireditvi povabili. V govoru je dalje povedala, da je kulturna prireditev bilanca njihovega dela na kulturno umetniškem polju v starem letu in da želijo, da bi se za to delo zainteresiralo še več pionirjev, kar bi uspehe še povečalo. Pionirka se je zahvalila za trud tistim, ki se v okviru pionirske organizacije z njimi trudijo in ki so mnogo pripomogli k njihovim uspehom. V imenu pionirjev jih je prosila, da jim tudi v novem letu s svojim delom priskočijo na pomoč.
V zvezi z vlogo, ki jo je poslal Republiški odbor Sindikata prosvetnih delavcev Slovenije Državnemu zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljani zaradi izplačevanja predujmov na pokojnine upokojencem, preden prejmejo ti dekret o odmerjeni pokojnini, smo prejeli od DZSZ odgovor pod številko 7032/49 z dne 2. I. 1950 s sledečo vsebino:
»Za državne uslužbence dajejo odloke o pokojnini še vedno resorna ministrstva oziroma direkcije, medtem ko organi Državnega zavoda za socialno zavarovanje vršijo samo izplačila, t. j. izvršujejo naloge organov, v katerih kompetenco spada upokojitev državnih uslužbencev.
Izplačevanje predujmov na pokojnine državnim upokojencem je rešeno z Navodilom za izplačevanje predujmov na pokojnino, ki ga je predpisal minister za finance FLRJ (Uradni list FLRJ št. 52 z dne 20. VI. 1947). Po tem navodilu je možno izplačevati osebnim upokojencem predujem v znesku polovice čiste plače z rodbinskimi dokladami, družini aktivnega državnega uslužbenca pa v znesku ene tretjine kosmate plače umrlega uslužbenca z rodbinskimi dokladami.
Po točki 1. omenjenega navodila se smejo predujmi na pokojnino izplačevati največ za dobo 3 mesecev. Navodilo namreč odreja, da mora biti pokojnina v roku treh mesecev priznana. Odločbe o pokojnini državnih uslužbencev izdajajo resorna ministrstva in direkcije. Državni zavod za socialno zavarovanje pa vrši samo izplačila priznanih pokojnin. Tudi predujme smejo organi socialnega zavarovanja izplačevati samo po odredbi organa, ki je izdal odločbo o prenehanju službe uslužbencu (točka 4, Navodila). Resorna ministrstva in direkcije v večini primerov ne dajejo naloge naši likvidaturi za izpla-
Poleg centralne prireditve v Domu kulture so se vršile tudi prireditve v DID-u, po naših ustanovah in industrijah.
Vse to in še mnogo drugega nam priča o veliki skrbi ljudske oblasti za nas in za naše otroke, kar nam dokazuje, da smo na najboljši poti v novo in srečnejšo bodočnost.
Ali je to prav?
Na osnovni šoli Bežigrad je bila 31. decembra 1949 proslava in obdaritev pionirjev za »Novoletno jelko«. Program (plesi, deklamacije in uganke) je bil izbran in lepo izveden. Dekoracija odra je bila učinkovita in pripravljena iz skromnih sredstev. Ozadje je bilo iz rdečega platna, ki sicer služi za zaveso in iz temnozelenega blaga, ki ga imajo v DID-u za zatemnitev v poletnih mesecih. Od stropa so visele v več vrstah na belih nitkah nanizane snežinke, kar je ustvarjalo prijetno zimsko razpoloženje. Okna so bila zatemnjena, oder pa razsvetljen z močno zeleno žarnico. Po odru so bile razstavljene smreke, obložene s snegom, v ospredju na desni pa velik snežni mož. Dekoracija je bila preprosta, okusna in efektna.
Pri prireditvi so sodelovali tudi vojaki iz topniške vojašnice z lepim sporedom. Nastopili so z makedonskimi narodnimi plesi in pesmimi, s partizanskimi pesmimi in deklamacijami.
Poleg nastopajočih vojakov se je udeležilo prireditve tudi več oficirjev in vojakov, kateri so s tem vrnili obisk pionirjem, ki so ob »Dnevu armade« v deputaciji prišli čestitat vojski in jim poklonili cvetje. Razvilo se je tako prisrčno razpoloženje, da se vojaki in pionirji skoraj niso mogli ločiti.
Pionirji so bili obdarovani s slaščicami, hrenovkami, jabolki in belim kruhom, kar so dobili od skupne zbirke, ki jo je pokrenil mestni odbor OF. Bili so zadovoljni. Celo bolj kot lani na Kongresnem trgu. Drugi dan pa, ko so zvedeli, kako so bili obdarovani otroci na raznih ustanovah in ministrstvih z blagom, perilom, volnenimi izdelki, čokolado, milom, copatami itd., so ugotovili: Ali je prav tako? Kaj nismo vsi enako vredni?
čilo predujma ter se ne ravnajo po predpisih omenjenega navodila. Tudi do izdaje odloka pretečejo v neredkih primerih več ko trije meseci. Zato se dogaja, da ostanejo državni uslužbenci pri upokojitvi brez sredstev za preživljanje po več mesecev, in sicer po krivdi resornega ministrstva oziroma direkcije, ki brez opravičenih razlogov ne izdajo odloka o pokojnini pravočasno, niti ne izdajo naloga za izplačevanje predujma.
Ker je namen omenjenega navodila, da prepreči primere, da državni uslužbenec pri upokojitvi ostane brez vseh sredstev, je potrebno da se v primerih, ko odlok o pokojnini ni izdan v predpisanem roku 3 mesecev, obnovi nalog za izplačilo predujma.
Zato Vam svetujemo, da se s takim predlogom obrnete na resorna ministrstva. Pripominjamo pa, da je po našem mnenju potrebno predvsem izdati odlok v čim krajšem roku, ker je to edini način rešitve tega vprašanja. Pri državnih uslužbencih je to v veliki večini primerov možno.
Vaš predlog, da se višina predujma zviša na 75% zadnjih mesečnih prejemkov, ne bo mogel biti upoštevan, ker se višina pokojnine giblje med 50 % do 100 % zadnje mesečne plače. Vprašanje ureditve predujmov se ne tiče samo prosvetnih delavcev, ampak je to vprašanje, ki se tiče tudi ostalih državnih uslužbencev.«
Ker večina upokojencev sama zakrivi zavlačevanje odmere pokojnine, opozarjamo vse prizadete na sledeče:	_
Cim prejme nekdo dekret o upokojitvi, naj nemudoma vloži prošnjo za odmero pokojnine. Prošnji mora priložiti vse potrebne listine, katere naj si vsakdo pravočasno preskrbi.
Delo pionirske organizacije v Hrastniku
Na zasedanju XIV. plenuma CK Ljudske mladine Jugoslavije je bilo ugotovljeno, da ima Zveza pionirjev v svojih vrstah že nad 1,000.000 dečkov
in deklic in nad 10.000 pionirskih odredov deluje po osnovnih Šolah, sedem-
letkah in gimnazijah. Pionirji imajo 92 svojih domov, 2 pionirska naselja, 10 pionirskih gledališč in 7 pionirskih železnic. Lani so ustanovili nad 80 postaj mladih tehnikov in okrog 160 postaj mladih prirodoslovcev.
Vodstvo Ljudske mladine mora dajati pobudo organom ljudske oblasti in množičnim organizacijam za razširitev mreže takih pionirskih ustanov. Z majhnimi materialnimi in denarnimi sredstvi se lahko pri velikem številu šol uredijo pionirske sobe, v naseljih pa tereni za fizkulturo in razne mladinske igre. V večjih krajih so tudi dobri pogoji za ureditev počitniških kolonij za pionirje. CK Ljudske mladine v posameznih republikah pa morajo v sodelovanju s prosvetnimi ministrstvi skrbeti tudi za ustanovitev novih in vzornih pionirskih domov. Prav tako pa morajo skrbeti tudi za kader v pionirskih organizacijah in ustanovah.
Kako Je s pokojnino?
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn.
Uredništvo in uprava Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Telefon 45-86. Letna naročnina din 80.—. Številka čekovnega računa 601-90603-15 Tiska Grafično podjetje MNZ Ljubljana.