lem v
številka
1959/1960j
Jezik in slovstvo
Letnih V, številka 8 Ljuhliana, 15. maja 1960
List izhaja od oktobra do maja vsalcega 15. v mesecu (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk« v Celju Uprava je pri Mladinski knjigi v Ljubljani Opremila inž. arh. Jakica Accetto
Ureja dr. Joža Mahnič (Ljubljana, Cesnikova 28) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema založba »Mladinska knjiga« v Ljubljani, Tomšičeva 2, poštni predal 36, telefon 21-593, tekoči račun pri Komunalni banki v Ljubljani, štev. 600-70/1-67
Letna naročnina 650 din, polletna 325, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina osme Hevithe
stane Suhadolnik Cigaletov besednjak 225
Janez Sivec Nekaj misli k pouku slovnice 230
Franček Safar Pisatelj Ivan Potrč 233
Tone Turičnik Pogovorna metoda pri pouku slovenščine 239
Ocene in poročila
Milena Hajnšek Celjski zbornik 1959 242
Boris Urbančič Besede in oblike 244
Franc Jakopin Usoda »Človekove tisode« 246
Martina Orožen Hrvatski časopis »Jezik« 250
Zapiski
Viktor Smolei Zapiski in opombe 252
J. S. Vsakemu svoje 253
Leopold Stanek Novejše »cvetke« s sosedovega vrta 254
Dušan Ludvik Od kod bore, borjač, gir? 254
Ivan Tominec Predmet, odvisen od nedoločnika 255
F. B. Nekaj zanimivih besed 256
Boris Paternu Predavanja v Slavističnem društvu 257
Breda Pogorelec Predavanja v Slavističnem društvu 257
Martina Orožen Poročilo o seji Slavističnega društva 258
Naročnikom sporočamo, naj pošljejo letošnji letnik v vezavo do 15. junija 1960 na upravo Mladinske knjige v Ljubljani (Tomšičeva 2). Vezava v platno bo stala okrog 400 dinarjev.
Siane Snhadolnifi
CIGALETOV BESEDNJAK
Navada je, da se pije likof, ko se hiši ipostavi ostrešje in nanj pribije smrekica, in da se reče hvala človeku, ki je za stvar največ naredU. Takrat se to ni zgodilo. Hočem reči: ko je pred sto leti izšel naš največji in najbogatejši besednjak, se je svetilo na naslovni strani ime mecena, imena teh pa, ki so Sli ga bili zamislili in mu položili temelje, teh, ki so se mučili z zidanjem in prinašanjem gradiva, in tistega, ki ga je spravil pod streho, so se zgubila v uvodu. Spričo tega ni čudno, če se ta besednjak po navadi imenuje Wolfov besednjak. Celo moderni literarnozgodovinski priročniki so v zadregi, kadar morajo o njem reči dve tri besede. In vendar je to delo, vredno spoštovanja in spomina: zanj je živelo sto, iz njega stokrat sto naših ljudi.
2elja, da bi sestavili in izdali zajeten besednjak, tak, kakršne so imeli sosedje, in z njim dokazali, da se da govoriti po slovensko ne samo o bogu in zemlji, marveč tudi o lepoti in učenosti, sega 180 let nazaj. Do takrat je bilo besednjakov že precej, tiskanih in rokopisnih, ali bili so zastareli, skromni, ja\mosti nedostopni. Treba je bilo stopiti v korak s časom. Ta naloga pa je bila za posameznika pretežka, zato so se je lotevali po skupinah.
Prvi poskus je zvezan z ustanovitvijo Kumendejeve jezikoslovne akademije 1779. Njen program je med drugim določal: »Wir wollen ein Wörterbuch, die Grundlage zur Sprache, mit gemeinschaftlichen Kräften ververtigen.« Ampak ta »wir« se je kmalu spremenil v Kumerdeja samega. Ker se Neutrudni niti na člane obnovljene akademije operozov (1781) ni mogel opreti, je v dveh desetletjih priiromal komaj do pol abecede in tam omagal. Podobno željo je naznanila modrica v Pisanicah 1779: »En' Besedniše vi mi marnu skup zložite. De tega nimam jest, Tu je že mene sram.« Pohlin jo je ubogal in — skušajoč se s Kumerdejem — sam napisal Tu malu besediše (1781).
Besednjak je bil tudi v Zoisovem delovnem načrtu na prvem mestu. Zois je menil, da je za razsvetljevanje ljudstva potrebno praktično delo, tako, »ki bo ustrezalo današnjemu stanju umetnosti in znanosti«. Najprej je hotel le dopolniti Pohlina in se je zadovoljeval s posameznimi zbirkami (n. pr. Breckerfeldova zbirka rastlinskih imen), pozneje je iskal za svoj »deželni besednjak« resnih pomočnikov in sodelavcev, saj se je Kumerdej vedno bolj zgubljal v etimologiziranju in slovanski primerjalni slovnici, Japelj pa potapljal v sanjah, kako bo avstrijska vlada ustanovila po zgledu italijanske akademije Deila Crusca učeno družbo, da pripravi vseslovanski besednjak. Nazadnje je pregovoril Vodnika, da se je odločil za slovarsko tlako. Dal mu je vse svoje bogato gradivo in svoj načrt.
Vodnik je sedel k besednjaku marca 1804 in ga na prvo roko skončal decembra 1806. Potem je začel študirati Dobrovskega in svoj osnutek predelovati. Ker pa je mešal koristnost in poučnost z zahtevo po živi besedi vseh Slovencev (proti Gutsmanu, čigar besednjak 1789 je bü namenjen samo Korošcem), se mu delo kljub pomoči 12 nabiralcev ni odsedalo. Čeprav je leta 1813 izšlo že peto sporočilo, da je besednjak »blizu konca«, čeprav je razpisal sub-skripcijo nanj in naročil črke, mu je rokopis obležal.
Tretjo spodbudo je dal sestanek devetih mož, ki je bil leta 1803 pri Sv. Urbanu. Na njem so si navzoči, hoteč sestaviti štajerski besednjak, po
225
črkah razdelili priprave in si obljuibdli, >da se čez leto in dan znova snidejo in zamenjajo izdelke. Nič ni bilo: sestanek se je ponesrečil, Narat, iki je največ obetal, je mlad imirl in družba se je zaradi različnih pogledov na jezik razšla; ostali so samo kosi besednjakov in zbirk, ki so jih napisali Harman, Jaklin, Modrinjak, Narat in Smigoc.
Leta 1810 se je zbudil Gradec. Societas slovenica se je po Kopitarjevem nasvetu lotila izpisovanja starejših knjig za besednjak, ki »bi prišel pozneje na vrsto«, in prosila za pomoč od drugod. Bogato gradivo so pošiljali razen prej imenovanih Alič, Zagajšek, Jamik in Schneider; Perger in Cvetko sta se pod tem vplivom ubadala še vsak s svojim rokopisom. Ko je Primic zbolel, je bilo prizadevnosti konec.
Po toliko brezuspešnih poskusih je ostalo še eno upanje: Metelko. Ravnikar je kupil Vodnikovo zapuščino in mu jo dal. Kopitar ga je počastil, kakor sicer ni znal, češ da je ali bi vsaj mogel biti tisti mož, ki si ga je želel v Slovnici, da nam navsezadnje popiše jezikovni zaklad. Cop ga je v Zgodovini spodbadal, naj vendar izda besednjak, ki ga ze vrsto let izdeluje, v črno pa je zadel Prešeren, ko je dejal: »Slovenci, ako čakate slovarja, ne čakajte ga od abecedarja.« Res, Metelko je bil dober slovničar, leksdkografija pa mu ni šla. Spričo tega je leta 1848 Vodnikov rokopis nepomnožen izročil mlajšim.
Slovensko društvo si je namreč mimo Cafovega načrta o odboru »slovenskega slovstva« za zbiranje leksikalnega blaga postavilo nalogo: »Eno nar-pervih opravil slovenskiga zbora ima biti naprava slovenskiga besednika, kteriga, sedanjim potrebam primer j eniga, silno potrebujemo.« Zajeli so z največjo žlico. Brž so dobili Vodnika, Kočevarjev besednjak (s katerim se je pet let ukvarjalo osem ljudi), Pennov rokopis (sad šestnajstletnega zbiranja), Ravnikarjeve zapiske, razen tega pa še večje besedne zbirke Bleiweisa, Zalo-karja, Zamika, Medveda in Burger j a. Ob koncu leta se je sestajalo pri Kosmaču v licejki na rednih sejah že deset urednikov in njihovih namestnikov, dvanajst revizorjev in glavna redaktorja Poklukar in Metelko. Vodnikovo gradivo so semeniščniki prepisovali, Bleiweis se je skoraj v vsaki številki Novic zahvaljeval za ekscerpte, narečne zbirke in nasvete. Sredi leta 1850 so imeli 900 čedno ispisanih pol z opombami pregledovalcev in Novice so obljubile, da bo za veliko noč 1851 rokopis narejen. To se je zares zgodUo po razpadu Slovenskega društva, 13. septembra 1852. Takrat so se sodelavcem odprle oči: ko človek stvar skonča, jo pravzaprav šele začenja. Rokopis niti oddaleč ni bil primeren za stavca, denarja za tisk ni bilo — navdušenje se je sprevrglo v dvom in obup. Ko je čez poldrugo leto škof Wolf odprl denarnico, je Bleiweis sprevidel, da s starimi močmi ne bo nič opravil in da potrebuje »nakopičeno blago izvrstnega jezikoslovca in hitrega delavca«. Tako se je zgodilo, da je 4. februarja 1854 sprejel uredništvo besednjaka 35-letni Matej Cigale.
Potem je steklo. Ves material je prišel na Dunaj marca 1854, junija je bila črka A pripravljena, Blaznik je dobil iz Prage nove črke, v Vevčah so naredili poseben papir, decembra istega leta je bila prva pola stiskana in da bi neverni Tomaži ne samo videli, marveč tudi otipali težko pričakovano delo, je bU vsem izvodom 1. št. Novic 1855 priložen po en list .te pole. Cigale je potem še večkrat poprosil za nasvete glede rekel, ljudje so mu pošiljali nove prispevke; Bleiweis je bil dober posrednik. 14, julija 1859 je bil rokopis ob- . delan, 26. marca 1860 je prišla iz stroja zadnja pola, od katere štiri strani zaključujejo drugo knjigo, preostalih dvanajst pa je uvezanih na čelo prve (uvod). Knjiga je izšla v 6000 izvodih. Papir in tisk sta stala 15.000 gold.,
226
uredniški honorarji okrog 2000 gold. Posamezen izvod so prodajali najprej za 6, potem za 4 gold.
Ob tem historiatu se kar samo ponuja vprašanje, Kdo je za ibesednjak največ naredil. Na to je težko odgovoriti, ker je premalo stvari za primerjanje: Vodnikov rokopis (Ms 437), poskusna objava treh gesel (Laib. Wochenblatt 1806, št. 25/26), knjižni oglas s prvim listom besednjaka in avtorjevimi poznejšimi popravki (Ms 707), Pennov besednjak (IVLs inv. št. 238), vprašanja in odgovori po Novicah 1848—1859 (predvsem. 1856, 86, 99), zbirčice besed, n. pr. Metelko (Ms 568), Volčič in anonimi (inv. št. 238) in seveda tiskana dela. Manjkajo tiste pole, ki so jih oskrbeli člani Slovenskega društva 1848—1852 in Cigaletov rokopis 1854—1859. Samo ob teh rokopisih bi se dalo za gotovo reči, čigav je besednjak. Ker teh dokumentov ni, se je od 1860 do danes porodilo že več čisto nasprotnih trditev. Izidor Modic n. pr. piše, da Cigaletov besednjak »zasnovan je popolnoma na podlagi in načrtu Vodnikovem, čigar gradivo tvori tudi polovico ali še več besednega zaklada v tem slovarju« (DS 1909, 417), Danilo Majaron pa: »Bil je Cigale res samó urednik slovarja, ker je prejel nekoliko stotin rokopisnih pol. Ali te pôle so bile tako pogrešne in nedostatne, da je Cigale iz svojega dodajal pri večjih besedah več nego devet desetin vsega. Delo je tedaj popolnoma njegovo« (Slovan 1887, 251). Poskusimo z ohranjenim gradivom vsaj za silo določiti razmerje med delavci.
Za prvo orientacijo: Vodnik ima 95 pol in 30.000 nemških gesel (vsaj 1.000 brez slovenskega pomena); Cigale 127 pol, 2.012 str. in 103.000 nemških gesel; Pleteršnik 118 pol, 1.870 str. in 110.000 slovenskih gesel s 150.000 pomeni. Vodnik in Cigale imata seveda dosti več slovenskih gesel in pomenov, kakor je nemških. Primerjava Vodnikovih gesel auf, schlagen in Stock v redakciji 1806 z (zadnjo, rokopisno) redakcijo 1817 in besednjakom 1860, kaže, kako je Vodniku besedišče naraščalo in koliko ga je upošteval Cigale. Geslo auf ima v prvi redakciji 70, v zadnji 84, v Cigaletovi 178 pojasnil. Iz Vodnika jih je šlo k Ciga-letu 71. Geslo schlagen ima najprej 85, potem 121, pri Cigaletu 361 pojasnü. Iz Vodnika sprejetih 94. Geslo Stock ima v tisku 25, v rokopisu 37, pri Cigaletu 87 pojasnil. Obema skupnih je 35 in še 3 od drugod. Glede ureditve sta si Vodnik in Cigale zelo blizu, le geslo auf je v redakciji 1806 nedognano (ta del je Vodnik dvakrat predelal). Vodnikov poskusni list 1813 ima 66 nemških gesel, rokopis 68, Cigale 132. Slovenskih gesel ima Vodnik prvič 260, drugič 269, Cigale 556. Nemška gesla je prevzel Cigale iz Vodnika vsa razen treh, slovenskih 140 in še 9 od drugod. Cigale je opustil vsa Vodnikova pravopisna znamenja pri nemških geslih in seveda latinsko razlago. Čisto enaki sta 2 gesli, 3 so precej podobna, 2 nimata nič skupnega; v 36 primerih je Cigale spustil nekaj Vodnikovih pojasnil in dodal svoja, v 96 primerih je Cigale samo do-daial. Na kratko je razmerje slovenskih pojasnil takole: prva Vodnikova redakcija 440, končna 511, prevzetih 352, Cigale 1.182. Iz tega vidimo, da si je Cigale sposodil Vodnikovo slovarsko strukturo in večji del njegovega besednega zaklada; mo'cno ga je povečal z rekli v glagolu in samostalniku.
Kolikšen je delež članov Slovenskega društva? Gotovo je, da so po Hein-siu^^u množili nemška gesla, iskali besedne zbirke, prepisovali Vodnika in starejše besednjake (Cig. VIII). Koliko so sami dodali, ni mogoče pokazati. To in ono pa lahko uganemo iz časopisnih poročil. Bleiweis je v polemiki z Dež-manom omenil, da so imeli leta 1854 »od več strani pomnoženi Vodnikov rokopis« (N 1876, 174) in da so ga pomnožili tako, »da našemu izdelku, ki ga je g. Cigale konečno še dopolnil in popolnoma vredil, ni moglo več ostati
227
ime Vodnikovega slovarja« (ib. 190). Večkrat se je pobahal, da je odbor določil, kakšen bo besednjak, včasih pa se je spozabil in previdno prosil Cigaleta, »naj po Novicah naznani pravila, po kterih bo besednjak vredoval« (N 1854, 44). Ko je zvedel za njegovo mnenje (ib. 75), ga je prodal kot svoje (ib. 92). Neki -n, ki ga imenuje noviški urednik »veljavnega in domoljubnega jezikoslovca« (Jeran?, Grabrijan?) in ki je moral dobro poznati tudi senčne plati organizacije, je v članku »O zadevah slovenskega besednjaka« iskal rešitev iz slepe ulice, ki so vanjo zašli 1852, in ugotavljal, da je »v prepisu še dosti nemških besed brez pristavljenih slovenskih pomenov« (N 1854, 31).
Za oris, kakšno je bilo razmerje med Cigaletom in njegovimi ljubljanskimi pomočniki ali pregledniki, imamo dva zgleda. Rokopis črke A se je zdel uredniku samemu dolgočasen. Bleiweis je dobil 140 ustreznih rokopisnih pol 21. julija 1854 in oddal prvo polovico Fr. Metelku, drugo Potočniku. Ta jo je vmu v enem tednu »z nekterimi pristavki in opazkami« (N 1854, 244). Metelko je poslal svoj del po devetih dneh »z nekimi dostavki in opazkami nazaj« in imenoval Cigaletovo delo »neprecenljivo, vredjeno z veliko pre-mišljenostjo in posebno marljivostjo« (ib. 248). V tako kratkem času preglednika nista mogla pridati veliko svojega. In tako je delo navadno teklo.
Včasih se je le zataknilo. Pri razlagi Epidemie na priliko se niso ze-dinili. Da se tiskanje ne bi ustavilo, je moral urednik geslo rešiti s kazalko na Seuche. Potem je šla vsa stvar še enkrat na rešeto. V Vodniku so našli Seuche, kuga, eine ansteckende, kuga (von d. S. angesteckt, kužen) kužna bolezen. Razen tega v Gutsmanu, Pennu, Janežiču, Murku in štaj ersko-koroških tekstih pomor; pri Jamiku, Murku, Vrtovcu in Janežiču mor; pri Drobniču in Suleku kajkavsko pošast. Iz tega blaga je Cigale sestavil takole geslo: Epidemie, po-deželna bolezen, pomor, mor, epidemija {bolezen, ki po vsi deželi gospodari), serb. pošast. Jeran in Metelko, morda tudi Potočnik in Medved so dali geslu novo podobo: Epidemie, podeželna, občna bolezen (nach Belostenec občinski beteg), pomor, mor, serb. pošast; skernina (nach Medved dtir/te richtig seyn, etwa von kerv, Metelko, skern, Verderbniss, skerneti se, sich epijdemisch verbreiten. Med. Bleiweis je predlagal samo Epidemie, epidemija, ljudska kuga in se razjezil nad sodelavci, ker ga niso upoštevali kot medicinskega strokovnjaka. In tudi Cigale je bil hud, češ da mu rokopis ponarejajo in vnašajo vanj razen dobrih stvari tudi slabe. Svoje geslo je tako zagovarjal: »Dokler se ne najde slovenska, vsem prilična beseda, bode tudi po mojih mislih v znanstvenih spisih najbolje deržati se gerške po vsem svetu udomačene besede ,epidemije' (ker tacih se boje samo nepraktični ljudje), v druzih spisih pa ne bo nikake škode, če se reč pove z več besedami.« Končna redakcija (str. 1469) se po ureditvi in obsegu precej loči od konceptov. V jedru je sicer obdržala Cigaletovo zamisel, dobila pa je po Bleiweisovi zaslugi na prvo mesto Vodnikovo kugo in kužno bolezen in na pritisk neznanca zvezdico pri epidemiji, čeprav sta bila urednik in Bleiweis naklonjena tujki. Ce se spomnimo na zagotovilo v uvodu, ki pravi, da odgovarja urednik za vse razen za tisto, kar je v oklepajih ali posebej citirano (V., M.), češ da tistega sam ne pozna, se vprašamo, zakaj Cigale ni maral kuge pri Seuche, ko je v njegovem narečju tudi doma (prim. Tominčev besednjak črnovrškega narečja). Odgovor je preprost: to pot je na odločitev leksikologa vplival terminolog, prizadevajoč si, da bi za vsako nemško besedo po vsi sili našel posebno slovensko besedo. In jo je za vozil. Ce Cigale po polemiki ni trmasto vztrajal pri svojem in je sprejel utemeljeni Bleiweisov predlog, to ne opozarja toliko na Cigaletovo napako
228
kolikor na njegov smisel za pametno sodelovanje. Takih primerov pa že zaradi skopo odmerjenega časa ni moglo biti dosti. Zato lahko domnevamo, da je imel Cigale pri delu odločilno besedo.
No, in tako smo pri kritiki besednjaka. Janežič je takoj po izidu zapisal, da je »mojstrsko in popolno delo« (SG 1860, 186). Levstik je pri oceni izhajal iz prepričanja, da »kar se tiče slovarjev, dozdaj še nobenemu, kolikor jih je obsijalo slovensko solnce, ne moremo verjeti« (SG 1858, 88), in obdolžU urednike, da so samo prevajali iz nemščine in prepisovali starejše besednjake (Blätter aus K. 1860, 184). Costa je imenoval stvar »izvrstno«, Jurčič je besedi brž pritisnil dva vprašaja (SN 1874, 161). Podobna mnenja beremo dandanes. Slod-njak pravi v Zgodovini (314), da je Cigale »sorazmerno dobro sestavil« besednjak, v Geschichte (193) mu je »verdiente Redakteur«, Gradišnik toži, da nam je Cigale prinesel »skoraj vse, kar je slabo izposojeno« (NO 1956, 121). Resnice pravzaprav ne bi bilo treba več iskati. Breznik je dokazal, da so Levstikove obtožbe iz trte izvite in da je Cigaletovo delo »samostojno, znanstveno, zanesljivo in zrelo« (ČZN 1938, 148). Legiša mu je pritrdil, češ da »zlepa ni bilo človeka, ki bi se bil tako potrudil za slovensko, resnično domačo besedo« (JiS 1956/7, 55). Zato prav kratko pojasnilo. Do hudih nasprotij prihajamo, ker mečemo v en koš vse dobe Cigaletovega življenja. Ali eno je urejevanje Slovenije in leksikološko delo do 1860, ki ju je treba pozitivno oceniti, drugo Cigaletov nesrečni nastop ob Mazeppi (1868) in tretje njegova Znanstvena terminologija (1880), ki je zaradi načrtnega uvajanja slovanskih besed več škodila kot koristila. K zmedi glede njega je pripomogel tudi Pleteršnik, ker se nanj v svojem besednjaku tolikokrat sklicuje, na žalost tudi pri besedah, katerih Cigale ni niti priporočal niti napravil, ampak kvečjemu registriral tam kje na repu kot malo rabljene narečne oblike ali izposojenke. Cigaletovo ime srečujemo v Pleteršniku zato tako pogosto, ker si ga je ta vzel za temelj (čeprav ga ni izčrpal); večina besed pa, ki naj bi s Cigaletom 1860 prišle v naš jezik, kaže v preteklost. Celo vse tiste besede, ki jih je Breznik citiral za zgled, ne gredo na njegov račun. Cigale si ni izmislil besed: namestek za Aequivalent (Term. 1853 ali pomenski prenos), ohlon za Luftball (Vodnik; Vedež 1850, 408), zrakoplavec za Aeronaut (Slovenija 1849, 352). Ni si sposodil iz hrvaščine: enačba (V.), pretežen (Gutsm., Drobnič, Jan.), veleum (Drob-nič); tudi težnje najbrž ne, saj je sam zmerom rabil prizadetje in prizadevanje. Ni vzel iz ruščine: žrtev in žrtvovati (N 1846, 66 in Jan. 1850), upravljati (Ma-jar v Sloveniji 1848, 201). Cigale je bil zoper to, da bi si besede kovali (Vodn. spom. 81). Opustil je vse Vodnikove zloženke, kot so skuzigon, ravnopodoha, protipaznik. V geslu Psychologie je n. pr. zavrgel Vodnikovo dušoznatje, obsodil dušeslovje, dušeznanstvo in češ. dušovedo ter se odločil za nauk od duše in psihologijo. Namesto Janežičevega slavoloka je predlagal častni lok. V njegovem besednjaku ni nič manj kakor 57.000 podobnih besednih sestav s pridevnikom, predlogom ali glagolom. Seveda je zaradi naglice kaj spregledal in včasih odsvetovano besedo znova zapisal (dušeznanstvo s. Seelenkunde). Ker je bila prevzeta zamisel besednjaka zgrešena, je moral zapreti ob nemških geslih nešteto okenc, ki naj dokažejo, da je tudi slovenski jezik premožen. Zato je moral rabiti tuje besede. Ker pa je bila ostrina že od vsega začetka obrnjena proti germanizmom, sprejemanju slovanskih besed pa absolutna večina naklonjena, se je hočeš nočeš moral ukloniti. In vendar je, kjer je le mogel, izposojenki zaznamoval izvir, papirnati besedi pa s križcem znižal ceno in s tem kot leksikograf zadosti opomnil razsodnega bralca. Slovenski
229
jezik je zelo dobro poznal, posebno domačo govorico. Prizadeval si je, da bi kljub Murku in Janežiču obdržal tradicijo pismenega jezika in je takoj za nemško geslo postavil »navadno« besedo, to je tisto, ki je živela v knjigi in govoru centralnih narečij, šele potem so prišle na vrsto »nenavadne«, narečne ali izposojene besede. Škoda je le, da je sem pa tja pozabil na ta načela, kot smo videli pri kugi, in da jih ni poudaril v uvodu besednjaka, škoda, da so-značnic ni zmerom lokaliziral in da si je dovolil preveč različnih grafij.
Koliko je vplival na slovenščino 19. stoletja, še ne moremo reči. Z mirnim srcem pa lahko pritegnemo Danilu Majaronu, ki je zapisal: »Sosebno v prejšnji dobi je slovenskim olikancem rabil veliki Cigaletov slovar, da so si tako iz privzgojene nemščine pomagali do slovenskega izraza« (Slovan 1887, 252). In še danes pomaga, če ga znaš prav rabiti. Kdor ne verjame, naj vzame v roke katerikoli jezikovni priročnik ali tudi zadnji Bajčev izbor papirnatih rekel in besed (JiS 1959/60, 132) pa naj se posvetuje s Cigaletom.
Janez Sivec
NEK A J MISLI K POUKU SLOVNICE
Procent pozitivno ocenjenih dijakov po posameznih višjih razredih osemletnih šol je še vedno presenetljivo majhen, saj marsikje ne dosega niti 50 %. Še bolj presenetljivo pa je, če ob natančnem pregledu redovalnic ugotovimo, da nista vedno matematika in tuj jezik tista predmeta, ki zahtevata največ nezadostnih ocen, ampak da je ponekod na prvem mestu materinščina. Čeprav je slcJvenski jezik na tej stopnji zares težak in zahteva od dijakov veliko miselnega dela, nas tak zagovor ne more zadovoljiti. Kajti če smo odkriti, bomo morali priznati, da se učenci ne boje materinščine samo zato, ker je težka, ampak jim je včasih celo zoprna; kar odipor čutijo do nje. Pa vendar prav od pouka materinščine pričakujemo največ. Saj je to predmet, ki predavatelju nudi največ možnosti, da učenca vzgaja, ga plemeniti in pripravlja za življenje. To, da je prav materinščina pogosto največji bavbav po naših šolah, has mora zato tembolj skrbeti in čim hitreje moramo poiskati vzroke, zakaj je tako. Kje sq torej vzroki, da učenci pouka materinščine ne ljubijo, se ga boje in jim je zoprn? Saj je tudi povprečna ocena v slovenskem jeziku v višjih razredih osemletnih šol skoraj povsod pod 3,00.
Učenci sami so mi marsikje priznali, da imajo radi slovenščino le takrat, kadar bero. Nikakor pa ne marajo slovničnega pouka. Torej je slovnica vzrok, da učenci ne ljubijo materinščine. Priznam, da je dojemanje jezikovnih problemov in zakonitosti včasih težko, vendar se na drugi strani prav pri pouku slovnice največ greši. Zato je velik del krivde za nepriljubljenost predmeta iskati pri predavateljih samih. Ze predavatelji sami se pouka slovnice lotevajo neradi, z odporom. Ta odpor se prav gotovo zrcali tudi v odnosu dijakov do učne snovi, saj vemo, da je največkrat celoten uspeh pouka odvisen od predavateljevega razpoloženja. V osnovi nepravilna je že delitev pouka na branje in na slovnični pouk. Ponekod je ta delitev tako dosledna, da učenci glasno protestirajo, če predavatelj koga izmed njih vpraša kaj iz slovnice, kadar imajo bralno uro. Taka delitev se mi niti pri matematičnem pouku (aritmetika in geometrija) ne zdi najboljša, nikakor pa je ne bi smelo biti
230
pri pouku materinščine. S tako strogo ločitvijo branja od slovnice — skoraj da sta to dva predmeta, ki bi ju lahko poučevala dva predavatelja in tudi posebej ocenjevala — predavatelj samo dokaizuje, da ne ve za glavni namen slovničnega pouka, ki je: učenca usposobiti, da se pravilno izraža, ustno in pismeno — torej, naučiti ga živega jezika, pravilnega govorjenja. Tega pa se bo učenec najlepše in edino naučil iz tekstov in pri govornih vajah. Slovnični pouk je temu le dopolnilo, le neka osnova, ne sme pa biti samemu sebi namen. Predavatelji, ki slovnični pouk tako ostro trgajo od žive govorice, zahajajo v goli formalizem in verbalizem —¦ napaki, ki ju menda zaman preganjamo po naših šolah. Prav pri slovničnem pouku je formalizem lahko največji. Vsa slovnica se navadno uči po paragrafih iz Jezikovnih vadnic, kot da bi bile le-te pisane za dijake in ne za predavatelja, in gorje, če učenec ne zna vseh paragrafov iz knjige na pamet. Morda predavatelj tu in tam kak paragraf, kako pravilo izpusti,.pa že misli, da je zadal formalizmu smrtni udarec, in se trka po prsih, češ da poučuje po modernih učnih metodah. Videl sem že učni načrt, ki je bil sestavljen skrajno formalistično, približno v takem stilu: September: Jezikovna vadnica paragraf 1—15. Oktober 16—25. In tako do konca šolskega leta. Skoraj neverjetno!
Največ grešimo, ker zahtevamo slovnična pravila na pamet. Primerov za to bi lahko navedel nešteto. Naj navedem samo naj absurdnej šega, ki sem mu bil sam priča. Pri utrjevanju izgovora glasu I je predavateljica postavila hitro vprašanje in tak bi moral biti tudi odgovor: Povej mi peto pravilo za izjemni izgovor črke I! Mar ni to najčistejši primer za formalizem? In kaj je rezultat takega izpraševanja? Učenec bo znal vsa pravila zdrdrati na pamet, kadarkoli bo to predavatelj od njega zahteval, črko 1 pa bo kljub temu v tekstu napačno bral. Slovnico je zato treba ne samo poučevati, ampak tudi utrjevati le ob tekstih, ob živi govorici, ker bo le tako pouk uspešen in bo dijaku v resnici koristil. Formalistični pouk ga samo nesmotrno obremenjuje, rezultata pa ni nikjer. Utrjuje se slovnično gradivo skoraj povsod z »navzkrižnim« spraševanjem: Kaj je sestavljeni prilastek, kaj je to in kaj je ono — vse brez primerov, oziroma kvečjemu s primeri, ob katerih je predavatelj sam tisto snov razložil. Tak formalizem je učencu zoprn, na predavatelja pa vpliva moreče in prav v tem je iskati glavni vzrok za nepriljubljenost slovničnega pouka in slab učni uspeh v materinščini sploh.
Dostikrat so mi predavatelji materinščine tožili, da ne vedo, kako naj ocenijo učenca, ki nikdar nič ne zna, ki o slovnici nima pojma, domače in šolske naloge pa napiše vedno za prav dobro ali celo odUčno oceno. Kaj naj se pri ocenjevanju bolj upošteva, prvo ali drugo. Pri tem so skoraj užaljeni, da učenec tako dobro piše. Tudi za tem se največkrat skriva želja po formalističnem znanju. Zdi se mi, da dijak, ki o slovnici nima pojma, nikakor ne more pisati šolske naloge za prav dobro ali odlično. Ce je dijak sposoben redno pisati šolske naloge pozitivno, že s tem samim dokazuje, da slovnico zna. Obvlada jo praktično, zna se izražati v pravilni slovenščini in predavatelj bi moral biti njegovega znanja samo vesel. Posameznih slovničnih pravil morda res ne zna, oziroma bolje — ne zna jih povedati, zna jih pa uporabljati in le to je pomembno. Marsikdaj je tak učenec manj formalist kot njegov učitelj.
Dijaki se boje slovničnih ur tudi zato, ker so zanje dostikrat prenaporne. Mislim, da je nepravilno celo šolsko uro razlagati ali utrjevati le slovnično gradivo. Samo slovnične ure naj bi bile redke. Imeli naj bi jih le tedaj, kadar je na programu obširnejša tema, ki je ni mogoče deliti na dve
231
šolski uri. Taka poglavja res zahtevajo posebno obravnavo. Sicer pa bi morali slovnični pouk vedno tesno povezovati z branjem v razredu. S tem bi zabrisali tisto nesmiselno dvojno usmerjenost pouka, slovnično podajanje samo pa bi postalo mnogo bolj življenjsko in s tem pravilnejše. Ohranili bi s tem tudi napetost dijakov in njih sodelovanje pri učnem postopku do konca učne ure, saj vemo, da se pri docela slovničnih urah sodelovanje dijakov močno zmanjša in tudi njihova dojemljivost pojema. Zlasti pravopisno in pravorečno znanje dijakov lahko dosežemo ob tekstih samih, ne da bi iskali za to posebne primere. Pri obravnavanju berila opozarjamo dijaka na pravopisne in pravorečne zakonitosti. Ce bomo na to redno opozarjali, bo znanje učencev raslo od ure do ure, ne da bi znali eno samo pravilo. Ko jim bomo potem ob koncu šolskega leta hoteli to »podzavestno« znanje sistematično urediti, nam bodo učenci sami sestavili skoraj vsa pravila, ker bodo v praksi že vsa poznali.
Le malo predavateljev slovenskega jezika se zaveda, da se dijak uči slovnico predvsem zato, da sčasoma obvlada materinščino v govoru in pisanju, na drugi strani pa ga slovnica uvaja v logično sklepanje in mišljenje sploh. Ce imajo predavatelji ta dva namena stalno pred očmi, slovnični pouk za dijaka ni več tako težak, predvsem pa mu ni več zoprn. Popolnoma zgrešeno je, če zahtevamo, da si dijak strpa vse slovnično gradivo v glavo, če zna ob koncu šolskega leta gladko našteti zaimke vseh vrst, vse vrste priredij, vrste odvisnikov, glagolske vrste itd. Največkrat predavatelji sami silijo dijaka k takemu strogo spominskemu delu, ker mu že vprašanja postavljajo tako, da drugače sploh ne bi mogel odgovoriti nanje. Kar pomislimo, kako sprašujemo slovnico skoraj povsod! Mar ne takole: Koliko deklinacij poznaš pri samostalniku? Katere so posebnosti tretje deklinacije? Naštej osebne zaimke! Kaj je priredje, kaj podredje? Odgovori dijakov na ta vprašanja so vedno le na pamet naučena pravila in naštevanje. Dostikrat si dijak pri tem niti ne predstavlja, kaj govori, tako da o kakšnem razumskem dojemanju slovničnega gradiva sploh govoriti ne moremo. In kako naj tako znanje slovnice dijaku pomaga pri praktičnem uporabljanju jezika v govoru in pisanju? Jasno je, da dijak od takega znanja nima prav nobene koristi, morda le to, da si zasluži odlično v redovalnici in profesorjevo pohvalo. Pri slovničnem pouku glejmo torej predvsem na to, da se bo dijak naučil izražati v pravilni materinščini. To bomo dosegli, če bomo glavni poudarek pri slovničnem pouku dajali tistim poglavjem, ki so sintaktičnega značaja. Nekaj primerov: pri obravnavanju ozi-raliaih zaimkov se ne bomo zadovoljili s tem, da dijak gladko našteje vse po vrsti — morda tega ne bomo niti zahtevali — ampak bomo predvsem vadili rabo ki namesto kateri, približali dijaku rabo zaimka čigar, utrditi mestnik in orodnik zaimkov kdor in ?car. — Pri obravnavanju samostalnika ne bomo trmasto vztrajali, da bo dijak poznal vse akcentske tipe, ampak bomo predvsem vadili deklinacije vseh nepravilnih samostalnikov (go,spa; jetra), dijaka opozarjali na a;koents;ki premik v akuzativu, ki ga povzroča predlog, utrdili bomo rabo rodilnika množine pri samostalnikih mož, las itd., pri samostalniku bomo govorili o mehčanju, rabi predloga s in z, pokazali bomo neblagozvočnost pri kopičenju genitivov, govorili bomo o funkciji obrazil itd. — Največ možnosti za tako tesno povezovanje slovničnega pouka z živim govorom nam nudi glagol kot najbolj dinamična besedna vrsta. Ne bomo zahtevali natanko gla-golskih vrst, posebnih pomenov dovršnega sedanjika itd., ampak bomo predvsem preganjali pretirano rabo trpnega načina, zlasti v primerih kot Išče se Uršo Plut, doignali bomo razločevanje glagolov po vidu in prehodnosti, iz
232
obravnavanja besednih vrst bomo izbrali take posebnosti, kot je imperativ reci, strizi; pregledujem, prepisujem nam. pregledavam, prepisavam; minul in minil, pravilni trpni deležnik glagolov četrte vrste (tu bomo govorili o jota-ciji); preganjali bomo rabo infinitiva v zvezi s predlogom za; izostrili posiluh za rabQ namenilnika ipd.
In drugi pomen slovničnega pouka, na katerega pozabljamo še bolj? Dijaku naj bo slovnica šola za logično mišljenje. Prav ta namen moramo imeti pred očmi posebno pri stavčni analizi. Zato ne bomo vrtali v dijaka s pre-podrobno besedno analizo, ker je ta navadno že predavatelju samemu zoprna, kaj šele dijaku. Bolj bomo poudarjali stavčno analizo, ker ta zahteva več logičnega in manj avtomatskega znanja od dijaka; še bolj pa bomo vadili analizo zloženih stavkov, predvsem podredja. Dijak mora znati logično zgraditi vsako stavčno konstrukcijo s tem, da se zna pravilno vpraševati iz glavnega stavka, da ugotovi pravilno zvezo med stavki ter njihove odnose. Določevanje stopnje in vrste odvisnikov je najboljša šola logičnega mišljenja. Najprimernejši način za tako delo je vejnati način analize. Taka, izrazito logična poglavja v slovnici so še n. pr.: smiselni osebek, raba predpreteklega časa v zvezi s preteklim, postavljanje vejice v zloženem stavku, raba predlogov in sklonov itd.
Nepriljubljenost slovnice med dijaki je v veliki meri tudi posledica dolgočasnih, že davno okorelih, kar tradicionalno utrjenih učnih oblik. Treba bi bilo učni postopek sam spremeniti: povezati ga bolj z življenjem, s prakso — torej nasloniti ga na tekst, ki mora postati sploh izhodišče vsega dela pri pouku materinščine. Zatekati bi se bilo treba tudi bolj k skupinskemu pouku, kar zahteva več samostojnega dela, uporabljati več učnih pripomočkov kot samo knjigo in tablo ter biti skratka iznajdljiv in še enkrat iznajdljiv, pa bi imeli tudi večje uspehe.
Frančeh Safar
PISATELJ IVAN POTRČ
Nadaljeoanje in konec
Z daljšim pripovednim delom, s kroniko Zločin (1955), je Potrč zajel drobec iz zgodovine Komunistične partije Jugoslavije, da bi se kot književnik oddolžil našim revolucionarjem med obema vojnama, ki so v svojem boju izkrvaveli in podlegli nasilju. Vsebine pravzaprav ni veliko. Oba revolucionarja, Djura Djuroviča (Djakoviča) in Nikola Selimoviča (Hečimoviča), so v času sestojanuarske diktature konec aprila leta 1929 v Zagrebu aretirali, ju na policiji več dni zasliševali in zverinsko mučili. Nato sta bila v spremstvu dveh orožnikov odpeljana na jugoslovansko-avstrijsko mejo severno od Ko-zjaka in tu ista ju orožnika pod pretvezo, da sta hotela pobegniti, ustreli'la.
To »vemo podobo in pričevanje« je pisatelj napisal z zavestjo velike odgovornosti, ki si jo je naložil s težavno in zahtevno nalogo, zatorej se je na delo vestno pripravil: preštudiral je zgodovinske dokumente in gradivo ter vse okoliščine, v katerih je prišlo do krvavega obračuna, le imeni obeh revolucionarjev je nekoliko predrugačil. Tudi pri samem oblikovanju snovi je moral premagati precejšnje težave. Djurovič zmaguje namreč s svojim doslednim in vztrajnim molkom, tako da se je pisatelj moral omejiti bolj na zunanji, zgolj kronistični opis poti. To je opravil z občutkom za mero.
233
čeprav bralec ve, kam vadi pot oba mučenika, ga pisatelj prisili, da osebno , prizadet sledi pripovedovanju, fci teče sicer brez izrazitejših zapetljajev.
Tudi kompozicijska plat kronike je biLa ^kočljiv problem. V prvem, i četrtem in petem poglavju pisatelj zaobseže predvsem zunanje dogodke na njuni poti v smrt in to je nekakšen okvir kronike. Jedro pa sta drugo in tretje poglavje; tu je pisatelj naslikal človeško podobo obeh revolucionarjev in < ovrednotil veličino njunega mučeništva: prvi, Djuro, je zgled velikega revo- [ lucionarja komunista, drugi, Nikola, sprva sicer omahuje, a se ob tovarišu ¦ vzdigne, da v svoji žrtvi z njim enakovreden omahne v smrt. — Stranske : osebe pisatelja niso toliko zanimale, zato jih je izrisal bolj povrh. ;
To so Potrčeva pripovedna dela v knjižnih izdajah. Razen že omenjenih j krajših stvari iz predvojnega časa, ki jih v pregledu nismo upoštevali, je | raztresenih precej črtic in novel po revijah in drugih periodičnih publikacijah | iz povojnega obdobja in jih pisatelj obljublja izdati v posebni knjigi. [
Potrč dramatik. Za dramsko dejavnost se je Potrč začel zanimati že \ v dijaških letih, ko je pri dramatski skupini v Ptuju sodeloval kot igralec i in tudi sam režiral Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Skupina j je s temi igrami gostovala po ptujski okolici in tako razširjala napredno pro- j sveto po našem podeželju. |
Pri snovanju lastne dramatike je predvsem trčil ob problem, dobiti ¦ snov iz sodobnega domačega življenja na vasi. Tudi pri pisanju dram ga je \ vodilo lastno ocenjevanje konfliktov v kmečkem življenju in je tudi tu za- < pustil že izhojene poti v slovenski kmečki igri. Iz tegale spoznanja, do ka- i terega je prišel s temeljitim študijem socioloških problemov naše vasi, je : izhajal: »Človek je zato človeku volk, ker grunt tako hoče, človek se zato i zapija, ker kriza pauperizira kmeta in ker ta kljub garanju, svojem in svojih ] otrok, ne vidi izhoda iz bede — ne pa, da je človek zato slab, ker se je -i gruntu izneveril, ali pa da bi grunt zato propadal, ker se človek zapija ali ] slepari ali ubija. Tako so pisarili vsi idealistični pisatelji, ki jim je bilo predvsem očuvati grunt, ta steber kapitalistične družbe in simbol zaostalosti, četudi I za ceno tisočerih tragedij, ki so se dogajale na podeželju.« j
Tudi dejanje svoje dramske trilogije je Potrč postavil v domači kraj, i čeprav so obravnavani problemi splošno slovenski. V trilogiji je zajel enega najpomembnejših obdobij našega gruntarstva, ki je v desetletjih pred drugo svetovno vojno, med njo in neposredno po njej zašlo v hude krize: v Kreflovi ' kmetiji kaže propadanje grunta kot posledico splošne krize kapitalističnega j družbenega reda v stari Jugoslaviji, Lacko in Krefli so kriza gruntarstva pod ; nemško okupacijo, Krefli pa prikazujejo razkroj gnmtarstva v novih razmerah : socializacije naše vasi po osvoboditvi. ;
Prve začetke trilogije o Kreflih je po pisateljevem pričevanju iskati' v že omenjenih odlomkih Prekleta zemlja in Sveti zakon, ki sta obe nekaki i študiji za njene like. »Toda neposredni povod, da sem začel z dramo, so bila ' moja osebna doživetja ob družinski zapuščinski razpravi... in tako je bila drama Kreflova kmetija odraz domačih razmer.« ;
Začetno dramo svoje trilogije Kreflova kmetija je Potrč napisal že; pred vojno, leta 1937, in dobil zanjo nagrado mariborskega Umetniškega j kluba. Dramo bi bilo uprizorilo mariborsko gledališče in potlej še osiješko in j skopsko, da je ni nekaj dni pred premiere prepovedala Natlačenova cenzura j s kratko utemeljitvijo, češ 'da »vsa drama ruši stebre kmetstva«; prvo dejanje j je priobčil nato Ljubljanski zvon, na oder pa je prišla šele jeseni 1946 v Mari- ¦
234 1
boru; zanjo je bil pisatelj nagrajen s Prešernovo nagrado za leto 1947 in tega leta je izšla tudi v knjigi.
Drama nima veliko dejanja: Kreflov študent Ivan, »boljševik«, se vrne po prestani kazni domov. Oče Jura, samozavesten, a zapit gruntar, in mati sta ga dala študirat za duhovnika, da bi bilo potlej laže deliti posestvo med številne otroke. Njune načrte pa podre sam Ivan s svojo ljubeznijo do vini-čarskega dekleta ter s svojim »brezboštvom« in »boljševizmom«. Nihče, ne oče in mati, ne vsemogočni stric župan, ki mu po svoji smrti obljublja županstvo, ne pater Mirko, ki materi grozi, da bo pred bogom odgovarjala za sina, in drugi ga ne morejo odvrniti od njegovih puntarskih misli pa tudi z bogato gruntarsko hčerjo se ne mara oženiti, da bi rešil zadolženo domačijo. Čedalje bolj se čuti tujca v domači hiši, tako da slednjič nastopi proti domačim: ko se zbero kočarji, težaki in viničaurji ob pogrebu o^bčinskega siromaka, ki so ga Krefli spravili ob vse, obtoži gruntarje, da so si z oderuštvom večali bogastvo. Pijani oče tega ne prenese in sina ustreli.
Dva svetova je postavil pisatelj drug drugemu nasproti v tej svoji drami. Prvega — gruntarskega — zastopa stari Krefl, gruntar, a ne več vaški mogotec Kantorjevega tipa, marveč gruntar v zatonu, gruntar, ki ga drži pokonci le še zaverovanost v nekdanjo mogočnost in nadutost, v resnici pa je njegova veljava že močno omajana: grunt se pogreza v dolgove, da ga še tako brezsrčno izkoriščanje dninarjev ne more več rešiti; hkrati z gospodarskimi pa se zamajejo tudi moralni temelji: Krefl se vdaja pijači in nazadnje celo ubije sina. Branijo pa ta svet izkoriščanja in krivic župan Vilčnik, ki je spravil Ivana v ječo zaradi njegovega »boljševizma«, pater Mirko itd. Drugi, pravičnejši svet napoveduje nedoštudirani študent, mladi Ivan Krefl, socialist po nazorih; avtor je vanj vložil marsikaj iz samega sebe in iz svojega življenja. Ivan nastopi proti gruntarstvu z novimi moralnimi pogledi na življenje in s težnjo po pravičnejši socialno-ekonomski ureditvi ter obsodi gruntarstvo kot preživelo obliko lastnine, saj temelji na krivičnem izkoriščanju. Zato sam samcat v svojem brezupnem boju tragično pade.
Pisatelj je neprizanesljiv do svojih Kreflov in jih brezobzirno do kraja razgalja, hkrati pa kaže, da je grunt vzrok takim nečloveškim odnosom.
Druga drama trilogije Lccfco in Krefli je doživela krstno predstavo v Mariboru poleti 1948 in naslednje leto februarja jo je postavila na oder tudi ljubljanska Drama; kmalu nato je izšla v knjižni izdaji. Pisatelj jo je posvetil narodnemu heroju Lacku in njegovim sobojevnikom.
Jura Krefl, obubožani gruntar, si je nekoliko opomogel. Kot vdovec začne ljubezensko razmerje z deklo, ki bi se rada polastila grunta. Najstarejša hči Lizika se je poročila z delomrznim zidarjem Šanto, doma pa sta še Franček in Milika. Kmalu po nemški zasedbi naše dežele organizira Kreflov sorodnik Lacko partizane: Franček in Milika se odločno postavita za njegovo stvar, Santa in Lizika delata za Nemce, spet zaradi grunta, stari Krefl pa se v strahu za domačijo sprva ne opredeli, čeravno je v samem sebi kot kmet na strani Lacka, kmečkega revolucionarja. Dejanje sprožijo Nemci s tem, da obkolijo Lacka. Franček in somišljeniki ga skrijejo pri blokfirerju Vilčniku, a ta ga izda. Franček in Milika vsa v strahu, da bo Lacko povedal, kako se je skrival tudi pri Kreflovih, skleneta zbežati v gozd. To namero izvohata Santa in Lizika in jo izdasta Nemcem. Zdaj se dejanje naglo razplete: partizani ubijejo izdajalca Vilčnika, Nemci obkolijo Kreflovino, Franček se odpravlja k "partizanom, Milika pa bi raje ostala pri očetu, da bi rešila grunt pred
235
Liziko in deiklo, vendar se ob novici, da so Nemci Lacka ubili, odloči za partizane, kamor bosta odšla skupno s Frančkom. Santa hoče to preprečiti, toda Franček ga ustreli. Nato obema pomaga pri begu — oče Jura Krefl.
Sla po zemljiški lastnini tudi zdaj buri in razdvaja Krefle, vendar se s prihodom Nemcev boj za grunt še zaostri, saj se je treba odločiti za partizane ali proti njim. Ravno pri tem pa je grunt ovira.
Zahtevna dramatska snov je Potrču narekovala svojevrstno zgradbo: prvo dogajanje se razpleta pred gledalci na odru (brezobziren boj med družinsko razbitimi Krefli za grimt), drugo'pa se odigrava izven prizorišča (Nemci zasledujejo Lacka, ga zaradi izdajstva ujamejo, zverinsko mučijo in ubijejo). Obe dejanji se prepletata, vendar tako, da je osebno sicer nenavzočni Lacko glavni junak drame, ki usodno usmerja tudi razvoj na odru. S tem kompozicijskim prijemom se je pisatelju posrečilo, da Lacko kot kmečki revolucionar s svojim bojem in predvsem s svojo mučeniško smrtjo pretrese; tudi njegove besede, ki jih je avtor zapisal kot vodilo drami: »Mene boste ubili, ali tega, za kar imiiramo, ne boste imičili...« človeka zagrabijo.
Ob Lacku se razkrije tudi človeška podoba vseh Kreflov, predvsem glavni aktivni junak drame, stari Jura Krefl. Skraja je to še ve^dno trden in samozavesten kmet, ki veruje v Lacka, da je kot kmet nepremagljiv. Potlej pa se ob dejstvu, da mora na nemško povelje zvezati soseda, pa še ob Vilčnikovi grožnji, da mu bodo Nemci zažgali hišo, in ob spoznanju, da ga zapuščajo otroci, nalomi. Ko zve, da Lacka ni več, se spet ujame in pomaga svojima otrokoma, da zbežita iz obkoljene hiše. To naredi Krefla, v prvi drami pijanca, pohlepneža po zemlji in celo ubijalca lastnega sina, simpatičnega. — Njegov sin Franček stopi koj v začetku na pot pokojnega brata Ivana in se zavestno odloči za revolucijo, čeprav tudi njega misel na grunt dolgo zadržuje pred odločnejšimi dejanji; enako ravna tudi sestra Milika, le da je pri njej motiv za to ljubezensko čustvo do Lacka. — Tudi stric Vilčnik, c. kr. stražmojster pod Avstro-Ogrsiko in nato župan v stari Jugoslaviji, je dosleden: pod Nemci postane blokfirer in izda Lacka.
Navzlic grozljivemu vzdušju brezobzirnega boja za grunt in nepretrgani nevarnosti, da bodo Nemci še huje pritisnili Krefle, pa ta prvenstveno idejno-politična drama izzveni v primerjavi s prvo optimistično. K temu je veliko pripomogel pisatelj s svojim spremenjenim odnosom do starega Krefla.
Tretji del trilogije Krefli je prišel na deske ljubljanske Drame februarja 1952, nato pa so ga nekoliko predelanega uprizorili še v Celju in drugod; leta 1953 je drama izšla tudi v knjigi.
Leto 1948 — obdobje socialistične preobrazbe naše vasi. Stari Jura Krefl je domačijo prepustil sinu Frančku, sam pa si je izgovoril gornji grunt. Tudi tokrat sproži dejanje boj za grunt: oba Krefla, stari in mladi, trmasto odklanjata zadrugo, kamor ju silijo, ker ju po njunem prepričanju hočejo oropati zemljiške lastnine, a tudi zato, ker so na oblasti v vasi ljudje dvomljivih moralnih kvalitet, kakršna sta predsednik Vrtnik in Frančkov brat Ludvik. Le-ta skali Frančkovo zakonsko življenje, ko lahkomiselno začne razmerje z bratovo ženo Nano, svojo nekdanjo ljubico, vendar se je kmalu naveliča in hoče zdoma. V to trešči še Kominforma, ki Vrtnika in Ludvika do kraja dezorientira; prvemu se celo zazdi, da bi bilo dobro uničiti zadružni dom. Njun pogovor o tem sliši Nana, ujame ga pa tudi Frančkov slaboumni hlapec Juzlek. Ludvik končno odide, za njim pa pobegne še Nana, ki se je sprla z možem. Stari Krefl čedalje bolj spoznava, da bo moral v zadrugo, čeprav
236
ne s srcem, in išče utehe v vinu. Svojo nakano Juzlek na dan otvoritve izpolni in z dinamitom razstreli dom. Vrtnik nagovarja Kreflovb deklo, naj izpove, da je Franček najel Juzleka za to sabotažno dejanje. A ker dekla ne privoli, ji stori silo. Franček se je medtem odpeljal iskat ženo. Ne najde je, vendar se kmalu sama vrne z dvomljivim zatrdilom, da ga ljubi. Za hlapcem so na Vrtni-kovo besedo hoteli zapreti tudi Francka, toda Nana in dekla iapovesta vsaka svoje, kar Vrtnika pokoplje. Jura Krefl obupa nad ikmetijo in seboj in se obesi.
V imietniškem pogledu so Krefli nedvomno najtehtnejše delo v vsej trilogiji, morda tudi v novejši slovenski dramatiki sploh. Potrča je v tej drami pritegnil nadvse pereč problem, ki se je z zmago socialistične revolucije pri nas izrazil v ostrem konfliktu med starim, na smrt obsojenim individualističnim gruntarstvom in novim naprednim kolektivnim gospodarstvom. Spet grunt »drži Krefle, da ne morejo v drugačen čas, to je v svojo gruntarsko negacijo in v socializem, ki ustvarja pogoje za naprednejše, plemenitejše in od grunta neizkrivljene človeške odnose«.
Ob tem predvsem psihološkem in moralnem procesu je pisatelj z vso njemu lastno iskrenostjo in ljubeznijo prikazal svoje Krefle v notranjih bojih in krčih, kakor jim jih je prizadejal novi čas. To in pa globoko etično jedro daje tej drami posebno vrednost. »Etika Potrčeve imietnine je etika dela. Izključno merilo Potrčevih ljudi je njihovo delo. Človek, ki dela in se trudi, Potrču ne more biti nepošten in slab. Vso dramo preveva globoka vera v delo, ki bo človeka poboljšalo, poplemenitilo in dvignilo. To je vera v dobrega in poštenega kmete, ki ne bo več gruntar, ki bo pa vendarle moral zemljo nadvse ljubiti, ki bo tudi v zadrugi moral trdo poprijeti« (Lojze Filipič).
Iz tega zornega kota se nam zdaj pokaže vsa moralna vrednost Potrčevih junakov. Jura Krefl in njegov sin Franček vesta, da »brez pravih ljudi ne bo boljših časov«. Zatorej vidita v komolčarskem predsedniku Vrtniku, »ki se je vedno po režimih obračal« in »ki ni ne plužil in ne gonil«, ki pa je v svojem boju zoper Krefle zmožen tudi nemoralnih dejanj, ali pa v Frančkovem bratu, na pol doštudiranem Ludviku, površnežu, slabiču in neznačajnežu, nujno le sebične koristolovske režimske priganjače (kakršen je bil v prejšnjih dveh dramah Vilčnik), ki ju s čvekanjem o boljšem življenju v zadrugi, za kar seve v začetku še ni nobenih otipljivejših dejstev, hočejo spraviti v ob njuno lastnino, ob zemljo, za katero sta se vse življenje na mrtvo pehala.
Ali tudi Krefli izzvene navzlic tragičnemu, dasi logičnemu koncu Jura Krefla optimistično. Na koncu spregovori ljudstvo in pomete z Vrtnikom; tako vemo, da bo iz svoje srede izbralo take, ki bodo s svojo poštenostjo poroštvo za lepša pričakovanja v prihodnosti. In Potrč jih tudi vidi: to je simpatičen predstavnik vaškega proletariata Gočlov, ne sicer glasen človek in tudi revolucionar ne, vendar človek, ki v svoji preprostosti in poštenosti sluti, da je pred njim v zadrugi lepše življenje, kakor ga je imel nekoč kot Kreflov hlapec. Enako odmeva veselje ob slutnji boljših časov tudi iz sproščenega smeha njegove Tile, kočarke. Pa tudi Franček, ki na koncu spozna, da je krivda tudi na njem, ker je dotlej stal ob strani družbenega dogajanja, bo lahko kdaj dober zadružnik ali celo predsednik zadruge.
Oblikovno je Potrč gradil svojo trilogijo nadvse svobodno. »Ali eno je dramska oblika, drugo je življenje, ki ga moraš oblikovati. Zame je bilo druga vedno primarnejše od prvega, saj me je vedno življenje sililo, da sem ga začel izpovedovati v dramski obliki. Vsako življenje si ustvarja svoje oblike, kakor si vsako umetniško izpovedovanje išče svojega izraza.« Zatorej
237
namerno ne upošteva dramaturških zakonov in to dela vtis, kakor da so njegove drame razbite. Kritika mu je očitala tudi prenatrpanost z dogodki, kar takisto trga gledalčevo pozornost na več problemov. Toda kljub takim in podobnim ugovorom pomeni Potrčeva trilogija v celoti veliko obogatitev slovenske dramatike predvsem v vsebinskem pogledu, saj je na oder postavil ljudi iz našega razgibanega časa v usodnem spopadu z neustavljivim družbenim razvojem.
Na robu je treba še omeniti, da je Potrč za potrebe partizanskih mitingov na Gorenjskem 1944 napisal pod psevdonimom Janez Solar kratek prizor Izdajalec o kmetu, »mevžasti in hlapčevski duši«, ki iz strahu zase in za svoj grunt izda partizane, njegova žena, zavedna Slovenka, ki jih je skušala rešiti, pa pade. In še to, da je Herbert Grün dramatiziral Potrčev Zločin.
Poleg teh dveh poglavitnih zvrsti svojega literarnega ustvarjanja, epske in dramske proze, je Potrč napisal marsikaj pomembnega: za dnevno časopisje in revije nekaj temperamentnih člankov in polemik o vprašanjih umetniškega ustvarjanja, predvsem z idejne plati, nekaj krajših stvari za otroke (tudi že pred vojno), več toplih člankov o naših herojih, dalje je prevedel kitajske in korejske pravljice, uredil Zapiske brigadirjev, Aškerčeve pripovedne pesmi, v okviru Mladih potov usmerjal mlade pisatelje itd. Vendar količkaj nadrobnejše obravnavanje vsega tega že presega okvir pričujočega pregleda njegovega dela.
Pisateljsko delo pomeni Potrču težavno in odgovorno družbeno nalogo. 2e koj prva njegova dela razodevajo, da se je kot umetnik jasno zavedal, kaj mu nalaga čas in njegov poklic: z vso osebno prizadetostjo spričo pretresljive usode ljudi ter z ljubeznijo do vseh zatiranih skuša bralcu povedati, zakaj je življenje tako mračno in brezupno, hkrati pa s svojim sovraštvom do zatiralcev budi v njem odpor do takega življenja in ga hrabri za jutrišnji boj, v novejših delih pa spet drži ogledalo svojemu času, ko prikazuje življenje v vsej mnogoterosti in pestrosti družbenih problemov, kakršni vselej nastopajo ob tako važnih zgodovinskih prelomnicah.
V svojem razvoju se Potrč ni veliko spreminjal in je ostal vseskozi dosleden in premočrten na svoji poti. Le bogatilo ga je trdo življenje, da je od zgolj socialne usmerjenosti v začetnih delih slednjič prodrl tudi v notranje življenje, ko se je srečal s človekom, kakor je to označil Miško Kranjec.
Pri pisanju se omejuje na bistveno, od tod jedrnatost in zgoščenost njegovega sloga. Zavestno se ogiba obširnih opisov in se nikjer ne izgublja v nadrob-nostih. S kratkimi, skorajda skopimi besedami hoče povedati čimveč. Vendar ne zanemarja nadrobnosti, če so značilne in potemtakem potrebne, da pridobi pripoved več plastičnosti in prepričljivosti.
Vselej in povsod izhaja iz svojih ljudi in krajev, ki jih pozna do zadnjih vlaken. Življenje opisuje, »kakor ga je sam videl, skoraj po spominu«, ter ničesar ne olepšuje ali ponareja. Zato mu je pripoved jasna in preprosta, kakor je preprosto tudi življenje, ki ga upodablja. Snov suvereno obvlada in to daje njegovim delom vtis neposrednosti in pristnosti. Realist je, prepričan in dosleden. Ne išče nenavadnih ljudi, ampak jih jemlje kar iz srede življenja. Skrajno varčno, z nekaj potezami jih predstavi in že zažive pred bralcem v vsej življenjski polnosti. Se prav posebej velja to za roman Na kmetih in dramo Krefli. Tudi kmečko pokrajino, prizorišče svojih del, plastično upodablja, da bi bilo kraje mogoče ugotoviti tam okrog Ptuja.
Vtis popolne skladnosti med vsebino in obliko stopnjuje Potrč še s svojim jezikom. Izreden posluh ima za izražanje svojih ljudi. Resda bi mu strog slov-
238
ničar v začetnih delih očital marsikako nepravilnost, a je pisatelj take spodrsljaje naredil največkrat hote, ker njegovi ljudje pač tako govorijo. Pozneje je takega odstopanja od slovniških norm čedalje manj. Stavke rad gradi nenavadno, večkrat preseka misel z vrinjenimi stavki, da se še poveča tempera-mentnost njegovega pisanja.
Tako dobesedno prenaša živo govorico v svoja dela, da jih je brez posebnih težav mogoče brati v njegovem domačem narečju. Jezik mu poje, včasih resda nekam trdo, ali tudi v taki neblagoglasnosti poje. Obilo rabi lokalizme, ki pa se trdno vraščajo v delo, da niso v škodo, temveč le še večajo prepričevalnost. In še nekaj je treba ugotoviti: tujk in izposojenk ter papirnatih izrazov Potrč ne rabi. Zato mu je jezik živ, resnično ljudski in pristen.
Slikovita so tudi rekla, ki jih pisatelj polaga na jezik svojim ljudem v tako obilni meri, da si podobe in primere gosto sledijo. Nekaj primerov: Kreganje je njihov kruh (Kočarji), vola sta bila pretaknjena, da sta imela cele jarke med rebri (Svet na Kajžarju), se držijo ko na pepelnično sredo (Lacko in Krefli), Toplečka je že na tešče kokodakala, samo da bo tokrat mlada znesla (Na kmetih), tudi mati niso hodili k fajmoštru po besede (Na kmetih) itd.
Enako je tudi z imeni junakov, ki jih dosledno navaja v narečni obliki: Draša (Andrej), Franca, Franček (Franc), Tunika (Tončka), Gera (Jera), Hanika (Ivanka) itd. Isto velja tudi za priimke in krajevna imena.
Pa še marsikaj bi bilo mogoče odkriti ob vsebinskem, idejnem, oblikovnem in jezikovnem bogastvu, ki ga vsebujejo Potrčeva dela. Te kvalitete so pripomogle, da je nekaj njegovih stvari prevedenih tudi v druge jezike: Na kmetih v srbohrvatski in italijanski jezik, pripravljen pa je tudi angleški prevod; prav tako sta izšU v srbohrvatskem jeziku Svet na Kajžarju in Zločin.
Potrč še ni rekel zadnje besede. Tole pa je vendarle že mogoče z vso zanesljivostjo zapisati 6 njem: kot človek in pisatelj je vseskozi revolucionar in bojevnik za novo vsebino in nove oblike življenja. In zvest svojim spoznanjem, do katerih se je dokopal, piše iz globokega, razredno pogojenega humanizma, ki ga navdihuje vera v tvorno moč ljudstva in v njega prihodnost.
Literatura: Potrčevi osebni podatki, intervjuji in pogovori z njim, objavljeni v dnevnem časopisju, poročila in kritike v dnevnem in revijalnem tisku ob izidu njegovih knjig in ob uprizoritvi njegovih dram, članki v gledaliških listih ljubljanske
Drame, mariborskega Slovenskega narodnega gledališča in celjskega ljudskega gle- • dališča.
Tone Turičnih
POGOVORNA METODA PRI POUKU SLOVENŠČINE
Solo je treba približati življenju! Taka in podobna gesla je slišati na vsakem sestanku, ki ima tako ali drugačno zvezo s šolo ali s šolstvom. Mnogokrat je ta trditev vržena v tri dni in zaradi mode med stanovsko in nestanovsko poslušalstvo, le redkokdaj pa ima stvarno in bogato ozadje, katerega ostvaritev bi pomenila res novo stopnjo v tem zbližanju.
To velja tudi za slovenščino. Zahteva, da je treba pouk materinega jezika na osnovni šoli približati vsakdanji potrebi (po vsebini in načinu posredovanja), ni več nova, zato že mnogi učitelji slovenščine, ki ugotavljajo iz dneva v dan
239
porazno znanje slovenskega jezika pri mladih ljudeh, zaskrbljeno iščejo novih poti in možnosti, da bi izboljšali in spremenili svoje delo. Temelj in pobudo takega iskanja pa je najti v spoznanju, da le tisti način dela, ki aktivira razpoložljive otrokove duševne sile, pelje do bogatega uspeha.
In učni pogovor? Ta oblika dela združuje obe navedeni zahtevi. Mnogi jo sicer pretiravajo in hočejo vsako snov posredovati po tej poti in po isti šabloni, kar je odločno zgrešeno, vendar je res, da se da mnoga snov obdelati tako, na učencem dostopen, nazoren in zanimiv način. Dejstvo je, da je pogovor temeljna oblika občevanja isn sporazumevanja med ljudmi. Zakaj bi to ne moglo biti tudi v šoli? Seveda ima šolski pogovor jasno in natančno določen cilj.
Mimo tega mora biti snov v večjem ali manjšem obsegu znana vsem udeležencem pogovora; učiteljeva naloga pa je še, da ve, kolikšen je ta obseg in kaj je treba dopolniti, da bo postavljeni cilj dosežen — z drugo besedo: vedeti mora, da je pot pouka zaobjeta v trikotu: praksa — zakonitost — uporaba.
Tak način dela pa seveda zahteva od učitelja mnogih naporov, spretnosti in sposobnosti, ki zagotavljajo šolskemu pogovoru zaželen uspeh: zavzetost za snov, spretnost vodenja, obvladovanje discipline v razredu, tovariško avtoriteto, kjer so združeni strogost, spoštovanje in ljubezen do učencev, obsežno znanje itd., v nasprotnem primeru pa se lahko pogovor sprevrže v anarhijo ali v klišejsko monotono vpraševanje in odgovarjanje (kot prvošolski »celi stavki«), kar postane kmalu dolgočasno in zoprno ter zato ne more biti osnova dobremu pouku in trajnemu znanju. Dobro izveden učni pogovor sili učenca k aktivnosti, saj mora razmišljati, sklepati, ocenjevati, primerjati, razčlenjevati, povezovati, izločati in posploševati, po drugi strani pa zahteva od njega vztrajnosti, kar je spet v skladu z razvojem otrokovih pozitivnih moralnih lastnosti.
Iz navedenega sledi, da je učni pogovor tista oblika šolskega dela, ki upošteva pri posredovanju učne snovi vsa učna načela in jih neprisiljeno vsklaja s snovjo samo ter na tej osnovi odkriva bogastvo resnic, spoznanj, čustev in odnosov, med katerimi se bo gibalo izobraževanje in vzgajanje.
Razen tega učni pogovor nehote močno poudarja učenčevo osebnost in individualnost, posebno, kadar imamo pred sabo razviharjeno in neuravnovešeno dobo predpubertetne mladine ali pa plašne in sramežljive dijaike, ki jih moramo stalno spodbujati. Učencem godi tak odnos. To je pomembna pridobitev, saj s prijateljsko besedo laže utremc pot skozi težave tega obdobja.
V tej zvezi moramo poudariti, da mladina prav tega obdobja mnogokrat išče človeka, ki bi vanj lahko zaupala — in kdo naj bo to, če ne starši in učitelj! Resnica je tudi, da je sodobni predpubertetni rod mnogo bolj zrel, če hočete, za svoja leta starejši, kot je bila, recimo, prejšnja generacija.
Uvod je sicer nekoliko preobsežen, splošen in teoretičen, vendar je bilo potrebno navesti ta spoznanja kot utemeljitev, ki govori v prid uvajanju številnih oblik učnih pogovorov v šolo. Obenem smo že povedali, da se vse trditve nanašajo tudi na slovenščino, ali bolj natančno: slovenščina je poklicana, da to učno metodo vsestransko uveljavi in da na tej podlagi močno poseže v oblikovanje jezikovnega zaiklada, mišljenja in čustvovanja mladega človeka.
Cilj pouka slovenščine v osnovni šoli je, da učence naučimo pravilnega in jasnega pismenega in ustnega izražanja. Ob tem pa se moramo zavedati tudi vzgojnih ciljev. To so sicer znana dejstva, vendar smo si jih priklicali v spomin zato, da bi laže razvili misli o učnem pogovoru.
Da je način ustnega in pismenega izražanja pri posamezniku podoben, ni treba posebej poudarjati, saj oboje izvira iz iste duševnosti in torej ne more
240
biti daleč vsaksebi. Bolj natančno: način mišljenja in čustvovanja odloča o izbiri izrazov in fraz, o ritmiki in melodiki stavkov itd. In kadar pišemo, se navadno molče sami s sabo pogovarjamo, saj je slušna oblika stavkov tesneje zvezana z mišljenjem kot pismena (potrdilo za to so številna napačna priliko-vanja v pisavi: teško, vrapci itd.). Če sta pismeno in ustno izražanje tako tesno zvezana, lahko z oblikovanjem enega oblikujemo tudi drugo in obratno.
Tudi med mišljenjem in izražanjem je podobno razmerje: mišljenje določa izražanje, obogateno izražanje in znanje o njem pa oblikuje in disciplinira mišljenje. In z vajami v govoru najuspešneje vzpostavljamo in utrjujemo te zveze — učenci pod strokovno kontrolo razvijajo in vadijo svoje govorne sposobnosti! — in prav zato bi pogovor moral postati pri slovenskem jeziku temeljna oblika dela, saj nudi mnogo priložnosti, da otrok pride do besede.
S tem je že tudi povedano, da mora imeti vsebina pogovora primerno obliko; pri šolskem delu smo pozorni na oboje, se pravi: čim bolj nazorne in slikovite podobe bo dijak imel in čim več izrazov bo v zvezi s snovjo poznal, tem bolj bo oblika njegovega ustnega izražanja, s tem v zvezi pa tudi pismenega, dognana. Le po tej poti se bo mlad človek naučil lepe govorice.
Ustno izražanje obvladamo pred pismenim, saj je v naši naravi. Začeti moramo torej tam: kar si povedal, zapiši! Toda zdaj se pridružijo še nekatere ovire: pravopis in pismena oblika itd. Tudi tu napravi vaja mojstra!
Iz povedanega sledi, da bomo najčešče uporabljali pogovor pri ponavljanju, utrjevanju in razvijanju učne snovi.
Oglejmo si primer! Dijakom dela postavljanje vejic precejšnje preglavice. Ne morejo in ne morejo zadeti v pravo. S samim dokazovanjem in citiranjem slovničnih zakonov ne pridemo daleč! Ce pa organiziramo pouk tako, da učenci dokazujejo, se odnos do snovi bistveno spremeni. To lahko storimo s pogovorom. Učitelj, ki bo z vprašanji vodil pogovor, bo le usmerjal razpravo na pravo pot, učenci pa bodo morali sami sklepati in prebrskati znanje, da bodo prepričljivo dokazali svoje trditve. Kadar se zatakne, mora pač učitelj rešiti situacijo.
Zelo priljubljeno obliko razčlenjevanja in dokazovanja lahko predstavljajo »pasti«. Učitelj pri pisanju na tablo napravi tu pa tam namenoma kako napako (izpusti vejico!). Prvič učenci tega ne bodo opazili in bo moral sam opozoriti na svojo napako. Ko se bo to večkrat ponovilo, bodo začeli dijaki kritično spremljati vsako pisanje na tabli. Z utrjevanjem znanja vzgajajmo tudi samodejavnost učencev!
Ali: Beremo odlomek iz Desetega brata, kjer nastopi Martinek proti Mihi izpod Gaja. Zakaj bi ne mogli učenci sami dognati, da je Martinek pošten in Miha oderuh in da je med obema veliko socialno nasprotje: Martinek je berač, Miha pa bogataš. Družbene razmere so na dlani! In zakaj bi jih dijaki na podlagi že znanega ne odkrili? Pisatelj je tu opisal resnično življenje. Tudi pojem realizma lahko pojasnimo po tej poti. In dalje! Kakor hitro Martinek prisilno spravi Miho iz gostilne in ko steče beseda o zakladu, to že ni več resnično, pač pa — romantično. Potem se Martinek laže? Kje je njegova poštenost? Ali ne podpira vraževernosti ljudi? Ali pa bi jim le kot bogat revež morda rad pomagal? Itd. Ob tem si bodo dijaki oblikovali odnos do človeka! Ali: V pogovoru, kjer imajo »glavno besedo« učenci, razčlenimo dober in slab spis, poiščimo tudi napake v zgradbi, v upravičenosti misli itd. Postopoma, v daljšem razdobju, odpravljamo napako za napako, vadimo pisanje v uradnem in privatnem slogu itd. Poleg znanja bo dijak razvijal tudi sposobnost discipliniranega mišljenja!
241
Iz tega lahko zaključimo, da se bomo pogovarjali o vsem, kar učenci poznajo ali o čemer imajo tako ali drugačno mnenje (upoštevati moramo razvojno stopnjo): o slovničnih zakonih, knjigah, sestavkih, filmih, šolskih nalogah, kritikah, načinu izražanja, plakatih, napisih, obrazcih. Neznano ali manj znano snov bomo seveda razvijali. Kot že rečeno, pa moramo ob vsakem pogovoru upoštevati izobrazbene in vzgojne cilje svojega predmeta, pridobivanje znanja in oblikovanje etičnih in estetskih vrednot pri posameznem učencu.
Jasno je, da vsaka snov zahteva drugačno pogovorno pot in da enostranska uporaba postane neučinkovita. Najpogostejše oblike bodo: pogovor med razredom in učiteljem o vseh mogočih problemih od popravka napačnega stavka na tabli do domače naloge; pogovor med učencem in razredom od opazovanja pokrajine do poročila o nekem dogodku itd.
Prijeten je tudi pogovor, ko učenci nastopajo v vlogah radijskih repor-terjev, novinarjev, umetnikov, profesorjev. Spet pa lahko pogovor pri tej uri predstavlja obliko ugotavljanja dejstev, pri oni poglabljanja in iskanja, pri tretji dopolnjevanja in razčiščevanja. Skratka, veliko možnosti! Da delo še bolj poživimo, lahko kdaj uporabimo magnetofon.
Naj še za to navedemo zgled! Učenec obnavlja berilo pred magnetofonom. Ta napravi natančen zapis. Reproducirani tekst napišemo na tablo brez ločil z vsemi napakami. Zdaj morajo dijaki utemeljiti pravilne oblike in zveze, postaviti ločila, skratka, tekst spraviti v red. Glede vsebine morajo dognati, ali so zajeti vsi elementi zgodbe, kaj manjka, kaj je nebistveno in kako bi to popravili. Ko je sestavek v vsebinskem oblikovnem pogledu v redu, naj ga nekaj učencev glasno prebere, nato ga razred eventualno prepiše, nazadnje pa mora prizadeti učenec brez vseh pripomočkov sestavek obnoviti v novi obliki. Berilo mora biti kratko ali pa mora imeti izrazito zgodbo.
Učenci bodo poleg znanja, kako mora biti obnova zgrajena, v tej uri ponavljali pravopis, si pridobUi kak nov izraz in spoznali, da je odkrivanje napak težavno in da jih je še težavneje popravljati, skratka pridobili si bodo misel, da mora biti kritika konstruktivna. To bi bil vzgojni cilj.
Tako bo ura slovenščine postala ura sproščenega govora (to zahtevo smo že brali na straneh naše revije!) in zaželenega pisanja, učitelji pa bomo svojo nalogo dostojno opravili. To bo za nas tudi največje priznanje.
Ocene in poročila
CELJSKI ZBORNIK 1959
Četrti Celjski zbornik je manifestacija javnih delavcev celjskega okraja, ki spričuje voljo po izboljševanju življenjskega standarda, izraža kulturna prizadevanja v okraju t&r na znanstven ali (poljudnoznanstven način obravnava lokalne probleme. Posvečen je 40-letnici ZKJ in zasnovan v smislu programa ZKJ, ki pravi, da morata biti kultura in iimetnost last ljudstva, da mora biti kulturna ustvarjalnost množična, kajti materialna proizvodnja in kultura sta izraz moči naroda.
Slaviste bosta gotovo zanimala članka Janka Orožna in Franceta Jesenovca.
Janko Orožen je objavil članek »Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic in okolice« (str. 119—187). Zbral in uredil je mnogo zgodovinskega gradiva. Prikazal je pokrajino ob Savinji v okolici Rimskih Toplic; njeno geografsko razčlenjenost, politično razdelitev in z zgodovinsko dokumentacijo (uporabljal je predvsem urbarje); opisal življenje Rimskih Toplic ter posameznih kmetij, zaselkov in vasi v okolici.
242
v članku govori še o prometu, rudarstvu, industriji, šolstvu, cerkvi in ljudskem življenju. Članek odlikuje strokovna vestnost zgodovinarja, hkrati pa preveva delo piščeva neposrednost in ljubezen do ljudi, ki jim življenje ni prizanašalo. Članek ni pomemben samo za zgodovinarja, ampak tudi za literarnega zgodovinarja, saj mu nudi gradivo o pokrajini in življenju, iz katerega je izšel Anton Aškerc. Za jezikoslovca pa bo prispevek J. Orožna zanimiv z druge plati; avtor je namreč objavil celo vrsto imen, mimo katerih ne bo mogel slovenski onomastik.
Novo je v Celjskem zborniku obravnavanje jezikoslovnih problemov. Članek Franceta Jesenovca »Govor vasi Sotensko nad Smarjami pri Jelšah« (str. 298—307) je prispevek k piroučevanju slovenskih dialektov. Glede na metodo se c^is govora ujema z Ramovševo v Dialektih. V uvodu pravilno poudarja upravičenost študije, saj iz teh krajev res nimamo nobenega podrobnejšega dialektičnega opisa. Prav je, da se je delo začelo -tudi na tem področju, kajti v celjskem okraju govore ljudje več štajerskih narečij, ki se med seboj precej razlikujejo; govor se celo menja od vasi do vasi. Pisec geografsko opredeljuje govor vasi Sotensko, ki leži severozahodno od Šmarja, oddaljena od njega približno tričetrt ure. V posameznih poglavjih prikazuje splošne značilnosti govora, ki se ujemajo z značilnostmi osrednještajerskega narečja; opisuje dolge in kratke samoglasnike in soglasnike, prikazuje glavne značilnosti oblikoslovja. Dodaja pa tudi nekaj sintaktičnih in leksikalnih posebnosti.
Za široko publiko, ki ji je namenjen Celjski abomik, ta metoda ni ravno najbolj primerna. Za bralca bi bilo gotovo bolj razumljivo in tudi zanimivo, če bi dialektičnemu tekstu (ki ga pa v študiji ni) sledila razlaga posameznih fonetičnih, morfoloških in sintaktičnih ipojavov ter leksikalnih posebnosti. Tako pa se je zgodilo, da je pisec le deloma zadovoljil naslovu, kajti opis bi moral biti takšen, da bi v bialcu vzbtidil res pravo podobo govora vasi Sotensko. V študiji je vsak problem obravnavan izolirano, kar je privedlo do mnogih nedoslednosti in napačnih razlag.
Preden preddem k ocenjevanju, naj mimogrede omenim, da pluralna oblika nad Smarjami ni ljudska; za tamkajšnje ljudi je toponim: Šmarje -a nevtium sing. Na to kažejo tudi oblike v isti študiji: Šmarju, Šmarja, od Šmarja (str. 298). Obliko iz Smarij pri Jelšah navaja J. Orožen (str. 140), sicer pa je v rabi le singular.
Po Ramovšu uporabljamo naslednjo razdelitev štajerskih dialektov (in ne »osrednje štajerske narečne skupine«, kot piše avtor na str. 298): bizeljsko obsoteljski, savinj.ski, osrednji štajerski ... (Ramovš, Dialekti, str. 148), zaito je netočno: »govori naše ljudstvo različna narečja iz osrednje štajerske narečne skupine: bizeljeko-obsoteljsko na jiigozapadu, savinjsko na zahodu, osrednje štajersko v sredini in na vzhodu...« <str. 298), kajti geografsko je osrednji štajerski dialekt le ta, 'ki ga Ramovš imenuje osrednji štajerski (Ramovš, Dialektološka karta slovanskega jezika).
1. Avtor navaja razilione oblike za rebro, rebra n. Za plurai se rabi oblika raibre (rebra) (str. 299, t. 1), ki je glasoslovno pravilno razvita, kajti novoakutirani . e je dal v tem govoru diftong ai / ei; neutra pa se v pdiiralu feminizirajo, zato raibre. Za singular navaja oblike rebro (str. 300, t. 3), raibro ali radbru (str. 301, t. 3 in 303,
t. 3), pri tem pa ne i>ove, da so vse tri oblike v rabi, le da so rsizličnega nastanka. Oblika rebro je glasoslovno razvita iz sekundarno poudarjenega e, ki se je kasneje podaljšal v gorenjščini v e, v vasi Sotensko se je še nadalje podaljšal in zožil, v sosednjih osrednještajerskih govorih pa je prešel v diftong ie (ozek ali širok). Obliki raibro ali raibru pa sta nastali po naslonitvi na plurai raibre.
2. Avtor pravi, da prehaja vsak dolgi d (psla. a ali y) v diftong ei in to v domačih besedah kakor (tudi v izposojenkah, n. pr. hudeila (hodila), leiter, žneider (str. 3O0, t. 8). Vendar pa .pdše dolgi i v primerih: lesica (str. 301), dujit (str. 301), šetina (str. 303), kusilu (str. 303), kupit (str. 303), sini (str. 304). Pri tem je treba omeniti, da je tu dolgi i širok ijevski glas, ki prehaja v diftong ijevske ali ejevske baze.
3. Po zakonu modeme vokalne redukcije, ki je zajela v tem govoru le kratke i, u, e (jat), ki se reducirajo v soseščini močnih sonomifcov m, n, 1, r, bi se moralo glasiti mait in ne imait, kakor navaja avtor na str. 301, t. 6. Na splošno pa se rabijo reducirane in le delno reducirane oblike druga poleg druge. Popolna redukcija kratkega i je možna tudi pred nesonomimi konzonanti, n. pr. psonci (str. 301, t. 2), pioča (pijača) (str. 302, t. 1).
4. Stari dolgi u je dal v domačih besedah in izposojenkah diftong ou. Prim. douh (duh), drougi, nouna, štrouca, trouga (str. 300, t. 4). Avtor pa ne razloži, zakaj je dolgi u v primerih šupa, pukša (str. 306, t. 6) ter kuihda, ludkia (str. 302, t. 1), refleks ii šupa, piikša, kiihia, lukia kot duh, štriica. V besedi suhi (avtor navaja suhe, str. 306, t. 6) je tudi v Rogatcu dolgi u, ker je to mlajše za starejše piinčhi.
243
5. Se nekaj o labiodentalnem v. Labiodentalnd v prehaja pred nezvenečimi soglasniiki in na koncu besede pred pavzo v nezveneči f. Prim. barf, čairf, fkradu (str. 303, t. 6). Zato mora stati f tudi v naslednjih primerih: ism se f stola, f Celi, f cirkvo in ne: sm se ustola (str. 306, t. 2), u Ceh (str. 304, t. 6), u cinkv« (str. 304, t. 11).
Labiodentalni zveneči v je tod ohranjen pred zvanečiimi glasovi, n. pr. vauziim (str. 303, t. 8), vrok (str. 303, t. 10), zato je napačno: »Zmerai, keda sm paršu u gosti, so me dauber pustraigli« (str. 306, t. 1).
Enako se glasi protetični v pred vokaloma u- in o-: voreh, voknu in ne z bilabialnim u: uoreh, uoknu, kot navaja avtor (str. 303, t. 7). Pirotetični v je verjetno vezan na akcent, avtor o tem ne govori, navaja pa lobliki uuhau (str. 303, t, 7) in uhau (str. 300, t. 6). V Rogatcu rabimo vuho, toda ogiiše (ognjišče), torej je pri nas protetični v vezan na akcent.
6. Avtor pravi, da se je nov prehodni i (j) v Sotenskem izoblikoval le pred labiodentalniim f, ne pa na splošno pred dentali. Prehodni i pred dentalom navaja v primeru duisti za dosti (str. 303, t. 8). Oblika fest se zdi precej nenavadna, ker se v okolici Šmarja in tudi drugod po Sloveniji rabi oblika feist.
7. Vsak končni zveneči -g je prešel v nezveneči -k, n. pr. bauk, snaik (str. 303, t. 10). Končni -h v besedi dauh (dolg) (str. 300, t. 10) je verjetno tiskovna pomota, sicer pa bi avtor moral razložiti, zakaj je v tem primeru končni -g prešel v -h. Tiskovni napaki sta verjetno tudi ozki o za velarizirani a v ^pirimeru besoga (str. 301, t. 2) in a za velarizirani a v pumagai (str. 302, t. 6).
8. Instrumental samostalnika kri se glasi s karvio ali s karvioi (prim. str. 303, t. 1); oblika s karviou (str. 304, t. 11) je verjetno tiskovna pomota. Nenavaden je tudi nominativ kriu, kajti izglasni -v prehaja v sotenskem govoru v -f (prim. str. 303, t. 6). Verjetnejša bi bila oblika karf, karvi, vendar to samo domnevam,' kajti v Rogatcu rabimo nom. kri.
9> Oblika kaunem (str. 306, t. 23) je pod vplivom drugih dialektov, kajti v sosednjih govorih (Rogatec, Drami je) je znana le oblika kleiem.
10. Beseda pie (str. 306, t. 6) je nominativ, ki se rabi pogosto v vokativu, ne pa namesto »ha, hej, ja, pa«, kot trdi avtor, in se ne rabi za ženske osebe.
11. Besede šupa, suhe, pukša so znane tudi iz drugih dialektov in niso značUne samo za sotenski govor; prav tako tudi čvekati, čenčati in gril. Poleg besede hosta, ki pomeni urejen gozd, se rabi na splošno goša. Glagol bukniti se rabi tudi v oblikah buhniti, bušiti. Avtor navaja obliko plastujejio za hlastajo. Plastovati, plastujem pomeni v Rogatcu in Dramljah »spravljati seno v kupe«, nem. aufschobem; v Dram-Ijah lahko pomeni jareneseno besedičiti.
Za dialektično proučevanje je potreben tenak posluh, preciznost v zapisovanju in doslednost pri razlagi; ločiti je treba tipično dialektične pojave od vsega, kar je nastalo pod tujim vplivom (pisana beseda, radio, šola, mešanje dialektov). Za bralce, ki jim je študija namenjena, bi morala biti marsikatera definicija bolj preprosta, jasnejša. Manjlca tudi legenda, ki bi ponazorila, kakšen glas predstavlja posamezen znak, kajti ravno pri pisanju je precej pomanjidjivosti, ki pa so verjetno v glavnem
tiskovne napake. Milena Hajnšek-
BESEDE IN OBLIKE
V jeziku veljajo poleg nekih splošnih kriterijev, in pravil, ki se jih skuša vsakdo držati pri pisanju, tudi določeni osebni pogledi, ki jih ima posameznik glede na izbiro izrazov, konstrukcij, stila itd. Ti pogledi se včasih dajo spraviti v sklad s splošno veljavnim, včasih pa tudi ne. Najbrž pa ni mnogo jezikov, kjer bi bilo kljub 400-letni literarni tradiciji v knjižnem jeziku toliko neenotnosti kakor v slovenščini, ne ,samo v tistem, kar je značilnost posameznika, ampak celo v tistem, kar naj bi bilo splošno veljavno. Pri nas so velike načelne razlike v pogledih na knjižni jezik, nihče pa se še ni našel, ki bi jih pretehtal in izrekel prepričljivo sodbo. Ob izidu Slovenskega pravopisa 1950 se je diskusija sicer že začela in bo se nekatere stvari pojasnile, na marsikateri problem pa je samo opozorila, ne da bi ga tudi rešila. Precej vprašanj je še vedno odprtih in tako je tisti, ki piše, nenehno v sporu z nekimi ^predpisi. Zato bi težko našli tekst, h kateremu nihče ne bi imel ničesar pripomniti. Jezikovne ocene del so spričo tega bolj križanje dveh mnenj kakor pa avtoritativno presojanje, kaj je prav in lepo in kaj ne. Tudi sledeče vrstice nočejo in ne morejo biti nič drugega.
244
Ne bi se želel s prevajalcem* prepirati o vsaki vejici, ker to ni šolska naloga. Rad ipa bi se ustavil ob nekaterih besedah in oblikah, ki se v tekstu cesto ponavljajo, tako da ga značilno barvajo, in so bržčas tudi izraz določene prevajalčeve težnje.
Zdi se, da hoče Grün pisani jezik približati govorjenemu, ali točneje, knjižni jezik pogovornemu. K temu ga je morda napotilo razmišljanje o odrskem jeziku, kajti jezikovna sredstva knjižne slovenščine in seveda vsakega jezika lahko zvenijo iz ust igralca sUa papirnato in mrtvo. Zmotno bi bilo kajpada misliti, da je dialekt tisti, ki dela jezik domač in neprisiljen. O tem smo se lahko poučili pri nekaterih naših filmih, kjer smo dialekt občutili kot vulgaiiziranje jezika. Dialekt le težko prenašamo v literaturi, na odru in v filmu, zato je treba imeti občutek za mero in ga le izjemoma uporabljati za karakterizacijo oseb. Tako je prišlo n. pr. že v navado, da govori belogardist v dialektu, ker se s tem poudari njegova neotesanost. V knjigi se uporabljajo posamezne značUne dialektične oblike ali besede, kadar ima avtor za potrebno, da nakaže, od kod je doma njegova oseba. Vendar na splošno velja, da mora biti jezik, ki je namenjen javnosti, kultiviran, izrazna sredstva pa se prilagajajo vsebini.
Kar se pogovornega jezika tiče, pa to ni samo ktijižni jezik s primesmi domače govorice, ampak ima tudi sicer vse značilnosti pogovora, razgovarjanja. Kadar pišemo, imamo dovolj časa, da misel oblikujemo, trudimo se, da bi jo povedali jasno, zato hočemo biti v izrazu ekonomični in precizni, prizadevamo pa si tudi, da bi bil naš jezik lep in bogat. Razen tega ima knjižni jezik svojo slovnično zgradbo, pravopis in izreko. je torej precej točno opredeljen. Govorjeni knjižni jezik se od pisanega ne razlikuje bistveno, zlasti če je govor pripravljen. V razgovoru pa na jezik manj pazimo, zato narečnih elementov ne izključimo popolnoma in tudi raba izrazov, fraz, figur in konstrukcij ter stavkov je drugačna, bolj običajna, bolj vsakdanja in preprosta, ker se manj trudimo in imamo manj časa za premislek. Vse to pa dela pogovorni jezik živ, neposreden in pristen. To je jezik neprisiljene kultivirane govorice. Tega jezika še zdaleč ni mogoče opredeliti s tolikšno natančnostjo kakor knjižni jezik ali dialekt, ker za razliko od teh dveh nima izdelane norme in je najbrž tudi še ne bo imel tako kmalu (prim. Bajčev članek O pogovornem jeziku, JiS I, št. 6—7). Toda 6310 je gotovo: funkcija knjižnega jezika je drugačna od funkcije pogovornega jezika, zato ne gre mešaiti ali nadomeščati enega z drugim. To pa je ravno tisto, kar — menda — v neki meri poskuša H. Grün.
V pogovornem jeziku se namesto veznika in pogosto rabi po. V knjigi je taka raba nenavadna, če nima posebne funkcije. Tako beremo v našem iprevodu: »nad stanovanjskimi hišami pobočij pa rogljatimi nebotičniki« (11), »in s hudimi mukami delil številke miz pa stolov« (12), »da ima usta polna peska pa sipe« (38) »z bri-Ijantino na laseh pa bradi« (51), »med dvajsetim pa tridesetim letom« (150) itd. Zlasti neprijetno je, če se pa ponavlja v istem stavku: »in oddrobila preko mlak pa spolzkega tlaka pa mokrih desk pa gnilih odpadkov trga« (90), »In zdaj, sredi uničenja pa zloma, so se ti otroci pa vnuki... spomnüi« (191); aU pa, kadar ga rabi prevajalec v ustaljeni zvezi, kjer smo vajeni govoriti in: »Sodomo pa Gomoro« (190), »z vseh koncev pa krajev« (190). Podobnih primerov s pa je toliko, da v prevodu občutno motijo. — Veznik ali je pogostoma zamenjan s pogovornim a, n. pr.: Zdaj bomo pa videli, a pojdejo na izlet« (71), »a veš, kaj je najhujše« (253); kadar gre za ločni veznik ali — ali, je prvi člen dosledno zamenjan z a, n. pr.: »in morebiti imajo punce važnejše skrbi kot to, a so ali niso ženske« (17), »Ana bi bUa prav rada vedela, a so vse matere na svetu takšne pošasti ali je samo njena izjema« (71), »je prepričan, da mu je vsa kariera odvisna od tega, a bo dobU Cesarico zase ali ne« (111), »ni bilo važno, a lahko nastopa na koncertu ali ne« (246) itd. Takšna raba v slovenskem jeziku ni samo neobičajna, ampak je tudi neprikladna, ker bralec lahko prvi hip misli, da a pomeni toda. Dvoumnostim pa se v jeziku izogibamo, če je le mogoče. — Prevajalec včasih piše bojo, vejo, n. pr. »kakšno premoženje mi bojo spet zaračunali« (39), »Mogoče nam bojo zdaj le i>opravili tlak« (170), »stojijo in bojo stale« (176), »morebiti gospoda ne vejo« (94). Take obhke pri atematskih glagolih občutimo kot narečne, z izjemo dajo, ki je tudi v knjižnem jeziku danes običajna, ker je blagoglas-nejša od dado z dvakratnim d. Zato oblik bojo, vejo rajši ne pišemo, razen morda v ljudski povesti, če hočemo ponazoriti govor preprostega človeka. Z isto pravico kot bojo, vejo bi smeli pisati tudi böte, date, grejo itd. In kje bi se potem sploh ustavili? Cemiu izrivati obUke, ki so v knjižnem in tudi v pogovornem jeziku vse-
1 Vicki Baum: Pazite se srn. Založba Obzorja. Maribor 1959. Prevedel Herbert Grün.
245
splošno v rabi? Z neuporavičenim spreminjanjem jezikovne prakse samo ogrožamo težnjo po ustaljenosti, ki je lastna vsakemu knjižnemu jeziku. — Enaki pomisleki; se zbujajo pri skrčenih oblikah čem, češ, če; »če češ to dolgo prenašati« (104), j »če ee čem (pomeniti z njim« (197). Kako pa bi bilo v (množini? Cemo, čete ali črno, čte? Govorijo se vse te oblike, edninske in množinske, vendar bi edninske težko i zapisali drugje kakor v ljudski povesti, množinskih pa niti tam ne. '      ¦
Za predpretekli čas trdi slovnica (Slovenska slovnica 1956, 214), da je oblikovno : malo v rabi. Ce bi sodili ipo našem prevodu, tega ne bi mogli reči. Tako ga imamo i n. pr. samo na str. 8 štirikrat v štirinajstih vrsticah. Kako neprijetno zveni stavek, kjer 1 si sledita dve talci obliki: »Dvojčka sta bila začela kričati in nekateri izmed vojakov ¦ so si bili iprižgali cigarete« (12), ali: »Pravkar je bil preživel ločitev zakona in je bil ; še zelo občutljiv« (16)! Ali bi se smisel stavka kaj spremenil, če bi prevajalec napisal; i »Dvojčka sta začela kričati in nekateri i23med vojakov so si prižgali cigarete«, in ; »Pravkar je preživel ločitev zakona in je hii še zelo občutljiv«? Ne bi se spremenil, pač pa bi bila formulacija preglednejša in jedrnatejša. Podobno kct v drugih slovanskih jezikih je predpretekli čas v slovenščini zgubU svojo prvotno funkcijo, tj. izražanje preddobnosti. Nihče ga v tej zvezi ne rabi spontano, kakor rabimo \ spontano ijMretekli čas, če govorimo o pureteklosti, ampak samo — in še to le v knjigi — . če se na to spomnimo. V govoru ga slišimo največkrat namesto običajnega preteidega i časa, kar ravno dokazuje, da nima več prave fimkcije. Taka raba, ki tudi v našem ' prevodu ni osamljena, a ni upravičena, priča, da smo v stadiju, ko je oblika .bolj živa ] od njene vsebine. To pa je lahko le prehodno stanje. Ali dobi oblika novo vsebino , ali i>a piride iz rabe. V našem primeru je druga možnost verjetnejša. Ali ni tedaj ; nesmiselno forsirati nekaj, kar odmira? Tendencam v jeziku je treba dati prosto ' pot ali pa se ga bo prijela starinska patina. Jezik se spreminja kakor vse, kar je ' živo. Nekaj odmira, drugo nastaja in se razvija. ;
Za konec pa še nekaj primerov nerodnega izražanja: »Nilcoli mi ni mogla odpu- ; stiti, da sem ji moral po poklicni dolžnosti vtikati nos v zasebne zadeve« (18, bolje: da i sem moral... vtikati nos v njene zasebne zadeve), »O veliki noči prideš z mano na \ posestvo« (69, bolje: pojdeš), »Vzpela je obraz proti njemu« (125, bolje: vzdignila, ¦ obrnila je obraz k njemu), »in z globokimi potezami goltala zrak« (184, bolje: j globoko vdihavala, hlastno) in tako dalje. — Predlog zastran rabi prevajalec v \ nenavadnih zvezah, na primer: »Pravzaprav ga je imela celo rada zastran (= zaradi) i tega« (70), »ta je bila očividno zelo zadovoljna zastran tega« (= s tem, 193), [ »se bahajo zastran doživetij ( = z doživetji) s francoskimi damicami« (251), in še \ precej primerov bi lahko navedli. Pleteršnik prevaja zastran z in Betreff, hinsichtlich, -' was mich anbelangt. Za te izraze ima Cigale glede, zastran, kar se tiče, in isti : smisel je tudi pri Tomšiču. SP 1950 razlaga zastran z zaradi, kar pa ne more biti j povsem res. Nekaj primerov: zastran tega bodi brez skrbi; zastran prevoza je vse ; urejeno. Tu zaradi ne bi bil na mestu. Toda v nekaterih primerih, kot n. pr. pogo- ¦ vorili so se zastran dediščine, lahko zastran nadomestimo z glede, pa tudi z zaradi, i in tako se je začel zastran tuintam mešati z zaradi, n. pr. »Mnogo pravd je bilo i zastran te zemlje« (Kranjec, Pesem ceste, 7), »se je Aleksej prepiral z meščani zastran ] pokopališča« (Artamonovi, Levst, 67) itd. Tanko uho se bo že znalo odločiti, kdaj • namesto zaradi lahko rabimo zastran. — Najbrž le malokateri bralec ve, kaj pomeni ¦ »rode lesene klopi« (104), »roda srajca« (168), »iz rodega, vnetega grla« (180), »se je ; oklepala... rodega pepela« (332). SP 1950 nas sicer ipouči, da je to pust, oster, : raskav, toda rajši ne silimo ljudi, da bi brali slovenske knjige s slovarjem v roki. ;
Boris Urbančič '¦
USODA »ČLOVEKOVE  USODE«!
i
Ko smo gledali film Človekova usoda, si je marsikdo zaželel, da bi mogel { prebrati delo, po katerem je bil ptosnet. Zelja se nam je kmalu izpolnila.' Ob fiknu ^ smo zaslutili, da gre za delo velike umetniške kvalitete in najgloblje humane vsebine. ;
Težko pa je reči, da smo lahko zadovoljni s prevodom. Že ko smo dobili prevod j Tihega Dona, je imela kritika marsikaj povedati na račun njegove dognanosti, kajti i znano je, da je jezik Solohova precej drugačen od jezika klasične ruske literature, j da je prepojen z najsočnejšim južnoruskkn jezikovnim elementom, da je včasih težko I
' Mihail Soiohov: Človekova usoda. DZS Ljubljana 1960. Prevedel Dušan Zeljeznov. . j
i
246 I
tudi v podrobnostih docela jasno zajeti predmetni svet, ki ga avtor prikazuje, tako da je del njegove leksike ,ostal nepravilno preveden. Vendar je v Tihem Donu sorazmerno le manj napak kot v Clouefcoui usodi, ki obsega vsega skupaj komaj štirideset strani. Seveda si deli tudi po stilu nista enaki; v naši noveli je izraz skrajno skop in ekonomičen, in mnogokje tako občutljiv in subtUen, da ne dopušča niti najrahlejšega odmika od oblike v originalu. Razen tega zahteva od prevajalca, da ohranja ljudsko dikcijo in frazeologijo, kajti pripoved glavnega junaka novele, edinstvenega Andreja Sokolova, je tako živa, jezikovno tako pristna in umetniško tako dovršena, da jo lahko primerjamo le z redkimi stvaritvami ruske literature.
Prav ta dejstva so me nagnila, da sem pozorno bral slovenski prevod, in pri tem so me nekatera mesta tako motila, da sem ga nato v celoti primerjal z originalom.
Pokazalo se je, da pomanjkljivosti precej presegajo običajno mero, ki smo jo vnaprej pripravljeni vzeti nase, če upoštevamo to in ono prevajalčevo težavo, tako da skoraj žalijo avtorja. Od napačno prevedenih izrazov in situacij se prevajalec prebija preko opisanih ali približno ustrezno íxDvedanih stavkov in stilističnih ohlapnosti do nerodnega slovenjenja raznih adverbov, členic in veznikov, da o vejicah v njegovem prevodu niti ne govorimo. Tudi je hudo grešil, ko se ni nikjer potrudil, da bi adekvatno podal vzdušje novele in njene podobe, temveč se je v takih primerih zadovoljil s komentarjem in na ta način krepko razrahljal zbito moč avtorjeve pripovedi. Nadalje je Solohov z veliko tankočutnostjo menjaval čas v noveli od sedanjega na preteklega, prevajalec pa se tega ni dosledno držal, čeprav bi bU to lahko storil brez škode za jezikovno čistost prevoda, in je s tem pwrusil ftmkcio-nalnost tega menjavanja; isto velja za besedni red v stavku. Razen tega so prav kočljiva mesta, ki jih je prevajalec napačno razumel, fwnekod odločilne važnosti za neponarejeno predstavo o toku dogajanja.
Pri opisu zgodnje pomladi v stepi (7) .beremo v prevodu: ... so se dočista razgalili levi bregovi Dona (ogolüis' peski levoberez'ja Dona) namesto: ... se je ogolilo peščeno levo obrežje Dona; pri nabuhle doline in grape (nabitye snegom loga i balki) pomeni loga globeli, kajti v stepi ni pravih dolin. V stavku: Kolesa so se po sami pesti vdirala v vlažni ... pesek (kolesa po samuju stupicu provalivalis'...) je prevajalca zavedel predlog po, ki v tem primeru pomeni do, torej: čisto do peste. Dalje beremo ... opijajoče zadišalo po kolomazu radodarno namazane konjske opreme (degot'kom ščedro smazannoj konskoj sbrui) — ... po olju obilno namazane konjske vprege; in: pod škornji je čofotal sneg (pod sapogami hljupal... sneg) — prej žuricol ali podobno, vtem ko čofota na pr. raca v vodi. Trhla ladjica (8) je čoln, in genitiva konjev v knjižnem jeziku ne pišemo. Napačno predstavo vzbudi drugi del priredja: Vas se je razprostirala daleč vstran in poleg vasi je bila takšna tišina (Hutor raskinulsja daleko v storone, i vozle pričala stojala takaja tišina,) — ... in na pristanu je bila taka tišina ..., kajti na pristanu je bil zato tak mir, ker je bila vas precej oddaljena. Izraz grenkost gnijočih jelš je preveč abstrakten (goreč'). V očitnem primeru nedoločnega pridevnika rabi prevajalec večkrat določno obliko: Na obrežnem pesku je nedaleč stran ležal podrti, pleteni plot; za vatirane hlače in jopič piše vatene, vaten; dosledno ima pričel (9), kar zveni v ljudskem jeziku papirnato, namesto začel. Razne ruske glagole prevzema iz originala, čeprav imamo v slovenščini drug izraz: Sonce je svetilo vroče (Solnce svetilo gorjačo...) — sijalo; ali:... sta se vrnila k meni (povemuli ko mne) — obrnila k meni. JVa zdravje, na široko, na tiho piše prevajalec skupaj; za majhen avtomobilček (malenkaja mašina) bi bilo dovolj avtomobilček. Naširoko zakoračiš (Široko šagneš) pomeni: Ce napraviš dolg korak (10); in: Kjer moram napraviti samo en korak, trikrat zakoračim (Tam gde mne nado raz šagnut'...) — Kjer bi moral napraviti samo en korak. V stavku (11): JVo, brat, tobak je namočen kot konj ozdravljen in oboje ni nič prida (Nu, brat, tabak mocenyj, čto kan' lecenyj, nikuda ne goditsja) je premaknjen ipomen, ker prevajalec rekla ni razumel: Moker tobak je kot ozdravljen konj — za nobeno rabo. Namesto takih, take, noben, nobene večinama beremo takšnih, takšne, nikakršen, nikakršne in podobno, kar je za te vrste slog utrudljivo. Drugačno sliko daje prevajalec s sledečim:... trenutek molče brskal z njo (s palico) po pesku (on s mtnutu molča vodil eju po pesku, vyčerčivaja kakie-to zamyslovatye figury) — za hip je molče vlekel z njo po pesku in risal. U boVšoj vody pomeni ob veliki vodi, in (12): ... s širokimi možakarskimi prešivi (širokimi, mužskimi stežkami) — z dolgimi, z moško roko potegnjenimi šivi; ljubaja rabota (13) v stavku:... Grem v tovarno in ljubo delo mi gre hitro od rok je vsako, katerokoli delo. Za rusko vot prevajalec po nepotrebnem uvaja evo. Namesto: ... in z nogami tako opletaš (i takle kren-
247
delja nogami vTpisjrvaeš) bi relili: in talco meriš cesto, kolovratiš; in ni mi bilo] do popivanj (sem'ja stala čislom porjadočnaja, ne do vypivki) — ni se dalo več ' popivati (14); ... in živeli nismo slabše od drugih ljudi (žyli my ne huže Ijudej) ; — živeli smo kot ljudje; ... ob tistem času je bil še v sedemnajstem letu; (emu j k tomu vremeni uže sedemnadcatyj god šel) — takrat je bil že v sedemnajstem letu; \ ... srajca na hrbtu in na prsih (na pleče i na grudi rubaha) — na ramenUi in na i prsih; ... zjutraj pa se je pričela stara zgodba (i utrom takaja že istorija) — zjutraj j pa ista pesem.
Odlomek o slovesu na postaji (15, 16), ki ga je avtor oblikoval s tenkim posluhom za najgloblja občutja, je prevajalec najbolj zmrcvaril. To je velika škoda. • Tako piše: ... in oči je imela motne in brez izraza kot prismojeni človek (i glaza mutnye, nesmyslennye, kak u tronutogo umom čeloveka) — kot človek, ki se mu je ' pomračU um; ... z rokami poprijela moj vrat (ruki na moej šee scepila) — z rokami , se me je oklenila okoli vratu; Pridi vendar k sebi (Voz'mi že sebja v ruki) — Obvladaj ] se vendar; Prav tod je meni samemu trgalo srce iz žalosti nad njo in prav tod mi I pride ona s takšnimi besedami (Tut u samogo ... a tut lona s takimi slovami) — j tut v tem primeru ni krajevna, temveč časovna oznaka; rabimo jo, kadar hočemo i izraziti hipen časovni prehod k nečemu novemu. Kot klasičen primer za to rabo bi j mogli navesti nekaj vrstic iz Slova o polku Igoreve: Tu sja brata razlučista na breze i bystroj Kajaly. Tu krovavago vina ne dosta; tu pir dokončaša hrabril Rusiči; ali ¦ tu sja kopiem prilamati, tu sja sabljam potručjati o šelomy poloveckyja...; ta tu i prevajajo z mod. luskim tut v časovnem pomenu. J
Najhuje pa se je prevajalec v tem odlomku pregrešil s tem: Nasilno sem ji- \ razklenil njene roke in jo narahlo sunil v hrbet. Ponovno sem jo sunil nalahno, toda, < ta moja moč je bila bedasta (Siloj ja raznjal ee ruki in legon'ko tolknul v pleči. ! Tolknul v rode legon'ko, [in ne ponovno!] a sila-to u menja byla durač'ja.) Težko j bi si predstavljali, da je Sokolov sunil v hrbet ženo, ki mu sloni na prsih; v drugem ; stavku, ki je pravo stUistično zmagoslavje in s katerim avtor stopnjuje in poudarja \ rahlost namena Andrejevega sunka, je prevajalec docela osiromašil etični in umet- \ niški učinek izraza, napačno prikazal fizično stanje stvari in po svoje obrnil končno i podobo, rnirak pomeni res bedaka, toda durač'ja sila ne more biti bedasta sUa, pač | pa živalska, nora, divjaška sila; z besedo durač'ja je hotel avtor izraziti nasprotje med namenom in učinkom — Rvalas' (17) pri: ... toda časopisni papir se je cefral pomeni trgal. Dalje v istem stilu kot v obeh zgoraj navedenih stavkih ob slovesu: Irina pa je sklenila roke na prsi; ustne bele kot kreda, nekaj z njimi šepeta, gleda \ me, ne smrka, sklanja se vsa nekam naprej (. .. smotrit na menja, ne smorgnet). ; V tem opisu s svojim ne smrka prevajalec si>et groteskno poruši avtorjev težki, skopi in pretresljivi prikaz Irine, ko je stala spodaj ob vlaku in poslednjič gledala moža. j Irina ga je gledala, ne da bi trenila z očmi, ne da bi za hip umaknila oči; in te pKKlobe ; ne gre podcenjevati, kajti taka je ostala Sokolovu za zmeraj v spominu, take se ] spominja v težkih urah svojega trpljenja v ujetništvu, zlasti še, ker mu kesanje j greni spomin. Tu naj še pripomnim, da prevajalec dosledno rabi ustne namesto ; ustnice; v takem tekstu je raba ustne nerodna.
Dalje beremo (18): Samo meni se ni posrečilo bojevati niti leto dni (ToPko ne prišlos' mne i goda povojevat') — Pa mi ni bilo dano, da bi se vsaj leto dni vojskoval; Jaz pa sem jo ucvrl (Ja i podiil) — pognal. Prevajalec piše večkrat hrbet namesto ramena ali lopatic (plečo): ... na levi strani hrbta nekaj škriplje in hrešči (v levom pleče čto-to skripit i pohrustyvaet) — v levi rami ... in hrešči. V stavku (21): Eden ' izmed njih se mi je približal na nekaj korakov, zgrabil za brzostrelko na rami in jo \ snel (odin iz nih, ne dohodja šagov neskol'kih, piečom dernul, avtomat snjal) je prevajalec tekst komentiral in razbil podobo, kajti z izrazom piečom dernul je avtor • prikazal mehanično, vajeno kretnjo vojaka, ki zmigne z ramo, da mu jermen . brzostrelke sam zdrsne z nje; tako si jo sname, ne da bi z roko segel na ramo. Pri: , Zacepetaj, češ, delovno živinče in delaj za naš reich (Topaj, mol, rabočaja skotinka, : trudifsja na naš rajh) je topaj pogovoren, šaljiv izraz, ki bi ga prevedli s hodi, hajdi; ] o cepetanju tu ni govora, čeprav je v Pretnarjevem rusko-slovenskem slovarju i za topat' naveden samo ta pomen. Za tisti del ruske imiforme, ki ga vojaki nosijo 1 povrh hlač, namreč za neke vrste jopič, preko katerega nosijo pas, bi se prevajalec \ moral držati enega izraza, da ne meša bralca: ...vsi pa smo bili brez plaščev, v j samih vojaških suknjah (in hlačah (22); ... uojašfce srajce so pometali proč, da bi j jih ne ločili od navadnih vojakov (23); ... tudi moštvo pri topovih je bilo prav tako ! brez vojaških srajc. ^
248 \
Iz opisa je razvidno, da je imel Sokolov izpahnjeno ramo, zato mu je zdravnik ni mogel razcefrati, kot pravi prevajalec: ...ti pa si jo tako razcefral (a ty ee tak rvanul) — trgnil, potegnU; V mislih sem se mu zahvalil (Poblagodaril ja ego duševno) ni mišljena zahvala v mislih, pač pa prisrčna zahvala. Za onegavljenje časa bi büo dovolj samo onegavljenje (kanitel'). Nikakor je odveč v; ... in ti me nikakor ne prosi (ty menja ne prosi) — lahko bi rekli: nič me ne prosi, nikar me ne prosi. Ruskega pregovora: Svoja rubaška k telu bliže ne bi smeli opisovati z: Vsak ima samega sebe najrajši, saj imamo v slovenščini dovolj primernih rekel za to. Namesto; ... in potegnili te bodo ven za noge samo mrtvega (Ty u menja iz etoj cerkvy ne vyjdes, a vytjanut tebja, kak padlu, za nogi!) bi prevedli; Iz te cerkve mi živ ne prideš, crkovino te bodo za noge potegnili ven! — Brkati jant (mordatyj paren') v tem primeru nemara tudi ni prav brkati fant, kajti mordatyj ni brkat in paren' tu ni fant, morda; rilast tip, pravi rilec, gobec, ali kaj podobnega. Namesto srajce je prevajalec uvedel spodnja rubaška, čeprav je isti izraz že prevajal s srajca; namesto; skopljen konj (merin) bi bilo učinkoviteje; rezan žrebec, skopljen žrebec, in namesto: prikimal je z glavo pravimo prikimal je.
Na str. 24 je prevajalec za stavkom; Ne bo ti uspelo izpustil naslednja oba stavka v originalu (Ja za tebja otvečaf ne nameren. Ja pervyj ukazu na tebja!).
Precej neroden je prevajalcev opis na mestih; ... in pokazal sem na ležečega fanta; ... in sam sem skočil na tega fanta — namreč; vrgel sem se; Končano je bilo z izdajalcem in jezik mu je molel ven poševno (Gotov predatel', i jazyk naboku!) —• avtorjeva odsekana ugotovitev je tu precej razvlečena in razredčena. V stavku (26); ...da bi izkopali grobove za naše že umrle vojne ujetnike (... mogily dlja naših že imierših vojennoplennyh) je prevajalec zamenjal rusko členico že, Id samo poudarja predhoden izraz in jo včasih prevajamo s pa, včasih sploh ne, z ruskim uže. —¦ Ko pravi avtor (27); Brosil ja lopatu i tiho pošel za kust — Spustil sem lopato iz rok in tiho ..., hoče reči, kar tudi potrjuje drugi del stavka, da mora Andrej tiho, neopazno oditi, zato ne vrže lopate. Dalje; Z dlanmi sem zmlel zrnje (Namjal ja v ladonjah zeren) —¦ namel; Mesec dni sem odsedel v ječi za begunce (... v karcere za ix)beg) —¦ ker je pobegnU, ne v ječi za begunce; ... na Bavarskem sem si pri zemeljskih delih nakopal grbo, pa tudi v Türingiji sem bil malo časa (... i v Bavarii na zemljanyh rabotah gorb nažiival, i v Tjuringii pobyl) — sem se krivil od dela, in tudi v T. sem bil; ...pa še lačni smo bili po vrhu do smrti, to pa je še huje. No, in zvečer še jesti nismo smeli (... i k tomu že golodnye ne to do smerti, a daže ešče huže. No večerom nam jedy ne polagalos') — in ne samo na smrt lačni smo bili, še huje. Toda zvečer nismo dobivali jesti.
Ne dovolj točno piše prevajalec (30); Grdo je psoval, kaj vem, nepremišljeno (On materšinničaet po čem zrja) — rekli bi; vsevprek, na slepo. Horošem (31) pomeni dobrem, ne najboljšem (kak u nas v horošem klube). V stavku: JVa mizi pred njimi ... in odprti lonci z raznimi konzervami (Na stole u nüi..., otkrytye banki s raznymi konservami) niso mišljeni lonci, temveč doze, odprte konzerve; rus. konservy pomeni tu samo vsebino konzerve. (32); Popil sem tudi drugega in spet se nisem dotaknil prigrizka, smelo sem stal na nogah in si mislil (VypU ja i vtoroj..., na otvagu b'ju, dumaju) — na otvagu b'ju tu ne označuje Andrejevega telesnega, temveč njegovo duševno stanje; avtor hoče povedati, da se je Sokolov obešenjaško odločil, da izpelje svojo igro do Itraja, pa naj velja, kar hoče.
Evo, kaj. Sokolov (Vot čto, Sokolov) nikakor ne zadene pomena vot čto. Primerneje bi büo; Vidiš, Sokolov, ali; Poslušaj, Sokolov. — Izstopil sem iz poveljniške barake (Vyšel ja iz...) je čudno, ko vemo, da je govora o baraki, ne o kakšnem vozilu. V sldopiu: Na vsakega je prišel košček kruha, velik kot škatljica (!) vžigalic, sleherni reženj smo natanko pretehtali v roki (.. . každuju krošku brali na učet) bi bilo pravilno; računali smo z vsako drobtino. Namesto superlativa je prevajalec zapisal E>ozitiv; ... bUo nas je tri sto krepkih (čelovek trista samyh krepkih) ¦— najkrepkejših; priganjaška pisarna (šaraškina kontora po stroitel'stvu dorog) je bila dejansko organizacija; za okope navaja obrambne meje (oboronitel'nyh rubežej). In ni mi treba pobegniti samemu (I nado ne odnomu mne bežat') je netočno za; In sam nikakor ne smem pobegniti. Zapravka je bencinska preskrbovalna postaja. Ko beremo; ... popeljal sem ga med ruševine, ga iztresel iz plašča (... vytrjahnul iz mundira), moramo vedeti, da se je to dogajalo junija in da tedaj Nemec ni mogel imeti na sebi plašča. Stilistično in vsebinsko napačno je sledeče: ...meni pa toliko, da mi (!) ni srce poskočilo v prsih (a u menja serdce iz grudi čut' ne vyskakivaat — toliko, da mi ni srce skočilo iz prsi. Tu gre za živčno napetost, ne za veselje.
249
Pri opisu Andrejevega napada na debelega majorja je zašel prevajalec v zagato, iz katere se je malce nespretno reševal. Tako pravi: ... delovno obleko sem zatlačil za naslonjalo zadnjega sedeža, telefonsko žico sem ovil okoli majorjevega vratu in jo privezal z vozlom za kljuko; v originalu pa je za oba prevajalčeva izraza, delovno obleko in kljuko, en in isti izraz, namreč montirovka (... montirovku vbil za spinku zadnego sidenija, telefonnyj provod nakinul na šeju majoru i zavjazal gluhim uzlom na montirovke).
Zaradi napačnega besednega reda je nastala zmeda pri: Preden so se ovedU in pričeli streljati z mitraljezom za avtomobilom (vejica!) sem bil že na ozemlju nikogar in se pentljal huje ko zajec med lijaki. Podobo ko zajec med lijaki je na prvi pogled tako razumeti, da so ti zajci med lijaki nekaj določenega, morda posebno nagli zajci; v resnici pa se med lijaki nanaša na vožnjo Sokolova. Državna nagrada (pravitel'stvennaja nagrada) ne pomeni nič drugega kot odlikovanje. Poleg gostilne in okoli gostilne bi prevedli s: pri gostilni, pred gostilno; tudi v nekaterih drugih primerih, ki jih tu ni vredno posebej navajati, beremo v tem prevodu slov. poleg za rus. vozle, pri čemer je poleg pomensko ožji kot vozle. — Previdno sem ga položil v posteljo ... natovoril moko (sgruzil hleb) — tu je pravilno ravno nasprotno od natovoril, namreč iztovoril žito, kar nam potrjuje tudi poprejšnja navedba, po kateri je Sokolov na poti k silosu z dečkom zavil domov in tovor šele potem odpeljal naprej v silos. Telovadne hlačke (trusiki) so tu navadne kratke hlačke, čeprav so kratke hlače lahko tudi telovadne in navaja Pretnarjev slovar telovadne hlačke za trusiki. — Da bi me tam srečal (vstrečaf menja) pomeni: da bi bil pri meni (46). Seveda, ženske so dvignile krik, ljudje so se razbežali (Baby krik podnjali, narod sbežalsja) bi bHo pravilno: Babe so zagnale krik, in ljudje so zdrli vkup.
Za konec bi omeml še: Za sedaj pa še fcoračtm po ruski zemlji (A sejCas poka šagaem s nim po ruskoj zemle). Sokolov ne korači sam, če imamo v originalu s nim.
Franc Jakopin
HRVATSKI  ČASOPIS  »JEZIK«
Rada bi na kratko seznanila bralce JiS s časopisom naše stroke, ki obravnava samo vprašanja knjižnega jezika. Izhaja že 8. leto v Zagrebu in ga izdaja Hrvatsko filološko društvo pod uredništvom J. Hama, M. Hrasteja in Lj. Jonkeja. Časopis ni strogo znanstven, ampak je namenjen predvsem praktičnim vprašanjem knjižnega jezika. Torej je po svojem namenu bUzu JiS, t>o vsebini in po problemih, ki jih obravnava z različnih zrelišč, pa je širši. Iz tega lahko sklepamo, da je v hrvatskem kulturnem središču knjižni jezik veliko bolj predmet znanstvenih razpravljanj kot pri nas. Vprašanje knjižnega jezika je sploh po svetu zelo aktualno, zlasti zaradi stilnih raziskav in pa deloma zaradi težnje, da se v stnikturi jezika najdejo tiste zakonitosti, ki bodo pripomogle k uresničenju dokončne zamisli strojnega pre^.^oda, in seveda, ker to zahtevajo vsakdanje kiiltume in umetniške potrebe govora in pisanja, če se hočemo sporazumeti.
Dotaknila se bom samo člankov, ki se stikajo s i>roblemi našega knjižnega jezika, a se bližajo rešitvam na problemsko razsežnost z različnih pogledov in smeri.
Zaradi sodobne tematike je tudi za nas izredno zanimiv Rogičev članek »Naš jezik u svjetlosti društveno-privrednog preobražanja«; v njem se seznanimo z vzroki, ki delujejo na nagle, občutne spremembe povojnega pogovornega knjižnega jezika. Kako uravnati normo, da bo jezik živ in sodoben, po svojem besednem izboru in miselnem poteku pa čist in pristen? To je problem, ki po naglih družbenih spremembah vedno stopa v ospredje, a je dokončno nerešljiv. Vendar naloga jezikoslovcev je, da ga vsaj uspešno rešujejo. Ravnati se je treba spet po zmernem purističnem načelu in treba je v množici novega jezikovnega gradiva (tujke, sintaktični barbarizmi, aktivistične fraze, napačne stave predlogov itd.) oprezno izbirati tisto, kar je v skladu z duhom in razvojem srbohrvatskega jezikovnega razvoja — takšno je ob tem problemu tudi naše stališče. V novo smer podrobnejših raziskav, segajočih po eni strani v stilistiko, po drugi strani v sintakso, nas vodi Zivanovič v članku »Dioba glagola po značenju«. Izhajajoč iz osnovne definicije glagola, je postavil dve temeljni skupini: evolutivno, za katero je značilna uporaba energije, in statično, ki jo označujejo dejanja ali stanja, pri katerih se ne trosi energija. Tako gledanje na problem nas vodi do novih, širokih pomenskih raziskav glagola in v dojemanje neopaznih subtilnosti, ki se cesto v jeziku podzavestno javljajo. Prispevek istega
250
avtorja (1. št 1960) »Podjela glagola po vidu«, je v nekem smislu nadaljevanje j omenjenih ugotovitev. Iz obeh izzveneva obžalovanja vredna ugotovitev, da ni enotne znanstvene slovnične terminologije. Prav to je pogosto vzrok mnogih znan- | stvenih razhajanj beograjskih in zagrebških lingvistov. V imenovanem članku nam i avtor na široko niza problematiko glagolskega vida v slovansldh jezikih na osnovi ; predmetne literature. Glagolski vid je namreč v slovanskih jezikih sestavni del 1 glagolskega pomena, česar se prav zavemo šele pri prevajanju iz zahodnoevropskih ! literatur, kjer vlada drug princip. Na primerih »pisati, napisati« itd. dokazuje, da gre ; za pogled na glagolsko dejanje, ne pa za trajanje ali izvršitev glagolskega dejanja. | Z docela druge strani se je lotU vprašanj knjižnega jezika Berus, Id nam ob svojem \ članku »O redu riječi u rečenici« rairiva široke, nove možnosti raziskovanja. ' To izredno zanimivo in posebno v umetniškem delu stilno važno sredstvo je neraz- i iskano ne samo pri nas, arnpak tudi pri drugih Slovanih. Pogoste sintaktične napake j v tekstih, pojasnjuje avtor, nastajajo zaradi mešanja subjekta z objektom in obratno, i Povzroča jih prav meja fleksijsfcih možnosti srbohrvatskega jezika. Avtor se naslanja \ na ugotovitev, da je razpored osnovnih pojmov odnosov v jeziku odvisen od morfo- i loškega sistema posameznega jezika, in da jeziki z bogato flelcsijo kažejo elastičnejšo ] razporeditev stavčnih členov kot jeziki z okrnjeno fleksijo ali brez fleksije. Pa ne i samo besedni red, ampak tudi glas kot najmanjši jezikovni element v umetniškem i delu cesto odloča o kvalitetni moči izraza, seveda na svoj način. O tem nas pouči ,! tehten članek Babica »Glasovi u riječima i umjetničkom djelu«, ki je zanimivo • pisan s staUšča stilne interpretacije del, a je učvrščen na znanstven način s pomisleki j lingvista. Gre za načelno vprašanje, ali je glas kot zvok izven jezikovnega sistema : že sam na sebi simbol pomena, kar ni nov problem. Po razčlenitvi simbolne vrednosti \ glasov v onomatopoetskih besedah, sinestezijah itd. avtor zaključuje, da je glasovna ' simbolika mnogo manjša, kot kaže videz. Za ponazoritev gibanja v prirodi ni značilen i samo posamezen glas, ampak glasovni sestav cele besede, kar je odločilno za ono- i mato^podjo in za sinestezijo, ki še posebno daje jeziku veliko možnosti za raznovrstno j spajanje pojmov. S tem postaja važno umetniško in stUno izrazno sredstvo. Vendar ^ prevladujoči ali ponavljajoči se glas zunaj konteksta nima absolutne estetske vred- ' nosti in to prav zaradi individualnega doživljanja sinestetikov, bodisi da gre za I barve ali za glasove. Pa če se s tem sprijaznimo, da so glasovi neki simboli, problem j prihaja spet do izraza v diahroniji in slnhroniji glasov in treba je priznati, da glaso- \ slovne spremembe (vuk : vuče : vuci) podirajo temelje vsakemu čustvenemu sestavu i glasovne simbolike. Kako naj rešimo vprašanje prevodov in slovarjev z glasovno , simboliko? Z doživljanjem vsebine se ustvarja občuteno delovanje glasu in to mu daje vrednost, ki je po izvoru nima. Avtor sodi, da poedini glasovi nimajo čustvene vrednosti sami na sebi, ampak jo dobijo šele v zvezi s sosednjimi glasovi, z besedo ; in njenim pomenom, z besedo in stavčno intonacijo ter ritmom. i
Bolj po-aktičnega pomena, a važna zaradi nazora o sestavi tuje jezičnih slovarjev i je Krešičeva ocena »Zorin Englesko-hrvatski rjeonik«, kjer ob kratkem historiatu .i hrvatsko-angleških slovarjev in analizi novega slovarja spoznamo zahteve in potrebe j današnje prakse in novo zahodnoevropsko leksikografsko metodo. Kje je ključ za i aktualnost slovarjev, da bodo ustrezali vsem raznovrstnim zahtevam? Predvsem i v gradivu vsakovrstnih sodobnih publikacij, v večjem upoštevanju fraz, idiomov, i strokovne terminologije, v izboru iz slanga itd., a vsemu temu je treba dati živ, i primeren domač izraz, ne papirnate prevode. \
Nadalje so po svoji ožji problematiki zanimivi polemični članki Brozoviča. i V prvem, »O pisanju stranih imena«, se izreka za podobno pravopisno rešitev, kot i je naša, ker povzroča fonetični princip pri njih težave v pisavi in se tudi ne da ¦ dosledno izpeljati. V članku »O značenju i upotrebi riječi puk, narod, nacija i srodnih i izraza« po vestni analizi poudarja važnost in jasnost najbolj vsakdanje termino- i logije, kar prihaja vedno bolj do izraza v nepravilni časopisni rabi, ki prinaša mno- j žico nesmiselnih tvorb in definicij; ob tem se avtor stika z Rogičevim problemom, i S področja literarne teorije je posebno dragocen Cubeličev prispevek »Stilsko- ' izražajne karakteristike nar. pjesama iz razdoblja Narodne revolucije«, kjer z upo- i števanjem različnih, zgoraj omenjenih aspektov lahko iz besednega gradiva izluščimo j značaj, nazor, idejo ljudskega borca ter mešanje starih in novih ljudskih stilnih ,' elementov. V članku M. Turiča »Govorne vježbe na akademiji za kazališnu umjet- : nost« spoznamo težavne strani in naloge retorike, ki zahteva harmonično povezavo j govora z vsebino. Skratka, spet težnja, da se najdejo sestavine, ki so bistvene za \
kulturo govora. Uartina Orožen j
25l|
Zapiski
ZAPISKI IN OPOMBE
3. NAŠI KNJIŽNI PREVODI IZ LUZIŠKE SRBŠČINE. V knjigi lužiškosrbskih ljudskili pravljic »Leteča ladja« (1959) sem zapisal, da je to »prva knjiga iz slovstva Lužiških Srbov med Slovenci« (140). Po mojem sedanjem znanju to ni res. »Leteča ladja« je vsaj tretja knjiga iz lužiške srbščine, prevedena v slovenščino.
Prvo tako knjigo predstavlja 5. snopič Gabrščkove »Slovanske knjižnice« (1893). Tu je Simon Gregorčič ml. prevedel dve »humoreski« in eno »povest«. Za nobeno ne navaja pisateljev. Tudi Simoničeva Slovenska bibliografija jih ne razrešuje. Na enega izmed pisateljev je opozoril France Bevk v drugi knjigi iz lužiške srbščine (1930). Avtor humoresk je (časovno) prvi lužsrb. humorist Miklaws Bjedrich, pišoč pod psevdonimom Radlubin (1859—1930). Brez posebne oblikovalne moči, z majhnim um.etniškim prizadevanjem, brez globine in na zelo preprost način je pisal zabavne, rahlo humoiristične zgodbe in anekdote iz vaškega življenja, brez izrazite časovne, nacionalne ali celo socialne barve. Vedra živahnost in nezahtevnost njegovih humoresk je v časnikih in koledarjih budila predvsem ljubezen do branja in do živega jezika. Nekaj humoresk, ki jih je kakih petdeset, je izdal tudi v drobnih zbirkah.
Gregorčič je prevajal po prvih objavah. Prva humoreska »Cesarja je šel gledat« ima v izvirniku naslov »Na zlotym kwasu« (»Na zlati poroki«). Prevajalec je postavil zgodbo na Dunaj v čas sfebme poroke cesarja Franca Jožefa. Ni dvoma (izvirnik mi ni na razpolago), da Radlubin Lužičana ni pošiljal ogledovat si dunajsko cesarsko mesto in tujega cesarja, ampak da ga je poslal na zlato poroko nemškega cesarja Viljema I. v Berlin. Ta lužiški popotnik je motivni prednik našega Matajevega Matije. Črtica je izšla 1882 v časopisu Lužica. Naslednje leto je prav tam izšla druga prevedena Radlubinova humoreska »Skoržba« (»Pravda«, v prevodu »Pravdar«). Iz istega letnika istega časopisa je »povest« »Preužitkar« (v izvirniku »Wumenkar«) neznanega mi pisatelja J. M. Sporosowega.
Druga knjiga iz lužiške srbščine v islovenščini, je »Ponesrečena zaroka in druge povesti« istega pisatelja Radlubina, ki jo je prevedel France Bevk (Trst, 1930). Naslovna črtica je »Rozkalany slub« iz zbirke »Serbska knihownja« (1918), črtice »Stara jablana« (»Stara jablučina«), »Preizkušnja srčne žile« (»Pruha wutrobineje žyly«) ter »Zdravo knajpanje« (»Strowe Kneippowanje«) pa so iz iste zbirke 1914. Kdaj so bile omenjene črtice objavljene prvikrat (mogoče šele v imenovanih zbirkah), nisem mogel ugotoviti.
Obe knjigi prinašata prevajalcev splošen oris Lužice in njenih prebivalcev ter še pKasebno lužiškosrbskih nacionalnih in kulturnih prizadevanj. Bevkov epilog, ki vsebuje v vezani in nevezani besedi tudi nekaj prevodov iz lužiške poezije, je doslej najobšimejša informacija o lužiškosrbskih slovstvih v slovenščini.
(Literaturo o predmetu mi je ljubeznivo dal univ. prof. ing. P. Jušič iz Zagreba. Bili so to izpiski iz različnih del ter knjigi J. Golabek, Literatura serbsko-lužioka, Katowice, 1938, ter J. Pata, Zawod do študija serbskeho pismowstva, Budysin, 1929.)
Ni pa lužiškosrbsko delo povest, ki je izšla 1126 v Ljubljani pod naslovom »Hanka«. Povest je napisala Nemka AmaMe Marby (1834—^1915), ki pa je mogla biti dolnjelužiškega rodu, saj se je rodila v glavnem mestu Dolnje Lužice Chošebiizu (nem. Cottbus). Na njen slovanski izvir kaže tudi y na koncu priimka. Vsekakor je bila vsaj ponemčena in ni v lužiščini ničesar napisala. Njeno prozno delo je izhajalo v letih 1880—1914. Kakšna je bila smer njenega pisanja, moremo sklepati po »Hanki«, ki je v izvirniku izšla 1889. Zgodba pripoveduje o lužiškem dekletu, ki se iz službe v nemškem meščanskem krogu vrne na svoj rodni dom in se tu počasi spet vrašča v lužiško narodno in nacionalno okolje. Ideja o zvestobi domačemu jeziku, lužiško-srbskim navadam in kmečki starosvetnosti je podana z romantično-realističnimi sredstvi. Pisateljica zagovarja lužiško nacionalno misel. Slovenski prevod ne navaja pisateljice na notranji naslovni strani, a na zunanji naslovni strani, ki jo je narisal Henrik Smrekar, je zapisano samo »A. Marby«. Podnaslov na notranji naslovni strani »lužiško-srhska povest« bi lahko zavajal v misel, da imamo opraviti s povestjo, ki je bila napisana v lužiški srbščini. O nemštvu avtorice nas pouči le opomba pod črto na str. 12, da našo »povest piše Nemka«. (Nekaj podatkov o A. Marbyjevi ima Koschev nemški lit. leksikon, 1953.)
252
Tako predstavlja knjiga izbranih lužiškosrbskih pravljic »Leteča ladja« iz lanskega leta tretjo knjigo, ki je bila pri nas prevedena iz lužiškosrbskih slovstev.
4. SALJIVKA o ZAMENJANI KRSTI. V članku »Kulturne povezave na velike razdalje« JiS IV, 123) in v razpravi »Ljudska povestica o napačni krsti« (zbornik »Alpes Orientales«, SAZU, 1959, 13—32) obravnava dr. Ivan Grafenauer ljudsko povedko, kako pogrebci ob pokopu v hudi zimi zamenjajo krsto z mrličem in krsto s suhimi hruškami in namesto mrliča zagrebejo hruške. Ko razbira poročila o tem ljudskem pripovednem motivu iz Vzhodnih Alp in njihove neposredne bližine, izraža prepričanje, da mora tako ljudsko izročilo obstajati tudi v Srednji Evropi, čeprav ne more navesti za to nobenega zapisa.
Iz Srednje Evrope morem navesti šaljivko o napačni krsti iz knjige »Revna predica« (»Chuda pfadlena«, 1940, 306) češke pisateljice Jarmile Glazarove. (O pisateljici in posebej o značaju njene »Revne predice« gl. esej v sloven, prevodu njenega romana »Advent«.) Glazarova je to povedko slišala na Valaškem. Navaja jo, kakor da se je v resnici zgodila v nekem hribovskem kraju. Valaško je pokrajina kmetov . in pastirjev med slovaško mejo ter moravsko-šlezijskim razvodjem, gorski svet gornjih tokov Bečve in Ostravice. Zgodbica pripoveduje:
V bajti nekje v hribih sta živela preužitkarja. V skrbi za poslednje reči sta si omislila suhi, bukovi krsti in ju spravila na podstrešje. Jeseni je bila izredna letina hrušk. Nasušila sta si jih toliko, da jih že.nista imela več kam spraviti. Da ne bi prišle do njih miši ali da ne bi splesnele, sta jih shranila v eno izmed krst. »Zdrava sva še,« je dejal starec, »upajva, da se nama ne bo še nič zgodilo.« Prišla je zima, snega je zapadlo do dimnika in starec je za pljučnico imirl. Ker ga niso mogli odnesti na blagoslovljeno pokopališče, so ga položili, kakor je to bila tudi sicer ob hudih zimah navada, v krsto na podstrešju, da počaka odmeke. Ko so zameti splahneli, so sosedje odnesli krsto k cerkvi in jo pokopali. Pa je prišla pwmlad. In čim več je bilo sonca, tem bolj čudno je dišalo s podstrešja. Sli so gledat, pa so videli, da so krsti zamenjali in v resnici pokopaU krsto s suhimi hruškami namesto
z mrličem. Viktor Smolej
VSAKEMU SVOJE
Analiza v JiS V, 128 je logično pravilna, vendar nam to še ni zmeraj zadosten razlog, da kake stalne rečenice zato že presukavamo. Z vprašanjem so se že davno srečali drugi naši besednjakarji in slovničarji. Tako ima Pleteršnik pod svoj vprašanje tudi s te strani obdelano in ni za njim nihče povedal nič novega. Na prvem mestu navaja: »prisvaja kaj subjektu istega stavka«, potem pa na drugem mestu: »prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu«: pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke (Levstik), sodba o svojem delu ne pristoji meni (Levstik); sin moj, um svoj; s svojo roko podpisati, svoje glave hiti, po svoji volji ravnati, preveliko svojo voljo dati prostost, sodnija določuje o svojem in tujem (Vrt.), svoja korist »Eigennutz«, vsakemu se svoje najlepše zdi (n. pr.); iskrice so svoje rože, svoji smo si, smo si nekaj svoji = v rodu; bolj če je svoj, bolj se ga boj.
Iz tega so doslej pobirali zglede vsi, ki so obravnavali to vprašanje. Breznik je v 1. izd. slovnice (1916) prav tako ločil te dve vrsti uporabe, ko dodaja pod »b) v pomenu lastne posesti kakor nemški sein, eigen-i, potem navaja nekaj Pleter-šnikovih zgledov, dodaja pa še Slomškov stavek; Zvestoba v svojem stanu je mati... sreče. V kasnejših izdajah je to točko umaknil; zdela se mu je najbrž bolj slovarska kakor slovnična. Tako je tudi nobena naslednjih slovnic ne prinaša. Pač pa jo imajo po vrsti slovarji, zlasti pa SP 1950 skoraj po besedi iz Pleteršnika in z njegovimi zgledi.
Gotovo je, da je zaimek svoj zaživel tudi zunaj ostro začrtanih mej logične uporabe, ker je zaznamoval svojino sploh; v tem pomenu je razvil celo vrsto izvedenk, koder se komaj še zavedamo zveze s svojilnim zaimkom. Mislim, da je pač nekaj pomagal tudi tuji vpUv, zakaj krilatica Vsakemu svoje ni papirnata, čeprav se je močno razživila prav v zadnjih desetletjih s političnimi boji. Ljudje pa pravijo: Vsakemu ta svoje! To je tesno po nemškem: Jedem das Seine. Po logični analizi je krilatica sicer napačna in pomeni pravzaprav nekaj drugega, kakor bi rada povedala, toda razumemo jo vsi enoumno. Takih zvez po smislu (»kata synesin«) imajo vsi jeziki, zato je seveda prav, če kdo piše: Vsakemu njegovo! ne bi pa zaradi tega.že preganjal Vsakemu svoje! Prav tako ne drugih primerov, ki jih navaja SP 1950.
J. S.
253 !
NOVEJŠE  »CVETKE«   S  SOSEDOVEGA   VRTA
V zadnjem času pogosto slišim v našem društvenem in družabnem govoru besede in besedne zveze, posnete po srbskem in hrvatskem jeziku. Zaradi enako-zvočja so prenesene k nam, ne da bi se govorci zavedali, da nekatere pomenijo pri nas nekaj drugega. N. pr.: razprava po poročilih — mišljena je razprava o poročilih, saj nihče s tem ne namerava ugotavljati, da razprava sledi poročilom; častiti koga
— gostiti koga — se vedno bolj trdovratno oprijema našega vsakdanjega govora; sto po sto — stoodstotno; koristiti kaj (n. pr. vozne olajšave) je v slovenščini nepravilna zveza; šlo bi: izkoristiti in okoriščati se, izkoriščati pa že manj zaradi peiorativnega prizvoka, nemara uporabljati?; veza namesto zveza; na vprašanje: Kam potuješ redno dobivamo odgovor: Za Maribor, pravilno v M.; večkrat si še prevajalci lei>oslovnih del v naglici ne vedo pomagati pri shrv. deležniku zahvaljujuči in ga tudi v prevodu uporabljajo zahvaljujoč, čeprav je pravilno le: zaradi, po, v vlaganje —• trud, prizadevanje (po zalaganje, zalagati se SP označuje s križcem in predlaga zavzemati se) — ima pri nas zgolj predmetni pomen, kot vlaganje papirja, sadja, denarja; tudi fraza bilo je govora — govorüo se je — ki že lep čas straši pri nas, prihaja od sosedov, podobno voditi računa — računati s čim, upoštevati kaj; vedno znova se ponavlja napačna raba: o tem smo razgovarjali — smo se pogovarjati itd. Za vse to ima že Jurančičev slovar domače izraze. Leopold stanek
OD KOD BORE,  BORJAC, GIR?
Po Pleteršniku -pomeni bore »sehr«. Ramovš (H. Gr. II, 156, 294) in Bajee (SR V—VII, 213) razlagata, da gre za vokativ sing, bog > bože. Intervokalični ž naj bi pred e doživel prehod ž > r; *bože > bore. Beseda se rabi adverbialno (bore malo »sehr wenig«, iz »mein Gott, wie wenig«) in adjektivno (bore človek »arm Mensch«, po Ramovšu iz »mein Gott, was für ein armes Mensch«).
2e V stari visoki nemščina imamo primere, kjer adj. boro / pora (iz stvn. bor »Höhe«, gl. Kluge s. v. emi>or) v zvezi z adverbom in adjektivom izraža v afirma-tivnih stavkih stopnjevanje, nekaj, kar je čez mero, kar neko drugo stvar presega: boralang »zelo dolg«. Isti pomen ima starosaška prevojna stopnja bar. Po naravnem razvoju dá stvn. bora > srvn. bore-, bor- »sehr, gar«, ki je v tem pomenu in v enaki rabi pogosto izpričano (borguot, borsere, bortiure, borwol itd.). Pomen besede pa je lahko tudi netočen, zabrisan, s pridihom ironije, tako da nastane iz stopnjevanja — ironična negacija: bore-gröz ironično »zelo veUk«, to je »majhen«, bore-holt »nicht sehr gewogen«. Zaradi tega je beseda v starejši nemščini večkrat združena z nikalnico ne-, en- v nebore, enbore (Lexer, Mhd. Wb. s. v.: Braune-Helm, Ahd. Gr.° § 32: Henzen, Dte Wortbildung 273).
Raba je dokazana v stari visoki nemščini, n. pr. Ludwigslied (rensko-frankov. narečje, 9. stol.), v Notkerjevih delih (alemán, dialekt okolice St. Gallen, 10. stol.), zlasti pa v srednji visoki nemščina, n. pr. v miUstadtskem in dunajskem rokopisu Genesis, pri Hartmannu von Aue (jugozahod, nem. jezikovno območje, 12./13. stoL) idr. Stopnjevanje z bore »sehr« se je ohranilo vse do današnjih časov v — Švici (Benecke-Müller-Zamcke, Mhd. Wb. I, 150 ss.). Habsburžani in njih uradništvo so prvotno govorili alemansko narečje, saj izhaja njih rod iz Švice.
Adjektivni mačaj tipa bore človek »miser« je poznejša, verjetno slovenska aplikacija. Pogoj za to pa je bil dan že z ironično negacijo v starejši nemščini, buren paur koroške ljudske pesmi bi končno lahko bilo iz srvn. ein boregroz bur ali nebore / enboregröz bür (> hour > baur), ironično »Grossbauer«, to je »majhen, reven kmet«. Srvn. raba je izhodišče tudi za tip nebore, boren (drugače Ramovš 1. c).
Beseda borjač »Hof«, borjač »Viehhof, ograjen prostor okoli svinjaka« (Pleteršnik; po njem namesto oborjač) še ni razložena. Prim. še obör »ograja, Zwinger« in obóra »Tiergarten, eingefriedetes Feld« (Pleteršnik). V primorski hiši je borjač »dvorišče«, ki ga obdajajo gospodai^ke pritikline (Narodopisje Slovencev I, 81 ss.). Predgerm. koren *bhü- »graditi« oz. *bhü-ro, ihr. byrion »prebivališče, hiša«, dá v germ. *büra »gajba, del hiše, shramba«, stvn. bür »hiša, kletka«, frankov, burja
— prvotno hlev, v 9. stol. gospodarsko poslopje, prostominsko ločeno od stanovanjske zgradbe (Torp 273; Gamillscheg, Romania-germ. I, 187 ss.; Kluge s. v. Bauer). Na Portugalskem se je ohranila svebska beseda burjo »Behausung« (Stammler, Dt. PhU. i. Aufriss V, 655); prim, stfranc. buron »koča«.
254
Beseda in reč sta razširjeni zlasti na Primorskem, Krasu in Notranjskem, j a tudi na Dolenjskem in okoli Frama (Caf), beleži jo tudi Cigale (Viehhof). Ako . izhajamo iz spoznanja, da je bilo bivališče, hlev ipd. prvotno ograjen prostor, gre' v našem primeru za zelo staro izposojenko. Ali je sprejeta iz langobardščine preko ; Romanov (na Primorskem, prim. prvotni poudarek borjač) ali od Frankov, Bavarcev ; (prim. na Češkem obera) ali od kod drugod, je težko reči. Zanimivo bi bUo mnenje i romanistov in slavistov. !
Ločiti je rezijansko gir »grča« (Pleteršnik) od gir »osti ali vilice za lov rib« ; (Savinjska doUna) in geger (Slovenske gorice, prim. Narodopisje Slovencev I, 116). | Pri zadnjih dveh besedah gre za izposojenko iz srvn. gér »kopje z železno konico« ^ (Kluge s. v.). Besedo smo si izposodili kar dvakrat, v germanski dobi je dalo germ. j *nabagaizas slov. nabozec, č. nebozez itd. »sveder«, gir pa je prevzeto v srednjem ; veku, pač s predmetom. Naprava za lov rib (vilice) se v starejši nemščini imenujejo i tudi ger, prim. fisker »fuscina« (8.—10. stol.), ker »tridentem« (10.—12. stol.), ger j »falarica« (11. stol.). Čeprav je apelativ ger »kopje« nekako ob koncu srednjega ; veka izumrl, srečujemo besedo v pomenu »osti« še v 16. in 18. stol. v tako imenovanih i »ribarskih redih« (Fischerordnung), n. pr. 1570 v Würzburgu (Gehr, mit welchem ; die Barben gestochen werden, prim. Schmeller-Frommann, Bayer. Wb. I, 930) idr. j
Duean Ludoik |
j
PREDMET,  ODVISEN  OD  NEDOLOCNIKA j
Vprašanja, v katerem sklonu stoji predmet, odvisen od nedoločnika, pri zani- ; kanem povedku, po mojem še nismo do kraja razčistili. Vsi, ki so skušali najti za to ' ustrezna pravila, so iskali primerov v slovstvu, skušali pravila logično podpreti aU jih uravnati po svojem občutku. Zadnje je storil n. pr. Janez Gradišnik v članku »Se o nedoločniškem predmetu« (JiS IV, 4), kjer zagovarja rabo akuzativa v več j primerih z utemeljitvijo, da se sicer rabi genitiv v drugih slovanskih jezikih in da je i bilo tako tudi v starejši slovenščini, v novejšem času pa da se je začel občutek za j take stavke spreminjati in da se je tehtnica nagnila bolj k akuzativu. Vprašanje j je pa, aU je jezikovni občutek današnjih pišočih ljudi tako zanesljiv, da bi se smeli ; po njem ravnati, ko pa govori raba pri naših starejših pisateljih za genitiv. Ali ni ; ta občutek le privzgojen deloma po neki prisiljeni logičnosti, deloma pa po pravilih \ dosedanjih slovnic? Kako naj se torej lotimo tega vprašanja, da ne bomo delali i jeziku sile? Ce je prav, da se v drugih slovničnih vprašanjih sklicujemo na ljudski '. jezik, bo tako prav tudi v tem primeru. Zal pa so naši ljudski govori zlasti v sintaksi i še vse premalo preiskani, da bi nam mogli v vseh vprašanjih pokazati pravo pot. | Kljub temu pa moramo tudi to vprašanje rešiti v skladu z ljudsko rabo. |
Ker že dalje časa zbiram sintaktično gradivo za čmovrški dialekt, naj poskusim ; tu primerjati rabo genitiva in akuzativa pri nedoločniku v tem narečju s pravili ¦ v naših slovnicah in v člankih piscev, ki so se doslej ubadali s tem vprašanjem. '
Nedoločnik kot osebek aU predmet. Pravilo, da stoji nedoločnikov predmet \ pri zanikanem ix>vedku navadno v tožilniku, če je skupaj z nedoločnikom, za moj ' dialekt ne velja, ker sem v takih primerih slišal vedno le rodihiik: Ni mi mogoče ; vsega pojesti. Grunta prodati pa res ne mislim. Prav tako sem slišal vedno le genitiv, \ kadar nedoločnik in njegov predmet ne stojita skupaj: Vsega tega res ne gre praviti j otrokom. Se mu ne ljubi vrat za seboj zapreti. i
Da ne gre ločiti nedoločnika od njegovega predmeta, češ da spadata v stavku | skupaj, to se po vsem, kar sem sam slišal iz kmečkih ust, ne ujema z ljudskim j jezikom. Stavek »Odgovora ne bo težko najti« je po moji izkušnji docela ljudski. Tudi je stilistično boljši kakor stavek v obliki »Odgovor najti ne bo težko«, ker ima i naglašeni besedi na markantnih mestih, to je na začetku in na konou. 1
Po tem, kar me uči ljudski govor, je tudi stavek »Ta pa ni nehala, odkar je i prišla, poljubljati mojih nog« pravilen, saj sem slišal v svojem dialektu stavek, kot: j Pastir ni nehal živine pretepati. Ne more nehati tobaka kaditi. j
Predmet pri imenih, ki se vežejo z nedoločnikom. Tudi v takih primerih sem i v svojem narečju slišal zmeraj le rodUnik: Nimaš pravice, otrok pretepavati. ;
Ce na kratko povzamem povedano, moram pribiti: V mojem dialektu stoji ! genitiv v vseh primerih, ki jih navajajo naše slovnice, in tudi v vseh tistih primerih, ¦ ki jih je zapisal Janez Gradišnik v omenjenem članku. Ce je tako v čmovrškem ; narečju, bo gotovo tako v vsej rovtarski dialektični skupini. Za druga slovenska !
255 ;
narečja tega ne morem trditi, čeprav se mi vsiljuje misel, da utegne biti tudi tako. Kaj sledi iz tega za knjižni jezijt? Ne oddaljujmo knjižne slovenščine od ljudskih govorov, glede rabe genitiva, odvisnega od nedoločnika, pa vsaj tole: ne štejmo ga med napake. Potem pa še to: Po moji sodbi nikakor ne gre, da bi se v slovničnih rečeh ravnali po današnjern občutku šolanih ljudi. Kaj vse je za tak občutek danes pravilno! Današnji izobraženec nima več občutka, kaj je ljudsko, kaj izposojeno, kaj narejeno. Poslušajmo rajši preprostega Slovenca, ki ga ni moglo zavesti na krivo pot logično razčlenjevanje. Doslej smo si vsega preveč izposodili ali pa se naslonili na tujo rabo. Ta napaka se vleče že od Trubarja dalje. Menda bo držala sodba literarnega zgodovinarja Slodnjaka, da se je naš prvi pisatelj vse preveč ravnal po potujčeni tradicionalni slovenščini slovenskih pridigarjev, vzgojenih v tujem jeziku, in da bi bil pisal lepšo slovenščino, če bi se bU naslonil bolj na ljudski jezik.
Ivan Tominec
NEKAJ ZANIMIVIH BESED
Med sinonimi za ptiča »Meleagris gallopavo« omenjata Cigale in Pleteršnik samo za samico tudi naziv jana. To ne more biti nič drugega kot zelo obrušena skrajšava za *indiiana, prevzeta iz starejšega učenega imena latinsko indianus, indiana, nemško dialektično še danes Indian. Iz latinskega naziva je tudi sbh. indijun in poljsko dial, indijun, medtem ko je sbh. indijot iz italijanskega indiotta. V drugih slovanskih jezikih prevladujejo izvedenke iz lat. indicus, pol. indyk, slš. indyk, rus. indjuk, indyk, ukr. indyk, hyndyk itd. Tudi francosko dinde, dindon je iz starejšega poule d'Inde.
Na Koroškem je še v rabi za samca naziv morak, ki ga navajata že Gutsmann in Jamik. Zaradi češkega morak, morka, dialektično tudi norak, norka, slovaško moriak, morka »Meleagris gallopavo« je slovensko morak bolj verjetno izposojenka iz češčine kakor domača tvorba, čeprav je vse to tvorjeno iz onomatopoje mor, posnemanja ptičjega glasu, nemško tudi Mierhoug (pravilna razlaga je že pri Dobrov-skem). Slovensko puran, purman, pura, sbh. puran, pura ima podobno ime tudi v ruščini, kjer je že Miklošič (EW 267) opozarjal na dialektično puryš, purycha. Ta imena še vedno delajo težave. Ruščina pozna glagol pyritb »našopiriti se« (iz tega izvaja vse troje Vasmer, RBW II 467), srbohrvaščina pa zapuriti se »zardeti« (tako Matzenauer, Listy filol. XIV 410). Slovenslca imena so verjetno izposojena iz srbohrvaščine, purman je nastalo analogno po racman. Vendar je v slovenščini tudi ver-bum purkati »gruliti« (golobje purkajo), kar bi bilo še najbolj verjetno izhodišče.
Pleteršnik izvaja besedo dutka, ki jo poznata še Cigale in Janežič, iz nemškega Duttchen. To je komaj mogoče, ker je nemško Deut, Diittchen že od prvega izpričanega zapisa okoli leta 1597 diittgen pisano vedno z u. Poreklo tega srednjeevropskega igralskega termina je poljsko dudek »smrdokavra, vodeb«. Poljaki so tako v dovtipu imenovali državnega orla na novcu za tri groše v XVI. stoletju (tako Kluge DEW 150). Vendar je staročeško že prej izpričano dudek v pomenu »poljski novec« in še Cela-kovsky rabi frazo dutkovy groš (Machek, ESC 100). Besedo so po Evropi raznesli vojaki in zdi se, da je slovensko dutka (dutika je hiperkorekten zapis) izpwsojeno naravnost od severnih Slovanov.
Pleteršnik navaja z vprašanjem besedo dólz (f.), gen. dolži »sprednja dilica pri panju«, zapisano v Poljanski dolini. To je eden izmed najstarejših čebelarskih strokovnih izrazov, ohranjenih še v sbh. dužalica, rus. dolžeja, polj. dluž, dlužec, diužen, dluinia, dlužnica, diužnik, wzdluz, češ. dlui, dlužne, dlužeh, dlužec, povsod v enakem pomenu »deska za pokrivanje panjev«. Izhajati je treba iz praslovanskega d-blžh, kar spravlja Machek (Listy filol. 51, 132 in ESC 89) v zvezo z irskim dluigim »sekam« in islandskim telgia »tešem, žagam«. Slovenski pomen priča še za staro tehniko gozdnega čebelarstva, ko so na drevesu, kjer je bila s čebelami naseljena votlina, izrezali dolgo, ozko odprtmo, da je mogel čebelar do medu. Pri drugih Slovanih je naziv prenesen že na mlajšo tehniko pokrivanja od zgoraj. F. B.
OB KONCU PETEGA LETNIKA se zahvaljujemo vsem sodelavcem in naročnikom in jih prosimo, naj nam čimprej sporočijo svoje predloge za prihodnji letnik.
256
PREDAVANJA  V  SLAVISTIČNEM   DRUŠTVU
Dne 24. februarja je književnik L. Mrzel predaval o Srečku Kosovelu in Mladini (obj. v JiS, št. 7). Mrzelova izvajanja sta v diskusiji dopolnila D. Kermavner in A. Gspan z zanimivimi spomini na dogodke okoli Mladine in na življenjske usode nekaterih vidnejših ljudi Kosovelove generacije.
Dne 6. aprila je dr. S. Subotin, docent za poljsko književnost na beograjski slavistiki (in tajnik srbskega Slav. društva), imel predavanje z naslovom: Poljski zgodovinski roman v 19. stoletju. Opozoril je na izredno vidno mesto, ki ga ima zgodovinski roman v poljski književnosti sploh, nato se je pozorneje pomudil pri analizi te zvrsti v 19. stoletju. Iz množice del najrazličnejših avtorjev si je prizadeval izluščiti poglavitne razvojne tendence obravnavane zvrsti. Sledil je posebno tistim pojavom, ki so pomenili osvobajanje od Scottove tradicije ali tradicije avanturističnega tipa zgodovinskega romana in postopni razvoj v realistično smer. Ti premiki so se kazali v prizadevnejšem upoštevanju zgodovinskih dejstev, družbene in duhovne tipike časa, psihološke verjetnosti ter v aktualizaciji idejnih osnov historičnega romana. Predavatelj je imel za seboj naporno delo, saj je to področje celo v polo-nistiki malo obdelano. V diskusiji sta dr. Kreft in dr. Stampar opozorila na paralele in nekatere probleme ruskega in hrvatskega zgodovinskega romana.
Dne 20. aprila je dr. N. Ivanišin, docent za novejšo hrvatsko književnost na zadarski fakulteti, predaval o problemu: Protislovja hrvatske modeme. Prikazal je celo vrsto takih dejstev, ki kažejo, kako neenotai, mnogovrsten in notranje dinamičen je pojav hrvatske moderne, pa naj gre za časovno, geografsko, generacijsko, idejno ali stilno opredelitev. Opozoril je na zarodke nove smeri v obdobju realizma (Kranj čevič, Dalski, Leskovar, Kozarac) in hkrati na tehtna realistična dela, ki so izšla ravno ob razcvetu modeme. Prikazal je veliko razprostrtost književnih in idejnih žarišč ter revij, kjer so delovali hrvatski pristaši nove smeri (Praga, Dunaj, Pariz, Zagreb, Beograd, Zadar, Sarajevo, Dubrovnik itd.). Opredeljevanje do moderne ni izhajalo iz generacijske pripadnosti. Idejne in stilne smeri so se pojavljale v velikem razponu, od dekadence do radikalnega družbenega akti-vizma. Pravo koncentracijo protislovij hrvatske moderne pa predstavlja osebnost in delo A. G. Matoša. Predavatelj je opozoril tudi na tesne stike med hrvatskimi in slovenskimi književniki obravnavanega obdobja. V diskusijo sta z nekaterimi dopolnili posegla dr. M. Boršnik in dr. E. Stampar. Boris Paternu
Od 13. do 15. maja je imela v Ljubljani ciklus predavanj o najnovejših raziskavah srbohrvaškega jezika dr. Milka Ivič, izredni profesor za sodobni srbohrvaški jezik na Filozofski fakulteti v Novem Sadu.
V uvodnem predavanju z naslovom Uporaba strukturalne metode pri morjo-loški analizi je predavateljica na začetku poudarila najprej razmerja med predmetom in cilji raziskav 1. genetično-historičnega jezikoslovja in 2. strukturalne lingvistike ter med 1. stmkturalno gramatiko nekega jezika in 2. med tradicionalno, klasično gramatiko nekega jezika. Osnovna razlika med obema znanstvenima metodama je v tem, da genetično-historična metoda z nesistemskim prikazovanjem spreminjanja posameznih pojavov v času ne more hkrati osvetliti funkcioniranja celotnega jezikovnega sistema nekega jezika v časovnem prerezu. Klasična gramatika pa se od nove gramatike razlikuje po tem, da so splošno jezikovna merila vsiljena iz latinščine, medtem ko daje nova gramatika natančen opis nekega jezikovnega sistema na osnovi gradiva tega jezika (n. pr. srbohrvaščine). Ugotovitve take raziskave so v vsakem primeru tudi prispevek splošni jezikovni teoriji, ki so ji za osnovo opisi vseh jezikov kakor tudi razvojni pojavi, kar je v nasprotju s klasično gramatiko, za katero je bila merilo latinščina. Morebitna prednost nove metode je v tem, da si izbira za predmet v prvi vrsti vedno določeni jezik in da sklepa na osnovi gradiva iz tega jezika: le tako je mogoče z lastnim gradivom in brez predsodkov, ustvarjenih na osnovi nekega drugega jezika, pojasniti nekatere pojave, ki so ostali nekoč brez Izjasnila. — V uvodu je prof. Ivičeva še posebej naglasUa komunikativno vrednost jezikovnega sistema in s tem globok sociološki pomen tega pojava. Poudarila pa je tudi globoko aktualnost sodobnih jezikoslovnih raziskavanj, ki so našla sedaj prvič v zgodovini znanosti tudi materialno kontrolo v strojnem prevodu. Iz kabinetne znanosti postaja jezikoslovje živa in aktualna veda, seveda pa je treba temu primerno tudi sprejeti druge metode raziskav.
257
Predavateljica je v sinhroničnem opisu jezikovnega sistema sprejela za teoretično izhodišče današnjih raziskav mrežo odnosov med posameznimi jezikovnimi pojavi. Osnovni odnos, ki tvori to mrežo je opozicija (n. pr. vokal : konzonant; singular : plural; prezent : perfekt). Zelo važna in pri nas navadno površno odrinjena teoretična postavka je preplet ravnin v slehernem jezikovnem sistemu. Med najvažnejše ravnine spadata gramatična (= morfološko-sintaktična) ravnina in semantična ravnina, ki se med seboj dopolnjujeta in obojestransko vplivata na izraz.
Na zaključku predavanja je predavateljica omenila osnovne najmanjše izrazne enote, ki funkcionirajo na posameznih ravninah kot nosilci jezikovne zgradbe (fonemi — morfeml — sintaksemi). Hazlika med fonemi ter morfemi in sintaksemi je v tem, da fonemi kot najmanjše distinktivne enote v jeziku niso nosilci pomena, medtem ko so morfemi in sintaksemi vedno vezani s pomenom.
Drugo predavanje. Inventar morfoloških sredstev v slovanskih jezikih, je obsegalo poleg osnovnih morfemov (končnic) še vrsto tako imenovanih pomožnih morfoloških sredstev, kakor supletivizem (čovek : ljudi), prozodična sredstva morfonematične altemacije, zlasti pa je važna uvedba i)ojmov vezani skloni (= skloni, ki se ne morejo uporabljati brez pomožnega morfema — predloga) in blokirani skloni (= skloni, ki zahtevajo še podrobno določilo samostalnika in ta ne more stati sam: prim. ak. temporis: godinu dana; sam akuzativ brez določila dana bi ničesar ne pomenil).
V tretjem predavanju na SAZU, Strukturalna analiza sistema sklonov, je predavateljica obširneje pokazala, kako se z analizo gradiva posameznih jezikov spreminja in naglo napreduje sodobna jezikovna znanost. Breda Pogorelec
POROČILO O  SEJI SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA
Ker je odbor SD na seji dne 20. IV. 1960 sklepal o važnih organizacijskih vprašanjih, je nujno, da je o tem obveščena širša javnost. Podrobno so bili s sklepi seje in z delom odbora sploh seznanjeni delegati slavistične konference, ki je bila 4. maja 1960. Sklicana je bila z namenom, da se terensko delo med slavisti poživi.
Anketa SD je po številnih diskusijah dobila dokončno obliko in tudi denarno podporo IS. Namen ankete je, da pokaže strokovno in materialno stanje slavista v šolski praksi, in to zlasti na terenu. Ob rezultatih ankete bo SD lahko v različnih primerih posegalo v lokalne razmere in varovalo svoje člane.
Verjetno bo vse slaviste razveselila novica, da se v skladu z novimi učnimi načrti pripravljajo tudi novi učbeniki. Do junija letos bosta izšli dve čitanki za višje razrede srednjih šol. Prva bo obsegala literamoumetniške tekste do modeme, druga po modemi. Nadalje je pri Kondorju sklenjen dogovor za sistematične j še publikacije. Kondor bo nudil srednji šoli tekste od Brižinskih spomenikov dalje; prioriteto bodo imeli teksti in izbori iz 19. stoletja. Poskrbljeno bo tudi za izbore iz svetovne literature. MZ pripravlja dve berili — izbor iz svetovne lirike in epike. Seveda bo izdelan načrt predložen v pretres strokovnjakom, pedagogom iz prakse.
Iz praktičnih in finančnih razlogov je odbor SD na predlog predsednika sklenil, da skliče občni zbor SD ob jesenskem zborovanju slavistov, ki bo predvidoma od 1. do 7. oktobra v Ankaranu. Odbor SZDL je o letošnjem šestdnevnem zborovanju obveščen in se strinja s tem, da se taka zborovanja strokovno-informativnega značaja organizirajo vsako leto. Zborovanje slavistov bo brez dvoma ix>večalo tudi število članstva SD, ki se že dalje časa drži konstantnega števila 300.
Za jesensko zborovanje pripravljajo program literarnozgodovinska, Jingvi-stična in pedagoška sekcija SD.
Ker so zveze SD s članstvom na terenu precej otežkočene, je odbor sklenil, da bi se vsaj v večjih centrih kot Maribor, Celje, Trbovlje, Kranj, Novo mesto, Koper, Gorica itd., osnovale podružnice SD. Iniciativni odbori posameznih podmžnic bi bili v stalni zvezi z odborom SD. O tem je sklepala slavistična konferenca 4. maja, na občnem zboru pa bo treba vprašanje podružnic pravno rešiti.
Ker JiS prinaša poročila o predavanjih SD, samo drobno pripombo. Vabila (tiskana) s svobodnim izborom so bila razposlana vsem slovenskim vidnim kulturnim delavcem — odzvali so se samo Ludvik Mrzel in gostje in sosednjih republik. Razne pripombe o nezaupnici slovenskim predavateljem so netočne in torej neupravičene.
Martina Orožen
258