451 SVETA MESTA TVOJEGA TELESA Ciril Zlobec SVETA MESTA TVOJEGA TELESA KVADRATURA KROGA Celo v ljubezni redko se dogaja, da ves podarja se, kdor vse si jemlje, da sva si kot dotik neba in zemlje, da duša z dušo se v telesu spaja. Nikoli ne sprašujva se, kdo koga kdaj vodi, ko za roko se drživa, morda se drug za drugega bojiva, ko tavava v tej kvadraturi kroga. Stisk roke, čutim, včasih popusti, da v strahu vprašam se: Sem jaz? Si ti? Ti vidiš v tem moj strahopetni beg od tebe, jaz tvoj tihi odmik od mene. A ves čas v sizifovsko strmi breg k prividu vrha naju vse bolj žene. SVETA MESTA TVOJEGA TELESA V ljubezen verujoč kot plah kristjan v boga nad sabo ves čas mislim nate, z zaupanjem vse stiske, vse zagate srca in duše predte dan na dan razgrinjam in te strastno molim: v telo s poljubi vžigam ti svoj križ pripadnosti, in ti pod njim goriš, jaz dogorevam, vendarle nikoli Ciril Zlobec 452 ne ugasnem v medel romarski spomin na sveta mesta tvojega telesa, še zmerom vabijo me iz višin nečesa lepega, globin nečesa, kar je kot čudež čudežev. Morda spet stara vrtoglavica srca. (Pričujoči sonet je znani italijanski pesnik Luciano Luisi prevedel in uvrstil v svojo antologijo »Mesec ljubezni - najlepše ljubezenske pesmi vseh časov in dežel«, ki jo je februarja letos v žepni izdaji in zelo visoki nakladi 100.000 izvodov izdala založba Newton v Rimu. Tako je Ciril Zlobec (kot edini Slovenec) prišel v družbo stotih največjih pesniških imen svetovne ljubezenske lirike vseh časov.) TO JE HAZARD Jaz sam sem ves zaklad postal in zanj se zbal, zakopal ga, skopuh, globoko vase, zdaj hočem še in še, jemal bi in jemal, popotnico skoz te razsipne čase. Zdaj kocka sem na najbolj nori vseh rulet. To je hazard, popolna radovednost: jaz proti vsem, za vse, jaz v upanje preklet, da ljubljen in ljubeč najvišja vrednost sam sebi bi postal, goljuf in goljufan. Kot zemlja na pomlad ljubezni sem odprt, v dežju in soncu njene milosti zrahljan do korenin; če prideš, bom cvetoči vrt, ko prideš, z bosimi nogami stopi vanj in jaz bom rosa na stopalih tvojih sanj. BOLEČINA Verjameva: najgloblja vseh globin je najina ljubezen dvoedina, in veva: globlja je le bolečina, ki divja dvigne se prav iz globin te najine ljubezni, je gejzir, ki zgane se, ko njegov čas napoči, navzgor, ves čas navzgor, navzgor se toči, doslej bile so, zdaj ni več ovir. 453 SVETA MESTA TVOJEGA TELESA zemljo raztaplja, skalne sklade kolje, privre na dan in - večno slep spregleda: nebo nad njim, pod njim zeleno polje, pomirjen, vdan sam vase se seseda, je skoraj jezero, je spet globina: zdaj v njem zrcali se neba vedrina. JEZERO Povsod si že: pretesna sem posoda za strašno neizmernost tebe v meni, vsa stopaš vame, vsa ostajaš v meni. iz mene si ne iščeš več izhoda. Postal sem skrito jezero v globini nevidne gore časa. Še se polni, ker še sta najini življenji polni ljubezni, v radosti in bolečini. Vem, tudi v tebi ni že več prostora, a jaz od vsepovsod se vate točim in čutim: sleherna ljubezen mora, če naj živi, na pot za nemogočim. Naj jezero, že polno, še se polni. Dna se dotikam, pod nebo se bočim. Pod vodo so samo rešilni čolni. PREIZKUŠNJA Vse bolj sem zbegan, vsak dan bolj prestrašen za tisto malo, kar je še ostalo. Bil sem bogat, v bogastvu samopašen, že tudi vse mi je bilo premalo. Ljubezen je posoda, ki se polni in le prepolna se čez rob prelije, ko ladja tone, so rešilni čolni ves up, ki v oceansko noč posije. Rešilni čolni dolgega rodu pomladnih ros, poletnih sonc, tišine jesenskega obilja, zdaj in tu. Ciril Zlobec 454 Vem, prej zaceli se telo kot duša, a, glej, še brodolom je lep, ko mine. Ljubezen sama sebe preizkuša. STOPNICE K TEBI Navzgor sem stopal, štel stopnice k vrhu, se čudil: lahek bil je moj korak, in sem še bolj se čudil: v čudnem srhu začutil sem, da vse bolj tonem v mrak. Stopnice k tebi, vendar samo z dna so Jakobova lestev, svetle sanje: v svetlobo stopim, sprejme me tema. O, vem, to je to večno potovanje od vsepovsod in zmerom k tebi - s tabo. Kako bi, ko te iščem, hodil sam? Brez tebe, sam, bi v lastno se pozabo odložil kje ob poti, bogve kam se zgubil, le še okrog sebe krožil in v gluho noč nad zlo usodo tožil. ZAPISOVANJE SANJ 1. Sanjalo se mi je: kot tulipan se jutro je odpiralo pred mano, vse vrelo je, kipelo razigrano, da pred tem čarom stal sem kot vkopan. Stal kot vkopan v križišču brez poti, nikamor od nikoder ene same, jutranja zarja pljuskala je vame, da bil sem, kot da me obliva kri. Sam na brezpotju, vendarle odločen, da najdem pot, da pridem... kam? V avgust! me vzdrami glas in kot uročen 455 SVETA MESTA TVOIEGA TELESA prisluhnem mu, ga v hipu prepoznam, ta božji glas, ki moraš mu slediti, saj veš: Če ni poti, je čas. Pohiti! 2. Znenada, sanjal sem, se je zgodilo: najprej so roke mi ušle iz rok, potem so noge mi ušle iz nog, iz prsi mi srce je pobegnilo. Ves, kos za kosom stopal sem iz sebe, oči, nos, usta, misli, zvok besed, in kot zloženka se sestavlja spet in si govoril: Vse zaradi tebe. A sem ostal celota tu in tam, ves tu in tam in ves čas se ljubeč s teboj, po tebi ves čas hrepeneč. To je ljubezen: nič več nisem sam, zdaj sanje sanjam in živim v dvojini in sem, zdaj že sam v sebi, dvoedini. 3. Spet sanje so bile: lep, sončen dan, vendar brez sonca, z vrha gore lila je čudežna svetloba, se krepila, da bil ves svet od nje je obsijan. V ta čar strmela sva objeta, hkrati pa tudi narazen, jaz do pasu brodeč po reki seženj od mostu, ti sama samcata na gozdni trati. Nemiren sanjal sem, da vse to sanjam, da sončen dan je, sonca pa nikjer, da v svet in v naju sije temna gora, da nisva skupaj, a se nadte sklanjam... Potem pa je tvoj glas, ozvočen mir, pretrgal sanje: Te spet tlači mora?