 
ZABAVNA
ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA
"SLOVENSKA   MATICA."
IX. ZVEZEK:
   TEMNI OBLAKI. 
ČOLNARJI in BRODNIKI
NA LJUBLJANICI IN SAVI.
V LJUBLJANI, 1895.
TISKALA BLASNIKOVA TISKARNA.


 
T
e
m
ni 
ob
la
7^


POVEST
SPISAL
DOBRAVEC.
 
čolnarji in brodniki
na Ljubljanici in Savi.
SPISAL
IVAN VRHOVeC.
 
V LJUBLJANI, 1895.
ZALOŽILA «SLOVENSKA  MATICA*.
TISKALA BLASHIKOVA TISKARNA.


Jfti33145
 
^ zs^//9^


 
Temni oblaki.
Povest.
	Spisal Dobrovec.
dUH slovenskih taborov je pregnal temne oblake ne- 
zavednosti, duh taborov je pokazal našim ljudem 
pravo ceno človeštva in silo Slovanstva. „Živi, živi, 
duh slovenski!" odmevalo je po širnih straneh naše 
domovine. Ta klic je donel tudi po notranjskih doleh in 
bregeh, ko ga je vzbudil tabor na Kalcu in v Vipavi.
     Marsikdo, ki je prej trdovratno objemal svojo 
kranjščino, prerodil se je v plamenu nove dobe ter 
postal navdušen, za narodno stvar delaven in požrt-
vovalen Slovenec. Nekatere je bodrilo k temu lastno 
prepričanje, da treba pomagati narodu iz nezavedne 
temote, druge so vzbudile rodbinske zveze in prija-
teljske spone z nesmrtnim pesnikom, rodoljubom Miro-
slavom Vilharjem, da so krenili na pravo pot. Ostala je 
pa še vedno peščica takih mož, mimo katerih je drvil 
duh časa, kakor drvi hudournik mimo mogočne skale, 
ki sicer nima prave podlage, vendar se ne uda zbok 
lastne teže. Trdovratno kljubuje njegovi silovitosti.
     Takšen trdovratnik je bil tudi Luka Korenčan, 
imovit tržan v Ilirski Bistrici, stara korenina in 
ne-omajan kot stoletni hrast, trden v lastnem 
prepričanju kot stari grad nad virom Bistrice.
1


a
     Pozdravljen, na sivi skali stari grad, pozdravljen ti, 
vrli znanec Korenčan, tisočkrat pozdravljen, Bistrice 
hladni vir, mnogokrat pozdravljen, spomin velikega ro-
doljuba Vilharja! Pozdravljam te, notranjska stran, in 
tebe, čudovita Eeka! Čuden je tvoj tek, a še čudnejše je 
človeško življenje. Lepa je zemlja ob tvojih bregovih, 
dičen je tod naš slovenski rod. Pozdravljeni, bregovi, 
pozdravljeni, stari znanci!
     Razigrala se mi je duša o lepih spominih nedav-
nega časa.
     Korenčan je imel svojo obširno hišo, žago, mlin in 
druga gospodarska poslopja ob viru Bistrice, v onem 
kotičku, ki je že marsikoga navdušil za lepoto slo-
venske domovine. Luka je sezidal svoje prepričanje na 
lastno bogastvo. Bil je razumen, a tudi samosvesten. 
Kar je sam spoznal za pravo, tega se je držal, vse drugo 
mu ni bilo prav nič mari. „Dokler imam kaj, spoštovali 
me bodo vsi, če sem Slovenec ali Nemec, Kranjec ali 
celo Francoz; če sem pa brez premoženja, prezirali me 
bodo vsi, ako vpijem tudi noč in dan: živio Slovenec!" 
Tako je modroval proti vsakomur, ki si je prizadeval 
omajati njegovo prepričanje. Vse zastonj. To je bilo 
prav tako nemogoče, kakor če bi se kdo trudil, 
premeniti njegovo ime, ki mu je bilo dika in ponos. 
Njegovi predniki so bili vsi Korenčani in sicer bogati, 
prav v davne čase nazaj bogati Korenčani. Luka se je 
držal starih rodovinskih izporočil in, ponosen na svoje 
pokolenje, ostal veren Kranjec.
     Njegov nekdanji sošolec in prijatelj, Andrej Lesar 
iz B. poleg Eeke pri Košani, bil je povsem drugačen. 
Vzgoja mu sicer ni mogla vcepiti rodoljubja, zato se ga 
je v poznejih letih oprijel sam z glavo in srcem. Kadar 
ga- je obiskal Vilhar, bilo je v njegovi hiši pravo 
gostovanje. Navdušeno so prepevali slovenske pesmi, 
prepevali probujeni slovenski domovini. Tedaj bi bil 
opazil, da celo skrivnostna Reka veseleje šumi ob hiši 
in žaga urneje poje po bukovem lesu.
     Kmalu potem so jeli zidati železnico iz Št. Petra na 
Reko.   Zaslužka je bilo mnogo povsod, delavcev je . 
ob vsej črti kar mrgolelo,  živahno je bilo tudi zvečer v 
gostilnah.   Ljudje so mislili,  da se je pokrajina h-
     

3
premenila v rajski log, koder se cedi med, mleko in 
vino. Ljudstvo po bistriški in košanski dolini je raz-
umno, a tudi delavno. Eado zasluži, rado moli in tudi 
veseli se rado.   Tedaj je bilo vsega zadosti.
     Mnogi posestniki, katerim so silile prihranjene 
stare petice iz skrinje v pisani svet, poskusili so svojo 
srečo ob zidanju železnice in jemali manjše oddelke 
ceste v lastno zvršitev, najemali so sami delavce, sami 
jih plačevali ter jih sami tudi odpuščali. Lesar in 
Ko-renčan sta hotela s tem pomnožiti svoje denarje.
     Dasi z domovanjem daleč narazen, srečala sta se 
v tem času večkrat ter nadzorovala vsak svoje krdelce 
in se, kakor sta bila navajena že izza mladih let, cesto 
tudi sporekla. Obrnila sta se potem godrnjaje vsak v 
svojo stran, a drugi dan sta bila zopet prijatelja. Lesar je 
pripuhal smodko Korenčanu nasproti, ta mu je pa že 
od daleč ponujal roko v pozdrav ter povpraševal, kako 
je kaj spal prošlo noč. Tedaj je po navadi še dostavil:
„Andrej, živio Slovenec! Kaj ne?"
     —	Kako pa porečeš ti? zavrnil ga je Lesar. — 
Saj praviš, da nisi in ne maraš biti Slovenec.
„1 no, živio Kranjec!"
     —	Glej, to se že samo ob sebi ne zlaga, torej 
ni za nič. Nerodno je tako kakor trditev sama, da smo 
mi Kranjci.
„No, potem : živio denar!"
     —	Luka, ti se šališ, rekel je Lesar, in oba sta 
se smejala.
Navzlic temu sta ostala prijatelja.
     Cesto se jima je pridružil tudi Peter Tomažič, 
Korenčanov sosed, ki bi bil tudi rad pridobil ob že-
leznici nekaj stotakov. Peter je bil popolnoma Lesar-
jevega prepričanja, in kadar se ni bavil z elektriko in 
galvanizmom, spravila sta se oba na Korenčana. Obde-
lovala sta ga zastran kranjščine tako, da je brcal z 
rokama in nogama, udal se pa ni. Korenčan je trda 
kost.
     Nekega dne potem so javili časniki to-le novico : 
(Zavraten napad.) Nekdo je napadel predsinočnjim 
znanega rodoljuba, gospoda Andreja Lesarja iz B.  ob 
no-
1*


4
tranjski Reki. S seboj je nesel nekaj tisočakov, katere 
mu je napadnik vzel, ko ga je udaril z neko stvarjo po 
tilniku, da je omedlel. Zločinca iščejo. Sodi se, da mora 
biti domačin. — Na pol mrtvega je našel gospod Luka 
Korenčan iz Bistrice. Pripeljal se je mimo še o pravem 
času in ga spravil domov. Upanje je, da ozdravi. 
Ugibali so potem ljudje to in ono, uganili pa niso nič. 
Lesar sicer res ni umrl takoj potem, a tudi ozdravel ni. 
Spomin mu je otemnel, da se ni mogel domisliti, kdo ga 
je napadel in mu vzel denarje. Niti sumiti si ni upal 
nikogar. Napad je moral biti dobro premišljen. 
Hudobneža je iskala pravica, a našla ni niti sledu. Lesar 
je hiral, in pol leta potem so ga nesli h košanski cerkvi 
sv. Štefana.
     Na domu je pozneje vladala gospodinja posestvo 
in vzgajala nedorastla otroka Ivana in Gabrijelo. Dolgo 
so žalovali po ljubljenem očetu, slednjič je pa skrbna 
mati vedno češče ponavljala, da bodo spomin rajnega 
očeta najlepše spoštovali s tem, če se ravnajo po nje-
govih naukih. Gabrijela je bila v marsičem podobna 
očetu. Smilili so se ji siromaki, ljubila je svoj rojstni 
kraj, in ko je dorastla, cenila je svoj jezik in slovenski 
rod. Ivan je bil nekoliko drugačen. Posebno so nanj 
močno uplivali šolski nauki. Ko je dovršil realko, ni 
kazal one ljtthezni do svojega rodu in jezika kot nje-
gova sestra. Njegov vzor je bila spretnost v gospo-
darstvu in pa imetek.
     Vendar je vel med njima do materine smrti in še 
pozneje duh pokojnega Lesarja, duh slovenski. Bili so 
sicer časi, ko je kazalo, da se preseli v hišo nesloga in 
razpor, kopičili so se na obzorju Lesarjevih potomcev 
temni oblaki in naznanjali hudo hudo nevihto. — Ko se 
v naravi bliža hudo vreme, buči grom, švigajo strele, 
temni se nebo, in vse pričakuje v strahu hude ure; le 
redki so dnevi, da prežene nasprotni veter grozeče 
oblake in odvrne ledeno zrnje, ki preti poljedelcu 
uničiti nado. Ali so pa tudi v življenju tako močni, tako 
vstrajni vetrovi?
     Železnica je stekla na Reko. Luka Korenčan je 
nabral poleg plesnivih petič, podedovanih po rajnem 
očetu,  še lepo- svotico  tolarjev.    Tudi med 
priprostim
     

5
ljudstvom se je marsikje poznalo zidanje železnice. 
Nekaterim je vzbujala železna cesta neprijetne spomine 
o neplačanih dolgovih in o dolgih računih v gostilni; 
druge je pa spominjalo srečnih časov samo vedno 
žejno grlo.
     Vilhar se je preselil v boljši svet, a duh njegov še 
živi med njegovimi rojaki.
Slava velikemu rodoljubu!
I.
Ona si 'zbira druzega In 
za-me ne mara nič več. 
Narodna.
     Deset let je' minilo, kar je zdrčal prvi vlak iz Št. 
Petra na Reko. Krasna je okolica ob Lesarjevem domu 
poleg notranjske Reke. Obširno, na pol gosposko 
poslopje se mogočno dviga izmed drugih gospodarskih 
stavb. V enolično ropotanje mlinskih kamenov se meša 
hreščeči glas vodne žage, ki brezozirno drobi hlode v 
tenke deske. Tam-le ob Reki pa se klanja tožna jelša do 
tal, kakor da posluša, kaj si šepetajo srebrni valčki 
skrivnostne vode, ki nekaj kilometrov niže čudno iz-
gine pod zemljo. O, ko bi mogel človek umeti tajno 
šepetanje bistrih valov, ko bi umel njih življenje! Da, 
umeš ga človek, saj si venec stvarstva. Le tebi je dal 
Stvarnik potrebne peroti, da se dvigneš na njih iz 
vsakdanjih zagat v sinje višave; tedaj umeš naravno 
krasoto, umeš ptičje petje in krasoto pisanega cvetja — 
na perotih poezije. Kako bi ti mogla biti tukaj poezija 
neumljiva?
     Poleg bele ceste stoji Lesarjev dom, daleč na 
okoli se širi rodovitno polje s sadnim drevjem, z dol 
gimi vrstami plemenite vinske lože, v zraku nad teboj 
pa žgoli škrjanec, više in više se dviga v zvokih svo 
jega petja.	
     Lesarjeva Gabrijela, osemnajstletna deklica, stopa 
med gredicami na vrtu. Nabrala je zveženj solate, poleg 
tega pa ni zabila pomuditi se tudi pri svojih ljubljenkah, 
pestrih cvetkah, katere je sadila in vzgojila njena roka.
     

6
     Gabrijela je zalo dekle. Visoka, dejal bi, krepka 
postava prav nič ne kvari ljubke somernosti, marveč še 
vzvikšuje; v lepih, temnih očeh je njeno srce in njena 
duša. To je podedovala po očetu. Ljubitelj naravne 
krasote bi jo tako le opazoval med raznobojnim 
cvetjem v širnem vrtu brez konca. Saj je tudi ona cvet 
med cvetjem, in njena navzočnost še le popolnjuje 
pomladno lepoto narave.  Človek je res krona 
stvarstva.
     Pobrala je natrgano zelenjavo in hitela v hišo. 
Danes je nedelja, in ura že blizu osme. Prišedšo na prag 
sreča jo brat ter ji smehljaje se nekaj zašepeta na uho. 
Deklica je zardela, nasmehnila se in zbežala v kuhinjo, 
od tam se je ozrla k bratu in rekla:
„A.li res prideta?"
     —	Glejte jo no! Ali misliš, da mora biti takoj 
prvič že vse res, ako prideta. Povabljen sem bil jaz 
že večkrat h Korenčanu, zato sem povabil danes oba, 
sina in očeta, k nam na prijateljski pomenek.
     „Pa mi nisi prej ničesar povedal o tem. Sedaj sem 
v zadregi."
—	E, kaj moraš vse naprej vedeti, šali se Ivan. 
„Naj  bo no, če je res", dostavi ona in se obrne
po svojih opravilih.
     —	Saj te poznam po licu, da ti je prav, tudi Če 
bi ne bil nič povedal, podraži jo Ivan in odide pregle- 
davat, če je vse v redu okoli niše.
     Jedno uro pozneje je drdral mičen koles po cesti 
proti Košani.
     Blagovoljnemu bralcu moramo tu precej pojasniti 
Ivanovo govorjenje. Povabil je namreč za danes po-
poldne Korenčana in njegovega sina Josipa, ki je lani 
dovršil v prestolnem mestu pravoslovne nauke, potem 
pa ostal vsled izrecne očetove želje doma. Josip je 
svojemu očetu, katerega srčno ljubi, poosebljeno na-
sprotje, bodi že po telesu ali po mišljenju. Stari 
Ko-renčan je čokat človek, srednje postave, rej en in 
okrogel kot repa. Najraje govori nemški, o domačih 
stvareh tudi domači, rekel bi, kranjski jezik. S po-
kojnim Lesarjem sta bila skupaj v postojinski „glavni 
šoli" in pozneje na goriški realki. Zato sta včasih, ko
     

7
ju je objela dobra volja, udarila pomenek tudi v Š5e« 
betajoči furlanščini.
     Korencan je ostal navdušen za vse tuje. Domo-
vina, njene posebnosti, njena krasota in veljava, to so 
mu bile samo malenkosti, za katere se stara le še kak 
nespameten človek; kar ima kaj cene, to je in mora biti 
nemško.
     „Pri nas je revščina, revščina", dejal je večkrat. 
„Kaj hočemo? V Nemcih je denar, v Nemcih 
naobra-ženost, oni so „narod mislecev". Kaj imamo pa 
mi? Vse polno kamenja, do vrh glave dolgov; če pride 
le količkaj silnejši dež — povodenj, potem razgled po 
tožnem Krasu in pa domače razpore. To je vse. A 
drugod? Nemec, Nemec...." Potem je začel naštevati 
znane „notranjske lastnosti".
     Tega prepričanja bi mu ne bil izpodbil sam 
De-mosten, oče vseh govornikov na svetu.
Korenčanov Josip je drugačen.
     Visok, vitek mladenič je in prijazen, ljubezniv 
kakor malokdo. Njegov ponos je to, da je sin sloven-
skega naroda, Slovan z dušo in telesom. Že dijak je 
gojil in širil take nazore.
     Izkušaje očetu omajati zastarelo prepričanje, raz-
laga mu včasih lepoto, znamenitost in tudi slavno 
pro-šlost naše domovine, a staremu Korenčanu to noče 
v glavo. Prav toliko umeva lepe besede, kakor bi umel, 
recimo, star zajec pouk o notah.
     „Jaz sem in ostanem Kranjec. Tako mi je naj-
bolje. Bodite vi drugi, kar vam drago." Tako so se 
navadno završevali vsi poskusi, ko je nameraval pri-
praviti očeta na svojo stran, kar-se še drugim pred njim 
ni hotelo posrečiti. Vendar je imel Josip le z očetom 
takšen neuspeh.
     Prijateljstvo z Ivanom Lesarjem in staro prija-
teljstvo s pokojnim gospodarjem ob Eeki bilo je vzrok, 
da sta oče in sin rada obljubila mlademu Lesarju 
pohod. Josipa je pa vleklo še nekaj drugega, kar ni 
težko uganiti. Saj so si ljudje pripovedovali že kot 
javno tajnost, kako rada se vidita Josip in Gabrijela. 
Modri sosedje so stvar že celo tako uganili, da, če sta
     

8
se stara dva kdaj sporekla v boljših letih, se bodo pa 
njuni otroci toliko bolj ljubili.
     In res, kadar je šla Gabrijela z bratom v Bistrico, 
ni zamudil mladi Korenčan priložnosti, da ne bi je bil 
pozdravil in govoril ž njo. Če je bil doma o pustnih 
veselicah, tiščal je vedno za Ivanom in za deklico, ki je 
čim dalje raje prihajala v Bistrico. Nihče se ni čudil, da 
so si bili kmalu domači.
     Nekdaj se je Ivanu Lesarju med potjo v Bistrico 
nekoliko poškodoval konj. Kako srečen je bil Josip, da 
sta se ustavila s sestro v njih hiši in prosila pomoči!
     „Koliko mi boste dali, gospica, pa bodem danes 
jaz vaš kočijaž? Popeljem vas naravnost domov ali pa 
na konec sveta, če ukažete", govoril je Josip.
     Deklica je umela te besede, sramežljivo povesila 
oči in dejala:
     —	Menda mi zaupate toliko, da vas plačam še 
le na koncu vožnje, nezaupni kočijaž!
     Kar je govoril Josip v šali, to se je potem tudi 
zgodilo. Gabrijela je sedla k njemu, njegov oče pa k 
Ivanu na voz, in kakor blisk je šlo ob zeleni Reki. 
Bližal se je že mrak, ko sta bila Josip in Gabrijela že 
blizu Lesarjevega doma, Korenčan in Ivan sta ostala 
daleč za njima.
„Zdaj bom terjal plačilo", reče Josip.
—	Sitnež! de mu ona šaljivo.
     Josip jo pa začne dražiti: „Če bo samo to moje 
plačilo, povem vam, gospica, da takoj raje obrnem 
proti domu. Samo ko bi vas ne imel tako rad, pa bi vas 
peljal nalašč nazaj v Bistrico."
     —	No, pa poskusite! Videli bodete, če pojdem 
z vami.
„Ali bi se vrnili z menoj, Gabrijela?" Ona molči in še le 
za dolgo časa reče: Ne vem. A na glasu je poznal Ivan 
njeno notranjo razburjenost. Zato je rekel jasno in 
razločno: »Gabrijela, ali bi hoteli priti k nam in 
kraljevati v naši hiši, kakor že kraljujete v mojem srcu? 
Prosim vas, odgovorite! Jaz sem srečen, samo da vas 
vidim, presrečen, da smem bivati v vaši bližini."


9
     Še marsikaj ji je povedal Josip, in deklica mu je 
slednjič morala glasno pritrditi, da pride kraljevat v 
Korenčanovo hišo. Kdo je raje to obljubil kot Ga-
brijela, in kdo je bil srečnejši kot Josip! Na konec sveta 
bi se peljal ž njo.
     Staremu Korenčanu, ki sina ni pustil v nikako 
službo, češ, da ima doma vsega zadosti, ugajala je ta 
zveza prav dobro, in tudi Ivan Lesar je bil vesel, da 
pojde sestra v tako staro in čislano hišo. Gabrijela mu 
ni ničesar povedala, a poznal je njeno in Jo-sipovo 
vedenje. Zato jo je podražil danes zjutraj z ne-
pričakovano novico o prihodu obeh Korenčanov.
     Danes sicer ne mislita še snubiti, a dolgo nikakor 
ne bodo več odlašali. Tako misli Luka Korenčan in 
zato menda nalašč vedno poudarja, da je že doživel 
šestdeset in dve pomladi. Josip in Gabrijela seveda 
nista temu nasprotna. Saj so bili tako redki časi, ko sta 
se mogla kje videti. Zato je žarel v njunih srcih toliko 
zanesljivejše ogenj prave,' resnične ljubezni.
     Bodočnost jima je bila tako lepa, tako jasna in 
čista kot kristal. Ni je kalil niti najmanjši oblaček, 
kakor ni kalil noben dvom njune ljubezni. Gledala sta 
v prihodnost tako, kakor gledamo skozi odprta vrata v 
cerkev, ko ni še pozvonilo k svetemu opravilu.
     Danes po veliki maši sta se ustavila dva ko-leslja 
pred Lesarjevo hišo. Tam, kjer se strinja ko-šanska 
cesta s tržaško, sešli so se in vozili skupno in polagoma 
ob mirno tekoči vodi. Ne verjamem, če so se vsi 
spomnili onega mesta, kjer je bil nekoč pobit stari 
Lesar. Da, starost se umika mladosti, nekdanji spomini 
se umikajo v ozadje, dokler jih nepoznana, tajna moč 
ali nenadejan slučaj ne vzbudi, da s starimi prizori, z 
otemnelimi predstavami - provzročajo nove bolesti. A 
kdo bi vedno mislil na to, posebno pa še s takimi 
občutki, kakor so danes polnili srce Josipu in Gabrijeli!
     Medpotoma je Ivan razkazoval Korenčanu svoje 
zemljišče. Oba z očetom sta se čudila obširnosti Le-
sarjevih posestev. No, Ivan je seveda zadovoljno gladil 
svoje obilne brke in razkazoval zadovoljnima 
znancema svoje imetje.
     

10
     Zvečer so se ločili vsi veseli, dasi je redkokje 
dražba, kjer bi se razhajali vsi z isto mislijo: dobro je 
bilo, hvalo Bogu!
     A nikomur ni bilo znano, zakaj je stopal danes 
okoli hiše Suhorčev Matej. Motil se je sedaj pri hlapcih 
v hlevu, sedaj je pogledal nekoliko k deklam v kuhinjo, 
včasih je tudi Gabrijelo vprašal kako navadno stvar, 
vedno seje pa delal, da se mu mudi naprej. — Matej ni 
nenavaden gost pri Lesarju. Večkrat je že posedal na 
ognjišču, in zato se danes ni nikomur čudna zdela 
njegova navzočnost. Doma je iz bližnje vasi onostran 
vode; imenovali jo bomo Hrastje, ne glede na to, če se 
tako zove tudi na zemljevidu. Saj Matej ni karsi-bodi. 
Blizu petdeset let se mu je že obesilo na hrbet, a zato je 
njegovo srce vendar še mlado. Več kot polovico 
življenja je služil cesarju pri orožnikih ter celo dosegel 
čast krajnega postajevodja. V službi se je nekoliko 
poškodoval na nogi — še danes malo šepa — in poslali 
so ga domov z lepo pokojnino. Nesel je tedaj s seboj 
tudi nekaj prihranjenih novcev, in sploh ga cenijo 
Hraščanje, da je mož, ki nekaj velja in res tudi nekaj 
ima. Odslej živi pri sestri, ki je omožena v Hrastju pri 
Suhorcu. Zato se ga je prijelo ime Suhorčev Matej. 
Njegovi sestri Barbi sicer pošilja mož denarje s 
Hrvaškega, kjer biva zdržema že nad deset let, vendar 
pravijo ljudje, katerim so mari i tuje zadeve, da je več 
kot polovica premoženja Matejeva. On nikomur ne 
pove, koliko ima prihranjenega, pobaha se pa rad,  da 
ni brez denarja.
     Da bo njegova sreča popolna, želi si že davno 
samo še mile ženice. A mož je izbirčen. Mlada mora 
biti, lepa in bogata, kar se pa redkokje združi v jedni 
sami osebi, zato jo tudi Matej išče že tako dolgo.
Zadnje dni mu je v tem pomagala Barba.
     Kolikor mladenk je videl doslej, ugaja mu še naj-
bolje Lesarjeva Gabrijela. Čestokrat jo je že gledal prav 
ljubeznivo, hotel ji je tudi nekaj reči, a ni šlo, ni hotelo. 
Tolažil se je vzdihovaje: „Oh, saj je še čas! Ona je še 
mlada in jaz — lahko počakam."
     Ko se je pa te dni raznesel glas po okolici, da 
snubi Gabrijelo neki Bistričan, izjalovila se mu je to-
     

11
lažba. V prsih - se mu je vnela — prava ljubezen, 
kakor mu je pravila Barba.
     „Ne bom je več videl", vzdihoval je reva, ko je 
zvečer odhajal z vasovanja pri Lesarjevih. Stokal je 
domov grede, dobro vedoč, da ga nihče ne sliši. Celo 
razjokal bi se bil, a kot dolgoleten vojak pozabil je jok 
in solze. Svojo globoko žalost je tožil sestri, ki ga je 
znala tudi prav temeljito utolažiti.
     Nasledek temu je bil, da je Matej takoj najel 
nekaj laških zidarjev ter velel vzvišati in popraviti se-
strino hišo, da bo takšna, kakor veli narodna pesem:
»Druz'ga fanta si bom 'zbrala, 
Ki imel bo dost' blaga, Hišo 
pa na štuka dva.*
     Takoj drugo nedeljo potem se je vračal Matej 
utolažen domov, ko je zvedel — saj mu je povedala 
sama Gabrijela — da niso še nič snubili. Vse njene 
poglede in vse besede si je razlagal v svoj prid ter prav 
nestrpno čakal drugi dan obljubljenih zidarjev.
     „Da bi le prej dovršili, kot pridejo oni snubit", to 
je želel sedaj Matej bolj goreče kot izveličanje svoji 
duši. „Če vzame Gabrijela Korenčana, kje dobim 
drugo!" To je preudarjal naš znanec noč in dan. Zi-
darjem se je delo odlegalo, vroče poletje je 
pospeševalo zidanje, in Matej je bil čim dalje 
zadovoljnejši.
     Nekateri pisatelji radi smešijo osebe, ki so kljubu 
vsej svoji zdravi pameti drugim v napotje. Tukaj ne 
nameravamo tega. Matej je resno mislil hišo vzdigniti 
in predelati, da bi dobila Gabrijela, ko jo z božjo po-
močjo pripelje izpred altarja, pač vse ugodno, udobno 
in pripravno bivališče. Vse se je moralo vršiti lično in 
gosposko. Zadnjo besedo je rad poudarjal, a tudi redno 
dostavljal: „Dasi nismo gospoda." Pristnosti teh trditev 
ne bomo preiskovali. Matej je mislil pametno in tudi 
ravnal pametno ter sodil vse ljudi po svoji poštenosti, 
poleg tega je pa vse zaupal Barbi.
     Med delavci mu je takoj od začetka najbolje 
ugajal mojster Menigo. Majhen, črnkast, nekoliko 
osivel možiček je bil kmalu Matejev najzaupnejši 
prijatelj. Znani so mu bili že od nekdaj pivški ljudje in 
pivški kraji.   Delal je že za pokojnega Lesarja pri 
reški že-
     

12
leznici. O Lesarjevi nesreči je moral nenadoma domov, 
prejel je namreč izporočilo, da mu je žena na smrtni 
postelji. Šel je in ni se več vrnil v naše kraje do letos. 
Zidal je pač drugod po slovenski domovini, v bistriško 
in košansko okolico ga ni bilo. — Njegov sin Batista je 
delal dolgo časa pri Korenčanu. Ali do konca vendar ni 
bil pri železnici. Resnemu možu se je zameril živahni 
dečko. Oponašal ga je namreč o neki priložnosti, ko je 
mislil Batista, da ni Korenčana blizu. Delavci so se mu 
smejali, mladenič je pa še vedno izkazoval svojo 
spretnost v tem, da je posnemal Korenčana, kako tlači 
pipo in skrbno gleda, da se ne pogubi najmanjša mrvica 
tobaka. Pokazal je še za nameček, kako hodi s palico 
okoli delavcev, kako vzpodbuja, zmerja in plačuje. 
Silni smeh se ni dolgo polegel, ker je z;nal mladi Lah 
res izborno svojo umetnost. Tedaj se oglasi izza lesene 
kolibe 'Ko-renčan : „Batista, pridi sem!"
     Ondaj je nehala komedija. Dečko se je ustrašil, 
kakor da so se zgrnile gore Danj. In ne zastonj. Počasi 
se je bližal jeznemu možu. Kakor da je Korenčana pre-
šinila električna iskra, spustil je na tla palico in pipo ter 
se vrgel z vso ogromno težo svoje osebnosti po žalivcu. 
Hipoma je bila Batistova glava v njegovih okroglih 
pesteh, pa ne samo glava, tudi lasje, lasje. Tako so frčali 
na vse strani, kakor da jastreb skube pišče. Nekateri 
delavci so prihiteli bliže in ga izpulili njegovim rokam. 
Korenčan vzdahne kakor človek, ki je storil veledobro 
delo, potem pa plača Batista iz velike listnice, rekoč: 
„Na, in pojdi kam drugam uganjat svoje burke in šale, 
samo če te bo še kdo maral! Dodelal si za letos v našem 
kraju, verjemi!" Tudi delavce, ne samo Batista je bilo 
sram, dasi ni drugim rekel Korenčan ničesar. Tisti dan 
ga ni bilo blizu. Batista je šel od podjetnika do 
podjetnika, a dela ni dobil; Korenčan ga je spravil. Ko 
je slednjič prišel tudi k rajnemu Lesarju, kjer je delal 
njegov oče Menigo, odpravil ga je tudi ta takoj drugi 
dan. In oba, oče in sin, sta prisegla maščevanje 
Korenčanu. Grozila sta mu in ga rotila tako, da, če bi se 
le stotina vsega uresničila, kar sta mu želela, ne bi 
ostalo Korenčano-vega, sicer obilnega telesa črvom pod 
zemljo niti dlake.
     

13
Vse to je zvedel Suhorčev Matej, a vsega mu zviti Lah 
ni hotel še povedati. Mislil si je: prihranimo 
naj-mastnejši ocvirek za primernejši čas, in ta je prišel 
kmalu. Ljudje so že spravili seno, izkopali krompir ter 
se lotili že sadja in otave. Pri Lesarju ni nič posebnega, 
le Josip Korenčan je cesto tam v gosteh, in pa za 
svatbo se pripravljajo, a prav po malem, ker Korenčan 
ni še snubil.
     Suhorčevega Mateja zidanje je tudi srečno pod 
streho. Menigovemu mojsterstvu dela vso čast. Znotraj 
so še nekaj dodelavali, zunaj je hiša takšna, kakor si jo 
more ok« le želeti. Zato se pa tudi obrača Matej 
sleharni dan okoli Lesarjeve hiše in Lesarjeve 
Gabrijele. V to ga je še posebno nagibala njegova sestra 
Barba.
     Ker ni Barba za našo povest najneznatnejša 
oseba, čutimo dolžnost, da povemo nekoliko več o 
njej. Eazven imena sv. Barbare ni imela, dasi ženska, 
prav nič ženskega na sebi, zakaj vse drugo na njej je 
kazalo zvitega, včasih celo robato prebrisanega dedca. 
Iz tega menda tudi čitatelj izprevidi, da Barba ni bila 
lepa. Ko bi bil Stvarnik ravnokar narejenega prstenjaka 
postavil na noge in bi potem, sam s svojim stvorom 
nezadovoljen, udaril po mehki ilovnati glavi, pokazalo 
bi prstenjakovo lice blizu takšen obraz, kakor ga je 
imela Suhorčeva Barba. Dvoje sivih oči je bilo raz-
maknjenih nekoliko preveč vsaksebi, zrle so pa 
človeka tako, da ni spoznal v njih ne ognja, ne-mrtvila, 
sploh nikakega življenja. Ko so se ji ustnice krčile same 
jeze, gledale so drobne oči tako mirno v božji svet, 
kakor bi v tem položaju gledal človek, kateremu niso 
vse njene tožbe nič mari.
     Kupčevala je z razno drobnjavo, kakor s 
koko-šimi, z jajci in maslom v Trst, domov grede je pa 
razprodajala kavo in razne pritikline po hišah. O po-
štenem plačevanju dolgov je imela posebne pojme, in 
čestokrat se je zgodilo, da je gospodinja terjala Barbo, 
pa jo o tej priložnosti razžalila, in tožba, če ne tudi 
zapor je bil prezaupni upnici plačilo. Barba je znala 
namreč govoriti gladko in prepričevalno, rotila se je in, 
žugala, a tudi božati in hvaliti — ali kakor pravi pristni 
Nolranjec: po dlaki vleči je znala, ko je bilo potreba. 
Zadnja leta je le bolj redkoma prenašala svojo
     

14
kramo v Trst in iz Trsta. Pravijo, da ji je mož poslal 
lepih stotakov domov, in pri Mateju ima vse, kar le 
hoče. „Dober jezik je več vreden kot pol grunta," za-
trjevala je Barba, ko je bila dobre volje. Zažarelo ji je 
lice, ko je govorila o Matejevem bogastvu, bratu ni 
rekala pri drugih ljudeh drugače kot „naš gospod", in 
samosvestno je dostavljala, da spravlja Matej njene 
prihranjene novce in pa vse, katere ji je poslal mož s 
Hrvaškega.
Matej ji tudi popolnoma vse veruje.
     Njegovo ženitev je tako spretno in modro nape-
ljala, da se je brat čutil prisiljenega, slušati njene načrte.
     „Da, tako je, tako! Tudi meni je všeč Gabrijela; 
upam, da se bova sporazumevali, samo če bo za našo 
hišo. Meni se zdi, da bo Matej skoraj malo pregosposki 
za-njo. No, pa če se imata rada	." Tako je govo 
rila Barba, ko same zadovoljnosti ni mogla naravnost 
hvaliti bodoče neveste. O tej priložnosti je navadno 
pomižavala z levim očesom, kar ji ni prav nič pri 
števalo.
     Tudi vse zidanje, kar ga je letos dovršil Matej, 
vršilo se je po njenem svetu. Morda se je pa Barba res 
tako veselila Gabrijele v hišo? Morda ji je želela dobro? 
—
     Preseli se, dragi čitatelj, v duhu z menoj za dobrih 
deset let nazaj v naši povesti, in poglejva, kaj se je 
godilo nekega večera na Suhorčevem domu! — Vse že 
spi. Temna noč objema zemljo, luči so pogasnile, tudi v 
Suhorčevi hiši je tema. Le ob stranskem oknu se plazi 
črna postava — majhen možiček, gospodar Suhorec. V 
roki nosi močan kol kot brambo in posluša, če Barba še 
ne spi. Eahlo potrka s kolom po železju v oknu in 
pokliče potihoma ženo. „Joj, Gašper, ali si ti? Kaj nisi 
že na Hrvaškem? Že tri dni si z doma. Morda je tvoj 
duh? Gašper, saj nisi kod ponesrečil? Moj Gašper?" 
Barba, tiho! Pridi sem k oknu! — Tako! Sedaj to-le 
spravi! Če boš potrebna, rabi po pameti, drugo ti bom 
pisal. To-le, poglej; ta-le les pa deni takoj jutri na ogenj. 
Sedaj pa tiho! Nikomur ne pravi, da sem bil tukaj nocoj, 
sicer ti razbijem glavo, kakor sem jo onemu, ki me je 
odpustil z dela. Dobro sem ga izplačal,
     

15
vedi! Le skrbno spravi in nikomur ne govori o tem! Na 
starost nama ne bo škodovalo. Nekoliko „kebrov" sem 
vteknil nazaj v listnico, da jih bom imel za po potu. 
Tudi ni zdravo, ko bi se listnica valjala tod okoli. 
Zdrava, Barba! Dobro gospodinji in molči! — O teh 
besedah ji je segel v roko skozi odprto okno in odšel 
tiho kot senca, in izgubljen je bil sled za po-bijavcem 
rajnega Lesarja.
     Skrbno kakor punčico svojega očesa je Barba 
čuvala tajnost onega večera, še skrbneje je varčevala z 
novci. Zadnji čas je kazalo, kakor da hoče usoda sama 
zakriti zadnji sled hudodelstva s spretno napeljano 
ženitvijo. Kolikor bliže je bil zvršetek popravljanja 
hiše, toliko živeja je bila nada v Barbinem srcu, da le 
ona, samo Gabrijela in nobena druga ni vredna takega 
stanovanja, tako gosposkega doma. O deževnih večerih 
sta ugibala z bratom, koliko bi utegnila imeti dote, in 
kdaj bi »naredili." Josip Korenčan ju ni že popolnoma 
nič motil v snovanju načrtov o prihodnji sreči, zakaj 
Barba je bila kakor svojemu možu dobra pomagavka 
tudi Mateju zanesljiva svetovavka.
     Nekega dne je Suhorčev Matej omenil svojo 
„srčno zadevo" Lesarjevemu Ivanu, ki se je prav srčno 
smejal in zopet vprašal — kakor je mislil Matej, 
samega veselja — če bo res. Potem se je pa tudi on 
pomagal smejati, saj se je njemu tudi sreča smejala.
     „Tako bogati kakor Korenčan smo lahko tudi 
mi", dejala je Barba bahato, in Matej jo je pogledal 
začudeno kakor že davno ne. Odkod tako naglo? Tako 
je hotel vprašati, ali Barba se je ozrla nanj, in on je 
takoj umel, da misli tukaj sestra njegovo bogastvo. Kar 
pri srcu ga je nekaj zabolelo, ko se je spomnil, kako 
silno je posušil nekdaj tako dobro rejeno listnico, vzel 
je denarje tudi iz hranilnice in jih dal Menign. Hudo mu 
je bilo, a pomagati si ni mogel. Človek ne more vselej 
„tako" biti. Ali bo pa sedaj zadosti? Sama misel o tem 
ga je že strašila.
     Barbi se niti ni sanjalo, kakšne bolesti prevevajo 
ta hip Matejevo srce. Eekla je: „Pri nas bode Gabrijela 
kakor doma."
     

18
     „E, bode, bode! Kdo pravi, da ne?" dostavil je 
kakor navadno še on, in oba sta bila s tem zadovoljna.
     Jesen je tu. Lastovke so odletele, vrane se zbirajo 
ob porobju gozdov, zajec vhaja med korenje na njivo, 
in oni ženitveželjni ljudje, ki mislijo pred zimo tudi 
nevesto srečno spraviti pod streho, že hodijo v dolgih 
haljah zvečer po okolici pozvedovat o primerno 
bogatih nevestah.
     Tako sta nameravala tudi v Bistrici oba 
Ko-renčana.
     Upam, da se bomo lahko sporazumeli, tolažil se 
je Josip in razlagal očetu: „Ivan Lesar ni napačen 
človek. Širno je njegovo posestvo. Danes ali jutri bode 
moral tudi sam pogledati po nevesti. Gabrijela itak ne 
more biti vedno v hiši."
     Ponosno in samosvestno je še tem besedam 
dostavil oče: „Ead sem imel starega Lesarja, zato bi 
tudi rad videl srečne njegove otroke. Verjemi, Josip: 
čudno je moje vedenje včasih, a pod trdo skorjo bije 
blago srce. Srečen sem, da se je  stvar začela na 
pravem mestu."
     Oče in sin sta radostno pričakovala trenotka, ko 
potrkata pri Lesarju.
     Poleg ptic selivk so tudi Lahi gotovo znamenje 
bližajoče se zime. Pri Suhorcu so dovršili delo in sedaj 
se odpravljajo v domovino. Mojster Menigo je slišal 
nekolikokrati o Korenčanu iz pogovorov, ki sta jih 
imela te dni Matej in Barba. Obraz se je Lahu nevoljno 
namrdnil. Spomnil se je nekdanjih Časov. O neki 
priložnosti je pa vprašal naravnost:
     „Ali so dobili onega hudobneža, ki je ubil rajnega 
Lesarja?"
     —	O, saj ga ni ubil, le pobil ga je, rekla je 
brž ona.
„Vem. Ni takoj umrl. A kdo ga je, Bog vedi ?"
—	Nikogar niso našli, reče Matej. 
„In ga ne bodo", dostavi ročno Barba.
     „Hm, hm!" začudil se je Menigo, rekel pa jri 
ničesar več. Preziralno je ošinil Mateja in Barbo s 
svojimi še vedno živahnimi očmi, odšel godrnjaje in si 
mislil: Oj, ko bi vidva tako lahko spravila s poti tega 
Korenčana, kakor ga spravim jaz, če hočem! Z^-
     

17
denem ga lehko prav v srce, da bi pomni), kdo je moj 
Bati sta.
Za to se mu je kmalu pokazal pravi čas.
     Nekaj večerov sta ugibala Matej in Barba na 
ognjišču, katere može iz vasi naj vzame on v nedeljo 
zvečer, da pojde ž njimi — ker je že taka navada — k 
Lesarju vprašat za Gabrijelo. To je vsekako važen 
korak, ker ni lepo, če je človek sam, posebno ne zato, 
ker take priložnosti niso brez dobrih založajev, ne brez 
pijače.
     „Zakaj v nedeljo? Tedaj utegne priti Korenčan in 
ti vse podreti", pojasnila je Barba bratu nevarnost. 
„Kdor prej pride, prej melje".
     Tako sta se dogovorila tisti teden — tri dni pred 
sv. Lukom, in pri tem je ostalo.
     Pri Lesarju je bilo tisti čas vedno bolj živahno. 
Eokodelci so delali za opravo Gabrijeli. Ivan je neko-
liko mislil, kako bi bilo z doto, ko bi jo hotel imeti 
Korenčan takoj, zakaj njegova misel je bila od nekdaj, 
da je Korenčan v Bistrici sicer bogat, pa vendar ne 
bode Lesar od Reke še moledoval pri njem za 
„po-čakaj". Nekoliko se. bo zaletel, in Gabrijela'bo 
odpravljena. Saj , ima Lesarjeva hiša vsega v izobilju, 
tudi denarja; da, tudi denarja, dasi je bil pokojni 
gospodar ono noč okraden za kakih osem tisočakov.
     V take misli vglobljen spomnil se je Ivan nekega 
dne Suhorčevega Mateja in njegovega čudnega 
vedenja. Smešne so se mu zdele njegove besede, še 
bolj smešen pa Matej sam kot Gabrijelin ženin. Vendar 
se mu je stvar zdela premalenkostna, da bi jo bil takoj 
povedal sestri.
     Bilo je tisto soboto popoldne, ko je prišel pozneje 
snubit — pa zares — Suhorčev Matej. Gabrijela je 
nekaj pospravljala v Ivanovi spalnici. On se je z na-
smehom na ustnicah obrnil k njej skozi vrata in ji 
zaklical:
     „Tudi Suhorčev Matej bi te rad, če ga maraš. Oni 
dan se mi je razodel."
2


18
II.
Kot ptičica sem pevala, Sem 
sladke sanje sanjala, Oh, 
zdaj pa nikdar več, Veselje 
preč je, preč.
Ndrodna.
     Tisto nedeljo potem ni nikdo videl Suhorčevega 
Mateja. Glave ni pokazal izpod strehe, tako ga je bilo 
sram. Oh, oh, pa tako včasih oči varajo človeka! Kdo 
bi si bil mislil? Vse se mu je zdelo že pripravljeno, 
Gabrijeli je bral kar z obraza, da komaj čaka njegove 
snubitve. Kako vestno je hotela vse vedeti, kakšna je 
hiša, je-li so res tako urejene sobe, ali se rado kadi v 
kuhinji, in pa če je napravil peč tudi v spalnici. Kdo bi 
ne bil vesel takih vprašanj, in kdo se jih je bolj veselil 
kot Matej ? Predobro je vedel, zakaj dela ona tako. 
Vsak človek namreč rad zve naprej, kakšno bode tam, 
kamor ima priti. Celo zastran perila ga je iz-praše.vala.
     Oh, oh, sedaj pa taka sramota! Da ni prej vedel, 
da ni prej vedel.'
Ona je ploskala z rokama, in se mu smejala, kakor da 
posluša Čebularjevega Janeza, kateremu se obračajo v 
glavi vsa kolesca in menda jedno preveč. Mari je on, 
bivši postajevodja, zaslužni penzijonist in posestnik v 
Hrastju, Čebularjev Janez ? On, Matej Volk, ki je videl 
mnogo sveta in ga tudi izkusil mnogo, on, da bi 
prenašal tako ponižanje PINTekaj je zaslužil in nekaj 
prihranil. Tudi najhujši njegov sovražnik mora reči, da 
je on v Hrastju najbogatejši mož. Petdesetak nosi lahko 
noč in dan v žepu, če hoče — njegova sestra Barba. 
Petdesetak, to v sedanjih piškavih časih ni malo. Da, in 
celo Ivan, ki mu je nekoč sestro že skoro na pol 
obljubil, smejal se je in ga tolažil, da mu bode pomagal 
drugod izbrati nevesto, Gabrijela — škoda! — je itak že 
oddana. To je bilo Mateju tako, kakor bi spustil nanj 
mrzel curek v najhujši vročini. Oddana? In vendar niso 
hoteli povedati: kam. Morda ni on tega vreden?
     Vzprejeli so ga   sicer še še,   kakor se  
spodobi. Tudi so peljali njega in njegova dva možaka v 
odlično
     

19
sobo, kjer mora človek že nekoliko gledati, kani stopa, 
ali Mateju se je zdela njegova stanica lepša. Seveda, 
vsakdo hvali svoje. Toda nocoj ni utegnil mnogo pri-
merjati, celo piti se mu ni ljubilo, dasi je rdeča 
vrem-ščina tako prijetno ščegetala po vonjalu. Urezal si 
j6 kruha, del ga nekoliko v usta, naprej ga je spravil le 
s težavo. Vsled presenečenja mu je nedostajalo celo 
potrebne sline. Možakoma, ki sta prišla ž njim, ni bilo 
treba dvakrat reči, naj jesta in pijeta. Šlo jima je kakor 
za stavo. In končni uspeh snubitve smemo napraviti 
tako, da sta bila onadva še najbolj zadovoljna.
     Matej se nikakor ni mogel privaditi misli, da 
odslej ne bode mogel več smatrati cvetoče Gabrijele 
kot cvetko, njemu razcvetelo. Oh, ta je hudo! Oči so ga 
varale!
     Nedeljo in še dva dni potem ga ni bilo na piano, 
četrti dan je še le prilezel na hišni prag, in prve človek, 
ki ga je pozdravil, bil je Lah Menigo. Vse ji bil ovedel 
o Matejevi nesreči.
     „Kako je, kako, šior paron?" vpraša ga in 
po-mežikuje hudomušno.
—	Mnogo bolje bi bilo lahko, vedite mojster! 
»Slišal sem že nekaj. Nesreča, kaj, corpo di 
bacco.
Oni Korenčan, maledetto	"
—	Jaz sam ne vem, kdo je grajal.
     „E, čujte, mio caro! Korenčan ga' je diavolo, 
kudič. Poznam ga že več kot dvajset let, la me capissi!"
—	Ko bi ga  mogel, jaz bi ga	rotil se je
Matej.
     Tedaj stopi Lah bliže njega ter mu pošepne na 
uho: „Če plačate, pa vam pomagam. Midva ga ugo-
nobiva, oba ugonobiva, starega in mladega, potem naj 
pa imajo  ti mangiandi".
     —	Kaj pravite? Kaj? hiti Matej in potegne Laha 
za seboj v hišo.
     ,.No, no, potrpite malo, šior Mateo! Vse se zme-
niva, najprej pa ono, koliko mi boste dali." Šla sta v 
zgornjo sobo, Matej je ukazal prinesti polič vina in 
zaklenil duri. Sedla sta k mizi in se menila dolgo dolgo 
časa.   Barba je že godrnjala, češ:  Kaj  se Lah
3*


so:
zopet valja okoli naše hiše! Zaslužil je lepih novcev 
prošlo poletje, sedaj pa sama ne vem, kaj bi rad. Še h 
kosilu ga bo treba povabiti. Ti prebiti Menigo! — Tako 
je vzdihovala, v resnici ji je bilo pa le hudo, ker ni 
mogla k njima,  da bi zvedela, o čem ukrepata.
     Nekega večera pozneje so mirno šumljali liistre 
Reke valovi in mirno so se pomikali drug za drugim 
vedno bliže in bliže nenasitnemu in nedoumnemu zrljlu 
Škocijanske Jame, kakor se človek nevede čestokfat 
hladnokrvno bliža lastni pogubi.
     Bila je tiha, jasna jesenska noč, ko nas spominja 
veneča narava na življenje dobrodušnega starčka, ki 
zadovoljno gladi zlate lasce svojim unukom, dobro si v 
svesti, da je vsak trenotek bliže oni uri, ko se jim bo 
moral umakniti in se bo ločil od njih za vedno.
Pri Lesarju je snubil Korenčan.
     Dobro jim je bilo. Tudi Gabrijela je bila vesela 
kakor menda še nikdar, dasi ni kazala svoje radosti. A 
natančnejši opazovavec bi bil takoj uganil, da ji pogled 
prav rad skrivaj uhaja na mladega Korenčana. Tudi 
Suhorčev Matej je sedel oni dah na istem mestu, ali 
ondaj se je Gabrijela samo smejala. Kolika pre-memba, 
tedaj in sedaj! Danes je vesela, da bi objela ves svet, saj 
vidi pred seboj se uresničujočo najsrčnejšo željo. .Res, 
da se s tem porajajo tudi že nove skrbi — takšen je 
življenja tek — a kaj so resne skrbi lahkoživi mladosti!
     Kakor lahkonoga srnica se je sukala nocoj srečna 
nevesta okoli dragih gostov.
    ,„Torej   kdaj   bomo  zavezali?1'   vprašal  je  
stari Korenčan.
„Kadar vam drago", de ponosno Ivan.
     ,,Gabrijela, saj boš ti odločila to-le stvar", rekel je 
Josip. O tej priložnosti je prvič „tikal" svojo zaročenko.
„Pa ti odloči!" zavrne dekle v zadregi.
     „Po tem načinu ne nehamo nikdar", seže v be-
sedo stari Luka, videč, da se je sin; zopet zaupno obrnil 
k njemu, kakor hoteč reči: „Oče, prosim vas, recite vi!"
     

21
     »Takoj po sv. Martinu mora biti", zavpije 
Ko-renčan in udari s pestjo po mizi. Vino se ga je 
namreč že prijelo nekoliko, in nevesta mu je ugajala. 
Ivan je potrdil to določbo malone molče. Ni se hotel 
kazati, da mu je morda kaj na tem, če je prej ali slej. 
Kar ima na hišo priti, pridi danes ali jutri. Lesarju se 
hlače ne tresejo za par tisočakov. To se bo že kako 
prebilo, dasi prihajajo zelo jalovi časi v deželo. Neka 
stvar ga je pa vendar strašila, namreč ta, kaj potem, če 
vpraša Korenčan takoj za sestrino doto; a njegov strah 
je bil zaman.
     Pozno v noči se je poslavljal Korenčan s svojimi 
prijatelji, odhajaje v Bistrico. Kako ljubeznivo, kako 
prisrčno je bilo slovo! Človek bi dejal: ti ljudje so prav 
rojeni za skupno življenje. V tem času je pa nekdo 
ogledoval vso to družbo izpod grmovja ob cesti kraj 
hiše in mislil vse drugače, kakor je mislila pred njim 
razhajajoča se družba. Bil je Matej. Skrb, strah in 
morda še kak drug črv so bili, da ga poleg jezične in 
vedno pikajoče ga Barbe niso pustili na miru spati 
doma v Hrastju. Kar zavohal je, da se danes nekaj 
snuje pri Lesarju. Prišel je bliže in, ker si ni upal več v 
hišo, skril se v grmovje in tu preslonel britke ure.
     V Lesarjevi hiši je zavladal mir. Luči so ugasnile 
in jednolična svetloba prvega krajca lune je dobila tu 
svoje pravice. Prisvetila je celo v spalnico Gabrijeli in 
nežno poljubila nje rožne ustnice, ki so šepetale Bogu 
in Mariji hvalo za nocojšnji večer, za nocojšnjo noč. 
Lahki san jo je zazibal kakor odmev daljne godbe v 
sladko spanje.
     Matej je krčil pesti in z zobmi škrtal kakor besen, 
ko se je zavedel žalostnega položaja. Strast ga je tako 
prevzela, da bi bil stri vse, svet in samega sebe, ko bi 
bil dovolj močan. Tudi Korenčana bi stri, o njega še 
najraje! S takimi praznimi sklepi v srcu se je splazil na 
cesto in dalje proti mostu, ki je čez Eeko v Hrastje. 
Diven pogled je od tukaj na mirno tekočo vodo in po 
vsem Lesarjevem posestvu. Lunin svit je odseval iz 
tisočerih valčkov Mateju v lice, nebeški mir je kraljeval 
v naravi. Le v mlinu je jednako-merno ropotal 
klepetec.   Na mostu je stal Matej  delj
     

22
časa, jezno je gledal na Lesarjevo hišo in slednjič 
za-rentačil ter zamahnil z roko:
     »Nesrečno gnezdo! Jaz ti že pokažem, jaz in pa 
moj prijatelj Menigo. Strta bo ošabnost tvoja, strt bo 
tvoj gosposki greben. Tedaj bi bil morda zopet dober 
Suhorčev Matej, a ne bode ga blizu!"
    Nemo je odmevala Matejeva grožnja z bregov in 
temnih jelš, in nihče ga ni slišal. Mlinarja je glušil 
klepetec in ropotanje lesenega ogroda, Ivan je mislil o 
tem, da se bode treba, ko odide sestra, tudi njemu 
ozreti kam po novo gospodinjo, Gabrijela je pa poči-
vala v sladki istini svoje sedanje sreče.
Minili so potem nekateri dnevi,
    Suhorčeva Barba je zopet zbirala svojo „kramo" 
za kupčijo v Trst. Ljudje so se čudili, da se je zopet 
lotila tega posla, saj ga je opuščala že več let. Po vsej 
košanski fari in tudi še dalje se je tedaj razglasila 
novica, da se bo zopet začela preiskava zastran 
rajnega Lesarja. Dobili so baje že pravega zločinca, a 
prijeli ga še niso, ker bi bilo preveč hrupa. Tako je 
pripovedovala Barba povsod in vsakemu, da je le hotel 
poslušati.
    Ees je bil Matej že napravil ovadbo pri bistri-
škem sodišču z Menigovo izjavo, ki je bila blizu 
taka-le : „ Okoli devete ure zvečer dne .... sem slišal 
na tržaški cesti, proti kateri sem šel po bližnjici, 
obupen krik. Bil sem oddaljen od onega mesta, kakor 
sem se letos prepričal sam, le dobrih tristo korakov, 
Prišel sem po tihem bliže ter videl na tleh ležečega 
človeka, kateremu je nekdo prav skrbno preiskaval 
žepe. Kdo je bil, vem prav dobro, saj sem bil prav tik 
njega; njegovo ime pa objavim samo si. c. kr. sodišču. 
Tedaj povem tudi zvezo dogodkov, ki mi doslej ni 
dala mirovati, dokler nisem dal zapisati te ovadbe".
    Naglo kakor požar se je širila potem novica, da 
je Luka Korenčan že v preiskavi, ker je on zločinec.
    Tiste dni se je ustavil sedaj ta, sedaj oni pri 
Lesarju in vprašal, če je res Korenčan že zaprt. Ženske 
v mlinu, čakajoče melje, pripovedovale so že o raz-
ličnih strahovih, katere so videli potniki na 
omenjenem mestu.   Prav isto  se je  godilo v  
Bistrici.   Možje iz
     

23
one dobe so zopet pogrevali razne dogodbice iz časov, 
ko so zidali železnico. Marsikdo se je spomnil tudi 
kodravega Laha Meniga, kateri je odšel nekega večera 
nagloma domov. Kmalu potem je prišel za njim tudi sin 
Batista. Proklinjal je Kranjce, svojo neumnost in svojo 
nesrečo.
Če sta se ustavili pred Korenčanovo hišo le dve ženici, 
ki sta se vračali z vodo domov, sklepali sta roke in 
boječe se ozirali v hišna okna, kakor da sta do živega 
prepričani, kakšen vrag biva pod tem ne-godnim 
krovom. Obdelovale so novopečeno novico na vse 
strani, dokler so se mogle še česa domišljati, kar bi bilo 
v zvezi s Korenčanom; le tega se skrbne babnice niso 
domislile, da drže posodo z vodo na glavi, tako so se 
zaverovale v imenitnost pomenka. Moški so postajali v 
senci košatih kostanjev sredi trga, tožili o lažnivem 
sedanjem svetu ter ugibali, za koliko se je tedaj 
pomnožilo Korenčanovo imetje. Potem ni čuda, če so 
pri Lesarju in Korenčanu s strahom in bojaznijo 
poslušali različne govorice. Nikdo ni več dvomil, da se 
nekaj zbira proti njim, le stari Luka se je zadovoljno 
pogladil včasih po trebuhu in udaril na junaške prsi, 
rekoč: „Ne bodo me ne! Pravica mora zmagati!" Josip 
je svetoval očetu, da bi te neverjetnosti zadušil v kali ali 
pa trosivce takih nezmisli izročil sodišču, da dožene ž 
njimi, kar in kakor zaslužijo.
  '    „Pa s takimi nesnagami da bi se mazal?"   čudil 
se je Luka in nikamor se ni genil.
Bilo je popoldne pred vsemi Svetimi. Luka Korenčan 
se je vrnil plašen in razburjen iz sodiškega poslopja. 
Stiskal je pesti ter jezno gledal okoli sebe. Nikdar si ni 
mislil, da ga bodo vjeli tako na lahkem v mrežo raznih 
kazenskih določeb, katerim se nikakor ni mogel 
izogniti. Če bi imel samo jedno pričo, da, če bi jo imel! 
— A sedaj vsa določila in ves svet, tako se mu zdi, 
govori proti njemu. To je bil prvi dan v njegovem 
življenju, o katerem je rekel, da bi bilo bolje, ko bi ne 
videl njegovega jutra.
     Josip je slutil, da so se začeli tudi zanj in za 
Gabrijelo otožni dnevi strašne negotovosti. Skrilo se je 
prijazno  solnce  njune  sreče, skrilo  za temne 
oblake.
     

24
     Drugi dan popoldne se je napotil vsakdo na grobe 
svojih rajnkih, da pomoli za pokoj njihovim dušam. 
Tudi Gabrijela in Ivan sta se mudila na košanskem 
pokopališču. Saj počivajo tu njima v rani mladosti 
pomrli bratje in sestre, tu počivata oče in mati. Bili so 
in ni jih več med nami, a njihov spomin, spomin dragih 
rajnkih, živi še med nami, a lepši in vzviše-nejši kot 
nekdaj.
     Goreče in iskreno je molila Gabrijela na grobu 
prerano umrlega očeta, in naglo se je utrinjala solza za 
solzo iz njenih oči. Vse je namreč zvedela, kaj se je 
zgodilo s Korenčanom, a ona in brat sta prepričana, da 
je stari Luka nedolžen. Obema je bilo žal obče 
spoštovanega moža. Otožno je zrla v nemi grob in 
obšla jo je čudna misel, drzna želja: ko bi oče hotel 
sam razodeti, če je res, kar trosijo ljudje o Ko-renčanu! 
Komaj se je zavedela nespametne težnje, prestrašila se 
je in še gorkeje razjokala. Toda zaman jadikovanje! 
Pravica hodi po svojih lastnih potih; mrtve pa pustimo 
na miru!
     Ivan ni niti slutil, kakšne bolesti prestaja sedaj 
sestra; vedel je sicer vse, a smatral je tudi vse z nekega 
stališča, da bi bil lahko rekel: kaj je meni Ro-renčan, 
kaj mi je ves svet? Jaz sem Lesar, in s tem je vse 
povedano. — Različna so bila torej čutila, ki so njemu 
prevevala srce na grobju, zelo različna od onih, ki so 
pretresala dušo Gabrijeli. Različni ljudje z različnimi 
srci.    Saj še listi  na drevesu niso jednaki.
S pokopališča sta se kmalu vrnila domov.
     Ona je bila bleda in prepadena. Morda je to tudi 
nekoliko provzročala črna obleka. Oči so otožno ziie v 
svet. Kako lep ji je bil nedavno ta svet!
     Danes se mora stvar dognati. Ivan je na.mj'eč že 
med tednom naročil Lahu Menigu, naj pride nocoj 
proti večeru k njemu in naravnost pove, kar mu je 
znano o poboju rajnega očeta.
     Mrak je objel zemljo, večerni zvon se je oglasil in 
hladen veter je potegnil ob Reki. Tedaj je prišel 
Menigo k Lesarju.
     Čudno so ga vzprejeli. Gabrijela je videla v njem 
kalivca   svoje  sreče,   vernega  tovariša  in  
pomočnika
     

25
Suhorčevega Mateja iz Hrastja. In vendar ji je govoril 
notranji glas, da ji je dolžnost poslušati njegov 
odgovor: hudobnež, ki je kriv rane smrti njenega očeta, 
mora pasti v roke pravici, kaznovan mora biti.
     Ivan je sodil, da je vsemu temu kriv Matej, čegar 
denar uporablja njegova sestra, da se maščuje za 
bratov neuspeh pri snubitvi. Za Boga! mislil si je 
mladenič in se zgrozil nad človeško samovoljo. Srca se 
vendar ne morejo tako siliti in pariti, kakor komu bolje 
kaže. Še živine cesto ni mogoče tako vprezati, kakor 
kdo hoče. Ivan je pomislil na Matejevo vedenje v 
prošlem poletju, in marsikaj mu je bilo jasneje. 
Očividno je, da je nameraval nekaj važnega. Zakaj je 
zidal in se hvalil s svojim imetjem in zidališčem, 
posebno ko je bila navzoča Gabrijela!
O takem razmišljevanju mu je Barba vedno bolj
izginjala z obzorja.   V njem je dozorel slednjič ta-le
sklep: Mateju se je zadnjikrat in sicer z najhujšo silo
vzbudila misel p ženitvi.   Hotel jo je vsekako   
oživp-
"frforiti, in pri tem mu je bila Bavba slaba svetovavka.
     V posebni sobi je sedel Lah za mizo in mirno 
čakal, kaj ga bodo vprašali. Dobro mu je bilo znano, da 
ga Ivan ni poklical v hišo vsled posebne prijaznosti ; 
ustrašil se pa vendar ni. Zakaj neki ? Kar mu je znano, 
to pove sedaj, in to je povedal tudi pri sodišču in 
pripravljen je potrditi s prisego. Matej mu je dal za to 
nekaj lepili novoev, da je stvar objavil. Letos ima 
Menigo na Slovenskem posebno srečo.
     Dolgo je sedel za mizo in dolgo pripovedoval. 
Dasi mu je tekel slovenski jezik precej gladko, vendar 
se mu je cesto zadeval med soglasniki, da je milo 
vzdihnil, spomnivši se svoje mehke materinske govo-
rice. Tedaj je pa segel po kupici in močil grlo z dišečo 
„vremščino".
Strme sta ga poslušala Ivan in Gabrijela.
     To pripovedovanje je Čitatelju že deloma znano, 
zato se ga bomo dotaknili le toliko, kar ga je v 
ne-posrednji dotiki s povestjo.
     O zidanju železnice je delal Menigo najprej pri 
Tomažiču, pozneje pri Lesarju. Menigo je najprej pravil 
svoje razmere s Tomažičem.    Tomažič je rodom
     

26
Bistričan. Pokojni Lesar mu je bil velik prijatelj. Rada 
sta najemala skupno dela pri železnici. O prepiru med 
njima ni bilo nikoli slišati. — Po  očetu je podedoval 
Peter Tomažič precejšnje bogastvo,  a  nikake  izobra-
ženosti.   To  si je pridobil pozneje,  kolikor  je  
sploh mogel, z lastnim trudom večinoma sam. Kot pravi 
»papirni črv" zgrizel in prebral je vse, karkoli je bilo 
podobno slovenski ali nemški  knjigi,   bodi   že  
take  ali take vsebine.   Najraje  se je bavil s potopisi 
in elektriko.   „Vesoljnost je samo jeden električen 
stroj, vsak človek za-se pa zmanjšan strojček 
vesoljnosti".  Na tej podlagi  je  potem  sodil svet,   
kolikor   ga je  namreč mogel spraviti  v tesne  meje  
svojega sostava.   Francoskega pisatelja Verne-ja   
„Pot na mesec" mu je bilo nedosežno   delo, imajoče 
za podlago  temeljita   prera-čunanja. Zdelo se mu je 
celo verjetno, in gorje onemu, ki bi mu oporekal. Zato 
so ga imeli včasih za čudaka. Ead je pripovedoval svoje 
znanje delavcem, a ti so ga le bore malo umeli, norce so 
pa brili o njegovih pojmih vselej, ko ga ni bilo zraven.
     »Tomažič se je vrnil z lune", govorili so, ko je 
prihajal k njim.
     „Da bi te telegraf odnesel!" sikal je ta in oni, če 
se je mož le predolgo sukal okoli njih.
     „Elektrika ga je ubila", uganili so delavci, ko ga 
ni bilo po celi dan blizu. — Sploh pa Tomažič ni slab 
človek. Živi po svojem prepričanju za električne ideale 
in — svoje denarje.
     Tri dni pred znano nesrečno nočjo za Lesarjevo 
hišo sta se sprla po stari navadi Korenčan in Lesar. 
Sodili so, da je moral biti vzrok temu neki Hraščan, ki 
se je pisal menda za Suhorca. Tega je Lesar zapodil 
prejšnji dan — Menigo se je spominjal še prav dobro 
— zaradi malomarnosti pri delu in pa zastran 
podpiliovanja drugih delavcev. Hudo se mu je postavil 
Suhorec po robu in kazal zobe kot razdražen pes, a 
zbežati je moral, ko se je Lesar zapodil proti njemu. 
Potem je šel Suhorec na delo h Korenčanu, ki ga je res 
tudi vzprejel, a samo za tisti dan. Zvečer sta se dobila z 
Lesarjem v delavski gostilni in se prav pošteno 
sporekla zastran njega. Drugi dan je šel Suhorec
     

27
s trebuhom za kruhom. Tovarišem je rekel, da gre na 
Hrvaško, kjer misli ostati več let. Kdo se bo kosal z 
domačimi sitneži! Poslovil se je pri tem in onem, po-
vedal ženi naslov, kam naj mu piše, in izginil je. 
Lahko so ga pogrešali pri železnici.
    „Ono popoldne", pripovedoval je Menigo, „ko sem 
delal zadnji dan na cesti, bil sem zamišljen in močno 
žalosten. Slutil sem, da me čaka kaj hudega. Zvečer 
dobim res naznanilo, da mi je žena za smrt bolna, in 
pa da moram takoj k njej.
    Ker nisem dobil Lesarja v lopi, da bi mi izplačal 
dnino, moral sem mu nasproti na drugi konec ceste 
pod Št. Peter. Srečal sem ga že na potu ter mu razložil 
svojo žalost. Pograbil sem nekaj obleke in hitel proti 
Trstu. Temna je bila noč in skrbelo me je, kako 
pribredem po bližnjici do velike ceste. Lomastil sem 
srečno naprej, in le nekaj korakov je bilo še skozi 
grmovje pri vodi, pa bi bil na trdih tleh. Tedaj slišim 
na cesti krik: „0, j—o—oj!" in nič več; glas je pojemal, 
kakor da mu je nestajalo sape. Poznal sem, da je to 
Lesar. Stopim bliže in vidim Korenčana, ko mu 
preiskuje žepe na tleh.
„Menigo, vi lažete!" vzkliknila sta brat in sestra.
—	Ma, no per bacco!" odreže se Lah.
    „Kako ne? Saj je Korenčan sam pritekel k nam 
naznanit žalostno novico".
    —	Ali je to čudno, per dio, ko je dobro vedel, 
da mu pokojni vaš papa ne uide več.
    Ivan je nezaupno pogledal sestro, ki se je naslo-
nila na steno in ihtela.
    „Zakaj pa niste vi tedaj objavili sodišču ali nam 
nesreče?"
    —	Mudilo se mi je domov. Tudi nisem mislil, da 
bo tako hudo. Pozneje pa nisem bil več v teh krajih, 
nihče mi ni naznanil smrti vašega očeta, in ostalo je, 
dasi gotovo bi jaz ne bil molčal.
Ivan in Gabrijela sta zrla nemo drug drugega.
    V sobi je nastal oni strašni molk, ki pritiska na 
srce s tako težo kot svinec, kar pomeni splošno po-
trtost. Menigo je še nekoliko posedel za mizo, 
po-zibal  se na desno in levo, uredil pod nosom 
osivele
     

28
brke, potegnil tudi za mnho na bradi ter popil zadnje 
kaplje vina. Spoznavši, da je dobro opravil svoj posel, 
vstal je, poslovil se lahkotno in prijazno, kar znajo 
samo Lahi, ter odšel.
     Ondaj so odpro vrata sosednje sobe, in 
domačima dvema se pridruži Josip Korenčan. Skrivaj 
je namreč poslušal Menigovo izpoved. Bled kakor zid 
ni si tipal ziniti besede. Nekoliko trenotkov molče vsi 
trije, potem se oglasi Ivan, rekoč:
     —	Nisem še popolnoma prepričan, da je vse res 
tako, kakor je pravil mož, a kdor sodi stvar le po 
vršno, verjame to, kar je povedal, in verjame tudi ono, 
kar so še ljudje dodali iz lastne domišljije. Tako po 
vršno sodi svet. Moj dragi Josip! Ead sem te imel, 
spoštujem te še sedaj, toda —"
     „Ivan!" zavpije sestra in objame brata okoli 
vratu. „Ivan, počakaj!"
     V tem hipu stopi v sobo stari Korenčan zasopljen 
in prepaden. Gledal je sedaj tega, sedaj onega, a beseda 
mu ni mogla iz grla. Zdelo se mu je, kaj se je vršilo 
med temi tremi. Vsi so slutili, da jih je nocoj pritirala 
skupaj neka posebna, kruta sila, zakaj nikakor se niso 
mogli zjediniti, da bi se skupno pogovorili. Vsakdo si 
je želel biti čim preje sam.
     Čudno sta se domača ozirala na starega 
Koren-čana, boječe ju je pogledoval ta, kakor bi hotel 
reči: kaj neki sem vama učinil, otroka moja?
     Josip je bil najžalostneji. Njemu so ravnokar 
minili trenotki vzeli Gabrijelo in ž njo vse na svetu. 
Samo ta misel mu je objela srce, dočim so drugim raz-
jedali dušo še drugačni neljubi spomini ...
     „Ali veruješ, da je moj oče nedolžen?1' vprašal je 
Ivana proseče.
     —	Da, za svojo osebo verujem; ali kaj poreko 
ljudje .' Pameten si in pomisli, kako prav je to, da se 
je stvar začela sedaj; bolje sedaj kot prepozno.
     Josip ga je dobro umel. Jasno mu je bilo, da 
govori Ivan s svojega stališča prav, zakaj kako bi 
vplivalo na srce vsakega človeka, ko bi slišal: vzela je 
sina, čegar oče je bil morivec njenega očeta!  Toda
     

S5
ljubezen in živo prepričanje o očetovi nedolžnosti nista 
pustila  v njegovem  srcu prostora  drugačnim  
mislim.
     „Moj oče je nedolžen!" vpil je Josip skoraj ob-
upno, „nedolžen, tudi če misli ves svet drugače".
     — Gospod Lesar! začel je stari Korenčan s 
svojim nizkim, a tresočim glasom, ko bi bil kriv samo 
za las, ne bi me bilo danes tukaj. O, ko bi mogel 
govoriti o moji poštenosti vaš pokojni oče! . .. Starca 
je zmogla bolest.    Obmolknil je in ihitel.	
     Lahna sapa je vlekla skozi jelševe veje ob Reki, 
ko sta se oče in sin molče vozila proti domu. Bil je 
hladen večer, a tih ko grob. Z vseh strani so jima 
udarjali na uho otožno ječeči glasovi zvonov. Josipu se 
je zdelo, da zvonovi spremljajo njegovo bolest; Ko-
renčan je pa mislil sam o sebi, o svojih zmedenih raz-
merah, jezil se je na ljudi, ki so tako zlobni, jezil na ta 
kraj, na vso dolino in na ves svet.
     Popolnoma neuspelo sporazumljenje je bilo 
vzrok, da sta prišla slabe volje že pozno po noči 
domov. Zvonovi „za duše v vicah" so utihnili in tema 
je bilo povsod, le na pokopališču so še ugasovale 
lučice, katere je tja postavila dobrotna roka.
     Povsem drugačen večer so imeli tedaj pri Suhorcu 
v Hrastju. Bila sta z Barbo sama v lepo izdelani hiši, po 
dnevi je bil pri njiju dostikrat Menigo, ki se je leto- 
nenavadno dolgo mudil v slovenskih krajih.
     Barba je sedela na nizkem stoku poleg ognja, 
katerega je pridno netila, da se je nekoliko svetilo v 
kuhinji; Matej se je pa naslonil na klop za ognjiščem, 
glavo je podprl z levico, v desni je držal pipo 
dolgo-cevko ter vlekel iz nje velike oblake dima. Jedno 
nogo je prav zložno stegnil po klopi, drugo je imel na 
tleh. Kadar je zaplapolal ogenj, da se je v njegovem 
svitu grdo zarezal Barbin obraz, pogledal jo je Matej, in 
reči moramo, da ne milostljivo, a rekel ni nič. Že delj 
časa namreč postaja on otožno po vasi, poveša glavo in 
govori le malo. Pa ne da bi kdo mislil kaj zastran 
ženitve. V silnem šumu drugih skrbi, kamor ga je 
zanesel vrtinec življenja, pozabil je skoraj na snubitev, 
pozabil Gabrijelo ali svojega lepega denarja,  ki ga je 
zabil po Barbinem svetu v novo hišo,
     

30
tega ni pozabil. In kakor kažejo stvari sedaj, videl ga 
bo težko več v svojem življenju.
Poslušajmo pogovori
     Barba ga pogleda in pravi: „Danes mi je Gašper 
zopet poslal denarjev, mnogo jih je poslal".
     —	Pa kaj to govoriš? Ali ni prav, če ti jih je 
poslal? obregnil se je Matej, ker je ravnokar mislil o 
svojem izgubljenem kapitalu.
     »Seveda je prav; ali jaz mislim, da bi ne bilo 
prav, ko bi jih pustila mrtve. Treba bode še kaj kupiti. 
Čudim se, kje zasluži toliko. Glej, in tukaj ga niso 
marali, pa koliko je že poslal domov!"
     Vse to Mateja ni vzdramilo. Ker je že predolgo 
molčal, da je Barba obupala na odgovor, vprašala ga je: 
„No, kaj misliš ti?"
—	Hm! Menda ne krade.
„1, saj veš, da ne, Bog nas varuj!"  čudi se ona.
     Potem jih mora zaslužiti, drugačne poti ni, deje 
Matej malomarno in kadi kakor prej. Zato ga izkuša 
Barba vzdramiti po zvijači, rekoč: „Ali se misliš še 
ženiti?"    .
     —	Ti in ženitev pojdita rakom žvižgat! Nisem 
več za to!
     „Stavim, da bi Gabrijelo vzel še danes, ko bi te 
marala. Kaj ne da, Matej?"
—	Prav rad.
     „To sem hotela zvedeti iz tebe. Ha, ha! Mari se ti 
blede? Ali ne pojmiš, da si ji prav ti skalil srečo s 
Korenčanom, pa da ti bode za to še hvaležna! Morda 
bi hotel, da bi se zato še zaljubila v tebe. Ne budali, ko 
si lahko pameten, če hočeš!"
     V tem je Matej pošteno sedel na klop in pazno 
poslušal Barbo, ki ga je zadela s svojim zbadanjem 
prav v srce.
     „Gašper se vrne pomladi domov, kakor je pisal 
danes, in zložno bomo živeli kot prava rojena gospoda, 
le nekaj zemljišča morava midva še dokupiti."
     Matej je nekaj mencal, kakor bi pritrjeval, a misli 
so mu zopet ušle drugam.
     „Sosedov vrt je na prodaj, prav našega se dotika.   
Kaj, ko bi tega kupila?   Za gotov denar ga bo
     

31
V--	
rad dal. Slišala sem, da ga ceni precej drago. Vsega 
sicer ne zmorem sama, a nekaj upam, bodeš priložil ti. 
Saj je itak vse tvoje."
     — Barba, reče Matej naglo, kakor da je ravnokar 
zapodil muho z nosa, — moj denar povsod in vedno 
potrebuješ kakor za neko „zabelo" ali srečen „žegen". 
Nič več nimam in nič več ti ne dam, moj ostane le 
denar, ki sem ga zapravil za te-le zidove. To pomni, in 
kupuj ali prodajaj, karkoli ti drago, a brez mene in 
mojega „žegna" !
To je Barbo vendar nekoliko presenetilo.
     „Ne huduj se, Matej! Vse to vem jaz dobro in 
tudi Gašperju je znano. Ko se vrne, tedaj si lahko 
zagotoviš svoj dolg na našem posestvu ali pa potegneš 
denarje."
     Te besede so ga nekoliko utešile, dasi ne popol-
noma, ker mu je srce viselo na denarju več kot na 
vsem drugem svetu.
     Tajinstveni mir je ogrnil zemljo, nebeški sel pa je 
objel v sladko spanje mnogo srečnih src. A tudi 
trpinom je on najboljši prijatelj, tudi nesrečna srca dobe 
v njegovem objemu krepilo. Matej se je stegnil nocoj 
po postelji, zaril prste v redke, posivele lase in računal, 
koliko je že potrosil in čemu je potrosil. Do konca 
vendar ni mogel s svojimi mislimi. Poljubil ga je 
blaženi znanec — božji sel in ga prestavil v one srečne 
višave, kjer ni neusmiljenih ljudi, kjer ni varajočih duš, 
kjer ni njegove sestre Barbe. Matej je spal trdno.
III.
O, nada! ti iskrica mila nebeSka!
     Drugo jutro je solnce prijazno pozdravilo 
bistriško dolino. Najprej je na severo-zahodu zardel 
sivi Nanos, potem ogoljena Vremščica, pozneje je 
pogledal iz nočnega mraka Prem s svojim mogočnim 
starim gradom, za njim hribovje ob primorski meji, in 
slednjič je pogledalo solnce tudi v dolino.
     

32
     Blizu tam v onem kotu, kjer bruha voda Bistrica 
izpod daljnega Snežnika ter divje šumi skozi trg, goneč 
mline in pile, bilo je v minilih časih vse drugačno 
življenje. Mlini po šest, sedem, tudi po devet tečajev so 
tekli noč in dan, prav tako je tudi pela pila 
jednako-merno svoj: groš, groš, groš. Lesa je bilo več 
kot danes, promet tudi večji kot sedaj, ljudje so 
zaslužili mnogo, pridelali mnogo in tudi potrebovali so 
mnogo; mlinarjem in Žagarjem pa je bila dokaj prijetna 
zabava, spravljati lepo se množeče zaslužke na kup. 
Da, bili so to časi, kakršnih ne bode več. Sedanja 
piškava doba nam itak ne obeta drugega kot novo 
orožje, nove razbojnike in nove davke.
     Koliko je vrgla vožnja na Reko in Trst! Vse 
gostilne bile so polne po dnevi in po noči. Le kdor je 
sam vozaril in sam izkusil, zna prav povedati, kakšno 
življenje je cvetelo in kakšni zaslužki so bili tedaj ob 
velikih cestah. Tedaj — tako trde zvedenci — bila je za 
Bistrico zlata doba. Saj se je pa tudi ondaj trg razvil 
kakor malokdaj prej. V Bistrici so hiše kot male palače 
— znamenje nekdanjega blagostanja.
     V tem kraju, prav poleg vode stoji Korenčanov 
dom, visoko, starinsko večnadstropno poslopje z 
velikimi okni nad Bistrico in na ozko ulico. Človek, 
hodeč po teh krajih, domisli se nehote, kakšne so 
beneške „contrade".
     Na vodi je Korenčanov mlin in žaga. Vse se še 
obrača in dela kot nekdaj, in tudi starega bogastva je 
ostalo še obilo. Korenčan ni bil razsipen. Zato gleda 
mladi Josip lahko brez skrbi v bodočnost. Toda 
njegovo srce vendar mučijo skrbi, katerih se mu ni 
mogoče iz-nebiti z bogastvom, marveč z dokazi, da je 
njegov oče r.es nedolžen.  In teh dokazov ni.
     Luka Korenčan je res hotel biti po svojem na-
rodnostnem prepričanju Kranjec, a to moramo pove-
dati — čast, komur čast — da je ohranil v svojem 
mišljenju in dejanju poleg kranjskega imena tudi star,o 
kranjsko poštenost. Ta čut se je skrbneje hranil v 
družini, kot varujejo plemenite obitelji čast svojega 
grba. Družinska čast mora ostati brez madeža.
     Nenavadno zgodaj je vstal danes Josip Korenčan. 
Odprl je okno svoje spalnice ter se naslonil s komolci
     

'33
na blazino, da se navžije svežega jutranjega zraka. 
G-ledal je tja, kjer izvira Bistrica. Kako vstrajno, kako 
živahno vre izpod zemlje, iz žive skale! Nad virom se 
klanjajo jelše in vrbe, še više v strmini gabri in jeseni, 
tam-le zgoraj na vrhu hribca, Josipu skoro nad samo 
glavo, pa štiie v nebo razvaline starega gradu nekdaj 
mogočnih »bistriških gospodov". Koliko slik, koliko 
lepih misli in koliko poezije samo v tem pogledu!
     Tam v ozadju pa stoji kot mogočen varuh strmi 
Snežnikov rob trdno kakor žilavost in zvestoba slo-
venskega rodu!
Josipu so drvile v spominu drugačne misli.
     Pogostoma se je oziral na levo stran, če se kmalu 
odpre okno očetove spalnice. Čudil se je, da je oče 
danes tako na dolgo zadremal, ko je bil navadno prej 
pri delu kakor sin. Danes mora biti neka izjema.
     Okna so še prav tako zaprta kakor po noči, kadar 
vpije trški stražnik v pristnem domačem narečju: „ana 
po polnoči!" Seveda, kadar je starček nekoliko boljše 
volje kot njegovo pusto in prozajično življenje brez 
ljube „paljenke", popravi si srednjeveško sulico 
nekoliko bolj na ramo  in zapoje še tisto staro:
> Varuj te se luči. ognja!
Glejte do otrok,
Da jih ne sne volk.€
     Kakor je bil njegov dušni položaj — na dolgo ali 
na kratko — dobivala je pesem različne izpre-membe, 
zbadljive in hudomušne.
     Nocojšnjo noč je poslušal tudi Josip nočnega 
stražnika in jezil se je nanj in na njegovo hudomušno 
pevsko umetnost.   Do dneva ni zatisnil očesa.
     Kakor sinu godilo se je tudi staremu Korenčanu. 
Prišedši domov, naslonil se je na posteljo in premišljal 
iste stvari.kot prej medpotoma od Lesarja do Bistrice. 
Mislil je uro za uro, mislil tako dolgo, da ga je začela 
boleti glava. Zmočil je ruto in jo položil na čelo, potem 
se je pa vrgel oblečen na posteljo in zopet raz-motrival 
svoj mučni položaj. Bil je že velik dan, ko ga je dobil 
spanec in zazibal v neljube sanje. A narava se nikjer ne 
ušteje in nikoder  ne ljubi  skokov
3


34
ali pa izjem. Tako strogo zahteva svoj davek kot 
dav-karski eksekutor in tudi še huje.
Luka Korenčan je spal delj, kot je mislil.
     Odbila je sedem ura, njeni udarci so močno od-
mevali po sobi, on jih ni slišal; oglasil se je potem 
zvon, kličoč k molitvi, stari Korenčan ni slišal niti 
zvonjenja; kje je bil še le tedaj njegov spomin. V 
sanjah je videl preiskovalnega sodnika, slišal grozno 
obsodbo, videl strašno ječo in čutil pogaženo čast 
svoje rodovine, čast nekdaj tako čislanih 
Korenčanov...
Pol ure pozneje potrka Josip na vrata.
     Oče se vzbudi, mane si oči s pestema obeh rok, 
zgane se pa vendar še ne. Ko potrka drugič, strese se 
starec in prestraši, misleč, da so prišli po njega 
orožniki.   Vstane in gre strahoma odpirat.
     S sinom sta se ustrašila drug drugega, tako ju je 
prevzela minila noč. Josip se ustavi poleg vrat, opazuje 
očeta nekoliko časa molčč, potem pa začne kar brez 
vseh ovinkov:
„Ljubi oče, ali je to resnica?"
     Korenčan pogleda sina začudeno in milovalno ter 
reče:
—	Ali tudi ti dvomiš o moji poštenosti?
Josip premišljuje nekaj trenotkov in de odločno: „Ne 
dvomim;  ali okoliščine so take, da se težko izognete 
sumničenju".
     —	Moj sin ! Tri in šestdeseta zima trka na vrata, 
kar gledam božje solnce, pet in trideset let sem go 
spodar v tej hiši. Sklenil sem že veliko kupčij, tudi 
lepih dobičkov sem prinesel domov od različnih pod 
jetij, včasih seveda izgubo; vzdigni se še danes, pa 
pojdi do vseh, ki me poznajo, in vprašaj, če nisem bil 
vedno pošten plačnik, do vinarja natančen vračevavec. 
Obrni se do onih, ki so trgovali z mojo hišo, ali sem 
učinil komu za las krivice; vprašaj sosede, ali nismo 
živeli vedno v najlepši slogi in sporazumnosti; vprašaj 
moje vrstnike in sošolce, ki poznajo moj značaj in mo 
jega duha, oni naj ti povedo, ali je mogoče, da se 
meni natveza tako ostudno dejanje.	
     Oni večer sem iskal pokojnega Lesarja na nje-
govem domu.   Malo dni poprej sva se nekaj sporekla
     

35
zastran nekega delavca. Zahteval je Andrej, da ga 
moram vsled podjetniške sloge takoj zapoditi. Jaz sem 
mu res povedal, da si ne dam zapovedovati, onega 
potepina sem vendar zapodil. Oni večer sem ga iskal 
doma, da bi mu podal roko in ga vprašal zastran ne-
kega novega dela pri železnici, a našel ga nisem doma, 
marveč na cesti, kjer je ležal revež nezavesten, in tudi 
sem resnično takoj pogledal, če je še duh v njem in pa 
listnica z denarji v njegovem žepu. Včasih je nosil s 
seboj velike svote. Mislil sem si takoj: naglo moram 
naznaniti njegovim ljudem, kaj se je zgodilo, v tem pa 
pride lahko kak postopač in si prisvoji njegove novce. 
A moj strah je bil prazen. V njegovih nedrih ni bilo 
sledu o kakšni listnici. Vendar sem v naglici pustil voz 
in konja, pozabil na ves svet in stekel naravnost nazaj k 
Lesarjevim. Niti toliko nisem vedel, da je res pobit. 
Domnevalo se mi je, da je le slučajno oslabel na poti.
O, kakšna zmešnjava je bila potem pri 
Lesarjevih!
     Tudi mene so klicali k sodišču, in povedal sem 
vse tako kakor sedaj tebi, in če treba danes potrditi s 
prisego, potrdim takoj.
     „Ubogi moj oče!" vzdihne Josip, „kdo vam ne 
verjame,T a dokazov je premalo, in sodišče sodi po do-
kazih. Že s samo preiskavo bo omadeževana čast naše 
hiše. Ta nesrečni sum!"
     —	Žalibog, da je res tako! Ali misliš, da ne bo 
zadostovala moja izpoved?
„Težko."
     —	Torej bodo iskali še drugih dokazov „za" ali 
„proti" meni?
     „Obojih", de- Josip žalostno, ker je že slutil, kaj 
teži očeta.
—	In mene obdrže v preiskovalnem zaporu?
     „Skoraj gotovo, a to še ni najhuje, ni največja 
nesreča."
     —	Kaj pa misliš? vpraša prestrašeni starček, 
katerega je preiskovalni zapor silno oplašil. — Stari 
Korenčan v ječi! Ta misel mu je bila živ pekel.
»Utegnejo vas pozvati celo pred porotnike."
3*


36
Starec se je prijel za glavo:
     —	O, moje stare kosti! Nesrečna minuta, ko 
sem se vozil tam mimo! Kakšna sramota se kopiči nad 
mojo sivo glavo!" — Prekrižal je roki na prsih in se 
zagledal v tla, kakor da vnovič premišljuje svoj strašni 
položaj. A glava mu je lezla vedno niže na prsi, krčil 
se je vedno bolj skupaj, kakor bi dremal. Tedaj za 
vpije Josip prestrašen: „Oče! oče! kaj vam je?" Oče 
pogleda, vzdigne glavo, vzravna se in vstane, dobro 
sluteč, kako malo se mu podaje prazno jadikovanje. 
Moški ponos se vzbudi v njem in pa zavest, da je 
pred Bogom njegova vest čista.
     —	Tukaj sem — rekel je ponosno in se udaril 
po širokih, prsih, da je zabobnelo kakor v sodu polov- 
njaku. — Korenčani so bili vedno pošteni. Prej ali 
slej mora resnica na dan. Karkoli pridi, jaz se ne 
ganem. Ali ta nesrečni kraj! — In začel je govoriti 
prezirljivo, o domači deželi, o brezvestnih ljudeh, ki so 
nevedoma krivi njegove nesreče.
     V Nemcih bi bilo vse drugače — rekel je naglo — 
ali tukaj je smola, kamor se človek obrne. Saj ne pra-
vijo zastonj, da smo Kraševci. Da, Kraševci so res naši 
ljudje, desetkrat bolj kraški so kot na pravem Krasu. 
Celo dušo in vest imajo kraško. Ti pa hočeš, da bi se še 
kdo navduševal za te brežine in za te ljudi, katerim ni 
sveta čast najbližjega soseda. Brrr ... Vi in vaši Slovenci 
! —
     Zastonj je tolažil Josip očeta, da je drugod tudi 
tako, naj oče nikar ne razteza nesrečnega slučaja s 
svojo osebo na ves narod. Vse ni nič pomagalo. Razšla 
sta se različnih misli kakor že dostikrat.
     Kot strela z jasnega neba je zadela tisto popoldne 
Korenčanovo hišo novica, da mora Josipov oče v 
preiskovalni zapor. Josip je bil kakor strt, nobeno delo 
ga ni veselilo, nobena misel mu ni bila več po volji. 
Preudarjal je samo to, kako bi pomagal nesrečnemu 
očetu. Posrečilo se mu je toliko že tisto popoldne, da so 
ga izpustili, ko je obljubil, da se ne gane iz trga.
     Ne bomo opisovali, kako se je ta novica obdelo-
vala v trgu, kako so sodili ljudje, saj je ljudska sodba 
cesto pristranska.
     

37
Drugi dan zjutraj je prejel Josip tako-le pismo: 
Predragi prijatelj!
     S težkim srcem sem se lotil pisanja, a mora biti 
tako. Nesrečne homatije, katere je menda sam nečisti 
duh zanesel med naše lepe namere, so krive, da ti 
moram naznaniti, kar si menda slutil že oni večer pri 
nas. Tvoje razmere z našo hišo so za sedaj toliko kot 
uničene. Ostra je ta beseda, toda oprosti, ne morem 
drugače. Le tožno sem se odločil do tega čina, a javno 
mnenje velikansko upliva na človeško družbo — saj si 
že sam cesto govoril o tem — sega celo do nežnih vezi 
zakonske sreče in uniči jih z neukrotljivo 
brez-ozirnostjo.
     Čutim, predobro čutim, da sem tebi in Gabrijeli 
za sedaj napravil krivico. Toda svet sodi po javnosti, 
zato nisem mogel dobiti drugega loka. Počakaj, da se 
rešijo neprijetne zadeve. Saj o nedolžnosti tvojega 
očeta naju nikdo ne dvomi. Gabrijela ti hoče biti celo 
pomočnica ob iskanju protidokazov; ali svet sodi dru-
gače. Bog daj, da se stvar kmalu in srečno konča, in 
tedaj te, verjemi mi, z Gabrijelo oba prav srčno 
vzprej-meva. Dotlej ne obupaj! Pravica je 
nepremagljiva.
Zdravstvuj!
Ivan Lesar.
     Minil je mesec november. Sneg je pobelil 
loi-striško dolino. Zimsko mrtvilo je objelo naravo, 
nehalo je vsakršno veselje po tratah in livadah. Le 
vrane imajo o toplih dneh tu svoje posvetovanje.
     Mnogo mož in mladeničev iz doline je šlo delat 
na Hrvaško in Ogersko, da se prežive po zimi in 
pri-neso spomladi domov kakšen stotak za družino. 
Daleč, daleč gredo od ljubega doma in vendar gredo 
radi. Po zimi bi pri nas ne imeli posebnega opravila, 
Bog pa je nas vse ustvaril za delo. Kdo bi si ne 
pomagal do boljšega zaslužka in boljšega kruha? 
Veliko veselje se začne seveda po vaseh, ko se vrnejo 
spomladi ter pripovedujejo svoje zgode in nezgode, 
preštevajo žulje na rokah in novce v mošnji.
     Sedaj brije mrzla zimska burja. Ledena skorja 
pokriva vodo, živali iščejo hrane blizu človeških biva-
     

38
lišč, sicer je pa tudi po vaseh in trgih začelo drugačno 
življenje. Samo železniški vlaki in bistriške pile 
ropo-čejo jednakomerno kakor po leti.
     V Bistrici ni po zimi, da hi rekel, posebnega 
zimskega življenja. Nekaj malo zabave se začne še le 
zvečer v čitalniški gostilni, kamor zahajajo uradniki in 
nekaj odličnih domačinov. Cviček in tarok, biljard in 
pivo, časniki in gorka peč, to je program za polovico 
zimskih večerov. In nikakor se ne motimo, da je včasih 
ljudem po malih trgih prav potrebna kakšna „pikantna" 
novica, da se nekoliko izpremeni njihova enoličnost v 
življenju kakor bore seljakom po vaseh, katerim je 
»Velika Pratika" zajedno tudi največji no-vič&r m 
politični prerok.
Le nekaj dni še, in Božič bo tu.
     Nocoj je sobota večer, zato je gospoda v čitalniški 
gostilni zbrana v nekoliko večjem številu in tudi že vsa 
pri svojem delu. Oglejmo si jih tako po vrsti, kakor 
zaslužijo po svoji časti in veljavi!
     Tam-le v kotu pri okrogli mizici se premika na 
stolu sodnik, davkar in sodni pristav pri taroku. Šolski 
vodja je tudi primaknil svoj sedež bliže in kima sedaj 
jednemu, sedaj drugemu, a že dvakrat mu je zapretil 
sodnik, žugaje s prstom in energičnim: pssst! Vsi štirje 
so tako zamišljeni v svoje delo kakor Arhimed v svoje 
kroge. Tudi naši znanci se prav nič ne zanimajo za 
ostalo družbo.
     Finančni komisar je ravnokar poklical drugo me-
rico ter se nevoljno obrnil od Tomažiča, ki mu je že 
tretjič začel pripovedovati o nekem najnovejšem po-
skusu spiritizma, ki ga je bral v spiritistiškem nemškem 
listu. Ta list ceni namreč Tomažič nad vse drugo na 
svetu. „Verjemite, gospod komisar", nadaljeval je 
mirno svoje pripovedovanje, ne da bi ga bil oni kaj 
zmotil s svojim neuljudnim vedenjem, „to vse 
provzročuje galvanizem. Človeški možgani z 
živčevjem niso drugo kot dobro urejena električna 
baterija, od koder preprezajo žilice-žice vse dele 
telesa".
     Tedaj mu je komisar popolnoma obrnil hrbet in 
puhal svojo smodko tako, da je dim napolnil že dobro 
polovico sobe.   Sodnik je pogledal nekolikokrati, 
odkod
     

39
takšen dim, zahrkal je že dvakrat prav močno, v tretje 
bo pa treba prav gotovo — vrata odpreti.
     „Gospod komisar", vpil je Tomažič še vedno za 
njim, da so lahko slišali ven na cesto in dvorišče, 
»elektrika je podlaga vsakemu življenju. O, to je tako 
zanimiv predmet! Jaz bi noč in dan čital o novih 
električnih pojavih in izumih. Če hočete, vam lahko 
tudi posodim —"
     Komisar ga ni slišal, opazoval je igravce pri ta-
roku, ne zmenivši se za vse zanimivosti Tomažičeve 
elektrike. Čakal je še nekaterih znancev, da vržejo 
jedenkrat ali dvakrat „mariage", naročil čaj in pušil 
nekoliko pametneje dogorevajočo smodko. Tedaj se 
odpro vrata in v sobo stopi davčni kontrolor Jenik, 
sicer rodom Čeh, kar ga pa ni zaviralo, da je vzredil 
prav mogočno kozlovsko brado a la Napoleon HI. 
Jenik je čislana oseba v bistriških družbah. Vesel je 
rad, brez družbe in pijače ne more živeti, a tudi poje 
rad. Poslednje svojstvo mu daje še največjo slavo. 
Jenik je namreč jedini tenorist v trgu. Kadar zbere 
svoje „tiče" v kvartet, tedaj se mu močno nabreknejo 
žile na vratu, hvaležno pogleda proti nebu, kri mu sili v 
glavo kakor puranu, ko vidi rdečo barvo, in tedaj, da, 
še le tedaj, ko našteje: jedna, dve, tri, zadoni iz 
njegovega grla težko pričakovani glas, in navdušeno se 
razlega po sobi:
»Liepa naša domovina, Oj, 
junaška zemlja mila.«
     Polagoma pritegnejo tudi poslušavci vsak po svoji 
najboljši moči, in v sobi doni kakor v stolni cerkvi, ko 
so pete litanije. Vsa družba je samo jeden pevski kor.   
Tedaj kraljuje Jenik.
     Nocoj je moral imeti nekaj posebnega za uhom, 
zakaj nagloma je odložil pokrivalo in suknjo ter se 
obrnil po sobi tako, da je lahko videl vse in vsi njega 
ter je rekel:
     „ Gospoda! Nekaj novega!" Vsi so radovedno 
vzdignili glave in jednoglasni „kaj" je napolnil sobo.
     Tedaj pa se obrne Jenik k rdečelični natakarici in 
v svesti svoje veljave v tem trenotku, poboža jo po
     

40
licu, za kar mu je bilo plačilo „plosk" po roki, potem 
pa reče: „Prosim merico gorkega, Marijanica",
     „No, kaj poveste, kaj?" vpraša ga. davkar, ki je 
ravnokar potegnil „juda" pred-se.
„Bil sem na pošti", pripoveduje prav počasi.
    —	To vemo vsi, saj bi vas drugod komaj smrt 
dobila kot pri Ciliki — podraži ga sodnik.
  „Prosim, gospod sodnik, to ni res". ,  „Če to ni res", 
pravi oni, „potem tudi ni res, da veste novico."
„To pa vem; prišla je brzojavno iz Ljubljane." „In 
sicer —" de sodnik ter meša karte.
    —	Stari Korenčan je oproščen. Prav sedaj je 
dobil Josip telegraflčno naznanilo.
„ Oproščen!"   čudi se   davkar,   sodnik   pa   
reče:
     sem vedel, da bo tako. Manjkalo je dokazov. Za 
svojo osebo sem bil vedno in sem še prepričan, da je 
mož nedolžen, toda vrag ustrezi vsem zavitim para-
grafom in še državnemu pravdniku po vrhu".
     „Deset tarokov in pagat ultimo!" napove sodni 
pristav, ki je med tem pričel igro, ne zmenivši se za . 
pogovor.
    „Ta ima pa srečo !" čudi se davkar, na tihem ne-
koliko zakolne in hiti razporejati karte. Tudi sodnika je 
spravil „pagat" od boginje Justicije.
    Jenika je močno jezilo, da je opravil tako malo s 
svojo novico. Sedel je v kot k peči ter srebal po malem 
svoj čaj. Nekaj časa se je pogovarjal s komisarjem, 
potem je poslušal Tomažičevo hvalo o elektriki, 
najnovejše resnice iz lista „Der Stein der Weisen". 
Neugodnega položaja ga je rešil avskultant, ki je sedel 
poleg njega. Začela sta o petju.
    Pozneje je prišel v sobo tudi Josip Korenčan, 
kateri že ni bil v družbi blizu dva meseca. Bil je ve-
drega lica, notranji mir in veselje sta sevala z nje-
govega obraza. Stol je primaknil k Jeniku, ko mu ta 
stopi nasproti in reče:   „Čestitam,  gospod 
Korenčan!"
„ Čestitamo!" donelo jez vseh. strani.
    Zahvalivši jih na čestitkah, je sedel in se pomešal 
v pogovor.
     

41
     Ker Jeniku njegova tovariša nista pritrdila v vsem, 
kar je hotel, da bodi res, razgrel ga je pogovor tako, da 
bi bil kar nocoj, ne oziraje se na prepovedani adventni 
čas, zakrožil I katero glasno, a drugi so ga svarili. Prav 
nerad se je ndal, in Josip je bil pozneje že zadremal v 
postelji, ko je slišal pod oknom Jenika in avskultanta, 
ki sta se dokaj glasno pogovarjala, domov odhajaje, in 
Jeniku menda prejšnja navdušenost ni dala drugače, 
kakor da je včasih vmes prav glasno kakor kos v 
večernem mraku zažvižgal: Hej Slovani! Josip se mu je 
smejal na tihem, dasi mu je rojilo po glavi sto drugih 
misli, ki so se največ sukale okoli Lesarja in Lesarjeve 
Gabrijele. Zdaj bo menda imel tudi Ivan zadosti 
dokazov, hvalo Bogu! Nič več ne bo na potu združitvi 
z Gabrijelo. V tej sladki nadi je zaspal.
     Minil je Božič, novo leto, minili so tudi že sv. 
Trije Kralji. Luka Korenčan je prejšnji možak, ki se 
drži svojih opravil, oblastno puha dim iz svoje 
dol-gocevne pipe, govori nemški in zabavlja o 
domačem kraju, njega prebivavcih in njih navadah. 
Josip se ne more načuditi, kako je to, da Lesarjevih ni 
nikogar blizu. Slišal je, da je bil Ivan v tem času že 
večkrat v trgu, a pri njem se ni oglasil, dasi se je 
prejšnje čase tako rad kaj pomenil v Korenčanovi hiši.
     Bil je temu vzrok Ivanov pogovor s Suhorčevo 
Barbo.
     Prve dni po novem letu je bil mladi Lesar sam v 
mlinu, ker se je bil mlinar nekaj prehladil in ostal doma. 
Tedaj je prinesla Barba zmlet četrtinko ajde. Že davno 
je ni bilo v mlinu, in Ivan se je čudil, da ni koga 
poslala. Ženska se je ustavila poleg dobrodej-nega 
ognja in začela govoriti o marsičem; polagoma je prišel 
pogovor tudi na starega Korenčana.
     „Ali mislite, da je res nedolžen?" vpraša in ga 
pogleda nedolžno s sivimi očmi.
     — Gospodje iz sodišča v Ljubljani so rekli tako 
— deje Ivan, misleč, da bo ženska sedaj mirovala. Ni 
mu bilo namreč prav, da Barba dreza stvar, ko bi 
vendar morala molčati. Saj je ona, njen brat in oni Lah, 
vsi trije so popolnoma propali s svojimi dokazi.   
Menigo
     

42
jo je takoj popihal domov zvedevši, da se mu 
namer-jeno maščevanje ni sponeslo. Nekatere priče so 
govorile celo tako, da je Lahovo maščevalnost lahko 
vsakdo iz-previdel. Tudi Mateja je bilo sram, in Barba 
sedaj spominja vso zadevo kakor nalašč.   Čudno!
     „E, da bi gospodje v Ljubljani tako vedeli, kakor 
vem jaz, ki sem revna ženska, sodili bi drugače!" pravi 
Barba tako malomarno, kakor da ji ni nič na tem, če 
pove, kar ve, ali pa če ne pove.
     —	No, kaj pa veste? — vpraša Ivan osorno in 
nestrpno. Najraje bi jo bil zapodil skozi vrata, a po 
kojni oče ga je čestokrat učil, da bodi z meljaji v 
mlinu do skrajnosti strpljiv. Ljudi se ne sme odganjati.
„ Marši kaj vem."
     —	In vi si upate to trditi? — čudi se Ivan. 
Stvar ga je vendar nekoliko zanimala.
     „Prav za gotovo sicer ne vem, a če mi dovolite, 
da vam povem, sodili bodete po tem tako, kakor sodim 
jaz. Vedite, da sem jaz že nekaj let na svetu, nekaj sem 
že izkusila in nekaj videla v naših krajih. Služila sem 
kot poštena dekla dolgo vrsto let različne gospodinje. 
Primerilo se mi je marsikaj, česar ne zabim nikoli."
     —	No, pa povejte, prosim! — reče Ivan mehko 
in rahlo.
     „Tisto leto, ko so merili železnico, služila sem v 
Zagorju. V gostilni je bilo sicer dela dovolj, a tudi jela 
in pila ni primanjkovalo. Nikoli ni bilo bolje za-me. Iz 
vse okolice gospoda se je shajala k nam. Tudi pokojni 
vaš oče je bil večkrat v naši gostilni, potem oni gospod 
s Kaka, o katerem so pravili, da zna delati pesmi, 
Tomažič, Korenčan in drugi veljaki iz Bistrice so hodili 
tje poslušat kalškega graščaka. O, kako lepo je govoril! 
Me ženske smo vedno vzdihovale, kolika škoda je, da 
ni duhovnik. Tudi pel je lepo, oh, takšen glas! Vaš rajni 
oče mu je sekundiral, drugi so pa bolj na debelo 
renčali, le Korenčan se ni nikoli vtikal vmes. Kekli so, 
da zato ne, ker nima pravega grla, drugi pa so trdili, da 
hodi v Zagorje samo zaradi igre. Bila je namreč navada, 
da so potem, ko je odšel gospod s Kalca,   pogledali 
tudi podobice,
     

43
pa ne božje, hudičeve. Prisedel je k njim oni sloveči 
Maslo, kateri dobi na vsako igro, samo če hoče, in 
vrgli so jih, pa metali včasih do belega dne.
    Kolikor sem mogla že tedaj spoznati, vaš oče in 
Korenčan nista bila prijatelja. Pravili so, da sta si bila 
navskriž zastran neke snubitve tam nekje na 
Logaškem. One gospodične sicer ni dobil ne ta ne oni, 
a jeza je ostala, zakaj oni večer — oh, nikoli ga ne 
zabim! — bila sta oba razdražena kakor leva. Vaš oče 
je namreč priigral več tisoč denarja, a Korenčan jih je 
izgubil. Vsi smo se bali, da se pobijeta. Naj-grše 
priimke, vse stare grehe in vse stare dolgove sta si 
očitala. Korenčan je pa še posebno poudarjal, da si bo 
že o priliki napravil pravico sam.
    Že proti jutru je bilo, ko sta se podila ven na 
cesto. Jaz sem poslušala na oknu v kuhinji. Tedaj se je 
zaletel Korenčan v vašega očeta; vse je kazalo, da ga 
podere. Ali oče je bil korenjak. Prijel je nasprotnika za 
noge in vrat, pa ga položil na tla, kakor deva mati v 
zibel malo dete. Trebušati Korenčan je sicer brcal 
nekaj časa in otepal z rokama, a prav nič si ni mogel 
pomagati, dokler ga ni pustil vaš oče iz svojih rok. 
Pobral se je in otresel prah z obleke.
     „Čakaj, slepar", rekel je potem, „to ti bom že še 
vrnil!"
    — Kaj, jaz slepar? Ali bi ti ravnal drugače, ko bi 
dobil dober „list"?
    »Goljuf, slepar! Denarje mi vrni, denarje, ki si mi 
jih ukradel, če ne, tudi dvajset let odslej ti ne odide 
povračilo! Pomni!"
    Vaš oče je stopil nekoliko za njim in zacepetal z 
nogama, kakor bi zapodil psa od sebe. Korenčan je 
zbežal, oče se je vrnil v gostilno, plačal račun, meni je 
dal petak za postrežbo — še dobro vem — in se 
odpeljal lepo mirno domov. Nikdo ni videl, kaj sta 
imela pod oknom, nikdo ni slišal pogovora kot jaz. 
Povedala sem ga vam, a doslej še nikomur drugemu. 
Zdaj pa sodite!"
    Barba je končala in dregnila v ogenj, da so iskre 
sfrčale visoko gori v dimnik, Ivan je pa molčal. Delj 
kot je premišljal njene besede in je primerjal z
     

44
njemu znano prošlostjo svojega očeta, verjetnejše se 
mu je zdelo vse. Oče je bil večkrat v Zagorju in na 
Kalcu, tudi igral je, tako so pripovedovali, prva leta, ko 
se je oženil.
     Od one dogodbe v Zagorju, kakor jo je pripove-
dovala Barba, pa do poboja ob Eeki ni minilo niti jedno 
celo leto.
     „Oh, da ni bilo vas, Barba, pri sodišču! Kako 
drugačna bi bila obsodba!"
     „E, kaj hočete! Jaz ne maram, da bi me ljudje 
vlačili skozi zobe, saj me imajo že tako za slabo in 
hudobno. Naj ostane, kakor je. Ali boste morda vi 
tožili?"
     — O, ne! Ne zdi se mi še potrebno. Morda se v 
tem času zve zopet za kako novo pričo, potem pa na-
znanim stvar sodišču. Samo vašo trditev, mislim, kakor 
je resnična, bilo bi težko dokazati, dasi vidim sedaj, 
kako prav ste trdili v začetku. Hvalo za pripovedovanje 
! Prav gotovo se še kdaj uporabi zato, da bo pobijavec 
mojega očeta — Bog mu daj dobro! — kaznovan, 
kakor zasluži.
Barba je odšla. Ivan je pa takoj zasul njeno ajdo.
     Minil je ledeni prosinec, nagibal se je h koncu 
tudi vihravi svečan s svojo vremensko 
nestanovitnostjo. Po bregu kraj Eeke že gledajo iz 
zemlje beli zvončki ter oznanjajo delavcu, ki se poti v 
vinogradu, da se vrnejo v naše kraje boljši časi.
     Spomladi pride drugačno delo, narava oživi, trta 
ocvete, in njemu se bode jel vračati obilni trud — 
prijetna vinska kapljica, če jo božja roka milostno ob-
varuje uime.
     „A vse je še v božjih rokah!" tako pravi marljivi 
oratar in vse izroči božjemu varstvu. Tudi če po leti 
prihruje toča in sklesti sadeže ter mu pobije vse 
pridelke, ostane mu še rešilna lestva iz brezdna 
obup-nosti, lestva, katere se krepko oklene: „Bog je 
vzel, Bog bode tudi pomagal!"
     Blagor mu, komur niso bučeče sile v življenju 
skalile te nade!
     Neko toplo popoldne koncem svečana je stopala 
Lesarjeva Gabrijela s košarico v roki po prisolnčnem
     

45
bregu, kjer so kopali delavci za trsje. V košarico je 
spravila za Ivana nekoliko malice, ker nadzoruje delo 
že izpred poldneva. Dasi ni hodila še dolgo, vendar je 
bila v obraz močno rdeča. Strma pot in toplo solnce, 
kakršnemu že ni bila vajena nekaj mesecev, sta jo 
ogreli, da je bila lepa kot razcvela vrtnica, kopajoča se 
v jutranji rosi. Le nekaj korakov prej, ko je krenila s 
poti na stransko stezo v vinograd, -prišel ji je nasproti 
— Matej Suhorec. Ni ga videla in bala se je srečati ga, 
odkar je zvedela, da se je hotel maščevati zato, ker ga 
ni marala. Potem ga ni bilo več v hišo, in potem se je 
tudi začelo vse govorjenje o Korenčanu in njenem 
rajnem očetu. V dekličinem srcu je bil Matej Suhorec 
vzrok vsega hudega. Kesala se je Gabrijela, da ni 
stopila nekoliko brže. Na njenem licu je bilo poznati 
veliko zagato, v kakršni je bila, in vendar je stopala 
ponosno naprej.
     A tajiti ni mogoče, da bi bil tudi še tako strog 
opazovavec poznal zadrego tudi na Matejevem obrazu. 
Ono, kar se je bil lotil jeseni, pozabil je že davno, saj je 
odslej doživel še več drugih prevar. In vendar bi bil 
tudi on v tem trenotku raje tam-le doli sredi Reke, ki ni 
še posebno gorka, kakor tu nasproti njej — Gabrijeli. 
Kako neprijetno je srečati človeka, kateremu smo 
brezuspešno razkrili svoje srce, koliko neprijetnejše je 
še le iznenadenje, če je oni človek — ženska! To je 
dobro čutil tudi Matej, in rdečica bi mu bila ogrela 
obraz, ko bi bil — trideset let mlajši. Seveda tega ni on 
kriv, tudi si nič ne more pomagati, če ga je hudomušni 
Amor zadel v srce še le pri Lesarju, ko je gledal okrog 
ognjišča se vrtečo Gabrijelo, a — v zadregi je danes 
vendar, v silni zadregi.
     Vsi srečni dnevi so se mu hipoma razvrstili v 
spominu kakor na blagohoten pregled, slednjič pa še 
nenadejani poraz — grob lastne sreče, grob, kjer je 
mislil, da mu vzcvete rajski kotiček že na tem svetu. 
Sezidal je lepo hišo, da — Barba gospodari v njej ; 
posodil ji je denarja na posestvo, sedaj pravi, da je ona 
toliko založila v hišo, da ni skoro nič njegovega; terja 
jo za svoje stotake, a ona se mu smeje in ga draži 
porogljivo,  naj   dokaže,  kdaj  ji je  res kaj dal.
     

46
Danes ve tako za gotovo, kakor za svojo smrt, da jih ne 
bo videl nikoli več.
O, ti hudobni Amor!
     Vse je bila sama prevara! Korenčan lahko pride, 
tako je mislil Matej, ter vzame Gabrijelo; on pa ne bode 
imel ne Gabrijele, ne svojih lepih novcev, niti drugi 
ljudje ga ne bodo radi vzeli pod streho za tiste krajcarje 
pokojnine. To je naredila Barba, in Matej mora sedaj 
lepo slušati, kar reče ona. Kam naj pa gre, in kdo mu 
naj postreže?
     Še zadnji hip je hotela Gabrijela skočiti s pota na 
senožet in iti za grmovjem mimo Mateja, ko je v 
njegovem srcu premagalo zadrego nekdanje sočutje. 
Eekel je:
„Kam pa vi, gospodična?"
—	Tja-le k delavcem grem.
„Nesete malico?" deje on zelo prijazno.
—	Bratu sem pripravila nekaj za priboljšek. 
„Ali je Ivan tudi tam?"
     —	Tudi, pravi ona rezko in hoče oditi. Gabrijelo 
je Matejeva prijaznost opominjala nekdanjih časov, ko 
je bil tako prijazen? a tisti časi so ji prinesli mnogo 
tužnih dni.
»Gabrijela, počakajte no, prosim!"
—	Kaj bi radi ? deje osorno. 
„Nekaj bi vam rad povedal-"
     —	Vi — povedali! čudi se ona, — ali niste že 
nekoč povedali pri nas vsega, kar bi radi. Dobro 
veste, kako je bilo, in tudi ono veste, kar ste še sto 
rili potem. Kaj takega ne bi bila mislila o vas nikdar. 
Sramota!
     »Oprostite, Gabrijela! Ko bi vi vedeli...." Ni mu 
pustila izgovoriti, dasi je bil Matej zelo srečen, če je 
smel le njeno ime izgovarjati.
     —	Kaj, ko bi jaz vedela, mari ne vem še za 
dosti? Morda mislite, da še sedaj ne vem vsega, kar 
ste počeli samo za to, da bi se maščevali? — Njena 
precej visoka, vitka postava se je še bolj vzravnala, v 
obrazu se ji je pokazala neka nenavadna odločnost, ki 
je dobrodejno uplivala na njeno dražestno prikazen. 
Matej je na tihem občudoval junaško žensko. Sape mu
     

4?
je nestajalo v grlu in — tega pa že ne smemo povedati, 
že z ozirom na njegovo nekdanje vojaško dostojanstvo 
ne smemo spraviti v javnost. Ne smemo reči, da bi se 
bil kar naravnost bal, ne, teg-a pač ne, marveč povedal 
bi bil prav odkritosrčno, kakor na izpovedi, da ni on 
kriv tega, le Barba je vse napeljala.
     Deklica je spoznala njegov notranji položaj. 
Obraz se ji je razjasnil, nasmehnila se je rahlo in ga 
vprašala:
     „No, pa kaj ste hoteli reči, gospod Volk? Prosim, 
povejte, mudi se mi!"
     —	I, to sem hotel reči, mencal je oni zadovoljno, 
sluteč, da je menda nevihta vendar že minila, — da 
so bili drugi vsega krivi.
»Menigo in pa vi!" reče Gabrijela odločno.
—	O, jaz nič, jaz! Verujte, gospodična! 
„Kdo pa?"
—	Ne morem povedati.
„Potem niste mož, ker se bojite resnice."
     —	Kako? Kaj pravite? Jaz nisem mož? Dva 
tisoč tristo sedem in šestdeset goldinarjev sem za 
zidal v hišo in tudi plačal sem toliko, pa da nisem 
mož? —
     „Kaj?" čudi se Gabrijela. „Saj ste nekdaj sami 
pripovedovali,  da imate le dvanajst sto v hranilnici!"
—	I, saj sem jih imel res. 
„ Odkod pa drugo?"
     Sedaj je bil Matej v hujši zadregi kot prej, ko je 
stopal deklici nasproti. Sram ga je bilo povedati, a 
pomislil je, kakor je slišal pri starih možeh: naravnost 
se najprej pride, in rekel:
—	Posodila mi je Barba.
„Kje je pa dobila toliko denarja?"
—	Mož ji je poslal s Hrvaškega? 
„Pa toliko?"
—	Saj je tudi tam doli že več let.  Ni čuda! „Oni 
dan je pravil nekdo, ki ga je videl, da dela
le malo, tem več popiva."
—	Morda slučajno nima dela.
     »Pustiva to! — Torej Menigo vam je pomagal 
obrekovati starega Korenčana in pa vaša sestra Barba. 
Lepe reči so to!"
     

48
     Mateja je bilo sram, in odšel je molče po svojem 
potu; Gabrijela je pa premišljala njegove besede o 
Suhorcu. Slišala je o njem že marsikaj in tudi to, da ga 
ni potlej več doma, kar so pobili njenega očeta. Odkod 
bi ta človek prislužil toliko novcev? Kaj, ko bi bil on 
tudi imel opraviti tedaj — Ni si upala končati te misli, 
ker ni bila vajena po krivem koga sumničiti. Vendar je 
povedala svoje pomisleke bratu, ki pa ni rekel ničesar. 
Saj je zadnji čas tako čuden, da si Gabrijela ne more 
tolmačiti njegovega vedenja. O Korenčanu noče prav 
nič slišati, vzroka pa ne pove. Gabrijela namreč ni 
ničesar slišala o Barbinem pripovedovanju, ničesar o 
bratovih načrtih. Nekoč je zahteval, da se kar sama 
odpove vsakršni zvezi s Ko-renčanovo hišo, kar pa ni 
hotela storiti. Ivan se je hudoval in rekel, da je to zoper 
voljo rajnega očeta. Tega ni umela njegova sestra.
     Ivan je trdil,, da je preiskava proti Korenčanu 
ustavljena samo zastran pomanjkanja dokazov, kar še 
ni povod, da bi mogli reči: nekriv je.
     Navzlic vsemu temu je zvedel Josip Korenčan 
vso stvar že naslednje jutro. Čudil se je drobni ženski 
pisavi, ki je imela vse posebnosti pisave mirnega člo-
veškega značaja. Zamišljeno je stopal mladi Korenčan 
ob vodi poleg pile.
     Divje je šumela Bistrica, prašila se v zrak in 
padala zopet peneča v strugo, a še burneje misli so 
rojile v Josipovi notranjosti. Preživeli tožni dnevi so mu 
bili še živo pred očmi, brezupna sedanjost se umika 
oživljajoči prihodnosti, lepšim nadam. Kakor voda 
burno vrši od svojega vira v dolino, a mora prej 
zmagati mnogo slapov in vodnih koles, še le pozneje si 
umiri v ravni planjavi, tako se je kazalo Josipu danes 
življenje.
    Čutil je, kakor še nikdar prej, v sebi neko ne-
premagljivo moč, da s svojo znanostjo, s svojo 
vstraj-nostjo sam poskusi raziskati temno mesto v 
očetovi pro-šlosti, da dožene, če je le mogoče, njegovo 
nedolžnost in najde pravega krivca. Bodrila ga je nada, 
da se gre tu za dobro, pravično stvar, misel o končnem 
uspehu in sladki čut, da ne bode  med   Korenčanovo
    

49
in Lesarjevo družino nikake zapreke vec njegovi zvezi 
z ljubljeno Gabrijelo.
     Ponosno je dvignil glavo, obrisal z roko čelo, 
kakor da hoče s tem prepoditi vse dvomljive in sitne 
misli, potem se vrne v svojo sobo, pozneje k očetu.
     Še tisti dan je bil sklenjen tajni načrt, opazovati 
Suhorčevo Barbov Hrastju in njene zveze.
IV.
Kjer Postoj'na v spodnji svet 
Svoja čuda vabi zret, Ona zemlja 
slavoglasna Moja vlast je, dom 
je moj.
Kdo ne ve, kaj so čudesa notranjskih kapnin?
     Ona neizmerna množica ljudi, ki se zbira 
bin-koštni ponedeljek pred Postojinsko Jamo; ono 
nerazločno, burno in vendar jednakomerno žuborenje 
med množico, katero požira nenasitno žrelo v 
podzemeljski svet; potem pa ona sopara, ki prihaja iz 
jame; oni duh po svečavi in umeteljnih ognjih — 
pozneje oni vlažno-mrzli zrak, ki objame človeka takoj 
ob vhodu v Jamo; vse to nam svedoči, da mora biti tu 
nekaj nenavadnega — božjega stvarstva čudo. 
Eesnično! Tu prestopa človek mejo svojega 
vsakdanjega, navadnega življenja, tu se začenja zanj 
nov svet.
     V tej podzemeljski krasoti čuti človek, da smo 
ljudje nekako vsi jednaki. Tudi če so nam na zemelj-
skem površju smotri različni, da nam gredo misli in 
pota navskriž in narazen, tu v podzemeljskem svetu 
smo jednaki. Vodi nas samo jeden namen: občudovati 
lepoto naravnih stvorov, z občudovanjem blažiti si 
srce, da bi bilo občutljivejše za najvišje vzore in da bi 
slutilo v stvarjenju mogočnost božjo. Niso pa to več j 
edini nameni, zaradi katerih se gnetejo ljudje pred 
Jamo ter hočejo s. silo, bodi že z lepa ali z grda, vanjo. 
Zanimanje za neopisno čudo slovenske zemlje je sicer 
v vsakem človeku, toda poleg tega združi rad še 
stranske namene.
     Tudi Josip Korenčan je bil že večkrat v Jami. 
Danes je prišel samo po to, da vidi nekatere znance
4


50
in da bi srečal — če bi bilo mogoče — tudi Gabrijelo. 
Saj je ni videl od onega večera, ko sta z očetom 
poslušala Meniga. Koliko solz je ona potočila od tedaj 
do danes, in koliko britkosti je prebil Josip od onega 
trenotka, ko je mislil, da mu je odprt življenja raj poleg 
lepe Gabrijele! Kolikokrat prevari človeka sle-pilna 
nada!
     Njegovo raziskovanje ni bilo zaman. Povpraševal 
je pri tedanjih delavcih in zvedel je marsikaj. Zorič iz 
Sušice je imel tedaj gostilno ob železni cesti, pravil mu 
je, da je Suhorec pil pri njem tisti večer, ko ga je 
zapodil Lesar. Jezil se je na njega in se rotil, da ga 
ubije, če ga kje sreča. „Prav je bilo, da je odšel drugi 
dan na Hrvaško", dejal je mož, „sicer bi bili njega 
prijeli, ko so našli tri dni pozneje pobitega Lesarja."
     Tomažič iz Trnovega mu je celo pripovedoval, da 
so smatrali on in vsi pametnejši ljudje Lesarjevo ne-
srečo za politični zločin, ker je bil pokojni Lesar pre-
več zagrizen nasproti tujcem, zlasti pa nemškutarjem, 
ki so še tedaj nosili glave po koncu.
     Jurij Trobec, dolgoletni črednik v Hrast ju, mu je 
podal glede na Suhorca najimenitnejšo izjavo. On je 
videl Suhorca prav tisti večer pred nesrečo na tržaški 
cesti, ko se je le-ta plazil po malo obrastlem pašniku 
med grmovjem ter se vidno izogibal prave poti. 
Možiček je pripovedoval stvar prav določno in 
natančno. Dasi ga ni nikdo vprašal, če bi mogel to 
potrditi s. prisego, vendar je sam neprenehoma ponav-
ljal, da vse postavi proti onemu, ki bi poskusil ovreči 
njegovo trditev.
     Nasproti njemu si je Suhorčeva Barba prizadevala 
dokazati in tudi Ivan Lesar ji je pomagal, da je le 
Korenčan in nikdo drugi kriv vse nesreče. Govorila je 
tako, kakor da ni pravice več na svetu. „Kaj sodišče, 
kaj priče in kaj porotniki, če človek ne ve tako dobro 
kot jaz, da le Korenčan in nikdo drugi je pobil 
Lesarja!" Tako je rentačila Barba in se sklicevala pri 
tem tudi na svojega moža ter obljubila z njegovim 
izpričevanjem dokazati resnico, kakor hitro se vrne.
     

51
     Vprašal jo je Josip, zakaj se ni prej oglasila. Saj bi 
bil Suhorec lahko zaslišan tudi na Hrvaškem, če ne 
utegne ali ne more priti domov.
     ,.E, kdo ve, kaj ima gospoda med sabo !" Tako se 
je odrezala in šla po svoji poti strani. Njeno jezi-kanje 
je Josipa prav malo strašilo. „Baba je baba! Kaj mi 
neki more nahuditi? Saj govore vsi moji uspehi zoper 
njo in zoper njenega moža."
     Sam s seboj nekako zadovoljen je stopal 
bin-koštni ponedeljek popoldne pred Jamo po gozdiču. 
Slišal je, da je prišla v Postojino z bratom tudi Ga-
brijela, vendar ni vedel natančno, če je šla že v Jamo 
ali je ostala kje zunaj. Prav počasi, skoro malomarno je 
hodil med množico pred jamskim vhodom, ko ga po-
taplja po rami njegov dobri znanec in prijatelj, hrvaški 
profesor Frankid
„Da si mi zdrav, Josipe!" reče mu in seže v roko.
     — Bog te živi, Frane! pravi Korenčan in mu 
krepko stisne obilno desnico. Frankic je bil človek 
srednje rasti, a precej okroglega života, širokopleč in 
nekoliko — nekateri so rekli, da ravno zadosti — 
tre-bušat, sicer pa zlata duša od pete do temena. O 
počitnicah je rad bival v Bistrici in poslušal o raznih 
priložnostih slovensko govorico ter jo primerjal s svojo 
mehko materinščino. Vsled svojega odločno narodnega 
duha, ognjevite navdušenosti za domovino in njene 
svetinje priljubil se je Bistričanom takoj prvo leto, da 
so ga vabili o vsakih počitnicah v svojo lepo domačijo. 
In Frankic je rad prihajal med svoje ljube znance. 
Kakor mojstra so ga posadili za mizo in poslušali kakor 
učenika. Pogledal je mirno okrog sebe, njegovo modro 
oko je seglo vsakemu v dno duše, potem je po-gladil 
na kratko ostriženo brado in začel govoriti tako, da je 
bil njegov govor popoln slavospev slovanski do-
movini. Tudi je dejanski zelo veliko podpiral narodne 
zavode.
     Le stari Korenčan je trdil, da je Frankic fanatičen 
hrvaški kričač — Hrvate je namreč mož cenil bodi že 
kot ljudi bodi kot Slovane še veliko niže kot Slovence. 
Profesor se ni mnogo menil zanj in za njegove opazke.   
Če je bilo mogoče, izognil se ga je; če
i*


52
pa ni mogel, pogovarjal se je ž njim ljubeznivo, kakor 
da sta oba jednega duha. Josip se je čudil takemu 
ravnanju.
     „Ali ne pojdeš v Jamo?" vpraša ga profesor čisto 
slovenski.
—	Premišljam. Ne mika me posebno.
     Frankic ga pogleda nagajivo, potem pa reče: 
„Lesarjeva Gabrijela je šla prej le notri."
     —	Kaj? Gabrijela je že notri? dč Josip in se 
odpravlja, da bi takoj stopil za njo.
     „Počakaj, počakaj malo, sinko! Ona nede ti otidi. 
I brat je s njom, ja sam ved govorio s njimi."
—	Tudi brat?
     „Jest", reče profesor in mu ponudi roko v slovo. 
„Dakle do vidjenja, Josipe!" Mladi Korenčan je tako ' 
naglo stopil proti vhodu, da ga je Frankic takoj izgubil 
izpred oči.
     Onostran vhoda je stala Gabrijela poleg Ivana. 
Pogovarjala sta se z nekimi sorodniki. — Ne samo iz 
Jame prihajajoči vlažni zrak, marveč tudi mrzli po-
zdrav z Ivanom je Josipa tako pi*evzel, da bi se mu 
bile kmalu podrle vse tiste lepe nade, katere je gojil že 
dolgo v svojem srcu. Ko ne bi bil opazil v njenih očeh 
onega izraza srčne miline, onega čuta gorke ljubezni 
poleg tihe otožnosti, kar ga je opominjalo mi-nilih 
srečnih časov, vrnil bi se bil k Frankicu ali bi bil pa šel 
svojo pot dalje. Mladi Lesar se je vedel zelo prezirljivo.
     Za nekaj trenotkov se začne družba premikati z 
množico naprej po vlažni, a gladki poti. Kdo more 
opisati občutke v srcu človekovem, ko ta zagleda prvič 
v Postojinski Jami veličastno „cerkev prestolnico"! 
Brezštevilno lučic povečuje naravno krasoto v širnem 
prostoru. In tam gori nad nami električna sol ura, pod 
nami prepad, kjer šumi voda med nebrojnimi lučicami! 
Kako ne bi človek pozabil, da je pod zemljo! Prizori, 
kakršne gleda, mogoči so le v sanjali. Tu krasna po-
doba, tam silovit steber kapnik, pod nami žuborenje 
valov, naraven most, razsvetljen z dvema vrstama lučic 
! Da, čudovita si, notranjska zemlja!
     

53
     Josip je stopal poleg Gabrijele, srce so mu pa 
prešinjale vse drugačne misli od onih, da bi opazoval 
božja čuda. Kolikokrat je človek samemu sebi vse, zu-
nanjost presoja skozi lastne naočnike, ki so cesto pre-
več megleni, da bi mogel spoznati naravno krasoto. Le 
duh, ki se ume tako visoko dvigniti, da ga ne ovira 
zemeljska teža, umeva prav neskončna dela božja.
     Mladeniču je bilo srce tako polno ljubezni in 
sladkih nad, da je komaj čakal priložnosti, ko jih 
razkrije.
Mudili so se na plesišču.
     Neštevilna množica hrumi, poje, vzklika; tam v 
ozadju na naravnem odru svira godba vesele 
poskoč-nice in mladina, vrteča se po drobnem pesku, 
kaj radostno sluša njene glasove.
     „Kako veselo je tukaj!" de Josip svoji 
sprem-ljavki, ki je bila vedno bolj molčeča. Ni mu 
odgovorila, slišal je le rahel vzdih iz njenih prsi. Ivan se 
je pomikal z znanci bliže bučeči godbi, Gabrijela za 
njimi. Tedaj reče Josip:
„Zakaj si tako žalostna?"
     — Saj nisem, pravi ona s takšnim glasom, da je 
mogel takoj spoznati, kako težko prikriva resnico.
     Stopali so potem dalje mimo različnih podob, 
skozi mnoge predore proti „Kalvariji". Sprednja družba 
je nekoliko korakov pred njima.
     „Gabrijela!" reče Josip, „mislim, da se stvar za 
naju skoraj srečno razmota. Jaz se zanašam na svojo in 
tvojo vztrajnost."
     Verjemite, gospod Korenčan, meni srce pravi, 
da se stvar nikoli ne reši prav za vas in ne za-me. 
Oh, ubogi moj oče!	
     Tihoma se ji je prikradla solza na trepalnico, 
zablestela se je v električnem svitu in zdrknila na tla. 
Josip jo je videl in spoznal je vzrok njene notranje 
toge. Hudo ji je, da neljuba zadeva še sedaj ne pušča 
na miru njenega dobrega očeta. Saj ni storil nikomur 
nič zalega, in vendar sedaj tako razmotrivajo njegovo 
življenje, kakor da iščejo po vsej sili madež na njem. 
Med tedanjimi železniškimi podjetniki so že vse pre-
obrnili, ko bi bilo kaj mogoče stekniti, kar bi pričalo
     

54
o kakšnem koli večjem razporu med njim in 
Koren-čanom. Njen brat Ivan je bil celo v Zagorju, ne 
da bi vedela, v kakšni zvezi je to z vso zadevo.
     „Nabral sem že mnogo dokazov, ki so dober 
kažipot,  da najdemo slednjič vendar pravega krivca."
     —	Meni se pa dozdeva, da je stvar vedno huje 
zamotana.
„Kako to?"
     —	Vrnil se je te dni s Hrvaškega oni Suhorec — 
saj veste dobro, kateri — in trdi, da je bil navzoč o 
razporu med vašim in mojim očetom. Grozila sta si 
neki z orožjem. Mož pravi, da si upa vse celo s pri 
sego potrditi. Tudi sem slišala, da je bila preteklo 
zimo Barba v mlinu pri mojem bratu. Nekaj hudega 
mu je morala povedati, ker odtlej je ves drugačen. O 
vas in o vaši hiši ne govori drugače kot prezirljivo in 
poniževalno. Z dokazi si vendar ne upa'. Sedaj 
pomislite, 
dragi Josip, ali je mogoče, da bi jaz poleg tako ža 
lostnih razmer še verovala v svojo lastno srečo?
     Josip je molčal in preudarjal sam s seboj nekaj 
časa. Tudi Gabrijela je stopala molče" zraven njega. 
Vtopljena sta bila v različne misli.
„Kaj sploh pravi Ivan?"
     —	O tej zadevi ničesar. On ni prepričan o ne 
dolžnosti vašega očeta. Sili me, da bi se možila drugam. 
Kakor spoznavam njegovo početje, želi samo to, da bi 
se jaz Čim prej umeknila iz hiše. Odkar je bila ona 
Barba pri njem, ni več miru. Slutim, da ga je dobila 
popolnoma v svojo oblast. Meni je govoril že o tem 
in onem, ki bi se rad oglasil pri nas za-me, toda —
     „Ni vas pregovoril, kaj ne, Gabrijela?" pomagal ji 
je on.
     —	Ne tako! Niste me prav umeli. Jaz se ne od 
ločim za nikogar več.
„Kaj je to?"
     —	Jaz poj dem — v samostan. Tam bo mirno 
moje življenje, nikomu ne bom na potu.
     Težavno je govorila zadnje besede, to je spoznal 
Josip. Koliko je morala prebiti, prej ko se je — če se je 
resnobno — odločila za to početje. Njegova prva
     

55
misel je bila: deklico je treba pripraviti iz obupnosti 
zopet na pravo pot.  A kako? —
     Kdor se hoče lotiti tako človekoljubnega, dela, 
kakor je postrežba raznih bolnikov, mora se ga okleniti 
iz prepričanja in s celim srcem, sicer nakoplje s svojo 
prenagljenostjo drugim, sebi pa še največji križ, ki teži 
do konca življenja, teži človeka cesto v samo večnost.
„Ali ste videli Barbinega moža?"
—	Ne še, tudi ga ne želim videti. 
»Gabrijela!   Ali  se spominjate onega  
izporočila
Mateja Suhorca?"
     —	O, kaj bo tisto! Verjemite, gospod Korenčan, 
da je slutnja samo vabljiva „fata morgana", ki človeka 
vara toliko časa, da ga zvabi v pogubo.
     Pot na Kalvarijo je strma pot in izpeljana v 
mnogih ovinkih tako, da se potniki lahko pogovarjajo s 
svojimi tovariši, ki stopajo pod njimi na vrh. Gabrijela 
se je ozrla in videla tik nad seboj Ivana; zato je 
umolknila.
     „Gospica!" reče Josip, Jaz upam, da se stvar 
dožene kmalu. A vztrajneje kot doslej hočem nadalje-
vati svoje zasledovanje, ki me slednjič privede, če je 
božja volja, tudi do končnega uspeha."
     Milo ga je pogledala Gabrijela. Eekla ni ničesar, a 
srce ji je prevevala misel in ta misel je odsevala iz 
njenih oči: Bog ti pomagaj! Da bi bilo le kmalu! Ivanu 
ni ugajalo govorjenje med nekdanjima zaročencema, 
kakor mu tudi sploh ni bilo všeč, da se je danes Josip 
pridružil Gabrijeli, a zabraniti tega ni mogel, če ni hotel 
obeh naravnost žaliti.
     Ko so došli zopet bliže, zakašljal je prav močno 
in prav mogočno ter pogledal najprej Josipa, potem pa 
sestro tako srpo, kakor da ju hoče s samim očesom 
razdružiti.
Kakšen prizor na vrhu Kalvarije!
     Liki mravlje se pomikajo ljudje po zavitih stezah 
na vrh. Glasno.žuborenje odmeva od vseh kotov, vseni 
nad glavami pa se zopet utrinja električna luč tako milo 
in jasno, da za trenotek pozabiš, kako globoko si pod 
zemljo.   „To je naše solnce", rekel je nekdo iz
     

56
Ivanove družbe, ozrši se v bliščavo svetlobo. Tudi 
drugi so pogledali v veliko, svetlo kroglo ter občudo-
vali podzemeljsko solnce; a kdor bi bil ondaj motril 
njih prebledele obraze, ustrašil bi se bil, misleč, da so 
živi mrtveci brez kaplje človeške krvi. E, mrzlo je, 
mrzlo novodobno solnce!
     Tu in tana prepeva družba veselih obiskovavcev 
glasne pesmi. „Živio ! hoch! in evviva!" odmeva izmed 
pisane množice. Ako si, dragi čitatelj, še misliš zraven 
tega oni otli, raznoliki in nebrojnokrat se ponavljajoči. 
odmev, kjer se zlije glas z glasom, jek z jekom, zdi se ti 
ves preobsežni prostor začaran kraj, kjer se širi 
neprestano žuborenje, nerazločno šumenje kakor o ne-
vihti in čestokrat vršeče rjovenje brez vsakršne pri-
spodobe, pogodil si v glavnih potezah sliko, katero 
imamo le še malo popolniti.
     Na Kalvariji so pevci izkazovali svojo izurjenost, 
in bengalični ognji so s svojo svetlobo različno barvali 
divne podobe jamskih kapnikov, tudi daljnje čeri in 
glasne obiskovavce.
     Gabrijeli je bilo tesno sredi neprestanega vrvenja. 
Zdelo se ji je, kakor da so mahoma oživele vse njene 
skrbi in težave ter jo sedaj preganjajo v podobi živih 
ljudi in različnih podzemeljskih podob. Želela si je na 
prosto. Tudi Ivanu in drugim ni bilo dobro tukaj, a le 
počasi so se jim jele uresničevati želje po čistem zraku. 
Komaj v debeli pol uri so bili v parku pred Jamo.
Tu srečajo zopet prof. Frankiča.
Po gostilnah se je vse trlo različnega ljudstva.
     V h6telu „pri beneškem levu" gnetlo se je toliko 
ljudi, da so morali biti celo nekateri odlični gostje za-
dovoljni s postrežbo v veži. Soba za navadne pivce je 
bila polna do zadnjega kotička, katerega je danes za-
sedel vsled nenavadne sreče črednik iz Hrastja. Že več 
let je zbiral denar za to, da pogleda o Binkoštih 
Postojinsko Vilenico. Letos se mu je zdelo, da bo 
zbrana svota zadostovala za pot v Postojino in nazaj, 
za potrebno pijačo tam, medpotoma in še j eden dan 
potem doma. To je prav toliko časa, da bo mošnjiček 
popolnoma prazen. Najel je človeka in ga tudi dobro 
plačal, da ga nadomestuje ta čas v njegovi pastirski 
službi.
     

57
     Vaščani so se spogledovali zvedevši, da se od-
pravlja Jurij Trobec v Jamo. Imel je namreč dobrodušni 
in šaljivi možiček poleg drugih dobrih lastnosti tudi to, 
da ni posedal vsako nedeljo popoldne po gostilnah, 
marveč ogibal se je sladkega vinčka, kakor se ogiblje 
trezen človek zapeljive ženske; a ko ga je za-lezel po 
toliki suši, tedaj se ni mogel kar nagloma ločiti od 
njega. Najraje si je tudi najel družabnika — seveda, 
kdo bi samoval in svoje zapravljal — ter mu plačal 
pijačo in še nekaj šestič za dnino po vrhu, da mu je 
pomagal veseliti se pri žlahtni kapljici. Nekaj dni potem 
so se pa za Jurija začeli tisti hudi časi, ko je samotno 
taval za čredo ter, na palico se opiraje, obžaloval svoje 
grehe in računal, za koliko bi se bil brez minile pijače 
povečal njegov kapital. Oh, ta nesrečna misel! Oh, to 
sladko vince!
     Iz te čudne neodločnosti ni mogel Jurij vse svoje 
dotedanje življenje.
     Danes se je podvizal ter bil med prvimi v 
Posto-jinski Jami in se, prišedši kmalu nazaj, vsedel 
le-sem v skrajni kotiček pivnice za navadne goste. 
Okoli njega se je stiskalo nekaj starih znancev, ki niti 
niso opazili, kako nagloma se je jela polniti soba z 
različnimi ljudmi. Bilo jih je nekaj tudi iz Hrastja.
     Jurij je ravnokar prav na dolgo in široko raz-
kazoval znancem svojo nedosežno zvedenost v 
živino-zdravništvu. Neki znanec, hoteč se mu 
prikupiti, podražil ga je, naj pove, kako je odvadil 
zajca, da ni več hodil v zelnik.
     „1, kako ? Saj veste: ubiti ga ne smeš; zadaviti 
tudi ne. Vzel sem torej palico."
     Prijatelji in znanci so se smejali njegovi pre-
metenosti, Jurij se je ponosno obrisal najprej z desnim, 
potem z levim rokavom preko ust, potegnil zopet prav 
junaški iz kupice in potisnil v usta na pol zmočen 
konec smodke, ki je dogorevala. Tedaj ga nekdo udari 
ne preveč ljubeznivo po rami in zarezi: „Lažeš, kolikor 
more teči lovski pes!"
     Jurij se ozre, a prav polagoma in dostojanstveno 
kakor človek, ki ve, kaj dela, pa nadaljuje svoje pri-
povedovanje o volčiču in žabičnosti pri goveji živini.
     

58
Pogledal je Suhovčcvega Gašperja, Barbinega moža, ki 
je hotel po sili dokazati, da Jurij Trobec laže. Toda Jurij 
ga je le pogledal in pripovedoval svojo izkušenost brez 
vsakršne ovire.
     „Ko bi tega le ne poznali že davno," zabavlja 
zopet Gašper, ki je nalašč iskal danes razpora ž njim.
     —	Tudi tebe poznamo, dejal je Trobec in 
potegnil 
krepko iz smodke. Cel oblak dima je obdal njegovo 
glavo. Ozrl se je po tovariših ter, videč same poslušne 
obraze, nadaljeval svoje razlaganje, ki je že prehajalo 
nič manj kot naravnost v samohvalo.
„ Jurij, ti si lažnik!" zabrusi mu Gašper v lice.
     —	Kdo te pa vpraša, koliko si star? Zakaj se 
zadiraš? vpraša ga črednik mirno ali samosvestno.
     „Zakaj se zadiram, ti bom že povedal; prej pa ti 
povej, zakaj mene opravljaš pri gosposki?"
     —	Jaz koga opravljam ? Vsi božji svetniki in celo 
nebo! Ali je že svet slišal kaj takega? Svoje denarje 
pošteno zaslužim in"«hranim, beračil nisem še nikoder, 
oropal še nikogar, pobil tudi ne, hvalo Bogu! Če kdaj 
zapijem kak krajcar, zapijem svojega, ne tujega, hvalo 
Bogu! vsega pa tudi nisem še zapil. Pomni, jaz nisem 
liodil po Hrvaškem ! Dobro veš, da je Jurij Trobec 
poštenjak. — Tu se je potrkal po junaških prsih, da 
so zadonele kakor hramova vrata, in ponovil je — 
»poštenjak, ki si je moral sleharni prihranjeni krajcar 
krvavo zaslužiti."
     „No, no! Kdo ti pa očita nepoštenje v takih 
stvareh ? Eekel sem ti le, da si me obrekoval in oprav-
ljal, ko te je oni dan Korenčan iz Bistrice izpraševal o 
nekem dogodku, o katerem je meni ravno tako malo 
znano kakor tebi. — Kar je res, to je res, Jurij. Tedaj si 
lagal, kakor si dolg in širok; pa brez vse zamere, moj 
dragi kume."
—	Jaz sem lagal, praviš? 
„Da, nikdo drugi."
     —	Imam mnogo napak, ne bom rekel, a da bi 
koga vedoma opravljal v pogubo, hvalo Bogu! te pa 
nimam. Kar me je izpraševal mladi Korenčan, povedal 
sem le toliko, kolikor vem, in le tako, kakor vem, a 
ne drugače.   Pil  sem ga danes res že več kot samo
     

59
jeden kozarec, ali toliko mi ni še zasedlo pameti, da bi 
ne vedel, kaj govorim, če rečem, da si upam vse 
potrditi s prisego.
    „Tako!" zarjovel je Gašper, da so ga vsi pogle-
dali. „Ti duša —, ti poležakar, oče Lenček, ti plačani 
lenuh, vreteno, ki ni vredno, da te zemlja nosi! Torej ti 
si me videl oni dan pred pobojem rajnkega Lesarja na 
tržaški cesti? Že dva dni prej sem bil na Reki in še delj 
na Hrvaškem. Mari misliš, da mene nosijo coprnice po 
tistih krajih, kjer vi tukaj pobijate ljudi? Zares lepa reč! 
No, bodeš pa dokazal, ti smrdokavra, ti lakomnik, 
oderuh, obrekovavec ..." Gašper je vedno huje silil v 
svojega nasprotnika. Rdeč je bil kakor kuhan rak. 
Bradavica, katero je imel že od rojstva na levi strani 
nosa, bila je taka kot zrela črešnja. Hotel je udariti 
Jurija, a prijatelji so se zgrnili okoli Trobca ter odrinili 
napadnika, da se je umeknil. Jezno je stiskal pesti, 
toda še tisočkrat huji so bili pogledi, s katerimi je 
ošinjal ubogega Trobca. Potem je pa pristopila Barba 
in s silo potisnila na pol pijanega moža skozi vrata.
    Le najbližjim znancem je bilo jasno, o čem sta se 
pričkala Jurij in Suhorec. Največ je bilo takih, da se 
jim je zdelo čudno, zakaj se stvar še sploh pogreva.
    Gašperja niso nikoli imeli za prevelikega pošte-
njaka. Prijela se ga je rada marsikatera reč, in ker se je 
danes držal črednik tako moško in trdovratno, da 
nekaj ve, vzbudil se je marsikomu sum, ki je spravljal 
Suhorca v neprijetno zvezo z omenjenim dogodkom. 
Nekateri prijatelji so mislili, da bo sedaj Jurij po svoji 
navadi razkladal vso stvar na dolgo in široko, a nič 
tega, in čudno se jim je zdelo.
    Zunaj v senčnem vrtu sta stopala Josip Korenčan 
in mladi Lesar ter se pogovarjala o zadevi, ki je bila 
Josipu najbolj mila. Samosvoje je otresal Ivan z glavo 
in govoril:
    „Meni se zdi stvar dognana. O kakšni rodbinski 
zvezi med nami niti misliti ni mogoče, kam li, da bi se 
zgodilo, kar želiš ti."
— Od kdaj pa tako in zakaj tako, Ivan?


60
     „Imam za to dovolj povoda, a povem ti ga 
drugikrat."
     Kako da si zašel na tako napačna pota? — S tem 
mu je začel razkladati svoje uspehe v raziskavanju.
     Vse to ni Ivana preverilo skoro nič; dejal je le: 
„Ne rečem, da bi se utegnila naša sumničenja kdaj tako 
zasukati, da bi bila popolnoma neutemeljena, ali do 
tedaj mine morda tudi Še pol veka lahko in mirno, ne 
da bi kdo vprašal mojo sestro, koliko ji je let. Tega pa 
vendar ne moreš zahtevati, saj si dovolj moder, naj te 
Gabrijela čaka do omenjenega konca; reklo bi se 
drugače lahko: vedno. — In še nekaj. Pomisli, da se 
vidva res vzameta — slučaj — mahoma se pa pojavi 
Bog ve kod človeče, ki zbere moje in tvoje priče, 
Gašperja in starega Korenčana, ter dokaže, da le ta in ta 
— Korenčan Luka — je zločinec. Ali bi mogla tvoja 
soproga potem tebe pogledati; ali ne bi prešla z 
očetovih rok pokojnega Lesarja kri tudi na sinove 
roke? Nisem prijatelj takih grozovitih dogodeb in 
mehkočutnih romanov, a tu, mislim, nehalo bi biti člo-
veško življenje."
     Ko bi ne bil Josip živo prepričan o nedolžnosti 
svojega očeta, bile bi ga Ivanove besede potrle prav do 
cela. Tudi tako ni odgovoril Lesarju ničesar. Zato je oni 
nadaljeval: »Najbolje bo, če se zgodi, kakor pravim 
jaz. Mi ostanemo prijatelji, ženitev pa pozabi."
     —	Kako lahkodušno govoriš, Ivan! Ali misliš, da 
se to žabi tako, kakor bi rekel: izbriši s kredo napi 
sane številke z mize. Prijatelj, ljubezen piše s stalnej- 
šimi potezamii! Spominov, katere je začrtala ljubezen, 
srečna ali nesrečna ljubezen, teh spominov ne izbriše 
nikdo!
     Tu ga zmoti Ivan, rekoč: „Kdo bi bil mislil, da si 
še takšen idealist?"
     —	Idealist ali ne. Toliko že lahko rečem, da 
srce ni kamen.
     »Verjamem, rad verjamem to, a sam lahko spo-
znaš, da Gabrijela ni in ne more biti tvoja. Dokler sem 
jaz gospodar na Lesarjevem domu, ne sme se to 
zgoditi. Eazlogi so ti znani."
     

61
     —	Ivan, ali veš, da misli zato Gabrijela v sa 
mostan ?
     „Kaj?" vpraša ta in se zgane, kakor da ga je pičila 
kača. „Kdo ji je vcepil neki zopet to misel? Ali se ji 
nedostaje priložnosti za možitev?"
     —	In tu vpričo mene govoriš o njeni možitvi! 
Ivan, mnogo si se izpremenil. Cesto sem že računal na 
tvojo pomoč, a zdaj vidim, da je bilo vse le britka 
prevara. Ti podiraš moje najlepše načrte —
„Ki so načrti brez podlage," preseže ga Lesar.
     —	Seveda, če je ne dobe tam, kjer bi jo iskal 
za gotovo.
     „Jaz, da bi te še podpiral? Pojdi in pomisli, kar 
sem ti že govoril! Meni se zdi, da se vrši med nama 
isto, kar nekdaj med mojim in tvojim očetom: če le 
prideva skupaj, pa se sporečeva."
     —	Saj ni bilo vedno tako, Ivan, dobro veš. Tedaj 
si zagovarjal moje nazore.
„Premalo sem mislil o vsej zadevi."
     —	Ivan, nehajva! Ti ne veš, kaj je ljubezen, in 
odkar si se izpremenil v smisli, ki je meni nasprotna, 
uveril si se in vse presojaš tako, kakor bi bil ves svet 
na prodaj.
„Morda ni res?"
     Korenčan mu ni odgovoril, marveč molče se je 
vrnil v sobo, in Ivan za njim. Tu je imel prvo besedo 
Frankič. Šalil se je z nežnim spolom, pripovedoval 
razne dovtipe in včasih, tudi pogledal skozi okno, kdaj 
se vrneta Josip in Ivan. Ko sta se vrnila, umirila se je 
tudi živahnost med družbo. Neki težki vzduh je za-
vladal nad vsemi. Noben pogovor ni hotel v pravi tir, 
celo Frankič je nehal z dovtipi. Gabrijela je najbolj 
čutila posledice pogovora na vrtu. Z obrazov jima je 
poznala, da se nista ločila v najlepšem miru. Kaj je bil 
predmet pogovoru, to je tudi uganila, ne da bi vprašala. 
Vrtela je v roki dišečo vrtnico in se pogovarjala s 
profesorjem.
„Kdaj se vrnete zopet v naše kraje, gospod?"
—	Jeseni, gospica. Tedaj pridem za delj časa. 
„Prosim, ne zabite nas posetiti.   Saj vam menda
še ni znana naša okolica."


6*
     —	Nekoč sem bil sicer že tam, vendar vzprejmem 
rad vaše cenjeno vabilo. Moja nečakinja me namreč 
prosi že dolgo časa, da bi smela z menoj na počitnice 
za nekaj tednov. Deklica zelo ljubi naravo, ljubi pa 
tudi slovansko zemljo in slovanski narod, dasi nima 
doma preveč časa baviti se s tem.
„0, potem bodeva kmalu dobri znanki."
     —	Veselilo me bode, če jo bom mogel seznaniti 
z vami.
„0, lepo vas prosim, gospod profesor!" V tem se je 
družba odpravila na železniško postajo. Zopet je stopal 
Josip poleg Gabrijele, a njegov pogled ni izražal več 
polovice one navdušenosti in vztrajnosti kakor prej v 
Jami. ITI vendar ga je misel na ljubko spremljavko 
bodrila k nadaljnjemu delovanju. „Ali sta se kaj sprla z 
mojim bratom?"
     —	Ne mnogo. On je čuden že nekaj časa. 
Nikakor 
si ne morem pojasniti, zakaj se je izpremenil.
     »Glejte, torej tudi vi slutite, da se je vse zaro-tilo 
proti nama? Ali ni najlepše, če šiloma pretržem vse te 
zanke in si poiščem miren kotiček, kjer ni zavisti, ne 
sovraštva, ne jeze, marveč prava nesebična ljubezen, 
ki vse žrtvuje svojemu bližnjiku?"
—	Gabrijela, o tem niste še dovolj preudarili! 
,.Ne rečem, da sem, toda ta misel od dne do dne
bolj dozoreva v meni."
     —	A ne dozori nikdar, pravi Josip strastno in 
jo pogleda v lice. Zavest o izgubi predrage zaročenke 
je zanetila v njegovi duši silen odpor. Srce je vzpla- 
polalo z nekdanjim žarom.
„Ne vem. Moje razmere vse kažejo: da."
     —	Prosim vas, gospica, pustite mi vsaj iskrico 
nade! Grel si bom ob njej srce in vzpodbujala me 
bode k uspešnemu delovanju za vašo in mojo srečo.
     Tako lepo je prosil Josip, da bi mu Gabrijela 
nikdar ne mogla odreči. Molče mu je stisnila v roko 
žarečo vrtnico, katero je on skrbno spravil, pogledal 
hvaležno Gabrijelo in dejal na tihem: — Hvalo lepo! 
Ta mi bode drag spomin!
     

63
     Njeno oko se je za hip zatopilo v njegovem, go-
vorila pa nista nič več. Dospeli so na kolodvor in 
po-slovivši se odpeljali vsak na svoj dom.
V.
Nečista vest pa vedno skeli, 
Pokoja nima dni. noči.
     Hude reči so se godile drugo popoldne pri 
Suhor-čevih v Hrastju. Vse se je začelo iz take 
malenkosti, da, skoro iz nič. Iz iskrice cesto nastane 
grozen požar, zaradi jednega jajca med sosedami 
dostikrat smrtno sovraštvo.
     Matej je namreč preudarjal že delj časa, kako bi 
dobil od svaka zopet nazaj svoje novce. Ali nikakor ni 
mogel do pravega konca, ker mu je vedno zastavljal 
pot odločni: kako; toliko je vendar sklenil, da ne bode 
stradal jedi, pijače in obleke. Dati mu morata, vzemita 
že, kjer jima drago.
     „Kaj si obnorel, Matej ?" jezil se je svak rečeno 
popoldne. Bil je slabe volje zastran siuočnje pijače in 
pa tudi zaradi Trobčevega govorjenja.
     Res da je Barba izkušala z vso svojo spretnostjo 
obrniti ljudsko govorico na Korenčana. vendar je bilo 
Gašperju zelo neljubo, da se je stvar tako zasukala 
prav sedaj, ko je on doma. DeDar je večinoma porabil, 
zato ni mogel ustreči Mateju.
     —	Jaz nisem obnorel, rekel je ta, marveč 
vprašam 
le za svoje, kar sem posodil Barbi in tebi.
     „Ha, ha, posodil! Imaš li kaj dokazila, da je 
resnica?"
     —	Saj je bilo s prva celo tako govorjenje, da 
bo to-le vse moje! — Matej pokaže po lepem poslopju. 
— Pozneje sta me navijala toliko časa, da smo se 
zmenili na pol, slednjič je ostal meni le oni denar, ki 
sem ga tu zazidal; sedaj mi pa hočeš še to, moje kr 
vave žulje utajiti. To je prehudo!
     „Kaj? Kaj? Kaj se menita?-' pristopi Barba in se 
vmeša v pogovor.
     —	O mojem denarju! zarezi Matej tako odločno, 
kakor ni menda zarezal na sestro še nikoli.
     

64
     „Ne budali! Ali nismo rekli, da je vse to naša 
skupna lastnina?"
     —	Eekli smo in ste že marsikaj, kar meni toliko 
koristi kot lanski sneg ali pa ta-le skupna lastnina. 
Morda mi kaj vrže?
„Kaj vrže pa meni?" vpraša mogočno Gašper.
—	Vse, kolikor vrže, vrže tebi, poganja se Matej. 
„Torej   kakšen  denar  misliš?-'   vpraša   
nagloma
Barba.
—	Oni, kar sem ti ga posodil — če nisi gluha. 
„Ali  ne veš,  da  tega  ne  dobiš  drugače  
nazaj
kakor tako, da tudi midva razdereva pogodbo. Saj nisi 
nikoli nič omenil, da boš zahteval svoj del nazaj."
     „Le tožil Prav gotovo ne dobiš krajcarja, tako ti 
povem" — pravi mu zbadljivo Gašper.
     —	O, moj Bog! vzdahne Matej in se prime za 
glavo. — Vse sta mi pograbila! Moji novci, moji novci! 
Toda čakajta: ni še vse izgubljeno. Pravica mora biti 
tudi za mene na svetu.
     „Ha, ha, ha! Ti naju boš tožil!" zavpila sta oba 
soglasno in zasmehovala Mateja. Potem je rekel 
Gašper:
     „Ali ne veš, da si se že odvadil hoditi med ljudi. 
Vsa tvoja učenost se je povodila, ostal si prazen in 
osamljen kot ptičji strah v strnišču. Ne smeši samega 
sebe, Matej, in pameten bodi ter ostani z nama kakor 
doslej !"
     —	Nikoli! zarentači Matej, s takimi ljudmi: ni 
koli ! Zadosti sta me vodila za nos!
     Tedaj se oglasi Barba: „Da bi te pamet zapuščala 
vsled starosti, to ni mogoče; jedini vzrok tvoji robatosti 
mora biti v tem, da si gotovo zopet zaljubljen. Saj 
menda še veš, kako si ljubil Lesarjevo gospodično ?•'•
     —	Dobro vem, kaj je bilo in kako je bilo; vem 
tudi, zakaj je bilo tako, in prav je bilo, da se niso 
zvršili tvoji načrti. Mari nič ne veš, kaj ugibljejo 
ljudje po vasi in po vsej okolici tja doli do Bistrice?
„Kaj?" vprašata oba h krati.
     —	Da sta imela mene le za norca, ko sem vama 
posojal denar, katerega sta potem pomešala s krvavimi 
novci — rajnega Lesarja. Da, tako je! —
     

65
     „Raj pa ti veš?" zarjove Gašper kot prešič, ko si 
mu zasadil nož v srce. Pogleda ga tako grozno, kakor 
da mu hoče z očmi prodreti obleko, prsi in srce, samo 
da bi videl, kdo je penzijonistu razodel grozno tajnost.
     —	Kar sem vedel, to sem že rekel, in če 
dostavim, 
da si ti na Hrvaškem cesto postopal, ker nisi bil še 
nikoli za resno delo, opravičena je sumnja, da si lepe 
novce, kar si jih. poslal domov in zapravil na Hrva 
škem, pridobil po nepošteni poti.
     „Pojdi, pojdi, krevlja stara! To ti je gotovo 
na-tvezel oni rogovila Trobec, in penzijonisti nimate 
drugega opravila pod božjim solncem, kakor da obirate 
poštene ljudi. Ti še ne veš, kaj govoriš, ker tudi ne 
slišiš samega sebe," zmerja ga Barba.
     —	Kaj? Jaz ne vem, kaj govorim, jaz sem 
krevlja? 
Ali želiš, da povem, kaj si pa ti? Ukradla bi tudi 
Boga iz cerkve, ko bi ti kdo obljubil zadosti!
„Šepec šepasti!"
—	Tatica!
„Skopuh oderuški!" zabrusi mu Gašper. Potepuh! 
obregne se Matej nič preveč ljubeznivo. 
„Capavojaška!" zakadi mu svak.
     —	Kopar! Kopar! Le počakaj! Ti boš zmerjal 
dosluženega vojaka !
     Tedaj pa ni bilo dosti več besed med njimi. 
Gašper je planil na Mateja, zgrabil ga krčevito z obema 
rokama za vrat ter ga — kakor je bil majhen — treščil 
ob tla. Zadavil bi ga bil, da ni prihitela Barba s korcem 
vode in jo pljusknila Mateju v očrneli obraz. Tedaj ga 
je nehal masti ti razježeni svak. Pogledal je svojo žrtev 
z vidnim zadovoljstvom. Videč, da je v njem le še 
malo ali nič življenja, stopil je samo po drugi korec 
vode in jo vrgel z vso silo Mateju v obraz. Potem ga je 
prijel čez pas in ga vlekel kakor mrtveca ven pred hišo 
— na kup gnoja. Barba mu je pomagala in s tem molče 
odobravala moževo početje.
     Kaki dve uri je ležal Matej pred hišo, kamor je 
zazidal toliko lepih krajcarjev, potem se je popolnoma 
pretegnil in zavedel. Vstal je in poiskal med drvi na 
dvorišču močno gorjačo; na to se opiraje stopal je po-
lagoma in varno — ne v hišo, ker mu ni dišalo, marveč
5


66
proti lieki in od tam naravnost k Lesarju, kjer ni bil več 
po oni nesrečni snubitvi. Hotel je tam Ivanu potožiti 
svoje gorje in pri njem poiskati dobrega sveta.
     Tisti dan okoli poldne se je pomikal na drugem 
koncu vasi v Hrastje lahek voziček, na njem je pa sedel 
mladi Korenčan. Zamišljeno je zrl pred-se, in kakor je 
kazalo, ni se posebno zanimal za nobeno stvar v 
bližini. Ustavi se pred j edino gostilno v Hrastju. Veja 
nad vrati je naznanjala le ob večjih praznikih, da se tu 
toči vino; po navadi je bila gostilna suha. Josip 
Korenčan bi bil rad velel konjička izpreči, ker se pa ni 
nikdo lotil tega dela, ostal je naprežen pred hišo. 
Gostilničar se je namreč zibal na pragu sem in tja, 
pogledaval v pivsko sobo in na dvorišče, premeknil se 
pa vendar ni niti za korak nikamor. Možu je najbrž zelo 
ugajal Korenčanov voziček, zakaj opazoval ga je tako', 
kakor da ga misli kupiti; skrbela ga je pa tudi še neka 
druga stvar: bal se je, da mu v tem času, ko bi se on 
motil pred hišo, uide lahko Trobec iz gostilne brez 
plačila. Vendar je voz in konj toliko zamotil go-
stilničarja, da ni slišal, ko je glasno zazvenel kozarec v 
pivnici: cin, cin, cin! Za tem je dokaj razločno odmeval 
Trobcev glas: „Miha, vina, še vina!" A kakor je bil 
Miha o drugih priložnostih sama postrežnost, ni se 
danes zgenil s praga. Bil je tudi sam doma, navadno ga 
je v gostilni zglašala soproga, ki je danes delala na 
polju.
     Ta koles in ta konjiček! vzdihal je Miha, to mora 
iti, kakor bi plaval.
     „Dober dan, oče!" pozdravi ga Josip vidno 
ne-voljen, ker ni bilo nikogar, da bi pomagal izpreči. 
Miha tudi v zadregi odzdravi in se spoštljivo umakne, 
da bi stopil gost v hišo. „Ali je tukaj Jurij Trobec?" 
vpraša Josip krčmarja.
    „Tu-le notri poglejte, gospod! Že od poldne ga 
srka!"
     Vesel je bil, da mu ni bilo treba dalje po vasi 
iskati, ali veselje je bilo le kratko. Trobec je bil namreč 
vinski že od prejšnjega dne, jezik se mu je zapletal, oči 
je imel takšne, kakor da se je ravnokar vrnil od 
materinega pogreba, in vrlo je praznil kozarce.  Ko ga
     

67
je vprašal Josip o tistem dogodku na pašniku, kjer je 
videl Suhorčevega Gašperja, ki se je potikal v goščavi, 
dasi so govorili sosedje in je Barba pravila, kakor da je 
že vsaj pri Sisku na Hrvaškem, — tedaj je pogledal 
Jurij Trobec tako neumno in zajedno tako nedolžno 
okoli sebe, kakor da ni včeraj niti sanjal o vseh teh 
Josipu tako neprecenljivih izjavah. Morda tudi ni hotel 
govoriti vpričo tovariša sopivca.
     „Ne vem, ne vem ničesar! Z menoj je bil 
Smo-dinov Blažek — tedaj še mlad — za poganjača; 
on bo kaj vedel o tem." Potem je Trobec govoril o vseh 
mogočih drugih rečeh. Gašper namreč rad zahaja k 
Mihu v gostilno, in gostilničar bi ga utegnil izdati, če bi 
danes preveč govoril. Vendar pa Jurij ni zabil — ne 
jedenkrat, vsaj petnajstkrat je povedal, kako ga je 
včeraj žalil Suhorec zastran tega.
     Zato se je zdel Josipu pripraven zaveznik. Ali 
danes ni bilo mogoče ž njim skleniti zaveze, počakati 
mora „trezlega" vremena.
     „Kaj bo Suhorec in njegovo bogastvo? Jaz mu že 
pokažem, če me bo tožil." Tako je končal Trobec svojo 
dolgo tožbo o Suhorcu. Radostno je zabeležil Josip 
črednikovo izjavo in vprašal gostilničarja, kje bi dobil 
Smodinovega Blažka.
     „Pri Smodinu, gospod," rekel je Miha kratko, 
videč, da ni gospod nič preveč žejen. Josipu ni kazalo 
drugega kot dalje po vasi vprašati, kje pravijo pri Smo-
dinu. Medpotoma je mislil o današnjem uspehu in za-
dovoljen je bil ž njim. Le to mora še dognati, kdaj in 
kje mu je poiskati Trobca na samem, da se ž njim 
pogovori. Slednjič sklene, da bode še najbolje, če se 
snide s črednikom kje skrivoma na paši ter mu pove, 
kako se mora ravnati, da zasledit^ pri Suhorcu še 
kakšno drugo sumnjo.
Josip ni dolgo iskal po vasi Smodinove hiše. Po 
nekolikem izpraševanju jo najde — Hrastje ni Veliki 
Dunaj — Blažka pa ne najde.   Za vasjo je kosil 
deteljo.    Prijazna gospodinja mu je sama stopila 
pokazat, kje dela Blažek.
     Nekolikokrati se je mladenič sicer prijel za čelo, 
a slednjič se je vendar domislil,   da je bilo res,  kar
5*


68
trdi Trobec. Da, in vedno bolj živo mu je bil pred očmi 
tisti večer. Nazadnje je bil celo pripravljen, spremiti 
gospoda na ono mesto, ali Josipu je bilo zadosti že to, 
kar je povedal.
     Nekaj minut pozneje je ropotal Korenčanov vo-
ziček po drugi strani iz vasi. Morda je hotel povedati 
Ivanu o uspehu današnjega pota, morda ga je vleklo tja 
tudi kaj drugega — kdo bi se čudil? Josip Ko-renčan se 
je namenil k Lesarju. Želel je videti katerega domačih, 
saj ni bil že od lanske jeseni pod streho, in toliko si 
vendar še nista bila z Ivanom na-vskriž, da bi se pohod 
več ne spodobil.
     Vesel je bil in nekolikokrati počil z bičem, da je 
konj dirjal kakor veter proti vodi. Ni bil še prav na 
mostu, ko vidi, da mu miga nasproti neki človek, naj 
ustavi. Josip ga ni dobro poznal, dasi sam sebi ne bi 
verjel, ko bi trdil, da ga ni še videl. Bil je Matej. Prej je 
hitel k Lesarju tožit svojo nezgodo in si s tem lajšat 
srce. A reva, danes je nesrečen povsod, kamor le 
krene! Pri Lesarju ni dobil nikogar doma. Gabrijela je 
okoli delavcev, Ivan je peljal prof. Fran-kiča na Eeko, 
vrne se še le jutri.
     „Gospod Korenčan, tam-le ni nikogar doma!" 
rekel je Matej po kratkem pozdravu.
     —	Kdo ste? vpraša ga Josip ter se čudi, da je 
možiček tako postrežljiv s svojimi izjavami. Odkod ve, 
da je on mislil k Lesarju? Matej pove, kdo je in odkod, 
ter premakne prav po stari vojaški navadi levo nogo 
mimo desne. Josip ga je zahvalil za to, kar mu je 
povedal, in rekel, da je sicer mislil tja, a sedaj ne pojde. 
Kar tu-le na mostu jo zavije domov. Neznanemu 
znancu je mignil v slovo, potegnil bič in hotel pognati, 
a Matej se ni genil od voza. Rad bi bil še nekaj po-
vedal, prav zelo mu je na srcu. Z roko se je držal za 
koles, jedno nogo je pa naslonil med prečnice drugega 
kolesa in tako stal poleg voza, kakor vzidan ali pa tako, 
kakor da misli govoriti z mladim Korenčanom vsaj do 
večera. Josip ga pogleda, nasmehne se in mu reče:
     —	Ali niste vi nekoč pogostoma zahajali k 
Lesarju ?
     

69
     „0, sem, sem, gospod. Da bi tako ne bil! Drugi so 
me napravili, dragi. Kako sem bil nespameten!"
— Kdo pa so bili ti — drugi?
     „Ni da bi pravil, gospod. Jaz sem nesrečen. Moji 
ljudje so me opeharili za vse, kar sem prislužil in pri-
hranil svoje žive dni. Dosti ni bilo, a za-me vendar 
veliko." Začel je pripovedovati dolgo zgodbo o svojem 
denarju in o svoji nespametnosti, da je poslušal Barbo 
in se osmešil s tem, da je snubil Gabrijelo. Vedno 
pozorneje je pazil Josip na njegovo povest, in vedno 
bolj ga je zanimala. Nikoli si ni mislil, da se bo 
za-motil toliko časa z Matejem. Še le za dolgo dolgo 
časa se je spomnil, da ni prav, ker je pustil razgretega 
konja na cesti. Prijazno je stisnil roko zgovornemu 
možičku, nepoznanemu soborivcu za pravično stvar, 
ter zdrčal kakor blisk preko mostu in dalje po gladki 
cesti v senci temnili jelš ob Reki, obljubivši Mateju, da 
mu hoče pomagati, ko bo tožil Suhorca.
     „Ta mu že pride do živega, ni vraga da ne!" 
govoril je Matej Suhorec in šantavo, a kolikor se je 
dalo, moško stopal v Hrastje. Sklenil je bil še nocoj 
spraviti svoje reči, popustiti hišo, Barbo, svaka in svoje 
lepe denarje pri njem, samo da preživi večer svojega 
življenja na miru. Najraje bi pač ostal pri Lesarju. 
Prostora ima Ivan dovolj tudi za deset ali pa dvajset 
Matejev. Spoznal je, žal, mnogo prepozno, da so bile 
njegove najlepše nade samo prevara in pa spretno na-
peljana pot, po kateri so se scedili njegovi dragi 
de-narci v lepo hišo, ki pa ni njegova, kakor tudi 
denarci niso več njegovi.
     Ko bode za stalno izpod strehe, sklenil je Ga-
šperja potipati s sodiščem, da mu vrne denarje.
     Josipu Korenčanu so se porajali nocoj v srcu pri-
jetni občutki. Hvalila ga je zavest, da je v svojem te-
žavnem podjetju danes za dobršen korak naprej, 
mnogo bliže stavljenemu smotru, bodrila ga je nada v 
bodočnost, misel na drago deklico, katere cvetico hrani 
na svojem srcu.
     Pred zahodom se je solnce ozrlo v vsej svoji 
krasoti po prelepi dolini ob notranjski Reki. Zagoreli 
žarki njegovi so se igrali s srebrnimi valčki, v goščavi
     

70
j'e drobil slavček milo-tožno svojo pesem o sladki lju-
bezni, v temnem jelšju se je pa kos ogreval za svojega 
očeta melodije. Danes se je zdela Korenčanu ta zemlja 
še stokrat lepša in stokrat ljubša kot kdaj poprej. In 
veličastni Snežnik, kako ponosno se ozira na svoje vrle 
Notranjce pod seboj, kako veličastno zardeva njegova 
glava v večerni zarji! In ti griči, ti robovi, te čeri, 
planjave in dobrave, ali niso nocoj lepši kot druge 
krati? Da, Josipu se je to zdelo, in bilo je tako. Saj je 
bilo njemu srce v prsih tudi tako burno in veselo, da bi 
v tem trenotju objel ves svet, koliko raje še svojo rodno 
zemljo.
     In zopet se je v Josipovi domišljiji prikazala 
visoka, plavolasa Gabrijela, kakor pravi slepi pevec 
Homer; „Dviga iz morskih valov se rumeno prepasana 
Zora." Iz valov rodoljubja dvignila se je pred njegovo 
duševno oko ona, ki je pristna hči te pokrajine, pristna 
hči slovenskega rodoljuba, kateremu ni podobna le po 
licu, marveč i po duhu. Tedaj so se mu zdele kakor 
nič vse zapreke, ki jima zastopajo pot do združitve. 
Isti Ivan, njemu včeraj tako oduren, bil je danes po 
njegovih mislih drugačen; kamorkoli se je ozrl, slišal 
je iz narave, govoriti živo poezijo, katere glasovi so 
močno odmevali v njegovem srcu.	
     Neprijetne poletne vročine še ni bilo konca. — 
Ivan Lesar je že čestokrat mislil na puško, ko je 
ogledoval razjedene glave v zelniku, ali čas še ni za to, 
in zajca dolgopetnika more oplašiti le s strašilom. Sploh 
se pa Ivanu letos tudi druge reči ne obračajo vse po 
njegovi volji. Nameraval je sprva omožiti sestro in 
takoj potem sebi izbrati nevesto, toda Gabrijela je 
kakor zid, ona čaka in čaka, in vse kaže tako, da o 
njegovih besedah še misli ne nikoli. Hudoval se je 
zastran tega, da se še vedno zanaša na Korenčana.
     „ Vidiš sedaj ?" dejal ji je oni dan, ko so obsodili 
ovčarja Trobca na tri dni v ječo, ker je baje obre-koval 
Gašperja Suhorca. „Ali nisem pravil, da bo tako?"
— Pa Korenčana vendar niso obsodili.
     „Ker je manjkalo dokazov, toda ko bi ti slišala 
Gašperja, najbolje pa njegovo ženo Barbo, ne 
potrebovala bi nič več dokazov.   Verjela bi, kakor jaz 
verjamem."
     

71
—	Nikoli, Ivan!
     „Samo poskusi! Vprašaj ga o priložnosti, in po-
vedal ti bo, kakor je že meni."
     —	Saj ga še ne poznam. Nikdar ga še nisem 
videla.
„To ne de nič. Slušaj mojo besedo!"
     Tisto nedeljo potem je Gabrijela srečala Gašperja 
pred košansko cerkvijo po veliki maši. Solnce se je 
upiralo v starinski zvonik, ljudje so se zbirali v gručah 
okoli cerkve. Tudi Gašper se je postavljal s palico v 
roki na pragu poleg šolskega poslopja. Prav mogočno 
je pogledoval zdaj tega, zdaj onega. Prejšnji teden je 
namreč ugnal Trobca, in to bi bil rad povedal vsem, ne 
samo povedal, tudi pokazal. Gabrijela je stopila k 
učiteljevi soprogi, svoji dobri znanki, in ta ji je poka-
zala Gašperja. Prešlo jo je neko čudno čustvo, ko se 
mu je bližala, a tudi na njegovem licu je opazila ne-
kakšen strah. Komaj da sta izpregovorila nekaj besed, 
spoznala je takoj, da mu ni nič dobro v njeni bližini. 
Mencal in mencal je toliko časa, da se je zmuzal med 
množico. Rekel je, da se mu mudi, obljubil je pa priti o 
prvi priložnosti, ko bo treba kaj prinesti v mlin k 
Lesarju, in tedaj ji razloži vse.
     Gabrijeli je dejal neki notranji glas: Ta človek 
nima čiste vesti. — Kakor hitro se je pomešal med 
ljudi, bilo je lože tudi njenemu srcu. Doma je povedala 
ves dogodek Ivanu, ki je bil prav nevoljen, da se je 
stvar tako slabo sponesla.
Gašperja ni bilo blizu.
     Pozneje je Ivan še vedno mislil, da leta teko, 
sestro bo treba omožiti tako ali tako. Seveda tu je bil 
široki „kako" vendar nekoliko močnejši od njegove 
trdne volje. Zato je ostal samo : kako, in Gabrijela brez 
snubakov. On se bo moral ženiti. Poskusil je in vprašal 
tu in tam, a ženitev je menda najbolj kočljiva stvar na 
svetu. Ta je bila prerevna, ona prestara, jedna 
pregosposka, druga prebogata, ta je ugajala njemu, oni 
pa Ivan ni bil všeč.
     Že v početku avgusta je dobil mladi Lesar pismo 
od prof. Frankiča, kjer ga je le-ta prosil, da bi mu 
izvolil pripraviti dvoje sob za nekaj dni. Ž njim pride
     

72
njegova nečakinja Milica. Kad -bi proučil do cela 
on-dotno narečje, deklica bi rada videla nekoliko več 
sveta. Še tisti teden so potisnili Mateja Volka na drugi 
konec, za Frankiča so pa zračili dvoje krasnih sob z 
razgledom na vodo.
     Kmalu potem se je mudil Ivan Lesar pri 
Toma-žiču v Bistrici. Visoka hiša stoji blizu 
Korenčanove in kakor ona prav poleg vode. Tudi pilo 
ima Tomažič, pilo, ki poje tako lepo kakor 
Korenčanova; zato pa vendar ni med njima prepira, 
katera poje lepše in delj časa. Na drugi strani vode se 
dviga bolj nizka hišica, in hladni valovi nagle Bistrice ji 
noč in dan izmivajo obzidje. Poslopje radi najemljejo 
tujci v poletnem času, po zimi je prazno.
     Lesar je bil danes že zgodaj pri Tomažiču. Mož je 
še dremal v sladkih sanjah o elektriki in galva-nizmu, 
ko je vprašal Ivan Žagarja, če je gospodar doma.
»Gospod še spi", bil je kratek odgovor.
— Prosim, da bi ga poklicali.
     „Takoj, gospod!" dejal je Žagar, potegnil belo 
čepico na levo uho in naroČil hlapcu, naj pokliče go-
spodarja.
     Vendar je minilo mnogo časa, predno je pokukal 
Tomažič skozi okno svoje spalnice. V tem je Ivan ne-
mirno stopal semtertje med skladnicami hlodov in 
mlincev, včasih je stopil tudi prav na breg in se za-
gledal v valove. A njemu ni vzbujal njihov nagli tek 
nikakih vzvišenih misli, okolica ga ni zanimala ni 
naj-manje. Saj jo je videl že mnogokrat, in nekateri 
ljudje so navajeni, tudi najlepše stvari opazovati s 
takim očesom, kakor mesar živino na sejmu.
     Kdo bi tudi razmišljal take neslanosti! Človek 
velja, kar plača. To je bila Ivanova maksima. V njem ni 
bilo skoro več siedu nekdanje očetove idealnosti. Bil je 
sicer veren sin svojega rodu, a ne da bi se kdaj ogrel za 
to misel. Umetnost, poezija, navdušenost za višje 
vzore, to so mu bile prazne sanje, stvari, ki ne prineso 
nikomur dobička. Po svojem šolanju realec bil je pravi 
sin sedanje dobe.
     Naslonil se je na držaj ob vodi in prav mirno 
opazoval nasprotno hišico, ne sicer zato, ker mu je
     

73
morda ugajala vsled drzne svoje lege nad vodo, 
marveč zato, ker mu je bilo že prav pošteno 
dolgočasno.
     Tedaj se odpre okno nad vodo, in krasna, 
črno-lasa deklica se sklone na blazino na njem, da se 
na-užije jutranjega zraka. Bila je še popolnoma v 
ponočni opravi, in obilni črni lasje so se ji brezskrbno 
usipali po belem vratu in po prsih.
     Lepa prikazen nekolikokrati zazdeha, ozre se na 
levo in desno, potem se vzpne po koncu in gleda ne-
premično v daljavo po divni dolini do Vremščice in 
sivega Nanosa. Niti najmanje ni slutila, da jo kdo 
opazuje in še celo tako blizu.
     Ivan je stal kakor okamenel. Gledal jo je in gledal 
in nikakor ni mogel odvrniti očesa od njene podobe, 
lepe kot bajna slika gozdne Vile. Ko bi mu bil v tem 
trenotku rekel kdo, da je angel, verjel bi mu bil brez 
prerekanja, kakor ni veroval v podobne prikazni. Ni se 
je mogel nagledati. — Človeška narava je kakor 
nenasitno žrelo: več kot mečeš vanje, več požira, 
vedno večjih založajev je treba. Ivan sedaj ni ničesar 
želel iskreneje kot to, da bi krasna devica krenila s 
svojim očesom tudi doli na njega, in srečen bi bil — 
tako je računal — vsaj za pol večnosti, če ne še več. 
Tega trenotka ni dočakal.
     „Na zdar, prijatelj! Dobro jutro!" kričal je 
To-mažič za njegovim hrbtom. „Bog te živi! Kaj te je 
prineslo tako zgodaj k meni? Tako lepo sem sanjal, 
oh!" Hitel je k njemu in mu ponujal obe roki; Ivan se je 
pa še vedno oziral v okno nad vodo, ali deklica, 
začuvši spodaj Tomažičev hreščeči glas, izginila je z 
okna, kakor izgine prijeten sen izpred naših oči. O snu 
ostane nam lep spomin. Ivan je pa mislil, da tudi še 
potem gleda njo samo na oknu. Njena podoba se mu je 
živo vtisnila v srce. Najraje bi bil kar zapodil to 
nerodno rogovilo od Tomažiča k vsem vragom, ker ga 
je zmotil v najslajšem trenotku: ona se je že ozrla 
navzdol, ko je zavpil Tomažič. Ker ni bilo drugače, 
umiril se je Lesar ter povedal prijatelju namen svojega 
prihoda. Govorila sta o neki lesni kupčiji.
     

74
     Zmenila sta se, in Tomažič ga je potem spremil 
nekoliko korakov po trgu. Ko sta šla mimo 
Koren-čanove hiše, spomnil je nagajivo Ivana:
„Ali se tukaj ne misliš oglasiti?"
—	Ne! reče Lesar.
„Kaj je res, da so nehale vse vezi med vami?"
—	Vse, zavrnil ga je Ivan.
     „Nisi bil dovolj previden. To je trdna hiša stare 
korenine. Stavim, da je ni boljše pod našim zvonom."
—• Ti lahko govoriš, ko ti niso znane razmere.
     „Hm, razmere! Pa ne veš, da je izročil Josip 
zadevo o tistem človeku iz Hrasrja sodišču, slišal sem 
celo, da državnemu pravdništvu."
     —	Kaj vraga! Ali je bil. res tako neumen? čudi 
se Lesar.
     „Neumen? Korenčan ni neumen, on je jurist. 
Nekaj več ve ko midva. Pravil mi je, da je vso stvar 
dobro pretehtal, položil dokaz na dokaz in jih potem 
poslal na pravo mesto."
—	Saj ne doseže ničesar!
     „To se še ne ve. Ali da je Josip plemenita duša, ki 
se poteza za čast svojega očeta in pa še za neko drugo 
osebo, tega ne moreš reči." Pomenljivo je pogledal 
Ivana, ustavil se na potu ter mu podal roko in se 
poslovil.
     Predobro je vedel Lesar, da je mislil Tomažič v 
zadnjih besedah njegovo sestro Gabrijelo. Spomnil se 
je tudi Josipovih besed: Ivan, ti ne poznaš ljubezni! 
Zopet se je dvignila pred njegovimi očmi slika, katero 
je tako željno gledal na bregu Bistrice. —
     Tisti dan, ko sta imela Matej Volk in Gašper 
Suhorec prvo obravnavo zastran Matejevih denarjev 
pri bistriškem sodišču, pripeljal se je k Lesarju profesor 
Frankič in ž njim njegova lepa nečakinja. Ivana ni bilo 
doma, ko se je ustavila kočija pred njegovo hišo. 
Nadzoroval je delavce, ki so kosili otavo. Sestra pošlje 
takoj po njega.
     Bilo je toplo popoldne, in mladi Lesar si je brisal 
potno čelo, stopivši v vežo. Na kakšno boljšo opravo v 
tem trenotku ni mogel misliti. Kar obstal je na pragu   
one  sobe,   kamor  je   Gabrijela  peljala   gosta.
     

75
Frankič je prišel njemu nasproti, za njim pa oni angel, 
ona vzvišena ženska podoba, katero je videl pred ne-
koliko dnevi v Bistrici. V toliki zadregi je bil, da sam ni 
vedel, kako je pozdravil profesorja, niti kako njegovo 
nečakinjo. Čudil se je le deklici in pa svoji sestri, da je 
ž njo tako domača, kakor da sta stari znanki, ne pa da 
se danes gledata še le prvikrat v svojem življenju. 
Sorodni duhovi se- kmalu spoznajo in se kmalu začno 
ljubiti.
     Gabrijela je spravila brata nekoliko s šalo, neko-
liko z zbadljivimi dovtipi šiloma na pravi tir.
     Lep večer so imeli potem pri Lesarju in pozneje 
mnogo lepih dni. Frankič je hodil od sela do sela, do 
pastirjev in delavcev ter napisaval svoje opazke, hvalil 
in vzpodbujal, izpraševal ljudi o tem in onem; Milica ;je 
navadno ostajala doma pri Gabrijeli ter ji celo pomagala 
pri delu. Niti jezik jima ni delal težave v 
sporazumevanju. V nekoliko tednih sta se vrteli po hiši 
in kuhinji naglo in ročno, kakor da sta obe domači. Saj 
je tudi Milica hči imovitega posestnika iz okolice 
petrinjske na Hrvaškem. Le želja po svetu in navdušenje 
za slovenski rod ni ji dala mirovati tako dolgo, da ji je 
dovolil stric, prebiti nekoliko dni ž njim na počitnicah. 
Svojo obljubo je izpolnil letos. Nekaj dni takoj od 
početka sta bivala v Bistrici, nekaj časa bosta še pri 
Lesarju, potem se vrneta za malo dni zopet v Bistrico, 
kamor pride po Milico njen oče, stric pa odide ondaj na 
svojo službo.
     Kaj počne Ivan? Tako slišim, da povprašuje 
marsikdo. Oni Ivan, kateremu je bila ljubezen samo 
igrača, pojem brez vsebine; oni Ivan, ki ni umel, ni 
čutil, kaj je blagodejna slast, ko srce koprni za srcem? 
— Ivanu se je srce topilo, ko je gledal krasno Hrvatico. 
Ako so se njegove oči srečale z njenimi, zdelo se mu 
je, da gleda v odprta nebesa. In res je videl v njih nov 
svet. —
     Le malokdo  se je v teh srečnih dneh zmenil za 
Mateja.   No,  saj se tudi on ni mešal v take  stvari, a' 
bil je vendar le tudi on srečen. Pravda, katero je začel 
proti svaku, Jiztekla se je  zanj  dobro.    Če  ne 
vsega, vsaj večji  del bo  dobil nazaj. — Matej je pustil 
vse
     

76
prejšnje muhe, katere mu je vcepila Barba, in živel je 
mirno, zadovoljno in srečno pri Lesarju.
     Še neke stvari ne smemo zamolčati, dasi se bo 
zdela marsikomu neumna in otročja. Tiče se preveč 
naše povesti. Ljudje so namreč pripovedovali, da straši 
na tržaški cesti, prav na tistem mestu, kjer je bil nekoč 
pobit pokojni Lesar. Vsak pameten človek se je čudil, 
da se strah ponavlja še le sedaj, stoprv po jednajstih 
letih. A resnica se ni mogla več utajiti; pravili so, da 
straši grozno. Marsikdo je pribežal že kar brez sape po 
noči v Lesarjev mlin, ker se je zbal strašnega vzdi-hanja 
in zavijanja na omenjenem kraju. Ljudski sklep je bil 
tak, da se vrača duša rajnega Lesarja, ker išče ubijavca.
     Gabrijela je poslušala te zgodbe z neko grozo, 
Ivan se je pa norčeval in iskal izgovore, kjer je mogel. 
Ljudem se je to zdelo silno bogokletno, celo hraški 
črednik je rekel: „Zakaj pa molimo zvečer pri rožnem 
vencu: za vse tiste duše, ki po gorah in po vodah konec 
jemljejo in nobene pomoči nimajo? In v vsaki 
krščanski hiši se to moli!" E, nismo vedeli, da je Jurij 
Trobec pameten človek, pa tudi mož pametnih besed.
     Morda pa tira napadnika pekoča vest na mesto 
zločina, tira ga z nepremagljivo močjo, sili ga in sili, da 
bi priznal svoje hudodelstvo? Pekoča vest mu vsak 
trenotek prostira pred oči grozno sliko ...
     Ona noč pred blizu jednajstimi leti bila je temna 
noč. Črni oblaki so se kopičili, grom je bobnel, veter je 
majal vrhove dreves, vendar je vse kazalo, da ne bo 
hude nevihte. Na zahodu so se kazale zvezde, in tudi 
na severu se je pozneje ubrisalo nebo. Tedaj je stopal 
po cesti visok mož. V roki je nosil debelo palico, s 
katero je krepko udarjal ob kamenita tla. Hodil je 
zmagovito in odločno, kakor da ga ni na svetu, ki bi mu 
utegnil nahuditi. Zakašlja na glas, da je odmevalo otlo 
po goščavi; tedaj pa stopi tihoma, kakor da je vzrastel 
iz tal izza bližnje jablane ob cesti majhno človeče, in 
prej, ko se je utegnil možak obrniti, udari ga s kolcem 
od zadaj čez glavo, da se revež zgrudi z bolestnim 
krikom na tla in se več ne zgane. Človeče pristopi bliže, 
seže tako spretno v Lesarjeva nedra po
     

77
listnico, kakor da bi segal v svoj žep po žveplenico. 
Potem se skrije varno v bližnje grmovje, ker je od 
Lesarjeve hiše sem prihajal voz. Bil je stari Korenčan. 
Konj se ustavi in noče dalje. Mož pogleda in vidi člo-
veka, ležečega na cesti.
     „Kaj, svinja pijana! S poti se spravi!" vpije 
Bi-stričan, ker se mu je mudilo domov. Toda dozdevni 
pijanec se ne zgane. Korenčan stopi z voza in spozna 
svojega tovariša Lesarja. Hipoma mu je vse jasno: ali je 
nakrat oslabel, ali ga je pa nekdo tu počakal, pobil in 
oropal. Korenčan je dobro vedel, kje hrani listnico z 
denarji, seže torej brž tja, a najde žep prazen. O tej 
priložnosti je tudi opazil, da je Lesar še živ. Po-zabivši 
voz in konja, steče na vso sapo peš nazaj k Lesarjevim 
naznanit nesrečo.
     V tem času pride po bližnjici na cesto Lah 
Menigo, ki spozna Korenčanov voz in konja, spozna 
tudi Lesarja, a ker si ni mislil, da je mrtev in se mu je 
mudilo k bolni ženi, šel je molče mimo. Niti pri Lesarju 
se ni oglasil, ker se je bal, da bi ga vsled izpričevanja 
prijela pravica in zadržala. Žene ne bi videl pred 
smrtjo. Bežal je z nesrečnega mesta.
     Sedaj tira božja pravičnost hudobneža z neznano 
močjo na mesto zločina, da izkuša z obupnim krikom 
in groznim zavijanjem zatreti črva v svojih prsih; črva, 
ki gloje noč in dan; črva, ki ga je nekoč že pripravil 
tako daleč, da se je že na Hrvaškem hotel izročiti 
sodišču, a slednjič se je zbal kazni. Ta črv mu ne da 
mirovati niti doma, in prav ta črv je, ki mu Veli zopet z 
doma po svetu.
     Zločinec se cesto valja po tleh in zvija v groznih 
mukah.
     „Ne boš me ne, pošast grdinska! Uh, kako peče! 
Uh, kako žge! Ne boste me vjeli, ne boste me zaprli! 
Prav gotovo Tam uidem, peklenske grdobe! Ne boš me 
ne, ne boš me ne! Uh, uh, kako skeli!"
     Tako zamolklo kričanje so slišali ljudje, in groza 
jih je bilo. Prekrižavali so se, da bi jih Bog varoval 
samega peklenščka. Nikdo ni mislil, da so to človeški 
glasovi, glasovi pekoče vesti.
      

78
VI.
Cvete življenje nam iz 
razvalin, In iz otožnosti radost 
rodi se. Fr. Gestrin.
Mesec september se nagiblje h koncu. Delavci iz 
bistriške doline se zopet odpravljajo v šume na 
Hrvaško. Že nekaj dni se razlega po vaseh hripavo petje 
onih, ki se poslavljajo. Žene se solzijo, otroci milo 
pogledujejo za očetom, ki pojde kmalu od njih; Bog 
vedi, če se še vrne. Sestre se ponosno ozirajo na 
odrastle brate, ki že ne govore nič drugega, ko o tem, 
kako bodo delali, kako pili in koliko prihranili bodočo 
zimo. Marsikateri deklici utriplje srce silne žalosti in 
skritega veselja; saj ji je „on" obljubil, če se vrne zdrav, 
da jo vzame spomladi. Stotine, ki ima sedaj vrezane 
samo na potni palici, imel bode tedaj tudi v žepu. — 
Kdo bi ne obljubil zvestobe mladeniču, ki goji tako lepe 
nade v bodočnost? —
     Gašper Suhorčev se letos odpravlja z drvarji ~ pa 
za več let. Pravi, da mu ne ugaja domače življenje. Zato 
menda tudi pije Gašper več kot drugi in razgraja na ta 
račun huje kot drugi,' češ: poslej vas ne bodem 
nadlegoval več. Toda Gašperja peče še nekaj drugega. 
Mateju je moral namreč pošteno odšteti posojeni denar, 
obresti in troške za pravdo. Prodal je velik kos svojega 
zemljišča, da je vse poravnal. Ali zaradi tega se mu 
sosedje še vendar čudijo, po kaj neki sili na Hrvaško, 
ko ima doma dovolj dela in tudi jela v letu in zimi. 
Gašper se pa izgovarja, da gre in se ne vrne prej, dokler 
ne zasluži toliko novcev, kolikor jih je moral sedaj 
vrniti. In vsak pameten človek je rekel, da je Gašper 
nenavadno skrben in varčen gospodar. A ne tako Jurij 
Trobec, ki je bil nedavno dva dni zaprt, ker je Gašperju 
očital roparstvo in pa umor pokojnega Lesarja. To se je 
postavil Suhorec, ko je izpričal Trobčevo hudobijo! 
Takega ponižanja seveda ne more črednik pozabiti, in 
še skrbneje kot prej po naročilu Josipa Korenčana 
zalezuje Gašperja v vsem njegovem početju.
     

79
     Ozračje se je ohladilo, a večerni hlad je bil še 
vsem ljub. Prof. Frankič je že prehodil in proučil vso 
bližnjo okolico, nekolikokrati je zašel celo preko meje 
v pravo Čičarijo, jedenkrat se je pa izgubil na bližnjo 
Pivko in pod Nanos, od koder ga ni bilo dva dni. Milica 
se je zabavala pri Lesarju večinoma z Gabrijelo, katero 
je kmalu ljubila kot rodno sestro. Mislim, da ni treba še 
posebe praviti, kako všeč je bilo to mlademu Lesarju. 
Čestokrat je molče sedel v sobi in poslušal — z očmi in 
ušesi — kako je Milica navduševala prijateljico v 
svojem krasnem hrvaškem jeziku za svetinje milega 
naroda.
     „Zakaj bi ženska ne smela, ne mogla ljubiti svo-
jega rodu?" vprašala je duhovita Hrvatica in ponosno 
pogledala okoli sebe, češ : kje si, ki mi nasprotuješ ? — 
Velikokrat je Ivan že slišal govoriti o podobnih pred-
metih, in vselej se mu je zdela ta stvar nesmisel, a sedaj 
bi poslušal Milico brez konca in kraja. Ako se je mudil 
še Frankič v njihovi družbi ter je še on pritegnil 
navdušeni nečakinji, tedaj so se Ivanu odprle oči, da je 
res gledal nov svet v njenih očeh in njenih nazorih. Ni 
si upal niti ziniti, da bi zagovarjal svoje prejšnje 
stališče. Zdele so se mu vse besede kakor pleve, katere 
vržeš v vodo, da jih odnese.
     Dostikrat, ko je srečal deklico kje zunaj, hotel je ž 
njo izpregovoriti pametno besedo, ali beseda — pa-
metna ali nespametna — ni hotela iz grla, in vselej mu 
je Milica kot pristna Hrvatica s svojo zgovornostjo 
pomagala iz zadrege. Na samem se je potem jezil na 
svojo okornost in na minilo prazno življenje.
     Tako se je približal konec Frankičevega bivanja 
pri Lesarju. Ivan ga je nagovarjal, da bi ostal še nekaj 
dni, in Milica, to moramo reči, ona bi temu tudi ne 
nasprotovala, ali profesor jo je opozarjal na prihod 
njenega očeta, na prvotni načrt potovanja, in nihče ga 
ni mogel pregovoriti.
     Bil je zadnji večer pred odhodom. Milica je sama 
sedela v vrtni lopi. Na njenih črnili laseh so se utri-njali 
zagoreli žarki zahajajočega solnca. Zamišljeno je zrla 
pred-se, na ? njenem obrazku se je poznala lahka 
meglica toge,   kakršna   dela  žensko   lice še 
krasnejše.
     

80
Morda bi nganili vzrok njene otožnosti. V nekaj tednih 
se je privadila Lesarjevi hiši, do cela spoznala Gabrijelo 
in — tu je nekaj, česar si ne more razjasniti — Ali se ne 
bo spominjala še nekoga na Lesarjevem domu? Ali ga 
ni tolikokrat karala zastran njegovih materijalnili 
nazorov, katerih smoter je: iz roke v usta ali v žep. 
Njegovi pogledi, njegovo vedenje in govorjenje, ali ni 
to dovolj jasno ... Da, tudi Gabrijela je spoznala, da mu 
je Milica več kot druge deklice na svetu.
Toda stoj!.Tu-le sem prihaja Gabrijela.
„Zakaj samuješ, Milica ?;<
—	Mislim o jutrišnjem odhodu.
     „0 tem, kar mora biti. Misliva raje o tem, kdaj se 
zopet snideva.
—	Kdo bi mogel to vedeti?
     „Vsaj misliti nama je mogoče o tem. Verjemi, da 
mi bo zelo žal po tebi."
     —	Tudi meni se krči srce. Povej mi raje, ali 
mi bodeš kdaj pisala.
„Vsak teden ali pa še večkrat, če želiš."
     —	Čim pogosteje, tem ljubše mi bode. A po 
misli, draga moja, da si mi še dolžna nekaj povedati. 
Ko ne bode več tajnosti med nama, občevali bodeva še 
prisrčneje. Obljubila si mi to ono nedeljo, ko smo bili 
v Hrastju.   Povej, povej, golobica moja!
     „Nocoj ti moram povedati", de Gabrijela za-
mišljeno.
—	Torej sem-le k meni sedi in pripoveduj, prosim 
! 
Milica vstane, z jedno roko prime njeno desnico,
z drugo jo objame okoli pasu in posadi na klopico 
poleg sebe.	
     Dolga in zapletena se je zdela Milici povest 
Ga-brijeline nesrečne ljubezni. Zvezde so že migljale 
na nebu in mesec je gledal s polnim obrazom žuboreče 
valčke v Reki, gledal je tudi deklici skozi perje v vrtni 
lopi, ko sta še vedno govorili o stvareli, katerim nežne 
kali poganjajo v človeškem srcu.
     Ivan je že doma, tudi profesor se je vrnil, a deklic 
nikjer.
     

81
     „Neko govorjenje sem slišal na Vrtu; tam morata 
biti", reče Frankič.
— Prosim vas, gospod, pojdiva oba po nju!
     „Dobro, dobro, izvrstno! Zagledali sta se v tako 
kratkem času, in sedaj ne moreta druga od druge. 
Takšno je naše srce."
     Ivan ni odgovoril ničesar, saj je v tem hipu sam 
najbolje čutil, kakšno je srce človeško.
Deklici sta se ustrašili, ko sta ona stopila v lopo.
     Gabrijela je stopila poleg profesorja, Ivan je po-
nudil roko Milici, in ni se branila. ?—
     Pri skupni večerji so os.tali delj kot po navadi. 
Lesar ta večer ni varčeval s kletjo, celo šampanjec se je 
penil v čašah, ko je Frankič v dolgi napitnici za-
hvaljeval hišnega gospodarja na gostoljubnosti in iz-
vrstni postrežbi. Najboljša volja se je naselila med nje, 
tudi Gabrijela je kazala nocoj vedrejše lice. Profesor je 
motril pa največ Ivana in Milico. Zadovoljno je po-
tegnil po obilnih brkah in pripovedoval o svojih 
uspehih za tukajšnjega bivanja.
     Drugo jutro je bilo solnce že visoko na nebu, ko 
je odhajala Milica s Frankičem. Stisnila je roko Ivanu, 
zahvaljevaje ga v ginljivih besedah, in se obrnila h Ga-
brijeli, rekoč: „Bog te obvari, dušica moja! Ne žabi me, 
Gabrijela!" — Nikdar! vzdihnila je ta in objela 
posestrimo, kakor more le prava sestra objeti sestro. V 
tem sta govorila Ivan in profesor, koliko časa mislita 
sploh še ostati v Bistrici. Tedaj je pošepnila Gabrijela 
Milici na uho: „Pomni, kar si mi obljubila sinoči. Jaz 
vidim dobro in vem, da me ne varajo oči."
     — V tem slučaju — če ne bode drugače — 
za-nesi se na-me, Gabrijela! Tvoje nade so se že jele 
uresničevati. Bog te živi! — Osnovala se je nevarna 
zarota proti Ivanu.
     Kočija je zdrdrala izpred hiše, Ivan je pa čutil, da 
mu je nestalo polovice srca.
     Še tisti teden je bil samo trikrat v Bistrici, in 
vselej je prejela Gabrijela tisoč in tisoč pozdravil, saj bi 
jih bil Ivan rad izporočil, ko bi jih bilo še več.
     Spoznal je Miličinega očeta, spoznal njegove de-
janske razmere, spoznal je tudi, da je vedno bolj za-
6


M
pleten v mreže, iz katerih menda ne pride nikoli več. 
Prepričan je bil, da bi Milica ne bila nasprotna, ko bi jo 
takoj snubil.
     Zadnje dni je res nekoliko bolj molčeča, a ženske 
so že take, da ne nosijo rade srca na jeziku ter ne 
kažejo vselej svojih čutov na licu.
Bilo je dva dni po sv. Mihaelu. Ta dan je bila določena 
v Ljubljani porotna obravnava in zaslišanje prič proti 
Gašperju Suhorcu. Josip Korenčan se je že naprej 
veselil lepega uspeha v svojem prizadevanju. Sedaj se 
vendar začenja stvar na pravem koncu. Spravili so na 
noge vse znance pokojnega Lesarja, vse Gašperjeve 
tovariše, med njimi je bil glavna priča Trobec iz Hrastja. 
V preiskavi, se je sicer Suhorec držal trdno in vztrajno, 
a porotniška obravnava mora pokazati, da je res pravi 
krivec. Vse govori proti njemu. Z vsemi temi nadami se 
je tešil mladi Korenčan. Drugače je znal Suhorčev 
zakleti sovražnik Jurij Trobec. Tisti dan, ko je Suhorec 
nabiral tovariše v neki vasi pod Št. Petrom, da bi šli ž 
njim takoj na Hrvaško, pili so kot goveda. Zamotil se je 
pozno v noč. Trobec je bil skrivoma kakor senca vedno 
za njim.
     Okoli jednajstih zvečer je šel Suhorec čez tržaško 
cesto proti domu. Strahopetno je stopal tam mimo, kjer 
je nekoč obležal rajni Lesar. Morda ga je zmoglo vino, 
morda se je oglasil v njem zopet prejšnji črv, ki ga je 
vedno tiral na mesto krivice. — To se je ponavljalo že 
večkrat, kar je dobro vedel Jurij Trobec. Danes zjutraj 
je bil pri Mateju Suhorcu v Lesarjevem mlinu. „Ali se 
še spominjate," rekel mu je, „da vas je vrgel Gašper na 
gnoj ?" — Da, prav dobro! odgovori oni radovedno.
     „Strah vas ni, kolikor vas poznam." — Starega 
vojaka pa strah? —
     „Drevi pojdete z menoj, pa brez obotavljanja, ne 
boste se kesali. — Sklenjena je bila nova zarota. —
     Gašper se je zvijal in jadikoval, razmetal od sebe 
pokrivalo, palico, razne liste in pisma, slednjič tudi 
svileno ovratnico. Potem se je bil in praskal po 
razgaljenih prsih: „Oh, kako peče, kako boli in skeli!" 
Trobec in Matej sta bila tam blizu v goščavi, kjer sta
     

63
Vse videla in slišala. Ko je obupanec praskal po tieh in 
ruval po zemlji, stopil je Jurij nekoliko bliže in pobral 
ovratnico. Matej se je čudil, čemu mu bode. Tresel se 
je samega strahu, da so resnične njegove slutnje. Potem 
sta se vrnila in obljubila drug drugemu, molčati do 
konca obravnave. Črednik je imel s tem, da se izkaže, 
kako je zaslužil zaupanje Josipa Korenčana, posebne 
namene. — Naslednje jutro so gnali Suhorca orožniki.
     Oni usodni dan obravnave nekoliko pred 
poldnem je bila zbrana na vrtu pred čitalniško gostilno 
v Bistrici različna domača in tuja gospoda. Prav 
nestrpno so čakali brzojavnega naznanila, kakšen bode 
konec obravnave. Tudi stari Korenčan je prilezel ter se 
vsedel poleg Tomažiča k vrčku piva; jezili sta ga pa 
danes dve reči: da ni hotel Tomažič govoriti o vršeči se 
obravnavi, marveč mu neprestano ponujal neke po-
skuse iz spiritizma v znanem nemškem listu „Stein der 
Weisen"; in druga je bila, da se je staremu Koren-čanu 
prav nasproti vsedel profesor Frankič ter oblastno 
obračal v roki slovenski časnik. Bil mu je zopern kot 
navdušen Hrvat in domoljub. Starec se je bal, da ne bi 
začel celo o ,Veliki Hrvatski' ter se mu slednjič pri-
družil še Jenik, kajti potem bosta premlela Čehe od 
konca do kraja in zopet od kraja na konec. In tedaj bi 
se moral oglasiti stari Korenčan, zakaj o taki priložnosti 
čuti v sebi zopet oni ponos, ki se drži marsikoga iz 
srečnih starih časov. Ali nič takega ni bilo.
     Profesor se je pogovarjal nekaj z bratom ter prav 
zvesto pogledaval mimo Korenčana tja v oddaljeni 
kotič vrta, kjer sta se šetala Ivan Lesar in Milica ter se 
ozirala v vodo, kjer so se igrale ribice; še raje sta 
pogledala drug drugemu v oči. Saj vodo pod obzidjem 
Ivan lahko opazuje sleliarni dan, če hoče, njenih oči 
pa, njenih lepih oči ne bode videl več. Jutri odide 
Milica. Profesorju je bilo že davno jasno, kaj tli v njiju 
srcih. Povedal je stvar tudi bratu, razložil mu'položaj, 
in tudi ta ni bil nasproten, le mati, mati bo žalovala.   
Kaj pa Milica?
     Molče je stopala poleg Ivana. Njena roka je po-
čivala v njegovi,  a srce v prsih je burno bilo obema,
G*


84
Zdel se jima je važen trenotek, on se ga je veselil že 
davno in Milica se ga je veselila, pa tudi bala. Zakaj 
neki? — Poslušajmo pogovor:
     „Gospod Lesar, jaz vas sicer ne morem siliti, tudi 
nimam za to nikake pravice, da premenite svoje nazore 
glede na Gabrijelo in Josipa — vendar, če je res, kar ste 
mi prej-le povedali, udali se bodete moji željf, s tem 
tudi v javnem mnenju oni stranki, ki je večja od vaše, 
in mislili o stvari tako kakor midve z Gabrijelo. Prosim, 
gospod Lesar!"
     —	Gospica, rekel je on strastno, to ni mogoče. Ko 
bi bili vam znani taki dokazi, kakor so meni, govorili 
bi drugače.
„In vi ne zaupate pravičnosti sodišča?"
     —	To ni vselej zanesljivo. Če nedostaje dokazov, 
raje izpuste sto krivičnih, kot obsodijo le jednega ne 
dolžnega.
„Ali tudi v današnjo obravnavo nimate nade?"
—	Malo, gospica, prav malo.
   ' „Torej izprevidite sami, kako nemogoča je misel, 
da bi vam jaz kaj verjela, ko ste sami tako grozno 
nezaupni."
     —	Vi mi ne verjamete, tudi vi ne, Milica? de 
Lesar boječe in hoče stisniti njeno desnico, a ona jo 
izmakne.
     „Ne morem, dragi gospod, res ne morem. 
Korenčan je nedolžen, to trdi vsak pameten človek, 
Josip in Gabrijela sta nedolžna in-trpita vsled — 
predsodkov. — Ne, nočem vas žaliti. Škoda vas je, 
verjemite!"
     Zadnje besede so zopet ojunačile Ivana in mislil 
si je: menda vendar ni tako hudo. Hotel je že nekaj 
reči, a Milica ga je prehitela:
     „Ivan, ali se hočete poboljšati?" — Vprašanje je 
bilo toli ljubeznivo in nedolžno, da je mladenič 
stre-petal. Sto čutov mu je pretreslo dušo, sto čutov, 
pravim, blagih, lepih, in sto čutov britkih, zopernih.
     „Ali želite, da se vse poravna?" vpraša zopet ona, 
in Ivan je videl, kako so ji solze stalile oči. Spoznal je, 
kaj pomenijo te solze, a srca   mu niso odprle.
—	Želim, gospica, pa tako, kakor je bilo doslej.


85
     „Z Bogom, gospod Lesar! Ako želite to, potem 
bodi vse kakor doslej. Zdravi!"
     Ponosna Hrvatica je stopala ponosno k družbi ob 
mizah, žalostno se je opotekal za njo Ivan. Bil je 
uničen, popolnoma uničen.
     Frankič je bil vstal in poklical točajko, da bi 
plačal račun za-se in za brata. V roki je držal listnico 
od živordečega usnja s predalčki na notranji strani. Bila 
je s srebrom okovana, in okovi so imeli originalne, a 
lepe podobe. Tomažič je pogledaval sedaj profesorja, 
sedaj listnico, slednjič pa ni mogel drugače, da je 
zavpil, kakor da ga je res ošinila električna iskra:
»Lesarjeva listnica!"
     — Katerega Lesarja? vpraša nestrpno stari 
Ko-renčan ter vstane izza mize tako hitro, kakor mu je 
dopuščal obilni trebuh.
     „1, rajnega Lesarja! Saj jo poznam. Poskoček iz 
Trnovega mu jo je naredil nalašč po njegovem lastnem 
načrtu. Pa ga pojdi vprašat! Prav dobro pomnim!"
     Vsa družba se gnete okoli Frankiča, in vsakdo bi 
rad videl listnico in zvedel, kje jo je dobil. Profesor je 
odgovoril kratko, da mu je bila všeč zaradi trdnosti, pa 
tudi zaradi ličnega polmeseca na prednji strani. Prosil je 
za njo brata že večkrat; sedaj mu jo je prinesel.
     Miličin oče, visok, črnkast in brkat človek, pa 
pripoveduje:
     ;,Kakih dvanajst let mora biti tega, ko sem prišel 
po opravilu zjutraj zgodaj v Petrinjo. V neki 
žga-njarnici sem videl moža, ki je delal tisto zimo prej 
na mojem posestvu. Pozdravil sem ga in vprašal, če bi 
hotel ostati tudi letos. No, on je rekel, da misli niže doli 
na Hrvaško. Ponujal je prodajavcu to-le listnico. Nista 
se mogla pogoditi, in slednjič sem mu jaz plačal 
zahtevano ceno. Segel je po denarju in meni molče 
porinil listnico; potem je pa odšel prav naglo. Kakor 
sem sodil po njegovi obleki in govorici, bil je doma iz 
tukajšnjih krajev. Še pozneja leta sem ga videl 
ne-kolikokrati v mestu."
     Doslej je gledala Milica neprestano v mizo, ni 
hotela,  da  bi se srečala z Ivanovim pogledom;  ko je
     

66
pa oče končal, dvignila je glavo in glasno vprašala 
mladeniča: „Ali slišite, gospod Lesar!" Toda Lesar je bil 
slep in gluh za vse, kar je bilo tam. Tudi on je poznal 
očetovo listnico. Prisegel bi, da je prav tista. Sedaj 
spoznava, da stari Korenčan ni prodajal listnice po 
Petrinji; moral je biti nekdo drugi.
     V tem hipu se prerije skozi družbo gospod Jenik, 
ki rad prepeva, kadar je dobre volje. Z nogama, z ro-
kama, s hrbtom in tudi z glavo si je pomagal naravnost 
k Lesarju in kričal:
„Suhorec je oproščen, oproščen!"
     Ker je bila razburjenost vendar že prevelika, da bi 
bili vsi h krati planili kvišku, hoteč vedeti, kdo in kaj, 
vpraša stari Korenčan prof. Frankiča tako prijazno, 
kakor ni še ogovoril ne njega in nobenega Hrvata.
     „Prosim, gospod, povejte, ali hodijo naši delavci 
tudi skozi Petrinjo v hrvaške šume?"
—	Navadno ne, a nemogoče tudi ni.
     Potem mu je vso stvar še natančneje pojasnil 
Miličin oče. Tudi ž njim je občeval Korenčan nena-
vadno prijazno, veseleč se, da sta prav ta dva Hrvata 
dokazala njegovo nedolžnost. Tudi potem se njegova 
radost ni polegla, ko je zvedel, da je Suhorec oproščen. 
Zaupno  se je nagnil k Hrvatu Petrinjcu in mu rekel:
     „Ali bi poznali danes onega človeka, ki vam je 
prodal listnico?"
     —	Mislim, da! — bil je odgovor, in starec hi 
bil kar objel neznanega rešivca iz toge in sramote. 
Morda bi bila govorila še daljo, ko ne bi bil Jenik 
tako silno vpil: „Gredo, vsi gredo domov! Josip Ko 
renčan zopet ni opravil ničesar. Ne da se dokazati. 
Vse zaman!" Navajen je bil Jenik, da je morala ob 
veljati njegova; če ni zmagal drugače, pa s krikom.
     „Vrag vas razgrajaj! Kaj vpijete:" hudoval se je 
Korenčan, ker mu ni bilo všeč tako govorjenje. Hotel je 
priložiti še nekaj izdatnejšega, a družba se je razhajala, 
in tudi Jenik je bil že na cesti. Zvonilo je poldne.
     Ivan Lesar bi se bil rad spravil z Milico, toda 
deklica je kazala z vsem vedenjem, da je užaljena v 
dno srca.   Ni se ji upal približati, vendar so ga proti
     

87
večeru spremili še vsi trije do one gostilne, kjer so bili 
pred poldnem, a dopoldanska živahnost ni hotela v 
družbo niti potem, ko je prisedel tudi stari Korenčan ter 
debelo smodko z vso silo pušeč pripovedoval, da se 
vrne sin z vlakom iz Ljubljane vsak trenotek. Starec je 
bil najglasneji, saj je bil prepričan, da se odvali velika 
sramota z njegove hiše.
     Vlak se je ustavil, in vsi gostje so radovedno 
gledali, kdo pride prvi v Bistrico, in kaj poreko priče. 
Kmalu se prikaže gruča ljudi. Naprej so stopali trije ali 
štirje moški. Marsikdo je poznal med njimi ovčarja 
Trobca, ki je bil danes navzlic vsemu neuspehu tako 
dobre volje, da so se tovariši kar gnetli okoli njega. 
Znanci so se čudili, da je danes tako na dolgo nasajen, 
ko so vendar vsi vedeli, da bi se Trobec rad maščeval 
nad Suhorcem, ker ga je bil oni dan vteknil za par dni 
pod ključ zastran obrekovanja, in Suhorec je danes 
oproščen. Ta človek, ta vrag mora imeti prav takšen 
lek, da mu ne morejo do živega. Ali še drugačen lek je 
imel Trobec. Dobro vede, da jo misli Gašper še nocoj 
popihati na Hrvaško, pripeljal se je tudi on v Bistrico, 
kjer se zbira v bližnji gostilni družba "„Hrvatarjev". 
Matej je krevljal poleg Jurija in ga skrivnostno 
pogledoval po strani.
     Kmalu za prvimi se je pomikala daljša vrsta prič. 
Vsi so izkušali dokazati Gašperjev razpor z Lesarjem. 
Tudi ti so govorili prav glasno, nekateri moški so celo 
kleli, pa oba: Gašperja in Korenčana. Nekaj sto 
korakov za poslednjimi je stopal mali Gašper z Barbo. 
Bil je tako vesel in gostobeseden, kakor da se je zastonj 
napil pri najboljšem prijatelju. Z desnico je našteval na 
rokav leve roke dokaze in priče, tu in tam sta se z 
Barbo celo ustavila ter se pogovarjala tako imenitno in 
važno, kakor da je obema zastal golk že vsaj pol leta. 
V takem kratkočasju sta se pomikala mimo čitalniške 
gostilne in vrta. Kdo bi jima tudi ne privoščil veselja? 
Gašper je prišel zmagoslavno izpred sodnikov, Barba 
se je ponosno ozirala po svojih sovražnikih, ker ni 
preiskava dognala ničesar.
     Frankičev brat reče staremu Korenčanu, kažoč na 
cesto:
     

88
     „Evo vam, gospodine! onaj čovjek mi je prodao 
listnicu. Jošte ga prepoznajem, jer ima bradavicu kod 
levog oka." Kako dobro je tedaj umel Korenčan hr-
vaško govorico! Še tisti trenotek se je primerila 
Su-horou nemala nezgoda. Stari Korenčan je bil 
namreč, kakor bi trenil, na cesti, zgrabil je Gašperja za 
vrat ter ga tiral s seboj, sam nevede prav kam. „ Vidiš 
jo! Poznaš še Lesarjevo listnico? Le poglej! — Ti vražja 
duša! Ti si bil torej, ti razbojnik, ti ropar, hudič, še 
mene bi bil kmalu pehnil v ječo! Čakaj! Iz mojih pesti 
ne uideš. Povej, reci, da si ti pobil Lesarja, če ne" — 
Korenčan je vpil kot Čič jesihar in - grdo je gledal kot 
naslikan peklenšček. Gašper je v njegovih pesteh 
zaječal kot zajec, ko ga zgrabiš za ušesa. Belo je gledal 
in kri mu je zastajala v obrazu.
     „Povej!" zavpije nad njim Korenčan kakor nad 
svojim psom. Prsti so mu nekoliko odjenjali, in Gašper 
je zajecal: „Jaz sem listnico našel." To je Ko-renčana 
streznilo. Pustil je svojo žrtev in obstal. Toda gledavci s 
čitalniškega vrta so prihiteli na cesto, priče so se vrnile, 
da bi videle, kaj se je zgodilo za njimi. Obstopili so 
Gašperja in Korenčana. Ondaj se vzdigne iz množice 
visok mož — Jurij Trobec - in zavpije s hudoželjnim 
nasmehom, kažoč v roki Gašperjevo svileno ovratnico: 
„Ali jo vidiš, prijatelj ?' Morda se ne spominjaš več, kje 
si jo vrgel od sebe, pa jaz imam pričo. O, Matej, sem 
stopite!" Matej se prerije bliže in jeclja nekaj 
nerazumljivo, Jurij pa nadaljuje: „Glej, pri sodišču te 
nisva hotela izdati, ker naju niso tega vprašali, in pa ker 
sva sklenila, da se moraš tam pokoriti) kjer si nekoč 
mene spravil po nedolžnem v zapor. Vsi ljudje morajo 
vedeti tvojo hudobijo. Gotovo te še peče in žge in skeli, 
kakor oni večer na tržaški cesti, kjer si nekoč pobil 
Lesarja. Ali nisi sam povedal tega vzdihuje" : „Bog se ti 
smili duše, Andrej! Ne preganjaj me več! Lesar, pusti 
me, ne davi me več!" — Matej, ali ni res? — Ees, vse je 
resnično, oba sva ga poslu^ šala in pobrala ovratnico v 
dokaz. Tako je! pritrdi Matej. — Gašper se je jel tresti 
— bil je izdan. Ko-renčanove pesti so planile nanj s 
hujšo silo kot prvič. Tedaj pa zažene Barba,  ki  se je 
prej boječe umikala
     

89
hudemu možu, grozen krik, sklepa roki in kliče na 
pomoč: „Moža mi bo udušil!" A nikogar ni bilo, ki bi 
zgenil samo z malim prstom za Gašperja. Prav milo je 
prosil, če so ga za trenotek pustile okrogle pesti : 
„Samo ne obesite me, oh, samo ne obesite me! Saj še 
danes povem vse, še danes!" — Hitreje kot blisk se je 
raznesla govorica, da so našli pokojnega Lesarja 
denarnico, in pa da je Suhorec sam priznal svojo 
hudobijo.
     Orožniki so vklenili Gašperja, prof. Frankič je 
izročil listnico sodišču, Barba je zbežala, da bi ne prijeli 
tudi nje. Nikomur se ni danes bolje godilo kot Trobcu, 
kar v lice se je zasmejal vklenjenemu Gašperju : 
„Sosed, jedenkrat teče zajec, drugič pes, a mislim, da si 
ti naletel hujše kot jaz oni dan. Bog te obvari!" Gašper 
je pogledal v stran, Jurij Trobec je pa krenil v gostilno, 
kjer se je kmalu začelo njegovo četrtletno gostovanje. 
Zvedenci so pravili pozneje, da je bilo to njegovo 
popivanje tudi zadnje. Š svojo vztrajnostjo in 
bistroumnostjo proti Suhorcu dobil je v Hrastju veliko 
veljave. Vsakdo je iskal pri njem sveta, pozneje tudi 
denarja, in ne zastonj. Trobec se je popolnoma 
spametoval, zakaj cesto je govoril: „Ne spodobi se mi 
več pijača; ljudje mi preveč zaupajo!"
     Suhorec je priznal drugi dan svoje hudodelstvo 
pri sodišču. Toliko let že ni imel miru ne po noči ne po 
dnevi. Z olajšanim srcem je pričakoval zaslužene 
kazni. —
Tudi drugod so se umirila srca.
     Josip Korenčan je prišel za drugimi s postaje in 
radovedno gledal, kaj pomeni krik pred čitalniško go-
stilno. Spoznal je razjarjenega očeta. Profesor mu je na 
kratko pojasnil vso dogodbo. Tedaj je Josip najprej 
pogledal, kje je Ivan Lesar. Tam v ozadju, kjer je bilo 
le malo ljudi, stal je poleg Milice, stal kot skesan 
grešnik, ki ima le malo ali celo nič nade, da dobi od-
puščanje.   Josip se jima je bližal;   a nista ga opazila.
— Gospica, ali res nisem vreden? je Ivan govoril.
Smehljaje se mu ona poda roko in reče:
     „No, skesani grešnik, sedaj, ko ste sami spoznali, 
kako hudo je,  če kdo nosi bolest v srcu brez pomoči,
     

90
brez nade, sedaj vidite, koliko zla ste provzročili svoji 
sestri!"
     —	Milica, brez vas — brez tebe mi ni živeti! 
Ne zapusti me!
     „0, o, to pa ni kar tako! Kaj sva rekla prej ?" sili 
se ona govoriti šaljivo, dasi se ji trese glas.
—	Vse je pozabljeno in poravnano! 
„Torej Josip in Gabrijela?"
     —	Naj se vzameta v božjem imenu! — In mi 
dva, golobica moja?
     „Kakor vam drago!" rekla je bolj na tihem in 
ljubeznivo pogledala Ivana,  a ne daleč od tam uzrla
     Zvečer se je poslavljala mična družba pred 
Ko-renčanovo hišo. Stari Luka je pozdravljal 
profesorja, Ivan je šepetal z Milico, Josip je pa razlagal 
profesorjevemu bratu uspehe in neuspehe v današnji 
zadevi. Vsem je odsevalo prisrčno veselje z obraza. 
Niso se še mogli ločiti, ko so ljudje že kazali proti 
zahodu na rdeče nebo. Kmalu so se posamni glasovi 
zlili v samo jeden klic: „V Hrastjn gori!" Gost dim se je 
dvigal nad vasjo in strašen žar je razsvetljeval oblake. 
Gorelo je Suhorčevo poslopje. Strah in groza sta 
pre-šinjala prebivavce v okolici, od koder je vse vrelo 
na gorišče. Tudi iz Bistrice so se nekateri odpravili 
gasit.
     Naprej je drvil Lesar s svojo zaročenko Milico, za 
njima oba Korenčana in oba Frankiča, potem še dolga 
vrsta raznih tržanov. Že medpotoma so zvedeli, da 
ogenj ponehuje; zgorela je le Suhorčeva hiša, katero je 
zažgala Barba sama. Imajo jo že orožniki v 
pesteh-Komaj je ušla strašni ljudski osveti: razjarjeno 
ljudstvo bi bilo vrglo požigavko živo v ogenj, da ni pri-
tisnila orožniška pomoč. Planili so na-njo, da bi jo 
raztrgali, ona je pa vpila, jezila se in rotila. Ko so jo 
vklenili, vedla se je tako, kakor se vede brezumen 
človek.
     Naši znanci, veliko Bistričanov gasivcev in 
gle-davcev so šli k Reki in potem k Lesarju, kjer je bil 
zopet vesel večer.
Praznovali so dvojno zaroko.


91
     Milica je hitela h Gabrijeli naravnost v kuhinjo, 
strastno jo je objela in rekla: »Moja ljuba sestra, Bog je 
vse prav obrnil!"
     —	Torej srčno pozdravljena, naslednica moje ma 
tere na Lesarjevem domu!
     V tem pride Ivan, poljubi sestro na čelo ter jo 
prime za roko:
     »Odpusti Gabrijela! Trd sem bil in krivičen s 
teboj, vendar, hvalo Bogu! zasijalo je tudi v naš krog 
solnce sreče z zvezdo danico — mojo Milico."
     —	Ivan, nocoj si me iznenadil. Ne morem vsega 
umeti.
     „Kaj umeti? Kdo bi tu ponavljal stare reči: tvoje 
slutnje so bile resnične. S tem je vse končano. — 
Prosim, pelji gospodo v sobo!"
     Gabrijela se ozre v vežo ter vidi Josipa 
Koren-čana in njegovega očeta. Močno je zardela, a 
rdečice ni videl nihče, saj se je takoj obrnila od svetlobe 
v' stran. Ali tu je stopil molče k njej Josip in ji podal 
roko. Obema so bile solzne oči, nobenemu ni hotela 
beseda iz grla. Tedaj pristopi stari Korenčan, ki je dobro 
videl in tudi dobro umel ta prizor, ter pravi:
     »Ljuba moja otroka! Pozabimo britkosti prošlih 
časov! Bodočnost je vama tako jasna! Izginili so temni 
oblaki z obzorja vajine sreče."
     Starec bi bil še govoril, da ni prišel Ivan ter 
opozoril, da čaka prof. Frankič z bratom in nekimi 
drugimi znanci v sobi.
     Dobro so se imeli potem pri Lesarju. Josip in Ga-
brijela sta sedela prav na onem mestu pri mizi kakor 
pred dvema letoma. Kolika izprememba v tem času! 
Kadar je sedla deklica poleg Josipa, spomnila se je ne-
milih dogodljajev iz prošlih dni, pogledala ga po strani, 
in po njenem lepem licu se je razširil sijaj sreče, 
zado-voljnosti in blaženstva; Ivan in Milica sta pa 
imela neki bolj tajen pogovor ter se ozirala sedaj v 
Josipa, sedaj v starega Korenčana, ki se je pogovarjal s 
profesorjevim bratom kakor s starim znancem. Frankič 
je drugim gostom pojasnjeval neke določbe iz 
hrvaško-ogerske nagodbe iz 1. 1867. Včasih mu je 
segel v besedo Tomažič, največkrat pa Jenik.
     

92
     Tedaj se Ivan približa staremu Koreneanu in ga 
ogovori boječe:
„Oprostite! Samo nekaj bi še rad vedel."4
     —	No, in? — S tem vprašanjem se je obrnil 
stari Luka k Ivanu. Oči so mu bile polne najslajšega 
veselja, kakršnega ni občutil že davno.
     „Verjamem sicer, da je bilo vse sovraštvo med 
nami urejeno po zvijačah in sleparstvu, vendar prosim, 
povejte mi samo še to: ali sta kdaj igrala skupno z 
mojim rajnim očetom?"
     Josip in Gabrijela sta dobro slišala pogovor. — 
Korenčan ne sluteč, kaj namerava Ivan, reče 
popolnoma hladnokrvno in mirno, kakor človek, ki po 
trudapolnem dnevu dokončuje navadno molitev:
—	Pa dostikrat, ehej!
     Mladenič prebledi kakor zid. Njegova jedina 
misel je bila sedaj : torej je vendar res, kar se je godilo 
v Zagorju. Spomnil se je v tem, kar je obljubil Milici 
danes zjutraj, a drugače ni mogel, kakor da je še 
vprašal:
     „Morda ste tudi izgubili kdaj^ večje svote? Moj 
oče je bil dober igravec."
—	Jaz ali pa on, kakor je nanesla igravska sreča.
     Tedaj se Ivan ni mogel več premagovati, 
primeknil se je k njemu in povedal znano dogodbo iz 
Zagorja, kakor mu jo je pravila v mlinu Suhorčeva 
Barba. Luka Korenčan ga je gledal začudeno, kakor bi 
gledal človek, kateremu bi hoteli po vsej previdnosti 
dokazati, da je nekoga umoril v Ameriki, pa še morja ni 
videl nikoli; potem je Korenčan premeknil stol, da ga je 
gledal bolj naravnost v lice.
     „Moj dragi!" reče smehljaje, „tu vidite, kako 
spretno je bilo vse napeljano, da so vas vjeli v svoje 
mreže. V Zagorju sem bil jaz le jedenkrat, odkar sem na 
svetu. Tedaj sva se nekaj sporekla z Vilharjem, ker 
nisem maral pritrjevati njegovim nazorom o narodni 
navdušenosti. Mož je vedel, koga ima pred seboj. Videl 
je vsakemu v dušo. Sukal me je in sukal toliko časa, da 
me je zmešal in potem celo —• a le malo — osmešil pri 
zbranem omizju.   Tedaj sem vstal in odšel.
     

53
Odtlej sem se izogibal .Zagorja zastran Vilharja in 
Vil-harja zastran Zagorja; igral pa nisem v Zagorju, 
kakor sploh nisem bil nikoli strasten igravec. O ženitvi 
sva snubila drug drugemu; priče še žive."
     Josip se je tudi pomešal v pogovor, le nekatere 
podrobnosti iz zagorske dogodbe mu je moral Ivan še 
razložiti, potem so povpraševali še drugi, in kmalu je 
bila okoli mize govorica o Barbi, o njeni zagorski iz-
mišljotini in o Viliiarju. Vsi so obsojali hudobnost in 
lokavost Suhorčeve soproge.
     Tedaj vstane Frankič in napije v krasnem govoru 
Josipu in Gabrijeli. Vsem so lesketale solze v očeh, ko 
je govornik opisoval britkosti in težave, ki so se jima 
vrinile na pot združitve, a vztrajnost premaga vse. — 
Zazvenele so čase, strnili so se pogledi, pa tudi pri-
jateljstvo in sreča sta se združila nocoj v slavo novim 
zaročencem.
     Pozneje je vstal Josip in napil novi dvojici — 
Ivanu in Milici. Ko se je pa kmalu potem zopet oglasil 
Frankič ter dvignil čašo v znak pobratimstva med 
Hrvati in Slovenci, čegar najjasneji dokaz se praznuje 
nocoj, pritrjaval mu je neprenehoma vmes stari 
Korenčan z gromovitim: živeli Hrvatje, živeli, živeli! 
Najdena listnica ga je do cela spravila ž njimi.
     Ljubko žuborenje je nastalo v družbi, vsi so bili 
najboljše volje. Kdor bi nepristranski opazoval lepo 
družbico, moral bi jo primerjati šumeči reki, ki je 
drvila čez skalovje in bregovje, a končno, dospevši 
blizu svojega smotra, umirila se, in valčki se prijazno 
objemajo, šepetajo in igrajo med seboj. Slednjič vendar 
vse vodi isti namen, ista pot, vsi jednako uživajo živ-
ljenja slasti.
     Le tam na drugem koncu mize se je nekdo ne-
mirno premikal sem, ter tja. Bil je to Peter Tomažič. 
Dobro je poznal razmere Lesarjevih gostov, dobro mu 
je bil znan tudi prof. Frankič, in prav temu je hotel 
napiti. A tu treba pomisliti več stvari. Tako je ugibal 
Peter: On je profesor, Hrvat, govornik, učenjak, a jaz 
— samouk. Ko bi se bil le količkaj pripravil! Pa vse se 
je sukalo tako naglo, da se mu danes zjutraj niti
     

u
ni sanjalo o večerji pri Lesarju.   Zato ga je skrbelo, 
kaj bi povedal.
     Vstane, udari nekolikokrati lahno na kupico, 
obriše se varno in spretno — v tem hipu gotovo ni imel 
v ' mislih elektrike — ter začne:
     „Čestita družba! Mnogo napitnic je že bilo nocoj, 
vendar prosim, oprostite, da se tudi jaz spomnim moža, 
čegar slava sicer ne buči kot grom čez hribe in doline, 
marveč moža, katerega delovanje se širi z blagodejnim 
uspehom, kakor širi ponižna vijolica prijeten duh iz 
skritega zavetja. Moža poznamo vsi, poznamo tudi 
njegovo srce. Gospoda! Klanjali smo se geniju Vilharja, 
občudovali smo ognjevito rodoljubje pokojnega 
Lesarja; njiju duh je še med nami starejšimi, a narod se 
preraja, mladini treba tega duha prenoviti, poživiti. Oni, 
ki ga je poživil in okrepil, ni nikdo drugi kot str|c 
prihodnje Lesarjeve gospodinje, mož, katerega de-
lovanje posnemajmo, katerega rodoljubje občudujmo. 
mož, čegar duh ostani vedno med nami! Bog ga živi!"
     Živio! živio! živio! je odmevalo tja do tihe Reke 
in še daleč daleč v liribovje, Frankič je pa otiral solzne 
oči. Mehkega srca je, in sleharna mila beseda ga zelo 
gane. Tedaj so se združili z gosp. Jenikom nekateri 
drugi moški glasovi, in močno je zadonela pesem iz 
navdušenih prsi:
Živi, živi, duh slovenski, bodi živ na veke!
     Tomažič si je na tihem mel roki, da se mu je še 
sploh tako posrečila napitnica, potem se je pa 
po-meknil bliže profesorju in napeljal govor na 
električne baterije, a nista se umela; pozneje je začel o 
potu na mesec, toda zaman. Frankič je razlagal bratu 
neke slovenske besede in povpraševal Tomažiča, če je 
res tako. Prikimoval mu je, dasi bi bil rad govoril o 
svojem predmetu.
     Luna je plavala po jasnem nebu, slovesni mir je 
kraljeval po naravi, v družbi pa je zopet vel duh 
Vil-harjev, duh vzorov in svete navdušenosti za narod 
in njega svetinje.
     Mirno kakor po navadi se je pomikala skriv-
nostna Reka mimo hiše, in valčki so se zaletavali drug
     

&5
ob drugega, kakor da bi si pripovedovali lepe zgodbe
davnih časov.
* *     
*
     Matej Suhorec zopet zida, a sedaj zida sam s 
svojim denarjem in sam za-se. Ponujal se mu je Lah 
Menigo, toda pokazal mu je vrata. Najel je domače 
delavce ter jim razložil, naj narede na starem pogorišču 
njemu primerno stanovanje. Mož se ne more ločiti od 
priljubljenega kota v Hrastju. Lesar mu je zastonj pustil 
prostor in podrtine, dasi je sodišče prisodilo njemu vse 
Gašperjevo posestvo. Gašper je umrl v ječi.
     — Nekaj let pozneje se je oglasila pri Mateju 
Barba. Prav lepo ga je prosila, da bi ji dovolil bivati 
pod streho, pa Matej jo je zapodil. Prišla je drugič, ali 
ostal je trd kot kamen. Tretjič ji je prav natančno očital 
vse grehe njenega življenja — kolikor jih je namreč 
vedel — potem jo je vzprejel. Barba se je lotila prejšnje 
kupčije z različno drobnjavo v Trst in z različno 
drobnjavo zopet iz Trsta, kar ji je toliko vrglo, da je 
siromašno živeia pri bratu. Poštenosti jo je naučila sila 
in pa dogodki zadnjih let. Nobene pritožbe ni bilo več 
med gospodinjami. Da, življenje je najboljša šola, 
najboljši učitelj, a včasih ima težko roko!
     Stari Korenčan hodi kakor prej okoli delavcev in 
okoli žage, nemški pa ne govori več tako rad kot 
nekdaj. „Novi časi, novi časi,*' pravi, ko se mu zaleti 
jezik v stari tir. Če mu priskaklja nasproti mali vnuček 
in steza ročici, da bi ga prijel za suknjo, poboža mu 
zlate lasce in vpraša: „Kako ti je ime?" — Slavoj! reče 
otrok veselo. Tedaj se starcu razjasni lice, vzame ga v 
naročje in nese s seboj. Mali Slavoj ima deda zelo rad.
     Ko obišče Korenčanovo hišo prof. Frankič, 
raz-vesele se ga vsi, kakor da jih je obiskal dobri duh 
ljubezni in blagoslova božjega. Govore o minilih časih 
ter snujejo načrte, kako bi pomagali milemu narodu, da 
ne zajde v tir pogubnega dobičkarstva brez Boga, brez 
duše in brez srca. Navadno se pelje potem vsa družina 
k Lesarju, kjer poišče mali Slavoj najprej nežno Jelico, 
da se igrata; pa tudi sporečeta se in ujezita —
     

56
Slavoj je veljaven — kar ju pa ne ovira, da se ne bi 
ločila v prijaznosti. Drugi se snidejo v prijateljskem 
krogu, kjer Ivan ponosno opozarja na to, koliko je 
njegova ženka že napredovala v slovenskem jeziku.
    Čisto, vedro je njihovo obzorje. Kdo bi jim tudi 
kalil težko pričakovano srečo? Zadosti dolgo jih je 
tlačila sovražna usoda. Prijazno solnce rodbinske sreče 
jim zato sije toliko lepše in ljubeznivejše; — meni pa 
samo misel na ljube znance vzbuja v srcu tisočero lepih 
spominov in krasnih nad v najbližjo bodočnost.
    Pozdravljen, hladni vir Bistrice! Pozdravljena, 
tiha Reka !...
     

 
Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi.
Spisal Ivan Vrhovec. I.
Čolnarji na Ljubljanici.
ljubljanica ni velika reka, ves njen tek od Vrhnike pa do 
Zaloga pod Ljubljano, kjer se izliva v Savo, meri le 43 km,  
vendar je  bila  že  v najstarejših časih najimenitnejša 
vodna cesta na Kranjskem.
1. Čolnarjenje v najstarejših časih.
     Sedanje ljubljansko močvirje je bilo v najstarejši 
dobi veliko, a plitko jezero. Do rimskih časov pa se je 
bilo že toliko posušilo, da so Rimljani mogli delati že 
ceste čezenj. Po najglobokejšem delu močvirjevem se 
je leno zvijala Ljubljanica z neštevilnimi ovinki med 
Vrhniko in Ljubljano, kakor teko vse take reke in 
potoki, katerim je le prav malo strmca. KaČasto se 
zvijajo sem in tje po mehkih travnikih, dokler ne pride 
človek ter jim z lopato v roki ne odreže in odmeri 
ravnega teka. Taka je bila tudi z Ljubljanico, kateri so 
najbrž Rimljani prvikrat uravnali tek, zakaj vse kaže, da 
sedanji tek Ljubljanice po močvirju ni naravna vodna 
žila,  ampak  s človeško pridnostjo na-
7


98
rejen prekop.') Navportus, sedanja Vrhnika, in Emona, 
sedanja Ljubljana, sta bila že v prvem stoletju po 
Kristovem rojstvu živahna in bogata trgovska kraja, 
ona v začetku, ta na koncu imenitne vozne ceste 
Ljubljanične.
     Ona divja doba, ki ji pravimo preseljevanje na-
rodov, je storila konec rimski mogočnosti; ž njo ob 
jednem se je razsula tudi Emona, in je pojenjalo na 
Ljubljanici veselo življenje rimskih časov.
     Ko pa se je svet zopet umiril, ko je polagoma 
oživel zopet promet med Italijo in osrednjo in severno 
Evropo, začela se je na mestu nekdanje Emone dvigati 
sedanja Ljubljana — in sicer ravno zavoljo 
Ljubljanice. Med preseljevanjem narodov je ne-
kdanje lepe rimske ceste izpralo deževje in jih zarastla 
trava. Velikih cest, ugodnih za vožnjo z vozovi, ni bilo 
videti po Evropi. Vse blago se je pomikalo j edino le po 
hrbtih tovorne živine ali pa po vodah. Pri takih 
razmerah je bila mirno tekoča Ljubljanica za promet 
celo imenitna vozna cesta za vse blago, ki je prihajalo 
iz Italije ali je bilo namenjeno tjekaj.
     Tako sta postala Ljubljana in Vrhnika važna kraja. 
Da je Ljubljana prehitela naposled Vrhniko, pripisovati 
je seveda nje izborni legi pa temu, da se je blago 
razvažalo od tod na vse kraje. Čloyek ne bi rekel 
dvakrat, da Ljubljana ni iz novega zaživela več zavoljo 
brodarjenja po Ljubljanici, kakor pa zavoljo svoje, če 
tudi glede" na obrambo zelo ugodne lege. Gotovo ni 
samo gol slučaj, ampak ima stvar svoje tehtne vzroke, 
da se nanaša jedno najstarejših poročil, ki jih imamo o 
Ljubljani, ravno na ljubljanske čolnarje. Poroča se 
namreč, da so leta 1092., meseca maj-nika, priredili 
mestni očetje ljubljanskim čolnarjem neko čolnarsko 
tekmo na Ljubljanici ter obljubili troje daril: tovor 
Vipavca, tri vatle sukna in par nogovic. Za prvo darilo 
sta se potegovala po dva in dva čolnarja v majhnih 
čolnih z dvema in dvema veslačema. Čolnar, ki se je 
potegoval za prvo darilo, je moral, na rivcu  svojega  
čolna  stoječ, z dolgim  drogom  v  roki
') Rular v »Mitlheilungcn des Musealvereines« 1892,  p. 66.


99
pahniti svojega nasprotnika v vodo. Darilo je dobil 
tisti, ki je do zadnjega vztrajal. Za drugo in tretje darilo 
pa so se skušali v veslanju. Za darilo namenjeno sukno 
in nogovice so visele iznad najstarejšega mostu 
ljubljanskega, iznad sedanjega Hradeckega mostu. 
Kdor je prvi priveslal do njih, tistega so bile.])
     Seveda se čolnarstvo v Ljubljani ni pričelo še le 
1092. leta, ampak je bilo gotovo že delj časa važen 
faktor v življenju ljubljanskega mesta. Taki poskusi na 
vodi so bili še tudi pozneje dolgo v navadi. Leta 1210. 
so dali napraviti mestni očetje čez Ljubljanico na Bregu 
prav ozek most iz čolnov. Od jedne strani so se ustopili 
na most krakovski ribiči, od druge trnovski čolnarji. 
Ko se je dalo znamenje, zagnali so se brez orožja, z 
golimi pestmi, drug v drugega; darilo, tovor vipavskega 
vina, je dobila tista stranka, ki je spehala nasprotno v 
vodo.2) Razpis daril priča, da so mestni očetje umeli 
ceniti korist, ki je po čolnarjih prihajala v Ljubljano.
     Brez pomena gotovo dalje tudi ni, da so prvo 
šenklavško cerkev dali sezidati čolnarji in ribiči ter jo 
posvetili svojemu varhu, sv. Nikolaju. Takrat so čol-
narji in ribiči bivali še v okolici te cerkve; ko pa se je 
bila leta 1463. ustanovila ljubljanska škofija, umaknili 
so se od tod. Prepustili so škofu in kanonikom to staro 
svoje selišče ter se preselili na drugo stran Ljubljanice, 
v sedanje šentpetersko predmestje.3) O Valvasorjevem 
času pa so ribiči že bivali v Krakovem, čolnarji pa v 
Trnovem.4)
2. Pravice čolnarjev.
     Še celo pa se kaže imenitnost ljubljanskih čol-
narjev v njih starih in nenavadno velikih pravicah. Po 
političnih in sodskih uredbah srednjega veka je imel 
vsak stan svojo gosposko in vsak svoje sodišče, 
gospoda svojo in meščan svojo.   Posvetne gospode 
go-
') Valvasor XI. 686. 
3) Valvasor XI. 668. 
8) Valvasor XI. 688. 
*) ibid. p. 688.
7*


100
sposka je bila deželno glavarstvo 
(Landeshauptmann-schaft), meščanov gosposka pa 
mestni magistrat kot prva instanca, kot druga pa 
vicedom. >)
     Ljubljanskih čolnarjev gosposka pa niso bili niti 
mestni očetje, niti vicedom, ampak poseben cesarski 
uradnik, vodni mitničar (der Wasser-Mautner), ki je 
imel svoj sedež v Ljubljani. Pred svoj sodni stol ljub-
ljanskih čolnarjev ni smel klicati niti mestni magistrat, 
niti vicedom, niti kak drug cesarski dostojanstvenik v 
deželi, celo deželni glavar ne, razven če je šlo za kak 
večji zločin, „um keinerlei Sachen, ausgenommen die 
das Maleflz beruhren." 2)
     Ljubljanski čolnarji so bili torej nekak izvzet in 
privilegiran stan s svojo posebno gosposko. Kdaj pa so 
si te pravice pridobili, se ne more povedati. Bile so jako 
stare. Leta 1489. jim jih je iz nova potrdil cesar Friderik 
IV.
     Promet po Ljubljanici je bil takrat že jako živahen. 
Leta 1475. je dal namreč cesar Friderik Nikolaju 
Ravbarju ljubljansko vodno mitnino za 1000 oger-skih 
goldinarjev na leto v najem, kar je za tisti čas jako 
velika svota. Kako velika je, posnameš leliko iz tega, da 
se je tisti čas 1. 1484. prodala tivolska graščina pri 
Ljubljani samo za 200 ogerskih goldinarjev.3)
     Vožnja po Ljubljanici je bila tako važna, da so si 
jo deželni knezi pridržali sami sebi ter jo napravili za 
nekak monopol. Imeli so na Ljubljanici svoje in sicer 
jako velike ladije, katere so proti dogovorjeni plači in 
odškodnini prepustili ljubljanskim čolnarjem, da so 
vozili ž njimi v prvi vrsti cesarsko (unser Ca-merguet),  
zraven tega   pa  seveda  tudi   drugo  blago.
      *) Vsaka dežela je imela svojega vicedoma; izbral si ga je deželni 
knez iz števila najodličnejših plemenitaških rodovin v deželi. V prvi vrsti 
so bili vicedomu v varstvo in skrb priporočeni vsi knezovi dohodki, 
posebno dohodki iz obilih knezovih posestev; zraven tega je bila jedna 
najimenitnejših njih dolžnosti ta, da so branili in varovali meščane proti 
nasilstvu plemenitažev. Vicedom je bil po tem takem meščanom najvišja 
gosposka. Komur se je zdelo, da so mu mestni očetje storili kakršnokoli 
krivico, obrnil se je do vicedoma, prvega cesarjevega služabnika v deželi.
a) >Mitth.« 1892. p. 76.
aJ »Mittheil. des Musealver.« 1893. p. 110.


101
Leta 1527. se je vozilo po Ljubljanici devet takih ladij, 
in cesar Ferdinand I. je to leto ljubljanskim čolnarjem 
obljubil, da ne bo dal nikoli napraviti še več ladij ali k 
večjemu še deseto, toda le tedaj, ako čolnarji z 
dotedanjimi devetimi ne bodo mogli zmagovati 
prometa; pa še to deseto ladijo je obljubil dati le 
jednemu izmed devetih čolnarjev, ki je imel že jedno 
ladijo. To le z besedo dano obljubo jim je zatrdil na 
njih prošnjo leta 1535. še s posebnim pismom.')    /
     Te velike ladije so bile torej cesarska lastnina; 
cesar, oziroma deželni knez jih je dal napravljati na 
svoje stroške ter jih oddajal velikim čolnarjem pod 
pogoji, ki pa nam niso več znani. Veliki čolnarji so bili 
nekaki fevdniki cesarjevi.
     Če je kak veliki čolnar umrl, izgubila je ladija s 
tem svojega uživavca.
     Ta in ona v starih aktih zapisana stvar kaže, da je 
bilo za te ladije veliko trganja. Kdor je mogel, 
priporočil se je in izmoledoval pri cesarju obljubo, da 
se mu bo podelila prva ladija, ki bo postala prosta. 
Take obljube so se imenovale „ekspektance", — v 
prejšnjih stoletjih nič nenavadnega.
     Leta 1562. je brez otrok umrl neki Volbenk Šver, 
ki je imel dve taki ladiji; za nje se je oglasil ljubljanski 
magistrat ter naglašal, da mu jih je prav živo potreba. 
Par let poprej se je bil namreč lotil zgraditi nove 
trdnjave na Gradu, za kar se je moral kamen seveda 
dovažati od daleč, ker ga v ljubljanski okolici ni bilo 
za tako zidanje pripravnega; dovažati ga je bilo treba iz 
Podpeči. Magistrat je potreboval velikih ladij torej res 
prav živo; zato se je oglasil za omenjeni dve; cesar naj 
mu blagovoli prepustiti ju, če sta še prosti, če pa sta 
obljubljeni že komu drugemu, pa se magistrat vsaj 
zapiše za prvi dve, ki bosta prosti. 3)
     Stvar je šla dolgo pot. Tudi ob tej priliki vidimo,  
da so bili čolnarji izvzet  stan in naravnost de-
') Listina v Rudolfinu.
         3) >Der Biirgermeister, Richter und Rath der Stadt Laibach bat 
unterthanig gebeten, dass seine romische Majestat auf die nachslen zwei 
Schiffe an dem Wasserfluss Laibach, die sich erle-digen wiirden, einen 
Exspectanzbrief fertigen lassen wollen.c
     

102
želnemu knezu podložni. Odgovor na to prošnjo je šel 
namreč skozi roke deželnega glavarja barona 
Lam-berga. Kameralni svetnik Dolenje Avstrije je 
odvrnil, da sta omenjeni ladiji že oddani, dostavil pa je, 
da se bo glede na ekspektance oziral v prvi vrsti na 
magi-stratovo prošnjo, vendar mora poprej natanko 
preiskati, če niso magistratovi želji pravice in privilegiji 
čolnarjev kako na poti.
     Velike ladije so bile torej jako važno posestvo 
deželnega kneza.
     Leta 1549. je izdal cesar Ferdinand poseben red 
za vožnjo 'po Ljubljanici. A ta red ni nič novega, 
marveč je le še jedenkrat rečeno in v celoto zbrano, kar 
je bilo povedanega že v prejšnjih privilegijih. Veliki 
čolnarji so morali vsak čas vzprejeti najprej cesarsko 
blago (Ca-meralgut) ter smeli naložiti še le potem tudi 
drugo. Podrejeni so bili, kakor v prejšnjih časih, 
višjemu da-carskemu uradu — Ober-Aufschlags-Amt 
(jeden se je nahajal v Ljubljani, drugi na Vrhniki). Les 
za ladije so dobivali čolnarji iz šume, ki je rastla ob 
obeh bregovih Ljubljaničnih. Čolnarji so tu sami 
zasajali bukve in hraste; zato so imeli pravico sekati les 
iz te šume ter jeseni goniti svoje ščetince vanjo na pašo; 
plačevali so le dacarskemu uradu neko malo 
odškodnino. A pravi namen te šume ni bil ne to, ne 
ono; zasajali je niso niti zato, da so sekali les v njej, niti 
da so pasli prašiče v njej, in tudi zato ne, da so se Ljub-
ljančani izprehajali po njej, — kar so sicer radi storili. 
Imela je ves drug namen: odnašati namreč viharje in 
hude sape, ki so bile visoko z blagom obloženim 
la-dijam, če tudi ne nevarne, vsekako pa zelo 
neprijetne, in sicer zato, ker so jih zadrževale v 
veslanju.
     Eazven velikih čolnarjev so si pa že od najsta-
rejših časov sem služili po Ljubljanici svoj kruh tudi 
mali čolnarji; tudi ti so bili podrejeni cesarskima ura-
doma v Ljubljani in na Vrhniki, ki sta ostro nadzo-
rovala vožnjo po Ljubljanici. Za to jeden vzgled!
3. Velike ladije na Ljubljanici.
     Leta 1564. se je prigodila velikim čolnarjem prav 
neprijetna stvar.  Ker se namreč niso držali predpisov,
     

103
izdanih za vožnjo po Ljubljanici, preklical je cesar Fer-
dinand L dne 24. aprila 1. 1564. vse njih pravice ter 
prodal ljubljanskemu magistratu vseh devet ladij. Ma-
gistrat jih je kupil v popolno last z vsemi tistimi pra-
vicami, kakršne je imel do njih cesar sam. Štel pa je 
zanje mnogo mnogo denarja, celih devet tisoč goldi-
narjev, za katere bi bil takrat kupil lahko nekaj graščin. 
Bile so torej ladije nenavadno velike. O priliki je 
magistrat tožil, da ga je stalo mnogo truda, predno je to 
svoto spravil skupaj. (Ž njo je kupil ladije pa vozno 
pravico po Ljubljanici, nikakor pa se ni z imenovano 
svoto odkupil tudi od mitnine; to so morale ladije 
plačevati tudi sedaj ravno tako, kakor so jo plačevale 
poprej.)
     Da so bile te ladije res nenavadno velike,   sledi 
tudi iz besedi   paznika,   ki   ga je   imel  magistrat  
na Vrhniki   v   svoji   službi.   Magistratu   se  je  
pripetila namreč kmalu potem,  ko je kupil   ladije,  
leta 1567., majhna sitnost.   Cesarski  vozni red  po 
Ljubljanici je ukazoval, da mora biti na Vrhniki 
pripravljenih vedno dovelj ladij,  zato   da morejo ob 
vsaki priliki vzprejeti blago, ki prihaja tjekaj.  Magistrat 
je skrbel za to, da sta na Vrhniki   vedno čakali  po 
jedna ali dve veliki ladiji; bili sta toliki, da sta 
zadostovali vsak čas. Nekega dne pa so prinesli Ciči 
toliko soli, da so obložili ž njo štiri velike ladije, Čiči pa 
so še vedno prihajali. Ker ni bilo drugih ladij, dogovoril 
se je Perčun, trgovec iz Planine,  z nekim  malim   
čolnarjem,  Lovretom  Ga-brinom,  naj  mu odpelje 
sol v Ljubljano.    Obljubil mu je prav dobro plačilo! 
Gabrin se je polakomnil ter naložil v mali svoj čolnič 15 
tovorov, čez 40 centov soli, več kakor jo je mogel 
njegov čoln nositi.')   In res se mu je začel skoraj  
topiti;   zato je moral jeden tovor izložiti; ljudje na 
bregu so mu dejali, da je za njegov čoln tudi 14 tovorov 
še preveč.   Obetali so mu, da je ne bo srečno pri vozil  
do Ljubljane.   A Lovre Gabrin jih ni poslušal   ter z 
ladijo  odrinil po noči z Vrhnike (mali čolnarji  so 
brodarili samo  po noči,  toda zakaj,
     ') Take male čolne  so  imenovali  takrat »oblake«.   Mit 
einem kleinen Schiff oder Oblagkhen.   Vicedomski arhiv.
     

104
ne vem povedati). Noč pa je bila temna in deževna. Ko 
je Gabrin priveslal do Podpeči, do prve postaje od 
Vrhnike, ustavil je čolniČ ter ga privezal h kraju; 
privezal pa ga je tako nerodno, da je molel, ker je bil 
nekoliko daljši kakor navadni čolni, s svojim zadnjim 
koncem celo do srede Ljubljanice. Tega bi sicer Gabrin 
ne smel storiti, ampak bi ga bil moral poriniti prav h 
kraju in z bregom vštric. A podpeški paznik je takrat že 
spal, in Gabrin si je mislil: kaj bi se po nepotrebnem 
mučil. Kar se pripelje po Ljubljanici gori velika ladija, 
polna trgovskega blaga. Ker je bila tema, zadela je v 
Gabrinov čoln s tako silo, da se je jel topiti, in ker je 
Gabrin, videč nesrečo, zbežal; se je tudi res potopil.
     Perčun je tožil mestne očete, lastnike ladij, za 
odškodnino, češ, da so oni krivi nesreče, ker niso imeli 
na Vrhniki nobene velike ladije, pripravljene za 
vzprejem soli. Magistrat je ugovarjal in trdil, da je storil 
več kakor svojo dolžnost; saj so se odpeljale tisti dan 
vendar štiri velike ladije, polne soli, z Vrhnike. Da pa 
se bo prineslo na jed enkrat toliko blaga, ni pričakoval 
nihče in je bilo tudi res nekaj nenavadnega. Že več kot 
deset let se ni prigodilo, da bi se bilo na Vrhniko 
pritovorilo kak dan toliko blaga, da bi ga ne bilo 
spraviti na dve ladiji, razven če je bil semenj v Ljub-
ljani. Na dan nesreče pa so se odpeljale celo štiri ladije 
z Vrhnike. Magistrata torej ne zadeva nikaka krivda.
     Temu je pritrdil tudi magistratov paznik na Vrh-
niki ; ta je služil poprej precejšnjo vrsto (deset) let pri 
dacarskem uradu na Vrhniki, pa ni še doživel, da bi 
bilo kak dan štirih ladij treba.])
     Če pomislimo, da takrat še ni bilo tržaške ceste, da 
se je iz Trsta in Eeke na Vrhniko pritovorjeno blago 
vozilo jedino le po Ljubljanici v Ljubljano, če 
pomislimo dalje, da ga vkljub temu jeden in tisti dan 
celih deset let ni prišlo toliko, da bi dve ladiji ne za-
dostovali, potem si moramo te ladije misliti pač 
vse-kako nenavadno velike.
') Vicedomski arhiv.


105
    Srečen slučaj nam je ohranil jedno takih ladij. 
Našli so jo leta 1890. na Kozlerjevem posestvu 
globoko pod šoto zarito v belo glino, polžkarico 
imenovano. Dolga je 26 m, 5 m široka in 35 cm 
visoka. Nje model se nahaja v ljubljanskem Rudolfinu 
ter se po svoji obliki popolnoma ujema s popisom, ki 
ga nam je o velikih ladijah ohranil Valvasor. Po tem 
popisu so imele velike ladije plitko dno, a bile so 
široke: „nach denen Lavbacherischen grOssten 
Schiffen, die einen engen Boden, aber breite Fliigel 
haben." J) Tudi danes plavajo po Ljubljanici še precej 
veliki čolni, ki nosijo 300—400 centov, a se z 
nekdanjimi velikimi ladijami ne morejo primerjati, ker 
so najdaljši vendar le samo 15 m dolgi. Zato je tudi 
Valvasorjeva cenitev, da so nosile velike ladije po 300 
centov,2) prenizka.
4. Čolnarjenje ob Valvasorjevem času.
    Kako srečo je imel magistrat z nakupljenimi la-
dijami v poznejših časih, ne vem povedati. Poročila o 
čolnarjenju po Ljubljanici utihnejo za več ko sto let, 
do Valvasorjevih časov. Tu pa posije iz neprecenljivega 
njegovega dela: „Die Ehre des Herzogthums Krain" 
polna in svitla luč na Ljubljanico in nje čolnarje. 
»Ljubljanica", pravi Valvasor, „je polna čolnov ter 
nosi vsakovrstno blago, tako, ki prihaja iz Italije, in 
tako, ki se pošilja tjekaj. Brodari se vedno, po noči in 
po dnevi, v malih in velikih ladijah. Male so izdolbene 
iz jednega samega debla, imajo pa lesene strehe, če je 
treba. Po noči se prav dobro spi pod njimi, — zakaj 
mali čolni vozijo najrajši po noči — in o dežju si pod 
streho, po zimi pa v zatišju in na gorkem. Velike ladije 
pa so ste-sane in zgrajene iz obilo tramov ter nosijo 
nad 300 centov."
    »Ljubljanica je vedno polna ladij; vozi pa se po 
njej gori ravno tako iz lahka, kakor doli, to pa ne samo 
zato, ker se vesla, ampak ker leze ta reka tako počasi, 
da skoraj opaziti ni, ali stoji ali teče. Vendar je 3,  4, 5 
in še celo  6 sežnjev  globoka.   Po
1)	Valvasor XI. 684.
2)	Valvasor I. p. 154.


106
obeh bregovih stoje jako veliki hrasti ter zakrivajo vodo 
tako prijazno, da se po leti prav prijetno v senci vozi. O 
povodnjih nastane med Ljubljano in Vrhniko veliko 
jezero, ki se razteza pač dve ali še več milj na dolgo in 
široko, tako da ni videti drugega, kakor le nekaj dreves, 
ki mole iz njega. Ob taki priliki bro-darijo zunaj reke 
kar preko travnikov in barja navzgor in navzdol, 
naravnost in po najkrajši poti." 1) Da pa so mogli tako 
brodariti, morale so imeti ladije plitko dno.
     Ob Valvasorjevem času ni imel ljubljanski magi-
strat več omenjenih velikih ladij; prešle so bile zopet v 
last cesarsko, oziroma erarjevo. Vozilo pa se po. 
Ljubljanici ni več 9, ampak samo še 7 velikih ladij.
     Zakaj jih je cesarski urad prevzel zopet v svojo 
oskrb, in kdaj se je to zgodilo, ne vem povedati. Ma-
gistrat, ki je imel, kakor se je bilo ravnokar reklo, že 
prva leta sitnosti s svojimi za drag denar kupljenimi 
ladijami, najbrž ni bil kos vzdrževati reda na Ljub-
ljanici. Ker je to škodilo cesarskim dohodkom, odkupil 
jih je erar zopet magistratu, ali jih morebiti za kazen še 
celo kar odvzel, kakor 1. 1564. velikim čolnarjem.
Bodi si stvar taka ali taka, toliko je gotovo, da so bili 
veliki čolnarji ob Valvasorjevem času zopet podrejeni 
samo cesarskemu dacarskemu uradu in nekaki služniki 
v cesarski službi. Vsaka ladija je imela po jednega 
gospodarja, »čolnarskega mojstra", in po pet čolnarskih 
hlapcev. Mojstri so imeli stalno plačo, hlapci pa so 
zaslužili od vsake ladije in za vsako vožnjo po 
Ljubljanici gori ali pa doli po 1 gold. 48 kr., to se pravi, 
če so po jedno vožnjo opravili v jednem dnevu, kar so 
prav lahko storili, bil je njihov zaslužek jako dober, 
služili so še jedenkrat toliko, kakor najboljše plačani 
tesar, ki je služil takrat po 14 kr. na dan. V službo jemal 
ali pa tudi iz službe odpuščal je mojstre in hlapce 
cesarski dacar. Imel je tudi odločevati, kdo naj dobi 
ladijo, ki je izgubila svojega gospodarja. Ob 
Valvasorjevem času je bilo vseh velikih čolnarjev s 
hlapci vred okoli 50,   torej nekaj več, kakor
') Valvasor 1. c. II. 154


107
jih je bilo za 7 ladij treba, kar je seveda moralo biti; 
tisti, ki so bili odveč, so nadomeščali obolele, ali pa 
one, ki jih je dacar zapodil iz službe.
     Eazven velikih čolnarjev so brodarili po Ljub-
ljanici tudi mali čolnarji; v Ljubljani jih je bilo 30, na 
Vrhniki 60, na Igu, v Loki in Podpečjo pa po 30. V 
vsakem teh krajev so imeli svojo zadrugo.') V svojih 
manjših in zato tndi urnejših čolnih so prepe-ljevali 
razven lažjega blaga tudi popotnike; po Ljubljanici je 
bilo seveda prijetnejše popotovati, kakor pa jezditi po 
slabih potih. Tudi imenitni popotniki so po-potovali 
tako. Spomladi leta 1623. dne 5. sušca se je pripeljal 
skozi Ljubljano neki „macedonski knez" ; imel je s 
seboj pisma (od koga, ni povedano), ki so velevala, 
brezplačno mu postreči z vsem, kar bo le želel. 
Ljubljanski magistrat ga je dal po Ljubljanici peljati na 
Vrhniko ter je plačal čolnarjem za to pot 2 gold., 
dvema vojakoma pa, ki sta ga spremljala, vsakemu po 
pol gold. za popotnico.2) Dostaviti pa je, da je bila to 
leto nenavadna draginja.
     Eazven trgovskega blaga pa se je po Ljubljanici 
zvozilo v Ljubljano tudi mnogo lesa, drv za kurjavo in 
lesa za mizarske in tesarske potrebe. Skrb za les je 
delala v prejšnjih stoletjih meščanom večje preglavice, 
kakor dandanes. Magistrat si je v svojih sejah dostikrat 
prav resno belil glavo z vprašanjem: kje dobiti 
potrebnega lesa?
     Les je prihajal v Ljubljano skoro do malega ves z 
ižanskih in vrhniških hribov deloma v čolnih, 
po-največ pa so ga splavili po Ljubljanici in sicer so ga 
dovažali samo kmetski čolnarji. Da ne bi delal ta les 
mostovoma 3) v Ljubljani škode, napraviti je dal magi-
strat že v XVI. stoletju na Bregu preko Ljubljanice 
grablje, pred katerimi se je ustavljal les.
     Ljubljanica pa ni bila samo imenitna vozna cesta, 
ampak je bila za Ljubljančane tudi jedno 
najprijetnejših
•) Valvasor 1. c. XI. 684.
         a) »Gerichtsprotokoll der Sladt Laibach vom Jahre 1623.« v 
ljubljanskem mestnem nrhivu.
         s) Ljubljana je imela takrat samo dva mosta, gorenji (sedanji 
Hradeckega most) in Spitalski most.
     

108
zabavišč, posebno po leti. Po večerji so se vozili po njej 
za veselje ter godli in prepevali. Ob Valvasorjevem' 
času si Ljubljančani skoraj misliti niso mogli velike 
slovesnosti brez vožnje po Ljubljanici.
     Seveda, kaj tako veličastnega kakor 1. 1660. niso 
do takrat na Ljubljanici še nikoli doživeli. Leta 1660. je 
prišel cesar Leopold I. v Ljubljano, v kateri se že. 
dobrih poldrugsto let ni pozdravljal noben cesar. Ma-
ksimilijan I. je bil zadnji, ki je leta 1514. popotoval 
skozi mesto. Cesarjev prihod je bil nenavaden in 
za-željen dogodek; ne samo Ljubljana, ampak tudi vsa 
dežela je bila po koncu. Med slovesnostmi, s katerimi 
so častili cesarja, ni bila veselica na Ljubljanici zadnja. 
Vršila se je dne 10. septembra 1. 1660.
     Kranjska gospoda je zbrala 15 ladij. Jedno je dal 
kapitelj, jedno mesto, tri so bile lastnina treh imenitnih 
gospodov kranjskih, druge pa so bile deželne. Ladij a, v 
kateri se je imel cesar voziti, bila je nalašč za to priliko 
narejena. Ker niso znali domači tesarji delati takih 
velikih gosposkih ladij, poklicala je deželna gosposka 
štirinajst tesarjev in mornarjev iz Italije. Ladija je bila 
zunaj lepo izrezljana in bogato z zlatom okrašena. 
Jambor je nosil tri jadra iz lepe rdeče in bele tkanine; 
čez obstenek ladijin je molel na vsaki strani po jeden 
kanon, spredaj na nje rivcu pa je stala For-tuna, boginja 
sreče, s svilnatim jadrom. Znotraj je bila ladija vsa 
preprežena z rudečim suknom. Na sredi je stala majhna, 
z rudečim žametom pogrnjena mizica. Tudi streha je 
bila s takim žametom prevlečena.
V tej ladiji se je vozil cesar, nadvojvoda in njiju najvišji 
dostojanstveniki in služabniki. Od kranjske velike 
gospode je bil jedini deželni glavar deležen te 
časti-Cesarski ladiji je sledilo v 15 manjših ladij ah 
cesarjevo spremstvo in najvišja posvetna in duhovska 
gospoda kranjska. Med temi ladijami je bila deželna 
največja in najbogatejše ozaljšana. Seveda so bile tudi 
druge okrašene kolikor le mogoče ter prevlečene z 
belim, rdečim, s plavim in rumenim suknom, žametom 
in svilo; med njimi sta se najbolj odlikovali kapiteljska 
in mestna. Ta je bila zelena, na nje špičasti strehi je 
držal v krempljih lep orel grb ljubljanskega mesta.


109
     Bogastvu in krasoti ladij primerno so bili oprav-
ljeni tudi veslači, v oblekah avstrijskih barv, belo in 
rudeče. Sicer ni naravnost povedano, a je pač 'brez 
vsakega dvoma, da so bili veslači teh ladij ljubljanski 
čolnarji. Recimo tudi, da so bili vsi iz Italije za to 
priliko poklicani tesarji in mornarji veslanja vešči, 
vendar je bilo njih število — vseh skupaj 14 za 15 ladij 
premajhno.
     Tako pripravljena se je peljala izbrana družba 
jedno uro daleč po Ljubljanici navzgor ter se vrnila 
proti večeru domov, z Ljubljanskega Gradu 
pozdrav-ljana z grmenjem kanonov. Pet dni za tem se 
je odpeljal cesar po Ljubljanici na Vrhniko in od tam v 
Gorico in Trst. Čez tri tedne se je vrnil ter se pripeljal 
zopet po Ljubljanici v Ljubljano.l)
5. Doba Karola VI. in Marije Terezije.
     Podobno slovesnost je videla Ljubljana blizu 
sedemdeset let pozneje, ko se je Leopolda J. sin, cesar 
Karol VI, mudil 1. 1728. nekaj dni v Ljubljani. Tudi 
takrat so dali cesarjevo ladijo napraviti italijanskemu 
tesarju. Bila je bogato olepšana z dragocenim 
žametom, svilo in zlatom. Veslalo je 12 veslačev, šest 
Italijanov, šest pa naših domačih čolnarjev.
     In tudi takrat se je cesar, ko je odpotoval iz 
Ljubljane, peljal po Ljubljanici na Vrhniko ter, vračaje 
se iz Trsta, storil zopet tisto pot nazaj po Ljubljanici v 
Ljubljano.
     Cesar Karol VI. je napel vse svoje sile, da po-
vzdigne v avstrijskih deželah zanemarjeno trgovino in 
izboljša njih blagostanje. V ta namen je razglasil že 1. 
1717. Trst in Reko za odprti pristanišči ter ukazal 
napraviti velike državne ceste. Leta 1720. so začeli 
delati za Kranjsko najimenitnejšo veliko cesto z Dunaja 
v Trst, po kateri se je v kratkem času le kar trlo 
voznikov od blizu in daleč. Po vsem Kranjskem je 
zagibalo veselo in čvrsto življenje; zaslužka je bilo na  
cestah in ob cestah povsod dosti.   To je bil tisti
') Valvasor 1. c.


110
čas,  ko  so  se  začeli ob velikih cestah zidati  hlevi, 
toliki, da graščine niso imele takih.
     A kar je bilo jednim v korist, bilo je drugim v 
škodo, v prvi vrsti našim čolnarjem. Odkar so bili 
tržaško cesto dodelali, šlo je mnogo blaga, namenjenega 
dalje kakor v Ljubljano, po državni cesti. Zaslužka je 
bilo za čolnarje od dne do dne manj. Kaj so pomagali 
starodavni njih privilegiji, ko jih je čas že davno pre-
hitel? Leta 1756. jim jih je Marija Terezija potrdila še 
jedenkrat. Bila pa je ta potrditev tudi zadnja in menda 
že to pot ne več potrebna. Iz potrdilnega pisma se vidi, 
kako hitro j& pešalo brodarstvo po Ljubljanici. 
Čolnarjev je bilo pač še 40, imeli pa so le še 4 velike 
ladije. Leta 1587,-se jih je vozilo devet po Ljubljanici, 
ob Valvazorjevem času sedem, 1. 1756. pa le še štiri. 
Tudi sicer so se zvršile premembe; ladije niso bile več 
erar-jeve, ampak zopet lastnina čolnarjev. Število 
čolnarskih hlapcev ni bilo več omejeno na pet za ladijo, 
kakor ob Valvasorjevih časih; vsak čolnar jih je imel v 
službi, kolikor je menil, da jih potrebuje. Le 
cesarskemu da-carju sta bili pa tudi še sedaj podrejeni 
obe zadrugi, zadruga malih in ona velikih čolnarjev.
     Kako na slabo so se zasukale pač stvari, če je 
morala Marija Terezija v potrjenem tem privilegiju 
žugati malim čolnarjem: Imejte svoje ladije proti mali 
odškodnini (4 kraje, na dan) vedno pripravljene za 
javni promet, sicer se bo tudi velikim čolnarjem dala 
pravica, da si bodo smeli omisliti male ladije.') Kako se 
je to izpremenilo! V prejšnjih časih bi bila za velikega 
čolnarja sramota, voziti z malo ladijo, sedaj pa so se 
veliki čolnarji celo potegovali za to pravico, in Marija 
Terezija je morala male čolnarje pred velikimi vzeti v 
varstvo.
     Ker se je čolnarjem tako zelo krčil zaslužek, delali 
so na to, da bi jih bilo kar največ malo. Po zadružnih 
pravilih je bilo sicer število čolnarjev določeno, a če je 
kdo njih umrl, zadruga ni izpolnila njegovega mesta z 
novim čolnarjem, ampak ga pustila naj-rajša praznega; 
dejala je, da je še za ostale premalo
') »Mittheil. des Musealver.« 1892. p. 82.


111
dela in zaslužka. Mnogokrat so nastale zavoljo tega 
med čolnarji prav hudi prepiri, katere je moral magistrat 
poravnavati. Iz teb. prepirov in iz ravnokar omenjenih, 
potrjenih pravic od 1. 1756. zvemo, kake pogoje je 
moral kdo izpolniti, da se je oglasil lehko pri čolnarski 
zadrugi za vzprejem. Pred vsem je moral biti izurjen v 
čolnarskih poslih ter dokazati, da je služil že najmanj tri 
leta pri čolnarjih. Vrhu tega je moral biti hišni 
posestnik, imeti svojo ladijo in biti najmanj dvajset let 
star. Ko se je oglasil neki Učak pri čolnarski zadrugi za 
vzprejem, odklonila ga je ta, ker je bil še mladoleten, če 
prav je izpolnil vse druge pogoje; dejala je, da je za 
vsako škodo, ki se pri čolnarjenju pripeti, odgovorna 
vsa zadruga; za mladoletnega človeka pa se od nje ne 
more zahtevati, da bi se vezala zanj.1)
     če je zadruga naposled vendar-le vzprejela mla-
dega čolnarja, moral se je najprej vkupiti vanjo. Če so 
čolnarji zahtevali le previsoko vkupnino, pritožil se je 
novi čolnar lehko pri svojem mitninskem uradu ter 
prosil za znižanje.
     Od zaslužka, in sicer od vsake vožnje, je moral 
čolnar v primeri s svojim imetjem oddati v zadružno 
blagajnico nekaj malega za pobožne namene. Iz te 
bla-gajnice, v katero so tekle tudi razne zadružniške 
kazni, so se plačevale tudi maše za umrle tovariše. 
Hvale vredna je bila določba, da je oboleli tovariš tudi 
moral biti deležen dobička, ki ga je zadruga napravila 
med njegovo boleznijo.2)
6. Doba Jožefa II.
     Nove ceste so požrle čolnarjem veliko zaslužka, a 
prišli so zanje še hujši časi. Celo hud udarec jih je 
doletel dne 24. januarja 1. 1787., ko je dal cesar Jožef 
II. razglasiti, da so zastareli čolnarski privilegiji 
javnemu prometu v škodo, in jih je zato preklical. S 
tem ukazom je bila čolnarska zadruga razpuščena in 
nekdanji dobri
') Listina v mestnem arhivu ljubljanskem, fasc. 18. "-) 
»Mitlheil  des Musealv.« 1892. 80. p.


112
čolnarski zaslužek popolnoma uničen. Preplašeni čol-
narji so brž primerno zahtevam tedanjega Časa 
predelali svoja pravila ter jih predložili magistratu, da 
jih potrdi. A. ta jih je odklonil, češ, da so vse zadruge 
po vsej Avstriji razpuščene; ko bi se čolnarjem potrdila 
predložena njih pravila, osnovala bi se jim s tem nova 
zadruga, česar pa magistrat ne sme storiti.1)
     Z razpuščenjem čolnarske zadruge se je posebno 
ustreglo trgovcem, ki so zavoljo spletek in pritiska 
čolnarjev morali poprej prebiti marsikatero neprijetnost. 
Ker je bila vožnja po Ljubljanici dovoljena sedaj vsa-
kemu, omislili so si trgovci sami svojo veliko ladijo. 
Tudi spretnega čolnarskega hlapca jim ni bilo težko 
dobiti za dobro plačilo, čeravno so ostali čolnarji tega 
uskoka črtili na vso moč. Delali so mu take sitnosti in 
ga v vožnji motili tako, da so trgovci proti koncu leta 
1789. prodali svojo ladijo malim čolnarjem ter se 
pogodili ž njimi glede na prevažanje blaga. Pri prodaji 
so si izgovorili, da ne bodo smeli čolnarji dosedanjega 
njih hlapca preganjati, ko bo izkušal zopet kot njih 
tovariš služiti si svoj kruhek s čolnarjenjem; nasprotno 
pa so se trgovci zavezali, da bodo vse svoje blago dajali 
prevažati jedino le malim čolnarjem; plačevali jim bodo 
po osem soldov od tovora, tovor pa se bo vedno 
računal po '6ljt centa.
     Nasproti temu pa so obljubili mali čolnarji, da 
bodo na svoje, s strehami pokrite čolne naložili blago 
ljubljanskih trgovcev vselej najprej, če tudi bi se jim od 
kake druge strani obetal morebiti boljši zaslužek, le 
cesarsko blago bo imelo v tem oziru prednost tudi pred 
njihovim blagom. Odveslali bodo ob vsakem času, 
kadar bo treba, le ob viharjih jih trgovci ne bodo smeli 
siliti k temu, ali pa kadar bi bila voda prevelika; velika 
pa je voda takrat, dejali so, ko je preplavljen kanal iz 
grofa Blagaja hiše; ob takih prilikah bo trgovcem plačati 
majhen priboljšek, 14 grošev (14 Batzen) za ladijo.2)
     Malih čolnarjev je bilo takrat 37 ; njih imena so 
ohranjena in v Trnovem pa Krakovem deloma še danes
') Mitth. des Musealv. 1892. p. 80. a) 
Mestni arhiv ljubljanski, fasc. 18.


113
znana ali pa so bila vsaj še pred ne dolgim časom. Od 
teh jih je imelo šest ime Komar, štirje Žorga in Učak, 
trije Breskvar, Lavrin, Tomec in Vidic, dva Blažon in 
Selan, drugi pa Brajar, Košir, Novak, Pirnat, Prepeluli, 
Serne in Vokavšek. Mimogrede naj omenim tukaj to 
posebno čast čolnarjev, da so napravili o sv. Rešnjem 
Telesu iz svojih ladij in čolnov most čez Ljubljanico, 
menda prav tam, kjer stoji danes šentjakobski most. 
Šentjakobska procesija je šla čezenj na Breg, z Brega 
pa čez črevljarski most in po Starem Trgu kakor še dan 
danes. Mestni računi ljubljanski dokazujejo, da je bila 
ta navada že jako stara. Deske, ki so jih pokladali čez 
čolnove, so bile mestna lastnina. Stroške za njih 
prenašanje je plačevala mestna blagajna.1)
     Veliki čolnarji so se z novim časom in njega ne-
prijetnimi naredbami sprijaznili kaj težko ; vkljub temu, 
da je bila njih zadruga razpuščena, živeli so po za-
družnih pravilih ter vkljub temu vzprejemali na skriv-
nem in po stari navadi čolnarje v zadrugo. A stvar je 
prišla na dan ob priliki, ko so vzprejeli nekega 
mladoletnega Breskvarja. Okrožni urad je pri tej priliki 
zvedel, da je bilo velikih čolnarjev 46, in da je 
Breskvar pri vzprejemu moral plačati 70 goldinarjev v 
zadrugo. Od tega denarja je dobil vsak čolnar po j eden 
goldinar, ki ga je ob tisti priliki zapil; ostalih 24 
goldinarjev pa se je potrošilo, dejali so na odgovor 
poklicani čolnarji, za napravo novega in popravo 
starega orodja na ladijah, za podporo vdov, za pogrebe 
in črne maše. A to ni bilo res; preiskava je dokazala, da 
niso dobile od denarja, ki ga je Breskvar vplačal, 
vdove nič, da se je za orodje vselej sproti pobiralo, in 
da so se pokopavali čolnarji na njih stroške in se brale 
zanje tudi črne maše le na stroške umrlih.
     Čolnarski zadrugi se je ostro zažugalo, da vrni 
Breskvarju vplačano vzprejemščino ter nobenega čol-
narja ne vzprejmi več v zadrugo, ker je vsled onega 
cesarjevega ukaza ni več.
     ') Oi-din. Empfang- u. Ausgabbuch fiir d. Jahr 1720. Mestni 
arhiv.
8


114
     Ker je čolnaril odslej, kdor je hotel, služili so si 
čolnarji svoj kruh le še z nakladanjem in skladanjem 
blaga na ladije in z ladij •, ker je bilo pri tem delu treba 
spretnosti in vaje, jih navadni delavci niso lehko 
izpodrinili. Imenovali so se fakini. Leta 1788. je go-
sposka zanje izdala posebna pravila, po katerih se jim 
je bilo ravnati. Morali so biti pošteni, mirni, trezni in ne 
odurni ljudje. Če se je kateri od njih v tem kako 
pregrešil, ga je vodni mitničarski urad prvo pot kaz-
noval, v drugič ga pa zapodil iz fakinske družbe. Pla-
čilo za njih delo je bilo natanko določeno; če je kdo 
več zahteval, so ga kaznovali. Po vodi pripeljano blago 
se je izkladalo na Bregu; bilo ga je vedno dosti tu 
izločenega. Da ga ni kaj prešlo, sta morala vsako noč 
brezplačno stražiti po dva fakina, če pa se je pripeljalo 
blaga toliko, da ga niso mogli spraviti v magazine, treba 
je bilo preskrbeti še jedenkrat tako močno stražo. Če je 
nastal ogenj na Bregu ali v kakem erarnem poslopju, 
celo na Gradu, zavezani so bili vsi fakini (bilo jih je 46) 
priti do zadnjega na Breg ter storiti, kar se jim je 
ukazalo. V Ljubljani so bili podrejeni maga-zinskemu 
oskrbniku višjega colninskega urada (Haupt-zollanit), 
na Vrhniki pa ondotnemu revizorju. Tudi vrhuiškim 
fakinom (bilo jih je 37) se je bilo ravnati po določilih, 
jednakih ljubljanskim.
     Leta 1789. so veliki čolnarji poskusili izgubo v 
zaslužku nadomestiti z vzvišano vozno ceno. A 
okrožni urad jih je poklical na odgovor, jim ukazal 
ostati pri stari ceni ter zažugal vsakemu, ki bi se proti 
temu pregrešil, 25 palic vpričo vseh ljudi.
     Prej ošabni čolnarji so postali sčasoma ponižni in 
skromni ljudje. Les so vozili v prejšnjih časih le 
kmetski čolnarji v Ljubljano, sedaj pa so se jeli celo 
veliki čolnarji potegovati za ta zaslužek. Poskusili so to 
in ono, da bi ustavili kmetskim čolnarjem vožnjo, če že 
ne po vsej Ljubljanici, pa vsaj skozi mesto. Zato so 
naglašali v svoji pritožbi do magistrata, da morajo vse 
noči brezplačno na Bregu stražiti, kar kmetskim 
čolnarjem ni treba, naj torej le-ti tudi ne vozijo po 
Ljubljanici skozi mesto. A ta ugovor ni veljal; namesto 
da bi jim ustregla, očitala jim je marveč gosposka ob
     

115
tej priliki njih veliko brezbrižnost in lenobo, kar se tiče 
ponočne straže.
     Zato so poskusili neki drug manever, da bi 
za-prečili kmetskim čolnarjem vožnjo skozi mesto.
     Leta 1776. je moral namreč magistrat po zahtevi 
Gabrijela Gruberja populiti iz Ljubljanice grablje,1) češ, 
da zavirajo odtok Ljubljanice; vsa pozornost Gruber-
jeva in deželne gosposke pa je bila obrnjena takrat na 
izsuševanje ljubljanskega barja. Magistrat je sicer 
oporekal in opozarjal na nevarnost, ki preti mostovoma 
zavoljo obilega, po Ljubljanici plavljenega lesa, toda 
opravil ni nič. Moral je poruvati kole iz Ljubljanice.
     In res se je prigodilo, kar je magistrat prerokoval. 
Skoraj ni minilo leto, da se ni pripetila ta ali ona 
nesreča. Zdaj se je utrgala kaka ladija, zdaj v Prulah 
slabo ali nič privezani les za stavbe splaval po 
Ljubljanici ter butal ob šibke mostne koze. Prigodilo se 
je celo, da se je les ali čoln pod mostom počez vlegel 
preko Ljubljanice od jedne koze do druge. Ko je neki 
pot voda narastla, morali so j eden tak čoln prežagati, 
sicer bi bil most v nevarnosti.
     Take in jednake nesreče so čolnarji izkoristili v 
svoj prid. Ker so se mestni očetje nasproti kmetskim 
čolnarjem ob vsaki priliki potegnili za svoje 
someščane, dosegli so Trnovci res, da je izdal magistrat 
dne 26. majnika 1790. leta ta-le ukaz: „S polnim 
čolnom skozi mesto in pod mostovoma voziti je 
dovoljeno le ljubljanskim čolnarjem, kmetski čolnar 
mora najeti ljubljanskega čolnarja, da mu vodi čoln 
pod mostom. Ako tega ne stori, zapade čoln in vse, kar 
je na njem; zakaj tek Ljubljanice skozi mesto poznajo 
le domači čolnarji. Kot odškodnino za spremljevanje 
čolna je magistrat določil 5—6 soldov."
     A kmetski čolnarji so se zavoljo tega pritožili pri 
višji gosposki, pri okrožnem uradu, ki je pozval mestne 
očete na zagovor, češ, da imajo vendar čolnarji z Iga in 
iz Loke že od nekdaj pravico voziti po vsej
      ') »Grablje«, Wasserrechen, je bila iz močnih kolov narejena 
pregraja preko vse Ljubljanice in sicer nekje tam, kjer stoji danes 
šentjakobski most.
8*


116
Ljubljanici. Magistrat je odgovoril, da ne t^ore fseh 
kmetov poznati, so li res z Iga in iz J^oke ali ne, in 
tudi ne more vedeti, če so brodarjenju i*es vešči, 
dokler se naposled ne pripeti nesreča. Toda okrožni 
urad se za ta ugovor ni zmenil, ampak magistratu 
dejal, d& je njegov ukaz preoster, ker nalaga tudi 
brodarjenju veščim, tujim čolnarjem nepotrebno 
bretne. Svetuje se jim pač lehko, naj najm6 kakega 
domačega čolnarja, ukazati pa se jim tega ne more. Če 
se bo pripetila mostovoma kaka škoda, saj jo bodo 
morali dotičniki povrniti in — to žuganje zadostuj!
    Za mestne očete je bil ta odlok očividen ukor. 
Ukorov višjih gosposk pa magistrat ni rad kar molče 
spravljal v žep, čeprav jih je dobival dosti. Zato je tudi- 
to pot odvrnil, da bo sicer ubogal, kar se mu je 
"ukazalo, vendar naj okrožni urad pomisli: 1.) da bro-
darjenju veščih kmetov od neveščih ni ločiti, 2.) d* se 
vsak tuj čolnar s takim znanjem baha, in 3.) da ni 
naloga policije, skrbeti za to, da se škoda povrne, 
ampak da se sploh zabrani.
    Ker pa je okrožni urad tudi še sedaj ostal pri 
svojem prvem ukazu, razbobnati je dal magistrat: 
Vožnja skozi mesto je dovoljena tudi tujim, toda iz-
kušenim čolnarjem, ne da bi najeli kakega ljubljan-
skega čolnarja. Če pa se prigodi kaka nesreča, povrnili 
bodo ne le vso škodo, ampak se jim bo naštelo tudi 25 
palic vpričo vseh ljudi.
    Kakšen težek kamen se je odvalil čolnarjem od 
srca, ko so po smrti cesarja Jožefa II. v kratkem času 
razveljavili večino njegovih naredeb. Tudi čolnarska 
zadruga je z nekaterimi malimi premembami oživela z 
nova, ž njo pa tudi vse prejšnje sitnosti, s katerimi so 
mučili čolnarji ljudi, ki so imeli opraviti ž njimi.
    Že leta 1790. se je zgodilo nekaj takega. Znani 
fabrikant Desselbrunner je imel svojo ladij o v družbi s 
kavarnarjem Castagnom. To po novih naredbah vkljub čolnarski 
zadrugi ni bilo prepovedano; prepovedano pa je bilo, ladij 
o posoditi komu drugemu, niti se ni smelb prevažati ž njo 
drugačno blago, kakor tako, kakršnega sta Castagno in 
Desselbrunner rabila za svoj gbrtf" Vrhu tega je smel 
ladijo voditi le kak zadružen čol-
     

117
narski mojster ali hlapec. Castagno se je pregrešil na 
vse te strani, a čolnarji so ga brž prijeli. Posebno se jim 
je zameril, ker je za čolnarja najel nekega krakovskega 
ribiča. Trnovci niso oporekali, da bi Kra-kovec res ne 
znal brodariti, a ribič ni bil v zadrugi čolnarjev. Prišlo 
je med njimi in Castagnom do tako hudega prepira, da 
je posegel Castagno po puški in nameril ž njo v 
jednega čolnarjev. Sedaj je bil še celo ogenj v strehi! 
Čolnarji niso mirovali poprej, dokler ni ukazal okrožni 
urad magistratu, poklicati Castagno prčdse ter ga v 
popolno zbranem mestnem svetu prav resno okarati 
zavoljo njegovega početja.
7. Konec čolnarjenja.
     A čeprav je zopet oživela čolnarska zadruga, bili 
so brodarstvu na Ljubljanici vendar dnevi že šteti. 
Skoraj tisti čas so se namreč vnele hude francoske 
vojske, ki so ustavile skoraj do malega ves promet. 
Zato je imel tudi magistrat s čolnarji veduo manj 
opravka, in ravno zato je najti tudi med starim pi-
sanjem ljubljanskega magistrata o čolnarjih, ali kar se 
njih tiče, le redkokje kaj zapisanega. Med drugimi 
drobnostimi se čita, da je leta 1792. rastel ob obeh 
bregovih Ljubljanice hrastov gozd, da ga je bilo z nova 
zasajati čolnarjem dolžnost, da je pa bilo 12 sežnjev 
tega gozda na vsakem bregu cesarska lastnina (regale 
priucipis). To je določil leta 1676. že cesar Leopold L, 
Marija Terezija pa je obnovila to 1. 1765.
     Kakor ob Valvasorjevem času, imeli so čolnarji 
tudi 1. 1791. še tisto navado, da se namreč ob 
povodnjih niso menili za to, kod teče Ljubljanica, 
ampak so veslali po najkrajši poti kar naravnost čez 
barje.
     Zopet osnovana čolnarska zadruga je životarila le 
nekaj let, samo do leta 1804., ko jo je gosposka 
razpustila ter dovolila zvrševati čolnarski obrt vsa-
kemu, kdor se je oglasil pri glavnem čolnarskem uradu 
in plačal, kolikor je plačeval prej vsakdo izmed čol-
narjev. Ali skoraj da to razpuščenje ni posebno bolelo 
malih čolnarjev — saj  ni bilo nobenega zaslužka več.
     

118
8. Veselice na Ljubljanici.
     Na Ljubljanici je bilo odslej živo in veselo le še 
tedaj,.če se je vršila na njej kaka veselica ali slavnost.
     V zadnjem desetletju minilega stoletja in v prvih 
dveh našega so se bile vožnje po Ljubljanici celo pri-
kupile Ljubljančanom, in ni ga bilo kakega večjega 
praznovanja brez njih. Jedna taka se je vršila avgusta 
meseca leta 1790. ob priliki, ko je popotovala 
nadvoj-vodinja Elizabeta skozi Ljubljano.')
     Leta 1797. so bili Francozi za nekaj tednov prvi-
krat v Ljubljani. Ko so odšli in primarširali vanjo zopet 
Avstrijci, osnovali so častniki veliko in krasno vožnjo 
po Ljubljanici, ki jo je Vodnik v svojih „Novicah" 
opisal tako-le: „Torek poprejšniga tedna so musikanti 
Lublanskiga mesta se z' muziko gori po Lublanici na 
čolnih pelali, inu zvečer ob deseti uri nazaj peršli. 
Čolnovi so bili z' lučmi inu baklami raz- svitleni. Eden 
je pustil eno razveselenje z' ognam naredit, to je, rakete 
z' pulfram napolnene peržigat; ti so šli visoko na 
kvišku, so se razpočili, inu podobe od kač ali pak od 
zvezd imeli. Iz mesta je vse gledat vrelo, kakor bi bil 
poln sod odmašil.
     Četertek so offlcirji tukej okol stoječih 
regimentov inu batallionov eno vozno po Lublanici z' 
muziko naredili, inu zraven z' enim kanonam, kateriga 
svinec je za kugle po dvanajst liber, strelat pustili, de so 
ludem na žabjeki šipe po oknih pokale. Ludi je vkup 
perteklo brez števila, ziale prodajat," 2)
     Podobna veselica se je vršila tudi naslednje leto in 
sicer v čast novo izvoljenemu županu Kokalju. Leta 
1799. jo je napravilo filharmonično društvo (eine 
glan-zende Wasserfahrt und eine musikalische 
Akademie); take veselice je imelo to društvo navado 
prirejati na Ljubljanici vsako leto, — pravi Laibacher 
Zeitung leta 1802.
     Ko se je Napoleon poročil leta 1810. z Marijo 
Ludoviko, hčerjo avstrijskega cesarja, praznovali so to
') »Laibacher Zeitungc, 1790.
2) Vodnikovi izbrani spisi, str. 154


119
ženitovanje tudi v Ljubljani z velikim streljanjem na 
strelišču in s slovesno vožnjo po Ljubljanici. Slavnost 
je bila dne 1. julija; pričela se je ob 5. uri popoldne. Na 
petintridesetih, z zelenjem in cvetjem olepšanili čolneh 
se je odpeljala med streljanjem kanonov na Gradu 
najimenitnejša vojaška, plemenitaška in meščanska 
gospoda proti Vrhniki. Spremljali sta jo dve godbi, 
filharmonična in godba 18. pešpolka. Veselice se je 
udeležil tudi Napoleonov namestnik, guverner in 
vojvoda Marmont s svojo soprogo. Vozili so se jedno 
uro daleč; ko so dospeli do kraja, odločenega za vese-
lico, pozdravili so Marmonta praznično oblečeni 
kmetski fantje in dekleta ter prosili izporočiti njih 
voščila Napoleonu. Marmont se je podal zatem v 
veliko, iz vej narejeno dvorano ter dovolil, da so se 
plesali pred njim razni kmetski plesi. Potem je šla 
gospoda zopet v čol-nove, kjer se je bil pripravil med 
tem bogat obed. Po obedu so se odpravili proti 
Ljubljani, ker se je delala že noč; ko so priveslali že 
blizu mesta, zažgali so velik umetalen ogenj, ki je 
predstavljal lep tempelj, nad katerim so se v ognju 
zasvetile črke Napoleonovega in Ludovičinega imena. 
Med tem pa so pokali topovi, da se je zemlja tresla; 
zraven umetalnega ognja stoječe vojaštvo je postrelilo 
nad 4000 „zvezd" (morebiti raketov?). Veselico je 
končal sijajen ples v palači guvernerjevi.l) Toda vse 
dotedanje veselice in slovesnosti na Ljubljanici je 
presegala ona, ki se je vršila dne 11. julija 1. 1814. 
Malo poprej so se bili godili imenitni svetovni dogodki. 
Ugasnila je bila namreč Napoleonova zvezda. Evropski 
narodi so se združili ter 1. 1813. užugali velikana, pred 
katerim je trepetal že nekaj let sem ves svet. Francozi 
so morali dati iz rok vse dežele, kar so si jih bili 
prilastili; popustiti so morali tudi kranjsko deželo, kateri 
so gospodarili štiri leta. Združeni vladarji in narodi 
evropski so v začetku meseca aprila 1. 1814. gnali 
Francoze celo do Pariza ter prisilili Napoleona, da se je 
odpovedal cesarski časti. Po dolgih in krvavih vojskah 
je bil zopet mir v deželi.
') .Laibacher Wochenblatt« 1810.


120
     Ta že leta zaželjeni dogodek so na Kranjskem 
praznovali z največjo slovesnostjo. Odločili so tri dni 
zanjo, 10., 11. in 12. julija leta 1814. Prvi dan je 
praznovala gospoda, drugi pa je bil odmenjen za ljud-
stvo, (veselice tretjega dne so imele le interni značaj). 
Dne 11. julija je bila že pred solnčnim vzhodom vsa 
Ljubljana po koncu. Na delo ni mislil ta dan nihče, 
čeprav je bil delavnik. Že od zgodnjega jutra so vrele 
velike ljudske množice sem in tje po mestu ter se gnetle 
posebno okoli rotovža. Tu so se namreč zbirali oni 
kmetski fantje in ona dekleta, ki so jih bili izbrali in v 
Ljubljano poslali iz vse dežele, iz vsakega okrožja po 
12 parov. Dežela je bila takrat razdeljena v tri okrožja: 
v ljubljansko, postojinsko in novomeško. V 
ljubljanskem okrožju je zadela krakovske ribiče in 
trnovske čolnarje ta posebna čast, da se je iz njih 
mladine vzelo šest parov, drugih šest pa so izbrali iz 
mladine šentviške, smledniške, radovljiške, moravške 
in tržiške županije. Postojinsko okrožje je poslalo 
trinajst, novomeško pa jednajst parov. Vseh 36 parov je 
prišlo v narodni noši, in je imelo vsako okrožje svojo 
godbo s seboj.
     Ob 10. uri zjutraj so odrinili po Ljubljanici gori 
proti Vrhniki do tje, kjer se Ižica izliva v Ljubljanico, 
slabo uro od Ljubljane. Izlivu Ižice nasproti so bile na 
velikem travniku grofa Turna pripravljene zanje deloma 
iz vej narejene, deloma iz desak iztesane jedilnice in tri 
plesišča. Sredi zabavišča je stal visok oder za veliko 
gospodo. Odtod se je pregledala lehko vsa veselica. Ves 
veliki travnik se je kar tri .ljudi. Proti poldnevu je 
priplavala po Ljubljanici gori lepo okrašena ladija, ki je 
pripeljala 12 parov gosposkih otrok; ob petih popoldne 
pa je z Brega odrinila tudi gospoda in oni meščani, ki se 
niso že prej mogli odtegniti svojim opravkom.
     Nad 200 ladij in čolnov, olepšanih s cvetjem, 
zelenjem in trakovi, se je zibalo po Ljubljanici. Naj-
lepša ladija je bila tista, v kateri se je vozil guverner 
kranjske dežele, baron Lattermann s soprogo. Napravil 
mu jo je s precejšnjimi stroški ljubljanski magistrat. V 
šestnajstih drugih ladij ah  in  velikih čolnih  se je
     

121
vozila velika gospoda ljubljanska; vsak čoln sta veslala 
dva zadružna čolnarja.
     Ko je gospoda dospela na mesto, šla sta 
Latter-mann in njegova žena na plesišče, kjer so 
zaplesali oni gosposki otroci gospodi v zabavo neki 
-figuralen ples, po plesu pa jim je Lattermannova 
soproga razdelila v spomin na ta lepi dan zelene 
svilnate trakove, na katerih so se brale te-le Vodnikove 
kitice:
Pubizhi, Punzhike	Trofili, venzhali
Pulte marjetize,	Gas Premagavzhovo
Slatize, svonzhike.	Milmu porezhemo:
Dana mirov je god!	Sdrav dofhel Fronz bod!
Spletajte venzhike	Tvoje Tmo zvetize
Shmarnize, kokale,	Se ti pokl6nemo,
Krefnize, pojdemo	Ponishno profimo,
Mirivzu naproti	Smil fe firot! ')
     Med tem pa so rajali in plesali vsak na svojem 
plesišču tudi kmetski plesavci. Tudi med te je Latter-
mannova gospa razdelila take trakove, le da so imeli 
le-ti ta-le Vodnikov napis:
Zefarja fta vgnala	Spomin bo: kdaj smote,
Hud vojfkini krik,	Kdaj spor je minul,
Franzosu pa dala	Kdaj mir nam dobrote
Pravizhen mejnik.	Na semljo isful.
Mladenzhe vuhajo,	Plefajmo, posablen
Kdar ftavio mejo;	Pober' fe prepir!
Naf plefat ravnajo,	Vukajmo, povablen
Nam godze dajo.	S' nam rajat' fi Mir.
     Veselje je prikipelo celo do vrba, ko se je med 
gromenjem kanonov pripeljal po Ljubljanici doli z 
Vrhnike kar cel roj ladij in čolnov. Bil je postojinski 
okrožni glavar baron Jurič z vsemi veljaki svojega 
okrožja. Godci, ki so ladije spremljali, so bili oblečeni 
za turške janičarje.
     Da so se množice težko ločile od veselišča, kdo 
ne bi rad verjel tega; jele so misliti na dom še le, ko se 
je že storila trda noč. Eazsvitljava, umetalen ogenj in   
grmenje  kanonov in  možnarjev na ladijah   in   ob
l) Jeden tak trak je še videti v ljubljanskem muzeju.


122
vsem obrežja ljubljanskem! Takega veselja in take 
svečanosti ni bilo še na Ljubljanici.
     Čolnarjem je bilo seveda s takimi veselicami malo 
pomagano, saj jim niso dajale zadostnega zaslužka; ker 
pa drugega ni bilo več, trudili so se čolnarji napraviti 
Ljubljančanom vožnje po Ljubljanici za nekako 
potrebo. Nekdanje velike ladije so izginile z 
Ljubljanice, mesto njih so veslale ladije in ladijce, 
odmenjene le za zabavo. Bile so 6—10J« dolge in 
največje do 2m šu-oke. V najmanjših je bilo prostora za 
6 — 8 ljudi, v srednjih, katere sta veslala po dva 
veslača, jih je sedelo leliko 14—16, v največjih pa celo 
20—24, in je bilo treba zanje štirih veslačev. Brez 
godbe se ni odpeljala nikoli nobena družba z Žabjeka, 
čeprav je bila še tako majhna. Ples na tem ali onem 
travniku ljubljanskega barja ali pa celo kar na čolneh 
samih, je bila nekoliko let Ljubljančanom najljubša 
zabava. Če so mislili plesati na Ljubljanici, zvezali in 
zbili so po tri ali štiri take ladije skupaj, napravili na 
njih pod ter ga na okoli in okoli zagradili.
     Skromni ljudje ali taki, katerim ni preostajalo 
prostega časa, so se vozili po uro ali kaj takega daleč, 
posedli kjerkoli na kakem travniku po tleh, použili s 
seboj prinesene stvari, vriskali in plesali ter se proti 
večeru vračali zopet v mesto. Imovitejši so se pa vozili 
v Lipe ali celo do Podpeči ter ostali tam ves dan. 
Včasih je odrinila z Brega tolika družba, da so zakrile 
nje ladije kar vso Ljubljanico čez in čez.
     Okoli leta 1820. so si omislili veliki čolnarji 
la-dijo za 40—50 ljudi. Bila pa je prav morskim 
ladijam podobna ter je imela še celo male kanone na 
obstenku, veslače pa oblečene za mornarje. Celo lepa 
je bila neki ona, leta 1824. v Eeki po pravi morski 
ladiji napravljena; ta je imela celo jambore in jadra in 
tudi po mornarsko opravljene veslače.
     Leta 1840. je plaval po Ljubljanici celo že 
pa-robrod, 28 m dolg in 4 m širok. Napraviti sta ga dala 
Moline in Škarja ter ga imenovala »Nadvojvoda Ivan". 
Prvikrat se je peljal dne 14. oktobra ter je prisopihal na 
Vrhniko v 23/4 ure, nazaj pa celo v 21/« med tem ko so 
navadne ladije potrebovale za to pot 8—10 ur.
     

123
Nekaj let so se Ljubljančani prav radi vozili na 
paro-brodn, ker pa so se zavoljo tega in onega vzroka 
pri-gajale dostikrat nesreče, si naposled že noben 
človek ni upal več nanj. Moline in Škarja sta bila zato 
leta 1850. prisiljena prodati ga. Razdejali so ga, naložili 
v kosih na vozove ter ga odpeljali na Koroško, kjer 
vozi sedaj po Vrbskem Jezeru.')
     Ljubljanski čolnarji so torej s takimi zabavnimi 
vožnjami nadomestili primeroma le kratek čas izgubo 
nekdanjega svojega zaslužka. Vozili so odslej le še 
drva, kamen in opeko s Podpeči in Vrhnike v 
Ljubljano. Le sem pa tje se je pripeljalo še od Zaloga 
na vozeh kaj hrvaškega vina ali žita, ki so ga na Bregu 
preložili na čolne ter ga odvedli na Vrhniko, ali pa se je 
iz Trsta in Reke pripeljan bombaž ali slador v sodih 
vozil z Vrhnike v Ljubljano. Nič čuda, da se je število 
nakladavcev ali „jekarjev" 3) naposled skrčilo na 20, 
pa še ti niso imeli dela. Skrčilo pa se je še nekaj 
drugega, to je bila veljava Trnovčanov. Trnovski čol-
narji starega časa so bili imoviti, samosvestni možje, ki 
so bili ponosni na svoj stan, „jekarji" našega stoletja pa 
so bili le še nekak izbirek v Trnovem rojenih moških; 
večina njih niti niso bili hišnih posestnikov sinovi. Iz 
različnih vzrokov tudi niso bili na najboljšem glasu, 
zato je postal priimek „fakin" ali „jekar" sčasoma 
nekaka zabavljica ter je ostal to deloma še do 
današnjega dne.
     Zadnji udarec za čolnarje je bila železnica, ki je 
stekla leta 1857. iz Ljubljane v Trst. S tem je bilo 
brodarjenje po Ljubljanici do dobrega uničeno ter je 
prenehalo popolnoma. Dan danes prihaja po 
Ljubljanici le še nekaj drv, peska, kamenja in opeke.
') »Mittheil. des Musealv.< 1892.
         3) Jek  se imenuje Trnovski Breg.   Trnovskemu  >jeku«  na-
sproti in onstran Ljubljanice je >Žabji jek« = Žabjek.
     

124
n. Brodniki na 
Savi.
    Druga in sicer mnogo daljša vodna cesta kakor 
Ljubljanica je bila Sava. Za brodarjenje pa ni bila tako 
ugodna, čeprav se je po Savi čolnarilo in bro-darilo že 
v najstarodavnejših časih. Pravljica o Jazonu in 
njegovih tovariših priča jasno dovolj, da so že v 
zgodnjih časih plavali čolni in ladije po Savi gori in 
doii.
1. Deročnost Save.
    Neugodna je bila Sava za brodarstvo v prvi vrsti 
zavoljo svojega deročega teka in skoraj neštevilnih in 
zelo nevarnih skal v svoji strugi; bila je tako neugodna, 
da bi v kaki drugi deželi kakor na Kranjskem menda 
na Savi ne bilo videti nikoli nobene ladije. Da se je pa 
vendar vozilo po njej, temu vzrok je bila 
ne-ustrašenost, kaj bi dejal, predrznost naših kranjskih 
čolnarjev. Valvasor je bil ves zavzet od nje, zakaj Sava 
se mu je videla tako deroča in nevarna reka, da malo 
takih, posebno med Knežakom in Zidanim Mostom. Opisuje 
jo na več krajih (II. 157, II. 203, III. 304, IV. 
606—608), a na vseh naglasa veliko nje deročnost. 
„Dunav in Ren, Lih in druge, pravi, so pač deroče 
reke, a s Savo ni primerjati njih nobene; Dunav ima 
pač res velike nevarne vrtince, a kaj so ti proti 
„Belemu Slapu" med Knežakom in Zidanim Mostom. Od 
Knežaka do Zidanega Mosta je tri milje daleč, a 
najugodnejša mesta v tej daljavi so še vedno 
nevarnejša in odurnejša, kakor ves dunavski vrtinec. 
Nekaj nenavadnega in strašnega je, pravi, videti, kako 
se med Radečami in Knežakom vozijo čolnovi čez 
strme pragove savske. Tri milje daleč samo visoko in 
skalnato gorovje, med katerim bobni Sava čez strmine 
in pečine ter se drvi od jed-nega vrtinca do drugega! 
Posebno strašno je videti to, kadar je Sava majhna; ta 
voda je namreč tem nevarnejša, čem manjša je. Če je 
pa posebno velika, se one tri milje daleč kar nikakor ne 
more voziti, ker skače takrat na vseh straneh voda 
kvišku.   Tu dela namreč
     

125
med skalami visok slap ter se razbija ob pečinah, ki 
mole iz vode. Kdor vidi ta kraj prvikrat, osupne in kar 
misliti si ne more, da vozijo tod čolnovi. Človek bi 
dejal, da mora biti v tem žrelu vsega konec."
     In na drugem kraju piše: „Pri Mošeniku (blizu 
sedanje železniške postaje „Sava") dere Sava med go-
rami ; pa tu še ni tako huda in nevarna. Pač se v hitrosti 
skuša lehko s pticami, vendar tu še ne pada ter tudi ne 
napravlja še vrtincev. Potem pa se sreča z ozkim in 
mogočnim gorovjem, ki ji ne dopušča tako širokega 
teka, kakor dotlej, ampak jo stiska in oži ter ji meče 
velike skale pod noge. Ker jo tako stiska, razhudi se in 
razdraži, in iz krotke Save postane divja Sava.') 
Opoteka se, skače od jeze in razdraženosti ter napravlja 
slap za slapom! Kjer jo kaj zadržuje, drvi z veliko silo 
skozi; kdor ni vajen kaj takega videti, skoraj ne more 
verjeti, da bo prišel živ tod skozi." 2)
     Zato se Valvasor kar prečuditi ni mogel pre-
drznim čolnarjem, ki so se s svojimi majhnimi, iz 
jed-nega samega hloda izdolbenimi čolniči spuščali v te 
nevarnosti in sicer ne morebiti s praznimi, ampak težko 
obloženimi čolni. Kadar so dospeli do Belega Slapa, 
polegli so v čolneh po tleh ter se čvrsto oprijeli 
čol-novili sten, da se niso prekopicnili v vodo. 
Dostikrat so čolni zajeli vodo. Takrat je čolnar gledal, 
da je brž ko brž kje ustavil in privezal svoj čolnič in 
izplal vodo iz njega. Ustaviti pa se ni bilo ravno težko, 
ker je tam med skalami na levi in desni komaj seženj 
prostora. Čolnar je moral znati na tem nevarnem kraju 
čoln po bliskovo zasukati, sicer se mu je zadel ob 
skalovje in se mu razbil; zvijati se je moral znati tod 
skozi s čolnom, kakor kača skozi pečevje.
     Valvasorju se ta slap ni zdel prav nič manjši in 
nič manj nevaren, kakor Eenov pri Schaffhausenu, po 
katerem se pa noben nemški čolnar ni upal voziti. Če 
bi bilo pa treba dolenjskim čolnarjem čolnariti po
      *) ergrimmt sie, wird ganz unsinnig und wiilig und aus der 
zalmen eine wilde Sau.» II. 158. Valvasor izvaja ime Save od nemške 
«Sau> ter jo zavoljo tega primerja tudi na vseh krajih, na katerih govori o 
njej, s tem ščetincem.
2) ibid.


126
tem Renovem slapu, pravi Valvasor, in sicer z ravno 
takimi čolnovi kakor na Savi, storili bi to igraje in 
imeli še svoje veselje pri tem.1) Tako zelo je občudoval 
predrznost, pa tudi spretnost čolnarjev na Savi!
2. Vožnja po Savi ob Valvasorjevem času.
    Seveda so se upali čez ta slap samo taki, ki so bili 
vožnje na tem kraju dobro vajeni. Gorenjcem ni zaupal 
Valvasor toliko poguma. Na Gorenjskem pač vozijo 
po Savi, a tukaj bi si tega pač ne upali. Celo pa 
Valvasor ni pripisoval te spretnosti in srčnosti 
ljubljanskim čolnarjem. Dejal jim je, da se na Savi niti 
prikazati ne smejo.2) Na Belem Slapu se ni smel Savi 
nihče bližati, kogar ni dobro poznala.
    V svoje male, torej le iz jednega samega hloda 
izdolbene čolne, so mogli nakladati le malo, k večjemu 
po trideset centov, vendar so zvozili po Savi veliko 
veliko blaga na Hrvaško, posebno onega, ki je priha-
jalo iz Trsta in Reke v Ljubljano.
    Nahajali so se celo taki predrzneži, ki so se brez 
čolnov zaupali Savi ter se vozili na Štajersko in Hr-
vaško. Zvezali so nekaj praznih in dobro zabitih sodov 
trdno skupaj, sedli nanje ter odrinili. Navaden drog, s 
katerim so vodili svoj plav, je bilo vse čolnarsko 
orodje, kar so ga potrebovali. Spuščali pa so se tako na 
pot po leti in po zimi, naj je bila Sava majhna ali 
velika. In še celo izjeme niso bili taki predrzneži; 
Valvasor pravi,3) da jih je bilo celo prav obilo takih.
    Pa ne samo blago se je čolnarilo po Savi, celo 
popotni ljudje so sedali v male savske čolne ter pre-
puščali sebe in svoje življenje deroči • Savi in božji 
previdnosti. Ko so prispeli do Belega Slapa, stopili so 
pač ven na suho ter peš storili pot okoli slapa, čolnarji  
sami pa so ostali v čolneh ter se brez strahu
l) Valvasor II. p. 158.
         a) Valvasor 11. p. 158:.. «d«nn das Laibacher Schiffsvolk darf. so 
zu reden, nicht einmal den Geruch dieser so gahzornigen, im 
Herabschuss gleichsam schnaubenden und schnarrchenden Sau (zopet 
mu je Sčetinec na mislih) prilfen, noch ihre Zahne, die ab-schossige 
Felsen und Fluten namlich, schmecken.«
a) II. p. 203.


127
in premisleka spustili čez slap. Toda le tuji popotniki 
so stopali tukaj ven iz čolnov, domači ljudje, Dolenjci 
pa in taki, ki so bili Belega Slapa že vajeni, so ostali v 
čolnih kakor čolnarji ter se ž njimi vred vozili čez slap. 
*)
     Seveda se je vkljub spretnosti in čvrstosti savskih 
čolnarjev prigodila na Belem Slapu včasih vendar-le 
kaka nesreča, a le čuditi se je, da se je prigodila tako 
redkokrat, kajti čolnov je v Valvasorjevem času le kar 
mrgolelo po Savi.
     Še več blaga kakor po Savi doli, zvozilo se je po 
Savi gori, posebno s Hrvaškega in Štajerskega, od 
koder je prihajalo v Ljubljano v prvi vrsti vino in žito, 
vino ponajveč s Štajerskega, žito pa s Hrvaškega, 
zraven tega pa seveda tudi še drugih pridelkov. Koruza 
ali turščica, dan danes tako važno žito, je dospela po 
tej poti s Turškega v naše kraje, kar dokazujeta obe 
imeni.
     Čolnarjenje po Savi navzgor ni bilo sicer tako 
nevarno, kakor po Savi navzdol, bilo pa je zato tem 
težavnejše. Do Valvasorjevih časov in tudi pozneje še 
dolgo časa so čolnarji rinili z dolgimi drogovi svoje 
čolnove proti deroči vodi, ker potov in cesta ob bregu, 
po katerih bi bili lehko ali z ljudmi ali z živino čolne 
vlekli navzgor, takrat še ni bilo. Silno so trpeli pri tem, 
Valvasor zatrjuje, da niti na benečanskih galejah niso 
toliko, in če le kdaj, izpolnjevale so se nad temi trpini 
besede sv. pisma, ki jih je Bog govoril Adamu, da bo v 
potu svojega obraza jedel svoj kruh.2)
     Do Belega Slapa dospevši, so se morali čolnarji 
ustaviti ter blago izložiti, zakaj s polnim čolnom tudi 
dolenjski, še tako spretni in predrzni čolnarji niso 
mogli po slapu navzgor. Izloženo blago se je na glavah 
ali hrbtih, človeških in živalskih, nosilo okoli slapa, 
med tem ko so čolnarji z naporom vseh svojih sil 
pri-tisKali in vlekli čolnove čez slap gori. Pot, po kateri 
se je okoli slapa nosilo blago, je bila ozka, komaj 
pedanj  ali k večjemu  črevelj široka steza, vsekana v
') Valvasor. IV. p. P08. a) 
Valvasor. 11. p. 157.


128
strmo skalovje na levem in desnem bregu Save. Bila je 
jako strma ter se je vzpenjala tako visoko gori v gore, 
da se je ljudem v glavi zvrtilo, če so pogledali doli na 
Savo. Bila je pač zelo nevarna, vendar so tovorili po 
njej celo s težko obloženimi tovornimi konji. Jeden sam 
napačen stopaj, in konj in blago sta štrknila v 
globočino. >)
     Za plovstvo ugodna je bila Sava še le od Zidanega 
Mosta dalje, zato pa je mrgolelo od tod dalje tudi vedno 
vse polno čolnov in večjih ladij. A gladka tudi tukaj 
vožnja ni bila povsod. Do Krškega ni bilo nobenih 
zaprek, toda od Krškega dalje se je jela Sava cepiti v 
mnogo žil, katerih dostikrat ni bila nobena za vožnjo 
dosti globoka. Vrhu tega je ob povodnjih trgala peščene 
bregove ter zasipavala ž njimi za vožnjo ugodni 
vodotoč. Nastajale so plitčine, ki so se sčasoma zarastle 
s travo in vrbami. Imenovali so take kraje Vrbine. 
Posebno je Sava nagajala pri Čatežu, kjer se je vodotoč 
preminjal od leta do leta.
3. Uravnavanje Save.
     Nova doba je za brodarjenje napočila s cesarjem 
Karolom VI. Za povzdigo trgovine in prometa v Avstriji 
vneti cesar je naklonil svojo pozornost tudi Savi. 
Hacquet pravi v svoji slavnoznani „Oryctographiji", da 
je bila kranjska dežela do Karolovih časov po svetu, 
posebno pa na Dunaju kar do dobra neznana. Pripi-
soval je to težavnemu potovanju s Kranjskega na 
Dunaj; zavoljo visokih gora in klečet v Savi se je moglo 
potovati le peš ali jež. Zato tudi do Karolovih časov ni 
bilo nikoli nobenega Habsburžana v deželo.2) Cesar 
Karol VI. je bil prvi; mudil se je v Ljubljani leta 1728. 
To je bil prvi vzrok, da so začeli precej potem okoli leta 
1730. popravljati stare ceste ter delati nove, uravnavati 
Savo, trebiti iz njene struge skale
<) Valvasor. IV. p. 606-608.
         2) Hacquet. Orvctogr. III. 150, a ta trditev Hacquetova ne velja 
brez dostavka: »v novem vekuc; pa Se celo s tem dostav-kom ni resnična, 
zakaj leta 1514. se je bil v Ljubljano pripeljal cesar Maksimilijan, za njim 
pa do Karola VI. pač res noben Habsburžan več.
     

1Ž9
in^ pečine, ki so dotlej ovirale brodarjenje po njej, ter 
sekati v skale na desnem bregu pota, tako zvane 
„Treppelwege" (vlačilne steze), po katerih so vlačili 
ljudje in živina ladije po Savi navzgor. Že ta dela so 
stala mnogo časa ter požrla veliko denarja. Največje 
delo pa je bil prekop „na jezu", dejali so mu tudi „pri 
Prusniku", pa odstranjeaje skal v Belem Slapu. „Pri 
Prusniku" se je reklo samotni kmetski hiši blizu sedanje 
železniške postaje zagorske, Beli Slap pa se je nahajal 
nekoliko niže. Prekop pri Prusniku je imel biti 39U 
sežnjev dolgo, toda -tako ozko skalno korito, da se 
dvoje ladij v njem ni moglo srečati. Strmca naj bi- imel 
osem črevljev. Za Beli Slap so bili napravili tak načrt, 
da bi bilo prekopa tam sicer samo 70 sežnjev, vendar je 
vse kazalo na to', da bo ta prekop dal celo •več dela 
kakor oni pri Prusniku in sicer zato, ker je bilo treba 
potrebiti skalovje in pragovje po vsej širini savski ter 
novi prekop obzidati z velikanskimi skalami. Lotili so 
se tega dela kmalu po letu 1730.
     Ob jednem pa so tudi mislili na to, da zvežejo 
Ljubljanico s Savo., V ta namen so napravili med Za-
logom in Ljubljano tri prekope z zatvornicami ter se 
ognili ž njimi skalnatih pragov in slapov pri Vodmatu, 
na Selu in na Fužinah. Prvi prekop pri sedanji prisilni 
delavnici je bil najkrajši, samo okoli 80 m dolg. Drugi 
na Selu 320 m dolg, tretji na Fužinah pa je bil najdaljši; 
meril je čez 900 m. Vsi trije so imeli iz rezanega 
kamena podzidane bregove in-po več zatvornic, ki so 
imele ob majhni vodi namen, po švedskem vzgledu 
vodo'vzdigati in tako omogočiti, da so splavale ladije 
tudi ob največji suši čez klečeti in skale v Ljubljanici. 
Posebno zapreko je delal brodarjenju slap pri Fužinah. 
Zato so izkopali okoli njega oni čez 900»« dolgi 
prekop, naredili v njem devet zatvornic ter ž njimi 
zmogli v tej mali daljavi 12"35 m strmca. Vse delo je 
veljalo nad 200\000 gold., po sedanji veljavi denarja 
najmanj jeden milijon goldinarjev, a je bilo skozi in 
skozi ponesrečena stvar. Največja napaka je bila ta, da 
so naredili preveč zatvornic, v katerih so se ladije po 
nepotrebnem predolgo zadrževale. Iz Zaloga v 
Ljubljano se pač najtežji voz lehko pripelje v
9


130
dveh urah; predno pa je ladija prispela iz Zaloga po 
zatvornicah v Ljubljano, minil je poldrugi dan, minila 
sta pa tudi dva dneva. Nič čuda, da niso trgovci kar 
nič marali za dragocene nove naprave. Zato so za Trst 
ali Eeko namenjeno blago naložili v Zalogu rajši na 
vozove ter ga po cesti vozili v Ljubljano, čeprav ga je 
bilo tu treba zopet preložiti na ladije. Bilo je manj 
zamude, manj sitnosti in najbrž tudi manj stroškov. 
Zato se skozi nove prekope in zatvornice ni peljalo 
vseh skupaj več kakor samo 13 ali 14 ladij, potenj pa 
nobena več.J) Vsa stvar je bila do dobra ponesrečena. 
Baron Eeiggersfels, visok dostojanstvenik kranjske 
vlade, dejal je že leta 1752., da ni prav za nobeno 
rabo. Minilo je le še nekaj let, pa so bili prekopi, za-
tvornice in iz rezanega kamena napravljeni nasipi in 
jezovi že popolnoma zanemarjeni in opuščeni.2) Pač so 
tu pa tam stali še koli, na katerih so bile narisane 
sekire, ki so svarile pred poškodovanjem teh brodar-
skih naprav in žugale, da se mu bo roka odsekala, kdor 
bi se kako izpozabil nad temi napravami. Toda to ni 
tatov kar nikakor zadrževalo, da niso izluščili in 
pokradli iz jezov in zatvornic rezanega kamena.
    Leta 178L je popisal te naprave Tobija Gruber; še 
50 let ni preteklo, ko so se delale, pa ga ni bilo ne 
duha ne sluha o njih. Od drugega prekopa je videl 
Gruber še nekaj majhnih kupov razdejanega zidovja, o 
tretjem pa se je kake pol ure pod Fužinami le še po 
jarku, vrezanem v ravni črti, dalo sklepati, da je bila tu 
kdaj velika zatvorniška naprava. 8)
    Načrte za to ponesrečeno delo sta napravila 
in-ženerja Durchlasser in Eemer ter leta 1739. izdala 
bakroreze o tem.
    Ob času Karola VI. sicer še niso bila dela pri 
Savi vsa pri kraju, ne pri Prusniku ne pri Belem Slapu, 
vendar so se bile odpravile največje ovire. Zato so 
prihajale v Zalog že leta 1736. večje ladije po Savi 
gori.
       ') Tobias   Grubers  Briefe  hvdrographischen  und   phvsika-lischen 
Inhalts aus Krain von Ign. v. Bom. Wien 1781. p. 5.
2)	Listina v ljubljanskem mestnem arhivu.
3)	T. Gruber 1. c. p. 8.


'131
4. Vozne cene in nove ladij e na Savi.
     Pričelo se je jako živahno brodarstvo. Ž njim pa 
je rastel tudi savskim brodnikom greben. Pri obilem in 
dobrem zaslužku so postali tako oblastni, da je moral 
deželnega glavarja namestnik grof Anton Josip Turjaški 
poseči vmes. Kakor že v prejšnjih časih, vozilo se je po 
Savi gori tudi sedaj največ le vino.*) Ustavljali so se ž 
njim v Klečali, od koder so ga on-dotni kmetje 
spečavali na vozčh v Ljubljano. Obe vožnji sta bili 
dragi; draga je bila vožnja po vodi (od Sevnice na 
Štajerskem pa do Kleč), draga pa tudi ona po suhem 
(od Kleč do Ljubljane). Od Sevnice pa do Kleč so 
brodniki zahtevali po 20 gold. nemške veljave od ladij 
e, vrhu tega pa še kruha, jedi in vina za svoje 
brodarske hlapce in naposled še darila v denarjih zanje. 
Tovornika je veljala vožnja od Teričje Vasi do Zaloga 
dostikrat, če je vse to preračunil, nad 36 gold.
     Grof Turjaški je zavoljo tega izdal nov tarif za 
vožnjo po Savi. V tem se je oziral na to, da so bile 
takrat (1. 1736.) ladije večje, kakor v prejšnjih časih. 
Zato je določil, da smejo brodniki zahtevati od največje 
ladije samo tak-le zaslužek: od Mokric (na skrajni meji 
kranjski) do Ljubljane, to se pravi do Zaloga, Kašlja ali 
Kleč, 15 gold., od Brežic 14, od Krškega 12, od 
Sevnice ali Teričje Vasi 10, od Rateč pa 9 gold. Grofov 
tarif je torej ceno za vožnjo malo znižal, dotaknil pa se 
ni stare navade, po kateri so tovorniki z vinom, žitom 
ali drugim takim blagom dajali hlapcem kruha in vina. 
Navada, dajati brodnikom vina, je bila že jako stara, 
zakaj to vino je imelo posebno ime, reklo se mu je 
„vedrnica". Navada je bila tako stara in zato tako 
ukoreninjena pri brodnikih in tovornikih, da se je grof 
ni hotel dotikati, ker je bil uverjen, da je ne bo 
odpravil.
     Preveč so do takrat računali tudi kašelj ski in 
zaloški kmetje za vožnjo do Ljubljane. Grof jim je 
ukazal, da ne smejo zahtevati od blaga, kar ga je pri-
') Mestni arhiv, fasc. 250.
9*


132
peljala jedna ladija do Ljubljane, več kakor z Vsem 
skupaj samo 2 gold. 16 kr.J)
     Iz tega-le dostavka se prav jasno' vidi, da že leta 
1736. ni nobeden trgovec mislil na to, da bi spe-čaval v 
Zalog pripeljano blago po novih, ravnokar dodelanih 
prekopih in zatvornicah do Ljubljane, sicer bi kmetje 
ne bili tako oblastni v svojih zahtevah in bi gosposki ne 
bilo treba določiti jim meje teh zahtev.
     Koliko velike pa so bile te ladije? Ne posebno 
velike. Po navadi je bilo po pet ljudi na vsaki, krmar pa' 
štirje hlapci. Nakladali so nanje 12 sodov vina, takih 
sodov, ki so se nemški imenovali „Lagel". Ti so držali 
vsak po 100 kranjskih vedre ; kranjsko vedrce pa je 
imelo takrat 24 bokalov. Polna ladija je nosila torej 
28.800 bokalov. Recimo, da je bokal s posodo in 
drugim vred poprek tehtal 3 funte, potem je bilo na 
ladiji 864 centov teže.2)
     Posebno velike torej niso bile te ladij e, pa vendar 
precej večje, kakor prejšnji iz jednega samega hloda 
izdolbeni čolnovi. 3) Plavati so jele po Savi navzgor, ko 
je še Ka'rol VI. živel, in sicer precej, ko so pri Prusniku 
in Belem Slapu potrebili vsaj največje ovire iz Save. 
Potrebili so samo največje ovire; tudi odslej je bilo treba 
pri Prusniku in Belem Slapu spečavati vino še vedno po 
suhem dalje okoli teh dveh slapov in brzic.
     Opravljala pa sta to vožnjo dva kmeta s svojimi 
voli, Prusnik in Mitovšek. Ko je promet na Savi ne-
koliko oživel, določilo seje tudi njima,koliko smeta za-
htevati ; za to, da spečata tod dalje vino jedne ladvje, 
določilo se jima je 4 petice (Siebzehner) zaslužka.4)
     Največkrat pa nista prepeljala vsega vina po 
suhem dalje,  ampak dala   zvaliti samo nekaj sodov   
z
') Mestni arhiv, fasc. 250.
3) 1- c.
         a) Taki čolnovi se vidijo še zdaj na Kulpi in najbrž tudi na kakem 
drugem savskem pritoku.
         4; Petica je plačala 15 kr. nemškega ali 17 kr. kranjskega denarja 
(Landeswahrung), zato se je imenovala >Siebzehner«, petica pa se ji je 
reklo, ker je plačala p e t grošev, groš po 3 kraje, računjen.
     

133 •
lvniL%i2ef pa sfca Pustila y nJeJ' P"Pregla-vanjo t niT i 
zvlekla ladijo čez slapova navzgor. Za t v! iS &^a seyefa 
zadnja briga, kako sta to stvar &aprayi}a> za(iosfcovai0 jim 
je> da sta jim ]e spra. vila ^dije ce^, nevarna kraja. Najbrž pa je 
bil za-sluzeK stiri^ petjc pred0ber jn vzrok, da ga jima je 
(menda leta i736) gosposka znižala. Določila je, da zasluzita 
od vsakega soda (Lagel), ki ga po suhem specata dalje, 
10 soldov ali 5 kr. 2»/, vinarja nemškega denarja, od 
s0dov pa, ki ostanejo v ladij i, samo po 5 soldov, t. J. 2 
kri 31^ vinarja. Ob jednem se jima je tudi prepove^aja 
razVada, ki sta jo uvedla, da sta namreč razv^ Qn[^ gtirih 
petič zahtevala še po bokal vma od vsakfe ladije_,)
5. Dela v Savi se dodelajo.
     Leta 1?40. je umrl cesar Karol VI. Nameravane 
naprave v Savi takrat še niso bile dodelane, a naslednica 
njegova, ]V[arija Terezija jih ni mogla nadaljevati, ker se 
je oborožila proti njej skoraj vsa Evropa, precej ko je 
prevzeia vladarstvo. Ko pa je čez osem let vojsko 
srečno končaj lotila se je uravnavanja Save z vso 
odločnostjo. Največ je k temu pripomogla neka 
nesreča. Leta 1749. se je namreč utrgala pri Zagorju 
nad Prus-nffcunr gora ^er sfc0raj' zajezifa Savo. 
Dežefna vlada (Eepraesentation und Kammer) je 
odposlala na ogled barona Rei§;gersfeida pa grofa 
Karola Hohenwarta. Nju poročilo je spravilo dela, ki so 
bila nekaj let ustavljena, zopet v tek. Najimenitnejše je 
bilo, da so dodelali prekopa pri Prusniku in Belem 
Slapu. Prusnik je postal prva in najvažnejša brodarska 
postaja na Savi. Vedno je bilo tu polno ladij. Zato so 
sezidali na tem kraju cesarsko poslopje, v katerem so 
ostajali in prenočevali brodniki in tovorniki. Stanoval 
je v njem tudi Cesarski uradnik, 
„Navigationswerkfuhrer', ki je nadzoroval vožnjo po 
Savi in skrbel za. vzdrževanje dragih brodarskih 
naprav v njej. Njemu odgovorni so bili tudi najemniki, 
ki so za šest in šest let jemali v najem pravico, z živino 
vlačiti ladije po Savi.
*) »WochenbIatt« 1881.


134
    Marija Terezija je dokončala tudi prekop pri 
Belem Slapu, ki so se ga lotili leta 1736, Potrošili so 
zanj mnogo mnogo denarja, čeprav je bil samo 70 
sežrijev dolg. A delo je bilo težavnejše kakor pri 
Prusniku, ker je bilo treba tukaj iztrebiti skalovje v 
vsej širjavi Save in novi prekop obzidati z velikan-
skimi kameni. Slapu nasproti so zidali poslopje, dve 
nadstropji visoko. Danes vidiš le še njega razvaline.
    Dne 8. februarija 1. 1749. je uvedla Marija 
Terezija col za blago, ki so ga vozili po Savi. Pobirali 
so ga v Litiji, Eatečah in v Krškem. Na teh krajih se je 
moral oglasiti vsak brodnik, povedati, odkod je in kam 
je namenjen s svojo ladijo, ter plačati col. Kdor bi se 
temu upiral, zapretili so mu, da mu vzamejo ladijo. 
Primeren col se je moral plačevati tudi od plavov. Za 
pristanišče plavov so bile Rateče določene. Plavi so 
tudi plačevali col od blaga, naloženega na njih.')
    Pozneje, in sicer leta 1754. se je temu davku 
pridružil še drug davek: mitnina (Wag- u. 
Schranken-geld). Ta mitnina je bila namenjena za 
vzdrževanje brodarskih naprav, obsavskih potov in 
cesta, po katerih so voli vlačili ladije po Savi gori. 
Plačevali so jo brodniki; plačevali so jo pa tudi kmetje, 
če so gonili živino po obsavskih cestah. Ta mitnina je 
bila precejšnja. Po tem, kako so bile ladije obložene, 
ločili so polne ladije, pol ladije in četrt ladije. Polna 
ladija je plačala od Rateč do Kašlja ali Kleč 2 gold. 
mitnine, od Rateč do Litije 1 gold. 20 kr., od Litije do 
Zaloga 40 kr., od Rateč, Loke ali Kompolj do Sevnice 
30 kr., do Rajhenburga ali Krškega 1 gold., do Brežic 
1 gold., od Brežic, Krškega, Rajhenburga ali Sevnice 
pa gori do Zaloga 1 gold. 30 kr., od Brežic do Litije 2 
gold., od Kašlja do Sevnice, Rajhenburga, Krškega in 
Brežic 2 gld. itd.
6. Brodarska zadruga ustanovljena.
    Leta 1766. se je posebno deželna gosposka 
kranjska   zavzela   za   brodarstvo   po   Savi.   
Osnovali
') Mestni arhiv, f 250.


135
so — tudi cesarska vlada je pomagala pri tem — pri 
Prusniku poseben brodarski urad in brodarsko 
zadrugo, morebiti po vzgledu ljubljanske. Ta brodarski 
urad je dal narediti nekaj velikih ladij ter jih dal 
izkušenim in zanesljivim brodnikom proti določenemu 
plačilu v najem. Svoj sedež je imela zadruga pri 
Prusniku. Odslej so smeli po Sayi brodariti samo v 
zadrugo zapisani brodniki, in sicer jedino le s takimi 
ladijami, kakršne so bile tiste, ki jih je dal napraviti 
brodarski urad. Imele so svoje številke, kakor na pr. 
sedaj flja-karji, in so po vrsti odhajale iz svojega 
pristanišča. Če ga je zadela vrsta, moral je brodnik brez 
obotavljanja vzprejeti vsako blago, bodisi katero koli, 
ter ni smel zahtevati večje vozarine, kakor tisto, ki jo je 
določeval tarif. Če je bil na vrsti, moral se je odpeljati, 
naj mu je bilo to prav ali ne. Kdor se je postavljal po 
robu kakor koli, bacnili so ga iz zadruge. Seveda je s 
tem izgubil pravico do brodarjenja. Odpravili so se vsi 
priboljški brodnikov, bodisi v jedi, pijači, denarjih ali 
kakršni koli obliki. Če so koga. zasačili, da se je v tem 
držal še stare razvade, vzeli so mu ladijo. Brodniki so 
morali imeti na ladijah samo izkušene in brodarstva 
vajene brodarske hlapce. Tudi ti so bili zapisani v 
zadrugo; pri vstopu vanjo je plačal vsak pol goldinarja 
vstopnine. Le če je brodniku potoma obolel brodarski 
hlapec, nadomestiti ga je smel z drugim kakršnim koli 
človekom, toda samo za tisto vožnjo, potem pa ga ni 
smel imeti več najetega. Bolnika pa je moral takoj 
naznaniti; naznanjati so se morali tudi vsi po ladijah 
potujoči ljudje.
     Potoma ni smel brodarski hlapec ladije zapustiti; 
svojo službo je moral svojemu brodniku 14 dni poprej 
odpovedati. Ta odpoved se je pri uradu natanko za-
beležila zato, da so imeli vedno ves pregled o brod-
nikih in njih hlapcih. V ta namen je brodarski urad pri 
Prusniku imel dva zapiska brodnikov ter vsako četrt 
leta jednega poslal deželni gosposki, drugega pa 
guberniju. Sicer ni smel prusniški uradnik vzprejeti več 
brodarskih hlapcev v zadrugo, kakor kolikor jih je bilo 
za brodarjenje res potreba, na drugo stran pa je 
cesarska gosposka vabila ljudi k brodarskemu poslu s
     

136
tem, da je obljubila oproščenje od vojaštva vsem tistim, 
ki so že deset let brocLarili na Savi.
     če je- prilika nanesla, nakupovali so brodniki tega 
in onega- blaga ter ga nalagali z drugim blagom vred na 
ladije. To se jim je sedaj prepovedalo in zažugalo: če 
zasačijo koga pri takem ravnanju, vzeli mu bodo ladij 
o in blago; blago tudi, če ga je že dalje prodal.
     Sleparjev in tatov se seveda tudi takrat ni manj-
kalo. V jednomer so prihajale tožbe, da je zmanjkalo 
sedaj tega sedaj onega blaga, posebno vina, katero so 
dolivali z vodo. Tudi so pogostokrat škropili blago z 
vodo, da je bilo" potem na tehtnici težje. Take sleparje 
so obsodili na tri do šest tednov težkega dela pri 
la-dijah; vlačiti so morali ta čas ladije in sicer v železju. 
če je poškropljeno blago trpelo škodo, povrniti jo je 
moral brodnik do zadnjega krajcarja: V ta namen je 
imela zadruga svojo posebno blagajno, zaklenjeno z 
dvema ključema, jednega je imel brodarski urad, dru-
gega pa najstarejša dva brodnika. Koncem- vsalcega 
leta se je moral natančen račun o zadružnem' imetju 
pošiljati deželni gosposki.l)
     Skladati in nakladati so morali brodniki ladije 
brezplačno. Če se je blago preložilo z jedne na 
drugo,-prijeli so za delo brodarski hlapci obeh ladij. Pri 
tem jim je bilo gledati na to, da mu niso poškodovali 
blaga.
     A promet po Savi se je kaj hitro tako povzdignil, 
da ga niso več zmagovale zadružne ladije. Zato so 
morale gosposke od ravnp kar opisane ostrosti nekoliko 
odjenjati ter dovoliti, da so za plačilo in zaslužek 
vzprejemali blago na ladije tudi zasebni brodniki, to se 
pravi, taki, ki so na svojih lad,ijah vozili sicer samo 
svoje blago. Gosposka jim je dovolila to, ker je pri-
manjkovalo ladij, vendar so take ladije prišle še le tedaj 
na vrsto, ko že ni bilo nobene zadružne ladije več na 
razpolaganje. Da pa ti zasebni brodniki ne bi z boljšo 
plačo vabili zadružnih brodarskih hlapcev na svoje 
ladije, prepovedalo se je zadružnikom brodariti na 
zasebnih ladijah. Če to store, izgube zadružno pravico.   
Tistim brodnikom pa, ki  so  služili na zasebnih
') Mestni arhiv, f. 250.


137'
ladij ali, so priporočali, naj se v šestih tednih oglasijo 
pri zadrugi, sicer jih pozneje ne bodo več vzprejeli v 
zadrugo.
7. Gruberjeve ladije.
     Nove savske ladije so bile jako velike, prav 
morskim ladijam podobne; imele so krov kakor morske 
ladije in dvojno dno. Načrte zanje je izdelal znani 
jezuit Gabrijel Gruber, človek, kateremu se menda ni 
posrečila nobena stvar, naj se je lotil katere koli. Bil je 
vodja vsega brodarstva po Savi (Navigationsdirector). 
Hacquet je izrekel o njem kaj pikro sodbo. ,,Komaj so 
se bile gosposke lotile, Savo napraviti plovno ter 
popraviti porušena in deloma ponesrečena dela pred-
nikov, zahtevalo se je (zahteval je to namreč Gruber) 
najprej jeden del za to namenjenega denarja za ladije, o 
katerih bi človek mislil, da so bolj pripravne za vožnjo 
po morju, kakor pa za brodarjenje po reki, napolnjeni s 
skalami in klečeti. Vse te res prav otročje brodarske 
priprave so bile na jedno stran prevelike, na drugo pa 
premajhne. Kako bi li moglo priti pametnemu človeku 
na um, v deroči in zelo zviti reki, ob kateri rasto vrhu 
tega še debeli gozdje, napraviti ladije z jadri! Jaz 
sam sem se peljal že po vsej Savi s takimi 
nepripravnimi ladijami, a jader nismo mogli rabiti 
nikoli in nikjer. "Ta človek (Gruber) nikakor ni bil 
sposoben, ž vršiti tega, kar se je po pravici lehko 
zahtevalo od njega. Nespametno je bilo, tega čloVeka 
odtegniti njegovemu poklicu, ki je bil oltar, ne pa 
navtika. Kmalu je ves svet spoznal, kako ponesrečena 
je bila misel, izročiti zboljšanje savskega brodarstva 
takim rokam. Z otročjimi bedarijami je potratil velike 
velike svote. Če bi hotel kdo, ki ima čas in veselje za 
to, popisati vse njegove budalosti (Abderitenstreiche), 
napolnil bi ž njimi lehko debele knjige in razkril svetu 
za tisto (XVlil.) stoletje neverjetne stvari. „Ko se je 
pozneje jeden del njegovih opravkov izročil drugim 
rokam, zasvetilo se je ljudem, koliko denarja se je 
potratilo po nepotrebnem.   Pri vsem tem pa je bil še
     

138
njegov brat1), ki je bil tudi jeden izmed tiste prismojene, 
za blagor drugih ljudi prepozno izumrle družbe, tako 
predrzen in nesramen, zagovarjati ga v svoji knjigi: 
Briefe, hvdrographischen und phvsikalischen Inhalts 
aus Krain." -)
     Hacquetova. sodba, pravim, je gotovo ostra, 
morebiti celo preostra (Hacquet je bil namreč 
Gruberjev osebni sovražnik in sicer po pravici), vendar 
je pa precej resnice v njej; zakaj po Gruberju izumljene 
ladije so že ob Hacquetovem času izginile s Save ter se 
nadomestile z drugimi priličnejšimi.
     Kako velike pa so bile te nove, priličnejše ladije, 
tega ne vem povedati. Iz nekega cesarskega ukaza od 
leta 1768. bi se dalo posneti, da niso bile velike. Uka-
zalo se je namreč: Ker se ne da naložiti na ladijo več 
kakor 13 sodov, skrbi naj se, da se napravijo sodi, ki 
bodo držali najmanj po 13 centov. Po tem takem bi 
nosile te ladije povprek samo kakih 200 centov; toda to 
ne kaže misliti, že ?ato ne, ker brodarske gosposke pač 
vendar niso zašle iz jedne skrajnosti v drugo. Ladijo, ki 
je nosila samo 200 centov, imenovati je pač majhno 
ladijo.
     Razven blaga so vzprejemali brodniki tudi po-
potne ljudi nanje; ravnali pa so ž njimi, kakor s 
tovornim blagom, zato ni bilo potovanje po Savi pri-
jetno, vendar so prepeljale te ladije tisoče in tisoče 
popotnih ljudi tudi iz najvišjih stanov. Neprijetno je 
bilo, da niso imele ne krova, ne streli, najneprijet-nejši 
pa so bili brodniki sami. Costa je dejal, da je človeku 
treba precejšnje mere potrpežljivosti, predno se 
brodnikom zljubi, da zapuste gostilne v Zalogu ter 
odrinejo.3)
     Brodniki so si ga pa tudi lehko privoščili kak 
kozarček, zakaj njih zaslužek je bil nenavadno dober. 
Samo plačila so imeli na dan, kakor najboljše plačani
     ') Tobija Gruber je bil ob Hacquetovem času c. kr. stavbni 
in brodarstveni (navigacijski) vodja v Banatu. Tudi on je bil prej 
jezuit, kakor brat njegov.
*) Hacquet, Orvctographia Carnioliae III. 151—153.
3j Costa, Reiseerinnerungen.


139
zidar, tesar ali kovač — 17 kr. namreč — vrhu tega pa 
so jim dajali njih gospodarji še hrano in pijačo, ali pa 
namesto tega 21 kr. na dan, skupaj torej 38 kr.
     Vožnja po Savi navzgor je bila jako počasna. Od 
Siska do Krškega ali Rajhenburga se je vozilo osem 
dni; še bolj zamudna je bila vožnja od Krškega ali 
Rajhenburga do Zaloga ali Kleč;'za to vožnjo se je 
potrebovalo celih šest dni, od Sevnice do Zaloga pet, 
od Rateč štiri, od Prusnika 2s/4, od Litije poldrugi dan.J)
8. Vozarina.
     Kolika pa je bila vozarina? Tudi za, to stvar je 
vlada leta 1766. izdala natančen tarif. Plačevalo se je 
od Siska pa do Rajhenburga po 12 kr. od centa, od 
Rajhenburga do Zaloga po 11 kr., od Sevnice po 10, 
od Rateč po 8, od Prusnika po 5, od Litije pa po 2^ kr. 
Od stara žita se je računalo vozarine od Rajhenburga 
do Zaloga po lV/2, od vedra vina pa po šest krajcarjev. 
Od lahkega blaga, ki je jemalo veliko prostora, pa ni 
dajalo vage, so pobirali vozarino po prostoru.
     Že dve leti pozneje pa so ta tarif povišali tako, da 
se je od Rajhenburga do Zaloga namesto 11 kr. 
plačevalo po 16 kr. od centa in v tej razmeri tudi od 
drugih krajev. Nekoliko nižji je bil tarif za ljudi. Leta 
1766. je plačal človek od Zaloga do Krškega 94 kr., od 
Krškega do Siska pa 1 gld. 8 kr. Če je za svojo 
prijetnost in zložnost najel kdo vso ladij o, plačati je 
moral seveda vso. Zastonj so se vozili le gospodarji ali 
hlapci, ki so se peljali s svojim blagom.
     Leta 1777. je brodarska gosposka priporočala la-
dij e iz trdega lesa, take, kakršne so vozile takrat po 
Renu. Imele so tudi sidra. Da bi se brodniki rajše in 
lože odločili za napravo takih ladij, dala se jim je 
pravica, da so se smeli ž njimi ustavljati, kjer so hoteli, 
ter blago zložiti ali naložiti, kjer so ga dobili. Ponudilo 
se jim je celo posojilo iz državne blagajne za
') Fasc. 250.


140-
napravo takih ladij. Vsa poročila, ki jih imamo o 
bro-darstvu na Savi, oznanjajo prav jasno, da je na 
Savi vedno le kar mrgolelo ladij.')
     Brodarstvu v prospeh so postavili v Sisku, v Kr-
škem in v Zalogu špediterje. Ti so prevzemali skrb za 
točno in zanesljivo odposlatev blaga ter si zaračunali za 
to skrb po krajcar od centa in po pol krajcarja od stara 
žita.
     Kranjski stanovi so od leta do leta bolj spoznavali 
veliki dobiček, ki je prihajal deželi vsled živahnega 
prometa, posebno pa vsled brodarjenja po Savi. Zato so 
proti koncu XVIII. stoletja (1. 1794.) predložili cesarju 
Francu II. res velikanski in na drobno izdelan načrt ter 
priporočali, da bi se preložile ceste čez klance med 
Trstom in Dunajem ter se napravile plovne vse reke na 
tej dolgi poti. Prošnja se je usli-šala in stvar takoj 
pričela; popravilo se je nekaj cest na Gorenjem 
Štajerskem in se začel leta 1796. kopati prekop med 
Dunajem in ogersko deželo2), Savi pa so. uravnali 
strugo med Krškim, oziroma Pesjem, in Brežicami. Pod 
Krškim se je namreč Sava razlivala po širokem produ, 
kakor še dandanašnji, ali da bolje povem, do takrat, ko 
so jo začeli pred nekaj leti regulirati. Po tem širokem 
produ se je cepila v veliko rokavov, kmetu in brodniku 
v škodo. Ob vsaki povodnji je odtrgala sedaj Kranjcem, 
sedaj Štajercem kaj obdelanega polja, ali pa je nanesla 
peska in šute. Ti kupi so se tu pa tam porastli s travo in 
vrbjem, zato so jih imenovali Vrbine. Te so ob vsaki 
povodnji izpremenile svoje lice, kar je bilo za plovstvo 
prav neprilično, celo nevarno. Zato so okoli leta 1800 
začeli Savi delati strugo, po kateri teče deloma še sedaj. 
Največ je veljal prekop pri Čatežu. Po veliki povodnji 
leta 1824. pa si je Sava sama naredila novo strugo, in z 
dragim denarjem narejeni čateški prekop je bil po 
povodnji suh. s)
') Hoff Gemalde II. fi7.
a) Laib. Zeit. 1865.
a) Blatter aus Krain 1857. 43.


1*1
9. Zadnji časi brodarjenja po Savi.
     Tako je bilo do francoskih Časov. Kakor vsak 
drug pojav mirnega in blagonosnega življenja in gi-
banja, zamorile so francoske vojske tudi brodarstvo po 
Savi. Dvorni stavbinski svetnik Schemerl je leta 1810. 
svetoval sicer zvezati Trst in Dunaj s prekopom, ki naj 
bi držal preko Krasa, prerezal postojinsko in ljubljansko 
okrožje ter se od tod zavil na Dolenje Štajersko, 
Ogersko in v Avstrijo. Dolg naj bi bil 75 milj ter imel 
564 zatvornic, pa dva predora. Kjer koli bi kazalo, 
porabile bi se Sava, Drava, Mura in tudi druge manjše 
reke. Preračunil je, da bi se pripeljalo po tem prekopu z 
Dunaja v Trst v 18 dneh. Toda ta nasvet je bil pač 
nezvršljiv in ostalo je pri starem.
     Ko smo iz dežele pregnali Francoza, opomogli so 
si savski brodniki prav počasi. Tudi se je v brodarstvu 
marsikaj izpremenilo. Prej tako imenitna in glavna 
brodarska postaja pri Prusniku se ni ravno opustila, • 
pač pa zanemarila. Na nje mesto sta se povzpela Zalog 
pa Litija in od leta 1830. dalje tudi Krško. V teh treh 
krajih so se nahajali brodarski uradi.
     Najimenitnejša postaja je bil sedaj Zalog, zraven 
njega pa Litija, pravo selišče savskih brodnikov. Skoro 
vse po Savi plavajoče ladije so stesali tu; tu so se na-
hajale tri precejšnje vrvarnice, ki so pletle po poldrugi 
palec debele in 20- 30 sežnjev dolge vrvi za ladije. Vsa 
Litija je živela skoro samo ob brodarstvu. Če po Savi 
ni plavalo ledu ali če ni bila le prevelika, pripeljalo se 
je mimo vsak dan po 10 do 15 ladij; večina njih je bila 
last litijskih brodnikov.])
     Tudi Krško bi si bilo lehko opomoglo, odkar so 
leta 1830. otvorili tam tretji brodarski urad. Vse je 
služilo denar, ljudje in živina, gostilničarji, trgovci in 
obrtniki; brodnikov se je v Krškem kar trlo, a le 
malo-kateri meščan sije znal obrniti to v svojo korist.
     Promet je postajal od leta do leta živahnejši. 
Zraven malih ladij,   ki   so   jih  dotlej  vlačili po 
Savi
') Costa, Reiseerinnerungen p. 94.


142
navzgor skoro le samo ljudje, so se jele prikazovati 
polagoma vedno večje ladije. Največje izmed njih so 
bile po 27 sežnjev in tri črevlje dolge, 14y2 črevlja 
široke in polčetrti črevelj globoke. Bile so brez krova 
ali strehe, imele pa so visoke rivce spredaj in zadaj. 
Eekli so jim tombaši; nosile so po 1000 do 1200 
centov. Navadno je bilo po 17 brodarskih hlapcev na 
vsaki. 2)
    Včasih jih je bila vsa Sava polna. Da se je zavoljo 
nebrižnosti, ki je izvirala iz oblastnosti brodnikov, 
pripetila marsikatera nesreča, razumljivo je samo po 
sebi; marsikaterikrat so ladije zajele vodo, zmočilo se 
je žito ter se moralo dostikrat kar na mestu prodati.
    O živahnosti prometa na Savi je pisal nekdo leta 
1849.: „Razločka med našim in prejšnjim časom ti nič 
ne kaže bolj očito, kakor promet na Savi! če pogledaš 
nanjo, vidiš dolgo vrsto volov, ki pri vpitju in prete-
panju poganjačev z naporom vseh svojih sil vlačijo 
visokorivčaste ladije proti deroči Savi ter se dostikrat 
v jedni uri pomaknejo komaj za par sežnjev daleč, med 
tem ko drči na drugi strani vode brzi vlak kakor 
gladka kača z velikansko hitrostjo mimo njih dalje." 2)
    Da, brzi vlak! Leta 1848. je stekla železnica od 
Zidanega Mosta do Ljubljane ter pričela za kranjski 
promet novo dobo. V kratkem času je popihala s Save 
ladije in kričeče poganjače ob nje obrežju. Po hrumeči 
in poprej tako živi savski dolini je postalo tiho, kakor 
bi prišla kuga nad njo. Gostilne v Zalogu in Litiji so se 
hitro praznile in trava je začela rasti pred hišami, kjer 
se je le še malo let poprej trlo oblastnih in zapravljivih 
brodnikov, tovornikov, voznikov in popotnih ljudi. 
Leta 1857. so speljali železnico še od Ljubljane do 
Trsta. Kako zelo se je povzdignil promet! Do leta 
1857. je odhajal iz Ljubljane v Trst poštni voz dvakrat 
na teden, od tega leta dalje pa je poštni vlak pripeljal 
vsak dan po dvakrat seboj poln voz pisem in paketov.
') Gosta 1. c.
8) »Illyr. Blatt«


143
     S Hrvaškega so po Savi brodarili še nekaj let 
potem, ko od Zidanega Mostu proti Zalogu že davno ni 
bilo videti nobene ladije več, a tudi Katečam, Sevnici 
in Krškemu so bili šteti lepi dnevi savskega 
brodar-stva. Leta 1862. so vlekli zadnjo ladijo po Savi 
gori proti Zidanemu Mostu, bila je polna živine. In 
kakor bi bil duh časa hotel končati brodarstvo na Savi 
z dogodkom, ki naj bi o tal ljudem še delj časa v spo-
minu, potopila se je ta ladija; ž njo vred pa je potonila 
skoro vsa živina.
 


KAZALO.
Stran
Temni oblaki.      .   ,		1
Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi		97
I.	Čolnarji na Ljubljanici:
1.	Čolnarjenje v najstarejših časih		97
2.	Pravice čolnarjev		99
3.	Velike ladije na Ljubljanici      		102
4.	Čolnarjenje ob Valvasorjevem času		105
5.	Doba Karola VI.  in Marije Terezije		109
6.	Doba Jožefa II		111
7.	Konec čolnarjenja			117
8.	Veselice na Ljubljanici		118
II.	Brodniki na Savi:
1.	Deročnost Save		124
2.	Vožnja po Savi ob Valvasorjevem času		126
3.	Uravnavanje Save   .        		128
4.	Vozne cene in nove ladije na Savi		131
5.	Dela v Savi se dodelajo		133
6.	Brodarska zadruga ustanovljena		134
7.	Gruberjeve ladije		137
8.	Vozarina		139
9.	Zadnji časi brodarjenja po Savi		141