565 Glas mladih Generacija za generacijo »jurišajo na nebo« poezije mladi avtorji, nekateri s sramežljivo tihim upanjem, drugi s poudarjeno prepričanostjo, eni in drugi pa z veliko željo in potrebo po soočanju z bralci. Nekateri med njimi so že objavljali po drugih revijah, ta ali oni se je že predstavil s knjižnim prvencem, vendar bolj ali manj na obrobju slovenskega literarnega snovanja. V Sodobnosti se oglašajo prvič. Naklonimo jim našo pozornost, morda bo v prihodnje med njimi kdo... Ur. Pesmice Lidija Erčulj NIHAJ 1 Povej mi, kje se poraja tvoj dan? Tam, kjer se v strahu žival stiska k mahu, kjer snov beži pred minljivostjo sanj? Povej mi, od kdaj si mi znan? Kam se po granitnem tlaku izgubljajo sledovi v mraku, zakaj za njimi slepo tipa moja dlan? Če noč je brezno, mi povej. In ko strmoglaviš vanj ali kot orel znova zakrožiš po zraku? Ali si prah, ki se vrtinci k prahu? Povej! In ti praviš: poglej, veter je zazibal lan... 566 Lidija Erčul NIHAJ 2 Ne vem, kako ti je ime, podoba, ki bolščiš iz ogledala, ovira, pred katero sem obstala in ni moj obraz, ni moje telo, ni moje srce, ki bi oglenelo v zelenih plamenih, niso moje te oči, ki bi v brezumju plale, ki bi jim mrtve zvezde znamenje vžgale v kalnih zenic krvavih pramenih. Povej, kdo si, če smisel je in ga ne bom spoznala, če je to votlo seme sled moje poti, če si beseda, ki v ustih molči, sem jaz, je pošast, ki je slepa v meni spala in zdaj jo v večnost smrt budi? NIHAJ 3 Karkoli je resnica in karkoli iz tvoje zemlje vzklije, karkoli ti z dlani kot ptica poleti, da se med zvezde skrije, karkoli tvojih zvezd svetlobo pije, naj bo oko iz lačne mrzle kože, naj bo žila, ki ob srcu vije venec trnov rdeče rože, karkoli, brez barv, obrisov in zvoka, brez znaka, vžganega v golo meso, brez valovanja neslišnega stoka, ki sanjam prebada srebrno uho, naj je to tvoje čvrsto telo, rastline, stvari in živali sveta, jaz vidim in merim korake v ne-bo in v slepih očeh se neskončnost smehlja. BRAIN CELL 1 Molčim. Jaz z jazom se bori, nemir z nemirom. Jaz ; ti. 567 Pesmice Prisluhni, poglej, večer že v noč beži, žareči baker vročične luči, zarja za hribi mineva. Tvoja roka, moje telo negibno na belem satenu prežita. Dvoje začaranih divjih zveri meri in tehta svoje moči in svoj glad. Nekje, čisto blizu, žvižg kolje ledeni zrak. Vlak prihaja, v železo bije, v mrak se plazi, skrije in izgine. Na granitni cestni tlak, na mrtve hiše luna sije. Čakam na tvoj pritajeni korak, na drget, ki prebode meso, na izdajalski, nemi znak, na tvojo pošastno, brezumno slo. In mimo tebe z zlatimi očmi srepim; mimo, v neskončno minljivo nebo. BRAIN CELL 2 Tu med nama čas in prostor biva. Nimava duše, nimava srca. Smehljam se dotiku skupnega zla, ko s prsti obliki telesa slediva, ko v blagem odporu koža drhti pod hladom natančnih svilenih dlani. Tu med nama je moč, ki si jo želiva, so prhka prašna tla, je misel, ki jo večnost prepozna, 568 Lidija Erčulj in smrt, da mirna v noč strmiva, ko omama mine in kri počrni pod čvrstimi šivi lobanjskih kosti. Tu med nama je svet, kjer živiva: ni smisla, ni sna, skrite resnice ni, ni zločina, pekla, le zrna so in rastline, membrane in tkiva, ptiči, letala, ceste, ljudje in zveri pod soncem, pod luno, oblaki, lučmi; le to, kar zemlja spaja, ločuje, preliva... THANATOS ne sanja več, ne sliši več, ne vidi in ne tipa. mrzla roka brez utripa in zunaj - venci ledenečih sveč. in bil je manjši kakor hipec vzdiha, trenutek - sen, kristalnih zvonov zven, ko veter pomladni med vrbami niha, vse manj, kar ti pove beseda - ne laž ne resnica. bil je, kar je pšenica, voda, svetloba, v mrak bežeča zmeda. THAT OLD DEVIL CALLING FOR LOVE ti, ki blodiš med svetovi, tatinski so koraki tvoji, koraki tvoji - smrtni strah, poljubi tvoji - grobnic dah. a rad bi mene, bled, v drgetu vzel, imel, kot orel v letu, ti, grabežljivi starčevski obraz, poglej! pepel si, prah, pretekli čas! 569 Pesmice počakaj, da bom stara kot ti. ob času - ti veš - bom siv kupček kosti. takrat pridi k meni, takrat me objemi v brezčasju noči! NEGIBNA ZIMSKA PESEM Kot morje v plimi vzpel se bo iz suhe rože živ obraz in judežev poljub ta čas v naročje skrije mi nebo. Tja zvezde položim bleščeče, samotno pot in smrtno slo. Domišljen svet in topo zlo v očeh negibno se leskeče... Do zadnjih kapelj ga izpijem: počasi, kakor v soncu njiva. Z vsem, kar nemo v mesu biva kakor kruh ga použijem da s tihim stokom se prepad razpre in tam na dnu otrok zajoče, da suha roža se ospe, da jata jastrebov se izkrohoče