^l/\4yícuUJCcL
r
1961	Štev. 3
IZHAJA VSAK MESEC KAZEN V JULIJU IN AVGUSTU
Uredil
JOŽE PETERLIN Opremil
ING. FRANKO PIŠČANC •
VSEBINA
Vinko Beličič: Odgovornost izobraženca v	naši skupnosti .	21
Drago Štoka:	Kulturna pomlad
pri nas........................22
Stanko Janežič: Slovo od Rima	.	25
SA-RA: Sonce	v kopalnici .	.	27
Simon Pevec:	Križ; Ljuba, ne
jezi se name...................27
Mirko Mazora: Po večnem .	.	27
M. š.: Nove	knjige ....	28
Jože Peterlin: Branislav Nušič »Dr.«	 29
Jože Pirjevec: Ekhnaton ...	32
Marijan Štraus: Motiv na pastirski piščali.......................33
Simon Pevec: Balada o nerojenem otroku........................34
Nastopil je naš mladi rod .	.	35
Nataša Kalanova: Kako je ta človek nadležen......................36
Nataša Kalanova: Ali se znaš pri delu organizirati ....	37
Radijski program.................38
ZA-ROG: Zadruga..................38
Egidij Vršaj:	Od varčevalca do
milijonarja....................40
•
Revijo izdaja in urejuje uredniški odbor. Uredništvo in uprava: Trst, via Trento 2 — Gorica, Riva Piazzutta 18
Odgovorni urednik: Dušan Jakomin
Registrirana na sodišču v Trstu št. 193
Poštni čekovni račun št. 11-975
Tiskala tiskarna »Graphis«, Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29477

MLADIKI
Vesele in srečne velikonočne
praznike zeli uredniški in upravni
odbor »MLADIKE«
KAJ BI NAREDIL?
Sem učenec na strokovni šoli. Čez tri tedne pa bom star 14 let in mi ne bo treba več hoditi v šolo. Imam priliko priti k dobremu gradbenemu podjetju, a mama me prigovarja, naj rajši šolo končam in naj grem šele potem v službo. To-
da takrat morda ne bo več take prilike. Kaj naj naredim?
J. Pegan
Če letos ne boš končal šole m naredil izpita, ga najbrže nikoli ne boš. Vidiš pa, da danes že za vsak, še tako enostaven poklic zahtevajo vsaj nekaj šol. Čez nekaj let bodo te zahteve še večje Tudi če boš zdaj dobil službo, ne boš mogel kasneje nikamor napredovati. Svetujemo ti zato, da najprej končaj šolo.
Razen tega pa tudi dobro premisli, ali si za zidarja. Boš imel vedno veselje do tega poklica? Samo zato, ker si ti nudi ugodna prilika, ne izbiraj poklica. Zanj moraš , imeti pogoje, veselje in sposobnost. Pomisli na vse to, potem se odloči.
SLIKA
Urejujem si dom. Pripravil sem toliko denarja, da bi lahko kupil skromno sliko kakega umetnika za na steno. Hodim na razstave, pa mi ni prav nič všeč. Za katero sliko, oziroma slikarja bi se odločil?
Fr. M.
Malo težko je svetovati, ker ne poznam Vašega okusa. Na vsak način kupite sliko, ki vam bo zares všeč. če je še niste našli, jo iščite dalje, če vam smem nekaj splošnega reči, vam svetujem, da pogledate v atelje h kakemu slovenskemu slikarju. Saj jih poznate. Različne smeri zastopajo, če vam ni
všeč eden, vam bo morda drug. A dobili boste pri njih zelo lepe u-metnine.
Mnogo sreče!
OTROK
Zelo si želim otroka. Mož pa se boji, da je to za današnje čase prevelika odgovornost. Kako naj ga pregovorim?	Ar. B.
Toliko je starejših mož in žena, ki jim je neizmerno hudo, da nimajo otroka. Ne vedo, za koga so delali vse življenje in ne vedo, komu bodo dali, kar so si prihranili. A najhuje je to, da se počutijo sami, sami. če so s kom še tako prijatelji, je to vendar še vedno tuj človek. — Žal ne morejo imeti več otrok.
Da ne	bo	nekoč	vašemu	možu
tako žal, a bo prepozno! Ne bo zadostoval kužek in mačka. Zaželel si bo svojega otroka, če Vam ga Bog da,	ga	sprejmite z veseljem.
Otrok prinaša srečo in ljubezen v družino. Vajino življenje bo dobilo večji smisel in šele takrat bo vajina družina res	družina.	Kako
ne bi vašega moža, ki je dober, prevzela ljubezen do otroka!
DIH DOMOVINE
Sidney, Avstralija
Vedno,	ko dobim Vašo	revijo
»Mladiko« se mi zdi, da je prišlo
za menoj nekaj domovine. Ob nedeljah jo prebirajo tudi naši znanci. Ugibamo, od kod so fotografirani kraji in morje na slikah, ki jih objavljate. Razmišljamo — posebno Tržačani — kdo so pisci v reviji in čutimo, kako tudi doma raste nov rod. Prav »Mladika« je (Nadaljevanje na 3. strani platnic)
Posamezna številka Mladike stane 100 lir, po pošti 120 lir. Celoletna naročnina (10 številk) 1000 (1200) lir. Naročnina za ves letnik v Ameriki stane 3 dol. Naročnina za ves letnik v Avstraliji 2 funta:
v
VINKO BELIflt
yjole, ki sem jih naredil, izkušnje, ki sem jih prestal, spričevala, ki sem jih dobil, poklicno delo, ki ga opravljam, razgledanost po stvareh tega sveta, do katere sem prišel: vse to me uvršča v tisti družbeni sloj, ki mu pravimo izobraženstvo.
Kdor bo iskal žulje na mojih rokah ali močne mišice v životu ali pa bremen vajena pleča, jih ne bo našel. Moje telo ni atletsko, ker sem duševni delavec. Delam z glavo: v nji se utrinjajo misli, ki jih uresničujem po svoji najboljši pameti, v nji se porajajo spoznanja, po katerih uravnavam svojo pot.
Nisem pa postal izobraženec kar čez noč, brez truda in žrtev, brez pomoči svojih bližnjih. Poznam jih in sem jim hvaležen, tudi če mnogih ni več na svetu, ki so mi pomagali stopati po klinih družbene lestvice od prvega do tega, na katerem sem zdaj — in s katerega gledam okoli sebe.
Bil bi pa premalo jaz sam — in tudi vsi tisti, ki so mi pomagali naprej in kvišku — ko bi ne bilo božje volje. Bog je hotel, da postanem to, kar sem: izobraženec, ki gleda globlje in širje, ki premišlja svoja dejanja, ki hoče biti dosleden in vselej imeti jasno podobo o sebi, o smislu svojega življenja, o svojem odnosu do družbe.
Ne živim izven časa in prostora: ujet sem v to dvoje in moram reševati sebe Tin druge. Premagovati moram težave dan na dan ■— nenehne te-
žave delavnikov in praznikov vsega življenja; premagovati mi je velike in majhne zapreke, najti moč za majhne in velike napore, ki jih terjata prostor in čas. Nikamor ne morem ubežati iz vseh mnogoterih nevšečnosti; živeti mi je hic et nune: tukaj in sedaj.
Če pravim, da sem izobraženec, ni to samohvala, ni to poudarjanje kakega izvoljenstva. Nasprotno: to je drhtenje pred zavestjo večje odgovornosti, zakaj kdor veliko prejme, mora veliko vračati. Biti izobraženec se ne pravi, hoditi okrog lepo oblečen, živeti v udobnem stanovanju, izbrano jesti, samovšečno uživati kulturne dobrine, imeti se za smetano družbe in torej milostno sprejemati pozdrave, poklone, časti in pohvale.
Biti izobraženec je vse kaj več nego je diploma, ki v okviru visi na steni in mi daje posebne družbene pravice. Poleg pravic imam namreč tudi dolžnosti: ker mi je bilo dano več zvedeti in spoznati, sem primoran tudi od tega svojega duševnega bogastva dajati več nego terja zapisana postava, če nočem čuti hladno obsodbo svojega bližnjega, da sem sebič-než.
Torej ne smem pri vsakem poslu, pri vsakem koraku, pri vsaki izrečeni besedi misliti samo na lastno korist. Nenehno moram dušiti v sebi nekega drugega človeka, ki ga je vame vcepila naša doba.
Ta drugi človek ima slabe živce in se boji, da bo njegova zadnja postaja umobolnica, zato ker se preveč napenja z nadurnim delom, ker se preveč žene za zaslužkom, za večjimi dohodki.
Ta drugi človek v meni se čuti ogrožen in hlepi samo po miru, po mrtvi -varnosti. Čuti, da ljudje ne marajo izjem in nadpovprečnosti, zato se moj drugi jaz predaja udobni povprečnosti, ki človeka nagraja s tolščo po životu.
Ta drugi človek v meni si ne upa prevzeti nase nobene odgovornosti, omahljiv in neodločen je, in pri tem poudarja, da je tak zato, ker je pa-

Z veseljem ugotavljamo, da je na kulturnem področju letošnja pomlad zelo uspešna. Posebno pa je razveseljivo po naših vaseh, saj so se naenkrat prebudile iz zimskega spanja. Nemara so k temu prebujenju pomagali pomladanski dnevi. Želeli bi, da se ne bi s sončnimi dnevi nehali tudi tako potrebni kulturni nastopi.
Kje pa so vse bili ti nastopi in kdo je bil njih izvajalec?
Najprej Slovenski oder! Ta je letos . kar precej delaven. S Prešernovo proslavo in z veseloigro »Charleyeva tetka« je obiskal skoro vse podeželske dvorane: Opčine, Bazovico, Barkovlje... Občinstvo je povsod rade volje sprejelo igralce medse, pa tudi igralci so radi prišli na obisk. Saj je vez, ki se je v teh letih spletla med enimi in drugimi, postala kar trdna.
Poseben ton so dobile letos Prešernove proslave. V nekaterih krajih, kot na primer na Opčinah, so nastopili openski dijaki in recitirali pesmi. Posebno pa je navdušil občinstvo pevski zbor, ki je pod vodstvom pe-(Nadaljevanje na strani 25)
meten. Res, tako pameten je ta moj drugi jaz, da se zlepa ne bo zaletel. Kdor je pri miru, se namreč ne more zaleteti.
Ta drugi človek v meni bi želel biti v družbi neviden, neodgovoren. Izginil bi rad v nji kot brezimno bitje, obenem pa izvabil iz življenja čim-več prednosti in užitkov. Ne diši mu tveganje, on hoče imeti posla samo z dognanimi in preskušenimi stvarmi. Poudarja, da je svoboden, a moji osebnosti dela silo, duši jo, usužnjuje si jo — moja osebnost je v nevarnosti!
Ta drugi človek v meni — ta veliki praktik — je vedno večji mehkuž-než. To je veliki prilagodljivec, oportunist, bitje naprodaj: moram mu napovedati boj in ga premagati. Res je, kar pravijo temeljiti poznavalci našega časa: vedno manj je ljudi, ki bi upali na svojem mestu postaviti odločnega, etičnega človeka — takega, ki se ne boji odgovornosti za lastna dejanja in njihove posledice.
Ali pa nisem mogoče prav jaz poklican, da med prvimi pregledam svoje dosedanje življenje in ga reformiram? Ali ni sveže in sladko in odrešilno odmeval v mojem srcu klic človeka, ki se je nedavno zgrozil ob duhovnem mrtvilu in zasoplem čutnem uživanju svetnih dobrin: »Naj že vendar kdo zakriči?!«
Torej bom zatiral v sebi vse tiste bojazni pred boleznijo, negotovostjo, nezgodami, prihodnostjo, osamelostjo, neuspehom in smrtjo. Vrgel bom iz sebe tisti značilni strah pred odločno besedo ob pravem času in na pravem mestu. Tako bo prišel vame potrebni mir in zdravi odnos do Življenja. Ne bodo se več zibala tla pod mano, in ko se bom bojeval, se bova nevarnost in jaz gledala iz oči v oči. To bo vse častnejši položaj nego sedenje s polnim trebuhom in v gorkih copatah pred televizorjem ob trepetu, kdaj se mi bo kaj pogubnega zazrlo v jetra in me kaj zoprnega vrglo iz samoljubnega zadovoljstva. In mogoče pri vsem tem še to mislim, da imam zveličanje že v žepu.
Po tej poti boja s svojimi slabostmi bom iz razdvojenega postal cel človek. Premagal bom sttup svoje dobe, in ta zmaga me bo nagradila s tvornim pogumom. Ne bo me več strah biti to, kar sem, in tak, kakršen sem. Govoril bom resnico in se ne bom nikomur laskal z žametnimi besedami. Izražal bom svoje sodbe in poglede naravnost. Naši mali slovenski in katoliški skupnosti na Tržaškem bo pot vedno težka zavoljo vsakovrstnih zunanjih težav; notranje težave, nejasnosti, nesporazumi pa bi jo utegnili udušiti, zatorej jih je treba izločiti. Majhno uslugo bi ji storil, kdor bi iz veselega zunanjega nemira za skledo leče zlezel v pekoči notranji nemir.
Še zdaj slišim tisti poziv: Naj že vendar kdo zakriči! Gledamo okoli sebe in vidimo, kako se to naše ubogo, razočarano slovenstvo utaplja v tujem morju. Groza nas prevzema, ko vidimo vedno manjšo odločnost v sebi. Stebri, ki smo se nanje zanašali in opirali, se brez potrebe in prepričljivega opravičila vdajajo. Kje je pogum?
Ni poguma, ker ni vere. In tako se dogaja, da tudi izobraženec polagoma omahuje, ker se preveč vdaja slepilom in ga zapeljuje široka cesta udobnega življenja. Ali pa bo tak človek potem še osebnost, še luč, še mesto na gori, kar bi po svojem družbenem položaju moral biti? Ali bo še sol zemlje, kar od njega pričakujemo? Ali pa bo, nasprotno, vegetiral pod steklom v topli gredi, zaprt napram ljudem, ličinka, ki večno žre deblo družbe?
A naj se od teh vprašanj navzven vrnem spet k sebi. Jaz sem odgovoren samo zase, saj če bom sam sebe izdelal v osebnost, bo v družbi zasijala nova luč. Kolikor osebnosti, toliko luči! Pravijo, da se svet medčloveških odnosov temni ,dasi se elektrika vedno bolj širi. Torej se tema iz sveta vtihotaplja v človeška srca in v njih ugaša ideale.
Izobraženec mora verovati v ideale, mora biti idealist, ne le slep izvrševalec uradnih dolžnosti. Ideali še vedno žive; še vedno kličejo tiste čiste vrednote, za katere sem se navduševal in za katere sem delal v letih zorenja. Nekje sem bral stavek: »Prava kultura raste vedno samo iz tega, kar smo nevarnosti iztrgali iz rok!« Izčistil in utrdil bom torej najprej sam sebe, potem pa pojdem po poti odkritosti, delavnosti, poguma in vere. Čaka me poživljajoč boj z mečem uma... in če ne bom obnemogel, bom nekaj teme tudi jaz pregnal iz sveta. Ne bom pa čakal plačila tega sveta, marveč uvrstitev med otroke luči ob smrtni uri.
Krik je šel skozi množico: »Lazar, Lazar je vstai od mrtvih.«
Judež je še bolj stisnil mošnjo v pest in se zadrevil proti trgu. Na trgu, natlačenem z ljudmi, je vladala čudovita tišina. Lazar je stopal oprt na svoji dve sestri skozi gosto množico.
Ko je Judež videl svojega prijatelja spet živega, je čutil, da mu je prihajalo v grlo veselo ihtenje. Pretrgal je obroč radovednežev in pohitel z odprtimi rokami, da bi ga poljubil. A Lazar je odskočil nazaj in se postavil v bran z besedami: »Kaj bi s tem? Ohrani svoj poljub, Judež«. Zelo naravno je, da pridejo človeku, ki je bil mrtev, v um nenavadne misli, a bi moral paziti, da ne bi javno žalil prijatelja.
Lazar je trepetal od nog do glave, izbuljil oči, pokazal z iztegnjenim prstom na mošnjo, ki jo je Judež držal v roki, in rekel s patetičnim glasom: »Tam-le, tam-le imaš trideset novcev.« Zelo naravno je, da človek, ki je bil mrtev, lahko pošteje novce, v mošnji, ne da bi jo odprl. A je bila prav ena tistih čudovitih napovedi, katerih popolna netočnost se kasneje čudežno dokaže. Judež se je prav dobro spominjal, da je imel v torbi dvainštirideset novcev in nekaj drobiža. ¡Le čemu je bil mrtev prej, da se je sedaj zmotil kot vsak navaden človek? In čeprav bi bilo trideset novcev v mošnji, kaj je na tem patetičnega, da je trideset novcev v neki torbi?
Jezus se je približal stari smokvi, ki je mogočno rastla na robu globeli, in rekel: »Žejen sem,« a raskave veje so kazale svoje nove liste, katerih razporeditev v svetlobi je Judež občudoval. Jezus je preklel drevo, ki ni dalo sadeža, in so se oddaljili.
A ko so prišli naslednji dan mimo tistega kraja, je. Peter stegnil prst in zavpil: In vsi so videli prekleto drevo kot velikansko butaro suhega lesa na ozadju pomladnega neba. Čudili so se hitrosti čudeža. A Judež je bil ogorčen nad neupravičenim prekletjem. In je protestiral: »Če ni doba za smokve, kako naj bi dalo smokve ubogo drevo?« Obrnil se je Janez in rekel: »Gorje tistemu, ki čaka svoje dobe, kadar je Bog žejen.«
Pred večerjo je, hotel Jezus umiti noge vsej tovarišiji. Judež je spet mislil na Kajfove besede o tem narodu kmetov, ki ne razumejo ničesar o eleganci duha. Naj se zgodi, kar hoče, a naj se nihče ne da premotiti od vulgarnih gest, trivialnih in smešnih form. V trenutku, ko je Peter izustil stavek, da hoče, da bi mu umili še glavo in vse drugo, se je Judež mogel olajšati s kratkim in močnim smehom. Ni se mogel zdržati smeha vnovič, ko ga je platno poščegetalo po stopalu.
Končno se je večerja začela; bil je že čas. Judež je čutil tek. Na mizi je čakalo pečeno jagnje, grenke zeli, ploščati hlebi, čaša za vino.
Jezus je razlomil hlebe, se zahvalil in rekel: »Vzemite in jejte, to je moje telo.« Vlil	je	vino	in rekel: »Vzemite	in
pijte, to je moja kri, ki bo	za	mnoge prelita v odpuščanje
grehov.«
Vladal je velik molk.
Ko je Janez zaužil grižljaj in spil požirek, je sklonil glavo, kakor bi omedlel, in se je naslonil na Gospodove prsi.
Judež je žvečil kruh, govoreč v svojem srcu: »Jaz pravim kruhu kruh,« In takšno lakoto	je imel, da se mu	je
zdel dober, čeprav brez soli	in	brez	kvasa. Poplaknil si	je
usta z vinom in pomlaskal z jezikom.
Jezus je rekel: »Ne bom več pil z vami od sadu trte, dokler ne bom znova pil z vami v nebeškem kraljestvu.« In
LANZA DEL VASTO
po Janezovih bledih licih izpod spuščenih vek je sladko drsela solza.
Vsi so molčali v boli. Jezus je rekel: »In vendar me bo eden od vas izdal.« Tedaj se je Janez dvignil z Gospodovih prsi, kot se, dvigne s postelje tisti, ki govori v spanju, in ne da bi odprl oči, je rekel: »Kdo, Gospod? Bom morda jaz?« In je znova padel na prijateljeve prsi. Vsi so se spogledali med seboj in eden za drugim vprašali: »Bom morda jaz?«
Judež jih je gledal in si mislil: »Poznal sem jih kot neumneže. in revčke, a kot izdajalce ne; nisem mislil, da bi bili sposobni za izdajalce.« Čudil se je miru, ki ga je znal sam ohraniti sredi njih vznemirjenja in kako tuji so se mu zdeli zdaj vsi njihovi razgovori. Edino, kar je obžaloval, je bilo, da so trajali toliko časa, medtem ko se je jagnje ohlajalo. Že precej časa si je. želel mehkega koščka in je pomaknil roko po tej plati. Tudi Jezus je pomaknil roko z besedami: »Kateri polaga z menoj roko v posodo, tisti me bo izdal.« Judež je brž umaknil roko, da bi onim bebcem ne prišlo na misel, da je bilo o njem govora. Jezus ga je poklical po imenu in rekel: »Pojdi; kar imaš storiti, stori brž.« Judež je zbral ves svoj spomin in se vpraševal, kaj bi mogel pozabiti pri nakupu za jed ah za večer. A ni našel nobenega razloga, da bi šel ven. Tedaj ga je Učenik pogledal v obraz, ne. s tistim pogledom, ki ga je toliko časa pričakoval, ampak s pogledom, ki je nepotrpežljivo zapovedoval: »pojdi, izgini!«
Judež je moral ubogati. Ukrivil je hrbet, si otresel prah za izhod, odprl vrata in odšel. Zunaj je bila noč.
Na dvorišču je spalo vse razen Malha, ki je, sedel na tleh, gugajoč lastna kolena, z iztegnjenim vratom, oči uprte v luno nad streho. Malh je rekel, ne da bi okrenil glavo: »Si se vrnil? Bolje bi bilo, da bi se ne vrnil.« — Judež je vprašal: »Kaj hočeš reči?« — Malh je odgovoril: »Ko bi se ne vrnil, bi ne šli k stiskalnici in krivda bi ne bila naša.« — Judež je vzkliknil: »Ah, suženj, že vidim, strah te je ubogati in strah, ne ubogati. Daj no, pogum!« — Suženj je rekel: »Ne manjka mi poguma, manjka mi sovraštva, če moram komu škodovati, ga hočem vsaj sovražiti; če primem hudodelca, hočem vedeti, kaj slabega je storil.« — In Judež: »Kaj to mar, suženj. Srečen si: ni ti treba ne soditi, ne izbirati, ne premišljati, ne odločati. Tvoje delo je lahko. Tvoja dolžnost je izvršiti povelje, če je povelje slabo, zlo pade, na tistega, ki tj je povelje dal. Kar ne zavisi od tebe, te ne sme vznemirjati.« — Malh ga je prekinil: »Si ga videl, da je od mrtvih obudil nekega mrliča?« — Judež je spremenil glas, svečano je zagotavljal, kakor tisti, ki se hočejo opravičevati: »Ne, mene ni bilo tam. Zagotavljam ti, da me ni bilo tam. Ne morem reči, da sem ga videl obuditi mrliča, ker me ni bilo tam.« — S stegnjenim vratom proti nebu je Malh začel z-monotonim glasom: »Vrnil je sluh gluhim, kakšno zlo je storil? Luč slepim, kakšno zlo je storil? Invahdcm noge, kakšno zlo je storil? Izgnal je hudobne duhove, kakšno zlo
Jožef Unterberger: Zadnja večerja
je storil? Rekel je, da je treba odpustiti žalitve, kakšno zlo je storil? Ljubiti sovražnike, kakšno zlo je storil? Blagor žejnim, kajti pili bodo od studenca, kakšno zlo je storil? Blagor tistim, ki vedo, da so bolni, kajti prejeli bodo zdravje, kakšno zlo je storil? Blagor miroljubnim, kajti njihovo bo kraljestvo, kakšno zlo je storil? Blagor ubogim na duhu, kajti Boga bodo videli, kakšno zlo je storil?« — Judež je. jezno zavpil: »Ali boš kar naprej tulil v luno kakor pes?« — Malh se je obrnil k njemu: »Pravijo, da si bil njegov prijatelj ; zakaj si zdaj proti njemu?« — Judež se je vznevoljil: »Nisem ti dolžan polagati račun, suženj.« — In Malh: »Jaz sem suženj in storim to, kar mi ukažejo storiti, a ti, kaj boš storil?«
Judež je jel hoditi pod stebriščem z dolgimi koraki: družba tistega človeka mu je bila neznosna.
Vsak korak mu je zastavil vprašanje: »Kaj boš storil?« Spremenil je smer; vsak korak je ponavljal: »Kakšno zlo ti je storil?« Njegovi vpraševani spomini niso odgovorili.
Ustavil se je: »Ko bi jaz ne šel, kaj bi se zgodilo?« Nobena podoba ni odgovorila; vse potj bodočnosti so se zaprle.
Moški glas mu je s trepetom bičal rame in rekel v njem: »Pogum, ne kloni, pogum.« A je moral priznati: »Ne, manjka mi poguma, sovraštvo mi manjka,« in se je čutil oropan, zgubljen, vržen v praznino.
Glas, ki je prihajal iz grla, je vztrajal: »Za naprej si vezan. Sklenil si pogodbo s prijatelji. Sprejel si ceno. Ne smeš izbirati, ne premišljati, ne soditi. Tvoja dolžnost je, izpolniti sprejeto povelje.« A Judež je bil ogorčen: ti niso bili njegovi prijatelji. Bili so sposobni ljudje, ki so ga uporabili. Cena je bila kot za služabnika. Rekli so mu, kot bi se poslovili: »Pojdi za njim!« Lahko bi vrnil, vrgel proč tisti denar, šel prost, ušel.
Neki glas mu je šepetal na uho: »Se bojiš? Bojiš spogledati se z njim? Bil je tvoj učitelj toliko časa, da se bojiš izzvati ga. Čeprav si gotov zmage, se ga bojiš. Izgubil si oblast nad samim seboj in tega, kar si ti sam zamislil, nisi sposoben izvesti. Tvoja svoboda te ovira?«
Judež je odgovoril: »Ker že nimam želje po maščevanju, ne sovraštva, ne strahu, ne nikakršne strasti, ker že nimam razloga, da bi šel...« Moški glas je nadaljeval močneje: »Zato boš šel, o Judež, ker te ne žene ne. strast ne pamet; ker si svoboden, da greš. Kdor ima kako strast, je suženj svoje strasti. Delal boš iz nič kakor kak Bog. Si edinstven človek in boš uresničil čisti dej, o, notranja slava.«
Judež je zadušeno odgovoril: »Ce sem svoboden, da storim, sem tudi svoboden, da ne, storim. Kdo mi pravi, da nisem svoboden, ukazati si, da ne storim? Ne bom šel, ne zakadi strahu, da bi ubogal, ali da ne bi ubogal, tudi ne zaradi
strasti, ne zaradi pameti, ne zaradi dolžnosti, ne zaradi slave, ampak zato, da ne silim svoje svobode, ki jo imam, da ne storim.«
In vendar je šel: ker se je luna skrila, ker sq straže rekle: »Pojdimo,« ker je Malh z vzdihom dejal: »Cas je.«
Tisti trenutek je Jezus dvignil oči v nebo in močno zavpil: »Gospod, Gospod, zakaj si me zapustil?« Nebo je bilo črno.
Judež odmakne pogled od križa. Pogled mu obstane znova na samem sebi. Svoboden je, svoboden kakor bilka v vrtincu. Teče in rjove.
Lahko teče in rjove kot zemeljske zveri. Nebo je črno, nihče ga ne vidi. Ne misli na nič. Lahko teče in kriči.
Nebo je črno, zelenje bolj kot zeleno, skala preveč bela. Trava se dviga kot lasje v strahu.
Teče. Nebo bo vrglo ogenj. Zemlja se bo odprla v tihe razpoke. Zadnji Jezusov krik odmeva v njegovih praznih ušesih.
In tam je, stoji na robu prepada, priča Jezusove krivice, prekleta smokva kakor skrivljen križ. Razprostrta na črnem nebu kot rebra gora, ki se razraščajo od Kariota do Mrtvega morja.
Dežela otroštva in vrnitve, tukaj si. Judež se je dotaknil lesa. Les mu je zbujal grozo.
Obrnil se je proti Golgoti, ki je od tam ni bilo videti. Se je nadaljevala muka? Nadaljevala se. je, da, nikdar ne bo končana.
Končati, treba je končati. Našel je vrv na svojem vratu, jo privezal na prekleto smokvo, na vejo, potegnjeno nad prepad.
Omahoval je, ne da bi dihnil: »In če bi ga na drugi strani našel?«
A je, prišel k sebi. Močno je zmajal z glavo, kot bi zanikal. Rekel je: »Verjem vate, samo vate, Nič.«
In se je prepustil padcu. Vozel je zaprl v vrečo iz kože zadnji krik zadnje groze.
Žene, koga iščete? Jezusa? Pridite in poglejte: od duha vijolic je ganjena goščava. Koga iščete?
Žene, koga iščete? Jezusa križanega? Sok je rdeč na golih vejah. Pridite in poglejte: ni ga več tukaj.
Skala je nema, grob prazen. Vstopite in poglejte: ni ga tukaj. Glas grlice se je vrnil v našo deželo. Aleluja.
Žene, ne iščite njegovega obraza zaprtega kot ledeno jezero. Ni ga tukaj. Aleluja.
Žene, pustite jok. Ne boste več poljubljale njegovih krvavih ran. Teloh je vzcvetel. On je vstal. Aleluja.
Prevedel B. R.
STANKO JANEŽIČ
Sl
ovc- od Rima
Do zadnjega nisem vedel, lcako sem navezan na te stare opekaste ruševine, žoltorjave zidove in bele mostove ob vijugasti Tiberi, na skodrana pročelja, vitke stebre, slovesno vzpenjajoče se kupole in čudovito modri sijaj rimskega neba.
Zdelo se mi je, da smo si kljub poznanstvu vsa leta ostali tujci.
Zdaj pred odhodom pa je vse zaživelo pred mano v blizki domačnosti.
Najlepše je zjutraj.
Temne misli so utrujene pospale pozno zvečer.
Cvrkajoče lastovke čmokrilke so v družnih krožnih letih nad strehe in terase v ves podnebes razsejale jutranjo radost.
S prožnim korakom zaplavam po Eskvilinu mimo svetlo razbujene Marije Snežne na Emanuelov trg. Tam so pristno kmečki duhovi med debelimi sejmarkami in pred grajskim domovališčem »svetih« mačk. Sonce se ljubkuje s starimi drevesi, plešoči povodni mož je v obetju vil obstal na eni nogi in nemi sredi nedolžno sijočega ribnika. Na klopeh je le nekaj študentov in dobrih nepoznancev brez dela.
Ali naj sedem?
Frfotajoča dekleta so angelska v lice in postavo. Hite in osrečujejo.
Presvetlo je jutro.
Mimo ulic privablja drug park: s pinijami, cipresami, rožnimi gredami in z zmagoslavno krožnim kolosejem v ozadju.
Ne morem, da ne bi zajadral v davnino.
Zakaj ne bi začel z Michelangelovim Mojzesom pri Sv. Petru v vezeh?
Umerjene stopinje s Palatina na Kapitol čez Rimski trg in skozi Konstantinov slavolok razpletajo tri tisočletja pred menoj. Iz zavrženosti izkopani spomeniki so dobili meso in kri. Kdo je vanje vlil duha in jim razklenil usta, da mi bajajo s tolikšno zgovornostjo?
Na griču Celiju še vedno jutranje ptice pojo.
Na Aventinu tihotno sopevajo ozke ustne belih in črnih menihov.
Gianicolo se temno umirjen z mojimi očmi razgleduje čez mestni živžav.
Pod jabolko Umetnikove kupole sem se vzpel v sončni poldan.
Le zvoni, Sv. Petra zvon: tvoja in moja molitev se je ujela z belim očetovim blagoslovom na trgu: roma čez mesta in krajine in v preprosti ljubezni objema ves svet.
Morda je to zadnje spokorniško romanje v popoldanski žar.
Le vrzi se na kolena pred Petrovim grobom in krikni: »Moja krivda, moja velika krivda .. .<;
Ali se nisi pohujševal nad zlatom in marmorjem in škrlatom in prstani in razkošnimi vlečkami? Govoril si o ubogih in delovnih in novih časih ter se za sodnika postavljal njej, ki je zgrajena na skalo in je peklenska vrata ne bodo zmagala.
Na kolena, prah in pepel, malovemež, nestrpnež, ki ne veš, kaj je tvar in duh in kaj čas in svoboda.
(Vendar čutim nekje v zadnjih odtenkih zavesti Kristusov bodrilen smehljaj.)
S slaščicami se naslajaš, s svilo božaš nagoto, ne izmikaš se lepoti dekliških oči, ves si iz mesa in krvi — on pa se je hranil s kobilicami, vina ni pil, v velblodjo kožo se je odeval in usnjen pas je nosil krog ledij.
Zato je bil predhodnik odrešenja in največji med rojenimi iz žena.
Obleci raševino, potrosi pepel, vrzi se na tla v njegovi in prvi baziliki sveta.
vovodje g. Maliča zapel tri pesmi. Po dolgih letih smo videli ta zbor na odru, zato smo bili toliko bolj navdušeni. V tistem spontanem ploskanju je bila izražena želja: še nam pojte, kmalu spet nastopite!
Poseben vtis je naredila tudi bralna pied-stava Jerasove drame o Prešernu. Slovenski oder, ki jo je izvajal, ji je dal topel izraz. V dvorani se je zdelo kot da poslušajo koncert lepe slovenske besede.
Druga stvar, ki jo moramo podčrtati, pa je prebujenje mladine. Skavtje v Marijinem domu, dolinski fantje in dekleta, bar-kovljanska mladina doma, oktet »Planika« na obisku v Bazovici: sami mladi in pogumni izvajalci. Upajmo, da se ne bodo njih koraki ustavili ob prvi zapreki, bilo bi res škoda!
In tretjič! Stanovski govori in slovenski večeri, na katerih so imeli glavno besedo profesorji in vzgojitelji, ki jim je bodočnost mladine, naših družin in svojrga narcda. prej pri srcu kot puhla zabava in sladko življenje brezdelja. Predavanja so bila v Bazovici, Proseku, Kontovelu, Mačkovi) ah, Opčinah, Boljuncu ... Ljudje so povsod pokazali veliko zanimanja za ta vprašanja. Posebno so se odzvali starši, pa tudi fantje in
Cvetoče drevje se sklanja >iad dolino
dekleta posebej. To je dokaz, kako stvarno in resno gledajo naši ljudje na čas in dogodke, ki trkajo na naše domove in družine.
Posebej moramo omeniti še nekaj želo lepih slovenskih večerov. Mačkovlje, ki so bile pred tolikimi leti prve pričele, so zdaj znova na delu. Na enem večeru je predaval dr. Matej Poštovan o svetovnem položaju, drugi je bil posvečen Kanalski dolini in Beneški Sloveniji. Besedo so poživljale barvne slike. Predaval je prof. Jože Peterlin.
Čudovito lep slovenski večer je bil tudi v Bazovici, posvečen Lojzetu Bratužu. Pel je oktet »Planika««, govoril pa je dr. Teofil Simčič. Bazovci, ki vedo, kaj se pravi dati življenje iz zvestobe do naroda, so doumeli in razumeli bolj kot kdor koli tudi veliko Žrtev Lojzeta Bratuža. Z velikim sočutjem so spremljali njegovo življenjsko usodo. Ta večer so popolnoma napolnili dvorano.
V marijaniški dvorani na Opčinah so bili ponovno slovenski večeri. Lepo sta uspela večera, ki jih je pripravil znani in prijazni predavatelj iz Koroške, g. Vinko Zaletel. Enkrat je vodil številne poslušalce v Egipt, drugič na pasijonske igre v Oberam-mergau.
Posebej moramo omeniti slovenski večer v Barkovljah. Tudi tu je nastopila mladina, kakor nedeljo prej z igro. Recitacije Prešernovih pesmi so dosegle lep uspeh. Razen tega pa je pevski nastop sopranistke Pertotove prinesel presenetljivo spremembo. Pevka je žela mnogo priznanja. Pri klavirju jo je spremljal Ladi Vodopivec. Bralna predstava Jerasove drame o Prešernu je tudi tu lepo uspela.
Na teh slovenskih večerih je bila ponovno povdarjena misel, kako važno je, da imamo revijo »Mladiko« in da jo moramo zato povsod podpirati in širiti.
Pomlad je torej prinesla vsaj nekaj življenja v našo kulturno dejavnost. Upajmo, da ni ta pojav tesno združen s pomladjo, ampak da bo segel tja do poletja, ko se bomo vsi slovensko čuteči in kulturno delavni ljudje ponovno zbrali na Repentabru, da zaključimo letošnjo sezono z veličastno igro ob starodavni repentaborski cerkvi.
D. Štoka
Morda še ni prepozno in boš sebi in novemu Babilonu poslednji klic k rešnji pokori.
Rad bi zedinjal, pa ne umeš, kako je Pavel, ki je bil poprej Savel, sam sebi umrl, kako ga je milost vsega presijala in kako je z neutrudnim mečem duha v roki — ljubil.
Da se boš smel od njega učiti, moli pred grobom Apostola v tihi temini dolge bazilike, sam in tesno povezan z njim.
Kakor po žarku skozi alabastrovo okno te bo povedel k daljnim bratom na Vzhod in bosta spletala stezo do enega — rimskega pastirja.
V	imenu slovanskih rodov jokaj globoko v podzemlju ob Cirilovem grobu nad Klemenovim domovališčem — v zahvalo, v bridkobnem strahu in v upanju.
V	skrivnem zatišju zori za akcijo novih vekov.
Ko se bo prva zvezda utrnila, boš uzrl čudo: dva bregova se bosta strnila v brezvečemem mavričnem svitu.
Kolikokrat si pribegal pred Materino podobo ob jaslicah na zasneženem griču in ti je bilo v uteho.
Zdaj Materi poslednjič otroško zaupno podari neoddano srce in se ji priporoči za pot: ne začetka ne konca ne veš.
V	Kalistovih katakombah sem se napil nadzemskih moči. Zdaj sledim stopinje rimskih svetnikov: devic, mladeničev, mož...
In začnem boj.
Sredi ljudskega trga sem šel na srednjeveški vodnjak, zaiskal v strune kitare in pel. ..
Nekdo je vprašal v premolk: »Ali je Bog?«
»Bratje, jaz sem iskal in sem našel ... O čem naj pojem, če ne o odgovoru vseh vprašanj ...«
Obiskal sem barake ob razpadajočem starorimskem vodovodu.
S kričavo deco smo zaplesali na ozki umazani cesti, dokler niso posedli krog mene.
»Pravljico bi hoteli? Ne, jaz razglašam Resnico, lepšo od pravljice... Da, zidali bomo tudi novo hišo. Poznam Zidarja ...«
V	Somraku sem jih našel ob vogalih, mlade, zelo mlade in tudi statej-še, ko so čakale goste.
»Pojdite z menoj, ve s kalnimi očmi. Povedel vas bom h Gostu, ki povrača svetlobo in mir ...«
Ob robu Pincia sem se zasedel. Da, to sliko bo treba ponesti s seboj — v vseh barvah.
Sonce je utonilo v počasnem, otožnem razkošju. Zlato jabolko nad kupolo Sv. Petra še sije — ali je vase ujelo sonce in večnost? Vse obzorje, ves Rim gori v praznični žalosti slovesa.
Ostani, večer!
V	meni se rojeva Umetnik, po božji podobi . .
Tibera, moja Tibera je vsa v lučih.
Kar tu bom prebil poslednjo noč. Ob Angelskem mostu — pod streho blizkih zvezd — bom poslušal stopinje vseh mrtvih in živih.
Ne bom vdiral po neznanih stopnicah: ne navzdol v nočne lokale ne navzgor za stene zakonskih in nezakonskih spalnic. Le kodrave lase spečih otrok bom v duhu objel za slovo.
Potem se bom pogovarjal s skrivnimi sencami in z vdanimi valovi, ki prihajajo z daljnih deželskih krajin in veslajo do morja in v neznano.
Jutri odrinem, žalostni romar. Navsezgodaj, ko bodo prve daritvene sveče zadehtele na dobrih starih oltarjih.
Ali za vselej? V neznano?
Charleyeva tetka« (L. Vodopivec), ki je zabavala toliko ljudi
SA- RA
V KOPALNICI
Marija je vzela kijuč z notranje strani predsobnih vrat, snela telefonsko slušalko in jo položila na polico pod stenskim ogledalom, se še ¡prepričala, če v loncih v kuhinji vse vre, nato pa odhitela v kopalnico, kjer je pustila soflcu, da ji je skozi na stežaj odprto okno nametalo v ozki prostor čim več bele luči in šibke januarske toplote, ki jo je v tisti kratki urici peljalo mimo. ¡S tal je položila na okenski napušč star steklen pepelnik s podlesko-vo čebulico v navlaženem mahu. Previdno jo je vzela v roke in pogledala, koliko drobcenih niti je že razpredla v tekočo hrano. Izza rjavega, svilnatega luskolista so kukale koreninice kot komaj vidne bele pike.
»In ponekod že cvete beli teloh.«
Težek vzdih ji je nakopičil v očeh odseve spominov, ki so jo vedno bolj zalezovali. Ni jih odgnala, ni >se jim predala; vedela je, da so pohlevno čakali, kdaj se ji bodo znova pritihotapili med vsakdanje skrbi.
Doma, na Opčinah, je bilo drugače. Široka, visokopritlična očetova hiša, zidana še. po 'starem načinu iz polne opeke, da ji ni bilo treba preklinjati, ko je zabijala v stene žebljičke za cenene okvirje, kamor je vtikala še cenejše slike, izrezane iz starih revij, se je. kar kopala v soncu. Vrat in oken niso zapirali; od povsod je bilo čutiti tisto prijetno toplino, prežeto od pomladi do zime z mehkim vonjem cvetja, pozimi pa polno ostrih pesti burje, mraza in rezkega duha po smrekovi smoli, ki se je priigral z vetrom od Bazovice sem in nizdol z Repentabra. Kamorkoli je stegnila roko, že se je dotaknila zimzelena v glinastem košku na prednji strani hiše, krvavih gorečnic na oknu, težkih grozdov glicinije ob verandi, pušpana v živi meji, šipkovega cvetja na stezi za drvarnico, marjetic v travi in drobcenih, skoraj umazano rumenih cvetov kalikantusa ob vhodu na vrt, ki je bogato zadišal že sredi zime in- prehitel živahno forsitijo. In kje bi našla v Trstu čebele med cvetočimi trtami?
Ko v mestu včasih nikakor ni mogla preboleti domotožja po živi naravi, se je opogumila v prepovedani raj po skromen šopek. V resnici je hitela le po mlade spomine, ki so se ji bliskovito izmikali ob tolikem delu. Ko je uklepala doma cvetje v vazo, med tiste mračne stene brez igrivih sončnih lis, se ji je zdelo, da je kot Doritova najmlajša iz Dickensovega romana, le da ni imela v svoji nezaklenjeni ječi nikogar, ki bi mu zaupala duševne malenkosti, vsakdanji kruh mirnega sožitja dveh bitij. Zvone je bil namreč drugačen, kot se ji je zdel ob prvem srečanju.
»Blagor tisti, ki živi ali bo živela ob njem. Vidi se, da je vedno v gorah: visok in krepak, zagorel in mirnega, odkritega pogleda, srce gotovo nosi na dlani.«
Pa je poznal gore. le s šolskih zemljevidov in dolgoval svojo zunanjost morju; zrastel je z njim in bil tudi sam kot morje: dušo je nosil globoko v sebi, za gladkim čelom je hrumelo vse neurje njegovega značaja, čustva mu niso metala senc v oči. Ob taki noči je bila Marija svetel dan: smeti in cvetje svoje notranjosti je sproti stresala na dlani in sipala pred moža, dokler ¡se ni zavedla, da mu preseda. Ko mu je naznanila prvi Ivankov smehljaj, ji je hladno zajezil veselje:
»Kakšno odkritje, a pomislim, koliko otrok se je od Adamovega sina do tvojega že nasmejalo.«
Vse važne dogodke v življenju ¡svojih otrok je sprejemal kot nekaj nujnega in stalnega, brez nadiha razvijajoče se osebnosti, kot obrazce, ¡po katerih je sam računal in risal svoje gradbene načrte. Tudi o svojem delu ji ni nikoli govoril. Ko mu je nekoč izza ramen pogledala na veliki list papirja, kjer je ustvarjal novo palačo, jo je brezobzirno izločil iz svojega delokroga.
»Marija, tvoj svet so lonci in plenice, meni pa pusti papir in šestilo in vse, kar še gre zraven.« Potegnil je še enkrat iz cigaretnega ogorka in ga stlačil med ostale v zvrhan pepelnik. Kadil je kar naprej in ¡sedel in si kvaril oči in pljuča v tistem oblaku dima. »Ko bom sedel pred načrtom svoje lastne vile, te bom že poklical.«
Njen obraz ni mogel biti privlačen, ko je poslušala njegove ostre od-slovilne besede, a Zvone se še ozrl ni po njej. Risal je dalje in slišal le njen tihi korak, s katerim se je umikala iz njegovega duševnega življenja v svoj svet, ki ga je prostaško označil z lonci in plenicami. Leta so tekla, zibke otrok je zamenjala s posteljami, drug za drugim so dovršili šolo in zapustili dom, a mož še vedno ni sedel ¡pred načrtom, h kateremu bi poklical tudi Marijo. Risal in lepšal ga je le v sanjah, ona se mu je že davno odrekla jn še naprej skrbela za svoje staro, mračno stanovanje, kjer se je v lepih in težkih trenutkih še vedno zatekala v kopalnico k tistemu koščku sonca.
Tokrat ga je bila še posebno vesela. S seboj je prinesla košek z belo volno, da naplete nekaj drobnarij za bodočega vnučka, in zdelo se ji je,
SIMON PEVEC
Na robu osamljen križ stoji,
Pol trhel je, že v vetru utriplje.
Vihar ga včasih maje sem ter tja, a vendar še stoji.
Tak čuden je ta križ, ki še stoji.
Samo INRI zapisano je zgoraj na križu samem pa nihče več ne visi, nekdo ga snel je s križa.
Na križ pa nima dati kaj.
Pa je tako bogato to dvajseto stoletje, bombe atomske ima in jazz.
Človek pa je križan med osmi bobnečih koles.
ne ¿e name
Ljuba, ne jezi se name, da sem kdaj tih in grenak, da se kdaj sredi med plesom zavozlja moj korak.
Včasi se v mojih očeh, čudno ljudje spremenijo niso več bitja iz mesa. Lutke na nitkah visijo.
Togo po zvokih barbarskih se kakor klovn vrte, zdaj leno, zdaj zopet divje ritem zaganja noge.
V ves ta kaos pa se zlobno smeje
Harry Jamesi
Haha, haha . . .
Ljuba ne jezi se name da sem kdaj tih in grenak in da kdaj sredi zabave vstanem — odidem v mrak.
MIRKO MAZORA
¡j)» večnem
Žejam po Večnem in iščem Njegovih sledov: v barvah in zvokih, v prostoru in času, v zarje jutranje krasu, tam pod neskončnimi oboki v vrtenju nebesnih svetov — zlatih milijonov neb roj, ki trga iz duše mi — joj!
Ah, više in lepše!
Pobožno se sklanjam nad samim seboj.
NOVE KNJIGE
ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE
Roman Pavlovčič je pri SKA v Buenos Airesu izdal prvi Zgodovinski atlas Slovenije. Slovenska zgodovinska znanost se s podobnimi atlasi doslej ne more postavljati. Zgodovinski zemljevidi o usodi slovenske zemlje so doslej bili poredkoma priloženi slovenskim zgodovinskim študijam. Kakega celotnega dela pa doslej nismo poznali in smo slovensko ozemlje pač našli vključeno v splošna zgodovinska dogajanja svetovne zgodovine. Strnjenih 95 zgodovinskih podob naše zgodovine pa imamo tokrat prvič pred sabo. Zgodovinar Roman Pavlovčič nas v svojem Zgodovinskem atlasu Slovenije vodi od najstarejše prazgodovinske dobe našega ozemlja do zadnje federativne razdelitve države, katere zvezni del je tudi slovensko ozemlje.
Prvih osem zgodovinskih zemljevidov slika slovensko ozemlje in razmere na njem v starem veku, 26 zemljevidov nam poroča o položaju v srednjem veku, nad polovico zemljevidov pa je posvečenih novemu in najnovejšemu času. Iz opazovanja skic bo tudi nešolan človek razbral ozemeljske spremembe, s katerimi se je čas poigraval na slovenski zemlji. Atlas je tudi zanesljiv vodnik preučevalcem naše zgodovine in nudi koristno znanstveno pomoč vsem, ki se za zgodovino zanimajo, zlasti še ker je strnjeno delo. Naslovno stran krasi barvna slika grbov slovenskih mest, škofij, škofov in nekaterih pomembnejših plemiških družin na Slovenskem. SKA smo zares hvaležni, da se je lotila težkega dela- in atlas založila. Za delo se zanimajo zgodovinarji v ožji domovini in ne morejo razumeti, da se je SKA lotila dela, ki bi ga prvenstveno morala obelodaniti Ljubljana. Malenkostne pomankljivosti in netočnosti prav nič ne motijo celotnega dela, ki je naš zgodovinski prvenec.	M. š.
MLADJE ŠT. 2, literarno glasilo mladih.
Mladi koroški literati so se. nam predstavili žc z drugo številko svojega literarnega glasila Mladje. Kaj pomeni mladje? Brstiči, mladike. In to hoče Mladje tudi biti.
V Koroško je Mladje zaneslo novega duha, ki izpričuje, da se Koroška povezuje književno v vseslovansko družino, da Koroška ni prav nič nebogljena, zaostala, da bi se morala česa sramovati in tiho ždeti v osamljenem kotu. Mladje postavlja mladi koroški literarni krog v isto raven z ostalimi slovenskimi deželami. Daši prinaša zaenkrat le krajše sestavke, je vendar jezik čist, sočen in prikupen. Vsi sestavki dihajo osebna doživetja ljudi, ki so mladi, polni idealov in mladostnih poletov ,saj nam podaja toliko toplote, ko pravi: »Vzemimo še drugo številko »Mladja« v roke in naj bo ljubezen, kar boste držali v rokah, in naj bo ljubezen, ki bo odprla list . . .«	JVI, g.
da se je pomaknila za celih trideset let nazaj v svoje življenje. Sama se je tudi takrat igrala s svetlimi pletilkami, iz kuhinje je bilo slišati vrenje vode v kotliču, z dvorišča pod oknom drsanje zrabljene metle, s katero je nemarno pometal sosedov hišnik, sama pa je v srcu iskala drobcene poteze, ki naj bi oblikovale obrazek prihajajočega.
»Plavolas bo kot ti in črnook kot jaz,« je brala nekoč v romanih, a njen Zvone je molčal. Njegova duševna oddaljenost je ni več težila, začela je, živeti bodočnosti. In zdaj se ji je zdelo, da je spet posijal v njeno zapuščenost tak čudodelen žarek, ki je znal zmanjšati vse skrbi in poveličati vse lepo. živela je še temu in pesti otrok, razkropljenih po svetu. Odkar ni bilo več okoli nje tistih mladih glasov, ki so kričali, peli in se pričkali, smejali in jokali, je komaj čakala, ko je mogla brati njih pisano besedo. V njej je spoznavala svoje otroke z druge strani kot takrat, ko jih je še klicala po imenu. Najbolj jo je presenetil Peter, najmlajši, ki je odšel na Švedsko in se oglašal najbolj pogosto. Njegova pisma in razglednice, je prebirala najrajši, ker je odkrila, da ji je po duši najbolj soroden. Nič ji ni zamolčal, niti bežnih želja ob ugašanju zvezd. Ni strpel v toplem Sredozemlju, moral je na sever.
»Med mrzle zvezde in tihi sneg,« kot ji je pisal v prvem pismu, »kjer se šele zavedam, da živim.«
»Fant, trpel boš, če boš tak kot jaz,« je vzdihnila Marija ob lepem, a bolečem odkritju.
Marinka ni bila prav nič lena in uporna, kot se ji je zdela doma, ko jo je morala vedno priganjati k delu in krotiti njene zahteve po svobodi. Ostala je v Švici za vzgojiteljico pri neki francoski družini in izkoriščala svoj izredni dar za jezike. V pisma ji je redno prilagala nekaj švicarskih bankovcev s pristavkom: »Samo zate, mama; saj se še spominjam, da nisi pri obedih nikoli vzela ne 'sadja ne močnate, vse si pustila nam, ki smo bili hujši od volkov. In tisto zastarelo večerno torbico tudi že lahko vržeš med šaro, če te ne vežejo nanjo spomini, a kot vem, nisi bila nikoli čustvena.«
Hvala Bogu, nič ni vedela o njenem srcu. in niti o tem, kam je šel denar za priboljšek. Marija ga je sproti nosila v modni salon, kjer je na obroke kupila poročno obleko za prvo nevesto v družini, za Andrejevo ženo,' ki je že pripravljala zibko. Zvone je poskrbel ob slavju le za pijačo, nad ostalimi stroški si je v svojem skopuštvu umil roke, rekoč:
»Za drugo naj poskrbi sam. Če se ženi, pomeni, da mu sredstev ne primanjkuje.«
Andrej je bil tehnični risar v tržiški ladjedelnici. Materi je sproti pisal o spremembah v stanovanju in o prihrankih, namenjenih bodoči vili, ki jo je mislil zidati nekje med Tržičem in Štivanom.
»Sonce jo bo moralo ogrevati od vseh strani in okoli ne bom zasadil niti enega drevesa, da bo videla le svojo senco.«
Nehote se je izdal, da je doma pogrešal sonce. Tudi zapravljivost se je v njem razblinila, kot fant je pa zmetal ves denar v juke-boxe po tržaških barih.
»Da le. ne boš kot oče, ki še danes zida vilo le v svojih sanjah,« je pomislila Marija in mu želela življenje s čisto majhnim bremenom skrbi in težav.
Edini, ki ni rad pisal, je bil Ivanko, najstarejši. Poučeval je na nižji gimnaziji v Trstu in stanoval v podnajemu nekje v starem delu mesta. Marija ga ni rada pustila z doma, a fant je našel skoraj tehten razlog:
»Pouka ne smem več zamujati, mama. Zdaj sem profesor in ne študent. Saj še veš, kako si me morala vedno vleči iz postelje.«
Morala se mu je nasmehniti, a srce ji je zakrvavelo ob spoznanju, da mti ne pomeni dosti, da je ni morda nikoli imel rad. Kot deček je bil samotarski, redkobeseden, skoraj otožen in zdelo se je, da je vedno nekam zamaknjen. Peter mu je to posebnost nekoč očital: »Melanholiki so: ali svetniki, alj umetniki, ali norci. Ti še nisi nič ustvaril, z rožnim vencem v roki te tudi še nisem videl. Ergo. :.« Z roko je napravil tako zgovoren gib, da se je Ivanko besno zakadil vanj. Brat mu je pobegnil v kopalnico, ki se je edina še zaklepala, in čakal, da se je, ozračje zvedrilo.
Od vsega tistega pestrega življenja, ki je toliko let vrelo okoli nje, so ostala Mariji le pisma in hrepenenja po ponovnem snidenju. Vsi so bili še mladi, polni svežih sil in zanosa ter željni novosti, zato ni smela upati na njih skorajšnjo vrnitev. Bala se je celo, da jih bo svet tako priklenil nase, da bodo opustili tudi pisanje in jo počasi pozabili.
Ko je pismonoša tudi danes trikrat pozvonil, je brž odložila pletenje in stekla po pošto. V kopalnico se je vrnila s celim kupom papirja. Bilo je nekaj reklamnih popustov za raznovrstna mila in pralne praške, katerih tovarne so ponujale milijone, vabilo na beli teden veletrgovine »Coin« in h konfekcijski razprodaji pri »Godini«, nekaj letakov o električnih sesalcih za prah, koledarček deškega sirotišča iz Rima in drobcena vizitka, naslovljena nanjo in na moža. Niti enega pisma s tujimi znamkami in z drago pisavo. Morda ni bilo res, a Mariji se je le zdelo, da se je prikradel pred sonce nagajiv oblak in ji ga skril. Slabe volje je odprla vizitko in brala:
»Arhitekt Jože Stele in njegova soproga Anamarija Vaju vabita na zlato poroko, ki jo bosta obhajala triindvajsetega januarja, ob desetih zjutraj v župni cerkvi v Barkovljah.«
Dobršen kos kopalnice je bil še ves oblit z zlatom, a za Marijo bi bila lahko tudi noč. Vizitka ji je privlekla na svetlo nekaj, kar je pred dobrim pol letom potlačila v ¡najtemnejši kotiček svojega srca in hotela pozabiti, ker ni in ni mogla verjeti.
BRANISLAV NUŠIČ:
"DR.”
Zunaj je bil večer mrzel, a v kotu Vodopivčeve sobe je prijetno prasketalo in rahlo dišalo po smrečju. Beli obroč iz mavca, s katerim je Peter pred leti nerodno zamazal režo med pečjo in cevjo, od koder je uhajal dim, je bil že spet ves razpokan in tudi omet na stropu je že črnel. Včasih se je od njega odluščil razsušen košček in s suhim pokom padel na knjižno polico, kjer so fantje nekdaj hranili svoje, knjige in je zdaj zapuščena zevala v veliki prostor. Le ob steni se je tiščala železna podkev, ki jo je Peter vedno polagal na knjige, da mu je nosila srečo pri izpraševanju. Ob dolgi mizi sredi sobe, nekdaj polni knjig, zvezkov, počečkanega in zmečkanega papirja in na pol snedenih jabolk, kjer so toliko let sedeli otroci, so samevali prazni stoli. Ne Marija ne Zvone nista rada sedela na njih. Cim sta po obedu izpila črno kavo, sta se brž presedla vsak v svoj najljubši kotiček: Zvone k mizici, kjer je lovil po radiu zadnja poročila, predavanja in klasično glasbo, Marija pa k oknu, da je imela pri branju in pletenju čim več svetlobe.
Nocoj je sedel pri črni kavi Zvone sam. že nekaj mesecev sem mu je prinašala Marija eno samo skodelico in jo s pladnjem vred položila pred moža. Spremembe se še zavedel ni; navadno je v dušku popil vročo kavo, prižgal cigareto in se presedel k radiu, a takrat si je nalil v skodelico še domačega žganja.
»Nekaj mojih znancev je že nahodnih.«
Miarija se ni oglasila, bila je vajena njegovih samogovorov, čudila se je le, da je opustil predavanje in klasično glasbo ter iskal po radiu popevke in plesne motive. S konico čevlja si je celo tolkel takt po zraku ali pa ga bobnal s prsti po mizici, da se ji je včasih zazdelo, da se ho stari medved zdaj zdaj dvignil in se okorno zavrtel.
(Ko se je nocoj naveličal taktiranja, je začel listati revijo o novostih modeme arhitekture. Naveličal se je tudi tega in segel po ¡pipi, ki mu je postala nenadoma ljubša od cigaret. Dobro jo je založil s tobakom in jo prižgal.
»Steletovim bova morala kaj nesti,« je prekinil svoj napor, da bi se tobak vnel. Potegnil je še nekajkrat, da se je končno le zasukal pred njim modrikasti dimček, in zadovoljen nadaljeval:
»Jože je sicer preprost, a njegova žena prav nič. In mladostna je še. Saj bi ji še petdeset let življenja ne. prisodil, kaj šele zakona.«
Popravil si je gubo na kolenih in mimogrede pogledal na stensko uro.
»Malo drago bo vse skupaj,« je ugotovil na glas, ko je v mislih precenil namenjeni dar.
Marija je še vedno molčala. Pustila je, da se je sam gnjavil zaradi tisočakov, ki jih bo izdal brez osebne, koristi. Objokoval je namreč vsako liro, ki ni zletela na njegov kupček. Kje ga je imel, še vedno ni vedela Doma, v banki, v kakšnih delnicah?
»Predlagal bi kaj srebrnega ali zlatega. Kar ti pomisli, kaj bi bilo najprimernejše..«
»Jaz na slavje ne grem.«
Ni še čutil upora v njenih besedah, zato je mirno hodil dalje, ko jo je zavrnil:
»Z delom se menda ne boš več izgovarjala. Morava iti. Steletu dolgujem nič koliko svojega dela.«
Z lonci in plenicami se res ni mogla več izgovarjati, a imela je tehtnejši razlog, ki mu ga ni mislila povedati, če bi njeno odklonitev sprejel. Spet je ponovila: »Jaz ne grem.«
»Sam vendar ne. bom hodil!«
Zadrl se je tako neolikano, da mu je tudi sama postregla z nečem izrednim. Počasi in razločno je rekla: »Vzemi pa njo s seboj.«
»Zdaj se mora nekaj zgoditi,« je pomislila.
Zvone se je obrnil v njeno smer z vsem telesom in vzel pipo iz ust; Marija je prenehala s pletenjem in ga pogledala. Čisto drobcen, komaj viden smehljaj mu je trznil preko ustnic. Trenutek je molčal, nato rekel z glasom, ki je izdajal zmagoslavje: »Torej veš.«
Ni tajil in ni se razburjal; spet je vtaknil pipo med zobe in kadil, in molčal. Mariji je postalo nerodno, da ni vedela, kam s pogledom. Končno je sklonila glavo in spet začela plesti, čakala je in upala, da se bo moževa mirnost zrušila. O sebi je vedela, da ne more več nazaj. Ob odkritju moževe nezvestobe je sklenila počakati, da se unese njegovo Martinovo poletje, a vizitka Steletovih jo je iztirila in zdaj je čakala, kam jo bo zaneslo. Tudi Zvone bi si moral priznati, da ne more preko žene, da ji dolguje vsaj spoštovanje. V vrtinec njenih misli je. kot kamen padel Zvonetov lahkotni glas, ko je ponovil: »Torej veš.«
Kot filmski trak bi mogli pred Marijo polzeti vsi trenutki od onega dalje, ko ji je lani na sv. Petra in Pavla dan rekel po kosilu: »Večerjo pripravi preje, ker bi te. rad peljal v Miramar poslušat Zvoke in luči.«
Takrat se ji je zdelo, da jo je s tistim izrednim vabilom potegnil od loncev in plenic in ji odprl vrata v svoj svet. Spet je zamigljalo veselje v njenih očeh, ki niso bile možu nikdar tako blizu, da bi odsevale v sebi nje-
PREDSTAVA SLOV. GLEDALIŠČA
Slovensko gledališče v Trstu je tudi letos uvrstilo v svoj spored komedijo Branislava Nušiča. V več sezonah je ta srbski komediograf že zabaval tržaško občinstvo in velja še danes za najboljšega komika na Balkanu. Tržačanom ni posebno znan srbski človek in posebej še beograjska družba, odmaknjena sta nam po razdalji in nenavadna po svojih značilnostih. Nušič nam srbsko življenje približuje, sicer z ironijo, pogosto z ostro satiro, vedno z nasmejano dobrohotnostjo. Zadel je v živo to, kar je srbstvo, oziroma, kar je beograjski človek. Najbrže nihče ne pozna srbskega naroda tako kot ga pozna Nušič. To je srbski Gogolj. Ko se beograjčani gledajo na odru, se jim verjetno zdi, da so zagledali v zrcalu svojo lastno podobo.
Seveda je to podoba preteklosti, saj bo kmalu preteklo trideset let, kar je Nušič umrl. Zato je pač v današnjih predstavah Nušičevih komedij tu in tam nekaj naivnosti, nekaj tistega, kar danes ne bi bilo več mogoče, vendar se smeješ in podzavestno čutiš, da je to preteklost.
Komedija »Dr.« je ena najboljših Nušičevih clel. Tehnično je morda ekspozicija nekoliko dolga, toda zaplet potem raste v strmi črti navzgor in mu prav do kraja ne vidiš izhoda. Rešitev je malce nenavadna, premalo podprta, skoraj neverjetna, le v komediji možna. Kakor je še marsikaj drugega možno le v komediji.
Branislav Nušič
Domove prebuja pomlad
Delo je režiral Adrijan Rusija. Gotovo je bila to zanj velika naloga, saj bi moral človek poznati resnični in pristni Beograd, da bi ga lahko verno upodobil. Za to pa bi bilo potrebno živeti več let v tem mestu. Toda Rustja je imel pred seboj komedijo kot je; gotovo jo je imel priliko videti tudi že v različnih izvedbah. S svojo marljivostjo in prizadevnostjo je organiziral predstavo, ki je tekla v lahkotnem ritmu in v prikupnem odkrivanju. Za komedijo bi morda pričakovali hitrejši tempo, posebno v prvem dejanju, kar pa seveda zahteva še več vaj in brezhibno poznanje besedila. Položajna komika marsikje ni bila izrabljena kot bi lahko bila.
Največji delež pa je gotovo prinesel predstavi Modest Sancin v vlogi Života Cvijovi-ča. Modest Sancin je oblikoval že več Nu-šičevih junakov in brez dvoma jih on pozna bolje kot kdor koli v tem ansamblu. Posrečeno v njih združuje komiko s tragičnostjo, v njih zunanji in notranji podobi. V Cvijoviču je bil nekoliko bolj umirjen kot je običajno v Nušičevih vlogah. Navadno jih je oblikoval z večjo zagnanostjo in ognjevitostjo. (Vsaj pri reprizi je bil ta občutek.)
Ob njem je ustvaril čudovito pristno, novo in izvirno podobo strička Blagoje - Jožko Lukež. Kar je treba posebej pri tem igralcu poudariti je to, da se nikdar ne ponavlja. Vedno najde neko novo nianso, novo posebnost in ta lik potem živi od začetka do konca in je izključno tista podoba. Rahio se ponavlja le v hoji in kretnjah.
govo podobo, in zaželela si je povratka mladosti z lepoto. Zvečerilo se je, večerja je že bila na mizi, čakala je in tam ostala. Ko je bila Marija že vsa nestrpna od pričakovanja, jo je rešil telefon.
»Marija? Ne bo nič, sem zadržan.«
Naj je bil petek ali svetek, njegovo delo ni smelo čakati. Šele, zdaj se je zavedla, da mu ni takrat niti odgovorila, tako je bila ¡razočarana. Hotela je sprostiti svojo nevoljo in se na neki način upreti, zato je odšla na pomol. Prehodila ga je prav do stopnic.
Nad zalivom je visela noč brez lune. Na desni se je vlekla obala kot iztegnjena roka težaka in se s sklenjeno pestjo zajedala v morje pri Ses-Ijanu. Nekje pod svetokriškim portičem se je gugal niz močnih lampar. Komaj se je v zraku razpršil odsev mestnih luči, je izstopil iz črnine beli, še vedno tožni Miramar, čeprav je bila Karlota s svojo Palomo le še spomin. Marija se je ozrla proti Opčinam, nad katerimi se je raztegoval Veliki voz s svojim zvezdnatim kraljestvom. V duhu je našla pot na pokopališče k materinemu in očetovemu grobu. Leden obroč ji je stisnil srce ob misli na otroke v tujini, nase in na Zvoneta, ki sta še vedno tavala daleč drug od drugega. Morda je bila krivda tudi na njeni strani, ker je v prvi vrsti skrbela le za otroke. Zdaj je bila sicer brez vseh tistih skrbi, s katerimi se je pehala za njih prijetno življenje doma, za vzgojo in primerno izobrazbo, in vedno bliže se je pomikal tisti del življenja, ko sta z možem še živela le zase, a povezanosti med njima kljub temu še ni bilo. Ko sta nekoč po večerji sedela pri črni kavi, se ji je zdelo, da čaka kot Lazar pod bogataševo mizo drobtinic njegove ljubezni. Od takrat je spila svojo kavo kar stoje v kuhinji.
Zdaj pa zdaj je pljusknil droben val ob pomol in izginil; mladina je. brez sramežljivosti ponujala ljudem -svojo ljubezen, z zapada se je zasekal včasih v njih veselost pisk električnega vlaka, s ceste je motilo drdranje in-zvonjenje, cestne železnice. Izza istrskih golih gričev je zdrknila nad morje polna luna in se zibala v njegovih vodah s svojo raztegnjeno sliko. Ob toliki lepoti Marijina duša zopet ni mogla biti sama. Pohitela je k Zvone-tovi in jo odvedla s seboj na Repentabor. Prišla sta iz cerkvice in se naslonila; na staro obzidje. Dolgo sta molčala in opazovala pod seboj vasice z vitkimi zvoniki belih cerkvic, nametane po gričih kot kockaste igrače otrok.. Obzorje se je prelivalo v vseh barvah bližajočega se večera, tu in tam je: bilo slišati vrisk fantiča, ki ni znal drugače izraziti svoje trenutne sreče..
»Koliko takih lepih trenutkov naju še čaka,« je obljubljal in sanjaril Zvone. Zakaj se je spremenil? Počasi je zapustila pomol. Že ob glavni cesti je zaslišala znan smeh. Obrnila se je v njegovo smer in zagledala svojega moža. Ni bil sam; ob njem je stala zelo mlada ženska. Tako jo je, presenetilo, da ni mogla odtegniti oči od njiju.
»Zadržan sem,« se je še lovilo v njeni zavesti moževo pojasnilo. Saj ji ni bil lagal, a tudi odkritosrčnosti ni bilo v njegovih besedah. Nič kolikokrat je v letih njunega zakona odpovedal na ta način kosilo in večerjo in v ženi ni zbudil niti najrahlejšega suma o drugačnih zadržkih kot o delu. Zdaj se. ji je začela tista slepa vera v njegovo iskrenost majati. Zaradi same bližine nepoznane ženske mu vseeno ni smela ničesar očitati, a sumljivo je bilo zanj že+ to, da je tratil ob njej svoj čas. In mimo njene drage lepote tudi ni mogel nihče. Njeni dolgi, nemirni prsti so se igrali z majhno večerno torbico, okrog vratu se ji je svetlikala biserna ogrlica, tudi vozel njenih plavih las je bil spet z nečem svetlim. Kljub večernemu hladu je imela na sebi zelo majhno obleko: širok vratni izrez so oklepale le ozke naramnice. Z življenjem na pomolu se ni prav nič ujemala, zdelo se je, da se je zgubila na kakšnem večernem slavju. Bila bi krasen motiv za kakšnega francoskega slikarja ob koncu prejšnjega stoletja, še. nekaj nagubanega ^brokata na tleh ob njenih nožicah, v rokah čaša s šampanjcem in prebrisan, a navidezno nedolžen pogled v širokih očeh.
Kljub trdni volji ,da ne bo mislila na neprijetno sliko, se je Mariji pogosto vračala v samotno srce in jo mučila. Zdaj, ko je bila pred njo resnica vsa razgaljena, je hotela stvarno preudariti, kaj mora storiti, Ogoljufana je bila v svoji globoki veri v moževo trdnost'in ranjena v svoji ljubezni do njega, ki še vedno ni umrla. Sprva je mislila, da si bosta stala nasproti kot sovražnika, a odkrila je, da je tiho trepetala pred nekom, ki ji je. povzročil veliko zlo, a ga ni mogla kaznovati, ker ga v globini svojega čustva ni hotela, še je čakala in upala, da se bo uklonil, priznal zmoto in jo prosil odpuščanja ter jo spet sprejel v svojo duševnost.
Trenutki so bežali, skoraj je bilo čuti njih lahkotni tek. Marijina nestrpnost se je stopnjevala, ni je mogla več prenašati, zlasti ob pogledu na-Zvonka, ki je mirno vlekel iz pipe, kot da bi se nič ne zgodilo, še pri opravljanju tretje osebe bi moralo biti več ognja v njegovem vedenju. Zložila je pletenje: v košek in hotela oditi. Ustavil, jo je možev glas:
»Marija, takole je.«
Spet je začel premikati gumb na radiu; molčal je, dokler ni našel aa-željenega motiva, šele nato je nadaljeval:
»Z dela sem prihajal domov kot k preiskovalnemu sodniku ali kot v norišnico. Tvoja večna vprašanja in kričanje otrok.«
Razočaral jo je. Upala je že, da jo bo poklical k sebi, pa jo je, le spret-' no začel obtoževati, sam pa sedel za mizo kot sodnik.
»Vsakdo bi zavrgel slikanico, ki bi imela na vseh straneh enake poj' dobe. Še predolgo sem vztrajal.«	■	•
Začel jo je gledati z nasmehom v očeh. Bil je prepričan o njeni ljubezni, a njeno očitanje nezvestobe ga je ujezilo. Ne bi si ga smela dovoliti, ker je vedela že od začetka zakona, da se ne sme vtikati v njegove osebne zadeve. Že ob prvih srečanjih z »ono«: je sklenil, da bo skrival pred ženo svoje razmerje in ga celo tajil, če bi ji prišlo na uho, a trpljenje, ki je kar kričalo iz njenih očj in njenega mirnega vedenja, zanjo tako nenavadnega, ga je ujezilo. Njene tresoče se roke, ki so otipavale košek kar naprej, nekdaj lepo zagorele in polne, zdaj pegaste in mršave, s polomljenimi, čeprav čistimi nohti, so ga spomnile marsičesa .V duhu je videl Marijo, ki je kmalu po končani trgovski akademiji stepala žimnice na domačem dvorišču na Opčinah, polna tiste zdrave, skoraj kmečke lepote, da ši je zaželel, naj bi dala življenje Zvonetom v zmanjšani izdaji. Ni pomislil, da je dala vso lepoto, moč in polnost njunim otrokom, drznil si je le. primerjati nekdanjo zaročenko s starostjo in betežnostjo matere in zakonske žene. V izredni sebičnosti bi skoraj zahteval dve ženski v svojem domu: večno mlado in lepo ženo za življenje na odru in krepko služkinjo kakršnekoli zunanjosti za garanje za kulisami. In povedal je glasno, kar mu je mimogrede šinilo v glavo:
»Moški si žele modernih revij z izbranimi slikami in ne starinskih pratik z vremenskimi napovedmi in z reklamo o zdravilih za kurja očesa. Poglej!«	'
Obrnil je nekaj listov v reviji in ji jo pokazal. Na eni strani je videla ozko in mračno poslopje, z majhnimi okni v križastih okvirih, brez balkonov, verand in teras/ na drugi pa široko in svetlo, polno luči in cvetja. Prvo je bilo debelo prečrtano, pred drugim pa je stala mlada ženska in povezovala v šopek pravkar nabrano cvetje. Bila je lepa kot tista s pomola.
Naenkrat je revijo zaprl, vstal in odšel v predsobo.
»Morda se vrnem še pred polnočjo.«
Pred Marijo so se prerivali zadnji trenutki, ki bi jih mogla izkoristiti svoji ljubezni v prid. Oprijela se. je edine bilke, ki se ji je ponujala v. tem kratkem odločanju, in v solzah zaprosila:
»Zvone, na otroke pomisli!«
Že je stala na pragu sobe in strmela v moža, kj si je že natikal klobuk.
»Ne bodi smešna, saj nimajo več pet let. Zakaj pa misliš, da so odšli v svet? Presedalo jim je, tvoje nadzorstvo. Sami pa hočejo svobode v svojem življenju.«
Solze so ji obvisele na upadlih licih brez barve; stala je kot okarne-nela, ko so se zapahnila vrata za možem. Šel je in jo pustil s še. hujšim dvomom. Ivanko, Andrej, Marinka, Peter ... Ni mogoče, preveč vere je vlila v njih duše, da bi bili taki, da bi bili taki že zdaj. Umazal je njih spomin, da je le sebe umil, sama hudobija ga je nagnila k temu. Ni mogla verjeti, a tudi dvom ni splahnel v njeni duši, ki je bila doslej tako natančno razdeljena na dvoje: na temno ječo z ljubeznijo do moža in na svetlo izbo z ljubeznijo do otrok, zdaj pa se je strnila v en sam prostor gorja, kot ga še ni poznala; gorja ob moževi nezvestobi in ob omadeževani podobi otrok.
Ponoči skoraj ni zatisnila očesa. Iskala je poti iz blodnjaka, kamor jo je pahnila nedolžna vizitka. Vstala je zarana, pripravila zajtrk kot navadno, po moževem odhodu pa sklenila še sama oditi. Zmetala je v torbo nekaj osebnega perila in odšla v kopalnico po zobno ščetko in glavnik. In tam jo je čakala zaseda. Za zaprtim oknom se je počasi kopičila vedno svetlejša luč, nekaj rumenih zlatnikov se je prilepilo na steklo, kmalu so se. razlezli kot rumenjaki razbitih jajc. Že so postale šipe premajhne, vse okno je zagorelo v soncu, z vsemi njegovimi obljubami o pomladi, o novem življenju, o tisočerih lepotah. V očeh jo je zapeklo in se počasi zakotalilo v prozornih kroglicah na lica in po gubah do ustnic. Postajala je čustvena kot star mornar. Otrla si je solze, odprla okno in se še zadnjikrat naslonila na mrzli napušč. Na dvorišču pod njo je s tisto oguljeno metlo v rokah drsel sosedov leni hišnik, na balkonih nasprotne hiše se je že sušilo perilo, na strehi drvarnice, med umazanimi odpadki vseh vrst je čepela umazana mačka in se umivala. Tista, ki jj je hotel Peter pred leti na vsak način odčesniti uho. Že je napel pračo, v katero je vtaknil oster kamen, ko ga je zalotila Marija. Iztrgala mu jo je iz rok in jo v jezi zalučala nekam pod kopalno kad. Ni je več pobrala. Radovedna, če se je ni skrivaj prisvojil Pe.ter, se je stegnila na tla pred kad in pogledala. V kotu, svetlem od sončne luči in polnih prašnih kosmičev, je bilo videti rdečo krpico elastike.
»Kako sem nemarna,« ši je očitala.
Ko si je otepala prah z obleke, je dostavila: »Bog ve, koliko takih neočiščenih kotičkov je šele. v meni sami!« Zakaj bi morala vprav ona za-hvtevati od življenja vse: brezskrbno dekliško življenje, jasno nebo v zakonu in kot mati neomadeževan spomin na svoje, otroke?
In tale košček sonca je moral posvetiti v prašen kotiček, da se je streznila, preden je kot nerazsodno dekletce pobegnila pred prvim križem v svojem življenju. Pa je pokukala, iz vedno mladega srca še ljubezen do moža, ki ni hotela zavreči upanja na njegovo duševno vrnitev.
Spraznila je torbo in odšla med lonce in plenice, ki so se že obetale družinici njenega sina. Bila je in ostala žena in mati.
Pomlad v Dolini
Na teh dveh osebah v glavnem sloni vsa predstava.
Med ostalimi igralci je treba potem omeniti Miro Sardočevo v vlogi Klare. Sredi te srbske folklore je prišla njena čista igralska milina in finesa še bolj do izraza. Vloga, ki je sama po sebi nehvaležna, je prav v igri Sardočeve mnogo pridobila.
Med ostalimi vlogami je treba omeniti od starejših igralcev še Staneta Raztresena, Staneta Starešiniča, Leli Nakrstovo, Zlato Rodoškovo in Silvija Kobala. V ostalem pa so nastopili novi, delno učenci dramske šole, delno gostje. Njihov nastop je bil oolj in manj posrečen. Zdi se, da je tržaško poklicno gledališče nekako na prelomu: starejši igralci, ki so dvignili to gledališko u-stanovo v preteklih letih na lepo umetniško raven, odhajajo. Ostalo jih je le še nekaj. Prihajajo pa mladi igralci, bolj in manj igralsko nadarjeni, ki pa jim je potrebna še dolga, večletna delavnost in mnogo pogojev do poklicnega igralca.
Enostavno, a smiselno ter okusno sceno je zamislil slikar Jože Cesar. Gasbene vložke pa je oskrbel Aleksander Vodopivec, ki so bili sicer lepo zamišljeni, a se niso zdeli vedno potrebni in logični ter smiselni.
Prevod je oskrbel Pavel Drobtina.
Kljub skrbi in dobri volji vseh pa se je s tolikimi začetnimi igralci naše poklicno gledališče zamajalo v poklicnosti in se je njegova raven močno znižala.
Jože Peterlin
Veliki Amonov duhovnik Bekenhons je pozabil na svojo oholo samozavest. Amenofis si je moral priznati, da se mu kljub vsemu ta skrušeni starec, ki je znal sicer tako oblastno stopiti predenj, smili. »Nič ne pomaga,« si je dejal, »trd moram biti, če hočem doseč} zmago nad Amonom.« Nato se je obrnil k starcu, ki se je toliko ponižal, da je v prošnji predenj pokleknil in mu s kolikor mu je bilo mogoče prijaznim glasom dejal: »Prosim te, vstani! Sam preveč dobro veš, da ne morem preklicati danih odločb. Kakšna pravica I pa bi to bila, ko bi za nekatere veljala, za nekatere izbrance pa ne. Tvoj vnuk je bil obveščen, da je pod smrtno kaznijo prepovedano prodajati amulete, svete knjige in drugo šaro!«
Bekenhons se je oprijel stolovega naslonjala in z njegovo pomočjo skušal vstati. Roka se mu je tresla in leopardova koža, ki si jo je nadel, v praznem upanju, da s tem znakom najvišjega duhovniškega dostojanstva vpliva na faraona, mu je zdrknila z ramen. Toda sedaj je bil tako skrušen, da je ni skušal niti popraviti, ampak je pustil, da se je zlata zaponka razpela in da je koža padla na tla. Ne da bi počakal na faraonovo dovoljenje, je. sedel v s slonovino okrašeni stol in tam obsedel kot razvalina. Zbral je vse sile, da še enkrat razloži Amenofisu ves položaj, čeprav brez velikega upanja, ker je že poznal njegovo trdovratnost.
»Poslušaj me še enkrat gospod,« je prosil, »in skušaj razumeti dejanje mojega vnuka. Verjemi mi, da ni prodal Knjige mrtvih zaradi tega, da bi prekršil tvojo določbo, prodal jo je iz usmiljenja do vdove, ki jo je hotela položiti svojemu možu v krsto. Kaj bi ti storil, ko bi te objokana revica na žive in mrtve rotila, da ji daš tisto knjigo, brez katere je bila prepričana, da se njen mož izgubi v divjih krajih na poti v deželo smrti. Ona je v to verjela, razumeš verjela, nič manj kakor verjameš ti v Atona!«
»Bekenhons,« ga je prekinil faraon, »prav tako kot jaz tudi ti prav dobro veš, da ni tvoj vnuk prodal knjige iz usmiljenja do tiste vraževerne revice. Ali ti je znana vsota, ki jo je morala plačati, ali veš, da je prodala svojo bajto in vse kar je ostalega imela, da si je lahko preskrbela denar!«
Amenofis je razburjenih korakov meril prostrano sobo, v kateri je sprejel Velikega duhovnika. Ta zadeva mu je bila zelo neprijetna in čeprav je vedel, da je pravica na njegovi strani in da nikakor ne sme popustiti, ker bi s tem povzročil povratek k starim razmeram prekupčevanja s svetimi predmeti, mu je bilo vendar tesno pri srcu, ko je pomislil, da obsoja človeka na smrt. Ta misel ga je preganjala že ves čas. odkar so krivca obsodili. Že ves teden od konca razprave ni več imel mirne noči. Večkrat se je zbudil iz spanja ves vznemirjen od težkih sanj, ki so ga neprenehoma mučile. Pred očmi se mu je porajala podoba krvnika, ki vzdiguje bleščečo se sabljino rezilo vedno više in više ter ga nato z vso silo spusti na razgaljeni obsojenčev vrat. Ta prizor ga je celo podnevi preganjal. Nenadoma se mu je zazdelo, da je vse okrog njega utihnilo in izginilo, iz teme pa se je kot po
navadi spet dvignilo rezilo in potem padlo ter se razblinilo v nič. Kljub temu, da se je upiral z vsemi silami, so mu noge začele klecati in padel je nezavesten na tla ter obležal, dokler ga služabniki niso našli in ga prenesli v njegove prostore, kjer je zanj poskrbel zvesti Saptij.
»Ne smem dovoliti, da Bekenhons izrabi to mojo slabost in sočutje, ki ga gojim do njega,« si je zabičal, ter se skušal spomniti na vse zločine, ki so jih Amonovi duhovniki zagrešili, da bi tako okrepil svojo voljo.
»Denarja,« je ponovil Veliki duhovnik, »moj vnuk ga vendar ni vzel zase, saj je vendar služil božji časti.« Njegova koščena roka se je tesno oklenila stolovega naslonjala tako, da je bilo videti bele členke in kite, ki so se od razburjenja' napele. Starec je povesil svojo, kakor so duhovniki imeli navado, obrito glavo in si z levico zakril oči, kakor da se hoče osamiti od vsega, kar ga obdaja, da se lahko popolnoma nemoten preda svoji trmoglavi obrambi. Amenofis je stopil k oknu, ki je gledalo na prostrane vrtove, se naslonil na polico iz svetlordečih opek, ter se zazrl v zelenje, kakor da si hoče tudi on odpočiti in pretehtati svoje besede. Nekaj časa je vladala tišina, polna napetosti in neizgovorjenih besed. Kakor odsoten se je nato počasi obrnil in se umaknil od okna. Pogled mu je padel na Bekenhonsovo suho postavo, ki je v tej kratki uri izgubila ves svoj blesk. Starec je imel okrog ledij ovito belo prepasnico, ki mu je segala do kolen. Zdaj, ko mu je zdrknila celo leopardova koža na tla, se je zdel kot eden izmed neštevilnih služabnikov Amona, ki se nikakor niso mogli povzpeti više v svojem stanu in so ostali tam, kjer so v mladosti začeli, na najnižji stopnji duhovniške. hierarhije. Kakor da bi vedel kaj faraon premišlja, je začel Bekenhons spet govoriti. Zdaj je skoro šepetal, kakor da pripoveduje sam sebi.
»Že kot dojenček sem živel v Amonovi hiši. Do petnajstega leta so me vzgajali kot druge plemiče po vojaško, bil sem poveljnik kraljeve konjušnice, nato pa sem kot »web« stopil v sveto hišo in ostal na tej najnižji stopnji štiri leta, potem sem služil dvanajst let kot »sveti oče«, petnajst let kot tretji svečenik in naposled še petnajst kot drugi. V de-vetinpetdesetem letu starosti me je. bog v svoji dobroti izbral za prvega svečenika in že šestindvajset let skušam biti dober oče za podložne. Prizadevam si vzgojiti nove generacije, ponuditi revežu roko, braniti ponižnega in narediti v svojem templju čudovite reči ter v njem modro vladati. Postal sem tudi prvi faraonov gradbenik in njegov svetovalec. Danes pa po tolikem delu moja beseda nič več ne zaleže. Krivično je to in nečloveško. Ce mi vzameš vnuka, uničiš z njim vse moje upanje. Imej vsaj do mene usmiljenje in mi ga reši!«
Amenofis je poslušal njegove, besede sklonjene glave in nagubančenega čela. Njegov mladi obraz je bil ves izpreme-njen in napet, kakor da se z njega zrcali borba, ki mu je divjala v duši.
»Ne morem,« je slednjič iztisnil iz sebe, »ne morem, ker bi se sicer vsi moji načrti razblinili v nič. Žal mi je, da moram začeti Atonovo dobo s prelivanjem krvi, a zdi se, da ne gre drugače. Ko /bi popustil v tem primeru, bi moral popustiti v vsakem drugem in ne bi bilo več mogoče obrzdati vaše nesramnosti.«
Veliki duhovnik je sunkoma dvignil glavo in pogledal na vladarja z vprašujočimi očmi. Hotel je nekaj pripomniti, a faraon je naglo nadaljeval: »Ti praviš, da^ je bil denar namenjen božji časti, jaz pa t.i pravim, da bi moral služiti vam in vaši oblastiželjnosti! Ne, nikar se ne trudi Z odgovorom, poznam vas predobro, vso vašo zalego, da bi me mogle tvoje, besede prepričati. Vaša moč je v zadnjem času tako narasla, da tvori državo v državi. Jaz pa sem poklican, da jo uničim, ne zaradi nje kot take ampak zaradi slabe uporabe, kateri je namenjena. Zasegel bom vaše ladjedelnice, delavnice, posestva, rudnike, in živino. Sedaj ste vi toženci in morali boste priti pred sodišče. Odkar nosim krono, sem preučil vse probleme svojega ljudstva. Vdano je idolatriji in časti poleg Amona še četo drugih bogov. Jaz pa trdim, da ni mogoče, da obstaja božanstvo, ki zahteva prelivanje krvi in moritve, pa čeprav pod obliko žrtvovanja.«
V njegovem glasu ni bilo več zaznati negotovosti in obotavljanja, miren je bil ter možat in poln samozavesti. Be-kerthons je to spremembo takoj začutil in se zavedel, da ne bo s sentimentalnostjo ničesar opravil.
»Izgubil sem prav tam,« je pomislil, »kjer sem bil prepričan, da bom zmagal. Poizkušati moram na drugačen način, ker nc dosežem sicer ničesar.«
S težavo je vstal s svojega stola in pobral s. tal leopardovo kožo, ki je še vedno ležala tam ter si z njo ogrnil ramena. Gibal se je počasi in previdno, kakor da lahko preostra kretnja razblini misli, ki so se mrzlično spletale v njegovih možganih. Počutil se je šibkega in skoro nebogljenega, a dejal si je: »Vztrajati moram, za vnuka, za nas vse, za bogove, za Amona!«
Nasmehnil se je sam pri sebi temu svojemu bojnemu klicu in primerjal samega sebe staremu konju, ki mora kljub šibkim močem v boj.
»Samo bogovi vedo,« je pomislil, »ali bo stari konj podlegel ali zmagal. Koliko bitk je že v svojem življenju pre« stal in še nh starost mu ni dano uživati miru. Sicer pa je tudi prav tako; kakšno pravico pa ima do miru tisti, ki je vse življenje hlepel po vojni. Torej naprej! Radoveden sem, kdo izmed dveh bo zmagal, oni ki ima več izkušnje ali oni, ki ima več moči!«
Tako je preudarjal veliki svečenik in začutil v sebi novo moč in skoro veselje do boja, ki je imel za nagrado tako visoko postavko.
»Kako pa boš prepričal ljudi, da je potrebno uničiti Amona in druge bogove?« je vprašal Amenofisa in ga srepo pogledal. »Mar si domišljaš, da sta tvoja moč in ugled tako velika? Nikakor ne dvomim, da bi lahko ukazal, naj ti zgradijo piramido, ki bi bila večja od Keopsove in naj jo napolnijo z zlatom, a verjemi mi, da vere v bogove ne boš mogel izruvati iz njihovih src. Začenjaš nevaren podvig, zato ti svetujem, da dobro premisli, preden storiš prvi korak; ljudstvo ne bo gledalo prekrižanih rok, kako se morijo Amonovi služabniki in zaple.njuje njegovo bogastvo. Pomisli, da te to lahko stane prestol in da bo božja kletev padla ne samo nate, ampak tudi na tvoje otroke.«
Amenofis je ostal miren. Še nikdar ni Veliki duhovnik tako govoril v faraonovi prisotnosti, a on se je kljub grožnjam znal premagati.
Marijan Štraus
Ky/i/iatiui
na pa&<xri>£t ptiča(?t
Iz svetlih opoldanskih rož metulj pijan.
Iz modrih, svetlomodrih dalj žareči dan.
Pokoj na njivah blaženih, pokoj v gozdih zamišljenih. In čez ravan
žareči dan ...	I
kakor metulj, svetli metulj pijan . . .
»Ne smem se prepustiti čustvom,« si je ponavljal, ampak moram njegovim razlogom odgovoriti z drugimi, tehtnejšimi. »Vem, da mi boste nasprotovali z vsemi močmi, ki jih imate na razpolago,« je nato odvrnil, »in tudi ne upam v pomoč višjih slojev, ker vem, kako so njihove koristi združene z vašimi. Oprl se bom na tiste, ki nimajo v tvojih očeh nobene veljave, na najnižje in najrevnejše, na tiste, ki so ponižani in tlačeni. Dal jim bom svobodo in jim razkril vso gnilobo vaših naukov in vas pokazal v pravi luči; takšne kakršni ste v resnici, oderuhi, ki žive, na žuljih in trpljenju ubogih!«
Stari duhovnik ga je poslušal, ne da bi mu trenila mišica na obrazu, a njegove oči so se zožile od jeze in v njih se je zrcalilo globoko sovraštvo.
»Delaš si utvare,« mu je dejal, »ker tiste drhali ne po znaš. Opijanila se bo svobode, ne da bi jo znala'uporabiti. Videl boš, da se bo prav kmalu vinila pod okrilje gospodarjev in stare vere!«
»Jaz pa imam v to drhal, kakor praviš ti, večje zaupanje! Razjasnil ji bom A tonov nauk ljubezni in z njegovo pomočjo bomo mi zmagovalci. Pa tudi ko bi se tvoje napovedi izkazale za resnične, ne misli, da bi bil to odločilen poraz. Prvo seme je že zasejano. Morda bo zdaj letina slaba, a v drugih dobah in krajih bo gotovo vzklilo s silnejšo močjo in takrat zavzelo ves svet. Tvoj boj je že sedaj zapisan pogubi, pa čeprav bo lahko še trajal tisočletja. Zagotavljam ti, da je brezupen, kajti ti in tvoji nasprotujete v imenu tvari večni in vesoljni Ljubezni, ki je ustvarila in oživlja ves svet. Kako naj noč ustavi zmagoslavni prihod sonca, ter zima prihod pomladi? Ne, ti si obsojen na propad, življenje je dano meni ! Nastopil je čas, ko je treba odločno nastopiti. Razkrinkal bom vaše prevare z Amonovim preročiščem in bom poslal vašega svetega kozla tja, kamor spada: na pašnike k ostali čredi ter bom v Karnaku ukinil harem Amonovih priležnic, ki v resnici služijo vaši pohotnosti. Zakaj molčiš? Nisi več tako prepričan, da bom premagan? Ne, Veliki duhovnik, preveč stvaren človek si, da bi se brezupno slepil. Oba veva, kako bo ljudstvo odgovorilo na vaše prevare. Lahko boste lutko boga premikali kakorkoli ter ji položili v usta najostudnejše kletve proti meni in Atonu, nihče vam ne bo več verjel. Vsakdo bo poznal skrivne mehanizme, s katerimi obvladujete vraževernost ljudi po svoji volji. Pojdi Bekenhons in ponovi svojim bratom to, kar sem ti povedal. Povej jim tudi, da boste v bodoče še lahko izvajali svoje bogočastje, kolikor vam bo ljubo, toda pod pogojem, da se odpoveste temu, kar sem prepovedal.«
Amenofis je duhovniku smelo pogledal v oči in prenesel njegov strupeni pogled. Nekaj časa sta se opazovala kot boreča se leva, ki se za trenutek ustavita, da premerita sovražnikovo moč, potem ‘pa je veliki Amonov duhovnik povesil glavo. Bil je premagan.	(Dalje)
SIMON PEVEC
a netVfeueM
T
ettclu
Mamica, ljubljena moja, čuješ li, čuješ.ta klic...?
Rad bi, da enkrat samo dahneš mi v mrzle ročice.
Morda en topel dah, morda en žarek iz oči, morda en plah poljub drobceno srce zbudi . ...
Ko sta se prvikrat srečala in vama je zadrhtelo srce...
Ko sta se drugič srečala, plaho si segla v roke . . . ko si mu prvikrat šepnila »ti« in si vsa nežna zardela . ..
Ko te je roka njegova
k prsim nemirnim prižela . . .
ko sta si prvikrat cvetja in vej
sredi cvetočih vrtov nalomila . . .
ko sta prvikrat čašo poljubov razlivala
in jo izpila . . .
vse te dni, vse te noči,
z vama prepeval sem pesem življenja.
Potlej si v svoje me mehke tenčice, v svojo najnežnejšo prejo povila in s svojo krvjo si mi drobceno srce pojila. Rasel sem v tebi kot cvet čudovit, da se v življenje in v srečo razpne.
Mamica, veš, hrepenel sem po dnevu, ko bom zagledal sinjino neba, sonce, zelenje in cvetje in ptice; ko se boš prvikrat nadme sklonila, z roko drhtečo me k sebi privila.
Potlej ... o mamica, mamica.
Kaj so z mano in s tabo storili?
Iztrgali so me iz tvoje zibke in me v zibel valov položili.
Mamica moja, kajne, da tega nisi.. . jeli, da nisi storila?
Saj si nosila me, saj si ljubila me, mamica moja?! . . . Kako bi ti mogla?
Ah ne, saj nisi .. . odpusti mi, mamica moja.
Mrzli valovi zdaj zibka so moja, dež me neusmiljeno biča in veter in mraz. Oči, ki bi rade se v tvoje zazrle, za večno so blatne mi vode zaprle.
Ob bregu me šibajo vrbove šibe, krute brzice se z mano igrajo, mečejo ob skalo me kakor peresce, trgajo v kosce to nebogljeno telesce, o mamica !
Mamica,
pa se ne mudi predolgo!
Ribe načele so drobceno iice — o, kako dahneš naj potlej mi v lice!
Mraz zledenil mi je nežne ročice.
Soča pa teče . . . kot solzni potok čez lice . Soča pa teče . . . počasi čez trudne ravnine.
Zdaj noben topel dah, zdaj noben žarek iz oči, zdaj noben vroč poljub, drobnega srčeca več ne zbudi . . .
Solkanski most med cvetočimi drevesi
Hxiàtûifi (/Yilud-ëû-oi' hûdn
r
^ Lep umefniški uspeh Slovenskega odra
Griša Mikuž
Po nemirnih pouličnih dneh je, povabila Slovenska prosveta v nedeljo, 26. marca Tržaške Slovence v Avditorij. Naši ljudje so zasedli obširni Avditorij, čeprav je vabilo zunaj lepo sonce na sprehod po obali.
Začel se je razvijati kulturni program, o katerem pravijo objektivni opazovalci, da je bil na visoki umetniški ravni. V dramski predstavi je pokazal Slovenski oder gotovo do zdaj svoj najvišji vzpon.
V prvem delu smo poslušali pesmi šestih mladih ustvarjalcev. Maturanta Griša Mikuž in Vojka Strgar sta zastopala najmlajše. Občinstvo ju je zelo toplo sprejelo.
Oktet »Planika« poje
Ostali niso brali sami. Slišali smo pesmi Jožeta Pirjevca in Marija Mavra. Med temi pesmimi je ugajala posebno Mavrova pesem Kraški otrok. Pesmi obeh pesnikov je bral Miro Opelt.
Potem smo poslušali pesmi Brune Pertotove, tihe, drobne utrinke mehkega razpoloženja. Pesmi je brala Matejka Peterlin. Bruna Pertot ima v tisku svojo prvo pesniško zbirko. Ne dvomimo, da bo to lep pomladni dar Trstu.
Veliko pozornost so vzbudile tudi pesmi Simona Pevca, posebno njegova Balada o nerojenem otroku. Zelo lepo je bral njegove pesmi Gregor Pertot.
Prof. Jože Peterlin, ki je večer vodil, je poudaril, da so porojene te pesmi iz ljubezni do materine besede in so že zato dragocena last nas vseh. Vendar so bile pesmi še vse več: odraz rodu, ki živi in ustvarja v tem času, opazuje, ljubi in trpi. Vsak od teh pesnikov je prinesel drobec k podobi mladega pesniškega rodu.
Prizor iz igre »Roka za fiteno«
Prvi del večera je dopolnil še oktet »Planika« iz Gorice. Čudovito so peli ti fantje. Niso izbrali kakih učinkovitih pesmi, ampak mirne, tihe, a so jih zapeli izredno ubrano. Njihov konoert je bil ubran v celotni slog prireditve.
Višek je dosegel večer v predstavi Rozmanove drame »Roka za steno«. Prvič se je lotil Slovenski oder takega modernega dela in ga je tudi na edinstven način uprizoril. Za to igro je potrebna izredna zbranost, zelo močna in dovršena igra in še smiselno funkcionalna scena. Vse to je bilo doseženo. In če kdo misli, da Slovenski oder ne. zna odigrati modernega dela, bi moral gledati predstavo v nedeljo. Igra gospe Stane Oficije, Jurija Slame, Dragota Štoke, pa še Marije Mislejeve, Ladija in Jurkota Vodopivca in Marije Oficije ter Angela Prašlja, vse je bilo zlito v čudovito podobo, ki je rasla v pravo umetnino. Posebno prve tri vloge so bile odigrane tako, da jih ne bi mogel bolje noben tržaški igralski ansambel. Tudi glasba Marija Maverja in luči so dopolnjevale, celotno podobo. Ladi Vodopivec pa je zamislil moderno, enostavno, a zelo lepo in učinkovito sceno.
Ta večer Slovenske .prosvete je bila velika manifestacija slovenske kulture v Trstu.
Vojka Strgar
POMENKI POD DOMAČIM KROVOM
ZAVESE
Glavne tkanine, ki pridejo danes v poštev za zavese, so: pavolnata tkanina, konopljena in platnena. Od umetnih tkiv pa: rodia, bemberg in terital.
Najbolj odporne in lepe so pavolnate konopljene in platnene zavese. Najcenejše so iz rodia. Bemberg ima dobro lastnost, da ne zadržuje prahu in je odporen proti sončni svetlobi in proti toploti likalnika. Zadnja novost je terital, ki se pri pranju ne zoži in ga ni treba likati.
KAKO PERES IN LIKAŠ ZAVESE
Najbolje je, če jih daš prati v kemično čistilnico. Dati moraš seveda točne mere zavese.
Ce jih pereš doma, pazi na tole:
Najprej jih stresi skozi okno, da iztreseš prah. Nato jih namoči v skoro mrzli vodi, v kateri si raztopila nekaj pralnega praška.
Ko jih opereš, jih ne dvigaj za rob iz vode, temveč vzemi vso zaveso v roke in stisni.
Obesi jih in likaj, preden se popolnoma posuše. Če je potrebno, jih malo naškrobi.
Likalnik naj ne bo prevroč. Robove pritrdi z bucikami na mizo. Zlikaj, nato bucike odstrani in položi zaveso čez stol. Likaj drugo zaveso.
Ne upogibaj jih, temveč jih takoj obesi. Če tega ne moreš, jih položi preko postelje.
'96ak& ¿e ta čiauek
NATAŠA KALANOVA
Ste se že kdaj zbali, da bi kdo za vašim hrbtom rekel to o vas? Se vam zdi, da ste si to zaslužili? Se vam ne zazdi pogosto, da vas ljudje zelo raztreseno poslušajo, da vas prav na hitro pozdravijo, ali se pretvarjajo kot bi vas sploh ne videli. Ali se vam le redko primeri, da vas prijatelji obiščejo, ali pa oelo iščejo vseh mogočih opravičil, da se izgovore, kadar jih povabite.
Se da temu odpomoči. Da, a vsa sredstva imajo eno skupno točko: nehaj biti preobčutljiv, otresi se samoljubja. Navadi se spoštovati svobodno voljo bližnjega. Ne moti ga, kadar spi, počiva, dela ali se pogovarja. Znano je, da so delavni ljudje veliko manj nadležni kot oni, ki imajo dovolj časa na razpolago. Bolje je tudi, da si vperjen bolj v sedanji in prihodnji čas kot da brodiš vedno po preteklosti in skušaš še druge potegniti za seboj.
Navedli bomo nekaj tipov, ki so nadležni, zoprni, vi pa skušajte dognati, če spadate v katero (ali kar v več) teh vrst tipov.
Prav gotovo nam sčasoma začne presedati človek, ki vedno govori o sebi, posebno če so še melanholiki in ne znajo nehati govoriti o svojih nesrečah in boleznih.
Blizu te skupine so »očetovski« ali še večkrat »materinski« tipi, ki ne znajo nehati govoriti o svojih dobrih otrocih.
Nekatere žene vedno citirajo »svojega moža«, moški pa ne znajo nehati poveličevati vrlin svojega avtomobila. Nekateri ljudje se kar opajajo s tem, da citirajo svoja slavna poznanstva, »Moj prijatelj univerzitetni profesor ...« moja prijateljica grofica...«
So ljudje, ki mislijo, da so smešnice njihov monopol. Včasih so morda blesteči, a je kaj nevarno, da postanejo zoprni.
Kakor svinec učinkujejo ljudje, ki jim moraš vleči besede iz grla. Morda so postali preveč molčeči zaradi reakcije na preveč klepetavo okolico. Gotovo je, da tak človek duhomorno vpliva na okolico, ker spravlja v zadrego, vse ljudi okoli sebe.
So ljudje, ki ne znajo povedati samo tega, kar bi radi povedali, ampak morajo seči nazaj do Adama in Eve in se neprestano izgubljajo na stran pota.
Dalje tisti, ki vedno »postavljajo na pravo mesto« govornika. Popravljajo mu datume, jezikovne napake, izgovor. Ce še tako vljudno prekinjajo govornika (Oprosti, se ti ne zdi, da ni bilo tako...), postanejo sčasoma dolgočasni.
Nekateri ljudje ne znajo »požreti« nobene izgube, tudi če gre za neznatne stvari, kot je izguba pri kvartanju. Kadar zmagujejo, se navadno napenjajo kot purani in ponižujejo tistega, ki je izgubil.
Najmodernejša je »telefonska« bolezen. Tak človek telefonira ob vsaki uri, čeprav ponoči in potem ne zna nehati ter muči žrtev ure in ure.
»Nemirni« tipi, ki ne morejo dati okolici miru. Ce so v kinu, šušljajo, šume s papirjem, grizejo bombone. Prav tako je. zoprno poslušati ljudi, ki vedno preglasno govore, kakor bi občudovali svoj lastni glas.
So ljudje, ki nikamor ne pridejo pravočasno, ne v gledališče, ne na sestanek.
Spet druga vrsta ljudi muči svojo okolico z neizčrpno radovednostjo. Ne ustavijo se. niti pri delikatnih stvareh in jih ni sram poslušati tujih pogovorov ali brati časopis čez ramo tujega človeka.
Prav zoprni so ljudje, ki se nepovabljeni pridružijo katerikoli družbi in ne čutijo, da niso nikomur dobrodošli.
So ljudje, ki bi radi vedno tisto, kar ni dosegljivo. V restavraciji zahtevajo jed, ki ni na jedilnem listu in v trgovini bi kupili tisto, česar ne
prodajajo.- V isto vrsto bi dali ljudi, ki se drenjajo in sujejo s komolci, kjer je množica ljudi. Ali se spuščajo v nepotrebno prerekanje s sprevodniki ali sopotniki.
Nedolžna napaka — a gre lahko zelo na živce — je tudi vtikanje stalnih besedic med pogovor: se ti ne zdi, kajne, ali ne itd.
Ali se znaš pri delu organizirati?
Gospodinja ima vedno polne roke dela, od jutra do večera. Vendar pa se z organiziranjem dela, da prihraniti precej časa in obenem tudi denarja. Organizirati — to se pravi razporediti delo, natančno vedeti, kaj k neki vr-sli dela spada. Na primer: jutri imam na večerji goste. Kaj spada k mojemu delu? Obvestiti moram pravočasno vse goste, sestaviti jedilni, list, nakupiti vse potrebno, tudi rože. Skuhati večerjo, pripraviti mizo in urediti svojo zunanjost. Ali drug primer: umiti hočem okna. Obrisati moram prah na oknih in po zidovih okoli okna ter ga pomesti; pripraviti posodo z milnico in drugo s čisto vodo, lestvo in časopisni papir.
Prav tako lahko razmisliš, kaj spada k delu, za katero rabiš nekaj ur ali več dni. Kako porabim najmanj časa za,pomivanje. Začela boš s kozarci. Najprej jih izplakni pod tekočo vodo, nato v topli vodi. Za kozarci so krožniki za sadje, nato manj umazani krožniki, končno mastni. Nazadnje pribor in lonci. Tako lahko v eni topli vodi opereš vso posodo in prihraniš nekaj časa.
Ko čistiš stanovanje, najprej vse prostore pometi, nato povsod obriši prah, pološči pod, nato napravi red.
Najbolje je, če si napraviš za ves dan nekak program:
Zjutraj: čiščenje čevljev in obleke (ki jih pusti čez noč pred sobo), zajtrk, pospravljanje, nakupovanje (najbolje ga je opraviti čim bolj zgodaj, ko je manj ljudi po trgovinah). Kuhanje kosila.
Popoldne,: pomivanje posode, pospravljanje kuhinje, pranje, likanje, šivanje. Različni opravki. Pripravljanje večerje.
Zvečer: pomivanje in pospravljanje posode.
Enako si napravi tedenski program.
Ponedeljek: pranje.
Torek: likanje, šivanje.
Sreda: natančno čiščenje in pospravljanje ene sobe.
četrtek: pranje v malem (nogavice, osebno perilo itd.).
Petek: likanje, čiščenje kljuk, vaz in podobnega.
Sobota: temeljito čiščenje kuhinje, nakupovanje.
Prav tako si lahko razdeliš delo po mesecih:
Januar: pospravljanje in urejevanje omar. Seznam stvari, ki jih je treba kupiti.
Februar: prva dela na vrtu (če ga imaš).
Marec: natančno čiščenje stanovanja. Delo na vrtu.
April: čiščenje zimske obleke. Pregled letne garderobe. Priprava novih oblek.
Maj: shranjevanje zimske obleke.
Junij: nakup stvari za letovanje, pregled kovčkov.
Julij in avgust: počitnice.
September: temeljito čiščenje stanovanja. Beljenje in barvanje (sob, pohištva in oken). Spravljanje počitniške obleke. Vpis otrok v šolo.
Oktober: čiščenje letnih oblek, pregled zimske obleke. Nakup za zimo, nakup šolskih knjig, šolskih torb, predpasnikov.
November: urejevanje zimske obleke.
December: letna bilanca izdatkov in dohodkov. Priprave za božič, nakup daril.
NATAŠA KALANOVA
VSAKEMU ODGOVARJAJOČ POKLIC!
P.azgovor s prof. Ivanom Teurschuhom.
Ali je bilo geslo »Vsakemu odgovarjajoč poklic!«, ko ste ustanovili vzgojno in poklicno posvetovanico, ki bo raziskovala in svetovala mladini, kakšen poklic naj si izbere?
Prav tako je. Radi bi namreč prav svetovali mladini in staršem, v katero šolo naj dajo mladega človeka po osnovni, strokovni nižji in višji srednji šoli oziroma za traten poklic ima največ duševnih in delavnih sposobnosti.
Kako ste prišli na to misel?
V vseh naprednih državah že imajo take in slične posvetovalnice. Tudi v Trstu kakor v drugih italijanskih mestih že dalj časa obstajajo. Pa smo se opogumili tudi mi in se odločili, da bomo nekaj takega ustanovili tudi za slovensko šolsko mladino.
Ali si obetate mnogo uspehov?
Prepričam sem, da uspehi ne bodo izostali. Delo bo sicer naporno, a upam, da mu bomo kos.
Ali deluje v okviru šole?
Vzgojno in poklicno posvetovalnico smo ustanovili v okviru pedagoškega odseka sindikata slov. šole v Trstu.
Kdo od pedagogov sodeluje?
Sodelujejo prof. dr. Egidij Košuta, prof. Sedmak Danilo in jaz. Pritegnili pa bomo k sodelovanju še druge učitelje in profesorje,
zdravnike in socialne delavce.
Na katere težave ste naleteli?
Predvsem nimamo še zadostnih denarnih sredstev za nakup psihodiagnostičnih priprav. Pa tudi primeren prostor bi bil nujno potreben. Toda vsak začetek je težak. Smo pa realisti in si ne delamo nikakih utvar.
V	Brdih je rajala pomlad. Sonce se je ves dan upiralo v pobočja in vabilo na pomladanski ples. Trte so pile toploto žarkov, kot pije otrok mleko iz materinih prsi in Boštjanu se je zazdelo, da kar vidi, kako sili muževnost v mladobrstje. Ob takih urah se je tudi sam počutil pomlajenega.
Ljudje v Brdih živijo od trt. Tudi Boštjanovo družino je živel vinograd. S trtami je Boštjan dihal, z njimi je vstajal in legal, zanje je živel. Veselil se je s trtami, ko jih je oblilo sonce, Z njimi je trepetal, ko se je za hribi zbirala nevihta, s trtami je Boštjan jokal, če jih je strla rja. Veselja, trepeta in joka s trtami Boštjan ni zaužil zase. Kopica otrok je zahtevala, da mora čutiti in živeti s trtami. Družina mu je ukazovala, da upogne hrbet in da sili nazaj v pomlad. Ne, Boštjan ni smel biti utrujen.
Na kolovozu je Boštjan za trenutek postal. Zazrl se je v gore, ki so že plavale v večerni zarji. Pobočja so kar vidno ped za pedjo izginjala ta večerna igra podobna človekovi usodi. Ta se vzpenja in dviga glavo, da bi ušel sencam, ki ga zasledujejo. Nazadnje ga tema le dohiti. Boštjan kar ni mogel umakniti pogleda z gore.
Ko se je za mejami, ki so mu za polovico skrajšale pot, približal vasi, je bilo naselje že zavito v večerni mir. Gospodarji so prenehali z rogoviljenjem pred poslopji. Otročad se je umaknila s praga. Družine so bile zbrane pri večerji.
Boštjan je zavil na dvorišče. Motiko je odložil v šupi in odšel proti spodnjim vratom hiše. V kuhinji je gorela luč in skozi okno je videl, kako se otroci pehajo ob polni skledi polente. Nasmehnil se je živžavu ob mizi, ko je vstopil.
»Pismo leži v omarici. Lukežev ga je prinesel z občine. Ga nisem odprla. Kaj dobrega tako ne more biti,« so bile prve ženine, besede Boštjanu. Ozrla se ni nanj. Imela je polne roke dela pri štedilniku.	Pa	tudi	njo	je
nekaj žrlo zadnje mesece. Vedela je, da bo težko	shajala,	če	vina	ne	bo
mogoče bolje prodati. Otroci so rasli in neprestano je bilo treba tega in onega. Boštjan se je zamaknil v vinogradu, sama pa je imela vedno vse v glavi, kar je družino stiskalo.
Boštjan je odprl omarico, vzel pismo in ga na enem koncu pretrgal. »Kaj zopet hočejo?« je skoraj zarjul, da so obrazi otrok prebledeli. Boštjan je zapičil oči in obraz v kos občinskega papirja. »V četrtek bo štetje trt. Komisija pride na dom ...« je Boštjan bral bolj z zobmi kot z jezikom. Zmečkal je pismo in ga vrgel v plamen štedilnika. Za trenutek je postalo vse tiho v kuhinji, še otroci niso posegli z žlico v	skledo.
»Še nimajo dovolj. Uničiti nas hočejo,« je žena	prekinila nastalo	tišino.
Oči so ji zalile solze.
V	Boštjanu je vse kuhalo kot v kotlu. Ni zdržal v kuhinji. Zbal se je, da bi preveč zinil.
Zunaj je bilo vse tiho. Žive duše ni bilo čuti v vasi. Le duh pomladne rasti je šušljaje zavijal hiše in hleve. V Boštjanu pa je udarjalo srce kot boben, ko je stal ob gredi in gledal v temo, ki je zakrivala Brda.
»Po 40 sem moral prodati vino. Zadruga ga daje po 200 naprej. Mojo kri pijejo. Na mojih žuljih se pasejo. Sedaj pa še davek na trto. Kdo bo vzdržal! Vrag vzemi vse te pijavke!« je Boštjan kar bruhal iz sebe v noč. Z obema rokama se je prijel za glavo. Kri mu je tolkla v sencih.
Ko je v kuhinji pojenjalo prerekanje otrok, je Boštjan zapustil dvorišče. V kuhinji tudi žene ni bilo več. Z otroki je odšla v zadnjo hišo. Boštjan je sedel k mizi in použil, kar je otrokom ostalo. Potem se je spravil v kamro, ne da bi čakal na ženo. Kar opravljen je legel v posteljo. Rad bi bil zaspal in se tako vsaj za nekaj ur izognil črnim mislim, ki so se mu vsiljevale. Ni mogel zadremati, čeprav si je s silo zatiskal trepalnice. Glava
Prenos maše iz stolnice Sv. Justa: Vsako nedeljo ob 10.00 — Kdo, kd.aj, zakaj: Vsako nedeljo ob 13.00 — Glasba po željah: Vsak torek, petek in nedeljo od 12.30 do 13 in od
13.30	do 14.45 — Vrtiljak - Pisani odmevi naših dni: Vsak delavnik ob 11.45 — Za vsakogar nekaj: Vsak delavnik ob 12.30 — Pisani balončki: Vsak torek ob 19.C0 — T vómica sanj - Obzornik filmskega sveta: Vsak torek ob 21.00 — Zdravstvena oddaja: Vsako sredo ob 19.00 — Širimo obzorja: Vsak četrtek ob 19.00 — Dobrodošle, plošče prvič v oddaji: Vsako soboto ob 13.30 — Pomenek s poslušalkami : Vsako soboto ob 13.30.
TEDEN OD 26. MARCA DO 1. APRILA
a NEDELJA: ob 11.00 Oddaja za najmlajše; ob 17.00 Tržaški obiski; ob 21.OJ Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi: Hozana, hozana, Jezus je skozi svoje mesto hodil (M. Tomazin).
« PONEDELJEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 Postno predavanje: Kristus, naša pot k Bogu (dr. S. Janežič); ob 20.30 Wagner: Mojstri pevci Niirmberški, opera v
3	dej.; ob 22.00 Nove knjige, in izdaje.
« TOREK: ob 18.00 Šola in vzgoja: Kaj pravi Makarenko o vzgoji sodobne mladine (A. Kacin); ob 20.30 Wagner: Mojstri pevci; ob.
22.30	Sprehodi po antičnih gajih: Teokrit, pesnik pastirske, idile (A. Rebula).
s SREDA: ob 18.00 Slovenščina za Slovence; ob 18.30 Liki in značaji iz opernih del: Lucia di Lamermoor; ob 20.30 Radijski oder: Tu ni vojne,, drama v 3 dej. (G. Dessi - S. Martelanc); ob 22.00 Srednjeveški nabožni napevi.
•	ČETRTEK: ob 18.00 Radijska univerza: Kava, ruski čaj, maté (T. Penko); ob 20.30 Porrino: Proces, oratorij; ob 21.20 Književnost: Edvard Gregorin, pisec in igralec pasijonskih iger (J. Peterlin).
•	PETEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 Postno predavanje: Kristus, Bog med nami (L. Šavelj); ob 19.20 Zaini: Grob, oratorij; ob 21.00 Radijski oder: Juda, radijska drama (A. Perrini - M. Jevnikar).
•	SOBOTA: ob 15.30 Radijski oder: Starček Abi, velikonočna legenda (H. Bono - M. Javornik); ob 17.45 Sin očetov, evangeljska legenda G. Papinija; ob 21.00 Radijski oder: Kristusovo trpljenje po sv. Janezu; ob 22.25 Pergolesi. Stabat Mater.
TEDEN OD 2. DO 8. APRILA
s VELIKA NOČ: ob 11.00 Oddaja za najmlajše: Velikonočni čudež (Z. Ocvirk); ob 16.00 Radijski oder: Velika noč 1833 (M. Jeras); ob 17.00 Tržaški obiski; ob 21.00 Iz zakladnice slovenskih narod, pesmi : Jezus je na velikonočno jutro zgodaj vstal (M. Tomazin).
•	PONEDELJEK: ob 11.00 Velikonočna pisanica (Fr. Orožen); ob 16.00 Radijski oder: Šole življenja (B. Nušič); ob 19.00 Vstajenje v sodobni slovenski liriki (V. Beličič); ob
20.30	Luigi in Federico Ricci : Izbor iz opere Crispino in botra.
o TOREK: ob 18.00 Radijska univerza: Zgodovina milarstva {M. Pavlin); ob 22.00 Sprehodi po antičnih gajih: Tibul, pesnik miru in ljubezni (A. Rebula).
•	SREDA: ob 18.00 Slovenščina za Slovence; ob 20.30 Radijski oder: Tat v hiši, drama v
4	dej. (I. Svevo - M. Javornik); ob 22.30 Vivaldi in Bach.
•	ČETRTEK: ob 18.00 Radijska univerza: Človek in njegovo fizično okolje (R. Dolhar); ob 20.30 Simfonični koncert ork. Tržaške filh.; ob 21.00 Književnost: Saverio Strati in njegov roman »Manj vuote« (J. Tavčar).
PROGRAM
•	PETEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 šola in vzgoja: Razvoj goriškega šolstva (R. Bednarik); ob 21.20 Koncert operne glasbe; ob 22.00 Obletnica tedna: Kemik Robert Bunsen, ob 150-letnici rojstva (M. Kalin), o SOBOTA: ob 15.30 Radijski oder: Otok in Struga (I. Tavčar); ob 18.00 Radijska univ.: Ob zarji ruskega krščanstva (S. Janežič); ob
21.00	Radijski oder: Veseli večer (A. Maro-dič); ob 21.30 Koncert operne glasbe.
TEDEN OD 9. DO 15. APRILA
•	NEDELJA: ob 11.00 Oddaja za najmlajše: Prišla je pomlad (N. Rudolf); ob 17.00 Tržaški obiski; ob 21.00 Iz zakladnice slov. nar. pesmi: škrjanček poje, žvrgoli (L. Rehar), a PONEDELJEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 Znanost in tehnika: Zemeljski plin v Italiji (S. Andrée); ob 20.30 Giordano: Andrea Chenier, opera v 4 dej.; ob
22.00	Nove knjige in izdaje.
a TOREK: ob 18.C0 Radijska univerza: Kemični in fizikalni pojavi pranja (M. Pavlin); ob 22.00 Sprehodi po antičnih gajih: Pindar, zanosni pesnik športa in mita (A. Rebula), a SREDA: ob 18.00 Slovenščina za Slovence; ob 18.30 Legenda in resnica; ob 20.30 Radijski oder: Zaton ob zori (C. Masci - M. Javornik), e ČETRTEK: ob 18.C0 Radijska univerza: Človek in vremenski vplivi (R. Dolhar); ob 20.30 Simfonični koncert; ob 21.00 Književnost: Pet knjig Meškovega Izbranega dela (M. Jevnikar).
a PETEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 Šola in vzgoja: Vzgoja staršev, zahteva modernih pedagogov in psihologov (I. Theuerschuh); ob 22.00 Obletnica tedna: Združene države pred 100 letj (R. Bednarik), a SOBOTA: ob 15.30 Radijski oder: Krivopri-sežnik (L. Anzerburger - A. Robida); ob 18.00 Radijska univerza: Do vdora Tatarov v 13. stoletju (S. Janežič); ob 21.00 Radijski oder: Telefonska celica, radijska drama (A. B. van Eyk - D. Kraševec).
TEDEN OD 16. DO 22. APRILA a NEDELJA: ob 11.00 Oddaja za najmlajše: Kraljevič z brado in brez nje (Tavčar - Rebula); ob 17.00 Tržaški obiski; ob 21.00 Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi : So še rožce v hartelun žalovale (M. Maver), e PONEDELJEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu; ob 19.00 Znanost in tehnika: Cestna železnica: da ali ne (S, Andrée); ob 20.30 Verdi: Trubadur, opera v 4 dej.; ob 22.15 Nove knjige in izdaje.
•	TOREK: ob 18.00 Radijska univerza: Surovine milarske industrije (M, Kahn); ob 22.00 Sprehodi po antičnih gajih: O vid, enfant-gortič cesaskega Rima (A. Rebula).
•	SREDA: ob 18.00 Slovenščina za Slovence; ob 18.30 Legende in resnica; ob 20.30 Radijski oder: Potepuh z zapada (J. M. Synge -Rehar); ob 22.30 Komorni koncert.
•	ČETRTEK: ob 18.C0 Radijska univerza: Človek pred problemom prehrane (R. Dolhar); ob 20.30 Simfonični koncert; ob 21.20 Književnost: Vigolo in njegova knjiga »Le notti romane« (Fr. Jeza).
o PETEK: ob 18.00 Italijanščina po radiu: ob 19.00 Šola in vzgoja : Razvoj goriškega šolstva (R. Bednarik); ob 21.20 Koncerl op.rne glasbe; ob 22.03 Obletnica tedna: Desetletnica obstoja evropske skupnosti za premog in jeklo (I. Rudolf).
•	SOBOTA: ob 15.30 Radijski oder: Saj ni zares (L. Pirandello - M. Javornik); ob 18.00 Radijska univerza: Pod tatarskim jarmom -Sergij Radoneški (S. Janežič); ob 21.00 Radijski oder: Veseli večer (D. Lovrečič).
ga je bolela in kri je bobnela v prsih kot bi stal ob slapu Soče. Boštjan se je prevračal zdaj na levo, zdaj na desno kot bi ga kuhala vročica.
Žena je prišla pozno v spalnico. Stopala je tiho, da ne bi zbudila moža, ki se je naredil, da spi. Kmalu pa se je Boštjan dvignil, stisnil pesti in bolj zarežal kot spregovoril: »Ne bodo pili mojega vina, če me obesijo, ne!« Žena ga je skušala pomiriti: »Pusti! Bo že kako. Saj gre drugim tudi ta ko ...« Boštjan ni več zinil besede. Misel, ki se mu je kot pajčevina spletla v duši, ga je privezala nase, dokler ga ni premagalo vročično spanje. '
Komaj je zapel prvi petelin v vasi, se je Boštjan že dvignil. V glavi se mu je še vse vrtelo. Kot bi bil pijan, se je opotekal, po veži, ko je iskal izhoda.
Pred pragom je Boštjan globoko segel po zraku. Pogled mu je ušel v nebo, kjer so se potapljale zadnje zvezde. Potem je zavil v šupo. S krampom in sekiro na rami je kot tat na begu prekrižal dvorišče in izginil za mejo. Šele na križpotju je za trenutek zaustavil korak, nemirno se je ozrl nazaj na vas kot bi se nečesa bal. Vse je še spalo, čuden in soparen mir je tičal med hišami, kot takrat, ko nebo zavre in grozi s točo. Boštjan je pogledal na gore. Jutranja zarja, ki je ravnokar zgrabila njihove vrhove, se mu je zazdela bolj podobna uničevalnemu plamenu kot znanilki dneva. Zdrznil se je ob tej predstavi.
Ko je Boštjan zavil proti vinogradu, je bilo morje trt še zavito v jutranje megle. Nežno brstje je težko čakalo sonca, da bi jih rešilo nadležne vlage. Boštjanu se je zazdelo, da trte dvigajo roke in ga prosijo usmiljenja. Milo se mu je storilo, ko je stal ob zidu in skrival svoje neprespane in krvave oči v dlani, kot bi hotel skriti črne načrte, ki so ga tako zgodaj gnali v vinograd. Pa mu je zopet stopil pred oči tisti občinski papir: »Komisija pride!«
»Ne bom vas čakal! Ne boste skrunili mojih trt! Ne boste sesali moje krvi!« je kot modras siknil Boštjan. Zagrabil je sekiro in udaril med kole. Kot da so trte zajokale zaradi globokih ran. Boštjan pa je sekal kot nor in uničeval svoj desetletni trud kot uničuje vojska, ki ji je sovražnik za petami.
Zdanilo se je. Izza gora je sonce zopet v prgiščih trosilo življenje v Brda. Kosi so se že zganili v mejah. Ščinkavci so završali med kronami dreves. Bilje je dvignilo glave.
Boštjanovi pomladi pa so uvele trte pletle, nagrobni venec. Boštjan je jokal ob zidu, kot joče otrok za materjo.
EGIDIJ VRŠAJ
Od varčevalca do milijonarja
Kaj je varčevanje? Slehernik ima bilanco ali obračun: dohodki — izdatki. Razlika med zaslužkom in potrošnjo so prihranki. In varčevati se pravi — zbirati prihranke. Varčevanje je temeljnega gospodarskega pomena tako za posameznika kot za narodno skupnost. Posameznik se s prihranki zavaruje proti pomanjkanju v bodočnosti ter s pametno naložbo stalno veča svoje imetje. Narodna skupnost s kapitalom iz prihrankov poveča industrijsko in kmetijsko proizvodnjo ter s tem splošno blaginjo; naraščanje proizvodnje istočasno zahteva vedno več delavcev in se zmanjša brezposelnost.
Varčevanje in denarna trdnost
»Trdnost ali kupna moč denarja — je poudaril zahod-nonemški gospodarski minister Erhard — je izhodišče za gospodarski razmah in socialni napredek. Ni si mogoče misliti svobodnega socialnega gospodarstva brez dosledne denarne politike. Valutno trdnost je zaradi tega treba vključiti med osnovne človeške pravice. Vsak državljan lahko zahteva, da mu jo država zajamči. Inflacija ali padec vrednosti denarja — pa najsi jo povzročijo industrij-ci s pretiranimi cenami ali sindikalisti s pretiranimi plačnimi zahtevami ali špekulanti — je zločin, ker upropašča vse narodno gospodarstvo.«
Denar je menjalno sredstvo. Kvantitativna ali količinska teorija uči, kako zanj veljajo podobni gospodarski zakoni kot za vsako drugo blago, če se povečata količina in hitrost obtoka, vrednost denarja pade. Pade — točno povedano — v primeru, ko proizvodnja dobrin oziroma narodni dohodek ne narasteta z enakim obsegom in z enako naglico kot denarna količina in hitrost.
Kako preprečimo inflacijo, to je padec kupne moči denarja? Zasebniki morajo povečati varčevanje; skrčiti morajo tudi kupovanje na obroke, zlasti nebistvenih dobrin: menice so namreč del denarnega obtoka.- Kupovati je treba pri trgovcih, ki z nizkimi cenami koristijo potrošnikom in valutni trdnosti. Potrošniki večkrat brez potrebe plačujejo izložbo namesto blaga... Panika potrošnikov v razrvanih časih je med najboljšimi zaveznicami inflacije.
Vlada se bori proti inflaciji z uravnovešenjem državnega proračuna, s povečanjem izvoza, z modro kreditno politiko. Za uravnovešenje državnega proračuna je treba črtati nebistvene izdatke. Izvoz lahko povečamo z zmanjšanjem proizvajalnih stroškov v industriji in kmetijstvu. Slednje dosežemo z boljšo proizvajalno tehniko in s specializacijo ali večjo storilnostjo delavcev. Nizki proizvajalni stroški in visoka kakovost blaga omogočijo uspešno konkurenco na mednarodnih tržiščih. V okviru protiinflacijske kreditne po-
litike vlada zviša diskontno mero, omeji bančna posojila, vrže na tržišče vrednostne papirje in potegne iz obtoka odgovarjajočo količino bankovcev, končno ne dovoljuje naložb preko narodnega prihranka, to je razlike med narodnim dohodkom in narodno potrošnjo.
Delnice, stanovanje, R + a
Po proučitvi pomena varčevanja in razčlenitvi denarne trdnosti stojimo pred osrednjim vprašanjem, kako najbolj umno naložimo prihranke. Naložbe izbiramo predvsem na osnovi dveh sodil: varnost in donosnost. V času denarne trdnosti ima prednost »donosnost«, v času inflacije »varnost«.
Kdaj je obsežna inflacija, vsakdo čuti na lastni koži. Inflacijo je treba »začutiti« vnaprej, ker je prepozno reševati hišo, ko ti že gori nad glavo. Kako? Ugotovili smo, da vrednost denarja pade, kadar količina in naglica obtoka naraščata hitreje od narodnega dohodka. Statistični zavod ISTAT in Banka Italije redno objavljata podatke tako o narodnem dohodku kot o denarnem obtoku. V časopisju potrpežljivo zasleduj zadevna sporočila in primerjaj!
1.	Najbolj donosna naložba v sodobnosti so — delnice. Katere vrednostne papirje naj kupimo, delnice zavarovalnic, finančnih družb ali industrijskih podjetij? Prvi pogled slehernik nagonsko vrže na borzno tečajnico v časopisu. To je brez dvoma koristno, a ne zadošča. Zasledovati je treba ne samo tečajnico, marveč tudi obračune podjetij. Delniške družbe so slednje dolžne objavljati. V bilancah ali obračunih raziščemo obseg nepremičnin, vrednostnih papirjev, rezerv, dohodkov in izdatkov, dobička ali izgube, skratka trdnost podjetja ter sedanje in bodoče dividende.
Malim varčevalcem delničarjem pomagajo tako imenovane zaupniške družbe (Societa fiduciarie); med njimi je zlasti znana COFINA (Compagnia Finanziaria Investimen-ti Azionari). Informacije o njej je mogoče dobiti v vsaki banki.
2.	V času nevarnosti inflacije imajo prednost naložbe v nepremičnine: zemlja, stanovanje. Za naložbo v stanovanje govori tudi važen »negospodarski činitelj« — zdravje. »Odpodite strah — svetuje znani zdravnik dr. Kirch — in ustvarite si dom! Strah ničesar ne izboljša. Pametno je ob času odpraviti vzroke za strah: v sebi sklenjen dom, pa četudi podstrešna soba, je prvi korak v higieno duše.«
Nekatere banke oziroma hranilnice izdajajo hranilne knjižice za stanovanje (Libretto - risparmio per 1’abitazio-ne). Pa dveh letih dobi varčevalec za nakup stanovanja prihranjeni denar in enako vsoto kot posojilo.
3.	R + a (Risparmio + assicurazione): Zavarovalnice in banke so se lani sporazumele o uvedbi novih hranilnih knjižic, na podlagi katerih je mogoče hranilne vloge povezati z življenjskim zavarovanjem, na primer do pet milijonov lir.
V primeru smrti zavarovane osebe (varčevalca ali dru gega izbranca) je podvojen v hranilni knjižici naloženi kapital. Denar v hranilni knjižici R + a se obrestuje kol druge hranilne vloge ih zmerne zavarovalne premije odtrgajo od obresti kapitala. Niso obvezne periodične vloge tei so dovoljeni dvigi kot običajno. Za to zavarovanje ni — razen v izrednih primerih — potreben zdravniški pregled.
PISMA MLADIKI
vez med tem našim novim svetom in domovino.
Lepo pozdravljamo sodelavce revije in vse Slovence doma.
Skupina Tržačanov v Avstraliji
Vračamo Vam pozdrave! Veseli smo, če Vam moremo poslati dih
pomladi iz Vaše domovine. Priporočamo Vam revijo. Če morete, dobite kaj naročnikov za njo.
DARILO
Vedno sem v zadregi, kadar izbiram darilo za svoje dekle, posebno za Veliko noč. Nekoč sem bral Vaš članek o darilih, nekaj sem bil tedaj izbral, a zdaj spet ne vem. Kaj svetujete?	A. P.
Morda knjigo. Kako pesniško zbirko, če ima kaj smisla za to. Ali pa kake slovenske pirhe z narodnimi ornamenti, morda na lesenem krožniku, izdelanem v narodnem slogu.
Ali bi kupili kaj dražjega?
Tudi za ceno bi bilo treba vedeti.
Album? Kak instrument? Zbrano delo kakega pisatelja?
Kak športni predmet?
Fotografski aparat.
Projekcijski, ali celo filmsko kamero?
Vendar je včasih kako majhno darilo celo lepše kot drago in bogato. Le pogoditi morate, s čim boste obdarovanca najbolj razveselili.
IZLETI
Moja 17-letna hčerka hodi zelo rada na izlete. Družba jo vabi vsa ko nedeljo s seboj, ona se počuti zelo dobro, mene pa vendar skrbi. Kaj pravite, ali naj jo pustim?
Mati
Vprašanje je, kakšna je družba. Mati gotovo ne more hčerki braniti izletov, prijetne družbe in ve-
selja. Vendar tudi jaz ne bi bil brezskrben na vašem mestu. Če je mogoče, naj bo v nedeljo družina skupaj — tudi na izletih in sprehodih. Mame so vedno iznajdljive in znajo napraviti družinske izlete in sprehode prijetne in lepe. Teh lepih družinskih sprehodov se bodo otroci radi spominjali, ko že več staršev ne bodo imeli. Treba je pozabiti na vse težave in skrbi in biti res dobre volje na tistih skupnih poteh. Potem verjetno hčerka ne bo več pogrešala druge nedeljske družbe.
Na noben način ne puščajte hčerke na izlete z družbo, o kateri ne veste, kakšna je.
IZ FRANCIJE
Tudi v Pariz dobivam redno Mladiko in jo z veseljem berem. Lepo vse pozdravljam in želim vsem v domovini lepe velikonočne praznike.
Albin Udovič
Hvala za pozdrav in voščila. Vračamo jih Vam in ostalim Slovencem v Franciji in drugod po svetu.
MEDNARODNO DOPISOVANJE
Darinka B. iz Prehenega nas naproša, da bi ji povedali, kam naj se obme v zadevi mednarodnega dopisovanja, ker bi pri njem rada sodelovala.
Gospodični moramo povedati le tole, da nam naj bolj natančno sporoči, o katerem mednarodnem dopisovanju želi pojasnil.
HOTEL BI SE POROČITI
Že nekaj let misliva na zakon. Toda on še vedno študira. Rada se imava in skupno zasluživa toliko, da bi lahko skromno živela.
Poročila bi se in on bi študiral dalje. Ali mislite, da prav storim, če se poročim?	Mi. L.
Razumsko gledano, se ne zdi pametno, poročiti se, če ima vaš zaročenec namen študij končati. Z zakonom bo prišlo mnogo odgovornosti, mnogo dela, skrbi in ni verjetno, da bi bilo mogoče v doglednem času doštudirati. Ali ne bi rajši vaš zaročenec pohitel z delom in delal intenzivneje prav zato, da bi lahko užival čimprej srečo z vami? Naj vam prinese k poroki to lepo darilo! Mnogo bolj brezskrbno bosta začela skupno življensko pot.
NOVE KNJIGE:
SVETO PISMO STARE ZAVEZE I. II. in III. del.
Ivan Grafenauer: Zgodnovina slov. naroda IV. zvezek.
Kos Vladimir: Dober večer, Tokio (pesmi).
Knjige celovške Mohorjeve družbe:
Koledar za leto 1961.
Karel Mauser: Ura s kukavico.
Stane Pleško: Umita kri.
Fr. Erjavec: Koroški Slovenci VI. zvezek.
Rudi Vovk: Mojca bere.
Družinska pratika za leto 1961. Knjige goriške Mohorjeve družbe:
Koledar za leto 1961.
Ivan Pregelj: Gloriosa.
Marija Ragazzi: Vodnjak je globok.
V knjigarnah v Trstu, Gorici in pri Mohorjevi družbi v Celovcu lahko dobite še druge slovenske knjige.
Literarni pogovori
ZAV. Kakor je manjkalo pomla-dansko-velikonočnih prispevkov, vendar ni bilo mogoče sprejeti Vašega Velikonočnega jutra. Vsebinsko je črtica brez jedra, jezikovno zelo slaba, tako, da končno ne veš, kaj bi bral. Ne zamerite, a zdi se, da to še ni literatura. Če boste poslali več stvari, Vam bom skušal natančneje odgovoriti, kje morate začeti in kaj opustiti.
S. PEVEC. Iz Vaše zbirke pesmi objavljamo danes nekatere. Na literarnem nastopu v avditoriju je ugajala zlasti Balada o nerojenem otroku. Pošljite še!
F. V. Vaš zanimivi prispevek o »hobby-ju« smo prejeli malo prepozno. Na vrsto pride prihodnjič.
M. štr. Za Vaše pesmi je zmanjkalo prostora v tej številki. Objavili jih bomo prihodnjič.
RS. Želite, naj Vam odgovorim obširno v pismu, ker je rubrika naših Literarnih pogovorov majhna. Po praznikih Vam bom skušal ustreči. Vendar bi želel, da bi poslali več prispevkov. Samo o dveh poslanih pesmih se pa res ne morem razpisati.
Lm. želeli bi, da bi pisali naši pisatelji tudi kaj o življenju in. doživljanju kmečkega človeka in delavca. Naši mladi pisatelji so Vam vse preveč romantični.
Delno imate prav. Morda bo ob tej Vaši pripombi ta ali oni naš sodelavec na to pomislil. Seveda lahko doživlja to življenje le tisti, ki mu je blizu, ki ga morda celo živi. Naši mladi sodelavci pa so mu morda res preveč daleč. Ne poznajo njegove problematike in resničnosti. Morda pa bo kateri starejših zastavil ob tem življenju pero.
SO. Napisali ste dve poglavji daljše povesti, zdaj pa ne morete naprej. Kaj bi?
Morda niste vsega tistega, kar hočete napisati, še doživeli. Potem pač zgodba ne bo dosti prida, če jo boste s silo potiskali dalje, če pa gre le za vprašanje prehoda, pa poskušajte najti pot z vedno novimi in vztrajnimi poizkusi.
TU. Vaš prispevek ni za našo revijo.
SA. Pesem se Vam ni posrečila. Pošljite kaj drugega in Vam bom več odgovoril.
MI. Obljubljenega prispevka ni. Ste se premislili?
Vr. Kolikor je bilo mogoče, smo čakali na sliko. Ker nas čas priganja, smo morali številko zaključiti. Pošljite za prihodnjič s člankom vred.
Vsem sodelavcem lepe pomladanske velikonočne praznike! Mnogo navdihov, mnogo lepih doživetij in napišite mnogo lepih stvari.
Pozdrav!
LOŽE PETERLIN
TJeóele uelilwmèm pïamike ialijo:
NOVA MANUFAKTURNA TRGOVINA
fcfloftflifo
OPČINE - Ul. dei Salici 1 - Tel. 21-090
Zadovolji vsak okus, ima voliko izbiro In solidno noslrežo
KNJIGARNA IN PAPIRNICA
trbt j'ùàiuHCitG’
UL. P A G A N I N I 2
m
BANCA Dl CREDITD Dl TRIESTE
S. P. A;
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR eOO.OCO.COO - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10
TELEFON ST. 38-101	BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
Tvrdka
Kerž
Ustanovljena leta 1866
Trgovina na drobno in debelo
Emajlirani štedilniki in peči najmodernejših oblik na vsa goriva. Popolna oprema za kuhinje, jedilnice, restavracije, iz emajla, nerjavečega (inox] jekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vseh vrst električnih luči klasične in moderne oblike
Trst, Piazza S. Giovanni 1 - tel. 35-019
URARNA IN ZLATARNA	MIKOLJ
TRST
Campo S. Giacomo 3 Telefon 95-881
Ko gradite ali prenavljate svoje domove, se oglasite v trgovini
Josip Terčon —
NABREŽINA
Dobili boste v zalogi najboljše železno in stavbeno gradivo
DROGERIJA
KAREL PODOBNIK
OPČINE - Proseška ulica 22 - Telefon 21-552
Zaloga vsega potrebnega blaga Postrežba je hitra in solidna
¿g do&uj i/atja _
Kadar spim, tako smrčim, da se zbudim.
—	Daj no!
—	Res. Zdaj pa sem odkril nov sistem in se več ne zbujam.
—	Kako to napraviš?
—	Spim v sosednji sobi.
-- • ---
—	Miha, bi mi lahko posodil tisoč lir?
—	In ti meni?
-- • —-
'A
—	Moja žena pravi, da se ne bi več poročila, če bi umrl.
—	Seveda, ker ve, da ne bi več dobila moža kot si ti.
—	Ne, ne, ker se boji, da bi ga.
-- • ---
Na ovinkih ceste pri Črnem gozdu stoje napisi:
Prepovedano povečati brzino. Krivci, ki bi ostali živi, bodo strogo kaznovani.
—	O —
—	To je pa res višek. Njen mož zna govoriti sedem jezikov, pa mu žena ne pusti spregovoriti dveh besed.
-- ® ---
—	Mama, truden sem!
—	Dai no! Polipi Fufija. Ves dan je tekal, pa ni nič truden.
—	Seveda, mama, a psiček ima štiri noge, jaz pa samo dve.
— • —
—	Hočeš danes z menoj kositi?
—	Hvala, rad.
—	V redu. Obvesti svojo ženo, da pripravi še zame.
— • —
—	Torej si se le poročil. Sem takoj uganil.
—	Po čem?
—	Ker imaš tako lepo zlikane hlače.
—	A, seveda. To je bila prva stvar, ki me jo je naučila delati.
Neki skopuh je prišel na novo idejo:
»Ti, Ivan, delaj dolge korake. Čim daljše korake delaš, tem manj obrabiš čevlje.«
—	• —
V Otroškem zavetišču.je pravilo: Ko je otrok star štiri leta, si mora začeti sam obuvati čevlje. Mala Marija se prvi dan po rojstnem dnevu skrbno obuje in gre k učiteljici. »loda Marija, zamenjala si čeveljčke. Dala si jih na napačne noge ...«
.. .»Nimam drugih,« odgovori otrok.
CENA 100,- LIR