SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 111
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK: 929Slomšek A.M.:73/76(075.8) 
 378.6:2(497.12Maribor)
Ana Lavrič
dr. znanosti, znanstvena svetnica
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU
Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana
e-naslov: lavric@zrc-sazu.si
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ  
O CERKVENI UMETNOSTI  
ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE
1 SLOMŠKOVA PRIZADEVANJA ZA UMETNOSTNO 
IZOBRAZBO DUHOVŠČINE
V 19. stoletju se je močno povečalo zanimanje za zgodovinopisje in z njim 
tudi za kulturno dediščino. Z zbiranjem in raziskovanjem pisnega in snovnega 
gradiva so se začeli ukvarjati muzeji in zgodovinska društva. Zgodovinsko društvo 
za Notranjo Avstrijo, ki je bilo ustanovljeno leta 1843, se je v letih 1849–1850 raz-
delilo v samostojna društva za Koroško, Kranjsko in Štajersko. Ta so se posvečala 
deželni zgodovini, zbirala in preučevala so pisne vire, snovala pa tudi umetniške 
zbirke. Med njihovimi člani je bilo več duhovnikov in škofov, ki so prizadevanja 
društev podpirali.1 Organizirano državno varovanje kulturnih spomenikov se je 
v Avstriji začelo z leta 1850 na Dunaju ustanovljeno Cesarsko-kraljevo centralno 
komisijo za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov, za razvoj vede pa 
je bila še posebno pomembna uvedba študija umetnostne zgodovine na dunaj-
ski univerzi leta 1852.2 V tem času so se začele porajati, najprej v Nemčiji, s pre-
cejšnjim zamikom pa še v avstrijskih deželah, tudi cerkvene ustanove (društva 
za krščansko umetnost in škofijski muzeji), ki so skrbele za ohranjanje starih 
umetniških del in usmerjale nastajanje novih. 
Nemško društvo za krščansko umetnost je bilo ustanovljeno leta 1851 na 
pobudo velikega propagatorja neogotike Augusta Reichenspergerja. Varovalo 
1 Olga Janša-Zorn, Historično društvo za Kranjsko, Ljubljana 1996, str. 18–39 (dalje: Janša-Zorn, Historično društvo za Kranjsko).
2 Prim. Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 69, 91–92 (dalje: Sapač in Lazarini, 
Arhitektura 19. stoletja).
112 Ana Lavrič
in raziskovalo naj bi ohranjene umetnine, pri novih pa skrbelo, da bodo ustre-
zale duhu Cerkve; to naj bi bila podlaga za študij cerkvene umetnosti in raz-
širitev pravega okusa.3 Kmalu so društva za krščansko umetnost (Verein für 
christliche Kunst) začele ustanavljati tudi posamezne škofije: leta 1852 v Pader-
bornu4 in Rottenburgu, 1853 v Aachnu, Kölnu in Trierju, 1854 v Regensburgu, 
1859 v Mainzu in leta 1860 v Münchnu. V Avstriji je imelo pomembno vlogo 
leta 1870 ustanovljeno društvo v Gradcu, ki ga je dolga leta vodil Johann Graus 
in ki je s svojim glasilom Kirchenschmuck segalo tudi v druge avstrijske škofije 
in dežele.5 Prvi škofijski muzej v Avstriji je leta 1888 ustanovila škofija v St. 
Pöltnu, dve leti za društvom,6 spodbude zanju pa je dal škof Ignaz Feigerle, ki 
je leta 1853 v tamkajšnjem alumnatu uvedel predavanja o cerkveni umetnosti.7 
Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani je bilo ustanovljeno šele leta 
1894; v škofiji je vodilo in nadzorovalo nastajanje sakralnih umetnin »v pra-
vem krščanskem duhu« ter skrbelo za ohranitev in preučevanje starih, zbiralo je 
strokovno literaturo in predmete za škofijski muzej ter v letih 1896–1913 izdajalo 
svoje glasilo Izvestja.8 Idejni vodja društva je bil Janez Flis, ki je leta 1885 objavil 
temeljno umetnostnozgodovinsko delo Stavbinski slogi, bil pa je tudi prvi pre-
davatelj cerkvene umetnosti, katere pouk je na ljubljanskem bogoslovju uvedel 
škof Janez Krizostom Pogačar.9 Ljubljanske bogoslovce je za cerkveno umetnost 
navduševal že Flisov predhodnik Henrik Pauker, učitelj liturgike v letih 1858–
1872, ki je prvi začel za semeniško knjižnico kupovati umetnostnozgodovinsko 
literaturo.10 Med tistimi, ki so si prizadevali za umetnostno ozaveščanje duho-
vščine in laikov, je treba omeniti še Petra Hicingerja in Antona Zupančiča; prvi 
je leta 1856 v Zgodnji Danici objavil sestavek o stavbnih slogih,11 drugi pa je prav 
3 Katharina Knacker, Mission Museion. Museen der katholischen Kirche im deutschsprachigen Raum (Edition Museum 19), Bielefeld 
2016, str. 33–35 (dalje: Knacker, Mission Museion).
4 Leta 1853 je bil v Paderbornu ustanovljen tudi prvi škofijski muzej na nemško govorečem ozemlju, glej Knacker, Mission Museion, 
str. 34. 
5 Prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 93; za sloveniko v glasilu glej: Vida Urek, Slovenica v reviji Kirchenschmuck 
(1870–1905). Bibliografski popis, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 9 (1972), str. 145–158.
6 Društvo je skrbelo za vzgojo in razširjanje dobrega in pravega okusa na vseh področjih krščanske umetnosti, poleg tega pa je po 
najboljših močeh vplivalo na raziskovanje, ohranjanje in primerno obnovo sakralnih umetniških del, glej: Knacker, Mission Muse-
ion, str. 49.
7 Werner Telesko, Kulturraum Österreich. Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst des 19. Jahrhunderts, Wien 2008, str. 
214–215; Knacker, Mission Museion, str. 48.
8 Emilijan Cevc, Društvo za krščansko umetnost, v: Enciklopedija Slovenije 2, Ljubljana 1988, str. 361. Več o društvu glej Gašper 
Cerkovnik, Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani, v: Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 43 (2007), str. 288–305 (dalje: 
Cerkovnik, Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani).
9 Marijan Smolik, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, v: Bogoslovni vestnik 40 (1980), št. 1, str. 16 (dalje: Smolik, Liturgika in pa-
storalka pri Slovencih), z navedkom, da je Flis na bogoslovju predaval v letih 1875–1891; Matjaž Ambrožič, Ljubljanski knezoškof 
dr. Janez Zlatoust Pogačar in njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev (Acta Ecclesiastica Sloveniae 25), 
Ljubljana 2003, str. 118, 295, 296. 
10 Smolik, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, str. 15; Cerkovnik, Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani, str. 298.
11 Peter Hicinger, Nekaj od cerkvene zidarije, v: Zgodnja Danica, št. 1 (3. 1. 1856), str. 1–3, št. 3 (17. 1. 1856), str. 9–10 (dalje: Hicin-
ger, Nekaj od cerkvene zidarije). 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 113
tam v letih 1871, 1872 in 1874 obravnaval predmete cerkvene umetnosti in opo-
zarjal na zavržene stare umetnine.12
Slika 1: Romarska cerkev Marije Zavetnice na Ptujski Gori, notranjščina, 1398–1410  
(foto: Andrej Furlan © UIFS ZRC SAZU)
12 Anton Zupančič, Marsikaj o cerkveni umetnosti, v: Zgodnja Danica, št. 31 (4. 8. 1871), str. 249–250, št. 33 (18. 8. 1871), str. 
265–266, št. 39 (29. 9. 1871), str. 313–314, št. 42 (20. 10. 1871), str. 337–338, št. 47 (24. 11. 1871), str. 375–37, št. 1 (5. 1. 1872), 
str. 2–3, št. 10 (8. 3. 1872), str. 74–76, št. 24 (14. 6. 1872), str. 187–188, št. 39 (27. 9. 1872), str. 311–312, št. 40 (4. 10. 1872), 
str. 318–320, št. 32 (7. 8. 1874), str. 253–254, št. 38 (18. 9. 1874), str. 302. O cerkveni umetnosti je pisal v nadaljevanjih, in sicer 
kot odgovore na odprta pisma, obravnaval pa je križe, svete podobe, svete posode in njihovo pozlačevanje, zlasti kelih, ciborij in 
monštranco, kadilnico, paramente (blago in obliko), zlasti mašni plašč in burzo, cerkveno perilo, tabernakelj in zavržene stare 
umetnine. 
114 Ana Lavrič
V lavantinski škofiji je skrb za cerkveno umetnost pospeševal škof An-
ton Martin Slomšek (1800–1862, škof od 1846), ki je s smernicami, nadzorom, 
vzgojo in izobraževanjem duhovščine in vernikov ter z materialno in duhovno 
spodbudo in podporo pomembno vplival na umetnostno področje. Pritegnil 
je tudi več sodelavcev, mdr. Jožefa Hašnika, ki je v letih 1857–1860 v Drobti-
nicah s praktičnimi napotki opozarjal duhovnike in cerkvene pomočnike na 
nujnost ohranjanja cerkvenih stavb, opreme in inventarja.13 V Drobtinicah so se 
cerkvene umetnosti dotikale tudi pridige za različne priložnosti, npr. ob novih 
zvonovih, ob obletnicah posvetitve cerkve ali ob slovesnih darovanjih za popra-
vilo in olepšanje cerkva,14 posredno pa tudi slovenski obrazci za blagoslov cer-
kve, monštrance, bandera, svetih podob in pokopališča;15 k zadnjim velja dodati 
še primerke obreda posvetitve cerkvene stavbe (zvonika) in oltarja,16 ki jih je 
Slomšek že leta 1840 objavil v slovenskem obredniku Mnemosynon slavicum.17 
Slomšek je bil član koroškega in štajerskega zgodovinskega društva. Na 
pobudo štajerskega društva je duhovnikom svoje škofije leta 1855 ukazal pisati 
župnijske kronike (libri memorabilium), kakor so jih že vodili na Češkem, pa 
tudi v dunajski, krški in salzburški škofiji.18 Za zgled jim je dal celjsko kroniko, 
ki jo je sestavil Ignacij Orožen, in natančno določil vsebinske elemente. Duhov-
niki so za dober opis župnijske cerkve in podružnic potrebovali že tudi nekaj 
znanja o umetnosti, zlasti o slogih in ikonografiji, saj je kroniški popis vsebo-
val naslednje elemente: opis župne cerkve, navedba njene približne starosti, vrsta 
njenega sloga, njenih prizidkov, zvonikov, zakristije in podobno, popis oltarjev, 
njihove starosti, slik in kipov, upodobljenih predmetov, njihovega avtorja, če ga je 
mogoče najti, in starosti, zvonov in njihovih napisov, njihovega naročnika, opa-
znih predmetov v cerkvi, denimo krstnega kamna, svetilke /…/. Sem spadajo tudi 
13 Jožef Hašnik, Za vse, ki imajo pri cerkvah opraviti, v: Drobtinice 12 (1857), str. 258–264, 13 (1858), str. 294–300, 14 (1859–1860), 
str. 190–197 (dalje: Hašnik, Za vse, ki imajo pri cerkvah opraviti). Hašnikov prispevek iz Drobtinic je deloma objavila tudi Zgodnja 
Danica, št. 22 (28. 10. 1858), str. 170–171, št. 23 (11. 11. 1858), str. 179–180. 
14 Jožef Rozman, Novi zvonovi na Laškim, v: Drobtinice 4 (1849), str. 33–39; Dolinar, Pridiga ob času zahvale za nove zvonove, v: 
Drobtinice 5 (1850), str. 59–66, ki jo je imel v cerkvi Karmelske Matere Božje na Češnjicah leta 1849 in v kateri je spregovoril o kun-
štih ali umetnostih zidarije, vpodobarije, malarije, muzike in pesmi ter zvonarije; Anton Pintar, Nagovor o slovesnem darovanju 
za popravo in olepšanje cerkve, v: Drobtinice 9 (1854), str. 42–46; Jožef Muršec, Obhajilo cerkvenega posvečenja, v: Drobtinice 9 
(1854), str. 47–51.
15 Jožef Rozman, Blagoslov nove cerkve, v: Drobtinice 7 (1852), str. 50–57; Matija Vodušek, Blagoslovje nove monštrance, v: Drobtini-
ce 7 (1852), str. 58–64 (ob blagoslovitvi monštrance pri Sv. Jožefu v Celju); Blagoslovje cerkvenega bandera, v: Drobtinice 7 (1852), 
str. 64–68 (z dodatkom blagoslovitve podobe ali kipa svetnikov); Jožef Rozman, Blagoslovljenje novega pokopališča, v: Drobtinice 
8 (1853), str. 20–26; Anton M. Slomšek, Keršanska beseda o blagoslovu pokopališča, v: Drobtinice 8 (1853), str. 26–31. 
16 Gre za govore ob polaganju temeljnega kamna za zvonik in ob blagoslovu zvonika v Špitaliču ter ob posvetitvi novega oltarja v 
cerkvi sv. Martina v Celovcu.
17 Za obrednik glej Slavko Krajnc, L‘opera liturgica di Anton Martin Slomšek nella sua attività pastorale. Il pensiero e la sollecitudine 
liturgico-pastorale dai suoi scritti e in particolare dal Mnemosynon slavicum e dal Manuale liturgicum (Pontificium institutum litur-
gicum. Thesis ad Lauream 188), Roma 1993, str. 61–158 (dalje: Krajnc, L‘opera liturgica di Anton Martin Slomšek). Prof. dr. Slavku 
Krajncu se za knjigo iz srca zahvaljujem. 
18 Janša-Zorn, Historično društvo za Kranjsko, str. 52, 247, 248, 259–260. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 115
vasa sacra, liturgična oblačila, kdo jih je naročil, izdelal; relikvije. Ravno tako bi 
bilo zelo smotrno, da bi kopirali nagrobnike v cerkvi in zunaj nje, in navedli, ali 
so v cerkvi grobnice in kdo je v njih. Enako velja za podružnice. Sledili so še: opis 
župnišča in njegovih prizidkov, pritiklin, starosti, kdo ga je zgradil, obnovil, po-
lepšal, ter »duhovne« in »svetne« znamenitosti, kot npr.: opis opravljenih posve-
titev, blagoslovitev, vizitacij, osebe iz skupnosti, ki so se izkazale kot znanstveniki, 
umetniki.19 
Da bi bodoče duhovnike primerno izobrazil in pripravil na pastoralno 
delo, h kateremu je spadala tudi skrb za cerkve, je Slomšek, potem ko je leta 1859 
sedež škofije iz Šentandraža prenesel v Maribor in tam pri Sv. Alojziju ustano-
vil bogoslovje, v program teološkega študija uvrstil tudi predavanja o cerkveni 
umetnosti. V letih 1859–1860 se kot profesor za cerkveno umetnost v maribor-
skem bogoslovju omenja Davorin Trstenjak, ki pa se ožje s tem področjem ni 
ukvarjal.20 Za konkretno podlago predmetu je poskrbel Slomšek, ki je sestavil 
osnutek predavanj. Njegov rokopis hrani Nadškofijski arhiv v Mariboru, spisal 
pa ga je le malo pred smrtjo;21 ker v njem omenja letnico 1860 in cerkvi, ki so ju 
obnavljali od leta 1860 oziroma 1861 dalje, ga je mogoče datirati v ta čas.22 Be-
sedilo je razdeljeno na deset poglavij, ki obravnavajo sakralne stavbe, oltarje in 
drugo cerkveno opremo, liturgično posodje, paramente in cerkveno perilo, cer-
kvene pesmi, glasbo in petje ter duhovnikovo skrb za lepoto in urejenost cer-
kva. Predavatelj naj bi bodoče duhovnike vzgojil v »duhu cerkvenega okusa«, 
da bi znali poskrbeti za ohranitev umetniško vrednih starin in za nova sakralna 
dela, ki bodo ustrezala krščanskemu duhu.
Slomšek je pri sestavi osnutka izhajal tako iz liturgične kot tudi umetno-
stnozgodovinske literature. Med deli, ki so tedaj služila kot učbeniki za študente 
teologije in priročniki za člane društev za krščansko umetnost, je bila knjiga Die 
Kunst im Dienste der Kirche, ki jo je na željo regensburškega društva napisal in 
leta 1857 v Landshutu izdal Georg Jakob, predavatelj cerkvene umetnosti v tam-
kajšnjem alumnatu.23 Slomšek jo v tekstu tudi citira, in sicer v zvezi z ikonogra-
fijo, sicer pa se po njej zgleduje tudi pri razčlenitvi snovi, praktičnih napotkih 
in pripombah. Med aktualno umetnostnozgodovinsko literaturo velja omeniti 
19 Navedeno po: Franc Kosar, Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski, prevedel Jože Stabej (Slomškovo zbrano delo III/2), Celje 
2012 (original izšel 1863), str. 299–302. 
20 Sergej Vrišer, Profesorji prvega obdobja mariborskega bogoslovja in slovenska umetnostna zgodovina, v: 130 let visokega šolstva 
v Mariboru. Zbornik simpozija, (ur. A. Lah), Maribor-Celje 1991, str. 226 (dalje: Vrišer, Profesorji prvega obdobja).
21 Slomškove originale in prepise hrani NŠAM, Fond Zapuščine škofov, Slomšek Anton Martin, šk. 68. Na omenjeno gradivo me je 
opozorila mag. Lilijana Urlep, za kar se ji iz srca zahvaljujem. 
22 Gre za cerkvi na Gorci pri Malečniku in v Sevnici. 
23 Georg Jakob, Die Kunst im Dienste der Kirche. Ein Handbuch für Freunde der kirchlichen Kunst, Landshut 1857 (dalje: Jakob, Die Kunst 
im Dienste der Kirche). Delo je bilo večkrat ponatisnjeno. Pozneje je nekoliko prirejen naslov za svojo knjigo uporabil Janez Flis, 
Umetnost v bogočastni službi, Ljubljana 1908. 
116 Ana Lavrič
zgodovinski pregled arhitekture, ki ga je leta 1855 objavil Wilhelm Lübke,24 in 
praktične napotke za cerkveno umetnost, ki jih je leta 1858 podal Wilhelm En-
gelbert Giefers.25
Kar zadeva liturgiko, je Slomšek pri sestavi besedila upošteval (in večkrat 
tudi konkretno navedel) liturgične knjige (zlasti Rimski obrednik),26 predpi-
se Zakonika cerkvenega prava, odloke Kongregacije svetih obredov, določila 
Karla Boromejskega in liturgične običaje.27 Za pastoralno liturgiko je bil tedaj 
v rabi priročnik dunajskega profesorja Andreasa Reichenbergerja Pastoral-An-
weisung nach den Bedürfnissen unsers Zeitalters, ki so ga uporabljali in prevajali 
predavatelji pastoralne teologije v Ljubljani,28 prvi tiskani učbenik liturgike za 
slovenske šole Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji, ki vključuje tudi 
prostorsko in predmetno komponento bogoslužja, pa je sestavil Anton Lesar in 
je izšel leta 1863, leto po Slomškovi smrti.29
Slomšek opredeljuje stavbinske sloge v skladu s terminologijo svojega 
časa, se pa nekoliko odmika od Georga Jakoba, ki ločuje med starokrščanskim, 
romanskim, gotskim in renesančnim slogom, in je v tem nekoliko bliže Hi-
cingerju, ki od štirih dob krščanskega stavbarstva našteva rimsko, romansko 
ali bizantinsko, germansko ali gotsko in dobo prerojenega romanskega sloga. 
Slomšek uporablja termin romanski za starokrščanski slog, romansko-bizantin-
ski za romanski slog, nemški ali gotski za gotski slog, renesančni ali italijanski 
oziroma novorimski pa za renesančni slog, v katerega so tedaj vključevali tudi 
barok. Hicingerjev članek Nekaj od cerkvene zidarije, v katerem je opisal značil-
nosti posameznih slogov in naštel nekaj primerkov, tako tujih kot tudi doma-
čih, pri katerih pa se je omejil večinoma na Kranjsko,30 je bil Slomšku bržkone 
spodbuda za pisanje, le da se je pri vzorčnih primerkih osredotočil na štajerske 
in koroške cerkve, ki so jih njegovi bogoslovci lahko pobliže spoznali. Zanimiva 
je njegova presoja slogov: kot najlepše ocenjuje gotske cerkve (izpostavlja Mari-
jino kapelo v Celju in Ptujsko Goro), najboljše pri nas se mu kljub senzualnosti 
zdijo renesančne, tj. baročne cerkve, pri čemer velja omeniti, da je na njegov 
okus vplivala zlasti domača cerkev na Ponikvi in da v pozitivnem odnosu do 
24 Wilhelm Lübke, Geschichte der Architektur von den ältesten Zeiten bis auf die Gegenwart, Leipzig 1855.
25 Wilhelm E. Giefers, Praktische Erfahrungen, die Erhaltung, Ausschmückung, Ausstattung der Kirche betreffend: zunächst für den 
Clerus der Diöcese Paderborn, Paderborn 1858. 
26 Za liturgične knjige lavantinske škofije iz dobe škofa Slomška glej Fanika Krajnc-Vrečko, Liturgične knjige v Slomškovem času, v: 
Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. S. Lipovšek), Maribor 2009, str. 215–227. 
27 Za liturgične vire prim. Smolik, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, str. 30, 67, 71. 
28 Andreas Reichenberger, Pastoral-Anweisung nach den Bedürfnissen unsers Zeitalters, Wien 1805–1808 (skrčena izdaja izšla 1812), 
glej: Smolik, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, str. 11.
29 Prim. Anton Lesar, Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji, Bern 1863.
30 Peter Hicinger, Nekaj od cerkvene zidarije, št. 1 (3. 1. 1856), str. 1–3, št. 3 (17. 1. 1856), str. 9–10. Kritičen je bil do »spačenega« 
rokokoja, namen njegovega članka pa je bil zlasti ta, da bi se pri popravilih in novogradnjah bolj gledalo na slog in na slogovno 
skladnost obstoječega z novim. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 117
baroka prehiteva sodobnike (kot primerke navaja Sv. Alojzija v Mariboru, Po-
nikvo, Sladko Goro in Gornji Grad), kritičen pa je do tedaj aktualne neogotike, 
češ da ji manjka religioznega duha, in do brezdušnega kitastega sloga, ki ga ime-
nuje protestantski in je po njegovi časovni zamejitvi (ta sicer ni slogovna) zaje-
mal obdobje od jožefinskih reform do ponovnega obujanja cerkvene umetnosti 
v drugi četrtini 19. stoletja (npr. Sv. Primož na Pohorju, Frankolovo in Šentjanž 
na Dravskem polju); pri tem je očitno, da se njegova nenaklonjenost nanaša v 
prvi vrsti na obdobje samo. Pozitivno ocenjuje tudi najnovejše cerkvene stavbe, 
zidane v historičnem, neoromanskem slogu (Šmartno v Rožni dolini, Sevnica). 
Cerkev naj bi v umetnosti sledila krščanskemu duhu in naj bi ne bila podrejena 
trenutni modi in gradbenim oblastem. Slomšek povsod gleda tudi na praktični 
in ekonomski vidik. Pri obnovah cerkva priporoča slogovno enotnost, pri no-
vogradnjah izbor primernega vzorca in nasvet strokovnjaka. Kot poznavalec 
umetnosti se izkaže v navajanju različnih primerov, npr. romanskih cerkva s 
kornim zvonikom (Vuzenica, Laško) ter novoveških z zunanjimi oporniki (Sv. 
Rok pri Šmarju), z emporami (Svete Gore, Brezje v Čermožišah pri Žetalah) 
oziroma s centralno zasnovo (Sladka Gora). 
Pri oltarjih ločuje med gotskimi omaričnimi in novejšimi stebrnimi. 
Oltarni okras mora predstavljati neko versko idejo, osebo, predmet oziroma 
simbol; enako tudi okrasje druge opreme, zlasti prižnica. Pri nekaterih delih 
opreme in inventarja (npr. korne klopi, monštranca) priporoča slogovno eno-
tnost s cerkveno stavbo, ne kaže pa pretirane puristične vneme. Slike so zanj 
veličastnejše, kipi pa naj bi bili bližji ljudskemu občutju. Govori o rabi podob v 
službi Cerkve, o češčenju svetih podob in ikonoklazmu. Podobe morajo biti pri-
merne z ozirom na zgodovinska dejstva, cerkveni nauk, moralo in umetniško 
estetiko. Priporoča vztrajanje pri tradiciji in obžaluje, da so sodobni umetniki 
častilci narave in ne znajo več slikati svetih podob. Pomembno je njegovo opo-
zorilo, naj duhovniki ne odstranjujejo starih in umetniških podob, temveč naj 
poskrbijo za njihovo obnovo, ki naj jo zaupajo izkušenim mojstrom. Zanimivi 
so tudi (iz njegovih osebnih pastoralnih izkušenj med preprostim ljudstvom 
izvirajoči) praktični napotki, kako naj ravnajo pri naročilu novih podob, se iz-
ogibajo šušmarjev in gledajo na kakovost. Umetnik naj bo dober katolik, saj 
mora umetnost dvigati ljudi v duhovni svet. Duhovniki naj ljudstvo poučijo o 
pomenu okrasja in barv, o simboliki in upodobitvah, da bo cerkev postala zanje 
odprta knjiga. Slomšek pri tem izpostavlja glavne ikonografske teme sakralne 
umetnosti, posebno pozornost pa namenja Križanemu (tudi poljskim in hišnim 
križem). Nasprotuje poganskim motivom na pokopališčih, za stare nagrobnike 
z umetnostno in zgodovinsko vrednostjo pa naroča, naj jih ohranijo. Graja pre-
več nakopičeno in ljudskemu okusu ustrezajoče okraševanje (posledično včasih 
tudi uničevanje) oltarjev ter salonsko modo (npr. steklene lestence), ki ne sodi 
118 Ana Lavrič
v cerkev. Povsod navaja značilne oziroma aktualne vzorčne primere – v predsta-
vitvi njegovega rokopisa v drugem delu tega članka sem komentirala le izbrane. 
Slomškovo besedilo je lapidarno, podana je le osnovna misel (kot pri nje-
govih osnutkih za pridige), ki naj bi jo nato predavatelj samostojno formuliral 
in razvil. Žal besedilo ni v celoti čitljivo; težave povzročajo zlasti zapisi krajev 
in imen, katerih nerazberljivost, včasih tudi nerazumljivost zares lahko obžalu-
jemo.31 Osnutek je napisan v nemškem jeziku; v drugem delu pričujočega pri-
spevka sta prvo in drugo poglavje v celoti prevedeni v slovenščino, druga pa 
so na kratko povzeta, pri čemer so okrajšane ali izpuščene večidel splošne zgo-
dovinske in simbolične razlage opreme, inventarja in paramentov. Izpuščena 
so tudi poglavja o cerkveni pesmi in glasbi, ki sicer pomembno dopolnjujejo 
celostno podobo sakralne umetnosti. Piscu se je sem ter tja zapisal kak lapsus, 
redkokdaj tudi kaka konkretna napaka (običajno ob patrocinijih tujih cerkva, 
pri domačih pa včasih pri datacijah); nanje je, kjer se zdi potrebno, opozorjeno 
v oglatih oklepajih ali v opombah. 
Na Slomškov osnutek predavanj o cerkveni umetnosti je bil doslej pozoren 
le liturgik Slavko Krajnc, ki je v svoji doktorski disertaciji z liturgičnega vidika 
na kratko predstavil njegovo vsebino.32 Ločeno je obdelal poglavja o cerkveni 
pesmi in glasbi ter poglavja o cerkveni umetnosti v službi liturgije. Opozoril je 
na Slomškov liturgično-duhovni pogled na cerkvene stavbe in na razlago okras-
ja v pomenu branja odprte knjige duhovnega prostora, pri napotkih za vzdrže-
vanje in ohranjanje pa je izpostavil Slomškov praktični in estetski čut ter nje-
govo poznavanje zgodovine umetnosti, simbolike in materialov.33 Umetnostna 
zgodovina omenjenega teksta še ni opazila in zato še ni upoštevala Slomškovega 
deleža pri pionirskih začetkih stroke na Slovenskem. Med slovenskimi škofi je 
bil namreč prvi, ki se je odločil v bogoslovni študijski program vključiti tudi 
predavanja o cerkveni umetnosti (v Ljubljani je pozneje to storil škof Pogačar) 
in z osnutkom predavanj postavil podlago predmetu, kateremu je sam posvečal 
veliko pozornost. Med vidnejšimi profesorji v mariborskem bogoslovju, ki so 
izšli iz njegovega kroga, je treba omeniti Ignacija Orožna, predavatelja cerkvene 
umetnosti v letih 1869–1881, čigar delo je bilo sicer zgodovinopisno, dalo pa je 
opazen prispevek tudi k umetnostni zgodovini.34 Slomšek je bil torej predho-
dnik generacij, ki so pozneje z rednim izobraževanjem duhovniških kandidatov 
v mariborskem in ljubljanskem bogoslovju, proti koncu 19. stoletja pa še zlasti z 
ustanovitvijo Društva za krščansko umetnost in Škofijskega muzeja v Ljubljani 
31 Napake in vrzeli se pojavljajo tudi v obstoječem tipkopisnem prepisu Slomškovega osnutka predavanj.
32 Za obrednik glej: Krajnc, L'opera liturgica di Anton Martin Slomšek, str. 61–158. Slomšek ga je sestavil v spomin svojim nekdanjim 
gojencem in prijateljem v celovškem semenišču.
33 Krajnc, L'opera liturgica di Anton Martin Slomšek, str. 231–243.
34 Vrišer, Profesorji prvega obdobja, str. 223–224. Orožnovo najobsežnejše delo je zgodovina lavantinske škofije Die Diözese Lavant, 
v kateri je v letih 1868–1893 obdelal štirinajst dekanij.
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 119
ter Spomeniškega sveta za lavantinsko škofijo in Škofijskega muzeja v Maribo-
ru, z izdajo glasil, strokovnih prispevkov in spomeniške topografije, ki jo je na 
pobudo Slomškovega drugega naslednika, škofa Mihaela Napotnika, na pragu 
20. stoletja začel objavljati Avguštin Stegenšek, prvi diplomirani umetnostni 
zgodovinar med Slovenci in v mariborskem bogoslovnem učilišču, pionirsko 
prispevale k dokumentiranju, preučevanju in ohranjanju slovenske sakralne 
dediščine in k usmerjanju sodobne cerkvene umetnosti ter s tem utirale pot 
razvoju slovenske umetnostnozgodovinske vede. 
Slika 2: Romarska cerkev Matere Božje na Svetih Gorah, ladja z emporami, 17./18. stol.  
(foto: Andrej Furlan © UIFS ZRC SAZU)
120 Ana Lavrič
2 ANTON MARTIN SLOMŠEK: O CERKVENI UMETNOSTI
2.1 Pastoralne pripombe
Uvod
1. V programu teološkega študija so tudi predavanja o cerkveni umetnosti, 
tj. o značilnostih tistih predmetov, ki podpirajo namen Božjih hramov, pov-
zdigovati Božjo čast in spodbujati vernike. Vsak duhovnik se mora ravnati po 
besedah: Domine, dilexi decorem domus tuae etc. (Ps 25,8).
2. Okras, tudi cerkven, je vse prevečkrat stvar modnega okusa in zato spre-
menljiv kot ljudje. Cerkveni okras mora označevati stalnost vere in pobožnosti, 
zato mora biti njej primeren, ne zgolj spremenljiva stvar mode, in utemeljen 
na načelih namembnosti, tj. spodbude in uporabnosti, ne pa prepuščen gole-
mu naključju. Bodočemu dušnemu pastirju so zato vedno koristna navodila za 
vzgojo zdravega cerkvenega okusa. 
3. Hiša Božja je preddverje nebes (Domus Dei et porta coeli). Zato katoliška 
Cerkev uporablja vsa umetnostna sredstva, da bi vernikom pripravila veliča-
sten predokus nebeške očetne hiše (Venite, et gustate): arhitekturo, slikarstvo, 
plastiko, kiparstvo, govorništvo, glasbo (Omnia omnibus facta, ut omnes etc.). 
Katoliška Cerkev je mati umetnosti in jo je tudi privedla do najvišje stopnje. 
Naši oltarji so posvečeno središče, okrog katerega se razvijajo stavbarstvo, ki-
parstvo in slikarstvo, skladateljstvo in govorništvo, in nas navdajajo s tistim 
navdušenjem, ki se imenuje umetnost. Kristjana očara slovesni obred z izvrstno 
pridigo. Nato pred sliko: Rafaelovo Kristusovo spremenjenje, medtem ko nav-
dušeno občestvo vzplamteva v himnah naših skladateljev in ob Pergolesijevih 
instrumentalnih zvokih, vzvišenem koncertu duha. 
4. Okras svetišča je tudi pomemben odraz verskega mišljenja nekega ob-
čestva (pripoved C. 5, Tschiderer o sopotnikih iz Italije, ki so na vsaki postaji 
najprej pohiteli v cerkev).35 Na Tirolskem so celo v najmanjših vaseh čudovite 
cerkve, župnišča pa majhna in neznatna. Pri nas, ah, prekrasna župnišča, cer-
kve pa pogosto še vedno ubožne, četudi jih je od leta 1860 manj kot od 1830. Še 
pogostejše so umazanija in pajčevine, v sramoto župnikov in njihovih pomoč-
nikov. Ne more biti vsaka cerkev bogata, čista pa je lahko. 
5. Cerkvena umetnost zajema vse tiste stroke, ki se uporabljajo pri bogo-
služju, kot so arhitektura, stavbarstvo, plastika, kiparstvo, slikarstvo, ornamen-
tika (umetnost v zlatu in svili), govorništvo, skladateljstvo oziroma glasba s pe-
smimi in spremljavo na pihala in godala, z orglami in cerkvenimi zvonovi. O 
35 Citat ni jasen; omemba se morda nanaša na Slomškovega sodobnika Johanna Nepomuka Tschidererja (1777–1860), ki je bil od 
leta 1835 škof v Trentu (beatificiran 1995). 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 121
vseh teh umetnostnih predmetih mora bodoči duhovnik pridobiti pravi pogled 
zdravega cerkvenega okusa, da bi znal ohraniti, kar je starega dobrega, in po-
skrbeti za novo, od veličastnih oltarnih slik do otroških podobic, od zvonov do 
oltarnih zvončkov. Vse mora biti spodbudno.
6. O vseh teh predmetih je mogoče dobiti osnovni pouk iz slik dotičnih del; 
te so za strokovnjake, pri katerih se je mogoče poučiti, tu so podani le potrebni 
namigi, kaj si glede cerkvene umetnosti v škofiji želim z ozirom na umetnostni 
genij, na zahteve časa in na sredstva. Vse to je treba upoštevati pri vsakem delu.
2.2 Cerkvena stavba. Slog. Arhitektura. Stavbne oblike
Cerkvena stavba mora ponazarjati versko idejo, nevidno napraviti vidno, 
čutne ljudi prevzeti in dvigniti. Do 4. stoletja le katakombe, s Konstantinovim 
križem se začne tudi umetnost stavbarstva. Stare poganske bazilike spreminja-
jo v krščanske, gradijo pa tudi nove. Zamisel cerkve je prevzeta po gornji izbi 
jeruzalemske obednice. Cerkev naj bo postavljena na visoko mesto, členjena 
v obliki križa, ločena za duhovnike in ljudstvo in usmerjena od zahoda proti 
vzhodu, ker so po sv. Atanaziju apostoli učili moliti proti vzhodu. To je temeljni 
načrt, ki ga je Cerkev skozi stoletja različno razvijala. Kor (prezbiterij) naj bo 
torej ločen od ladje. Oglej. 
Gradbeni slog se deli na štiri obdobja: 
1. Romanski, od 400 do 800. Način gradnje z vitkimi stebri, z lesenim 
ostrešjem, npr. v Ogleju, na Monte Santu, krstilnica npr. v Ogleju; do leta 1000 
brez zvonikov.
2. Romansko-bizantinski, z močnimi oporniki, oboki, kupolami, od 800 
do 1300, npr. Innichen, Trento, Puščava36 (Maria Wüsten); s polkrožnimi loki. 
3. Nemški (gotski) gradbeni slog, z visokimi šilastimi loki, od 13. do 16. 
stoletja; takšna je naša celjska kapela Marije sedmerih žalosti, najlepša pa Nova 
Štifta pri Ptuju (Ptujska Gora). 
4. Renesančni (italijanski, novorimski) slog z zaokroženimi svetlimi dvo-
ranami in kupolami, od 1600 do našega časa, npr. Sv. Alojzij (Maribor), Poni-
kva, Sladka Gora, Gornji Grad. 
Opomba: Od 1860 [!]37 do 1830 je trajal reformatorski protestantski kitasti 
slog (Zopfstil), z jahalni šoli podobnimi stisnjenimi prostori, gredastim stro-
pom, neoblikovanimi okni, z zvoniki kot pokrovčki za pipo, brez duha in brez 
36 Slomšek je zapisal kraj Maria Wüsten (Puščava), mislil pa je mogoče na Maria Wörth (Otok na Vrbskem jezeru), kar bi dejansko 
ustrezalo slogovni opredelitvi. 
37 Slomšek je pomotoma zapisal 1860 namesto 1760.
122 Ana Lavrič
vrednosti, kot vsa doba, npr. Sv. Primož na Pohorju, Frankolovo (Stražica), Šen-
tjanž na Dravskem polju.38 
Presoja
a) Romanske cerkve predstavljajo prehod od poganstva h krščanstvu, za 
današnji čas morejo biti komaj kaj uporabne.
b) Bizantinsko-romanske so s svojimi stebri okorne, mračne, le iz /…/39 
kot npr. sv. Bonifacij [!] v Münchnu.
c) Gotske cerkve s svojimi zračnimi šilastimi loki sežejo najvišje v nebesni 
svod. Vse je religiozno simbolizirano, od portala do slikanih oken, in ima svoj 
pomen, npr. vrtnica pomeni molčečnost, triperesna deteljica Sveto Trojico, ste-
ber je zamišljen kot uta iz vej in listja. Celo sile zla služijo za podlago zmagujoči 
veri, npr. giganti, psi, levi, enorogi. Enotnost v vseh delih. Primeri: Sv. Peter [!] 
na Dunaju,40 Freiburg, Köln. Ta oblika je najlepša, je pa tudi najdražja, za naš 
čas preveč potratna. 
d) Novoitalijansko-romanske, od 16. stoletja, lažje, ne tako težke, senzu-
alnejše, vendar bolj praktične, zato pri nas najboljše cerkve. Iz ljubezni do t. i. 
kitastega sloga so bile opustošene najlepše gotske stavbe, npr. kapela v Celju,41 
Salzburg-Mülln, Ptuj. Zdaj je spet v ospredju gotika, žal brez potrebnega religi-
oznega duha. Zato najnovejši gradbeni slog občuduje vzvišenost nemškega in 
oblikovnost rimsko-bizantinskega sloga. Okna itd. npr. pri Sv. Martinu v Rožni 
dolini /…/.42 Še novejše tiste z romansko-bizantinskimi oporniki, npr. Sevnica.43 
Praktični sklepi
1. Prizadevaj si ohraniti, kar je starega vrednega, in sicer z vzdrževanjem 
strehe (sarta tecta), pri prezidavah z uporabo starih umetnin; npr. v Špitaliču 
pri novem zvoniku stari portal in zvonikov križ.44 
38 Cerkev pri Sv. Primožu na Pohorju je bila zgrajena leta 1789 in posvečena 1844, cerkev v Frankolovem so postavili v letih 1787–
1789, posvečena je bila 1789, cerkev v Šentjanžu na Dravskem polju pa je bila zgrajena in posvečena leta 1833. 
39 Slomšek navaja v nadaljevanju »nur aus …«, zadnja beseda je nečitljiva.
40 Slomšek je nedvomno imel v mislih cerkev sv. Štefana.
41 Slomšek je najbrž imel v mislih gotsko cerkev sv. Andreja, ki je bila leta 1857 preurejena v protestantsko, glej Marijan Marolt, 
Dekanija Celje. 1. Cerkveni spomeniki v Celju (Umetnostni spomeniki Slovenije 3), Maribor 1931, str. 84–87. 
42 Cerkev v Šmartnem v Rožni dolini, ki je bila zgrajena leta 1856 in jo je Slomšek naslednje leto posvetil, je bila ena zgodnejših neo-
romanskih stavb na Slovenskem. Prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 634. Za navedkom Šmartnega sledi navedba 
lokacije, ki je težko razberljiva. 
43 Cerkev v Sevnici je pogorela leta 1854, novo, ki spada med zgodnejše neoromanske cerkve v slovenskem prostoru, so zgradili v 
letih 1861–1862. Prim. Sapač in Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 604. Slomškova navodila so torej nastala v času, ko so jo 
zidali, tik pred njegovo smrtjo. 
44 Glej omembo v pridigi Matije Voduška v: Anton Slomšek, Mnemosynon slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis 
dicat Antonius Slomshek, Celovec 1840, str. 113; Anton M. Slomšek, Liturgični priročnik, 1. Mnemosynon slavicum. Slovenski obredni 
opomnik, Celje 2010, str. 314; prim. Mija Oter, Južni portal spodnje cerkve nekdanje žičke kartuzije in situ ali ne, v: Acta historiae 
artis Slovenica 20 (2015) št. 2 (Redovna umetnost in njen kontekst), str. 14. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 123
2. Pri popravilih skušaj odstraniti, kar je iz časa kitastega sloga, in izpeljati 
skladno novogradnjo; npr. nova streha na zvoniku na Gorci pri Malečniku.45 
Kako nerodne so gotsko izdelane cerkvene orgle v novoitalijansko zidani cer-
kvi, npr. na Ponikvi.
3. Ko gre za novo zgradbo, se ne ravnaj niti po modi niti po gradbenem 
uradu, ki je večinoma suženj mode, temveč si poišči vzorec, preudari potreb-
no velikost prostora in gradbena sredstva, posvetuj se z gradbenim strokovnja-
kom, natančno zasnuj načrt in zidaj! Vsem ne bo nikoli prav, tudi kmetom ne 
(Tschiderer).46
4. Novejše cerkve, iz 18. stoletja, so bolj podolžne, štirikotne, po vzoru cer-
kve sv. Petra v Rimu, z ali brez kupole; npr. Gornji Grad, Sv. Peter v Rimu. Zdaj 
se spet uveljavljajo bizantinsko-romanske forme, s portali in polkrožnimi loki. 
Simbolika cerkve
Cerkev simbolizira trojni pomen hiše Božje. 
1. Snovno cerkev iz kamna z v njej zbranim občestvom kot podobo vidne-
ga Kristusovega kraljestva na zemlji; ponazorjeno s križem, četverokotnikom, 
katerega temelj je Kristus, mi pa kamni, povezani z vezjo ljubezni.
2. Duhovno notranjo Cerkev v nas, po krstu in drugih sredstvih milosti 
povezano v svetišče Svetega Duha, katerega temelj je vera, oltar srce, krov pa 
krščanska ljubezen. 
3. Podobo večnega Kristusovega kraljestva v nebesih; simbolizirano z ve-
likostjo in sijajem, ki vse drugo presega, ter z ločenostjo od hrupa in svetnih 
opravil. 
Nanašajoč se na ta trojni pomen v cerkvi zato ni brez pomena število, npr. 
trije oltarji, sedem oken ali kapel. 
Gradbene oblike v lavantinski škofiji
1. Najstarejše, v polromanskem slogu, z zvoniki na sredini,47 z apsido kot 
izboklino za veliki oltar. Apside so bile pozneje razširjene v prezbiterij: v gotiki 
(Vuzenica) ali pozneje v renesansi (Laško); ladja bodisi pokrita z lesenim stro-
pom bodisi okorno obokana.
2. Gotske, z majhnimi šilastimi okni.
3. Prehodni slog, od gotskega k novoitalijanskemu, z zunanjimi oporni-
ki in notranjimi polkrožnimi oboki (jezuitski gradbeni slog), npr. Sv. Rok pri 
Šmarju. Večina podeželskih cerkva ima po dvoje stranskih kapel, npr. Sv. Štefan 
45 Cerkev Device Marije na Gorci pri Malečniku so obnavljali v letih 1860–1864. Zvonik je tedaj dobil novo streho, glej: Alojzij Žalar, 
Mati Božja na Gorci pri Sv. Petru pri Mariboru, Maribor 1991, str. 10, 20. 
46 Glej op. 35.
47 Mišljeni so t. i. korni zvoniki. 
124 Ana Lavrič
(pri Žusmu), Zibika. Lepše stavbe z emporami so iz 16. stoletja, npr. Svete gore, 
Marija Tolažnica.48
4. Najnovejša je oblika rotunde, s kupolo ali brez nje, npr. Sladka Gora.49 
2.3 Notranji okras cerkve
Oltarji
Kakor je cerkev oko, uho, srce, žarišče vsega občestva, tako je oltar srce 
celotne cerkve, na oltar je navezano srce duhovnika. Ubi thesaurus etc.
1. Zgodovina oltarjev. Četudi je ves svet hiša Božja in vsako človeško srce 
daritveni oltar, mora smrtnik vendarle imeti prostorček, kjer sporoča svoja ču-
stva, molitve in zahvale delivcu vseh dobrih darov, tj. oltar.50 Zato so očaki Noe, 
Abraham idr. gradili oltarje; nato v svetem šotoru in templju oltar za kadilne in 
žgalne daritve. Kristjani so za oltar najprej imeli mizo (mensa); tak je Petrov ol-
tar v Rimu. Nato oltarje iz kamna nad grobovi mučencev kot simbol vogelnega 
kamna (lapis angularis). Na vzhodu le en oltar: unus episcopus, unum altare (sv. 
Ignacij).51 Na zahodu že od leta 400 po Kristusu poleg velikega tudi stranski 
oltarji, zaradi številnih privatnih maš. 
2. Struktura oltarja. Bistvo oltarja je menza, ne nastavek. Menze morajo 
biti kamnite, bodisi nepremične (fixa) ali pa prenosne (portatibilia). Posvetiti 
jih mora škof; če oltar ni posvečen, je treba nanj položiti portatile. Posvetitev 
je od vseh najdaljše in najslovesnejše opravilo. Znak posvetitve je pet vžganih 
znamenj na menzi in grobek (sepulchrum) z relikvijami. Oltar, na katerem se 
bere maša, mora biti pokrit s tremi prti: iz povoščenega grobega platna (tela 
grossa), srednja prta pa iz čistega finega lanenega platna – ne iz bombaža (de-
kret Kongregacije svetih obredov). Čipke z rdečo podlogo niso cerkvene, tudi 
vezenine z rožami so iz novejšega časa. Oltarji z letvicami ali lesenimi prekrivali 
na škarnike. Duhovniki morajo poskrbeti, da bodo oltarji čisti in snažni; enkrat 
letno jih je treba razkriti, očistiti in prezračiti, oltarne stopnice večkrat pomiti, 
pokriti s preprogami, kamnite pa iz zdravstvenih razlogov pozimi z deskami. 
3. Nastavek oziroma oltarni okras je bodisi plastičen, iz lesa ali marmorja, 
bodisi stenska slikarija – kot freska (fresco) ali z vodenimi barvami. Punčica je 
oltarna podoba, običajno podoba cerkvenega zavetnika. Vsa oltarna zgradba 
mora imeti neko idejo, predstavitev vere na splošno ali pa nekega posebnega 
48 Čeprav glede datacije povsem ne ustrezata, se navedka očitno nanašata na Marijino cerkev na Svetih Gorah ob Sotli, kjer so konec 
17. stoletja postavili nov prezbiterij, nato pa prizidali stranski ladji z emporami, in na cerkev Marije Tolažnice v Brezju v Čermožišah 
pri Žetalah, ki je bila zgrajena leta 1725 in ima empore nad kapelami. 
49 Ime kraja je težko čitljivo, vendar ga je pogojno mogoče razbrati kot Sussenb. in identificirati s Sladko Goro; tamkajšnja cerkev je 
dejansko v osnovi centralna stavba, ni pa prava rotunda. 
50 Prim. Slomškovo pridigo na Dobrni, ki jo je objavil Valentin Viri, Nova cerkev na stari Doberni, v: Drobtinice 3 (1848), str. 133, 137. 
51 O tem piše sv. Ignacij Antiohijski v Epistola ad Philadelphianos, 5.
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 125
predmeta, npr. štirih evangelistov, mučencev, apostolov; vere, upanja in ljube-
zni. Obstajajo omarični oltarji; ti so najstarejši, gotski, večkrat zlepljeni skupaj, 
npr. krstni oltar na Ptuju.52 Običajnejši so stebrni oltarji, z različnimi vrstami 
stebrov, kot so korintski, jonski itd. Slike so veličastnejše, kipi pri ljudstvu bolj 
priljubljeni. Odstranjevanje starih umetniških slik ali častitljivih podob naj se 
ne dopušča, temveč naj se jih obnovi, npr. Sv. Lenart. Le s starostjo pridobiš po-
božnost in zaupanje (sv. Nikolaj iz Flüe). Dostikrat ima oltar tron, v katerem je 
podoba, ki se menjuje z ozirom na praznike. Oblečeni kipi so bili prepovedani – 
po pravici, vendar s prizanesljivostjo; kjer jih še imajo, naj duhovnik poskrbi za 
primerno oblačilo (ne kakor v Wolfsbergu, s starimi zaponkami). 
4. Uporaba podob. Upodabljajoči umetnosti, slikarstvo in kiparstvo, sta 
tako kot govorništvo in poezija v službi Cerkve in vere. Že v katakombah je 
najti simbole, npr. dobrega pastirja, goloba po Tertulijanu že od 2. stoletja. Od 
Konstantina dalje tudi slike Marije, apostolov in mučencev. Ker čutno ljudstvo 
kar prelahko jemlje podobo za predmet (češčenja), je to spodbudilo mnogo na-
sprotnikov češčenja podob. Znano je nasprotovanje češčenju podob na vzhodu, 
posebno pod Leonom III., na zahodu pa s strani reformacije. Cerkev je češčenje 
svetih podob vedno zagovarjala. Sv. Gregor Veliki je ta nauk klasično opredelil 
v pismu škofu Serenu iz Marseilla in nato Klemenu.53 Na vzhodu je spor zaradi 
podob pomiril drugi ekumenski nicejski koncil (787), na zahodu je češčenje 
podob potrdil tridentinski koncil. 
Navodila za dušne pastirje s strani Cerkve in umetnosti
a) Izpostavljena ne sme biti nobena podoba, ki temelji na napačni zgodo-
vinski ali dogmatični osnovi, npr. Abraham in angel s tropom psov.54 
b) Vse nespodobno, čutno, dražljivo se mora odstraniti, npr. sv. Magda-
lena, sv. Jurij s konjem (sv. Jur in sv. Marjet). Žal naši moderni umetniki ne 
znajo slikati svetih podob. Častilci umetnosti in narave. Tudi angeli morajo biti 
oblečeni.
c) Naj ne bo nobene nenavadne podobe (nullam insolitam ponere, vel po-
nendam curare imaginem, Tridentinski koncil), vztraja naj se pri tradiciji, ne da 
bi se umetnikovi domišljiji postavilo preozke meje. Kako bedno se upodablja 
Ecce homo ali Križani. 
52 Mišljen je gotski krilni oltar v nekdanji krstni kapeli proštijske cerkve na Ptuju, pripisan slikarju Konradu Laibu in pomočnikom. 
Glej: France Stele, Laibov oltar v Ptuju, v: Razprave 1. razreda SAZU, Ljubljana 1950, str. 259–308.
53 Za papeževo obsodbo Serenovega ikonoklazma glej Lexikon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen 8, Rom-Fre-
iburg-Basel-Wien 1976, stp. 328 (geslo: Serenus von Marseille).
54 Slomšek je morda imel v mislih motiv nadangela Gabrijela, ki kot lovec z rogom in psi nastopa v prizoru Lova na enorožca v Zaprtem 
vrtu, videl pa ga je lahko na vhodni steni Marijine kapele v opatijski (zdaj stolni) cerkvi v Celju; za motiv glej: Lev Menaše, Marija v 
slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 248–250.
126 Ana Lavrič
d) Prevladovati morata umetnost in dober okus, četudi Bog svojih milosti 
ne veže na umetnost; npr. milostne podobe nekdaj bogate, pa vendar zmerno.
e) Cerkve ne smejo biti preobložene s slikami in podobami, prav tako tudi 
ne oltarji, sicer bolj raztresajo kot spodbujajo. 
Žal svetna moda vse prepogosto vpliva tudi na cerkveno kiparstvo in 
slikarstvo, tako kot prevladujoči okus na cerkveno okrasje. V tako imenovanem 
baročnem času 1600–1780 so morali vsi kipi in podobe nositi perike, npr. veliki 
oltar v /…/.55 Celo narodna noša je večkrat zlorabljena, npr. na Koroškem mo-
rajo vse podobe nositi vrvičasto brado, le J.56 ne. V 18. stoletju so bili oltarji pre-
obloženi, na začetku 19. stoletja pa so bili popolnoma brez vsega. Zato morajo 
umetniki preučevati zgodovino, da ne postavljajo zvonika ali zvonikove ure v 
Herodov čas. Naj se starožitnost s sedanjim okusom tako kombinira, da ustvar-
ja in spodbuja pravo predstavo, npr. sv. Maksimilijan in Viktorin.57 Moderni 
salonski okus ne spada v cerkev, npr. veliki oltar v prejšnji postavitvi v Alojzijevi 
cerkvi ali prezbiterij v Dravogradu, od Reiterja.58 
Praktične izvedbe
1. Kadar gre za novo opremljanje ali postavljanje oltarjev ali notranjščine 
cerkve, naj se spodbudi čast občestva. Pokaži polomljene kipe, počrnele podobe 
in to prikaži kot žalitev Boga in njegovih svetnikov. Ne obupaj zaradi kljubo-
valnosti, ne bodi pa tudi ne preveč previden, poskušaj na svojo stran pridobiti 
kolovodje. 
2. Ne izpusti vajeti iz rok, tj. ne prepusti kmetom izbire umetnika, načina 
izvedbe, sklepanja akorda, sicer bodo vzeli prvega najboljšega šušmarja in Bož-
jo hišo za stoletja skazili, npr. Sv. Urh. 
3. Poišči zanesljivega, poštenega mojstra, oglej si njegove dosežke in ne 
skopari pri ceni. Nekoč vse nadvse bogato (npr. veliki oltar v Krki),59 zdaj vse 
prav ceneno, zato tudi revno, za kratko dobo. 
4. Sam vodi nadzor pri izdelavi, toda ne vmešavaj se veliko.
55 Zapis kraja ni dobro čitljiv, brati ga je mogoče kot Lank.
56 Beseda ni do konca izpisana.
57 Po vsej verjetnosti sta mišljeni oltarni sliki sv. Maksimilijana in sv. Viktorina iz delavnice Leopolda Kupelwieserja v bogoslovni 
cerkvi sv. Alojzija v Mariboru. O slikah glej: Ana Lavrič, Slovenski »panteon« v Slomškovih Drobtinicah in pri Novi Cerkvi, v: Acta 
historiae artis Slovenica, 19 (2014), št. 1, str. 106–108. 
58 Jožef Reiter (1803–1875), slikar v Mariboru, je s freskami okrasil več cerkva, mdr. tudi proštijsko cerkev v Dravogradu. Glej: Viktor 
Steska, Slovenska umetnost. 1. Slikarstvo (Mohorjeva knjižnica 16), Prevalje 1927, str. 297–298. 
59 Pripomba se nanaša na bogato izrezljani veliki oltar v Krki na Koroškem, ki je delo Michaela Hönla iz 1629, glej: Kärnten (ur. E. 
Bacher idr.), (Dehio-Handbuch Kärnten. Die Kunstdenkmäler Osterreichs), Wien 1976, str. 204. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 127
Slika 3: Konrad Laib, krilni oltar v mestni župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju, ok. 1460  
(foto: Andrej Furlan © UIFS ZRC SAZU)
Tabernakelj
1. Armarium, v katerem se hrani Najsvetejše v monštranci ali v ciboriju ali 
v obojem, je na oltarju najodličnejši okras, nevestina sobana cerkve. V starih 
časih je bilo Najsvetejše hranjeno v zakramentalni hišici na evangeljski strani 
ali na oltarju v viseči posodi v podobi goloba. Tabernakelj ima obliko šotora, po 
zgledu svetega šotora, z zaprtimi vrati ali na vreteno. Biti mora iz dragocenejše-
ga lesa, pozlačen, znotraj oblečen z žametom ali svilo ali pa spodobno poslikan. 
Marmorni so vlažni. 
128 Ana Lavrič
2) Različne naprave za izpostavljanje Najsvetejšega so večinoma abotna 
norčevanja novega časa brez okusa in naj se jih ne dopušča. Prav tako tudi ne 
nepotrebnih neokusnih vencev. Tabernakelj naj ne bo previsok, kot so novejši, 
ki molijo čez oltarno sliko. Le za posebne slovesnosti naj se okrasi s svežimi 
dišečimi cvetlicami, tako kot oltar. Ključ tabernaklja ima duhovnik. Sveče, toda 
ne preveč. Obeski in podobni izdelki iz blaga in papirja so nelični in pogosto 
vnetljivi (Ljubljana, križevniška cerkev).60 
Praktična pravila
1) Poskušaj vse naprave varovati z nadzorom cerkvene služinčadi pri po-
metanju, prižiganju sveč itd. Največkrat propadejo zaradi nepazljivosti. 
2. Pouči vernike o pomenu različnega okrasja, barv, simbolike, svetnikov. 
Okras najlepših cerkva je brez koristi, če se ljudje niti enkrat ne seznanijo s po-
dobami, katere svete podobe imajo, zakaj prav takšne častijo. 
3. Bojuj se proti na večinoma materialnih interesih temelječem češčenju 
t. i. živinskih patronov; toda s plevami ne iztresaj pšenice. Tako imajo kmetje 
namesto Benedikta in Ruperta raje sv. Lenarta. (Op.: Cerkveni patroni po raz-
ličnih časovnih obdobjih. Najstarejši sv. Križ, blažena Devica Marija, sv. Jurij. V 
času križarskih pohodov zavetniki Ogleja in Salzburga). 
4. Cerkev mora biti za vernike odprta knjiga; zato je potrebna pogostejša 
razlaga figur, simbolov itd., npr. za praznik vseh svetnikov, na praznik posve-
titve cerkve, gl. Prijatelj, 26.61 Simbolične predstavitve: 1. Sv. Trojice, 2. Kristusa 
kot Otroka, Učitelja, Odrešenika, Križanega, Vstalega, Sodnika, 3. Marije kot 
Device, Matere, Sedmerih bolečin, Vnebovzete, 4. angelov, kerubov, serafov, 5. 
apostolov, gl. Jakob, str. 51.62 (Smrtna postelja nespokorjenega grešnika na sto-
pnicah prižnice na Ponikvi).
2.4 Cerkvene dragocenosti
»Božji hiši ne sme primanjkovati dragocenih predmetov, ki jih ima vsaka 
boljša hiša; četudi dragocenosti niso bistveno nujne, so vendarle potrebne za lepa 
liturgična opravila.« Slomšek jih na kratko predstavi v naslednjem zaporedju. 
/1/ Pri kelihu poudarja, da mora biti njegova kupa iz srebra ali zlata oziroma 
vsaj dobro pozlačena; medeninasta ali bakrena, kakršne imajo pri revnejših 
cerkvah, pa je zdravju škodljiva in zato po kanonskem pravu prepovedana. Kot 
60 Leta 1857 se je ob neki šolski slovesnosti v ljubljanski križevniški cerkvi po nesreči vnela slika Marije Priprošnjice, ki jo je leta 1716 
po naročilu cesarice Eleonore za veliki oltar naslikal Johann Michael Rottmayr. Ohranil se je le fragment, ki ga hrani Narodna 
galerija v Ljubljani. Glej: Federico Zeri, Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja, Ljubljana 1983, str. 54; Federico Zeri in Ksenija Rozman, 
Evropski slikarji. Katalog stalne zbirke (Katalogi 1), Ljubljana 1997, str. 151. 
61 Slomšek navaja časopis Prijatelj (tudi Slovenski prijatelj oz. Šolski prijatelj), ki je mdr. objavljal tudi pridige in je za 23. nedeljo in 
obletnico posvečenja cerkve prinašal besedila o pomenu krščanskih cerkva, njihovi simboliki ipd., navedek 26 pa je najbrž lapsus. 
62 Jakob, Die Kunst im Dienste der Kirche, str. 51. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 129
primerka navaja gotski kelih v Rušah in dragoceni kelih iz arabskega oniksa pri 
Sv. Ksaverju v Radmirju. Duhovniki naj zlatenje kelihov zaupajo le zanesljivim 
mojstrom. /2/ O vrčkih za daritveno vino in vodo pravi, da so v splošnem v rabi 
stekleni. /3/ Pri ciboriju ponovi, da je imel nekdaj obliko goloba, ki je visel pod 
baldahinom nad oltarjem. Plašček ciborija mora biti bele barve. /4/ Monštranca 
se uporablja že od 13. stoletja, od uvedbe praznika sv. Rešnjega telesa. Starejše, 
gotske, so stolpičaste (npr. na Ptuju in v Celju), imajo pa lahko tudi obliko 
drevesne krošnje ali sonca. Pisec poudarja, da se mora oblika monštrance 
ujemati s slogom cerkve. Pripominja, da so cerkve leta 1810 z oddajo srebra 
veliko izgubile, da pa je zdaj bolj cenjeno delo kot teža. Okrasje monštrance, če 
je ta premalo ali preslabo okrašena, mora biti izvedeno po pameti, cum grano 
salis (omenja kovinske vence, ki jih ima celovški pasar Greiner). 
/5/ Križani kot bistveni del daritvenih oltarjev mora stati na sredi, med 
svečnikoma. Za pogrebe odraslih se uporablja križ z mrtvaško lobanjo, za otro-
ke pa brez nje. Nagrobni križi morajo biti spodobni, poganskih spomenikov, 
kot so npr. urne, geniji itd., pa se ne dopušča. Duhovnik naj poskrbi, da bodo 
križi tudi po hišah, pri poljskih pa, da ne bodo polomljeni ali šušmarsko izdela-
ni. Naročijo naj se v Grödnu. Poljski križi naj stojijo na pravem mestu, ne preveč 
na redko in tudi ne prepogosto, in naj imajo klečalnik. /6/ Oltarni svečniki in 
svetilke morajo biti po materialu v skladu s premožnostjo, po velikosti pa z 
velikostjo cerkve in oltarja. Svečniki, po številu dva do šest, se morajo ravnati 
po obliki oltarja in ne smejo zatemniti križa. Kandelabra ob straneh oltarja sta 
ponekod v rabi ob tronu (npr. na Ptuju). Večramni svečnik ob tabernaklju ne 
sme segati predaleč nad menzo, da bi ne umazal oltarnih prtov in okadil kipov. 
Groba zloraba je, zapiše Slomšek, če se navrtajo stebri in namestijo sveče pred 
kipe, prav tako, če se namestijo zrcalne bleščice z lučkami.63 Lestenec iz kovine 
ali lesa je cerkven, bleščeče steklene koralde pa spadajo le v plesno dvorano.64 
/7/ Vsaka župnijska cerkev mora imeti dve kadilnici. /8/ Značilno stanje časa 
kaže Slomškova pripomba, da se relikvije, ki večinoma predstavljajo največji 
zaklad cerkve, pri nas le redkokje še najdejo, pogosto zavržene, razmetane po 
kotih. Za poljubljanje relikvij je treba imeti ostenzorij in biti morajo pod ste-
klom. /9/ Misali, obredniki in druge cerkvene knjige so bili pred iznajdbo tiska 
zelo dragoceni, sijajno pisani, okrašeni s srebrom in zlatom in so jih imeli v 
veliki časti; naši misali in obredniki so večinoma brez zlata in srebra. Kanonske 
table morajo biti enakih oblik kot ostala ornamentika in ne preveč vpadljive. 
/10/ Pri posodah za sveta olja je posebej izpostavljeno, da se morata pušici za 
63 Prim. Hašnik, Za vse, ki imajo pri cerkvah opraviti, 12 (1857), str. 262.
64 Sveče naj bodo iz čistega voska, olje za večno luč le iz oliv (Kongregacija svetih obredov, 1840 in 1850).
130 Ana Lavrič
Najsvetejše in za bolniško maziljenje hraniti ločeno, čeprav je običajno in udob-
no, da ju imajo skupaj.
Posebej je obdelana oprema zakristij. Te so pri starejših cerkvah največkrat 
na evangeljski, tj. severni strani in zato vlažne, pri novejših se gradijo na sončni 
strani, zaradi česar so bolj suhe in prijaznejše. V vsaki zakristiji so omara za 
obleke in na njej Križani, tabla s pripravljalno in zahvalno molitvijo, klečalnik 
in lavabo. Zakristijske skrinje iz starejših časov so rezbarske in mizarske moj-
strovine (Ptuj, v obeh cerkvah). Duhovščina mora skrbeti za čistočo. Ne more 
biti vsaka cerkev bogata, vsaka pa je lahko čista. 
Tretje poglavje zaključujejo navodila za vzdrževanje cerkvenih predmetov. 
/1/ Prva točka se glasi »Obnova slik je zelo kočljiva, zadošča odstraniti prah, ne 
umivati z vodo, naj se poišče zanesljivega slikarja, ki slik ne bo izpral z lugom.« 
/2/ Druga točka se nanaša na pravilno hrambo paramentov, /3/ tretja na cerkve-
no perilo. Slomšek pripominja, da sta trohnoba in plesen v zakristiji najglasnej-
ša graja cerkovnika in duhovščine.
2.5 Cerkvene naprave v ladji
»Če mora vsaka dobro opremljena hiša imeti skladne kose opreme, to 
toliko bolj velja za hišo Božjo; ne samovolja in golo naključje, temveč cerkveni 
čut in okus morata prevladati.« /1/ K opremi ladje spada prižnica, ki se je razvila 
iz ambonov za lektorja in pridigarja, postavljenih na izhodu iz prezbiterija (v 
Senju npr. pri velikih mašah berejo berila na stopnicah prezbiterija, evangelij pa 
s prižnice). Nameščena mora biti na mestu, s katerega je mogoče govornika do-
bro razumeti (npr. Sv. Jožef). Predstavlja naj religiozno idejo, da ne bo podobna 
lastovičjemu gnezdu. Kot primerke Slomšek navaja prižnice na Ponikvi, v ma-
riborski stolnici in pri Sv. Jožefu ter dodaja, da je bolje govoriti z lesenih kakor s 
kamnitih prižnic. /2/ Spovednice morajo biti na javno vidnem prostoru, od treh 
strani zaprte, spredaj z vratci in zaveso, dvignjene en čevelj od tal, opremljene s 
podobo Križanega oziroma sv. Petra ali sv. Magdalene in s seznamom škofu pri-
držanih primerov. Les naj bo trden, zgradba močna in ne nerodna, kakor je obi-
čajno. Ideja je v figurah, kot npr. na Sladki Gori, na Vranskem (šest angelov).65 
/3/ Cerkvene klopi morajo biti iz trdnega lesa, ne preštevilne, izdelane v skladu s 
slogom cerkve. Na stranicah so lahko okrašene s pomenljivim okrasjem, npr. na 
Ptuju. Ženske morajo biti ločene od moških; sv. Karel Boromejski je dal napra-
viti med njimi celo leseno pregrado. /4/ Krstilnico za krst s potapljanjem je še 
videti v Ogleju, t. i. Baptisterium gentium. Krstilnik je iz kamna, ima naj kotlico 
in pokrov, zraven pa še školjko za oblivanje krščenca, posodo za prestrezanje in 
sakrarij za izlivanje vode. Biti mora ograjen. Oblika je osmerokotna ali okrogla, 
65 Jakob, Die Kunst im Dienste der Kirche, str. 109.
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 131
nastavek piramidast, okrašen s podobo Kristusovega krsta ali z golobom. /5/ 
Kropilnik v obliki kamnite školjke ali kotlice naj bi bil nameščen na obeh stra-
neh cerkvenih vrat, lahko pa stoji tudi na kamnitem podstavku. /6/ Cerkvena 
vrata s portalom ponazarjajo Kristusa. Portal naj bo v enakem stilu kot cerkev: 
v romanski, gotski ali renesančni obliki. Posebno gotske portale večkrat krase 
lepe skupine, na vratnih krilih pa so pogoste podobe Kristusa ali cerkvenega 
zavetnika. /7/ Cerkveno uro potrebuje vsaka župnijska cerkev; številčnice mo-
rajo biti nameščene na zvoniku ali ob glavnem portalu, ne pa na velikem oltarju 
ali slavoloku. /8/ Zvonovi, dva ali trije, morajo biti harmonični, da naznanjajo 
stopnje praznika in dele sv. maše; nekoč premajhni, zdaj preveliki, so ponos ob-
čestva. /9/ Cerkveni zvoniki so različni: romanski so masivni, postavljeni sredi 
cerkvene stavbe nad krstilnico, npr. v Vuzenici, Laškem idr., gotski so večinoma 
visoki in vitki, s predrtim okrasjem, npr. v Jurkloštru, Ogleju, Parizu, renesančni 
so trebušasti, so dragoceni in dolgo zdržijo. Zvonik mora biti slogovno enoten s 
cerkveno stavbo. /10/ Nagrobniki morajo izražati vero v neumrljivost, vstajenje 
in priprošnjo za mrtve, celotno pokopališče pa živo vero in krščansko spošto-
vanje do pokojnih. Spomeniki morajo imeti krščanska znamenja, ne pa podob 
sove, metulja, plamenic idr. Epitafi se morajo glasiti katoliško. Stari nagrobniki 
boljše izdelave se morajo ohraniti, pogosto imajo umetnostno in zgodovinsko 
vrednost. /11/ Oljske gore in postaje križevega pota se nahajajo znotraj in zunaj 
cerkva. Križev pot, slikan ali kiparski, ima skoraj vsaka župnijska cerkev. Postaje 
so dveh vrst: frančiškanski ali jeruzalemski križev pot se začenja z obsodbo in 
vključuje trikratni padec pod križem, jezuitski se začne z Oljsko goro in kaže en 
padec; posebnih odpustkov je deležen le prvi. Kar zadeva cerkveno umetnost, 
so zdaj najlepše postaje slikane po Führichu, npr. v bogoslovni Alojzijevi cerkvi. 
Lepa Oljska gora je pri Sv. Petru pri Mariboru (Malečnik). Novejše, kiparske 
postaje križevega pota so izdelane v Münchnu. Spoštovanja vredna kalvarija iz 
prejšnjega stoletja je v Šmarju na Rokovem bregu (Sv. Rok). /12/ Svete stopnice 
po vzoru Scala sancta iz Pilatove palače, ki se sedaj hranijo v Rimu, so okrašene 
s svetinjami in obdarjene z odpustki; v lavantinski škofiji so takšne v Šmarju in 
v Starem trgu (pri Slovenj Gradcu). /13/ Božji grobovi za veliki teden so večino-
ma slikani na deske in postavljeni v stranskih kapelah. V Italiji niso v rabi, zato 
je vse potrebno predpisano v Ritualu. Poskrbi naj se za primeren, ne preobložen 
okras in za potrebno osvetlitev. Steklene krogle z barvami razveseljujejo otroke. 
Ogleda vreden je božji grob pri Sv. Petru pri Mariboru (Malečnik). 
Oprema prezbiterija je predstavljena posebej. /1/ V dobro urejeni cerkvi 
naj bo poleg velikega oltarja na listni strani postrežna mizica s Križanim in 
dvema svečnikoma. Biti mora iz dobrega lesa, enako okrašena kot oltarni an-
tependij. Pri revnejših, manjših cerkvah jo nadomešča zidna omarica oziroma 
niša ali pa na oltar pritrjena deščica. /2/ Sedeži za celebranta in njegove asistente 
132 Ana Lavrič
so prav tako na listni strani. Celebrantov sedež naj bo nekoliko višji, okrašen s 
preprogami. Kamnite sedilije v starih gotskih cerkvah se odlikujejo po vzorni 
izdelavi (Maribor). Oblika sedilij se ravna po gradbenem stilu, vendar naj se 
razlikuje od običajnih slavnostnih sedežev. /3/ Korne klopi morajo biti odlič-
nejše od cerkvenih, ravnati pa se morajo po zgradbi; gotske so npr. na Ptuju, 
renesančne v Mariboru. /4/ Pomemben del cerkvenega okrasja iz kamna, lesa 
ali železa sta tudi ograja prezbiterija in obhajilna miza; slednja mora imeti vsaj 
klečalno podnožje. /5/ V starih cerkvah visi v slavoloku velik Križani, ki pa se 
redkokje še najde, npr. v Celju in Mariboru.
2.6 Cerkveni paramenti
Slomšek najprej razloži paramentiko na splošno. /1/ Pravi, da je Cerkev za 
paramente že od najstarejših časov uporabljala tkanine in vezenine, blago in 
oblike pa se razlikujejo glede na obdobja. /2/ Blago mora biti iz lanu in kono-
plje, bombažno je prepovedano; za barvni tekstil se uporabljajo zlato, srebro in 
svila. /3/ Oblike blaga so bile v tkanju in vezenju v različnih obdobjih različne; 
Slomšek ločuje vzhodno-bizantinske, arabsko-italijanske, germansko-gotske in 
novejše. V srednjem veku so bile tkanine dragocene, solidne in trajne, kot do-
kazujejo stari paramenti, ki so jih našli v grobovih. Od 16. stoletja naprej so pa-
ramenti z ozirom na blago in obliko vse bolj nazadovali in v 19. stoletju dosegli 
najnižjo stopnjo z mašnimi oblačili iz cica in merina, ki se uporabljata za gospo-
ska in plesna oblačila, s svetnimi cvetnimi venci. Najbogatejši so bili izdelani iz 
poročnih oblek bogatih gospa. Par desetletij se spet poskuša vpeljati solidnejše 
blago, k čemur je, po Slomškovih besedah, mogoče pripomoči. /4/ Vezenje je 
šlo vzporedno s tkanjem in je bilo na začetku izdelano večinoma iz muslina; 
pri cerkvenih oblačilih so ločevali med opus textile in opus phrygicum. Ko je 
duh krščanstva oživil ljudstva, je bilo vezenje cerkvenih oblačil z občudovanja 
vrednim umetniškim čutom, prizadevnostjo in vztrajnostjo stvar časti gospa 
in deklet imenitnejših družin (hči Karla Velikega), od 13. stoletja dalje pa zlasti 
nun (gl. stara mašna oblačila v Šentpavlu na Koroškem, beli ornat lavantinske 
škofije). Lepi privilegij žensk se je izgubil, fabrike so izpodrinile ročno delo in 
tako je izginilo cerkveno vezenje. Cerkvena oblačila so postala tovarniški izde-
lek, brez umetniškega čuta. Te paramente označujejo nenavadna majhnost, vio-
lini podoben kroj, npr. pri kazuli, in okornost, cerkvena oblika pa je bila pri tem 
popolnoma pozabljena. Pred nekaj leti je cerkveno vezenje začelo spet oživljati.
V nadaljevanju Slomšek predstavi posamezne paramente, pri čemer se 
sklicuje predvsem na določila sv. Karla Boromejskega. /1/ Kazula, s križem na 
hrbtu in prsih, je bila v srednjem veku okrašena z dragocenim vezenjem (gl. 
Šentpavel na Koroškem) in obrobljena z zlatimi čipkami. Sodobne porte ima-
jo pogosto poganske vzorce, pred nekaj časa pa so spet začeli uvajati starejše 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 133
oblike (npr. Novo Celje). /2/ Pluvial je bil nekdaj mašna obleka s kapuco, ki so 
jo ob slabem vremenu in pri procesijah potegnili na glavo, zdaj pa je v rabi kot 
večernični plašč za kajenje. Biti mora lepo okrašen. /3/ Dalmatika in tunicella za 
diakone in subdiakone, sprva le za škofe, ki jo pri velikih mašah še nosijo, mora 
biti v enaki barvi kot kazula.66 /4/ Štola, oblačilo časti in jurisdikcije, mora biti 
opremljena s križem in resami.67 
Pod naslovom cerkveno perilo so opisana platnena oblačila: /1/ amikt, /2/ 
alba68 – pri Sv. Lenartu nad Laškim naj bi bila stara že nad dvesto let –, /3/ cin-
gulum, /4/ obrobki cerkvenih prtov in alb, bodisi vezeni bodisi iz čipk (znak 
revščine so čipke iz tila), ki pa ne smejo imeti rdeče podloge,69 /5/ roket, okrašen 
s čipkami in zlikan v številne majhne naborke, in koretelj, ki je običajno manj 
okrašen; posebej pa še platnena oprema oltarjev: /6/ oltarni prti z ličnimi čipka-
mi, ki naj ne bodo preširoke – Slomšek navaja bruseljske, češke in pariške čipke 
in opozarja, da je mogoče najti lepe cerkvene vzorce s figurami in prizori –, kor-
poral, palla maior, palla minor70 in purifikatorij, /7/ prt za kelih, ki ne sme biti 
preobilno vezen, in velum Sanctissimi, ki naj bo vedno bel in po možnosti okra-
šen, ter antependiji, ki so bili v vseh časih posebno bogati (znak siromaštva so 
antependiji iz navadnega barhanta ali celo papirnate tapete); novejša iznajdba je 
antependij za izpostavljeno Najsvetejše, ki mora biti bele barve in bogato okra-
šen. Pod isti naslov je Slomšek uvrstil tudi preproge, bandera in baldahine. /8/ 
Talne in stenske preproge, ki so bile nekdaj velikega pomena in se v novejšem 
času nadomeščajo z rdečimi prti, so v zadnjem obdobju spet v razmahu, le da 
so na hitro izdelane v tovarnah. Najlepše preproge so ročno izdelane (npr. Köln, 
Salzburg, Marburg); stenske lahko predstavljajo najlepše verske simbole in sve-
te figure, talne pa ne. /9/ Cerkvena bandera se od Konstantina dalje uporabljajo 
kot prispodoba zmage v Kristusu. So štirikotne oblike, na gibljivem prečnem 
drogu, zgoraj s križem, spodaj s tremi izrezki, na sredini običajno s slikami. Bla-
go mora biti svileno, z resicami, prepovedano pa je, da bi bila podobna vojnim 
zastavam (zastave lahko uporablja le šolska mladina).71 Čudovita bandera na 
treh drogovih so nečimrnost. Sneti jih morajo vsaj v času posta. /10/ Baldahini 
so bili prvotno v rabi za pokrivanje oltarja, pozneje za tabernakelj, od 13. stoletja 
pa za telovske procesije. Biti morajo iz dragocenega blaga, bele barve, vezeni ali 
okrašeni s podobo Najsvetejšega. Po Slomškovih besedah je »lepo opremljena 
cerkev krona dušnega pastirja«. 
66 Določilo sv. Karla Boromejskega.
67 Določilo sv. Karla Boromejskega.
68 Glede velikosti Slomšek navaja določilo sv. Karla Boromejskega.
69 Rdečo podlogo je prepovedala Kongregacija svetih obredov 17. avg. 1837.
70 Prepovedano je, da bi bila iz enakega blaga, kot je kazula (Kongregacija svetih obredov, 22. jan. 1701).
71 Rimski obrednik.
134 Ana Lavrič
Poglavju o paramentih Slomšek dodaja zaključne pripombe: »Vsi pred-
meti cerkvene umetnosti morajo človeka skozi čutno dvigniti k nadčutnemu, 
ne pa ga potopiti v češčenje čutne narave. Sodobna umetnika /…/72 sta častilca 
narave, zato so njune slike brez milosti, npr. stara Marijina podoba in moderna 
Madona – Magdalena. Zato: /1/ Umetnik naj bo dober katolik, kot npr. Kupel-
wieser Leopold, von Führich, /…/.73 /2/ Ordinariatu naj bo naznanjeno vsako 
pomembno delo in ime umetnika. /3/ Ne dopuščaj nobene preobloženosti, kot 
npr. obešanja slik.« 
Poglavja VI., VII., VIII. in X. so posvečena cerkveni poeziji, glasbi in petju, 
posebej koralnemu, in jih v kontekstu likovne umetnosti ne bomo predstavili, 
zaustavili pa se bomo ob IX. poglavju, ki je zanimivo tudi z umetnostnozgodo-
vinskega vidika. 
Slika 4: Korne klopi z reliefi Jožefa Holzingerja v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika, 1771  
(foto: Andrej Furlan © UIFS ZRC SAZU) 
2.7 »Najlepši zgled vse cerkvene umetnosti«
»Cerkvena umetnost v vseh njenih zvrsteh, arhitekturi, kiparstvu, slikar-
stvu, paramentiki, poeziji in glasbi, je veličastna poročna obleka cerkve, ženi-
nov drug (amicus sponsi), ki vse poskrbi in oživlja, pa je duhovnik. Brez tega 
72 Zaradi nečitljivosti besedila umetnikov ni bilo mogoče identificirati.
73 Imena so težko čitljiva. Zadnje ime bi morda lahko razbrali kot Kessler. 
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 135
živega zgleda je najlepša cerkev mrtva. Žal je tožba S.74 še vse prevečkrat resnič-
na: 'Včasih so imeli lesene kelihe, a zlate duhovnike; zdaj zlate kelihe in lesene 
duhovnike', npr. pri molitvi naprej brez pobožnosti, pri petju brez občutka, pri 
pridiganju brez življenja ipd. V vsem tem se mora duhovniški kandidat marlji-
vo izuriti, sicer ostane šušmar v najodličnejšem delu cerkvene umetnosti, tj. v 
kultu, v bogoslužnih opravilih /…/. Zato ob koncu nekaj pripomb k cerkveni 
umetnosti, ki bi morale biti na začetku in se tičejo duhovnika.«
/1/ Slomšek razlaga, da mora imeti dušni pastir do svoje cerkve posebno ljubez-
en in kot ženin poskrbeti za njen okras. »Ljubezen je iznajdljiva v najdevanju sred-
stev, je neutrudna (caritas Christi urget nos), v kratkem času uredi, kar je bilo dolga 
leta zaman zaželjeno (npr. Sv. Florijan pri Doliču). Nobeno občestvo praviloma ni 
tako ubogo, da ne bi moglo poskrbeti za svojo cerkev.« /2/ Glede sredstev pravi: »V 
našem času sta za gradbeni fond dva glavna vira: molitev in beračenje (Betten und 
Betteln); če ne dežuje, vsaj kaplja; kamen h kamnu palača. Pred časi so gradili mo-
gočniki, zdaj le ubogi. Zato se mora vsako leto kaj malega oskrbeti in za to zbirati, 
toda tudi moliti za dobrotnike.«75 /3/ Največja ovira pri urejanju farne cerkve so po 
njegovem številne podružnice v nekaterih predelih (omenja npr. Sevnico in Bresta-
nico). Občestva podružnic morajo skrbeti za svoje cerkve, po svoji moči pa morajo 
prispevati tudi za matično, tako tudi vse soseske. »Zato naj bo farna cerkev vedno 
glavno ogledalo dušnih pastirjev in s tem biser med drugimi cerkvami, naj bo po-
nos farnega občestva. Če je ta občutek skupnosti živ, potem se bo širil v sosednja 
farna občestva (npr. Jarenina – Ponikva).« /4/ Slomšek nadalje priporoča: »Zlato 
pravilo za olepšanje cerkva je, da duhovnik raje groš priloži iz svojega kot krajcar 
odvzame zase.« Duhovniki naj o prostovoljnih nabirkah in njihovi porabi vodijo 
natančno evidenco in o tem obveščajo farane ter tako ustvarjajo zaupanje. »Izpla-
čila iz cerkvene blagajne naj povrnejo (subsidium), cerkveno premoženje naj se ni-
koli ne pretvori v skupnega. Žal imajo občestva o večinoma omejenem cerkvenem 
premoženju velike predstave (Nova Štifta pri Gornjem Gradu).« /5/ Groba kršitev 
dobrega cerkvenega okusa »bi bilo sijajno župnišče pri mizerni farni cerkvi, kakor 
se še neredkokje najde (v stanovanju duhovščine okenske zavese, zrcala, v božjem 
hramu pajčevine in prašni oltarji). Župnišče naj bo čisto in urejeno, sobe solidne, 
ne pa pretirano lepo opremljene. Uporaba sob za kašče ali špehkamre je, milo re-
čeno, neprimerna (Djekše, Kneža).« /6/ Duhovnik naj bo primernega vedenja – 
Slomšek navaja pripombe glede kmetovanja, kajenja itd. –, /7/ skrbi pa naj tudi za 
primerno vedenje osebja v župnišču. /8/ V nadaljevanju graja postavljanje svinja-
kov poleg cerkve (npr. Brezje v Čermožišah pri Žetalah, Ponikva). »Okolica cerkve 
naj bo dostojna in prijazna, po možnosti obdana z zidom z zaprtimi vrati (pred 
74 Slomšek je zapisal samo začetnico.
75 Slomšek navaja: »Zdoušek za podružnico na Čreti, Drobtinice 1855, str. 136«, o tem glej: Matija Vodušek, Andre Sdoušek, Fajmošter 
labudske škofije, v: Drobtinice 10 (1855), str. 131–140. 
136 Ana Lavrič
časom so bile vse cerkve utrdbe proti turškim vpadom). Dokler so obstajala poko-
pališča okoli cerkva, so bile na vhodu železne mreže, da na sveti prostor ni mogla 
priti živina, prav tako tudi noben pes. Kako ubogo izgledajo mnoga pokopališča 
(npr. Negova, Vejice).« Sledi pripomba, da je treba pse od cerkva odgnati (prepo-
dijo jih ježevke in biči), ker »motijo pobožnost in umažejo klopi«. /9/ Duhovniški 
okras (decor clericalis) je krepostno, stanu primerno življenje. Duhovščina pa mora 
gledati tudi na cerkveno osebje, kot so cerkovnik, ministranti in ključarji, saj bodo 
le tako »cerkvene stvari skrbno shranjene in predmeti cerkvene umetnosti nepo-
škodovani, npr. paramenti, oltarni prti.« Na račun ljudi v cerkveni službi dodaja 
hudomušno pripombo: »Kakor okajeni angeli na tabernaklju (cerkovnik pri Mariji 
Loretski), tako so žal pogosto cerkovniki stare cerkvene miši ali mladi vrani, brez 
cerkvenega čuta, in ministranti neredko razpuščeni pubci.«76 Tudi v tem primeru 
»v polnosti velja Gospodova beseda: Vos estis lux mundi etc.«
VIRI IN LITERATURA
Arhivski viri
Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM)
NŠAM, Fond Zapuščine škofov, Slomšek Anton Martin, šk. 68. 
Literatura
Ambrožič, Matjaž, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar in njegova verska, kul-
turna in politična vloga za zgodovino Slovencev (Acta Ecclesiastica Sloveniae 25), Lju-
bljana 2003.
Blagoslovje cerkvenega bandera, v: Drobtinice 7 (1852), str. 64–68. 
Cerkovnik, Gašper, Društvo za krščansko umetnost v Ljubljani, v: Zbornik za umetnostno 
zgodovino n. v. 43 (2007), str. 288–305.
Cevc, Emilijan, Društvo za krščansko umetnost, v: Enciklopedija Slovenije 2, Mladinska 
knjiga, Ljubljana 1988, str. 361. 
Dolinar, Luka, Pridiga ob času zahvale za nove zvonove, v: Drobtinice 5 (1850), str. 59–66.
Flis, Janez, Umetnost v bogočastni službi, samozaložba, Ljubljana 1908. 
Giefers, Wilhelm Engelbert, Praktische Erfahrungen, die Erhaltung, Ausschmückung, Ausstat-
tung der Kirche betreffend: zunächst für den Clerus der Diöcese Paderborn, Schöningh, 
Paderborn 1858. 
Hašnik, Jožef, Za vse, ki imajo pri cerkvah opraviti, v: Drobtinice 12 (1857), str. 258–264, 13 
(1858), str. 294–300, 14 (1859–1860), str. 190–197. 
Hašnik, Jožef, Za vse, ki imajo pri cerkvah opraviti, v: Zgodnja Danica, št. 22 (28. 10. 1858), 
str. 170–171, št. 23 (11. 11. 1858), str. 179–180.
Hicinger, Peter, Nekaj od cerkvene zidarije, v: Zgodnja Danica, št. 1 (3. 1. 1856), str. 1–3, št. 3 
(17. 1. 1856), str. 9–10. 
Jakob, Georg, Die Kunst im Dienste der Kirche. Ein Handbuch für Freunde der kirchlichen 
Kunst, Jos. Thomann, Landshut 1857. 
76 Glede skrbi za dobre ministrante Slomšek priporoča v branje zaključni protokol konstitucij iz leta 1854.
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 137
Janša-Zorn, Olga, Historično društvo za Kranjsko, Modrijan, Ljubljana 1996.
Kärnten (ur. E. Bacher idr.), (Dehio-Handbuch Kärnten. Die Kunstdenkmäler Osterreichs), 
Verlag Anton Schroll & Co., Wien 1976.
Knacker, Katharina, Mission Museion. Museen der katholischen Kirche im deutschsprachigen 
Raum (Edition Museum 19), Transcript Verlag, Bielefeld 2016.
Kosar, Franc, Anton Martin Slomšek, knezoškof lavantinski, prevedel Jože Stabej (Slomškovo 
zbrano delo III/2), Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, Celje 2012 
(original izšel 1863). 
Krajnc, Slavko, L'opera liturgica di Anton Martin Slomšek nella sua attività pastorale. Il pen-
siero e la sollecitudine liturgico-pastorale dai suoi scritti e in particolare dal Mnemo-
synon slavicum e dal Manuale liturgicum (Pontificium institutum liturgicum. Thesis 
ad Lauream 188), Pontificium Athenaeum S. Anselmi de urbe, Roma 1993.
Krajnc-Vrečko, Fanika, Liturgične knjige v Slomškovem času, v: Mariborska stolnica ob 150. 
obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. S. Lipovšek), Slomškova družba, Mari-
bor 2009, str. 215–227. 
Lavrič, Ana, Slovenski »panteon« v Slomškovih Drobtinicah in pri Novi Cerkvi, Acta histo-
riae artis Slovenica 19 (2014), št. 1, str. 93–122.
Lesar, Anton, Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji, K. Winiker, Bern 1863. 
Lexikon der christlichen Ikonographie. Ikonographie der Heiligen 8, Herder, Rom-Freiburg-Ba-
sel-Wien 1976, stp. 328 (geslo: Serenus von Marseille).
Lübke, Wilhelm, Geschichte der Architektur von den ältesten Zeiten bis auf die Gegenwart, 
Verlag Emil Graul, Leipzig 1855.
Marolt, Marijan, Dekanija Celje. 1. Cerkveni spomeniki v Celju (Umetnostni spomeniki Slo-
venije 3), Zgodovinsko društvo Maribor, Maribor 1931.
Menaše, Lev, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od 
začetkov do prve svetovne vojne, Mohorjeva družba, Celje 1994.
Muršec, Jožef, Obhajilo cerkvenega posvečenja, v: Drobtinice 9 (1854), str. 47–51.
Oter, Mija, Južni portal spodnje cerkve nekdanje žičke kartuzije in situ ali ne, v: Acta hi-
storiae artis Slovenica 20 (2015), št. 2 (Redovna umetnost in njen kontekst), str. 11–29. 
Pintar, Anton, Nagovor o slovesnem darovanju za popravo in olepšanje cerkve, v: Drobtini-
ce 9 (1854), str. 42–46. 
Reichenberger, Andreas, Pastoral-Anweisung nach den Bedürfnissen unsers Zeitalters, Peter 
Rehm's sel. Wittwe, Wien 1805–1808.
Rozman, Jožef, Novi zvonovi na Laškim, v: Drobtinice 4 (1849), str. 33–39.
Rozman, Jožef, Blagoslov nove cerkve, v: Drobtinice 7 (1852), str. 50–57. 
Rozman, Jožef, Blagoslovljenje novega pokopališča, v: Drobtinice 8 (1853), str. 20–26. 
Sapač, Igor, Lazarini, Franci, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Muzej za arhitekturo in 
oblikovanje, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana 2015.
Slomšek, Anton, Mnemosynon slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis dicat 
Antonius Slomshek, Janez Leon, Celovec 1840.
Slomšek, Anton Martin, Keršanska beseda o blagoslovu pokopališča, v: Drobtinice 8 (1853), 
str. 26–31. 
Slomšek, Anton Martin, Liturgični priročnik, 1. Mnemosynon slavicum. Slovenski obredni 
opomnik (ur. M. Ogrin s sodelovanjem J. Faganela), (Slomškovo zbrano delo II/1), 
Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2010. 
138 Ana Lavrič
Smolik, Marijan, Liturgika in pastoralka pri Slovencih, v: Bogoslovni vestnik 40 (1980), št. 
1, str. 3–25.
Smolik, Marijan, Liturgika. Pregled krščanskega bogoslužja (Teološki priročniki 14), Mohor-
jeva družba, Celje 1995.
Stele, France, Laibov oltar v Ptuju, v: Razprave 1. razreda SAZU, Ljubljana 1950, str. 259–308.
Steska, Viktor, Slovenska umetnost. 1. Slikarstvo (Mohorjeva knjižnica 16), Družba sv. Mo-
horja, Prevalje 1927. 
Telesko, Werner, Kulturraum Österreich. Die Identität der Regionen in der bildenden Kunst 
des 19. Jahrhunderts, Böhlau Verlag, Wien 2008.
Urek, Vida, Slovenica v reviji Kirchenschmuck (1870–1905). Bibliografski popis, v: Zbornik za 
umetnostno zgodovino n. v. 9 (1972), str. 145–158.
Viri, Valentin, Nova cerkev na stari Doberni, v: Drobtinice 3 (1848), str. 128–140. 
Vodušek, Matija, Blagoslovje nove monštrance, v: Drobtinice 7 (1852), str. 58–64.
Vodušek, Matija, Andre Sdoušek, Fajmošter labudske škofije, v: Drobtinice 10 (1855), str. 
131–140. 
Vrišer, Sergej, Profesorji prvega obdobja mariborskega bogoslovja in slovenska umetnostna 
zgodovina, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru. Zbornik simpozija (ur. A. Lah), Ško-
fijski ordinariat Maribor, Mohorjeva družba Celje, Maribor-Celje 1991, str. 221–229.
Zeri, Federico, Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja, Narodna galerija, Ljubljana 1983.
Zeri, Feredico, Rozman, Ksenija, Evropski slikarji. Katalog stalne zbirke (Katalogi 1), Naro-
dna galerija, Ljubljana 1997. 
Zupančič, Anton, Marsikaj o cerkveni umetnosti, v: Zgodnja Danica, št. 31 (4. 8. 1871), str. 
249–250; št. 33 (18. 8. 1871), str. 265–266; št. 39 (29. 9. 1871), str. 313–314; št. 42 (20. 10. 
1871), str. 337–338; št. 47 (24. 11. 1871), str. 375–37; št. 1 (5. 1. 1872), str. 2–3; št. 10 (8. 3. 
1872), str. 74–76; št. 24 (14. 6. 1872), str. 187–188; št. 39 (27. 9. 1872), str. 311–312; št. 40 (4. 
10. 1872), str. 318–320; št. 32 (7. 8. 1874), str. 253–254; št. 38 (18. 9. 1874), str. 302. 
Žalar, Alojzij, Mati Božja na Gorci pri Sv. Petru pri Mariboru, samozaložba, Maribor 1991.
POVZETEK
Članek predstavlja prizadevanja Antona Martina Slomška za umetnostno 
izobrazbo duhovščine v lavantinski škofiji. Leta 1859 je na novoustanovljenem 
bogoslovju v Mariboru uvedel predavanja o cerkveni umetnosti, v čemer pred-
njači pred drugimi škofi na Slovenskem. Poleg tega je edini, ki je sam sestavil 
tudi osnutek predavanj. Rokopis, ki ga hrani Nadškofijski arhiv v Mariboru, je 
nastal ok. 1860–1862. Umetnostna zgodovina nanj doslej ni bila pozorna, zato še 
ni upoštevala Slomškovega deleža pri pionirskih začetkih stroke na Slovenskem.
Slomšek je izhajal iz liturgičnih predpisov in umetnostnozgodovinske li-
terature (konkretno navaja knjigo regensburškega profesorja Georga Jakoba 
Die Kunst im Dienste der Kirche, 1857). Besedilo je razdelil na deset poglavij, ki 
obravnavajo sakralne stavbe, opremo in inventar, cerkveno glasbo in duhov-
nikovo skrb za urejenost cerkva. Predavatelj naj bi bodoče duhovnike vzgojil 
v »duhu cerkvenega okusa«, da bi znali poskrbeti za ohranitev umetniško vre-
dnih starin in za nova sakralna dela, ki bodo ustrezala krščanskemu duhu.
SLOMŠKOV OSNUTEK PREDAVANJ O CERKVENI UMETNOSTI ZA MARIBORSKO BOGOSLOVJE 139
KLJUČNE BESEDE: Anton Martin Slomšek (1800–1862), bogoslovje v 
Mariboru, teološki študij, predavanja o cerkveni umetnosti, umetnostna 
zgodovina
Summary
SLOMŠEK’S DRAFT OF LECTURES ON SACRED ART FOR THE 
MARIBOR SEMINARY
The article presents the efforts of Anton Martin Slomšek for the clergy 
in the Lavantine Diocese to be educated in art. In 1859, he introduced a pro-
gramme of lectures on sacred art at the newly-founded seminary in Maribor, 
in which he was a pioneer among the bishops in Slovenia. He was also the only 
one who wrote the lecture draft himself. The manuscript, kept at the Archdioc-
esan Archives in Maribor, was written around 1860–1862. Art history so far has 
not paid any attention to it and has therefore not recognized Slomšek’s part as a 
pioneer in the beginnings of the profession in Slovenia.
Slomšek based his work on liturgical directions and art historical sources 
(he quotes the book by the Regensburg professor Georg Jakob Die Kunst im 
Dienste der Kirche, 1857). He divided his text into ten chapters dealing with 
religious buildings, equipment and inventory, church music, and the priests’ 
care for the neatness of churches. The lecturer was supposed to raise the future 
priests in »spirit of church taste«, so that they would know how to preserve 
the artistically valuable antiquities as well as take care of new sacral works that 
would correspond with the Christian spirit.
KEYWORDS: Anton Martin Slomšek (1800–1862), seminary in Maribor, 
theological studies, lectures on sacred art, art history