Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 G o r 1 z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trieste, Vlcolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 L Leto XII. - Štev. 44 (613) Gorica - četrtek 10. novembra 1960 - Trst Posamezna številka L 30 / Pogum Udje Cerkve smo. Zato želimo in pričakujemo, da bi bila res luč, ki sveti vsem narodom; da bi uveljavila svoj nauk v znanosti in v vzgojnem delu; da bi bila zmagovita; da bi prav vsem posredovala milosti za pravo krščansko življenje v družinah in javnosti; da bi se njena moralna načela uveljavila pri delu, v politiki, v šolah. Koliko želja, ki se vse dajo izraziti z eno samo željo in prošnjo: Kdaj bo vendar nastopil dan zmage? Kdaj bodo premagani sovražniki Cerkve? Kdaj se bo uresničilo božje kraljestvo na zemlji? Pri vsem tem pa se nam zdi, da Kristus spi in molči, kakor je molčal v čolnu sredi valov Genezareškega jezera in ko je šel mimo Petra na dvorišču sodne palače. Zato marsikomu omahuje vera, ker se mu zdi vse premajhno; sovražnik dviguje glavo; slabi udje Cerkve podirajo božjo zgradbo; nekateri izmed njih pehajo Kristusa in Cerkev v roke brezbož-nikov; tisti, ki so poklicani kot oznanjevalci resnice in ljubezni, sejejo nezaupanje, ki rodi sovraštvo, odpad in izdajo. Kdo se ne bi zjokal? Kdo se ne bi u-strašil kakor apostoli, ki so videli Jezusa zvezanega in krvavečega? Ali se morda celo sramujemo in bežimo pred Cerkvijo in nas je sram, če kdo pravi, da držimo z njo in s Kristusom? Ali nas je morda sram priznati svojo vero z obiskom nedeljske svete maše in s petjem Bogu v čast v jeziku, ki nas ga je mati naučila? Ali smo veseli, kadar kje govorijo proti Cerkvi In kažejo na njene rane ali kričijo, kakor so kričali na Jezusa na križu: »Če si Sin božji, stopi dol, in verovali bomo!«? Cerkev krvavi, kakor je krvavel Kristus na križu, a ni treba, da ji tudi mi s svojo nevero, strahom, pomanjkanjem poguma, z mlačnostjo zadajamo novih ran. Vse to je za vsakogar težka preizkušnja vere v Cerkev in njene voditelje. A ne obupujmo. Vstajenje bo prišlo tedaj, kadar bo Kristus hotel. Med tem časom pa je Cerkev nam prepuščena. Dobri njeni člani bomo, če bomo sami hoteli. Bog nikogar ne sili, vsem pa pomaga prav po svoji Cerkvi. A naša krivda ni njena krivda. Za nepokorščino, mlačnost, sovraštvo do dobrega, nevero, strah pred dobrim itd. smo mi sami odgovorni. Ne uvrščajmo se med tiste, ki se bojijo za svojo čast in položaj in se zato sramujejo svoje matere Cerkve, ker je obrekovana, zasramovana in njeni člani preganjani in smatrani za manjvredne v družbi. In ker se je sramujejo, verujejo njenim sovražnikom, odpadnikom in nevrednim otrokom. Ne bojmo se dela za božjo čast in za čast Cerkve, čeprav ne vidimo takojšnjega uspeha. Uspeh ni naše delo, ampak božje. Naše delo je pot za Kristusa s križem na rami; to je pot do vstajenja in do večnega plačila v nebesih. Saj veljajo tudi nam besede: Ne boj sc, čredica, jaz sem s teboj; in kdor vame zaupa, ne bo osramočen. L. Šk. Liu Šao Sijem na čelu. Ob prihodu v Moskvo je kitajski prvak izrazil vdanost Sovjetski zvezi, ji priznal prvenstvo v komunističnem taboru in se postavil na sovjetsko stran v vprašanju miroljubnega sožitja med kapitalističnim in komunističnim sistemom. S tem izgleda zunanji spor med Sovjeti in Kitajci poravnan, ni pa še gotov bodoči razvoj, saj so v komunističnem svetu vedno možna izredna presenečenja. Kot običajno, so tudi letos poudarjali veliko zmogljivost sovjetskih oboroženih sil ter grmeli proti zahodnemu imperializmu. Na diplomatskih sprejemih pa je Hruščev vseeno napil Ameriki in kanclerju Adenauerju. Moskovskih proslav so se udeležili vsi komunistični voditelji: Gomulka, Novotny, Kadar, Dej, Živkov ter zahodni komunistični poglavarji, med njimi Togliatti, ki je prišel sicer z zamudo zaradi poteka italijanskih volitev. Le jugoslovanski komunisti niso dobili nobenega vabila za moskovsko srečanje. Pač bridka usoda! Kennedy novi predsednik ZDA Kot smo že pričakovali po poteku ameriškega volilnega boja, je bil izvoljen za novega predsednika Združenih držav Amerike 43-letni demokratski senator John Fitzgerald Kennedy iz Massachu-setsa, ki je s svojo zmago porazil nasprotnega republikanskega kandidata, sedanjega ameriškega podpredsednika Richarda Nixona. Prvič v zgodovini ZDA se je tudi zgodilo, da je pri predsedniških volitvah zmagal katoliški kandidat. Kennedy je namreč katoličan, potomec irske družine. Prvi katoliški kandidat se je predstavil že leta 1928, bil je to Al Smith, toda ni prodrl, ker so bili predsodki nasproti katoličanom še zelo veliki v primeri z današnjimi razmerami. Z zmago Johna Kenne-dyja so si demokrati zopet pridobili Belo hišo po osmih letih Ei-senhowerjeve republikanske administracije. Kennedy predstavlja Izidi upravnih volitev Ves ta teden so se vršile v Moskvi velike svečanosti ob obletnici oktobrske revolucije in ustanovitve sovjetske države. Vsako leto slavijo ta kot na j večji državni praznik Sovjetske zveze in svetovnega komunizma sploh. Letos Pa so svečanosti dobile še toliko Večji pomen, v kolikor so se jih Udeležili najvidnejši predstavniki svetovnega komunizma. Ti so prišli v Moskvo zlasti z namenom, da se udeležijo nekake komunistične vrhunske konference, da Pogladijo medsebojna ideološka nasprotstva, ki so se pokazala zlasti v zadnjih polemikah s Pekingom. Zato se je tega zasedanja Udeležila tudi kitajska delegacija s samim predsednikom republike Letošnje upravne, občinske in pokrajinske volitve so za nami. Na teh volitvah so volivci izvolili nove občinske in pokrajinske svete. skoro po vsej Italiji z izjemo nekaterih pokrajin in občin, katerim mandat še ni zapadel. Med temi so Gorica, Aosta, Vercelli, sicilijanske pokrajine in občine v trident. in bocenski pokrajini. Volitve so sicer upravnega značaja, t. j. gre se predvsem za obnovitev krajevnih uprav, vendar so imele čisto politični značaj. Tako so tudi volilni izidi primerno merilo za politično orientacijo italijanske javnosti po državnozborskih volitvah v letu 1958. Sedaj se vse stranke, ki so na volitvah nastopale, pripravljajo na polaganje računov in pregled bodoče usmeritve v novih krajevnih upravah. Vse stranke se sicer hvalijo z zmago, kot je pač naravno, saj je vsaka kaj pridobila, pa tudi izgubila. — Na splošno lahko rečemo, da so stranke demokratske sredine dosegle lep uspeh na teh volitvah. Demokristjani so ohranili svoje število glasov, izboljšali so svoje pozicije v občinskih svetih, medtem ko so v pokrajinskih nekoliko nazadovali na račun drugih strank zaradi novega volilnega zakona. Pridobili so tudi socialdemokrati in liberalci, slednji še posebno na račun monarhistov, ki so v tej volilni borbi popolnoma podlegli. Izmed strank vladnega centra pa so nazadovali republikanci, ki so že itak razpolagali z malim številom glasov. Kako je pa z opozicijo? Na skrajni levici so komunisti zabeležili napredek, na skrajni desni pa novofašisti (misovci). Nenni-jevi socialisti so sicer ostali na svojih položajih, vendar so upali na boljši uspeh. Sam Nenni ni mogel prikriti razočaranja. Glasovi so pa takole porazdeljeni : Krščanska dem. Komunisti Socialisti Misovci Socialni demokrati Liberalci Monarhisti Republikanci Seveda pa je marsikje velika težava za sestavo novih občinskih odborov in za izvolitev župana, če se glavne stranke ne morejo med seboj sporazumeti. Tako n. pr. prav v Rimu, kjer mora KD iskati zaveznikov za sestavo odbora, kar pa ni zelo lahko, ker med demokratičnimi silami nima mnogo izbire. Podobne težave bodo tudi v Firencah, Benetkah in v Milanu. V Turinu pa so demokratične stranke dovolj močne, da lahko sestavijo občinski odbor same. Kot smo že prej omenili, so se voditelji demokratskih strank zadovoljivo izrazili o poteku volitev. Ministrski predsednik Fanfani je izjavil, da predstavlja zmaga demokratskih sil novo zaupnico države politiki demokratične koalicije. Socialno-demokratski prvak Saragat pa je izjavil, da predstavlja napredek njegove stranke obsodbo dvoumne politike Nennije-vih socialistov. Zadovoljstvo je izrazil tudi liberalni voditelj Ma-lagodi. Tako lahko rečemo, da se je kljub napredovanju skrajne desnice in skrajne levice utrdila demokratična skupnost sodelovanja štirih strank, ki so po julijskih dogodkih prevzele oblast v državi za obrambo demokracije pred nevarnostjo diktature. danes tudi simbol ameriške mlajše generacije, ki skuša dati ameriški politiki novih pobud tako v notranji kot v zunanji politiki z večjo prožnostjo v mednarodnih odnosih, a brez kakršnegakoli popuščanja svetovnemu komunizmu. — Skupno s Kennedyjem je bil izvoljen za podpredsednika sen. Lyndon Johnson. Prve volilne izide so razglasili že v noči od torka na sredo, v jutranjih urah pa so objavili delne izide, po katerih je Kennedy prejel 21 milijonov, Nixon pa 20 milijonov glasov. Glasove so namreč sproti šteli precizni elektronski aparati, ki so tako lahko obveščali svetovno javnost o težko pričakovanih rezultatih. Poročila so pošiljali tako iz 50 zveznih držav kot iz vseh ameriških ambasad po svetu, kjer so volili lahko vsi ameriški državljani v tujini. Kako je potekala volilna kampanja, je že znano. Za volitve pa Amerikanci ne volijo direktno predsednika in podpredsednika, temveč dajo svoj glas tkzv. volilnim možem iz posameznih zveznih držav, da ti potem formalno izvolijo enega ali drugega kandidata, kot pač odločijo volivci. Na sedanjih volitvah so Amerikanci poleg predsednika volili tudi del senata, guvernerje in poslansko zbornico. Tudi tu so demokrati v glavnem dobili večino. Predsednik Eisenhower je volil v Gettysburgu, kjer je moral celo čakati pet minut, da so odprli volišče. Zbranim časnikarjem in fotografom pa je dejal, da pri prihodnjih volitvah gotovo ne bo več njegova oseba predmet njih zanimanja. Nixon je volil v svojem rojstnem kraju v Kaliforniji, Kennedy pa v Bostonu. John F. Kennedy se je rodil pred 43 leti v kraju Brooklyn v zvezni državi Massachussets kot sin Josepha Kennedyja, ki je bil nekaj časa ameriški veleposlanik v Londonu. Številna družina je štela 9 otrok. V drugi svetovni vojni je, med leti 1941-1945, pripadal ameriški mornarici, kjer je imel stopnjo stotnika. Pozneje se je ukvarjal najprej s časnikarstvom in bil tako posebni dopisnik listov po svetu. Nato se je predal politiki v vrstah ameriške demokratske stranke, kjer je bil izvoljen za senatorja zvezne države Massachussets. Že pri zadnjih predsedniških volitvah 1. 1956 so smatrali kot možnega podpred- Pokrajinske volitve v Trstu Za nas so še posebno važni rezultati občinskih in pokrajinskih volitev na Tržaškem ozemlju. Volilo se je tu v štirih okoliških občinah (Devin-Nabrežina, Zgonik, Dolina, Milje) občinske svete ter 10,021.718 ali 40,3 odst. 6,085.480 ali 24,5 odst. 3,580.338 ali 14,4 odst. 1,473.835 ali 5,9 odst. 1,426.363 ali 5,7 odst. 998.504 ali 4,0 odst. 715.499 ali 2,9 odst. 319.978 ali 1,3 odst. Če pogledamo glavna italijanska mesta, vidimo, da ima KD relativno večino skoraj povsod, razen v Bologni, kjer jo imajo komunisti ter v Neaplju monarhisti. Izidi tržaških provincialnih volitev so marsikoga presenetili. Po neuradnih podatkih bi bili naslednji (v oklepaju število glasov pri provincialnih volitvah leta 1956.): Demokristjani 70.982 glasov (59.092), 9 sedežev. Komunisti 46.901 glasov (54.825 skupno s socialisti), 6 sedežev. Misovci 28.240 glasov (29.064), 3 sedeže. Rupublikanci 5.580 glasov (8.014), 1 sedež. Socialdemokrati 14.114 glasov (17.273), 2 sedeža. Liberalci 6.912 glasov (4.321), 1 sedež. Neodvisna soc. zveza 5.907 glasov (4.154), 1 sedež. Socialisti 11.105 glasov (leta 1956 skupno s komunisti), 1 sedež. Slovenska lista 4.803 glasov (4.097). Neodvisno gibanje 4.970 (leta 1956 niso nastopili). Tržaška unija (Trieste ai Triestini) 4.987 gl. (1956. niso nastopili). Ital. dem. stranka (monarhovci) 2.405 glasov (1956. niso nastopili). Niso letos nastopile stranke, ki so dobile leta 1956.: Monarh, stranka 6.219 glasov en sedež. Radikali 745 glasov. sedniškega kandidata skupno z Adlai Stevensonom. Novi podpredsednik sen. Lyn-don Johnson je bil doslej vodja demokratske večine v ameriškem senatu. Johnson izhaja iz Juga Združenih držav, kjer so zelo močni konservativci in pristaši rasne ločitve. Tako so Johnsona postavili na demokratsko listo tudi zato, da bi bil nekak protiutež mlademu »liberalnemu« Kennedy-ju. Vendar so prav južni politiki v marsičem Johnsonu zamerili, ker se je postavil na stran Ken-nedyja proti konservativnejšim elementom. Ko to poročamo, še ne vemo za točne volilne rezultate, zato bomo številke objavili prihodnjič. Kam se bo sedaj usmerila ameriška politika? V glavnem nimamo pričakovati bistvenih sprememb v zunanji politiki, ki je glavno središče volilne borbe in zanimanja svetovne javnosti. Že med volilno agitacijo se je pokazalo, da imata obe stranki isti cilj, a'različno taktiko: obrambo in okrepitev svobodnega sveta pred komunistično nevarnostjo. Demokratska zmaga tako zagotavlja nadaljnjo podporo Evropi in svobodnemu svetu sploh, zlasti še mladim afriškim narodom. Pripravljen je tudi udeležiti se vrhunskega sestanka s Sovjeti. S Kennedyjevo izvolitev so hoteli ameriški volivci izraziti svojo željo po spremembi na krmilu države in upanje, da bo novo vodstvo uspelo dati državi in vsemu svobodnemu svetu jamstvo za gotovo kljubovanje nasproti spletkam sovražnikov svobode. celotnem ozemlju za pokrajinski svet. O izidih v okoliških občinah poročamo na zadnji strani. Volitve v tržaški pokrajinski svet so prinesle naslednji izid: Demonstracije v Franciji Vlada ministrskega predsednika Debre-ja je sicer dobila zaupnico v zbornici, toda kljub temu se nezadovoljstvo med javnim mnenjem ni poleglo; nasprotno, vedno bolj se veča število onih, ki dvomijo, da bi general De Gaul-le še mogel dolgo časa obvladati položaj ter rešiti alžirski vozel, ki se vedno bolj zapleta. V zadnjih dneh se vedno bolj širijo glasovi, da mislita v zadevo poseči komunistična Kitajska ter Sovjetska zveza. Če se to zgodi, potem je zelo nevarno, da se Alžirija spremeni v afriško Korejo. Maroški princ prestolonaslednik je s tem v zvezi takole dejal: »V kratkem času bo v vojno v Alžiriji posegel nov činitelj, ki jo bo popolnoma preusmeril. Bojim se, da bo Alžirija postala živo žarišče hladne vojne teh se spremenila v Španijo v letu 1936.« To ni nemogoče, kajti De Gaul-le ni s svojo zavlačevalno in nejasno politiko do alžirskega vprašanja zadovoljil nikogar, ne muslimanov in ne Evropejcev. Vsak dan postaja bolj jasno, da v alžirskem vprašanju ni druge izbire: ali pogajanja ali pa nadaljevanje nesmiselne vojne. Francoski predsednik je hotel ubrati tretjo pot, toda s tem si je nakopal samo sovražnike povsod. Muslimani ga dolžijo, da je on odgovoren za nadaljevanje vojne, francoski koloni pa mu očitajo, da jih hoče žrtvovati Arabcem. Posledica tega je, da vojska spet hoče poseči vmes. In tako se začarani krog nadaljuje... Tudi v svojem zadnjem govoru po televiziji ni De Gaulle povedal mnogo novega. Zagrozil je z raz-(Nadaljevanje na 4. strani) NAŠ teden v cerkvj Priprave na vesoljni cerkveni zbor 13.11. nedelja, 23. pobink.: sv. Stanislav Kostka, spozn. 14.11. ponedeljek: sv. Jozafat, m. 15.11. torek: sv. Albert Veliki, cerkv. uč.; sv. Leopold, spozn. 16.11. sreda: sv. Jedert, dev.; sv. Otmar, opat n. 11. četrtek: sv. Gregor čudodelnik, šk. 18.11. petek: Posvečenje bazilik sv. Petra in sv. Pavla 19.11. sobota: sv. Elizabeta, kraljica. POSVEČENJE BAZILIK SV. PETRA IN SV. PAVLA v Rimu. Apostola Peter in Pavel sta bila isti dan mučena v Rimu. Vsak je bil pokopan tam, kjer je bil mučen. Peter je bil križan na Vatikanskem gričku. Nad njegovim grobom je sezidal papež sv. Silvester prvo cerkev. Ko se je pričelo z gradnjo, je bil navzoč tildi cesar Konstantin. Po enajst sto letih je tam sezidal novo cerkev, sedanjo, papež Julij II. Prav tam, kjer je oltar sredi bazilike (Confessio S. Petri), je spodaj, 7 m globoko, l. 1939 odkril zgodovinar Ludvik Kaas Petrov grob. Apostol Pavel je bil obglavljen ob cesti, ki pelje v pristanišče Ostia. Tam je sedaj prekrasna cerkev sv. Pavla. Spomin posvečenja obeh cerkva se danes praznuje 18. nov. Kako je z vašo cerkvijo v vašem kraju? Ali nje posvečenje obhajate hvaležno, pobožno? Ali ga sramotite s plesom? I. Dobro leto in pol je preteklo, odkar je sveti oče Janez XXIII. na praznik spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1959, v baziliki svetega Pavla v Rimu napovedal novi vesoljni cerkveni zbor, ki se bo imenoval »Drugi vatikanski cerkveni zbor«. Drugi zato, ker se je že leta 1870 vršil vesoljni cerkveni zbor v Rimu v vatikanski baziliki. Novi cerkveni zbor je po številu 20. vesoljni cerkveni zbor v zgodovini Cerkve. Ta napoved svetega očeta je povsod po svetu med katoličani, pa tudi med tistimi, ki so ločeni od katoliške Cerkve, zbudila veliko zanimanje in mnogo upanja. Priprave na koncil so v polnem teku. Sve- rajo poskrbeti vse potrebno za temeljito pripravo koncilu. Msgr. Janez Vodopivec, profesor teologije na papeški univerzi »Propaganda Fide« v Rimu, tudi sodeluje pri pripravi koncila, in sicer kot svetovalec odseka za zedinjenje z nekatoličani. Zaprosili smo prof. Vodopivca, naj nam podrobneje razloži, kako potekajo vse te priprave. Na zastavljena vprašanja nam je takole odgovoril: 1. Ali je res, da se ves svet živo zanima za novi koncil? Nihče ne bi mogel pričakovati, da bo napoved koncila vzbudila toliko zanimanja in toliko simpatij med nekatoličani. Takoj prve dni je svetovno časopisje prineslo to novico in podčrtalo važnost do- 23. nedelja po Binkoštih Binkoštna doba se bliža koncu. Skupno s pričujočo preostane le še ena nedelja. Potem se začne advent — priprava na Božič. Sv. maša nas vzpodbuja h globoki veri in k zaupanju v Odrešenika ter k zglednemu krščanskemu življenju, katero nas vodi v sveta nebesa. »Naša domovina,« pribija sv. Pavel v berilu, »je v nebesih, od koder tudi pričakujemo Zveličarja, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše borno telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« Zatorej, nas opozarja nadalje veliki apostol narodov, ne živimo posvetno in pogansko, kot žive mnogi sovražniki Kristusovega križa, temveč živimo kakor Jezusovi prijatelji in zvesti Njegovi učenci! Zakaj konec onih je pogubljenje; njihov bog je namreč trebuh in slava v njih osramoče-nju. Naš konec bo pa večno življenje in neminljiva slava nebeškega kraljestva. Evangelij opisuje dvojni Jezusov čudež: ozdravljenje krvotočne žene in obujenje načelnikove hčerke. Evangelij nam med drugim nudi tele nauke : 1. Rešimo naša dekleta in žene! — Dekletu in ženi je po navadi naložena velika skrb in veliko poslanstvo: skrb in poslanstvo matere. Dekleta in žene po navadi postanejo mame, torej nosilke novega rodu. Morejo postati tudi redovnice ali drugačne koristne družabne osebe. V vsakem velik in vzvišen, če ne včasih še večji in važnejši vsaj v nekem pogledu, kakor lepi poklic moža. Saj je ravno mati, ki prva in največ vzgaja otroka. Ona ga vzgaja prva in skoraj najbolj odločilno; odločilno za ta in za drugi svet, za dom in tujino. V ženskih rokah je v veliki meri usoda naroda in celega človeštva. Zdrav rod za-visi od zdravih žena in mater. Kako silno važno in potrebno je torej, da so naša dekleta in naše žene zdrave, duhovno žive in moralno zdrave! Žal, ni malo deklet in žena, ki so na slabi poti, ki ne živijo v milosti božji in ki pogubljajo sebe in narod; pogubljajo za ta in za drugi svet. Mi si želimo zdrav in krepak rod. Zato rešimo naša dekleta in žene! Naj ne bodo duhovno bolne ali celo mrtve! 2. Skrbimo za naša dekleta in. žene! — Nadvse pametna, potrebna in prevažna je skrb za duhovnost in moralo deklet. Za to so najbolj poklicani in odgovorni duhovniki, starši in drugi vzgojitelji, nekako vsi rojaki. Skrbimo, da bodo naša dekleta duhovno živa in moralno zdrava! To bodo, če bodo vstopila v Mar. družbe in druge katol. organizacije ter v njih vztrajale. 3. Skrbimo za naše duše in za naše nadnaravno življenje! — Vsi moramo priti v nebesa, ker sicer ne bomo blaženi. Zato mora vsakdo skrbeti za svojo dušo in za svoje nadnaravno življenje. Živeti mora v milosti božji. Zatorej varujmo in spovedujmo se grehov, prejemajmo često in radi sv. Reš-nje Telo, molimo za svetost in večno življenje! ti oče je imenoval razne komisije, ki mo-iiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiMiiiiimiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Sončni in viharni dnevi Sv. Višarij VII. V posvečenem hramu Na Kres junija 1925 se je vrnila svetovišarska M. B. v obnovljeno cerkev. Leto nato, 1. jul. 1926, se je dvignil na Sv. Višarje goriški vladika nadškof Fr. Borgia Sedej. Spremljalo ga je veliko število duhovnikov in vernikov, čakalo jih je imenitno opravilo — posvečenje svetovišarske božjepotne cerkve. Izvršilo se je vse zelo slovesno. S tem je svetovišarska božja pot dobila vse, kar je prej imela. Zato so se začela romanja na Sv. Višarje v vedno večjem številu. K temu so pripomogla nemalo nova prometna sredstva: železnici so se pridružile avtokoriere in kolesa. Vendar so za pravi razmah božje poti kmalu začele nastajati politične ovire. Nova državna meja je namreč odtrgala od Sv. Višarij dve glavni deželi, od koder so prej prihajali romarji, Koroško in Kranjsko. Iz Furlanije, kamor so kmalu tudi cerkveno-upravno pridružili Sv. Višarje, je slej ko prej prihajalo le omejeno število romarjev. Furlani niso bili in še vedno niso navezani na Sv. Višarje. Njih božja pot je Stara gora in ne Sv. Višarje. Nasprotno pa so se v teh letih do druge svetovne vojne zelo navezali na svetovišarsko božjo pot primorski Slovenci. Ti so romali tja v vedno večjem številu. Vozili so se z avtopulmani ali pa s kolesi in hodili so tudi peš. Prihajali so k svetovišarski Mariji kot k materi, ki je delila z njimi isto usodo. Fašistično narodno preganjanje, ki se je razbesnelo nad primorskimi Slovenci, je zadelo tudi Mater božjo na Sv. Višarjah, saj jo je odrezalo od njenih otrok na Koroškem in Kranjskem, kakor smo bili mi tedaj odrezani od bratov v Jugoslaviji. Vsled tega so postale Sv. Višarje zbirna točka slovenskih študentov in tudi rodoljubov, ki so tja gor romali, da se utrdijo v veri, a tudi v ljubezni do naroda. Povezale so se tako Sv. Višarje z našo zgodovino in našim trpljenjem v tistih letih kot noben drug kraj. Tam gori ob senci Marijinega svetišča smo se dijaki pogovarjali o problemih, ki so nas tedaj mučili. Bili so to predvsem narodno-obrambni in pa socialni problemi. Ti dve vprašanji sta takrat najbolj mučili našo manjšino, k! se je bila za svoj narodni in socialni obstoj. Saj se je poleg fašizma že kazal med našimi ljudmi nov sovražnik — komunizem, življenjepisi pok. Ladota Piščanca in Stanka Vuka govore tudi o tem. V tej šoli ob svetišču svetovišarske M. B. se je izšolal rod naših duhovnikov in laikov, ki imajo sedaj nemajhno odgovornost v življenju našega primorskega ljudstva tostran in onostran meje. Omeniti pa moram pri tem bridko dejstvo, da so učenci povečini ostali zvesti idealom, katerih so se takrat navzeli, dočim so razni njih tedanji vzgojitelji in vodniki postali nezvesti in so se vdinili ravno tistemu zmotnemu socialnemu sistemu, ki je sedaj onesrečil slovenski narod. Vendar upajmo, da bo svetovišarska M. B. tudi tem zašlim svojim nekdanjim častilcem izprosila milost povratka in sprave z Bogom. Saj ve, da tega niso storili iz hudobije, temveč iz človeške slabosti. iz življenja Cerkve 180. rimska fara Kardinal Micara je preteklo nedeljo z veliko slovesnostjo ustanovil 180. rimsko faro, posvečeno sveti Mariji Guadalupski v okraju Valcanuta. Kardinal Mindszenty je zaključil s pisanjem svojih spominov Po vesteh iz diplomatskih dunajskih krogov naj bi kardinal Mindszenty, na četrto obletnico svojega prisilnega ujetništva, zaključil s pisanjem svojih spominov. Ogrski primas se je ob madžarski vstaji zatekel na ameriško poslaništvo v Budimpešti ter tu začel pisati svoje spomine od prvih let študija po raznih zavodih, do trdega boja z nacisti in do komunistične vstaje leta 1956, katere žrtev je postal tudi on. Ko bodo ti kardinalovi spomini zagledali beli dan, bo to brez dvoma najbolj čitana knjiga po vsem kulturnem, zlasti še katoliškem svetu. A v sedanjih razmerah je to nemogoče. Kardinalovi spisi bodo ostali zato še dolgo neznani, če se ne bo Bog po-služil posebnih sredstev za njihovo objavo. Skupina Judov pri sv. očetu V ponedeljek 24. aktobra je sveti oče sprejel 130 Judov iz Amerike. Skupino je vodil rabin Herbert Friedmann, ki se je v imenu judovskega ljudstva svetemu očetu ponovno zahvalil, kar je Cerkev storila v obrambo Judov med zadnjo svetovno vojno. V tem oziru se je posebno odlikoval sedanji sveti oče, ki je bil med vojno apostolski delegat v Turčiji. Med drugim se mu je posrečilo, da je rešil ladjo, ki je vozila okrog tisoč judovskih otrok, da niso padli v roke nacistov. Ta- krat se mu je prišel zahvalit sam veliki rabin iz Jeruzalema. — Sveti oče se je z judovsko skupino dalj časa prijazno razgovarjal. Tehnika v službi Cerkve Msgr. Bumouchel, apostolski delegat za severno Kanado se poslužuje radijske povezave s 13 misijonskimi postajami svojega ozemlja. Vsak dan je v stiku z vsemi misijonskimi postajami, kar mu zelo olajša delo. Pa tudi posamezne misijonske postaje so med seboj povezane po radiu celo na razdaljo do 1000 km. Indijski škofje V Indiji je trenutno 62 škofov, od katerih jih je kar 45 domačinov, kar priča o velikem napredku Cerkve med Indijci. Splošen ugled uživa indijski kardinal Gracias. Misijonski sodelavci v Ameriki Meseca septembra je bil v Washingtonu 11. letni kongres »Tajništva za misijone«. Udeležilo se ga je nad 800 duhovnikov, redovnikov in laikov, ki se zanimajo za misijonsko sodelovanje ameriških katoličanov. Tajništvo za misijone vodi pomožni škof Fulton Sheen. Ustanovljeno je bilo leta 1950 z namenom, da bi duhovno in gmotno podpiralo ameriške misijone na misijonskem polju. V Tajništvu je vpisanih 167 redovnih misijonskih družb. Dan socialne pravičnosti v Avstraliji Ob »Dnevu socialne pravičnosti«, ki ga praznujejo v Avstraliji prvo nedeljo v septembru, so avstralski škofje izdali po- govarjajo idejo, naj bi se vse ekonomske sile in pripomočki uporabili za lajšanje uboštva na svetu. »Daši velik del človeštva živi v nečloveških pogojih in okoliščinah, pišejo škofje, ne obstajajo nepremagljive ovire, da bi se ne mogla odstraniti revščina in uboštvo s sveta«. Avstralski episkopat poudarja, da problem olajševanja uboštva na svetu ne zavisi od pomanjkanja naravnih zakladov, marveč od nekaterih socialnih in ekonomskih institucij, ki so nesposobne in se ne prilagodijo modernim zahtevam socialnega življenja. Število katoličanov na Japonskem se veča Na Japonskem so 30. junija letos našteli 277.502 katoličanov, kar je 10.894 več kakor pred letom dni. V preteklem letu je bilo zaznamovati 9312 krstov odraslih in 6.632 krstov otrok. V Hong-Kongu gradijo nove šole Kapital za gradnjo novih cerkva in šol v škofjji Hong-Kong, ki ga je leta 1955 ustanovil škof mesta Bianchi, je dosegel poldrugi milijon dolarjev. Do konca lanskega leta je iz tega fonda bilo zgrajenih 28 šol in nekaj cerkva v Hong-Kongu. V teku leta upajo, bodo uresničeni nekateri drugi programi. Kapital dobiva vedno novih virov od plemenitih katoličanov v Hong-Kongu kakor tudi iz drugih dežela. primeru je ženski poklic in cilj velik in vzvišen, po svoje enako ............................... imunimi...........................................................................................................n mmmmmmimmii n imimimmimmi seben skupni pastirski list, v katerem za- RAZNO Izšla je družinska Pratika 1961 Družba sv. Mohorja v Celovcu je založila in izdala družinsko Pratiko, ki je med našimi ljudmi že od davna zelo priljubljena. Tudi Pratika za leto 1961 je ostala zvesta dolgoletni tradiciji s svojimi vremenskimi napovedmi in koledarjem, s praktičnimi gospodarskimi in gospodinjskimi nasveti, poučno-zabavnimi zgodbicami, pregovori, ugankami in pesmimi. Oživljajo jo prijetne slike in reklamni oglasi raznih koroških in goriških tvrdk, uredništev slovenskih listov in podobno. Na 144 straneh malega formata je nanizanih toliko zanimivosti in praktičnih nasvetov za naš čas, da jo vsem slovenskim družinam na Goriškem in Tržaškem toplo priporočamo. Dobite jo v Katoliški knjigami v Gorici in v knjigarni Fortu-nato v Trstu. Poplave v Padski nežini Padska nižina je ponovno pozorišče poplav in nadaljnih grozečih nevarnosti. Oblasti so vse odredile, da bi se to preprečilo in so zato žrtvovali 4000 ha plodne zemlje. Razstrelili so namreč nasip, tako da se je naraslo vodovje hitreje odtekalo v morje. Prebivalci so hoteli sicer zabra-niti razstrelitev, a so jih s silo odstranili in tako je voda preplavila njihova polja in hiše na polotoku Ca Lattis. Nad 10.000 oseb je bilo primoranih zapustiti svoje domove, ki so jih kmalu nato preplavile vedno bolj naraščajoče vode. Zdi se, da je s tem žrtvovanim področjem nevarnost hujših poplav odstranjena, če ne nastopi novo hujše deževje. Osmi ameriški satelit v vesoljstvu Dne 2. novembra so iz oporišča v Cape Canaveralu izstrelili ameriški umetni satelit »Explorer 8). Satelit napravi pot okoli Zemlje v 112 minutah. Satelit tehta 41 kg in je opremljen z važnimi strumen-ti, ki redno oddajajo znake na zemljo. Te so že ujeli številne opazovalne postaje. Zahvala Neka oseba se, kakor se je zaobljubila, javno zahvaljuje za prejeto milost na priprošnjo pok. kardinala Alojzija Stepinca. godka. Pomisliti je treba, da je tudi pred prvim Vatikanskim koncilom papež Pij IX. povabil s posebnim pismom pravoslavne in protestante k edinosti, a naletel je le na mrzlo neumevanje in na ostro kritiko: skratka, nič ni bilo iz tega. Danes pa je ozračje čisto drugačno. Želja po zedinjenju je živa in močna. Mnogo starih predsodkov se je razčistilo, vsi pa seveda še ne. Zlasti med protestanti je že dobrih petdeset let na delu posebno gibanje za e-dinost, ki se imenuje ekumenično gibanje. Ekumenično pomeni približno isto ko vesoljno ali univerzalno. In tudi Cerkev je vesoljna in bistveno ena ter univerzalna. Seveda smo še daleč proč od tega, da bi vsi pravilno razumeli to edinost in vesolj-nost. Ali vendar lahko rečemo, da skoro vsi po njej hrepene, čeprav ne vidijo vsi jasno, kako bi prišli do nje. Svet zdaj pričakuje, kaj bo storila katoliška Cerkev, da se pot do edinosti ugladi in olajša. Nič pretiranega ni, če rečemo, da se oči ločenih bratov. vprašujoč in pričakujoč obračajo v Rim. Res je celo, da bi morali katoličani ta vprašanja dosti bolje poznati in se zares poglobiti v pravi smisel edinosti, da bi potem tudi svoje ločene brate bolje razumeli. To je naša dolžnost pred Bogom in naša odgovornost pred svetom. Cas je, da bi se prebudili in jo izvršili. Prav zadnje čase se je razvedelo, da bo Osrednja pripravljalna komisija o-snovala poseben Tiskovni urad, Press-Of-fice, kjer bodo tudi nekatoličani lahko vsak čas zajemali neposredne in točne informacije o poteku koncila. 2. Ali so priprave za koncil že kaj prida napredovale? Vsekakor. To leto in pol, ki je poteklo od napovedi, je obrodilo kaj lepe sadove. Kajpada je to šele čas oranja in setve; žetev je še daleč. A stare lehe so že precej na globoko razorane. Kot kaže, se bo vesoljni cerkveni zbor sestal 1. 1962. Delo pa poteka takole. Osrednja komisija je najprej razposlala škofom in vsem odgovornim uradom in katoliškim univerzam vprašalne pole, o čem naj se razpravlja na koncilu. Odgovori in predlogi kar dežujejo v Rim. Pa ne le na kratko, v dveh, treh vrsticah, ampak cele dolge spomenice, ki se uradno imenujejo »votum« uttr kot bi se po naše reklo, »želje, predlogi in osnutki« za koncil. Več ko dva tisoč jih ie že. Pri Osrednji komisiji so jih katalogizirali, smiselno uredili po glavnih predmetih. Zdaj jih tiskajo. Devet debelih zvezkov, vsak okrog pet sto strani in še več, bodo napolnili s tem. Trije so že izšli. Lahko bi rekli: to je gradivo ali material za razprave na koncilu. Zdaj je še v grobem stanju. In kroži iz rok v roke. Najprej bodo morale predelati ta material teološke komisije, da podajo strokovno mnenje o vprašanjih. S temi opombami in preosnutki bodo vprašanja romala spet k škofom, ki bodo tako videli, kaj si drugod žele in kako sodijo o stvari, pa se bodo znova izjavili o problemih. Nato se gradivo spet vrne v roke komisij strokovnjakov, da izdelajo bolj konkretne predloge. Na tej osnovi bodo potem z avtoriteto, s polno oblastjo stvar pretehtali škofje na koncilu, ki se zaradi tega ravno imenujejo v cerkvenem jeziku »patres concilii« ali »koncilski očetje«, in bodo iz vseh predlogov izluščili končne odloke in določbe. Iz tega se dobro vidi, kako zapleteno je to delo. Vidi se pa tudi, kako je vsaka dokončna beseda po desetkrat pretehtana in prerešetana. Sodim, da bolj J natanko ko v katerem koli parlamentu, J ko gre za svetne zadeve. A poleg vsega 1 človeškega razmišljanja je pri koncilu | glavni vir in glavni činitelj Sveti Duh sam.f ki škofe vodi in varuje pri njih odločanju. Vse drugo delo, delo teologov in strokovnjakov je sicer po človeško pomembno, a ima samo pripravljalni in posvetovalni značaj. 3. Ako je vse to delo tako obširno, si človek komaj predstavlja, kako si g« porazdele in kako ga morejo obvladati po raznih komisijah. Komisij je precej, ali ne? To delo je smotrno organizirano, bi rekli z običajnim izrazom. Tudi porazdelitev dela komisije so natanko preštudirali-Pa morda bo sčasoma papež še kaj spremenil, če bo potreba. Na čelu vseh stoji Osrednja komisija, ki vse druge povezuje in kateri predseduje nadškof msgr. Felici. Za to je na prvem mestu Teološka komisija, ki študira vprašanja vere in dogme, obenem tudi moderne zmote. Ta je tudi najobsežnejša. Vera je namreč pri nas osnova vsega, tudi osnova za praktične ukrepe. Potem naj še na kratko omenil!1 (Nadaljevanje na 3. strani) S čijo me c sili tegs Sto Ijar P ieli ko hiš, Ibit kn. ialt kati bil sin ben T ioč obs stai k j roč. So ieU iap si ; »ia, Zač Uja hov lavi Štili iih »ar te Ijllt Poč I, var sei; sev in . ^eč n;i< H L >ni. blii kai I li 'K !‘k lo bi HO \ J0s 0 d cel cet a’ ie bil ogenj v strehi. Sramotili so ga t vsemi mogočimi naslovi. Bili so uver-,en‘, da je uboštvo Italije odvisno od Papeža, ki ima cele zaklade v Vatikanu, hrišli so celo do tega mnenja, da jih l*”- oče pošilja iz domovine, ker se boji bora. Podobno mnenje so imeli o vladi, kot di že prej omenil. Hvalili so sociali-}čne in komunistične režinie ter države, tam je delavec gospodar in ima vse \dvice. In zaman je bil ves moj trud, da bi jih prepričal, da tudi tam niso same rožice in da je tudi tam veliko trnja. Nekateri so bili vpisani v komunistično partijo in so bili v zvezi s kakim sorodnikom, ki je ostal doma in je bil prav tako partijec. Dopisovali so si razne novosti. Tako sem imel priliko čitati pismo, ki se je nanašalo na razne politične ih vladne kolobocije (krize) preteklega junija in julija. V grozni italijanščini in popolnoma neslcrvnično se prijatelj optimistično veseli, da je morda le prišel čas njihovega vstajenja in da bodo mogoče enkrat za vselej pometli iz Italije gnilobo in uboštvo, ki je nastalo pod demokratično vlado. Tudi glede morale bi imel kaj pripomniti. Na splošno sploh nimajo pojma, kaj pomeni morala. Življenje, kot sem moral sklepati iz njih besed in dejanj, pojmujejo precej živalsko. Nekdo mi je celo rekel, da je nagonsko uživanje edini in največ vreden smisel življenja. In ne da bi se v tem šalil; bili so o tem tudi prepričani in so se tega držali. Moram pri-poznati, da so bili nekateri poročeni delavci bolj zmerni v tem. A ne zaradi morale, pač pa ker so morali denar pošiljati domov, da so vzdrževali družino. Ne bom dodajal nobenih zaključkov ob koncu teh vrstic, ker je vsakomur jasno, da so ti delavci, ki gredo letno v inozemstvo v velikem številu (nad 100.000), problem tako Cerkve kot tudi ital. države. Študent F 11M Kapo Med tolikimi praznimi filmi je dobro, da vidimo kdaj na naših platnih tudi kak pogumen film, ki se loteva ali današnjih, aktualnih problemov ali preteklih. Kadar gleda človek take fikne, ima še upanje, da se dajo tudi v filmski umetnosti u-stvariti velike mojstrovine, če je ustvaritev in izdelava filma v rokah takih ljudi, ki imajo v sebi sposobnost obravnavati probleme, in te probleme prikazati na najboljši in najlepši način. Tak film je »Kapo«, ki ga je režiral italijanski režiser Gillo Pontecorvo, doslej le malo znan. V njem nastopa cela vrsta igralcev in igralk; vendar je treba priznati, da se nad vsemi dviga odlična Su-san Strasberg, ki je ustvarila lik ubogega judovskega dekleta. Njena igra je tako pretresljiva in notranje poglobljena, da ves čas trajanja filma živimo in sočustvujemo z njo. Štirinajstletna Edith se kar nepričakovano znajde pred prvim velikim življenjskim udarcem: Nemci jo odpeljejo skupaj s starši v koncentracijsko taborišče, od koder se ona po naključju reši. Toda ta rešitev je kaj grenka! Z drugimi tovarišicami jo odpeljejo v neko poljsko taborišče, kjer morajo ujetnice, tako politične kot kriminalne, trdo delati. Starše so ji Nemci umorili v plinski celici. Tisti trenutek je Edith nehala biti deklica; v njej je dozorel prvi sad grenkega spoznanja življenja in ljudi. Zdravnik, tudi on politični jetnik, jo je poslal v poljsko taborišče kot kriminalko. Le na ta način jo je lahko iztrgal morilskim rokam. Morala je pozabiti, da je Judinja, morala je pozabiti na svoje ime: odslej jo bodo klicali Nicole. Nihče ne bo vedel, kdo je v resnici. Toda njeno mlado, še nepreizkušeno telo ne bo preneslo trdega življenja v taborišču. Zato se bo za kos kruha vdala nemškemu oficirju. V tistem trenutku bo postala žena in zadušila v sebi sleherni ideal, sleherno čustvo. Sedaj ji je življenje lažje. Nič več noče misliti, njena duša ne hrepeni po ničemer več. Dovolj ji je, da ima zadosti hrane, da lahko spi v postelji. Ko postane kapo — vodnica čete, se njeno srce zapre tudi čustvu usmiljenja. S svojimi tovarišicami postane trda in se ne ozira na njihovo trpljenje: vestno opravlja svojo dolžnost. Toda ali je res v njej izumrlo sleherno čustvo, sleherni ideal nad življenjem? Ali je res tako neusmiljena in nečloveška kot se kaže drugim? Ne, trpljenje je ni še utegnilo popolnoma uničiti, ni še popolnoma pokvarilo njene dekliške duše. Ko se zaljubi v ruskega ujetnika Sašo, se v njej spet prebudi nekaj, kar je bilo ves čas samo skrito; ljubezen jo prevzame z vso svojo silo, z vsem svojim čarom. Spet čuti v sebi hrepenenje po lepšem, čistejšem življenju. A njene sanje po tem življenju bodo ostale le sanje. Zato da lahko pomaga tovarišicam in tovarišem pri begu, se sama žrtvuje: zadene jo brzostrelka, ker je odklopila visoko napetost, ki teče po bodečih žicah okrog taborišča. Toda koliko ujetnikov utegne zbežati? Nemci ustrelijo skoro vse. Torej je bila njena žrtev zaman? Ne, četudi je rešila samo nekaj življenj, se vendar ni zaman žrtvovala. S tragičnim prizorom mrtvih, med katerimi se obupano suče Saša, se zaključi film, ta velika mojstrovina, ki neprisiljeno in brez vsake retorike obravnava neizčrpno snov nacistične krutosti in tragedijo tolikih milijonov preganjanih ljudi. Celotno dejanje filma se suče okrog glavne junakinje, ki sama združuje v sebi ves problem. Dve leti njenega življenja, v katerih doseže popolno dozorelost spoznanja, sta prikazani v krasni povezanosti dogodkov in notranjega dogajanja. Kakšna je Edith v začetku filma in kakšno jo vidimo na koncu, ko se ravnodušno žrtvuje za druge? Ko ji Saša reče, da mora to storiti, kljub temu da jo on neizrečeno ljubi, ugasne v njeni razrvani duši še zadnja iskrica upanja na boljše dni. Nič več ji ni mar za življenje. Poslednji pomislek ji odžene Karl, nemški vojak, ki je ves čas nosil v sebi ideale o svoji domovini, a je na koncu spoznal, da je vse lažno, da ni vredno živeti. Z njim je E-dith v dobrih prijateljskih odnošajih. Njuni medsebojni pogovori se sučejo vedno okrog življenjskih problemov; ta dva človeka — Nemec on, Judinja ona — sta si zato nekako blizu, čutita se sorodna. »Ne splača se živeti,« ji de on na koncu. Te besede odženejo iz nje zadnji dvom in ravnodušno se odpravi v električno kabino, v kateri bo našla smrt. Ko jo Karl umirajočo odnese ven, ga ona prosi, naj ji sname s suknje sramotni nemški čin. V tistem trenutku je spet judovsko dekle in njene poslednje besede so namenjene njenemu trpečemu in mučenemu ljudstvu. »Kapo« je velik film: velik zaradi problema, ki ga obravnava, in velik tudi z estetskega vidika. Velik delež k uspehu filma doprinese nedvomno odlična in nadvse prepričljiva igra mlade, doslej malo znane igralke Susan Strasberg. Film je primeren za odrasle. Mira (Nadaljevanje z 2. strani) liturgično komisijo za vprašanja bogoslužja; tu študirajo n. pr. vprašanje, kaj se bo dalo pri bogoslužju vpeljati ne več zgolj po latinsko, ampak v raznih narodnih jezikih, ki jih ljudstvo govori in razume. Spet druge komisije so za redovniško življenje, za vzhodno vprašanje, za juridične probleme, za misijone, za moralna vprašanja glede nravnosti, za socialne probleme in še kaj. Vsaka komisija pa ima po dva odseka: prvi je odsek pravih članov, ki so navadno ali vsaj iz večine škofje; drugi pa je odsek svetovalcev ali konzultorjev, ki so, bi dejali, izvedenci ali eksperti v tistih vprašanjih, ki spadajo v območje komisije. 4. Kako pa delate pri komisiji za zedinjenje vseh kristjanov? Tega odseka še nisem imenoval. Uradno nosi naslov: Sekretariat za zedinjenje ne-katoličanov. Ta komisija je med vsemi najbolj nova; prvič v zgodovini Cerkve je Sveti Sedež priklical v življenje takšen organ; znamenje pač, da ga naš čas nujno zahteva. 'Predseduje temu odseku kard. Avguštin Bea, nekdanji rektor Bibličnega inštituta v Rimu, ki uživa globoke simpatije zlasti med protestanti, s katerimi je že dolgo v ožjih stikih. Delo pa je seveda šele na pričetku. Jaz sem med kon-zultorji ali svetovalci te komisije. Naša prva naloga je, da zbiramo podatke in poročila o problemih, o željah nekatoli-čanov in pa da iščemo dejanskih potov in možnosti, kako bi ugodili njih upravičenim zahtevam in željam in kako bi jim pokazali, kaj je za zedinjenje nujno potrebno. Vse se dogaja do zdaj le v informativni in neoficialni obliki. Sčasoma se bodo odprle nove steze k cilju. Tako vsaj upamo. 5. Mnogo je govora o tem, ali bodo morda tudi kateri nekatoličani prišli na koncil. Kako je pa s to rečjo? To vprašanje je še kaj nejasno. Vsekakor bodo lahko prišli nekatoličani kot o-pazovalci, je dejal precej jasno kard. Tar-dini, ako bodo želeli. To pomeni, da lahko kot opazovalci slede delu, ki ga na koncilu vrše škofje, a da sami nimajo ne odločilnega glasu in ne posvetovalne funkcije, sploh da ne posegajo sami v delo koncila. To je tudi razumljivo, zakaj oblast je v Cerkvi hierarhična, to se pravi, da po božjem pravu pritiče veljavno posvečenim škofom, ki so v edinosti s Cerkvijo in s papežem. Zato tudi pravoslavni škofje ne spadajo v to vrsto. Po drugi plati si pa tudi ločeni bratje sami še niso edini in ne čisto na jasnem, kaj bi bilo najbolj primerno in koristno. Počakati je treba. A na dobri poti smo brez dvoma. 6. Po vsem tem se naravno vprašamo: ali je zedinjenje že blizu? Ali je kaj upanja, da bi se vsaj pravoslavni zedinili s katoliško Cerkvijo? Upanje je pač, a kdaj se bo to upanje uresničilo, to ve le Bog. Kolikor se sedaj po človeško vidi, bi bila le utvara, če bi mislili, da bi že na tem koncilu prišlo do zedinjenja v veliki meri. Kako pač naj pride, ko pa je še toliko predsodkov, toliko nerazumevanja in ovir vmes. Obojna stran, oni in mi, vsi smo še premalo pripravljeni za takšen korak. Poizkusi zedinjenja so v 13. in 15. stoletju naglo propadli prav zaradi tega, ker niso bili dovolj pripravljeni in so bili vse premalo duhovno zasidrani v prepričanju vse Cerkve. Vedeti moramo, da je človeško delo pač le priprava, a mora biti temeljita in globoka priprava, kadar gre za tako važne odločitve, kakor je zedinjenje. Potem bo Svetu Duh sam izbral čas in uro, ko nam bo podelil to veliko milost zedinjenja. Milost pa je navadno sad dolge, ponižne in nenehne molitve tudi najbolj skritih udov Cerkve. Spomenik Simonu Gregorčiču, ki so ga lani odkrili v Kobaridu Radio Trst A Teden od 13. do 19. novembra 1960 Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Riževo drevo««, pravljica. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... — 14.45 Poje zbor iz Števerjana. — 17.00 Za smeh in dobro voljo - Ponovitev. — 21.00 Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi. — 21.30 Francis Poulenc: Rossini: Tretja sonata Ponedeljek: 18.30 Nastopajo mladi solisti. — 19.00 Znanost in tehnika: »Televizija, svetovna televizijska mreža«. — 20.30 Wagner: »Somrak bogov«. Opera v treh dejanjih s prologom. Torek: 18.30 Schubertovi, Brahmsovi, Schumannovi in Rahmaninovi samospevi. — 20.30 Wagner: »Somrak bogov«. Sreda: 18.30 Malipiero: Tretja simfonija. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 Avtor tromesečja - Anton Pavlovič Čehov: »Češnjev vrt«. Igra v štirih dej. Igrajo člani RO. — 22.30 Bach: Kantata št. 78. Četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.30 Slovenski samospev (7). 19.00 Širimo obzorja: Umetnost naših cerkva: (4) »Devin«. — 20.30 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije, Bartok: Plesna suita; Respighi: Concerto za klavir in orkester; Čajkovski: Simfonija št. 6 v h-molu, op. 7. V odmoru, približno ob 21.30, Književnost: »Druga knjiga Finžgarjevih Izbranih spisov«. Po koncertu, približno ob 22.20, Umetnost - Vinko Beličič: »Nobelov nagrajenec St. John Perše. Petek: 18.00 Etnografski zapiski. — 19.00 Šola in vzgoja - Ivan Theuerschuh: »O družinski in zavodski vzgoji«. — 21.00 U-metnost, književnost in prireditve v Trstu. — 21.20 Koncert operne glasbe. Sobota: 15.30 »Libanonska cedra«. Radijska igra; igrajo člani RO. — 18.00 Radijska univerza - Ivan Artač: Novi vek: (1) »Protestantizem«. — 18.30 Borodin: Poloveški plesi iz opere »Knez Igor«. — 20.40 Zbor Emil Adamič. tahun iz Vatikana 26 spisu o. Petra Leonija lfh. Mariza Perat Dnevni red v ječi Kako smo preživljali ure v našem jetni-VU? Brez dvoma v neprenehnem trpljenju. bi kdo gledal poslopje Lubjanke od Saj, bi se mu ne zdelo toliko strašno, ^janka je namreč nekoč bila hotel, ka-t rega so potem preuredili v ječo. Zato okna povsod precej visoka, skoro nor-5 a,na; podovi v poslopju so vsi leseni, stene svetlo pobarvane. Seveda, okna tcm niso ostala taka, to bi bilo preveč tivekoljubno, pač pa so jih čez in čez Akrili z železnimi križi; in ne samo to: M žnotraj so jih zabili z deskami in pu-samo na vrhu čisto majhno odprtino, katero je prihajala dnevna luč. . ^°tla to bi se še vse dalo prenesti. Glav-k' kar te ubija in ti jemlje potrpljenje, y Postopanje, ki ga tam imajo s tabo: ,,^Pi ropot, loputanje s ključi po železnih Kr li ,^‘h, neprenehno škiljenje jetničarja sko-i, kno v vratih in pasje kričanje nate, ki ^oičuje živce in pije kri. Kakšen je dnevni urnik? Ob 5'1 zjutraj je treba vstati. Povsod slišiš glasno rožljanje ključev in rezke ukaze. Minuto pozneje se vrata odpro in vsi gredo tiho in pokorno iz celice. Kmalu nato se zopet vsi vrnejo v celico. Vse je v neredu. Nekateri molijo, drugi klepetajo, zopet drugi ne mislijo na ničesar drugega kot na sladkor in kruh, katerega morajo vsak čas prinesti. Nekateri štejejo, koliko celic morajo jetničarji s kruhom še obhoditi, preden pridejo do naše. Končno pa le dospejo tudi k nam in vsak dobi svoj delež: 450 gr kruha in 9 gr sladkorja Preden prinesejo kruh ali pa tudi potem, prinesejo še tako zvani »čaj«, ki pa ni nič drugega kot skoro vrela voda. Tukaj pa je treba malo bistrosti in prakse, da zna človek prav razporediti svoj delež sladkorja. Tudi popoldne bodo namreč razdelili čaj, toda za tistega, ki ne bo imel več sladkorja, ne bo bogve kaj prijeten. To je bil res lep način za žrtvice. Saj mnogi niso niti vedeli, kaj naj naredijo s tistimi 9 grami sladkorja. Vendar ta problem ni bil najhujši. Huje je bilo s kruhom. Tega so mnogi že zjutraj vsega pojedli in so potem morali cel dan skoro stradati. Čez dan smo namreč dobili opoldne samo skodelico juhe, ki smo jo imenovali »volga, volga«. Bila je to vroča voda, v kateri je plavalo kuhano kakšno zrno rži in mogoče še kakšen list zelenjave; zvečer pa so vsakemu dali 150 ali 200 gr kaše, ki je tudi bila v sorodu z reko Volgo: bilo je namreč malo rži, ovsa in prosa, kuhanega v navadni vroči vodi. Da bi bil vsaj kruh dober! Toda ta je bil vedno zelo črn, ovsen in vrhu tega še tako vlažen, kot da bi sploh ne bil videl peči. Saj če bi bil tisti kruh pravilno pečen, bi prav gotovo tehtal manj kot polovico. Pekli so ta kruh na poseben način. Vzeli so čisto malo moke in zelo dosti vode. Vse skupaj so nato postavili v posodo in toliko časa pekli, da se je okrog testa napravila debela skorja. Zato so ta kruh morali skoro vedno rezati z žico, tako je bil trd. Zato je seveda jasno, da je bil obrok kruha, ki so ga zjutraj dali, mnogo premajhen in nekateri so ga zato v dušku snedli in nato že mislili na kosilo, ko so pospravili to, pa na večerjo. Čez noč so potem čakali, da zopet dobijo tistih domnevnih 450 gr kruha. Za te jetnike so se ure neskončno vlekle. Tisti, ki so si znali bolj pametno pomagati, so pa težo dneva laže prenašali. Nekateri so brali, nekateri so molili, zopet drugi so se borili s spanjem ali s stenicami. Če je bilo treba včasih pomesti ali pomiti tla v celici, je za nas bilo to že veliko razvedrilo. Enkrat na teden smo šli tudi v kopalnico. Za to nismo imeli določenega umika. Lahko so nas tja poklicali ob katerikoli uri, bodisi podnevi, bodisi ponoči. Na sprehod smo hodili največ popoldne. Za sprehod je bilo predpisano pol ure, a so nam redno dovoljevali samo 15, največ 20 minut. Spat smo hodili ob 22h ali 22.30. Tisto, kar se je v Lubjanki najteže prenašalo, pa je bilo to: med spanjem je bilo treba držati roke zunaj nad odejo. Nedavno sem slišal, da so ta postopek odpravili. Toda ko sem bil jaz tam, je to še vedno veljalo. Na ta način je bilo treba seveda imeti odkrita vsa ramena, a še slabše je bilo to, da so se zaradi tega prestopka vsak trenutek s truščem odpirala in zapirala težka železna vrata, slišati je nato bilo še godrnjanje in kričanje stražnikov, ker so slučajno koga zasačili, da je imel roke pod odejo. Tako je bil vedno ropot, če ne pri nas, pa pri sosednjih celicah. In zakaj vse to? Iz zelo »človekoljubnih« vzrokov: bali so se namreč, da si kdo žile ne poreže in izkrvavi. Iz istega vzroka so nam porezali vse gumbe iz kovine, ker bi si sicer z njimi lahko prerezali žile. Iz istih »človečanskih« vzrokov ni bilo v nobeni celici niti ene brisače, ker bi si kak nesrečnež utegnil z njo narediti zanko in se obesiti. Po moskovskih ulicah Naša celica je po starem koledarju praznovala moj god 12. julija. Toda glej, ko smo zvečer šli spat, so se vrata nenadoma s truščem odprla. Približal se mi je ječar ter me polglasno vprašal za ime in priimek, nakar je dodal: »Vstani in pripravi svoje stvari!« Odšel je zopet ven, meni pa je ostalo še toliko časa, da sem lahko pozdravil svoje tovariše. Nato so me odpeljali ter me najprej temeljito preiskali od nog do glave, potem so me zaprli v box. Celo noč nisem zatisnil očesa. Ko se je zjutraj danilo, so se vrata znova odprla in peljali so me ven na dvorišče, kjer me je že čakal »črni vran«. Zaprli so me vanj, da se nisem mogel niti ganiti in tako so me odpeljali. Kam? Tega nisem vedel. Vedel pa sem, da je v istem vozu zaprtih še mnogo drugih takih nesrečnikov, in začel sem moliti zanje. Molil pa sem tudi, da bi se Rusija končno spreobrnila in da bi na svet prišel mir. ("Se nadaljuje) Občinske volitve v okolici Devin-Nabrežina: Po prvih podatkih so dobile Občinska lista 1.989 glasov (16 sedežev), demokristjani 1.048 glasov (4 sedeže), socialisti 173 glasov, socialdemokrati 107 glasov. Zgonik: Občinska demokratična lista 446 glasov, Slovenska lista 209 glasov, demokristjani 70 glasov. Dolina: Občinska demokratična lista 1.743 glasov, Slovenska lista 521 glasov, demokristjani 499 glasov, socialisti 250 glasov. Milje: Demokristjani 2.459 glasov (9 sedežev), komunisti 4,529 (16 sedežev), socialdemokrati 520 (2 sedeža), republikanci 233 (1 sedež), misovci 325 (1 sedež), socialisti 245 (1 sedež). Mladinski dom V nedeljo 6. nov. je tržaški g. škof blagoslovil Mladinski dom v ul. Scorcola št. 26. Je to lepa stanovanjska hiša, ki so jo tako preuredili, da ima sedaj majhno dvorano in dve večji sobi za sestanke. Pred hišo je malo vrta in prostor za lepo, čeprav skromno igrišče. G. škofa so v domu sprejeli nekateri duhovniki in skupina mladih ljudi, med katerimi so bili častno zastopani skavti in skavtinje. Pozdravili so ga predstavniki Slovenske dijaške zveze, skavtinj, ki so mu izročile šopek rdečih nageljnov, in Rafaelovega odseka Marijine družbe iz ulice Risorta. Po pozdravih je g. škof blagoslovil najprej križ, ki bo v domu zavzel častno mesto, in nato prostore. Vesel in zadovoljen je nagovoril pričujočo mladino in ji v kratkih besedah dal nekaj smernic za nadaljnje pogumno delovanje. Dr. Jožetu Prešernu se je zahvalil za trud in skrb, s katerimi je tržaški slovenski mladini pripravil tako prijazen sedež, kjer bo dovolj prostora za sestanke, duhovne obnove in tudi za zdravo zabavo ter potreben oddih. Dr. J. Prešernu iskreno čestitamo, da je po dolgi pripravi in številnih žrtvah postavil tako zaželeno mladinsko središče. Hvaležnost smo dolžni tudi vsem tistim, ki so mu pomagali s svojimi prispevki. Upamo, da bodo trud in žrtve za mladino obrodili stoteren sad. Visoka plima na tržaškem obrežju Trst je zabeležil v soboto 5. novembra že drugič v kratkem obdobju zelo visoko plimo. V soboto, kmalu po 9. uri, je po hudem nalivu morje nenadoma naraslo za pol metra nad normalno gladino in posledica je bila, da je voda preplavila vse obrežje in tudi bližnje ulice in trge. Preplavila je tudi več trgovin in drugih pritličnih prostorov. V poslopju pristaniškega poveljstva je dosegla 20 cm višine, šele v popoldanskih urah je voda začela odtekati. O silno visoki plimi poročajo tudi iz Milj, Gradeža, Benetk in Genove. Zakonski načrt uslužbencev bivše ZVU pred senatom Zakonski načrt za ureditev položaja uslužbencev bivše ZVU bo prišel dne 22. novembra pred senatno komisijo. Vsebuje tri točke. Prva se tiče civilnih uslužbencev, druga uslužbencev bivše policije in tretja prehodne določbe. Začeli bodo z gradnjo avtoceste Odbor družbe »Autovie Venete« je na seji v Benetkah odobril dela na prvem odseku nove avtoceste, ki bo vezala Trst z Benetkami in sicer med Mošcenicami in Ronkami v dolžini 8 km. Dela bodo stala 1 milijardo lir. Važen posvet V petek 4. novembra so se zbrali v Trstu na skupen posvet zastopniki in zastopnice vseh verskih, katoliških prosvetno-vzgojnih in karitativnih organizacij slovenskih vernikov v tržaški škofiji. Namen srečanja je bil v glavnem določiti cilj našim organizacijam in delo za dosego tega smotra — kolikor je možno — vzpo-rediti in povezati. Iz živahnega razgovora, pri katerem so zastopniki organizacij predložili zelo trezne in konkretne predloge, je bilo razvidno, da je že skrajni čas, da se vsi slovenski katoličani, zlasti naši izobraženci, zdramijo in z vztrajnim ter pogumnim delom skušajo zaustaviti versko-moralno propadanje in fizično izumiranje našega naroda na tem ozemlju. Veliko se je govorilo o povezanosti dela v vseh naših organizacijah, ki naj bi se zlasti kazalo v teh-le zadevah: tisk, duhovne obnove in duhovne vaje, študijski tečaji in konference, letni mladinski dan in skupen prosvetni tabor, počitniško letovanje mladine, skupno letno romanje in Marijina procesija na Opčinah. 4. november praznik oboroženih sil Kakor po vsej Italiji tako so tudi v našem mestu slovesno praznovali dan oboroženih sil — 4. november. Prispelo je tudi precejšnjo število bivših bojevnikov, ki so položili vence na grobove padlih vo-jakiv, tako v Redipuliji, na Oslavju in na razne spomenike v mestu. Tudi grobove padlih vojakov zadnje vojne so okin-čali s cvetjem in položili nanje skupni venec. Ob tej priliki so dovolili Goričanom ogled mestnih vojašnic. Zvečer je v ljudskem vrtu svirala godba karabinerjev v paradi. Strašna smrt mladega Praprotčana V Praprotnem pri Dolenjah ob jugoslovanski meji se je pretekli potek zgodila strašna nesreča, ki je zahtevala mlado življenje 23-letnega Piera Premariasa. Mladenič si je na polju v čuvajnici hotel ogledati rakete, ki jih rabijo proti toči. Vzel je eno v roke in jo vžgal. Nastala je strašna eksplozija, ki je nesrečnega mladeniča raztrgala na kosce in jih raztresla 50 m daleč po njivi. Ko so vaščani zaslišali pok, so takoj prihiteli na kraj nesreče, kjer so našli strašno razmesarjeno Premariasovo truplo. Prenesli so ga v mrtvašnico in ga nato v soboto pokopali ob splošnem žalovanju vseh vaščanov. pri tem vzbujal kakega protesta glede prednosti. 2. Na občinski seji dne 29. oktobra t. 1. je svetovalec opozicije sporočil, da je Odbor zveze bivših partizanov sklenil položiti svoj venec dne 1. novembra in povabil občinsko upravo, naj stori isto. Smo vsi zato, in menimo, da s tem soglaša tudi večina v občinskem svetu, da bi se spominska svečanost vršila skupno kot vsako leto. Ob spominu na te, ki so padli in ležijo razkropljeni v vseh delih sveta, naj bi pozabili na to, kar nas loči, in poudarili to, kar nas druži. Mislimo, da bi lahko tudi letos našli kako zadovoljivo kompromisno rešitev v tem oziru med večino in manjšino v občinskem svetu, ako bi izrazil, tako nam je bilo rečeno, predstavnik opozicije vabilo v lepši obliki, ne pa v obliki nekakega ulti-matuma. 3. Položitev venca bivših partizanov se je izvršila 1. novembra v najlepšem redu. Občinska uprava pa, kot je tradicija, je položila svoj venec dne 2. novembra po sv. maši, ki se je darovala v domači župni cerkvi za vse števerjanske šrtve pretekle vojne. Še prej pa je g. župan povabil predstavnike manjšine v občinskem svetu, naj bi skupno s predstavnikom večine položila pred spomenik občinski venec. Vabilo je bilo zavrnjeno. Ker je venec Zveze bivših partizanov, položen prejšnji dan, zasedal središčno mesto, ki ga je imel druga leta ob slični priliki venec občinske uprave kot javne ustanove, ki predstavlja vse občane, ne glede na njihovo pripadnost, je g. župan vljudno prosil predstavnika Zveze bivših partizanov, naj umakne venec na mesto, ki ga je zasedal pretekla leta ob spomin- ski svečanosti. Prošnja je bila odbita. Zato je naročil občinskemu slugi, naj spoštljivo premakne venec prejšnjega dne nekaj centimetrov v stran. To se je zgodilo z največjim spoštovanjem, kar lahko pričajo vsi prisotni. Naj omenimo, da se je zgodilo večkrat pretekla leta, da je bil še isti dan premaknjen v stran venec občinske uprave, venec Zveze bivših partizanov postavljen v sredo. Občinska uprava pa ni zato nikdar povzdignila glasu, Zveza slov. kat. prosvete v Gorici pripravlja VELIKI KONCERT v čast sv. Cecilije za nedeljo 27. novembra popoldne. Nastopilo bo 10 zborov da ne bi vzbujala mržnje in sovraštva med občani. 4. To so dogodki. Ali je g. župan s svojim vedenjem onečastil spomin padlih, naj vsakdo s svojo glavo presodi. Menimo pa, da ne obstoja počastitev padlih le v polaganju vencev. Oni pa, ki so pretekle dni po števerjanskih lokalih umetno povzročali in širili »ogorčenje« s prostaškimi izrazi zabeljenimi z grobimi kletvami na račun županove osebe in občinske uprave, niso ravno najlepše počastili spomina padlih. Upamo, da ti, katerih ime je vklesano v spominski plošči, so lepše razumeli županovo dejanje namenjeno počastitvi vseh padlih občanov, kakor pa živi, katerih pogled je vsled človeške slabosti bolj enostranski. (Sledijo podpisi) RAZNE NOVICE Otvoritev pevmskega naselja V nedeljo 6. novembra so končno le otvorili novo naselje pri pevmskem mostu, ki ga je INA-Casa sezidala za go riške prebivalce, ki nimajo primernega stanovanja. Novo naselje je otvoril minister Zaccagnini ob navzočnosti najvišjih krajevnih oblasti ter stanovalcev no vega naselja. Novo naselje je zelo lično in obsega 119 stanovanj v lepih dvo in tri nadstropnih hišah. Celotna dela so stala 378 milijonov lir in spadajo v drugo se-demletko obnove' goriškega mesta. V načrtu je še za 175 milijonov lir zgradenj razdeljenih na 7 občin'goriške pokrajine. Števerjan Podpisana skupina števerjancev prosi, da bi objavili v Vašem cenjenem listu kot kroniko iz števerjana sledeče pojasnilo in popravilo k članku Primorskega dnevnika z dne 6. novembra 1960 stran 7, ki nosi naslov: »Dejanje, ki je vzbudilo ogorčenje vseh občanov. — NA PROSLAVI VSEH PADLIH JE ZUPAN PREMAKNIL VENEC BIVŠIH PARTIZANOV.« 1. Vsako leto, odkar je bila spet obnovljena števerjanska občina in bil svobodno izvoljen občinski svet, je občinska uprava polagala pred spomenik števerjanskih žrtev pretekle vojne, dne 2. novembra svoj venec skupno z vencem Zveze bivših partizanov in Kmečko-delavske zveze. Občinski venec je bil postavljen vedno na sredo pred spomenik, ne da bi Slovanska liturgija pri Sv. Petru Prihodnjo nedeljo bo v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesna maša bizantinskega obreda v staroslovanskem jeziku. Maše se bo udeležil tudi sv. oče Janez XXIII. Tako se glasi kratko uradno poročilo. Zakaj taka slovesna maša v staroslovanskem jeziku pri Sv. Petru, ko ni to običajno? Sv. oče hoče s tem poudariti svojo željo po edinosti vseh kristjanov. Po maši pri Sv. Petru bo namreč slovesna avdienca za člane vseh komisij, ki morajo pripraviti prihodnji cerkveni koncil. Vemo pa, da je eden glavnih namenov tega koncila zbližanje z ločenimi kristjani. Izbrali so prihodnjo nedeljo 13. novembra, ker ta dan obhaja vzhodna liturgija praznik sv. Janeza Zlatousta, največjega vzhodnega cerkvenega očeta; naslednji dan, v ponedeljek, pa je praznik sv. Jozafata Kun-ceviča, velikega mučenca za zedinjenje. — V Rimu stopajo na ta način že v ozračje vesoljnega cerkvenega zbora. Kdor more, naj nedeljski slovesnosti sledi po radiu. Strašne posledice ciklona v Pakistanu Zadnje tri tedne je med Pakistanom divjal silen vihar, ki je zahteval 10.000 človeških žrtev. Na stotine ribičev je utonilo v Bengalskem zalivu. Samo na otoku Kutubdia je izgubilo življenje nad tisoč ljudi, ko je otok preplavil 10 m visok val. Ni še ugotovljeno število žrtev na otokih v Bengalskem zalivu, zato bo končno število mrtvih še večje. Desetkrat večja letna investicija za znanost v Sloveniji Na seji, ki ga je imel prejšnji teden Svet za znanost LR Slovenije, je predsednik dr. Joža Vilfan sporočil, da bodo za znanstveno delo v Sloveniji v prihodnjih petih letih zagotovili 5 milijard dinarjev. Tako bodo letne naložbe v ta namen desetkrat večje od dosedanjih. Nagrajen jugoslovanski risani film Na mednarodnem filmskem festivalu v San Franciscu je dobil prvo nagrado jugoslovanski risani film »Koncert za strojno puško«, skupno z romunskim filmom »Homo sapiens«. Avtor jugoslovanskega filma je Dušan Vukotič, ki je tudi lani prejel prvo nagrado za film »Krava na luni«. Knjižni sejem v Ljubljani V Ljubljani so prejšnji teden uspešno zaključili prvi sejem knjig. Knjige so imele precejšen popust, tako da je samo Cankarjeva založba prodala v tem času 2.256 knjig v vrednosti 578.000 dinarjev. Prihodnje leto nameravajo knjižni sejem še razširiti in mu pridružiti še razne razstave v zvezi s tiskom. Razstava bi vsekakor bila zelo zanimiva, če bi se v polni meri uveljavil novi zakon o tisku, katerega predlog je odobril poseben odbor Zvezne ljudske skupščine v Beogradu. Novi zakon vsebuje namreč načelo svobodnega tiska in informacij. Tudi inozemski dopisnikarji bi po tem zakonu bili deležni že obstoječih mednarodnih predpisov. — Kako bo izgledala ta »svoboda tiska in informacij«, bomo videli. Zelo dvomimo, da se bo v resnici kaj izpremenilo. Gorenjsko železnico obnavljajo V polnem teku so dela za obnovo gorenjske železnice med Ljubljano in Jesenicami. Odpravili bodo več vzponov in ovinkov ter progo tudi elektrificirali. Vlaki bodo potem lahko vozili s hitrostjo do 100 km na uro. To delo je bilo potrebno zaradi naraščajočega prometa zlasti še po otvoritvi proge med Novo Gorico in Gorico. govorni urednik in njegovi pomočniki h lahko imeli malo več srca do tistega, k je pet članov svoje družine izgubil v zadnji vojni in še dva strica in bratranca pn partizanih. Rad bi vedel, koliko so pa oni žrtvovali za resnično svobodo! Mislim, da je župnik zadosti žrtvoval v zadnji vojni-Da je župnik komunizmu, kakor vsak kristjan, odločno nasproten, ni nič čudnega-. Čudili bi se, če bi drugače mislil ali gi> voril. Krščanstvo in komunizem ne gresta skupaj. Saj je učil Lenin: »Ideja o Boga je pojav ljudske neumnosti.« (Lenin, 34 pismo Gorkemu). Kljub temu se župnik, kakor vsak kristjan, čuti brata vsakem31 komunistu in zato skuša vsakemu po svoji moči pomagati. Ne zgleda, da bi tudi komunisti ravno tako delali. Oni se raji1 držijo Lenina: »Treba se je znati boriti zoper vero. Jaz sem prepričan, da se je treba energično boriti proti duhovnikom, posebno v katoliških deželah.« (Lenin, Proletarci in proletariat, 19. maja 1919). Demonstracije v Franciji (Nadaljevanje s 1. strani) pustitvijo parlamenta in z referendumom za svojo alžirsko politiko-Alžiriji priznava pravico do neodvisnosti, toda samo po prenehanju bojev. Zadnji čas so bile v Parizu študentovske demonstracije proti vojni v Alžiriji, katerim so se pridružili še sindikati. Policija j® imela nalog demonstrante razgnati in je zato postopala brez vsakega obzira. Priprli so nekaj sto demonstrantov, več jih je bilo V spopadih ranjenih, med temi tudi dva italijanska časnikarja. Študentje so kričali: »Hočemo mi( v Alžiriji! Ne sme se umirati pr1 18 letih!« Ves pariški tisk je ostro prO' testiral proti ravnanju policije 5 časnikarji in fotoreporterji, katerim ni nič pomagala niti časnikarska izkaznica. Tolkli so po nji*1 kot po ostalih demonstrantih tet jim razbili aparate. Zanimivo pri vsem tem )e to, da se francoska komunistični partija teh demonstracij za mir v Alžiriji ni udeležiua. Podobne protestne demonstP cije proti vojni v Alžiriji so bi! tudi po drugih francoskih stih. OBVESTILA Med trnjem in osatom Dogodek na kontovelskem pokopališču V sredo 2. nov. je Pr. dn. objavil članek, v katerem se med drugim zgraža zato, ker baje ni bilo -na Vse -svete dovoljeno pevcem peti na grobovih padlih partizanov. V zvezi s tem dogodkom smo zvedeli naslednje pojasnilo: Dragi Katoliški glas! Ni res, da so pošteni Kontovelci ogorčeni zaradi nastopa g. župnika. Saj vsi vedo, da je stara navada, da pevski zbor na dan Vseh svetih popoldne poje v cerkvi »Libero« in potem pri pokopališkem križu in šele na koncu pri grobu padlih. Zakaj -niso tudi letos tako naredili? Zakaj so prišli, medtem ko je duhovnik blagoslavljal grobove? Ce bi imeli malo več olike, bi počakali, da duhovnik konča svoje molitve, saj so prišli, ko je bilo skoro vse končano. Potem bi zapeli, kakor imajo navado, in bi jim župnik in vsi vaščani bili zelo hvaležni. Tako pa so samo mo tili. Kakor so jih ljudje prej čakali celo uro, bi jih lahko čakali še nekoliko časa. Ce jim je pa bilo pretežko čakati, bi lahko tako naredili, da bi bili vsi zadovoljni: namreč Kontovelci bi peli na Kontovelu in Prosečani na Proseku. Saj Kontovelci znajo tudi sami peti. tudi Kontovelci so intonirani. Z druge strani: zakaj bi mo rali ravno Kontovelci priti zadnji na vrsto? Olika nadalje zahteva, da pustiš člo veka, ki se mu mudi, naprej, da mu nisi na poti. Na pokopališču pa se je zgodilo ravno nasprotno, tako da, če je hotel župnik naprej, je moral stopiti na grobove. Steza je bila zasedena in nihče se ni zganil. Počakali so potem par trenutkov, da se je duhovnik oddaljil za nekaj metrov in takoj začeli peti, da ni bilo mogoče slišati, kaj je duhovnik molil. Ce je to olika, smo potem vsi zelo olikani. Laž je trditev, da se je duhovnik obregnil na pevce, ker so stali pri grobu padlih. Od- ROMANJE. Apostolstvo molitve sporoč3-da bo 8. decembra popoldne pobožno rimanje k Mariji Romarici nad Tricesiffl0' Romanje vodi M. Filej, delegat A.M. Vpisovanje se vrši pri fotografu S. Klet3 dienstu. Vsak romar naj si oskrbi knj>' žico »Naša daritev«, ki jo lahko dobi 1)3 upravi Katoliškega glasa. CERKEV SV. IVANA. Za mesec noveih ber imamo v naši cerkvi sv. Ivana vsi dan ob 63A rožni venec za trpeče in V° zabljene verne duše. Po rožnem vencu sl* di zborna maša. Pridite! DAROVI Za Katoliški dom: N. N. Gorica lO.OOOi mesečni prispevki: N. N. Gorica lir 1.00®’ A. L. Gorica 1.000; D. F. Gorica 2.000' P. š. Gorica 1.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Zimola F ra?' čiška ob srebrni poroki 30.000; M. 10.000; K. V. 1.000; Sedej Fr. 2.000; & 5.000; Ferluga Viktorija 1.000; Bisiai Uršula 1.000 lir. — Bog plačaj! Najbogatejša žena na svetu, bivša holJ ska kraljica Guljelmina, ki je po 50 l£, vladanja odstopila kraljevsko žezlo s^ hčerki, se čuti pri vsem svojem bajn bogastvu 375 milijard lir »zelo stara ||f prav malo srečna.« SOCIETA’ CATTOLICA Dl ASSICURAZIONE — Ustanovljena v Veroni 1. 1896 — Kapital in rezerve 7 milijard lir Zavarovalnica vam nudi pod najboljšimi pogoji zavarovanje proti toči' požaru, tatvini, prometnim nesrečah1-Obrnite se na Glavno agencijo v Trstd> ulica S. Nicolb 7 - Tel. 24-136. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolp^ trgovski L 20, osmrtnice L 30, več davek na registrskem uradu. Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Tiska tiskarna Budin v Gorici