T T
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
šlev. 2. V Celovcu 15. februarja 1883. XXXII. tečaj.
Pridiga za III. adventno nedeljo.
(Od straha pred ljudmi.)
„Kdor ni z menoj, je zoper mene; in kdor ne pobira, raztresa."
(Luk. 11, 23.)
V vod.
Peklenski duh, ki je naše perve stariše v paradižu zapeljal, še tudi pred nami svoje mreže razpenja in nam zanjke nastavlja, da bi nas k sebi v večno nesrečo potegnil in se nad našim jokom in žalovanjem veselil. Nekatere oslepi s posvetnim, nečimernim veseljem , ktero hitro mine, kakor senca, njih serca pa z grenkim spominom napolni; druge zmoti s časnim premoženjem in prevelikimi skerbmi, pest malovrednega blata ali okroglega denarja jim ponudi, zato pa njih nedolžnost razterga in večjidel tudi njih dušo pogubi; tretje ogoljufa s požrešnostjo in pijačo in jim z lehko mu jo večno srečo in nebeško veselje odvzame. Kar pa hudič sam ne more storiti, to storijo njegovi pomagavci ali najemniki, katere po svetu pošilja, kakor strupene zvite kače, in to so vsi hudobni zapeljivci. Ti nedolžnost s sladkimi besedami in prilizovanjem v greh zapletajo , grešnike hvalijo in v hudobiji poterjujejo, brumue pa s posmehovanjem in zaničevanjem od pravega pota odvračajo.
Oj, ljubi kristjani, z Jezusovo drago kervjo odkupljeni! varujte se takih hudičevih sužnjev, ki duše skupljujejo in njemu prodajajo; daleč bežite pred njimi, njihovega zasmehovanja pa se nikdar ne bojte in od dobrega ne odstopite, čeravno vas čertijo in vam vse sorte priimke dajejo. Ah, kako žalostno je toliko kristjanov videti,
Slov. Prijatelj.	4
ki bi radi kaj dobrega storili, pa se^prsd ljudmi sramujejo; sramujejo se očitno svojemu Bogu služiti, roke .proti njemu povzdigniti in sv. zakramente prejemati, in sicer samo zavoljo tega, da jih ljudje ne bi po strani gledali in za posebneže ali celo za hinavce deržali. Zavoljo te misli: kaj bodo ljudje rekli, če boljše živim, kakor drugi, zavoljo tega strahu pred ljudmi je že več duš pogubljenih, kakor je toča žita pobila, več kakor je kuga živine pomorila, zato se mi silno potrebno zdi, da danes nalašč o tem govorim; rečem torej:
I.	Strah pred ljudmi je vzrok, da veliko ljudi v greh zabrede;
II.	Strah pred ljudmi je vzrok, da jih veliko nesrečno u m e r j e.
To ste dve resnici, katere bi si naj dobro k sercu vzeli; preden pa jih začnem razlagati, prosim vas za kratko poterpljenje.
I. d e I.
„Ako hočemo popolnoma biti, pravi sv. Terezija, ne smemo iskati človeškega dopadenja, ne se zmeniti, če ljudje od nas za-ničljivo govorč; nikar se na nje ne zanašajmo, ampak na križ se opirajmo, in v tistega zaupajmo , ki se je pustil v naše zveličanje na njega pribiti. Če nas ljudje čertijo, je to znamenje, da ima naš Stvarnik dopadenje nad nami, in da nam je njegovo povračilo prihranjeno." Ravno tako govori sv. pismo, rekoč: „Kdor se ljudi boji, bode kmalu v grehe padel". Zakaj kakor hitro ima človek v svojih persih te želje, da se ne bi nobenemu zameril, ampak vsem do-padel, bo tudi vse storil, kar druge ljudi storiti vidi, naj bodo njih navade in šege še tako neumne in pregrešne. Kdor je tako srečen, da še tega ni sam na sebi skusil, naj se pusti s ptujimi vzgledi podučiti. Jes nočem nič od tega praviti, kar je v sv. pismu zaznamovanega; od našega očeta Adama, ki je zato greh storil, ker ni hotel svoje žene razžaliti; od kralja Salomona, ki je postal ma-likovavec, da se ni ptujim ženam zameril; od Arona, velikega duhovna , ki je pustil Izraeljcem zlato tele za boga imeti, da se jim je prikupil; od Pilata, ki je svetnika vseh sveh svetnikov k smerti obsodil, da ne bi pri judih in pri cesarju v zamero prišel.
Pustimo tedaj te izglede, ker imamo zadosti vzgledov iz naših časov. Kakošni dim grehov in nemarnosti se v naših časih okoli nas vali? In odkod pridejo ti grehi in te nemarnosti ?^Ali ne večji-jlel od strahu pred ljudmi in od sramožljivosti v božji službi? — Vse toži, da je zdajna mladost tako razuzdana, — kaj je temu vzrok? Morebiti jih meseno veselje tako močno vleče? Jes menim, da ne vselej. Marsikateri ima dobro serce, brumne stariše, ki ga lepo učijo in zanj molijo , in vendar se tudi on v mrežo skušnjav za-
_fel__
plete in od enega greha do d^ugega gazi. Vzrok je to, ker je hudoben1 človek seme pohujš^ja v njegovo serce zasejal ter se začel svoje n e du 1ŽS i -STk liiovati in zaničevanja hudobnih bati; sram ga je, da njegovo serce ni tako omadeževano, kakor njegovih slabih tovaršev, da še ne zastopi vsega, kar se razuzdanosti tiče, in da ne zna od vsake nesramnosti govoriti. Da, ljubi moji! ravno ta napčna sramožljivost je vzrok, da dan danešnji zemlja od nečistosti smerdi in da zapeljevanju in pohujšanju ni konca ne kraja.
Povejte mi, gospodarji in gospodinje! zakaj se pri vaši hiši toliko nespodobnih besed sliši? Zakaj se pred vašimi očmi brez vse vesti bližnji opravlja in černi, zakaj se mu poštenje, čast in dobro ime vedno jemlje in krade ? Ali so morebiti ravno pri vaši hiši ljudje tako hudobni ? O ne, ni res! ampak vi naprejpostavljeni, vi ste temu vzrok, zakaj ena sama beseda bi bila včasih zadosti, in vsemu grehu bi bil konec storjen. Ko bi se vi le enkrat za svojega bližnjega potegnili ali takemu opravljivcu vrata pokazali, bi za zmiraj mir imeli; pa vi se bolj bojite takemu potepuhu se zameriti, kakor Bogu, in ne pomislite, da zraven svojo dušo pogubite, ne pomislite tudi, kar sv. pismo pravi: „Če boš hudobnim ljudem dopadel, ne boš služabnik Jezusa Kristusa."
In da ob kratkem vse povem: od kod pride, da se po cerkvah tako nespodobno, mlačno in brezbožno zaderžanje vidi, da se zakramenti sv. pokore in sv. rešnjega Telesa tako redko prejemajo , da se postna zapoved tako lehko prelamlja — kaj je vsemu temu vzrok? Morebiti nimajo ljudje več nobene vere, nobene vesti? One! večjidel ljudi še ima toliko kerščanstva v svojem sercu, da bi radi vse to storili; ali ko bi te večkrat pri spovednici klečati videli, ko bi ti bolj pogosto molil in se bolj terdo postil, vtegnili bi te ljudje za brumnega človeka, ali celo za tercijala deržati. To, — kaj ne? — to je vzrok, da v grehih živiš in svojega spovednika nočeš ubogati. — O slabota grenkih solz vredna! Tebe moj Zveličar! in tvoje božje službe se ljudje sramujejo, in vendar vsi ved6, da kdor se tebe tukaj pred ljudmi sramuje, tistega boš se tudi ti pred nebeškim očetom sramoval. Ali to še ni najhujše; najbolj žalostno je to, da taki ljudje svoje hudobije ne spoznajo, da se za dobre kristjane deržijo in tako večjidel nesrečno smert storijo, kar bom pokazal v
II. d e t u.
„Moja največa čast obstoji v tem , je rekel nekdaj svet škof, da sem kristjan"; pri nas pa se ravno tega imena najbolj sramujejo , če ne z besedo, pa z djanjem: sramujejo se vpričo drugih ljudi križ narediti, pred jedjo ali po jedi moliti, mimo znamenja gredč se odkriti ali prekrižati ali pred sv. rešnjim Telesom poklekniti; na potu hudobije pa se nikoli ne sramujejo, naj sijesolnce ali luna. In mar mislite, da se takega človeka ktera beseda prime,
\
52'
naj mu spovednik še tako na serce govori; danes bo obljubil, jutre pa bo že vse pozabil. Če se pekel pred- njim odpre in se mu pokaže , kakošne muke ga čakajo, bode se sicer vstrašil, ali po jutranjem od vsega tega ne bo nič vedel. Zato bi si tudi upal prej deset hudobnih na pravo pot pripraviti, kakor enega samega grešnika, ki se boji, da bi se ljudem zameril.
Tega namreč ne moremo tajiti, da marsikateri grešnik na potu hudobije opeša in se svojega gerdega življenja naveliča, vest ga peče in on spozna, da brez resnične pokore ne more milostljive sodbe upati, in vendar ne more s svojega grešnega spanja vstati. Kaj je pač tako močno, da ga tako terdno nazaj derži? Sama ta misel: Če se zdaj k Bogu obernem in svoje življenje poboljšam, kaj bodo ljudje vse govorili. Če s to osebo, na katero sem toliko let navezan bil, naenkrat vse znanje odtergam, kako me bo zmerjala in se nad menoj hudovala? Če to tovaršijo zapustim, kakošne priimke mi bodo dajali, in kaj bodo ljudje od mene mislili? Sama ta misel je vzrok, da žarki milosti božje njih serca ne omehčijo in da terdovratni v nepokori ostanejo.
In tako bo, pravi sv. Duh, pol sveta pogubljenega. Eni s svojimi slabimi izgledi naprej gredo in pot kažejo, drugi pa iz strahu, da ne bi bili zaničevani in zasmehovani, hitijo za njimi, kakor čreda neumnih ovac, ki ena za drugo letijo ter se ena za drugo na skali ubije. „Zakaj ne samo hudobni, pravi sv. pismo, temuč tudi boječi bodo v večnem ognju goreli," tisti namreč, ki sicer niso hudobnega serca, pa vendar nimajo toliko serčnosti, da bi zavoljo Jezusa malo zaničevanja terpeli.
Prosim vas torej, ljubi bratje in sestre! ue iščite prijaznosti tega sveta, zakaj božja prijaznost in prijaznost tega 3veta, pravi sv. pismo, se ne morete družiti. Posebno pa vi, ki v strašnem železji svojih grehov vklenjeni zdihujete, raztergajte vezi, s katerimi ste na svet navezani, začnite Bogu služiti in ne bojte se zaničevanja hudobnega sveta, zakaj svet in njegova podoba mine, pravi sv. Janez, le tisti, ki božjo voljo stori, ostane vekomaj.
Da bi vas zamogel k pokori in zaničevanju tega sveta še bolj vneti, povem vam nekaj od sv. Marjete Kortonske, katere god smo ta teden praznovali. Kakor Marija Magdalena, bila je tudi Marjeta Kortonska očitna grešnica, njeno oko je bilo kakor blisk, s katerim je veliko mladih sere oslepila, njeno razuzdano življenje je bilo kakor hud veter, s katerim je veliko nedolžnih poderla, in njena nečistost je bila kakor strela, ki je dosti mladenčev in devic ubila. Tovariš njene razuzdanosti, kateremu je s svojim životom služila, gre nekega dne sam od svojega psička spremljan na polje se sprehajat , pa bil je od svojih sovražnikov napaden, ubit in pod ger-movje zakopan. Psiček sam brez gospoda naravnost proti Marjetini hiši teče, laja in cvili in se ne da potolažiti, prime Marjeto za oblačilo iu jo vnn vleče; ona gre za njim, ne da bi vedeia, kaj se je
zgodilo. Itt ko pride na mesto*' j^je je mertvo truplo njenega ljubljenega ležalo, vzdigne veje m zagleda mertvega svojega tovariša se prestrab'.' in zavpije; fo ti nesrečnež! kje je zdaj tvoja duša?" — Ta pogled 11? ta misel njeno serce prebode in k pokori obudi; mertvo truplo jej pokaže, kako nemarna je vsa človeška ljubezen, in naredi terdno naprej vzet je, da hoče posvetnemu veselju na veke slovo dati. Kako pa je to naprejvzetje spolnila? Spovednika si je izbrala, čisto se spovedala in vedno pred podobo križanega Jezusa klečala; svoje lepe lase je odstrigla, svoje zalo truplo neusmiljeno tepla, s slabim, spokornim oblačilom se oblekla, žalostno na glas jokala in zdaj Boga, zdaj ljudi za milost in odpuščenje prosila. Od hiše do hiše je hodila in nedolžne za božjo voljo prosila, da se ne bi pustili tako. zapeljati, kakor ona, zapeljane pa, da bi ž njo vred pokoro delali. Nikdar ni več grešila ter je sveto umerla; na njeno priprošnjo se je veliko čudežev zgodilo, in mati katoljška cerkev jo med svetnice šteje in vsem tistim za pomočnico priporoča, kateri želijo po grešnem življenji vredno pokoro delati.
Sklep.
Ljubi brat in sestra! ki sta grešila, kakor ona, idita in po-snemajta jo, in skoz tista vrata, skoz katera je ona v nebesa prišla, bota tudi vidva prišla. Ti pa o Bog! daj nam vsem svojo gnado in pomoč. Amen.
II. pridiga za III. postno nedeljo.
(Od obrekovanja; gov, J. A—st.)
„Eni zmed njih pa so rekli: Z Belce-bubom, višjim hudičev, izganja hudiče."
(Luk. 11, 15.)
V vod.
Takega dobrotnika zemlja še nikoli ni videla, kakor je Jezus bil, ne pred in ne potlej. Od mesta do mesta, od terga do terga, cd vasi do vasi je hodil, vesele resnice oznanoval, bolnike ozdravljal, gobove očiščeval, slepim dajal, da so videli, gluhim, da so slišali, mutastim, da so govorili, po več tavžent jih je z malo kruhi na-sitoval, in mertve v življenje obudoval. Zdravje in življenje je od njega kapalo. Kamur je stopil, ni bilo več zdihovanja, ne ječanja. Veselje je povsod sejal.
Tudi danešnje evangelje nam je priča njegove milosti polne
ljubezni, ki nam pripoveduje , da Jezus iz obsedenega hudiča izgnal.
Tisti čas, pravi sv. evangelist Lukež, je Jsgfls hudiča izganjal, in ta je bil mutast. In ko je hudiča izgnal, je inuiec govoril, in množice so se čudile. Kaj je bil mar hudič mutast? Nak, ampak obsedeni človek je bil mutast, ker ga je hudobni duh tako nadlegoval, da ni mogel govoriti. Jezus je tedaj iz tega človeka hudiča izgnal, in človek je potem precej govoriti začel. Pričujoče ljudstvo je nad tem čudežem stermelo, so Boga hvalili in častili, da jim je tega čudodelnega preroka poslal. Pa kakor zlo so tudi ljudje Jezusa radi imeli in za njim vreli, jih je vendar le veliko bilo. kteri njegovih dobrot niso hotli spoznati, so ga sovražili in obrekovali. Nevoščljivi pismarji in farizeji bi bili tudi ta čudež radi tajili, to pa vendar niso mogli, ker Jezus ga je očitno pred očmi vsega ljudstva storil. Tedaj so svoje pribežališče k obrekovanju vzeli, in so rekli, da je s hudičem zastopljen, da s hudičevo močjo hudiče izganja; z Belcebubam, višjim hudičev, hudiče izganja, so rekli. O kam vendar sovraštvo in nevoščljivost človeka pripelje!
Pa nikar se pismarjem in farizejem ne čudimo, ker so božjega Sina, Jezusa i/, nevoščljivosti obrekovali, saj tudi med nami (z žalostjo vam povem), — tudi med nami ni nobena pregreha bolj navadna, kakor opravljanje in obrekovanje! Zato se mi prav potrebno zdi, pred to pregreho vas svariti. Danes vam bom tedaj povedal, kako velik greh je opravljati in obrekovati. — Poslušajte!
Razlaga.
Opravljivost je tista pregreha, po kteri se slabosti in napč-nosti bližnjega po nekerščansko razglašajo. — Te pregrehe je več sort ali razpolov. Ce kdo resnične grehe in napčnosti druzih po nekerščansko pove, in razglaša je to opravljanje; — če pa od druzih kaj hudega pravi in raznaša, kar se prav ne ve, ali kar si je iz sovraštva in nevoščljivosti morebiti sam zmislil, je to obrekovanje; — če se pa drugim, ki jih zraven ni, kar se hudega od njih govori, vtakne in pove, da zdražba in sovraštvo navstane, je to p o d p ih o va n j e.
Da opravljivost z vsemi svojimi razpoli dandanešnji in posebno še med ženskim spolom grozno kraljuje, vam praviti ni treba, še menj pa skazovati; vsakdanja skušnja zadosti uči, kar pravi prerok: „Ostri meč jih je veliko pokončal, pa hudi jezik še več jih pogubi!." — In tudi v tem oziru se Kristusove besede poterjujejo: „Ozke so vrata in tesna je pot, ki pelje v nebesa, in le malo jih je, ki jo najdejo"
Kristjani! da se bomo te pregrehe v prihodnjič bolj varovali, hočemo premišljevati, kako zlo tisti kerščanski ljubezni nasprot
ravna, ki jej je vdan, kako sjragne nastopke ta pregreha ima, in kako zlo jo Bog sovraži.
I. • Premišljujmo^-(ia opravljivec ni 110'ben dober kristjan, ker eno naj večin /spoved kerščanstva prelomi. „Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli. Ta je največa in perva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe." (Mat. 22, 37—40.)
Če svojega bližnjega opravljaš, je gotovo znamnje, da ga ne ljubiš. Zakaj če je tudi to res, kar črez bližnjega govoriš, ga s tim nič ne poboljšaš, ampak ga še bolj razkačiš, da vse veselje poboljšati se zgubi, ker je kakor grešnik pred ljudmi razglašen. Potlej je pa tudi hudo, ki od njega pripoveduješ, tako rekoč strupeno seme, ki ga po svetu raztresaš, ker s tem pohujšanje zmirej dalje razširjaš.
Moj bližnji je poprej mene opravljal, potlej sem pa še jes njega. Tako se včasi opravljivi ljudje izgovarjajo. Pa to, ljubi moji je nekerščansko govorjenje; te besede niso besede sv. evangelja. Ali ne veste, kakošne dolžnosti nam kerščanska vera proti tistim naklada , ki so nam hudo storili ? „Ljubite svoje sovražnike, je rekel Kristus, dobro jim storite, kteri vas sovražijo, in molite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri da svojemu solncu sijate na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične." (Mat. 5, 44. 45.) Dobro voščite tem, kteri vas preganjajo, opominja sv. Pavelj, dobro voščite, in nikar ne kolnite. Nikomur ne vračujte hudega za hudo. Ne delajte si sami pravice, ampak dajte prostor Božji jezi. Zakaj pisano je: Meni sliši maščevanje; jes bom vernil, reče Gospod. Ampak če bo tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, če bo žejin, daj mu piti, zakaj če to storiš, boš žerjavico na njegovo glavo nosil. Ne daj se hudemu premagati, ampak premagaj hudo z dobrim." (Rimlj. 12, 14.)
Opravljivca opravljati je gerdo, ker je nekerščansko; še gerši, ja satansko je, opravljati take, ki nam nikoli nič žalega niso storili. Vi bi gotovo takega človeka zlo zaničevali, kteri bi svojega bližnjega , ki mu nič žalega storil ni, le iz same hudobije umoril. »Opravljanje je tudi nekakošen uboj, pravi sv. Frančišek Salezij. Zakaj trojno je naše življenje: duhovno, ki v gnadi božji obstoji; telesno, ki se po duši obderži, in družinsko, ki se le v časti in dobrem imenu ohrani. Opravljivec večjiilel s samo enim ubodliejem svojega jezika ob enem trojni uboj doprinese: umori po duhovno svojo lastno dušo, dalej dušo tistega, ki ga posluša, in spravi tistega, nad kterim jezik brusi, ob družinsko življenje."
Dobro ime, ljubi moji! je več vredno, kakor zlato in srebro; zato varujte se zoper ljubezen se pregrešiti, in bližnjega na dobrem imenu poškodovati; varujte se, z jezikom , s kterim Bogu hvalo dajete, bližnjemu poštenje jemati." Z jezikom hvalimo Boga in Očeta, pravi sv. Jakob, in ž njim kolnemo ljudi, kteri so po božji podobi stvarjeni. Iz enih ust pride hvala in kletev. To se nima,
bratje moji, tako goditi." (Jak. 3. 10.) Posebno varujte se svojo duhovsko in deželsko gosposko na dobrem imeni poškodovati. Ko bi ka j takega storili, dvakrat bi se pregrešili, enkrat zoper ljubezen, ki ste jo sploh svojemu bližnjemu dolžni, drugič zope?-4j\rt)ezen, ktero ste še posebej svojim predpostavljenim dolžni; vi bi jim v spolno-vanji njih dolžnost pripravili velike težave. Marsikteri duhovni pastir, marsikteri sodnik, marsikteri cesarski služabnik je bil veliko let od ljudi obrajtau, in je z velikim pridom delal v svojem poklicu; pa na enkrat je vso svojo veljavo zgubil pri ljudeh. In kaj je bilo vzrok tega? Oh hudoben, opravljiv jezik! Pač prav ima sv. Bernard, ki pravi: „Oba imata hudiča pri sebi, opravljivec in njegov poslušavec; enemu tiči na jeziku, drugemu čepi v ušesu."
2. Premislimo, da opravljivec se ne pregreši samo zoper ljubezen, ki jo je svojemu bližnjemu dolžen, ampak tudi zoper pravico. Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite" (Mat. 7, 12.), tako se glase besedo večne resnice. Gotovo bi vam težko djalo, kristjani moji, ko bi od vas kdo hudo govoril; verjamite mi, da tudi vi serce svojega bližnjega globoko ranite, kedar ga opravljate. Bodite previdni v svojih sodbah , ki jih delate črez druge ljudi, da ne bote krivični proti njim. Zna biti, da se je vaš bližnji dvakrat ali trikrat pregrešil, pa zato še vendar pravice do dobrega imena ni zgubil. „Noe se je enkrat vpijanil, Lot en drugikrat; vendar ni bil pijanec ne eden, ne drugi; sv. Peter je enkrat po krivem prisegel in vendar ni bil božji preklinjevavec. Iu še tedaj, pravi sv. Frančišek Salezi, akq bi bil kdo v eni pregrehi dolgo živel, bi še lehko laž govoril, kdor bi ga hudobnega imenoval. Šimon, farizej, je Magdaleno grešnico imenoval, ker je še pred kratkem grešnica bila; vendar je očitno lagal, zakaj ni bila več grešnica. ampak sveta spokornica, zatorej jo je Odrešenik zagovarjal. Tisti bedasti farizej je deržal čolnarja za velikega grešnika in še morda za krivičnika, prešestnika in tatu, pa kako se je motil, zakaj ob tisti uri je bil opravičen. — Včerajšni dan ne sme nikdar da-nešnjega soditi, pa tudi danešnji črez včerajšnjega ne sodbe skleniti ; zadnji dan je tisti dan, ki črez vse druge sklene. Torej ne zamoremo nikdar reči, da je kteri človek hudoben, da bi se ne postavili v nevarnost, krivico govoriti. Kar reči zamoremo, ako govoriti moramo, je: da je to ali uno hudo delo storil, da je ta ali ta čas slabo živel, da zdaj slabo ravnd, nikdar pa ne moremo od včeraj na danes , ali od danes na včeraj, veliko menj pa na juter skleniti."
Le Bog vsegavedni pravico ima bližnjega soditi. Kdor zavoljo enega ali dru/.ega slabega dela svojega bližnjega obsodi, ta v božje pravico sega. se samolastno na božji sodni stol vsede, in svojemu bližnjemu krivico dela. „Glejte, pravi sv. Jakob, kako majhen ogenj velik gojzd zažge! Tudi jezik je ogenj, zapopadek vse krivice" (Jak. 3, '5. 6.).
3.	Premislimo hude nastgp]^ ;z opravljanja izvirajo. Glej, ti Ki. svojemu prijatlju aJi sy0jj prijateljici povedai majhno slabost od svojega JUižnjega^r5g"'Se s tem pristavkom , da naj nikar nobenemu ne pove. 'ivoj prijatelj ali prijatljica komaj čaka priložnosti se te skrivnosti znebiti, in drugim pove, ti povedč še drugim, vsak še nekaj pristavi, in ni teden pretekel, in tista slabost je po celi soseski odkrita, in iz majhne mušice je nastal cel konj! Glej, koliko hudega je iz tvojega govorjenja prišlo; o revež! kako boš vse to poravnal!
Tat je dolžen, svojemu bližnjemu ukradeno blago poverniti. Ce tega ne stori, ali vsaj resnične volje nima to storiti, ne more pri Bogu odpuščenja grehov zadobiti. „ Gorje temu, kteri ptuje blago na kup spravlja, in gosto blato (krivično blago) sam zoper sebe vkup grabi." (Habakuk 2, 6.). „Ne tatje ne odertniki ne bodo kraljestva božjega posedli." (I. Kor. 6, 10.)
Tudi opravljanje je tatvina; tudi opravljivec okrade svojega bližnjega; on mu ukrade žlahtno blago, „blago, M je boljše kakor veliko bogastvo" (prip. 22, 1.), njegovo dobro ime. Če je tat dolžen, ukradeno blago, kar mu je najbolj mogoče, poverniti, in drugači ne more zveličan biti, je opravljivec še veliko bolj dolžen bližnjemu k ukradenemu dobremu imenu pripomagati. Da me bote bolj zasto-pili, vam hočem to z nekterimi izgledi razjasniti. Vi ste unega delavca ali rokodelca opravljali, le nekaj malega ste bili črez njegovo vestnost in poštenost rekli, pa zadosti je bilo, ga ob njegovo dobro ime pripraviti. Zdaj — nima ne dela, ne zaslužka — in zna biti, da zdaj, ko ga revščina tare, zares goljufije in sleparije začne uganjati, kterih ste ga poprej po krivem obdolžili. — Z eno samo besedo ste uno deklino, ki je imela preskerbljena biti, obrekli; z eno samo besedo ste nesrečni revci nje najlepšo lepoto pred svetom vzeli. Ona joka, in se ne da potolažiti, kor nič več upanja nima še kdaj preskerbljena biti. Ali jej niso opravljivci večo škodo naredili, kakor ko bi jej bili vse njeno premoženje poropali ? Glejte, kako majhen ogenj velik gojzd zažge! — Če tukaj oče svojega lastnega sina sovraži, če mož svojo ženo čerti, če gospodar svojega hlapca preklinja, če se dostikrat najboljši prijatlji sovražiti začnejo, če se bratje in sestre razpnejo, če se sosedje med seboj prepirajo in kregajo — tega vsega je večkrat opravljivec kriv, — oh kako bo to poravnal!
Zato , ljubi kristjani! prašajte zdaj svojo vest! Če ste kdaj svojemu bližnjemu z opravljanjem škodo storili na njegovem dobrem imenu ali premoženju , in ta greh še na vaši duši počiva; je vaša sveta dolžnost, to škodo, kolikor in kakor hitro mogoče popraviti, sicer vam vaši grehi ne morejo odpuščeni biti. „Kdor od kake reči zaničljivo govori, sam sebe za naprej zaveže" (prip. 13, 13.).
4.	Premislimo, kako opravljivci sami sebi škodujejo, ker si zaničevanje ljudi nakopljejo. Dostikrat sicer mislijo, da se s
svojim nespametnim govorjenjem ljildem prikupijo, toda se zlo goljufajo. Opravljivec je od pametnih vselej zaničevan. In kako bi tudi ne bil zaničevan, ko mu ni skrivnosti prešf*^	.ip- ne razodel,
on, ki bližnjega čast zmanjšuje, zdražbe dela, in"ogenj nesrečnega razpertja v serca znaša? — Opravljivec je sovražen od veliko ljudi, ker nihče rad ne vidi, da bi se slabo od njega govorilo. „Marsikteri, pravi Sirab, je sovražen zavoljo veliko žlobudranja, in anajo se ga, kteri veliko govori" (Sir. 20, 5. 8.) — Opravljivec zgubi svoje pri-jatlje; kdor ga spozna, mu nič več ne zanpa, in v družbi se ga bojč. „Kdor skrivnosti razodeva pravi sv. pismo, zgubi zaupanje, in ne bo ga več našel prijatlja po svoji volji." (Sir. 27, 16.)
5.	Premislimo, kako sv. pismo opravIjivcem žuga. „Opravljivec je gnjusoba pri ljudeh" (prip. 24, 9.)
„Kdor skrivej opravlja, ni bolji kot kača, ki na tihoma piči" (vis. pes.) 10, II.)
„Opravljivci so sovraženi od Boga, smerti vredni — nebes ne bodo posedli." (Rimlj. 1, 33. — I. Kor. 6, 10.).
„Šest reči je, ki jih Bog sovraži, sedmo pa studi njegova duša, tistega namreč, ki med brati zdražbe dela" ^prip. 6, 16.). .
„Preklet je podpihovavec, in kdor je dvojnega jezika, zakaj on bo njih veliko med seboj mirnih zdražil — on bo svojo dušo omadeževal, in bo povsod čerten" (Sir. 20. 15. — 21, 31.)
6.	Še premislimo kako strašno je Bog to pregreho kaznoval že dostikrat na tem svetu.
Marija, Mojzesova sestra, se je s hudim jezikom zoper božjega služabnika, svojega brata vzdignila; in vendar je bil Mojzes naj-krotkeji mož med vsemi ljudmi, ki so bili na svetu (4. Mojz. 12, 3.) Zato jo je Bog kaznoval, kmalo je bila vsa bela od gob, kakor sneg. Naglo je bilo pol njenega mesa od gob snedeno, in kakor sv. Ba-zilij pravi, še na Mojzesovo prošnjo ni mogla ozdravljena biti. Strašne gobe Marije prerokinje , piše sv. Efrem, nas učž , kako velika in gerda je pregreha opravljanja. Truplo, ki je bilo vidno z gobami ob-suto. je bilo tako rekoč ogledalo duše, ktera se ni videla, in je nje gerdobijo kazalo. Iz spridenosti mesa se je razvidelo, kako spridena je duša opravljivca. Zakaj, kakor je od ona od svojega brata odpadla , tako je tudi od nje lastno telo odpadlo, da bi se sama od sebe ljubezni učila.
Koreta, Datana in Abirona, ki so se zoper Mojzesa vzdignili, in zoper njega govorili, je zemlja požerla. (IV. Mojz. 16, 20. 50.)
Tako je tudi sovražnike Danijela in čiste Suzane zavoljo njih obrekljivega jezika strašna kazen zadela. (Daniel 13, 14. 6.)
Zoper sv. Narcisa, ki je bil konec druzega stoletja škof v Jeruzalemu, so se trije možje zakleli, in ga obdolžili nekega groznega hudodelstva. Da bi se jim bolj verjelo, so hotli svoje opravljanje s tem poterditi, pa je pervi hudobnež rekel: Če ni res, naj živ zgorim. Drugi: In mene naj najhujša bolezen zgrudi, če sem lagal. Tretji
pa: Jes naj oslepim, če je moj£ pričevanje krivo. Sv. Narcis je sel zavoro tega opravljanja z^voljo svoje s tem zmanjšane veljavnosti v ScSffioto.^Pa^kg^^.i.^' g0 sj j0 opravljivci voščili, jih je res zadela. Pervi je namreč, ko .je ogenj vstal, v svoji lastni hiši zgorel; drugi je bil od glave do nog ves s turi pokrit, in život mu je jel gnjiti, vsahovati in razpadati. Zavoljo kazni teh dveh ves prestrašen je šel tretji v se in je svojo hudobijo tako nezmerno in dolgo objokoval, da je oslepil.
Sklep.
Iz tega, kar sem vam do zdaj povedal, že lahko razvidite, kako velika pregreha da je opravljanje in obrekovanje. — Varujmo se tedaj te gerde pregrehe, ki toliko hudega naredi, ko bomo stali pred svojim sodnikom, od vsake nepridne besede odgovor dajali. Amen.
Pridiga za IT. postno nedeljo.
(Od spovedi in spovednikov.)
„Jezus je tedaj šel na goro, in je tam sedel s svojimi učenci. Bila je pa blizu velika noč, Judovski praznik."
(Jan. 3 - 4.)
V vod.
Okoli dvanajst sto let je kerščanska vera lepo cvetela in po vsem svetu se razširjala, kakor košato drevo, ki je polno žlahtnega sadja in duhtečega cvetja; nedolžno, kakor Adam in Eva preden sta grešila, so ljudje v tistih časih živeli, ponižnost se je pri vseh njihovih opravkih videla, in jeza ali nevolja ni njihovega obraza kalila. Med vsemi Korintskimi verniki se je samo eden nečistnik znašel, med Jeruzalemskimi kristjani sta se samo dva grešnika nahajala, Ananija in njegova žena Safira, tako da bi skoro lehko rekel: Kolikor kristjanov, toliko je bilo svetnikov. Ali kakor solnce za oblake, tako se je naenkrat ta lepa podoba skrila, vsa gorečnost se je ohladila, vsa brumnost ali pobožnost je oslabela, in strašna lenoba je na njeno mesto stopila; grešne navade so z vsakim dnevom bolj rastle in med tistimi, ki so se poprej pri vsaki sv. meši, kakor mešniki, obhajali, so se nekateri znašli, ki cele mesce, morebiti celo leto niso k spovednici ali k mizi Gospodovi pokleknili. Zato je katoljška cerkev, ta za zveličanje svojih otrok tako skerbna mati, vse duhovske poglavarje, škofe in učenike v Lateranski zbor poklicala,
in prav z maternim sercem potožilakako jo žalosti toliko očitna mlačnost. In glejte, preljnbeznjivi m-oji r^slušalci! tukaj je pod papežem Inocencijem III, cerkev svojo ^^f^ zapoved d&ta z besedami: „Spovej se najmanj enkrat v letu svojemu haprejpostavljenemu spovedniku in o velikonočnem času sprejmi zakrament sv. rešnjega Telesa." Kdor tega ne stori, se sme iz občine svetnikov izobčiti in ako v tem stanu umerje, ne sme na blagoslovljenem pokopališču pokopan biti.
Od pervega dela te zapovedi hočem danes govoriti in vam pokazati, zakaj da je Jezus Kristus sv. spoved postavil in zakaj mora grešnik k spovedi hoditi v I. delu; iz tega pa se bomo tudi naučili, kakošne spovednike si moramo izvoliti in ako smo jih našli, kako zvesto se jih moramo deržati v II. delu.
Jes menim, da se moja danešnja pridiga s tem velikonočnim časom vjema in da je vam vsem koristna, zatorej me poslušajte z voljnim sercem in pripravite se.
I. d e I.
Jezus Kristus se je že zvečer tistega dneva, ko je bil od smerti vstal, svojim učencem prikazal; skoz zaperta vrata je namreč v hišo prišel, v sredo med nje stopil in rekel: „Mir vam bodi. Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jes vas pošljem. In ko je to izrekel, dihnil je v nje in jim djal: „Prejmite sv. Duha, katerim bote grehe odpustili, tem bodo odpuščeni, in katerim jih bote za-deržali, tem so zaderžani." S temi besedami je Jezus aposteljne popolnoma iu v vseh rečeh za svoje namestnike postavil, in jim ravno tako oblast dal, kakoršno je on od svojega nebeškega Očeta prejel: namreč oblast grehe odpuščati, učiti, daritev sv. meše opravljati, zapovedi dajati itd.
Da pa duhovni nimajo oblasti, po svoji glavi, ali kakor bi se jim zdelo, grehe odpuščati ali zaderževati, ampak le po naukih sv. evangelja, tega mislim, vam ne bo treba dokazovati. Saj so spovedniki le namestniki Jezusa Kristusa, namestnik pa sme le to storiti, kar je po volji njegovega gospoda, in če kaj zoper voljo svojega gospoda stori, to pred gospodom hič ne velja ter si še njegovo jezo na glavo nakoplje. Ravno tako tudi odveza spovednikova pred Bogom nič ne velja, če jo kateremu takemu da, kateri je po nauku sv. evangelja ni vreden in spovednik se zraven še ptujega greha deležen stori; zakaj „vsak, pravi sv. Pavelj naj nas ima le za služabnike Kristusove, za delivce božjih skrivnosti, od delivea pa se zahteva, da naj bo zvest svojemu gospodu v deljenji tega, kar mu je izročeno." „Odveza nevrednemu dana, pravi sv. Ciprijan, je nevarna spovedniku in škodljiva grešniku. Jezus bo sodbo svojega namestnika overgel, ako on nevredno odveže."
Pa zakaj, si misliš , zakaj Bog hoče > daj- naj duhovni grehe odpuščajo, zakaj jih on s^" , ^ ne o^pugga, kakor jih je odpuščal v stari	■ Ji1 SaVen hoče, da mora grešnik svoje grehe
povedati, zakaj mu niso brez spovedi odpuščeni, kakor postavim v zakramentu sv. kersta?
Ljubi moji! Bog je neskončno moder, torej nič praznega, nič zastonj ne zapoveduje; tudi spovedi ni zapovedal zavoljo samega sebe, ker on po noči in po dnevi naše oserčje vidi, tudi ne zavoljo spovednika, ki ima s svojimi lastnimi slabostmi dosti opraviti, ampak zavoljo tebe, grešnik in grešnica! jo je zapovedal; le tvoje poboljšanje , in če si poboljšan, tvoja stanovitnost v dobrem , to je namen, iz katerega je Jezus Kristus spoved zapovedal. Kdor ima le iskro pameti, mora sam spoznati, da je res tako.
Zakaj grešniki se težko spreobernejo, pravi sv. Dub , tako da če more leopard svojo pisano kožo spremeniti in zamorec se umiti, tedaj bote zamogli dobro storiti, če ste se hudega navadili. In sv. očaki pravijo, da je Bogu ložej celi svet iz nič stvariti, kakor pa enega grešnika k pokori spreoberniti. In ti kristjan si mi sam priča tega, kar pravim. Kolikrat si že hotel svoje grehe zapustiti, in vendar se še nisi nič poboljšal. Zakaj ne? Zato ne, ker ne moreš svojega poželjenja premagati, če se pa tudi grešnik spreoberne, vendar spet lehko v stare grehe nazaj pade, to sami dobro veste, zato je naš Zveličar, ki je človeško slabost poznal, naložil svojim namestnikom dolžnost, da imajo grešnika svariti, od poti hudobije odvračati in na pot zveličanja spravljati; da imajo njih rane obve-zavati, celiti in ko so popolnoma ozdravljeni, jim grehe odpustiti, grešnikom pa je zapovedal, da imajo duhovniku rane svoje duše pokazati in bolezen svojega serca razodeti.
Torej spoved, ljubi moj! še ni pokora, ampak le pomoč k pokori; še ni spreobernenje serca, ampak le napeljevanje k spreober-nenju; še ni pot v nebesa, ampak le, da tako rečem, tista roka, ki te hoče iz brezdna pogubljenja potegniti in na zveličansko pot proti nebesom peljati; spoved sama na sebi, če te nič ne poboljša, ni bila nikoli zadosti, še zdaj ni in nikoli ne bo zadosti za odpuščenje grehov, in tisuč odvez brez sreobernjenega serca prejetih ni nič drugo, nego tisuč božjih ropov.
Premisli tedaj, o grešnik, in vzemi si k sercu, ker je bilo rečeno, da je Kristus spoved samo zato zapovedal, da bi se ti poboljšal, in kedar si se poboljšal, da bi v dobrem stanoviten ostal. Spoznaj pa tudi, kako neusmiljeno se goljufaš, če se na svoje spovedi zanašaš in si zavoljo njih nebesa obetaš, svojih grešnih navad pa nočeš opustiti; spoznaj, zakaj moraš k spovedi hoditi, ne namreč samo po odvezo, ampak prav za prav le zato, da bi ti spovednik s svojim naukom pomagali in te z Bogom spravili, da bi ti povedali, kako se imaš zaderžati in katerih reči se varovati; in le tisti spovedniki, kateri to storijo, so za te dobri, kar boš spoznal iz
II. d
Ni ga stanu pod solncem, v katerbSr"H_ysi tisti, M v njem žive, svoje dolžnosti natanjko in popolnoma spolnovali; tako se morebiti tudi v duhovskem stanu kateri znajdejo, ki ne spolnujejo vseh dolžnosti, katere jim spovedovanje nalaga ter po tem takem niso dobri spovedniki. Ker pa je grešniku na tem največ ležeče, da ima dobrega spovednika, dobrega vodnika, mu tudi ne sme vse jednako biti, ali božji namestnik v spovedniei ž njim tako ali drugače ravna. „Izberi si spovednika, pravi sv. Frančišek, izmed tisuč si enega izberi ; in če imaš to srečo, pravega dobiti, o tedaj se mu verzi, kakor samemu Kristusu pred noge in s skesanim in ponižnim sercem se mu obtoži."
Rimski katekizem pravi: „Spovednik mora biti učen, moder in znajden; učen, da bo vedel greh od greha razločiti, in grešnika po pravici soditi; moder in znajden, da bo vedel taka zdravila dajati, katera bodo grešnika najbolj gotovo ozdravila. Iz tega, pravi dalje, bote lehko spoznali, da si morate s posebno skerbjo takega spovednika izvoliti, kateri je nedolžnega zaderžanja, učen in modro previden; kateri pokaže, da dobro ve, kako težka je za njegovo vest spovedniška služba, kakošna kazen gre vsakemu grehu in katerim grešnikom sme in katerim ne sme odveze dati."
Ako pa hočete vedeti, kateri spovedniki so taki, vam ravno to rečem, kar je Kristus rekel :„Iz njih sadu jih bote spoznali." In sicer iz sadu, ki v vaših sercih raste, ki se nad vami pokaže; po svojem lastnem zaderžanju morate svoje spovednike soditi, so li dobri za vas ali ne. V ta namen naj vsak sam sebe vpraša:
1.	Ali si že zapusil svoje navadne pregrehe, in če jih nisi zapustil, ali si vsaj kaj prizadevaš, jih popolnoma zapustiti in se iz blata svojih hudobij izkopati? Če to storiš, in če so te tvoj spovednik z božjo gnado tako spreobernili in poboljšali, so gotovo za te dober spovednik in tvoja duša je v dobrih in varnih rokah. Varuj se jih zapustiti, dokler ti jih Bog pusti, varuj se pa tudi kedaj kaj zoper njihov nauk in zoper njihovo opominjevanje storiti. Svojega modrega spovednika natanjko ubogati je najbolj gotovo zveličanje.
Ce pa v svojih navadnih pregrehah še zmiraj naprej živiš, in si tudi nič ne prizadevaš, se jih rešiti, tedaj se vprašaj:
2.	Ali nisi morebiti sam kriv, da se ne poboljšaš, zato ker svojega spovednika ne ubogaš. Če spovednik za tvoje poboljšanje storijo, kar je v njihovi moči; če te svarijo in opominjajo, če te prosijo in zarad tebe zdihujejo, če ti pravico in usmiljenje božje, nebesa in pekel pred oči stavijo, da bi te od hudobnega življenja odvernili, če ti ne dajo odveze, dokler nisi za odvezo pripraven, če te ne pripustijo k božji mizi, dokler nisi v gnadi božji; če so taki tvoj spovednik, so dober spovednik in tvoja duša je v zvestih in varnih rokah. — In če ti svojega spovednika ne ubogaš in zdaj k
k eipemu zdaj drugemu hodiš,, da i9 nobedea ne bi pray gpoznali ali čevse morebiti tisteg_a^eIo ogibag, kateri te ni od vezal in te k sv. obhajilu" pubčii, Jeuaj TodBoga ne boš nikoli odveze dobil, nikdar ne boš nebes videl ter boš sam svojega pogubljenja kriv.
In ti, ki si od ene spovedi do druge zmiraj stari grešnik, vprašaj se:
3. ali niso morebiti tudi tvoj spovednik nekaj krivi, da se ne spreoberneš; če te zavoljo tvojih grehov premalo ali celo nič ne svarijo; če precej, ko komaj grehe poveš ali še prej črez tebe križ naredijo; če ti vselej odvezo dajo in te k sv. obhajilu pustijo, ako-ravno si v največe hudobije zakopan; če so tvoj spovednik tak, niso dober sodnik in tvoja duša je v slabih, nezvestih rokah, tedaj v veliki nevarnosti. „Taki spovedniki, pravi sv. Ciprijan, so grešnikom ravno to, kar toča žitu, kar škodljiva sapa sadju, kar kuga živini in kar barkam na morji vihar."
Naj bo zadosti rečenega; saj že iz tega spoznate, da s samo golo spovedjo še ni vse opravljeno, da nevredne odveze na ravnost v pogubljenje vlečejo, in čim bolj nevarna je bolezen tvoje duše, tim bolj pogosto hodi k svojemu duhovnemu zdravniku, in čim težje ti je storiti po njegovem nauku, tim večkrat mu svojo slabost potoži, vendar vselej z resničnimi željami, da hočeš njegovo povelje natanjko spolniti.
In ti ljubi, za nas križani Jezus! daj nam vsem, ki bomo v tem sv. času velikonočno spoved opravili, tvojo gnado in pomoč, da se bomo čisto spovedali in pravo pokoro storili. Nedolžni, spo-korniki grešniki, vsi k tebi kličemo, o sladki Jezus, usliši nas! Amen.
Pridiga za V. postno nedeljo.
(0 vesti. Spisal in govoril A. Žlogar.)
„Kdo zmed vas me bo greha prepričal?"
(Jan. 8, 46.)
V vod.
a) Odkar svet stoji, zamogel je samo eden svoje naprotnike vprašati: Kdo zmed vas me bo greha prepričal? Kdo me je videl že kedaj kaj hudega delati? Tako je mogel govoriti le najčistejši, najsvetejši, le Sin božji. Sovražniki opazujejo vse korake in djanja tiste osebe, ktere ne morejo terpeti: in ako celo sovražnik pri vsem zalezovanji nič pregrešnega ne more najti, o kako čist mora biti tak človek! Farizeji so Zveličarju povsod zanjke nastavljali, kjer so le mogli; vabili so ga k obedu, da bi ga opazovali, dvome in vpra-
Sanj a so mu zastavljali, da bkga Vjeli, pripeljali mu prešestnico, da bi potem njegovo obsodbo zlorabiliP4 ni sence kake napake niso mogli najti nad njim. Zato jim je nepresfraš&2.0 TšteerrKdo zmed vas me bo greha prepričal?
b) Ali pa more kak človek z dobro vestjo tako govoriti? Marsikteri sicer pravi: Kdo mi more kaj hudega očitati? Kdo mi more krivico, goljufijo , nezvestobo . . . oponašati ? Kdo mi kako nespodobno djanje dokazati ? Kdo me greha obdolžiti ? In ravno hu-dodelniki se mnogokrat tako zagovarjajo, ravno tem se semtertje posreči, da svoja temna dela zakrijejo pred ljudmi. Najdejo se hinavci, ki zvito prodajajo svoje pregrehe pod krinko čednosti in tako očitno veljajo za dobre ljudi. Ali pa zamorejo sami sebe, ali zamorejo svojo vest tako prostodušno vprašati ter na pričo poklicati, da bi jim ničesar ne očitala? Ali zamorejo sami pred seboj svoje grehe zakriti, kakor pred drugimi? Nikdar in nikoli; ker vest je živa priča vseh djanj, in če se kdo še tako trudi, se vendar za dolgo njene pričujočnosti in čuječnosti ne more znebiti. In ako bi vsi ljudje molčali, ona povzdigne svoj glas ter ob svojem času.razodene še tako skrite hudobije. Tedaj ima človek vedno seboj čudežnega spremljevalca, ki je njegov najbolj natanjčen učenik in pravičen sodnik. Zato ga hočemo danes nekoliko bolj spoznati in v ta namen na dvojno vprašanje odgovoriti:
1.	Kaj je vest?
2.	Kolike pomembe je vest?
V tem premišljevanji se bomo prepričali, da nam je Bog ž njo podelil imeniten pomoček za poboljšanje in zveličanje.
I. del.
Večkrat se sliši govoriti: To je zoper mojo vest, tega mi vest ne pripušča; to lahko z dobro, mimo vestjo storim; ta človek pa nima nobene vesti! Zato moramo pred vsem vedeti, kaj se reče z besedo: vest.
a)	Vest je glas ali dnšna zmožnost v našem notranjem, ki nam v vsakem posameznem slučaju pove; kaj je dobro, kaj hudo; kaj je prav ali neprav; kaj naj storimo, kaj pa opustimo.
Vest je torej notranji glas, ki nas ne opominja, kakor božja postava, od zunaj z besedo, pridigo ali s pismom, ampak se lev notranjem človeku oglaša. Božje zapovedi nam splošno povedo, kako naj se obnašamo, vest pa pri vsakem dogodku posebej naravnost naznani, kaj se strinja z božjo postavo, kaj pa jej nasprotuje, tako da vselej lahko vemo, kake (nravne) cene je djanje, ktero hočemo doprinesti ali pa opustiti.
b)	Vest pa ne kaže samo razločka med dobrim in hudim, temuč nas tudi spodbuja k dobremu in odvračuje od hudega, Vest ne pravi samo: To ali ono djanje, ktero misliš storiti,
_gr/
/
je <3qbro, ampak tudi šepeta človeku: Le stori to djanje, ker je dobro, zaslužno pred Bogovi _ a]j pa nasprotno: Varuj se tega djanja, opusti g<t'7 Ker je pregrešno, Boga žali, tvoji duši škoduje!
c)	Po doveršenem djanji vest človeka koj tudi poplača s sladkim mirom in zadovoljnostjo, ako je delo bilo dobro; — ali ga pa kaznuje z očitanjem in grizenjem, če je reč bila pregrešna. Vest je torej notranji sodnik, ki koj pri vsakem djanju svojo razsodbo izreče ter prav za prav kaže na nevidljivega plačevalca in kaznovalca. — In ta sodnik je neizprosljiv in nepodkupljiv. Posvetni sodnik bi se znal kedaj pregovoriti z darili — ali vest pa ne nikdar. Ako si storil slabo djanje in te vsi ljudje za nekrivega spoznajo — vest te ne bo oprostila, ona te bo tožila, grajala, obsodila, zavergla. Tega sodnika nosiš seboj povsod: doma , na tergu, na cesti, na potovanji sam ali v družbi, še celo v svojih sanjah. Ako si pa dobro storil, te poplača z notranjo tolažbo in veseljem , če bi te tudi vsi ljudje zasmehovali.
d)	Ker je glas vesti tako važen in potreben, zato je tudi vsem ljudem brez razločka prirojen. Ne najde se samo pri kristjanih 'ali Judih , ampak tudi pri malikovaleih , kar poterjuje apostelj rekoč: „Če pagani, ki nimajo postave (razodenja) po na-torno to delajo, kar je po postavi, . . . kažejo, da je delo postave zapisano v njih sercih, ker jim pričuje njih vest, in njih misli se med seboj ali tožijo ali tudi izgovarjajo." (Rim. 2, 15.) Kakor ima človek oko, da vidi, tako ima vest, da razločuje dobro in hudo. Vest je torej božji dar, božja moč v človeku, ki se kakor podlaga sleherne vere (v višje bitje) nikdar ne da popolnoma zatreti ali izbrisati. Ona je trak ali vez, s ktero je človek z Bogom zvezan, tako da so ne more nikdar popolnoma te zveze znebiti.
II. del.
Zato je pa tudi vest po svojem delovanji velike pomembe in mogočno vpliva na zveličanje ljudi, ne samo pri grešnikih, ampak tudi pri pravičnih. Prepričajmo se tega!
1. Kakor hitro človek vkljub notranjemu svarilu pregrešno djanje doprinese, precej povzdigne vest svoj glas in človeka toži in obsojuje, in to tembolj, kolikor večji je storjeni greh. V tem sod-nijskem opravilu vest ne miruje; ne toži človeka samo enkrat, dvakrat, ampak obsojuje ga brezštevilnokrat. In še po preteku več let mora grešnik slišati tista očitanja, ktera so ga mučila prec po grehu. Saj nam to resnico natanjko poterjujejo zgledi iz sv. pisma in iz skušnj e.
a) Strašno za grešnika to spričuje nesrečni K a j n, ki po umoru nedolžnega Abeljna več ni našel miru in mu ves izgovor pred Bogom, da ni varuh svojega brata, nič ni pomagal. (Gen. 4.) — Ko je kralj David grešil, šel je na lov, na vertove, k bogato
Slov. prijatelj.	5
obloženim mizam in h kraljevskim ve?elicam, da bi si vest utolažil, ali vse reči so mu klicale: Ti David hČŽSŠ,. da bi te mi zadovoljile, pa tega ne moremo, —vse vpraša: „Kje je tvoj Bog?" In zato je točil solze vkljub veselicam. „Moje solze so moj kruh noč in dan, ker mi vsak dan pravijo, kje je tvoj Bog?" (ps. 41, 4.) — Sinovi očaka Jakoba so bili iz sovraštva in nevoščljivosti brata Jožefa prodali egiptovskim kupcem ter rekli očetu, ki je žaloval po svojem ljubljencu , da ga je divja zver raztergala. Pretekla so leta; — v Palestini nastane lakota, sinovi Jakobovi morajo žita kupovati v Egipt, kjer je bil med tem Jožef dospel do kraljevske časti. Jožef spozna brate ter jih terdo skuša, enega da zapreti, dok mu še Benjamina ne pripeljejo, česar so se bratje vstrašili, ker so vedeli, da bo oče silno žalosten. Pa rekli so med seboj: „Po zasluženji to ter-pimo , ker smo so pregrešili nad svojim bratom (Jožefom); videli smo britkost njegove puše , ko nas je prosil in ga nismo uslišali; zato je prišla na nas ta nadloga." (Gen. 42, 21.) Glejte črez več let jim je vest očitala njih hudobijo; dokaz, da če tudi nekaj časa miruje in molči, se slej ali poprej zopet vzdigne ter znova opominja in peče.
b) Brezštevilno grešnikov te zglede sv. pisma lahko poterdi z grenko skušnjo. V vsem svojem življenju spričujejo resnico v sv. pismu (Iz. 48, 22.) izrečeno: „Brezbožneži nimajo miru." Huda vest jim je žerjavica, ki vedno peče; ura, ki nikoli ne poteče; kladvo, ki vedno bije; červ, ki vedno grize in rije. Tega grizenja, zbadanja in skelenja se znebiti ne morejo. Bogastvo in šumeče veselice in lepote pozeineljske njih obličja, njih notranjosti stalno ne morejo razvedriti. Ko hodijo z nemirno, razdraženo vestjo po zemlji, ali ni, kakor bi ostudna žival sedela na duhteči cvetlici; ali ni, kakor bi se hudobni duh plazil v raji? — O kako lepa je ta zemlja — je vskliknil nekdaj zastarani ropar, kterega je strašno terpinčila vzbu-divša se vest, ko je bil ves ginjen pri veličastnem pogledu na zahajajoče solnce — o kako lepa je ta zemlja — in jes, jes sam sem pošast na tem lepem svetu!
Pa zakaj je Bog vest tako vstvaril? kaj hočejo ta notranja očitanja, to notranje skelenje, ta žerjavica, ki še črez dolgo zapla-meni? Ali samo zato, da bi grešnike terpinčila? — One, kristjani moji, to naj le grešnika nagne, tako rekoč primora, da bi šel pomoči iskat k studencu miru: v zakramentu sv. pokore. Grizenje vesti naj ga nagne, da izbriše vzrok tega nepokoja: t. j. greh ter zopet nastopi pot pravice.
Iz tega ljubeznjivega namena je Bog vesti izročil službo nepodkupljivega sodnika in neizprosljivega maščevalca. Ostra in težka je res ta kazen, tako da že modrijan Seneka pravi: „Nobenega, ki ve za tvoje grehe, se nimaš bolj bati, kakor samega sebe. Ker drugemu lahko ubežiš, samemu sebi pa ne moreš Zloba sama je tvoja kazen"! — In ta kazen je koristna; zares, kristjani moji! ce bi
> ^

v^st ne bila tako vstvarjena, Veliko število tiste trume, ki se zdaj v nebesih veseli, bi ne bil)?' našlo zveličanja. Ker tudi med njimi so mntfgVJtpri dalj časa -živeli v pregrehah, dokler jih ni vest zbudila, da so se vernih k svojemu Bogu. Tudi ti, kristjan, ki zdaj Bogu vdano služiš , bi morda ne bil grešnih spon raztegel, ako bi te ne bila zmir vest opominjevala! Kako moč da ona razodeva, spozna se iz tega, ker še črez leta včasih hudodelniki sami sebe izdajo posvetni oblasti ter obstanejo svoje kervavo djanje. In ko se grešni človek v resnici spreoberne, zginejo notranje bolečine, mir in pokoj zopet navdaja potolaženo dušo.
Kdo bi torej očetovske ljubezni in dobrote božje ne občudoval, ki hoče s tako različnimi pomočki grešnika rešiti ter pridobiti za nebesa? Ah tudi ti kristjan, ki si že morda zdavnej zgubil dušni mir, ki te vest peče, ti jemlje spanje in greni življenje, — vedi, da ti Bog s tem kliče, da te pričakuje kakor zgubljenega sina. Pridi, hiti k njemu; našel boš pokoj svoji duši!
1. Pa ne samo na grešnike vest tako blagodejno vpljiva, tudi za pravične je velike pomembe.
a)	Ako je človek storil dobro djanje, ga vest poplača s tistim veseljem in zadovoljnostjo , ki se ne da popisati, ampak le občutiti. Ta notranji mir pa je ravno največji zaklad na zemlji. Zato so ga angelji že pri rojstvu Zveličarjevem voščili, prepevajo na betlehemskih planjavah: „Čast Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji!" (Luk. 2, 14.) Zato je Zveličar aposteljnom tolikrat ponavljal: Mir vam bodi! (Jan. 20, 20.) In blagor mu, kdor ga res poseda, ker le on občuti pravo, neskaljeno veselje, le njegovo oko odsvita resnični pokoj, kakor solnce svojo čisto, svitlo podobo v bistrem potoku.
In ravno ta notranji mir po dobrem delu, po vsaki zmagi nad skušnjavo, je najmočnejši spodbudek k spolnovanju božjih zapoved iu k zveličanju kerščanskih čednost. Po zgledu modrega uče-nika, ki otroka za pridnost pohvali in obdaruje ter s tem še k večji pridnosti nagiblje, nas tudi vest spodbuja k dobrim delom in svari pred grehom.
b)	Edina vest zamore včasih tolažiti pravičnega v njegovi nesreči in terpljenji.
Mnogokrat morajo pravični na svetu veliko terpeti, od vseh strani so preganjani in sovraženi. Med tem ko brezbožnež ne more voljno prenašati svojih nadlog, ki ga tudi sem ter tje zadenejo, ko črez križe godernja in v časih celo preklinja božjo previdnost; med tem, ko grešnik trepeče, kedar bliski švigajo in grom bobni, ker ga vznemirja obtežena vest: med tem, ko se hudodelnik že pri šumenju listja na drevesu ustraši in meni, da nosi znamenja svojih slabih djanj na čelu: stoji pa dobri kristjan mirno in terdno kot skala, ob ktero zastonj butajo šumeči valovi. — Le glejte ga nedolžnega Jožefa v egiptovski ječi! Nesramna Putifarka ga je bila po krivem
obdolžila. Ali dobra vest mu daje "S!"' in veselost celo v ječi. — Kdo je oni, ki tam v levnjaku mirno š?di med divjimi levi, kakor pastir med jagnjeti? Ni li Daniel, po nedelom veržen v jamo? — Kaj je dajalo terpečemu Jobu na gnojnem kupu ter vsemu v ranah in bolečinah toliki mir, toliko zaupanje in moč ? — Kaj je tolažilo sv. a postelj ne v njihovih bridkostih, ko so bilizasramo-vani in bičani zavoljo imena Jezusovega? — Kaj je serca mu-čencev pri pogledu na grozovito smert z veseljem napolnovalo; kaj krepčalo neštevilne spoznovalce v britkih skušnjah do da-nešnjega dne?
Njih dobra vest jim je šepetala , da pravični Bog vidi, kaj se ž njimi godi. S sv. Pavljom (2. Kor. 1 , 12.) so mogli reči: „Naša slava je ta, pričevanje naše vesti, da smo v pri-prostosti serca, in čistosti pred Bogom, in ne v meseni modrosti, temuč v gnadi božji živeli na tem svetu."
Da, kristjani moji! komaj bi bilo mogoče, da bi kdo čednostno in pravično živel, če bi ga pričevanje vesti ne uterjevalo in tolažilo ! Ko pravičnega ljudje obrekujejo, zasramujejo, vsa njegova djanja v slabo prevračajo in sumničijo: on bi omagal in zgubil vse veselje do dobrega, če bi mu vest ne pričevala, da je prav ravnal, da bo že od Boga prejel plačilo, naj ljudje govori, kar hočejo. Tako pričevanje mu daje v najhujših zadregah tolažbo in stanovitnost.
Sklep.
V nekih bukvah se bere ta dogodek: Pobožen mladeneč je imel navado vsak dan obiskavati v bližnji kapelici podobo Marijino, ki je predstavljala nebeško Mater s sedmimi meči v persih kot znamenje sedem žalost. — Necega večera je bil tako nesrečen, da je storil smerten greh. V jutro zopet obišče podobo; pa glej! on vidi v persih Marijinih ne 7 ampak 8 mečev. Začuden stoji in premišljuje, kaj to pomeni. In zasliši glas, ki mu pravi: „Ta-le osmi meč je tvoj smertni greh, in s tem osmim mečem si žalostni Materi božji, ki je tudi tvoja mati, napravil novo bolečino." To ga silno presune, tisti meč napravi rano v njegovi vesti ki ga peče, serčno se kesa, išče pomoči pri milostni Materi — hiti k spovedi in obljubi resnično poboljšanje. Drugo jutro obišče zopet svojo ljubo podobo, in zopet je imela v persih le sedem mečev.
Ta povest nas uči, kako sleherni človek, ako smertno greši, nov meč zabode — Materi božji, materi človeštva, materi svoji v serce. Pa zabode tudi meč v svojo vest — in nastane rana, ki mu prizadeva bolečine po dnevi in po noči. In če se je tako daleč spozabil, da naklada greh na greh, zna se primeriti, da bo v svojih ranah in bolečinah tako rekoč oterpnil ter nič več ne občutil; zna se primeriti, da bo njegov notranji glas, njegova vest, oglušela, omolknila za dalj časa in toda zbudil se bo ta notranji čuvaj še
enkrat,, kakor se zastarane rsfne še hujše razbole, in v tistem odločnem trenutku ob konea življenja bo pa glasno klical ter povzdignil svoje cV^ožbe: — Kdor pa še v zadnjem trenutku ne posluša vesti, naj ne misli, da jo bo za vekomaj oglušil: ona se gotovo zbudi po smerti, ker spada k bistvu človekovemu in se ne da popolnoma uničiti, — toda takrat se zbudi le v večno terpinčenje. Zato prosimo Boga, da zbudi vest tistim, kterim je utihnila in spijo smertno spanje, — dok je še čas rešitve. O naj doni vest zdaj v življenji, kakor tromba sionska v slehernem človeku, da bo pripravljen, ko zabuče angeljske trombe k sodbi. Amen.
Pridiga za praznik sv. Jožefa.
(Od posnemanja sv. Jožefa,)
„Jožef pa, njeni mož, ker je bil pravičen, nje ni hotel razglasiti." (Mat. 1, 19.)
V vod.
Bog ne gleda na imenitnost stanu, ne na bogastvo, ne na posvetne časti, ampak le na čistost in nedolžnost serca; v njegovih očeh ima le ponižnost in sv. brnmnost vrednost in ceno. Cesar, ki na svitlem tronu sedi, kateri se od zlata in srebra blešči, pred Bogom manj velja, če ima hudobno serce v persih, kakor pobožen kmet v revni, leseni hišici, ki oster hodnik na svojem životu nosi. To resnico nain spričuje sv. Jožef, katerega veseli spomin nam mati katoljška cerkev daues praznovati zapoveduje. — Veliko bogatih, zalili in imenitnih mladenčev je v tistem času živelo in veliko poštenih mož, pa nobeden ni bil Bogu tako všeč, kakor sv. Jožef; njega je svojemu edinorojenemu Sinu Jezusu za varuha dal, njega je Mariji, prečisti devici za ženina izvolil, njega je visoko črez vse mladenče in može povzdignil. In vendar on ni bil od bogatih ali premožnih starišev rojen, ampak v revščini je živel ves čas svojega življenja, tesarskega dela se je navadil in s terdimi žuli si je moral svoj kruh služiti; zraven pa je bil ves nedolžen, bogaboječ in priden, in ravno zato mu je nebeški Oče tako visoko čast namenil, da ga je za rednika svojega edinega Sina postavil. — O kako veselo mora biti to za vas, kmetske ljudi, ki ste ravno v takem stanu, kakor je bil sv. Jožef, in kako lehko vam mora biti pri sercu, če pomislite, da si je iz kmetskega stana Sin božji svojo mater in njenega ženina izvolil! Glejte! koliko vrednosti imate pred Bogom, ako le po njegovih zapovedih živite, in kako mogočnega pomočnika imate v nebesih, namreč sv. Jožefa, ako le hočete njega vredno
\ to
častiti in posnemati. Kako pa ga moi^mo posnemati, bote morebiti vprašali? Vidite, ravno to vam mislim'ffepos povedati.
Bodite delavni in pridni pri "sTujili "opTavkili in skerbite za svojo časno srečo, kakor je skerbel sv. Jožef, od tega govorim v I. delu; zraven pa tudi pogosto na Boga mislite in skerbite še bolj za svojo večno srečo, od tega pa v II. delu.
Vse kar bom govoril, govoril bom v čast sv. Jožefa in njegove zaročene device Marije; zato me poslušajte z voljnim sercem in s pripravnim dubom.
I. del.
Nekateri ljudje na svetu mislijo, da bo le tisti človek v nebesa prišel, kateri neprenehoma moli, zmiraj v cerkvi tiči in se tako ostro posti, kakor so se postili pervi puščavniki, drugi pa, ki pridno dela, svoje dolžnosti opravlja in za domače skerb ima, da ne more zveličan biti. Ali to ni res; Bog sam je že v" paradižu Adamu rekel: „Z veliko težavo boš zemljo obdelaval, če ne, ti ne bo drugega rodila, kakor ternje in osat, in v potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se spet v zemljo spreoberneš, iz katere si bil vzet." Od tistega časa sem ni človeka, ne stana, ki ne bi bil dolžen delati. Naj bo kmet ali gospod, naj bo bogat ali ubožen, truditi se mora vsak sam za sebe, pa tudi drugim mora dobro storiti, ako hoče večno plačilo prejeti. „Kdor ne bo delal, pravi sv. pismo, tudi ne bo kruha jedel."
Tudi sv. Jožef se je v svojem življenju veliko trudil in potil in urno delal, da je samega sebe in svojo družino preskerbel. In Jezus sam je noter do tridesetega leta pridno delal in svojemu krušnemu očetu rad in z veseljem pomagal! ravno tako je bila Marija skerbna gospodinja, ki ni postopala, ampak za vsako delo ročno prijela, nič po nepridnem zapravljala, ampak tudi za potrebo kaj prihranila. Posnemajte te tri presvete duše tudi vi, in skerbite po pameti za svojo domačijo, „zakaj kdor za svoje nobene skerbi nima, govori sv. Pavelj, je hujši, kakor neverniki."
Kaj pa je tudi geršega na svetu videti, kakor take kmete, kateri nočejo delati, kateri eno nedeljo več zapravijo, kakor ves teden zaslužijo in že vse prej zapijejo , kakor pridelajo. Koliko je takih, ki ne marajo delati, če denar pri sebi čutijo , ter okoli popivajo, dokler jim kdo kaj dati hoče; in čeravno njihovi otroci vsi raztergani ali morebiti celo nagi hodijo, njim se ne usmilijo, da bi jim kaj pripravili. O ljubi moji! to se pravi sv. Jožefu naravnost nasproti ravnati, ker on je bil skerben gospodar in je svoje delo pridno opravljal.
Lenoba, pravijo, je mati vseh pregreh, in res je to; ona truplo oslabi in dušo umori. Kakor se voda osmradi in segnije,
cb mimo stoji, in vse sorte živj>Ji v sebi zarodi, ravno tako se v sere-u lenega ali malopridnega 'človeka vse gerde in nemarne misli obudijo. ^Lenoba, pravi sy-$ernard, je krmica vseh nevarnih misli, rednica poželjivosti, ilmjavka vseh čednosti, smert naše duše, grob živega človeka in zbirališče vseh grehov." Lenoba, pravi sv. Duh, je učenka, ki nas vse hudobije nauči.
Zatorej opominjam zlasti tebe, mladi kristjan! ne bodi nikoli brez dela, ampak zmiraj imej kaj opraviti. Ali kaj beri in moli, ali šivaj ali se uči ali kaj drugega delaj, zakaj skušnjavec ima do lenih ljudi posebno oblast, in kakor je nemogoče v lenobi nedolžno živeti, ravno tako je skoro nemogoče, da bi marljiv in priden človek v nečistost padel. „Kje bi kaj časa vzel, na meseno poželjenje mislit , je rekel priden in star mož, ker skoro nimam časa jesti in živeti."
Zvečer pojdi zgodaj spat, zakaj vsaka poštena stvar, govori sv. pismo, gre zvečer počivat; zjutraj pa zgodaj vstani, zakaj truplo zaspanca zvene, kakor puhla repa, ki ni več za nobeno rabo. Nikar brez spanja v postelji ne leži, in kedar vstaneš, zmiraj kaj dobrega delaj , opominja sv. Hieronim, da te hudič nikoli ne bo brez dela našel. Tako boš se tudi lehko vsem skušnjavam ubranil.
Od nekega mladega puščavnika beremo, da so ga posebno hude, nečiste misli zlo motile in se je zavoljo tega pri svojem na-prejpostavljenim pritožil in ga za pomoč prosil. Ta pa ga je potolažil in rekel, da se temu lehko pomaga. Naložil mu je najbolj težavna dela in celi dan je moral trdo delati. Zvečer je ves truden in zdelan precej zaspal, pa komaj je nekaj malo ur ležal, ga je že spet iz postelje spodil in mu druga težka dela ukazal. Mladi pu-ščavnik, tako ojstro deržan, je kmalu shujšal in omagal. Črez nekaj časa ga višji k sebi pokliče in vpraša, če ga še skušnjave zdaj tako motijo, kakor poprej. „0 gospod! je rekel, saj nimam časa, da bi se spočil, kako bi še imel časa, na take prazne reči misliti."
Vidite, kako dobro je za človeka, kateri pridno dela, in kako žlahtne so delavne roke; z veseljem torej delate tudi vi in si za potrebni živež in obleko skerbite; še bolj pa morate skerbeti za večno srečo ali za nebesa, kar bote slišali v
II. d e I u.
Kdor hoče pri svojih opravilih pravo srečo imeti, mora vse z Bogom začeti in končati, zakaj vsak popolnoma dober dar pride od zgoraj, pravi Jakob, od Očeta svitlobe.
Zatorej ljubi moj kristjan! povzdigni vselej, preden začneš delati, k nebesom svoje oči in reci: „0 Bog! v tvojem imenu hočem začeti, zvesto in veselo delati, ti pa mi daj svoj sv. blagoslov!" — Kedar težko delaš in se dela naveličaš, spomni se na Jezusa, Marijo in Jožefa, pomisli, kako so tudi oni svoj kos kruha s težkim delom
V 72
—-
služili, potolaži se in reci: „Blag(5f meni, če z Jezusom terpim, bom se pa tudi ž njim v nebesih veselil..' — In kedar srečno dodelaš, povzdigni veselo svoje roke in reci:	delo je storjeno,
da bi le bilo tudi v božjo čast." In tako" ' "pri "vsakem delu dober namen, zakaj brez dobrega namena je ves tvoj trud zastonj. Ali varuj se tudi, da ne boš preveč na posvetne reči svojega serca vezal in na Gospoda, tvojega Boga pozabil; zakaj le eno je potrebno, govori Kristus, svojo dušo zveličati; če to zgubiš, si vekomaj nesrečen. Nikar se ne ravnaj po drugih ljudeh, katere vidiš slabo živeti, ampak živi po naukih sv. evangelja, in dobro se ti bo godilo na tem in na unem svetu.
Ce te nadloge zadenejo, če težave in britkosti črez te pridejo, nikar ne godernjaj, ampak ravnaj svojo voljo po volji božji, zakaj terpljenje je tista varna pot, po kateri najbolj gotovo v nebesa pridemo. — Egiptovskega Jožefa so njegovi lastni bratje prodali, in od hudobne žene zatožen je bil po nedolžnem v ječo djan, ali ravno ta njegova nesreča ga je na kraljev sedež posadila. — Poterpežljiv Job je zgubil vse svoje premoženje, od vseh zapuščen je na gnoji ležal, celo njegova žena mu je hudo očitala; ali ravno zavoljo tega ga je Bog še dvakrat srečnejšega storil. — Bogaboječ Tobija je oslepil in v veliko siromaštvo padel, pa ravno to je bila njegova sreča in zavoljo tega je bila cela njegova hiša od Boga razveseljena.
Sv. Jožef, Marijin ženin, je veliko žalosti prestal in se v velike nevarnosti podal; po zimi je moral s svojo nosečo nevesto v Betlehem iti, in po noči je dolgo in nepoznano pot v Egipet storil; ali ravno s tem si je svojo nebeško krono zaslužil. Tudi Jezus, naš Zveličar, je le s terpljenjem in smertjo v svoje veličastvo šel in tudi nas po tem potu tje vabi rekoč: „Kdor hoče za menoj priti, naj sam sebe zataji, naj svoj križ zadene in za menoj hodi." Ni svetnika v nebesih, katerega Bog ne bi bil po ojstrem poti terp-ljenja v zveličanje vodil, pa tudi na zemlji ni človeka resnično srečnega, ki ne bi bil s težavami in britkostjo svoje sreče dosegel.
Kako slaba pa je naša skerb za večno zveličanje, in kako malo si mi za svojo dušo prizadevamo. Poglejte mlade ljudi, kako se zaljšajo, lepotičijo in svoje lase na vse načine mažejo in češejo; koliko skerbi imajo in koliko časa pred ogledalom stojijo, da bi bili dopadljivi in oči drugega spola na se vlekli. Vse, kar je mogoče, vse si prizadevajo za lepoto svojega telesa; njih neumerjoča duša pa je gerda, polna madežev in vsa okervavljena, pa je vendar nočejo zaceliti in ne obvezati; cerkev jim ponuja vodo ponižne spovedi, pa se ne pustijo umiti; namesto raztergane obleke nedolžnosti, jih z novo obleko pokore sili, pa je nočejo obleči. K posvetnemu veselju so vsako uro voljni, tudi opolnoči in v najhujšem vremenu, Jezusa v sv. rešujem telesu, ki jih vsak dan in slednjo uro kliče, pa nobeden ne uboga, nobeden no obišče, razun takrat, kedar je že največja sila in kedar ne more drugače biti. Poglejte toliko gospo-
darjev, katerim skerb za posvetno premoženje noč in dan pokoja ne da, ki le na to mislijo, kako»bj prav veliko imeli in vžili; to jim pa še »ajnisel ne pride. ^ii'K'0 bi otrokom potreben nauk oskerbeli ali jim za nebesa kaj pridobili. Vse take ljudi po smerti drugo ne čaka, kakor večno pogubljenje in žalostna tema, v kateri bodo svojo neumnost objokovali.
Ne bodite tedaj tako mlačni, ampak bolj goreči morate biti za božjo čast, tako, kakor je bil sv. Jožef; Jezusa morate ljubiti kakor ga je sv. Jožef ljubil, potem bote enkrat tudi v nebesih v njegovi družbi, kar vam vsem iz serca želim. Amen.
Postne pridige.
(O pokori. Sestavil in govoril dekan L. F.)
II. pridiga.
(Od treh stopinj prave pokore.)
„ Spokorite se, spreobernite se, da se zbrišejo vaši grehi." (Dj. ap. III. 19)
V vod.
Zadnjo nedeljo smo premišljevali tolaživno resnico: Bog nam hoče vse grehe odpustiti, ker je neskončno usmiljen, pa ne brez pokore, ne brez poboljšanja. Upam, da ste z menoj vred spoznali, da smo vsi potrebni božjega usmiljenja, ker vsi smo grešniki, vsi žalimo Boga veliko in vsak dan, zato je pa tudi nam vsem pokora potrebna. —-Kaj pa je pokora? bote vprašali. To se pač ne da tako kratko povedati! Treba da se malo ogledamo po sv. pismu. — Od Ninivljanov sem vam pravil, da jim je Bog prizanese!, ker so pokoro delali. Kralj in vse ljudstvo je posipalo pepela na glavo, oblekli so se v raševino, in ostro se postili. Ali je mar to pokora? Je nekoliko, pa vendar še ne vse. - O kralju Davidu beremo, da se je hudo pregrešil s prešestvoin. Ko mu je prerok Natan očital pregreho , si od sramote pokrije obraz in zakliče: grešil sem! Ali to je že pokora, da je človeka sram svojega greha? Nekoliko je, vse pa ne. — Od ^etra slišite v pasijonu, vsako leto, da je, ko je svojega gospoda in učenika trikrat bil zatajil, in je potem petelin drugikrat zapel, ob enem pa ga Jezus milo pogledal, je ven šel in se britko jokal. Ali so bile Petrove solze že vsa pokora? Bog obvari, le začetek so bile in zunanje znamenje notranje žalosti. — »Se en izgled. — Od Magdalene spokorniee beremo, da je po
J 74
\
smerti Gospodovi popustila svoje grešno življenje in šla v tuji kraj, kjer je v nekem samotnem berlogu prebivala, in svoje prejšnje življenje objokovala. Še enkrat vprašam , ali jejo že _vfia_ pokora , da kdo v samoti biva in svoje telo muči ali terpinčf? Je nekaj, pa vse še ne. — Kaj je tedaj pokora, da bomo vedeli ? Najmo, da nam to sam sv. Duh pove. On pa kliče skozi svoje preroke: „Spreobernite se k meni iz vsega svojega serca s postom , jokom, žalovanjem. Spravite svoje hudobne misli spred mojega obličja, nehajte, napčno počenjati; učite se dobro delati, potem pridite. Raztergajte svoje serca, ne svojih oblačil. (Joel. II. 12.) Kaj pravita preroka? Nazaj k Gospodu se moramo oberniti, žalovati, poboljšati se, ker smo se z grehi od njega odvernili. K temu je pa treba
1.	spoznati, da nismo na pravem potu;
2.	je treba obžalovati, da smo Boga zapustili in žalili, in
3.	k njemu se poverniti ali poboljšati.
Te tri reči so k pokori bistveno potrebne: spoznanje grehov, obžalovanje in poboljšanje. O teh hočemo danes še kaj več slišati.
Razlaga.
1. Znana vam bo prigodba o kraljeviču, ki je hotel jetnikom milost skazati. Le eden je rekel, da je velik grešnik, ki je kazen zaslužil, in tega je pomilostil, ker je upal, da se bo poboljšal. Zakaj ? ker je spoznal, da se je pregrešil. Dokler svojih grehov ne spoznamo, tudi upanja ni, da bi se poboljšali.
Prilika od igravcev. Igravec v sreči ne spozna, da greh dela; kedar je na zgubi, preklinja igro, kvarte, samega sebe pa ne. Ali so kvarte krive? Ne, le on sam. Tako jo s človekom sploh. Kedar po grehu v nesrečo pride, vselej so le drugi krivi, on ne. Kedar kdo s potratnim življenjem premoženje zapravi, pravi, da so ga drugi goljufali. Kedar ktera po razuzdanem življenji v sramoto pride: drugi so jo zapeljali. Ropar, kteremu početje vstavijo in ga za ključavnico spravijo, on se jezi na tiste, ki so ga ovadili. Da bi bil on sam kriv, tega ne pusti veljati. Povejte, razsodite sami: ali je pri takem človeku upanja, da bi se poboljšal? Nikdar nikoli. To je pervo iu najpotrebnejše k pokori, da spoznamo svoje grehe, da se ponižamo pred Bogom. Čolnar je v tempelj prišel, in je terkal na persi, rekoč: grešnik sem; in gospod pravi od njega, da je bil opravičen. Spoznala je Magdalena, da je grešnica, spoznal je David, Peter; to je bil začetek njihove pokore.
Tako moramo tudi mi spoznati svojo pregrešnost; spoznati, kako svet je Bog, kako pregrešni smo mi; kako dobrotljiv je proti nam Oče nebeški, kako nehvaležni smo mi; kako lepe so božje zapovedi , in kako malo jih spolnujemo; kako obilno je plačilo pravičnih, kako malo smo ga vredni. Spoznati moramo, koliko je Jezus

vs.
•a nas storil, da bi nas odrešil, iako majhno storimo mi za svoje duše, cfejn se zveličali; kolifcg gnad nam ponuja sv. Duh, kterih prejeti nočemo i« jih »affletiijemo, kako slabo dolžnosti spolnujemo. Spoznati moramo, kako malo Boga častimo, kako pomanjkljive so uaše molitve, koliko nečasti delamo svetemu imenu božjemu; da so nam nedelje mnogokrat delavniki za greh, koliko nečistih misel, želj nam po glavi in po serci roji, kako malo ljubezni do svojega bližnjega imamo, kedar si vse to pred svojo dušo stavimo , kdo bo mogel reči:T Jes nimam na sebi greha, nimam časa, se obtožiti in spovedati. Černi zamorec meni, da so beli ljudje gerdi, ker nimajo černe kože, kakor on; tako oslepljeni človek meni, drugi so pregrešni , le on ne, ker sam sebe ne pozna, in se noče pogledati v pravem ogledalu svoje vesti, brez nje je pokora nemogoča. Spoznanje grehov, to je perva stopinja pokore. To spoznanje pa ne pride brez božje pomoči; zatorej moramo sv. Duba prositi, da nas razsvitli z lučjo svoje gna;!e. Brez spoznanja ni pokore, in odpuščen ja grehov. Le spomnimo se dveh razbojnikov, ki sta bila z Jezusom vred križana. Vedela sta oba, zakaj sta bila križana, pa le eden je spoznal da je grešnik; zato je le temu Kristus rekel: Še danes boš z menoj v paradižu.
2. Kaj pa pride za spoznanjem ? G reven g a, kes, obžalovanje grehov. Kaj je grevenga? Vprašam vas, ali vas še nikdar ni kaj grevalo? kedar kdo kaj zanemarja, in vidi, da mu je velik dobiček ušel; kedar je napčno ravnal, in skoz to v škodo prišel, ali ga ne bo peklo? To je grevenga, se ve da le natorna, nepopolna; za odpuščenje grehov je treba veče. Kedar David pravi: „Vsako noč močim svoje ležišče s solzami (37. ps.) Moja žalost mi je vedno pred očmi" (118 ps.) to je bila grevenga nad storjenim grehom. Ko se je zgubljeni sin vernil k očetu , in je iz serca klical: Oče grešil sem ... to je bil klic prave, znotranje žalosti nad storjenim grehom , bila je to grevenga. Zdaj bote razumeli, kaj da je prava popolnoma grevenga: znotranja žalost, žalost v sercu, ne samo na jeziku, in stud nad grehom, ker smo ž njim razžalili toliko dobrega, usmiljenega Očeta nebeškega, ktera obsega vse grehe, ne le enega, ali druzega, ktera je tudi čez vse velika. Pa takošna grevenga ni tako lehka; da jo moremo obuditi, treba nam je spet pomoči božje guade. — Ropar ki pride v ječo, je tudi žalosten, pa le za tega del, ker so ga vjeli. Igralec je žalosten, da je nesrečen v igri; takošna grevenga pred Bogom ni za nič, — kedar bi vse grehe obžaloval, pa najbolj priljubljenega greha ne bi hotel obžalovati, nič ti no pomaga.
Ako se v duhu podaš najpred pred pekel, in si misliš, glej te muke si tudi ti zaslužil vekomaj terpeti; in greš potem v vesele nebesa, in gledaš ondi čast in vesilje spokorjenih grešnikov, in si misliš, dokler sem v grehu, nimam deleža do tega častitljivega kraja; in ako zadnjič stopiš v duhu na goro. Kal varijo, prav pod Jezusov
križ, poslušaš zadnje zdihljeje umirajočega Zveličarja, vidiš zadnje kapljice iz njegovega svetega teleslk^eči, in si misliš, to jo terpel božji Sin za me, da bi mene odrešil, lli -ffie je ljubil do' smerti, in pri tem pogledu spoznaš svojo nehvaležnost in se v duhu resnično vžališ, da si razžalil toliko ljubeznjivega Boga in Očeta, več, kakor da bi bil zgubil vse kar imaš, to bi bila prava, resnična, čeznatorna, popolnoma grevenga. Takošna grevenga ima čudovito moč; ona nam odpuščenje grehov zadobi, še preden se jih spovemo, in ako človek nima priložnosti svojih grehov se spovedati, odpustijo se mu po grevengi. Saj je tudi Jezus le na grevengo gledal in je rekel razbojniku , nicoj boš v raju, in Magdalena: Odpuščeno ti je veliko grehov, ker je tvoja ljubezen ali grevenga velika.
3. Resnična volja se poboljšati, je tretja stopinja pokore, in tudi ta je potrebna. Ce je grevenga resnična, bode grešnik vse rad storil, da bi kolikor more zbrisal sled svoje hudobije in popravil krivico, ktero je storil. Hudobni otrok, kedar šibo zagleda, vse obljubuje, pa kedar je šibica spet za tramom, dela neporedno kakor popred. Ali ni enako tudi z nami? Pred spovedjo vse oblju-bujerno, po spovedi malo ali nič ne storimo, ker naša grevenga ni resnična, ker ljubimo vse drugo več in bolj , kakor Boga in svoje duše. Ob času Sebastiana je bil Kromacij poglavar bolan in pokliče Boštjana. On mu obljubi, da ga bo ozdravil, če svoje malike pokonča. Poglavar obljubi, pa bolezen le na huje gre. (Gal. 30.) Enega malika si je prihranil. Ko je tudi tega pokončal, je vstal iz postelje. Vse hočemo pustiti, le priljubljenega greha ne. Krivičnik vse hoče storiti, le škode noče popraviti; nečistnik hoče vsemu se odpovedati, le nespodobnemu djanju ne. Dokler pa tega ni, tudi grevenga ni resnična, pokora je hinavska, grehi se ne odpustijo. Tu se mora začeti, da se pokaže resnična volja poboljšanja: ptujo škodo poverniti, sovražnikom odpustiti, razžaljenega za zamero prositi, vsake priložnosti se ogibati, le na tem se more spoznati, da je pokora resnična in poboljšanje gotovo.
Sklep.
Preljubi moji! v začetku danešnjega premišljevanja smo se vprašali: V čem ali kaj da je prava pokora. Z božjo pomočjo sem vam to razložil, in slišali ste, da ima tri poglavitne dele. 1. spoznanje , 2. obžalovanje grehov, 3. resnična volja se tudi poboljšati. Kjer ni zpoznanja grehov, ni obžalovanja, ni resnične volje do poboljšanja, torej ni pokore in ni upanja do božjega usmiljenja. Začnimo torej s tim, da v tem postuem času, svoje serce in svojo vest večkrat preiskujemo in premišljujemo. Storimo, kakor žena, ki je groš zgubila, in je prižgala luč, vzela metljo in vso hišo preiskala, da bi zgubljeni denar našla. Pri nas gre za več, kakor za en denar; tu gre za večnost, za zveličanje. Preglejmo vsaki kot, vsako špranjo,
postavimo si pred oči zapovedi božje . . . naše dolžnosti, ... in zadeli bomo tu in tam kaki greb . . . potem obžalujmo svoje grehe . . . in sklenimo se poboljšati, to bo prava pokora. Amen.
III. pridiga.
(0 spovedi,)
„Ko je Jezus bil hudiča izgnal, je mutee govoril."	(Luk. XI. 14.)
V vod
Tretjo nedeljo po binkoštih slišimo vsako leto brati prav lepo priliko od zgubljene ovce in od pastirja, ki jo gre iskat. Znabiti vam ni na spominu: tako le se glasi: Povedal je Jezus pismarjem to priliko: Kteri človek zmed vas, ako ima sto ovec, in eno zmed njih zgubi, ne popusti 99 v puščavi, in ne gre za zgubljeno, dokler je ne najde? In kedar jo najde, jo zadene vesel na svoje rame. Kedar pride domov pokliče prijatlje'in sosede, in jim reče:' Veselite se z menoj , ker sem našel svojo zgubljeno ovco. Povem vam, da tako bo v nebesih veče veselje nad enim grešnikom, kteri se spokori, kakor nad 99 pravičnimi, kteri ne potrebujejo pokore.
Da bi nihče ne dvomil, kdo je ta ljubeznjivi pastir, vidimo po cerkvah dostikrat podobo Zveličarja našega z zgubljeno ovco na ramah. Prav na obleki, na nogah se' mu vidi, koliko pota je storil, da bi zgubljeno ovco iskal, na rokah in nogah je ranjen in preboden, na obrazu pa se mu vendar pozna priserčna radost, da je ovco zopet dobil in jo more nesti domu. Kdo od nas ne bo zdihnil in rekel: Oh, da bi jes bil tista najdena ovca!
Komu se milo ne stori, kedarkoli sliši praviti priliko od zgubljenega sina, ki se spet ves zgrevan verne k očetu nazaj. Zdi se mu, kakor da bi ga v duhu gledal vsega potertega bližati se očetovi hiši. Serce mu od žalosti tako močno bije, da mu žuga persi razbiti. Zdaj ugleda očeta, ki mu pride naproti. Precej pade na svoje kolena, in druzega ne more izreči, kakor samo to besedo: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper vas . . . Pa ta beseda mu je serce dobrega očeta zopet odperla. Oče objame svojega sina, ga pelje v hišo; on noče se le sam veseliti, temuč vsa hiša in družina se mora ž njim veseliti, da je zgubljeni sin zopet najden, in da je ta, ki je mertev bil, spet oživel.
Pač bi vam mogel iz sv. pisma navesti več prič, ktere prav glasno pričujejo, kako potrebna nam je pokora, koliko veselje je v nebesih nad človekom, ki se spokori. Premišljevali smo uno 'nedeljo
kako se mora pokora začeti, ^četek ima 3 stopinje: spoznanje grehov , priserčno obžalovanje. rSgnično voljo se poboljšati. To je tako rekoč še le pol pota. Kaj pa pWde..potem?
Spoved, ali skesano o btož enj"e " vs eh storjenih grehov predostavljenim spovednikom.
O tej stopinji bom danes govoril. O Jezus, ljubitelj naših duš usmili se nas! o Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas!
Razlaga.
Slišali ste panes evangelje, da je Jezus izgnal hudiča od človeka, ki je bil mutast, in ko je bil hudič izgnan je mutec govoril. V stari zavezi je bilo veliko slišati od obsedenih; tudi še ob Jezusovem času je bilo dosti tako nesrečnih ljudi, ker slišimo, da so prišli k Jezusu in on je hudiče izgnal. Gotovo jih tudi zdaj ne manjka. Mnogokrat hudi duh tudi nas mutaste stori, da molčimo, kedar bi imeli govoriti, posebno takrat, kedar bi se imeli spovedati svojih grehov. Tedaj hudi duh človeku vse napotke dela, da bi ga le od pokore odvernil! dela ga sramožljivega, da ga je sram svojih grehov se spovedati, dela ga bojazljivega, da se spovednika ustraši, on, ki se sodnika prej ni bal. Potem mu zbuja dvome nad oblastjo duhovnov, grehe odpuščati; moti ga tudi s tem, da ne vtegne in in nima časa za spoved se tako pripravljati, kakor se spodobi. To dela hudi duh, kteri noče, da bi se človek k Bogu povernil in spo-koril; tega hudega duha moramo izgnati, t. j. prepričati se moramo, a) da imajo duhovni oblast od Kristusa grehe odpuščati, grešnik se jih mora spovedati, b) za spoved se moramo pripraviti, c) pri spovedi ne smemo ničesar molčati ali zatajiti.
a) Duhovni imajo to oblast od Kristusa, da morejo na njegovem mestu od grehov odvezovati. Oni se je niso sami prilastovali. Kdor bi to tajil, on mora tajiti vse, kar nas sv. pismo uči, tajiti celo Kristusa ' samega. Prejeli so to oblast najpred izvoljeni apo-steljni. Kristus je rekel aposteljnom: Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji." — Kakor je Oče mene poslal, pošljem tudi jes vas." — Idite po svetu; kdor vas posluša, mene posluša." Petru je djal: „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva," in vsem vkup: „Kar bote vezali na zemlji, bo vezano v nebesih"; še bolj določno to stori po svojem vstajenji: „Prejmite sv. Duha, kterim bote grehe odpustili, njim so odpuščeni". Tu je vse povedano: ka-košno oblast jim daje ... kdo jo ima? kterim naj se grehi odpuščajo. Kdor veruje, da je imel Kristus oblast, grehe odpuščati, ker je bil pravi Bog; on mora tudi to verovati, da so to oblast apo-steljni in učenci od Kristusa prejeli, in da so jo smeli in mogli spet drugim ljudem, svojim naslednikom zročevati. Na tem potu so dobili škofje in mešniki oblast, grehe odpuščati; oni si je niso sami prilastovali, temuč od Kristusa je ta oblast, zato so spovedniki v
\ SE
\\
spovednici namestniki božji. V iem pomenu so cerkveni očetje in učenifri te besede Kristusovej&stopili in tudi vselej učili, in sama cerkev je iia vesoljnem zboru Tridentinskem izrekla, da kdor bi tajil, da besede: Prejmite sv. Duha . . . nimajo tega pomena, da da se smejo v zakramentu sv. pokore grehi odpuščati, je izobčen iz katoljške cerkve." Ako imajo pa duhovni od Kristusa oblast grehe odpuščati, kaj pa sledi iz tega? To, da se morajo grešniki pred njimi grehov obtožiti. Pač se temu upira človekov prirojeni napuh, da bi se moral ponižati pred človekom, ki je sam pregrešen, in obstati, obtožiti se svojih pregreh, ktere bi rad ravno pred mešnikom prikrival, čeravno se jih ne sramuje praviti drugim ljudem. Ali to ne more biti drugači, to tirja že pamet. Čemu bi bil Jezus dal Petru ključ nebeškega kraljestva, če bi se tudi brez ključev mogli zveličati? Čemu bi bil aposteljnom dal oblast grehe odpuščati in zaderževati, če ne bi bilo treba, se jih obtoževati pred njimi? To je bilo v cerkvi vselej jasno, zato je izrekla cerkev na Tridentinskem zboru: „da duhovni smejo odvezo dajati." In sv. Avguštin že uči: Nihče naj ne reče: Jes to reč sam z Bogom poravnam. Ali se je mar zastonj reklo aposteljnom: Karkoli bote vezali na zemlji, bo vezano v nebesih . . . Kaj sem z vsem tem dokazal ? To sem hotel dokazati, da si duhovni ne prilastujejo sami oblasti, grehe odpuščati, temuč to oblast imajo od Kristusa, kot njegovi namestniki, — in da je k temu treba vsakemu grešniku, da se sam in zgrevano obtoži svojih grehov. Dalej ne bom dokazoval, kako da je bila spoved v cerkvi vselej v navadi.
b) Drugo vprašanje: Zakaj nekteri spoved neveljavno opravljajo, t. j. da grejo sicer k spovedi, odpuščanja grehov pa vendar ne dobijo ? Dva poglavitna uzroka sta temu. Eni se za spoved slabo pripravljajo in svojih grehov samo po zanikernosti prav ne spoznajo, zatorej so tudi prav ne morejo izpovedati. Ako hočemo tej reči na dno priti, rečimo, da svoje vesti prav ne izpiašujejo. Preroku Ece-hijelu reče svoje dni Gospod: Prederi stene." On stori, kakor se mu je ukazalo. Za steno najde duri, ktere odpre in noter stopi. Kaj zagleda ondi? Vse polno najostudnejših pregreh, ki so jih delali oni, ki so celo za pravične veljali.
Glejte tako je z izpraševanjem vesti. Marsikteri človek bi našel cele kope grehov, ko bi hotel svojo serce, svojo vest prav preiskovati. A ravno tega se boji; le poveršno pogleda v serce, kakor bi se bal videti svojih gnjusnih in studnih ran, svojih pregreh in hudobij. Za izpraševanje vesti si ne vzame časa; le v naglici preleti svojo vest, le tu in tam kaj malega pobere, kar hoče spovedniku povedati, le zunaj ostane, stene, ktera krije pravo gnjusobo pregreh, noče predreti, da bi ne videl svoje gerdobe. O to je pač žalostno, da se da človek od mutastega duha zapeljati in obsesti! Vzemimo si v izgled ubogo ženo, ki je luč prižgala, in vse kote pometala, da bi našla zgubljeni denar. Vse kote preiščimo, da grehe
spravimo na dan iz skrivališč. — Ali kaj bi storili, ko bi vedeli, da se je nevarni človek skril v hiši ne bomo vse pretaknili, da bi ga zasačili in odpravili? Človek v svojalju.bji se rad zagovarja in greh ne ima za toliko hudega. Spomnimo se na Davida. Leta so pretekle , odkar je greh storil; še le Natan mu je odperl oči s priliko, ktero je kralju pravil. Koliko potreben bi bil tudi nam tak prerok, da bi nam očital: ti si tisti grešnik, krivičnik, nečistnik. Spovednik tega ne morejo storiti, ker jim niso znani naši grehi; to mora storiti naša lastna vest. To je treba zvesto izpraševati, t. j. na spoved je treba dobro in skerbno se pripraviti. da ne bomo po zanikernosti neveljavne spovedi opravili.
c) Pri spovedi nikar ne zamolčimo grehov iz sramožljlvosti ali boježljivosti. Tudi tega mutastega duha moramo izgnati in od-poditi. Že sv. Avguštin je rekel: To je zvijača satanova, da človeku sramožljivost vzame, da greh stori, kedar je pa storjen, mu jo poverile , da bi se ne izpovedal. Ali ni bilo to že v paradižu tako? Adamu in Evi prigovarja: Zakaj ne jesta od sadu? Ne bota umerla, ne. Ko sta vzela in jedla, ju napade strah in sram, da se skrivata pred Bogom. In sam Bog ju mora izpraševati in ju napraviti, da se obtožita. Bog nas vari te krive, pregrešne sramožljivosti, ki je toliko pogubna, in kriva toliko nevrednih spovedi, toliko hudih pregreh in božjih ropov. Če je nas že sram greha, sramujmo se ga storiti, zakaj greh storiti je prava gerdoba, greh spoznati in se ga obtožiti, to ni gerdo , ker je najgotovejši porok poboljšanja in spo-korjenja. Če nas je sram greha, pomislimo še to, kako nespametno ravnamo, ako ga zamolčimo. Zamolčimo ga spovedniku, ali ga moremo pred Gospodom zamolčati in zatajiti? Kako napčno je tako djanje! Če si ga že sami ne pomnimo, Vsegavedni si ga pomni in če prej ne, na sodnji dan bo očiten in odkrit in ravno zavoljo teh zakritih in zamolčenih grehov bodo grešniki na levo stran potisnjeni in večno obsojeni. Če bi se bili spovedali, bi se jim greh bil odpustil. Če nas je sram grehov, prav je, ravno v tem bodi naša pokora , saj zaslužimo, da za toliko žaljenje božje tudi terpimo. — Zatorej opominjam: Pri spovedi, pred spovednikom odženimo mutastega duha. odkrimo svoje serce, kakoršno je z vsemi ranami in gerdobijami, tedaj smemo upati, ja za terdno se zanašati, da nam bodo zbrisani naši grehi.
Sklep.
Preljubi! Ponovimo si v duhu, kaj smo se učili. Unkrat sem pravil 3 stopinje, s kterimi se pokora začne. Danes pa sem pokazal, ktera je najimenitnejša stopinja, t. j. spoved ali obtoženje grehov. Spovedati se moramo, tako hoče Kristus imeti, ki je duhovnom dal oblast, grehe odpuščati, pa tudi zaderževati. Spoved pa mora biti odkritoserčna, čista, popolna , sicer je neveljavna in pregrešna. K
fem\u je treba, da se dobro pripravimo, da ničesar ne zamolčimo. Izgna/i. moramo mutastega duha, ki nas zapeljuje grehe zamolčati. „Ker sem molčal, so kosti od vsakdanjega joka slabele." (Dav. ps. 31.) Ako pa grehe spoznamo, jih Bog izbriše in nam odpusti. Amen.
IV. pridiga.
(0 svetem obhajilu,)
„Bila je pa blizo velika noč."
(Jan. VI. 14.)
V vod.
Že tretja spomlad se je omladila, kar je Jezus nebeško kraljestvo zveličanja razširjati začel. Bliža se vesela velika noč, od vseh strani hitijo trume ljudi na praznik v Jeruzalem in se grede pri Jezusu oglasijo. — Jezus pa je takrat bival ob Genezareškem morji, kjer je mesto Tiberija. Tudi učenci njegovi so se vernili, ki jih je bil poslal kraljestvo božje ozuanovat,; vsi veseli mu pripovedujejo, kaj so storili v njegovem imenu. Jezus se s svojimi učenci v kraj poda in ukaže prepeljati na uno stran jezera, da bi se tam ž njimi pogovarjal in od učenja odpočil.
Pa tudi tam ne najde pokoja. Kmalo so prišle množice za njim in so ga obsule, da bi poslušale njegove zveličanske nauke in videle čudežev, ki jih je delal. Kedar mili učenik to vidi, so pomakne višej na goro, in se tam vsede s svojimi učenci, ljudstvo pa od vseh strani le na njega gleda, le njega posluša. — Med tem poslušanjem mine dan, solnce se že spravlja za gore in svoje poslednje žarke po hribih razliva. Tedaj Jezus učiti neha. — Učenci rečejo Jezusu , naj ljudi odpravi. — Jezus pa ni bil te misli, ampak ko jih je dušno nasitil z nebeškimi nauki, hotel jih je čudežno nasititi tudi telesno. Zato reče najprej Filipu, od kod bomo kupili kruha, da bi ti jedli. Imeli so pa 5 ječmenovih kruhov in 2 ribici. Te je požegnal in ž njimi nasitil 5 tisoč mož števila. — Sv. Janez evangelist pravi pomenljivo: „Bila je pa blizo velika noč." — Tedaj prav blizo velike noči je Jezus storil ta čudež . da je s 5 kruhi in 2 ribicami nasitil velike trume ljudi, da bi jih pripravljal na drugi čudež, kterega je storil na večer pred terpljenjem, ko je kruh spremenil v svoje telo in nam zapustil dušni živež. Cerkev pa to evan-gelje vsako leto blizo velike noči bere, da bi nas opomnila, naj bi tudi mi tako željno prejemali dušni živež, presv. obhajilo, kakor so množice prejemale telesni živež. To evangelje hočemo danes premišljevati , zakaj tudi nam se bliža velika noč in prejemanje sv.
Slov. Prijatelj.	6
rešnjega Telesa spada k pokori. — Učimo se od množice, ki so Jezusa obsule, in so bile od Jezusa dušno in telesno nasitene
I.	kako moramo pristopiti k sv. obhajila ali k mizi Gospodovi;
II.	kaj imamo storiti po svetem obhajilu.
O Jezus, ki si čudovito blagoslovil kruhe, da si nasitil lačne množice, blagoslovi tudi moje besede, da bodo vernim poslušalcem v dušni živež in blagor!
Razlaga
1. Množice, ktere je Jezus nasitil, nas učijo, kako moramo mi pristopiti k sv. obhajilu; — namreč a) z gorečo željo in b) pri-serčnim zaupanjem v Jezusovo božjo moč.
a)	Evangelje nam pove, do je Jezus šel črez Galilejsko morje in za njim je šla velika množica. Jezus jih ni vabil, ni jih klical, ni jih prosil, temuč sami s proste volje so šli za njim. Ali to ni lep nauk za nas, naj bi tudi mi za Jezusom hodili, k njegovi mizi pristopili s toliko gorečnostjo? Nam ni treba tako daleč hoditi za Jezusom, kakor te množice; v vsaki farni cerkvi biva v podobi sv. rešnjega Telesa. Ni treba ga iskati, ker nam sam na proti prihaja in nas k sebi vabi, rekoč, kakor svoje dni učencem pri zadnji večerji : Želel sem z vami jesti to velikonočno jagnje."
Preljubi! Jezus sam želi k nam priti, naui se pridružiti, z našo dušo se skleniti po svoji človeški in božji natori; ali bi ne bilo to gerdo in nehvaležno, da bi nas ne želelo po njem in sv. obhajilu? Sv. rešnje Telo je naša dušna hrana; brez nje duša ne more živeti, nema moči in krepkosti, kakor telo ne more živeti brez telesnega živeža. Tako nas uči sam nebeški učenik: „Ta je kruh, kteri je z nebes prišel! kdor je ta kruh, bo živel vekomaj." (Jan. VI. 59.) Iv sv. obhajilu moramo stopiti z gorečo željo, ne le prisiljeni; zakaj kdor le prisiljen je, temu jed več škoduje, kakor da mu koristi; posnemati moramo množice, ktere so za Jezusom tiščale in ga obsule, da bi poslušali njegove nauke , videle njegove čudeže;
b)	k sv. obhajilu moramo stopiti s priserčnim zaupanjem v Jezusovo božjo moč; tudi to so učimo od množic danešnjega evan-gelja. Zakaj so šle za njim ? Zato ker so videle čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Tudi ti ljudje so imeli svoje težave; kdo jih ne bi imel? Pri Jezusu so upali pomoči dobiti; v njega so zaupali in to tako terdno , da so celo pozabili z živežem se oskerbeti in bi morali lakoto terpeti, če bi Jezus ne bil se jih usmilil. — Tudi mi smo pomoči potrebni, tudi mi imamo svoje bolezni in slabosti in gotovo še več dušnih, kakor telesnih. Tudi nam le Jezus v teh slabostih pomagati more, zato nas k sebi vabi in kliče: „Pridite k meni vsi, ki ste obteženi in terpite, jes vas bom poživil."
Da, res, o Gospod! obloženi smo in obteženi od dušnega nemira, od serčuih britkosti, od hudih skušnjav, od življenja težav; kdo bi nam mogel pomagati, če nam ti ne pomagaš. Pri Jezusu je pomoč; pri njem najde bolnik zdravje, žalosten tolaženje, sužen re-šenje, grešnik odpuščenje. Zatorej zaupljivo stopimo k sv. Obhajilu, ker v njem prejemamo Jezusa, ki nam je pomočnik. — Spominjajmo se pa tudi, kdo je tisti, kterega hočemo prejeti v sv. rešujem Telesu. Sv. Petra je Kristus vprašal: Za koga imajo ljudje Sinu človekovega, in za koga me vi imate? Peter odgovori: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Kristus pa odgovori: Blagor tebi Simon Peter, zakaj meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj Oče nebeški. Tedaj Kristusa, Sinu božjega in pravega Boga prejmemo v sv. Obhajilu; pomisli torej, s kolikim spoštovanjem in s sv. strahom je treba pristopiti k tej visoki skrivnosti. Zato opominja sv. apostelj: „Človek najpred presodi sam sebe in potem naj še le je od tega kruha, in pije iz tega keliha. Kdor nevredno je in pije, si pogubljenje je in pije." — Da bo sv. Obhajilo imelo zaželjeni sad, in da bodo po njem vam došle gnade in dobrote, zvesto se pripravljajte na sv. Ohajilo zlasti s tem, da se svojih grehov popred zgrevano in do čistega spovedate; zakaj le vredno obhajilo je duši v življenje, nevredno obhajilo pa je žaljenje božje in duši v pogubo.
2. Premišljujmo še in učimo se od množic, kako se zaderžati po prejetem sv. Obhajilu. Pač jih je veliko, kteri menijo, da so že vse storili, ako so sv. hostijo prejeli, mlačni ali celo merzli hitijo iz cerkve, in niti z eno mislijo se več ne spominjajo, velikih gnad, kterih so se vdeležili. Oni so nehvaležni Jezusu Kristusu, in krivi, da božja moč v njih delati ne more. Poglejmo na množice daneš-njega evangelja, kako so bile hvaležne Jezusu za dobroto, ktero jim jo storil, da jih je nasitil. „Ljudje, ki so videli čudež , kterega jo bil Jezus storil, so rekli: „On je resnično prerok, kteri ima na svet priti. Jezus je spoznal, da hočejo priti, ga po sili vzeti in za kralja postaviti." Kaj nam te besede povedo? To nam povedo, da so bili ljudje Jezusu hvaležni, ker so spoznali veliko dobroto, ktero so prejeli, s tem, da so bili v puščavi nasiteni.
Učimo se kristjani od njih hvaležnosti tudi mi! Za kos kruha, za mervico ribe, ktero so jim aposteljni podali od blagoslovljenih kruhov in ribic so bili ljudje toliko hvaležni; in kedar mi siromaku kak mali dar podarimo, hočemo, naj bi se nam hvaležnega skazal; kaj pa pri sv. Obhajilu prejmemo? Ali ne Jezusa Kristusa, delivca vseh darov, gnad in dobrot, in za vse to bi se ne spodobila naj-veča hvaležnost?
Ali bi Jezus mogel nam še kaj večega dati, kakor samega sebe ? Ne pozabite, ne opuščajte po vsakem sv. obhajilu Bogu se zahvaliti za preveliko gnado, da se Jezus ponižuje k nam priti in se nam zavžiti dati.
b) „Po sili so ga liotli vzeti in za kralja postaviti", ker so
G*
spoznali njegovo moč in ljubezen, — s tem so ga hotli počastiti. To pa Jezusu ni bilo všeč, ker njegovo kraljestvo ni bilo od tega sveta. Ko je torej videl njih misli, je zbežal sam na goro. Nekaj lepega se vendar od teh dobrih ljudi učimo, namreč to, da so hoteli Jezusa počastiti in s silo ga za kralja postaviti. Silimo tudi mi Jezusa, da po sv. Obhajilu v naših sercih ostane; varujmo se greha, vse svoje serce, svoje misli njemu darujmo in recimo: Tvoji smo vsi, in vse, kar je naše, je tudi tvoje. Bodi ti kralj našim sercem; ti zapoveduj , tebe hočemo slušati in ubogati. Ta čast bo Jezusu najbolj dopadla, ta dar bode njemu najbolj všeč; po našem sercu on največ želi, zato nam reče: „Daruj mi svoje serce, moj Sin! moja hči!"
c) Jezus je zbežal, pa množice so ga iskale, zakaj dobrotnika in učenika niso pozabile. Lep nauk za nas, da še ni dosti, če smo le pri sv. Obhajilu pobožni, temuč tudi po sv. obhajilu moramo njemu nasledovati, za njim hoditi. Neizrekljivo gerdo je bilo od Judeža, ki je pri zadnji večerji prejel Jezusovo rešnje Telo, in je potem šel Jezusa izdajat za obljubljeni denar. Kavno tako gerdo je od tebe kristjan, ako precej po sv. obhajilu v stare grehe nazaj hitiš, in še tisti dan svojega Gospoda in Boga gerdo žališ. Skoz usta kralja Davida toži Gospod nad takim nehvaležnikom: „Da bi moj sovražnik bil tako z menoj ravnal, bi so ne pritoževal. Da si pa ti, moj prijatelj, ki si z menoj vžival sladko jed in z menoj bival v hiši mirti, meni tako delal, le sramote ne morem prenesti." Varujte se take ne-livaležnosti, pomislite kaj in koga prejmete v presv. Obhajilu!
Sklep.
Pobožni poslušalci! premišljevali smo čudež , ki ga je Jezus storil v puščavi malo pred veliko nočjo. Srečni so bili ljudje, ktere je Jezus nasitil po čudoviti poti, pa srečneji smo mi. Zakaj srečneji ? Zato, ker je gnada in dar, ki ga mi prejemamo v sv. Obhajilu neizmerno obilnejša in veča. Oni so prejeli kruh in ribe, t. j. samo telesni živež, mi prejmemo telo Jezusa našega Gospoda in Boga, tisto telo, ki je bilo iz Device Marije rojeno, ki je za nas terpelo, za nas bilo darovano, ki je bilo poveličano pri vstajenji in se zdaj v nebeški časti blišči. Le dvakrat so bili ljudje tako srečni, da jih je Jezus telesno nasitil, ker le dvakrat je ta čudež storil. Še veči čudež pa ponavlja vsaki dan, da kruh spreminja v svoje telo; in kolikorkrat hočemo, ga moremo prejeti v sv. Obhajilu. Da bo ta živež našim dušam v zveličanje, prejemajmo T. z gorečo željo in pri-serčnim zaupanjem; II. po sv. Obhajilu, pa — a) zahval ju jmo se, bi počastimo Jezusa, c) njega nasledujmo. Tako nam bo sv. rešnje Telo živež, ki živi naše duše za večno življenje. Amen.
V. pridiga.
(Srečen spokornik.)
„Eden bo sprejet, in eden bo puščen (pogubljen)." (Luk. XVII. 84.)
Vvod.
Postni čas se bliža koncu, tako tudi postne pridige; danes je zadnja. Govoril sem o pokori in vam dokazal, I. da je nam vsem potrebna; da nam Bog hoče grehe odpustiti, ker je usmiljen, toda ne brez poboljšanja; II. začetek pokore je spoznanje grehov, obžalovanje in resnična volja poboljšati se; III. najimenitnejša stopinja pokore je spoved; IV. po spovedi stopimo k mizi Gospodovi, t. j. imenitna gostija, ktero je kralj nebeški pripravil spokorjeuim grešnikom.
Kaj pa bomo danes premišljevali ? — Sv. pismo nam pričuje, da je večkrat sam Gospod Bog po svojih poslancih dal pokoro ozna-novati. Mislil bi človek, Boga bodo ljudje vsaj poslušali. Ali čujte, kako naš Gospod Jezus Kristus napoveduje svoj drugi prihod k sodbi! „Kakor se je godilo v dnevih Noetovih, tako bo tudi v dnevih Siuu človekovega. Jedli so in pili; ženili so se iu možile do dne, ko je šel Noe v barko; in potop je prišel in jih je vse pokončal. Ravno kakor se je godilo v dnevih Lotovih: So jedli in pili, kupovali iu prodajali, sadili in zidali. Tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, je dežilo ogenj in žveplo z neba, in jih je vse končalo. Tako bo tisti dan, kedar bo Sin človekov razodet." — Povem vam: Tisto noč bota dva v eni postelji; eden bo sprejet, eden bo puščen. Dve bote vkupej mlele; ena bo sprejeta, ena bo puščena; dva bota na eni njivi; eden bo sprejet, eden bo puščen." (Luk. XVII. 26—35.)
Strašeu izrek: eden bo sprejet, eden bo puščen: strašen, pa resničen, in mnogokrat poterjen. Stopimo na goro Kalvarijo, ondi vidimo 3 križe. Na srednjem križu je križan Jezus; na obeh straneh so križali dva razbojnika, t. j. na desni enega in na levi strani enega. Tudi nad tema dvema razbojnikoma so se spolnile besedo Jezusove: Eden bo sprejet, eden bo puščen. Razbojnik na desni strani je bil sprejet, ker se je spokoril v zadnjem trenutku, in je od Jezusa slišal besede: Še nicoj boš z menoj v paradižu; uni na levi strani je bil prepuščen pogubi, ker se ni spokoril (in je še na križi preklinjal Boga). Nad tema dvema razbojnikoma se bomo učili v e-liko srečo pokore, in nesrečo nespokornosti.
Pa tudi nad nami se bodo dopolnile besede: Eden bo sprejet eden bo puščen; sprejeti bomo, če se spokorimo, puščeni bomo, če se ne spokorimo.
Razlaga.
Vsak človek ima svojo srečno uro, v kberej ga Bog k sebi kliče in mu že obilnejši svojo milost. svoje guade ponuja. Blagor njemu, kdor ponujeno roko božjo prime, ona ga postavi na pravi pot, ga pelje višej in višej, mu daje čedalje večib milost in več moči. Gorje pa tistemu, kdor čas milosti zamudi, ponujene roke noče prejeti, čedalje hujše zabrede na krive pote, grehov in krivic število se množi, hudobija in terdovratnost se vterja, konec tega pota je gotova poguba, večna smert.
Ta srečna ura milosti pa ne pride vsem ob enem času; temu v mladosti, drugemu v poznejih letih, malokterim celo še v snaertni uri. Grozna prederznost je, božjemu klicanju, opominjevanju, in božji milosti se ustavljati; to je pregreha zoper svetega Duha, ktera. se človeku ue odpusti ne na tem, ne na unem svetu. Tak nesrečnež koga bo mogel dolžiti ali krivega delati svoje večne nesreče in pogube? Ali ni sam tako hotel? ali ni sam zametoval ponujenih gnad božjih? Premislimo, ali nismo mi sami tisti prederzui ne-livaležniki!
Tri križe vidimo na Golgati; sreduji križ je sveti križ, drevo življenja, na njem terpi zveličar sveta, s svojim kratkim terpljenjem zadostuje za grehe celega sveta, njegova presveta kri izbriše ves dolg, kar se ga bo nabralo od pervega greha v paradižu do zadnjega pred koncem sveta. Od tega križa nam dohaja vsa pomoč vsako dušno zdravilo, vsa milost, naše zveličanje.
Zraven tega križa sta postavljena dva druga, in na njima sta križana dva razbojnika. Ako jih vidimo tako blizo Jezusa, bi pač morali misliti, da bota oba zveličana. „Toda le eden je bil sprejet, eden pa puščen." Oba sta hodila enaki pot, oba sta bila hudodel-nika, oba razbojnika, morilca, oba velika grešnika. Pa tudi oba sta zapadla pravici človeški na tem svetu. Zasačili so ju, v ječo vergli, oba so obsodili na smert, oba sta morala na križ. — Bliža se jima zadnja urica, ktera bo razsodila črez njuno večnost; pa še v zadnji uri ni bilo videti, da bi se bila kaj poboljšala, zakaj oba še zaničujeta Jezusa sredi njih visečega, ki bo v kratkem času njuni duši sodil. —- Tedaj oba sta enako pregrešna in hudobna. — Obema se ponujajo enake gnade. Oba visita blizo Odrešenika, slišita., kako on milost prosi svojim morilcem; vidita, kako je Jezus celo na križu ves miren in vdan, vidita čudeže ki se tedaj godijo, da solnce merkne, skale pokajo, merliči vstajajo, in ljudje se na persi terkajo, rekoč: Resnično, ta je bil Sin božji. Za oba je nastopil odločilni trenutek, ali se bota k Gospodu obernila, ali pa nespokorjena umerla. Do slej sta hodila oba eden in isti pogubni pot. Ali čujte, v zadnjem, odločilnem trenutku se njih pota ločita: „Eden je bil sprejet, eden pa puščen — v nespokornosti. — Obema zašije oko milosti božje, toda le eden jej odpre svoje serce, drugi pa svoje serce še bolj zaklene.
Razbojnik na desni strani gleda Jezusa v terpljenji, gleda in se začudi, zakaj toliko poterpežljivosti in vdanosti še ni videl nikjer; on posluša Jezusove besede, takih se ne spominja, da bi jih bil slišal od navadnih ljudi. On gleda, posluša, — in umolkne, on lie preklinja več, temuč molči in premišljuje. — Razbojnik na levi strani ravno to vidi, ravno te besede sliši, pa njegovo serce se ne gane, temuč ostane merzlo, topo, terdo, kakor je bilo, zatorej ne preneha od svojega grešnega djanja." Sovražnikom Kristusovim še pomaga Kristusa zaničevati: „0e si Kristus, pomagaj sam sebi in nama." (Luk. XXIII. 39.)
Preljubi! povejte mi, ali ne vidimo v tema dvema razbojnikoma svoje podobe. Eni, ki slišijo Jezusove nauke, premišljujejo njegovo britko terpljenje, spoznajo svoje grehe, se v sercu zgrozijo nad svojo pregrešnostjo , svoje serce gnadi božji odprejo in se spo-korijo. Drugi pa, ki slišijo ravno tiste nauke, vidijo ravno (isto terpljenje Gospodovo, svojega serca milosti božji nočejo odpreti, grešnega življenja nočejo popustiti, v uespokornosti terdovratno ostanejo. Kerščanski brat, sestra! med kterimi si ti V s kom jo ti potegneš, ali z razbojnikom na desni ali z unim na levi strani? „Eden bo sprejet, eden bo puščen."
Razbojnik na desni strani spozna svoje grehe, spozna tudi, da je svoje terpljenje in smert zaslužil, zato se vda; prepričan je, da je Jezus nedolžen, zato Jezusa zagovarja nasproti unemu razbojniku: „Se tudi ti ne bojiš Boga, ker si ravno v tistem obsojenji? midva sicer po pravici, ta pa nič hudega ni storil. (Luk. XXIII. 40.) Ta je že ves drugi, zato tudi vse drugači govori, on je spokorjen. — Kaj pa drugi razbojnik ? On noče vedeti za svoje grehe, svoje kazni, misli, da ni zaslužil, ostane v svojih hudobnih mislih, serce mu je oterpnelo, milosti božji se ustavlja in zoperstavlja. — Prežalostna podoba! koliko kristjanov je podobnih temu razbojniku. Dokler se drugi za grešnike imajo, oni za grehe vedeti nočejo, dokler se ti na vso moč prizadevajo, z Bogom se spraviti, za svoje grehe zadostovati, oni Boga le še huje in prederznejši žalijo, gnadi božji in milosti svoje serce zaperajo v nespokornosti terdovratno živijo; kaj, ali se ni reklo tudi njim: „Eden bo sprejet, eden bo puščen" ? Razbojnik na desni strani začne verovati; po vsem, kar je videl in slišal, je spoznal, da Jezus ne more biti navaden človek. Veruje, da je Kristus pravi Bog, ki se je včlovečil, da bi nas odrešil, zato mu reče: Gospod! on veruje, da Kristus more grehe odpuščati, da je kralj večnega kraljestva, zato ga prosi: „kedar prideš v svoje kraljestvo." To svojo vero ne ohrani za se, ampak glasno jo spričuje, izreče jo očitno vpričo najbujih sovražnikov Kristusovih. Njega, ki na križu ž njim vred terpi, spozna in kliče svojega Gospoda. — Kaj pa uni razbojnik? Videl je ravno to, slišal je ravno to; pa v njegovem serci ni vere. S sovražniki ali Kristusa preklinja, ali pa molči; oboje ni prav.
Koliko ljudi je danešnje dni, da koliko kristjanov, ki so temu
s
nesrečnemu prav podobni. Kristusa in njegovo vero ali preklinjajo in zaničujejo, ali pa molčijo, kedar bi bila dolžnost za Kristusa in vero potegniti se in govoriti. Ali ni že prišlo tako daleč, da se kristjani že sramujejo prejemati sv. zakramente, k spovedi hoditi, k mizi Gospodovi pristopiti? Prav ta boježljivost je kriva, da so hudobni ljudje še bolj prederzui. Ko bi dobri kristjani bili bolj serčni in bi se nič ne zmenili za neslano govorjenje nespametnih ali hudobnih ljudi, tudi ti bi molčali, kakor molčijo drugod. Tudi njim pridejo ure, da se jim vest prebudi, da se z neko grozo spominjajo večnosti in sodbe, ali boježljivost jih je mutaste storila, da se nočejo za grešnike spoznati, pri Jezusu usmiljenja iskati.
Še enkrat poglejmo na desnega razbojnika! Vidi se mu, da je vos skesan ; v svojem kesauji se poniža in prosi usmiljenja: Gospod! spomni se me! Uni pa ne čuti nobenega kesanja, noma upanja, v svoji hudobiji ostane in v svojem napuhu, zato ne prosi usmiljenja in odpuščenja. To je žalosten nasledek, in konec napuha! Dokler je človek še ponižen , so mu vrata milosti božje še vedno odperta, vedno je še upati, da se bo poboljšal in zveličal. Pri napuhnjenem človeku pa ni več tega upanja. Prevzetnost ga oslepi, da svojih pregreh ne spozna, ona mu serce zaterdi, da se k grevengi neomeči! ona mu usta zamaši, da se noče spovedati; ona ga v terdovratnosti poterdi, da so poboljšati noče. Napuh je torej pravo znamenje ne-spokoruosti. Ker je med ljudmi veliko napuha, zato se bo tudi dopolnilo : Eden bo sprejet, eden bo puščen. Desni razbojnik sliši kmalu iz Jezusovih ust: Še nicoj boš z menoj v raji. O levem razbojniku pa sveto evangelje nič no omenja; pa čemu še, v nespokornosti je ostal, bil je pogubljen.
Sklep.
Kerščanski brat, kerščanska sestra! Pomisli, kaj tudi tebe čaka, če pokoro odlašaš. V grozni nevarnosti si, da se no bi tudi tebi godilo, kakor levemu razbojniku. Nevarno je pokoro odlašati, nespametno je na zadnjo uro se zanašati, nehvaležnost ponujene gnade od sebe odbijati. Zatorej ne odlašajmo, temuč spokorimo se, dokler je čas. Amen.
Priprava k velikonočnemu sv. Obhajilu.
(Spisal in govoril L. F.)
Jezus je rekel: „lz serca sem želel, to velikonočno Jaguje z vami jesti."
(Luk. 22, 15.)
V v o d.
Naša mati, katoljška cerkev, v četerti zapovedi zapoveduje: „0 velikonočnem času prejmi sveto rešnjeTelo!" Upam in nadjam se, da liote vsi dopolnili to svojo sveto, kerščansko dolžnost in da ne bo med vami nijednega, kteri bi iz zgolj zanikernosti ue pristopil k mizi Gospodovi, ker Jezus nas vabi vsako leto: „1/. serca sem želel, to velikonočno jaguje z vami jesti." (Luk. 22, 15.) Kaj je pa vendar to presvete rešnje Telo, da ga nam Jezus in njegova cerkev toliko priporočata?
Sveta vera nam veli: „Presveto rešuje Telo je pravo, živo, resnično Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, skrito v podobi kruha ali svete hostije." — To je tedaj tisti kruh, kteri je z nebes prišel, da, kdor od njega je, ne umerje." (Jan. 6, 50.); to je tisti prečudni zakrament, kterega je Jezus postavil na večer pred svojim terp-ljenjem , ko je slovo jemaje od svojih učencev , vzel kruh v svoje roke, ga posvetil, razlomil in jim ponudil, rekoč: „Vzemite in jejte. To je moje telo, ktero bo za vas darovano. Vzel je tudi kelih z vinom itd.
To je tista gostija, ktero je Oče nebeški napravil svojemu sinu iu h kteri je povabil vse ljudi in vseh stanov; toda povabljeni niso hotli priti in še dandanešnji jih mnogo noče priti.
Kristjani! vse te nauke iu resnice slišimo vsako leto, ali vse premalo se jih spominjamo, zato se tako slabo pripravljamo k svetemu Obhajilu. Za pripravo k velikonočnemu svetemu Obhajilu, pre-mišljujmo danes, in kedarkoli mislimo prejemati ta presveti zakrament :
1. Kdo je ta, kterega prejemamo v svetem Obhajilu?
3. Kdo smo mi, da Jezus k nam pride?
3. Čemu in zakaj hoče Jezus Kristus k nam priti?
O preljubi Jezus, ki si v svoji ponižnosti skrit v tem zakramentu , in v sveti hostiji med nami prebivaš, blagoslovi našo danešnje premišljevauje!
Razlaga.
1. Kdo je ta, kterega prejemamo v pres-vetem rešujem telesu?
Tu vas moram opmniti uajpred tistih besed , ktere je ljubi Jezus svojo dni govoril Tomažu aposteljnu: „Ker si me videl, Tomaž! si veroval; blagor jim, kteri uiso videli, in so verovali!" (Jan. 20, 29.) — Kar nas Jezus in cerkev učita o presv. rešujini Telesu, tega ne morejo videti telesne oči; to vidijo in umejo le dušne oči sv. vere. Torej pouižno in terdno verujmo, kar nas učita Jezus in sv. cerkev o tem sv. zakramentu.
Kdo je to, kteri nam pride v sv. Obhajilu? Jezus Kristus je, po svoji božji in človeški natori. pravi in živi Jezus z dušo in telesom, s kervjo in mesom. Zato moli cerkev o delenju tega zakramenta: „0 prečudna večerja, v kteri se Kristus prejme." — Zdaj pa premišljujmo, duše kerščanske! kdo je ta, kteri k nam pride v sv. Obhajilu. To je:
a)	Kristus, Edinorojeni Sin božji in sam pravi Bog, ki je z Očetom od vekomaj bil in vse božje lastnosti ž njim ima, ki je večen, vsegamogočen, neskončno svet in pravičen. Tisti je, od kterega je rekel veliki angelj Gabrielj, da bo Sin uajvišega imenovan, od kterega prerok Izaija pove, da on svet s tremi perstmi derži (40, 12.) in sv. Pavelj pričuje: „da v njem prebiva polnost božjega veličastva"; (Kol. 2, 9.) — tisti, o ktereni je sam Oče nebeški pričeval: „Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadenje. (Mat. 3' 17.)
b)	Kristus, pravi človek, ki je imel človeško natoro in vse njene lasti, kakor mi, samo da na njem ni bilo nijednega madeža, nijedne nepopolnosti. Njegovo spočetje je angelj Mariji naznanil; (Luk. 1.) njegovo rojstvo Janez napoveduje: In Beseda je meso postala in je med nami prebivala. V tem zakramentu je tisti Jezus, ki se je v Betlehemu rodil, v Nazaretu izredil in 33 let na-tem svetu med ljudmi bival; ki je za nas terpel mnogo britkost, ran in bolečin, ki je za nas svojo kri prelil in na križu umeri. Pobožna duša gleda v tem zakramentu v duhu Jezusove ude, kušuje mu roke in noge, sliši udarce njegovega serca, vidi iz njega cerljati sveto rožno kri, posluša besede, izhajajoče iz njegovih ust, in s tem kaže svojo ljubezen do njega, najljubeznjivejšega.
c)	Kristus,naš učeni k, Odrešen ik in našGospod, tisti, kteremu so augelji veselo „Glorijo" zapeli, kterega so pastirci počastili, sv. kralji molili; kteri nas je učil od jaslic do svoje smerti ua križu, ki je svoje nauke poterjeval s čudeži in prerokovanjem; ki je nas odkupil s kervjo in odrešil s svojo smertjo; ki je naš Bog in Gospod.
Prosim vas, to premišljujte, kedarkoli stopite k sv. obhajilu: Kdo je ta, kterega v sv. Obhajilu prejemamo ? Jezus Kristus je,

pravi Bog, torej najvetejši, pravi človek iu najponižnejši; naš Odre-šenik in najljubeznjivejši: tako premišljujte, to verujte!
2. K d o s m o mi, da Je z u s k na m pride?
Sv. Matevž pripoveduje to le prigodbo v 8. pogl. Bil je v Ka-farnavmu stotnik, ki je bil judom zelo dober in jim je dal zidati shodnico. Njemu zboli hlapec, ki mu je bil ljub. Ko sliši, da jo Jezus na poti v Kafarnavm, mu mestne starašiue naproti pošlje, in ga prosi, naj bi prišel mu hlapca ozdravit. Jezus gre ž njimi. Ko že ni bil več daleč od hiše, mu stotnik sam naproti pride ter reče: „Gospod, jes nisem vreden, da greš pod mojo streho . . . Tako zna le ponižnost govoriti in ta se Jezusu nad vse dopada; zato reče stotniku: Pojdi in kakor si veroval, tako se ti zgodi." — Tudi mi molimo, preden sv. Obhajilo prejmemo: Gospod! nisem vreden, da greš pod mojo streho ... ali pa tudi pomislimo, kaj izrekamo ?
Kdo je ta , ki k nam pride, in kdo smo mi? On neskončni Bog, jes pa reven človek: On Stvarnik, jes pa njegova uboga stvar. Že kralj David je zdihoval: Kaj je človek, da se njega spominjaš! (ps. 8.) Kaj sem po svojem telesu ? Slab , reven, kar červiček v prahu, kterega le milost božja derži in redi. — In kaj sem posvoji duši? Še veči revež, brez zvestobe in lepote, brez zasluženja in čednosti, ves poln madežev, slabost in pregreh. In v to dušo hočeš ti, moj sladki Jezus priti, kakor v jamo, polno nesnage, kakor v puščavo, vso suho in žalostno ? — Kedar se spominjam svojih grehov, s kterimi sem Tebe, svojega preljubeznjivega Boga žalil, tedaj me kar rudečica polije in z Davidom bi klical: „Ne pomni grehov moje mladosti in nevednosti." S prerokom Jeremijem bi zdihoval: „Kdo bo dal moji glavi vode in mojim očem studenec solz, da noč in dan objokujem" — svoje grehe. (Jer. 9, 1.) S slepcem poleg pota bi vpil: „Jezus, sin Davidov! usmili se mene." (Luk. 18,38.)
Tako, kerščanska duša! premišljuj svojo revščino in nevred-nost iu potem terdno upaj, da bo Jezus k tebi prišel, ker imamo obljubo, da potertega in ponižanega serca ne bo zaničeval." (ps. 50, 19.) Da! nič se ne boj, da bi te Jezus zavergel; le pomisli, kako ljubeznjivo je grešnike iskal, — kako milo vabi k sebi one, ki so obteženi, (Mat. 11,28.) — in nam ukaže terkati, da se nam bo odperlo. In ta zakrament je postavil v živež našim dušam, da ne umerjo, temuč živijo. Čeravno si nevreden, božje usmiljenje bo pokrilo tvojo nevrednost in pomanjkljivost, kakor jo je pokrilo pri pastircih, ktere je k jaslicam poklical. In Jezus sam je z grešniki obhajal, v hišo farizejevo šel na obed, Magdaleni je dopustil noge mu kuševati, Petra, ki ga je zatajil, je postavil svojega namestnika na svetu , vsem se je usmiljenega skazal, ki so njegove pomoči iskali, — torej zaupaj, da bo usmiljen tudi proti tebi in prišel bo k tebi. Tukaj je ravno tisti Jezus, le skrit je v podobi kruha; njegovo usmiljenje gre od roda do roda, vekomaj. O moj Jezus! vem,
da nisem vreden, da ti prideš k meni: vendar le upam, da prideš, ker tvoje usmiljenje pokriva mojo uevrediiost.
3. čoinu i 11 zakaj ho če J e z u s Kri s t u s k n-itm priti?
a)	D a b i nas očistil in ozdravil. Vsaka bolezen popušča za seboj neko slabost; najhujša bolezen je smertni greh, zato tudi na duši in mnogokrat celo na telesu popušča slabosti in hude nasledke. Teh nas hoče Jezus očistiti iu ozdraviti po sv. Obhajilu. Zato nas kliče k sv. Obhajilu: „Pridite k meni, ki se trudite iu ste obteženi, in jes vas bom poživil." Sv. Ambrož pravi: Kdor ima bolečine, išče zdravila. Bolečina je naš greh, zdravilo pa je nebeški, prečastiti zakrament." Ktere so tiste slabosti, za ktere ima zdravilo presv. rešnje Telo? Po sv. Obhajilu se nam odpuste mali grehi, kterih se nismo izpovedali, in kterih nismo spoznali; hudo nagnjenje se zmanjšuje; naše dušno moči se v dobrem poterdijo; dušna lepota se povekša, ker se posvečujoča gnada božja pomnoži.
b)	Da bi nas posvetil in seboj združil; tako nas uči on sam, večna resnica: „Kdor je mojo meso iu pije mojo kri, ostane v meni in jes v njem." (Jan. 6, 51.) Kakor je v enem kruhu veliko pšeničuega ali rženega zernja zmletega in spečenega, da postane en hleb, tako se mi po sv. Obhajilu s Kristusom zedinimo v eno duhovno telo, kakor nas uči sv. apostelj: „Eno telo smo, čeravno nas je veliko, ker smo vsi deležni enega posvečenega kruha." (Efež. 4, 3.) Po sv. Obhajilu lehko rečemo s sv. Pavljem: „Živim, pa ne živim jes, ampak Kristus v meni živi." (Gal. 2, 20.)
c)	Da bi nam v zastavo večnega življenja. „Jes sem živi kruh, ki sem z nebes prišel. Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kdor zavživa moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jes ga bom obudil k večnemu življenju." (Jan. 6, 51.) — Da naše truplo ne oslabi in ne umerje, treba mu je vsak dan kruha ali živeža; tudi duša ga potrebuje, in ti jej daje Jezus v presv. rešujem Telesu. Kar vživajo izvoljeni v srečni večnosti od obličja do obličja, — tistega Jezusa vživamo v podobi belega kruha in s tem se redijo naše duše za večno življenje. Oujte, kaj nam pravi sv. Frančišek Sales.: »Kristjani, ki se večno pogubijo, nijenega izgovora ne bodo imeli. Pravični sodnik jim poreče: O vi revni za-verženi, zakaj ste umerli, dokler ste imeli sad in hrano večuega življenja".
Premislite in povejte mi, duše kerščanske! kaj bi nam mogel ljubi Jezus boljšega dati? s čim bi bil mogel za naše duše lepši skerbeti? v čem bi se mogla njegova ljubezen očitneje razodeti, kakor v zakramentu sv. rešnjega Telesa? Res je ta zakrament kruh nebeški, angeljski živež in našim dušam zastava večnega življenja. Zato cerkev, kedarkoli ta zakrament vernim deli, moliti ukazuje: „0 čudna večerja, v kterej se Kristus prejme, spomin njegovega terpljenja ponavlja, duša z gnado napolnuje in nam daje zastava večnega življenja; ali se tvoje serce ne bo razvnelo ljubezni do njega ?
Sklep.
V življenji svete Margarete Alakok berem to prigodbo: Neki dan vidi svetnica, da se sv. popotnica nese bolniku. Vidi pa tudi v hostiji samo božje dete in zdi se jej, kakor da bi se nekako branilo iti k bolniku. Vsa žalostna premišljuje, kaj bi to pomenilo, in glej! Bože dete se jej prikaže in jo milo prosi: Daj mi v tvojem sercu odpočiti od truda, ki sem ga prestalo, da sem moralo v to serce iti. In zakaj se je božje dete branilo? kaj mu je napravilo to težavo ? Je bil mar bolnik še v kterem smertnem grehu ? Ne, temuč njegovo serce ni bilo pripravljeno, ker se ni očistilo nekterih slabih nagonov.
O preljubi! ali vas ne obide groza, če pomislite, da ste tolikokrat vsi merzli, nepripravljeni, celo v smertnem grehu stopili k mizi Gospodovi; da svojega Zveličarja niste sprejeli spodobno kakor nebeškega gosta, temuč kakor razbojnika v smerdljivo, okuženo ječo. kerščanske duše! ne delajte tako! V tem zakramentu imamo spomin Jezusove ljubezni, zdravilo svojim dušam, živež v večno življenje. Pripravljamo se k sv. Obhajilu vselej zvesto, da se bomo vdeležili njegovih gnad in Jezusa vredno prejemali.
O Jezus! verujemo, da si ti v tem zakramentu resnično pričujoč in da po sv. Obhajilu k nam prideš; mi spoznamo, da smo te nevredni, pa vendar upamo, da nas ne boš zavergel; ljubimo te, ker si v presv. režnjem Telesu spomin svoje ljubezni in terp-ljenja zapustil; odpusti nam, da smo te tolikokrat žalili, merzlo in nevredno prejemali; obljubimo ti, da bomo po zapovedi ka-toljške cerkve vsako leto ta zakrament o velikonočnem času prejeli; dodeli nam gnado, da bi te vselej vredno prejemali in da bi nam bilo presv. rešnje Telo v večno življenje. Amen.
Duhovniške zadeve.
Kerška škofija. C. g. !Iofmayer M. gre za prošta in župnika v spodnji Dravbreg, č. g. Miil ler Ant. doktor bogosl. gre za župnika k Mariji Devici na Jezeru. Premilostlj. gosp. knezoškof dr. Petru s Funder govorijo v letošnjem pastirskem listu od kerščanske mi lod ar nos ti. „To milodarnost, pravijo knezoškof, hotel sem vam o letošnjem postnem času posebno na serce položiti, 7. ozirom na nesreče lanskega leta in v skerbi pred nadlogami, ki nas čakajo v novem letu." V serčnih pa krepkih besedah dokazuje pastirski list, da nas milodarnost Bogu podobne dela, — da je znamenje, da za Kristusom hodimo, — da iz milodarnosti izvirata dva blagoslova ali žegna: „Pervi je blagoslov, ki v revi in sili pomaga, drugi pa blagoslov, ki revo in bedo olajša in tolaži." Konec škofjega
lista se pa glasi tako-le: „Pač dobro vem, ljubi moji! da sega vaša dobrotljivost še čez meje naše dežele. Kot zvesti sinovi in hčere katoljške cerkve ste nesrečnim v deželi in zunaj dežele priskočili na pomoč, šteli ste si pa tudi v častno in sveto dolžnost, da podpirate z molitvami in darovi našega sv. Očeta v Rimu , ki se nahajajo v hudih stiskah. Dne 9. svečana lanskega leta sem bil tako srečen, da sem vaše darove, ki ste jih zložili največ v blaženem času svetega leta, papeževemu poslancu na Dunaji izročil. Zahvalim se vam za te milodare in vas zaupljivo prosim , da bi tudi vprihodnje, čeravno se nam je na slabeje obernilo, ohranili si odperto serce in odperto roko. Ravnajte se po besedah svetega Petra, kateri tudi vas opominja: „Prizadevajte si vedno bolj in bolj, da si po dobrih delih zagotovite svoj poklic in svoje izvoljenje. Tako vam bo obilno dano in pojdete v večno kraljestvo našega Gospoda in Zve-ličarja." Amen.
Goriška nadškofija. Drugo nedeljo po ssv. treh kraljih — na praznik presl. imena Jezusovega — so bili premi], gosp. dr. Alojzi Zorn za Poreškega škofa posvečeni. — Naš slavni rodoljub in visokoučeni pisovatelj preč. gosp. Štefan Kociančič je imenovan za vodja Goriškega semenišča. — „Soča" prinaša iz letošnjega še-matizma Goriške uadškofije to-le: Goriška nadškofija ima tri duhovnike, ki so izpolnili 60 let mešništva: Andrej Pahor, vikar v pokoji, rojen 1. 1793., v mešnika posvečen 1. 1819. — Jakob Jerizh, župnik v pokoji, r. 1795., posv. 1819. —Prevzvišeni in premilostljivi nadškof Andrej Gollmayr, r. 1797., v mešnika posvečen 1. 1821. — Devet duhovnikov (zlatomešnikov) je izpolnilo 50 let mešništva in in so naslednji: Pilosio Ant.. duhoven v pokoji, r. 1801., posv. 1824.; Fain Peter, župnik, r. 1801., posv. 1828.; Visintini P., župnik, r. 1802, posv. 1828.; Braida Gašpar, župnik v pok., r. 1803., posv. 1828.; Tirindelli Peter, dekan, r. 1802., posv. 1829.; Tuui Jožef, kanonik, r. 1805., posv. 1830.; Grusovin Jožef, apost. protonotar, r. 180G., posv. 1830.; Pire Matevž, stolni vikar, r. 1805., posv. 1830.; Mozetič Jožef, kurat v pok., r. 1802., posv. 13. jan. 1833. — Šest gospodov bo letos zlato mešo pelo in sicer: Ukmar Ant.., vikar, r. 1805.; Okorn Fidel, vikar v pok., r. 1806.; Lapanja Jurij, vikar , r. 1806.; Marizza Ant., vikar , r. 1809.; Mercina Franc, dekan stol. kapit., r. 1809.; Tamburlini Ant., duhoven, r. 1809. Vseli šest je bilo posvečenih 20. avgusta 1833. Duhovnikov osem-desetletnikov je v celi nadškofiji 10, sedemdesetletnikov 37.
Lavantinska škofija. Č. g. Jug Fr. je postal mestni vikar, č. g. dr. Kukovič Avg., mestni kaplan, katehet na gimnaziji in meščanskej šoli v Ptuji, č. g. Lednik Ant., kaplan v Vojniku, č. g. Sattler Jožef kaplan v Rušah, č. g. Cajnkar Jak. kap], v Kapeli. — Cerkvena priloga k „Slov. Gospodarju" št. 2 I. 1883 popisuje lavantinsko škofijo tako-le: Lavantinska škofija je bila leta 1228. vstanovljena od solnograškega nadškofa Eberharda II. s ško-
fovim sedežem v Sv. Andraži na Koroškem. Po velikem prizadevanji rajnega knezoškofa Antona Martina so škofov sedež 1. 1859. preselili t Maribor ter vse štajerske slovence pod duhovno oblast Lavantinskega škofa postavili. Sedanji knezoškof Jakob Maksimilijan so po versti 53. in vladajo od 1863, bodo torej v nekterih dnevih obhajali 201etnico svojega škofovanja, in če Jim Bog zdravje in življenje ohrani, lahko črez 5 let obhajajo skupaj zlato inešo in sre-berni jubilej svojega škofovanja.
Stolni kapitel obstoji iz 7 korarjev in 6 častnih korarjev, od kterih pa zdaj dveh manjka. Pravih konzistorijalnili svetovalcev je 10, častnih 8, in duhovnih svetovalcev 46.
Zdaj obsega lavantinska škofija celi Mali ali slovenski Štajer s 466.372 prebivalci, in je razdeljena na24dekanij, v kterih je 189 župnij in lokalij.
Število duhovnikov je 457, dušnih pastirjev pa 352, torej ima vsak dušni pastir poprek okoli 1300 duš oskerbovati. Število duhovnikov se je letos za 13 zmanjšalo, ker jih je toliko več umerlo, kakor jib je bilo posvečenih; vendar za naprej imamo upanje, da bo se ravnotežje med umerlimi in novoposvečenimi spet vravnalo, ker se kaže , da se dijaki spet v obilnejšem številu v bogoslovje oglašajo. V četertem letu jo letos 12 bogoslovcev , v vseh 4 letih pa 46 , in mlajšega naraščaja v dijaškem semenišči je 42 dijakov.
Samostanov za redovnike ima naša škofija 7, namreč: mi-n o riti v Ptuji; frančiškani v Nazaretu, v Brežicah, v Mariboru in pri sv. Trojici v slov. goricah; kapucini v Celji in Lazaristi pri sv. Jožefu v Celji, ženske redovnice so usmiljene sestre v Mariboru, v Ptuji, v Celji in Brežicah , in šolske sestre v Mariboru , v Celji in pri sv. Petru pri Mariboru.
Med duhovniki je 12 zlatomešnikov, k kterim pridejo letos še 4, če jih Bog do tačas ohrani; namreč Dvoršak Anton, župnik v Št. Vidu pri Planini, Kalin Janez, župnik Mozirski, Koren Matija, župnik Bučki in Kaneler Pavelj, minorit v Ptuji. K temu naj še dodam novico, da so mil. knezoškof naznanili, da bo se letos obhajala pri nas pervokrat škofijska sinoda in zaukazali v bogoslovji predavanja o tomistični filozofiji. Oba ta ukaza vtegneta biti povod živejšemu duševnemu gibanju, ki bo tudi morebiti pripomoglo, da se več mladenčev odloči za duhovski stan, zlasti če se letos še uravna duhovska plača ter odstrani težka cokla, ki do zdaj najbolj zavira potrebuo prosto gibanje v dušnem pastirstvu. Dokler ima duhoven boriti se za vsakdanji kruh, ne more se popolnoma vdati in posvetiti dušnemu pastirstvu izročenih mu ovčic, zato bi se morala duhovniška plača tako vravnati, da bi bili duhovniki vsaj vsakdanjih posvetnih skerbi oproščeni. In če se to zgodi, se nam ne bo treba bati, da ne bi dobili zadosti vnetih in požertvovalnili duhovnikov.
Ljubljanska škofija. 0. g. Volčič Janez, župnik pri sv. Mar-
joti in Trček Danijel prošt v Metliki, imenovana sta knezoškoflj-skima svetnikoma. Č. g. Vidergar Janez je postal župnik v Podkraju.
Potrebno društvo.
18. številka letošnjega „Slovenca" od 10. februarja donaša iz Celovca izviren dopis, kteri se nam tako važen dozdeva, da ga, naj se bolj raznaša in pozve, celega ponatisnemo. Dopis se glasi tako-le : Naši bratje Čehi se branijo proti nemškemu navalu z velikanskimi silami. Osnovali so si »osrednjo šolsko matico", ki bo kmalo že pol milijona premoženja imela. Nam Slovencem taki pripomočki niso na razpolaganje. Vendar bi se dalo tudi z manjšimi pomočki veliko narediti. Privatnih slovenskih šol ustanovljati ne moremo, pa nekaj zamoremo storiti, namreč revno slovensko ljudstvo, kjer je najmanj zbujeno in najbolj v nevarnosti, preskerbovati s slovenskimi knjigami in časopisi. V nekaterih krajih, na pr. v Istri, je ljudstvo tako revno, da še za sol nima, tudi na Dolenjskem se bodo taki kraji dobili; tudi ti so potrebni dušne hrane in poduka, ki jim se morajo knjige, kolikor mogoče zastonj priskerbeti. Drugi kraji zopet niso sicer tako revni, pa so duševno zanemarjeni. tujemu življu podložni in brez vse narodne zavesti, da o slovenski literaturi nič ne vec!6 in slovenski le malo ali nič ne berejo. Taki kraji so na slovenskem Koroškem, na Ogerskem, na Beneškem in tudi še drugod. Te je treba s slovenskimi knjigami in časopisi zbuditi in oživiti za domovino, treba jih je privaditi na branje, in da se to doseže, treba jim je berilo iz začetka zastonj priskerbeti. Kedar se jim enkrat slovensko branje prikupi, postali bodo plačujoči podporniki literature. Zelo koristno zdelo bi se mi toraj „društvo v razširjevanje omike med slovensko ljudstvo s pomočjo dobrih knjig in časnikov." Tako društvo bi morda z malimi stroški skoraj toliko doseglo, ko kaka „šolska matica." Šola le otroke izgaja, to društvo pa bi o d r a š č e n e izobraževalo od 14. do 50. in 60. leta, saj človek nikoli ni izučen! Osnovo društva si mislim tako: Vsi rodoljubi bi pristopili kot udje in podpirali društvene namene z denarnimi podporami, vsak po svoji moči, od 50 kr. na leto do 10 in 100 gld. Ta denar bi odbor društva porabil za nakup bukev, ki bi jih med ljudstvo razširil tudi zastonj. Na pr. tako: za beneške in ogerske Slovence bi se plačevala letnina pri družbi sv. Mohora. da bi društvene knjige zastonj dobivali. Razun tega bi se ogerskiin Slovencem pošiljal „Slov. Gospodar." Koroškim Slovencem pa bi se plačeval in pošiljal „Mir", dokler si ga kdo sam kupiti ne more ali zato še veselja nema zavolj pomanjkanja narodne zavesti in radi slabega znanja v branji.
(Konec prihodnjič.)
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu.