GORENJOM SENIKI STR. 5 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Društvo madžarsko–slovenskega prijateljstva POMNIK NA KNEŽEVINO PRIBINE IN KOCLJA JE POSTAVLJEN – ČAKA NA SLAVNOSTNO ODKRITJE Monošter, 17. novembra 2005 • Leto XV, št. 33, cena: 50 Ft Najpomembnejša naloga v opora pri širjenju krščanstva letu 2006 za društvo madžar­ med Slovenci. V Blatograd sta sko–slovenskega prijateljstva se večkrat mudila brata Ciril bo slovesnost ob odkritju spo­ in Metod, ki sta obiskala pa­ menika Pribini in Koclju v Za­ nonskega kneza Koclja, ki se laváru/Blatogradu. Projekt, je navdušil za njuno delo. V ki ima v več ozirih zanimivo tem času – okoli leta 869 – je zgodovino in preteklost, na­ bil Blatenski kostel središče staja v sodelovanju z Zvezo slovanskega političnega in Slovencev na Madžarskem. kulturnega razvoja. Skulptura – ki jo predstavlja- Direktor Galerije Lendava mo na drugi strani – je delo Franc Gerič tudi predlaga, da akademskega kiparja Meto­ bi kazalo izdelati skulpturo v da Frlica iz Škofje Loke, tudi spomin na kneževino Pribine udeleženca mednarodnih in Koclja v pomanjšani obliki, likovnih kolonij v Monoštru in razglednice, s čimer bi pri­ in avtorja kipa, posvečene­ spevali tako k popularizaciji ga sončevemu mrku pred postavitve kipa kakor k vede- Kulturnim in informativnim nju o za Slovence pomembnih centrom v Monoštru. Drugi zgodovinskih dogodkih. projekt je natis Antologije Na sliki (z leve): Andreja K ovač, Marko Sotlar, Ferenc Hajó s, Andrej Gerenčer, Pomemben je tudi drugi prekmurske in porabske so- Jože Hirnök, Ev a Terplan in dr. Székely András Bertalan projekt društva madžar­ dobne slovenske literature v šti pa po Francetu Prešernu. ga Janeza Krstnika. Njeni te­ za letošnji 13. avgust, ko naj sko–slovenskega prijateljstva, madžarskem jeziku. Antolo- Kot je bilo rečeno, za poime­ melji so restavrirani, vendar bi bilo v Blatogradu srečanje pripravljanje Antologije pre­ gija bo v založništvu društva novanje ni političnih, ampak jih obišče malo ljudi, vsaj tako Porabskih Slovencev iz cele kmurske in porabske sodobne m a d ž a r s ko – s l ove n s ke g a praktični zadržki, najti je po­ je bilo pred leti, ko sem obis- Madžarske, vendar skulpture slovenske litrature v madžar­ prijateljstva izšla prihodnje trebno primerne ulice. kal arheološka izkopavanja zaradi tehničnih zapletov ni skem jeziku. Čeprav sta Slo­ leto, njen urednik je dr. Szé- Postavitev spomenika oziro­ v Blatogradu. Veleposlanik bilo mogoče postaviti, posta­ venija in Madžarska sosedi, kely András Bertalan, dela je ma prvotno spominske plošče Ferenc Hajós se je tedaj do­ vili so jo v ponedeljek, 7. no­ čeravno so desetletja in celo prevedla lendavska pesnica v Blatogradu sega v čas, ko je govoril, da Budimpešta omo­ vembra, slavnostno odkritje stoletja kulturni stiki med in prevajalka Judit Zágorec bil v Budimpešti prvi sloven­ goči postavitev spominske pa bo v prvi polovici prihod­ državama dokaj raznoliki in Csuka. Predvideno je, da bo ski veleposlanik Ferenc Hajós, plošče. Določen je bil celo njega leta. pestri, se na nekaterih podro­ poezijo predstavljalo štiri­ se pravi na začetki devetdese­ datum slovesnosti, ki je bil Toliko o bližnji preteklosti. čjih (še) ne poznamo dovolj. najst avtorjev, prozo dvanajst tih let prejšnjega stoletja. To je pozneje, skoraj brez prave ob- Bolj pomembna je »prava Ocena velja tudi za literarno pisateljev, sedem avtorjev pa v leta, ko so na širšem območ­ razložitve, preklican. Pobudo zgodovinska« preteklost, in izmenjavo, ki se najpogosteje bo sodelovalo s študijami in ju Blatograda izvajali obsežna za postavitev skulpture bosta sicer zato, ker je bil Blatograd vrti med Ljubljano in Budim­ razpravami. Tretja naloga iz arheološka izkopavanja in zdaj izpeljala društvo mad­ ali Blatenski kostel blizu jugo­ pešto, in bolj poredko in po programa društva so dogovo­ našli številne ostanke slovan­ žarsko–slovenskega prijatelj­ zahodnega brega Blatnega je­ naključju »zaide« na obrobje, ri, da bi eno izmed ulic v Ljub­ skih grobov iz 9. stoletja na stva in Zveza Slovencev, v so­ zera v porečju reke Zale sedež kot sta Prekmurje in Porabje. ljani poimenovali po pesniku utrjenem Grajskem otoku. delovanju z Galerijo Lendava. slovanskega kneza Pribine, ki Sándorju Petőfiju, v Budimpe- Tam je bila tudi cerkev svete- Slovesnost je bila napovedana je tu postal kristjan in močna (nadaljevanje na str. 2.) 2 (nadaljevanje s 1. strani) POMNIK NA KNEŽEVINO... In to kljub temu, da tudi v obrobnih območjih ustvarja­jo avtorji, ki daleč presegajo lokalne ali regionalne meje in sestavljajo celotno književno podobo Slovenije ali Madžar­ske. Nemara bo kateri izmed madžarskih založnikov, ki bo prebiral antologijo, našel zanimiv založniški izziv v prevedenih pesmih, prozi ali strokovnih razpravah s tega področja. Prihodnje leto bodo izpeljali tudi nekaj pobud slovenskega veleposlanika v Budimpešti Andreja Gerenčerja. Tako bodo v Körmendu pripra­vili razstavo del pokojnega umetniškega fotografa Jožeta Kološe Kološa in s tem izpol­nili željo vdovi Piriki, rojeni v tem mestu. Za vzpodbudo mlajšim obiskovalcem sloven­skih kulturnih prireditev bi kazalo v Budimpešti pripra­viti predstavitve zanimivih strokovnih in drugih knjig, denimo Porabsko-knjižnoslo­vensko-madžarskega slovarja Franceka Mukiča ali Besede iz Porabja, besede za Porabje Francija Justa. Med letošnjimi aktivnostmi društva so izpostavili pogovor v Budimpešti ob 70-letnici upokojenega veleposlanika Ferenca Hajósa, za novo sek­retarko pa so na mesto Eve Terplan izvolili Andrejo Ko­vač, sodelavko na slovenskem generalnem konzulatu v Mo­noštru. Ernest Ružič Na posnetku Dubravka Baumgartnerja – tudi udeleženca I. mednarodne likovne kolonije v Monoštru – je ob skulpturi iz belega slovenskega marmorja, postavljeni v ponedeljek, 7. novembra v Zalaváru/Blatogradu, njen avtor, akademski kipar Metod Frlic iz Poljane na Gorenjskem. Na podstavek je v slovenskem in madžarskem jeziku napisano: V spomin na kneževino Pribine in Koclja so spomenik postavili Zveza Slovencev, društvo madžarsko – slovenskega prijateljstva in samouprava Zalavára. 2005. Avtorja je pri nastajanju kipa vodila misel na Koclja, izjemno močnega vladarja, ki se je odločno boril za jezik; zato tudi dotik med knjigo in mečem. Gre seveda za simboliko in umetniško izpoved, ki omogoča različne interpretacije; »ničesar nisem že­lel povedati do konca«, pravi avtor Metod Frlic. (eR) Petanjci: Ustanova doktor Šiftarjeva fundacija PRENOS RAZISKOVANJA IZ LJUBLJANE V PREKMURJE Ustanova doktor Šiftarjeva fundacija je konec prejšnje­ga meseca pripravila tri do­godke: obeležitev pričetka gradnje Izpostave Znanstve­ nega raziskovalnega centra Slovenske akademije znano­sti in umetnosti Ljubljana v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih; sprejela okvirni program za prihodnje leto in leto 2007 in predstavila zbor­nik Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost (o katerem smo obširno pisali v »Dugo smo mogli čakati, dapa kreda je gratala tista paut, štera od mejnoga prehoda Verica-Čepinci pela proti vesi Čepinci. Več lejt smo se po makadami vozili gor pa dol pa prašili v leta, gda je süja paut bila. Konec septembra so asfalt potegnili pa so prejk­dali 1.100 metrov dugo pa pet metrov šurko paut. Tau je 85 milijonov tolarov koštalo,« je pravo šalovski župan Alek­sander Abraham. Zdaj mo že samo te meli pro­bleme, gda de zmrzavalo, zato ka so asfaltno paut tak lepau naprajli, ka je že zdaj taša, kak če bi glažojna bila. prejšnji številki Porabja). Zelo pomembno, čeprav v širši slovenski javnosti le skromno obeleženo dejanje, je bila slovesnost pričetka gradnje Izpostave ZRC SAZU na Petanjcih. Direktor Znanstveno razis­kovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umet­nosti dr. Oto Luthar je po­vedal, da že imajo izpostave v Tolminu, Novi Gorici, kjer dela 6 mladih doktorjev zna­nosti, Postojni in v Savinjski Dočakali smo Dostakrat nas spitavajo, kak sta oprejta dva porabska mej­na prehoda. Če ščete titi prejk Senika, leko dete najbole rano v 6. vöri, nazaj pa večer dolini. To je uveljavljen način reorganizacije raziskovalne­ga dela, s katerim ZRC SAZU želi v svoje projekte vključiti domače strokovnjake, ki bodo del velikega sistema, v katerem v sedemnajstih inštitutih dela prek 300 raz­iskovalcev. Zakaj ne bi del znanja – mladi raziskovalci, in kapitala tudi z raziskoval­nega področja, ostal v doma­čem okolju. Po načrtih naj bi raziskoval­na postaja začela z delom čez približno dve leti, za uresni­čitev pa morajo zagotoviti 40 milijonov tolarjev. Čeprav v tem prostoru ni močnejšega gospodarskega zaledja, jim bo denar uspelo zagotoviti, pravi dr. Oto Luthar. Včeraj – sreda, 16. novembra – pa je Inštitut za narodnost­na vprašanja iz Ljubljane ob 80. letnici ustanovitve odprl v Lendavi svojo izpostavo, ki jo vodi dr. Attila Kovács, že do sedaj raziskovalec na inštitu­tu. O podrobnostih iz Lenda­ve in o jubileju Inštituta za narodnostna vprašanja v na­slednjih številkah Porabja. eR do 22. vöre. Na Verici je pre-hod oprejt od 8. vöre do 20. vöre. Za informacije pa ešče telko, obadva prehoda sta za autobuse tö. Porabje, 17. novembra 2005 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurju Črenšovci - Župnijska cerkev sv. Križa Ka je v Črenšovcih na Dolin­skom eden najvekši hramov božij, se že na daleč vidi. Zi­danje je nej jako staro, dapa v svojoj arhitekturnoj pojav­nosti jako zanimivo, čisto, pregledno. Nova cerkev, štero so, kak že njeno leseno prednico na tom mesti, posvetili sv. Križi, so gor postavili v lejtaj 1857­1860. Tak, napravlena po pla­naj je od konca zidanja kazala čisto, po novoklasicističnoj stilnoj štimi urejeno fasado. Malo vöstopajoči navpični zidci-lizene so davale razvi­den in jasen višinski zagon trikotniško zaklučenomi za­hodnomi pročelji, pod šterim vrhom ešče gnesden kralüv­le lepo okroglo okno. Ober psevdoklasicistične zahodne stene se zdiga 45 metrov vi-ski zvonik, z malo zaobleni­mi robovami pa z velikimi, zgoraj po romanskoj modi napravlenimi oknami. Sam špic törma je v spodnjom deli pod enostavno kritino samo malo valovito razgibani. Vmnogo kasnej, leta 1957, so po načrtaj arhitekta Janeza Valentinčiča (1904-1994; bole poznana pa je njegva odran­ska cerkev) pred to ogromno pročelje gor postavili vhodno lopo, lepau napravleni vhod, ka zgleda kak kakši skrajšani atrijski vhod, na šteroga slo­pe je restavrator Izidor Mole vöspraskal (sgrafitto) kejpe štirij evangelistov. Tak kak že zapadno lice cer­kve kaže, je cerkev preci vel­ka. Nazvün je zadržala takši blagi novoklasicistični videz v členitvi fasad, štere prvine pa se mešajo z novoromanskimi posamičnostimi, pravmo v oknaj, pa ešče gdé. Znotra pa cerkev tüj velko zgleda. Sko­ro 40 metrov je duga, malo več kak 16 metrov je šörka in telko tüj viska. Celi velki cerkveni prostor je völbani, razdeljeni v več prostorskij ednot, s pilastrami, to je tak­šimi izstopjačimi zidanimi poustebrami, šteri majo le­pau profilerane fundamente, zgoraj, na prehodi v völb pa so tak večkrat razčlenjeni. Cerkvena oprema, pravmo oltari z vsemi posamičnosti­mi kažejo, ka so napravleni v takšom, ob konci 19. in na za­četki 20. stoletja popularnom psevdoromanskom, močno eklekticističnom slogovnom duhi. Pisani kak so pa, so v diko črenšovske cerkve. Nej samo glavni oltar, šteroga so v čest sv. Križa postavli 1907, njegvo slavo pa podpira dosta (33) kejpov, tüdi drügi so tü priče vernoga človeka. Puno jih je: pri Marijinom oltari iz 1896 asisterata vogrskiva svet­nika sv. Štefan (István) in sv. Emerik (Imre). Šusterski cej je dau 1900 postavti Jožefov ol­tar, šteroga podperata Mariji­niva starša, Joakim in Ana. Tüj oltar Srca Jezušovoga iz 1904 ma svetnike kak sv. Elizabeto, sv. Terezijo, sv. Florjana pa Antona kcuj. Tej je ešče puno po cerkvi: 1904 je prišo sv. Alojzij, 1912 sv. Frančišek, moremo pa omeniti ešče mlaj­ši, po Valentinčičovom plani, leta 1979 napravleni oltar Lur­ške Matere božje. Cerkev ma ešče druge zani­mivosti. Tak vela spomniti na prenovlene orgule, štere so bile napravlene že 1880, pa na popravlane Jakobove stenske slike dvanajsterij mejsecov, fejst zanimiviva pa sta tonda (okrogli kejp) nad glavnim oltarom, delo böltin-skoga slikara Tinča Mertüka, šteriva kažeta jako znameniti­va slavskiva apoštola sv. Ciri­la in sv. Metoda, na drugom kraji pa blaženoga püšpeka Antona Slomška. Čiglij je fara tü nej tak stara (ustanovlena je bila 1807) kak gde indri, pa so v njoj delali jako pomembni dühov­niki. Med tejmi morem ekstra spomniti na pomembnoga Prekmurca, župnika Jožefa Klekla st. (1874-1948), ki je tü deluvau med 1910 in 1947. Jako zaslüžen je kak močen narodni buditeu, vztrajni iz­dajatelj in založnik jako zani­mivoga katoliškoga kednika – Marijinoga lista. Njemi v spomin in slavo so poimenü­vali tüdi občinsko stavbo. Ne morem mimo tega, ka nej bi spomno, ka ravno pred Kleklinovim domom stogi spomenik, postavlen črenšov­skomi rojaki in dühovniki dr. Ivani Zelki (1912-1986), šteri je za nas Prekmurce kak zgo­dovinar rejsan dosta dobroga včino in napiso. Gnesden je cerkev na robi vel­koga trga, na sredini šteroga vö stopa prava palača, na­pravlena kak župnijski dom sv. Družine. Zazidana je po planaj Antona Kolariča, notri pa je večino likovne opreme prispevo akademski slikar pa restavrator, ovači iz Sodišinec izvirajoči Štefan Hauko. Janez Balažic Zahvala V 77. letu je v Budimpešti za vedno zaspal Janoš Kozar (iz Sakalovcev) Ob boleči izgubi se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prija­teljem in znancem, ki ste nam izrekli ustno in pisno sožalje, darovali vetje in sveče ter za sv. maše. Posebej hvala gospodu veleposlaniku Andreju Gerenčerju in sodelav­cem, Društvu upokojencev in kolektivu Muzeja v Murski Soboti, Dr­žavni slovenski samoupravi, Zvezi Slovencev na Madžarskem, Radiu Monošter, Slovenskemu društvu v Sombotelu ter v Budimpešti. Žalujoči: hči, zet in vnuk Porabje, 17. novembra 2005 4 Feri Lainšček FILTRI »Zdrav človek vej, ka te ženske sploj nejso takše, kak jih kažejo na televiziji,« je pravo šef voznoga parka. »Ženska, za šterov se na ulici nej bi nišče ranč obrno, je leko na televiziji takša, ka ti lače vtrga,« je zatrdo. »Mi pa mislimo, ka majo vse tiste na tele­viziji najmenje zlato pero v riti.« »Človek je pa ja človek, pa naj je tou na ulici ali na televiziji,« se je proti postavo mešter. »Vido sam Tita, tak na dva tri mejtra sam bijo od njega, gda sam inaš bijo pa nas je prišo poglednot v fabriko, te sam ga pa gledo na televiziji – pa vejte, ka vam po­vejm: v resnici je bijo ešče lepši.« »Tito,« je odmajno šofer. »Tito je bijo lejpi človek, tou vsi pravi­jo. Njemi je nej trbelo na televiziji pomagati. Samo Tito je bijo samo eden, tou vsi vejmo. Nikdar več nede nišče takši, kak je bijo on,« je zavzdejno. »Vsejm drugim pa morajo pomagati s pudrom pa s filtri…« »S filtri?« so se začüdivali. »Takšne filtre majo na kameraj, ka ti leko skrijejo vsakšo gubico pa mozouček,« je pravo potiuma, kak bi tou bila velka tajnost. »Leko te s tejmi filtri napravijo tenšoga ali debelejšoga, leko te pa tüdik povekšajo,« je tomačo. »Leko pa iz tebé napravijo tüdik kaj takšoga, ka mi sploj pojma nemamo.« »Ka pa je leko gé takšoga, ka mi ne bi meli pojma?« se je oglaso profesor. »Misliš, ka sam ge ešče nej bijo na televiziji, pa ka ne vejm, kak je tam?« se je sprso. »Televizijski filtri so zatou, ka se človeki kouža ne svejti, pa pleša. Ovačišnij filtrov pa tam za gvüšno nemajo,« je zatrdo. »Zatou, vidiš, ka na televizijo pistijo samo lejpe lidi, so pa avdicije.« »Avdicije?« so se čüdivali. »Ka pa je zdaj pa tou?« »Avdicije so avdicije,« je skumo. »Tou je pravzaprav tüdi en takši filter, skouzi šteroga ideš ali pa nedeš – ali te vzemejo ali te ne vzemejo, pri toum nema boug brata.« »Kak ščete, no,« je gor stano šef voznoga parka. »Ges vejm svo­je, vi pa svoje,« se je razčemejro. »Samo, rejsan ne vejm, zakoj bi se zdrav človek sploj mogo zaglednoti v kakšo babo s televizije, pa si te trejti glavo, kakša je brez filtrov, pa kak je prišla skouzi tou njigvo avdicijo,« je zamrmou. »Namesto, ka bi rajši tü kakšo živo pogledno pa napravo za njou svojo avdicijo.« RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Zakoj je tau etak? Gda se malo s spoznanci sre­čamo, dostakrat – skurok vsigdar – o tejm »filozofej­ramo«, kak je tau, ka gnes­den lejta tak letijo kak prva nigdar nej. Ne najdemo tomi vzroke, samo se žaurgamo, ka smo ranč nej živeli pa smo stari gratali. Kak je pa te prva bilau, ka smo nej napamet vzeli, ka je leto odletelo? V ednom stavki bi leko vöpovedli, nikak etak: ovak živemo. Stoj bi zdaj leko pito, kak pa te naj živemo? Po mojem tak, kak zdaj živemo, samo te se ne smejmo taužiti, ka nam lejta ta füčkajo pri vüjaj, kak v Ameriki tej velki spiši, hu­rikani. Inda, nej sploj tak fejst nazaj – povejmo pred 50-60 lejta­mi – smo cejlak ovak živeli. Te so ovakše bile prilike, nej smo napona nezadovolni bili, s svojim srmastvom smo tak pomaleg ta živeli. Tüj pa tam so bili, šteri so odišli po svejta srečo probat, pa če bi dostakrat mogauči bili, bi tak nazaj domau v svojo sr­mastvo leteli, ka bi se bujli. Dosta so trpeli v tistom dru­gom svejti, šteri je od nas te eške tak daleč bio. Kak smo pa te zdaj mi pri­šli do toga, ka v nikšom drugom svejti živemo, depa doma. Mislim, ka vsakši zna, samo ka največkrat od toga ne premišlava, opravla svojo »silno« delo. Paški se, napona se paški. Išče, išče tiste prilike, s šterimi leko slüži, prislüži vse več. Vej pa na nikši drugi svejt smo nav­čeni, sprajli smo si vse, ka v ednoj civilizaciji potrejbno, samo ka tau trbej gor drža­ti tü. Tau pa pejnaze košta, ranč nej malo. Našo živlenje je nikši takši ritem gor vzelo, ka nega pet­ka pa svetka. Istina, ka če bi zdaj naši stari stariške se gor prebüdili pa bi vidli, kak žive­mo, bi se buma čüdivali, nej bi vörvali, ka so tau njigvi, šteri so tau leko dosegnili. Pa te k tomi vcuj moramo djati tau tü, ka smo mi s tejm nej zadovolni, če gledamo na druge. Pa istino mamo tü, če rejsan nej vcejlak. No, mislim, zdaj ste že najge­ri, ka vam škem povedati. Te dni sam čüla dvej ženske, štere so si od toga pripovejda­le, ka dnevi tak ta letijo. Vej je pa zdaj bilau, gda smo lani božič pa nauvo leto svetili, pa že kumaj eden mejsec, je leto odišlo, je znauvič tüj božič pa nauvo leto. Tau sam tü čüla, ka so si zdihavale, kak je inda svejta lejpi bio božič, tak doma kak v cerkvi. Priprav­lali smo se na te lejpe svetke, če rejsan v velkoj srmastvi. Gnes? Gnes se tü pripravlamo. Kakoli ka se dosta taužimo na vsakdanešnjo živlenje, na težave, gnešnji božiči, nauvo leto je po porabski vasnicaj živeči držinam bogati pa lej­pi. Zakoj? Zatok, ka mi – če trbej – izpod zemle vösko­pamo tiste pejneze, s šteri­mi leko veselje, vse dobrote spravimo svojim. Samo ka… Buma, samo ka med tejm nauč den delamo, vse opravlamo, ka se da. Kak je že gnes moda, redno slüž­bo dosti zgübimo, depa naj­demo si delo, najdemo pri­liko pejnaze prislüžiti zatok, ka nas je nej vtraga. Te nam, buma, vöre, dnevi, mejseci pa lejta samo tak ta füčka­jo. Ka leko napraviš prauto tomi? Nej dosta. Tau je gneš­nji živlenjski ritem. Pa itak. Tak mislim, zatok si tüj pa tam vzemimo sloboden čas za sebe, za držino, za vse tiste, štere radi mamo. Ovak je vse zamanjsko. Ovak za­man lejčemo, se kolamo, ne najdemo veselja v živlenji. Mislim, vsi etak čütite pa mislite, samo se spozabite od toga. Nika je nej zamüdje­no, letošnji božič, nauvo leto leko malo pomelej doživemo. Pa te nede tak ta leto te cajt više nas kak spiš v Ameriki. Irena Barber Porabje, 17. novembra 2005 5 NAUVA CESTNA IMENA NA GORENJOM SENIKI Zadnje čase, če se štoj pela skauz Gorenjoga Senika, pau­leg ceste leko vidi lejpe nauve table z imeni cest. Seniški žu­pan Martin Ropoš nam je po­vedo, zaka je tau tak. »Že več kak 10 lejt se občina na tau pripravla, ka nauva cestna imena baudejo, zato ka je dol­goročno tau več nej moglo tak ostati, kak je bilau. Tak povej­dano, tau nejso nauva imena za poti, ka te smo že znali pa nücali mi vaščani, šteri tüj živemo. Tačas je tau dobro bilau, ka ves nej tak odprejta bila. De pa zdaj mora odprej­ta biti, ovak nikše perspektive nemo meli. Vsako leto vse več lüdi es pride, nej samo turisti, ka uni kuče tak ne iščejo, bole glavno je tau za mentőne (re­šilce), gasilce. Recimo, zdaj že dosta vse kaj naraučeno vozijo do kuče, pa te tej autonge ne najdejo nikanej, zatok ka od 1. številke do 414. je vse ena paut. (Glavna ulica). Stera numera, gde je, tau zvün mene pa poš­tašov trno dosta ne vejo. Hišni imen je tüdi dosta gnaki, te hišne numare tö ne povejo do­sta, ka so vse naaupek gé, pa skačejo ta pa nazaj. Drugo pa tau, ka na dosti kučaj tö nega gordjani številk. Z druge strani pa nej tak na léki tau spelati, zatok ka od Notranjoga ministrstva tarbej prositi dovoljenje. Če tau ne začnemo na začetki nauvoga mandata po volitvaj, te več potistom ne more tau skaus spelati. Depa zdaj mamo vse pripravleno, lüstvo mo nüt zvali, ka leko vse tüj pri nas v pisarni napravimo, tak ka nej trbej nikan nej titi.« • Kak ste se odlaučili za imena ulic pa poti? »Na začetki smo meli vaške seje (djilejše), smo meli vö­djane papire, pa smo prosili pobude (javaslat), kakše ulice naj baudejo, kak se naj zovejo. Nej naleki tau naredti, ka so kuče vse raztepane. Do konca prejšnjega leta smo skonča­li, kak do se poti imenüvale. Odlaučili smo se za 11 imen: Glavna cesta, Mlinska pot, Stara pot, Cerkvena pot, Pot do tromejnika, Grbenjšnjek, Pot do spodnjega Janezovega brega, Spodnji Janezov breg, Pot do zgornjega Janezovega brega, Zgornji Janezov breg in Pot v Polovo. Ta imena so vse napisana dvojezično in tau je lektorirala Marija Kozar Mukič. Smo pazili na tau, ka tau naj bau bole po domanjom napiseno.« • Gde je trbelo prositi za dovoljenje za nauve poti? »Člani samouprave (kép­viselőtestületi tagok) smo sprejeli sklep, tau smo mogli poslati na Notranjo ministrstvo. Potistom smo začnili konkretno delo, ka štera ulica gde se začne pa kak daleč bau, štera kuča kakšo hišno številko dobi. Tau smo te poslali na Notranjo ministrstvo. Pred par mejseci nazaj smo dobili dovoljenje. Naši podatki (adatok) so že vse na računalniki. Do konca leta pa moramo tüj doma vse naredti.« • Sto pa kak je vöodebrau, kakšne naj baudejo table? »Table z napisi smo že zvekšoga vösklali, ka štera paut gde ta dé. Za tau, ka što de redo te table, smo tö več ponudb meli. Képviselőnge smo se odlaučili, ka v tau naravo se železne table ne šikajo, naj z lesa baudejo. Paulek Balatona geste ena firma, ki s tem delajo, dali so več ponudb in smo se te tak odlaučili, ka naj baude iz lesa. Vsakšo leto se leko dojpofarba, pa te mislim, ka de duga lejta vödržalo.« • Kakšno delo, kakšen opravek majo s tejm lidgé v vesi? »Vsakši mora dobiti svojo nauvo ulico, hišno številko. Te keden mora iz ene družine en član nüt pridti v pisarno, prinesti pravico, osebno kartico, pa te tüj napravimo ka leko, druge dokumente pa de mogo vsakši posebej naredti. Če de pa štoj kaj zido ali kaj ovak baude, te leko tadale damo te številke. Vsakšoj kuči nauvo tablo damo naredti z dvojezičnem napisom, na srejdi pa nume­ra bau gorspisana. Občina bo vsakšomi tjauk vcüjpomogla, ovak pa tau velko delo vse ona financira. Vüpamo se, ka do se lidge s tem strinjali pa te de vsakši gnako tablo emo. Tau ešče nej odlaučeno. Mislim, ka te počasi s tem delom pridemo do konca. Pravzaprav moramo pridti do konca zdaj decembra, ka drugo leto baudejo volitve, pa te že tista pisma vsakši dobi po nauvoj številki, po nauvom atrejzi. Pa še zato smo mislili, ka moramo tau delo zdaj naredti, ka zdaj delamo te razvojne načrte (település­rendezési terv) že tretjo leto, zdaj pridemo do konca in tau te že na tej planaj tö vse gor bau. Eno velko tablo smo dali naredti, stera stogi pri pošti, gde je vse napisano. Zemljevid je gor, pa cejla ves, napisano je, gde, ka se najde in tau tö v obadvej gezikaj.« • Ka pa pravijo na tau lidgé? »Z lidami pa je tak kak vsepovsedik. Enim se vidi, drugim nej. Najbola tau nej, ka zdaj morajo lejtati zavolo paperov, dokumentov, depa gda de že s tejm konec, te že dobro baude. Mislim, če drugo leto pridejo tihinci na Gorenji Senik, s temi tablicami pa imeni ulic bole na leki najdejo tisto, ka iščejo.« Agneš Hanžek Porabje, 17. novembra 2005 6 »UKVARJAMO SE TUDI S KARITATIVNO DEJAVNOSTJO« 25 let Solidarnosti Mislim, da se ni bilo lahko vpisati na čelo topliste v Szom­bathelyu, kjer deluje cela vrsta dobrih živinozdravnikov. Ne­koč sem slišala v radiu Kossuth intervju z zdravniškim zakon­skim parom, eden od njiju je bil živinozdravnik. Med dru­gim je povedal, da niti njegova žena, ki je otroška zdravnica, ni videla toliko jokajočih svoj­cev v svoji ordinaciji, kot je bilo tistih, ki so bili zaskrbljeni za­radi zdravja svojih ljubljencev. Resnično le tisti ve, kakšne du­ševne muke povzroča človeku, ko se živali, ki jo ima za svojo, pripeti kaj hudega. Ravno za to lahko trdimo, da živino­zdravniki posredno zdravijo tudi dušo človeka. V bolnici za živali v Szombat­helyu zelo uspešno zdravita bolne živali dva mlada, sim­patična živinozdravnika. Ta dva veterinarja, dr. Attila Pe­resztegi in dr. Gábor Varjú, se ukvarjata tudi s karitativ­no dejavnostjo, za katero sta prejela »Spominsko plaketo Gyule Gáyer«. Le za kratek pogovor je našel čas dr. Gábor Varjú, ker so eden za drugim prihajali majhni bolniki. • Zakaj ste si izbrali ta poklic, ki je, kot je splošno znano, eden najbolj napornih? »Že od otroških let naprej imam rad živali. Ko sem bil na letovanju pri starih starših na deželi, sem pobliže spo­znal živali in tam sem videl tudi živinozdravnika med delom. Zelo mi je ugajala ta dejavnost in sem se že takrat odločil za ta poklic. O drugih poklicih nikoli več nisem niti premišljeval. Takrat sem še mislil, da bom zdravil velike živali, toda ta moj načrt se ni uresničil. Sedaj me to že celo veseli, ker za zdravljenje domačih živali, ki jih redijo le zaradi gospodarskih kori­sti, trošijo lastniki le do meje rentabilnosti, medtem ko pri zdravljenju tako imenova­ nih malih domačih živali, ki jih imajo za zabavo, tega aspekta ni. Pri njih zdravi­mo tudi najbolj težke bolezni, opravljamo najbolj zapletene kostne operacije. Iz teh težkih primerov se veliko naučimo, kajti to zdravljenje lahko pri­merjamo s humano – medi­cinsko dejavnostjo.« • Odlikovali so vas za karita­tivno dejavnost. Zakaj ste pre­vzeli še to dolžnost, ko ste itak zelo zaposleni? »Sodelavci Nacionalnega parka Fertő-Hanság so naju s kolegom zaprosili, naj zdraviva njihove bolne ži­vali, v prvi vrsti bolne ptice, ker midva opravljava tako zapletene kostne operacije, ki jih v županiji nihče ne zna. Svoje znanje, energijo, dragocena zdravila in še dražje kovinske implantate brezplačno prispevava k zdravljenju bolnih živali. To dejavnost opravljava že sedmo leto. Finančno si midva to že, hvala Bogu, lahko privoščiva.« • Vaju lahko najdemo v am­bulanti od zgodnjega jutra do poznega večera. Vas, gospod doktor, sem že videla ordinira­ti v ambulanti do smrti utru­jenega, ko ste nadomeščali svojega kolego, ki je bil ravno na dopolnilnem študiju. »Midva se res permanentno učiva. Sedaj gre že vse laž­je, kajti zaposlila sva dva mlada veterinarja, ki sta pravkar končala študij. Pri našem delu nam pomagata dva asistenta. Ravno sedaj objavljamo razpis prostega delovnega mesta za tretje­ga asistenta. Mislim, da je splošna tendenca v velikih mestih, da nastajajo vete­rinarski klinični centri, ki so dobro opremljeni z dia­gnostičnimi in kirurškimi instrumenti.« • Zakaj ste se preselili na novo mesto? »Naši dosedanji pogoji niso omogočili uresničitve naših razvojnih načrtov. Hoteli smo ustanoviti bolnico za živali, ki je morala ustre­zati strogim predpisom veterinarske zbornice. Ti novi pogoji omogočajo poleg ambulantnega zdravljenja tudi hospitalno zdravlje­nje. V bolniških sobah za­gotavljamo bolnikom in­špekcijo dan in noč. Naša ambulanta je opremljena s sodobnimi diagnostičnimi instrumenti: z rentgenskim aparatom, z ultrazvočnimi diagnostičnimi instrumen­ti, z dentalnimi pripravami, kot je na primer ultrazvoč­ni odstranjevalec zobnega kamna... V tem centru delu­je tudi veterinarska lekarna in kozmetični salon za pse.« • Ali obstaja med veterinarji tudi strokovna ljubosumnost? »Vsekakor. S tistimi veteri­narji, ki so nekje od 10 do 15 km oddaljeni od Szombathe­lya, imava zelo dobre odno- V Székesfehérváru deluje več premierji iz dvajsetih držav, manjšinskih samouprav, med med njimi nekdanji predsed­njimi tudi poljska samoupra-nik Poljske Lech Walesa, prvi va, ki dobro sodeluje s sloven-predsednik Solidarnosti, pred­sko samoupravo. Udeležujejo sednik Evropske komisije José se prireditev druga druge, Manuel Barroso in tudi mad­tako so se tudi člani slovenske žarski predsednik László Só­samouprave udeležili prire-lyom. Združene države Ameri­ditve, na kateri so se spomi-ke sta zastopala dva nekdanja njali 25. obletnice ustanovitve zunanja ministra Madeleine neodvisnega sindikalnega Albricht in James Baker. gibanja Solidarnost v mestu Gdansk. Organizator prosla­ve je bilo ob samoupravi tudi društvo Klub Polonia. Proslava se je začela z otvorit­vijo fotorazstave. Na fotogra­fijah so ovekovečeni trenutki iz obdobja pred ustanovitvijo Solidarnosti, med njimi s stav­ke v ladjedelnici v Gdansku, ko je stopil na čelo gibanja za demokratične pravice delav­cev Lech Walesa. Potem so si obiskovalci lahko ogledali kra­tek dokumentarec o uradni proslavi ob 25. obletnici usta­novitve neodvisnega sindika­ta, ki je potekala v Gdansku. Uradne proslave v Gdansku so se udeležili predsedniki in se, ki jih pa s svojimi kolegi tukaj v Szombathelyu, ravno zaradi strokovne ljubosum­nosti, težko naveževa.« • Ali zdravite bolne živali tudi na njihovih domovih? »Tega pa ne, kajti skoraj v vsakem naselju se nahajajo zelo dobri veterinarji. Mi se ukvarjamo tukaj z zdravlje­njem bolj problematičnih Vsi govorniki so poudarili, da je sporočilo gibanja Soli­darnosti pomembno ne le za Poljsko, temveč za vse narode, ki so pristaši človekove svobo­de, dostojanstva in demokra­cije. Madžarski predsednik László Sólyom je dejal: „… da je avgust 1980 dokazal, da civilna družba živi tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, ki se lahko združuje in enotno upre zatiralnim političnim oblastem.” Proslavo so zaključili dijaki glasbene šole László Herman, ki so se predstavili s skladba­mi poljskih kompozitorjev. István Grabecz predsednik slovenske samouprave v Székesfehérvárju primerov, katerim naši ko­legi niso kos, delno zaradi pomanjkanja instrumentov, delno zaradi drugih vzrokov. Mi prosimo vsakega, naj pri­pelje bolno žival v ambulan­to, ker imamo tukaj na raz­polago vso potrebno opremo.« Hvala vam za pogovor in vam želim tudi v bodoče uspešno zdravljenje. Suzana Guoth Porabje, 17. novembra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. DEN, GDA ME JE TETICA MARJETA KÜŠNILA NA LICA Dragi moj Dnevnik! Tetica Marjeta je odišla nazaj na Švedsko. Zdaj je pri nas vse bole merno, dapa dugičas je tö. Kakoli, ka se je tetica vömetala s tejm, kak je na tihinskom lepou, pa ka vse si je spravila, jo je bilou lepou poslüšati. Najbole o tistom, kak je bilou, gda je una bila eške mlada, mojiva ata pa mama pa eške vcej­lak maliva. Po trej kednaj je prišo čas, ka je začala tetica Marjeta sloboud gemati. Že dva dni prva njoj je žmetno bilou. Pa bole kak je tisti den vcuj išo, bole njoj je bi­lou žmetno. -Zaka pa doma pri nas ne ostane, če njoj je tak žmet­no oditi nazaj na Švedsko, -si je na glas brodo moj mali brat Andi. -Če je človeki nika žmetno naprajti, naj toga ne dela. Niške od domanji njemi je nej škeu tou njegovo spi­tavanje raztumačiti. Tetica Marjeta pa ga je nej čüla. Tak smo vsi ostanili v toum pitanji. V tej slejdnji dnevaj je naš ata tetico z avtonom vozo kouli po žlati, k starim poznancom, na cintore pa eške kam. Cejle tri dneve je biu z njou zdoumi. -Sto bi si brodo, ka naša tetica telko poznani lidi ma kouli po cejloj krajini, -si je zdeno pa že drejmo pred tevenom. Moja velka sestra Zana je v tej slejdnji dnevaj kuman čakala, če si tetica zbrodi na njou. Nika jo je trno srbela rouka. Čakala je, če njoj tetica v rokou dun stisne kakšen pejnez. Dapa tetica si je nej na tou spoumnila. Zana pa je vüpanje mejla eške slejdnjo minuto, prva, kak jo je ata odpelo na aero­drom. Vse ka smo dobili od nje, sam dobila ge. Küšnila me je na lice, drugim pa se poklonila z rečami zbou­gom pa zdravi bojte. -Ta naša tetica je redno škrkliva. Zato pa si je tel­ko spravila v žitki, kak je gučala, čigli si je nika nej spravila, -je že palik filozo­fejro naš Andi. -Takša je gratala na tihin­skom. Doma je nej bila takšna, -je tou na kratko povedo naš ata. Leko, ka je tou rejsan tak bilou. SREJDA BREZI GESTIJA Ne vejm, ka mi je bilou. Dapa gnes sam nej mogla čistak nika gesti. Leko je tou bilou zavolo tetice Marjete. Nej zavolo žalosti, liki za­volo vsega dobroga, ka smo geli v zadnji dnevaj. Vej pa smo geli pa li samo geli in­dašnjo gesti iz njeni mladi lejt. Vejn mi je črvou zapo­vedalo: Dojde! Ja, dragi moj Dnevnik, tak je tou bilou. Najvekša baja pa je bila ta, ka sam nej eno gesti nej mogla prideniti. le zanikoj gesti. Pa je bilou na stoli pa v šouli dobro gesti sküjano. Ali nej! V sebe sam nej mogla sklasti edno­ga falajčka gestija. Mama me je večer že škela k pada­ri pelati. Kuman sam njoj raztumačila, ka tejlo prosi malo pauze. -Vej pa vsigdar v žitki trbej malo staniti, si spočinouti pa po tistom delati tadale. Vsikši človek je takši. Za­koj bi naj človekovo črvou bilou načišno? -sam njoj ni post. Ranč tak, kak sam prejšnje dneve mejla nej­zapovedani bal z gestijom. Dapa tou moje premišlava­nje se je vselo v glavou moje mame. Gore je prišla, ka je eno par kil preveč gor vzela. Kiklo si je kuman eške za­kapčila kouli pojasa. Tak si brodim, ka je una tö začala z nejzapovedanim postom. Dapa nej zavolo toga, ka se njoj je gesti prouti postavi­lo. Njoj se je gvant prouti postavo. Tou pa je pri žen- Boug moj, mi je tak vo­njalo kak njoj škem prajti. Tak sam deklička pa ka nemam eške najbo-te gnes mejla nejzapoveda-tej nevol. vse škela tou tumačiti. skaj leko velka baja. Eške Na, dun me je razmejla, ka dobro, ka sam ge eške itak Ka baude z vami, kokauši? Nega tašnoga dneva, ka bi v televiziji ali v radiji nej bijo guč od ptičje gripe (madá­rinfluenza). »Rejsan je taša velka nevola,« pitajo eden drügoga pavri, šteri še majo na dvorišči kokauši. V Porabji, če se kauli pelamo po vasaj, ešče leko vidimo kokauši kauli iž, dapa če prejkstaupimo mejo s Slovenijo, več nej. »Kak je tau?« sam spitavo lüstvo tü pa na drügoj strani meje. Montiski Mariš, Števanovci »Dja tü vsakši den čöjam pa čakam, ka baude s tauga. Ne vejm, ka baude s kokauši, če je leko njamo ali mo je mogli zaprajti. Če nede kokauši, te nede djajec tö nej. Dvajsti kokauši mam zagrajane, dapa nej notrazaprejte. Če mo je notra v glejv zapirala, te je vse zaman, zato ka te tö nede djajec. Pa če so na malom mesti, te do po mojem, bola prvin betežne kak vanej. Tü po vesi mi nika ne vejmo, samo tau, ka po televiziji pa po radiji čöjamo. Dja tak mislim, ka če kaj üše baude, te zato vöpridejo pa nam tapuvejo, ka nej slobaudno pa kak leko kokauši drži. Zdaj se ešče dja od tauga betega ne bojim, zato ka ne vejm, če je tau nevarno ali nej. Tau pravijo, ka tau ftiči prinesejo, mi smo je vsakšo zimau polagali, te zdaj več tau tö nemo smeli?« Vajnina Nani, Ritkarovci »Zdaj se ešče ne bojimo, zato ka nika nega paulek. Če de pa vrnau tak, te pa tak sé pride, če škemo ali nej. Bojimo se ali nej. Tü v krajini je ešče nej bilau čüti, ka bi najšli tašo kokauš ali ftiča, zato se pa ne bojimo. Dvajsti kokauši mam, de pa nejmamo je notrazaprejto. Če bi je notra trbelo zaprejti, te je raj vse dolazarejžam, zato ka ge neškem stvar mantrati, meni tau lagvo. Pa notrazapirati ranč nej vrejdno, zato ka bi te ranč nej nesle. Tak mislim, ka radio pa televizija s tauga vekšo čüdo redi, kak je. Moramo počakati, ka baude, dapa tau gvüšno, ka je ge nemo notrazapirala. Zato ka je te kokauš žalostna, ne djej pa ne nese. Zakoj mo go pa te mejla?« Marija Časar, Markovci »V Markovci zaprejte mamo kokauši, zato ka se bojimo, ka nas poštrajfajo. Dejo kauli z helikopterom pa slikajo, z autonom pa pride inšpekcija pa štrajfajo. Pride auto z ljubljansko registracijov, stane pa gleda, če so kokauši notrazaprejte ali nej. Če nej, te včasin ček spiše pa tada. V sausednoj vesi so enga poštrajfali na trideset gezero, tak ka tau je nej šala pri nas. Edni so si mreže (háló) kauli kürnjeka spokipüvali, drügi je pa notrazapirajo v škedjen ali gde majo mesto. Zakon se s tejm ne briga, kak leko kokauši notrazaprejto drži. Po mojom dugo nej. Če de se tau dugo vleklo, te po vasaj sploj malo kokauši ostane. Že zdaj nemamo djajec, zato ka je prauti pogejo. Etak je nej vrejdno držati.« K. Holec Martin Ropoš in Andraš Donččila izseljevanje ljudi z območpovezana severni in južni del finančna sredstva za izgradnjec. ja. Porabja. o ceste. NIKA ZA SMEJ On se je leko kaupo Joži strašno rad ribe lovi. Etog­nauk je tü tavö üšo na Rabo pa je tam sejdo cejli den, dapa nika nej zgrabo. Že je trdi večer, gda se vküp pobere pa z bota doj vzeme črv tü, s šterim je ribe sto ta babiti pa ma etak pravi: »No, nika ne deje, Žiga, ti si se zatok leko cejli den kaupo.« Lejpa titkarca Martin je direktor edne fa­brike. Etognauk ga je žena v pisarni gor poiskala pa se strašno čüdivala, kak lejpo tit­karco ma. Etak pravi možej: »Ti si mi vsigdar tak pravo, ka sploj staro tajnico, titkarco maš. Ka je pa te tau zdaj?« Martin začne djaklati pa etak guči: »Tau je tak, kak sam pra­vo, samo ka je ta stara ženska gnes telefonirala, ka je betež­na pa je te mesto sebe svojo vnukinjo poslala delat.« Za omar Mlada Ema pa Laci sta se etog­nauk naganjala, tau sta se špi­lala, ka se eden skrije, drugi ga pa mora najdti. Ema etak pravi M.S. Lacini: »Če me dugo ne najdeš, leko mi rokau primeš. Če me za deset minut najdeš, te me leko küšneš. Če me pa tak nagnauk najdeš, tau leko napraviš z me­nov, ka škeš. Na, oči zapri, ge se pa za omar skrijem.« ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.