TT A ^PHT TCJTT f^T^TPTTTTHPTST T TCJ15!3 xxjc! JL WJLaJliDxx wJCairUtx V JPalN JbJLo JL .
rDaniea" izbaja vsak petek na celi poli. in velja po po<ti za celo leto 4 gl. 20 kr . za pol leta 2 gl. kr. /a četeit leta 1 pl. 2«» kr. V tiskarnici sprejemana za celo Mu 3 gl. 60 kr.,za pol leta 1 gl. 80 kr., za V4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik izid-« ..Dani-a • dsui pupi**j.
Tečaj XLIII.	V Ljubljani, 1. vel. serpana 1890.	List 31.
Dva zelo važna nauka,
ali:
delaj dobro, dokler živiš in daruj vsa dobra dela dušam v vicah.
(Krneč.)
Katere je samoljubje tako zelo zaslepilo, da jim je serce nasproti terpečim sobratom v vicah popolnoma zakerknilo, njim je pričakovati po smerti veliko manj pomoči in usmiljenja. Kajetan pravi: „Kdor v življenji pozabi umerli h, o tem bi jaz sodil, da tudi v vicah ne bode imel (tolikega ali vsega) deleža na dobrih delih, katera bodejo drugi zanj storili: kajti Bog bode maščeval njegovo terdoserčnost.'1
Podobno govori tudi Tomaž Kempčan: „Bojim se, da se večkrat zgodi, kedar kdo umerje in zelo prosi, naj ga še živeči prijatelji ne pozabijo in naj zanj molijo, da ga vendar pozabijo in mu naklanjajo dobra dela mnogo bolj počasi, kakor pa si je upal."
Molitve, ss. maše, miloščine in odpustki ne koristijo vselej ravno po vsem dušam, katerim so namenjeni, temuč samo onim, ki so v življenji gojili posebno ljubezen do terpečih duš. Kedor malo seje, bode tudi malo žel. Ce hočeš tedaj kmalu po smerti iz vic rešen biti, tedaj na-klanjaj sedaj premnoga dobra dela dušam v vicah: če pa tega ne storiš, se je bati, da bodeš dobival manj usmiljenja v prihodnjem življenji in taisto bolj počasi.
Bernardin „de Bustis" pripoveduje nam o nekem umerlem gospodu, ki se je na vernih duš dan prikazal z gorečo svečo v roki svoji še živeči ženi: žena ga vpraša, kaj pomeni sveča? „To je ona sveča," odgovori ji duša, „katero si
prižgala pred podobo „Xaše ljube Gospe" in katera mi je nekoliko olajšala terpljenje.4' Nato jo je prosil, naj bi še opravljala zanj dobra dela, ker mora še mnogo terpeti. Žena pravi: ..Prav, gospod, kje so pa ss. maše. miloščine in molitve, katere so se opravile po tvoji smerti zate?"
Duh je odvernil: ..Vedi. ker nisem v življenji nič dobrega storil za očeta, ki je še v vicah, odtegnil mi je Bog vsa dobra dela. ki se zame opravljajo in jih je naklonil mojemu očetu, da bode oče ž njimi rešen in jaz kot sin moram mesto njega terpeti v vicah."
O da bi bila ta dogodba dovolj močna, ter naj bi vzdramila tudi najbolj nemarne iz njihove brezdelavnosti k večji ljubezni za terpeče duše! Upam, da bode to premišljevanje pripomoglo, ter bode mnogo ljudi obudilo k velikoserčni ljubezni do vernih duš v vicah. Pred vsem naj bi storili to duhovni, ki potem vsak dan lahko dobijo pri sv. maši za verne duše najmanj en popolni odpustek. Tisuče duš s tim lahko rešijo iz terpljenja. Ogibajmo se pregrešnega svetnega veselja: kajti kdor je otrok tega sveta, ne more biti otrok Božji. In nepremišljeno bi bilo, druge duše resavati, svojo lastno pa staviti v nevarnost smertnega greha in zatem večnega pogubljenja.
Molimo radi in prejemajmo pogosto ss. zakramente. Povsodi delajmo s čistim popolnim namenom. Sv. Magdalena Paciška je imela navado reči: kdor vsa svoja početja dela s čistim, popolnim namenom, pride brez vic v nebesa. Vse razžalitve podarimo Kristusu. Bodimo spravljivi in radi opuščajmo storjene krivice. Upirajmo se prevzetnosti, častihlepju in nesterpnosti. in zati-
rajmo v sebi vse nečiste želje. Ne govorimo nepotrebnih. nečimurnih. ali eelo grešnih besedi. Zveršujmo neprenehoma telesna in dušna dela usmiljenja. Obujujmo pogostoma popolno čez-natorno obžalovanje: kajti le to je zmožno nam pridobiti popolno odpuščanje grehov. Zatajujmo in ponižujmo sami sebe. — Večkrat darujmo tudi sv. mašo v odpuščanje svojih grehov in izrujmo iz svojega serea korenine samoljubja, posvetnosti in greha, kajti v nebeški .Jeruzalem ne pride „nič nečistega." Vse kar je na nas še „senu, slami ali sterni" podobnega, požgali bodejo ognji, ki se nahajajo na poti v nebesa in skozi katere mora iti vsaka duša. Ktere imajo na sebi kaj gorljivega krivde), zgore pri tem in samo katere so popolnoma čiste gredo zdrave v nebeško kraljestvo.
Pristopite ve redovnice, neveste Kristusove, rešujte svojemu ljubljenemu Ženinu duše iz hude ječe! Častite devico Marijo, svojo Mater, s tem, da ji izročite na poljubno razpolaganje svoja zasluženja. Ne mislite nase. temuč ravnajte se samo po zapovedih ljubezni do bližnjega.
Pristopite vi vsi pobožni kristijani! Z nobeno rečjo ne morete bolj koristiti dušam v vicah, kakor če se pridružite pobožnosti, katera šteje v sebi neštevilno vernikov, učenjakov, redovnikov, redovnic, duhovnov, škofov in celo papežev! Razveselite z obilnim pristopom sereč umerlega sv. Očeta papeža Pija IX. ki so z veseljem gledali obilno vdeležbo in so udom podelili obilnih milosti.
Ko pa se trudimo za rešitev duš v vicah, nikar med tem ne pozabimo svoje lastne duše. Kajti vspešno bodemo duše reševali samo v toliki meri, kolikor bodemo sami sebe posvečevali in se s tem Bogu storili prijetne. Trudimo se tedaj očistiti si serca vseh hudih poželenj in napolnimo jih z ljubeznijo in strahom Božjim. Xikar ne mirujmo, dokler nismo dospeli do tolike popolnosti. da bi raji tisučkrat umerli, kakor pa Boga z enim samim odpusti j i vim — kaj še-le smertnim — grehom razžalili. (Benediktstinimen!)
Framason se je spreobernil.
Mesca septembra 1.1884 obravnavala se je pred sodiščem v Florenci na Italijanskem pravda proti bankirju de Witt, ker je n smert il v dvoboju nekega profesorja Parrini-ja. Deržavni prokurator predlagal je kazen za morivca; toda porotniki spoznali so ga nekrivega. Zalostnejše prikazni in bolj goste teme in mračnosti si v naših, tako živo proslavljanih časih pros vete, ne moremo misliti, kakor da se ljudje zaradi kakega dozdevnega razžaljenja časti med seboj mesarijo in si tako hočejo oprati razžalitev. Žalostno
je pa tudi to. da oni, ki bi imeli to ostudnost zavirati in kaznovati, jo večkrat še tako rekoč podpirajo in skerbč za to, da se upirajo Bogu in njegovim zapovedim.
Oni profesor Parrini, ki je bil na smert ranjen, vendar ni precej umeri; imel je še veliko srečo, da se je pred smertjo spreobernil. To delo Božje ljubezni je vredno, da se razglasi; kajti pomaga lahko, da si kak zaslepljenec odpre oči, razun tega pa pojasnuje natanko okrožnico sv. očeta Leona XIII proti frama-sonstvu.
Parrini. jako izobražen mož, dobrega serca, je bil visok dostojanstvenik italijanskega framasonstva, sodelavec lista rGazzetta d' Italia" in vrednik fra-masonskega dnevnika „Fiera mosca" (divja muha) v Florenci. Da je bil Parrini popolnoma navzčt proti-kerščanskega duha, ali se je vsaj tako delal, je razvidno iz njegove oporoke, katero je sostavil dve leti pred smertjo, in se glasi:
Florenca, 13. marca 1882.
Čast iti m bratom framason s ki m R. L.
„Konkordij e."
Dušno in telesno zdrav, izrekam danes, 13. sušca 1882. sledečo svojo voljo:
1.»	Da ne sme noben duhoven, kakoršnekoli vere ali obreda, stopiti v mojo sobo, če bom po naklučji ali kaki nesreči na smert bolan.
2.)	Da nočem biti od nikake verske družbe ali uda kake bratovščine, duhovna i. t. d. položen na mert vaški oder, ali spremljan h grobu.
3.)	Od premoženja, katerega zapustim, naj se takoj vzame 500 lir in razdeli med uboge sirote in vdove umerlih framasonskih bratov.
4.)	Izveršitev svoje oporoke prepuščam orijentu lože rKonkordijett, v čegar skrivnem arhivu naj se leta listina shrani.	Cezar Parrini.
Zjutraj 18. julija 18»4 pred dvobojem z bankirjem de Witt, spisal je novo oporoko, v kateri je zapustil posameznim prijateljem in znancem oddelke; vendar ni ničesar predrugačil, kar je bil prej naročil glede svoje smerti.
Po šestnajstih in še več udarcih zgrudil se je konečno prodert in na smert ranjen na tla. Nesli so ga v bližnje poletno stanovanje. Med potjo je dejal zdravniku: „Kedar bode nevarnost, povejte mi to o pravem času, kajti vravnati imam še silo važno reč."
Terpel je silne bolečine. Čez dva dni je bil med onimi, katere je želel k sebi, pri njem tudi goreč katolišk gospod, že v mladih dneh goreč njegov prijatelj. Ko je videl nevarno stanje Parrinijevo, zdelo se mu je potrebno, z drugimi prijatelji vred mu to razodeti.
Dasiravno je mnogim zelo težavno, umirajočemu naznanjati bližnjo smert. je vendar zdravnik to storil z najboljim vspehom.
Parrini je dejal, da ne bode več delal oporoke, ker jo je malo prej naredil. Kake zadeve so bile tedaj, katere je še hotel pred smertjo urediti? Berž ko je slišal, kolika da je nevarnost, ter da mu je umreti, dejal je takoj gospej. ki je bila pričujoča v postrežbo: rPokličite mi takoj duhovna; duhovna želim. Obljubil sem vam in deržim se besede. Duhovna želim."
Čudom so se čudili navzoči in poslali so takoj po čast. g. Alojzija Miccinessi-ja, vikarija župnije pri M. Devici „a Quinto.u Bilo je proti poldnevu. V tem, ko je šel sel ponj, bil je Parrini zelo nemiren in komaj je pričakoval duhovna. Ta čas pa se je pogovarjal z onim pobožnim gospodom, ki ga je tolažil in opomnil, da Bog vidi njegovo dobro voljo in ko ni bilo nikakor mogoče spovedati se. nadomestuje to čeznaravno popolno kesanje.
V	istem trenotku stopil je vikar v sobo in Parrini ga je sprejel kakor nebeškega poslanca. Ko je bil nekaj časa sam ž njim, zahteval je dve priči, in ponudil se je oni pobožni gospod in pa še drug mož, edini, ki je bil v hiši. in je stregel bolniku.
V	pričo obeh prič bral je vikar preklic, ki je obsegal vse, kar je bilo potreba možu, ki je zapadel tolikerim cerkvenim kaznim in cenzuram, ker je bil framason. se boril v dvoboju in toliko pisaril proti sv. Cerkvi in katoliški veri. Ko je duhoven prebral preklic, poterdil je bolnik, da vse to v resnici prekliče, in pristavil je: rPerdono a tutti, come desidero ehe Dio perdoni a me." t. j.: .Odpustim vsem, kakor želim, da bi tudi Bog meni odpustil." Ta listina, podpisana od obeh prič, nahaja se v arhivu florenške nadškofijske pisarne. Nato se je Parrini spovedal.
Po spovedi je vikar odšel po sveto popotnico, in da bi med tem pripravili vse. kar je potrebno za sprejem Najvišjega. Bolnik je bil miren in vesel in poljubljal je ves čas križec, katerega je deržal v roki. Neprenehoma je molil in se z gorečo ljubeznijo priporočal Jezusu, v katerem je videl edinega tolažnika in edino upanje, katero mu je ostalo še na svetu.
Dejali so mu: rCezar, kako je vendar mogoče, tla ti tako skesano moliš k Jezusu, ki vendar nisi prej nikdar kaj tacega storil?"
^Prijatelj!" odvernil je. „drugače človek spoznava reči dokler živi. drugače, kedar umira." — Nato je prejel tako verno in pobožno sv. Popotnico, da so ginjenja jokali vsi pričujoči in tudi neki gospod, ki ni bil katoličan.
Predno so ga dejali v sv. olje, prosil je Parrini, naj malo počakajo. Ta čas je porabil, da se je v duhu zbral, in obudil je na glas vero. upanje in ljubezen, ter se priporočil presveti Mariji Devici, kakor mu je duhoven predmolil.
Nato se je neprevidoma pričel tresti in vikar ga je dejal berž v sv. olje. Z besedo: .Jezus!" zdihi.il je zdajci svojo dušo.
Truplo je še na postelji ležalo, kar pristopi eden vikših framasonov in udari truplo nekolikokrat v obraz. Ko se je neki pričujoči gospej ta grozo-vitost surova zdela, opravičeval se je s tem, da je to zadnji obredni pozdrav framasonskih bratov urner-lemu sobratu. Ko pa se je to zvedelo po Florenci, bili so vsi prepričani, da je to nekaka kazen maščevalnih framasonov, ker jih je zapustil na smertno uro in se povernil v naročje Kristusa in njegove sv. Cerkve.
Gotovo je njegov prestop razserdil framasone. Zato tudi niso zahtevali, da bi se izveršila Parrini-jeva pervotna oporoka. Pokopan je bil po katoliškem obredu v blagoslovljeno zemljo in križ se sveti nad njegovim grobom.
Kako pa je mogoče, da se spreoberne taki mož, kot je bil Cezar Parrini. ki je bil že skoro 50 let
star? Odgovor ni težak, če pomislimo, da je bil drugačen od zunaj, drugačen od znotraj. Bil je katoliško odgojen. bil je usmiljen in dobrodelen do ubozih. In dela usmiljenja vzdigujejo iz prepadov tudi največje grešnike. Molil je vsak večer _De pro-fundis" za umerle. To je bila njegova edina molitev in te ni nikdar opustil.
Kadar je umeri kdo njegovih pri ateljev. opravil je zanj priporočevano molitev. Koliko mu je to koristilo, vč samo Bog. Nihče pa ne more tajiti, da je Bog preusmiljeno omečil njegovo serce na zadnjo uro.
Razun tega je gojil Parrini tudi vedno neko posebno spoštovanje do presvete Marije Device. Dasiravno je bil profesor Parrini brezbožen pisatelj in framason; vendar je imel Marijino podobico na svoji pisalni mizi. In v resnici ne zastonj! Marija se je nanj ozerla na njegovo zadnjo uro. v trenutku, na kterega je bila zastavljena njegova večnost.
Razun tega dalo bi se še marsikaj omeniti. Zadnji čas pekla ga je pogostoma vest. hotel je zapustiti večkrat Florenco in se podati kam drugam. To je večkrat povee-d svojim prijateljem. Hotel je namreč življenje spr«meniti in zat<- s«- je bal svojih prejšnjih prijateljev. Ud kod ta strah, vedel je samo on ; kajti vedel je. kake so bile njegove obljube in prisege. ki jih je storil framasonskemu redu. Pač se je večkrat v sercu kesal, da je žertvoval brezbožnim ljudem svoj serčni mir in prostost vesti, tej trinoški, neusmiljeni sekti, katera reveža ne spusti več iz ostrih krempljev, kedar se je ujel v njene nastavljene mreže.
Osoda tega moža služi naj v svarilo mladini in pa v zgled za spreobernjenje onim, ki vedoma ali nevedoma služijo prostornavtarski svojatvi. Drugači se zde človeku stvari dokler živi. drugači kedar umira, dejal je na smertni postelji Cezar Parrini. O pravem času naj mislijo taki zgubljeni bratje na to. da se vernejo še o pravem času v naročje sv. Cerkve, ki jih bode z veseljem sprejela in tako osrečila, kakor je Parrinija.
Mi pa, ki beremo to dogodbo. kako se je spre-obernil. bivši framason, prosimo Boga za vse, ki so sovražniki Kristusovi. Nekdo ima navado vsak dan na čast Jezusu na Oljski gori za framasone, brezbožnike in terpečo Cerkev moliti očenaš in češčena-Marijo s pristavkom: .0 Jezus, z a volj svojih bridkosti na Oljski gori se usmili framasonov. brezbožni kov in t e r p e č e Cerkve!"
Marijino svetišče na Tersatu.
Dalje.)
3. Svetost Marijine hiše. — skrivnosti.
Stopimo bliže, oglejmo si loretansko hišo i. v kteri človeško telo zakriva Božjo slavo, kakor merkli oblak solnce; v kteri je Bog imel mater kakor mi. bil meso in kri kakor mi, bil hranjen kakor mi. bil majhen in je rastel kak<r mi; v kteri je Bog dobil podobo, ki jo je dal človeku. V t«-tn stanovališču ni nesporazumljenja. ni praznega marnjevanja. ni na-vsprotja. ni navskrižja: tihota je, mir in samota. Marija prede, šiva, p«~re. snaži. opravlja domača Oprali Fabor: Betlolicm. 4:12.
vila. Jezus stoji pri nji, zamaknjen gleda golobiče. vedGč, da v teh podobi pride nadenj s. Duh. Marija občuduje Sina Jezusa, pa ga moli, a sama ne v6, kako se to godi.
Tam je delavnica Jožefova. Deske so naslonjene na zid. Okoli so kosovi lesa, skodlje. orodja, polomljene reci Tesar kaže Jezusu, kako naj prijema za delo, za orodje; z žuljavo roko prijema ročico otrokovo; vodi otroka Jezusa, o enem ga moli — stvarnika svojega. Ko dete spodraste, hodi z verčem po vode. Vsaki ga pogleda, vsaki pozdravlja tega tihega, mirnega dečka. Vsaki se čuti osrečenega, oblaženega. oveseljenega. povzdignjenega ob pogledu in pozdravu tega krotkega in milega inladenčka. Mateie z vodo na glavi postajajo, pogledujejo za Jezusom. Primerjajoče ;_ra s svojimi, inilujejo sebe, zavidajo Marijo, in nazadnje se zjokajo, češ: ta reva Marija, nič nima, in vendar se derži, kakor bi imela vsega v obilnosti; ta siromak. Jožef, giblje in tolče in verta in bode in seka od jutra do mraka — in to dan na dan, in vendar nikomur ne potoži. Čemu neki? ki imata tako zlatega otroka! Vse ga ima rado: kamor stopi, prepir mine; jeza gine. kamor zre; vse je drugo, kjer je on. Nazarečani, sicer robati in osorni. pri njem se upohlevnijo. Da. zdaj jim je mil, ker otrok, potlej bo neprijeten, ker bo razkazoval, kaj je resnica. Vseh serca so njegova. Nazarečani ga venčajo zdaj z ljubeznijo in zvestobo; pozneje pa, ko jim bo j »o veti al. da to morajo, takrat ga bodo venčali s sovraštvom: Vse to že zdaj ve. otrok ko je. Videl je grehe ljudi, njih nehvaležnost. svoje terpljenje, terpljenje svoje Matere zavoljo njega. Zato je tudi jasno, da nikjer ne nahajamo, ne v s. pismu ne v ustnem izročilu, da bi se bil kdaj nasmehljal. Telo mu jo bilo močno, nežno, tako tudi duša, da je vse huje čutil kakor drugi Naravne postave, ktere sam vstvaril. te so ga terle po redu letnih časov z mrazom in vročino, z vetrovi in deževjem. Ko se je bil Jožef postaral, opešale so mu tudi moči. da ni mogel več orodja sukati, in tako je na njega prehajala skerb za očeta in mater. Česar se človek rad spominja, mladosti, ta je bila njemu polna bridkosti. Wmo. da si ves čas življenja ni privoščil nobenega veselja, da mu j«- bilo življenje vedno terpljenje. )
I>alje nasl.)
* To detin>tvo Jezusovo, duhovito opisuje f'ab>r, UttUhem :t23 s«|.) Ne manj duhovito in pobožno premišljeno pa je >kri\nosti Jezusovega detinstva naslikal Fr. Serafin Sen 1. 1640 v Mni obed n ie i samostanski na Ten»atu. Bila je pozneje prevlečena. kakor še druge, ali na škodo jasnote. Kader je solnčni dan. more sv marsikaj razvideti. Srednji prizor predočuje. kako je s. Družina pred jedjo: Kristus, deček, derži desnico blagoslavljaje; gotovo -«• zahvaljuje Očetu nebeškemu za dari. Nad njim je videti Oče m s. Duh. Marija, njemu na desni, nekoliko priklonjena, je Inilj zamišljena, kakor bi kaj prevdarjala, kakor bi svoje misli sklepala z njegovimi. Jožef, s senco smehljaja na ustnih, gleda zadovoljno Gospoda, nekam radoveden, kaj bo povedal. Na po-gemjeni okrogli mizi je priprosto kosilce: kruh. sad. grozd, voda Goloba iščeta zernja po tleh. Na desnem koncu slike je kuhinja s p«-rjo, kakor je po jutrovih krajih navadno. Angela pripravljata ogenj. V ozadju je omara, na polici nekaj posode. V drugem predelu. kakor kaže vmesni zid. blezo Marijina soba. ker nahajamo klečalnik, na njem svečo in dvoje knjig, znamenje, da kraljica prerokov noč in dan premišljuje voljo Božjo, po njih zapisano v knjige. V kotu visi umivalo. Spredaj sta dva angeljca. Zraven stoje trije veči angelji. ki sočutno in zaskerbljeno gledajo s. Družino. Levi kraj podobe je delavnica Jožefova. kar kaže mizarsko in tesarsko orodje v ozadju. Okoli štirivoglate mize stoji petero
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. V Išlu na gorenjem Avstrijskem je bila 31. julija poroka cesarjeve hčere nadvojvodice Marije Valerije z nadvojvodom Frančiškom Salvatorjem.
V ta namen so prevzvišeni knez in škof dr. Jakob Misija v stoljni cerkvi oh lOih imeli slovesno pontiflkalno mašo, ktere so se vdele-zile vse vradnije in vojaštvo. Kakor v glavnem mestu, tako so tudi po deželi imeli slovesne pobožnosti in so razodevali ljubezen in vdanost do presvitlega Cesarja in cesarske rodovine.
Bog ohrani presvitlega Cesarja, vzvišena novoporočena in vso cesarsko rodovino!
Zlato mašo je pretekli torek v Cerngrobu pri Stari Loki obhajal prečast. gospod Janez Zeller, župnik v pokoju. Zbralo se je bilo ondi zraven dveh domačih še 7 čast. gg. duhovnov, ki so zlatomašniku azistirali pri slovesni sv. maši z blagoslovom. Gospoda zlatornašnika namreč so želeli počastiti njegovi nekdanji gg. kaplani, kterih 4 so bili pričujoči, to je, čč. gg.: župnika Andrej Ramovš in Jern. V i de r ga r, duh. pom. Fr. Gregori, in gosp. Val. Orehek. K prav prijaznemu pogospodovanju pri preč. gosp. dekanu Mat. Kožuhu se je bilo sošlo še več druzih prijateljev in spoštovavcev preč. gosp. jubilanta iz mesta, in nekteri tudi iz Ljubljane in od drugod. Opomnimo naj še to, da vse obhajanje se je zgodilo na želje nekdanjih gg. duhovnih pomočnikov in prijateljev, ki so se sošli brez kacega vabila od strani' g. zlatornašnika. Naj tudi povemo, da gg. nekdanji kaplanje so spoštovanje in ljubezen svojemu nekdanjemu g. župniku skazali tudi s tem, da so mu darovali drag pozlačen križ in prav lepo zlatomašniško palico, na ktero naj se blagi gospod opčra še mnogo let na čast Božjo, v svoje lastno in druzih zveličanje, pa tudi ne manj v korist ubogemu človeštvu, misijonov itd, na kar tudi v svojih poznih letih ne pozabi.
Iz Železnikov. 22. julija. (Starosta naše fare f). Danes v jutro je bil pokopan starosta naše fare in občine, Jo?^ Primožič, po domače imenovan „stari pol-šoštar.1- .Letos o njegovem godu zveršil je 88. leto. Beremo sicer pogosto še o višji starosti, ki jo doživi kdo tu ali tam; zasluži pa zapisano biti in ostati, kakošne želje je naš pokojnik večkrat izrekel svojim
ingeljcv. Srednji briše krožčike, in nanje devajo razna mučila, kakor so: ternjeva krona, žeblji, konopi. meč. terst, železna rokavica. kocke, sreberniki, goba. tri posode mazila. Na tleh je košara. Iz nje angeljca jemljeta spominike terpljenja Gospodovega Eden podaja Pilatov napis. Iz napol odkrite košare se vidijo klešče. Na tleh so koli in prazna mošnjica. Desno v orodju Jožetove delavnice na steni ste Mojzesovi tabli, kar pomeni, da le taki delavec bo zadovoljen na zemlji, če tudi siromak in terpin. a srečen o smerti, ki živi po Božjih postavah. — Vidimo, da slika je polna nebeških skrivnosti, prevzvišenega pomena. Kajpada, sposoben moraš biti. da jo znaš umevati. Kdor nima tega ključa, njemu pač da .anahronizem" in ..prisiljenost", kakor se je to res zgodilo nekemu gosp. prof. (Izvješce kralj. vel. gim. n. Rieci 1885. s. 14). Carn. homo non pcrcipit ea, quae sunt spiritus. Ko bi bil Žen kaki mazač. ne bi ga bili ostrnpili Benečanski slikarji — iz zavidnosti.
štirim sinovom. Naročal jim je namreč: „ Ako doživite mojo smert, nesite me vi sami k pogrebu, drugi bližnji sorodniki pa naj moje mertvo truplo zakopljejo." In ta želja se mu je tudi spolnila: štirje sinovi so bili pogrebci; zagrebli so ga pa štirje bližnji sorodniki: zet, vnuk in moža dveh vnukinj; križ pred sprevodom pa je nosil eden zmed pravnukov. Zakaj je mož kaj tacega želel, ne vemo natančno; berž ko ne zato, da bi tudi po smerti ne bil nikomur nadležen. Nenavadno dolga leta se je namreč trudil, preživiti se pošteno z zaslužkom svojih rok; zdaj v visoki starosti je sicer rad sprejel kaki milodar, nadležen ali celo silen pa nikdar in proti nikomur ni bil. Naj bi ga posnemali mnogi tukajšni in tudi drugokrajni nadležniki, ki pod pretvezo: „nimamo dela" v dobre ljudi tišijo za milodare, akoravno bi si še marsikaj lahko sami prislužili. Ako nisi za eno delo, poprimi se druzega; saj že stari pregovor pravi, da: „Povsod je Bog, povsod je kruh!"	L.
V Škof ji Loki je preteklo nedeljo v kapucinski cerkvi č. P. Janez Ev. Ažbe prav spodbudno obhajal svojo novo mašo. Dobri Ločanje so bili toliko bolj razveseljeni, ker že 24 lčt v ondotni cerkvi ni bilo take slovesnosti. Lepa cerkev sama z vsimi bližnjimi prostori je bila v resnici lepo in kusno ozališana - s primernimi venci, napisi itd. Čast. P. novomašnik pri svetih obredih in v druzih okoliščinah je razodeval, kako ta častiti red sv. Frančiška vestno skerbi', da svoje mlade redovnike dobro pripravi za duhovski stan, kteri je bil od nekdaj splob priljubljen, še posebej pa v loškem okraji. Govornik, novomašnikov rojak, je povedal, da je novomašnik ondi domačin, ker je rojen v Loški dekaniji 1. 18G5, Zaprevalom, Javorske duhovnije, kerščen od f č. g. Jan. Možina; novomašnik je po kratkem šolanji v Loki zverševal gimnaz. razrede v Ljubljani, pristopil pa iz (j. šole v kapucinski red, v kterem je bival 4 leta in je zdaj pri oltarji že kakor mašnik reda kapucinskega. Nadaljni obsčg je bil: 1. spoštovanje, ki so ga vsi verniki dolžni duhovnom sploh ter še posebej redovnikom; v 2. delu pa je poveršnje po-znamnjal zgodovino kapucinskega reda in poslednjič začetek Loškega kapucinskega samostana in cerkve sv. Ane. Pevstvo je ta dan pri novi maši pokazalo svojo pohvale vredno izurjenost. Prečastiti P. gvardijan s svojimi čast. tovarši in duhovnimi brati pa so s svojo vsestransko postrežnostjo pri vsih opravilih in z priljudnim pogostovanjem razveselili vse pričujoče. Vdeležili so se med drugimi povabljenimi: prečast. gospod dekan, čast. mestni gosp. župnik, nunski prečast. g. spovednik, mestni gosp. župan, g. Guzelj, g. tergovec Polak iz Ljubljane, g. j .ofesor Subic iz Gradca, več gg. duhovnov iz mesta in de-kanije, med temi gg. duhovna pastirja Javorski in Št. Lenarski, več gg. bogoslovcev, precejšnje število sorodnikov novega mašnika itd. Take slovesnosti, ki so tako primerno vravnane, kakor je bila ta v Loki, povzdignejo vso srenjo in pomorejo obilno k nrav-nemu prospehu. Bog živi novomašnika in kapucinski red!
Pefc-potovanje z Juga skoz Slovenijo v Rim.
{Dalje.) Šla sva v staroslavno baziliko na Kapitolju, Ara c o e 1 i, nebeški oltar, imenovano. Ta velečastita, velika in krasna cerkev je posvečena Bogu in bla- . -ženi Devici Mariji. Lepi marmorni stebrovi jo delijo
v tri ladije. Počezna ladija je vzvišena visoko od druzih treh. Sredi te počezne krasne ladije, ki dela cerkvi podobo križa, je lepa in velika prezbiterija. zopet vzvišena od počezne ladije. Krasen in umeten je glavni marmorni oltar s čudežno sliko blažene D. Marije, za tem oltarjem je veliki frančiškanski redovno cerkveni kor; v koncu prezbiterija nad re dovnim korom so pa lepoglasne orgije s pevskim korom. V levem koncu počezne ladije je veličastni oltar sv. Frančiška Seraf. V desnem koncu te ladije stoji prosto okroglo marmorno grobišče sv. Helene cesarice in matere pervega kerščanskega cesarja Konštantina. Na visokem podnožji je grob. na njem oltar, okolo so marmorni stebriči. ki nad grobom in oltarjem nosijo marmorni nebes v podobi kupole: k temu oltarju vodijo marmorne stopnice. Ta oltar je „Ara coeli." V stranskih ladijah so mnogobrojni oltarji, 36 jih je, dragoceno, umetno delo iz drazega marmorja, V kapeli sv. Antona Pad. je čudežna podoba tega velikega čudodelnika in svetnika katoliške Cerkve; pred to podobo sv. Antona so verni Rimljani prejeli že neštevilne čudežne pomoči in dobrote in jih še vedno prejemljejo. Na mnogih oltarjih se opravljajo ss. maše in verno ljudstvo, osobito tretjeredniki, napolnujejo cerkev. Hiša Božja je veličastno opravljena in okinčana. V čudoviti lepoti je oltar sv. Očeta Frančiška. Dragoceni in mnogobrojni svečniki so na oltarju, nad oltarjem v pol-vencu viseči svetilnjaci z mnogimi svečami. Po krasnih stenah okolo oltarja so ročni svetilniki vsak s peterimi svečami, to so pravi lestenci, ker so na steno priterjeni.
Zbirajo se k slavnostnemu oltarju svetovni tretjeredniki, mladenči in možje, tudi iz višjih stanov, oblečeni v tretjeredno obleko, ki je haljina brez kapuca, pepelnate barve; na persih nosijo gerb Fran-čiškovega reda, dve na vskriž dejani ranjeni roki, Kristusova in sv. Frančiška, vmes pa križ. Opasani so s konopneno vervico s peterimi vozli. Tako očitno redovno obleko nosijo samo v cerkvi, pri procesijah in pogrebih; toda ne vsi, le kdor hoče.
Ovi tretjeredniki idejo sedaj k cerkvenim vratarn, kajti dopeljal se je vzvišeni kardinal protektor. zavetnik frančiškanskega reda. da opravi na oltarju sv. Frančiška sv. mašo. Č. vr. o. gvardijan mu poda blagoslovljeno vodo in bratje III. reda ga spremijo k oltarju. Med sv. mašo, po mašnikovem zavživanju. je vzviš. kardinal delil udom III. reda sv. obhajilo, (splošnje sv. obhajilo imenovano), kar je terpelo mnogo časa. Ko se je sv. obhajilo zveršilo. že so šli č. o. gvardijan in oni tretjeredniki sprejet vzv. kardinala, vesoljnega namestnika sv. Očeta, in spremili so ga k slavnostnemu oltarju. Kardinal je nato opravil sv mašo, drugi so pa med oltarjem kleč«'' pobožno opravljali zahvalo in molitve pri celi maši. Ginljivo kardinal in tretjerednik mašuje. — Kardinal in ud III. reda pa poleg kleči' in iskreno moli. Ko je drugi kardinal odmaševal, je pristopil č. v. o. frančiškan maševat; oba kardinala sta pa pred oltarjem skupaj klečeča molila Boga in častila sv. Očeta Frančiška. Zopet idejo č. o. gvardijan in svetovni v redovno obleko oblečeni tretjeredniki k cerkvenemu vhodu in spremljajo k glavnemu oltarju D. Marije častitega. še krepkega starčka biskupa frančiškana iz Afrike. Ta mil. biskup nosil je talar in plašč po biskupskem kroju, a iz sukna pepelnate barve, biskup in redovnik sv. Frančiška ob jednem. Spremljal je biskupa nje-
govi strežaj, miadeneč, zamurec lepe in visoke rasti, in je tudi pri sv. masi škofu stregel z njegovim tajnikom frančiškanom vred. Zamurec, popolno čern, ponašal se je izgledno in dostojno; med sv. mašo ga je obhajal biskup Tudi midva sva prejela križano Ljubezen v presv. skrivnosti.
Ob lOih došli so očetje dominikani s svojim verhovnim redovnim predstojnikom. Oo. frančiškani I in III. reda so jih slovesno sprejeli. Veliko slovesno službo Božjo so zverševali mncgobrojni očetje dominikani po svojem obredu, kakor sem že rožnovenško n-delj" omenil. Sveta Dominik in sv. Frančišek bila sta osebna priserčna prijatelja. Oba je Marija Devica v prikazni predstavila Jezusu, kot podpornika sv. Cerkvi in zboljševavca spridenega človeštva. Oba sta blizo v jednem času vstanovila slavna in velekoristna duhovna redova. Iz tega prijateljstva svojih sv. redovnih očetov, zveršujejo v praznik sv. Frančiška pri oo. frančiškanih dominikani; v praznik sv. Dominika pa frančiškani pri dominikanih. ako so v jednem mestu ob^ji.
Potem bil sem v Vatikanu, dvoru sv. Očeta, tu se je god sv. Očeta Frančiška obhajal, kakor veliki praznik, popolno so ga tudi vsi uradi apostoljske sv štolice praznovali. Sv. Oče Leon XIII, vzvišeni ud tretjega reda. so svojega redovnega očeta v svoji velekrasni domači kapeli slovesno svetkovali.
tDalje nasl.)
Prikazovanja žalostne Matere Božje v Kastelpetrozo v južni Italiji.
L
Marsikteri braici bodo morebiti, beroč ta naslov, pomišljevalno odmajevali. Tudi mi taka prikazovanja previdno opazujemo, dokler jih ni kako cerkveno oblastvo vsestransko in natančno preiskalo. Dogodbe. ktere podajemo bolj ob kratkem je prinašal Solno-graški kat. list po trijenskem časopisu „La famiglia cristianaV ki je zajemal nekaj iz lista „Stel!e e flori,"1 nekaj iz .Servo di Maria" v Bolonji.
Za danes naj naznanimo poročilo prečastitega škofa Frančiška Maccarone v Bojanu, v čegar škofiji kraj Kastelpetrozo. Poročilo je poslal škof vred-ništvu bolonjskega lista „Servo di M ari a" in se takole gin si:
B o j a n o, 17. februvarija 1880.
Častiti gospod vrednik!
Z veseljem sem čital v vašem listu „Servo di Mana- poročilo o čudežnih dogodkih v nCastelpetrosoa, kraju v moji škofiji.
Da po pravici povem, v poročilu, čegar glavni predmet se dotika vzvišenega in čeznaravnega. katero je. kar se tiče izraza, polno harmonije in zgled lepe pisave. s»- ne kaže samo priprostost in enotnost, kak' r jo zahteva Venuzijan Horacij v svoji poslanici „ad IMsones". temuč tudi lepota v kerščanskem smislu, katera je po besedah sv. Avguština odsčv resnice.
Veselim se z Vami vred, in to toliko bolj, ker ste Vi in Vaš sin imeli srečo, da se Vam je prikazala žalostna Mati Božja, katera kot milosti polna vnema v teh žalostnih časih pobožnost vernikov. Z
ozirom na Vaša verjetna spričevanja lahko z veseljem poterdim, da so izvanredni rlogodki v Kastelpetrozi poslednja milost Božjega usmiljenja pripeljati zgubljene nazaj na pravo pot.
22. marca 1888 prinesli ste naznanilo, da se je Marija prikazala, dve pastarici, Fabijana Cechino, neomožena hči Fiore Michele, 35 let stara, in pa kmetica Serafina Jovana Val en t i no, hči ranjcega Nikolaja, omožena z Dominikom Cifelli, 34 let stara, obe iz Kastelpetroze; da se je namreč prikazala pre-sveta Devica v okolici imenovane srenje pri „Macchie Rosse o Cesa dei Santi", na porobju Matese, v pogorji, kjer se vidijo velikanski kameniti robovi z odpertinami na treh različnih krajih.
Ko sem slišal vest o teh dogodkih, nisem se mudil, spolnjevaje svojo dolžnost in želeč če mogoče čudeže večnega stvarnika poterditi, se v tako važni in nepričakovani zadevi oberniti na tamošnjega nad-duhovnika. da bi si dobil najnatančneja in najvest-nejša poročila; in le ta mi je tudi podal najgotovejše vesti v dveh zelo obširnih pismih.
(Dalje nasl.)
Lurška Marija I). pomaga.
Ponesrečil sem se bil pri svojem rokodelstvu 24. grudna 1887 po ognjeni iskri, ki rni je osmodila levo oko tako, da sem pogled zgubil. Iskal sem po moči pri zdravniku, pa pomočki, ki sem jih rabil, mi niso nič pomagali, bolečine so bile hujše. Tedaj sem jel rabiti lurško vodo Naše ljube Gospč in ko sem si dvakrat z njo bolno oko izmil, je bilo kar neutegoma zdravo, ter zdaj na to oko bolje vidim, kakor na drugo in zamorem svoje delo zopet opravljati brez zaderžka.
V Moesen-u (pruska Šlez.) 20. maja 1890.
Frančišk Eichhorn, kovač.
Razgled po svetu.
Grradec. Dne 10., 18. in 20. zjutraj prejeli so v tukajšni stoljni cerkvi 24teri gojenci knezoškofijske duhovšnice, 3 kleriki iz kongregacije misijonskih duhovnov in 4 bogoslovci dominikanskega reda tri višja posvečevanja. — Med novomašniki je tudi g. Karol Sclnveiger. najmlajši izmed štirih bratov. Drugi trije so že duhovni in mu bodejo azistirali pri novi maši. V resnici redek dogodek!
Euiiaj. V nedeljo, 27. julija, položili so v Wah-ringu poleg Dunaja slovesno temeljni kamen za novo katoliško semenišče. To je gotovo ena naj boljših misel, zakaj dokler se poduk v temelju ne postavi na katoliško podlago, dotlej tudi šola ni katoliška, in če šola ni katoliška, in če odgoja ni v resnici katoliška, tudi mladina ne more biti odločno-katoliška, in če mladina ni odločno katoliška, tudi odraščeni niso odločno katoliški, pripravlja se narod na veliki odpad.
Rim. Ponedeljek, 21. julija zvečer, sprejeli so sv. Oče v avdijenci učence vatikanskega seminarja.
katero je pod vodstvom kapiteljna sv. Petrn. Učenci pokazali so, kaj so se naučili v liturgičnem petju. Lepa Palestrinova skladba „0 bone Jesu", „Glorija" in „Čredo" iz maše „Iste Confessor" istega skladatelja, in pa „Graduale" in „Introitus" v strogo gregorijanskem petju, vse to se je verlo obneslo. Sv. Oče so pohvalili učence in njihovega učitelja, patra „de Santi" iz Jezusove družbe, in pripomnili so, kako lepa je staro-katoliška cerkvena glasba. Vatikansko semenišče je pervo, ki je vredilo krasno, vzvišeno, v resnici cerkveno petje po predpisu obredne kongregacije. (Soln. Kirchztg.)
Sv. kongregacija obredov je 11. t. m. poterdila novi mašni formular in dnevnice prikazanja Matere Božje v Lurdu za provincijo Auch (r. Oš) na Francoskem. Dovolila pa bode to tudi drugim škofijam, ako bodejo dotični škofje za to prosili.
„Osservatore Romano" je priobčil pismo, katero so pisali sv. Oče 17. julija kardinalu Lavigerie-u. Sv. Oče naznanjajo veselje, da napreduje civilizacija pri afrikanskih narodih, katero hočejo podpirati. Papež hvalijo delavnost misijonarjev, kateri prepotujejo še ne raziskane afrikanske pokrajine in pa delavnost vlad, katere se trudijo braniti človekoljubnost, kakor je to razvidno iz bruseljske konference. Papež obetajo podpirati namčre vlad gledč zatertja kupčevanja s sužnji. V ta namen potrebujejo pred vsem večjega števila misijonarjev za dotične pokrajine. Kar se tega tiče, zanašajo se popolnoma na kardinala Lavi-gerie-a, da bode nadaljeval svoje delo. Konečno pri-pomenjajo še papež, da spolnuje dolžnosti svojega stanu, dasiravno je obdan od pritežnost in vedno v tisočih nevarnostih.
Pariz. Dvajset misijonarjev bode šlo iz Algerije v srednjo Afriko pod ravnikom. Slavnost za slovo bode se obhajala pod vodstvom kardinala Lavigerie-a v katedralni cerkvi.
Pred kratkim v Parizu umerla markiza pl. Blessis-Belliere, postavila je za glavnega dediča sv. Očeta. Zapustila je sv. Očetu lepo palačo v Parizu, kjer bode stanoval nuncij; tudi star viteški grad z velikanskim posestvom, gozdi i. t. d. postal je papeževa lastnina. Grad Moreuil v departementu Somme je dobro ohranjeno srednjeveško zidanje, s krasno kapelo in dragoceno zbirko umetnij. Tako so postali papež posestnik na Francoskem. Naj berže se bode kak framason zato kislo zmerdal! V politiških krajih se o tem mnogo govori, ker bi bil grad z obširnim posestvom zelo pripraven za papeževo rezidenco. Toda tu bi bil papež sredi med republikanci !
Monakovo. Za bamberškega nadškofa je določen Jožef Schonfelder, profesor eksegeze st. zaveze na ondotnem vseučilišču. Imenovanje bode kmalu sledilo. Schonfelder je v 53. letu. Učenec je ranjcega škofa Haneberga in je v začetku svoje duhovske službe dalje časa deloval kot profesor v škofijski duhov-šnici v Hildesheimu.
Poljsko. Časopisu „Przegladu na Pornanjskem se poroča iz Dubne v Volhiniji: „Zadnji samostan frančiškank, v katerem so skupaj živele nune iz že prej razpuščenih samostanov, razpustila je ruska vlada in velela poslopja porabiti za vojaško bolnišnico. Povelje se je takoj zveršilo in pregnali so samostanke iz njihove lastnine. Precej nato se je
vladi poročilo, da se v Dubni že nahaja vojna bolnica in da bili bi dve bolnišnici odveč. Nato je prišlo iz Petrograda berzojavno povelje: „Priredite samostanska poslopja za jetnišnico." Ruski način civilizacije kaže se nam tu v jasnih barvah, pravi Solno-graški cerkv. časnik. Vlada ravna Čisto po svojem umu — ona zatira samostane, pa je previdna dovolj pomožiti jetnišnice. To je dosledno, kajti čem bolj se vera spodkopava, tem bolj se množi število hudo-delnikov."
Belgija. Za velicega opata v Beuronu izvoljen je mlajši brat umerlega, dosedanji opat v Maredsous-u v Belgiji. Placid Volter. Le ta je v najboljši moški dobi, zelo učen, a vendar priprost. Sv. Oče so ga večkrat v težavnih zadevah kot delegata poslali, tako n. pr. na Škotsko. P. Placid Volter je vreden naslednik velicega umerlega opata.
Solnograd. Intronizacija novega solno-graškega k ne zo nadš k o fa. dr. Ivana H al le r j a, obhajala se bode 10. avgusta t. 1. Pallium bode mu izročil nuncij kardinal Galimberti.
Mahdi v Sudanu, čegar slava in moč že umira, je menda po poročilih iz Kahire dal vsem evropej-skim jetnikom svobodo. Najznamenitejši med njimi je Lupton Bej. prejšnji darfurski guverner, kateri je bil tri ali štiri leta v Hartumu vjet. Med jetniki bil je tudi Avstrijanec Slatin-Bej. nekaj redovnic- in pa dva gerška kupčevalca.
Berlin. Lutru bodejo postavili v Berlinu na Novem tergu velikansk spomenik. To je ono mesto, kjer so sežgali 16. avgusta 1325 prošta Nikolaja Bernovskega. Le-tž bi bil ime' ^ndi razglasiti izobčenje, katero je izrekel papež nad kraljem Ludovikom Bavarskim; toda zadela ga je tam grozovita smert. Tudi strahoviti sodnijski umor Juda Lippolda veršil se je ondi. Zatem pa so stale na Novem tergu vojaške vislice, ravno tam, kjer mislijo postaviti Lutru spomenik. In zdaj bodo ondi postavili kip — Lutru, češ: veselimo se, da so naši očetje katoličane morili! Kaj pa k temu Luter pravi? Pravi, da to-le zapišite na spominek:
Povčm jaz Luter Vam:
Prepozno se kesam!
Tud Vi se že kesajte.
V moj ogenj ne pihajte.
Če bolj se piše in gori.
Bolj mene reveža boli.
Ljubezen do bližnjega. Tudi v Surinamu, holandski Guajani, nahaja se goreč posnemovalec ranjcega patra Damijana Deveustra. Zove se Ivan Bakker. doma je iz Amsterdama in kacih 57 let star. Že dolgo je dušni pastir gobovih v Bataviji, in zadnjih deset let tudi sam gobov, ter že blizu smerti. Tukaj je kacih 3000 gobovih, ki živč večinoma vsi v glavnem mestu Paramaribo. Po dnevi ostanejo skriti v svojih stanovanjih, po noči pa se pomešajo med zdrave in tako čedalje bolj razširjajo to bolezen. Marsikteri je nad trideset let bolan, predno ga smert reši tužnega terpljenja. Dasiravno je le majhna peščica gobovih katoliška, vendar delujejo med njimi samo katoliški duhovni, namreč trije redemptoristi. Pač vzgledna ljubezen do bližnjega, kakoršna se nahaja sama v katoliški Cerkvi.
Majorja Wissmann-a, dobroznanega afrikanskega potovalca. ki biva sedaj zopet doma na Nemškem, povzdignil je nemški cesar v plemeniški stan. \Viss-mann je katoličanom prijazen in nepristransk.
II Bratovske zadeve N. lj. Gospe presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. O. presv. Jezusovega Sen a, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in =amomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — V molitev priporoča hči svojega očeta za spreobernjenje po milosti presv. Jezusovega in Marijinega Serca. — Prav živo priporočena dva zakonska, ki sta že v visoki starosti, pa m^d seboj v velikem sovraštvu že več let. — Nekteri mla-denči, ki ne vedo, kam bi se obernili da bi jih angelj varh na priprošnjo N. lj. Gospe peljal v stan. kjer bi se mogli zveličali, kamor jih Bog kliče. Vsi taki naj vedo, da morajo tndi sami moliti za razsvitljenje. — Nekdo, ki že leta in leta nadleguje Boga, Marijo in svetnike v mnogih pritežnostih, da bi Bog razsvetlil njega in pa mu milostno kaj preložil. — Dva dobra bolehua gg. duhovna za zdravje in voljno po-terpljenje na priprošnjo N. lj. G., sv. Jožefa in sv. Antona Pad — Domača živina za obvarovale pred boleznijo in vsim zlim na priprošnjo N. lj. G. in sv. Antona Pad. — Za šolsko mladino na počitnicah, da bi vsi z lepim življenjem iu pridnim delom dajali lepe, dobre izglede.— Oseba s hudo boleznijo za pomoč. — Za smert bolna oseba, mati treh otrok, se prav goreče priporoča vsim bratom in sestram Naše lj. »iospe, in sv. Jožefa, da, ako bi bila sv. volja Božja, bi zadobila še ljubo zdravje; ako se to spolni, bode zahvala po ..Danici" razglašena. Oseba priporoča se toplo v molitev k N li. tiospej zarad hudih bolečin ranjene noge. da bi ji pri prednja Matere Božje olajšala terpljenje, ali dodelila ljubo zdravje.
Zahvale
Živa zahvala Sv. Družini, Jezusu, Mariji in sv. Jožefu za doseženo pomoč v dušnih in telesnih potrebah, ko sem Njiui na čast opravljala devetdnevnice in obljubila naznaniti v „Daniei.a	F. K.
Listek za raznoterosti.
lz Ljubljane. Vabilo. Bratovščina za vedno češčenje presv. Rešnj. Telesa in za opravo ubožnih cerkev v Ljubljani vljudno vabi svoje ude in dobrotnike k očitni - razstavi cerkvenih paramentov. ki jih je bratovščina letos izdelovala v prid ubožnim cerkvam naše škofije. Razstava v navadnih sobanah tukajšnjega Tršulinskega samostana bode odperta 4. in 5. tega mesca in sicer od —12ih dopoldne in od o—Gih popoldne.	Vodstvo.
Iz Ljubljane. Prevzviš. gospod knez in škof na čelu prečast. stoljnega kapiteljna so se 31. t. m. po pontifik. sv. maši, med drugimi vradni« jami, poklonili deržavnemu namestniku in naznanili svoja voščila za vsakteri blagor visok, noporočencev v imenu vsega duhovstva v deželi, ter prosili, da naj naše občutke izroči Nj. Veličanstvu na Dunaj. Prevzvišeni namestnik Vinki er je omenil, da bo to z veseljem storil in še je pristavil, kako ie že ene-krati sam slišal iz ust Nj. Veličanstva pohvalo duhovstva naše dežele zarad posebne vdanosti do vis. cesarske hiše.
Knezoškofijski svetovalci so od p vez v. knezoškofa ljublj. imenovani čč. gg. župniki: AntonFinc, Ant. Golobič in Jan. Sajovie. Prav serčno čestitamo!
Prihodnji torek, 5. avgusta, ima „Katol. družba* na Rožniku sveto mašo za društvenike zjutraj oh petih z navadnim darovanjem za uboge iz „Vin-cencijeve družbe."
Poterdilo. Hvaležno poterjujem, da sem za misijon Marijanhill v Natalu, v srednji Afriki, po preč. kanoniku gosp. L. Jeran-u v Ljubljani osebno prejčl 115 gld. 7 kr. (zbirk „Zgod. Danice14), kar tisučkrat Bog plačaj!	B. Stanislav Haselbaher,
trapist v Mariannhill-u.
Papež — razsodnik. Časopisi poročajo, da sti Anglija in Zedinjene deržave severo-amerikanske naprosile sv. Očeta za razsodnika gledč ribarjenja v Behringovem morju. Zedinjene deržave so hotele za-braniti vsem ladijam iz Anglije in Kanadije ribji lov pri Behringu. Združene deržave imajo to pravico od takrat, ko so kupili od Rusije Alaško; Angleži pa pravijo, da je tudi Behringovo morje mednarodno. Nobena teh deržav pa noče odstopiti od svojih resničnih ali dozdevnih pravic. „Naj torej sv. Oče razsodijo," — tako pišejo angleški listi.
Kerščansko junaštvo. Pet redovnic vkercalo se je nedavno v Toulous-u na Francoskem. Šle bodo v Ekvador in ondi stregle gobovim. Te junakinje kerščanske ljubezni mislijo v kratkem vstanoviti v Kumni novicijat. Nikjer, razun v katoliški Cerkvi, se ne nahajajo slične cvetice plemenitega darovanja samega sebe.__
Dobrotni darovi.
Za opravo ubožnih cerkev naše škotije:. Z Nove Oselice 14 gld. — Iz Ovsiš 1 gld. 68 kr.
Za dijaško mizo: Neimenovan 1 gld. 50 kr. — Dober prijatelj šolske mladine iz „kumske ljudovlade" 5 gld.
Za uboge od vlade preganjane redovnice n a Laškem: Neimenovane 20 gld.
Za sv. Detinstvo: Izpod Brezja 10 gld. — Čast. g. Janez Virant, župnik v Mokronogu, 2 gld.
Za razširjanje sv. vere: Čast. g. župnik Jan. Tavčar 31 gld.
Za najpotrebniši misijone: Po Fr. Klemenu
30 gld.
Za zboljšanje stanovanja čč. o o. Jezuitov v Ljubljani: Č. g. župnik Fr. Jarc 10 gld.
J L*) v j mi urednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožel Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.