sa 101 vs.
"Oh, ta šola!"
i.
fo so vam bili šolarji: tale Komarjcv Cene, Štefetov Jože in Koprivarjev Peter! Kaj so vse znali! Vedeli so za vsak grm, kje stoji; vsako ptičje gnezdo jim je bilo znano; poznali so vsakega konja in voznika v okolici. Šola pa — oh,   ti nesreča ti, zakaj jo je Bog ustvaril!
Vzor pridnosti torej ti ljudje niso bili. Kakšne križe so prizadejali svojemu učitelju! Njih trda glava, ali bolje rečeno, njih lena glava se je predvsem upirala slovenski slovnici in pa računstvu.
Le počakajlc, takoj vam povem, kako so znali slovnico.
»Vzemimo besedo ,kruh'. Sklanjaj ta samostalnik v ednini, Komar!"
Cene vstane in — molči.
nNo, začni", prigovarja učitelj in mu pomaga, Jmenovalnik ,kruh', rodilnik —"
Cene molči.
nKako pa rečeš materi, ko prideš Iačen iz šole domov — kako prosiš kruha?"
,,Jesti mi dajte, lačen sem," odvrne Cene precej neotesano. Seveda rodilnika ni zadel; saj ga pa tudi ni mogel, ko ni vedel, kaj je to.
In kakšni računarji so bili naši junaki!
Drugo leto je hodil že Koprivar v šolo. Bii je enkrat vprašan, koliko je 25 -j- 7.
„25 + 7 je, je, 25 + 7 je je . . .«
Dalje ni šlo, ker odtam naprej je bila za Ko-privarja že prevelika učenost.
Učitelj priskoči na pomoč z zgledom.
nTi imaš že 25 orehov. Mati ti jih dajo še 7, in sicernajprvo 5, potem pa še 2. Koliko jih imaš potem?"
Za odgovor Koprivar ni bil v zadregi.
nPri nas nimamo nič orehov," se odreže izvrstni računar, češ: kako naj štejem orehe, kjer jih ni.
Posledica take učenosti je bilakazen; naši junaki so bili zaprti, — ali eden, ali dva, ali pa vsi trije, ko-likor jih je bilo ravno slučajno tisti dan vprašanih.
&a.  102  tgž
Iz Sole grede pa niso govorili, kako se bodo za-naprej pridno učili, kaj bodo preje dorna v roko vzeli, ali katekizem, ali slovnico, ali računico — ne, njihovi pogovori so bili vse drugačni.
BOh, da bi se šola podrla!"
,,Da bi pogorela!"
nDa bi šoie sploh nikdar ne bilo !"
To so bili najnavadnejši pogovori, najgorečnejše želje naših za šolo vnetih šolarjev. Uslišane pa le nisa bile . . .
II.
,,Komar!" ,Oa ni." — »Koprivar!" BGa ni." — aŠtefe!" ,Ga ni!" —
To so je slišalo redno že nckaj dni zaporedoma. V šolo jih ni bilo, in vcndar so bili vsi zdravi in trdni in čvrsti. Še bolj čudno je bilo pa to, da so vsi trije vsak dan šli v šolo, šli so med prvimi, a v šoli jih n» bilo videti. Čudno!
A vsaka skrivnost na svetu pride enkrat na dan. Tudi to se je sčasoma odkrilo, kam hodijo naši trije znanci y šolo.
Med našo vasjo in med mestom, kamor smo ho-dili v šolo, stoji preccj velik, deloma s travo, deloma z gozdom zarastel hrib. Kaj pripraven je tam za skrivanje, kcr je gozdnal, obenem je pa razenj jako lep razgled na mesto. Tam na mestnem stolpu je pa ura, ki kaže, kdaj je enajst dopoldne; sploh: kdaj je konec šole.
Na tem griču so našli svoje zavetje Komar, Ko-privar in Štefe. V gozdu so iskali ptičjih gnezd: živa duša jih ni videla, tako so bili skriti.
Dejal sem pa, da jc prižla njih skrivnost na dan. Zvedeli so zanjo tudi v šoli, in učitelj — Bog mu daj dobro, sedaj že počiva v miru — jih je pregnal iz njih skrivaiišča in jih pripeljal nazaj v šolo.   Tako le i
III.
nDober dan, fantje!" ^Dober dan !"
Pozdravili so se naši trije znanci in še šest dru-gih učencev.
^^^V                     S3   103  JS
^H.      nKaj pa delate tukaj?" H       nNič, Kaj pa vi?" ^P       BTudi nič."
Pa je šestorica prisedla k njim. Ni minulo pet minut, ko predlaga eden: nIgrajmo se!"
,Kaj pa?"
BRoparje in žandarje!"
Vsem je bil ta nasvet jako všeč. Določijo se meje skrivališča; določi se kraj, kjer naj bivajo žandarji — in igra se prične. Trije so bili žandarji, šest pa ro-parjcv. Komaj preteče četrt ure — vsi roparji so bili ujeti. Mcd njimi se je namreč pokazala nesloga. Trije roparji so pomagali izročiti Komarja, Koprivarja in Šteieta v roke orožnikom. Vse tri povežejo, trije ro-parji-izdajalci so bili pa primorani od orožnikov sprem-ljati jetnike na sodnijo. To so storili prav radi, ker so bili preje tako dogovorjeni . . .
BKam pa naspeljete?" se oglasi Komarjev Cene. Pot se mu jc zdela predolga.
,,V mesto k sodniji," mu odgovori orožnik.
Krnalu je bilo našim junakom jasno, da so zares ujeti; da jih tirajo orožniki, njih součenci, v šolo. Izku-šajo uiti, pa so preslabi.
S povešenimi glavami stopajo skoz mesto. Vse jih gleda, vse se jim smeje.
Pridejo v šolo. Resno jih pogleda učitelj, ukaže jih razvezati, in prične se sodba. Bila je prav mila. Učitelj jim je vse odpuslil; saj je bila dovolj velika kazen to, da so jih zvezane pripeljali v šolo. Vsi ske-sani obljubijo jetniki poboljšanje.
ln bili so mož-beseda. Sklenili so prijateljstvo s knjigami, učili so se siovnice in računsfva. Ni bilo dolgo in o prejšnji lcnobi ni bilo ne duha, ne sluha.
Vatn, otroci, ki morda tudi bolj težko gledate šolo in učitelja, pa kličejo Komarjev Cene, Koprivarjev Peter in Štefetov Jože:
BKdor se pridno uči, se mu šole bati treba ni."
J.E.. Bogomil