RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Zlata Šundalić UDK 886.3.09-1 Pretnar T.
Pedagoška fakulteta, Osijek UDK 82.03:929 Pretnar T.
Empirično (ne) da se razodeti'
1. Znanstvenik in grafonian. Za naslov pričujočega besedila sem vzela verz iz Pretnarjeve grafomanije^ V referatu vse je zbrano zato, ker dosledno funkcionira kot nasprotje, kot antipod, kot zanikanje tistega, kar je vsebovano/zapisano v njegovih besedilih, objavljenih v Obdobjih. Predmet premišljevanja so Pretnarjeva besedila, objavljena v omenjenem ljubljanskem simpozijskem zborniku,^ v njih Pretnar znanstvenik dokazuje nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar je zapisal Pretnar grafonian/pesnik:
Empirično ne da se razodeti Resnice, ki jo je nebo razkrilo Junakom, ki se jih laste soneti. A prav zato je prav nesmisle peti.'*
Če torej govorimo o Pretnarju, imamo v mislih sočasno tako znanstvenika kot pesnika.' Kako komunicirata Pretnar znanstvenik in Pretnar grafoman? Besedila v Obdobjih kažejo, daje Pretnar
Tone Pretnar, V referatu je vse zt>rano, v: Sikal sem ga iz Štirih norih rim: Antona Pretnarja zbranih grafomanij 3. zvezek, uredil Miran Itladnik (Ljubljana; Slava, 1993), str. 29. Avtorica tega prispevka je dodala Pretnarjevemu verzu le oklepaj pri nikalnici v negaciji »ne«. Izvinu verz se glasi: »Empirično ne da se razodeti.«
^ Tcmiin grafoiiianija uporabljam v pomenu, ki je zapisan v Listku Slave 1992/93, št. 2: »Vzporedno s tem (pripravljanjem knjige Tonetovih prevodov - op. Z. S.) bo nastajal četrti zvezek IVctnarjcvili grafommiij. Čeprav je kaj v njih prav pesniškega, se izrazu grafomimije ne bomo <xlpovedali. Tone l'retnar pesnik bi bil le eden izmed mnogih pesnikov na Slovenskem. Tone Preüiar grafoman pa jc edini in prvi slovenski grafoman.« (Str. 106.)
^ Če bi avtorica tega prispevka hotela bili dosledna, bi morala imeli v mislih 14 Pretnarjevih besedil (do danes je bilo kar 14 SUH pozi jev Otxlobja). Tone Prcüuu" je edini stalni, redni udeleženec v Obdotijilt in zato govorimo o 14 I*rctnarjevih besed iliJi. Toda doslednost se ni mogla uveljaviti, ker 12. zbornik Se ni natisnjen, to pa se je zgodilo tudi z zbornikom 14. simpozija, katerega predsednik je bil zdaj pokojni 1 one Preüiar. Zato je gradivo omejeno na 12 objavljenih Pretnarjevih besedil in sicer:
a) Oblikovanje verzne nonne v slovenskem razsvetljenstvu. Obdobja 1, Ljubljana, 1979, str. 291-317;
b) Prešernov in Vritzov jambski enajsterec. Obdobja 2, Ljubljana, 1981, str. 455^73;
c) O verzu Levstikovega Tugomerja, Obdobja 3, Ljublj;uia, 1982, str. 385-399;
č) »Prozjio« in »verjno« v dialogu C;uikarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Obdobja 4, 2. del, Ljubljana, 1983, str. 337-355;
d) Podbevškov verz med ü-adicijo in avantgardističnim eksperimentom, Obdobja 5. Ljubljana. 1984, str. 249-264;
e) Med gnuiiatičnim paralelizmom in zvočno figuro: o rimi v slovenski protestanl.ski pesmi. Obdobja 6, Ljubljana- 1985, SÜ-. 571-580;
f) Problem verza, junaka in medhesedilnosti v Robovom Desetem bratu. Obdobja 7, Ljubljana, 1987, str. 237-248;
g) O verzu Jesiliovega prevoda ShakespciU-ejevega Sna kresne noči, Obdobja 8, Ljubljiyia, 1988, str. 413-426;
h) O rimi v besedilu Miu-ušičevega Škofjeloškega pasijona. Obdobja 9, Ljublj.ma, 1989, str. 121-128;
i) O verzni in kitični obliki Men;\rlovega slovenskega in Rabadanovega ItrvaSkega prevoda Villoiiovega pesniškega dela. Obdobja 10, Ljubljiuia. 1989, str. 181-188;
j) (Visoko)šolska aplikacija Kumcrdejeve metrike, Obdobja 11, Ljubljana, 1991, str. 233-249; k) O Miklošičevih previxlih iz poljske poezije, Obdobja 13, Ljubljana. 1992. str. 503-551.
^ Iz grafom;uiije V referatu vse je zbrano (glej opomtx) št. 1). Grafomanija je opremljena tudi z akrostihom ZA SAŠO FLAKERJA.
' Nekaj podobnega je zapisal Malko Peić o hrvxskem pis,ilelju Antunu Kanižliću: »Kanižlič je tipičan književnik XVIII stoljeća koji često ujedinjuje u svojoj ličnosti pisca i naučenjaka.« {Barok i rokoko u djelu Antuna Kaniilića /1699-1777/, Zagreb: Rad JAZU, 1972, su-. 6).
165
JEZIK IN SLOVSTVO, LeUiik 39, 93/94, št 4 ,
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
znanstvenik racionalen, zavezan argumentiranemu pisanju, toda nalclonjen metaforičnemu načinu izražanja^ in impresijam. Pretnar znanstvenik je resen, Pretnar grafoman pa je človek, ki je obrnjen k igri in (po)smehu. V vseh besedilih, objavljenih v Obdobjih, znanstvenik dokazuje nasprotno od tistega, kar je zapisal grafoman. Zaradi tega je treba tudi naslov^ tega prispevka razumeti/prebrati kot lažni sklep v duhu foi-malistov.
2. Znanstvenik verzolog. Modema teorija verza pravi »da vere ni kot grofovska krona na kočiji, emblem vznesenosti v besedilu, ampak njegova aktivna sestavina, s številnimi vezmi speta z ostalimi sestavinami in udeležena pri smislu celote«.* Zato mora biti verzologija v okviru literarne vede ustrezno upoštevana. Slovenski primer tega ne potrjuje, saj se zdi, da je — razen omejenega števila literarnih zgodovinarjev in literarnih teoretikov — Pretnar verzolog na slovenskih tleh zelo samotna postava. Da bi verzologija, ta »kotiček čudaštva« (M. Červenka), postala nečudaška sestavina znanstvenega premišljevanja o književnem delu, je skrbel Pretnar tudi tako, da je v Obdobjih vztrajno pisal o veraoloških vprašanjih. V treh primerih' je verzologija povezana s prevajanjem, enkrat pa s pedagogiko."* Besedila v Obdobjih zato niso le majhne zaokrožene celote," temveč po svoje tudi zgodovina verza v slovenski književnosti. Če namreč omenjenih besedil ne beremo v zaporedju izhajanja v zbornikih, temveč v zaporedju, v katerem so se pojavljale oziroma menjavale stilne fomiacije v slovenski književnosti, dobimo dialirono sliko verza v slovenski literaturi. O sleherni stilni formaciji je Pretnar pisal z vidika verza in slovenskih piscev (izjema je samo srednji vek /Obdobja 10/, o katerem Pietnar ni pisal iz zornega kota slovenskega srednjeveškega verza, ker je za izhodiščno gradivo vzel Villonovo pesniško delo). Zgodovina verza je ponazorjena z ustvarjalnostjo določenih piscev, in sicer:
1. srednji vek — ni ustreznega predstavnika;
2. 16. stoletje—J.Dalmatin;
3. barok — L. Marušič;
4. razsvetljenstvo — M. Pohlin, B. Kumerdej, Ž. Zois, F. Metelko;
5. romantika — F. Prešeren, S. Vraz;
6. realizem — F. Levstik;
7. simbolizem — I. Cankar;
8. ekspresionizem — A. Podbevšek;
9. socialni realizem — I. Rob;
10. sodobnost — M. Jesih.
Ta periodizacija je navadna skoraj v vseh novejših zgodovinah slovenskega slovstva.'^ Posebne zgodovine slovenskega verea pa še nihče ni napisal, zato se zdi Pretnarjev »predlog« zgodovine zelo poučno pripravljalno delo. Besedila, ki so objavljena v Obdobjih, namreč niso zaprta v lastni
^ V Pretnarjevih (znanstvenih) besedilih ni mogoče najti pesniške slike npr. »franniiklošičevskega« tipa. ki npr. o vzgojni knjigi pravi, da naj bi bila »fletno oblečen fant«, in ne »s krpami obložena balm.« Omenjeni sliki Pretnar parafrazira v Obdobjih 13 (Ljubij;uia. 1992, str. 504).
' V prezentiranju lirike ima bistveno vlogo med drugim tudi naslov, pravi W. Kayser ijezičko umelm/ko delo. Beograd, 1973; Književna misao 9). To misel avtorica telile vrstic upošteva tudi ted.ij, k;idar ne gre le za lirska besedila.
*  Miroslav Čeivcnka, Večenia šola stihoslovja (Ljubljana; ŠKUC, Filozofska fak-ultcta, 1988), str. 11.
'  Gre za besedila, objavljena v Obdobjih 8, 10, 13.
Gre za besedilo, obj.ivljeno v Obdobjih 11.
'' Znano je že, da so skoraj vsa Pretnarjeva besedila v Obdobjih napisana z istim metodološkim postopkom: uvodna pojasnila in omejitve (to navadno pomeni zelo dolgo poved, ki laliko obsega eno stran. npr. v Otxlobjih 7, str. 237, v katerem je pisec regisuiral problem, tisto, kar je o njem že rekla slovenska literarna veda, kaj od lega avtor sam upošteva, kaj pane); potem pisec določi problem, tj., kaj hoče raziskovali in na katerem gradivu; sledi obdelava problema z argumenti, t.j. s številnimi primeri in pregledjiicaiui; ivt koncu pa je še sklep.
Npr. J. Pog.->čnik - F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva I-VIII (Maribor Obzorja, 1968-1972); J. Pogačnik, Slovenačka knjiie\'nosl (Novi Sad: Malica srpska. 1987); 1. Cesar - J. Pogačnik. Pregled slovenske knjiievnosti (Zagreb: Školska knjiga, 1991) itd.
166
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
mikrokozmos, ker upoštevajo tako tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, kot tudi tisto, kar se bo zgodilo v prihodnosti oziroma v naslednji stilni formaciji. Besedilo, kije bilo objavljeno v Obdobjih 1, ima npr, v sklepu stavek: »Postulatov izoblikovane nomie svojih dopolnil in popravkov pesništvo slovenskega razsvetljenstva ni slogovno, estetsko in pomensko zaznamovalo; to je prepustilo naslednji dobi.«'^ Takšen sklep dovoljuje domnevo, da bo avtor v besedilu, ki bo govorilo o romantiki, pisal prav o prevladovanju že oblikovane verzne norme. S Pretnarjevimi besedami se to glasi takole: »Prešernov verz (je) učinkoval kot zgled, presegal (je) postulate izoblikovane nonne in bogatil možnosti jambskega oblikovanja, ker je neenopomenske postopke povezal z izpostavljanjem pesniških in idejnih vrednot.«'"^ V tem besedilu je Pretnar obrobno zaznamoval tudi tisto, kar se bo dogajalo na področju verza v naslednji stilni formaciji, t.j. v realizmu. V oklepaju omenja F. Levstika, čigar Tiigomer bo gradivo za Obdobja 3 (realizem). Sleherno besedilo je torej celota, ki pričuje o sinhronem stanju verza določene dobe." Če pa preberemo omenjene enote kot dele večje, nadrejene celote, dobijo tudi določeno dialiiono težo.
Pretnarjeva antologija pesniških prevodov'^ ima moto, ki se glasi: »Avtor moje knjige je poljski jezik.« To bi laliko v določenem smislu prenesli tudi na Pretnarjeve verzološke študije, ker so spoznanja poljske verzološke šole (ki ni edini izvir spoznanj!) v njih zelo navzoča. Zato je Pretnaijeva metoda usmerjena k algoritmizaciji in izdelavi formalizirane slike verzne norme. Iz tega izhajajo številne preglednice, številčni podatki, s katerimi raziskovalec želi izmeriti tisto, kar je neizmerljivo (verz, rima). Pisec sam razodeva lastno metodo,'^ včasih pa o tem sklepamo iz besedila.
Pri tem se pisec, oziroma njegova metoda razvija, ker zelo pazljivo spremlja tisto, kar se dogaja v literarni vedi. Zato so v besedilih poleg spoznanj sodobne moderne vcrzologije (M. Červenka, L. Pszczol-owska), generativne metrike (M. Halle) oziroma strukturalizma navzoče tudi premise tistih teorij, ki nekoliko bolj spadajo v območje epskega (npr. naratologija — problem glasu junaka in pripovedovalca).'* Niti postmodemistično vztrajanje pri pojmu medbesedilnosti ni šlo mimo Pretnarja, npr. v razčlembi Robovega Desetega brata}^
Pretnar ni bil suženj ene same metode, temveč je po eni strani spremljal tisto, kar se dogaja v sodobni verzologiji, po drugi stnuii pa je bila metoda določena z besedilom, ki je bilo predmet interpretacije. Če je predmet premišljevanja npr. gradivo, ki spada tako v prozno pripovedništvo (J. Jurčič, Deseti brat) kot v območju verza (I. Rob, Deseti brat), teoretična aparatura niti ne more biti samo verzološka. Prav zato Pretnar ni pisal samo o tem, »kar je po splošnem prepričanju videti kot obrobno, drobno in nepomembno«^" (verz, kitica in rima), temveč tudi o prvinah, ki spadajo tako v področje dramskega kot tudi v področje epskega govora.
3. Znanstvenik prevajalec. V besedilih, ki so objavljena v Obdobjih, posveča Pretnar pozornost tudi prevajanju. Ne gre za teoretično premišljevanje, temveč za prevajanje in prevajalske probleme, povezmie s konkretnim književnim gradivom (npr- Shakespeare, Sen kresne noči; Villonovo
'' T. Pretnar. Oblikovanje verzne nomie v slovenskem razsvetljenstvu, sir. 304. T. Pretnar. Prešernov in Vrazov jambski enajsterec, sü". 467.
V nekaterih situacij;ih Pretnar s,-mi vztraja pri tem, na primer: »Besedilo.čeprav naslovljeno s Podbevškov verzmed tradicijo in avantgardističnim eksperimentom, ni in ne more biti hisloričnoverzološka razprava, katere cilj bi bilo lociranje Podbevškovega verza v razvoju slovenskega verzncga oblikovanja.« (Obdobja 5, 1984, str. 249.)
T. Pretnar, Veter da\'iuli vrtnic. AiUologija pesniških prevodov 1964-1993 (Ljubljana: Slava. 1993).
Npr. »1. 2. Metoda. Opis in interpreLicija ubeseditvenih z,-ikonilosli verznega vzorca v Levstikovem dramskem besedilu b.haja iz ravnanja m dog.tjanj generalivne metrike, pri obravnavanju ritzmerja med verznimin skladenjskim členjenjem besedila izkorišča referat metode in dosežke varšavske verzološke skupme (Pszczotowska-Cervenka. 1982).« (Obdobja 3, 1982, str. 386.)
'* Primerjaj Obdobja!. 1987, str. 237-248.
" Primerjaj isto.
^ M. Juvan, Dr. Tonetu Pretnarju v spomin (9. avgusta 1945 - 16. novembra 1992, Jezik in slovstvo (1992/93), št 4, str. 129.
167
JEZIK IN SLOVSTVO. Utnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
pesniško delo; Miklošičevi prevodi iz poljske poezije).^' Pri tem je Pretnarjeva vodilna ideja spoznanje, daje prevajalsko delo le poskus približevanja izvirniku:
Prevajalski poskus [je] vedno samo približek izvirniku; [...] z njim prevedeno delo stopa v nova intertekslualna razmerja, ki jih uravnava dvojna avtentičnost, namreč avtentičnost izvirnika (ki v prevodu učinkuje kot novo, specifično, sveže in tuje) in avtentičnost prevoda (ki je odvisna tako od upoštevanja vseh lastnosti izvirnika kot od tradicije prevajanja v danem slovstvu in danem času, tako od talenta prevajalcev kot od splošne situacije v izvirni in prevodni nacionalni literaturi v trenutku, ko prevod sprejema)?"
Druga neizogibna premisa prevajalskega dela je upoštevanje dveh parametrov. To sta smisel in oblika pesniškega besedila.-^ Pretnarje v mislih vedno imel tako prvo (prevod je približek izvirniku) kot drugo spoznanje (prevod upošteva tako smisel kot obliko) in prav zaradi tega je bil naklonjen novim prevajalskim poskusom, v katerih je iskal sprctncjše prevajalske rešitve, pri tem pa je skromno ponujal tudi lastne iznajdbe.-'' Sleherni novi prevod istega izvirnika torej pomeni poskus oblikovnega in smiselnega prihliž.evanja izvirniku. Prav v takem poskusu (prevajanju) prihaja pri Pielnaiju do popolne veljave njegovo znanstveno verzološko znanje in grafomanska/pesniška subtilnost. Znanstvenik je skrbel za obliko, pesnik pa za smisel.
Omenjeno potrjujejo tudi prevodi besedil osijcškega pesnika Delimirja Rešickega, objavljeni v zbirki Veler davnih vrtnic (Ljubljana: Slava, 1993). Gre za pesem Ženske v notranjosti še zmeraj nosijo črne rute in za tri pesmi brez naslova (I, II, 111). Pesmi pripadajo zbirki Srečne ulice (Sretne ulice, Osijek: Revija, 1987). Izvirni hi-vaški naslovi so: Žene u unutrašnjosti još uvijek nose crne marame, pesmi, ki so v Slavini izdaji brez naslova (I, II, III), pa imajo v izvirniku skupni naslov Šlagerji v kolodvorskem jukeboxu (Šlageri u kolodvorskome jukeboxu). Primerjava enega segmenta pesniškega besedila (naslov) potrjuje Pretnarjevo videnje, da je prevod le poskus približevanja izvirniku. Brez prevedenega skupnega naslova (Šlageri v kolodvorskom jukeboxu) so namreč pesmi I, II in III orop;me za vsaj tiste konotacije, ki jih ponuja/vsebuje ta naslov. Pri tem se laliko spomnimo Saussuijeve primerjave jezika s šaliom,^' kjer en sam premik znaka pomeni spremembo celotne sestave. To laliko po svoje uporabimo tudi v primeru prevedenega besedila, ki spreminja notranjo (tudi zunanjo) sestavo izvirnika, če kaj dodaja ali pa če kaj odvzema. Pri Rešickem je bistveno tudi to, da so pesmi pis;mc v svobodnem verzu, navadno pa tudi kitično urejene. To je v prevodih večinoma oliranjcno, toda treba je pripomniti, daje bil prevajalec Pretnar nekoliko bolj naklonjen oblikovnemu zgoščevanju. Tako ima npr. izvirnik pesmi III dve kitici, prva šteje šest, dniga pa sedem verzov. V prevodu je diaiga kitica skrajšana (samo oblikovno, ne pa tudi smiselno!) za en vcrz.-^ Če jo primerjamo npr. s prevodom Sna kresne noči M. Jesiha, ki je nekoliko
^' Primerjaj Obdobja ». 10 in 13.
T. Pretnar, O verzu Jesiliovega prevoda Sli;ikespearejevega Sna kresne noči. str. 413.
¦^^ »Sloveittki prevajidci vs.-ij od razsvetljenstva naprej prev.-ijajo tako smisel kot obliko pesniškega besedila in t;iko bogatijo slovensko poezijo z novimi verzniiiii. kiličnimi ui stalnimi pesemskinii oblikami ali pa obstoječe modificirajo na način, kot ga zaliteva izvirnik.« (T. PreUiar, O Miklošičevih prevodih iz poljske poezije, str. 505).
^'^ »Deveti verz iz citatov in paralraz pregovorov umetelno montirane Ballade des proverbes (si. Balada o pregovorili, lir. Poslovnice mudrosti. B;ilada), ki se v izvirnik-u glasi Tant parle qu'on se contredist in bi ga pisec teh vrstic — upoštevaje verzni vzorec in položaj izpovedov;ilca v pesmškem svetu — prevedel takole; V besed.ili si s seboj navzkriž, sta prevajaka, ki sta ohrmiila skladenjsko podobo verza. vs.Tk po svoje metrično preoblikov;ila; Kdor govori preveč, se sam izda (Menart), oz. Toliko neki blelx;ću. da protuslove sebi (Rabadiui).«
^¦^ Primerjaj F. de Sosir (F. se Saussure). Opšia lingvistika (Beograd: Nolit, 1977).
2^ Cesta se liiü^o
kao životinja uz vodu
umiva automobilskim trzajima
cesta te uvijek
poslije
tako brižno njeguje
168
JEZIK LNl SLOVSTVO, Letoik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
bolj naklonjen razširjanju izvirnika, laliko sklcpiuno, da Pretnarjeva »dointeipretacija izvirnika« (T. Pretnm) stopa v nasprotno smer. Pri tem pa prve ali druge možnosti ne moremo vrednostno označiti kot dobro ali slabo, ker sta obe le poskusa približevanja izvirniku.
4. Sklep. V besedilih, ki jih je Pretnar kot edini stalni udeleženec objavil v Obdobjih, se pojavljata dve temeljni področji njegovega ukvarjiuija z literaturo, in sicer verzologija in prevajanje.
Besedila, v katerih govori o verzu, rimi in kitici, pomenijo zelo poučno in natančno pripravo za pisanje zgodovine verza v slovenski književnosti, besedila, ki jih je napisal na temo prevajanja, pa dajejo pogum samim prevajalcem, kar pomeni, daje treba delati poskuse (beri: prevajati) tudi tedaj, kadai- prevod že obstaja (pri besedilih, ki do zdaj ,še sploh niso prevedena, pomembnosti prevoda niti ni treba poudarjati).
S svojim znanstvenim verzološkim delom je torej Tone Pretnar skušal govorili (zelo utemeljeno) o tem, da se da v pesniškem delu marsikaj empirično razodeli, s čimer je nasprotoval gi-afomanovi/pcsnikovi trditvi o ne-možnosti empiričnega razodetja književne resnice.
kao vlastito potomstvo
(D. Rešicki)
Cesta se hitro kot žival ob vodi lunivaz avtomobilskimi tresljaji cesta te zmeraj pozneje
tako skrbno neguje kot svoje lastno potomstvo (T. Pretnar)
169
JEZIK EM SLOVSTVO, Utnik 39, 93/94, št. 4
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Zlata Šundalić IJDK 886.3.09-1 Pretnar T.
UDK 82.03:929 Pretnar T.
SUMMARY
THE TRUTH CAN(NOT) BE EMPIRICALLY REVEALED
The article is divided into four smaller imits which represent wholes in themselves. In the first part (Scientist and Graphoman) the relationship between the scientist and the poet is of essential importance, for both of tliera live at the same time in a single person — Tone Pretnar. There is no accordiUKe between the two poles. The poet contradicts the scientist and vice versa
In the second part (Scientist—Prosodist) the subject of discussion are those Pretiuir's texts that deal witli prosody. Tlie mentioned text.s (prosodical) are extremely useful for the fonnation of a diaclu-oiiic image of verse in Slovene literature.
In the third part (Scientist—^Translator) Pretnar's translation work is discussed. Two tenets are expressed in connection with it; a translation is only a pseudo-original and it must take into consideration the form as well as the meaning.
In the concluding part the title is discussed again or rather the way of communication between the scientist and the poet. The poet claims; »The truth cannot be empirk;ally revealed«, while the scientist (prosodist and traiLslator) maintaias just the opposite.
170
JEZIK IN SLOVSTVO. Letaik 39, 93/94, St. 4