Alternativna misel
Holbrook Jackson
Strah pred knjigami, 3
O strupenih knjigah
Nekatere knjige nosijo oznako strupene.
In kakšen urok lahko izlušči tako zdravje iz uvelih listov - pogosto s strupom v cvetu?
Bulwer-Lytton: The Souls of Books
Ce sont de jolis flacons qui contiennent les reconfortants ou les toxiques de notre esprit lasse et assombri, to so čudovite stekleničke tolažbe ali strupa za naše bolne in žalostne duše (Octave Uzanne: Zigzags d'un Curieux). Spet drugi, ne redki, prepričajo sami sebe, da je vsaka knjiga, ki preveč govori o strastni ljubezni, voluptarium venenum, mamljiv strup: obstaja tendenca, da bi se na čezmerno pornografijo gledalo kot na nevarno drogo, ki vpliva na življenje demokratične skupnosti (Ernst and Seagle: To the Pure...). Politika ali etika, s katero ne soglašajo, kakor učenjak pri Nicholasu Bretonu, ki je Macchiavellija imenoval mortalen namesto moralen, ker so bila njegova dela tako polna strupa ("The Angle's Conference with the Scholler", Works: Kentish-Wright. To razširjeno mnenje je podpiral - nenavadno - tudi Friderik Veliki, ki je napisal esej proti Vladarju, "postopen protistrup proti italijanskemu strupu". Margaret Goldsmith: Frederick the Great). Williamu Blaku je bilo
1366
Sodobnost 2019
<i>

Strah pred knjigami, 2 Holbrook Jackson
ob branju Wordsworthove pesmi The Excursion tako mučno, da je to izzvalo napad bolezni (Crabb Robinson: Diary); strani Tainove Zgodovine angleške književnosti, je rekel Amielo, človeka dušijo kot plini iz tovarne mineralnih proizvodov (Journal); Edward Dowden je videl v Balzacu tako korozivno mineralno kislino, da bi bilo treba po njem srce večkrat uglasiti z vero, upanjem in milostjo (Fragments from Old Letters), da bi vzdržalo; in Robert Buchanan pravi, da je v Gautierovem spominu na Charlesa Baudelaira komaj kak zlog, ki mu človek ne bi pritrdil, pa vendar spretno in na skrivaj zastruplja duha nič hudega slutečega bralca (The Fleshly School of Poetry); za Arthurja Symonsa je časopis kuga ali črna smrt sodobnega sveta; odprt kanal, ki teče na obeh straneh ulice in razgalja gnilobo vsakdana, dan za dnem, zjutraj in zvečer (Studies in Prose and Verse); anonimen ocenjevalec se pritožuje, da so različne izdaje zgodb za dekleta L. T. Meade kratko malo strup v preobleki, da je primeren za vsak žep ("The Queen of Girls' Book-Makers", Saturday Review); in Schopenhauer odkrito svari pred vsemi slabimi knjigami, saj kot intelektualni strup uničujejo duha ("Of Books and Reading", Religion and Other Essays); vse pa jih poseka James Douglas, ko odločno pribije, da bi raje dal zdravemu dekletu ali zdravemu fantu stekleničko pruske kisline kot odmerek očitno smrtonosnejšega strupa iz Vodnjaka osamljenosti, kajti strup ubije telo, moralni strup pa ubije dušo (Sunday Express).
V nadaljevanju moje zgodbe se bo pokazalo, da je tu prav toliko različnih mnenj kot pri drugih problemih v zvezi s knjigami, in čeprav ni lahko utirati varne poti skozi to džunglo, je treba po mojem mnenju iz previdnosti pred ozkosrčnimi in zlohotnimi nergači predpostaviti, da nobena knjiga ni sama po sebi strupena, vsaka pa lahko z zlorabo taka postane: ob močno nezmerni uporabi, trdi Kipling, postanejo najnevarnejša droga (A Book of Works). A tudi če so nekatere morda res strupene, kljub vsemu lahko delujejo blagodejno, razen v prevelikih odmerkih, pa tudi takrat bo samo bedak, ki ga muči iofobija, strah pred strupom, podlegel njihovemu zlonamernemu zapeljevanju. Ne dvomim, da je imel Milton v mislih prav to, ko je obsodil najhujše strupenosti vse brezverne pisatelje, s katerimi je povezano življenje človeške učenosti, kajti tudi če pišejo v neznanem jeziku, obstaja nevarnost, če te jezike poznajo tudi najslabši ljudje, ki so najsposobnejši in najprizadevnejši pri vnašanju strupa, ki ga vsesavajo, najprej v kraljevske dvore, s čimer jih seznanjajo z izbranimi užitki in kritikami greha. Kot je nemara počel tisti Petronij, ki ga je Neron imenoval sodnik, mojster njegovih veseljačenj; in tisti zloglasni umazanec iz Arezza (Pietro Aretino), ki se ga italijanski lizuni bojijo in ga imajo hkrati tako radi.
Sodobnost 2019 1239


Holbrook Jackson Strah pred knjigami, 2
Vsi vemo, kako nekateri besnijo čez erotične knjige iz obdobja romantike v Franciji in Angliji, čez Baudelaira, Gerarda de Nervala, Villiersa de L'Isle-Adam in pozneje Verlaina, Mallarmeja, Rimbauda, Rossettija, Swinburna, Oscarja Wilda, Beardsleyja, Arthurja Symonsa. Ti avtorji so po mnenju nekaterih produkti meglene in smrdljive teme, vročinskega oblaka, ki se je skotil v Italiji in ga je potem odpihnilo proti zahodu; začelo se je v času Dantejeve Vite Nuove in se razširilo daleč na sever, do Hawthorndena in Edin-burga, porajalo blaznost in za več stoletij zasenčilo Chaucerja, potopilo v temo prostrane prostore elizabetinske drame ter v kosteh in mozgu angleške književnosti sprožilo mrzlico absurdnosti, ki bo verjetno ohranila norost človeških kreatur. Surrey, Wyatt, Spenser, Drayton, Shakespeare, Donne, Carew, Drummond, Crashaw, Fletcherji itd. so bili med prvimi, ki jih je prizadela ta strupena epidemija, vrhunec pa je dosegla s Cowleyjem. Milton je okrepil svoj organizem z močnimi toniki prednikov, Dryden se je dezinficiral z rimsko satiro; in čeprav so epidemijo obvladovali s formalno čistočo Addisonovega časa in krotili s klasicizmom Popove dobe, se je spet razmahnila v šoli della Crusca, se nadaljevala v spazmodični šoli Baileyja, Smitha in Dobella ter dosegla vrhunec v skrofulozni šoli francoskih simbolistov in polteni šoli angleških prerafaelitov, ki so pisali poezijo kot absint, morda razmeroma neškodljivo, če jo srkaš v majhnih količinah in dokaj razredčeno, če jo uživaš (tako kot Swinburne) v vsej njeni naravni moči in ogabi, pa usodno; in usodna znamenja uživanja literature so vidna na vsakem bledem in krhkem obrazu fantastičnih podob te šole (George Buchanan: Fleshly School of Poetry).
Pravijo, da so dekadenti velika literarna nevroza, ki lahko anestetizi-ra svoje oboževalce v razgretem, izčrpavajočem ozračju, polnem nezdravih hlapov, simbolizma pipe za opij (Proust: Cities of the Plain). George Moore hvali Rože zla kot lepe cvetke, lep in žlahten propad. Kakšen dosežek, poudari, in koliko duš bi našli ovenčanih s tvojimi strupenimi cvetovi, če bi bil pekel resničen (Confessions of a Young Man)! Celo Oscar Wilde imenuje Huysmansov roman Proti toku strupena knjiga (Slika Doriana Graya). Zdelo se je, da nad njenimi stranmi plava težek vonj kadila, ki omamlja možgane.... že sam ritem stavkov, pretehtana monotonost njihove muzike, polne zapletenih refrenov in umetelno ponavljajočih se taktov, sta v duhu Doriana Graya ustvarjala nekako dremavost, bolestno sanjarjenje, ob katerem se ni zavedal umirajočega dne in senc, ki so se plazile v sobo (prev. Rapa Šuklje).
Ta opozorila je treba tem resneje upoštevati zato, ker stik s knjigami, ki lajša bolečino, stres, potrtost, malodušje itd. ("Books Pharmaceutically Disposed": Anatomy of Bibliomania), prav tako lahko deluje tudi nasprotno; vendar pa je mnogo bralcev z druge strani očitno imunih na učinke vseh
1238 Sodobnost 2019


Strah pred knjigami, 2 Holbrook Jackson
literarnih strupov, in ti imajo srečo. Eden takih je bil Henry Bradshaw, kajti čeprav se je izrekal proti Furnivallu in njegovemu strupenemu načinu pisanja knjig in predgovorov k njim, je te knjige še vedno naročal (Prothe-ro: Memoir of Henry Bradshaw). Tu ni bilo nobene nevarnosti, pa tudi če bi bila, bi ga rešilo načelo, da se klin s klinom izbija. Če je knjiga v velikih odmerkih septična, je v majhnih aseptična; v nasprotnem primeru pa veliki odmerki delujejo profilaktično zaradi odpora. Če je človek nagnjen h krivo-verstvu, opolzkosti, vulgarnosti, bogoskrunstvu ali čemu podobnemu, ga zasuj prav s tem: dlaka iz repa psa, ki ga je ugriznil, kot se reče, ima veliko moč; to je zelo dobro vedel pontski kralj Mitridat (A. Gelij: Atiške noči), ki je imel v svojem kraljestvu jato rac, ki so redno uživale strup, in ugotovil je, da zdravilo iz njihove krvi izžene strup iz človeškega telesa; sam zase je našel ustrezen odmerek, zato je kljub želji sovražnikov, da bi ga zastrupili, preživel in nazadnje umrl zaradi padca na lasten meč:
V meso so mu podtaknili arzenik in prepadeno ostrmeli, ko ga je pojedel; v skodelico so mu vlili strihnin in streslo jih je, ko ga je izpil;
njih je streslo, oni so ostrmeli, beli kot njihove srajce: njihov strup je prizadel njih same.
A. E. Housman: A Shropshire Lad
Za druge, slabiče, ki se niso sposobni zaščititi pred takimi nevarnostmi, ni ne upanja ne zdravila. Knjige so kot hrana, pri kateri ima vsak del svoj strup: breskev s prusko kislino, rabarbara z oksalno kislino, čaj s taninsko kislino, paradižnik in celo krompir vsak s svojo škodljivo sestavino (Qt. Richardson: Choice of Books, iz Literary World) kažejo na nevarnosti, ki jih moramo premagati ali pa stradati; in tako kot premagujemo te strupe s premišljeno notranjo selekcijo, nagonsko premetenostjo, se moramo tudi naučiti pre-bavljati, kar je v knjigah za nas dobrega, in izvreči, kar je slabo; nikoli ne smemo pozabiti, da ni noben vrt tako dobro obdelan, da ne bi v njem zraslo nekaj škodljivega plevela; da ni pšenice, med katero ne bi bilo nekaj grašice; in da obstajajo ljudje, kot pravi Ben Jonson, ki so rojeni za to, da srkajo strup iz knjig Habent venenum pro victu; imopro deliciis (Ben Jonson: Discoveries. "Strup imajo za hrano, celo za poslastico."). Ne more vsakdo nekaznovano brati vsake knjige, celo pri najmočnejših duhovih ima vzdržljivost svoje meje. Eno slabo odo je še mogoče prenesti, je rekel dr. Johnson, od več pa postane človeku slabo (Boswell: Life). Coventryja Patmora je ob branju Blanca
Sodobnost 2019 1239


Holbrook Jackson Strah pred knjigami, 2
Whita skoraj pobralo, še čudno, da ni v treh mesecih obupnega ateizma, ki mu ga je vcepljalo, napravil samomora (Champneys: Memoirs). Toda čeprav je knjiga enega človeka za drugega strup, je moč knjig pri spodbujanju vrlin verjetno, kot je ugibal William Godwin, veliko večja kot pri spodbujanju pokvarjenosti; argument, ki ga podpirajo tudi drugi komentatorji in tudi zdrava pamet, kajti če je v vrlinah kaj vrlosti, kaj moči za samoobrambo, in to po mojem mnenju kljub dvomom obotavljivih moralistov je, potem trdim, da bo imela zadnjo besedo dobra knjiga in ne slaba, in preizkus njene dobrosti bo trajnost njenega učinka, pa naj jo tisti, ki vihajo nosove, še tako razglašajo za strupeno. Vrlost se odkupi z možatostjo, kot se ljudje odrešijo zaradi nagona po samoohranitvi, ki je sam po sebi moralna sila in kot tak vitalen. Se spomnite ljudi iz nekdanjih časov, ki so, da bi obdržali svojo vrlost živo in v formi, tako željno iskali zlo (Montaigne: "De l'experience")? Svet želi zdravo vrlost, ne bolehne, pravi Macaulay, vrlost, ki se lahko izpostavi tveganjem, kakršna neizogibno spremljajo odločno ravnanje, ne vrlosti, ki se iz strahu pred okužbo drži na samem, kajti človek, ki je izpostavljen vplivom družbe v takem stanju, kakršno je to, v katerem živimo, in se kljub temu boji izpostaviti vplivu peščice grških ali latinskih verzov, se po njegovem mnenju vede dokaj podobno kot zločinec, ki je prosil policiste, naj mu na poti od vrat Newgata do vislic držijo nad glavo dežnik, ker je tisto jutro rosilo in bi se lahko prehladil (Leigh Hunt: Essays). Samo klin se izbija s klinom, pravi Amiel, zato ne popravljajte s pametovanjem, ampak s primerom; približajte se občutju z občutjem; ne upajte, da boste vzbudili ljubezen drugače kot z ljubeznijo (Journal); ne smemo tudi pozabiti, kot lepo pove Montaigne, da ima zlo svoje življenje, svoje meje, svoje bolezni in svoje zdravje; skratka, da so to bolezni, ki se najverjetneje pozdravijo same ali, kot pravimo, zamrejo, če jih ne ustrahujemo. Kdor se arogantno spravlja nadnje ali jih hoče po vsej sili skrajšati, jih podaljšuje in množi (Montaigne: "De l'experience"); a kljub temu moram nadaljevati to razmišljanje z nekaj zapisi o strupenih učinkih, kakršne smo opazili, in z nekaj mnenji o njih.
Strah pred pesniki in avtorji romantičnih romanov
Drugi so že toliko povedali o romantičnih romanih, o katerih je v nekdanjih časih veljalo, da naj bi zapeljevali in zavajali, kar nekateri še vedno verjamejo: da mehčajo duha z ljubeznijo, in to so največje teme tovrstnih knjig, ure, ki jih prebijemo ob njih, so zapravljene in vredne kesanja (The Athenian Mercury). In vi ste vzrok njihove norosti, trapastega kiča, škodljivega
1238 Sodobnost 2019

Strah pred knjigami, 2 Holbrook Jackson
razvedrila za plehke duhove, ljubezenskih romanov, stihov, pesmi, sonetov, vrag vas vzemi vse skupaj! (Moliere: Les precieuses ridicules; prost prevod.) Roger Ascham obsoja "Le Morte d'Arthur", saj je ves užitek v tej knjigi strnjen v samo dve točki, odkrit uboj in obscenost (The Schoolmaster). Hannah Moore (Two Wealthy Farmers) graja ničvredne romane, v katerih ljudje brbljajo take neumnosti, kot jih nihče pri zdravi pameti ne govori, v katerih so danes berači in jutri gospodje; zjutraj spletične in zvečer grofične; v katerih se zdi, da ima vsakdo v svojem pisalniku Banko Anglije in so vsi dobri razen enega, ki je slabši od satana, nihče ni nekaj srednjega ali dober v nečem in slab v nečem drugem; raje bi brala, vzklikne, "Toma Hickathrifta" ali "Jacka, morilca velikanov", tisočkrat raje. Take šare je več kot dobrih romanc in romanov in bi jih v končni fazi povozila, če ne bi bilo dovolj bralcev, ki terjajo in dobijo boljšo robo, in piscev, ki zadovoljujejo njihove potrebe. Mnogi grejo tako daleč, da obsojajo vse romane, ker so nekateri slabi in jih imajo radi bedaki: to so močne hudičeve vabe, da jim ne silijo v glavo potrebnejših stvari ter v roke boljše knjige in da toliko nevarneje zastrupljajo duha, ker jih berejo z več veselja in užitka (Richard Baxter: Christian Directory). Ljubezenski romani delujejo na Eugenie de Guerin kot smodnik: ožgejo, počrnijo, raztrgajo srce (Lettres). Navada brati romane, roman za romanom, zaradi branja samega, je glavni vzrok splošne pregrehe branja; pitje romanov ni tako drago, tako vidno odbijajoče kot pitje alkohola in tudi ni mogoče reči, da prinaša družinam enako pogubo in sramoto - posameznika pa zagotovo slabi, mu kvari okus, jemlje voljo, vnaša žalost v njegovo pojmovanje (Anon.: "The Vice of Reading", v reviji Temple Bar).
Sežig don Kihotovih knjig (Cervantes: Don Kihot, sl. prev. Niko Košir) je prilika o nestrpnosti, porojeni iz strahu, in čeprav je bilo to dejanje dejanske bibliofobije in torej vredno graje, bi si izjemoma morda zaslužilo odpuščanje, saj so ga zagrešili preprosti in pošteni ljudje, da bi obvarovali zdravje in življenje plemenitega gospoda. Spomnili se bomo, da je njegova gospodinja, ko je prišla do sklepa, da so tiste preklete viteške knjige zmešale gospodarju pamet, o tem obvestila župnika, priskrbela ključ sobe, v kateri so bile povzročiteljice vse te zgage, vstopili so - župnik, don Kihotova nečakinja, mojster Miklavž (brivec) in gospodinja - in našli več kot sto zajetnih, zelo lepo vezanih knjig in še nekaj manjših. Gospodinja se je v trenutku, ko jih je zagledala, obrnila in stekla proč ter se takoj nato vrnila s torilcem blagoslovljene vode in kropilom. Nate, prečastitigospod župnik, je rekla, in poškropite to sobo, da ne ostane tu kak čarovnik od mnogih, ki so v teh knjigah, in nas ne ureče zavoljo muke, ki mu jo hočemo prizadeti s tem, ko jih preganjamo
Sodobnost 2019 1239


Holbrook Jackson Strah pred knjigami, 2
s sveta. Gospodinja in nečakinja sta bili za takojšen sežig. Toda župnik je ukazal brivcu, naj mu podaja knjigo za knjigo, da bo videl, o čem pišejo, saj si nekatere med njimi nemara ne zaslužijo grmade za kazen; in čeprav sta obe ženski navijali za poboj teh nedolžnežev, ni hotel privoliti v to, ne da bi prebral vsaj naslove.
Tako se je lotil naloge, proučeval je naslove in podajal obsojene knjige ženskama, ki sta divje uživali, ko sta jih metali skozi okno na dvorišče, kjer naj bi jih sežgali. Tako so šli Amadis Grški, Don Olivante de Laura, Vitez od Križa in vsi drugi slavni romani, ostali so le Amadis Galski, Palmerin Angleški, Cervantesova Galateja in tri knjige poezije, ki jim je župnik pri-zanesel - prvi zato, ker je bila prva in najboljša knjiga te vrste, drugi, ker je bila res dobra in jo je menda napisal moder in duhovit kralj Portugalske, tretji zato, ker je bil Cervantes župnikov dober prijatelj in ker naj bi se ji v prihodnosti obetalo usmiljenje, kiji ga zdaj odrekajo, poeziji pa zato, ker so bile tiste tri knjige najboljše, ki so bile dotlej napisane v kastiljščini. Morda bi jih rešil še več, če jih ne bi zmotil don Kihot, ki je kričal: Le sem, le sem, srčni vitezi; tu je treba pokazati silo vaših hrabrih rok, zakaj dvorjani odnašajo s turnirja boljši del! Ta hrup jih je odvrnil od pregledovanja preostalih knjig in tako so te neocenjene končale v plamenih.
Kljub tem mnenjem in dogodkom romani uživajo enako trdno podporo mnogih zanesljivih prič, ki se veselijo lepote v vsem, kar nam ugaja in nas privlači: čednem obrazu, lepem oblačilu, trdni zgradbi, imenitni hiši, sijajni ladji, veselem vrtu in vseh skladnih, povednih in občudovanja vrednih iznajdbah. Nihče nadarjen in razumen ni nikoli preziral ali zanemarjal velikih mojstrov v tej uporabni in navdušujoči zvrsti pisanja (Mathias: Pursuits of Literature). Sir J. Herschel, dober, pošten mož, vidi roman v njegovi najboljši obliki kot eno najmočnejših gonil civilizacije vseh časov; romani Jane Austen so namreč dela, v katerih so izražene največje moči duha; ki v najbolj izbranem jeziku predajajo svetu najbolj poglobljeno znanje o človeški naravi, najsrečnejši oris njenih različic, najživahnejše izlive duhovitosti in humorja (Northanger Abbey); Coleridge bi šel dlje in dovolil celo otrokom brati romane in pripovedi o velikanih, čarovnikih in duhovih, saj ne pozna drugega načina, kako vcepiti duhu ljubezen do velikih in celovitih reči (Letters, ur. E. H. Coleridge); častiti George Dawson ima raje romane kot zgodovinske pripovedi: dober roman je najboljša knjiga, ki jo je mogoče zapustiti zanamcem; če bi dali na eno stran tehtnice vse zgodovinske pripovedi, na drugo stran pa šest dobrih romanov, bi prevagali slednji, je prepričan (predavanje: Thackeray and his Works); Wordsworth vidi v njih zelo primerno zdravilo za tiha hrepenenja, skrite apetite, ki jih imamo in moramo hraniti,
1238 Sodobnost 2019


Strah pred knjigami, 2 Holbrook Jackson
zgodbe, katerih čar premaga noč brez spanja v Arabiji, romani; legende, spisane za tolažbo ob medli svetlobi meniških svetilk; izmišljije žlahtnih mladeničev za njihove dame; brez konca pustolovščin, ki jih je izžel na stara leta izmučeni bojevnik iz drobovja prav tistih zamisli, v katerih je nekoč tavala njegova mladost; te zgodbe se širijo kot dan in nekaj v njih je in bo živo vse do konca človeških dni;
Prelude (prost prevod)
in blagoslavlja tiste sanjače, ki pletejo drzne zgodbe kljub dejstvu, da jih bo opičja filozofija oklicala za prevarante, blebetače, senilneže /..f.
Nekateri gredo tako daleč, da obsodijo tako pesnike kot romanopisce. Bentham je zatrjeval, da je vsa poezija popačena podoba in zatorej slaba (J. S. Mill: Autobiography). Večina mojih bralcev bo na to gledala kot na temeljno herezijo, vendar je to običajna poza, celo med dobrimi prijatelji knjig, kot je bil Thomas Love Peacock, kajti ko je zagrabil temo, se je na vse pretege trudil ponižati prefinjenost poezije, nujno na račun kake koristne veje znanosti; žalostno je, pravi, ko vidiš duhove, sposobne boljših stvari, kako propadajo v varljivi lenobnosti teh praznih, brezciljnih ponaredkov intelektualnega napora. Po mojem mnenju so te trditve iz Four Ages of Poetry prešibke za podporo taki avtoriteti in rad bi verjel, tako kot nekateri, da si je moj avtor privoščil tisto, čemur brezbožneži rečejo potegavščina. Zato si ne bom vzel časa za prerekanje z njim, saj me čakajo resnejše stvari; zdaj se moramo namreč posvetiti prastaremu in zelo glasno izražanemu očitku, da je poezija predvsem sredstvo za opolzko zastraševanje. Pravilo je, pravi Lactantius, da več retorike pomeni več nadlog in najboljši pesniki so najslabši za javno dobro. Dobro dodelana pesem je velika in močna prevara, pravi. Obvladuje domišljijo in jo žene kdove kam. Naj nam torej zavlada razum, ubranimo se skušnjave; tovrstni užitki ne pomenijo nič dobrega. Kot slastni grižljaji nam božajo jezik in nas mamijo, naj si prerežemo vrat (Divine Institutions. Qt. Collier: Short View of the Immorality and Profaneness of the English Stage). Družba resnih bralcev, razkriva Burton (Anatomija melanholije), ne mara drugega speva Eneide in zameri Vergilu, da je v junaško vsebino vključil ljubezenske strasti; toda njegov komentator Servij utemelji in potrdi pesnikovo odličnost, modrost in presojo. Castalio mladim ne bi dovolil brati Canticles, ker je bilo po njegovem mnenju to besedilo prelahkotno in preveč ljubezensko.
Sodobnost 2019 1239


Holbrook Jackson Strah pred knjigami, 2
Morda bi prepovedal tudi branje Geneze zaradi ljubezni Jakoba in Rahele in zgodb Šehema in Dine ter Jude in Tamare; zavrnil bi Četrto Mojzesovo knjigo zaradi vlačuganja med Izraelci in Moabiti; Knjigo sodnikov zaradi objemov Samsona in Dalile; in Knjigo kraljev zaradi prešuštev Davida in Batšebe, incesta Amnona in Tamare, Salomonovih priležnic, njegove Visoke pesmi in njene pohote itd., zgodb o Esteri, Juditi, Ruti, Suzani, Mariji Magdaleni in še mnogih podobnih. Dikajarh in še nekateri se pritožujejo nad Platonovo veličino, ko si je privoščil pisati take ljubezenske igračarije; med drugim o tistem ljubimkanju z Agatonom: Med poljubi z Agatonom je bila na ustnicah moja duša, kajti bili so žalostni, saj so vodili v njegov odhod. Če mene vprašate, je rekel Maksim iz Tira, tudi sam velik platonist, me non tantum admiratio habet, sed etiam stupor, ne le da občudujem, osupel sem, ko berem, da bi tako Platon kot Sokrat izgnala Homerja iz svojega mesta (Država), ker je pisal o tako lahkotnih in pohotnih stvareh, quod Junonem cum Jove in Ida concumbentes inducit, ab immortali nube contectos (Iliada), o Vulkanovi mreži, Marsovem in Venerinem postavljaštvu pred vsemi bogovi (Odiseja); čeprav sta po Platonovem pričevanju oba, Sokrat in Platon, tudi sama pisala precej lahkotno.
V vseh časih, seveda tudi v našem, so bili in so ljudje, ki ne marajo pisanja o tem čudovitem občutju ljubezni. Heliodor, ki je bil škof, je napisal ljubezensko zgodbo Teagena in Harikleje, in ko ga je nekaj Katonov tistega časa za to okaralo, se je, kot je rekel Nikefor, raje odpovedal škofovstvu kot svoji knjigi; vsak dober prijatelj knjig bo pozdravil to odločnost z enakim navdušenjem, kot bo obsodil odločnost dobrih evangelistov, ki so trpinčili mladega Edmunda Gossa; eden izmed njih bi z enakim veseljem poslal Shakespeara na natezalnico, kot si ga je predstavljal v večnih mukah. V tem trenutku, je norel, poteka bogokletno praznovanje rojstva Shakespeara, izgubljene duše, ki zaradi svojih grehov zdaj trpi v peklu (Gosse: Father and Son)!
Cobbett ne more dovolj poudariti, kakšni nevarnosti so izpostavljeni mladi ljudje zaradi pisanja pesnikov in romanopiscev. V devetih primerih od desetih, ocenjuje, je morala, ki jo učijo, slaba; najpogosteje namreč uporabljajo svojo duhovitost za zasmehovanje kreposti; svet trpi pod tirani, a kateri izmed antičnih pesnikov jih ni štel med bogove? Kateri pesnik, edina izjema je bil Pope, ni bil ali v našem času ni član kraljeve garde ali ne uživa v taki ali drugačni sinekuri ali ni preklemanski vzdrževanec kakega dela aristokracije? Ampak se mi zdi, da je bila ta izjava bolj poljubna, tako kot izjave tistih, ki so pogosto in zelo besno rohneli proti njegovim knjigam, jih primerjali in obsojali skupaj s Pravicami človeka Toma Paina, češ da je enako narobe, da ljudje terjajo pravice, kot po drugi strani to, da aristokrati vzdržujejo
1238 Sodobnost 2019


Strah pred knjigami, 2 Holbrook Jackson
pesnike; in bojim se, da bi, če bi premogli dovolj moči in pronicljivosti, ravnali drug z drugim enako kot tista kitajska cesarska vdova v času cesarja Ching Tija s pesnikom Yuan Kujem, ko je neprevidnega barda nagnala v svinjak in ga zvezala s prašičem, ker je javno obsodil pisanje Laozija (Giles: Chinese Biographical Dictionary). Ta duh nestrpnosti je še vedno živ tudi v naši svobodni deželi, kar dokazuje mnogo primerov, predvsem izbruh Edmunda Yatesa, ko je prebral Flowers of Passion Georgea Moora. Avtorja imenuje bestialni bard in zahteva, da državni rabelj knjigo sežge, avtorja pa bi morali medtem privezati za voz in prebičati (Avowals: George Moore).
Prevedla Maja Kraigher
Sodobnost 2019 1239