ZMZXXLL bcf r Vsebina julijskega zvezka: 1. Miran Jarc: Tihe pesmi.....................385 2. Ivo Šorli: Zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. (Dalje prihodnjič.).......................387 3. Stano Kosovel: Idilica......................389 4. Dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili naših preporoditeljev. (Dalje prihodnjič.) ..........................390 5. C. G.: Še ena Murnova......................406 6. C. Golar: Cerkovnik in sveta Barbara..............407 7. Mirko Pretnar: V hiši......................416 8. Prof. Dr. R. Nahtigal: Matija Murko. (Konec prihodnjič.)......416 9. Janko Glaser: Misel pred spanjem................424 10. Milan Pugelj: Uboga deklica. (Konec prihodnjič.).........426 11. Stano Kosovel: Pismo življenju.................428 12. Ivan Albreht: Tri Koroške. IL (Konec prihodnjič.)........429 13. Stano Kosovel: Na razpotju...................433 14. A. P.: Fata morgana. (Konec.)...................435 15 Marija Kmetova: Arabeska...................439 16. Književna poročila........................440 Dr A. Šerko; Dr. France Veber: Uvod v filozofijo. (Konec.) 17. Kronika.............................444 Fran Albredit: Drama. — Deutsch-südslawische Gesellschaft. 18. Nove knjige...........................448 „Ljubljanski zvon44 izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 180 K, za pol leta 90 K, za četrt leta 45 K, za Italijo po 60 lir na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 18 K. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — UpravniStvo se na- Odgovorni urednik: Dr. Joža Gionar. iča rokopisov, ki jih ni naročilo. — L haja v Sodni u{ici Št. 6. Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZWON MESEČNIK Zfl KNJIŽEUN05T IN PROSUE 0. letnik xli. 1921. Številka i. MIRAN JARC: TIHE PESMI. I. Zastrta so okna gradičev in vil zapuščenih, tišine nad jezerom nič več ne drami klavir, ki nanj ob popoldnevih trudnih od solnca roki prebeli sta tipkali zveneča pisma ljubavna. Kje je dekle zdaj, kam izdrhtela so njena pisma zveneča? Ne daje odgovora pokrajina molčeča... Nebo se le zlato smeji, smeji. II. Ne beli se na vrtu kraljičina, roža sred rož, ne trosi v zamišljeni kraj se smeh mlade družbe, v ozračje ne plove več vonjev mlačno sozvočje... Čakajo, čakajo divno razcveli vrtovi... kakor spomini pošumeva drevje. Postoj: morda boš čul šepetanje davnih dni. III. Nekoč je pod balkonom dvorca v mesečini vzdihaval kakor trubadur poet neznani in tožil luni, česar smel ni njej. 386 MIRAN JARC: TIHE PESMI. Z^au , c^ /r to A ona je žarela v družbi izbrani, v dvorani bleskoviti, ki se v srebrnini jezerski je zrcalila. . , Skrivnostno pošumeva to vodovje, kot da je vsrkalo šepeče vseh noči,' ki zdaj jih poznemu popotniku razkriva. IV. Prešerno drsi naš čoln po solnčni gladini... , Smeh, kriki, dovtipi zajedajo se v jezersko svetišče nekdanjosti kakor krme ostrina v valčkov zrcalo. Li slutimo težke odmeve, ki jih razkriva ta kraj, ljubezni obljube, odpovedi, vzdihov obupa, ki vgasnili so v šumotanju valov razigranih? Prešerno drsi naš čoln po solnčni gladini... V. Le^vi ste griči, gozdi... vedno isti, le ti skrivnostno jezero si vekovito, le tvoj smehljaj, nebo, je v sebi zaokrožen. Mi pa s strmečimi očmi smo hip samo objeli, vtelesili le srčno bol z besedo trudno, z rokami koprnečimi le vzdih razpregli smo po vesoljstvu. In rod za rodom se iz tebe vzpenja o zemlja, rod za rodom v tebPizginja, spet nov rod z mfslimi vsemžr prešinja. Vse mdodije, kriki, slutnje, sni — odsevi ognja svetega, ki v tebi, človek tli. /r LO Z3* pAor-iJ^j-**3 p fa'e je K. IVO ŠORLI: ZGODBE O NEKATERIH KRŠČANSKIH ČEDNOSTIH IN NEČEDNOSTIH. (Dalje.) Toda to je grozno! Jakob in — lačen! Dirja sem, dirja tja, prosi tu, roti tam —. «Obžalujemo — še sami nimamo!» In niti podpore nikake! In za nameček še — nov «pregled!» «O, dobrodošli! Domovina torej ni čakala zaman!» se zareži polkovnik in ga zapiše ... Jakob — vojak! Celo vojak-vojščak?! Nikoli! Poreče, naj ga pošljejo v kak magacin, v kako mesarijo, pekarijo — on da je v civilu trgovec, prekupčevavec, kaj vem še kaj! Ne vzamejo mu vsake nade, a najprej da se mora naučiti vsaj salutirati. Ko zna to, mu prinesejo puško. Jakob zboli, a tako nerodno, da mu zdravnik napiše recept na tri dni zapora. Šele po potrebnem pouku se upa spet potožiti, pa sme res tri tedne ležati in dobi potem «lažjo službo». Zdaj ima vsaj nekaj prostega časa. In ga ne izgublja... Neprestano brede po mestu in okolici ter iztika, kje imajo še kaj tega, kje še kaj onega. «In imajo, hudiči!» tiho kolne. «Še vsega imajo: gnjati, izvrstnih klobas, jajec, vkuhanega sadja — kdo bi naštel! — čeprav je treba že tvojega nosu, da izvohaš! Ali kaj ti bo nos, če revež nimaš bora v žepu! O, Jakob, Jakob moj, kani sva prišla! Naposled so le imeli prav, če so te svarili! Kako življenje bi bilo zdaj, da si se prej zadovoljil z devetdesetimi kilami teže! Vse te dobrine tam zunaj bi bile naslada tvojemu telesu in ne samo duševna paša tvojim očem! — Ali naš Jakob v tem hipu samo še sluti ne, da se bodo strnile ravno te poti v nekako predpotje njegove velike ceste navzgor. Naš Jakob namreč, skrit za grmom tam blizu, gleda ta hip v podčastniško kuhinjo svoje kompanije ter na tihem blagruje gospodo od dveh zvezd naprej. To je menaža, da! že, kolikor je predpisane, a kaj šele postranski priboljšek! O, da bi bil človek korpo-ral! In lahko bi bil — zakaj bi ne bil? — samo če bi siromak ne stal tu zunaj tako praznih rok! Kdo mu danes še verjame, da je bil trgovec? Trgovec, ki sam golta te pomije za prostake, drugemu pa še viržinke ne privošči! ... V tem trenutku je videti gospod narednik zelo hud! Ves čas premetuje in suva tisto košaro, ki jo je ravno postavil vojak pred njega. In zdaj se odpro vrata in se sliši tudi njegov glas: «Dam mu petdeset kron, pa mi prinese malo trave! Ali ste vsi samo sleparji ali tudi osli? Vsak dan je huje! Kaj bomo živeli od samih konserv? Vrag jih vzemi!» Jakob ne posluša dalje. Že je razumel, da bije zdaj njegova usodna, njegova velika ura. Naj se zgodi, kar se hoče: zdaj ali nikoli! In že je pri vratih in stopi pogumno naprej. — Gospod narednik, pokorno prosim: poskusite z menoj! Ljudje niso krivi: domačini so nezaupni, in tujec pri njih ničesar ne opravi. Jaz pa poznam skoraj vsakega po imenu, in oni poznajo mene — jaz bi za petdeset kron prinesel najmanj petkrat toliko! Narednik ga gleda. Potem počasi prikima in pravi: — Prav! Poskusimo torej enkrat z vami. Toda, pazite se, če ne bo res! Tu imate sto kron in lahko takoj odidete. Evo, kar to košaro vzemite! — Za sto kron bo košara premajhna — z vozičkom grem! vzklikne Jakob. Zakaj res je navdušen. Že da je postavil vso svojo usodo na eno karto, kakor se reče, a niti dvomi ne, da se mu bo posrečilo. Govoril bo, kakor da mu jc jezik z medom namazan, prosil, obetal: naj ne gledajo za prvič niti na mero, niti na ceno; ako zadovolji danes stotnika — stotnika poreče! — mu jc zagotovljena vsa dobava za častniško in podčastniško kuhinjo, in sami vedo, da erar pošteno plača dobro in slabo, vzame pa vse. In naj se nikar ne boje, da bi izdal, ako kje kaj vidi — domač človek je in jih ne bo prodajal tujcu. In če bodo rabili kaj: kako oproščenje, kako podporo. kar si bodi, naj se le nanj obrnejo — celo pri polkovniku ima besedo kot tak! Proti poldnevu pripelje Jakob zvrhan voziček. In kakih stvari! Nekaterih že cele mesece niso več videli. Naredniku kar oči gorijo. Stemnijo se mu šele, ko nenadoma vstopi stotnik v kuhinjo. Toda Jakob bi zavriskal veselja, da mu gre sreča kar sama skupaj. Zakaj razume se, da tudi stotnik pri tolikem pogledu ne more ostati hladan in da ga še najprej zanima, kdo je, ki je zbral tak zaklad. Pa se vsa reč na licu mesta izvrši na Jakobovo največjo korist: zagotovljena mu je vsa dobava in eno prvih mest v kuhinji... Nadaljevanje se razume skoro samo po sebi. Kakor pradavni nečak enakega imena po svetopisemski, pleza naš Jakob po svoji lestvi više in više: od kompanijskega do nekakega bataljonskega in celo polkovnega dobavljača; potem dobi še obskrbo ene, kmalu druge in čez mesec dni še tretje bolnišnice. In ko končuje vojna, izračuni, da bo živel s samimi obrestmi ob približno sto kilogramih teže natančno stointriintrideset let, pa naj se vse še za 2000 % podraži! Nekoliko ga je imelo, ko so začeli krone premenjavati v drugo-rodni papir. In tudi neke govorice, še bolj divje so se širile. A kmalu je spoznal, da take stvari trosijo in tudi nanje verjamejo samo boljševiki, ki niso pri čisti pameti ljudje. In čeprav ni dosegel stotriintridesetih let, dosegel je svoj sto-triintrideseti kilogram. Pa ga že hoče pretehtati sveti Mihael, ko se veriga na tehtnici naenkrat utrga, in naš Jakob zleti v---- Toda — ne! Zakaj rekli smo, da se ta povestica konča že na tem svetu. (Dalje prihodnjič.) Solnce se smeje skozi razmrežene veje; z drobno piščalko na paši vesel pastir piska v večgr. Solnce se niža, tiho se s čredico bliža domu pastir; in na čelu ovac zvonklja košček srebra. Solnce zapade, v srcu zbudijo se näde... Mesec zasveti — kam krene pastir tačas? STANO KOSOVEL: IDILICA. k ljubici v vas. /h <Ž2§> 'H- fycj Dr. IVAN PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. (Dalje.) W^U ^ J-g^ Primičevi dušni omračitvi se oklene Jarnik Kopitarja in uravna svoje delovanje po željah dunajskega slavista. Dne 29. aprila 1815. piše Kopitar Dobrovskemu: «Ravnikar v Ljub-1jani, Jarnik v Celovcu in Vuk v Karlovcih etc. — so moja edina 'tolažba za^Cišdanubijce.»153 Izme"3 mnogoštevilnih podučnih, pobožnih in slavističnih Jarnikovih del je za njegovo svetovno naziranje morebiti najvažnejša knjižica «Sber lepih ukov za flovenfko mladino» (V Celovcu 1814.), za sestavo katere mu je Kopitar poslal češkega Ezopa154 in najbrž tudi srbski Rajičev . v/ x und eben darum gemässigt und gcrccht geigen^ andere, that er Wunder in der Besiegung des hartnäckigsten Indifferentismus, nämlich solcher, die obwohl ohne Glauben, übrigens sittlich tadellos leben und dadurch allein ethisch schwächere zum Unglauben verleiten.»161 O tem možu, ki je postal črez osem let sojnograški nadškof in kesneje najožji somišljenik kardinala Schwarzenberg^, zmagujočega s pomočjo genijalnega Rauscherja, sporoča Kopitar Zoisu poleti 1816. pri vat mTTfT sigurno vernejšo karakteristiko: «Njegova Svetost papež je imel baje pomisleke zaradi ljubljan- ga škofa, ker pravijo, da je bil nekdaj framazon (kar rad 3 100 O Gruberjevem razmerju do janzenizma je poročal ljubljanski gubern-ski svetnik Mayr leta 1820. naslednje: «Man weiss es wohl, dass der Bischof diese Parthey nicht liebet, der er jedoch öfters nachzugeben für räthlich findet.» (ZMS., IX; Str. 11.) 161 Wurzbach, Biogr. Lexikon, V., str. 378. verjamem; sedaj je eden najprevidnejših prilagodljivcev, lavirer-jev). Cesar se je pa zategadelj lastnoročno sporazumel s sv. očetom. Utrumque audivi ab idoneis auctoribus.» Pod tem škofom je lehko zavladal še mnogo bolj vsemogočno, nego za časa francoskega medvladja, jajizenis^Matev^ — v korist razj/oju slovenskega jezika. Po dunajskem I kongresu je nastala splošna tožba, da duhovščina zaseda uradniška mesta študijskih resortov»;162 celo zvesti sotrudnik predmarč-nega režima, Kopitar, je pisal že dne 26. maja 1814. Zoisu: «Žalibog da referirajo in glasujejo v študijskih zadevah sami duhovniki.» Slovenščina je profitirala od te okoliščine ne samo zato, ker so bili poleg maloštevilnih laičnih amaterjev takrat pri nas zlasti duhovniki oni faktorji, ki so se v širših vrstah zanimali za izobrazbo svoje materinščine, ampak še posebno zategadelj, ker je prišel sedaj na Kranjskem do odločilnega vpjiva na šolstvo oni Ravnikar, ki bi se mogel imenovati praktični izvršitelj genijalnega Kopitarjevega načrta, tičočega se preporoda slovenskegaTjez'ika. V Ravnikarju je Kopitar našel vsaj deloma moža, kakor ga je bil v širšem obsegu odkril v Vuku za srbščino. Svoj jezikovnopreporodni načrt jc bil razvil Kopitar že leta 1808. v svoji slovnici, kjer je v naslednjih besedah opisal težave, s katerimi se ima v jezikovnem oziru boriti slovenski pisatelj, in nasvetoval te-le pripomočke, ki bi se dalo ž njimi v okom priti tem težavam: «... predstavimo si kranjskega pisca. Z osmim ali desetim letom je zapustil očetno slovansko ognjišče, da se vzgaja v nemškem mestu po Nemcih v nemškem jeziku za nemškega državnega služabnika. Sedaj mora svojo slovansko materinščino, ki je v tej starosti itak še ne obvladuje v njeni celoti, pridno pozabljati, da mu postane naklonjena vladarica Teutona. Naj se mi ne oporeka, da se v mestih vendar tudi kranjsko govori. 4 (Trubarjevi nemčizmi) so cvetke iz mestne kranjščine... Ti mestni otrobi so oni jezik, ki ga bodoči pisec čuje v letih svoje mladostne izobrazbe... Pogostejše občevanje naših kranjskih pisateljev s kmetom, posezanje po latinsko pisanih delih v svrho prevajanja namesto po nemških, čitanje spisov v takih slovanskih narečjih, ki ne morejo ničesar vedeti o Nemčiji, popolni, a kritični in zlasti točni slovar in — namesto vsega tega stalna stolica kranjskega jezika na teologiji, to bi bila sigurna, nezmotljiva ,fi2 Glej ZMS., IX., str. 236. sredstva zoper to zlo! Posebno stolica bi razširila v celokupnem stanu duhovnikov kot ljudskih učiteljev (najizobraženejših in ima-jočih največ časa) ono navdušenje za lepi slovanski jezik, ki oduševlja doslej samo posamezne amaterje: s pomočjo takih učencev, ki so po svojem poklicu razdeljeni po vsej deželi, bi kranjski leksikograt kakor z mrežo zajel celotni besedni zaklad, in nobena beseda, nobeno reklo bi mu ne ušlo. Naš[ slovanski b nit je na_ se v er u in jugu, ki nasi m lajo še z a d o ce la ponemčene in — mi sami bi ostrmeli nad svojim izdavna podedovanim bogastvom. Kmalu bi mrgolelo dobrih kranjskih knjig vsake vrste!»163 Za stolico slovenskega jezika, o kateri je vedel, da je ' že med leti 1795.—1797. pod Debevcem obstajala na ljubljanskem bogoslovju in izza prvih devetdesetih let tudi v Pragi in Požunu za češčino in slovaščino, se je Kopitar neprestano potezal in jo večkrat omenjal v pismih Dobrovskemu in Zoisu. Sčasoma je upal dobiti poslušna ušesa tudi pri vladi. Dne 1. junija 1814. je pisal Zoisu, da ga ravnatelj dvorne biblioteke, dvorni svetnik Ossolinski, pri vsaki priliki odlikuje in da ga ljubijo tudi starejši soskriptorji, «v kolikor to zavisi od njega», nadaljujoč: «Ko bom enkrat imel glas v zboru dvorne knjižnice, bom mogel kaj prispevati k ustanavljanju in izboljšanju slovanskih šol v Avstriji; na ta način dobim delokrog, ki si ga želim in ki si mu upam delati čast.» V zmislu teh Kopitarjevih načrtov je stopil v akcijo daroviti 'p^^r^jičenec dunajskega slavista, Ravnikar, študijski ravnatelj v Ljub-^ . ' Ijani, ki si je bil globoko<4c srcu vzel gori navedeno mesto v Kopitarjevi slovnici. Dne 10. avgusta 1815. je ljubljanskemu guber-niju predlagal ustanovitev take stolice, in s cesarskim odlokom z dne 15. decembra 1815. je že dobila Ijufeü^nska bogoslovnica javno učilnico slovenščine, prostovoljno dostopno za vsakogar in obvezno za bogoslovce in vse one, ki poslušajo poduk v kmetijstvu. O Veliki noči dne 16. aprila 1817. je pričel s predavanji na tej stolici Metelko, semeniški duhovnik in Ravnikarjev učenec, po ^VČfškfem nazoru epigonski janzenist. Ves vesel je javil Kopitar Dobrovskemu dne 23. marca 1817.: «... cathedram carniolanam jam habent a pasehate, docet Metelko (Dolenec), Ravnikari disci-pulus, optimae spei.»1®* A Ravnikar si ni bil vzel,a meščanu. V tem oziru je on sam praktično — Kopitar je bil samo genijalen teoretik! — v roke vzel pionirski prapor, začel pisati svoje nabožne knjige glede izrazoslovja in zlasti tudi glede dikcije in skladnje kolikor mogoče tako, kakor govori preprosti seljak na deželi. Na tak način je p ost a 1 r Ra v njk.a_r oče slovenske proze. In za njim ni sel samo njegov prvi učenec Metelko, ampak tudi Jerin, Burger, Zalokar, Potočnik... cela dolga vrsta nabožnih pisateljev in pridigarjev. «Kmalo je prišlo kajt dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne soderge ili v lepši in čistejši slovenščini zglasovani.»185 Vsi ti možje so bili od prvega do zadnjega strogi, rigorozni — janzenisti, izvzemši njih daljnjega protektorja — Kopitarja. / Ta se je že v začetku drugega desetletja XIX. stoletja pogoste^ norčeval iz janzenizma Zupana, najučenejšega pristasa te versk^/^/^.'^^jL struje, zdaj pa se je — dasi je bil iz Zoisovega kroga in po t svoji naturi skozi in skozi humanist — v tem desetletju dunajskih redemptorističnih pridigarjev rahlo približeval liguorijanccm, vendar pa nikakor še jezuitom, čakajočim v ozadju, da vzemo v roke dediščino Hoffbauerjcvih restavracijskih katolikov. Dne 27. marca 1816. se Kopitar še jako značilno izpoveduje Zupanu: «Equidem si extremo opus est, malo jansenisticum, quam laxisti-cum; sed — virtus est medium vitiorum, et utrimque rcduc-tum!»160 Iz te izpovedi vidimo, da je bil Kopitar še vedno pristaš zmerne «zdrave sokratične filozofije» in samo v skrajnem slučaju, ako bi se moral izreči za kakšno krajnost, pripravljen: stopiti rajši na stran janzenistov, nego jezuitov. To ali ono krajnost y^jjZ / v naziranju je bil pripravljen priznati samo v slučaju, ako bi zanjo izrekel vladar («imperii causa»). Iz tega razloga je tudi 4 pozneje stopil na stran jezuitov, ko je njih stranka zadobila moč pri vladi. Pravoveren in popoln pristaš naših janzenistov torej > Kopitar ni bil, pač pa so janzenisti šli za njim črez drn in strn, ~ ne samo v tem, da so mu tako sijajno udejstvili omenjeni dve točki njegovega življenjskega programa glede poduka in pisanja slovenščine, kakor mu ga je lepše udejstvil samo še Vuk glede srbščine, ampak tudi v tem, da so si ž njim vred nad deset let 105 Mam, Jezičnik, IX., str. 4—5. * 166 Istočniki, II., str. 267. — Zadnja polovica stavka ie citat iz Horaca (Epist. L, 18, verz 9). ubijali glave, kako bi iznašli za Slovence novi nekombinirani črkopis, ki naj bi ga potem prevzeli še drugi katoliški Slovani Avstrije. Ta črkopis, nekak večni Kopitarjev «konjiček», je imel postati vidno znamenje in nekaka završitev Kopitarjevega avstro-slavizma. — Kopitar je neprestano silil v Dobrovskega, da bi mu ga pomagal iznajti in sankcionirati, a brez uspeha; končno je leta 182 je delovala bolj 4 z govorjeno, nego pisano besedo, s pridigami, bratovščinami, socialnimi pobožnostmi in se je pri teh prireditvah in v molitve-nikih, izdanih kot pomagala za te prireditve, posluževala pokvarjenega vulgarnega jezika brez slovničnih ambicij. 178 «Obskurantski» ni nikakšna psovka, kakor je svoj čas menda mislil dr. Lončar, ocenjujoč moje stališče nasproti drju. Mahniču in njegovi kulturni struji na Slovenskem (prim. «Veda», IV., str. 459, predzadnji stavek). To je literarnozgodovinski terminus teclmicus za kulturne delavce in struje, predpisujoče ljudskemu ali narodnemu pisatelju za merilo in ravnilo, preko katerega n e s m e stopiti — zgolj mišljenje in okus ljudskih mas. df To niso bila tla, ki bi bila iž njih organično zrastla visokoumna posvetna literatura in vzcvetla poezija. Da je takratno slovensko duševnost ipak visoko in sijajno vzbočil poetični val, je moral priti sunek od drugod in zraven je morala ta sunek v našo dušo lansirati mogočna individualnost. In res je prišel ta sunek iz antike in filozofske nemške romantike; Roclelil pa ga je naši narodni psihi Matija Coj> in izobMkoval France Prešeren. Čopovo glavno zanimanje tvorijo jeziki, vendar ne — in to je razloček med njim in Kopitarjem — jeziki kot stavba sama na sebi, marveč jeziki kot shramba človeškega duševnega ustvarjanja. Bolj nego jezikoslovje zanima Čopa literatura. O Kopitarju skoraj ne vemo, dali je kdaj hodil v gledališče. Čop pa že v prvem ohranjenem nam pismu, ki ga piše nekaj tednov po svojem prihodu na dunajske visoke šole, poroča, da je rad zahajal že kot ljubljanski gimnazijec h gledališkim predstavam, da je na svojem popotovanju na Dunaj porabil poldrugodnevni odmor v Oradcu v to, da je tam videl tri predstave, ki jih z značilno kritično samozavestjo označuje kot dolgočasne. Tudi prvi dunajski vtiski, ki jih sporoča svojemu ljubljanskemu profesorju Ramovšu, se tičejo gledališča in literature. Veliko manj ga zanimajo ostale znamenitosti Dunaja, o katerem pravi, da mu «ne bo tako skoro popolnoma všeč». Zaupnih duš pogreša, sam sebi se zdi kot v gozdu drevo med drevesi, ne zanimajočimi se drugo za drugo. Med so-dijaki ni inozemcev, na katere se je najbrž veselil, da bo lehko občeval ž njimi pri svojem razsežnem jezikovnem znanju, prinesenem iz Ljubljane. Zato živi «povečini zase in za knjige», obiskuje obe javni in dve izposojevalni knjižnici injgedpo bolj se mu zdi, da «zanj ne_boilepšega življenja. Jkjakor tityo gjvljenie ka-plana na deželi». Pri dobri, stari kranjski mamici stanuje, živeč od instrukcij, ki so se takrat na Dunaju lehko dobile.17* Zdi se, da Čop ni sledil samo materini želji,ko je po enoletnem dunajskem študiju 1. 1817. vstopil v ljubljansko bogoslovnico, ampak svoji misli, da bo mogel v «tihem življenju kaplana na deželi» živeti med knjigami, med edino družbo, ki mu je bila po srcu. Večjih družeb v podobi stalnega gostilniškega omizja, veselih družeb, posvečenih dovtipu, poeziji in — vinu, se je Čop izogibal in vina Zbornik MS., VI., str. 170—171. ,so Prim. Leveč, Odlični pesniki in pisatelji slovenski. Zvon, V. (1879), str. 99. sploh ni pil. Ko je bil po prihodu iz Lvova že eno leto v Ljubljani pTroTesorTle pisal dne 7. julija 1828. svojemu italijanskemu prijatelju Saviu v Benetke: Zdravnik «mi svetuje, da se moram bolj gibati in malo vina piti pri obedu (kar sem sicer po navadi opuščal) in več občevati z ljudmi (svčt, ki ga morem tukaj težko izpolniti, ker nimam tukaj nikogar, čigar druščina bi mene ali kogar bi moja druščina posebno zanimala ...).» Cop_je^ozxial_eno veliko strast, namrečstrast za študij in knjjge. Kot dunajski dijak je že 1.1817. razen v univerzitetni biblioteki in izposojevalnicah mnogo tičal zlasti v tamkajšnji dvorni knjižnici,181 ob kateri priliki se je brezdvomno osebno seznanil tudi s svojim znamenitim rojakom, skriptorjem Kopitarjem. Kot profesor lvovske gimnazije je porabil takoj prve velike počitnice 1.1823. v to, da je popotoval na Dunaj .študirat v isto knjižnico literaturo.182 Žcjakg zgodaj je začel tudi .sam nakupovati kniige in zbirati svojo lastno knjižnico. V ^naj^iue^otmčal vsak vinar, kjjjiuJe preostajal od njegove plače. Da si poveča svoj fond za nakupovanje knjig, je tudi prevzemal poduk v jezikih po privatnih hišah. O svojem profesorjevanju na Reki pravi sam, da mu je nakladalo mnogo šolskih opravil, da pa je kljub temu «moral žrtvovati še nekatero uro privatnemu podučevanju, da si kupi vsaj nekaj najpotrebnejših knjig, katerih nedostatek je tam močno občutil».183 Na Reki je bil za stanovanje in hrano domači učitelj v hiši nekega Tomašiča (brata takratnega dalmatinskega guber-natorja), čeprav je bilo njegovi tihi naturi «otepanje z otroki jako težavno».184 Lvov je bil zanj vabljivo mesto, ne samo zato, ker je imelo to mesto «univerzo, akademijo, dve gimnaziji itd. in 50.000 prcbivavcev, med njimi znatno plemstvo in bogato trgov-stvo», ampak tudi zato, ker bi si tam vsaj z jezikovnimi lekcijami lehko mnogo zaslužil».185 Kot profesor in kesneje bibliotekar v Ljubljani je dajal Cop raznim osebam privatne ure v najrazličnejših jezikih. Dne 13. januarja 1832. piše Šafanku, da je zamenjal \ Ljubljani službo humanitetnega profesorja za bibliotekarsko, za «ein mir mehr zusagendes Geschäft».188 A to mu je bila samo po 181 Veda, IV., str. 225. 182 Ibid., 105. IM Ibid., 103—104. 184 ZMS., VI., str. 173. 185 Ibidem. 188 Prim, tudi Veda, IV., str. 108. nagnjenjih, ne pa po dohodkih ugodnejša služba; zakaj tudi v tej službi je bil primoran, izgubljati mnogo časa z jezikovnimi lekcijami. «Sedaj dajem eno francosko lekcijo po nemško in eno italijansko po francosko pri tukajšnjem [ljubljanskem] gubernatorju ... eno angleško po nemško in eno nemško po italijansko (neki Rim-ljanki), vsako po 3 ure na teden in bom moral prihodnjič prevzeti še eno angleško po angleško (s sinom tukaj živečega Angleža), Človek izgubi s tem veliko časa in nima bogve kaj od tega. iti tako komaj utegnem, da bi kaj pametnega delal, posebno ker rad porabUamj^atr^dgJ^ za v^^nočitanje.. Denar, ki si ga je tako služil, je uporabljal preavsem'Zä*nakup knjig. Dne 7. julija 1828. je pisal Saviu: «Za lepe knjige, ki ste si jih Vi nakupili v Benetkah, Vas zavidam. Jaz za svojo osebo pač še vedno izdajam mnogo denarja za knjige; sedaj jih naročam z Dunaja, sedaj iz Lvova, sedaj iz Trsta.»188 Kot strasten zbiratelj in požira-telj^knjig je bil Cop znan vsem, ki so bili ž njim v dotiki. Dne rj^rparga 1828. mu je pisal njegov ožji rojak Golmajer iz Istre: «Kakor razvidim iz Tvojega pisma, si še vedno tako zateleban v knjige, kakor si bil.»189 To njpgovp glavno^strast zbada tudi znani Prešernov sršen: «V Ljubljanii je..dehur, ki no^ijj^_i^žre_kn[ige, od sebe pa ne da najmanjši fige.» Kot človek, ki se rajši pomenkuje s knjigami nego z ljudmi, je bil Čop bolj zase premišljujoča natura, uživajoča življenje in njega lepoto bolj v destilirani obliki literarno fiksiranih misli in čuvstev, nego v neposrednem konkretnem doživljanju od osebe do osebe, od ust do ust. Umevno je, da so imela na takega človeka, ki je živeLboli v^sebi nego v .svetu, njegova duševna razpoloženja večji vpliv, nego ga imajo po navadi na človeka, ki ima odprte čute za pestre pojave vnanjega sveta. Odtod se da razlagati, da piše Čop nekomu že dne 1. marca 1820., torej še pred svojim odhodom v svojo prvo službo na Reko: «...es ärgerte mich, dass ich mich so sehr von meinen Launen beherrschen lasse».190 Pretežno bivanje in zaposlenje v abstraktnem svetu je povzročalo, da je bil 187 ZMS., I., str. 120—121. 188 Veda, IV., str. 382. 189 Čopova zapuščina v ljub. liccjki. 190 Koncept pisma v zapuščini. precej otopel za menjajoče se realne dogodke obdajajočega ga sveta, ali da je bil — kakor zatrjuje sam o sebi na več mestih1" — «raztresenf^O^^eßhilne^a-xecipiranja ni Jehko prehajal k produciranju, lastnost, ki jo je z avtokritično strogostjo imenoval /J. fylftnnhn jp nagnjenje do odlašanja». Dne 13. januarja 1832. je pisal \j Šafafiku: «jaz sem pnwzäpfäV nekoliko len človek, kLdfilp^rad odlaša.» In 15. oktobra istega leta se je obtožil istemu"a3resafu: «iüfSem len, raztrese^lovek in odlašaiiLVse_na jutri, od-poletja na-ziino.» A v svojem zadnjem pismu"ŠatariKuY~dne 26. februarja 1834. se je izrazil o svojem značaju, dejanju in nehanju takole: «To zimo živim v takšni raztresenosti — zaposlenost tega ne morem imenovati — da nikakor ne morem priti do kakšne pametne stvari. Razen biblioteških opravkov ne delam drugega, kakor da dajem jezikovne ure, vsak dan približno pet ur, ki mi v pa jemljejo z letanjem tja in nazaj najmanj sedem ur časa.» Dalje piše Čop Šafanku, da si mora to zimo — najbrž ravno za nakup knjig, mogoče tudi za vzdrževanje študirajočih dveh bratov in sestre Marije, ki mu je gospodinjila — zaslužiti s temi urami' več, nego znaša njegova plača. Potem nadaljuje, da bi si bil potrebni denar zaslužil tudi z literarnim sodelovanjem pri dunajskih «Jahrbücher der Literatur», ko bi se ne bil zaiadiJsCbfilice» in j^QneteIčicc j>prl s JCopilarjem, dostavljajoč za-Jife&ay-^značaj jako karakterističnebesede: «... woraus ich mir freylich um so weniger mache, d : /v 'h* A. P.: FATA MORGANA. « Toda vsak neuspeh rodi novo upanje. Tudi Jernej je med potjo hitel razmišljati o vzrokih današnjega poloma in se počel v mislih prerekati sam s seboj. Norec, kako more misliti, da je ona danes sploh prosta. Saj je vendar nedelja in ob nedeljah popoldne gredo taki ljudje navadno daleč, daleč ven iz mesta. Posebno pa ona, ki tiči vedno doma. Doma radi mene. Šla je ven na deželo, s stariši seveda. Gotovo je dobro dete, vzoren otrok, in bilo bi naravnost neodpustljivo, če bi bila svoje stariše nalagala in šla v nedeljo svojo pot, z menoj, ki me pravzaprav še niti ne pozna. Toda vse to ni moglo omiliti njegove nesreče. Zaman so divjale tolažilne misli po razgretih možganih in se trudile, izpremeniti trpko resnico v prijetno laž. Ko je prišel domov, je občutil silno žejo. Na mizi je ležal pozabljeni robec, ki je širil po sobi močen duh. Jernej se je žalostno ozrl nanj in legel izmučen na divan. Večerna zarja je pozlatila robove daljnih gorä. V sobi se je naglo pomračilo. S ceste je zvenel v sobo srebrni smeh mimoidočih mladenk. Jernej ni prižgal svetiljke, hotel je razmišljevati v temi. Skrb, negotovost in nejasnost so ga tiščale v prsih. Nenadoma se je domislil nečesa in skočil k oknu. Njeno okno je bilo zaprto. Seveda je šla ven in zdaj se smeje in zabava — s kom? Polaščalo se ga je strupeno ljubosumje. Njegova sreča je bila ogrožena. Legel je nazaj in zopet so mu zadirjale misli. Zakaj ni prišla? Čemu pa ima dokaze o njeni ljubezni? Iztrgati bi se bila morala vsaki družbi, tudi starišem, in pohiteti bi morala k njemu! Ampak, kaj pa, ko bi njegovega pisma ne bila prejela?! Tudi to je mogoče! Seveda ga ni prejela! Bog ve, kaj je tisti otrok napravil s pismom! O, zakaj ga ji nisem drugače izročil, jaz strahopetec, tepec! Še niti naslova ni imelo! Pismo, pa brez naslova! 28* Če bi bil vsaj napisal na ovitek: najlepši deklici v vsej hiši — kaj, to bi bilo poniževalno! najlepši gospodični v vsej ulici — še več: najlepši na svetu! — gotovo bi bilo prišlo v njene roke, čisto gotovo! Ljudje, ki so okusili malo sreče, so nagli v napadih, kadar se jim vendar enkrat nudi. Jernej se je odločil. Pisal je, napisal je zopet dolgo in lepo pismo. Še nikoli ni bil napisal nekaj tako lepega. Pismo je bilo gotovo — naslova pa le ni imelo. Sklenil je, da ga mora vedeti že jutri, da jutri že — za vsako ceno. Z vročo glavo je legel spat. Sanjal je o veliki ljubezni, vroči in verni. 3. Drugega dne je bil Jernej v službi silno raztresen in zamišljen. Leno so mu potekale ure in ko so slednjič le dotekle, je drvel domov in poiskal pismo. Prečital ga je še enkrat in oči so se mu tuintam zasvetile. Danes mora vedeti njeno ime, mora! Šel je ven, poln upa in poguma, toda ko se je bližal njeni hiši, mu je začelo srce nekam čudno biti. Plazil se je okrog ogla, nemiren, tresoč se. Pogum ga je zapuščal. Toda, kam naj to vodi? Kaj, da bi zopet odnehal, in to samo vsled neumne bojazljivosti? Ne, presramotno za mladega človeka, ki ljubi! Ljubezen veleva, njej le se ukloni. Vzpel se je junaško in se pognal v vežo hiše, kjer je stanovala lepa povzročiteljica vseh njegovih muk. Sredi veže je stal mogočen vratar, ki se je razgovarjal z neko žensko. Ta ve njeno ime, ta ga ve, si je mislil Jernej. Privzdignil je klobuk, toda možakar ga ni hotel opaziti, ker je še govoril. Jerneju je kovalo za ovratnikom. «O, Bog, ali ne izgledam sumljivo?» je šepetal strahotna. Zdaj se je počel mogočnik pomikati proti vratom in Jernej je boječe pozdravil. «Dober dan!» Mož je mirno uprl vanj svoj pogled in ga premeril od nog do glave. Zdaj so Jernejev pogum zagrnili valovi bojazni; najraje bi bil pobegnil, pa se ni več dalo in zato je vendar zajecljal: «Prosim gospod, ali — ali ne stanuje v tej hiši — gospod — gospod K.?» Počel je drgetati. Saj ta mož vidi, da laže, bere mu na licu, da je le zaljubljen. «Ne, tega pa ne poznam,» se je oglasil velikan s hreščečim glasom in se brezbrižno ozrl navzdol po ulici. «Toda tu v bližini nekje mora stanovati,» se je boječe izgovarjal Jernej in pristavil: «Hvala lepa!» «Kaj pa je dotičnik?» je še milostno vprašal vratar. «Z Bogom!» je mrmral bežeči Jernej. Glava mu je hotela počiti; v sencih mu je kljuvalo, pa se je vendar še tolažil. «Lahko je na bojnem polju vojaku, ki mu sovraštvo vliva v srce pogum; toda če človek ljubi...» Doma je begal razburjen po sobi, očital si nanovo brezmejno strahopetnost in si prerokoval, da ne bo nikoli v življenju ničesar dosegel. Tudi se je parkrat samega sebe udaril po glavi. Na mizi je ležalo pismo, krasno pismo, toda še vedno brez naslova. Obup in jeza sta mu raztrgala obraz pri pcgledu nanj. Najraje bi se bil razjokal. «Tega mora biti konec!» je sikal razkačen, «gospodinjo vprašam, prav na zvit način jo vprašam, tako, da niti od daleč ne bo slutila, za kaj gre.» Ozrl se je nehote na ulico. Tam pri oknu je sedela ona; bila je izredno ljubka v svoji otožnosti. In, oh, in ali ne leži v njenem pogledu očitanje in prošnja obenem? «Sirotka,» je stokal Jernej, «seveda, ko pa ljubi takega bojaz-ljivca! O, jaz, jaz norec!» In zbežal je na hodnik ter potrkal pri gospodinji. Najprej je malo pohrkaval, nato je izpregovoril: «Koliko časa stanujete že v tej ulici, gospa?» - «Nad dvajset let, gospod. To je bilo že leta... oh, čakajte no, vse vam natančno razložim.» Rape je iztegnil roke kakor v bran; najbrž iz strahu pred grozečo lavino besed. Pozabil je na diplomatično prašanje, jeza mu je podelila energijo in izustil je hlastno: «Hvala, hvala! Ali morda veste, čigava je ona deklica tam nasproti, ki sedi zmerom pri oknu?» «Ta? Oh, veste, ta je pa hroma.» Rape je prebledel; gospodinja je obmolknila, zadeta od njegovega strašnega pogleda. «Kdo?» mu je zahrčalo iz grla in zamajal se je na svojih krivih nogah. «No, ta, ki povprašujete po njej.» Jernej, ki je buljil topo v zid, se je počel tresti in globoko sopsti. Z izobličenim obrazom se je zopet obrnil do gospodinje in zavpil: «Torej ne more hoditi?» Gospodinja se je prestrašena umaknila z gornjim životom in strmela vanj. «I, kako bo hodila, če pa je hroma!» «Hroma!» je kričal Rape in tiščal v sobo. «Hroma, pa tako lepa!» Zbežal je v sobo in zaloputnil vrata. Zunaj se je čulo mrmranje gospodinje. Drvel je semtertja po sobi, stopil k oknu in v divji boli buljil v njo, ki je sedela tam. Dihal ni nič, samo zijal je, zijal. Ona pa je povesila solzne oči, kajti čula je bila vse. Rapetu so se šibile noge. Bile so videti še bolj krive kot poprej; kot bi ga nevidno breme grozilo potisniti k tlom. Sladka podoba v razgretem ozračju je izginila. Njegovo srcc je bilo naenkrat beden popotnik, blodeč sredi širne puščave; ladjica brez krmila — sredi neizmernega morja. Njegov obraz je bil podoben maski, pohojeni na blatni cesti. Njegove ustnice pa so se premikale v kletvi: «O Bog, ki si me ustvaril z grehom, ki si mi vsadil v srce sovraštvo, sovražim te, tebe sovražim, ker si tu tako grešil!» V tretjem nadstropju je zločest klavir zaigral neumno poskoč-nico. — Ponoči se je Jernej splazil ven in prišel zjutraj pijan domov. Drugi dan popoldne jo je zopet videl: peljali so jo na izprehod v vozičku. «Statist usode sem,» je rekel in se obrnil v stran. «Življenje moje bo ostalo ena sama dolga želja, — nikdar izpolnjena.» Gospodinja je še rekla: «Prej so jo peljali vsak dan ven, samo v zadnjem času... čudno ... ne vem ... Jernej ji ni odgovoril. Dva dni zatem je tiho pospravil svoje maloštevilne stvari, med njimi tudi ono lepo pismo. Ko jc bil končal, je previdno odprl vrata, ozrl se še enkrat po lepi sobi in govoril mehko: «Zapuščam te, katafalk moje ljubezni! Pozdravljen!» Šel je. Proti večeru je prišel mož, ki je zahteval njegove stvari in izročil gospodinji celo stanarino. Ta pa je besedičila: «Tega mi dozdaj še nihče ni storil. Ce je kdo zapustil to krasno sobo, jo je moral, ker je bil službeno prestavljen.» Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj modro nebo, spodaj morje kakor zlato; vseokrog pomlad. Valčki šepečejo, iskrijo se lučke; v solncu še skale ob morju so življenja vesele. Še pesek je živ: glej, vžiga se; vzdiha, se smeje; zdaj spet je kamenček pri kamenčku v senci modrin. V beli luči je klop, zadaj cesta-srebro. V pomladni omami človeku se misli pleto: «Prihitelo življenje je iz daljnih daljin, nasmehnilo se, obstalo: dan — noč — megla, solnca malo, veliko gorja. Zdaj v telesu je življenje zastalo; mrlič — še živ — si solnca želi, po solncu hrepeni; a kam bi noč in solnce? Kam solnce z mrličem? Lice je bledo, oči v žgoči luči; roke nevesele ne vedo kaj bi s solncem počele, kam z žarki bi prsti, ki bolno drhtijo v beli luči klopi. Hijacinte, narcise in drevje? V življenje poganjajo, solncu pozvanjajo, vriskajo v moči, zdravju, ljubezni. Modro nebo kakor oko se smeje, smeje, smeje. Morje z galebi se brati, jadra odseva, v solncu se zlati, poje nebu, življenju. V pesku otroci-človečki se s solncem igrajo; brez misli pretvarjajo življenje v zlato in kakor metuljčki srkajo mehko ozračje in njih smeh preliva se v pesem drobno. Hijacinte, narcise in drevje; zgoraj rožasto nebo, spodaj morje — nebesno oko; vseokrog pomlad. Valčki šepečejo, temnijo se lučke, v mraku že skoraj so skale ob morju. Med množico človek se plazi, tava v noč. LJSŠJ MARIJA KMETOVA: ARABESKA. CŠk^LJ KNJIŽEVNA POROČILA. —* Dr. France Veber: Uvod v filozofijo. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1921. (Pota in cilji, 3. in 4.zv.) — (Konec.) Povsem se strinjam z Vebrom, če pravi: Pri gledanju mize moramo strogo ločiti med mizo na eni, in gledanjem mize na drugi strani. Ne strinjam pa se ž njim, če trdi, da je gledanje mize splošna predstava te mize in da se da na prvi pogled reči, da miza sicer ni predstava te mize in da se da na prvi pogled reči, da miza sicer ni predstava te mize, pač pa njen predmet. Jaz tega ne morem reči ne na prvi in ne na zadnji pogled. Gledanje mize absoilutno ni istovetno s predstavo te mize; če je že sploh kaj predstava, je ta predstava mize miza sama, nikdar in nikoli pa ne gledanje mize. Trditev, da je miza predmet predstave «miza», predpostavlja že eksistenco predmetov, ki po svoji naravi nikdar ne morejo biti doživljaji. Eksistence takih predmetov pa Veber dosedaj ni še nikjer dokazal, iz enostavnega vzroka ne, ker se to dokazati ne da. V še večja protislovja se pa zaplete naš avtor s tem, da uvaja v svoj sistem pojem «fenomenalnega» zunanjega sveta. Predmeti naših pristnih predstav so, tako izjavlja Veber ponovno, absolutno nepsihičnega (t. j. prostornega) značaja. Taki predmeti so n. pr. barva, glas, trdota, miza, gora, itd. Ti predmeti pa kot taki taktično ne eksistirajo, temveč predpostavljajo eksistenco končnih, nefenomenalnih, objektivno bivajočih predmetov. Jaz vprašam: Kje je dokaz, da miza, ki jo vidim, ne eksistira taka, kakor jo vidim? Če sploh kaj eksistira, eksistira vendar to, kar z lastnimi očmi vidim, z lastnimi ušesi slišim. Ni res, da se zavedam jaz neposredno le svojega gledanja, svojega slišanja; zavedam se še v vse višji meri sveta, ki ga vidim in slišim. Nihče me ne bo prepričal, da miza, ki jo vidim 2 m pred sabo, taktično ne eksistira taka, kakor jo vidim. Ugovor, da eksistira miza taktično le kot predstava, je že s stališča, ki ga zavzema naš avtor, nemogoč, ker miza po njegovem naziranju ni predstava, temveč predmet neke predstave. Jaz pa vidim mizo 2 m pred sabo, doživljam distanco dveh metrov. Ce je ta miza moja predstava, dobro, potem doživljam svojo predstavo v distanci dveh metrov. Ce trdi Veber, da barva (glas, trdota) kot taka, kot predmet taktično ne eksistira, priznava s tem, — ker vendar tudi on o njeni eksistenci (vsaj kot fenomen) ne more resno dvomiti, — da barva ni predmet, temveč le fenomen predmeta. Barva kot faktično eksistentni fenomen pa ne more biti neeksistentni predmet moje predstave, temveč le moj doživljaj. Ko bi fenomenalni svet ne bil moj doživljaj, kaj naj bi bil, četudi kot predmet faktično ni eksistenten? H kateremu svetu naj bi pripadal? Kot pomožni predmet mora pripadati zunanjemu, od duševnosti neodvisnemu svetu. Kot tak pa po izjavi Vebra faktično ne eksistira, ergo pripada duševnemu svetu, kar pa kot zunanji predmet zopet ne more. In vendar eksistira, ker bi se sicer o njem z Vebrom ne prepirala. Na drugi strani Je pa zopet reči, da nekaj, kar ne eksistira ne kot moj doživljaj in ne kot predmet, kratkomalo ne eksistira. Potemtakem pa fenomenalnega sveta sploh ni, tudi ne kot fenomena. Trditev Vebra, da predpostavlja ravno konstantno in zakonito pristno predstavljanje ienomenalnih, fizikalnih pojavov po svoji naravi še eksistenco nekega nefenomenalnega, to je objektivno bivajočega zunanjega sveta, ki stoji s svojim fenomenalnim korelatom le v razmerju končnega s svojim pomožnim predmetom, je sama v sebi protislovna, ker neeksistentnih fizikalnih pojavov sploh ni, vsled česar tudi ničesar predpostavljati ne morejo. Cesar sploh ni, ne more biti korelat nečesa, kar je. Tem protislovjem je mogoče uiti le s priznanjem, da je zunanji svet, kakor ga vidimo, slišimo, tipamo, sploh na kakršenkoli način občutimo, naš doživljaj in kot tak absolutna in nedvomna realnost. S tem je seveda vzeta možnost preriti se s pomočjo pojma «predstava» na eni, in «predmet» na drugi strani do stališča filozofično utemeljenega svetovnega dualizma. Stališče svetovnega dualizma, kakor ga je razvil Veber v svojem «Uvodu v filozofijo» je pa tudi težko združljivo z nauki moderne fizijologije. Miza pred menoj, ki jo vidim, s tipom občutim itd. je kot taka, kakor jo vidim in tipljem, po Vebru le pomožni (iaktično neeksistentni, fenomenalni) predmet moje predstave te mize. Fizijologija me pa uči, da je ta miza kot izven moje duševnosti bivajoč predmet vzrok fizijoloških procesov v mojem centralnem živčevju, in da stoje ti fizijološki procesi v neki konstantni in zakoniti relaciji s pojavi moje duševnosti pri gledanju mize. Zunanji pojavi, ki ne povzročujejo nobenih procesov v mojem živčevju, so moji duševnosti nedostopni. Živčni procesi so torej nekaka conditio sine qua non duševnih doživljajev. Kako vlogo, — vprašam, — igrajo ti fizijološki procesi, odnosno moje živčevje v transcendentalnem razmerju med mojo duševnostjo in vnanjim svetom? Ker teh procesov, oziroma svojih možganov ne doživljam kot takih, morajo biti, če eksistirajo, absolutno nepsihičnega značaja, torej pojavi zunanjega sveta. Ker so pa ti procesi (odnosno možgani) na eni strani predpogoj mojih duševnih doživljajev, na drugi strani pa zopet ne morejo biti predmet mojih doživljajev (ker vendar ne morem opazovati živčnih procesov lastnih možganov, n. pr. pri gledanju mize), je moja duševnost nekako odvisna od nečesa, kar ni ne njen predmet, ne njen doživljaj. Kaj so torej ti živčni procesi z ozirom na mojo duševnost? Morebiti bi me Veber tukaj prekinil, češ: Duševnemu pojavu (videnju mize) odgovarjajo v nepsihičnem svetu živčni procesi v mojih možganih, predstavi tega videnja pa odgovarja objekt (zunanji pred-4 met) miza. Po tej definiciji bi bili fizijološki procesi predmet gledanja, objekt miza pa predmet predstave miza. To pa, neglede nato, da mi lastni fizijološki procesi niso dani ne kot doživljaj, ne kot predmet, tudi s stališča Vebrove filozofije ni mogoče, ker je gledanje mize istovetno s predstavo mize. V kakem razmerju pa stoje potemtakem možganski procesi z mojo duševnostjo? V ta problem se Veber v svoji knjigi nikjer ni poglobil. On govori le o tem, da odgovarja vsakemu doživljaju neki možganski proces, oziroma da teče stokom naše duševnosti vzporedno tok naših možganskih sprememb, on polemizira z modernimi dualisti, ki trde medsebojno vzročnost med duševnostjo in fizikalnim svetom (telesom), izjavljajoč izrečno, da ga loči od vsega modernega dualizma prepričanje, da med duševnostjo in zunanjim svetom ne more vladati nobeno kavzalno razmerje; nikjer pa ne pove decidirano, v kakem razmerju stoje živčni procesi z doživljaji na eni, in s predmeti teh doživljajev (vnanjim svetom) na drugi strani. Ce razumem Vebra prav, morejo tudi možgani (možganski procesi) kot del zunanjega sveta postati predmet mojih doživljajev, in sicer ne samo procesi možganov kake druge osebe, temveč tudi mojih lastnih. On pravi: Misliti si moremo — da se posreči fizijologiji, — da bo fizijolog v istem času, ko sam 11. pr. gleda, posluša, razmišljuje, se veseli itd., mogel najeksaktnejše raziskovati svoje lastne možgane.» Tu nastane prašanje: So li ti lastni možganski procesi, kojim odgovarjajo v psihofizičnem smislu moji psihični doživljaji, v istem smislu predmet teh doživljajev, kakor je n. pr. predmet moje predstave «gora» izven moje duševnosti bivajoči objekt gora? To prašanje je daleko-sežne važnosti. Ce so namreč ti živčni procesi predmet odgovarjajočih doživ- , ljajev, potem mi absolutno ni razumljivo, kako more postati nekaj (n. pr. miza), kar ni moj možganski proces, predmet mojega doživljaja. Po tem naziranju bi človek sploh ničesar ne mogel zaznati (doživeti), kakor edinole predstave lastnih možganskih procesov. Ker pa objekt miza, kot izven mojih možganov bivajoč predmet (objekt), ni istoveten z možganskimi procesi, ki jih povzro-čuje, ne uvidevam, kako naj postane ta miza sploh predmet moje duševnosti. In še nekaj! Vzemimo, da bi se fizijologiji res posrečilo omogočiti fizijo-logu opazovanje sploh vseli procesov v lastnih možganih, potem bi moral opazovati mizo opazujoči fizijolog tudi živčne procese, ki odgovarjajo temu opazovanju. Ker mora pa to opazovanje živčnih procesov imeti zopet svoj korelat v živčnih procesih, bi fizijolog faktično nikdar ne zaznal sploh vseh procesov. Ce zaznamujem doživljaje (gledanje, opazovanje) s črko G, predmete tega gledanja (opazovanja) pa s črko P, dobim, če velja, da možganski procesi niso predmet odgovarjajočih psihičnih doživljajev, tole vrsto: Gledanju G predmeta P (n. pr. mize) odgovarja fizijološki proces /. Gledanju (opazovanju) G, tega fizijološkega procesa f, odgovarja fizijološki proces /,. Gledanju (opazovanju) G2 fizijološkega procesa /, odgovarja fizijološki proces /2. Opazovanju G:; tega procesa /2 odgovarja fizijološki proces /3... itd. in infinitum. Na ta rezultat filozofske špekulacije polagam veliko važnost, ker nam iasno kaže, kam pridemo, če se skušamo sami sebe potegniti za lase iz močvirja. III. Vebrova filozofija boleha kakor vsaka filozofija, ki skuša dojeti bistvo «tega kar je», na tem, da si stavi za nalogo raziskovati bistvo nečesa, česar eksistenca naj postane razvidna šele iz raziskovanja te eksistence. Taka tilo-zofija si vstvarja s spekulativnim razmišljanjem svoj predmet sproti s tem, da spekulativno razmišlja o njem. Ona raziskuje nekaj, česar eksistenca naj postane razvidna šele iz tega raziskavanja, ali drugače rečeno: ona špekulira o nečem, kar si sama s to špekulacijo vstvarja. Iz fakta: «jaz vidim», sklepa, da eksistira nekaj, kar vidim, ergo je ta «nekaj» predmet mojega gledanja, ergo eksistira kot predmet, neodvisno od mojega gledanja, ergo je nepsihičnega značaja itd. itd. Da mora ostati taka filozofija, ki si vstvarja spekulativno predmete svojega lastnega spekuliranja kot znanost, sterilna, je za vsakega nespekulativnega znanstvenika definitivno rešena stvar. In to potrjuje v polnem obsegu tudi vsa dosedanja zgodovina filozofije vse od dob starega Thalesa pa do današnjega dne. Spekulativna filozofija dveh in pol tisočletja nam ni podala sama iz sebe ni zrnca pozitivnega spoznanja, izvzemši enega, da je namreč vsaka taka filozofija absolutno sterilna. Ves napredek človeštva v spoznanju «tega kar je», je rezultat eksaktnih (nespekulativnih) ved in le s tem, da je špekulirala vsakočasna filozofija s temi rezultati, si je ohranila nekak znanstven značaj. Vse to velja v polnem obsegu tudi za Vebrov filozofski sistem, velja pa seveda istotako za mojo kritiko tega sistema. Oba, Vebrov sistem in moja kritika, nista nič drugega kakor prazno spekuliranje, s to razliko seveda, da špekulira Veber sistematično, jaz pa brez vsega sistema. Značilna v tem pogledu je Vebrova polemika s takozvanimi monističnimi svetovnimi naziranji. Spinozizmu očita, da nima pravice govoriti o neki nam absolutno neznani substanci kot edini realnosti v strogem pomenu besede, češ, da je moje vsakočasno doživljanje faktično realno doživljanje in da Spinoza o realnosti svoje substance, če nam je ta absolutno neznana, sploh ničesar vedeti ne more. Z zadnjo polovico Vebrove argumentacije se popolnoma strinjam; k prvi polovici bi. pa pristavil, da moje realno doživljanje ostane vedno le moje doživljanje, ki mi ne daje nobene pravice a priori negirati možnost obstoja absolutne substance v smislu metafizičnega monizma. Spinozizem ni nič manj utemeljen kakor Vebrov dualizem. S spiritualističnim monizmom pa polemizira Veber takole: Priznam, da zunanji svet ne kaže iste brezdvomne realnosti kakor moja duševnost, ker mi je le posredno dan potom te duševnosti säme kot predmet. Vse to se pa vendar le pravi, da pojavom zunanjega sveta le ne moremo z isto brezdvomnostjo pripisovati značaja realnosti: le na podlagi te relativne razlike napram duševnosti odrekati sploh tem pojavom realnost , pa se vsaj meni zdi prevelik skok. Jaz vprašam Vebra, kaj pa če se monistu ta skok ne zdi prevelik? Kaj se to pravi: absolutna neduševnost mi je dana potom duševnosti kot predmet? Tu hoče Veber z logičnim pojmom «predmeta» premostiti nepremostljiv prepad, ki zija med duševnim in fizičnim svetom, o katerem tudi on de facto ničesar ne ve. Napačni argumentaciji monistov: da, kakor hitro mislim na zunanji svet, je ta svet že od mene mišljen, torej ne svet «na sebi», odgovarja nič manj 4 napačno Veber: Če mislim na mizo pred menoj, je seveda ta miza od mene mišljena, kar pa ne pove nič drugega, nego da na to mizo ravno mislim. Misel pa svojega predmeta ne vstvarja, temveč ta predmet nujno predpostavlja. Špekulacija inonista tiči v tem, da sklepa iz tega, ker mislim na mizo, da ta miza izven moje misli ne eksistira. Zakaj, prašam, naj zaradi tega ne eksistira? Špekulacija dualista pa tiči v tem, da sklepa iz tega, ker mislim na mizo, da ta miza kot predmet moje misli nujno objektivno eksistira. Zakaj, prašam, naj zaradi tega eksistira? Ker zahteva moja logika, da mork imeti vsaka predstava svoj predmet, ta predmet zaradi tega vendar še ne eksistira neodvisno od moje logike. Vse, kar je po moji logiki nujno, ni še s tem objektivno nujno potrebno. Aksijo- matična razvidnost v svetu mojih doživljajev ni istovetna z eksistenčno nujnostjo v objektivnem vesoljstvu. Kaj in kako je vesoljstvo, ve le vesoljstvo samo, zato je peccatum mortale govoriti o brezčasni harmoniji dveh disparatnih eksistenc kot univerzalnem principu vesoljstva. Bog ni predmet znanosti, ne filozofske in ne teološke, . temveč le temna težka slutnja človeštva.«Xv, Dr. A. Šerko. Drama. Druga polovica gledališke sezone, ki se je v operi odigrala v pestranJSfiosu krjz i n cfcfflonffiaci j, osebnih-.bojev in umetniških tendenc, se je v drami doigrala sicer podjnučnim vtisom ne^aiujnanja..s strani publike, k^ je jela kar ostentativno zapuščati gledališče, zato pa je v dveh treh predstavah dvignila svoj nivo na dostojnejšo višino ko je bila v prvem delu sezone. Ne trdim sicer, da nam je nudila to, kar bi morala: umetnost. Ampak človek se že obveseli, ako v vseobči medlosti in brezbarvnosti zapazi skromno lučko, neznaten sijaj, par svetlejših kontur, ostrejši lik. 2e to, se mi zdi, vsaj deloma opravičuje obstoj letošnje sezone, ki bi drugače res bila neopravičljiva. Na-turno je sevc, da krize, ki razjedajo danes vsa gledališča PO. svetu, tudi našemu ne prizanašajo in da je propadanje gledališke umetnosti, o katerem togi vesojina kntika ^veta, tembolj očito in groteskno pri nas, ki te umetnosti še nimamo in je še sploh nismo imeli. In bogve, ali nam bo ta umetnost, če je bomo kdaj deležni, sploh zasijala iz kraljevih narodnih gledališč... Birokrati-ziranje umetnosti po činovnih razredih in inštancah pomeni propad umetnosti. Državo bi pri podržavljenju gledališč morala interesirati samo njih finančna plat. Vse drugo mora prepustiti muzikom, literatom in drugim kulturnim ljudem svojega naroda, naj iščejo in najdejo pravo pot. Samo na ta način bi se mogel ustvariti življenja zmožen tip državnega gledališča. Edino delo, ki zavzema igralsko neoporečno dostojno višino v letošnjem repertoarju in ki je vsebinsko in s svojo umetniško interpretacijo zarezalo v našo živo sodobnost, je Galsworthyjeva «Borb a». Ta «Borba», ki ji je zajeta snov iz gorečega osrčja naših dni, je bila napisana že nekako pred desetimi leti in še več, a je danes bolj živa in resnična, nego je bila ob svojem rojstvu. Zakaj na ostrino noža je prispela danes ta borba, ves svet se vrti krog te edine osi. En sam ljut, rezek duel je, ki ga bijeta John Anthony, predsednik upravnega sveta trenarthske kositrarne, in David Roberts, član delavskega stavkovnega odbora. Dvoje najekstremnejših doktrin, dvoje fanatičnih, ne-spravljivih protivnikov, kojih figuri rasteta že preko horicontov vsakdanjosti, vsak zagrizen vase do skrajnosti, nepopustljiv, neodjenljiv. Delo in kapital, produkcija in izkoriščanje, dvoje polov, dvoje skrajnih tonov v socijalno-bojnem registru naših dni. Moskva in Pariz, Ljenin in Clčmenceau! Dvoje svetov! Dvoje idej, dvoje principov, slečenih malone do golih abstrakcij. Vmes pa valovi «življenje» — tista mizerna slika banalne resničnosti, ko padajo akcije na eni strani ter kolebajo in omahujejo mogočniki in umirajo na drugi strani od glada žene in otroci stavkujočim ter kolnejo svoje voditelje poni-žanci in prožijo svojim zatiravcem v srcu roke v spravo. Akcijonarji zboru- ^ KRONIKA. —^ jejo in tu vidimo celo lestvico kapitalističnega sveta: od idejnega protivnika, ki stoji trdno zasidran v svojem svetu, preko majčkenih, oportunistično-koristolovskih, licemerskih, ciničnih polljudi, ki jim je vera v profit edino zveličaven nauk — do sentimentalnega humanitarca, čustvenega sina Anthony-jevega. In tudi delavci zborujejo. Ob mrki tišini noči, kraj nebotičnih zidov pod traverzami modernih fabriških ječ zboruje ta bedna internacijonala izkoriščanih, ko se krešejo iskre ideologij socialističnih borcev vseh mogočih nijans od najradikalnejšega maksimalista Robertsa preko kompromisarskih «centrumašev» do zastopnika strokovne organizacije Harnessa, «žoltega soci-jalista», da govorim v frazeologiji Moskve. A vse to navidezno resnično življenje utihne, kadar si pogledata v oči onadva: kadar se križa dvoje idej... Nemo se vsesa goreči pogled Robertsov v ledeni mir Anthonyjevega očesa, a kakor da je zazvenelo dvoje ostro brušenih, bleščečih rapirjev. In kdo je zmagovavec? Ni ga! Zmagalo je «življenje», vulgarno in banalno, zmagal je kompromis! Duh je poražen, ideja je onečaščena — zakaj lažno življenje, življenje kompromisa trijumfira. — Strašna, poražajoča je objektivnost avtorjevega peresa. Vse vrline njegove umetnosti tiče v njej in vse hibe. Silen je, ko gradi značaje in jih brezobzirno tira navzgor, dosleden, ledeno logičen, matematično deskriptiven, Anglež od vrha do tal. Ves fakt, ki ga vidi pred seboj, ta polletni štrajk s svojimi tragičnimi priveski, mu je malone samo matematično-fizikalen problem dveh energij. Ampak odkod ta borba in kam? Ali je od vekomaj na vekomaj? Ne, jaz ne verujem avtorju, ne verujem suhi, kruti ironiji, s katero komentira svoje delo! Energije, ki so jačje, zmagujejo. In jaz vidim samo: človeške objektivnosti ni! Slovenska reprodukcija tega velikolepega dela je bil najdostojnejši uspeh letošnje sezone in v nje okviru naravnost frapantna. Rogoz, Pregarc, Kuratov so dali najboljše, kar imajo in to s potenciranim hotenjem. Vso predstavo je prevevala velika ljubezen in dokaj respekta in umevanja. To pa je poglavitno. Tudi Šestova režija je skušala zidati izven šablone in se ustvarjajoče uveljaviti. Ta edina predstava je rehabilitirala vso letošnjo sezono. Tudi Scribova komedija «Kozarec vode» je našla pri nas dokaj spretne interprete, zlasti ker jo je s svojo režijo in svojo igro dvignil Putjata, ki je sam kreiral glavno ulogo. Igral jo je v slogu francoske tradicije, z lahkotno nonšalantno eleganco, mestoma za naš okus preteatralno. seveda povsem neangleško. Svojo ulogo je govoril Putjata slovensko, z inteligenco in ambicioznostjo, ki je zelo hvalevredna, a če je tupatam zaradi tega trpela š malce njegova igra, ni to samo njegova krivda. Ko postane njegov jezik čistejši, postanejo brez dvoma tudi njegove figure še plastičnejše: duha in invencije je v njem dovolj. Njegovo partnerico, vojvodinjo, je podala Borštnikova, izrazito, ostro, relijefno, nemara najboljše, kar nam je zadnji čas dala v Ljubljani. Deviško, pasivno, brezvoljno kraljico Ano je oblikovala Šaričeva; intimen čar je vel od nje. — Istega kot o «Kozarcu vode», žal, ne morem trditi o Shawovi groteski «A n d r o k 1 u s in lev». Dočim zahteva prva predvsem rutino in manj ustvarjajoče igravske sposobnosti, so «Androklove» figure skoro tipizirane in zahtevajo od igravca koncentracije vseh njegovih kreacijskih vrlin. Zato so bili podani tipi vse preveč prozorni in lahni, vzlic grobim masivnim barvam, ki so jih nametali igravci nanje; delo je izzvenelo rezko in burkasto in cirkus je bil preveč cirkus, a premalo umetniška slika njegova. Le redkoma je uprizoritev našla stvari adekvaten akcent. — Igravsko na približno isti višini, a delu primernejša, je bila uprizoritev Nušičeve komedije «Navaden človek». Ce se je ob «Navadnem človeku» delektiral kak Matoš, je to njegova krivda. Delo samoje v svojem jedru naivno in zastarelo s svojo poetično deklico in kodrolasim poetom, ki je zabrenkal na revolucionarno strunico. Dvoje troje dovtipov v igri pa je posrečenih. Mnogo kočljivejša pa je zadeva s Haupt m anno vo «E 1 g o», srednjeveško sanjsko improvizacijo poetovo, ki je svoj naturalizem obložil z bogatimi, blago-dišečimi lirizmi, kot puhte samo iz vijoličnega cveta romantike. Ta spev, prečudovita zmes samih protislovij, sen ene same vročične noči, je spev ženskega srca, ki pleše svoj bajaderski ples preko moških usod. Nagon je vse in čustvo je njegov kompas in minuta je večnost. Kaj je laž in resnica in greh in svetost in vse tisto, kar so iztuhtali moški možgani v težkih prečutih nočeh? Ona — sfinks — je vlačuga na ulici in grofica v gradu, zvesta do smrti in verolomna sleherno sekundo, zločinka in svetnica. Zastonj, o možje, lomite svoja kopja nad to zagonctko; zakaj ženska, pristna in resnična žena je — pesem. «Elga» je pesem. Kje je tista velika umetnica, ki naj ustvari, oblikuje, materijalizira to pesem, poda same sebe najglobokejše bistvo? Nemara Eleo-nora Duše «s svojimi prcbelimi rokami» in s svojo neskončno melodijo... Iz notranjosti, najgloblje imaginacije mora rasti Elgin lik. Danilova je ubrala nasprotno pot. Izživljala se je v kaskadah svojega temperamenta, opremila je romantiko svojega srca z naturalizmom rutinirane igre. Namesto doživljaja je dala dokaj brušeno dekoracijo, grebla se je v globine, do dna ni prišla, zadnji pajčolani so ostali zastrti... Skoda! — V bistvu sorodna z «Elgo», le težja, bolj severna, je Strindbergova «Gospodična Julija», ki je pred davnimi desetletji dvignila v avtorjevi domovini toliko prahu, ker je pomenjala razodetje novega evangelija — naturalizma. V svojem osrčju živa in resnična, je v svojih detajlih «Gospodična Julija» danes zastarela in režija bi morala krotiti avtorjevo vehementno sočno dramatičnost ter črtati marsikatero nebistvenost. Naslovno ulogo problematične Julije je nosila Pregarčeva hrabro in častno, le da se je v afektih prehitevala, tudi kraljev Jean, sluga Julijinega očeta, je stremel, da zgrabi ta predrzni problem v celoti ter je podal vase zlito, zlasti zunanje učinkujočo figuro. Hkrati z «Gospodično Julijo» so dali Braccovega «Don Pietro Carusa», neambicijozno, melodramsko pobarvano enodejanko, v kateri je našel Kralj par izredno toplih tonov, a je bila Gradišarjeva povsem začetniška in Terčič sam patos. — V proslavo avtorjeve petdesetletnice je prišla na oder Finžgarjeva noviteta «Razvalina življenja», igra v treh dejanjih, v režiji A. Danila. Doletela jo je ista usoda, kakor skoro vse boljše slovenske drame, ki jim publika aplav-dira predvsem iz rešpekta, a je v delu samem prešibek dramatičen akcent, da bi gledavca razgibal, užgal in porazil. Finžgarjev mirni realizem, njegovo jedrnato gorenjščino, njegovo ostro Črtanje značajev in vestno kopičenje konflikta — to vse čitatelj z veliko slastjo uživa v njegovi noveli. Toda drama na odru zahteva mnogo več. Tudi pri Finžgarju se pozna, da mora slovenski dramatik ustvarjati brez tradicije, da ni vzrastel s svojim, slovenskim Schiller-jem, Molierom, Gogoljem. Mora si šele delati gaz, šele ustvarjati tradicijo. Slovenski pisatelj ni zrastel z gledališčem. Finžgar ima instinkt za dramatično situacijo, dramatičen konflikt, a#gledališča ne nosi v sebi. Kakor v «Verigi», je tudi v «Razvalinah življenja» predvsem epik, ki črta dokaj zanimivo tipične katastrofe naših vaščanov z velikim umevanjem in globokim poznavanjem, a ne more povsem iz šablone. Svoje pravilno in fino zaslutene katastrofe ne opremi s tistimi podrobnostmi, ki so bistveni del dramatične stavbe. Premalo oken imajo njegove hiše. Zato učinkujejo njegove igre nekako golo. Da, ko bi recimo v «Razvalini» razširil in poglobil tragično usodo Tone in jo kruto prispodobil usodi Lenčke, bi to bila kmečka tragedija dveh žen, ki bi trgala gledavcu srce. Da, seveda, za to pa je treba doživljaja, vroče imaginacije, več nego samo opazovanja. — Uprizoritev je bila pripravljena skrbno in z rešpektom, a jo je seveda tudi doletela tragika kmečke igre, ko igravci ne obvladajo kmečke govorice. Terčič kratkomalo ni kmet, Gregorin naj se končno dvigne preko šole svojega učitelja Nučiča, Juvanova je v Lenčki našla varijacijo ene svojih prejšnjih postav, a je s svojo rezko, oglato igro spadala v okvir. Danilo je edini slovenski kmet, najboljša pa je bila Tona Vere Danilove. Še druga slovenska noviteta Fr. Kosca «M r ä k o v i» ne zahteva mnogo besed. Česar je pri Finžgarju premalo, tega je pri Koscu preveč: teatralne rutine. To ga zavaja, da dela teater zavoljo teatra. Publika se je izborno zabavala. Če je hotel avtor samo to, je dosegel svoj uspeh. Iz repertoarja prejšnjih sezon so ponovili Molnarjevo «Bajko o volku» (naj bi raje «Beneškega trgovca»!) in Tucičevo «G o Igo t o», ki je eno naj-dostojnejših jugoslovanskih dramatičnih del. — V celoti je stala letošnja sezona, izvzemši intermezzo z igravskim štraj-kom, ki jc dal skoro vsem uprizoritvam svoje mučno obeležje, na približno isti kvalitativni višini kot lanska, zjazlockom. da se je v, jezikovnem delu igranih stvari či^tjL^azveseljiv^j^ V njem se razodeva zavestno hotenje dramaturgovo. Ko se bo pokazal ta napredek tudi na odru, bo storjen prvi korak do slovenske dramske umetnosti. Fran Albrecht. Deutsch-südslawische Gesellschaft se je ustanovila 27. maja 1.1. v Frankfurt a. M. Sklicatelji na ustanovno zborovanje so v svojem vabilu poudarjali sledeče: «V^.v^aloslnili.Jetitu ki .lfiža.jza nami, se jc medsebojno sovraštvo med raznimi narodi samo zato tako bujno razpaslo, ker pravzaprav narod naroda ni poznal; ker ni nosil resnične podobe svojega soseda v srcu, jc bil vsak narod dovzeten za spačene slike. Da se torej Evropa duševno zopet zgradi, je potreba širiti pravo poznanje bistva drugih narodov. Med narode, ki jih je Nemec najmanj poznal, spadajo južni Slovani. Njih ozemlje je naš nepo-srednji sosed; nad pol milijona naših rojakov, pred vsem Švabov v Vojvodini, živi med njimi. Nemške izobrazbe in kulture niso južni Slovani nikdar odbijali. Danes so narodno neodvisni in imajo svojo lastno državo; politično, gospodarsko in kulturno bodo igrali važno ulogo v razvoju južnega vzhoda Evrope. Naša naloga^ bo, seznanit]_Nemce z vrednostjo in bistvom, poezijo in umetnostjo, kulturo in zgodovino tega naroda; v ta namen se bodo vršila predavanja in izdajale publikacije... Političnih namenov družba nima, razen tega, da skuša z zbujanjem umevanja drugega naroda pripomoči k medsebojnemu sporazumu med narodi, pred všem pa ne stremi za kako jugovzhodno smerjo, «jugoslovansko orijentacijo». Ona hoče, ker ji je mnogo na tem, na široko odpreti vrata k duševnemu umevanju južnega slovanstva; z veseljem bo pozdravila, če bodo v njenem smislu drugi pripravljali pota k poznavanju drugih narodov.» V enakem smislu so govorili tudi trije referentje na ustanovnem zboru. V odbor so bili med drugimi izvoljeni sledeči: G.Gesemann, docent za slovanske jezike v Miinchenu, v. Keller, nemški poslanik v Beogradu, Lommel, vseučiliški profesor v Frankfurtu, pisatelja A. Paquet in H. Wendel in naš rojak Fr. Žižek, profesor za statistiko na univerzi v Frankfurtu. Med prvimi publikacijami družbe bo Wendlova monografija o Aškercu. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Almanah Ferijalnog Saveza za godinu 1921. Beograd. U vlastitoj nakladi. 48 str. Bartošek, Teodor. Moderna družba in cerkev. V Ljubljani, 1921. Izdaja konsorcij «Prosvetne knjižnice». Natisnil Makso Hrovatin. 76 str. Byron, George. Kain. Misterij u tri čina. Zagreb, 1921. 72 str. (Pozorišna biblioteka, 3.) Cankar, Izidor. S cesty. Zc slovinStiny preložil Bohuš Vybi'ral. Olomouc, 1921. 131 str. («NävStevy», sv. 5.) * Damjanovič, Mirko. Intimne strofe. Kruševac. Gjorgje Budimovič. 1921. 48 str. 4 d. Domovina, Naša. Notre patric. Zagreb. Josip Caklovič. 1921. 2 albuma. 1. Plitvička jezera. Les lacs de Plitvice en Croatie. — 2. Hrvatsko Pripjorje. Le littoral croate. — Po 50 K. Donadini, UJlderiko]. Kroz šibe. Roman. Zagreb. St. Kugli. 1921. 134 str. 30 K. (Jugoslavenska literatura, sv. 4.) Golia, Pavel. Pesmi o zlatolaskah. V Ljubljani, 1921. Založila «Slovenska Matica». Izredno izdanje. Natisnil A. Slatnar v 'Kamniku. 92 str. * Jakovljevič, Milan. Iz savreinene estetike. Beograd. S. B. Cvijanovič. 99 str. 10 din. Kosor, Josip. Ncpobjediva ladja. Tragedija ljudske svijesti u pet činova. Zagreb. St. Kugli. 1921. 80 K. * Popovič, Bogdan. O vaspitanju ukusa. Književna študija. 2. izdanje. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 67 str. 3 din. * Stanojevič, Vlad. S. Higijena za srednje i stručne škole. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 133 str. 10 din. (Biblioteka «Zdravlje», knj.4.) * Verga, Giovanni. Grešnica. Roman. Preveo s talijanskog Mihailo Dobrič.' Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 151 str. 7-5 din. (Moderna biblioteka, 18.) ^ NOVE KNJIGE. Urednikov „Imprimatur" 24. VI. 1921. tea— Obenem priporoča svojo najbolje ureieno knjigoveznico, ki izvršuje knjigoveška dela od najpreprostejše do najfinejše vrste JÜEöSLOUEHSiffl H\W\ socijalno političfta i kulturna revija izlazi več petu godinu i nedeljno. Godišnja pretplata 160 K, mje-sečno 14 K, pojedini primjerak 4 K. Adresa: Zagreb, Marovska ulica 24. DELNIŠKA TISKARNA, d. d. Prinaša najaktualnejše članke gospodarske, prosvetne In politične vsebine. — Revija se naroča pri Uprav-nlštvu JUTRA v LJubljani, Sodna ulica štev. 6. — Celoletna naročnina 120 K, za naročnike JUTRA samo 60 K. .LJUBLJANA LJUBLJANA Izdelovanje vseh tiskovin do najumetnejšega barvotiska, kakor tudi natiskovanje listov, časopisov, trgovinskih in uradnih tiskovin Vsa ta dela izvršuje kar najhitreje in po strogo strokovnih pravilih MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 MIKLOŠIČEVA C. ŠT. 16 TELEFON 132 BRZOJAVI: DELTISK ČEKOVNI URAD STEV. 11.630 NAROČAJTE KNJIGE TISKOVNE ZADRUGE v Ljubljani, Sodna ul. 6. Za priporočeno pošlljatev Je treba k poštnini priračunati Se 4 K. Novo ( Novo! a. melik: Jugoslavija. Zemljepisni pregled. I. del. Pota In cilji 5.-6. zv. Meh. vezana, fin papir 60 K, po pošti 3 K več. Broš. dabejši papir 42 K, po pošti 2 K vel. Shakespearjeva dela. Prevel Oton Zupančič: I. zvezek: Sen kresne noči. Broš. 22 K. vez. 28 K. oo oošti 2 K več. U. zvezek : Macbeth. Broš. 32 K, vez. 40 K, po pošti K 210 več. Cehov-pogaCnik: Sosedje in druge novele. Broš. ti K. po pošti t K več. Knjige za mladino: ilka waschtetova: Pravljice. Vez. 40 K, po pošti 2 K vel. iiabberton • &orli: Bob in Tedi. Povest s slikami. Broš. 24 K, vez. 90 K, po poŠti K 2 40 vec. p Cika jova-gradnik.- Kalamandarija. Vez. 19 K. po poŠti i K vel. „Pota in cilji": /.in U. zvezek: a. melik: Zgodovina Srbov, Hrvatov In Slovencev. I. del 21 K, II. del 42 K. Po pošti oba dela 9 K vel. III. in IV. zvezek: veber fr.: Uvod v filozofijo. Cena 72 K, po pošti K 3- 40 vel. Zbirka polit., gospodar, in socijaliih spisov: /. zvezek: dr zalokar: O ljudskem zdravja. Broš. 6 K, po pošti K 1-40 vel. U. zvezek. dr.derc: Dojenček, njega negovanje in prehrana. Cena 6 K, po pošti K v40 več. III. zvezek. dr. demšar: Spolne bolezni. S slikami. Cena to K. po pošti K t-40 več. IV. zvezek. dr. sagadin: Naš sadašnjl ustavni poloiaj. Cena 16 K. po pošti K f-*o več. V. zvezek: dr. pitamic: Pravo in revolucija. Cena 8 K, do poŠti K —-60 vec. Vi. zvezek. Dokumenti o Jadranskem vprašanju. Cena ti K. do v o št t ' A več. VII. zvezek: dr. ogris: Borba za Jugoslovensko driavo. Cena 32 a , po pošti K 160 vel. VIII. zv. : čorov1č vl.: Rasa in vera v srbski prošlosti. Cena 16 K, po pošti K —-oo vel. dr. ig. rutar: Zbirka vojaških zakonov. Cena »6 K. po oošti K 1-60 vel. Ljubljanski Zvon, letnik 1919. Cena tO K. Letnik 1920. Cena too A', po pošti 10 K vel. ® LJUBLJANA, 87. Priporočamo nova izbrana dela naše založbe: Zbirka „Slovenski pisatelji": Josipa Jurčiča zbrani spleL Druga izdaja. Uredil dr. Iv. Prijatelj. I. zvezek. Broš. 22 K, po poŠti 6 K več. II. zvezek. Broš. 22 K, po pošti K 4-20 več. Simona Jenka zbrani spisi. Uredil dr. J. Glonar. Broš. 42 K, po pošti K 4 20 več. Izven zbirke: novacan ant.: Veleja. Drama. Broš. 28 K, vez. 86 K, po pošti 2 K vel. faigel d.: Tik za fronto. Broš. 86 K, vez. 4t K, po pošti K 2 80 vel. Stritarjeva antologija. Uredil dr. Iv. Prijatelj. Bros. 18 K, vez. 24 K, po pošti K 3-40 več. simon jenko: Pesmi. Uredil dr. J. Olonar. (Krajša izdaja.) Broš. io K, vez. 16 K, po pošti 2 K več. ante debeljak: Solnce In sence. Broš to K. vez. n K, po pošti 2 K več. Zbirka „Prosveti in zabavi": I. zvezek: igo kaš: Dalmatinske povesti. Broš. 12 K, po poŠti i K vel. II. zvezek: jos. stare: Lisjakova hči. Broš. 16 K, po pošti i K vel. Prevodna knjižnica: /.zvezek: dostojevski j-levstik: Beti. Roman. Broš. 42 K, vez. 66 K, po pošti 8 K več. II. zvezek: goncourt-pastuškin: Dekle Eliza. Roman. Broš. 16 K, vez. 22 R, po pošti K 2-40 več. UL zvezek: cervantes- šorli: Tri novele. Broš. io K, vez. 16 K, po pošti 2 K več. IV. zvezek: an atole france - debeljak: Plngvlnekl otok. Roman. Broš. 42 K. vez. 62 K. po pošti K 3-40 več. A. Debeljak: Francoska moderna lirika. Cvetober 48 franc, lirikov 24'—, vez. 30 — Mark Twain: Mall klatež Tom Sawyer 26 —, vez. 32-— Oton Župančič. Mlada pota 12'—, vez. 18*— Dr. Ivan Prijatelj: Aškerčeva Čitanka 14-—, vez. 20 — Petronij-Glonar: Pojedina pri Trimalhljonu 9*—, vez. 12 — « O. Župančič: Sto ugank vez. 3-— VI. Levstik: Zapiski Tine Gramontove 7*—, vez. 13 — Fr.Albredit: Mysterla Dolorosa 5--, vez. 11*-Flaubert-Župančič: Tri povesti 7--,vez. 13 -Chesterton-Zupančič: Četrtek 7-—, vez. 13 — Dr. J. Glonar Naš Jezik 3-—, vez. 6-— Brezigar Milko: Osnutek slov. narodnega gospodarstva 6*— Spominu Ivana Cankarja 2-— 1851 - 28. VIII. - 1921 SI FRACTUS 1LLABATUR ORBIS, IMPAV1DUM FER1ENT RUINAE. SVOJEMU USTANOVITELJU UREDNIKU SOTRUDN1KU DRJU. IVANU TAVČARJU K SEDEMDESETI OBLETNICI ROJSTNEGA DNE ISKRENO ČESTITA „LJUBLJANSKI ZVON"