IZVESTJA Muzejskega društva za Kranjsk Letnik IV. 1894. Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina Priobčuje S. Rutar. (Dalji-.) Mod nakrasninami svetolucijskimi stojo n;v prvem mostu fibule, katerih je toliko in tako različnih, kakor malo kje drugodL Tu nahajamo vse vrste in vse. mogoče oblike tega nakraska, tako da sc; moramo čuditi izvrstnosti dela in visoki Stopinji popolnosti. Velika večina fibul je izdelana iz brona, manjšina pa (one s prostim lokom) iz železa. Včasi pa Sta ti dve kovini združeni, tako da je na pr. igla železna, ostalo pa bronasto. Vseh fibul je nabral dr. Marchesetti pri Sv. Luciji 1737, in sicer največ kačastih (360), potem prostoločnih (347) in certOŠkih (248). V grobih so bile fibule ali posamezno, ali pa v večjem številu skupaj. Največ jih je bilo 16 v jednem grobu. Navadno so nahajajo le kačasto in certoško fibule v večjem številu skupaj. Vso fibulo imajo tri različne obliko: ali so prostoločnate, ali kotančaste, ali pa imajo mesto loka kakošno živalsko podobo. V svelolucijski nekropoli so nahaja mnogo ločnatih fibul najstarejše obliko, t. j. podobno so sedanjim zaponjačam (Sicherheitsnadel) za žensko obleko in nimajo prav nič okrašenega loka. Večina svetolucijskih fibul ima polokrožne loke, le izjemoma je lok bolj stisnen. Ali to primitivno fibule niso zadostovalo napredujočim prebivalcem, nego začeli so lok krasiti, naredili so ga bolj debelega, napravili mu počozne zareze, prikovali mu vozle in kolutiee itd. Zatika je pri polo-krožnih fibulah manj skrbno izdelana, navadno prav kratka in nima nikoli bučka na koncu. Ker se je lok fibule na obleki videl, obešali so nanj obročke, kolesca, verižice, kraguljčke, prstane, ključke, rokice, kleščice, igle, pločevinaste trikotiče itd. Na jedni polumesečni fibuli so visele štiri poprečne pločice, ovite z bronasto žico, a na pločice je bilo pritrjenih več precej dolgih verižic, ki so imele na koncu obešene po dvojne kotance. Širokoločne fibule imajo prav dolge zatike in bučke na koncu. Včasi se lok na znotraj tako razširi, da dobi obliko pijavke. Colničaste fibule so navadno zelo velike in imajo včasi okoli zatike mali obroček, s katerim se je igla pričvrščala. Večkrat imajo take fibule bučke in bradavice na loku, zlasti takrat, če ta ni od znotraj žlebasto izdolben, nego raven. Najpogostejše pa se nahajajo pri Sv. Luciji kačaste fibule, ki imajo mesto tečaja kolutico med lokom in iglo. Lok je zakrivljen navadno jedenkrat, redkejše dvakrat. Ob zavojih so pričvrščene razne nakrasnine: od zunaj navadno bučki, ob straneh pa kolutice in kolesca. Te nakrasnine so včasi izdelane iz jantarja, (,'ortoške fibule so tudi širokoločne, ali razlikujejo se od drugih po tem, da imajo koncem zatike na zunaj zakrivljen bucek s precejšnjim vratom. Njih zatika je redko daljša od tretjine lokovo dolžine in mesto tečaja imajo tudi včasi kolutico ali kiogljico. Najlepše so one fibule, ki imajo mesto tečaja Spiralno navito cev iz bronaste žice. Pri tej fibuli so najbolj skazovali svetolucijski kovači svojo umetnost, in ta vrsta fibul se je ohranila tudi v latenski dobi ter se pozneje spremenila v rimsko fibulo z dolgim tečajem. Včasi se nahajata celo dve žičasti Spirali, kakeršnih še niso našli do sedaj v Italiji. Lok je navadno okrašen s počeznimi zarezami in brazdami, ki so bile bržkone napolnjene s kakim emajlom, ali pa ima na zunanji strani pričvrščene tri do pet kolutic. Konec zatike se nahaja ali na zunaj zakrivljen bucek, ali pa glava kake živali (konja, zmajal. Mnoge spiralne fibule imajo mesto loka živalske trupe , n. pr, psa, mačko ali konja. Konec zatike je kljukasto nazaj zakrivljen, ali pa ptiču podoben (posebno, če je mačka na loku). La tonskih fibul (konec zatike je nazaj zakrivljen celo do loka) našlo se je pri Sv. Luciji le malo in še te ne v grobih, nogo v raznih zemljiščih raztresene: znamenje, da so jih njih lastniki le slučajno izgubili, ali pa, da so bile z gnojem na polje prinesene. - Nekaj posebnega so ko-tančaste ali naočniške fibule, ki sestoje iz dveh debelo-žičastih, manj ali večkrat zvitih kotancev. Od središča desnega kotanca je žica zavita kot igla proti središču levega kotanca, kjer jo notranji konec žice zakrivljen kot zatika. Mesto kotancev se nahajata včasi tudi dve bronasti kolutici, ki sta Spojeni z malo poprečno pločevino. Kolutici sta malo vzbočeni in ob robu, kakor tudi ob polumerih, nakrašeni z vtisnenimi jamicami. Poleg fibul so lasne igle najnavadnejši nakrasek svetolucijske nekropole. Čudno je, da so se našle fibule in zalasnice samo v 34. grobih skupno, a v ogromni večini grobov sta bila ta dva predmeta ločena, tako da se misli, da so zalasnice pokladali v grobe mesto fibul. Tudi zalasnice so navadno iz brona izdelane (dr. M. je našel samo 20 železnih) in imajo skoro vedno na jednem koncu bučke, kroglice, vozle ali kolutam podobne bunke, včasi tudi kodrom podobne zavoje. Teh vozlov in bunk je /.mirom več zaporedoma, celo do pet, šest, in potem se začne še le počasi igla tanjšati ter ostrili. Na ostrem koncu so imele te igle druge bunke in vozle s tuljavami, da so se lahko natikale in snemale. Dr. M. je našel celo dve jako lepi viličasti zalasnici (po 15 in 21 cm. dolgi), čijih žici sta spleteni v lep ročaj, da sta se lože prijemali z rokami. Tudi prstani so skoro vselej bronasti. Skovani so iz nekoliko nuploskane žice, ali pa i/, tanjše ali debelejše pločevine. Večino prstanov pa niso nosili na rokah, nego natikali so jih kot obeske na fibule, zato imajo večkrat vozle in kroglico na obsegu. Redki so spiralni prstani in imajo k- večjemu dve, tri zavojke. Tudi spiralnih zapestnic je jako malo. Skoro tretjina zapestnic je izdelana i/, železa, in vse te so Skupaj skovane, da se niso dale odvili, nego jedino le sneti, kadar je nositeljica palec med dlan stisnila. Uhani so napravljeni i/, tanke pločevine, ki ima podolžne brazde. Na jedni strani se pločevina zoži in v kopčico spremeni, na drugi široki strani se pa nahaja dotična luknjica. Za v rat niče so večkrat železne, kakor bronaste. Prve so vedno gladke, druge pa imajo večkrat okrogle ali ploskaste vozle in med njimi včasi tudi kolute. Se bolj navadne, nego zavratnice, bile so pa razne koralde iz steklenih, jamarskih, bronastih in žgano-ilnatih jagod. Koralde so imele večkrat koščene kopčice. Steklene jagode so zelo različne debelosti, včasi prav majhni koleščki, komaj 2 mm. debeli; včasi pa skoraj kot oreh debele. Take; jagode imajo vdelane koncentrične raznobarvene obročke iz okroglih ali valovitih krožnic. Steklena pasta je vedno motna (bela, žolta, kostanjasta, višnjeva, le redko tudi zelena), in le modre jagode so prozorne. Jedno jagodo je našel dr. M., da je imela podobo bradate glave iz višnjevega stekla, belo lice ima dvoje velikih modrih očes, modra je tudi brada, a usta in uhani so žolti. Skoda, da je odletel gorenji del glavice! — Majhne jagode so služile tudi za to, da so jih ženske naši-vale po svoji obleki. Dr. M. je našel v jednem samem grobu nad 1500 steklenih in bronastih jagod, ki so še bile nanizane in tako razrejene, kakor prvotno na obleki. Zelo krasne so jantarsko jagode, bodisi okrogle, bodisi bolj buckom podobne. Število jagod je seveda različno po njih debelosti: čim drobnejšo so, tem več jih je treba za jedno koraldo (od K) do 41). V sredi pod vratom so jagode vedno debelejše, na obeh koncih pa tanjše. Najdebelejša jantarska jagoda ima 34 mm. v premeru. Mnogo jagod (jantarskih in bronastih) je raztresenih lu pa tam po grobu in torej niso bile v koraldo nanizane (visele so morda le posamezno na trakovih). Kakor na libulah, tako so viseli tudi na zavratnicah in koraldah razni obeski, katerih se je našlo pri Sv.Luciji jako mnogo in prav različnih, n. pr. okrogli ali hruški podobni kotlički, cele ali prevrtane kroglici', okrogle ali irivoglale škatlice, trivoglate pločice s pikicami, razni prstani, kotanci, ptičje podobe, volovske glave, človeške roke, igle in kleščice (pincete, posebno na fibulah). Med obeski se nahajajo tudi žličke za čiščenje ušes in nožki za trebljenjc nohtov. Na obleko so prišivali poloblatc, bronaste bučke z zanko, ali pa z dvema luknjicama na robu poloble. Tudi male štirivoglate ploščice z luknjami na voglih in male prstanke (steklene in bronaste) so našivali po obleki. Prav pogostoma se nahajajo ostanki usnjatih pasov, ki so se zapenjali na obeh koncih z bronastimi sklepanci. Včasih se je našla tudi pod sklepancem, na notranji strani pasa, bronasta pločevina, ki je bila z žeblji k sklepancu pri-čvrščena. Poslednji imajo največkrat obliko podolgastih pravo-kotnikov in nekoliko podaljšan repin, čegar hrbtnica se vleče včasi po celi pločevini nazaj. Na štirih voglih je bil sklepanec pribit s štirimi žeblji za usnjat pas, čegar ostanki se še pogostoma nahajajo ob žebljih. Sklepanci so le redko nakrašeni z geometričnimi podobami (vtisnenimi krožnicami), še redkejše z živalskimi podobami (kakor na situlah). Orožja so rabili svetolucijski prebivalci prav malo. Se lo malo, kar se ga je našlo, se je nahajalo prav redko med mrliškimi ostanki, nego bolj navadno pri grobih ali nad grobovi. Kustos Szombathy je našel 1. 1892. lep bronast «pal-stab , t. j. sekiro, ki nima še prevotljene tuljave za t oporišče, nego le toporiščne uhlje, ki so na znotraj zakrivljeni, kakor dvoji' perut. Vse drugo svetolucijsko orožje je iz železa skovano, tako na pr. ' palstab >, katerega je dr. M. našel. Sekire s tuljavo imenujemo «kelte» in takih se je več našlo pri Sv. Luciji (dolgi so 17—20 cm.). Osti za sulice so deloma gladke, deloma imajo po sredi vzvišene hrbtnice (najdaljša meri 38 cm.). Poleg sulic nahajamo tudi okrogla ali štirivo-glata bodala, ki so služila v isti namen. Jedini znani meč (96 cm. dolg) našli so tudi v zemljišču in ne v grobu. Meč ima po sredi hrbtnico, je pregnjen in na koncu odlomljen. Vrč pa se je našlo orodja, zlasti nožev, ki so skoro vsi železni isamo dva sta bila bronasta), (luden je železen nož, ki ima bronast ročaj v podobi delfina. Drug železen nož je imel celo ročnik iz dveh koščenih pločic. Izmed kuhinjskega orodja se je našla lepa bronasta cedilna žlica za pre-cejanje z nakrašenim repom. Takošna cedila so našli tudi v Bolonji, v Estu, v Idriji, pri Bači, na Bregu, v Glini (Štajersko) in Ilallstattu. Mnogo predmetov pa je ogenj tako poškodoval, da se zdaj ne more več določiti njih provotna oblika in poraba. Ali ne samo ljudi in njih imetek so pokopavali pri Sv. Luciji, nego tudi konje z njih opravo, ali vsaj z zvali. Dr. M. je našel dve taki opravi, Szombathy in Majonica pa sta našla vsak po jedno železno žvalo. Prazgodovinski konji po naših krajih so bili srednje rasti. Verjetno je, da so pO smrti mladega junaka tudi njegovega konja nad grobom ubili in ga z gospodarjem vred, kateremu je moral zelo drag biti, zakopali, in sicer včasi nad junakovim grobom, včasi pa v poseben grob, katerega so skrbno ogradili s ploščami in skalami. Zlasti lepo opravo je našel dr. M. pri jednem konju. Zvala (Mundstück des Pferdezaumes) so bila sestavljena iz treh verižnih udov in so imela na vsaki strani po dva železna drogiča z obeski, katera sta imela zopet pO dva obročka. Za jednega teh so bili pričvrščoni vajeti, za drugi pa tisto jermenje, ki se konju na glavo natakne. Po lern jermenju je bilo nanizanih vse polno kolutastih buckov iz železa. Srednji teh, ali pa tisti, ki so stali na setiku dveh jermenov, so bili večji in lepši, zobčasti ali pa okroglo brazdasti, in so imeli v središču obročke, za katere so bili zopet obešeni obročki. Takošna konjska oprava je še dandanašnji po več krajih v navadi, zlasti za močne konje, ki morajo vlačiti težke vozove. Konjska žvala so našli po vseh italskih grobiščih, na Vačah, v Šmarje ti, VViesu itd.; cele konjske oprave, kakeršne vidimo vpodobljene na raznih spomenikih, so pa bolj redke. (Podobne kolutaSte bučke od konjske oprave je našel tudi g. Pečnik v gomili št. II. na gori Sv. Magdalene.i Iz poznejše, po-latenske dobe, našel je dr. M. le malenkosti na svetolucijskem grobišču, in še te so tu pa tam raztresene. O novcih je le malo sledu, izvzemši beneške solde. Bolj pogostoma se nahajajo črepinje žar iz rimske dobe. Kakor že rečeno, so rimski ostanki gostejši na desni strani Idrijce. Med najzadnjimi izkopinami je našel dr. M. lep bronast zvonec na štiri vogle s štirimi nožicami. Taki zvonci so se našli tudi po isterskih gradiščih. (Konec prih.) K obrtni politiki 18. veka. Spisal Jos. Apih. (Konce.) I ločini smo doslej videli, da so mestne in grajščinske gosposke branih; svoje domače rokodelce in zadruge, so pa novomeški mesarji okrog 1750. L tožili, da nima ondotni mestni svet toliko < razsodnosti in potrebne pravične moči-, da bi jih branil proti kmetskim mesarjem, ki so v zadnjem času tik' mesta, pri meslneni mostu in na mestnem svetu, že postavili štiri mesnice in zdaj kar očitno, ne da bi jih kdo kaznoval, prodajajo po mestu meso. Ti šušmarji uničujejo domače mesarje, ki imajo nositi toliko javnih bremen. Deželni odborniki pa so odgovorili s pozivom na cesarski patent o trgovini na kmetih od diu; 14. grudna 1737, kateri dovoljuje gbsposkam in podložnikom svoje surovine, ne izvzemši meso, sveži; in okajeno, po mestih, trgih in tudi izvun dežele prodajati, zato pa plačujejo mesni davek (Fleisch-kreuzer). Ako bi se omejil prosti promet z mesom, bi v mestih marsikdaj primanjkovalo mesa, kakor se je to že zgodilo v Ljubljani; pri nakladi od mesa pa bi se dohodki občutno zmanjšali. Dotični zahtevi novomeške mesarske zadruge naj se torej ne ugodi, pač pa naj se zabrani tajno klanje v mestu. Mesar, ki se je naselil v Kandiji, je pa podložen grajščini grniski, plačuje tja davščino za mesnico in ima gotovo pravico do klanja. Obdrži naj tedaj mesnico «in Javorom aerarii». Pač je kmetom prepovedati trgovino z mesom, ako kupujejo in koljejo tujo živino, ne da bi bili vpisani v zadrugo novo- meško, in ko nimajo pravice do klanja ter ne plačujejo rektifikacijskih in kontribucijskih naklad. Svojo, t. j. doma vzrejeno živino pa sme klati in prodajati sleherni kmet tudi v mestu. Domači mesarji naj preskrbujejo mestu dobro meso za primerno ceno, potem ne bodo napravili šušmarji in kmetje nič kupčije v mestu, ker bo meščan vendar someščanu rajši privoščil pošten zaslužek, nego tujcu. Zato bi pa bilo umestno, da mestna, ali katera višja gosposka uvede za mesto tarifo za meso, < kajti sicer bode zadruga meso gotovo podražila >. Posebno odločno pa zavračajo odborniki zahtevo, da se novomeški zadrugi priklopijo vsi mesarji ne samo tri milje okrog mesta, nego po celem dolenjskem okrožju. Ta zahteva izvira < iz pretirane sebičnosti > in je torej nedopustljiva. Ugodnejše je stvar iztekla za ljubljanske mesarje. Ne vem sicer, kaj so zahtevali in kako so se izrekle pristojne oblasti. Nove svoboščine iz 1. 1751. pa so združile vse mesarje ljubljanski.' in tri milje okrog Ljubljane v ljubljansko mesarsko zadrugo in so prepovedalo šušmarstvo, češ «da delajo kmetje, prodajajoč (po Ljubljani) vedno in skoraj nenehoma vsakovrstno meso, priseženim meščanom in mesarjem hudo škodo glede zaslužka >, tako da bi moral priti na nič kmet in meščan, ker kmetje bi zanemarjali svojo zemljo in < bi se lahko pripetilo, da bi prinesli v mesto kravje meso in meso vsakovrstne nečedne, včasi morebiti celo bolne ali crknenc živine, tem načinom bi pa še bolezni zanesli v mestO». Zato naj se kmetom meso, ako je prinesti na prodaj, zapleni, tako v Ljubljani, kakor zunaj mesta, in razdeli se med siromake, izvzemši tisto meso, ki je prinesd iz dolžnosti (n. pr. svoji gosposki) ali v dar (zum Verehren > I ali za desetino. Ostro se prepove" kmetu v mestu klati in meso prodajati, kar se je doslej čisto »brez strahu i dogajalo. Seveda se tudi šušmarstvo ostro prepove. Na drugi strani pa se veleva mesarjem, da naj zalagajo mesto vedno z. dobrim mesom v zadostni koli-kosti in naj se mojstri in hlapci vedejo napram občinstvu dostojno- (< beseheidentlieh i. Kdor bi se drznil kravje meso prodajali za volovsko, naj se kaznuje in telo klavna pravica naj sc mu vzame, če to stori opetovano. Magistratu se slednjič prisodi pravica, nastaviti ceno mesu in v poštev jemati pri tem razmere časovne in živinsko ceno. Da so višje gosposke, izrazujoč svoje mnenje o predloženih načrtih zadružnih pravil, jemale ozir na dejanske, časih jako izdatne razlike glede tržnih cen surovin, potrebnih tej in oni stroki rokodelski, to svedoči razsodba deželnih odbornikov o zahtevah n o v o m e š k i h p e k a r j e v. Ker je bil v Ljubljani kruh dražji, so nameravali novomeški pekarji ljubljansko tarifo tudi v Novem Mestu uvesti; a temu je od-borništvo kranjsko odločno ugovarjalo, poudarjajoč nizko žitno ceno okrog Novega Mesta. Zadovoljni naj bodo pekarji in občinstvo, ako se razmerno z menjajočo se žitno ceno spreminja teža kruhova. 'Monopolov ni dopuščati', a «med te ne spada žitna trgovina z Gorenjci; ta naj se dopušča tudi v bodoče Novomeščanom», a «pravico prekupovanja žita naj imajo novomeški pekarji samo, ako plačajo za žito isto ceno, kakor Gorenjci«. 'Nedopustna - pa je zahteva, da bi ne smel nikdo kruha peči tri milje daleč okrog Novega Mesta -razun, če bi se osmorica novomeških pekarjev zavezala, da bode vso ono okolico zalagala s kruhom. A take zaveze zadruga ne bi mogla, niti hotela prevzeti; potlej bi pa bile vasi brez kruha, rektifikovani kmetski obrti bi ne mogli plačevati vseh davščin in morala bi novomeška pekarska zadruga doplačati ono SVOtO, katero bi sicer trpeti moral «aerar». V mestu samem pa ni trpeti šušmarjev, kajti davkoplačevalcem pekarjem je privoščiti pošten dobiček; samo pekarskim vdovam naj se proti pametni odškodnini dovoli peči kruh. Pri tej priliki izvemo, da niso pekarji razodel! vseh svojih želj, morebiti zato ne, ker so bili odborniki ljubljanski slične zahteve drugih novomeških zadrug že ožigosali kot presebične in preširne. Kar si pa sami niso upali posedati, to je zahtevalo na svojo roko mestno starešinstvo, ki ni bilo vsem zadrugam enako prijazno: ne samo tri milje daleč, temveč še dalje okrog naj se vsi pekarji prisilijo, da pristopijo k- novomeški zadrugi, celo pekarji v cesarskih mestih: Metliki, Mokronogu in Trebnjem, dasi so imeli že .svoje lastne zadruge. Tu jo je pa skupilo mestno starešinstvo; odborniki je prašajo, če hočejo tem načinom zadruge tujih, cesarskih mest in trgov spraviti pod novomeško oblast, pozabivši, da se ne sme nobena zadruga podrediti zadrugi drugega kraja, niti tuji gosposki. Tako «stremljenje po razširjenju* se mora odločno zavrniti; zato naj cesarica novomeški pekarski zadrugi potrdi le one svoboščine, katere imajo taista v lasti, in tudi te samo tedaj, ako se po njih ne krati «Contributionale». V tem slučaju je torej deželnim odbornikom jako pri srcu to, kar imenujemo »fiskalne intere.se>; pa ne samo v tem slučaju, temveč redno se ponavlja isti «caeterum censeo». Ker smo že spet pri zadrugah dolenjske mojstrom izpodjedajo kruh in neredno žive. Ko je zadruga 1750. 1. prosila odobrenja starih svoboščin, niso ugovarjali dež. odborniki veljavi zadruge za celo krono-vino, ker je hotela siromašne člane oprostiti zadružnih prispevkov, in ker se svoboščine ne dotikajo pravic, katere ima že v lasti ta ali oni rokodelec. Glavna reč pa je bila ta, da so odborniki iz starih svoboščin razvideli, da ne zahteva zadruga nič novega. Kmetski zidarji, ki znajo samo priprosta dela in niso nikdar popotovali, smejo tudi nadalje izvrševati majhna popravila pri hišah in se ne smejo siliti v zadrugo. Nekaj posebnega ima zgodovina odobrenja svoboščin zadruge pletcev obujkov in nogovie v Vojvodini Kranjski iz I. 1729. Kakor izvemo iz mnenja dež. odbornikov, so prejeli te svoboščine samo ljubljanski mojstri, ki so na tej podlagi hoteli potmi za šušmarje smatrati vse pletce na Kranjskem, torej tudi one na lesenieah in v Tržiču. A temu se protivijo odborniki, naglašujoč nedotakljivost že pri-lastene pravice kmetskih pletcev. K večemu bi kazalo ustanoviti za pletcc izven Ljubljane posebne podružnice, ne smejo se pa proglasiti kar kratko malo za šušmarje. V teh besedah bi človek iskal neke koncesije za tržiške pletcc, ki niso imeli svoje zadruge, dasi so že 1729. 1. prosili svoboščin, torej pravico, ustanoviti neodvisno zadrugo. Ta prošnja se je že 1729. 1. odbila, in ko so jo ponovili 1752. 1. in se je zanjo potegnil tudi gospod tržiški, grof Aucrspcrg (čegar «Erb- u. Urbarholden» se zovejo Tržičani, dolžni mu tlako, oziroma mesto nje po 17 kr.), so jako živahno ugovarjali dež. odborniki, dasi je grof Aucrspcrg poudarjal, da Tržičani, večinoma gostači in neimajoči v ozki dolini dosti zemljišč, se že od pamtiveka bavijo s pletenjem. Odborniki so pa rekli, da se v Tržiču ne more ustanoviti mojsterska zadruga, ker niti izučenih mojstrov tam ni, temveč so vsi jednaki podložniki; razliko med njimi dela samo kakovost izdelkov. Tisti pletci, ki so posestniki hiš, bi pa radi vse druge *pod svoj jarem spravili«, po mnogih kaznih, katere bi radi samovoljno nalagali. Kdo naj določi, kateri pletci so < mojstri*! Saj ne more nobeden dokazati, da se je pravilno izučil, nego kot dečki so se učili pri materah ali odraslih sestrah. Zakaj bi to ne moglo tako ostati i v bodoče? Cemu jim je treba nepotrebnih plačil, vkupnine, mojsterske pristojbine in dragih kosil? (Je so si doslej služili brez teh reči j svoj kruh, zakaj bi trpeli škodo zanaprej ? «Red in poštenost je sama na sebi hvalevreden razlog; to naj bi bil cilj vsemu človeškemu dejanju, dasi vsi niti ne morejo, niti nočejo postati zadrugarji.« Iz tega razloga nc sledi torej nujnost ustanovitve zadruge. Tržičanje doslej nimajo niti svojega sodnika, kakor n. pr. v Mokronogu, na Vrhniki itd., temveč izvršuje lastnik grajščine sam, ali po svojem oskrbniku, neposredno vse grajščini pristojne sodne pravice. Kes je Tržičanom, StanujOČim pod visokim Ljubeljem, v dolini, kjer je malo zemljišč, pletenje (< Strickercy») potrebno, a s pletenjem se bavi skoro vsa dežela, v Ljubljani n. pr. morajo plesti hišne in druge krščenice («Stuben- und andere Dienst- l/vcHlj;i inil/cjskcK» dfUltVa M. Kranjsko. I.. IV., scA. .1. 8 \ Menscher«), pa tudi mnogo hčera in celo gosposki sluge, sicer bi morali postopati. Tudi na Jesenicah izdelujejo mnogo nogovic, ki so boljše od tržiških in se v Ljubljani dobro prodajajo, dasi je ta obrt tam uvedla neka Nizozemka, pri-prosta soproga domov se povrnivšega vojaka. Odločno so se protivili odborniki dalje zahtevi Trži-čanov, da naj se jim podvržejo vsi nezadružni pletci, ne da bi povedali, kako daleč segaj okrožje zahtevane zadruge. Imeli so tedaj v mislih tudi Jeseničane. Zase pa zahtevajo Tržičanje —< so rekli odborniki — pravico, da bi smeli dajati delo tudi izven doma, torej tudi ženskam in celo otrokom češ, z ozirom na siromake, kakor da bi drugodi ne bilo siromakov, ki tudi samo od pletenja žive. Potlej bi preganjali Tržičanje vse druge pletcc kot šušmarje, bi jih po gosposkah odganjali, celo take, ki stanujejo v prostih in duhovskih hišah. Tudi revnejši tržiški pletci, ki so doslej zäse delali in neposredno svoje izdelke prodajali, bi smoli delati samo za «QlOJStre», ti «bi imeli dobiček, onim pa bi dajali za ves trud, pot in delo po svoji volji nekaj malega plače. Iz tega sledi, da bi ti reveži imeli k večjemu tretjino dosedanjega zaslužka, ali bi pa morali pletenje pustiti, 'če bi ne hoteli po nedolžnem drugim tlake delati . Z jednako ostrimi besedami presojajo in obsojajo odborniki tudi druge zahteve tržiških pletcev, katerim očitajo, da so si samolastno nadeli naziv < mojstri >, dasi se niso nikdar redno učili, niti potovali in" se še celo 1. 1729. samo «plctce» nazivali; zdaj bi pa radi primorali pomagača, ki se je izučil in je potoval, da bi plačal 1 gld. vpisnine, da bi delal potem celo leto pri tržiškem mojstru, potlej Spet 15 gld. odštel in še mojstrom kosilo plačal, če bi se hotel v Tržiču kot mojster naseliti. Vse te zahteve nasprotujejo patentu iz 1689. 1. Ce bi po zahtevi mojstrov moral pomagač plačati samo za priproslo kosilo K) gld., se težko d;'i izračuniti, koliko bi imeli troškov, če bi moral plačat i kosilo samo za 50 mojstrov, ko je vendar v Tržiču vse jako drago, OSobitO vino. Slednjič zahtevajo Tržičanje celo več, kakor ljubljanski plelci, ki niso nikdar mislili na to, da bi vse hlapec, dekle in volno-prejke odtegnili pristojni gosposki in podvrgli izključno svoji sodbi. S kratka: kar Tržičanje zahtevajo, nasprotuje obstoječim zakonom, oškodovalo bi mnogo ljudij, ki imajo staro pravico, omejilo bi pravice mnogih gosposk, in naj sc tedaj zavrne. Ker je vlada redno ugodila predlogom dež. odbornikov, slutim, da je bil napor tržiških rokodelcev zaman, a iz listin tega ne morem dokazati. V smislu dež. odbornikov se je rešil gotovo tudi prepir med krzna rji ribniškimi in novomeškimi. Prvi so 1. 1759. zarad oddaljenosti od Novega Mesta prosili za ustanovitev lastne zadruge. Deželni odborniki so jim pritegnili, nasvetujoč omejitev novomeške zadruge na mesto in župniji šmihelsko in mehovsko, zajedno pa tudi zahtevajoč za kmetske krznarje okrog Ribnice pravice, izvrševati svoj obrt, ako plačajo na leto 20 kr. v zadružno blagajno. Več sitnostij, nego v doslej navedenih slučajih, so imele kranjske oblastnije z usnjarji in črevljarji v Kranju, ki so bili od 1525. 1. sem združeni v jedni bratovščini. Ze za Karola VI. pa so se med sabo hudo sprli. Črevljarji so tožili, tla jim usnjarji ne dovolijo ravnopravnosti. L. 1738. je mestni svet hotel rešiti prepir v smislu usnjarjev, njegov ukrep se je potrdil v Ljubljani, a baron Erberg, ki je na licu mesta v Kranju stvar preiskaval, je prišel do prepričanja, da se mora zadruga razdružiti v dve bratovščini sosebno zato, ker črevljarji ne izdelujejo več sami usnja, kakor nekdaj. Izdelal je Erberg takoj načrt zadružnih pravic za črevljarje kranjske. O njem se je imel izreči ljubljanski magistrat, za njim pa tlež. odborništvo. Ljubljanski magistrat je popolnoma pritrdil nasvetOVani razdružitvi, ki se je tudi v Ljubljani dobro obnesla, kajti dokler so ljubljanski črevljarji bili združeni z usnjarji, so imeli pravico, ogledovati usnje in so potrdili tudi najslabši" usnje na hudo škodo občinstvu, odkar so se pa ločili od usnjarjev, je blago izdatno boljše. Gledč sodnijske pravice zadruge, števila mojstrov in določevanja cen je ljubljanski magistrat Opozarjal na dotične določbe veljavnega 8* obrtnega reda. Kranjsko svetovalstvo in mestni sodnik pa so potegnili z usnjarji, češ, da ne gre ustanavljati premajhnih zadrug, obstoječih iz skoro samih revežev, ki bi ne mogli potem nositi zadružnih bremen, niti plačevati maš za žive in mrtve, niti kaj storiti za dober red. Tudi tkalci so se že opekli, izstopi vsi iz zadruge trgovcev; obubožali so kmalu tako, da so se radi spet združili s trgovci. Skupili jo bodo tudi «poredni > črevljarji; zabredli bodo po svoji ošabnosti le v škodo in sramoto. Vrinilo se je med-nje nekaj nespravnih mojstrov; ti so jeli kaliti poprejšnjo slogo v zadrugi in bi radi sami gospodovali, pa nočejo niti alternovati z usnjarji v zadružnem načelništvu, kakor je to določil mestni svet 1. 1738. 216 let ni prišlo črevljarjem na um, psovati usnjarje, da niso «• pošteni , ker nimajo < pozdrava državne zadruge». Črevljarji bi radi, da se omeji števil«) nove zadruge na 7, a to ne gre, to pravico mora obdržati mestna gosposka. Dasi se hočejo črevljarji popolnoma ločiti od usnjarjev, si hočejo vendar pridržati < ein l'fuscher-KIcckhl, indem dieselben den pfundt: Sollen-sehnidt und abriß, welcher bokantüch den Lederer eigen sei (kheinem sonst außer der selbst Sollen wirken und machen könnte) allein den Schustern feilzuhalten gestatten» a tO se jim ne sme dovoliti. To poročilo kranjskega mestnega sveta je pa naletelo na ostro kritiko pri ljubljanskem vicedomu. Najprej je vicedom pobijal trditev, da bi ne mogli črevljarji v Kranju sami vzdr-žavati zadrugi', saj jih je več nego usnjarjev. 1'opred so predstojnike volili z večino glasov, potlej je pa sedanji usnjarjem naklonjeni mestni sodnik Jurij Cebul» zaukazal alternaeijö in s tem dal povod razdruženju, rušeč pravico, kajti črcvljarjev je 38 do -10, usnjarjev samo 0 do 10; črevljarji plačujejo torej mnogo več v zadružno skrinjo, nego usnjarji. Kazdruženje je dovoliti, ker se ne sme nikdo siliti, da ostane v družbi, posebno v taki, kjer so duhovi že tako razdraženi'. Za zdaj bo zadostovalo sedem mojstrov; mestni svet naj to število zviša, ako se pokaže potreba« Kdor zna izdelovati funlno usnje, naj je tudi reže in prodaja, kajti kdor IUI to zna, bo gotovo član usnjarske zadruge; kdor se pa tega ni naučil, se smatra črevljarjem. Tem potom se bodo ljudje spodbujali, da se dobro izvežbajo v svoji stroki. Protizakonito bi pa bilo, če bi se dovolila pravica, da sme zadruga določevati cene črevljarskemu blagu. Pred ko odda vicedom svoje poročilo viši instanci, se je še enkrat sklical zbor črevljarjev in usnjarjev v Kranju, pa jih ni bilo pomiriti. Usnjarji so hoteli sicer še ostati združeni s črevljarji in plačevati polovico vseh zadružnih bremen, črevljarji pa so odločno zahtevali razdruženjc. Niti peščice zadružnega imetja niso mogli razdeliti, (tako so duhovi razburjeni«, pravi poročilo vicedomovo, ki toži, da zahtevajo usnjarji preveč. Prepirali so sc tako, da je prišlo do mnogih tožeb. Viccdomu, reprezentaciji in komori ni preostajalo dru-zega, nego nasvetovati graškemu tajnemu svetništvu, da se razdružijo črevljarji in usnjarji. V Gradcu so poudarjali, da bi brez razdruženja morali vsled medsebojnih pravd in prepirov obubožati črevljarji in usnjarji. Črevljarjev je dosti za samostojno zadrugo, saj jih je drugodi šc manj. Končala se je ta zadeva stoprav 1. 1773., ko je cesarica potrdila pravila nove črevljarske bratovščine v Kranju, seveda povse v smislu načel tedanjega obrtnega reda. «Cim obširnejše okrožje in čim manjše število mojstrov tem bolje se nam bo godilo >: tako so modrovali rokodelci, ki SO že izdavna vedno težili na to, da se zadrugi ohrani pravica, določevati, t. j. omejevati število svojih članov, in sicer ne samo mojstrov, nego tudi pomagačev in vajencev pojedinih mojstrov. To pravico so zahtevali tudi povodom omenjene revizije, dasi je veljavni rokodelski red že davno bil določil, da gre ta pravica mestnim, oziroma grajščinskim gosposkam. Seveda se je tudi tem potom Ugodilo časih zadrugam, namreč tam, kjer je bila kaka zadruga tako mogočna, da je odločevala v občinskem zastopu. Vemo n. pr., kaj je vicedom očital kranjskemu sodniku. Tudi novomeškim usnjarjem in črevljarjem je mestno svetovalstvo šlo nekako na roko, ko so zahtevali, naj se ta zadruga, broječa 30 mojstrov, polagoma tako skrči, da bo štela samo 9 črevljarjev in 16 usnjarjev. Mestni svet je podprl to zahtevo z izjavo, da jih je toliko zadosti za Rudolfovo, da je pa tudi ugodnejše za državo, pravo za pravo za «fiskusa», ako je manj mojstrov, kajti potem lažje plačujejo davščine, zraven pa si je hotel obvarovati pravico, da sme zvišati ali znižati ta broj po razmerah. Deželni odborniki so bili nasprotnega mnenja, pa ne v vseh slučajih. Rese vaje poročilo novomeškega mestnega sveta so trdili, da je za občinstvo ugodnejše, če je več mojstrov, kajti potem se ni bati draginje, in tudi davščine bi večje število mojstrov ravno tako lahko zmagovalo, «sepositis temporum injuriis > — so pristavili previdno, ker se jim menda zadnji razlog vendar ni videl povse ne-ovrgljiv. Vlada je ugodila zahtevi mestnega sveta (1758). Ko so krški črevljarji in usnjarji zahtevali, da se broj dotične zadruge mojstrov skrči za štiri, so bili dež. odborniki istega mnenja, kakeršno so glede novomeških črevljarjev in usnjarjev načeloma pobijali. V dotičnem poročilu pravijo, da manjše število mojstrov davke lažje plačuje, nego večje število; šlo jim je pa samo za to, da se skupna davčna svota sploh ne zniža. Novomeški krojači so tožili, da jih je sicer osem mojstrov, da je pa dela komaj za pet ali šest, razven teh pa da živč še tri vdove. Vse so reve: jedna je v mestnem špi-talu, druga berači in dela včasi pri mestni opekarni, tretja pa se preživi kot dninarica. Očitali so mestni gosposki, da je v minulih časih toliko mojstrov vzprejela med meščanje, da se je zaslužek sila skrčil. Te bede ne bode konca, dokler se ne preskrbe" vdove s tem, da se za njih življenja ne dovoli krojaštvo nikomur, izvzemši onemu, ki se poroči z vdovo, oziroma hčerjo krojačevo in prevzame dotično delar-nico, ali če sledi sin očetu. Na mestni svet pa so tako malo stavili zaupanja, da so zahtevali za svojo zadrugo pravico, omejiti število krojaških mojstrov na šest in odločevati pri izpopolnitvi izpraznjenih mest. Mestni svet se ni prav nič raz« hudil nad krojači, priznal je marveč njih bedo in obetal, da noče vzprejeti nobenega krojača za meščana, dokler < ne bodo mojstri nadlegovali občinstva s pretiranimi cenami«. Deželni odborniki so bili istega mnenja, kakor glede črevljarjev in usnjarjev, pa tudi tu je bil ugovor bolj akademičen in krojači so dognali, da se jim je dovolila omejitev mojstrov na šesto-rico in jemal ozir na vdove. V nekaterih slučajih so pa odborniki tako zahtevo kar naravnost pobijali kot «razvado«, sklicujoč se na rokodelski red iz 1. 1689. Zadrugam se je ugodilo končno samo v toliko, da se je določilo število mojstrov, gosposkam in mestnim svetom pa dala pravica, da znižajo ali zvišajo prvotni broj, kakor bi to zahtevale razmere. Regesti k domači zgodovini. Spisal dr. Fr. Kos. (Dalje.) Št. 6. Med Soj. in 814 1 Rimski cesar Karol naznanja, da je osvobodil beneškega in isterskega patrijarha Fortunata («Fortunatus Venetiarum et Istriensium patriarcha») vsled njegovih zaslug colnine («te-loneum») od štirih bark. Cesarski fevdniki ne smejo zahtevati od rečenih bark colnine ali kakega drugega davka («ullum teloneum nec siliquaticum3 nec laudaticum nec cispaticum3 neque ullas redhibitiones -). S temi barkami se patrijarhu in njegovim ljudem dovoli brodariti in kupčevati po vsi fran-kovski državi. Po smrti patrijarha Fortunata naj vživajo to pravico njegovi nasledniki. Datum manjka. 1 Dotiena listina je bila spisana mod letom 80.'). in 814. beta 803. je Fortunat postal ijradcSki patrijarh, leta 814. pa je umrl Karol Veliki. » «Siliquaticum», davek, katerega je bilo treba plačevati na sejmih od V8&ke prodano stvari. Polovico tega davka jc moral dati prodajalec, polovico pa kupec. ' Cispaticum. Morebiti bi moralo stati «cispilaticum» all »cespi-tatieum., kar je zaznamovalo neko davščino, katero so rabili za napravo plotov (cespes) ob cestah ali pa za utrjevanje gradov. [Rokopis v Benetkah, Codice Trcvisani della Marcianna. — Kandier, Codice dipl. Istriano, I.] Št. 7. Med Soj. in Si./.. - Papež Leon (III.) piše cesarju Karolu, da je prejel njegovo pismo, iz katerega je zvedel: 1) daje gradeški patrijarh Fortunat moral vslcd grškega in benečanskega preganjanja zapustiti otok Gradež, na katerem je imel svojo stolico, 2) da bi bilo primerno, ako bi patrijarh kot odškodnino dobil škofijo v Pulju, kjer je vladal dalj časa kot škof neki Emilij an («Acmilianus»), in katera spada pod gradeško patrijarhijo, dokler ne pride zopet do svojega sedeža, in 3) da pričakuje on (Karol) svita od njega (papeža), brez katerega noče ničesar storiti. Papež nato odgovarja, da se vjema z njegovim (Karo-lovim) nasvetom. Fortunat naj dobi puljsko škofijo, vendar s tem pogojem, da jo zopet ravno tako zapusti ter si ne prisvoji niti njenega denarja, niti njenega posestva, ako bi vsled njegove (Karolove) zmage v drugič dobil svoj stari sedež. Dalje omenja (papež), kar je sklenil ž njim (s cesarjem) v Aachen-u zastran oglejske cerkve. V dostavku piše papež cesarju Karolu, da se (Karol) veliko trudi za srečo patrijarha Fortunata, akoravno se o njem pripovedujejo reči, katere niso častne za nadškofa. Vpraša naj le (Karol) svoje fevdnike in gotovo zvč vse. Tisti, kateri hvalijo Fortunata pri njem (pri cesarju), delajo to le zarad denarja in drugih daril, katera dobivajo od njega (od Fortunata). Datum manjka. [Rubels, Mon. ecd. Aqull. (1740), atr. 365, (odi.). - Man si, Concil. coli. (1767), XIII, str. 975. — Jaffč, Reg, pont. Rom. str. 818, št. 1918 (^.).| * To pismo je bilo spisano med Sil,'!, in KM. letom. Prvega leta je Fortunat postal gradeški patrijarh, leta Sit. pa je umrl Karol Veliki. |alle ima dotični regest pod letnico 806. Št. S. Sn, dne /7. juniju. Aachen. Rimski cesar Karol razsodi prepir med oglejskim patri-jarhom Maksencijem in solnograškim nadškofom Arnonom zastraj mej med oglejsko patrijarhijo in solnograško nadško-fijo na Koroškem («Karantana provincia»). Urs, prednik Ma-ksencijev, je trdil, da stoji Koroško pod njegovo oblastjo, ker pričujejo sinodini zapiski, da je bila ta pokrajina že pred prihodom Langobardov v Italijo odvisna od oglejske cerkve; Arnon pa je dokazoval, da so rimski papeži, Caharija, Štefan in Pavel,6 s svojimi ukazi in potrdili združili to pokrajino s solnograško cerkvijo. Zaslišavši obe stranki, je cesar nato določil, da naj spada tisti del Koroškega, kateri je na severni strani reke Drave, pod solnograško nadškofijo, kar pa je na južni strani rečene reke, ostane naj pod oblastjo oglejskih patrijarhov. Izjema bi bila le pri tistih cerkvah, katere so postavljene blizu Drave ter imajo na nasprotni strani te reke kaka posestva, katera naj ostanejo še v prihodnje njih lastnina. < Data XVIII. Kal. Julias, anno XI.Christo propicio imperii nostri et XL1I. regni nostri in Francia atque XXXVII. in ltalia, indictione IUI. Actum Aquisgrani.» [Rokopis iz 14. stoletja v c. kr. državnem arhivu na Dunaju. Valvasor, Ehrt des II. Krain (1882), II, str. 630. — llansiz, Gcrm. saera (1729), II, str. 120. Rubels, Mon. ecel. Aquil., str. 400. (odi.). Juvavia, Anhang, str. 61, št. 16. — Böhmer, Regesta Carolorum, 194 (reg). — Muchar, Gesch. der Steierm, IV, str. 209 (prev.). ■ Archiv f. Kunde osterr. Gesch., I. Bd., 3. Heft (1848), str. ,'i (reg.). Cappelletti, Le ehlese d'ltalia (1851), Vili, str. io5. Ankers- hol'en, Mandl), der Gesch. d. 11. Kärnten (1851), II. Ild., Keg. u. Urk., str. 'i, št. 7. Zahn, Urkundenbuch f. Steierm. (1875), 1, str. 5., št. 4. Schumi, Archiv f. Iloimalk. (1882), I, str. 58, št. 23.] Št. Q. S//, i/ne 2i. decembra* Aachen. Rimski cesar Karol podeli vsled prošnje patrijarha Makscn-eija oglejski cerkvi Rotgaud-ova in Feliks-ova posestva v Ogleju, • To so papeži Caharija I. (vladal 741 752.), Štefan III. (II.) (vladal 752—757) in l'avel I. (vladal 757 - 767.) v njegovi okolici blizu mestnega zidovja in pa pri izlivu Na-diže. Patrijarh Maksencij je hotel s pomočjo njegovo (cesarja Karola) zopet popraviti oglejsko stolnico, katera je bila vsled grozovitosti Gotov, Obrov in drugih narodov dalj časa zapuščena in oropana. Ker je bil dotični prostor jako tesen, prosil ga (cesarja) je, da bi mu podaril del dedovinc langobardskih bratov Rotgauda in Feliksa v Ogleju in zunaj mesta blizu mestnega zidovja. Ta posestva so postala po frankovskih in langobardskih postavah državno imetje, ker sta se rečena brata zavezala s puntarskim vojvodo Rotgaudom ter bila umorjena. Pozneje je dobil to posestvo v fevd (Karolov) fevdnik Lau-dula, po njegovi smrti njegov sin Benno, za tem neki Bovo; odslej pa naj je uživa oglejska cerkev. Ostali Rotgaudov in Feliksov brat Lodolf, kateri mu (cesarju) je ostal zvest, obdrži naj svoja posestva. «Datum XII. Kal. Januarii, anno XI. Christo propitio imperij nostri, et XL1V. regni in Francia, XXXVII. in ltalia, in-dictione quinta. Actum Aquiggrani in palatio regio.» [Ruh eis, Mon. ecel. Aquil., str. 401. — Cap pell et ti, Lc chiese d' ltalia, VIII, str. 107.] Št. TO. Sit. Rimski cesar Karol določi, kako naj se po njegovi smrti razdeli njegovo premoženje. Dve tretjini njegovih zakladov in dragotin v zlatu, srebru, dragih kamenih in kraljevem lepotičju, ki se bodo za časa njegove smrti nahajali v njegovih palačah, razdelite naj se na 21 delov. Vsaka izmed enoindvajseterih nadškolij v njegovi državi naj dobi po en del, vendar tako, da obdrži nadškof za svojo cerkev le eno tretjino, dve tretjini vsakega dela pa dobe sufragani dotične nadškofije. Izmed nadškolij so imenovane na 4. mestu «Forum Julii», na 5. < Gradus > in na (v Iztočni Marki). «......divisio quae facta est a gloriosissimo atque piis- sinio domno Kanilo imperatore augusto anno ab incarnatione Domini nostri Jesu Christi DCCCXI. anno vero regni ejus in Francia XLI1I. et in ltalia XXXVI. imperii autem XI. indic-tione quarta.» [Mansi, Concil. coli., XIV, Append. str. 333.] Št. II. Med 8•/./. in 821.* Cesar Ludovik znova potrjuje patrijarhu Fortunatu ter vsem škofom, opatom, tribunom in drugim fcvdnikom isterske pokrajine («Istriae proyinciae»), da smejo po stari navadi izmed sebe voliti rektorja, gubernatorja, patrijarha, škofe, opate, tribune in druge dostojanstvenike. Med seboj naj bodo edini, miroljubni in pravični. Močnejši mora varovati slabej-šega. Nihče naj ne nalaga nedovoljenih davščin. Vsi naj služijo njemu (cesarju) in njegovim sinovom. Ako bi se patrijarh, škofje, opatje ter drugi duhovniki in kanoniki prepirali med seboj, zatirali reveže, ne brigali se za cesarske ukaze, ali pa prelomili zvestobo, katero so prisegli, preti jim postavna in smrtna sodba. Kdor bi nasprotoval iz trdovratnosti razsodbi, katero so izrekli vslcd ukaza cesarja Karola njegovi legatje, namreč duhovnik Izon ter grofa Kadolaj in Ajon, ter s prisego potrdili isterski primatje, katerih je bilo 172, kaznovan naj bo tako, kakor je zapisano v dotični razsodbi, namreč, da plača devet funtov zlata v cesarsko blagajnico. Datum manjka. [Rokopis v Benetkah, Codice Trevisani della Marcianna. Kandier, Codice dipl. Istriano, I.] Št. 12. 816, dne 5. februvarja. Aachen. Cesar I.udovik podeli vslcd prošnje nadškofa Arnona solnograški cerkvi imunitetno pismo in jej potrdi vse to, kar " DotiČna listina je bila spisana med letom HM. in 821. beta 814. je I.udovik (Pobožni) nastopil vlado, leta B21. pa je gradeški patrijarh Fortunat izgubil svoje zaupanje pri rečenem vladarju. Patrijarh ji' bil namreč tožen, da jc podpiral Ljudevlta, kneza posavskega, ko se je ta vzdignil zoper Franke, (Ann. Einh, a. 821.) jej je že prej daroval njegov oče (Karol Veliki). Vse imetje, katero si je pridobila solnograška cerkev v prejšnjem času, obdrži naj tudi v prihodnje. Kraljevski sodniki in druge sod-nijske osebe ne smejo priti niti v solnograškc cerkve in mesta, niti na polja in druga posestva, katera imajo že sedaj solno-graški nadškofje v raznih pokrajinah frankovske države ali pa jih še le dobe, da bi tam zasliševali ljudi (< ad causas audiendas»), nalagali globe in davke («freda aut tributa»), terjali prenočišča in postrežbe («mansiones vel paratas»), zahtevali porokov («fidejussores»), po krivici nakladali razne dolžnosti svobodnim in podložnim prebivalcem rečene cerkve ter jih silili sedaj ali pa pozneje, da bi plačevali kako davščino ali pa kako nepostavno doklado («redibitiones aut illi-citas occasiones»). Nadškof in njegovi nasledniki so nedotakljivi lastniki vseh solnograških posestev in ravnajo naj se zvesto po cesarskih ukazih. Kar bi morali dajati fiskusu, OStatie naj v prihodnje solnograški cerkvi, katera naj s tem podpira reveže in plačuje svoje duhovnike. «Data Nonas Februarii anno Christo propicio ter io im-perii domini Loudcwici piissimi augusti, indictionc Villi. Actum Aquisgrani palacio regio.» |Iz solnograškega nadškofovskega arhiva. Juvavia, Anhang, str. 65, St. 19. — Ankershofen, Handbuch der Gesch. d. II. Kärnten, II. Bd., Reg. u. Urk., str. 52, št. 52. (odi.). — Archiv t". Kunde österr. Gesch., I. Bd., 3. Heft., str. 5, št. 4 (reg.).] Št. IJ. Sij, med i. in 10. julijem. Aachen. Cesar Ludovik razdeli državo med svoje tri sinove Lo-tarja, l'ipina in Fudovika ter prepusti zadnjemu Bavarsko, Koroško, Češko, Obersko in Slovane na vzhodni strani Bavarskega.7 «. . . . anno incarnationis Domini oetingentesimo septimo decimo, indietione tlečima annoque imperii nostri quarto, mense Julio. Aquisgrani palatio nostro.» ' «Item llludovicus voluinus nt habeat Baivariam et Carcnlanos et Heheiinos et Avaros atque Sclavos, qui ab orientali parte liaivariae sunt.» [«Monum. Germ., Leg. I, str. 198. Archiv f. Kunde österr Gesch., I. zv., 3. snopič, str. 6, št. 5. (reg.). — Schumi, Urk. u. Rcg.-Buch f. Krain, I, str. 1, št. 3.] Št. 14- 8iq, dne 2J. decembra. Aachen. Cesar Ludovik potrdi solnograškcmu nadškofu Arnonu razsodbo svojega očeta Karola z dne 14. junija leta 811. glede mej med solnograško nadškotijo in oglejsko patri-jarhijo. «Data VI. Kal. Januarias, anno Christo propicio VI. imperij domni Lodewici piissimi augusti, indietione XIII. Actum Aquisgrani palacio regio. > [Rokopis iz 14. stoletja v c. kr. državnem arhivu na Dunaju. Juvavia, Anh., str. 76, št. 22., z napačno letnico 820. Archiv f. Kunde österr. Gesch., I. zv., 3. snopič, str. 6, št. 6. (reg.). Zahn, Urkb, f. Steierm., I, str. 7, št. 5. — Schumi, Urk.- u. Reg.-Buch f. Krain, I, Str. 2, št. 4.| Št. IJ. S22, dne 10. julija. Neki Matheri daruje (freisinškemu) škofu Hitton-u ter samostanu sv. Petra aposteljna in sv. Kandida mučenika v Innichen-u («Intihha») svoja posestva med Tružnjami in Gre-binjem8 z vsemi gozdi, polji, travniki, pašami, mlini, vinogradi, podložnild, živino, obdelanim in neobdelanim svetom ter vsemi pripadajočimi rečmi. Nato dobi vse to Matheri od škofa Ilittona nazaj v fevd. Navedenih je več prič, katere so bile «per aurcs tracti». «Actum est hoc sub die consulc, quod est VI. Idus Julius)!), indietione XV., anno Domini DCCCXX11. et llloduu-uico piissimo imperatore regnum gubernante Villi.- [Codex 1S7, f. 2S2, ter 23S, f. 03 v kr. državnem arhivu v Mün- chenu, Meichelbeck, Hist. Fris. (1724), tom. I, pars 2, str. 228, St. 430. Kcsehius. Ann. Saliion. (1705), II, str. 75. Zahn, Cod. dipk Austr. l-'ris., 1, str. 12, št. K). | n <-. . . . Infra Truhsna et Criulna.» Vas Tružnje In trg Grebinj sta v velikovSkein okraju na Koroškem. Innichen leži na Tirolskem blhlU izvira reke Drave. Št. ib. S'■?>, dne ip. junija. Frankfurt. Cesar Ludovik piše solnograškemu nadškofu Adalramu, da ne sme posvetiti v prihodnjič nobenega malovrednega in nesvobodnega človeka za duhovnika. Ako bi bila vendar potreba, da bi kak nesvoboden človek postal duhovnik, dobiti mora nadškof od cesarja pismo, v katerem se mu (nadškofu) dovoljuje, da osvobodi cerkvenega podložnika, ki je bil do takrat odvisen od nadškofa ali od njegovega sufragana ali pa od kakega samostana, nahajajočega se v solnograški nad-škofiji. Osvoboditev se vrši v navzočnosti duhovščine in ljudstva ter z vednostjo tistega, komur je bil podložnik do takrat pokoren. V ta namen naj se napravi listina (libcllus>) tako, kakor da bi bil dotični človek svobodnorojen, vendar s pri-stavkom, da izgubi Svobodo, ako onečasti svoj duhovski stan. Na koncu listine naj slede imena tistih duhovnikov, Id so bili za priče, potem ime kraja, mesec, dan in leto kraljevega vladanja ter indikcija. To listino naj dobi osvobojenec iz rok nadškofa, ako ji- bil njemu podložen, drugače pa iz rok svojega prejšnjega gospoda, vendar v nailškofovi navzočnosti; potem še le naj prejme mašniške blagoslove. «.... in Franconofurd palacio XIII. Kalendas Julii anno Christo propicio X. imperii nostri, indietione I.* [Iz Bolnograškega nadškofijskega arhiva. — Juvavia, Anhang, str. 78, št. 24. H ("i h me r, Regesta imperii, l, bearb, von M ü Ii Iba eher (— Hnhmer-Mülilliaeher, Reg.), IHK'), str. 277, St. 749. (reg.).] St. /7. 82./, dne 21. jitiuivarja. Verni. Cesar I.udovik daruje oglejski cerkvi in njenemu patri j ar hu Maksenciju del svoje lastnine na Furlanskem v vasi, Muzzana imenovani," ter 20 kolonov v Celju na Slovenskem.1" " fQuasdaffl res proprietatis nostre, qw sunt in linilius t" 111 c >in llenslbus in vlila sive fundO Muciano.» Muclano, sedaj Muzzana v južni Furlanijl med Palmo in Latisano. '"«.... in tinihus Sclavinie in loCO, qui dieitur Zellia, manenles viginti.» /.ellia- je najhrže Celje na Južni 111 Štajerskem, Te kolone sta že Kadola in pozneje Baldrik11 dala v fevd oglejski cerkvi in patrijarhu Maksenciju. < Data XII. Kal. Februarii anno Christo propitio X imperii domni Illudovici piissimi augusti, indietione II. Actum Verni.' [Chartular iz 15. stoletja v Benetkah. — Mittheilungen des Instituts für österr. Geschichtsforschung, I. zv., 1880, str. 283, št. 5. Böhmcr-Mühlbaeher, Reg., I, str. 281, št. 761. (reg.).] (Dalje prihodnjič.) iVl ali z ta. p i öle i. Prazgodovinske najdbe na Kranjskem 1. 1894. Neutrudljivi izkopo-vatclj starin, g. Jernej Pečnik, nam poroča o svojem delovanju v zadnjih dveh mesecih nastopno : «V začetku meseca maja sem izkopal na posestvu šmarijskega gospoda dekana, in sicer na poti, ki drži izSmarije v Podgorico, pet rimskih grobov, v katerih so bile samo strte žare. Po bližnji košenici je še polno grobov. Rimsk grob sem dobil tudi pri grajščini B o š t a n j u po, roke, posebno krasna, 1(1 lepih zapestnic, dve otli nanožnici, Ig uhanov, 8 sulic, 2 sekiri, 2 noža, 24 lončenih posod in dva sklopanea od pasov. Jeden sklepanoe je železen in drugi bronast. Poslednji je ležal pri kraju gomile. Ni sicer cel, a nekaj nenavadnega so na njem vtisnjene podobe, ki predstavljajo najgrjo nesramnost. Odtod spoznamo, kako globoko so bili pogani moralno propadli, da se niso sramovali take podobe javno nositi na pasovih. J. 1'ilnik. Letošnja razkopavanja po Grškem. Nemški arheologični zavod nadaljuje pod vodstvom \V. Dörpfelda razkopavanja v Atenah, in sicer ob cesti na vzhodni strani Pniksa, kjer je bil Imeniten Studenec «Knnea-krunosv (devoterocevni), ki je dobival svojo vodo iz gorenjega Ulja, (davne cevi iz ilovice imajo zelo arhajično obliko. Južno od Areopaga so našli večje rimsko poslopje, o katerem se domneva, da bi vtegnilo biti Agripin «odeion», katerega je Pausanias videl. Mnogi žrtveniki, nad-pisi, skulpturc i. t. d. kažejo, da je bil ves ta kraj Dijonizu in Artemidi posvečen, in Dörpfcld misli, da se je imenoval l.iinnaov. Tu so našli nadčloveško portretno glavo nekega dljdoha (?) iz mramorja in nadpis s 162. vrstami, v katerem se opisujejo navade Bakhejona in Jobakhov. Našli so tudi zlate nakrasnine. — Francosko arheologično društvo nadaljuje razkopavanje Delfov in je našlo 31. marca lepo Apolonovo glavo iz klasične dobe in mnogo bronastih predmetov z nadpisi. Dalje kopljejo Francozi v Tegeji, kjer je bil Skopaš, Praksitelov sodobnik in tekmec, sezidal in okrasil svetišče, tako da bo mogoče najti še lepih umotvorov tega umetnika. — Amerikanci nadaljujejo razkopavanje v Herajonu pri Mikenah in Grki v Hierdnu pri Epidavru. S. Kutar. Rimska postaja pri Jezici ob Savi. Rimske najdbe ob dunajski cesti nad Ljubljano segajo do »Pekovskega križa», potem se pa njihovi sledovi izgubijo tje do «Urbancka». Od tod dalje pa se nahaja zopet mnogo rimskih ostankov. Nasproti «Urbanckove» hiše čez dunajsko cesto izkopalo sc je pri globokem oranju že mnogo rimskih starin. Dobiva se rimska opeka in ostanki rimskih grobov. Vse te najdbe pričajo, da je Sla rimska cesta ravno todi, koder še sedaj gre dunajska cesta. Večje pomembe, kakor najdbe nasproti «Urbanckove» hiše, je pa prostor na severni strani pokopališča cerkve sv. Jurija. Tu se je še pred desetimi leti sledilo ozidje, stavljeno v čveterokotu, čegar vsaka stran je merila dobrih sto korakov. Proti jugovshodu segal je vogel tega čveterokota v sedanje pokopališče. Na severni strani čveterokota zaznali so se dobro ostanki poprečnih zidov kakor deli posameznih poslopij. Da nimamo pred seboj ostankov kakega srednjeveškega prenočišča, ampak starorimske naselbine, svedočijo nam mnoge rimske najdbe. Rajnemu kustosu Deschmannu so od tod prinesli zlat rimski denar in sekiro, ki je pa imela na drugi strani podobo kladiva. Pisatelj teh vrstic jc našel tudi ravno tam v groblji zgornji kamen rimskega ročnega mlina in več novcev iz Četrtega stoletja, katere je oddal r. Deschmannu. Tudi rimske opeke se je mnogo izkopalo. Naselbino je uničil požar, to pričajo mnoge sežgane reči in pa oglje, ki se je tu izkopalo. Ta rimska naselbina ni bila ravno majhna, kajti rimski grobovi se ne sledijo samo proti Ljubljani, ampak tudi ob cesti proti Savi. Pred dobrimi 12. leti je dal napraviti posestnik M. S. iz Stožic št. 15. več gramoza za na cesto. Kopali so ta gramoz tik dunajske ceste na Jezici, ravno tam, kjer drži pot čez dunajsko cesto k lami cerkvi na Jezici in meji vasi Jezico in Malo Vas. Pri tem kopanju so odprli več rimskih grobov. V nekaterih so našli meče in sulice, zraven pa male prstene leščcrbe. Tudi nekaj žar se je dobilo, a delavci so vse stolkli ter speljali na cesto, drugo, zlasti kosli, so pa nazaj zasuli. Iz sedaj navedenega lahko sklepamo, da je bila tu rimska naselbina ob Savi tik takratne rimske ceste, ki je držala i/. F.mone čez Savo in dalje proti Celeji (Celju). Ta naselbina je bila tudi dobro Utrjena že po natorni legi. Proti severu branila jo je zelo stilna ježa, proti jugu globoka zareza, po kateri zdaj vodi pol v vas Služile, pluti zahodu je mejila na cesto, proti severozahodu pa je imela I/VCHIjil lllll/rjskr^.i illllslv.l /A KrtmjOu). I,. IV., rc(. gi y močan zid. Skoro gotovo Sava takrat ni tekla tako blizu Črnuškega hriba, kakor danes, ampak bližje Ljubljane. Leto za letom si še dandanes Sava prebira svojo strugo. Zato je bila ta naselbina tik Save in blizu tedanjega rimskega prehoda čez Savo, da ga je varovala in branila pred sovražnimi napadi. Ne bomo se torej veliko zmotili, če v tej naselbini ugledamo «Statio ad Savum fiuvium». m. s. Podružnica sv. Martina v Biču, v šentvidski fari na Dolenjskem. Dasi mala in neznatna, je biška cerkev vendar že na prvi pogled starinska. Široki, pred pročeljem stoječi zvonik s skopčanimi polukrožnimi linami, sloneč na polukrožnih, z močnimi slopi podprtih lokih, spominja na romansko dobo, ostala cerkev pa je videti novejša. Ker so itak skoro vse naše cerkve zelo prezidane, je pogosto težko soditi, kateri deli so prvotni. Mnoge cerkve so imele in še imajo raven strop nad Lidijo, okna pa so večinoma prezidana. Težko je določiti, ali je bila ladija gotska, ali romanska, ali pa je bila celo pozneje prizidana. Kadar je bilo treba ravni ladijini strop radi trohljivOSti ali vslcd požara nadomestiti z novim, so navadno ladijo rajše presvodili. Ako ste bili stranski steni dovolj visoki, kakor na pr, v Stičini, Šent-Vidu pri Stičini, na Muljavi, v Šmariji itd., ni bilo radi svodenja treba sten poviševati in zato so ostala prvotna okna pod streho nad svodom vsaj deloma ohranjena. Težje pa je določiti starost pri ravnostropnih ladijah s predelanimi okni, ali pa pri svodenih ladijah, če so vzvišali stene. Tudi pri biški cerkvi bi bilo nemogoče določiti, v kateri döbi je bila zidana ladija, ako bi se ne bilo na južni strani blizu pročelja še popolnoma ohranilo romansko okno. Ker je do sedaj take) malo romanskih stavb v naši deželi znanih, zatd tudi te sicer male slavbice ne smemo zavreči. Cerkev v liiču je orijentovana. Cetverokotna ravnostropna ladija je 05 m dolga, j'S in široka in 39 m visoka. Velika vrata pod zvonikom, ki stoji pred cerkvijo, so šilasta s preprostim, noprolilovanim kamenilim obojem. Sredi pročelja je srednje visok, četverokoten zvonik, sloneč na pročelni steni in treh po rSj m širokih, na cerkveno steno in dva cetverokotna ['20 m debela slopa se opirajočih polukrožnih lokih, med katerimi je pod zvonikom razpet polukrožen , robat križen svod. Na pročeljno steno se v ladiji opira lesen pevski kor. V južni steni ima ladija v sredi preprosta cetverokotna vrata, proti prezbiteriju pa jedno ravno tako okno. Oboje je bilo pozneje izbito. Proti jiigo-zahodnemu voglu je pa jedno romansko okno popolnoma ohranjeno. V svetlobi je jo cm široko in 500111 visoko; na obe plasti zidu je razširjeno in pnlukrožno završeno. Takih oken je imela ladija na desni in levi po dvoje ali troje. V severni sloni ni oken, ker jo ondl polukrožen slavolok, vodeč v barokno, s tremi stranmi osmokota zavrženo, ris m široko in 3*80 m dolgo, na kape Bvodeno in z zidoi in pilastri olepšano kapelo sv. Jožefa. Na straneh ima kapela Četverokotni okni in v zadnji slini za okno polukrog. Zunaj ima kapela lisene. Po slogu sc loči popolnoma od ostale cerkve. Prezbiterij, pri-zidan izvestno še-le v renesanski dobi na mesto romanske apside, katera je menda bila pretesna, je $'2° m dolg, 463 m širok, obstoji pa iz petih stranij osmokota. Polukrožni svod ima pet kap. V dveh stranskih stenah je po jedno štirivoglato in v zadnji steni podolgasto polukrožno završeno okno. Slavolok je polukrožen. Zvonik je imel še letos barokno leseno streho nad priprostim zidcem. Posamezna nadstropja njegova niso markirana, le zvonišče je ožje in je ločeno od spodnjega dela s poprečko. Na vsaki strani sta v zvonišču po dve polukrožno zavrženi podolžni lini, katerih loka slonita na četverovoglatem stebriču. Jedna lina je do polovice zazidana, ker so ondi napravili kazalo za uro. Oba altarja, sv. Martina v svetišču in sv. Jožefa v kapeli, sta barokna, brez umetnostne vrednosti. V zvoniku so trije zvonovi. Veliki ima napis: IN HONOREM SANCTI IACOBI ET S ANNVE EVSA SVM A. I). 1677. Srednji: IESV EILI DE I V1VI ET NOBIS 1651. - Mali : 1ESVU KILI DEI VIVI MI. NOBIS A: MDCLII. A.Čmologar. Senožeški duhovni pastirji. Nekateri farni arhivi hranijo zapisnike duhovnikov, ki so pastirovali na dotičnih farah. Za zgodovino farä so taki zapisniki nemale vrednosti, ker so precej zanesljivi; za starejo dobo so namreč posneti iz farnih matic, noveji čas so pa duhovni pastirji sami beležili svoj prihod in odhod s fare. Valvasor včasih ni mogel dobiti podatkov za zgodovino, včasih jih je pa zajemal iz ustnega izročila. Zato je v njegovi sicer slavni knjigi «Ehre» naštevanje duhovnih pastirjev večkrat zelo plitvo in zmedeno. Podatkov Valvasor ni mogel dobiti tudi od senožeškega župnika. Tedaj piše 0 Senožečah (II, 807): «Von dieser Pfarr Senosetsch ist mir weiter nichts bewusl, als dass sie auf dem Carst ligt. Sonst habe ich auf vielfältiges Zuschreiben vom Pfarrern daselbst nichts erhalten können. Der gute Mann hat sich vielleicht be-förchtet. dass Er nebst sothaner Nachricht auch zugleich seine Pfarr vergeben mochte.. Da se ta pomanjkljivost nekoliko popravi, naj priobčimo kronologično vrsto senožeških duhovnih pastirjev od 1. 1660— 1894 po zapisniku, ki leži v ondotnetn farnem arhivu, n Župniki: (iregor Frank 1660; Pavel Rainer 1661 — ii>94; Frančišek Baiardi [694 1740 (umrl je 1. okt. 1740 in bil pokopan v farni cerkvi); Andrej Danijel pl. (iarzarolli 174«) 1767; Jurij Debelce 17117 1775; Anton Tieren]kiger 1775 - l7'l" (potem je bil župnik v Dcvinu); Jakob Božič (roj. I. 1755.) 17.10 [810; Apollnar Cesnik (Cesnech) (roj. 1. 175s. j 1810 1816; Jakob (rne (roj. 2i.apr. 1780) 1816 1S^ {; Anton Ukmar (roj. 5. maja 1796) 1823 1830 (pozneje je bil častni kanonik tržaški in dekan v Tomaju, kjer je umrli; Anton Flora 1830 1849 (umrl v Senožečah i.avg. 1849); Anton Pokoren 1849 1856 (odšel za župnika v Slavino in ondi umrl 13. avg. 1874); Ivan I Vršič 18511 1872 (umrl v Senožečah in. jan. 1S721; Ignac Okoren ud 22. maja 1 s72. i> Kapelanl in zgodnjlki: Jernej Cikada 1661; Ivan Krstn. Kunič 1684. — 1690; Matija Skrinjar 1690—1695; Andrej Klanček (Clancigh) 1695 — 1697; Ivan Jakob Corsini 1697—1698; Franc. Blagušič (Blagusiz) 1698— 1699; Ivan Brindola 1699— 1700; Andrej Klanček 1700—1701; Ivan Peter Maligoj 1701—1703; Matija Skrinjar 1703 —1704; Jernej Baiardi 1704—1711; Dominik Juliani 1711 — 171(1; Filip Uršič 1710 - 1717; Ivan Antončič 1717—172S; Anton Skrinjar (Scrigner) 1728—1730; Anton Obreza 1728—1769; Anton Fancli, kurat in organist, 1742 —1745; Mihael Medved, zgodnjik, 1760—1769; Mihael Dovgan 1769—1771; Mat. Zupančič 1771; Simon Bergozh 1772; Štefan Mohorčič 1772; Frančišek Bizjak 1772 1777; Josip Demarclii, zgodnjik, 1772—1782; Mihael Dovgan 1777 — 177s; Frančišek Linz 1778— 1779; Simon Bergozh 1779 —1782; Frančišek Bizjak 1782 —1783; Štefan Šuc (Shuz) 1783; Josip Kisovec, zgodnjik in kapelan, 17S9—1790; Anton Pahor 1789 - 1790; Mihael Jakin, zgodnjik, 1791; Blaž Majcen 1791 - 1792; Mihael Batistič (Batistig), zgodnjik, 1791; Ivan Kakanič (Cacanich), zgodnjik, 1791 —1792; Matija Brezcc (Bresez) 1792—1795; Peter Chersicla Kržikla?) 1795 —1802; Andrej Antončič (Antoncich) 1799—1805; Josip Jurčič (Jurcich) 1802 —1805; Frančišek Fabian! 1805—1800; Frančišek Flora 1S06; Anton Flora 1806 — 1807; Anton Zoch (Čok?) 1807—1811; Frančišek Flora 1808; Frančišek Pikot (Picot) 1808—1S11 (vodil je črno vojsko proti Francozom); Ivan Prencia (Brenčičf) 1811 —1812; Josip Švigel, zgodnjik in kapelan, 1812; Jakob Cucek (Zuzek) 1S12; Ivan Kavčič (Cauzich), zgodnjik in kapelan, 1812—1818; Ivan Batta, subsidi-jarij, 1814; Štefan Tavčar, zgodnjik, 1815—1S17; Ivan Danijel Setz, zgodnjik, i S17 — 1818; Primož Bertoncelj 1818; Mihael Cvetkovič 1818; Anton Mrvec 1818—1824; Anton Juršič, zgodnjik, 1820-1822; Ivan Spillcr 18245 Josip Vinodolec 1824-•- 1825; Ivan Jurca 1825-- 1826; Andrej Dekleva 1S26—1827; Gašpar ("apek (Czapek) 1827 — 1828; Anton Kranjec 1828—1829; Simon Marz 1829—1830; Ivan Zavrl 1830— 1832; Konstantin Pcirič 1832 -1833; Matija Schmid '833—1836; Jernej Benedek 1836 183S; Tomaž Brus, zgodnjik, 1836— 1S38; Frančišek Stroin, zgodnjik, iS38 - 1840; F'lorijan Mulej 1838—1840; Anton Jeršinovič, zgodnjik, 1S40—1842; Ignac Rcbol 1840 — 1843; Ivan Arko, zgodnjik in kapelan, 1843; Jakob Krašnja 1843; Ivan Mohorčič 1S43 1845; Ivan Šivic, zgodnjik, 1845 -1846; Simon Kosmač 1845 1847; Ivan Stritar, zgodnjik, 1840 1S47; Ivan Žužek 1S47 1S51; Nikolaj Zitz, zgodnjik, 1817 -1850; Jakob Razpotnik, zgodnjik, 1S50 1S55; Andrej Križaj 1851 1857; Ivan Oblak, zgodnjik, 1S57 1858; Ivan Fajdiga, zgodnjik in kapelan, 1S55 1S61; Anton Zorinan 1S01 - 18115; Mihael Kotnik, zgodnjik, i S 5 S 1860; Frančišek Legan 1S05 1868; Ivan Čadež 1808—1870; Ivan Zagorju 1870- 1875; Jakob Ferjančič 1875—1880; Leopold Zaletel 1880 14. nov. 1880; Jakob Koritnik 1880 1882; Ivan Nagode iSSj 1883; Gašpar Majal 1SS3 1884; Josip Močilnikar 1884—1885; Josip Zalokar 1885; Anton Brce 1885—1886; Josip Porubski 1887 — 1889; Anton Jemec 18S9—1891 ; Valentin Jakelj 1891 — 1S93; Anton Kocijančič od 1893. a. k. Kalvarija v Smledniku. Žc Valvasor omenja krasni razgled s smledniškega starega gradu, ko pravi v XI. knjigi «Ehre etc.» na 137. strani: «angemerckt es einen trefflich-schönen Prospcct und auf dem Gebirge lauter schaulustige Wälder in der Nähe hat.» Nič manj lep pa ni razgled s sosednje Kalvarije na vse strani naše krasne Gorenjske. Nad 80 cerkva zagledaš žc samo s prostim očesom, zlasti lepo pa se vidijo odtod kamniške planine. Glede na to, da je bilo v jeseni 1. 1893., ko se je prenovila smledniška Kalvarija, po časopisih precej govora o njej, bode gotovo koga zanimalo izvedeti o tej priči pobožnosti naših pradedov nekoliko zgodovinskih podatkov. Našel sem jih večinoma v smledniškem grajskem arhivu, katerega mi je dovolil ogledati g. baron Lazarinl. Sezidane so bile postaje Kalvarije na zemljišču svobodnjaka Jeraja 1. 1772., kar nam svedoči napis na kamniti plošči, vzidani na desni strani štirinajste postaje: «Le ta kalavarija ustanovljena leta 1772.; stoletnica obhajana leta 1872., Anton Klemen, fajm.» Vseh štirinajst kapelic je bilo, kakor rečeno, na Jerajevem zemljišču, ravno tako tudi dva križa, samo desni razbojnik je stal na grajskem svetu. L. 1788. pa je odstopil svobodnjak Jernej Jeraj svoje zemljišče na Kalvariji smledniški graščini in je zamenjal za del grajskega gozda. Ta menjavna pogodba se nahaja v ondotnem grajskem arhivu. Zanimiva je že zato, ker so mejo grajskega in Jcrajevega zemljišča določene in popisane v slovenskem jeziku. V arhivu ohranjena pogodba je prepis in se glasi takö: «Nach-deme auf dem Flödnigkischen Calvariberg bis nun zu allein der sogenannte rechte Schacher auf Herrschaft l'"lödnigkischen Terrein gestanden ist, durch Länge der Zeit aber sowohl die darumben stehende zwey Krcütze, als auch die 14 Passions-Stationen gänzlichen verwachsen sind, als hat: im" der Ehrsame llarlholomee Jeray, LandschaftlicherFrei-sass, theils sein auf solchen Berg gehabtes Aigenthum der gesagten Herrschaft Flödnigg gänzlichen, und auf immer abgetreten, theils die bis nun auf denen ausgewiesenen Terreinen gestandene lteümcr verschiedener Gattung abgehaket oder doch abgeaestet theils auch auf anderweitigen Flöken nienalcns etwas mehr, es möge seien was es Wolle, aufwachsen zu lassen, oder darauf ansetzen zu wollen, für immer sich sowohl für sich als seine Erben und Nachfolgern begeben, endlichen aber sich auch ausdrüklichcu verbunden, die an den de'" Calvariberg von der letzten Station aus bis zu des Binder Keuschen oder Inwolmcrcy Stehende zechen Buchbaumlcin, die auf der andern Seiten unter der lezten Station aber derzeit stehende, schon abgeaestele de'"- Buehbäumo annoch im laufenden Jahre zu überzetzen, und das nämliche auch mit denen unten gegen den Fahrweeg stellenden i> Kerschen-Bäumcn, 3 aber jungen Nussbäumcn zu bemerken, gleichfahls auch die gegen eben solchen Fahrweeg stehende gesammte Fichten Baume gänzlichen hin-dann zuräumen, den grossen auf dem Berg stehenden Nussbaum aber auf allfähliges Verlangen noch mehr abzuaesten, die auf dem Hügel ausser der Vcrzainung stehende 5 Kirschbäumer zu übersetzen, auch zwischen den dreyen Kreutzen sowohl, als auch auf deren dabei stehenden zweiten Hügeln gegen den Steinbruch, und respective den neuen Fahrweeg niemahleus mehr ein seiniges oder seiner Inwohner Vieh weiden lassen zu sollen, endlichen aber auch nicht allein unten von der Strassen aus, wo derzeit die obgesagtermasseu abzuästenden gesamniten Fichten-bäumlein stehen, eine hölzerne oder steinerne Stiegen mit einem Fahlthor machen lassen zu derfen, den von obangeführten Binderischen Inwohncrey bis zu denen unterstehenden zweien Stationen ligenden seinen noch lerners eigenthümlich bleiwenden Terrein, woferne es ihre Herrschaft beliewen sollte, auf jeweiliges Verlangen ausgleichen, oder ausebnen zu dörfen, endlichen sowohl zur Andacht, als Frsünkung jeder-mandem ohne Ausnahm den füsslichen Zutritt auf den oft gesagten Calvariberg und die daran auf den linken Schacher stehende zwey Hügeln ZUgestatten, welches nemllche dann auch von deren etwägen Fussgängern oder Fuhren zu vorstechen ist, welcher sich die hiessige Herrschaft entweder ZU Herstellung deren dreyen Kreuzen dann vier-zehen Stationen, oder allenfähls zu Errichtung eines Gebeides auf denen ZWeyen kleinen Hügeln gegen den neuen Fahrweeg beilienen würde. Dahingegen L."1" die hiessige Herrschaft ihme Bartholomcc Jeray dann seinen gesagten Krbcn und Nachfolgern, so viel von ihren bis nun zu eigentümlichen Dominica] Wald zu freyen ewigenden ungehinderten activ, und passiv (ienuss auf ewig und unwiederrüllichen gegen deine übergiebt, dass :t';" auch die llenschall Flödnigg von dem ihro eigen-thiimlichen überlassenen, obgesagten Jerayischen Terrein, die l.andcs-fürstlichen (iaaben Selbsten tragen solle. 4» Sind die zwischen den Bar-tholomee Jeray, den Herrschaftlichen Anibthiuann Jakoben Sorre, denen zweyen Bisehoff liehen Unterthanen faul Jerman und GoorgOD Wudnar, aüglichen, dann wohlbedächtlicho Gr&nzen, was die zwey contra hineinander geben, volgendermassen für immer bestimmt worden. Als 51" per Terbovem pod potjio, krel negou, Markouzou, Inu Greiskimu, kravie Stesse, Naverch l'o nove potte, da tega l'rueha, nat cn l'ottok pa kle pot per ke krischu, nad krischam ta sadne Menigk, Od krischa per Sadnimu Stazionu na Raunast, potle od tega drusiga Staziona en mal prezh po taistem grabne sa novino je meja untre sa statione pod Sta-tioiie. Zu dessen bestättigung <>'" dann auch Siebenzehen Marksteine mit deren beiderseitigen eonl fallierten Bewiligung eingesezel worden seind und aus blosser (Jrossmuth zur Aufgab ihme Bartelme Jeraj, sowohl 100 Handdicke Buchbaumlein, als auch dieBrieftax sowohl für gegenwärtige als wie auswärtige anheilte erhalten Verbindung, zusammen 9 fl. nachgesehen worden. Alles 7">° getreulich und ohne Gefidirj^^jj^h^mit und bey Verbindung des allgemeinen Landschaden-Bub all dessen ist deren beiderseitigen Contrahenten und Nachfolgern, Fertigung nicht minder, als jenJ Herren Gezeugen. So beschehen in der Herrscf Herbstmonates, 17S8. (Prepis nima podpisov.) Evangelij sv. Marka. V 14. veku sc JC por! z dragocenim kodeksom, namreč s popolnim cviS pisanim v latinskem jeziku. Bilo je tačas občno irmTrrJr^tla evangelij spisal sv. Marko s svojo roko in da ga je od njega sv. Hcrmagora, ki ga je zapustil oglejski cerkvi. Karol IV. je prejel od patrijarha zadnja dva dela tega kodeksa in ju daroval cerkvi praški. Dandanes je sicer skoro dognano, da je sv. Marko pisal svoj evangelij v grškem jeziku (conf. Klofutar: Commentarius in Evatig. s. Marci, p. 9.), in da je bil omenjeni latinski kodeks spisan po prestavi sv. Jeronima, tedaj ne pred 5. stoletjem, vendar naj zabeležimo nastopno listino, ki nam pove, kako je kos tega rokopisa 1. 1.555. prišel v Prago. «Kgo Karolus quaitUS dei graeia Romanorum Rex Semper auguslus et Boe-mie Rex vidi librum cuuangeliorum saneti Marci de sua propria manu scriptum Integrum ab iuicio vsque ad linem in Septem quaternis in potestale patriarche et ceclesic A(|uilegiensis, qui liber in dicta ecclesia fuit seruatus a beato hermacora et ab ecclesia A<|iülegiensi predicta vsque in hodiernum diem, qui videlicet Beatus hermacoras de manu beati marci cundem librum accepit et a beato Petro per Kesignaeionem et intcrccssioncm saneti Marci Kecepit presulatum predicte Aquilcgiensis Ecclesie: de quo libro peticione mea apud patriarcham et capitulum dicte Aquilcgiensis ecclesie Optimum (?) istos duos quaternos vltimos lil > 1 i predicti et alii quinque precedentes Remanserunt In Ecclesia supra- dicta, Et hec setipsi manu mea propria Anno ab incarnato verbo mille-simo trecentesimo quinquagesimo quinto in vigilia omnium sanetorum, Regnorutn meorum anno nono. (Prepis V knjižnici sv. Marka v Benetkah, Fontanini, ciass. XIV, Cod, 1.1, p. 281.) A.Koblar. Francoske kroglje v Ljubljani. K tej beležki, katero je priobčil g. V. L. v zadnjem sešitku IzvCStij» str. 79., smo prejeli od dveh drugih gospodov nastopne dopolnilne črtice: (etrta francoska kroglja se nahaja v Ljubljani na Starem trgu v hiši štev. 16, vzidana spredaj med 1. in 2. nadstropjem. S prizidkom vred, ki so ga lani odstranili pri hiši g. Velkovrha na sv. Petra nasipu, izginila je tudi francoska kroglja, katera je tičala v jugovzhodnem voglu. Pred kakimi 50. leti je pa živela v ljubljanskem frančiškanskem samostanu ta-le tradicija: Preko samostanskega vrta so žvižgale 1. 1S1 francoske krogljo v Mokatjev hlev, kjer so baje imeli Avstrijci konje. Nekoč prijezdi oddelek francoskih vojakov po Slonovih ulicah proti špitalskcmu mostu. Jeden izmed njih pomeri ter ustreli lepo razpelo, ki stoji sedaj pred vhodom v frančiškanski samostan. Ondaj je stalo razpelo v kapelici, nameščeni na mostu poleg pro-dajalnic na oni strani proti hiši g, Bučarja. Krogljo, ki je obtičala pod desno prsno stranjo, nosil je Krist še mnogo let potem. Sicer so ga prenovili, a nekoliko se še poznä, kam ga je zadela. Slovstvo o domoznanstvu slovenskih dežel. Kamnik. Zemljepisno - zgodovinski opis, Sestavil Ljudcvit Stiasny, učitelj v Kamniku. Natisnila lg. pl. Kleinmayr & Fcd. Hamberg v Ljubljani, [894. Citanje o slavnih delih pradedov najbolj vabi narod, da spoštuje in ljubi svojo domovino. V slovenskem narodu zanimanje za domačo zgodovino sicer ne dremlje, treba le, podajati mu primernih knjig, razsodno in s toplo besedo pisanih. Tako knjigo je ravnokar poklonil Kanmičanom in vsem prijateljem naše zgodovine g. Ljudcvit Stiasny. Na 173. straneh je točno opisan zemljepisni obraz, zgodovina kamniškega mesta, fare, cerkva, šole in životopis slavnejih Kamničanov. Dvoje stvarij je dodal pisatelj, s katerima se bode knjiga posebno priprostim bralcem prikupila, namreč : vpletene pravljice in pripovedke o Kamniku in 35 krasno izdelanih Henesch-cvih podob. Prav nič ne dvomimo, da bi si marsikdo želel zgodovinski oddelek malo ob-širneji, a za razmere in namen pisatelja zadošča pričujoči spis, ki je večinoma sestavljen na podlagi izvirnikov. Naglo naj vsak zavedni Slovenec seže po tej knjigi, ki stane v Bambcrgovi knjigotržnici v Ljubljani in pri pisatelju v Kamniku v pol platno vezana 1 gold. 20 kr. Polidor p/. Montagnana. Životoplsna črtica, spisal Matej sie- koVec v podlistkih •Slovenca« 1894, št. 64 68, Die slovenischen protestantischen Gebetbücher des XVI. Jahr-Hunderts. Von Dr. Tn. Elze in Venedig. Jahrbuch der Gesellschaft für ilie Geschichte des Protestantismus in Osterreich, 1894, 15. zv., [. seš., str. 15—23. Die baskoslavischc Spracheinheit. Vi >n Johann Topolov-šek. Wien, 1894, I. zv., 255 str. Nemški jezikoslovec Fr. Müller je prišel do sklepa: «Alle Versuche, die baskische Sprache mit irgend einer Sprache in Verbindung zu bringen, sind entschieden als misslungen zu betrachten.» Topolovšek pa s to knjigo hoče dokazali, da je jezik Baskov na Spanjskem podoben slovenščini, pišoč: - Die vornehmste und eigentlichste Quelle des Baskischen ist die slo venische Vulgärsprache.» Kdor knjigo pregleda, se kmalu prepriča, da se pisateljev poskus, da bi dokazal to sorodstvo, ni zelo posrečil. [(daje in zalaga .Muzejsko društvo za Kranjsko». Ti*ktil;i Klrinmayi in l'..iinlift^ v I.jlililj.ini