LETNIK XVIII., ST. 43 (862) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 21. NOVEMBRA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		IH
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Giegoii
Jezik je sredstvo sožitja
Y'jeziku se soočamo vedno z novimi izzivi: jezikoslovec nikoli ne stopi v isto jezikoslovno reko. S tem prikrojenim Heraklitovim citatom je dr. Peter Weiss uvedel prvo od treh srečanj, ki jih Slavistično društvo Trst Gorica Videm prireja v Narodnem domu v Trstu o temi pravopisnih pravil.
Na predavanju je jezikovni strokovnjak bodisi na začetku svojega izvajanja bodisi v nadaljevanju pojasnil svoj pogled na odnos med knjižnim jezikom in jezikom raznih slovenskih zemljepisnih področij ter narečjem: dejansko je opredelil novo filozofijo, ali bolje politiko komisije SAZU, ki bo v prihodnjih petih letih pripravila pravila za nov pravopis slovenskega jezika. Skupina izvedencev, med katerimi bo tudi Weiss sam, se bo držala nekaterih načel, ki so jih dosedanji snovalci pravopisa postavljali na stranski tir. Dejansko bodo pristojni zagovarjali nekoliko večjo jezikovno 'demokratičnost'. Ta izraz (ki ga je izbral podpisani, nikakor ne dr. Weiss) se najbolje opredmeti s pomočjo nekaterih misli in citatov slavnih jezikoslovcev, ki jih je predavatelj izrekel v Narodnem domu. Na primer: Jezik je narečje z vojsko in mornarico; ali: Najbolj globalen jezik je tisti, ki povzroča največ preglavic; in še: V narečju niso napovedali nobene vojne, v zbornem jeziku pa ja.
Te misli izpričujejo določeno distanco do strogosti, s katero so nekateri puristi zaupali slovarski in pravopisni literaturi končno sodbo o tem, kaj jezik sploh je. Dejansko se v ta vidik uvršča tudi uzakonjenje slovničnih pravil, ki lahko, če se jih do skrajnosti držimo, imajo celo obraten učinek od zaželenega: VVeiss je z vsem spoštovanjem dejal, da je starosta slovenskih slovničarjev, pravi pojem pri normiranju slovenskega jezika, prof. Jože Toporišič, s svojimi togimi pravili nekaterim (ali bolje - marsikomu), če že ne skvaril, vsaj zmanjšal užitek učenja slovenskega jezika.
Potemtakem se bodo snovalci novega pravopisnega priročnika držali prepričanja, da lokalne jezikovne različice nikakor ne ogrožajo zbornega jezika: "Ni res, da Slovenci morajo pisati in govoriti le tako, kot pišemo in govorimo v Ljubljani", je dejal jezikovni strokovnjak. Tu ne gre za preprosto popuščanje ali za jezikovni laissez-faire: obratno, gre za preprost didaktični postopek in pristop do celovitejšega pojmovanja jezika. Na tej osnovi bo zamejski Slovenec in Slovenec iz matične domovine v pravopisu pod geslom 'kardiopatik' dobil razlago, da je ta izraz lokalno obarvan, se pravi, da se ga pri občevanju lahko poslužujejo manjšinci v Italiji. Gotovo bo raba tega izraza v zbornem jeziku ostala nezakonita (kako naj bi bilo drugače, če v slovenščini tega izraza sploh ni!), njegovi uporabniki pa ne bodo označeni za morilce slovenščine.
/sir. 2
mmci Goriška Mohorjeva družba
Krstna predstavitev knjižne zbirke za leto 2014
Jesensko knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe so v ponedeljek, 18. no-nbra, predstavili v galeriji Ars na Travniku v Gorici, dva dni kasneje na 28. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, naslednjo sredo, 27. novembra, pa bodo o njej spregovorili na jutranjem srečanju "Na kavi s knjigo" v Tržaški knjigarni v ul. Sv. Frančiška 20 v Trstu.
Zbrane na krstni predstavitvi je pozdravil tajnik založbe Marko Tavčar, ki je praznik goriških mohorjanov tudi povezoval. O Koledarju za leto 2014 je urednik g. Jože Markuža povedal, da prinaša vrsto zanimivih prispevkov o življenju Slovencev v Italiji ter
o njihovem bogatem delovanju v družbeno-kul-turni stvarnosti, pa tudi vrsto strokovnih člankov verske, kulturnozgodovinske in naravoslovne vsebine. Zbornik se predstavlja s slikovnimi prilogami Andreja Kosiča, goriškega slikarja, ki je pred kratkim slavil visok življenjski jubilej. O njegovih akvarelih je dr. Verena Koršič Zorn zapisala, da nas umetnik z njimi "vedno znova postavlja pred vprašanje lepote, odnosa do čudovitega stvarstva, do nas samih, do sočloveka in duhovnih vrednot. Njegov umetniški čredo je tisto presežno v človeku, ki si utira pot iz globin duše skozi čarobnost vidnega sveta". Knjiga obsega 12 strani koledarskega dela s slikami, nato 256 strani raznih poročil in drugih zapisov ter - v dodatku -še dva prispevka: Slovenska bibliografija v Italiji (2012), ki jo je pripravila knjižničarka Narodne in študijske knjižnice v Trstu Ksenija Majovski, in Izobraževanje v slovenskem jeziku
v	Italiji, delo Norine Bogateč, raziskovalke pri SLORI-ju.
Kulturni center Lojze Bratuž
Krožek Anton Gregorčič
za družbeno-politična vprašanja
Misijonar Pedro Opeka
Letošnji kandidat za Nobelovo nagrado za mir
Pogovor bo vodil časnikar Jože Možina
sodeluje
Petek, 22. novembra 2013, ob 17.30 Kulturni center Lojze Bratuž - Gorica
^	v,	w	Dobrodelna	nabirka	pod geslom:
ly||	“Za	dost°janstvo	Malgašev”
Zasedanje na notranjem ministrstvu
Novo vladno omizje za slovensko manjšino
Mnenje MauriziaVidalija
Ukinjanje pokrajin v FJK je sporno dejanje
Sklepi vladnega omizja, ki se je sestalo v sredo, 13. novembra, v Rimu, kažejo na možnosti za ugoden razplet nekaterih pomembnih odprtih manjšinskih vprašanj. Za dokončno oceno bo potrebno vsekakor počakati na konkretna dejanja, saj se je že večkrat zgodilo, da so tudi najboljše namere ostale na papirju. To velja še posebno v tem trenutku, ko je vsedržavna politična kriza v Italiji stalno pred vrati. Pri tem je zgovorno dejstvo, da se je vladno omizje zadnjič sestalo meseca decembra, nato je padla Montijeva tehnična vlada, sledile so ji februarske politične volitve in počakati je bilo treba na novo sestavo.
Stalno institucionalno omizje za vprašanja, ki zadevajo slovensko jezikovno manjšino v Italiji (kot bi lahko prevedli "tavolo istitu-zionale permanente sulle que-stioni attinenti la minoranza di lingua slovena in Italia"), je prvič vodil podminister za notranje zadeve Filippo Bubbico, ki so ga spremljali še nekateri visoki funkcionariji drugih ministrstev. Slovensko manjšino so zastopali predsednica paritetnega odbora Jole Namor, predsednik SSO Dra-
go Štoka, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in izvedenec za finančna vprašanja Livio Semolič. Omizja sta se udeležila še deželna komisarka in tržaška prefektinja Maria Adelaide Garufi ter predstavnik Dežele FJK, odbornik Paolo Panontin.
Na dnevnem redu so se zvrstile
Filippo Bubbico
tematike, ki zadevajo financiranje manjšine za leto 2014, finančne prispevke za medije, prostorsko vprašanje dvojezične šole v Spetru, ovrednotenje zemljišča, na katerem se je nahajalo taborišče v Viscu, ter ureditev položaja za pedagoško svetovalko za slovenske šole v Italiji. Za vsako od omenjenih zadev se je našel pozitiven predlog
za izboljšanje oziroma rešitev vprašanja. Tako je omizje spreje-
lo,	da bi s priporočilom poskrbeli za hitrejše izplačilo sredstev za manjšino v obliki delnega predujma, kar naj bi veljalo še posebno za manjšinske medije, ki črpajo iz vsedržavnih skladov. Deželna komisarka naj bi čim prej sklicala konferenco storitev pristojnih krajevnih uprav, da bi se dogovorili o uporabi že dodeljenih sredstev za rešitev prostorske stiske dvojezične šole v Špetru. Nekdanje taborišče v Viscu pa naj bi se primerno ovrednotilo; to pa ne more biti v breme občine. Kot zadnjo točko je vladno omizje obravnavalo vprašanje finančnega kritja za pedagoško svetovanje na slovenskih šolah v FJK, za kar je bil sprejet predlog, da naj za to poskrbi notranje ministrstvo.
Drago Štoka, predsednik SSO, je pozitivno ocenil potek seje, še posebej glede nastopa novega predsednika, podmini-stra Bubbica. Ta je pokazal, da zadeve pozna in da je odprt za razne predloge. To se je še posebej pokazalo pri iskanju rešitve glede taborišča v Viscu in pri odločni podpori za ohranitev deželnega šolskega urada v Trstu.
JuČ
S1. strani
Jezik je...
V'
Slo bo preprosto za vzajemno novčenje znanja glede različnih nians slovenskega jezika, ki bo rojaka iz Slovenije med drugim približalo
jezikovnim posebnostim našega prostora (se pravi splošno manjšinskega okolja v domicilnih državah), manjšinca pa na primer ozavestilo, da se 'kardiopatiku' v slovenščini pravi srčni bolnik. "Slovenci najbrž potrebujemo strpnost tudi v sporazumevanju", je
pristavil Weiss. In kaj ko bi ta pristop pripomogel k tvornejšemu kovanju enotnejšega slovenskega kulturnega prostora in obenem prepričal pripadnike slovenskih manjšinskih teles v sosednjih državah, da nas z Ljubljano veže nekaj več kot gola finančna popkovina?
Pomembno srečanje z ministrico Tino Komel
Izmenjava informacij o aktualnih vprašanjih
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel je v sredo, 13. novembra 2013, v prostorih Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu sprejela člane Komisije DZ RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Delovni sestanek je bil namenjen medsebojni izmenjavi informa-
cij in aktualnih vprašanj s področja odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu. Ministrica je člane komisije seznanila z delovanjem urada; poudarila je predvsem dosežke v tem letu in prioritetne naloge za
prihodnje. Večji poudarek urada bo tako še naprej namenjen sodelovanju na gospodarskem področju in vključevanju mladih v dejavnosti slovenskih skupnosti. Člani komisije so izrazili zadovoljstvo s posameznimi aktivnostmi urada in z reševanjem nekaterih odprtih vprašanj. Opozorili so na težave, ki se pojavljajo pri črpanju evropskih sredstev; pri tem pričakujejo, da se bo urad aktivno vključil v pripravo novih finančnih perspektiv. Opozorili so tudi na občutno nižanje proračunskih sredstev urada in pomen tega v odnosu do sosednjih držav.
V	petek, 15. novembra, je deželni odbor FJK odobril zakonski osnutek, ki predvideva ukinitev pokrajin oziroma njihovo preosnovo v upravna telesa druge stopnje. Na podlagi deželnega zakonskega osnutka, ki ga je pripravil odbornik Paolo Panontin, ne bo več neposrednih volitev, ampak bo pokrajinske organe določila skupščina županov in občinskih svetnikov.
Stranka Slovenska skupnost z zaskrbljenostjo spremlja razvoj te reforme krajevnih avtonomij, saj ni jasno, na kakšen način naj bi bilo zagotovoljeno predstavništvo slovenske narodne skupnosti v pokrajinah Gorica in Trst.
Predsednik tržaškega pokrajinskega sveta in načelnik svet-
niške skupine SSk Maurizio Vidah je ob objavi novice o odobritvi osnutka deželnega zako-
Maurizio Vidali
na za ukinitev pokrajin izdal tole tiskovno sporočilo:
"Začetek zakonodajnega postopka za ukinitev pokrajin v FJK kaže na dejanje, ki ni v skladu z evropskimi priporočili, kot je npr. priporočilo št. 337/2013 Sveta Evrope, ki ne upošteva razsodbe italijanskega ustavnega sodišča št. 220 z dne 3. julija 2013 in ne zagotavlja predstavništva slovenske narodne skupnosti v FJK, ki bi morala veljati na podlagi mednarodnih sporazumov, državnih in deželnih zaščitnih zakonov.
Čez čas bomo videli, ali bodo na koncu stroški politike zares manjši in nudene storitve občanom kakovostnejše, drugače se bo izkazalo, da je vse bilo le površna reforma in nič drugega.
Po večkratnem posegu deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Zadovoljstvo zaradi spodbudnih novic v zvezi z Viscom
Podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec sprejema z zadovoljstvom spodbudne novice, ki prihajajo iz Rima v zvezi z ureditvijo vprašanja nekdanjega fašističnega taborišča v Viscu. V zvezi s tem je v minulih letih večkrat posegel prav deželni svetnik Slovenske skupnosti Gabrovec. Že leta 2008 je v interpelaciji takratnega predsednika dežele Ren-za Tonda spraševal, zakaj se deželna uprava ne aktivira v bran
območja, ki ga je tamkajšnja občina hotela kratkomalo spremeniti v veleblagovnico. Takrat je Gabrovec s pomenom zaščite tega objekta seznanil tudi evropsko poslanko Deboro Ser-racchiani, takoj pa, ko je leta postala predsednica dežele, ji je poslal zajetno spomenico z namenom, da se nova deželna uprava nemudoma zavzame za pravilno ovrednotenje območja v vzgojno-di-daktično sre-
Povejmo na glas
dišče zlasti za mlade generacije. "Nekdanje fašistično taborišče za civilne ujetnike z območij od Slovenije do Črne gore je treba primerno zaščititi, predvsem pa ovrednotiti v duhu ohranjanja zgodovinskega spomina na vojna fašistična grozodejstva", pravi Igor Gabrovec, ki obenem spominja, "da imata v zvezi s tem veliko zaslug prof. Ferruc-cio Tassin in prof. Boris Pahor, ki sta vložila ogromno energije in vztrajnosti, da je v javnost in pristojne uprave vendarle prodrla zavest, da se zgodovinsko pomemben objekt zaščiti pred izginotjem.
"Novice so torej spodbudne, zadevi pa je treba pozorno slediti na vseh nivojih zato, da bodo obljubam sledila tudi konkretna dejanja", zatrjuje deželni svetnik Gabrovec.
Še naprej uničujemo mater naravo
Ob 19. konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah v Varša-
vi	se nam je pred oči ponovno ostro postavilo dejstvo, da se uničevanje narave še naprej nadaljuje in celo stopnjuje. To nas seveda navdaja z osuplostjo v prepričanju, da je narava dobesedno naša mati, od katere smo odvisni, in nam ne more biti vseeno, v kakšnem stanju se nahaja. Kadar namreč mati boleha, to ni dobro za njene otroke in podatki govorijo, da smo priče že resni obolelosti. S svojim predvsem industrijskim delovanjem namreč letno v svetovnem merilu "proizvedemo"za okrog30milijard (!?) ton toplogrednih plinov, ki so za podnebje in okolje pravi strup in torej tudi za človeka škodljivi. Tretjino teh plinov vsrka ozračje, drugo tretjino morje in tretjo zemlja, predvsem z rastlinstvom. Posledice pa so velikanske: ozračje in morje se segrevata, kar spod-mika dosedanja podnebna ravnotežja in povzroča vse več neugodnih in tudi katastrofalnih posledic. Vremenske razmere so vse bolj nepredvidljive in se vse bolj nagibajo k skrajnosti in sunkovitim preobratom. Obilna deževja spreminjajo zemeljsko površino s poplavami, plazovi in usadi, uničujoče poletne vročine segajo vse bolj na sever, najrazličnejši viharji pustošijo vse močneje in pogosteje. Segrevanje ozračja povzroča talitev ledenikov in velikih zamrznjenih območij: Grenlandija naj bi letno izgubila za več kot 100 milijard (!?) ton ledu, zaradi česar se morja počasi dvigajo. Predvsem pa je uničujoč ogljikov diok-
sid, zaradi katerega postajajo morja vse bolj kisla, kar utegne polagoma ogroziti marsikatero življenje v njem. Takole mimogrede velja omeniti še smog, ki praviloma že presega zdravo mero, da ne govorimo o njegovem skrajnem pojavu nedavno na Kitajskem. Ob vsem tem vsekakor najbolj osuplja dejstvo, da človeštvo vse to prenaša brez kakršne koli resne odločitve, ki bi omogočila prepotrebno izboljšanje. Dogovarjanja za učinkovite ukrepe so težka, na njih ne pride do trdnega sklepa in v tej luči ni slučajno, da se je že vnaprej vedelo, kako tudi varšavska konferenca ne bo dosegla bistvenega sporazuma. Pripravila bo le "osnutek dogovora", o katerem bo govor spomladi 2015, odlaganje torej, ki že samo po sebi pove vse. Tukaj se seveda vprašujemo, kako je mogoče, da je človek v nekem smislu že vnaprej sprejel poraz v odnosu do tako temeljne stvari, kot so zdrava narava, zdravo okolje, zdravo podnebje? Potrebovali smo leta in leta, da je Šele prišlo do priznanja, kako se podnebne spremembe dogajajo in da sploh so. Vedno so se našli prodani strokovnjaki, ki so zatrjevali, da jih v resnici sploh ni. Svoje je storila tudi politika, ki je ostro nastopila proti okoljevarnostnim gibanjem, kadar so le-ta posegla zares temeljito. Smo torej žrtev razvoja, ki gre v napačno smer, ali pa ne premoremo svetovne solidarnosti, ko bi morali ukrepati vsi skupaj in opustiti boj za prevlado? Boj za prevlado česa? Uničene narave, ki bo naš sodnik?
Janez Povše
Uničenje goriške judovske skupnosti pred sedemdesetimi leti
Spomin na trpljenje goriških Judov
Letos se spominjamo različnih obletnic, povezanih z letom 1943. Žalostna je zgodba o usodnem 23. novembru pred sedemdesetimi leti. Gre za dan, ki se je usodno vtisnil v zgodovino goriške judovske skupnosti.
Goriški Judje so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Sredi 14. stoletja jih je prizadelo veliko preganjanje. Ponoven zagon je skupnost dobila v začetku 16. stoletja. Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Leta 1509, ob prehodu goriške dežele pod Habsburžane, je avstrijski cesar Maksimiljan I. go-riškim Judom podelil več privilegijev. Med njimi sta izstopala rodbina Morpurgo in njen član Izak (Isacco) iz Trsta, ki je zaradi zaslug in zavoljo svoje zvestobe do cesarske krone dobil privilegij za naselitev v Gorici. Prvotno domovanje goriški Judov je bilo v starem delu mesta, danes v ulici Cocevia, stisnjeno v pobočje pod goriškim gradom. Konec 17. stoletja so jim mestne oblasti odredile nov prostor za naselitev v bližini tedanjega pokopališča izven mesta - geta, v današnji ulici Ascoli. Vrata geta so se zapirala ob sončnem zahodu, tako so goriški Judje živeli povsem ločeno od someščanov. Sinagogo so si zgradili leta 1756. Njihova skupnost se je večala s priseljenci iz vzhodne Evrope in ozemlja Beneške republike. Nov zagon so prinesle reforme cesarja Jožefa II., ki je tudi Judom priznal več pravic, goriški geto pa je bil odpravljen šele med francosko zasedbo leta 1811. Občasno je še prihajalo do sporov s someščani, ki so Judom očitali oderuštvo in izkoriščanje.
Vendar se je z leti položaj goriških Judov izboljševal. Sredi 19. stoletja so v nekdanjem getu živeli le najrevnejši Judje, ki so sestavljali le dobro petino skupnosti. Bogatejši Judje so se naselili na prestižnih mestnih lokacijah, na Korzu in na Travniku. Goriška judovska skupnost je bila pomemben člen mestnega življenja, vendar je v glavnem sprejemala italijanske narodne cilje in iredentistično gibanje. Ob popisu leta 1890 je bilo v Gorici okrog 260 Judov in so sestavljali večino vsega judovskega prebivalstva v avstrijski Goriško-Gra-diščanski deželi. Prva svetovna vojna je globoko zarezala v go-riško judovsko skupnost. Razdejanje in slabe gospodarske razmere po vojni ter odrezanost Goriške od srednje Evrope, od koder je črpala moč in prirastek goriška skupnost, so povzročili upadanje števila Judov v mestu.
Veliko Judov je v letih pred začetkom druge svetovne vojne potovalo skozi Gorico ali se tu za krajši čas ustavilo na poti iz Nemčije in dežel, ki so jih nacisti že zasedli (Avstrija, Češka). Italijanski omejitveni zakoni za Jude, sprejeti po letu 1938, so najbolj prizadeli prav tujce, h katerim so prištevali tudi vse italijanske državljane, ki so državljanstvo pridobili po 1. januarju 1919. Italijo so morali zapustiti do sredine marca 1939. Izseljevali pa so se tudi italijanski državljani judovskega rodu. Njihov cilj je predstavljala tako tujina (Palestina, Švica, Združene države Amerike) kot tudi druga mesta na italijanskem polotoku. Tako je Gorico v letih 1939-40 zapustilo več kot 50 Judov.
Ukrepi so prizadeli tudi priljubljenega goriškega zdravnika Silvia Mordekaia Morpurgo (1881-1938), člana ene najuglednejših starih goriških družin, ki
ni smel več javno opravljati svojega poklica. To ga je tako prizadelo, da je kmalu umrl. Simbolen, a boleč udarec je goriška judovska skupnost doživela leta 1940, ko so mestne oblasti ulico v nekdanjem getu iz via Ascoli preimenovale v via Tunisi. Ugledni goriški jezikoslovec G. I. Ascoli (1829-1907) je pač bil judovskega rodu.
Tedanji predsednik goriške judovski skupnosti, Attilio Morpurgo, sicer član fašistične stranke, se je trudil oblastem dokazati popolno lojalnost te skupnosti do oblasti. To dokazuje tudi pismo oblastem z zasedanja vodstva goriške judovske skupnosti z dne 24. oktobra 1938:
"Pravi razlagalci občutkov vseh goriških Judov protestirajo proti vsem tistim tujim Judom in posebej proti zvezi, nastali v Ameriki, ki posegajo in delujejo proti interesom fašistične države; potrjujejo še enkrat brezpogojno predanost režimu in Duceju, ustanovitelju imperija, in tradicionalno navezanost na italijansko državo, ki jo je pokazala ta skupnost od svojega začetka, tudi pod avstrijskim jarmom Goriški Judje so svojo lojalnost do italijanske države in podporo fašističnemu režimu dokazovali tudi s članstvom v fašistični stranki (Partito Nazionale Fasci-sta). V Gorici je na tovrstnem seznamu bilo vpisanih 52 Judov. Tudi njih je prizadel ukrep za "zaščito rase", ki jih je jeseni 1938 črtal iz seznamov stranke.
Ob italijanskem vstopu v drugo svetovno vojno, junija 1940, so se za preostale goriške Jude začeli težki časi. Tuje državljane je čakala internacija. Z razmahom vojne se je pritisk na skupnost samo še stopnjeval. Rimske oblasti so maja 1942 ukazale, da morajo vsi Judje med 18 in 55 letom starosti na prisilno delo. Med 11. in 18. majem je goriška prefektura sprejela predpise, ki so zaukazali civilno mobilizacijo Judov.
Nadzor sicer ni bil preveč strog in tudi različne izjeme so poznali. Za mobilizacijo je na koncu prišlo v poštev skupaj 55 Judov. Od teh so jih 24 vpoklica-
li,	štirje so bili za delo nesposobni, štirih pa niso sprejeli zaradi družinskega položaja. Poleg tega je bilo devet Judov že prej zaposlenih. Med mobiliziranimi so jih pet razglasili za nesposobne za težka fizična dela. Toda vpoklic na delo se je zavlekel v pozno poletje
1942.	V Gorici je
namreč primanjkovalo javnih del in tudi število mobiliziranih je bilo zelo majhno. Iz sporočila prefekta, ki ga je notranjemu ministrstvu poslal 1. oktobra 1942, je razvidno, da so na delo poslali devet moških in devet žensk. Moški so delali v lesnem podjetju Carlo Crocetti v Solkanu pri Gorici, kjer so na žagi opravljali težka fizična dela, ženske pa so v glavnem šivale obleke za potrebe italijanske vojske. Vendar mobilizirani goriški Judje dela niso jemali preveč resno in tudi delodajalci jih niso priganjali.
Razmere so se zaostrile po kapitulaciji Italije in ob prihodu nemške vojske na Goriško septembra 1943. Po vseh italijanskih deželah, ki jih je zasedla nemška vojska, se je začel pravi lov na Jude, v italijanskem zgodovinopisju poznan tudi kot La caccia al-1'ebreo. Goriška, skupaj z okoliškimi deželami, je bila 15. oktobra 1943 vključena v operacijsko cono Jadransko primorje (Adriati-sches Kiisten-land). S tem se je dejansko prenehala italijanska suverenost na tem ozemlju, kajti končni nemški cilj je bil odcepitev ozemlja na dotedanjem italijanskem severovzhodu in postopno priključitev nemškemu rajhu,
Goriški Judje na prisilnem delu na žagi v Solkanu leta 1942.
(Sliko hrani Muzej sinagoga v Gorici)
predvsem iz geostrateških vojaških razlogov. Nemci so sicer ohranili italijanski upravni sistem, vendar so dejansko oblast izvajali nemški okupatorji. Lokalnim prefektom so vsilili nemške svetovalce, ki so nadzirali izvajanje ukazov Friedricha Rainerja, visokega komisarja Jadranskega primorja. Tukajšnje Jude je preganjala nemška policija pod poveljstvom Odila Globočnika, višjega poveljnika SS in policije. Njegova Einheit R, ki je "bogate" izkušnje pri preganjanju Judov prinesla iz zasedene Poljske, se je
prebivalstva je izvajala varnostna policija, predvsem ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Aretacije so opravljali na podlagi seznamov. Žrtvam so dali na razpolago le nekaj minut, preden so jih odgnali na transport. Zbirno taborišče so nemški okupatorji v začetku februarja 1944 uredili v stari rižarni v Trstu (Risiera di San Sabba), kjer so aretirani Judje iz
skupaj z varnostno službo (Si-cherheitsdienst) enako zagrizeno borila proti partizanom in skrbela za aretacije preostalih Judov v coni Jadransko primorje. Protiju-dovska propaganda se je začela s pomočjo lokalnega tiska in z ra-zobešanjem zidnih plakatov. Tedaj je bilo v Gorici le še manj kot sto Judov. Nekateri so zaslutili prihajajoče preganjanje in so se poskrili na podeželju, spet drugi so se umaknili v druge italijanske pokrajine, predvsem v Emi-lio Romagno in Marche.
Racije preostalega judovskega
voj je odšel na pot 6. januarja 1944 in prispel v Auschwitz 12. januarja 1944.
Večina goriških Judov verjetno ni slutila, da se že pripravlja pravi pekel za celo goriško skupnost. Začelo se je zvečer, 23. novembra
1943.	Nemci so skupaj s svojimi pomočniki začeli racije po posameznih mestnih predelih in so judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname in pregledali občinske matične knjige. Občinski uradniki so si-
Jadranskega primorja čakali na nadaljnji transport v nemška koncentracijska taborišča, predvsem Auschwitz. Od tam so de-portirali 837 Judov, vrnilo se jih je le 77. V tržaški rižarni niso prehodno zapirali le Judov, ampak tudi slovenske, italijanske in hrvaške protifašiste. V njej je deloval tudi krematorij, edini na italijanskem ozemlju. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tam ubitih okrog tri tisoč ljudi, za več kot
20.000	pa je rižarna služila kot prehodno taborišče za Auschwitz in druga nemška uničevalna taborišča. V tržaški rižarni so po dosedanjih podatkih pokončali skupno 28 Judov.
Prihodu Nemcev septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina kasneje izpuščenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Prva aretirana, ki ju niso izpustili, sta bila 18. septembra 1943 oče in sin, Armani in Umberto Gino, ki so ju odpeljali
Goriška sinagoga in nekdanji geto tik pred drugo svetovno vojno. (Sliko hrani Muzej sinagoga v Gorici)
v Trst. Kasneje sta bila s prvim transportom poslana v Au-schwitz, kjer sta umrla, najverjetneje kmalu po prihodu.
Med septembrom 1943 in januarjem 1944 so aretirane Jude zapirali v tržaški zapor Coroneo, ki je prevzel vlogo zbirnega in tranzitnega taborišča do odprtja rižarne. Iz Coronea so Nemci odpravili dva transporta v Au-schwitz. Prvi je odšel na pot 7. decembra in prispel 11. decembra
1943	in vanj so vključili tudi goriške Jude, aretirane v veliki novembrski raciji 1943. Drugi kon-
cer obvestili svoje judovske znance, kaj se pripravlja, vendar so ti očitno podcenjevali nevarnost. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo. V tej raciji so v Gorici aretirali 24 Judov. Med septembrom in novembrom 1943 je bilo tako skupaj aretiranih 29 oseb, od teh 11 moških in 18 žensk.
Premoženje goriške judovske skupnosti je bilo zaseženo. Svete knjige, obredno posodje in arhiv so izginili. Judovska privatna lastnina je bila zaplenjena ali uničena. Pri tem so žal pomagali tudi nekateri someščani.
V	začetku decembra 1943 so bili prvi goriški Judje odpeljani vAu-schwitz. Med prevozom v uničevalno taborišče je umrla najstarejša aretiranka, osemdesetletna Emma Michelstadter. Prizaneseno ni bilo niti goriškim Judom, ki so se poskrili ali umaknili drugam. Tudi te je dosegla kruta roka nemških preganjalcev, kajti večino so aretirali in do pozne pomladi 1944 poslali v Au-schwitz. Med marcem in majem
1944	so bili aretirani še trije goriški Judje (Amelia Micheletti, Elio Micheletti in Elsa Valobra). Druge so Nemci prav tako aretirali v prvih mesecih leta 1944 v krajih, kamor so se umaknili iz Gorice. V tej drugi skupini je bila tudi najmlajša žrtev goriške judovske skupnosti. Še ne štirimesečni Bruno Farber je bil deportiran iz Fossolija pri Modeni in umorjen ob prihodu v Auschwitz 26. februarja 1944. Vseh aretiranih goriških Judov je bilo 48. Nekaterim se je le uspelo skriti s pomočjo ponarejenih dokumentov ali se umakniti v Švico. Znana brata Giacomo in Tulio Dona-ti sta odšla k slovenskim partizanom, kjer sta kasneje padla v boju.
Ob koncu druge svetovne vojne, maja 1945, so Gorico zasedli jugoslovanski partizani. Nove oblasti so že 14. maja 1945 izdale dvojezično odredbo št. 7, ki je razveljavljala vse rasne zakone nekdanjih fašističnih in nacističnih oblastnikov, tudi glede pro-tijudovske zakonodaje. Preživeli goriški Judje so se začeli vračati iz taborišč in skrivališč ter se obračati na jugoslovanske zasedbene oblasti glede vračila zaplenjene lastnine. S tem imetjem je po nemškem odhodu upravljala Okrajna uprava KUNI (Komi-
sija za upravo narodne imovine), ki je 6. junija 1945 vzela v upravo 21 hiš nekdanjih judovskih lastnikov, kar naj bi trajalo do vrnitve lastnikov ali do ugotovitve njihovih zakonitih dedičev.
V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki jih je izvajala jugoslovanska OŽNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo. Med umorjenimi najdemo tudi pet goriških Judov: Riccardo Bach, upokojenec (odpeljan 1. junija 1945), bratje Bruno, Giuseppe in Mario (Dorfles) Deferri, vsi trije
uslužbenci (odpeljani med 9. in 12. majem) in Claudio Loria, delavec in medvojni pripadnik 4. polka teritorialne milice (aretiran 12. maja 1945). Vsi so bili judovskega izvora, vendar niso bili člani judovske skupnosti, le-ta je bil iz mešanega zakona.
Po podpisu Beograjskega sporazuma so na Goriško
12.	junija 1945 vkorakali Anglo-Američani, ki so mesto in okolico upravljali v okviru cone A Julijske krajine. V Gorici je bil sedež poveljstva ameriške 88. pehotne divizije, popularno imenovane Blue Devils, v kateri je služilo veliko judovskih vojakov.
V tej enoti je služil tudi vojaški rabin stotnik Nathan A. Barack, pripadnik ortodoksnega judovstva, ki je poleg duhovne oskrbe ameriških vojakov judovske veroizpovedi poskrbel tudi za pomoč maloštevilnim vračajočim se judovskim družinam. Ob njegovem prihodu na Goriško oktobra 1945 je goriško judovsko skupnost sestavljalo le 25 odraslih. Rabin Barack je obnovil verske obrede, organiziral razdeljevanje pomoči in pripravil judovska praznovanja. Priskrbel je dovoljenje sinagogi za ponovno uporabo, kajti med vojno je bila onečaščena. Pri obnovi so pomagali nemški vojni ujetniki. Ponovno so jo posvetili 2. novembra 1945, obrede je vodil rabin Barack. Še posebej slovesno je bilo za judovski Praznik luči (Ha-nukkah) decembra 1945, ko so ameriški vojaki organizirali ples, ki so se ga udeležili tako vojaki kot civilisti. Judje so spet postali "navadni” državljani, z vsemi pravicami, ki so jim bile odvzete z rasnimi zakoni leta 1938.
Mali preporod goriške judovske skupnosti se je žal nadaljeval le do dokončne razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Po odhodu Žavezniške vojaške uprave sredi septembra 1947 se je obnova judovske skupnosti močno upočasnila. Po popisu prebivalstva leta 1948 jev mestu živelo le še 34 pripadnikov judovske skupnosti. Od skupnosti je ostalo odrezano staro judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki je sedaj ležalo na jugoslovanskem ozemlju. Svoje umrle so Judje poslej pokopavali na starem judovskem pokopališču v Gradišču ob Soči (Gradišča d'Isonzo). Leta 1950 je ulica v nekdanjem go-riškem getu spet dobila svoje staro ime - via Ascoli.
Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilno-sti se je leta 1969 združila s tržaško. Na nekdaj pomembno goriško skupnost še danes spominjata judovsko pokopališče v Rožni Dolini in lepo obnovljena goriška sinagoga v nekdanjem getu. Spremenjena je v muzej in spominja tudi na goriške meščane, ki so trpeli zato, ker so bili -Judje.
Renato Podbersičml.
DUHOVNIKI NAREDIJO VELIKO ZA VSE NAS Z Darom se lahko zahvalimo vsem
BLIZU DUHOVNIKOM, BLIZU SRCU CERKVE
Vsakdo izmed nas je del Cerkve. Cerkev je moja, jaz ji pripadam in ona pripada meni. Če verujem v Jezusa Kristusa, če v svojem srcu imam to upanje in nisem obupan, je to zaradi Njega in zaradi Cerkve, ki me je sprejela. Zaradi tega se čutim odgovornega: tudi jaz moram prispevati svoje, da bo ta Cerkev lahko sprejela še veliko takih, kakršen sem jaz.
V	središču vsega je Evharistija. In z njo so duhovniki. Tisti bližnji, pa tudi oddaljeni, zelo oddaljeni, ki jih nikdar ne bom videl, ki pa obstajajo in potrebujejo mene, kajti jaz pripadam njim in oni meni.
G. Donato je v Rimu župnik ene izmed 26.000 italijanskih župnij in je del Cerkve. Prav tako g. Luigi v Riminiju, g. Giancarlo v kraju Lamezia Terme, g. Antonio v Neaplju in tako dalje, skupno z vsemi
37.000	Škofijskimi duhovniki, vključno s tistimi, ki so ostareli in bolni. Vsi so v srcu naše Cerkve.
Odgovornost, da ekonomsko poskrbi za njihovo vzdrževanje, pade na vsakega vernika, prav tako kot nekdaj, v prvih časih, ko se je vse začelo. Gre za “dolžnost", bo lahko rekel kdo. Res. Še prej pa gre za “vero” in “naklonjenost”, ki dajeta smisel dolžnosti. Ta misel je pravo izhodišče. Zato prispevek, namenjen izključno njihovemu vzdrževanju, ni več preprost izdatek, ampak postane dejanje občestva. To je tudi smisel vsedržavnega dne, ki ga obhajamo 24. novembra.
Občestvo in svoboda darovati. Podarjen čas je pomembno dejanje ljubezni do bližnjega in do Boga. In Gospod ljubi tistega, ki daruje in ld “se” daruje z veseljem. Bodimo svobodni v darovanju časa in nasmehov, v tolažbi in pomoči. In svobodni v ekonomskem vzdrževanju Cerkve tudi z majhnim prispevkom, namenjenim ne le našemu župniku, temveč vsakemu “gospodu”, ld se je ponudil, da služi Jezusu in Cerkvi s tem, da je pristal na Njegov klic.
Maria Grazia Bambino
OBSTAJAJO STVARNOSTI, V KATERIH SO DUHOVNIKI EDINA LUČ. POMAGAJ JIM, DA BO OSTALA PRIŽGANA
Za zaščito ustvarjenih bitij, zemlje in vode, ki so Božji dar. Gospod Maurizio Patriciello, župnik pri Svetem Pavlu apostolu v kraju Caivano, je danes glasnik številnih ljudi brez glasu v kraju Terra dei fuochi. Gre za območje, kjer živi dva milijona prebivalcev med pokrajinama Neapelj in Caserta; tam že več let brez prestanka gorijo strupene grmade, ki jih kontrolira kamora. To je posel brez konca, ki ga “napaja” nezakonito odlaganje strupenih odpadkov podjetij iz vse Italije; upravitelji in podkupljeni politiki ali tisti, ki sodelujejo z zločinsko kliko, pa molčijo. Poveljnik gozdarske službe je ta kraj imenoval “predsoba pekla” Umrljivost je na tem področju danes enkrat večja kot drugod v državi. Ni je družine, ki ne bi imela vsaj ene ali dveh žrtev. Tisti, ki se jih g. Maurizio spominja pri mašah, so stari od 9 do 55 let.
"Zastrupljena in izdana zemlja zastruplja in izdaja človeka” pravi duhovnik. “Odpadke danes pokopavajo ali pa jih sežigajo, da bi izbrisali vse sledove” V Italiji,
kjer so posebno razširjene skrunitve okolja in podnebne spremembe, je hkrati vedno več škofijskih duhovnikov, ki se posvečajo tej novi evangelizaciji tako, da si prizadevajo za zaščito okolja. Naše zdravje in sploh življenje je namreč odvisno prav od varstva naravne dediščine. G. Patriciello ni sam. Vsa Cerkev je z njim. Od škofov in duhovnikov iz Capanie pa do vseh italijanskih vernikov, ki podpirajo njegovo poslanstvo tudi prek Prispevkov za vzdrževanje (Offerte per il sostentamento). To je znamenje bližine in soodgovornosti do naših škofijskih duhovnikov, ki postajajo prelomljen kruh v oznanjevanju evangelija in v služenju najšibkejšim.
VPRAŠANJA IN ODGOVORI O DAROVIH SKUPAJ Z DUHOVNIKI
KDO LAHKO DARUJE ZA DUHOVNIKE?
Vsakdo izmed nas. To lahko naredi kot posameznik, lahko tudi v imenu družine ali pa skupine iz župnije. Pomembno je, da ime darovalca odgovarja fizični osebi.
KAKO LAHKO DARUJEM?
• Z nakazilom na poštni tekoči račun št. 57803009, naslovljen naj bo na "Istituto centrale sostentamento clero - Erogazioni liberali, via Aurelia 796 00165 Roma”
• Z nakazilom na enega od bančnih računov, ki so namenjeni Darovom in jih najdemo na spletu na naslovu: www.insicmeaisacerdoti.it
• Z neposrednim darom krajevnemu Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov
-	Istituto sostentamento clero vaše škofije. Naslovnik inštitutov najdete na povezavi: www.insiemeaisaccrdoti.it.
• Z bančno kartico CartaSl, teiEJ ■. c^s, 1 pokličite zeleno številko CartaSi 800-825 000 ali pa darujte na spletu na naslovu: www.insiemeaisacerdoti.it
KAM GREDO VAŠI DAROVI?
Centralnemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov - Istituto Centrale Sostentamento Clero, v Rim. Le-ta jih enakopravno razdeli med 37 tisoč škofijskih duhovnikov. Na ta način se zagotovi mesečna plača od 883 evrov na mesec za novomašnika do 1.380 evrov za škofa, ki je tik pred upokojitvijo. Darovi so namenjeni tudi približno trem tisoč ostarelim in bolnim duhovnikom, ki so vse življenje posvetili oznanjevanju evangelija, ter 600 misijonarjem v Tretjem svetu.
ZAKAJ VSAKA POSAMEZNA ŽUPNIJA NE MORE FINANČNO SAMA POSKRBETI ZA SVOJEGA ŽUPNIKA?
Darovi za vzdrževanje duhovnikov je pobuda, ki je nastala kot vez med duhovniki in verniki ter župnijami in z namenom, da bi imela majhna župnija enaka sredstva kot bolj številčne župnije v duhu II. Vatikanskega koncila.
KAKŠNA RAZLIKA JE MED DAROVI ZA VZDRŽEVANJE DUHOVNIKOV IN MILOŠČINO, KI SE NABIRA MED MAŠO?
Namen je drugačen. Vsaka župnija prispeva za svojega župnika, ki lahko iz miloščine zadrži zase zelo majhen delež (t.i. kvota po glavi), ki je v znesku 0,0723 evra na mesec za župljana. Povedati je treba, da bi v župnijah, ki v Italiji štejejo manj kot pet tisoč prebivalcev, župniki težko živeli. Darovi Osem od tisoč torej pripomorejo k deležu, ki ga župniki dobijo iz miloščine
ZAKAJ TOREJ DAROVATI, ČE OBSTAJA POBUDA OSEM OD TISOČ?
Darovi za vzdrževanje duhovnikov in pobuda Osem od tisoč so se rodili skupaj leta 1984, ko je prišlo do revizije Konkordata. Pobuda Osem od tisoč je znana zadeva in vernika ne stane nič. Darovi za vzdrževanje duhovnikov pa so korak več pri sodelovanju: pomenijo majhen izdatek, a pomenijo tudi izbiro cerkvenega življenja. Darovi pokrivajo 3% vseh potreb in je zato nujno, da obstaja pobuda Osem od tisoč. Prav zato je pomembno poznati pobudo Darovi za vzdrževanje duhovnikov, kajti ti darovi kažejo na zrelo odločitev za cerkveno življenje in ta sredstva dosežejo duhovnike v majhnih in oddaljenih župnijah.
ZAKAJ TE DAROVE IMENUJEMO TUDI DAVČNO ODTEGLJIVI DAROVI?
Zato, ker jih pri vsakoletni prijavi davkov lahko upravičeno navedemo in smo do zneska 1.032,91 evra upravičeni davčne olajšave.
V___________________________________________________________________J
INSIEME
Al SACERDOT1
Kristi ani in družba
21. novembra 2013
Beograd in skrite zanimivosti
Ikonopisna zakladnica
Kot večina mest tudi stari Beograd slovi po kavarnicah in obrtnih delavnicah, ki pa so vedno bolj redke. Obstajajo pa še vedno in prav te dajejo temu delu mesta svoj pečat V teh delavnicah je posebnost, ki je navadno ne srečujemo. Tu sta pri vhodu dva stola ali celo več. Namenjeni so slučajnim prišlekom, ki se tu zaustavijo, pokramljajo, povedo najnovejše novice iz komšiluka” in odidejo dalje. Če ste znanec ali večkratni obiskovalec, vam celo skuhajo turško ali postrežejo z "meka-nim”. Ti kraji so pravi "pressštacijo-ni", kjer izveste vse od pikantnih zgodbic pa do burk in dovtipov, ki jih mesto premore, in tako meščani poskrbijo, da jim ni dolgčas, še zlasti v času recesije...
Če me pot zanese v to mesto, se redno povzpnem v mestno četrt Vračar, kjer je v bližini cerkve sv. Save na eni od tamkajšnjih delavnic napis: Petar Bilič. Za ta "pajzelc" sem izvedel slučajno. Znanec
-	pravoslavni menih - je imel v samostanu neko staro, za-
dimljeno ikono. Dobila sva se in jo odnesla na ta naslov. Ko sva vstopila - on v meniški kuti in z meniškim pokrivalom, jaz v kratkih hlačah, z majico s kratkimi rokavi in kapo - sva obstala. Pred nama je bilo vse polno delov ikonostasov, ikon, liturgičnih predmetov, ki čakajo na pridne roke ... Mojster naju je
najprej premeril od nog do glave, potem opazoval kar nekaj časa, jaz pa sem v tem času poslušal polglasno pravoslavno petje, ki je napolnjevalo prostor. Ko je naju krepko izprašal in prišel do spoznanja, da nimava slabih namenov, naju je lepo posadil na stol, ponudil mekano" in postali smo "komšije". Res prave
"komšije"! Tu sem prvič videl eno od najstarejših srbskih ikon iz časa Zete, seveda tudi primerke novejših z izredno bogatim duhovnim sporočilom. Tu srečujete Beograjčane, ki prinašajo restavrirat svoje dragocene ikone ali pa sprašujejo po njihovi vrednosti. Tu tudi deluje že kakšnih dvajset let ikonopi-
sna šola, za katero lahko brez pretiravanja trdim, da je ena boljših v Srbiji. Nad vsem tem pa bedi skrbna roka gospe Tanje Bilič. Posebnost je tudi ta, da se v ikonopisju ne izobražujejo samo Srbi, ampak velikokrat pridejo sem zlasti žene diplomatov kot tudi tuje uslužbenke, ki službujejo v tem mestu, pa tudi takšni, ki niso pravoslavne
vere. Ozračje v tem prostoru je enkratno: pomirjujoče, napolnjeno s polglasno duhovno glasbo in meniškim petjem. Takšen ambient, pravijo, da je zdravilen. Radi povedo o starejši gospe, ki je zašla sem, ne da bi imela sploh smisel za risanje. Imela je raka in je bila brez volje do življenja. Začela je slikati in postala čisto drugačna, celo rak je izginil! Vsi, ki želijo obiskovati šolo ikonopisja, imajo tudi pogoj, da so krščeni, da živijo duhovno življenje, da se bodo redno postili, da prejmejo blagoslov svojega duhovnega voditelja ali paroha, drugače jih ne sprejmejo. Po eni strani se mi dozdeva, da se je v tem prostoru čas ustavil ali premaknil za nekaj stoletij nazaj, po drugi strani pa vedno bolj dojemam spoznanje, kako ljudje iščemo nekaj, kar bi nas osrečilo in naredilo duhovno bogatejše, pa tudi srečne.
Tu se ne zaustavljajo samo upokojenci, ampak tudi šolarji iz beograjskih šol kot tudi mladi, ne toliko iz radovednosti, ampak z željo po nečem novem -duhovnem. Mogoče bo tudi v katerem od njih vzniknila želja po ikonopisju? V nas pa spoznanje, z željo, kako je človeku potrebna prava duhovnost!
Ambrož Kodelja
Sprehod po cerkveni stavbi (4)
Usmeritev prihaja od drugod
Nadaljujemo še drugi del razmišljanja o cerkveni ladji, nekoliko pa se bomo tudi še vrnili, pač zaradi skla-pljanja nekaterih misli, tudi k vhodu v cerkev. Cerkev oz. cerkvena stavba, ki bi jo sestavljala samo ladja, pravzaprav ni prava cerkev, vsaj ne po klasični logiki gradnje cerkvene stavbe, saj bi bila takšna cerkvena zgradba znamenje sveta, ki si želi samo lastne potrditve, ki je "avtoreferenčen", velja pa, da je krščansko občestvo, ki se v cerkvi zbere, vselej odločno nekam usmerjeno, kar mora biti vidno tudi na zunaj, v bogoslužju, še prej pa v sami cerkveni stavbi. Najbrž se vsi strinjamo, da je krščansko ljudstvo vselej usmerjeno v večnost, torej je ta eshatološka prvina bogoslužja, torej tudi bogoslužnih prostorov, izredno pomembna. Občestvo že, pomembna prvina, toda občestvo v najširšem pomenu, ne le "mi, tukaj zbrani". Tistih nekaj zbranih je namreč lahko tudi zelo v redu. Lahko so to zelo pobožni, goreči, poučeni ljudje, a so
lahko tudi samo člani nekega zaprtega kroga, ki se vrti samo okrog samega sebe. Smeri potovanja ne daje zbrano verno ljudstvo (občestvo je, med drugim, precej širša stvarnost, saj vključuje najprej celotno zemeljsko Cerkev, potem pa tudi očiščujočo se Cerkev in nebeško Cerkev), kakor tudi v cerkveni ladji sami pravzaprav ni moč najti ničesar, kar bi dajalo smer. Podobno namreč beremo, če se za trenutek vrnemo k pripovedi o Noetovi ladji, kako ni imela tista velika plavajoča hiša nobenega krmila, kar pomeni, da ni vsebovala v sebi tistega, kar bi jo vodilo, ampak je prihajalo od zunaj. Skupnost torej smer poti ali svojo usmeritev najde izven cerkvene ladje, k čemur je prav, da sama cerkvena ladja vodi tudi s svojo obliko. Smer namreč vselej daje Križani, ki mora vselej biti dobro viden v prezbiteriju in je vedno v tesni pove-
zavi z oltarjem, kjer se pri maši krvava žrtev na križu "ponav-zočuje". Na ta način sama struktura cerkve izraža in nas spominja na tisto, kar je dejal Kristus sam: "Ko pa bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi" (Jn 12,32). Tu se pojavlja težava
usmeritve nekaterih cerkva zadnjih desetletij, ki od klasičnih odstopajo tako po svoji obliki kot tudi po tem, da so pravzaprav "enoprostorske". A nadaljujmo. Rekli smo "Križani" in ne le "križ", ker je samo znamenje križa premalo. Papež Benedikt je tako lepo opozarjal, da marsikatero zagato zelo enostavno rešimo že samo s tem, če postavimo Križanega na sredo oltarja, saj so ljudje tako jasno usmerjeni. Hoditi po cerkveni ladji tako pomeni plu-ti skozi valove zgodovine, a v varnem naročju Cerkve, kjer imamo na voljo vse, kar je potrebno za zveličanje. V zvezi s tem bomo prihodnjič lahko spregovorili o krstilnici ali krstnem kamnu, ker se lepo vključi v to zadevo o hoji ali potovanju. Verni, ki vstopijo v cerkev, tako na neki način zavzamejo določeno obliko, ki pokaže, da gre za potujočo skupnost. Cilj te skupnosti pokaže, da je človeško zares človeško, avtentično, le takrat, kadar človek svobodno odgovori na Božji klic.
Andrej Vončina
Kratke
Misijonar Opeka: Slovenija poje, Slovenija ima upanje
Radio Ognjišče je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravil 19. gala koncert, kije bil uvod v praznovanje rojstnega dne radia. Na koncertu so zbirali sredstva za misijonarja na Madagaskarju Pedra Opeko. “Slovenija poje, Slovenija ima upanje, Slovenija veruje, Slovenija ima ljubezen”, je v nagovoru zbranim dejal misijonar Opeka.
Misijonar Opeka seje obiskovalcem v dvorani in pred radijskimi sprejemniki najprej zahvalil za pomoč, ki so jo v preteklosti izkazali njemu, pa tudi drugim misijonarjem po svetu. “Danes govorim v imenu vseh slovenskih misijonarjev, okrog sto nas je po vsem svetu, največ nas dela v Afriki, ki je pozabljena od vsega napredka. Ta Afrika, kije bila vselej prikrajšana, je danes pozabljena in je ob robu družbe ter napredka”, je dejal. Opeka je rekel, da seje zavezal, da pomaga mladim zato, ker so ti prihodnost vsakega naroda. Če pozabimo na svojega bližnjega, po misijonarjevih besedah pozabimo na človeka. Opeka je prepričan, da so “tam, kjer je več revščine, ljudje bolj veseli, preprostejši in bolj dostopni ter odprti”.
Koncerta so se udeležili tudi predstavniki Misijonskega središča Slovenije, ki so po popoldanskem in večernem koncertu zbirali prispevke za malgaše oziroma za ljudi, med katerimi in za katere dela misijonar Opeka. Misijonsko središče sredstva za misijonarja Opeko zbira tudi na posebni telefonski številki 01 300 59 50.
Med gosti koncerta so bili tudi predsednik Slovenske škofovske konference, apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof Andrej Glavan, celjski škof Stanislav Lipovšek, vrhovni predstojniki redovnih skupnosti v Sloveniji ter nekateri predstavniki javnega življenja.
Praznovanje 19. rojstnega dne Radia Ognjišče bo doseglo vrh s sveto mašo, ki jo bo 28. novembra v kapeli Zavoda svetega Stanislava v Ljubljani daroval pater Branko Cestnik.
Radio Ognjišče je leta 1993 ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče, začetek oddajanja pa je 5. junij 1994 v Kopru. Takrat je radio začel lokalno oddajanje, z neprekinjenim oddajanjem 24-urnega programa pa 28. novembra 1994 v studiih, ki so v kletnih prostorih Zavoda sv. Stanislava.
Predsednik SSO Drago Stoka na sprejemu pri slovenskem kardinalu msgr. dr. Francu Rodetu
Kardinal dr. Franc Rode je v dopoldanskih urah 13. novembra sprejel v Rimu na vljudnostnem obisku predsednika Sveta slovenskih organizacij dr. Draga Štoko in se z njim zadržal na daljšem pogovoru. Izmenjala sta nekaj pogledov na sedanji
položaj Cerkve na Slovenskem, a tudi slovenskega naroda nasploh, v ospredju pa je bila predvsem skrb za vsestransko, tudi versko rast in razvoj slovenske narodne skupnosti, ki živi v Italiji.
Predsednik SSO Štoka je slovenskega kardinala seznanil s problematiko, s katero se danes soočajo župnije, ki imajo pripadnike slovenske skupnosti v svojih mejah, omenil pri tem pomembnost dokumentov (krstne, poročne in knjige umrlih) in njih ohranitve v župnijskih arhivih. Omenil je tudi hvalevredno skrb nekaterih krajevnih organizacij, ki skušajo ta problem ovrednotiti tudi na podlagi konkretizacije raznih evropskih projektov, kijih lahko izkoristi naša skupnost.
Kardinal Franc Rode je zagotovil predsedniku SSO Štoki svojo podporo v zvezi z nakazanimi vprašanji, saj so mu tudi osebno poznane pastoralne težave tako med verniki na Tržaškem kot na Goriškem in v videmski pokrajini in bo na podlagi svojih pastoralnih izkušenj napravil vse, kar bo mogoče, za ohranitev in rast slovenskega občestva v deželi Furlaniji Julijski krajini. Predsednik SSO Drago Štoka se je slovenskemu kardinalu zahvalil za njegovo zavzetost in srčno bližino pri reševanju še odprtih problemov slovenskih vernikov v mejah dežele FJK.
Govor na 4. Terčeljevem shodu v Logu pri Vipavi, 20.10.2013 (3)
Filip Terčelj in Franc Krasna sta bila umorjena, ker sta se po vojni zavzela za "sodelavce okupatorja"
V	Spodnjih Danjah je bilo 1.
1945	20 hiš; 12 je bilo ka-jžarskih (bajtarskih) oziroma gostaških in 8 grun-tarskih družin. Da je šlo za načrtno in premišljeno ravnanje povojnih oblasti, je razvidno iz dejstva, da je 5 gruntarskih družin ostalo brez gospodarjev, ker so le-ti po vojni "izginili". Le Avguštin Golja, p. d. Pegamov, se je vrnil. Poleg tega sta bili od kajžarskih družin izseljeni dve družini, od gruntarskih družin pa je bilo izseljenih 7 družin. Le ena grun-
tarska družina ni bila izseljena. Cilj nove oblasti je bil jasen: uničiti večje kmete. Bajtarjem in gostačem pa so pridigali o enakosti vseh, o brezrazredni družbi in komunizmu. Še dolga leta po vojni je bila država mačehovska do vseh teh krajev. Ko so se ljudje vrnili iz izgnanstva, je v Spodnjih Danjah vladala huda revščina: otroci niso imeli možnosti šolanja, zanje ni bilo štipendij... Rojstev ni bilo več. Po 1. 1970 so se Spodnje Danje izpraznile, prav tako pa so se
izpraznile tudi Zgornje Danje, Zabrdo, Ravne in Torka. Do česa je pripeljal partijski poskus socialne revolucije, je z empiričnega vidika zelo jasno razvidno. Kakšno držo sta do dogajanja v drugi polovid 1. 1945 zavzela duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna?
Še žive priče izgnanstva vedo, da sta se Krašna in Terčelj zavzela za izgnance. Zavzela sta se za te ljudi, čeprav sta vedela, da to ni všeč komunističnemu režimu, ki je prišel na oblast in je te ljudi
obravnavali kot "sodelavce okupatorja". Gotovo sta vedela, da bi prišla bolje skozi, če bi molčala. A nista molčala. Presojala sta nastalo situacijo in ukrepala. Če že ne neposreden, pa gotovo posreden konflikt z novo oblastjo je trajal več mesecev. Za novo oblast sta bila moteča.
Bila sta blizu ljudem, ki so se znašli v stiski. Tolažila sta žene, ki jim je revolucionarna oblast vzela može. Obljubljala sta, da se bosta zavzela za njihovo vrnitev. Če je bila prej maša v Spodnjih Danjah
ob nedeljah le trikrat na leto, sta Krašna in Terčelj odslej tam maševala bolj pogosto.
Ko so odpeljali še žene in njihove otroke, sta spodbujala preostale domačine, da skrbijo za hiše izgnanih družin, da se bodo le-te imele kam vrniti. Zavzela sta se za te ljudi, čeprav jih je povojna oblast obravnavala kot politične in razredne nasprotnike, kot tujce in sodelavce okupatorja. Toda mar nista duhovnikovi pravica in dolžnost, da je blizu vsem ljudem ne glede na njihovo versko, narodno ali politično pripadnost? Hudičev advokat postavlja tezo, da je bil Terčelj nacionalist; nacionalističen duhovnik, "un prete nazionalista". Njegov motiv v prizadevanju za Slovence pod fašizmom naj bi bil nacionalizem in ne vera. Vprašajmo se: bi
se nacionalist v razgreti situaciji, kot je bila 1. 1945 v vaseh pod Ratitovcem, zavzel za ljudi, ki so od okupatorja sprejeli orožje in jih je povojna oblast označevala kot izdajalce? Udeleženci povojnih sestankov v Sorici so menili, da so ti ljudje krivi in zato zaslužijo kazen. Drža obeh duhovnikov privržencem novega režima gotovo ni bila všeč. V ljudeh sta prebujala vest. Kako drugačno je bilo njuno stališče od stališča tistih, ki so skušali povezovati evangelij z marksizmom in so v imenu "bolj pravične družbe" zagovarjali likvidacije političnih in razrednih nasprotnikov! Kako drugačna je bila njuna drža od drže tistih, ki so se "obračali po vetru".
/dalje Bogdan Vidmar
• y-|	NOVI
6	21.	novembra	2013	(conska	glas
Kratke
Jesensko srečanje upokojencev ob sv. Martinu
Priljubljenega zavetnika sv. Martina so goriški upokojenci letos proslavili v soboto, 9. novembra, v Ajševici v gostišču Šterk pri Novi Gorici. Ta prikupni jesenski praznik je kljub deževnemu vremenu privabil okrog sedemdeset članov, ki so se tja pripeljali eni z avtobusom in drugi z lastnimi sredstvi. V lepo preurejeni veliki dvorani so preživeli večer v prijetni družbi, ob veseli glasbi, petju in plesu, ob kar dobrem Martinovem obedu, srečelovu in podoživljanju pomena in značilnosti jesenskega časa. S hvaležnostjo so se spomnili na vse, kar so v letu dobrega prejeli. Nazdravili so dobri letini, jesenskim pridelkom in seveda novemu vinu ter kostanju.
Birma in martinovanje v Sovodnjah ob Soči
Konec prejšnjega tedna je bil v Sovodnjah zelo pester. V soboto, 16. novembra popoldne, je v župnijski cerkvi sv. Martina škofa dvanajst deklet in fantov prejelo zakrament sv. birme, naslednjega dne pa so Sovodenjci imeli zahvalno nedeljo in praznik vaškega zavetnika.
Pri podelitvi sv. birme je goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli prvič obiskal sovodenjsko cerkev. Na začetku slovesnosti ga je v imenu župnijske skupnosti pozdravil Julijan Čavdek, sledili sta sv. maša in potrditev v veri; somaševala sta župnik in dekan Karel Bolčina ter kaplan Renato Podbersič, na koru pa so prepevali otroci, ki se pripravljajo na prvo sveto obhajilo pod vodstvom Damijane Čevdek Jug.
V	nagovoru birmancem je goriški nadškof podčrtal milost Svetega Duha, ki jim je darovan, ter jim voščil, naj bodo pokončni in zbujeni kristjani.
Nedeljsko praznovanje sv. Martina seje začelo s slovesno sv. mašo, ki jo je daroval kaplan Renato Podbersič. Med pridigo je z zgodovinskega in duhovnega vidika predstavil osebnost panonskega vojščaka, ki se je spreobrnil h Kristusovemu nauku in postal škof v francoskem Toursu. Pri tem je še podčrtal, kako je bil in je priljubljen zaradi trpljenja za vero, zaradi dobrosrčnosti, pravičnosti in skromnosti. Po sv. maši se je praznovanje preselilo pred sovodenjski Kulturni dom, kjer je domače kulturno društvo pripravilo pokušnjo domačih jedi, kmetje so pripeljali traktorje, lovska družina pa je poskrbela za okusen golaž s srno in polento. Prostor pred kulturnim hramom so popestrile tudi številne stojnice, na katerih so bili na voljo domači med, slaščice, čipke, okrašene steklenice in še marsikaj. V notranjih prostorih doma pa je bila na ogled razstava, posvečena goriškima letalcema Edvardu in Josipu Rusjanu. Vse zbrane domačine in obiskovalce iz sosednjih vasi je ob nastopu otroškega pevskega zbora pod vodstvom Valentine Nanut in Jane Drasič nagovoril predsednik KD Sovodnje Erik Figelj, g. Renato Podberšič pa je blagoslovil jedi, domače vino in kmetijske stroje. / JČ
Gledališki abonma v Štandrežu
Prosvetno društvo Štandrež uspešno nadaljuje predstave gledališkega abonmaja. Tudi v nedeljo, 17. novembra, so gledalci napolnili župnijsko dvorano Anton Gregorčič v Štandrežu. Na sporedu je bila komedija Ne
zdaj, srček... v izvedbi dramske družine PD Svoboda iz Starega trga pri Ložu v Loški dolini. Ta skupina je prvič nastopila v Štandrežu. Lansko leto je društvo praznovalo 90-letnico delovanja in je za to priložnost uprizorilo komedijo Ne zdaj, srček.... Pri društvu je najbolj aktivna dramska skupina, kije postavila na oderveč kot 70 premier in naštela mnogo ponovitev. Ta dolgoletna gledališka tradicija se skupini pozna, saj je bil njen nastop suveren, sproščen in jezikovno dovršen. Tekst Johna Chapmana - Rayja Cooneyja je prevedel in tudi zrežiral Borut Zakovšek. Odlično je odigral tudi glavno vlogo Arnolda Croucha, krznarskega mojstra, umetnika, skreganega z računi in denarjem ter neobčutljivega za ženske čare. Z Damjanom Stamenovičem v vlogi Gilberta Bodleyja sta zaigrala čudovit par, ki je zavozlal razne ljubezenske zgodbe, ki so se seveda, kot se pri komediji spodobi, na koncu srečno razvozlale. Celoten ansambel je uprizoril lahkotno, živahno in prijetno komedijo, kije doživela več aplavzov na odprti sceni.
Iz beležke goriškega nadškofa
Msgr. Carlo Redaelli bo v soboto, 23. t. m., ob 17. uri vodil slovesno mašo v župniji sv. Redentore, kjer bo Aldo Vittor posvečen v diakona.
V	nedeljo, 24. t. m., bo ob 15.30 v oglejski baziliki vodil slovesno škofijsko mašo ob koncu leta vere; ob 17.30 bo v župnijski dvorani S. Michele v Červinjanu sodeloval pri občnem zboru škofijskih laičnih združenj. V nedeljo, 1. decembra, bo ob 11. uri maševal pri salezijancih ob prihodu relikvij sv. Janeza Boška._______________________________
HB3 45 let Slovenskega katoliškega društva Hrast
Iz kraške zemlje je pognal mogočen
jJtptljS1
MePZ Hrast v "širši" zasedbi. Desno: Hilarij Lavrenčič
gusta 1968 je župnik Bogomil Brecelj, eden izmed glavnih pobudnikov nastanka društva, blagoslovil vogelni kamen novega vaškega kulturnega središča, na katerem so vklesani letnica 1968, hrastov list z želodom in križ. "Mladinskega doma" se je kmalu prijelo ime "župnijska dvorana".
Pesem je v slovenskem okolišu vedno bila zvesta spremljevalka človeka v vseh trenutkih dneva, med delom na njivi, pa tudi v trenutkih sprostitve. Pevski zbori, ki so se zbirali pri nedeljski maši ali na proslavah, so vedno bili na Slovenskem učinkoviti nosilci vaške kulturne dediščine, marsikje so postali hrbtenica za celotno vaško skupnost. Tako je tudi zbor Hrast prevzel glavno vlogo v delovanju doberdobskega društva. Seveda ni šlo brez truda in trnja. "Kvaliteta zahteva tudi čas". Kot so v povezovanju večera še povedali mladi člani vaške gledališke skupine, je sam dirigent pred časom dejal, da morda "zaradi vrojene kraško-primorske (ne) točnosti in (ne) upoštevanja urnika vaj", pa tudi zaradi pomanjkanja koncentracije in želje, da bi si - tudi med vajami - marsikaj povedali, zapravljajo v vsaki sezoni lepo število ur dela; ko pa gre zares, "je koncentracija vedno na višku in vsi dajo vse od sebe". Prav to je po Lavrenčiče-vih besedah verjetno njihovo "skrito orožje". Zbor je "v stalnem nastajanju in dopolnjevanju", kritika in pohvala ženeta naprej. Zbor se je krepil tudi na raznih tekmovanjih in revijah
blizu in daleč, na sodelovanjih z drugimi zbori, na božičnih koncertih, kantatah in operetah. Leta 2004 je prejel srebrno plaketo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti; komisija je ob tem zapisala: "Zbor ne slovi le po izvajalski prepričljivosti, temveč tudi po skrbno izbranih programih, posebej pozornih do slovenske tovrstnosti in oživljanja slovenskega glasbenega izročila". Zelo skrbno je bil izbran tudi program sobotnega prazničnega koncerta, ki ga je organiziralo društvo Hrast v sodelovanju z župnijsko skupnostjo, udeležili pa so se ga ljudje iz vse Goriške in še dlje. Pevci Mešanega pevskega zbora Hrast so prvi, sakralni del glasbenega dogodka začeli z dvema romantičnima skladbama: Mendelssohnovim psalmom št. 100, hvalnico, ki s svojo blagozvočnostjo lepo napolni sveti prostor, in z Večerno molitvijo Josefa Gabriela Rhein-bergerja. Pravi biserčki so bili Marijina hvalnica Bogoroditse djevo estonskega "minimalističnega" skladatelja Arva Parta ter skladbi dveh ameriških sodobnih skladateljev: O magnum mysteri-um Mortena Lauridsena in Cari-tas et amor Z. Randalla Stroopeja. Drugi del koncerta, s katerim so se poklonili zgodovini vasi in njenih ljudi, je bil posvečen muzikalnosti slovenske pesmi oz. priredbam zimzelenih ljudskih, takih, ki morda še največ
Ob izgubi dragega očeta FRANCA
izreka iskreno sožalje Robertu Devetaku in ožjim sorodnikom
STRANKA SLOVENSKE SKUPNOSTI
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA v sodelovanju s SSO, SKD HRAST in SCGV Emil Komel
vabi na
PREDSTAVITEV ZGOŠČENKE OTROŠKEGA PEVSKEGA ZBORA VESEUAKI
MLIN NA SMEH
v sklopu projekta VESEUAKI ZA VAS
petek, 29. novembra ob 19. uri
velika dvorana Palače Attems Petzenstein v Gorici
sobota, 30. novembra ob 18. uri
Župnijska dvorana v Doberdobu
pomenijo članom zbora. Zvrstile so se Večerni zvon Marija Kogoja, Pomladni večeri Patricka Quag-giata, priredba rezijanske Oj gora ta Kaninova Ambroža Čopija, ric-manjska Dekle je pralo srajčke dvej v priredbi VValterja Lo Nigra, na koncu pa priredba beneške Petelinček je zapieu dirigenta Hilar-ija Lavrenčiča.
Po sklepnem pozdravu predsednika zbora Claudia Perica so društvu oz. zboru čestitali dober-dobski podžupan Fabio Vižintin, predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete in števerjanska županja Franka Padovan, v imenu Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj (prisoten je bil tudi deželni predsednik Drago Štoka), za KC Lojze Bratuž Tamara Kosič, za društvo Sedej iz Štev-erjana Martina Valentinčič, v imenu doberdobskega društva Jezero Zulejka Devetak, v imenu Slovenske prosvete iz Trsta pa Marij Maver, ki je pohvalil "imeniten in kvaliteten zbor" ter čestital tudi "nekaj obrazom iz Tržaške", ki prepevajo v tem zboru in mu pomagajo do takih uspehov. Navdušeno občinstvo je zbor nagradilo z Vrabčevo Polka je ukazana in Gruberjevo Sonce že zahaja, prav na koncu pa je želja samega dirigenta Hilarija Lavrenčiča na najlepši način kronala jubilejni večer: v apsido je poklical izmed prisotnih med občinstvom vse, ki so kdajkoli peli v zboru. Številčni sestav je odločno in ponosno odpel uspešnico iz železnega repertoarja Jnjen čeua jti' gna Pavleta Merkuja. Navzoči so bili nato vabljeni na druženje v bližnji kmečki turizem pri Cirili, kjer do poznih ur ni manjkalo ne hrane ne pijače ne veselega razpoloženja ob petju. / DD
Foto S. Marini
V nedeljo, 17. novembra 2013, je bila v župnijski cerkvi sv. Mavra in Silvestra v Pevmi skupna zahvalna nedelja za vasi Pevmo, Štmaver, Oslavje in Podgoro. Maševal je g. Marijan Markežič. Med mašno daritvijo je bil blagoslov kruha, vina in kmečkih pridelkov. Že pred obredom so se pred cerkvijo zbrali kmečki voz s pridelki in traktorji, ki so se po maši odpeljali po vasi. V prostorih pevmskega kulturno športnega centra je nazadnje v veselem vzdušju bilo srečanje s kosilom. Lepo uspelo praznovanje ob zahvali Bogu za vse, kar so krajani prejeli v tem letu, so pripravili Združenje krajevna skupnost Pevma, Štmaver, Oslavje, Kulturno društvo Sabotin, Kulturno društvo Naš prapor, župnija sv. Mavra in Silvestra, lovska družina Pevma, Združenje proizvajalcev rebule Oslavje, Federazione provindale Col-diretti Gorizia - Sekcija Pevma, Štmaver, Oslavje, Podgora, Prosvetno društvo Podgora, Rekreacijsko društvo Calvario. Finančno podporo je nudila zadružna banka iz Ločnika, Fare in Koprivnega.
Hrast
Doberdobski zbor Hrast, ki danes gotovo velja za enega najboljših slovenskih mešanih zborov, se je prvič pojavil v javnosti z imenom, ki ga nosi še danes, leta 1963, in sicer na mednarodnem zborovskem tekmovanju C. A. Seghizzi v Gorici. Njegova zgodba pa se je začela mnogo prej, "v dušah vseh oseb, ki so imele želje, moč, voljo, navdušenje. Želod je padel mnogo časa prej v zemljo in kot vsaka dobra stvar v naravi, je potreboval čas in nego, da je vzklil".
Glavne etape pestre zgodbe o zboru in istoimenskem društvu, ki sta neločljivo povezana, so v soboto, 16. novembra, na jubilejnem koncertu v župnijski cerkvi sv. Martina v Doberdobu učinkovito obudili člani mladinske gledališke skupine društva Hrast, ki jih je pripravila Jasmin Podveršič. Sadiko, ki je pognala iz kraške zemlje, napaja jezero in greje sonce, so še dejali. S časom se je spremenila v mogočno drevo.
Ustanovni občni zbor Slovenskega katoliškega društva Hrast je bil sklican 14. oktobra 1968. Nastanek društva je za doberdobske katoliško usmerjene prosvetne in kulturne delavce pomenil nadgradnjo njihovega dotlej že zelo uspešnega dela. Vsem že aktivnim Dober-dobcem je ponudilo priložnost, "da svoje napore združijo in jih tako še bolj osmislijo". Na doberdobski gmajni je zrastel mogočen Hrast, ki je svoje korenine trdno zasadil v že zorano ledino na suhih kraških tleh. V prelomnem letu 1968 so pevski zbor, dramski odsek, razni krožki, pustovanja, martinovanja in podobni prazniki postali "veje enega samega drevesa", ki je iz leta v leto rastlo, se oplajalo z vedno novimi idejami in se bohotilo s široko paleto najrazličnejših dejavnosti. Vaški farovž je bil pretesen za vse otroke, fante in dekleta, pa tudi za vse vaščane, ki so prispevali k razvoju kulturno-družbenega delovanja v vasi ter kovali in uresničevali vedno nove zamisli. Pojavila se je potreba po novem prostoru. Akcije, priprave, zbiranje sredstev in končno še zidanje nove dvorane so potekali dobrih deset let. Na začetku av-
//
Na kavi s knjigo - Branko Marušič
Trenja so prinašala koristi!
//
Tako je dejal o političnih trenjih med slovenskimi politiki v 19. stoletju na Goriškem in širšem Primorskem dr. Branko Marušič, ko je v Katoliški knjigarni v četrtek, 14. t. m., predstavljal lik in delo državnega in deželnega poslanca Antona Černeta, kateremu je posvetil ob dvestoletnici rojstva monografsko študijo in jo izdal v knjigi pri Goriški Mohorjevi družbi.
Dr. Branka Marušiča je prijetni družbi Na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni predstavila kot "steber, prijatelja, znanega zgodovinarja, dragocenega sodelavca ter svetovalca" prof. Marija Češčut, ki je jutranje srečanje ob kavi PrimoAro-ma tudi vodila.
Dr. Branko Marušič je sicer res spregovoril o politiku Antonu Černetu, a tudi o času, v katerem je živel in delal, o razmerah, ki so tedaj vladale na Goriškem, o odnosih med italijanskim in slovenskim prebivalstvom, o odnosu do Dunaja in o tem, kako res je, da se pri vsakem javnem človeku ne
sme ločevati javnega in zasebnega življenja, ker sta obe tesno povezani in obe še kako določata osebnost. Srečanje je bilo predvsem lep prikaz še vedno žive zaljubljenosti dr. Branka Marušiča v zgodovino naše Goriške. Spet pa se je pokazalo tudi njegovo izjemno poznavanje posameznikov, ki so velikega pomena za vso našo preteklost, saj je goriški starosta zgodovinarjev že mlad iskal predvsem biografije, življenjepise posameznikov in zato ni čudno, da je že kot študent kot prvega "obdelal" kitajskega pesnika Li Tai Poja kot seminarsko nalogo pri prof. Zvvittru, kasneje pa napisal ogromno biografskih enot o več kot sto primorskih pomembnih ljudeh. S toplino se je spomnil danes v pozabo umaknjenega duhovnika Marka Velesa iz druge polovice 19. stoletja, ki je bil žu-
pnik v Prvačini in je napisal knjigo o francosko-pruski vojni, kot je tudi tople besede namenil Andreju Ipavcu, prvemu ravnatelju slovenske gimnazije v Gorici. O
bola slovenstva v dunajskem parlamentu, predvsem pa to, kako je Černe naredil ogromno za svoj rodni Kras, a, kot so mu očitali, tudi za lastno korist. Anton Černe je zadnja leta živel v Tomaju, umrl je leta 1891, in nekrologi, ki so za zgodovinarje večkrat vir za nadaljnje raziskovanje, so skromni, kar dr. Marušiču ni razumljivo, kaže pa na to, da se je klevetanje o
Antonu Černetu je dr. Marušič zbranim pripovedoval zgodbe, ki jih danes ne poznamo več, predvsem pa ga je prikazal kot človeka, ki je zastopal slovensko ljudstvo in je bil zato državni ter deželni poslanec petkrat. Pripovedoval je, kako sta poslanca Černe in Toman postala zagovornika in sim-
Foto JMP
Černetovem oportunizmu v politiki le prijelo.
Prav gotovo je bilo srečanje ob kavi s knjigo o Antonu Černetu več kot le izziv za nakup knjige, ki jo je finančno omogočila Cecilija Černe, Černetova daljna sorodnica, izdala pa GMD!
JUP
Kulturni dom Gorica / Dve osrednji novembrski prireditvi
Poetične vizije Kravosa in Kosiča
Kot vsako leto je tudi v letošnjem novembru vodstvo goriškega Kulturnega doma pripravilo tiskovno konferenco, na kateri je javnost obvestilo o dveh prireditvah, ki bosta zabeležili 32-letnico delovanja tega slovenskega kulturnega hrama v Gorici. Tako so predsednik Kulturnega doma Igor Komel, likovni kritik Joško Vetrih in član upravnega odbora Kulturnega doma Vili Prinčič predstavili večer z naslovom Poezija v sliki in besedi in koncert Tržaškega partizanskega pevskega zbora. Prvi dogodek je bil že v ponedeljek, 18. novembra, ko so pod večer, ob veliki prisotnosti udeležencev - med temi je bila go-riška prefektinja M. Augusta Mar-rosu -, odprli razstavo umetniških del slikarja Andreja Kosiča, ki letos praznuje visok življenjski jubilej, 80 let, od katerih jih kar nekaj spada v njegovo plodno likovno ustvarjanje. Andrej Kosič, rojen v Ru-pi 1. 1933, svoj čopič rad namaka predvsem v akvarele, saj je v tej tehniki pravi mojster. To je pokazal z neštevilnimi slikarskimi deli, v katerih se jasno zrcali njegova ljubezen do domače zemlje, katere lepoto občuduje v vseh letnih časih (čudoviti so njegovi izseki kraške
Foto DPD
gmajne v prekrasnih barvnih odtenkih ruja ali pod belino zapadlega snega). Daljnega 1.1959 je imel prvo razstavo, kateri je sledila cela vrsta drugih. Do sedaj je imel že 100 samostojnih razstav in 160 skupinskih. Za svoje ustvarjalno delo je prejel ničkoliko priznanj in nagrad. V galeriji Kulturnega doma, v kateri tokrat Kosič samostojno razstavlja že petič, je na ogled 52 njegovih slik iz zadnjih 15 let, dve (Goriški grad s Placute, Pogled iz Štmavra) sta razstavljeni prvič. Na ponedeljkovem večeru so se likovne podobe pretakale z besednimi, saj je bil gost prireditve tudi pesnik, publicist, prevajalec in
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA
CECILIJANKA 2013
55. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV
sodelujejo tudi zbori iz tržaške in videmske pokrajine ter Koroške in Slovenije
posvečena je pesnici
LJUBKI ŠORLI ob 20-letnici smrti
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 23. novembra 2013, ob 20.30 nedelja, 24. novembra 2013, ob 17. uri
Revija poteka pod pokroviteljstvom goriške občine in pokrajinske uprave, ob podpori Javnega Sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice in v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij.
urednik Marko Kravos, doma iz tržaškega predmestja, pri Sv. Ivanu; letos je naštel 70 pomladi. Zanj je značilna ljubezenska, krajinska, refleksivna in aktualistična lirika, z motivi iz domačega, tržaškega okolja. Izdal je več pesniških zbirk, pa tudi pravljice in igre za otroke; marsikaj za male bralce je izšlo v reviji Galeb. Marko Kravos je dobil več nagrad. Na žlahtnem umetniškem večeru so člani gledališke ljubiteljske skupine Tik-Tak teater (Solange Degenhardt, Nadja Šuligoj in Robert Cotič) v slovenščini in italijanščini podali njegove stihe (eno je prebral tudi pesnik sam) in tako poslušalcem razkrili delček njegovih poetičnih misli. Zaradi bolezni je bil odsoten likovni kritik prof. Joško Vetrih, zato je njegov prispevek o umetniškem ustvarjanju slikarja Andreja Kosiča prebral Vili Prinčič, ki je predstavil tudi literarnega ustvarjalca Marka Kravosa. Njegova dela, vključno z zadnjo pesniško zbirko Sol na je-zik-Sale sulla lingua, so razstavljena v vitrini, v drugi pa so katalogi in monografija o delu slikarja Kosiča; za to je poskrbela Feiglova knjižnica. Srečanje z umetnikoma, trdno in srčno vpetima v naš prostor, je priredil Kulturni dom v sodelovanju s knjižnico Damir Feigel iz
Gorice, SKGZ in ZSKD. Razstava del Andreja Kosiča bo odprta v galeriji Kulturnega doma v Gorici do 9. decembra 2013.
V nedeljo, 24. novembra 2013, ob 17.30, pa bo v veliki dvorani goriškega Kulturnega doma osrednja novembrska prireditev, in sicer koncert Tržaškega partizanskega zbora Pinko Tomažič, ki že štiri desetletja (ustanovljen je bil 1.1972) s petjem ohranja slovensko besedo pri nas in skrbi za to, da ne bi šla v pozabo pesem upora. Njegov dolgoletni dirigent je bil Oskar Kjuder, na njegovem mestu pa je sedaj že nekaj časa Pia Ciah. Zbor sestavlja sto pevcev, deset od njih poje že od ustanovitve sestava. Letos je zbor iz rok predsednika RS Boruta Pahorja prejel zlati red Republike Slovenije.
Koncert v Gorici, pod pokroviteljstvom goriške pokrajine, prirejajo Kulturni dom, SKGZ, ZSKD in kulturna zadruga Maja. Vstopnice (redne 10 evrov, znižane 7 evrov) so na razpolago pri blagajni Kulturnega doma v Gorici.
Na tiskovni konferenci se je predsednik Kulturnega doma Igor Komel zaustavil pri dolgotrajni krizi, ki trdo pesti tudi kulturo in vse z njo povezane dejavnosti. Kljub temu pa Kulturni dom vztraja pri svojem delu in poslanstvu, saj je tudi lanska sezona zabeležila veliko uspeha. Pregled lanskoletnega delovanja je kot vsako leto zabeležen v biltenu. Da je dejavnost potekala neovirano, imajo zaslugo vsi, ki delajo pri Kulturnem domu, zato se je Komel svojim sodelavcem prisrčno zahvalil. Zahvala je šla tudi medijem, ki redno spremljajo prireditve Kulturnega doma.
Iva Koršič
JAVNI RAZPIS
PRIZNANJE KAZIMIR HUMAR
1) Zveza slovenske katoliške posvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov podelujejo priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na osnovi utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki priznanje podeljujejo.
2) Predloge za priznanje zbira Zveza slovenske katoliške prosvete na podlagi javnega razpisa.
3) Priznanje se praviloma podeli za ustvarjalne dosežke, za pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju.
4) Priznanje lahko prejmejo tisti, ki delujejo v goriškem prostoru.
5) Predloge za priznanje je treba oddati do 31. decembra 2013 na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete - 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra, 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje’’
Obvestila
Maša v spomin na dr. Mirka Špacapana bo v soboto, 23. novembra 2013, ob 19. uri v župnijski cerkvi v Pevmi. Maševal bo gospod župnik Marijan Markežič; med mašno daritvijo bo pel Mešani pevski zbor Podgora. Vabljeni!
Števerjanska sekcija Slovenske skupnosti sklicuje občni zbor v petek, 22. novembra 2013, v prvem sklicanju ob 20. uri in v drugem sklicanju ob 20.30 v župnijskem domu Frančišek B. Sedej v Števerjanu. Vabljeni! Deželni svet SSO bo zasedal v četrtek, 28. novembra 2013, ob 18.30 v prvem sklicanju in ob 19. uri v drugem sklicanju v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž.
Kmetija Aleš Komjanc obvešča, da je začela pridelovanje novega oljčnega olja. Vabi na brezplačno degustacijo raznih oljčnih olj z možnostjo nakupa - lazbine 35 -Števerjan.
Poštena gospa nudi oskrbo starejših v obliki izmenjave. Tel. štev. 003865 2386744.
Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558.
Nudim pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. štev. 00386 40606915.
Po potrebi čistim in likam. Sem poštena in natančna. Tel. štev. 00386 70777512.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. štev. 00386 31449311.
Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno	opravljam
gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539.
Prispevke za SCGV Emil Komel v spomin na ravnatelja prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di
Cividale (via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402 003 570 036 225; SVVIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SILVANA KERŠEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481532163 ali 0481 547569.
Darovi
Za Kulturni center Lojze Bratuž:
ob 7. obletnici smrti predragega brata inž. laneza Kacina darujeta Marija in Metka 100 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 22.11.2013 do 28.11.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 22. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Soboto, 23. novembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju.
Nedel|a, 24. novembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 25. novembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila.
Torek, 26. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 27. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Ledene dobe in ledeniki II. del -Izbor melodij.
Četrtek, 28. novembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti iz sveta - Obvestila.
ŽePZ iz Ronk ter DRUŠTVI JADRO in TRŽIČ v sodelovanju z ŽUPNIJO SV. LOVRENCA
prirejajo
KONCERT V SPOMIN NA BERNARDKO RADETIČ
na orgle Eva Dolinšek recitacije Liljana Visintin
sobota, 23. novembra 2013, ob 20. uri cerkev sv. Nedelje (Selz pri Ronkah)
KATOLIŠKA KNJIGARNA v sodelovanju s PD ŠTANDREŽ in ŽUPNIJO SV. ANDREJA AP.
vabi na predstavitev knjige
DR. ANTON GREGORČIČ (1852-1925)
Politična biografija
O delu bo govoril avtor PETER STRES
V torek, 26. novembra 2013, ob 20. uri v Župnijskem domu Anton Gregorčič v Štandrežu
Katoliška knjigarna
v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO in FEIGLOVO KNJIŽNICO vabi na predstavitev pesniške zbirke
Viljem Černo
Ko pouno noči je sarce/ Ko polno je noči srce
Co plen di gnot al e il cur/ Quando pieno di notte e il cuore
Novo štirijezično zbirko pesmi bo predstavil Jakob Miiller, ki je knjigo tudi uredil
v četrtek, 28. novembra 2013, ob 17. uri
v galeriji Ars, Travnik 25, Gorica	_ ,	... ..
»J ’	Toplo vabljeni!
S 1. strani / Goriška Mohorjeva družba
Krstna predstavitev...
Letos je pri Koledarju, ki so ga natiskali v tiskarni Budin, sodelovalo 58 avtorjev, ki so prispevali 72 člankov različne vrste, je še povedal urednik g. Markuža, ki je v prikazu vsebine posameznih poglavij izpostavil nekatere prispevke. Zlasti je omenil pomemben dogodek v življenju Cerkve, izvolitev papeža Frančiška, pa tudi razne obletnice, poglobitve in izvirne prispevke, ki prinašajo res zanimivo branje.
Andrej Kosič se je zahvalil založbi in povedal, da je pred leti, še v črno-beli tehniki, že oblikoval Mohorjev Koledar. "Še zmeraj delam intenzivno, čeravno sem že star, toda za delo še mlad"! je dodal.
O Anamariji Volk Zlobec in njeni knjigi O polžku Izidorju in druge živalske zgodbe, ki je namenjena otrokom in jo je natisnila Grafica Goriziana, je Tavčar povedal, da je "garancija za založbo", saj so njene zbirke pravljic in zgodb vedno uspešne
Slušatelji slovenščine, katerih materni jezik je italijanščina, so že nekaj let izražali potrebo po sodobnem, interaktivnem in tudi kulturološko zanimivem učbeniku. Avtorica Rada Lečič je sprejela ta izziv in jim ponudila didaktično premišljeno zasnovan učni pripomoček. Ta zahtevna naloga ji je odlično uspela, saj ima dolgoletne izkušnje s poučevanjem slovenščine na italijanskih univerzah (Rim, Videm, Padova, Trst) in je napisala že vrsto didaktičnih in estetsko dovršenih priročnikov (npr. Osnove slovenskega jezika: slovnični priročnik in Slovenski glagol: oblikoslov-ni priročnik in slovar slovenskih glagolov, oba prevedena tudi v italijanščino).
V učbeniku je deset lekcij s temeljnimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi, leksikalnimi, skladenjskimi, besedotvornimi in pragmatičnimi znanji. Vsaka
in odmevne med otroki. Mladinska pisateljica je o sebi dejala, da se po srcu ima predvsem za učiteljico. Ko piše, ima še vedno pred sabo svoje učence, zdi se ji, da govori njihovim srcem in dušam. Njena nova knjiga vsebuje dvanajst "ekoloških zgodb, ovitih v pravljični pajčolan, ki pa predstavljajo realno življenje". O ekoloških problemih, ki so vedno hujši, se danes veliko govori. "Skrajni čas je, da ukrenemo vse potrebno, sicer bo prišlo do katastrofe", je poudarila. S svojo pripovedjo želi o tem osvestiti otroke na njim primeren način. "Zdrava narava budi v človeku tudi smisel za lepoto". Prvi pripovedi sledi nekaj živalskih zgodbic, te imajo - tudi manjši -otroci posebno radi. Marsikaj bodo izvedeli o ježih, žabah, mu-renčkih, piščančkih itd. ter o odnosu človeka do njih. "Na tem svetu ni ničesar odvečnega, vse je na svojem mestu: niti nadležna bolha ni odveč". Na tem svetu je veliko zla in bede, je še po-
lekcija vsebuje dve do tri sodobna besedila s privlačnimi ilustracijami Tamare Korošec in drugim slikovnim gradivom, prevod v italijanščino, vaje in pregledno prikazano slovnično razlago. V lekcijah so dialogi (npr. ob srečanju, v trgovini, pri zdravniku, na banki), razni opisi in zgodbe.
Leksika je ob vsaki lekciji izpostavljena in opremljena z naglasnimi znamenji, kar je v veliko pomoč pri izgovarjavi slovenskih besed. Leksikalni fond je v učbeniku slovarsko urejen tudi v posebnem razdelku	(Slo-
var/Dizionario) in zajema 2300 besed.
Slušatelji se naučijo sedanji, pretekli in prihodnji čas, pogojnik
vedala avtorica, "vse to pa se lahko premaga z medsebojno solidarnostjo". Iz zadnje zgodbe "žari vizija nove zemlje, ki se vidi v Sv. pismu, kjer se bo vse imelo rado; v objemu ljubezni se bo radovalo vse stvarstvo". Ilustratorka Nejka Selišnik, ki je po avtoričinih besedah "tenkočutno prisluhnila njenim zgodbam in jih globoko doumela", je dodala, da so jo že kot otroka prevzemale slike in vinjete iz koledarjev, ki jih je videvala pri dedku, sorod-
in velelnik, osebne zaimke ter glavne in vrstilne števnike. Sklanjati znajo samostalnike 1. ženske, moške in srednje sklanjatve, sklanjati in stopnjevati pridevnik, tvoriti pomanjše-valnice in vprašalne povedi. Po-
nikih ali sosedih. Mohorjevi družbi je zato zaželela, "da bi njene knjige našle veliko odprtih vrat v slovenske domove", ker so "ljudske in lepe ter marsikaj lepega prinesejo". Kot ilustrator riše prav z mislijo, da bo gotovo kakšnega otroka prevzela in se bo na kako njeno slikico spomnil tudi v zrelih letih.
Marko Tavčar je nato predstavil knjigo receptov z naslovom Domače slaščice -131 receptov najbolj priljubljenih primorskih in drugih sladic. Gre za "skupinsko delo različnih avtoric in avtorjev, vse skupaj pa povezuje ljubezen do slaščic". Nastala je na osnovi tradicionalnih domačih receptov, a je obenem obogatena z vrsto tipičnih slaščic tudi iz drugih krajev in držav, ki so s časom postale del slovenske, zlasti primorske tradicije (kot so npr. panetto-ne, mafini, razne kremne sladice...). Knjiga se predstavi kot praktičen priročnik o peki, primeren tako za vsakodnevno uporabo kot tudi za praznike. Z recepti in pri pripravi sladic so sodelovali: Lokanda Devetak z Vrha Sv. Mihaela, Marijine sestre Čudodelne svetinje iz Gorice, Zvonka Milanič, Mara Mužina, Kristina Petejan, Carlo Piccoli, Majda Sever, Mirjam Simčič, s. Lucija (Šolske sestre iz Zavoda Sv. Družine v Gorici) in Tiziana Zavadlav. Tavčar je vsakomur svetoval, naj priročnik nese domov in se tudi sam preizkusi v peki. Knjiga, ki je bogato ilustrirana in jo je natisnila Tiskarna Soča, "bo gotovo uspešna in ljudje jo bodo radi jemali v roke". Uredila jo je in ji dala končno grafično obliko tajnica in oblikovalka Mirjam Simčič. Delo je "v duhu mohorjanske praktične duše, ki skuša ponuditi bralcem tudi praktične knjige z recepti, navodili za konkretne dejavnosti itd". Kulturni utrip "namreč ni samo literarni tekst ali umetnina, temveč tudi hrana, odnos do narave itd".
sebno koristni so bogati shematični prikazi na koncu učbenika (Slovnične tabele/Tabelle gram-maticali), npr. sklanjanje samo-stalniških zvez in osebnih zaimkov, spreganje glagola, stopnjevanje pridevnika in prislova, raba predlogov itd.
Vaje je mogoče izvajati tudi samostojno, saj so na koncu učbenika podane rešitve. Prav tako je omogočeno individualno utrjevanje slovenske izgovarjave, saj so avdioposnetki vseh lekcij prosto dostopni na povezavi www.	gaya.
si/zalozba.
Skratka, dobili smo sodoben, večravnin-sko zanimiv in uporaben učbenik slovenskega jezika, ki bo tako Italijanom kot tudi drugim zelo olajšal učenje slovenščine.
Natašajakop
Zadnja knjiga letošnje bere - Nekdaj v starih časih - Spisi Rada Bednarika (1902-1975) in prispevki o njem - je izšla v zbirki Naše korenine. Dolgo je bila v načrtu, je dejal Tavčar, saj je posvečena eni najvidnejših osebnosti naše polpretekle zgodovine. Vsebuje bogat izbor njegovih zelo različnih spisov. "Bil je natančen poznavalec domače stvarnosti, zgodovinar, ki je zelo dobro poznal vire in jih bogato navajal". Njegovo pisanje je imelo "velik pomen za naše ljudi v tistih časih". Prvi je tudi napisal
obsežen zapis o Lojzetu Bratužu in izrisal njegov lik. Tudi pri tej knjigi je bil dragocen sodelavec dr. Branko Marušič; o Bednariku je dejal, da je bil osebnost, ki je med vojnama na področju domoznanstva budil narodno zavest. Po temeljni izobrazbi je bil zemljepisec, prevladovala pa je domoznanska zgodovina, povezana s stanjem duha v določenem času. Posebno poglavje njegove publicistike pomeni zvesto sodelovanje s tržaškim Novim listom. Ni se zapiral v znanstvene razprave, temveč je pisal za ljudi. "Bil je izjemno dejaven in delaven". Knjigo spremljajo spisi, posvečeni njegovemu življenju in delu, ki so jih napisali: Milan Jarc, Branko Marušič, Boris Mlakar in Marko Tavčar, uredili pa so jo M. Jarc, B. Marušič in Marija Češčut. Zraven je tudi bibliografija, sicer nepopolna, je še dejal Marušič, in vendar dobro izhodišče za prihodnjo raziskavo. Tavčar je dodal, da bo knjiga, ki jo je opremil Pavel Medvešček in natisnila Grafica Goriziana, gotovo navdušila mnoge ljudi, predvsem pa dijake, saj je bil "prof. Bednarik človek z izrednim pedagoškim čutom in človek velike širine, zaradi česar so ga imeli zelo radi". / DD
Rada Lečic
Evropejci se vedno manj kulturno udejstvujejo
Najnovejša raziskava Eurobarometra kaže na zmanjševanje kulturnega udejstvovanja Evropejcev. V zadnjem letu je le 38 odstotkov vprašanih aktivno sodelovalo na kulturnih dogodkih kot pevci, plesalci ali fotografi. V primerjavi z letom 2007 se je zmanjšal tudi delež pasivnih udeležencev, in sicer z 21 na 18 odstotkov. Upad udeležbe so zabeležile vse kulturne panoge razen kinematografije, kjer seje delež sodelujočih zvišal za en odstotek, so sporočili s predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Evropska komisarka za izobraževanje, kulturo, večjezičnost in šport Androulla Vassiliou je ob tem izrazila zaskrbljenost. Raziskava je pokazala, da morajo vlade spet premisliti, kako podpirati kulturo, da bi javnost vzpodbudili k večjemu sodelovanju in da bi se kultura prepoznala kot generator za nova delovna mesta in rast. Kulturni in kreativni sektor pa se morata prav tako prilagoditi, da bi dosegla novo občinstvo in našla nove načine financiranja. Raven udejstvovanja na kulturnem področju je sicer najvišja na Danskem (74 odstotkov), najnižja pa v Bolgariji (14 odstotkov). Evropejci kot glavne razloge za neudeležbo na kulturnih dogodkih navajajo pomanjkanje časa, zanimanja, sredstev in izbire.
Raziskava je pokazala tudi, da več kot polovica Evropejcev za seznanjanje s kulturnimi vsebinami uporablja internet, pri čemer ga skoraj tretjina za ta namen uporablja vsak teden.
No dražbi v New Yorku prodali najdražjega Warhola doslej
Delo Andya Warhola Srebrna avtomobilska nesreča (Dvojna katastrofa) so na dražbi v New Yorku prodali za 105
milijonov ameriških dolarjev (dobrih 78 milijonov evrov). To je okoli 30 milijonov dolarjev (22,3 milijona evrov) več, kot je na dražbi doseglo njegovo doslej najdražje delo, Zelena avtomobilska nesreča (Zeleni goreči avto I).
Srebrna nesreča predstavlja posledice avtomobilske nesreče - zmaličeno telo v notranjosti razbitega avta. Je eno v seriji štirih del s podobno tematiko, ki jih je eden od utemeljiteljev pop arta ustvaril v letu 1963.
Dražbena hiša Sotheby's ni razkrila imena kupca VVarholovega dela, ki je zmagovalno ponudbo oddal po telefonu. Vodja oddelka sodobne umetnosti pri Sotheby's Tobias Meyerje po poročanju britanskega BBC dejal, daje delo vsekakor vredno dosežene cene: "Je najboljše delo, kar sem ga v svoji karieri prodal”.
Prodaja VVarhola sledi dražbi pri konkurenčni hiši Christie's, kjer so pred kratkim prodali triptih britanskega slikarja Francisa Bacona z naslovom Tri študije Luciana Freuda za rekordnih 124,4 milijona dolarjev (91,7 milijona evrov).
S celotno dražbo so pri Sotheby's zaslužili 380,6 milijona dolarjev (283.4 evrov).
Nekdaj v starih časih. Spisi Rada Bednarika (1902-1975) in prispevki o njem
Rado Bednarik - neomajni glas resnice
Kmalu bo minilo 40 let od smrti ene velikih osebnosti, ki so pustile globoko sled v predvojni, medvojni in povojni zgodovini Slovencev na Goriškem. Končno se je Goriška Mohorjeva družba oddolžila Radu Bednariku, profesorju, kulturnemu, političnemu delavcu, domoznancu in še marsikaj, ki je končno dobil prostor v zbirki Naše korenine. Knjigo, ki so jo uredili Marija Češčut, Milan Jarc in Branko Marušič, je opremil Pavel Medvešček. Besedilo predstavlja lik človeka, ki se je že v mladih letih vključil v slovensko krščansko socialno gibanje in je nato od blizu spremljal usodo slovenskega naroda na Goriškem v tragičnih letih fašističnega nasilja, druge svetovne vojne in pa povojne reorganizacije slovenskih društev in ustanov v Italiji.
Lik se v knjigi dejansko najprej sam predstavlja, in to z odličnim izborom domoznanskih, poljudno zgodovinskih in literarnih besedil, ki jih je napisal med letoma 1924 in 1971.
Prispevki so izbrani v kronološkem zaporedju. Prikazujejo nam poliedričnega intelektualca, ki mu je bila domača zgodovina in predvsem domača Goriška izredno pri srcu.
V drugem delu pa so zbrani znanstveni prispevki. Prof. Milan Jarc se je lotil biografije, v kateri najdemo tudi vrsto neobjavljenih fotografij iz arhiva družine Bednarik. Domoznanske spise je osvetlil prispevek dr. Branka Marušiča, ki je obenem opravil zelo natančno delo pri zbiranju gradiva za bibliografijo Rada Bednarika. Gre za izjemno
dragoceno delo, ki predstavlja izhodišče za vsakršno prihodnjo študijo o njegovem liku.
Širši okvir krščansko socialnega gibanja na Goriškem do druge svetovne vojne in Bednarikovo delovanje v njem je osvetlil časnikar Marko Tavčar.
Sklepni prispevek, ki prikazuje Bednarikovo delovanje v drugi svetovni vojni, je prispeval zgodovinar Boris Mlakar. Na osnovi neobjavljenih arhivskih virov, predvsem iz ljubljanskih arhivov, nam podaja sliko o Radu Bednariku, izhajajoč iz poročil njegovih političnih nasprotnikov.
Gre večkrat za zelo ostre, marsikdaj popolnoma nasprotujoče si ocene, ki skušajo Bednarika diskvalificirati. V bistvu pa nam pokažejo, kako je bila t. i. sredinska izbira v osebi Rada Bednarika dejansko trn v peti vsem ostalim političnim opcijam, ki so med vojno delovale na Goriškem. Omenjene ocene so namreč nastale tako v krogu Slovenske zaveze kot tudi v vrstah partizanskega gibanja pod vodstvom OF. Boris Mlakar z metodo primerjanja omenjenih virov pokaže zlasti na zapletene okoliščine Bednarikovega medvojnega delovanja. Obenem pa prikaže stisko, v kateri se je znašla t. i. goriška sredina med letoma 1943 in 1945.
Iz vsega tega se nam zariše lik pokončnega človeka, ki je v težkih časih ohranil kot vodilo svojega delovanja dve osnovni načeli: boj za uveljavljanje slovenstva na Goriškem ter upor proti fašizmu in tudi drugim totalitarizmom.
Peter Čemic
Priročen učbenik izpod peresa Rade Lečič
Slovenščina od A do Ž
Na ogled je čez 100 del
Kiparski portreti Draga Tršarja v soboški galeriji in muzeju
Ob 150. obletnici rojstva
V Galeriji Murska Sobota in tamkajšnjem Pomurskem muzeju so od četrtka, 14. novembra, razstavljeni zbrani portreti kiparja Draga Tršarja. Na ogled je čez 100 portretov, več pa jih je ustanovama tudi podaril.
V galeriji so na ogled "intimni oziroma zasebni kipi", v muzeju pa od petka portreti zgodovinskih osebnosti, narejeni po grafikah.
Kot je pred odprtjem razstave povedal direktor Galerije Murska Sobota, Robert Inhof, se je Tršar pri njih predstavil leta 2006 z erotičnim ciklom, ki je bil sploh prvič v Sloveniji. Po njegovih besedah pa so tudi portreti, vsaj v takem obsegu, zdaj prav tako prvič predstavlj eni prav v Mur- » ski Soboti.	S
Inhof je spomnil, da je Tršar kipar, ki je k naredil največjo slovensko plastiko, t / Spomenik revolucije pred parlamen- y tom, prav tako pa tudi najmanjše plastike. Tršar je ob tem dodal, da bi bilo zanimivo fotografirati tako figurico in napraviti povečavo, veliko dva metra, da bi videli, kako je tak kip popoln. "Spomnim se zelo majhne, 11 centimetrov velike skulpture iz srednjega veka v Berlinu, ki je tako slavna ravno zato, ker je tako majhna in tako perfektna", je poudaril.
V galeriji sta tudi kipa, ki nista portreta, pač pa zelo pomembni umetnini, ki ju je podaril galeriji. "To so tako dragocena dela, da bi si jih lahko privoščili v roku desetih let; pa še takrat, če bi imeli vmes veliko sreče, a zdaj sta prišli v podobi samega umetnika", je povedal Inhof.
Po Inhofovih besedah ima "vsaka glava
Tršarjevih kipov svojo individualnost, zato te glave niso dolgočasne, vsaka ima svojo osebno zgodbo, med njimi se sprehajamo in samo tega minimalnega in maksimalnega razlikovanja znotraj tako majhnega, zamejenega kroga je sposoben samo resnično veliki mojster, k kar Drago Tršar je; saj ve, kaj govori, ■ in ve, kako se kaj naredi - za razliko r od marsikoga. Hkrati pa je tudi f umetnik, ki ne prenaša nobenega sprenevedanja in šarlatanstva, ne v umetnosti ne v osebnih stikih".
"V vsakem liku sem iskal karakter, vsakemu dal poudarek na psiho in karakter. Psiho so zmeraj prikazovale oči, vse te glave gledajo, iskal sem psihološki izraz v očeh; karakter, moč pa v ustih, ker tam se vidi moč človeka", je dejal Tršar in dodal, da je galerija v Murski Soboti zanj najlepša v Sloveniji. "To pa zato, ker so prostori široki in lahko oblikuješ, kakor hočeš, skulpture pa f živij o kot v prostoru, ne pa, da so stlačene v neki bunker. Zato sem želel, da napravijo razstavo tukaj", je še dodal.
Direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs pa je povedala, da je umetnik sodeloval že pri njihovi lanski razstavi Odkrito/zakrito z dvema plastikama. V muzeju pa bodo predstavljeni kipi pomembnih osebnosti slovenskega kulturnega in družbenega prostora, tudi tisti, ki jih je poklonil v muzejsko stalno zbirko.
Topel spomin na skladatelja Andreja Volariča
S
be!
poštovani gospod Andrej Volarič, ali Hrabroslav, kot ste navadno podpisovali svoje sklad-
GORIŠKA MOHORJEVA \m\
KNJIŽNA
ZBIRKA
2014
O POLŽKU IZIDORJU
I« twm	/Kar«	I
Sga&a,
NEKDAJ V STARIH ČASIH
SPIS) RADA BEDNARIKA (1902-1975) IN PRISPEVKI O NJEM
DOMAČE SLAŠČICE
NAS KOLEDAR
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA TRAVNIK-PIAZZA VITTORIA 25 * 34170 GORICA TEL. +39 0461 533177 ■ FAX +39 0481 548276 www.mohorjeva.it ■ E-MAIL: inohorJeva®gmail.com
KOLEDAR 2014
te
DOMAČE SLASCICE
rinuirns
2014
NAŠ KOLEDAR 2014
Zelo sem vesel, da so se ob 150-letni-ci vašega rojstva vaši rojaki iz Kobarida in Javnega sklada za kulturne dejavnosti iz Tolmina tako lepo zavzeli in poskrbeli, da je izšla notna zbirka z vašimi skladbami za moške zbore, kar je bilo zelo potrebno, saj jih razen tistih najbolj znanih, kot so Eno devo le bom ljubil, Razstanek, Vsaki dan, Izgubljeni cvet in še katere, ki so ponatisnjene tudi v novejših pesmaricah, že dolgo ni bilo mogoče najti.
Veseli smo, da so v petek, 15. novembra, Kobertci prišli med nas in smo se Vam lahko skupno poklonili na grobu in nato na sedežu devinskih zborov, kot smo se leta 1995, ob stoletnici vaše smrti, imeli zadoščenje, da smo Vam ob tistem okroglem jubileju v Devinu in v štivanski cerkvi posvetili večer in kak mesec kasneje tudi obiskali Kobarid ter tam sodelovali pri maši s petjem nekaterih delov vaše maše v čast sv. Petru apostolu, po maši pa z drugimi pesmimi.
Osebno mi je ostala priprava tistega poklona v najlepšem spominu, saj sem se odpravil v Ljubljano in v glasbenem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice našel bogato notno gradivo in kar nekaj osebnih dokumentov ter spričeval, ki nam pomagajo, da bolje razumemo Vašo življenjsko usodo, ki se je končala tu v tej naši vasi, kjer ste poučevali od leta 1892 do smrti 30. septembra 1895.
Ob začetku šolskega leta ste 3. septembra tistega leta še stopili v razred, a že naslednji dan ste obležali, saj ste tisto poletje zboleli za tifusom, še ne povsem zdravi in okrepljeni ste se nato, kot poroča Andrej Gabršček v svoji Soči, pošteno namučili s pripravo prireditve v Kobaridu, kjer ste vadili pesmi za Klodičevo igro Materin blagoslov. Ko ste se po 14 dneh v domačem trgu s kolesom vrnili v Devin, pa ste se prehladili, tifusni napad se je povrnil, po nekih virih naj bi nastopila tudi pljučnica. V mrliški knjigi devinske župnije je tedanji devinski župnik in dekan Skočir vsekakor zapisal, da ste 30. septembra, omnia sacra-menta munitus, se pravi previden z vsemi zakramenti za umirajoče, umrli in ste bili nato pokopani na starodavnem pokopališču pri stari štivanski cerkvi ob izviru Timave. Vsekakor veste, da gre partizanski učiteljici in javno zelo angažirani Devinčanki, gospe Zorki Legiša Mervič, pripisati zaslugo, da je poskrbela, da so ohranili zgodovinski nagrobnik in vas prekopali na novo pokopališče, ko je po vojni spomeniško varstvo zahtevalo, da se staro pokopališče premakne in so ga zato postavili na Brajdah, kot pravimo tistemu predelu med Štivanom in Devinom, kjer čakate vstajenja.
Dejansko smo vas
mnoge generacije devinskih učencev poznale kot učitelja in skladatelja, ker so naše učiteljice leto za letom skrbele, da smo v tednu pred Vsemi svetimi šli na pokopališče in obiskali grobove svojih prednikov, a tudi vašega, ga uredili, nanj položili rožice in prižgali lučko ter včasih tudi kaj zapeli, saj so poznale vaš opus za otroške zbore, ker je mnogo teh vaših pesmi vključenih v Druškovičevo šolsko pesmarico, ki so jo v naših letih še uporabljale.
V petek, 15., je bil lep spominski dogodek. Ob deževnem in vetrovnem popoldnevu smo se ob 16. uri zbrali
	
na pokopališču, kjer je uvodoma pobudnik tega srečanja, oktet Simon Gregorčič, zapel Eno devo le bom ljubil, nato pa je županja iz Kobarida na vaš grob položila cvetje in so prižgali svečko. Zbralo se je kar veliko ljudi iz Devina, Štivana in Medje vasi, pa tudi iz okoliških krajev, pred slabim vremenom pa smo se nato umaknili v Devin, kjer je na sedežu devinskih zborov sledila spominska svečanost.
V imenu občine Devin-Nabrežina je prisotne pozdravila odbornica za kulturo Marija Brecelj, ki je poudarila, da se je z veseljem odzvala vabilu in se je že v četrtek, na vaš rojstni dan, udeležila slovesnosti v Kobaridu, kjer so javnosti predstavili notno zbirko izbranih moških zborov ter obeležili to okroglo obletnico.
Vaše pesmi, ki jih je pel oktet Simon Gregorčič pod vodstvom umetniškega vodje Mateja Kavčiča, pa so se nato prepletale z raznimi nagovori. Najprej je prisotnim spregovorila kobariška županja Darja Hauptman. Vaše glasbeno in narodno-buditeljsko delovanje v širšem primorskem prostoru je sintetično, a zelo nazorno izrisala prof. Tatjana Rojc, ki se je tudi spomnila, da je vaš klavir odkupil vaš prijatelj in stanovski tovariš Anton Kosovel in da je še sedaj v Kosovelovi domačiji v Tomaju. Za društvo Igo Gruden iz Nabrežine je spregovorila Vera Tuta Ban in povedala, da ste v treh letih bivanja v Devinu veliko sodelovali z moškim zborom, ki je tedaj bil v Nabrežini. O novi notni zbirki z naslovom "Slovenski svet, ti si kra-san", pobudo za katero je dal zborovodja Stojan Kuret, je nato na kratko povedala vodja tolminske izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Silva Seljak.
V imenu Devinčanov pa sem vam prebral to pismo v nekoliko bolj skrčeni obliki.
Bil je to globoko doživet dogodek, ki nam bo ostal v toplem spominu.
Že v petek sem med drugim dejal, da moram po vsem tem priti do nekaterih ključnih vprašanj, ki bi jih rad razumel in ki so se mi te dni, ko sem ponovno jemal v roke vaše pesmi in dokumente, vse bolj izrazito postavljala. Vem, da so vam šolske obla-
sti kar nekajkrat zavrnile prošnjo, da bi vas premestile na Kranjsko, v bližino Ljubljane, kjer ste upali, da bi imeli več možnosti za svoje glasbeno delovanje. Vem tudi, da ste se tu v Devinu pripravljali na izpite na tržaškem konservatoriju, kar gotovo ni bilo enostavno tudi z organizacijskega vidika. Iz drugih virov tudi vemo, da je bilo vzdušje v Devinu konec 19. stoletja tudi z narodnostnega vidika izredno napeto, saj je dejstvo, da je narodno prebujanje zajelo tudi naše vasi. V Devinu, ob prisotnosti gospodov Hohenlohe Thurn und Taxis je bila uprava gotovo izrazito filo-avstrijska, je bilo to še posebej izrazito, saj je prav grajska uprava nameščala vse več italijanskih družin, ki pa so očitno bile kar iredentistično nastrojene. Zlasti je v tem smislu deloval grajski oskrbnik Negrin, in tako je znana italijanska nacionalistična ustanova Lega nazionale vložila velikanske napore, da je postavila svojo italijansko šolo v poslopje, kjer je danes orožniška postaja v vasi. Tedanji župan Miroslav Ples, ki je bil tudi lastnik istoimenskega hotela pred tem poslopjem, in drugi Devinčani pa so septembra 1898 na večletno izzivanje italijanske Lege odgovorili z demonstracijo in napadom na to italijansko nacionalistično postojanko ter jo poškodovali. Zaradi javnega nasilja so bili tedaj župan Ples in še nekateri drugi Devinčani obsojeni na 8 mesecev ječe. Ti dogodki so se pripetili tri leta po vaši smrti, vendar je pri nekaterih starih Devinčanih dolgo ostalo živo prepričanje, da je Lega nazionale prišla v vas zaradi vas.
Osebno menim, da je mogoče to trditev obrazložiti prav s tem, da ste s svojim prihodom v Devin in izrazito slavljansko angažiranostjo tako razgibali slovenske družine v vasi, da so začele aktivneje izražati svoje nacionalne želje in zahteve, to pa je sprožilo reakcijo italijanskih prebivalcev vasi, ki so hoteli uveljaviti italijansko iredentistično misel, kar jim je z gradnjo zasebne šole očitno uspelo -prepričan sem, da ob tihi podpori avstrijskih oblasti, ki so tudi pri nas znale uveljaviti starodavno načelo vseh vladarjev 'divide etimpera'.
Ta namen jim je tako dobro uspel, da se je stara zgodba spet razplamtela v času, ko so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko prav gotovo ni bilo med nami nikogar več, ki bi se vas še spominjal ali bil osebno vpleten v tiste protestne akcije proti Legi. Tedaj so šolske oblasti začele s postopkom za poimenovanje devinske šole prav po vas, spoštovani skladatelj in narodni delavec. Zaradi nastale polemike pa so predlog umaknili in šola nosi sedaj ime po Jurčiču, ker je v svoji povesti o Lepi Vidi omenjal naše kraje.
Spoštovani gospod Hrabroslav, prepričan sem, da ste v nebeškem Jeruzalemu že zdavnaj razčistili te zaplete in očitke in da skupaj z Mirkom Plesom in vsemi ostalimi Devinčani s pozornostjo in skrbjo gledate na nas in na naše delo za slovensko narodno stvar v Devinu in njegovi neposredni okolici.
Tudi v prihodnje se Vam priporočamo v milostno podporo, da bi še dolgo znali kljubovati pritiskom, ki z vseh strani pritiskajo na nas. Mi pa Vam kot pevci obljubimo, da bomo tudi v tej generaciji spet vzeli v roke kako vašo pesem in jo osvežili ter prepevali nam v zadoščenje in ljudem v veselje ter v duhovno spodbudo.
Vaš Marko Tavčar Devin, 15.11.2013
Kratke
V koprski galeriji Loža / Zadnji pričevalci italijanskih fašističnih taborišč
Do 1. decembra je odprta v koprski galeriji Loža, na osrednjem Titovem trgu ob istoimenski kavarni, lepa intimistično naravnana, fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci. Gre za poskus, kot je zapisano v razstavni zgibanki, zgodovinske in družbene umestitve internacije slovenskega civilnega prebivalstva v italijanska fašistična koncentracijska taborišča med letoma 1942 in 1943. Po dvomesečni razstavi v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani si je sedaj mogoče ogledati to spoštljivo in humanistično zastavljeno spominsko postavitev še na Primorskem.
V veliki dvorani v prvem nadstropju Lože, ki mogočno kraljuje nad glavnim koprskim trgom, so razporejene v vzporednem pasu arhivske fotografije interniranih oseb iz tedanje Ljubljanske pokrajine in Primorske iz tistega časa. Zraven pa so spokojni fotoportreti preživelih oz. družinskih članov in prijateljev, ki so ohranili dnevnike, pisma, risbe, oblekice, pribor, hlebček kruha in druge pietetne spominske predmete internirancev iz taborišč.
Avtorica projekta Saša Petejan, avtorica fotoportretov Manca Juvan in dr. Urška Strle so intervjuvale vse pričevalce in del gradiva prenesle na internet: vsebina je dostopna na naslovu http: //rememberingfascistcamps. blogspot. com. Prireditelji razstave so Muzej novejše zgodovine Slovenije, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Zavod APIS.
Za uvod so postavljeni tudi panoji o italijanskih koncentracijskih taboriščih za slovensko oz. jugoslovansko civilno prebivalstvo na otoku Rabu (Arbe) v Dalmaciji, v Viscu (Višek) in Gonarsu v Furlaniji, v krajih Chiesanuova pri Padovi in Renicci pri Arezzu. Na spletu se dobijo informacije o vseh teh taboriščih. Razstava je odprta vsak dan (razen ponedeljka) od 11. do 16. ure. V petek, 29. novembra, popoldne bo na sporedu okrogla miza o tem. Za informacije www. obalne-galerije. si ali telefon 00386.56712080./ATO
O dokumentarcu Mi Judje, tako nevidni
Tragedija Judov v drugi svetovni vojni je pogosto snov filmov, dokumentarcev, raziskav, predavanj, debat in komemoracij, kar je zagotovo utrdilo določeno moralno zavest, a ni dejansko pripomoglo k boljšemu poznavanju naših “sosedov” iz židovske skupnosti. Senca vojnih zločinov je v določenem smislu prikrila sedanjost, da so Judje, s svojim vsakdanom, tradicijami, navadami, postali dejansko nevidni. Napačna prepričanja, stereotipi in predsodki so posledice tega neznanja, ki ga duhovito obravnava dokumentarec “Mi Judje, tako nevidni”, ki je nastal na pobudo društva Musiča Libera, s podporo Dežele FJK in s sodelovanjem občine Trst. Avtor zamisli in režije je Davide Casali, kulturni delavec in ustanovitelj skupine The Original Klezmer Ensemble, ki je na glasbenih turnejah večkrat naletel na bizarne izjave in na vprašanja iz publike v zvezi z židovskimi tradicijami in identiteto. Reportaža je nastala z upravičenim prepričanjem, daje poznanje snovi precej pomanjkljivo, in tudi z namenom, da bi vabila pripadnike židovske skupnosti, naj premislijo, ali je njihov način komuniciranja navzven dovolj učinkovit.
Očitno so medsebojni stiki zelo redki, kot so dokazali odgovori na preprosta vprašanja, ki sta jih Casali in igralka Xenia Bevitori postavljala ljudem na cesti v vseh štirih pokrajinah naše dežele. Ne glede na zelo različne starosti intervjuvancev so vsi imeli velike dvome na primer o številu pripadnikov židovske skupnosti na deželnem ozemlju. Neznane so tudi njihove tradicije in ni ravno vsem jasno, ali v naši deželi obstaja več sinagog in kje se nahajajo, ali še obstajajo geti. Pri naštevanju zunanjih znamenj so bili vsi bolj soglasni in so omenili značilno čepico, a tudi obliko nosu; nihče pa ni nasedel na stari, uveljavljeni stereotip, da so vsi Judje premožni.
Z vzporednim intervjujem je avtor dokumentarca preizkusil tudi znanje politikov, podžupanje Fabiane Martini in deželnega svetnika Maurizia Buccija, ki sta potrdila podporo pravici do kulturne identitete, a sta ravno tako imela precej dvomov o pravilnih odgovorih.
Poslušati, da je "shoah” židovska tradicija ali da je bil Jezus Jud do smrti, nato seje preimenoval v Kristusa, je merilo za splošno, totalno zmedo glede židovske kulture in vere, na katero je Casali opozoril na prijetno lahkoten in ironičen način: “Vsakoletni dan spomina ni dovolj. Šole so naredile velike korake naprej v tem smislu in tudi Evropski dan judovske kulture je pomembna pobuda, pot bolj odprtega in sproščenega medsebojnega spoznavanja pa je še dolga”. Dokumentarec so že predstavili v Benetkah, v načrtu so razne predstavitve po severni Italiji, nato bo dostopen tudi na spletu. / PAL
Na kavi s knjigo oziroma z literarnim natečajem
Na srečanju ob kavi, ki je bilo v Tržaški knjigarni v sredo, 13. novembra, so predstavniki Založništva tržaškega tiska in NŠK predstavili knjigo Po koncu začetek, v kateri je ocenjevalna komisija zbrala najboljša besedila istoimenskega natečaja za kratko zgodbo. Na natečaj seje prijavilo 81 avtorjev, najboljša besedila so bila objavljena v Primorskem dnevniku, bralci časopisa pa so imeli možnost glasovati za najboljšo zgodbo. O knjigi so spregovorili Martina Kafol, Alina Carli,
Gabriela Caharija in Jadranka Cergol, ki je publikacijo tudi uredila. Cergolova je poudarila, da je v knjigi zbran izbor
žanrsko različnih zgodb: bralec bo tako imel pred seboj satirične zgodbe, kmečke povesti, črtice z izrazitim socialnim nabojem. Avtorjem je bila na voljo ena sama kategorija, ne glede, ali so bili starejši (in zato bolj izkušeni) ali mlajši: ta starostna razlika seje pri ocenjevanju še kako poznala. V negativnem smislu je zgovoren podatek, da seje iz zamejstva prijavilo le 6 avtorjev: rojaki iz matične domovine so tovrstnih literarnih natečajev bolj vajeni kot naši pisci. V končni knjižni izbor je komisija vsekakor vključila enega zamejskega avtorja. Alina Carli je dejala, da je strokovna komisija pri ocenjevanju upoštevala jezik, slog pisanja in izvirnost.
Zmagovalce natečaja so v sredo, 20. novembra, razglasili na Knjižnem sejmu v Ljubljani, kjer je tudi zamejsko založništvo imelo kot vedno svojo postojanko.
Okrogla miza v hotelu Savoia Excelsior
Bogastvo v kleti - posvet o razvojnih možnostih Krasa
Tržaški dnevnik II Piccolo je v petek, 15. t. m., v hotelu Savoia Excelsior priredil lepo obiskano okroglo mizo o temi Kras s svojimi vini -bogastvo v kleti. Moderator je bil odgovorni urednik dnevnika Possamai, ki je tudi z nekoliko izzivalnimi vprašanji skušal izrisati stanje in ugotoviti, kje so glavni razlogi za zastoje, ki onemogočajo razvoj kraškega območja in njegovega kmetijstva. Tudi to srečanje je bilo namreč uokvirjeno v niz, namenjen sedanji gospodarski krizi in iskanju novih ali oživljenih možnostih dela in razvoja. Mikrofon so si podajali razni izvedenci. Prvi je bil Sandro Boscaini, ki je spregovoril kot predsednik vinogradniškega posestva Masi Agri cola iz Veneta in je poudaril vino Amarone, ki ga pridelujejo iz grozdja starega vinograda ter pomena takega vina za ovrednotenje nekega območja s pomočjo kmetijske dejavnosti, kot se to dogaja na področju Valpolicelle. Prvak med sommelieri, Tržačan Dennis Metz, je opisal enkratnost krašk-ih vin in značilnosti kraške proizvodnje vin. Vinogradnika
Matej Škerlj iz Saleža in Benjamin Zidarich iz Praprota pa sta podala vsak svoje pričevanje in gledanje na delo, predvsem pa izpričala težave, s katerimi se soočata kot kmeta, ki sta ujeta v večkrat nerazumljiv splet
birokratskih težav in vinkulacij, ki onemogočajo delo in možnosti širitve vinogradov.
Za našo stvarnost pa je bilo zelo poučno prisluhniti pričevanjema vinogradnikov Lorisa Fol-ladora za vino prosecco in Beppa Rinaldija, staroste med proizvajalci iz Barola. Zlasti Rinaldi je zelo odločno poudaril, da morata
kmet in upravljalec območja zavestno poznati meje in zmogljivosti določenega področja, da ne pride do rušenja ravnovesja in da se zaradi lakomnosti nekaterih ne poruši celotni naravni sistem, posledično pa,
da se ne zgodi tudi padec ugleda določenega vina.
Deželni odbornik za proizvodne dejavnosti Sergio Bolzonello pa je na Possamaijeve izzive odgovoril, da ima dežela sredstva, da izpolni obljube, ki jih je podpisala skupaj z ministrstvom za kmetijstvo glede izvajanja protokola o proseccu in tudi glede
predlogov razvojnega načrta za Kras. Po njegovem mnenju pa so potrebni celo nekoliko drzni načrti, da bi to sedanjo stvarnost premaknili z mrtve točke in omogočili povečanje vinogradniških površin na Tržaškem. Dežela obljublja, da bo iz sredstev, ki jih bo dodelila Evropska unija za obdobje 2013-2020, namenila sredstva, da bi lahko postopoma v desetih letih povečali s trtami zasajeno površino na Tržaškem. Kakovost krašk-ih vin to zahteva od javnih upraviteljev, je še dejal Bolzonello.
Okrogli mizi, ki se je je udeležilo veliko ljudi -med njimi so bili javni upravitelji, gostinci in sommelieri, a tudi vinogradniki in mnogi drugi Tržačani, ki poznajo vina naših proizvajalcev -, je sledila pokušnja izbora krašnih vin raznih kleti, tako da je lahko pogovor stekel v nekoliko bolj sproščenem tonu. Občutek ob koncu večera pa je bil vsekakor pozitiven, saj se v Trstu in deželi nasploh na vseh ravneh vse bolj uveljavlja prepričanje o potrebi po kmetijskem ovrednotenju Krasa in tržaškega brega od Sesl-jana do Piščancev.
MLADIKA
Bil je premočrtna osebnost v športu in življenju
Življenju in delu prof. Bojana Pavletiča je posvečena knjiga, ki jo je pravkar izdala založba Mladika. Prof. Pavletiča je zaradi njegove več desetletne vloge kot profesorja telesne vzgoje poznalo kar nekaj generacij pripadnikov manjšinske skupnosti; zaradi njegovega vsestranskega dela na organizacijskem, časnikarskem, publicističnem, kulturnem in še kakem drugem področju pa bi nemara lahko zatrdili, da najbrž ni pripadnika slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki bi mu bilo ime prof. Pavletiča neznano.
Dejansko je resor športne dejavnosti, ki predstavlja znatni delež manjšinskega miljeja v Italiji, rastel prav ob prizadevanjih prof. Pavletiča, ki ga je o-zaveščal, opredmetil in utemeljeval. O tem nazorno priča Mladikina publikacija, ki jo je uredil prijatelj in sodelavec prof. Pavletiča Mario Šušteršič. Razdeljena je na tri dele. V prvem se prispevki osredotočajo zlasti na zgodovinski prikaz okolja, v katerem je Bojan Pavletič živel in deloval. Zanimiv je zlasti zapis Tomaža Pavlina, ki usodo primorskih emigrantov v Slovenijo in Jugoslavijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja uokvirja v širše športno dogajanje v naši tedanji matični domovini, kjer se je 'sokolski zanos' naših primorskih ljudi ugnezdil v Športnem klubu Primorje. Val emigracije pred fašizmom je zajel tudi družino Pavletičev in mladega Bojana, ki so se po drugi svetovni vojni končno vrnili v Trst: zalivsko mesto pa se Bojanu nikakor ni kazalo kot prijateljsko okolje, vsaj sprva ne. O tem obdobju piše Al-do Rupel v svojem razdelku,
kateremu sledi zapis Maria Šušteršiča o vlogi, ki jo je Bojan Pavletič imel pri ponovnem organiziranju slovenskega športa po drugi svetovni: v svojem
več mestih je v knjigi omenjena še ena Pavletičeva 'stvaritev', in sicer Spominski tek dvajsetletnice osvoboditve 1965 (STEDO), ki je predvideval štafeto od Be-lopeških jezer do Bazovice. O tej pobudi obširno piše zgodovinar Milan Pahor, objavljeni sta tudi pozdravni misli, s katerima sta STEDO pozdravila pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula. Inova-torska žilica prof. Pavletiča je leta 1965 skovala tudi slavno Športno šolo Trst, da bi osnovnošolski otroci vadili telovadbo, Zimske športne igre in Koordinacijski odbor za šport in rekreacijol967 ter Avtomobilsko ocenljevalno vožnjo (v sodelovanju s predhodnikom SDGZ). Posebno poglavje - za
Prof. Bojan Pavletič
vulkanskem zanosu je Pavletič začel množiti svoja prizadevanja. V njegovi režiji je tako novembra 1.
1958 potekal 1. slovenski športni dan: bil je to "začetek gibanja, ki ga lahko označimo za začetek razvoja vsega kasnejšega zamejskega športa. Bojan Pavletič je nato vodil skupino športnih zanesenjakov do ustanovitve Športnega združenja Bor junija 1959. ŠZ Bor je bilo prvo slovensko športno društvo zunaj meja matične domovine, nastalo je zato, da kot slovensko društvo uspeva tudi in predvsem v mestu, kjer živijo tudi Slovenci. Športna ponudba ustanove je v času zadovoljila vsem starostnim oziroma generacijskim stopnjam, tako da je geslo 'pri Boru od rojstva do smrti' postalo še kako primerno. Na
PRIMORSKI SOKOLI BODO ŠE LETELI
Življenje in delo Rojana Pavletiča
domet, ki ga ima še danes - ima ustanovitev leta 1970 Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, kateremu je Pavletič predsedoval tri leta. Odstopil je zaradi nerazumevanja s skorajda celoto članov odbora in nekaterimi društvi, ki so organizacijo
obravnavali predvsem s poli-tično-strankarskega vidika: Pavletič je namreč razmišljal kot športnik in ne kot politik... Omeniti velja tudi ustanovitev leta 1973 Dijaškega obmejnega srečanja Primorske, katerega cilj je bilo športno združevanje med šolami na tej in oni strani meje.
V	Borovem športnem centru je leta 1978 stekla Osnovnošolska olimpijada, leto zatem pa pobratenje z ljubljanskim Športnim društvom Slovan. Drugi del knjige je namenjen pričevanjem Pavletičevih prijateljev, somišljenikov, sodelavcev. Resnici na ljubo je urednik zapis prof. Alojza Rebule uvrstil že v uvod knjige, v dotičnem razdelku pa se oglašajo g. Dušan Jakomin, Saša Rudof, ki govori o Pavletičevem doprinosu k razvoju zamejskega športa, Lojze Abram, ki obravnava Pavletičevo planinsko dejavnost, Ivan Križnar, kolega prof. Miloš Tul in Franko Drasič, pedagoški svetovalec za slovenske šole Silvo Fatur, Gorazd Vesel, Ivan Peterlin, sedanji predsednik ZSŠDI, in nekdanja časnikarja Primorskega dnevnika Dušan Kalc in Branko Lakovič.
Drugi del knjige sklene zapis Lelje Rehar Sancin, ki dejansko uvaja tretji razdelek. Re-harjeva namreč obravnava premočrten odnos, ki ga je prof. Pavletič imel do slovenskega jezika. Tega je koval v najrazličnejše publicistične namene, bodisi za pisanje časopisnih člankov in radijskih oddaj, zlasti pa za pisanje knjig. Aldo Rupel ponuja bralcu temeljit pregled Pavletičeve bibliografije, ki obsega bodisi športno-zgodovinska dela bodisi leposlovna (s svojo avtobiografijo Devet velikih jokov je Pavletič leta 2007 prejel nagrado Vstajenje):	knjigo
dopolnjujejo tudi izbrane kolumne, ki jih je prof. Pavletič prispeval Primorskemu dnevniku, izbrane novoletne ilustracije, ki jih je prav tako objavljal v tem dnevniku, ter izbor pesmi, ki dodatno potrjujejo tankočutno osebnost Bojana Pavletiča, ki se je rodil leta 1928 v Trstu in tu umrl leta 2009.
IG
Knjiga o prof. Bojanu Pavletiču
NOVI
resnico drugega. Jeza je namreč znak nevere: absolutno Drugi nam je najbližji, a hkrati dokončno nedostopen.
Nadškof Uran je uporabljal precej biblične metaforike. Monoteizmi so lahko vir neskončne Ljubezni, a tudi prav tako velike nestrpnosti - Bog kot povod za nasilje in vojne. Vsako sovraštvo v božjem imenu, je dejal predavatelj, vsaka širitev vere z ognjem in mečem je zločin. V zgodovini smo odnesli bogove drugih, tudi Abraham, ne pozabimo, je bil mnogobožec, politeist.
In prav Abrahamova zgodba razlaga sedanjo krizo Zahoda. Ta se utaplja v brezciljnosti, prenasičenosti, praznini, pravicah. Iščemo le takojšen odgovor in neposreden učinek, ne pa višjih ciljev. Abraham ni našel sreče naenkrat, moral je potrpeti, vztrajati in verjeti.
V uvodnih pozdravih je odgovoren za slovensko pastoralo g. Be-denčič prisotne povabil, naj pridejo v soboto, 30. novembra, ob praznovanjih 200-letnice rojstva sv. Janeza Boška, k Sv. Jakobu, ko bo v popoldanskih urah slovenska molitvena ura ob relikvijah sv. Boška.
Jernej Šček
V Društvu slovenskih izobražencev
Prostocarinska območja na Tržaškem
stocarinsko območje. Kljub temu da so se v zadnjih letih vrstile pobude italijanskih politikov, ki so v evropskem parlamentu zahtevali ukinitev prostocarinskega območja v tržaškem pristanišču, je evropska komisija odgovorila
V Peterlinovi dvorani je prejšnji teden tekla beseda o prostocarinskih območjih, v pogovoru s predsednikom Društva slovenskih izobražencev Sergijem Pahorjem sta jih predstavila pravnik in odvetnik dr. Peter Močnik in ekonomist dr. Peter Regent. Prvi se je posvetil pravnemu in zgodovinskemu delu, Regent je pa prikazal ekonomsko stran omenjene teme.
Redkokdo ve, da nima samo tržaško pristanišče statusa prostocarinskega območja, ampak, da obstaja še pet oziroma šest takih območij, med katere spada tudi proseška postaja znotraj zgoniške občine, v kateri je do lani, celih šestdeset let, delovala carina, seveda na črno. Tudi v tržaškem pristanišču zaračunava italijanska država takse, ki pa so protizakonite.
Dr. Močnik je prisotne popeljal v preteklost, ko se je Trst uprl Be-
netkam. Tržačani so avstrijskega vladarja prosili, naj jih reši Benetk; to jim je ugodil in jih sprejel pod svoje okrilje. Leta 1717 je cesar Karel VI. izdal patent za prosto kroženje ladij po Jadranu, tako je bilo avstrijsko ladjevje zaščiteno. Vsak, ki ga je oviral, pa je bil označen za gusarja. Če so beneške ladje zaustavljale avstrijske, so jih le-te lahko napadle. Dve leti kasneje sta bili ustanovljeni dve prosti luki: Trst in Reka. To je pripeljalo v mesto veliko trgovcev. Trst se je razširil, porušili so obzidje in mesto je postalo takšno, kakršnega poznamo še danes. Resnici na ljubo je Trst imel leta 1910 več prebivalcev kot danes.
Velika prednost proste luke je bila ta, da niso plačevali carine, saj so drugje morali plačati tako ob prihodu kot odhodu. Tako mirovna pogodba iz leta 1947 kot Londonski sporazum iz leta 1954 ter tri leta kasneje Evropska skupnost so potrdili, da ostaja le-ta pro-
Foto IG
vsem na enak način: ker to območje ščiti mednarodna mirovna pogodba, ne more narediti ničesar. Trst je, kar se tega tiče, edina izjema vseh pristanišč v Evropi, čeprav si italijanska oblast prizadeva, od časa Karla VI. do evropske normative, da se ta možnost prekine.
Dr. Peter Regent se je kot finančni
operater osredotočil na ekonomsko plat. Trst predstavlja edino izjemo vseh pristanišč v Evropi, saj mirovna pogodba določa, da se lahko v pristanišču dela karkoli, v njem lahko tudi obratuje tovarna. T. i. "free port" so ustvarili Američani, saj delujejo izven vseh davkov in zato konkurenčno. Zaradi te gospodarske podlage naj bi Trst postal podružnica ZDA, a Italija se s tem ni strinjala in načrti so šli po vodi. Italija namreč upravlja pristanišče, kljub temu da je le-to mednarodno. Dr. Regent je dejal, da ne gre samo za instrumente proste luke, ampak za nekaj več. Mediobanca, največja investicijska banka v Italiji, je izdala poročilo o situaciji v Italiji samo v angleškem jeziku. Naš javni dolg dosega 133 odstotkov, vsi ekonomski indikatorji so porazni, 53 odstotkov mladih pa je brezposelnih. Posojila padajo, banke ne dajejo več denarja, ker so skoraj na ničli. V zadnjih dveh letih je dvaintrideset tisoč večjih podjetij, ki so predstavljala trdnost italijanske ekonomije, propadlo. Smo najbolj obdavčena država na svetu, a imamo najboljše možnosti prav v času krize zaradi čiste ekonomske suverenosti pristanišča.
Šin
V kavarni Stella Polare
Razstava Borisa Zuliana in Adriana Stoka
Tržaški slikar Claudio Sivini je postavil razstavo najnovejših del kolegov Borisa Zuliana in Adriana Stoka v prostorih tržaške kavarne Stella Polare, ki se nahaja na sugestivnem prizorišču ob Trgu sv. Antona. Do 25. novembra so na ogled v glavni dvorani v obliki črke "1", ob lestencih in resnobnih elegantnih okrasih lokala, vzdolž dolgega "šanka", takoj razpoznavni barvni utrinki priljubljenega slikarja po rodu iz Ricmanj, ki se je že več desetletij povsem vživel v tržaško mestno stvarnost.
Zulian velja za enega od naših najbolj navdihnjenih koloristov, ki že več kot pol stoletja s svojimi abstrahiranimi pejsaži in prekipevajočimi kompozicijami, stiliziranimi portreti, obrisi nežnih figur in aktov, z elegantnimi progami in zamahi živih in močnih barv, z belino in drugimi toplimi tapis-
erijami v ozadju, vnaša v prostor med Bregom, Krasom in Istro vedrino, modrost, sinjino in razposajenost mediterana. Šola
Evrope, specializacija iz restavratorstva v Ljubljani in Benetkah, prijateljevanje z italijanskimi kolegi Sabinom Colonijem, Marianom Cernejem, Liviom Schiozzijem, a tudi s slovenskimi, s sočlani znamenite grupe U (Švaro, Kozmanom, Volkom, Vecchietom, Žerjalom), z Milkom Bambičem, Pavletom Merkujem, večdesetletno poučevanje likovne vzgoje v rodni Dolini, vse
Foto IG
tržaškega umetnostnega zavoda Nordio, študij violine pri Glasbeni matici, številna umetniška popotovanja po Italiji in Sredozemlju, od Balkana do Bližnjega vzhoda in Afrike, do Severne
to izkustveno in duhovno premoženje bogati samosvojega umetnika, ki doživlja dogajanje okrog sebe nekoliko odmaknjeno, zadržano, a prizadeto. Njegove najnovejše slike v
sklopu, naslovljenem Modra črta, delujejo prav nekoliko in-timistično, s pastelnimi igrami svetlobe, s prosojnimi diagonalami in eliptičnimi kontrasti mehko toplih in hladnih barv, v katerih je ljubljena škrlatna rdeča skoraj izginila. Z razliko od večjih, celo monumentalnih stvaritev Silvestra Komela, kjer se fantaz-magorične prizme barv sugestivno stapljajo vpretežno temnih podlagah in ozadjih, kraljuje pri Zulianovih, v glavnem manjših ikonah, svetloba, belina mediterana, ki jo barvni dinamični prelivi žlahtnijo in poudarjajo.
V notranji sobani zgodovinske kavarne, v kateri so se pred poldrugim stoletjem zbirali krajevni prostozidarji in iredentisti in v kateri danes posedajo in kramljajo uglajene tržaške dame, so izobešeni "apnenčasti" vodoravni reliefi Adriana Stoka, planinca in jamarja, ki se poigrava s prabitnimi prvinami kamna in rudnin. V glinastih matricah, ki predstavljajo kraške ali dolomitske kamnite ploskve, so odtisnjeni in se prelivajo barvni madeži in znaki, simboli narave in duha, ki veje v naših krajih.
ATO
Obvestila
Slori vabi na predstavitev knjige Nevidni in pozabljeni Raziskava o izseljevanju v Argentino med svetovnima vojnama na primeru vaške skupnosti Pliskovica v petek, 22. novembra 2013, ob 16. uri v Tržaški knjigarni (ul. S. Francesco 20, Trst).
Deželni svet SSO bo zasedal v četrtek, 28. novembra 2013, ob 18.30 v prvem sklicanju in ob 19. uri v drugem sklicanju v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
Tržaška Območna enota Društva TIGR Primorske vabi na občni zbor v četrtek, 28. novembra 2013, ob 20. uri v Kulturnem domu Igo Gruden v Nabrežini: razprava o
preteklem in prihodnjem delovanju, volitve novega odbora in vodje.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za slovenske misijonarje: N. N. 5 evrov, družina Štokelj 10 evrov, B. K. 10 evrov, Marija Zanevra 20 evrov. Misijonski odsek Mačkolje 1.050 evrov, nekateri verniki od sv. Vincencija in drugi dobrotniki 85 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na Banki:
IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan ulica Cordaroli 29 34135 Trst
TRŽAŠKA KNJIGARNA v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO
vabi NA KAVO S KNJIGO...
Predstavljena bo
KNJIŽNA ZBIRKA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 2014
v sredo, 27. novembra 2013, ob 10. uri v prostorih knjigarne
Toplo vabljeni!
Kavo ponudi
V
iVimoPromo
PROSEK
Praznovanje sv. Martina
Bogat štiridnevni program
Vreme ni bilo posebno naklonjeno, kljub temu pa je na Proseku letošnje praznovanje ob farnem zavetniku sv. Martinu povsem uspelo. S pomočjo krajevnega Rajonskega sveta za Zahodni Kras, Občine Trst, Kmečke zveze in številnih domačih kulturnih in športnih društev so pripravili bogat štiridnevni program, ki je segel od kulturnih do enogastronomskih, rekreacijskih in pevskih točk. Pri tem gre seveda poudariti, da je bila osrednja sveta maša na sam go-dovnikov dan.
Na petkov večer je v vaškem Kulturnem domu dramsko društvo Jaka Štoka imelo v gosteh števerjansko Dramsko družino Sedej z uspešnico UmorvviliRoung, ki je le nekaj dni prej bila deležna visokega priznanja na tekmovanju v Srbiji. Sobotni dan je vabil z razstavo in pokušnjo kulinarične posebnosti "fanclov z dušo", pod večer pa se je dogajanje preselilo v domačo cerkev, kjer sta nastopila ŽPZ Prosek-Kontovel pod taktirko Marka Štoke in MoVS Sv. Jernej z Opčin, ki ga vodi Walter Lo Nigro. Naslov večera je bil S pesmijo v srcu, pevska sestava pa sta segla v slovensko duhovno in nabožno pevsko zakladnico. Zbora sta večer, ki ga je organizacijsko izpeljal župljan Igor P. Merku', končala s skupno pesmijo Marija skoz' življenje.
V nedelj o j e dogaj anj e prešlo v živo, saj je bila po dopoldanskem Martinovem pohodu po poteh proseškega jusa na sporedu še tradicionalna furenga. Prevoz mladega vina po vaških ulicah s konjsko vprego (prišla je iz Štorij) je vodil Pihalni orkester Divača, zdravico po vasi pa je obogatil še MoPZ Vasilij Mirk. Številne prisotne so nato vabili v Kulturni dom na krst novega vina pro-sekarja, na katerem so sodelovali vitezi vina, zborček proseške
osnovne šole, letošnja kraljica terana Anet Jagodič in seveda vinogradnik Edi Kante, ki je po lanskem uspehu ponovno po starem receptu vinificiral in stekleničil prosekar, katerega so v prazničnih dneh ponujali na Proseku. Burja in kislo vreme sta na ponedeljkov dan marsikaterega kramarja prepričala, da ni dobro postaviti stojnice, tako da je bil letošnji sejem okrnjen. Pa tudi nekatera igrala v zabaviščnem parku so zaradi močnega vetra mirovala. Sicer pa se je za obisk na Pro-
\
seku odločilo veliko radovednežev, ki so lahko v popoldanskih urah okusili in ocenili vino domačih proizvajalcev, mnogi pa so se zadrževali v osmicah, ki so jih odprla domača športna in kulturna društva.
Farno občestvo se je tradicionalno zbralo v domači cerkvi ob 16. uri, kjer je letos maševal nekdanji dolgoletni proseško-kontovelski župnik Jože Špeh, ob njem pa je bil sedanji proseški dušni pastir Mihael Palfi. Špeh se je v pridigi, navezujoč se na lik sv. Martina, osredotočil na pomen realizacije samega sebe in uveljavljanja lastnih darov ter odličnosti.
Nadškof Alojzij Uran je predaval na Opčinah
Iskati, vztrajati, spoštovati!
Združenje prostovoljcev Hospice Adria Onlus je v petek zvečer v Finž-garjevem domu na Opčinah organiziralo zanimivo predavanje, za katerega je poskrbel nadškof-emeritus Alojz Uran. Spregovoril je o dobri komunikaciji, ki je kljub inflaciji besed danes v veliki krizi. Predavanje med besedami in dejanji je bilo teoretsko podkovano in začinjeno z živo, bogato osebno izkušnjo srečevanj. Nadškof Uran je govoril kot duhovnik, kristjan, Slovenec, kot človek.
Komunikacija je del človekovega bistva. Če Bog nas ne bi poklical k življenju, je dejal, ne bi mogli priti na svet. Bolj je komunikacija dobra, več je življenjskega zagona, vedrine in radosti. Ubeseduje jo tudi krščanska antropologija, ki še vedno lahko zdravi dušo in telo v utrujeni Evropi. Temeljni in neobhodni koncept medčloveških odnosov je strpnost,
toleranca, kar v vsakdanjem žargonu pomeni potrpeti, prenašati,
torej spoštovati to, kar je drugemu sveto. Težnja Zahoda je odpi-
ranje k zunanjim vrednotam, to je pravilno, a na tej poti pozabljamo nase. V svoji zgodovini vidimo samo slabo, ne cenimo naših tradicionalnih vrednot, zaničujemo lastne značilnosti. Novo, kritično, a ponižno prevrednotenje sebe ponuja papež Frančišek, ki nadaljuje z Ratzinger-jevo miselnostjo odprtosti in dodaja naravno spoštovanje do svojih korenin. Različnost je lahko bogatenje ali spor: v reku "delaj dobro, varuj se hudega" je vzgoja tista, ki določi, kaj je eno in kaj je drugo.
Nadškof Uran se je obregnil ob pluralistično in medkulturno družbo neoliberalnih nazorov, predvsem ob paradigme moralnega relativizma in skepticizma (omenil je avstralskega filozofa Petra Singerja), ki naj bi razkrajale temeljne koordinate življenja, morale, resnice, vrednot. Strpnost morda ni dovolj, potrebno je višje spoštovanje, kar pomeni miroljubno soočanje z
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (27) Martza Perat
Osrednji dogodek, predstavitev Černove pesniške zbirke
Martinova nedelja v Bardu
Cerkev sv. Jurija v Bardu je bila v nedeljo, 17. t. m., prizorišče lepega celodnevnega dogajanja, s katerim je župnijska skupnost počastila praznik sv. Martina in obeležila 100-letnico rojstva duhovnika Artura Blasutta iz sosednje Viškorše, za katerega je domači župnik Ren-zo Calligaro ob začetku maše poudaril, da je bil žrtev preganjanja in obrekovanja tistih, ki niso hoteli, da bi ljudje iz Benečije in Rezije ostali zvesti svojim koreninam in materni besedi, ter se je moral zato skrivati, ker je bila nanj napisana tiralica, po vojni pa se je moral odpovedati župniji in se iz Lies umakniti v rojstno vas, v kateri je v zasebnosti živel do smrti leta 1994.
Sveto mašo, med katero je pel cerkveni zbor iz Grosupelj, ki ga vodi Cvetka Kutnar, je daroval nekdanji ljubljanski nadškof msgr. Alojzij Uran; on je po maši tudi slovesno blagoslovil obnovljeno stopnišče pred cerkvijo. S pomenljivimi besedami je poudaril, da gre za izrazito simbolno dejanje, kajti stopnice nas opozarjajo na naše življenje, ki terja napor za duhovno rast.
Osrednji dogodek te lepe,
sončne jesenske nedelje pa je bila predstavitev štirijezične pesniške zbirke prof. Viljema Cerna, z zgovornim naslovom v terski slovenščini Ko pouno je noči sarce, ki jo je uredil ugledni jezikoslovec in raziskovalec obrobnih slovenskih govornih oblik Jakob Miiller. Zbirka je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi ob sodelovanju Kulturnega društva
Ivan Trinko iz Čedada, ki ga je na predstavitvi zastopal sedanji predsednik Miha Obit. Čestital je pesniku in se mu zahvalil za vse, kar je naredil za samo društvo in za ohranitev slovenske narodne identitete in jezika v Benečiji. Za
GMD pa je Marko Tavčar podčrtal pomen Černove zbirke, ki je duhovna sinteza njegovega življenja, kar je izpričeval tudi ob raznih osebnih srečanjih zlasti z mladimi, npr. s skavti, ko so pomagali po potresu ali taborili v Viškorši.
Urednik zbirke Jakob Miiller je v svoji predstavitvi povedal, da gre za "duhovno in izrazno moderno poezijo, ki je nabita z dramo bivanja" in z "bolečino odtekanja ter zapuščenega usihanja". Razčlenil je štiri tematske sklope, ki so snov Černovega pesniškega izražanja, to so: zemlja, skupnost, duhovnost in beseda. Zemlja, ki daje delo in preživlja, a tudi zemlja, v katero nas polagajo. Drugi lirski subjekt je skupnost, ki ji pripadajo ljudje, ki še živijo pod Veliko glavo, a tudi vsi tisti, ki so odšli s trebuhom za kruhom v svet, kakor tudi rajni. Zemlja in skupnost sta tesno povezani tudi z verskim čutenjem. Zemeljsko in božje se povezujeta zlasti v trpljenju in preizkušnjah. Za Černa je vse, kar odraža spoštovanje do človeka in narave ter dela, glo-
boka molitev. Vse te tri teme povezuje četrta, to je: beseda, ki "pomeni identiteto skupnosti in upanje v brezupju", saj Černo ugotavlja: 'so ubili v nas Besedo, da smo dan brez iskre luči'. Vseeno pa je tudi v teh mračnih verzih najti žarek upanja in vere v pre-rojenje, ki je nujno notranje dejanje, ko pravi: 'Pridi, o Bog, / daj, da se v Tebi prerodimo, / daj, da bo iz kamna vzklila/ranjena ljubezen Prisotni so v cerkvi lahko še prisluhnili dvema pesmima, ki so ju podali v izvirnem terskem narečju, v furlanščini, kot jo je upesnil barški župnik Renzo Calligaro, v italijanščini samega Viljema Černa in slovenskem knjižnem jeziku. Te prevode so preskrbeli Ciril Zlobec, Jakob Miiller in Tanja Rebula.
Avtor sam je bil sicer v cerkvi prisoten, vendar zaradi zdravstvenih težav ni stopil k mikrofonu, le v izjavi za medije je dejal, da so te pesmi, ki so bile originalno napisane za župnijsko glasilo Naša beseda, nastale iz globoke želje po tem, da bi se domača beseda glasno in jasno pojavila v javnem prostoru, se pravi v cerkvi. Izrazil je tudi veselje, da se končno napoveduje čas, ko bo možno tudi otrokom v Bardu in Tipani omogočiti pouk v dvojezični šoli. Sledil je koncert stare glasbe, s katerim so obeležili 270-letnico Nacchinijevih orgel, ki že dobrih 80 let pojejo v barški cerkvi. Bogat spored so izvedli sopranistka in lutnjarka Kiriko Mori, Rika Murata, ki je igrala na sopransko violo, liron in petnajststrunsko violo da gamba, ter Luca Annoni, ki je igral na orgle in špinet.
V Bardu v Terski dolini je bila torej Martinova nedelja velik župnijski, verski in kulturni dogodek, ki bo mnogim ostal v lepem spominu.
m. t
Občina Gorica
Trgovinska zbornica: nov upravni odbor
Goriška trgovinska zbornica je obnovila člane sveta zbornice. Tako se končuje dolgo obdobje, med katerim je zbornici predsedoval Emilio Sgarlatta. Na podlagi imenovanja deželne predsednice Debore Serracchiani bo v svetu 15 novih članov od skupno 23. Vse člane imenujejo stanovske organizacije na področju tr-
govinstva, industrije, kmetijstva, turizma in sindikatov. Letošnja novost je, da so v svet zbornice vključili tudi predstavnika svobodnih poklicev. Med novimi člani in kot edini Slovenec je tudi finančnik Boris Peric, ki ga je imenovalo pokrajinsko združenje industrijcev.
Svet zbornice ima tudi razširjeno zasedbo, v kateri sedijo pred-
stavniki občin Gorica in So-vodnje ob Soči ter pokrajine Gorica. Razširjena zasedba je pristojna za nekdanjo prostocarin-sko cono in za goriški sklad. Med predstavniki občine Gorica je tudi Walter Bandelj, Sovodnje pa zastopata Erik Figelj in Kri-stian Tommasi.
Na eni od prihodnjih sej bo izvoljen nov predsednik goriške trgovinske zbornice. To naj bi bil po vsej verjetnosti predstavnik trgovcev Gianluca Madriz, ki ga čaka nelahka naloga zaradi hudega kriznega stanja, v katerem se nahajajo trgovine v Gorici.
JuČ
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SW!FT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm.
Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo [yj	za	spremembo	ali	izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. „ FC
Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 19. novembra, ob 14. uri.
Ma ti Božja "Zan jica " v Porcinju nad Čedadom
Če se iz Kobarida odpeljemo proti jugozahodu, pridemo v Ahten (Attimis), nad katerim najdemo kraj Porcinj. Tu je v zadnjem času vzcvetela nova božja pot Marije "Zanjice", tako imenovane, ker jo slikajo s srpom v roki. Leta 1855 se je namreč Božja Mati tu prikazala desetletni Tereziji Dush (Duš) ter ji vzela iz roke srp, da bi z njim požela šop trave.
Kot pojasnjuje misijonar lazarist g. Ciril Čarga, izhaja ime Porcinj iz besede "porcija, delež". Kraj je bil namreč del ozemlja, katerega lastniki so bili grofje Attemsi, ki so bivali v dolini in po katerih je tudi kraj Attimis dobil ime. Kraju pravijo tudi Ahten, pa tudi Vah ta, in sicer zaradi straže, ki je nekoč stala tukaj, še dodaja g. Čarga.
Porcinj leži približno 700 m nad morjem na skrajnem robu Beneške Slovenije in že na meji s Furlanijo. Leži torej na stičišču različnih jezikov in kultur. Romarju oziroma izletniku se od tod nudi naravnost zavidljiv razgled, ki se preko Furlanske ravnine odpira do morja in gora. Vasico, do katere nas pripelje precej strma cesta, objemata spokojnost in tišina, ki človeku sežeta v dušo. In v tem mirnem in od sveta odmaknjenem kraju se je leta 1855 Božja Mati prikazala deklici Tereziji Dush in z njo govorila "po naše", to je v slovenskem beneškem narečju. Zato Terezijo imenujejo tudi "Bernardka Beneških Slovencev", Porcinj pa "slovenski Lurd".
Dogodki o Marijinem prikazovanju v Porcinju so ljudem, razen domačinom, dolgo časa ostali neznani, saj so v širši svet prodrli šele leta 1992. Veliko zaslugo, da se je vest o teh videnjih razširila, ima g. Carlo E. Gamberoni, župnik v Škednju pri Trstu. Še kot kaplan je g.
Gamberoni s svojimi verniki rad obiskoval romarske kraje. Nekoč mu je prišla v roke diplomska naloga Rosanne Zof iz Tržiča o božjih poteh v Furlaniji Julijski krajini in tu je naletel na poročilo o njemu popolnoma neznani Marijini kapelici v Porcinju ter o Marijinih prikazovanjih v tem kraju. Odpravil se je zato v Porcinj, da bi o tem kaj več izvedel. Domačini so ga radi seznanili z omenjenimi dogodki, gradivo pa mu je nudil tudi arhiv kongregacije
sester Božje Previdnosti v Vidmu, kjer je Terezija nekaj let bivala kot redovnica. Stopil je v stik tudi z ahten-skim župnikom, gospodom Vitom Ferri-nijem, ki se je za dogodke v Porcinju zelo zanimal.
Leta 2009 pa je prišel na dan dragocen rokopis, ki podrobno opisuje prikazovanja iz leta 1855. Rokopis je leta 1886 po pričevanjih prisotnih pri videnjih napisal Janez Grimaz, doma iz Por-cinja, ki je potem tudi zgradil kapelo na kraju prvega prikazanja. Rokopis je v znak verodostojnosti podpisal Terezijin brat Janez. Knjižica g. Gamberonija, ki je izšla leta 2010 in nato spet leta 2012, je sestavljena bodisi na podlagi omenjenega rokopisa bodisi na podlagi pričevanj in dokumentov, ki jih je g. Gamberoni našel v že omenjenem arhivu v Vidmu.
A zdaj oglejmo si nekoliko podrobneje Marijina prikazovanja, ki jih je leta 1855 bila deležna Terezija Dush! Najprej pa naj povem nekaj besed o vidkinji!
Rojena je bila v kmečki družini 10. septembra 1845 v Porcinju kot najmlajša izmed sedmih otrok in bila še istega dne krščena v domači cerkvi. Poročila o njej pravijo, da je zelo rada hodila v cerkev in h krščanskemu nauku in je po njem tudi živela.
/dalje
Erika Brajnik
NATUROPATSKI NASVETI (3)
Otroštvo
Imunski sistem otroka se formira do 2. oziroma 3. leta starosti, razvijati se konča do 14. leta, v tem obdobju pa se morata dodobra razviti imunski spomin in imunska inteligenca. Kako se to dogaja? Z vajo ali bolje - z boleznijo. Današnji življenjski ritem od nas nenehno zahteva dobro razpoloženje, nasmejan obraz, neprekinjeno zdravje, maksimalno energijo, in to vsaj 10 ur na dan. Le-to posledično zahtevamo tudi od naših otrok, saj se v primeru otrokove bolezni poruši celoten mamin delovni ritem in delovni načrt... Zato mama najraje vidi, da otrok popije tableto, je takoj brez vročine in čez dva dni gre spet v vrtec.
Vendar se tako razmišljanje dolgoročno ne obrestuje, saj bo takšnih kratkotrajnih bolezni vedno več, otrok bo zaužil vedno več antibiotikov in njegov imunski spomin se ne bo razvil pravilno, mama pa bo tako imela doma šibkega otroka in bo dolgoročno veliko več doma kot sicer; in verjetno tudi v bolnišnici.
Kaj moramo storiti? Predvsem moramo prisluhniti našim otrokom.
Vsaka mama najbolje pozna svojega otroka -večkrat slišimo: "Danes ni pravi, nekaj se kuha". V tem primeru nam že otrokovo telo govori, da z njim nekaj ni v redu, in temu je vredno prisluhniti.
Otroci imajo pogosto zelo visoko vročino (tudi 39), ki izzveni v enem dnevu ali dveh. Temu rečemo akutno bolezensko stanje in je načeloma dobro stanje, saj takrat vemo, da ima telo veliko energije za boj proti bolezni in reagira z vročino. Primeri drugih akutnih stanj so: herpes, ekcem, hemoroidi itd. Če akutnemu stanju ne prisluhnemo, čez čas
	
	
	
nastopi kronično stanje, kar je veliko bolj problematično, saj ima telo malo energije in ne more več reagirati (primeri: obolenje jeter, alergija, astma idr.).
V akutnem stanju je najbolje, da otroku dajemo dobre bakterije, ki krepijo njegov imunski sistem in pomagajo k hitrejšemu otrokovemu okrevanju, zagotoviti pa mu moramo dovolj vitaminov in mineralov (sadja in zelenjave) ter omega 3, ki so ključne pri rasti otroka. Se še spomnite, kako je bilo nekoč moderno dajati otrokom ribje olje za rast in proti rahitičnosti? V današnjem času se to
imenuje omega 3 in enako dobro pomaga danes kot nekoč! Razvoj otroka, ključne prelomnice: do 3. leta starosti je razvoj otroka najbolj močan in silovit; otrok je kot spužva -uči se in srka iz okolice vse, tudi misli in čustva staršev, zato je, dragi starši, še kako pomembno, kaj nosite v srcu! Primer: če je mama živčna in slabe volje, bo tisti dan otrok več jokal kot sicer, saj čuti njeno nelagodje; če bo očeta ali mater prešinila kaka slaba misel, npr. da bi koga opeharil, jo bo otrok zaznal. Kar prenesemo na otroka do 7 let, predstavlja bazo za pubertetno obdobje, od 3. do 7. leta se otrok uči oziroma nas posnema in ponavlja za nami, do 3 let pa potrebuje samo ljubezen. 7. leto predstavlja prelomnico, saj gre otrok tudi v šolo in prav je, da se začne intelektualni razvoj. Do 7. leta si torej moramo prizadevati, da prenesemo otroku čim boljše vedenjske vzorce in navade ter spodbudimo ročne sposobnosti otroka, do 3. leta pa mu moramo nuditi čim več ljubezni. Vsako starostno obdobje ima za celotno družino svoj čar in vsako obdobje predstavlja en nov korak za vse člane družine.
NOVI
Slovenila
---------1	9-
Prvi politični stranki iz vstajniškega gibanja
Vlada pretirano zadovoljna po prvih pohvalah iz Bruslja
Evropska komisija je Sloveniji poslala dve pohvali, ki ju vlada proglaša za velik uspeh in dokaz dobrega upravljanja države. V prvem mnenju evropskih komisarjev je zapisano, da je Slovenija v zadnjih mesecih pospešila reforme, pomembne za odpravo gospodarskih in finančnih neravnovesij, in dosegla ključen napredek v bančnem sektorju. Vendar pa je še vedno uvrščena v skupino šestnajstih članic EU, ki jih bodo "poglobljeno" pregledali. V drugem sporočilu pa je Evropska komisija podprla slovenski državni proračun za leto 2014, ker je "skladen s pravili". Vendar pa so bruseljski ocenjevalci razmer in gibanj v Sloveniji v tem poročilu tudi opozorili, "da Slovenija nima več manevrskega prostora. Zaradi tega bo morala vlada skrbno in dosledno izvajati državni proračun za prihodnje leto".
Premierka Alenka Bratušek in predsedniki drugih štirih koalicijskih strank prvi dve pohvali, ki so jih po okoli osemmesečnem vladanju dobili iz Bruslja, navdušeno komentirajo in zatrjujejo, da gre za veliko priznanje tej vladi, ki bo tudi zaradi tega lahko v celoti opravila svoj mandat. Slovenijo bi torej upravljala do naslednjih državnozborskih volitev, ki bodo najbrž sredi leta 2015. Zanos predsednice vlade in njenih partnerjev pri ocenjevanju dela vlade pa ni bil dovolj prepričljiv in verodostojen, ker nihče od njih na srečanju s časnikarji ni omenil nekega drugega dokumenta, ki je prispel iz Bruslja. Gre za resoluci-
jo Evropske ljudske stranke, največje, najpomembnejše in najbolj vplivne politične skupine v evropski povezavi, o razmerah v Sloveniji. V njej je Evropska ljudska stranka "izrazila globoko zaskrbljenost zaradi razmer v Sloveniji in tudi zaskrbljenost zaradi obsodbe predsednika SDS, Janeza Janše". Gre pravzaprav za
Alenka Bratušek
analizo stanja duha v slovenski družbi in državi. V soglasno sprejeti resoluciji politične skupščine Evropske ljudske stranke je nadalje poudarjeno, "da je Slovenija v hudem gospodarskem stanju in zato potrebuje široko podporo slovenskega prebivalstva ter nadaljevanje gospodarske in drugih reform". Glede primera predsednika SDS pa največja, najpomembnejša in najbolj vplivna politična skupina v evropski povezavi pričakuje, "da postopek, ki poteka, ne bo vodil v izključitev Janeza Janše iz politične tekme".
Med dogodki večjega pomena, ki
so se zgodili v prejšnjih dneh, je bilo sprejetje zakona o davku na nepremičnine, ki je vzburil celotno slovensko javnost. Še zmeraj povzroča pomisleke, proteste in navajanja primerov krivic, ki naj bi jih zakon povzročal. Nasprotniki in kritiki bodo zakon poslali v presojo ustavnemu sodišču, zoper novo obdavčitev nepremičnin pa bodo domnevno uprizarjali tudi akcije v okviru t. i. državljanske nepokorščine. O novem davku je moralni teolog dr. Ivan Štuhec v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina zapisal: "Vladna garnitura se je odločila, da kulakom, podjetnikom, malemu človeku in seveda Cerkvi, torej razrednim sovražnikom, nabija davke. Narod si piše sodbo sam, tako dolgo, kot bo mirno gledal, kako ga že sedem desetletij in čez rubijo tisti, ki govorijo o socialni državi in javnem dobrem, skrbijo pa za svoje žepe in klanske oziroma mafijske interese. Če Slovenci v tej situaciji nismo sposobni postaviti svoje države na drugačne lastninske temelje, kot smo jih bili vajeni do sedaj, potem nam samo še Bog lahko pomaga". Dodajamo, da je Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci opozorila, da bo zaradi uvedbe davka katoliška Cerkev morala vsako leto zagotoviti sredstva v skupnem znesku več milijonov evrov. Vlada je namreč v novem zakonu o davku na nepremičnine omejila versko dejavnost zgolj na bogoslužja, saj so iz zakona izrecno izvzeti samo sakralni objekti, torej le cerkve in kapele. Ob-
davčeni pa bodo vsi drugi prostori, kot so veroučne učilnice, pevske sobe, župnijski uradi, samostani, katoliški vrtci in katoliške šole.
Politična trenja in raznolikosti v Sloveniji medtem naraščajo, tako da sedaj poteka tudi razčiščevanje ciljev v gibanjih t. i. vstajnikov. Del ljudi, ki so pred časom protestirali ali tudi grozili po ulicah in trgih, se je vrnil v zasebnost, največje skupine pa snujejo politične stranke. Te naj bi sodelovale oziroma bile udeležene v delovanju slovenske parlamentarne demokracije. Zdaj nastajata dve stranki. Skupina mladih levičarskih intelektualcev predstavlja koncept t. i. demokratičnega socializma, ki bi deloval kot gibanje in stranka. Pobudniki za uvajanje omenjenega demokratičnega socializma poudarjajo, da ne gre za vračanje v tako imenovani samoupravni socializem, kakršnega smo poznali in preizkušali v Jugoslaviji.
Drugo novo politično stranko iz vstajniškega gibanja pa ustanavljajo skupine, ki se imenujejo: Gibanje vseslovenske ljudske vstaje, Odbor za pravično in solidarno družbo in Mreža za neposredno demokracijo. Stranka se bo najbrž imenovala Solidarnost.
Pa še aktualna vest o številu katoličanov v Sloveniji.
V	slovenskem katoliškem tedniku Družina je izvedenec P. Branko odgovoril na vprašanje bralca Luke, koliko je pravzaprav katoličanov v Sloveniji. Poudaril je, da je krst neizbrisno znamenje. Zaradi tega, kdo je bil v katoliški Cerkvi krščen, je in bo ostal katoličan. Na mestu je tudi merilo, po katerem je katoličan pač tisti, ki se za katoličana ima. Razpon je torej velik, in gre od 10% prebivalcev, ki po cerkveni statistiki obiskujejo nedeljsko mašo, pa vse do 80% prebivalstva, kot predvidevamo, da jih za Veliko noč zaužije blagoslovljeno meso. Če vprašamo naše škofe in katoliške medije, koliko katoličanov je na Slovenskem, bo odgovor med šestdeset in sedemdeset odstotki. Pravzaprav je ta številka ta čas najbolj na mestu.
Marijan Drobež
Po pozitivni oceni Evropske komisije glede proračuna 2014
Vladna evforija in drago zadolževanje
samozavestno nastopili pred kamerami in mikrofoni. Bratuškova je tako
Binom Slovenija - Evropska unija je v zadnjih tednih letošnjega leta vse bolj neločljiv. Od ocen, ki prihajajo iz Bruslja, bo namreč odvisno, kam bo peljala pot, ki čaka Slovenijo v naslednjih letih. In če je bil v prejšnjem tednu scenarij zelo črn zaradi napovedi Evropske komisije glede	slovenskih
makroekonomskih kazalcev v prihodnjih letih, ki so bili zelo negativni, je tokrat Bruselj Slovenijo in njeno vlado presenetil z dokaj pozitivnimi ocenami. V bistvu je tokrat šlo za oceno proračuna za leto 2014, ki je bil objavljen le nekaj ur zatem, ko je parlament po 20-urni maratonski seji odobril isti proračun. Prejšnji petek je bil tako za vlado dan za proslavljanje, ki je dobilo svojo obliko v še eni nepričakovani potezi vlade: izdaji obveznic v vrednosti 1,5 milijarde evrov (kar pomeni, da se je Slovenija ponovno zadolžila za to vrednost).
Vlada z zaupnico in proračunom
Kakorkoli vzamemo, je bil prejšnji teden za vlado uspešen. Če je bila dokončna odobritev proračuna pričakovana, pa je bil nekoliko manj logičen pozitivni odmev, ki je prišel iz Bruslja. Proračunska seja se je prejšnji teden vlekla od ponedeljka do četrtka in, kar je še bolj pomembno, vlada je na ta ukrep vezala zaupnico. Nevarnosti, da bi vlada padla, ni bilo. Tudi Desus, edina stranka, ki je v
postopku nastajanja proračunskega zakona nejevoljno jamrala, je že zdavnaj napovedala svojo podporo temu temeljnemu zakonu. Kamen spotike bi lahko kvečjemu bil nepremičninski zakon, ki mu je Desus nasprotoval v prvotni obliki. A tudi pri tem so stranke v vladajoči koaliciji našle dogovor: zmanjšale so osnovo za proračun vrednosti davka na posamezno nepremičnino in tako zadovoljile tudi Erjavca. Bratuškova je ob tem ugotovila, da gre pravzaprav za idealen čas, da povleče še eno potezo, ki jo je obljubila že ob imenovanju vlade marca letos. Takrat je dejala, da se bo ministrska ekipa v enem letu vrnila v parlament po zaupnico. Ker je bil proračun bolj ali manj usklajen z vsemi partnerji, je v to dogajanje vključila tudi zaupnico in tako dala ad acta preštevanje znotraj vlade, ki bi bilo morda februarja ali marca težavnejše. Skratka, dve muhi na en mah oziroma tri, če upoštevamo, da je bil istočasno sprejet tudi nepremičninski zakon. Ob sklepu maratonske seje, ki se je sklenila malo pred sedmo uro zjutraj, je Bratuškova tako lahko spregovorila o trdnosti svoje vlade.
OK, so sporočili iz Komisije
Le nekaj ur kasneje se je Bratuškova lahko še drugič veselila, ker je pozitivna ocena za proračun prišla tudi iz Bruslja. Čeprav so poznavalci razmer in sami min-
istri tak razplet v dneh pred objavo napovedovali (očitno so prišepetovalci iz Bruslja predčasno razkrili pozitivno oceno), je bila zelena luč iz Bruslja nekoliko nepričakovana. Komisija je Ljubljani v bistvu poslala štiri kratka, a jasna sporočila: prvič, Slovenija učinkovito ukrepa pri odpravi presežnega javnofinančnega primanjkljaja. Drugič, proračun je v skladu s pravili evropskega pakta o stabilnosti in rasti. Tretjič (in to
dejala, da je Slovenija prišla do odločilnega preobrata ter da je bila v "ocenjevanju proračuna" med petimi najboljšimi državami v Evropi. Če je pozitivna ocena Bruslja dejstvo, pa so zmagoslavni toni še nekoliko preuranjeni: prvič zato, ker se ta ocena nanaša samo na proračunski dokument, medtem ko številke o makroekonomskih kazalcih (predvsem napovedi o padcu BDP in visokih deležih javnega primanjkljaja) kažejo
i
Karl Eriavec
je bila edina kritična pripomba), ukrepi, ki jih je Slovenija predvidela, predstavljajo omejen napredek pri upoštevanju fiskalnih priporočil. Četrtič, Slovenija naj dosledno izvaja proračun. Lahko verjamemo, da so si v vladi pošteno oddahnili, ko so prebrali gornje točke. In seveda
nekoliko drugačno sliko. In najpomembnejši rezultati, ki bodo razkrili najbolj skelečo rano slovenske ekonomije, bodo znani šele sredi decembra: govorimo seveda o stresnih testih bančnega sektorja.
Vlada, ne bodi lena, se zadolžuje
Po premisi gornjih dveh
odstavkov je bila petkova poteza vlade, da gre na tržišča v novo zadolževanje, presenečenje tudi za poznavalce razmer. Vlada je namreč to storila malodane tajno. Novico o petkovem zadolževanju so prvi objavili pri Financah, vlada je novico potrdila šele, ko so jo začeli povzemati vsi mediji. Druga nenavadna ugotovitev je ta, da je Slovenija šla v zelo izrazito zadolževanje: na trgu je zbrala 1,5 milijarde evrov, kar je 4,2 % BDP oziroma 300 milijonov več od proračunsko predvidene vsote za reševanje bank (najhujši problem, s katerim se mora vlada spopasti). Izdane obveznice imajo kratko, triletno ročnost, ki bi bila bolj značilna za manj izrazita zadolže-vanja. Tretja nenavadna ugotovitev je donosnost obveznic, ki znaša 4,7 %: da poenostavimo, gre za obresti na obveznice. Torej, če je bilo izdanih za 1,5 milijarde obveznic, bo kupec letno prejemal 70 milijonov evrov obresti oziroma v treh letih 210 milijonov evrov. Donosnost (4,7 %) je izrazito visoka predvsem glede na kratkoročnost obveznic (3 leta). Samo kot primerjava: Portugalska, ki je v hudem "zdravstvenem stanju”, se giblje okoli 4 % donosnosti na triletne obveznice, nezanesljivi Italija in Španija imata triletne obveznice z obrestno mero v približni vrednosti 1,75 %.
Če so bila zadnja sporočila iz
Bruslja za Slovenijo pozitivna, je triletno zadolževanje po skoraj 5-odstotni obrestni meri izrazito previsoko. Tako visoke donosnosti v tem trenutku Italija in Španija nimata niti na desetletne obveznice. In zakaj se je Slovenija spustila v to novo drago izdajo obveznic? Bratuškova je dejala, da je tako Slovenija dokazala, da ima še vedno prosto pot na finančne trge. Ta izjava je bolj predstava za javnost. Vprašanje, ki ga je treba pri tem postaviti, pa je: po kakšni ceni? Kot premisa povejmo, da Slovenija obveznic ni prodala v "prosti prodaji”, ampak je celoten paket obveznic prodala enemu samemu kupcu (njegovo ime je še neznano). Dnevnik Finance je poročal, da je prav zaradi zaprtega tipa prodaje obveznic donosnost dosegla tolikšno vrednost in da bi na prostem trgu lahko padla vse do 3,5 %. Drugo vprašanje je, zakaj. Odgovor, ki ga je ponudila Bratuškova, je sicer nekoliko presplošen. Vlada je najbrž izkoristila primeren trenutek oddiha, ko so iz Bruslja prišle nekoliko bolj spodbudne novice, in pred razkritjem stresnih testov bank. Nekatere špekulacije govorijo tudi o tem, da naj bi novo milijardo in pol evrov Slovenija namenila prav kritju bančne luknje. Skratka, na prave razloge za to, na prvi pogled težko razumljivo izdajo obveznic, bomo morali še počakati.
Andrej Čemic
Ob 100-letnki rojstva Igorja Torkarja
Zvezde so strjene kaplje krvi
To so besede, ki jih je Igor Torkar vpletel v svojo poezijo.
Letos mineva 100 let, odkar se je v Kostanjevici na Krasu rodil pesnik, pripovednik, dramatik in esejist Boris Fakin - z umetniškim imenom in bolje poznan kot Igor Torkar.
Rodil seje 13. oktobra 1913 v prostorih današnje šole v Kostanjevici očetu nadučitelju Antonu Fakinu in mami Mariji Černigoj. OŠ Miren in podružnična šola Kostanjevica sta ob tem jubileju pripravili slovesno javno prireditev, ki je bila ob občinskem prazniku. Ob tej priložnosti je občina Miren-Ko-stanjevica postavila spominsko ploščo, ki sta jo odkrila pisateljeva hčerka Mojca Šuklje in župan Zlatko Martin Marušič. Osnovnošolci pa so spoznavali Torkar-jevo ustvarjalnost pri pouku.
V petek, 8. novembra 2013, je Kulturno društvo Stanko Vuk Mi-ren-Orehovlje pripravilo prireditev, na kateri so predstavili življenjsko pot Igorja Torkarja in košček njegovega ustvarjalnega duha.
Dr. Egon Pelikan je orisal Torkar-jevo pot v luči zgodovine, gledano z današnjega zornega kota. Poudaril je, da se je družina Fakin iz okupirane kraške zemlje preselila v Ljubljano, misleč, da se bo dalo tam svobodneje živeti. Toda zgodovina seje odvrtela drugače. Tam so svobodoljubnega mladeniča preganjali, poslali so ga celo v Dachau. In ko se mu je zdelo, da hujšega ni več mogoče doživeti, so ga po koncu 2. svetovne vojne, leta 1948, na dachauskih procesih obsodili na 12 let zapora. Leta 1952 so ga sicer pogojno izpustili, prepovedali pa so mu objavljati svoja besedila. Doživel je svobodno Slovenijo, nastanek nove države, in umrl leta 2004.
Posebno ganljive so bile besede Torkarjeve hčerke - gospe Mojce Šuklje. Orisala je svoje spomine na čase, ko je bil oče v preiskovalnem zaporu najprej v Ljubljani, nato zaprt v Mariboru. Nekajletno dekletce ni moglo razumeti, zakaj ljubljenega očeta še ni domov. Na kratkih obiskih jo je sicer tolažil, da bo prav kmalu doma. A ni bilo tako. Tudi ni mogla razumeti, zakaj ji sosedove deklice nagajajo in škodijo, namesto da bi se na igrišču pred domačim pragom igrale skupaj. Še vedno ni pozabila, kako so v njihovo stanovanje namestili tuje ljudi, nje same pa stisnili v eno sobo.
Trpki so njeni spomini na ta huda leta za očeta in družino. Zmogli so hoditi naprej. Gospa Mojca Šuklje pravi, da jo je oče naučil ljubiti resnico in vedno pokončno stati za svojimi besedami.
V svet Torkarjeve poezije sta nas popeljala recitatorja Mojca Dolinšek in David Olivo. Med govornimi pasusi pa je na klavir igrala Eva Dolinšek, študentka magistrskega študija na Akademiji za glasbo. Pel je moški pevski zbor Chorus 97 pod vodstvom gospe Laure Winkler. / Marta Pavlin
POPRAVA AVTOMOBILOV
mehanična delavnica in avtoličarstvo
Avtoličlarstvo PPG autorefinish
Pripravljanje barv na vodni podlagi
Barvanje v peči
Popravljanje podvozij
Restavriranje starih avtomobilov
Menjava vetrobranskih stekel
Leplenje folij za osenčenje 3M
Oskrba in montaža klimatskih naprav
Montaža radijskih in navigacijskih naprav
Tuning / Osebne rešitve za avte
Računalniška diagnoza in tehnični pregledi za avte različnih znamk
Pooblaščena mehanična delavnica za električna popravila
G IADI servis - Magneti Marelli Checkstar
Nadomestna vozila
Menjava pnevmatik ter občasne revizije zunanjosti avta
iu|AGNET| Via del Collio, 7	GB
"AREL1- LUCI NI C O - LOČNI K n™®™ Tel. 0481.390201 - ezvidoz@tin.it
GREGO
OBmClLA
* * * Ir * % «	* * * V * *
* % * * * *	* * * * * * *	V * * * % *	V * V * 9 * * * *	v *
* A * * * v ^ * v * * 0: :: :	
A * ■ ' v * % 1 * * r ■ * V v v * . T f * * * V ’ I * * * * *r * V * t,	* ¥ * J* * * v V * J* A * ¥ * 4 * * V	v * j* * V	v * J* *
V	’	*
^	v
molka In ženska Iportna oblačila
izdelava srajc po meri
slavnostne obleke
ART
di Maurizio Grego
r°zpo/aSo srnf Vam za
. ,nformacije ^dračune
S štiridesetletno izkušnjo v zidarstvu Vom zagotavljamo odlično izvedena dela, najvišjo strokovnost in primerno ceno.
GREGO ARTsrl - UL Aquileia} 75 - 34170 Gorico Mobitel +39 338 2386889
Ul. Redipuglia, 5 - FOGLIANO (GO) - Tel. / Faks 0481.489256
Mir in tišina za sprostitev duše
Od puščavnikove jame k muzeju na Mrzlem vrhu
Pot proti Mrzlemu vrhu je od Puščavnikove jame naprej še položna in prijetno hladna. Gozd tu pa tam prekinejo ograjeni pašniki z razgledom, ob deževnih dneh je nekaj več blata, drugače je sprehod prijeten in lahek. Dreves je proti vrhu vse manj, dolina je pod nami vse lepša, mir in jesenske barve nam razveseljujejo dušo. Kmalu smo na križišču, strmina se za nekaj časa umiri, mi ubrano sledimo kažipotom za Mrzli vrh (1359m). Mir, tišina in zvončkljanje živine nam ne dajo niti slutiti, kaj se je tu dogajalo na začetku prejšnjega stoletja. Vrh, ki je poln cvetja in se utaplja v barvah neba in trav, molči o preteklosti in skrbno skriva sledove krvavih bitk, v katerih je umiral bataljon za bataljonom.
Planina Petrovč, ki leži na nekaj več kot tisoč metrov višine in obsega približno 42 hektarjev površin, namenjenih kravam molznicam, je le ena izmed številnih še živih, delujočih planin na področju Krna. Nekoliko više nad njo se pase živina in stara izvrstni tolminski sir še na slikoviti planini Lapoč. Zanimivo je, da se je na tem področju gorska paša ohranila vse do danes in da so že oglejski patriarhi cenili kakovost teh naših prelepih gorskih travnikov. Povsod na planinah nad Sočo je mogoče kupiti tako sir kot svežo skuto,
ki niti po okusu niti po videzu še na daleč ne spominja na tisto plastično belo gmoto, ki jo srečujemo v veleblagovnicah. Skuta tolminskih planin in planine Petrovč je še topla, ko jo spravimo v nahrbtnik, planšarji pa nam zagotavljajo, da ne potrebuje hladilnika in jo lahko tudi v poletni vročini brez težav nesemo s seboj v dolino. A vseeno je to težko izvedljivo, kajti dobra, sladka al-buminska skuta na postankih še kako tekne in polni utrujene in lačne pohodniške želodce. Naj še omenimo, da je Zgornje Posočje največje območje živih mlečnih planin v Sloveniji in da je tu alpsko pašništvo zaznamovalo preko tisoč let človekove prisotnosti. V okolici planine je nekaj mezolitskih najdb, ki pričajo, da so bili praljudje, lovci sicer, tu prisotni že od leta 8000 do 5000 pred Kr. Izkušnje so nato pračloveka pripeljale do tega, da je izoblikoval planšarsko dejavnost, ki se je v skoraj povsem tradicionalni in prvobitni obliki ohranila do danes. Velike količine mleka, ki so jih poleti planšarji pridobili na bogatih gorskih pašnikih, ni bilo mogoče konzervirati, edina možnost je bila takojšnja predelava v sir. Taki so začetki sira Tolminc, ki segajo v 13. stoletje. V tem obdobju je v zapisih sir večkrat naveden kot plačilno sredstvo za dajatve zemljiški gospodi. Prvič pa se
je pod imenom "Formag-gio di Tolmino-Tolmin-ski sir" pojavil na nekem ceniku za sire v središču Vidma in to leta 1756. Leta 2012 je bil Tolminc pri Evropski komisiji registriran kot zaščitena označba porekla. Sestavine sira in geografsko poreklo mleka morajo biti pod strogim nadzorom, tudi izdelava mora potekati kar se da dosledno s tradicijo. Sir Tolminc je trd in polnomasten, očesc je malo, velika so največ kot zrno graha. Sirišča so naravna, mleko pa bi mora-
lo	biti surovo. Zanimivo je, da lahko Tolminc staramo tudi do pet let, po barvi sira pa se da prepoznati letni čas, v katerem je bilo mleko pomolzeno. Pomladni siri so, denimo, izrazito oranžni zaradi vsebnosti karotena, ki ga imajo pomladne rože na pretek.
Nad planino Lepoč se začne steza dvigati bolj strmo navkreber, makadamski kolovoz izgine v travi in kamenju, številne table in kažipoti pa nam povedo, da smo na krožni poti muzeja na prostem. Ta muzej je nema priča življenja in trpljenja na enem izmed najbolj krvavih bojišč v Evropi. Boje in boleče spomine sedaj prekriva cvetje tisočerih barv, razgled je neskončen, prelepe gore Posočja pa so polne sonca in miru. Kot bi se tu nikoli nič ne dogajalo. Kot bi bil dan večno-
^Dvanajsto srečanje mladih športnikov
Športno povezovanje manjšinskih skupnosti
Pred tednom dni sta se Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in Unija Italijanov iz Istre dvanajstič srečala na vsakoletnem druženju, ki postavlja v ospredje športne vsebine. Srečanje je bi-
lo	letos v goriškem višješolskem središču v ulici Puccini. Reprezentanci manjšincev iz treh
miznem tenisu) je tudi tokratno srečanje lepo uspelo, prihodnje leto bo kot gostitelj na vrsti kako hrvaško središče. Na tekmovališčih so bili naši predstavniki boljši: v ženski in moški odbojki je ZSŠDI zanesljivo zmagalo v setih z 2:0, v malem nogometu pa smo bili priča pravemu boju, mestoma tudi
llllfll!
pod
I
držav sta se pomerili v ženski in moški odbojki v šolski telovadnici ter v malem nogometu za moške na zunanjem igrišču sosednjega italijanskega zavoda ITI. ZSSDI so zastopali dijakinje in dijaki goriških slovenskih višjih srednjih šol, gostje iz vrst šol z italijanskim učnim jezikom iz Slovenije in Hrvaške pa so se pripeljali z avtobusom iz Rovinja in Izole. Kljub manjšemu številu zastopanih športnih panog (po navadi so merili moči vsaj tudi v košarki in na-
razgretemu, na koncu pa so Goričani prevladali s tesnim 6:5. Pestro tekmovalno jutro se je v četrtek, 14. novembra, sklenilo z nagrajevanjem in s skupnim kosilom. Lepo je bilo zlasti prijateljsko ozračje, na katerem ta pobuda sploh sloni in se je v smislu povezovanja med manjšinskima skupnostima ob prelomu tisočletja sploh rodila. Pozitivno vzdušje smo v bistvu beležili tudi na vseh dosedanjih izvedbah, ob katerih so že različne generacije tudi spoznale
st.
Med prvo svetovno vojno je bila na tej lahko dostopni, trav-
nati gori ena izmed ključnih točk v avstro-ogrski obrambi tolminskega mostišča ter naj-
bolj kruto in krvavo bojišče celotne Evrope. Greben je prepreden s številnimi jarki, v enem izmed teh je celo dobro ohranjen oltar. Fronta na teh grebenih ni poznala usmiljenja, tu je moral svoj neuspeh priznati tudi zloglasni general Cador-na, svojo poveljniško moč pa je pokazal "SOŠKI LEV", general Borojevič. Vojaki, veliko je bilo takih, ki zaradi starosti in telesnih hib niso bili sposobni za redno vojsko, so se s svojimi nasprotniki bojevali na razdalji manj kot dvajsetih metrov, v jarkih, ki si jih lahko danes ogledamo, pa so hira-
li	mesece in leta ter umirali zaradi ran, sestradanosti in bolečih porazov.
Suzi Pertot
nove kraje v Istri in Furlaniji Julijski krajini.
Na sklepni svečanosti sta mlade športnice in športnike pozdravila predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin (prisotna je bila tudi podpredsednica Loredana Prinčič) in ravnateljica višješolskega središča Mihaela Pirih. Peterlin je poudaril pomen te prireditve in ugotavljal, da so športniki s tako spontanim in rednim čezmejnim sodelovanjem ter povezovanjem v bistvu orali ledino. Kako pa različni skupnosti pristopata do športa? Organiziranost in vraščenost športnih srenj nista primerljivi. Slovenci v Italiji smo s 60 društvi, krovno organizacijo, ki zaposluje tudi poklicne figure, z objekti in s tradicijo bistveno na boljšem. Športnega gibanja Slovencev v Italiji seveda ni potrebno posebej predstavljati, zato pa je zanimivo, kaj se dogaja v Sloveniji in na Hrvaškem. Hrvaška Istra nekaj pomeni zlasti v ženski odbojki, kjer Rovinj uspešno nastopa v prvi ligi. Dejavnost manjšincev je omejena na delovanje posameznih krajevnih skupnosti (tako imenovane comunita1), kjer na primer igrajo mali nogomet, mlade selekcije pa se udeležujejo kot skupnost Italijanov tudi prvenstev v nižjih ligah na lokalni ravni. Aktivnost italijanskih športnikov v Sloveniji in na Hrvaškem pa se drugače udejanja v veliki meri razpršeno (na ravni posameznika) po klubih, katerih ustvarjalci pa so večinci, se pravi Hrvati in Slovenci. Na slovenskem delu Istre italijanska skupnost vsekakor iz leta v leto nagrajuje najboljšega športnika, ki se prepoznava v manjšinski skupnosti.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Če se kdaj nisem spraševal, kaj sploh počnem tam, je to bilo v Podragi v soboto, 16. t. m., ko smo se prijatelji, njegovi nekdanji učenci, kolegi ter predvsem domačini zbrali, da bi se spomnili na god sv. Otmarja nekdanjega podraškega župnika, 32 let je služboval v tej vipavski vasi!, klasičnega filologa, "filozofa in teologa, prevajalca Svetega pisma ter vzgojitelja, duhovnega vodje, predvsem pa prijatelja in človeka, ki je vsakogar, ki se je srečal z njim, nagovoril in v njem pustil sled", kot je v krasni pridigi pri maši za pokojnim prof. Otmarjem Črnilogarjem v vaški cerkvi dejal Otmarjev učenec, kolega in sotrudnik pri prevajanju Svetega pisma dr. Jurij Bizjak, današnji koprski škof. V Podragi smo se zbrali tisti, ki se še spominjamo, da bi na Šebreljah rojeni prof. Otmar Črnilogar samo dan prej slavil 82. rojstni dan, in vsi tisti, ki še damo nekaj na zapoved, ki jo je navedel v svoji pridigi koprski škof dr. Jurij Bizjak, ko je citiral iz Pisma Hebrejcem navodilo: "Spominjajte se svojih predstojnikov”!
Cerkev je bila polna, priš-
li	smo mnogi; med tistimi, ki smo se odzvali prijaznemu vabilu Krajevne skupnosti Podraga, sta bila tudi nekdanji minister za kulturo in veleposlanik domovine Slovenije v Parizu in Rimu, dr.
Andrej Capuder, ter sedanji predsednik slovenskega ustavnega sodišča dr. Miroslav Mozetič, ki je tudi maturiral v sloviti Srednji verski šoli, kot se je vipavsko malo semenišče uradno imenovalo, in bil deležen Otmarjeve-ga učenja, tudi pravične graje, a nikdar krivice!
Vseh znanih in manj znanih gostov nima smisla naštevati, veliko nas je bilo, prava mala Slovenija se je zbrala v Podragi, da bi se poklonila možu mnogih talentov ter širokega srca, vzgojitelju, ki se je nesebično razdajal in za seboj pustil sled, kakršnih je malo pri nas.
Prav dejstvo, da je prof. Otmar Črnilogar poučeval latinščino, grščino ter filozofijo na sloviti vipavski srednji šoli, za katero mi je drugi znameniti profesor te šole, prof. Franc Kralj, zgodovinar in župnik na Slapu, med prireditvijo iskreno zaupal na moje vprašanje, ali so se zavedali že takrat, da je bila to elitna slovenska šola, da ne, so pa vedeli, da je enkratna, unikatna, prav ta njegova vraščenost v prostor in družbo, ki smo jo takrat soustvarjali, je botrovalo temu, da je postal podraški župnik in Vipavec, svetovljanska razsežnost njegovega značaja, veliko znanje, družabni značaj ter klena moška drža pa so naredili ostalo, postal je legendarni Otmar.
In zato tudi ni nič čudnega, če smo se pred časom zbrali, prijatelji predvsem, tisti, ki ga nismo nikdar ne obrekovali in ne zapustili, tudi na smrtni postelji ne, in sklenili, da izdamo Otmarjev zbornik, kot smo ga v pogovornem jeziku klicali. Prav je storil Alojzij Pavel Florijančič, ki ima z ženo Ano največje zasluge, da smo se srečevali na Vipavskem in v podraškem župnišču, na Otmarje-vem domu, ko je med predstavitvijo zbornika v podraškem kulturnem domu, ki je dobesedno pokal po šivih, toliko se nas je zbralo!, dejal, da nas je Otmar ponovno združil, a ne samo nas, ki smo pripravljali zbornik, ampak tudi druge. Pozdravni nagovor je imel akademik Andrej Capuder, ki je s humorjem dejal, da je presenečen, ker se Celjska Mohorjeva družba opravičuje Otmarju, ki je že mrtev, a je prav tako poudaril prešerni
ČLOVEK MNOGIH TALENTOV
značaj pokojnega prijatelja. Mlada vaška dekleta so pripravila recital iz zapisov, ki smo jih pripravili za skoraj 500 strani obsežen zbornik, zbor Ipavska je pod vodstvom Matjaža Ščeka dal prireditvi tisti svečani ton, ki še govori o tem, da Slovenci znamo stopiti skupaj in prirejati vrhunske zadeve, ko gre za skupno dobro.
Otmar Črnilogar - Človek mnogih talentov je naslov zbornika, pripravljalni odbor za zbornik smo sestavljali: Ana Florjančič, Alojzij Pavel Florjančič, Lilijana Vidrih Lavrenčič, Jurij Paljk, Magda Rod-man, Jurij Rosa, Bogomir Trošt, Bogdan Vidmar, Srečko Vidrih, Janez Zupet; uredniški odbor: Alojzij Pavel Florjančič, Jurij Rosa, Bogdan Vidmar, Janez Zupet. Zbornik sta uredila: Alojzij Pavel Florjančič in Bogdan Vidmar, jezikovni pregled je opravil Janez Zupet, Otmarjev kolega na sloviti vipavski šoli in univerzi vseh univerz, kot je Otmar imenoval prevajanje Svetega pisma. Oblikovanje in prelom je opravil domačin, sicer pa profesor na Akademiji likovnih umetnosti Lucijan Bratuš, zbornik sta založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, denarno pa sta ga podprli Občina Vipava in Krajevna skupnost Podraga. Avtorji zapisov v zborniku so: Jurij Bizjak, Bogdan Vidmar, Ivan Princes, Franc Kralj, Jožica Pizzo-ni, Miran Božič, Lilijana Vidrih Lavrenčič, Nadja Bratina Berčan, Gabrijel Vidrih, Srečko Vidrih, Metod Pirih, Franc Pivk, Tomaž Pavšič, Marijan Smolik, Franc Kralj, Anton Štrukelj, Božidar Me-teljko, Janez Zupet, Jurij Paljk, Saša Frelih Mišo, Albina Nastran, Bogdan Vidmar, Alojzij Pavel Florjančič, Otmar Črnilogar, Gorazd Kocjančič, Kajetan Gantar, Gregor Pobežin, Bogomir Trošt, s. Snežna Večko, Alojz Rebula, Marjan Rodman, Ivo Trošt, Jurij Rosa, Vojko Čeligoj, Jože Strgar, Magda Rodman, Irena Batis Janovsky, Pavle Jakopič, Ana Florjančič, Nada Kostanjevic, Andrej Capuder, Peter Havvlina, Božidar Premrl, Sely de Breya Šubič, Ivan Turk, Ludvik Vidmar, Franc Černigoj. Arhiv in bibliografijo Otmarja Črnilo-garja sta pripravili Ivanka Uršič in Ana Florjančič. Jože Planinšek, predsednik glavnega odbora Društva Mohorjeva družba, ter Jože Faganel, direktor Društva Mohorjeva družba in Celjske Mohorjeve družbe d. o. o., pa sta napisala zapis z naslovom Odpusti nam krivico, v katerem se pokojnemu Otmarju opravičujejo za krivice, ki jih je pretrpel, ko je bil tajnik Celjske Mohorjeve družbe.
Avtorji so navedeni vsi, nekateri so prispevali več zapisov; vsi smo se odrekli vsakemu honorarju, da je lahko zbornik o našem prijatelju Otmarju izšel in ima lahko primerno ceno, da ga bo bralo čim več ljudi.
Ni res, da smo Slovenci majhni, da nimamo mož, na katere smo lahko ponosni in od katerih se učimo, takih z ravno hrbtenico, pokončnih, bistrih, vedrih in ponosnih, takih, ki znajo in veliko, ogromno vedo, to svoje znanje in vedenje delijo z drugimi in ga posredujejo naprej in so iskreno veseli uspehov drugih, ker se zavzemajo za skupno dobro in znajo videti dlje, so svetovljani in zato družabni in zvesti sami sebi, narodu, krščanskemu izročilu, jeziku, sočloveku, prav zato so svetovljani in zanimivi za vse.
Otmar Črnilogar je bil tak.
j CJTTa fitpA \
SHOP & PLAY
Citta Fiera
NAJVEČJE TRGOVSKO SREDIŠČE V DEŽELI
www.cittafiera.it
* VELJA SAMO ZA FILME “2D”