ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, i fl. 36 kr. brez pošte.
Čislo 10.	V torek 7. marca 1854.	III- tečaj.
Beseda o plesu v oziru otrok.
(Iz pastirskima lista visokočastitiga škofa Budjeviškiga.) S krivim izgovoram: „mladost je norost" — ali pa tudi od slepe ljubezni zapeljani — marsikteri starši svojim nedolžnim otroči-čem očitne plese napravljajo, ali pa jim pri očitnim, šumečim rajanju znajti se dopušajo, ter ne mislijo in še spoznajo ne, koliko s tem napčniga store. V zgodnji mladosti otroke na plesiša voditi, alj jim tudi le dopušati, de se tam prilujobi znajdejo, je gola nespamet, huda razvada in pregreha nad družino — naj bodo visoki alj nizki, ki se tega vdeležijo. Sprido očitniga plesa za otročjo mladost in njene vpričnosti na rajanju , keršanski starši, ki vašo in vam izročenih otrok časno in večno srečo spodbija, vam torej pred oči postaviti hočem, de bote to prevdariti in si k sercu vzeti zamogli.
Preljubi starši! kaj ne, de dobre, pobožne in pametne otroke imeti želite? Gotovo. Ta sreča pa se le ondi najde, kjer se otro-čiči z perve mladosti v keršanstvu prav podučujejo, k bogabo-ječnosti, pobožnosti, polilevnosti, pridnosti in lepimu zaderžanju napeljujejo , in od grešnih nevarnost in slabih priložnost skerbno odvračujejo. Sveta dolžnost keršanske izreje otrok je pa nar pervo in posebno vam očetam in materam od Boga samiga izročena in naložena. Tode pri tem, ko mnogi starši svoje otroke v vsih za ta sve't koristnih vednostih in spretnostih urijo in uriti dajo — jih pa nar težji in nar koristniši vsih vednost, zatajevanja samiga sebe, in nar potrebniši vsih vmetnost, pokoršine do volje Božje in njegovih zapoved, nič ne uče, in k njih cilju in koncu ne pripravljajo. Kaj pa še več! Ž« v mladih, otročjih letih jih v lišpu
in nečimernosti — sveti kerstni obljubi ravno nasproti — na ple-siše vodijo, na kraj polni nevarnosti, skušnjav in slabe priložnosti, na kraj, kamor še odrašeni mladeneč alj odrašena devica le z veliko varnostjo, pod varstvam in omejenjem priti sme, zgodnja mladost pa še dolgo dolgo se prikazati ne imela. Kakšna nespamet! Saj je vabil in budil, ki otroka k hudimu vlečejo, tako že toliko, de bi se nikakor še množiti ne imele. Tako se naturna pohotnost, namesto berzdati jo in krotiti, že v otroku zdrami in spodbode, in kmalo meso čez duha zmaguje, ker se s tem hudo nagnjenje in poželenje prezgodej zbudi, zmiram močnejši prihaja in poslednjič neukrotljivo postane. Od tod pride prezgodnje znanje in ljubovanje, ki se dela v sprido zaderžanja mladosti; od tod se čistost serca in nedolžnost, nar veči lepota drage mladosti, in z njo podpornja vse kreposti in keršanskiga djanja, bogaboječnost in sveta sramožljivost zgublja in mori.
ATikar ne recite, keršanski starši! de, kadar ste vi zraven, se tega bati ni. Tudi pri vaši vpričnosti se v omenjenih priložnostih in okoljšinah serca otročičev popačijo, in njih nedolžnost je kmalo zamorjena. — Nikar ne mislite, de bo šola in cerkev vse spet popravila. Ako je po šolskih postavah obiskovanje ple-sis še odrašeni mladosti prepovedano , kaj pa bo vse svarjenje v šoli pomagalo, ko vi že male otroke v take nevarne kraje vodite in spušate! Kaj pa bo tudi cerkov pri vaših otrocih opraviti in poboljšati zamogla, ko vam ona izgled in navk Jezusa Kristusa pred oči stavi, kteri je v starosti, modrosti in milosti Božji rast«], in krotkost in ponižnost in zatajevanje samiga sebe učil: vi pa svoje otroke njegovimu izgledu in navku ravno nasproti delati sami dopušate in clo v djanju k temu napeljujete! — Tudi se nikar ne izgovarjajte, de, ko otroci odrastejo, se bodo že spa-metvali. Kolikor poprej se v človeku hudo nagnjenje in poželenje zbudi in kolikor manj se kroti, toliko močnejši potlej postane, toliko manj se ukrotiti da, in toliko veči moč v sprido serca in duše dobi.
Preljubi starši! saj vender želite veselje in tolažbo nad svojimi otroci doživeti. Pri takim napčnim ravnanju pa si bote njih izrejo še težavniši storili, in bote le žalost in sramoto nad njimi do-
živeli. Njih nepokoršina in nekeršansko življenje vam bo n« stare dni le britkost in težavo delala, vest vam bo vašo neskerbnost in zadolženje nad otroci očitala, in vas opomnila ojstre kazni, ki vas potem pred božjim Sodnikam čaka.
Pa spremislite še, kako s takim nespametnim in nekeršan-skim ravnanjem sami svoje vboge otročiče na telesu in duši v škodo, v tem in prihodnjim življenju v nesreča spravljate. — Koliko odrašenih mladih ljudi si jo že sgodnjo smert ali pa vedno bolehnost priplesalo, žalostna skušnja obilno spričuje. Se toliko nevarniši pa je ples za rahlo otročjo starost. Kako lahko se zgodi, de se po naglim razgretju in prehlajenju, iz pomanjkanja potreb-niga spanja, po obteženju želodca z jedmi in pijačami, ali po kteri drugi neprevidnosti — ako ne življenje, pa dostikrat zdravje za vselej zapravi! In čeravno vsakteriga to ne zadene, ali morete reči, de ravno vaših otrok kteriga — morebiti o pervi priložnosti -- zadeti ne utegne? Mem tega je pa gotovo, de zraven drugih vzrokov tudi prezgodni in presilni ples pripomore, de mnogi mladenči in dekleta hitro odeveto , zvenejo in se pred ča-sam postarajo.
Kako pač se duša otroka na plesu ali očitnim rajanju vsa zbega, in vmišljija njegova goljufniga videza in slepotije sveta navzame! In nasledek tega je, de strah Božji, sveta nedolžnost in keršanska krepost iz mlade duše zgine, nasproti pa merzlota, vnemarnost in zaničevanje do vere, in poslednjič popolna razuj-zdanost njeno mesto posede. Ako se pa vera iz duše otroka zgubi, se potem pri mladenču in možu, pri devici in ženi ne bo lahko povernila. Serce je za ljubezen stvarjeno, in se mora — Bogu ali pa svetu odpreti. Po takim neprevidnim ravnanju in dovoljenju staršev pa se bo le svetu odperlo, ter z nečimernostjo in napu-ham, z željami svetne dopadljivosti in z hlepenjem do posvetniga razveselovanja tako navdalo, de mu bo vse delo in trud, prava dušna omika, verno življenje in keršansko zaderžanje zoperno in težavno, ali clo nemogoče postalo. De se na to vižo časna in večna sreča mladosti podkopuje, iz vsiga tega zdaj vender lahko spoznate.
Zatorej keršanski očetje in matere! išite z vestno skerbjo bogaboječnost v mlade serca otrok vsaditi, in odvračujte vse, kar jim na telesu in duši škodovati utegne. Krotite v njih hudo poželenje, in varvajte se, de jim ne bote še sami skušnjav in slabe priložnosti delali ali privolili. Še le vadite jih, si kej odreči in premagovati se, de si bodo zatajevanje samiga sebe prilastili, brez kteriga človek v resnici nikoli srečen biti ne more. Varite svoje otroke pohujšanja in zapeljevanja, in v Božjim strahu jih izredite. V šoli in v cerkvi — tam naj se vidijo vaši otroci. V ta dva kraja jih vodite in pošiljajte; in de bodo ondi prejeti navki sad obrodili, z besedo in izgledam doma poskerbite. Tako vam bodo otroci v veselje in tolažbo izrastli in v podporo vaše starosti; z lahko vestjo in mirnim sercam bote potem o smertni uri svojo dušo Gospodu izročili.
Pa tudi vi, voditeli nedolžne mladine! duhovni in drugi učiteli! o prizadenite si vse, de bote otročiče od omenjenih slabih priložnost po svoji moči odvračevali, njih nedolžnost skerbno varovali, in ljubezen Božjo v njih sercih redili in ohranili! Veliko veliko dobriga bote s tem storili, in veliko zasluženje in plačilo za to pri Bogu imeli.
Narodski običaji v Železnikah. VII. Velikonočne veselice.
Med veselice in igre, kijih mladina o velikonočnih praznikih pri nas igra, se štejejo: Zumra klicati, kloftavca, Marajona, Jera truma, Orla, Farbe, Zamorčke in Kolter šivati. —
Zumra kličejo le dekleta, in scer takole: Pod lipo napravijo dve klopi, ki ste si nasproti in kake 3 sežnje ena od druge oddaljene. Na eno klop se vsedejo tri, na drugo klop vse druge dekleta , kar jih igrati hoče. Zdaj zapojejo na pervi klopi sedeče tri dekleta:
Le vun je jezdil Zumer, Le vun je jezdil njega drug. —
Vse dekleta : O kaj nam hoče Žumer? na drugi klopi O kaj nam hoče njega drug.
Tri dekleta: On hoče vašo hčerko,
On hoče vašo hčerko. —
Vse dekleta : Mi je ne damo Žumru,
Mi je ne damo njega drug!
Tri dekleta: Le dajte mati hčerko,
Dokler jo možje prosijo.
Vse dekleta: Mi je ne damo Žumru ,
Mi je ne damo njega drug!
Tri dekleta: Če je sami ne daste ,
Jo po sili vzamemo. —
Vse dekleta: Le si jo zberi Žumer,
Le si jo zberi njega drug! —
Tri dekleta zdaj eno, ktero si bodi po imenu pokličejo, ker zapojejo na priliko:
O lesem lesem Micka Sprelepa mlada Micika, in pri tih besedah se presede poklicana na drugo klop k unem trem, in zdaj zopet začnejo pesem od konca prepevati. To gre po tem tako dolgo, dokler perve tri vsili deklet na svojo klop ne skličejo. Potem je igra končana. Da mora ta igra silno stara biti, spričuje nje lepi miloglasni (mol) napev, v kterem veje prav staroslovanski duh. —
Kloftavca igrajo navadno odrašeni fantje. Na nizek čevljarski stol se vsede en fant z ruto v rokah, ktero pri enem koncu derži, drugi fant, ki ga varha imenujejo, prime ruto za drugi konc. Vsi drugi se vstopijo v kolobar okoli nju. Kadar varli na stolu sedečega fanta med besedo „dober je" po glavi kercne , se igra začne; fantje skušajo zdaj na stolu sedečega po herbtu al po glavi bunkati, al varh ibčno okoli njega skaklja in ga prav umetno brani; gleda pa tudi, da bi on kterega zadel, vender se ne sme daljej oddaljiti, kakor je ruta dolga, ktero obadva ves čas vsak za svoj konc deržati morata. (3e kteri na stolu sedečega fanta, brez od varha zadet biti, vdaritimore, zakliče: ena, in potem pri vsakem vdarcu štejejo eno naprej do devete, se pravi,
če je varh tako nevkreten, da on poprej nobenega zadeti nemore; če pa kterega zadene, sede potem zadeti na stol, poprejšni na stolu sedeči potem varje, pervi varh pa odstopi in tako gre igra zopet od začetka naprej. Ako se primeri, kar se pa redko zgodi, da bi do devete našteli, se potem varh na stol vsede in poprej na stolu sedeči varje. Tako igrajo naprej, dokler se ne naveličajo. Opomnim še, da so varili včasih tudi prav malopridni; posebno, če kakega tevčka varjejo, nalašč pustijo, da ga do kake sedme prav dobro po herbtu krišpajo. Če ima pa varh na kterega piko, da bi ga rad na stol spravil, šepne na stolu sedečemu, ki potem stol v roke vzame in obadva urno skočita za odmenjenim , da ga varh zadeti more. Pri tej igri je velikokrat smeha in šalj dovolj.
Marajon je zlo navadna igra, vender je imenovana skoraj v slednem kraju drugač. Marajona igrajo pri nas fantje in dekleta, vendar vsak posebej. Odločijo si en kraj, kterega »cilj" imenujejo, in scer nar rajši na kakem razpotju, da se od več strani do njega priditi more. Zdaj se vstopijo v kolobar in kakor bi srečkah, se preštevajo do ene določene številke. Katerega zadnja številka zadene, ta potem lovi. Zdaj se lovec k »cilju" vstopi in šteje do 20, al 50, al 100 in med tem se morajo drugi razkropiti, ker potem lovec prec loviti začne. Kterega vjame, ga vdari po herbtu izrekši besedo: „cilj je moj in tvoj;" kteri pa srečno do cilja prileti, taistega se s roko dotaknivši ravno te besede izreče, in potem čaka, da so drugi al polovljeni al srečno k »cilju" dospeli. Izgovorijo se pa poprej, al bo pervi al zadnji od lovca vjeti potem drugi pot lovec; če pa nobenega ne vjame, lovi potem še enkrat, dokler poslednič kterega ne uhvati. Tako igrajo
naprej, dokler se jim poljubi. —
(I)alje sledi.)
Listonosa.
Iz Krope na Gorenskem. Čudno se zdi nekterim visoko častitim gg. duhovnikom, kteri me poznajo, kakor tudi drugim mojim daljnim prijatlom in znancom, da sim učiteljsko službo v Hrenorcah na Notrajnskem popustil, in se v Kropo podal. Ne čudim se tistim , kterim se čudno zdi, da sim iz Hrenove
šel, ker je v Hrenovcah še res precej dobra služba in tudi velika fara, ktera šteje nekej čez 3700 duš; — tode ako je vse, edinega in nar bolj za ondotnega učitelja potrebnega pa ni — namreč: šolske hiše. — Ker je v Hrenovcah pri fari razun duhovnije le samo 5 hiš, se ni mogla druga hiša, kakor že silno stara in pred nekaj časom od g. Lenasita, ondotnega kupca, kupljena v najem dobiti. Ljudje so pa svojemu učitelju tamkej res nagnjeni, ter jih zamorem še dan donašnji razun enih očitno pohvaliti, posebno pa Landelce, zmed kterih ni eden, ko se je učiteljska plača nekoliko povikšala, pri biri ust odperl in učitelju odmerjni donesek očital, kar se je po drugih vaseh žalibog le preveč besedovalo, ko so učitelju le samo — 3 krajcarje — več od sicer dati morali. Iz tega se torej razvidi, daje edini uzrok le ta bil, da sim prisiljen Hrenovce popustiti moral, in se deloma z drugo službo preskerbeti, ker potrebnega stanovanja nisim imel. — V Kropi pa imam lepo, prostorno stanovanje in prav pripravnc shrambe. Da so pa tudi Kropčanje dobri in postrežljivi ljudje in očitne pohvale vredni, se iz tega vidi, ker so me koj ko sim v Kropo prišel, z potrebnimi rečmi iz lastniga nagiba kakor z dervami i. t. d. previdili; tudi brez denarnih doneskov ni bilo. In ko sim o s. Lucii navadno biro, kar je samo le v denarjih, pobiral, so mi nekteri iz dobre volje še več dali. Radi in z ve-veljem priljudni Kropčanje svojemu učitelju dajo, kar mu dati imajo, in zamorem reči, da marsiktero faro v tej zadevi osra-mote, ker se nekteri kregajo in se tudi raji toževati puste kakor pa da bi učitelju radovoljno dali, kar jim je za dati odločeno, ter učitelja zato po nedolžnem zavidujejo, ja ga celo preklinjajo, ker ga pičlo plačevati morajo. O, pač borno učiteljstvo, komu se ne vsmili!? — Tode Kropčanje se ne obnašajo tako, radi in z veseljem učitelju odrajtajo, kar mu za odrajtati imajo, in ga spoštujejo kakor učitelja. Verli Kropčanje le tako naprej; slava vam! — Ker so pa povsod težave tužnegaučiteljstva vkoreninjene, torej tudi tukej brez njih ni; le to je za učitelja tukej težavno in prenapeto, da mora zraven obilnih šolskih opravkov (ker vsak-dajno šolo 110 otrok, in nedeljsko okoli 90 učeneov in učenk obiskuje) še dve cerkvi t. j. farno s. Lenvta in drugo Matere
Božje, ktere ste na vsako plat terga ena od druge precej odaljene, cerkovniti ali mežnariti. — Velika napaka je to in velika ovira pri nauku. Z Bogom.
J. Perše,
učitelj.
Drobtinčice.
*	Beseda, ki je jo nek domorodec v „šols. prijatel" u zastran sadjoreje izgovoril, je padla na rodovitno in žlahtno zemljo. Po celem Štajerskem sloveči, pri več kmetijskih družbah slavno znani sadjorejec in izverstni slovenski pisatel, g. Peter Musi, izgledni učitel v Šoštajnu, spisuje sadjorejo, ktero bo „šo!ski prijatel" zaporedoma donašal. U prihodnjem listu bomo začeli narprej od sadjoreje, potem — alj bodo bravci želeli — tudi od hmelo-in sviloreje. Vse po domače in po tridesetletnih skušnjah. Ne moremo zamolčati, kar je nam g. P. Musi odpisal, ko smo ga prašali, koliko hoče kej imeti za toliko imenitni in obširni rokopis. „Tudi barate, piše g. Musi, ktero plačo bi za svoje delo tirjal. Nekdaj niso kej premoženja škofi imeli; med te vverstimo tudi sv. Mohora. — Vboga sirota je! zatorej mu s radostjoj ta mali dar ponudim, timveč, ker mi to delo priložnost da, mojemu dragemu prijatelu in dobrotniku — to je: prečast. gosp t Rudmas-u se malo hvaležnega skazati." Tako govori serce prav domorodno in hvaležno — serce prav slovensko. —
*	U Idrii je letos 19 prav marljivih pripravnikov. Slovenske šole se bojo u nekih letih lepo vravnale.
Druztvo sv. Mohora.
*>
*	Dalje so pristopili p. n. gospodi: 895. Globočnik Maks, kapi. pri sv. Franč žku; 896. Jakober lihih, kmet na Rudi; 897. Krištof Mat. učit. v Černomlju; 898. Urbanič Juri, kmet pri M, Snežnici; 899. Bo-lih Leop., učen. pri M. Siiežuici; 900. Bohinc Andr., fajm. v Cerklah ; 901. Arlier Fr., kapi. v Cerklah ; 902. Kepic Alen., kmet. hčer v Cerklah ; 903. Kuralt Jan., fajm. v Mansburg; 904. Otoničar Mat., učenec v Ljubi.; 905. Peterlin Stef., benef. v Lazičah ; 906. Sarnik Ant., expos. v VVinklern : 907. Stare Alojz, učen. v Lubl.; 908. Kramberger Mart., kapi. v Ormužu.