II. tečaj 1849.
V četertik 25. kozoperska.
17. list II. polovice.
©cl kod reveži?
(Domača pripovedka.)
>dam in Eva dokaj Sta Kinov in hčer zarodila, De deleč deleč zlo stegnilo Otrok se njunih je število.
Tedaj, ker Evo otroke vse Skerbelo preživili je, Povzdigne milo prošnjo k Bogi, Da hrano  dal bi trumi mnogi.
Gospod do Eve stopi sam, Al ker pa bilo njo je sram, Da toliko jih je rodila, Jih polovico je prikrila.
Gospod, karkoli le imd, Pokazauim v posestvo da, Da vsacmu svoje rokodelo, Ki pridniga bo preskrbelo.
Ko zdaj je Eva vidila, Da zemlja je oddana vsa, Da slaba s skrhinii poteče, Otrok prikrilje jo zapeče.
Zbnjena vestjo nadrevi, Da skritje Bogu obstoji, )n Boga tu d za zamolčane Poprosi blagodarne hrane.
Ker vsmiljen bil je zmir Gospod, Pokrcga Evo pervo pdt, Kot oče hčerko posvari jo, Ter odpusti ji hudobijo.
In potlej ji taki je djal: „Kar si m imel, vse tim sim dal, Naj hrano pa pri tih imajo, Ki radovoljui naj jim dajo."
In kakor dedvali smo greh, . Tak dedvali smo tudi zleg; Od tod so reveži se bili Med ljud na vedno zaredili.
In ker je revež tud naš brat, Pomaga slehern naj mu rad, Bodimo si v resnici bratje, Da enkrat bomo rajski svatje.
M. Valjavec.
Jesen.
Vroče poletje se je shladilo, dan se je skrajšal, in noč se je potegnila j — prišla je hladna jesen. —¦
130
Tudi jesen prinese človeku veliko veselja. Po vsih poljih in vertih se sadje zon. Povsod so zakladi narave bogato odperti. — Mihec in Tonček sta bila pri očetu na njivi, krompir sta pobirala in k domu spravljala Le pridno pobirajta, pravijo oče, če danes končamo, vama hočem jutri veliko veselje narediti. — Urno sta se zdaj fantiča obračala, in preden je bilo solnce za goro, je bilo že vse pobrano in pospravljeno. Veseli me, rečejo oče, da sta tako urna in pridna, tudi jaz bom zdaj svojo obljubo spolnil. Jutri popoldan gremo v sadni vert. Vse zrelo sadje bomo otresli. Povejta tudi vajnim tovaršem, da tudi na vert pridejo. — Vsi otroci so bili tega dela zlo veseli. Že davno popred so za ta veseli dan očeta popraševali. Drugi dan je bil posebno lep jesenski dan. Zjutraj je bilo še malo mokro in merzlo, proti poldnevu je bilo pa zlo zlo prijetno. Z jerbasi, žaklji, s preklami, ključi ali aki in gredmi jo zdaj veselo proti vertu mahajo. Oče plezajo zdaj na debla in otresajo vejo za vejo, tako, da je vse po tleh gromelo. Velikrat tudi fantičem kaj na glavo ali herbet bunkne, tode to ni nič dialo. Sem in tje veselo skačejo, pobirajo in polnijo posode, da je kaj. — Ko je bilo vse otreseno in pobrano, razdele oče pridnim pobiravcam sto ja-belk in petdeset hrušek. Vsak je dobil 20 jabelk in 10 hrušek. (Povejte mladi bravci in šolarji, koliko fan-tičev je bilo po tiin takim na vertu?) Ko so oče tako med fantiči sedeli, so jim marsikaj lepiga povedali. „Bog bodi zahvaljen" govore dobri oče, „veliko smo natresli, dobro so se nam jabelka obnesla! —¦ Vse to drevje bi nam pa vender ne bilo zdaj nič sadja doneslo, ko bi ne bilo že v pomladi cvetelo in cvetja ohranilo. Le tisto drevo, ki pomlad lepo in veselo cvete, le tisto da lepiga sadja tudi jesen. Ravno taka je tudi v človškim življenju. Vsak, kdor v svoji pomladi, to je, v svoji mladosti ne cvete, kdor se v mladosti nič dobriga iii lepiga ne nauči, tudi v jesen v svoji starosti nič prida ne donese. Ne pustite tedaj, ljubi moji, zlatiga časa prijetnih mladih dni brez lepiga cvetja, brez dobriga uka naprej teči. Bodite do-
131
bri in pridni, skerbite, da bote lepo cveteli, in kedaj, ko jesen pride, tudi dosti lepiga sadja pokazati imeli." — Tako lepo in prijazno so pobožni oče svoje male učili. — Solnce se je že nagnilo, — še zadnjikrat zdaj v lepi zeleni vertec milo posije. Hladen ve-tric po drevesicih mirno šumlja, in ptičice se prijazno k pokoju odpravljajo. — Fantiči zadenejo svoje nabrane žaklje in grejo z očetam počasi proti domu. Vidite, pravijo po poti oče, ravno tako bo prišel tudi zadnji dan naše jeseni in našiga življenja. Pobrali bomo svoje culice, svoja dobra dela, in poromali bomo k našimu ljubimu očetu, na naš pravi dom. Oj, da bi takrat pač veliko lepiga sadja pokazati imeli! — Ko oče še tako govore, zazvoni pri cerkvi angelovo češenje. Vsi molijo lepo in pobožno, in ko odmolijo, zahvalijo dobriga očeta za vsa v vertu napravljena veselja in uke, ter se podajo vsak na svoj dom k sladkimu počitku.
Odide nam kuialo pomlad in polec, Osuje tak hitro mladosti se cvet; Skerbite, predragi! za cvetje lepo, Da sadja obilno vam dalo kdaj bo. —
A. Praprotnik.
Kolomb najde Ameriko.
(Dalje.)
Timčasi pa, dokler se Kolomb po morju proti domu pelje, vstane neizrečena nevihta. Serčni brodarji so v nevarnosti, se zdaj in zdaj z ladijo vred potopiti. Eolomb, ki je bolj za ohranjenje svoje najdbe kot svojiga življenja skerbel, spiše celo svoje potovanje na kos pergamena. Ga verze v dobro zamašen sodiček, sodiček pa v morje. Mislil je: Ga bodo že valovi, kjer si bodi, na suho pripla-vili. Previdnost božja pa je bila drugači sklenila. Nevihta se potolaži. Kolomb jadra srečno dalje in dalje. Čez sedem mescov in pol pride srečno nazaj na Špansko. Z gro-mečiin streljanjem, zvonenjem po vsih cerkvah in nepo-pisljivim rajanjem ga sprejme ljudstvo v Paloški loki. Od tod se poda nevtegama v mesto Barcelono, kjer sta
132
stanovala tačas kralj in kraljica. S kakim veseljem je bil spet tukaj sprejet, naši bravci že vejo. Vse dragocen nosti, ki jih je bil iz noviga sveta sabo prinesel, so pred njim po mestu okrog nosili in tako rajali, da bi ne bilo gromečiga Boga slišati.
Leta 1493 mesca kimovca se poda Kolomb š sedemnajstimi ladijami in petnajst sto možmi drugič proti novimu svetu na pot. Spet najde več novih otokov. Kakor prijetno je bilo neznane lepe rastline na njih viditi, tako divji so bili povsod prebivavci. Divjaško šego so imeli, vlovljene sovražnike vbijati in požirati. Na otoku ,, Gvadelupe" je najdel divjake pri strašni sodbi sedeče, okoli pa so človeške kosti ležale. Skerb za svoje seliše in terdnjavo na „Hajti" ga žene tje. Pa kako se prestraši, ko ne terdnjave, ne nobeniga svojih ne najde! Nečloveško ravnanje Spancov z Indijani, je bilo lete primoralo, se jim z vso silo v bran postaviti, in pobijejo vse nevsmi-* Ijence.
Kolomb da novo terdnjavo napraviti. Kraljici v čast jo imenuje Izabelo. Oez to postavi svojiga brata, ki mu je bilo ime Diego. Kolomb pa jadra okrog po morju in iše novih krajev. Najde otok „Jamajka." Se le čez pet meseov pride na „Hajti" nazaj. Koliko veselje, ko tukaj že tudi svojiga-brata Jerneja najde! Ta je bil potovaje na Angležko med morske tolovaje padel. Ko ga nazadnje vender izpustijo, jo mahne tudi on proti novimu svetu. Najde srečno bratovo seliše, in mu ljudi in živeža sabo pripelje.
(Dalje sledi.)
PrašniKar in njegov vert na Cvetežu.
Novice 1845ga leta pišejo od prostiga kmeta Jožefa Prašnikarja iz Cveteža blizo Vač:
„Ta pobožni stari mož je z velikim trudam pred nekimi leti na visocim hribu, kjer zavoljo pešene zemlje ne trava, ne les ne raste, vert napravil, da ga je veselje viditi. Zemljo je z velikim trudam iz doline na nerodovitni
133
hrib nosil, in tako napravljen vert s cvetlicami in s sadnimi drevesi obsadil. Na zidanim stalu, iz. kteriga je lep pogled krog in krog, je po svoji samovednosti sončno uro napravil in s to napravo svoj vert olepšal. Kakor mati svoje otročiče, ljubi on svoje cvetlice in drevesa, ktera pozimi skerbno s slamo pokriva in ovezuje, da jim hudi mraz ne škoduje. Vse njegovo veselje je ta vert, kteriga akoravno na hribu ležečiga, je že marsikteri ogledovat prišel. Se clo pesem je naredil od preljubljeniga verta, in sam vi ž o zložil, po kteri jo on kaj rad poje. Ker Prasnikar tudi „Novice" prav rad bere, je svojo pesmico vredništvu prinesel in prosil, da bi jo v Novicah natisnili. Radi bi mu to prošnjo spolnili, ko bi nam za take predolge pesmi prostora ne manjkalo. Zatorej pobožniga pevca in vertnarja vsim bravcam priporočimo, da naj ga, ko jih pot jnemo „Cveteža" pelje, obišejo, da jim bo vertec pokazal in pa pesmico zapel; večiga veselja mu nemorejo skazati."
Pred petimi tedni, ko Včdeževiga vrednika ni v Ljubljani bilo, prinese veseli starček imenovano pesem in poverh še dve podobi za natis v Včdežu. Prav žal nam je, da tudi Vedežu prostora primanjkuje, dabiprid-nimu vertnarju željo zversili, toliko več, ker je on tudi naš bravec, in pet slovenskih časopisov prejema, da jih clo drugim brati daje.
Toliko pa naj Vede ž ob kratkim svojim bravcam> pove, da je Prasnikar celo pesem od svojiga verta v naši tiskamici ket mladeneč kakih 20 let v dopadajenje in veselje vsih poslošavcov tako okroglo prepeval, da je bilo kaj. — Kaj pa mislite, kaj je na podobah narisaniga? Nekaj prav kratkočasniga. Na eui je samouk Janez Dobra-vec iz Vač Prasnikar j a narisal, kako v svojim lepim vertu v soboto proti mraku s palico v rokah sedi, se kislo derže, ker je solnce že za goro, in ker še ni obrit. Na eni podobi pa se vidi, kako Prasnikar v nedeljo, ko je obrit in solnce sije, v krasnim vertu z vertnico (gart-rožo) v roki sedi, in se na smeh derži.
134
Bog ga poživi kratkočasniga starčka in posnemanja vredniga vertnarja še dolgo let. Ko bi bilo kaj več tako marljivih vertnarjev na Slovenskim, bi bila naša dežela sadja bo!jl)ogata, kot je. Sadje kmetovavcu ne verze malot
Nespametna navada pastirska.
Po več krajih imajo pastirji nespametno navado, se na žegnano nedeljo poskusiti, katiri od njih da bo zjutraj bolj zgodaj živino na pašo prignal. Dokaj zabavljanja mora preslišati od družili pastirjev, kteri se zadnji s svojo živino na pašo prikaže. Dražijo ga, da bo namesti iz sklede iz pominjeka južinal. Obetajo mu, da bo njegova živina celo leto na paši nagajala. Da je ta navada, ako ravno že stara in v nekterih vaseh prav vkareuinjena, le vender nespametna, nam kaže tale žalostna prigodba:
Ne davno je bil v neki vasi obhajan cerkveni god. Zlo so se pastirji cele vasi tega dneva veselili. Prejšni teden se pogovore, kam da mora vsaki v nedeljo past pri-gnati.
Pastir nekiga ubogiga kmeta v nedeljo zarano vstane, in zivinico iz hleva izžene. Tamna noč še pokriva pašne in loge- Pa fantalina sercniga ne grozi tihota in tarna noči. Prav vesel žene živinico proti občinskim pašnam, kamor se bodo tudi drugi pastirji sošli. Pot derži tikama globoke struge. *) Tiho gre živinica naprej po poti, fante pa veselo zadej poje. Kar na enkrat se zdaj zasliši čudno gromenje iz struge. Kmalo je zopet vse tiho. Vsa goveda se preplašena nazaj pomikujejo. Močno se branijo dalje iti. Pastirček strahu trepeta. Komaj se upa'nekoliko naprej stopiti, vzrok neznanih glasov zvedit. Uboga sirota, kaj vgleda? Pot pred njim je razvaljena in globoko v strugi leži zala krava.
Zavoljo veliciga deževanja se silo namočena pot po noči raspoči in vsadi. Tako se nakluči, da pervi kravi, ki
'       i
*) Siru g a pomeni tukaj ne vam rob, kjer se silno lahko pade.
135
v tami pota ne vidi, stopnje zinanka, in tako v strugo splazi.
Kaj zdaj stori ubogo fante? Iz celiga gerla kliče: Pomagajte, pomagajte! Živa duša ga ne sliši. Samo jek mu iz daljne samije ennkoglasne besede zabavljaje nazaj kriči. Viditi, daje njegov klic le zastonj, ves prepaden brez živinice domu hiti. Vpehan domu pridši, strahu komaj pove, kaj da se mu je pripetijo. Urno gresta gospodar in hlapec s pastirjem nazaj proti strugi. In,- oj nesreča! mertvo kravo izlečeta iz struge.
Pastirji! zapustite take nespametne navade. Pomislite, koliko napčniga iž njih izvira.                     Tone Tavčar.
Kazen tatvine.
Neporedin šterkovec je bil pri mesarju veliki nož zmaknil. Da bi nobeden ne zvedil,  ga doma ba hlevu v
V
streho vtakne in skrije. Cez nekoliko dni mu pride na misel, na jablani klepetec napraviti. Dolgi in veliki nož bi bil za to delo kaj pripraven, si misli porednež, lahko se bo to speljalo. Naglo skoči zdaj po nož. Ker ga je pa po-pred visoko v streho vtaknil, ga z roko ne more doseči, ter ga z veliko preklo doli beza. Med tem, ko fantin kvi-ško na nož gleda, mu smukne naglo iz strehe — naravnost v obraz. — Glavo in oko mu hudo rani. Dolgo je mogel zdaj strašne bolečine terpeti. Tudi pri očesu ni bilo več pomagati. Za zmiram je bilo pogleda pol preč. To je imel za dobiček od vkradeniga noža. Spolnil se je tedaj pregovor:
„S čemur človek pregreši
S tem tnd' kazen on dobi."     A, Praprotnik.
Zvesti konj. #)
O času vojske leta 1813 vjame rusovsk kozak dva Francoza. Skoči s konja in začne enimu vjetih denarje, uro in vse, kar je kaj vredniga sabo imel, jemati; konja pa ¦   ¦----------------------------------------1
*) Po Kimanilu,
136
pusti ta čas prostiga zraven sebe stati. Uni Francoz misli priliko dobro porabiti, zasede naglo prostiga konja in der-ka tod tam, kar more. Ze se osvobodeniga misli, ker ga kozaka ni moč doteči. Zdaj vtakne kozak dva persta v usta in rezno zabrizga. Komaj konj znani pisk začuje, se oberne in naravnost k svojima gospodarja tako naglo der-či, da ni bilo jahaču moč s konja stopiti. Da je kozak dvakrat vjetiga Francoza kozje molitvice učil, svojiga konja pa serčno objemal, si lahko mislite.     Ant. Navratil.
Slovniške besede slovenske slovnice.
(Dalje.)
Lastno ime (Elgenname), splošno ime ^Gattungsna-me), zborno ime (Sammelname)i—Spol (Geschlechf), mož-ki (jnannliches), ženski (weibliches), srednji spol ([sachli-ches GeschlemV).
Število ali broj (Zahl). Edino (einfaclf), dvojno (zwei-fach"), množno (vieliaclf). Se misli, pa ne pristavlja beseda število. Po novejših slo viličarjih (^Grammatiker) pa: edi-nobroj (Einzahf), dvobrbj LZweizahl, Dual), višebroj fViel-zahf). V dvoj broj u se govori, kadar se od dveh osib ali reči govori, postavim: lepa raka Lzwei sclibne Krebse), ne lepi raki. Nemec nima d v o broj a. Bazun Sloveucov so ga tudi vsi drugi Slovani zgubili, zakaj Staroslovani so ga imeli.
Sklon ali padež (EndungJ. Imenovavnik ([l.Endung), rodivnik (2. Endg.), — prisvojivnik (3. Endg.), — ka-zavnik (4. Endg.), -•— mestnik (5. Endg. ali Lokal), — draživnik (6. Endg. ali Instrumenta!). Mestnik stoji na vprašanje: kje? ali kod? postavim: na vertu sim, po vertu hodim: druživnik na vprašanj e: š čim (womit)? ali s kom (mit wem)? p.: z nožem, z bratam.
Sklanja (^AbanderungsartJ, sklanjati Labandern).
(Dalje sledi.)
Smešnica.
Podgorka prinese v Novo mesto maslo na prodaj. „Koliko hočete za maslo?" jo vpraša neka gospa. „Sedem grošev." — „Ali date za šest grošev?" — ,.Ne dam." — „Ali date za dvajsetico?" — „JYe dam." — „Ali date za eden in dvajset krajcarjev?" — „Nič drugači, kot za sedem grošev", se odreže podgorka.                          j. N.
Rozalija Eger, založnica, J. Navratil, odgovorni vrednik.