... Radlje: živimo s sejmom ... človek, ki krije po starem ... Mežica: vec stanovanj ... deveMetlf tudi na Koroškem ... vzpon ravenskega nogometa ... d.d.l ZAVAROVALNICA MARIBOR UGODNO: KASKO ZAVAROVANJA MOTORNIH VOZIL NOVO: POTRESNO ZAVAROVANJE st; IGEM SGPKOGRAD'v I VI U IVI d.d. s proizvodnimi enotami betona, betonskih izdelkov in železa GRADBENA OPERATIVA KOROŠKE d.o.o. INŽENIRING d.o.o. PRODAJNI CENTER d.o.o. * Dravograd - Črna -Slovenj Gradec - Mislinja - Prevalje - Nama Ravne - Lena Levec - OBMOČNA ENOTA SLOVENJ GRADEC tel.: 0602 505 611, fax: 0602 41-840 Radlje ob Dravi, tel.: 0602 73-024 Ravne na Koroškem, tel.: 0602 288-621 Črna na Koroškem, tel.: 0602 38-488 Dravograd, tel.: 0602 84-506 Mežica, tel.: 0602 37 026 PREMOŽENJSKA ZAVAROVANJA Poslovno premoženje Poslovna sredstva Odgovornost Finance Zgradbe Stroji in oprema Blago Prevozna sredstva Posevki in plodovi Splošna odgovornost Odgovornost za izdelke Poklicna odgovornost Odgovornost prevoznika Avtomobilska odgovornost Terjatve Izpad dohodka Investicije Kavcije Osebno premoženje Dom Avto Prosti čas Dopolnilne dejavnosti Požar Kasko Potovanje Premoženje Vlom Odgovornost AO-plus Rekreacija Posevki Živali Steklo Hišne živali Pravna Stroji in oprema triglav premoženje ŽIVLJENJSKI KROG ŽIVLJENJSKA ZAVAROVANJA Kapitalska zavarovanja Življenjska zavarovanja Rentna zavarovanja s štipendijskim zavarovanjem Prostovoljna pokojninska zavarovanja Riziko zavarovanja Nezgodna zavarovanja Zdravstvena zavarovanja za potovanja v tujini KER ŽIVLJENJE POTREBUJE VARNOST zavarovalnica triglav, d.d. PREPIH Karikirano Le vkup, uboga gmajna... GLOSA ZAROKA NA POLJANI Malo je krajev, ki bi postali svetovno znani. Korošci pa smo lahko zadovoljni, da imamo Poljano. Lep kraj! Ima gostilno, cerkev, kozolec in ravno pravo število prebivalcev. Svetovno znana je postala Poljana po zaključku svetovne morije, na katero opozarjajo golobi miru. Spomini na dogodke pred štiriinpetdesetimi leti pa so veseli in žalostni hkrati, saj se ponos ob zmagi nad fašizmom vseskozi prepleta z zagrenjenostjo zaradi povojnih pobojev. Pred kratkim se je Poljana spet proslavila. Že drugič v tem stoletju. Tokrat v upanju na svetlejšo prihodnost... Iz vse Slovenije so se pripeljali prijazno razpoloženi snubci. Radovedni so čakali vojščake kralja Matjaža, da bojo prikorakali iz votline izpod Pece. Želeli sojih pozdraviti med potjo na Goro, kjer jih čakajo device pod plaščem svete Uršule. Množica snubcev se je na Poljani nestrpno prestopala in čakala novico, če je snubitev uspela. Končno so dočakali sporočilo: BRADATI KRALJ IN NEDOLŽNA DEVICA BOSTA STOPILA V SVETI ZAKON OB BOŽIČU. Potešeni snubci so se odpeljali na svoje domove, da jih do ohceti počistijo in primerno okrasijo. Poljana, ki je s tem veselim dogodkom ponovno svetovno zaslovela, se je zdaj umirila. Jesenske meglice in zimski viharji jo bodo utrdili, da bo zacvetela v razkošje nove pomladi... TIK Nobena človeška duša ni sterilna. yv/A0 Iz vsebine: Bomo konici imeli svoj časopis 0 Radije: živimo s sejmom 5 Človek, hi krije strehe po starem 6 Ronska v sliki g Mežica: več elektrike, več stanovanj II Moda: kaj pa klobuki IS kmečki muzej v Šentanelu 16 kovinarji : policisti=3:0 Ig Devetletka tudi na koroškem 21 Spondilo ufaslega plavža 26 Vzpon no f ometa tudi na Ravnah 30 Closima čna knnika 32 Vaš prepih 36 Honskop 36 Na naslovnici: »Mežiški semafor« PREPIH Koroški časopis Izdaja ČZPVORANC, d.o.o. Ravne na Koroškem Glavni in odgovorni urednik: Vojko Močnik Grafična priprava: CERDONIS, d.o.o., Slovenj Gradec, teh. urednik Blaž Prapotnik Tisk: Tiskarna ODTIS, Ravne Naslov uredništva: ČZP VORANC, d.o.o., Ravne na Koroškem, Prežihova 24, tel. & faks: 0602/22-999 Nenaročenih tekstov in fotografij ne vračamo in ne honoriramo. IMEJMO SVOJ ČASOPIS! Založniški hiši Cerdonis in Voranc sta predstavili skupen koncept regijskega časopisa. Zanimanje tudi v Ljubljani. Piše: Edi Prošt, novinar Radia Slovenija Vsekakor pobožne želje pri tako posvetni stvari, kot je časopis, niso dovolj. Tudi načelni zaji ne, še manj fige v žepih. Pa vse kaže, da je vsega tega več, kot resničnega hotenja. Čeprav gre v prenekate-rem primeru tudi za (ne)razume-vanje dejstva, da bo tudi časopis naša regionalna razpoznavnost. Svet Koroške regije je zaradi gornjih dejstev že drugič odločitev o regijskem časopisu odložil. Tokrat zaradi pobud o reševanju Koroškega tednika, ki so prišle iz prestolnice oziroma Kluba Korošcev v Ljubljani. Izgovor je bil spet pri roki, in tako bo prihodnjič Svet menda le odločal o sprejemljivosti novega konkretnejšega -vsaj denarno - osnutka, ki ga morajo tukajšnji predlagatelji (podjetji Cerdonis in ČZP Voranc) pripraviti, da bi ga morebiti Svet regije priporočil občinskim svetom v obravnavo. In šele po vseh teh stopničkah (če bodo prehojene!) zna biti, da se bo vedelo, ali uradna oblast podpira "svoj časopis". Tak je namreč skupni predlog izdajateljev Koroškega tednika in Prepiha - IMEJMO SVOJ ČASOPIS! Kar seveda pomeni, da so bojne sekire, ki sicer niso bile nikoli uporabljene, res zakopane, in da sta obe dovolj ambiciozni hiši pripravljeni pri projektu sodelovati. Po porazih takšnih in drugačnih, ko obetavne napovedi nikogar niso bile uresničene, in ko se je izkazalo, da brez uradne podpore koroške oblasti koroškega regionalnega časopisa pač ne bo. Izkušenj je več kot dovolj, vse so bile poučne še zlasti izdajateljema, in predlog. ki ima majski datum, je verjetno eden zadnjih poskusov oživljanja koroškega časopisa. Zadnjih poskusov, ko regije še nimamo in jo pooseblja skup županov, ki neposredno o ničemer ne odloča, svojo moralno držo in zavzetost za regijo pa redkokdaj uspe v "meso postati". Vsebinska zasnova časopisa je regionalna, torej z informacijami, ki jih dnevni tisk zaradi omejitev prostora ne prinaša, z rednim poročanjem s sej občinskih organov, pokrita bi bila vsa področja političnega, gospodarskega, kulturnega, športnega in vsakršnega življenja v celotni pokrajini. Časopis bi izhajal tedensko, v mesečni prilogi bi nudil zahtevnejše branje. Občine, ki bi časopis sofinancirale (vsaj prvih pet let), pa bi za svoje potrebe izdajale svoje priloge. Predlog predvideva profesionalno zasedbo uredništva, ki bi po zagonu imelo poleg urednika še tri novinarje - za vsako dolino enega. Druge - tehnične podrobnosti so zadovoljivo rešene že zdaj. Vsekakor je v predlogu s kadrovskega vidika predviden kakovosten premik, sedanji pristop pri obeh - Tedniku in Prepihu - se je izkazal za preveč kratkoročnega in negotovega. V petih letih naj bi se (tako predlog) časopis postavil na lastne noge, v vmesnem času naj bi mu pomagale občine. Že če sedaj seštejemo sredstva, ki jih občine namenjajo raznoraznim lastnim glasilom in objavam po drugih pisnih medijih, je tega denarja več, kot bi ga občine namenila skupnemu regionalnemu časopisu. Na v uvodu omenjenem zasedanju Sveta koroške regije so ljubljanski Korošci ponudili dvoje: denar za premostitev problemov Koroškega tednika do novega leta in še enega urednika (urednico), ki bi ga prav tako plačali ljubljanski Korošci. Renata Picej bi se tako spet pojavila na koroški publicistični sceni. Ponudila je tudi že svoj koncept - štirinajstdnevnik s tendenco, da postane tednik, pa še, da je objektiven in verodostojen. Ciljna skupina Koroškega utripa (tako naj bi se ta novorojenec imenoval) naj bi bila dvojna: socialno dobro stoječi bralec in socialno šibki bralec, dopolnjena pa naj bi bila s "podjetniki in direktorji, ki bodo želeli vedeti, če je bilo opaženo njihovo dejanje, pojavljanje in delovanje (to pa je spet dobro zaradi oglaševanja). Temu naj bi bila prilagojena vsebina izpod peres verodostojnih piscev in dobrih novinarjev." (pod navednicami so navedki iz predloga avtorice koncepta, op.p.) Vsekakor zanimiv pristop in živa slika poznavanja koroške publicistične scene, ki jo je mogoče celo prodajati. Seveda Ljubljančanom. Svet Koroške regije je, kot rečeno, spet razpravljal o koroškem časopisu in tak kot je, ujet v občinske interese svojih članov, ni zmogel prestopa plotov. Osebnih, strankarskih, arijskih... Presenetil je slovenjgraški občinski tajnik (nadomeščal je župana), ki je izjavil, da želijo oni neodvisen, nepolitičen in neobčinski časopis in pozval druge, da osnutek, ki ga bodo prihodnjič uskladili, spravijo skozi tudi na občinskih svetih, ker je samo to lahko potrditev načelnih soglasij. Očitno je marsikomu načelnih soglasij s figo v žepu dovolj. Dokazovanje arijske čistokrvnosti Korošcev z marijeterezije mejaštvom je bilo enkrat že preseženo in vnovično preštevanje na vaše in naše je lahko samo plod volitev, ki so se zgodile. Si bodo zato "novi" župani izprašali vest? Navsezadnje so Svet zaradi regije. In ni slovenske regije brez svojega časopisa! Edi Prosi PREPIH Anketa Radlje: 'SaisaiD § mmm V Radljah ob Dravi so zaprli vrata letošnjega osmega jesenskega sejma obrti in podjetništva. Sejem je bil odprt štiri dni, v tem času pa je radeljska obrtna zbornica, ki je v času sejma obeležila 20. obletnico svojega dela, predsatvila tudi promocijo obrti in podjetništva. Kaj pomeni za obiskovalce radeljsi jesenski sejem, smo povprašali naše anketirance. DARKO KMETEC: "Na letošnjem sejmu že drugič sodelujemo dravski splavarji. Pred tem smo sodelovalu na sejmu Alpe Adrija in na sejmu Gostur v Mariboru. Letos smo tu na sejmu v Radljah razstavili tehniko sestavljanja splava, pa utrip današnjega splavarskega življenja - sem pa spada tudi splavarski krst. Pokazali smo tudi gostinsko postrežbo na flosu, skratka, vse tisto, kar nudimo potnikom na flosu med vožnjo. Naš ansambel ČAFURNA pa je v času sejma zabaval obiskovalce." m m MARJETA VERDNIK: "Radeljski sejem obiščem vsako leto in lahko rečem, da sem z njim zelo zadovoljna. Sejem je lepa promocija Radelj, obiščejo pa ga radi tudi obiskovalci od drugod, veliko obiskovalcev pride iz Avstrije. Osebno mislim, da sejem iz leta v leto pridobiva na pomenu, prav bi pa bilo, da bi bil iz leta v leto bogatejši. S tem bi pridobil še več obiskovalcev." FRANC ŠATER: "Tudi jaz sem eden tistih, ki redno obiskujemo jesenski radeljski sejem. Zelo rad obiščem razstavni prostor, kjer so razstavljeni kmetijski stroji. Kmetje se za kmetijske stroje zelo zanimamo, zato mislim, da bi lahko bila ponudba strojev še večja, da bi se za nakup tudi lažje odločali. Mislim, da bi morali kmetijstvu dati več poudarka, čeprav je sejem bolj podjetniškega in obrtniškega značaja." SAŠA PODRZAVNIK: "Sejem vsako leto rada obiščem. Kar nekaj- krat sem bila na letošnjem sejmu in vse mi je bilo zelo všeč. Všeč mi je bila tudi skrbno pripravljena gobarska razstava, na kateri sem spoznala veliko gob, ki jih doslej še nikoli nisem videla. Obiskala pa sem tudi druge razstavne prostore, kjer sem si dodobra napasla oči. Z zadovoljstvom lahko rečem, da Radeljčani živimo s sejmom." JOŽEFA SUŠEČ: "Radeljski sejem sva z možem letos prvič obiskala. Ker nameravava kupiti nov avtomobil, naju je na sejem pritegnila prav ta ponudba. Po ogledu sva ugotovila, da je sejem dobro pripravljen, le kažipotom bi bilo treba posvetiti več skrbi. Ker sva prišla na sejem iz Mislinjske doline, sva kar precej časa iskala sejemski prostor. Drugače pa sva s sejma odšla zadovoljna." VID ŠARMAN: "Vsako leto nestrpno čakam na radeljski sejem. Rad ga obiskujem, posebno všeč pa mi je bilo, ko sem se vozil z "ringlšpilom" in obiskal zabavni šotor in luna park. Za mene in za moje prijatelje je vse to v veliko zadovoljstvo, saj se lahko vsaj enkrat na leto dodobra pozabavamo. Na letošnji sejem imam lepe spomine." F. JURAČ Človek, ki krije strehe po starem TUDI BORI IN VOLBENK STA NJEGOVA Rudi Jutršek st. je vodil ekipo, ki je letos julija prekrila Volbenkovo cerkev na Lesah Če boste na Koroškem iskali mojstra za prekrivanje streh s skodlami (šitlni), vam bo kdo gotovo svetoval, da poiščete Rudija Jutrška, po domače Železnika s Strojne. In zelo prav boste storili, če boste izbrali njega. Njegovo delo so poleg množice manjših tudi tako znamenite strehe, kot so: iz leta 1957 na cerkvi na Uršlji gori, iz leta 1964 na srednjeveškem gradu Bori ob vznožju Haloz, iz leta 1984 na cerkvi sv. Ane na Lešah, iz leta 1998 na kozolcu na Poljani in od letošnjega julija na sv. Volbenku na Lešah. Ta gotska cerkev iz 15. stoletja je bila do sedaj tudi največji mojstrov zalogaj. Zanjo so porabili kar 50 tisoč šitl-nov, 200 kg žebljev in šest kubikov lat, skupina s petimi pomočniki pa je na njej opravila 200 šihtov po 12 ur. Po vsem tem je jasno, daje mojster skoraj več na strehi kot na tleh, skoraj več od doma kot doma, skoraj vedno pri delu. Ampak vsaj dvakrat v letu pa ga boste zanesljivo našli križem rok. To je na Florjanovo in Rokovo, ki sta praznika tesarjev. "Na Florjanovo, ko praznujemo god sv. Florjana, zaščitnika pred ognjem (takrat naj ne bi delali z lesom, da ne bo zgorel, op.p.), sem si že trikrat roke porezal, zato na ta dan ne delam več. Počivam tudi na Rokovo, saj je sv. Rok s svojo sekiro zaščitnik pred ranami." No, tako sva se po treh letih, odkar je delal tudi pri nas in sva se že dogovorila za intervju, na letošnje Rokovo le našla tudi midva. Daje mož izreden, sem kot njegova (skoraj) sokrajanka vedela že prej, a kakšno ceno je moral plačati za to, da je danes gospod, sem spoznala šele iz njegovega pripovedovanja. "Kot vem, izhajate iz Vodiharjeve družine na Suhem vrhu." "Da. Sem sin 16-članske družine, peti po vrsti, rojen leta 1934. Živeli smo na manjši kmetiji s štirimi do petimi glavami živine. Ko sem bil star šest let, so me dali služit. Dve leti sem pasel kravo in hudo je bilo, ko je še tista ušla ... Nato sem šel služit drugam, k Piečerju na Jamnico. Tam sem pasel osem glav živine in moral počasi začeti delati še vse drugo. Ko sem bil 10 let star, sem moral vstati ob treh in iti mlatit. So rekli: Stimo bo že delal. Pri tej hiši je bilo v redu. Niso imeli veliko, a kar so imeli, so nudili. Nosil sem doma narejeno obleko iz hodnega prta, hodil pa bos. Prve čevlje sem dobil 10 let star. Kako sem jih bil vesel!" "Kaj pa šola?" "V šolo smo hodili bosi, v šolo, kolikor je bila! Od majnika do novembra sploh nisem hodil, ker je bila paša. Veselje do šole sem imel, a kaj, ko so me kar stran od učenja nagnali. Tudi zvezkov ni bilo. Dve leti sem imel tablico, vojna je bila, prišel sem do 3. razreda, nato pa bil prost." "Kdaj pa se je pokazalo, da imate tesarsko žilico?" "Že na paši sem delal vse sorte iz lesa, od majhnih ruštov, vikendov, holcarskih bunkarjev, žlic ... 10-leten sem si z nožem naredil čisto pravi litrski sod iz jelševega lesa in si v njem nosil sladek mošt na pašo. To so se mi smejali! 12-leten sem naredil cokle za 3-letno dečvo, pa za sebe ... V sebi sem imel to, da sem stalno rezljal z nožem. To je bil močan nož z železnim ročajem. Kupil sem si ga za 50 pfeningov, ki mi jih je dal stranka, ker sem ji nosil mleko. Imel sem ga 20 let, potem pa izgubil." "Pa je bilo tesarstvo že v vašem rodu?" "Očetov bratranec v Solčavi je bil ravno tak, z žilico, kasneje pa tudi Šipkov Tomaž iz Mežice. Tudi oče so tesarili, a bili zelo nasprotni, da bi jaz kaj delal. Bali so se za les in orodje. Tako sem na skrivaj naredil voz, popravil sod ..., drugače pa smo morali po gozdu pobirati les." "Kako pa so vam ostala v spominu mladeniška leta?" "17-leten sem šel nazaj na svoj dom in začel tesariti skupaj z očetom. Kar sem zaslužil, je šlo vse za družino. Pozimi dela ni bilo, pa sem na jesen šel za furmana v tovarno, poleti sem spet tesal, naslednjo zimo pa šel za kopača v rudnik, 1955. pa nato k vojakom v Srbijo -za 23 mesecev. Takoj sem se javil tesarjem in v treh tednih sem že moral kasarne prekrivati. Bil sem tudi čevljar, mizar, mehanik... Čeprav nisem bil učen, kot drugi, so me lahko za marsikaj porabili in mi zato kar trikrat dali nagradni dopust." "Po vrnitvi pa je že bil čas tudi za dekleta?" "Po vojakih sem bil spet pri starših in poleti delal rušte, pozimi pa sode (največ leta 1959, ko je bilo veliko sadja), slamice, grablje, vile, kuhalnice, metle, košare... Ko sem bil star 28 let, pa sem se oženil k Železniku v Strojno. Čeprav sem toliko delal, nisem imel pribite pare. Poročni gvant so mi kupili oče." Jutršek je mojster za prekrivanje s šitlni "Pri Železniku pa ste, vsaj kolikor vem, prišli z dežja pod kap." "Tri leta nisem bil tam ne hlapec ne nič. Gospodar ni dal ne denarja ne hrane, vse je imel zaklenjeno, hodil je za mano s sekiro, pisal v Beograd, da naj občina prevzame kmetijo, ker ni koga za delo... V sredo je nato predal posestvo, v petek gaje hotel nazaj... prek sodišča. Potrpel sem, ker nisem prišel k hiši, da bi se prepiral, ampak delal. Počasi je gospodar to spoznal in po letu 1970 sam začel pomagati pri delu..." "... gospodarili pa ste že vi?" "Postopoma sem si nabavil lastno orodje za tesarsko delo in nato delal okrog, veliko tudi v Avstriji. 1977. sem si kupil traktor, a je šel po bregu. Ni bilo volov, ni bilo denarja, pa sem se odločil za šiht. 11 let sem bil nato pri Storitvah v železarni, od leta 1991 pa sem v pokoju." "Ampak kakšen pokoj je tol?" "Največ delam okrog zadnji dve leti, odkar imam svojo skupino. Fantje - sin Rudi, zet Damjan (Perše z Jamnice), Peršeči Lojz z Zelenbrega, sosed Grm in Mežnarjev Joži s Strojne - delajo, jaz pa že bolj nadzorujem. Zdaj lahko prevzamemo delo v celoti, od nabave materiala do pokrivanja strehe." "Vaša posebnost pa so skodle." "Skodle so lahko rezane ali cepljene. Tem rečemo šitlni. Z njimi sem začel delati leta 1951 in so res moja specialiteta. V toliko letih si človek nabere mnogo izkušenj. Odkar je impregnacija, je streha iz njih trajnejša, poleg tega pa jaz krijem zelo na gosto, daje življenjska doba strehe daljša." "Ampak vsaka smreka pa ni šitlarca. Je za material težko?" "Take smreke rastejo na severni strani, po grabnih. Debela mora biti od 35 do 40 cm, gladka, ne sme imeti vej, dolga je od treh do 16 m... Sam jo prepoznam že od daleč, cepit pa jo poskusim pri koreninah." "Pri vašem delu so številke kar pomembne." "Seveda, toda jaz sem vse iz prakse naučen, iz šole nič. Bolj znam računati na pamet kot na papir, toda največkrat jaz prej izračunam na pamet kot drugi na papir. Včasih sem kar vedel, koliko bom zaslužil, ko sem prišel k smreki." "Kaj vam predstavlja les?" "Najbolj imam do njega občutek. Diši mi. Če prideš v leseno hišo, je čisto drugi okus kot npr. v zidanici." "Zdaj pa od lesa k olju. Ste eden od treh na Strojni, ki gojijo toter in prešajo totrovo olje." "25 let sem imel rano na želodcu. Zdravniki so rekli, daje neozdravljiva, mene pa je bolelo, da se mi je temno delalo, pa sem začel sejati toter in zdaj mi je bolje. Pol hektara ga posejemo, lani in letos pa smo prodali 130 litrov olja." Naš pogovor "V knjigi etnologinje Marije Makarovič o Strojni in Strojancih ste na pomembnem mestu tudi vi." "Makarovičevo je posebno zanimalo, kako bom domačo kaščo postavil na drugo mesto z ruštom in klobasami vred. Naštudiral sem poseben načrt - in uspelo je. A znanstvenico sem poklical, ko je bila kašča že malo prestavljena, pa ji ni bilo prav." "Vi ste pravi inovator!" "Res sem kar naprej kaj novega poskušal, a se vedno vračal k lesu. Naredil sem lesen rezalni stroj za steljo, hišo sem si postavil čisto sam, brez vsakega načrta, tako, kot se mi je ponoči sanjalo." "Zanimivo, česa vsega se lotite!" "Včasih nisem imel žlice, nisem mogel kupiti plenic ne kile sladkorja, vse sem hodiljreš... Dolgo sem se moral potrjevati. Sel sem po svetu ter videl dobro in slabo. Dobro sem posnemal, slabega ne. Nisem bil starokopiten. Občutek imam, da me danes, kamor koli pridem, cenijo." "Pa si danes prav zaradi pretekle revščine kaj več privoščite?" "Da bi zdaj jamral, bi bil smrtni greh. Na kmetiji z 22 glavami živine in z zravnanimi polji gospodari sin, tudi drugi otroci so preskrbljeni, vnuki rastejo ... Z ženo si zdaj privoščiva, česar si prej nisva mogla. Večkrat greva na kakšen izlet in v zdravilišče." "Ampak jutri greste spet na streho nekam za Uršljo." "Treba je, ker je danes tesarjev malo. V glavnem smo priučeni samouki, iz šole jih ni. Delaje zato dovolj, sploh kritja s šitlni. Poleg tega je vse več vabil, da na raznih prireditvah kažemo, kako se cepijo šitlni in kako se z njimi prekriva. Poiščejo nas tudi, če hočejo namesto strojne ročno obdelavo lesa, kot je to v primeru "powerpuba" na Ivarčkem. Dela res ne zmanjka." "Nama pa besed ne." "No, pa dovolj za danes. Bova pa drugič rekla še kakšno smešno. Jih tudi ni malo v mojem življenju." "Prav. Do takrat pa ostanite zdravi. Ljudi, kot ste vi, ni veliko." Helena Merkač Kljub slabemu vremenu je na Muti za tradicionalni prehodni pokal Mute tekmovalo kar trinajst pretežno koroških gasilkih enot. Kot opazovalci so prišli tudi predstavniki društev iz sosednjega zamejstva. V izjemno izenačenih sposobnostih so prehodni pokal osvojili gasilci z Raven na Koroškem. Drugi so bili člani PIGD Muta in tretji gasilci PGD Dovže. V ženski konkurenci so zmagale domačinke, druge so bile Dovžanke in tretje Vuhredčanke. Posnetek Kristl Vaiti k Jesenska srečanja na Prevaljah so bila tudi letos pestra in dobro obiskana. Vrsta prireditev je polepšala jesenske dni, Prevaljčani so imeli nekaj odmevnih dogodkov, med njimi odprtje razstave "Sporočilo ugaslega plavža". Velik dogodek za Prevalje je bilo tudi polaganje temeljnega kamna za drugi koroški dom starostnikov (posnetek Stanko Hovnik). V okviru jesenskih srečanj so poleg drugega priredili revijo pihalnih orkestrov s Prevalj, Raven in iz Mežice, ki so se na družabnem srečanju v Šentanelu pomerili še v športnih igrah. Na Prevaljah so pred dnevi na strokovnem posvetu razpravljali o pomenu prevaljske železarne v evropski metalurgiji. Po posvetu so odkrili spominsko skulpturo ak. kiparja Andreja Grošlja (levo, posnetek Miro Petek). Na sliki so udeleženci 6. slikarske kolonije Dravograd 99 ali, kot so jo sami poimenovali EX TEMPORE 99 (slikanje na hitro). Tokrat je bila njihova baza planinski Dom pod Košenjakom. Ustvarjali so od četrtka, 16. 9. do nedelje 19. 9. 99, ko so svoja dela razstavili v cerkvi Sv. Vida v Dravogradu. Posnetek Varjan Vesonik e o V Slovenj Gradcu so na Francetovi ulici 2 odprli novo poslovalnico zavarovalniške hiše Slovenica. Tudi v tej hiši sklepajo vse vrste zavarovanj, letos pa so na trg ponudili tudi nove zavarovalniške projekte, kot so Življenjski sklad, Modro življenjsko zavarovanje in Zavarovanje pogrebnih stroškov. V Mislinji so pred dnevi odprli prenovljeno zobno ambulanto, ki so jo v poletnih mesecih popolnoma prenovili in dogradili prizidek. V obnovljeni zobni ambulanti, poleg dveh zobnih ordinacij (za otroke in odrasle) je v njej tudi čakalnica, zobni laboratorij in higienski kotiček, imajo zdaj prebivalci občine Mislinja zagotovljeno dobro zobozdravstveno oskrbo. Posnetek: Jasmina Detela Septembra je Mestna občina Slovenj Gradec brez večjega pompa proslavila občinski praznik. Na slavnostni seji so za častnega občana imenovali dolgoletnega direktorja bolnišnice dr. Draga Plešivčnika, občinsko nagrado pa je prejel Jože Potočnik. Plakete MO Slovenj Gradec so šle tokrat v roke Janeza Kolariča, Marinke Butolen, Antona Bošnika in Vinka Šmona. Posnetek Stanko Hovnik Kmečke povorke - sprevoda Od setve do kruha - v Dravogradu se je v okviru turistične in etnološke prireditve Zlata jesen 99 udeležila pisana druščina ljudi z najrazličnejšimi kmečkimi orodji in prikazom starih opravil, navad in običajev. Kmečke gospodinje so pripravile veliko domačih dobrot in jih brezplačno ponudile številnim obiskovalcem. Posnetek Zlatka Strgar Območni odbor zveze borcev na Muti je pripravil srečanje članov v Bistriškem jarku. Zbrali so se ob spomeniku, predsednik Ivan Mithans je na kratko obudil spomine na padle tovariše soborce in druge žrtve iz odporniškega časa druge vojne. "Hudo je, ko bi mnogi radi prav glasno rehabilitirali kolaboracijo in izdajstvo. Gredo celo tako daleč, da slišimo njihove besede, da so se že takrat borili za eno Evropo in si oblačijo plašče mučenikov. Ali menite, da je odporniškemu antinacističnemu svetu, ki je krvavel tudi na naših tleh, to všeč," so postavili vprašanje. Posnetek Kristl Vaiti Na Muti so na posebnem kulturnem večeru predstavili knjigo pesmi domačina Antona Kobolta. Knjiga "Teče Drava, teče" je svojevrsten spomenik in zgodovina te naše reke. Avtor je z njo preživel večino svojega življenja. Če je Gregorčič lep del svojega ustvarjanja poklonil Soči, je Kobolt v svojh pesmih ujel Dravo v vseh njenih lepotah in moči. Posnetek Kristl Vaiti Pod Uršljo goro v Zgornjem Razborju na kmetiji Vernerca, kjer gospodarita Ivan Rupreht in njegov sin Rihard, je bilo letos četrto državno prvenstvo v striženju ovc. Poleg ovčerejcev iz vseh krajev Slovenije se je tekmovanja udeležil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ciril Smrkolj, tudi sam ovčerejec. Pri striženju ovc z električnimi škarjami je bil najhitrejši Alojz Novak iz Šentjerneja na Dolenjskem, ki je za striženje šestih ovc potreboval 10 minut in 54 sekund. Pri striženju treh ovc z ročnimi škarjami je prvo mesto dosegel Alojz Grmšek iz Laškega, za striženje je porabil 12 minut in 15 sekund. Na posnetku Franca Jurača je pri delu Alojz Peršak iz Mežice. Skupina pritrkovalcev z Mute je v okrilju Agencije za turizem Muta tudi letos organizirala srečanje pritrkovalcev z območja Koroške. Srečanje in izmenjavo tovrstnih glasbenih izkušenj so enako kot prejšnje leto pripravili v cerkvi Sv. Primoža nad Muto. Pri pritrko-vanju ali trjančenju, kot rečejo mnogi v naši pokrajini, gre za svojevrstno znanje, ki ga mnogi stari pritrkovalci nekako čuvajo in hranijo zase in že se čuti svojevrstna praznina. Prav takšna srečanja pa vendarle odstirajo skrivnosti in ni več bojazni, da bo še šlo kaj v pozabo. Letos je sodelovala celo skupina pritrkovalcev iz Ljubljane in bili so prav presenetljivi. Posnetek Kristl Vaiti Obrambni minister dr. Franci Demšar je v Dravogradu, v trgovsko poslovnem centru na Meži, odprl nove prostore Ministrstva za obrambo RS, Uprave za obrambo Slovenj Gradec, izpostave za obrambo Dravograd. Trak je skupaj z ministrom prerezal vodja dravograjske izpostave Benedikt Kopmajer. Minister je napovedal, da bo ministrstvo prihodnje leto podelilo udeležencem bojev v Dravogradu leta 1991 spominski znak na dogodke izpred osmih let. Posnetek Miro Petek Radeljski ljubitelji starodobnih motornih vozil, vključeni v društvu "Oldtimer", so bili na jesenskem izletu. Najprej so si privoščili temeljit ogled in prijazno strokovno vodenje po muzeju motornih koles na Vranskem, za tem pa še Tehniški muzej Slovenije v Bistri. Preostali čas so namenili ogledu Gorenjske in seveda kravjega bala v Bohinju. Posnetek Kristl Vaiti Sedmo državno prvenstvo Zveze društev upokojencev Slovenije je bilo v Slovenj Gradcu. Domačini so se na tekmovanju imenitno odrezali, saj so v obeh kategorijah (moški in ženske) dosegli ekipni prvi mesti. Posnetek Stanko Hovnik Turistično društvo Mežica je v okviru tradicionalnega Dneva turizma pripravilo okusno kulinarično razstavo, na kateri so se predstavili mežiški in okoliški gostinci. Flortikul-turna sekcija je ob tej priložnosti podelila priznanja lastnikom najlepše urejenih hiš in poslopij v občini Mežica. Posnetek Miro Petek Zadnjo septembrsko nedeljo so v cerkvi sv. Petra na Kronski gori pri Otiškem Vrhu zazvonili štirje novi zvonovi, ki so teden prej že zvonili ob obisku papeže v Mariboru. Novi zvonovi so bronasti in tehtajo od 1186 do 270 kilogramov. Slavja na Kronski gori, katere cerkev je pred več kot pol stoletja že slovela po velikih in močnih zvonovih, se je udeležila množica vernikov in drugih občanov. Posnetek Miro Petek Več elektrike, več stanovanj Rudnik Mežica d.d. je v začetku devetdesetih nastal kot krovno podjetje iz nekdanjega Rudnika svinca in cinka Mežica, ki je razpadel na več samostojnih podjetij, same jamske obrate in njeno zapiranje pa je prevzela država. Ocene so različne, ali je bilo to drobljenje rudnika dobro ali ne, dejstvo pa je, da sta že pokopana Tom in Elmont (Tom nima dostojnega naslednika, v prostorih Rimonta pa je Cablex M), o holdingu Rudnik Mežica pa je bolj malo slišati. Kot da se v tej družbi nič ne dogaja, kar pa direktor Janez Pačnik zavrača z letošnjima dvema pomembnima naložbama, ki jih ne obešajo na velik zvon, prav pa je, da je o tem tudi kaj zapisano. Gre za obnovo podzemnih elektrarn in novih 24 stanovanj. Holding pa je po ustvarjenemu dobičku - predvsem zaradi dobrih finančnih naložb - med najbolj uspešnimi majhnimi podjetji na Koroškem. Za prenovo dobrih 140 milijonov tolarjev V družbi Rudnik Mežica - Elektrarne, ki je v sto odstotni lasti Rudnika Mežica d.d., imajo tudi podzemni hidroelektrarni in nedavno so temeljito prenovili že precej dotrajane agregate. V rudniku so se namreč znašli pred dilemo, ali elektrarni zapreti ali pa jih obnoviti. Nazadnje so namreč bile elektrarne obnovljene daljnega leta 1963. "Obnovili smo vse turbine, dve turbini z generatorjem pa sta povsem novi. Izpeljali smo kompletno avtomatizacijo elektrarn in sedaj iz enega centra v Žerjavu vodimo vse procese. V elektrarnah so bili poprej ljudje dežurni 24 ur na dan, sedaj je to odpadlo in za osem delavcev smo morali najti drugo zaposlitev. V posodobitev smo vložili 140 milijonov tolarjev in tako obnovljene naj bi elektrarne obratovale brez večjih posegov vsaj 30 let. Instalirana moč teh elektrarn je 4,7 megavatov, maksimalna proizvodnja pa je okoli 20 milijonov kilovatnih ur na leto, vse pa je odvisno od količine vode. Imeli smo tudi že leto, ko je znašala proizvodnja samo 10 milijonov kilovatnih ur na leto, dosegli pa smo celo 21 milijonov kwh na leto. Vreme torej kroji poslovanje tega podjetja in v lanskem letu je imela družba Elektrarne okoli 30 milijonov SIT dobička, leto poprej pa 24 milijonov SIT izgube. S to investicijo pa smo na drugi strani s tehničnimi posodobitvami pridobili 10 do 15 odstotkov dodatnih kapacitet," pravi Janez Pačnik, direktor Rudnika Mežica d.d. Sicer pa Elektrarne prodajajo elektriko podjetjem iz nekdanjega sistema rudnika Mežica, če pa so viški električne energije, električno energijo prodajajo tudi elektrogospodarstvu. Elektrarne oskrbujejo z elektriko vsa podjetja iz sistema nekdanjega rudnika Mežica. V lanskem letu so Elektrarne 30 do 40 odstotkov električne energije kupile od Elesa, ostalo pa so proizvedli doma. Zanimivo je, da imajo v Elektrarnah vodnogospodarsko dovoljenje, kar je v Sloveniji zelo redek primer, večina podobnih objektov namreč razpolaga le z vodnogospodarskim soglasjem. Zaradi ekologije pa je Rudnik Mežica tudi naročil izdelavo študije o tem, kje je tisti biološki minimum, po katerem se naj ravnajo Elektrarne in kolikšen naj bo odjem vode. Da se ne bi dogajale kakšne ekološke katastrofe ali da ne bi bili deležni očitkov s strani krajanov. Študija je že končana in sedaj poteka ustrezen postopek na ministrstvu za okolje in prostor. _______________________:_____________________J Nekoč je bil samski dom, nekaj časa so v njem bili begunci, nato je nekaj let sameval, zdaj so v njem stanovanja Novih 24 stanovanj V Rudniku Mežica pa so tudi obogatili stanovanjski fond v Mežiški dolini - v okviru holdinga deluje Stanovanjsko podjetje -, saj so v bloku v Mežici, kjer so nekoč bile samske sobe, uredili 24 stanovanj. Rudnik Mežica d.d. je ta objekt kupil leta 1996 od družbe Pogorevc, v letošnjem letu pa so notranjost bloka povsem preuredili. Pred leti so v tem bloku bili nastanjeni tudi begunci iz Bosne in Hercegovine. "Za ta objekt smo najprej razmišljali, da bi v njem skupaj z občino uredili doma za stare, ki ne bi bil protiutež domu na Prevaljah, ampak bi se ustrezno dopolnjevala. Toda ta investicija bi bila prevelika, saj so pogoji za domove za ostarele takšni, da bi morali polovico tega doma porušiti, razširiti hodnike in podobno. Skupaj z ministrstvom za delo smo ugotovili, da to ne bi bilo racionalno, zato smo se odločili, da v bloku uredimo v stanovanja. Ta stanovanja smo ponudili tudi v odkup, večino stanovanj pa bodo dobili delavci bivšega sistema rudnika Mežica kot neprofitna stanovanja. Predvidevamo, da bomo prodali kakšnih pet ali šest stanovanj," pravi direktor Rudnika Mežica d.d. Janez Pačnik. Poseg v objekt je bil kar velik in dela so veljala od 40 do 45 milijonov tolarjev. Celotna stavba meri okoli tisoč kvadratnih metrov, naredili so štiri garsonjere, deset enosobnih stanovanj, štiri dvosobna, eno trisobno stanovanje, dvosobno stanovanje s kabinetom, ostale pa so še štiri samske sobe, ki so prav tako obnovljene. Tisti, ki se bodo odločili za nakup stanovanja, bodo za kvadratni meter odšteli tisoč mark ob takojšnjem plačilu, mogoče pa je stanovanje plačevati na obdobje petih let. -mp Obnovljene podzemne centrale v rudniku Mežica Akupunktura koroške pokrajine Akademski kipar Marko Pogačnik iz Šempasa v Vipavski dolini je prepričan, da lahko z akupunkturnimi kamni ozdravi pokrajino. Ha povabilo Galerije Falke iz Libuč in Koroškega muzeja Ravne je pripravil načrt litopunkturnega projekta, s katerim želi pomagati pri premagovanju blokade v tem delu Koroške. Pogačnik pri postavitvi litopunkturnega kamna v ravenskem parku Umetnost litopunkture je podobna akupunkturi pri človeškem telesu. Pogačnik jo je razvil z namenom, da bi umetnosti omogočil dejavno vlogo pri reševanju ekoloških težav. Tako kot pri akupunkturi gre tudi pri litopunkturi gre za premagovanje energijskih blokad, ki ovirajo pretok življenjskih sil. V primeru litopunkture postavlja na določenih točkah v pokrajini kamnite igle, ki delujejo podobno kot akupunkturne iglice. V te stebre Pogačnik vklesa posebne znake, kozmograme. "Pokrajina Podjune na avstrijskem Koroškem in severni del slovenske Koroške sestavljata vitalno-energijsko in duhovno celoto, ki ju prereže državna meja. Gre za zaokrožen krajinski prostor, osredinjen na področju Pliberka in obdan s krožnico, označeno z naslednjimi kraji: Eberndorf, Volkermarkt, Griffen in St. Paul na Avstrijskem ter Ravne in Črna na Koroškem na Slovenskem. Po mojih raziskavah se temeljna celovitost tega prostora kaže v obliki skupnega vitalno-energijskega organizma, ki orisano deželo napaja z življenjskimi silami in informacijami. Pomembna je tudi druga vloga, ki jo ta krajinska celota igra v celovitem organizmu Evrope. Kot vem, predstavlja jang (plus) pol tega organizma, kot nasprotje minus polu (jin), ki se nahaja na območju Ženeve, na drugi strani alpske verige," pravi Marko Pogačnik in dodaja: "Če imamo pri orisani deželi opraviti s pomembno krajinsko celoto, potem njena prepolovitev z državno mejo pomeni bistveno slabitev tega zaokroženega prostora. Posledica je, da so oslabljeni in v svojem razvoju zavrti tudi posamezni kraji na obeh straneh meje, ki so soudeleženi pri zgoraj omenjeni krajinski kompoziciji." To je obsežen projekt mednarodne razsežnosti, sestavljen iz osmih litopunkturnih stebrov. Dva je Pogačnik pred slabim mesecem dni postavil v sredini opisanega prostora, v Pliberku in v Libučah, štiri na avstrijskem delu omenjene krožnice in dva na slovenski strani, na Ravnah in v Črni. Marko Pogačnik je od leta 1965 do 1971 deloval kot član skupine OHO na področju konceptualne umetnosti in land-arta. Razstavljal je v Moderni galeriji v Ljubljani, v Beogradu, Muzeju narodne umetnosti v New Yorku in drugje. Od leta 1979 deluje na področju poglobljene ekologije in zdravljenja zemlje, sredi 80-ih pa je razvil metodo zdravljenja zemlje. Jasmina Detela Novi prostori slovenjgraške enote društva Ozara Društvo Ozara, nevladna organizacija, ki združuje ljudi z izkušnjo duševne bolezni, njihove svojce, ljudi v duševni stiski, prostovoljce, strokovnjake in osebe na nadomestnem civilnem služenju vojaškega roka, je pred dnevi v Slovenj Gradcu odprlo svojo enoto, v okviru katere bosta delovala dnevni center ter pisarna za informiranje in svetovanje, namenjena pobolnišnični skrbi in pomoči ljudem z izkušnjo duševne bolezni, njihovim svojcem in ljudem v duševni stiski. Enota društva Ozara deluje na Ozki ulici 2, kjer vsak dan potekajo različne dejavnosti: od socialno varstvenih storitev, izobraževalnih in ustvarjalnih delavnic, tehnik sproščanja, do prostočasovnih aktivnosti, srečanja kluba prostovoljcev in kluba svojcev. Z Ozarino čajnico, zaživela je v nekdanjih prostorih društva, želijo popestriti ponudbo v mestu in ob dobrem čaju predstavljati tudi bolj ali manj znane umetnike, popotnike ter druge posameznike. Ozarina čajnica bo tako kot dnevni center odprta vsak delavnik od 8. do 16. ure, ob sredah pa še od 18. do 22. ure. Od decembra, ko se je pričel izvajati program v slovenjgraški enoti društva Ozara, vsak mesec poišče pomoč od 20 do 28 oseb z izkušnjo duševne bolezni, okoli 10 njihovih svojcev in več ljudi v duševni stiski. Na poti v kakovostnejše življenje jim pomaga pet mentorjev, strokovnih delavcev, dva državljana na nadomestnem civilnem služenju vojaškega roka in šest prostovoljcev. Vodja slovenjgraške enote društva Ozara je Bogdan Dobnik, na otvoritvi pa so nastopili Tomaž Pačnik in Matjaž Mlakar z glasbeno točko, Ivan Kresnik je predstavil pesem, varovanka Milka pa je povedala svojo pripoved o vključitvi v Dnevni center Slovenj Gradec. Jasmina Detela POHODNIŠKA POT BREZ MEJA Pohodništvo brez meja ali pot med cerkvami in lipami so poimenovali novo pohodniško pot, ki jo bodo ob veliki slovesnosti odprli 26. septembra v Sv. Lovrencu nad Ivnikom - Eibi-swaldom. V naravi gre za prijetno pohodno pot, ki sejo da brez težav prehoditi v sedmih do osmih urah. Imela bo štiri izhodiščne točke, dve na naši in dve na avstrijski strani. Druga zanimivost poti je v tem, da zajema celotni kulturni prostor kot je bil že nekdaj, torej pred nastankom tukajšnjih državnih meja. V najkrajšem času bo izšel še dvojezični vodnik, ki bo ponudil dovolj informacij o zanimivostih cerkva, lip in krajev skozi katere poteka pot. Seveda pot ni zamišljena preozko, saj bo ponudila še poglede in oglede drugih zanimivosti na obeh straneh te lepe pokrajine, ki jo meje vse manj ločujejo. V tem projektu sta enakovredno sodelovali obe strani in je poleg obmejne panoramske poti že drugi projekt skupnega dela turistične dejavnosti na obeh straneh meje. k.vaiti Predstavljamo: JOŽE LAZNIK, prejemnik zlatega grba občine Dravograd "Župan občine Dravograd podeljuje kot znak spoštovanja, pozornosti in v zahvalo za pomoč pri razvoju občine ter za prispevek pri uveljavljanju njenega ugleda zlati grb občine Dravograd g. Jožetu Lazniku. Jože Laznik je leta 1972 postal tajnik Krajevne skupnosti Dravograd in je vse do leta 1999 uspešno opravljal to funkcijo. " To je le delček iz utemeljitve o podelitvi tega priznanja, zapisane v občinskem Informatorju in verjetno tudi izrečenega na svečani podelitvi ob letošnjem dravograjskem občinskem prazniku. 27 let dela v KS, je obdobje, v katerem je Jože Laznik pustil viden pečat, čeprav sam vedno in povsod z veseljem poudarja, da se brez sodelovanja z občani ne bi dalo narediti tega, na kar so prenekateri Dravograjčani danes ponosni. "Ja, pred tem sem bil kar nekaj let tudi predsednik sveta KS. Vedeti pa je treba, daje bil to čas prejšnjega sistema, in če omenim interesne skupnosti, potem lahko brez naprezanja ugotovimo, koliko sestankov in delegatov, delegiranja delegacij, je bilo potrebnih, da seje lahko kaj uredilo - skratka bilo je potrebno izredno veliko potrpljenja in veliko dela. KS so bile praktično samostojne, njihova vloga je bila drugačna od današnje, ko je KS le podaljšana občinska roka. Za osvežitev spomina naj omenim, da je takrat KS opravljala pomembno vlogo tudi pri splošnem ljudskem odporu (teritorialna obramba, civilna zaščita), kar je bilo že malo pretiravanje. Danes se KS niti ne poverja nekdanjih nalog," se g. Laznik z nasmeškom spominja dejavnosti KS izpred četrt stoletja. Najpomembnejša stvar za tisti čas je izglasovanje krajevnega samoprispevka, ki se je nato ponavljal vse do letošnjega leta. Velika zasluga g. Laznika je, da je z njemu lastno nepopustljivostjo bdel nad uresničitvijo sleherne točke, zapisane v referendumskem programu. "Moral sem biti trmast, saj so se programi morali uresničevati, če smo jih že sprejeli. Seveda so mnenja pri ljudeh bila vedno različna; eni so bili navdušeni, drugi nekoliko manj, tretji so dajali prednost drugim stvarem... Prvi objekt, ki je bil zgrajen iz samoprispevka, je telovadnica v Dravogradu, potem oba vrtca, obnovili smo takratno kinodvorano, izgradili mrliško vežico, uredili prireditveni prostor, izgradnja nogometnega stadiona pa je zadnje dejanje iz naslova samoprispevka. KS je naročila idejni načrt za izgradnjo avtobusne postaje na Meži v velikosti 1200 kvm, načrtovalci pa so se ustavili pri 12000 kvm, potek in dogodki so znani... Vsekakor pa je bilo največ narejenega na področju komunale. Takrat je KS opravljala dela, ki so sedaj v predmet poslovanja Komunalnega podjetja. Preko KS je potekalo asfaltiranje na Ojstrico, na Vič, vseh uiic v kraju... Jože Laznik namenja zdaj svoje ideje in izkušnje Turističnemu društvu Dravograd Še pomembnejša je napeljava telefonskega omrežja, pa izgradnja kabelskega razdelilnega sistema, seveda vse to skupaj z občani, ki so prispevali svoj delež v denarju ali materialu ter s prostovoljnim delom. Vedno je bilo pred očmi oplemenitenje referendumskega denarja - narediti čim več v okviru danih možnosti. Da zadnji referendum ni uspel, je krivo to, daje naj večji del prejšnjega samoprispevka šel za izgradnjo stadiona. Vsi niso športniki. Ljudje so pričeli razmišljati, da bi se to dalo drugače sfinancirati. Predtem so bile potrebe drugačne, idividualnim potrebam smo namenili nekaj več pozornosti." Idejno in organizacijsko sposobnost je sogovornik dokazal s postavitvijo mnogih prireditev, ki so bile in so še zelo odmevne, ne samo v Dravogradu, ampak tudi po vsej koroški regiji. Spomnimo se Koroške ohceti. Od šanka do sanka, športnih in zabavnih iger, Zlate vrtnice ter v zadnjem času Zlate jeseni, ki etnološko poudarja življenje v kraju in okolici. Prav g. Lazniku gre zasluga, da v središču Dravograda niso porušili cerkve Sv. Vida, ki je danes urejen kulturni hram. Lažne ovadbe pa so mu trikrat porušile notranji mir. Hišne preiskave, modri avtomobili pred blokom, preveč vprašanj... epilog... nič! Cena za nesebičnost, za požrtvovalnost, kdove? "Ko grem, pravzaprav se prebijam skozi trg, ni najprijetnejši pogled na "razdrapan" pločnik, na travo, ki raste iz razpok, ob sprehajalnih poteh na polomljene klopi, na zelenice, ki to niso... takrat sem jezen. Samo malo ozaveščenosti je potrebno, saj nam vendar ni vseeno, v kakšnem okolju živimo..." Marjan V. Društvo gluhih in naglušnih Koroške se že dalj časa srečuje s finančnimi problemi, saj koroške občine ne izpolnjujejo obveznosti glede dogovorjenega financiranja društva. Po ključu, sprejet je bil leta 1993, bi morale koroške občine v blagajno društva prispevati denar glede na število prebivalcev v posamezni občini in po številu članov Društva gluhih in naglušnih Koroške v posamezni občini. Večina koroških občin pa se dogovora ne drži. Kot so na novinarski konferenci v prostorih društva v Dravogradu povedali predstavniki društva, jih lansko leto dve občini sploh nista vključili v svoj letni proračun, v prvih osmih mesecih letošnjega leta pa je bil plan financiranja realiziran le v višini dvajset odstotkov. Moral pa bi biti v višini 66 odstotkov. Kot je pojasnila računovodkinja društva Meta Rogina, se je letos iz občinskih proračunov v blagajno društva nateklo borih štiristo dvajset milijonov tolarjev, planirali pa so nekaj več kot dva milijona. Predsednica društva gluhih Milena Pečovnik je povedala, da društvo, vanj je vključenih 320 invalidov sluha, deluje na območju vseh 12 koroških občin. Društvo za svoje člane organizira razne kulturne, športne, izobraževalne in druge programe. Med programe dela pa sodi tudi socialno varstveni programe. Sofinancira ga Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, da pa društvo lahko izvaja te programe, je pogoj, da ima zaposlenega sekretarja, ki obvlada znakovni jezik. Ker pa koroške občine dogovorjenih dotacij ne plačujejo redno, je vedno bolj pereč problem tudi zaposlitev sekretarja društva. "Dotacije občin za naše društvo pomenijo preživetje. Če ne bo rednih prihodkov, bo društvo 'usahnilo', to pa pomeni, da bo odgovornost za gluhe in naglušne na ramenih občin," je na novinarski konferenci povedala Pečovnikova in predlagala podpis pogodbe o rednem financiraju dejavnosti društva. To bo najverjetneje tudi ena od točk prihodnje seje sveta koroških občin. Predstavniki društva pa upajo, da bodo na seji dokončno uredili financiranje društva. Jasmina Detela ___________________________1____________r Moda PREPIH Piše: Stanka Blatnik kako smo preživeli ih soustvarili KUNIGUNDO *1 Kaj sploh je Kunigunda? Zdaj že nekako tradicionalni, tretje leto zapored prirejeni festival mladih kultur v mestu Velenje je to. Na različnih lokacijah po mestu si je konec meseca avgusta in prve dni v septembru cel teden možno ogledovati kulturno glasbene prireditve, performanse in koncerte, nastale v organizaciji Mladinskega centra Velenje, ŠOU-a in seveda njenih izvajalcev. Festival v Velenju simbolično odpre kar sam maršal Tito, še vedno stoječ na osrednjem mestnem trgu, ki ga posebej za to priložnost odenemo v nova oblačila. Na taistem trgu v okviru festivala priredimo kakopak tudi modno revijo mladih modnih oblikovalcev, kot se za tako obsežno kulturno dogajanje spodobi. Mesto Velenje tako gosti štirinajst oblikovalcev iz vse Slovenije, od Koroške dežele pa vse do Primorske krajine. Revija se dogaja na bazenu vodnjaka nasproti Titovega spomenika, ki lepo opravljen v novi garderobi budno spremlja dogajanje. Koncept modne revije ostane odprt različnim oblikam komuniciranja skozi oblačilo, obenem pa vezan ravno na efekt vodne gladine, ki ustvari zelo pompozno in posebno vzdušje v kombinaciji eksperimentalnih modelov, sprehajajočih se po modni brvi sredi vode. Vzdušje podkrepi živa glasbena spremljava zasedbe Jazoo Supersonic iz Slovenj Gradca, ki posebej za modno revijo priredi svoj glasbeni program in ga čudovito vnese v koncept posameznih kolekcij. Čuden zrak, ki se meša v glavah njenih članov ima veliko zaslugo za čutno mistično vzdušje takratnega dogajanja. Oblikovalci se predstavijo povečini z že realiziranimi kolekcijami oblačil, ki so sodelovale na nekaterih večjih modnih prireditvah in natečajih v Sloveniji in tujini, kot sta na primer Smirnoff fashion award in goriška Mittelmoda, s študijskimi eksperimentalnimi kolekcijami in diplomskimi deli, pa z oblekami za miss Slovenije ter kolekcijami z revije najboljše oblečenih Slovencev, kot na primer v slovenskem prostoru dobro poznan in aktualen Pletilni studio Draž, ki prihaja ravno iz Velenja. Med domačimi oblikovalci se s svojim edinstvenim nakitom iz školjke na vodni gladini predstavi tudi slovenjgradčanka Simona Kokot in poskrbi za prefinjeno vzdušje ali kot se temu reče "pravi feeling". Modeli, odeti v kose tkanine in čeznje padajoč svetleči nakit, s školjko velikega Petrovega ušesa v roki in mirno, obvladano hojo pričarajo vzdušje s pridihom Azije. Naj večjo pozornost seveda spet požanjejo drzne kolekcije, polne sek-sapila. Sanja Grcič iz Ljubljane z modeli kopalk v stilu kavboj girls, oboroženimi s širokimi, zavihanimi klobuki, živobarvnimi kitkami, padajočimi izpod njihovih krajcev, vodnimi pištolami ter seksi poplesavanjem in streljanjem po publiki povzroči pravo norenje. Podobno se zgodi pri izhodu norih party oprav ljubljančana Iztoka Hrge, ki ženske in moške modele obleče v težko določljive kose oblačil, prekrivajoče in odkrivajoče povsem nenavadne dele telesa, kot je npr. z žično konstrukcijo pokrit obraz ali gola zadnjica pod moškim predpasnikom ali pa plišast tridimenzionalen pandin obrazek spredaj in enako ogromna okrogla odprtina na predelu zadnjice. To so povsem nemogoče opisljive stvari, ki jih je treba doživeti in občutiti v živo, v ustreznem okolju in prisotnosti glasbe, ritma ter igre nastopajočih. Po končnem defileju, še zadnjem razkazovanju in priklanjanju se vsi znajdemo najprej na prepolnem koncu ozke piste, kmalu zatem pa - v vodi. S tem je popolno vzdušje zaključeno, obrazi občinstva, nastopajočih modelov, oblikovalcev in organizatorjev pa zadovoljni. Kar pa je najbolj pomembno, ob tem se vsi zabavamo. In že iščemo tisto žrtev, ki bo podprla tovrstno dogajanje tudi na koroških tleh, kajti to se ima za zgoditi čimprej in pod nujno! foto: Jurij Vižintin KAJ PA KLOBUK? '■“X ili so časi, ko prava ženska ni sto-pila na ulico brez skrbno obliko-1 J vane mešanice blaga, klobučevine, rož, krzna ali slame, natančno položene na prostor nekje med pričesko in nebom. Izmenično čaščen, oboževan, včasih zasmehovan, ignoriran in zapostavljen je preživel stoletja vojn in naj hujših svetovnih katastrof, nazadnje pa postal žrtev šestdesetih, hipijev in lasnega spreja. Danes je klobuk v vsej svoji veličini spet prisoten. Majhne pekarske kapice, elegantni cilindri, baseball čepice, ljubke baretke, veliki slamniki, v zadnjem času pa platneni dežni klobučki na glavah mlade generacije, so divje kombinacije vseh stilov in nenavadnih oblik. Poleg tega, da je klobuk modni dodatek, ki zahteva popolno celostno podobo, je tudi zelo hvaležna stvarca in pravi prijatelj v stiski. Ob neljubi prigodi je namreč pripravljen priskočiti na pomoč in zakamuflirati "ta hitro" frizuro, s tem pa je zadeva vsaj do nadaljnega rešena. Poleti skrije pred soncem, v mokrih dneh pa pred dežjem, če je seveda na vse to pripravljen in odporen. Pokrivala v zgodovini oblačenja predstavljajo družbeni ugled, v začetku so bila privilegij izključno višjih stanov. Navada odkrivanja klobuka pri pozdravljanju se je razvila samo med moškimi, damska pokrivala so bila navadno precej visoka in pritrjena na pričesko, odkrivanje pa je bilo s tem popolnoma nepraktično in neelegantno. Počasi bo spet zavel mraz po še pred nedavnim od vročine razgretih ulicah. Poletne krpice smo bili že primorani, čeprav nejevoljni, zamenjati za jesenska oblačila in se nostalgično zazreti v padajoče listje. No, pa je še eno poletje za nami. Izložbe so spet polne modnih novotarij, v katere bomo sicer v začetku nezaupljivo gledali, sčasoma pa se jih bomo privadili in si jih potem vroče zaželeli ter kupili. Pokrivala med njimi si le s težavo utirajo pot do naših premalo junaških glav. Orient je prikorakal v modni svet pokrival z velikimi koraki. S seboj je prinesel materiale, kot so saten, žamet, gobelinske tkanine in damasi. Slog je povsem romantičen; retro klobučki, kot bi jih našli v kaki stari, že pozabljeni pravljici. Puhasta krznena pokrivala in mufi so namenjeni spogledovanju v mrzlem nočnem mrazu. Velika sezona klobukov nastopi prav pozimi, ko njihova nepogrešljivost varuje pred mrazom, vetrom in snegom. V Evropi je "klobučno" najbolj osveščen Pariz, kjer se ne bojijo čudnih oblik in močnih barvnih kombinacij, pravi Juliet Crawford, ena najvplivnejših oblikovalk klobukov iz Milana. Prihaja iz sončne Avstralije, kjer, kot pravi sama, obstajajo veliki klobučni happeningi s konjskimi dirkami, kjer se ljudje resnično izživljajo in tekmujejo v zbujanju pozornosti. Podobne prireditve se dogajajo tudi v Angliji in Franciji, medtem ko v Italiji takih priložnosti primanjkuje. O slovenski identiteti tokrat niti ne bomo zgubljali besed. Obstajata natanko dva tipa žensk, ki kupujejo klobuke; tiste, ki jih nosijo in druge, ki jih kopujejo, pa nikoli ne postavijo na glavo. Zenska s klobukom na glavi je navadno tista, ki skrbi za svoj videz od glave do pete. Ugotovila je, da ji klobuk pristoji in se tega odlično zaveda. Klobuka ne podreja svoji garderobi, pač pa garderobo klobuku. IZBIRA IN VZDRŽEVANJE Pri izbiri klobuka je najpomembneje preveriti, če le ta pristoji obliki obraza. Kakovost materiala, iz katerega je izdelan, preverimo tako, da na rahlo prepognemo njegov krajec. Če se zmečka ali prelomi, klobuk ni najboljše kakovosti. Tisti, izdelani iz prave klobučevine, se na dežju in snegu radi skrčijo in postanejo lisasti, zatorej se je dobro izogibati vremenskim ne-prilikam. Tudi slamnik na dežju razpade. Če se klobuk vendarle zmoči, ga je dobro napolniti s papirjem, ki ohrani njegovo obliko, medtem ko se suši. Nikoli ga ne smemo obešati sli mečkati, kajti takrat izgubi svojo obliko. Čiščenje je občutljiva stvar, pri kateri se je najprej dobro prepričati o njegovi surovinski sestavi. Lesk in obliko obdrži, če čez napolnjenega s papirjem poveznemo vlažno bombažno krpo in nežno polikamo, vendar nikar s paro! Madežev se je možno znebiti z gumijasto radirko, tiste globje pa s škrobilcem in krtačo. Klobuke skladiščimo v temnih in suhih mestih, najbolje v škatli, prekriti s papirjem. Turizem PREPIH KMEČKI MUZEJ MLADI ŠENTANELSKI ENTUZIAST DAMJAN SMOLAK, p.d. DVORNIK, IMA KAR NA SVOJEM SKEDNJU ZANIMIV KMEČKI MUZEJ LETOS ŽE NAD 700 OBISKOVALCEV Streljaj od znane turistične vasi Šentanel med Prevaljami in Mežico, sredi tajanstvenih koroških lesov, obkroženih s senožeti, pašniki in sadnim drevjem, stoji na lepem ravnem svetu Dvornikova domačija, ki se na zunaj ne razlikuje od drugih koroških kmetij, vendar pa ima pod svojo streho, točneje - na skednju, neprecenljiv zaklad prastarega kmečkega in gozdarskega in še kakšnega orodja. Lastnik vseh teh in še drugih eksponatov, ki jih bomo v nadaljevanju nekaj tudi našteli, je Damjan Smolak, star vsega 28 pomladi. Damjan je pred kakšnimi petimi leti prišel na dokaj izvirno idejo, da bi na svoji kmetiji, na velikem skednju uredil kmečki muzej, še posebej, ker je nekaj starega in že zdavnaj neuporabnega poljedelskega orodja že bilo doma okrog oglov domačije. Vneto je pričel po koroških, savinjskih pa tudi primorskih kmetijah poizvedovati po starem in neuporabnem kmečkem orodju. Nekaj tega je sicer res odkupil za res bolj simbolično ceno, največ pa gaje dobil kar zastonj, le odpeljati gaje moral z njihovega dvorišča. Zbirka seje tako hitro večala. Poleg poljedelskega orodja je zbiral in še zbira razna druga orodja, tudi tista, ki so jih uporabljali gozdarji (holcarji), saj je znano, da je imel naš kmet poleg obdelovalnih površin tudi po deset in več hektarjev gozdov. Za pravega zbiralca pa so zanimivi tudi razni drugi predmeti, na primer kolovrat, oblič, zibelka itd. Ob obisku pri Dvorniku sem si z očetom Ferdom ogledal muzej na skednju ter še enega manjšega v kašči. Bil sem resnično presenečen nad res bogato zbirko. Presenečeni pa so tudi številni turisti, ki obiščejo katero izmed turističnih kmetij v Šentanelu in si ob tem ogledajo še muzej o kmečkem delu in življenju. Kot smo izvedeli, si je letos ogledalo te zanimive eksponate že 700 ljudi. Muzej je morda še toliko bolj zanimiv, ker so razstavljeni eksponati na skednju, mali hiški, ne pa v kakšnem srednjeveškem gradu. Ob ogledu zbirke ne moreš mimo misli, kako težavno življenje je bilo nekoč na kmetih, ko še ni bilo vsemogočih strojev, predvsem traktorjev. Namesto traktorjev je imel kmet v pomoč le konje in vprežno živino, vole, ponekod tudi krave, predvsem pa pridne roke. Ob vstopu na skedenj sem se najprej "srečal" s tremi lesenimi plugi, branami, vozovi z lesenimi in železnimi obroči okovanimi kolesi, slamoreznico, sejalnico, spleteno iz slame, kosami z zelo kratko koso in dolgim ročajem, mlatilnico (razumljivo, da na ročni pogon) kot tudi z mlinom za mletje žita. Vse to orodje krasi še prav orjaški Zasebna zbirka - neprecenljiv zaklad prastarega kmečkega in gozdarskega in še kakšnega orodja bencinski motor. Na steni sem videl tudi sveder, dolg kar pet metrov, ki je rabil za vrtanje oblic, skozi katere so kmetje z bližnjega izvira nad domačijo zajeli vodo ter jo po votlih lesenih žlebovih speljali na svoje domove. Razumljivo, da so morali te vodovodne lesene "cevi" zakopati globoko v zemljo, da voda pozimi ni zmrznila. O kakšni učinkoviti impregnaciji teh žlebov tedaj, pred več kot sto leti, ne moremo govoriti. Na skednju je mogoče videti še številna orodja in pripomočke za dela v gozdovih. Veliko ročno žago, težke sekire, tudi cimprako, ki je rabila za tesanje hlodov pri gradnji hiš in gos, barskih poslopij. Niso manjkali tudi kremplji za steljerajo, pa rifli za hitro nabiranje borovnic za žganjekuho, Šentanelski gozdovi so namreč poleg gob znani še po ogromnih površinah, kjer rastejo črnice. Bil sem nemalo presenečen, ko meje gospodar po ogledu muzeja na skednju popeljal še v lično majhno hiško (nekdanjo kaščo), kjer so trije manjši prostori, polni vsemogočih starih eksponatov: vse od kolovrata, velike krtače za česanje volne, zibelke, starih smuči na jermene, številnih hobličev različnih velikosti..., star šivalni stroj, stare stenske ure, knjige, ki nekaj "povedo" o kmetovanju v tedanjih časih, verovanju, zgodovini. Ne manjkajo tudi razni romani, pravljice itd. Običaj je, da imajo muzealci naprodaj tudi kakšne spominke. Pri Dvorniku tudi na to niso pozabili. Pri njih je mogoče kupiti spominček - razna žganja v frakelcih, bezgovega, črničevega, češpljevega, pa tudi iz medu. Dvornikovi so se odločili ter pričeli z gradnjo posebnega objekta, ki bo namenjen izključno za stalno razstavo kmečkega orodja. Ker pa takšna gradnja zahteva precej finančnih sredstev, upajo, da jim bosta finančno priskočila na pomoč občina Prevalje in ministrstvo za kmetijstvo. Franjo Hovnik Tomo Lečnik s priznanji za izdelke Mesarije lečnik Na letošnjem 37. kmetijsko-žilskem sejmu je s svojimi mesnimi izdelki sodelovala tudi Mesarija Lečnik z Raven na Koroškem. Na ocenjevanju so ocenili šest njihovih izdelkov. Zlato priznanje so jim podelili za domači želodec, srebrno priznanje pa so prejeli za jetrne cmoke, kuhano šunko, za gozdarsko in jetrno pašteto ter za polnjen hamburger. Kot nam je povedal Tomo Lečnik (na posnetku), je prejeto priznanje za Leč-nikovo mesarijo velika spodbuda za delo v prihodnje ter za še večje sodelovanje na raznih ocenitvah. Tudi to namreč vodi k stalnemu izboljšanju kakovosti izdelkov. PRIZNANJE ZA LECNIKOVO MESARIJO PREPIH ŠOŠTANJU Aškerčeva 5/d ~^N|| - v bližini bencinskega servisa Del. čas: