Birgit Rommelspacher
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
KONTROVERZNOSTI O VZROKIH
Vse od združitve je bilo tako v Vzhodni
kot Zahodni Nemčiji opaziti velik porast
rasističnega nasilja in skrajno desničar-
skih izgredov. Ta potek dogodkov je med
strokovnjaki in strokovnjakinjami z
različnih področij sprožil živahno in
raznoliko nesoglasje o možnih vzrokih
tega nasilja. Ali je vzroke iskati v rastoči
gospodarski negotovosti, v pomanjkanju
perspektive za mlade, ali pa gre zlasti za
strah pred tujci, kot ga poznamo že od
drugod? Ali so morebiti v ospredju eko-
nomski interesi bogate Zahodne Evrope,
ki bi se rada zavarovala pred selitvijo
revščine? Ali pa so nasilna dejanja izraz
na novo prebujenega moškega šovinizma,
ki se opira na najslabšo nemško tradicijo?
Mnogo je prerekanja, vendar spori po
mojem mnenju nastajajo na sicer slabo
pregledni razmejitvi med naslednjima
poloma: enim, ki pravi, da je treba
rasizem in nasilje razumeti kot simptom
vladajoče družbe, kot pojav, ki izhaja iz
njene logike in njenih interesov; in
drugim, ki razlaga pojav kot minljiv znak
krize, v katerem prihajajo do izraza
posebni problemi obrobnih skupin.
Z namenom, da podrobneje raz-
delam to vprašanje, bom kritično soočila
najpomembnejše razlage iz sociologije,
psihologije in iz feminizma.
TEZA O INDIVIDUALIZACIJI
Pri sociološki razpravi je osrednjega
pomena teza o rizični družbi /Risiko-
geseUschaft/ (Beck 1986), ki trdi, da
klasične vrednote vedno bolj propadajo,
da so tradiconalni življenjski vzorci vse
bolj ohlapni in da na življenje vse bolj
vplivajo nevidni procesi kot na primer
grozeča ekološka katastrofa. Poleg tega je
razpad političnih blokov pripeljal do
krize pogledov na svet in do razpada tra-
dicionalne podobe sovražnika, tako da
zdaj mnogi iščejo oporo in držo v skrajno
desničarski naravnanosti.
Popolnoma nesporno je, da tak
proces poteka že desetletja, ali pa celo
vse od industrializacije. Nedvomno je
kapitalizacija vseh življenjskih področij v
tem času pripeljala do razmer, v katerih
je posameznik prepuščen samemu sebi
kot še nikoli doslej. Vprašanje pa je, ali ta
individualizacija in razpad splošno veljav-
nih norm zanesljivo pelje k iskanju
desničarskih vzorcev mišljenja. Zanimivo
je, da je v tovrstnih analizah proces indi-
vidualizacije vrednoten v prvi vrsti kot
nevarnost in izguba. Po mojem mnenju
pa bi se bilo treba vprašati, ali individuali-
zacija ne prinaša tudi krepitve samood-
ločanja in s tem spoštovanja drugačnosti,
kritičnega vrednotenja samo po sebi
danih norm in njihovega izločevalnega
učinka, kakor tudi zvečane sposobnosti
za vzdrževanje nejasnosti in nasprotja.
Abstraktno prav gotovo ne moremo
najti odgovora, pač pa si moramo ogle-
dati empirijo.
Za začetek nam raziskava Heit-
meyerja (1989), najbolj znanega zastop-
nika individualizacijske teze, pokaže, da
med pričakovanimi dejavniki ni najti
227
BIRGIT ROMMELSPACHER
nikakršne odvisnosti. Niti družbeni polo-
žaj pri delu in v družini, niti samopodoba,
naj bo pozitivna ali negativna, niti sploš-
ne težave v orientaciji niso v soodvisnosti
2 avtoritarnim in nacionalističnim pre-
pričanjem. Tudi v njegovi novejši razis-
kavi, bielefeldski študiji desničarskega
ekstremizma (1992), ni mogoče ugotoviti
nikakršne povezave med posameznimi
dejavniki.
Obstaja le ena značilna soodvisnost,
namreč, s skrajno desničarsko naravna-
nostjo je povezana instrumentalistična
poklicna naravnanost (t. j., prevladujoča
usmeritev k denarju, vzponu in statusu).
Torej, tisti mladi, ki jim denar v njihovem
poklicu veliko pomeni, bolj cenijo nasilje
in so ga bolj pripravljeni tudi izvajati. Na-
jpomembnejši merili sta jim moč in nad-
rejenost, druge ljudi pa sodijo zlasti po
njihovi koristnosti za lastne potrebe. Tak
povzpetniški nazor pelje v sovraštvo do
vseh, ki v logiki zgornjih vrednot ne naj-
dejo svojega mesta.
Istim iztočnicam sledi tiibinška
raziskava Helda Horna Leiprechta in Mar-
vakisa (1992), ki sta anketirala za tü-
binško področje reprezentativen vzorec
mladine in mladih delavcev o njihovi
politični naravnanosti. Razdelila sta jih na
zapostavljene in nezapostavljene, in sicer
po dejavnikih delovnega mesta, poklicne
prihodnosti, izobrazbe, ekonomske pre-
skrbljenosti in socializacije. Izkazalo se je,
da so zapostavljeni značilno manj rasis-
tično usmerjeni kot nezapostavljeni. Ko
sta poskušala natančneje utemeljiti te
tudi za strokovnjake nepričakovane rezul-
tate, sta ugotovila, da se pri teh mladih ri-
gidne tendence po ograjevanju od prise-
ljencev povezujejo predvsem z ideologijo
življenjskega vzpona in dosežka. Ta kom-
pleks je povzet v pojmu »šovinizem
blaginje« /Wohlstandschauvinismus/, ki
izenači materialno nadrejen položaj z za-
htevo po političnih, kulturnih in osebnih
predpravicah. Kaže se v pretirani identi-
fikaciji z »interesi nemškega gospodar-
stva« po načelu: Mi smo najboljši in to po
lastni zaslugi. Kot po Heitmeyerju tudi
pri teh mladih vlada instrumentalni način
razmišljanja o svojih potrebah; naseljence
in begunce sodijo izključno po tem, ali
škodijo ali koristijo. Največkrat živijo v
dobro situiranih pogojih in se ne poču-
tijo konkretno, pač pa difuzno in na
splošno ogrožene od naseljencev.
Kako lahko razložimo ta razkorak
med občutki ogroženosti in dejansko
preskrbljenostjo?
Tu nam bo pomagala še ena razi-
skava Hoffmeistra in Silla (1993). Tudi ta
dva avtorja sta izhajala iz teze o individu-
alizaciji in anketirala skoraj petsto mla-
dincev in mlajših odraslih z namenom, da
ugotovita, ali slaba preskrbljenost in ne-
gotovost v življenju pripelje k avtori-
tarnim nazorom.
Tudi ta raziskovalca sta bila, kot
sama pravita, pri vrednotenju precej pre-
senečena, ko sta ugotovila, da med
preskrbljenostjo in avtoritarizmom ni no-
bene povezave. Na srečo potem — v
nasprotju s Heitmeyerjem — nista več sle-
dila svojemu teoretskemu konceptu, tem-
več sta naprej razdelala med seboj
neodvisni spremenljivki avtoritarizma in
nestabilnosti.
Nestabilni niso nujno avtoritarni, v
celoti vzeto celo malo manj kot stabilni.
Zato pa je bilo sorazmerno veliko mladih,
ki so izhajali iz dobro situiranih, stabilnih
razmer in so bili opremljeni z ustrezno
stabilno samopodobo, nagnjenih k avtori-
tarnosti in k desničarskim in rasističnim
predstavam.
Potem so se natančneje posvetili tej
skupini mladih in ugotovili, da so vsesk-
ozi pod velikim pritiskom, da bi bili us-
pešni, to pa so nekritično prevzeli od
svojih staršev. Občudujejo in idealizirajo
poklicne in ekonomske uspehe svojih
staršev; samoumevno se jim zdi, da bodo
tudi sami pripadali uspešnemu delu
populacije. Vseeno pa je to pogosto v
nasprotju z njihovimi dejanskimi izkušn-
jami, na primer, če so šolske ocene pod
pričakovanimi. Toda kljub temu ohranijo
svoj ideal in svoje strahove pred neuspe-
hom projicirajo na druge: nesposobne
učitelje, korumpirane politike in lene pri-
seljence. Sami se (še) niso potrdili, ven-
dar pa po lastnem mnenju samoumevno
spadajo k eliti, ta razkorak pa se izraža v
228
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
občutku ogroženosti z vseh strani. Ker bi
jim lahko vsakdo oporekal njihov položaj,
so do vseh nezaupljivi, življenje pa do-
življajo kot stalen boj vseh proti vsem, v
katerem napredujejo le najkrepkejši.
Seveda je tudi med nestabilnim de-
lom mladih nekaj avtoritarnih. Tudi oni
občutijo okolico kot pretežno sovražno,
vendar je tu motiv drugačen. Praviloma
so se morali stalno boriti z velikim šte-
vilom nasprotij. Večinoma imajo za sabo
zelo težke razmere v družini in veliko
negativnih socialnih izkušenj, tako da ima
njihovo nezaupanje precej osnove v
stvarnosti. Zato se lahko na podlagi dru-
gačnih življenjskih izkušenj to nezau-
panje omaja, vse do skrajne odvisnosti od
posamezne situacije in stalnega nihanja
med nasprotujočimi si ocenami. Iz tega
seveda sledi, da je lahko vplivati nanje.
Nasprotno pa pri stabilno-avtoritarnem
nezaupanju in »borbeni« mentaliteti pri-
de do utrjene podobe sveta, zaradi katere
so se njeni nosilci pripravljeni boriti
proti vsem, ki bi lahko podvomili v nji-
hovo zahtevo po premoči.
Tukaj torej najdemo razlago za
gornje neskladje: tak mladenič, vzemimo,
ni realno ogrožen od priseljencev, pač pa
precej bolj od svojega lastnega neuspeha,
s katerim se ne more in noče sprijazniti.
Mora ga projicirati na druge. Kolikor
večji je torej razkorak med zahtevami in
resničnostjo, toliko bolj je le-ta podvr-
žena idealizaciji, toliko večja potreba nas-
tane po projekciji, da bi le lahko pripisal
sebi večjo vrednost in se stabiliziral.
Na ta vprašanja bo morala odgovo-
riti psihologija, ki se prav tako ukvarja s
tem. Še prej pa povzetek socioloških
analiz:
1.	Vsi se strinjajo z ugotovitvijo, da
materialna ogroženost ni večji rizični de-
javnik za skrajno desne nazore. Pred-
postavka, da naj bi bilo najti rasistično
miselnost zlasti v nižjih slojih, se je po-
kazala za predsodek srednjega sloja, kot
že v prejšnjih raziskavah.
2.	Socialna integracija na delovnem
mestu, v družini in med prijatelji ne
varuje pred desničarsko in rasistično nas-
trojenostjo.
3. Tudi dezorientiranost ali nesta-
bilnost nista dejavnika, ki bi pogojevala
avtoritarno-nacionalistične nazore.
Iz vseh treh raziskav se kristalizira
neki kompleks, ki ga Heitner imenuje in-
strumentalistična naravnanost v poklicu,
v Tübingenu mu rečejo blaginjski šovini-
zem, v Münstru pa oboževanje uspeha in
borbena mentaliteta. V tem kompleksu se
kaže forsirana identifikacija z vrednotami
uspeha, blaginje, kariere in denarja, iz
katere izhaja zavračanje vseh, ki veljajo za
nesposobne, ali pa so videti brez truda
preskrbljeni.
Da gre res za tak kompleks, potrjuje
tudi dejstvo, da se rasistično nasilje, ki
narašča v Nemčiji, v zadnjih dveh ali treh
letih ne znaša le nad begunci in priseljen-
ci, pač pa tudi nad invalidi, homoseksu-
alci in lezbijkami, brezdomci in levičarji,
še zlasti, če se izpostavljajo kot antirasisti.
V tem pogledu se tovrstno nasilje
sklada z že obstoječim, »normalnim« se-
ksističnim nasiljem, ki je v naš vsakdan
prineslo posilstva, umore in znašanje nad
ženskami.
Ti dve vrsti nasilja imata skupno to,
da ne gre za posamezne zločine v smislu
običajnega kriminala, ampak za nekaj, kar
na anglo-ameriškem govornem področju
opisujejo kot »hate-crimes«, zločine iz
sovraštva. Pri takem zločinu je izraženo
sovraštvo do določene skupine ljudi.
Torej so to v prvem planu instrumentalna
in ne ekspresivna dejanja, kot bi rekli v
psihologiji. Njihov smisel ni v njih samih,
torej v izživljanju čustvene ali spolne
napetosti, pač pa naj bi služila kot primer
in dokaz nečesa.
Ta nasilna dejanja naj bi pokazala, da
si njihovi storilci želijo belo, heteroseksu-
alno, patriarhalno družbo, v kateri imajo
moč in besedo samo sposobni, prilago-
jeni in uspešni, ter hkrati želijo dokazati,
da sami pripadajo tej eliti.
Nastrojeni so proti vsem, ki ugovar-
jajo tem predstavam in zares ali navidez
dvomijo o njih. Hočejo jim pokazati »nji-
hovo mesto« na obrobju družbe ali pa jih
popolnoma pregnati iz nje.
Pri tem ima sovraštvo do tako ime-
novanih tujcev veliko opraviti z lastno
229
BIRGIT ROMMELSPACHER
samopotrditvijo, s strahom pred svojo
nezadostnostjo, da bi pripadali uspešnim
in močnim.
Ta motiv, kot smo že rekli, spodbuja
psihološko diskusijo. Po njej tujci niso
tisti, ki nas ogrožajo, pač pa gre za od-
cepljene, potlačene delčke nas samih; tuji
smo sami sebi, in samo če premagamo to
razcepljenost v sebi, se lahko soočimo s
tujci.
STRAH PRED TUJCI
Kot je pokazala že münsterska raziskava,
je zlasti strah pred neuspehom tisto, kar
je treba potlačiti. Zaradi fiksacije na us-
pešnost se je treba ograditi od osnovnih
potreb po sproščenosti, od želje po pre-
skrbljenosti, od lastnih slabosti. Ti potla-
čeni nagibi se potem odražajo v »tujcih«:
oni so navidez tisti, ki lahko brezskrbno
živijo tja v en dan, ki si jim ni treba delati
skrbi, saj morajo le nastaviti roko, pa
imajo vsega v obilju. Vzrok je očitno na-
silna zavist.
Menim, da prav tako ni naključje, da
so posbej izražene strasti do Romov. Prav
oni, ali bolje, njihova podoba je taka, da
še zlasti učinkovito spodbuja dvome o
naših vrednotah: »ljubo doma«, blaginja,
dominacija načela uspešnosti.
Nasproti potrebi po preskrbljenosti
stoji trdo geslo »pravi mož je vedno sam«,
se pravi, da se ima za vse zahvaliti sa-
memu sebi in da se s svojimi vrlinami in
disciplino odreka vsem odvisnostim in
razvadam. Ta samodisciplina in trdota do
sebe se sprevrača v sovraštvo do vseh, ki
navidez brezskrbno, zlasti pa na tuj račun
uživajo življenje.
Tudi v primeru nestrpnosti do in-
validov oziroma evgenskega rasizma je
opaziti tako razcepljenost. Tu gre najprej
za strah pred lastno ranljivostjo, strah
pred socialno izolacijo in odvisnostjo.
Taki strahovi se zrcalijo v odnosih z inva-
lidi. Da bi premagali te strahove, bi bilo
najprikladneje, če bi se solidarizirali z bo-
jem invalidov za človeka vredne življenj-
ske pogoje in enakopravne možnosti.
Konec koncev mora vsakdo računati s
tem, da bo v danem trenutku svojega
življenja od koga odvisen. Skupen interes
je torej očiten.
Taki solidarizaciji z invalidi pa na-
sprotuje nevarnost izključitve iz družbe
privilegiranih. Zato se je treba na vsak
način otresti strahu pred kakršnokoli
telesno okvaro, da bi si lahko potrdili
svojo pripadnost sposobnim, močnim in
priviligiranim.
Očitno ne zadošča, da se človek spri-
jazni sam s sabo in ozavesti, kar je bilo
prej potlačeno (kot piše v večini psiho-
loških analiz, npr. Kristewa 1990 ali Bau-
riedl 1992), pač pa se moramo poleg tega
vprašati tudi po vzrokih potlačitve. Zakaj
je toliko ljudi pripravljenih zapostavljati
prvinske potrebe s »samodisciplino«? Za-
kaj toliko ljudi prostovoljno sodeluje pri
zatiranju smaih sebe?
Po moje bi lahko kar nekaj o tem iz-
vedeli iz psihologije spolov. Disciplina in
pričakovanje uspeha, ki jima je pod-
vržena večina zahodnih moških vse od
otroštva, se jim, kot kaže, kar splača.
Četudi se občutljivejši med njimi pritožu-
jejo nad primanjkljaji v strukturi svoje
osebnosti, zaradi česar občutijo veliko so-
cialnih in čustvenih omejitev, je to
vseeno malokomu dovolj dober razlog,
da bi spremenil svoj položaj. Kaže, da
moč in položaj v družbi bogato odtehtata
omenjene primanjkljaje.
S tem hočem reči, da so psihološke
analize, ki opazujejo zgolj proces pot-
lačitve, prekratke tam, kjer bi morale
upoštevati tudi vlogo od tega odvisnih
materialnih in socialnih privilegijev.
Samo tako lahko razumemo, zakaj je v
naši razpravi samodiscipliniranje tako
pomembno in zakaj nasilnost sprožajo
prav tisti, ki zbujajo pomisleke o vredno-
tah, kakršni sta avtonomija in sposobnost.
Enako malo, kolikor se omenjene
psihološke analize posvečajo privilegira-
nju, namenjajo pozornosti tudi odnosom
moči med večinami in manjšinami. Zdi se
celo, da se hočejo povsem izogniti psiho-
logizaciji te razsežnosti. Tako na primer
skoraj nikoli ni zastavljeno vprašanje, ali
morda nelagodje belcev pred etničnimi
manjšinami, še zlasti obarvanimi, nima
kaj opraviti tudi z nemško kolonialno
230
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
Zgodovino; ali to nelagodje morda ne iz-
vira tudi iz prepovedanih občutkov pre-
vlade nad njimi. Občutki pač niso čisto
abstraktne ali naravne danosti, ki se
odražajo v nas, ampak zbir osebnih iz-
kušenj, v katere je vpletena tudi narodna
zgodovina.
Ta vpletenost zgodovine je pri nas
zelo očitna v obnašanju in občutkih pri
srečanjih z Judi. Večina Nemcev, ne-
Judov, pri tem občuti nelagodje in
razdrobljene občutke krivde. Nič čud-
nega, saj pri teh občutkih pridejo do
izraza zavedanje naše pripadnosti narodu
in njegovim preteklim zločinom.
Če pa tak stik v psihološki analizi ab-
strahiramo na srečanje med »jazom« in
»tujim«, s tem zanikamo delujoče razmer-
je moči in njegovo zgodovino, razmerje
med dominantnim in diskriminiranim
osebkom pa spremenimo v samospo-
znanjski dogodek. Tako postane »tujost«
odsev samoodtujitve, zraven pa se pojavi
nuja, da se ukvarjamo s sabo, da bi razčis-
tili globine lastne tragike.
V povezavi s tem govori črni psiho-
analitik Frantz Fanon (1986) s Karibov o
večvrednostnem kompleksu belcev, ki
izrabljajo črnce za poveličevanje lastnega
ega.
Taka ftmkcionalizacija drugih je uk-
rojena po meri moškega samoumevanja,
ki se kaže zlasti v omejevanju drugih in v
njihovem podrejanju. Strinjam se z mne-
njem feministk, da je ta težnja po domina-
ciji vsidrana globoko v naše patriarhalne
tradicije.
Tudi na pogled se zdi teza pravilna:
saj so vendar horde moških tiste, ki
uničujejo domove beguncev ter napadajo
in ubijajo pripadnike manjšin. Zato torej
vprašanje: Ali je rasizem moški problem?
Še prej pa kratek povzetek psiho-
loške argumentacije:
1. Nedvomno se v rasizmu in sovra-
štvu do tujcev odraža tudi problematika,
lastna dominantni večini. Ta večina pov-
nanja svoja lastna nasprotja in notranje
konflikte ter izrablja oziroma funkcio-
nalizira druge za izražanje lastnih pro-
blemov. V tem smislu lahko govorimo
tudi o psihološkem izkoriščanju.
2.	Problematika večinske družbe iz-
haja zlasti iz prizadevanj za zagotovitev
njene dominantnosti in privilegiranosti.
Zato psihološka analiza pove le pol
resnice, če prepozna kot vzrok potiskanje
in samoodtujitev, zraven pa ne opiše do-
bička, ki izhaja iz tega, niti se ne vpraša
po vzroku potiskanja.
3.	Predstave in občutki v zvezi s »tuj-
ci« niso abstraktne, antropološke, od časa
neodvisne konstante; vsaka ima svoj
zgodovinski odraz; v odnosih do prise-
ljencev in etničnih manjšin se zrcali tudi
naša zgodovina, ki je bila skovana tudi s
pomočjo kolonializma in holokavsta. Psi-
hološka abstrakcija, ki opazuje samo
fenomen »tujega«, prispeva k zanemar-
janju te zgodovine in ne more uvideti,
kako močno oblikuje odnose med večino
in manjšinami tudi ekonomsko, kulturno
in psihološko izkoriščanje.
Kljub dejanskim razmerjem moči
med domačini in priseljenci v Nemčiji se
strah pred »tujci« rojeva v prvi vrsti kot
strah pred dvomom o obstoječih normah
in življenjskih navadah, v katerih je za-
sidrana tudi ekonomska in politično-
ideološka zahteva po premoči zahodnega
sveta.
Strah pred izgubo moči in dvom v
to dominantnost pa se v pogovorih naj-
večkrat poenačita z eksistenčnimi stra-
hovi glede dela, stanovanja in življenjske
perspektive. Strah pred izgubo premo-
ženjskega položaja torej preimenujejo v
boj za preživetje.
Več kot imaš izgubiti, bolj se ukvar-
jaš z varovanjem tega. Le tako lahko po-
jasnimo, zakaj revnejše dežele sprejemajo
po nekajkrat več beguncev kot bogate.
Enako kakor gradimo vedno višje zidove
okoli bogate Zahodne Evrope, se tudi
sami ograjujemo od priseljencev z izgo-
vori o tem, kaj je naše in kaj njihovo.
Zdaj pa k vprašanju soodvisnosti
med rasizmom in seksizmom.
RASIZEM = MOŠKO NASILJE?
Če si ogledamo nasilne rasistične izgrede,
je povezava očitna: dejansko gre skoraj
izključno za moške, in sicer v 95%. V
231
BIRGIT ROMMELSPACHER
skrajno desničarskih klikah vlada oholo
moško vedenje. Tudi če so ženske de-
javne, imajo le vlogo prijateljske podpore
iz ozadja.
Táko brutalno nasilje moških vse-
kakor ni nič novega. Na stotine žensk
letno postane žrtev seksističnega nasilja.
Novost je v tem, da se to kaže javno in je
eksplicitni sestavni del političnega kon-
cepta.
Nedvomno obstaja tudi bližja pove-
zava med rasizmom in seksizmom. Že iz
izraza »gosposka rasa« /Herrenrasse/ je
jasno, da si lahko iz tega kaj obetajo zlasti
gospodje /Herren/. Prav tako so me-
hanizmi segregacije žensk in etničnih
manjšin na ta način, da jih pojmujemo
kot »druge«, kulturnozgodovinsko v mno-
gih pogledih skoraj enaki.
Vsekakor pa iz tega ni treba sklepati,
da so ženske manj rasistične. Prav njihova
zatiranost pod patriarhalnim gospostvom
bi lahko bila zadosten razlog, da se zne-
sejo nad še šibkejšimi. Prepoznavni znak
vladajočih ideologij je prav v tem, da
postanejo zatiranim samoumevne. Zgodo-
vina, vsaj nemška, pa pokaže, da ženske
niti v kolonialističnih niti v nacističnih
časih niso bile posebno imune pred rasiz-
mom in antisemitizmom, kaj šele, da bi
jima aktivno nasprotovale.
Rasizem moramo torej raziskati
glede na njegove spolno-specifične po-
javne oblike. Lahko ugotovimo, da nasilje
izvajajo zlasti moški. Pri volitvenih rezul-
tatih pa razlike niso več tako ostre: skra-
jno desne stranke volijo dve tretjine
moški, tretjino pa ženske; in to ne le v
Nemčiji, temveč v vseh zahodnih indus-
trijskih državah. Pri anketah o sovraštvu
do tujcev pa že ne najdemo več razlike
med moškimi in ženskami. (Roth 1989; to
velja tudi za zgoraj navedene sociološke
raziskave, ki sicer kažejo malo manjšo
sovražnost do tujcev pri dekletih in
mladih ženskah, vendar pa ta razlika ne
dosega ravni značilnosti).
Očitno se torej ženske umaknejo, ko
se združita rasistično in šovinistično ob-
našanje. Prav tako jih malo zanima
stranka, ki zastopa zlasti moške interese.
Vendar pa je lahko po svoji rasistični
usmeritvi za ženske zanimiva tudi kakšna
skrajno desna stranka. Tako lahko po
moje utemeljimo sicer omejen, a vseeno
znaten delež žensk pri volilnih uspehih
nemških republikancev.
Ženske pa niso odvisne samo od
moških, ampak odkrivajo tudi značilno
ženske oblike rasizma. Nekatere nego-
valke nočejo paziti črnskih otrok, kakšne
ženske pa vidijo v črncu prototip posilje-
valca. S tem se razbremenijo, da se jim ni
treba soočiti z nasiljem in maltretiranjem
»svojih« moških. Tudi to je ena od oblik
psihološkega izkoriščanja, ki konec kon-
cev škodi tudi izkoriščevalki, saj se
izogiba soočenju z realnim.
Če torej govorimo samo o rasizmu,
ki se kaže v nasilju, ga lahko izenačimo s
seksizmom. V tem primeru je rasizem v
prvi vrsti domena moških, za katero ne bi
smeli kriviti tudi žensk in jim tako puščati
breme odgovornosti.
Lahko pa rečemo, da med rasizmom
in seksizmom obstaja še tesnejša pove-
zava. V obeh primerih namreč diskrimi-
nacijo povzročajo razlike, ki temeljijo na
bioloških znakih. Na to povezavo kaže
tudi značilno moško samozavedanje, ki
postavlja ograjevanje od drugih in nji-
hovo poniževanje za pogoj avtonomije in
uspešnosti. Zaradi vsega tega pa rasizem
še ni izključno moška reč, kajti so tudi
ženske del tega sistema in svoje lastne
interese povezujejo z interesi belega
moškega, in toliko je to tudi njihov pro-
blem.
SKLEP
Če se sprehodimo po različnih poskusih
razlag, lahko iz njihove utemeljitve, še
bolj pa iz posplošitve njihovih zaključkov,
jasno ugotovimo njihov obrambni značaj.
Pri feministkah tiči obramba v pre-
močno poudarjenem deležu moškega
šovinizma, kar naj bi dopuščalo sklepati,
da je rasizem stvar moških.
Pri psihološki utemeljitvi se obram-
ba kaže v ponotranjanju »tujega« v lastno,
kot zrcaljenje potlačenega. S tem ab-
strahiramo strah pred tujci v neko ne-
zgodovinsko antropološko konstanto in
232
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
postavimo v oklepaj konkretne interese
in razmerja moči.
Sociološke raziskave pa s pomočjo
individualizacijske teorije prenašajo »pro-
blem« na nižje sloje in obrobne skupine,
zlasti pa ga razglašajo za problem mladih.
Tako dobijo temo »mladi in nasilje« in jo,
oropano njenega političnega značaja,
slikajo kot dejanja iz obupa ali kot klic
ogroženih na pomoč.
Iz vseh razlag pa se hkrati krista-
lizira neki skupni imenovalec: K avto-
ritarno-nacionalističnim in rasističnim
nazorom so najbolj nagnjeni tisti mladi in
mlajši odrasli, ki se identificirajo z vlada-
jočim vrednotenjem denarja, kariere in
uspeha ter nekritično prevzemajo zahte-
ve svojih staršev, poveličujejo življenjski
pomen truda in reducirajo medčloveške
odnose na njihovo funkcionalnost za
uveljavljanje lastnih interesov.
Nasprotno od pričakovanj večine
raziskovalcev to ni izključno ali pretežno
problem zapostavljenih, ampak v svoji
sistematski pojavnosti zlasti problem
etabliranih in tistih, ki naj bi po priča-
kovanju drugih, pa tudi svojih, nekoč so-
dili v ta krog s pomočjo nasilja, usmer-
jenega proti sebi in drugim. Iz tega izhaja,
da ne moremo govoriti o kakšnem pro-
testu, pač pa zgolj o zagrizenih poskusih,
držati z drugimi.
Spričo takega nasilnega obnašanja
se mora družba vprašati, do kod je treba
odpreti njena vhodna vrata; koliko se
mora posameznik omejiti le na to, da se
žene za uspehom, da bi ustrezal danim
vzorcem; in nasploh, koliko je v zahodni
kulturi vladajoče pojmovanje ekonom-
skega uspeha izenačeno s kulturno, poli-
tično in človeško nadrejenostjo.
Zato je prav neproduktivno klicati k
ponovnemu osmišljanju starih vrednot
delavnosti, reda in družine, zraven pa
oporekati generaciji 68, da so preveč
dvomili v avtoriteto in tako prepustili
naslednjo generacijo samo sebi. Menim,
da je ostalo premalo in ne preveč duha iz
leta 68. Kje pa se je zares uveljavila kritika
tistega časa v miselnosti gospodarskega
čudeža, ki je tako pridno in učinkovito
opravila s preteklostjo? Generacija iz
oseminšestdesetega je napadala prav to
krnitev človeka na homo economicus in
pritiske staršev. — Kar seveda pomeni
tudi, da so se v gibanju zrcalile deloma
analogne predstave moralne strogosti in
avtoritarizma tistega časa.
Tudi celostna politika do priseljen-
cev vse od povojnega obdobja ni bila nič
drugega kot gospodarska politika; pomen
priseljencev je bil torej reduciran na go-
spodarske dejavnike. Ta funkcionalistični
način mišljenja se zdaj vrača v predstavah
mladih — še okrepljen zaradi pritiska, da
morajo zadostiti starševskim zahtevam.
Zlasti pa: analize, ki navidez povsem
nepristransko kličejo nazaj k družini,
naravnemu okolju in delovni etiki, niso
samo politično neustrezne, ampak so tudi
v nevarnem neskladju z zgodovinskim
naukom.
Če se obvladovanje zgodovinskega
znanja ne nanaša na število obletnic in
knjižnih publikacij, ampak na to, kako
prisotna je v človekovem načinu razmišl-
janja preteklost, lahko trdimo samo, da ti
avtorji stojijo na precej trhlih nogah. Iz
tega verjetno izhaja tudi dejstvo, da v no-
beni od navedenih raziskav niso spraše-
vali anketirancev po politični tradiciji v
njihovih družinah.
Torej je treba zares vpeljati diskusijo
o vrednotah, in sicer tako, ki bo postavila
pod vprašaj vrednote našega blaginjskega
šovinizma.
K temu sodi, da npr. žensko gibanje
odločno kritizira prevlado tako imeno-
vanega proizvodnega področja in logiko
gospodarskega vrednotenja in ji za proti-
utež postavijo pomen medčloveških od-
nosov, človečnost in pravico do osebnega
prostora. Ekološko gibanje se prav tako
hoče ograditi od miselnosti, ki temelji na
rasti in napredku, in na to mesto postav-
lja odgovornost do sebe, do naslednje
generacije in do narave. Poleg tega se
moramo še prav posebej zavedati naše
odgovornosti za izkoriščanje ljudi iz
drugih dežel in celin.
To zahteva tudi kritičen premislek o
naših lastnih željah po prevladi, ki se prav
gotovo napajajo tudi iz nacistične zgo-
dovine. Prav značilna nemška varianta
233
BIRGIT ROMMELSPACHER
rasizma, ki se kaže s prav posebno brutal-
nostjo, namreč ne izhaja samo iz te
zgodovine, ki nam je nekoč sugerirala
obstoj etnično homogenega nemštva.
Predstava namreč, da so Nemci lahko le
belci, ki izhajajo iz nemške družine s
krščansko tradicijo, še vedno živi in
opravičuje nasilnike, ko naganjajo iz
dežele ljudi, ki tem predstavam ne us-
trezajo.
Iz tega je tudi razvidno, da sama
diskusija o vrednotah ne bo dovolj, ker bi
jo morale spremljati sočasne spremembe
politične realnosti. K temu sodi enako-
praven pristop do vseh ljudi, ki živijo pri
nas, ne glede na njihovo etnični izvor,
kakor tudi aktivna podpora pri njihovi
politični in družbeni participaciji. Ne le
od politike v ožjem pomenu besede, pač
pa tudi od sindikatov, delodajalcev in
drugih družbenih ustanov pričakujemo,
da bodo odpravili dejansko diskrimina-
cijo etničnih manjšin na delovnem me-
stu, v šolah, v soseskah, v javnih občilih in
drugje. Eden najpomembnejših sklepov
socioloških raziskav o medkulturnem
sožitju je namreč ta, da neenakomerna
zastopanost etničnih skupin v različnih
statusnih položajih iz dneva v dan
ustvarja neenakost in s tem povezane
občutke nad- ali podrejenosti, s tem pa
nasprotuje dobrohotnemu trudu za anti-
rasizem in večkulturnost. Šele takrat, ko
bo turška profesorica ravno tako
samoumevna kot nemški čistilec, črnski
politik pa prav tako kot njegova islamska
kolegica, bomo lahko trdili, da so se tudi
nazori domačinov spremenili.
To pomeni tudi, da so vsi, ki so pri
nas odrasli kot člani večine, svoje iz-
kušnje dominacije že ponotranjili. Take
drže in občutkov se je treba ovedeti in o
njih kritčno razmisliti. Verjetno se mora
vsak posameznik zase »odučiti« rasizma in
antisemitizma, y>unlearm, kot rečejo v an-
gleškem govornem prostoru, kjer imajo
že dodelane določene programe. Pri nas
smo na samem začetku, tudi na primer
pri kritičnem pregledu šolskih knjig in
ostalih orodij socializacije.
Živimo v vladajoči kulturi in nava-
dili smo se uveljavljati svojo premoč in iz-
rabljati druge za svoje interese. Strategija,
ki bi hotela vsaj v osnovi zadovoljiti za-
hteve po enakosti in svobodi, se bo zato
morala začeti hkrati na različnih ravneh
osebnega, družbenega in političnega
sistema.
Literatura
T. Bauriedl (1992), Wege aus der Gewalt: Analyse von Beziehungen. Freiburg: Herder.
U. Beck (1982), Risikogesellschañ: Auf dem Weg in eine andere Moderne. Frankfurt: Su-
hrkampf.
F.	Fanon (1980), Schwänze Haut, Weisse Masken. Frankfurt: Syndikat.
W. Heitmeyer(1989), Rechtsextremistische Orientirungen bei Jugendlichen. München: Juventa
— (1992), Die Bielfelder Rechtsextremismusstudie. München: Juventa.
J. Held, H. W. Horn et al. (1991), »Du musst so handeln, dass Du Gewinn machst...*: Besedilo št
18. Duisburg.
G.	M. Herek, k. T. Berrill (1992), Hate Crimes: Confronting violence against lesbians and gay
men. London: Sage.
D. Hoffmeister, O. Sill (1992), Zwischen Aufstieg und Ausstieg: Autoritäre Einstellungsmuster
bei Jugendlichen und Jungen Erwachsenen. Opladen: Leske u. Budrich.
Ch. Holzkamp, B. Rommelspaher(1991), Frauen und Rechtsextremismus. Paed Extra, H: 33-39.
J. Kristeva (1990), Fremde sind wir uns selbst Frankfurt: Suhrkamp.
234
DESNIČARSKA SKRAJNOST IN RASISTIČNO NASILJE
Senatsverwaltung für Jugend und Famiue (ur.) (1992), Gewalt gegen Schwule — Gewalt gegen Les-
ben: Ursachenforschung und Handlungsperspektiven im internationalen Vergleich.
Dokumente lesbisch-schwuler Emanzipation des Referats für gleichgeschlechtige Leben-
sweisen Nr. 6, Berlin.
B. Rommelspacher (1993), Etnischer und eugenischer Rassismus. Aspekte psychologischer und
kultureller Dominanz. Randschau Z. f. Behindertenpolitik 2.
—	(1992), Rechtsextremismus und Dominanzkultur. V: A. Ро1так et al., »...ein Herrenvolk von
Untertanen«: Rassismus-Nationalismus-Sexismus. Duisburg: Diss.
—	(1992), Nationale Identitaet und Grössenwahn. V: B. Schoch (ur.), Deutschland Einheit und
Europas Zukunft, Frankfurt: Suhrkamp.
D. Roth (1989), Forschungsgruppe Wahlen: Charakteristische Einstellungsunterschiede
zwischen Maenner und Frauen. Neobjavljen rokopis.
H. Willems (1992), Strukturen und Ausbeutungsmuster fremdenfeindlicher Gewalt. Vortrag
Soziologentag 28. 9.-2. 10. Düsseldorf.
235